234
In memoriam
Irma Čremošnik (1916-1990)
V	visokem poletju, med oddihom v Slanem pri Dubrovniku, je nenadoma umrla Irma Čremošnik, dolgoletna kustodinja Zemaljskega muzeja u Sarajevu. Na ta dopust je odhajala polna načrtov za prihodnost, ne sluteč, da je prihodnost že tu. Toda tudi brez vsega tistega, kar je še nameravala, je bila njena strokovna pot bogata in zlasti zelo delavna.
V	sarajevski Deželni muzej je prišla kmalu po vojni; pred tem je bila kratek čas profesorica v srednji šoli in sodelavka zveznega inštituta za varstvo kulturnih spomenikov. Do upokojitve je vodila sarajevski kusto-diat za antično materialno kulturo, drobne najdbe. Nekaj časa je kot muzejska svetnica vodila tudi antični oddelek tega velikega in uglednega muzeja in sodelovala pri celi vrsti znanstvenih in publicističnih projektov. Ti so dokumentirani v Glasniku Zemaljskog muzeja in v drugih časopisih, strnjeno pa zbrani v Arheološkem leksikonu Bosne i Hercegovine (Sarajevo 1988).
Ukvarjala se je s problematiko strukture poselitve Bosne in Hercegovine, ki je bila zaradi rudnih ležišč za Rimljane posebej zanimiva, prispevala je k vojaški zgodovini. Morda je posebej pomembno, da je bila med prvimi v Jugoslaviji, razvajeni zaradi dobro ohranjene monumentalne antične arhitekture, ki je opozarjala tudi na pomen zelo neuglednega arheološkega gradiva, kakršno je rimska keramika. To delo jo je privedlo tudi med ustanovne člane združenja Rei cre-tariae romanae fautores. Segala je tudi prek okvirov rimske dobe; poznavanje rimskega bronastega gradiva jo je npr. spodbudilo k zanimanju za japodsko nošo.
Pisala je tudi za širšo javnost, mdr. je pripravila monografski prikaz rimskega stenskega slikarstva in mozaika v Bosni in Hercegovini. Najbolj vznemirljive rezultate je verjetno dosegala v poznejših fazah svojih raziskav, ko jo je študij rimske in poznorimske »kuhinjske« keramike vse bolj opozarjal na zgodnjesrednjeve-ška najdišča podobne lončenine ali lončenine, ki se je razvila iz rimskodobne. Od tod je bil le korak do domnev o staroslovanskih naseljih z zemljankami. Monografsko delo o teh problemih je, kot kaže, žal ostalo bolj ali manj njena namera.
S slovensko arheologijo je bila ves čas trdno povezana. Izhajala je namreč iz družine ljubljanskega univerzitetnega profesorja zgodovine. Družina se je sicer ustalila v Ljubljani v času, ko je Irma že odšla na samostojno pot, vendar se je tudi ona z leti vse bolj štela za Ljubljančanko. Rada je prihajala debatirat o tem ali onem h kateremu od nas, v Arheološkem vestniku je tudi objavljala. Toda tisto bistveno, kar se mi zdi, da moram zapisati v njen spomin, je dejstvo, da je nesebično opozorila na nekatere smeri, o katerih kaže razmišljati ob problemih pozne antike in zgodnjega srednjega veka, tudi slovenske arheologe. Prav gotovo se bo marsikaj iz njenih opažanj in ugotovitev še spreminjalo in povsem spremenilo, saj gre za živ tok ene od ved. A pot je bila začrtana, smer ocenjena in prisluhniti smo morali.
Zdaj počiva med nami. V tem dejstvu ni zgolj simbolika. Živi v delu arheološke generacije, ki pravkar dosega svoj najvišji vzpon.
Iva MIKL-CURK