Ave Marija.
(Sion 1845).
Molče dobrave, vetrič z listjem maja; Grede v zaton še sonce svet pozdravi, Mladost vesela se m ter tj e pohaja Na prostim budno po zeleni travi.
V svitlobi rajski se blise gorice, Večerna zarja zadnjic jih objema, In černi mrak obseda zemlji lice; — Božanstvo s svetim straham serce vnema.
Zdej vdarjo x4ngeljskočešenja glasi, Sladko done po vetricu večernim, Ko nekdaj v blagim, sila davnim časi, K' je Angelj nosil oznanila vernim.
Zvesto vsi moljo s sklenjenim* rokami: >>Marija. mati milosti velike! Cesena si, presrečna med ženami! O prosi Sina ti za nas dolžnike!«
Na tleh cvetlice jamejo solziti, Potok mermraje se v dolino vije , Zvezde merče, ko de se h te serditi Zavolj sveta in njega hudobije.
Živo doni pozdrav ljubezni večne, Perjazno vabi umerljive sine, De dvignejo 'z doline solz nesrečne Se kviško do nebeške domovine.
Zastonj pa mnogim bije na ušesa,
Posvetna jih je oglušila zloba;   —
O blažen! kdor mu ni dajal slovesa:
Zaslišal zopet ga bo unkraj groba.                         —n.
List 4.