Mohamed Almaghout
Prijatelja
Kot z resami pokriti klas
sem te videl krvaveti v ustju zaliva.
O spaček,
šteješ svoje rane in brazgotine kot prešteva gozd zvečer svoje ptice. O ti, moj hranitelj v težkih časih o ti, dež, srh in naboj
Poglej
zvezde in bolhe na vrhu gore
usta proti ustom
orel proti orlu
in rumena steklena vrata
preprečujejo od potovanj vzplamtelim cestam
da bi si odpočile v sencah miz in zaves.
Poglej...
tvoj nos se giblje kot metulj
moj pa teče kot piščal
hočemo besne ptice
da s kljuni preluknjajo steklo
visoke kozarce... da se naše ustnice nanje oprejo.
O, kako prijetna je sapa
ki ločuje moje prste
in stresa moje trepalnice nad morja
matere so izsušene na terasah
in zeleni listi
se že od jutra niso dotaknili Ni ptice
ni prahu	f
ni dežja
morje v bližini je pusto kot šolsko dvorišče. Drobni valovi
že nekaj dni zvene kot pločevina obale so polne ljubezenskih pisem in votle bradavice so kot pipe.
O, prijatelj moj
kako prijetna je bila sapa, ki nama je lani pihala istega poletja v istem mestu
bila je hladna in ostra kot zver predrla je naše hlače kot jeziki belih ovc.
Poglej tja
kamor s prstom kažem tiste mrtve rumene valove kako plavajo kot kosi lesa na vodah. Poglej nebo
kamor ti s cigaro kažem tiste oblake
kako so zbledeli od preganjanja in potikanj poglej jih
kako plavajo po licu neba izrabljeni kot zadnjice hlač.
O, kako prijetna je bila sapa, ki nama je lani pihala
tresla me je kot drevo
dvignila je mojo srajco kot rep
kjer se valovi že od jutra tepejo
in se morja šum dviga in tiša
kot hropenje prerezanega vratu.
Poglej...
kazalec tvoje ure zeha
kazalec moje pa steguje glavo iz okvira
se spomniš ust medene sestre
bila so majhna kot pšenično zrno
kot usta, ki sem jih s solzami zarisal na mizo
se spomniš vzklikov otroštva
in leta sline
kjer veter poje
in se poljub razpre kot jadro?
Dajva, prijatelj moj,
tam je neki oblak podoben pločniku
pojdiva
veter piha
in asfalt se zaradi naju dviga kot odeja.
Srh in spolnost
Ko sem sama
in ležim na dojki, ki jo mara pride k meni smrdljiv kot mesar
osamljen kot do smrti izmučena ptica grize me v ustnice, v lase, ušesa dvigne me z rokama kvišku da bi videla njegove solze v izvirih da bi videla milijone potujočih vlakov sopihajočih med njegovimi obrvmi. Ko sem sama
in se moja strast pozibava kot listi palme pride k meni s tesnimi čevlji
in plahutajočim plaščem kot morje z umazano roko gre skozi moje prsi potem odide in se ne vrne.
Ko je lačen
in so njegove obleke umazane od črnila in pisanja in ko ne najde zatočišča v nobeni hiši ne na cesti Pride k meni počasi pod golimi drevesi
pomaha s svojo strastjo kot z verigo med prsti.
Ponižno stoji pred vrati
solze mu prhutajo v očeh kot ptice
sam stoji pred svetom
da si kot mornar utre pot do moje postelje. V temi
globoki smrdeči temi kjer veter rjove
in mokra drevesa ječe kot posiljene ženske
me objame	f
in se zapiči v moje meso kot uši.
Govori mi o srhu, o zelenih listih cipres
o luščenju kože po ječah
o izpadanju ustnic v kadeh
o starem rezgetanju
in o dvignjenih oblakih kot jadrih na konicah sulic.
Joj, ko bi le spomini odšli več plasti mojih ustnic se je izrabilo v bordelih in v žlicah več stvari sem tjavdan izgubila (robce, gumbe, polja) vžigalnike v obliki zvezd.
Življenje je dolgočasno kot dež brez vode
kot vojna brez krika, brez padlih
pa se veliko smejim
in ga objamem ... majhnega, majhnega
lahko bi ga spila kot vino
tega tujca, ki se vzpne na moje prsi
kot bi bila ladja ali vlak.
Ko se dež izlije na ceste
in se ozke ulice napolnijo z revščino in blatom vstane z mojih prsi
dvigne ramena v obliko čolna... in odide.
Spomin na žalostni dogodek, ki se ni zgodil
Ko sem se potikal pod cvetečimi drevesi
z dnevnikom in pipo
kot v izgnanstvu telovadi ostareli junak
sem jih zagledal drveti v sneženih viharjih
polovica so jih plašči
druga polovica ogrinjala
s čevlji blato streljajo kot krogle
vsak s sklenjenimi rokami nad glavo
kriči:
na pomoč... na pomoč jaz sem zvezek sem revolucionar sem uradni pisar sem telefon sem poštar
in jaz ždim na zidovih mesta kot požarna lestev in moj meč je do ročaja zasajen v možganih Bastilje.
Od praga do nebes
Zdaj,
ko žalostni dež
obliva moj otožni obraz,
sanjam o lestvi iz prahu,
iz sključenih hrbtov
in na kolena uprtih dlani,
da bi se povzpel do nebesnih višav
in zvedel,
kam gredo naši stoki in naše molitve?
Ah, ljubljena,
nekje vendar morajo biti
vsi ti stoki in molitve,
vsi vzdihi in klici na pomoč,
ki prihajajo
iz milijonov ust in prsi
skozi tisoče let in stoletij,
nekje,
na nebesih zbrani kot oblaki Morda
so moje besede zdaj blizu Kristusovim, počakajva, da nebesa zajočejo, o, ljubljena
Človeški presežek
Jaz, ki doslej še nisem umrl,
ne v vojnah, v potresih in ne v prometnih nesrečah,
kaj naj s svojim življenjem storim?
Z vsemi temi leti, ki valovijo pred menoj
kot morja pred pelikanom?
Ko se je cvet mojih besed že sesul
v pismih, v prošnjah za pomilostitev,
v bežnih orisih prihodnosti
kot skica race na šolski tabli?
Naj izpovedujem svoje sanje
šepetaje ali kot slepec tipaje,
ali naj jih pustim steči po glavi
kot smolo tropskih dreves?
O, okna!
Vsaj malo gozdnega zraka! Dušim se,
in moja pljuča izstopajo iz prsi kot oči sirote.
Glas se mi izgublja kot grom.
Ne pozna prihodnjih rodov, da bi segel do njih,
in ne starih ust, da bi se vanje vrnil.
O, zidarji, podprite me s kamni.
Razpadam
kot cenen zid
kot ledeni vrhovi pod pomladanskim soncem
v reke.
Oh,
ko bi se le dalo menjati domovine kot plesalke v nočnem baru.
v
Badru Sakru Assajabu (iraškemu pesniku)
O, moj sopotnik v revščini in klateštvu,
moja žalost je visoka kot topol,
ker ne ležim ob tebi.
Morda pa kdaj pri tebi gostujem,
kadarkoli,
ovit v bel prt kot Maročanke.
Ne daj na svoj grob luči,
našel ga bom,
kot najde pijanec steklenico
ali dojenček prsi.
Ko stisneš pest sredi noči
in potrkaš na ta ali na ona vrata,
držiš v rokah stari zvezek
z raztrganimi platnicami kot ptičja krila.
Mukoma se spomniš
tega ali onega stavka,
da bi ga povedal svojim ljubljenim ob ognju.
Potem slišiš glas, ki zakriči iz globine noči:
Nikogar ni doma,
nikogar na cesti,
nikogar na svetu.
Nato se obrneš in odideš
v smrdeče blato,
od trdo zapahnjenih vrat,
da je omet popadal s sten.
Prepričan si, da je prihodnost
polna strahotno samotnih noči
in glasov, ki kriče:
Nikogar ni doma,
nikogar na cesti,
nikogar na svetu.
Bi razgrnil črno rjuho
čez prometni znak in zaklical: Mama!
Bi narisal na prazne škatle cigaret
drevesa, reke, vesele otroke
in jih poklical: Domovina!
Kakšna domovina neki je to,
ki jo smetarji konec noči pometejo?
Drži se smrti, tepec,
brani jo s kamni, z zobmi, s kremplji.
Kaj hočeš videti?
Tvoje knjige prodajajo po pločnikih in tvoja palica je v roki domovine.
Nesrečnik v življenju in smrti, tvoj kot želva počasen grob ne bo nikoli dosegel nebes. Nebesa so za tekače in kolesarje.
Pismo vasi
Gostolenje slavcev in žvrgolenje ptic. Rotim te, oče!
Pusti nabiranje drv in podatkov o meni, pridi, poberi moje razbitine z ulic, preden me veter ne pokoplje ali me ne raztresejo smetarji. To pero me bo pahnilo v smrt. Ni ječe, v katero me ne bi že speljalo, ni pločnika, na katerega me ne bi izvabilo. Sledim mu osupel kot mesečnik.
Večer, oče,
hladen večer v Damasku, pust kot globine oceanov.
Nekdo išče krčmo,	P
drug zatočišče
in jaz prežim za »besedo«,
za črko, ki bi jo zložil k drugi črki,
kot star maček,
ki skače z zida na zid v razdrti vasi in mijavka, ko si išče mačko. Toda... misliš, da sem srečen, oče? Zagotovo nisem.
Poskušal sem mnogo in neštetokrat sprati črnilo s peresa, kot spereš kri z noža, in odpotovati iz tega mesta, četudi bi moral zajahati zid.
Vendar mi ni uspelo. Moje pero voha vonj črnila, kot voha samec samico, in komaj uzre nepopisano stran, se drhte ustavi
kot tat pred odprtim oknom. Ko spim,
ni na postelji ničesar razen moje kože. Moja lobanja je v ječah, stopala so na ulici, roki v travi.
Kot od velike »San Diegove« ribe
ni od mene ostalo nič več razen reber in izvotljenih oči.
Iztrgaj me iz svojega spomina,
vrni se k plugu in k žalostnim pesmim.
Padel sem,
in vse je postalo nemogoče kot ustavljanje krvi s prsti.
Mohameda Almaghouta (r. 1934) prištevajo k avantgardnim sodobnim sirskim pesnikom. Rodil seje 1934. leta v Siriji. Kasneje seje preselil v Libanon, zdaj pa živi in pesni v Londonu. Zavoljo svojih svobodoljubnih, odkritih in drznih izpovedi je bil v Siriji preganjan in večkrat zaprt. Označujejo ga za revolucionarnega pesnika, ker je bil med prvimi zanesenjaki, ki so prenehali s togimi, konvencionalnimi, klasičnimi oblikami, ki prevladujejo v arabski poeziji še danes.
Almaghout je pesnik žalosti in melanholije. Že njegova prva zbirka Žalost v mesečini (1958) je zaznamovana s trpko in divjo žalostjo nebrzdanega poeta zaradi obstoječe stvarnosti, ki tudi kasneje preveva vsa njegova dela.
Almaghout je pesnik—slikar, ki upodablja z drznimi, širokimi potezami. Sirski kritiki mu priznavajo izrazito občutljivost, pesniško subtilnost, čvrsto življenjsko energijo in svobodno, neukročeno domišljijo. Vse to potencira v svojih delih do skrajnosti, tako jezikovno, slikovno kot kompozicijsko. Pogosto preseneča s samosvojimi primerami, metaforami in simboli. Iz narave, ki je pesniku najbogatejši slovar in najgloblji navdih, črpa otipljive slike in jih podpira s premišljenimi, izbranimi besedami. Označujejo ga za čistega pesnika, ki vznemirljivo obdeluje svet zgolj s svojo nadarjenostjo in čutnostjo, ne da bi ga bremenili vzgoja ali ideologija. Logiko njegovih slik često predstavljajo čista, nedialektična nasprotja. Na primer: Tako meje ustvaril Bog, / ladjo in vihar, / gozd in drvarja.
Sirski kritiki mu očitajo politično neangažiranost in neopredeljenost. Morda zanj nekatere zmage in pridobitve sodobnega arabskega sveta niso predstavljale zadostnega razloga, da bi jih obravnaval, hvalil in častil, kot je to počela večina njegovih sodobnikov. Trpko se je namreč zavedal, daje ostal arabski svet tudi po kolonializmu gospodarsko, politično in drugače odvisen od kolonizatorja. Zato seje kot pesnik sklenil zateči k malenkostim, k drobnim, na videz naključnim stvarem, za katere meni, da sestavljajo pomembna vprašanja in velike probleme. Izjavil je, da pesniki grešijo, ko se lotevajo velikih problemov s krilatimi, vseobsegajočimi besedami in pri tem zanemarjajo malenkosti, kajti do sedaj niso še ničesar uresničili, razjasnili ali rešili.
Almaghoutova kritika arabskega sveta je polna razočaranj, žalosti, omalovaževanja in upora. Pesnik ostaja izgubljen, prevaran in strt. Blodi po sirskih pločnikih in razkriva bedo svoje domovine, ki seje, kljub vsemu, ne da zamenjati kot plesalke v nočnem baru. Ženska se pojavlja v njegovih pesmih sprva kot spolni objekt, kot propadajoče telo, kot ceneno blago. V njegovi zbirki pesmi Veselje ni moj poklic pa se ta zablodela ženska spremeni v mater, h kateri se zateka po tolažbo in zaščito.
Almaghout je kot revolucionarni pesnik poudarjal, da morata nova pesniška oblika in gibanje zagotoviti bolj smiselno pot sodobni arabski poeziji. Zanj je merilo kvalitete pesnjenja iskrenost pesnika ali pisatelja. Vztrajno sije prizadeval razširiti pesniški prostor v svet. Odločno si je prizadeval s poezijo spremeniti obstoječo stvarnost. Kolikor mu v sanjah pomeni beseda pot do svobode, toliko v resničnosti obstaja kot pot do zapora. Pesnik z drznostjo in domišljijo išče drugačen obstoj in novo stvarnost. Pesnikovo plodno obdobje sovpada z njegovimi krizami. Njegova zbirka Veselje ni moj poklic je posledica njegovih nesoglasij, eksplozij in razprtij. Almaghout že iz otroštva išče zatočišče. V vsakem začasnem pribežališču hjfro začuti zadušljivost prostora v času. S svojimi sanjami se noče izmakniti stvarnosti sami, temveč si jo skuša z ambicioznostjo in ustvarjalnostjo odpreti v nove eksistencialne možnosti, jo preusmeriti.
V zaporu svoje drame Sključena ptica popisuje svoje bolestno občutje prostora in časa. Ima se za realista, ki piše o stvareh, ki so šele sanje ali želje. Pesnik meni, daje vloga pesnika ta, da opozori na obstoječe stanje, ne da bi ga poskušal rešiti. Tako je na primer dolžnost pesnika, ko sreča berača, le ta, da opozori na njegovo bedo, ne da bi se lotil zbirati denar zanj ali zidave domov za ostarele.
Iz arabščine prevedene izbrane pesmi so iz treh njegovih zbirk: Žalost v mesečini, Soba z milijon stenami in Veselje ni moj poklic, ki so izšle v knjigi Zbrana dela M. Almaghouta v Bejrutu 1974. leta.