I-69
Pregledni prispevek/Review article
LASTNOSTI IN MOŽNOSTI UPORABE
DENDRITIČNIH CELIC, ANTIGENSKO SPECIFIČNIH
MODULATORJEV IMUNSKEGA ODZIVA
CHARACTERISTICS AND POTENTIAL THERAPEUTIC APPLICATIONS OF DENDRITIC
CELLS, ANTIGEN SPECIFIC MODULATORS OF IMMUNE RESPONSES
Urška Repnik, Martina Bergant, Matjaž Jeras
Center za tipizacijo tkiv, Zavod RS za transfuzijsko medicino, Šlajmerjeva 6, 1000 Ljubljana
Prispelo 2004-02-13, sprejeto 2004-03-15; ZDRAV VESTN 2004; 73: Suppl. I: 69–72
Key words: dendritic cells; antigen presentation; T cell acti-
vation
Abstract – Background. Since the discovery of dendritic cells
(DC) more than 30 years ago, several types of DC have been
isolated in mouse and human and methods for their in vitro
generation have been developed. Their general characteristics
are, the extensive expression of MHC class II molecules on
their cell surfaces, the ability to take up, process and present
antigens, selective migration through tissues and interaction
with lymphocytes. Once they were reknown for their stimu-
latory role in T cell proliferation and CTL generation but
tolerogenic types have since been described which contribute
to the maintenance of tolerance to self antigens. Cructial for
the defence against pathogens are Langerhans cells and
dermal or interstitial DC that reside in the peripheral tissues
and take up antigens. Then they migrate to lymph nodes or
spleen and present the antigens to T cells. If infectious or
inflammatory signals/factors are present in the periphery, DC
begin to express costimulatory molecules and secrete cyto-
kines which enable them to trigger immune response, and in
addition, influence its characteristics and shape the effector
mechanisms.
Conclusions. There is a great hope that in the near future ex
vivo differentiated DC, equipped with selected antigens
could be used for the treatment of cancer, autoimmune
diseases and for the prevention of rejections following tissue
and organ transplantations.
Ključne besede: dendritične celice; predstavljanje antige-
nov; aktivacija limfocitov T
Izvleček – Izhodišča. Od prvega odkritja dendritičnih celic
(DC) pred 30 leti so pri miši in človeku osamili številne vrste
DC ter razvili tudi postopke za njihovo pripravo in vitro. Med
osnovne značilnosti omenjenih celic sodijo: izražanje velike-
ga števila molekul MHC razreda II na njihovi površini; privze-
manje, predelava in predstavljanje antigenov; potovanje sko-
zi tkiva in tesno sodelovanje z limfociti. Sprva so jim pripiso-
vali le vlogo pri spodbujanju proliferacije limfocitov T in na-
stanka citotoksičnih limfocitov T. Danes pa poznamo tudi
takšne DC, ki sodelujejo pri vzdrževanju tolerance za lastne
antigene. Za obrambo telesa pred patogenimi organizmi so
ključne Langerhansove celice ter dermalne ali intersticijske
DC, ki naseljujejo periferna tkiva. Tam privzemajo antigene,
nato pa se preselijo v sekundarne limfne organe, kjer jih po-
nujajo v prepoznavo limfocitom T. Če so v tkivih prisotne
molekule, značilne za vnetje ali okužbo, začnejo DC na svo-
jih površinah izražati kostimulacijske molekule ter izdelovati
citokine. S tem DC ne le sprožijo nastanek imunskega odziva,
temveč tudi vplivajo na njegove lastnosti in krojijo njegove
efektorske mehanizme.
Zaključki. Za ne tako oddaljeno prihodnost načrtujejo, da
bodo lahko z DC diferenciranimi ex vivo ter opremljenimi s
poljubnimi antigeni, zdravili raka in avtoimunske bolezni
ter preprečevali neželene zavrnitvene reakcije po presadit-
vah tkiv in organov.
Uvod
Za obrambo organizma pred škodljivimi vplivi okolja obstajata
dva sistema: naravna odpornost in imunski sistem. Za slednje-
ga je značilno, da je specifičen, kar pomeni, da lahko razlikuje
med telesu lastnimi in tujimi molekulami ter ima spomin in se
zato lahko ob naslednjih srečanjih z enakim antigenom odzo-
ve bistveno hitreje in s tem tudi učinkoviteje. Osrednje celice
imunskega sistema so limfociti T in limfociti B, ki posredujejo
celično oziroma humoralno imunost. Vendar za svojo aktiva-
cijo potrebujejo pomoč drugih celic. Limfocite T lahko aktivi-
rajo le antigeni predstavljajoče celice (APC). Tako aktivirani
limfociti T pa potem pomagajo pri aktivaciji in dozorevanju
limfocitov B. Aktivacija limfocitov T je torej prelomni dogodek
v nastanku imunskega odziva in je zato kompleksen proces s
številnimi varovalnimi mehanizmi, še posebej ob prvem sre-
čanju z določenim antigenom. Za aktivacijo limfocitov T sta
potrebna dva signala. Prvega zagotavlja vezava med antigen-
sko specifičnimi receptorji na limfocitih T (TCR) in kompleksi
antigenskih peptidov ter molekul MHC (Major Histocompati-
bility Complex), izraženimi na APC. Drugi signal pa sproži ve-
zava med kostimulacijskimi molekulami (CD80, CD86), pri-
sotnimi na APC, ter ustreznimi ligandi (npr. CD28) na limfoci-
tih T. Le profesionalne APC, to so dendritične celice (DC),
ZDRAV VESTN 2004; 73: 69–72
I-70 ZDRAV VESTN 2004; 73: SUPPL I
makrofagi in limfociti B, izražajo takšne kostimulacijske mole-
kule. Med vsemi naštetimi pa imajo prav DC največjo zmožnost
aktivacije limfocitov T in so morda edine APC, ki lahko aktivira-
jo limfocite T ob njihovem prvem srečanju z antigenom (1). V
tem kontekstu lahko razumemo tudi enega od številnih na-
dimkov DC – »glavno poveljstvo imunskega odziva«. DC so
tudi »stražarji« telesa, saj na periferiji vzorčijo antigene, ki so
prisotni v tkivih, ter »kurirji«, ki informacije o naravi antigena, o
njegovem patogenem potencialu in o značilnostih naravne
obrambe prenašajo v sekundarne limfne organe. Neaktivirani
limfociti T ne vstopajo v periferna tkiva, zato pa stalno krožijo
prav skozi sekundarne limfatične organe in ob pregledovanju
DC, ki so tja pripotovale iz periferije, pridobijo informacije o
dogajanju v telesu.
Odkritje dendritičnih celic
DC so pravzaprav odkrili dvakrat. Leta 1868 je Paul Langer-
hans opisal celice s številnimi izrastki, ki so prisotne v epider-
misu kože. Ker jih je odkril s tehniko napraševanje zlatovega
klorida, ki so jo tedaj uporabljali za označevanje živčnih celic,
so dolga leta verjeli, da so Langerhansove celice pravzaprav
celice živčnega sistema (2). Njihovo pravo naravo so dognali
šele leta 1985 (3). Pot k temu sta leta 1973 utrla Ralph Stein-
man in Zanvil A. Cohn (4–6). Med preučevanjem začetka imun-
skega odziva v mišji vranici sta naletela na majhno populacijo
celic z nenavadno obliko. Zaradi drevesastih izrastkov jih je
Steinman poimenoval dendritične celice (DC). Kmalu je ugo-
tovil, da je med njimi in do tedaj že kar dobro znanimi makro-
fagi veliko pomembnih razlik. Med drugim imajo manj lizoso-
mov, na stopnji končne diferenciacije pa slabo fagocitirajo in
ne vsebujejo številnih encimov, ki so značilni za makrofage.
Šele leta 1978 je Steinman s sod. razvil postopke, s katerimi so
osamili tovrstne celice v zadostnem številu, da so lahko potem
izvedli funkcijske teste in vitro (7). Slednji so jasno pokazali,
da DC lahko izzovejo daleč najmočnejši proliferacijski odziv
limfocitov T. V začetku 80. so podobne celice odkrili tudi pri
človeku. Šele desetletje kasneje pa so uspeli razviti postopke
za pripravo velikega števila DC iz njihovih predhodnikov v
pogojih in vitro (8–9). S tem se je začela doba njihovega inten-
zivnega preučevanja, ki je prinesla veliko odgovorov in posta-
vila še več novih vprašanj.
Raznovrstnost DC
Danes je jasno predvsem to, da so DC zelo raznolika celična
populacija. Združujejo jih podobne morfološke lastnosti, kon-
stitutivno izražanje molekul HLA-DR, potovanje skozi tkiva in
interakcija z limfociti T, B ter celicami NK (10).
Njihova raznolikost je po obsegu pri miši in človeku podobna.
Posameznih vrst DC pri obeh vrstah zaradi številnih razlik ni
mogoče neposredno primerjati. Osnova za opisovanje različnih
vrst DC so značilne površinske molekule (molekule MHC, ko-
stimulacijske, adhezijske in receptorske molekule), citokini,
ki jih izločajo ter lastnosti imunskega odziva, ki ga izzovejo. Ni
pa še jasno, v kolikšni meri so različne že opisane vrste DC
posledica njihovega različnega izvora, oziroma kolikšen je vpliv
mikrookolja na diferenciacijo DC iz istega izvora. Razvojnim
potem DC še ne moremo slediti na kraju samem. Dosedaj
opisane vrste DC so značilne za posamezna tkiva, medtem ko
sorodnost med vrstami DC, ki so jih našli v različnih tkivih,
pogosto ostaja nejasna (10).
V človeški krvi jih najdemo v zelo majhni populaciji celic, ki
izražajo molekule HLA-DR in nobene od značilnih površinskih
molekul celičnih vrst CD3, CD15, CD16, CD56, CD19, CD20 in
CD14, ki so značilni za ostale levkocite. Na osnovi značilnih pov-
ršinskih molekul so opisali tri vrste DC. Prve naj bi bile zgodnejše,
predniške oblike DC. Drugi dve vrsti pa naj bi ustrezali t. i. mi-
eloidnim in plazmacitoidnim DC, ki se med drugim med seboj
razlikujeta po receptorjih TLR (Toll-Like Receptors), izraženih
na celični površini. Tudi funkcijsko sta obe vrsti različni, saj sode-
lujeta v imunskih odzivih, ki so usmerjeni proti različnim pato-
genom. Mieloidne DC naj bi sodelovale v imunskih odzivih proti
bakterijam, plazmacitoidne pa proti virusom (10).
V perifernih tkivih razlikujejo dve glavni vrsti DC. V epidermi-
su kože, sluznici črevesja, sečil in dihal najdemo Langerhanso-
ve celice, v dermisu kože ter v intersticiju večine drugih orga-
nov pa so prisotne t.i. dermalne ali intersticijske neepitelijske
DC. Za razliko od Langerhansovih celic slednje ne izražajo lan-
gerina in nimajo Birbekovih granul (10).
Sl. 1. Mikroskopske slike celičnih kultur: (A) Monociti (objek-
tiv 10-krat); (B) Nezrele DC (objektiv 10-krat); (C) Zrele DC z
značilnimi izrastki (objektiv 20-krat); (D) Zrele DC (objektiv
40-krat). DC – dendritične celice.
Figure 1. Microphotographs of cell cultures: (A) Monocytes
(10× ex-objective); (B) Immature DC (10 × ex-objective); (C)
Mature DC with characteristic extensions (20 × ex-objecti-
ve); (D) Mature DC (40 × ex-objective). DC – dendritic cells.
I-71
Izvor DC še ni v celoti pojasnjen. Iz kr-
votvorne pluripotentne matične celice
(CD34+) v kostnem mozgu se razvijeta
multipotentna matična celica limfoidne
vrste in multipotentna matična celica mi-
eloidne vrste. Iz prve naj bi se nato raz-
vile plazmacitoidne DC, iz druge pa Lan-
gerhansove celice ter intersticijske ali
dermalne DC (11). Limfatičnega izvora
so tudi DC v priželjcu, ki sodelujejo v
procesih vzpostavljanja centralne tole-
rance. O monocitih kot možnih pred-
hodnikih DC in situ obstajata dve hipo-
tezi. Po prvi naj bi se v DC lahko razvil le
tisti del monocitov, ki izraža CD16FcgR,
po drugi pa naj bi bila diferenciacija mo-
nocitov v makrofage oz. v DC odvisna
od vnetnih oz. infekcijskih dražljajev v
okolju (12).
Priprava dendritičnih celic in vitro ter
njihove značilnosti
Z možnostjo priprave DC v pogojih in vitro je njihovo razisko-
vanje dobilo nov zalet. Najlažje dostopni predhodniki za to-
vrstno pripravo so pri človeku monociti, pridobljeni iz venske
krvi (13). Prav zato so lastnosti DC, pripravljenih iz monocitov,
najbolje proučene. Z gojenjem monocitov v prisotnosti citoki-
nov IL-4 in GM-CSF po 5–7 dneh dobimo nezrele DC (8–9). V
primerjavi z monociti, ki na svoji površini izražajo molekule
CD14, nezrele DC teh molekul ne izražajo več. Nezrele DC so
bistveno večje od monocitov, po obliki pa niso več kroglaste,
temveč nepravilno podolgovate (Sl. 1). Ko nezrele DC prene-
semo v gojišče z vnetnimi citokini (TNF-a, IL-1b, IL-6) ali mi-
krobnimi produkti (LPS, bakterjiski toksini, proteini virusnega
plašča, …), le-te začnejo zoreti. Zrele DC so kroglaste oblike s
številnimi prstastimi izrastki – dendriti, po katerih so tudi
dobile ime (Sl. 1). Medtem ko so nezrele DC prilagojene za
privzemanje antigenov, pa so zrele DC specializirane za njiho-
vo predstavljanje in aktivacijo limfocitov T. Nezrele DC imajo
veliko načinov za privzemanje topnih in netopnih antigenov iz
okolja, vendar pa so zlasti na kraju samem le šibki aktivatorji
limfocitov T in ne izzovejo nastanka citotoksičnih limfocitov T.
Zrele DC iz okolja ne privzemajo antigenov, zato pa med
vsemi APC izzovejo največjo proliferacijo limfocitov T in nasta-
nek citotoksičnih limfocitov T (Sl. 2). Analiza značilnih površin-
skih molekul na nezrelih in zrelih DC s pretočnim citometrom
nam jasno pokaže razlog za tolikšne funkcijske razlike med
obema razvojnima stopnjama (Sl. 3). Kostimulacijske moleku-
le iz družine B7, kot sta CD86 in CD80, imajo ključno vlogo pri
aktiviranju limfocitov T, saj celicam zagotavljajo signal za izde-
lovanje IL-2. Nezrele DC na svoji površini le šibko izražajo
molekule CD80, molekul CD86 pa sploh ne. Nasprotno pa
zrele DC zelo močno izražajo omenjene molekule. Podobno
se med zorenjem poveča tudi izražanje molekul MHC, in sicer
tako razreda I kot II. Samo za zrele DC pa je značilna tudi
prisotnost molekul CD83 na njihovi površini, vendar njihova
vloga še ni pojasnjena.
Vloga dendritičnih celic v telesu
DC, pripravljene iz monocitov in vitro, so resda mieloidnega
izvora, vendar v celoti fenotipsko niso podobne nobenemu od
dosedaj opisanih vrst DC v telesu. V nezreli obliki naj bi pri-
bližno ustrezale mieloidnim DC tj. Langerhansovim celicam
ter dermalnim ali intersticijskim DC v perifernih tkivih (14).
Te celice so namreč v tkivih razporejene v nekakšno mrežo in
tako prilagojene na prestrezanje antigenov. V procesih fago-
Sl. 2. Primerjava primarnega proliferacijskega odziva limfocitov T (levo) in nastan-
ka citotoksičnih lifocitov T (desno) v kulturah zrelih in nezrelih DC ali MNC (dražil-
ne celice) in alogenskih limfocitov T (odzivne celice). Za pripravo zrelih DC smo
nezrele DC za 12 ur prenesli v gojišče z LPS (20 ng/mL). DC – dendritične celice;
MNC – mononuklearne celice.
Figure 2. Comparison of primary proliferative T cell response (left) and cytotoxic T
cell generation (right) in cultures of mature and immature DC or MNC (stimulatory
cells) and allogeneic T cells (responder cells). Mature DC were prepared by 12-hour
exposure to LPS (20 ng/mL). DC – dendritic cells; MNC – mononuclear cells.
Sl. 3. Primerjava izražanja površinskih označevalcev CD83,
CD86 (kostimulacijske molekule) ter molekul HLA razreda I
in II (DR) na nezrelih in zrelih DC, pripravljenih iz monoci-
tov in vitro. Neosenčeni vrhovi prikazujejo nespecifično ve-
zavo protiteles. DC – dendritične celice.
Figure 3. Comparison of the expression of surface markers
CD83, CD86 (costimulatory molecules) and HLA class I and
II (DR) molecules on immature and mature DC, differen-
tiated in vitro from monocytes. The black line indicates the
binding of isotype-matched, irrelevant control antibodies. DC
– dendritic cells.
V sekundarnih limfatičnih organih so pri človeku opisali pet
fenotipsko različnih vrst DC, v priželjcu pa naj bi obstajali vsaj
dve vrsti DC (10).
REPNIK U, BERGANT M, JERAS M. LASTNOSTI IN MOŽNOSTI UPORABE DENDRITIČNIH CELIC
I-72 ZDRAV VESTN 2004; 73: SUPPL I
citoze, z receptorji posredovane endocitoze, makropinocito-
ze ter pinocitoze privzemajo netopne in topne antigene in na
ta način ves čas vzorčijo antigene v svojem okolju. V zdravem
tkivu niso izpostavljene molekulam, ki spremljajo vnetje ali
okužbo, zato ne morejo dozoreti. Kljub temu pa spremenijo
nabor kemokinskih receptorjev na svoji površini, kar jim omo-
goča, da po limfi zapustijo periferna tkiva in se naselijo v se-
kundarnih limfatičih organih, kjer limfocitom T lahko predsta-
vijo na periferiji privzete antigene. Ker takšne DC ne izražajo
kostimulacijskih molekul, povzročajo nastanek regulacijskih
ali anergičnih limfocitov T in na ta način prispevajo k vzdrževa-
nju periferne tolerance. V primeru okužbe ali vnetja pa DC v
perifernih tkivih začnejo zoreti. Prenehajo privzemati antige-
ne iz okolja, povečajo pa izražanje kompleksov MHC-antigen-
ski peptid ter kostimulacijskih molekul. Tudi te DC po limfi
potujejo v sekundarne limfatične organe (12). Zrele DC, pri-
pravljene iz monocitov in vitro, vsaj približno ustrezajo tak-
šnim zrelim DC v sekundarnih limfatičnih organih (14).
DC torej prenašajo informacije o razmerah na periferiji do
limfocitov T, ki so v sekundarnih limfatičnih organih. Vsako
sporočilo ima vsaj tri bistvene elemente. Prvega predstavlja
kratek peptid v kompleksu z molekulo MHC in je molekularni
zapis o antigenu, ki sporoča njegovo identiteto. Drugi element
sporoča patogeni potencial antigena in se kaže v prisotnosti
kostimulacijskih molekul na površini DC. Prvi in drugi element
zadostujeta za aktivacijo naivnih limfocitov T in za začetek nji-
hove proliferacije. DC pa niso le spodbujevalci proliferacije
limfocitov T, temveč vplivajo tudi na njihovo diferenciacijo, s
čimer začrtajo značilnosti nastajajočega imunskega odziva. Prav
to pa je bistvo tretjega elementa. V njegovi vlogi najpogosteje
nastopajo citokini, ki vplivajo na diferenciacijo limfocitov v sme-
ri odziva Th1 ali Th2, ključen med njimi pa je IL-12. V poskusih
in vitro so namreč dokazali, da z različnimi aktivatorji zorenja
DC in/ali različnimi citokini ter drugimi topnimi molekulami
lahko pripravimo takšne zrele DC, ki zelo močno aktivirajo
proliferacijo limfocitov T. Vendar se bistveno razlikujejo v
zmožnosti izdelovanja IL-12. Na izdelovanje IL-12 v DC in situ
vplivajo dejavniki v perifernih tkivih, in sicer izključno na začet-
ku njihovega zorenja. Med tovrstne dejavnike sodijo molekule
patogenega izvora ter molekule, ki jih telesne celice sprošča-
jo kot del naravne obrambe. Med slednjimi sta najbolje preuče-
na IFN-g, ki izdelovanje IL-12 spodbuja, ter PGE
2
, ki ga zavira
(15).
Mnogi patogeni organizmi, med njimi npr. zajedalec Plasmo-
dium in virus HIV, proti katerim imunski odziv ni uspešen,
lahko vplivajo na funkcijo DC največkrat tako, da onemogočijo
njihovo zorenje, lahko pa povzročijo celo nastanek toleroge-
nih DC, ki nato aktivno zavirajo nastanek imunskega odziva.
Tudi tumorske celice lahko podobno vplivajo na DC (14).
Dendritične celice kot terapevtsko
orodje
Ker DC zavzemajo osrednje mesto v obrambi organizma, so
zanimive tudi kot mesto delovanja različnih farmacevtskih učin-
kovin, s katerimi bi lahko in situ modulirali njihove lastnosti.
Vsaj zaenkrat pa se zdi enostavnejše prikrojevanje lastnosti
DC pripravljenih ex vivo ter vnos tako pripravljenih celic v
bolnika. Prednost imunskega zdravljenja z DC je antigensko
specifična modulacija imunskega odziva, saj s posebnimi teh-
nikami lahko dosežemo, da DC na svoji površini predstavljajo
natančno določene antigene. V prihodnje bo slika o razvojnih
vrstah DC verjetno postala jasnejša. Že danes pa je fenotipska
raznolikost DC, ki jo lahko dosežemo z različnimi načini njiho-
ve diferenciacije, izjemna. Poleg DC, ki izzovejo nastanek ra-
zličnih vrst imunskega odziva, znamo danes pripraviti tudi to-
lerogene DC, ki imunski odziv zavirajo. S tem se odpirajo širo-
ke možnosti zdravljenja ne le infekcijskih bolezni in raka, pač
pa tudi avtoimunskih bolezni ter preprečevanja zavračanja pre-
sadka. Pred raziskovalci DC je zahtevno in zanimivo obdobje
ter upanje, da bomo s pomočjo DC nekoč lahko zdravili danes
neozdravljive bolezni.
Literatura
1. Janeway CA, Travers P, Walport M, Shlomchik MJ. Immunobiology. The immu-
ne system in health and disease. 5th ed. New York: Garland Publishing, 2001:
294–340.
2. Romani N, Holzmann S, Tripp CH, Koch F, Stoitzner P. Langerhans cells –
dendritic cells of the epidermis. AMPIS 2003; 111: 725–40.
3. Schuler G, Steinman RM. Murine epidermal langerhans cells mature into
potent immunostimulatory dendritic cells in vitro. J Exp Med 1985; 161: 526–
46.
4. Steinman RM in Cohn ZA. Identification of a novel cell type in peripheral
lymphoid organs of mice. I. Morphology, quantititation; tissue distribution.
J Exp Med 1973; 137: 1142–62.
5. Steinman RM in Cohn ZA. Identification of a novel cell type in peripheral
lymphoid organs of mice. II. Functional properties in vitro. J Exp Med 1974;
139: 380–97.
6. Steinman RM in Cohn ZA. Identification of a novel cell type in peripheral
lymphoid organs of mice. III. Functional properties in vivo. J Exp Med 1974;
139: 1431–5.
7. Steinman RM in Witmer MD. Lymphoid dendritic cells are potent stimula-
tors of the primary mixed leukocyte reaction in mice. Proc Natl Acad sci,
1978; 75: 5132–6.
8. Romani N, Gruner S, Brang D et al. Proliferating dendritic cells progenitors
in human blood. J Exp Med 1994; 180: 83–93.
9. Sallusto F, Lanzavecchia A. Efficient presentation of soluble antigen by
cultured human dendritic cells is maintained by granuolcyte/macrophage
colony-stimulating factor plus interlevkin 4 and downregulated by tumor
necrosis factor alpha. J Exp Med 1994; 179: 1109–18.
10. Hart DNJ, MacDonald K, Vuckovic S, Clark GJ. Phenotypic characterization
of dendritic cells. Dendritic Cells. Biology and clinical applications. 2nd ed.
London: Academic Press, 2001.
11. Liu YJ. Dendritic cell subsets and lineages, and their functions in innate and
adaptive immunity. Cell 2001; 106: 259–62.
12. Steinman RM. Some interfaces of dendritic cell biology. AMPIS 2003; 111:
675–97.
13. Repnik U, Knezevic M, Jeras M. Simple and cost-effective isolation of mo-
nocytes from buffy coats. JIM 2003; 278: 283–92.
14. Austyn JM. Dendritic cells – new therapeutic targets. Isis News 2001; 34: 2–4.
15. Kalinski P, Hilkens CMU, Wierenga EA, Kapsenberg ML. T-cell priming by
type-1 and type-2 polarized dendritic cells: the concept of a third signal.
Immunology Today 1999, 20: 561–7.