Igra je igra
12. Na ledu.
Šola je ravnokar minula. Mraz je pa pritiskal, da je kar škripalo. Vsak človek je bil vesel, če je mogel biti na gorkem. Le vročekrvni Jurčkov Miha in njegovi tovariši niso bili gorkote potrebni. Kdo bi sedaj silil za peč, ko je zunaj vse polno gladkega ledu! In kako je vabljiv ta led! Sveti se kakor bru-šeno steklo; gladek je, da niti ne veš, da si na njem, noge si drsač kar samodsebe pomikaš dalje.
To je vrvenje in drvenje! Kodrov Tine se prav-kar pobira — na, pa ga Slanovčev Jože zopet po-dere na tla. Malo nalašč, malo pa po nesreči. - Z velikim trudom se pobirata oba, pa ne gre tako lahko. A glej! Naenkrat pridrvi cela truma tovari-šev, na ledu nastane živa kopica. Veselje in smeh in vrisk in jok in stok: vsakovrstni glasovi prihajajo iz te kopice.
182
»Izvrstno je bilo,« poudarja Slanovčev.
»Kaj takega pa še ne,« vpije Kodrov.
»No, kaj pa ti jokaš, Tone?« vprašuje Jurčkov Krivarjevega.
»Na prst mi je eden stopil,« opravičuje Krivarjev svoje solze.
»Da le hujšega ni!«
»Boli me pa le.«
»Kaj bo to!«
»Fantje, naprej! Jaz vem za izvrsten led. Tam pri Tinčkovem studencu! Naprej! Kdo gre?« Jur-čkov sili in prigovarja toliko časa, da pregovori svojc tovariše. Dolgo časa pa ni bilo treba prigovarjati. Kdo bo vedno čepel na enem kraju? Le naprej! K Tinčkovemu studencu!«
»Ha, fantje, to je led!«
Jurčkov skoei prvi nanj. Led zapoka, ni res, še dovolj trden je.
»Poka!« nekdo zavpije.
»Naj le, saj ima čas!«
»Miha, pustimo, led je še preslab.«
»Ha, preslab! Ti si preslab! Zakaj smo pa sem prišli!«
»Miha, ni varno.«
»Boj—« več ni mogel izreči. Skočiti je mislil, a led ni poznal nobene šale. Pod nogami je začelo po-kati, Miha je pa lezel polagoma v mrzlo vodo.
Nekaj tovarišev je pobegnilo, nekaj jih je pa pri-čelo kričati.
»Ohoho, pomagajte! Led se udira. Miha! Joj! Pomagajte!«
K sreči je pritekel ravno še o pravem času Tin-čkov Peter z dolgo palico v roki, pa jo je pomolil pre-drznemu nesrečnežu in ga potegnil na suho. Samo par trenutkov še, pa bi bil Miha izginil pod ledom.
Naenkrat je bilo na ledu prazno. Miha ga pa tistp zimo sploh ni več videl- Svojo neugnano prc-drznost je moral drago plačati. Tako hudo se je pre-hladil v mrzli vodi, da jc šele na spomlad popolnoma okreval.                                                  J. E. Bogomil