za 1849. Učitelam ino učencam, starisain ino otrokam v pod-ucenje ino za kratek ćas. IV. Leto. Na svetio dal Mafija Vodttseh, apat vCeli V CELOVC ^ Založnik Janez Leon, bukvar. 0b0Q132J>/ 19265 JA./. PREDGOVOR. ]ü.akor smo svoje mlađe đni po golicah jagode brali, jih na niti napelali ino jih ćele patanoštre razdajali med svoje tovarže, de so si njih žlahniga duha z nami vređ navžili: [tako naberamo seđajne đni žlahne jagode ker-šanskih resnic, lepih pripovest, poštenih pesm, ino drugih koristnib naukov in jih podamo že zidaj v sterti zve-zek napelane drobtince slovenskim bratam ino sestram za duhovno hrano, de se navdajo z lepim duham ino jih berejo za svoj kratek čas v poštenimu veselju. Vem, đe bodo nekteri to, drugi kaj drugiga pogrešali v Drobtincah , tištim želim, v prihodnim tečaju spolnjene želje najti; vem pa tuđi de jih je .veliko ki komaj đobijo de nove Drobtince vidijo ino jih berejo. Zaupam de jim bođo tud letošne prav po voli vstregle, dokler so polne žlahniga duha ko zbrana mira. Dober živež da dobro moč, tako da prava beseda pravi razum, človeka oživi za pobožnost, mu serce o-greje za resnico ino pravico ino ga v dobrim poterđi. Dan đanasen je toliko bol treba se praviga uka der-žati, kolkor več je zmotnav in sleparije po svetu. Zlast je lansko leto 1848 veliko ležnivih prerokov ino ca-pastih pism na svetio spravio; super take zanotnave so Drobtince prav koristno ino močno zdravilo. Berite jih radi, dragi Slovenci, pri njih böte lohko zdrave pameti ino zdrave vere ostali. 1 iv . . V * Nekatere zostavke snio mogli odložiti, ino si jih za prihodni tečaj prihranili, pervo de nam zavitek preobilni ne hođi, ino navadno ceno ne preskoči, drugo de pređolgo branje ne naveliča, Obleka ino natis kazeta, kolke sta si tiskar ino založnik prizađela, debi tuđi zvunajna oprava Drobtiuce priporočila, zlast podob.sina Sv. Modesta lepo sveti pred licain iu je sali verstnik poprejsnih jeklorezov S. Maksrniliana ino S. Viktorina. VotluheU. Sv. Modesti. Koroski apostel Škos v Gospej sveti. '#)' W cc kakor nauki vcljajo izgledi alj so dobri alj slabi; za-torej je prav koristno večkrat premišlovati, kar so naši pred-.stariši storili. Njih čednosti nas učijo lepo živeti; njih slabe dela nas pa pred greham svarijo, ker vidimo, de Bog hudo že večkrat na tem sveli straiujc, ino vsi pošteni ludje greh sovražijo. Vsako ludstvo, vsaka dezeJa nam, hvala Bogu, vcČ lepih izgledov pokaže, ki so jih možje dali, ker so v.sc svoje žive dni čednosti zvesti ostali, se za sreco svojih bližnih do konca trudili, ino so rajsl svoje živlenje dali, kakor dc bi svoji-mu svetimu namenu bili nezvesti postali. Njih imena se med nami slovijo, ino z hvaležnim sercam jih pomnimo. Vsako ljudstvo ima svoje vojšakc, ki so sovražnike premagali — ima svoje postavodajavce — svojo modre, ki so resnico ino pra.ico učili. Blagor njim; »iso zastojn živeli ampak veliko dobriga so dopcrncsli! _, , Alj trikrat blagor njim, ki so mir bozi svojim bratam tu-kaj na zemli osnanvali, ino njim srečo ne samo za ta svet, ampak posebno izveličanje za večnost prinesli Kaj so pa ti za eni možje? Oni so oznanovavci svetika Evangelja, ozna-novavci Jczusoviga nauka, z katirim nam je on pravi mir per-nesil ki ga nam svet z vsimi svojmi dobrotami dati — pa tuđi z vsim svojim straham vzeti ne zamore. Oni se po vsi pravici Očcti ino nar veči dobrotniki svojiga ljudstva imenu-jcjo. Kar se njim je nar ta veči sreća tukaj na zemli zdela, namreč Boga prav spoznati ino njegovo sveto voljo na tenko *_} Glej podobo pređi. VI dopolniti, so tuđi svojim bližnim izrocili; za tega del se nišo nobene težave, nobene nevarnosli bali, pripravJeni za nauk, katiriga so v imenu Jezusovii» oznanili, svojo kerv preliti, Pov-sod kjer je seme njih naukov na dobro serce podlo, je v kratkim vse drugače bilo; v glavi ino v sercu tajistih, ki so se k veri Jezusovi spreobernili, je tako rekoc na enkrat jasno postalo; pa tuđi vsa natura so je spremenila. Gože so bile po-sekane, divje zveri so bežale, ino lepši ino toplejši je začelo sonce sijati. Zatorej se enkrat, vecna hvala naj bo svetim mo-žam, kersanske vere oznanvavcam! Njih imena so zapisane v bukvah večniga živlenja, ino enkrat se bojo na dan sploh sodbe med apostelni pred vsim svelam svetili. Pa tuđi že fu-kaj jih hvaležno ludstvo svoje apostelnc imenuje. Tuđi koroska dežela ima svojiga Apostelna, ki se je veliko perzadeval za spreobernenje Slovencov h keršatiski veri, katerimu zatorej nikolj zadosti hvaležni biti ne moremo; — nam-rec svetiga Modest a. V kratkim hoćemo popisati, kar je On svetiga ino zasluživniga dopernesel. Kdo ne pozna imenitniga kraja Gospe svete, po Nemš-ko Maria Saal blizo Celovca? Tamkej je velika stara cer-kev, v uji imenitna podoba Matere božje, Vsako leto se znide v nji veliko tovžent romarjev, ki v njo pridejo na božji pot Ma-Marijo častit ino tuđi na grobu svetiga Modesta molit. Tam je svoje dni apostolski mož prebival — tamkej je kakor per-vi škof svoj sedež imel — od svojih apostolskih potov je tamkej počival; tam tuđi svoj zadni pokoj, svoje pokopališe ima. Zasluženje sv. Modesta prav zapopasti, mormo dežele, čaše, v katerih je živel, ino za božjo čast, za sveto vero Je-zusovo «e poskušal poznati, Poglejmo tedaj nekoljko nazaj, kako se je na Koroskim, v poprejsnih casah godilo. Koroška dežela, kakor jo zdej imenujemo, je bila pred rojst-vam Jezusa Kristusa dežele del, kateri se je No rikum reklo. Nje prebivavei so bili imenovani Kelti — veliko, mogoc-no ljudstvo. Njih nar Ijubši opravilo v mirnih časah je bil lov; pa tuđi vojske se nišo bali, toljko manj ker so ige neprenehama za tajisto perpravlali. Tuđi polje so radi obđelovalij ino rudo kopali, ker so večdel po hribah ino VII gorah prebivali. Tako so dolgo let prosti živeli — vsim sov-ražnikam se srcčno v.stavljali, doklcr se njim je 15 let pred rojstvam našiga Jzveličaija ravno tako godilo, kakor vsim drugim sosedam, de so jih Rimci premagali. Tibcri, ki je kmalo po tem Kimski cesar posta), njih je v oblast dobil, ino dežela Norikum je kos grozno velikiga Rimskiga cesarstva postalo. Bog po svoji iicskoncni modrosti vse na dobro ravno; to kar se nam večkrat velika nesreća zdi, je 1c pogosto začetik ino izvir blagoslova ino sroče, ne samo za eniga alj dnigiga človeka, ampak za ćele ljudstva ino dežele. To vidimo tuđi nad malikovavcami v tedajnim Koroškim. Povsod kamor so Rimci prišli, je z njim tuđi nauk Jezusov prišcl, ino luč sve-tiga Evangelja se je začela sirati, ino prijazno svetiti v temi, v kateri so nekdajni prebivavci sedeli. Vojšaki ino drugi Rimci so se na Koroško preselili, veliko med njimi jih je že čulo ino vodilo od svete vere Jezusovc, ino od te svete vere so tud« malikvaveam v svoji novi domovini perpovedali; ino tako se je z čašama seme božje besede v njih serca zasadilo, na tihim rastlo, ino lc čakalo , de bi kdo prišcl tajisto poterditi. V kratkim so se čisto sprcmenili — oni, poprej tako divj ludje so krotki ino pohlevni postali, ker so spoznali, kako sladek de je jarm Kristusov ino lehko njegovo breme. Se ve, de se nišo dali vsi kmalo kerstiti — veliko njih je v malik-vanju ostalo ■— so se praznih reci deržali ino malikc molili, ki si jih je človek v svoji nespameti izmisli). Kdaj, ino kje so se pervi kristjani na Koroškim zberali — tega prav ne vemo. Večdel se imenuje sedem taksnih krajev alj mest v sre-dni deželi Norikum, namreč Celc, Ptuje Aemona (Ljublana) Auguntum na Tiroljskim, — na Koroškim pa Vir on um, Flavium Solvensc, ino Tiburnia. Alj čc se vpraša, od kod so pervi oznanovavci. «vetiga Fvangelja v naše kraje prišli, katera cerkva njih je samkej poslala, lehko brez vsiga dvoma odgovorimo, de ima cerkev alj čkofija Voglej to posebno veliko zaslužcnje. Oglej (Akvileja) zdej majhna ves blizo Teržaskiga morja, nikoljko vur pod Iaško Gorico, je bilo nekdaj eno nar večih ino imenitnejših mest Rimskiga cesarstva. Tamje sveti Evangelist Marka nar pervi svet nauk Jezusov oznanil. On je tako Vffl rekoč oče Oglejskc cerkve postal; ino kedar je nazaj v Rim, ino potlcj v Egiptovsko deželo sei, je tajisto svojimu licencu ino nasleđniku, svetimu škof'u Mohorju v skerb izrocil. Kakor Oglejsko mesto, ravno tako je ludi Oglejska cerkev alj družba kristjanov v kratkim zlo imenitna postala, ker je tako stara bila, ino tolikiga Svetnika za svojiga začetnika imela, Voglejski škof so bili patriarh , to je vikši s'kof drugih škofij, Vsi kristjani ki so na Koroskim stanovali, so Oglejsko cerkvo za svojo mater imeli. Malo alj ćelo nič ne verao, kako se je kaj pervim kristjanam na Koroskim godilo. Gotovo so tuđi kakor povsodi veliko za vero Jezusovo terpeli — veliko njih je za tajisto svojo kri prelilo. Ako pa ravno njih imen tu-kaj ne vemo, so vender v nebesah zapisane v bukvah večni-ga živlenja. V petim stoletju po rojstvi .Jezusa Kristusa se je po sveti v kraljestvah skorej vse cisto spremenilo. Kraljestva, ki so veliko sto let mogočne bile, so se poderle ino sginile ; — na mesto njih so druge vstale; — cerkev Jczusova je vse to preter-pela, ona sama je ostala, ker po besedah Jczusovih nikolj ne-hala ne bo. Če je ravno v enim kraju preganjana bila, toljko lep-sl je v drugimu kakor mlado drevo zacvetela. — Eno je na Koroskim drugačo postalo — namreč, de ni več viši Oglejski cer-kvi podložno bilo. Rimsko cesarstvo je bilo štir sto let po Je-zusu razdeleno — v izhodno, ino zahodno. Bog je sklcnil za-hodnimu cesarstvu konec storiti. Narodi, ki jih poprej se nobe-den poznal ni, so planili Cres tajisto, eno za drugim dokler so ga čisto poderli. Atila, kralj Hunov, šiba božja imenovan, ker se je Bog njega poslužil malopridni svet z vojskoj štrajfati, je mesto Oglej v letu 452 ćelo poderl, de se skorej« kraj poznal ni, na katerim je stalo. — Vsi prebivavci so bili pomorjeni, alj pa v su^iiost predan ino odpeljani. — Škof so bežali na otok Građo na Teržaškim rnorju, ker je po tem njih sedež bil. Prav za prav žalostni dni so prišli za sv. Jezusovo cerkvo na Koroskim, kakor v celim Rimskim cesarstvu. Norodi, ki so Rimskimu cesarstvu konec napravili, so bili alj malikvavzi, alj pa knvoverci, ki so se nauka Ariusa deržali Kl zatorej se ni čuditi, de je prava cerkev Jezusova pregan-jana bila, skorej ravno taka, kakor pervih tri sto let. Tišti čas je ljudstvo v Koroško perderlo ki je se malike molilo, k kati-rimu tuđi mi sušimo, —• namrec Slovenci, Prišli so iz Azije. Slovenci so bili spervič grozovitni sovražniki Jezusovc vere, kakor dc bi bili hotli njo ćelo pokončati. Kako bi bilo to ža-lostno za naše kraje ! Alj Bog je svoje delo podpira), ino ni perpustil, de bi to, kar se je tako lepo začelo, v kratkim dru-gic konce vzelo. Ravno nad našim predstarejšam — nad Slo-vencami je neskončno milostlivi Bog pokazal, de vse ljudstva nie ne zamorejo, ako se spuntajo zoper Boga, ino zoper nje-goviga Sina, kateriga je poslal izveličat vse narode; ino ka-terimu je vso oblast dal v nebesah ino na ženili. V kratkim so se Slovenci h katoljški veri spreobernili, ino so prav terdij zvesti Krisljani postali. Sveta cerkev je scer veliko terpela na Koroškim skuz preganjanje Slovencov — alj cisto je vender nišo mogli pokoncati ; ona je scer bila zaterana, alj lepši je drugič vstala. Zdaj pa nišo vec iz Ogleja prišli oznanovavci božje besede, ampak iz Zalcpurga, kjer šc dan današni nas viši škof' pre-bivajo, ino katero cerkvo se zmeram svojo mater imamo. Ko so si Slovenci koroško deželo vsvojili, je bil njih kralj Samo, zlo imeniten, mogočen vojšak. Srecno se je voj-skoval z Frankami ino z drugimi ljudstvami, — Vsi so se ga bali. Vmcrl je okolj leta 658. — Po tem skorej skuz «to let nie druziga ne verao od Slovencov, kakor de se je med nji-mi ino Huuami strašna vojska vnela, ki je veliko let terpela. Borut, knez alj vojvoda Karantanov (Slovencov na Koroškim) je Bojvare (ki so v sedajnim Pajcrskim kraljestvu prebivali) na pomoć poklical. Prišli so scer, Hune premagali, alj po tem so sami Slovence sebi podvergli. Karasta, sina Boruta, ino njegoviga vnuka (9?effe) Ketumara so z seboj na Pajersko vzeli, Alj zdaj je prišel čas, kateriga je milostlivi Bog odločil za spreobernenje Slovencov. Bojvari so že bili krtstjani. Sv. Rupert pervi škof v Salcburgi jim je pravo vero Jezusovo oznanil, ino jih je veliko sam kerstil. Zdaj se je Bog njih poslužiti hotel, ravno to neskončno velko dobroto tuđi Sloven-cam podeliti. Ko sta bila Karast ino Ketumar odpeljana, je bil sv. Virgil škof v Zalcpurgi. Za rcs velik svetnik, itio za naše kraje imeniten dobrotnik, kateriga brez hvaležnosti šc imenovati ne smemo, V Zalcburgi sta bila Karast i» Kctamar v katoljški veri prav skerbno podučena. Sv. Skofso za to vso skqrb imeli. Po smerti Boruta so Bojvari Karasta Karantanam za vaj-voda postavili — on je bil njih pervi knez, ki je pravo vero spoznal. Tri leta je dobro svojo ljudstvo vižal, ko ga je Bog iz tega sveta poklical. Njegov naslednik je bil Ketumar, bru-men, bogaboječ knez. Nie mu ni bolj na sercu bilo, kakor de bi vsi njegovi podložni skorej svoje malike zapustili, praviga Boga, ino Odrešenika našiga Jezusa Krislusa spoznali, ino Njemu služili, ker je dobro vedil, de so lc brumni, bogaboječi kristjani tuđi nar zvestejši, nar mirnejši podložni. On sam njim je z lepimi izgledami svetil — dva brumna mašnika: Lupo, ino za njim Majoran sta mu pomagala. De bi se vera Jezusova šc bolj okoreninila v sercah Ka-rantanov, je Ketumar sv. Virgilja prosil, de bi sam prisel v nje govo deželo, božjo besedo oznanovat, vernim Zakrament svete birme delit, ino kakor viši čkof vse preskerbet, kar bi se mu za to čedo potrebniga vidilo. Prav rad bi bil sv, škof v voljo svo-jiga učenca Ketumara, kateriga je že v Zalcburgi za ljubo imel, dovolil, alj veliko drugih duhovskih opravil mu ni perpustilo se na tako dolgi nevarni pot podati. Namesto sebe pošle moža polniga svete gorečnosti alj ajfra za božjo čast ino izveličanje duš, ki ga je poprej škofa žegnal — namreč svetiga Modesta, apostelna Karantanov; mu tuđi pomoćnike da, de bi ga podpi-ralij izmed katerih so bili štiri ma.šniki z imenam Bato, Regim-bert, Kocar iao Latin, pa diakon Ekhart. Naroči viši škof svetim Modestu cerkve staviti ino mašnike žegnati, kakor vse drugo potrebno preskerbeti. To se je godilo v pervih petdeset let osmiga stoletja. Težavno delo za res je svetiga Modesta čakalo; njega so zadele besede Jezusove: „Žetva je «cer velika, alj delavcov je malo." Velike so bile težave, ki so se mu vstavlale; alj za-torej mu vender ni serce vpadlo, ni se njih zbal. Zakaj pravi gorečnosti.se nič pretežko ne zdi, de sele božja čast pomnoži, ino božje kraleslvo rasšira. Kaj bi bilo z Jezusovo vero, XI ali bi ne bila že v svojim začetku tako rekoč drugič vgasnila, če bi se bili aposteljni ino drugi pervi oznanovavci toljko te-žav ino nevarnost, ki so njih čakalc, ja ćelo smerti zbali ino vstrašili? čc bi ne bili spoznali, dc se nauk Jezusov, nauk sve-tiga križa le po potu križev ino težav razširati zamore? Tuđi s svetim Modestam je tako bila, — Svoj sedež je sv, Modest imel v Gospej sveti, kjer je prebival, ako ga ni sveta služba v druge kraje pokucala, kar se je pogosto zgodilo. Alj sv. Modest ni imel kakor drugi svoje škofije, ne svoje ćede, katero bi bil po vsi oblasti pasel; on je le bil uamestnik Zalcpurskiga višiga pastirja ino škosa, ki mu je svojo čedo na Koroškim izročil, ka-tire sam ni zamogel oskerbeti. V sednim stoletju "po Jezusu je škofija v mestu Tiburniji konec vzela, ino po tem posebniga škofbviga sedeža ni veo na Koroškim bilo. De je sv. Modest v Gospej sveti prebival je tuđi priča, de se šc dan današni tamkaj hisa z imenam gradić sv. Modesta popotnikam kaže. Ni lehko dopovedati kako skerbno je sv. Modesti izro-čeno čedo k večnimu živlcnju vodil z besedo in z svojim izgledam, Jezusa KrJstusa je hotel v sini posnemati. Kakor dober pastir je bil perpravlen za svoje ovčice vse — ja ako bi treba bilo tuđi svoje živlenje dati. Bog ki vsakimu dobrimu dolu rast podeli, je svojiga zvestiga služabnika s svojoj gna-doj podpiral. On se ni zastojn trudi!, ampak je obilno sadu prinesel, Povsod se je božja beseđa ozelenila. Per vsaki per-ložnosti je Slovence učil Boga ino Jezusa sina njegoviga spoznati , ljubiti, ino njemu iz celiga serca služiti. S svojo lastno roko jih je veliko kerstil, ino v Jezusovo cerkvo pri-pelal. Ki so že bili nekoliko v veri podvučeni, jim je zakra-ment sv. birme podclil. Brumne bogaboječe može je mašnikc postavi!, ki so mu zvesto stregli ino domagali. Veliko cer-kev je bilo čisto novič zidanih, ali ki so že poprej stale, jih je sv. Modest posvetu. Ko je sv. Modest že veliko let zvesto vse dolžnosti svojiga imenitniga stanu dopolnil, kakor priden delavec v vinogradu Gospodovim , ga je Bog iz tega sveta k sebi po-klical, de bi mu zasluženo plačilo podeli za vse bridkosti ino težave , ko jih je za svojo sveto ime prestal. Sv. skof je vmerl v zadnih petdeset letih osmiga stoletja. Veliko žalost je občutil nad tim vajvoda Karantanski ino z njim vsi XII krisljani; zakaj zapustil jih je apostol, ki jih je tuko ukorimo proti vcčtii deželi voilil, z»ubili so svojiga oeeta duhovskiga, ki jih je toliko ljubil. Pokopali so sveliga Mođesla v Gospej sveti pred altarjam svetiga križa. — Pravijo, de je lepo po-dobo Kristusa ou s seboj na Koruško princscl. Se denašni da» se vidi "jegov grob, ino noben popolutk ne gre iz cerkve preden de ni tuđi na grobi svetiga Modesta svoje molitve opravil. Pravijo, de se grob, ki se iz kamenja napravlcu, ćudamo zmerain k altarju bliža. Ali temu bodi kakor hočc, njegov spo min ne bo vgasnil v sercu nobeniga Korošca, ja nobe-niga Slovenca, bodi kjcr koli, za to ko je z pomočoj gnade božje posebno sv, Modest Slovcnco po Koroškim k pravi spoznavi božji, ino k čednimu keršauskimu živlcnju naravnul. Kakor dolgo bojo kristjani spoznali, de nam vera Jczu-sova srećo ino vse dobro prinese, brez tajiste pa vse hudo črez svet pridc, bojo tuđi svetiga Modesta v hvaležnim spo-ininu imeli, kakor eniga nar večih dobrotnikov clove-škiga roda. Hvala naj bodi tebi zatorej sv. Modcsti, Apostel Slo-veneov -— prosi Boga za nas! Zdaj je našo delo dokončano. Perpovcdali smo, kolikor je bio mogočc, ino kar smo vedli od svetiga Modesta. Pa tako tcžko se nam zdi od našiga dobrotnika posebno» na njegovim grobu slovo vzeti. Na nnim svetu živi, ino tukaj njegove dobre dela v vednim spominu ostanejo; dobro seine božjiga spoznanja ino vsili čednost , ki jih je on tukaj sjal, je rastlo, ino obilno sadu perncslo. Zatorej naj se v kratkim povemo, kako se je katolski cerkvi ino veri Jczusovi na Koroškim godilo po smerti svetiga Modcsla; - - kateri so bili njegovi nasledniki na škofbvim sedežu, ino koliko jih je bilo. Vera Jezusova je ino bo imela vedno zadosti sovražni-kov, ako se jih ravno bati nima. Tuđi per Slovencah je taka bila. Veliko njih je se ostalo v pervi temi malikvanja ino j» nauk Jczusov sovražilo; posebno izmed imenitnih ino bogatih. Mehko živlenjc ino napuh njim ništa perpustila križ Jezusov zadeti ino po potu poniznosti ino zatajenja za njim hoditi. Malo po smerti svetiga Modesta so se malikvavci ocitno kri-stjanam vstavlali. Vajvoda Kctumar je svetiga Virgilja drugic prosi!, dc bi sam na Koroško prišcl; ali tuđi zdaj ni mogel XRf to prostio dovoliti, ampak je mašnika Latina poslal. Za njim sta prišla druga dva maš'nika, Modelhan ino Varman. V letu 769 je vmcrl vajvoda Ketumar. Za res velika /guba za eerkvo Jezusovo na Koroskim! Zdaj se je kervava vojska začela med kristjanami ino raalikvavcami, ino hati se je skoraj bilo, de bode keršanska vera v sercah ino v deželi Slovencov ćelo ogasnila. — Hiše božje so bile poderte, služabniki božji pomorjen, ves trud svetiga Modesta je bil skoraj zatren. Ali Bog svoje cerkve nikolj ne zapusti, ino veći ko je nje sila, bližejnjije božja pomoć. Tako ludi tistobart. Vdova Ketumarja je na Pajersko bežala s svojim sinam Valhunam ali Valdungam. Tasilo , vajvoda Bojoarski je pun-tarje na Koroskim premagal, ino Valdunga Slovencam kneza dal, Kakor njegov oče je tuđi on vso skerb imel za čast ino povikšanje Jezusove cerkve. Po njegovi prošni je svet Virgil Zalcburgski škof mašnikov poslal, ki so božjo besedo ozna-novali, svete zakramente vernim delili, ino tako so po malim rane svete cerkve drugič zacelile, ki jih je preganjanjc mali-kvavcov nji naredilo, V letu 784 je Bog svetiga Virgilja — vclkiga dobrotnika Slovencov k sebi poklical. — Amo, pervi viši skof v Zalcpurgi je bil njegov naslednik. Po povelji Karola Velikega, kralja Frankov je prisel visi skof Arno v letu 798 v Koroško deželo ludstvo učit, cerkve stavit, ino mašnike posvečovat. Na mesti sebe je boga-boječiga moža Teodorika škofa na Koroskim postavi!, ino ga sam vojvodu ino poglavarjam izročil. Tuđi Teodorik skof je v Gospej sveti prebivah Ko je na Korosko prisel je vojvoda Vallnm mende že mertev bil. Iz med njegovih naslcdnikov je posebno vojvoda Ingo keršansko vero, kolikor je zamogel, podpiral. »kofija Teodorika, katero je v imenu ino po naro-čenji visiga skofa Zalcpurskiga v skerbi imel, je bila zlo velika, namreč je segla do iztoka Drave v Donavo, V letu 811 je Cesar Karol Veliki sklenil, de ima Drava biti meja med Voglejsko ino Zalcpursko škofijo — tako de Voglejska vse dežele na desni — Zalcpurska pa vsc na levi strani ssapopade. XIV JŠkof Teodorik je vmerl okolj leta 823, Njegov naslednik je bil Oto, ki ga je Adalram Zalcpurski viši škof poslal. Veliko novih cerkuv je posvetu, ino imenovali so ga škofa Slovencov. Ja njim je nastopil Oswald, šterti ino zadni škof v Gospej sveti, \ < ' ./y*i= » Ako pa ravno že nad tavžent let v tim časlitlivim kraji škofov ni, Gospa sveta le zibela kersanske vere na Koroskim ostane. Hvlaležno tečejo se zdaj Slovenci od blizo in daleč v Gospo sveto na božjo pot, kakor hvaležni otroci k svoji stari materi, u a pokopauše svojga duhovskiga očeta svetiga Modesta. * ■ * ■Dr. J. St. Ml9 Stare Košnice v novi oblcki duhovskim pastirjom v pokus. 1 * Prisel bo Čas, de zdraviga nauka ne bojo tcrpcli, aiu-pak si bojo po svojih želah učenike izberali, kateri ušesa gladijo. Ti pa čuj, vse si perzadevaj; opravi dela evangelista ! Sv. Pari Timotfju II. 4 — 3—5. I. Dolžnost svoj jezik spoštovati. #) kJ v. Duh je pade! na vse, ki so bcsedo sv. Petra po-slušali, ino (verni judovskc postave) so se čudili slišati, de so verni veliko sort jezikov govorili. Djanj ap, 10. Vp elan je. Vcs svet je velik tempel božji, od sončniga izhoda do zapada se njemu čast ino hvala poje, in vsaka stvar voličcsti Vsigamogočniga sveto ime. Mala ptičica (slavul) v zelenim germi, ki po noći milo žvergoli ; velika postoj na po planinah, ki visoko pod nebam leta ino se po hribih in dolinah z svojim mogočnim krohotam glasi; — Mali pastire c' ki na paši na svojo stranšico piska, kakor grozoviten lev vpušavi, ki grosovitno rjovi, mili glas zvonov ino orgel sladko petje v sveti hiši božji, pa tuđi strahovati grom, pred katerim se zemla trese in nebo maji; — tuđi červič mali, naj ga ravno ne sušimo, kakor grilče droben po svojim jeziki Stvarnika svojga veličasti; nar lepši pa clovek, katerimu je Stvarnik jezik dal — de bi mu z jezika'm čast ino hvalo pel, Lepo je slišati glasne zvone peti; — se lepši veselo orgle žvergoleti; — nar lepši je človeški glas, z katerim poje ino govori, žaluje in se veseli; — be-seđa, katiro mu je vsigatuogočen Stvarnik dal, je nar imenit-nejši ino nar veči dar milosti božje. Brez besede alj govor-jenja bi zemla žalostna pušava bila, ino vsaka človeška drušina le tiho, dolgočasno zberalše mutastih divjakov. Nikdar ne moremo Boga dovolj zahvaliti, de nam je prelepi dar jezika dal. *_} Pridga povedana v Mozburzi na Koroškim binkoštni pon-delik 1838, 4 V Začetki je le samo en jezik (ena bescda alj govor) bil, kakor en Bog in Oče vsih; kedar so se pa ljudje pomnožili , se po sveti razširili, pa tuđi pohujšali, jim je Bog per zidanju Babilonskiga turna jezik zmedil, ino jim vec jezikov govoriti dal; in sv. Duh je vse te jezike posveti!, de bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala pela, de bi vsi jeziki spoznali, de je Kristus veličešen Sin svojiga nebeškiga Očeta. ,,Velik šum je vstal iz pod neba, — ino prikazali so se razdeleni jeziki kakor ognja na apostelne, ino so bili napolneni vsi z sv. Du ham ino so v mnogoterih jezikah jeli govoriti, kakor jim je sv. Duh dal izgovarjati. Tuđi na druge verne se je sv. Duh razlil, de so veliko sort jezi-kih govorili ino visoko Boga častili." Djanje ap. 2,1 — 4. Kaj se vam zdi, alj bi bilo boljši, do bi vsi ljudje 1c samo venim jeziku govorili? Kratko nikar ! Žalostno bi bilo orgel petje, ako bi vsc pišale cnako pele; dolgočasna bi bila muzika, alj bi ne bilo vec muzikalskih orodij (in,štrumentov_) —- žalostcu in dolgo-časen bi bil tuđi svet naj bi vsi ljudje le v cniin jeziki marn-vali. Ravno tak lchko bi bilo vsegamogočnimu Bogu vsim Ijudem en jezik v govorjenji dati, kakor dati apostcl-nam v vsih jezikih govoriti; alj božja previdnost in modrost tega ni storila ; za to je sv. Duh na binkoštno ncdclo vse jezike posvetu, de vsak svoj jezik, v katerimu govori, povrednosti z hvaležnim sere am stini a, ino zanj Bogu spo-dobno čast ino hvalo da. To smo tuđi mi storiti dolžni. 1. V Europi, v nar srecnejim deli sveta, v katerim mi živimo, so nar imenitnej terji jeziki: latinski, nemški ino slovenski. Kako mormo njih prav spoznati vam born v per-vim deli mojiga govorjenja pokazat. 2. Med vsim jezikami mora Slovencam nas materni jezik nar ljubšt biti. Kako ga mormo k božji časti ino svo-jimu izveličauju prav spoštovati: bom vam drugič povedal, Bratje ino sestre moje! SI o vene bom Slovencam nove besede iz ljubczni mater ne govoru, v slovenskim jeziki, kateriga je tuđi sv. Duh apostclnam govoriti dal. Vselcj so Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; zaupam de tudi vi! I. Dvanajst bornih ribičov je vsigamogočen Bog iz-volil ves svet preoberniti ino zveličati; in preden jih je po široki zemli po.slal, jim ni dal posvetniga bogastva ino poze-inelsko oblasti, ampak dve narp otrebnej nebeske reci jim je sv. Duh na binkoštno nedelo prinesil : nebesko modrost božjiga nauka, ino posebne lastn ost vsc jezike na sveti govoriti. Podal se je sv. Peter proti večeru, ter je Latincam sv. cvangelj oznanoval; — sv. Jakob po Judovskim in proti jutru, — sv. Jancz pa Grckam vescl glas nebeskiga kralestva prinesil. Sv. Andrej se je podal v polnočne kraje, ter je Sloveucam, našim starim zarodnikam kakor pravijo pervi Jczusov nauk oznanoval, v našim starim slovenskim jezik i. Ko so apostelni za sveto vero svojo kri prelili, ino so za svojim gospodam Jezusam v večno zveličanje sli, so prišli drugi apostolski možje v naše krajc sveto vero Jezusovo po teh dcželali razširali, ino med Slovence poterdit. Med njimi je bil na koroškim sv. Modest, pervi škos gosposveški, kteri šc v tej stari imenitnej cerkvi počiva. Slovenci ki so tistikrat po celim Korožkim, Štajarskim, Krajnskim, Vogerskim, Pemskim ino Moravskim živeli, so tri imenitne kneze a 1 j firšte imeli, Bratislava, Sve-topolka ino Koccla, ki so sami skerbni kristjani tudi kakor dobri ocetje Slovencam kakor svojim otrokam za kerš. pod-ucenje skerbeli. Pošlejo nekoliko imenitnih možov v Carigrad (Konštantinopel) ino prosijo gerškiga cesarja Mihela III., naj jim pošle zastopnih učenikov, ki bojo njihove podložne v keršanski veri poslovensko učili. Ccsar odloči dva brata, modra ino vučena moža : svetiga Kirila ino Mctuda, ki sta v slovenske dežele prišla, Slovence Boga prav spoznati, njega spodobno častiti, pa ludi pisati ino brati učila, ino sta tako Slovencov nar imenitnej učenika ino apostelna bila. Ino 6 . . Slovenci so se veselili, ki so toliko božje reci v svojim slovenskim jeziki sli šali. —■ Ali se ljubi bratje ino sestre tuđi vi veselite svete božje nauke v slovenskim jeziki poslušati? — Oh veliko se najde nehva-ležnih trepastih Slovencov, ki rajs'i Nemško imajo, ino se svojiga materniga jezika cio sramujejo, ino ne pomis-lijo, de je pregresno se svojiga jezika sramovati, ga zatajiti, ino cio pozabiti. 1. Naš slovenji jezik je brat er tistiga gerškiga jezika, v katerim so apostelni ino evangelisti sveto pismo spisali; že vec tavžent let pošteni ljudje slovenjo marnvajo. Slovenski jezik je brater latinskiga jezika, v katerim se se spol sveta masa služi; ino že pred tavžent letami so naši stari Ocetje sveto pismo v slovenskim jeziki brali, so po slovensko v hiši božji Bogu hvalo prepevali. •— Za to se se zdaj per vas sv. evangelj v treh jezikah v cerkvi bere po latinsko, nemško ino slovcnjc. Kdor se tedaj tak stariga imenitniga jezika sr am uje, je podoben trepu, ki lepo pošteno oblačilo iz sebe izterga , ki mu ga je dober oče dal, se po ptuje obleče, in misli de bo lepši. 2. NaŠ imeniten slovenji jezik se ne mar nje samo po Koroškim; ni ga jezika na sveti, ki bi ga tak po širokim marnvali; kakor jezik slovenji. Pojdi za jugam do morja, najšal boš po Hrovaškim, Dalmatinskim ljudi, ki slovenjo govorijo, kakor ti. Prehodi Vogersko, Pemsko, Pols-ko ino Moravsko deželo, povsod boš najdel svojo slovensko žlahto. Slovenji jezik le tišti malo obrajta, ki sveta ne pozna, ino ne ve, kakšni ljudje po sveti živijo. Podoben je tak nevednimu otroku, kteri tuđi misli, de je Celovsko jezero nar veći morje na sveti, ino de unkraj Lojbela je že konec sveta. 3. Je pa more biti slovenji jezik tako gerd ino ne-zaroblen, de bi nas morio sram biti, slovenje govoriti? — Lepe so pridige v nemkkim jeziki, — pa tuđi božji nauki v slovenjim jeziki lepo teko , se lehko človeških sere pr'imejo, in dober sad obrodijo. Prijetne so pesmi nemške, alj prijetnej tud pesmi slovenske, ki se Icpo gladko zlagajo, in po nebesko naše serce razveselijo. Za tega del Slovenci po vsih krajih tako radi pojo. — Kdor svoj matern jezik zaverže, ter ga pozabi in zapusti, je zmc-denimu pjancu podohen, ki zlato v prah potepta, ino ne ve, koliko škodo si dela. Slovenji starejši, ki slovenje znajo , pa svojih otrok kar slovenjiga jezika netičijo, so ne-hvaležni hišniki, ki svojim otrokam drago domačo reč, slovenski jezik, zapravijo, ki so jiin ga njihovi dedi izro-«ili. Podobni so taki oeetje ino matere slabim gospoda r-jam, ki svojo ocetno gospodarstvo predajo, drugo pohištvo kupujejo , posledic pa vecdel beraško palico najdejo. — Kar je oče dobriga od svojih starih prije], mora svojim sinu zapustiti, ino kar seje mati od svoje matere hvale vredniga naučila, bo tuđi svoji hčeii zapustila. M at c rn i jezik je nar dražji dota, ki smo jo od svojih starih zadobili; skerbno smo ga dolžni o hraniti, olepšati, ino svojim mlajsim zapustiti. Clovcški jezik je talent, katiriga je nam Gospod nebes ino zemle izročil, de bi z njim baran-tali, ino veliko dobička storili. Kdor svoj malern slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakople; Bog bo en-bart terjal, ino vsi zaničuvavci svojga pošteniga jezika bojo v vunajno temo potisnjeni. Oj ljubi, lep ino pošten, slovenski materni jezik! z katerim sim pervič svojo ljubez-nivo mamo ino dobriga ateja klical, v katerim so me moja mati učili Boga spoznati, v katerim sim pervobart svojiga Stvarnika castil; — tebe hocem kakor nar drajši spomin svojih rajnih starejšev hvaležno spostovati ino obraniti, za tvojo čast ino lepoto po pameti kolikor premoreni, skerbeti; v slovenjim jeziki do svoje posledne ure Boga nar rajši hvaliti; v slovenjim jeziki moje ljube brate in sestre, Slovence nar rajsi vučiti, ino želim, kakor hvaležen sin moje ljube matere, de kakor je moja perva beseda slovenja bila, naj tuđi moja posle dna beseda slovenja bo. — Tuđi vsak pošten Slovenc ravno to želi; mislim, de želite ravno to tuđi vi. Kako se pa naj to po pameti zgodi, v II. deli poslušajte. u- Vsmilen Bog, vsigamogoeni Stvarnik je cloveku dušo ino truplo dal. Truplo potrebuje pošteniga oblačila) duša pa zgovorniga jezika; kar je za truplo oblačilo, to je duhu jezik ino beseda. Vi skerbite svojo telo lepo oblačiti ; ali böte svoji dusi pozabili pošteno govorjenje presker-beti ? Veliko starešov med vami novo šego ima svoje o t r o k e le po novi šegi učiti, ino najo svoj star slovenji marn ćelo pozabiti. Oh to je hudo delo ino velika zguba. Ravno v tim jeziki, ki so vas vaši ljubi starejši žebrati ino lepo marnvati vućili, ste đolžni tuđi vi svoje otroke učiti alj ne, tako niste vredni dobri sini ino hčere svojih poštenih staresov biti; zakaj hudobcc je ki svojih s t a-reh ne s post uje; — tuđi oni vas kdaj po vstajenji za svoje mlajši ne bodo hotli spoznati. — Govorjenje, ki sta ga od svojih prednikov prijeli, ste dolžni svojim otrokam, kakor žlahte lastino (nar dražji blago) zapustiti. Otroci, ki slovenje marnvati od svojih slovenjih starešev se ne naučijo, veliko premoženje zgubijo, ki se več poverniti ne da. *) Koli-kor jezikov kdor marnvati zna, tolikov ćlove-kov velja. Boljsi je, de jih slovenje marnvati naučite, kakor bi jim kapital zapustili; saj ne veste, kamo vaši otroci pridejo, alj si ne bojo se v slovenjim jeziki kruheja služili. Tuđi učeni imenitni gospodje se slovenje marnvati uče; kako nemarno bi bilo, de bi stareši vi svoj materni jezik svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje ino matere vas. — Slovenci, ki svoj jezik malopridno zata-jijo, ino hočejo Nemci biti, so podobni neumnimu kmetu, ki svojo kmetiško suknjo izleče, ino gosposko nositi začne, de potem ni gospod, ne kmet, Rojen Slovenc, ki svoj narod zataji, je pod oben prigreti jedi, ki nobenimu zdrava ni; taki človek svojiga rodu žlahtne lastnosti pozabi, ino se nemških slabost privadi, ino je kakor preoblečen vran od vsih zaničvan, 2. Ne bodi vas sram de ste Slovenci; to naj bo naša čast; in naj nas naši sosedi le zaničujejo, oni ne *} Tako Neradno delajo Slovenci, kleri %a nemškoj tnejoj prebivajo; vsakih pet red let se nekoljko his ponemš-ci, ■— &e malopridnej ravnajo mesllani ino lerzani t> sredi tned Slovencami; otrokam slovenskiga ubiti se ne stajo, ino ođrUseni otroci stariše kolnejo, kedar se odraseni morjo slovenšine z te&avo učiti, klire bi se bili otroci jigraje lehko privadli. 9 vedo kaj delajo. Ravno oni, ki nas zasramujejo, so tudi pred nekolkimi letmi Slovenci bili, kakor smo mi; po-nemšeili so se, zapravili nebeski dar slovenskiga jezika, ino zdaj ravno zatoliko ma nj veljajo, zakolikor manj jezikov znajo. llavno tak bi tudi vi ino vaši otroci v kratkih Ietah za eniga človeka manj veljali, ako bi slovenje marnvati kar veo ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh. 3. Ne zaničujte ptujih jezikov, ino^se nemš-kiga le skerbno učite ; lepši bo vam, ki znate jezika dva, kakor Nemcam, ki znajo le samo eniga. Lohkej böte si vi ino vaši otroci po sveti pomagali, ako slovenje ino nemsko zastopile in govorite. Tako böte vi dobrimu zvestimu hlapcu podobni ^ki je od Boga dva talenta prijel, ino je z njima dva druga pridobil. Za to ga je Gospod pohvalu ino ćres veliko postavu. Alj kedar se vi ncmškiga učite, alj svoje otroke učite na te karte, de bi svojo poštenje ino dobro vest zapravili. Veliko jih je, ki si hu dob ni ga nar prej na-ucijo, namrec po nemsko kleti, ino pa gerdo marnvati. Od vsake take besede bo enkrat na sodbi odgovor. Drugi slovenji staresi na gornim Koroškim dajo svoje otroke na Nemsko med lutrane ino ne porajtajo de otroci, mladi fantje ino dekleta per takih le prepogosto pravo vero zgubijo, ino zapravijo dobro vest. Veliko mladenčov se na Nemškim navadi slabo živeti, predobro piti ino jesti; veliko jih svojo nedolžnost zgubi. Oh to je slaba šola, v kateri se za nemski jezik nedolžnost, pošlenost ino večkrat cio prava kerš. vera da. „Kaj pomaga cloveku, naj ves svet perdobi', naj bi vse angelske jezike govoril, ako prave kerš, ljubezni nima iu svojo dušo zgu-bf. —• Skerbite pošteni Slovenci svojim otro kam za nemsko besedo; alj skerbite jim tudi za poštene ljudi, za pošteno kerš. hišo} v katiro jih daste. 4. Peržadevajmo si, vsaki po svojim stani, pošteno ino prav po kefšansko živeti, kakor so naši prejniki, stari Slovenci živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobriga vs mile ni ga serca ; radi so potrebnim pomagali ino sose- 2 10 - . ' dam dobro storili. Tako se' tuđi zdaj po nektcrih krajah drugi za drugiga tako skerbijo, de med njimi nobeniga obošca ni. Noben ne pogori, de bi mu vsi ne pomogli. Slovenci so bili od nekdaj pri đ ni de lave i, ki so polje marlivo obde-lovali ino živino lepo redili; krivico komu storiti jih je bilo strah, Rajši so sami krivico terpeli, ■— Pokažimo tuđi mi, de smo poštenih oče tov pošteni sini, de naši nomški so-sedi lažejo, ki nas slovence dolžijo de smo zaviti. — Slovenci' so od nekdaj radi Bogu služili, ino so bili dobri krist-jani; — tuđi mi ne pozabimo svojga Boga, in tudi on nas ne bo zapustil. „Vsi jeziki naj spoznajo, de je Gospod Jczus Kristus v veli čast vi Boga Očeta, Fil. 2, 11, Tako borno mi dobri otroci Očcta nebeškiga; bratje ino sestre Jezusa Kristusa, tcmpel sv. Duha, ki bo pri nas vsakim prebival, ino nam svoje nebeske dare delil. To je vsakimu rodu nar veči hvala ino čast. Sklepan je. Ljubi Slovenci, bratje ino sestre moje! dve reci med nami moje serce nar več žalostite. Pcrva žalost moja je , de nas neki Ncmci, naši sosedi dostibart zaničujejo. Oh zaderžimo se tak, de bomo vsc časti ino hvale v red ni pred Bogam ino pred ljudmi; tako bomo gorečo vogljc na glavo svojih nasprotnikov nakladali, ia ne bojo imeli kaj zoper nas slabiga govoriti naši sovražniki. Druga žalost, ktere moje serce boli, je slaba navada Slovencov, de se svojiga rodu ino jezika sramujejo, ino se marnvati po slovenjc nočejo, ako jih v maternim jeziki ogovorim. 0 karte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik. Za čast svojiga jezika vsak pošten mož bolj skerbi, kakor pošten ženin za čast ino poštenje svoje neveste, P r e d Bogam ni nobeniga razločka med Ncmcam ali Sloven-cam ; vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo. — Kakor se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno tak naj v vsih jezikih se Bog hvali ino časti, vlepi zlog i, zastopnosti ino kerš. ljubezni. Ino kakor je Bog sv. Duh vse narode ino jezike v svojo sveto cerkev poklical, ravno tak' bo tudi enkrat vse svoje zveste služavnike v svojim učenim kralestvi združil. — 11 Tam kaj borno, kakor sv. Janez govori, iz vsih narodov ino jezi kov, ki jih noben šteti ne more pred tronam božjim stali, ino predjagnetam novo pesem pcli: Hvalo našimu Bogu ino jagn et u, ki je nas s k o z svojo kri iz vsih narodov, jezi-kov ino ludst u v perkupil. Skriv. raz. 7 — 9. Oh, de bi tuđi nas Slovencov , kakor nas je na zemli med vsimi našmi soscdmi nar veči število, tuđi nar več tarn per Očetu iiebeš'kimu bilo ! Amen. Slomšek. II. Pervo sveto obhajilo Ji a pervo ueđelo po veliki n o č i imeno- vano Botriska Nedela. M. a dan mora vam biti v veden spomin : v večnim posve-čuvaji ga imate v naših rodih Gospodu slavno početi. Exod. 12, 14. V V © (1. Človek ne pozabi dneva, v kterim se je z njim kaj poseb-niga godilo; ino tuđi še na stare dni bo sivcik vedil vise na tertko pcrpovedati, ako se mu je vnegovih mladih letih kaj posebniga pripetilo. Vse drugo človek zvesto ino dolgo pomni, ali žalibože! prijete dobrote naj poprej ino nar raji pozabi, ino nar pogoje se svet zoper hvaležnost pregreši, Torej je tuđi jezer let stara navada, de se svet nehvaležen imenuje ino star pogovor je: Nehvaležnest je plača sveta. Nchvaležnost pak je velika zamora per Bogu, ino že v starim zakonu se Bog zoper Izraelce potoži: Ali je taka, abotno ludstvo! hvaležnost tvoja, kijo Bogu ska- 12 zuješ? Vol pozna svojiga Gospoda, ino oscl svoje jasle, Izrael pa mene ni poznal, ino moje ljudstvo za mene čutleja nima. Sv«ti Auguštin pravi: de je nehvaležnost korenina dusnih zlegov, de je suhi veter, ki vse dobro posmodi, ino izvirk milosti do ljudi zamasi. Toraj je Bog Izraelcam cio za-povedal, de se imajo posebnih dobrot vedno spomnovati. Po Mojzesu je vkazal, de Izraelci tistiga dneva nikdar ne smejo zabiti, ko so se v Egipti bili, že pripravleni na pot, ko je vse pervo rojeno Egiptovcov pomerlo, Izraelcam pa neč žali— ga se ni zgodilo. De bi tistiga dneva ne zabili je Bog rekel: Ta dan mora vam v vednim spominu biti, vi ga imate G^'ospodu v vaših rodih neprenehama slavno početi. Veliko veči dobrote pak, kakor so jih Izraelci nckdaj od Boga prijemali, jih kristjani prejemajo , ino so jih prejeli. Oh kak gerdo bi bilo, ja veliko veći zamira per Bogu, kakor z am era nehvaležnosti od stran Izraelcov, ko bi kristjani toliko dobrot ino milosti po zabili. Naj veća, čudo polna nezapopadliva ino neizrecena milost ino dobrota pak, ktero Bog človeku skaže, je v Zakra-mentu svetiga kersta ino najsvetejsiga Rešniga telesa. V kersti se človek večne peklenske sužnosti resi ino v narsvetejšim Zakramenti se cio z Bogam, se s Stvarnikam nebes ino ženile združi. Takih dobrot pozabiti, se meni zdi, dc mogoče ni, dokler se človek človeško serce v svojih persih ima. Kedaj in kteri dan v leti bi posebno pripraven bil, se na kerst spom-niti, kerstne obljube ponoviti ino pervič presveto resno Telo sprejeti ? Naj bolj prijetni dan za tak velik god, se mi vidi, je perva nedela po velki noči, imenovana bela ali botriška nedela. Danasen dan naj bo tedaj za nas vse, za mlade ino stare v vednim gpominu, danasen dan hočemo vse žive dni slavno ino hvaležno početi, ino per priložnosti perviga obha-jila otrok v ponovlenji naših kerstnih obljub Vsigamogočnimu svojo serčno zahvalo skazati. Sveti Duh razsvetli nas ! pomagaj nam ! I. Del. Ponovlenje kerstnih obljub. Nekdaj so bili tajisti, ki so bili čez leto v kersanskim nauki že dobro podvučeni, na velikonočno ino na binkoštno 13 saboto keršcni; Pa nar več jih je bilo na veliko saboto ker-šenih. Po kersti so novokeršeni belo oblačilo oblckli, na spo-min čistosli od vsiga greha, na spomin nedolžnosti, ki so jo skozi sveti kcrst zopet zadobili, Gospod jih je z Izopam po.škropil, ino so bili ocišeni, on jih je vmil, ino so postali beli ko s n e g. — Pcrvo nedelo po veliki noći so belo oblačilo zopet izlckli, ali v pričo vsih ljudi posebno tistih, ki so že per kersti priče njih obljub bili, so novokerseni vse per kerstu storjene obljube zopet očitno ponovili. Priče kerstnih obljub so bili botri, kteri so se tuđi zavezali v dolžnost, tište v živlonji večkrat na.kerstne obljube opominati; ktcrim so že poprej per kersti priče bili. Botri so za novokeršeniga poroki, za njega oni vse ob-lubijo storiti, karkoli Bog ino Katolška cerkev terja. Toraj so botri dolžni skerbcti , de se njih botriči v pravi veri izredao (odgojijo) posebno, če otrokam slarši odmerjejo, ali pa kcr.šansko podvučcnje per svojih otrokah v nemar pustijo. Lep ino posnemaje vreden izgled vsim botram je sveti Muri-tus. On je bil nekimu Elpidoforu per kersti za botra. Elpi-dofor zajde med hudobno tovaršijo, zapusti pravo vero ino začne kristjane preganjati. Tuđi svet Diakon Muritus je bil od sovražnikov vjet, ino k strasni muki pelan. Tam zagleda Elpidofora sred svojih sovražnikov. Umalo vzame iz svojga žepa belo srajčko, s katero je kil Elpidofor per kersti oblc-čen , jo na vLsek vzdigne ino reče na glas : „Glej nesrečnež ! ta oblcka bo tebe v sodbi Vsigamogočnimu tožila. Nekdaj je bila pomin tvoje nedolžnosti, zdaj pa bo na veke tebi graja ino zasramvanjc. Krivičnik ! kaj hočeš sodniku odgovoriti, ker na mesti znamja izveličanja, le znamja in madeš zaver-žanja na tebi najde ?" Bela ali Botriška nedela je tedaj vsim botram imeniten dan, ker donašni god botre posebno opomina, ktere ino ka-koršne dolžnosti so na se vzeli, ker so botri bili. Pa ne le samo za bode je donašen dan imeniten god, ampak tuđi za vse kristjane, ki smo per kersti po naših bo-trah mnogo Bogu ino cerkvi obljubili. Tište obljube, de se nikdar ne pozabijo., smo dolžni po naročevanju keršanskiga nauka ponoviti precej^ko človck k pameti priđe; pred 14 s akramentam svete birme, na rojsten dan, pred spovedjo ino presvetim obhajilam, zlasti ko se pervikrat k svetim u obhajilu gre ; veliko ino bin-k u st no saboto; ob času skušnjav, večkrat v ži v-lenji, ino sosebno v smertni bolezni. Poprej pak ko z olrokami, ki so izvoleni danes pervo pot presveto resno Telo prijeti , poprej ko znjimi kerstne obljube ponovimo , hoćemo šc promisliti , ino si v spomin vzeti: kaj de smo pri kerstu obljubili, ali h ćemu nas svet kerst zaveže. ts. Sveti kerst nas zaveže, de smo Bogu ino cer-kvi pokorni, ino dese ne podamo hudimu, kte-r im u smo se per kersti odpovedali. Obljubili smo pokoršino Bogu ; zato nas je Bog peklenske su£nosti rešil , de bi njemu služili. 'Toraj se tucli per kerstu reče : Hočeš v živlenje jiti derži zapovedi: Ljubi Boga svojiga Gospoda iz celiga serca ino svo-jiga bI iznig a kakor sam sebe. Ker nihče đvema gospođama služiti ne mora, že pred kerstam cerkev terja, de se tišti, ki hoče keršen biti vajvodu sveta odpove; zakaj Bogu ino hudiču ob enim služiti ni mogoče. Satan hoče de bi se mi nad svojim sovražnikam mašovali, Bog pa hoče, de bi sovražnikam iz serca odpustiii. Iludi hoče, de po krivičnih potih čast ino časno srečo jišemo ; Bog pa hoče, dc naj po-proj Božje kralestvo ino njegovo pravičnost jišemo, ino de svojiga serca na posvetnost ne vežemo. Ker tedaj ni mogoče Bogu ino mamonu , Kristusa ino Bclialu , ob enim služiti, za to vprasa cerkev po besedih svetiga Ambroza tiste, ki ho-čejo kerseni biti: Ali se odpove» hudiču, njegevimu djanju ino napuhu, ino mi smo rekli, de se odpovemo. Kar smo obljubili nikdar več pozabit ne smemo. Bogu smo se podpisali ino zapisali, ino našo pismo ni na sveti am-pak v nebesih zhranjeno, Vse premalo pa sploh ludje premis-lijo , kaj so per kersti obljubili, ino marskteri se le tako nosijo, se le tako zadcržijo , kakor de bi bili obljubili le hudiču služiti, le otroci teme, ne pak otroci luči biti. O p remis li draga duša! opomina zato sveti Gregor Naciančan, pre- 15 misli, de bos rriorla zavolj zvczc, ktcro si z B o-gam sto rila, kedaj ojster odgovor dajati; ino po tvoji lastni obljubi bos opravi če na, ali kot prc-lamavec pcrscgc zavcržena. &, Obljubili sirio po kor si no pa tud i kat ol.sk i c crkvi. Kristus je Apostclnam velcval, dc naj keršeni učijo vse deržati, karkolj j im je on zapovedal. Toraj morajo kristjaiii tuđi cerkev poslušati, ker je kristus rckcl, kdor cerkve ne sluša, ga imajte malikvavca ino očitniga grešnika, Ko bi kdo že pred kerstam rokel, kakor poznej v raz-vuzdanim živlenji reče. ali se saj tako dcrz'i, kakor de bi rei-ti hotel: jaz ne mar am za to, kar cerkev veleva, no ma-ram kaj za praznike ali svetke, ne za post ino za nič kar mi cerkev vkazuje, bi mu bili mašniki ravno tako branili v cerkev jiti, kakor je angel z gorečim mečnm našim pervim staršam po storjenim grebi branil v paradiž. De bi pak vas toliko bolj sivo na vašo kerstno obljubo opomnil, ino vas k zvesti pokoršini do Boga ino svete cerkve obudil, vam povem besede, ki jih je sveti Ciprian neki mu Fo rtu na tu govoril, ktiri je pravi veri odstopil : 5)0 nesrečnež ! zaklice sveti mož, s ticm te je Jezus Kristus žalil, de ga zapustiš ino se v hudičevo sužnost podaš; v suž-nost, ktere te je on s svojo kervjo rešil ? Zvestobo si mu obljubi], ino svojo obljubo si v pričo cerkve storil, sveti Duh t' je porok postal, ino njegove dari si v zastavo prcjel krone Veličastva, ktera je tebe čakalo. Tisi Satanu, sovražniku božimu, ino sovražniku svojimu Večno sovražtvo prisegel, ti si se zarotil se hudičevimu na-Puhu ino njegovi nesramni sladnosti odpovedati. Ali nisi ne-zvest vojšak, ki svojiga pravičniga in dobriga vojvoda zapusti 'no s sovražnikam potegne ? ali nisi kakor taki vjahač smerli vredeu? O nesrečen človek, česa si vređen ; kaj zaslužiš, ko si Boga zapustil, kterga si bil per kersti si svojiga Gospoda •zvolil? Kaj zaslužiš, ko si se k Satanu, k njegovimu djanju ino napuhu obernil ? Premisli ino prevdari vse to, ino ne zapušaj Boga ino ne podajaj se k vražjimu vojvodu. Ponovi 16 svoje obljube, de hoccš Tistimu služiti, kterimu služiti se reče časno ino večno gospodariti." II. Pervo sveto obhajilo. Zdaj pak se kvam, moji lubi učenci, moji mladi prijate li ino prijatelce, obernem k vam, ki sim vas po Jezusovih be-sedah k sebi klical ino vašim staršam rekel: Najte de mali k meni pridejo. „Vam posebno denašni god velja, ino za vas je dones imeniten dan, imeniten kakor je bil dan rojstva ino je dan sv. kersta. Danes vas Jezus Kristns sam k sebi vabi ino kliče: Najte de mali kmeni pridejo." Ino kakor dan pred svojim terplenjam rekel svojim ucencam , tako tuđi vam danes govori: Z velikim poželenjam sim po-/, elel to veliko noćno jagne z vami jesti." Veliko noćno jagne pa je Jezus Kristus sam, on sam se v živež daja, on sam se vam ponuja, Kakor je nekdaj Angel h pre-roku Eliju prišel, ki je od truda pod brinovim germam zadre-mal, ino mu jesti prinesel, rekoč: Vstani ino jej, zakaj dolgo pot se imaš hod i ti, ravno tako danes vam Jezus svojo meso ino kri vam v žitek daja ino pravi: jejte ino pijte, zakaj dolgo pot se hoditi imate. Našo živlenje je po-potvanje v večnost. Kak dolgo de pa eden ali drugi človek popotvati ima, je Ie Bogu samimu znano. Vi ste pot komaj se le nastopili, posihmal böte se le popotvali nevarno pot sc-dajniga živlonja. Sam Bog ve, kaj vas vse na potu caka, koliko težaT, koliko skušnjav, koliko zmot ino koliko zoper-nosti ! — Toliko je gotovo, de težavna je pot v nebesko kralestvo. Toraj jišite pomoći, jišite okrepčanje pri Jezusu, jejte ino pijte njegoviga najsvetejšiga mesa ino kervi zakaj dolgo pot se imate. Sveti mucenci ino mučenke, ki so grozensko britkosti terdno ino serčno terpeli — sveti spoznovavci ino spozno-vavke večne resnice, ki nišo nikdar s hudtmi grehami vero zatajili — sveti spokorniki ino spokornice, ki so se dolge leta neizrečeno ojstro za storjene grehe pokorili, -—• sveti de-veri ino device, ki so v jezer nevarnostih ino strasnih sku-šnjavah svojo nebesko uedolžnost zmiraj cisto ohranili; — vsi ti so svojo čudno pomoć ino podporo svetosti ino pogurimo 17 oblast zoper hudiča ino njegovo kralestvo samo v živanji presvetima rcsniga Telesa dobili. Od tega vživajte tuđi danes vi ! z a k a j d o I » o p o t imate se h o d i t i ! V sakramentu presvetiga rcšniga Tclesa se đeli branih« ziiper grebe sploli, Kieč vere zopor skusnjave , ino Skit zoper peklenske zadergc, luč zopcr temo duše, pomoć zoper slabosti, lolažba v žalosti, ino zdravilo v du.š'ni bolezni. 0 naj bi ga posibmal prav radi, pogosti in vselej prav vredno iživali; večno zivlenjc vam dnjalo bn. Vživajfc ga tedaj, zakaj dolg-o pot se imate hoditi. ■'•'> -^•'s'»»* '»«vrt -^mh •> . Ja čudno moč ino pomoć, ino vecno izveličanje deli presveto obhajilo, al tištim le, kteri ga po vrednim vživajo : kdor ga po nevrcdnim vživa, si vecno pogublenje naklada. Kdor teduj noće zavcržen biti, mora v svatovskim oblačili k Gospodovi mizi perslopiti : to je, mora na duši ino telesi dobro »ripravlcn biti. o /^(~\ r Đolgo rasa ino velikoKrat sim vas scer za presveto Mb-hajilo z keršanskimi naukami pripravlal, ino koliko človežka pamet razsoditi da, mislim de nobeniga nevreduiga med vami ni. Per.sli ste danes vsi prazno oblečer.i v cerltev, kakor se za tak imeniten ino visok god spodobi. Svoje duše ste po-prej v studencu sveto pokore očistili, ino vmili jih madežov pregreh. AH Bog je neskončno svet, ino popolnama čista mora du.ša biti, ktera se hoče njemu bližati. Nič nečistiga v nebesa ne mora. Omađcžvan ino toraj nevreden presvetiga obhajila je (isti, kteri bi bil vedama iz straha ali sramo-žlivosti per spovedi kak greh zamolčal. Bog ne daj, de b i kdor med vami se tukaj se znajdel, ki bi tak se bil ino k svetimu obhajilu perstopil; tak bi bil Judežu lžkariotu podo-ben, kteri je Jezusa prodal ino izdal, ino od kateriga Jezus pravi: „Gorje človcku, skoz kateriga bo Sin člove-kovi izdan; boljši mu, de bi nikolj rojen ne bil." Terdno pa na neskončno milost hožjo zavupam, de med vami nobeniga tak nevredniga ni; Bog nas tega varji! Ali kdo pa bi se smel potlstopiti, le misliti, de bi popolnama vreden bil? Kako bi se červ smel prederzniti pred svojiga Stvarnika stopiti? 0 lubeznivi Oče nebeski, mi vsi spoznamo, de mi tolike dobrote ino milosti nismo vrednij koliko nam dajas, ali Vsi« gamogočni ki zamoreš \v, kamnov si oIrokc po svoji voli obuditi, ti sam nas milostlivo z vr,ednim oblacilam z. nebesko ženitvanje obleci; ino kakor si brez naš'iga perzadea vanja, brez naše vrednosti per svetim kersti nas pe'Ja resi I, nam svojo gnado dal, no nas v svoje otroke ino deleže ue-beškiga kralestva izvolil, ravno tako nas tuđi zdaj posvečuj, de vredno pervo pot Tebe prcjmemo. Ako pa hoćete koker per svetimu kersti posvećeni biti, morate danes ino zdaj tuka j ravno tisto spet oblubiti, kar so per kersti botii na mesti vas oblubili, ker se vi niste govoriti znali ino ludi se pameti ne imeli. Svoje kerstne oblubc morate zdaj tnkaj ponoviti, ino ker vas vaši botri ino starši ino znanci ino sosedi po-slnšajo, povejte na glas, de bodo vsi vedli, de hoćete sami Bogu ino cerkvi oblubiti, kar od vas terja. Kakor per kersti, ravno tako tedaj jaz vprašam vas zdaj v imeni presvete Trojice : 1. Ali se odpoveste hiidič«, vsim njegovimii djanju ino napuhu ? — Odpovemo se. 2. Ali verjetc v Boga Occla, vsigamogorniga stvarnika nebes ino zemle ? - Verjemo. 3. Verjete v svctiga Duha, veno, sveto, katolško , ker-šansko cerkev, občestvo Svetnikov, ohpnšanje grehov ino veßno živlenje? — Verjemo. Imajte belo ino cisto oblačilo, ino brez madež'a ga nosite do sodbe našiga Gospoda Jczusa Kristusa, de vecno živ-lenje imate. Per kerstu se vam je sveca peržgala; tud i jaz jih zdaj vam peržgem ino jih ravno s tištim besedam v vaše roke podam , s katerim se goreca sveca per kerstu poda: Vzemile gorece luci; ino nepokvaren ovarite svoj kerst; dopolnite božje zapovedi, de ker Gospod k ženitvanju priđe, zamoreie njemu naproti jiti s vsimi Svetnikami v nebeski dvor priti de večno živlenje imate ino živite na vekov veke." Zdaj naj eden kerstno obljubo, kakor je v kersanskini nauk i na glas bere ino drugi zastopno za njem naj izrekajo : 19 Vcrujcm v Boga Očeta, Sina ino sv. Duha. Verujcm v Jezusa Kristusa, Sina božjiga ediniga, ki je Bog ino clovek skupoj, ktcri je cloA'eski rod s svojim terplenjam ino s svojo smertjo odrešil. Vcrujem vse, kar je Bog razodel, kar jo Jezus ino Uar so njegovi apostelni učili, ino kar katoljška cerkev, kteri ud biti ino do smerti ostati želim, verovati zapovedujc. Odpo-vem se iz celiga serca hudiču, ujcgovimu napuhu, ino vsimu njcgovimu djanju. Odpovem se tuđi vsimu grehu, prevzetnosti ino vsii» zapelivim ukam tega sveta. Perpravlen sim po ker-šansko živeti. Bog me poterdi s svojo mogočno gnado v mojim sklepu. Amen. Zdaj no sniem vas dale muiliti, ker vem dc vaše serca žc hrepenijo po Narsvetejšim. Ker se zdaj drugi del svete maše začne, namrec darovanje, darujte se z dušo ino z tele-sam ljubimu Jezusu. Spomnite se per povzdiguvanji z greva-nim ino poniznim sercam, dc zavolj naših grehov je Jezus moral terpeti, ino na svetim krizi vmreti. Ntmc sacerdos in s. missa prosequitur, et post, sump-ftonem sanguinis comunicaturos iterum alloquens dicit: Zdaj odprite svoje mlade serca; Jezus Kristus hočo k vam priti. Pokleknitc k nogam Jezusovim, molite ino prosite še rekoö: Preljubeznivi Jezus ! odpusti nam vse naše grehe! — Nikolj jih ne borno vec storili. Izbriši vse hude misli iz naše glave, vse hudobne želje iz našiga serca, de bo vredno tvojo prebivaljše. — V tebe živo verjemo, v tebe terdno zavupamo, tebe gorece ljubimo čez vse. Pridi premili Jezus, ostani per nas dc bomo tuđi mi tvoji. Posveti nas — svoje braterce in sestrice ! Tvoji hoćemo biti živi ino mertvi! Amen. 0 Gospod jaz nisem viedeu etc. Otro ci priđe jo prazno oblečeni, ino pred svetim opravilam svojo spoved opravijo. Po spovedi se v soli znidejo ino grejo vprocesji v cerkev za s v oj o bande ro. Pred velik oltar se vstopijo, 20 mladenci na mos'ko -- dekliči na žensko stran. Po opravili jih spet v solo peljam, ino vs ako svoj h I e b e c ali pa kos b e I i g a kruha dobi. , titii, WS:1>1, Ql.'i »A- An] -ft; Ifi ., ")■> v" um1" ■'.-. ;.■..•*•;').■■ Čedne po dobe Galiiravc (pildi) za ki'am čut a svete pokore ino presvetima r c š u i g a T c 1 c s a , ka-t c r i h je v s a k o svojo dobilo, so bile o t r o k am veliko vosolje, učeniku pa vlepo po ino»':, v'i>>,.;1 • .r+*. '■ Hasmk. IIB. f.aii. m. Poducenje za svelo Birmo. „Najte malim k meni priti, in ne branite njim, ler njih je nebesko kralestvo.4' Mark. 10, 14, ' ■■■ i»J"-la. Ker je sv. birma zakrament živUj , je nekatera priprava k prijetju tega zakramcntapotrjsbjia : zu nerv o, de ga ker-šenc po ncvredntm nsi p'r?jme; za dru wo, de se božjili_^nad^/" toliko got(u:si_ deleJinioq, stoi-i. Toraj st- sv. birma v poznejih casih kersaristva ni vec kmalo po ker.1 ti, in negodnim otro-kam delila; arnpak tislim , ki so v naulcih sv. vere, saj v nar potrebnisih zveličanskih resnicah, in v tem, kar sv. birmo dotiče, podučeni. Zakaj če se sv. bi ni,a imenuje „dopolneniab-^ kersta ," je ocitno, dc naj birmanci zvianost kersanske vere in dolz'nost, ki so jih per kersti na se vzeli, že imajo. Ako ne vcm, k čimur me kerst in sv. vcih vežeta, -htdLoiuie^ar iiinräm, v cimu bi skuz sv. birmo potorjen bil. Kar so botri namesto otroka per kersti obljubili, to naj clovek, kader h pameti priđe, zve in prostovolno ponovi, kar je ravno k pri-jetju sv. birme koristno: in h timu je pjtrebno nauke sv. vere vedeti in vervali. Iz tega vzroka je vec cerkvenih zborov za bolši spoznalo, de se otroci še lc po sedmim Jelu k sveti birmi pelajo, de vender razumijo, kar se*^ nj i mi godi.*} V nekaterih ško-fijah je postava, de se sv. birma le lakim otrokam deli, ki ^JP-Jtfl^ftgJ^'1" _svv obJiajiliiJuK-f^zato ker morajo taki otroci ze dovol v isv. veri podučeni biti, in ko bi kakiga smertniga greha bili krivi, de se skuz zakrameat sv. pokore očistijo. l*apež Benedikt XIV. ocitno oponniejo duhovne pastirje, otrok *} Synod. Colon. 153C et ali tu-. 22 nc pripušati k sv. birnii, ki so v keršanski veri slabo podučeni. *} Za sv. birmo slariši lako dobro ko oiroci »lckatcrih nau-kov polrebujejo. i\Tank aa stari se, ređnikc i»o botre. I. Pred sv. Birmoj- i. Nar potrebniši priprava k sveti birmi je stau gnade božje. Sv. birma, je sakrament živih, kateriga Je taki smejö onijo, ki kftmej „oče naš" in .,vero" ne-zaslopno moliti 7.11ajo, veliko Mianj de bi vedli in razumili, kaj se z njirai per sv. birmi »odi, li cimu se njim duli, kaki prid si od. nje vlaslijo. Slari.ši se iiaj no zatiašajo na duhovne, kteri otrokam k sv, b irrn i podnčenje dajejo; zakaj tndi duhovni otrokam potrebnih naukov ne morejo v nekaterih urah upihniti. XTi zadosli, de stari.ši ali redniki še 1<; takrat na poducenjc otrok zmislijo, kadcr se oirmanjc ozuaui; ampak njihova dol-žnost je, otrokc kmalo ko se .pameti zavejo in neprenehama v kcrš'anski veri razčajmovali, ali naj jih že v solo pošiljajo ali doma ucijo. Letnik Drobtinc 1848 od 15 — 53 sirani pre-lepo napelovanjc kaže, kako zamorejo stariši po sedmerih so-lah otroke k znanosti kersanskih resnic voditi. Ako stariši to skerb imajo, naj se potem birmanjc oznani kaderkolj, tako bojo otroci že pripravleni, in tuđi duhovni pastirji jih bojo toliko laglej v tim podučili, kar sv. birmo in njeni prid dotiče. Ce se nevedni otroci brez razlocka k sv. birmi vodijo, ■se Je starišev nemarlivost v podvucenji otrok podpira. Zakra-njent svt, birme zmiram velja, ako je birmanc ludi neveden kersanskih resnic, de je le v stani gnade božje; vender pa toliko zvelicanskiga prida ne nese, ce otrok ćelo nicesar ne ve, kaj se z njim per sv. birmi godi. Gnada sv. Duha toliko t"'ida ne bo vcinila, ako se ji človeško prizadevanje odmikuje. 3. 'Prelja dolžnost slarišov in rednikov je : otrokam bir-nianske bol. rc (goteje ali kume) os kerbe ti. Per izvo-lenji botrov naj ne gledajo toliko na premožnost, na darila, katire bi otroci dobili, ne na dobre botrinje ; kor bi skuz to le na znanje dali, kako de jim je casnn dobiček veo per serci 'to posvećenje in pobožnost otrok. Uzrok, zavolo kaleriga ■se botri pojišejo, je ta, de so birmaneu li prici, in de za njegovo keršansko rejo in pobožno živlenje skerbijo, posebno ako so slariši nemarlivi, ali otrokam pomerjejo. Zatorej se u za botre le taki knstjstni naj naprosijo, kl so sami že birniani, v pobožnosti dobro slovijo, iu ludi birmance k kcršanskimu j živlenju napelovati vejo; ko bi ofrok ludi nobcniga darila ne ' dobil, taka škoda ne bo. Za sv. birmo se le eden boler na-prosi, in sicer moški za fantiče in ženske za dekliče, vender naj eden boter prcvrč olrok k birmi ne pela. Kerstno ime bolra se mora duhovnim napovedati, de ga vejo na birmanski list napisati, kor vsak olrok per sv. birmi se eno drugo ime I svetnika dobi. Kadar je pa kcrslno ime birmanea iu boli a enako, se ime kateriga drugiga svetnika isKvoli, in dohovniin napove. II. Per MX. Mh'ini. 1. Botri imajo dolžnost otroke med opravilam in delitvi sv, birme lepo iu spedobno voditi, ter se botri z fatitiči in botre z deklici v dvn verste nastavijo, ne rivajo v versto priti, de se otroci n«i stiskajo in de skos z drugimi mašniki' prostora dovolj imajo. 2. Kadar so škof pred altarjam povzdignejo, in stoje za prihod sv. Duha prosijo, naj botri pokleknejo z birmanci vred, ki roke pred persi sklenjene deržijo, dokler de škof svoje roke črez birmance razprostene irnajo in molitev skoncajo. 3. Potem vzciiMsjo škof pastirsko kapo in se birman-eam bližajo; zdaj vßtanejo botri z otroci po versti; otroci birmanski list med kazavnim in srednim perstam deržijo , in v tem de škof birmanca mazilijo, boter zadej za otrokam stoji, svojo desno roko na glavo ali desno ramo birmanca poklada, in prosi, naj sv. Duh otroka z svojmi darmi napolni, 4. Po mazilenji botri čelo z belim vezilam (pankelcam} ovežejo j tu jih spodobno v stran pelajo k mizl, per kaleri mašniki zopet čelo oxnijejo. 5. Potem se bfftri z birriianci zopet v cerkev povernejo, ali če je birmanjc zvanaj cerkve, blizo v tisli kraj, kjer je altar postavlen, in (amkaj perčakujejo dokoncanje birmanja. Kadar se škof k altarju povernejo in zopet črez birmance za-tnejo moliti, naj birmanci pokleknejo, dokler jim škof blago-* 25 slov delijo, in poslednič naj z škofam ,,apostolsko vero" „oče nas" in ,,če,šena si Marija" glasno in zastopno molijo, Sploh naj botri ćelo opravilo birmanja z svetimi željami in gorečo molitvijo za birmance spremlajo, de bi vsmilcni Bog iz svetih nebes poterdil, kar je skoz sv. birmo se zgodilo. in. Po sv, niiini. 1, Vesel dan za stariše, rednike, botre in otroke je dan sv. birme, o katerim sv. Duh darove svoje mogočnosti v serca mladih kristjanov uliva, in v njih svoje prebivalše postavi. Prava binkoštna nedela je za ćelo faro sv. birme dan. Ali keršansko veselje se ne pokaže v pojedinah in v nezmerni pijaci, ampak v svetih željah in v zvclićanskim opo-minvanji otrok. Ne dc bi prcpovedano bilo za potrebo jedi in pijace užiti ; ali Bogu vender ne more prijetno biti, cc sta-riši in botri take zvelicanske dni po kerčmih do noći pose-dajo, si dobre volje prevec vžijejo, skoz nezmernost Boga žalijo, nepotrebne potrošite delajo, in se komu kako pohuj-šanje dajo. Tako tuđi ni hvale vredno, ako botri otrokam preveliko sladkarij nakupijo , ali jih z jedjo in pijaco crez mero silijo, ker se otrokam, ki takih jedi vajeiu nišo, pre-lehko zdravje popaći, in zraven se priložnost daja, sv. Duha z greham žaliti. 2. Z dnevam sv. birme pa se ni vsa skerb starisev, rednikov in botrov zavoljo otrok per kraji, ampak od tega daeva se enkrat veći prihaja. Ce so otroci že drugokrat se Kristusu zaobljululi in hudičii odpovedali, pervokrat per sv. kersti in drugokrat per sv. birmi; ce so h drugimu že Bogu v čast darovani in v tempel sv. Duha posvećeni in mazileni; je torej starisev, rednikov in botrov nar svetejši dolžnost, otrokc z vsim perzadevanjam se v prihoduo v gnadi božji ohra-niti, v pobožnosti vterditi, jih pred pohujšlivim svetam oko-variti; zakaj bolj ko odrastejo, mocnej se hudo poželenje oglasujc, in globokej hudobni izgledi serce razjedajo. Otroci so lastnina vecniga Boga, zato ko jo Bog njihov stvarnik, stamsi pa le njegovi namestniki. * In drugic, ko so otroci skoz sv. kerst in sv. birmo Bogu vnovič v last se izročili. Kako nehvaležni in nezvesti bi tedaj stariši bili, ki bi zauemarli 3 26 svoje otroke Bogu v čast izrediti, ali ki bi terpeli, de bi jih zapelivci ob ljubezen Očeta, ob zasluženje Kristusovo in gnado sv. Duha spravili. 3. Stariši ! skerbite za liga del toliko več, de bojo otroci po sv. birmi v znanosti keršanskih resnic od dne do dne rastli, v pobožnosti zmirom močneji prihajali. Posilajfe otroke v solo in v cerkev, učite jih doma, in izprašujto jih, kar so se v soli ali v cerkvi naučili. Od kod nek priđe, de toliko kristjanov, ki so per kersti vero zapersegli, in per birmi v nje poterjenje sv. Duha dobili, vender tako slabo vero iz-polnuje ? Gnade in razsvetlenja božjiga jim ne manka, veći pa keršanskiga podučenja in bogabojcče izreje. Tuđi polje, ki se ne orje in ne naseva, slak in ternje prerase. 4. Spoštujte stariši in redniki otroke, ki so neprecenlivi zakladi od Boga vam izročeni; ne žalite sv. Duha, kateri v njih stanuje, ter bi jim z pregrešnimi besedami ali deli ne-dolžne serca pohujšovali; zakaj strasna je odsodba lakih: „Gorje človeku , pravi Kristus, skuz kateriga pohujšanje priđe. Kdor kolj eniga tih malih, ki v mene verujejo, pohujša, bolje bi mu bilo, de bi se mu mlinski kamen na vrat obesil, in se potopil v globočino morja." Mat. 18, fi. 7. Zavoljo lastniga in otrok zvelicanja bodite pošteni, treziii, sramožlivi, goreči in pobožni; vaše ćelo živlenjo naj ho izgled sv. cvangelja, de v djanji in nehanji, v govorjenji in molcvanji, v veselji in terplenji otrokam izpolnenje božjih zapoved prav živo kažete. Tako se v serca mladine zernje pobožnosti naseva, zel pre-grešnosti izdira; in sv. Duh selev z svojo gnado porosi, de preobilni sad pobožnosti in zvelicanja rodi. 5. Će pa stariši to sveto dolžnost zanemarijo, naj jih botri nadomestijo. Botri naj ne mislijo, de so to svojo storili, ako so otrokam križevnik ali druge darila nakupili; ampak botri so priče ino poroki kerstnih ali birmanskih obljub, in se torej zavežejo, otrokam za keršansko podučenje in pobožno izrejo skerbeti, ako jo lastni stariši zanemarijo. Botri imajo pravico in dolžnost nemarlive stariše opominvati, otroke lepo učiti, jih greha varvati, in k pobožnim živlcnju napclo-vati. In ko bi botri vidli, de se otrok v očetovi hiši zanemari, skoz pregresne izglede pohujšuje; bi imenitno delo milosti sto- 27 rili, ko bi otroka, ako se da, k sebi vzeli, in tako njegovo dušo skoz zvcstejši skcrb od hudobc in pregrešnosti oteli. Zares skcrbi je dovolj z otroci, pa je tuđi zasluženje per Bogu veliko. i ,i Ufauk za otroke v tem kar zakrament sv. birme dotiče. Ljubi otročiči! Jezus Kristus nas odresenik je učil, de nas je Bog zato vstvaril, de bi Boga spoznali njemu služili, in v nebesa prišli. Ako pa hoćemo Boga prav spoznati, njegove zapovcdi zvesto spolnovati, in v nebesa priti, potrebujemo božje pomoći ali gnade. Kaj pravi šesta poglavilna rcsnica? * ' Dc je gnada božja k zveličanju potrebna, in de človek brez gnade nie zasluženja vredniga za večno živlenje storiti ne inorc. ~ Pa že veste otroci, de smo vsi Ijudje skoz grch pervih staršev v paradiži, ki se poerban greh imenuje, gnado božjo zgubili, in pekel zaslužili, in de bi nobeden clovek ne mogel v nebesa priti, ko bi nam Bog ne bil pomagal ? Kako nam je Bog pomagal ? Vsmileni nebeski Occ je svojiga edinorojeniga Sina Jc-zusa Krislusa poslal na svet, ki je bil spočet od sv. Duha, rojen iz Marije divice, je tcrpel pod Ponciam Pilatam, na krizi za nas umcrl, in nas je tako od greha in vecniga po-gublenja odrcšil, nam gnado božjo zopet zadobil? Kje pa zadobimo odpušanje poerbaniga greha ino božjo gnado ? Per sv. kersti, kateriga je Jezus postavi!, ko je svojim učencam povelje dal: Itc po celim sveti, učite vsc ludi, in jih kerstitc v imeni Boga Oceta, Sina in sv. Duha. — Skuz sv. kerst bo clovek ocišen vsiga greha, zadobi posvecjoco gnado božjo, ki mu pomaga Boga prav spoznati, njegove zapovedi spolnovati in v nebesa priti. 38 Kdor pa želi keršen biti, mora obljubiti, v Boga in Je-zusovc nauke terdno vervati, in po naukih živeti. Ali maj li ni otroci, kadar se kerstijo, se ne zamorejo govoriti; zato se jim botri naprosijo, kateri namesto otrok obljubijo, de se bojo ođrašeni Jezusovih naukov radi učili, jih terdno vervali, in po njih živeli. Vi otroci ste že vsi keršeni; zdaj ko ste že per pameti se morte sponmiti, kaj mo vaši botri per kersti namesto vas Bogu obljubili, Povejte mi, kaj so botri namesto vas obljubili? Botri so obljubili, de se bomo odraseni Jezusovih naukov radi učili, jih terdno vervali, in po njih prav lepo in sveto živeli. Bi bilo prav, ko bi tega ne storili? Ne bilo bi prav, ker bi tako Boga zopet žalili, njegovo ljubezen in gnado zgubili, in nebesa zapravili, Zdaj pa premislitc otroci! ako vam je ravno Bog per kersti svojo gnado in pomoć dodelil, de zamorete lepo Bogu služiti, pošteno ino sveto živeti; se vam vender tolikokrat pergodi, de vas utraga, kadar vam stariši recejo moliti, v solo in v cerkev iti, ali kaj delati. Dostikrat vas stariši in učeniki božjih naukov ucijo, vas dobriga opominvajo in pred hudim svarijo; pa jih le neradi vbogate; le raji kaj hudiga ka-kor kaj dobriga počenjate. Pridejo kaki narodni otroci ali drugi ludje do vas , vam kaj gerdiga pravijo, vas hočejo za-peljati, de bi Jezusove nauke ne spolnovali, de bi greh storili, in Boga žalili. To pa se sgoditi ne srne, ako želite, de bi vam sv. kerst kaj pomagal, de bi vam gnada božja pripomogla v nebesa priti. De bi tedaj kerstne obljube ne prelomili, se ne dali k hudimu zapeljati, in vselej radi po Jezusovih naukih ravnali, potrebujemo nove gnade in pomoći, ki nas poterdi, božje nauke vervati in zvesto spolnovati. 29 Kdo nam to gnado daja ? Bog sv. Duh tretja božja peršona. Sv. Duh nam lazisvcti pamet, de Jezusove nauke ložej zastopimo, nam krepča voljo, de jih tuđi raji spolnujemo. Ste slišali, kako je Jezus dvanajst apostelnov izvoli!, jih poslal po vsim sveti njegove nauke oznanovat ? Ali apo-stelni se sami nišo vsih naukov zastopili, in si nišo upali jih prid-gvati. Jezus jim je za tiga del, prej ko je v nebesa šel, sv. Duha obljubi!, in ga je črez deset dni na binkostno nedelo v resnici poslal. Sv. Duh je v podobi ognenih jezikov nad apostolne prišel, jih je z svojo gnado razsvetil, de so vse Jezusove nauke spoznali in vervali; jim je dalmoe, de so brez strahu sv. vero po vsim sveti oznanovali, in zvesto spolnovali. Potrebujemo tuđi mi sv. Duha ? Ravno tako kakor so ga apostelni potrebuvali; saj smo tuđi mi po kersti se slabi v dobrim in k hudimu nagnjeni, iti bi sicer težko kerstno obljubo spolnovali. Kedaj pa Jezus »am sv. Duha pošle ? Jezus nam sv. Duha per sv. birmi deli. — Ko je Jezus se na ženili bil, je od eniga kraja hodil do drugiga, io je ljudi ucil. Perpelale so tuđi matere svoje otročiee k Jczusu, de bi jih žegnal. Jezus je otrociče veselo objemal, jim svoje roke na glavo pokladal, jih požegnal, de bi prav pridni in pobožni bili. Kar je Jezus tim otrokam storil, je tuđi apostclnam storiti veleval, naj na ludi roke pokladajo, in jim sv. Duha delijo. Ko so apostelni slišali, de je v mesti Samariji veliko ludi se dalo kerstiti, sta sv. Peter in Janez v tisto mesto sla, kristjanam roke pokladala, crez nje molila; in prijeli so sv. Duha, terdno so potem Jezusove nauke vervali in zvesto Po njih živeli. Kdo pa zdaj kristjane birma ? Skofje zdaj kristjane birmajo, jim dare sv. Duha delijo, ker so skofje pravi nastopniki apostelnov. 30 Kako škof birmajo ? Ravno tako, kakor so apostelni birmovali. Prišli bojo preccstiti škof, bojo pred altarjam Črez vas birmance svoje roke razprostili in moliii, de bi sv. Duh crez vas prišel. Po-tem škof k vsakimu posebej perstopijo, ga na ćeli z sv. križam zaznamjejo, z sv. oljam mazilijo, in ga nekoliko na lice vdarijo; poslednič se enkrat crez birmance molijo in jim sv. žegen dajo. Tako se sv. binna kristjanam deli. Kaj pomeni pokladanjc rok ? Pomeni, de jih bo Bog varval, in jim pomagal, kadar se bojo vojskovali za zveličanje duše. Tako so tudi apostelni storili ? Kaj pomeni križ , kateriga škof na ćeli storijo 'i Pomeni, dc nas je Kristu« na sv. krizi odrešil, in nam posvečjočo gnado božjo zaslužil, kadra se nam per sv, birmi pomnoži. Kaj pomeni sv. krizma f z katiro škof čelo pomazilijo ? Sv. krizma je žlahtno mazilo iz olja in dišočiga palzama oil škofa posvećeno. Olje pomeni svetlobo in moč, katiro sv. Duh duši daja; dišava pa lep duh svetih čednost in dobrih dcl. Mazilo na čeli pomeni, dc nas ne srne sram biti, dc smo kristjani. Kaj pomeni, de škof birmanca na lice vdarijo ? Poterdijo ga v sv. veri, dc se nima bati tudi terpeti za «v. vero Jezusovo. Kaj pa böte otroci skuz sv. birmo prijeli ? Sv. Duha, kteri]vam bo, kakor nckdaj apostclnam pamet razsvetil, de böte Jezusove nauke lehko zastopili; vam bo voljo uterdil, de böte Jezusove nauke stanovitno spoznali in po njih sveto živeli. 31 Kaj mora kristjan storiti, de ga sv. Duh v veri poterdi? More ponoviti kerstno oblubo, ki so jo botri namesto njega storili. Otroci! de bi vam sv. binna kaj pomagala, niortc obljubiti, do se böte Jezusovih naukov prav radi učili, in po njih čedno nosili; morte obljubiti, de se ne böte od hudobnih ludi dali v greh zapelati, de hoćete pridni in pobožni ostati, ko bi se vam se tako hiido godilo, ko bi za-voljo Kristusovih naukov tuđi terpeti morali. To vam bojo škof per birmi pomenili, ker vas z pcrstam nekoliko na lice bojo vdarili. De pa ne pozabite na obljubo, ki jo per sv. birmi storite, vam slariši botre naprosijo, kateri so per birmi za pričo, in vas se vcckrat bojo opomnili, de prav pošteno in zvesto po Jezusovih naukih živite. Kako se mora perpraviti, kdor hoće sv. birmo vredno prijeti ? 1. Mora keršen, in <;e je odrašen v božjih naukih dobro podučen biti. Zato se ćelo mali otroci k sv. birmi ne pelajo, ko se nišo zadosti per pameti, in božjih naukov ne vcjo* 2. Mora v stani gnade božje biti, to je: brez velikiga greha. Pomislite otroci za tiga del, če ste kaj posebno nerodniga in hudobniga počenjali, znabiti kaj takiga kar bi vas sram bilo starisam povedati! Ko bi zares kaj takiga se spomnili, bi se pred sv. birmoj morali k spovedi 'ti, de hi vam Bog grehe odpustil, in svojo posvečjočo gnado zopet đodelil. 3. Se mora tuđi z molitvijo pripravljati, mora prositi fca sv. Duha, de bi k njemu prišel, mu svete misli dal, in ga k vsimu dobrimu nagnil. Zato molite otroci že v večer Pred sv. birmoj, in drugi dan; ali že sami, ali pa st ariše na-prosite, de z vami molijo, in za sv. Duha prosijo. Kako se imate otroci per sv. birmi zaderžati ? 1. Botrov se zvesto deržite, ki vas bojo k sveti birmi pelali, in prav mirni in pobožni v cerkvi bodite. 32 2. Kadar bojo prečestiti škof pred altarjam roke erez vas razprostili, čedno pokleknite, in na sv, Duha mislite. 3. Nikar se ne bojte, in ne jokajte, kadar škof k vam pristopijo, saj vas radi imajo, in vam nar to bolši — sv. Duha delijo. 4. Birmanski list, kateriga vam duhovni dajo, ne po-zabite doma, in ga med kazavnim in srednim perstam deržite, ker ga potem duhovni vzamejo, in vašo birmansko ime škofu povejo. 5. Po birmi ne segajte z rokoj na čelo, ki ga botri z belim vezilam ovežejo, zato de se sv. olja ne perteknite, dokler de vam bojo duhovni čelo omili. 6. Potem greste zopet pred altar, de vam škof se sv. žegen dajo, in poslednič prav glasno in zastopno „apostolsko vero", „oče naš" in „češeno Marijo" z škofam molite. 7. Ko bi vam po birmi botri kaj kupili, ali vam jesti in piti dali, le nikar preveč ne jejte in no pijte, zicer bi sv. Duha, ki je per sv. birmi k vam prišel, žalili, in njegovo gnado zgubili; pa tuđi zboleli bi lehko. 8. Pogosto se spomnite sv. birme, saj vsako leto na dan, v katerim ste jo prijeli, Boga zahvalite in obljubo ponovite , de böte zares Jezusove nauke terdno vervali in po njih živeli. Ako vam je mogoče z veseljam hodite v solo, de se böte več božjih naukov naučili; pa tuđi v cerkvi jih radi poslušajte. Vbogajte, kar vam stariši zapovedujejo, no kar vas botri in drugi pošteni ludje opominjajo ; le tako böte kerstno obljubo spolnovali. Sv. Duh bo z svojoj gnadoj per vas ostal, in rastli böte ne samo na letah, ampak tuđi na ljubeznivosti in gnadi per Bogu in per ludeh. Jozef TavU. m IV. Novi zvonovi na Laškim. #) Dones je dan, ki ga je Bog naredi], dan veselja in prijetnosti. Psalm 117, 24. V v © d. MT ozdravlena mi bodi, preljuba Laska fara, ki dones svoj veseli dan imaš! pozdravlene mi bodite preljube dušei ki se tukaj v božjo čast in hvalo zbrale ste ! Ne bom vas prašal, komu donašno veselje velja, ne bom vas nagovarjal, povedati mi, cimu se dones zahvalena nedela obhaja; slišal ste vsi novih zvonov prijazni glas, ki ga tako dolgo že sli— šali niste, meni se zdi, ce se motil ne bom, celih dveh let in kar je od svetiga Jurja, š'e več. Dolgo že, dobro veni, ste se veselili na ta dan, in prav ste imeli; zakaj lehko rečem, de takiga veselja nišo doživeli vaši stariši, in vaši otroci ga tuđi ne bodo, in takiga dneva ni ga bilo na Laškim sto let in se več in ga tuđi ne bo drugih sto let. To je dan, rečem z prerokam Davidam, dan ki ga je Bog naredil, dan veselja in prijetnosti. Tuđi jas sim se veselil na ta dan, in kako zlo sim želei, de bi se kaj kmalo perbližal, ve Bog sam, ki v naše serca vidi; ali njegova previdnost me je od tod v stran poklicala, napreden se je to zgodilo. In ko sim proč od vas se podal, sim mislil sam per sebi: veselje tistiga dneva ne *9 Lašlio se imenuje imeniten, star terg, poldrugo uro pod Celjam, terdno na zelezm'ci, ki v Ljublano pelja. 28. Travna 1840 na večer, ko so terxani ravno pospali, hud ogenj vstane, slrašen veter pleme od strehe do strehe nese in v treh urahje skoraj cei terg v pepeli lezal in šestero ludi zivlenje »gubilo. Tuđi cerkuv z turnatn ured je pogorela in zvonovi so se na drobne koscke razkapali; ali farmani pridni kot mravlje so vse cisto pobrali, «V» toliko dnarja vložili, de so 1842 si nove zvonove umislili. Sloviti zvonar gosp, A. Zamasa jimje dal prav prijesno vbra-ne glasove in tedajni dehanl gosp. Mafija Balon so si veliko veliko perzadeli. 3 # u bom ga gledal gotovo ne, in de sim bil žalostcn zato, ne bom — ni vam treba praviti. Za tega volja le sami si mislite, koliko veselja so mi storili visoke ćasti vredni dehant, kir so me toliko vredniga deržali in mi toliko časti skazali, de so me denašni praznik povabili in mi pridigo izročili. Ali ko-likor veselja občuti moja duša od ene strani, toliko skerbi pa spet ima od druge strani; to namrec me skerbi, ali nišo vaši duhovni pastirji preveč na mene zaupali, ali bom mogel ustrežiti njim in vašim željam, in govoriti tako, kakor se za tak praznik spodobi. Spoznam svojo nevrednost in bojim se; ali zanesem se na tvojo gnado, ljubi Jezus ! in na tvojo pomoć, ljubi svet Martin ! Daj, de bom le to govoril, kar je v tvojo čast nam pa v izveličanje. •— Pa kaj hočcm druzign govoriti , kakor to, kar gre ravno za denašno veselovanje ; nam-reč od zvonov. Kolika čast je za faro, ki lepc zvonove iroa, vam bom povedal v pervim delu. Koliko veselja pa tuđi vaši zvonovi vam naredili bodo, od tega pa v drugim delu. Prosim, Bog, naj bescda iz mojih ust teče, kakor po-hleven dež iz neba; naj bo rođovitna kakor jutcrna rosa, in prijetna kakor med in satovje — vas pa, de me böte z pri— pravlenim sercam poslušati. Pervi «lel. Bilo je nekdaj pred nckaterimi sto ino sto letmi, ker se ni bilo nobene cerkve v naših krajih, nobcniga turna ni bilo viditi ne po hribih ne v dolinah, in nobeniga zvona ni bilo slišati ne od blizo ne od dalec. Nedela je prišla; pa se ni nobeden zmenil, nobcden od dela nehal ali se praznično ob-lekel in službo božjo opravlat šel. Po tcmnih hostah kakor divja zverina so živeli, in malike ali izmišlene bogove so molili; svojiga praviga Očeta v ncbesih pa nišo poznali in mu tuđi nobene časti skazali nišo. Ni bilo učenikov, kateri bi bili prav učili in sante in deklcta pred zapelivostjo in ncči-stostjo svarili; temuč živel je vsak, kakor se mu je zdelo, in kaj je greh in kaj je čednost, na to nobeden ni glodal in tudi nobeden prav razločiti ni vcdel. — Takrat, ljubi moji! je bila temna noč za naše kraje, in pregreha kakor velika voda se je po ćeli dežeh" razlila; takrat so bili žalostni dnevi, đnevi ne-Ytduosti ia zmote. Zatorej hvala Boga. in blagov iu sreča , 85 nam! de je zginil čem mrak ajđovskc nevere, in de se je ljubo keršanstvo med nami zasvetilo. Kakor je noc in dan, tako je tuđi zdaj in nekdaj. Namesti temnih host vidimo Iepo ravnino, namesti globokih berlogov žale hiše, in kamor se obernemo, povsod skoraj zagledamo cerkve, ki so jih naši brumni stariši v čast nar Vikšiga sozidali, povsod skoraj zagledamo visoke turne, in iz njih slišimo prijeten glas zvonov, ki se čez gore in planine razloga, f7>Vsaka poštena fara im« skerb za svojo cerkuv, de jo lepo okinči (ocira); in bolj glasne zvonove ko ima, za veči čast si štejeA Tuđi ti preljuba laska fara! si imela zvonove, ki so bili tvoja čast, in tvoje veselje; ali prišel je sovražen večer, ki so zadnokrat zapeli žalostno in strašno , de bi ni-kolj tako , in so tebe in tvoje otroke iz spanja zbudili. Nikar mi ne zamerite, dc vas spomnim na tisto žalostno noč, ki se je od ognja kakor dan žarila in kir je plamena strasna moč tuđi cerkuv, turn in zvonove zasegla in jih tako razto-pila in pokončala, de so za zmiraj vtihnili. Velika je bila ta-krat vaša britkost, s svojim lastnim ocrni sim jo vidil, veliko joka ste storili in veliko solz prelili „vse drugo bi se poza-bilo ," so rekli nekteri „ko bi bili Ic zvonovi ostali; takih ne borao več imeli": in marskaterimu starimu možu so se solze po licah vderle in z jok am je rekel: „Oj lc "zvonov je škoda, takih nikdar več slišal ne bom. Ali glejte! kar se je vam nemogočc zdelo, je Bog ob kratkim mogočc storil; spet imate zvonove, lepe in glasne, se vsc drugač ko poprejšne. Bog vam je dal enovoljo in ; vaše serca je toliko vnel, dc ste radi pripomogli in po svo-' jim premoženju dali, in ako ravno jih je dosti med vami, ki so sami dnar potrebovali, vender ste si ga odtergali, in ne na vašo škodo ampak lc na božjo čast ste gledali» Cio sam-skiga stanu santje in deklcta, lilapci in dekle, so svoj dnar prinesli in zraven perložili, kolikor jim je mogoče bilo. Lepo je to slišati od vas in za vedno čast vam bo šteto, in ako ravna vam je težkodjalo, dnarjev tvegati se, böte že pozabili, zato nikar ne žalujte. — Zvonovi verli, ki jih zdaj imate, bodo 1 vedna priča vaše skerbi za božjo čast; daleč okrog bo slo-velo, kakošni zvonovi so na Laškim, in vsak bo želei, de bi onkrat slišal njih prijazno petje, in ko že vas in vasiga 36 spomina već ne bo, bodo zvonovi se zmiraj peli, in otroci vaših otrok bodo brali, kar so visoko čas ten gospod dehant na velik zvon zapisati dali: „Velkoletni sporni n brumne in zastopne volje vsih farmanov velike Laske fare;" in se bodo veselili in rekli: 0 naši poprejšni stariši so mogli pac brumni in bogaboječi biti, kir so toliko darili in tako velike zvonovc napravili! — Ali jaz vas nočem hvaliti, kir vem, de poniznim moja hvala ne bode dopadla. nočem praviti, kdo je nar veći dal, ali koliko je ta in koliko je un zraven perložil; imena do-brotnikov so zapisane v bukvah živlenja. Vaša lastna vest vam bo nar veči hvalo dala, in z večim veseljam ko ste dali, toliko bolj veselo vest böte dones imeli. — Večni Bog pa naj vam poverne, naj vam da časti in blaga tukaj ino tam, ker ste vi Boga čestili in njega obdarvali. Vašim njivam «*v< naj da rodovitnost vun in vun, in vašim vinskim goram obilni sad vsako leto ; nesreća naj se vaše hiše ogne ino božji žegen naj vas spremi dones ino vselaj. Ce imate sinove, tiaj v božjim strahu rastejo, naj vas radi vbogajo in vaše ušesa naj nikdar kaj nespodobniga od njih na sliŠijo. Če imate kčere, naj se po dekliško zaderžijo, naj jih angel nedolžnosti nikdar ne zapusti, in pred naj pomerjo, napreden jih zapelivci ognu-sijo; vsa vaša rodovina naj se v gnadi božji veseli in enkral v nebesih skupaj znide. To vam iz serca vošim in želim, in to zahvalo vam dam v imenu cerkve , ki ste ji toliko veselja (/y storili, in vimenu svetiga Martina, kateriga čast ste tako povišali. Ino kar ste dali, .saj niste zastonj ampak v svoj prid ste dali, in zvouovi verli, ki ste jih napravili, vam bodo šc veliko veselja naredili in skazali veliko dobrot. K cimu so zvonovi per cerkvi in koliko svetih reci oni oznanijo, vam pu povedal bom v Drugim ileli. Kako žalostno je za cerkev, kako za duhovne in far-mane, ki zvonov nimajo, vam ne bom pravil, vam ne bom razkazoval, saj ste sami skusili dosti dolgo časa. Turn brez zvonov s,e meni zdi kakor lampca, ki olja nima in ne sveti, »li pa kakor gospodar, ki je mutast in svojim podložnim nič Sf vkazati ne zamore; zatorej čujte, koliko veselja vam zvonovi naredili in koliko svetih reci vam oznanili bodo. Cei teden od pondclka botc teško delali, in po leti veliko uročine, po zimi pa veliko mraza prestati morli, vsi spe-hani in trudni že böte , in roke in noge vam od dela žc oma-govale bodo; kar na enkrat bo sabota prišla in zvonovi iz turna se vam bodo oglasili in rekli: Le urno se na del, kmalo bo dclopust, juteršni dan bo itedela, in pridniga caka obilno plačilo, lenuha pa druziga ne, kakor beraska palica in ster-gana obleka, in kakor se ohladi žejn z merzlo vodo, tako tuđi se bo vašo serec njih glasa razveselilo. Ino ko bo nedela nostopila ali pa praznik Gospodov ali Matere božje, bodo spet lepi zvonovi se vglasili , vergli botc od sebe vmazano delavnsko obleko in opravili se v čedno oprano, nedelsko oblačilo, veselja polni se boste proti cerkvi obernili, od Itoder vas zvonovi kličejo, in menim de se enkrat ložeji botc sli, kakor pa zdaj, kir nobeniga praviga va- . blenja slišali niste. Grch pa tuđi in velik greh bi bil, ko bi •' i« zanikernosti mudili službo božjo, in bolji bi bilo za nekatere ^** i&l in ložeji bi se na sodni dan izgovarjali, ko bi nobeniga zvo- ~~" nova ne imeli, kakor bi zdaj, kir toliko glasno zvonenje slišali boste; zvonovi nanireč so božji glas, in njemu se nihčc vstaviti ne sme. Ino vsako jutro, napreden ne bo sonec iz zagore vstalo, bo prijazna juternica iz turna bernela, vsim posebno pa bol-nikam veseli dan oznanovala, pa tud opomnila nas, de treba je vstati in narpred Boga počestiti in zahvaliti, potem pa svojo delo opravlat iti. In opoldnc, kir bo sonce na kviško neba stalo, se bo spet zvon iz turna glasil in vas opomnil, de božje oko vas zmiraj gleda, de bodite pridni na deli, pa tuđi na Boga ne emete pozabiti, de morate voljno terpeti te-žave svojiga stanu, in ne z kletvijo ne z rotenjam svoje nevolje kazati. In na večer, ko bo dan slovo vzel in hladna noč skoz hišrtc okne gledala, bo spet zvon zapel in vas opomnil, de po storjenim deli se mora Bog zahvaliti, kir «d njega vse dobro priđe: pa tud mali zvon se bo oglasi! in povedal vam, de vemc duše v vicah veliko terpijo, de jih :L ne smete pozabiti v svoji molitvi, ampak prositi za uje, de 38 bi jim Bog vcčni mir in pokoj dal in jim na vckomaj svetila vcčna luč. -- Ino blagor vam, če bole angelsko češenjc vselcj zvcsto opravili, Marija bo vaša pomoćnica zdaj ino na zadno uro ; slabo pa tuđi za vas, čc ga ne böte molili, novi zvonovi vam bodo šc v lmjc pogublenje. Marskaler je rckcl zdaj: nisim slišal zvona, pa tuđi molil nisim, posihmal pa ne boste lakih izgovorov imeli. Ino ob četertkih zvecer, kir boste že angelsko češeujo odmolili in tuđi na verne duše se spomnili, bo spet vnovič zvon zapcl in vas opomnil, dc ravno v četertik zvecer je Jezus Krislus zadno večerjo deržal, dc je na oljski gori veliko tcrpel in kervavi put potil in polom od Judov vjet iu od svojih jogrov zapušen bil, ino čc le kaj Ijubezni do njega ob-čutite. se vam bo milo v sorci storilo, in čc ravno nobena solza vam v oči ne bo stopila, vender razžaliti njega v tišti uri se böte gotovo bali. — Ino drugi dan v petek cnajsto uro bo spet zvon znpel, in »Iasno, dc ga botc lebko zasto-pili, bo rckcl: Clovek, grešnik, spomni zdaj, de tvoj Jezu« na krizi umira, za tebe in za tvoje grebe njegova rešna kri zdaj na zemlo kapla: To v Jeruzalemi, ktero mu je spervega Hosana preklicavalo, vrez šest dni pa že kričalo: „Križaj ga." ,, j.^. Pri preberanji Jezusovega bridkega terplenja se na oltarji svece pogasnejo, ker se vesela luč ne zlaga z žalostnim premišlavanjem. Kakor pak se je v zadnih dneh ino nrah Jezusovega živlenja vse zedinilo, kar je žalostnega ino za nas preveli-kega pomena, tako nam mati cerkva tuđi vse to zadne dni velike ga tjedna v žalostnih obhnjilah skupno ponavlja, naj bi vernim živo nazočeno v mili žalosti serca ganilo ino njih k zvesti pokori obudilo. Veliki četertek obhaja cerkva pri sv. mesi, kakor nam je mili Jezus pri zadni vecerji presveti zakrament (sve<-stvo) rešnega Tclesa vstanovil. Ali žalost nje ogreni vcsel spomin, da nji zraven na misel sili, kako on pobitega serca v sredi svojih žalostnih prestrašenih učencov od izdajstva ino svoje muke ino smerti govori, jim noge vmiva ino po dokon-čanem sv. opravili samsvoje perve daritve pod krušnoj ino Vinskoj podoboj, v svoj ino svoje smerti vecni spomin, v naj 4$ velkÄi bridkosti ino žalosti na Oljski gori premilo moli ino kervavi put puti. V znamenje te žalosti vtihne žc ti dan zvonov veselo petje ino lesene derdra turobno zaderđrajo. V zagernilo ovito se prenese presveto resno Telo na slranski kraj. Ne već zvoncekov ugodni glasi, temoč klepcov črepeče klepetanje ga spremi. Altarji se razgernejo ino vsc lepotc izlećcjo. V stolnih ali »kosovskih ocrkvah se skos pri sv. mesi olja posvečujo, 12 serim možem noge vmijcjo ino njih s presvetim rešnim Telom obredijo, kar na Jczusa ino sv. dužnost opominja njega v poniznosti ino Ijubezni nasledovati tndi do naj nižišjih ino prostejših. Po sv. opravili postrežejo skos se-rim apostolskim namestnikom z veselim obedom. Po poldnc se prepeva genlivo otožovanjc t. j. otožne pesmi preroka Jeremia. Na trojniki t. j. trivoglatem svečnjaki pred altarjem se 15 sveč prišge, ktere se med prepevom za endrugom pogašujo, dokler samo sgornja ostane, ktero zadnic med hrupom ino ropotom pred altar postavijo. Ta šega opominja na pobeg 12 apostelnov pri vjetji gospoda Jczusa ino na tisto uro, ki od vsih zapusčen sam pred svojinu sodniki stoji, kteriga kriče obsodijo. Ravno ta popoldnevna žalostna svečenost se tuđi po-prejsno sredo ino nasledni petek obslužujc. Polno prebridke žalosti pa je cerkvena obhaja veliki petek, ki je pametva grenkc smerti našega zveličara. Le turobno muklo ropotanje lesenih ropotac klice v cerkvo, kder je vse za velike žalosti del cerno ovito ino tiho. Mesniki se po stopnicah golega altarja na obličje vcržejo, nemilo smert Jezusovo močno ožalujejo ino prcponižno njegovo neskončno ljubezen molijo, iz katere se je za nas žertvoval (daroval). Po tem stanejo, prepevajo tcrplenje Gospodovo ino na glas molitve prcmolijo za papeža, za škofa ino za vse duhovsino, za deželskega poglavarja ino vsc ljudstvo, za krivoverco ino razkolnike, za Židove ino nevernike po izgledi milega odre-senika, kter je pred svojim terplcnjem za apostelne ino vse verne, na krizi pa ćelo za svoje sovražnike ino vraorivce prosil. Ino kakor je on za vse kervavel ino želei vse resiti 11 aj bi nijeden v zgubo ne prisel, tako pomiluje tuđi cerkva grešnike ino zmočene, njih želi resiti ino zaverže samo grek ino zmoto. Te daj primejo mesnik ogerjeno božje razpetje , nje ueso pred altar, nje počasi razkrijo, v spomin kakor so Jczusa oblačil slekli, ino nje vernini pokažejo, prepevaje trikrat iz vedno tenšiga glasa: „Glejte križno drevo, na k(erem je zve-licanje sveta viselo." Na to pevci z odpevom : „Pojte molimo je" k pocasfenji sv. križa povabijo. Vsi nazoči duliovniki ino verni padnejo na kolena; sv. razpetje se na tla položi; vsi mu kleče sv. rane poljubajo ino tako čast ino hvalo skazujejo. Ti dan ni nobene sv. mese; zakaj kader je kervava žertva (daritva) vsem ocivestno na misli, ni treba uekcrvavc, ino mesnik povžijo vceraj posvećeno sv. hostijo. Na konci sv. opravila se obhaja pokop križanega zve-licara. V žalostni precesji se prenese sv. rešno Telo, v za-gcrnilo ali kopreno zavito, na zlasti pripravljen, skalnem grobi prijednačen, lepo razsveten ino dično okinčan kraj, kder se z naj velkšo poštljivostjo časti ino moli. Marlivo ga verni dnesni ino juteršni dan tukaj obiskujcjo, kar nazoci pohode pobožnih žen ino apostelnov pri grobi Jezusovcm. Veliko sobo to začne službo božjo posvećenje ognja zvunej cerkve. Pomen mu razodeva prošja: „De bi Bog vse tište, kterim bo na tem ognji prižgana luč v cerkvi svetila, z žari svoje milosti tuđi znotrah razsvetoval ino v ljubezni zegreval," Na novo posvečenem ognji, ki pomeni J. Kristusa, se po redi 3 svece užgejo, ino na trojenko nasadijo, ktero mesnik pred altar nesejo. Pojdoč trikrat pokleknivsi milo za-pojejo: „Glejte luč Kristuaovo." ta šega pomeni, kakor nas je luč sv. vere, ki jo je Jezus oznanil, k spoznavi presvete Trojice pripelala. Na to sledi posvećenje peterih kadilnih grudic - zern, katere vuzmeni sveci pritisnjene rane Jezusove pomenijo, vuzmena sveca pa Jczusa, premagavca smerti ino peklenske moči. Zdaj se preberajo naj važnejse prigodbe ino preročitva starega zakona, ktere se novega dotičejo, ter se kerstna voda posveti, kar se na binkoštno saboto ponovi, 4* M zato , ker so perve čaše samo ta dva dni kersevali. Mesnik mo-lijo, de bi vsi, ki bodo v ti vodi keršeni, popolnoma vse milosti tega sakramenta prejeli; vodo križema razdelijo ino vuzmeno svečo v njo vtonejo, kar naznamna, da kerstna moč od križanega Jezusa izhaja, nje vlijejo na vsc stiri strane sveta, kar oćita, da so vsi Ijudje k veri ino kersti pozvani, ino perlijejo koncki sv. olja ino krišme v pomen nevidne moći ino kreposti, ktero sv. Duh v keršencih oživljeva. Na to se premolijo litanije vsih svetnikov, ko vseli pri vsaki drugi važnejši priložnosti, kder je svetnikov pomožne priprošje tako potrebno. Zadnič se služi sv. mesa, pri kateri se spet sliši serčni prepev: „Hvala Bogu na visini" (Gloria in excelsis Deo), ino vseh zvonov jarno petjc ino vesela Aleluja, (kar reče: hvalite Gospoda), oznanuje milo resnico, ki je Kristus ne v grobi ostal, temoč, kakor je napovedal, veličastno od mertvih vstal. To se je zicer prihodno jutro pred zoroj sgodilo, ali sta-nitva se že nicoj obhaja, de se leži utegne. Svečeno oble-čeni se podajo mešniki, pevci ino verao ljudstvo k tihim grobi. Presveto rosno telo se koprene liši, z vencem okiuči, ino po veselim prepevi: „Sveličar je ustal se med petjem, igroj ino zvonenjem v veličastni precesji k olepšanem altarju prenese, Vstanivšimu v čast ino preserčno zahvalo za srežno doverseno odresitvo. Juter.snja, velikonočna nedela je jedro vuzmenega časa, pravi vuzmeni praznik, naj velkši vsih prazuikov ino, kakor ga sv, Gregor imenuje, kralj vsih dnov. Zakaj ti dan pred svitom je zveličar od mertvih vstal ino tako nezavdarlivo svet uveril, da je pismo ino njegova beseda božja resnica ; da je on od Boga poslan; de borno tuđi mi od mertvih vstal:. Za tega del je ti dan v eerkvi vse polno radosti ino veselja, V naj krasnejši praznički obleki opravljajo mesniki božjo službo; vesela Aleluja se večkrat hvaležno zapoje: vuzmeno svece jasni plamen svetio žviga; nad altarjem se sveti okin-čana izdolba vstanjeniga zveličara ze slavodobitnoj banderoj v roki, kakor premagavca smerti ino groba. Prav primerno pak je, ki se cerkvena vuzem lepo zlaga z vunajnoj v prirodi , kder se po zimskom spanji ravno vsc vnovič oživlja, preraja, ino k novom žlvlenju vstaja iz ali vun z zime, i% Ali vun z zemle; od tod ime vuzeni, 5i Nekđaj so vuzmeni praznik vsi vcrni k sv. obredi sli, po tem vbogim dostojni obed pripravli ino njim z blagoslovljenim mesom, kruhom, jajcami i. t. d. postregli. Tomu v spomin Se se zdaj vuzmeni presmec blagoslovi ino prosi, nas bi vsem, ki si ga vživajo, veselo teknil. Vuzmena radost se drugi den ponovi ino tihoma ves tjeden terpi, ja ćelo do Jezusovcga vncbohoda - velikega Kri-žovega, kter praznik se k vuzmenem čaši sliši. Zakaj Se 40 đni po svoji stanitvi je Gospod Jezus na zemli bival, se ti čas svojim učencom vseskozi prikazoval, apostelne v mnogih rečeh bolj podučoval, sv. sakramente svetstva postavu, mar-siktero glede svoje cerkve zapovedal ino se 40. dan nazoči vsih vernih veličastno v nebesa vzdignil, ino iz pred njih oči preminil, kar nam praznik v nebohoda ali veliko križevo obhaja. V spomin, da od tega hipa Jezusa ni več vidno na zemli, se na križevo priveliki meši po sv, evanjjelji, kteri njegov odhod oznanuje, vuzmena sveca, ki mu je slika vgasne. Trije dni pred križevem so očitnini molitvam odločeni. Verni, zebrani v nabožne procesje, prosijo ponizno za odpu-sanje grehov, određenje vsega zla na duši in teli, za dužne ino telesne dobrote, za božjo pomoć ino milost ino se posebno za blagoslov ino srečen dorasek Ijubih setev, ktere že pred Križovem tako veselo zelenijo. Vse te ponizne prošnje damo ino izročimo Jezusi (pri odhodi) kakor na pot, naj bi nje s Sobo vzel k Očetu ino nam oslisanje sprosil, ko je obljubi!, da če pri Bogu za nas prositi, pri Očetu nam srednik ino zagovornik biti. Za tega vzroka voljo so procesje ravno pred njegovim odhodom. Na pervo so nje «počeli sv. Mamert, škof francoškega mesta Vienne v 1. 469 p. K., za velikih nadlog del, ktere so bile namesto pritisnilc. Zdaj so po ćeli katoläki cerkvi zapovedane, kakor procesja na Markovo, ktero so sv. oče Gregor , Veliki v 1. 590 p. K., vpeljali za voljo pomora, ki je takrat v Rimi strasno razsajal. Pritisne kaksa silna reva, boj, betek , obča suša ali mokrota, lakota', i. t. d, se poprejnitn jednake posamesue procesje peljajo. w Tako nam ali cerkvene obhajila vuzmenega easa, kakor' v lični versti umetno izrisanih slik prav na tenko ino lepo po redi vse razlagajo, kar se očitnega živlenja, terplenja, smerti, vstanitve ino vnebohoda Jczusovega dotiče, ino nam zraven kažejo, kar se na duši tuđi z nami zgoditi mora, ako si pri njemu, enkrat nebeske veličesti ino sreće vžlvati željujcmo, III. Duhovni ali Mnkostni cas. Duhovo velimo tuđi binkošta ali finkošta, katcra beseda od nemške fünfzig, kakor ta od gerške pentekoste izhaja ino pomeni pctdeseti dan po vuzmi, o katercm je sv. Duh Jezusove učence razsvetil ino z ncbcskinii dari napolnil. Duhovo je ali spervence praznik sv. Duha. Ker pak se je tišti dan na predge sv. apostelnov v Jcruzalemi perva keršanska občina spočela, je tuđi obhajilo začetka ali poroda kcršanskc cerkve. Duhovo so žo apoatelni obhajali. se v apostolskim (1 janji 20, 16. bere. Po vnebohodu Jezusovem so se njegovi ucenci v Jerusalem vernili ino v straheh pred sovražnimi Judovi si v enim hrami terdno zaklepali. Zauplivo so tamkej deset dni čakali obljubleniga sv. Duha ino se z molitvami na njegov prihod pripravljali. Za tega voljo se tih deset dni po velikem križo-vem že k duhovem računi. — Se na to veliko obhajilo prav pripraviti je saboto popred zapovedan post, ino kakor na veliko saboto, se sv. preročitva prebirajo, kerstna voda posveti in pri sv. maši po Glorii ze vsemi zvoni posvanja. Božja služba na Duhovo nima nič posebnega, razve da se v stolnih cerkvah sakrament sv. birme podeljuje, kar pa se tuđi lehko druge čaše zgodi. So pa se dotle v obhajilih advenskega, vuzmenega ino duhovega časa premile dobrote trojnoediniga Boga pozamesno premišlavale ino sicer o božicu ljubezen Oceta, kter je svetu svojega Sina podari); o vuzmeni ljubezen Sina, kter je za nas bridko smert storil; ob duhovem ljubezen sv. Duha kter je vernim tolažnik ino učenik prišel: sklene zadnič cerkva dozdajno frojo svečenost v eno ino slavi ino sveti skupej presveto Trojico, po duhovem pervo nedelo, ki se zato ime- 53 nttje Trojicka. Tako nam ali tuđi duhovni čas vse nazoči, kar se sv. Duha dotiče: namre apostelnov serčne žele po sv. Duhi, njegov prihod, perve predge apostelnov, začetek sv. cerkve ino njeno razširanje med Židove ino neverniki. Tro-jicka »edela je tuđi začetnica mnogih poduhovnih (pobinkošt-nih) nedel. Njihova dolga versta, ki do konca cerkvenega leta teče, uči, ki cerkvi ne bode konca do konca časnosti, ino opominja neprenehoma božje dobrote premišlevati ino se njih. hvaležniga serca veseliti ino deržati. V ti namen so v poduhovem čaši ćelo do konca cerkvenega leta mnogoteri prazniki vpeljani, o katerih se mati cer-kva druge imenitnejc božje dobrote radostno premislava ino neskončno dobrotlivemu Bogu slavo ino hvalo dopernaša. Ti prazniki so: 1. Telovo, četertek po sv. Trojici. Za pravo bi se imelo veliki četertek obhajati, ker je Jezus sv. rešno telo ti dan postavil, (vstanovil); ali globoka žalost velikega tedna čes Jezusovo terplenje ino smert nedopuša cerkvi veselega obhajila, zato ga je v poznejo ino sicer ravno v tisto dobo preložila, kder se v omlajeni naravi nova radost ino krasnost oživi, ino verti ino hoste pisanih cvetlic ino zelenih dreves dovolej ponudijo, veličestno obhajilo dostojno okinčati. V krasni procesji, med radostnimi spevi, igroj ino strel-boj se po polji ino olepsanih ulicah prenaša presveto rešno Telo. Na 4 krajih so altari napravleui, kamer se postavi, po prebranem sv. evangelji ponizno moli, ino z njim s. blagoslov podpeli. Ta vesela procesja je očitna spoved naše vere, na vsigdarRO nazočnost J. Kristusa v presvetim resnim Tcles. i. 29. Rožnega cveta je praznik sv. apostelnov Petra ino Pavla, ker sta oba tisto leto, tišti den, ino v tištim mesti namre v Rimi, sv. Peter naopak na krizi, sv. Pavel pod mečem za Jezusa živlenja dala, ino po tim takim, kakor sta se vživlenji ljubila, se tuđi v smerti združila, in ob enem v nebesko Čast ino zvelicanjc podala. 3. 0 veliki gospodnici, 15. Velikega serpana se spomnimo mile smerti B. Đ. Marije ino obhajamo veseliga 54 serca njeno Častitlivo preselcnjo v nebesko kralestvo, kđer je svetnikov kraljica, vernih smilečna mati ino zmožna priprošnica. 4. Na angelsko nedelo, pcrvo mesca kimovca po-navlamo večnem Bogu serčno čast no hvalo, ki nam je svoje angele dal prijatele, varuhe, prosnike, se njihovi zvesti branbi ino priprošni ponizno ino zauplivo priporočujemo, njih veseli ino hvaležni častimo, ino vnovič obljubimo se verno ino poslušno po njihovi prijazni vodbi ravnati. ,._,..,,, „ 5. Mala gospodnica, 8. kimovca je god rojstva B. D. M« ino nasledna nedela god njenega s. imena. Obuj se radujemo ino Boga prelepo hvalimo, ker nam je v Marii, materi Jezusovi, začetnico z veličanja ino milostivno pomoč-nico dal. ,. ;>> ns»^ <• - 6. Perva nedela mesca Vinotoka je posvečevanje Rožne molitve odločena. Ponizna hvala se milostivnem Bogu do-pernaša za vte dobrote, ktere je po toti molitvi vernim lud« stvi daroval. onrsi isaie oni oj« 7. God eerkvenega posvećenja (žegnanja), 3. ali 4. nedelo mesenca Vinotoka, je veselo zahvalno obhajilo. Kajti velika, vse hvale vredna je neprecenjena sreča, lastno hišo božjo imeti ino v njoj nezrečlive nebeske dare ino milosti prijemati. Bandere, ki za tega obhajila se iz turnov majajo, oznanujo veselje čes nazočnost Jezusa v posvećenih cerkvah, ino va-bijo verno občino, naj bi ga vsigdar rada tukaj pohajala. 8. Razločno od eerkvenega posvećenja je obhajanje eerkvenega varuha, bodi si božja osoba ali angel, svet-nica ali svetnik, komur v čast ino varstvo je cerkva posve-čena ino kogar ime nosi. 9. Ođ obuj se loči praznik deželskega varha, v kogar posebno branbo se je ćela dežela sporočila, ino si ga za zmožnega priprošnika pri Bogu zvolila. Naj raji si varha zvoli svetnika iz domorodne dogodbine, bodi si žkof ali melnik, vladar ali vladarica i. t. d. kteri je domovini velik 55 dobrotnik bil ino verstnikom ino potomcem lep izgled sv. vere, ljubezni ino bogaboječosti. Tako častijo Moravci sv. Cirila ino Metoda, Cehi sv. kralja Venceslava ino Ivana (Janeza) Nepomučenskega, Polaki sv. Stanislava, Zlezianci sv. Jad-vigo, Hrovati sv. Štipana, Korošci sv. Ila, Štajerci ino Krajnci sv. Jožefa i. t. d. Spomini premnogih svetnikov pa So posebni dnevi odločeni, ino to je vzrok, zakaj se god cerkvenih ino deželskih varhov povsodi drugej obslužava. -jn«oi *H9«k»«i »s ban tipEO't u v ooi siiq 10. 0 prazniku vsih svetcev, 1. Listopada na koncu cerkvenega leta, obhajamo naše cerkveno obcinstvo ze vsimi svetniki vsih časov ino krajcv, ino povzdigujemo serce ino oči proti sv. nebesam, ti presrcčni domovini svetih služevni-kov božjih, ktera je tuđi konec našega živlenja, blažena de-žela dušnega poželcnja; se njihove nebeske časti ino izveli-čanske sreće serčno veselimo: se z njihovimi prelepimi izgledi k ednaki kreposti ino zvestobi podbadujemo; se njih milim prošnjam zauplivo priporočamo; njih verno častimo ino ljubez-nivem Bogu preserčne hvale dopernašamo za vse njim pode-lene milosti, ki so njim k kreposti ino v nebesa pomagale ino ga ponizno molimo , milostivno tuđi nas po blaženi poti stalne kreposti v svoje nebesko kraljestvo vpeljati. 11. Den po vsih svetcih obhajamo Dušno. Zakaj cer-kvena občina obseže tuđi tište verne duše, ktere so zicer v božji milosti iz časnosti v večnost preminule, pa se ne pred obličje božje prišle, temoč se v stanu očišenja terpijo ino si mile pomoći prosijo. Torej je mati cerkva v verni ljubezni, ktera grob ino smert preši ne, lasten den odločila, ki se njih milo spominja, za njih moli, k molitvam primarja, za nje sv. meso opravla, ino na pokopališe se podaje, serčno prosi, naj bi nje Bog skoro rešil ino v nebesko zveličanje poklical. Lučice, ktere verni po grobih sem ter tje prižigajo, pla-menijo gorečo prošnjo: „Gospod! daj vsim pomerlim vernim večni mir ino pokoj, ino večna luč njim naj sveti." Tako je tedaj, kakor smo že v eačetki slišali, katolško Cerkveno leto ze trojimi sv. čaši ino zmesnimi prazniki ne kaj druga, ko prevena predga čres sv. prigodbe ino resnic« k«rsanske v«re, veselo ogledalo lepih kreposti božjih svetnikov, m ali prijazna kniga, V kateri lahko vsako leto znovie pregle-dujemo, kar je trojnoedini Bog za nas storil , pa tuđi, kar mu storiti moramo, ako želimo srećo ino blagor Jezusovega odrešenja doseći. Na skerbi nam mora biti, obhajila sv, cer-kve vsigdar prav obslužavati, naše misli, žele ino prošnje s eerkvenimi po raznih časih primerno zedinovati ino sv. opra-vilam ni na nikaki način blažnega upliva braniti, te se bodo vera, upanje ino ljubezen gotovo v nami pomnožile ino okre-pile ino v našem živlenji veseli sad za nebesa rodile. Kadar se tedaj koli k sv. obhajili podajamo , si moramo vsigdar popred dobro promisliti ino k aerci vžeti besede kralja Davida, kteri praša: ,,kdo srne hoditi na breg Gospodov ? kdo stati na sv. mesti? Ps. 23, 3. Tišti, kter ima nedolžne roke ino čisto serce; kter svoje duše ne vesi na prazne reci, ino ne vkani (golufa) svojiga bližnika," — kteri naj odsih-mal vse to verno spolnovati sklene; — „tišti bo dobil blagoslov Gospodov ino milostivnost od Boga, svojega zveličara." Ps. 83, 4 — 5. To nam poterdi kratka starodavna pripovest, kar se je V Alexandra, imenitnem mesti na Egiptovskem, ker.sanska Vera slovela, je tam živel pošten mestjan, črevlar svoje me-strije. Đober možek je imel dosta otrok, dela v sredmo, ino vemdar sploh vsega dovolj. Njegov pervi sosed, tuđi čevlar, ali bez otrok ino vedno ves v deli, pa si nemore zmoči, tomoč dalje, tim bolj pboža. To ga pritisne enkrat pri sreč-neži pozvediti, s čim si ve pomagati, de mu vse tako lepo zda? Soseđ ničesa ne zataji, temuč mu radovolno svojo skriv-nost razodene. Najšel sem, mu reče, velik zeklad, h kterimu smem vsakden pristopiti ino si vzeti, kolikor mi dojde. Ni se torej čuditi, ako se moje gospodarstvo boljsa. Ta pripovest ga je do živega zadela ino silno poželenje obudila, tišti pre-srecen kraj berž zvediti. Đober sosed tuđi temu ne odreče, Najde se tam, tako poterduje, zadosta blaga za našo ćelo mesto, ino reče hrepenečimu zjutraj priti. Kako pa «jutra) priđe, ima marsiktero kredi za odložiti, ve zabavlati ino ga z lepim potolažiti. Dnes, pre koneki, hočeva b sv, meši iti ino naj ni posel juter opraviti. Ko pa sledno novo jutro ravno tako odlaža, se sre-čeželni tovars naveliča ino mu ves serdit preseka: „k meši lehho grem j kader čem, ino pot do cerkve vem sam najti, Kako đolgo . ' ■ 57 se me meniš 7, prazninu besedami kermiti ? Sosed, ki je le na ti oponos cakal, je imel odgovor že kredi: „Ne jezi se, mu reče; veckrat sem li že kraj pokazal, kder se skrivno bogastvo shranuje, od kod si vsak den toliko blagoslova prinesem, da «recno z.hajain; stori tuđi tako, ino se pred vsem k sercu vzemi Gospodovo besedo : „Jiste naj popred božjo kraljestvo ino njegovo pravico, ino vse drugo vam bo pridano." 1 Dr. J. Mursec. P r ig o (I li e žalostne ino vesele rajiiim v čast, živiui v spomiu ino poduk. m Hvalejmo častitlivc može ino naše očakc. Veliko časti je Gospod skuz svoje dela nad njimi vskazal. Njili trupla v pokoji počivajo, ino njih ime živi od roda do roda. Sirah 44, 1.— 61 I*' Roman Boštjan, Sekovski knea ino škof. B. 'oni V ■•* rt«? y y ratje! spomnitc se svojih naprejpostavlenih, kler so vam božjo besedo oztianovali; glcjlc konec njih živlcnja, ino ravnajte se po njih veri." Kar sv. Pavl Hcbrcjo opominja tuđi Slovcncam Štajerske dežele velja, dc naj svojiga rajniga škola Romana Boštjanu, v hvalcžnim spomint ohranijo, kteri, ce ravno rojen IVcmc, so tuđi Slovence po očetovo ljubili, ino ncvtriuHivo (marlivo) za njih izveličanje skcrbchvj\g 1O;; Bostjan Cengcrlo bili so rojeni v gornim Krihbcrzi blizo Ulma na IVcmškim 20. Prosinca 1771. Njih pošteni, bo-gabojeci stariši bili so kupci ino so imeli 7 sinov pa hčeri 3. Njih nar veći skerb je bila svojo ljubcje prav po keršansko izroditi. Mlad Bostjanck je imel veliko veselje v solo; stariši ga dajo v bližen samostan (klošter) cernih menihov svetiga Bonedikta. Vuccnost, pobožnost ino pa sveta tihota samostana (Biblingrcn) je bogcljubnimu Boštjanu, ki je rad molil ino se pridno učil, toliko dopadla, dc je naprosil tuđi njega med monihe vzeti. Ime Roman so dali mcniliu mladimu; ino ua svetiga Tomaža 1793 so ga posvetili (žegnali) mešnika. iAia-m>\v,h otea?> M St ofe io[iJ (l'i»H} Kakor mlad vojšak Kristusov, vneti za božjo čast ino za izveličanje duš, so mlad Roman z orožjom vucenosti ino Pobožnosti hitro za mlajsi brate skerb prevzeli, ino začeli v domaćim samostani sveto pismo učiti. Kar jim je na letah po-roankalo, so njih čednosti domestile, ino v cnih letah so Roman svojim bratom popolnogti živ izgled ino pa duhovski OCC bili, iu»isui| u/iiiav .x-Ji/i tti iü\i: .iiiiüiii :'•'=•!,! i i i; i ..':<:i?V 1». - \ '"" Lesa 1830 se Francozi zopet spuntnjo, ino^ nevöjrci, ki so nekoliko let tiho dja.li, začuo hudo razsajali, ini* žaterati vse, kar je bilo božjiga. Neko oblačno jutro listopada pri-hrujc tropa 12 uevernikov z orožjam do tiga križa, ino ga koce podreti. Pcrvak med njimi je bil zarašen stare, njegov lovarš pa nekako prisniojcn človck, ki je nosil bandero , na banderi j>a kervavo rudečo kapico, Trušali so, kleli ine f'arjc zasra-lnovali, do je bila groza, popovali strašne pesme uckdajnih puntarij. l'cr krizi jim zarašcu stare pridgo naredi, prav iz pckla dano, ino namesti Amen, veli: „Na tla križ!" Lotijo se križa; pa bil je iz doba ino tako terduo vsajen, dc ga nišo mogli podreti. Po sekire sežejo; ino nar pervi zacne uni prismojen mladuh po krizi se z sekiro mahati, ter se z levo nogo na križ vpira. Ko bi vstrelil, zakriči po Francosko: 0 mon Dicu! ino se po komolci iz pod križa zavalja. Frcmiot — tako mu je bil ime — se je globoko v nogo vsekal — ino v svoji kervi iia cesti leži, Noben se ga ne vsmili, kakor častitlivi mož , gospod fajmoš'tcr tiga terga. Dajo ga v svoj farovš za-nesti, mu rano obezati, ino skerbijo, de ozdravi ne le na trupli, ampak tuđi na duši. Bil je student, ino se je v Parizi zdravlistva učil. Hudobni nauki ino pa slabe tovaršije so ga ob sveto vero djalo; zopet se je izmodril po tcj nesreći, ino je zdaj uraen zdravitcl. Vsi teržani priletijo gledat, kako pun-tarji križ posekavajo, ino poslusajo, kako zarašen stare sv. križ prcklinja, ino tovaršam serce daja, naj ga posekajo. Nobcn kristjanov se ne upa poskusiti za čast svojiga Izveli-čaija. Tako se je godilo Jezusu, ino se mu se godi. Zdaj križ zahruši ino omahne, ali groza! nar serditej sovražnika, uniga starca zadene ino mu glavo zdrobi, Pre-kliuvaje svojo dušo da. Vprašajo, kdo bi bil, ino pozvejo, 106 de je nekdajni vhajak iz nckiga samostana, ki sc jo po svcti potikal, ino ljudi moül. Sveti strah ino pa groza ljudi objidc, videti ino slišati to prigodbo. Tuđi neverci so jeli na resnico misliti: Povzdignitc posvetneži svoje oči, ino poglejte ! A. SI. Boza martra. n MT ervi dan maliga travna 1848 se je v Tremcrjah v Laški fari, tikoma pri cesti, ki iz Ćela na Laško pela, prav čudna prigodba pripetila. V saboto večer pred tiho nedclo je bio, ko so triji železnocestniki v navadno kerčmo pili sli. Terdo v noč so ga pili ino kvartali, ni jih bilo moč h po-citku spraviti. Gospodina jih je opominala spati jiti ino točiti hranila, pa delj le huj so se zlobili: „Vina gor za naše dnarje t" Zadnič jim ošterica dva firkla na mizo postavi, jigravce pusti ino se z svojim domaćim spat spravi, ter sc v svoj štibelc (čumnato) zapre. Žclcznokari so segli zdaj vnovič na jigro, začeli so za vino jigrati, in sc pogodili med sabo, kdor zgubi bo vino plačal. Eden iz med jih je začel zgubovati, pri vsaki zgubi je neusmileno kiel ino hudičoval. Se enkrat na zgubo pade; jeza ga zgrabi, plane na noge, bozo martro, ki je v kotu stala, začne proklinjati rekoč: ,,Kaj stojiš lu gori ti leseni Bog, za-kaj mi h sreči ne pomagaš." Tovarsa sta ga grajala in svarila, naj bi nikar Boga ne prekliujal ino iz bože martre si norca ne delal. Nič ne pomaga, ves tegoten britko martro popado, jo treši na tle, ino začne po nje teptati. Pa na — bozi žlak ga pripriči zadenc, in mertev pade po tleh. Groza obleti tovarsa, iz hiše bežita, ino preklinovavec dušo da. Ko je v hiši vse tiho postalo, gospodinja vstane, gre v hi.so gledati, pa najde stegnaniga možaka na tleh, ki je ravno zadno sapo pojemal, Ves cern postane po celimu životu. Drugi dan so ga na ga-rah zavlekli na Laško pokopališe, v kostenjak na pare položili , ino tam je tri dni ležal. Strahama so ludji hodili mertveca gledati, pa, tuđi ropari so se znašli, ki so po uoči vso ob- 107 leko iz merliča izpipali, misleći: de cunje iz merlviga clovcka, ki ga hudi duh v lasti ima", preženejo uši, merčes ino druge bolezni od živine. Tolko lepši je slišati, kako so domaći kosce potrenc bože martre z grozo pobrali, jih v farof prinesli, in kako so g. Laški nadfajmošter A. S. urno vkazali, de je graški po-dobar, g. Gottwald, ki je ravno tam cerkovne popravile delal, kosce vkop zložil, ino vkop zlinial, ino kako so sami po-pravleno razpefje v farno cerkvo na altar sv. križa postavli; naj bi se Bogu čast namestila, ki mu je bila skoz hudobniga preklinjavca odvzeta, vse ljudi pa svarila preklinvanja, ino spomnila na svetost druge bože zapovedi, ki nas uči, dc se ne srne božimu imenu nečast delati. Melhior Golibnik, diak pett sole v Ctli IV. Posledna pesm. ■ raneosi so svoje dni kralja vmorili, namesto kralja svojvlado ali republiko naredili, naj bi po svojih mislili prav sami svoji bili. Ali ta svojost bila je grozovitna. Kdor ni sv. vere zatajil, pa kralja kiel, ino ni pobegniti vtegnil, je bil vmorjen. Postavili so mesarijo, katiro so po svojim jeziki Guillotine imenovali. Z to kervavo sekiro so posekali glav 1278 žlahtnikam, 750 žlahtnim gospem, 1467 gosposkim že-nam, ktirc so iz dežel v mesto prignali, 350 nonam, 1135 mašnikam, 13635 mestlanam ino drugim možara. V sercni deželi Vciidcji je od straha ine proganjanja pomcrlo zakonskih žen na prehitrim porodi 3400, nosečih 348; poklanih je bilo žen 15000, otrok 22000, ino drugih ljudi pomorjenih 900000. V mesti Lion jih je v tim strašnim ćasi nad 31000 smert storilo. V imenitnim mesti Nantes je gospodari! grozovitni svojo-laduh Karrier, kteri je dal otrok 500 postreliti , 1500 potopiti; zakonskih žen 264 postreliti, 460 potopiti, masnikov 300 po- Iftl strcliti, 160 potopiti; vgonobiti žlahtnikov 1100 , vmetalni-kov 5300. Veliko nad 1 miljon jili je v tištim grozovit-nim čaši za nesrečno svojosl smert storilo. Grozovitnik Kar-ricr je strasne svojoladarske ženilve dclal, ki so jih nojadc imenovali. Vsak večer , doklcr je v mesti Nantes leta 1793 on gospodari!, so barke ncdolžnih na vodo peljali, mladih in starih, možkih in ženskih po dvoje zvezali, jih z sablaini sekajaje, ali z bajonetami prebodaje u vodo pomclali. Voda Loar se je od samih mcrličov tako vsmradila, de so ribe pomerle, ino šo kuhati z njo je bilo prepovedano. Pa tuđi grozovitniku Karricru so 16. grudna 1791 glavo odsekali. Grozovitncž ta je žlahtuo mater pa njenih pet hčeri v smert obsodil, za to, ker ni oče, žc poprej vmerjen, kralja, klel ino overgel, V procesji z drugimi mater ino hčerc h smerti peljajo. Do mesnice pridejo, čujejo kako kervava sekira pada, ino glave odskakujcjo. Globoka jama ncdolžuo kerv pozira , obsojcni pa duše Bogu izročajo , doklcr na njih versla priđe. Šcstkrat je že grozovitna sekira padla, kar na mater versta priđe; nagloma.pa rabel zavpije: ,,Lonz (ketna) se mi je vtergala, na katiri morivska sekira vesi." Hitro mo-rivski poglavar zakriči: „Donos ne bo veo glav sekanih; pa jutre zgodaj pridejo na versto , kar jih doncs ostane.'" Serčna mati pa zgovori: „Tiga nikar! Za doncs smo obsojcni. l'okaj bi nam smertno britkost dalsali ? Doucg nas pomoritc, če ste možje. IVesitc Ione h kovaču, naj vam ga zvari.a Kabel z ketno h kovaču leti, mati pa svojih pet hčeri objame, ino vse skupoj premilo pesm zapojo, ki so jo pogoslo poprej zapele, posledno svojo Alelujo na tim sveti, za src-čno odhodnjo v dolgo veenost. Prele po so svoje pesm zapele, naj bi se slišala v sveto nebo; ino solze polivajo trumc ljudi, ki jih molčo poslušajo. Tuđi kervavi rabel se na svoji mesnici posolzi, ter mu zamerzi, toliko ljubcznivc božje olroke pa vmoriti. Ali ni ga bilo, kdor bi se za nedolžnc poskusil; vsc molči, v str'ahih diha ino grozovitnežam kervoviti na? doklcr ludi na nja versta pridc. Lonc je novo skovan, ino sekiro spet vzdigujc. Mati od-pclja ino serčuo glavo poda. Svete beseđe se izgovorjajo hčerc mlade za njo, dokler se posledne glavca iz pod sekirc zatoči, 100 Oče mili, nas se vsmili , ino nas milo ovarji take svojosti! A. SI, V. Smerti se ne boji, kdor v gnadi bv • • v • © OZjI ZIVI. Äwudarja dva sta na AnglcškiiTi v globoki jami prc-moh kopala. Ravno si a. veliko per navertala, prah (pulscr) zabila in holla požgali. l'rohilro se jima jo vnelo, ino ravno se hoc® vžgati. Ni prostora, se vmeknili, ni mogoče njima vjili. Naglo v plelar skočila, v kadrim sla se v jasno iz-pustila, ter težaku na vzgor zavpijcta naj ju inahoma iz jame potegne, K nesreći pa ležak prešibek ohdva potegnili ni mo-gel, ter sta mu bila preteška. V tcj smertni nevamosti reče cn rudar drugimu: Živi ti; hocem pa jazs vmreti. Ti si se zđaj terdovraten grešnik ino ako bi tak vmeii, bila bi tvoja duša pogublena. Jaz pa zaupam, ako bom moral zdaj vmreti, de born po milosti našiga gospoda Jezusa Krissusa, ki me je odrešil, izveličan." Ni cakal, kaj bi mu bil tovarš na to rekel, temuč ko bi trcnil, skoči iz pletarja ino v cn kotec poklekne, ino mirno caka, de bo vstrelilo ino njega vbilo. Ravno tovarš na svetio priđe ino v jamo pogleda, kar pokne. Kos peči iz jame verže, ki ravno njemu ki je iz jame pobegnil, lica razdrople', er mu znaminje naredi, naj bi vsc žive dni veliko nevaršino pomnil, kateri je vbežal. De si je ravno ves v kervi bil, se vender hitro spet v jamo izpusli ostanke svojiga nesrečniga tovarša poberat. Kako se je pa prečiidil, najti svojiga tovarša zdraviga, ter sliši, kako Boga hvali ino časti. Pcčovje se je po levi •a desni sirani razpokniloj pa njemu betva žaliga ni storilot Srečen, kdor vgnadi bozi živi; Angelj Gpspodov ga varje, A. SI,' ■ Prilike ino Basni, Smeli Ino ResDica. 8 * Moder bo prilike slisal, ino bo modrejsi; ino kdor jih bo razumil, bo vedcl druge vladali. Pazil bo na pregovore ino razlaganje, na besede modrih ino na njih skrivne guče, Pripovest 1, 5 — 6. 113 I. v Stiri Sestre. W esclo so štiri sestre živele, v svoji nedolžnosti sre-Čne so bile, pervi je bilo Iskra, drugi Sapa, tretji Voda, šterti Rcsnica ime. Prišcl je čas, de so slovo ena od druge jemale, ino pervo milo prašale: Iskra! kde tebe najdemo ? Moje prebivalše je —odgovori Iskra — terda skala, Zjeklam vda-rite kremen (kresen kamen) ino najdle me botc. — Zdaj Iskra Sapo pobara: Sestra! kdc pa tebe najdemo? Sapa odgovori: Tamo, kjcr pero na drevi vesi, se rahlo maja in trepetaje šumi, tam jaz prebivam. — Po tem Sapa Vodo popita: kdc si pa ti doma? Voda veli: kjer zeleno ločje raste, ali pa žlahten bezig (bez ali bezgovic) cveti, tam kopajte, ino böte Vodo najdle. — Zdaj pa vsc tri resnico poprašajo: Blaga! kje bos pa ti doma, dc tebe najdemo ? Moje sestre, Rcsnica milo odgovori, na tim sveti doma za mene ni; vse me sovraži, Ijudjc me preganjajo, ino hudoben svet me čerti, Redek je, kteri bi me rad sliš'al ino vbogal. Le tam v nebesih je moj dom. Kar je Resnica govorila, ni laž. Resnico Bog ljubi, za to njo hudoben svet sovraži. Laž je iz pckla doma, za to najde veliko prijatlov na sveti. — Ali lažnive usta dušo vmo-rijo, ino kteri laž ljubijo so otroci peklenskiga satana, zakaj on je oce laži. Govori vselej resnico , ali pa molči, če ni govoriti dolžnost. Laž je dušna smert. ,__ A. SI. II. Urban ino Janže v slovenskih goricah. i-»a Urbanovo popoldnc povabi Urban svojga mejasa Janžeta v gorico pogledat kako se kaj v vinogradih kaže. 114 Poličck dobre starine popijeta ino gučita, kako se po sveti godi. Kaj se tebi zdi , Janže! Kaj bo iz te zmešnjave na sveti ? Bojim se, dc ne bo dobriga; ljudi so vse prehudobni. Janže. Ali se pomniž, Urbari, kako se ti je predlansko jesen godilo, ko si bil sod noviga vina (mošta) na vcrhi nalil, pa si ga preterdo zapilil. Hotlo je sod razgnati; ino če bi mu ne bil dušnika dal, ko si gä v to klet prepeljal, nebi zdaj toliko dobre starine pila. Urban. Vem se, kako me je veličalo; Bog ti daj dobro dc se mi pomagal. Strašno je na vse kraje gnalo. Janže. Glej , meni sedajni svet ravno tak vidi, ko novo vino. Ne da se več strahrati cesarju, ne gosposki. Mladenci hocejo več vedeti, kakor možje z sivoglavo. licenci bi radi svoje učitele strahvali, kmeti brez dacje bili. Glej, svet kiša ino vreje kakor moćno novo vino. Cernic je v njem; za to je toliko pjanih ljudi, ki so sedajniga Duha polni. Sami sebe ne cutijo ino v tami ne vejo kaj delajo. Po takim vini rada glava boli; ino ni ga zdravo piti. Urban. Tuđi mene že glava boli. Toliko kvant, toliko laž, gerdih knižic ino pa zapelivih goljufov, de me je misliti strah. Janže. Veš, kaj novo vino dela, kedar kiša? Strašno se po sodi vzdiguje, kuha ino mesa, pa vreje ino gerdobo izganja. Perve drože nišo za drujga, kakor de se svinjam dajo. Tako se tuđi sedajnimu svetu godi. Rez dc gerde reci po sveti vganjajo, ne poznajo stare pravice ne resnice, govorijo ino pišejo, natiskavajo ino prodajajo prave kalnc, smradlive drože spacene modrosti, pa se pravijo de je luč taka drosa. Bil bi človek ves šlep, gluh ino pa brez okusa, ki bi drože za starino kupil. Kdor le nos ima, lehko ovaha, de drosa ni čista zdrava starina. Urban. Prav imaš, tuđi jaz novim modrijanam ne ver-jamem, Serce me pa vender boli, de toliko ljudi za zmešanim svetam potegne, Janže. Ljudem se godi, kakor predlansko leto Pon-kracu, ki ga je vsopuh v kleti skoraj zađusil, v kteri je vino 115 kisalo. Ni varno se predolgo v taki kleti muditi; zdrava sapa vcc časa v lak hram ne more; zdrava misel ino modra be-seda se pa ljudi ne prime, ki so sedajuiga duha poha in pjani. Urban. Bog nam daj včakati mirnih časov ino pa spe» modrih ljudi. Meni že to kisanje Ic predolgo terpi. Janžc. Ako vino predolgo kiša, ali pa okisano po leti spet vreti začne, ino le bolj kaluo (motno) postaja, bo za-vrelka ali žgalivc. Tiga se nam je tuđi per novi naši defclski vladiji (regirengi) bati. — Ako ne bo cista starina, bo škodliva zavrelka. Take nas pa Bog varji! Slovenci 1c čisto starino ljubimo. A SI. III. Trije prijatli. sZa svetim Janezam Damaskim,') i-^cki mož je imel Iri prijatlet od teli je dva toliko Ijubil, de je bil vedno pripravljen. za nje vse storiti, vse poskusiti; tretjiga pa je tako malo obrajtal, de se mu je le merzliga in vecidel zhlinjeniga prijatla skazoval. Eniga dne se zgodi, dc priđe deset beričev po njega, ga pred sodnika peljat, kjer je mogel cez lOlavžent talentov rajtengo dati, Mož se vstraši in ves v skerbi dirja k pervimu in nar Ijubšimu svojimu prijatlu, mu potoži v koliki stiski se znajde, ter ga prosi, de, ker je zavolj njega popred svoje živlenje tolikokrat v nevarnost po-stavil, bi ga vsaj zdaj v ti sili, ko njegove pomoći posebno potrebuje, ne pozabil, Prijatel ga pa z suhim besedam odpravi rckoc: „Jaz nisim nikdur tvoj prijatel bil, in ne bom, pa tuđi ne vem, kdo si; drugih prijatlov pac imam, in per teh se moram ravno donesznajti; tukaj le imaš dve srajci za potrebo, vcc nimas od mene pricakovati." Osramoten in žalosten se zdaj mož k drugimu prijatlu poda, ter upa per njemu pomoći najti: „Promisli vunder i» si k sercu vzemi," mu reče, „koliko dobrot si od mene prejel, 116 koliko časti in ljubczni sim li veduo skazoval; zdaj sim pa v narveči sili in tvoje pomoći potrebujeni." Pa tuđi ta prijatcl mu odgovori rekoč: „Dones imam prcveč opraviti in nc morem s tabo v sodniše; kar premorem ti bom storil: čez ulice te bom spremil, do foližniga vogla, kjer se poti ločijo." Vnovič v svojim upanji ogolfan, se žalostniši ko popred priđe mož zdaj čisto zdvomljen k tretjimu prijatlu; temu je k nogam padel ino ves osramoten mu je djal: „Spoznam, dc sim do zdaj le merzel bil proti tebi, de tvojiga prijatclstva ne zaslužim, vender , ker sim v silno veliki potrebi, in od vsih svojih prijatlov zapušen, pridem k tebi, oh! ne zapusti me tuđi ti, ne spomni se moje nehvaležnosti, temuč vsmili se me'in pomagaj mi." Zdaj mu tretji prijatel vsc prijazno ino ljubeznivo odgovori: „V resnici, jaz sim tvoj pravi prijatel zdaj, kakor popred in vselej; dobro pa, ki si mi storil, ko-likor toliko, ti bom doncs obilno povernil. Pred teboj poj dem, in prosil bom za tebe, bodi potolažen ter pojdi za menoj." Kdo so ti trije prijatli? Pervi je — dnar in premo-ženjc. Posvetni človek ga tako cio ljubi, de iz neumne Iju— bezni do njega ne le telesno zđravje in živlenje, ampak k žalosti bodi rečeno, tuđi dušno zdravje in živlenje v narveči nevarnosti postavi; kedar pa z posvetnim človekam h koncu gre , kaj mu bo dal, ali kaj mu bo storiti zamogel ta prijatel ? — Slovo mu da, ter se od njega k drugim prijatlam in veselim naslednikam (verbam) oberne; zapušenimu posest-niku pa dve srajci pomoli: potni in mertvaški pert. —-Drugi prijatel so žena, otroci, strici, tete, ćela žlahta in mizni tovarsi. Lete spremijo pred sodnika povabljeniga čez ulice, do ondi, kjer se poti locijo do pokopališa gredo za njim, potlej se pa zopet prot domu obernejo: eni žalostni, drugi veseli, vsi — k svojim opravilam nazaj. Tretji prijatcl zadnič je duh znotrajniga živlenja, duh keršanskih čednost in dobrih del, in če hoćeš tuđi tvoj angel var ih. Nar manjši, kar je človek temu duhu na čast ali iz ljubezni storil, eno betvice prave, goreče molitve, kak trenlej ponizne vdanosti v voljo božjo , kako povzdignenje serca in duha k Bogu, kako dobro delo revnim bližnim dopernešeno, kako majhno zatajevanje samiga sebe iz dobriga Bogu dopa-dliviga namena, to je vse tisto in ctlino, kar pred človekam 117 v sodniše gie, in ga pred sotlnico božjo (sodnim stolani) zagovarja. B. Cizej. IV. Popotniki. (Za sv. Franciškam Zalezjanam.) MT o leti, ko je nar veći vročina bila, jih je več v đru-šini popotvalo. Ker pa solnce zlo prepeka, se kmalo vtrudijo, ter se pod eno drevo uležejo. Hladna senca je trudnim popot-nikam posebno prijazna in zaželjena 5 tako tuđi ti drušini, ki jo je lahko v spanje pripravila, z tem ložej, ker so zlo iz-potani bili. Skoz en čas pa vroce sonce tuđi do spijočih pri-sije in svoje goreče žarke v njih zaperte oči pošle tako , de so se iz sladkiga spanja zbudili. Eni zmed njih hitro vsta-nejo, se na pot podajo, tcr srečni do kraja pridejo, kamur so se namenili; drugi pa, akoravno jih je sonce zbudilo, ob-ležijo, se obernejo, oci pred soncam zakrijejo in cei dan tam-kaj prespijo. Ko se zadnic vender zbudijo, so scer vstali in se na pot spravili, ker so že dosti spanja imeli; ali noc jih prehitro obiđe: hitijo zdaj, kar nar vec morejo, namciijeni kraj doseći, pa k nesreći v eno veliko hosto zajdejo, pravi pot zgrešijo in vsi zmoteni se kam djati ne vedo; zravno pa so v veliki nevarnosti bili, de bi jih dereci volkovi ne bili raztergali. Povej mi zdaj: Nimajo te, ki so srccno domu prišli, svojiga srecniga dohoda soncu perpisati ? Gotovo ! Zakaj nišo mislili se zbuditi, pa solnce jim je to dobroto in prijaznost skazalo, jih zbudilo ter jih z prijetnim in ljubeznivim žarki k daljnim popotvanji napeljalo. Res je, nišo se soncu vsta-vili; de se mu pa vstavili nišo jim je pa tuđi veliko pffma-galo z Ijubeznivo lučjo, ki jo je čez nje razgernilo , z pri-jetno toploto, s katcro jim je oči odperlo, de so dan vidili in ve na pot napravili. Bi bit pa te, ki so si v hosto zajšli, pravico imeli, se nad soncam hudobvati. Gotovo ne! Ko bi bli rekli; Kaj smo 118 soncu strili, de nam na poti ne sveti kakor našim tovarsam, de se moramo v ti strašni temi okoli klatiti! ? — bi se jim lehko odgovorilo: Vi malovredni, kaj bi vam sonce vec storiti zamoglo ? Vsim, ki ste spali, vam kot vašim tovarsam , je bilo enako dobrotlivo; enim kot drugim je sijalo, obsevalo vas z enako lučjo, enake žarke vam pošiljalo, enako toploto \ram delilo. O nesrečni! ali niste vidili tovaršev vstati, palice v roke vzeti in podati se na pot? Zakaj ste soncu herbet ober-nili ? Zakaj niste prijazniga klicanja ljubiga sonca svojim tovarsam enako poslusali in sprejeli? Ljubi bravec! tuđi mi smo popotniki v tem vmerjooim živlenji, ino prostovoljno v grehih in krivicah zaspimo. Bog, ki je sonce pravice nam pošilja prijetne žarke svojiga raz-svetlenja, ogreva z svojim blagoslovam (žegnam) naže terde kamenite serca, in vsakiga s prijesnim žarki svoje ljubezni k sebi vabi ino klice; kako je vender, de jih je od tega prijazniga vablenja božje ljubezni tako malo ginjenih, in se manj jih je, de bi to vabilo poslušali in k sercu vzeli!? Tišti, ki se k Bogu vlečene cutijo , ki so njegovim noterdajauju pokorni , se v resnici lehko veselijo , zato ker gnado božjo v svoj prid obernejo; pa hvaliti se ne smejo ; — ko vse dobro Ie od Boga priđe. Bog je svoje dobrote scer v prid obraćati pripustu, pa čast je za sebe obderžal, ktera tuđi prav za prav njemu samimu gre. Koliko bi pa tišti imeli zdihovati, jokati in žalovati, ki se v grešnim spanji znajdejo ? Taki so v tako nesrečnim in žalostnim stanu , de ne more bolj nesre-čen in žalosten biti, in te velike nesreće so si večidel sami krivi, ker so luci zoperstali, in se božjim razsvetlenju vsta-vili, ter sami sebe pogubili. P. Cizej. V. Košić ino vrabći. M. ruma vrabčev leti vsa zidane volje nad enim germam, kjer košić sedi, in si cervicev jiše. Ko ga zagledajo, se mu na glas smejijo ; in eden med njimi ga zacne zabavljati rekoc: 119 Ti vbogi tumpcc, dc lukje tako cisto sam kućiš, in clolgi čas prodajaš; od gcrdiga merčcsa živiš, ko bi ti lchko dobro bilo kot nam. Glej, kako mi dclamo; iz ene njive se vzig-ncmo na drugo, in smo vedno lepe pšeničice siti. Je žito iz polja, ga najdcmo v škcdnih; in ko se v shrambc pospravi so najdemo špranjc do uja. Imamo po tem takim vedno pn-stni dan, ti pa zmeraj veliki pctek. Košić na to lepo modro odgovori: Kumck moj, kako bos pa ti odgovori!f de vedno brez vsega dela živiš, z praznim čenčanjam in v hotivnosti dragi čas zapravljaš, povcrh se paše z tem , kar vbogi Ijudje z tolikim trudam iz zemle dobijo , tatinsko gostiš? Vrabič mu reče: Glej ga no; saj nisim saai tak: per nas vrabčih je taka šega, de se vsi od kraja tako preživimo; veš kaj, z nami jo potegni. Košić pravi : ne maram za vaše roparske gostije ; dobro se počutim pri tem , ko sim, in sini brez vse skerbi, ko nikomur noberio šleode ne storim. Vrabči se posmelmjejo vsi od kraja pošteni ptici, in zletijo v škeden. Kmet je pa že povsod po škednn mrež na-stavil: in ko se jih ćela trtima vsede, mreže popadajo, in vsi so yjeli. Kmet jih vse pobije ražen tistiga, ki je košiča v tovaršijo nagovarjal. Tndi ta je v škedni nogo zgubil. Po eni nogi perkinca v germic do košiča, žaluje nad strašno nesrečo, preklinja hudobno tovaršijo, in ne more prehvaliti modrosti košiča, de se je nevarnih tovaršij varval, Za smeham budobnežev nastopi jok. Kdor se njih tovar-šije zogible, se bo smejal, ko se bodo oni jokali. Siojnn. ¥1. Jež, ino lesica. H®ila je huda zima, de je drevje pokalo. Vsaka zver se v svoj kotce'stiska. Medved v svojim berlogi počiva, sajc pod svojim germam čepi ino lesica v svoji votlini kosti obera, ki si jih je od daleč nanosila; le vbogi jež z svojo ojstro suknjo ne more strehe dobiti, Vsakdo se ga boji. 9 120 Ves zmerzjcri lcsici na prag prileze ino prelepo prosi, naj ga pod streho vzeme, dc ga od velikiga mraza konec ne bo. — Hodi le daloj, veli lesica, bila bi nama Iukna pre-tesna; pojiši si lcp.ši prostora. — Imajte vsmilenje, dobra mamka, prosi jež; ne bom vam nobene nadlege delal. Lcpo čedne se bom v kotce stisnil , pa tiho djal, dc Ic na toplim bom; saj vidite, de sim strehe potreben. Rad bom vbogal, karkolj mi porečete. Lesica, če ravno sama zvita, se da preprositi ino ježa pod streho vzeme. Ene dni sta se lcpo imela; bil jimaje kra-tek čas. Ko se pa jež svojga stanu privadi, se začne stegati ino pikati vbogo lesico z svojo ternasto kožo. Lesica se jela jsvarati: Kaj ne ves, kako si mi obetal? Jež se pa le iztega ino lesico vbada rckoc: Starka! cc ti ni prav, pa drugom jidi. — Lesica se vmika doklcr more; poslednič pobegne ; jež si je ćelo lukno osvojil. Taka se starim godi, ki svojim mladim prehitro gospodariti dajo. — Pride se marskdo za zeta pomijat; ves ponižen ko jež obljube daja, sneha se starim priliznje, doklcr gospodtnja ni. Kakor hitro pa oblast dobi, jim je hiša pretesna. Tako dolgo mladi stare pikajo, de si morjo na posledne dni ptuje strehe jiskati. - - Ali kdor oceta ali mater do praga privlece, njega bojo otroci Črez prag vergli. : a. si III. B11 ćela ino ovca. -"maš, o clovck, veci dobrotnico med živalmi, kakor nas bučele (čibele) ? vpraa.sa bučelica, 0 ja! ćlovek odgovori. — Koga pa? cibela pohara. — Ovca je meni se veci dobrotnica; njena ovna mi je potrebna, tvoja sterd le sladka ; kar je za potrebo pa več velja, kakor gola sladkota. 121 Se eno ti povcm, zakaj ovco vcč obrajtam ko bučelico. Ovčica mi vovno radovoljno da, čibelica pa pika. Kdor pa z voljo da, dvakrat da. Kar roka daja, uaj jezik no jcmlc! A. SI. VIII. Tvoja nesreća se ni narveca. II l*Mlađenček je hodil svoje dni na božji pot, pa se je cei pot jokal; po ojstrim kamni pa bos je moral jiti. „Joj meni, je materi tožil, dc si nimam zakaj čevlov kupiti! Po-kaj sim ravno jaz nar veči vbožic na sveti ? Nikar ne reci tiga, dečic moj, ampak Boga zahvali, dc zdrave noge imaš, iiio lehko bos hodiš, mati sinka tolaži. Deček pa le joka. Na božjim poti pelja mati sina pred cerkvene vrata, ino mu vbožea pokaže, ki vbogajme prosi, pa nog nima. Od da-leč so ga pripeljali. Vidiš, moj sinko, clovcka brez nog. Ali> se mu ne godi hujši ko tebi. — Mladenč zamišlen reveža gleda; ni se videl clovcka brez nog. Radovoljno z materjo v cerkvo gre , hvali Boga za zdrave ude , ino od veselja k domu poskakuje. Tcžava nar veči ni, ki na tvojih ramah sloni. ":: '*" 'rfW:J- in:":- A. SI. Kovač ino sivac, * nnescl je sivac (žnidar) neko večerko (po poldne) svoje železo (peglez) v kovacnico gret, ino kovače gleda, doklcr se mu železo razbeli. Moj Bog, je djal šivar, kako je mogoče le en sam dan pri takim delu obstati ? Se per 122 ognji žgati , vogelni sopuh pozirati, težko železo obraćati, od svita do mraka z kladvam mahali, dc jiskrc križam letijo; Bog me varji taciga dela ! Žc zđaj me vašiga ropotanja glava boli. — Kako pa ti, prijatcl, ccl drag dan na enim mesti v dve gubi Čepis? mu kovač pravi. Zivanko drobno z perstmi dcržati, vec ko miljoukrat vbadati, tenko gledati ino vdevati — čudo do se nisi oslepel, ino de se ti herbet vsločil ni, ne persti odreveneli? Takiga dela me Bog ovarj ! Tako ima svoje težavc vsaki stan — svoje oprave vsaki dan. A. SI. Belizar. iwMogocen vajvoda Belizar je služil rimskimu cesarstvu na ju(rovim. Vse sovražnike je njegova roka premagala. Pred njim so divji Huni trepetali, pred njim ležali hrabri Gotjc; Bandale ino Pcrzjanc je imeniten vites vžugal. Na stare dni — pravijo — Belizar, celiga cesarstva steber, za potam blizo morja zunaj poglavitniga mesta Carogradu na kameni slep sedi, ino vbogajme prosi. Po krivim je bil zatožen , ino oci mu izteknejo. Srotej ne vidi hoditi; decic ga o palici vodi, de si živeža prosi. Večerno sonce gorko sije, ino slep Belizar mladenča pobara: Ali sije sonec tuđi po Carogradi ? Vse strehe se od sonca svetlijo, mu dečic odgovori. Belizar se h Carogradu oberne, se nasmeji, ino od veselja se mu debela solza (sleza) po bledim lici v sivo brado potoci. Pokaj se obraćate po ne-hvaležnim mesti, ki vam ljubo luc vzelo ? ga fantic popraša. Belizar mu lepo odgovri: Jaz simljubil, ljubim ino bom ljubu deželo materno. A. 81. Jul® Ogledalo za solo ino doiiiaco rejo otrok. Bolsi je brez otrok vmreti, kakor hudobne otroke za-pnstiti. Sirah 16, 4. 125 I. Veseli dan Ulimskih šolarjer na god solskiga patrona sv. AI0J7.1», #) HV ■^■•^-ed mnogimi veselicami. katerih so Ulimski dolari imeli per začetku ali koncanju šolskiga Ie(a, per očit ni sku.šnji, ob dnevi spovedi ino sv. obhajila — posebno o velikonocnim času — je spomina vredno obhajenje goda sv. Alojzia 21. Rojnika 1847. Ze več časa poprej je bilo šolarjana oznanjcno, de ce bojo prav pridno v solo hotJili, se dobro učili, se doma in v soli Iepo zaderžali, jim borno na praznik sv. Alojzia, njihoviga patrona, posebno Iepo veselico naredili , neoboglive pa odvergli. Ali vsi so se toliko Iepo vedli in pridno učili, de je bilo veselje. Ze zjutraj ob osmih smo imeli sv. peto maso s blagoslovam in lepim nagovoram, naj bi tuđi Utimski ucenci tolikopridni, pobožni, ponizni, uboglivi in čisti bili ka-kor sv. Alojz, šolske mladosti peseben varh in priprosnik per vsmilenim Jezusu, ljubimu prijatlu neilolžnih otrok nar lepšimu ženinu čistih duš. — Ob eni popoldan so bili vsi solari v solo pozsvani z per-pusenjam staresov, kateri so tudi posebno veselje nad tim imeli. Vsak učene si je po nhročenju oskerbel čedno palico, verh palice hrastove vejce, na persih zvez vertnih cvetlie; — učenkc pa na palčići zvezik vertnih cvetlie, in od desne rame do leviga podpasa ličen cvetličen vene. — Pred solo se vsi v versto stopijo; v treli šopah edea od drugiga nekoliko odločeni, palce v desni, spredej čedno ?tJ Take obhaje so svede zvezda otroŠkih let, Jti boj« otro-kam veselo svetile vse žive d/ti. Učeniki!prija teli nedoline mladine ! ne opustite jih; — disece roMce otrokam sudite. Vredni&tvo, 126 baudcrcc se na odločeni kraj polj ure daleo podamo. Zc čeden hod nedolžnc mladosti lepo ovencane s pisanim! cvetlicami, — podobami predrage nedolžnosti — viditi, so je serce veselja glasilo. Ob kaj je pač lepšiga, kaj vcselšiga pod soticum od zlatih let nedolžne mladosti! Angele je solar, solar« a v rajski lepoli ljube nedolžnosti, v prežlahnim vertu bošjiga stvarjenj«. 0 kovo lepo delo je nedolžnc otroke voditi po poti pravice ino resnice, mlade jagneta Jczusove credc pasti po naiikih božje besede, in varvali jih škode na duši ino lelesi ! Ce bo že Jczus plačal kosare merzle vode, koliko placilo ,šc Je bo dal dobrimu učeniku, ki je otroke — Jczusove Ijublence lepo izredil ino izkojil. ,, J v. ■ ■fin". ; Ko snio na odločcni kraj prišli, smo licen šotor naredili1 in potem si nekoliko odchnili. Na ukaz so vsi šolari v svoje šope stopili. Zdaj se je začela poskušnja pod milim IJogam. Vsaki šop je dobil po šest uprašanj , nar poprej iz keršan-skiga nauka, in katero je nar pervo ino nar bolj.ši odgovorilo, je dobilo svetinco z lepiin trakam na perse perpeto, darilo v diiarjih , ali kake bukvice. Pa tako gladko so eden pred drugim odgovarjali, de so skorej vsi svetince dobili; samo darilo na vsako vprašanje le eno. V serce me je ganilo , že na obrasu gorečih šolarjev brati veselo kipenje boljši in lepši odgovoriti. Eden pred drugim so roke izdigovali ino prosili: Mene naj poprašajo ! Lc mene, le mene ! Potcm smo ravno tako iz glave računili, nekoliko brali, pravopis slovenico poskušali i. t. d., in vsako, katero je dobro vedelo , je svetinco in nar boljši darilo dobilo, Ce sta pa dva enako dobro odgovorila, je tišti dobil, ko se nobeniga ni imel. Prav, prav malo jih je brez svetince damo šio, pa tuđi daril je bilo mnogo razdelenih. — Po isprašovanji smo govorice zaceli. Že vec dui poprej sim v soli narocil, dc naj kdor hoće, kako povest, pesem, kaki zostavk iz Ljublanskih novic, iz Blaža in Nežicc se iz glave nauci, in po govorništvo naprejnese. Vecidel iz drugiga, pa tuđi nekateri iz perviga klasa , mladenci kakor mladencice so vedli toliko lepo govoriti, in tuđi z rokami in obliejam se tako lepo, obnašati, de so pricujočim solze veselja v oceh igrale, rekočim: Poglejtc si no! otrocici, pa žc toliko lepo pridgvati znajo ! 127 Potem je moral vsaki večih šolarjev nekoliko iz kakih bukvić, (katirih blizo 200 slovenskih imamo za razposojo) iz glave povedati. Kateri je nar lepši povedal, je svetinco s darilam dobil. Prepričal sim se, de penez, če ga za izobra-zenje ludstva oberneš, vesel sad nosi, — ,, 11(svlMlU!tj msui Na zadne smo zapeli: Mladencov tovaršijo iz živ-lenja srečen pot; Nevcsto Jezusovo iz devištva; Srecnej-šiga pod soncam ni, kakor sini solar mlad, domačo; Kadar od doma v solo grem, doraačo; Sent Urbanovo, iz Ahacelna; Od sončniga hriba, zdravico. Toliko gmetno in veselo je na ledini pod šotoram bilo, de nam je od veselja se serce tajilo. Potem sim rekel šolarjam po zeleni trati v šope se razdeliti, in si po voli djati; drugi smo v šotori počivali. Po toliki sprehaji je mala južna nastopla. Jerbas be-liga kruha nales za to godvanje pečeniga se je razdelil med učence; pa tud kosarček vina je vsako dobilo, ter so jedli in pili po voli, ino vmes zdravice napivali svetlimu Cesarju, milostlivnimu skofu, svojini učenikam, ljubim Slovencam, pa tud sam sebi zdravje napili. ta? m Po kosilu so se igre začele. Đekliči posebej so kamenc-kale, z zavezanimi ocrni lonec vbijalc, plele: „Je kaj terden most? Kakor kamen kost i. t. d. Mladenci so se pa vojaško vadili exercirati, zdaj po samim zdaj po trumah, zdaj na ravno, zdaj na okrog, gor ino dol hodili, na stražah stali, oblastnikam čast dajali. Za vojvode in stotnike so bili, ki so nar več svetinc na persah imeli. Pa tuđi več drugih iger so imeli; posebno smeha vredno je bilo, kako so lonec na kol poveznili, enim oči zavezaje palico v roko dali, de je moral 20 stopin od lonca iti, se tri— krat okolj zavertiti, in zopet z zavezanimi ocrni proti loncu iti in trikrat z palico po njem mahniti. — Pa nekateri na mesto proti loncu, je Ie od njega sei in po vetru mahal. — Kateri šolar ali šolarca se je nar lepši in nar perprav-nejsi obnašal, je dobil zeleno vejeo in tuđi nekoliko v dnarjih, posebno vbožni. *) *) Otroke % dnarmi darovati, mislimo de ni sploh dobro; malo jih ve dnar prav obernitn Tuđi ne ememo otrok vaditi le 9 * 128 Po igraći smo zopet vsaki svoj kos kruha vzeli in z vodo mcšaniga vina popili, se v lepim redu enekrat gor ino dol na kroge ino semtcrtje sjirehajali in dob er večer nam Bog daj — zapeli, ter se overnili na svoj dom — prav veseli nazaj. Godovanje je po ćeli fari slovelo: Vsim je moćno, nio-čne dopadlo; pa tuđi solarjam je toliko koristno bilo, de so se nekateri za tiga dneva del več naučili, kakur drugaci v enim mesencu. Vidimo de taka vesela spodbada per otrocih vec opravi ko se tak lep pa suh poduk. Zato so se pa tuili Ulimski učenci per velkim izprašovanju tako verlo obnašali, de je de-lavniskih in slovonsko-ncđelskih čres 50 daril zaslužilo pa tuđi dobilo. Take in enakc veselice so scer drage in dostkrat težavne pa vonder 1c rodovitne. Saj sam Jezus govori: „Kar »te vi cnimu iz mojih nar manjsih slorili, ste meni storili." Virk. II. Kratki nauki za pravično in modro živlenje, 1. W sa pravica ali z druzimi besedami vse dolžnosti, ktere ima človek spolnovati, so v Ijubezni do Boga, do samiga sebe in do bližnjiga zapopadene. 2. Perva in nar viši zapoved je: ljubiti Boga cez vse. Boga pa cez vse ljubiš; ako njegove zapovedi spolnuješ, i» nobene tebi se tako prijetne reci ne govoriš, ali ne storiš, ktera je božji voli nasproti. Kdor moje zapovedi ima, in jih spoltiuje, ta je, kteri me ljubi, pravi Jezus. za dnar vse storili, Lepe svetince, Čedne bukvice, potrebnim kak oprnveik-, na ludi pohvalna beseda, če drnjga ni, so %o nikoli dosege! v svojim živlenji. rslncji -.31. ' Nar bolši pomočik si juemoženjo perdobiti, je stano- vitna d elavno st v delih svojiga stanu, sklonjena z modro, pa zraven zmerno šparostjo. \,v 32. ; B^:*r . Delavnost pa mora biti, 1. pri dna; vstajaj zgodaj pravi prigovor, in bos imel; 2. modra, to je, prevdariti je treba, kako bi se delo boljši, hitrejši in koristniši opravljalo ; zatorej ni pametno vselej pri starim ostati; 3. redovno, to je, vse dela inorajo biti prav razdelene, in vsako opravilo o pravim času storjeno ; 4) urna, ne pa lena, ali prepočasna; bodi hiter v sih svojih delih, opominja sv. pismo; 5, Zraven pa tuđi natankna, ne poverhna; in ß. keršanska; to je, ne delati samo zavolj dobička, ampak posebno zato, de božjo voljo spolnimo, per Bogu večno plačilo zaslužimo. .....■ ■■ s-_ ■ . ■; i ii ■ ivb'A :i\c,vA a.'yurib cn38. .il>: ^..; t ' Sreoen ta; kteri dolžnosti svojiga stanu z neuirudno de-lavnostjo opravla! Se tukaj bo vžival sad svojiga dela: obilnost vsiga kar potrebuje , mir vesti in poštovanje ljudi;, tainkaj pa veČni počitik in večno plačilo. , nis-*.. ■ S4 K pridni delavnost i pak nar več dovoljuost in veseljost serca pripomore. Bodi torej dovoljen s svojim stana ni, kamor te je božja previdnost postavila; in posluži se a 134 hvaležnostjo veseFJev, ktere je božja dobrotnost vsa-kimu stanu naklonila ; vender pa vselej le pripusenih , in tudi teli le zmerno, de morebiti med tem, ko telo okrepčujes, svoja dušo ne raniš, so ,»uiouvjq 9[!!^o(«-f 35. ^jub^-^t iti-r^j Ako pa morebiti s svojim stariam nisi popolnama dovoljen, ti dam ta svet: Zateraj svojo nedovolj no s t ali žalost le eno leto; zraven pa spolnuj svoje dolžno-sti 2 nar veći pridnostjo in modrostjo, kakor ti je mogoče: in obljubim ti, de, preden bo leto preteklo, bos srečen in vesel v svojim stanu, .> ««I ■>-, 36. n Za vsaciga pa veljata poglavitni nauk: Delaj in moli; moli in delaj; in Bog bo tvoje delo blagoslovi!. 37. Tretja poglavitna dolžnost kristjana je: de bližniga ljubi, kakor samiga sebe. Bližniga ljubiš, če ga kakor otroka božjiga in svojiga brata spoštuješ, če se varješ, mu v kaki reci krivice storiti, in če si pripravljen, mu per vsaki perložnosti p os treći ali dobrotnost skazati. V, ;\m\m mili, jjg^ y miiftiiiim U, ,:-»-..,!.,v -. Ljubezin do bližniga je po nauku sv. pisma edino gotovo znam nje prave ljubezni do Boga, ali prave čednosti ali pravičnosti. Zakaj ona je med vsimi drugimi dol-žnostimi nar težavnisi; zatorej ta, kteri stanovitno to spolnuje, gotovo tudi vse dolžnosti do sebe in do Boga spolnuje. Za tega voljo pravi sv. pismo: Kdor svojiga brata ne ljubi, kteriga vidi, kako hoće on Boga ljubiti, kteriga ne vidi. In na drugim kraji: Kdor svojiga bližniga ljubi, je vso postavo dopola i 1. 39. Do bos pa bližniga prav ljubiti zamogel; skerbi nar pred, de z vsim , s katerimi opraviti imaš, mirnost ali lepo za-stopnost ohranis. Zakaj, kjer mira ni, tam ljubezin ni mogoče. •O'/ofo ä **"' 'äq iinoiv/ul'jb ifii.thq "A De boš pa zamogel v miru z drugimi živeti, se varuvaj, jih kterikrat pe krivici razžaliti, in ce te drugi razžalijo, 135 ne bodi zamerin, anipak polerpi njih razžalenjc s krotko-stjo. Zatorej v majhnih rečeh iu kar ni greh, vsclaj rajši odjenjaj. V većih rečeh pa brez serditosti in so-vraštva per svojih prednikih pomoć iši. 41. Nar veči Ijubczin si dolžan lem , s katerimi v nar bli-žniji zaveži stojiš', ledej svojim staršain, brat am in sestram in drugim rodovi ncam; potem svojim posebnim dobrotnikam in oskerbnikam, svojim pr ij at lam , tova rš am i, t. d. 42. Spoštuj tedaj in ljubi pred vsim drugim svoje star-se, ktere ti je Bog dal, to je, bodi jim pokori n v vsih receh , ktere nišo zoper bozjo zapoved ; iši jim pri vsaki priležnosti veselje sto rit i; nikoli čez nje ne godernaj, ampak veliko več, ce jih drugi opravljajo, jih zagovarjaj, kar se po resnici zgoditi zamore; in v jezi jim nikar nc-zaj ne govori; v b olczn i jim Icpo post rezi in v starosti poterpi z uji h slabostjo, in jih z vsim lepo in ljubeznivo preskerbi. K d o r svoje staršc S post nje mu dobro pojde in bo dolgo živci na ženili, pravi sv. pismo. , 43. Bodi hvaležin svojim dobrotnikam, prijatlam, uconikara in vsim, kteri ti kaj dobriga store. Za vsako dobroto se spodobno zahvali, prijete dobrote prav in po iiamemi dobrotnikov obraćaj, in jim pri vsaki priložnosti veći poštovanje in ljubczin ska/ii, to je, bodi pri-ljudin in dvorin proti njim, ponosi se za njih dobro ime, ce jih kdo opravlja; in kedar bi kaj od tebe potrebovali jim rad p o s.t r e ž i. 44. Proti vsim ljudcm bodi pravicen in dobro! liv. Nobe-niga po krivim ne žali, nobeniga ne golufaj; in nobenimu tuđi nar manjši reci brez njegoviga pripnšenja ne vzemi. Kdor to dela, je goljuf in tat in kriv pred Bogam in nepošten pred Ijmlmi. 10 136 45. Nobeniga ne opravljaj, to je, nobeniga dobrih lastuost ne manjšaj ali ne ponižuj, nobenimu kaj hudiga ne pri— piši, kar ni resnieno ali gotovo; in tudi gotovih slabost ali pregreh bližniga brez velike potrebe ne raznašaj. Zakaj vse to je zoper ljubczin do bližniga. Misli, kako bi tebi težko djalo, ko bi drugi tebi tako delali, Le kedar pravično zagövfir janje sami ga sebe, ali odvernitev veči škode od sebe ali biižniga, ali pa poboljšanje grešni ka sa miga tirja, le tedaj je gotova potreba in Ie takrat se srac skrivna pregreha bližniga razodeti, pa tudi tistikrat le tem, kterim jo \c vediti treba. 46. . ■ Vidiš pa sam kteriga hudo delati, in zamoreš upati, de bi te poslusal; p os var i ga po bratovsko pervič na samim: če pa ni upati, da bi te poslušal, ali pa, če za tvoje pervo ali drugo svarjenje nemara , in če zraven tega z njim v bližni. zaveži stojiš, postavim, čc je tvoj brat, ali domac, alitovarš, povcj njegoviniu predu ikri, de se z mol-canjem tujiga greha deležniga ne storiš. Zuriaj take bližu e zaveže ist velike potrebe pak se vari koga u-tožiti. Nikoli se ne zla gaj, tudi v nar veci potrebi in v nar manjši reci ne; zakaj vsaka laž je greh; in kaj pomaga, ce se luđem prikupiš, zraven pa Bogu zamoriš! Bog sovra-ži lažnive usta, pravi sv. pismo. 48. Si koga po krivim razžalil, ali mu škodo storil; spo-Knaj odkrito svojo krivico, prosi ga za zamero, in pover-ni mu tudi vso škodo, ce ti je morebiti sam ne odpusti. 49. V drušini z drugimi bodi. priljudin in dvori n, Vsim je dvornast dopadliva, in spričevanje lepe izreje iu omika-niga zaderžanja. Nobena čednost tudi ni ložej, kakor ta; in veuder vani vse tudi k dobrovoljnosti in prijaznosti nakloni. 137 . 50. üoeli ludi kar je prav, raveii in otkritoserccn proti drugim v govorjenji in djanji, in varuj se potulinen biti, ali zvijace v sercu nositi. Odkritost je vsem ljuba in prije tn a; potuhnost pa vsiin zoperna, in vcöidel znam nje s labiga serca. 51. Zaupaj drugim in ludi drugi bodo tebi zaupali. Vender pa imenitniših ali skrivniših reci ne zaupaj nobeiiimu, dukler ga dobro ne poznaš, 52. Skerbi, de si prijatlov pridobiš, kar nar vec morea» zakaj dobri prijatli nas v a r j ej o škode , nam v potrebi rad1 pristopijo in tako nar bolj pomagajo k naši sreči. Tako se zaderži, dc ti bodo vsi prijatli, s kterimi imaš opraviti. 53. V posebne ali nar zaupniši prijatlo pa si le take zvoli, kteri so tvoje e n a k o s t i, pametni in d o b r ig a sercu. Nobenimu pa ne upaj, kteri je slabiga zaderžanja. 54. Varuj se posebno priliznencov. Sladke usta po-gubo napravijo, pravi sv. pismo, llavno to nci tuđi pregovor: Kjcr je med v ustih, tam je strup v sercu. 55. Ogibaj se tuđi opravlivcov in zasmehvave ov; zakaj, kakor z drug im i v pričo tebe delajo; tako bodo tuđi s t a b o j delali v pričo družili. 56. Se manj zaupaj takim, kteri so svojim starsam in do-brotnikam nehvaležni; zakaj taki so gotovo slabi ludje. 57. Varuj se tuđi veliko verjeti tištim, ki veliko obetajo in veliko govore; pregovor pravi: kjer je veliko be-sedi je malo djanj. 138 58. Ogibaj se, kar li je koliko mogoče vsih, ktcri imajo slabo zađeržanje, in ne zvoli si jih nikoli v svoje to-varše. kader se jih spodobno ogniti moreš. Zakaj kdor za smolo prime, se osmoli, pravi sv. pismo, 59. Zraven tega pa ne pozabi, de je kristjan vsem Jj u-dem; tedaj ludi hudobnim in sovrtižnikam Ijubezin dol-žan. Torej ludi hude in slabe spoštuj kakor božje podobe, in kakor svoje, če ravno hude brate; bodi dvorin proti njim, in varuj se jih razžaliti, ali jim kako krivico sto-riti; če so tvoji sovražniki, jim iz serca odpusti in če so v potrebi, in jim ti brez veći lastne ali tuje škode pomagati zamoreš, jim svoje pomoći nikoli ne odreci. Lc zaupaj jim, ali jih v svoje tovarše zvoliti se varuj, kolikanj ti spodobnost pripusti. 60. Tacih pa, kteri si za svoje prave pri jat lc spoznal, nikoli ne zapusti dokler ti zvesti ostanejo; in če so kteri-krat v potrebi, jim rad perstopi tuđi s svojo lastno škodo 61. V vsih imenitnih rečeh se z njimi posvetvaj; ali pa tuđi z druzimi spreumetnimi možmi. Nikoli kake imc-nitne reci ne stori brez sveta. 62. V vsih svojih potih misli v Boga; in on bo tvoje slo-pinje vladal. Prip, 3, 6. 63. S p I o h n i li a u k i. Zjutraj po «avadi hitro zgodaj vstati, In Bogu spodobao čast in hvalo dati; Med uboge, in za božje r'či deliti, Kar se brez preteže in lahko more striti; Svoje dela pridno in modro opravljati, 139 V vsih receh pravice se dcržati; Šparov'n biti in zmern v jedi in pijaci, Ne vdal se nikdar p'j a n o s t in ig r a č i; Na v'sokim ležat' in le pičlo spati, Brez zapravc dobro in čedno se deržati; Odtegnit se jezi, žalost' in prepiru, Ž'vet' z vsmi ludmi v sprav' in Icpim miru: To t' prinese čast, bogastro in poštenje, In podaljša lahk do sto let teb' živlenje. Kader bo pa tvoja zadnja ura stekla, Bo vse toje dela Bog pred sodbo vzel; In kar, in kakor bode ona zrekla Bos od njega vceno vračil' prcjel. J. P. III. Nemško - slovenska pismenost za perve sole. (Nadalje.) Das Geschlechtswort. Geschlechtswörter find jene, welche vor den Hauptwörtern stehen, und das Geschlecht derselben anzeigen; z.B. Kazavka ali člen. V slovenskim nimamo člena; spol se spoznava po pomeni be-sede ino po njeni zadnji pisincn-ki; p. Der Fürst knoz, vajvoda, die Jungfrau divi«», der Beamte „radnik, das Kind dete, die Spinnerin prediea, der Wein vino, das Brot krul,, das Fleisch ineso, die Krumme drobtine», die Butter »irovo maslo, der Honig sterd, (mod), der Teller okro-önik, der Husten kaseij, das Tischtuch krusnica, der Achem sapa, das Niesen kikanje, der Sturm (auf dem Meere) burja, szu Lande) viliar, die Insel otok, die Quelle vir-vrelc, der Ammer sternad, die Meist senica, die Lerche skorjano, die Wachttl prepelica, die Nachtigal slavic, der Bleistift cei-cek, der Streusand sipa, die Linie certa, der Haarstrich lika, der Schattenstrich steber. 140 Im deutschen braucht man zwei-erlei Geschlechtswörter, das be-stimmte der, die, das und das unbestimmte ein, eine, ein. Das bestimmte Geschlechtswort wird auf folgende Art abgeändert: Einfache Zahl. Männlich. Weiblich Sächlich. der, die, das, des, der, des, dem,. der, dem, den, die, das, Mehrfache Zahl. die, die, die, der, der, der, den, den, den, die, die, die. Das nichtbestimmte Geschlechtswort, welches keine mehrfache Zahl zuläßt, wird so abgeändert: Männlich Weiblich. Sächlich. ein, eine, ein, eines, einer, eines, einem, einer, einem, einen, eine, ein, '^ Vncmskim je dvoji clen; zna-vni clen, namree ber, bie, bas, in ncznavni clen, narnreč: ein, eine, ein, ■■i ••' x r.1"»'»1 Znavni clen se v iVemskim tako sklanja : Pazka. čc ravno v Slovenskim člena niniamo, vender Nem-skovavci vcasi zaime ta posta-vijo; se veckrat istevilno ime e n, ona, eno. Kdor pa hoće prav lepo slovensko govoriti, tega ne stori. Lc takrat, kadcr bi se bilo kake pomotc bati, postavimo pred imo en, cna, eno, ali pa neki, neka, neko; p. betMarm ist hier gewesen, mož (ne ta mož) je bil tukaj; &n 9Waim ist hier ge--wesen, en mož, ali neki mož je bil tukaj. Neznavni clen ima Ie edino-broj in se tako sklanja. '■■iV?Vji."h'-.'-'! -"i,^ Izgledi. Der Mensch ist bie Krone ber Schöpfung, «lovek je krona stvarjenja. — Der Kopf, ber Hals, der Rumpf, die Arme und bie Beine (Füße) sind die HaupttHeilc des Menschenkörpers, glava, vrat, ćok ^telo), roke ino nogo so poglavitni deli cloveskiga telesa. — An dem Kopfe sieht man bas Angesicht, na glavi se vidi oblice, die Haare lasje, bie Stirne ćelo, bic Augen oci,bie Augenbraunen obervi, bie Nase »os, bie Nasenlöcher nosnico, bie 141 Schläfen o»1ul,i all »onoo, die Ohren v„«o«l>, die Wange lioa, den Mund vu»t», die Lippeu v,i«tl>io« »Ii ^„abli, die Zähne »oüe, die Zunge ^o2i!l) dm Gaumen und das Kinn »odu in bradn. Die Blumen blühen, rosico evo««. — Die Wiest ist abgemähet, lravnik js pnku^on. — Der Garten ist ungezäumt, vort je ogi-ajo». — Der Schnee schmilzt, »»eg kop,,!. — Der Winter ist verschwunden, ?,ima jo minila. — Die Sonne beizt stark, 5nni. — Die Zeit unseres Lebens ist kurz, <^5 »a«iga ^.i-vlo>,ja ju lcratok. — Aus dcn Fichten und Föhren quillt Pech, in 8mrek ino l>o^!l 80 «mola ovio. — Der Knabe versteckte sich unter das Vctt, s-intii: »o j« ^ml i,o«tolo ,«!lin!. -- Die (zwei) Hände und Füße schmerzen mich, rokn ioo „o«o mo boMo. — Das Wachs und dcn Honig erhalten wir von de» Bienen, vo«Il I»o «!l i.oliol. — Die Mädchen binden Kränzchen, »loklico «j,l« »I ,m> rnko i-anil. — Der Vater und der Lehrer haben es verbothen, c»öo in u^omk «ta pi-opov^iinla. — Die Nase und die Ohren sind ihm erfroren, >w» in» „«osa »o mu «2ol)!i. — Die Maulwürfe schaden den Nkcrn und den Wiesen, Kei-ü »linclizn njivnm ina 8onn!lo«2m. — Der Marder erwürgt den Bau-ern Hühner und Gänse, kuna davi kmotam kokosi in ßN8i. —-Gottlob! wir haben das Grummet trocken eingebracht, IIvnI» iloK» ! «tllv« 8M0 »ulio Z!08p!llvi!!. — Al!? dem Elsen und dem Stahle schmieden die Schmiede Ketten, Amboßc, Hammer, Zangen und Mcisel (Stemmeisen), kovali kovajo lanre, «uliuval«, kla^v« iilo«o ino lüetvll «i kolosa iiw ^ollla. Das Beiwort. Das Beiwort ist cm Wort, welches die Eigenschaft oder Beschaffenheit einer Person und Sache anzeigt, gewöhnlich bei dem Hauptworte zu stehen pflegt, und auf die Frage: was für ein? zur Antwort kommt; z. B. Priložnica ali prilog. Prilog je beseila, ktera se ime-nain prilaga, de njene lastnosti povo ino priđe za odgovor na praš'anju: kakseii, kakšna, kak-šno? Postavim: : wav.u -ni ■., .', 142 Der gute Jüngling, «luker mlaclene. — Das fromme Mädchen, pokaznu «lekliea. — Der grüne Wald, seien gaj. — Eine häßliche Lüge, zel«la laL. — Das schöne Haus, lepa ln^a. — Die wohlthätige Tonne, ,oknll!iäi «lu-3». — Hochgelehrter Herr! Vi8«ko-»öeni gospodi Löbliche Herrschaft ! llvale vre«lna gosposkn! Ehrsa.r.e Jungfrau! I'nülena «!i-vic»! Ein lebhafter Verstand! ojslra pamet. — Ein trockenes Jahr, »uäno leto. — Ein nüchterner Mensch, treten clovok. — Der freie Wille, «vodova volja. — Ein lebhafter Gedank,-, Hiiv» mizel. — Ein sanfter Regen, po!>Ioven des. v,I>ro jutro prijate!! Guten Morgen Freund! voller «la», guten Tag. — vol»er ve«er, guten Abend. — I^ellka nni!, gute Nacht. — vol»ro ^u!so ^im (v»m) »03 «!«^! Ich wünsche Ihnen einen guten Morgen. — Vne8 je mei^e! »1u», Heute ist ein kalter Tag. - Kuko lepo v^emo je «lone»! Was für ein schönes Wetter ist heute! — Oni 8» svi »te) mi k veliki 8i-e«i pomogli! Sie haben mir zu einem großen Gliickc geholfen! — I'leku mi je «ove »ullnje, ich brauche einen neuen Nock. I'» je ui-ittia Knlliju, das ist ein offenbarer Betrug. — Uni »o me ii, velike rev^ine nilleli! Sie habeu mich aus einem großen Elende errettet. — ko-22lo merüle volle mi pline8i, bringe »»r ein Glas frischen Wassers. — I^eta» je vvlika 8U8ll, hcuer ist eine große Dürre. — Imu »ul2nnto uoi, er hat wässerige Augen. Das Beiwort muß allezeit mit dem Haupiworte, bei welchem es steht, im Geschlechte, in der Zahl und Endung übereinstimmen. Priložnicc sc sklenjajo kakor imena ali poglavkc, in so 7. ime-nam cnakcga spola, cnakcga broja ino enakcga sklona. Die Beiwörter werden in Deutfchen a«f dreierlei Art abgeändert. t. Mit dem bestimmten Geschlechtsworte der, die, das, als: Einfache Zahl. Männlich. 1. End. der g,tte Mann, 2. „ des guten Mann es, 3. „ dem guten Manne, 4. „ den guten Mann. Weiblich. die gute Frau, tlokla go»p», der guten Frau, der guten Frau, die gute Frau. Sächlich. das gute Kind, , einer rochen Virn, einer rothen Birn, eine rothe Birn. Sächlich. ein rothes Blatt, eines rothen Blattes, einem rochen Blatte, ein rothes Blatt. Mehrfache Zahl. I.Endung, rothe Apfel, 2. „ rother Äpfel, 3. „ rothen Äpfeln, 4. „ rothe Äpfel. rothe Birnen, rother Birnen, rothen Birnen, rothe Birnen. rothe Blätter, rother Blätter, rochen Blättern, rothe Blätter. 3. Ohne Geschlechtswort, nämlich: Einfache Zahl. Männlich I.End. süßer Wein, «Illlüln vinn, 2. „ süßen (es) Weines, 3. „ süßem Weine. 4. „ süßen Wein. Weiblich. süße Frucht, «Illlloll 82<1, süßer Frucht, süßer Frucht, süße Frucht. Sächlich. süßes Wasser, 8l»cl!■> lepiga raka, lepo ribo, lepiga lica, 5, „pri lepimu raku, V- lepi ribi, p. lepimu licu, 6. » z lepim rakam. z lepo ribo. z lepim licam. Dt a b r o j. 1. sklon. lepa raka, lepe ribe, lepa (i) lica, 2. ?) lepih rakov, lepih rib, lepih lic, 3. 5? lepima rakama, lepima ribama, lepima licama, 4. 11 lepa raka, lepe ribe, lepa (i) lica, 5. „per lepima rakama, P- lepima ribama, p. lepima licama, 6. „ z lepima rakama. z lepima ribama. z lepima licama. Vi « e b r o j. 1. sklon. lepi raki, lepe ribe, lepe lica, 2. ii lepih rakov, lepih rib, lepih lic, 3. ii lepim rakam, lepim ribam, lepim licam, 4, u lepe rake, lepe ribe, lepe lica, 5. „pri lepih rakah, P- lepih ribah. p. lepih licah, 6, » z lepimi rakami. z lepimi ribami«. z lepimi licami. Steigerung der Beiwörter. Ein Beiwort steigern Heißt: dieselbe Eigenschaft einem Dinge entweder im gleichen, oder im Hohem oder niedern, oder im Höchsten oder niedersten Grade beilegen. Es gibt also drei Vergleichungsf stuft«. 1. Wenn man einer Person oder Sache die Eigenschaft geradehin beilegt, so sagt man das Stopnje prüogov. Prilog se da tako premeniti, de ne pove samo lastnosti svo-jiga imena, ampak tudi v kak-si meri se rau prilaga; ali v navadni, ali vekši ali manjši, ali v näj vekši ali naj manjši. Prilogi imajo tedaj trojno mero. 1» Ce prilog lastnost v navadni meri' kaže , pravimo , da je v pervi stopinji ali primeri; Beiwort ficht in der ersten Vergleichungsstufe; z. V. der gehorsame Knabe,, das große Haus. 2. Wenn man einer Person oder Sache die Eigenschaft in Ver-glcichung mit einer andern Person oder Sache in einem höhern oder niedern Grade beilegt, so sagt man das Beiwort steht in der zweiten Vergleichungsstufe; z. B. die Erde ist größer als der Mond, aber kleiner als die Sonne. 3. Wenn man aber einer Person oder Sache die Eigenschaft in Vergleichung mit allen andern Dingen im höchsten oder niedersten Grabe beilegt, so sagt man, das Beiwort steht in der dritten Vergleichungsstufe; z. B. der gehorsamste Knabe. Die zweite Vcrgleichungsstuffe wird im Deutschen gebildet, indem man dem ungesteigcrten Beschaffenheitsworte die Silbe e r anhängt. Uebung. 145 postavim: pokorni fant, velika hiša, glasen zvon, die istUte Glocfe. 2. Ako se lastnost v visi ali nižji meri priloži, je v drugi stopnji; postavim: ženila je vcksa od mesca ino menša od sonca. Peter je bogatejši od Pavla, Peter ist reichet als Paul.— Reka je veči od potoka, bet glufj ist größer aU der SBach. — 3. Cc se pa lastnost v naj vekni ali manjši meri priloži, je v tretji stopnji; postavim: nar pokorniši fant, — vsih naj lepši rožca bela lilija, podoba ncdolžnosti, die fchotifie unter allen Sfunten ist die weiße Sitte; sie ist t>a$ Sinntat) der Unschuld. Prilog se v drugo stopnjo povzdigne, ako se izhod dru-giga edinobrojniga sklona — ig a v si ali ji, ejši ali ej i premeni. V a j a. I^ep schön, lepsi schöner; slab schwach, slabši »li slabji schwächer; praviöen gerecht, praviönisi gerechter; bistei- Hell, bistrejsi - bi-stroji Heller; nitor schnell, nitrejsi schneller; nladen kühl, Klad-noj»i kühler; merzol kalt, merzlej^i Mer; sladek süß, sladkejsi süßer; globok tief, globokejsi tiefer; mekek weich; inekkejsi Weicher; — moder weist, modrej»i; moker naß, mokreM; mo-«en stark, moiinejsi; pozen spät, poznejsi; prazen leer, pra-znejsi, U. s. W. Die dritte Vergleichungsstufe Wird gebildet, indem man dem ungesteigerten Beiworte die Silbe c st oder st e anhängt, z. B. schönste, geschwindest. Ce se drugi stopnji naj ali nar predstavi, je tretja gotova; postavim: nar lepši, naj hitrejši, nar hujši CtM schfinttnsteit. 146 Die gesteigerten Beiwörter werten so wie die ungestcigcrten abgeändert. Priložnicc V drugi in (relji slopnji se ravno (ako sklanjajo, kakor v navadni stopnji. Izgledi Oj U8mili 8« na» pravični Nog! Ach erbarme dich unser gerechter Gott! — 0ol,ro! cernc«, ribnik manji o achtfach, achtfältig hundertfach, hundertfältig Sie können wie die Beiwörter abgeändert werden. Nichtbestimmende Zahl-. Wörter. Die nichtbestimmenden Zahlwörter, welche nur im Allgemeinen mehrere Dinge anzeigen, sind: aller, sämmtlich, jeder, jedweder, keiner, einige, etliche, mancher. Sie werden im Deutschen wie das Beiwort ohne Geschlechtswort abgeändert. krat $ ino povejo, kolikokrat se kaj ponovi; p. enkrat, dva-krat i. t. d. Ponavljavne številnice se ne sklanjajo. 5. Pomnoživne stevilnice. Pomnoživne številnice se po-stavijo nu prašanje: kolikojni-a-o? koliknat-a-o ? ali koli-koterni-a-o ? ino povejo , kolikokrat se tista reč vzeme. So : edin-a-o ali enojni-a-o dvojni-a-o ,, dvojnat-a-o trojni-a-o ,, trojnat-a-o cveterni-a-o ,, cveternat-a-o peterni-a-o „ peternat-a-o osmerni-a-o „ osmernat-a-o stoterni-a-o „ stoternat-a-o Pomnoživne številnice se sklanjajo ko prilogi. Obce številnice. Obce številnice se imenujejo tište, ktere ne prestejejo na tenko temuc le poprek. Take so: ves - vsa - vse, Tes-volcn, vsak, vsakteri, no-beden -noben, njeden-nijen, eni, neki, nekteri, marsikteri, Vse dozdajne se sklanjajo ko prilogi. Nasledne so nesklanljive, ino terjajo drugi sklon svojiga imena: veliko, dos ti viel, već mehr, malo wenig, za do st i genug, ne-kaj etwas, nikaj ali nie nichts. 11 152 I « K ! « H l. Wie alt sind Sie? koliko let »te «tali? Ich bin vier und zwanzig Jahre alt, sür in» dvajset let »im »tur. — Wann bist du aufgestanden? käaj si vstal? Sehr früh um vier Uhr, prav ^odaj ob »tiril,. — Morgen wecke mich um halb fünf Uhr auf, zjutraj me oli pol petik zbudl. — Ich werde mich um acht Uhr bei Dir einfinden, ob «smib. kom per tebi, born k tebi persei. — Geben Sie mir zwei Gabeln und fünf Löffel, dajte mi dvoje vilee ino petoro zl!o. — Ein Same, welcher auf gutes Erdreich fällt bringt hundertfältige Ernte, semo, K> na dobro zemljo pade, äaje stoterno zetvo. — Ihm ist mit fünfzig Gulden gar nicht geholfen , njemu ni 2 petdesetimi ßoldinarjom pomagano. — Es gibt vier Jahreszeiten: dn Frühling, Sommer, Herbst und Winter, »tirje letni oasi so: vigred »Ii »pomlllll, poletje, je»en ino «ima. — Der Mensch hat fünf Sinne: das Gesicht, das Gehör, den Geruch, den Geschmack, das Gefühl, <:Iovek ima pot pom,<-kuv: zlell, »luk, vol,, Ku8 («laj) tip. Das Fürwort. Fürwörter sind jene, welche für die Hauptwörter gesetzt werden um d:e übelklingende Wiederholung derselben zu vermeiden; z. B. Die Schule ist den Kindern sehr nützlich; denn in derselben (Schule) lernen sie sKinder) schöne Sachen. Es gibt fünferlei Fürwörter: 1. persönliche, 2. zueignende, 3. anzeigende, 4. beziehende, 5. fragend?. 1. Persönliche Fürwörter. Persönliche Fürwörter sind jene, welche eine Person bezeichnen; z. B. ich, du, er, sie, es, und das zurückkehr. Fürwort sich. Man unterscheidet in der Nede drei Personen: die erste Person, Zaime. Zahne je bcseda, ktera se mesto imena stavi, zato de ni treba imena ponavljati; postavim : Ucilnica je otrokam prav koristna; zakaj v nj i (ucilnici) se nauče lepih reci. ' Zaimcna so petcre: 1. osobne, 2. prisvojivue, 3. kazav-ne, 4. oziravne , 5, prasavne. i. Osobne zaimena. Osobne zaimena so , ki kako ime ali osobo pokažejo ; p. jaz, ti, on-ona-onoj ino povracivno zaime s c b e - s e. Mi razlocirno tri osobe. Kdo govori, je perva; komu se go- welche spricht, wird durch das Fürwort i ch ausgedrückt; die zweite Person zu der man spricht, durch d u, und die dritte Person von welcher man spricht durch e r, sie, es. 153 vori, je druga; od koga se govori, je tretja osoba. Za pervo stoji zaime jaz, za drugo ti, za tretjo on - one-o no. Die persönlichen Fürwörter werden auf folgende Art abgeändert: Einfache Zahl. I. Person. II. Person. I». Person. 1. Endung ich, du, 2. „ meiner, deiner, 3. „ mir, dir, 4. „ mich, dich. Männlich, Weiblich. Sächlich. er, sie, es. seiner, ihrer, feiner, ihm, ihr, ihm, ihn, sie, es. Mehrfache Zahl. 1. Endung wir, 2. „ unser, 3. „ uns, 4. „ uns, ihr, sie, euer, ihrer, euch, ihnen, euch, sie, sie, sie, ihrer, ihrer, ihnen, ihnen, sie, sie. Zu den persönlichen Fürwörtern gehört auch das zurückkehrende Fürwort sich und ist cm solches Wort, welches anzeigt, daß eine Person auf sich selbst wirkt; z. B. Er übet sich, se vadi; sie schaden sich »i »llodvajo. Diesem Fürwortc mangelt die erste Endung, und wird so abgeändert. ' Einfache Zahl. Männlich. 1. Endung . . . 2. „ Seiner 3. „ Sich 4. „ Sich Weiblich. Ihrer Sich -Sich Sächlich. Seiner Sich Sich Mehrfache Zahl. 1. Endung . . . 2. „ Ihrer 3. „ Sich 4. „ Sich Ihrer Sich Sich Ihrer Sich Sich 154 Osobne zaimena se tako sklanjajo: E đ i n o b r o j. I. osoba. II. osoba. 1. sklon jaz (jez-jest) , ti, 2. „ mene, me, lebe, te, 3. „ meni, mi, tebi, ti 4. ,, mene, me, tebe, te, 5. ., per meni, p. tebi, 6. „ z menoj, meno , z teboj, tebo. III. osoba. Moiki spol. Ženski spol. Sredni spol. on, ona, ono, njega, ga, nje, je, "Jega> ga, njemu, mu, nj'> nojoj, njemu, mu, njega» ga, nj°) j°j njega, ga, P- njemu, p. nji, njoj, p. njemu, ž njim. ž njo. ž njim. D v a b r o j. I. osoba. 11. osoba. 1. sklon mi dva, (ž. s,) me dve, vi dva , (ž. s.) ve dve, ve, 2. „ me, naj, vaj, 3. ,, nama, vama, 4. » naj, vaJ, 5. „ per nama, p. vama, 6, „ z nama, z vama. III, osoba. Mo&ki spol. Ženski spol. Sredni spol. ona, one, one, (ona), nju, j'h, nju, njih, nju, jih, njima, jitna, njima, jima/ njima, nju, ju, nju, nju, p. njima, . p. njima, p. njima, ž njima. ž njima. ž njima. 155 V i n e b r o j. I. osoba. II. osoba. 1. sklon mi, (ž, s.) me, vi, (ž. s.) ve, 2. ti nas, vas, 3. ii nam, vam, 4. ii nas, vas, 5. ii P- nas, p. vas, 6. » z nami. z vami. III. osoba. Možk, i spol. Ženski spol. Sredni spol. oni, one, one, (ona), njih, ji"> njih, jih, njih, jih, njim, i iimi njim, jim, njim, nje> iei "je, je, nJe, p. njih, p. njih, p. njih, ž njimi • ž njimi. ž njimi. Povravno zaimc sebe ostane za vse tri osobe, broje ine > spole sploh tisto ino se tako sklanja: 1. sklon . ♦ . 2. ,, sebe, se, 3. ,, sebi, si, 4. ,, sebe, se, 5. „ pri sebi, 6. „ z seboj, sebo (sa- bo saboj). Nichtbestimmende persönl. Fürwörter sind jene, welche die dritte Person nur unbestimmt bezeichnen. Es sind folgende: Jemand, Nic^ mand, Jedermann, man, es. 2. Zueignende Fürwörter. Zueignende Fürwörter zeigen an, welcher Person das Eigenthum zukomme, diese sind: mein, Skrivne zaiinena, ki nobene reci prav ne pokažejo, so: nckdo Jemand, nihče Niemand, vsakteri Jet»ermattn, ino pa bc-sedice ma« in es ktere sloven-ci tako povejo, kakor: Ijudje govorijo, man sagt: 2. Prisvojivna zaimena. Prisvojivna zaimena so, ki nam povejo, komu se rec prisvoji: Takse so: moj, tvoj, 156 dein, sein, ihr, unser, euer, ihr, und werden folgendermaßen abgeändert: Einfache Zahl. Männlich. Weiblich Sächlich. 1. Endung mein, meine, mein, 2. „ meines, meiner, meines, 3. „ meinet«, meiner, meinem, 4. „ meinen. meine. mein. Mehrfache Zahl. 1. Endung meine, meine, meine, 2. „ meiner, meiner, meiner, 3. „ meinen, meinen, meinen, -4. „ meine. meine. meine. E dino broj. Možki. Ženski. Sredili suol, 1. sklon moj, moja, moje, 2. ,, mojiga, moje, mojiga, 3. „ mojimu, moji, mojimu, 4. „ mojiga. mojo. moje. Visebroj. 1. sklon moji, moje, moji, moje, moih moj°> 2. ,, mojih, mojih, mojih, 3. „ mojim, mojim, mojim, 4. „ moje. moje. moje. svoj, njegov, njen, najin, vajin, njun, naš, vaš, nji-*** hov; ino se ko prilogi sklau-jajo: Anmerk. So wie das zurückkehrende Fürwort sebe für alle drei Personen, Zahlen und Geschlechter (mich, dich, uns, euch, sich), immer dasselbe bleibt; also muß auch das von ihm abgeleitete 8voj-»-e (mein, dein, sein, unser, euer, ihr) im Slovenischen immer dasselbe bleiben. Pazka, Kakor povraeno za-ime sebe za vse tri osobe, broje ino spole velja , tako tuđi od njega izvodjeno svoj-a-e: p, svojiga konja jezda-rim, ich rette mein eigenes ffexb; svojiga konja jezdariš, t>u ui-test dein eigenes Pferd; svojiga konja jezdari, er ste reitet fein ihr eigenes Pfevb i. t. d. 3. Anzeigende Fürwörter. Anzeigende Fürwörter sind jene, welche auf eine Person oder Sache genau hindeuten; dergleichen sind: dieser, jener, ein solcher, derjenige, derselbe, der, die, das. 157 3. Kazavnc zaimena. Kazavne zaimena so, zkaterinn osobe ali reci na tanko pokažemo. Take so: ti, ta, to, uni-a-o; taki-a-o; t i s t i - a - o. Abänderung der anzeigenden Fürwörter. Einfache Zahl. Männlich. 1. Endung dieser, 2. „ dieses, 3. „ diesem, 4. „ diesen, Weiblich, diese, dieser, dieser, diese. Sächlich dieses, dieses, diesem, dieses. Mehrfache Zahl. 1. Endung diese, 2. „ dieser, 3. „ diesen, 4. ,, diese. diese, dieser, diesen, diese. diese, dieser, diesen, diese. Eben so wird jener abgeändert. Sklanja kaxavnil» zaimcn. E d i n o b r o j. Možki. 1. sklon ti, ta, 2. „ tiga, tega, 3. „ timu, temu, 4. „ tiga, tega, 5. ,, pri timu, temu, 6. „ z tim, tem. 1. sklon ta, 2. „ tih, teli, 3. „ tima, tema, 4. „ ta, 5. „ p. tima, tema, 6. „ z tima, tema, Ženski. ta, te, ti, tej, toj, to, p. ti, tej, toj, z to, toj. D v ab r oj. ti, te, tih, teli, tima, tema, ti, te, p. tima, tema, z tima, tema. Sredni spol. to, tiga, tega, timu, temu, to, p. timu, temu, z tim, tem. te, (ta), tih, teh, tima, tema, te, (ta), p, tima, tema, z tima, tema, 158 Vi seb roj. 1. sklon ti, le, te, 2. ., tih, teli, tih, teli, tih, teli, 3. v lim, tem, tim, tem, tim, tem, 4. „ te, te, te, 5. „ p. tih, teh, p. tih, teh, p. tih, teli, ß. „ zlimi, temi, z timi, temi. z timi, temi. Kazavno zaime nni-a-o se ko pravi prilogi sklanja. Männlich 1. End. Ein solcher, 2. „ Eines solche«, 3. „ Einem solchen, 4. „ Einen solchen. Einfache Zahl. Weiblich, Eine solche, Einer solchen, Einer solchen, Eine solche. Hnchlich. Ein solches, Eines solchen. Einem solchen, Ein solches. Mehrfache Zahl. 1. Endung solche, 2. „ solcher, 3. „ solchen, 4. „ solche. solche, solcher, solchen, solche. solche, solcher, solchen, solche. Edinobroj. Mo&ki. 1. sklon taki, 2. „ takiga, 3. „ takimu, 4. „ takiga. 1. sklon taki, 2. „ takih, 3. ,, takim, 4. „ taki. Ženski, taka, take, taki, tako. V i s e b r o j. take, takih, takim, take. Sredni spol, tako, takiga, takimu, tako. take, takih, takim, take. Einfache Zahl. Mannlich. 1. End. derjenige, 2. „ desjenigen, 3. „ demjenigen, 4. „ denjenigen. Weiblich. diejenige, derjenigen, derjenigen, diejenige. Sächlich. dasjenige, desjenigen, demjenigen, dasjenige. 159 Mehrfache Zahl. 1. End. diejenigen, 3. „ derjenigen, 3. „ denjenigen, 4. „ diejenigen. diejenigen, derjenigen, denjenigen, diejenigen. diejenigen, derjenigen, denjenigen, diejenigen. E d i n o b r o j. Mozki. 1. sklon tisli, 2. „ tistiga, 3. ,, tistimu, 4. „ tisiiga. Ženski. lista, liste, listi, tisto. Sredni spol. tisto, tistiga, tistimn, listo. Vis e broj. 1. sklon tišti, 2. „ tistili, 3. „ tištim, 4. „ tište. tište, tistili, tištim, tis^e. tište, tistili, tištim, tište. Einfache Zahl. Männlich. 1. Endung der, 2. „ dessen, 3. „ dem, 4. „ den. Weiblich. die, > deren, der, die. Sächlich. das, dessen, dem, das. Mehrfache Zahl. 1. Endung die, 2. „ derer, 3. „ denen, 4. „ die, die, derer, denen, die. die, derer, denen, die. E d i n o b r o j. Moiki. t, sklon ti, ta, 2. „ tiga, tega, 3. „ timu, temu, 4. „ tiga, tega. Ženski, ta, te, ti, tej, toj, to. Sredni spol, to, tiga, tega, timu, temu, to. 11« 160 1. sklon ti, 2. „ tili, teh, 3. ,, tem, tem, 4. „ te. V i « e b r o j. ie, tih, teli, tim, tem, Ie. te, tih, teh, tim, tem, te. 4. Beziehende Fürwörter. Beziehende Fürwörter sind, welche sich auf eine vorhergehende Person oder Sache beziehen. Diese sind: welcher, welche, welches, der, die, das, wer, was, so. Sie werden folgender Massen abgeändert: 4. Ozi ravne za imena. Oziravne zaimenaso, ki na-zaj kažejo, od kogar se zopet govori. Takse so: kteri-a-o krior, kar, ki. Sklanjejo se ražen ki kakor priložnice, samo da kdor ino kar povsodi 1* pristavljata : Einfache Zahl. Männlich 1. Endung welcher, 2. „ dessen, 3. „ welchem, 4. „ welchen. Weiblich. welche, deren, welcher, welche. Eächlich. welches, dessen, welchem, welches. Mehrfache Zahl. 1. Endung welche, 2. „ deren, 3. „ welchen, 4. „ welche. welche, deren, welchen, welche. welche, deren, welchen, welche. E din o b r oj. Moiki. 1. sklon kteri, 2. „ kteriga, 3. „ kterimu, 4. „ kteriga. Aenski. ktera, ktere, kteri, ktero. Sretlnt svol, ktero, kteriga, kterimu, ktero. Visebroj. 1. sklon kteri, 2. „ kterih, 3. „ kterim, 4. ,j ktere. kterc, kterih, kterim, ktere. ktere, kterih, kterim, Kteie. 161 Einfache Zahl. Männlich. 1. Endung dcr, 2. „ dessen, 3. „ dein, 4. „ den. Weiblich. die, deren, der, die. Sächlich. das, dessen, dem, das. Mehrfache Zahl. 1. Endung die, 2. „ deren, 3. „ denen, 4. „ die. die, deren, denen, die. die, deren, denen, die. E dinobroj. Mozki spol. 1. sklon ktcri, 2. „ ktcriga, 3. ,, ktchmii, 4. „ ktcriga. Ženski spol, ktcra, ktcrc, kteri ktero. Srednt spol. ktero, kteriga, kterimu, ktero. Višebroj. 1. »klon kteri, 2. „ kterih, 3. „ kterim, 4. ., ktere. ktere, kterih, kterim, ktere. ktere, kterih, kterim, ktere. Männlich ». Weibl. Sächlich 1. End. Wer? was? 2. „ Wessen? wessen? 3. „ Wem? wem? 4. „ Wen? was? Mozki ino ženski. Sredni spol. 1. kdor? kar, 2. kogar ? cesar, 3. komur ? čimur, 4. kogar ? kar, 5. p. komur ? p. čimur, 6. s komur ? z čimur. Das Wörtchen so ist unabändcrl. 5. Fragende Fürwörter. Fragende Fürwörter sind jene, mit denen man nach einer Person oder Sache fragt; Diese sind: Besedica ki se ne sklanja: 5. Vprašavne zaimena. Vprašavnezaimena so: kd o? kaj? kteri-a-o? kaki-a-o? kaksen - sna-o? kakov- IM wer? was? welcher, wel^ che, welches, was für ein? Sie werden folgendermaßen abgeändert : a-o ? cigav-a-o? ali ćij-a-o ? (wem geh, (mg) ? Vse se priložuc sklanjc (torzijo , samo pcrva dva sledcče : Männlich u. Weibl. sachlich 1. End. Wer, was, 2. „ Wessen, wessen, 3. „ Wem, Wem, 4. „ Wen. was. 1. kilo, kaj? 2. koga, čiga ? čcsa? 3. komu, cimu ? čemu ? 4. koga, kaj ? 5. p. komu, p, cimu? čim? 6. z komu. čem? s čim? ccm? Männlich. 1. Was für ein? 2. Was für eines? 3. Was für einem? 4. Was für einen? Weiblich. was für eine? was für einer? was für einer? waö für eine? Tächlich. was für ein? was für eines? was für einem? was für ein? Mozki spol. 1. sklon kak.šen, 2. „ kakšniga, 3. ,i kakšnimu, 4. „ kakšniga. Ženski spol. kakšrta, kakšne, kaksni ? kakšno? Sredili spol. kaksno? kakšniga ? kakšnimu ? kakšno ? Das fragende Fürwort Welcher, welche, welches? wird wie das gleichnahmige beziehende Fürwort abgeändert: Vprasavno zaimc k t c r i, ktcra, ktcro? se sklanja ko oziravno. Izgledi. ^22 »im v«ci ko ti, ich bin größer als du. — lv id) 25ir Befopsen i>aic. — Kaj smo dolžni ? Saä ftnb wk fd)ulbig V — Delo, ki se lehko doncs stori, «a jutro nikoli ne odlagaj , eine SIrteit bie bu I)eute rid;ten sannst »erfc^tete nie auf morgen. — Kar si komur obljubu, tuđi dopolni, waö bu ^ftnstnbett vcrfprod;en past, mu^t bu aud) ersöffen. — Bog me obvari! 23ewa6re miđ) @ott bafür! — Krajne. Pokrajski prerajtanja na pamet po slovensko in po nemsko, šolskim priprav-nikam ino ucencam za vajo. I) v oj e. 1. Nače! mi veš povedati, ee prae robe %i kr. velja, koliko do % praca zneseta? Od- Wenn das Ganze aus » besteht. Ignaz! weißt bu mir zu fa^ gen, wie theuer 2 Ellen Zeug zu stehen kommen, wenn 1 Elle 164 govor. 48 kr. Zukaj? Ker 2 krat po 24 je 48. Prav tako! 2. Koliko velja mernik p.šc-nice, ce vogon 4 gl. 3(5 kr. srebra velja. Odgovor. Polovico od 4 gl. 36 kr., to 2 gl. 18 kr. srebra. Zakaj ? — Pomnitc tedaj: Koliko kraj-cerjov ali goldinarjov enojno, se enkrat toliko dvoje, in opak: kolikor gl. ali kr. dvoje, polovica od gold. ali kr. enojno. Troje. 3. Povej mi ti Metlarjova Anca: Koliko vcljajo 3 funti svec, ce 1 funt 40 kufrastih krajcarjov velja ? Ti bom razjasnil, lc pazi' Čc bi 1 funt le 1 kr. veljal, koliko 3 funti ? — Prav tako ! 3 kr. ali 1 gr. Velja pa funt 2-3-4-5-6-10-15-24 ali 36 kr. i. t. d., koliko znesejo 3 funti? Odg. 2_3_4-5-6-10-15-24 ali 36 gr. Zadela si jo! Kolikor enojno krajcarjov, toliko grošov troje. Zdaj bos veđla povedati: funt je po 40 kiifr. krajc, koliko vcljajo 3 funti? Odg. 40 kufr. grošov, to je: 2 gold. 24 kr. kostet? Antwort. 48 kr. Warum? Weil 2 mahl 24 ist 48. Richtig! Ein Metze» Weizen kostet 4 Gulden 36 kr. C. M., was kostet der Halbmctzen? Antwort. Die Hälfte von 4 Gulden 36 kr., d. i. 2 Gulden 18 kr. C. M. Warum? — Merket nun: So oft man mit der Zahl 2 zu rechnen Hat, so findet man die Auflösung entweder durch das Verdoppeln, oder durch das Halbieren. Wenn das Ganze aus 3 besteht. Annchen soll 3 Pfund Kerzen kauft«, was muß sie dafür bezahlen, wenn 1 Pfund 40 kr. W. W. kostet? Erläuterung. Gesetzt 1 Pf. kostete nur 1 kr., was würden 3 Pfund kosten? — Richtig! 3 kr. oder 1 Groschen. Wenn aber 1 Pfund 2.3-4-5-6-10-24 oder 36 kr. u. s. w. kosten würde; was würden da 3 Pfund kosten? Antw. 2-3-4-5-6-10-15-24 oder 36 Groschen. Getroffen! So viele Kreuzer das Einzelne, so viele Groschen kostet das aus 3 bestehende Ganze. Wenn also 1 Pfund 40 kr. W. W. kostet; was kosten 3 Pf.? Antw.: 40 Grosch. W.W. d. i. 2 Gulden. 4. Ce pa sreberni goldinar tje položiš, koliko nazaj do-bis? Odg. 12 kr. srebra, ali ? — ali ? — Zakaj ? — 5. Oče zapusti 3 sinara 180 goldinarjov, koliko dobi 1 sin?— Ilazj as ne nje. Postavim, Ce gohlinar med 3 sinara razdrobiš, koliko 1 dobi? Odg'. 1 dvajsetko. Razstcjes pa 2-3-4-8-11-25-50 ali 90 goldinarjov i. t. d ? ■—• Pride na sle-Iierniga 3-4-8-11-25-50 ali 90 dvajsetk. Zapomnite si : Kolikor goldinarjov troje; toliko dvajsetk, enojno. Koliko ima 1 goldi-nar dvajsetk? — Anca! Zdaj mi ja bos vedla povedati, koliko sleherniga za-dene ? Odgovor» 180 dvajsetk, to je 60 goldinarjov. Koliko znese 12-15-19-22-27-30-36-42 i. t. d. dvajsetk?— v C v e t e r o. 6. Funt slabeje kave je po 24 kr, srebra; koliko verže 4 funtov? — Raznraenje, Ako bi 1 funt 1 krajcar veljal, koliko bi 4 funti? Odg. 4 krajcarje ali 1 repar. Če pa funt 24 kr. velja? — 24 reparov, tak — koli-likor krajcarjov enojno, toliko 765 Sie gibt 1 Gulden C. M. da-für Hin, wie viel bekommt sie Heraus? Antwort. 12 kr. C. M. oder? — oder — Warum? — Ein Vater Hinterläßt seimn 3 Söhnen 180 Md.; wie viel wird jeder erhalten? — Erläuterung. Gesetzt, UN' tcr 3 Söhnen soll nur 1 Gld. gleich vertheilt werden; wie viel bekommt da zeder? — 1 Zwan-ziger. Vertheilt man unter sie aber 2^3-4-8-11-25-50 oder 90 Gld. u. s. w. ? — So wird jeder 3-4-8-11-25-50- oder 90 Zwanziger bekommen. Merket also: So viele Gulden das Ganze kostet, welches aus 3 besteht, so viele Zwanziger kostet das Einzelne. — Wie viel Hat 1 Gulden Zwanziger ? — Annchen! Nun wirst du mir wohl sagen können, wie viel ein Jeder bekommt? Aittw. 180 Zwanziger, oder 69 Gulden. Wie viele ganze Gulden geben 12-15-19-22-27-30.-42 i. t. d. Zwanziger? — Wenn das Ganze aus H besteht. 1 Pfund Kaffch kostet 24 kr. CM., wie Hoch kommen 4 Pfd.? — Erläuterung. Wenn 1 Pf. 1 kr. kosten soll, wie viel würden da 4 Pfund kosten? Antw. 4 kr. oder 1 Batzen. Was werden also 4 Pfund kosten, das Psimd zu 24 kr. ? - 24 Bat- 1ß6 reparov čvetero. Koliko repa-rov niorcs imcti, de bo 1 gol-din.'ir? Odg. 15. Koliko je pa 24 reparov? — 1 gold. ino 9 reparov; ali pa 1 gold. 36 kr. Imam 18-35-60-75-85-90 reparov; koliko bo gold. ? — 7. Izrnjtej nii Toncj ! ce kvinllic svile 19 knfrastili kr. vclja, koliko 1 lot ? Odg. 19 repnrov 1o je 1 gold. 12 kr. 8. Hlapec služi na leto 24 goldinarjev; 3 mesce ali čc-tert (%) leta je služil: koliko mu gro ? Obrajt. Leto ima 4 kvatrc. Će goldinar na štirje del razdrobiš, priđe četert (Vj) gold. na del; Od 24 gold. pa stir ino dvajset četertink (24/4) gold,, to je 6 gold. Pomnite tedaj: Kolikor gol-dinarjov čvetero, toliko šter-,, tink ali petakov cnojno. Koliko goldinarjov nasteješ iz 5-8-12-19-24-32-40 i. t. d. četertink ? — 9. Kebrov Jaka ! kaj meniš, po čem priđe cetert (%) centa disečih žbic, če 1 cent 46 gl. srebra velja? Odg. 4% gpld.j to je 11 golđ. 30 kr. srebra. Zakaj? — zen. Ganz richtig! Eben so vi'eel Batzen, als das Einzelne Kreuzer kostet. — Wie viele Batzen muß man aufzählen zu 1 Gulden? — 15. Wie viele ganze Gulden ge^ ben also 24 Batzen? — Wie viel sind 18-33-00-75-85-90 n. s. w. Batzen, jedes Mahl ganze Gulden? — Was kostet 1 Loch Nähseide; wenn 1 Quentchen 19 kr. W. W. kostet? Antwort 19 Batzen d. i. 1 Gulden 12 kr. Ein Knecht ist gegen 24 Gul-den jährlichen Lobn in den Dienst getreten. Er verläßt aber denselben nach (V.) Jahre, wie viel Lohn gebührt ihm? — Berechnung. Ein Jahr hat 4 Viertel Jahre. Wenn man 1 Gulden in 4 Theile theilt, so kommt auf 1 Theil ('/,) Guld. und von 24 Gulden kommen '"/, Gulden oder «Gulden. Merket nun: So viele Gul-den das Ganze kostet, welches aus vier besteht; so viele Viertel Gulden kostet das Einzelne. Wie viele ganze Gulden geben 5-8-12-19-24-32-40 u. s. w. Viertel Gulden? Jakob! Was glaubst du, wie hoch kommt i/, Zentner Gewürznelken, wenn 1 Zentner 46 Gld. C. M. kostet? Antwort. Auf "/4 Gulden d. i. 11 Gulden 30 kr. Warum? — Petero. 10, Mamca plačajo prač platna po 37 krajc; kaj bo jili pet vallov vcljalo ? — Razjasnenjc. Ako bi prač krajcar veljal; koliko I>i 5 pračov zneslo ? Odg. 5 kr. ali petko. Po 37 kr. pa? Odg. 37 petk, tak: Kolikor kraj-carjov enojno, toliko petk petero. — Koliko ima 1 gol-dinar petk? Odg. 12. Koliko gold. bo 37 petk? Odg. 3 gold. 5 krajcarjov. Koliko veržc 13-24-3(5-42- 48-ßO i. t. d. potk? — ti. Polič vina je po 2-1 krajcarjov; koliko bo 5 polioov? Odgovor 24 petk ali 2 gold. Koliko zaslužka gre 5 dj-lavcam, če si sleherui na dan po 51 krajcarjov zasluži? Odgovor: 51 petk, to je 4 gold. ino 15 kr. 13. Pridoba 85 gold. se naj med 5 kupcov razšteje; koliko 1 dobi? — pove mi napamet ti Železnikov OŽbe. — Le pazi, ti bom razjasnit: Razšteješ 1-2-3-4-5 i. t. d. gold. med 5; koliko 1 dobi? Dobi l/3-y5_3/5_4/5.5/5 i. ti(l (petink) gold., tak — kolikor Senil das Ganze aus 3 besteht. Deine Mutter gab 37 kr. fiir 1 Elle Leinwand; wie viel muß sie für 5 Ellen zahlen? — Erläuterung. Gesetzt, 1 Elle kostete nur 1 kr.; was würden da 5 Ellen kosten? — 5 kr. oder 1 Fünferl. Wenn aber 1 Elle 37 kr. kostet? — So kosten 5 Ellen 37 Fünferl. Gut! So viele Kreuzer das Einzelne kostet, so viele Fünferl kosten 5, Stücke. — Wie viele Fünferl Hat 1 Gulden? Antw. 12. Wie viele Gulden geben also 37 Fün-ftrl. Aittw. 3 Guld. 5 kr. Wie viele Guide« geben 13-24-36-42-48^0 u. s. w. Fünferl? — 1 Halbe Wein kostet 24 Kreu» zer; was werden 5 Halbe kosten? Antwort: 24 Fünferl d. i. 2 Gulden. Was verdienen 5 Arbeiter, wenn jedem täglich 51 Kreuzer zu bezahlen sind? Antwort: 51 Fiinferl d. i. 4 Gulden 15 kr. Wenn ihrer 5 gemeinschaftlich 85 Gulden gewinnen; wie groß wird der gleiche Antheil eines jeden sein? — Gebet Acht, ich will euch erläutern: Unter 5 Personen soll 1^2-3-4-5 u. s. w. Guld. getheilt werden; wie viel bekommt eine Person? Antwort: Nichtig! Merket euch nun wieder: 13 168 goldinarjev petero, toliko peti nk e noj no. — Pazka. Hočeš petinke naglo vgoldinarje spremeniti, od-reži edinke, vzemi desetke po 2krat — edinke pa po 4 groše, ti rajtinga prav izteče. Koliko goldinarjov bo tedaj 85 petink? Odg. 85 peiink je žkrat po 8, to je 16 gold., ino 4krat po 5 ali 20 grošov, to je 1 gold., vsiga 17 gold. 14. Kerčmar kupi polovnjak (5 veder) Ptujske starine za 65 gold.; daća placa od vedra 1 gold. 24 kr.; dobička iše 15 gold.; po čem priđe vedro? Odg.: 87/5 gold. to je 17 gold. 24 kr. Šestero. 15. Delavc služi na dan po 36 krajcarjov; koliko v 6 dneh (v 1 tedni)? — Razjasne nje. Ce si na dan 1-2-3-4-5-6-7-8-9-10itd. kr. zasluži; koliko ima konc tedna ali v 6 dneh? — Pom-nite tedaj: Kolikor enojno krajcarjov; toliko šcsta-kov šester.— Koliko ima 1 gold. šestakov ? — Pazka. Šestake naj hitrejši Vgoldinarje sprenieniš, če edin- So viele Gulden dasGan-ze, welches aus 5 besteht; so viele Fünftel - Gulden das Einzelne. Anmerk. Die Fünftel-Gulden macht man schnell zu ganze, indem man die Einheiten wegläßt, und die Zchncr mit 2 vermehrt. Die weggelassenen Einheiten geben so viele 4 Grofchenstücke, wenn die Eincrzcchl keine Nulle ist. Ein Wirth kauft ^ Startin Pettauer Wein um L5 Gld. . . Vcrzchnmgsstmer zahlt er von a Eimer 1 Gld. 24 kr. . . Ge° winnen will er dabei 15 Guld.; wie hoch kommt 1 Eimer? Antwort: «'/5 Gld. d. i. 17 Gld. 24 kr. . . . Wenn das Ganze aus « besteht. Ein Arbeiter verdient sich täglich 36 Kreuzer; wie viel in 1 Woche? — Erläuterung. Wenn er sich in 1 Tage 1'2-3-4-5-«-7-8-9-10 u. s. w. kr. verdient; wie viel verdient er sich in 6 Tagen? — Merket also: So viele Kreuzer das Einzelne kostet; so viele Sechser kostet das aus 6 bestehende Ganze. — Wie viele Sechser hat 1 Gld. ? — Anmerk. Die Sechser macht man schnell zu Ganze, wenn ke odrežeš , desetke ste gol-dinarji , edinke pa šestaki. Koliko znese 15-30-58-73-91-316-485 i. t. d. šestakov? — 16. Gospodar placu je kos-cam na dan po 42 kr. ; koliko verže 6? Oilg.; 42 šestakov, to je 4 gold. 12 kr, 17. 1 funt prediva je po 25 % kr.; koliko veljajo 6 fun-tov? Odg. 2 gold. 33 krajc. 18. Kupee proda šestero ( Vi tuceta) svilnih robeov za 18 gold.; počem priđe 1 robec ? — Razjas nen j e. Ce šestero 1-2-3-4-5 itd. gold. velja, priđe robec — na 1-2-3-4-5 i. t. d. desetk. Zakaj ? — Pomnite si tedaj :Kolikor goldinarjov šestero; toliko desetk e noj no. Koliko ima 1 gold. desetk? — Koliko da 12-18-25-36-42-54 i. t. d. desetk ? — 19. Drevo 1 sežen dolgo velja 5 gold., koliko velja 1 šoln? Odg.: 5 desetk ali 50 krajc. 20. Uradnik ima skoz pol leta ali 6 mesencov 150 gold. 169 man die Einheiten weglaßt, so Hat man gleich so viele Gulden, als Zehner in einer Zahl sind. Die Einer geben so vi<>le Sechser oder Zweigroschenstücke. W:'e viele Gulden geben 15-3058-7391-316-485 u. s. w. Sechser? — Ein Hausherr dinget 6 Mäher, und bezahlt jeden zu 42 kr. vom Tage; wie viel beträgt dies? Antwort: 42 Sechser, d. i. 4 Gld. 12 kr. Ein Pfund Flachs kauft man um 25 l/2 kr.; was kosten 6 Pfund? Antw.: 2 Gld. 33 kr. Ein Krämer verkauft V« D«tz. seidene Halstücher um 18 Gld., wie Hoch kommt ein Stück? — Erläuterung. Wenn V« Dutzend 1-2-3-4-5 u. s.w. Gld. kostet, so kommt 1 Stück auf 1-2-3-4-5 u. s. w. Zehner. Warum? — Richtig! So viele Gulden das Ganze kostet, welches aus 6 besteht; so v iele Zehner kostet das Einzelne. Wie viel Hat 1 Gld. Zehner? — Wie viele Gulden geben 12-18-25-36-42-54 u. s. w. Zehner? — Ein Baum, der 1 Klft. lang ist, kostet 5 Gulden; wie Hoch kommt 1 Schuh? Antw. Auf 5 Zehner oder 50 kr. In 6 Monate« verdient sich ei« Beamtei 50 Gulden 54 kr.; 170 ino 54 kr, zaslužka; koliko priđe na mcscnc ? Odg.: 25 gold. ino 9 kr. wie viel kommt auf 1 Monat? 25 Gulden 9 kr. Pazka. Imaš 7, 8 ali 9 kosov v glavi zrajlati, si račun zlajšaš, ako ga na dvoje prcnarcdiš, ino poleni sedmero z toliko dvagrošnikami ino krajc. — osmero z toliko dvagroš-nikami ino dvakrajcarkami — devetero z toliko dvagrošnikanu ino grošami zrajtaš, kolikor enojno krajcarjov velja. Desetero. 21, 1 funt nar boljšiga olja velja 28 krajc, srebra; koliko veljajo 10 fiintov? — Obrajt. Čc bi funt krajcar veljal, tak bi 10 funtov — 10 krajcarjov ali 1 desetko verglo, tak: Kolikor enojno krajcarjov, to 1 iko desetk desetero. 22, Golobov 1 par je po 19 krajc; kaj bo veljalo jih 10 parov? Odg.: 19 desetk, to je 3 gold. ino 10 kr. 23, Ciglar prodaja stresni cegel 1000 po 12 goldinarjov v srebru; po čem priđe stotina? — Različno, 1000 je 10 sto-tin. Če goldinar na desetero đel razdrobiš, priđe dvagroš-niknadel, tak: Kolikor goldinarjov desetero, toliko dvagrošnikov ali šes-takov enojno, Počem priđe tedaj stotina ? Qdg,: Po goldi-nari ino 12 kr. Wenn das Ganze aus »tt besteht. Ein Pfund TafelöHl lostet 28 Kreuzer C. M.; wie Hoch lom-mm 10 Pfund? — Berechnung. Das Pftmd zu 1 kr. gerechnet, kosten 10Pf. — 10 kr. oder 1 Zehner. So viele Kreuzer das Einzelne kostet; so viele Zehner kostet das aus zehn bestehende Ganze. Was Hat man für 10 Paare Tauben zu berichtigen; wenn 1 Paar 19 kr. kostet? Nntw. 19 Zehner oder 3 Gld. 10 kr. Tausend Dachziegel losten 12 Gulden C. M.; was kostet 1 Hunderter. — Auflösung. 1 Tausend besteht aus 10 Hunderter. Wenn 1 Gulden in 10 Theile getheilt wird, so kommt auf 1 Theil — 1 Sechser. Gut! So viele Gld. das Ganze kostet, welches aus zehn besteht; so viele Sechser kostet das Einzelne. Wie Hoch kommt also 1 Hunder- 24. Kerćmar kupi na Hro-v askim štartinck (10 vcdcr) Vogerskiga vina Ka 85 gold.; harmice placa od vedra 1 gold. 36 kr.: vozninc od vedra 45 krajc; daća od vedra t gold. 24 kr,; dobička išc 20 gold.; po čem pridc vedro ? — Po-troški za vino znesejo 144 gl.; priđe vedro na 14 gold. ino 24 krajc. 17l t«? Antwort: Auf l Guldm 12 kr. Ein Wirth bezahlt in Croaticn dm Startin ungarischen Wein mit 85 Gld.; Zollgebühr auf der Grenze zahlt er a Eimer 1 Gld. 36 kr.; Fuhrlohn » Eimer 45 kr.; für » Eimer 1 Gld. 24 kr. Verzehrungs-steuer; gewinnen will er dabei 20 Gld. . . Die Frage ist, wie «heuer er den Eimer verkaufen ka::n? — Die ganze Ausgabe macht zusammen 144 Gld.; daher kostet 1 Eim. 14Gld. 24 kr. Do tod sim vam — solski pripravniki — ob kratkim pokazni vodilo, kako imate otroke privajati tuđi v poslednih raj-(ingah ua pamet, dc jim koristi, in de se njih glava cajma in o brihta. Iz serca rad bi vam bil skoz in skoz obrajt po ti poti razjasnil — ali prostora mi manjka! Dvanajstero. Ko liko r enojno krajc., toliko petink dvanajstero. 25. Kokosnr popreda 12 pa-rov piset vsak par po 18 kr.; koliko je izkupil ? — (*% gold., to je 3 gold. ino 36 kr.) 26. Konopninc omikanc se dobi funt po 26 krajcarjov; koliko voržc 12 funtov? (*% gold. ali 5 golg. 12 kr.) 27. Kmetica popreda 12 rac eno h drugi po 23 krajc.; koliko je skupila? (4 gold. 36 krajc.) Wenn bas Ganze aus 12 besteht. So viele Kreuzer das Einzelne kostet; so viele Fünftel-Gulden kostet das aus 12 bestehende Ganze. Ein Hühnerhändler verkauft 12 Paar Hühnchen das Paar zu 18 kr.; — wie viel hat er gelöst? C«/i Gld. d. i. 3 Gld. 36 kr.) 1 Pfund gehechelten Hanf kostet 26 kr.; wie hoch kommen 12 Pfund? (2 8/. OH. ^ 5 Gld. 12 kr. Eine Bäurin verkauft 12 St. Aenten im Durchschnitte das Stück für 23 kr. wie viel nimmt sie für alle ein? (^ Gld. ober 4 Glb. 36 kr.) 178 Kolikor gold. dvanaj-stero, toliko petk enojno. 28, Dekla služi na lcto 48 goldinarjov ino 48 ki\, 1 rne-senc je služila ; koliko ji gre plačila? (48 petk, to je 4 gl. ino 4 kr. 29, Dvanajstero (tucet) svil-nih robcov velja 29 goldinarjov ino 36 kr,; po ćem priđe 1 robec? (2 gold. 28 kr.) 30, Tucet volnatih nogovic velja 19 gold. ino 24 kr.; po čem priđe 1 par? (1 gold. ino 37 kr.) Petnajstero. Kolikor enojno kraj-carjov, toliko četertink ali petgrošnikov petnajstero. 31, Zidar ima skoz 15 dni vsak dan po 42 krajcarjov za-služka. — Koliko je prijel v denarjih? (10 gold. ino 30 kr.) 32, Kmet popreda 19 vaga-nov koruna, vagan po 51 kr. ; koliko je izkupil ? Obrajt. Zrajtamo pervic 15 vaganov po 51 kr., da 51/4 (četertink), to je: 12 gold. 45 kr.; zdaj pa 4 vagane, da 51 reparov, to je: 3 gold. 24 krajc. Vsiga kup je 16 gold. ino 9 krajc. So viele Gulden das Ganze kostet, welches aus 12 besteht; so viele Fünf, erl kostet das Einzelne. Eine Dienstmagd Hat jährlich 48 Guld. 48 kr., sie dient aber nur 1 Monat; wie viel Hat sie am Lohne zu fordern? (48 Wn-ftrl oder 4 Gld. 4 kr.) Wenn 1 Dutzend seidene Halstücher 29 Gld. 36 kr. kostet; wie Hoch kommt 1 Etück? (2 Gld. 28 kr.) Das Dutzend wollene Strümpfe kostet 19 Gld. 24 kr.; wie chcuer kommt 1 Paar? (Auf 1 Gld. 3? kr.) Wenn das Ganze aus »s besteht. So viele Kreuzer das Einzelne kostet; so viele Viertel-Gulden kostet das aus 15 bestehende Ganze. Ein Maurer arbeitete in einem Haufe durch 15 Tage, und erhielt täglich 42 kr.; wie viel Hat er zu fordern? (10 Gld. 30 kr.) Ein Bauer verkaufte 19 Metz. Erdäpfel, den Metzen zu 51 kr.; wie viel nahm er dafür ein? Berechnung. Ich zertheile 19 Metzen in 15 und 4; folglich kosten 15 Metzen °^ Gld. d. i. 12 Gld. 45 kr. und 4 Metzen aber 51 Batzen d. i. 3 Gld. 24 kr.; zusammen 16 Gld. 9 kr. Kolikor gold. petu aj-stero, toliko reparov ali po štirkrajcark cnojno. 33. Dclavc zasluži v 15 dnch 24 goldinarjov; koliko mu priđe na dan? — (24 reparov , to je 1 gold, ino 36 kr.) 34. Pol bale (15 pračov) pražniga platna velja 13 gold. ino 45 kr.; po čem priđe 1 prao ? Odg.: Po 55 kr. Za-kaj? - 25. Kupovavec preda dežo masla z 15 funtami za 4 gold. ino 30 kr.; po čem mu priđe 1 fuut? Odg.: Po 18 kr. Dvajsetero. Kili kor eno j no kraj-carjov, toliko dvajsetk ali cvancgarc dvajsetero. 36, Firkel vina je po 32 krajc.; koliko verže Celsk ve-der (ali 20 firklov)? Odg.: 32 dvajslk, to je: 10 gold. ino 40 kr. Zakaj? — 37, Punt sladkora nar lep-šiga je po 28 krajc.; koliko velja 20 funtov? (9 gold. ino 20 kr.) Kolikor gold, dvajsetero, toliko groš, enojno. 173 So viele Gld.das Ganze kostet, welches aus 15 b e-steht; so viele Batzen kostet das Einzelne. Ein Arbeiter verdient sich in 5, ^^JC. ,, 1 „ 75 55 75 3'2 55 55 ČCtcrtgr.,, 1 „ Koliko gold. srebra 25 -£fj, toliko sestakov šajna 1 jfe. 55 55 55 50 ,/ 55 grOSOV „ 1 „ 75 55 55 100 ;/ 75 poIgrOSOV ,. 1 „ 75 55 55 150 // 55 kl"aŠC- 55 1 u 55 >•> 55 300 „ „ pol krajc. ., 1 „ 55 55 55 60° „ i, cetert kr, ,, 1 „ So viele Kr. W. W. l ^h, eben ft viele Gr. CM. 7 ^ -th. " " " ,/ t „ „ „ „ Batzen 10— „ " " „ „ l „ „ „ „ Fünftrl 12^2 „ " " „ „ 1 ,/ „ „ „ Sechser 15^— „ " " " „ t ,. „ » /, Zehner 25— „ " " " " i „ ,/ ,/ „ Zwanziger 50— „ " " ,/ „ 1 „ » „ „ halbe Gld. 75— „ " " „ „ 1 „ „ „ „ Gulden 1 l/2Ct. " " ,, „ 1 „ „ „ „ Thnler 3—Ct. So viele Gr. W. W. 1 A; ft viele halbe GW. CM. ^ ^ " " " „ „ „ „ Gulden „ ^2 Ct. " ^ „ „ „ // „ Thaler „ 1 — Ct. So viele Gld. W. W. 8 Stück, so viele Grosch.CM. 1 Stück. „ „ „ „16 „ „ „ halb. Gr. „ 1 „ " " " „24 „ „ „ Kreuzer „ 1 „ " " ,/ // 32 „ „ „ ViertlGr.„ 1 „ So viele Glb. CM. 25 M.; ft viele Sechser W. W. 1 A. " ,/ „ /, 50 „ „ „ Groschen „ 1 „ " » „ „ 1l)0 „ „ „ halbe Gr. „ 1 ,, " „ „ ,/ l50 „ „ „ Kreuzer „ 1 „ " „ /, „ 300 „ „ „ halbe Kr. „ 1 „ " „ „ „600 „ „ „ Viertel Kr. „ 1 „ 182 Obrest ali cinž. Legat je 500 goldinarjov po-sodil ; koliko bo vsako leto obresti vlekel ? — Vsak gold. posojila da od leta 1 groš ob-resti , tak : Kolikor goldinarjov posojila ali položila, toliko grošov obresti. Od 500 gold. vleče 500 grošov , to je 15 goldinarjov. Koliko obresti dobiš na leto od 85 gold. — 94 gl. — 840 gold. — 573 gl. posojila po 5 od sto ? Tonej je svojo erbšino 800 gold. v hranilnico položil; koliko vsako leto obresti vlcce, ce le po 4 gl, od sto plaču-jejo? — Zrajtamo nar poprej koliko po 5 gold. verže , ino najdemo 800 grošov, to je 40 gold. Zdaj pa 5ti del odšteje-mo, ino borno obrest po 4 od sto imeli. Peti del od 40 je 8; ino če 8 od 40 odštejemo, 32 gold. obresti dobimo. Interessen - Berechnung. Jemand Hat 50tt Gulden zu 5°/n dargeliehen; wie viel betragen die Interessen in 1 Jahre? — Jeder Gld. zu 5«/« angelegt, gibt jährlich 1 Gr.; also so viele Gulden Capital, so viele Grosch. Interessen. 500 Gld. geben also 500 Grosch., d. i. 15 Gld. Was geben 85 Gld. — 94 Gld. -^ 840 Gld. -^ 573 Gld. Capital zu 5"/« an jährlichen Interessen? — Anton Hat seine Erbschaft mit 800 Gulden in die Sparkasse zu 4"/„ angelegt; wie viel beträgt das jährliche Interesse? — Zu 5 Procent gerechnet, geben 800 fl. 800 Gr., d. i. 40 GW. Wenn man nun den 5. Theil davon abzieht, so erhält man die 4"/, Interessen. Der 5 Theil von 40 ist 8. Diese von 40 abgezogen, bleiben 32 GW.; und dies sind die 4"/, Interessen. V. Trideset zlatih resnic. 1, Kdor sam sebe povišuje; — Prazno glavo oznanuje. 2, Le terplenje naših dni; — Nam veselje poslađi. 3. Kakor,drugim posojujc; — Tako se nam povracuje. 4. Kdor priđno dela in lakoven ni; •— Lehko brez vsiga T)Ogastva živi. 183 5. Si-eciia, duša ki Boga več kakor svet ljubi; Povrač'nika lam ima ino ui na zgubi. f>, Dož za soncam mora biti; — Za veseljam žalost pi'iti. 7. St ori 1c kakor te pamet uči, in ne porajtaj na druge ljudi. 8. Kar se veekrat z budim ne zgodi; Se pogosto z tla— rani lelileo .siri. 9. Bog vsc vidi, Kog vsc ve; - Greh .se delafi ne srne, 10. Kdor pouiaga drugim iz nadlog, rad pomore mu tud Bog. 11. Kdor svojih žel ne premagujc; Sam sebi smertno sulco kuje. \%. Bog otroku sreco da; — Ki slarejsc za lepo ina. 13. Precudnc in skrivne so bože reci; ...... i'loveku presudit mogoce jili ni, II. Prcbrisana glava pa pridne roke; ■— So bolši blago ko zlate gore. 15. Joj vsakimu ki jcko tolažit ne zna; v neznano nesrećo ga berz' zapelja. 16. IVe kradi; in cc najdeA kaj; Laslniku hitro daj nazaj, 17. .Lastna ,-skoda ga zuč'i; — Komur dopoveflat ni. 18. Kdor z lepim navkam «orec brije; — Sam sebi vrat zavije. . 19. Iluda za vbogiga ki ni« ne zna , njemu se h kruhu priti ne da. 20. Naj pridnejsi dete na sveti le je ki ljubi Boga inđ pa starese. 21. Mladine nar lepsi lepota je ta: Nedolžnost, poniznost, pa alatnast serca. 22. Poterpežlivost tešavc polajsa, nadloge preloži, grcn-kosti poslaj.š'a. 23. NTar srcoiißj ljudi; — Poštenje slori. 13. ' 184 24. Kđor si z jigro svoj čas trati — prazno slamo mlati, 25. Tam kir glad mori lenulia ■— najde priden došli kruha. 26. Kjer je koli nar veći sila, tam tud božja roka mila. 27. Ce sveto prepevas skušnjava beži, In angel varh tebe posluša; Nesramniga petja se škrat veseli. In an«,el varh tebe zapu.sa. 28. Kdor se pridniga dela žuči, leliko si slamo v seno premeni. 29. Le ljubimo k celiga serca Boga, saj kar kolj imamo le on nam vse da. 30. Kedar otrok golost kaže, angel varh beži^ Hitro dete se oblaci, de te hudi ne dobi. A. SI. IT. Slovenska Gerlica. Pojle Gospodu novo pcsm! 'ii¥'"§£%BJ$ Psalm 149, L 187 I. Tica nespametna. Ticica prcpevala V hišici zeleni, Sem no taj je letala, V sili bla nobeni; Pela je. „Dobro je Tukaj le. ,,Druge lice morujo Zi\c£ si jiskati, Po zimi zmcrziijejo, Morajo stradati, Men' se pa Vsakiga, Dosti da." Jastreb vgleda tičico, Se pred okno vsede, Pravi: ,,Oj ti srotica, Gledaj nas sosede: Prosti smo, Kar hoćemo, Počnemo." ,,Z verha v verh se vzdigncino; Gore no planine, Vcsi, mesta naše so , Hribe no doline; Letamo, Pojcmo, Vživamo," 188 „Kadar zima bliža se, Pa za soncam grerao, Čc nam lukaj mcrzlo je, Tople kraje vemo: Tičica, Lu.šlno je, Vzdigni isc!" Tica z hišce se spusti, Jastreb jo popađe; Ko jo davi no mori, V smehu jo spodbada: ,,Tičica, Zakaj s' pa Z hišce šla?" * * * Kdor prederzno govori Sveti ver' nasproti, Te lc oslepit želi, Glej, de te ne zmoti; Spomni se Ncumne Tičice. Slojan. II. v Srečni Solar. Srečnejiga pod soncam ni, Kakor sini solar mlad; Prelepo Bog za me skerbi,. Me Jezus ima rad. Po sveti koljko je otrok, - Ki v solo ne gredo, Meni da pa dober Bog, Đc se učim lepo. 189 Lehko prcpevam tebi čast , Preljubi Jezus moj , Le vzemi moje serce v last, Naj bom ves solar tvoj. Oh vodi mene Jezus ti, De pridao se učim, Oh prosim te, pomagaj mi, De sveto tiid živim. Iz sole grom skuz zelen log, Ia hvalim Jezusa Ivi mene varje vsih nadlog, In daja dobriga. In kader solo zapustim, Se križam svet podam , Le tebi Jezus se zročim, De nikdar ne bom sam. J. Virk. III. T o 1 a ž i 1 o, Rogu hvala za terplenje, Ktero priđe iz nebes ! Nam poslajšati veselje Pošle Bog nam žalost vmes. Nam v poletni, nam vročini Sladko grozdje le zori, Ia na teraati ojstrini Lepa rožica cveti. Le v ponoćnim, temnim ni rak i Svetlih zvezdic luc berli, 190 Lc na tcmnimu oblaki Mavcrca Icpo stoji, Oli, ne branimo se križa; Križ nam novo srečo da, On h nebesam nas približa In veselje vceno 'ma. Krumpak, VI. T o 1 a ž b a. We plaši se! cc burja hraste vije, Po hudi liri lepši sonce sije; Zrocuj Bogu v nadlogi vselej se , — Ne plaši se ! ne plaši se! Le veseluj! kter v strahi ma viharje, Tud skerbno tebe, svoje (lete varje; V nedolžnosti na sveti le raduj, In veseluj , le veseluj! Ne plaši se! če nimaš pomoćnika, Se ti prijate! v sili vsak odmika; Tožuj Bogu potrebe tvoje vse, Ne plaši se, ne plaši se! Le veseluj! ce je tud vclka sila, Saj svojim je tud roka božja mila Tcžavc tvoje le Bogu daruj, In veseluj, le veseluj! Ne plaši se! le svoj pot možko hodi, Cc te hudoben svet krivično sodi; Poverni hudo z dobrim le, Ne plaši se, ne plaši se! 191 Le vcseluj! saj vidi Bog ii v scrcc, Ce prosto ona je hudc krivice, Dolgojezienikam se posmehuj, In veseloj, le veseluj! Ne plaši se v bolezni, ce perdere, Ali ti nesreća tuđi vse pobeve: V Nebesa vzdigni roke in serce , Ne plaši se, ne plaši se ! Le vcseluj! ce Beg te objiskuje, On tebe z hudim peklu odvračuje, Za dobriga Oceta ga spoštuj, In veseluj ! le veseluj! Ne plaši se! naj vupanje podpira Tvoje serec, če v žalosti umira; Ohrani cisto vest, pošten' serce, Ne plaši se! ne plaši se! Le veseluj! de serce se razjasne, Prevec žalvat', le škođje, ne pa hasne; Živiš pošteno, nikdar ne žaluj, Le veseluj! le veseluj! Ne plaši se! če serce je pobito, Ker vse prihođno je ocem perkrito, Narboljšiga vsakbart veseli se, Ne plaši se! ne plaši se! Le veseluj, naj se zgodi, kar hoce, Za nas skerbi nebeski ljubi Oce; Ce ti kaj všeee ni, kar ne tožuj; Le veseluj! le veseluj! Ne plaši se! kđaj smertna ura dojde , De duša tvoja po placilo pojde, Daj svet' slovo, v Nebesa ozri se, Ne plaši se! ne plaši se! Le veseluj! kdaj duh tvoj svet zapuša, V Nebesalv tam se bolj veselje vkusa; 13 * 192 V Nebesa dušo svojo izročuj, In vcseluj! le vcseluj! A. Povh. V. Brezovka, Oh nesrečno vonđer dese Kaj mi hudga perzadeneš! Vse tri leta, kar te imam, Vboga reva drujga nimam Ko težavo noč in dan. Nikdar ne bom pozabila Vsih težav ino britkosti Dneva tvoje perve dobe ; De je groza sini terpela Smerti blizo bila sim. Srečno vonder sim prebila Vse britkosti, bolčine , Ktere matere prestati — Ali z besedam dopovedat Kakšne so, saj nišo vstan, Sim bedela ko si spalo, Spala samo sim v dremoti, Kader si se kolikajn zmezlo, Vstala urno sim postreči Kar bi kolj ii treba bio. Vi letam skerbno sim vucila : Đe bi klicat hotlo: mama! In hodit sim te privadla, De bi moglo k men priteeti, K meni skerbui materi, Kazala sim rokce sklepat K stvarniku nebes in ženile, 193 In molit sim lc vucila Tud molitvo sveto zlato, Ktero Jczus je vučil. Ali nikdar rac nočeš vbogat', Klubješ meni brez nehanja, — Ino z rokcami me raniš — Lcpiga noceš se učiti, Kaj ćem z taboj le počet l{ 7t golo roko tebe vdarit, Bi bolela mene roka. Ako pa te z paleo (cpcin, Znam, ker si so sroče slabo Tvoje vude ti pobit. Tak tožujc sama sebi Ces otroka mati vboga, In na pragi svoje hi.se Je ob polnoči in joka, Ko ne ve pomagat si. /idaj od bližne hoste sliši Klicati z prijaznim glasam: Pridi, pridi samkaj mati, Tukaj najdes za odoka In za sebe ti pomoć! Strah od kraja jo obhaja; — Ker pa sliši glas prijazen, Zmiraj le jo milo klicat, Je otroka položila Ino v hosto serčno gre. Noc je temna, nie ne vidi V hosti se, ko nekaj belga, Tisto belo mater kliče, Tisto mati tud objamc Misli, de ji da pomoć. Ali kok mati se prestraši, Ker spozna, de v svojih rokih \ 194 Ma Ie mcrzlo, tcrdo brezo. Ali si ti, tak žena vpra.sa Breza ti me klicala? Jaz sim klicala te, reva, Reče breza, jaz ti dati Ccm pomoć za tvojo dete Đe neha ti klubovati, De bo rado vbogalo. Nekaj šibkih vcj si vreži, Ino zveži vkiip jih terdo; In ko spet ti »lete klubje Ga namazi le po golim, Naj tud serce te boli. Mati stri kak ji rečeno In se veme Kopet v hiso, - — Dele se je se klijalo. Mati dobro «ja namaze, ' '■'-■ Detc kujat se neba. Starši! dc vi tud po uoči JLahko najdete si šibo Če hudobni otročici Vbogat nocejo; — je Stvarnik Brezi belo škorjo dal. , !.., J. Masnih. VI. , . ,ltl Pesm za Flosarje ali veslarje. 1. Hit! hit! ' '■• : 'Ci, S Hiti Je terte vit', sneg se žc zlo tali, Voda % planine nam jaderno dol zversi; Borno zvezali — Urno peljali; Bratec le hit! 195 2. Glej! glej! t* n,..i '»' • , Vczovnck zdclau glej, rive žie na vis moli, Klosarski stol se na l'ažeh že ko.šati. Dcskc so suhe — Ko zimske muhe; Lc terte daj! »;,,,. „, 3. Čuj! Čuj! Ti Ic klopnicc in stropnice prce odštej, Jaz bom dvanajšee in late podcrgnil zdaj, Trame in lese — Tuđi ponese; Lc kar osnuj! 4. Jur! Jur! Zdaj le odrini; kok olje bo smucalo, Đe le kje sprednik opiknil na kleč ne bo; /jadnik zaveraj — Dobro upiraj, Humplaj po žnur! 5. As ! as! licj ga no! lej ga no! oj ti presueti ptić! Gre, mi ga verže žc kar na ta pervi klec, AH si kermulil — Ali sajso pulil; Dc st'riš ta spas ? ^ 6. Kaj! kaj! Kaj pale čenciš, ali ti na oceh fali, De kar ne vidiš, kak voda se razgubi Po celim kleči? — Lc kaj šc reči, Grcm kar nazaj. 7. Stoj ! stoj! Kolje na ramo! saj bo v cniin tuški dol, Flosari moćni smo kakor planinski vol Na cente pili — Štrukle drobili Borno nicoj. 8. Na! na! A Stava profjonska se vidi že, lc poglejj ! Nam brez kosila prepozno je plut naprej, H kraju ga rukni - - Vcro mu sinukni, Dc zahakla. 196 9. Jus! Jus! Reci Martinovki, naj nam nar boljsij^a da, Naj tud pripravi za dvajset peršon mesa; Štruklov dve sklcdi — Le ne preblede; Po tem bo tuš! 10. Dost'! dost'! Jcdli in pili za dosti srao; lc na flos! Jurka na perviga; ti si inu nar bolj kos. Još naj bo zadi — Se šc le vadi, Mlada je kost. 11. Zdaj! zdajl Žcgen Sentjanžcv, zdravica naj vsim velja, Sveti Miklavž nam na vodi pomoč naj da. Jukali, peli — Borno veseli; Lc bers na prej! 12. Mat'! mat'! Ti pa račun lc zapisi; saj me poznaš. Drcvi jih pridc deset ; dc jim lih thk daš. ^rsc bom poglihal — Ko bi popihal Ker pridem zad'. Lipold RocickL VII. T o b a k a j a. (Stara pesmj. Kedar fajfo v roke vzemem, Ki tobaka polna je, Jo veselo z ognjam vnemem Svojo glihe spomnim se. Vidim dc pac obidva Z fajfo si podobna sva. 197 Kcdar začne se kaditi In tobak se v fajfi vncl, Vidim z dimam vse miniti, Slcdnič najdem le ]>epel, Smert tud' z nami (ak stori: V prah , v pepel nas premeni. Fajfa z jila je perstena, Tuđi jaz sim iz persti; Fajfa rahlo narejena, Tuđi truplo terdno ni. Fajfa struple —■ se zdrobi , Men' se ravno ta zgodi. Doslikrat tobak narejara, Vkrcšem ogenj, de gori; Z perstmi ogenj v fajfo dejem, Spcče me in liudo skli. Oh, je ogenj tako žgcc, Kako pekel bo gorec! Ker navajeu sim tobaka, Pa dobieka druzga ni, Tako mene fajfa vsaka Modro naj živet' uči. Tak tobak bom modro pil, Srecno vmreti se učil. ¥111. Pjanc ino smert. (Koroška poslov.). Snoci bil je strah, o bratje! Videl smert pred meno stati; Ker sim sladko vince pil, No prav dobre volje bil. Vzđigne mi krez polne verče Svojo koso, ino reče; 198 Pojdeš zdaj pjanc z meno, Vino pa ne gre z tebo. Al' bi me že rada 'mela, Ino me iz sveta vzcla? Glej, kaj vina se stoji.' Smert, na zdravje mi napij! Hitro vzeme smert mi gerco, In napije meni srećo, Noj postavi spet nazaj Mojn gcrčo na svoj kraj, Mislil sim, me bo pustila, Pa mi zopet je protila: Meniš, ker si mi dal pit' Moram te zato pustit? Drugič glažek jaz nalijcm, Ino smerti spet napijem; Kedar je popila ga, Se pijana proč poda. Smert se tretjobart prikima, Ino pjanc vcc vina nima; Pjanc ji piti vec ne da, Berš je pokosila ga. Pjanci, le po malim pijte, In na smert ne pozabijte; Če vas dvakrat ne vlovi, Tretjobart vas lc dobi. IX. Slava Slovencam. Kaj viharja moc razjasa, Hraste cepi, skale taja, Pahe zcmlc naj zdrobi; 199 Vender kakor siva skala Sred viharjov terdna stala Vecna bo Slovencov čast, Naj se ves svet zopcrstavi, Narodu pravice davi, In kovati ga želi; Slave zora bo svetila, Zob verige razdrobila, Vecna bo Slovencov čast. Naj mertvaški strup jezika Nas serdito v serce pika, Naj le slabo govori; Vzeti nam ne more slavo, Ne vtajiti bistro glavo; Vecna bo Slovencov čast. Kedar bliska meč morije V boji kerv junaska lije, Kakor hrast slovenc stoji, Za očastvo se daruje Vso nevarnost zanicujc; Vecna je Slovencov čast. Za to mi, Slovenje sini, Zvesti svoji domovini Eno serce bodimo! Če nam je ljubezn mati, Ino Zloga nas pobrati, Vecna bo Slovencov čast. J. Virk. 14 €bt« Koriš Ine reci za umne ljudi. «ih ti ni! 204 Slovensko slovstvo. Popisano 1846. ti* K^Iovensko slovslvo se imenuje slovstvo tistih Slavjanov, kteri se Slovenci imemijejo, in kierih prebiva v Štajerski 378,000 dus, v Krajnski 398,000 dus, v Koroški 84,000 dus, v ilirskim Primorji (ilir. Kiis(enland) to je v Terstjanskim in Goriškim 217,000 dus, v Benatskim 22,000 dus in v ugerskim kralestvu 52,000 dus, to je vsih vkupej, 1,151,000 dus. Slovensko slovstvo se glede na vreme naj prikladnejši razdeli na troje, namreč pervi lazdel od starine do leta 1760, drugi razdel od leta 1760 do I. 1843, Iretji razđel od leta 1843 do današnjega dnu. Dolgo se je mislilo, da se pred 16. stoletjam nič ni slo-venskega pisalo. Tu se je najšel jedan prav star za slovenš-čino imeniten slovenski spis, kteri je, kakor se misli, spisan leta 769 in je mnoge sto let v Trejsinku na Nemškim med listinami zakopan ležal; sdaj se znajde v kraljevski knjižnici v Monakovu (München) in obseže dve očitni spovedi in jedan kratek nagovor, kar se brati more v predgovoru k Metelkovi slavnici. Kopitar je te imeniten slovenski, blizo 11 sto let stari, spis učeno razložil in lepo natisniti dal v svojih bukvah: Glagolita Klocianus. To je naj starejši spomenik slovenskega slovstva. Prav začelo se je pa naše slovstvo se le v 16. sto-letju tedaj, ko se je v naših deželah začela posebno med gospodo luteranska vera širiti. Tedaj se je v kratkim nekoliko možov slovenščine tako marljivo prijelo, kakor nikoli prej in nikoli vec potle. Naj iskrenejši prijatelji slovenščine v tem času so bili: Primuš Trubar, Pet. P. Vergerius, Stefan Konsul, Anton Dalmatin, Matevž Popovič, Janez Malečevac, Juri Juričič, Lenard Merčerič in Adam Bohorič. 205 Pr. Trubar, Krajnec, rojen na Raščici blizo Ljubljane se je ucil na učilišču Solnogradskim in Dunajskim, je prišel za f'ajmoštra v Loko blizo Rateč, za tim za korarja v Ljiib-Ijano lela 1531, potle pa v Terst, odtod za voljo luteranske vere, ktera se je iz Nemec k Slovencam razširovati začela, izgnan, je vtekel v Nemce, bil za pastorja vRotenburgu (1.1548), potle v Kenipnu, Tukaj je spisoval mnogo slovenskih bukcv in jih v Tibunku s latinskimi pismeni natisniti dal. Ne dolgo za tem sta se soznanila s Vergeriam. Pet. P. Vergerius, bivši Koparski škof (Capo d' Istria) je tuđi moral, svojo cer-kev zapustivši, v Nemce vteči, kjer sta s Trubarjam v Witenbergu se najšla in sdaj s sjedinjeno močjo bukvi iz nemškega v slovenščino prestavljala in jih na svet izdajala, naj pred cvangelji sv. Matevža po tem vso sv, pismo novega zakona. Sdaj si je Trubar zmislil, take bukvi tuđi Horvatam in Dal-matincam v njihovim govoru priskerbeti in to s glagolitskemi in tuđi s cirilskimi pismeni. K temu je najel Stefan a Konsul a, kteri je bil iz Pinguenta v Istru rojen, in je jo tuđi zovoljo vere moral v Nemce potegniti in se nekoliko časa v Regensburgu za učitelja vstaviti. Glagolitiska pismena so si leta 1560 v Nirnbergu napravili in jih v Tibink prenesu Ćirilska pismena so si naredili v mestu Urahu 1. 1561. K temu le prišel iz Krajnske in to iz Ljubljane za pomagavca Anton Dalmata. Trubar je prišel sdaj za pastorja v Urach, zraven so ga pa krajnski stališi postavili tuđi za pastorja krajnske de-žele. Zato je prišel za nekoliko časa v svojo domovino in je potle vzel sebo dva staroverska duhovnika, namreč: Matevža Popoviča in Janeza Maleševca, ktera sta bila, ka-kor pravijo, iz Serbie in iz Bozne doma. Tuđi je prišel k njim pomagovat Juri Juričič iz Krajnske; L enard Merčerič, Dalmatinec je ravno tam v Witenbergu na učilišči bil in je tuđi pomagoval sv. pismo prestavljati. Vsi ti so si vzajimno pomagovali, prestavljali, popravljali in tiskali, ne samo v slovenskim narecji tomuč tuđi v horvatskim in dalmatinskim, ne samo s latinskimi pismeni temuč tuđi s glagolitiskimi in cirilskimi. V tem vremenu se je tiskalo od letih možov v Ljubljani, v Tibinku, Urachu, Wüenbergu in t. d. veči del so to bile bukvi verozakonske (religiös) in pobožne, postavim: cvangelji, molitne bukvi ih druge; naj imenitnejši je pa ćelo sv. pismo poslovenjeno in tiskano v Witenbergu leta 1584. Adam Bo-horič, vodja šolski v Ljubljani je spisal prav dobro sloven- 206 sko slovnico (Witcnberg 1.1584) in vstanovil pravopis, kteriga smo se nespremenjeno do naj novejših časov deržali: in kte-rega po Bohoriču imenujemo: bohoričica, Pođpiratclji njihovi so bili stališi krajnski in posebno J an.cz U n gnad, baron vSonekii. Te imeniten in slavni gospod, rojen Avstri-janec je bil dcžclski poglavar Štajerski, se je večkrat vojsko-val proti Turkam, pode so ga postavili za naj višega vojniš-kega zapovednika v Štajerski, Krajnski in Koroški, zadnič se je pa moral tuđi za voljo vere preseliti v Saxonio, kjcr se je oženil v jedno mlado kneginjo iz plemena Barbi; od ondod se je podal vUrah, in je tam kolikor je le mogel s besedo, s djanjam in s svojim premoženjam izdavanje slavjanskih bnkcv s latinskimi, glagolitskimi in cirilskimi pismeni podporoval; on je napravi!, da so tuđi nemške mesta in nemški vladari izda-janje in tiskanje teli slavjanskih bukev v denarjih podpoma-gali; od začetka se namreč tiskarina ni doplacala. Se kr. Maximilian je daroval k temu 400 goldinarjov ,,wcil das christlich-löbliche Werk zum zeitlichen und ewigen Wohl der armen Unwissenden diene", ker to kristijansko hvalevredno delo je ubogim nevednim ljudem v časno in vecno sreco. Pa Un-gnad plemeniti prijatelj in velikodušni podporovafclj slavjan-skega slovstva je popotovajo skoz Cehc leta 1564 v Vinlricu vmerl. Se na smertni posteli je svoji gospi živo naročal, da slavjanske za natis namenjenc spise natisniti da, rekoč: ,,Glej to so moje deteca ! " Ako ravno se je Trubar nekoj v Krajnski zađeržoval je vendar neprenehoma se za tiskanje si. bukev v Urahu sker-bel, Potle se je spet hudo proganjanje začelo in Trubar je, zapustivši svojo domovino, šel za pastorja v Ljubno (Laufen am Neckar) od tod v Derendingen pa je vsigdar neutrudivo do svoje smerti slavjansko slovstvo obdelaval. Vmerl je 28. Junia 1586 in je bil 78 let star. Pismena v Urahu so nekam zovlekli, da nikdo ne ve kam; tuđi slov. tiskarnico Ljublansko so pokoncali. Duhovnike, kteri so se te nove vere deržali, so naj pred spodili, potle je moral svoj dom zapustiti, kdor koli je luteranski bil. Bukvi luteranske so vse zožgali, in pokoncali kjer kolj so jih kaj najšli. Ljublansko knjižnico krajn-skih stališov so na novo v mesto poklicanim jezuitam izroćili; kar nišo slovenskih bukev oni pri ti prici zasmodili, to je leta 1774, ko je v Ljubljani velik ogenj bil, pogorelo s jezuitiskim 207 kloštram vred. Slovenščina je vtihnila, vse je utnolknilo, ka-kor »'grobu. Dalj ko 150 let po Trubarjovi sroerti je bilo slovensko slovstvo skoro jalovo tako da je zadnič neki avgusti-nar Marka (Pohlin), rojen v jednim Ijublanskim predmestji, prav iz novega začel slov. slovnico spisovati, kakor da bi ne bil nikoli slišal besedice od dobre slovnice Bohoričeve; je jo pa tuđi skerpal, da se Bogu vsmili! Tako se konca pervi razđel slovenskega slovstva. Drugi razdel gre od leta 1770 do 1, 1843. Kakor je v pervim času nešega slovstvo bilo naj vec verozakonskih bu-kev tako v drugim naj vec verozakonskih , pobožnih molitvenih, in jezikoslovnih, nekaj jih tuđi za kratek čas, postavi m-pesni, prepovedi, basne in tako dolje; drugih koristnih in naučnih imamo pa premalo, Vse verozakonske, molitvene in pobožne bukvici ino njih spisatelje tukaj s imenam imenovati bi bilo premudno, tuđi nisim se namenil slovstvo naše na tenko o-pisati, temuč samo sostaviti kratek pregled našega slovstva samo na toliko, da bi se mi Slovenci zavedili pri čem smo, in spoznali kaj nam je v izobraževanju sdaj potrebno. Tukaj imenujem samo nektere izmed naših naj imetnitnejših spisatel-jev tega časa, to sa sledeči: Gutsman, Popovič, Kumerdej, Japel, Mat. Ravnikar, Ku-znič , Kopitar, plemeniti Weissenthurn , Vodnik , Šmigoc, Dainko, Jarnik, Krempel, — g. Golmayer, g. Metelko, g. Slomšek, g. Murko , g. Vertovec , g. Robida in drugi. Med našimi pisatelji, kteri se v svojih spisih ozirajo na vse sla-vjanska narečja se morajo pred vsim imenovati triji učeni Slavenci iz Štajersko: G. Dohtor F. Miklosič, g. Stanko Varz ino g. J. Drobnič, Osvald Gust manu, duhovnik na Koroškim je izdal 1. 1777 slovensko slovnico in jeden nemško-slovenski slovar. Popovič, Celjski, mož razsvetlen, ves goreč za slavjanščino in v obče za vse znanosti, pa nitko ga ni poporoval, da bi se bil mogel po svoji iskreni želji po polnoma znanostim posvetiti — on je bil vbožen, brez premoženja, si je živež služil s tem, daje v Đunaji se ustavil za učitelja nemškega jesika, kjer je 1. 1763 vmerl. Kumerdej in Juri Japel} 208 dva velika ljubitelja slovensčiuc. Posledni si je naj več per-zadcl, tla se je ćelo sveto pismo iz novega spet poslovenilo in izdalo. To je blizo naj imcnitnejši slovstveno delo celega tega vremena. Sodelavci so pri tem bili: Marljivi in iskreni Slavjan Juri Japel, Blaže Kumcrdej, Jos. Rihtar, Modesto Srej, Anton Travn, Jos. Škrinar in Mate vž Volf. /idaj se že nekoliko let ne dobi celega sloven-skega sv. pisma v nobeui knjigarnici, se je že davno raz-prodalo ; Slovenci sdaj spet nimamo sv. pisma v materinskim svojim narečju; potrebovali bi ga pa kaker oči v glavi. Bog nam spet zbudi nekoliko, iskrenih domorodeov, kteri bi se tega svetiga posla prijeli , — učenih mož za to nam , hvala Bogu ! ne manjka. Samo da se serčno začnemo — serćnost velja ! Vreme ne caka, kar se ne zacne se dogotoviti ne more; brez začetka ni sveršetka (korica), pravijo Dalmatinci. Kjerbodi je za to že kak blagomisleči mož spet pojedine dela sv. pisma poslovenil, kakor postavim: petere bukvi Mojzesove Matevž Ravnikar, velik ljubitelj našega milega jezika, rojen 1, 1776, na Vacah v Krajnski, učil se je na ucilišču Ijublanskim in bil najet za domaćega učitelja pri tedajnimu deželskemu poglavarju g, kneza Jurja J. Hohenvartu. Po do-veršenim drugim blagoslovskim letu je nauk tretjega in četer-tega leta s višim pervoljenjem v jednim letu dokoučal, leta 1802 novo maso pel in per ti priči so ga postavili za učitelja dogmatike v Ljublani. Od leta 1805 je bil tuđi verozakona učitel v 7. iu 8. soli, za tim vodja Ljnblauskega seminištva, pod Francozam 1. 1809 kancelar vsih sol, potle vodja 7. in 8. sole. Leta 1827 so jih povišali za svetovavca pri c, kr. primorskim deželskim poglavarstvu v Terstu, Zvunaj peterih Mojzesovih bukev, ktere pa se do zdaj natisnjene nišo, so poslovcnili iz nemškega : Zgodbe sv, pisma za mlade ljudi Kako so ljubili čisto slovensčino, in kako si prizadevali pravilno pisati, se v letih bukvan vidi, oni sami v predgovoru pisejo : „Ne le mi Krajnci, šestđeset miljonov ljudi govori slavenski jezik in vsim pridejo naše bukve v roke in gerdo je, jelite, čc namočitajo, de smo Krajnci vso besedo skazili? „Njem se ja tuđi zahvaliti , da je v Ljublani javni učitel sloveuskega jezika ; oni so naj pervi se obernili za tega del na visokoučenega in plemenitega g. barona Siga Cojza in g. J. Kopitarja, ktera sta izposlovala, da so presvetli cesar Franc ieta 1817 to stolico vstanoviti blagovolili. Leta 1830 14 * 209 so Raunikar prišli za vladika (škofa) v Terst ino tam 70 let star vHierli leta 1845. — Za vogerske Slovence v železni, saladski in šimegši varmedji je poslovenil novi zakon Stefan Kuznic, in ga pervič izdal (v nekim posebnim vogerske-mu podobnim pravopisu) v Hali (Halle) 1. 1771, ktcri se je potle veckrat pretiskal v Bratislavu (Presburg). * Jedan iz-med naj ucenejših možov v slavjanskih narečjih in v drugih jezikih je bil D. Kopitar; rodil se je v Repnjah v gornji Krajnski Ž3. Augusta I. 1780, Latinske sole je se učil v Lju-blani, pravdarsko pa na vseucelišču Dunajskim , in je stopil, se ne celih 30 let star, v službo v cesarski knjižnici. Visoko učen in marljiv je začel moćno sloveti, tako da so ga 1. 1814 samega v Pariz poslali, da je književne dragoccnosti, ktere so Francozi 1. 1809 iz cesarske knjižnice odnesli, spet sprijel in lepo nazaj pripravi!. Vse je srecno opravil. Od sdaj je naglo rasla njegova slava v službi in v učenosti od dnu do dnu. Postavili so ga za pervega in naj višjega vodja ces,' knjižnice, in potle ga povišali za cesarskega svetovavca in tako je to šio dalje od časti do časti. Se popred ko je v to službo stopil, je že na svet izdal svojo izverstno slovnico: Gramatik der slawischen Sprahe in Krain, v Ljublani 1808, in pozneji svoje bukvi: Glagolita Klocianus in vcc drugih. Veliko veselje je irnel tuđi v dopodovšžino slavjansko in je kedar bodi v raznih casopisib kaj od tega napisal. Na svoje stare dni se je nekako s učenim svetam spipal in so se javno prikarjali, da je bilo kaj. Po hudi bolezni je vmerl v Dunaju 11. Augusta 1844. Njegova bogata in dragocena slavjanska knjižnica je prišla po milostlivi naredbi presvetlega cesarja našega v Ljublansko javno knjižnico. — Jezuit Vince ne F. von Weisenthurn je tuđi izdal 1. 1811 v Terstu slovnico po Kopitarjovi osnovano. Valentin Vodnik, veseli slovenski pesnik in učen novinar sam svoje živlenje v kalendru (pratiki) za 1. 1795 takole popisuje : „Rojen sim 3. svečana 1758 v gorni Šiški na Jami pri Žibertu, Dedec Juri Vodnik je bil rojen v Šent-Jakobi unkraj Save ino se je sem perženil. Je rad dclal in vino pil. Veckrat mi je sam pravil, ^J Obširneji najđeš to v buku ah: Geschichte der slavischen Sprache und Literatur von P. J. Šafarik. Ofen 1826, iz kodar je to vzeto, luđi poglej: Vorrede und Nachschrift v Kopitarjovi slovnici. 210 kako sta on in njegov oče Miha hođila na Hravaško, kupco-vala s prešičami vinam inu platnam, zraven dober kub v ošta-rijah živela. Dva brata in ena sestra mojga deđca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sini pridno v solo hodil. Devet let star popustim jegrc, luže inu dersanje na ja-menskih mlakah, Grem volan v solo, ker so mi obljubili, dc sraem nehati, kader ocem, ako mi uk ne pojde od rok,—Za pervo solo me je učil stric Marcel Vodnik, Franciskar v Novim mestu 1768 inu 1669. 1770 do 1775 poslušam pri Jezui-tarjih v Ljublani šest latinskih sol. Tega leta me ženejo muhe v klošter k Franciškanarjam, slišim visoke sole, berem novo maso, se z obljubami zavežem, al 1784 me Ljubla'nski škof Herberstein vun pošle duše past, Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko sole; lastno veselje pa laško, franeosko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sim se vadil 1795. Z očetam, Marka Pohlin, Diskalceatam, se izznanim 1773 pišem nekaj krajnskiga inu zakrožim nekitere pesme,. . . Vselej sim želei krajnski jezik čeden narediti. Boron Siga Cojs inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita, kalender pisati; to je moje pervo delo , katiro tukaj vsim pred oči postavim, de se bođo smejali inu z menoj poterplenje imeli, Ce bom živel, ocem še katiro noro med ludi dati 5 naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravljati in brusiti." Nja beseda ni učene zavila, temuč teče gladko tako v pesnih kakor v razrešenim slogu; zato so njegove pesme ljuđem posebno dopadle, še bolj pa kalender, „Velika pratika", kterega je izdal v letih 1795, i79G in 1897. Za duhovnika pri sv. Jakobu v Ljubi, postavlen je začcl pervi krajnske novine izdajati pod imenam ,,Ljublanske novice" in to od 1. 1797 do I. 1800; pa tem henjal, ker so bili ljudi za nje preveč nemarni, marljivi Vodnik pa preveč obdjan s mnogoverstnimi opravili. Bil je v Ljublani za učtela latinskih sol 21 let. Može, kteri so sv. pismo v slovenščino prestavlali je s besedo in s djanjam podpiral, po ukazu duhovskega zbora (Consistoria) v Ljublane ga pregledoval in popravlal. Prijateli njegovi in ljubiteli slovenščine so ga tako dolgo tirjali, daje 1, 1806 izdal v Ljublani svoje „pesme za pokusno", 1, 1809 „pesni za brambovce", 1. 1811 svojo „gramatiko al pismenost za perve sole". Njegovo naj veči in naj koristnejši delo, kte-ro je dogotovil, je dogodovšina imenovana: Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Görz 1, 1800, ktero je spisal, ko je bil učitel zemljo- 211 pisa in dogodovšine sicer le v nemškim jeziku pa s slavjanskim sercam. Zadnič so ga postavili za vodja latinskih sol, zraven tuđi za ucitela v rokodclstvih in unietnostih in poslednič za učitela laškega jezika in slovstva. S velikim trudam je ludi slovenske besede zbiral, kjerkoli je hodil ii» jih blizo 30,000 zbral, in je mislil 1. 1813 izdati: Nemško -slovensko - latinski slovar, že ga je oznanil, pervi list že natisnjen prijatlam slo-venšćine v roke podal, v tem se vname spet vojska s Franco-zam, delo se je ustavilo in je tako ostalo. Leta 1819 8. Januara ga je zadel mertvud na Žalost svojih rođjakov in v obre Slavencov , kteri sedaj če dalje bolj spoznavlajo njegove zasluge, J, L. Srnigo c je izdal 1. 1812 prav dobro slovnico. Peter Dainko je izmislil klatinskim pismenam nekoliko novih, je izdal ž njimi tuđi slovnico, pa nova pismena narodu nišo dopadle, vsa ta stvar se je spet pozabila; že dolgo let se s listinu pismeni nie več ne tiska in tcžko da se se kedaj kaj lake-ga tiskalo bode. Verban Jarnik, Nadižarjov na Potoce v zilski dolini 11. Maja 1. 1784 rojen, je novo meso pel 1. 1806 pod košato zeleno lipo zraven cerkve v Sent-Stefanu; je bil za kaplana pod Kernosam, v Oajncih in v Cclovcu, posle za f'ajmoštra vSent-Mihelu in zadnič 15 let v Blatogradu (Moos-burg) kjer je 11. Junia 1. 1844 vmerl. Bil je mož visokoučen, znal vse slavjanske narečja. Lice nm je sijalo, kedar je go-voril od našega jezika in slavjanskega naroda, kteriga je iz vsega serca ljubi!. Bil je duhovnik prijazen proti vsakemu, vi-đilo se je mu dobro serce že v pogledu > slišalo v besedah in kazalo v njegovim djanju. Za slavjanstvo je bil ves goreč šc v starosti svoji živ kakor iskren mladeneč, se ludi rad pogo-varjal od svoje domaće doline in od posebnih lamonjih slav. na-vad in obicajov, ki so se od starine do sdaj se obderžali. Spi-sal je bukvici: Kleine Sammlung solcher altslavischen Wörter welche im heutigen windischen Dialecte noch kräftig fortleben. Klagenfurt 1822, pa se ncktere druge bukvici in sostavke. Njegovo naj imenitnejši bukvi se pa: Versuch eines Etymologikons der slovenischen Mundart in Jnuerösterreich, Klagenfurt (v Će-lovci) 1832. Slovenski obširni slovar ni mogel dokončati, ko-kor je želil, Anton Krempl, fajmošter v Mali Nedeli na na Štajerskim, sam ogenj za slavjanstvo, je spisal pridige za đve leti in se n'ektere druge bukvici, v šolih se sloven.sčine ni učil, ker jih nimamo, in se je se le postaren spisateljstva lotil, za to se ni čuditi, da tako močno nemškari, in to v vsih svo- 212 jih spisih, med kteremi je njegova „dogodivšina Štajerske zemlje, s posebnim pogledom na Slovence, II. dela, v Gradcu I. 1845" gotovo naj imenitnejši, in ako nemškarcnje izuzameš in na žlahtno mišci v teli bukvicah gledaš, jedno naj važnejših de I slovenskega slovstva. Ta dogodivšina je se le po njegovi smerti izšla, vmcrl je namrec med tiskanjem teh bukvić 20, Grudna 1. 1844. Pisatelji, kteri se živi so brez tega obče znani, ni potreba njih zasluge dolgo in široko razlagati, jih samo imenujem in jedno ali dve besedice pristavim: g. Andre Gol-majer, sdaj c. k. svetovavec pri visokim svetu na Dunaju je izdal sveto pi.'*mo novoga zakona v lepi gladki slovenščini 1834. G. Franc Metelko, učitelj slovenskoga jezika in literature v Ljublani, je izdal jedno slovnico, v kteri med latinskimi pismeni tuđi nekoliko vlastnih upotrebujc. G. A n-ton Slomšek, sdaj knez-vladika Lavantinski (Fürstbischof von Lavant) izbuditcl Ijubezni do slovenščine posebno v Ko-roiski in Štajerski , obec poznan v celej Slov7enii po mnogih izdanih slovenskih bukvicah, ktere se tuhaj vse se imenovati ne morejo ; veči del vsc so se drugic ludi tretjič in se petie žc natisnilc. Imenujem tukaj te le: Hrana evangelskih nau-kov , v Gradcu 1835 že v drugic izdana v Gradcu; tretjič v Cclovcu 1845. Mnemosinon slavicum; 1840. Živlenja srečen pot za mladcnče, 1837. Kcršansko devištvo, 1834, se že pc-tič ali šestič tiska; vse v Celovcu. Sveto opravilo za šolarje, 1. 1846. Naj imenitnejši je pa Blaže in Nežica v nedclni soli, v Ćeli I. 1842. Zvuwaj tega sila lepih slovenskih molitvenih bukvić. — G. A. J. M urk o je izdal: Theoretisch- practische Gramatik der slowenischen Sprache , in : Deutsch - Slowenisches und Slowenisch-Deutsches Handwörterbuch, v Gradcu 1.1833, oboje prav dobro. Slovnico je v drugic izdal in to v skladnim občcm pravopisu v Gradcu 1843. G. M. Vertovc, fajmoš-ter v Sent - Vidu nad Ipavo, spisatcl Vinoreje; beseda mu tako gladko teče, da bi samo poslušal. G. K. Robida, be-nedictinar in c. k. učitel matematike v Celovcu, je spisal nekoliko nemških in slovenskih bukvić, posebno imenujem : ,,Zdravo telo, naj bolši blago, ali nauk zdravje obraniti, v Celovcu 1846, —■ v skladnim občem pravopisu. Spisateli slovenski , kteri ne samo v našim ampak tuđi v drugih slavjan-skih narečjih svoje dela spisujcjo, so: J. Kopitar, g. Doli- 213 tor F. Miklosič, uradnik v cesarski knjižnici v Dunaju, Je izdal med drugim učene bukvi: Radices linguac slovenicae vcteris dialecti. Lipsiae 1845. G. Stanko Vras, pesnik in pisatel v ilirskim (jugoslavjanskim) narečju je izdal pesni: „Glasi iz žeravinske dubrave, v Zagrebu 1. 1842," „Gusle i tambura , s Zlatnim Pragu, 1. 1845;" „Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Krajnskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske, v Zagrebu 1839." Za slavjansko slovstvo posebno imenitna knjiga je „Kolo" članci za literaturu umenost i narodni život, izdavaoci: g. D. Rakovac, g. St. Vras, g. Iv, Vukotinovič ; v Zagrebu do sdaj so se izdale tri knjige, perva in druga 1. 1842, tretja 1, 1843. Kolo je vso tako izverstno pisano in vredjeno , tako polno slavjanske vzajemnosti in bra-tinske zloge, da clovek ne moreš drugači kakor želeti, da bi te bukvi vsaki naš pisatel in domorodec ne samo prebral tc-muč prebiral. Tuđi to ,,Kolo" namenjeno za vse domorodec in odperto za vse pisatele naj pišejo v narecju kterimkoli hočejo. V pervi knjigi v predgovoru stoji jasno, „Naše je Kolo otvoreno svakomu pisavcu, samo ne pisao proti duhu sloge i zdravoga napredovanja;" to je po slovensko: Tukaj mora pristo-piti in. se pridružiti vsaki pisatel, samo de ne piše proti braterski ljubezni in da ne gre po rakovo. V Kolu najdeš za Slavjana izobraženega stvari, kterih v bukvah drugih jezikov zastonj jišeš, pa vender ima tri velike pregrehe na sebi, per-vic: da je tako malo med izobrašenimi Slovenci razširjeno (za proste kmete Kolo ni); drugic: da tako malo Slovencov v Kolo piše, in tretjič: da že od leta 1843 nobene knjige ni na svet prišlo. — G. J. Drobnič, velik in iskren prijatcl Čistega ilirskega (jugoslavjanskega narecja je spisal: Ilirsko-Nemački -Talianski mali recnik. Troškom matice ilirske, v Beču (Wien) 1. 1846. *) — Tukaj se morejo imenovati se sledeči slovenski pisatelji: g. M. Ahacel, g. Prost Albrecht, g. Bo-hinc, g. Burger, g. Ciegler, g. Dolinar, g. Globočnik, g. Placidus Javornik , g. Kastelic, g. Klančnik. g. Juri Kobe, g. Kosmač, g. Linhart, g. Malavašic, g. Fr, Pire, g. Potočnik, g. Prešorn, g. Skerbinc, g, Salokar, g. Smole, g. Stanic, g. (Stanik), g. Stojan, g. Švab, g. Veriti in tako dalje. — Gospod Kvas, (Quas) je javni učitel slevenščine v Gradcu; g. Metelko v Ljublani; hvaležno se mora tuđi spomniti g. *) $e nišo na svetio dane. Vredništvo, 214 Debevc, bivši verozakonski učitel v Ljublani , kteri je leta 1790 začel brez vsega plačila blagomiselno bogoslovcam slovenščine razlagati, pa zavoljo Francoske vojske je ta ko-risto podučavanje henjalo. V Celovcu je g. Slomšek, tedaj «piritual v duhovšnici od I. 1829 do I. 1838 tuđi dobrovoljno bogoslovcc v materinskim jeziku podučoval, in ne more se reci, ali je našimu narodu več koristil s tem žlahtnim perza-devanjam, ali s svojimi izdanimi slovenskimi bukvicami. Po njegovim izgledu sta ravno to delala njegova naslednika v du-hovštiici g. Dohtor Wiery, sdaj viši ogleda sol Labuđske škofije, in sedajui Spiritual g. M. Pikel. Očitno se vidi kako Bog njih žlahten trud blagoslovi. Hvala jim, hvala preserčna ! Podpiratelev našega slovstva v tem času ni bilo, zvunaij gospoda — žlahtnega po sercu in rodu — barona Siga Cojza v Krajnski. On je podpiral slovcnščmo s besedo in s svojim premoženjam , on je isprosil s g. J. Kopitarjem slovensko stolico za Ljublano, on je zbral naj veči in nej važ-nejši knjižnico slavensko v ćeli Slovenii, on je podpiroval zastopoval in branil slovenščiuo tedaj, ki nismo imeli podpi-ratele, za to ostane njegovo žlahtno ime —• baron Siga Cojs — nepozableno, dokler bode Slovencov kaj, kteri svoj jezik in svoj narod ljubijo. Njegova bogata knjižnica je sada s javno Ijublansko sjedinjena. V tem predelu našega slovstva se je slovensko tiskalo: V Ljublani, v Celovcu, v Gradcu, v Gorici, v Vidmu (Udine), v Terstu, v Hali na Nemškim in v Bratislavu (sv. pismo od Kuzniča) , v Zagrebu in Đunaju. Posebno smo obogateli s molitvenimi in pobožnimi bukvicami in s slovnicami; tuđi si priskerbeli nekaj jih za kratek čas, postavim: pesnice, pravlice pripovedi in tako dalje. Pa glede na slavjansko vzajemnost in bratersko ljubezen (slogo) smo sli, ako prispodobiš to vreme s pervim, po rakovo, to je ritnisko, Trubar in njegovi sodelavci so spisovali in izdajali bukvi ne samo v narečju slovenskim, temuc tuđi v horvatskim in serbskim; nišo tiskali bukvi za Slovence in Horvate s pismeni latinskimi, za Dalmatince in Horvate s glagolitskimi, za Serblje s cirilskimi. To je žlahtna vzajemnost! Slovenci tega časa so pa veči del samo na govor svojega kraja pazili, pisali brez vzajemnosti, — kaj bi človek govoril, se sami Slovenci so se nebratersko brez vse potrebe v pravopisu na cvetero razdelili, kar popred nikoli ni bilo. Jedni pisateli so pisali po starim v bohoričici ? drugi s novo izmislenimi pismeni 215 Dainkovimi, tretji s Metclkovimi, in četcrti, (o je Slovenci v zapadni Ugerski, so pisali v nekim pravopisu, kteri je bil nekako ugerskimu podoben; sloge, lo je krotke medjusobne lju-bezni je pogosto manjkalo, in kakor se potle rado zgodi, je napel-jcval vsalu vodo na .svoj mlin, pojedine bcscdicc in se pojedine pismena so dale priložnosti za hnd prepir. Slovstvu je (o naravno moćno skodovalo, kakor prikarjanje in jeza vsaki dobri stvari 1c škoduje. Mesto, da bi bili složno koristne bnkvi spi-sovali, je vsaki samo svoje terdil, ne marec, kaj je slovensci-ni potreba, pogosto se je zgogilo, daje jedan t> podcrl, kar je drugi izzidal. Bilo jih je pa ludi mnogo — jaz bi jih lehko s imenam imenoval — žlahtno mislečih moz, ktere je ta nesreća v serce bolela, kteri so kratko in na tihim, nepustivsi se v malopriden in prazen prazen prepir, za slovstvo skerbeli. Njim se imamo zahvaliti, da se je v našim slovstvam na polje o-. bernile. Jeden ismed naj imc^tnejsih dnov v nasi'm slovstvu je sreda po krešu to je 5. velk. travna 1, 1843, ž njim se zacne novo vreme za slovcnščino. Tega dnu se je razposlal pervi list, kmetijskih in rokodelskih novic, ktera izdaja c. k. kmetijska družba v Krajnski ; vrednik je Doktor Jancz Blei weis; na svetio pridejo vsakega tedna na dveh četertnih Jistih (ein halber Bogen) v Jjjublani in veljajo s pošiljenjam po posti v zavitku ćelo leto samo 2. gl. 30 kr. srebra. V drugih narodih, kteri že cveteče in bogato slovstvo imajo, ni to nie tako va-žnega ako, se kak list ali časopis iz novega vstanovi, ali ako spet prestane izda jati se. Vse drugači to pri Slovencih. Po Novu ah je slovstvo iz novega oživelo. Tega se se lc tedaj prav prepričaš, ako pomisliš", kaka je popred s slovenšcino bila. J. Kopitar to jasno in kratko pove v svoji slovnici na strani 109 , kjer pisc: „Der Bauer schreibt nicht, der gebildetere Slave ist Deutsch gebildet und ein Uibcrläufcr; Slawisches Sprachstudium ist daher nur Sache irgend eines seltnen Dilletanten, der seine Landslcutc beynahe um Nachsicht bitten muss für diese seine Passion! — To pravi Kopitar. Taka jo resnično tuđi bila. Po Novicah so se Slovenci, kakor bi rekel izdramili iz spanja; Ijubezcn do svojga materin-skega jezika in naroda se je v domor.odnih sercih vnela, vsi naši ljubitelji slavjanstva, pisatelji in bravei so se okolo Novic zverstili. Pisateljov s imenam tukaj imenovati ni potreba, 216 so iz Novic znani; naročnikov šteje naš list blizo 1500. Kjer bodi se je prijel kdo pera in je kak zastavek spisa!, in kar bodi se je bralo Iepcgu in koristnega za naše proste ljudi, pa tuđi za izobražene Slovence. Brez ukaza, brez vsega silovanje in brez sol se je upeljal složni pravopis v Slovenii, Ijubezni-vojši se jeden s drugim obhodimo, na prepir in prikarjanjc mcrzinio , sdaj zc ne srne vsaki prepiravec, kakor bodi ocitno pred nami v IVovicah se prepirati, razsajati in nemir naprav-lati; sdaj le za zvornost (Eintracht) in za vzajemnostjo stre-zenio. To se imamo zahvalili g. veredniku in vsim tištim, ki za Novice pisejo. Ako na tri poslednje leta se ozremo, rao-remn se s vso pravico veseliti in s tem se ponositi, kar smo v izobraženju in v slovsfvu napredovali. Mi smo sicer, to se ve, se le perve stopinje storili, pa ravno te so naj težji in naj važnejsi, kakor latinski pregovor pravi: Omne initium ardet; to je: vsaki zacetek težek. Mafija Majer. 15 4 218 Kazalo. Stran Predgovor ........ III Sv. Modesti Koroški apostcl skof v Gospej sveti . V A. Stare resnicc v novi obleki. I. Dolžnost svoj jezik spoštovati . , », , . 3 II. Pervo sveto obhajilo . . . . . .11 III. Podučenje za svelo birmo .... 20 IV. Novi zvonovi na Laškim ..... 33 V. Venec cerkvenoletnih sv. obhajil . , . , 40 B. Prigođbe žalostne ino vesele. I. Roman Boštjan, Sekovski knez ino skol" . . 61 II. Pastirski list zastrau postne zapovedi in postniga po-* lehčanja za leto od štirdesctdanskiga posta 1848. 71 III. Kori Ljubej, mladine posebno dober pastir s,.- '(... 78 IV. Franc Xaver Fricko mašnik po volji božji . . 81 V. Mihael Zagajsck, nevtrudni delavec v gospodovim vinogradu . , . _ . . 91 C Razgled za stare ino mlade ljudi. I. Križna procesja . . , . . . . 103 II. Sveti Križ........ 104 III. Boza martra ....... 106 IV. Posledna pesm . ,■•-■*.$■-■ .... 107 V. Smerti se ne boji, kdor v gnadi božji živi . , 109 I). Prilike ino Basni. I. Štiri Sestre . . . . . , . 113 II. Urban ino Janžc v slovenskih goricah . . .113 III. Trijc prijatli....... 115 219 Stran IV. Popotniki . ♦ . . . . . .117 V. Kosiič ino vrabci . . . , ■ , . 118 VI. Jež ino lesica , . . . . . .119 VII. Btičela ino ovca ' . . . . . .120 VIII. Tvoja nesreća se ni narveča . . . .121 IX. Kovač ino sivac ...... 121 X. Bellzar t , . . . . . . .122 E. Ogledalo za solo ino domačo rejo otrok. I. Veseli dan Ulimskih šolarjev na god šolskiga patrona svetiga Alojzia . . . . . 125 II. Kratki nanki za pravično in modro živlenje . . 128 III. Nemško-slovenska pismenost za perve sole . . 139 IV. Pokrajški prerajtanja na pamet . . . 163 V. Trideset zlatih resnic ... , . .182 F. Slovenska gerlica. I. Tica nespametna ,,..... 187 II. Srecni šolar . . . . . , » 188 III. Tolažilo ..,...». 189 IV. Tolažba . . . , , . . .190 V. Brezovka........192 VI. Pesm za Flosarje ali veslarje . , , , 194 VII. Toftakaja....... .196 VIII. Pjanc ino smert ...... 197 IX. Slava Slovencam ..... . 198 G. Koristne reci, za umne ljudi. Slovensko slovstvo ,.,..,. 204 Natis J, K' Jeretina v Veli.