17 Članki IZVESTJE 15 • 2018 TEODOR LOJK, PIONIR IZGRADNJE NOVE GORICE, ALI KDO NAM JE ZGRADIL BLOK? KLAVDIJA FIGELJ Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta klavdija.fi gelj@zrc-sazu.si Izvleček: Avtorica v prispevku raziskuje delo na področju arhitekture in stanovanjske gradnje v Novi Gorici ter življenjsko pot inženirja arhitekta Teodorja Lojka. Ključne besede: Teodor Lojk, arhitektura 20. stoletja, Nova Gorica, Delpinova ulica V okviru umetnostnozgodovinskega projek- ta Mapiranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodovinskem okviru. Modernistična Nova Gorica in njeni konteksti 1 obravnavamo nastanek po- vojnega modernističnega mesta Nova Gorica, njegovo urbanistično zasnovo, vlogo in pomen njegovih javnih in arhitekturnih spomenikov ter razvoj mesta od nastanka do danes. Odkrivamo načrte, prebiramo dokumentacije, tehtamo veli- ka imena arhitekture in zasenčenim arhitektom nadevamo obraze. Med slednjimi je gotovo tudi Teodor Lojk (1913− 2006), inženir arhitekt, ki je zasnoval »komunalni« zgradbi na Delpinovi ulici, kjer domujejo Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, uredništvo časopisa Primorske no- vice in Turistično društvo Nova Gorica, v sose- dnji stavbi pa še kavarna in restavracija Pecivo, območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dedi- ščine in Zavoda za varstvo naravne dediščine, v obeh pa so še druge trgovine in frizerski saloni. Poleg navedenega je inž. Lojk v nastajajoči Novi Gorici projektiral še stavbo pošte in prvotne zava- 1 Članek je nastal v okviru aplikativnega projekta Ma- piranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodo- vinskem okviru. Modernistična Nova Gorica in njeni konteksti (L6-8262), ki ga fi nancirajo Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (75 %), Mestna občina Nova Gorica (12 %) in Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti (13 %). rovalnice ob magistrali, stavbo Soških elektrarn, t. i. železničarke bivalnice oziroma stanovanja za železničarje, številne stanovanjske bloke, gradil je predor Panovec, bil je prvi direktor gradbenega podjetja SGP Gorica, predvsem pa direktor in glavni projektant novoustanovljene projektantske organizacije Projekt biro (1953), v kateri je Lojk deloval štirinajst let. Novembra 1967 je bil ime- novan za urbanističnega inšpektorja pri Modob- činskem inšpektoratu Nova Gorica, kjer je deset let, torej vse do upokojitve, deloval na območju ajdovske, novogoriške in tolminske občine. Arhitekt se je rodil 12. oktobra 1913 na Glin- cah pri Ljubljani (današnji Vič), na Primorsko pa je prvič prišel kot enajstletni deček na obisk k očetovim sorodnikom v Črniče. Od tod tudi iz- vira njegov rod. 2 Po maturi na ljubljanski Prvi re- alni gimnaziji je v študijskem letu 1933/34 vpisal študij na oddelku za arhitekturo Tehniške fakul- tete v Ljubljani in ga kot inženir arhitekt zaključil 2 Glede na Poizvedbe (PANG, t. e. 941) župnijskega ura- da v Črničah je bil T eodorjev oče Josip (1886), stari oče pa Simon (1846), po vsej verjetnosti je bil Teodorjev bratranec Bogomir (Miro) Lojk (1919) iz Črnič, zna- ni učitelj in kulturni delavec, ki je študiral tuje jezike na Ca’ Foscari v Benetkah. Bogomir je bil tudi predsednik Akademskega kluba v Gorici, kot učitelj pa je služboval v Črničah, v Trstu ter v Gorici na osnovni šoli Otona Župančiča. 18 Članki IZVESTJE 15 • 2018 leta 1939 z diplomo pri profesorju Ivanu Vurniku (FA). Prvo zaposlitev je dobil na banski upravi v Ljubljani, leta 1941 je začel sodelovati z OF; leta 1944 so ga, skupaj z večjo skupino tehnikov in inženirjev, odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, potem pa še v taborišče v Flosembürg- -Leitmeritzu (Litoměřice na Češkem). Po vojni je bil zaposlen na ministrstvu za gra- dnje v Ljubljani, nato pa je bil poslan na delo pri Pokrajinskem narodnem osvobodilnem odboru (PNOO) za Slovensko Primorje in Trst, kjer je prevzel vodstvo tehnične baze v Ajdovščini ter ustanovil obnovitvene zadruge Ajdovščina, Cesta, Brje, Dobravlje, Predmeja itd., preko katerih je potekala obnova požganih vasi. Po končani ob- novi je med letoma 1948 in 1950 postal tehnični pomočnik direktorja SGP Primorje Ajdovščina, leta 1952 pa je postal direktor SGP Gorica, kjer je sodeloval pri organizaciji gradbišč pri izgradnji Nove Gorice. V zapisu ob njegovi 70-letnici v Primorskih novicah beremo, da se je iz tega časa rad spomnil na svojo celovito ureditev priredi- tvenega prostora na Okroglici, kjer je leta 1953 govoril predsednik Tito. (PANG, t. e. 941) Svojih začetkov, ko je bilo potrebno zagotoviti bivalne pogoje bodočih meščanov, se spominja ta- kole: »Vedeti je treba, da v začetku izgradnje Nove Gorice ni bilo nobenih stanovanj. ‘Frnaža’ - opušče- na opekarna je nadomestovala vse manjkajoče. T u so bile trgovina, gostilna, pisarne, na stotine stanovanj za delavce in druge, ki so sodelovali pri izgradnji Nove Gorice. Največ delavstva se je dnevno vozilo v nastajajoče mesto iz bližnjih in bolj oddaljenih vasi. Začetka je bila taka zmešnjava z ljudmi, da smo samo prvega v mesecu, ko je bilo potrebno de- liti plače, vedeli, koliko delavcev imamo na delu. Zanimive so bile brigade, zbrane iz cele Jugoslavije. Neprestano so korakali po obstoječih kolovozih, ker cest še ni bilo in kričali: Za koga delamo – za Tita!« (PANG, t. e. 941) Leta 1953 je postal direktor in vodilni pro- jektant pri takrat na novo ustanovljenem Projekt biroju Nova Gorica, kjer je ostal štirinajst let. V tem času je dal pečat Novi Gorici in prav tedaj, pisalo se je leto 1957, je nastala tudi stavba na Delpinovi ulici 12, v kateri med drugim domuje Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica. Delpinova ulica se je tedaj imenovala Cesta 5, ob njej je začelo nastajati prvo mestno središče, Tomaž Vuga ga imenuje »rezervno« (Vuga 2018: 121), v smislu, da mesto ni premoglo veličastnosti magistrale in velikih objektov, ki bi ji po prvotni ideji pripadali. Poleg tega se je začelo razmišljati o rušitvi frnaže, ki je bila center tedanjega življe- nja. Potrebovali so novo funkcionalno središče z nujno potrebno pekarno, gostinskim lokalom in Zahodna fasada stavbe na današnji Delpinovi ulici 12 v Novi Gorici (PANG, OLO t. e. 475). 19 Članki IZVESTJE 15 • 2018 tržnico. Ob Cesti 5 so tako leta 1957 začeli gra- diti tako imenovane komunalne bloke, skromne enonadstropne objekte, najprej prva dva in leta 1960 še tretjega. V prvega so namestili pekarno in obrtno in trgovinsko zbornico, v drugega (danes je to Delpinova 12) so investirali Živinopromet Gorica, trgovina Prehrana, trgovina Tekstil-ga- lanterija in trgovsko podjetje Sadje-zelenjava. Za vse navedene trgovine Teodor Lojk v tehničnem poročilu piše, »da ne bi imele posebnih običajnih izložbenih oken, ampak bi trgovine kot celota bile že istočasno tudi izložbe.« (PANG, OLO Gorica: t. e. 475) Prvo nadstropje je bilo namenjeno štirim enakim dvosobnim stanovanjem, ki jih od življa na ulici ločuje zamik z balkonom. Arhitekt je izrecno prepovedal, »da bi se po balkonih, ki so v glavnem zaradi arhitektonske obdelave (poživi- tve) fasade, sušilo perilo. Za to je primerna terasa na vzhodu zgradbe.« (PANG, OLO Gorica: t. e. 475) Cesta 5 je tako, zlasti z novim gostinskim lo- kalom na mestu sedanjega hotela Park, postala živahni center mesta, ob njej se je, tako kot v fr- naži, skoncentriralo življenje mesta; tudi tržnica, ki je bila postavljena zgolj začasno, je tam dobila svoje mesto in deluje še danes. Vlogo osrednjega mestnega središča je Delpinovi ulici konec šest- desetih let prevzel nov trgovsko-poslovni center ob današnjem Bevkovem trgu s »pešcono« oziro- ma območjem za pešce, ki ga je zasnoval arhitekt Marjan Vrtovec. Če je prehod v petdeseta leta zaznamovala gra- dnja prestižnih »ruskih« blokov arhitekta Edvarda Ravnikarja ter blokov ob Kornu (Trubarjeva, Ru- tarjeva ulica), ki jih je zasnoval Danilo Fürst, so kasnejša petdeseta leta s stališča gradnje zapisana kot leta »izpremembe v investicijski politiki in težav s krediti, ki so zavrle vsako širšo graditev.« (Rosa, Uršič 1998: 5) Prevladali naj bi lokalni drobnja- karski interesi, v ožj mestni coni pa so namesto stanovanjskih blokov začele nastajati hiše. Lojk v svojem rokopisu takole obnavlja priču- joče obdobje: »Tiste čase, ko sem bil direktor SGP Gorica, podjetja, ki je bilo ustanovljeno za izgra- dnjo mesta, je naenkrat zmanjkalo denarja za na- daljne izgradnje in so se nehala odpirati nova grad- bišča, fi nančnih sredstev je bilo le še za dokončanje del v teku. Začelo me je skrbeti kam s 150 delavci, ki so bili jedro podjetja, če ne bo denarja oziroma dela. Takrat sem se odločil in šel na Jesenice prositi direktorja Železarne, da nam Goričanom odstopi izgradnjo enega od večjih stanovanjskih objektov, ki so jih imeli v gradnji in tako začasno reši naše podjetje. Uspel sem in podjetje je bilo rešeno. Večino delavcev smo preselili na Jesenice in tam za daljšo »Komunalna bloka« na nekdanji Cesti 5, današnji Delpinovi ulici v Novi Gorici (foto: Foto atelje Pavšič Zavadlav). 20 Članki IZVESTJE 15 • 2018 dobo, dokler kriza ni bila rešena, ustanovili svoje gradilišče.« (PANG, t. e. 941) Očitno je bila še vedno v zraku tudi ideja o gradnji mesta na šempetrsko-vrtojbenskem polju. »Zmanjšana, delno ustavljena gradnja Nove Gorice je v tistem času sprožila najrazličnejše govorice in predloge. Povrnila se je zopet bitka ali Novo Gorico nadaljevati v Šempetru ali na že odobreni lokaci- ji. Mnogo jih je bilo, ki so silili v Šempeter, vendar zmagal je razum in dejstvo, da je bilo v Novo Gori- co investiranih že veliko fi nančnih sredstev. V Novi Gorici je bila zgrajena že mogočna občinska stavba, šest ruskih blokov, v gradnji je bilo dokončanje treh večjih stanovanjskih blokov po 24 stanovanj, delno je šla h kraju gradnja 17 metrov široke in 800 m dolge magistrale kot osnovne žile mestnega prometa. Vse to je prevagalo razprave tako, da je končno osta- la že osvojena lokacija na severni strani Panovca.« (PANG, t. e. 941) Ime arhitekta Lojka je povezano tudi z osre- dnjim novogoriškim reprezentativnim prosto- rom. Leta 1953 je bil projektant upravne zgradbe Mestnega ljudskega odbora (MLO) Nova Gorica na vzhodnem zaključku trga (kjer danes stoji stav- ba Slovenskega narodnega gledališča). Pokrajinski arhiv hrani dokumentacijo in izris tega projekta, ki nikoli ni bil realiziran (PANG, OLO Gorica: t. e. 296). Petdeseta leta so bila zaznamovana tudi z dej- stvom, da je prvotni koncept profesorja Ravni- karja za izgradnjo modernega mesta za 20.000 prebivalcev z vso potrebno mestno infrastruktu- ro, padel v vodo. Celotna izgradnja Nove Gorice se je pomikala v lokalne ustanove in skupina za izgradnjo Nove Gorice z Ravnikarjem na čelu se je umaknila in prepustila usodo mesta lokalnim oblastem, ki so dobile za svojo nalogo tudi zbira- nje sredstev za gradnjo, ki je zelo počasi oživlja- la. Tomaž Vuga o tem piše v svoji knjigi Projekt: Nova Gorica, kjer pravi, da so se odnosi med Ravnikarjem kot projektantom in lokalnimi ‘od- ločujočimi’ faktorji začeli krhati že leta 1949, ob obravnavi projekta njegovih blokov ob Magistrali (‘ruskih blokov’) (Vuga 2018: 87). Velika ideja ali vizija je tako začela plahneti, Lojk je vnovični, sicer skromnejši zagon videl prav v novoustano- vljenem Projekt biroju. »Projekt biro je že bil en element, ki naj bi z izpeljavo skromnejših načrtov omogočal ponovno oživitev gradnje. Dva arhitekta sta prišla iz Ljubljane na pomoč (Gvardjančič in Strmetsky 3 ) in nadaljevala prekinjeno delo ljubljan- skih arhitektov. Na praznih lokacijah so obdelovali zazidalne načrte z manjšimi eno, dvo in tri etažnimi stanovanjskimi bloki, ki so imeli po štiri, šest, osem ali dvanajst stanovanj.« (PANG, t. e. 941). Lojk je kot vodilni projektant s sodelovanjem sodelavcev projektiral 5–6 kompletnih načrtov za gradnjo manjših blokov. V nadaljnih petnajstih letih so takšni bloki v Novi Gorici rasli kot gobe po dežju in bistveno pripomogli k reševanju stanovanjskih problemov. Po štirinajstih letih je poleg načrtov za družbena stanovanja izdelal tudi za privatnike načrte za pritlične, nadstropne hišice, hleve, štale, ki pa so, tako beremo v tedanji perodiki in nena- zadnje v knjigi Tomaža Vuge, v primeru naselja Grčna, naleteli tudi na kritike znotraj stroke, češ da je zasnova neoblikovana, tako urbanistično kot slogovno ter da individualna gradnja nedvomno zmanjšuje ritem rasti mestnega jedra Nove Gori- ce (prim. Vuga 1966: 19). »T o je bil čas najintenzivnejšega dela čez glavo – strokovnjakov pa nikjer. Mladi so se šele šolali, treba pa je bilo izpeljati veliko načrtov. Povsod so hiteli z gradnjo stanovanjskih blokov, stolpičev, gospodar- 3 Božidar Gvardjančič in Viljem Strmecki Nekdanji utrip na Delpinovi ulici v Novi Gorici (foto: Foto atelje Pavšič Zavadlav). 21 Članki IZVESTJE 15 • 2018 skih objektov, trgovin, skladišč itd.« (PANG, t. e. 941). Lojk sam je navedel naslednje objekte na širšem Primorskem, za katere je s sodelavci izdelal načrte: Nova Gorica: pošta in zavarovalnica ob ma- gistrali, trgovine ob Delpinovi ulici, več kot sto stanovanj v stanovanjskih blokih, stolpičih indi- vidualnih hišah Šempeter: občinska hiša, stanovanjski bloki Deskle: trgovine, stanovanjski stolpiči Bovec: trgovine, stanovanjski blok Sežana: trgovine, stanovanjski bloki Idrija: stanovanjski bloki na Likarici. Med stanovanjskimi bloki, ki jih Lojk navaja v Novi Gorici so tisti, ki so bili zgrajeni na Er- javčevi ulici (št. 1., 3., 5., 9., 11, 23), Trubarjevi (št. 2), Delpinovi (št. 3, 12, 16), Kosovelovi (št. 2), Prvomajski (št. 8, 54, ), Kajuhovi (št. 4, 6), Bidovčevi (št. 3) in na Cesti 15. septembra (št. 3). (prim. Rosa, Uršič 1998: 24–55) Arhitektovo ime pa je mogoče zaslediti tudi med snovalci spominskih obeležij NOB v Sto- mažu (1948), Dobravljah (1957) in na Predmeji (1951) (Spletni vir 1). Čeprav Teodor Lojk ni projektiral ikoničnih arhitektur in izrisal prelomnega načrta mesta, ga lahko kot arhitekta uvrstimo v spominski album Nove Gorice. Z njegovim imenovanjem za vodjo predora skozi Panovec leta 1951, imenovanjem za glavnega direktorja SGP Gorica leta 1952 ter za direktorja in glavnega projektanta novoustano- vljene projektantske organizacije v Novi Gorici leta 1953 je bil dejansko vključen v izgradnjo Nove Gorice in ga upravičeno uvrščamo med pionirje izgradnje novozgrajenega mesta ob meji. Teodor Lojk je povojna leta živel v Novi Gorici, umrl je leta 2006, pokopan je na novogoriškem pokopališču v Stari Gori. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri: PANG (Pokrajinski arhiv Nova Gorica), OLO Gorica, t.e. 475, 296, 469, 941. FA (Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani), Knjiga diplomantov 1. Literatura: Lojk, B. 1982‒1985: Lojk Bogomir (Miro). V: Primorski slovenski biografski leksikon, II. knjiga, Gorica 1982–1985, K–P , 298. Rosa, J., Uršič I. 1998: Na solkanskem polju je raslo mesto. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv Nova Gorica, 13–55. Vuga, T. 1966: Zasebne gradnje v Novi Gorici. V: Goriška srečanja, let. 1, št. 2, 19–22. Vuga, T . 2018: Projekt: Nova Gorica. Ljubljana: ZRC SAZU. Spletni vir: Spletni vir 1: Rkd.situla.org. Enote 24080, 24540, 24095 (dostop: 17. 11. 2018).