1955
KAMNIŠKI ZBORNIK
KAMNIŠKI ZBORNIK
i
V JUNIJU 1955

MATIČNA KNJIŽNICA KAMNIK
Kfl či 08 KAMNIŠKI /1
........"3)
COBISS o
1001721
'Darovali življenje za domovino
v času narodnoosvobodilne vojne od 1941. do 1945- leta
ABRAMlC OTON, Sutna BAR BIČ JOŽEF, Podgorje BENCINA FILIP, Mekinje BENEDIK MINKA, Kamnik BENKOVIC CIRIL, Novi trg BERLEC IVAN, Duplica BERLEC MIHAEL, Dupiica BERVAR FRANC, Graben BEŠTER ALOJZ, Perovo BLAGNE JANKO, Kamnik BOGATAJ DARKO, Kamnik BOMBAC BOŽIDAR, Sutna BRANDŠTETER JAKOB, Kamnik BREJC ALFONZ, Sutna BRNOT JOŽEF, Nevlje BRNO T VALENTIN, Zg. Palovče BROLIH IVAN, Podgorje CESTNIK RUDOLF, Mekinje CERNE KAZIMIR, Kamnik DOBAJ VINKO, Duplica DOLGAN STANKO, Kamnik DOLINŠEK STANKO, Mekinje DREKONJA CIRIL, Kamnik DREMELJ LEOPOLD, Kamnik DRNOVŠEK MIRKO, Kamnik D R O L C FRANC, Novi trg EXLER MIRKO, Zaprice EXLER VLADIMIR, Zaprice FORNEZI FRANC, Kamnik GOLOB Ing. MIRKO, Kamnik GOLOB TEREZIJA, Mekinje GRABNAR IVAN, Nevlje GRADIŠEK FRANC, Nevlje GRUDEN ŠTEFAN, Kamnik
GRZINIC ANTON, Zaprice HROVAT FERDINAND, Mekinje HROVAT STANISLAV, Mekinje HREN IGNAC, Kamnik HRIBAR ANDREJ, Kamnik HRIBAR JANEZ, Kamnik HVALIC BORIS, Vrhpolje JAGODIC JANEZ, Graben JEGLIČ ANTON, Šutna JEGLIČ SONJA, Šutna JERAS MARJAN, Vir JURCEC FRANC, Mekinje KAC FRANC, Kamnik KALIŠ NI K SLAVKO, Perovo KLADNIK RUDOLF, Nevlje K L A V CI C SILVAN, Sutna KLEMEN C PAVLA, Olševek KLEMENClC MIROSLAV, Šutna KNEZ ANTON, Kamnik KOČNIK FRANC, Poreber KODRA JANEZ, Perovo KOLARlC MILAN, Mesto KOTNIK FRANC, Hrib KOTNIK JANEZ, Poreber KOTNIK JOŽEF, Briše KOŽELJ FORTUNAT, Tunjice LAKNER JANEZ, Vrhpolje LAP VINCENC, Šutna LAVTIZAR RUDOLF, Zaprice LANIŠEK JERNEJ, Laniše LEKAN ALOJZ, Kamnik LETNAR FRANC, Mekinje LETNAR VINCENC, Perovo LETNAR MARIJA, Perovo LETNAR RAD O SLAV, Perovo MASTNAK JANEZ, Bakovnik MATJAŠlC MILAN, Šutna MEDMEŠ CITA, Nevlje MEDMEŠ FILIP, Nevlje MEDMEŠ IVAN, Nevlje
MEJAC SLAVKA, Graben MIHELIČ ALBIN, Nevlje MIHELIČ IVAN, Olševek MIHELIC FRANCKA, Olševek MIHELIN FRANC, Podgorje MIKLAVClC ANTON, Kamnik MLAKAR DOMINIK, Mekinje MOLE ALBIN, Podgorje MOLE FRANC, Podgorje MOLJK JAKOB, Kamnik NADlZ AR ANTON, Duplica OSENAR IVAN, Vrhpolje OSENAR JULIJ, Vrhpolje OREŠNIK IVAN, Duplica OREŠNIK FRANC, Duplica PANCUR LEOPOLD, Poreber PANCUR MATEVŽ, Poreber PANTAR ANTON, Mesto PAVLIC MATEVŽ, Podgorje PECE JOŽEF, Kamnik PESTOTNIK JOŽEF, Duplica PESTOTNIK VALENTIN, Podgorje PETERLIN STANISLAV, Kamnik PLEVEL JERNEJ, Olševek PODGORŠEK JOŽEF, Mesto PODOBNIK DANILO, Graben POGAČAR URH, Podgora POLEC dir. JULIJ, Mesto POLENClČ TEREZIJA, Olševek POZNIK FRANC, Jeranovo PREGELJ IVAN, Zaprice PROSEN VIKTOR, Duplica RAJH DRAGO, Novi trg REPlC BOŽIDAR, Graben ROMŠAK JANEZ, Laniše ROTOVNIK KAREL, Kamnik ROZMAN BOJAN, Duplica ROZlC VILJEM, Kamnik SAKELŠEK EMIL, Perovo SEMEJA FRANC, Duplica
SEMEJA JOŽEF, Duplica SEMEJA LJUDMILA, Duplica SEMEJA SLAVKO, Duplica SITAR GENEROZ, Jeranovo SLAPAR FRANC, Palovče SLAPAR IVAN, Palovče SMEŠNJAVEC FRANC, Vranja peč SLEJKO VJEKOSLAV, Duplica SMOLNIKAR VALENTIN, Zaprice STARE Ing. FRANCE, Mesto ŠTELE JOŽEF, Košiše SUSNIK JANEZ, Jeranovo SVETIC TOMAŽ, Vrhpolje SVETLIN IVAN, Podgorje ŠAVELJ JOŽEF, Duplica ŠEST JOŽEF, Mesto ŠIF FRANC, Zaprice SlF JOŽEFA, Zaprice SlF FRANC, Zaprice Šimenc maks, Nevije ŠINIGOJ BOJAN, Graben SMUČ FERDO, Kamnik ŠUSTER IVANKA, Kamnik TOMINC JANEZ, Mekinje TOREL PAVEL, Kamnik TROBEVSEK STANKO, Graben TROBEVŠEK STANKA, Graben URBAN IJA ALOJZIJ, Bakovnik VENGUST DOMINIK, Duplica VEN G UST IVAN, Duplica VIDIC dr. FRAN, Mesto VIDMAR FRANC, Zaprice VIRJANT FRANC, Olševek VIRJANT LEOPOLD, Olševek VIRJANT JAKOB, Olševek VIRJENT FRANC, Olševek ZORE FRANC, Novi trg ŽAGAR FRANC, Tunjice ŽAGAR LIBERAT, Graben ŽBOGAR STANISLAV, Duplica
Imenovani so bivali na območju občine Kamnik. Ako je kakšno ime izpuščeno, prosimo, da svojci javijo občinskemu odboru Zveze borcev Kamnik
I	V dkar smo na poti poglobitve socialističnih družbenih odnosov
'	prenesli vedno več pristojnosti višjih organov ljudske oblasti na
nižje, na ljudske odbore in svete državljanov„ na organe družbenega in delavskega upravljanja, čutimo vse večjo potrebo, da delo teh organov okrepimo s sistematičnim proučevanjem številnih problemov ob podpori znanstvenih in družbenih institucij. Prehajamo v obdobje, ki terja na vseh področjih delovanja od slehernega našega državljana splošno razgledanost in vedno večjo strokovno sposobnost pa tudi zavestno razumevanje naše poti v socializem.
Kamniški zbornik so rodile želje, prispevati s članki> razpravami in spisi s področja Kamnika in okolice k celotni gospodarski, kulturni, zgodovinski, geografski in narodopisni podobi vse slovenske zemlje pa s tem opraviti tudi zgoraj omenjeno nalogo. Zbrati v Kamniškem zborniku vse, kar iz njegove slavne preteklosti ne sme utoniti v pozabo, a še ni bilo objavljeno; zbrati tisto, kar je dajalo Kamniku nekdaj njegovo mesto v zgodovini našega ljudstva in s čimer se uvršča danes med naše gospodarsko in kulturno pomembnejše kraje; zbrati in objaviti vse, s čimer je razvoju slovenske domovine služil nekdaj in služi danes; objaviti vse, kar bi o Kamniku in okolici moglo zanimati tujca in dati priznanje domačinu, je cilj Kamniškega zbornika. Te naloge ne moremo opraviti v kratkem času, zato naj bi Zbornik izhajal vsako leto enkrat in naj
bi vanj prispevali vsi, ki bi to lahko storili._______
Začetni problemi so nekoliko utesnili program letošnjega Zbornika, a uredništvo upa, da bodo naslednji letniki pritegnili k sodelovanju še mnoge sodelavce.
Letošnja številka Kamniškega zbornika je posvečena velikemu prazniku naše domovine: prazniku desete obletnice osvoboditve.
Uredniški odbor

SP
o
B DESETI OBLETNICI
OSVOBODITVE
Tomo Brejc
Kolikor bolj se časovno od nas oddaljuje velika doba naše narodnoosvobodilne borbe, toliko jasneje stopa pred nas njena pomembnost v vsej svoji širini din globini — ne samo za narode Jugoslavije, temveč za vse človeštvo. Te pomembnosti, v prvih letih po osvoboditvi nismo mogli videti v celoti zato, ker nam je bilo še preveč v spominu vse, kar smo doživeli med narodnoosvobodilno borbo. Zdaj pa čutimo, da v nas samih pomen naše narodnoosvobodilne borbe raste od leta do leta.
To je logično in razumljivo. Naša narodnoosvobodilna borba in ljudska revolucija je nekaj tako svojstvenega in edinstvenega, da bo šla v zgodovino človeštva kot posebna doba, v kateri so se najprej v Jugoslaviji izvršile največje in najgloblje družbene spremembe, obdobje, v katerem se je začela poslednja, dolga in naporna borba za dokončno ekonomsko, socialno in duhovno osvoboditev človeka v najširšem pomenu te besede. Zaslugo za tak razvoj naše revolucije ima predvsem naše vodstvo. Del njegovih ukrepov je sicer vedno usmerjen v bližnjo, še več teh ukrepov pa je namenjenih daljni bodočnosti, tako da ljudje z manjšo idejno in politično zavestjo njihove daljnosežnosti pogosto ne razumejo v celoti in je zato treba mnogo pojasnjevanja in političnega dela.
Toda tako je bilo v naši revoluciji od vsega začetka. Ni mogoče pozabiti, kako hud je bil leta 1941 boj z oportunizmom iz bivše socialnodemokratske in meščanskopolitične šole, iz katere je vrsta ljudi preplašeno krilila z rokami: »Vstaja proti okupatorju? Ali ste zmešani? Ali se res ne zavedate moči Hitlerjevih armad, tehnične dovršenosti njihovega orožja? Kje je vaše orožje? Kje oprema in druga sredstva, ki so potrebna za uspeh oborožene vstaje zoper okupatorja?«
Tovariš Tito in njegovi sodelavci pa so bili v pravilnost svojih ukrepov, utemeljenih v marksistični znanosti, tako trdno prepričani, da se je moč njihovega prepričanja zakoreninila v ves naš politični kader, s katerim smo takrat razpolagali in se po njem prenašala na množice. Človeštvo- ne bo dopustilo zmage najmračnejših sil fašizma, ki hočejo zadušiti svobodo in napredek, pa naj boj traja še tako dolgo. Moramo začeti z oboroženo vstajo, če hočemo-, da nas
bodo slišali po zmagi, ko se bo na novo odločalo io usodi narodov. To je bila osnovna vodilna misel, katere pravilnost je zgodovina že potrdila.
Toda trdna vera v zmago, ki jo je izžarevalo naše vrhovno vodstvo, ni vplivala pozitivno samo v tej smeri. Navdihnila je naše kadre tudi s samozavestjo in odločnostjo', bili so sposobni prevzeti na svoje rame tudi najtežje odločitve. Dobro se še spominjam delovanja Pokrajinskega komiteja KPS leta 1941 na Gorenjskem: dobili smo sicer osnovne smernice za, organizacijo ljudske vstaje, toda izvajali smo jih samostojno. Nihče ni bil samo prenašalec direktiv, kot se je ob neki priložnosti izrazil eden izmed naših lokalnih funkcionarjev v Kamniku. — Take površne in nepremišljene ocene niso dopustne in so škodljive, ker niso resnične. To je bila doba, ki nesamostojnosti odgovornih ljudi ni trpela. Res je, da smo se med seboj mnogo posvetovali in izkoriščali dobre in slabe izkušnje, toda vsak je na svojem sektorju moral samostojno ukrepati in prevzeti nase tudi vso odgovornost.
Danes nam je do kraja jasno, kaj bi Ibilo z nami po zmagi nad fašizmom, da nismo tudi sami zanjo doprinesli velik del. Na mirovnih konferencah bi morali sedeiti na koncu zelene mize in ponižno čakati na drobtinice, ki bi nam jih vrgle velike sile. Tako pa smo sodelovali kot polnopravni zavezniki in uresničenje velikega dela naših zahtev tudi dosegli. Mimogrede naj omenim, da smo se tudi v letu 1948 morali najprej sami upreti Stalinovi diktaturi in šele potem nas je podprla tudi svetovna javnost.
V naši notranji politiki je od vseh revolucionarnih pridobitev najvažnejše družbeno upravljanje. Ne soglašam z ljudmi, ki vidijo samo njegove prehodne težave in napake. Pri nas se začenja proces, ki ga je predvidel Kari Marx, socializem v naši jugoslovanski praksi vrača ljudstvu stoletja kratene pravice in polnomočja. Po delavskem razredu in ustanovah družbenega upravljanja ljudje sami odločajo v gospodarstvu, prosveti, zdravstvu, v organih socialnega zavarovanja itd. in se pri tem tudi praktično vzgajajo v nove, resnično svobodne ljudi. To je doslej v zgodovini človeštva največji korak na poti k popolni osvoboditvi človeka. Družbeno upravljanje se ne more izogniti začetnim slabostim, ker ga praktično izvajajo ljudje, ki dostikrat nimajo niti zadostne državljanske kaj šele socialistične zavesti, kot je letos v svojem govoru pred zvezno ljudsko skupščino pravilno ugotovil maršal Tito. To- je — kot že rečeno — njegova prehodna slabost, ki pa ne more zmanjšati njegovega pomena za bodočnost.
Družbeno upravljanje je težaven revolucionarni proces, v katerem se vodi bitka predvsem za ljudi, za dvig njihovega političnega in strokovnega znanja. Kolikor bolj bosta rasla socialistična zavest in znanje ljudi v družbenem upravljanju, toliko uspešneje bodo izvajali svoje naloge v korist skupnosti. To pa je hud in zagrizen boj tudi zato, ker mu nasprotujejo nazadnjaške sile preteklosti, ker vanj prihajajo ljudje s staro vzgojo in mentaliteto, katerih
znanje in izkušnje so nam sicer potrebne, (toda na drugi strani prav ti ljudje pogosto niso sposobni razumeti, da sio v socialistični' družbi interesi skupnosti poglavitna stvar, zato s sebičnostjo in nesolidnostjo v poslovanju kvarijo tudi doraščajočo mlajšo generacijo.
Spričo tega sta sedaj marksistična in strokovna vzgoja mladih kadrov naša najvažnejša naloga. Od teh kadrov zavisi, kako se bo razvijalo družbeno upravljanje v bodoče. Samo po sebi se razume, da smo za pravilno vzgojo teh kadrov odgovorni vsi, prav posebno pa naše družbenopolitične organizacije, pedagoške in znanstvene ustanove.
Praznujemo 10. obletnico osvoboditve. Dasi je prav sedaj in bo še nekaj časa zaradi okolnosti, ki jih nismo mi zakrivili, boj za dvig življenjske ravni našega delovnega človeka izredno- hud, nam to ne sme zamegliti jasnega pogleda na velike uspehe, dosežene v desetih letih po osvoboditvi na vseh področjih družbene dejavnosti. Ne bom našteval rezultatov in uspehov naše socialistične izgradnje. Vsak naj sam pogleda malo dalje okrog sebe in naj se zaveda: na stotine novih tovarn, novih cest, tisoči kilometrov novih železniških prog, zdravstvenih ustanov, šol in znanstvenih zavodov — za koga pa je bilo zgrajeno in se še gradi vse to? Vse je namenjeno našemu človeku, da bi laže in bolje živel.
In še nekaj: Prešinja nas ponosna zavest, da v boju za osvoboditev našega naroda, za to da danes v svobodi živimo in gradimo, ljudstvo v kamniški dolini ni bilo med zadnjimi, temveč med prvimi. Prva organizirana vstaja, se je začela v bivšem kamniškem okrožju, to resnico so> ugotovili in tudi že priznali naši zgodovinarji. Naj nam bo to dejstvo svetla in ponosna vzgojna tradicija: Ne biti v boju za socialistični napredek naše dežele nikoli med zadnjimi, temveč vedno med prvimi. To naj bo naše življenjsko pravilo!
Nikoli nam ne bo žal, če ga bomo dosledno izvajali.
Clandrovci
^	NA KAMNIŠKEM
Jože Stok-Korotan
Ime Kamnik je spadalo v besedni zaklad vsakdanje rabe štajerskih partizanov. Mnogo se je govorilo o Kamniškem bataljonu, o kamniških aktivistih in zaupnikih, o obveščevalcih in kurirkah, o pošiljkah, ki so jih skrbne žene in dekleta pošiljale partizanom; dosti se je govorilo tudi o neugnanih junakih.
Ni ga bilo partizana na štajerskem, ki si ne bi želel vsaj malo popartizaniti v kamniški okolici. Kdor je prišel tja ali v naročje Moravske republike, ki so jo imeli Kamničani za svojo, je bil deležen prisrčnega sprejema An gostoljubja dobrih prebivalcev. In ni ga bilo borca, ki se ne hi počutil varnega in močnega v gmajnah in gozdovih v vznožju Kamniških planin.
Kamnik in njegova partizanska okolica pa sta bila tudi dragocena kovač-nica novih kadrov ljudisike revolucije; bila sta odskočna deska za razvoj parti-zanstva v Spodnji Štajerski.
Kamnik lin njegova naravna okolica sta bila tista, ki sta se 22. julija 1941 prva v Sloveniji z oboroženo vojaško enoto dvignila v upor proti zasužnjevalcu. In prav Kamniški bataljon je bil tisti, ki je povedal Nemcem jasno in odločno, da se Slovenci ne bomo pokorili krvavemu pruskemu škornju. Na vseh koncih in krajih so zaprasketale partizanske puške; akcije so se vrstile druga za drugo...
V letu 1942 so operirali po Sloveniji že mnogi bataljoni in samostojne čete. Kamniški bataljon je v sestavu Kokrškega odreda bil mnoge borbe z Nemci na Gorenjskem in predstavljal udarno kladivo ljudske revolucije. Nezadržno je tri nemške betice in glave izdajalskim kačam. Še slavnejša pa je bila njegova pot, ko se je konec leta 1942 ločil od Kokrškega odreda in se vključil v Kamniško-zasavski odred, ki so ga>sestavljali Kamniški, Zasavski ,in Savinjski bataljon.
Ko je bila 6. avgusta 1943 iz Kamniško-zasavskega odreda ter iz Pohorskega in Koroškega bataljona, pa dedno tudi iz Kozjanske čete ustanovljena VI. SNOUB »Slavka Šlandra«, so jo imeli Kamničani za svojo brigado. Za svojo so jo .imeli tudi Zasavci in Savinjčani, skratka vsi Štajerci. Zato smo jo sprva imenovali tudi Štajerska brigada, saj je predstavljala udarno pest revolucije na Štajerskem.
Morda mi bo kdo očital, da ne poznam zemljepisa. Vsem itistim bi rad pojasnil, da je partizanski pojem Štajerske zajel tudi majhen del Gorenjske, to je Kamnik in njegovo okolico. To pomeni vse tisto področje, ki je spadalo pod IV. operativno cono, ki smo jo imenovali tudi Štajerska cona.
Kdor bo pisal zgodovino Šlandrove brigade, ne bo v zadregi. Njena borbena pot je ovenčana s tolikimi zmagami, da je upravičeno nosila naziv udarne brigade in da ni naključje, da je bila odlikovana s tako visokim odlikovanjem kot je Red zasluge za narod I. stopinje, ki ga je prejela ob zboru brigad na Ost rožnem.
Ni moj namen opisovati celotno borbeno pot Šlandrove brigade, pač pa bi jo rad s spominom spremljal skozi nemško ofenzivo v jeseni 1943.
Brž ko je bila usitanovljena Šlandrova brigada, so jo Nemci obkolili z več obroči in jo napadli. Svoj ognjeni krst je prestala v boju proti 12.000 Nemcem pri Vidergi, Sv. Mohorju in na Murovici. Težavna je bila tudi njena pot čez deročo Savo in zaminirano nemšiko-i talij ansko mejo na Dolenjsko, kamor je bila poklicana. Po večdnevnih bojih z Italijani in belogardisti, je ob kapitulaciji Italije vkorakala v Novo mesto in osvobodila velik del Dolenjske.
Po reorganizaciji v Mokronogu je bila iz Šlandrove brigade ustanovljena XII. Štajerska brigada.. Šlandrovo brigado.pa je predstavljalo le 140 najboljših borcev s komandnim kadrom, ki so se vrnili na Štajersko, kjer je bila iz njih in novincev 29. septembra 1943 ponovno formirana VI. SNOUB »Slavka Šlandra«.
Naslednje dni so Šlandrovci že začeli z akcijami. Podrli so veliko število telefonskih drogov v Črnem grabnu, razsekali kabel, ki je vezal Nemčijo z Balkanom, v Zasavju pa minirali železniško progo. Potem je Šlandrova brigada udarila v Savinjsko dolino, kjer je napadla in uničila nemške postojanke v Rad-mirju, v Rečici in v Šmartnem ob Dreti ter postojanko vojakov in vermanov v Novi Štifti. Napadla je esesovce na Pišajnovici, potolkla patrulje pri Moravčah, v Tuhinjski dolini, pri Trojanah in Motniku, razbila avtomobile v Št. Ožboltu, Krtini, Senožetih, Trzinu, na Tunjicah, v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu, minirala železniške transporte ...
Nemci in njihova krvava bratovščina so bili že tako. zbegani, da se niso več upali iz svojih brlogov niti podnevi. Če so se le drznili oditi v patroio1, se niso nikdar vsi vrnili v postojanko.
Prav zato je nemško vojaško poveljstvo na Štajerskem zahtevalo od svojega fiihrerja, Adoilfa Hitlerja, da se šesta nemška ofenziva proti NOV in POJ raztegne tudi na Štajersko. Nacisti na Štajerskem so si že mencali roke v prepričanju, da bodo vojaške sile z ofenzivo temeljito prečesale ves teren, izsledile Šlandrovo brigado, -jo uničile lin napravile red v rajhu.
Vse gestapovske izpostave na Štajerskem in Gorenjskem so se temeljito pripravile na to ofenzivo. Po terenu so razpredle mrežo zaupnikov in vohunov, ki naj bi spremljali vsak korak Šlandrovcev. Vendar so se gestapovski voditelji
zavedali, da to ni dovolj za popoln uspeh. Z,ato so spet uporabili staro taktiko — vrinjenje špijonov v brigado z nalogo, da jo dezorganizirajo in razbijejo.
Tisto noč, 10. decembra 1943, je bilo pusto jesensko vreme. Bilo je že kar hladno. Po nebu so se podili temni oblaki. Pozno ponoči je začelo trositi, nato pa močno deževati...
Drugi bataljon Šlandrove brigade se je po napornem pohodu hotel odpočiti. Zato je odrinil h Križu nad Semožeti, ker je menil, da bo tam varno. Borci so se zatekli v hiše in hleve ter kmalu zadremali. Počitek je bil sladak in prijeten.
Naslednjega dne je bilo v vasi vse živo. Imeli srno vojaške in politične ure, zvečer pa v šoli miting in partizansko rajanje. Ko je bilo na mitingu najbolj živahno, je na stražarskem mestu urezal oster strel.
Na komandantovo povelje smo nemudoma zapustili sobe in se razšli na že prej odrejene položaje. Komandantu bataljona, Mirku Jermanu, je dežurni sporočil, da je prišla mimo stražarja neka ženska, in ker se na njegov klic ni ustavila, je ustrelil proti njej. Toda muhasto foabše je teklo dalje iin padlo v roke patrulji, ki se je prav takrat vračala v taborišče bataljona.
V štabu bataljona je bila ženska kmalu razkrinkana; izkazalo se rje, da sploh ni ženska. Bil je prevejan gestapovee, preoblečen v kmečko ženico, vohun, ki ga ije litijski gestapo poslal v hribe, da bi izvohal Šlandrovce. Seveda se ta gestapovski dvospolnik ni nikoli več vrnil k svojim kameradom z mrtvaško glavo na kapah.
Zjutraj se je bataljon premaknil čez Murovico v Zgornjo1 Javorščico. Čeprav je vaščane naš dnevni obisk nekoliko presenetil, so nas vseeno sprejeli veselih src in odprtih rok.
Naslednjo noč se je četa drugega bataljona udarila z esesovci pri Borjah. Divje rezgetanje mitraljezov je zahtevalo dvoje žrtev. Vojaki hitlerjeve gaffde nacizma so se umaknili nazaj v Zagorje, ko pa so spet prišli na spregled, smo jih pošteno nakresali dn jim vrnili kri za kri, zob za zob!
In nato je sledil močan sunek cele brigade. Prvi bataljon je v Mošeniku, na progi Litija—Zagorje, premaknil tračnice, nato pa progo še zaminiral. Ko je pri-vozil vlak, je strašna eksplozija razčesnila lokomotivo, ki ije potegnila za seboj v Savo toliko vagonov, da je bila struga malone zajezena. V naslednjem hipu je bataljon pod vodstvom komandanta Mirka Črnigoja-Grče v jurišu potolkel nemško spremstvo. Ko so borci pobirali iz razbitih vagonov dragocene predmete za radioitehniko in odeje, so prišli :iz Zagorja banšuci. Slandrovci so pošteno nakresali tudi te, jih pognali v beg, pobrali plen .in se vrnili pod Roviški vrh.
Drugi bataljon je na cesti Ljubljana—Litija, pri Agati, napadel in uničil nemški kamion, ki je vozil material za nemško postojanko v Medvodah. Po jurišu je v vozilu obležalo pet sovražnikov, drugih pet pa je med borbo pobegnilo v savsko strugo. Plavajoče Švabe so naši strelci obsuli s svincem, in vseh pet so požrli valovi Save.
Znani partizanski komandant iz Smarce pri Kamniku, junak Mirko Jerman (narodni heroj); V 1. 1944 'je bil tudi komandant Šlan-drove brigade
Ko so borci iz uničenega kamiona pobirali opremo in orožje, je privozil iz Domžail osebni avto. Brž SO' sik oči! v zaklone, in z ognjem zasuli tudi to vozilo. Za krmilom so našli mrtvega gestapovca, v njegovi torbici pa zapisnik o vohunih, ki so križar,ili po kamniškem okolišu za našo brigado. Potem so fantje obe vozili zažgali in se s plenom ponosni vrnili ik 'Sv. Trojici.
Tudi tretji bataljon, ki sta ga vodila Karlo Drnovšek-Igor kot komandant in Jože Babič-Vojteh ikot komisar, je tisto noč v Črnem grabnu obračunal z nemško patruljo in gestapovskim špijonom.
Ponoči je brigadni kurir prinesel povelje štaba IV. operativne cone, naj se brigada premakne proti Zagorju, kjer mora zasesti linijo Sv. Gora;—Trojane, in onemogočiti vsak poskus sovražnika, da bi se prebil v Moravsko' dolino. Kakor m.i je znano je bilo to ukazano zaradi prihoda višjih voditeljev osvobodilnega gibanja z Dolenjskega na Štajersko.
V jutranjem svitu, 15. decembra, je bilo povelje izvršeno: prvi bataljon je zasedel položaj Sava—Sv. Gora,—'Ravne, drugi bataljon vzvišene grebene načrti Kolovrat—JVtlinše, tretji pa od tam naprej proti Trojanam. Brž ko je sovražnik zavohal naše bojne patrulje, ki smo jih pošiljali proti Zagorju, se ni upal zapustiti postojank. Zato nismo imeli borb.
Naslednjega dne pa je po cesti iz Moravč prikorakala skupina 12 oboroženih mož in zavila v hrib proti položajem drugega bataljona. Tedaj smo krepkeje zgrabili za orožje in se pripravili za napad. Vendar se nismo usekali. Na kaj čuden način smo se sporazumeli s prihajajočo patruljo, da ni prišlo do streljanja. Neznanci so nam z mahanjem rok dopovedovali, da prihajajo v partizane.
»Mi ruski tavarišči ...,« so nam začeli pripovedovati iin nam stiskati desnice. »Mi prihadjot u partizane ...«
Šlandrovci smo si jih začudeno ogledovali. Njihovo veselje na obrazih je bilo prisiljeno', izrazi sreče, da. so prišli k partizanom pa nekako umetno izpiljeni, in obnašanje ...
A vraga., ti niso naši, smo menili borci, ki smo jih pozorno ogledovali. Kje neki! Oboroženi so bili z novimi poljskimi mavzericami, vsak s sto komadi mu-nicije, pa pištolami, bombami in noži. Rečem vam, imeli so prav ostre nože. Oblečeni so bili v zlikane uniforme in čisto perilo, obuti v nove vojaške čevlje; imeli so precej denarja, zapestne ure in drugo.
Naše vodstvo se je zanimalo za vse, za kar se mora zanimati partizan, ko sprejme v četo novinca. Ko jih je komandant vprašal, kako so prišli sem, je njihov vodja takoj odgovoril, da so v ujetništvu v Nemčiji staknili zvezo z nekim protihitlerjevim Nemcem, ki jim je omogočil, da so s ponarejenimi dokumenti pobegnili.
Vendar nam nikakor ni šlo v glavo, kako so se mogli ti Rusi pripeljati z vlaikom iz ujetništva do Jesenic, kakor ,so nam zaitrjevali, od tam pa z avtom do Moravč. V Moravčah je bila takrat nemška postojanka, in kako vendar so mogli od tam prikorakati po cesti do položajev naše brigade?
»Prekleto, ta vozel moramo razfecljati!« je zašepetal komisar drugega bataljona Smrekair.
Vodstvo brigade ni imelo kaj razmišljati. Odločilo je, da se zagonetna dva-najstorica razdeli po bataljonih, obveščevalcem pa je naročilo, da budno spremljajo' njihovo delo', obnašanje in govorjenje, vse dokler se ne ugotovi, kdo so ti Rusi.
Toda glej jih, vrage! Vsi Rusi so se hoteli boriti skupaj v isti četi. Razdelitev po bataljonih jim ni bila po volji. Trdovratno so vztrajali pri svojem, češ da so bili skupaj v ujetništvu in da hočejo biti skupaj tudi sedaj — vsaj toliko časa, da se nas privadijo. Vendar nismo popustili in smo jih prepričali, da mora biti tako.
Našemu bataljonu so bili dodeljeni štirje Rusi, po štirje pa prvemu in tretjemu bataljonu z naročilom:
»Tovariši, pozor! Skrbno pozite nanje!«
Moja četa je sprejela dva novinca. Poskrbel sem, da nista ostala skupaj v enem vodu. Najboljše borce pa sem opozoril, naj budno pazijo nanju, na vsak njun gib.
Rusi so bili sila radovedni, čeprav so, na naše začudenje, že marsikaj vedeli o Slandrovi brigadi: o njenih borbah, komandantih, o organizaciji... Venomer so se zanimali za organizacijo brigade, za naše naloge, o komandnem kadru, kje so glavna rtaborišča posameznih bataljonov in štaba brigade, kakšna je oborožitev, skratka za vse, o čemer navaden borec ni nikdar spraševal.
Rusi so se hoteli tudi večkrat sesitajati s pretvezo, da se z nami ne morejo raagovarjati, češ da ne znajo slovenski. Zaradi vsega tega so nam bili vsako uro bolj sumljivi. Toliko bolj, iker so si hoteli dopisovati s tistimi v prvem in tretjem bataljonu. Le kaj hudiča, naj bi si dopisovali?
Šef Varnostno obveščevalne službe IV. operativne cone, Rudi Knez-Siias, je hotel tudi s terena zvedeti, kdo so ti 'lisijaki in od kod so prišli.
V štabu brigade so tisti dan kovali načrte za veliko akcijo-. Tomaž Novak-Srečo, ki je zastopal pri Novi Štifti ranjenega komandanta Janka Sekirnika-Simona, komisar Jože Berkopec-Mišelj in načelnik štaba Tomaž Siapar-Tugo so bili zelo zamišljeni. Njihove misli so blodile okoli Zagorja, kjer naj bi napadli postojanko.
Popoldne, ko so se moji borci pogovarjali o Rusih, so bili vsi istega mnenja, da so ti Rusi vohuni. Niso se zmotili, kajti tudi conska VOS jim ije prišla na živo sled. Kmalu nato je prišel iz štaba cone ukaz, naj te Ruse aretiramo, ker jih je v brigado'poslal Gasitapo.
Namišljene Ruse smo nameravali aretirati ponoči, ko bi spaili. Toda bili so budni. Tudi ponoči so se tiho pogovarjali in prežali na vse strani; če pa je prišel kdo do njih, so se potuhnili ko ježi.
Kako bi jim zadrgnEi zanko? Eh, kako! Odločili smo se za dokaj preprosto potezo. Iz taborišča smo poslali patruljo in z njo enega vohuna, ki so ga borci med potjo aretirali. Pa, se jim ije postavil po robu z nožem. Nič ne de, Šlandrovci so se tudi tokrat urno znašli in izvršili povelje. Drugi špijon je bil aretiran pri zajtrku, tretji v zasedi, četrti na skednju.
Pri zaslišanju so izšolani vohuni spočetka vse trdovratno tajili. Ko pa je neki istrahopetnež med njimi uvidel, kaj ga čaka, je izdavil, da bo vse izdal, če mu pustimo življenje..
»Govori, sraka bedasta!« je zarentačil komandant.
»V brigado nas ije poslal Gestapo...« je skrušeni vohun začel iztiskati iz grla besedo za besedo. »Naročil nam je, naj spoznamo organizacijo brigade, njiena zavetišča, komandni kader ... Ob prvi priložnosti pa naj bi pobili vse voditelje, prevzeli vodstvo nad borci in jih izročili nemški komandi.«
O, naivneži! Mar mislite, da bi se Šlandrovci pustili speljati ko čreda ovac? Peklenski je bil ta, načrt, toda nam le ni bil kos.
Črni vohuni, ki so se hoteli skrivati pod plaščem Rusov, niso -izpolnili gesta-p-ovskega naročila. Še pr-edn-o so se docela zavedeli v kakšno past so se ujeli, so bili kaznovani kakor se spodobi.
Premik!
Tretji bataljon je odrinil na pobočje Kostanjske planine z nalogo, da v Tuhinjski dolini napada sovražne sile. Prvi in drug i ■ batal j on pa sta se premaknila k Brezovici pri Domžalah, od koder naj bi odšla na ekonomsko akcijo. Zaloge hrane v brigadi so bile že pri kraju. Tudi o- cigaretah ni bilo več ne duha ne sluha.
Kadar koli je bila naša brigada v zagati, so bili politični aktivisti Kamniškega okrožja tiisti, ki so ji požrtvovalno priskočili na pomoč. Tako- tudi tokrat. Tam pri Brezovici so nas sprejeli z odprtimi rokami, nam priskrbeli hrano in cigaret. Podrobno so nas seznanili z razmerami v kamniški Okolici in nam svetovali, kam naj udarimo s prvim zamahom ... Torej v dolino po živež!
V	mraku, 18. decembra, smo se s praznimi nahrbtniki napotili proti Gorju-šam. Od tam se je prvi bataljon razlezel v zasede na ceste, ki iz Doba vodijo v Domžale, Kamnik, iLukovico', Moravče in Ihan. Le ena skupina borcev, ki je bila določena za nabavo moke, je ostala, na mestu. Drugi bataljon pa je imel nalogo blokirati Dob in še posebej postojanko*, v kateri je gnezdilo 18 žandarjev, uničiti več zgradb, rekvirirati živež in mobilizirati nove borce.
Sredi noči smo se v teku pognali proti vasi. Določeni borci druge čete smo blokirali orožnišfco postojanko in vanjo priklenili prestrašene Nemce, ki so mirovali kot da jih ni. Medtem so drugi borci izvršili rekvizicijo v vaški trgovini, ki je bila prav dobro založena.
Ko je bilo delo v glavnem opravljeno, se je na vasi oglasila brigadna harmonika. Pri harmonikarju so se zbirali novinci, ki ®o z veselim začudenjem opazovali našo razigranost.
Posebna skupina borcev prvega bataljona, ki je odšla na Vir, je v Majdi-čevem mlinu zasegla precej moke; prav tako tudi v mlinu .Senice v Podrečju. Plen je bil itako bogat, da so ga Šlandrovci odpeljali na varno kar z vozmi.
V	poldrugi uri je bilo vse pripravljeno za odhod. Seveda nismo pozabili, da je treba uničiti vse stavbe, ki so pripravljene čakale nemških posadk. Ko smo odhajali iz vasi, so jih lizali rdeči plameni, ki so žareče razsvetljevali vso dolino.
Zdaj je bEo treba pohiteti, sicer bi bili ob dragoceni plen. Iz gradu Češenik je že prodiralo okoli 200 Nemcev, ki so nam hoteli zabiti zagozdo in nas seveda nakresati. Ne vem, kako bi se izteklo^, če bi se spoprijeli na ravnini okoli Doba.
V	bližini Gorjuš je bil zbor obeh bataljonov. Tam je bil rekvirirani proviant razdeljen med čete, zatem pa smo obloženi ko laške mule odrinili: prvi bataljon k Sv. Trojici, drugi pa v Javorščico.
V	Spodnji Javorščici so se vsi novinci, ki jih je bilo nad 50, zbrali v Enškovi hiši, kjer jih je brigadni zdravnik pregledoval. To je bila prva »štelenga« v Šlandrovi brigadi. To je bil prvi nabor, ko je komisija odredEa novince na posamezne dolžnosti. Razen desetih, ki so ostali v brigadi, so vsi drugi v spremstvu patrulje odrinili čez Savo na Dolenjsko.
Slandrova brigada na pohodu čez Menino planino
Popoldne je bilo vreme puščobno in dolgočasno. Borci so bili proti vsem običajem brigade nerazpoloženi in zamišljeni. Nekaiteri so se vlačili po taborišču ko ljubljanska megla,, drugi so leno poležavali, nad vasjo pa je viselo dušeče ozračje. Vse je bilo nekako tajinstveno molčeče, polno hudih slutenj.
Na zemljo je padel mrak. Ko so se po dolini zaiskrile luči, so Šlandrovci pospravljali zadnje ostanke večerje in odhajali na skednje in v hleve k nočnemu počitku. Tedaj je stopil v hišo-, kjer je bil štab bataljona, dežurni Dominik in poročal:
»Od Kandrš drvi proti Pečam 23 kamionov!«
»Je to raca z babjega zeljnika?« se je ponorčeval Mirko.
»Ne, tovariš komandant,« je odvrnil Dominik in pokazal skozi okno proti Pečam. »Poglejte kamionske luči!«
Dežurni bataljona se ni zmotil, kajti v tem so že od vseh strani prihajali obveščevalci in nam poročali, da se sovražnik vestno pripravlja na veliko hajko — dobro organizirano ofenzivo.
OD KOD SE JE VENDAR VZELA OFENZIVA?
Šesta sovražna ofenziva proti Narodnoosvobodilni vojski in partizanskim odredom Jugoslavije, ki so jo začeli Nemci s pritiskom na osvobojeno ozemlje Bosne in Hrvatske v jeseni 1943, se je raztegnila tudi v 'Slovenijo. Že v mesecu oktobru in novembru je sovražnik divjal po Dolenjskem. Za seboj je puščal grobove in oskrunjene domove. V grozodejstvu so se najbolj izkazali tako- imenovani Vlasovci.
Pobesneli Nemci iln njihovi krvavi hlapci pa so hoteli zaključiti šesto ofenzivo na področju Štajerske in Gorenjske z uničenjem udarne brigade »Slavka
Slanina«. Za uresničenje tega načrta so se pripravil z različnimi ukrepi že pred ofenzivo. Eden takih ukrepov je bil pošiljanje vohunov in diverzantov v brigado. Svoje vohunsko omrežje pa so razpredii tudi v druge smeri: po terenu in z vri-vanjem špijonov v organizacijo Osvobodilne fronte. Okrepili so tudi postojanke in pogosteje kontrolirali ozemlje, kjer je delovala naša brigada. Skratka, Nemci so se temeljito pripravili.
Močne sile policije, vojske, vermanov in ustašev so že dne 16. decembra začele ofenzivo v Savinjski dolini. Prehajkale so Menimo planino in Tuhinjske hribe vse do Kamnika ter potisnile tretji bataljon Šlandrove brigade proti Tunjicam.
Po tej operaciji je sovražniku preostal še teritorij v pravokotniku Kamnik— Vransko—Zagorje—reka Sava—Domžale—Kamnik. V tem pravokotniku staibila takrat štab IV. operativne cone ter Šlandrova brigada s prvim in drugim bataljonom. Nemci so to dobro vedeli. Njihovo vohunsko omrežje je bilo aktivno, na delu. Sami pa smo se izdali s številnimi akcijami, ki smo jih izvršili na tem področju.
Ker pa so se Nemci bali, da se ne bi Šlandrova brigada izvlekla iz omenjenega področja, so se začeli utrjevati in vkopavati. Napravili so si čvrste obrambne položaje z jarki. Opremili pa so se tudi s težkim orožjem, kakršnega proti naši vojski na Štajerskem še niso uporabljali. Pa tudi utrjenih linij še niso gradili za borbo proti osvobodilnim silam na Štajerskem.
Nemške čete so se utrdile zlasti na liniji Kamnik—Vransko. Za izvršitev nadaljnje blokade brigade pa so prodirale močnejše nemške sile .iz Celja, Zagorja in z Gorenjske. S a m. o v Domžalah je bilo zbranih okoli 3.000 Švabov, v Kamniku prav toliko, v Mengšu pa najmanj 500, da drugih manjših koncentracij sploh ne omenim.
Zato je štab IV. operativne cone izdal brigadi ukaz za pohod in manever proti Tunjicam, da bi se tako izognili spopadom z mnogo močnejšim sovražnikom, ki je bil tudi neprimerno' bolje oborožen.
Koledar je kazal 19. december 1943.
Da bi se čimprej izvlekli iz ofenzive, se je brigada s prvim in drugim bataljonom zbrala zvečer v Spodnjih Kosezah z namenom, da se kar najhitreje prebije čez cesto Domžale—Celje .in dalje čez Kamniško Bistrico ter železniško progo Ljubljana—Kamnik na Tunjice.
Ko smo se v temni noči zbrali pri Spodnjih Kosezah, so nam obveščevalci odsvetovali nadaljevati pohod proti Tunjicam. Menili so, da prehod čez Kamniško Bistrico ni mogoč, ker vzdolž nje po ravnini kar mrgoli sovražnih vojakov.
Kaj sedaj? Toda vodstvo brigade ni dolgo razmišljalo. Odločilo se je za zelo tvegano dejanje: da se stisnemo v notranjost obkroženega ozemlja, obveščevalna služba pa naj bi za vsako ceno našla luknjo v obroču, skozi katero bi se brigada naslednjo noč izmuznila iz klešč na varno.
Rečeno — storjeno! Brez strahu smo se vrnili v Prikrnico.
Drzni in prizadevni obveščevalci so se razkropili na vse vetrove. Vedeli so, da gre za res, zato so razen stalnih zvez obudili k življenju vse stare javke in zaupniške točke, od šolske mladine do starih očancev in partizanskih mamic. Največ pa so pričakovali od terenskih aktivistov Kamniškega okrožja.
Tako smo, razen stražarjev in obveščevalcev, vsi drugi počivali v vasi v strogi pripravljenosti. Kuharji so nam skrbno postregli, komandir ji so natančneje pregledovali, če je orožje očiščeno in namazano1, če je municija nared .. . Komisarji pa so spodbujali borce k srčnosti sin jih talko pripravljali na bližajočo so ofenzivo.
Ze toliko hajk smo preživeli, so menili borci, ni vrag, da ne bi še te! Zvečer se moramo prebiti, drugega izhoda ni.
Naši obveščevalci so bili premeteni ko lisjaki. V nekaj urah so organizirali obširno obveščevalno omrežje. Najbolj so se izkazali politični delavci Kamniškega okrožja, ki so tisti dan postali kar vsi obveščevalci. Ze podnevi so izsledili, kje se sovražnik vkopava iin kje postavlja zasede. Tako so drzni obveščevalci, bistre oči brigade, le našli krivuljaisto pot med zasedami iin utrdbami, po kateri naj bi brigada nevidno zlezla iz nemške pasrti.
Ko se je bližal mrak, je napetost nekoliko narasla. To ni bilo nič čudnega, saj na Štajerskem nismo slišali besed vkopavanje, utrjevanje, ofenziva in podobno. Govorili smo le o hajkah, o zasedah Švabov in raztrgancih, o vohunih ... Zdaj pa je vse bilo drugače.
Zvečer je bilo v Moravški dolini vse tiho in mirno. Le tam od Domžal se je slišalo brnenje nemških kamionov, ki so vozili vojaštvo tja, kjer je bilo po mnenju nemške komande najbolj verjetno, da bo prišlo do borbe s Šlandrovci. Računali so, da se bo skušala brigada prebiti na Menino planino, na kateri so partizani že tolikokrat iskali zavetja. Najbrž ni nobena glava v štabu pomislila, da bi se znali Šlandrovci prebiti čez tri cesite, Kamniško Bistrico in železnico'.
Ko je noč zagrnila zemljo, je bila brigada pripravljena na pohod, na proboj, borbo, skratka na vse!
Moja četa je bila določena v predhodnico. Torej, fantje, previdnost! Ko smo zapustili vas, smo zavili proti Vrhem. Šli smo tiho in oprezno. Naši koraki so bili mehki, ko da z nogami tipamo med minami. Kdor je gledal naš pohod, ni slišal ničesar, le videl je premikanje temnih postav v tihi noči.
Na prvem križišču nas je čakal okrožni obveščevalec. Ta nas je vodil čez neko jaso kakšnih 200 metrov daleč. Tam nas je predal drugemu domačinu, ki nas je peljal spet kakšnih 300 metrov naprej. Pri Gorenjii vasi nas je prevzel že peti vodnik — in tako dalje ...
Ti vodniki, politični aktivisti Kamniškega okrožja in domačini, so si bili že podnevi budno ogledali teren, vzdrževali med seboj zvezo, in so dobro vedeli, kje so sovražne zasede in kje so še druge pasta, ki bi nas zgrabile v vrtinec ofenzive.
Pred Prevojami smo se ustavili. Na cesto je bilo treba poslati dve zasedi. A p redno sva z Ilijo odšla v zasedo, nama. je komandant Mirko velel:
»Če se približajo kamioni in bodo po cesti odbrzeli naprej, se potuhnite, prav tako, če bi prikorakala kolona vojaštva. Če pa bi se sovražnik ustavil ali hotel zasesti cesto, tedaj razpalite, mi pa se bomo' pognali na j uriš čez cesto.«
Že po nekaj minutah so iz Domžal pridrveli kamioni in z močnimi reflektorji strigli po cesti. Vendar so švignili mimo. Hkrati pa so začele padati rakete tam nekje pod Kostanjsko planino.
»Kaj pa to pomeni?« je zašepetal komisar Smrekar.
»Morda iščejo brigado z raketami?« je hudomušno pristavil Dominik in skomignil z rameni.
Potem je po cesti spet zdrvelo nekoliko kamionov proti Lukovici, za njimi še osebni avto in spet kolona kamionov.
»Gremo!« sem zašepetal in odhitel s četo v zasedo proti Domžalam, Ilija pa proti Lukovici. Komaj smo se razporedili na položaje, že so po cesti pridrveli trije kamioni in spet izginili v temo.
Brigada se je med obema zasedama približala cesti, da bi jo prečkala, a so zopet zabrneli kamioni; tam nad Zlatim poljem pa se je posvetila škrlatna, luč rakete. Borci so legli v zaklone in čakali ugodnega trenutka za prehod čez cesto.
»Naprej!« je zavpil bataljonski komandant Mirko.
Prvi boirci so že hiteli čez cesto proti Zagorici. Ker pa se je kdaj pa kdaj kdo spotaknil v številne vojaške kable in telefonske žice, ki so jih bili Nemci položili po tleh ob cesti, je politkomisar Smrekar poleg njih postavil stražarja, da je vsakega borca posebej opozoril, na.j pazi, da ne bi pustili za seboj sledi.
Od Domžal se je zopet posvetilo'. Prekleto, spet se je bližala kolona kamionov. Spustili smo jih mimo, pa čeprav bi najraje usekali po njih, da bi na njih nastal pravcati golaž.
Nemška motorizacija je v kratkih presledkih še vedno brzela po cesti proti Črnemu grabnu. Tako se je morala brigadna kolona kar petkrat pretrgati, preden smo mogli vsi čez cesto. Za brigado smo urnih nog pohiteli tudi borci iz zased.
Pri Rovah smo se v gozdu ustavili in počivali. Od tam so bile poslane v bližino Kamniške Bistrice patrulje. Tako kot smo prej morali dati prednost nemškim /kamionom, tako so morale tudi tukaj naše patrulje puistiti mimo- skupine Nemcev, ki so kontrolirali oziroma blokirali reko. Ko je bil naposled prehod le prost, smo se pognali do Kamniške Bistrice, jo med Radomljami in Duplico prebredli in švignili proti šmarci.
Prekleto, kaj pa zdaj? Na obeh koncih raztegnjene Šmarce iso ždeii v zasedi Nemci. Bataljonski komandant, domačin Mirko Jerman, ob tem ni pomišljal. Sam sebe je določil za vodiča in po skrivnih poteh povedel brigado med obema
Rajko Gregorc: Delovni pozdrav

Zaprisega Šlandrove brigade na Mamini planini, oktobra 1943
zasedama skozi vas, nato pa po polju čez železniško progo in cesto Ljubljana— Kamnik v Podgorje.
Naš načirt je bil izvršen! Brez boja in sledu smo se prevrtali skozi tri obroče, izmuznili smo se iz nemške ofenzive!
V Podgorju smo malo počivali, nato pa smo krenili proti partizanskim Tunjicam. Tam smo se razmestili po zaselkih, navezali stik s tretjim bataljonom, ki je taboril na Praprotnem, ter po partizansko danili kot se spodobi po takšnem maršu.
»Naša taktika in obveščevalna služba je boljša kot nemška!« se je pohvalil vodnik Urban svojim borcem.
»Da, da! Šlo je, kakor bi bilo namazano!« je pristavil Korošec in po plečih potrepljal bataljonskega obveščevalca.
»Ja, terenci, ti so se spet odrezali!« je pritrdil politdelegat Jutro. »Naši obveščevalci so pa res gadje! Ali iste videli, kako so organizirali zvezo in vodiče na vsej poti?!«
Komaj poldrugi dan smo taborili v miru, ko smo bili spet opozorjeni, naj bomo previdni. Nemci so se namreč že prepričali, da smo se jiim izmuznili. Zato so začeli znova tuhtati, kje bi zasačili brigado in kako bi jo zapisali uničenju.
Vendar so Nemci skrbno prečesali 'obkoljeno ozemlje: stikali so za bolnišnicami, partizanskimi tehnikami, skladišči... In še so hajkali. Toda vse njihovo prizadevanje je bilo jalovo.
Zvečer, 23. decembra, smo zapustili Tunjice in odrinili proti Šenturški gori. Tretji bataljon pa se je premaknil na Sidraž, kamor je zdaj odrinilo vodstvo IV. 'Operativne oone, ki je iz Moravške doline odšlo na pot skupno s Šlandrovo brigado.
2
17
Naslednji dan smo veselo kramljali z vaščani Šenturške gore ter čistili obleke in orožje, brhka dekleta pa so nam oprala perilo. Življenje v vasi je bilo nekam slovesno in praznično. Še toliko bolj, ker so se zbrali na Šenturški gori malone vsi kamniški aktivisti in številni zaupniki iz doline, ki so nas vabili, naj pridemo po hrano. Dobrosrčni prebivalci v kamniški okolici so nam namreč po stari navadi pripravili za božič nekaj dobrih potic in drugih dobrot.
Zvečer je odšlo nekaj močnejših patrulj v dolino, drugi pa smo se na Šenturški gori prijetno razživeli. V šoli smo priredili partizanski miting, ki so se ga vaščani in vaščanke udeležili polnoštevilno. Ko so nam obveščevalci prinesli vest, da Nemci še vedno sitkajo po Moravški dolini za brigado, smo od prešer-nosti, da smo se jim izmuznili, še bolj zavrisnili.
»Kar naj stiskajo obroč, mi pa veselo zarajajmo!« je zabrundal Maks in raztegnil že v dveh borbah ranjeno harmoniko.
»Godec, raztegni!... Polko ureži!... so se venomer slišali klici, želje in ukazi razgretih partizanov in vaških deklet. Zavrteli smo se živahno in veselo, da je kar pod odskakoval.
Sredi plesa je prišla stara ženica in velela harmonikarju, naj preneha, igrati. Kaj neki bo? I kaj! V dvorano so prišla dekleta in prinesla polne jerbase jestvin. Ko so jih postavile na itla, je začela ženica s svojimi zgaranimi rokami deliti zbrane dobrote: vsakemu borcu kos belega kruha;, potice in kranjsko klobaso. Za njo pa sta dve dekleti točili vino in mošt. Tudi na stražarje in dežurne niso pozabili. In potem smo spet rajali...
Ko sva z Dominikom pospravila kruh in klobaso in zalila žejna grla, sva se spomnila tudi tistega veselega dne, ki ga je drugi bataljon preživel na Miklavževo v Zgornji Javorščici. Takrat smo< doživeli Šlandrovci veselo presenečenje. Ko sem'se zjutraj vrnil od poročanja iz štaba bataljona, me je na mizi čakalo vse polno daril: zvrhani peharji piškotov, potic in bonbonov, pa orehov, jabolk, suhega sadja in fig, tobaka, in cigaret, rokavic in nogavic, jopičev in volnenih kap, toplega perila...
»Je morda to za nas?« sem dregnil namestnika Korošca.
»Da, danes je Miklavževo, saj razumeš,« se je zarežail v pest.
Dobrote sem hotel deliti z vsem bataljonom in zato sem odšel v štab. V sobi nisem našel nikogar, pač pa sem začul govorjenje iz sosednje kamrice. Tam je bilo polno smeha — tudi tam so nas čakali polni jerbasi daril.
»To pa še ni vse,« mi je pojasnil komandant, ko sem mu povedal, da skrivnostni darovalci tudi na našo četo niso pozabili. »V dolini nas čakata še dva voza te miklavžerije.«
Skrbne članice AFŽ iz Domžal, Kamnika,, Mengša, Radomelj in Litije so nam pripeljale darila kar z vozmi.
»Čudno, da Miklavž ni padel v kakšno zasedo!« se je pošalil Zavedni, ko je ogledoval fcožuhovinast jopič.
Ko so lepa in koristna darila skrbnih žena in deklet prispela iz doline, jih je intendant Metro razdelil na tri dele; za vsako četo enak del. Rokavic in nogavic so bili deležni predvsem mitraljezci in najboljši borci, perila pa, tisti, ki so bili najslabše oblečeni.
To je bilo- veseljel Borcem se je kar samo smejalo, ne toliko zaradi darov, ampak predvsem zato, ker so videli, da nas 'imajo ljudje radi in da skrfoe za nas.
Komandant Mirko nam je povedal, da so nas v Moravški dolini že dolgo vabili, naj pridemo na miklavževanje. Zato je vodstvo brigade razmišljalo, kam bi šli, da se ne bi nikomur zamerili.
»Res je, ljudje nas imajo radi, kar za svoje nas imajo,« je dejal Dominik, ko sva se iztrgala spominom na miklavževanje v Zgornji Javorščici in se ozrla po dvorani, kjer je valovilo veselo partizansko rajanje.
Kaj hočete, tako je bilo! Pošteni ljudje so ob vseh priložnostih, ob vseh praznikih mislili na svoje borce in jim tudi pomagali. Tudi veren, pošten slovenski človek je bil večinoma povezan z narodnoosvobodilno borbo, pa se je spomnil borcev za svobodo s tako bogatimi darili tudi ob svojih praznikih.
In teh dobrih očancev in mamic ne bomo nikdar pozabili. Oni pa naj vedo, da so nas borce tudi s takšnimi izrazi ljubezni samo še dvigali v naši borbenosti proti fašističnim zatiralcem.
Naše veselo- rajanje pa je pozno v noč prekinil strel nekje v vznožju vasi. Ze smo planili ven, ko je prišel dežurni in nam smehljaje povedal, da ni nič hudega.
»Od kod pa potem tisti strel?« so vsi hkrati hoteli vedeti.
»Stražarju se je nekdo približal,« je začel pripovedovati dežurni. »Luka je seveda zaiklical ,stoj', toda spak ga ni hotel ubogati. Ker niti na /tretji klic ni obstal, je Luka seveda ustrelil.«
»Koga?« so radovedneži zaskrbljeno vprašali dežurnega.
»Srnjaka!« se jim je prav na široko zakrohotal.
Vse je palnilo v smeh, Maks pa je spet raztegnil harmoniko. In spet so se zavrteli veseli pari. Razigrano rajanje se je zavleklo pozno v noč, malone do jutra.
V jutranjem svitu je zavladalo po vasi še bolj prisrčno praznično razpoloženje, ko so se iz doline vrnile patrulje in prinesle polne .nahrbtnike najboljših daril. Oh, kako dobri so bili ljudje v kamniški okolici! Tega Slandrovci ne bomo pozabili.
Popoldne so se v bataljonu zglasile vaščanke in izrazile željo, da bi zvečer ponovno priredili zabavo. Takoj smo se pogodili. Dekleta so se hitro razšla' po domovih in pripravljala vse potrebno, da bi miting čimbolj uspel. Toda... ko smo hoteli v šolo na zabavo, zaslišimo povelje, naj se pripravimo' za pohod.
»Najbrž so nas Nemci zavohali,« mi je kurir Ivo šepnil na uho. »Obveščevalci so se vrnili iz doline nekam zamišljeni.«
2'
19
Minilo ni niti pol ure, k-o je bila vas prazna. Šlandrovci smo se žalostnih obrazov ozirali na prijazne domačije, od koder so nam dekleta mahala v pozdrav.
Naš pohod proti Stahovici mi bil nič kaj prijeten. Hoja po snegu je bila naporna, povrhu tega pa nas je pestil še hud mraz. A naša pot ni bila dolga. Po dveurnem maršu smo se ustavili za Kalom in tam preživeli naslednji dan.
Tu nas (je zgrabila prava zima. Sneg in mraz sta se zar-otila proti nam. Toda zadovoljiti smo se morali z oblekami in obutvijo, kakršno smo pač imeli. V brigadi je bilo dosti borcev brez plaščev. Ko so odhajali na stražo-, v zasede in patrole, so si sposojali plašče od tistih, ki so jih imeli; po izvršeni nalogi pa so jih vračali. Toda, kaj ti pomaga plašč, če moraš po več ur stati v snegu ali ledu na straži, ali morda celo ležati v zasedi!
Kljub temu pa so bili fantje zadovoljni, kajti bogata darila iz doline so slehernemu privabila na obraz veselje in zadovoljstvo.
Zvečer so nam obveščevalci potrdili, da Nemci res vedo za našo brigado. Vendar je kazalo, da jim ne diši znova začeti z ofenzivo, tem manj, ker so nam stale ob strani mogočne Kamniške planine, tako težko prehodne v zimskih mesecih.
Vodstvo cone je bilo prepričano, da Nemci ne bodo kair tako preboleli poraza v decembrski ofenzivi. Prav zato in zavoljo poživitve partizanskega gibanjai na Koroškem, je bilo ukazano:
»Naprej, čez planine ,in Alpe na Koroško!«
Nepregledna kolona Šlandrove brigade se je vijugala po pobočju Grohata proti koritu, po katerem si Kamniška Bistrica utira strugo proti Županjim njivam. Tam nad Stahovico smo prešli reko in se zagrizli v hrib. Po poledeneli stezici srno kobacali navkreber kar po vseh štirih. Ko smo bili že precej visoko, je Luki nerodno spodrsnilo. Padel je vznak, in tedaj mu je ušel iz rok velik kotel in se strkijal v dolino. Ubogi revež je seveda moral ponj. V dolino je.zdrsel prej ko v minuti, nazaj pa je kobacal pol ure.
Pri Sv. Primožu smo se ustavili. Izmučeni in premraženi so se borci veselili, ko so se zatekli v topel hlev. Toda tega veselja je bilo kmalu konec. Drugi bataljon je moral odriniti na pot že po desetih minutah. Naši borci so kar zavidali udobje prvemu bataljonu in štabu cone, ki sta-ostala pri Sv. Primožu ter tretjemu bataljonu, ki se je utaboril na Prapretnam. Oni so že sladko počivali, za naš bataljon pa se je šele začel pravi pohod — naporna rajža na Malo planino.
Začeli smo se boriti s strmino-, snegom in -burjo. Toda sneg je bil čedalje višji, po-boičje vedno bolj strmo-. Uboga predhodnica. Sneg je morala gaziti v celo, zato je silno trpela. Končno smo- morali kobacati po vs-eh štirih, držali smo se drug -drugega, padali, se pobirali, drseli v žamete...
»Prekleta zima in švabi in ofenziva!« je zarobantil Jaka, ko je opešal in obležal v zametu. Dva borca sta ga mora-la izvleči na pot in mu pomagati kakor
kakšnemu ponesrečencu v gorski steni. Ko se je zdanilo, smo še vedino rinili navkreber.
Nekako ob osmi uri, 27. decembra, smo z nadčloveškim prizadevanjem vendarle prilezli na sedlo med Malo in Veliko planino, pomrznjeni in ivnati ko snežni možje. Tam na sedlu pa nas je začela obirati tako ostra, in zavratna burja, da si se moral trdo držati in hudo paziti, da te ni pometla v prepad. To je bila pošastna muzika vreščanja in popiskavanja, ki je ni hotelo biti konec.
Izmučeni do dna srca smo racali dalje skozi žvižgajoče burjo, ki je pobirala sneg in ga nosila v kotanje. Gaz, ki jo je delala predhodnica,, je burja sproti zamedla. Mraz nas je pestil in oster veter nam je prevetril vse kosti prav do mozga. Prstov na rokah in nogah nismo več čutili. Kljub itemu so nekateri, ki so počivali, kar stoje dremali. Ušesa so stiskali v ovratnike plaščev, kdor ga je seveda imel, in tiho bentili nad zimo.
Sneg nam je segal že do prsi, burja je še vedno igrala svojo divjo igro, mraz je bil nepopustljiv. V bližini ni bilo hiše, ni bilo staje, niti planinske kočice, mi pa smo bili izmučeni ko, črna živina, lačni in premraženi. Oh, da bi imeli vsaj ščepec kruha in požirek čaja! In kaj hi dali, ko bi mogli sesti na zapeček topile kmečke peči, ko bi se mogli pošteno odpočiti.
Toda ni nam preostajalo drugega, kakor naprej v borbo s snegom in burjo. Pa kolikor si stopil naprej, ti je že zdrsnilo nazaj; zdaj si omahnil v levo, zdaj kleonil v desno ...
Naposled smo na bližnjem gričku le zagledali pastirsko stajo. Komandant bataljona se je odločil, da bomo v njej predanili. Ko so bile postavljene straže, smo bili že naseljeni v bornem zavetišču. Ker ni bilo kurjave, smo trgali deske s strehe ter z njimi zakurili, da so nam kuharji lahko pripravili kosilo.
Bilo je že poldne. Kuhar si je moral najprej iz snega natopiti vode, šele potem je lahko začel s kuho. Ko pa je bil koruzni močnik kuhan, nam ga je prevrnila burja. Kuhar je moral požreti precej grenkih, kajti zaradi njegove neprevidnosti smo ostali brez kosila.
Popoldne sem se s patruljo napotil na priostren greben. Od tam sem se zazrl v dolinoi. Ko sem ugledal Kamnik in s pogledom preletel njegovo okolico, mi je postalo toplo pri srcu. Spomini na dobrosrčne prebivalce, ki so nam pomagali ob vsaki priložnosti in tudi takrat, ko je bilo najhujše, so mi vrnili neko* notranje zadovoljstvo. Ko sem se s patruljo vračal, mi je bilo laže pri srcu.
Ni se še stemnilo, ko smo se lačni odpravili na pot. Tam na usekanem prelazu smo se sestali vsi trije bataljoni. Potem smo zapustili vrhove planin in jo ubrali mimo Štajerskega raka na Korioško-, kamor smo ponesli novega duha borbe za svobodo.
IS T O RIA VITAE
MAGISTRA.
Avguštin Lah
Nekaj beležk iz obče, narodne in kamniške mestne zgodovine
Nastanek mesta Kamnik je zavit v temo, kakor začetki številnih drugih srednjeveških mest. Zgodovina nam ni zapisala vseh dogodkov in podrobnosti preteklih stoletij, ugotovila in razložila pa nam je mnogo okolnosti, ki sliko teh časov oživljaj o lin dokumentirajo. Vendar je zgodovina Kamnika tako bogata, da se je o. njej že razmeroma mnogo pisalo. Ohranjajo nam jo tudi pomembni zgodovinski spomeniki, arhivi, knjižnice in Sadnikarjev muzej pa nedvomno številni predmeti v posesti posameznikov. Upamo, da bo v bližnji bodočnosti mesto dobilo centralno muzejsko, ustanovo^, ki bo uredila, in ohranila vso bogato dediščino. Ta želja je toliko močnejša, ker smo zamudili že marsikatero priložnost in vedno se tudii kaj izgubi ali uniči. Naposled taka ustanova nima le naloge ohranjevati to dediščino; nje naloga je predvsem vzgojna, saj poldrugi tisoč otrok samo v našem mestu upravičeno upa, da jim ibo šola —• razen suhega ponujanja zgodovinskih knjig — odprla tudi to zakladnico gospodarske, politične ali kulturne zgodovine. Deset let po osvoboditvi Kamnik razen skromnih spominskih plošč in nekaj časnikarskih beležk ne odpira ljudstvu pogleda niti na slavno zgodovino polpretekle dobe, v kateri sta šele preminula srednji vek in kapitalistična zaostalost. Sonce svobode je ljudstvu osvetlilo obširnejše obzorje in posijalo ne saimo na njive, v tovarne in kulturne domove; pred njim se vsepovsod in vse-hiitreje umika tema ljudske nevednosti! Nova zarja, prepolna lepih čustev, ki bude hrepenenje najširših ljudskih plasti, sije zdaj vsem in bogastvo, ki je bilo. v preteklosti dano samo. bogatim, postaja v resnici bogastvo vseh, lastnina ljudstva, ki se dviga tudi v kulturnem pogledu in si odpira široko obzorje znanjai. Bogato ljudstvo ni bogato samo- zaradi materialnih dobrin: zgodovina družbenega razvoja je zgodovina razvoja proizvodnje, zgodovina načinov proizvodnje, tedaj zgodovina odnosov med ljudmi, zgodovina razvoja ljudske in znanstvene misli, zgodovina kulture. Eno je povezano z drugim. Naš čas je izpodrinil preteklost in z njim se odpira nova doba, katere največja prednost je, da lahko odkrije resnico v vsem njenem bistvu.
SPREMEMBE NA PREHODU IZ STAREGA V SREDNJI VEK
Večina mest na Slovenskem je začela nastajati šele v srednjem veku. Tudi Kamnik se je roditi v tej dobi. Verjetno pa je bila na tem kraju že v starem veku naselbina.
Skozi to pokrajino je v starem veku še za časa velikega rimskega cesarstva vodila stranska rimska cesta, Ni izključeno, da je bila tod celo manjša rimska postojanka. Rimljani so zgradili mnogo strateških cest in ob njih vojaške postojanke, deloma iz obrambnih razlogov, predvsem pa zaradi uresničenja odvajalnih načrtov. V številnih vojnah so naropali mnogo bogastva, a ujete sovražnike so vodili v svojo državo in jiih uporabljali za suženjsko delo na ogromnih posestvih. Bogati lastniki velikih posestev so telesno delo zaničevali in živeli le od dela zatiranih množic.
Od vzhoda in severa Evrope ter iz osrednje Azije pa so že od II. stoletja našega štetja dalje vse bolj pritiskala svobodna plemena. Rimske vojske niso več zmagovale in so se vračale brez plena in brez sužnjev. Množice sužnjev, ki jih je zaposlovala rimska država, pa so se zaradi izredno težkih razmer tudi pričele upirati. Tako je zaradi zunanjega pritiska in notranjih nasprotij začela naglo zamirati slava in gospodarska moč nekdaj mogočnega rimskega cesarstva. Polja so ostajala neobdelana in v deželi je primanjkovalo hrane. Veleposestniki so v strahu pred popolnim gospodarskim uničenjem prepuščali zemljo v najem obubožanim kmetom, vojakom ali tudi nekdanjim sužnjem. Ti so postali navidezno svobodni kmetovalci, ki pa so morali velik del pridelka oddajati lastnikom kot najemnino za zemljo. Tako so bili koloni še vedno odvisni od lastnikov, ki so ohranili svoje posesti, pa tudi oblast je ostala v njihovih rokah. Suženjske odnose so postopoma zamenjali novi, fevdalno-tlačaniski družbeni odnosi.
V tej dobi, v šestem in sedmem stoletju našega štetja, so med velikimi preseljevanji narodov naši slovanski predniki, ki so pripadali od vzhoda prodira-jočim svobodnim plemenom, naselili pokrajine naše današnje domovine. Ozemlje, ki so ga poselili predniki Slovencev, je bilo 'trikrat tako veliko, kakor je površina LR Slovenije danes, saj so slovenske meje tedaj potekale na severu ob bavarskih in čeških pokrajmah.
Običaji in navade naših prednikov so se razlikovali od rimljainskih. V stikih z ljudmi, ki so po umiku Rimljanov ostali v teh pokrajinah in v stikih s sosednjimi ljudstvi, predvsem pa pod vplivom novega pokrajinskega okolja, so se postopoma spreminjale in oblikovale svojstvene družbene in življenjske razmere. Pokrajina je bila v največjem delu poraščena z gozdovi. Rodovitna, deloma kul-tivirana ravnina, kjer so bili za naselitev primerni kraji, se je razprostirala v dolinah, ob vodah in poteh. Vse kaže, da so bile nekdanje rimske postojanke v dobi preseljevanj — gotovo v hudih bojih — porušene in da se je življenje teh plemen v novi domovini začelo razvijati domala na novo.
V	stoletjih preseljevanja svobodnih plemen od vzhoda proti zahodu so se na vsej evropski Zemljini dogajale velike spremembe. Rimsko cesarstvo je razpadlo, na njegovem ozemlju pa je nastalo več velikih držav, ki so se oblikovale po ozemljih posameznih ljudstev. V tem času so nastale tudi globoke gospodarske in družbene spremembe, ki so dejansko usmerjale celoten razvoj.
V	srednjem veku so si vso zemljo prilaščali kralji, ki so jo dajali v uživanje fevdalcem, ker so ti organizirali vojsko. Kasneje so fevdalci postali dedni uživalci zemlje, v svojih rokah pa so strnili vso oblast in postali popolni gospodarji. Svoboščine kmetov, ki so jih sprva imeli, so popolnoma odpravili in tako ustvarili ljudstvo tlačanov, fci ni imelo pravic, ki ni moglo zapuščati zemlje, a fevdalcem je moralo plačevati ogromne dajatve. Tudi srednjeveška cerkev je bila fevdalna organizacija, ki je imela velikanska posestva in na njih zaposlene brezpravne tlačane.
Fevdalci so si dali ina važnih krajih zgraditi velike in utrjene gradove, v katerih so bili zavarovani pred najrazličnejšimi nevarnostmi. Gradovi s,o bili večinoma središča obširnih fevdalčevih posesti pa tudi sedež oblasti. V njih kašiče se je zbiral pridelek kmetov, v njih hlevih je bila najlepša živina, iz gradov je šlo blago na trg v zamenjavo za vse, kar je graščak potreboval zase in za grajsko gosposko, za opremo gradu in za utrditev gospostva. Zato so blizu gradov bile najugodnejše možnosti za trgovino in obrt. Ko so se trgovci stalno naselila in si obrtniki uredili svoje delavnice, se je začelo razvijati izdaj tu, zdaj tam novo strnjeno naselje. Nastajali so trgi in mesta. V dolgotrajnem razvoju so mesta s svojo ekonomsko in politično močjo sčasoma prerasla sposobnost fevdalcev in moč fevdalne oblasti ter so do neke mere tudi postala središča proti-fevdalnega odpora. Ta razvojni proces je bil počasen, saj so prva mesteca na južnoslovenskem ozemlju pričela nastajati šele pred devetimi stoletji, a le maloštevilna med njimi so se hitreje razvila.
SLOVENSKA DOMOVINA V DOBI NASTAJANJA FEVDALNIH ODNOSOV
Naši predniki so morali svojo, prvotno, teritorialno zelo obsežno domovino braniti pred Langobardi (na zahodu), Bavarci (na severu) in Obri (na vzhodu). Sčasoma je Bavarcem uspelo., da so si podredili prvo slovensko državico Karan-tanijo in s tem se je pričelo močnejše tuje poseganje v notranje zadeve dotlej svobodne dežele. V osmem stoletju so začeli ljudstvo pokristjanjevati. Ljudstvo se je pokristjanjevanju upiralo in šele po večletnih bojih naših prednikov za ohranitev svoboščin, so Bavarci iz ognjem in mečem vsilili Slovecem krščansko vero in z njo fevdalne odnose. Krščanska vetra in fevdalni -družbeni red sta se dotlej že uveljavila v obširnih zahodnoevropskih deželah, medtem, ko so slovanska ljudstva v novi domovini ohranila svojo prejšnjo pogansko vero in staro plemensko ureditev. Gozdovi, pašniki in vode ene vasi so bile dotlej skupna last
vaške skupnosti. Obdelovanje zemlje so vodile zadruge, ki so bile kolektivni lastnik polja, poslopij in orodja. Gospodarstvo, delo, nabavo in menjavo pa so vodili izvoljena starešine, ki so opravljali tudi druge posle v imenu zadruge in vaške skupnosti. Zato je zatiranje teh pravic z vsiljevanjem novih fevdalnih odnosov povsem naravno zadelo na enoten odpor ljudstva, ki ga je mogla zadušiti le močna tuja sila.
Proti koncu osmega stoletja so razmeroma krhko bavarsko nadoblast nad slovenskimi pokrajinami izpodrinili Franki. Navzlic temu so slovenski predniki ohranili še mnogo starih običajev in tudi način življenja se dotlej ni mnogo spremenil: ljudstvo se je še vedno preživljalo s poljedelstvom in živinorejo. Stara rodovno-plemenska ureditev pa se je krhala, in pričela je vse bolj razpadati. Med ljudmi so se kazale vise očitneje — po vzoru zahodnega krščanskega fevdalnega sveta — vedno večje razlike. Nov.i družbeni pogoji so omogočili nastanek in razvoj domačega plemstva, ljudstvo pa je do plemstva postajalo, vedno revnejše. Zgodovina Karantanije nam v dvanajstem stoletju odkriva že močno opredeljene sloje — plemstva, kosezov (svobodnega vojaškega sloja), svobodni-ko-v, podložnih kmetov in celo sužnjev. Tako so v nekaj stoletjih zamenjali prvotno brezrazredno plemensko ureditev fevdalni odnosi. Suženjsko delo pri slovanskih ljudstvih ni bilo nikoli posebno močno razširjeno. Zato je oblikovanje novih družbenih odnosov in ves razvoj fevdalne družbene ureditve povzročil šele vpliv krščanske zahodne in srednje Evrope.
Upor južnoslovanskih plemen 1. 819 proti Frankom (upor Ljudevita Posavskega) so Franki komaj štrli, toda zmago brezobzirno izkoristili: Slovenci so takrat izgubili vso dotlej ohranjeno notranjo samostojnost, deželo pa so Franki razdelili na več pokrajin. Kamniški predel je tedaj pripadal Posavski Krajini. V tej dobi so pričeli zemljišča na Slovenskem prevzemati posvetni in cerkveni germanski fevdalci, ki so uvedli (za tedanjo dobo- sicer naprednejši) fevdalni način gospodarjenja-. Po raizpadu Frankovega kraljestva in nastanku nemškega cesarstva na vzhodnofrankovskem ozemlju pa so iSlovenoi pripadali — z drugimi narodi — pod nemško nadoblast. Veliko K-arantanijo, ki je bila v desetem stoletju osnovana na slovenskem -ozemlju, so p-oizneje razdelili na Vojvodino Koroško, Štajersko in Kranjsko.
Tuje plemstvo je živelo na Slovenskem zelo- lagodno 'in ker domače plemstvo ni hotelo -biti »slabše«, se je navzelo ne le tujih navad, temveč je govorilo tudi nemški jezik. Taiko je preko posvetne in cerkvene oblasti pro-diral v naše pokrajine tuji vpliv. Plemstvo se je postopoma, ponemčevalo, tako da je konec dvanajstega stoletja govoril slovensko v glavnem le še kmet. Teh nekaj sto tisoč delovnih ljudi je -torej ostalo tisto jedro slovenskega naroda, ki se skozi dolga stoletja ni podredilo potujčeva-lskim silam, čeprav sodo 15. stoletja Nemci izpodrinili Slovence iz obsežnih pokrajin v severnem delu prvotnega slovenskega ozemlja.
Fevdalni odnosi, ki so prevlad ovaM že v desetem stoletju, pa so prinesli tudi nekaj napredka v gospodarjenju. Z uvedbo triletnega kolobarjenja na obdelovalni zemlji (prvo leto na isti parceli ozimina, drugo leto jairina, tretje leto pa počiVanje zemlje »v prahi«) so precej povečali pridelek in zagotovili več hrane. Vendar so stari zadružni sistem obdelovanja zemlje domala povsem opustili, ker so polja in travniki postali privatna lastnina.
Fevdalna gosposka si je tudi na Slovenskem dala zgraditi, sprva lesene in deloma zidane »dvore«, od dvanajstega stoletja dalje pa tudi mogočne in utrjene gradove. V okolici gradov se je razširjalo grajsko gospodarstvo, ki so ga obdelovali posli in kmetje s tlačanskim delom. Poleg tega so morali kmetje deliti tudi svoj pridelek z »graščaki«, medtem ko je cerkev še posebej zahtevala desetino.
Kultura tedanjih slovenskih rodov je odražala njihove običaje in način življenja. Ljudska pesem je živela v slovenskem jeziku, ohranila pa se nam je deloma do današnjih dni. Z umiskim delom se je ukvarjala predvesm duhovščina in posvetna gosposka, zato so književna dela te dobe pretežno latinska in deloma nemška. Najstarejši ohranjeni slovenski pisani Vir so »brižinski spomeniki«, tri molitvice nekega duhovnika brižinske škofije, ki so nastale okoli leta 1000.
KAMNIK V SREDNJEM VEKU
Razvijajoča se proizvodnja kmetijskih pridelkov in obrtnih izdelkov je vzpodbujala k vedno večji zamenjavi blaga. Za prevoze (je v srednjem veku človek uporabljal za- naše razmere še silno primitivna sredstva — jezdno in vprežno živino z vozom. Vendar je tudi s temi sredstvi po sili razmer vzdrževal zvezo z zelo oddaljenimi kraji. Količina tovora in število potnikov je pač bilo majhno; na važnih relacijah pa so bile postaje, ki so nudile postrežbo potujočim in živini. Ob takih postajah in križpotjih ali odcepih se je razvijala trgovina.. Iz Primorske je preko Gorenjske vodila skozi Tuhinjsko dolino stalna pot proti Štajerski. Pri izlivu Nevljice v Bistrico, pri vhodu v Tuhinjsko dolino, pa se je odcepila pot tudi v južno smer.
Prav tam se razširja lepa kotlinica, ki jo od vseh strani zapira hribovje. Izpod planin priteka skoznjo hudourniška Bistrica, ki jo na desnem bregu stiska terciarna hribovita stopnjevina z apnehiško osamelo kopo Malega gradu, na levem bregu pa znatno višji in strm hrib Starega gradu. Valvasor je 1. .1689 v »Slavi vojvodine Kranjske« zabeležil, da je po ljudskem izročilu bilo za gričem nekoč jezero. Južno olbaio jezera je predstavljal prirodni gre-ben med hribom Mailega 'in hribom Starega gradu, kot nekak jez. Z obeh hribov se odpira lep pogled na Kamniške planine in Mengeško pOlje. Ob stari prometni poti, na strateško pomembnem kraju in ob pogledu na bogato posest, izb orna lovišča in vabljive planine, je bilo idealno mesto, na katerem je fevdalna gosposka ukazala
Kamnik
tlačanom zgraditi (kar dva gradova, einega na višjem Kriškem hribiu, drugega pa niže na skalnati vzpetini ob nastajajočem mestnem naselju.
Med fevdalnimi podložniki tlačani so nekateri postali posebno spretni v izdelovanju različnih izdelkov. Zato so imeli vedno več naročil in polagoma so opuščali — vsaj kot poglavitni vir zaslužka — kmetijstvo ter postali obrtniki. Večji pridelek drugih kmetovalcev zaradi izboljšanega načina obdelovanja zemlje jim je zagotavljal nabavo potrebnih kmetijskih pridelkov za njih preskrbo. Presežke kmetijskih pridelkov in obrtniške izdelke so prodajali na trgih, kjer so se naseljevali trgovci in obrtniki v strnjenih naseljih. Tako so se začeli razvijati trgi in mesta.
Grad, ki se je nekdaj imenoval (»Kamnik«, so si nad levim bregom Bistrice dali zgraditi v 12. stoletju kamniški gospodje. S to postojanko so skušali ščititi trgovsko pot skozi Tuhinjsko dolino, ki je vodila proti Štajerski. Sčasoma je grad postal celo sedež obsežnih posesti Andeških grofov. 'Na 585 m visok hrib pa je do gradu vodila le zelo strma in utrudljiva pot, za gosposko dokaj prenerodna, zato je utemeljen sklep, da je prav to napotilo grofe h gradnji drugega gradu ob vznožju hriba1. Slednji je bil tik ob mestni naselbini, na lahko' dostopnem in lepem kraju, pa-dovolj zavarovan pred srednjeveškimi nevšečnostmi.
Zgodovinski viri ne beležijo podrobnosti o nastanku Kamnika, vendar vemo, da je konec 12. stoletja Kamnik že bil trg, ki si je le nekaj desetletij kasneje pridobil mestne pravice (An postal eno prvih mest na Kranjskem pred 1. 1229). Prvi znani lastniki Kamnika so bili grofje Weimar-Orlamiinde-Istria, sredi 12. stol. pia je z ženitvijo postal lastnik Kamnika istrski vojvoda, Bertold II. Andeški.
Nova mestna naselbina je nastajala ob podnožju ustanovitelj evega gradu, tedaj severno od Malega gradu, medtem Iko je staroveška naselbina bila na Šutrii, južno od gradu. Mesta v srednjem veku niso bila velika in Kamnik je tedaj štel komaj nekaj sito prebivalcev.
Gospodarji Kamnika v 12. stoletju, Andechs-Meranski grofje, so'imeli svoje posesti tudi na Štajerskem in Gorenjskem. Mestece je zgodaj dobilo veljavo in se je dobro razvijalo, saj je nekdaj veljalo celo za glavno in najvažnejše mesto Kranjske, kamor se je zaradi epidemije kuge v 14. stoletju začasno preselila upravna, sodna in poštna služba iz Ljubljane. V svoji »Slavi« piše Valvasor: »Kadarkoli se fconča semenj v Ljubljani ali Kamniku, tedaj navadno pobirajo davek in doklade. In nato imajo pojedino.« Prav zanimivo je obeležil in tudi vzporedil vlogo obeh mest.
Mesta so v srednjem veku imela določene pravice, ki so jih dobivala od svojih ustanoviteljev, najčešče deželnih knezov. Te mestne pravice niso samo dvigale meščanskega sloja nad ostalo, delovno ljudstvo, temveč so, tudi omejevale dejavnost kmečkega ljudstva. Meščanom so te pravice zagotavljale osebno svobodo, medtem ko so kmetje 'bili popolnoma odvisni od svojega gospoda. Pred fevdalcem se je kmet lahko aatekel v mesto, vend,ar je tedaj izgubil kmetijo in si moral najti drugi zaslužek. Meščani so imeli pravico do svobodne proizvodnje; organizirali in omejevali pa so jo cehi, obrtniška poklicna združenja posameznih strok. Cehi so nadzorovali obseg in kakovost proizvodnje, nabavo surovin in često celo prodajno ceno obrtniških izdelkov. Ker so se člani cehov bali konkurence, so v svoje vrste sprejemali le omejeno število novih obrtnikov. To je često povzročalo spore, saj so tudi mnogi obrtniškega dela vajeni kmečki ljudje skušali priti v ceh, kar pa, so meščani ovirali. Izven celha ni bila dovoljena nikakršna proizvodnja in pravice mestnih cehov so segale celo preko meja, mest. Po ukazu cesarja Ferdinanda III. je smel eno miljo okoli Kamnika (Valvasor šteje do Ljubljane itri milje) delati le po en krojač, čevljar ali kovač. V Karnniku je bilo razvito ždbljarstvo na Grabnu (kjer so se razvile tudi fužine in plavži), kranarstvo, lončarska obrt, usnjarstvo in razne uslužnostne strdke. Tudi trgovina v mestni okolici je bila odvisna od mastnih trgovcev. Z rastjo, gospodarske moči posameznih mest se je izpopolnjevala tudi njih notranja organizacija in krepil vpliv na okolico. Oblast v mestih se je utrjevala v rokah maloštevilnih bogatih družin, ki so imele obsežna posestva, velike mestne hiše, trgovine na debelo in so se pretvorile v pravo mestno plemstvo (patriciat). Razen njih pa je nastajalo in številčno naraščalo tudi delavstvo.
Kamnik je bil za fevdalno gosposko, sejimarje, trgovce in druge potnike zelo privlačen. Leta 1228 je v Kamniku na Šutni oglejski patriarh Bertold ustanovil bolnišnico in gostišče, ki je raizen bolnikov sprejemalo itudi popotnike in trgovce. V 13. stoletju je med številnimi plemiškimi družinami izumrla, tudi Andeška. Kamnik je kot »ženitovanjska dota« z Nežo, Andechs-Meransko postal last Ba-
benberžainov. Ti so dobili tedaj v svoje roke mnoge posesti na Kranjskem in Štajerskem. Babenberžani so izhajali iz Avstrije (takrat še 'imenovane Vzhodna Krajina), toda 1. 1246 je v boju z Madžari tudi ita rodovina izumrla. »Gospod Kamnika« jepoženitviz Nežo Meransko postal Ulrik Spannheim, kije kot zadnji član tega rodu umrl 1. 1269. Češki kralj Otokar Pfamisd si je kot gospodar Češke, Avstrije in Štajerske močno prizadeval, da bi dobil v roke vso posest do Jadranskega morja. Tako je z Ulrilkom Spannlheimom, »vojvodo Koroške in gospodom Kranjske«, še pred smrtjo sklenil dedno pogodbo, na osnovi katere je z večino slovenske zemlje prišel v last Otokar j a tudi Kamnik. Leta 1271 se je ta krailj celo sam mudil v Kamniku. Vendar tudi on ni ime'1 sreče. Cesar Rudolf Habsburški je že :1. 1273 zahteval od 0'tokarja, da mu prepusti vse Ibivše bafoenfoerške in spannheimske pokra jine. V deželi se je tedaj Otokar ju uprlo plemstvo, zato je utegnil zaveznik Habsburžanov, goriški grof Majnhard, Otokariju odvzeti Koroško in Kranjsko. Kamnik je po tej usodi 1. 1278 prešel v roke Habsburžanov, ki so 1. 1335 dobili vso Koroško in Kranjsko. V 14. in 15. stoletju so oblast Habsburžanov ogrožali le Celjski grofje. V samem Kamniku in okolici pa je v srednjem veku imela dvorce in hiše še cela vrsta drugih plemiških družin (Thurn, Auersperg, Hohenwart, Paradeiser, Lamberg), razni samostani (gornje-grajski, mekinjski, žički, velesovsfci), oglejski patriarhi, brižinski 'in briksenški škofje ter drugi.
Oblast v mestu so skušal čim ovrsteje držati v rokah lastniki mesta, vendar niso mogli 'dolgo nasprotovati zahtevam meščanov. Le-ti so bili precej enotni v varovanju svojih interesov ter pri uveljavljanju pravic. Tako so si pridobili pravico voliti sodnika, ki je vodil mestno upravo. Meščani so volili tudi mestni zbor in so to vsako leto opravljali z ivelilkim slavjem. Mestni zbor je imel notranji svet dvanajstih članov, zunanji svet desetih članov in občinski odbor 24 meščanov. Notranji svet so volili le člani zunanjega sveta, v tega pa le člani občine. Kamničani so imeli razen meščanov Ljubljane edini predstavnike tudi v deželnem zboru. Tako se je vse bolj uveljavljala peščica imovitejšrh meščanov, ki si je, kakor povsod na Slovenskem, znala z izkoriščanjem političnega položaja krepiti gospodarski položaj.
Med privilegije tega sloja lahko štejemo tudi omejitve trgovine in obrtne proizvodnje v okolici. L. 1489 so dobili meščani v najem vse dohodke, mestne davke, mitnine in prevoiznine, a da bi se trgovina v meStu še okrepila, so dobili tuidi poiselbne pra vice do sejmov. Iz dobičkov pri zakupih teh dohodkov so meščani plačevali mestno upravo in policijo.
V srednj'em veku je imelo sodišče posebno vlogo. Mestni sodnik je bil zelo ugleden meščan, ki je razsojal spore in pritožbe;ssodnim svetom. Sodili postopek do 16. stoletja ni temeljil na kazenskem zakoniku in je bila pravica iizraz pojmovanja ljudi, fci so o njej odločali. Deželno sodišče je dobil Kamnik že pred letom 1241 in je imelo tudi pravico krvnega sodstva. Obsojence so sprva justificirali
na Podgorskem polju pri Krvavem znamenju, pozneje pri Kriški graščini in šele od srede 17. stoletja tudi v Kamniku. Delokrog tega deželnega sodišča je bil obširen, ker je pobiralo tudi davke in je njegovo področje segalo do Kokre ter Save na zahodu pa do zgornje Savinjske doline na vzhodni strani.
Zastopniki posvetnega in cerkvenega plemstva so se v 14. in 15. stoletju začeli med seboj dogovarjati o upravljanju dežele na posebnih zborovanjih. V primeri z visoko duhovščino, ki je tvorila »prvi« stan in posvetnim plemstvom, ki je tvorilo »drugi« stan, so bili meščani zapostavljeni, čeprav so bili tako močan sloj, da so lahko uspešno terjali svoje pravice, predvsem pravico do sodelovanja v upravljanju dežele. Brez vsakih pravic in brez predstavništva pa so ostali podložniki, ki so prenašali največje tegobe tedanjega življenja.
Sredi 14. stoletja so iz Male Azije prodrli na Balkanski polotok Turki. S svojo žeto udarno konjeniško vojsko, prežeto z islamom, so Turki zmagovito navalili na nemuslimanska ljudstva,. Z zmago pri Marici (1371), bitko na. Koso-vem polju (1389), zmago pri Carigradu (1453) in v številnih bojih so si na stežaj odprli vrata na Balkan. Prodrli so1 tudi v hrvatske in slovenske pokrajine. Preko Bele krajine in Dolenjske so celo po večkrat na leto vpadali tudi v naše kraje. Ljudje so v strahu pred Turki gradili močne utrdbe in obzidja okoli gradov, cerkva in mest, čeprav se je za njimi mogla skrivati v prvi vršiti le gosposka in deloma mestno prebivalstvo1, medtem ko je podeželsko ljudstvo objokovalo številne žrtve in poižgane domove. Leta 1451 so tudi okoli mesta Kamnika zgradili močno obzidje, ki je imelo štiri mestna vrata (Šutenska na prehodnem grebenu sedanjega Samčevega1, tedaj še znatno višjega prehoda v južnem obzidju; biri-čevska vrata ob Bistrici na, vzhodu; grabenska vrata pri severnem predmestju in pri izhodu proti Tuhinjski dolini četrta vrata) ter štiri obrambne stolpe. Kamnik je s svojo lego v severnem predelu širne obljudene ravni in na strateškoi ugodnem položaju, pa tudi varno utrjen, postal celo zatočišče bližnje in daljne gosposke. Vendar Turki tudi Kamniku niso prizanesli in so ga napadli v letih 1471, 1491 in 1528. Leta 1491 so do (tal porušili mekinjski samostan.
Srednjeveška mesta,, zidana na majhnih prostorih, s, temnimi in ozkimi ulicami, brez kanalizacije, s slabo pitno vodo in brez potrebne higienske zaščite, s kuhinjami in delavnicami, gnojišči, podganami in mrčesom, so čeisto mnogo trpela zaradi epidemij nalezljivih bolezni in .hudih elementarnih nesreč. L. 1510 se je v Kamniku razširila epidemija kuge, ki je še večkrat zahtevala mnogo žrtev v mestu (v letih 1563, 1598, 1599, 1624). Da bi se obvarovali teh nesreč, so v Nevijalh sezidali cello bolnišnico za, okuižence. Leta 1511 sta mnogo stavb poškodovala hud potres in požar, med njimi tudi stari grad, katerega pa so vendar še s trudom obnovili. Mali grad pa je ta potres tako močno razrušil, da je za vselej ostal v ruševinah. Meščanom je uspelo' ohraniti le malograjsko kapelo, ki je bila nedvomno tudi poškodovana. Z romanskim portalom iz začetka tegatisoč-
letja ter z ostanki fresk iz začetka 15. stoletja, čeprav kasneje prenovljena, in preurejena, predstavlja ta kapela enega najzanimivejših romanskih spomenikov. Veliki požari so prizadeli mesto tudi v letih 1609, 1660, 1778, 1779, 1804, 1845. Zato iz te dobe tudi nimamo ohranjenih zgodovinskih zgradb.
Lepo mesto je po teh nesrečah in v spremenjenih gospodarskih razmerah pričelo nazadovati. Valvasor opisuje Kamnik 17. stoletja v svoji »Slavi«: Mesto je nekoč imelo dosti bogatašev in iza čudo veliko trgovino .. . Dandanes pa prej tako bogato in obljudeno mesto propada: skoraj četrtina hiš, če ne več, je razpadla, vse trgovske shrambe, ki jih je bila cela vrsrta, so razen ene zaprte in za vse leto dobiš najlepšo hišo za dve kroni v najem. Prebivalci so torej prav siromašni ljudje.«
Od srednjeveškega mesta so se ohranili tudi na zunaj vidni spomini: ozke in deloma še vedna neurejene ulice s starinskimi in temnimi stavbami v strogem starem mestnem centru, razni portaii in arkade, reliefi pa tudi razvaline. Življenje te dobe pa je nazorno obeleženo tudi v zgodovini kamniške šole.
Kamnik je zelo zgodaj dobil šoto, saj viri beležijo, da je imelo mesto učitelja in šolo že 1. 1391. Tedaj je bila šola še zelo primitivna ustanova in so njeno vlogo deloma opravljale še podobne privatne ustanove. Zaradi turške nevarnosti se je šola 1. 1575 preselila v poslopje frančiškanskega samostana, a ga je morala na zahtevo lastnikov 1. 1627 zapustiti. Meščani so želeli šolo večkrat preseliti nazaj v samostan, ker je število učencev iz leta v leto naraščalo in so bili šolski prostori pretesni. Zato so 1. 1780 dodelili šoli prostore v »mestni* vojašnici« iin 1. 1806 so frančiškani odstopili zanjo prostore svoje suknarne.
Ob preselitvi v vojašnico je kamniška šola dobila stopnjo trivialke. Toda razvoj obrti je terjal tudi strokovno šolsko izobrazbo, katero so učenci mogli dobiti v posebni »industrijski« šoli od 1. 1788. V njej so razen različnih ročnih spretnosti poučevali tudi čipkarstvo, Število učencev v tej šoli ni znano, na tri-vialki pa je bilo 79 učencev.
Leta 1779 so v obeh šolah ločili dečke od deklic. Deška šola se je morala preseliti v samostan. L. 1850 je deška šola dobila stopnjo štirirazrednice, dekliška pa 1. 1888 stopnjo trirazrednice.
Čeprav smo kronološko, že posegli v novi vek, je vendar razvoj kamniške šole še v 19. stoletju odraz srednjeveškega življenja.. Šola in učiteljstvo je bilo tesno navezano na cerkev, pod njenim neposrednim skrbništvom. V šoli so poučevali tudi duhovniki ali pa so učitelji hkrati opravljali posle organista. V tej dobi so v razvitejših deželah Evrope šole imele bistveno drugačno organizacijsko ureditev in učni načr.t. Ze samo predpisi za šolske nadzornike iz te dobe, ki govore, da mora o uspehu učencev učitelj poročati župniku, ali pa prepoveduje uporabo učencev za zvonjenje in podobno med poukom, nazorno kažejo* odvisnost šole od cerkve.
IZ SREDNJEGA V NOVI VEK
V srednjeveški fevdalni družbeni ureditvi se je postopoma razvijala tudi proizvodnja. V XV. in XVI. stoletju je bil napredek kar zelo velik. Topilci železa so iznašli boljši način taljenja železne rude, ker je gospodarstvoi potrebovalo vedno več železa. Razvijale pa so se tudi druge, da, celo povsem nove vrste proizvodnje. Med temi je posebno pomembna iznajdba 'industrijske proizvodnje papirja, ki je ibrez dvoma pospešila napredek. Iznašli so namreč tudi dober način tiskanja in tako- je človeštvo dobilo sijajni pripomoček za širjenje znanja s knjigo. Tudi uro so izumili. Iznašli so smodnik in ta je v-ojščak-o-m pomagal do uvedbe strelnega orožja-, s katerim so- Evropejci premagali mnogo ljudstev in narodov ter si podredili njihove dežele. Mornarji so dobili kompas, s katerim so izboljšali pomanjkljivo orientacijo po zvezdah in obali. Odtlej so mogli zapluti tudi preko širniifa morij- v daljne dežele. Leta 1492 je Krištof Kolumb »na poti v Indijo« prvi prispel v Ameriko in poslej so drugi za njim odkrili še mnoge neznane predele sveta in morska pota. V borbi za zlatom in suro-vtinami so na vojnih pohodih — tudi Kolumb ije imel podobno nalogo— evropske države za-sužnjevale prekomorske dežele in jih pričele gospodarsko izkoriščati. Odkritja teh novih dežel so- odprla mnogo širši, v pravem pomenu besede svetovni trg. Povpraševanje po različnem blagu se je tako stopnjevalo-, da je to- vzpodbujalo obrtnike k poveča-nju proizvodnih obratov, k izpopolnjevanju organizacije dela in izbolflšanj-u proizvodnih postopkov. Zato je proizvodnja v kratkem razdobju bistveno- naras-la-. Ta napredek je najprej dosegla proizvodnja sUkna (manu-fakt-ure!), pozneje pa -druge stroke.
Napredek proizvodnje pa je poveč-al nasprotja med fevdalci in podl-ožnik-i. Na trgiu je vse pestrejša in bogatejša izbira blaga fevdalce vzpodbujala k razkošnejšemu življenju in k -večjim zahtevam za opremo gradov. Zato je gosposka od kmetov -terjala vedno večje dajatve, seveda tudi v -denarju, ki se je že močno uveljavil kot menjalno sredstvo. Kmetje pa- so morali plačevati še precejšnje dajatve tudi državi in cerlkvli. Nedvomno se je njihov položaj znatno poslabšal. Povsem drugačen pa je bil tedaj položaj plemstva, ki je imelo le malenkostne obveznosti do države. Tudi meščani so si izposlovali določene privilegije, seveda na račun kmetov. Zato so ikmetje pričeli spoznavati, da je edini izhod iz težkega položaja v uporu proti takemu redu in zatiralcem delovnega ljudstva. Pričeli so napadati .in uničevati gradove in se boriti za- »stare« pravice. Slabo oboroženi in slabo organizirani, čeprav hrabri in revolucionarni, so po prvotnih uspehih morali kloniti pred dobro oboroženimi vojskami fevdalcev, ki so se nad uporniki kruto maščevale.
Največja fevdalna -organizacija v srednjem veku, ki -je imela v svojih ro-kah četrtino vse zemlje, je bila cerkev, v kateri pa so- vladale precej čudne razmere. Mnogi cerkveni dostojanstveniki so v razkošju zapravljali ugled cerkve, za kate-
rega se je med (ljudstvom borila duhovščina. Dajatve za cerkev, trgovanje s cerkvenimi službami, prodajanje »odpustkov«, čudna politika in druge neurejene razmere v cerkvi so ustvarjale odpor proti njej. Ta odpor se je v XVI. stoletju tako okreplil, da. se je po evropskih deželah razširilo veliko »reformistično« gibanje. Nič niso pomagala papeževa prekletstva in izobčenja: Luter je nemško plemstvo in meščanstvo povedal v boj proti Rimu. Tomaž Munzer je dvignil nemško kmečko in mestno revščino v pravo revolucionarno gibanje proiti cerkvi in tedanji ureditvi dežele. Dvignila se ni samo Nemčija: Švica, Francija, Anglija, Avstrija in Madžarska so odpovedale pokorščino papeškemu Rimu. Seveda se je katoliška cerkev branila pred reformacijskim gibanjem. »Krivoverce«, kakor so imenovali vse, ki so se uprli katoliški cerkvi, so- celo sežigali na grmadah. Na enak način so zatirali tudi napredno misel in preganjali učenjake, ki so človeštvu odkrili največje in danes splošno priznane resnice. V boju proti napredku in novim odnosom cerkev ni izbirala sredstev. Čeprav so> nekatere dežele morale kloniti, vendar se oblast cerkve nikoli več ni povzpela do njene srednjeveške moči.
Razmerje med družbenimi silami se je naglo spreminjalo. V bojih z zemljiško gosposko kmetje niso zmagali. Vendar je strah pred uničevanjem gradov in njih gospodarjev prisilil gosposko., da je začela skrbneije urejati odnose do podložnega ljudstva. Fevdalci so bili često v sporih tudi s kralji. Zatosose kralji v boju s fevdalci kaj radi opirali na mesta, ker so se v njih močno okrepile protifevdalne sile. Z napredkom proizvodnje je nastajal tudi nov družbeni razred, buržoazija, ki pa je v prizadevanju za hitrejšim razvojem svojih obratov in vse večjiim bogatenjem naletel na močne ovire. Tlačansko ljudstvo ni imelo sredstev, s katerimi bi odkupovalo vse več proizvodov, v delavnicah pa so lastniki potrebovali tudi vse več delovne sile. Ta delovna sila je prihajala v novo proizvodnjo iz kmetijstva in tako so fevdalcem odhajali podložniki, od katerih so dobivali vse, kar so imeli. Država pa je velike dajatve nalagala tudi buržoaziji, saj so zapravljiva gosposka, državni aparat in vojiska terjali ogromno sredstev. Le plemstvo (in duhovščina sta bila prosta dajatev in imela tudi sicer mnogo predpravic. Zato je tudi buržoazijai terjala zase enaik položaj, predvsem pa vse možnosti svobodnega gospodarskega razmaha. Ker je cerkev podpirala fevdalizem in vladarski (absolutizem, se je odpor buržoazije usmeril proti njej.
Razvoj gospodarstva je bil mogoč le zaradi razvoja znanosti in tehnike. Znanost pa se ni mogla omejiti samo na dejavnost, ki neposredno omogoča razvoj tovarn in procesov proizvodnje, temveč je reševala vse več problemov, ki so bili dotlej skriti v temi ljudskega, neznanja alii zaviti v mistične predsodke. Tako je v tej dobi razvijajoča se buržoazija prispevala k razvoju ne le v gospodarstvu, temveč tudi na kuliturno-prosvetnem področju družbenega udejstvovanjai. Na. tej stopnji je bila buržoajzija močan činlitelj napredka, ki jo je vodilo- spoznanje, da napredek ne zavisi od nekakšne božje milosti, temveč od razuma in sposobnosti
ljudi. Podjetnejši buržuji so pač imeli večje uspehe, zato so pričeli poudarjati vlogo osebnosti in mnogo bolj ceniti vrednost življenja. To dobo zato imenujemo humanizem (humanos — človeški). Dotlej je bila domala edini izobraženi sloj duhovščina, poslej pa si je buržoazija ustvarjala vse močnejši sloj izobražencev. Veliki misleci XVI. in XVII. stoletja so s svojimi odkritji utrdi pot nadaljnjemu napredku človeštva, zato pa so se morali osvoboditi verskih spon.
V deželah zahodne Evrope se je ta napredek naglo pokatzal. v življenju. V velikih obrtnih delavnicah so- začelii uporabljati (stroje. Začelo se je obdobje razvoja nove kapitalistične strojne industrije. V prizadevanju po neovirani rasti se je buržoazija morala upirati okovom fevdalnega sistema. V tem boju XVII. in XVIII. stoletja se je oblikovalo mišljenje prosvetljencev, ki je v nasprotju s srednjeveško posvetno in cerkveno- politiko celo .učilo-, da pripada oblast ljudstvu. Uvideli so, da je napredek ljudstva mogoč le z dvigom splošne ravni izobrazbe, zato so terjali uvedbo splošne šolske obveznosti in podržavljenje šol. Prosvet-ljenstvo se je najbolj razvilo- v Franciji.
Buržoazija se je najprej uveljavila v Holandiji, Angliji, Severni Ameriki in Franciji; tam se je tudi pričel najbolj odkrit boj proti fevdalizmu. Na Hoiland-skem je že v drugi polovici XVI. stoletja izbruhnila revolucija, v katetri se je ljudstvo otreslo španskega gospostva, buržoaziji pa je omogočilo, da se je rešila fevdalnih spon. Tudi v Angliji se je v XVII. stoletju uprla buržoazija in s pomočjo revščine na temeljih pokopanega kraljestva razglasila republiko.
Leta 1848 je v Evropi prišlo do vrste buržoazno-demoikratičnih revolucij. Po nekaj slabih letinah in gospodarski krizi se j-e odpor proti reakcionarnim režimom močno okrepil. Buržoazija je skušala v revolucionarnih preobratih priti do oblasti. Val revolucije se je začel v Iitaliji, se razširil na Francijo, Nemčijo, Avstrijo in druge dežele ter je pritegn-iil mnogo delavstva. Buržoazija se je tega delavskega poleta tako prestrašila, da je začela popuščati v svojih zahtevah do reakcionarnih režimov. Reakcija ni bila premagana. Ko sov Avstriji vzplamteli nacionalni boji nenemških narodov za osvoboditev, pa je to izkoristila in spet začela odkrit boj proti revolucionarnim silam ter naposled tudi zmagala.
Kapitalizem pa- se je kljub temu razvijal. Parni stroj je dal pogonsko- silo velikanskim tovarnam, po tračnicah se je -razvil obsežen promet, industrija si je pridobila vodilno vlogo v gospodarstvu. Gospodarsko življenje se je krepilo tudi v stikih med državami. Nič ni moglo preprečiti tega, da je naposled buržoazija dobila, v roke tudi oblast. Kapitalistične države Evrope so osvojile sleherno ped obljudenih področij tudi najbolj oddaljenih zemljin. Svojo oblast so- razširile preko velikih puščav, na obale in otočja daljnih morij, na morske ožine -in čas je pripeljal razvoj talko daleč, da so se mnoge države med seboj borile za- kolonije in tržišča.
Z industrijo pa je nastal in se naglo razvil nov družbeni razred—delavstvo. V tovarnah je našlo zaposlitev na tisoče ljudi, ki- so v borbi za- obstanek spreje-
mali tudi najtežje pogoje dela. Delavski razred je bil zelo izkoriščan pa se je tega svojega položaja začel zavedati in se združevati v delavske organizacije. Te so se borile proti .kapitalističnemu izkoriščanju s stavkami, upori in združevanjem v mednarodnem merilu. Celoten kapitalistični red, ki se je razvil na ruševinah fevdalnih spon, je bil prav tako izkorišče valski, saj je buržoazija. le z izkoriščanjem delavskih množic nenehno bogatila, položaj delavcev pa je neprestano nihal od konjunkture do kriz, v katerih se je poslabšal do> nevzdržnega stanja. Delavci, ki šo obvladovali tehniko v tovarnah, so z Marxovim revolucionarnim naukom ne le odkrili bistvo kapitalističnega izkoriščanja, temveč tudi spoznali, da se bodo rešili izkorilščevalskih spon le, če jih bodo sami strlii.
Leta 1871 se je zatirano pariško ljudstvo uprlo monarhiji in kapitalistom ter zmagalo. Čeprav so kontrairevolucionarne armade s podporo evropske kapitalistične reakcije po 72 dneh v krvi zadušile pariško komuno, se delavski razred ni prenehal bojevati. To je v njem le utrdilo prepričanje, da se je proti kapitalističnemu redu treba boriti do njegovega uničenja in da delavski razred lahko zmaga. Mnogi osamljeni An združeni podvigi delavskega razreda, ki je v oktobrski revoluciji dosegel največjo zmago, so na eni strani pripravili kapitaliste do upoštevanja zahtev tega družbenega razreda, kateremu pripada bodočnost, na drugi strani pa vzpodbudili jugoslovanski delavski razred, da je izbojeval doslej najpopolnejšo zmago v zgodovini delavskega gibanja.
NAŠA DOMOVINA V NOVEM VEKU
Pričetka novega veka ne moremo opredeliti z letnico. Novi vek je doba nastajanja, rasti in propadanja- kapitalističnega načina proizvodnje. Ta pa je nastajal postopoma, ob sočasnem propadanju fevdalnega družbenega reda v tej deželi prej, v oni kasneje. Domovina jugoslovanskih narodov je bila v tem razdobju celo razcepljena med več držav. Zato je razumljivo-, da se predeli naše države niso enako raizvijaili.
Fevdalni sistem se je na Slovenskem uveljavil kot sistem gospostva tujcev, ki so ljudstvo ekonomsko izkoriščali in potujčevali. Položaj slovenskega podložnega kmeta je v 15. stoletju postal docela nevzdržen. Fevdalci niso upoštevali višine v urbarjih zapisanih dajatev in so terjali vedno več. Kmet pa je le s težavo iztržil potrebne vsote. Graščaki so večali tudi tlako, ki je v 16. stoletju narasla celo do 200 delovnih dni, katere so kmetje morali opraviti na grajskem posestvu. Mnogokrat so morali razen tega na najeti zemlji rediti grajsko živino. V deželo so večkrat prodrli Turki, ki so izropali cele pokrajine, požgali naselja, mnogo ljudi pa pobili ali odpeljali v suženjstvo. Graščaki zato niso bili nič bolj popustljivi v dajatvah in so razen vsega tega zahtevali še izredno tlako pri utrjevanju gradov ter mestnih obzidij.

Okoli sto kmečkih uporov se je razplamtelo od 15. do 18. stoletja po vsej slovenski zemlji. Veliki koroški kmečki upor 1. 1478, vseslovenski upor 1. 1515, stovensko-hrvaški 'kmečki upor v letih 1572 do 73 so dvignili na tisoče in tisoče kmetov, ki so se borili proti fevdalni gosposki in proti cerkvi za svoje pravice, za človeka vredno življenje in s tem tudi za narodni obstoj. Leta 1635 so v velikem uporu kmetje osvojili mnogo utrjenih fevdalskih postojank in požgali kar 35 gradov.
Reformacijsko gibanje proti srednjeveški cerkvi je bilo močno tudi v naših krajih. Med cerkvenimi veljaki se je razširila razuzdanost in pohlep po bogastvu ni bil nič manjši kakor drugod. S tem so se družbena, nasprotja, vse bolj zaostrila in nezadovoljstvo s cerkvijo je naraščalo pri ljudstvu, pa tudi pri plemstvu, študentje, potujoči obrtniki, meščani in plemiči so širili reformacijske ideje, katerih se je oprijel celo del katoliške duhovščine. Pristaši reformacijskega gibanja so preuredili katoliško cerkev in izboljšali v njej razmere; to cerkev imenujemo' tudi protestantsko. Sredi 16. stoletja se je število protestantov kar močno povečalo', vendar revno prebivalstvo ni hotelo slediti tistim, ki so ga izkoriščali in zatirali. Primož Trubar je opravil tedaj veliko poslanstvo: da bi mogel razširiti svoj nauk med ljudstvom, je 1. 1551 izdal slovenski »Abecednik« in »Katekizem«, za njima pa so protestantski pisci izdali še okoli sto, slovenskih nabožnih ,in drugih knjig. To so bile prve knjige v ljudskem, preprostem slovenskem jeziku in je med njimi izšla tudi prva slovenska slovnica. Tako smo Slovenci v tem gibanju dobili temelje knjižnega jezika, enakovrednega drugim kulturnim jezikom. S knjigo smo dobili prvo domačo tiskarno, osnovne šole s slovenskim učnim jezikom, višje šole, knjižnice.
Reformacija je v drugi polovici 16. stoletja dosegla svoj višek s pravnim priznanjem protestantizma. Toda .katoliška reakcija je začela inkvizicijski pohod proti protestantizmu z iredom jezuitov na čelu. Ko so prenehali turški vpadi v naše dežele, so močno okrepili preganjanje protestantskih duhovnikov in učiteljev, uničevali pa so tudi slovenske protestantske knjige. Mnogo meščanov, pa celo okoli 800 plemiških družin, je moralo zapustiti slovenske dežele. Katoliška reakcija je naposled zmagala in odtlej se je v cerkvi spet uveljavila latinščina. Knjižno delo je počasi zamiralo, saj beleži bibliografija do 1. 1678 le pet katoliških knjig.
Zmaga katoliške reakcije nad reformacijskim gibanjem pa se je pokazala tudi v gospodarstvu. Negativno so na gospodarstvo vplivale tudi 30-letna vojna,, vojne Turkov in zamiranje trgovine v Sredozemlju s krepitvijo ..trgovine na zahodnih obalah Evrope ob Atlantiku. Trgovina s sosednimi deželami, pa tudi z Italijo, je pričela nazadovati, obrt ;in fužinarstvo je propadalo. Mnoga slovenska mesta, katera so prizadele razne epidemije lin prirodne nesreče, so nazadovala. Šele kasnejši razvoj (17. stoletje) manufakturnih obratov (večjih delavnic, kjer pa so delali še vse ročno) kot predhodnikov tekstilne, steklarske,
keramične in železarske industrije, je v novem konjunkturnem poletu oznanjal večji gospodarski razmah. Dunaj, ki je gospodoval Slovenskim pokrajinam, je gospodarski razvoj pri nas le delno podpiral, vendar napredek v obdobju prosvetlj enega absolutizma v 18. stoletju ni mogel mirne naših pokrajin. Pospeševati so morali predvsem kmetijstvo, ki je bilo poglavitna, veja gospodarstva. Avstrijski vladarji so preuredili državno upravo, katere uradni jezik je bil tudi na Slovenskem nemški. Šolstvo so podržavili in uvedli splošno šestletno šolsko obveznost otrok od 6. leta dalje. V mnogih šolah so poučevali v slovenskem jeziku. Ljudstvu so dovolili svobodno izbiranje vere, ker so bile vse vere enakopravne. Mnoge cerkvene posesti so zaplenili, ukinili številne redove, odpravili praznike, ki so ovirali delo in tako cerkev do neke mere podredili državi. L. 1782 je avstrijski vladar dal ukiniti tudi samostan v Mekinjah pri Kamniku. Samostan je bil precej bogat, saj je imel podložnike v 80 vaseh.
Položaj tlačanov se je v novih pogojih postopoma začel boljšati, ker so, jim dovolili svobodno izbiro poklica. Toda, ko so uvedli splošno vojaško obveznost, so morali služiti v vojski pretežno le kmetje. Mnogi fantje so se tej obveznosti izmaknili z begom v gozdove. Rokovnjači — tako so jih ljudje imenovali — niso živeli od svojega dela, a razvili so si dobro organizacijo in celo posebno govorico.
Ko se je v 18. stoletju nekoliko utrdil položaj slovenskega kmeta, je iz preprostega ljudstva začel rasti nov sloj izobražencev. Ločeni na posamezne pokrajinske skupine, so se Slovenci začeli močneje zavedati svoje narodnosti. V borbi proti nemščini so terjali pravico uporabe slovenskega jezika v uradih in šolah. V gibanju narodnega preporoda so se uveljavili slavni Slovenci. V tem času smo dobili pomembna, dela, kakor Poihlinovo An Kopitarjevo slovnico,, Linhartovo zgodovino in prvo slovensko dramo, Japljeve prevode šolskih knjig, Vodnikov prvi slovenski časnik »Lublanske Novice«. Utrdila se je zavest, da so Slovenci enoten narod, ki spada v družino južnih Slovanov.
Slovenskim deželam pa ni gospodovala samo Avstrija. V začetku 19. stoletja so prav do slovenskih pokrajin prodrle francoske Napoleonove čete, ki so 1. 1809 zasedle vse slovenske predele zahodno od Save in na Gorenjskem še severno od nje. Ustanovili so Ilirske province, v katerih so odvzeli fevdalcem še zadnji vpliv na oblast. V šolah so uvedli narodni jezik. Cerkvi niso pustili nobenih posesti, prepovedovali so procesije, a matične knjige so zaupali le državnim uradom in uvedli civilno poroko,. Ureditev dežele je postala znatno naprednejša. Le v gospodarstvu niso odpravili fevdalne zaostalosti. Ukinili so sicer cehe in dopustili svoboden razmah obrti, toda kmet, čeprav ni imel več dajatev do cerkve, je še vedno moral plačevati fevdalcu najemnino za zemljo in moral delati tlako. Kmetje so, negodovali, ker Francozi niiso razlastili fevdalcev. Mesta so sicer napredovala, vendar meščanstvo ni bilo, zadovoljno
zaradi odprave cehov, gospodarskih težav in davčnega pritiska. Francozi si tedaj niso pridobili večje moralne opore pri nobenem sloju prebivalstva. Po porazu Francozov je Dunajski kongres 1. 1815 spet vrnil Avstriji Ilirske province in tako se je marsikaj vrnilo na staro. Vzpostavili so spet stari sistem šolstva in tako se je nadaljeval močan genmanizatorski pritisk na naš narod. Vendar mnogih naprednih pridobitev Avstrijci niso mogli več odpraviti.
V	Avstriji je tedaj prevzel vodstvo politike minister Metternich, ki je skušal s silo zatreti vsako napredno gibanje. Pri tem se je opiral na močno državno policijo, saj je ta bila neusmiljena pri .iskanju nasprotnikov družbenega reda. Med tlačenimi narodi avstroogrske monarhije je bilo mnogo nezadovoljnih ljudi, katere so množično zapirali. Tudi Metternichov absolutizem ni mogel zatreti zahtev po svobodi in ustavni ureditvi, v kateri bi imelo ljudstvo priznane določene pravice.
Gospodarstvo je v tej dobi počasi napredovalo. V kmetijstvu so dosegali iz leta v leto večji pridelek. Razvoj tekstilne industrije in drugih proizvodnih vej gospodarstva, premogovnikov in železnice, je napredoval v naših deželah z naraščanjem nemškega kapitala, Istočasno pa je vendar nastajala tudi domača buržoazija, Slovenske pokrajine so se vse bolj povezovale in preporoditelji so izražali močno narodno zavest. Največji glasnik slovenskega preporoda je bil dr. France Prešeren, Ik-i je zbral okoli sebe še druge napredne izobražence. Ti so bili na strani slovenskega kmeta v prizadevanjih, da bi se rešil fevdalnih okovov iin so se borili za enakopravnost slovenskega z drugimi narodi. Prešernov demokratični krog pa je naletel na nasprotovanje konservativnega tabora slovenske linteligence.
V	revolucionarnem letu 1848 je tudi po Sloveniji odmevalo kmečko in delavsko revolucionarno geslo. Kmetje so v mnogih krajih navalili na gradove in župnišoa, saj so bili posvetni in cerkveni fevdalci enako osovraženi. S svojo vztrajnostjo so kmetje prislilili zemljiško gospodo k popuščanju. V tem letu so nastali prvi slovenski politični programi. Znani program Zedinjene Slovenije je zahteval združitev dotlej ločenih slovenskih pokrajin, pravico do slovenskega jezika v uradih in šolah, lasten parlament in upravo. Revolucionarno demokratični tabor je bil tedaj prešibak, da bi lahko vodil množično, gibanje za uresničenje tega programa, Močnejša —- konservativni in desno4iberalni tabor pa sta palktiralia z reakcijo. Koje pomirila fouržuazijo, kateri je dala gospodarske ugodnosti, oprostila kmeta fevdalnih dajatev in ko se je utrdila katoliška cerkev po znanem konkordatu i. 1855, je fevdalna absolutistična reakcija začela izvajati nov pritisk na ljudstvo. S krepitvijo nemškega kapitalizma pa je 'naraščalo tudi narodnostno gibanje nenemških narodov.
Slovensko narodno gibanje v tej dobi ni bilo uspešno. Škof Slomšek je bil odločen nasprotnik »Zedinjene Slovenije« in združitve Jugoslovanov. Dr. iBleiweis je s svojim konservativizmom raje podpiral Bachov absolutizem,
Grad Zaprice — bodoči kamniški muzej
kakor ljudsko gibanje. Narodna zavest pa se je kljub temu naglo širila iz čitalnic, Sokoilslkih društev in Slovenske matice. Z nastopom »Mladoslovencev« se je pričela doba »taborov«, velikih shodov ljudskih množic, na katerih so manifestirali program »Zedinjene Slovenije«. Toda kmetje so zaradi napačne politike domače buržoazije raje zaupali duhovščini (in konservativnemu taboru. Ko je konec 19. stoletja Mahnič dal idejno osnovo »katoliške« politične organizacije, je klerikalizem, oprt na kmečki sloj slovenskega ljudstva, celo prevladal. Politično življenje je kljub temu izoblikovalo več strank, med temi leta 1896 socialdemokratsko stranko, ki je združevala proletariat.
Gospodarski razvoj Avstrije je konec 19. stoletja vodil k močni koncentraciji proizvodnje in kapitala, industrijskega in finančnega. Dežela, se je spreminjala v imperialistično silo, v kateri pa so številna notranja protislovja, ki so značilna za kapitalistični sistem in odnose med družbenimi razredi, močno zrahljala njeno zgradbo. V strahu pred naraščajočimi delavskimi in narodnostnimi gibanji sta se buržoazija in klerikalizem tesno povezala med seboj. Toda v nadaljnjem razvoju so se tudi ljudska gibanja okrepila.
Proti ikonou 19. stoletja je tudi na Slovenskem začela nastajati industrija. ' Kranjska industrij sika družba, nova podjetja kovinske in kemične industrije, cementarne, podjetja za predelavo lesa, uvedba električnega pogona v industriji — vse to je prispevalo k razvoju slovenskega gospodarstva, čeprav pretežno z nemškim kapitalom. Slovenski kapital je zajemal komaj desetino industrije, saj ga je predstavljal predvsem mali človek. Fondi slovenskih finančnih zavodov pa tudi niso bili pomembni. 'Gospodarski napredek je v začetku 20. stoletja terjal večjo razširitev železniškega 'omrežja. Tudi v kmetij-
stvu so se uveljiavili novi stroji 'in sodobnejši načini obdelave, vendar so revni kmetje videli rešitev svojega položaja le v agrarni reformi in delitvi zemlje.
Hitreje kakor buržoazija, pa je naraščal delavski razred. Ta je bil povsod in je že v devetdesetih letih preteklega stoletja razvil močno revolucionarno gibanje. Njegovi voditelji niso poznali marksizma, zato se je v socialističnih gibanjih uveljavila drobnoburžoaizna in buržoazna ideologija, ki pa je bila kljub temu kritika tedanje ureditve. Delavska gibanja tega obdobja so se najmočneje manifestirala v prvomajskih slavjih in na raznih shodih, kjer so delavci terjali svoje pravice (borili so se predvsem še za volilno pravico in osem umi delavnik).
Leta 1896 je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska socialno demokratska stranka., ki je pod vodstvom Etbina Kristana postala politična organizacija slovenskega proletariata s programom ureditve novega reda. Temu gibanju je nasprotovalo Krekovo krščansko socialno gibanje, ki je sicer bičalo napake kapitalizma, ni pa bilo. napredno., saj ni pokazalo poiti v revolucionarni boj proti takemu rodu in je celo slabilo rešitev narodnostnega vprašanja. Pod Krekovim vodstvom se je kmečko ljudstvo povsem podredilo, duhovščini. Liberalno gibanje je bilo zelo šibko in tako ni nihče oviral naraščajočega germanizatorskega pritiska šovinistične nemške reakcije, ki je zatirala in raznarodovala naše ljudstvo. Slovenci so zaman terjali enakopravnost jezika; zato pa je odpor proti nemškutarstvu naraščal.
Med različnimi političnimi programi se je vse Ibolj uveljavila, zahteva po združitvi slovenskega z ostalimi jugoslovanskimi narodi. Najbolj jasno in zrelo obliko narodnostnega programa je dal Ivan Cankar leta 1913, ko je predlagal združitev Južnih Slovanov v federativni, enakopravni, svobodni republiki. Tega predloga niso povzele tedanje stranke, avstrijska, vlada pa je Ivana Cankarja zato zaprla. Slovenci tako niso bili pripravljeni .na velike dogodke, ki jih je prinesla prva svetovna vojna.
Napredek proizvodnje do velikih in močno mehaniziranih kapacitet je povzročil obsežne spremembe v gospodarskih odnosih. Proizvodnja in promet blaga ni mogla več biti ozko omejena na posamezna področja in dežele. Borba za surovine in za tržišča je zaostrila .imperialistična nasprotja tako-, da so si posamezne dežele hotele zagotoviti gospodarski razmah z zasužnjenjem tujih dežela. Ves svet je bil že razdeljen med posamezne dežele in imperialistične skupine. Sprememba političnih meja in lastništva kapitala na področju tržišč in surovinskih virov je bila uresničljiva tedaj le še z vojnimi ekspedicijami. Zaradi mednarodne povezave kapitala in prepletajočih se .imperialističnih interesov je izbruh vojne v enem predelu sveta potegnil v ogenj še vrsto drugih dežel in leta 1914, ko je sarajevski atentat zažgal sod smodnika na Balkanu, je prišlo do prve svetovne vojne.
Avstrija in Nemčija, ki sta sprožili vojno, sta se bojevali v kleščah nasprotnega tabora, Francije in Anglije na zahodu ter Rusije na vzhodu, za gospodarsko in politično premoč v Evropi ter za obširne posesti na drugih kontinentih. Toda vojne ne rešujejo nasprotij in revolucionarne sile so do temeljev zamajale klasični kapitalistični sistem. Napadalci so vojno izgubili. Požar, ki je zagorel zaradi imperialističnih interesov, ni bil pogašen. Toda veriga imperialističnih sil je bila prebita, ko je leta 1917 v Rusiji zmagal delavski razred in zrušil kapitalistično oblast.
Tehnični in gospodarski razvoj kapitalizma ni mogel rešiti bližajočega se propada, ker je temeljil na, napačnih odnosih. Zato so kapitalisti morali pričeti popuščati in ljudstvu dati več pravic. Sistem klasične kapitalistične »demokracije« je samo nujna stopnja v razvoju družbenih odnosov, ki vodi k nastajanju in razvijanju sil bodoče socialistične družbe.
Avstroogrska monarhija je po sarajevskem atentatu hotela zasužnjiti na Balkanu dve svobodni državici, Srbijo in Črno goro, ki sta preveč očitno budili narodnostne in revolucionarne sile k osvodilnemu gibanju. Nacionalno neenotna avstroogrska monarhija je v prvi svetovni vojni propadla. Na njenih ruševinah je nastala vrsta držav, med njimi država »Srbov, Hrvatov in Slovencev«, Jugoslavija, dežela petih neenakopravnih narodov, v kateri pa je prišel na Oblast kapitalistični razred, ki je za krajše obdobje preprečil uresničenje tisočletnih ljudskih teženj. Tudi poraz napadalnih sil v prvi svetovni ▼ojni ni bil tako popoln, da ne bi mogel več oživeti nemški militarizem, ki je potreboval le pičli dve desetletji za zanetenje novega in še hujšega svetovnega požara.
KAMNIK V NOVEM VEKU
V Kamniku tudi po vseh nesrečah, ki sio mu prizadele mnogo gospodarske škode, ni povsem zamrla nekdanja razgibanost. Čeprav so- drugi ekonomski centri Kamnik v razvoju prehiteli, je meščanstvo skušalo z oživljanjem tradicij obdržati nekdanji položaj. Toda bili so brez moči, ker se je življenje razvijalo po svoji poti naprej in tok tega razvoja je zajel tudi Kamnik. Stari srednjeveški sistem, meščanska enotnost pri uveljavljanju interesov, nedeljivo gospostvo-, ki ga je usmerjala farna uprava — vse to se je večkrat razburkalo v toku dogodkov.
Kmečki upori so razgibali bolj podeželje kot mesto. Zato pa je reformacijsko gibanje imelo znatno večji odmev. Iz župnišča je že leta 1566 romal k ljubljanskemu škofu protest, češ da se protestantje shajajo v gradu na Zapri-cah, obrede pa so opravljali v Podgorju, ker jim mesto tega ni dovoljevalo-. Toida kadar se je ekonomski interes ljudi razlikoval od interesov župnišča, so tudi »farani« raje usmerili srce po svojih željah. Podobno- je bilo z idejami
reformacijskega gibanja — ljudem so prinašale olajšanje, čeprav so izhajale iz meščanskega gibanja. Tako so se v Kamniku oprijeli reformacijskih idej mnogi meščani in so celo imeli štiri člane izvoljene v mestno starešinstvo. Nadvojvodov ukaz iz leta 1574 o prepovedi protestantskih shodov v Kamniku in odstranitvi omenjenih članov starešinskega sveta ni dosti zailegel, ker so se na Zapricah in na Križu še vedno shajali. Še dve desetletji kasneje so vladni komisarji na samem kraju skušali onemogočiti protestante. Tudi sežiganje knjig ni doprineslo namenjenega deleža. Leta 1601 so v Kamniku našteli okoli petdeset protestantskih družin, od katerih je nekatere člane protireformacijska komisija izgnala. Dandanes nam pričajo ohranjene knjige iz te dobe v knjižnicah in kamniškem muzeju koit zgovoren dokaz o razgibanosti te dobe.
Gospodarsko stanje mesta pa v teh časih ni bilo tako ugodno. O gospodarskih težavah Kamnika pričajo neporavnani davki, ki jih je deželna gosposka trdovratno izterjevala. Polovica hiš v mestu je (biLa zapuščenih, število prebivalstva pa je nazadovalo. Poštna zveza iz Ljubljane na Štajersko in proti Gradcu se je Kamniku zaradi kuge izognila in usmerila preko Domžal na Trojane. Kamničani so v 18. stoletju zaman prosili, da bi se poštna zveza in z njo trgovska pot spet usmerila skozi Kamnik.
V	začetku 19. stoletja so kamniško življenje spet razgibale reforme, ki so jih uvedli Francozi. Za tedanje čaise neobičajno nagla sprememba, ki tudi vsebinsko ni ustrezala srednjeveškim pojmovanjem, in je zato meščanstvo ni razumelo, je naletela na pasivni odpor meščanov. Francoska vojska je taborila pod Kamnikom, nje pripadniki pa so stanovali tudi v mestu. Odnosi med vojsko in meščani so bili dobri, le tega meščani niso mogli razumeti, zakaj je koristneje, če opravlja matične posle mestni urad namesto župnišča.
V	letu revolucije 1848 v Kamniku ni bilo nič drugače, kot v Ljubljani. Ustanovili so narodno stražo, ki je imela celo svojo godbo. Nikakih revolucionarnih zahtev ali sprememb — vse je ostalo pri starem. V Kamniku ni bilo ne delavstva in malo kmetov, ki so v tej dobi najteže občutili tegobe absolutizma. Morda je le tabor v Vižmarjih pritegnil k sodelovanju maloštevilne napredno usmerjene -meščane.
V	devetnajstem stoletju pa je pričelo napredovati tudi gospodarstvo. Zlasti lepo j-e napredovala obrt. Močno so se razmahnile kovaške delavnice, v katerih so kovali žeblje, orodje in kovinsko opremo za zgradbe. Uspešno se je razvijala tudi usnjarska, krznarska, lončarska, peč-airska, lesna, stavharska in kamnoseška obrt. V okolici Kamnika je za tedanje potrebe bilo tudi dovolj surovin. Vedno večja proizvodnja v teh obratih pa je postopoma pretvarjala nekatere -obrate v manufakturne in kasneje s stroji opremljene tovarniške oibrate.
Nekdanje Andreolijeve fužine na Grabnu je država leta 1852 odkupila in tam ustanovila smodnišnico-, ki sedaj obratuje že celo stoletje. Bogati gozdovi Kamniške Bistrice so dajali dovolj lesa za razvoj lesne industrije, od žag do
zabojam in velikega podjetja za proizvodnjo upognjenega pohištva. V Črni so pričeli izkoriščati kaolin, ki ga potrebuje papirna in kemična industrija:. Del obirti, predvsem tako imenovana domača obrt, pa je ohranila proizvodnjo na prvotnem nivoju manualnega dela teir izkoriščanja manjših lokalnih surovinskih virov, kakor lončarstvo, pletenje slamnatih kit, izdelovanje predpražnikov, copat, mrežic in druge delavnosti.
S povečano proizvodnjo se je seveda promet blaga tako povečal, da običajne cestne zveze niso več zadoščale. Nova industrija je nedvomno vplivala, da je Kamnik dobil leta 1891 železniško zvezo z Ljubljano. Ugodne prometne zveze, novi viri surovin, tradicija delovne sile, relativna bližina ekonomskega in prometnega centra Ljubljane pa tudi druge okoliščine, so omogočile vse večji razmah industrije. Gospodarski bazen Kamniško-mengeškega polja je postal eden naijrazgibanejših slovenskih predelov, v katerem je industrijsko prebivalstvo postalo odločujoči faktor.
Mesto Kamnik je nudilo zelo ugodne pogoje za razvoj pomembnih podjetij. Iz nekdanjih obrtnih delavnic se je razvila industrija usnja, ki si je s svojimi proizvodi utrla pot tudi na tuja tržišča. Enako pomembno je postalo tudi podjetje Titan, ki je s temperlivarno, proizvodnjo ključavničarskih izdelkov in predmetov za gospodinjstvo izpolnjevalo važno- vlogo. V tej tovarni je bil leta 1911 zaposlen kot kovinarski delavec tovariš Josip Broz-Tito-, predsednik FKRJ. Razvila se je še tekstilna, keramična in živilska industrija. Tako je industrija v dobri polovici stoletja bistveno spremenila, lice pokrajine in ekonomski položaj mesta ter okolice.
V industriji je bilo zaposlenih vedno več delavcev. Ti pretežno niso stanovali v Kamniku, ki je še dolgo dobo v zmatni meri ohranil svoje staro lice. V neposredni okolici mesta je nastajal nov industrijski pas, ki se je sčasoma povsem strnil z mestom. Mnogo delavstva je prihajalo v tovarne iz oddaljenih in hribovitih predelov, kjer se je bavil-o tudi s kmetijstvom. Tako se je mesto navezalo na širšo okolico. Vrzel med mestom in vasjo se je zmanjševala, čeprav se je morala predvsem okolica prilagoditi novim ekonomskim razmeram. Razlika med bogatim mestnim slojem ter buržoaizijo in med delavstvom ter revnim kmečkim slojem pa je ostala še naprej in je netila delavska gibanja. Meščani so celo do druge svetovne vojne ohranili srednjeveško »korporaicijo<«, ki je prinašala, članom ekonomske koristi. Kot povsod pa naši deželi, se je tudi tukaj delovno ljudstvo moralo boriti za svoje pravice. Zato je mesto dihalo v živahnem političnem življenju, v katerem pa je krščanski socializem izkoristil ekonomsko moč vladajočega sloja ter si utrdil politični vpliv celo z nekaterimi ustanovami.
Mesto je napredovalo tudi v komunalnem pogledu, saj je dobilo lepše lice, ulično razsvetljavo, leta 1888 vodovod, znatno kasneje kanalizacijo-, pa nove objekte in uslužnostna podjetja. Iz Kamniške Bistrice je več mlinščic odvajalo
vodo za potrebe tovarn, ki pa so vanje izpuščale tudi škodljive industrijske odpadke.
Kamnik je v najnovejši dobi postal močan gospodarski in tudi upravni center. Okrajni in občinski odbor, varnostni organi, sodišče, zdravstvena služba, pravna služba, srednja in osnovne šole, strokovne šole, številna društva, in organizacije, kulturno-prosvetne ustanove in druge sodobne institucije odražajo njegovo vlogo in razvoj. Predvojni Kamnik je štel do 2.700 prebivalcev in 365 hiš, imel je dve železniški postaji in tovorišče, poštno službo, tri avtobusne zveze. S svojo lego neposredno pod Kamniškimi planinami, z ugodnejšim podnebjem od Ljubljane 'in komaj 23 km od nje oddaljen, z izhodiščem številnih planinskih poti, z dokaj ugodnimi zvezami, ustrezajočimi športnimi napravami, lovišči in ribolovnimi vodami, je kljub skopim penzionom in prenočiščem postal pomembno tujskoprometno mesto, ki se ponaša z bogato zgodovino.
Razvoj sodobne industrije je temeljil tudi na usposabljanju potrebnih kadrov. Tako je mnogo večji krog ljudi lahko spoznaval nove pridobitve znanosti in obzorje povprečnega državljana, se je širilo. Šole pa so odpirale vrata vedno večjemu krogu mladine, v prvi vrsti seveda imovitejših slojev. Leta 1882 je kamniška šola dobila novo, za tedanje prilike primerno šolsko stavbo, ki je bila zgrajena na glavnem trgu 'in je v njej danes razen osnovne šole še banka. Tedaj je šolo obiskovalo okoli 150 otrok, njih število pa se je do konca 19. stoletja povečalo na preko 200. V času nadaljnjega pol stoletja se je tudi to število podvojilo.
Vse do osvoboditve kamniško prebivalstvo ni imelo primerne srednje šole. Frančiškanski red je imel v Kamniku pred vojno le zaprto srednjo šolo za vzgojo svojega kadra, v samostanu Marisinj v Mekinjah pa je delovala — na internatslki osnovi — le dekliška meščanska šola. Močno se je utrdila strokovna nadaljevalna) šola, v kateri so usposabljali kader za gospodarstvo. Vsa ostala mladina, ki so ji skrbniki 'in starši mogli zagotoviti šolanje, pa je bila navezana na Ljubljano.
Kljub tem neprilikam pa je Kamnik dal slovenskemu narodu številne osebnosti. Med njimi so kulturni in javni delavci, pisatelji in pesniki, slikarji, politiki in revolucionarji. Ti so prebili obroč utesnjenosti pretekle dobe in odprti mestu zakladnico znanosti, umetnosti in kulture.
LJUDSTVO JE IZBOJEVALO ZMAGO
Čas hitro mineva in z njim radi pošljemo v pozabo tegobe preteklosti. Mnogokrat celo premalo cenimo velike revolucionarne spremembe, ki jih je ljudstvo izvršilo v polpretekli dobi. Največja sprememba te dobe je nedvomno prehod oblasti na ljudstvo, s čimer so bili odpravljeni privilegirani družbeni razredi.
Po prvi svetovni vojni se je v največjem delu sveta ohranila kapitalistična družbena ureditev. Z zmago oktobrske revolucije leta 1917 so nastopile nove oblike družbenih odnosov, vendar je rast socializma zavrla birokratska kasta, ki je razvoj usmerjala na pot svojevrstnega državnega kapitalizma. Tudi v kapitalističnem sistemu je razvoj privedel do večjih družbenih premikov. Prehod na oblike državnega kapitalizma v teh deželah pa je bil samo stopnja v razvoju, ko so v nekaterih deželah z oblastjo finančne oligarhije ustvarili in razvili fašizem. Kapitalistični sistem so od časa do časa močno zamajale gospodarske krize, posebno velika kriza v letih 1929 do 1932, v kateri je industrijska proizvodnja upadla za tretjino in je bilo več desetin milijonov delavcev brez zaslužka.
V sistemu gospoduj-očih matičnih in odvisnih kapitalističnih dežel je bila predvojna Jugoslavija polkolonialna, po statusu svobodna,, a gospodarsko zaostala in odvisna dežela, Tuji kapital, ki je imel v svojih rokah 49,5% celotne jugoslovanske industrijske proizvodnje, je bil najmočneje usidran v vseh pomembnih panogah. Sprva je prevladoval francoski, pozneje angleški, a po letu 1935 se je razbohotil nemški kapital. Domača buržoazija je bila odvisna od tujega kapitala in ker je bila na -oblasti, so tem gospodarskim vplivom sledili tudi politični. Nasprotja med delom in kapitalom, med mestom in vasjo, med cerkvenimi vrhovi, dinastičnimi in vojaškimi klikami v boju za oblast, nerešeno nacionalno vprašanje, so karakterizirala notranjo in zunanjo politiko. Vse garniture oblasti pa so omejevale demokratične pravice in preganjale, kar je bilo med ljudstvom naprednega. Leta 1919 ustanovljena Komunistična Partija je bila že od leta 1921 prepovedana in je mogla zbirati zdrave sile za boj proti takemu redu le ilegalno. Po letu 1937, ko je vodstvo prevzel tovariš Tito, pa je partija bila že tako močna revolucionarna organizacija delovnih ljudi, da jih najnovejši dogodki niso. mogli več presenetiti. Prvič v zgodovini jugoslovanskega delavskega gibanja je obstajala revolucionarna organizacija, ki je bila sposobna znanstveno presoditi situacijo in uresničiti tisočletne težnje ljudstva.
Komaj dvajset let po končani prvi svetovni vojni so poražene sile, v katerih se je učvrstil fašizem, ponovno skušale uresničiti svoje imperialistične načrte. Z napadom na vrsto evropskih držav se je vnela druga svetovna vojna.
Leta 1941 so fašistični napadalci zaisiužnjffli ali si piolitično in gospodarsko podredili domala vso Evropo. Svoje napadalne armade so že napotili proti vzhodu, ko je v strahu za svoj položaj klonila itudi jugoslovanska buržoazija in sklenila Jugoslavijo povezati s fašističnimi silami. Po objavi sporazuma so jugoslovanske delovne množice pod vodstvom Partije 27. marca 1941 to kapitulantsko oblast strmoglavile. Fašistični osvajalci so v divjem besu spričo take odločitve jugoslovanskih narodov v nekaj dneh -organizirali nenapovedan vojni napad na Jugoslavijo, v katerem so sodelovale na vzhod usmerjene največje armade združenih napadalcev. V dvanajstih dneh je država
kapitulirala, njeni voditelji pa so pobegnili na varno. Jugoslavijo so sovražniki razkosali na vrsto pokrajin, ki so si jih med seboj razdelile Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija, ali pa so jih dali v upravo marionetnim vladam posebnih državnih tvorb. Toda tudi temu napadu na jugoslovanske narode se je ljudstvo uprlo.
Množice v boju proti okupatorju je mobilizirala Partija. Ob pričetku narodnoosvobodilnega boja je postalo takoj jasno, da to ne bo samo boj za izgon okupatorjev, temveč boj ljudstva za srečnejšo, nacionalno svobodno in demokratično urejeno Jugoslavijo. To je bil pričetek revolucije, kateri pa je nasprotovala buržoazija. Hotela je ohraniti položaj izkoriščevalca in kovati iz vojne dobičke, pa se je zato borila proti demokratičnemu gibanju. Iz dveh front, ene, ki se je bojevala zoper okupatorja in druge, ki je nasprotovala tej, se je razplamtel ogenj vseijudskega boja proti okupatorju in njegovim sodelavcem. To je bil boj zoper fašistične osvajalce, zoper domačo reakcijo, zoper povrnitev na staro, za nov družbeni red, za novo Jugoslavijo.
Komunistična Partija Jugoslavije je v narodnoosvobodilni vojni ves čas ohranila iniciativo' in vodstvo, ker je samo ona lahko ocenila pogoje za ljudsko vstajo in imela možnost izpeljati tako nalogo. Organizirala, je partizanske odrede, v katere je vključila svoje kadre. Ze v času boja je ustvarjala prve zametke nove oblasti in duhovno vodila ta boj, ki se je razplamteval na najširši osnovi. To je bil pravi boj proti vsemu, nazadnjaškemu, boj, v katerem so se kovali enotnost, bratstvo, tovarištvo in moralni lik novega človeka. Jugoslovansko ljudstvo ni bilo nikoli socialno, svobodno, pa tudi ni imelo urejenega nacionalnega vprašanja, Monarhija je bila že sama po sebi nasprotje federacije ter je skušala tri priznane narode (od petih živečih v tej državi) združiti v en »troimeni narod«. Ljudstvo se je uprlo združeni vladajoči kasti, kakršno je mogoče zrušiti le, če ji vzameš njeno materialno osnovo. Potrebno pa je uničiti tudi njen državni aparat in druge organe, s katerimi si zagotavlja in brani svojo oblast. Tokrat se je borilo za oblast ljudstvo delavcev, delovnih kmetov in delovne inteligence, ljudstvo revolucionarjev, ki ne more popuščati, tem manj, če se propadajoča klika skuša obdržati na oblasti s pomočjo orožja in prelivanja krvi. Zato je ljudstvo, ko si je priborilo -oblast, začelo izrivati kapitaliste kot razred, izpreminjati karakter gospodarstva, vzpostavljati nove odnose med ljudmi in graditi tudi nove oblike upravljanja.
Šestega aprila 1941 se je pričel napad na Jugoslavijo'. V dveh tednih je trhla država razpadla, toda zdravo ljudstvo je takoj pričelo ustanavljati borbene organizacije. Tako je bila že 27. aprila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta, poleti pa se je že po vsej državi razplamtel iboj proti okupatorju.
V julijskih dneh 1941 so jugoslovanski nairodi vstali krepki in enotni. Na klic Centralnega komiteja KPJ: »Vi, ki se dvigate pod okupatorskim škornjem, vsi vi, ki ljubite svobodo in neodvisnost, ki nočete fašističnega rohstva, vedite,
da je prišel čas iborbe za vašo osvoboditev izpod fašističnih osvajalcev«, se je sedmega julija razplamtel ogenj vsenarodne vstaje v Srbiji, trinajstega julija v Črni gori, dvaindvajsetega julija v Sloveniji in pet dni kasneje v Hrvatski in Bosni. V Sloveniji se je pričela prva široko organizirana vstaja proti okupatorju na .kamniškem področju.
Ze aprila 1941, kmalu po vdoru sovražnikov, je partijska organizacija v Kamniku pričela netiti ogenj odpora-. Maja 1941 je partijski inštruktor CK KPS, tovariš Tomo Brejc, osnoval vojni revolucionarni komite za kamniški okraj, ki je takoj pričel z organizacijskimi pripravami. Zbirali so komuniste, delavce, člane delavskega prosvetnega društva »Solidarnost« in tako v kratkem času zbrali večje število revolucionarnih borcev, ki so jih razporedili v pet čet. Upor proti sovražniku se je začel z uničevanjem komunikacij, vojaških skladišč in tovarniških objektov. Zaradi izdajstva enega izmed sodelavcev je bil sovražnik pravočasno obveščen na del akcije, ki zato ni povsem uspela. V tej atkciji sta izgubila življenje dva mladinca-komunista. Sovražniki se sprva sploh niso znašli, nato pa pobesneli in streljali talce. Svoj načrt množičnega preseljevanja prebivalstva pa so morali vsaj za nekaj časa odložiti, čeprav je v Kamniku že sto kamionov čakalo na pričeteik te akcije.
Majhne partizanske čete, ki so prestale prvi ognjeni krst v napadu na sovražnika, so bile sredi avgusta združene na Rašici v prvi Kamniški bataljon, ki je takrat štel 92 borcev. Ljudstvo je svoje borce podpiralo, saj je vedelo, da sovražnik pripravlja množično preseljevanje, a takoj spoznalo-, da lahko partizani preprečijo zavratno sovražno nakano.
Kamniški bataljon je nesel plamenico gorenjskega upora tudi med brate na Dolenjsko. Nekaj borcev tega bataljona je po slavni dražgoški bitki, februarja 1942, spet prišlo- na kamniško- p-odiročje in tu so ustanovili nov kamniški bataljon. V hudih bojih je ta bataljon zadajal sovražnikom močne udarce. V teh bojih pa je padlo- tudi mnogo hrabrih borcev. Ko so Nemci v prvi partizanski zimi v visokem snegu uj-eli osem borcev na Veliki planini, so jih javno obesili pred pošto v Kamniku.
-Osvobodilni b-oj se je v tem času razplamtel že po vsej širni domovini. Vrhovni štab je vodil partizanske odrede k ustvaritv-i prvih osvobojenih ozemelj, na (katerih so bili vzpostavljeni prvi narodnoosvobodilni -odbori. Partizanske enote so bile organizirane po vojaškem principu. Novembra 1941 so Nemci organizirali veliko ofenzivo proti osvobojenemu partizanskemu ozemlju v Srbiji, ki je bilo že zelo- obsežno. Svojo akcijo so začeli s strahovitimi pokolji, saj so samo v Kra-gujevcu pobili 7000 talcev, 15OD v Kraljevu in še mnogo drugod. Partizanske enote so se umaknile zaradi izdajstva četnik-ov, ki so pod vodstvom Mihajloviča tedaj prestopili na sovražno stran. V teh bojih je bila ustanovljena 22. decembra 1941 prva proletarska brigada.
Sovražnikova ofenziva ni uspetLa in se je vstaja še bolj razširila. Zato je sovražnik že januarja 1942 poskušal z drugo veliko ofenzivo uničiti partizansko gibanje, pa je ta prav tako propadla. Sledila ji je poleti 1942 tretja sovražna ofenziva, fci se je tudi razbila ob neuklonljivih partizanskih brigadah. Še več — pred zimo 1942 je partizanska vojska štela že 10 divizij in 150.000 borcev!
26. novembra 1942 so se v osvobojenem Bihaču sestali izvoljeni delegati, ki so v imenu jugoslovanskih narodov ustanovili AVNOJ, protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije. Na tem prvem zasedanju so ugotovili, da je Komunistična partija edina od političnih strank ostala zvesta ljudstvu in ga povedla v zmagoviti boj proti sovražnikom. AVNOJ je postal splošna organizacija vseh rodoljubnih sil, ki se ne delijo na stranke in se borijo za osvoboditev domovine.
Narodnoosvobodilno gibanje je doseglo nesluteni razvoj. Pobesneli sovražniki so potegnili v nove ofenzive sto in stotisoče oboroženih sovražnikov, motorizirane divizije in letalstva Partizansko gibanje je zmagovito in je prestalo vse boje in je preraslo v veliko ljudsko armado, ki se je borila sredi fašistične trdnjave. Narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je dobil mednarodni pomen in tudi mednarodno priznanje. Vzpostavljeni so bili stiki z zavezniškimi armadami. Šele tedaj, ko je plamenica jugoslovanskega odpora svetila vsej Evropi in vsem zasužnjenim ljudstvom, so zavezniki tem narodom poslali prvo pomoč proti sovražnikom.
Sovražniki so se borili proti jugoslovanskim narodom besno in vztrajno. Ker z vojaško silo in zahrbtnimi napadi niso mogli uničiti partizanskega gibanja, so uporabili domače izdajalce. Tudi na kamniškem področju so pošiljali v boj proti ljudstvu raztrgance. Ljudstvo so izseljevali. V velikih racijah so aretirali veliko zavednih fronto-vcev in žena, ki so jih zapirali in mučili. Velikanska taborišča smrti po tujini so bila polna naših rodoljubov, ki so umirali v velikem številu.
Vse to je samo utrjevalo borbeno zavest našega ljudstva. V najhujših časih so dajali svoji vojski naši narodi vse, kar so imeli.
8. avgusta 1943 je bila na Špiku formirana Šlandrova brigada, ki je štela nad tisoč hrabrih in neuklonljivih borcev, pretežno iz kamniškega okraja. Sovražne postojanke so padale ena za drugo. Poleti 1944 je Šlandrova brigada sodelovala v bojih za osvoboditev Savinjske doline. Tedaj je sovražnik pričel na tem področju zbirati še močnejše sile in pozimi 1944-45 je prišla v Kamnik cela SS divizija-, ki so jo sestavljali Vlasovci. Ta je izkoristila narodne izdajalce in z njihovo pomočjo še v zadnjem času izselila mnogo poštenih ljudi, jih streljala in pošiljala v internacijo. Toda, to je bil zadnji predsmrtni utrip fašističnega sovraštva.
Sovražniki so bili domala povsod samo še v obrambi, saj so le od časa do časa utegnili organizirati ofenzivne sunke, zdaj proti 'osvobojenemu ozemlju,

zdaj proti operativnim področjem naših enot, zdaj za zaščito komunikacij, pa tudi na sedež Vrhovnega štaba. Vse ofenzive, v katerih je sodelovalo več desetin sovražnih divizij, so propadle. Marca 1945, ko se je NOV in POJ preimenovala v Jugoslovansko armado je štela v 52 divizijah 800.000 borcev. Po vsej domovini so obstajali narodnoosvobodilni odbori.
Maja 1945 je bil iz naše domovine pregnan zadnji sovražnik, kakih 200.000 pa jih je bilo ujetih. Partizanska pesem svobode se je razlegla tudi po dolini Kamniške Bistrice, po zapuščenih tovarniških obratih, po poljih, vaseh in mestih. Prvi del revolucije je bil končan. Domovina je bila osvobojena vseh sovražnikov ljudstva. Ustvarjena je ibila enotna Ljudska fronta-. Komunistična Partija Jugoslavije, ki je uresničila; svoj program in njen herojski voditelj, tovariš Tito, sta uživala popolno- zaupanje ljudskih množic. Izdaj-alci so bili po-stavljeni pred -sodišča, -ki so- jim zaplenila tudi njihovo 'imetje, s čimer je ljudstvo dobilo močno materialno -osnovo za razvoj gospodarstva in ljudske oblasti. Reakcija, ki je uživala podporo -mednarodne reakcije, kljub poskusom ni mogla ničesar doseči, iker je piri ljudstvu zrastla zavestna revolucionarna sila s težnjo po nadaljevanju socialistične revolucije. Vse pridobitve, med njimi enakopravnost in svobodo- vseh petih jugoslovanskih narodo-v, je budno čuvala v bojih prekaljena in močna Jugoslovanska Arma-da. Toda -domovina je bila. v ruševinah. Začela se je obnova in drugi -del revolucije — graditev socialistične družbe.
Na dan druge obletnice zasedanja AVNOJ v Jajcu, ko so -bili sprejeti pomembni sklepi o zgraditvi ljudske oblasti in o- odvzemu pravic begunski vladi in kralju, je 29. novembra 1945 novo izvoljena ustavodajna ljudska skupščina razglasila Jugoslavijo za federativno- ljudsko repulbliko. Januarja 1946 pa je bila sprejeta prva demokratična- ustava, ki je uresničila, davna prizadevanja ljudstva.
V oas-u intenzivne -obno-ve gospodarstva so bili ustvarjeni vsi temelji za prehod na načrtn-o gospodarstvo in na graditev socializma. Prirodna bogastva so po ustavnem aak-onu -družbena lastnina. Izvedena je bila -agrarna reforma, valutn-a reforma, nacionalizirana pomembna industrija, likvidiran privatni bančni sistem, uvedena kontrola zunanje trgovine, uveden nov davčni sistem in nov državni aparat. Tako je bil ustvarjen močan socialistični sektor v gospodarstvu.
Prvi perspektivni plan izgradnje našega gospodarstva s,i je postavil kot nalogo utrditev njegove -neodvisnosti, odpravo posledic polkolonialne preteklosti, razvoj proizvajalnih sil na mnogo višji nivo in ustvaritev modernih tehničnih pogojev za. nadaljnji razvoj. Zato smo imeli tudi potrebne pogoje, saj je v naši domovini na razpolago dovolj prirodnih bogastev, imamo p-a tudi sposobno industrijo, ki ta .bogastva lahko izkorišča. Ustvarjeni so tedaj bili vsi pogoji, da ta prizadevanja naših narodov tudi uresničimo-.
Jugoslovanski narodi so v zgodovini delavskega gibanja storili največ za izgraditev socialistične družbene ureditve. V naši domovini je bilo januarja 1953 uzakonjeno, načelo,, da s sredstvi za proizvodnjo upravljajo delovni ljudje. V gospodarstvu zdaj upravljajo naš razvoj delavski sveti, Državno upravo smo decentralizirali 'in veliko poslov, ki so jih reševali državni organi, opravljajo zdaj neposredno sveti volivcev in ljudski odbori. Z ustanovitvijo komun bo ideja ljudske oblasti najpopolneje uresničena, saj bo ljudstvo samo upravljalo te osnovne celice socialistične družbe.
Jugoslovanski narodi pa so si pridobili tudi velik mednarodni ugled. Uresničili so idejo svobode, neodvisnosti in samoopredelitve narodov, ki je pomagala uresničiti tisočletne težnje mnogih zaostalih in zasužnjenih narodov. Jugoslovanski narodi so poborniki miru, mednarodnega sodelovanja na socialističnih principih, glasniki prijateljstva med narodi, glasniki dobe, ko bodo za vselej 'odpravljene razlike med narodi in med družbenimi razredi.
VIRI:
1.	Udaljcov — Kosminski — Vajnštajn: Istoria srednjeg veka, Beograd 1950
2.	Tarle: Istoria novoga veka, Beograd 1948 in 1949
3.	Grčič: Privredna istoria Evrope, Beograd 1952
4.	Stamenkovič — Milenkovič: Tendencija razvitka meduna,rodnih ekonomskih odnosa 1920—1952, Beograd 1952
5.	Zgodovina narodov Jugoslavije, 1. knjiga — do zač. XVI. stol., Ljubljana 1953
6.	Mirkovič: Ekonomska struktura Jugoslavije 1918—1941, Zagreb 1950
7.	Cubelič — Milostič: Pregled historije NOB Jugoslavije, Zagreb 1952
8.	Snudarl: Zgodovina ljudske oblasti, Ljubljana 1950
9.	Milko Kos: Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1933
10.	Zgodovinski arhiv KPJ, Tom V, Beograd 1951
11.	Gruden: zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1912
12.	Mal: Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928
13.	Uratnik: Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije, Ljubljana 1933
14.	Gestrki-Melik: Slovenska zgodovina 1813—1914, Ljubljana 1950
15.	Krajevni leksikon dravske banovine, Ljubljana 1937
16.	Rupel: Valvasorjevo berilo, Ljubljana 1951
17.	Štele: Politični okraj Kamnik. Topografski opis. Ljubljana 1928
18.	Stiasny: Kamnik, Ljubljana 1894
19.	Širna: Im Gebiete der Steiner-Bahn, Ljubljana 1891
20.	Posebna številka »Tovariša« julija 1954
21.	Lah-Pretnar: Ekonomska analiza kamniškega okraja, Ljubljana 1952
l
AMNIŠKE MEŠČANSKE HIŠE IN NJIHOVI LASTNIKI
Janko Palec V DVE STO LETIH
Seznam in vrstni red hiš z navedbo njihovih 'lastnikov ter označbo njihovega poklica, z razvidnostjo njihove in njihovih rodov menjave v hišni posesti je važen prispevek za, -krajepis in zgodovino vsakega kraja, posebno mesta, za lo-kalizacijo pomembnejših dogodkov, za spoznavanje gibanja prebivalstva, poklicnega sestava in gospodarskega stanja. Naravno je slednjič živo zanimanje vsakega lastnika :za zgodovino hiše in njegove posestne prednike.
O kamniških hišah priobčuje že Valvasor v -opisu našega mesta v svoji »Slavi Kranjske« -(XI. knj., str. 542, 543) za gospodarsko stanje ob koncu XVII. stol. zanimive podatke: »Nekdaj,« pravi, »je imelo mesto mnogo- bo-ga.tih ljudi in čudovito razvito trgovanje. O tem morejo še nekoliko pričati z rezanimi kamni, železnimi oknicami, drogi ter vrati dobro opremljene hiše, kolikor jih sploh še je. Gotovo- so nekdaj ti rezani kamni več veljali kakor je sedaj vredna vsa hiša.«
»Plemstvo, ki ga je privlačevala večkrat se ponavljajoča turška nevarnost v mesto, mu je dajalo velik sijaj in ga tako obljudilo, da so bili potem, ko se je turška nevarnost zmanjšala, vsi stavbni prostori v mestu in izven -mesta pozidani s hišami.«
»Pred našo dobo pa je to nekdaj tako bogato -in obljudeno mesto v taki meri nazadovalo, da je skor-o četrtin-a, če ne več hiš propadlo, da so vse trgovine, ki jih je bilo vendar mnogo-, z eno- edino izjemo zaprte in da se m-ore najlepša hiša vzeti v najem za letni 2 kroni. Prebivalci so torej popolnoma obubožani ljudje. Znaten vzrok tega je morda, da je trgovina na Hrvatsko zastala in se več ne razvija tako, kakor nekdaj, ker so- turški krvoloki odtrgali toliko mest, trdnjav in trgov.«
Z umetnostnozgodovinskega vidika opozarja Fr. Štele v svoji monografiji: Politični -okraj Kamnik (1922—1929), str. 97—101, na značilnosti starinskega, gotskega stavbenega sloga na mnogih pobliže označenih hišah — posebno v Veliki ulici, potem Na trgu in na Šut-ni.
Kamniške hiše v celoti pa je prvi, in sicer za eno leto le po številu in lastnikih zajel graški univ. prof. Arnold Luschin-Ebengreuth, po očetu kranjski rojak, v svoji za, kamniško zgodovino zelo važni razpravi: »Ein Protokoli der Stadt Stein in Krain aus den Jahren 1502-03.«'
Tej razpravi je priložen seznam hišnih lastnikov iz 1. 1516 po tukaj navedenih mestnih delih. Po tem seznamu b;i 'imel. tačas Kamnik 177 hiiš: v Mestu 96, na Grabnu 12, Pred mostom t. j. v Podgori in Novem trgu 15, na Šutni 29, Pod Žalami 6. Hiš v posesti plemičev in v cerkvenih rokah, ki so v seznamu ne glede na mestne dele posebej naštete, pa je 19 (od tega 9 plemiških). V primerjavi s tem številom izračuna Luscbin iz dajatev po starograjskem urbarju iz 1. 1400, da je bilo tačas, torej 116 let pred seznamom iz 1. 1516 v Kamniku 168 hiš. Omenja, da ta stalnost v številu hiš ne preseneča, ker so taki pojavi tudi v drugih mestih.2
Skoro isto število je ostalo v istem mastnem prostoru še do današnjega dne. Po Lusdhinovem mnenju se more, primerjaje istodobne razmere v Ljubljani, šteti na eno hišo v Kamniku komaj deset ljudi, tako da bi štelo mesto Kamnik okoli 1. 1500 komaj 1500—1600 prebivalcev. Luschin opozarja tudi, da je v seznamu lastnikov iz 1. 1516 cela vrsta imen, ki niso rodbinska, marveč le poklicni nazivi3 različnih vrst obrtnikov.
Posestniki so bili v Kamniku grofi Thurni in Lamibergi, vsak s po dvema hišama, Hohenwarthi s hišo in mlinom; tudi oni z Iga in Paradeiserji so imeli po eno hišo, Ravbar pa mlin.4
Na hitre premembe v sestavu meščanstva kaže, da je od 53 oseb, ki se omenjajo v zapisniku iz 1. 1502-03 najti v seznamu hišnih lastnikov 1. 1516 le devet, torej komaj tretjina.5
Pritrditi je Lusohinu, da moramo Valvasorjeve navedbe o razkošnosti kamniških hiš vzeti bolj relativno. Po Luschinovih mislih je bila večifna hiš ob poraznih požarih 1. 1511 in skoraj nato nizkih in lesenih, le redke so bile zidane.
To Luschinovo gledanje bo najbolj pravilno, vsaj :za predmestja, če upoštevamo sporočila v spisih, ki jih imamo za požar na Šutni 20. julija 1788.6 Soglašati moramo tudi, če piše, da izvirajo »rezani kamni«, ki so> vzbujali Valvasorjevo začudenje iz dobe renesanse, ki se je pri nas izražala po italijanskem okusu v novogradnjah hiš v drugi polovici 16. stol. Prav zanimiva je
1	Mittheilungen d. Museal-Vereins f. Krain. XVIII. (1905) str. 38—69.
2	Pravtam str. 43.
3	Pravtam str. 54.
4	Pravtam str. 55.
5	Pravtam istr. 54.
6	Okrožni urad v Ljubljani je že 26. julija 1788 med drugim odredil, da pogorelci ne smejo več postavljati lesenih hiš. (Ekshiibitni protokol mestnega urada v Kamniku št. 790/1788.) Na prošnjo Nikolaja Reicha na Sutni Išt. 46 je okrožni urad dovolil uporabo kamna iz mestnega obzidja biriškifo vrat in okoliškega dbzidja, kakor je to dovolil že drugim meščanom (isti protokol št. 830).
navedba, da v začetku 16. stol. hiše v Kamniku, vsaj splošno, niso- imele posteklenih oken. Pomagali so si z lesenimi okvirji, preoblečenimi z oljem prepojeno tkanino, ki je prepuščala seveda le mračno luč, — a obilo mraza,7
Do konca 18. stol. so določevali vsepovsod lego hiš z navedbo, da leži hiša med hišama imensko označenih sosedov ali pa, če so stale hiše posebej, z drugačnim opisom kraja. Naravno je, da je bilo tako določevanje kolikor toliko zanesljivo samo, če je vodil mestni urad seznam vestno in sproti.
Za zgodovinsko uporabo, posebno za manjša mesta so taki seznami le redko ohranjeni.
Natančno določevanje lege hiš in vsakokratnih njihovih lastnikov sta omogočili šele dve sfcoro sočasni uredbi v drugi polovici 18. stoil.: odredba o numeriranju hiš (1769)8 in uvedba zemljiške knjige v deželnoknežjih mestih (za Kranjsko 1771).
Za Kamnik .imamo odlično ohranjeno prvo zemljiško knjigo, brez navedbe letnice naprave in njenega prvega sestavljalca. Ima obliko 40 X 25 cm, je v celo usnje vezana, sestoji iz neoštevilnjenih 316 listov in ima na zunanji strani prve platnice na nalepljenem listu nemški nap.is »iGrundbuch deir landesfurst-lioh-en iStadt Stein. Grundbuchsamt uber die sogenannten Biirger Realitaten«. (Zemljiška knjiga deželnoknežjega mesta Kamnik. Zemljiškoknjižni urad za tafcozvane meščanske nepremičnine.) V to knjigo so vpisani skoro samo hišni lastniki. (Le 10 primerov na koncu knjige so vložki za gozdove nekaterih hišnih lastnikov.)
Ze po prvem vložku soditi, ki se je izvršil na podlagi kupne pogodbe iz 1. 1799, se je zemljiška knjiga sestavila zelo kasno. Izvrševanje zakonov je bilo tačas zelo mud.no. Pri -drugih vložkih so vknjiženi lastniki in njihove premembe na podlagi starejših listin. To moremo- razložiti tako, da se je to- izvršilo naknadno, č-e so lastniki ob napravi zemljiške knjige predložili tudi za vpise prednikov potrebne listine. Morda se je izvršila naprava- še pozneje, najkasneje 1. 1805. To sklepamo iz tega, ker so nove in stare hišne številke zabeležene z isto r-ofco in črnilom, nova numer-acija pa se je izvršila 1. 1805.
Ker je pri nekaterih hišah v najstarejši zemljiški knjigi čas pridobitve hiše za prvega navedenega lastnika označen z letnico, .celo do petdesetih let 17. stol. nazaj, in moremo tam, kjer pri prvem navedenem lastniku nimamo- še letnice pridobitve, računati povprečno že z dlje trajajočim lastništvom, smemo, kar nič predrzno trditi, da imamo hiše v razvidnosti za 200 let nazaj.
Vložek za. vsakega lastnika sestoji .iz dveh vzporednih strani, tako da se more vpis na -obeh straneh brez listanja hkrati pregledati.
• Razpredelki so ti-le: na levi stranici: 1. a) urbarska, -b) rektifikacijska, c) komslkripcijska številka; 2. ime posestnika; 3. označba nepremičnine in vsota
7	Pravtam str. 54.
8	Glej o tem: Janko Podeč, Kraljestvo Ilirija, 1925, str. 132.
zanjo stalno določenega laudemiij-a (prenosnine); 4. rustikalna kontribucija. — Na desni stranici pa so ti-le razpredelki: 5. davek v gld., krajcarjih in novčičih; 6. vojaški nastanitveni-činš; 7. domestikalni prispevek; 8. gospoščni činš; 9. vrtni činš; 10. na urbarskem zboljšanju in zaščitnina. — Določitev vseh teh -davščin je v gld., krajcarjih in novčičih.
Bremena v tej prvi zemljiški knjigi še niso vpisana ,in torej ta knjiga ne služi utrditvi javnega kredita, kar je bil glavni namen uvedbe zemljiških knjig. Ima bolj značaj davčne knjige, ki služi razvidnosti posestnikov in njihovih zemljišč ter obdavčenju.	______
Ob času naprave te prve zemljiške knjige je imelo kamniško mesto po vesteh, ki so nam ohranjene, že zelo okrnjeno obzidje. To je imelo štiri glavna in ena manjša vratca: šutenska vrata nekako vrh nekdanjega klanca, biriška vrata (Schergen — ali Wassertor), ki so jasno vidna na Valvasorjevi sliki Kamnika z dvema stolpičema pod Malim gradom ob Mlinšici in so bila v tem času že samo razvalina; mostna na koncu tedanje Velike -ulice, torej pred nekdaj Frohlich-Cerarjevo in Debevčevo hišo; potem mala vratca, ki -so bila ob semanjih dn-evih zaradi mitnine zaprta, med sedanjo Roševo hišo in ozko ulico proti Veliki Ulici. Če je cesta že zelo zirabljena, se kažejo tukaj v cestišču veliki kamni. Slednjič so bila gospejna Grabenska vrata (Frauentor) med hišama na trgu št. 29, 30 in 31, t. j. med Albrecht-ovo -hišo ;in sedanjim Zdravstvenim domom (nekdaj Dereanijevo hišo). Glede naziva -»Frauentor« bo najbrž prava razlaga -tistih, ki mislijo, da izhaja iz »Klosterfrauentor«, ker so vodila v Mekinje, kjer je bil samostan klarisinj, s katerimi so imeli Kamničani stalne stike. Ta vrata so- zelo dobro- vidna na znani votivn-i -sliki Kamnika v zakalski cerkvi -sv. Florijana. Na tem mestu je bil zelo ozek v-h-od, ker je stranica takrat trikotne Albredhtove hiše, ki so jo podarili Nemci ob okupaciji, segala čez sedanje cestišče.
Potek obzi-dja danes ni več natančno določljiv. Gotovo je, da je potekal tik za sedanjo hišo št. 29, 30 in ob sosednem vrtu skoro prav za Roševo hišo. V tem poteku so bili ostanki obzidja do druge svetovne vojne še zelo dobro vidni, zlasti iz nekdanjega Fis-cherjevega vrta- (potem v lasti u-smiljenk). Med to vojno pa j-e bil vrt zazidan z zapornim poslopjem iin po vojni s še večjim skladiščem. O-d -ozadja Roš-eve hiše je šlo- mestno obzidje ob FroiilicluOerar-jevem zidu, ki je, ka-k-or govori zemljiška knjiga, obzidje že predrl, potem prečkal-o Veliko ulico proti Debevčevi hiši, ki ni bila po zemljiški knjigi s Cerarj-evo vred več v Veliki ulici, marveč že v predmestju Pred mostom. Obzidje se je nato nadaljevalo' ob obzidju mestne ubo-žnice. Pollakova usnj.arna je, kakor izhaja zopet iz opazke v zemljiški knjigi, vdrla v obzidje. Pred Pollakovo -hišo s-e je po Fr. Steletu mestni zid zasukal preko biriških v-rat proti Malemu gradu, s katerim se je potem spajal najbrž do vrha klanca, kjer so bila šutenska vrata. Nadaljeval se je proti žalskemu hribu, najbrž ob južni
strani »tru-tzturna« in navzdol za nekdaj Pollakovim in samostanskim vrtom do Albrechtove hiše.
V okviru tega obzidja je bilo tedanje pravo mesto-. Razdeljeno je bilo v te-le dele, gledano od juga proti severu: 1. Klanec, tudi v nemških spisih tako imenovan. 2. »Na trgu« (Am Platz) se je imenoval osrednji mestni prostor od Klanca do Gra-benskih vrat. 3. Ulica, ki vodi desno od nekdanje Čitalnice (sedaj kavarne), hiš. št. 69, proti vzhodu se je imenovala Židovska ulica (Judengasse). 4. Svinjska ulica (Schweingasse) med hišama Na trgu hiš. št. 81 in 90 proti vzhodu. Del te ulice desno ob hišah, ki tvorijo- mal tržiič, se je imenoval še -posebej '»pri mesnic-ah« {»Bei den Fleischlbanken«). 5. Velika ulica proti mostu, pri hiši št. 19 v najstarejši zemljiški knjigi tudi Gosposka ulica (Herrengasse) imenovana. 6. Zadnja ulica (ponekod v prvi zemljiški-knjigi nemški »Letate G-asse«, pa tudi »Zadnja g-asa« imenovana-), t. j. ulica- med hišami št. 29, 30 tin št. 24, 25. Imenovali so jo pač -kot »zadnjo« pred mestnim obzidjem. Slednjič je -bila v mestu še »Špitalska ulica« od frančiškanskega samostana proti Klancu.
Kamnik je .imel še predmestja: na jugu 1. Šutno-, njen spodnji del z mnogimi usnjarskimi -delavnicami in milini -ob Mlinšici se je imenoval 2. Na produ (Am Gri-eB), v nemških mestih zelo navadno -mestno ime. 3. Pred mostom (Voir -der Brucken) se je imenovalo predmestje na obeh bregovih Bistrice tik pred mostom, torej ne le kasnejša Podgora. Južno od tega na levem bregu pa se je vil na podnožju Starega gradu 4. Novi trg.	_
Po teh mestnih delih so označene hiše tu-di v zemljiški knjigi in se je po njih zasnovala najstarejša kakor tudi -obe njeni naslednici.
Poleg predpisanih vpisov najdemo v najstarejši zemljiški knjigi nekaj doslej neznanih drobnih opazk krajevne zgodovinske znamenitosti. Omenil sem že ob opisu poteka mestnega obzidja- pripombi, da sta -hiši št. 13 (sedaj v Veliki ulici) in h. št. 74 v Svinjski ulici prodrli v obzidje. Pri hiši št. 21 Na trgu pri nekdanji osnovni šoli je navedeno, da je služila kot -»mala« pri h. št. 2 v Veliki ulici pa k-o-t »velika mestna vojašnica«. Lokaliizirana je sedaj za-nesijivo tudi hiša- biiriča v Svinjski ulici št. 91 in 92. K tej hiši spada po najstarejši ze-mijiiški knjigi staro zidov-je -pred podrtimi vodnimi v-rati na Mlinšici.
Najbolj zanimivi sta pripombi pri hiša-h št. 31 Na trgu in št. 2 v Veliki ulici, da sta bili začetkom 18. stol. zapuščeni, zanemarjeni in v propadu, tako da jo je mesto- izročil-o brezplačno- -onemu, ki jo je hotel pozidati. Tudi še pri tretji hiši na- trgu št. 39 moremo iz presledka navedenih lastnikov isto soditi. Najbrž pa niso bile te v-e-lik-e hiše edine v takem stanju. Te -okolnosti nas spominjajo Valvasorjevega pripovedovanja o razmerah 50 let prej. Nimam oprijema za to, da bi mo-gel trditi, bodisi, -da- so se te razmere vlekle še od Valvasorjevih časov ali pa da so znova nastopile iz novih razlogov.
Druga tako imenovana zemljiška knjiga se je zasnovala še po dominijih, t. j. zemljiških gosposkah.
Za kamniški mestni idominij sta dva v celo usnje vezana zvezka, tvoreča enotno knjigo. Prvi del ima napis: »Grundbuobs-Hauptbuch der Giilt Stadt-doiminion Stein. Tomo I. lit A vom Urb. Nr. 1 bis inclusive Urb. Nr. 112.« (Glavna zemljiška knjiga omenja mestnega dominija Kamnik, zv. I. A od urb. št. 1 do vključno št. 112.)
Drugi del I., Lit B, nima zunanjih prvih platnic, ne notranjega lista. Obadva dela A in B imata obliko 66 X 46 cm. Lit A obsega 349, Lit B 330 folijev (listov). V tej knjigi so vpisane meščanske hiše. Vložek za vsako nepremičnino ima dva lista. Prvi list ima te-le razpredelke: 1. zemljiiško-knjižna št., urlbarska št., stara in nova, rektifikacijska št., hišna št., stara in nova; 2. parcelna št.; 3. označba in vrsta nepremičnine; 4. površina v jutrih lin sežnj.ih; 5. čisti donos; 6. kapitalna vrednost; 7. št. zvezka in lista knjige listin (Instrumentenbuch); 8. dan prepisa; 9. ime lastnika; 10. opazka.
Na drugem bremenskem listu so pa razpredelki: 1. tekoča številka; 2. zvezek in stran zastavne knjige (Satzbuch); 3. dan vpisa; 4. bremena (Onera); 5. znesek v gld. in krajcarjih; 6. opomba.
Mestni dohodarstvenii urad (Stadtkammeramt) je imel še posebno zemljiško knjigo za zemljišča meščanov in za na njih posebej postavljene obrtne delavnice (mline, usnjarske delavnice - Lederstuben in drugo). Zemljiška knjiga dohodar-stvenega urada ima napis na, prvi zunanji platnici: »Grundbuchs-Hauptbuch der Giilt Stadtkammeramt Stein. Tomo II. Lit A vom Urb. Nr. 1 — inclusive 4.« (Glavna zemljiška knjiga irnenja mestnega dohodarstvenega urada v Kamniku. Zv. II, lit A, od urb. št. 1 — inclusive 4.) Knjiga v celo usnje vezana, ima obliko 45 X 61 cm in šteje 413 folijev (listov).
Tretjo zemljiško knjigo za mesto Kamnik je imel urad obeh mestnih gospodarjev (Baumeister), ki sta imela nalogo, 'da nadzorujeta in gospodarita z mestnimi zemljišči (gozdovi itd.) ter nadzirata mestne stavbe. Ta zemljiška knjiga za naše namene ne prihaja v poštev in ne bom dalje o njej razpravljal.
Vse te zemljiške knjige se nahajajo izza novejšega časa v hrambi Državnega arhiva za Slovenijo, v Ljubljani.
Napravile so se te knjige, po vpisih sodeč, v dvajsetih letih preteklega stoletja. Kakor v najstarejši zemljiški knjigi tudi tukaj direktno ni razviden niti čas sestave, niti sestavljalec. Iz najstarejše zemljiške knjige so se prevzeli v knjigo mestnega dominija. vsi vpisi hiš in lastnikov brez gori navedenih zgodovinskih opomb. Vse tri prej navedene zemljiške knjige kamniške so bile potem v rabi do tako imenovane nove, še danes uporabljane zemljiške knjige na podlagi zemljiškoknjižnih zakonov iz 1. 1871 in 1874.
Ta nova zemljiška knjiga se je za naše območje zasnovala začetkom osemdesetih let. Sodnik je bil tačas moj oče Julij Polec, zemljiškoknjižni vodja pa neumorni J. Beniger. V 'to novo- zemljiško knjigo so se prevzeli iz stare samo neposredni posestni predniki.
Na podlagi tega zelo kratko opisanega arhivalnega gradiva, sem začel sestavljati v počitnicah 1. 1936—1938, ko mi je prišla v roko najstarejša zemljiška knjiga, seznam kamniških hiš in lastnikov, kolikor se je dalo to zasledovati v preteklosti. Napete politične razmere in slednjič druga svetovna vojna so moje delo popolnoma prekinile. V zadnjih mesecih sem dopolnil do najnovejšega časa. Teh dopolnil se je zbralo iz teh razburkanih časov skoraj dvajsetih let ne malo.
Omejiti sem se moral že v začetku na stare meščanske hiše v Kamniku, ker sem hotel pokazati zgodovinski razvoj. So to tako sikoro vse hiše v območju pravega notranjega mesta'. V predmestju pa je imelo mnogo Kamničanov svoje hiše pod drugimi zemljiškimi gosposkami.
V Novem trgu so bile št. 9, 23, 24, 25 (na Starem gradu) in 27 pod križko gosposko; št. 19 pod dominijem cerkve v Volčjem potoku in št. 28 pod dominijem Spodnje Perovo; Pred mostom št. 1 pod špitalskim imenjem. Na Šutni so bile št. 18, 67 in 69 pod dominijem župnišča; št. 22 (pri Krištofu) je stala na zemljišču gosposke na Zapricah. Prav tako so bili zapriški podložniki št. 53 in 57; župnišče samo in kaplamija sta bili pod dominijem župne cerkve v Kamniku. Na Grabnu sta bili št. 29 in 33 pod Krumperkom; št. 28, 30 in 31 pod župniščem v Kamniku. Manjka nam arhivalna podlaga, da bi mogli te hiše zasledovati v preteklosti, kakor je bilo to mogoče pri meščanskih hišah. Zato te hiše niso pomotoma izpuščene. Pač pa sem prevzel večinoma iz usnjarskih delavnic in mlinov zrasle hiše Na produ, ker so na takratnem kamniškem svetu in so vpisane v zemljiško knjigo mestnega dohodarstvenega uraoa.	'" ,J—
Primerno hitro so se menjavali lastniki in njihovi rodovi. Le pri eni sami hiši sem mogel ugotoviti, da v dobi dve sto let ini nikdar prešla s kupom ali dražbo v druge roke, pa še to (Pirnatovo Pod goro) je doletela slednjič zla usoda, da so jo Nemci podrli. Vse druge hiše pa so bile predmet prodaje, celo po večkrat in v veliki meri tudi dražb. »Le posojeno je pač vse, kar pridobiš, na odpoklic ob uri vsaki.«
Iz seznama je razvidno, kolikega števila hiš so se polastili zmage gotovi Nemci ob okupaciji 1941-45, dve trgovski hiši so celo že prodali naprej (Na trgu Alhrechtovo in Petkovo) Nemcema.
Trije hišni lastniki pa so v tem času dne 31. januarja 1944 kot talci izgubili svoje življenje v Št. Vidu nad Ljubljano: vrtnar Vinko Lap, zdravnik dr. Julij Polec in idr. Ivan Vidic.
Naš seznam je sestavljen po mestnih delih kakor so že v najstarejši zemljiški knjigi in se v njenih obeh naslednicah ponavljajo. Numeracija za vse ožje mesto je, kakor je Kaimničanom znano, ne glede na trg in na posamezne ulice mesta enotna 'in ni izvedena za vsak del ožjega mesta posebej. Pač pa je za vsako predmestje p o s e b n a numeracija. Navedene so hiše v vsakem mestnem delu oz. ulici po tekočih hišnih številkah. Vsaka navedena hiša ima na čelu sedanjo številko (staro pa v oklepaju). Naveden je tudi zemljiškoknjižni vložek za dotično hišo, v oklepaju pa številka lista v stari zemljiški knjigi. iSlede lastniki hiše če moč z označbo poklica in z navedbo letnice pridobitve in pridobitvenega naslova v oklepaju.
A fol B fol
c d
dar del. p dr h. št izr. p k. p m. p nar
odst. p u ur
vlož. št zak ž. p
KRATICE:
I. zv. stare zemljiške knjige IX. zv. stare zemljiške knjige cesija
dedovanje	'
darilo
delilna pogodba dražba
hišna številka izročilna pogodba kupna pogodba menjalna pogodba
naredba (Verordnung des Chefs der Zivilverwaltung Nr. i vom 24. IV. 1941 und Nr. 10 vom 8. V. 1941) odstopna pogodba ustanova
uredba L RS 1947, str. 33 število vložka v novi zemljiški knjigi zakon z dne 24. V. 1945 UL-FLRJ št. 36 ženitna pogodba
Vel ika ulica*
h. št. 2 (30) — vlož. št. 1 (A — Fol. 158)
pl. Hohe,nwarthi, pozneje dolgo časa opuščeno, popolnoma- razpadlo in podrto, jo je 1. 1722 mesto izročilo brezplačno, le da se prizida Luki Krivieu; — 1723 (d.) sin Gregor Krivic, duhovnik; — 1724 (k. -p.) svak Aleš Pibernik in žena r. Piber-nik (ne more se ugotoviti ali neposredno nato in na podlagi katerega naslova). — Olipec Martin; — Olipec Jera roji. Modrem, vdova, krznarica; — 1780 (ž. p.) njen mož Iggel Andrej, krznar; — 1815 (k. p.) Ziegler Ignacij, lectar; — 1823 (d.) Ziegler Jožefa; — 1834 (ž. p.) Nastran Tomaž; — 1866 (d.) Nastran Ana; — 1866 (ž. p.) W-anos Josip; — 1885 (k. p.) Nastran Kornel iz Ljubljane; — 1886 (k. p.) Ott Marija iz Zagreba; — 1894 (dr.) Ba-hovec Ivan; — 1902 (k. p.) Katoliško Društvo Kamnik; — 1904 po spremembi n-aziv-a društva (uir. potrdilo okr. gl. Društvo Kamnik; — 1934 (17. II. 1933, II. Nr. 927/1) Društvo Kamnik razpuščeno in skrbniška uprava; — 1935 (po sodnem sklepu zaznamba razpusta in uredba skrbstva zbris-ana; — 1941 -objava ustavitveneg-a komisarja za društva 21. X. 1941 Karntner V-ol-ksbund; — 1946 (zak. 24. X. 1945) fizikulturna zveza Slovenije; — 1954 zemijeknjižna izjava 5. III. 1953 »P-artizan Slovenije«, -zveza
za telesno vzgojo
h. št. 3 (31) — vlož. št. 5 (A — Fol. 161)
Krošič An-ton, 'slikar; — 1753 (ces.) Kroh Janez, nogavičar in žena Marija; — 1787 (ž. p.) zet Ziegler Ignac, lectar; — 1823 (d.) Ziegler Jožefa; — 1834 (ž. p.) Nastran Tomaž; — 1865 (k. p.) Prelesnik Jožef, iz Kamnika; — 1885 (dr.) Exler Franc; — 1906 (d.) Tramte Marija r. Exler, nadučiteljeva soproga; — 1930 (d.) Rebo-l Olga r. Tramte; — 1942 (razlastili Nemci) Stadtgemeinde St-ein; — 1945 (k. p. 9. I. 1945) Rebol Olga; — 1948 (odi.) Splošno ljudsko premoženje
h. št. 4 (32) — vlož. št. 8 (A — Fol. 164)
PucMin Pavel, krojač in žena Marija; — 1794 -(k. p.) Flere Luka, kramar; — 1818 (m. p.) Vivoda Jurij, usnjar; — 1844 (d.) Dralka Marija, vdova Vivoda; — 1850 (ž. p.) Dralka Valentin; — 1877 (d.) Dralka Marija; — 1878 (d.) Dralka Terezija in Frančiška po polovici; — 1879 (m. p.) Dralka Terezija, o-možena
* GroBe Gasse, enkrat h. št. 19 itudi Herrengasse imenovana; med kancem -prve in začetkom druge -svetovne vojne Maistrova ulica. Nemci so jo preimenovali v Goringstrasse.
Velič tudi na drugi polovici; — 1882 (k. p.) Svetic Ivana, roj. Majdič iz Kamnika; — 1893 (k. p.) Možina Jože, pek; — 1911 (ž. p.) Možina Ana r. Smolič na polovici; — 1915 (d.) Možina Ana tudi na drugi polovici; — 1926 (d.) Mayer Mara r. Možina; — 1927 (k. p.) brat Možina Vinko, pek; — 1935 (d.) Bo žena in Vlasta Možina
h. št. 5 (33) — vlož. št. 9 (A — Fol. 176)
Kmetic Marija Ana; — UrnscMaker Mihael; — 1791 (ž. p.) Schlaker Matevž, usnjar; — 1797 (ž. p.) Vivoda Jurij, usnjar, po poroki z vdovo prejšnjega Marijo roj. Ziegler; —• 1850 (d. in ž. p.) Dralka Marija, vdova Vivoda 'in Dralka Valentin; — 1877 (d.) Dralka Marija; —- 1878 (d.) Dralka Terezija in Frančiška po polovici; — 1879 (m. p. in ž. p.) Naistran Anton iz Kamnika na' polovici Dralke Terezije; — 1881 (k. p.) Terpinc Franc; — 1887 (dr.) Breznik Janez, mokar v Kamniku; — 1921 (d.) Breznik Josip, profesor
h. št. 6 (34) — vlož. št. 10 (A — Fol. 179)
Nakerst Matija, pek; — 1783 (k. p.) Tabure Mihael, ranocelnik; — 1809 Tabure Frančiška; — 1830 (izr. p.) Tabure Mihael; — 1836 (k. p.) Stamzer Ignac; — 1859 (izr. p.) Stamzer Franc; — 1866 (dr.) Stamzer Ignac; — 1871 (k. p.) Leveč Janez; — 1876 (k. p.) Čebulj Janez, mokar in žena Apolonija; — 1899 (d.) Čebulj Apolonija tudi na drugi polovici; — 1907 (d.) hči Čebulj Ivanka; —
1943 (d.) nečak Vremšak Ciril
h. št. 7 (35) — Vlož. št. 11 (A — Fol. 185)
Vafonik Jurij, vrvar in žena Elizabeta-; — 1786 (k. p.) Schaffer Janez N., ključavničar in začasni upravitelj sodišča ter žena Marjeta; — (izr. p.) njihov sin Schaffer Jakob, ključavničar; — 1815 (d.) Schaffer Franc; — 1841 (izr. p.) Schaffer Jera (izr. p.) Tominc Franc in Antonija roj. Schaffer; — 1870 (d.) Tominc Franc, ključavničar; — 1893 (d.) vdova Tominc Ivana; — 1899 (d.) Jožef, Anton, France, Jožefa Tominc; — 1904 (k. p.) Tominc Jožef, ključavničar; — 1906 (k. p.) Tominc Anton; — 1910 (k. p.) Tominc Jožef; — 1935 (d.) vdova
Tominc Jožefa r. Dolinšek
h. št. 8 (36) — vlož. št. 16 (A — Fol. 191)
Uilfoas Janez N.; — 1779 (dr.) Traven Janez N., krznar; — 1808 (izr. p.) Traven Anton; — 1857 (izr. p.) Traven Franc; — 1902 (d.) Traven Frančiška; — 1912 (izr. p.) Traven Ivan; — 1921 (k. p.) Stražar Ivan; — 1923 (dr.) Perne Alojzij iz Godiča; — 1924 (k. p.) Exler Ivan iz Zaprie; — 1926 (d.) Antonija r. Winkler,
Marica, Janko, Vladimir, Miroslav Exlar po eno petino; — 1944 (nar.); — 1946 (zak.) lastniki kakor 1. 1926; — 1948 Exler Janez, Kamnik, Kaprice 28 in Kumar Marija r. Exier po pol; — 1948 (del. p.) Kumer Marija
h. št. 9 (37) — vlož. št. 19 (A — Fol, 200)
Reich — 1791 (k. p.) Schaffer Janez N., ključavničar; — 1779 (ž. p.) Stibil Janez Ev., trgovec po ženitvii z vdovo Schaffer Terezijo roj. Oblak; — 1803 (k. p.) Drolka Andrej, usnjar; — 1835 (izr. p.) Droilka Valentin; — 1841 (izr. p.) Drolka Jožef; — 1874 (d.) Bralka Marija; — 1891 (k. p.) Bergant Tomaž; — 1938 (d.) Bergant Tomaž; — 1938 (d.) Bergant Frančiška vdova Unger ir. iGrašek; — 1944 (d.) Debevc Frančiška r. Unger; — 1948 (dar) hči Doilenc Nada r. Debevc
h. št. 10 (1) — vlož. št. 21 (B — Foil. 157)
Trauven Janez N.; — Gregorc Jože; — 1802 (k. p.) Kaučič Jakob in žena Marjeta; — 1804 (k. p.) Dimnik Primož; — 1807 (k. p.) Hočevar Valentin in Marija;
—	1811 (dr.) Debevc Jožef; — 1837 (d.) Debevc Marija; — 1841 (izr. p.) Debevc Janez; — 1886 (d.) Debevc Helena r. Rode; — 1902 (izr. p.) Debevc Rudolf, gostilničar; — 1934 (d.) Debevc Franja r. Unger
h. št. 11 — vi. št. 24, 23 (III A — Fol. 40)*
Božič Miha in Frančiška; — 1800 (k. p.) Urankar Gregor; — 1801 (k. p.) Jereb Toimaž; — 1817 (d.) Uranič Matej; — 1818 (k. p.) Lichtenegger Martin; — 1841 (izr. p.) Košir Terezija roj. Lichtenegger; — 1858 (k. p.) Iglič Franc; — 1873 (d.) Iglič Helena; — 1879 (d.) Iglič Franc, Jožef in Jožefa, Terpinc Frančiška roj. Iglič; — 1879 (k. p.) pl. Franck Izabela; — 1892 (d.) pl. Franck Izabela ml.; — 1906 (d.) pl. Franck Robert; — 1921 (d.) pl. Franck Marijana; — 1934 (d.) Tacco Elizabeta roj. Franck; — 1948 (odi.) Splošno ljudsko premoženje — IO MLO Kamnik; — 1953 (odi.) upravni organ Mestno remontno podjetje Kamnik
h. št. 12 (3) — vlož. št. 27 (B — Fol. 164)
(v najstarejši zemljiški knjigi »Pred mostom«)
Vagaj Jurij in žena Mica; — 1774 (ž. p.) zet Tanzer Andrej; — 1796 (izr. p.) Tanzar Franc; — (d.) Tanzer Andrej in Elizabeta; — 1807 (k. p.) Uršič Lenart;
—	1818 (k. p.) Tonin Simon; — 1820 (izr. p.) Tonin Blaž; — po tem združena s
hišo št. 13
* Prvoitno vrtovi Pijavšek, Sv. Jožef lin Snoj »Pod mostom«. Pozneje pripomba v stari zemljiški knjigi, da stoji tu hiša z dvoriščem in hlevom, -ni datirana, a izvira nekako iz let 1850—1860. Prvi zgoraj navedeni lastniki so torej še lastaiiki vrta, na katerem je ibila pozneje zgrajena hiša.
h. št. 13 (2) — vdož. št. 27 (B — Fol. 161)*
Frantnar Janez; — Porenta Simon; — 1787 (k. p.) Benkovič (Wenkowitsch) Karol in žena Marjeta; — 1795 (izr. p.) Benkovič Jurij; — 1796 (k. p.) Zottar Jože; — 1797 (k. p.) Tonin Simon; — 1820 (izr. p.) Tonin Blaž; — 1888 (razsodba) Frohlich Anton, gostilničar; — 1907 (d.) Šeotak Terezija r. Frohlich na Vranskem; — 1910 (k. p.) Hribar Franc iz Kamnika; — 1914 (d.) Zirovnik Josipina vdova Hribar r. Zupane; — 1919 (izr. p.) Zirovnik Franc, klobučar; — 1920 (izr. p.) Zirovnik Janko; — 1927 (k. p.) Cerar Anton, gostilničar; — 1939 (dr.) Kmet-ski hranilni in posojilni dom v Ljubljani; — 1946 (k. p.) Cerar Minka, Stane, Anton mi., Albert po četrtino; — 1947 (odločba) Splošno ljudsko premoženje; —
1952 upravlja LOMO
h. št. 14 (39) — vlož. št. 30 (A — Fol. 207)
Umschakar Mihael (Schlaker pozneje), usnjar; — 1789 (d.) sin Schlaker Janez; — 1817 (izr. p.) Schlaker Jožef; — 1852 (izr. p.) Schlaker Janez; — 1884 (d.) Šiakar Marija; — 1891 (d.) Šiakar Antonija in Marjana; — 1891 (k. p.) Šiakar Marjana tudi na drugi polovici; — 1899 (ž. p.) Mesner Ivan sodni kanclist na polovici; — 1929 (d.) na tej polovici Mesner Lucijam, knjigovez; — 1944 (d.) Lu-oijan Mesner (tudi na polovici Šiakar Ivane
h. št. 15 (16) — vlož. št. 36 (A — Fol. 194)
(ž. p.) Kos Lovrenc, barvar; — 1800 (ž. p.) Lampič Janez N., barvar po ženitvi s Kosovo vdovo Marijo; — 1804 (k. p. in m. p.) Depovšek Janez Ev., jermenar; — 1806 (k. p.) Humar Valentin iz Vodic; — 1834 vdova Humar Marija; — 1835 (ž. p.) Hribar Luka po ženitvi z vdovo Marijo; — 1848 (d.) Hribar Marija in (izr. p.) Humar Jakob; — 1858 (m. p.) Vovk Jožef, iz Kamnika; — 1870 (k. p.) Vovk Janez; — 1887 (k. p.) Keber Janez; — 1933 (dr.) Birk Josip, gostilničar iz Doba; — 1944 (d.) Birk Sofija r. Vilhar; — 1954 (d.) Vilhar Albina, Kurcveil Frančiška, Vilhar Edvard in Vilhar Ivan po šestino; — 1955 (k. p.) Slapar Valentin, fcrznar in žena Božena r. Ferkovič vsak do polovice
h. št. 16 (41) — vlož. št. (A — Fol. 188)
Perišič Jakob, jermenar in žena Marija, hči Martina in Marije Uršule Mally; — njun sin Peršič Gregor, jermenar; — Depovšek Janez, jermenar, po ženitvi z vdovo Marijo Peršič roj. Lošan; — 1804 Laimpič Janez (m. p.), barvar, po menjavi s hišo št. 60; — 1814 (ž. p.) Liechtenegger Martin, barvar na črno in svetlo
* Najstarejša zemljiška knjiga ima pri tej hiši opamibo: »van einem Teil voti der Ringmauer bei diesem Haus.«
(Schwarz- und Schonfarbermeister), po ženitvi z vdovo Janeza Lampiča; — 1841 (izr. p.) Liechtenegger Ferdinand; — 1859 (dr.) Podrekar Janez N., trgovec v Kamniku; — 1872 (d.) Podrekar Marija; — 1901 (d.) Podeč Ana r. Podrekar;
—	1917 (d.) sin idr. Juilij Polec, zdravnik; — 1944 (nar.) Reichsgau Kairnten; — 1946 (odi.) dr. Polec Julij (padel kot talec 31. I. 1944); — 1948 (d.) (brat dr. Polec Janko, univerzitetni profesor v Ljubljani; — 1955 (k. p.) Habjan Vinko in žena
Stanislava r. Horvat
h. št. 17 (42) — vlož. št. 40 (A — Fol. 182)
Rojstna hiša Jurija Japlja (1744—1807)
Primož Japelj, pek; — Japelj Simon, pek; — 1828 (k. p.) Lichtenegger Martin; 1838 (ž. p.) Sparoviz Karel; — 1858 (dr.) Podrekar Janez N., trgovec v Kamniku;
—	1872 (d.) Podrekar Marija; — (od 1890 sta hiši št. 16 in št. 17 združeni v eno
pod št. 16 in 17); — dalje kakor pri hiši št. 16
h. št. 18 (43) — vlož. št. 42 (A — Fol. 173)
Tiraven Nikolaj, k-rznar in žena Marija Ana; — 1789 (dr.) Remic Jakob, kmet iz Gmajnice, komendski podložnik; — 1792 (k. p.) Vovk Janez, gostilničar in kramar; — 1808 (dr.) Ilijamčič Tomaž; — 1809 Lavrih Gašper; — 1819 (k. p.) Štam-zer Ignac; — 1871 (izr. p.) Leve Janez; — 1882 (k. p.) Narobe Franc iz Trzina; — 1882 (k. p.) Leveč Janez iz Mengša; — 1891 (por.) žena Leve Margareta r. Stam-zer; — 1906 (izr. p.) Miklavčič Rozalija iz Sv. Križa pri Litiji; — 1911 (k. p.) Oblak Jakob in Marija; — 1917 (m. p.) Pogačnik Ana na tretjino; — 1923 (pre-pisno dovoljenje) Pogačnik Kajetan in Marija po tretjino; — 1946 (d.) pri tretjini Pogačnik Kajetana: Pogačnik Vida v Ljubljani; — 1945 (1947) (d.) pri tretjini Pogačnik Marije: inž. Pogačnik Ciril, Pogačnik Stanko, Gaspari Štefanija r. Pogačnik, inž. Pogačnik Anton, Kos Minka r. Pogačnik, Potočnik Vida- r.
Pogačnik: po osemnajstino.
h. št. 19 (44) — vlož. št. 50 (A — Fol. 170)
(Tschankl) Cankl Simon, duhovnik; — 1775 (k. p.) Globočnik Franc, Leopold, bivši sodnik (Hofrichter) v Mekinjah in žena Marija Terezija; — 1776 (ces.) Hrovat Jernej, trgovec, začasni upravitelj sodišča, potem mestni blagajnik in špitalski mojster in njegova, žena Marija Ana; — 1821 (k. p.) Sroven Andrej (zato gotovo še do zadnjih let pri Andrejezu); — 1846 (d.) Sroven Marjeta, omož. Prašnikar in Prašnikar Franc (ki je imel navado izreči začudenje z besedami: O himmlischer Vater!, zato »Pri nebeškem očetu«); — 1902 (d.) Marija^ Alojz, Franc .in Margareta Praschnikar; — 1922 (d.) Praschnikar Marija na četrtini sina Alojzija; — 1937 (d.) hči Praschnikar Marjeta pri tej četrtini; — 1938 (k. p.)
Uršič Albert, gostilničar
h. št. 20 (45) — vlož. št. 53 i(A — Fol. 30)1
Mesto Kamnik; 1824 (dr.) Schaffer Janez; — 1846 (c.) Straganig Peiter; — 1849 (k. p.) Plautz Maks; — 1875 (d.) Janez N. Plautz ml. iz Ljubljane; — 1882 (k. p.) Gregor Kratnar, čevljar in njegova žena Jožefa r. Tajč; — 1897 (k. p.) Zargi Ivan, trgovec; — 1929 (d.) Zargi Maks, trgovec; — 1933 (d.) Zargi Marija roj.
Weibl
Na trgu2
prej h. št. 1 (29) — (B — Fol. 254)
(Mestni rotovž, pogorel 1804 ki me več pozidan, na sedanjem ožjem trgu. Vidi se še dvonadstropen le z dvema oknoma na votivni sJiiki liz 1779 v Zakalu.)
h. št. 21 (45) — vlož. št. 605 (A — Fol. 33)
Mesto Kamnik3 (prav Meščanska karporacija); — 1937 (k. p.) Mestna hranilnica v Kamniku; — 1942 (k. p.) iKreissparkasse Stein; — 1947 (odi.) Mestna hranilnica v Kamniku; — 1951 (odi.) Splošno ljudsko premoženje (Narodna banka
FLR Jugoslavije)
h. št. 22 (46) — vlož. št. 54 (A — Fol.' 36)
Majhnič Janez — (d.) Majhnič Jakob, mesar; — 1793 (ž. p.) Majhnič Josip, mesar in žena Uršula r. Rebula; — 1799 (dr.) Dimnik Primož, gostilničar; — 1779 (k. p.) Roje Štefan, mekimjski podložnik; — 1799 (k. p.) Humar Valentin, gostilničar; — 1807 (k. p.) Vidic Andrej iz Podgorja; — 1811 (k. p.) Cerin Urban; — 1851 (d.) njegova vdova Čeirin Jera; — 1852 (izr. p.) Cuderman Andrej; — 1879 (dr.) Ja-nežič Anton iz Kamnika; — 1884 (d.) hči Janežič Marija; — 1890 (d.) Herman Ana pri dveh sedminah in Herman Avgust pri petih sedminah; — 1897 (d.) Herman Ana iz Kamnika na vsej hiši; — 1925 (d.) Lušin Karolinai, žena zasebnega uradnika v Mariboru, Sax Marija, soproga tiskarja v Idriji in Slavinec Julija, žena trgovca v Mariboru, vse roj. Herman, vsaka po tretjino; — 1930 (k. p.) Sax Marija in Lušin Ana; — 1930 (k. p.) Pogačar Frančiška r. Bergant
h. št. 23 (47) — vlož. št. 57 (A — Fol. 39)
Zigan Janez Krstnik; — 1790 (dr.) Petrič Franc, kmet (svobodnik) iz župnije Cerklje; — 1800 (izr. p.) Petrič Matija, njegov sin; — 1803 (k. p.) Petrič Janez in
1	V najstarejši zemljiški knjigi »grosse stadtische Kaiserne« (velika mestna vojašnica.)
2	Neimški »Am Platz«. .Nemci bo ta mestni del preimenovali v Adiolf Hitler iFlajtz.
3	V prvi zemljiški 'knjigi oznaka v nemščini »mala vojašnica«.

žena Marija iz Vase; — 1834 (k. p.) Javoršek Primož; — 1874 (d.) Javoršek Marija; — 1877 (ž. p.) njen mož Seničar Franc; — 1892 (k. p.) Pintar Anton, trgovec; — 1892 (ž. p.) Pintar Alojzija r. Hrastnik, na polovici; — 1918 (izr. p.) Pintar Anton, trgovec, tudi na drugi polovici; — 1934 (d.) Pintar Vladimir; — 1946 (zapl.) FLR Jugoslavije; — 1949 (listina) Splošno ljudsko premoženje
h. št. 32 — vlož. št. 68 (A — Fol. 48)
Gotzal Valentin; — (d.) Gotzel Jožefa, vdova, njena sestra Frančiška, mož Die-trih in Franc Dietrih; — 1799 (k. p.) Derani Urh, trgovec; — 1813 (izr. p.) Fiseher Josip, trgovec in žena Jožefa r. Derani; — 1849 (izr. p.) Fiseher Jožefa, r. Derani; —1864 (izr. p.) Fiseher Vincencij1, aktuar okrajnega urada; — 1882 (d.) ml. Marija Leopoidina Fiseher; —1887 (d.) Troha Janez na 4 šestnajstinah, Tro-ha Rozalija na 4 šestnajstinah, Fiseher Helena na 3 šestnajstinah (vsi v Kamniku); Cernstein Ana r. Fiseher v Ljubljani na 3 šestnajstinah; Fiseher Ivan v Gornjem gradu na 1 šestnajstini; Ahčin Albin v Gradcu, Pohiin Apolonija v Ljubljani, Pohiin Josip in Karoiina v Kamniku, vsak na 1 štiriinšestdesetino; — 1888 (k. p.) na polovici hiše Troha Janez in Rozalija, Kenda Josip, gostilničar; 1880 (k. p.) Fiseher Franc v Kamniku na deležih Fiseher Helene, Cernstein Ane, Ahčina Albina, Pohiin Jožefa in Kairoline; — 1888 (k. p.) Kenda Josip tudi na deležu Pohiin Apolonije; — 1891 (k. p.) Fiseher Franc tudi na deležu Fiseherja Janeza; — 1892 (k. p.) Kenda Josip itudi na deležu Fiseherja Franca in s tem lastnik cele Hiše; — 1930 (d.) vdova Kenda Frančiška r. Levičnik in hči Angela po polovici; — 1931 (izr. p.) Kenda Angela tudi na drugi polovici
h. št. 26 (50) — vlož. št. 608, 609 (A — Fol. 42)
Zigan Valentin; — 1782 (k. p.) Urbančič Franc Dioniz, fužin ar in posestnik iz dvorca Katzenberg; — 1827 (k. p.) Codelli baron Anton; — 1827 (k. p.) Treo Lenart; — 1827 (c.) Treo Antonija; — 1837 (dr.) Jabornig Jožef; — 1853 (d.) Schmaiz Ernestina r. Jabornig; — 1855 (k. p.) Mesto Kamnik potem Meščanska korporacija v Kamniku (odtlej združena s hišama št. 24 in 25 (Zadnja ulica) v
uradno poslopje v Kamniku
h. št. 33 — vloiž. št. 69 (A — Fol. 54)
Pušavec Anže; — Pušavec Jakob, kmet iz Komende; — 1795 (k. p.) Meden Gregor; — 1796 (k. p.) Petrič Luka, vinotočec; — 1837 (d.) Petrič Franc; — 1838 (k. p.) Košir Rok in Cecilija; — 1842 (dr.) Paohner Karo!; — 1844 (k. p.) Ankerst Simon; — 1853 (k. p.) Eppich Jakob; — 1886 (d.) Eppich Marija; — 1893 (k. p.) Novak Martin, poštar v Kamniku; — 1925 (d.) Sadnikar Štefanija r. Novak na četrtini, Milka Božič r. Novak na četrtini in Novak Ana na polovici
h. št. 34 — vlož. št. 70 (A — Fol. 57)
Schoss Elizabeta; — 1757 (k. p.) Schoss Ignacij, ranocelnik; — (d.) Schoiss Janez, pek; — (k. p.) Petrič Matija; — 1824 (d.) Petirič Simon; — 1830 (k. p.) Kecelj Mihael; — 1843 (d.) Kecel Marija, vdova; — 1844 (k. p.) Rabič Matevž; — 1848 (izr. p.) Fayenz Ignac in Helena; — 1874 (d.) Fayenz Helena (tudi na drugi polovici); — 1890 (d.) nečakinja Bergant Cecilija r. Iglic; — 1892 (d.) vdovec Bergant Luka, trgovec; — 1904 (d.) Bergant Josipina, Franc, Pavla, Maks .in Cecilija po petino; — 1907 (k. p.) na petini Josip in e Bergant (m. Dolores O. S. U.), Bergant Pavla, Maks in Cecilija; — 1912 (k. p.) Kraut Anica r. Grašek, odvetnikova soproga; — 1921 (k. p.) Balantič Valentin, trafikant
h. št. 35 (63) — vlož. št. 71 (A — Fol. 51)
Ana Marija Škrahar, roj. Bučar; — 1751 (k. p.) Ziegler Boštjan, lectar; — 1783 (d.) vdova Ziegler Jera; — 1792 (d.) Ziegler Jernej, lectar; — 1831 (izr. p.) Ziegler Franc; — 1840 (d.) Ziegler Jernej; — 1841 (d.) tudi na polovici Ziegler Jere; — 1841 in 1843 (izr. p.) in (ž. p.) Goilenwer Neža r. Ziegler in njen mož Golienwer Jurij; — 1881 (d.) Gollenwer Neža tudi na polovici Jurija Gollenwer; — 1882 (d.) Štele Marija r. Cudermann; — 1882 (ž. p.) Štele Ivan, svečar (na polovici); — 1905 (d.) Štele Marija tudi na drugi polovici; — 1936 Štele Janko,
svečar
h. št. 36 (64) — vlož. št. 71 (A — Fol. 60)
Marija Pucher; — Kukovc Fortunat, usnjar; — 1750 (k. p.) Puchler tudi »Woch-ler« Luka, pivovarnar; — (d.) sin Puchler Jožef, pivovarnar; — 1808 (k. p.) Novak Janez iz Radovljice; — 1820 (k. p.) Zavbi Franc; — 1862 (k. p.) Jurij in Neža Goiienwer iz Kamnika; — 1881 (d.) Goilenwer Neža tudi na drugi polovici; — 1882 (d.) Štele Marij a r. Cudermann; — 1882 (ž. p.) Stole Ivan, svečar po polovici; — 1905 (d.) Štele Marija tudi na drugi polovici; — 1936 (d.) Štele Janko,
svečar
h. št. 37 — vlož. št. 612 •
N. Butalič; — okrog 1730 frančiškanski samostan v Kamniku; — 1938 (k. p.) dr. Puceij Franc, zdravnik v Kamniku na 4 petinah in žena Mara r. Kroimar na petini; — 1941 (nar.) Reichsgau Karnten; — 1945 (zak.) dr. Puceij Franc in žena
M a ra *
* Po Steletu (str. 100) še ne natančno določljiva lega Butaličeve hiše, je sedaj po stari zemljiški knjigi natančno določena, ker je v najstarejši zemljiški knjigi opomba, da stoji hiša št. 36 med št. 35 in Butaličevo. Ni izključeno, da je bila tudi ta hiša, kakor njene sosede, med razpadajočimi.
Okoli 1. il850 jo je prezidal I. N. Podrekar za -svojo itngaviino. Sedamijd lastnik dr. Puceij pa jo je preuredil posebno v spodnjih prostorih in v podaljšku proti samostanu.
h. št. 39 — vlož. št. 72 (A — Fol. 63)
Štor Žiga; — 1721 (ž. p.) Kastelic Franc, vinotočec; — 1804 (ž. p.) Klander Florjan, usnjar; — 1818 (dr.) njegov zet Bolničar Franc; — 1818 (k. p.) Kuhnel Janez; — 1867 (d.) Janez in Marija Kecel r. iPraschniker; — 1888 (d.) vdova Kecel Maria; — 1908 (d.) hči Herman Terezina r. Kecel; — 1919 (k. p.) Petek Ivan, trgovec; — 1944 (nar.) Reichsgau Karnten; — 1944 (k. p.) Strasser Ermst; — 1945
(zak.) Petek Ivan, trgovec
h. št. 40 — vlož. št. 62 (A — Fol. 66)
Janez Krst. Ramsperger, bivši oskrbnik na Križu; — (d.) Vincencij Valentin Ramsperger in Marija Lucija Krager r. Ramsperger; — 1721 (k. p.) Žiga Konrad Skerpin, mestni in ces. protopisar v Kamniku in žena Magdalena; — pozneje neznano ali neposredno nato in kdaj Skerpin Marija Ana iz Virhpoija; — 1796 (k. p.) Schuller Leopold Jožef, gostilničar; — 1806 (k. p.) Schoss Janez Nep., pek 'in vinotočec in žena Jožefa r. Sporn; — 1837 (;izr. in ž. p.) Rode Jožef; — 1882 (izr. p.) Rode Jožef mL; — 1907 (d.) sestra Samec Terezija r. Rode, zdravnikova vdo-
va; — 1910 (d.) dr. Samec Maks, Lesfcovic Draga r. Samec, Martinčič Bogumila r. Samec, stota ikova vdova, .po tretjino; — 1922 (k. p.) Slatner Anton, tiskar v Kamniku; — 1926 (d.) Slatner Ivana ir. Lavni č
hiš. št. 41 — vlož. št. 99 ( A — Fol. 69)
Gregor Skrahar; — pozneje dolgo časa opuščeno; popolnoma razpadlo hišo je prejel od mesta brezplačno-, le da se pozida, 1. 1722 Moritsch Hans Georg, rano-celec; — 1755 (k. p.) Traun Pavel, krznar, (d.) Traun Anton, krznar; — 1807 (k. p.) Verona Jožef, usnjar; — 1825 .(izr. p.) Verona Anton; —1829 (dr.) Kuhnel; Janez N;
—	1833 (k. p.) Pollak Jernej; — 1838 (d.) Pollak Antonija; — 1870 (izr. p.) Pollak Jožef, usnjar; — 1912 (izr. p.) Adler Josipina r. Pollak, geometrova soproga; — 1913 (d.) Adleir Stanislav, višji zemljemerec na polovico; — 1923 (d.) Adler Josipina r. Pollak tudi na drugi polovici; — 1926 (dr.) Podgoršek Ivan, mesar iz
Trzina; — 1954 (izr. p.) Podgoršek Blaž
h. št. 42 — vlož. št. 119 (B — Fol. 283)
Gotzel Valentin; — (d.) vdova Gotzel Jožefa; — (d.) Ditriech Franc in žena Frančiška, sestra Jožefe Gotzel; — 1799 (k. p.) Dereani Urh, trgovec; — 1804 (k. p.) Iglič Anton, usnjar; — 1835 (izr. p.) Iglič Jakob; — 1870 (izr. p.) Iglič Jakob ml.; — 1875 (k. p.) Orel Jožef, trgovec; — 1903 (d.) hči Orel Ana; — 1947 (d.)
Orel Dušan, sodnik
h. št. 43 (68) — vlož. št. 121 (B. — Fol. 259)
Janežič Mihael, zgraditelj hiše; — 1798 (ž. p.) mož njegove vdove Svetic Jernej;
—	1802 (k. p.) Zwirn Lovrenc lin žena Katarina; — 1819 (k. p.) Grkman Jakob in Lucija; — 1863 (d.) Gnkman Cecilija; — 1881 (d.) Matičič Boštjan; — 1901 (d.) Matičič Cecilija, kasneje oimož. Heybal, organistova žena; —1924 (k. p.) Kramar Miloš, trgovec; — 1944 (nar.) Reiichsgau Karnten; — 1945 (zak.) Kramar Miloš
h. št. 45 (70) — vlož. št. 130 (A — Fol. 76)
Petrič Tomaž; — 1792 (k. p.) Potišek Matija; — 1793 Kemperle Jurij, krznar in žena Marija; — 1800 (k. p.) Keber Janez; — 1800 Pollak Pavel Anton, tobačni založnik; — 1802 (k. p.) Cimbas Jakob, prirezovalec podplatov (Sohlenschneider);
—	1845 (izr. p.) Majhnič Jožefa; — 1886 (d.) Cimbas Janez; — 1889 (k. p.) Grčar Frančiška r. Tajč, mesarjeva žena; — 1933 (d.) Grčar Vinko, mesar; — 1946 (d.)
Grčar Frančiška r. Rabič
h. št. 46 (69) — vlož. št. 123 (A — Fol. 73)
Alič Andrej; — Prešeren Janez Krst., jermenar; — Terezija, njegova vdova; — 1799 (k. p.) Janežič Jurij, čevljar; — 1819 (izr. p.) Janežič Leopold, čevljar; —
1848 (idr.) Čerin Franc; — 1861 (k. p.) Grašek Jernej; — 1890 (izr. p.) Grašek Janko, trgovec; — 1936 (d.) Grašek Marija rojena Mejač; 1954 (dar) Grašek
Marija ml.
h. št. 55, 31 (59) — vlož. št. 67 (A — Fol. 45)
1792 Hornaiuer Peter; — 1792 (k. p.) Zudermann Valentin; — 1793 (k. p.) Sitar Jurij; — 1802 (k. p.) Močnik (Moschnegg) Andrej, kmet iz Zgornjega Brnika; —■
1818 (k. p.) Hafner Andrej, jermenar;--1840 (izr. p.) Hafner Anton; — 1881
(izr. p.) hči Hafner Marija; — 1881 (ž. p.) solastnik na polovici Albrecht Franc, ključavničar iz Kamnika; — 1942 (mar.) Reichsgau Karnten; — 1942 (k. p.) Friitz Thale; — 1945 (zaik.) Albrecht Karol
h. št. 69 (5) — vlož. št. 61 (A — Fol. 11)
Vidic Sidonija; — (d.) Vidic Cecilija; — 1816 (d.) Vidic Avguštin, prejemnik na šentpetrski liniji v Ljubljani; — 1822 (k. p.) Sdhaffer Florijan; — 1830 (d.) Iglic Valentin; — 1840 (izr. in ž. p.) Močnlik Jakob in Marija; — 1847 (izr. p.) Močnik Jakob (tudi na polovici Marije); — 1863 (dr.) Rode Jože 'iz Kamnika; —■ 1907 (dr.) G;iilly Josipina r. Rode v Višnji gori; — 1917 (k. p.) Narodna čitalnica v Kamniku; — 1941 (razglas ustavitvenega komisarja (Stillhaltekommissar): Karntner Volksbund in Veldes; — 1943 (lastninski prenos) »Nationaisocialisti-sche Volksvvohlfahrt« Berlin; — 1945 (zaik.) Fizkulturna zveza Slovenije; —• 1946 (predlog) Narodna čitalnica v Kamniku; — 1947 (odločba) Okrajni ljudski odbor Kamnik, FLR Jugoslavija; — 1949 (ur.) Splošno ljudsko premoženje
h. št. 79 (16) — vlož. št. 170 (A — Fol. 17)
1776 (k. p.) Mali Jernej; — (d.) njegova vdova Pustavrh Marija; — 1804 (d.) njen mož Pustavrh Andrej, pek; — 1820 (d.) Pustavrh Ana Marija; — 1821 (k. p.) Kaplan Matija; — 1826 (dr.) Svetic Blaž sitr.; — 1842 (dr.) Heimann Gustav iz Ljubljane; — 1842 (k. p.) Staravašnik Mica iz Kamnika; — 1873 (k. p.) Anton Bizjak, dežnikar in žena Frančiška Bizjak iz Kamnika; — 1921 (izr. p.) Bizjak Cecilija, omož. Abramov, poštna uradnica
h. št. 80 (17) — vlož. št. 171 (A — Fol. 20)
pl. Rastem Rozialija.(gospodična);* Rastern baron Leopold; — 1798 (k. p.) Šubelj Anton, tkalec; — 1830 (d.) vdova Šubelj Margareta; — 1837 (d.) Šubelj Blaž; — 1851 (dr.) Šubelj Gregor; 1873 (izr. p.) Šubelj Florijan; — 1892 (d.) vdova Šubelj Barbara; — 1902 (d.) dr. Šubelj Ivo; — 1930 (d.) dr. Vidic Igor
* Pred napravo ptrve zemljiške knjige je spadala semkaj tudi hiša pod Malim gradom, ki je bila pa kasneje odplavljena (op. v zemljiški knjigi).
h. št. 81 (18) — vtlož. št. 174 (A — Fol. 24)
Škerbinc Anton in Marija Ana; — Škerbinc Danijel; — 1792 (k. p.) Šporn Flori-jan, trgovec in žena Terezija; — 1796 (k. p.) Svetelj Matevž; — 1798 (k. p.) Kni-fic Blaž; — 1801 (k. p.) Wa,lthasar Matija (kmet iz šmartna, župnija Cerklje); — 1806 (k. p.) Ahčin Bernard, krojač; — 1851 (izr. p.) Jerin Janez; — 1886 (izr. p.) Jerin Janez ml.; — 1891 (k. p.) Zargi Ivan, trgovec in Alojzija r. Šešerko; — 1897 (izr. p.) Žargd Alojzija tudi na drugi polovici; — 1909 (d.) Zairgi Ivan; — 1920 (izr. p.) Zargi Maks, trgovec; — 1933 (d.) Zargi Marija r. Weibl
h. št. 90 (28) — vlož. št. 196 (A — Fol.)*
Ramovž Andrej; — (d.) Ramovž Jošt, pek in žena Katarina r. KunidJič; — 1802 (k. p.) Svatic Jernej in žena Frančiška; — 1852 (d.) Svetic Jernej (tudi na polo-
* Med Aignerjevo hišo na Trgu in starim rotovžem je bila hiša grofa Lamberga. Ta je hišo ali pa stavbni prostor prodal mestu. Nastale so tu štiri 'trgovske lope, ki so bile odstranjene šele v novejšem času. Lastniki teh lop so bili:
h. š. (21) — vlož. št. 462, 433, 196 (II A — Fol. 235)
1843 (pogodba o prevedbi v kupno) Pogačnik Jožef; — 1849 (d.) Pogačnik Jožefa, vdova; — 1851 (k. p.) Zupane Marica; — 1856 (d.) Sluga Katarina; — 1866 (d.) Zupane Janez; — 1860 (k. p.) Pfeifer Jožefa; — 1873 (izr. p.) Terpinc Ana; — 1896 ,(,k. p.) Terpinc Avgust; — 1904 (k. p.) Kosehier Janko; — 1916 izbris te parcele (96/2) lin združitev s parcelo 94, to je s sosedno, podaljšano hišo Janka Koschierja
h. št. (31) — vlož. št. 543, 871, 433, 196 (II A — Fo'l. 238) Košir Jakob, trgovec; — 1793 (dr.) Stancer Franc, trgovec; — 1822 (d.) Stancer Helena; — 1822 (k. p.) pfeifer Matevž; — 1846 (izr. p.) Pfeifer Jožefa; — 1850 (izr. p.) Terpinc Kari; — 1876 (izr. p.) Terpinc Avgust; — 1904 (k. p.) Kosehier Janko; — 1916 dalje kot pri prvi
lopi (pare. št. 96/1 k pare. 94)
h. št. (32) — vlož. št. 120, 433, 196 (II A — Fol. 229) (»Orloiva štacuna«)
Ahčin Tomaž; — 1783 (k. p.) Deranii Urh; — 1813 (ž. p.) Fisoher Jožef, trgovec (mož Jožefe Derani); — 1849 (izr. p.) Fischer Jožefa roj. Derani; — 1862 (k. p.) Orel Jože; — 1898 (k. p.) Kosehier Janko; — 1916 dalje ikot pri prvi lopi (pare. št. 97 k pare. 94)
h. š. (k 90) — vlož. št. 197, 196 (II A — Fol. 232) Skerjanc Jakob; — 1823 (d.) Skerjanc Ana; — 1823 (dr.) 'Svetic Jernej; — 1852 (d.) Svetic Marija, vdova; — 1878 (izr. p.) Aigner Marija roj. Ahčin; — dalje 'kot pri hiši št. 90. — Ta parcela je v stari zemljiški knjigi vpisana še ikot -zidana trgovina, že ob otvoritvi sedanje zemljiške knjige pa le še kot vrt pare. št. 95. Leta 1916 se je parcela delila na dvorišče in stavbišče, na katerem je stala hiša:
h. š. 103 — vlož. št. 196, 1337, 1338 lastniki od 1916 do 1955 kot pri hiši št. 90, nato parcela Splošno ljudsko premoženje, hiša
pa last Mavrin Frančiške.
Kramar,ske lope ,so ise torej v glavnem umaknile povečani sosedni stavbni parceli, oziroma ©ni novo sezidani manjši hiši, potem ko so se hiša in sosedne parcelle 1. 1898, 1904 in 1910 združile v hišo Janka Koschierja.
vici Frančiške Svetie); — 1852 vdova Svetic Marija; — 1858 (izr. p.) Marija Aigner t. Ahcin; — 1898 (k. p.) Albrecht Andrej in Marija; — 1906 (d.) Albrecht Andrej tudi na drugi polovici; — 1908 (d.) Albrecht Ivan; — 1910 (k. p.) Stare Franc; — 1910 (k. p.) Koschier Janko, trgovec; — 1922 (d.) Koischier Uršula vd. Boite r. Pirnat; — 1946 (odi.) FLR Jugoslavija; — 1949 (ur. 3.VI. 1947) Splošno
ljudsko premoženje
h. št. 1 (3) — vlož. št. 2, 107 (B — Fol. 268)
Vadlau Marija Uršula,, vdova; — 1765 (k. p.) Kračah Janez; — 1788 (ž. p.) njegov zet Ziegiar Ignacij; — 1823 Ziegler Jožefa; — 1834 (ž. p.) Na, s t ran Tomaž; — 1866 (d.) Naistran Ana; — 1866 (izr. in ž. p.) Wanos Jožef; — 1887 (k. p.) Potokar Josip, davkar; — 1913 (d.) Knep Marija, Zupančič Jera,, Perne Frančiška, Travnik Urša,, Zupančič Marjana, Kumelj Katarina,, Rihar Marija lin Cehun Terezija po osminko; — 1915 ,(,d.) na osminki Cehun Terezije Seidl Josip, trgovec v Šiški;
—	1916 (k. p.) Sadnikar Josip Nikolaj, viš. okr. živinozsdravnlik v Kamniku; — 1916 (k. p.) Pogačnik Kajetan; — 1931 (k. p.) Drolc Ivan, čevljar v Kamniku
Zadnja ulica*
h. št. 24 (48) — vlož. št. 609 (A — Fol. 152)
Novak Marija; — Prigrl Jernej; — 1793 (k. p.) Kavčič Jakob, kramar; — 1803 (k. p.) Golob Anton; — 1850 (k. p.) Golob Marija iroj. Zlebiir; — 1851 (izr. p.) Golob Janez; — 1854 (dr.) Vovk Jožef; — 1854 (m. p.) Humar Jakob; — 1855 (k. p.) Mesto (sedaj Meščanska korporacija) Kamnik (odtlej združena s hišama št. 25/26 Na trgu v uradno poslopje)
h. št. 25 (49) — vlož. št. 608, 609, 66 (A — Fol. 155)
Lukanc Janez; — (d.) Lukanc Luka, krojač in žena Barbara roj. Komotar; — 1782 (ž. p.) Schaffer Jakob, ključavničar in žena Terezija roj. Lukanc; — 1800 (k. p.) Tomažič Andrej; — 1805 '(k. p.) Teršan Simon, mizar, — Golob Primož;
—	1814 (k. p.) Moertel Tomaž; — 1822 (k. p.) Gregorin Neža; — 1835 (izr. p.) Novak Cecilija; — 1835 (ž. p.) Košir Rok; — 1838 (k. p.) Golob Jernej in Marija;
—	1839 (k. p.) Javornik Jožef; — 1853 (d.) Schmalz Ernestina r. Jabomig; — 1855 Mesto, sedaj Meščanska korporacija v Kamniku (odtlej združena, s hišama št. 24 in 26 v uradno poslopje v Kamniku; — 1942 (nar.) po razpustu M. korp.
— Stadtgemeinde Stein; — 1946 (odi.) Meščanska korporacija Kamnik
* Letzte Gasse. Od konca prve do začetka druge svetovne vojne Vodnikova ulica.
h. št. 27 (51) — vlož. št. 58 (A — Fol. 146)
Koželj Jurij — Martine Valentin; — 1800 (k. p.) Suhadovnik Matevž; — 1803 (k. p.) Smole Filip, kovač iz Fužin; — 1804 (k. p.) Tanzer Andrej; — 1819 (k. p.) Ahčin Bernard,* — 1843 (lizr. p.) Ahčin Bernard mi. — 1882 (d.) Ahčin Marija; — 1884 (lizr. p.) Ahčin Ferdinand; — 1890 (d.) Ahčin Marija; — 1891 (k. p.) Jerin Janez; — 1921 (d.) Jerin Anton
h. št. 28 (52, 53) — vlož. št. 59 (A — Fol. 149)
Skerpin Marija Ana iz Vrhpolja; — 1796 (k. p.) Sohuller Leopold Jožef, gostilničar; — 1800 (k. p.) Ahčin Bernard, krojač; — 1807 (k. p.) Svetic Blaž iz Podgorja; — 1833 (izr. p.) isiin Svetic Blaž; — 1837 (k. p.) Alič Andrej; — 1838 (dr.) Svetic Blaž ml.; — 1840 (izr. p.) Svetic Marija; — 1842 (izr. p.) Svetic Matija; — 1873 (d.) Svetic Doroteja iz Motnika; — 1886 (dr.) Potokar Josip; — 1913 (d.) Krep Marija* Zupančič Jera, Kozlevc; Perme Frančiška, Gaberje; Travnik Urša', Vel. Mlačevo>, Zupančič Marjana, Sp. Duplica:; Kumelj Katarina, Ribar Marija in Cehun Terezija ,iz Ljubljane: vsak na 1/8; — 1915 (d.) Seidl Josip, (trgovec v Sp. Šiški na deležu Čehun Terezije; — 1916 (k. p.) Sadnikar Josip N., višji živinozdravnik; — 1916 (k. p.) Pogačnik Ana; — 1917 (m. p.) Oblak Jakob in Marija; — 1921 (d.) Oblak Jakob tudi na drugi polovici; — 1926 (izv. p.) Sax Amalija r. Oblak; — 1927 (k. p.) Roš Viktorija,
h. št. 29 (54) — vlož. št. 66, 1301
Po združitvi s h. št. 31 in preobratom pročelja s hišnimi vrati na Trg
h. št. 29 in 30.
Vorštnar Franc, mizar in žena Elizabeta; — 1800 (k. p.) Majhen Mihael iz Radomelj; — 1804 (k. p.) Šubelj Jakob, kramar in žitni itrgovec; — 1811 (k. p.) Zatmljen Anton; — 1839 (d.) Zamljen Marjeta; — 1866 (izr. p.) Ahčin Franc in Marija; — 1870 (d.) Ahčin Aleksander; — 1876 (odstop, p.) Rozman Jožefa roj. Ahčin; — 1855 (dr.) Fischer Franc, ena hiša 29/30; — 1887 (k. p.) Rode Jože;
—	1887 (k. p.) dr. Sahmidinger Karol, notar; — 1913 (k. p.) dr. Dereani Julij, zdravnik; — 1929 (d.) Dereani Fridai r. Kurzthaler in Dereani Alfred po polovici; — 1946 (zapl.) FLR Jugoslavije; — 1948 (listina), Splošno ljudsko premoženje. Sedaj okr. zdravstveni dom
h. št. 31 (66) — vlož. št. 66
Adamič Mihael; — Letnar Luka, tesar; — 1800 (k. p.) Tanzer Lovrenc, čevljar;
—	1813 (k. p.) -Zamljen Anton, izdelovalec mila; — 1828 (d.) Zamljen Marjeta;
* Zato dolgo hišno ime »pri BernandelnU'
— 1866 (izr. p.) AJhčin Franc in Marija; — 1870 (d.) Ahčin Aleksander; — 1876 odstopna pogodba Rozman Jožefa, roj. Ahčin; — 1885 (dir.) Fiseher Franc; — (odslej ena hiša z ono št. 29 v Zadnji ulici)
Špitalska ulica*
nekdaj h. št. 19 (76) — vlož. št. 50 (B — Fol. 274) Meščanski špital (BurgernSpitals-gilt), na stari parceli 118, sedaj 119; — 1808 poitem le še gospodarsko poslopje 119 in 120 (dr.) Gasparini Bernard; — 1808 (dr.) Urbančič Franc, Dioniz; — 1826 (k. p.) baron Codelli Anton; — 1828 (dar) Sroven Andrej; — 1846 (d.) Marjeta Sroven roj. Prasohnikar; — 1847 (ž. p.) Praschnikar Franc; — 1901 (d.) pranečaki: Marija, Alojzij, Franc in Margareta Prašnikar; — 1914 (k. p.) frančiškanski samostan
h. št. 51 — vlož št. 73 (A — Fol. 134) sedaj Je pare. št. 121, vrt ob frančiškanski cerkvi.
Puhlin Anton--(dr.) 1785 Muitschlechner Franc, usnjar; — 1799 (k. p.) Markeš
Jožef, čevljar iz Naklega; — 1805 (k. p.) Werse Jožef; — 1826 (k. p.) Kiihnel Janez; — 1867 (d. in ž. p.) Kecel Janez in Marija
h. št. 26 (83) (A — Fol. 106 1/2)**
Sare Jurij; — 1809 (k. p.) Kavčič Jernej; — 1823 (k. p.) Čerin Urban in žena
Katarina (Mesto Kamnik)
h. št. 47 — vlož. št. 134 (A — Fol. 107)
Adamič Florijan, krojač; — 1794 (ž. p.) zet Hribar Janez, kramar; — 1808 (dr.) Holzer Florijan, krojač; — 1811 (k. p.) Žavbi Franc, klobučar; — 1820 (k. p.) Bartel Anton; — 1825 (d.) Bantel Helena; — 1826 (ž. p.) njen mož Holzer Mihael; — 1832 (k. p.) Jagodec Janez; — 1843 (k. p.) Drešar Helena; — 1879 (d.) Marija Bergant r. Drešar; — 1879 (ž. p.) (na polovici) Bergant Lovrenc; — 1904 (d.) tudi na drugi polovici Bergant Lovrenc, gostilničar; — 1927 (d.) Bizjak Alojzij, ravnatelj Mestne hranilnice v Kamniku in Bizjak Marija r. Bergant; — 1942 (nar.) Reichsgau Karnten; — 1946 (zak.) Bizjak Alojzij, ravnatelj Mestne hranilnice v Kamniku in Bizijak Marija r. Bergant
* Tako imenovana po špitalu, ki je prej stal levo od frančiškanske cerkve. Pozneje Samostanska ulica imenovana.
**. Pri oznaki hiše je v stani zemljiški knjigi opazka, da je hiša sedaj poigoirišče, ki se je porabilo za razširjenje ulice. Lastniku je dalo mesto enako zemljišče na Grabnu, ki služi sedaj za skladišče stojnic.
h. št. 48 (73) — vlotž. št. 137 (A — Fol. 110)
Kancilja Simon; — Lstnar Mardjai, mizarjeva vdova; — 1791 (ž. p.) Mayer Janez, mizar; — 1836 (k. p.) Fischer Jožef; — 1838 (k. p.) Ahain vdova Katarina, rojena Fischer; — 1834 (dr.) Jenko Mihael; — 1845 (k. p.) Košiša Maitevž in Marija; — 1850 (k. p.) Rak Marija; — 1878 (k. p.) Rak Uršula; — 1895 (k. p.) Zupane Marija; — 1907 (izr. p.) Glavač Ivana; — 1952 (d.) Adamič Anica r. Glavač
h. št. 52 (78) — vlož. št. 142 (A — Fol. 128)
Worenz Simon in Doroteja; — sin Wbrenz Janez; — 1792 (k. p.) Uib-asch Janez, klobučar; — 1793 (izr. p.) Mihelčič Matevž, -klobučar 'in žena, Elizabeta; — 1795 (k. p.) Terdina Jakob, -kramar; — 1821 (ž. p.) zet Iglic -Matija; — 1863 (izr. p.) Iglič Marija; — 1874 (izr. p.) Cirer -Marija; — 1896 (k. p.) Cirer Fr-anc; — 1904 (k. p.) D-o-bravec Ivana; — 1938 (d.) N-ovak Ana r. Vrhove, Ljubljana, Štepanja vas 25; — 1952 (k. p.) Poijanšek Jože in Genov-efa r. Nadrušnik
h. št. 53 (79) — vlož. št. 146 (A — Fol. 122)
W-olf Jak-o-b; — -Potisk Matija, usnjar; — 1822 (k. p.) Erjavšek Matevž; — 1823 Rrigel Jernej, podeželski 'kramar; — 1827 (idr.) Iglič Valentin; — 1840 (ž. p.) Močnik Jakob -in Marija; — 1856 (k. p.) Jer-an Jernej in Neža; — 1870 (izr. p.) (na polovici Neže Jeran) Marija Kre-č; — 1887 (k. p.) K-re-č Marija r. Jeran; — 1891 (d.) Kreč RozaMja; — 1893 (k. p.) Slabajna Ivan in Terezija; — 1897 (k. p.) Škaribinc Elizabeta; — 1916 (d.) Škerbinc Fr-anc
h. št. 56 (80) — vlož. št. 139 (A — Fol. 125)
Gaurick Jurij; — Gaurick J-ožef, nogavičar in njegova žena Marija Ana ro-j. Moirič; — 1794 (k. p.) Jerše Jurij, kramar; — 1817 (dr.) TomeJli Aleš iz Go-re pri Komendi; — 1818 (k. p.) Sluga J-ožef, pasar; — 1858 (izr. p.) Sluga Janez;
—	1873 (d.) Sluga Marija; — 1885 (k. p.) Pavlic Valentin; — 1904 (d.) Pavlic Apolonija; — 1907 (izr. p.) Pavlič Jože; — 1953 -(k. p.) -Sedušak Štefanija, Jamšek Marija, Jamšek Stanislav, vsi Kamnik — Kosiše in Šumet Franc,
Kamnik — Graben 51
-h. št. 55 (81) — vlož. št. 147 (A — Fol. 119)
Panzer Jožef, duhovnik; — 1801 (dr.) Kosec Ignacij, kramar; — 1807 (k. p.) Sto-jc Gregor, barvarski pomočnik; — 1808 (k. p.) Schaffer Luka, ključavničar;
—	1830 (izr. p.) Schaffer Franc; — 1834 (dr.) Po-korn Marjeta,; — 1851 (k. p.) Vivoda Frančiškai; — 1855 (ž. p.) njen m-ož Vo-vk Janez; — 1873 (k. p.) Rziha Janez in Marija; — 1877 (k. p.) Dianiič Janez, brivec in Jožefa; — 1887 (d.)
Dianič Janez tudii na drugi polovici; — 1888 (dr.) Rziha Marija na polovici; —
1890	(dr.) Pavlic Valentin na drugi polovici; — 1901 (izr. p.) Ažman Marija r. Pirnat na polovici Rzihe Marija; — 1904 (d.) Pavilič Apolonija do polovice; — 1907 (izr. p.) Pavlic Jože na tej polovici; — 1908 (k. p.) Ažman Marija r. Pirnait
tudi na drugi polovici; — 1934 (d.) Ažman Ana
h. št. 56 (82) — vlož. št. 148 (A — Fol. 116)
Cesar Blaž, usnjar in žena Eva; — 1796 (k. p.) Inglič Anton, usnjar in žena Agata, r. Ziegler; — 1805 (k. p.) Letnar Mihael, mizar; — Mayer Franc, mizar; — 1814 (izr. p.) Mayer Janez; — 1839 (k. p.) Mayer Janez; — 1866 (k. p.) Skerbinc Matija in Terezija iz Ljubljane; — 1872 (k. p.) Maček Andrej liz Kamnika; — 1873 (ž. p.) Maček Marija; — 1906 (k. p.) Milohnoja Ivan, finančni svetnik; — 1936 (d.) Milohnoja. Baldomiir
h. št. 59 (92) — vlož. št. 149 {A — Fol. 113)
Lampreht Janez; — Letnar Matija>, mizar; — Letnar Marija, njegova vdova; — 1791 {ž. p.) Mayer Janez, mizar, njen mož; — (k. p.) Stamz Katarina; — 1800 (ž. p.) njen zet Schaffer Jurij, kramar; — 1804 (k. p.) Uršič Andrej; — 1858 (ž. p.) Marovt Matija; — 1875 (k. p.) Kalinšek Tomaž iz Podgorja; — 1878 (d.) Kalinšek Uršula; — 1890 (d.) Kalinšek Terezija; — 1891 (k. p.) Birk Jernej; —
1891	(dar.) Birk Katarina; 1920 (d.) Birk Frančiška; — 1929 (d.) Birk Cecilija; —
1930 (iztr. p.) Birk Franc v Ljubljani
Na klancu
h. št. 46 — vlož. št. 131 (A — Fol. 101)
(k. p.) Kramar Matija, pek lin žena Neža r. Pangeršič; — 1781 (k. p.) Majhnič Franc, mesar; — 1802 (izr. p.) njegov sin Majhnič Franc; -—- 1806 (dr.) Kuhnel Jožef; — 1806 (k. p.) Kavčič Jakob, vulgo Priglc; — 1819 (k. p.) Golob Gregor; — 1860 (izr. p.) Golob Valentin; — 1870 (d.) Golob Julijana, Marija in Jožef; — 1889 (k. p.) na tretjini Goloba Jožefa Cuzak Jakob, mesar; — 1889 (d.) na tretjini Golob Marija, Terpinc Julijana r. Golob; — 1892 (k. p.) tudi na tretjini Cuzaka Jakoba; — 1896 (k. p.) Terpinc Ana; — 1896 (izr. p.) Terpinc Helena r. Levičnik; — 1925 (k. p.) Grčar Franc; — 1933 (k. p.) Grčar Vinko-, mesar; —• 1946 (d.) Grčar Frančiška r. Rabič
h. št. 58 (84) — vlož. št. 150 (A — Fol. 104)
Formanek Anton, mitničar (Schrankeneinnehmer) iz Barja in žena Marjeta; — 1784 (k. p.) Feigel Janez, krznar in žena Marija; — 1795 (izr. p.) njegov sin
Feigal Janez, krznar; — 1807 (k. p.) Tiicheil Andrej, kovač in žena Marjeta; — 1841 (d.) Tucihel Barbara; — 1842 (k. p.) Sterle Franc; — 1879 (izr. p.) Sitede Franc ml.; — 1919 (izr. p.) Sterle Ana ir. Zupan; — 1920 (izr. p.) Steirle Valentin; — 1922 (k. p.) Brum Henrik iz Palovič; — 1926 (k. p.) Zupan Pavla; — 1946
(d.) Zupan Izidor v Ljubljani
h. št. 59 (85) — vdož. št. 151 (A — Fol. 98)
Košič Urlban, tkalec povojev (Fatschenweber); — 1791 (ž. p.) zelt Pogačar Blaž, krojač; — 1808 (k. p.) Iglič Valentin, vrvar; — 1834 (k. p.) Klander Janez, strajar; — 1854 (izr. p.) Klander Janez, ml.; — 1895 (d.) Klander Ivana-; — 1895 (izr. p.) Urečair Jožefa; — 1897 (ž. p.) Zirovnik Franc, klobučar na poloviai; — 1910 (d.) Zirovnik Franc tudi na drugi polovici; — 1920 (izr. p.) Zirovnik Ciril; — 1928 (k. p.) Škofic Franc, lesotržec na Vrhpolju; — 1937 (k. p.) Jerele Franc, o-rožniški narednik v p.; — 1943 (d.) Jerele Marija r. Kos
h. št. 60 (86) — vlož. št. 153 (A — Fol. 95)
MotscMechner Fr-anc potem 1783 (k. p.) Wolker Urban; — od 1798 Zumer Primož, klobučar in žena Terezija; — 1805 (k. p.) Z-alo-har Jurij iz Most, tkalec in kramar; — 1825 (d.) Zaldhar Gregor in Marija; — 1825 (k. o.) Skrabair Tomaž; — 1838 (d.) Škrabar vdova Marija, zopet omožena Jenko, in Jenko Janez (ž. p.); — 1855 (izr. p.) Jenko Ana; — 1860 (d.) Potočnik Barbara; — 1870 (ž. p.) Ahčin Franc; — 1872 (d. in izr. p.) Javoršek Karol; — 1902 (d.) Plahuta Katarina; — 1907 (izr. p.) Golob Marija- r. Plahuta -iz Podgorja; — 1911 (d.) -Golob Janez iz Podgorja; — 1938 (k. p.) Rozman Jože; — 1940 (d.) Rozman M-a-rija ir. Petek; — 1948 (izr. p.) Petek Jernej, Križ št. 5
h. št. 61 (87) — vlož. št. 154 (A — Fol. 92)
Wekau Jurij; — Lipar Miklavž; — 1778 (k. p.) Motschlechner Franc, usnjar; — 1815 (ž. p.) zet Schuster Jakob; — 1839 (izr. p.) sin Schuster Jakob; — 1841 (ž. p.) njegova žena Marija r. Garem na eni polovici; — 1847 (k. p.) Lach-ainar Janez in Helena; — 1852 (k. p.) Marija Treu; — 1863 (k. p.) Cebulj Neža; — 1877 (k. p.) Potočnik Janez, krojaški mojster; — 1927 (d.) hči Potočnik Pa-vla
v Ljubljani
h. št. 62 (89) — vlož. št. 155 (A — Fol. 88)*
Ulbas Elizabeta; — 1779 (k. p.) Počenik Andrej, župnik v -Smartnu; — (k. p.) pl. Sieberau vdova Cecilija; — 1828 (k. p.) Holzer Mihael; — 1842 (k. p.)
* V najstarejši zemljiški knjigi je imenovana ta hiša »Škarlovi-čeva kajža« naz-van »Trutzturm«. Iz te oznake je razvidno, da »Trutzturm« tedaj ni bil v dobrem stavbenem stanju in je bil šele kasneje pozidan po starih temeljih.
Winklar Karal; — 1845 (dir.) Pogačnik Jožef; — 1846 (d.) Pogačnik Jožefa; — 1849 (k. p.) Smole Mihael; — 1878 (d.) Smole Balbina iz Ljubljane; — 1921 (d.) nečakinja pl. Kaltenegger Ana rojena Roth-Rothenhorst, žena dvor. svetnika v Ljubljani; — 1924 (k. p.) Cerair Anton, gostilničar; — 1935 (k. p.) Ravter Jožo, okr. vet. referent; — 1942 (nar.) Reidhisgau Karnten; — 1946 (zak.) Ravter Jožo
nekdaj h. št. 67 (2) — vlož. št. 609 (A — Fol. 79)
1800 Alič Janez, krznair; — 1802 (k. p.) Alič Marjana, njegova sestra; — 1802 (ž. p.) Debevc Mihael, pek, njen mož; — 1804 (k. p.) Kavčič Jakob, trgovec in njegova žena Marjeta; — 1807 (k. p.) Zupane Janez iz Podgorja; — 1831 (k. p.) Pogačnik Jurij; — 1837 (k. p.) Zupane Jožef in Ana; — 1846 (d.) Zupane Jožef tudi na drugi polovici; — 1848 (d.) Zupane Marija; — 1881 Meščanska -korporacija. Ni več hiše; pare. št. 52 vrt
nekdaj h. št. 67 (3) — vlož. št. 754 (A — Fol. 1)
Viriic Franc Ernest, trgovec in žena Neža Julijana r. Pezdič; — 1799 (dr.) Stibil Ja-nez Ev., trgovec 'in žena Terezija vd. Schaffer, r. Oblak; — 1829 (dr.) ofic. zbor pp. »Princ Hohenlohe«; — 1832 (k. p.) Aparnik Franc; — 1838 (k. p.) Pirch Franc; — 1841 (izr. p.) Škarja Žiga; — 1863 (k. p.) Šubelj Marija; — 1868 (k. p.) Mesto Kamnik; (ob znižanju »Klanca« 1882 deloma podrta); — 1925 (k. p.) Skala Ana (odslej združena s hišo št. 68)
nekdaj h. št. 67 (88) — -vlož. št. 599 (A — Fol. 85)
Hodomalič Jožef; — 1782 (d.) Hudamalič Danijel, žebljar; — 1871 priposesitvo-vaia Mestna občina Kamnik; — 1949 (zak.) Splošno ljudsko premoženje
nekdaj h. št. 66 (90) — vlož. št. 598 (A — Fol. 82)*
Počepek, duhovnik; — 1784 Traven Gregor in njegova žena, roj. Počepek; — 1793 (k. p.) Okorn Mihael; — 1796 (dr.) Novak Valentin, trgovec; — 1797 (k. p.) Menhard Andrej, kramar in vinotočec; — 1816 (d.) Menhard Anton; — 1842 (k. p.) Zoerrer Franc; — 1844 (k. p.) Maček Andrej;** — 1868 (k. p.) Mesto
Kamnik
h. št. 67 (70) — vlož. št. 599 (A — Fol. 8)
Witscheg Junij; — (d.) Witscheg Josip; — 1804 (k. p.) Stibil Janez, trgovec; — 1829 (dr.) blagajna za ekvipiranje častnikov pešpolka princ Hohenlohe; —
» Sedaj razvalina na Malem gradu, ostanka gradu na Malem gradu pa že Valvasor ni zasledil (XI, str. 543).
** Preselil se je v Spitalsko ul. 56.
1832	(k. p.) Aparnik Franc; — 1838 (k. p.) Piirch Franc; — 1841 (izr. p.) Škarja Žiga; — 1863 (k. p.) Šubelj Marija; — 1868 (k. p.) Mesto Kamnik; — potem
le vrtna parcela št. 55/1
h. št. 68 (4) — vlož. št. 156 (A — Fod. 5)
Witscheg Jurij; — (d.) Witscheg Josip; — 1819 (dr.) Stihi! Franc Janez; —
1833	(k. p.) Ahčin Josip; — 1839 (k. p.) Ahčin Marija omož.; — 1849 (k. p.) Cevna (Zheuna) Rozina; — 1850 (k. p.) Kreitzberg vitez Friderik, svetovalec Okrožnega urada v Ljubljani; — 1857 (d.) Kreitzberg vitez Gustav, stotnik 37. pp. in Pachner Emilija roj. Kreitzberg; — 1860 (d.) pri drugi polovici Marija in Enilija Pachner pl. Eggersdorf; — 1861 (k. p.) pri isti polovici Marija pl.; — 1865 (k. p.) Iglic M,arija; — 1878 (d.) Beirgant Marija roj. Iglic; — 1878 (ž. p.) pri eni polovici Bergant Luka; — 1881 (d.) pri polovici Marije Bergant Bergant Cecilija roj. Iglic; — 1892 (d.) Bergant Luka tudi na drugi polovici; — 1902 (k. p.) Skala Karol, trgovec; — 1909 (k. p.) žena Skala Ana na polovici; — 1929 (d.) Skala Ana tudi na drugi polovici; — 1945 (od 30. X. 1945), D. F. Jugoslavija; — 1949 (odi.) FLR Jugoslavija; — 1949 (im. 3. VI. 1947 n. 1. 428) Splošno
ljudsko premoženje
nekdanja h. št. 92 (stara.) — vlož. št. 609 (B — Fol. 300)
Nekdaj Klemenčičeva hiša; — 1756 (izr. p.) Hočevar Anton, župnijski cerkovnik; — Mesto Kamnik (dominij) — sedaj prazen prostor na Malem gradu.*
Židovska ulica**
h. št. 70 (6) — vlož. št. 158 (A — Fol. 262)
Stroj Franc, klobučar; — 1783 (dr.) Hrovait Jernej, trgovec; — 1783 (k. p.) Mihelič Mihael, klobučar in žena Neža; — 1799 (ž. p.) njen drugi mož Grmovmik Luka, klobučar; — 1802 (izr. p.) Mihelič Tomaž, klobučar; — 1845 (izr. p.) sin Mihelič Tomaž; — 1905 (k. p.) Lenarčič Anton in Marija r. Močnik vsak na polovici; — 1932 (d.) Lenarčič Marija tudi na drugi polovici; — 1946 (izr. p.) Lenarčič Franc in Angela r. Močnik
h. išt. 78 (15) — vlož. št. 169 (A — Fol. 256)
Resar Janez; — (k. p.) Hitti Jurij, sodar; — 1803 (k. p.) Humar Luka, meščan in dninar; — 1813 (k. p.) Stamzer Mihael in Marija vd. Festinger; — 1814 (k. p.)
* Požarnostražrai stolp — Feuerwa<chtturm na severnem pobočju Malega grada. Zgradba je propadla in je bila 1788 popolnoma odstranjena.
** To ime se izza zadnjih sto let ni več rabiilo. Od prive' do druge svetovne vojne Japljeva ulica.
Štele Jožef, vulgo Videmšek; — 1817 (k. p.) Sitar Jurij; — 1820 (k. p.) Plevel Jožef; — 1882 (poravnava) Mumik Janez; — 1882 (k. p.) Fiiez Jožef, sedlar; — 1913 (d.) Fillitz Janez, sedlar; — 1922 (k. p.) Bodaj Franc iz Kregarjevega; — 1926 (k. p.) Jevnikar Brnesit, šolski upravitelj in žena Sofija po polovici; — 1939 (d.) na polovici J. Ernesta — Jevnikar Sonja; — 1953 (dar.) na polovici Jevnikar Sofija ml., Šubic IVTilan
Svinjska ulica*
h. št. 72 (8) — vlož. št. 162
Kamišur Andrej, kovač (Hufschmiedmeiister); — 1794 (ž. p.) njegov zet Ehrman Lovrenc, kovač; — 1836 (d.) Ehrman Mihael; — 1839 (dr.) Lotrič Janez; — 1882 (dr.) blagajna Meščanskega špitala v Kamniku (Burgerspitalkasse); — 1882 (k. p.) Keber Janez; — 1883 (k. p.) Zore Leopold, kovač; — 1914 (d.) vdova Zore Terezija r. Dejak; — 1934 (d.) hči Zore Ana; — 1945 (d.) sestra Zore Cita
Terezija
h. št. 74 (11) — vlož. št. 102 (A — Fol. 238)
Marinšek Gašper, mesar in žena Elizabeta; — 1787 (izr. p.) Skerjanc Jurij, tkalec; — 1810 (k. p.) Smolnikar Andrej; — 1822 (izr. p.) Smolnikar Jožef; — 1861 (k. p.) Pollak Antonija; — 1870 (izr. p.) Pollak Jožef, usnjar; — 1912 (dar.) Pollak Josip, trgovec v Ljubljani; — 1935 (d.) Pollak Mira in Josip po eni
polovici
h. št. 75 (12) — vlož. št. 164 (A — Fol. 244)
N. Kratnar; — 1765 (ž. p.) Stanko Anton, klobučar in žena Marjana r. Kratnar; — (d.) sestri prejšnjega Hagen, Marija1 Elizabeta', roj. Stanko, gostilničarka iz Ljubljane in Korošec Katarina, roj. Stanko; — 1783 (k. p.) Ulbas Volbenk, klobučar; — 1821 (ž. p.) Offacia Peter; — 1833 (dr.) Plevel Gašper iz Mekinj; — 1842 (d.) Plevel Valentin; — 1846 (k. p.) Belč Anton; — 1848 (odst. p.) Belč Ana; — 1850 (d.) Osenar Anton; — 1867 (d.) Osenar Marija; — 1873 (d.) Osenar Franc; — 1874 (k. p.) Bernik Peter iz Postojne; — 1881 (k. p.) Osenar Janez; — 1894 (d.) Osenar Helena; — 1908 (izr. p.) Osenar Ivan in Marija r. Vavpotič; —
1912 (dr.) Homar Tomaž
* Schweinsgasse. Med obema svetovnima vojnama Prešernova ulica.
h. št. 77 (14) — vlož. št. 167 (A — Fol. 250)
Umschlaker Mihael, usnjar in žena Marija; —(k. p.) Bukovnik Doroteja, vdova, trgovka; — 1771 (izr. p.) njen sin Bukovnik Jožef, vrvar, čevljar (Schnur-macher); — 1830 (d.) Plahutnik Mihael in Marija roj. Bukovnik; — 1863 (d.) Plahutnik Marija; — 1866 (d.) Orel Jožef; — 1876 (k. p.) Iglic Jakob in Ivana po polovici; — 1856 (k. p.) Keber Janez; — 1886 (k. p.) Bogataj Helena iz Zgoršec;
—	1888 (dr.) Levi&iik Janez; — 1899 (d.) Levičnik Jožefa r. iCuderman; — 1899 (dr.) Štele Ivan; — 1899 (k. p.) Šubelj Franc, trgovec; — 1913 (d.) brat dr. Šubelj Ivo, sekcijski svetnik v zun. min. na Dunaju; — 1913 (k. p.) dr. Vidic Franc, urednik drž. zak. na Dunaju, umrl kot talec 31. I. 1944 v Št. Vidu nad Ljubljano; — 1944 (d.) Vidic Marica r. Oimperšek in idr. Vidic Igor, vsak do
polovice
h. št. 82 (19) — vlož. št. 180 (A — Fol. 210)
(k. p.) Schaffer Mihael, ključavničar; — 1794 (ž. p.) mož njegove vdove Marije Ane roj. Škrabar; Galič Franc, ključavničar; — 1806 (izr. p.) Schaffer Luka, ključavničar in njegova žena Barbara, rojena Flere; — 1808 (k. p.) Pogačnik Jožef, kramar; — 1811 (m. p.) Mežan Andrej; — 181-5 (k. p.) Gerkman Mihael; — 1826 (k. p.) Kregar Anton; — 1857 (d.) Kregar Antonija; — 1860 (k. p.) Štefula Boštjan; — 1879 (k. p.) Molka Marija, omož. Albrecht; — 1879 (izr. in ž. p.) na polovici Albreht Andrej; — 1900 (k. p.) Mutrnik Ivan, trgovec; — 1902 (k. p.) Šubelj Franc, trgovec; — 1913 (d.) brat dr. Šubelj Ivo, sek. svetnik na, Dunaju; — 1913 (k. p.) Vidic Marica r. Cimperšek
h. št. 83 (21) — vlož. št. 182 (A — Fol. 225)
Schaffer Anton; — 1785 (k. p.) Dimnik Primož, mesar in žena Marija.; — 1804 (k. p.) Svetle Andrej, gostilničar, trgovec z vtinom in žitom; — 1833 (d.) Stroj Katarina, vdova Svetic; — 1833 (k. p.) Hostnik Gašper in Ana, rojena Majhnič;
—	1845 (d.) Hostnik Gašper; — 1882 (d.) Hostnik Neža; — 1882 (k. p.) Hrastnik
Alojzija
h. št. 83 (20) — Vlož. št. 182 (A — Fol. 216)
Widimann Katarina; — Kapus Katarina, vdova po ranocelniku; — 1795 (k. p.) Svetic Andrej, gostilničar, vinski in žitni trgovec in žena Katarina; — 1833 (d.) Stroj Katarina, vdova prejšnjega; — 1833 (k. p.) Hostnik Gašper 'in Ana, roj. Majhnič; — 1845 (d.) Hostnik Gašper; — 1882 (d.) Hostnik Neža; — 1882 (k. p.) Hrastnik Alojzija,; — 1890 (d.) Hrastnik Franc; — 1904 (izr. p.) Pintar Anton, trgovec; — 1907 (dr.) Grošelj Ljudmila; — 1907 (k. p.) Možek
Frančiška r. Jaišovec; — 1921 (k. p.) Ponikvar Marija; — 1922 (k. in m. p.) Možek Jožef in Frančiška; — 1925 (ž. p.) Erjavšek Ivan; — 1941 (d.) Erjavšek
Mihaela
h. št. 84 (22) — vlož. št. 184 (A — FOl. 228)
Majlhnič Franc; — Plahuta Anton in žena Helena rojena Krive; — 1797 (m. p.) Schlacker Aleš, usnjar in žena Katarina roj. Hvale; — 1800 (izr. p.) Schlaeker Jožef; — (d.) njegova, mati Schlacker Katarina; — 1821 (izr. p.) Schlacker Janez; — 1827 (d.) njegova vdova Schlacker Katarina, rojena Dobrave; — 1828 (ž. p.) njen mož Primožič Tomaž; — 1835 (dr.) Murgel Alojzij; — 1835 (k. p). Pollak Pavel Anton; — 1842 (dar.) Pollak Terezija roj. Gauirig in (k. p.) Iglič Franc; — 1860 (k. p.) Schwab Leopold in Marija; — 1878 (izr. in ž. p.) Schumi Ignacij; — 1879 (k. p.) Hrastnik Franc in Prelesnik Jožef; — 1879 (k. p.) Laurič Janez in Jožefa; — 1898 (k. p.) Lavrič Franc; — 1902 (idr.) Repnik Janez iz Košiš; — 1907 (izr. p.) Lavrič Ivana. r. Repnik; — 1938 (d.) Repnik Franc
h. št. 85 (23) — vlož. št. 601 (A — Fol. 235)
Ulbas Janez N.; — (k. p.) Hvale Gašper in žena Lucija roj. Spruk; — (d.) druga žena Hvaleta Gašperja Marija Ana, roj. Scblaker; — 1797 (ž. p.) njen mož Škerjanc Jakob, kramar; — 1823 (d.) Škerjanc Marjana; — 1823 (dr.) Gerkman Mihael in Jera; — 1843 (izr. p.) Ubožni zavod v Kamniku; — 1889 Ubožni zaklad krajevne občine Kamnik; — 1949 (zak.) Splošno, ljudsko premoženje
h. št. 86 (24) — vlož. št. 186 (A — Fol. 232)
Umschlaker Aleš, usnjar in žena Katarina, roj. Hvale; — 1797 (m. p.) Plahuta Anton, kramar in žena Helena, roj. Krive; — 1823 (k. p.) Mejač Anton in Ivana; — 1831 (k. p.) Vrešar Franc in Marija; — 1832 (odst. p.) Vrešar Marija; — 1836 (k. p.) Šubelj Gregor in Marija; — 1852 (k. p.) Klemenčič Franc in Jožefa; — 1869 (izr. p.) Klemenčič Franc in Marjeta; — 1887 (d.) Klemenčič Marjeta, ituidi na drugi polovici; — 1889 (izr. in ž. p.) Albrecht Vincenc in Ivana r. Stud,en; — 1897 (d.) Albrecht Vinko, tudi na drugi polovici; — 1924 (d.) Albrecht Ivana r. Golob; — 1935 (d.) hči Albrecht Ivanka
h. št. 88 (26) — vlož. št. 188 (A — Foil. 219)
Ahčin Tomaž; — Ahčin Marija, roj. Puhlin, vdova po krojaču; — 1792 (izr. p.) njen sin Ahčin Jožef, krojač; — 1832 (d.) Ahčin Janez; — 1837 (izr. p.) Ahčin Jožef, ranocelnik; — 1837 (k. p.) Urbanija Jurij; — 1846 (k. p.) Pogačnik
Kajetan; — 1891 (izr. p.) Pogačnik Marijar. Rak; — 1911 (d.) Pogačnik Kajetan, p is. uradnik okr. glavarstva; — 1926 (k. p.) Terpinc Drago; — 1928 (k. p.) Slejko Tončka; — 1929 (k. p.) hči Slejko Terezija omož. Mejač
h. št. 89 (27) — vlož št. 189 (A — Fol. 213)
1764 (k. p.) Smolnikar Luka, mesar in žena Marija; — 1798 (izr. p.) Smolnikar Anton, usnjar; — 1805 (izr. p.) Smolnikar Luka, mesar; — 1847 (dr.) Rebernik Helena; — 1849 (k. p.) Rebeimik Valentin iz Vrhpolja; — 1851 (k. p.) Košir Avguštin; — 1870 (d.) Hostnik Neža; — 1889 (d.) zapuščina iSuchy Marije r. Hositnik; — 1891 (d.) Jožef, Alojzij, Neža :in Marija Suchy; — 1892 (d.) prvi trije tudi na četrtini Marije S. po eno tretjino; — 1893 (k. p.) Šinkovec Mihael na tretjini Suchy Jožefa; — 1897 (k. p.) Šinkovec Mihael tudi na tretjini Neže Suchy; — 1899 (d.) Šinkovec Mihael na celi hiši; — 1900 (izr. p.) Šinkovec Karel, sodni pis. oficial v Ljubljani; — 1928 (k. p.) Pintarič Marija, žena, sod. kanci ista v Ljubljani; — 1928 (k. p.) Golob Terezija, trgovka v Ljubljani; — 1946 (zapl.) FLR Jugoslavija; — 1949 (ur. 1947) Splošno ljudsko premoženje
h. št. 90 (25) — vlož. št. 187 (A — Fol. 222)
Košič Jakob; — 1791 (k. p.) Jereb Tomaž, bivši pasair in pek ter gostilničar in žena Marija; — 1804 (k. p.) Erbežnik Matija iz Podutika, Auerspergov podložnik imanja Udinboršt; — 1806 (k. p.) Kregar Valentin, usnjar iz Raven; — 1810 (k. p.) Vivoda Jurij, usnjar; — 1817 Flere Luka, podeželski kramar; — 1823 (dr.) Vivoda Jurij; — 1825 (ž. p.) Piletič Jožef in Jožefa; — 1828 (k. p.) Lenarčič Andrej; — 1865 (izr. p.) Lenarčič Matija; — 1856 (k. p.) Šakšek Anton in Lenarčič Terezija; — 1870 (d.) Lenarčič Jožef; — 1902 (izr. p.) Lenarčič Anton; — 1905 (k. p.) Aparnik Franc in Justina; — 1909 (k. p.) Maier Anton, davčni uradnik; — 1911 Trobevšek Franc iz Vrhpolja; — 1911 (k._p.) Lenarčič Jožef; — 1916 (k. p.) Volk Avgust, trgovec v Ljubljani; — 1945 (zapl.) F. D. Jugoslavija; — 1949 (ur. 3. VI. 1947) Splošno ljudsko premoženje
h. št. 91, 92 — vlož. št. 108 (B — Fol. 277)
Mesto Kamnik, h. št. 91, 92; — 1795 (dr.) Uiibas Volbenk; — 1795 (k. p.) Klander Florijan; — 1843 (d.) Klander Janez; — 1854 (izr. p.) Klander Janez ml.; -1879 (dr.) Pollak Jožef, usnjar; — 1900 (izr. p.) Poiak Ivan, usnjar; — 1951 (d.) .
Pollak Janko, Argentina *
* V najstarejši zemljiški knjigi je pri tej hiši opazka: »hiša ob Mlinšici pred mesnicami, prej biriška hiša (Gerichtsdienerhaus), potem ena hiša in dvorišče ,pred mesnicami'«.
Graben
prej ih. št. 1 (27) — vlož. št. — (B — Fol. 115)
H udoma! Andrej in žena Helena; — (ž. p.) zet Jeras Jurij; — Smidovnik Andrej, mlinar; — 1785 (k. p.) Urbančič Franc Dioniz, fužinar na, Katzenfoergu;
—	1826 (k. p.) baron Codelli Anton; — 1832 (k. p.) baron Codeilli Anton, ml.; —
1852 (k. p.) vitez Andriolli Edmund; — hiša je bila potem odplavljena
h. št. 1 (23) — Vlož št. 202 (B — 286)*
Lachonta Neža; — Komotar Tomaž, krznar in žena Jera; — 1857 (ž. p.) njegov zet Lukanc Luka in žena Barbara roj. Komoitar; — 1782 (d.) Schaffer Terezija roj. Lukanc; — 1843 otvorjen urbar s-k i folij; — 1841 (izr. p.) Schaffer Antonija; — 1880 (dr.) Rode Jožefa; — 1883 (d.) Gilly Josipina r. Rode, poštarja soproga v Višnji gori; — 1902 (k. p.) Orožen Emil, nottar, zgraditelj sedanje hiše iz prejšnje le pritlične; — 1918 (d.) dr. Orožen Milan, Eda omož. Grobelnik, Draga otmož. Svetina, Minka omož. Honzak, mag. ph. Bogumii in Marta omož. Vrančič; — 1938 in 1939 (k. p.) dr. Zvokelj Dominik, odvetnik v Kamniku; — 1942 zaznamba razlastitvenega postopka za prilog nemške države
h. št. 2 (23) — vlož. št. 205 (A — Fol. 204)
(ž. p.) Lukanc Luka, kovač in žena Barbara roj. Komotar; — 1782 (ž. p.) zet Schaffer Jakob, ključavničar, (žena Terezija,);** — 1808 i(k. p.) Prelesnik Franc;
—	Marinšek Martin; — 1812, Ma,yer Franc; — 1817 (k. p.) Zvirn Lovrenc in Katarina; — 1819 (dr.) Debevc Jožef; — 1820 (k. p.) Erbežnik Katarina; — 1823 (dr.) Keber Janez; — 1825 (k. p.) Žerjav Mihael; — 1829 (k. p.) Pogača,r Jožef; — 1831 (k. p.) Puhlim Helena; — 1840 (d.) Puhlin Rozalija; — 1843 Gerkman Valentin; — 1844 (k. p.) Kavčič Anton iz Dobračevega; — 1861 (k. p.) Neumann Ana iz Kamnika; — 1868 (k. p.) Lang Pavel iz Kamnika; — 1870 (izr. p.) Lang Frančiška iz Kamnika; — 1874 (k. p.) Potočnik Janez, urar in Ana roj. Adamič;
* Ta hiša ima v razpredelku »označba zemljišča« to-le opombo: »Nekdaj brez dajatev puščena in od duhovnika Jožefa Gašperja Trunkelsteinerja s kupno pogodbo z dne 2. III. 1729 pridobljena pristava oz. hiša z vrtom pod konskribcijsko št. 23 izven Grabenskih vrat na desno, če se gre iz mesta.
Na tem mestu stoječo hišo, oz. kajžo konskribcijsko št. 23 so podrli in sezidali novi hiši, ki sta prejeli pri novem hišnem ošteviljenrj.u, izvršenem .to leto 1805, novo št. 1 din 2. To tako imenovano »iRristavo« je Tomaž Komotar, ki jo je kupil, pustil svojemu sinu Tomažu in ženama Jeri in Margareti ter njihovim moškim in ženskim potomcem pod pogojem, da je vsakokratni posestnik dolžan po ustanovnem pismu z dne 12. III. 1740 plačati mestni župniji 6 gld za 12 maš v letu. Za primer, da bi moško ali žensko nasledstvo izumrlo, sme vsakokratni župnik hiši pač dati v najem, nikdar pa ne prodati. Sedaj pa je rodbinski naslednik in tč. posestnik Jakob Schaffer založil državno založnico po 101 gld in je s tem razrešen dolžnosti 6 gld.
** Gl. h. št. 9 <v Veliki ulici.
6'
83
— 1907 (d.) Potočnik Ana (tudi na drugi polovici; — 1923 (izr. p.) Potočnik Anton; — 1925 (d.) ibrat Potočnik Rudolf; — 1926 (k. p.) dr. Janežič Konrad, odvetnik .in Barbara r. Medved; — 1928 (k. p.) Levičnik Antonija in Cevc Josipina; — 1940 (k. p.) Zaje Ana r. Peternel iz Stare vasi 57
h. št. 3 (3) — vlož. št. 206 (B — Fol. 289)
1801 (k. p.) Presl Andrej; — 1864 (d.?) Zerar Jurij; — 1876 (d.) Cerar Helena,; — 1880 (odstop, p.) Cerar Gabrijela r. Janežič; — 1881 (k. p.) Hočevar Ignacij in Pavla r. Pogačnik; — 1923 (d.) Hočevar Pavla r. Pogačnik; — 1930 (izr. p.) Hočevar Helena; — 1947 (d.) Hočevar Josip, Brv,ar Albina r. Hočevar, Ivančič Ivanka r. Hočevar, .po eno tretjino; — 1955 (k. p.) Gabrič Helena r. Brvar na
tretjini Ivančič Ivanke
h. št. 4 (22) — vlož. št. 208 (B — Fol. 74) (D
Schoss Janez, žebljar; — (d.) Schioss Bernard, žebljar; — (d.) Schoss Ignacij, žebljar; — 1829 (izr. p.) Schoss Lovrenc; — 1874 (izr. p.) S os Mihael; — 1889 (k. p.) Dovgan Karol; — 1891 (k. p.) Pečnik Ivan, asistent obr. vodja v smodnišnici in žena Marija; — 1901 (k. p.) Volčič Kristina., žena sod. tajnika v Novem mestu; 1914 (k. p.) Erzar Matija, dekan v Postojni; — 1916 (k. p.) Košar Alberta, r. Ba-hovec; — 1916 (k. p.) Trobevšek Franc iz Vrhpolja; — 1928 (k. p.) Kabine Ana in Kairiolina iz Šmarce; — 1929 Kovačič Ivan na polovici Habinc Karoline; — 1929 (k. p.) Kovačič Ivan na polovici Habinc Karoline
h. št. 5 (21) — vlož. št. 209 (B — Fol. 77)
Zamljen (Samlen) Primož; — Samlen Martin, tesar; — (d.) vdova Samlen Marija; — 1796 (izr. p.) njen posinovljenec Jerina Tomaž; — 1833 (d.) Jerina Janez;
—	1845 (dr.) Jerina Jožef; — 1854 (k. p.) Levičnik Franc; — 1862 (k. p.) Schnabl Blaž; — 1911 (izir. p.) Schnabl Rozalija; — 1914 (d.) Schnabl Rudolf; — 1947 (d.) Snabe.1 Bogomir, Stari trg pri Ložu in Šnabl Stanko, Kamnik, vsak do polovice;
—	1954 (k. p.) dr. Fink Mira, zdravnica v Ljubljani, na polovici Šnabl Stanka
h. št. 6 (20) — vlož. št. 212 (B — Fol. 80) Dom staršev slikarja Fortuna.ta Berganta
vdova Bergant Marija; — Ambrožič Boštjan in žena Helena; — 1801 (izr. p.) Gažperin Lovrenc, mizarski pomočnik, po vdovi Heleni; — 1801 (k. p.) Letnar Luka, tesar; — 1845 (d.) Letnar Anton; — 1869 (k. p.) Burja Jernej lin Jera; — 1878 (izr. p.) Burja Jera tudi na .drugi polovici; — 1886 (dr.) Pfeifer Anton iz Vo-
povlj; — 1886 (k. p.) Roje Franc in Frančiška iz Podgorja; — 1922 (izr. p.) Roje Franc in Marija; — 1923 (d.) Roje Franc tudi na drugi polovici; — 1926 Roje Frančiška r. in vdova Peterca na polovici; — 1928 (dr.) Trpine Drago in Angela; — 1936 (k. p.) Perne Franc in Antonija r. Cotman
Puhlin Pavel; — 1777 (ž. p.) Vošič Mihael in žena Frančiška; — 1800 (k. p.) De-bevc Jožef, pek; — 1812 (k. p.) Prešel Jurij; — 1841 (k. p.) Puhlin Janez in Urša; — 1854 (izr. p.) Puhlin Janez; — 1859 (k. p.) Levičnik Janez iz Kamnika; — 1882 (ž. p.) Levičnik Ana, roj. Košmel, na polovici; — 1922 (d.) Kenda Frančiška, roj. Levičnik; — 1940 (d.) Regally Marija., r. Kenda in Krat n ar Antonija, r. Kenda, do polovice; — 1940 (del. p.) Regally Marija; — 1947 (k. p.) Ložar Alojzij in Her-
nefcdaj h. št. 7, 8 (7, 8) — vlož. št. 596 (B — Fol. 154)
Zigan Janez Krstnik in žena Jožefa; — 1780 (k. p.) Urbančič Franc Dioniz; — dalje kakor pri h. št. 30, na Fužinah
nekdaj h. št. 8 (16) — vlož. št. 242 (B — Fol. 118)
1785 Samz Jurij; — 1785 (d.) Samz Luka in Marija r. Hafner; — 1805 (d.) Samz Tomaž; — 1855 (izr. p.) Samz Franc
Smolnikar Mihael, mesar; — 1794 (d.) Smolnikar Jožef, mesar; — (dr.) Hribar Rok, mesar iz Doba; — 1807 (k. p.) Levičnik Tomaž, že.bljar; — 1823 (izr. p.) Levičnik Tomaž; — 1849 (izr. p.) Levičnik Janez; — 1882 (ž. p.) Ana Levičnik r. Košmel na polovici; — 1894 (ž. p.) Levičnik Ana tudi na drugi polovici; — 1922 (d.) Kenda Frančiška r. Levičnik; — 1940 (d.) RegaOiy Marija r. Kenda in Krat-nar Antonija r. Kenda, vsaka do polovice; — 1940 (k. p.) Vlaj Alojzija r. Sedlar
Hudomalič Lovrenc; — (d.) Hudomalič Peter, ribič; — 1796 (k. p.) Schaffer Blaž, ključavničar in žena Jera; — 1852 (d.) Potočnik Terezija r. Schaffer; — 1872 (d.) Potočnik Anton; — 1876 (dr.) Fischer Franc; — 1902 (d.) Fischer Marija r. Fi-scher, Fischer Marija«, Ana, Helena, Josipina; — 1904 (k. p.) Kummer Karol, trgovec; — 1932 (dr.) Gregorc Ivan, trgovec v Ljubljani; — 1943 (nar.) Reichs-
h. št. 7 (19) — vlož. št. 214 (A — Fol. 167)
mina, r. Rihar, do polovice
h. št. 8 (18) — vlož. št. 216 (B — Fol. 83)
v Ljubljani
h. št. 9 (17) — vlož. št. 221 (B — Fol. 86)
gau Karnten; — 1948 (odi.) Gregorc Ivan.
h. št. 10 (16) — vlož. št. 226 (B — Fol. 89)
Janežič Primož; — (ž. p.) Nakus Franc, žebljar;--(d.) Nakus Anton, žebljar; —
1820 (d.) Nakus Elizabeta; — 1838 (izr. p.) Nakus Franc; — 1858 (dr.) Jerina Jožef; — 1862 (dr.) Vodnik Terezija iz Dola; — 1865 (k. p.) Mejač Franc; — 1912 (izr. p.) hči Mejač Cecilija; — 1923 (ž. p.) Kladnik Mihaeli na polovici; — 1932
(dr. in k. p.) Burja Jožef
h. št. 10 (7) — vlož. št. 211 (B — Fol. 124)
Martine Avguštin, kovač za kose in žena Marija; — 1787 (k. p.) Nakuss Franc, žebljar; — (d.) Nakuss Anton, žebljar; — 1820 (d.) Nakuss Elizabeta; — 1838 (izr. p.) Nakuss Franc; — 1858 (d.) Jerina Jože (že žebljarija); — 1858 (k. p.) Konšek (Koinschegg) Florijan, okrajni predstojnik; — 1864 (k. p.) Polley Karol iz Sežane;
—	1875 (k. p.) Ribana Hiacint; — 1878 (k. p.) Schnabl Blaž in Marija; — 1911 (izr. p.) Schnabl Rozalija na polovici Blaža Schnabl; — 1911 (d.) Schnabl Rudolf pri Mariji Schanbl lastni polovici; — 1915 Rudolf Schnabl pri Rozaliji pri
polovici; 1947 (d.) Šnafol Stanko pri polovici Rudolfa Schnabla
h. št. 11 (15) — vlož. št. 230 (B — Fol. 93) Rojstna hiša pesnika Antona Medveda (1869—1910)
Hočevar Foirtunat; — Špruk Jera, vdova po Spruku Urbanu, tkalcu musiina in platna; — 1788 (ž. p.) njen mož Novak Jakob; — 1838 (ž. p.) zet (mož hčere Jožefe) Medved Jernej; 1854 (izr. p.) Medved Anton; — 1863 (d.) Medved Jernej;
—	1871 (izr. p.) Medved Alojzij, sodar; — 1900 (d.) hči Medved Matija,; — 1932 (izr. p.) nečakinja Janežič Barica omož. Rus; — 1942 (nar.) Reichisgau Karnten;
—	1946 (odi.) Rus Barica r. Janežič, sedaj do tretjine; — 1954 (k. p.) Sever Pavla
r. Windschnurer do 2 tretjini
h. št. 12 (14) — vlož. št. 232 (B — Fol. 97)
Wagner Krištof Janez, čevljar -in član notranjega sveta, ter žena Barbara; — 1780 (k. p.) Škerbinc Jakob, barvar in žena; — 1786 (k. p.) Pressel Matevž; — 1808 (ž. p.) Pressel Katarina; — 1808 (ž. p.) njen mož Torkar Mihael; — 1852 (d.) Torkar Anton; — 1856 (d.) Torkar Katarina; — 1858 (dr.) Levičnik Gregor; — 1900 (d.) Levičnik Ivana r. Juvan; — 1911 (izr. p.) Levičnik Franc; — 1916 (d.) Levičnik Marija r. Zakotnik; — 1926 (d.) Levičnik dr. Miloš in Zdenka; — 1939 (k. p.) Levičnik dr. Miloš tudi na polovici Levičnik Zdenke; — 1942 (nar.) Reichs-gau Karnten; — 1945 (zak.) dr. Levičnik Miloš
h. št. 13 (13) — vlož. št. 239 (B — Fol. 100)
Wagner Krištof, čevljar; — 1795 (d.) Wagner Karofl, čevljar in žena Marija, vdova Stitznagel; — 1828 (d.) Wagner Marija; — 1829 (ž. p.) Hostnig Gašper; — 1833 (k. p.) Kušar Jurij in Terezija; — 1870 (izr. p.) na polovici Jurija Kušarja Gašper Kušar; — 1871 (d.) Kušar Gašper tudi na drugi polovici; — 1878 (k. p.) Jagodic Janez iz Mekinj; — 1907 (d.) Jagodic Marija r. Dolinšek; — 1917 (izr. p.) Jagodic Franc; — 1939 (d.) Jagodic Frančiška r. Zaje
h. št. 13 (31) — (B — Foil. 144)
Grašič Tomaž in žena Marjana; — 1801 (ž. p.) Levičnik Andrej, njen mož; — 1823 (izr. p.) Levičnik Andrej, žebljar, ml.; — 1853 vojaški erar
h. št. 14 (10) — vlož. št. 240 (B — Fol. 109)
Slatnar Jakob, ključavničar in žena Apolonija; — (d.) Slatnar Janez, ključavničar; — Slatnar Anton in žena Marija r. Golob; — 1806 (izr. p.) Slatnar Anton; — 1837 (d.) Dolenc Katarina r. Slatnar; — 1849 (k. p.) Rabič Matevž; — 1860 (k. p.) Dougan Anton; — 1869 (izr. p.) Uršula Dougan na polovici; — 1872 (k. p.)
Prelesniik Jožef; — 1885 (dr.) Bokros Janez; — 1895 (k. p.) Nefima Karol, art. oficijal in žena Katarina r. Pire; — 1928 (d.) Nerima Katarina tudi na drugi polovici; — 1933 (d.) Nerima Ferdinand, trgovec
h. št. 15 (9) — vlož. št. 241 (B — Fol. 112)
Hudomal Anton in žena Marjana, Katarina; — 1794 (k. p.) Lah Jurij in žena Marjana; — 1795 (k. p.) Hrame Jurij iz Stranj; — 1829 (d.) Hramz Jakob; — 1848 (d.) Hrome Jera omož. Zaivršnik; — 1848 (d.) Završnik Anton; — 1857 (izr. p.) Hrome Andrej; — 1901 (d.) Perme Frančiška r. Hromeč; — 1901 (izr. p.) Perme Rafael, sodni pis. uradnik; — 1911 (k. p.) Štele Franc iz Raven; — 1912 (k. p.) Čebulj Jurij in Ivana; — 1922 (d.) Čebulj Ivana tudi na drugi polovici; — 1922 (izr. p.) Čebulj Alojzij; — 1941 (nar.) Reichsgau Karnten; — 1946 (odi.) Čebulj Alojzij; — 1954 (izr. p.) inž. čebulj Albert
h. št. 16 (8) — vlož. št. 242 (B — Fol. 118)
m
Jurij Samec; — 1785 (d.) Samec Luka in žena Marija, r. Hafner; — 1805 (izr. p.) Samec Tomaž; — 1855 (izr. p.) Samec Franc; — 1900 (izr. p.) Samec Julijana; — 1908 (k. p.) Iskra Frančiška; — 1933 (d.) Iskra Matevž, zidarski mojster; — 1940 (izr. p.) Matičič Frančiška r. Iskra, Vedlin Justina r. Iskra, vsaka do tretjine, Iskra Ivana in Iskra Elizabeta do šestine; — 1946 (zapl.) FLR Jugoslavija do pet šestin (delež Iskre Ivane); — 1948 (d.) Vedlin Justina do, 6 dvanajsitin, Lončare-vič Elizabeta r. Iskra in Splošno ljudsko premoženje, vsak po 3 dvanagstine na tretjini Matičič Frančiške; — 1952 (odi.) Splošno ljudsko premoženje do šestine; — 1953 (k. p.) Vedlin Vladimir in Vedlin Justina r. Iskra na šestini Splošnega ljudskega premoženja vsak do osmine; — 1953 (k. p.) Vedlin Justinar. Iskra na četrtini sestre Elizabete Lončarevič
h. št. 17 (7) — vlož. št. 244 (B — Fol. 121)
Martine Avguštin, kovač za sekire; — 1794 njegov zet Kušar Valentin, kovač za sekire; — 1832 (d.) Kušar Janez; — 1854 (d.) njegova vdova Kušar Marija; — 1855 (ž. p.) Samljan Blaž; — 1855 (k. p.) Iskra Matevž; — 1940 (izr. p.) Iskra Jurij in Angela r. Toimažič, vsak do polovice
h. št. 18 (6) — vlož. št. 246 (B — Fol. 131)
Koren Tomaž in Uršula; — 1796 (ž. p.) Kaučič Valentin, žgalee oglja in žena Katarina r. Koren; — 1802 (ž. p.) njen mož Siberle Anton, kramar; — 1819 (k. p.) Komotar Gašper in Helena; — 1837 Komotair Helena tudi na drugi polovici; — 1841 (izr. p.) Kemperle Miha; — 1870 (izr. p.) Kempeirle Franc; — 1874 (dr.) Luka Doirnik; — 1904 (d.) Doimik Janez; — 1938 (k. p.) Bohte Mihaela
h. št. 20 (3) — vlož. št. 250 (B — Fol. 137)
1791; — Grašič Jože, žebljar ki žena Elizabeta r. Oiražem; — 1791 (ž. p.) mož zadnje Presl Jurij; — 1825 (k. p.) Puohlin Janez; — 1826 (iztr. p.) Puchlin Jožef; — 1834 (k. p.) Levičnik Jurij in Barbara; — 1837 (d.) Levičnik Jurij: tudi na drugi polovici; — 1850 (odst. p.) Levičnik Gregor; — 1862 (k. p.) Mejač Franc; — 1865 (k. p.) Grilc Jakob; — 1886 (d.) Grilc Neža; — 1900 (k. p.) Grilc Martin; — 1917 (d.) Grilc Katarina r. Levičnik; — 1918 (izr. p.) Doirnik Frančiška; — 1928 (k. p.) Lampič Egidij; — 1950 (d.) Lampič Leopold in Julij, vsak do četrtine; — Tvrdi Ana r. Lampič do polovice; — 1951 (k. p.) Tvrdi Ana na četrtini Lampiča Julija; — 1953 (del. p.) tudi na četrtini Lampiča Leopolda
h. št. 21 (2) — vlož. št. 251 (B — Fol. 140)
Grošič Nikolaj; — 1800 (k. p.) Prelesnik Tomaž, trgovec z vinom in žena Doroteja; — 1805 (izr. p.) Prelesnik Jakob, trgovec z vinom; — 1819 (d.) Prelesnik Tomaž in Doroteja; — 1819 (izr. p.) Prelesnik Janez; — 1844 (k. p.) Pogačnik Jožef in Jožefa; — 1846 (d.) Pogačnik Jožefa; — 1851 (k. p.) Jašovec Tomaž; — 1853 (k. p.) Levičnik Andrej; — 1869 (izr. p.) Levičnik Vincenc; — 1883 (dr.) Zapuščina Viljema Killerja v Kranju; — 1887 (k. p.) Jenčič Franc; — 1901 (k. p.) Ocepek Ivan in Frančiška; — 1911 (k. p.) Volk Marija in Košir Frančiška; — 1922 (d.) Volk Marija tudi na drugi polovici; — 1926 (d.) Schnabl Josipina
h. št. 22 (1) — vlož. št. 252 (B — Fol. 142 V*)
Nakuš Luka, žebljar; — 1783 (dr.) Sporn Florijan, trgovec; — (d.) Škorn Florijan ml., trgovec; — 1809 (k. p.) Humar Valentin; — 1835 (d.) Humar Alojzij; — 1839 (izr. p.) Stergar Neža; — 1839 (k. p.) Petrič Franc; — 1871 (d.) Petrič Uršula; — 1876 (d.) Petrič Florijan; — 1895 (k. p.) Antonin Jakob; — 1921 (izr. p.) Antonin Helena r. Gubane; — 1930 (d.) Antonin Franc; — 1930 (ž. p.) Antonin Lucija
r. Jerman na polovici
h. št. 24 (11) — vlož. št. 257 (B — Fol. 106)
(k. p.) Skrabar Jurij, lončar in žena Marija r. Ziegler; — 1784 mož Marije Če-bulj Franc, lončar; — 1808 (ž. p.) tretji mož Marije Grašič Franc, lončar; — 1841 (d.) vdova Grašič Helena; — 1835 (ž. p.) njen mož Frpiich Anton; — 1857 (k. p.) Preklet Janez iz Katzenberga; — 1872 (d.) Preklet Kaitarinai; — 1884 (dr.) Richter Jožef; — 1922 (izr. p.) Richter Hinko
h. št. 25 (14) — vlož. št. 258 (B — Fol. 103)
Kaffer Janez in žena Jera; — 1752 (ž. p.) njun zet Grinz Gregor, krznar; — Kratner Tomaž, lončar; — njegova vdova Kratner Frančiška; — 1780 (k. p.)
Steklatz Andrej, Jančar in žena Jera r. Fesieher; — 1814 (ž. p.) mož druge žene Steklatza Andreja Marije r. Stupar; — 1820 (k. p.) Javoršek Primož; — 1836 (k. p.) Pucihlin Jožef in Jožefa; — 1848 (d.) Puchlin Jožefa; — 1848 (ž. p.) Kregar Boštjan; — 1859 (d.) Kregar Jožefa; — 1872 (izr. p.) Kregar Florijan; — 1879 (dr.) Majdič Anton; — 1898 (d.) Majdič Marija r. Ferinc; — 1901 (ž. p.) Oblak Jakob na polovici; — 1910 (k. p.) GoOitez Jožef in Ivanka; — 1949 (d.) Goltes Ivan na polovici Goites Ivane; — 1953 (d.) isti tudi na polovici Goltesa Jožeta
h. št. 25 (58) — vlož. št. 260 (B — Fol. 256)
Mesto Kamnik; — 1793 (k. p.) Cudermann Valentin, šivankar (Nadler); — 1829 (izr. p.) Presl Marjana; — 1830 (ž. p.) Slafoajne Luka; — 1857 (d.) Slalbajna Gregor; — 1907 (izr. p.) Logar Blaž in Apolonija r. Slalbajna; — 1917 (dr.) Logar Apolonija tuidi na drugi polovici; — 1918 (d.) Logar Blaž ml.; — 1923 (d.) Logar Blaž st., narednik v Kanlovcu; — 1926 (d.) Logar Stanko; — Hišo so 1. 1943 pod nemško okupacijo podrli, sedaj le stavbišče pare. št. 366
h. št. 28 (28) — vlož. št. 596 (B — Fol. 128)
1775 (k. p.) Smidovnik Andrej, mlinar; — 1785 (k. p.) Urbančič Franc, Dionliz, fužinar in lastnik dvorca Katzenberg; — 1827 (k. p.) baron Codelili Anton; — 1832 (izr. p.) baron Codelili Anton ml.; — 1833 (k. p.) vitez Andriolli Edmund; — 1853 (k. p.) vojaški erar, dalje kakor hiša št. 30
h. št. 30 (30) — vlož. št. 596 (B — Fol. 150)
Sroven Andrej, mlinar; — 1795 (dr.) Urbančič Franc, Dkmiiz; — 1826 (k. p.) baron Codeili Anton; — 1832 (izr. p.) baron Codelli Anton ml.; — 1833 (k. p.) Andriolli vitez Edmund; — 1853 vojaški erar; — 1921 (predlog) Državni zaklad kraljevine Jugoslavije; — 1945 (odlok) Deutsdhes Reieh (Reichsfiscus Heer); — 1946 (zak. 21. XI. 1946) FLiR Jugoslavija; — 1947 Preduzeče Kamnik; — 1950 (ur.) Splošno ljudsko premoženje
h. št. stara 30 — (B — Fol. 251) (odplavila voda)
Srouven Andrej-; — 1795 (dr.) Urbančič Franc Dioniz; — 1827 (k. p.) baron Codelli Anton; — 1832 (izr. p.) baron Codelli Anton ml.; — 1833 (k. p.) vitez
Andriolli Edvard
h. št. 32 — vlož. št. 263 (B — Fol. 147)
Tesn Luka; — Verlinšek Miha, in žena Jera; — 1752 njun zet Schoss Bernard, žebljar; — Jeras Jurij in žena Marjeta; — 1783 (ž. p.) njen drugi mož Dralka
Martin, vulgo Krišekar; — 1812 (k. p.) Golob Franc; — 1840 (izr. p.) Golob Franc ml.; — 1865 (d.) Golob Anton; — 1920 (d.) Mejač Marija r. Golob; — 1938 (ž. izr. p.) Mejač Karol in Marija r. Rogelj vsak do polovice.
h. št. 69 (4) — vlož. št. 248 (B — Fol. 134)
Martine Valentin, žebljar in žena Doroteja; — 1796 (izr. p.) Grašič Pavel, žeb-Ijar; — 1846 (k. p.) Iskra Janez in Marija; — 1860 (d.) Iskra Anton; — 1896 (d.) Exiler Ivana; — 1909 (d.) mož Škofic Alojzij, posestnik v Št. Vidu pri Lukovici;
—	1911 (dr.) Ocepek Ivan; — 1929 (d.) Ocepek Frančiška r. Gerkman; — 1946
(d.) Ocepek Marija in Kožuh Ivana r. Ocepek vsaka do polovice.
r
h. št. 73 (9) — vlož. št. 163 (A — Fol. 247)
Hočevar Jožef, mesar; — (d.) Hočevar Fortunat, mesar; — (d.) Hočevar Mihael, lastnik ladje (Schiffseigentumer); — 1806 (k. p.) Mrak Andrej iz Šmartna pri Litij i; — 1809 (k. p.) Valentin Anton; — 1815 (k. p.) Rode Janez; — 1817 (m. p.) Varana Janez; — 1868 (d.) Pogačar Marija; — 1877 (d.) Pogačar Terezija; — 1878 (k. p.) Ahčin Franc, svečar; — 1906 (izr. p.) Ahčin Franc, svečar; — 1939 (k. p.) Tomi Fran, orožniški poročnik v p.
h. št. 76 — vlož. št. 165 (B — Fol. 262)
Zamljen Jože, mesar in izdelovalec mila; — 1787 (d. in izr. p.) Zamljen Anton, izdelovalec mila in žena Marjeta; — 1800 (k. p.) Modrijan Mihael, stroijar; — 1804 (k. p.) Urbas Janez, mesar; — Humar Luka; — 1822 (d.) Humar Marjana;
—	(d.) Humar Anton; — 1839-(k. p.) Hoistnig Gašper in Ana; — 1842 (k. p.) Ple-veu Barba (?); — 1854 (izr. p.) Pleveu Peter; — 1870 (d.) Plevel Katarina; — 1879 (d.) Plevel Jožef; — 1887 (k. p.) Matičič Janez lin Marija; — 1922 (izr. p.) Matičič
Leopold
h. št. 93 (5) — vlož. št. 199 (A — Fol. 14)
Vidic Sidonija; — (d.) Vidic Cecilija; — 1816 (d.) Vidic Avguštin, prejemnik na šempatrski liniji v Ljubljani; — 1822 (k. p.) 'Schaffer Florijan; — 1830 (dr.) Stragenegg Peter; — 1858 (dr.) .Urh Matevž iz Ljubljane; — 1866 (d.) Svetina Marija (Medjatovka) iz Ljubljane; — 1873 (k. p.) Stare Marija iz Mengša; — 1874 (k. p.) Stare Julij; — 1896 (ž. p.) Stare Marija r. Germ; — 1910 (d.) Stare Karol; 1941 (izr. p.) Mestna hranilnica v Kamniku; — 1944 prejšnji vpis za neveljaven izrečen in 1942 (k. p.) Deutsches Reioh (Poliizeiverwaltung); 1946 (zak.) Mestna hranilnica v Kamniku; — 1955 (odi.) Splošno ljudsko premoženje
Pred mostom *
h. št. 2 (7) — vlož. št. 603 (B — Fol. 167)
Schaffar Mihael; — Schaffer Jurij; —Skander Anton; — 1793 (k. p.) njegov oče Skander Primož; — 1798 (k. p.) Matičič Janez N.; — 1807 (k. p.) Vurič Aleš; — 1828 (d.) Vurič Jožef; — 1837 (k. p.) Trebušak Lovrenc; — 1868 (d.) Trebušak Vincenc; — 1874 Bokalič Gregor; — 1881 (k. p.) Bokalič Mihael,; 1886 (dr.) Meščanska korporacija v Kamniku; — 1887 (k. p.) Volkar Luka iz Podgorja; — 1892 (k. p.) Polak Janez iz Novega trga; — 1892 (k. p.) Pavlič Janez; — 1896 (ž. p.) Pavlič Neža r. Kratnar na polovici; —1901 (d.) Pavlič Janez; — 1910 (k. p.) Meščanska korporacija v Kamniku; — 1936 (k. p.) Vavpatič Frančiška r. Koritnik; — 1940 (dr.) Zaje Ivan, čevljarski mojster v Stari vaisi ptri Zorah
h. št. 3 (8) — vlož. št. 383 ( B — Fol. 170)
Podvršnik Luka in žena, Neža; — 1793 (ž. p.) njen drugi mož Kužnar Simon; — 1838 (d.) Kužnar Marija, zopet omožena Šubelj; — 1839 (ž. p.) Šubelj Anton; — 1856 (dr.) Kunel Janez N., trgovec — 1858 (k. p.) Volkar Jožef iz Spitaliča; — 1873 (d.) Volkar Luka; — 1896 (izr. p.) Volkar Helena; — 1927 (k. p.) Schlegel Viktor; — 1936 (k. in m. p.) Grfcman Valentin in Lucija r. Burja; — 1937 (k. p.) Doiinšek Blaž; — 1951 (d.) Drnovšek Jože iz Gozda št. 5
h. št. 4 (9) — vlož. št. 386 (B — Fol. 173)
Klenlko Matija, steklar; — 1795 (ž. p.) Germar Andrej in žena Frančiška r. Klen-ko; — 1800 (k. p.) Pire Jurij; — 1813 (k. p.) Uratanar Matevž; — 1817 (dr.) Osenar Gašper; — 1822 (k. p.) Rape Anton; — 1845 (ž. p.) Snoj Tomaž; — 1885 (d.) Snoj Marija; — 1893 (d.) Snoj Frančiška; — 1906 (d.) Praznik Barbara; — 1914 (izr. p.) Wieitschnigg Matija, grajski oskrbnik na Križu; 1923 (d.) Wieltschnigg Barbara r. Praznik; — 1927 (d.) Polak Terezija; — 1936 (d.) Polak Franc; — 1943 (d.) Marija, Romana, Natalija in Bojana vsaka do četrtine
h. št. 6 ,(11) — vlož. št. 389 (B — Fol. 179)
Bukovnik Anton; — Kališnik Martin, trgovec z vinom; — (k. p.) Slevec Jurij; (k. p.) Vidmar Matija; — 1810 (k. p.) Toman Matija; — 1826 (k. p.) Petelin Filip; — 1830 (k. p.) Vodiškar Jernej; — 1873 (k. p.) Petek Tomaž iz Znojil; — 1879 (dr.) Dornik Franc in Alojzija vd. Valentin; — dalje kakor hiša št. 5
* Vor der Bruoken, kasneje na levem bregu Bistrice Podgora.
h. št. 7 (12) — vlož. št. 395 (B — Fol. 182)
Vošič Mihael in žena Frančiška; — 1800 (k. p.) Urankar Gregor; — 1804 (k. p.) Vovk Jernej; — 1826 (k. p.) Završnik Jožef; — 1837 (dr.) Košenina Jožef; — 1856 (d.) hči Košenina Marija; — 1870 (izr. p.) Grošelj Janez, krojač; — 1905 (izr. p.) Grošelj Marija in Helena!; — 1953 (d.) Miklavec Lidija, Grošelj Valči in Grošelj Vanda na polovici Grošelj Helene vsaka do šestine; -— 1954 (k. p.) Cindrič Leopold lin Alojzij vsak do polovice
h. št. 8 (13) — vlož. št. 396 (B — Fol. 185)
Drolka Anže; — 1779 (k. p.) Pudhlin Lovrenc, kovač za sekire; — 1787 (izr. p.) Puchlin Janez; — 1797 (k. p.) Svetle Jetrnej; — 1798 (k. p.) Zirnbas Jakob in žena Uršula; — 1803 (k. p.) Tuchel Andrej; — 1807 (k. p.) Piano Peter; — 1810 (k. p.) Hudobilnik Mihael; — 1838 (izr. p.) Hudobitnik Jožef; — 1875 (izr. p.) Hudobiil-nik Jože ml.; — 1877 Hudobilnik Helena; — 1882 (k. p.) Hudobilnik Janez, pismonoša; — 1922 (izr. p.) Hudobilnik Josipina
h. št. 9 (14) — vlož. št. 381 (B — Fol. 188)
Globočnik Tomaž, mlinar; — 1789 (dr.) Beč Anton (Wetsch), mlinar; — 1805 (k. p.) Lipovšek Janez; — 1815 (d.) Beč Anton; — 1821 (izr. p.) Beč Jožef; — 1851 (d.) vdova Beč Ana; — 1864 (izr. p.) Beč Janez; — 1892 (ž. p.) Beč Janez ml. in Jožefa r. Sitar; —■ 1920 (izr. p.) pri polovici Janeza Beč Franc in Marija rojena Vidmar; — 1920 (izr. p.) Beč Ivan na polovici Beč Jožefe; — 1946 zapl. Francu Beču lastna četrtina FLiR Jugoslavija; — 1949 (ur.) Splošno ljudsko premoženje
h. št. 10 (16) — vlož. št. 397 (B — Fol. 271)
Dralka Janez; — 1795 (d.) Dralka Andrej; — 1803 (k. p.) Iglič Matija; — 1822 (k. p.) Pollak Lovrenc in Helena; — 1836 (d.) Pollak Anton; — 1862 (izr. p.) Pollak Janez; — 1866 (k. p.) Deisinger Jožef; — 1872 (d.) Deisinger Doroteja; — 1900 (d. in ž. p.) Dedsingar Feliks, dimnikar in Frančiška r. Čebavs; — 1922 (d.) Deisinger Feliks na celi hiši; — 1926 (d.) Deisinger Srečko; — 1927 (k. p.) Strah Marija; — 1927 (m. p.) Jankovič Kristina r. Deisinger, sodn. sluge vdova; —
1950 (d.) Deisinger Srečko
nekdaj h. št. 5, 11 (10) — vlož. št. 389 (B — Fol. 176)*
1771 (ž. p.) Schaffer Mihael; — (d.) Schaffer Jakob; — 1778 (d.) Schaffer Matevž in žena Terezija ir. Trpine; — 1823 (izr. p.). Schaffer Valentin; — 1846 (d.) Schaffer Jera omož. Kopina; — 1847 (izr. p.) Kopana Janez; — 1871 (d.) Kopina Jera;
* Okrog 1. 1941 od Nemcev (podrta.
— 1871 (izr. p.) vdova Valentin Alojzija; — 1877 (ž. p.) Doimiik Franc ina polovici; — 1899 (d.) Doornik France tudi na drugli polovici; — 1912 (d.) Dornik Angela; — 1927 (d.) Pirnat Ludvik, asistent katastrske uprave; — 1951 (d.) hči
Pirnat Zdenka
Novi trg
h. št. 1 (1) — vlož. št. 272 (B — Fol. 191)
Zurbi Julij in žena Polonija; — 1800 (izr. p.) Adamič Anton; — 1805 (ž. p.) Lukanc Simon, zet Jurija Zurhija; — 1847 (izr. p.) Pevc Firanc; — 1864 (izr. p.) Pevc Neža; — 1884 (dr.) Pichler Henrik iz Palovič; — 1885 (k. p.) dr. Schmi-dinger Karal, notar v Kamniku; — 1887 (k. p.) Pire Anton; — 1889 (d.) Klemene Jakob; — 1901 (izr. p.) Klemene Marija v Šmarci na polovici; — 1925 (d.) Klemene Marija tudi na drugi polovici; — 1927 (dar.) Klemene Ivana; — 1953 (ž. p.) Kuhar Janez v Šmarci; — 1951 (k. p.) Poljanšek Milan in Marija
r. Matjan vsak do polovice
h. št. 2 (2) — vlož. št. 274 (B — Fol. 194)
Hvale Jožef, učitelj; — (k. p.) Vabnik Jurij; — (k. p.) Petzmann Anton; — 1795 (k. p.) Perne Anton; — (k. p.) Žitnik Marija; — 1800 (k. p.) Uiadkovič Jožef; — 1801 (por.) Užitnik Matija; — (d.) vdova Žitnik Helena; — 1811 (k. p.) Grčar Janez; — 1837 (k. p.) Zese Lucija; — 1849 (izr. p.) Zese Lovrenc; — 1883 (k. p.) Snoj Franc; — 1884 (k. p.) Grilc Martin; — 1895 (k. p.) Weiss Janez; — 1912 (ž. p.) Weiss Marija r. Pengov na polovici; — 1922 (d.) ista na celi hiši; — 1930 (d.) Fajdiga Ivanka r. Weiss; — 1955 (izr. p.) Hribar Angela in Rak Terezija vsaka do polovice
h. št. 3 (3) — vlož. št. 275 (B — Fol. 197)
Umschlacker Aleš; — 1781 (k. p.) Kordin Jurij, gostilničar in varilec lima (Leimsieder); — 1825 (d.) Kordin Mihael; — 1825 (dr.) Laurič Gašper; — 1834 (ž. p.) Trebušak Peter; — 1838 (d.) Trebušak Marija; — 1839 (ž. p.) Špruk Anton; — 1841 (k. p.) Laurič Gašper; — 1856 (izr. p.) Laurič Matija; — 1868 (dr.) Kronabetvogel Anton; — 1881 (d.) Kronathbetvogel Hugo; — 1881 (odstop, p.) Kronabethvogel Jožefa; — 1899 (dr.) Stare Marija r. Germ; — 1903 (k. p.) Roje Janez; — 1906 (k. p.) Ponikvar Alojzij, gostilničar; — 1906 (ž. p.) Ponikvar Alojzija r. Poznik na polovici; — 1921 (izr. p.) Ponlikvar Alojzij na celi hiši; — 1947 (d.) Ponikvar Slavko
h. št. 4 (4) — vlož. št. 277 (B — Foil. 200)
Nakuš Janez in žena Marija; — 1766 (izr. p.) Nakuš Franc; — (d.) Nakuš Marija; — 1805 (ž. p.) njen mož Kratnar Valentin; — 1822 (k. p.) Šinkovec Franc in Marija; — 1846 i(d.) Šinkovec Mihael; — 1857 (k. p.) Benkovič Jožef in Uršula; — 1872 Benkovič Uršula tudi na drugi polovici; — 1872 (ž. p.) Špruk Jožef; — 1887 {izr. p.) Benkovič Jožefa; — 1891 (ž. p.) Šimenc Primož na polovici; — 1918 (d.) isti na celi hiši; — 1931 (izr. p.) Šimenc Marija r. Iglič; — 1943 (d.) Iglič Margareta; — 1954 (izr. p.) Pibernik Jožef, Suhadole in Jereitina Vida, Kamnik vsak do polovice
h. št. 6 (6) — vlož št. 283 (B — Fol. 206)
1778 (k. p.) Oblak Andrej; — Štempihar Andreja potem žena Uršula; — 1793 njen drugi mož Gams Jožef; — 1818 (dr.) Štempihar Katarina, omožena Burkeljca; — 1825 (k. p.) Roppe Andrej; — 1836 (k. p.) Šinkovec Blaž; — 1856 (d.) Šinkovec Marija; — 1874 (izr. p.) Agnola Dominik, v Glincah; — 1876 (k. p.) Šinkovec Ana; — 1877 (k. p.) Zika Jožef; — 1912 (d.) Zika Janez; — 1914 (dar.) Zika Marija r. Vegh, na polovici; — Zika Ivan in Josip vsak
do ene četrtine
h. št. 7 (7) — vlož št. 285 (B — Fol. 209)
Krišekar Lovrenc; — 1796 (izr. p.) Krušekar Anton; — 1854 (ž. p.) Schafer Janez; — 1884 (d.) Schaffer Janez iml., sodni sluga v.Brežicah; — 1885 (dr.) Močnik Josip, lekarnar v Kamniku; — 1907 (izr. p.) Močnik Josipina omož. 'dr. Orožnova; — 1939 (k. p.) Hribar Angela
h. št. 8 (8) — vlož. št. 286 (B — Fol. 225)
Smolnikar Adam in žena Helena; — 1751 (ž. p.) zet Naohtigou Tomaž; — Pavlin Joahim in žena Katarina; — 1795 (dr.) Cesar Pavel; — 1818 (d. lin ž. p.) Cesar Pavel ml. in žena Uršula roj. Flere; — 1861 (izr. p.) Cesar Ivana, omož. Plahutoik; — 1909 (izr. p.) Plahutnik Alojzij; — 1919 (ž. p.) Piahuttnik Antonija r. Šinkovec do polovice in 1927 (d.) na celi hiši
h. št. 9 (15) — vlož. št. 310 (B — Fol. 33)
Zergoil Helena; — 1800 (izr. p.) Prešel Jurij, žebljar; — 1802 (k. p.) Golob Anton iz Podgorja; — 1803 (k. p.) Benkovič Franc (Wenkovitsch); — 1844 (k. p.) Vailantič Jakob; — 1859 (k. p.) Plahuta Janez; — 1882 (d.) Plahuta Franc; —
1885 (k. p.) Benkovič Valentin; — 1890 (d.) Benkovič Marija r. O grme; — 1911 (izr. p.) Benkovič Karal; — 1947 (d.) Benkovič Antonija r. Habjan; —
1948 (d.) Benkovič Albin
h. št. 10 (10) — vlož. št. 291 (B — Fol. 246)
Martin Frole; — (d.) Marija Frole; — 1723 (k. p.) Matija Lukanc; — Lukanc Rozina, vdova po Matiji; — 1772 (k. p.) Hvale Gašper; — njegova vdova Marjana Hvale; — 1797 (ž. p.) njen drugi mož Škerjanc Jakob; — 1804 (izr. p.) Hvale Gašper; — 1857 (k. p.) Pirš Jožef; — 1867 (izr. p.) Pirš Anton; — 1901 (ž. p.) Pirš Ivanka r. Kratnar na polovici in 1909 (d.) cela hiša; — 1912 (izr. p.) Mihael in Angela Pirš r. Preleisnik; — 1942 (d.) Pirš Mihael tudi na drugi
polovici
h. št. 17 (17) — vlož. št. 309 (B — Fol. 228)
Stoje Jurij; — 1795 (ž. p.) njegov zet Benkovič (Wenkowitsch) Jurij; — 1823 (izr. p.) Benkovič Janez; — 1862 (d.) Benkovič Valentin; — 1890 (d.) Benkovič Marija r. Ogrinc; — 1897 (izr. p.) Benkovič Valentin; — 1932 (izr. p.) Benkovič
Ivan
h. št. 18 (18) — vlož. št. 318 (B — Fol. 221)
Hvale Gašper; — 1787 Smolnikar Tomaž; — 1792 (ž. p.) Lukanc Jurij, ribič; — 1831 (d.) Cesar Andrej; — 1833 (k. p.) Cesar Pavel; — 1844 (dr.) Pogačnik Jožef; — 1845 (k. p.) Pire Simon; — 1846 (k. p.) Zupane Anton; — 1871 (d.) Zupane Franc; — 1875 (k. p.) Zupane Antonija; — 1900 (k. p.) Mihelič Neža; — 1902 (k. p.) Remic Valentin; — 1904 (k. p.) Možek Frančiška; — 1907 (k. p.) Remic Valentin; — 1910 (k. p.) Dotrnik Franc; — 1910 (k. p.) Meščanska korporacija v Kamniku; — 1935 (k. p.) Pire Anton
h. št. 20 (20) — vlož. št. 320 (B — Fol. 218)
Žurbli Matevž; — 1749 (k. p.) Deuitsch Matija; — 1805 (izr. p.) Deutsch Lovrenc; — 1849 (izr. p.) Teutsch Jožef; — 1887 (k. p.) Teutsch Janez in Terezija; — 1899 (d.) na polovici Tajč Terezija, Tajč Angela in Marija; — 1914 (d.) na polovici Tajč Janeza, Tajč Angela omož. Zore v Ljubljani; — 1916 (k. p.) Tajč Angela na celi hiši; — 1927 (k. p.) dr. Benkovič Ivo, odvetnik v Ljubljani; — 1942 (nac.) Reichsgau Karnten; — 1946 (odi.) dr. Benkovič Ivo
h. št. 25. — 5 (5) — vlož št. 282 (B — Fol. 203)
Zurbi Jurij; — (d.) Zurbi Jernej; — (d.) Zurbi Karol; — 1806 (k. p.) Zor Jožef; — 1873 (por.) Krišekar Marija; — 1876 (ž. p.) Petek Peregrin; — 1898 (dir. in k. p.)

Cebulj Jurij in Ivanka; — 1902 (k. p.) Orešnik Jakob; — 1909 (k. p.) Jereb Marija; — 1921 (izr. iin m. p.) Možek Frančiška; — 1922 (k. p.) Ponikvar Marija; — 1926 (d.) Ponikvar Gabrijela, Slavko, Bogomil, Danica; — 1937 (k. p.) Ponikvar Gabrijela po tri četrtine in Danica eno četrtino
Š u t n a
ih. št. 1 (31) — vlož. št. 602 (B — Fol. 62)
Jenčič Matija, vinotočec; — 1793 (k. p.) Cerne Jožef in žena Marjana; — 1795 (k. p.) Germounig Anton, ranocelnik in žena Uršula, roj. Zore; — 1838 (d.) Germounig Janez; — 1848 (k. p.) Schusiter Jakob in Marija; — 1873 (d.) Schuster Marija; — 1882 (k. p.) Mestna občina Kaimnik. — To hišo, ki je sltala pod Malim gradom, še nekoliko preko glavne ceste, so leta 1882 ob napravi sedanjega Samčevega predora podrli; — sedaj le pare. št. 150 (vrt)
h. št. 1 — vlož. št. 401 (II A — Fol. 269)
(prej usnjarna in stroj arna)
Ramuš Jakob in žena Katarina; — 1798 Motschleher Franc, strojar; — 1815 (ž. p.) zet Schuster Jakob; — 1839 (izr. p.) Schuster Jakob sin; — 1841 (ž. p.) žena Schuster Marija na polovici; — 1873 (d.) Schuster Marija; — 1885 (k. p.) Štele Jernej; — 1906 (d.) Loboda Antonija; — 1913 (d.) Loboda Antonija, Tomaž, Marija, Doroteja, Feliks, Vencelj, Frančiška, Olga in Avguštin; — 1915 (dr.) Preiss Maiurus iz Celovca; — 1916 (k. p.) Sadnikar Josip Nikolaj; — 1917 (k. p.) Klemen Franc in Bele; — 1936 (d.) Klemen Frančiška iz Ljubljane
h. št. 2 (34) — vlož. št. 402 (B — Fol. 58)
Pinkeri Janez; — Pogačnik Anton, kovač za sekire (Beilermaister); — 1794 (izr. p.) Lotschiller Matevž, zidar; — 1805 (k. p.) Svetic Franc in žena Jera; — 1838 (d.) Svetic Anton; — 1869 (d.) Svetic Anton ml.; — 1903 (k. p.) Kemperle Jernej, trgovec; — 1916 (izr. p.) Kemperle Terezija r. Ahčin; — 1925 (d.) Kemperle Pavel; — 1934 (dr.) Bergant Hubert iz Podgorja
h. št. 3 (35) — vlož. št. 408 (B — Fol. 55)
Schiber Urša; — 1745 (k. p.) Zergoll Janez, svetovalec zunanjega mestnega sveta in žena Helena; — 1746 (k. p.) Kališ Franc, steklar (zato še danes hišno ime »pri glažarju«) in žena Elizabeta; — 1779 (izr. p.) Kališ Ignacij; — 1808 (izr. p.) Kališ Janez; — 1845 (izr. p.) Kališ Vincenc; — 1846 (izr. p.) Kališ Jernej; —
1861 (d.) Kališ Marija; — 1873 (izr. p.) Teržan Franc in Terezija; — 1884 (d.) Tržan Franc; — 1891 (ž. p.) Teržan Terezija r. Pavlič do polovice; — 1898 (d.) ista na drugi polovici; — 1898 (ž. p.) Janez Repanšek do polovice; — 1911 (izr. p.) Marijan in France Tržan na polovici Terezije Repanšek vdove Teržan do ene četrtine; — 1912 (d.) Janez Repanšek na tej polovici; — 1912 (izr. p.) Marija Snoj omož. Repanšek do polovice Janeza Repanška; — 1934 (d) Repanšek Janez na polovici Repanšek Marije r. Snoj; — 1955 (izr. p.) Repanšek Štefan
h. št. 4 (36) — vlož. št. 411 (B — Fol. 49)
Hvale Valentin; — 1794 (k. p.) Stamzer Primož, kramar in žena Marija; — 1803 (k. p.) Adamič Anton, čevljar; — 1850 (izr. p.) Adamič Franc, vrvar; — 1868 (izr. p.) Adamič Jožefa; — 1873 (d.) Adamič Janez, vrvar in žena Barbara (ž. p.); — 1929 (d.) Adamič Batka na polovico Janeza Adamiča; — 1943 (izr. p.) ista tudi na polovici Adamič Barbare
h. št. 5 (37) — vlož. št. 90 (B — Fol. 52)
Aicher Janez Jurij in žena Marija; — 1755 (k. p.) Hudomal Matija, duhovnik;
—	1802 (d.) njegova sestra Hudomal Marija; — 1802 (k. p.) Boštjančič Jernej;
—	1802 (odstop, p.) Andrioli pl. Janez Peter; — 1817 (k. p.) vitez Gasperini Bernard; — 1825 (dr.) Muk Janez N.; — 1847 (poravnava in d.) Janežič Anton;
—	1857 (d.) Janežič Aleksander mi.; — 1861 (izr. p.) Janežič Terezija; — 1863 (dr.) Kecel Janez N.; — 1867 (ž. p.) Kecel Janez in Marija PrascJhniker; — 1888 (d.) Kecel Marija; — 1897 (k. p.) dr. Binter Anton, zdravnik; — 1924 (d.) Binter Matilda r. Trpin; — 1946 (zapl.) FLR Jugoslavije; — 1949 (ur.) Splošno ljudsko
premoženje
h. št. 6 (38) — vlož. št. 412 (B — Fol. 68)
Schaffer Janez N., ključavničar in t. č. sodni upravitelj ter žena Marjeta; — 1786 (k. p.) Grčar Gregor, krznar; — 1805 (k. p.) Wuria Anton, čevljar; — 1832 (d.) vdova Wuria Marija; — 1832 (k. p.) Kiihnel Janez N.; — 1833 (k. p.) Muzk Marija; — 1833 (k. p.) Dimnik Franc; — 1835 (k. p.) Alič Andrej; — 1836 (k. p.) Janežič Anton; — 1845 (k. p.) Hostnig Gašper; — 1858 (k. p.) Jahn Adolf, lekarnar; — 1876 — dr. Samec Maks, zdravnik, ki je združil hiši št. 6 in 7; — 1889 (d.) Samec Terezija r. Rode; — 1900 (k. p.) brat Rode Jože; — 1900 (k. p.) Močnik Josip, lekarnar; — 1913 (izr. p.) Katfba Ana r. Močnik, žena lekarnarja
h. št. 7 (39) — vlož. Št. 412 (B — Fol. 46)
Homan Jernej; — 1792 (k. p.) Škerjanc Jakob, kramar, in žena Marjana rojena Schlaker; — 1797 (k. p.) Ropotar Andrej, čevljar; — 1804 (k. p.) Dolinšek Franc
in žena Marijana; — 1805 (ž. p.) mož Marijane, Kališnik Valentin, kramar; — 1827 (d.) Kališnik Marjana; 1828 (d.) Kališnik Anton; — 1834 (k. p.) Jenčič Jernej; — 1838 (k. p.) Janežič Anton; — 1845 (k. p.) Hostnig Gašper; — 1858 (k. p.) Jahn Adolf, lekarnar; — 1876 (k. p.) dr. Samec Maks, zdravnik; — dalje
kakor hiša številka 6
h. št. 8 in 9 (40) — vlož. št. 413 (B — Fol. 36)
Z ar godi Helena, vdova po kramarju; — 1777 (k. p.) Stamzer Franc, kramar; — 1821 (d.) njegova vdova Stamzer Helena; — 1822 (k. p.) Jenčič Jernej; — 1841 (d.) Jenčič Jožef; — 1848 (m. p.) Košir Franc; — 1856 (d.) njegova vdova Košir Helena; — 1856 (k. p.) Levičnik Franc; — 1869 (dr.) Škarje Žige zapuščina; — 1876 (k. p.) Meščanska korporacija <v Kamniku; — 1876 (k. p.) Koželj Matija, slikar; — 1917 (d.) Koželj Marija ir. Hudobilnik; — 1921 (izr. p.) Koželj Maks,
akademski slikar
h. št. 10 (42) — vlož. št. 414 (B — Fol. 42)
Grauer Jožef, barvar; — Košir Jožef; — 1788 Lukanc Janez, ribič in žena Julijana; — 1800 (ž. p.) njen zet Pire Janez Krst.; kramar; — 1812 (k. p.) Menhard Andrej; — 1816 (d.) Menhard Janez; — 1867 (odstop, p.) Menhard Franc; — 1908 (izr. p.) Čeh Jožef, mizar in Marija r. Menhart, vsak do polovice; — 1947 (d.) Čeh Marija na drugi polovici
h. št. 11 (43) — vlož. št. 416 (B — Fol. 30)
Mikuč Andrej; — Volkar Matija; — 1791 (k. p.) Uršič Andrej; — 1795 (k. p.) Urbančič Franc Dioriiz, lastnik dvorca Kaitzenberg in fužinar bistriški; — 1798 (k. p.) Zupane Gašper, kramar; — 1805 (k. p.) Hodzer Florijan, krojač; — 1809 (k. p.) Lukanc Anton; — 1818 (k. p.) Hodzer Anton in Uršula; — 1836 (d.) Holzer Uršula; — 1840 (izr. p.) Menhard Andrej; — 1849 (k. p.) Bachmann Jurij in Marija; — 1856 (izr. p.) Bachmann Marija tudi na drugi polovici; — 1857 {k. p.) Schmiedmayer Leopold; — 1865 (dr.) Exler Franc; — 1873 (k. p.) Hajek Franc;
—	1899 (d.) Hajek Edvard, trgovec in Frančiška Pečnik r. Hajek; — 1922 (k. p.) Erjavšek Franc iz Županjih njiiv; — 1925 (dr. in k. p.) Grkman Magdalena,,
trgovka; — 1950 (d.) Aparnik Milica; — 1953 (k. p.) Winter Angela
h. št. 12 (44) — vlož. št. 417 (B — Fod. 26)
Kuss Andrej; — 1748 Kostel Valentin in žena Marijana-; — 1784 Macher Volbenk; — 1799 (dr.) Mutsohlechnar Franc, sitrojar; — 1800 (k. p.) Škrabar Tomaž, barvar; — 1807 (k. p.) Prohinar Janez, barvar na svetlo (Sohonfarber);
—	1809 (k. p.) Grilc Blaž; — 1811 (k. p.) Čebudj Luka; — 1818 (k. p.) Homan
Janez ki Jera; — 1832 (dr.) Iglič Anton in Keber Franc; — 1839 (k. p.) Keber Paregrina; — 1876 (izr. p.) Keber Franc; — 1888 (k. p.) Gerkman Janez in Terezija iz Novega trga; — 1890 (k. p. in ž. p.) Gerkman Joža in Marija rojena Flere; — 1908 (dr.) Gerikman Marija r. Flere; — 1912 (izr. p.) Roje Maks in Marija r. Gerkman; — 1932 (dr.) Apamik Franc, fotograf; — 1948 (izr. p.) Aparnik Borut in Marinka, vsak do polovice
h. št. 13 (45) — Vlož. št. 418 (B — Fol. 23)
Škofic Regina; — 1757 (k. p.) Frantner Gašper, — Frantner Valentin; — 1749 (k. p.) Pfeifer Matevž; — 1800 (k. p.) Traun Simon; — 1805 (k. p.) Čemažai Jakob iz Cešnjice; — 1856 (d.) njegova vdova Čemažar Marija; — 1857 (d.) Berce Marija; — 1857 (k. p.) Cunder Lovrenc; — 1865 (k. p.) Primožič Matevž iz Ihana; — 1874 (k. p.) Kremžair Andrej; — 1888 (d.) Kremžar Marija, Avgust, Jožefa; — 1892 (d.) pri eni tretjini Avgusta Kremžairja; Kremžar Jožefa polovica, Kremžar Jožefa ml. in Marija četrtino; — 1899 (k. p.) pet dvanajstin Marija Kremžar, Terpinc Janez; — 1901 (dr.) Novak Jernej in žena Kunigunda rojena Juirman; — 1943 (d.) Novak Ana in Marija na polovici Novak Kunigunde vsakdo eno četrtino; — 1947 isti tudi pri Novak Ivana '
h. št. 14 (16) — vlož. at. 419 (B — Fol. 20)
Lukančič Janez, pek, in žena Terezija, roj. Zigar; — 1792 (k. p.) Dolinšek Jožef, izdelovalec meslana ali tkalec platna (Musso 1 anmacher oder Leanweber); — 1836 (izr. p.) Dolinšek Jožef; — 1848 (izr. p.) Dolinšek Jakob; — 1893 (d.) Dolinšek Ana; — 1911 (d.) Dolinšek Apolonija, učiteljica; — 1947 (d.) Fizkul-turna zveza Slovenije v Ljubljani; — 1954 (izjava) Partizan Slovenije, zveza za
telesno vzgojo v Ljubljani
h. št. 15 (47) — vlož. št. 422 (B — Fol. 17)
Puchlin Jakob, kovač za sekire; — njegova vdova Puchiin Marjeta; — 1798 (k. p.) Holzer Anton, žganjekuhar; — 1818 (k. p.) Riedl Blaž, stirojar; — 1842 (k. p.) Zunder Lovrenc; — 1860 (k. p.) Ozbič Matija, kipar; — 1887 (izr. p.) Ozbič Matija mll.; — 1890 (k. p.) Sandri Anton, okir. tajnik v p.; — 1893 (k. p.) Svetic Anton, trgovec; — 1905 (k. p.) Močnik Marija, kuharica v Gornjem gradu; — 1921 (k. p.) Petenlin Franc, čevljar in Marija r. Pretnar
h. št. 16 (49) — vlož. št. 428 (B — Fol. 14) Rojstna hiša pesnika in generala Rudolfa Maistra (1874—1934)
Scbaffer Janez, — Plautz Gregor; — 1792 (ž. p.) Šubeij Anton; — 1789 (k. p.) Ažman Matija, zidarski pomočnik; — 1804 (k. p.) Seušek Franc, hlapec (Burger
u. Knecht); — 1804 (k. p.) Debevc Luka, krznar in žena Neža, vdova Mejač; — Debevc Neža (d.) tudi na dirugi polovici; — (ž. p.) njen zet Fischer Jožef iz Vrhpolja, kramar; — 1813 (k. p.) Volfcar Maitija in Terezija, roj. Rak; — 1837 (d.) Volkar Terezija, roj. Rak; — 1837 (k. p.) Svetic Blaž ml. in žena Marija; — 1859 (d.) Svetic Marija,; — 1887 (d.) Svetic Leopold; — 1902 (dr.) Oblak Janez, dekan; — 1906 (d.) nečakinja Jeflovšek Ana; — 1920 (d.) župnijska cerkev v
Kamniku
h. št. 17 (50) — vlož. št. 429 (B — Fol. 11)
Pogačnik Mihael, pek; — 1774 (d.) Pogačnik Anton, pek; — 1783 (izr. p.) Michelin Anton, pek; — 1794 (ž. p.) njegova vdova Neža in njen mož Drešar Matija, kramar; — 1805 (izr. p.) Michelin Jožef; — 1824 (lizr. p.) Drešar Marija Ana; — 1838 (k. p.) Kuhar Matija; — 1842 (k. p.) Svetic Blaž; — 1859 (d.) Svetic < Marija; dalje kakor hiša št. 16 na Šutni
h. št. 19 (62) — vlož. št. 431 (B — Fol. 7)
Stamzer Urban; — 1751 (izr. p.) Grčar Peter, pek, in žena Marija Ana, roj. Schaffer, pastorka Urbana Stamzerja; — 1804 (ž. p.) zet Debevc Mihael, pek;
—	1815 (m. p.) Pogačnik Florijan; — 1821 (dr.) Debevc Jožef; — 1823 (k. p.) Dimnik Franc; — 1846 (k. p.) Fischetr Janez Krst; — 1852 (k. p.) Walland Andrej; — 1883 (dr.) Zor Valentin iz Jarš; — 1901 (k. p.) Jenčič Franc; — 1913 (izr. p.) Jenčič Janez; — 1929 (dar) Luibej Filipina r. Aparnik; — 1948 (dar. p.)
Aparniik Emilija
h. št. 20 (53) — vlož. št. 432 (B — Fol. 265)
Lukanc Janez; — 1784 (k. p.) Verona Jožef; — 1816 (izr. p.) Verona Janez; — 1817 (m. p.) Rode Janez; — 1836 (k. p.) Košir Jožef; — 1845 (k. p.) Walland Andrej, beneficijat; — 1883 (dr.) Peterca Marija iz Št. Petra; — 1883 (k. p.) Molka Franc, mizar; — 1904 (d.) Molka Frančiška, zopet omož. Weibl r. Mejač;
—	1911 (izr. p.) mož Weibl Julij, mizar; — 1951 (dar) Zargi Marija r. Weibl
h. št. 21 (70, 33) — vlož. št. 972 (A — Fol. 316)
Trpine Jurij; — Lukanc Janez, rulbič in žena Julijana; — 1788 (m. p.) Košir Jožef, barvar; — 1807 (d.) njegov sin Košir Jožef; — 1874 (izr. p.) tega sin Košir Jožef mil.; — 1891 (izr. p.) Košir Janko; — 1916 (k. p.) Sadnikar Josip Nikolaj, viš. okr. živinozdravnik
h. št. 23 (1) — vlož. št. 6 (B — Fol. 4)
Svetic Gašper, trgovec z vinom; — 1787 (ž. p.) njegov zet Skraber Jurij, krznar; — 1804 (izr. p.) Skraber Terezlija; — 1805 (ž. p.) njen mož Exler Janez Kršit., klobučar; — 1852 (izr. p.) Exle:r Franc; — 1897 (izr. p.) Exler Vinko, . klobučar; — 1905 (d.) Ex;ler Maks; — 1920 (k. p.) Exler Frančiška; — 1939 (d.) Slevc Ana r. Jerin iz Kamnika — Zale
h. št. 24 (2) — vlož. št. 440 (B — Fol. 1)
1773 (k. p.) Korošec Primož in žena Katarina; — 1798 (k. p.) Vrešar Jernej, in 1799 (ž. p.) žena Helena r. Kališnik; — 1837 Vrešar Marija omož. Zoerrer; — 1838 (ž. p.) Zoerrer Mihael; — 1860 (d.) Zoerrer Ana; — 1901 (k. p.) Cerar Alojzija; — 1910 (d.) Cerar Ana; — 1918 (d.) Rebolj Matija, župnik v Truškah pri Kopru; — 1930 (k. p.) Lavrenčič Terezija in Trbižan Marija po polovici; — 1947 (d.) Trbižan Marija tudi na drugi polovici ■
h. št. 25 (3) — vlož. št. 442 (A — Fol. 340)
Pogačnik Jožef, ključavničar in žena Marija rojena Lavnim; — 1774 (d.) Pogačnik Ferdinand, ključavničar in žena Barbara, roj. Reschen; — njegova vdova Pogačnik Barbara tudi na drugi polovici; 1805 (izr. p.) Pogačnik Pavel,
ključavničar; — 1837 (d.) Pogačnik Jera, omož. Moli; — 1841 (k. p.) Kilobus Simon; — 1841 (d.) Klobus Fidelis;* — 1842 (ž. p.) Schaffer Franc in Frančiška; — 1846 (d.) Schaffer Frančiška; — 1867 (d.) Traun Janez; — 1892 (k. p.) Lap Anton, vrtnar; — 1938 (d.) Lap Vinko, vrtnar
h. št. 26 (4) — vtaž. št. 444 (A — F od. 337)
Pleven Andrej; — 1799 (k. p.) Pavlin Priimož; — 1800 (k. p.) Pire Janez, kramar; — 1800 Govekar Aleš, mlinar; — 1804 (k. p.) Sluga Jožef, kramar iz Podgorja; — 1811 (k. p.) Štele Franc; — 1861 (izr. p.) Štele Jožef, grajski oskrbnik iz Zapric; — 1872 (d.) Štele Ana; — 1893 (izr. p.) Štele Jožko, olbč. tajnik; — 1937 (d.) nečakinja Hace Josipina; — 1948 (d.) Logar Zora; — 1952 (d.) MU
dr. Premrov Bogdan
h. št. 27 (5) — viož. št. 445 (A — Fol. 334)
Frantner Gašper; — Mejač Jožef; — 1793 (k. p.) Schaffer Janez N.; — 1793 (k. p.) Oblak Franc Ks., trški sodnik v Motniku; — 1799 (k. p.) Pavlin Franc Primož; — 1800 (k. p.) Plahuta Anton, kramar; — 1800 (k. p.) Ahčin Janez N., krojač; — 1828 (ž. p.) Ahčin Janez N. in žena Jožefa r. Grčar; — 1830 (d.) Ahčin Boštjan; — 1831 Ahčin Jožefa; — 1831 (k. p.) Čebulj Jurij in Marija; — 1853 Čebulj Jurij tudi na drugi polovici; — 1857 (dr.) Kiihnel Janez N.; — 1857 (ik. p.) Molka Janez (iz Viča; — 1896 (izr. p.) Molka Franc, mizar; — 1904 {d.) Molka Frančiška zopet omož. Weibl r. Mejač; — 1923 (izir. p.) Molka Viktor
v Ljubljani
h. št. 28 (6) — vllož. št. 446 (A — Fol. 331)
Jerič Simon; — Jerič Marjana; — 1795 (k. p.) Šubelj Simon, kmet (Burger u. Bauer); — 1800 (k. p.) Lipar Tomaž, pasar; — 1802 (k. p.) Jereb Tomaž, pek in gostilničar; — 1817 (d.) Uramič Matevž; — 1825 (dr.) Ahčin Janez N.; — 1828 (ž. p.) Ahčin Janez in žena Jožefa roj. Grčar; — 1830 (d.) Ahčin Jožefa, roj. Grčar tudi na drugi polovici; — 1837 (d.) Ahčin Janez; — 1843 (k. p.) Watzak Matija; — 1853 (d.) Watzak Anton; 1857 (k. p.) Mihevc Marija, roj. Urbančič iz Ljubljane; — 1868 (k. p.) Cirer Franc iz Schwarzenau; — 1875 (d.) Cirer Franc, Jožef in Viincenc po eno tretjino; — 1887 (dr.) Teirpinc Janez; — 1911 (d.) žena Terpinc Julijana in hči Ivanka; — 1912 (d.) Ivanka omož. Schmidt na celi hiši; — 1938 (k. p. od dedičev) Schleicher Jakob in Frančiška r. Gril, do polovice; — 1941 (d.) Schleicher Jaikob tudi na drugi polovioi; — 1944 (d.)
Schleicher Antonija, ir. Fderin
* Od tega hišno ime »pri Fidelu« do konca 19. stoletja.
h. št. 29 (7) — vlož. št. 447 (A — Fol. 328)
Pogačnik Jernej, krznar in žena Marija; — 1770 (ž. p.) Pogačnik Boštjan, krznar in žena Marija roj. Grauer; — 1805 (izr. p.) Pogačnik Florijan, krznar;
—	1815 (cm. p.) Debevc Ana, vdova; — 1818 (ž. p.) njen mož Karo-lnik Janez; — 1861 (ž. p.) Karolnik Apolonija roj. Iglič; — 1874 (izr. p.) Jamnik Frančiška; — 1881 (d.) Iglič Jožef; — 1882 (k. p.) Terpinc Janez in Julijama roj. Golob; — 1911 (d.) pni polovici Terpinc Janeza in 1912 (d.) pri celi hiši Terpinc Ivanka omož. Schmidt, soproga sodnega predstojnika v Radečah; — 1938 (k. p. od dedičev)
Grčar Vinko, mesar; — 1947 (d.) Grčar Frančiška, r. Rabič
h. št. 31 (9) — vlož. št. 452 (A — Fol. 322)
Naglic Jožef in Elizabeta; — 1778 (izr. p.) Umschlacker Jakob, usnjar; — 1805 (ž. p.) mož njegove vdove Marije, Pfelifer Matevž, usnjar; •— 1846 (izr. p.) Pfeifer Jožefa; — 1850 (izr. p.) Terpinc Karol; — 1876 (izr. p.) Terpinc Avgust, usnjar; — 1913 (dr.) žena1 Terpinc Frančiška; — 1922 (d.) Terpinc Avgust, usnjar; — 1925 (d.) Terpinc Minka omož. Vidmar; — 1934 (k. p.) dr. Trampuž Franc; — 1941 (nar.) Reichsgau Karnten; — 1942 (k. p.) sestra Antonija Perko rojena Trampuž; — 1945 (zak.) dr. Trampuž Franc
h. št. 32 (10) — vlož št. 464 (A — Fol. 319)
Hackhoffer Franc, duhovnik; — (d.) Hackhoffer Ignacij; — 1789 (k. p.) Sorčan Josip in Jožefa; — 1800 (k. p.) Zwirn Lorenc, krojač; — (izr. p.)fin Zwirn Franc Ks.; — 1802 (k. p.) Zupane Andrej, vinotočec; — 1833 (izr. p.) Zupane Franc; — 1837 (d.) vdova, Zupane Marija; — 1838 (ž. p.) njen mož Iglič Jožef; — 1890 (d.) Štukelj Meta iz Motniika; — 1890 (k. p.) Kratnar Jožefa r. Tajč, žena čevljarskega mojstra; — 1933 (d.) Kratnar Marija, učiteljica, Franc, davčni upravitelj in Frančiška, davčna uradnica; — 1938 (d.) zadnja dva po polovici;
—	1939 (k. p.) Kimeswenger Ivan, restavrater v Mariboru in Terezija, r. Šimenc; — 1946 (zapl.) FLR Jugoslavija; — 1949 (ur.) Splošno ljudska premoženje
h. št. 35 (13) — vlož. št. 473 (A — Fol. 310)
Zupan Franc; — Zupan Jakob, bivši učitelj,, organiist, cerkovnik in skladatelj prve slovenske opere »Belin« in njegova žena Jožefa roj. Gotzl; — (izr. p.) Zupan Andrej Valentin, njegov sin, oskrbnik (Kastner) pri gosposki v Ormožu;
—	1800 (odstop, p.) Germek Jernej, krojač in njegova žena Marija roj. Zupan (sestra prejšnjega); — 1820 (k. p.) Kuhnel Janez N.; — 1825 (k. p.) Košir Franc in Elizabeta; — 1835 (k. p.) Prešeren Valentin in Marija; — 1872 (izr. p.) Prešeren Franc; — 1884 (k. p.) Smolnikar Matija, trgovec; — 1909 (d.) Smolnikar Marija; — 1909 (d.) Smolnikar Elizabeta; — 1938 (d.) Smolnikar Marjana; —
1952 (d.) nedol. Bombač Dušan, Kamnik
h. št. 37 (15) — vlož. št. 474 (A — Pol. 307)
Kolib Franc, izdelovalec škapulirjev in žena Marija; — 1781 njegov zet Schaffer Janez, ključavničar; — 1830 (izr. p.) Schaffer Jožef; — 1853 (d.) Schaffer Tomaž;
—	1860 (izr. p.) Schaffer Jožefa; — 1864 (ž. p.) Huitaž Jožef; — 1888 (dr. in k. p.) Grašek Jernej; — 1905 (k. p.) Janko Josipina; — Deželak Marija r. Janko; — ^
1954 {k. p.) Tajč Jože, čevljarski mojster in žena Ivanka, vsak do polovice
t
h. št. 38 (16) — vlož. št. 475 (A — Fol. 303)
Žagar Valentin, duhovnik; — Mesec Marija Katarina, barvarj-eva vdova; — * 1781 (k. p.) Trpine Junij, barv ar in žena Marija; — 1782 (izr. p.) hči Trpine Katarina; — 1809 (izr. p.) Trpine Jernej; — 1838 (dr.) Herle Matevž; — 1838 (k. p.) Aljančič Mihael in Elizabeta; — 1852 Aljančič Ellizabeta; — 1854 (k. p.) Bohm Ludvik; — 1858 (k. p.) Kuss Janez; — 1859 (k. p.) Valentin Janez; — 1856 (dr.?) Fink Janez; — 1871 (izr. p.) Melz Matija in Neža; — 1901 (izr. p.) Jaklič Elizabeta r. Lobisser iz Kofflern; — 1904 (k. p.) Janko Josip, urar; — 1943
(d.) sin Janko Alfred
h. št. 39 in 85 (17) — vlož. št. 477 (A — Fol 300)
Grčar Junij; — Grčar Janez in Marija, barvar (Schwarzfarber) — Grčar Elizabeta, roj. Hudobivnik; — 1785 (ž. p.) njen mož Stoje Ignac; — 1805 (k. p.) Grilc Pavel; — 1808 (k. p.) in (ž. p.) Stoje Gregor; — 1816 (k. p.) Kolbe Andrej Bogomir; — 1817 (m. p.) Prohinar Franc in Elizabeta; — 1839 (d.) Prohinar Elizabeta; — 1850 (izr. p.) .Prohinar Franc; — 1893 (izr. p.) Prohinar Angela; — 1899 (k. p.) Orel Josip, trgovec; — 1900 (k. p.) Klemenčič Josip, trgovec; —
1940 (d.) Klemenčič Friderik
h. št. 40 (18) — vlož. št. 479, 867 (A — Fol. 297)
Pfeifer Luka; — 1774 (izr. p.) Ziegler Boštjan; — 1775 (k. p.) Čebulj Luka, trgovec z vinom in gostilničar; — 1806 (izr. p.) Roje Mihael, gostilničar in zidar, lin žena Jožefa, rojena Cebulj; — 1846 (izr. p.) Kratnar Franc in Marija, roj. Roje; — 1852 (k. p.) Šinkovec Mihael; — 1905 (izr. p.) Šinkovec Jerica;
—	1935 (d.) župna cerkev v Kamniku; — 1948 (zak. o agrarni reformi v zvezi
z zapi.) Splošno- ljudsko premoženje
h. št. 41 (19) — vlož. št. 490 (A — Fol. 294)
Vorenz Janez; — (k. p.) Ramuš Jakob, pek in žena Katarina roj. Kavčič; — 1791 (k. p.) Cebulj Luka, vinotočec in žena Helena; — 1807 (izr. p.) Majhnič
Franc ml., mesar in žena Marija roj. Čebulj; — 1862 (d.) hči Majhnič Marija;
—	1865 (k. p.) Grašek Ivana r. Hostnig; — 1894 (d.) Grašek Jernej, gostilničar;
—	1902 (k. p.) dr. Kraut Alojzij, odvetnik; — 1927 (d.) Kraut Ana r. Grašek
h. št. 42 (20) — vlož. št. 491 (A — Fol. 291)
Rojstna hiša Peterlina-Petruške Franca (1879—1838) in Peteriina-Batoga
Alojzija (1872—1943)
Marjasec Janez; — Oblak Matija in žena Elizabeta; — Oblak Jožef in žena Marija Regina, roj. Galtner; — Zupan V. — 1788 (dr.) Seebalz Jernej; — 1823 (ž. p.) mož njegove vdove Marije Erjavc Jakob; — 1823 (d.) Erjavc Marija, zopet poročena Peterim; — 1825 (ž. p.) Peterim Jurij; — 1843 (izr. p.) Peterlin Marija, roj. Kern; — 1853 (izr. p.) Peterlin Alojzij, pasar; — 1907 (izr. p.)
Peterlin Alojzij, pesnik Batog, duhovnik; — 1947 (d.) sestra Klobučar Terezija,
/
rojena Peterlin
h. št. 43 (21) — vlož. št: 496 (A — Fol. 288)
Cvek Peter; — (ž. p.) Kratnar Janez in žena Terezija; — 1804 (k. p.) Žumer (Sohumer) Primož, klobučar in žena Terezija; — 1823 (d.) vdova Zumer Terezija; — 1845 (izr. p.) Zumer Frančiška; — 1847 (k. p.) Humar Alojzij, in žena Marija; — 1860 (d.) Žumer Alojzij tudi na drugi polovici; — 1868 (izr. p.) Humar Janez; — 1873 (dr.) Majdič Franc; — 1914 (k. p.) Kladva Martin; — 1930 (izr. p.) Marija Bavdek r. Kladvai, Ema in Vera Kladiva, vsaka do tretjine; — 1944 Bavdek Marija in Kladva Ema ivsaka do polovice
' h. št. 44 (22) — vlož. št. 497 (A — Fol. 284)
Pfleger Jožef; — Hočevar Anton, cerkovnik, potem njegova žena Marija; — 1798 (dr.) Jereb Tomaž, pasar, pozneje usnjar in gostilničar; — 1798 (k. p.) Sitar Jurij; — 1811 (dr.) Holzar Anton; — 1835 (d.) HOlzar Uršula; — 1840 (izr. p.) Nograjšek Janez;. — 1858 (dr.) Škarja Žiga; — 1858 (k. p.) Albrecht Karoi, ključavničar; — 1891 (d.) Albrecht Avgust, ključavničar; — 1899 (ž. p.) Albrecht Josipina r. Potokar na polovici; od 1910 (d.) na celi hiši; — 1946 (izr.
p.) Potokar Viktor
h. št. 45 (23) — vlož. št. 498 (A — Fol. 281)
Pfleger Jožef Janez; — (d.) njegova vdova Pfleger Marija r. Horvat; — (d.) njen mož Feldner Jožef; — 1808 (dr.) Košir Matevž, mestni blagajnik in prejemnik loterije; 1828 (izr. p.) Gaiurig Ignac; — 1834 (k. p.) Pogačnik Jožef; — 1846 (d.) Golob Elizabeta r. Pogačnik; — 1853 (k. p.) Halila Janez in Jera; — 1863 (izr. p.)
Halla Terezija; — 1866 (ž. p.) M urnik Janez; — 1895 (ust.) Usmiljene sestre družbe sv. Vincencija Pavelskega; — 1914 (izjava) Hiša usmiljenih sester družbe sv. Vincencija Pavelskega; — 1942 (nar.) Reiahsgau Karnten; — 1945 (zak.) Hiša usmiljenih sester družbe sv. Vincencija Pavelskega
h. št. 46 (24) — vlož. št. 504 (B — Pol. 71)
Reich Nikolaj Adam; — Reich Simon Rudolf in žena Marija; — 1788 (k. p.) (31. VII.) Moritič Apolonija; — 1799 (ž. p.) njen mož Košir Matevž; — 1808 (k. p.) Prohinar (Brochinar) Janez; — 1825 (dr.) Rumpel Peter; — 1862 (d.) Rumpel Ana; — 1864 (izr. p.) Rumpel Franc v Gradcu; — 1867 (k. p.) Svetic Anton in Barbara; — 1868 (d.) Svetic Barbara omož. Ferlinc; — 1908 (d.) Svetic Anton; — 1936 (d.) Svetic Franja r. Golob; — 1951 (d.) Šemrov Vilma r. Golob
h. št. 47 (25) — vlož. št. 505 (A — Fol. 278)
Klemše Andrej, sodar; njegova vdova Klemše Jera, prej vdova Verlinšek; — 1800 (k. p.) Košir Matevž, imetnik loterije (Lottoeinnehmer); — 1800 (k. p.) Tanzer Lovrenc, čevljar; — 1800 (k. p.) Saurou Lovro-, tkalec; — 1822 (k. p.) Grčar Janez, 'krznar; — 1841 (d.) njegova vdova Gaurik Marija; — 1842 (k. p.) Košir Franc; — 1848 (m. p.) Jenčič Jožef; — 1868 (d.) (?) Jašovc Franc, čevljar; — 1893 (d.) žena Jašovc Elizabeta; — 1902 (izr. p.) hči Jašovc Elizabeta; — 1933 (k. p.) Svetič Fran, vzgojitelj in grof. tajnik; — 1939 (d.) brat Svetič Josip, župnik v Divači; — 1939 (k. p.) Matjašič Marija r. Omerza, zdravnikova vdova
h. št. 48 (26) — vlož. št. 508 (A — Fol. 275)
Moretič Janez, ranocelnik; — 1792 (ž. p.) njegov zdt Gaurik Jožef, nogavičar; — 1832 (izr. p.) — Gaurik Ignac; — 1835 (izr. p.) Gaurik Anton; — 1853 (izr. p.) Karolnik Janez, pek; — 1892 (d.) vdova Karolnik Marija; — 1903 (izr. p.) hči Karolnik Terezija; — 1925 (k. p.) Legat Evgen, upravitelj pokopališča sv. Križa v Ljubljani; — 1947 (izr. p.) Murn Ivan in Ivana r. Petek vsak do polovice
h. št. 49 (27) — vlož. št. 509 (A — Fol. 272)
Furlani Matevž, duhovnik; — Hvale Jožef, učitelj v Gornjem Gradu in žena Marija r. Seitl .(?); — 1802 (k. p.) Traun Janez N., krznar; — 1826 (dr.) Toman Matija; — 1834 (d.) Toman Janez; — 1856 (izr. p.) Toman Marija; — 1857 (izr. in (ž. p.) Exler Jernej; — 1869 (d.) Adamič Jožef st., virvar; — 1886 (ž. p.) Adamič Cecilija r. Avsec, na polovici; — 1894 (d.) Adamič Jožef tudi na tej polovici; — 1921 (izr. p.) Adamič Jožef mL, vrvar v Domžalah; — 1928 (k. p.) Fillec Janko, sedlar; — 1935 (dr.) Adamič Alojzij, vrvarski industrijalec v Ljubljani
h. št. 50 (28) — Vlož. št. 511 (A — Fol. 269)
Schaffar Matija, ključavničar in žena Marija; — 1798 (izr. p.) vnuk Schaffar Janez N., ključavničar; — 1839 (d.) Schaffar Marija; — 1843 (izr. p.) Schaffar Josip; — 1896 (izr. p.) Schaffer Alojzij, brivec na Dunaju; — 1900 (k. p.) Schaffer Josip, predstojnik kurilnice v Trstu; — 1906 (k. p.) Schaffer Ivan; — 1908 (k. p.) Tončlč Franc, kipar in Marija r. Smolnikar; — 1919 (d.) Tončič Marija r.
Smolnikar
h. št. 51 (29) — vlož. št. 514 (A — Fol. 266)
Matevž Turk, sodar iin Elizabeta; — (d. in ž. p.) hči Jera omož. Vabič in Vabič Franc, sodar; — (d.) Sin Vabič Jurij; — 1830 (d.) Vabič Ivana; — 1840 (ž. p.) Burgar Janez; — 1860 (d.) Burgar Ivana; — 1860 (k. p.) Osole Jakob in Frančiška; — 1880 (izr. p.) Osole Franc; — 1885 (ž. p.) Osole Jožefa r. Dornik na polovici; — 1903 (izr. p.) Osole Jožefa; — 1905 (k. p.) Pogačnik Marija r. Dornik; — 1907 (k. p.) Osole Jožefa r. Dornik; — 1940 (izr. p.) Osole Vincencij
h. št. 52 (30) — vlož. št. 515 (B — Fol. 65)
Jančič Franc iin žena Jera; — 1768 (ž. p.) zet Vahnig Jurij, vrvar in žena Marjeta Jenčič; — 1807 (k. p.) Svetic Anton; — (k. p.) Košič Mihael, kramar; — Mežan Andrej; — 1811 (m. p.) Pogačnik Jožef; — 1835 (k. p.) Gregorc Jožef in Helena; — 1872 (d.) Gregorc Helena tudi na drugi polovici; — 1874 (k. p.) Kecel Janez in Marija; — 1878 (k. p.) Burja Gregor; — 1900 (d.) Burja Terezija; — 1915 (d.) Janežič Jernej; — 1925 (d.) Janežič Anton, itrgovec
h. šit. 54 (62) — vlož. št. 520 (B — Fol. 241)
Pire Matevž in žena Helena; — 1785 Pire Jernej; — 1806 (iizr. p.) Pire Jakob; — 1843 (k. p.) Štele Franc ml.; — 1892 <d.) Štele Jože; — 1892 (k. p.) Cuzak Jakob, mesar; — 1905 (izr. p.) Cuzak Ivan; — 1932 (izr. p.) Cuzak Janko
h. št. 55 (64) — vlož. št. 529 (B — Fol. 238)
Prelovšek Jakob in žena Uršula; — 1783 (ž. p.) njen drugi mož Cvirn Jožef; — 1857 (sodba) Letnar Anton; — 1887 (izr. p.) Jašavc Jakob; — 1912 (k. p.) Meščanska korporacija v Kamniku; — 1934 (k. p.) Kordič Marija r. Cvern
h. št. 56, (58) — vlož. št. 503 (B — Fol. 234)
Hočevar Foritunat in žena Marija; — 1792 (k. p.) Potisek Matija, usnjar; — 1799 (k. p.) Draika Andrej; — 1805 (k. p.) Ziegler Ignacij, Oblak Janez N. in zopet Dralfca Andrej; — 1835 (izr. p.) Draika Valentin; — 1844 (izr. p.) Draika Jožef;
—	1874 (d.) Dralka Marija; — 1879 (k. p.) Debevc Janez; — 1886 (d.) Debevc Helena; — 1886 (k. p.) M urnik Janez N.; — 1893 (ust.) Usmiljene sestre družbe sv. Vincencija Pavelskega; — 1914 (izjava) Hiša Usmiljenih sester družbe sv. Vin-cenoija Pavelskega; — 1942 (nar.) Reichsgaiu Karniten; — 1945 (zaik.) Hiša usmiljenih sester družbe sv. Vincencija Pavelskega
h. št. 58 (63) — vlož. št. 522 (H A — Fol. 248) (prvotno zidana delavnica) 1806 Kuhnel Alojz; — 1823 (dar.) Jesenko Marija; — 1849 (d.) Jesenko Terezija;
—	1850 (k. p.) "Stiegel Andrej in Marija; — 1862 (d.) Stiegel Marija; — 1870 (d.) Stiegel Barbara; — 1870 (ž. p.) Zupane Miha; — 1900 (izr. p.) Zupane Alojz; — 1921 (ž. d. p.) Zupane Frančiška roj. Prelesnik do polovice; — 1944 Zupane
Frančiška roj. Prelesnik
h. št. 62 (prej Prod-Gries) — vlož. št. 540 (II A — Fol. 7) (mlin is hišo in skladišča) Detela Martin — Ziegler Boštjan, lectar; — 1792 (ž. p.) Merbi Andrej po ženitvi z vdovo Ziegler Jero; — 1800 (d.) Vivoda Jurij in žena Marija roj. Ziegler, vdova Šlakar; — 1801 (k. p.) Pengov Valentin; — 1829 (dr.) Jeseniko Marija; — 1836 (k. p.) Matičič Franc; — 1884 (d.) Matičič Jožefa; — 1887 (d.) Matičič Boštjan, Franc, Janez, Marija, Katarina Peršin roj. Matičič; 1887 (k. p.) Grašek Jernej; — 1887 (k. p.) Radešič Aleksander, trgovec v Trstu; — 1907 (d.) Radešič Aleksander trgovec v Trstu; — 1918 (k. p.) Trpine Avgust nil.; — 1918 (ž. p.) Trpine Marija roj. Grčar; — 1824 (d.) Kregar Marija vd. Trpine roj. Grčar; — 1929 (k. p.)
Knaflič Anton
h. št. 63 — vlož. št. 545 (II A — Fol. 275, 278)*
SJakar Jožef; — 1822 (k. p.) Holzer Anton in Urša; — 1835 (d.) Holzer Urša; — 1840 (ž. izr. p.) Nograšek Janez; — 1863 (k. p.) 1874 (izr. p.) Herold Janez in Marija; — 1911 (izr. p.) Kolman Martin in Jožefa roj. Herold z dosmrtnim užitkom in gospodarstvom Marije Herold; — 1954 (izr. dar. p.) Kolman Alojz in Marija
h. št. 66 (56) — vlož. št. 547 (B — Fol. 39)
Rems Jernej in žena Marija; — 1796 (k. p.) Doiinšek Jožef; — 1830 (d.) Vodlan Matija; — 1853 (k. p.) Exler Janez; — 1888 (izr. p.) Brezec Ivana r. Exler; — 1910 (d.) Brezec Marija, pozneje omožena Potočnik; — 1922 (ž. p.) Potočnik Andrej na polovici; — 1927 (d.) Potočnik Marija r. Brezec
* Po prvem vpisu v staro zemljiško knjigo je to stavbišče sestavljeno iz dveh delov: vrtca na Produ (am Griess), na katerem je tedaj stal del pivovarne in iz prvotne usnjarne, ki je bila tedaj že pivovarna.
h. št. 70 — vlož. št. 959 (II A — Fol. 241) (hiša in usnjama)
1791 (k. p.) Verona Jože; — 1816 (izr. p.) Verona Janez; — 1819 (m. p.) Rode Janez; — 1836 (k. p.) Košir Jože; — 1839 (k. p.) Vivoda Franc; — 1868 (d.) Vivoda Franc ml.; — 1883 (d.) Vivoda Babeta; — 1911 (k. p.) Vivoda Anton; —
1930 (d.) Vivoda Marija
h. št. 71 — vlož. št. 560 (II A — Fol. 244) (usnjarska valjalnica, potem mlih)
1791 pridobil od mesta Verona Josip, usnjar; — 1816 (izr. p.) Verona Janez; — 1819 (m. p.) Rode Janez; — 1836 (k. p.) Košir Jože; — 1868 (k. p.) Strasser Leopold; — 1876 (dr.) Baumgartner in sinovi, Ljubljana; — 1876 (k. p.) Rudolf Marija, učiteljica; — 1892 (k. p.) Molka Franc, mizar; — 1903 (d.) Molka Frančiška roj. Mejač, pozneje omož. Weibl; — 1922 (izr. p.) Molka Viktor do polovice;
—	1923 (d.) Žargi Marija roj. Weibl do polovice; — 1953 (k. p.) Hribar Franc
h. št. 78 (2 b) — vlož. št. 719 (II A — Fol. 269) (prej šupa in usnjarna na Produ)
Ahačič Peter; — (k. p.) Ramuš Jošt; — 1801 (k. p.) Iglič Anton; — okoli 1828 odprodal svojemu bratu Iglič Matiji toliko, da je sezidal tu novo usnjarno, sam obdržal toliko, da je napravil pod (Dreschboden); — 1835 (izr. p.) Iglič Jakob;
—	1871 (izr. p.) Iglič Jakob sin; — 1889 (d.) Iglič Johana; — 1902 (dr.) Cerar Alojzij iz Lukovice; — 1904 (izr. p.) Cerar Frančiška roj. Iglič; — 1907 (d.) Cerar
Alojzij iz Lukovice; — 1935 (izr. p.) Cerar Vilko, urar
h. št. 81 — vlož. št. 31 1880 (k. p.) Jereb Anton, usnjar; — 1937 (d.) Majdič Minka roj. Jereb.
OZNOGOTSKO KAMNOSEŠTVO V OKOLICI KAMNIKA
E mil t j an C evc
Slovenska umetnostna literatura je že večkrat poudarila, da kaže vrsta poiznogoitskih cerkvenih arhitektur po nekdanjem Kranjskem in Goriškem poseben domačnostni značaj, ki sem ga skušal krstiti ikar za »slovensko posebno gotiko«1 To so stavlbe, obokane z zvezdnatim sistemom reber, katerih sklepniki in konzode so bogato figurativno in dekorativno okrašeni. Gre torej za neki formalni in ikonografski princip, ki se je uveljavil tako v podeželskih podružnicah kot na obokih velikih župnih in romarskih cerkva dvoranskega tipa ter je zajemal vse Gorenjsko in preko Goriškega segal do zadnjih meja Beneške Slovenije, preko Krasa pa do Oprtlja v Istri in do Kontovelja pri Trstu. Štirje elementi so odločali pri tem arhitekturnem tipu: 1. Zvezdnato rebrasti sistem, ki se je najlepše izoblikoval na obokih dvoranskih stavb in ga je posredovala našim deželam srednja Evropa. 2. Prizadevanje po čim slikovitejši obogatitvi obokov. 3. Delež kraških kamnosekov, ki so sklepnike figuralno in dekorativno obdelovali. 4. Naraščajoča zavest meščanskih naročnikov, ki so želeli na cerkvenem oboku poudariti svoje gmotno sodelovanje pri stavbi s tem, da so naročali podobe patronov in cehovskih znamenj ter mestnih in deželnih grbov.
Problem nastanka tega sožitja arhitekture in njenega plastičnega okrasja ni še do dna razrešen, kajti še vedno se nam prikrivajo njegove motivne in časovne korenine. Prenagljeno bi bilo sklepati, da so figuralni sklepniki v prvi vrsti plod mediteranske oblikovne volje, saj jih srečujemo, čeprav ne v tolikšnem številu, tudi v srednji Evropi, pri nas pa prej na štajerskih kot na kranjskih tleh. Spomnim naj le na sklepnike in konzole v ptujskem dominikanskem križnem hodniku in v krstni kapeli tamošnje proštijske cerkve iz prvih desetletih 15. stoletja2 in na tem sorodni kamnoseški okras prezbiterija cerkve
1	F, Štele, Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, ZUZ, XV., 1938, str. 6 sq.; isti, Umetnost v kamniškem okraju, Na valovih Bistrice, 1938, str. 145 sq. in 154.; E. Cevc, Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša, Loški razgledi I., Škofja Loka 1954, str. 68 sq.; isti, Mengeš v luči umetnostne zgodovine, Mengeški zbornik I., 1954, str. 63 sq.
2	Prim. F Štele, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju, CZN,
XXVIII. 1953, str. 178 sq.
sv. Barbare pri Konjicah.3 Vsekakor zveza med Štajersko in Kranjsko ni bila tako rahla, da bi ne bil možen prenos nekega umetnostnega motiva iz prvega kulturnega prostora v drugega, posebno če pomislimo na pomen ceste, ki je vezala Primorje preko Soške doline, Tolminskega in Cerknega po Poljanski dolini s Škof j o Loko ter preko Kamnika čez Kozjak s Štajersko. Toda ta problem naj na tem mestu samo nakazujem. Vsekakor bi ibila motivna inovacija od štajerske strani lahko prav tako verjetna, kot iz smeri vzhodne Bavarske ali Innviertla.4 Res pa je, da v času, ko postane na Gorenjskem ta kamnoseški okras kar pravilo, to je v zadnji četrtini 15. stoletja, na Štajerskem ponehuje, kakor tudi, da tod nikdar ni utegnil pognati globljih korenin, saj je v glavnem navezan le na objekte, ki so nastali v krogu ptujske kamnoseške delavnice. Na Kranjskem pa je zadobil kar značaj »umetnosti prostora« ter se ohranil tja v trideseta leta 16. stoletja, dokler ni naposled i^hiral v številnih lokalnih in kvalitetno že degeneriranih delavnicah.
Prav tako še ni jasno, kateri spomenik te vrste naj bi bil na Gorenjskem (ali Goriškem) najstarejši, čeprav vse kaže, da je Gorenjsko v tem časovno prednjačilo pred Primorskim. Toda od dveh glavnih kamnoseških delavnic, škofjeloške in kamniške, je, kot vse kaže, prva starejša in vodilna, zato ni Izključeno, da moramo kamnoseški okras okoli leta 1460 sezidane ladje župne cerkve v Kranju5 prišteti med prve priče te kiparske zvrsti, ki se je nato z isto delavnico uveljavila v sedemdesetih letih 15. stoletja še na sklepnikih v ladji škofjeloške cerkve, v prezbiteriju cerkve v Radovljici, na Malenskem vrhu nad Poljansko dolino, v Št. Vidu pri Vipavi in okoli 1480-90 pri Urhu v Tolminu. Na vsak način utegne prezbiterij mengeške župne cerkve postati pri reševanju tega problema kar ključen spomenik. Nastal je okoli leta 1460 najbrž pod roko istega arhitekta kot kakšno desetletje kasneje dvoranska, z bogatim zvezdnatim obokom okrašena škofjeloška in malo pred to kranjska župna cerkev — o tem nas prepričuje stavbarjevo mojstrsko znamenje na konzoli — toda mengeški obok je še križnorebrast in brez figuralnih sklepnikov (le heraldični nastopajo), kar bi pričalo, da se je stavbar šele kasneje združil s kiparjem pri delu v Kranju in Škofji Loki.6 Po tem bi lahko siklepaii, da se kultura figuralnih sklepnikov in konzol pojavi na Gorenjskem šele v sedmem desetletju 15. stoletja, tedaj pa s tako močjo in ekspanzivnostjo, da si je samo s tujim impulzom ne moremo razložiti, temveč jo lahko razumemo le kot produkt intenzivnega sožitja
* Avg. Stegenšek, Konjiška dakanija, Maribor 1909, str. 123. — Vendar že svetobarbar-ski sklepniki, posebno pa figuralno z zmajem in levom okrašeni »kapitala« slavoloka dopuščajo tudi misel na primorske impulze.
1 F. Štele, Gotske dvoranske cerkve ... ste. 29.
5 F. Štele, Srednjeveška umetnost v Kranju, v knjigi J. Zontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 129 sq.
' E. Cevc, Mengeš v luči umetnostne zgodovine, str. 63 sq.
Slika 1. Sest Marijinih sklepnikov
a)	v ladji cerkve sv. Primoža	d) v prezbiteriju v podzidu pri Trojanah
b)	na Vranji peči	e) v prezbiteriju na Beli pri Spitaliču
c)	v Utiku	f) na dvorišču hiše štev. 19 v Veliki ulici
stav,barja in kiparja in vrojene kiparske nadarjenosti primorskih kamnosekov, ki so našli ,na Gorenjskem plodno torišče za svoje dleto.
Vendar se v tej študiji ne nameravam zadrževati ob problemu škofjeloško-kranjske delavnice niti ne želim razvozlavati problema gorenjske poznogotske arhitekture nasploh. Pač pa bi rad nekoliko osvetlil delež in pomen druge gorenjske kamnoseške delavnice, ki nam je zapustila vrsto spomenikov v okolici Kamnika ter jo zato smemo imenovati po tem mestu. Ker je njen osrednji spomenik kamnoseški okras ladje cerkve sv. Primoža nad Kamnikom, si oglejmo najprej tega:
Arhitekturno gre za dvoladijsko, po sredi s štirimi okroglimi stebri deljeno dvoransko stavbo,7 s katero je pozna gotika razširila prvotno še romansko cerkev sv. Primoža in ki so ji leta 1507 pr izid ali nekoliko proti severu zalomljeni prezbiterij, zaključen s tremi stranicami pravilnega osmer o k o trnka.8 Kapiteli stebrov so prekriti z nekoliko skopimi gotskimi listi, vsa križišča zvezdnato urejenih reber pa poudarjajo sfclepniki, ki so okrašeni delno z rozetami in s heraldičnimi znamenji na ščitih, vsi centralni pa s figurami svetnikov, patronov oltarjev, ki so stali v cerkvi, in patronov bližnjih cerkva (si. 2 A). Tako se vrste v severni ladji (začenši pri slavoloku): patron cerkve sv. Primož s palmo v roki, nato ščitek z letnico, svetnica s krono (najbrž sv. Radegunda, ki ji je bila nekaj časa cerkev posvečena in ima še danes oltar na evangeljski strani slavoloka), sv. Peter s knjigo in ključi, dvoglavi avstrijski orel, sv. Mikllavž, kranjski orel s krono na- glavi, ščitek s škarjami med dvema šesterokrakima zvezdama (znamenje krojaškega ceha), sv. Jernej z nožem (patron 'usnjarjev), grb z vodoravnim pasom po sredi; v južni ladji: sv. Felicijan kot brezforad svetnik s palmo (pendant sv. Primožu v severni ladji), sv. Doroteja, Marija s krono in z golim .Jezuščkom v naročju, sv. Barbara s stolpom, sv. Katarina z mečem in kolesom, ščit s kamnoseškim 'znamenjem (mojstrsko znamenje stavbarja ali kamnoseka) (si. 2 D), sv. Jakob kot romar (patron kamniške cerkve v mestu), kamniški grb s stolpom in sv. Marjeto med dvema zmajema ter z luno in zvezdo ob straneh; v osi cerkve pa vidimo: Jezusovo glavo, sv. Joahima s knjigo in vevnico, roizeto ter sv. Janeza ev. Drugi sklepniki so rozetni. Na konzolah pa srečamo, začenši od vhoda, bradatega moža s spodvihanimi nogami, ki se opira na kolena; geometrično konzolo z listi; brezbradega moža, ki čepi na peti in se opira s komolci na kolena,; brkatega moža z rastlinskimi listi na, glavi, dva pa mu raseta iz ust; ob oltarju je konzola odbita. Na južni steni se vrste: bradat
7	To pomeni, da sta ladji enako visoki in da se prostorninsko med seboj brez vsake ovire zlivata.
8	V. Steska, Cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, Carniiola, 1916, str. 16 sq. F. Šteli,
Politični okraj Kamnik, Ljubljana 1928, str. 160 sq. — Poslej bom to delo citiral kar kratko »Kamnik«.
mož, ki mu rasto listi iz ust; z listi iprekrita geometrična konzola; doprsen mlad mož z rastlinskimi listi na glavi; kozjebradec, stoječ na vseh štirih in s parklji.
Preden nadaljujemo z opisom, se ustavimo olb ščitu z letnico na sklepniku v severni ladji. Letnica je vklesana z arabskimi številkami, vendar je zadnji dve, posebno pa tretjo številko, težko razbrati, tako da so ju razni avtorji različno brali. A. Jellouschek9 1472, J. Graus10 1452, V. Steska11 1472, F. Štele12 1459. — Najbolj sporna je torej tretja številka, ki jo po paleografskih kriterijih resnično lahko beremo ali kot 5 ali kot 7, kajti obe številki so v drugi polovici 15. stoletja včasih do pike enako pisali. Tu nam more iz zadrege pomagati le stilna analiza.
Če primerjamo svetoprimoške sklepniike s kranjskimi in škofjeloškimi, vidimo, da so figure zadnjih ujete še v tradicionalno govorico »mehkega sloga«, čigar razcvet pomeni pri nas prva četrtina 15, stoletja, ki pa se je tako v kiparstvu kot v slikarstvu konservativno vzdrževal tudi še preko srede stoletja (prim. slikarstvo Janeza Ljubljanskega!) Primoški sklepniki, ki sicer po kvaliteti za kranjskimi in loškimi zaostajajo, stilno pa pomenijo že prehod od tradicije »mehkega stila« v slikoviti stil zadnje četrtine 15. stoletja, ki zadobiva vedno več »baročnih« potez. Toda že med kranjskimi in škofjeloškimi sklepniki lahko opazimo napredek v slikoviti smeri. V Kranju so spomini na »mehki slog« močnejši; žarki okoli Marijine figure so n. pr. še ravni, svetniške figure uokvirja zadaj italski četverolist. V Škofji Loki pa so se žarki okoli Marije plamenasto razgibali, četveroliste pa so zamenjali rastlinski listi. Gube oblačil, ki' so v Kranju še gladko potegnjene, se začno v Loki rahljati ter nabrekovati, s tem pa izgubljajo tudi plastično jasnost. Niz stiliziranih oblakov, ki je v Kranju zaključeval dopasne figure, se je v Loki že močno rudimentiral, svetniške figure dobivajo manjše spremljevalce, ki ilustrirajo že kar legendarne prizore (sv. Krišpin ter Krišpinijan in pod.) in kapiteli stebrov, ki so bili v Kranju okrašeni z močno plastičnimi živalskimi in človeškimi spakami, so dobili v Loki že popolnoma rastlinsko dekoracijo. Tako so torej škofjeloški, v sedemdesetih letih nastali sklepniki primoškim bližji kot pa kakšno desetletje starejši kranjski. Tudi pri sv. Primožu namreč nastopa za figurami rastlinsko listovje, tudi tu se gube oblek nemirno rahljajo, čeprav so žarki okoli Marije še togi in ravni. Nedvomno je primoški mojster poznal tako kranjski kot loški kamnoseški okras. O tem nas lahko prepriča n. pr. že ikonografski tip sv. Petra na sklepniku v Škof ji Loki in pri sv. Primožu, listnato ozadje figur in tudi tip Marijine podobe, čeprav se nam zdi prav ta v temelju drugačen. V Kranju in Škofji Loki je
• Die Filial und Wallfahrtskirche St. Primi und Feliciani bei Stein, MMK 1856, str. 12.
10	St. Primus und Felicianus bei Stein, Kirchenschmuck XVI., Graz 1885, str. 23.
11	o. c. str. 16.
12	F. Štele, Kamnik, str. 161 in 176: isti, Epigrafične drobtine, I. Letnica na svodu ladije pri sv. Primožu nad Kamnikom in letnica postanka fresk na Kamnem vrhu, ZUZ V., 1925» str. 43 sq.	t
upodobljena Marija do srede 'bokov. Na glavi ima krono, tipično za prvo in drugo četrtino 15. stoletja, izpod te pa se ji spušča peplum v mehkem slapu na desno ramo, medtem ko ji je njegov levi konec potegnjen čez prsi. Z levico drži v naročju golo dete, z desnico ga pridržuje za desno nogo, Jezus pa je obrnjen frontailno h gledalcu in drži z obema rokama pred prsmi jabolko. Ta tip se je pri sv. Primožu (si. 1 A) spremenil le toliko, da ima Jezus roki sklenjeni pred prsmi,v molitvi, v načinu, kako Marija otroka drži in v poteku njenega pepluma -izpod krone pa lahko opazimo-, da je primoški kipar loški vzor stilno lahno predelal, motivno pa popolnoma posnel. Seveda so prim-oški sklepniki po izdelavi precej rus-tikalnejši od loških: skladna razmerja teles in udov so izginila (prim. čokato golo Dete!), tipični, toda lepi loški obrazi so se tu shematizirali, pri čemer so posebno značilne nekam zamorske, debele ustnice; v Loki še mehko vzvalo-vani lasje so se spremenili v sistem velikih, v-zpo-rednih brazd, medtem ko pri nekaterih figurah, posebno na konzolah, začenjajo na konceh dobivati polžaste zavoje. Ta odvisnost od Kranja in Škofje -Loke potrjuje tudi letnico- 1479.
Zelo močan časovni argument nam nudi grb š kranjskim orlom. Zal, njegovih barv na popolnoma- preslikanih sklepnikih ne moremo več kontrolirati, pač pa nam krona na orlovi glavi in srpasti trak, ki poteka preko oprsja in razpetih kril, pove, da je grb izklesan že po njegovi »izboljšavi«. Po neslavnem obleganju na- Dunaju leta 1461 je cesar Friderik III. kranjski grb spremenil v zahvalo za pomoč, ki so mu jo proti bratu Albertu nudili kranjski plemiči. Do l-eta 1463 kranjski orel ni imel krone in belo-rdeči srpasti pas se mu je vil samo čez oprsje. 12. januarja 1463 pa je cesar odredi, da sme imeti poslej kranjski grb orla s cesarsko krono, srpasti pas, v katerem je z-daj belo barvo nadomestila zlata, pa mu sme potekati od prvega do drugega roba perutnic.13 Primoški grb torej ustreza že novemu tipu!
Delo na cerkvi v sedemdesetih letih pa nam potrdi tudi arhivalni vir. 23. marca 1475 so kardinali Jernej, Filip, Anton in Janez vsem vernikom, ki bi ob določenih praznikih cerkev obiskali in ji pomagali, podelili -po sto dni odpustkov. Listina je bila izstavljena »v želji, da -bi (ljudje) cerkev s-v. Primoža in Felicijana s primernimi častmi obiskovali in da bi njeno zidovje in stavbo spodobno po-p-ravili in obogatili s knjigami in kel-ihi, svečniki in z drugim cerkvenim okrasjem, potrebnim za božjo službo, da bi jo ohranili in vzdrževali in -da bi se verniki pri (cerkvi) rajši shajali i-z pobožnosti ter tako pri -popravilu, ohranitvi in vzdrževanju rade volje po-magali.. .«14 Posvečena pa je bila cerkev
13	J. Mal, Grb in barve dežele Kranjske, Ljubljana 1916, str. 6 in 9 sq.
14	V. Steska, o. c. objavlja il-istino v celoti na str. 29. — Najvažnejši stavek se glasi:
i>... Cupientes igitur ut eccle-sia sanotorum Primi et Feliciani congruis frequentetur honoribus, ac in suis structuris et aedifieiis debite repairetur, libris quoque calicibus, lumiinaribus et -aliis ornamentis ecolesiasticis divin-o cultuii -necessariis augmentatur, oon-servetur et manuteneatur, fi-delesque ipsi eo iibentdus devotionis cau-sa conflua-nt eandem
et ad reparationem, conservatio-nem et mamutentionem hiuiuismodi manus -promptius porri-gan-t adiutrices ...«
(še pred dozidavo novega prezbiterija) šele 9. septembra 1492 po koprskem škofu Jakobu Valareso, in sicer na ime sv. Radegunde, kajti relikvije sv. Primoža in Felieijana, ki so bile prej v cerkvi, so zaradi turške nevarnosti prenesli v Kamnik v cerkev sv. Jakoba, nakar je cerkev v gori za nekaj časa izpremenila svoj patroeinij.15 Ker se cerkev leta 1475 omenja še z imenom sv. Primoža in Felieijana, pa bi to utegnilo dokazovati, da so bile tedaj relikvije še na gori in da torej delo za povečavo stavbe ni zastalo. Kljub močnemu turškemu napadu leta 1469 in še hujšemu 1471, ki je prodrl celo do Kamnika in Mekinj,16 najbrž svetinj še niso prenesli na varno ali pa vsaj dela pri cerkvi niso ustavili, meneč, da bo turška nevarnost kmalu ponehala, na drugi strani pa bi gorsko cerkev utegnili ljudje uporabiti tudi za taborno pribežališče. Morda so prenesli svetinje v Kamnik leta 1479, ko je vsa dežela trepetala pred vestjo, da se zbira v Bosni velika turška vojska, ki bo napadla avstrijske dežele.17 Vojne stiske so morda zidavo zavrle, 'talko da so cerkev posvetili šele leta 1492 iin ji prezbiterij dozidali šele 1507.
Da pa relikvij res niso prenesli v Kamnik že ob prvih turških napadih, bi pričal tudi oltarni baldahin nad grobom z ostanki mučencev, kajti njegov kamnoseški okras je enak okrasu cerkvene ladje. Rebrasti obok v obliki četverokrake zvezde ima v sredi stolepnik z Marijo in detetom. Jezus, drži v desnici križ. Dva sklepnika sta okrašena s ščitom, dva pa z doprsnima, brezbradima figurama z dolgimi, stiliziranimi lasmi (patroma cerkve?). Baldahin, ki je na vse štiri strani odprt s šilastimi loki, po katerih se pno grčasti listi, ima na oglih fialne nastavke s križnimi rožami, zaključuje pa ga na vrhu zobat motiv, ki spominja na kraško gotiko.18
Novo oporo za datacijo pa nam nudijo sklepniki, vzidani v spodnji kapeli na Malem gradu v Kamniku: mladenič s 'kodrastimi lasmi, ki drži pred seboj ščit z dvema nožema (grb krojaškega ali strojarskega ceha?), sv. Katarina z mečem in kolesom, sv. Eligij z mitro, mečem in s kleščami (patrom kovačev in ključavničarjev) (si. 2 C), mladenič z vojvodskim klobukom ter s knjigo in palmo v roki (sv. Felicijan?), žena z ruto na glavi in z otrokom v zibelki pred seboj (sv. Ana?) in bradat mož s knežjo krono na glavi in s knjigo v roki (sv. Primož?). Tudi v teh figurah se naznanja že poznogotski barok, obenem pa je očitno, da so izdelek mojstra, ki smo ga srečali pri sv. Primožu, le sv. Ana kaže bolj po-kmetene oblike.19 Zadnja raziskava leta 1952 je pokazala, da izvirajo ti sklepniki z oboka zgornje malograjske kapele, kajti sledovi fresk v spodnji kapeli pričajo, da je ta še v začetku 16. stoletja 'imela raven, lesen strop. Hkrati pa sklepniki
is Ibid. str. 2 in str. 28.
18 St. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja GMDS XXIV, 1943, str. 10 sq.
" Ibid. str. 26.
is F. Štele, Kamnik, str. 177, si. 85 in 95.
i» Ibid. sta 79 sq.
vsebinsko dokazujejo, da so nastali šele v času, ko je prešla kapela iz plemiške v meščansko posest. Leta 1474 je namreč Gašper Kamniški izročil Mali grad cesarju Frideriku IV.,20 ta pa je nato kapelo odstopil kamniškim meščanom. Najbrž se je zanjo že od vsega začetka zavzel kovaški in ključavničarski ceh, ki jo je posvetil svojemu zavetniku sv. Ellgiju (Tilnu) ter jo obenem tudi v zgornjem prostoru obokal. Leta 1516 se je v njej častil že sv. Eligij.21 Tako je tudi nastanek malograjskih sklepnikov verjeten po letu 1474, najbrž pa je nastal okoli leta 1480.
V	vzhodni steni prezbiterija popolnoma foarokizirane župne cerkve na Vranji peči je vzidan gotski sklepnik s podobo Marije z detetom, Ikii je skoraj dobesedna kopija svetoprimoškega iter je nedvomno delo iste delavnice (si. 1 B). Listina iz leta 1463 imenuje cerkev še »kapela«, druga iz leta 1488 pa govori že o »cerkvi«, ki jo je tedaj posvetil pičenski škof Paskazij. Zelo verjetno so med obema letoma cerkev povečali ali popolnoma na »novo sezidali,22 kar spet sovpada s časom dokončanja primoške cerkvene ladje.
Če bi se odločili za letnico 1459, ki ibi naj označevala nastanek sveto-primoške ladje, bi morali njene sklepnike (skupaj z zvezdnatim obokom) šteti med inkunabule poznogotskega kamnoseškega okrasja na Kranjskem. S tem bi se odpiralo vprašanje časovnega razmerja med mengeškim in kranjskim obokom, pa tudi razmerja sv. Primoža do Kranja in Škofje Loke. Vsi historični in stilni momenti bi nekako pričali za letnico 1479 — toda še vednoi se nam vzbuj a pomislek po paleografski strani. Res je sicer, da utegneta, imeti prav proti koncu 15. stoletja številki 5 in 7 enako obliko, kot smo zapisali zgoraj, vendar se nagiblje zmaga bolj proti petici. Dokler ne bomo torej našli tudi močnih paleografskih dokazov proti petici, si skušajmo njen pojav razložiti tako, da so morda leta 1459 z deli pri povečavi primoške cerkve začeli, da pa so ta trajala tudi še v sedemdeseta leta — v prezbiteriju pa prav do leta 1507 — nam pričajo že omenjeni historični in stilni momenti. Seveda pa bi si s tem še ne upal trditi, da je koncept svetoprimoškega oboka, kakršen se nam nudi danes, resnično dozorel že takoj po sredi 15. stoletja in prav tako bi bil tudi nastanek sklepnikov 1. 1459 dokaj težko razumljiv.
V	sedemdesetih ali osemdesetih letih je za streljaj nad cerkvijo sv. Primoža nastala tudi cerkvica sv. Petra, ki ji ladjo še danes pokriva lesen, ornamentalno patroniran gotski strop iz konca 15. stoletja, nekoliko reduciran zvezdnati sistem reber v prezbiteriju pa krase spet sklepniki naše delavnice, od katerih sta
20	Ibid. str. 72.
21	Kapela je bila v lasti ključavničarskega in krojaškega ceha še leta 1794, ko so jo prav obrtniki rešili pred porušenjem (V. Steska, Usoda cerkva na Kranjskem v jožefinski dobi, Carniola 1911, str. 149 sq.).
22	F. Štele, Kamnik, str. 317 in 318.
osrednja dv,a figuralna (sv. Peter s knjigo in ključem ter sv. Barbara s stolpom), dva ščitasta, drugi pa rozetni. Konzole so oblikovane kot brezbrad možak, ki si objema pritegnjeni nogi ali kot doprsni "angeli, ki molijo ali drže napisni trak pred seboj.23 Značilno je posebno kodranje na konceh polžasto stiliziranih las čepeče moške figure (si. 2 E), v čemer je ta popolni dvojnik figur na podokenskih policah hiše št. 23 na Glavnem trgu v Kamniku.24
Ta stavba sodi med najlepše kamniške hiše in uspešna restavracija bi utegnila izluščiti iz nje še nove estetske in zgodovinske vrednote. Nas pa posebno mikajo podokensike police, ki so vse reliefno okrašene. Če začnemo ogled pri pomolu na llevem koncu hiše, vidimo, da relief pod njegovim prvim oknom (v Mlakarjevo ulico) manjka, vemo pa, da je predstavljal jelenovo glavo z na stran štrleč imi rogovi. Drugi relief nam kaže dve fantastični živali, porasli po hrbtu z gotskimi listi; leva spominja na medveda, desna na leva. Obrnjeni sta druga k drugi in držita v prednjih tacah ščit, razdeljen na tri vodoravna polja (avstrijski grb). Tretjo polico prekrivajo tri skupine plastično vzvalovanih listov, četrta polica je okrašena z dvema na levo Obrnjenima živalskima po-šastima s spačenima človeškima obrazoma, ki molita jezika iz ust, repa pa se jima razraščata v gotske liste. Na četrtem reliefu vidimo v sredi doprsno mladeniško figuro z bujnimi lasmi, ki drži na vsaki strani po en ščit s hišnimi znamenji, od katerih se vi jej o na strani bohotni osatni listi. Najbogatejši pa je zadnji relief (sil. 2 B), na katerem vidimo na levi leva s spodvihanim repom, ki grize v gobec zmaja na desni. Ta ima peruti in dolg, na koncu zavit rep, za katerim je doprsna človeška figura z nizkim klobukom na glavi in s polžasto zavihanimi lasmi; z desnico drži zmaja za rep, z mečem v levici pa ga zabada v zadek. Dva gotska lista desno od figure dopolnjujeta kompozicijo. Vsebinsko gre najbrž za borbo dobrega (lev) in zlega (zmaj) principa, možak z mečem pa utegne biti sv. Jurij. Tako. upodobitev borbe med levom in zmajem srečamo pogosto na kapitelih cerkvenih slavolokov, posebno na Primorskem (n. pr. sv; Danijel pri Voloah, sv. Marija nad Vitovljem, v ladji Marije Snežne nad Avčami itd.), najlepši ■ primer pa nam nudi slavolok cerkve sv. Barbare pri Konjicah.25 Posebno stiliizacija zmajeve figure kaže močne kraške poteze, na splošno pa ponavlja tip zmaja, kakršen nastopa tudi pri sv. Primožu na sklep-niku s kamniškim grbom ali na heraldičnem reliefu, vzidanem v poslopjeistare šole v Kamniku.26 (SI. 3.)
" Ibid. Kamnik, str. 200.
21 V. Steska, Znamenita hiša v Kamniku, IMZK IV., str. 254; F. Štele, Kamnik, str. 100 sq.
25 Avg. Stegenšek, Konjiška dekaoija, str. 123.
25 L. Stiasny (Kamnik, Zemljepisno-zgodovinski oris, Ljubljana 1894, str. 24, 25, 28, 29)
zagovarja še mnenje, da so prenesli te reliefe z nekdanjega rotovža, kar pa ni verjetno, ker so popolnoma pomerjeni po sedanjih oknih.
27 F. Štele, Kamnik, str. 106 sq. — Drugi relief, vzidan v istem hodniku, kaže v poznogotskem vejnatem okviru dokolensko figuro sv. Florijana, ki vliva iz goldde vodo na grb s hišnim znamenjem, za katerim se dviga stolp s strelnimi linami in letnico 1508. Na levi strani je heraldični ščit z medvedjo taco. (Lbid. str. 108, si. 30b.) Ta relief pa ni izdelek naše delavnice, pač pa kaže stilno sorodnost z nagrobniki v krstni kapeli župne cerkve v Smartnem pri Litiji, pa tudi letnica 1508 je verjetno le spominska, relief sam pa mlajši, najbrž šele iz dvajsetih let 16. stoletja.
Na tej plošči, ki meri 117 X 90 cm ter je surovo črno pobarvana, je upodobljen v plitvem reliefu debelušen, v dolgo suknjo oblečen angel z bogatimi, polžastimi kodri, ki jih venča diadem s križem, in s perutmi dvignjenimi do glave. Pred seboj drži dva ščita, katerih levi s cesarsko krono na vrhu predstavlja dvoglavega orla z avstrijskim grbom, levi pa enoglavega orla z avstrijskim grbom na prsih. Ob nogah mu stojita še dva ščita: levi je kamniški grb z zobato zaključenim stolpom na skali med dvema, zmajema; v stolpu stoji sveta Marjeta, na straneh pa sta mesec in zvezda. Desni grb pa kaže kranjskega orla s trakom čez oprsje in peroti in s krono na glavi. Pod angelom je čez vso širino reliefa razpet trak (danes brez napisa), ob straneh pa zaključujeta relief dve listnati vitici.27 Če primerjamo grbe s tistimi na primoških sklepnikih, vidimo, da so vsi popolnoma enaki. Vendar pa sodi relief že med pozna dela našega mojstra, o čemer nas posebno prepričuje krhla, že nekoliko renesančno občutena rastlin-	j
ska vitioa ob straneh, ki je	* % M^'I^^^mD^^Sj^I
ms v» . -UJN	SRPI
zamenjala starejši polnilni motiv Hhf"—
iz krepkih, plastičnih listov. An-
,	i , v, v. .	Heraldični relief v Stari šoli
gelovo oblačilo poživljajo ceva-
ste, ostro zalomljene gube, v katerih lahko spet dojamemo primorski naglas. Zdi se nam, kakor bi kiparjeva oblikovalna moč ob tem reliefu usahnila; spremenila se je v nekak manierizem. Res, da prevelika domišljija našega mojlstra ni nikoli odlikovala, toda zgoraj opisane podokenske police kažejo vsaj nekaj fantastičnega, če ne že fantazijskega oblikovnega bogastva., na tem reliefu pa se je še fantastika umaknila
nekakemu umirjenemu, šablonskemu prijemu — Ne vemo, za kam je bil relief prvotno namenjen — morda je krasil nekoč rotovško fasado ali mestna vrata, njegov nastanek pa bi si lahko zamislili n. pr. leta 1489, ko je kamniško mesto dobilo pravico, da si samo in svobodno voli svojega sodnika, s čimer se je izvilo izpod sodne oblasti cesarskega plemiškega upravitelja.28
S tem pa opusa naše delavnice še nismo izčrpali. V portalnem zidu pred cerkvijo sv. Štefana v Utiku pri Vodicah sta vzidana dva sklepnika iz stare cerkve: Mafija z detetom (si. 1 C), ki ikonografsko posnema primoški aili vranjepeški relief, po obdelavi pa spominja na sv. Ano na Malem gradu, ter sv. Štefana s kamni in palmo v rokah, čigar izraz je soroden kamniškemu angelu z grbi.28 Nekoliko starejši, po stalni stopnji bližji sv. Primožu, pa je okras sklepnikov in fconzol v cerkvi sv. Ahaca na Kališču nad Črno, med katerimi je reliefen (kolikor je danes vidno) le osrednji s sv. Katarino, ostali pa so ščitasti ali rozetni. Konzole so oblikovalne v podobi bradatega moža s pritegnjenimi nogami, tri kažejo angele z napisnimi trakovi, za oltarjem pa sta še dve glavi z dolgimi lasmi.30
Popolnoma enak je okras oboka prezbiterija podružne cerkve v Beli pri Špitaliču. Konzole predstavljajo angele z napisnimi trakovi in s štolo čez prsi, od sklepnikov pa sta osrednja dva figuralna, drugi pa ščitasti. Na glavnem sklepniku je relief Marije z detetom (si. 1 E), ki posnema običajni tip, le Jezus je za izprememfoo oblečen, kar gre morda na rovaš posebne naročnikove želje. Na drugem sklepniku je upodobljena sv. Barbara s kelihom in hostijo, ki v gesti posnema primoški sklepnik sv. Magdalene. Po obdelavi tudi ti kamnoseški kosi zaostajajo za primoškimi ter naznanjajo že kvalitetni upad.
Isto bi lahko rekli tudi o kamnoseških fragmentih, ki izvirajo -najbrž iz Št. Gotarda pri Trojanah ter so danes shranjeni delno v zbirkah Narodne galerije v Ljubljani (Marija z detetom lin sv. Katarina.), delno pa- v muzeju cerkvene umetnosti na Blejskem otoku (konzola z mladeniško figuro, ki drži pred seboj ščit 'in fragment neke svetnice).31 Vsekakor gre pri teh kosih za izdelke neke pomočniške roke iz konca 15. stoletja. Kazno je, da je ob času nastanka šentgotardskih kosov vodilni mojster naše delavnice z delom že prenehal (morda je že umrl) ter prepustil svoje mesto šibkejšemu nasledniku, najbrž prav tistemu, ki je leta 1507 izdelal degenerirani kamnoseški okras prezbiterija cerkve sv. Primoža.32 Vsekakor ni dvoma, da je kamnosek primoškega prezbiterija izšel iz .delavnice starejšega mojstra, čeprav je po
28 A. Luschin v. Ebengreuth, Ein Protokol der Stadt Stein in Krain aus den Jahren 1502/03, MMK XVIII, 1905, str. 44.
2» F. Štele, Kamnik, str. 469, si. 220.
3° Ibid. str. 156.
31 Prim Izvestja Društva za .krščansko umetnost III., str. 14 in 23.
35 F. Štele, Kamnik, str. 162 in 174.
Slika 2.
a)	Del oboka severne ladje cerkve sv. Primoža
b)	P od okenska polica na hiši štev. 23, na Glavnem trgu v Kamniku
c)	Mali grad v Kamniku, siklepnik sv. Eligijia
d)	Kamnoseško znamenje pni sv. Primožu
e)	Konzola v prezbiiteriju cerkve sv. Petra nad sv. Primožem
ikonografski strani dovolj originalen, medtem ko stilno sin oblikovno stopnjuje relief do popolnoma pJoskovitega in suhoparnega izraza, saj sega včasih po popolnoma linearnih,pripomočkih (gube, kodranje las in podobno). Originalnih rešitev pa je n. pir. iskal na Marijinem sklepniku, .kjer sega dete po jabolku v materini roki ali na sklepniku z reliefom sv. Primoža z mečem in levom itd. Lev na kapitalu srednjega služnika na južni steni pa se nam zdi kot degeneriran potomec živali s kamniških podokenskih polic — prim. 'stilizirano dlako na hrbtu, čop na koncu repa in osatni list pred njim. Prav šentgotardski kosi pa pomenijo v razvoju naše delavnice mikavno 'vmesno stopnjo, ki se ikonografsko naslanja še na stare predloge, stilno pa zori (že v pdoskoviti izraz, ki kaže na dekadenco delavniške tradicije.
Ni nam še jasno, koliko je od te delavnice odvisen klesar sklepnikov in konzol cerkve v Mostah pri Komendi in cerkve v Praprečah pri Lu-kovici, katerih prva je nastala leta 1512,33 druga pa pred letom 1522, čeprav je verjetna vsaj posredna zveza med prezbiterijem sv. Primoža in zadnjima dvema. Vsekakor pa nam ta skupina kaže tisto dekadentno stopnjo, ki jo je kamnoseška obrt na Gorenjskem dosegla v prvih desetletjih 16. stoletja, čeprav ji v celoti dekorativne efektnosti ne moremo odrekati.
Ostaneta nam še dva spomenika, ki nam ina poseben način osvetljujeta problem našega osrednjega mojstra.
Prvi relief Marije z detetom v naročju, ki po fiziogmomiji obraza in pojmovanju draperije govori za delo starejšega svetoprimoškega mojstra, v drži otroka pa se približuje tistemu Marijinemu tipu, ki smo ga spoznali na sklepnikih v Kranju in Šlkofji Loki: dete je gollo in drži v levici jabolko, z desnico pa blagoslavlja34 (si. 1 F). Relief je vzidan na dvorišču hiše št. 19 v Veliki ulici v Kamniku ter je močno prebeljen, tako da mu je težko razločiti vse podrobnosti. Mislim pa, da ga smemo pomakniti še v zrelo dobo naše delavnice, obenem pa nam opravičuje zgoraj izraženo misel o odvisnosti kamniške skupine od škofjeioško-kranjske.
Bolj zapleten je problem zelo plastično občutenih sklepnikov in konzol v prezbiteriju cerkve v Podzidu pri Trojanah. Marijin siklepnik (si. 1 D) kaže ikonografsko spet popolno enakost s primoško Marijo, le močan venec stilizi-ranih Oblakov pod Marijinim pasom nas spominja na Kranj ali Loko. Isto bi lahko rekli o sklepniku sv. Mohorja, obogatenem z gotskim Mstovjem. Toda po »modni« obleki se podzidska Marija vendarle Joči od vseh opisanih, pa tudi v kvaliteti kaže razloček od primoške. Izmed konzol sta le dve figuralni in predstavljata s prekrižanima nogama čepeči in zelo plastično zajeti moški figuri. Zaradi slikovite oblikovne volje, ki se uveljavlja posebno v poteku Marijinega pepluma, mislim, da podzidskega kamnoseka ne smemo enačiti z
83 Ibid. str. 414.
34 Ibid. str. 98, si. 36.
našim glavnim mojstrom, čeprav moramo oba uvrstiti v sorodno delavniško skupino. V primeru pa, da bi se odločili in pripisali podzidski kamnoseški okras primoškemu mojstru samemu, kar bi bilo v neki meri le upravičeno, bi pa morali Podzid prišteti med njegova najstarejša znana dela. — Freske, ki so delno še ohranjene na stenah prezbiterija, posebno lepa skupina Križanja, so sicer še idealistično občutene ter s tem navezujejo na širšo skupino Mače — Krtina,36 toda ostankov »mehkega sloga« ne opazimo na njih nič več. Zato bi bil njih nastanek verjeten tudi še po letu 1470, kajti plastičnega okrasja
prezbiterija si pred sedemdesetimi leti 15. stoletja ne moremo zamisliti.
*
Stilna pogojenost naše delavnice nam torej ne dela večjih preglavic. Njene komponente so tele:
I.	Motivno izhaja iz vzorov kranjsko-škofjeloške kamnoseške skupine. — O tem nas je poučila že primerjava na začetku, lahko pa dodamo še to, da se je pri delu na kamniških podokenskih policah naš kipar prav lahko oplodil ob kapitelnem okrasu stebrov v ladji kranjske župne cerkve.
II.	Tradicijo mehkega stila je že premagala slikovita oblikovna volja, ki pa se ne more otresti neke primitivne tektonizacije, ki pogosto vodi v rustikailni izraz.
III.	Očitni so tudi kraški oblikovni elementi, ki se uveljavljajo tako v arhitekturnih detajlih svetoprimoškega ciborija (zobati zaključek) kot v grafičnem in sumaričnem oblikovanju podrobnosti. Zato se mi zdi verjetno, da je bogata kamnoseška dejavnost Gorenjskega privabila v kamniški prostor nekega primorskega kamnoseka, ki se je nato tu aklimatiiziral, še poprej pa je verjetno nelkaj časa pomagal tudi pri delih v Škof ji Loki.
Razumljivo pa je, da je delavnica razen vodilnega mojstra zaposlovala tudi več pomočnikov, kajti le tako si lahko razlagamo razločke v kvaliteti med posameznimi kosi, kar je posebno lepo Videti pri sklepnikih na Malem gradu. Nek šibkejši sodelavec je nato delavniško tradicijo, toda že v zelo degenerirani obliki, popeljal v prva desetletja 16. stoletja (Št. Gotard, prezbiterij sv. Primoža).
Ali pa je bil sedež naše delavnice res v samem Kamniku?
Edini kraj, ki bi ga kot resnega tekmeca smeli v biližini upoštevati, so Moravče, kjer šo bili veliki kamnolomi peščenca, klasičnega gradiva gotskih kamnosekov, tako da je v pogodbi z mojstrom Jurkom za zidavo crngrobskega preizibiterija leta 1520 naročeno, da mora kamen lomiti v Moravčah. Torej je maralo delati v Moravčah več kamnosekov, ki so lahko posamezne kose izdelali tudi na mestu.36 Ce je podzidski kamnoseški okras res starejše delo našega
*• F. Štele, Umetnost v Kamniškem okraju, str. 154. m F. Štele, v ZUZ XIV, 1937, str. 63.
mojstra, -bi nam potrjeval misel, da je ta vsaj inekaj časa delal in živel v Moravčah, kjer bi bil tudi njegov stik z loškimi kamnoseki kot stalnimi odjemalci kamna, razumljiv.
Manj verjetno pa se mi zdi, da bi v Moravčah izvrševal tudi številna kamnoseška dela za Kamnik in njegovo okolico, saj ga nekatere (Sv. Primož, Mali grad, podokenske police in heraldični relief v Kamniku) označujejo kar za nekakega »uradnega« kamniškega kiparja. Morda je mojstra pripeljalo v Kamnik delo na špitalski cerkvi sv. Jakoba, ki so jo začeli zidati najbrž leta 1474,37 le žal, da nimamo o nekdanji podobi te cerkve nobenih ohranjenih prič — razen če bi morda smeli domnevati, da izvira iz nje relief (sklepnik?) v Veliki ulici. Čudno pa je, da nam seznam kamniških hišnih posestnikov iz leta 151638 ne omenja nobenega kamnoseka, čeprav bi morala delavnica v svoji drugi generaciji tedaj v mestu še delovati. To bi si lahko razlagali tako, da se skriva njen lastnik pod priimkom, ki ne zaznamuje več njegovega poklica (na Sutni se n. pr. omenja neki Jakob Moravčer — »Jacob Morayczer«) ali pa, kar se mi zdi verjetneje, da delavnica ni spadala pod ožji mestni pomerij in njegovo davčno obveznost. Značilno je, da poizna seznam tudi samo enega zidarja (»Blase Maurer«),
Kamnik je bil v poznem srednjem veku med gospodarsko najbolj cvetočimi mesti nekdanje Kranjske, tako da je le malo zaostajal za Ljubljano. Cesar mu je podeljeval vedno nove gospodarske in upravne privilegije, talko da je imel zastopnike celo v deželnem zboru. Leta 1451 so ga že utrdili. Ne smemo pa pozabiti, da je skozenj vodila tudi glavna prometna žEa med morjem in Štajersko in Srednjo Evropo. S tem razumemo tudi veliko umetnostno dejavnost na njegovih tleh ob koncu 15. stoletja, saj je bila velika cerkev sv. Primoža sredi gore izraz ne samo kamniškega blagostanja, ampak tudi samozavesti njegovih meščanov, s katero so svoje grbe in cehovska znamenja družili ob podobe svetnikov in vladarske grbe. Višek njihove umetnostne ambicije pa pomenijo renesančno občutene freske v ladji cerkve sv. Primoža iz časa okoli 1520 in tem stilno sorodno občuitene freske v spodnji kapeli na Malem gradu.39.
" F. Štele, Kamnik, str. 50.
38	A. Luschin v. Ebengreuth, o. c. str. 59 sq.
39	Ker smo že omenili sveto-primoške freske, naj mi bo dovoljen na koncu še kratek •ekskurz o njihovem avtorju. Dr. F. Štele je v svoji klasični razpravi »F,reške u crkvi sv. Primoža kod Kamnika« (Starinar, Tretja serija, II. knjiga — za 1. 1923 — Beograd 1925, str. 121 sq.; glej tudi F. Štele, Kamnik, str. 175 sq.) freske natanko analiziral in časovno opredelil okoli leta 1520. S tem je ovrgel mnenje starejših avrtorjev, da je bil njih slikar neki Elias Wolf, ki se je na njihov okvir podpisal leta 1592. Ime pravega slikarja pa se nam še vedno prikriva. — Ali ni bdi morda njih aivtor slikar Vid, ki ga viri v prvih dveh desetletjih 16. stoletja kar trikrat omenjajo kot kamniškega meščana?
Prvič ga srečamo v oglejskem arhivalnem podatku (Archiv. Arciv Udime, oddelek: Aircid. Kamnik, Stai-n, fasc. 1. n. 11.) z dne 25. oktobra 1507 kot -avtorja novega oltarja ali oltarne table za cerkev v Zgornjem Tuhinju. Tedaj je kamniški meščan Bartolomej Stetuer
(pravilno (brano: Stettner, ki ga omenja tudi protokol iz leta 1502/03 — Luschin, o. c, str. 60 in 63) vložil pri patriarhovem vikarju Marcu de Maffeis pritožbo proti kamniškemu župniku Juriju Hertenfelserju, ker ga je ta razžallil, ko je bil povabljen v delavnico slikarja Vida, da bi pogledal in presodil Marijino sliko, ki jo je Vid naslikal za cerkev v Zgornjem Tuhinju «... a magistro vito pictore pro extimari videndo unam pallam sive iconam per dictum magistrum Vitum factam ad requisitionem quorundam massarfiorum seu guberna-torurn cuiusdam ecclesie gloriosissime Virgims Marie in Turchina. ..« — G. Vale, Itinerario di Paolo Santonino, Vaticano 1943, str. 267 v opombi). — Drugič omenja slikarja seznam kamniških davkoplačevalcev 1. 1516 kot »Veyt Maller« (Luschin, o. c. sitr. 60). — Tretjič pa srečamo slikarja Vida kot dolžnika v računski knjigi zapuščine ljubljanskega trgovca Mo-spacherja (Fol. 106') pod imenom »Veit maller zu Stain« okoli leta 1517. (Za ta podatek se toplo zahvaljujem kolegu Božu Otorepeu iz ljubljanskega Mestnega arhiva.) Drugega slikarja v tedanjem Kamniku ne poznamo, Vid pa je bil celo 'kamniški meščan. Ali ni torej verjetno, da je freske pri Sv. Tomažu naslikal on — in morda nekoliko prej tudi freske na Malem gradu? Izredna kvaliteta in osamljenost primoških fresk dopušča misel, da jih je ustvaril kak tuj slikar, če pa pomislimo, da je delal Vid tudi oltarne slike, je morala biti njegova zmogljivost le'precejšnja. Seveda ostane vprašanje odprito vse dotlej, da nam srečni slučaj razkrije kakšne podrobnejše podatke o primoških freskah.
J-
n t o n medved
in f. s. finžgar
v cirilskem društvu
Emil Cesar
Vzroki, ki so vplivali na izbiro Medvedovega bodočega poklica, so bili, razen verskega, še spomini na pokojno mater, ki si je že ob otrokovem rojstvu želela videti svojega ljubljenca kot duhovnika ter morda nekoliko tudi socialni moment. — Ze v Ljubljani je bil Antonov študij na gimnaziji zvezan z večjimi stroški in odpovedmi za družino, bilo bi pa še mnogo teže, če bi po končani maturi želel nadaljevati študij v Gradcu ali na Dunaju. Povsem mogoče pa je, da je bil tudi Medved sam pristaš takrat močno razširjenega mnenja, da je najlaže literarno delovati kot duhovnik. Kajti njegova lastna izjava, ki jo je pismeno sporočil sestrični Tereziji Karolnikovi:1 »V meni se spajati res dve nasprotji. Včasih sem ves (prav iz srca nikoli) šaljiv, brez vsake resnosti, a včasih se me z vsemi močmi oklene resnost. Kadar pri svojem oknu gledam v svet, navda me taka mržnja in sovraštvo nanj, da kar trepečem. Tako se mi zdi ničev, tako podel, da sem v nekem oziru vesel, da ga namreč ni treba bližje gledati,« — učinkuje kot izjava človeka, ki pozna življenje ibolj iz knjig, kakor iz laistnih izkušenj. Po drugi strani pa je težko verjeti, da bi ta pesimistična izjava drugoletnika veljala že ob vstopu v bogoslovje, zlasti če pomislimo, da je do posameznih dognanj v gornjem odlomku prišel šele za semeniškimi zidovi. Podobnih, kakor tudi v bistvu si nasprotujočih izjav pa zasledimo v pismih še več.	✓
Spričo tega, da je bilo Alojzijevišče že zasedeno, je Medved stanoval še z enim tovarišem (Toporišem) v samostanu lazaristov. Kako je vplivalo to strogo samostansko vzdušje na mladega Medveda, ni znano. Dejstvo pa je, da je v Zapisniku pri Toporiševem imenu2 že na drugem shodu Cirilskega
1	LjuibUjaiM, 14. okit. 1890.
2	Janez Toporiš se je rodil, po podatkih v vpisnici 8. razreda klasične gimnazije v Ljubljani za šolsko leto 1887/88, 5. decembra 1868, učitelju v Tržiču. Bil je Medvedov prijatelj in sošolec. Dr. Levičnik mi fie povedal, da je uimirl v Novem mestu kot višji sodini svetnik.
društva (CD) opomba, da je le-ta pobegnil. Medved sam pa v pismih, ki jih je pisal sestrični Tereziji Karolnikovi,3 sicer v skopih besedah, vendar precej trdo opisuje življenje v prvem letu bogoslovja.
Novo okolje in nov način učenja sta vplivala na I. Medvedov semestralni izkaz, ki je nekoliko zaostajal za ocenami v drugem polletju in za ocenami naslednjih let.
Prvo leto Medved ni veliko literarno deloval, čeprav je takoj ob prihodu v semenišče postal član CD. Ker so se društvenih shodov mogli udeleževati, zaradi časa in hišnega reda, le bogoslovci, ki so stanovali v Alojzijevišču, Medved to leto ni bil niti pri eni društveni seji, V Zapisniku pa ga vodijo kot upravičeno odsotnega.
CD, skraja predvsem literarno usmerjeno, se je z oblikovanjem Mahni-čevega pravovernega katolika, skušalo oddaljiti .tudi svojemu prvotnemu namenu. Tendence, ki so se kazale v času Medvedovega sodelovanja v društvu,4 so bile nekako tele: kakor naj bi bil duhovnik poglavitna ideološka opora nastopajoči stranki na vasi, tako naj bi bil duhovnik pisatelj tisti, ki bi posredoval preprostemu slovenskemu ljudstvu v »blagi obliki« v umetniški besedi takšno podobo življenja, ki bi ustrezala katoliškemu svetovnemu nazoru, hkrati pa bi bila kmetu dostopnejša. Tak literarni program je bil mogoč, saj je velik del bogoslovcev bil kmetiških staršev in ti so imeli med pišočimi tudi v CD večino.
Večkrat, tudi v času Medvedovega članstva, so se pojavile v društvu težnje, ki jih je podpiralo vodstvo semenišča — da bi postalo društvo središče, kjer bi nadaljevali pod vplivom Mahničevih katoliških misli, predvsem ideološko-versko poglabljanje in se tako pripravljali na zaostrujočo se strankarsko borbo.
Člani društva so prirejali vsakih osem dni »shode«, na katerih so čitali in ocenjevali svoja dela. Shod po navadi ni bil daljši od ene ure, razdeljen pa je bil v bralne vaje in kritiko, ki je sledila branju.
»Shode« so imenovali tudi »sestanke«, že prvo uro Medvedovega predsedovanja pa se je udomačil izraz »zborovanje«. Udje so se med-seboj ogovarjali z »gospodi«, šele pozneje s »tovariši«.
Pravila CD so bila v prjjneri s pozneje nastalo ljubljansko Zadrugo, preprostejša. V času Medvedovega prihoda so veljala pravila ustanoviteljev, kar se je spremenilo šele pozneje. Takrat ni bilo shoda, da ne bi omenjali pravil ali se sklicevali nanje, pa tudi pisali so večkrat o njih.
Ob koncu vsakega šolskega leta so izvolili predsednika za naslednje šolsko leto. Kandidat je bil največkrat četrtoletnik, le v sili (kar se je zgodilo po
3	Ljubljana, 13. okt 1889.
4	V knjižnici ljubljanskega semenišča je, žal, ohranjen samo drugi zvezek Zapisnika od 13. X. 1887 do 13. VI. 1893, prvi in tretji zvezek pa sta izgubljena, zato tudi nadaljnjemu Finžgarjevemu delu tukaj nfe moremo slediti. '
predaji Jemčevega predsedstva) so izvolili tretjeletnika. Ker je odšel z jesenjo stari predsednik na svoje prvo službeno mesto, je predal svojo< funkcijo v društvu na zadnjem shodu, ob koncu zborovanja, pravkar izvoljenemu predsedniku, navadno s krajšim vzpodbudnim govorom. Vsakoletne volitve so bile vrsto let enake, kar je znak, da so potekale po društvenih predpisih in v znamenju soglasja, največkrat po predlogu enega izmed članov. Po navadi je predlagal takratni predsednik najaktivnejšega, za uspeh društva najzaslužnejšega člana in le v primeru, če je predlogu nasprotovalo najmanj pet članov, so volili predsednika tako, da je vsak član na glasovnico, opremljeno z društvenim žigom, napisal ime kandidata. Dolžnosti predsednika so bile prva leta dokaj preproste. Razen vodenja shodov, je moral še določati kritike posameznim bralnim delom in razsojati v sporih, konec leta pa je [bila njegova dolžnost, da je napisal društveni Zapisnik, ki je moral biti pozneje na vpogled vsakemu, ki je to želel. Z materialnim utrjevanjem društva, predvsem z izdajanjem Pomladnih glasov (PG), so na Medvedov predlog izvolili tudi blagajnika, ki je opravljal hkrati dolžnosti tajnika.
Poročilo se je pisalo o vsakem shodu sproti, bodisi na posebne pole (tako je delal Medved), ali v zato pripravljen zvezek. Po pisavi sodeč pa moremo sklepati, da je konec vsakega leta čakala takratnega predsednika še zadnja dolžnost, da je pred zaključkom zborovanj in odhodom udov na počitnice, prepisal poročila iz teh listov v Zapisnik.
Prva leta so prebrana dela presojali le po hipnih vtisih, ki so jih zapustila pri poslušalcih. Pozneje so način kritiziranja spremenili. Vsako prebrano delo je imelo svojega poglavitnega kritika, ki je moral delo poznati in opozoriti poslušalce na vse njegove pomanjkljivosti. Razen njega pa se je lahko z dvigom roke prijavil h kritiki vsakdo, ki je čutil, da kritik ni povedal bistvenega, ali pa s kritiko ni soglašal.
Kot častni predsednik se je udeleževal shodov prvi predsednik in ustanovitelj društva prof. dr. Frančišek Lampe, ki je ob kritikah posameznih spisov usmerjal prizadevanja posameznikov. Predstojništvo društva skraja ni nadzorovalo.
Vsa leta do Medvedovega odhoda na prvo službeno mesto je ostalo društvo zvesto željam ustanoviteljev, če pa se je prikazala kaka močnejša težnja po razmahu društva v širino, so bila to le bolj stremljenja zrelejših posameznikov, ki so bili v opreki z večino društva.
j Medved se je pridružil CD v začetku šolskega leta 1888/89, ko je stopalo društvo pod predsedstvom Antona Jemca v sedmo leto svojega obstoja. Med vidnejšimi novinci, ki so istega leta pristopili, so bili še Josip Benkovič, Josip Gruden in Alfonz Levičnik.
Ze takoj prvo uro (16. oktobra 1888), so brali v avtorjevi odsotnosti Medvedov prozni sestavek Surresit Dominus vere! — 'ki je nastal v osmi šoli ali med počitnicami, pred vstopom v semenišče.
Vsebina tega prvega znanega proznega spisa, o katerem so se ohranili v Zapisniku le skromni podatki kaže, da je bil to za društvo nenavaden, ne le vsebinsko, temveč tudi formalno pisan sestavek iz življenja nekega slikarja, kjer razkriva pisatelj, z dokaj prijetnimi, posrečenimi prijemi, svoj mladostni estetski pogled, vendar v »prebombastičnem, preobloženem, prenapetem« slogu. Delo je pohvalil tudi prof. Lampe, ki je to priložnost ponovno uporabil za to, da je navduševal cirilce za spise dogmatične in znanstvene vsebine.
To je bilo edino Medvedovo delo, ki je bilo, čeprav v njegovi odsotnosti, prebrano v tem šolskem letu.
Sprememba je nastala šele naslednje leto (1889/90), ko se je Medved, kot drugoletnilk, preselil v semenišče.
Izmed vrste pesmi, ki jih je Medved prebral v drugem letu teološkega študija, so vredni omembe njegovi prevodi iz ruščine in pa pesem Rostamila, ki začenja poznejši ciklus Sveta brata. To je prva objavljena pesem z motivom, vzetim iz življenja slovanskih apostolov Cirila in Metoda.
Res je, da Medved to leto ni pokazal takih literarnih sposobnosti-, kakršne bi pričakovali od njega po tako bogatih pesniških poskusih v gimnaziji, mirno pa lahko trdimo, da je to leto društvo prenehalo z diletantskim naivnim verzificiranjem, v katerem velja za višek pesem prigodnica, pisana v stilu ljudske popevke Antona Hribarja. Čeprav je Medved ostal še neopažen in njegova pesem ni dobila izvirnejših posnemalcev, moremo njegov nastop v društvu primerjati samo še s Finžgarjevim nastopom v prozi in pa s poznejšim nastopom Izidorja Cankarja, ki je vnašal v društvo duha, močno naklonjenega modernejšim vplivom.
V novem šolskem letu ne smemo prezreti dogodka, ki se je pripetil jeseni 1889. Tedaj je poslala ljubljanska škofija svojega drugega foogoslovca na študij literatur in jezikov v rimski kolegij Germanico' Ungarioo. Za to mesto se je ,poteza! tudi Medved, vendar je propadel proti drugemu kandidatu A. Ušeničniku. O vzrokih in prednostih, ki jih je dajalo vodstvo Ušeničniku, moremo samo ugibati. Da bi bil vzrok za Medvedovo zavrnitev samo v študiju, menda ne bo držalo, saj je bil Medved vsa leta v bogoslovju med najboljšimi slušatelji. Brez dvoma je bil prvi kandidat že določen, verjetno zaradi že takrat opaznih osebnostnih črt v značaju, in je bil Medved postavljen že pred dokončno odločitev. Če pa primerjamo ocene posameznih izkazov obeh kandidatov moremo ugotoviti, da Medvedovi samo v prvem polletju prvega letnika zaostajajo za ocenami poznejših let: V prvem polletju je imel najboljši red (Erste mit Vorzug) v fundamentalni teologiji in biblijski arheologiji, v splošni biblijski hermeneutiki in zgodovini evangelija pa prvi red (Erste
Sonja Zelenko - Rautar: Rokec
Classe). Medtem ko- so v drugem polletju odpadli splošna biblijska herme-neutika, zgodovina evangelija in biblijska arheologija, je poleg fundamentalne teologije, ki je edina ostala od predmetov iz prvega polletja, Medved študiral še uvod v sv. pismo nove zaveze, uvod v sv. pismo stare zaveze in hebrejščino. Razen v hebrejščini, ki mu je bila popolnoma tuja, in v kateri je dobil samo »erste«, je dosegel v vseh drugih predmetih najboljšo oceno.
V_ prvem polletju drugega letnika je imel v dogmatiki najboljši red, v eksegezi evangelija pa prvega. V drugem polletju je ohranil obe oceni, v obeh novih predmetih — eksegezi pisem sv. Pavla in cerkveni umetnosti pa je dobil najboljšo oceno.
V šolskem letu 1890/91 je dobil v moralni teologiji prvi red, v cerkveni zgodovini, ki so- jo tisto leto poslušali, najboljši red. Enako je bil ocenjen tudi v drugem polletju, ko se je obema predmetoma pridružila še cerkvena umetnost.
Četrti letnik je končal Medved z enakim uspehom kot drugega in tretjega: v pastoralnem pravu je dobil v prvem in drugem polletju najboljši red, enako oceno še v cerkvenem pravu, le v pedagogiki, ki je bila na programu za prvo polletje, prvi red. Vendar je v drugem polletju, ko je namesto splošno informativnih predavanj o metodi pouka poslušal katehetiko, bil ocenjen z najboljšo oceno.5
Da bi bil imel Medved zaradi študija težave, ki bi bile preprečevale odhod v Rim, torej ne drži. Ni pa izključeno, da je vodstvo semenišča zavrnilo prošnjo z morebitno obljubo-, naj se za to mesto poteguje po mašniškem posvečenju, ali s kako drugo tolažilno motivacijo. Iz tona in vsebine ohranjenega pisma sestrični Tereziji iKarolnikovi,6 ki je bilo pisano neposredno po tem dogodku, vidimo, da si odklonitve prošnje Medved ni preveč gnal k srcu. Saj si je še prav tako vroče želel, da bi postal duhovnik, kot ob času, ko se je odločil za ta poklic, čeprav mu je bila Oblika, v kateri naj bi opravljal svoje duhovniško poslanstvo, še dokaj nejasna. — V omenjenem pismu govori o dogodkih v semenišču in o tem, kako je semenišče zavestno zapustilo pet foogoslovcev,
5 V Mlakarjevem zapisu se je ohranil naslednji dogodek, dovolj značilen za Medveda: Končnim skušnjam je navadno predsedoval stolni prošt dr. Klofutar, ravnatelj bogoslovnih naukov, ki se navadno ni vtikal v spraševanje. Oglašal se je le pri testamentu nove zaveze, v katerem je bil dobro podkovan. Pri taki priliki so bogoislovci, iki so v klopeh čakali, kdaj pridejo na vrsto, vedno glasno hvalili njegovo učenost. — »Ko pesnik Medved pri skušnji ni vedel, kaj je .volumen', je prošt zvil list papirja, ki je ležal pred njim in mu ga pomolil.
»Also schauen Sie, to je ,volumen'.«
Medved se je pa hitro odrezal: »Seveda, če bi nam gospod profesor tako zastopno povedal, kaj je ,volumen', kakor oni, bi pa takoj vedel.«
Janko Mlakar, Spomini, str. 237.
® Ljubljana, 13. akt. 1889.
vendar pa iz vsega tega veje odločnost njega samega, vztrajati brez omahovanja na začrtani poti. Vsa Medvedova dejavnost se je poslej usmerjala v študij in v CD, v katerem si zanesljivo ni pridobil častnega naslova »duša društva« samo za delo v tretjem letu svojega članstva, temveč za celotno delo, ki ga je pokazal v obeh letih, v tretjem in četrtem letniku.
Povsem verjetno se mi zdi, da je bil tudi Medved med udi, ki so že v šolskem letu 1889/90 sprožili misel, da bi v samostojni knjižici izdali izbor leposlovnih del udov društva, zlasti še, ko je v predzgodovini nastanka PG takšno misel potrdil predsednik Steska. Medveda je namreč v tem času odlikovala izredna zrelost, po kateri se je tudi na zunaj ločil od drugih bogoslovcev, še bolj pa od udov CD.
Od prvotno preprostega, toda za osmošolca dobro podanega načrta, ki ga je vsebovalo umetniško delo, brano prvo bralno uro po vstopu v CD, se je Medvedu pogled na umetnost in umetnino jasneje izklesal. Prebiranje ruskih leposlovnih, predvsem pesniških zakladov v originalu, je delovalo na Medvedovo tvornost. Njegova pripovedna pesem teh let je pod močnim Aškerčevim vplivom, njegova zgodnja lirika pa je razmišljujoča in že kaže nekatere značilnosti kasnejšega ustvarjanja. Po izrazu je jedrnata, ima jasno in utemeljeno milsel, s krepko sklepno poanto. Po obliki je gladka, neizvirna, sorodna Stritarjevi in Gregorčičevi pesmi. S svojim delom je Medved omajal vero v Antona Hribarja, čigar balade v narodnem slogu so bile cirilcem pravo odkritje. Minilo pa je leto, da se je v udih vzbudil dvom in šele v tretjem (devetem poslovnem) letu, je dobil Medved nesporna priznanja vseh članov društva. Poslej postavljajo Hribarja ob Medveda le, kadar primerjajo njuno plodovitost, nikakor ju pa ne vzporejajo glede na kakovost pesniškega izraza.
Literarna prizadevanja so utrjevala v Medvedu zavest zrelosti, kar se je na prvi pogled očitovalo v dokaj ohlapnih vezeh s kolegi. Zato ni čudno, da je v spominih sodobnikov ostal vase zaprt, tih in odmaknjen od drugiih. Da pa je bil tak le za površnega opazovalca kaže tale dopisnica, polna mladostnega smisla za izvirnost in humor:7
»Ljuba sestrična!
»Ko prišel sem dvakrat k »Bernardu« Prijazno sem res bil sprejet, Ti mizo si brž pogrnila, Gospa je pripravila jed.
' Medvedovo pismo T. Karolnikovi.- Poštni pečat na ovoju: Ljubljana, 13. okrt. 1889.
Odrezala slastnega hleba, Tri jajca na masti ocvrla. Kar bilo je izlaisti mi treba: Sklenico je piva odprla.
Hvaležnost se v srci mi vnema, Bog Vama povrni obema!
A predno to pismo odpravim, Pozdrav izročim Ti iskren. In prošnjo ponižno pristavim: Dej, speci mi — hlebček eržen!«
Tvoj uidani bratranec
Anton Medved.«
Bolj kot nastopi v CD, kjer je Medved v kritiki in pesmi izražal svoja izkuistva, mu je koristilo poznanstvo s pesnikom Cimpermanom, urednikom pesniškega dela LZ. Cimperman mu je dal trdnejše nauke o pesništvu, predvsem o obliki, kar mu je bilo, vsaj skraja,, v korist, kasneje pa mu je postala ta klasicistična forma v breme. — Se istega leta (1890) ga je Cimjperman uvel v LZ, kjer je sodeloval do njegove smrti (1893).
Leto 1890 je bilo za Medveda sploh leto uspehov, saj je nekako v istem času, ko je izšla njegova prva pesem v LZ, začel sodelovati tudi v DS. Novi literarni dogodki so ga navdajali z občutki sreče in ponosa.
Tudi v šolskem letu 1890/91 sta bila njegovo delo in pozornost posvečena društvu, zlasti ker mu študij tudi to, leto ni delal težav. V tem času je največ občeval z Debevcem, Stesko, Opeko in Benkovičem. To prijateljstvo pa je bilo že takrat najbolj iskreno z Opeko, saj ju je poleg drugega vezalo še skupno sodelovanje pri LZ. Plod njihovih razgovorov je bila prva knjižica Pomladnih glasov in pa neko gibanje udov društva po smernicah Rimskega katolika, ki pa bi ne bilo mogoče, če ne bi že imeli svojega literarnega glasila (DS) in pa če jim ne bi drobna knjižica, PG I vlila samozavesti. Rečeno gibanje, ki je bilo že ob svojem začetku obsojeno na neuspeh — obsodil ga je tudi Stesika ob predaji predsedstva novemu predsedniku, četrtoletniku Medvedu — kaže, da so bili celo med Medvedovimi najožjimi sodelavci taki, ki so to gibanje gledali z nezaupanjem, zlasti še, ker je bil v nevarnosti obstoj društva samega, čigar presamostojnemu delu predstojništvo ni bilo naklonjeno. Steska je nasproti vodstvu semenišča zagovarjal društvo takole: »Pravijo,, čas tratite, saj znate dovolj slovenskega itd. Da- so ti in podobni ugovori prazni, razvidi vsakdo. Nasprotno pa je res, da naše društvo-udom zelo koristi. Učimo se
pravilnega jezika. Užalostiti nas mora, če čujemo sinove drugih narodov, govoreče v svojih jezikih. Kako jim beseda gladko teče; kako lahko izražajo svoje misli, čustva! In mi? Nam niso razmere tako ugodne v šolah, zato se moramo sami nase opirati. Kako se je treba vaditi materinščine, uče nas n. pr. slavni nemški bogoslovei, kakor Al. Stolz, Hettinger, Dolinger, ki so mnogo časa porabili, da so se priučili lepemu jeziku... Posnemajmo jih! Drugi dobiček je kritika, in sicer za onega, ki ocenjuje, katerega ocenjuje in za vse poslušalce. Treba namreč snovi dobro premisliti, obdelati; zamisliti se v načrt, izpeljavo, presoditi hitro Obliko, sploh ločiti zrno od plev. In še en dobiček je, na katerega po navadi ne mislimo, ki se mi pa zdi najimenitnejši: človek spozna sam sebe, nasprotujoče mu nazore, potrpi lahko, zagovarja se lahko, kakor bi se ne sukala kritika krog njega. In to je važna korist za vse življenje, da zna človek zatajevati sam sebe, tudi če ga krivično sodijo. S svojim mirnim vedenjem premaga nasprotnika in si dobi spoštovanja. Jasno torej, da je društvo koristno.« — Drugo gibanje, razmah društva v širino, pa je Steska na kratko zavrnil, češ da je potrebno najprej jasnosti in potem resnega preudarka. Kakor je razvidno iz Zapisnika, ta misel tudi naslednje leto ni zamrla in je našla ravno v Medvedu vnetega zagovornika in posredovalca. Toda o tem več pozneje.
V šolskem letu 1890/91, in to že takoj prvo uro (3. oktobra 1890), je Medved bral pesmi iz že omenjenega ciklusa Sveta brata, na tretji seji (21. oktobra) pa pesmi Materina molitev, Potoku, Troje zrn, Primera, Ivo in Anica, Mir in Sen o smrti. Na peti seji je ibral prve pesmi, ki so izhajale v DS pod skupnim naslovom Spomini s planin (v CD še z naslovom Popotni spomini), Na Sedlu in Slepec. S Spomini, ki so jih navdihnili spomini na rodno okolico, je nadaljeval še na štirinajsti seji (20. januarja 1891), ko je bral pesmi Srni, Mir in Slovo od planin. Domala vse pesmi, ki jih je bral na tretjem shodu, so danes neznane. Značilno za te pesmi je, da je Medved ohranil le tiste, ki so jih društveni kritiki povoljno ocenili, vse druge je pri poznejših presojanjih zavrgel.
Medvedovo zanimanje za dramatiko, ki je izpričano že z dramatskim prvencem gimnazijca Medveda, se je z leti še stopnjevalo.
Na osemnajstem društvenem shodu (10. marca 1891), je bral informativno študijo Drama v svetem pismu, v kateri zavrača že obstoječa dognanja, nasproti njim pa postavlja glede Jobove knjige svojo trditev, da je delo oblikovno najboljši pesniški proizvod starega zakona. Pri podrobnejši analizi del je presojal svetopisemsko dramo (oblikovno jo je prišteval k dramatski poeziji) ter jo tudi delil, pod vplivom klasikov. Resneje se je zamislil ob branju Schillerjevega Wallensteina, ki je presegal formalni šolski okvir, ter razdelil delo v pr oslov, tri dejanja in poslov.
Neposredno iz teh prizadevanj je zrasel prvi hrani dramatizirani prizor Savel, ki ga je bral na 23. bralnem shodu (12. maja 1891). Po svojem nastanku pa ta znani poskus ni najstarejši, kajti s tem častnim naslovom se ponaša dramatizirani otroški prizor ubran v duhu celotne knjižice prvega zvezka PG, ki je nastal najbrž v jeseni 1890. leta.
Kot kritik je Medved nastopil med drugim ob Opekovi črtici Poletni večer, Japljevih Spominih na prejo ter Hribarjevih pesmih. Iz poročila o enajstem bralnem shodu (16. decembra 1890) pa izhaja, da je to leto bral tudi slovnično razpravico, v kateri je dokazoval, da so le »uže«, »pravi« in »edini« pravilne oblike.
Pomladni glasi, ki so jih že v šolskem letu 1890/91 izdali cirilci, so pravzaprav Debevčeva zamisel, ki pa prav gotovo ne (bi bila izvedljiva, da ni bilo »nekaterih« zanjo vnetih udov. Prvič se je ta zamisel pojavila že v prejšnjem šolskem letu, s pripravami pa so odlašali in šele na desetem bralnem shodu 9. decembra 1890, so mogli sporočiti sklep nekaterih udov, da izdajo »knjižico, namenjeno mladini«, s čimer so hoteli počastiti tristoletnico smrti sv. Alojzija. Po tem sporočilu bi1 knjižica vsebovala pesmi, povesti in dramske prizore. Društvo naj bi sklep o izda j i le odobrilo, vso skrb zanjo pa bi prevzeli sotrudniki sami. O tem predlogu naj ibi udje razmislili do nedelje, ko bi se zbrali vsi, ki bi pri knjižici sodelovali, da bi izvolili odbor, ki bi vodil delo, zastopal društvo pred semeniškim vodstvom in uredil vse potrebno v zvezi z izdajo. V ta odbor so izvolili tiste, ki so knjižico zasnovali — Debevca, ki je prevzel uredništvo ter Medveda in Stesko, ki sta bila odgovorna za tehnično delo pri izdaji. Odbor se je priprav takoj lotil in še istega meseca, poročal 0 pogajanjih s tiskarno, ki naj bi knjižico tiskala, vendar s pogojem, ki so ga stavili takoj v začetku, da mora knjižica iziti še pred velikonočnimi prazniki.
Predstojništvo semenišča, ki ga je dr. F. Lampe obvestil o nameri seme-niščnikov, je z nezaupanjem gledalo njihovo početje. Naposled je po večkratnih intervencijah izdajo knjižice le dovolilo, vendar pa si je pridržalo pravico, da izbere rokopise.
30. januarja 1891 so dali knjižico predstojništvu v pregled. Daljši presledek, po katerem je vodstvo rokopise vrnilo, z nasveti, kaj naj izpade in kaj naj se popravi, pa kaže, da je vodstvo rokopise namerno zadrževalo, da bi udje svojo zamisel umaknili. Šele 9. marca je bilo društvu gradivo vrnjeno. Zaradi dogovora s tiskarno so morali s predelavo pohiteti, saj so bili brez pripomb glede predelave od celotnega gradiva menda le Delbevčevi prispevki.
11. marca so rokopis izročili tiskarni. Prvo korekturo sta vestno opravila Medved in Steska, ker pa za drugo korekturo ni bilo več časa, so jo opustili.
Knjižica je foiila postavljena že 29. marca, dotiskana pa v razmeroma kratkem času — osemnajstih dni. Da ni bila v prodaji v predvidenem času, je bila kriva knjigoveznica, ki je do velike noči zvezala komaj deset izvodov.
PG so izšli v 2000 izvodih, od katere je prevzela v prodajo Katoliška bukvama 1400 izvodov, 600 izvodov pa si je obdržalo društvo, v upanju, da jih razpečajo udje sami. Kljub temu, da je bila cena knjižicam nizka, broširan izvod je stal le 30 (krajcarjev, in da so bile vezane samo za deset krajcarjev dražje, ter kljub ugodnemu odmevu, ki ga je bila izdaja deležna v ofbeh leposlovnih revijah in priporočilu učiteljstvu ter staršem, naj jo mladini kupujejo, so morali v začetku naslednjega šolskega leta (1891/92) ugotoviti, da se knjižica slabo prodaja, preuranjena želja knjižico ponatisniti (DS) pa je padla v vodo.
Kaj več o tem, kako je knjižico sprejelo predstojništvo, Zapisnik, morda z določenim namenom, ne pove. Šele naslednje leto, ko so se prepričali o iskrenih namenih CD, so se duhovi nekoliko pomirili. S to knjižico1 je bil led resda prebit, z nič manjšim nezaupanjem pa je bila sprejeta druga knjižica, ki so jo izdali naslednje leto.
Volitve novega predsednika so potekale to leto nekoliko drugače in morda tudi v drugačnem vzdušju kot druga leta. Medtem, ko so prejšnja leta volili novega predsednika po predlogu (kandidata je navadno imenoval predsednik), so bili to leto uporabljeni, menda prvič v zgodovini CD, volilni listki. — Predsednik Steska je priporočil četrtoletnika Medveda z laskavo pohvalo in željo, da bi bil tudi prihodnje leto »steber in podpora društvu«. Na verjetni ugovor petih udov pa so se odločili za volitve; Medved je Ibil kljub temu z večino glasov izvoljen in je mesto predsednika tudi sprejel.
V času Medvedovega predsedovanja je društvo predvsem želelo vzbuditi zanimanje za CD pri čim večjem številu bogoslovcev. Pri tem ni bilo odločilno samostojno ustvarjanje, temveč že samo zanimanje za literaturo in društveno delovanje. Res je, da se Medvedu ni posrečilo povečati števila članstva in da to število ni preseglo števila prejšnjih let (42), posrečilo pa se mu je vzbuditi večje zanimanje, kar je dosegel z izbiro- kvalitetnih del tistih avtorjev, ki so po njegovem prepričanju pokazali v ustvarjanju nadpovprečnost, s PG pa jih je hotel -tesneje povezati in zliti v celoto-. O tem moremo sklepati -po- številu izostalih članov, ki jih je, v primerjavi s skupnim številom izostankov prejšnjih let, izredno malo.
Težišče dejavnosti je -to leto predvsem v prozi, kajti z odhodom Hribarja na prvo službeno mesto v Vinico- in M. Opeke na študij v Rim, je izgubilo društvo, razen Medveda, najvidnejša pesniška predstavnika. Po drugi strani pa je dobilo prav nenavadno nadarjenega prozaista v mladem Finžgarju, ki cb pristopu ni bil več literarni novinec, saj je imel za seboj že leto aktivnega literarnega delovanja z dvema pomembnima deloma: Gozdarjev sin in Zaroka o polnoči.
Medvedovo delo v društvu se je to leto omejilo na organizacijo in kritiko, ki se je razvila skoraj -po vsakem prebranem delu. Sam je bral bolj malo-. Na
drugem bralnem shodu je bral prozni sestavek Solza današnjega dne, na petem shodu pesmi Nuna deklici, Sonet in Na sveti večer ter na devetem shodu Beračev samagovor in Začasno.
Finžgar, ki se je takrat, razen s prozo, resno ukvarjal tudi z vezano besedo in si je že prvo bralno- uro na drugem shodu pridobil splošno priznanje, da je »i za prozo i za poezijo v resnici nadarjen« (Medved), je bral v tem letu (1891/92) na drugem shodu pesem Spomini na modreca in prozo Planinska slika, na tretjem shodu pesmi Lesice in Slovo, na petem, šestem in osmem shodu povest Gozdarjev sin, na štirinajstem shodu Črtice iz življenja starega Knaflja, na dvajsetem shodu prozo Hoja na Stol in na šestindvajsetem shodu »sliko iz naroda« Pri Bencetu za pečjo.
Kakšno zanimanje je bilo med udi za povest Gozdarjev sin, ki je imela za seboj čudno pot,8 vidimo po tem, da so jo brali na rednem shodu (manj pomembna dela so ibrali na izrednih shodih, na katerih udeležba vseh udov ni ibila obvezna), s polnoštevilno udeležbo. Od kritik, ki so ohranjene, je najpomembnejša kritika prof. F. Lampeta, ki je, po besedah Zapisnika, priporočal, »da naj pisatelj jezik, ki je sicer res naroden, omili, ker slovstvo mora življenje oplemenititi. Rabi pretirane in obrabljene stavke. Krivično je ravnanje z foiričem, ki izvršuje le svojo dolžnost. Slabosti naroda ne kaže v slovstvu objavljati. Konec je narejen nekoliko po šabloni. Toda v obče je povest hvale vredna in ugodna za tisek.«
Pozneje je Finžgar delo izročil uredništvu Slovenca, kjer je bila povest tudi natisnjena (1893).
Na desetem zborovanju (1. decembra 1891) je Finžgar dopolnil še Oblakovo oceno Volčevega Kresnikovega Cirila, na enajstem zborovanju (15. decembra) pa Strojevo oceno Staretove Občne zgodovine. Kot kritik je ocenjeval na trinajstem zborovanju (26. januarja 1892) Štrukljev prozni sestavek Tratarjev dolg ter na štirinajstem (5. aprila) sliko istega Čas vse dozori.
Medtem ko nastopa Finžgar v šolskem letu 1891/92 predvsem s samostojnimi deli in v Zapisniku le malokdaj zasledimo njegovo ime v zvezi z drugimi branimi proizvodi, ne mine v naslednjem šolskem letu (1892/93) ura, da ga ne bi omenjali. Od izvirnih del bere v tem šolskem letu le dva sestavka. Tako na osmem zborovanju (6. decembra 1892) Rana smrt pa dolgo življenje in na desetem zborovanju (3. januarja 1893) Oče pojdejo v »štero«. Predsednik Stroj
8 Finžgar je povest .poslal MD, -ki pa dela ni sprejela. — Izidorju Cankarju je pripovedoval o tem takole: »...Prvi pa je bil napisan ,Gozdarjev sin', 'ki seim ga sestavil v osmi šoli in ga -odposlal Mohorjevi družbi. Toda tajnik mi je odgovoril dobesedno: ,Povest ni sprejeta, ne veni zakaj.' Noto sem jo nesel Zitiniku, ki imi je dal 10 goldinarjev iz lastnega žepa in jo takoj drugi dan tiskal v Slovencu. Takoj nato mi je p-isaila Mohorjeva družba: ,Zelo nam -je žal, da povesti nismo sprejeli, ker j-e pisana kakor nalašč za preprosto ljudstvo.'« — Izidor Cankar, Obiski, sitr. 24.
je v naslednjih stavkih zapisal kritiko drugoletnika Bernarda o prvem delu: »Kot posebno prednost omenja, da ozadje povesti tvorijo lepe ideje, ki bodo gotovo jako iblažilno vpljivale na mladino, kateri je namenjena. Sploh hvali spis kot vsestransko dovršen, le želel bi, da bi se pisatelj ogibal v spisih za mladino manj znanih ibesedij in lokalizmov.« Drugi sestavek pa je ocenjeval Štrukelj.
Od vseh naštetih del je bila najbolj kritično sprejeta Črtice iz življenja starega Knaflja, ki jo je ocenjevalec Oblak popolnoma raztrgal. Kritik se ustavlja ob dejstvih, kar je značilno za večino ocenjevanj, ki pri delu niso bistveno važna. Ugovori ostalih članov pa so večkrat izredno kratki, ponajveč sestoječi iz ugotovitve in dopolnila, ki ga kritik ni upošteval, da je delo dobro ali pomanjkljivo. Oblakovo ocenjevanje je moralo naleteti na močan odpor, kar se vidi iz popolnoma nasprotne Strojeve trditve. V sporu, ki je nastal, je moral posredovati predsednik Medved in končno tudi prof. Lampe, ki je podkrepil Medvedovo sodbo. Dogodek se nam je ohranil v Zapisniku takole:
»... FI N Z G A R : Črtice iz življenja starega Knaflja. Ocenjuje O b 1 a k. Snov ni vredna obdelovanja, ker spada med novice kakega dnevnika. Dejanja brez zanimivosti, opisovanje mrtvo. Drugi del ni tako dober, kakor prvi. Lovrenc je moral biti zelo star ob pripovedovan j u. Sem in tja so nekateri prizori dobri. S t r o j u se zdi kritik .mnogo prestrog. Spis je povsem dober in živ. Takisto sodi Medved. Snov pripravna, prizori živo slikani, jezik lep in spis je goden za družbo sv. Mohorja. Samo Lovrenc naj govori vedno v prvi osebi. G. p r o f. Lampe tudi meni, da bi bil spis za večernice zelo pripraven, ko ae opili in popravi, na kar so kritiki opozorili.«
Med napakami, ki jih je piri branju Finžgarjevih del omenjal prof. Lampe, je najznačilnejša opazka o »precvetličnem« jeziku. Ker sodi tako ostro le o Planinski sliki (III. zborovanje, 20. oktobra 1891) in o Gozdarjevem sinu (V. zborovanje), torej o skoraj zapovrstjo branih delih, menim, da sta si deli po nastanku najbližji. Z ostalimi branimi deli pa je bil bolj ali manj zadovoljen.
Analiza celotnega delovanja CD kaže velike Medvedove zasluge. Medved je s splošno razgledanostjo in širokim pojmovanjem umetnosti premaknil društvo iz uležanih tečajev, saj je tičalo do tedaj še vedno v izročilu ustanoviteljev —■ omejeno na ozko romantično idealizirano vlogo.9
Medvedovo delo je bilo včasih sprejeto z nerazumevanjem, ali pa je dobivalo podporo samo v članstvu. Da pa so spoznali pozitivnost Medvedovih stremljenj, vidimo v priznanju, ki ga je v naslednjem šolskem letu, takoj prvo
9 Smernice po katerih naj bi se društvo razvijalo, so črtali resnično nadarjeni literarta; da je tako, primerjaj tudi naslednjo izjavo prof. Janka Mlakarja: »... Kritika je bila tako ostra, da se ji je izpostavil samo tisti, ki je predrzno vase zaupal. Jaz sem se s tem grehom pregrešil šele v tretjem letu, ko se mi ni bilo bati Finžgarja in njegovih tovarišev . . .« Spomini, sitran 234.
uro izrekel o njegovem delu prof. Lampe, ki je priporočal novemu predsedniku »nag kakor prednjiik njegov v prijateljskih pogovorili navdušuje posamezne ude.« (1. zborovanje 11. oktobra 1892). Ta pohvala se ni nanašala le na neko določeno Medvedovo delo, temveč je bila priznanje za vse njegovo prizadevanje v društvu. Prof. Lampe vidi rešitev društva v načinu in razmahu, kakor si je to zamišljal Medved. Primerja oba predsednika — Medveda, resničnega umetnika, v čigar zmožnosti ni dvomil — in Stroja, ki sta ga vezala z društvom ljuibeizen — in spoštovanje do jezika in vsega slovenskega.
Senca nezaupanja, s katerim je bila sprejeta prva knjižica PG, je tudi to leto društvu verno sledila. Prof. F. Lampe je sicer na zadnjem shodu v šolskem letu 1890/91 predlagal, naj bi izdali naslednje leto knjižico, ki bi pokazala v vezani in nevezani besedi, kaj je slovenska duhovščina v svojem dolgoletnem delovanju že storila za ljudsko prosveto — PG torej niti ne omenja. Verjetno pa je tudi sam podvomil v uspeh takega dela, zato je že prvo uro v novem šolskem letu, v pozdravnem govoru predlagal društvu drugo knjižico, katere uspeh bi (bil zagotovljen. Po Lamipetovem nasvetu so se odločili za prevod Scopolijeve knjige II combattimento spirituale. Prevod so s priloženim Lampetovim pismom ponudili MD, če pa bi knjižica ne bila sprejeta, bi jo odkupila Katoliška bukvama. Strah, da ne bi našli založnika je bil odveč. Že 9. februarja 1892 je Medved na shodu prebral pismo, ki ga je v imenu odbora Družbe pisal prof. Hutter, in v katerem pravi, da je odbor pripravljen prevod odkupiti, povabil pa je člane, kar je bilo nedvomno zasluga prvega zvezka PG, tudi k sodelovanju iz izvirnimi prispevki za Družbo.
To vabilo ni ostalo po prvih uspehih osamljeno priznanje društvu, z njim je to leto navezalo stike tudi uredništvo dijaškega lista Vesna, ki je pravkar začel izhajati v Celju. S pismom, prispelim med 17. in 18. zborovanjem, med 26. januarjem in 9. februarjem, jih vesnani vljudno vabijo k sodelovanju ter jim na kratko nakazujejo vsebino svojega programa. Člani društva so sicer pozdravili stremljenja po abližanju slovenskih visokošolcev, izrazili pa so pomisleke, češ ali bi tako sodelovanje mogli doseči ravno z listom. Tak list se jim je zdel v tedanjih razmerah {tu so imeli v mislih LZ, predvsem pa DS, ki je bil ustanovljen z namenom približati se dijaštvu in domu) nepotreben. Dvomili pa so tudi v to, da foi bili »mladi dijaki... zmožni takega dela«, kajti zanj bi bilo potrebno »autoritatis-poroštvo«. Čeprav društvo z Vesno ni sodelovalo, je ostalo njen naročnik; neugoden sprejem, ki iga je bila Vesna deležna v DS in LZ in nato še namig predstojmištva, so ibili vzroki, da so ciriLci po drugi številki, na 27. zborovanju, 17. maja, list odpovedali.
Odmeve na odpoved zasledimo v Vesni šele v osmi številki, 15. avgusta, kjer pod naslovom Našim nasprotnikom na kratko poročajo, da so se »odpovedali Vesni gg. boigoslovci ljubljanskega semenišča«, kar so imeli za »posledico višje volje«.
Medtem ko je (bila v začetku leta društvena glavnica, ki so jo večali s prostovoljnimi prispevki udov, vse od ustanovitve dalje še nekrita, je bilo do 11. novembra prodanih že toliko izvodov PG, da so lahko mislili na drugi zvezek. — Na tem sestanku je predlagal Medved v svojem imenu in v imenu nekaterih »drugih udov« izdajo drugega zvezka PG. Pri tem je imel v mislih Benkoviča, Volca, Finžgarja, Stroja, Štruklja, Grudna in Kromarja. Ker pa so imeli neprijetne izkušnje že s PG I, je morebitne ugovore že vnaprej izpodibil z opozorilom na željo vseh listov, da z delom nadaljujejo, krita glavnica pa naj bi bila porok, da bodo prodali vsaj toliko izvodov druge knjižice, kolikor je bilo prodanega prvega zvezka, in naposled, ta zvezek naj !bi bil vzpodbuda naslednikom za nadaljnja prizadevanja.
Mesec dni kasneje (17. decembra), je Medved na dvajsetem izrednem zborovanju poročal, da so udje soglasno sklenili izdati PG II. Naslednje beležka o drugem zvezku zasledimo spet 8. marca, ko je Medved, V primerjavi s prvim zvezkom, po enomesečni zamudi, poročal, da je knjižica našla »milost v očeh g. vodje Kulovca«, vendar je bil takrat, ko je Medved o knjižici poročal, rokopis že v tiskarni, 17. maja pa tik pred izidom.
Zaradi knjižice in načrtov, ki so jih udje še imeli, so morali razširiti odbor društva od dotedanjega predsednika, ki je sam opravljal vse posle, še na tajnika, za katerega je predlagal Medved prvoletnika Oswalda, in ki je opravljal hkrati funkcijo blagajnika.
Neposredno iz teh prizadevanj društvenih udov, bržkone pa iz teženj, ki so nam že znane iz Steskove izjave na zadnjem shodu v šolskem letu 1890/91, so ustanovili, verjetno jeseni 1891, novo društvo, ki so ga tvorili aktivni udje — Academio operosorum. F. S. Finžgar pripoveduje o društvu takole:10 »To je bilo tajno društvo, ki se je osnovalo ob stoletnici nekdanje Academiae operosorum. V njem so sodelovali bogoslovci in duhovniki, duša mu je bil rajni Benkovič. — Imelo je geslo: A. O. To je pomenilo a in cd — apage otium! — Apis operosa — avete omnes! — ter Academia operosorum! Posamezni funkcionarji so imeli svoja imena, predsednik je bil Stražimir, blagajnik Branimir, tajnik Pazimir. Udje so imeli dolžnost tekom enega leta, spisati daljše delo katerekoli vsebine. Če ga kdo ni napisal, je moral dokazati, da ga je pripravljal. Shajali smo se v Ljubljani, v gostilnah in zasebnih hišah. Zanimivo je, da ni nihče vedel, da je sprejet. Kak ud ga je obdelaval in pripeljal na občni izbor ter naznanil njegov pristop. V društvu so bili Benkovič, Medved, Hribar, Štrukelj, Stroj, Joža Vole in iz Rima vun Opeka in Aleš Ušeničnik.«
V svojih spominih se F. S. Finžgar, po več kot triiinštiridesetih letih, spominja gornjih dogodkov in jiih takole opisiuje:
'» Izidor Cankar, Obiski, str. 23.
»Družba s tem naslovom je bila osnovana v Ljubljani 1693 lin vnovič dne 5. IV. 1701 je bil prvi njen shod, ki je zbudili veliko pozornost. Leta 1718 je zaspala. Leta 1781 je vnovič oživela na slovenski podlagi. Omagala pa je že 1787.
Josip Benkovič, ki je dovrših bogoslovje 1892, je dal pobudo za ustanovitev tretje Akademije operosorum. Povabil je vse, ki smo se trudili kakorkoli s peresom, da se združimo v zvezo književnih delavcev. Jožef Benkovič je bil sam neutrudna pridnost, velik zgodovinski talent. Bil je širokega razgleda v svet. Z njegovo smrtjo 1901 smo izgubili zgodovinarja, ki bi bil mnogim kos.
Torej Akademijo je obudil on. Povedal nam je, kaj pomenijo njene začetne črke: A O: Avete omnes, Apage Otium, Aplis operiosa. Funkcionarji so bili: Stražimir — blagajnik, Kažimir — tajnik, Pazimiir — predsednik. Vse je bilo nekam skrivnostno. Vsak se je moral zavezati, da bo v enem letu izvršil kako književno delo: povest, pesem, razpravo, zgodovinski spis. Nekaj krat smo se sešli v Ljubljani, 1901 pa je mnogo vplivala Benkovičeva smrt, da smo se nekam razleteli. Vseh članov se ne spominjam več. Bili so pa: Benkovič, Stroj, Medved, Vole, Hribar, Finžgar, Opeka (tedaj že v Rimu) itd.«
Akademija je bila ustanovljena 1891, ali pomladi 1892, torej še v času Medvedovega predsedovanja. Večina takratnih ciriicev je že mrtvih, zato ni mogoče ugotoviti pobudnika zamisli o razširitvi društva v politično obarvano pisateljsko društvo. Iz navedenega odlomka iz še neobjavljenih Finžgarjevih Spominov in njegove izjave Izidorju Cankarju v Obiskih, moremo samo sklepati, da so bili pobudniki, ali vsaj somišljeniki tile starejši člani: Hribar, Opeka, Vole, Stroj, Benkovič, Medved. Med njiimi pa sta imela prav posebno mesto Benkovič, poznejši predsednik Akademije — in »steber društva« Medved, ki je na proslavi desete obletnice ustanovitve CD misel ponovno sprožil. Da je Akademija stremela za uresničitvijo zamišljenega pisateljskega društva, potrjuje tudi Finžgarjeva izjava o Benkoviču, ki je »povabil vse, ki smo se trudili, kakorkoli s peresom, da se združimo v zvezo književnih delavcev,« (podčrtal E. C.) in dejstvo, da so se sestajali v Ljubljani tudi potem, ko so že službovali. Na sestankih so se razgovarjali o tem, kaj je kdo napisal in kaj pripravlja.
Zavedali pa so se, da bi društvo s tako majhnim številom članov bilo brezpomembno, zato so ga hoteli razširiti in pritegniti vanj ljudi enakega političnega prepričanja, ki so se na kakršen koli način ukvarjali s pisateljevanjem.
Razumljivo, da je Medved ob odhodu z žalostjo zapustil to društvo, saj so ga vezali nanj ne samo topli osebni spomini — tu se je odločila njegova pesniška pot in tu je dobil tudi prva vzpodbudnejša osebna priznanja. Vezalo pa ga je še nekaj — prisrčno tovarištvo in prijateljski stiki z večino udov, sorodna mišljenja in pristna predanost društvu. Vmes sta bili dve leti napornega dela, ko je zmagovala le trdna volja in goreča želja povzdigniti društvo, dve leti dokazovanj in borb, ko ni šlo samo za izdajanje PG, temveč
tudi za obstoj društva samega. Vse pa je kazalo, 'da bo to poslej brez večjih težav izdajalo tudi resne knjige. Darovi posameznih duhovnikov, ki so ga podpirali (med njimi nekdo kar z vsoto 50 kron, ki pa je želel ostati neimenovan), so prepričevali vodstvo, da so prizadevanja udov spremljana s toplimi simpatijami in da so tudi izdaje PG potrebne. Podobno je čutil tudi prof. F. Lampe, ko je društvu ob koncu leta zaželel, da bi bili PG še boljši in jim naznanil odločitev, da bo z novim šolskim letom pregledoval knjižico sam, semeniško vodstvo pa bo cenzuro opustilo. To svoje ravnanje je skušal opravičiti s tem, da ni bil knjižici nikdar nasproten, bal pa se je le »nekaterih razmer«.
Na zadnjem shodu, ki je bil namenjen volitvam novega predsednika (A. Stroja) in Medvedovemu slovesu, so prijavljali udje svojo udeležbo za proslavo 10. obletnice ustanovitve CD.11 V ta namen so izvolili še pred počitnicami odbor, ki naj bi vodil priprave in določil dnevni red zborovanja.
Od tega odbora je znan le Medved, ki je kot predsednik, pozdravil navzoče in predlagal, naj se podeli prof. Lampetu naslov častnega predsednika CD, kar je bilo z odobravanjem sprejeto.
Edini govornik na društvenem zborovanju 31. avgusta 1892, ob I. slovenskem katoliškem shodu, je bil Medved sam, ki je v daljšem govoru orisal zgodovino društva; ko pa je govoril o delu za prihodnost je stavil društvu predloge, o katerih naj bi odločilo zborovanje: kako praznovati desetletnico društvenega obstoja, kako pridobiti društvu večji ugled in kot tretji predlog — ali ne bi kazalo razširiti CD v pisateljsko društvo sploh. Razumljivo je, da sta zadnja predloga zanimala predvsem ude CD, saj sta imela ravno med njimi največ pristašev. To gibanje v društvu ni bilo novo. Prvič je že v šolskem letu 1890/91 takratni predsednik Steska odločno odklonil kakršnokoli novo obliko CD, ker se mu je zdel predlog neizdelan in premalo zrel. O tem gibanju v Zapisniku naslednjega leta ni sledi, vendar pa je vse delo društva bilo takšno, da je bilo mogoče uresničiti tudi tako zamisel. Prvi, ki je na slavnostnem zborovanju, katerega so se udeležili poleg večine takratnih članov CD tudi nekateri starejši udje (tako P. Bohinjec, V. Bernik in Mikš) in delegati mariborskih (Šlamberger in drugi), goriških in celovških bogoslovcev, predlog odklonil, je bil prof. Lampe sam. Menil je, naj se v interesu društva ne spreminja niti smeri, ker bo društvo »dobivalo vedno večjega ugleda, če se vsak ud vedno zaveda svojih dolžnostij in se vsi skupaj trudijo za vedno večo popolnost« miti oblike pravil, kar bi bilo nujno ob rastočem pomenu društva
11 Urednik Krekovih Izbranih spisov I. Dolenec navaja za datum ustanovitve 22. december 1881, ko je »semeniški duhovnik« Fr. Lampe v »posebno knjigo ... napisal program društva in povabil bogoslovce vseh letnikov, naj pristopijo kot udje«. (Dr. Janez Ev. Krek, Izbrani spisi I. zvezek. Mlada leta (1865—1892), uredil Ivan Dolenec. V Ljubljani, 1923, str. 48). — Ostali podatki o CD pa so netočni in bi se lahko nekaterim trditvam oporekalo.
in samoniklejših težnjah ob 'bistvenem spreminjanju domačih političnih razmer, ki so posredno iskale opore tudi med udi. Za njim je spregovoril Peter Bohinjec, vzpodbujajoč cirilce naj ne prenehajo pisati tudi v pastirstvu. K tretji točki pa je predlagal, naj bi po zgledu češke Lige osnovali društvo, ki bi podpiralo predvsem politično časopisje. V debato, ki se je po tem predlogu vnela, sta posegla tudi Mikš in V. Bernik, nakar so sklenili, da prepuste odločitev Tiskovnemu društvu. Prof. Kržičai, ki je »nekaj trenutkov prišel k zborovanju z dr. Mahničem« pa so naprosili, da ta predlog priporoči pri Tiskovnem društvu.
Po pozdravnem govoru prof. Mahniča, ki je poudarjal predvsem potrebe katoliške Cerkve in šele po tem materino besedo, so prešli k drugemu delu zborovanja, ko so posebno naglašali čim tesnejše sodelovanje s sorodnimi društvi. Praznoto, ki so jo najbolj občutili na skrajni zahodni meji Slovenije — misel je sprožil goriški delegat, podpredsednik Večernic sv. Alojzija, bogoslovec Knavs — naj bi izpolnili z osrednjim glasilom, za katerega izdajo bi moral skrbeti poseben, v ta namen izvoljen odbor v Ljubljani. Vanj bi dopisovali bog osi ovci vseh štirih slovenskih učilišč (ljubljanskega, mariborskega, celovškega in goriškega), česar pa niso sprejeli. Usvojili so le Strojev predlog v smislu I. slovenskega katoliškega shoda »združiti Slovence iz vseh pokrajin, kjer se čuje naša materinščina«, da bi CD ob svoji desetletnici pozvalo »v prijateljsko zvezo vsa slična društva po slovenskih semeniščih, odnosno delalo na to, da se taka društva ustanove«.
Medved je jeseni 1892 odšel na svoje prvo službeno mesto v Semič ter je odslej spremljal društveno rast le s korespondenco. Najiskrenejše je bilo to dopisovanje z njegovim poznejšim najboljšim prijateljem Finžgarjem. Literarni nasveti talentu, kakršen je bil Finžgar, niso bili potrebni, toda z bogatimi življenjskimi izkušnjami, ki si jih je pridobil v službi, je hotel Medved še nadalje bogatiti prizadevanja udov ter usmerjati njihova mladostna iskanja. Mladi Finžgar se je že takoj po Medvedovem odhodu iz semenišča uveljavil v društvu kot pisatelj in kot organizator. Za to priča tudi ohranjeno vabilo na jubilejno slavnost Leona XIII., ki je bila v ljubljanskem semenišču 31. januarja 1893. Na vabilu je najavljen za uvodni govor — Prosiov (2. točka) F. S. Finžgar, za predzadnjo', to je 7. točko pa so najavili njegov dramatski prizor Kdo bo rešil delavsko vprašanje? Vse -to nam kaže, da si je Finžgar že takrat pridobil v društvu vodilno vlogo. Vnema in zanimanje s katerim se je lotil 7. točke programa, umetniška neposrednost in aktualnost snovi, so presegli prvotno zamišljen okvir proslave in so dali prireditvi socialno noto. V prizoru nastopajo kot nasprotujoči si osebi agent in župnik ter več delavcev. Dogajanje pa je postavil Finžgar v neki trg na Gorenjskem, bržkone Jesenice. Kot sin kmečkega obrtnika, ki je moral tudi večkrat prijeti za kako drugo delo, je nekako čutil z delavci ter pazljivo spremljal boj za njihove pravice.
d/
e k a j podrobnosti
k medvedovi izdaji gregorčičevih poezij*
Emil Cesar
Bivanje v zdravilišču Pranthof pomenja mejnik v Medvedovem življenju. Saj je tedaj v njem spet zaživela tista mladostna vera v človeka, ki jo poznamo iz njegovih prvih službenih let v Semiču in Črnomlju. Medved je :bl postavljen iz manjvrednostnih kompleksov v literaturi, (to je imelo posledice tudi v življenju), v enakovreden položaj z drugimi literati, kar mu je dalo nekoliko zadoščenja in priznanja. Prvo tako priznanje je gotovo izdaja prvega zbornika njegovih Poezij. Mislim da trditev, da se je govorilo o njegovih pesmih že ob povratku iz Pranthofa, ko je bil na celotedenskem obisku pri proštu Kalanu, ni pretirana, saj je misel, da bi mu moralno pomagali živela že mnogo prej, za kar imamo potrdilo tudi v odlomku Jegličevega pisma Medvedu v Pranthof: »Včeraj sem govoril z g. Kalanom in mu izrazil nujno željo, naj se Vam pri lepem in potrebnem listu ,D. i. S.' kaj primernega določi. Upam, da bode vse dobro in boste mogli delati po svojih sposobnostih, kakor tudi želite.«1 Do takega sodelovanja sicer ni prišlo, ker bi ga to mesto bolj ali manj vezalo na Ljubljano. Ali ga je Medved sam odklonil, ali je škofijstvo spoznalo, da mesto za pravkar ozdravelega Medveda ni primerno, se ne da ugotoviti, vsekakor pa mu je bila s tem storjena veliko večja usluga. Menda je v Medvedu poleg veselja do prosvetnega dela živela edino želja po samostojni fari, za katero je imel vse pogoje — zato v pismu Finžgarju tudi tako ravnodušno beleži Jegličevo ponudbo o fcaplanski službi na Breznici. Njegovo novo službeno mesto je (bila Breznica, kamor je prispel 28. septembra 1905, v spremstvu prijatelja F. S. Finžgarja, potem, ko je bil dva dni pri njem v Zelimlju. Da je pokrajina pod mogočnim Stolom, Vrbo, Žirovnico in bližnjim Bledom že prvi hip napravila nanj dokaj ugoden vtis, čeprav bistvenih razlik v običajih in svoj-skosti od Bohinja prebivalci niso kazali, si lahko mislimo. Skraja se je omejeval
* Simon Gregorčič, Poezije. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1908.
1 Odlomek se je ohranil samo v Medvedovem zapisu Finžgarju. Jegličevega pisma v zapuščini ni.
bolj na svojo kaplanijo;2 na steža-j mu je bil vedno odprt gostoljubni dom župnika Potočnika, kjer je bil tudi na hrani, v poznih popoldanskih urah pa je zahajal k Finžgarjevim.
Prizadeval pa si je tudi, da bi poglobil kulturnoprosvetno delo na vasi. To lahko razberemo iz predavanja o pustu (1906) z naslovom O, predpust, ti čas presneti!, ki je prekvašeno z izvirnostjo (in duhovitost j o-, ta želja diha iz celotne njegove dejavnosti, od ustanovitve protialkoholnega krožka pa vse do uprizoritve veseloigre Na ogledih (8. junija 1906). V ta čas daljšega, strnjenega razmišljanja moremo uvrstiti nastajanje knjižice o alkoholizmu, o kateri je govora že v pismih Finžgarju iz Pranthofa. Podoba je, da so ga od nadaljnjega pro-tialkoholističnega boja odtrgali resnejši literarni načrti.
V intenzivnejšem delu so Medveda ovirale bolezni, zlasti težave s prebavili, ki so se z vnetjem slepiča še stopnjevale. Zato se je konec septembra ali v začetku oktobra odločil za operacijo, po osmih dneh pa je že toliko okreval, da se je mogel odzvati sestrinemu vabilu in odpotovati v Gorico.
Delo v adventu, predvsem pa slabo, kujavo vreme sta po prihodu iz Gorice vplivala na Medvedovo odločitev, da pred 24. januarjem, dnem, ko je leto- za letom maševal fia Žalah za pokojnima staršema, ne bo odpotoval nikamor. V zimskih mesecih je nameraval, verjetno- spričo vzpodbude Tiskovnega društva, predelati drami Za pravdo in srce in Kacijanarja, ki naj Ibi izšli po »velikonočnih praznikih« naslednjega leta. Odtrgal se je le toliko, da je odšel na pogreb goriškega slavčka Simona Gregorčiča, 24. novembra 1906 v Gorico, kjer se je največ družil s Ks. Meškom.3
Po nevšečnostih s prebavili, se je še tesneje oprijel misli na samostojno faro. Pogostne podobne misli dajo slutiti, da je mora! za to zaprositi škofijo, od koder je dobil ustno zagotovilo za prvo primernejšo izpraznjeno faro. Od tod rahel migljaj za Črnuče, kjer je bila fara po upokojitvi župnika Mekinca prosta. Podoba pa je, da ni bilo s Črnučami nič zanesljivega. Vse fare, ki jih Medved omenja v svojih pismih (Črnuče, Šenkov Turn, Zelimlje), so le želje, v katere pa niti Medved sam ni mogel trdno verjeti, čeprav bi mu po toliko letih samostojna fara pripadala in čeprav ni izključeno-, da se je za katero izmed navedenih potegoval. V škofijskem arhivu se je ohranila samo- ena prošnja, in sicer za župnijo Kamna Gorica, od 9. julija 1907.
Ker je vse kazalo, da Medved v bližnji bodočnosti v svoji želji ne bo- uspel, so sestre v skrbi zanj sprožile misel, naj bi si uredil svojo kuhinjo, kar pa je odločno odklonil. Raje kot pa da bi zapustil gostoljubno Potočnikovo hišo, se
1 Pokojni prof. Janko Mlakar je pripovedoval, da ije Medved imel na vra-tih kaplanije
namesto napis-a Aniton Medved, podo-bo ev. Antona, pod ngo pa podobo medveda.
3 Takoj po pogrebu je Meško pisal Govek-arju o Medved-u med drugim tudi tole: »... V Gorici sva tbdl-a skup-aj. Gčne prepairamitlke so nama napravile malo ovacij. Skoda, da niste bili! . . .«
je pomudil celo pri načrtu na začasni pokoj, čeprav imu je bila drugače že sama misel na upokojitev zoprna. Tolažil se je s tem, da mu s popolnim ozdravljenjem ne bo treba storiti ne prvega, ne drugega. Najtesneje se je oklepal misli na premestitev v Želimlje, čeprav tudi drugih ni popolnoma zametaval. Ob nameravani Finžgarjevi premestitvi je sklenil prositi za Želimlje. Po vseh zagotovilih patronata in škofije je bil trdno prepričan, da bo župnijo dobil: »Farovž je ves prenovljen in lepo stanovanje. Zgoraj 4 sobe, spodaj hište-rna s sosednjo kamrico. Telefon speljan po celi hiši. Cerkev nova in z vsem preskrbljena. Šola — enorazrednica nova ... Dohodkov bi imel 2000 K. nekaj bi zaslužil s peresom, ker je dela zelo malo ... Finžgar mi toplo priporoča ... Tu ni zdaj nobene ovire — samo če bom zdrav.«4
In to vzdušje, polno optimizma, ugibanj in pričakovanj je značilno za Medvedovo živahno slovstveno delovanje. Vsebuje nekaj prav dragocenih literarno osebnostnih drobcev, ki jih lahko podrobneje spoznamo- ob preučevanju njegove korespondence.
Brez posebnih poglabljanj moremo ugotoviti, da je bil Medvedov osebni pogled, kljub svetovnemu nazoru, ki mu ga je narekoval poklic, v skladu z demokratičnim naziranjem in vrednotenjem ne le umetnine, temveč tudi splošnega presojanja življenja. Zato se berejo njegove izjave, kot da bi bile pisane za današnji čas, so pa še dokaz razdalje, ki ga je ločila od takratnega stanovskega mišljenja.
Poleg pesmi, ki jih je pisatelj pošiljal DS in tragedije Za pravdo in srce, katere izdaja se je zavlekla zaradi priprav za volitve in popravila tiskarne, je pripravljal za MD izdajo Gregorčičevih -pesmi z uvodom in življenjepisom, ki je bila po Medvedovi lastni izjavi, v začetku junija dotiskana.
Kljub izredno močni volji in skrbni -dieti se mu je zdravje slabšalo, vsa resna prizadevanja v službi pa so ostala brez sadov. Takšnega je dobil škof Jeglič ob kano-nični vizitacij-i.5 Vse kaže, da mh je Jeglič ob tej priložnosti zaradi zdravja izraizil pomisleke o samostojni fari, sploh pa mu je nasvetoval, naj bi vsaj toliko časa, dokler ne bi popolnoma ozdravel, živel v začasnem pokoju. Da je Medved ta nasvet sprejel z odporom, je razumljivo-, zlasti še ko je v precenjevanju svojih moči trdno upal, da bo z v-oljo in skrbno nego ozdravel. Na ponovni Jegličev predlog, naj zaprosi za pokoj, je Medved tri dni nato (6. avgusta) vložil pri ordinariatu prošnjo za upokojitev, za bivališče med začasnim pokojem pa si je izbral Vrhpolje, kraj v bližini rojstnega Kamnika. Ker pa je šel v pokoj preden je prišla rešitev prošnje z Dunaja, je bil nekoliko v skrbeh zaradi pokojnine. V pismu sestri Mariji6 je sicer pisal, da bo njegova polletna pokojnina 1000 K, kar je razbral iz pogovora s škofom na ljubljanski
4	Medvedovo pismo sestri Mariji, 2. juin. 1907.
5	Dinevmik škola Jegliča, 28. fliul. 1907.
6	Vrtopo Ije, 14. sep/t. 1907.
J.Romih: Peter Bohinjec, Anton Medved, F. S. Finžgar, Ks. Meško (karikatura)
postaji ob poviratku iz Voloska, ko mu. je škof »dvakrat ognjeno- povdarjal«, da naj stopi v pokoj »samo v primeru, če dobi 2000 K.«. Iz kasnejšega pisma Finžg-arju7 pa vidimo-, da se je rešitev zavlekla še v zadnjo polovico oktobra. Iz tega -hudega položaja -ga je rešil odbor MD, ki mu je poslal na račun Gregorčičevih poezij 300 kron.
Da si je z izdajo naložil težko delo — po eni strani obveznosti do odbornikov Družbe, ki so imeli pomisleke že ob sami omembi Mahničevega imena, po -drugi strani pa ravno zaradi tega upravičeno bojazen častilcev Gregorčičevih pesmi, si lahko mislimo. Vise preblizu je bil še čas Mahničevih veihementnih napadov, ki so vnesli precejšnjo zmedo in omahovanje v vrste duhovnikov.
Medved je bil menda glede načina izdaje z odborom istih misli, stavil je edini pogoj, ki je temeljil v globokem spoštovanju do Gregorčiča človeka, da namreč urejanja sploh ne prevzame, ako ne dobi kot urednik pri izbiri snovi prostih rok, s čimer sta se tajnik in blagajnik Družbe, ki sta ga s tem namenom obiskala na Breznici, strinjala.
Skrb za resnično Gregorčičevo pesniško podobo in pa govorice, ki so se že širile v zvezi z izdajo, so -bile menda vzrok, da se je Gruntar, vendar ne brez Vrhovniko-ve vednosti, oprijel misli, Družbo prehiteti. Zbirko je ponudil Kleinmayrju, ki je založbo tudi sprejel, in se pogodil z njim za 800 kron, pozneje, poučen iz dnevnega časopisja pa jo je odklonil z motivacijo, da pripravlja podobno izdajo MD.
Šele po tem neuspehu se je odločil Gruntar v imenu Gregorčičevih častilcev za pismo, da -opozori Medveda na odgovornost, ki jo je prevzel z urejanjem pred slovensko javnostjo:
»Velečastiti gospod!
Kot urednik Gregorčičevih izbranih pesmic za Mohorjevo družbo ste prevzeli važno nalogo. Zbirka pesmi mora pokazati Gregorčiča kot pesnika v markantni luči. Nikdar ne gre posameznih pesmi, ki jih je tedanja kritika zavrgla ali pa jim hotela vsiliti docela -drug značaj in tendenco kakor jo je pesnik pred očmi imel, izločiti iz zbirke. Prvi zvezek ima največ biserov in nič ni narav-nejega kakor da sežete v prvi vrsti po pesničkih umotvorih iz tega zvezka oziraje se samo na pesniško i-dejo in oblikovno vrednost in na prav nobeno- osebo. — To se mi zdi vredno in potrebno povdarjati ravno sedaj, ko skušajo različni časnikarski glasovi vplivati na urednika.
Prepričan sem, da boste Vi, ki ste sami pesnik, zadeli pravo in nam nudili z zbirko Gregorčičevih pesmi vseskozi zanimivo knjigo,
7 Kamnik, 21. okit. 1907. 10 145
da >bo vsak, kdor jo bo čital spoznal pesniku ,glavo in srce' in da si v tem oziru ne boste pustili vplivati od nobene strani niti ne od odbora sv. Mohorja.
Odličnim spoštovanjem
Ig. Gruntar
V	Ribnici, dne 3. prosinca 1908.«8
Da so bili ti pomisleki zastran Medveda samega odveč in krivični, kaže naslednje pismo Vrhovmiku, do katerega se je obrnil s prošnjo za neki rokopis Gregorčičeve pesmi, od katere si je zapomnil le zadnja verza. Dolgoletnemu Gregorčičevemu prijatelju je razložil svoje načelno stališče do izbora, menda pod vplivom citiranega. Gruntarjevega pisma, ki ga je istega dne dobil."
»Dragi prijatelj!
Bodi tako dober in pošlji mi ono pesem, ki Ti jo je posvetil Gregorčič in se konča z verzi:
Ostani vedno vrl duhovnik, ostani vedno zvest Slovan!
Iskal sem jo in nikjer našel. Rad bi jo uvrstil v zbirko med posvetitve dragim pesnikovim možem. Družba Mohorjeva mi je ravnokar poslala v korekturo prvo polo poezij. Knjiga bo krasna in tudi ilustracije vredne velikega poeta. V zbirko sem sprejel iz prvega zvezka prav vse, iz drugega skoro vse pesnitve, iz tretjega kakih 8 pesmi in nazadnje odlomek iz Joba. Pri izbiranju me je vodilo strogo estetsko načelo in noben drugi ozir. Odbor se ni nič upiral, ko sem se odločno izjavil, da prireditve sploh ne prevzamem, ako mi ne dade povsem proste roke. Upam torej, da ne pridem z nobenim Gregorčičevim ljubljencem v konflikt.
V	kratkem dovršim Kacijanarja za oder, a se bojim cenzure. Zdravje se mi vidno vrača. Tukaj zunaj mesta samotarim in še precej delam. Bog Ti daj srečno Novoleto in krepkega zdravja!
Tvoj udani A. Medved.«
Medvedov odgovor Gruntarju, napisan istega dne, po prejemu njegovega pisma pa kaže, kakšen pomen je pismu pripisoval. Njegov odgovor vsebuje iste misli kot pismo Vrthovniku, sicer z omiljenim osebnim tonom, vendar popolnoma pomirjajoče:
8	Gruntarjevo pismo Medvedu, NiUK, ms 633, at. 26.
9	Medvedovo pismo Vrhovindku, Kamnik, 5. ijan. 1908.
Kamnik 5. /1. 08
»Velecenjeni gospod!
Glede zbirke Gregorčičevih poezij, katero izda Družba sv. Mohorja, se ne bojte!
Iz I. zv. sem sprejel prav vse, iz II. zv. skoro vse pesnitve in iz III. kakih osem, nazadnje odlomek iz Joha. Vodilo me je pri zbiranji in izbiranji samo estetsko načelo in nič drugih ozirov. Odbor se ni upiral, nerodno se jim samo zdi, da omenjam Mahniča; a jaz se v življenjepisu ne spuščam v polemiko,, temveč navajam le dejstva, ki jiih ni ibilo moči izpustiti brez škode za celotno podobo pesnikovega življenja.
Knjiga bo krasna v vsakem oziru. Tudi ilustracije so povsem dostojne velikega genija.
Z odličnim spoštovanjem Udani
A. Medved.«10
Odgovor pa, kljub svoji jasnosti in objektivnemu presojanju pesniških vrednot, ki s svojo prepričljivostjo ni dopuščal dvomov, temveč neizpodbitna dejstva, Gruntarja ni prepričal, kar kažejo tudi nadaljnji dogodki.
Vrhovnik mu je menda z obratno pošto poslal želeno pesem, toda zakaj je pozneje Medved svojo namero opustil in ravnal drugače kot je prvotno nameraval, ni znano. Obstajali bi pač samo še domnevi: ali Vrhovnik pesmi ni mogel poslati ali pa mu ni niti odpisal, kar se mi ne zdi verjetno. Oba navedena Medvedova odgovora sta temeljila na brezniškem dogovoru s tajnikom Podgorcem in blagajnikom Družbe 'konec maja 1907. leta. Vse pa kaže, da je Medved tudi sam začel dvomiti v zagotovila dana pred meseci, zlasti ker ni imel ves ta čas z odborom nikakih stikov in je tudi sam slutil, da se je stališče odbora medtem oddaljilo od danih obljub. Povsem umirjajoči ton omenjenih pisem Vrhovniku in Gruntarju dokazuje, da Diružbinega vznemirljivega pisma, s prvim odmevom o izdaji iz vrst udov, še ni poznal. Po mirnosti Medvedovega odgovora bi sklepali, da je dospelo to pismo šele 6. januarja, naslednjega dne pa je v povsem stvarnem odgovoru Družbi, pomisleke izpodbil. Namigovanja in pomisleke odbora, da bodo s tako posvetnim izborom odbili nekatere (beseda je v pismu podčrtana, kar kaže neprikrito ost) duhovnike, ki utegnejo »nekoliko pogodrnjati«, vendar nasprotniki Družbe s tem ne bodo postali, je odločno in tehtno zavrnil. Ugotovil je, da bi nasprotno, taka izdaja pritegnila krog posvetne inteligence, kar bi bilo Družbi le v korist, zlasti ko so se vezi med njo in Družbo jele »nekoliko krhati«. Končal je z opazko, da je prejel
10 NUK, ms 630, štv. 11.
»nekaj pisem«,11 naj se ne da vplivati od Družbinega odbora, na kar je pomirljivo odgovoril, da se le-ta ni upiral njegovim »predlogom Gregorčičevih poezij«, kar bi lahko razumeli kot dano besedo ožjemu krogu javnosti, ki se nikakor ne sme prelomiti.
Kljub temu, da je pri Bambergu ponatis prvega zvezka Poezij propadel, Gruntar ni odstopil od svoje prvotne namere. Kot že prej Gregorčič, je hotel zdaj tudi on pomagati Šolskemu domu, samo da je to pot poskušal srečo pri odboru MD. Po njegovi zamisli naj bi se Šolski dom pogodil z Družbo, da bi le-ta izdala Gregorčičev življenjepis in vse pesmi prvega zbornika v posebni knjigi »na lepem papirju«, s čimer bi bilo ustreženo ljubiteljem Gregorčičeve pesmi, ki bi dobili tako vse štiri zvezke. Poezije bi izšle v 1.500 izvodih, Medvedu pa naj bi bil izplačan honorar za urejanje. Šolski dom bi plačal le papir.
Temu informativnemu Gruntarjevemu pismu Vrhovniku, iz katerega posnemam omenjene podatke, je priložil še pismo z željo, da ga Vrhovnik izroči uredništvu SN. Pismo je bilo napisano z namenom, da bi uredništvo zvedelo, »kako stvari stoje«, s prošnjo, da bi ostalo ime pisca pred javnostjo skrito. Da je Vrhovnik pismo izročil, priča dva dni kasnejša objava Gruntar-jevega poročila v SN (SN, 9. januarja 1908, št. 6, stran 2). Po informativnih besedah je bilo pismo napisano z namenom, da pomiri »z raznih strani« izrečeno »bojazen, da bodo pri redigiranju pesmi, ki se imajo sprejeti v to zbirko, merodajni kakšni ozkosrčni oziri«. — »Po dobljenih informacijah,« ki pa so zgolj, vsaj v prvem delu notice, navedbe, če ne celo prepisi Medvedovega pisma Gruntarju, ta (bojazen ni utemeljena. Odbor MD »je namreč dal uredniku zbirke, pesniku A. Medvedu, popolno svobodo pri izbiranju pesmi za knjigo, za urednika pa je bilo, kakor smo poučeni iz zanesljivega vira, merodajno pri zbiranju zgolj estetsko načelo.« — V resnici pa je hotel Gruntar s priobčitvijo notice prisiliti založbo, da delo izda brez sprememb, zlasti še, ko je bila tako informirana in pomirjena nezaupljiva javnost. — Hkrati s tem je Gruntar objavil v notici še nekatere podrobnosti v zvezi z izdajo.
Vse kaže, da je prišlo med odborom Šolskega doma in Gruntarjem do večkratne izmenjave mnenj, pri čemer je odbor Šolskega doma nastopal z upravičenimi pomisleki. Misel, da je Šolski dom stopil pismeno s takim predlogom v stik z MD, skoraj ni verjetna. Zaman bi iskali sledi v drugi korespondenci v zvezi s Poezijami v obeh smereh, tako MD — Medvedu, še manj pa v pismih Medveda — Družbi, čeprav ni verjetno, da bi o tako važnih predlogih molčal. — Gruntar j ev načrt je že ob sami zamisli propadel.
Zgoraj objavljeni Medvedovi povsem odkritosrčni izjavi — do laika
Gruntarja je sicer udržana, do stanovskega tovariša Vrhovnika pa tempera-
»
11 V mislih je iimel Gruatarjevo in morda tudi Vrhovnikovo pismo; kaj več bi v doelej znani korespondenci zaman iskali.
mentnejša — potrjujeta domnevo, da Medved takrat Družb in ih pomislekov ni poznal. Bržkone tičijo vzroki za odboirovo omahovanje med prvotnim sklepom in spremembo v miselnosti, kaj poreče klerikalno vodstvo v Ljubljani. Le tako bi se razumelo tudi Podgoirčevo ravnanje, da je iskal nasveta pri škofu Jegliču, zlasti potem, ko je zaman iskal opore za kompromisno rešitev pri Medvedu, ki je tako .izdajo odločno odsvetoval. Tu je umestno vprašanje, kako je sploh moglo priti do izbora Gregorčičevih pesmi, saj so bili še živo v spominu ostro pisani Mahničevi Dvanajsti večeri, ki so jih z molkom in simpatijami sprejeli kot klasično merilo idealističnega presojanja umetnosti. S pismom, v katerem je Podgorc obrazložil Družbin namen, je poslal Jegliču polo natisnjenih Gregorčičevih pesmi z vprašanjem, kakšna, je njegova sodba o pesmi Izgubljeni cvet, ki je »močno pohujšljiva«. — Jegličev odgovor o pesmi je bil pomirljiv, češ da je poučna; branje ostalih pesmi pa ga je prepričalo, da je Družbin sklep, izdati izbor Gregorčičevih pesmi, ponesrečen. Pomisleke je izrazil o pesmih V celici; Tri lipe, Moč ljubezni, Njega ni in Svarilo ter končal z opazko: »Šuma in raz-draženosti bo veliko.« Iz ohranjenega, zapisa v Jegličevem dnevniku, sredi skrbno pisanih domačih političnih dogodkov in snovanj za utrditev položaja konservativne stranke, vidimo, da se za zamisel ni ogreval in da jo je že v osnovi zavračal. Kaže pa še nekaj — da si izdaje niso zamislili v Ljubljani. — Brezuspešna prizadevanja, da bi sami našli tako rešitev, ki bi na eni strani ne prelomila vsiljene obljube javnosti, na drugi strani pa bi upoštevala Jegličevo pismo, zaradi katerega bi morali črtati vsako količkaj pomisleke vzbujajočo pesem, so vzroki, da so s pomisleki seznanili tudi Medveda. To Jegličevo pismo moremo razumeti kot opomin. Rešitve, ki bi pomirljivo vplivala na obe strani, pa Jeglič niti sam ni poznal.
Tajnik Družbe je Medvedu poslal pismo z Jegličevimi pomisleki ter osnutek rešitve — dvojno izdajo, kakor si jo je zamišljal Družbin odbor, ki bi šla seveda na škodo izbora. Ton, v katerem je Medved na pismo odgovoril da slutiti, da je bil odgovor napisan še istega dne po prejemu tajnikovega pisma, v njem pa je odločno odklanjal vsako kompromisno rešitev. Pismo se v celoti glasi:12
»Velecenjeni gospod tajnik!
Slutil sem nekaj takega, ko sem se okanil kočljivega dela. Ljubljanski škof (zakaj ne krški?) nas je spravil s svojim listom v nemalo zagato. Za enkrat ne kaže drugega nego resignirati in obtičimo ob njegovih besedah: pa kaj sedaj javkati, ko je prepozno! V resnici je prepozno. Dvojno izdajo jaz odločno odsvetujem; zakaj vsi udje bi gotovo želeli popolne izdaje in tisti, katerim bi se
12 Kamnik, 23. jan. 1908. NUK, ms 800, štv. 5.

dostavila nepopolna, bili bi ravno s tem opozorjeni na prepovedane pesmi in tudi upravičeno užaljeni. Kaj bi si s tem pomagali?
Šumu in razdraženosti ne uidemo niti s popolno niti s krnjavo izdajo; — vprašanje je samo na kateri strani bi ta šum Družbi več škodoval. Kaj pa s tistimi, ki so z udnino vred tudi že plačali oplatnino in čakajo popolne izdaje, take namreč, kakršna je bila naznanjena (ne vem od koga) v Slov. Narodu pred 14 dnevi? Morda tudi v Soči ali kje drugje. In moj predgovor? Oprostite mi naslednjo izjavo! Če Družba glede Gregorčičeve zbirke ukrene kako novo pot, lahko popolnoma opusti moj predgovor in življenjepis, toda pre-minjati ali okrajševati ga ne dovolim. Če so stoteri ugledni udje — lajiki toliko let potrpeli z Molitveniki, dasi so glasno ugovarjali zoper nje, zakaj ne bi častiti gospodje duhovniki enkrat potrpeli z nekoliko posvetno knjigo. In šuma in razdraženosti zaradi popolne izdaje se je bati edino le od duhovnikov, da ga zaneso tudi med naročnike. Dotaknem naj se še, neumestnih pesmi. Škof piše: Izgubljeni cvet ima lep nauk in vzbuja strah pred padcem. Tudi ,V celici' ima živo potreben nauk: D'rum priife, wer sich ewig bindet in vzbuja strah pred lahkomiselnim vstopom v samostane. Tri lipe smo petošolci v kn. škof. Alojzijevišči deklamovali in nihče ni mislil na pohujšanje. Njega ni se vsaj za zvanjsko lahko izpusti, ker jo znajo dekleta in fantje od 14 leta naprej skoro vsi na pamet. Moč ljubezni — kaj pravi Salomon: fortis sicut infernum dilutas, aquae multae non obrucut... Svarilo je dovtipna ironija na svetohlinstvo. Vendar pustim apologijo! Gotovo sem nasproten vsakemu delu, ki bi res ljudstvo pohujševalo, ali glede tega, kaj pohujšuje in potov, po katerih pohujšanje preprečuj, grem narazen z marsikom- in marsikdaj. Ali sem pre-laksen? Kdo to določi? Storite torej kakor hočete! Ako najdete modus, s katerim ustrežete na levo in desno, slava vam! Jaz si ga pri izdaji Gregorčičevih poezij ne upam. Povedal sem in mislim, da nisem nikogar žalil...«
Gornji dogodki so Medveda prepričali, da je potreben izdaji predgovor. Za bralca, ki ni pazljivo spremljal časnikov, je le-ta pisan v nekoliko nerazumljivem tonu, saj nadaljuje Medved tam, kjer je v korespondenci končal. Da je tako, sklepam tudi po prvih dveh stavkih predgovora, saj tisti, ki »ta predgovor prezre, ali uzre in ne prebere, naj ne misli, da je Bog ve kaj zamudil,
aH si prikrajšal užitek te knjige«.13 — Medvedovo stališče do izdaje je ostalo v glavnem nespremenjeno, še najbližje zamisli založbe, medtem ko se je pred morebitnimi pomisleki častilcev Gregorčičevih pesmi zavaroval z »jedrnatim uvodom«:
»Raztrgane sem ude zbral	»
ne vseh, a kdor pregleda te, spozna mi glavo in srce ...«
Drugim, »malim dušicam«, kakor jih je sam imenoval, ki so ga spravljali v veliko večjo zadrego, ko je odločal, »katere pesmi naj sprejme, katere ne«, ki so jim bile Gregorčičeve pesmi preposvetne, je odgovoril z Goethejevim citatom: »Kdor mnogo prinese, marsikomu kaj prinese.« Širokim krogom bralcev, ki jim je bila 'knjiga namenjena, morda 'tudi tistim, ki jim je bila Gregorčičeva pesem preposvetna pa svetuje, naj se na težjih mestih drže zlatega Gregorčičevega »gesla glede razlage:
Čim naravneje tem verjetneje, tem prijetneje, tem veljavneje!«
In končuje svoj ožji predgovor: »V svesti sem si, da ko bi še tako pridno' in previdno razbiral, prebiral, odbiral in izJbiral, vendar še pride kdo in mi oponese, zakaj nisem te pesmi, ki je lepa, priobčil in one medlejše izpustil. Takim očitkom seveda ne morem drugega odgovoriti, kakor staro resnico. Okusi so in bodo različni, dokler bo svet stal, in vsem kmalu ni mogoče tako hitro ustreči.«14
V tej neenaki borbi, kjer je bil na eni strani visoki kler in pod pritiskom tega tudi odbor MD, na drugi pa Medved ter vsi, ki so si želeli neizkrivljene pesniške podobe, je naposled zmagal Medved. Delo je pozneje izšlo v glavnem v izboru, kakršnega si je zamišljal. Vdal se je le toliko, da so iz prvotno zamišljene zbirke črtali dve pesmi, ker se mu je zdelo, da celotni izbor s tem bistveno ne izgubi na vrednosti, pač pa bi njegovo vztrajanje pri prvotni zamisli pokopalo njegovo, več kot enoletno, naporno delo. Iz izgubljenega tajnikovega odgovora, menda na gornje pismo, je Medved spoznal, da je založba ovrgla pomisleke, stavila pa predlog, da se iz zfoirke črtajo pesmi V celici in Moč ljubezni, na kar je Medved z obratno pošto privolil, sporočil pa, naj se v uvodu črtata besedi »brez izjeme«, na mesto njiju pa vstavi »razen dveh«, s pripombo, »če bo kaj zahrumelo, pa odgovorimo potlej«. — Knjiga je bila po 20. juniju 1908, dot iskana.
13	Medvedova izdaja Gregorčičevih Poezij i(MGP) str. 5.
14	MGP str. 7.

& f
'S J9
erica podbojeva
in prešeren
Emil Cesar
V besednem delu Prešernovega albuma so pod poglavjem »Kraji (listine) sodobniki«, na strani 274 v prvi koloni med drugim tudi podatki o Jerici Podbojevi: »Podboj Jerica p. Moline, 5. zak. otrok Jakoba in Metke P., 1824 15. III. — ok. 1864 (ali nekje pri Mariboru ali v Gradcu)...« Da bi te podatke dokončno dopolnili, objavljam po rodbinskem izročilu naslednjo izjavo tovarišice Milice Glušičeve, velike ljubiteljice Prešernovih pesmi, ki zasluži pozornost vsaj v tistem delu, kjer govori o Jeričini smrti, kjer se izpoved popolnoma ujema z ohranjenimi dokumenti. Ne smemo pa zametavati tudi drugih izjav in jih lahko imamo za dokaz več k vsemu tistemu, kar se omenja v zvezi s Prešernom in Jerico:
»Naša hiša na Šutni je bila last W. Molineja, tovarnarja iz Ljubljane. Oče moje mame Franc Prohinar je bil pri Molineju v službi ter jih je vse osebno poznal. Iz ljubljanske predilnice se je platno pripeljalo sem ter se tukaj pralo, belilo ter ,mungalo'. Od takrat so še ostali kotli ter sušilnica, ki je še tudi dobro ohranjena. Na .hiši je še velik monogram W. M. — Williama Molineja... Podbojeva Jerica je iskreno in vroče ljubila Prešerna ter že takrat tiho trpela, ko je Prešeren oboževal Julijo ter imel razmerje z Ano Jelovškovo. Ta tiha odpoved ji je 'bila največje trpljenje. Ker ji je mati branila Prešerna, neprestano pa vsiljevala bogatega Davida Molineja, je naposled klonila ter se z njim poročila 25. 7. 1843 pri frančiškanih v Ljubljani. Zakon z Davidom Molinejem ni bil srečen, ker je Jerica še vedno tiho ljubila Prešerna. Življenje ji je bilo ena sama velika žrtev. Z možem je imela dve hčerki, Izabelo in Gertrudo. Mamin oče mi je pripovedoval, da je imela vedno solze v očeh ter da se je umaknila z otroki na travnik, kadar je mož prišel iz Ljubljane. Kmalu je zbolela — bila je bolna na pljučih. Hodila je tri leta na zdravljenje v našo hišo. Njene sobe so ohranjene še sedaj in vrata, ki jih je dala sama zazidati, tako da je imela samo en vhod, so še vidna. Z možem je živela v Gorici Pittonigasse 611. Za tri poletja je prišla v Kamnik na zdravljenje ter je s svojo sestro, Beti Kogel, obiskala že bolnega Prešerna v Kranju. To je bilo menda 1. 1848. Takrat je bila že sama bolna ter se je večkrat izrazila, da ako umrje hoče biti pokopana v Kamniku— blizu Prešerna in ne v Gorici.
• as/t TcZjs
č Č/ r^s c??&
Po maminem pripovedovanju je Jerica umrla v Gorici Pittonigasse 611 ter je 'bila prepeljana v Kamnik, kjer je ležala 2 dni v stanovanju v naši hiši. Pokopana je na Žalah. — Pokopal jo je takratni kaplan Blasius Mervitz. Imam še njeno luč, leščerbo in knjigo.1 Po njeni smrti je hodil mož, ki jo je blazno ljubil vse življenje, vsako soboto s kočijo iz Ljubljane na grob ter se vračal z njega v poznih jutranjih urah. Večkrat sta se pogovarjala z očetom moje mame o po-kojnici. Zadnje leto je Moline večkrat pravil, da se čuti bolnega in da se bo preselil iz Ljubljane. Ko je bil zadnjikrat v Kamniku, je bil vso noč na Jeričinem grobu ter je .izročil očetu moje mame krasen prstan v znak hvaležnosti. Rekel je: ,G. Prohinar, to vam dajem v spomin na svojo dobro in drago ženo ter name. Wissen Sie, Herr Prohinar, meine Frau hat mich nie geliefot.'
Postavil ji je nagrobno ploščo, pritrjeno na zid, ki je bil pri razširitvi pokopališča podrt: Hier ruhet Gertrude Molline, geb. Podboj. * 15. 3. 1824, t 9. 1. 1851. Sie war von Gott und guten Menschen geliebt. Ihr Andenken bleibt fur uns ein Segen. — Te prekrasne besede so bile tudi napisane. To sem napisala po pripovedovanju mame, ki je bila zbirateljica prešernian za pokojnega Toma Zupana, prelata na Okroglem ...«
Podatki v kamniški mrliški knjigi: 12. I. 1851 auf dem Eisenbahn war die bis Stein gefiihrt. 15. I. 1851 begraben in Sallenberg, wohnhaft in Gorz Pittonigasse 611, Frau Gertrud Mollini (pravilno e), Ehegattin des Herren David Mollini, Fabriohsbesitzer, 26. Jahre alt Lungensucht, versehen cooperator Blas. Mervitz.
1 Po izjavi lastnice in po natančnejšem pregledu knjižice — moJitveniika bi sodil, da je knjižica drugega iavora in jie po drugi poti prišla v rodbinsko last. Ker je bila shranjena z drugimi Jeričinimi predmeti, jo je družinsko izročilo pripisovalo istemu izvoru.
komuni kamnik
Alfred Janko
Nenehno razvijanje našega družbenega življenja v smeri demokratizacije in razširjanja samoupravljanja po delovnih ljudeh, nam je naložilo potrebo-, da formiramo komune — občine, ki bodo kot družbeno-ekonomske samoupravne enote sposobne, da prevzamejo znatno večje naloge v reševanju vseh družbenih vprašanj, ki so v prid skupnosti. Te družbeno-ekonomske samoupravne enote se bodo nujno razvile v osnovne celice našega socialističnega družbenega reda.
Osnovna celica je lahko samo občina, ne današnja, temveč občina z večjim teritorialnim področjem, z večjimi pristojnostmi in z večjo gospodarsko močjo. Tov. Kardelj pravi, da mora postati taka občina ekonomsko-socialni organizem, to je organ, skozi 'katerega se prepletajo interesii socialistične skupnosti z interesi posameznih državljanov oziroma neposrednih proizvajalcev. Taka občina mora biti nosilec vseh pravic in obvez nasproti posamezniku kakor tudi nasproti gospodarskim organizacijam in drugim oblikam neposrednega združevanja proizvajalcev.
Značilno za to občino bo tudi to, da bodo njeni prebivalci v še večji meri neposredno sodelovali na vseh področjih družbenega življenja, v gospodarstvu, prosveti, zdravstvu, prav posebno pa še v ljudski oblasti, ki se bo z novo upravno razdelitvijo ljudem še bolj približala.
Temelje taki občini polagamo tudi v Kamniku. Področje dosedanje mestne občine Kamnik predstavlja skupno z okoliškimi občinami Komendo, Kamniško Bistrico, Tuh. Srednjo vasjo, Tuhinjem in Moitnikom gospodarsko, komunalno, socialno in prosvetno enoto. To področje ne dopušča več današnje razcepljenosti na več manjših administrativno-teritorialnih enot, ki so danes pravzaprav umetno ločene od svojega gospodarskega središča, h kateremu že skozi stoletja še prav posebno pa po osvoboditvi iz idneva v dan bolj težijo.
Po osvoboditvi se je gospodarsko središče tega ozemlja — mesto Kamnik — gospodarsko zelo okrepilo, tako da je postalo močan center z lepo razvito gospodarsko dejavnostjo, V Kamniku se je v zadnjih desetih letih lepo razvila, industrija, iz majhnih obrtnih delavnic je zraslo nekaj velikih obrtnih podjetij, trgovina je dobro organizirana, močna je tudi gostinska mreža. Vse to ima za posledico zaposlitev vseh dela voljnih ljudi iz mesta ter iz bližnje in daljne
okolice. Preko 1500 ljudi se dnevno vozi v Kamnik na delo. Po delu se pa vračajo na domove in prinašajo napredno miselnost krajem, ki so bili v razvoju zaostali. Na svojo okolico vplivajo tudi zdravstvene, socialne in kulturne ustanove, ki so po osvoboditvi bile ustanovljene v Kamniku 'in ki morajo biti v korist ne samo mestu, ampak tudi bližnji in daljni okolici.
Prevladujoči položaj, socialističnega gospodarstva z zavednim delavskim razredom bo brez dvoma v vedno večji meri prinašal napredno miselnost tudi v tiste predele bodoče občine, ki so nekoliko bolj zaostali in kamor še ni docela prodrla miselnost, prevevajoča milijone Jugoslovanov, ki zavestno grade socializem. Tedaj bo mogoče te kraje postopoma gospodarsko' dvigati in nuditi prebivalstvu zaslužek v neposredni bližini njihovih bivališč. Ta proces se je že pričel. Dokaz so sestanki in zbori volivcev, na katerih so volivci zelo trezno obravnavali bodočo upravno-teritoriailno razdelitev. Na teh zborih in sestankih so volivci pametno in preudarno navajali zanimive ugotovitve o številnih nahajališčih raznih rud v Tuhinjski dolini, ki naj bi jih bodoča občina temeljito, strokovno raziskala, govorili so o ustanavljanju socialističnih obrtnih obratov, kateri naj bi izkoriščali surovine, ki bi jih lahko dobili v neposredni bližini, o potrebi -izboljšanja kmetijstva in drugih ukrepih, ki bi pospešili napredek gospodarstva teh predelov.
Iz vsega doslej navedenega je razvidno, da so v Kamniku podani prav vsi pogoji za ustanovitev take velike občine, ki bo zmožna življenja in ki bo hkrati tudi sposobna reševati vse zadeve na dokaj obširnem ozemlju. Prebivalstvo tega področja je na številnih zborih volivcev že izreklo željo po ukinitvi dosedanjih občin ter priključitvi h Kamniku. Prebivalci občine Motnik, oddaljene od Kamnika 24 km, in ločene od Tuhinjske doline z razvodjem na Kozjaku, so prav tako soglasno izrazili željo, da se priključijo k občini Kamnik. Razumljivo je, da so istega mnenja tudi prebivalci naselij Šma-rca., Volčji potok in Rudnik, ki so povsem navezani na Kamnik, so pa sedaj vključeni v upravno občino Radomlje. Menim, da je pripravljalni odbor za občino Kamnik storil prav, ko je svetoval prebivalcem naselij Nožice in Homec, da se vključijo v občino Domžale, ker bi bilo sicer treba deliti katastralno občino Preserje, kar bi terjalo dosti časa in sredstev, razen tega so pa ljudje teh dveh naselij -zaposleni v občini Domžale, kjer ustvarjajo narodni dohodek.
GOSPODARSTVO V BODOČI OBČINI
Skupna površina bodoče občine Kamnik j-e 28.707 ha. Od tega je njiv 4.167 ha, travnikov 2.602 ha, vrtov 366 ha, planin, primernih za planšarstvo 1.088 ha, pašnikov 3.118 ha, gozdov 14.820 ha in nerodovitne zemlje 2.551 ha. Sedanja občina Kamnik pa obsega 4.171 ha. Iz teh podatkov je razvidno, da
pokrivajo gozdovi dobro polovico občine. Ti gozdovi bodo ob pametnem izkoriščanju lahko dajali prebivalstvu važen vir dohodkov. Planine in pašniki bi lahko močno izboljšali živinorejo. Številne kmečke zadruige in velika sadna drevesnica, ki nastaja v Kamniku, bodo gotovo storile vse, da se še druge kmetijske panoge dvignejo iz sedanje zaostalosti. Posebno pozornost bo treba posvetiti sadjarstvu, ker so klimatski in pedološki pogoji za to panogo kmetijstva v kamniškem kotu ugodni.
Pretežni del narodnega dohodka bodoče velike občine bo vsekakor ustvarjala industrija, ki ima 12 obratov. Od tega za proizvodnjo nekovin 5 obratov, 2 obrata kovinske industrije, 2 obrata lesne industrije in po 1 obrat tekstilne, usnjarske in živilske industrije. Pogoji za nadaljnji razvoj industrije v Kamniku so zelo ugodni.
Za promet skrbi 1 prevozniško podjetje z dokaj izrabljenim voznim parkom. Naloga bodoče občine bo, da usposobi to podjetje, da bo zmožno oskrbovati promet v občini, da bo z avtobusnimi zvezami navezalo na središče tudi tiste predele občine, ki danes teh zvez še nimajo ali pa so slabe. Urediti bo moralo tudi promet s Kamniško Bistrico.
Številne novogradnje izvršujejo 3 gradbena podjetja, od katerih ima eno sedež v Kamniku, drugi 2 pa imata v Kamniku le svoji podružnici.
Obrtnih obratov je na ozemlju bodoče občine 276, od tega 37 socialističnih in 239 zasebnih. Močno je razširjena tudi domača obrt, in sicer lončarstvo v Komendi, ščetkairstvo v Mostah in Šmarci in pletenje slamnatih kit po vaseh v Tuhinjski dolini.
Gostinska mreža občine je dobro razvita. Vseh obratov je 45, od tega v socialističnem sektorju 27 in 18 zasebnih. Veliko pozornost bo morala gostinska mreža posvetiti tujskemu prometu, ki se bo z novo asfaltirano cesto Kamnik—Trzin in preurejeno cesto Stahovica—Kamniška Bistrica prav gotovo močno povečal.
Vseh prebivalcev v občini je 17.964, po panogah zaposlitve pa se dele takole: v proizvodnji je zaposlenih 8.953 prebivalcev, v kmetijstvu 5.681 in ostalih 3.330.
Oglejmo si še kulturnoprosvetne in socialnozdravstvene ustanove. Na področju bodoče občine je 15 osnovnih šol, 1 popolna gimnazija v Kamniku, 1 nižja gimnazija v Komendi, 1 glasbena šola v Kamniku, 2 vajenski šoli v Kamniku, 2 otroška vrtca v Kamniku, 1 dijaški dom, 3 kmetijsko-gospodarske šole v Stranjah, Šmartnem v Tuhinju .in Špitaliču. Za kulturni dvig prebivalstva imamo 9 kulturnoprosvetnih društev.
Za zdravstveno stanje prebivalstva na tem področju skrbijo 1 splošna ambulanta, 4 obratne ambulante, 1 zobna ambulanta, 1 higienska postaja, 1 protitulberkulozni dispanzer in otroški dispanzer. Vse te zdravstvene ustanove so v Kamniku. Na Lazih v Tuhinju so pa letos pričeli graditi zdravstveno

postajo, ki je bila v tem predelu nujno potrebna. Verjetno se bo prej ali slej pokazala potreba po ustanovitvi zdravstvene postaje za zapadni del občine, in to v Mostah ali Komendi.
Iz zbirnika glavnih pokazateljev za komuno Kamnik je razvidno gospodarstvo v posameznih občinah tega predela. Podatki so vzeti po stanju v letu 1954.
Dosedanja občina	.Površina v ha	Število prebivalstva	Narodni dohodek v 000 dinarjev			Narodni dohodek na 1 prebivalca v dinarjih
			iz gospodarstva	iz kmetijstva	skupaj	
Kamnik	4.171	7.630	2,116.837	63.775	2,180.612	268.000
Komenda	2.405	2.547	27.175	47.571	74.746	29.300
Tuhinj	5.061	1.886	4.012	64.100	68.112	36.100
Tuh. Srednja vas	2.062	1.147	1.702	16.540	18.242	15.900
Motnik	3.136	861	2.905	24.819	27.724	32.180
Kamniška Bistrica	11.062	2.826	146.249	41.366	187.615	66.360
Radomlje (del)	810	1.067	7.005	8.519	15.524	14.500
Skupaj:	28.707	17.964	2,305.885	266.690	2,572.575	143.200
Te številke nam povedo, da bo občina Kamnik v Ljubljanski skupnosti komun ena izmed gospodarsko najmočnejših.
Z novo upravno razdelitvijo bodo dosedanje občine, razen kamniške ukinjene. Občina Kamnik bo prevzela vse posle ukinjenih občin. Da bi se pa uradovanje občinske uprave približalo prebivalstvu v oddaljenejših krajih, bodo na sedežih ukinjenih občin vzpostavljene občinske izpostave ali krajevne pisarne. Take krajevne pisarne bodo v Komendi, na Kregarjevem, v Tuh. Srednji vasi, na Lazih in v Motniku. Te krajevne pisarne bodo del občinske uprave. V njih bodo prebivalci lahko opravili vse tiste posle, ki so jih doslej opravljali na občinah. Tudi matični uradi bodo ostali na dosedanjih mestih.
Kot organi občinske samouprave bodo ustanovljeni krajevni sveti. Kakšne posle bodo opravljali? Krajevni sveti bodo obravnavali problematiko svojega kraja in proučevali na tem območju družbene razmere. Biti bodo morali v stalnem stiku z volivci svojega kraja, sprejemali bodo njihove zahteve in jih dajali v rešitev občinskemu ljudskemu odboru. V manjših zadevah, ki so
krajevnega značaja, bodo samostojno odločali. Krajevni sveti bodo urejali tudi zadeve, ki j;im jih foo prepustil v ureditev ljudski odbor občine, za ureditev teh zadev bodo krajevni sveti prejemali potrebna finančna sredstva. Vzpodbujali bodo volivce svojega kraja k sodelovanju pri samoupravi, razlagali jim bodo splošno politiko ljudskega odbora občine, ter jih seznanjali s splošnimi predpisi ljudskega odbora in skrbeli za izvajanje le-teh.
Krajevni sveti bodo opravljali v korist prebivalcev kraja zlasti tele naloge: skrbeli bodo za vzdrževanje komunalnih objektov, ki imajo pomen za kraj, dalje za ureditev kraja samega, določali bodo red in način uporabe krajevnih pašnikov, napajališč itd. Gospodarili bodo s splošnim ljudskim premoženjem, ki bo dano 'kraju v uporabo. Varovali bodo zgodovinske in kulturne spomenike, organizirali ukrepe za preprečevanje nalezljivih bolezni, za zatiranje rastlinskih in živalskih bolezni in škodljivcev in nadzorovali delo poljskih čuvajev. Podpirali bodo delo kulturnih domov, knjižnic, upravljali po predpisih pokopališča, predlagali skrbnike za mladoletne in na splošno skrbeli za vse potrebe svojega kraja. V njihovi pristojnosti bo tudi nadzor dela krajevne pisarne.
Pripravljalni odbor za formiranje komune Kamnik je predvidel, da ustanove krajevne svete v Komendi, Mostah, Šmarci, Volčjem potoku, Podgorju, Tunjiicah, Palovičah, iNevljah, Godiču, Kamniški Bistrici, Črni, Tuh. Srednji vasi, na Selih, Šmartnem v Tuhinju, Tuhinju, Špitaiiču in Motniku. Jasno pa je, da bodo te svete lahko formirali še po 'drugih krajih, povsod tam, kjer bodo ljudje pripravljeni sodelovati v korist napredka svojega kraja. Ta težnja pa se danes izraža že prav povsod.
Bistveno za komuno, kot višjo obliko organizacije družbenega življenja, je, da v njej vse družbene funkcije opravlja neposredno družba sama, sami prebivalci in da s prehodom na komuno postopno odpravljamo monopol, ki so ga pri opravljanju teh poslov doslej imeli posebni družbeni organi.
desetletnici
kamniške gimnazije
Zvone Verstovšek:
Ustanovitev kamniške gimnazije so narekovale potrebe svobodnega delovnega ljudstva v svobodni domovini.
Pred vojno Kamnik ni imel gimnazije. Imel je te osemrazredno> osnovno šolo in od leta 1939 dalje »meščansko« šolo. Ustanovitev »meščanske« šole so — kakor kaže že ime — zahtevale razmere podeželskega mesteca, čigar meščani — zlasti trgovci in obrtniki — so hoteli svojim otrokom nuditi za bodoče meščanske poklice vsaj osnovno izobrazbo. Klerikalno usmerjeni meščani so šolali svoja dekleta v »meščanski« šoli uršuiinsfcega samostana v Mekinjah. V ta leta tik pred okupacijo' sodijo tudi začetna dela, gradnje novega šolskega poslopja, ki so ga po svoje preurejali tudi Nemci, dokončno pa je bilo pripravljeno za pouk šele po osvoboditvi. Da je bila nekdanja »meščanska« šola namenjena res predvsem meščanskim otrokom, nam dokazujejo tudi dijaške statistike tistih let, ki 'izkazujejo v prvem letu 1939-40 49, v naslednjem 1940-41 pa 89 dijakov. Med okupacijo v Kamniku ni bilo slovenske šole. Bila je samo nemška potujčevaina osnovna šola, ki pa deloma zaradi nizke ravni, še bolj pa zaradi zavednosti domačinov ni imela nobenega uspeha pri raznarodovalnem delu. Da bi razen osnovne organizirali še kakšno drugo višjo šolo, Nemcem na vročih kamniških tleh seveda ni kazaito. Pogoji za više organizirani tip splošnoizobraževalne šole so v Kamniku, z gosto naseljeno in industrijsko bogato okolico, seveda bili, a so lahko dozoreli do stvarnih potreb šele v svetlih časih nove domovine, ki se je rodila maja 1945.
Ob osvoboditvi je imel Kamjiik okoli 3.000 prebivalcev in je bil središče gospodarskega, trgovskega ter kulturnega življenja in tudi politični ter oblastni center svoje okolice. V številnih večjih in manjših industrijskih podjetjih, ki so se po osvoboditvi naglo obnovila in lepo raizrasla ali pa so bila v novih pogojih šele ustanovljena, se je zaposlilo veliko delavcev in nameščencev, ki so prihajali tudi od drugod in se tu stalno naselili ter pomnožili prebivalstvo na 8.250 ljudi.* S svojim širokim zaledjem, na severu do
* Statistični urad pri LOMO Kamnik, 1. III. 1955.
grebenov Kamniških planin, na vzhodu do črte M-otnik—Trojane—severno od Litije na levem bregu Save, na jugu po grebenih gričevja ob levem bregu Save in južno od Domžal proti Krvavcu, si je novi sedež okraja znal kmalu urediti ugodne prometne zveze. Nekdanji kamniški okraj je štel okoli 42.000 prebivalcev, v pretežni večini delavskega in kmečkega stanu, ter je meril 54.311 ha.**
Ob novi prosvetni politiki, ki so jo- takoj po osvoboditvi pričele uvajati naše oblasti, je Kamnik z okolico upravičeno zahteval in dobil med številnimi novo ustanovljenimi gimnazijami v Sloveniji že 1945. leta gimnazijo, ki je v šolskem letu 1945/46 pričela' z rednim poukom v petih oddelkih štirih nižjih razredov s 183 dijaki in devetero učnimi močmi. Z gimnazijo je dobil Kamnik važno prosvetno ustanovo za bodoče kulturno življenje.
Nova šola — nekdanjega tipa »meščanskih šol« ni bilo- več — je bila ustanovljena po želji ljudstva, da bi služila potrebami mlade, v socializem usmerjene domovine, da bi v naprednem duhu vzgajala mlade ljudi in jim dajala za življenje najpotrebnejšo- izobrazbo. Pomena nove prosvetne ustanove in potreb, ki jih je rodila-, so- se določno zavedali i krajevni oblastni forumi i množične organizacije, lokalna industrijska podjetja in vse ljudstvo šolskega okoliša nove gimnazije. Prosvetnim republiškim oblastem je bilo- tako v marsičem olajšano delo v prvih časih 'in je gimnazija začetne težave v prvem šolskem letu srečno- prestala.
Po predhodnih nostrifikacijskih in drugih izpitih, ki jih je v juliju za prvi, drugi, tretji in četrti razred uspešno -opravilo- od 92 priglašenih dijakov in dijakinj 76, in za katere so- bili organizirani posebni tečaji, se je 15. oktobra začelo redno šolsko leto- 1945/46. Pouk se je pričel v petih -oddelkih nižjih štirih razredov. Bili sta dve paralel-ki prvega- razreda, en drugi, en tretji in en četrti razred. Razredov višje gimnazije še ni biLo-. Pouk je bil samo dopoldne in je od 183 dijakov konec šolskega leta razred uspešno zaključilo 76,28% ali 139 dijakov. Poučevalo- je v prvem šolskem letu na gim-naaiji osem učnih moči, ravnatelji pa so bili: >ob pričetku pouka Stres Vera, v prvem semestru prof. Sluga Jože in v drugem semestru Jamšek Svojmir. Od osmo race, ki je že prvo leto službovala na gimnaziji, praznujejo- letos desetletnico uspešnega, neprekinjenega dela med kamniško mladino prof. Hro-vat He-rmina, prof. Sluga Jože, prof. Homar Lev, predm. učitelj Žairgaj T-omo in strok, učitelj Mihelčič Viktor.
Prostore je dobila gimnazija v no-vem poslopju. Od vojnih časov dokaj poškodovano stavbo- je bilo treba obnoviti, urediti j-o- šoli primemo in ustrezno, nabaviti potrebni šolski inventar, poskrbeti za učila, učne zbirke, šolsko knjiž-nico itd. Naloga prvega učnega- zbora torej ni bila- lahka, -ampak v dokaj težkih prvih povojnih letih obno-ve zelo zahtevna in velika.. Popravila so- bila
** Ljudska uprava 8—9, 1951: Lah-Pretnar — Ekonomska analiza kamniškega okraja.
MIha Malež: Makedonka
Višja gimnazija v Kamniku
potrebna zlasti okna in vrata, stranišča in parket, stene so klicale po temeljitem čiščenju in pleskanju. Gotovo bi težaškemu delu in skrbi za vse to učni kader ne mogel biti kos, da niso z veliko prizadevnostjo in vnemo priskočili na pomoč organi ljudske oblasti, množične organizacije in lokalna industrijska in obrtna podjetja. Zlasti z veliko materialno' pomočjo vseh teh so bile največje ovire za redno vzgojno delo v šoli premagane.
Razen gimnazijskih so biili v poslopju še prostori dijaškega internata in osnovne šole. Internat je za svoje namene mogel ob nezadostni kurjavi pozimi, ob najrevnejšem pohištvu in drugem inventarju v teh letih do novembra 1948, ko se je iz šolske stavbe odselil, nuditi v pritličju Je zavetišče za najnujnejšo silo otrokom iz oddaljenejših krajev. Osnovna šola je zavzemala prostore prvega nadstropja ter omejevala gimnazijo le na drugo nadstropje prav do junija 1952, ko je dobila svoje posebne prostore v stavbi, kjer je še danes. Kljub temu, da delo tudi v takšnih pogojih ni bilo lahko za nikogar, se je pomanjkanje prostorov kot težaven in skoraj nerešljiv problem pojavil zlasti v naslednjih letih, ko se je število dijaštva podvojilo in p'0troj.ilo in je naraslo tudi število oddelkov, število za pouk uporabnih prostorov pa je ostalo isto, oziroma se je množilo le silno počasi in nezadostno.
Posebne težave je povzročala tudi oskrba potrebnega inventarja. Šola je dobila nekaj novih klopi, miz in stolov šele v kasnejših letih. Sprva pa si je morala pomagati s starimi klopmi, ki niso- več ustrezale šolskim predpisom in ki jih je zapustil deloma okupator, deloma pa so bile še starejšega izvora. Zbirke učili, kolikor so sploh bile, so bile zastarele, nepopolne in v marsičem — zlasiti zgodovinska in zemljepisna — neuporabne. Razen teh dveh je bilo treba
skrbeti še za izpopolnitev kemijske, fizikalne, prirodopiisne in drugih zbirk. Popolnoma na novo je bilo .treba zbirati knjige za šolsko knjižnico', ki jih je okupator vse, kar jih je dosegel, uničil. Le majhen del po Nemcih preostalih knjig je mogla uporabiti profesorska študijska knjižnica, ki je dobila tudi manjše število knjig nekdanje učiteljske knjižnice.
Razen učilnic sta nujno zahtevala ureditve tudi šolsko dvorišče in telo-vadišče, kar pa je bilo mogoče storiti šele naslednja leta.
Notranji pogoji neoviranega šolskega dela pa so se v prvem letu obstoja gimnazije sicer počasi, toda vendarle z gotovostjo urejevali in kazali za naslednja leta mnogo lepše perspektive. Ob njih pa so se urejali tudi zunanji pogoji in zagotavljali novi šoli vedno bolj neoviran razvoj.
V svoj šolski okoliš je pritegnila mlada gimnazijska ustanova v prvih letih nekoliko manjše število okoliških krajev, kasneje pa se je število otrok izven Kamnika stalno večalo in kmalu preraslo število kamniških otrok. Povečanje šolskega okoliša so omogočile vsako leto ugodnejše prometne zveze Kamnika z okolico in seveda postopna družbena in gospodarska preobrazba naše domovine.
Razen z učno-vzgojnim delom je mlada šola že v prvem leitu obstoja tudi na drug način potrdila neobhodnost sklepa in odloka o svoji ustanovitvi. Člani učnega osebja so s pedagoško problematiko seznanjali tudi starše na roditeljskih sestankih, predavali na oficirskih tečajih in se udeleževali drugega kuliturno-prosvetnega in političnega življenja v Kamniku.
Da se bo gimnazija v Kamniku uspešno uveljavila), je dokazoval tudi številnejši vpis dijakov v novem, drugem šolskem letu 1946/47. Kljub temu, da je moralo šolo zapustiti 32 četrtošolcev, ker še ni bilo petega, razreda, je število vpisanih dijakov ob pričetku novega delovnega leta naraslo na 268 in se torej v primeri s prvim šolskim letom povečalo za 125. Zlasti močan je bil dotok novih dijakov v prvi in drugi razred. V prvi razred se je vpisalo 120 dijakov, v drugega 68, kar je za 25 več, kot jih je prejšnje leto v prvem razredu izdelalo, v oba naslednja razreda — treftjii in četrti — pa skupno 80 dijakov. Ustanoviti je bilo treba dva nova oddelka in je imel prvi irazred sedaj tri oddelke, drugi dva, tretji in četrti po enega. Število, učencev v razredih se je gibalo, od 38 do 42, kar je bilo. seveda tako glede prostora kot glede dela za en razred preveč. Redni pouk se je priče1! 16. septembra 1946, končal pa se je 30. junija. 1947. Pozitivno ocenjenih je bilo 243 dijakov ali 90,60°/o. Pouk je bil redno v dveh tumusih dopoldne in popoldne, kar je zahtevalo premajhno število razpoložljivih učilnic. Število učnega osebja se je povečalo na devet, ravnaiteljske posle pa je to leto prevzela predmetna učiteljica Mišic Dana..
S tem, da se je že v drugem letu število dijaštva tako. občutno povečalo, je vprašanje šolskih prostorov postajalo zelo pereče in je zahtevalo, da se učilnice v doglednem času razširijo, ali pomnože. Posebno, skrb je upravi šole
povzročal tudi dijaški internat, ki je bil priključen v spodnjem delu zgradbe. Okrajni in republiški oblastni in prosvetni organi so se zavedali, da je treba mladi prosvetni ustanovi finančno in materialno pomagati in zbirke učil, knjižnica ter šolski inventar so še počasi dopolnjevali in renovirali. Šola je polagoma dobivala najpotrebnejše rekvizite za uspešen pouk.
Po rednem pouku so profesorji in učitelji poučevali še v večerni delavski gimnaziji, ki jo je obiskovalo* 30 delavcev, in v oficirskih tečajih s 100 tečajniki. Delo gimnazije je vedno bolj posegalo v vse kulturno dogajanje Kamnika, in njegove okolice, saj so dijaki in profesorji sodelovali pri mnogih proslavah, jih sami prirejali, vodili razne krožke in kulturno-pirosvetna prizadevanja množičnih organizacij. Na šoli je bil ustanovljen številen mladinski pevski zbor, ki je pod vodstvom strokovnega učitelja Viktorja Miheloiča že v prvem letu obstoja samostojno nastopal in prirejial koncerte doma in drugje.
Ob zaključku drugega delovnega leta je moinal mladi gimnaziji pač vsakdo priznati lepe uspehe, ki so se — razen v izredno visokem odstotku pozitivno ocenjenih dijakov — izkazali tudi v izvenšolskem udejstvovanju dijakov in profesorjev, ter bdti uverjen v njeno uspešnost in razvojne sposobnosti v bodoče.
V	tretjem šolskem letu 1947/48 je šola pričela z rednim poukom že povsem regularno 16. septembra. Vpisalo se je 75 novih dijakov in je bilo število vseh 343. Za enega, se je povečalo tudi število oddelkov, tako da so imeli: prvi razred tri oddelke, drugi razred dva, tretji dva in četrti enega,. Glede na zadostno število dijakov, ki bi v Kamniku želeli obiskovati tudi višjo gimnazijo, je bilo vodstvo šole z Okrajnim odborom istegai mnenja, da bi bilo treba odpreti nov, peti razred ali prvi razred višje gimnazije. S tem, da bi ob vsakem naslednjem šolskem letu odprli nov višji razred, bi Kamnik dobil popolno Višjo gimnazijo. Vendar so, republiške prosvetne oblasti menile, da bi peti razred ustanovili šele naslednje šolsko leto,, ko bd za to dozoreli tudi še drugi pogoji.
Medtem ko sio v pirvih dveh letih bili dijaki v razredih še ločeni po spolu in je imela šola samo dekliške in samo' deške razrede, so se že takoj v pričetku tega leta uveljavili mešani razredi, kar se je obdržalo skozi vsa leta do danes. Povprečje razreda je bilo nekoliko višje kakor prejšnje leto in je znašado' skoraj 43 dijakov. Učni uspeh je bil sicer nekoliko slabši, a pri 84,98% pozitivno ocenjenih dijakih še vedno nadvse zadovoljiv. Učni kader se je med letom zopet pomnožil za pet novih moči, kar je omogočilo profesorjem normalno ureditev delovnega časa. Povprečno je prišlo na eno učno moč 24 do 25 dijakov. Ravnateijske posle je še nadalje vodila predmetna učiteljica Mišič Dana.
V	glavnem se je šola pri svojem delu tudi to leto borila z istimi težavami kot prejšnji dve leti in največjih problemov — najti primeren prostor za internat in osnovno šolo, nabaviti učila, in inventar — še vedno ni mogla docela rešiti. Organizacijsko se je okrepila in se ustalila v oblikah svojega internega dela, a je tudi v drugo kulturno-prosvetno življenje krepko zaorala, Oficirski
tečaji so se uspešno nadaljevali, delavska gimnazija je našla vedno več obiskovalcev.
Na treh roditeljskih sestankih so starši dijakov obravnavali šolsko problematiko skupno s profesorji in se posebej zavzemali za ustanovitev višje gimnazije. V ta namen je šola s starši večkrat interpeiirala na Ministrstvu za prosveto LRS, dokler ni to dne 26. junija 1948 vendarle dovolilo-, da se ustanovi višja gimnazija v Kamniku. Šolsko leto se je zaključilo 26. junija.
V svoje novo, četrto šolsko leto je stopila kamniška gimnazija že z docela utrjenimi oblikami dela.
Pouk je potekal redno v dveh turnusih dopoldne 'in popoldne, razredi so bili številčno- popolnoma zasedeni, učno osebje je bilo za svoje deilo kvalificirano in strokovno- pripravljeno, bilo- je v veliki večini stalno nameščeno, število honorarnih predavateljev se je počasi manjšalo. Na šoli so delovale mladinska in pionirska organizacija, sindikalna, organizacija profesorjev in organizacija ZK. Polagoma se je boljšalo stanje inventarja- in učil, k čemer so- v tem letu mnogo pripomogla kamniška podjetja z izdatnimi -denarnimi podporami. S prostovoljnim delom 4600 ur so dijaki pod vodstvom profesorjev uredili med letom telovadišče, z denarno pod-poro uvidevnega kamniškega podjetja je dobilo šolsko poslopje ozvočenje in šolska knjižnica se je pomnožila za znatno število knjig. S svojimi profesorji so dijaki pripravljali tudi to leto vse šolske in mnoge diruge proslave ter prirejali -izlete in po-učne ekskurzije.
-S 1. novembrom 1948 je dobila šola še nekaj prostorov, ki jih je vsa leta dotlej uporabljal -internat. Ta se j-e namreč izselil iin pustil prazne tri učilnice, trije prostori pa so biti -odmerjeni za zbirke učil, knjižnioo, zbornico iin šolsko pisarno. Tako je imela- sedaj šola- devet učilnic. Ker se je število oddelkov v tem letu pomnožilo na -dvanajst, je bil -o-d 1. novembra dalje v devetih oddelkih pouk dopoldne, v treh pa popoldne.
Ce-trto šolsko leto se je pričelo sredi septembra z naknadnim vpisovanjem v vse razrede. Vpisalo se je: v prvi razred 280 dijakov, v -drugi 119, v tretji 95, in v četrti 31 dijakov. Petega razreda tudi to leto še ni bil-o. Skupno se je torej vpisalo 525 -dijakov. Prvih razredov je bito šest s povprečno 46 dijaki v vsakem razredu, -drugi razred je imel tri paralelke s -povprečno 40 dijaki, tretji dve paralelki s po 47 dijaki v razredu 'in četrti 31 dijakov. Najb°lj zasedeni so bili torej -oddelki prvega in tretjega razreda z mnogo -prevelikim številom dijakov. K velikemu vpisu prvošolcev je pripomoglo- poleg drugega tudi to-, da je dobila gimnazij-a dovoljenje za ustanovitev višjiih -razredov v naslednjih letih. To je pritegnilo zlasti dijake iz -oddaljenejših krajev, ki so si doslej iskali pop-olne srednješolske izobrazbe v Ljubljani aili kje drugje.
Spričo tega, da sta bili, kljub -povečanemu številu -dijakov in oddelkov, šoli dodeljeni 1-e dve novi učni moči iin je bilo sedaj vseh šestnajst, so-morali nekateri
število in u5peh ihja^ov v1etih 1945-1955
/
1945-46 46-47 47-48 48 -49 49-50 50-51 51-52 52-53 55-54 54-55
800 7 SO f 00 650 600 550
soo
4 5 O 400 550 300 250 20O 15 O 100
______ ŠTEVILO DIJ.
________U5PEH DI j.
ŠTEVILO Pp IN OBDELAV V LETIH 1945 -1955

1945-46 46-47 47-4B 48-49 49-50 50-51 51 -52 52-53 53*54 54-55
-	število Pf^of
-	5T£V1L0 ODDUKOV
profesorji poučevali daleč nad svojo učno obveznost. Na enega profesorja je prišlo skoraj 33 dijakov, kar je razmeroma visoko povprečje.
Učni uspeh je bil itudi tokrat zelo dober, saj je svoj razred uspešno dovršilo 80 odstotkov vseh dijakov in je tudi to leto dosegla gimnazija v primeri z drugimi šolami v Sloveniji zelo visoko mesto.
Sredi šolskega leta je nehala s svojim delom večerna in popoldanska delavska gimnazija, ker ni (imela na razpolago dovolj finančnih stredstev.
Naslednje šolsko leto 1949-50 je kamniški gimnaziji vendarle prineslo željno pričakovani nadaljevalni peti razred, s čimer je postala popolna gimnazija. Odslej dalje je dobivala vsako leto nov višji oddelek, da je mogla pričeti z osemletno vzgojo svojih dijakov. Popolna gimnazija pa je imela tudi mnogo večje zahteve, ki so iz leta v leto rasle, kakor je raslo število višjih razredov vse do leta 1952-53, ko je zapustila šolo prva generacija absolventov.
Število na novo vpisanih dijakov v posamezne razrede je bilo leta 1949-50 naslednje: v prvi razred, ki je imel šest oddelkov, se je vpisalo 283 dijakov, v drugega -s štirimi oddelki 183, v tretjega s tremi oddelki 110, v četrtega z enim samim oddelkom 52, v peti razred 27 dijakov. Tako je imela petrazredna gimnazija v tem letu 15 'oddelkov in 655 dijakov. Razredno- povprečje je znašalo v nižjih razredih skoraj 48 dijakov. Poučevalo je na zavodu v tem letu 20 učnih moči, ravnateljev e dolžnosti pa- je opravljal predmetni učitelj Matičič Cene. Število tedenskih ur posameznih profesorjev je bilo tudi to leto večje, kakor je bila učna obveznost. Ob koncu leta so pokazali razredi zelo razveseljiv učni uspeh, saj je 80 odstotkov vseh dijakov svoj razred uspešno končalo.
Ob znatnem povečanju števila dijakov in 'oddelkov je takoj v začetku tega šolskega obdobja, poleg drugih vprašanj, spet stopilo v ospredje posebno vprašanje prostorov. Razen gimnazije 'in osnovne šole je .imela v poslopju pouk tudi Šola za učence v gospodarstvu. Za tri šole s popolnoma ločenimi upravitelj-stvi pa je bilo prostorov seveda mnogo premalo. Zlasti je trpel zaradi tega gimnazijski pouk, kjer ni bilo- moči urediti ne fizikalne in kemične ne kakšne druge specialne učilnice. Naposled je osnovna šola odstopila gimnaziji eno sobo, v kateri so bile urejene kemična, matematična in fizikalna zbirka. Kako je bilo poslopje v tem času zasedeno od ranih jutranjih do poznih večernih ur, nam najbolje kažejo naslednji podatki:
Ob 5.30 zjutraj so začeli s poukom tečaji, ki jih je organiziral tedanji OK KPS. Ti so se končali ob 7.30 ihn so se čez pol ure v istih razredih že učili, gimnazijci; od -osmih zjutraj do petih zvečer so si prostore porazdelile ob gimnaziji še Osnovna šola in Šola za učence v gospodarstvu, zvečer pa so iste prostore spet napolnili večerna, delavska gimnazija, oficirski tečaji, tečaji Ljudske milice in še drugi. Mogli bi torej reči, da je bil pouk v šolskih prostorih v štirih (izmenah. Obremenitev prostorov je bila torej prehuda in nič čudnega
seveda ni 'bilo, če je poslopje vedno- bolj in bolj klicalo po temeljitem čiščenju in popravilu.
V tekočem šolskem letu je vodstvo- šole organiziralo tri popoldanske predstave v ljubljanski Operi in Drami. Razen rednega šolskega dela in dela na kultumo-prosvetnem področju na šoli in izven nje so dijaki skupno s profesorji -opravili to leto nad 5.000 ur prostovoljnega dela pri regulaciji Pšate, pri gradnji ceste rudnika kaofliina v Črni in na domačih šolskih objektih.
Roditeljski sestanki so bili dobro pripravljeni in -dobro obiskani. Med letom je i-mel profesorski zbor posebno konzultacijo, ki so se je udeležili tudi zastopniki OLO Kamnik in OK KPS. Šolsko leto se je končalo 26. junija s svečano razdelitvijo spričevali in nagrad najboljšim dijakom, naslednji dan p-a se je pričelo vpisovanje za novo, bodoče šolsko leto 1950-51.
Začetek novega šolskega obdobja se je nekoliko zakasnil, ker vodstvo šole ni 'imelo dovolj 'časa za čiščenje šolskih prostorov, ki so -bili tudi v času počitnic zasedeni. V prvi polovici meseca julija je bilo poslopje namreč na razpolago OLO, ki je v njem organiziral razstavo lokalne industrije in -obrti. Po razstavi pa je učilnice zasedla počitniška kolonija hrvaške šolske mladine iz Zagreba, ki si je v njiih uredila zasilna- prebivališča.
Šolo je vodil to šolsko- leto- kot ravnatelj prof. Mehl-e Milan, profesorski zbor pa je štel 23 članov, ki so bili skoraj vsi redno nastavljeni na zavodu. Število oddelkov je znašalo po razredih: prvi razred pet -oddelkov, drugi razred štirje oddelki, tretji razred trije oddelki, četrti dv-a oddelka, peti razred dva oddelka in šesti razred -en -oddelek. Skupaj je torej obiskovalo šolo v šestih razredih in 17 oddelkih 627 dijakov. Končni letni uspeh je bil 69,21 odstotni. Najboljši je bil peti razred, ki je dosegel 92 odstotni uspeh.
Število nadur, ki so jih posamezne učne moči morale opravljati, je bilo tudi to l-eto približno enako kakor prejšnja- leta.
S postopno vpeij-a-vo višjih razredov je šolski okoliš -kamniške gimnazije v zadnjih dveh letih dokaj porasel. Zlasti se je razširil proti Ljubljani in proti Kranju, ker so se -zaradi ugodnejših prometnih zvez dij-aki višjih razredov raje vozili z vlakom ali avtobusom v Kamnik kot pa v Ljubljano ali Kranj. Število dijakov, ki so bili doma izven Kamnika in ki so se sem v šolo vozili, ali tu stanovali v internatu, je v tem letu daleč preraslo število domačinov ali dijakov iz najbližje kamniške okolice. Prevozno sredstvo za- bližnjo okolico je postalo kolo, za Tuhinjsko- do-lino avtobus, za p-odročje proti Domžalam pa- vlak. -Razumljivo je, da se je vodstvo šole v vseh letih ob pomanjkanju prostorov .mor-allo posebno truditi z ureditvijo urnika šolskega po-uka za •tiste, ki so se vozili. Ob -dopoldanskem in popoldanskem turnusu so imeli dij-aki višjih razredov .in tisti, ki so se vozili, pouk dopoldne, nižji razredi in dijaki iz Kamnika ter 'bližnje okolice pa popoldne.
ŠOLSKI OUOLIŠ VMHA2IJE UAMMIS
376 dijakov potrebuje do šole nad Zomin 1Q1 dijakov se vozi z vlakom 74 cUiakov se vozi s kolesom
e vozi z avtobusom
5L»(0YIU ©
ŠOLSKI OUOLIŠ «ižj£ VMMAlljr
IICCIIL 1 L. «01 1954 PO PODi TkIU ZA iOL i t to ' V SMHEClJtl HC3IU 1 25 ©ca
. r AcUilt m ipJafi
Posebna Skrb vodstva šole je tudi to leto veljala čimboljši ureditvi šolskih, prostorov, izpopolnjevanju učnih rekvizitov in šolskega inventarja. Kakor prejšnja leta je tudi sedaj prosvetna okrajna in republiška oblast razumela težave-razvijajoče se gimnazije in je -pomagala pri reševanju njenih finančnih in materialnih težav.
Organizacija posebnih dijaških dramskih in opernih predstav v Ljubljani je postala s tem letom že nekaka nov-a oblika dela pri razširjanju dijakovega duševnega obzorja.
Plodni roditeljski sestanki so vodili k tesnejšemu stiku med -domom .in šolo ter bili trdna vez pri krepitvi skupnih interesov staršev in vzgojiteljev.
Pouk in delo na šoli sta se končala s pri-četkom velikih počitnic konec junija.
V naslednje šolsko leto 1951/52 je stopila šola že s sedmimi razredi. Ti so imeli vsi skupaj 17 -oddelkov. Prvih je bilo pet, -drugi so bila štirje, tretji trije, četrta dva, peti, šesti in sedmi pa po eden. V prvi razred se je vpisalo 192 dijakov, v drugega 138, v tretjega 120, v četrtega 82, v petega 38, v šestega 31 in v sedmega 27 -dijakov. Vseh vpisanih dijakov je bilo 628, od teh 532 nižje- in 96 višješolcev. Od 63 leta 1945/46 v prvi razred vpisanih dijakov jih do sedmega razreda ni prišla niti polovica.
Dolžnosti ravnatelja je to leto znova prevzela predmetna- učiteljica Mišič Dan-a, profesorski zbor pa je štel 25 rednih in honorarnih učnih moči.
Ob zaključku šolskega leta konec junija 1952 je izkazala gimnazija naslednji učni uspeh: 'izdelalo je 323 nižješolcev in 142 višješolcev, kar da skupaj 465 di-
jakov ali .skoraj 75 °/o uspeh. Na zaključni slovesnosti so bile najboljšim dijakom izročene nagrade in izrečene pohvale ob prisotnosti predstavnikov Sveta za pro-sveto in kulturo Okrajnega, ljudskega odbora ter podjetij Svilanit in LnduplatL Konec junija se je iz stavbe vendarle dokončno izselilia Osnovna šola in gimnazija je dobila v uporabo še te prostore. Bil je že skrajni čas, da je šola, ki je imela v naslednjem letu praznovati svojo prvo maturo, dobila vsaj najnujnejše učilnice za pouk fizike in kemije. Pa 'tudi število dijakov je naraslo tako močno, da so bili vsi dosedanji prostori že davno pretesni in jih ni bilo, dovolj. Za delo v naslednjh letih so se torej ob pridobitvi novih prostorov 'nakazovali mnogo lepši in ugodnejši pogoji. Stavba je vendarle dobila enega samega, gospodarja in treba se je bilo resno zamisliti v to, kako v najkrajšem času prebeliti in primerneje urediti. Ker je osnovna šola vzela ob svoji preselitvi s seboj tudi klopi, je bilo treba, prazne učilnice znova opremiti z njimi.
Kljub hrvaški mladinski počitniški koloniji, ki je tudi med počitnicami 1, 1952 uporabljala šolske prostore, je 'bilo mogoče poslopje pravočasno urediti in pripraviti za začetek pouka v bližnji jeseni.
Nastopno, šolsko leto, 1952/53 je pričela kamniška gimnazija v znamenju priprav za maturo prve svoje generacije absolventov.
V osmem letu njenega obstoja je bilo na šollii osem razredov z dvajset oddelki. Prvih oddelkov je bilo pet, drugi so bili štirje, tretji in četrti po trije, peta oddelka sta bila dva,, šesti, sedmi in osmi razred pa so 'imeli po en oddelek. Vpisalo, se je v vse razrede 681 dijakov. Posamezni razredi so imeli naslednje število učencev: prvi razred 202, drugi 152, tretji 96, četrti 102, peti 53, šesti 27, sedmi 24 in osmi 25. Povprečno število dijakov v enem 'oddelku nižjih razredov je bilo 36 do 37 -in so bili oddelki torej dovolj močni, v višjih pa je povprečje oddelka znašalo 25 do 26 dijakov.
Pod vodstvom ravnateljice Mišic Dane je v tem šolskem letu poučevalo na zavodu 28 učnih moči, ki so imele povprečno po 24 tedenskih ur pouka. Na eno učno moč je prišlo približno 25 do 26 dijakov.
Pouk je bil vse leto, kljub temu da se je osnovna šola izselila,, še naprej dopoldne in popoldne, šola je im^la namreč še vedno- premalo učnih prostorov. Pri 20 oddelkih je bilo na razpolago le 13 učilnic, ker je tri učilnice še vedno uporabljala za pouk Vajenska šola. Problem je predstavljal pouk tistih predmetov, ki so zahtevali poseben prostor. Tako so morali imeti nekateri dopoldanski razredi pouk risanja, petja, telovadbe, predvojaške vzgoje in deloma tudi fizike in kemije v popoldanskem času.
S pripravami za konec šolskega leta in za zaviršne izpite so najprej pričeli oddelki četrtega razreda in osmi razred. Ti so končali redni pouk 31. maja. K prvi maturi na kamniški gimnaziji sie je prijavilo, od 63 prvošolcev iz 1. 1945/46 le 19 dijakov ali komaj 30 °/o. Šest dijakov je v ,osmem razredu imelo popravni
Dijaki na izletu
izpit, ki so ga. vsi opravili. Končni uspeh prve matuire je bil 100 °/o, saj so do jeseni opravili završni tečajni izpit vsi dijaki.
Zaključek rednega pouka za vse razrede je bil 21. junija, ko so dijaki prejeli spričevala. Razred je uspešno dovršilo 539 dijakov ali 79,1 °/o vseh vpisanih. Uspeh se je torej dvignil za dobre 4 %>, kar je bila zllasbi zasluga višješolcev.
Tudi to šolsko, leto je poteklo, v vsesplošnem .prizadevanju šole, da bi z marljivim delom upravičila svoj obstoj in pomagala na vseh področjih življenja bližnje okolice.
Razen mnogih poučnih ekskurzij, izletov, obiskov raznih industrijskih podjetij, ljubljanskega opernega 'in dramskega gledališča, je zavod po zaslugi posebno prizadevnih učnih moči to leto organiziral še eello vrsto novih oblik dela z mladino. Ustanovljeni so bili krožki, ki so pod vodstvom profesorjev v okviru mladinske organizacije delovali na šoli, prirej.ali proslave za zavod in za vse mesto., uprizarjali igre in akademije, pevski zbor je nastopali na samostojnih koncertih in pel tudi v radiu, foto krožek je ob koncu leta pripravil svojo, razstavo. Ljudska univerza, katere pobudniki, ustanovitelji in najaktivnejši delavci so bili člani profesorskega zbora gimnazije, je pričela to leto z delom, prirejala je poučna in znanstvena predavanja iz vseh področij našega življenja, organizirala in vodila je večerne tečaje tujih jezikov in tako prispevala k ideološki izobrazbi socialističnega človeka. Bogato in pestro kulturno-pirosvetno. življenje je vedno bolj zajemalo večino dijaštva in profesorskega zbora in iz zavoda prehajalo tudi na bližnjo okolico.
Delovni pogoji na šoli so se v tem letu sicer dokaj izboljšali, a zaradi utesnjenosti šola še vedno ni dosegla popolnega razmaha. Nabava, novih kotlov
S turneje gimnazijskega pevskega zbora
za centralno kurjavo in nove opreme za učilnice in šolsko pisarno je pomenila važen prispevek za normalizacijo- dela. V sem-estralnih zimskih počitnicah in deloma v času pouka so bili prebeljeni vsi šolski prostori.
Tudi te počitnice je sprejela gimnazija v svoje prostore na letni oddih kolonijo hrvaških otrok, ki je bila itu dober mesec dni.
Deveto leto svojega obstoja je začela gimnazija sredi septembra, ko so spet oživele njene učilnice in so- se znova napolnile šolske klopi.
Število vpisanih dijakov se je v tem letu le neznatno- povečalo-, saj se jih je v vse oddelke vpisalo- le 689, -kar je samo za osem več kakor prejšnje leto. Kljub temu pa je bilo- treba število višjih oddelkov za enega- povečati. Tako je bilo torej to leto šest oddelkov prvega, štirje oddelki so bili drugega, trije oddelki tretjega in dva -oddelka- četrtega razreda. -Peti in šesti razred sta imela po- dve paralelki, sedmi in -osmi razred pa sta bila brez parailelk. V vseh prvih oddelkih je bilo 219 dijakov, v -drugih 148, v tretjih 106, v četrtih 79, v petih 49, v šestih 44, v sedmem razredu 24 in v osmem 20 dijakov. Po učnem uspehu je bil vse leto -daleč najboljši osmi razred, ki je tudi ob koncu šolskega leta- pri završnem izpitu pok-azai solidno znanje, saj so vsi dijaki maturo uspešno- opravili. Mnogo slabši kakor v višjih, je bil učni uspeh ob koncu šolskega leta v nižjih razredih. Medtem ko je o-d 522 nižješolcev razrede uspešno zaključilo le 446 dijakov ali 83,5 %, je od 137 višješolcev izdelalo- razred 127 dijakov ali skoraj 93 %. Končni skupni uspeh je bil to leto 80,3 %. V primerjavi s preteklim letom se je torej izboljšal za 4 %>.
Profesorski zbor na šoli je v tekočem letu štel 33 učnih moči, ki so vsak teden opravile okoli 660 učnih ur. Povprečna zaposlenost učnega osebja je bila
Prizor iz Dame-škrat
torej 20 tedenskih učnih ur. Kakor dijaki so bili (tudi mnogi od profesorskega zbora zaradi pomanjkanja stanovanj v Kamniku prisiljeni, da so se v službo vozili. Prihod nekaterih novih učnih moči je prinesel blagodejno in težko pričakovano razbremenitev preko mere zaposlenih starejših članov profesorskega zbora. Dolžnost in posle ravnatelja je od pričetka šolskega leta dalje opravljal Lah Avguštin.
Pouk v šoli in obvezno šolsko delo sta tudi to leto predstavljala le del udej-stvovanja iin prizadevanj dijakov in njihovih vzgojiteljev. Dejstva, da mora zavod pomeniti za ves svoj okoliš eno najvažnejših kulturno-prosvetnih ustanov,
Prizor iz Palčkov
so se v največji meri zavedali tako dijaki kot profesorji, zato so z bogatim izven-solskim delam v največji meri izkazali razumevanje za kulturni dvig nivoja šolskega okoliša. Z uspieiimi akademijami, proslavami, celovečernimi dramskimi predstavami, koncerti, telovadnimi in športnimi nastopi je gimnazijski kolektiv dijakov in profesorjev tudi to leto uspešno opravil svojo nalogo.
Materialna problematika zavoda zaradi velikega razumevanja in pomoči Ljudskega odbora Mestne občine 'Kamnik, katerega pr »računska, ustanova je gimnazija z ukinitvijo Okrajnega ljudskega odbora Kamnik postala, ni bila posebno pereča. Zavod je dobil potrebna denarna sredstva, ki so mu omogočala vse leto redno in neprekinjeno^ delo. Seveda se tudi to leto še ni dalo nabaviti nekaterih najpotrebnejših učil in učnih rekvizitov, a stanje zbirk učil se je postopoma izboljševalo in šola je urejala in 'Opremljala prostore vztrajno in uspešno,. Kjer je bilo mogoče, si je pomagala tudi z lastnimi sredstvi in močmi, pri čemer je bilo za ureditev igrišč in dvorišča opravljenih več kot 3.000 delovnih ur.
Kakor prejšnja se je tudi to leto končalo sredi junija s svečano razdelitvijo spričeval, pohval 'in nagrad najboljšim dijakom.
V jubilejno deseto leto svojega obstoja in dela je stopila kamniška gimnazija s šolskim letom 1954/55.
Število vpisanih dijakov je to leto preraslo vsa števila prejšnjih let in doseglo rekordno število 781. Potrebno je bilo organizirati nove oddelke, zato jih je bilo letos kar 25. Nižji štirje razredi so imeli 18, višji pa sedem oddelkov. Posamezni razredi so imeli naslednje število- učencev in paralelk: prvi razred 242 dijakov 'in sedem oddelkov, drugi razred 190 dijakov in pet oddelkov, tretj i razred
100 dijakov in tri oddelke, četrti .razred 98 dijakov in tri oddelke, peti razred 47 dijakov z dvema paralelkama, šesti razred 42 dijakov z dvema paralelkama, sedmi razred 40 dijakov z dvema oddelkoma in osmi razred 21 dijakov v enem oddelku. Povprečje dijakov v enem nižjem razredu je bilo 35, v višjem pa 21.
Profesorski zbor so pomnožile tri nove učne moči, tako da jih je bilo letos 36. Delovna mesta so bila torej skoraj vsa zasedena 'in so profesorji opravljali tedensko povprečno po 20 do 24 učnih ur, kar je bilo za večino od njih tudi predpisana učna obveznost. Delovni pogoji so se torej s te strani letos znatno ublažili.
Ni naključje, da je v desetem letu obstoja doživela šola največji razmah in dosegla, največje uspehe v internem šolskem in izvenšolskem delu dijakov dn profesorjev.
Ko se je sredi septembra začel pouk, ni bjlo treba zavodu šele iskati uspešnih oblik dela, ker je vse to že 'imel iz prejšnjega časa in se je iz izkušenj devetih preteklih let lahko naučil najsodobnejših, najnaprednejših in najuspešnejših metod pri vzgoji mladega človeka. Delovni poilet, ki je zajel vso ustanovo takoj v septembru, je trajal vse leto in polletne počitnice niso bistveno vplivale nanj. Učni uspehi so bili v večini razredov zadovoljivi, pri čemer so se letos poleg višjih uveljavili tudi še nekateri nižji razredi. K dobrim učnim uspehom so precej pripomogli tudi razni študijski krožki in seminarji, ki so* jih ob številnem obisku vodili profesorji posameznih strok. Tudi ekskurzije in mnogi Meti so imeli predvsem namen bogatiti in širiti dijakovo duševno obzorje. "Vodstvu zavoda je uspelo organizirati v (ljubljanski Operi, Drami iin Mestnem gledališču posebne predstave za gimnazijsko' mladino. Take predstave je za šolo prirejalo tudi domače Kulturno^umetniško društvo »Solidarnost«. Zlasti pa je k nazor-nejšemu in uspešnejšemu sistemu pouka pripomogla kinofikacija posameznih učnih ur raznih strok.
Učnovzgojna problematika šole je tudi letos ustvarjala ves čas tesen stik s starši oziroma skrbniki dijakov. Ti so se mogli preko govorilnih ur, roditeljskih sestankov in drugače redno informirati o slehernem dijaku in o vsakem vzgojnem vprašanju. V šolskem odboru so bili razen ravnatelja še trije člani profesorskega zbora. Povabilo, ki ga je .moglo vodstvo gimnazije med letom poslati drugim gimnazijam v okraju, da. bi si ogledale takšen način dela', je bilo seveda ustanovi lahko v ponos. Za svoje uspešno šolsko delo je prejela šola od nadrejenih prosvetnih organov popolno priznanje s tem, da je v težavah vedno dobila in vedno lahko računala na njihovo, pomoč.
Zlasti pa se je v tem letu živahno razmahnilo izvenšolsko udejstvovanje gimnazijskega kolektiva. Na šoli organizirani mladinski klub je zbral .in pritegnil v svoje vrste veliko večino vseh dijakov. Vodstvo šole je dalo' na razpolago primerne prostore, kjer so se razni aktivi, krožki in sekcije mogli sestajati k rednemu delu. Literarni krožek, ki ima na šoli že večletno tradicijo, je letos
nadaljeval z izdajanjem glasila Mladi Kamničan, v katerem so se oglašali dijaki vseh razredov s prozo in verzi. List je kot mesečnik izhajal to leto v nakladi 200 izvodov. Na šoli obstajata že vrsto let dva pevska zbora: mladinski in pionirski, ki sta si z mnogimi svojimi nastopi in koncerti doma in drugje pridobila lep ugled med drugimi gimnazijskimi zbori v Sloveniji. Poleg njiju je bila morda skozi vsa leta — zlasti pa v poslednjih časih — posebno agilna dramatska sekcija z recitacijskim krožkom, ki je v okviru Mladega odra Solidarnosti leto za letom z lepimi uspehi prirejala na šoli in drugje, v Kamniku in po drugih krajih Slovenije številne proslave, akademije, nastope sin samostojne dramske uprizoritve. Med najbolj uspele uprizoritve te sekcije moramo brez dvoma šteti Razvalino življenja, Poslednjega moža, Palčke in Damo-škrata. Za izvenšolsiko izobrazbo mladine je v zadnjih dveh letih skrbela še mladinska univerza, ki je posredovala gimnazijcem mnogo zanimivih in poučnih predavanj ter redne kino predstave zabavnih in poučnih filmov. Tudi športna in druge sekcije so vse leto pridno delale, zlasti fotoamaterska in šahovska.
Člani profesorskega zbora pa niso pomagali le dijaštvu pri njegovem pestrem in zdravem dellu, ampak so aktivno posegali tudi v razna področja širšega življenj a kamniške mestne občine. Bili so člani delavskega Kulturno-prosvetnega društva Solidarnost, pripravljali so predavanja za Ljudsko univerzo, sodelovali pri TVD Partizan, pomagali z. jezikovnimi -in drugimi tečaji mnogim kolektivom industrijskih podjetij ter bili v marsičem opora lokalnim prosvetnim in političnim oblastem. Tako si j e kolektiv kamniške gimnazij e tudi v tem letu prizadeval, da bi za svoj okoli 15.000 ljudi obsegajoči šolski okoliš storil čimveč pozitivnega da bi bil trdna opora naši oblasti v socializaciji kamniškega predela.
Pri svojem delu, ki je bilo morda prav zaradi navedenega tako uspešno, pa si je zavod znal pridobiti simpatije .in razumevanje mnogih delovnih kolektivov industrijskih in drugih podjetij v svoji okolici. To mu je omogočilo-, da je s časom ob dokajšnji finančni in materialni podpori teh podjetij uredil šolo, jo deloma opremil s sodobnim inventarjem in obnovil poslopje. Brez izdatne pomoči delovnih kolektivov kamniške industrije bi seveda ne bilo mogoče misliti na tako moderno urejen pouk, kakor ga je gimnazija s kinoprojektorjem, epidia-skopom in drugimi pripomočki lahko uvedla. V medsebojnem razumevanju in sodelovanju so se med gimnazijo in gospodarskimi ustanovami ustvarili čvrsti in zdravi odnosi.
Šolsko poslopje je v desetem letu obstoja gimnazije popolnoma urejeno in bi — če bi imelo dovolj prostorov — lahko odlično služilo svoji nalogi. Prostori so čisti, zračni in suhi ter le za nižje razrede nekoliko premajhni. Primanjkuje pa posebnih učnih prostorov: laboratorijev, risalnic, pevskih sob in še nekaterih drugih, ki hi bili za uspešen pouk posameznih predmetov nujno potrebni. Tudi telovadnica je daleč preobremenjena, saj je to edini zaprt telovadni prostor za ves Kamnik in je zato zasedena od 6. ure zjutraj do 22. ure zvečer. Okoli šoi-
skega poslopja je ljudski odbor mestne občine Kamnik uredil lep park, ki je zunanjo podobo šole močno ozaljšal.
Šolski inventar bo v naslednjih letih gotovo tisti, ki mu bo vodstvo šole moralo posvetiti mnogo skrbi. Klopi so stare in že davno ne ustrezajo več sodobnim zdravstvenim predpisom. Zbirke učil smo vsa leta postopoma dopolnjevali in obnavljali ter so v tem letu že v precejšnji meri ustrezale in rabile svojemu namenu. Vendar so tudi tu še mnoge pomanjkljivosti, ki jim bo treba v naslednjih letih prav tako posvetiti dosti skrbi. Na šoli sta delovali v tekočem šolskem letu tudi dve knjižnici — dijaška in profesorska — ki sta si zlasti v zadnjem času precej opomogli. V poslednjih dveh letih je poskrbelo vodstvo šole tudi za mnoge telovadne in športne rekvizite ter poslalo med počitnicami zlasti partizanske sirote v letovišča.
Ko praznuje letos Državna višja gimnazija v Kamniku hkrati z velikim domovinskim praznikom tudi deseto obletnico ustanovitve, lahko brez dvoma z velikim zadoščenjem'in zadovoljstvom zre na svojo pot, ki jo je v teh letih prehodila^ in na svoje delo, ki ga je v razmeroma kratkem času opravila. Popolnoma se zaveda vloge, ki jo- je imela v hudih oaisih povojne obnove in naše socialistične izgradnje, ko je v skladu z občo- preobrazbo naše domovine pomagala soustvarjati lik novega, ljudstvu in napredku predanega človeka. Prizadevanja vsega njenega kolektiva so žela bogate uspehe: deset generacij četrto-šolcev in tri generacije osmošolcev je dostojno pripravila za nadaljnje življenje. Svojemu ljudstvu, ki jo je ustvarilo in jo ob vsakem koraku skozi vsa leta podpiralo, je dala že stotine poštenih mladih ljudi novega kova. Z vsem svojim delom je v javno kulturno^prosvetno življenje Kamnika in njegove okolice zaorala globoke brazde, iz katerih že kldje nov rod, vzgojen v njenih učilnicah. Z vestnim delom in nesebično požrtvovalnostjo si je v desetih letih obstoja osvojila v bodoči kamniški komuni častno mesto med drugimi sorodnimi ustanovami in s tem popolnoma izpolnila upanje, ki ga je ljudstvo stavilo vanjo ob njeni ustanovitvi.
Viri: Arhiv Drž. gimnazije v Kamniku od leta 1945 do 1955; Kronika Drž. gimnazije v Kamniku; Lah-Pretnar: Ekonomska analiza kamniškega okraja — Ljudska uprava 8—9, 1951.

^^^godovinski oris osnovne šole v kamniku
Natalija Sirca
Mesto Kamnik je imelo primitivno šolsko poslopje že leta 1391, in sicer v predmestju Šutna. Zaradi preteče turške nevarnosti so šolo do prihoda frančiškanov preselili v mesto, v samostan. V 18. stoletju ije bila šola na kraju prejšnjega špitaia. Poučevali so duhovniki in posvetni možje. Ob prizadevanju deželne oblasti in mestnega starešinstva je bila leta 1770 na pobudo Gregorja Jenčiča ustanovljena trivialna šola. Oglasilo se je toliko učencev, da je bilo staro šolsko poslopje premajhno, zato so šolo preselili v vojašnico. Leta 1784 so jo naposled preosnovali v glavno šolo. Poučevali so frančiškani; za nadzornika pa je bil tedaj pisatelj Blaž Kumerdej. Leta 1788 so, razen osnovne šole, osnovali tudi obrtno šolo, kjer so gojili predvsem čipkarstvo in sviloprejo. Po velikem požaru leta 1804 so šolo nastanili v frančiškanski suknjami. Sedanje šolsko poslopje na Glavnem trgu, sedaj Titovem trgu, je bilo dozidano leta 1882 pod agilnim županom dr. Maksom Samcem. Leta 1839 sta bilia dva oddelka, leta 1856 so šolo razširili v 4-raiarednicO'. S to šolo je bila združena tudi nedeljska šola z dvema oddelkoma. Leta 1885 so ustanovili obrtno-nadaljevalno šolo, ki obstaja še danes. Od leta 1801 do 1882 so poučevali na deški šoli frančiškani, leta 1882 pa je bil pouk poverjen tudi posvetnim učiteljem, med katerimi ije bil tudi Ludovik Stiasny, ki je sestavil zemljepisno-zgodovinski oris Kamnika. Leta 1919 so šolo razširili v 5-razrednico, leta 1921 v 6-razred-nico. Po ustanovitvi meščanske šole pa so jo zopet skrčili v 5-razrednico. Dekliška šola je bila leta 1888 razširjena v 3-razrednico, leta 1909 v 4-raz-rednico, leta 1924 pa v 5-razrednico. V ponavljalno šolo so prihajale učenke enkrat na teden. Pomembnejši učitelji na tej šoli so bili: Jakob Zupan (1770 do 1787), skladatelj napeva prvi slovenski operi »Belin«, Ljudev.it Stiasny (1882—1895), znani potopisec in skladatelj Emil Adamič (1903—1909).
Šolo pa so obiskovali:
a) Jurij Japelj, slovenski književnik ter mecen (Šlakarjeva ustanova za dijake do vojne).
b)	Nadaljnji pisatelji: Josip Ogrinc, Jakob Alešovec, Janez Trdina, Josip Benkovič in pesnik Anton Medved.
c)	Slikarji: brata Anton in Maks Koželj, Mežan Janez, Cuderman Stane in Miha Maleš.
Razvoj šole je znatno ovirala le svetovna vojna (1914—1918), ko se je morala umakniti vojaštvu. Do leta 1882 so na šoli poučevali v nemškem jeziku. Učne knjige in jezik je bil nemški. Sedanje šolsko poslopje je bilo prvotno last meščanske korporacije, kasneje mestne hranilnice, danes pa je last narodne banke.
Šola in pouk med okupacijo
Takoj po prihodu v Kamnik, so Nemci začeli izganjati slovensko učiteij-stvo iz šol. Brez povoda so aretirali vse učiteljstvo kamniške šole in v maju leta
1941	je prišlo v Kamnik nemško učiteljstvo. Za svobodo je žrtvoval življenje nadzornik Ciril Drekonja. Za šolskega nadzornika so Nemci postavili Helmuta Frascha, ki je bil hkrati tudi starešina Gestapa. Povzročil je obilo gorja, in ima na vesti mnogo nedolžnih žrtev. Osnovna šola je bila preseljena leta
1942	v novo izdeflano šolo, v kateri je danes nameščena gimnazija. V tej šoli se je pričel redni nemški pouk. Otroci so se naučili le malo>, ker so večinoma peli in telovadili. Starši so zaskrbljeno gledali, kaj bo iz njihovih otrok. Posebno žalostno poglavje za časa okupacije tvori društvo otrok t. zv. »Hitler-jugend«. Imeli so posebne uniforme umazano-irumene barve, nekateri tudi črne. Med njimi so bili tudi S.S oddelki. Nadarjene in pogumne fante so pošiljali za pol leta na Koroško, kjer so se vežbali v telovadbi iln komandi ter so potem doma dalje vežbali druge fante in dekleta.
Učiteljsko in šolsko knjižnico so Nemci odpeljali v Kranj. Učila so uničili vojaki, ki so stanovali v šoli. Obe šoli so Nemci spremenili v trdnjavo, vendar jim vse to ni nič pomagalo. Maja 1945 so korakale skozi Kamnik nepregledne vrste nemških vojakov, ki so bili razoroženi. Prav tako klavrno je izginilo tudi nemško učiteljstvo — vzela ga je noč. Šele po odhodu vojaštva je bilo opaziti, kako zelo,je bilo uničeno novo šolsko poslopje. Vse stene v razredih in na hodnikih so bile poslikane z nemškimi grbi in kljukastimi križi. Vsi električni deli in vodovodne pipe so bille odvite in odnesene, v oknih je manjkalo steklo itd. Ogromno je bilo stroškov in dela, preden je bilo poslopje spet uporabno za šolske namene.
Osvoboditev in pričetek dela v šoli
9. maj je prinesel svobodo narodom Jugoslavije. Osvobodil pa je tudi našo drago mladino nemških učiteljev, ki so ji 4 leta vtepali v glavo fašistično miselnost. Toda ves njihov trud je ib.il zaman. Naša mladina je zdrava in je
pokazala največ volje pri delu za obnovo Titove Jugoslavije. Pouk se je pričel 10. junija z otvoritvijo 5-irazredne deške in dekliške osnovne šole. Šoli so bili z dekretom Ministrstva prosvete dodeljeni tile tovariši: Ivan Golob, Emil Rus, Stane Pogačnik, Oton Fink, Aleksander Nerima, Jože in Nada Mrak, Armela Vremšak, Stana Divjak, Vida Fajdiga. Elizabeta Janko, Natalija Širca in Hilda Rotovnik. Začasne upravitelj ske posle je prevzela tovarišica Rotovni-kova, kateri je sledil tovariš Oton Fink, izvoljen od učiteljskega zbora. V šolskem letu 1945/46 je prišlo na našo šolo 230 šolskih otrok iz Bosne. Prebivali so v bazi za bosenske otroke v Kamniku. To število se je znatno povečalo, saj je šlo skozi bazo nad 4000 otrok, ki so bili brez staršev ali delne sirote in ki so doživeli nemške in ustaiške napade. Mnogi izmed njih so sodelovali v NOV. Tovariši učitelji so se z vso vnemo lotili dela, ker so se prepričali, da so- iti 14-letni bosanski otroci popolni analfabeti ter so jih poučevali v 4 oddelkih. Na osnovni šoli je potekal pouk brez posebnih motenj. Otroci so mnogo zamujenega nadomestili. Konec aprila so bili bosanski otroci repatri-irani. V Bosno so jih spremljali tovariši učitelji. V letu 1946/47 je prevzel upraviteljske posle Jože Mrak. Jeseni leta 1946 so začeli repatriirati naše izseljence iz Francije. Ker se je s tem nabralo v zibirni bazi precej otrok, je hodilo učiteljstvo osnovne šole poučevat šoloobvezno mladino v bazo. V tem letu so imeli naši pionirji svoj največji praznik — krst odreda, razvitje pionirskega prapora in zaobljubo. Odred smo krstili na »Pionirski odred Toma Brejca«, ki je med okupacijo »partizanil« v našem kraju. Proslavi je prisostvoval tovariš Tomo Brejc, ki je zaobljubil pionirje in udarnikom osebno zavezal rute. V vseh letih po osvoboditvi so pionirji osnovne šole sodelovali pri vseh proslavah in manifestacijah z igrami, rajalnimi nastopi, tekmovanjem, recitacijami, petjem. Uspešno sio se udeleževali tudi raznih socialnih akcij in udarniškega dela.. Ob koncu šolskega leta 1951/52 smo se morali preseliti iz novega šolskega poslopja, ki je bilo zidano za osnovno šolo nazaj v staro poslopje, kjer je nastanjena tudi podružnica narodne banke. Razmere so se z leti tako izpremenile, da je bilo poslopje za gimnazijo in osnovno šolo pretesno, ker je gimnazija zaradi stalnega dotoka gojencev odprla 8 razredov z mnogimi paralelkami. S tem so se pa začeli za osnovno šolo problemi, ki jih bo treba rešiti v bližnji bodočnosti. Zaradi pomanjkanja prostorov smo poučevali nekaj časa v treh izmenah. O težavnem položaju osnovne šole so mnogo razpravljali na zborih volivcev. Začasno smo uredili eno učilnico na škodo otroškega vrtca. Na seji Sveta za prosveto in kulturo je bilo sklenjeno, da bi namesto nameravanih prizidkov h gimnaziji raje gradili novo gimnazijo. Staro gimnazijo bi uporabili za osnovno šolo, staro osnovno šolo pa bi preuredili za potrebe obrtne šole.
V letu 1953/54 je bil imenovan za šolskega upravitelja tovariš Štefan Keržin, ki je bil naslednje leto premeščen v Hotič pri Litiji. Do prihoda
novega šolskega upravitelja je bila imenovana za vršilca dolžnosti tovarišica Natalija Širca. V letu 1954/55 so poučevali na kamniški osnovni šoli tile učitelji: Stana Divjak, Oton Fink, Marija Gregorš, Ivan Golob, Duša Lah, Jože in Nada Mrak, Martina Nikolič, Jožefa Perko, Gabrijela Podibevšek, Erna Tomažič. Pionirska organizacija je imela v začetku leta 282 članov, ko pa so bili sprejeti v organizacijo še učenci iz 1. razreda, je število naraslo na 392 članov. Člani so razdeljeni v interesne krožke: pevski, dramatski, telovadni, risarski, šahovski, šivalni in radioamaterski. V podmladek RK je vključenih 311 članov, ki imajo v razredih svoje odbore.
člani učiteljskega zbora se na rednih sestankih strokovno in politično izpopolnjujejo. Prirejajo vzorne nastope in v diskusijah izmenjavajo svoje misli. Vsak drugi mesec so roditeljski sestanki, na katerih razlagajo tovariši učitelji staršem splošne razredne probleme in skupno rešujejo vzgojna vprašanja.
Šolski uspeh ob zaključku I. polletja je bil tale: odličnih 65 ali 16%, prav dobrih 80 ali 21 %>, dobrih 121 ali 31 °/o, zadostnih 40 ali 10 °/o, nezadostnih 87 ali 22°/o. Pouk ovirajo, razne epidemične bolezni: gripa, norice, oslovski kašelj, ošpice itd.
Za 10-letnico osvoboditve smo si zadali naslednje naloge: nastop pionirjev v pevskem zboru in v dveh prizorčkih za Titov rojstni dan, tekmovanje v učenju med posameznimi paralelkaimi in interesnimi krožki, igra »Pogumni Tonček« in nastop pionirskega pevskega zbora ob zaključku šolskega leta. 17. aprila pa je že bilo tekmovanje pionirjev s tricikli in avtomobilčki pod okriljem Društva prijateljev mladine. Ob zaključku leta bo tudi razstava risarskih in ročnih izdelkov naše mladine. Učenci so se udeležili tudi nagradnega natečaja :za pismene in risarske izdelke in prejeli lepe nagrade.
lasbena šola
v kamniku
Peter Bit e n c
Glasbena šola je pričela z rednim poukom dne 2. novembra 1952. Da so otroci v Kamniku dobili svojo glasbeno šolo-, ima največ zaslug takratni predsednik Sveta za prosveto in kulturo okraja tov. Marica Brejc. Bilo- je treba veliko energije, še več pa dobre volje, da je rešila vse probleme, ki so se kar vrstili — predvsem problem šolskih prostorov. Rešiti ta problem in realizirati predvidene načrte se ji je pa posrečilo šele po ukinitvi kamniškega okraja, ko je prešel pod okraj Ljubljana-okolica. S tem, da se je okraj preselil v Ljubljano, je mestna ljudska občina Kamnik dobila prostore bivšega okraja, glasbena šola pa prostore mestne občine, in to v centru mesta.
S tem, da je dobila šola svoje prostore, pa težav še ni bilo konce. Šoli je bil potreben inventar, potrebni so bili instrumenti in sto drugih malenkosti. Vse to je bilo treba šele dobiti. Najbolj težavno je bilo dobiti instrumente in klavirje. Čeprav so vsi klavirji, ki stoje v šoli, ljudska last, so bile hude borbe, preden so prišli v šolske prostore.
Pouk na šali bi se moral pričeti že s 1. septembrom, pričel pa se je dva meseca kasneje. Prva učiteljska konferenca je bila 25. oktobra 1952. Navzoči so bili razen ravnatelja Petra Bitenca še tovariši: Jože Gorjan, Roman Grčar, Viktor Mihelčič, Ciril Vremšak in Samo Vremšak, vsi iz Kamnika,. Iz Ljubljane so prišli tov.: Pavla Juvanc, Jasna Sfiligoj in Silva Vetrih, iz Mengša pa tovariša Ernest Kvartič in J. Modec. Od navedenih pa niso vsi sprejeli dela na šoli.
Prvi učiteljski zbor je bil naslednji: Peter Bitenc, ki je razen vodstva šole in pouka Nauka o glasbi prevzel tudi pouk skupinskega petja in orkestralne igre; Gorjan, učitelj za trombo; Pavla Juvanc, učiteljica za klavir in Nauk o glasbi; Kvartič, učitelj za kontrabas; Mihelčič, učitelj za flavto, klarinet in 'klavir; Silva Vetrih, učiteljica za solopetje in klavir kot stranski predmet.
Hkrati z otvoritvijo glasbene šole je bil ustanovljen tudi glasbeni tečaj. Pravilnik o glasbenih šolah predpisuje starost gojencev, ki se jih lahko sprejme v šolo. Vsi tisti učenci, ki zaradi prekoračene starosti ali pa, zaradi
pouka instrumentov, ki ne spadajo v glasbeno šollo (harmonika, kitara itd.), niso mogli biti sprejeti v šolo, so bili sprejeti v tečaj, ki je bil v okviru in pod nadzorstvom šole. Prvi učitelji v tečaju so bili: Juvanc in Vetrih, učiteljici za pouk klavirja; Grčar in Modec, učitelja za harmoniko, in Kvartič za kitaro.
Nekaj učencev je bilo vpisanih tudi za violino, na žalost pa učitelja za pouk violine nismo imeli. Neprijetne situacije nas je rešil tov. Farnik Oton.
V	II. polletju šolskega leta, t. j. marca 1953, je nastopila tudi učiteljica klavirja tov. Novak Marija, ki zaradi bolezni ni mogla začeti s poukom ob začetku šolskega leta.
Začetno število vpisanih učencev je bilo približno 50. To število pa je do konca šolskega leta naraslo na 153 učencev.
Prvo šolsko leto 1952/53 smo zaključili dne 28. junija 1953 in led je bil prebit z javno produkcijo, ki smo jo imeli v dvorani Partizana v Mekinjah. Nastop učencev je bil odličen, čeprav pri marsikomu ni manjkalo treme.
1. julija 1953 smo imeli vpis učencev za novo šolsko leto. Izkazalo se je, da je bila produkcija velikega propagandnega pomena in da so vsi tisti, ki so do zadnjega v dvomu in z nezaupanjem spremljali razvoj naše šole, vpisali vanjo svoje otroke. Ze pri prvem vpisiu, čeprav je približno 20% starih učencev zaradi šibkega zdravja, slabega napredka in izselitve v drug kraj odpadlo, je bilo vpisanih preko 200 učencev. To število pa je do konca šolskega leta naraslo na 258 učencev.
V	šolskem letu 1953/54 smo z rednim poukom pričeli v prvi polovici meseca septembra. Ker je bilo število vpisanih učencev precej večje od minulega šolskega leta, smo morali povečati tudi število učnega osebja. Dobili smo dve novi učni moči: tov. Geržina Majdo, diplomirano učiteljico za pouk klavirja, in tov. Kalaša Miroslava, za pouk violine. V splošnem pedagogov za violino primanjkuje, zato smo bili prisiljeni honorarno sprejeti študenta Kalaša. Nastale pa so še druge spremembe. Tov. Gorjan, učitelj za trombo, se je preselil v Ljubljano, njegovo mesto pa je prevzel znani kapelnik tovariš Ulmain Jan. Tovariša Kvartič in Modec sta že v drugem polletju prvega šolskega leta prenehala s poukom, ker sta nastopila kot učitelja ma novo ustanovljeni glasbeni šoli v Mengšu. Tovariš Grčar je odstopil, njegovo mesto je prevzel tov. Pilih Rudolf.
Delo na šoli se je nemotoma razvijalo, velika večina učencev se je resno oprijela študija, zato smo prvo polletje šolskega leta 17. januarja 1954 zaključili z dvema javnima produkcijama, eno popoldansko in eno večerno, in to v dvorani nad kavarno, ki je bila pri obeh produkcijah popolnoma zasedena.
Šolsko leto 1953/54 smo zaključili 27. junija 1954 kar s tremi produkcijami, in sicer eno dopoldansko, eno popoldansko in eno večerno. Vse tri produkcije so bile v nabito polni dvorani nad kavarno.
V	tretjem letu 1954/55 smo pričeli z rednim poukom 15. septembra 1954. Ob začetku šolskega leta je bi;lo vpisanih 156 učencev, naknadno pa se je vpisalo še 27 učencev in je danes vpisanih 185 učencev. Tudi v tem šolskem letu je bilo več sprememb med učnim osebjem. Tov. Kailaš in Farnik sta prenehala poučevati, njih mesta pa sta prevzela tov. Ciril Vremšak in Miha Rožanc. Ker je tov. Pilili odšel na turnejo v inozemstvo, je namesto njega prevzela pouk tov. Boirštnar Meta. Med letom je prevzel pouk violončela tov. Vremšak Samo, študent Akademije za glasbo. Prvo polletje 1954/55 smo zaključili januarja 1955. Pred tem smo imeli dne 9. januarja 1955 v dvorani nad kavarno tri javne produkcije, in to dopoldne, popoldne in zvečer.
V	šolskem letu 1952/53 je bilo vpisanih 71 dečkov in 82 deklic, skupno 153 učencev.
V	šolskem letu 1953/54 je bilo vpisanih 118 dečkov in 140 deklic, skupno 258 učencev.
V	šolskem letu 1954/55 je bilo vpisanih 87 dečkov in 98 deklic, skupno 185 učencev.
Povprečni učni uspeh je bil v vseh treh letih prav dober.
Meseca maja t. 1. sta dve učenki klavirskega oddelka napravili izpit čez VI. razred, t. j. absolvirali sta nižjo glasbeno šolo. Ker za sedaj ni možnosti, da bi hodili na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano, bosta obe nadaljevali študij pri tov. Geržinovi in se pripravljali za izpite čez I. oziroma II. razred srednje šole. V letošnjem šolskem letu imamo vpisanih:
Cicibanov 44, učencev pripravljavcev 26, učencev oddelka za klavir 76. učencev oddelka za solopetje 2, učencev oddelka za violino 24, učencev oddelka za violo 2, učenca oddelka za trombo 1, učencev oddelka za harmoniko 10.
Najbolj pereče vprašanje naše šole so instrumenti — pihala in trobila. Ze ob prvem vpisu leta 1953 je bilo dovolj zanimanja za te instrumente. Ker jih pa nismo imeli in jih na žalost še danes nimamo, tudi učencev nimamo, razen enega, ki ima svojo lastno trombo.
V	letošnjem šolskem letu poučujejo tile učitelji: Bitenc Peter, ravnatelj, poučuje Nauk o glasbi in solfeggio', skupinsko petje in orkestralno igro; Ger-žina Majda, učiteljica, poučuje klavir; Gruden Ivan, hon. učitelj, poučuje trombo (poučuje v Ljubljani); Juvanc Pavla, hon. učiteljica, poučuje klavir; Novak Marija, hon. učiteljica, poučuje klavir; Rožanc Mihael, hon. učitelj, poučuje violino in violo; Vetrih Silva, učiteljica, poučuje solopetje, Nauk o glasbi in solfeggio ter klavir kot stranski predmet; Vremšak Ciril, hon. učitelj, poučuje violino; Viremšak Samo, hon. učitelj, poučuje klavir in orkestralno igro (prihodnje leto tudi violončelo); Borštnar Meta, hon. učiteljica, poučuje harmoniko.
Mi in naš stari dom
i jaški dom v kamniku
Marica Brejc
Mnogo je ustanov, ki jih predvojna Jugoslavija ni poznala. Tako je tudi Dijaški dom v Kamniku otrok revolucije. V prvih dneh nove Jugoslavije je bila ta ustanova v prostorih sedanje kamniške gimnazije. V njej so našle zatočišče številne partizanske sirote in oddaljena mladina. Število dijakov na gimnaziji je nenehno raslo, razen 'tega pa se je kamniška gimnazija postopoma uvrščala med popolne gimnazije. Tako je bilo nujno, da smo se umikali vsi ostali, saj so bile v tem času v istem poslopju kar štiri prosvetne dejavnosti: gimnazija, osnovna šola, dijaški dom in gospodinjska šola, ki je v tem času kuhala za gojence internata. Gospodinjska šola se je morala umakniti, dijaški dom pa se je v šolskem letu 1949-1950 preselil v grad Zaprice. Graščino je sezidal v letu 1550 grof Jurij Lamlberger. V dobi okupacije je bilo prijetno gostišče nemških nasilnikov, po vojni nekaj časa šola naših političnih kadrov, nato je grad zasedla vojska in naposled dijaški dom. Mrka in razdejana notranjščina ni dobro vplivala na mladino. Toda druge pomoči ni bilo. Edino razveseljivo je bilo za gojence pobočje za graščino, ki so ga nemoteno uživali. V letu 1952, to je po fuziji kamniškega okraja z Ljubljano okolico, nam je vzklilo novo upanje za boljše prostore v Staretovi hiši. Naposled smo se 22. novembra 1953 preselili v nove prostore, ki do neke mere ustrezajo tej vrsti ustanove, saj jo je novi odbor mestne občine z izdatnimi investicijami predhodno dal pirepleskati in urediti sanitarije.
Urej ene razmere so omogočile kontrolo dijakov in uspešnejše učenje, če že ne vsem, vsaj tistim, ki se zavedajo, da je ta ustanova njihov drugi dom. Uprava doma pa je usmerjevalec teženj in želja staršev ter družbe, ki nam je to omogočila.
Gojenci se v glavnem zavedajo pomena svojega drugega doma. Čeprav s težavo, se le vsak dan oprimejo resnega dela, saj vedo, da bo sledilo temu razvedrilo. Po umskem delu imajo dovolj prilike, da se fizično razgibajo in naužijejo čistega zraka. Kdor izmed gojencev ima veselje do glasbe, mu je omogočeno udejstvovanje na tem področju. Navdušeni igralci na pihala obiskujejo v godbeni solbi vsak teden dvakrat vaje, ki jih je organizirala godbena sekcija delavskega kulturno prosvetnega društva »Solidarnost« v Kamniku. Mladina ima na razpolago vsakovrstna razvedrila, nekaj dobre volje more uresničiti marsikatero njeno težnjo.
elavsko
prosvetno društvo »solidarnost« v kamniku
Drago M eh o r a
V	Kamniku, starem industrijskem središču, ima delavska prosvetna dejavnost že lepo tradicijo. Prvo delavsko prosvetno društvo, imenovano Solidarnost, je bilo ustanovljeno leta 1919 in sodi verjetno med najstarejša delavska prosvetna društva, če ne upoštevamo društev Ljudski oder v Trstu in na Primorskem. Za ustanovitev društva si je najbolj prizadeval železniški uslužbenec France Kosič, pri ustanovitvi pa so sodelovali še Zabrezovnik Franc, Zabrezovniik Jakob, Kromar Franc, Mali Janez in drugi.
Ustanovitelji so se jasno zavedali, da je 'delavcem za (njihovo politično borbo potrebna predvsem izobrazba, zato so najprej ustanovili knjižnico, ki je aktivno delala vse do uničenja v letu 1941. Knjižnica je štela okoli 1300 knjig in je imela nad 1000 bralcev iz delavskega sloja. Nabavljala je zlasti napredno literaturo, kolikor je je bilo mogoče dobiti.
Kmalu po ustanovitvi se je vrnil iz ruskega ujetništva Franc Vidmar, ki je prevzel vodstvo glasbene dejavnosti v društvu. Pevski zbor, v katerem je bilo okoli 50 pevcev, je pod njegovim vodstvom uspešno- nastopal doma in v raznih krajih, predvsem v delavskih središčih po Sloveniji. Pozneje so na pobudo društva ustanovili še pevski zbor na Duplici, ki se je imenoval Planika. Solidarnost je imela tudi tamburaški zbor in igralsko družino-, s -katerima je gostovala v Trbovljah, Mariboru in drugih industrijskih krajih. Kaj so igrali, je 'danes še težko ugotoviti, ker ni več arhiva Solidarnosti, redki še živeči člani pa vedo povedati, da so igrali -med drugim igri Matiček se ženi in Mo-jškričeve Rdeče rože. Znano je tudi, da je ljubljanski škof prepovedal »rdečim«, kot so imenovali Solidarce, gostovanje v Gornjem gradu.
V	obdobju med obema vojnama se je društvo žilavo in prizadevno borilo za svoj obstoj in se je kljub vsem oviram trudilo za vzgojo in izobraževanje
delavstva v Kamniku. Svoj namen je dosegalo s predavanji, z napredno literaturo, z gledališčem ter z (ljudsko, umetno in borbeno pesmijo.
Solidarnost v Kamniku v tem obdobju ni nikdar imela niti za silo primernih prostorov. Zadovoljiti se je morala z majhno dvoranico v preprosti hiši na Grabnu. V tem edinem prostoru so imeli igre, pevske nastope, sestanke, predavanja, bralne in diskusijske večere. Prav tam je tudi vsako nedeljo dopoldne poslovala društvena knjižnica. Tu so se sestajali delavski prvoborci: Roman Potočnik-Pezdir, Tomo Brejc, Tone Sturm in drugi. Tu je tudi večkrat predavala Vida Tomšičeva.
Pod pritiskom protiljudskih režimov v stari Jugoslaviji je bila Solidarnost večkrat razpuščena, prvič ob uveljavljenju zloglasne Obznane. Najbolj svobodno je delovalo društvo v času Nezavisne delavske stranke. Po razpustu te stranke je bila tudi Solidarnost 'kmalu razpuščena, njena (knjižnica pa zapečatena.
Kljub težkim pogojem, kljub zakonu o zaščiti države, po katerem so bili obsojeni tudi nekateri člani društva, ni bilo mogoče društva povsem in trajno uničiti. Zbor Solidarnosti je kljub zatiranju vsako leto na prvomajski praznik prepeval v Kamniški Bistrici revolucionarne pesmi. Preganjanje je še krepilo odpor zavednih članov. O ugledu, ki si ga je pridobila Solidarnost, bi lahko pričal društveni prapor, ki ga je društvo razvilo ob svoji desetletnici, in ki je imeil v drogu nad 200 spominskih žebljev. Žal je dragoceni prapor uničil okupator. Še posebno svečana je bila proslava dvajsetletnice leta 1939, ki se je razvila v pravo, veliiko delavsko manifestacijo. Na proslavi so razen kamniške Lire sodelovala še delavska kulturna društva iz Ljubljane, Šentvida, Maribora, Trbovelj, Hrastnika, Zabukovice, Dobrunj, Smlednika in 'druga. Na predvečer praznika je bila svečana akademija, na kateri so nastopili delavci in mladina. Naslednje jutro je budnica predramila Kamničaine, ki so spontano izobesili zastave. Mesto je zasijalo v rdečih in narodnih izastavah, nad 100 rediteljev z rdečimi trakovi je imelo dovolj dela, da so uredili in razvrstili množice, ki so od vseh strani prihitele v Kamnik. Slavnostni govornik je bil znani napredni pisatelj in dramatik dr. Bratko Kreft. Razpoloženje ljudstva je nekako spontano prisililo tedanjega podžupana Strgarja, da je v popoldanskih urah prišel pozdravit zborovalce.
To je bila prva taka velika delavska manifestacija, bila pa je tudi poslednja in hkrati opozorilo nastopajočemu fašizmu, da se naše ljudstvo nikoli ne bo sprijaznilo s pirotičlovečansko fašistično Ideologijo. Tako je Solidarnost pod vplivom Partije razvijala proletarsko kulturo in krepila delavsko razredno zavest.
Sadovi dolgoletnega politično-vzgojnega dela so se pokazali ob uri preizkušnje v letu 1941. Vsi člani Solidarnosti so se odzvali pozivu Osvobodilne fronte in so bili vsak na svojem mestu in po svojih močeh aktivni v osvobodil-
nem gibanju. Prvi žrtvi iz vrst društva sta padili že v noči vstaje 27. julija 1941. To sta bila tovariša .Mlakar Dominik in Miklavčič Tone. V naslednjih mesecih so padli kot talci ali kot borci in aktivisti Poiznik Franc, Sušnik Janez, Pregelj Ivan, Kališnik Slavko, Eksler Mirko, D-ro-lc Franc, Černe Mirko, Bergant Franc, narodni heroj Molek Jakob, Sitar Generoz in še drugi. Mnogi člani so prišli v nemške ječe in taborišča. Solidarnost so Nemci kruto likvidirali, vse premoženje uničili, knjižnico in drugi inventar raznesli na vse vetrove.
Po osvoboditvi ni imel Kamnik nikake prosvetne dvorane niti kakih drugih prostorov za društvo, zato prosvetno delo v večjem obsegu ni bilo mogoče. Prosvetno udejstvovanje 'delavcev je bilo večidel omejeno na tovarne oziroma delavske sindikalne organizacije. Vendar je bilo kmalu v duhu tradicij Solidarnosti ustanovljeno prosvetno društvo Jakob Molek, ki je prirejalo dramatske prireditve v skromni dvorani v Mekinjah, iin ki ga imamo lahko za zarodek današnjega društva Solidarnost. Novo delavsko prosvetno društvo s tem imenom je bilo ustanovljeno po daljših pripravah šele v novembru leta 1952. Razen društva Jakob Molek, ki je v celoti prešlo v Solidarnost, so takoj pristopili prosvetni aktivi tovarne Titan in Podjetja Kamnik, pozneje pa je sklenilo pristopiti tudi Mladinsko- pevsko društvo Planika. Z zgraditvijo novega velikega prosvetnega doma Podjetja Kamnik je bila omogočena večja in intenzivnejša dejavnost na vseh področjih prosvete.
Nova Solidarnost je zaživela. Njen namen je nadaljevanje kulturne borbene tradicije stare Solidarnosti po načelih delavskih prosvetnih -društev Svobod, zato je društvo tudi vključeno v Zvezo Svobod. I-me Solidarnost je obdržalo iz spoštovanja do starega v dolgoletnih političnih borbah preizkušenega -društva.
V prvem letu obstoja se je nova Solidarnost uveljavljala, zbirala člane, urejala -odnose z drugimi društvi, hkrati pa tudi že pričenjala z delom.
S podporo ljudske oblasti in sindikalnih organizacij je dobilo- društvo m-aterialno podlago, z delom v večjem obsegu pa je lahko pričelo šele, ko je dobilo na razpolago primerne prostore, zlasti ko je bila dogotovljena velika dvorana v novem -domu kulture.
Najprej sta zaživeli dramatslka sekcija, ki je uprizorila Kreftove Celjske grofe, in pa sekcija Mladi oder, ki je zaigra-la Hamleta in Razvalino življenja. V naslednjih letih so prišli na oder Solidarnosti Kralj ma Betajnovi, Sveti plamen, Gospa ministrica, Zmešnjava n-a-d zmešnjavo, Hasanaginica in v letu 1955 Harrisova drama Molčeča usta. Mladi oder je igral še komedijo Poslednji mož in mladinsko igro Palčki ter komedijo Dama škrat.
Z nekaterimi -od teh iger je sekcija us-pešno gostovala razen v domačem okraju še v Dobrni, Konjicah, Gornjem gradu ,in Rogaški Slatini.
Delo draimatske sekcije ni bilo brez težav. Saj ni vedno lahko zbrati igralce in jih obdržati od prve bralne vaje pa do premiere. Jedro sekcij-e je nekaj požrtvovalnih igralcev in režiserjev, ki so znali premagati težave in so tako vsaj
Tako je Solidarnost praznovala 1. maj
delno, če ne v celoti, realizirali postavljeni program. Nekatere igre so režirali poklicni režiserji iz Ljubljane (Maks Furijan, Stane Potokar), kar je nedvomno koristilo vzgoji in napredku domačega igralskega in režiserskega kadra. Prav je, da je sekcija našla in pritegnila nekaj nadarjenih igralcev iz vrst mladine. Ti mladi igralci vzbujajo najlepše upe za nadaljnji razvoj. Nesporno je dejstvo, da se kvaliteta dramatskih prireditev izboljšuje od predstave do predstave. Zadnje prireditve, prav posebno pa še Molčeča usta, so bile že na ravni, kakršna se spodobi mestu z bogato kulturno tradicijo in kakršno mora imeti oder, ki naj bo zgled veliki okolici.
Važno vprašanje je pravilna izbira iger. Dosedanji program je bil v tem pogledu zadovoljiv, edinole če izvzamemo »Zmešnjavo«. Naziranje, naj se gledališče ravna po okusu občinstva ali da naj se podredi interesom blagajne, je pri nas že precej premagano. Brez vsebinske, nekoristne in umetniško brezpomembne burke v Kamniku že ne najdejo več odziva,, saj jih celo igralci nočejo igrati.
Pevska sekcija obsega za sedaj samo še moški zbor. Zbor se je rodil v večjih krčih, a se je sčasoma notranje utrdil in zdaj prav zadovoljivo napreduje. Razen samostojnih koncertov je nastopal ob proslavah in ob raznih priložnostih, opravil pa je tudi nekaj uspelih gostovanj. Upravni odbor je nabavil zboru lepe enotne srajce, kar bo pri nastopih tudi v estetskem pogledu izboljšalo učinek. Sekcija se pripravlja na povečanje zbora v mešani zbor.
V godbeni sekciji se pridno vežba zbor .mladih godbenikov, ki doslej še niso mogli nastopiti, ki pa obetajo postati prepOtrebno nadomestilo ostarele kamniške godbe.
Ena izmed najvažnejših in temeljnih nalog delavskega prosvetnega društva mora biti skrb za izobraževanje svojih članov in ljudstva. Tudi v tem pogledu je bilo društvo zadnja leta aktivno, dasi odziv članov in občinstva ni bil vedno zadovoljiv. Ljudska univerza v okviru društva je priredila že lepo število kvalitetnih predavanj, na katerih so predavali priznani strokovnjaki in vodilni politični in kulturni delavci. Imeli smo tud literarne večere, ko so- priznani književniki brali svoja dela. V okviru Ljudske 'univerze imamo- v zadnjih dveh letih tudi redni ideološki tečaj z aktualno tematiko. Predvsem nudi tečaj obiskovalcem osnovno izobrazbo s področja družbenih ved, osnov filozofije in jim pomaga graditi -napreden svetovni nazor. Vsaiko leto so še praktični tečaji iz gospodinjstva in jezikovni tečaji iz nemščine in angleščine.
Za izobraževalno delo skrbi danes Ljudsko izobraževalna sekcija, ki si je zadala nalogo, da bo še naprej razširjala znanje svojih članov in organizirala razen drugega tudi večje število literarnih večerov. Svojo dejavnost pa bo v bodoče prenesla tudi na periferijo Kamnika in v tovarne. Tudi druge sekcije nameravajo ponesti umetnost v večji meri kot doslej na podeželje. To velja zlasti za pevski zbor 'in dramatsko sekcijo. Naj se čuti, da je Kamnik kulturno središče in tista sila, ki daje pogum in pobudo tudi okoliškim krajem in tudi oddaljenim krajem v zapostavljeni Tuhinjski dolini.
Doslej še nismo mogli rešiti vprašanja knjižnice, ki po vojni še daleč ni dosegla predvojne višine. Odbor Solidarnosti želi urediti knjižnico s čitalnico, pa bodisi kot svojo sekcijo ali pa koit samostojno ustanovo. Rešitev tega vprašanja ovira pomanjkanje prostorov, opreme in poklicnega knjižničarja, zlasti pa tudi nezadostna materialna podlaga knjižnice. Želeti bli bilo, da bi Kamnik dobil centralno knjižnico, ki bi bila vodnik še ostalim knjižnicam v okviru komune.
Danes ima Solidarnost tudi šahovsko sekcijo, ki je nastala s prostovoljno priključitvijo Šahovskega društva društvu Solidarnost. Sekcija je prav aktivna.
Ne smemo prezreti, da Solidarnost vsa leta svojega oibstoja pripravlja in organizira vse proslave ob naših praznikih in druge spominske svečanosti. Te proslave, ki že slovijo po svojih bogatih in kvalitetnih programih, so iz leta v leto bolj priljubljene in obiskane. Društvo ima v vsem svojem delu, še posebno pa pri organizaciji proslav močno oporo v popolni kamniški gimnaziji.
Društvu Solidarnost predseduje v zadnjih dveh letih agilna javna delavka in članica stare Solidarnosti tovarišica Marica Brejčeva.
godovina »lire
Inž. Albert Č ebul j Samo V r e m š a k
Pred več kakor 90 leti je bil na Slovenskem in v vseh slovanskih deželah monarhije hud narodnostni boj. Nemci so povsod ustanavljali svoje Sohul-vereine, Lesevereine itd., Slovenci pa kot protiutež išlovenska šolska društva, telovadna društva in Narodne čitalnice. V tem boju je v Kamniku 4. nov. 1882 ustanovila peščica zavednih mož samostojno pevsko društvo z imenom »Lira«. Dne 9. novembra 1882 so bila potrjena pravila za Prvo slovensko pevsko društvo »Lira« v Kamniku, ki je prvič nastopilo že na Veliki besedi kamniške Narodne čitalnice. »Besede« so bile velike kulturno-politične manifestacije tedanjih Čitalnic. Do tedaj samostojnih pevskih društev še ni bilo, pač pa so se pevci priložnostno sestajali in zapeli v okviru Čitalnice in njenih kulturnih prireditev.
Prvo samostojno pevsko društvo je bila torej »Lira«. Za njeno ustanovitev so si najbolj prizadevali Alojzij Vremšak, oče sedanjega pevovodje in prvi predsednik »Lire«, Karel Vršeč in Julij Poflec. »Lira« je 'takoj pričela z intenzivnim delom. Zaradi agilnega delovanja »Lire« in odločnega vodstva tedanjega župana dr. Maksa Samca je bil Leiseverein po nekaj letih likvidiran.
Pesnik Simon Gregorčič, ki je prihajal v tem času v Kamnik na vsakoletni oddih in čul petje Lirašev, je poslal »Liri« zanimivo pismo z dne 17. marca 1885, v katerem pravi med drugim:
»Vzbujajte, dramite, vnemajte narod! Vi imate v svojih čistih grlih veliko orožje: pevaje lahko ljudi tujcu izvijete in slovenstvu pridobite.
Bodite v Kamniki narodni dramniki!«
Ob prvi obletnici je »Lira« dobila svoj prapor. Delovala ni samo v Kamniku, temveč je prepotovala dobršen del Kranjske, Primorske, Štajerske in Koroške. Leta 1884 so bili (»Liraši« v Mozirju pri razvitju sokolske zastave, dalje na Vranskem pri proslavi 10-ietnice »Vranske Vile«. Na proslavi ljubljanskega delavskega pevskega društva »Slavec« (ust. 1884) je »Lira« med številnimi zbori s komaj 16 člani odnesla prvenstvo. »Lira« je sodelovala tudi ob 10-leitnici zbora »Hajdrih« v Proseku pri "Krstu.
Odličen nastop »Lire« je bil 26. oktobra 1894 v Celovcu v dvorani »Masse-garten« pri proslavi spomina Korošcev Andreja Einspielerja in Antona Martina Slomška. Prav tako so nastopili Liraši v Skočidolu na Koroškem na velikem narodnem taboru, pri odkritju Vilharjevega spomenika v Postojni leta 1906, pri ustanovitvi Sokola v Domžalah, pri tragičnem pogrebu septembrskih žrtev Adamiča in Lundra v Ljubljani itd. Tako je bilo delovanje »Lire« do prve svetovne vojne, ki je zadušila skoraj vsak kulturni polet. Medvojna doba pa kaže strm vzpon.
Leta 1920 je zaradi bolezni odstopil dolgoletni pevovodja France Štele. Zamenjal ga je mladi in agilni dirigent Ciril Vremšak, ki je preusmeril delovanje pevskega zbora iz dotedanjega rodoljubarskega in vžigajočega prepevanja v resno koncertno delo. Sporedi vseh njegovih koncertov kažejo težnjo po reprodukciji resne zborovske glasbe iz domače in tuje literature. Je eden redkih slovenskih zborovodij, ki je toliko let vztrajal pri enem in istem zboru, saj bo letos praznoval 35-letnico umetniškega delovanja.
V	letu 1922 se je društvo pripravljalo na dostojno proslavo svojega 40-let-nega jubileja. Proslava je bila 7. decembra 1922 v Kamniku.
Leta 1924 je bil v Ljubljani v Unionu velik pevski koncert vseh zborov, včlanjenih v Zvezi slovanskih pevskih zborov. Na tem koncertu je 'izmed moških pevskih izborov »Lira« odnesla prvenstvo. (Ravno tako je sodelovalo društvo tudi leto poznieje na isti prireditvi.
V	naslednjih letih se je zbor kvalitetno dvigal in dosegel svoj vrhunec leta 1932 ob 50-ietnici obstoja društva v -dneh 15. in 16. oktobra. Menda se še ni nikdar dotlej zbralo v Kamniku toliko odličnih predstavnikov slovenske kulturne javnosti in še nikdar nastopilo toliko zborov iz vse Slovenije kakor takrat. Razen domačih predstavnikov oblasti in kulturnih ustanov so prisostvovali slavnosti še ravnatelj konservatoirija v Ljubljani Matej Hubad, predsednik Hu-badove župe in zastopnik JPS dr. Anton S-vigelj, skladatelja Zorko Prelovec in Emil Adamič, zastopnik Glasbene Matice Silvan Pečenko, številni zbori in zastopniki.
Med obilico daril, ki jih je prejela »Lira« za svoj zlati jubilej, moramo omeniti darilo Hubadove pevske župe, in sicer krasen venec s trakovi vseh pevskih društev, včlanjenih v HPZ. V vencu je bila skrita kitara, s katero so se učili peti prvi Liraši ob ustanovitvi društva. Koncert je imel velik uspeh. Izvajali so dela Nedveda, Foersterja, Schwaba, Adamiča, Lajovica, Premrla, Bubada in Prelovca ter Stoleer-Slavenskega. Ta koncert je prikazal razvoj 504etnice jugoslovanske zborovske glasbe, prenašali pa so ga po radiu v Zagreb in Beograd. Kritiki so mu v časopisju vsi po vrsti prisodili najboljše ocene. Naslednjega dne je bil velik ljudski koncert vseh priglašenih pevskih zborov. Vsak z dvema točkama so nastopili:
Ferdo Majer: Domino
Plrvo slovensko pevsko društvo »Lira« iz Kamnika, »Zarja« iz Pobrežja pri Mariboru, »Sava« z Jesenic, Bežigrajsko pevsko društvo iz Ljubljane, Pevski odsek Narodne čitalnice iz Šiške, Zbor nekdanjih Lirašev '— veteranov, Pevsko društvo Moste pri Ljubljani, Pevsko društvo Domžale, »Solidarnost« iz Kamnika, Kvintet Glasbene Matice iz Ljubljane in Oktet pevskega društva »Ljubljanski Zvon« .iz Ljubljane. Popoldne ob 15. uri so vsi združeni zbori zapeli na Glavnem trgu Hajdrihovo Morje adrijansko.
Nadvse originalna pa je bila zamisel, sestaviti zbor nekdanjih še živečih Lirašev. Nastopili so še vsi tedaj živeči veterani, kot: Ante Pintar, Pavel Gorjup, Josip Janko, Franc Ahčin in mnogi drugi. Razkropljene širom po Sloveniji je zbral in za ta nastop pripravil Emil Adamič. Po njegovi izjavi se še nobenemu pevskemu društvu razen »Lire« do tedaj ni posrečilo v posebnem nastopu postaviti na oder svojih nekdanjih pevcev.
»Lira« je priredila vsako leto svoj redni pomladanski koncert — navadno tudi več — in je nastopala na raznih proslavah, n ar odnih. pr ired itvah in zvezn:h koncertih v Ljubljani, kjer si je pridobila sloves enega izmed najboljših moških zborov v Sloveniji ter je gostovala po najrazličnejših krajih Slovenije. Med svojim obstojem je priredila »Lira« nad 970 samostojnih koncertov, vseh drugih nastopov pa okrog 2000. Njen edini cilj je gojiti slovensko in slovansko pesem ter ljudstvo pevsko vzgajati.
TaJko je delovala »Lira« kot umetniško društvo vse do 1. 1941, ko je domovino zasedel okupator. Društvo je prispevalo svoj oboios k narodni osvoboditvi. V času NOB je padel član zbora, narodni her-oj Jakob Molk, ki je bil zadnja leta pred vojno Lirin pevec. Kot talec pa je bil ustreljen član društva Božo Repič.
Po osvoboditvi je »Lira« takoj zbrala svoje člane in je, pomnožena z novimi pevci, nastopala pri vseh svečanostih, narodnih in državnih praznikih in drugih proslavah.
Dne 5. julija 1952 je »Lira« proslavila svojo 70-letnico. Pokroviteljstvo proslave je prevzel minister Boris Ziheri. Koncert je bil v zelo akustični telovadnici kamniške gimnazije in je imel velik uspeh. Izbran program je prikazal prerez slovenske vokalne glasbe od Kamila Maska do najnovejših dni.
Pomen »Lire« v polpretekli dobi je bil še toliko večji, ker v tem času še nismo poznali radia in podobnih modernih tehničnih naprav ter so bili pevski zbori edini posredovalci in reproduktivni činitelji slovenske pesmi.
Lepe in pomembne besede k sklepu poročila o koncertu »Lire« 1. 1939 je zapisal pok. skladatelj France Venturini: i»Kamničani, bodite ponosni na svojo ,Liro', podpisajte in čuvajte jo kot drag biser in spomin .na težke čase, ko je še valptov bič udrihal po naših hrbtih!«
»Lira« je vseskozi vzdrževala stike s slovenskim skladateljskim krogom in številnimi glasbeniki sploh. Kot rezultat teh vezi je nastalo precej skladb po-
svečenih »Liri«. Tako je skladatelj Emil Adamič posvetil »Liri« ob društveni petindvajseti etnici leta 1907 v tedanji reviji »Novi akordi« (izhajala od leta 1900—1914) Obsežno zasnovano skladbo »Dan slovanski« za moški zbor. Skladba je izšla v VIII. letniku zvezek št. 3. Od isttega skladatelja hrani društvo v rokopisu še naslednja »Liri« posvečena dela: »Dekle moja, kje si sinoč bila?« za 8-glasni mešani zbor, dalje »Šopek vinskih« za moški zbor in »Tri prešerne pesmi za veselo družbo« (Nič o politiki, Lepa Neža in Kaj morem jaz za to?). Od skladateljev najstarejše generacije hrani društvo skladbe Vekoslava Vavpotiča, ki je slovenski kulturni javnosti manj znan, kar je večji del svojega življenja preživel v itujini (Dunaj). »Liri« je posvetil priredbo znane koroške ljudske pesmi »Čej so tiste stazice« koroški rojak, kulturno-prosvetni delavec in organizator številnih pevskih zborov po Koroškem, pokojni Lovro Horvat, ki je poslednja leta svojega življenja preživel v Kamniku. Skladbo je daroval pod imenom »Nekdanje stezice«. Skladatelj Mihael Rožanc je posvetil »Liri« pesem »Kaj bi te vprašal?«. Objavil jo je v Novih akordih, letnik XI št. 4. Za 50-let-nico društva pa je poklonil skladatelj Zorko Prelovec pesem »Le enkrat še«, ki je izšla v glasbeni založbi pevskega društva »Ljubljanski Zvon« 1932. Ne bi bilo pretirano reči, da so bili stiki skladatelja Zorka Rrelovca z »Liro« morda najpri-srčnejši od vseh, saj je bil pokojni skladatelj velik ljubitelj »Lire« in osebni prijatelj dirigenta Cirila Vremšaka. Tako je v letu 1937 poslal »Liri« spet dve skladbi za moški zbor, in sicer »Prvi greh« ter »Kje so tvoje rožice«. Skladbi so prvič izvajali na koncertu naslednjega leta. V teh letih je nastalo še več skladb,, posvečenih »Liri«. Tako je poklonil svojo pesem »Hej, to je lovski rog« skladatelj P. F. Ačko, ki je v letih 1937—1941 sikladateljsko deloval v Kamniku. Pesem je bila prvič izvajana na koncertu 1941 v mesecu marcu, ki je bil hkrati zadnji koncert »Lire« pred pričetkom okupacije. Tudi skladate-lj in tržaški rojak. Fr. Venturini je poslal »Liri« pesem z naslovom »Misijon«, ki so jo- prvič izvajali ob odkritju spominske plošče slovenskemu pesniku in književniku Radivoju Peterlinu-Petruški leta 1939 v Kamniku. Skladba je bila komponirana prav za to priložnost. Dirigent Ciril Vremšak, ki se je ravno v tem času skladateljsko najbolj izživljal, je zboru posvetil skladbo »Slovo pod okencem«.
Za 70-letnioo, 1. 1952, pa je poslal »Liri« s posvetilom skladbo »Pa da bi znal« na besedilo Srečka Kosovela slovenski skladatelj Pavel Šivic. Skladba je doživela svojo krstno izvedbo na koncertu naslednjega leta 1953. Še z eno skladbo se je obogatil »Lirin« arhiv njej posvečenih skladb. Vasilij Mirk je poslal »Liri« večje delo z naslovom »Naša zemlja« na besedilo Elizabete Kremžar-jeve. Skladba je zelo obsežno zasnovana v prekomponirani obliki ter predstavlja nekakšno vokalno ikantato. Društvo jo je dobilo ob svoji 70-letnici. Za sedaj je še niso izvajali.
Na tem mestu omenimo še častne člane Prvega slov. pevskega društva »Lire« iz Kamnika. To so:
France Štele, občinski uradnik in prvi pevovodja »Lire«,
njegov brat Joško Štele, tajnik pri občinskem uradu v Kamniku in eden
prvih članov »Lire«,. Janko P o h 1 i n, posestnik v Kamniku, častni predsednik »Lire« in eden
prvih članov zbora, An te P i nt ar, eden prvih članov »Lire«. Častni član od 26. avgusta 1932, Anton Ga bron, župnik in koroški rodoljub v Skočidolu na Koroškem, Viktor P a r m a, slovenski skladatelj, Vekoslav V a v p o t i č, skladatelj,
Matej Hubad, ravnatelj konservatorija v Ljubljani in dirigent Glasbene Matice,
Bm.il Adamič, profesor glasbe na učiteljišču v Ljubljani in skladatelj, Zorko Preiovec, uradnik pri Mestni hranilnici ljubljanski, skladatelj, pevovodja pevskega društva »Ljubljanski Zvon« in pevovodja Zveze slovenskih pevskih zborov (ZSPZ), ter Glasbena Matica v Ljubljani.
Poglejmo na kratko še ustanovitelje društva, prvi odbor ter vse predsednike in pevovodje od ustanovitve do danes. Ustanovitelj in prvi predsednik »Lire« je bil Alojzij Vremšak, podpredsednik Tone Trobej, blagajnik Josip Fajdiga, pevovodja France Štele, tajnik Gustav Kronabethvogel in arhivar Adolf Volovšek. Predsedniki »Lire« so bili od ustanovitve do danes:
Alojzij Vremšak od pričetka in kasneje od 1890—1903, Martin Novak od 23. I. 1887, Marko Pohlin od 18. I. 1903, Rudolf Binter od 21. I. 1913, Anton Vedlin od 31. I. 1919, Mirko Goirišek od 19. IX. 1920, Josip Ančik, dr. Fran Trampuž, odvetnik, od 26. I. 1922, Josip Grum, sodnik, od 31. I. 1924, Ludvik Cimperman, profesor, od 13. II. 1925, Fran Fajdiga od 22. XI. 1926, Julij Cenčič, učitelj, od 8. I. 1933—1941.
Po drugi svetovni vojni je bil starostni predsednik pok. Ludvik Pirnat, od leta 1951 pa je predsednik »Lire« inž. Albert Čebulj. Pevovodje:
Prvi pevovodja »Lire« je bil France Štele, ki je vodil »Liro« z majhnimi presledki do svoje smrti. V tem času je služboval tudi v Trstu in imel velike zasluge pri ustanavljanju pevskih zborov v narodno ogroženih krajih. Vmes so delovali še učitelj Pavel Gorjup, brata Josip in Julij Cenčič, skladatelj Emil Adamič, Franj.o Kratnar in drugi. Od 19. septembra 1920 do sedaj pa je pevovodja Ciril Vremšak.
»Lira« je imela vseskozi pester socialni sestav društva, tako v pogledu strukture odbora kot članstva samega. Zastopani so bili delavci, obrtniki, intelektualci in svobodni poklici. V odboru je bilo vedno v nemajhni meri udeležen delavski razred.
Vsa leta svojega obstoja je bila »Lira« v zelo prijateljskih odnošajih s sorodnim društvom — delavskim pevskim društvom »Solidarnost« iz Kamnika. Vsakoletne koncerte obeh zborov so člani vedno medsebojno obiskovali. Po potrebi so večkrat pevci enega zbora priskočili drugemu na pomoč. Za to si je močno prizadeval takratni pevovodja »Solidarnosti« pok. France Vidmar.
Napreden zdrav duh je vodil »Liro« od ustanovitve do danes. V sedmih desetletjih je opravila pomembno vlogo, saj je ponesla narodno, umetno in borbeno pesem sirom po domovini.
ospodarski razvoj
in stanje mesta kamnika
Bogdan K ob ol
Kamnik se po gospodarskem pomenu uvršča na eno prvih mest v naši republiki. Pri tej oceni ne jemljemo za podlago absolutne vrednosti bruto proizvodnje ali narodnega dohodka, temveč upoštevamo določeno stalnost gospodarske dejavnosti v njenem zgodovinskem razvoju, tradicijo proizvodnje v tem mestu, njeno raznovrstnost in pa seveda relativne vrednosti, predvsem vrednost narodnega dohodka, na enega prebivalca, število zaposlenih v razmerju do celotnega prebivalstva in podobne pokazatelje, ki v primerjavi z drugimi našimi mesti in proizvajalnimi centri nesporno dokazujejo zgornjo trditev.
Ze v rimski dobi je vodila preko Kamnika in Tuhinjske doline vzporedna cesta znamenite vojaške in trgovske žile Aqileia (Oglej) — Emona (Ljubljana) — Ad quartum decimum (v bližini Mengša) — Ad publicanos (Krašnja) — Atrans (Trojane) — Celeia (Celje) — Panonija. Da je bila cesta tlakovana s kamnitimi kvadri, se da sklepati iz sledov, ki so bili odkriti ob priliki kopanja temeljev novega železobetonskega »Suševega« mostu na cesti Kamnik—Mekinje preko Nevljice v letu 1953. Ta pot pa je v srednjem veku postala glavna trgovska žila med Podonavjem in Italijo in je potekala od Celja po Tuhinjski dolini na Kamnik, od tod na Kranj in Škofje Loko in po Poljanski dolini v Italijo. V živi trgovini po tej poti se začenja razvoj Kamnika.
V prvi polovici 12. stoletja, ko so bili posestniki kamniškega okolja znameniti grofje Andechs-Meranci, so ti v zavarovanje važne meddeželne trgovske transverzale zgradili ofo vhodu v Tuhinjsko dolino mogočna gradova Stari in Mali grad, ob vznožju obeh pa se je hitro razvilo tipično srednjeveško naselje z ulicami in znamenitim trgom, ki so svojo arhitektonsko zasnovo obdržali vse do današnjega dne. Prvotna majhna kamniška naselbina je bila na prostoru med današnjo cerkvijo na Šutni do tovarne »ETA« in ni bila
vključena v srednjeveško obzidje Kamnika ter se zaradi tega tudi ni ohranila. 2e od leta 1188 se Kamnik omenja kot trg, leta 1229 beremo o kamniških meščanih in leta 1267 se Kamnik navaja že kot mesto. Kamnik je tedaj postal glavno upravno središče andechsmeranske posesti in najvažnejše mesto Kranjske. Ulrik Spanheim, ki je dobil leta 1248 Kamnik po ženitvi z Nežo Meransko, se imenuje celo, »gospod Kamnika«. Rod Spanheimov je leta 1269 izumrl in Kamnika se je leta 1270 polastil češki kralj Otolkar Premisl, ki se je leta 1271 osebno mudil v Kamniku in tu izdal listino, v kateri se mesto prvič v zgodovini omenja s slovenskim imenom »Kamnik«. V tej dobi zasledimo tudi zadnje kamniške novce. Leta 1278 je prešlo mesto v habsurško posest, na Starem gradu pa so gospodarili v 13. stoletju Ortenbiuržani in pozneje Gallen-bergi ali Ostrovrharji. Leta 1450 je postal grad deželno-knežja zastavna last in kot takega so ga imeli v lasti Lamibergi do leta 1500 in nato Thurni, ki so ga leta 1572 kupili v pravo last. Ze leta 1511 ga je poškodoval potres, ko pa je leta 1576 udarila vanj strela, se je grof preselil v mesto in nato v novo kriško graščino. Opuščeni grad je začel razpadati in grajsko posestvo so združili s kriško gospoščino. Na Malem gradu so bivali stranski nasledniki Andeških grofov, vendar pa je grad že leta 1511 popolnoma uničil potres in se ni več dvignil iz razvalin. Na področju današnjega Kamnika je bilo še več gradov. Iz dobe turških napadov izvira grad Zaprice, ki ga je sezidal na konglomeratni terasi zahodno od mesta med letom 1514—1550 grof Jurij Lamberg, grad pa je bil v drugi polovici 18. stoletja predelan in obstaja kot tak še danes. Ker so se kamniški meščani bali, da ne bi Turki, če bi se polastili tega gradu, oblegali mesta, so se odločno uprli zidanju. Po brezuspešnem odporu so kot protiutež zapriškemu gradu postavili utrjen šestoglati-stolp v oglu mestnega obzidja na Žalah, ki je še ohranjen in se je imenoval Smoletov grad na Turnu. Grad, ki je stal na žalskem hribu in bil last žalskih gospodov, je izginil brez sledu. Ta grad je bil s podzemskim rovom zvezan z Malim gradom. Rov je bil odkrit ob gradnji železniškega predora od Kamnika proti smodnišnici v izhodnem severnem delu predora. Na mestu upravnega poslopja kamniške smodnišnice (zgrajeno v letu 1852-53) je stal nekdaj grad, imenovan Katzenberg. V Mekinjah so si postavili grofje Gallenbergi grad, v katerem so gospodarili njihovi ministeriali, Mekinjski gospodje (Viljem Mekinjski 1143—1169). Grad so leta 1471 razdejali Turki, a so ga grofje kmalu obnovili. Leta 1682 so ga podrli in postavili novega. V času francoskih vojn so ga uporabljali za vojašnico in pozneje za bolnišnico. Leta 1830 ga je kupil baron Abfaltrern s Križa in ga dal na razpolago državi, ta pa je imela v njem državne urade: okrajno glavarstvo in okrajno sodišče, ki so se 1. 1851 preselili v Kamnik. Razen teh gradov, sta se nam ohranili še graščina Perovo iz 13. stoletja in graščina Zgornje Perovo ali Smolčeva graščina, ki je nekaj mlajša.
Vsi ti številni gradovi na razmeroma majhnem območju Kamnika pričajo o njegovi nekdanji gospodarski, politični in kulturni pomembnosti. Kamnik je imel dosledno izdelano mestno upravo in avtonomijo s številnimi svoboščinami. Mestne pravice mu je potrdil cesar Karel IV. in mu podaril obširne gozdove v Kamniški Bistrici. Mesto je imelo lastno sodstvo in je bilo tudi sedež deželnega sodišča, katerega pristojnost se je raztezala približno v mejah sedanjega okrajnega sodišča. Imelo je tudi pravico krvnega sodstva. Smrtne obsodbe so izvrševali do 17. stoletja pri krvavem znamenju blizu križišča ceste Kamnik—Kranj za železniško progo. Številne privilegijske listine od 14. do 19. stoletja hrani kamniški mestni arhiv. K razvoju mesta so veliko pripomogli tudi gospodarski privilegiji: po ukazu nadvojvode Ernesta so smeli v mestu in okolici trgovati samo kamniški meščani; od cesarja Friderika III. je smel biti eno miljo okrog mesta samo po en krojač, čevljar in kovač; leta 1489 so dobili meščani v najem vse dohodke, mestne davke, mitnino, prevoznino in drugo. Leta 1500 so dobili pravico do letnega sejma in pozneje še pet letnih sejmov. Na te sejme so prihajali trgovci tovorniki iz naj oddaljenejših krajev, kar je donašalo mestu lepe dohodke.
Andeški grofje so ustanovili na Malem gradu lastno kovnico denarja z likom in napisom Kamnik. Mesto je imelo tedaj okrog 1700 prebivalcev, precej trgovin, skladišč in gostišč, leta 1228 pa je bil zgrajen celo hotel (hoapital) za sprejemanje popotnikov in trgovcev. Razen teh dveh panog je bila v mestu precej razvita Obrt, zlasti žebljarska in kovaška, usnjarska in lončarska. V mestu in okolici so bile mnoge fužine (do leta 1852) plavži, brusil-nice ter orožarne. Obrt se je obdržala do najnovejšega časa, ko jo je izpodrinila tovarniška industrija (od 1852 dalje). V tem gospodarsko cvetočem in z mestnim obzidjem utrjenem mestu je imelo v dobi turških napadov varno zavetje veliko kranjskega plemstva, ki si je tu postavilo dvore: grofje Auerspergi, Orten-buržami, Hohenwarti, Paradeiserji, Lambergi in Thurni, skladno s takratno družbeno hierarhijo pa si je v Kamniku zgradila palače in veleposestva tudi cerkvena gospoda, patriarhi iz Ogleja ter brižinski in briksenški škofje. V začetku srednjega veka je bil Kamnik najbogatejše in najvplivnejše mesto na Kranjskem, kasneje pa razen Ljubljane, ki se je šele pričela razvijati, edino mesto, zastopano v deželnem zboru. Že v 15. stoletju je imelo mesto svoje kopališče in zdravilišče ob Bistrici in Nevljici, nasproti Podgore, kjer so bila vzhodna mestna vrata.
Konec 17. stoletja se je glavni promet med Podonavjem in Primorjem zopet usmeril po stari rimski cesti skozi Črni graben, zlasti ko so v letu 1720—1728 zgradili novo cesto Dunaj—'Ljubljana—Trst. Kamnik je ostal tako ob strani in je začel propadati. Njegovo nazadovanje so pospešile še naravne nesreče: kuga, potres in požari. V drugi polovici 17. stoletja je mesto že popolnoma propadlo in Valvasor nam omenja Kamnik za zgled, kako propadajo cvetoča kranjska
mesta: četrtina hiš je bila takrat podrtih, trgovina je zamrla, plemstvo se je izselilo, Kamnik je izgubil svoje lepo in bogato lice. Od tega propada se je le težko in počasi opomogel. Po stoletju ohromelosti in životarjenja je mesto malo bolj zaživelo v dobi francoske Ilirije, ki je zaradi političnih in gospodarskih reform (uvedba slovenskih šol, odvzem cerkvenih posestev, sprememba državnih uradov in ukinitev cehov) privedlo do svobodnega razmaha obrti, ta pa je začela posnemati nastajajočo industrijo v Avstriji, uvedla širše obrtniške delavnice in prešla v manufakture, a se kmalu prelevila v majhno industrijo. Okrog leta 1840 je bil Kamnik že znano letoviško in zdraviliško mesto, kamor je rada zahajala predvsem dunajska gospoda. Pri tem si je prvo- opomoglo gostinstvo in z njim seveda tudi trgovina in obrt. Ta čas je bilo na območju današnje mestne občine okrog 30 gostiln in 2 hotela (Fišer in »Kurhaus«), V Srednji vasi so kopali premog in ga vozili v žaveljsko železarno pri Trstu. Leta 1852 je bila prodana Andreolijeva fužina, država pa je tam zgradila smodnišnico. Brž ko je začela teči železnica Dunaj—Ljubljana (leta 1853), ki so jo kasneje (1857) podaljšali do Trsta, je Kamnik v kratkem času vsestransko rapidno napredoval. Pričeli so izkoriščati gozdove, postavili so več novih žag in mlinov na pogon z vodno silo, ki je je v Kamniku dovolj. V Mekinjah je bila zgrajena tovarna cementa, na Grabnu tovarna sukanca in keramična delavnica, na Šutni mlin za zemeljske barve in tkalnica platna ter belilnica. Stare obrtne delavnice, kovaške, usnjarske in druge panoge obrti so zaposlovale vedno več delavcev, ker je bilo dovolj dela, posebno še zaradi osvoboditve kmetov. Kamnik je v tej dobi zopet pridobil lepo lice z novimi in obnovljenimi stavbami. Leta 1888 so zgradili vodovod z zajetjem v Stranjah in tudi mestno kanalizacijo. Leta 1891 je bila že zgrajena železniška proga Ljubljana—Kamnik, leta 1896 ustanovljena današnja tovarna »Titan«, imenovana Špalek. Kolektiv te tovarne si šteje v posebno čast in ponos, da je v njej delal v letu 1911 predsednik FLRJ tov. J. Broz-Tito. Leta 1904 pa je bila ustanovljena tovarna upognjenega pohištva na Duplici. Približno ob istem času je pričela obratovati tudi Slatnarjeva tiskarna. Leta 1912 je dobil Kamnik elektrifikacijo, še pred tem pa svoje prve denarne zavode, in sicer Mestno hranilnico leta 1886 ter zadružno hranilnico in posojilnico, ki je bila ustanovljena leta 1906. V mestu je od leta 1876 uspešno delovala pivovarna in kvasarna Stare.
Ta razmeroma lep gospodarski razvoj je prekinila prva svetovna vojna. Delo je zastajalo in cela vrsta manjših podjetij in mlinov se je ustavila-. Po končani vojni je začela najprej obratovati lesna industrija in trgovina z lesom. Leta 1922 je bila ustanovljena kartonažna tovarna »Vesna« v Mekinjah, ki pa je kmalu doživela polom. Ves čas do druge svetovne vojne so s številnimi štrajki in borbo za obstoj v času krize in ekonomske nestabilnosti v menjaj očem obsegu obratovale le naslednje tovarne: smodnišnica, tovarna usnja, ki je bila usta-
no vi j ena leta 1924, Titan in pa tovarna upognjenega pohištva, Obrt in trgovino pa so zajemali prav tako viharji kriz in raznih špekulacij. V tej dobi — med obema vojnama — je bilo mnogo poskusov za pričetek obratovanja novih panog industrije. Ugodna lega Kamnika zaradi bližine Ljubljane, zadostne količine vode, velike rezerve delovne sile v okolici in številni primerni prostori so vodili tuji kapital v mesto z namenom, da zgradi tekstilno in celo avtomobilsko industrijo. Toda takratni kamniški mestni očetje so v strahu pred porastom delavstva kratkovidno odklanjali številne, zelo ugodne ponudbe. Sicer, so nastajale manjše, skoro obrtniške delavnice, ki pa so zaposlovale največ do 20 ljudi: »Eta«, tovarna gorčice leta 1923; »Svilanit«, tkalnica leta 1937; »Biser«, tovarna gumbov leta 1938; Tovarna vezalk leta 1933; »Jugopamiuk«, tovarna frotirja leta 1937; »Avtopromet« leta 1932 in tovarna »Vata« v Vesni leta 1937. Gostilniških Obratov je bilo 35 (2 kavarni), trgovinskih obratov 38, obrtniških okrog 90. Od javnih poslopij so v tem času zgradili novo postajo Kamnik-mesto, novo klavnico in v surovem stanju novo osnovno šolo, ter leta 1931 javno letno in športno kopališče. Kmetijska proizvodnja je bila precej izdatna, ker je bilo za obdelovanje delovne sile na pretek. V obdelovanju zemlje niso kmetje uvedli nobene nove oblike z izjemo uporabe umetnih gnojil. Živinoreja je bila močno razširjena, vendar ni bilo dovolj pazljivosti pri selekciji in izboljšanju živine. Številni kmetje so bili zadolženi in posebno mali kmetje so živeli v popolni odvisnosti od velikih. Tovorni promet se je v največji meri razvijal z železnico in konji. Osebni promet je bil zelo živahen na železnici, v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno pa je zlasti napredoval avtobusni promet. Na področju gradenj bi bilo treba omeniti porast gradenj enodružinskih hišic, ki so nastajale v precejšnjem številu v južnem delu mesta. Obrtniška dejavnost se je živahno razvijala, predvsem v letih 1936—1940.
Med okupacijo v letih 1941—1945 se je gospodarska dejavnost v mestu zelo zmanjšala, predvsem zaradi odpora delavstva nasproti okupatorju, pomanjkanja surovin in delovne sile. Trgovine so bile izpraznjene, gostilne na razpolago samo za tujo gospodo, obrt pa je opravljala v glavnem samo popravila-
Po socialni in nacionalni osvoboditvi se je v letih 1945—1947 mestno gospodarstvo v glavnem obnavljalo, s sprejetjem petletnega plana in po izvršenih nacionalizacijah v letih 1946 in 1948 pa pričelo skokoma naraščati, zlasti še po letu 1951, ko so delovni kolektivi sprejeli v upravljanje tovarne in podjetja, in doseglo v letu 1954 svoj največji vzpon na vseh področjih. Zlasti pomemben je porast industrijske proizvodnje, ki prisipeva izredno- velik delež pri celotno ustvarjenem narodnem dohodku.
V tem letu je bil dosežen naslednji bruto produkt in njegova delitev vseh sektorjev lastništva v 000 din:
Panoga	Bruto	Materialni	Amorti-	Narodni		Presežek
	proizvod	stroški	zacija	dohodek	Plače	dela
Industrija	5,314.786	2,480.222	192.198	2,642.366	264.470	2,377.896
Kmet. in gozd.	72.495	9.111	6.483	56.901	47.079	9.822
Gradbeništvo	262.268	150.729	5.130	106.409	38.267	68.142
Promet	16.276	8.874	3.166	4.236	1.679	2.557
Trgovina	588.729	539.519	1.810	47.400	13.878	33.522
Gostinstvo	77.263	53.344	' 1.925	21.994	7.765	14.229
Obrt	160.967	112.254	4.298	44.421	23.381	21.040
Skupaj	6,492.784	3,354.053	215.004	2,923.727	396.519	2,527.208
Za državni sektor lastništva proizvodnje				je bila delitev bruto		produkta,
doseženega v letu 1954, naslednja:						
Panoga	Bruito	Materialni	Amorti-	Narodni		Presežek
	proizvod	stroški	zacija	dohodek	Plače	dela
Industrija	5,314.786	2,480.222	192.198	2,642.366	264.470	2,377.896
Kmetijstvo	4.071	1.444	290	2.337	1.609	728
Gradbeništvo	262.268	150.729	5.130	106.409	38.267	68.142
Promet	16.276	8.874	3.166	4.236	1.679	2.557
Trgovina	510.896	475.018	1.302	34.576	11.224	23.352
Gostinstvo	77.263	53.344	1.925	21.994	7.765	14.229
Obrt	121.935	85.798	3.032	33.105	15.482	17.623
Skupaj: 6,307.495 3,255.429 207.043 2,845.023 340.496 2,504.527
Iz obeh pregledov je razvidna prvič ogromna premoč v ustvarjanju narodnega dohodka v državnem sektorju lastništva proizvodnje in drugič, da se narodni dohodek ustvarja v glavnem v industriji, kar pokaže naslednja struktura narodnega dohodka:
Panoga	Skupni proizvod	Amortizacija	Narodni dohodek	Struktura narodnega doh. v %>
Industrija	2,834.564	192.198	2,642.366	90.37
Kmet. in gozd.	63.384	6.483	■ 56.901	1.94
Gradbeništvo	111.539	5.130	106.409	3.65
Promet	7.402	3.166	4.236	0.15
Trgovina	49.210	1.810	47.400	1.62
Gostinstvo	23.919	1.925	21.994	0.75
Obrt	48.713	4.292	44.421	1.52
Skupaj:	3,138.731	215.004	2,923.727	100.00
V teh podatkih niso zajeti železniški in poštni promet ter promet v trafikah.
Ker se je število prebivalstva povzpelo od 7.876 1. januarja 1954 na 8.225 konec leta, vzamemo pri ugotavljanju bruto dohodka in narodnega dohodka na 1 prebivalca srednje povprečje 8.050 prebivalcev.
Ustvarjeni skupni družbeni proizvod na 1 prebivalca je 389.904 din — OLO 108.141 din.
Ustvarjeni narodni dohodek na 1 prebivalca je 363.196 din — OLO 99.221 din.
S tako lepim rezultatom se razen Kamnika lahko ponaša le še pet mest v LR Sloveniji.
Pri popisih prebivalstva v letih 1948 in 1953 so bili glede števila prebivalstva ugotovljeni naslednji rezultati:
Stalno prebivalstvo
	skupaj	moški	ženske	gospodinjstva
leta 1948	7.038	3.403	3.635	2.176
leta 1953	7.630	3.553	4.077	2.363
stanje 1. I. 1954	7.876	3.596	4.280	
stanje 31. XII. 1954	8.225	3.726	4.499	
Ob popisu v letu 1953 se je od skupnih 7.630 prebivalcev po zaposlitvi družinskih poglavarjev preživljalo od:
industrije	3.048 prebivalcev	
kmetijstva	1.163	»
gozdarstva	75	»
gradbeništva	398	i>
prometa	267	»
trgovine, gostinstva,		
bank	351	»
obrti	519	»
drž. uprave in drugih		
javnih služb	616	»
upokojenci, invalidi	1.193	»
Skupno	7.630 prebivalcev	
INDUSTRIJA
Kot je razvidno iz strukture narodnega dohodka, zavzema med vsemi panogami gospodarstva prvo mesto industrija, ki je v letu 1954 dala nad 90°/o narodnega dohodka. Da bi mogli nazorno pokazati uspešen razvoj industrije,
podajamo v naslednjem primerni pregled obsega industrijske proizvodnje reprezentativnih proizvodov v letih 1952—1953—1954:
	Proizvodnja nekovin:				
Proizvod	Enota mere	1952	1953	1954	°/o 1953/54
livarski pesek	tona	16.121	21.246	20.151	94.8
keramika	tona	• 454	507	479	94.4
gumbi	gros Kovinska	industrija:	110.320	129.759	117.6
Proizvod	Enota mere	1952	1953	1954	%> 1953/54
siva in temper litina	tona	793	1.010	1.073	106.2
fitingi	tona	167	193	290	150.2
okovje	tona	224	275	362	131.6
	Lesna industrija:				-
Proizvod	Enota mere	1952	1953	1954	°/o 1953/54
pisarniško pohištvo	kosi		5.343	7.574	141.7
komodno pohištvo	kosi	229.912	309.036	347.744	112
	Tekstilna industrija:				
Proizvod	Enota mere	1952	1953	1954	%> 1953/54
bombažne tkanine	000 m2	3.279	3.956	5.641	142
svilene tkanine	000 m2		153	289	188
Industrija usnja:
Proizvod
svinjsko galant. usnje svinjska podloga svinjski cepljenec ščetine
Enota mere
m
1952
m m2 kg
1953
107.575 3.685 19.528 12.585
1954
81.135 29.975 5.740 12.660
»/o 1953/54
75.4 813 29.4 100.6
	Živilska industrija:				
Proizvod	Enota mere	1952	1953	1954	°/o 1953/54
testenine	tona	246	332	724	218
konservirane povrtnine	tona	66	87	115	132
kvas	tona	■ 276	280	306	109.3
Kot vidimo, je v porastu prav vsa industrija, čeprav je proizvodnja keramike v tonaži sicer zmanjšana zaradi preusmeritve proizvodnje od namizne keramike na drobno okrasno in tehnično keramiko, ki pa ima večjo vrednost. Tovarno usnja pa so ovirala gradbena dela in je morala zmanjšati proizvodnjo.
Primerjava s predvojnimi leti ni mogoča, ker ni podatkov. Približno sliko si lahko ustvarimo s primerjavo delovne sile v letu 1933 in 1954 v nekaterih kamniških podjetjih:
1933	1954
935 zaposlenih 2.205 zaposlenih %> = 235,8.
V primerjavi so upoštevana podjetja: Titan, Smodnišnica, Stol, »Utok« in Tovarna kovanega orodja, medtem ko podjetja »Svilanit«, »Tovarna gumbov«, »Keramična industrija« takrat še niso obstajala.
Da bo mogoče zasledovati gibanje storilnosti v industriji, podajamo v naslednjem pregled ustvarjenega bruto dohodka in narodnega dohodka na 1 zaposlenega v kamniški industriji:
Bruto dohodek
Delovna sila	Na 1 zaposlenega
Panoga	Podjetje	1953 1954 1953 1954	1953 1954
116	Keramična industrija 140.886 193.710 155 175	908 1.106 Tovarna gumbov 38.682 46.847 92 97	420 483
Skupaj	179.568 240.567 247 272 727 884
117	»Titan«	670.680' 806.402 516 540 1.299 1.493
	Tovarna kov. orodja	25.805	35.580	31	42	832	847
	Skupaj	696.485	841.982	547	582	1.273	1.447
122	»Stol«	736.357	929.680	738	812	917	1.145
124	»Svilanit«	190.519	334.145	123	164	1.549	2.037
125	Tovarna usnja	589.056	754.344	217	208	2.782	3.627
127	Živilska industrija	82.159	116.387	44	53	1.867	2.196
212	Okr. kmet. gosp.	3.688	4.071	21	24	174	170
412	»Graditelj«	32.010	54.870	98	103	326	533
515	»Avtopromet«	12.655	16.264	9	10	1.406	1.626
Narodni dohodek
Delovna sila Na 1 zaposlenega
Panoga	Podjetje	1953 1954 1953 1954 1953 1954
116 Keramična industrija 63.269 95.006 155 175 408 541 Tovarna gumbov	21.444 22.107 92 97 233 228
	Skupaj	84.713	117.113	247	272	342	430
117	»Titan«	470.188	489.765	51'6	540	911	907
	Tovarna kov. orodja	10.948	15.577	31	42	353	371
	Skupaj	481.136	505.342	547	582	879	868
122	»Stol«	460.396	572.962	738	812	623	706
124	»Svilamit«	81.244	217.021	123	164	660	1.323
125	Tovarna usnja	268.526	332.304	212	208	1.266	1.598
127	Živilska industrija	26.146	32.926	44	53	594	621
212	Okr. kmet. gosp.	2.249	2.446	21	24	107	102
412	»Graditelj«	18.596	22.804	98	103	189	221
515	»Avtopromet«	3.692	3.817	9	10	410	382
Vrednost bruto dohodka in narodnega dohodka na 1 zaposlenega v industriji bi bila takale:
	Bruto dohodek na 1		zaposl.	Narodni dohodek na		1 zaposl.
Panoga industrije	1953	1954	Indeks 1954:53	1953	1954	Indeks. 1954:53
116 Nekovinska	727	884	122	342	430	126
117 Kovinska	1.273	1.447	114	879	868	99
122 Lesna	997	1.145	115	623	706	113
124 Tekstilna	1.549	2.037	131	660	1.323	201
125 Usnjarska	2.782	3.627	130	1.266	1.598	126
127 Živilska	1.867	2.196	118	594	621	105
Celotna industr.	1.306	1.538	118	723	850	117
Bruto produkt na enega zaposlenega je bil letno 1,538.000 dinarjev in je za 30°/o manjši od okrajne vrednosti, ustvarjeni narodni dohodek na enega zaposlenega 850.000 dinarjev ter je za 7°/o višji od okrajne vrednosti. Storilnost deila je po teh podatkih porasla nasproti 1. 1953 za 17%>, najbolj v tekstilni industriji. Porast v usnjarski in lesni industriji je v glavnem rezultat ugodne stimulacije pri izvozu. Storilnost je upadla le v kovinski industriji.
Porast zaposlenosti v letu 1954. — Primerjava z letom 1953
Panoga	Število povprečno zaposl. v 1. 1953 v 1. 1954		Razlika		Indeks 1953-1954
116 Industrija nekovin	247	272	+	25	110
117 Kovinska industrija	547	582	+	35	107
122 Lesna industrija	738	812	+	74	110
Tekstilna industr. — 124	123	164	+	41	133
125 Usnjarska industrija	217	208	—	9	96
127 Živilska industrija	44	53	+	9	120
	1.916	2.091	+	175	109
211 Kmetijstvo	21	24	+	3	113
412 Gradbeništvo	431	428	—	3	99
515 Promet	10	10		—	100
612 Trgovina	117	134	+	17	115
618 Gostinstvo	61	70	+	9	115
700 Obrt (s 40 učenci)	165	181	+	16	109
Skupaj :	2.721	2.938	+	217	108
Iz vseh doslej navedenih podatkov je razvidno, da je bila industrijska proizvodnja 1954 v primerjavi z 1. 1953 izredno uspešna, saj je bil fizični obseg proizvodnje zvišan za 17% (proizvodnja nekovin 9°/o, kovinska industrija 36%, kemična industrija 15%, lesna industrija 28%, tekstilna industrija 26%, industrija usnja 9°/», živilska industrija 5%), delovna sila pa se je pomnožila za 9%. Povečanje proizvodnje in storilnosti dela gre v veliki meri na račun boljše organizacije dela ter izvršenih rekonstrukcij in novih kapacitet. V letu 1954 so pričele obratovati tele nove kapacitete: peč za temperovanje litine (1500 t letno) in električna peč za pokositranje (300 t letno) v tovarni »Titan«, mlin za mletje kalcita in zidnih barv (1200 ton letno) v keramično-kemični industriji, v Tovarni usnja pa nova lužilnica in parna lokomobila, razen teh pa še številni manjši stroji v vseh drugih podjetjih.
Investicije v gospodarstvu
V letu 1954 so podjetja vložila v gradnje in opremo skupno 303,210.00(1 dinarjev investicij po naslednjem pregledu:
Investicijska sredstva v 000 din.
Koristnik Zvezna Republiška Okrajna Lokalna	Lastna	Skupaj
Keram. kem. ind. — — 18.000 —	1.891	19.891
Tovarna gumbov — — — _	909	909
»Titan« 2.384 2.698 34.845 —	7.593	47.520
Tov. kov. orodja	—	—	6.997	—	581	7.578
»Stol«	—	—	—	—	65.160	65.160
»Svilanit«	—	—	4.813	20.000	12.199	37.012
Tovarna usnja	—	—	9.987	—	83.972	93.959
Živilska in-dustr.	—	—	—	—	3.629	3.629
Okr. krnet, gos-p.	—	—	588	—	—	588
»Graditelj«	—	—	—	—	1.026	1.026
»Avtopromet«	—	—	—	5.159	1.571	6.730
Trg. pod j. »Kočna«	—	v —		—	4.509	4.509
Trg. pod j. Potrošnik	—	—	—	1.000	627	1.627
Vino»Vis«	—	—	—	—	430	'430
KZ Kamnik	—	—	—	—	1.670	1.670
»Elektro«	—	—	—	—	226	226
»Ključavničarstvo«	—	—	4.970	—	486	5.456
»Mizarstvo-«	—	—	—	600	40	640
»Meso«	—	—	—	- -	1.523	1.523
»Pekarna«	—	—	—	—	76	76
Avtomehanična del.	—	—	—	—	51	51
Vesna	—	—	2.000	—	—	2.000
	2.384	2.698	82.200	26.759	188.169	303.210
S temi sredstvi še ni dokončana začeta gradnja v naslednjih podjetjih: Titan, Tovarne kovanega orodja, Svilanit, Tovarna usnja-, Ključavničarstvo in Mizarstvo. Ta podjetja bodo v naslednjih letih morala uporabiti za dokončanje začetih gradenj še okrog 526,000.000 dinarjev. Opazno- je, da so vložena sredstva že v letu 1954 ogromno prispevala k uspešnemu razvoju proizvodnje, medtem ko bo njihova prava zmogljivost prišla do izraza šele v letu 1957.
Kmetijska proizvodnja:
Celotne površine Kamnika so po katastrskih podatkih razdeljene na posamezne kulture takole:
930 ha 08 a 72 m2 njive 526 ha 85 a 45 m2 travniki 164 ha 01 a 47 m2 vrtovi 344 ha 39 a 98 m2 pašniki 2031 ha 88 a 24 m2 gozdovi 34 a 38 m2 močvirja 45 ha 83 a 16 m2 stavbišča 9 ha 52 a 48 m2 nerodovitna zemlja 117 ha 93 a 99 m2 druga davka prosta zemljišča
Skupaj 4170 ha 87 a 87 m2
Lojze Perko: Materina sreča
Vse obdelovalne površine v mestu je 1620 ha ali 39%, gozdov 2031 ha ali 49°/o in pašnikov 344 ha ali 8°/o. Od obdelovalne zemlje je 57% njiv, 32% travnikov in 11% vrtov.
Izkoriščanje njivskih površin po skupinah kulture, je bilo v letih 1953/54 naslednje:
	1953	°/o	1954	•/.
Njive skupaj:	751 ha	100	751 ha	100
Žita	346 ha	46,2	331 ha	44,1
Industrijske rastline	3 ha	0,3	1 -ha	0.1
Vrtnine	162 ha	21,6	162 ha	21,6
Krimske rastline	238 ha	31,7	256 ha	34,1
Ostalo	2 ha	0,2	1 ha	0.1
Dasi majhna, vendar očitna razlika kaže, da se z žitom posejane površine polagoma zmanjšujejo v korist površin s krmskimi rastlinami, od katerih je mogoče na tržišču doseči neposredno ali posredno {s potrošnjo krimskih rastlin za živinorejo-), boljše cene kot pri žitaricah. To dejstvo je razumljivo in razveseljivo, ker kaže, da je tudi kmet sam spoznal prvenstvo- živinoreje pred poljedelstvom v našem območju.
Zelo važen pokazatelj, ki priča o stanju kmetijstva, je hektarski donos, ki je rezultat klimatsko-geoloških pogojev, človeškega dela in prav tako agrotehničnih ukre-pov.
Naslednja tabela nam prikazuje povprečni hektarski -donos za najvažnejše kulture v letih 1953 in 1954 v q na 1 ha.
Pšenica	Koruza	Detel-ja	Krompir	Krmna pesa
1953	10	17	35	111	239
1954	11	14	38	100	250
Hektarski donosi so na splošno slabši, kot so- bili leta 1953, to pa zaradi slabega, hladnega in deževnega vremena, ki je b-ilo do -konca julija 1954, kajti vsi agrotehnični ukrepi, poraba gnojil, obdelava itd. niso imeli pravega učinka spričo stalnega izpiranja zemlje.
Stanje živine v letu 1953:
Sektor lastništva	gospodarstva	Konji	Gorvedo	Ovce	Prašiči	Perutnina
Splošno družb e-ni	9	31	9	—	22	99
Zadružni	2	—	—	—	—	—
Privatni	910	221	1.125	103	782	3.314
Skupaj	921	252	1.134	103	804	3.413
V letu 1954	886	254	1.290	75	953	3.794
Kot vidimo sta v porastu število goved za 156 glav itn prašičev za 149 glav. Kamniška mlekarna je v letu 1953 zbrala skupno 485.775 1, v letu 1954 pa 616.508 litrov mleka, vendar je treba pripomniti, da ima podjetje zbiralnice tudi izven območja mestne občine Kamnik.
Sadnemu drevju posvečamo iz leta v leto večjo pozornost. V letu 1954 je bilo očiščenih 81°/o sadnih dreves, od tega 45% dobro, ostalo pa le delno. V istem razmerju smo izvršili škropljenje zoper sadne škodljivce. V letu 1954 so bili v sadjarstvu ugotovljeni naslednji podatki:
Vrsta sad. drevja	Skupno število dreves	Rodnih	Pridelek
Jabolka	14.252 kom.	10.993 kom.	21.986 kg
Hruške	4.182 kom.	3.349 kom.	6.872 kg
Kutine	13 kom.	12 kom.	72 kg
Češplje	2.965 kom.	jih v letu 1954 ni bilo	
Breskve	98 kom.	68 kom.	68 kg
Orehi	1.523 kom.	1.297 kom.	6.485 kg
Češnje	386 kom.	366 kom.	1.910 kg
Višnje	- 37 kom.	37 kom.	296 kg
Marelice	84 kom.	80 kom.	480 kg
Za obnovo sadjarstva v zahodni polovici Slovenije imamo v Kamniku že od leta 1953 18 ha obsegajočo sadno drevesnico, ki pa jo šele urejajo in bo pričela izdajati sadike šele v letu 1957. Za to ustanovo je dodelil OLO Ljubi j ana-okolica v letu 1954 2,089.000 dinarjev investicij, Državni sekretariat za gospodarstvo LRS pa 1,200.000 dinarjev.
Kmetijstvo je prejelo znatna neevidentirana sredstva od države z regresi za umetna gnojila in zaščitna sredstva za zatiranje rastlinskih škodljivcev (koloradskega hrošča, kaparja itd.) Druga sredstva za povzdigo kmetijstva (2,044.000 dinarjev) pa so bila dodeljena iz okrajnega in mestnega proračuna in iz namenskih skladov kmetijskih zadrug v Kamniku in Nevljah.
Gozdarstvo
Celotno poslovanje gozdarstva je vodila za področje mestne občine Kamnik Gozdna uprava okraja Lj ubij ana-okolica, ki je razen določil družbenega plana okraja izvajala tudi druge ukrepe na področju gozdarstva, predvsem izstavljanja sečnih dovoljenj, dovoljenj za žaganje lesa na veneciankah na Perovem in v Mekinjah in pa taksaeijo ter inventarizacijo gozdov. Po okrajnem povprečju znaša procent sedanje zaloge lesa nasproti normalni v državnih gozdovih 45%, v privatnih gozdovih pa 58%. Sedanji prirastek na ha znaša po istih podatkih v državnih gozdovih 2,99 m3, v privatnih pa 3,42 m3. Normalni prirastek bi znašal v državnih gozdovih 4,05 m3, v privatnih pa 3,99 m3 na ha.
Da bi se to slabo stanje v gozdarstvu čimprej izboljšalo, so bili uvedeni strogi predpisi za izvajanje sečnje. Če označimo izvršeni posek v letu 1952 s 100°/o, je bil posek v letu 1953 77,6%> in v letu 1954 73°/o. Tendenca zmanjšanja sečnje se vedno bolj zaostruje. V letu 1954 so bila vložena znatna sredstva na področju gojitve gozdov. Za posaditev gozdnih sadik, čiščenje in nego gozdov ter gradnjo gozdnih komunikacij, je bilo izplačanih iz gozdnega fonda 2,853.000 dinarjev.
Gradbeništvo
Gradbena podjetja in režijske skupine so v letu 1954 izvršile gradbena dela v vrednosti 258,000.000 dinarjev. Primerjava z letom 1953 je zelo težko izvedljiva, ker so cene uslug in gradenj v letu 1954 znatno narasle (od 12 do 15%). Kvaliteta del se je precej zboljšala, ker je pri oddaji del vsak investitor stremel za tem, da odda naročila res najboljšim gradbenim podjetjem. V letu 1954 je bilo izdanih 19 uporabnih dovoljenj za 47 stanovanj, v skupni vrednosti 101 milijon dinarjev. Povprečna vrednost enostanovanjske hiše je bila ocenjena z 2,880.000 dinarji, povprečna vrednost dvostanovanjske hiše pa s 3,170.000 dinarji. Gradbenih dovoljenj za začetek gradnje je bilo izdanih skupno 27, in sicer za družbeni sektor lastništva 1 gradbeno dovoljenje za dva bloka po osem stanovanj, v skupni vrednosti 40,000.000 dinarjev, v privatnem sektorju pa 8 gradbenih dovoljenj za enostanovanjske hiše v vrednosti 23,000.000 dinarjev in 18 gradbenih dovoljenj za dvostanovanjske hiše v skupni vrednosti 57,000.000 dinarjev. Navedene gradnje v letu 1954 niso bile dokončane, bodo pa predvidoma vse te stavbe sposobne za vselitev jeseni leta 1955.
Promet
V	tej panogi je zastopano samo podjetje »Avtopromet« Kamnik, medtem ko je drug cestni promet ter poštni in železniški promet zajet v okrajnem in republiškem merilu.
Podjetje »Avtopromet« je izkazalo v letu 1953 12,655.000 dinarjev bruto dohodka, v letu 1954 pa 16,600.000 dinarjev, je torej zvišalo bruto dohodek za 32°/o. Precejšen del poviška gre na račun osebnega avtobusa »TAM«, ki ga je za podjetje nabavil LOMO Kamnik. Prevoženih je bilo 255.000 t/km s 6 kamioni, kar pomeni, da je vsak kamion prevozil 42.000 t/km. Ta rezultat pa je za podjetje, ki ima tako izrabljen prevozni parlk in majhno možnost za remontna sredstva, precej zadovoljiv. Fizični obseg voženj se (je nasproti letu 1953 povišal za 4°/o. Podjetje vseh naročil ni moglo opraviti.
Trgovina
V	letu 1954 je bila izvedena reorganizacija trgovine, ki je pozitivno vplivala na povečanje prometa. Ta je v primerjavi z letom 1953 narasel za 22%, delno
zaradi povečanja cen, največ pa zaradi izboljšanja preskrbe in pestrejše izbire. V še večji meri pa je porast posledica števila prebivalstva (600) in splošno povečanje kupne moči.
Po izvršeni reorganizaciji v drugi polovici leta. 1954 so trgovine v Kamniku razdeljene takole:
1.	Podjetje »Kočna« ima 10 trgovin in grosistični oddelek
2.	Podjetje »Zvezda« ima 8 trgovin
3.	Podjetje »Potrošnik ima 8 trgovin
4.	KZ Kamnik ima 3 trgovine
5.	KZ iNevlje ima 1 trgovino
6.	»Peko« Tržič ima 1 trgovino
7.	»Borovo« ima 1 trgovino
Tako imamo sedaj v Kamniku 5 podjetij s 30 trgovinami in tri samostojne trgovine, ki spadajo- pod podjetja izven območja LOMO Kamnik. V letu 1954 sta bili izdani 2 dovoljenji za delo trgovin, in sicer: Trgovskemu podjetju -»Vis« za prodajalno z vinom »Vis« v Kamniku in Trgovskemu podjetju »Kočna« za »Delikateso«. Z reorganizacijo so zagotovljeni pogoji rentabilnosti, konkurence in iniciative delavskega samoupravljanja, s tam pa je odstranjen monopolni položaj nekaterih podjetij. Za ureditev novih trgovin in iza prenovljenje starih lokalov je bilo investiranih 6,300.000 dinarjev, s čimer so trgovine precej pridobile.
dede cen moramo omeniti, da so med letom močno varirale in so- bile nasproti letu 1953 v povprečju za 11,6% višje. Razen nekaterih izjemnih primer-ov, porasta cen ne gre pripisovati trgovskim podjetjem, ker so ta svoje marže znižala povprečno za 0,80%.
Gostinstvo
Dasi zamišljena reorganizacija gostinstva v letu 1954 ni bila v celoti izvedena, je promet v tej panogi vseeno narasel za 18%, število zaposlenih pa za 3%. Ukinjeno je bilo zakupno gostišče, posamezna državna gostišča so prešla v -dkviru podjetij na samostojnejše upravljanje. Ko' je dobilo dovoljenje za prodajo vina zadružno podjetje »Vis«, so njegove cene za vino povzročile konkurenčno zniževanje cen v gostinski mreži, raizen tega pa se je naenkrat izboljšala tudi kvaliteta postrežbe, povečal se je asortiment jedil in pijač v gostinstvu ter sedaj naše gostinstvo prav nič ne zaostaja za drugimi večjimi mesti. Zanimanje tujcev za Kamnik kot letovišče narašča iz leta v leto, vendar jim ni mogoče ustreči, ker se kapacitete za sprejemanje tujcev niso prav nič povečale.
Obrt
Po številu zaposlenih je obrt v državnem sektorju mnogo močnejša od obrti v privatnem sektorju. V državnem sektorju so obrati v letu 1954 dosegli realizacijo po naslednjih podatkih:
Podjetje	Realizacija	Mater, str	. Amortizac.	Plače	Presežek dela	Zaposleni
Krojačnica	1.204	482	18	498	206	7
Šiviljstvo	1.338	336	27	866	109	15
Mehanika	1.600	996	36	361	207	6
Elektro	5.566	4.000	121	616	929	9
Ključavničarstvo	23.794	14.809	1.066	3.336	4.583	35
Prevozništvo	2.459	860	134	729	736	8
Tapetništvo	3.177	2.398	23	348	408	3
Čevljarna	4.779	3.203	38	1.009	529	11
Mizarstvo	5.616	3.236	73	1.366	941	14
Plesk	7.142	3.044	74	2.545	1.739	30
»Vesna«	2.012	1.326	58	304	324	5
»Meso«	43.101	37.202	606	1.246	4.047	12
Pekarna	12.945	9.786	36	1.039	2.084	9
Avtomehanika	6.942	4.120	422	1.219	1.181	17
Skupno	121.935	85.798	3.032	15.482	17.623	181
Skupna vrednost osnovnih sredstev v obrtništvu državnega sektorja je 27,532.000 dinarjev, kar pomeni, da razpolaga obrtništvo z vela skromnim strojnim parkom in drugim prem oženj,ran. Med 181 zaposlenimi je 40 vajencev in 19 uslužbencev, obrtnih delavcev pa samo 122.
V privatnem sektorju je stanje drugačno. Skupno imaimo v obrtništvu 30 različnih panog, kar nam pokaže naslednja tabela:
Vrsta obrti	Št. obratov	Št. delavcev	Št. vajencev	Skupno zaposlenih
Frizerji	3	7	5	12
Pleskarji	4	6	3	9
Kovači	4	6	1	7
Mizarji	12	17	5	22
Krojači	13	22	12	34
Čevljarji	12	13	—	13
Tesarji	1	3	1	4
Ključavničarji	4	5	1	6
Kleparji	1	1	1	2
Fotografi	2	2	2 '	4
(
Vrsta obriti	St. obratov	St. delavcev	St. vajencev	Skupno zaposlenih
Elektroinstaiaterj i	1	3	3	6
Barv ar j i	1	2	—	2
Brivci	5	6	—	6
Avtomehaniki	3	6	4	10
Avtotaksi	2	3	—	3
Metlarji	1	2	—	2
Žagarji drv	1	2	—	2
Vrtnarji	4	4	1	5
Zidarji	2	6	1	7
Dimnikarji	2	3	1	4
Sedlarji	1	1	—	1
Dežnikarji	2	2	—	2
Svečarji	1	1	—	1
Kolarji	1	1	—	1
Urarji	2	2	, —	2
Mlinarji	3	3	—	3
Izdelovalci gumbov	1	1	—	1
Žagarji	1	1	—	1
Ščetarji	1	1	— .	1
Izdelava glasbil	1	1	—	1
Skupaj	• 92	133	41	174
Vsd privatni obrtniki so ustvarili skupno 27,464.000 dinarjev narodnega dohodka in 7,807.000 dinarjev presežka dela. Primerjava med državnim in privatnim sektorjem obrti daje naslednji rezultat:
„ , . , , .„,	Narodni dohodek	.,	,	Na 1 zaposlenega
Sektor lastnistva	din	Število zaposlenih letno din
Državni sektor	33,105.000	141	234.787
Privatni sektor	27,464.000	133	206.496
Podatki za državni sektor obrtništva so vzeti iz potrjenih bilanc, podatki za privatni sektor pa so vzeti iz osnov, na podlagi katerih se določa obdavčitev.
Presežek dela	^ zaposlenih Na ^T***
Državni sektor	" 17,623.000	141	124.984
Privatni sektor	7,807.000	133	58.699
V	presežku dela so v državnem sektorju Obrti všteti naslednji elementi družbenih obveznosti, ki so jih vplačala podjetja: socialno zavarovanje, obresti na osnovna sredstva, zemljarina, davek na dobiček in vplačila v sklad za samostojno razpolaganje, v privatnem sektorju pa: socialno zavarovanje za tujo- delovno silo, davek na dohodnino in plačami prometni davek. Privatni sektor obrti je v letu 1954 plačal 1,503.000 dinarjev prispevka za socialno zavarovanje tuje delovne sile, 2,888.000 din davka na promet proizvodov in 3,416.000 din davka na dohodnino. Plačevanje družbenih obveznosti bremeni neprimerno močneje državni sektor obrtništva kot pa privatni sektor, saj je razlika nad 100 °/o. Prednosti državnega sektorja obrti so v tem, da je vsa delovna sila skon-centrirana V 14 obratih in so vsaj 4 obrati v boljšem položaju z osnovnimi sredstvi kot pa privatni sektor (Ključavničarstvo', Meso, Pekarna in Avto,mehanika). Privatni sektor obrti pa je razkropljen in je v 92 obratih 133 mojstrov in pomočnikov. Le-ti narede mnogo dela v nadurah, kar v državnih obratih ni dovoljeno ali pa samo v izjemnih primerih. Seveda veljajo' vse te ugotovitve na splošno, z določeno prednostjo državnih obrtnih podjetij. Realnejša bi bila primerjava med obrati obeh sektorjev v istih panogah.
Stanje obrtništva po vsem prikazanem ni najboljše. Premalo je družbenih in privatnih delavnic, zlasti pa primanjkuje specializiranih obrtnih podjetij iz novih panog obrti. Stanje obrtniškega naraščaja je pri skupnem številu 81 polovično zadovoljivo, toda to se bo v bodoče izboljšalo.
Proračun in komunalne investicije
V	letu 1954 je imel LOMO Kamnik skupno 128,534.771 dinarjev dohodkov in 124,895.298 dinarjev izdatkov in je prešel v leto 1955 s pozitivnim saldom v znesku 3,639.473 dinarjev. Dohodki so bili ustvarjeni iz naslednjih virov:
	din
Del dobička gospodarskih organizacij	42,694.484
Del prometnega davka	9,166.781
Dohodki gospodarstva iz leta 1953	11,196.000
Del kmečke dohodnine	8,834.906
Obresti	910.189
Davek na dediščine in darila	1,785.632
Državne takse	151.478
Lokalne takse	3,747.730
Dohodki uradov in ustanov	193.642
Razni nepredvideni dohodki	692.669
Presežek proračunskih dohodkov 'iz leta 1953	21,734.199
Dotacija okraja za gradnjo stanovanjskih hiš	15,000.000
Prispevek podjetij iz sklada za prostovoljno razpolaganje	12,426.961
Skupaj :	128,534.771
Izdatki iz teh dohodkov pa so bili naslednji:
din
Prispevek za nerazvite kraje	3,451.716
Sklad za kreditiranje gospodarskih investicij	1,600.000
Proračunski izdatki	46,901.983
Negospodarske investicije (proračunske)	45,514.638
Negospodarske investicije (izvenproračunske)	27,426.961
Skupaj:	124,895.298
Saldo za leto 1955	3,639.473
Proračunski izdatki v skupnem znesku 46,901.983 dinarjev so bili potrošeni takole:
din
1.	Za gasilstvo in predvojaško vzgojo	1,267.863
2.	Za upravni aparat LOMO (plače, honorarji in soc. zavarovanje)	4,203.771
3.	Pisarniški material, kurjava, razsvetljava, čiščenje,
poštni stroški in vzdrževanje stavbe LOMO	1,225.358
4.	Ostali izdatki uprave LOMO	279.197
5.	Prispevek prosvetnim, športnim društvom, ljudski
tehniki, štipendije in izvenšolska prosveita	1,501.000
6.	Plače z dodatki in soc. zavarovanjem za osnovne šole	6,150.675
7.	Pisarniški material, kurjava, razsvetljava, poštni stroški, učila, knjižnica in šolska higiena za šolo
Kamnik	320.151
8.	Isto za šolo Mekinje	205.027
9.	Isto za šolo Nevlje	80.996.
10.	Isto za šolo Tunjice	108.904
11.	Isto za šolo Palovče	66.000
12.	Plače, honorarji in socialno zavarovanje za gimnazijo
Kamnik	7,991.543
13.	Pisarniški material, kurjava, razsvetljava, poštni stroški, učila, knjižnica in šolska higiena za gimnazijo Kamnik	1,644.797
14.	Plače z dodatki s soc. zavarovanjem ter subvencijo
Glasbeni šoli Kamnik	897.657
15.	Plače z dodatki, honorarjem in soc. zavarovanjem za
Vajensko šolo Mekinje -	1,574.693
16.	Pisarniški material, kurjava, razsvetljava, poštni stroški, učila, knjižnica in šolska higiena za Vajensko šolo	369.352
17.	Plače z dodatki, honorarjem lin soc. zavarovanjem za	din Vajensko šolo Kamnik	488.897
18.	Pisarniški material, kurjava, razsvetljava, poštni stroški, učila, knjižnica in šolska higiena za Vajensko
šolo Kamnik	33.194
19.	Plače z dodatki, honorarjem in soc. zavarovanjem
za Industrijsko lesno šolo Duplica	850.480
20.	Pisarniški material, kurjava, razsvetljava, poštni stroški, učila, knjižnica in šolska higiena za Industrijsko lesno šolo	333.146
21.	Plače z dodatki, honorarjem in soc. zavarovanjem
za Otroški vrtec Kamnik	479.515
22.	Ostali stroški Vrtca Kamnik	50.000
23.	Plače in soc. zavarovanje za Dijaški internat Kamnik	497.100
24.	Subvencija Dijaškemu internatu	400.000
25.	Izdatki za podpore invalidom, dijakom, oskrbnine
Domovom onemoglih, počitniške kolonije itd.	2,069.505
26.	Plače z dodatki, honorarjem in soc. zavarovanjem
za Dom invalidne mladine Kamnik	1,150.324
27.	Pisarniški material, kurjava, razsvetljava, poštni stroški, učila, knjižnica, šolska higiena, nabava obleke, pranje perila itd. za Dom invalidne mladine
Kamnik	4,308.851
28.	Preventivna zdravstvena služba	2,100.000
29.	Zdravljenje ubožnih in bolnikov TBC	1,428.582
30.	Plače za veterinarje, socialno zavarovanje in ostali
stroški veterine	245.340
31.	Plače in socialno zavarovanje za logarje	55.825
32.	Izdatki za vzdrževanje cest	1,360.712
33.	Izdatki za vzdrževanje kanalizacije	50.217
34.	Izdatki za javno razsvetljavo	600.000
35.	Vzdrževanje nasadov	135.874
36.	Proračunska rezerva	2,352.387
Skupaj:	46,901.983
Po namenih so bili skupni proračunski izdatki
uporabljeni takole:	din
Uprava mestne občine	6,976.189
Prosveta in kultura	24,043.127
Ljudsko zdravstvo	11,057.262
Gospodarstvo
Ceste, razsvetljava in ostalo Proračunska rezerva
din
326.215 2,146.803' 2,352.387
Skupaj: 46,901.983
Kot je iz zadnjega pregleda razvidno, so bila dana največja sredstva za pro-sveto in kulturo ter za ljudsko zdravstvo.
V letu 1954 je bilo vloženih v negospodarske investicije skupno 72,941.599 dinarjev. Ta sredstva so se črpala iz proračuna in iz izvenproračunskih sredstev ter so bila uporabljena za naslednje objekte in v sledečih zneskih:
Prosveta:	Proračun	Izvenprorač.	Skupaj
Adaptacija šole Tunjice	—	105.425	105.425
Adaptacija šole Mekinje	• 200.000	—-	200.000
Adaptacija gimnazije Kamnik	499.378	—	499.378
Adaptacija šole Nevlje	999.946	70.357	1,070.303
Adaptacija šole Palovče	219.662	—•	219.662
Adaptacija muzejske stavbe	306.000	—	306.000
Adaptacija .Glasbene šole	—	258.194	258.194
Skupaj :	2,224.986	433.976	2,658.962
Zdravstvo in turizem:	Proračun	Izvenprorač.	Skupaj
Adaptacija DIM Kamnik	199.791	—	199.791
Adaptacija Zdravstvenega doma	249.353	—	249.353
Nabava avtobusa	4,403.520	—	4,403.520
Prispevek za kopališče	4,500.000	973.138	5,473.138
Zavarovanje razvalin Mali grad	199.746	—	199.746
Prispevek za Kočo na Starem gradu	400.000	—	400.000
Skupaj :	9,952.410	973.138	10,925.548
Vodovodne naprave:	Proračun	Izvenprorač.	Skupaj
Razširitev mestnega vodovoda	2,257.865	309.402	2,567.267
Požarni vodnjak Podgorje	1,900.000	160.626	2,060.626
Požarni vodnjak Porefoer	344.234	—	344.234
Skupaj :	4,502.099	470.028	4,972.127
Ceste in mostovi:	Proračun	Izvenprorač.	Skupaj
Nova gradnja ceste Tunjice	998.040	—	998.040
Vzdrževanje cest	913.363	648.105	1,561.468
Gradnja »Suševaga mosta«	—	4,656.606	4,656.606
Dotacija kamnolomu	—	1,100.000	1,100.000
Hudournik Novi trg	—	17.802	17.802
Vzdrževanje mostov	—	124.494	124.494
Skupaj :	1,911.403	6,547.007	8,458.410
Elektrifikacija:	Proračun	Izvenprorač.	Skupaj
Elektrifikacija vasi Palovče	6,011.036	63.670	6,074.706
Razširitev omrežja	493.811	216.915	710.726
Skupaj :	6,504.847	280.585	6,785.432
Občinska z g r a d b a :	Proračun	Izvenprorač.	Skupaj
Nabava novih kotlov	1,199.756	—	1,199.756
Oprema za poročno sObo	352.763	—	352.763
Skupaj :	1,552.519	—	1,552.519
Komunalna dejavnost:	Proračun	Izvenprorač.	Skupaj
Adaptacija zgradbe Mesto 3	—	3,167.480	3,167.480
Tlakovanje mestnega trga	3,100.000	—	3,100.000
Gradnja stanovanjskih blokov	8,022.000	15,000.000	23,022.000
Regulacijski načrt mesta	—	157.079	157.079
Popravilo pokopališč	653.345	—	653.345
Nabava osebnega avtomobila	7,000.000	—	7,000.000
Razno	—	378.644	378.644
Skupaj :	18,775.345	18,703.203	37,478.548
	Proračun	Izvenprorač.	Skupaj
Narodna banka — stroški	: 91.029	19.024	110.053
Prosveta	2,224.986	433.976	2,658.962
Zdravstvo in turizem	9,952.410	973.138	10,925.548
Vodovodne naprave	4,502.099	470.028	4,972.127
Ceste in mostovi	1,911.403	6,547.007	8,458.410
Elektrifikacija	6,504.847	280.585	6,785.432
Občinske zgradbe	1,552.519	• —	1,552.519
Komunalna dejavnost	18,775.345	18,703.203	37,478.548
NB stroški	91.029	19.024	110.053
Skupaj :	45,514.638	27,426.961	72,941.599
Nekateri izmed zgoraj navedenih objektov so bili s temi investicijami dovršeni, kar velja predvsem za požarni vodnjak Podgorje, gradnjo Suševega mostu, elektrifikacijo Palovč, naibavoi kotlov za centralno kurjavo- v občinski zgradbi, opremo za poročno sobo, zgradbo na Titovem trgu, tlakovanje trga pred njo in popravilo pokopališč. Z gradnjo drugih objektov pa smo šele začeli in jo bomo nadaljevali v letu 1955 in še naprej, zlasti mestni vodovod, gradnjo ceste v Tunjice, gradnjo stanovanjskih blokov ter popravilo muzejske stavbe.
Razen del, ki jiih je finansiral mestni ljudslki odbor, in gospodarskih investicij, ki so ijih izvajala gospodarska, podjetja, so bila v letu 1954 opravljena v Kamniku še tale .dela, ki pa v tem letu niso bila dovršena:
Šolska stavba Doma invalidne mladine, dograjena v letu 1954 v surovem stanju za znesek 22,000.000 dinarjev. Modernizacija ceste Kamnik—Trzin; v letu 1954 v grobem dovršen del ceste od Kamnika do Duplice za znesek 12 milijonov dinarjev, nadalje betonska cesta od Grabna do Kulturnega doma, katere gradnjo je finansiralo Podjetje »Kamnik«. Mestna komunalna ustanova je postavila lično in prostorno tržno lopo v lastni režiji in vrednosti 683.000 dinarjev.
*
Ta oris je le bežen in nepopoln pregled gospodarskega razvoja mesta Kamnika in njegovega stanja v letu 1954. Je prvi poizkus, ki naj bi zajel splošno stanje gospodarstva v letu 1954, ko je mesto doseglo najlepše uspehe od svojega nastanka. Podatki, ki se nanašajo na lato 1954, pa bodo zadostna, osnova za ugotavljanje in primerjavo bodočih uspehov, ki to živahno mesto ob pogojih socialistične graditve še brez dvoma čakajo.
<^?iyinoreja
in planšarstvo
v kamniški komuni
Miha Prešeren
Že skopi razgled po kamniški komuni nam jasno- pove, da je na tem področju v razvoju kmetijstva še največ pogojev za živinorejo. Majhna površina ornih ravnic, razmeroma obilna količina padavin, za številne njivske kulture preostra klima, pogostne slane in mraz onemogočajo, da bi se razvilo rentabilno poljedelstvo v večjem obsegu. Statistični podatki o površini posameznih kultur nam potrjujejo gornjo ugotovitev.
Za živinorejo .izkoriščamo predvsem travnike, pašnike, deloma tudi sadovnjake. Tdh površin izkazuje kataster na obeleženem področju od 10.955 ha celotne površine kmetijske zemlje skoraj 64°/o, dejansko- pa cenimo-, da jih je 71.8 odstotkov.
Ob takih priro-dnih pogojih tudi na Obsežnih površinah travnikov ter pašnikov stanje naše živinoreje ni najlb-oilj ugodno-, -niti številčno-, še manj pa kakovostno, saj daleč zaostajamo za drugimi alpskimi deželami, posebno glede proizvodnosti živine.
Številčno stanje živine je takole:
Občina Kamnik
Kamniška Bistrica Komenda Tuh. srednja vas Tuhinj Mo-tnik
5.874 3.251 1.125 1.253 12.560 4.183 694
-Govedoreja je od vseh pa-nog živinoreje najvažnejša. Število- goveda je le malo večje od predvojnega, a v kakovosti ugotavljamo celo- nazadovanje.
skupno goveda	od tega kir-aiv	konj	ovac	kokoši	-prašičev	cebeinih panjev
1287	7.65	254	76	3794	957	213
1069	582	145	400	1832	651	76
1142	707	294	33	3169	858	144
558	278	114	117	947	429	74
1269	636	241	591	1799	870	118
549	283	77	306	1019	418	69
Primerjava številčnega stanja goveda v LR Sloveniji oziroma v FLR Jugoslaviji s stanjem v kamniškem predelu kaže sledeče:
Odpade glav goveda Na 100 ha celotne
površine Na 100 ha kmetijske
površine Na 100 iha travnikov in pašnikov
v Sloveniji
v Jugoslaviji
na kamniškem področju
23,4
16,5
21,1
44,8
28,2
53,8
118
54,6
90,7
Če upoštevamo-, da predstavljajo gozdovi preko 52°/o -celotne površine kamniškega področja, je število živine na. 100 ha skupne zemlje, sorazmerno z drugimi področji, -dovolj veliko-, posebno še, ker zavzemajo izmed ostalih kmetijskih površin višinski pašniki preko 44°/o. Na- teh pašnikih, ki jih bomo natančneje obravnavali v posebnem poglavju, se pase živina le kratko poletno do-b-o, zato predstavljajo samo cca 20°/o osnove iza pridobivanje krme. Ob upoštevanju navedenega razloga je število- goveje živine na 100 ha kmetijske površine kakor tudi na 100 ha- travnikov iin pašnikov še zadovoljivo.
Na tem področju redijo v glavnem samo pincgavsko govedo, ki je srednje težko; krave tehtajo od 350 do- 450 kg. V nižinskem predelu redij-o nekoliko težji tip, v hribovitih predelih, kjer se živina poleti pase, pa lažji tip goved-a. Čeprav na-zivamo to govedo pincgavsko', je pri njem pincgavska dejansko le barva. To govedo nima tako- lepih zunanjih oblik, kot pravi pinogavec, razmeroma počasi raste, noge so večinoma tanke in salblaste, je pa precej dober mlečen itip, zelo skromen in prav dobro izkorišča krmo. Ob primerjavi njegove lastne teže s količino mleka, ki ga da v enem letu, ugotovimo, da je primerno za -naše majhne kmetije. Od dobrih krav tega tipa namolzemo letino tudi 6 do 8-krat več mleka ikot je njihova povprečna lastna teža, kar je pri drugih pasmah teže doseči. Za delo je naše govedo -bollj slabo, meso ima prav dobro, ker pa ni posebno mesnato, ni primerno za izvoz. Nežno ko-nstitucijo je podedovalo od prednikov, ki so jih redili v teh krajih pred križanjem s pincgavcem.
Samo na posestvu Križ, podružnici državnega posestva Pšata-Mengeš, redijo sivorjavo dolenjsko govedo, ki pa temu po-sestvu ustreza, ker ima tukaj močno krimsko bazo.
Iz navedenih podatkov vidimo, da predstavljajo krave in breje ju-nice preko 55% celotnega števila goveda. Povprečna rodnost krav je 70—75°/o, iz česar izh-aja, da se letno rodi cca 2340 telet. Pri povprečni teži posamezne živali oiko-li 300 kg je skupna teža živine 1,762.200 kg, kar -da, če računamo
saimo 25% prirastek teže, letno cca 440.000 kg žive teže ali 264.000 kg mesa. To pa pomeni, da pridelamo na tem področju 14.8 kg mesa na prebivalca v enem letu. V celi Sloveniji je to povprečje 15 kg na prebivalca, če izrazimo vrednost prirastka še v denarju, dobimo v približni današnji vrednosti okoli 44,000.000 dinarjev.
Mlečnost krav je zaradi nezadostne prehrane vse leto razmeroma majhna in znaša povprečno' 10501 mleka na kravo. Če računamo, da porabi tele približno 3601 mleka, ostane ob celotni proizvodnji, ki je okoli 3,413.000 litrov, za konsum še okoli 2,243.000 litrov mleka v vrednosti cca 44,860.000 dinarjev.
Prirastek živine je še vedno premajhen, vendar smo dosegli v zadnjih sto letih dokajšen napredek. Prejšnje govedo, ki so ga tu redili, je imelo povprečno težo pod 200 kg, kar pomeni, da je sicer napredek precejšen, vendar še ne zadošča potrebam.
Posebno skrb je treba posvetiti nabavi in reji dobrih plemenskih bikov, ki najhitreje izboljšajo kakovost živinoreje. Tu naj pomagajo kmetijske zadruge, 'oblast pa naj skrbi za redne letne preglede bikov ter v primeru potrebe tudi pomaga pri nabavi. Kmetijske zadruge naj povsod uvedejo odseke za pospeševanje živinoreje, katerih naloga je predvsem, da opravljajo plemensko odbiro in nadzorujejo proizvodnost rodovniških živali ter promet z njimi. Sedaj že v vseh zadrugah, razen v Črni, živino odbirajo. Delo je šele v začetku, z leti pa se bodo zanesljivo pokazali dobri rezultati. Kar so zamudili naši predniki, ne smemo zamuditi mi.
Svinjereja. Pri naših maloposestniških razmerah je svinjereja važen gospodarski činitelj. Saj našemu delovnemu človeku ne nudi le potrebne hrane, masti in mesa, temveč mu je tudi važen vir dohodkov. Omogoča najbolj koristno izrabo vseh mogočih kuhinjskih in drugih odpadkov. Tudi denar, naložen v svinjerejo, se zelo hitro vrača v gospodarstvo.
V kamniškem predelu je svinjereja razmeroma zelo močno razvita.
Številčno gledano, odj
v Sloveniji
Na 100 ha celotne površine	18
Na 100 ha kmetijske površine 36 Na 100 ha Obdelovalne površine 95 Na 100 prebivalcev	25
Iz gornjega pregleda vidimo, da smo glede števila prašičev, vzeto- skupno, obdelovalno ali pa kmetijsko površino, pod slovenskim povprečjem, če pa upoštevamo, da je pri nas odstotek gozdov in travnikov mnogo nad slovenskim povprečjem," zaključimo, da je številčno' stanje prašičev zadovoljivo. Tudi število prašičev na 100 prebivalcev je visoko glede na to, da je v Kamniku in okolici močno razvita industrija in da prebiva tudi precej proletariata.
T .	na kamniškem
v Jugoslavija	podro,eju
12.6	15.0
21.6	38.1
41.9	63.5
20.6	23.5
Kakovost prašičev je še dosti dobra. Kmet pač gleda in računa praktično. Več pozornosti posveča panogi, ki mu bolje nese oziroma v kateri se mu denar hitreje obrača.
V glavnem redijo pri nas požlahtnjeno-, delno pa tudi črnopasasto svinjo. Posebno druga je pri kupcih močno priljubljena, ker razmeroma hitro raste in daje zelo dobro mast, vendar jo zaradi premajhnega okoliša vedno- bolj izpodriva požlahtnjena svinja.
Za kamniško področje je najbolj primerna požlahtnjena pasma, ki se je v tem okolišu razmeroma najbolje anklimatizirala. Pasma je primerna za proizvodnjo mesa kakor tudi za mast. Najboljša krma za mast so žita, medtem ko so okopavine in krompir bolj za pridelovanje mesa. Zato bo treba preusmeriti rejo prašičev primerno krmski osnovi v proizvodnjo mesa. V kamniškem okolišu je letna proizvodnja žive teže svinj cca 420.000 kg. Če odbijemo- 20 % fcala pri klanju, dobimo- 336.000 kg svinjskega- mesa in masti. Mast in meso smemo pri naših svinjah računati največ v razmerju 3 : 7. Tako bi bEa po gornji kalkulaciji proizvodnja masti največ 126.000 kg, 294.000 kg pa bi odpadlo- na meso. Na prebivalca bi prišlo 7.1 kg mašiti in 16.5 kg svinjskega mesa na leto-. Če računamo, da porabi prebivalec 12 kg na leto-, bi bil primanjkljaj za celo področje c-ca 88.000 kg. Vrednost prašičev bi znašala cca 63,000.000 dinarjev. Iz navedenih podatkov izhaj-a, da svinjereja po važnosti ne zaostaja za govedorejo,, zato- je treba tej panogi kmetijstva še naprej posvečati kar največ pozornosti.
Ovčereja je v zadnjih desetletjih izredno nazadovala zaradi vedno večje razdrobljenosti kmetijstva, razdelitve nekaterih skupnih pašnikov ter nizkih cen volne. Vkljub navidezno ugodnim pogojem za razvoj ovčereje ta panoga, živinoreje ni primerno razvita.
Planšarstvo v Kamniških Alpah
Poglavitni vir dohodkov našega kmetijstva daje živinoreja, katere glavna panoga, govedoreja, ustvarja večino teh dohodkov. To velja bolj za predele, kjer ni naravnih pogojev za. razvoj poljedelstva in še to, kolikor sploh obstaja, je v največji meri zaradi živinoreje. Predvsem velja to za alpske predele našega okraja, kjer zaradi geografskih in klimatskih pogojev ni mogoče misliti na uspešno pridelovanje žit, pač pa zelo dobro uspevajo- krmske rastline, in to razne detelje, trave ter krmske okopavine. Zato- -je v teh krajih živinoreja posebno močno razvita, s-aj kmet čuti, da mu daje skoraj edino- dober in zanesljiv z-aslužek.
Za uspešno živinorejo je paša eden izmed važnih pogojev, tako zaradi pridobivanja prvovrstne prehrane kakor tudi zaradi zdravja, odpornosti ter pravilnega razvoja živine. Res je, da, danes ob skrbni hlevski reji in pravilni prehrani pridelamo več živalskih proizvodov — mleka in mesa — kot pa na slabi
Avguštin Lah: Pomlad pod Zapricami
paši, vendar ima paša druge, odločilne prednosti. Dokazano je namreč, da je žival, ki se giblje na prostem ob različnih vremenskih razmerah, morda še na težkem, skalovitem svetu, mnogo bolj odporna proti različnim boleznim, da je mnogo lepših oblik, da ima okostje in mišičje skladno 'in pravilno razvito, pri dobri, izdatni paši se ji molznost občutno zviša pa tudi na teži žival mnogo pridobi.
Posebno važno vlogo ima pri tem planinsko pašništvo,. To, je razvito predvsem v alpskem predelu našega Okraja, v Tuhinjski dolini oziroma njenih obrobnih hribih ter v Kamniški Bistrici. Tu se pašniki razprostirajo v višini od 700 do 1400 m, živina je na njih skozi vso rastno, dobo, ki je glede na nadmorsko višino in lego različna. Pašna doba traja na nekaterih planinskih pašnikih od 15. maja do 15. oktobra, na nekaterih pa samo od 20. junija do okoli 10. septembra. Posebno višje ležeče planine so, zeloi kamnite, na, apnenčasti in dolomitski podlagi je le razmeroma tanka plast zemlje, obrastle s travno rušo. To plast zemlje močno izpira z višjih v nižje ležeče predale dotekajoča voda. Zelo strmi in skoraj popolnoma kamniti predeli so, oibrastli z gozdnim drevjem, nad gozdno mejo pa s planinskim ruševjem, ki ščiti še pred močnejšim izpiranjem. Položnejše predele izkoriščajo za skupne pašnike, gozdovi pa so dobra, zaščita proti prekomernemu izpiranju zemlje ter proti vetrovom, ki so v teh višinah posebno močni.
Za pravilno razumevanje tako imenovanega planšarstva je treba navesti razen povedanega še nekaj podatkov: velika večina planin je že deset in desetletja v kolektivnem gospodarstvu. Iz državnega sklada so dodelili posameznim vasem določene planine, glede na število in vrsto živine. Mnogokrat so posamezne vasi kupile planinski pašnik iz skupnega sklada, ki so ga, ustvarile z vplačili svojih posestnikov, sorazmerno številu živine, ki jo je posamezno gospodarstvo redilo ter jo želelo pasti na skupnem pašniku. Dolžnost vasi je bila, da si je iz svojih vrst izvolila upravni organ, v katerem je imel najvažnejšo- vlogo planinski gospodar. Ta je imel za pomoč na planini še pomožno osebje, in to pastirja, njegove pomočnike, sirarja ter po potrebi še druge. Plače osebja so bile v glavnem v na turi, in to v hrani, siru itd., v novejšem času že v precejšnji meri v denarju. Odbor je bil voljen za leto dni. Osebje so seveda najemali le za pašno sezono.
Odbor je moral skrbeti za pravilno vzdrževanje planinskega pašnika, pri čemer so mu bile poglavitne naloge: poprava poltoiv do pašnika, vzdrževanje ograj, trebljenje pašnika, gnojenje, preskrba vode, vzdrževanje skupnih hlevov, mlekarn in stanov (koče za prebivanje zaposlenega osebja). Določal je živino za pašo-, pri čemer je prišla v poštev le zdrava in dovolj odporna ter primerno opremljena (zaznamovana itd.) živina, odredil je dan skupnega odgona na planino in s planine, skrbel je za zadostno število, bikov ter za njihovo pravilno nego ter izkoriščanje itd. Skratka, odbor je bil dolžan pravilno gospodariti s
planinskim obratom. V oporo mru je bil poslovnik in pašni red, sprejet in potrjen od oblasti, ki je bil obvezen za vse člane. Dolžnosti članov so bile med drugim: plačilo v naravi in v denarju, vzdrževanje pastirja, naprava skupnih objektov, čiščenje planine, popravilo ograj itd. Član je smel pasti le toliko živine, kolikor mu je bilo priznanih pašnih pravic na. pašniku; te pravice so bile vpisane tudi v Zemljiški knjigi. Če sam ni imel toliko živine kot je imel pašnih pravic, jih je za plačilo lahko prodal drugemu, in to za določen čas ali za trajno. Tako prodajo je morala odobriti oblast, ki pa je praviloma odobravala prodajo le pri odprodaji ustrezajoče površine posestva v dolini. Po starih predpisih samo pravice do paše ni bilo mogoče odprodati. Za napravo skupnih objektov so kmetje prejemali tudi pomoč od države.
Te vaške pašne organizacije so se imenovale vaške skupnosti, agrarne skupnosti ali pa, v novejšem času, pašne zadruge.
Po osvoboditvi je bil v letu 1947 sprejet zakon o agrarnih skupnostih, po katerem so bile odpravljene deležne pravice, zajamčena pa je bila paša živine vsetm dotedanjim upravičencem. Pravica do paše je bila razširjena na vso živino določenega okoliša, če z živino- dotedanjih upravičencev paše ni bila v celoti izkoriščena. Ob (ustanavljanju kmetijskih zadrug so pri teh osnovali planšarske odseke za posamezne skupne planinske pašnike. Pri tem so večkrat imeli težave. Bivši upravičenci se ponekod niso včlanili v kmetijske zadruge, zato so iz svojih vrst vsako leto volili svoj upravni organ, ki je skrbel za planino- po poslovniku in pašnem redu (ta se je v starih časih imenoval »Statut«), ki je bil že prej v veljavi.
Najvažnejši planinski pašniki so tile:
Ime	Občina	pašnik	Površina planina	v ha gozd	skupaj
Velika Planina	Kamniška Bistrica	481,57	0,73	72,24	554,54
Mala Planina	Kamniška Bistrica	42,60	—	158,67	201,27
Gojška Planina	Kamniška Bistrica	—	175,49	45,05	220,54
Koojiščica, Dol	Kamniška Bistrica	—	—	75,21	—
Rzenik, Mokrica	Motoik	—	783,04	—	858,25
Limorraka Planina		5,57	—	213,53	219,10
Razen zgoraj navedenih površin je še več manjših planinskih pašnikov, ki so last posameznih vasi.
Poglavitne značilnosti p-osameznih planinskih pašnikov so naslednje: I. V e 1 i k a p 1 -a n i n a : bivših udeležencev, v glavnem iz občine Kamniška Bistrica, je bilo 68, in sicer iz vasi Praprotno 8, Bistričica 4, Stranje 10, Kle-mencevo 4, Kregarjevo 4, Gradišče 2, Prapretno za Kalom 11, Košiše 3, Stol-nik 1, Lanišče 3, Z-agorica 2, Okroglo 6, iz občine Cerklje pa 9. Planina je delno dob-ra za pašo mlečne živine, delno pa zaradi skalovitosti in težjega terena za
pašo jalove živine in drobnice. Največ živine se je paslo okoli leta 1925, in sicer 484 glav goveje živine, med njo približno polovica odrasle, polovica pa mlade živine, ter 297 ovac in nekaj konj. Povprečno se na planini pase do 170 krav, 210 mlade goveje živine, kakih 20 konj, 130 ovac in 20 prašičev. Iz teh podatkov je razvidno, da je Velika planina največja v Slovenskih alpah. Od mlade goveje živine je največ telic, mnogo manj pa juncev in bikcev. Od konj so v glavnem rodovniške kobile ter žrebeta do 3 let. Po pašnem redu bi se konji morali pasti v posebnem delu planine, ki ni primeren za pašo mlečne živine, čemur pa se konjerejci protivijo, zato nastajajo pogosti spori med planšarji. Prašičev redijo na planini v glavnem le toliko, kolikor je na razpolago posnetega mleka ali sirotke. Ovce se pasejo v strmih kamnitih predelih plainine.
Pri delitvi velikoplaminskega kompleksa leta 1913 so namenili Veliko- planino samo za pašo jalove živine, medtem ko naj bi bile druge planine za pašo mlečne živine. Iz doslej povedanega je razvidno, da ni ostalo pri predvideni delitvi, saj je število mlečnih krav, ki so na paši na Veliki planini, razmeroma veliko. To je bilo- mogoče z izboljšanjem travne ruše. Planšarji mlekarijo individualno in izdelujejo največ sir slabše vrste »mohand«, ki ni primeren za prodajo. Letno izdelajo cea 600 kg sira ter 500 kg masla, precejšnje količine mleka pa prodajo surovega številnim turistom.
Dostop na planino je razmeroma lahek, pota vsako leto primerno vzdržujejo, nevarnejša mesta so dovolj zaščitena.
Preskrba z vodo ni najboljša. Obstajata samo dva manjša studenca, ki ju uporabljajo največ pastirji in turisti, živino pa napajajo v cca 10 večjih mla-kužah. Oib večji suši morajo živino napajati iv več ko dve uri oddaljenem kraju.
Na planini ni skupnih hlevov, temveč ima vsako večje gospodarstvo svojo stajo, kjer je prostor za živino in pastirja. Takih koč je na planini 55 in so razporejene po južnih pobočjih »Njivice«. To planinsko naselje ni postavljeno načrtno in tvori tako imenovano gručasto naselje. Koče so lesene in so grajene na čisto poseben način, ki ga ni najti nikjer v Jugoslaviji, niti kjerkoli v Alpah. Novejše koče grade na sodobnejši način, vendar brez posebnih načrtov.
Mala planin a spada po vrsti živine, ki se na njej pase, v tip mešanih planin. V glavnem se pase tu goveja živina ter nekaj prašičev in manjše število koinj, ki imajo na planini poseben oddelek. Od goveje živine prevladujejo krave. Največ goveje živine se je paslo leta 1928, in sicer 202 glave, povprečno pa. je na planini 170 glav .goveje živine. Tuidi tu mlekarijo individualno. Povprečno izdelajo 400 kg masla in 500 .kg sira, precej mleka pa prodajo turistom.
Planinska vasica šteje 26 koč, ki so razmeroma čiste; grajene so. v istem stilu kot na Veliki planini. Pozimi jih imajo v glavnem v zakupu smučarji. Planino primerno vzdržujejo in čistijo, pota so urejena, vsako leto razvozijo po planini gnoj po načrtu, ki ga določi upravni organ. Tudi preskrba z vodo je tu nekoliko boljša, ker je na planini precej močan studenec.
Predplanina Male planine je Kisovec, ki leži okoli 150 m niže od nje. Kiso-vec ima v katastru vpisanih sicer le cca 7 ha pašnikov, v resnici pa jih je preko 30 ha. Na tej planini je zgrajen skupen hlev za kakih 60 glav goveje živine. Na Kisovec priženejo živino dbičajno okoli 10. junija. Tu živina popase travo v približno 14 dneh, nato pa jo odžene jo na Malo planino. Med poletjem izkoriščajo Kisovec za pašo živine le nekateri posestniki, zelo radi pa uhajajo nanjo konji.
G o j š k a p 1 a n i n a sodi ravno tako v tip mešanih planin in se pase na njej goveja živina ter ovce. Povprečno je tu 150 krav, približno isto število mlade goveje živine ter okoli 100 ovac in nekaj prašičev. Na tej planini pasejo živino iz vasi: Gozd 24, Krivčevo 11, Brezje 1, Briše 1, Vodice 1, Markovo 2, Stolnik 10, iz drugih vasi pa 12 posestnikov. Na planini je 44 koč, ki so v glavnem razporejene v dve gruči. Pašnik ni enoten, temveč se prepleta z gozdom. Preskrba z vodo je srednje dobra. Paša se prične okoli 20. junija in se konča okoli 15. septembra.
Konjščica leži severozahodno od Velike planine v približno isti višini (okoli 1550 im). Paša je deloma na Krčevini, večidel pa v redkem gozdu. Na planino goni 16 kmetov iz vasi Stranje. Običajno ne pasejo več od 50 glav goveje živine. Na planini stojijo 4 hlevi, v katerih je dovolj prostora za vso živino. Mtekarijo individualno, živina ostaja na paši okoli 80 dni, preskrba z vodo je zadovoljiva, ker je na planini močan studenec, ki tudi v najhujši suši ne presahne. Na planini so včasih pasli konje, od tod tudi ime.
Dol je v višini cca 1350 m severno od Konjščice. Ta planina je nastala šele nedavno ter meri cca 60 ha. Do leta 1938 je bilo pašnika samo 7 ha, po izseku gozda pa se je paišna površina povečala, tako da je (danes tukaj mogoče pasiti cca 65 glav goveje živine. Pričetek paše je okoli 10. junija, zaključek pa okoli 15. septembra. Na planini se pase samo goveja živina in nekaj prašičev za izkoriščanje posnetega mleka in Sirotke. Na planini je zgrajen skupen hlev za 50 glav goveje živine, urejeno je primerno bivališče za planšarje. Preskrba z vodo na planini je razmeroma dobra, ker dobiva vodo od više ležečega studenca na Konjščici. Na tej planini gospodarijo kolektivno, vsa živina je pod nadzorstvom in oskrbo 1 do 3 pastirjev in 3 mlekaric. Ker je krav razmeroma malo, predelujejo mleko v maslo. Nekaj časa so odnašali s planine v kamniško mlekarno smetano. Planino izkoriščajo posestniki iz vasi Brezje in Vodice, KZ Go-dič. Gospodarijo dobro, gnoj po načrtu razvažajo. V letu 1949 so. tu napravili cca 30.000 kg apna, ki so ga uporabili za apmenje manjših kislih predelov. Čiščenje planine je omejeno le na 7 ha že prej obstoječega pašnika, ne smejo pa čistiti večjih površin pašnikov zaradi gozdarskih predpisov. To foo urejeno šele letos, ko bo tudi formalno rešena zadeva preureditve gozda v pašnik.
Za pašo jalove živine, predvsem volov, uporabljajo posestniki, ki pasejo na Dolu, planino Rzanik. Ta je cca 1650 m visoko. Na njej se pase okoli 20 glav
živine. Na planini je zgrajen skupen hlev za približno enako število živine. Izkoriščanje Rzenika je organizirano skupno z izkoriščanjem planine Dol.
Kamniško-sedi o, ki se razteza v višini do 1884 m, izkoriščajo za pašo ovac z vsega območja občine Kamniška Bistrica. Tu pasejo kakih 350 ovac, pred vojno pa so pasli v spodnjem delu planine tudi do 30 glav goveje živine — v glavnem jalov,cev. Preskrba z vodo je slaba, edini vir vode je sneg.
K o š u t n a leži v krvavšem delu alp ter sodi teritorialno pod okraj Ljufo-ljana okolica. Ima več pašnih površin, ki so primerne v glavnem za pašo ovac, manj pa za pašo goveje živine in še to individualno. V predelu Košutne pasejo trije posestniki 'iz KZ Godič. Gospodarijo individualno.
Limovska planina je edina skupna planina v Tuhinjski dolini; Pred desetletji so bile skupne planine še: Tuhinjska planilna, Ravne, Sela, Cirkovče, Golice, Češnjice in Okrog, ki so se imenovale po istoimenskih vaseh, bile so pa razdeljene med posamezne posestnike. Z razdelitvijo planin je propadel tudi pašnik ter ga počasi prerašča slab goizd, tako da ni nikakih dohodkov niti od pašnika niti od gozda.
Pri paši na Dimovski planini je bilo udeleženih 7 gospodarstev iz vasi Nova reber in Bela. Planina leži na skrajnem vzhodnem delu Menine planine pod Šavnico v višini okoli 1000—1100 m. Na njej pasejo cca 100 glav goveje živine, in to skupno, z mlekom pa gospodarijo individualno. Tudi na tej planini pašni-ške površine niso- urejene glede na kataster, ker je dejansko pašnikov nad 80 ha in ne samo 5 ha. Zaradi razmeroma dobrega gospodarjenja je bila dovoljena golosečnja, niso pa hkrati s tem popravljali katasitrskega stanja. Preskrba z vodo je slaba. Na pl-anini je samo- en zasilen hlev, živina prenočuje v glavnem na prostem.
Biba planina obsega 111 ha površine, od katere je gozda samo- 20 ha. To planino je kupila bivša ibanska- uprava. Ima vse prirodne pogoje dobre planine. Zemljišče se dviga v terasah z razmeroma debelo plastjo zemlje, le v gornjih predelih je svet mestoma kraški. Preskrba z vodo je slaba in napajajo- živino le iz kapnic. Na planini sta dva hleva, ki lahko sprejmeta okoli 100 glav živine, kar v glavnem zadostuje za vso živino. Na planini so pred vojno opravljali postopno melioracijo površin. Najprej so v celoti izsekali in iztrebili gozd, nato grmovje, pobrali vse kamenje in naposled zboljšali travno rušo. Pl-anitna je razdeljena z masivnimi kamnitimi ograjami v več delov, kar omogoča na črtno gnojenje in izkoriščanje paše. Del planine je mogoče vsako leto- tudi pokositi. Krmo porabijo za bolno živino- ali za čas, ko je slabo vreme. Paša traja približno od 20. maj,a do 20. septembra. Na, planini se pase živina z državnih posestev kamniškega področja, in to največ živina s posestva -Črnelo in Mengeš.
Razen opisanih planin je še več manjših, talko na področju Kamniške Bistrice kakor tudi v Tuhinjski dolini, vendar so po površini neznatne. Skupno imajo okoli 200 ha površine, na kateri se prepase cca 200 glav goveje živine ter
približno enako število ovac. Na vseh planinah pasejo individualno, ravno tako tudi gospodarijo z mlekom. Precej planin isploh ni oskrbljenih s hlevi. Tudi preskrba z vodo je mnogokje slaba. Združitev .ali razširitev ni mogoča, ker so pašniki največ v neprimernih zavetnih nižjih legah, obkroženih z gozdovi ali pa alpskim kraškim svetom (manjše planine pod Brano, Planjavo, Koroško, Konjem, Mokrico itd.).
Iz prednjega opisa planinskih pašnikov je razvidno, kaj vse bo treba ukreniti za zboljšanje tega stanja. Ze uvodoma je omenjena velika važnost pašništva za živinorejo. Znano- je, da se vsa živina kamniškega bazena regenerira- z živino, ki izhaja iz hribovitih pašnih predelov. Dolinski predeli imajo resda boljše pogoje za pridobivanje velikih količin krme, tako s travnikov kakor tudi z njiv, nimajo pa toliko možnosti rediti živino na prostem. Zato nižinska živina sicer doseza lepo mlečnost, je pa manj odporna proti boleznim in sploh slabše fconsti-tucije. Zato živinorejci iz planinskih predelov svojo pašno živino, ki je zaradi težjih življenjskih pogojev sicer navidezno slabša, z lahkoto prodajo. Dolinski živinorejec ve, da bo krava, kupljena v hribovitih predelih, dobra molznica, zdrava in da bo tudi njeno potomstvo primerno za rejo.
Da bodo planinski pašniki v resnici dobro rabili svojemu namenu, bo treba vložiti v njih izboljšanje še mnogo truda in naporov, predvsem pa bo potrebno naslednje:
Organizacij a pašnih obratov. Že prejšnje uredbe glede gospodarjenja iS planinskimi pašniki so predpisovale zadružno obliko. Zaradi slabe kontrole oblastnih organov ter naraščajoče krepitve interesov posameznih močnejših korisitnikov planin, so se kolektivne oblike gospodarjenja vedno bolj rahljale, kar je privedlo ponekod do popolne razdelitve planin na posamezne bivše upravičence, ponekod pa do individualnega izkoriščanja planinskih pašnikov, posledica tega pa je bila, da so vsi upravičenci planinske pašnike le izkoriščali, za skupne potrebe pašnikov se ni nihče dosti brigal.
Tako je vsak upravičenec skrbel za pastirja in mlekarja za svojo živino, zgradil je svoj stan, sam je odstranil gnoj od svoje staje, sam je pase! živino, kjer je bila pač boljša paša, v skuipnosti je z malenkostnim prispevkom sodeloval le pri plačilu davkov ter pri ureditvi nujnih kolektivnih naprav: zgraditvi ograj, potov tar napajallišč; skrb za zboljšanje travne ruše s pravilnim gnojenjem, čiščenje in trebljenje kamenja, plevela ter grmovja, delo pri širjenju planine, čuvanje ruše pred erozijo izaradi vremenskih neprilik in pravilno- pogozdovanje -pa so prepuščali upravnemu odboru pašne skupnosti, ki pa ni imel niti materialnih možnosti, niti dovolj pomoči o-d upravičencev oziroma ko-rist-ni.kov planine.
Po zak-o-nu o- agrarnih skupnostih iz leta 1947 so postali prejšnji kolektivni planinski pašniki Skupna, last. Ta daje pravico do paše na planini vsem dosedanjim koristnikom, če pa je paše dovolj, tudi drugim, ki doSlej niso- pasli,
imajo pa za to gospodarsko potrebo, vendar morajo 'upoštevati ipogoje, ki ustrezajo sodobnim načelom pravilnega gospodarjenja s tako velikim obratom, kot je planinski pašnik. To je mogoče la na zadružni osnovi, kjer se izraža kolektivna odgovornost nasproti skupnosti za pravilno gospodarjenje in kjer iniciativa posameznikov prihaja najbolj do izraza. Ker splošna kmetijska zadruga, katere člani so vsi napredni kmetje, združuje vse panoge kmetijske dejavnosti, je jasno, da se pašni obrat lahko organizira edino v sklopu kmetijske zadruge in dela kot samostojen planšarski odsek v skladu iz zakonom o zadrugah ter po predpisih citiranega zakona o agrarnih skupnostih. Zato je nalaga področnih zadrug, da vse pašne obrate, katerih upravičenci prebivajo na njenem področju, čimprej organizira v planšarske odseke ter jim tako pomaga organizacijsko kakor tudi materialno.
Gospodarski načrti. Vsak pašni obrat predstavlja zaradi različnih geografskih, klimatskih, talnih in drugih pogojev problem zase. Zaradi dosedanjega, ponekod tudi slabega gospodarjenja je treba za vsak pašni obrat izdelati gospodarski načrt, iz katerega bodo razvidni: njegovo sedanje stanje, zmogljivost, slabosti in napake, možnosti zboljšanja pašnika, potrebni ukrepi, perspektiva razvoja obrata, potrebna materialna in finančna sredstva. Predvsem je treba misliti na povečanje krmske osnove na planini, zagotoviti zadostne količine vode za ljudi in živino1, poskrbeti za varnost živine pred nesrečami, urediti dostopna pota in pota. po planini, izvrševanje melioracijskih del, zagotoviti primerna zavetišča za ljudi in živino, na planini ter omogočiti predelavo mleka v sir in maslo ali odvažati surovo mleko s planine. Da se poveča krmska osnova, je treba razdeliti planine na posamezne ločene oddelke zaradi načrtne paše ter načrtnega gnojenja, čiščenja in trebljenja kamenja, plevela ter grmovja in gnojenja z umetnimi gnojili. Misliti moramo tudi na žganje apna. na planini za apnenje z apnom siromašnih tal. Za osnovo temu je treba predhodno izvršiti analizo tal ter opraviti večletne sistematične gnojilne poizkuse. Določiti je treba tudi, katere vrste živina se sme pasti na določenem pašniku.
Navedenih je le nekaj poglavitnih smernic za sestavo, takih načrtov, ki naj omogočijo razvoj planine vsaj v prihodnjih 10 letih. Melioracije planinskih pašnikov so nujne, zaradi pomembnosti za živinorejo, na eni strani in zaradi kritičnega stanja naših pašnih Obratov na drugi strani. Tega kritičnega stanja niso vedno krivi samo dosedanji koristniki, ampak je krivda, tudi drugje. Marsikje je bila volja za pravilno delo, mnogo truda je že bilo vloženega, uspehi pa niso bili zadovoljivi. Naloga planšarskih odsekov je, da mobilizira čimveč lastnih materialnih in finančnih sredstev ter da izposluje od skupnosti potrebna dodatna sredstva, ker bo le tako. mogoče zboljšati naše planšarstvo in s tem v precejšnji meri tudi našo živinorejo.
(^^d mlina do tovarne
Lojze Koder
V drugi polovici 19. stoletja je na spodnjem Perovem stal ob plitvi Mlinščici majhen mlin na vodna kolesa ter s svojim ropotom motil mirno okolico. Vendar ta mlin ni bil edini, ker je le nekaj sto metrov navzgor ob isti strugi stal še eden. Tedanji lastnik mlina, Bučar, je hudo občutil konkurenco svojega soseda tekmeca in je pričel namesto moke mleti čistilni prašek. Tako je mlin postal obrtna delavnica,. Bučar je dobavljal prašek trgovcem; ko je zvedel, da trgovini trenutno primanjkuje klincev za čevlje, je razen praška začel izdelovati še lesene tekse.
Leta 1896 se je pojavil na Perovem Čeh z imenom Špalek, ki mu je Bučarjeva delavnica močno ugajala,. Odhitel je na Dunaj, se tam oženil z neko Dunajčanko, nato pa se sam vrnil na Perovo ter z ženinim denarjem kupil Bučarjevo posestvo. Isti denar je vložil v povečanje obrata. Opustil je dotedanje izdelovanje čistilnega praška in lesenih teksov in preusmeril delavnico v kovinski obrat, ki ga je imenoval tovarno ključavničarske robe.
Leto 1896 torej lahko smatramo kot rojstno leto današnjega »Titana«.
Seveda ta tovarna tedaj ni imela toke oblike, kakršno ima danes, temveč so bile to le majhne ključavničarske delavnice. Proizvodnja je tedaj zajemala stavbne ključavnice, za katere so razne dele izdelovali tudi strojno, in dolga križna nasadila, ki so jih izdelovali ročno. V tem času so stali stroji v sedanji stiskalnici, kjer so danes nameščene strojne škarje in drgalni bobni. Zraven je bila kovačnica s precej visokim dimnikom. Na prostoru, kjer danes stoji strojna ključavničarska delavnica in kjer še danes delajo- strojni ključavničarji, je bil pod, nad nj-im pa shramba za seno, ki jo še danes uporabljajo kot ropotarnico.
Preden je Špalek, ustanovitelj kovinskega obrata,, kupil od Bučarja delavnico-, je bil v službi v tovarni -gradbenega okovja »Arndt«, ki je imela ta nakup in željo- po -osamosvojitvi za iz-d-ajstv-o ter je skupaj s tovarno Lapp iz Graza začela proti njemu ostro konkurenčno borbo. Ta nevzdržni konkurenčni pritisk in istočasno konflikt s sivoj-o ženo, ki mu je z Dunaja ustavila kreditiranje, sta Špaleka prisilila, da je leta 1907 prodal -celotn-o podjetje bratoma Fass z Dunaja. Nova lastnika sta takoj pričela povečavati obrat, ki je takrat
zaposloval ca 20 delavcev. Prizidala sta stiskalnico in skladišče za. surovine. Podjetje je začelo dobivati obliko manjše tovarne. Pri tem sta brata Fass zašla v finančne težave, začela sta iskati kupca, ki ga pa niste mogla, takoj najti. Leta 1909 do 1911 je podjetje odkupila Dunajska družba »Krainischeeisen-warengesellsichaft«. Toda podjetje je še naprej hiralo in prišlo v konkurz. Delo se je ustavilo in večina strokovnih delavcev je — da bi našla zaposlitev — odšla v industrijske kraje na sever tedanje avstrijske države.
Tja je odšel tudi tedanji delavec našega podjetja — mladi strojni ključavničar Josip Broz —današnji maršal TITO.
MED DVEMA VOJNAMA
Mrtvilo v tovarni je trajalo od 1911. do 1914. leta, potem pa je prva svetovna vojna podjetju prinesla novo konjunkturo in novega lastnika, Dunajčana Nagla. Le-ta je podjetje ob koncu vojne prodal delniški družbi, ki je bila ustanovljena prav zaradi nakupa podjetja, a se je imenovala »Kranjske tvornice železne in bravarske robe Kamnik«, s sedežem v Zagrebu. Novi lastniki so zgradili sedanjo staro livarno, kovačnico, skladišče gotovih izdelkov, oddelek za avtomate, oddelek za obdelavo litine, oddelek za montažo kuhinjskih strojčkov in električno centralo. S tem je bil ustvarjen temelj za nadaljnjo rast in razvoj velike tovarne. Imenovana družba je vse od leta 1925 bila lastnica te tovarne ter poživila in razširila svoje delovno območje s pritegnitvijo, mnogih novih pozicij zlasti v stavbnem in pohištvenem okovju. V letu 1925 je prišla Tovarna »TITAN« v interesno sfero »Osječke livarne in tovarne strojev« in je s tem dobila še večji razmah, posebno v livarniški stroki ter že takrat prednjačila livarnam vseh drugih tovarn v Jugoslaviji, zlasti kar zadeva vlivanje kovne (tempeme litine). Njeni izdelki so bili že tedaj splošno znani in vpeljani v vseh železninarskih eng.ro in detajlnih trgovinah ter so v vsakem pogledu konkurirali uvoženim izdelkom iste vrste. Storilnost tovarne je bila sicer močna, vendar ni mogla kiriti potreb celotne predaprilske Jugoslavije. Mogla, bi sicer svoje Obrate povečati, vendar pa (tega ni storila, ker pač ni bilo v skladu s politiko, predaprilske Jugoslavije, ki je dopuščala, da si je tuj kapital lastil te pravice in s tem odjedal kruh tisočem in tisočem. V teh letih se je tovarna afirmirala, tudi na zunaj, vendar zaradi dezinteresiranosti prejšnjih oblasti ni izvozila pomembnejših količin svojih izdelkov, čeprav so njeni izdelki v kvalitetnem pogledu ustrezali inozemskemu blagu. Na svetovni razstavi v Barceloni leta 1929 je bila tovarna »Titan« odlikovana z zlato kolajno kot priznanjem za odlično kakovost njenih izdelkov. Leta 1931 je na razstavi v Solunu prejela diplomo in leta 1934 na Zagrebškem zboru posebno priznanje za razstavljene predmete. Moderna livarna, dasiravno po kapaciteti ne posebno velika;, je v kovni (temperni litini) pošiljala na trg izdelke odlične kakovosti, ki prekašajo povprečje nemške kakovostne litine.
Pod zadnjim lastnikom je podjetje začelo nabavljati nove stroje, izvršilo je prezidave obratov in večkrat menjalo proizvodni program. Ukinilo je proizvodnjo pločevinastih izdelkov in štedilnikov, vpeljalo je izdelavo fitingov, tehtnic, kuhinjskih strojčkov in pohištvenih ključavnic.
Prišla je druga svetovna vojna, ki je tovarno .»Titan« močno prizadela. V juliju 1943. leta je bila' ponovno prodana. Tovarno je odkupila avstrijska delniška, družba: »Karntner Maschinenfabrik« iz Beljaka. Okupator je v letih svojega gospodarjenja v podjetju uničil veliko orodja za izdelavo gradbenega okovja, katero je črtal z delovnega programa, kajti tovarna je prvenstveno izdelovala predmete važne za vojno.
V tem času se je podjetje razvojno sicer že precej spremenilo, iz obrtniškega in polindustrijslkega je prešlo na industrijski način proizvodnje. Toda dejansko je predstavljalo le skupino starih stavb, nesolidnih polizdelkov in barak, ki so bile brez sistema in brez medsebojne organske povezave, razmetane po tovarniškem ozemlju. To pa zato, ker so vsi bivši lastniki tovarne izkoriščali periode prehodnih konjunktur Itako, da so razširjal in krpali tiste dele obratov, ki jim je bila v določenem trenutku zagotovljena najboljša zaposlitev.
To je ena stran zgodovine te tovarne, ki predstavlja danes trden in važen člen v dolgi verigi industrijskih objektov v naši povojni' graditvi. Ogledati pa si moramo tudi drugo plat, to je borbo, ki jo je v preteklosti vodil ta delovni kolektiv za svoje delavske pravice. Takoj po prvi svetovni vojni so se pod vplivom revolucionarnih dogodkov v svetu začeli delavci, zaposleni tedaj v tem podjetju, 'organizirano boriti za svoje delavske pravice. Najprej so ustanovili osrednje društvo kovinarjev, pozneje pa Sa-vez metalnih raidnika Jugoslavije, ki je zajemal domala vse delavce. Ustanovljena sta bila delavska knjižnica in prvo delavsko pevsko -društvo »SOLIDARNOST«, katerega člani s-o- bili povečini delavci iz te tovarne.
V letu 1928 je bila organizirana prva stavka večjega obsega, ki je trajala 8 tednov, a je bila po krivdi nekaterih razdiralcev delavske enotnosti obsojena na neuspeh. 30 najbolj doslednih in revolucionarnih delavcev je bilo tedaj vrženih na cesto. Kar je teh tovarišev še živih se bodo gotovo spominjali razglasa, ki je bil tedaj objavljen: »Vsi tisti, ki se dne 21. julija 1928 ne vrnejo na delo-, so z dela odpuščeni.« V letih 1928 do 1936 se je začelo obdobje največjega pritiska na naše delavstvo v tej tovarni, ki tedaj zaradi provokatoirstva, ki ga- je uporabil sovražnik, ni bilo niti strokovno organizirano. Bilo je to obdobje krize, obdobje, ko so najboljše delavce metali iz tovarne s preprosto motivacijo-, da ni dela.
Po letu 1936 se je delavsko gibanje v tovarni obnovilo. Ustanovljeni sta bili Jugoslovanska strokovna zveza, ki so jo- vodili krščanski socialisti in katera ni zajela mnogo delavcev, takoj za njo pa je bila obnovljena stranka »Savez metalnih radnika Jugoslavije«, katere vodstvo je v letu 1938 prevzel
»Titan«, totvarna kovanega orodja
tov. Leskošek Franc. Le-ta je temeljito reorganiziral odbor v tovarni, p omedlel z oportunisti in sporazum aši ter postavil nov odbor, ki je potem dostojno zastopal interese delavcev v tej tovarni.
V avgustu leta 1939 je bila osnovana partijska celica, katere prvi sekretar je bil Šturm Tone. Celica, ki je sprva štela le nekaj članov, je naraščala tako, da je v letu 1941 štela 9 članov in 7 kandidatov. Ustanovljena je bila tudi skojetvska organizacija, ki je imela 10 članov. Celica tovarne »Titan« je bila ena izmed vodečih celic kamniškega okraja in večina njenih članov je bila v Okrajnem komiteju. Sodelovala je pri ustanovitvi celic partijske organizacije v Tovarni pohištva (Remec), Papirnici Količevo, v Jaršah in v Kamniku. Organizirala je in krepila politično zavest, vodila demonstracije, zbirala okoli sebe simpatizerje partije, širila med ljudmi ilegalno partijsko literaturo, ustanovila in vodila ljudsko pomoč ter pomagala preganjanim članom in simpa-tizerjem ter njihovim družinam. Zbirala je pomoč za Rdečo Španijo in naše španske borce, ki so bili v koncentracijskih taboriščih v Franciji. Skratka partija je imela velik vpliv na pošteno delavstvo, ki ni več sledilo raznim omahljivcem in koristolovcem, saj so izrabljali delavsko gibanje v svoje osebne namene.
Med okupacijo je bila partijska organizacija tista, ki je s svojim delom vplivala, da je delavstvo že v letu 1941 aktivno pomagalo Osvobodilni fronti. Večje število teh članov partije je okupator, zavedajoč se vpliva, ki so ga zaradi svoje poštenosti imeli na delavstvo1, dal postreliti. Vendar tudi to ni moglo zavreti poleta, ki ga je pod vodstvom KP dajala Osvobodilna, fronta. Na mesto
padlih talcev so stopili novi tovariši, ideja odpora proti okupatorju se je širila in zajemala vedno nove delavce, ki so se vključevali v OF. Iz tovarne so odhajali najboljši tovariši in se vključevali v NOV. Sovražnik je besnel, z njim pa so tulili tudi najbolj zagrizeni nemškutarji, razni Branti in Uleti.
Za svobodo je dalo' življenje 27 delavcev in nameščencev, zaposlenih v tej tovarni. Padli so kot talci in borci ali pa so pomrli v internaciji.
PO OSVOBODITVI
Leto 1945, leto osvoboditve in zmage, je prineslo metalurško-kovinskemu podjetju »Titan« novo obdobje. Stari lastniki in gospodarji »Titana« so ušli s svojimi opričniki, ki so zdrknili na pozicije narodnih izdajalcev. Naša NOB je prinesla ljudsko oblast. Pod njenim okriljem je postala tovarna vseljudska, državna imovina.
Z uveljavitvijo načrtnega gospodarstva je kolektiv »Titana« dobil velike naloge in je bilo takoj jasno, da se podjetje ne more več širiti tako nesmotrno, konjunkturno, zgolj stihijsko. Izdelan je bil prvi perspektivni načrt, po katerem naj bi tovarna produkcijo gradbenega okovja odstopila tovarni v Limbušu. Za proizvodnjo sive litine, kuhinjskih strojčkov in tehtnic pa naj bi zgradili tovarno v Novi Gorici. Izredni delovni polet in požrtvovalnost Titanovega delavstva in spremembe v planskem gospodarjenju so omogočili, da je »Titan« izpolnil visoko postavljene letne plane. V podjetju je bil sestavljen nov perspektivni in zazidalni načrt. Obrate »Titana« so začeli znova povečavati, razširjati in modernizirati. Leta 1953 je priteklo prvo železo v novo zgrajeni tomperni livarni. Zgrajene so bile nova čistilnica odlitkov, cinkarija in kositrarna. Do konca leta 1955 je predvidena dograditev in adaptacija oddelka za splošno obdelavo litine in fitingov, montaže tehtnic in kuhinjskih strojčkov, dograditev novega skladišča za surovine, kotlarne za centralno gretje, vodovoda, kanalizacije, cestišč, garderob in sanitarij. V letu 1956 je predvidena gradnja obrata za izdelavo okovja in ključavnic, stiskalnice, orodjarne, mehanične delavnice, kalilnice itd.
Uresničujejo se napotki maršala Tita, ki jih je dal ob obisku v letu 1952, ko je v pozdravnem govoru na delovni kolektiv dejal: »Naj izginejo te karikature starih izrabljenih zgradb, verne priče zaostalosti in naj zraste na tem mestu moderna tovarna.«
Prišel je 9. september 1950, čas, ko se je izpolnilo revolucionarno geslo: »Tovarne delavcem!« Neposredni proizvajalec, delavec, je prevzel v svoje roke proizvajalna sredstva, med njimi tudi tovarno »Titan«, v skupno korist in dobro ljudstva. Danes je »Titan« močan gospodarski činitelj naše socialistične skupnosti. Vera v zmago delavskih pravic je rodila sadove, ki jih vsi uživamo1, rodila je človeka, ki bo naše delo nadaljeval in se za naše cilje — socializacijo naše domovine in procvit tega kolektiva — tudi v bodoče revolucionarno boril.
(^^b petdesetletnici tovarne »stol«
Roža Ravnik
Ob Kamniški Bistrici so že pred več Stoletji pričele druga za drugo nastajati naprave na vodni pogon. Čeprav primitivne, so ljudem, naseljenim na obeh bregovih Bistrice, nudile zaslužek in sredstva za preživljanje. Bili so to preprosti mlini in žage, ki so jih gnala navadna lesena kolesa.
Kasneje, v dobi kapitalizma, so take naprave gradili podjetni ljudje, ki so pravilno presodili koristi uporabe vodne sile. Sčasoma se je spremenil in izpopolnil način izkoriščanja energije; odtlej so namesto lesenih koles začeli uporabljati turbine, ki so proizvajale veliko več energije, dovolj tudi za večje obrate. To je omogočilo hitrejši razvoj gospodarstva in industrializacijo tega predela. Vodne sile je v »deželi po Grintavci« dovolj, saj močan padec Kamniške Bistrice, predvsem v njenem zgornjem toku, nudi obilo možnosti za gospodarsko izkoriščanje.
Lesna industrija se je razvila predvsem ob gornjem in srednjem toku Bistrice, v katere povodju so tudi nekateri bogati viri surovin. Od leta 1904 obratuje tudi tovarna upognjenega pohištva na Duplici, katere polstoletna tradicija daje podjetju ugleden poudarek, saj se je v tem obdobju uveljavilo na domačem in tujih tržiščih. Delavci so ponosni na uspehe, ki so- jih dosegli, saj je vse, kar je tu nastajalo in napredovalo, plod njihovega dela. Razvoj podjetja od začetkov do današnjega daleč v svetu znanega industrijskega podjetja, pa je obenem tudi pot razvoja delovnega človeka od brezpravnega proletarca do solastnika in člana, kolektivne uprave podjetja. Da ta pot ni bila brez žrtev, nam kaže plošča padlim delavcem-borcem, ki je vzidana na pročelju tovarne. Zraven te je plošča z napisom:
»čPo dolgotrajni borbi delavskega razreda v svetu, se je prvič v zgodovini delavskega razreda uresničilo načelo v Jugoslaviji: tovarne delavcem.
26. avgusta 1950 je delovni kolektiv tovarne upognjenega pohištva Duplica prevzel vodstvo tovarne«.
Letošnje je torej 51. leto obstoja tovarne in šesto leto delavskega samoupravljanja.
Če prelistavamo kroniko tega podjetja od prvih začetkov manualnega, obrtniškega načina dela do nastanka velikega industrijskega podjetja, imamo pred seboj razvoj, ki je podoben razvoju mnogih starejših industrijskih podjetij. Domači in tuji kapitalisti so z dokajšnj-o -iniciativo dovažali k izvorom surovin in cenene delovne sile potrebne stroje in postopoma gradili delavnico za delavnico. -S preudarno organizacijo proizvodnje in s prisvajanjem ustvarjene vrednosti zaposlenih delavcev so si na izkoriščevalslki način zagotovili velike dobičke in sredstva za razširitev proizvodnih kapacitet.
Tako je nastajalo lesno-industrijsko podjetje na Duplici. Na mestu, kjer je danes moderna itcva-rina, je sv o j-čas stala kmečka domačija, mlin in žaga Franca Škofica. Mlin in žaga s-ta bila prvi napravi ob industrijskem kanalu Mlinščice, obe na pogon z nav-a-dnimi vodnimi kolesi. Kakega posebine-ga pomena- ti dve napravi nista imeli. Mlin je imel osem mlinskih kamnov in eno stopo, delal pa je bil v njem Škofi-c sam.
Leta 1902 je prišel na Duplico Luka Habat, premožni pek in gostilničar iz Zago-rja. Ta je imel veliko veselje do elektrotehnike. Uvidel je, da bi se dala vodna sila Bistrice bolje uporabiti in je nameraval zgraditi elektrarno. Ta naj bi preskrbovala z energijo tovarno lepenke na Količevem in mesto Kamnik. Za uresničitev načrtov je od Škofica leta 1902 kupil hišo z mlinom, žago in gospodarskim poslopjem, skupaj cca en in pol hektara. Za to je plačal 19.600 kron. Kot družabnik se je Habatu pridružil Franc Saks, po poklicu elektrotehnik. Družabnika sta hišo, mlin in žago podrla ter postavila pritlično stavbo za pisarno in elektrarno. Namesto koles sta hotela postaviti dve turbini in sta jih že tudi nabavila. Z-ato- sta povečala kanal, tako da je namesto- prejšnjih 2 m3 dotekalo sedaj 4 m3 vode na sekundo. Postavila sta že drogove za elektr-ovod proti Kamniku, a sta v kratkem času prišla v finančne težave, iz katerih si nista m-ogl-a pomagati niti s posojili pri raznih denarnih zavodih. Zato je bil 25. novembra 1903, ssklepom Deželnega sodišča v Ljubljani, nad obema družabnikoma razglašen k-onkurz. Luka H-a-bat je pobegnil v Ameriko in tako se je končal poskus industrializacije Duplice.
Naprava Luk-a Habata je prišla na javno dražbo šele leta- 1907, po končanem konkurznem postopku. Kupil jo je najvišji ponudnik, Ivan Bahove-c iz Ljubljane. Ta je zgradil najprej žago, nato pa še parketarno- in je vo-dno silo Bistrice uporabil za pogon teh dveh naprav.
Tvrdka je bila vpisana v trgovski register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod firmo: »I. Bahovec — tovarna lesnih izdelkov in žagarska obrt — Duplica«. Lastnik je tovarno opremil s stroji, ki jih je nabavil deloma pri Kancu v Gameljnaih deloma pa v Brnu na Češkem. Prvi -ohranjeni katalog nam kaže, da je tovarna tedaj izdelovala predvsem parkete pa tudi stole. Parketarno je vodil Martin Peterlin, stolarno pa neki Škerbič. Stole je tvrdka tudi izvažala in se vedno bolj uveljavljala na inozemskih tržiščih — v Kairu, Aleksandriji, Singa-puru, Buenos Airesu in drugod.
Leta 1912 je bila razstava v St. Pelegrinu v Italiji. Tu je tvrdka za razstavljene stole dobila kar tri odlikovanja, in sicer: zlato medaljo od deželne uprave v Milanu, bronasto medaljo od italijanskega ministrstva, častno medaljo pa od razstavnega odbora. I. Bahovec ima velike zasluge za razvoj podjetja. Začel je izdelovati stole po sistemu Thonet, izpodrinil je na domačem trgu tujo firmo ter si pridobil s svojimi izdelk tudi v tujini dober glas. Razširil je podjetje, povečal število delavcev in uslužbencev na 150. iljudi ter zgradil zanje stanovanjsko hišo.
Razmeroma velika Bahovčeva tovarna je zahtevala znatna finančna sredstva. Da bi si pridobil kapital, je Bahovec nameraval podjetje spremeniti v delniško družbo. Zato je 2. novembra 1913 pozval k suhskribciji. Vpis delnic pa je bil premajhen in do ustanovitve delniške družbe sploh ni prišlo.
Med prvo svetovno vojno podjetje ni obratovalo. Po- končani vojni pa lastnik ni imel več pravega veselja, da bi tovarna spet pričela obratovati. Morda je imel tudi finančne težkoče, zato je skušal podjetje prodati. Tovarna z zemljišči, poslopji, električnimi napravami, modeli, orodjem, polizdelki, surovinami, vodno zgradbo z deležem na jezu in vodno silo je bila ocenjena na 700.000 kron. Novembra 1918 je bila kot nova lastnica pri Okrožnem kot trgovskem sodišču v Ljubljani protokolirana pod firmo: »I. Bahovec — nasledniki« javna trgovska družba, 'katere družabniki so bili: Karel Pollak st., ing. Vladimir Remec in Franc Remec. Bahovec sam ni pristopil kot družabnik v novo podjetje, odstopil pa je svojo že vpeljano firmo.
Toda podjetje je kmalu spremenilo svoje ime in dne 2. avgusta 1921. leta je bila registrirana firma »Remec & Co — tovarna upognjenega pohištva in lesnih izdelkov«. Namesto Karla Pollaka je pristopila kot družabnica njegova hči Helena por. Remec. Leta 1926 je izstopili še Franc Remec in tako sta bila do nemške okupacije edina lastnika ing. Remec in njegova žena Helena.
Duša novega podjetja je bil ing. Remec. Ta je vso svojo mladostno energijo, vse svoje znanje in sposobnosti, ki si jih je pridobil s študijem na Dunaju in službovanjem pri raznih podjetjih v ZDA, porabil za dvig in modernizacijo tovarne, da je tako lahko konkuriral tudi na tujih tržiščih.
Tovarna je imela ob zamenjavi lastnikov .mnogo manjši obseg, vendar nekatere zgradbe stojijo še danes. Med temi stoji turbinsko poslopje, današnja
upravna zgradba, ki je vezala na eni strani zapuščeni mlin, na drugi pa zgradbo takratnega .obrata žage, ki je bila samostojno poslopje. Obrat stolarne je imel dve pritlični zgradbi. Na levi strani vodnega kanala, v podaljšku zgradbe žage, so ibili prostori za strojni oddelek, ki mu je bila priključena kotlarna. V tej je stala kniviilnlca s primitivno sušilnico, ogrevano z navadno lončeno pečjo. Na desni strani vodnega kanala pa so bili v posebni zgradbi montažni oddelek stolarne, politirnica in ovijalnioa. Prometu sta rabila dva lesena mostova preko vodnega kanala. Skladišče za izdelke pa je imelo podjetje v zapuščenem mlinu, ki še danes stoji.
Obrat za fumiranje, ki ga je novi lastnik najprej ustanovil, je dobil svojo lastno zgradbo. V ozadju kotlarne in furnirnice je stala majhna zgradba s kovačijo.
Vsa poslopja so bila pritlična. Obrat mizarn.e, ki takrat še ni imel svojih prostorov, so preselili v nove prostore turbinskega poslopja, katerega so leta 1919 zvišali za eno nadstropje. Z nadzidavo mlina so pridobili petsobno stanovanje, v katerega se je vselil lastnik. V pritličju turbinske stavbe pa je bil obrat parketarne. Pogonsko silo je podjetju zagotavljala vodna turbina z instalirano zmogljivostjo 185 KM, od katere je bil preko glavnega osišča urejen transmisijski pogon vseh strojev.
V omenjenih obratih je podjetje konec dvajsetih let moglo proizvajati:
v stolanni..................15.000 stolov
v furnirnici................60.000 furniranih sedežev in hrbtišč
v parketarnici..............8.000 m2 parketa
na žagi so predelali..........2.000 m3 hlodov.
Podjetje je imelo zaposlenih 175 delavcev in 7 nameščencev.
Okoli polovice svojih proizvodov je podjetje prodalo na tujih tržiščih: na Malti, v Tunisu, Alleksandriji, Italiji, Indiji, na Cipru, v Grčiji in Švici. Vedno večje povpraševanje po izdelkih je terjalo nadaljnje povečanje proizvodnje. Zato so v letih 1922—1929 povečali strojno in montažno halo, furnirnico, na novo pa so izgradili odpremno skladišče z električnim prenosnim dvigalom, prizidkom za garažo in večjim skladiščem, tehničnega materiala. Zgradili so tudi novo stanovanjsko zgradbo za delavce. Zaradi večjega povpraševanja po izdelkih so razširili tudi mizarski obrat in stoiarski oddelek. Tako so s povečanjem zdaj enega, zdaj drugega obrata, v katerih so nameščali nove stroje in delo vedno bolj mehanizirali, neprestano večali kapaciteto tega podjetja, ki je
bila ileta 1929:
v stolarni..................56.000 stolov
v furnirnici................168.000 furniranih sedežev in hrbtišč
v parketarnici..............22.000 m' parketa
na žaigi....................3.500 m3 hlodovine
v mizarni..................560 raznih spalnic in jedilnic
Tovarna upognjenega pohištva »Stol«
Tako razširjeno podjetje je zaposlovalo 276 delavcev in 18 nameščencev.
S svojimi proizvodi je podjetje osvojilo nova mednarodna tržišča, med njimi Avstrijo, Albanijo, Anglijo, Egipt, Sudan, Arabijo, Irak, Severno Ameriko.
V tej dobi je oddelek parketarne opremil s parketi privatno stanovanjsko Vilo Kemal Ata Turka v Ankari. Obrat mizairne je pričel izdelovati kavarniške in hotelske opreme. Med mnogimi podjetji in ustanovami je tovarna na Duplici opremila tudi hotele: »Toplice« in »Jekler« na Bledu, kavarne: »Union« in »Slon« v Ljubljani, »Grajski dvor« v Mariboru, »Dubrovnik« v Zagrebu ter kino dvorane v Ljubljani, Celju, Mariboru, Zagrebu, Beogradu, Novem Sadu in Banja Luki.
Takratna konjunktura je vzpodbudila lastnika k nadaljnji modernizaciji podjetja in razširitvi proizvodnih kapacitet. Za investicije si je izposloval kredit pri Zadružni gospodarski zvezi v Ljubljani. S temi krediti so razširil kurilnico, sušilnico in furnirski oddelek. Nabavili pa so tudi številne nove stroje, parni stroj in kotel, spiralne turbine za nočno luč ter druge naprave. Preureditev proizvodnih kapacitet je narekovala gradnjo nove krivilnice z moderno sušilnico, povečanje kotlarne, gradnjo novega silosa za žaganje in odpadke, nove strojnice in ekshaustorskih naprav za vse stroje in žage v mizami, stolarni in parketarni. Večja potrošnja surovin je zahtevala povečanje skladišča za hlodovino in rezan les, zato je lastnik dokupil precej zemljišča. Ostalo pa mu je še vedno dovolj sredstev, da si je zgradil novo stanovanjsko vilo.
Podjetje je tako proizvodnjo močno razširilo, toda namesto gospodarske konjunkture je kapitalistično gospodarstvo zašlo leta 1930 v hudo gospodarsko krizo. Ta je posebno prizadela lesno industrijo, saj so cene lesnim izdelkom
padle za četrtino pa tudi povpraševanje po njih se je zmanjšalo. Ing. Remec je mislil, da bo kriza hitro minila, zato je hoteli na vsak način obdržati dobro vpeljano inozemsko tržišče ter skoraj tri leta prodajal stole in furnirske sedeže po tovarniških ali pa še nižjih cenah. Menil je, da bo izgubo nadoknadil z dobičkom, ko se bo spet pričela konjunktura, toda njegove račune je prekrižala banka, ki je 1934. leta zahtevala konkurz, pozneje pa pristala na prisilno upravo..
Ing. Remec si je iz težavnega finančnega položaja skušal pomagati z znižanjem delavskih mezd. Temu ukrepu se je delovni kolektiv uprl in organiziral prvega maja 1934 štrajk, ki je bil svojevrstna delavska demonstracija na mednarodni dan proietariata. Ing. Remec je skušal štrajk zlomiti s tujimi delavci, a se mu to ni posrečilo zaradi enotnosti kolektiva. Mezde so tedaj znižali le za 10% namesto predvidenih 50%. Tudi nova prisilna uprava v podjetju ni mogla vzpostaviti .ravnotežja in ga rešiti finančne stiske.
V času po ekonomski krizi je podjetje leta 1936 imelo že velike kapacitete,
ki so znašale:
v stolarni........90.000 stolov
v furnirnici....... .	196.000 furniranih sedežev in hrbtišč
v parketairnici..............22.000 m2 parketa
na žaigi....................5.000 m3 hlodov
v mizami.........številne opreme za potrebe hotelov,
pisarn in šol.
V	podjetju je bilo 1936. leta zaposlenih 347 delavcev in 24 nameščencev.
V	letih pred drugo svetovno vojno je podjetje zaradi nihanja cen stolarskih izdelkov na svetovnih tržiščih opustilo izvoz in je prodajalo le opremo za potrebe domačega trga, ki pa so v strahu pred novo vojno začele padati. Z vpeljavo novih modelov stolov se je podjetju posrečilo premagati konkurenčni pritisk podjetja Thonet Mundus v Varaždinu.
Mizarski obrat je v teh letiih začel izdelovati različno pohištvo, ki so ga dobavljali skoraj vsem takrat grajenim šolam. Tovarna je spet začela izvažati furnirske sedeže po ugodnejših cenah na nova tržišča v Ameriki, kjer je podjetje uspešno konkuriralo češki in poljski industriji. Ing. Remec se je odločil za graditev novega mizarskega obrata in zmogljivost podjetja so do leta 1940 spet povečali, tako da so' proizvedli:
v stolarni..................120.000 stolov
v furnirnici................225.000 furniranih sedežev in hrbtišč
v parketairnici..............20.000 m2 parketa
na žagi pa so predelali ....	7.000 m3 hlodovine.
V	proizvodnem procesu je bilo zaposlenih 447 delavcev in 44 nameščencev.
Ko so leta 1941 sovražniki okupirali našo domovino, so Nemci ukinili prisilno upravo ter zahtevali, naj se tovarna vključi v njihovo vojno industrijo. Zaradi povečanega povpraševanja po pisarniškem pohištvu je 'bilo podjetje tako zelo zaposleno z izdelovanjem le-tega, da se je ubranilo vključevanju v vojno industrijo.
Ko se je julija 1941 na kamniškem področju razplamtelo prvo žarišče narodnoosvobodilnega boja, so že 22. julija odšli prvi delavci v partizane in pred odhodom zažgali most čez Bistrico. V noči od 3. na 4. september so zažgali še tovarno, ker je lastnik prevzel večja naročila za dobavo smuči okupatorjevi • vojski. Akcijo je izvedla skupina osmih partizanov-delavcev. Pogoreli so obrati: žaga, stojama, mizama, krivilnica ,in deloma furnirnica. Nepoškodovana so ostala le poslopja uprave, mizarne in kovačije. V letu 1943, ko je bila tovarna za silo obnovljena, so jo partizani ponovno demolirali. Poškodovali so upravno poslopje in razbili stroje.
Ing. Remec je za poškodovano tovarno dobil odškodnino, vendar je vsoto dobil šele potem, ko je bilo podjetje »nacionalizirano«, z vstopom Nemca Scheiehenfoauerja v podjetje. Javna trgovska družba »Remec & Co« se je 1943. leta spremenila v družbo z omejeno zavezo.
Podjetje je še vedno vodil 'ing. Remec, ki je vso svojo skrb posvetil načrtni obnovi tovarne. V enem letu so požgane obrate za silo popravili in podjetje je spet začelo obratovati. Pripravljali so se celo na gradnjo novih objektov žage, krivilnice, furnirnice in stolarne. Do konca vojne se razmere niso več bistveno spremenile.
Ob osvoboditvi 1945 je ing. Remec pobegnil v ZDA, podjetje pa je bilo postavljeno pod sekvester. Z odločbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja z dne 22. avgusta 1945 so bili zaradi sodelovanja z okupatorjem obsojeni družabniki podjetja »Remec & Co« na kazni od 10 do 20 let zapora, na izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja v korist ljudske skupnosti. Premoženje je bilo preneseno v last FLRJ in izročeno upravi narodne imovine v Ljubljani.
Dne 22. novembra 1952 je tovarna upognjenega pohištva na Duplici dobila naziv »Stol«.
Naša ljudska skupnost je v sedmem letu po osvoboditvi uresničila socialistično načelo, naj upravljajo s sredstvi za proizvodnjo delovni ljudje. Zato je bilo uvedeno samoupravljanje v gospodarstvu in z odločbo Sveta za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti z dne 9. avgusta 1950 je bilo odločeno, da bo delavski svet tovairne štel 78 članov. Prve volitve so bile 21. avgusta 1950. leta.
Tedaj se je začela za podjetje nova doba nenehne rasti in napredka;. Začetne težave, ki so se pojavile po osvoboditvi, je delavski svet z vztrajnim delom prebrodil. Danes zavzema podjetje »Stol« vodilno mesto med lesno industrijskimi podjetji v Jugoslaviji in živahno trguje z inozemstvom, zlasti z Anglijo
in Ameriko-. Zadostna finančna sredstva, ki jih je podjetju nudila država, so omogočila nadaljnjo pomembno izpopolnitev tehnične opreme in obratnih prostorov. V podjetju so v teh letih končali izgradnjo stolarne, zgradili so skladišča za pomožni material, montirali podolžne in prečne transporterje na žagi, montirali sušilnice, nove ekshaustorske naprave ter vodno in električno napeljavo. V letih 1947—1949 so naši delavci zgradili novo mizamo, tri pralnice, garažo in nov vodni bazen za namakanje cca 7000 m3 hlodovine. Predvojni strojni park so- zamenjali in izpopolnili z novimi modernimi stroji, ki so jih podjetju v vrednosti 43 milijonov dinarjev dobavili kolektiv tovarne »Bratstvo« iz Zagreba ter nekatere inozemske tvrdke. To so bili predvsem skobelni stroji, rezkarji, paisne in nihalne brusilke, stružnice, visokofrekvenčni generator, stiskalnica za furnir, kovinska stružnica itd.
Pri tako povečanem obratu in zalogah surovin je narasla potreba po novih prostorih za vskladiščenje lesa. S povečanimi kapacitetami pa je narastlo število zaposlenih delavcev v podjetju od 390 (1. 1946) na 815 (1. 1953). V tem številu so všteti tudi uslužbenci.
V povojnih letih je tovarna zgradila že 4 enonadstropne štiristanovanjske hiše in 3 stanovanjske barake. Za novo ustanovljeno industrijsko šolo je bila 1. 1952 zgrajena lesena stavba in na levem bregu Bistrice vajenski internat kot lesen provizorij.
Skupna vsota vseh investicij v podjetju od 1945 dalje predstavlja danes vrednost skoraj 400 milijonov dinarjev. Člani delavske uprave se zavedajo, da morajo čimbolj smotrno izkoriščati vložena sredstva za dvig standarda lastnega delovnega kolektiva in za celoten razvoj našega gospodarstva.
'Na sedanji stopnji razvoja potrebuje podjetje letno cca 12.500 m3 hlodovine, od te 10.000 m' bukove, 1000 m3 hlodovine drugih listavcev in 1500 m3 hlodov iglavcev. Glavni proizvod podjetja je stol, po katerem nosi tovarna ime. Dnevno izdela 1000 kosov, to je skoraj 3 stole v 1 minuti.
Pri izdelavi stolov ostane neizkoriščen les, iz katerega izdelujejo- galanterijske predmete. Mizarska delavnica izdeluje šolsko in pisarniško pohištvo ter opreme za kino dvorane in hotele. Razen tega mizama serijsko izdeluje lično in lahko -»Rex« pohištvo-, ki se vedin-o bolj uveljavlja na domačem in tujem trgu.
Talka je na kratko orisana -zgodovina tovarne upognjenega pohištva »STOL« v Kamniku.
amnišk a
tekstilna industrija
F r an j o Lipovec
Kamnik je čedno in čisto mesto, s prelepo zeleno okolico, ki leži v nedrih Kamniških ailp, obkroženo s sivimi gorskimi velikani. Mesto je s svojimi znamenitostmi, sprehajališči in prirodnimi lepotami znano kot turistični kraj. Kljub turističnemu pomenu pa je industrija tista, ki daje značaj življenju tega mesta.
V glavnem je bila predhodnica, kamniške industrije obrt, ki je vplivala na njen raizvoj. Mesto še vedno prepletajo- kanali, ki so z vodno silo, katero so črpali iz ledenomrzle Bistrice, poganjali vodna kolesa kamniških kovačev in obrtnikov. Večidel so se morala danes vodna kolesa umakniti in odstopiti mesto vodnim turbinam, na mestu skromnih obrtnih delavnic pa se dvigajo ponosne industrijske zgradbe. Industrija je povečini nastajala med obema zadnjima vojnama, nesiuten vzpon pa je doživela po osvoboditvi. Kamniška industrija zaposluje na tisoče ljudi iz mesta ,in bližnje okolice. iNaj,močnejše so: metalna, kemična, lesnopredelovalna, usnjarska in — po osvoboditvi — še tekstilna industrija. Čeravno šele nastaja, ima kamniška tekstilna industrija s specialnimi izdelki važno vlogo na domačem tržišču. Njena predstavnika sfta tovarna »Svilanit« in Eksperimentalne delavnice Tekstilnega inštituta.
Tudi tovarna Svilanit je nastala liz majhnih Obrtnih delavnic. Osnova ustanovitvi tega podjetja je bila istoimenska majhna j-aquardiska tkalnica, ki je izdelovala blago za kravate in drugo- vzo-rčasto svileno blago. Po odstopu delavnice Mestni občini v Kamniku, je z odločbo z dne 28. februarja 1948 Izvršni svet Mestnega -ljudskega odbora ustanovil »Mestno podjetje Svilanit«. Še istega leta je bil-o podjetje razširjeno z dokupom tovarne kravat v -N-ovem Sadu in nato s priključitvijo dveh manjših nacionaliziranih tkalnic. Tudi pozneje se je podjetje stalno širilo z lastnimi sredstvi. Ob ustanovitvi je bil-o zaposlenih 12 ljudi, danes pa p-odjetje zaposluje 190 ljudi, po programu pa bo -do- konca- iet-a zaposlilo- do 300 ljudi.
Podjetje s specialnimi izdelki -danes že obvlada domače tržišče, ima pa -tudi možnosti izvoza-, ko bo razširilo kapacitete. Veliko in lepo izbiro- izdelkov stalno razširja z novitetami, ki jih na našem trgu še manjka ali pa zanje še ni osvojen proizvodni proces. V glavnem izdeluje svilene in bombažne jaquard-s.ke vz-orčaste
tkanine, kot so blaigo za kravate, šale, rute, vse vrste frote-,izdelkov, svilene brokate in podobno. V pojasnitev navajamo, da so jaquardske tkanine dobile ime po J. M. J-aquardu, ki je v Lyonu 1. 1805 iznašel stroj za vzorčasio tkanje in ki pomeni revolucijo v vzorčenju tkanin. Razen tkanega jaquardskega vzorčenja tkanin, uvaja podjetje vzorčenje s filmskim tiskom. Tak tisk ima svojstven postopek in s slitasitimi šablonami omogoča pestro-barvano nanašanje figur na tkanino. Zanimivost podjetja je dlakasti tisk (FlockendruCk). S pigmentskimi masami in njihovo polimerizacijo nalepimo na potiskane figure diakaste kosmiče in tako nastanejo kosmate figure, podobne žametu.
Podjetje ima s specialnimi izdelki vse pogoje za razvoj v močno specialno industrijo. Trenutno je edino specializirano tekstilno podjetje te vrste v državi, kajti v drugih tovarnah je izdelovanje teh artiklov le stranska dejavnost. Specialna proizvodnja zahteva tudi dober strokovni kader, tega pa podjetje še nima v zadostnem številu in ga bo moralo vzgojiti hkrati z razširitvijo proizvodnje.
Eksperimentalne delavnice v Kamniku so del Tehnično-eksperimentalnega oddelka Tekstilnega inštituta v Mariboru. Njihov naimen je, da pospešujejo napredek tekstilne proizvodnje v državi. Njihovo ustanovitev je zahteval razvoj naše industrije, naključje in dobra volja pa sta pripomogla k temu, da nastajajo ravno v Kamniku. Osnova zanje je bil skromen zasebni tehnični laboratorij. Poglavitno oporo za uvedbo so dale krajevne oblasti! s tem, da so priskrbele potrebne prostore, ki jih Tekstilni 'inštitut v Mariboru ni imel zadosti na voljo v svoji novi zgradbi.
Tekstilni inštitut je znanstvena ustanova s samostojnim finansiiranjem, ki opravlja vsa industrijska raziskovalna dela za potrebe tekstilne industrije in ima nalogo-, da se ukvarja s problemi tekstilne proizvodnje, ki jih podjetja sama ne morejo rešiti, kot n. pr.:
1.	znanstveno proučuje tehnološke, organiza-dijske in ekonomske probleme, ki so važni za razvoj tekstilne industrije;
2.	standardizira, izboljšuje in uvaja nove tehnološke postopke, ter rešuje probleme v zvezi s povečanjem produktivnosti dela tekstilne industrije;
3.	daje podjetjem nasvete in strokovne ekspertize, izdeluje projekte novogradenj, rekonstrukcije in reorganizacije z ekonomsko dokumentacijo na vseh področjih dejavnosti tekstilne -industrije;
4.	opravlja javno 'službo kot državno preizkuševališče materiala za tekstilno stroko, tako za .industrijo, trgovino in potrošnike;
5.	za izvršitev teh nalog Tekstilni inštitut organizira in opravlja v svojih laboratorijih, ateljejih in eksperimentalnih delavnicah ali v okviru obstoječih podjetij, poizkusno proizvodnjo surovin, polizdelkov ali finalnih izdelkov, kakor tudi uslužnostne storitve za napredek tekstilne industrije.
Za opravljanje navedenih nal-o-g je Tekstilni inštitut tehnično razdeljen na naslednje oddelke:
a)	Raziskovalni oddelek, ki se deli po sektorjih tekstilne proizvodnje;
b)	Pirorjektantsko-konstrukifeivni biro;
c)	Ekonomsko-finančni -biro;
d)	Preizkuševališče z laboratoriji in
e)	Tehnično- eksperimentalni oddelek -z ateljeji 'in eksperimentalnimi delavnicami.
Te h nolo šk o- eksp er im en-tail-nii oddelek ima tele ateljeje in delavnice:
1.	Vzorčni atelje v Ljubljani, ki se ukvarja z umetnostnim vzorčenjem pestro tkanih in tiskanih tkanin in drugih predmetov. Povzarčuje samostojno ali po- naročilu podjetij iin trgovine v vseh potrebnih tehnikah, t. j. izdeluje vzorčne .skice, kolorice, risbe in tehnične načrte. V vzorčno motiviko načrtno vnaša- slovensko iin jugoslovansko folkloro-. Pri tem delu je tesno povezan z eksperimentalnimi delavnicama v Kamniku, kjer te vzorce po potrebi realizirajo in preizkusijo na tkaninah.
2.	Eksperimentalno, tkalnico v Kamniku, za preizkušanje p-olindustiijske predelave -novih tekstilnih vlaken in raznih novih tehnoloških postopkov na področju itkalstva. Tkalnica preizkuša vzorce in načrte vzorčnega ateljeja. Izdeluje vzorce in vzorčne tkanine po osnutkih lastne risalnice in po naročilih podjetij ali trgovine. Izdeluje kompletne vzorčne kolekcije. Z vzorci posreduje naročnikom vse tehnične podatke o sestavi tkanin in tehnološkem postopku izdelave. Po naročilih drugih oddelkov tekstilnega -inštituta opravlja vse potrebne preizkušnje na področju tkalstva.
3.	Prototipno delavnico v Kamniku. Ta oddelek je na novo ustanovljen in je v začetni izgradnji. Ukvarjal se bo z izdelavo prototipov strojnih delov in strojev, ki jih potrebuje tekstilna industrija in za katere imamo že tehnične pogoje, da jih lahko izdelujemo v državi. Preizkuševal bo strojne modele in ■razne patente, ki pridejo v poštev za domačo strojegradnjo. Delo bo opravljal po načrtih konstrukcijskega biroja in drugih oddelkov ali zunanjih sodelavcev Tekstilnega inštituta. Trenutno je v izdelavi prototip moderne domače listovke, ki jih tekstilna industrije takoj potrebuje čez 1.000 kosov. "Dalje bo oddelek opravil del-a pri realizaciji patenta novih statev brez čolnička. Ta oddelek čaka še veliko delo. Glede vzdrževanja in obnove stro-jine opreme smo v tekstilni industriji že mnogo zamudili. Ob -osvoboditvi smo -opremo tekstilnih tovarn dobili -delno .poškodovano in Okrnjeno-. Okupator je industrijo- načrtno izkoriščal in uničeval. Po vojni tudi nismo mnogo (investirali iv strojno -opremo, pa tudi vzdrževanju strojev smo .posvečali premalo- pozornosti. Ne smemo, pozabiti, da je bila tekstilna industrija tista, ki je morala nositi največje breme zbira-nja sredstev za obnovo držav-e. Po podatkih, ki jih je zbrail Tekstilni inštitut, so stroji izrabljeni 64 % in analiza je pokazala, da je vzrok razmerom-a majhne proizvodnosti zastarelost lin izrabljenost tekstilne strojne opreme. Del strojev bo treba v -kratkem zamenjati z novimi, druge stroje pa povečini remontirati, re-
konstruirati in modernizirati. Za izvedbo teh nalog je potrebno organizirati domačo gradnjo tekstilnih strojev, strojnih delov in naprav. Naloga Tekstilnega inštituta in planirane prototipne delavnice je, da pokaže smer in pomaga organizirati domačo tekstilno strojegradnjo.
4.	V pripravi je eksperknentailna fil-msfca tiskarna in opiemenilnica blaga. Ta oddelek bo preizkušal osnutke lin tehnične skice vzorčnega ateljeja ter pribor za tiskano vzorčenje. Dalje bo opravljal poizkusno oplemenjevanje tekstilnega blaga in materiala za potrebe vzorčne in eksperimentalne tkalnice in drugih oddelkov tekstilnega inštituta.
5.	Planirana je poskusna predilnica za bombaž lin umetna vlakna in efektna sukančarna. Ta delavnica bo delala poskuse pri predenju bombaža, kemičnih vlaken in raznih mešanic v različnih nastavitvah strojev. Sukala bo razne efektne sukance za potrebe eksperimentalne tkalnice in industrije.
Eksperimentalne delavnice Tehnično-eksperimentalnega oddelka Tekstilnega inštituta so bile ustanovljene v Kamniku 1. 1954. Po sedanjem programu bodo zaposlile okrog trideset ljudi, predvsem strokovnjakov. Treba pa bo še precej dela in dobre volje, da bi dosegli postavljene cilje s skromnimi sredstvi, ki so na razpolago. Po dosedanjih izkušnjah imajo te delavnice vse pogoje za uspešen razvoj.
Kakšne pogoje za razvoj ima tekstilna industrija v Kamniku? Po osvoboditvi je bila tekstilna industrija, čeravno okrnjena, vendarle še najbolj kompletna in najmočnejša!, zato- je morala nujno biti tista, ki je pomagala pri obnovi države in industrije. Razen nekaj novih obratov v drugih, manj razvitih republikah, nismo nič investirali v strojno opremo tekstilne industrije in kapacitete še ne dosegajo* predvojnih. S sedanjimi kapacitetami sicer krijemo trenutno potrebo po tekstiil;ija,h in nekaj tkanin celo izvažamo. To pa gre na račun naše življenjske ravni. Potrošnja tekstilij se je v zadnjih letih zmanjšala, kar je razumljiva posledica slabih letin in s tem nizkega življenjskega standarda. Hitra gospodarska izgradnja države bo nujno, dvigala življenjsko raven prebivalstva in s tem tudi potrošnjo tekstilij, ki so osnovni ipotrošni artikel. V prihodnjih desetih letih se bomo v potrošnji tekstilnega blaga približali evropskemu povprečju, ki je sedaj v bombažnih tkaninah 24 m na 1 prebivalca letno. Več nam o potrošnji tekstila pove naslednja tabela.
Primerjava povprečne specifične porabe glavnih tekstilij v letu 1950, računano na prebivalca v kg:
Država (kontinent) FLRJ
bombaž volna
um.
vlakna
skupaj
Evropa
2.1 4.0
0.9	0.4	3.4
1.5	1.6	7.1
1.0	3.6	16.4
0.5	0.7	3.9
ZDA
11.8
Svetovno povprečje
2.7
V navedenih količinah je zajeta tudi poraba materiala za tehnične potrebe. Da bi dosegli evropsko- povprečje, nam ne zadostujejo obstoječe kapacitete in dvig proizvodnje z remontom, rekonstrukcijo in modernizacijo strojev. Nujno bo treba razširiti kapacitete tekstilne proizvodnje. Investicije za strojno opremo so najrentabilnejše tam, kjer ima proizvodnja že tradicije in na razpolago strokovni kader.
Za razvoj industrije je važna tudi surovinska baza. Tekstilne surovine -so z-a našo državo deficitarni artikel, ker jih m-oramo- v pretežni večini uvažati in tako pomenijo hudo- breme za našo uvozno- bilanco. Prihodnje leto pa bo- stekla naša prva tovarna umetnih viskoznih vlaken, ki b-o s proizvodnjo- -krila dober del potreb. U-metna kemična vlakna so v zadnjih letih doživela -ogromen, nesluten vzpon. Na vseh področjih tekstilne proizvodnje izpodrivajo in nadomestujejo naravna vlakna, kot enakovredna ali celo boljša surovina-. Ze gornja tabela nam kaže, da v ZDA, pa tudi v drugih tehnično razvitih državah, poralbijo- precejšnj o količino umetnih vlaken, čeravno imaj-o bogato domačo surovinsko bazo- naravnih vlaken. Gospodarske analize kažejo-, da se bo poraba umetnih vlaken na svetu v prihodnjih letih podvojila. Ravno na domača umetna vlakna je usmerjena kamniška tekstilna industrija.
Tekstilna industrija ne moti okolice in ne kvari ozračja, zato- je primerna za Kamnik. Industrijske zgradbe je mogoče arhitektonsko prilagoditi okolju. Razvoj take industrije ne bo- motil turističnega pomena mesta, kaj-ti Kamnik bo z ugodno lego 'in naravnimi lepotami prej ko slej ostali p-omemben turistični kraj.
ivilska industrija v kamniku
Franc Zore
Podjetje »Živilska industrij a« Kamnik sestavljajo trije, prostorno in po predmetu proizvodnje ločeni obrati:
1.	Tovarna kvasa v Mengšu,
2.	Tovarna testenin »Triglav« v Šmarci, in
3.	Tovarna gorčice »Eta« v Kamniku.
Pred vojno so bila to majhna privatna obrtna podjetja z majhno proizvodnjo'. Po izvršeni nacionalizaciji so ta podjetja obratovala samostojno; »Eta« v Kamniku in Kvasarna v Mengšu kot republiški podjetji, »Triglav« v Šmarci pa kot lokalno podjetje. V letu 1950 so bila vsa tri podjetja združena v današnje podjetje »Živilska industrija« Kamnik.
Položaj podjetja ni posebno ugoden že zaradi tega, ker so obrati ločeni, tako da je vsak v drugem kraju v razdalji 3 do 10 km, kar brez dvoma otežuje enotno vodstvo, učinkovito kontrolo in racionalno izrabo delovne sile. Tudi perspektiva za razvoj in obstoj posameznih obratov ni za vse enaka, ampak različna. Oglejmo si sedanje stanje posameznih Obratov:
Kvasarna Mengeš ima zelo neugodno' lego, ker je oddaljena od večjega konsumnega centra, ker ni v bližini surovinske baze in je zgrajena ob stranski progi v oddaljenosti 3 km od najbližje postaje. Vso osnovno surovino1 — melaso — je treba pretakati iz vagonskih cistern v posode, primerne za cestni transport, in jo nato voziti v tovarno, kjer jo ponovno' pretočijo v skladiščne naprave. Me-Lasa je zelo viskozna ter jo je treba zlasti pozimi ogrevati, da postane laže tekoča. Tovarne, ki imajo industrijski tir, melaso laže vskladiščujejO', pri mengeški kvasami pa povzroča transport melase precejšnjo izgubo časa', dodatne transportne stroške in znaten kato že pri surovini, oziroma ga povzroča ravno to težavno pretakanje, ko melasnih usedlin ni mogoče docela izpihati z bližnjo tovarniško paro. Prav zaradi tega je obrat manj rentabilen kot pa racionalnejše obratovanje v drugih dveh kvasarnah v Ljubljani, ki ju skušajo modernizirati in povečati kapaciteto v tolikšni meri, da bi lahko krili celotne potrebe Slove-
nije po kvasu. Razen .tega je v načrtu gradnja nove sladkorne tovarne v Sloveniji, v sklopu katere bo verjetno' zgrajena tudi kvasarna. Taka kombinacija ima veliko prednost, ker odpade mnogo dvojnih prevozov, najprej melase iz sladkorne tovarne v kvasamo in nato prevoz kvasa. Brž ko bi ta načrt realizirali, bi zgubili svoj pomen razen kvasarne v Mengšu tudi obe zastareli kvasarni tovarne »Union« v Ljubljani. Kvasarna v Mengšu torej nima posebno ugodne perspektive.
Tovarna testenin »Triglav« v Šmarci ima zagotovljeno bodočnost, ker je zaradi močne mehanizacije zelo rentabilna in pa ker potrebe po testeninah v republiki stalno naraščajo in jih obstoječa podjetja s sedanjimi-kapacitetami ne morejo kriti. Spričo tega, da nameravajo druge tovarne povečati kapacitete in •so v načrtu tudi nova podjetja za izdelavo testenin (Ajdovščina), za sedaj ne bi kazalo večati kapacitet v Šmarci, vsaj dokler situacija ne bo jasna. Vsekakor pa je potrebno, da tovarna že obstoječe strojne kapacitete popolnoma izrabi s tem, da vskladi zmogljivost sušilnic z zmogljivostjo, stroja za izdelavo testenin.
Obrat »Eta« Kamnik proizvaja gorčico in se ukvarja z vlaganjem zelenjave v kis, fabrikacijo sadnih sokov in sirupov, deloma s proizvodnjo marmelade in džemov. Obrat je v stavbi, ki že ni več sposobna za temeljito popravilo in bi bilo zato ceneje zgraditi novo.
Dosedanja produkcija v tem obratu je količinsko omejena zaradi majhnih kapacitet. Zato posvečat podjetje največjo skib kvalitetni proizvodnji pa tudi asortiment je omejen. Poglavitni produkt je gorčica, ki ima odjemalce po vsej državi zaradi priznane odlične kvalitete, katere še ni dosegla nobena druga tovarna pri nas. V podobnem položaju je proizvodnja vložene zelenjave in kislih gobic, v izdelavi marmelade in džemov pa je v letu 1952 nastal zastoj, ker se je pojavilo mnogo tovrstnega blaga z nižjimi cenami iz 'drugih republik; zato se je tovarna omejila samo na proizvodnjo marmelade in džemov po naročilu. Leta 1953 je tovarna to proizvodnjo1 začasno ustavila.
Dosedanja produkcija v tovarni »Eta« je potekala v tonah takole:
	1948	1949	1950	1951	1952	1953	1954
gorčica	14	40	16,5	33	44,8	48,8	60
kumarice	—	—	55,7	28	44,3	38,4	42
paprika	— -	7	—	8	3,0	—	10
fižol	—	—	8,0	18	28,7	—	—
kompoti 1 — džemi	— 41
marmelada 92 114 20,0 26	—	— —
sirupi	6	6	— —	—	— —
Produkcija gorčice iz leta v leto narašča: in je v letu 1954 izdelana količina res že skrajni maksimum zmogljivosti naprave. Proizvodnja vloženih kumaric
je tudi stalna in je odvisna od letine, oziroma od razpoložljivih surovin na trgu. Nihanje proizvodnje je skladno z letino. Isto velja za papriko in fižol, saj je tovarna prevzemala vse količine, ki jih je po zmerni ceni mogla dobiti. Za izdelke na bazi sladkorja je opaziti, da je s sprostitvijo trgovine nastala neke vrste kriza, ki se ji je tovarna ognila s tem, da je to produkcijo začasno opustila in povečala izdelavo gorčice in zelenjave. Iz tega pa je jasno viden pomen zelenjave in gorčice; povečanje proizvodnje izdelkov te vrste je potrebno, saj jih ni težko prodati. Vse kaže, da bo v bodoče treba razširiti proizvodnjo še na drugo zelenjavo in izdelke, ki slone na predelavi gorčičnega semena ali na bazi že izdelane gorčice (nefermentirana gorčica, suha gorčica, omaka čile, omaka worehes:ter itd.), čeprav se naš trg na te, v svetu močno razširjene produkte, šele polagoma navaja. Zato bo potrebno precej propagande, da z njo pojasnimo potrošnikom pomen teh izdelkov za izboljšanje kvalitete hrane. Rastoči pomen turizma v državi in z njim tudi naraščanje obiska turistov zahteva, da upoštevamo njihove želje in navade, to pa avtomatično postavlja potrebo po tovrstnih izdelkih. Naloga podjetja je, da te zahteve in možnosti upošteva, si tako osvoji trg in zagotovi stalni odjem, s tem pa dober uispeh.
Ker obstaja objektivna potreba, inove gradnje in nove opreme tega objekta, bo treba upoštevati doslej navedene možnosti obrata in njegovo proizvodnjo še razširiti na celo vrsto novih, toda dragocenih in potrebnih artiklov. To narekuje zlasti dejstvo-, da bo bodoča kamniška komuna idealna baza za nove surovine, posebno kar zadeva pestrost in količino. Skratka, gre za zgraditev novega kombinata živilske industrije, ki bo zares nekaj posebnega. V novo podjetje bi lahko Vključili tudi moderen pekovski obrat, ki bi zalagal s kruhom in drugim pecivom ves ta industrijski center in njegovo okolico. Z večanjem števila industrijskega delavstva, z opuščanjem domače peke kruha na kmetih in z naraščanjem turizma v mestu in najširši okolici, se večajo tudi potrebe po pekovskih izdelkih. V zvezi s pekarno bi bilo seveda treba proučiti vprašanje prenosa obrata za izdelavo testenin iz Šmarce in njegove vključitve v druge obrate. Od proizvodov, ki jih doslej nismo izdelovali, prihaja v poštev zlasti proizvodnja malinavega, riibezovega in borovničevega soka, borovničevega džem-a, robidovega, češnjevega in višnjevega soka, sirupov in drugih sadnih izdelkov. Pri tem gre tako za kritje potreb domačega konzuma kot za izvoz v ostale-jugoslovanske republike in deloma celo v inozemstvo. Pri izvozu ne gre za produkte običajne kvalitete, temveč za prvovrstne produkte specialne izdelave. Kamnik ima glede takih boljših in najboljših izdelkov že tradicijo-, razpolaga s potrebnimi 'kadri, zato je vsekakor pravilno, da -dano tradicijo izrabi in nadaljuje s tem v bodočnosti. Tako bi bila -dana dobra baza za nadaljnji razvoj in utrditev podjetja, zagotovljen bi bil njegov renome in rentabilnost. Podjetje ima za tak razvoj vs-e pogoje, najboljšo surovinsko bazo za začrtani obseg proizvodnje i«n velike možnosti plaismana.
SUROVINSKA BAZA
Pod surovinsko bazo razumemo pogoje za pridobitev surovin. Surovinska baza je za obstoj in za uspeh nekega podjetja izredno važen pogoj, tako glede kvalitete in cene, kakor tudi glede transportnih stroškov, kar vse v največji meri vpliva na proizvodnjo in konkurenčno sposobnost podjetja. Posebno ob zelenjavi in sadju nastajajo v najkrajšem času po obiranju razne fermentativne spremembe, ki vplivajo na kvaliteto končnega izdelka. Pri daljšem prevozu so surovine izpostavljene tudi različnim neugodnim atmosferskim vplivom ter raznim infekcijam, zato se zahteva čim krajši prevoz in čim krajši čas od obiranja do proizvodnega postopka. Oddaljenost surovinske baze od mesta predelave podaljša to razdaljo, razen tega pa podraži relativno ceneno surovino z visokimi transportnimi stroški. Če proučimo položaj »Ete« glede na povedano, se nam pokaže, da je treba posebej obravnavati položaj pri gorčici in posebej pri drugih dejavnostih.
1.	Gorčica:
Glede na doslej navedeno bi bila lokacija »Ete«, ki predeluje gorčično seme v gorčico neprimerna, ker prihaja gorčično seme v tovarno iz Vojvodine. Vendar pa v tem primeru vprašanje surovin ni važno, ker je razmerje med njo in končnim izdelkom 1:5, to se pravi iz 1 kg semena dobimo 5 kg končnega produkta in celotna količina potrebnega semena je izredno majhna, saj bo potrebovala tovarna tudi za predvideno povečano proizvodnjo 150 t gorčice le 30 t surovine, kar s transportnega Stališča ne pomeni nič. Tudi cena surovine nasproti ceni končnega izdelka je v takem razmerju, da stroški za transport nimajo pomembne vloge. Razmerje je 60:100, se pravi, da je surovina udeležena v proizvodnji le s 40%. Gorčično1 seme ni občutljivo za transport, zato se med potjo ni bati okvar ali poslabšanja kvalitete. V primeru potrebe pa se da surovinska baza ustvariti tudi doma, saj bi bilo za kritje celotnih potreb, to je za 30 t semena, potrebnih le cea 30 ha.
Doslej gorčičnega semena doma še nismo pridelovali, ker to ni bilo potrebno. Dobro pa bi bito, če bi podjetje uredilo nasade gorčiče, kajti poskusi, napravljeni v letih 1948-49, so pokazali, da ta rastlina pri pravilni gojitvi in pravilnem oskrbovanju pri nas dobro uspeva. Z izvedbo tega predloga, bi postala tovarna docela neodvisna od sedanjih dobaviteljev. Gorčica je zelo primerna kultura, ker jo lahko gojimo kot drugo letno kulturo po ječmenu, rži in pšenici. Sejemo jo na lahki, do srednje težki zemlji in glede podnebja ni posebno občutljiva.
2.	Sadje:
Surovinske podlage za veliko sadno industrijo po zgledu drugih naših . tovrstnih podjetij v Celju, Ajdovščini in Črnomlju, ni. Čeprav pridela kamniški bazen po statističnih podatkih letno znatne količine sadja, vendar zaradi razvite
industrijske dejavnosti v Kamniku ter njegovi bližnji in daljni okolici, predvsem zaradi bližine Ljubljane, kot največjega konzumnega središča v republiki, ta pridelek ne bi mogel kriti potreb velike industrije za predelavo sadja. Pač pa je surovinska baza zadostna za kritje potreb manjše industrije, za izdelavo boljših, luksuzne j ših izdelkov. Celotne predvidene potrebe bodoče tovarne, brez grozdičja, so 20 do 50 ton in je te količine prav lahko dobiti iz okolice. Značaj produkcije sam pa nujno terja, da določene količine specialnih vrst sadja nabavimo drugje, ker nikjer ne rastejo vse vrste sadja, ki so potrebne za vrhunsko produkcijo.
3. Jagodičevje:
Iz jagodičevja bi tovarna izdelovala predvsem sadne sokove in jih deloma predelovala v sirupe. Pri tem bi prišle v poštev prvenstveno maline, ribez in borovnice, v drugi vrsti pa robidnice, jagode in brusnice, ne sicer toliko za sokove, kot za druge kvalitetne izdelke. V tem pogledu pa so pogoji zelo ugodni, saj je tovarna neposredno v surovinski bazi, ker prav blizu nje urejajo obširne nasade za maline in ribez, ki jih bodo v bodočnosti znatno razširili na Okolico Kamnika, Trzina, Moravč in Tuhinja, ki je predvidena kot glavni rajon za gojenje črnega ribeza. Za gojitev jagodičevja je najprimernejši alpski svet in ravno v takem svetu leži Kamnik ter vsa njegova okolica. Za republiko Slovenijo je v prvi fazi predvidenih 600 ha jagodičevja, kar pa naj bi bila le začetna površina v še intenzivnejšem napredovanju jagodičastih kultur. To jasno kaže, kako važen bi bil industrijski Obrat za predelavo jagodičevja v glavnem rajonu bodočih nasadov teh rastlin. Kamniška tovarna bi mogla v prvi fazi predelati Okoli 100 ton surovega soka samo iz malin in ribeza, kar predstavlja vrednost cca 30.000 USA dolarjev letno. Da bi bila kvaliteta izdelanega malinovega in ribezovega ali kakršnega koli soka prvovrstna in da bi zadovoljila vse zahteve inozemskega trga ter ustrezala zakonskim predpisom v inozemstvu, je nujno, da jagodičevje čimprej iztisnemo in sok hitro komserviramo, ker ti produkti izredno hitro kipe in se razkrajajo. Zato bi nastala velika gospodarska škoda, če bi grozdičje hoMi prevažati v druge, bolj oddaljene tovarne. To bi namreč pomenjalo produkcijo sladkih sokov in izgubo dragocene suhe snovi. Tako nasadi v okolici na eni strani krijejo potrebe tovarne po surovini, na drugi strani pa zahtevajo predelovalno podjetje v neposredni bližini, saj pomeni tovarna za pridelovalce važen faktor za ohranitev kvalitete, zanesljivega odjemalca in rešitev transportnega problema.
Spričo tega, da daje n. pr. 1 ha malinovega nasada, sodeč po dosedanjih cenah, že v drugem letu preko eno četrtino milijona bruto dohodka, če računano na solidno ceno pridelka in ne na silovito dviganje cen, je treba pričakovati, da bo zanimanje kmetovalcev iza jagodičevje izredno hitro raslo. Pri tem je treba poudariti, da po dosedanjih izkušnjah naša klima tako zelo
prija jagodičevju, da pri nas tudi kultivirane maline po svoji aromationosti prav nič ne zaostajajo za idrugimi, kar zaman iščemo v drugih državah in tudi ostalih republikah.
Okoliš Kamnika je edini, ki daje določeno količino brusnic, zelo cenjenega sadja za sadne konserve. Nujno potrebno je, da organiziramo Zbiranje tako, da nam bo propadlo čim manj tega dragocenega jagodičevja in da bo tovarna predelala vse razpoložljive količine v kvalitetne produkte. Za te izdelke bi bila tovarna v državi tako rekoč brez konkurence.
Stroške in rentabiliteto nasadov ribeza in malin je izdelalo in izdalo »Strokovno združenje za sadje in zelenjavo LRS« v Ljubljani. Iz podatkov tega dela je razvidno, da bi mogli naši kmetovalci v višjih legah doseči na hektar nasajenega jagodičevja že v drugem letu po ureditvi nasada, namesto slabo uspevajočih žitaric ali drugih kultur, skoro desetkratni dohodek. Če bo podjetje organiziralo nekaj poskusnih nasadov v takih krajih, bo brez dvoma lahko v bližnji bodočnosti pridobilo številne kmetovalce za širjenje te kulture in si tako zagotovilo surovinsko bazo.
4. Zelenjava:
Podobno kot za sadje in jagodičevje velja tudi za zelenjavo, da mpra biti predelana čimprej, če hočemo, da so izdelki prvovrstni in da obdrži zelenjava vse svoje naravne lastnosti in prednosti. Prav tako so uporabne za predelavo samo prvovrstne surovine in zato mora tovarna ležati čimbliže proizvajalnim rajonom. Ze dosedanje količine zelenjave, ki jo je tovarna predelovala, je dobila iz svojega okoliša. Predelovanje zelenjave pa bi se dalo še mnogo povečati, ker so pogoji za to ugodni.
Za konservno industrijo uporabljamo razne vrste zelja (zelje, ohrovt, rdeče zelje, cvetača, koleraba), špinače, kumare, buče, paradižnike, papriko, grah, fižol, peso, korenje, zeleno, peteršilj, hren, čebulo, por, česen in šparglje. Vse te vrste ne prihajajo v poštev za začetno proizvodnjo, pač pa tiste, ki jih vlagamo v kis, ali prepuščamo mlečno-kislemu kipenju, medtem ko bi morda v bodočnosti asortiment povečali še z drugo zelenjavo in načini konserviranja, v skladu s potrebami trga in razvojem pridelovanja vrtnarskih kultur. Dohodki teh zelenjav so tako visoki, da je potrebna izredno majhna površina za kritje potreb tovarne in je zato surovinska baza docela zadostna. Seveda bo morala tovarna sama skrbeti za zadostne količine surovin primerne kakovosti s tem, da bo sklepala pogodbe s pridelovalci, da jim bo priskrbela seme, gnojila in zaščitne snovi.
TRG IN MOŽNOSTI PRODAJE IZDELKOV POVEČANE PROIZVODNJE
S prodajo izdelkov dosedanje proizvodnje ni bilo težkoč, te bojazni pa tudi ni za povečano proizvodnjo in tovarna jo namerava zvišati ravno zaradi tega, ker ne more kriti velikega povpraševanja po svojih izdelkih. To velja za domači
trg, dane so pa tudi vse res velike možnosti tudi za izvoz. V izvozu imajo svoje posebno imesto ravno sokovi, ker je mogoče vsak čas prodati poljubne količine le-teh in dosegajo zelo ugodno ceno. V industrijsko in poljedelsko zelo razvitih deželah je po teh, z vitamini izredno bogatih sokovih, stalno zelo veliko povpraševanje, njih poraba pa je iz dneva v dan večja. Ker pa zahtevajo kulture teh sadežev zelo mnogo ročnega dela, se njihovi nasadi v omenjenih državah ne širijo več zaradi predrage delovne sile. V našem položaju in naših klimatskih pogojih imajo zato ravno te kulture zelo velik pomen in zelo veliko bodočnost, (kar upošteva tudi plan razvoja kmetijstva. Razen vsega naštetega pa bo naraščala tudi potrošnja teh sokov doma, zaradi vedno večje industrializacije in zdravstvene prosvetljenosti ljudstva.
Cene za malinov sok »sukus« so se zadnji dve leti gibale takole:
Leta 1952 Avstrija za 1 1 3.000 do 3.200 šilingov, Švica 900 do 1.300 šfr.
Leta 1953 Avstrija za 1 1 2.800 do 3.100 šilingov, Švica 900 do 1.450 šfr.
V letu 1954 pa so se cene znatno ustalile ter znašajo povprečno 1.400 šfr. za tono.
Da pa tovarna ni odvisna samo od izvoza, temveč da je njena poglavitna naloga, kriti tudi potrebe bližnjih krajev, izvira iz dejstva, da je Kamnik s svojo okolico po strukturi prebivalstva nekmetski okoliš, prav tako pa tudi obmejni okraji. Temu je treba dodati še Ljubljano z okoli 140.000 prebivalci, ki po ogromni večini niso 'kmetje in predstavljajo tudi za kamniško živilsko industrijo izredno velikega potrošnika, zato je treba pri perspektivi razvoja tovarne »Eta« Ljubljano in njene potrebe vsekakor upoštevati.
LOKACIJA
Širša lokacija je dana s tem, da podjetje v Kamniku že obratuje in torej pri tem ne gre za ustvarjanje novega podjetja, temveč samo za izpopolnitev in rekonstrukcijo že obstoječega. Sedanja lega tovarniških prostorov ni primerna iz prometnih in drugih razlogov. Tovarna ne leži neposredno ob železniški progi in bi nastale težave tudi pri gradnji industrijskega tira, ker bi moral prečkati glavno cestno žilo. Ker pa je treba postaviti novo tovarniško poslopje in ker bi se tudi železniški transport v zvezi z rekonstrukcijo podjetja v majhen živilski kombinat izredno povečal, bi morali izvesti lokacijo tako, da bi postavili novo tovarno ob železniškem tiru ali pa bi zgradili industrijski tir brez prečkanja ceste in bi bil ta čim krajši. Potreba po- novi stavbi in novi lokaciji je tembolj pereča, ker obstoječe poslopje in sedanji prostori ne ustrezajo niti današnjemu obsegu produkcije, niti tehnološkim zahtevam, niti sanitarnim predpisom in je zato že sedaj v načrtu gradnja nove tovarne.
Poslopje, ki je bilo prvotno hlev, je čez 140 let staro in tako izrabljeno, da je že ogrožena varnost ljudi, ki v njem delajo. Ogrevanje delovnih prostorov je izključeno in ni mogoče izvesti primerne organizacije dela in kontrole.

Primanjkuje potrebnih skladišč in vsak razmah je nemogoč. Porušenje obstoječega poslopja in zidava novega bi pomenilo za dolg čas prekinitev celotne produkcije in s tem nenadomestljivo škodo za obrat, nastala pa bi razen tega še nevarnost, da izgubimo že izurjene kadre. Zidava novega poslopja poleg obstoječega ne bi bila ravno najboljša rešitev, ker je zemljišče, kjer naj bi poslopje stalo, izpostavljeno nevarnostim poplave, ima zelo visoko talno vodo in ga ne bi bilo mogoče podkletiti, bilo bi pa stisnjeno med druge objekte. Razen tega pa na tem mestu ni mag oče speljati industrijskega tira. Ko bo kombinat zgrajen v celotnem obsegu, pa bo industrijski tir nujno potreben. Zato je treba zasnovati mikrolokacijo nove zgradbe na drugem, primernejšem mestu, ki ne bo imelo naštetih hib in bo nudilo možnost za kasnejšo razširitev in postavitev preostalih objektov. Tako lokacijo je treba iskati ob železniški progi proti Ljubljani, ali pa ob predvidenih industrijskih tirih za druge industrije, da se tako stroški za tir razdele med več podjetij.
ZMOGLJIVOST PODJETJA IN ASORTIMENT PROIZVODNJE
Novi obrat za izdelavo gorčice, predelavo sadja, zelenjave, testenin, kruha in peciva bi imel takle asortiment proizvodnje in letne kapacitete:
gorčice in izdelkov iz nje		200	ton
surovih sadnih sokov	200-	-500	ton
sadnih sirupov	50-	-100	ton
boljših sadnih izdelkov s sladkorjem		20	ton
marmelade in džemov		40	ton
vložene zelenjave	200-	-300	ton
kandiranega sadja		5	ton
testenin		1200	ton
kruha in peciva	►	500	ton
Popolnoma točnega asortimenta in količin naravno ni mogoče vnaprej določiti, ker se ta ravna po zahtevah trga, Razen izdelkov iz čisto domačega sadja, bo treba v določeni meri proizvajati tudi izdelke z dodatkom drugega in celo južnega sadja. Posebej pa je treba tu opozoriti na brusnice, ki jih je mogoče dobiti ravno v okolici Kamnika in ki jih v ostali Sloveniji in Jugoslaviji ni. Predelavi brusnic bo morala tovarna v bodoče posvetiti vso pažnjo ter odločno poskrbeti za zbiranje in nakup. Za razmerje med izdelanimi sokovi in sirupi je odločilna potreba po kvalitetnih sirupih in njihovo ceno v državi ter med ceno za te izdelke v inozemstvu, oziroma so predvsem odločujoče izvozne cene za surove sokove. Vrednost proizvodnje za navedene količine bi bila cca 180 do 200 milijonov dinarjev letno in bi podjetje dosegalo letno 30 do 40 milijonov
dinarjev dobička. Pri takem dobičku pa bi moglo odplačevati potrebna investicijska sredstva, ki so približno preračunana na skupno 40 milijonov dinarjev, od tega za stroje 8,520.000, za gradnje pa 21,230.000 dinarjev. Maksimalni rok odplačila za prehransko industrijo, ne glede na vrsto pogona in na življenjsko dobo, je 25 let. Potemtakem bi bila letna anuiteta pri 3% obrestni meri in pri 25-letnem odplačevanju 2,000.000 dinarjev letno.
Novozgrajeno tovarniško poslopje bo s svojo povečano proizvodnjo lahko ena najlepših pridobitev bodoče kamniške komune.
Prirej,eno na Osnovi analiz in perspektivnega plana »Živilske industrije«: Kamnik, ki ju je izdelalo »Slovensko kemijsko društvo« v Ljubljani.
Miha Maleš: Slikana vaza
roblem ribištva na kamniškem področju
Avguštin Lah
Iz strmih pobočij Kamniških Alp in s pobočij alpskega predgorja (Posavsko hribovje, kamniško-trojansfca antikliinala) se stekajo precejšnje količine vode in skoraj ni doline, v kateri ne bi žuborel potoček, številni potoki, ki se zbirajo in pritekajo v Kamniško Bistrico-, tvorijo z njo- del Savskega porečja.
Kamniške Alpe so del Južnih apneniških Alp in so v veliki meri zgrajene iz triadnih apnencev ter dolomitov, nastalih iz koral in kamenotvornih alg, ko je to področje še pokrivalo morje (Tethjns, Sredozemsko morje). Te plasti so se dvignile iz morja v mezozoiiku (srednji dobi geološke zgodovine). Toda še v terciairu (z njim se začenja novi vek geološke zgodovine) je oligocensk-o- morje segalo -»tudi v Kamniške Alpe, v okolico- Gornjega grada, pa še d-alj-e tja na zgornjo Kamniško Bistrico«.1 Usedline tega morja so iz konglomerata, peščenjaka, laporja, skrilnate gline in -apnenca. Medtem ko se je ozemlje naše domovine dvigalo in se je morje umikalo proti jugozahodu in jugovzhodu, so postopoma izgubljale svojo moč gorotvorne sile, ki so ustvarile Alpe in Posavsko hribovje. Skladi v Kamniških Alpah so inarinjem od severa proti jugu in so alpski grebeni razvrščeni v smeri vzho-d-zahod, pa tudi Pos-avsko hribovje ima isto slemenitev.
Relief tega po-dročja je v grobih obrisih nastal v terciaru. Zaradi temperaturnih sprememb, vetrov, padavin, tekočih voda in ledenikov, -delovanj a rastlin, živali in tudi človeka pa se je površinsko lice nenehno preoblikovalo- in se ta proces še danes nadaljuje.
1 A. Melik, Slovenija Nekateri izraza:
antiklinala = geološki svod (nasprotno sinklinala = geološka kadunja),
triadni apnenci = apnenci, nastali v morju triadne periode, ki je trajala cca 50 milijonov
let od 175 milijonov let nazaj, terciar = cca 60 milijonov let trajajoče obdobje nove geološke zgodovine od pol milijona
let nazaj, oligocen = obdobje v terciaru,
diluvij = obdobje novejše geološke zgodovine, ki je trajalo od 25.000 do 50.000 let nazaj.
V	'teku geoloških dob se je podnebje močno spreminjalo in nihalo. Posebno značilne so spremembe, ki so nastale iv diluviju (pričele so se pred nekako 600.000 leti). Temperatura je tedaj zelo kolebala in se je štirikrat (v zelo dolgih presledkih; od zadnjega je preteklo kakih 7000 let) znižala za 4 do 6° C pod sedanje povprečje, da je tedaj najtoplejši del leta dosegel toplino sedanje zgodnje pomladi 'in je tudi poleti na višjih gorah snežilo. Nad 1400 m visoko se sneg ni mogel stopiti. Ločnica večnega snega je sedaj kakih 1200 m više. Te skrajnosti v znižanju temperature imenujemo ledene dobe, med katerimi so bili toplejši medledeni oddelki.
V	ledeni dobi (v zadnji poledenitvi) so se na snežiščih pod osrednjimi vrhovi in grebeni Kamniških Alp nakopičile ogromne količine snega. S strmih pobočij je sneg v plazovih grmel v doline in globeli ter se spreminjal v zrnato kašo in ledeno maso. Te ledene mase so napolnile globoko vrezano dolino Kamniške Bistrice in se pomikale do Kopišč, kjer se je ledenik topil. Čeprav je bil ta ledenik v primeri z drugimi alpskimi ledeniki majhen, so sledovi in učinki njegovega delovanja obsežni. V dolini Kamniške Bistrice so vidne ledeniške groblje od Žagane peči pod Brano (tudi Žagana peč je ledeniški boiv-an!) do Kopišč. Ledenik je vlekel s seboj ogromne količine skalnega drobirja in prepereline, s silo pomikajočega se ledu in s skalami v njem je brusil dolino in ji kljub odpornejšim kameninam dal obliko korita. Ogromne količine materiala, ki ga je nanosiil ledenik, pa je voda Bistrica odnašala in odložila kot prod v terasah na svojem obrežju vse od Stahovice do Trzina.
Površje pa se je preoblikovalo tudi v drugih dobah in na nepoledenelih področjih. Najmočnejši regulator v preoblikovanju površine so tekoče vode.
Na področju zgornjega toka Kamniške Bistrice so pogoji za stalno naselitev le na prisojnih legah, ki jih je na primernih terenih malo. Zato tam ni naselij, razen turističnih objektov in nekaterih poslopij za osebje, ki upravlja gospodarstvo tega predela.
Na vzhodni strani kamniškega gravitacijskega področja se razteza motniško-tuhiinjska sinklinala, ki jo geografsko imenujejo Tuhinjska dolina. Njena severna pobočja tvori apneniška Menina planina, porasla z gozdovi in pašniki. Južna pobočja imajo razen gozdov več kultiviranega površja. Čeprav so tudi pobočja Tuhinjske doline ponekod zelo strma, jih povsod pokriva odeja prsti in rastja. Prirodni pogoji so na tem področju 'omogočili naselitev in nekoliko intenzivnejše gospodarstvo kakor na področju Kamniške Bistrice.
HidrogeOgrafska slika
Kamniška Bistrica izvira pri skoraj 600 metrih nadmorske višine ob robu štirikotne kotline, ki jo oklepajo skalnata pobočja velikanov Kamniških Alp. Izpod Jermanovih vrat (Kamniškega sedla) priteka vanjo Sedlšček.
Bistrica tvori ob izviru malo jezerce, iz katerega preide vodni tok v strmo korito z globokimi tolmuni. Tesen je izredno lepa: v Predoslju pada voda v dvojnem slapu in nad njo se vzpenja prirodni »most«. Po nekaj kilometrih dobi dolina normalno debersko obliko. Pobočja se na obeh straneh spuščajo precej strmo neposredno v breg struge, a tudi vodni tok je precej močan, saj pri osmem kilometru rečne struge doseže dno Bistrice (pri Stahovici) nivo- 430 m nad morjem (in je do tam padec na kilometer toka dvajset metrov). Bistrica dobi v tem zgornjem toku več pritokov, med njimi Kamniško Belo-, Korošico in druge. Količnik odtoka vode pa je na gornjem vodozbirnem področju Bistrice spričo nepropustnosti terena, tenke plasti preperelin, slabe zaščitne vegetacijske odeje in pogostnega odplakovanja nedvomno zelo visok.
Na področju Kamnika in okolice je letno povprečno 1400 mm padavin, na alpskih velikanih okoli 2000 mm, a v sami kotlini na področju izvira Kamniške Bistrice tudi preko 2300 mm padavin letno. Bistrica se pretaka na padavinsko bogatem področju, pod pobočji strmih gora, polnih melišč in hudournikov. Tudi vodni tok Bistrice je tipično hudourniški: že nekaj ur po dežju se njeno korito spremeni v mogočen rečni tok, ki vali s seboj ogromno proda, in le nekaj ur po dežju prične voda tudi upadati.
Južno od Stahovice teče Kamniška Bistrica preko diluvialnih prodnatih teras in tudi sama odlaga mnogo naplavin. Vanjo pritekajo ob desnem bregu Bistričica, na levem pa Orna in Nevljica.
Med pritoki Kamniške Bistrice je Nevljica bogata voda, se pa po vodnem režimu precej razlikuje od nje. Tok Nevljice je celo nekoliko daljši kot gornji tok Bistrice pred sotočjem in vanjo se steka več, čeprav majhnih pritokov.
Geologi so ugotovili, da je Nevljica sprva tekla proti vzhodu,, po toku Motniščice.2 Ob koncu terciara (tega je poldrugi milijon let) pa je zaradi dviganja osrednjega dela Kamniških Alp na Kozjalku nastala nova razvodnica in odtlej iteče proti zahodu Tuhinjske doline Nevljica, na vzhodno stran pa Motniščica (v porečje Savinje).
Nevljica ima v pretežnem delu svojega toka znatno manjši padec in zato počasnejši vodni tok 'kakor Bistrica. Na področju s povprečno 1400 mm padavin letno, kjer je znatno debelejša plast prsti in močnejša vegetacija, ki regulira odtok vode, ji njeno vodozbirno področje zagotavlja mnogo manj nihajoč vodni režim, kakor ga ima Bistrica. Nevljica ne naplavlja proda in je njen tok precej reguliran.
Stanje ribiških revirjev
2e po prirodnih pogojih za razvoj vodne favne in flore se obe vodi med seboj bistveno razlikujeta. Hudourniška Kamniška Bistrica, ki se pretaka, preko
2 Rakovec — H geologiji .in morfologiji Tuhinjske doline. Zagreb 1939.
Klemenčič — Agrarna geografija Tuhinjske doline, Ljubljana 1952.
prodišč, lizilizanih skal, naravnih in umetnih stopnic ter slapov, je zaraščena samo ob bregovih. Na njenem dnu se belijo le obrušeni kamni in skale. Bistrica je nerodovitna voda in postrvi, ki jih je sicer imela pred desetletji obilo, so zrasle le do cca 30 cm velikosti. Nevljica in njeni pritoki pa že na prvi pogled kažejo, da so dani vsi pogoji za ibogato življenje v vodi, saj' je bila nekdaj polna postrvi in Upanov, v posameznih tolmunih pa SO' se udomili tudi kleni.
Kamnik slovi kot turistično mesto, ki je izhodišče za številna planinska pota. V okolici Kamnika in na področju Bistrice pa Menine planine so bogata lovišča. Kamniška Bistrica in Nevljica sta bili svoj čas bogati športni ribiški vodi. Toda v mestu in okolici se je začela razvijati industrija, ki je kmalu prerasla v poglavitno vejo gospodarstva. Rentabilitetni račun privatnih indu-strijcev pa se ni nikoli skladal s prizadevanji mesta, da bi priroda v okolici mesta ostala bogata in lepa. Zato ni nič čudnega, če je mesto ostalo brez hotela, če športne naprave niso- dograjene, če mesto ni dobilo telovadnice in je industrija, ki ni imela v pogledu voda nikakih obveznosti, bistveno spremenila tudi vodni režim Bistrice. Med vojno pa je bilo tudi z eksplozivom uničenega mnogo vodnega bogastva.
Plrva povojna, leta gospodarske obnove so neizbežno usmerila vse gospodarske in družbene sile k reševanju številnih problemov, ki so bili mnogo bolj pereči in pomembni od turizma, čeprav ne moremo reči, da bi turizem ali šport zanemarili. V nadaljnji gospodarski graditvi se je spet uveljavila industrija in šele po desetih letih od osvoboditve prihaja do pravega izraza dejstvo, da se industrija razvija po socialističnih načelih, M sinhrono usmerjajo vse veje gospodarstva. Toda z znatnim .povečanjem industrije so> v tem desetletju narasli tudi negativni vplivi industrije na stanje naših voda.
Za potrebe industrije odvajajo posamezne tovarne iz glavnega toka Bistrice po posebnih kanalih (mlinščicah, industrijskih rokavih) vodo za pogon turbin, kot hladilno ali pralno vodo ipd. V času minimalnega vodostaja teče po glavnem toku struge Bistrice skozi Kamnik (do pritoka Nevljice) komaj toliko vode, da lahko še ugotovimo, da rabi prodnata struga vodnemu toku. Toda nekaj kilometrov nad Kamnikom prihaja v Bistrico s pritokom Črne (pri desetkratni proizvodnji v primeri s predvojno) dnevno' okoli 115 ton rudarske jalovine in kaolina iz rudnika kaolina, kjer nimajo čistilnih naprav. S periodičnim spuščanjem teh snovi v Orno in Bistrico postane voda domala bela kot mleko; kaolin se useda na dno in če je v rečno strugo na dolžini skoraj deset kilometrov zašlo kaj življenja, se iz nje takoj spet odseli.
Tovarna gumbov s kislinami čisti svoje izdelke. Teh kislin ne nevtralizira, temveč jih spušča v Bistrico. Podobno je z industrijskimi odplakami tovarne usnja v Kamniku, le da je teh količinsko mnogo več. Tovarna gumbov odlaga na svojem bregu vagonske količine preluknjainih školjk, keramična industrija odpadno keramiko in industrijske odplake. Tovarne, ki imajo svoje industrijske
struge, niso zgradile ribjih stez ob jezovih. Tudi tovarna »Svilanit« spušča v vodo ribam škodljive industrijske odplake. Mnoga podjetja lesne industrije spuščajo v vodo tudi nekaj žaganja. Po strugi Bistrice rijejo- gradbeniki in odvažajo na stotine voz peska in kamna. Tako se je Kamniška Bistrica (nekdaj je bila res bistra!) spremenila-iz športne vode v osrednji industrijski kanal, ob katerega bregovih se pretaka še celo omrežje manjših kanalov.
Povedati moramo, da so predstavniki industrije na posvetovanju s predstavniki oblasti, komunalnega gospodarstva, ribištva in turizma obljubili, da bodo na odškodninske zahtevke ribiškega društva plačali določene prispevke, s katerimi bo mogoče postopoma obnoviti nekdaj bogate revirje. Razen tega bo nedvomno odločilno, če bodo že leta 1955 pričele obratovati čistilne naprave za industrijske odplake pri tovarni usnja, čistilna naprava pri novem obratu tovarne »Svilanit«, čez nekaj let pa centralna čistilna naprava za celotno- mestno področje. Potlej ostaneta nerešeni še odplaki tovarne gumbov in rudnika kaolina v Črni. To podjetje dela poizkuse, da bi uvedlo nov način mletja in plavljenja kaolina, s čimer bi se brez gradnje čistilne naprave odplake zmanjšale za polovico.
Nekateri problemi razvoja ribištva
Ribiška družina v Kamniku bo morala zagotoviti za obnovo življenja v vodah, ki jih upravlja, močan prirast zaroda,. Zaradi industrijskih odplak, za katere praktično kljub čistilnim napravam ni upanja, da bi jih povsem odpravili, bomo- morali vlagati zarod tako lintenzivno, da bomo s tem paralizirali škodo. Preiskave, ki jih je leta 1954 izvršil univ. prof. ing. Jelačin, so pokazale, da je v zgornjem toku Kamniške Bistrice mogoče zgraditi ribogojnico, ki bi z mladicami potočne postrvi vzdrževala biološko ravnovesje te vode. Ob majhnem pritoku s konstantno- zimsko in letno temperaturo 6° C so dani za to vsi pogoji in v prvih mesecih leta 1955 se je v samovaliilnikih izvalilo 20.000 iker bohinjske potočne postrvi. Prav tako se je -dobro razvil del v zgornjem toku leta 1954 vloženih (4200) mladic potočne postrvi, medtem ko je od (2100) šarenk, vloženih nekaj kilometrov niže, vidnih le malo-.
Tudi ribiška družina se mora ozirati na -rentabilitetni račun. Gradnja obsežnega Obrata, ki hi gojil potrebne plemenske postrvi, in njegovo vzdrževanje v prvi fazi, nista uresničiljiva. Stroški za tak obrat so zelo- veliki, še posebno, ker zahteva nastavitev strokovnjaka. Amaterska pomoč ribičev, ki jih je malo in še niso usposobljeni za tako delo, pa za tako velik obrat ni zadostna, razen tega ima velika večina teh ribičev do predvidene lokacije ob izviru Bistrice 12 kilometrov poti navkreber. iZato smo se odločili za ugodnejšo lokacijo in obrat, kjer bo amaterska pomoč ribičev zadovoljiva, na prvotnem mestu pa naj bi uredili le preprosto valilnico.
Idejna zamisel predvideva izgradnjo solidne valilnice s sezonsko kapaciteto valjenja vsaj 100.000 iker, ki bi jih lahko nabavljali v centralnih ribogojnicah Slovenije, saj imajo veliko kapaciteto. Zelo ugodni prostori za zgraditev takega obrata so ob Uševku, pritoku Nevljice, pičel kilometer iz Kamnika in v naselju, kjer bi mogli imeti stalnega oskrbnika ter nenehno pomoč ribičev. Uševk nudi za ribogojstvo vse potrebne pogoje: voda je stalna, vodotok uravnovešen in v njem je mnogo prirodne hrane. Pred pričetkom gradnje je potrebno le še popravilo nekega opuščenega jezu.
Leta 1953 je Ribiško društvo Ljubljana vložilo v Nevljico 15.900 postrvjih mladic in naslednje leto še 7.200. Letos pa je do maja vložilo v pritoke Nevljice 10.000 postrvjih mladic. Zdaj je v Nevljici, ki ni okužena z industrijskimi odplakami, že kar precej zaroda, tako da bo po nekaj letih ob nadaljnjem intenzivnem vlaganju spet postala bogata ribiška voda.
Povprečni stroški vlaganja v letih 1953 in 1954 so bili letno okoli 150.000 din, leta 1955 pa bodo lahko 'znatno višji. Škoda, ki jo je povzročila industrija v Bistrici, se ne očituje samo v teh številkah. Ne izpopolnil bi je niti podatek o resnični škodi na narodnem dohodku, ki ga Bistrica ne daje več in ki se zmanjšuje, ker odplake ene industrije škodujejo drugi. Tudi bi je ne pokazali podatki o stroških za čiščenje bregov Bistrice in industrijskih kanalov ter naplavin industrijskega izvora. Škoda je, da ena veja gospodarstva s svojim razmahom ne krepi druge, pa čeprav je ta druga turizem ali komunalna mestna ustanova. Škoda za to, česar naši delovni ljudje nimajo, pa četudi je prikrajšanih za to le nekaj desetin ribičev in še več tistih, ki bi radi z njimi uživali prirodo in zdravje. Naše vode so zdaj Ijiudska last, saj so minuli časi, ko so posamezni kapitalisti odkupovali in imeli izključno- pravico do izkoriščanja tega bogastva prirode. In naposled, uničevanje ribiškega bogastva po najnaprednejši veji našega socialističnega gospodarstva, daje potuho tistim, ki znajo nered izkoriščati v lastno korist.
Sladkovodno ribištvo je panoga narodnega gospodarstva, pravi naš zakon, ker obsega i gojitev i prilaščanje rib in rakov. Ribe v naravnih vodah so splošno ljudsko premoženje, ki ga upravlja ljudski odbor, ribištvo pa je pod nadzorstvom organov ljudske oblasti. Vsakršno povzročanje škode na ribah je prepovedano in kaznivo, prav tako 'tudi opuščanje izgradnje ali ureditve naprav, kot so ribje steze ter pregrade pred vodnimi turbinami. Ko je Ljudska skupščina LR Slovenije junija 1954 sprejela ta zakon, je uresničila prizadevanje naše skupnosti za harmonični razvoj vseh vej narodnega gospodarstva.
ot
a m n ik —
turistično mesto
Svetozar Frantar
Kamnik, prijazno mestece na robu kamniškega polja in ob vznožju Kamniških planin, ima že staro turistično tradicijo. Ko Valvasor opisuje lego Kamnika ne more prezreti, da leži mesto na »bistrem in zdravem kraju, med dvema hriboma«. Florentin Hrovat pravi v svojem delu »Kranjska mesta« (1885): »Kamnik slovi posebno zaradi zdravega, čistega gorskega zraka ter privablja leto za letom več tujcev na oddih.« Ljudevit Stiasny pa ga omenja v svojem zemljepisnem zgodovinskem opisu »Kamnik« (1894) hkrati z Bledom in pravi: »Kamnik je vreden, da se imenuje biser naše domovine... Bled in Kamnik sta bisera Kranjske ... res ni mnogo (krajev v Sloveniji, ki bi se bodisi po prirodni krasoti, bodisi po slavi svoje domovine, .mogli kosati s Kamnikom.« Nadvse ugodna zemljepisna lega, barvitost in slikovitost porode ter zdravo podnebje so pogoji, da se je mesto že v prejšnjem stoletju razvilo v prijetno letovišče.
Ker je tujski promet v Kamniku bolj in bolj naraščal, se je ob prelomnici stoletja pokazala potreba po ustanovitvi društva, katerega naloga naj bi bila, pospeševati in urejati promet izletnikov in letovisčairjev. Z odlokom takratnega deželnega predsedstva z dne 10. oktobra 1904 štev 3997/Prez. je bilo ustanovljeno »Društvo za pospeševanje prometa tujcev za Kamnik in okolico«. Prvi predsednik društva je bil pok. dr. Kraut Alojzij. Pod njegovim vodstvom je pričelo društvo sistematično turistično propagando, uredilo je sprehajališča v mestu in bližnji okolici, postavilo je na razglednih točkah klopi in poskrbelo za markiranje izletniških potov.
Skopi podatki delovanja društva v tem časiu — arhiv društva je skoraj v celoti izgubljen — kažejo, da ise je prav po zaslugi društva močno povečal dotok tujcev in zdraviliških gostov. Iz vseh krajev Evrope so prihajali gostje na oddih in zdravljenje v Kamnik, kjer je bilo že izza leta 1876 zdravilišče, znano pod imenom »Kurhaus«. Splošno zdravljenje je bilo urejeno po za tiste čase močno razširjeni in cenjeni Kneippovi metodi. Številne goste pa je privabljal tudi kopalni bazen ter svetlobne sončne in zračne kopeli.
Med prvo svetovno vojno je društvo prenehalo delovati in je bilo po končani vojni v letu 1919 črtano iz registra društev. Vojna je hudo prizadela turi-
stične naprave, zdravilišče »Kur.haus«, ikd je bilo med vojino zasedeno po beguncih, pa je pričelo razpadati V prvih povojnih letih si Kamnik kot turistično in letoviško mesto kar ni mogel opomoči. Ko pa je v letu 1929 kamniški občini odbor izvolil tričlanski odsek za tujski promet in je dne 15. junija 1930 sledila ustanovitev »Tujskoprometnega društva«, so se pričele razmere vidno izboljševati. Za .tujskoprometno organizacijo se je mesto močno zanimalo ter je v letu 1932 doseglo .članstvo društva 147 fizičnih in 14 članov pravnih oseb. i»Tujsko-prometno društvo« je pristopilo v februarju 1930 kot redni član k »Zvezi za tujski promet v Sloveniji«, ki je bila osrednja slovenska turistična organizacija in je povezovala vsa turistična in -olepševalna društva Slovenije.
Novo ustanovljeno društvo je pričelo živahno delovati. Ob pomoči občine je obnovilo zanemarjena sprehajališča in izletniška pota. Pozvalo- je prebivalstvo, da prijavi tujske sobe, katerih je popisalo 151 s skupno 249 ležišči. Približno enalko število ležišč je bilo na razpolago v gostinskih obratih. Statistika .tujskega prometa v Kamniku kaže v letih od ustanovitve društva do 1. 1935 tole sliko-:
1929 1930 1931 1932 1933 1934 1935
gostje letoviščarji:	186 458 507 653 608 612 536
nočnine letoviščarjev: 3462 6816 9694 10842 15478 15169 10661 prehodni gostje:	— — — 21639 21494 16819 17307
Gostje so bili po narodnosti povečini (80 °/o) Jugoslovani, prihajali pa so tudi letoviščarji iz Grčije, Češkoslovaške, Anglije, Madžarske, ZDA, Italije, Avstrije in Nemčije. Tujskoprometno društvo j-e posvečalo veliko skrb razvedrilu -gostov. Ti so se čez dan radi mudili v kamniški -okolici in v kopališčih, zvečer pa so se udeleževali prireditev dramskih odsekov, salonskega orkestra .in mestne godbe. Zlasti slednja j-e bila središče zanimanja in je pogosto prirejala kvalitetne in dobro -obiskane promenadne koncerte. Kdor je -enkrat preživel počitnice v Kamniku, se je, če je le mogel, rad spet vrnil. Posameznim gostom se je mesto tako priljubilo, da so prihajali v Kamnik na letovišče leto za letom.
Kako ugodno -so se počutili tujci v Kamniku pričajo številna pisma, ki jih je vsako leto prejemalo društvo-. Takole pišejo: »V -Kamnik me privabljajo. lepi gozdni sprehodi in planine v okolici, zdravo- podnebje, lepota- in raznolikost flore in ne nazadnje, prijaznost ljudi ... Kamnik j-e idealno letoviško središče ... Posebej moram poudariti izredno ugodno lego kraja ob vznožju gora in sredi ra-zsež-nih gozdnatih gričev .. . zrak je pirav posebno čist, tudi ob vročih dneh osvežujoč... V vašem prijaznem in ljubeznivem mestecu sem bil najbolje sprejet -in sem se zelo udobno počutil. Lepi sprehodi, povsod zelenje, divne planine, vse to napravlja Kamnik prijeten počitniški kraj... Kamnik s svojo- prekrasno okolico- mora zadovoljiti okus vsakogar, pa naj bo -turist, ietovišoar ali športnik ... Izredno sem se počutil v Kamniku. Kaj mi je bilo najbolj všeč? Vse
— divna lega mesta, pod samimi gorami, krasno kopališče, številni lepi sprehodi, čist goriški zrak, ne prevroči dnevi in ugodne, hladne noči, vse_je kot nalašč prirejeno, da pomirja utrujene živce... Posebej moram pohvaliti odlično vodstvo tujskega prometa. V Kamniku sem se izredno počutil ter se odpočil v tej gozdni prirodni lepoti. Kamnik s svojo okolico je od prirode ustvarjen za osvežujoči oddih zaprašenih velemeščanov ...« Takšna in podobna pisma, prepolna ihvale o Kamniku in njegovi okolici, je prejemalo Tujsfcoprometno društvo od domačinov in tujcev.
S podporo Zveze za tujski promet v Sloveniji je založilo društvo lepo opremljeno propagandno brošuro v več jezikih lin jo razposlalo turističnim uradom in posameznikom, doma ter v tujini.
Društvo je skupno z mestno občino in takratno Meščansko korporacijo sodelovalo pri graditvi kopališča na Nevljici, ki je bilo zgrajeno med prvimi športnimi kopališči v Sloveniji. Pri svojem delu je bilo tesno povezano z občinskim odborom, s podružnico SPD, cestnim odborom in drugimi lokalnimi faktorji. Dobro se je zavedalo, da pomenja tujski promet za Kamnik dvig blagostanja.
V svojih načrtih in zahtevah je bilo društvo kaj odločno, saj je že takrat zahtevalo modernizacijo cestnega omrežja, skrajšanje zveze Kamnika s Savinjsko dolino, odstranitev tovarne smodnika iz Kamnika in uporabo ogromnega zemljiškega kompleksa za mirne industrije, uvedbo motornih vlakov, zgraditev novega hotela s koncertno in plesno dvorano. Zanimalo se je za obnovitev zdravilišča, ki je bolj in bolj razpadalo. Sodelovalo je pri anketah v zvezi z zdraviliščem ter ureditvijo itujskopirometnega sektorja mesta, ki maj bi segal od novega in starega kopališča do Prašnikarjevega dvorca.
Z velikim zanimanjem je zasledovalo društvo delo '»Kopališke družbe d. d.« Kamnik, ki je v iletu 1935 prevzela »Kurhaus«, v njem zopet uredila kopalni bazen, oddelke za hidroterapijo ter medicinske in čistilne kopeli. Kopališka družba je imela v načrtu nadzidavo vile »Neptun«, ki ije bila v kompleksu zdravilišča, in je mislila uvesti v Kamniku Schirottovo zdravljenje po vzgledu Linde Wiese v Češkoslovaški. Če bi se ta akcija finančno obnesla, je nameravala urediti iin obnoviti tudi glavna poslopja bivšega tako znamenitega »Kurhaiusa«. Zaradi izrazito kapitalističnih teženj družbe, ki je zahtevala le prehitro takojšnjih velikih profitov, je izvedba teh zamisli propadla.
Druga svetovna vojna je uničila vse plodno in uspešno delo Tujskopromet-nega društva. Društvo je dejansko prenehalo delovati že v letu 1940, ko je zaradi vojnih dogodkov domala, zamrl tujski promet.
Po osvoboditvi so bile skoraj vse turistične naprave, Zlasti kopališče na Nevljici, uničene. Nova ljudska oblast je zastavila takoj vse sile za čimprejšnjo obnovo turizma. 29. novembra 1945 se je sestal posebni pripravljalni odbor, katerega naloga je bila proučiti nastale razmere na področju turizma in možnosti obnovitve turističnih naprav. Postavljene so bile zahteve po obnovitvi
kopališča na Nevljici, kopališča »Neptun«, smučarske skakalnice, zgraditvi planinske postojanke na Starem gradu, ureditvi potov, zavarovanju kulturnih in umetniških ter spomenikov iz NOB in preureditvi -dvonadstropnega poslopja karantenske postaje v sodobno urejen hotel. Pripravljalni odbor je bil v tesnih stikih s Tujskoprometno- zvezo v Ljubljani. Kljub dobri volji pa društvo, katerega ustanovitev naj bi dosegel pripravljalni odbor, ni moglo zaživeti. Šele v letu 1947 je bil sklican ustanovni občni zbor. Tujskoprometno društvo se je preimenovalo v »Tuiristi-čno društvo Slovenije Kamnik«, pozneje pa v »Turistično društvo Kamnik«.
Ljudska oblast je zelo ugodno in z velikim zanimanjem sprejela obširen program društva ter obljubila vso pomoč. Kljub temu pa je treba priznati, da se turizem in tujski promet v Kamniku, po osvoboditvi doslej še nista mogla razviti v glavnem zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet. Zasebno stanovanja, ki so mogla sprejeti pred vojno skoraj polovico vseh ietoviščarjev, so po vojni zaradi silnega dotoka prebivalstva v mesto, prenapolnjena. Vsako nadaljnje utesnjevanje, pa čeprav samo za čas turistične sezone, je povsem nemogoče. Društvo je zato odločno vztrajalo, da se preuredi stavba, last TVD Partizana, ki stoji v parku bivšega »Kurhausa«, v moderen hotel, kar bi bilo mogoče doseči z minimalnimi sredstvi. V stavbi, ki je sredi športnih naprav, je 35 sob, dve prostorni jedilnici, moderna kuhinja, kopalnice in centralna kurjava. Društvo s svojo zahtevo ni uspelo ter je morala biti porabljena stavba, ki leži na najidealnejšem prostoru za hotel, za potrebe Doma invalidne mladine. Turizem v Kamniku je tako ostal brez osnove za svoje delovanje. Posledice teh razmer se jasno kažejo v statističnih podatkih gibanja gostov v zadnjih letih. Skupno s prehodnimi gosti kaže obisk Kamnika tole sliko:
Ce primerjamo te številke s podatki za čas od leta 1929 do 1935, jasno vidimo, kakšna je slika turizma v Kamniku. Gostov, ki bi letovali v Kamniku, praktično sploh ni, saj znaša povprečje bivanja posameznega gosta- nekaj nad en dan. Stanje pa tudi ne more biti -drugačno, ker razpolaga mesto za vse potrebe turizma s komaj 40 posteljami.
Priznati moramo, da je bil v zadnjih letih po zaslugi LOMO Kamnik izredno hitro in lično urejen. Zgrajeno je bil-o najsodobnejše športno kopališče ter stadion. V gradnji je asfaltirana- cesta Kamnik—Trzin, ki b-o podaljšana do Kamniške Bistrice. V pripravah j-e graditev žičnice na Veliko planino, v najkrajšem času bo ugodno rešeno pereče vprašanje športnega ribolova v Bistrici in Nevljici — z eno besedo, podani so prav vsi pogoji za uspešen razvoj turizma,
gostje: nočnine:
1952 1219 1602
1953 1698 2051
1954 1786 2128
manjka le sodobno urejen hotelski objekt. Temu vprašanju bo v bodoče Turistično društvo posvetilo vso pozornost ter ne bo odnehalo prej, da bodo zagotovljeni .krediti za graditev tega prepotrebnega objekta. Naš ljudski odbor nam je nudil v naši dosedanji borbi vso podporo, upamo pa, da bo bodoča komunalna ureditev pripomogla do uresničenja te upravičene zahteve. Če bomo po graditvi hotela -uredili še stari Prašnikarj-ev dvorec, bodo nastanitvene potrebe za prvo silo urejene. Kamnik bo tako mogel spet postati važno središče turizma in tujskega prometa, saj -to zaradi svojih -izrednih prirodmh lepot tudi zasluži.
Pozdrav Kamniku
(A Lah)
l Vsto-le-tjili kamnih je premo-lol vse vi ■ hc tje zgro do- v»
2.	Tu pod go - ra rnijisiMo ija sra rod mno rjev t?e - tq . mi -
3.	Vdo-li --ni ti se bie-Sei pr> -ro- dni bi -
1 vred u-ni-Sil iu je gospo da-rje, prtqval je Tvrke, Švobf, feugo, bt do, £. bov, bo-vi - tjo - Tjev m. rod u - snprjev, rod čr - mh mfi-nar-jflv, rod de-lomik lju-č. i - ia svojo poi po4o-ček bi -ste; bo sor?- ce gre-je.( boža pio-nj-n
qlad m 8 Si, lu 3 hJad, Tia fl-fli "	v tjo - ve dni po no s«n vsfai brvh jrm do - jf lest bo - ga -lep spre - hod tc vo-bi sta-	krepak i-n rnlool. sivo skal pr - sii. n mo - h qrad.
V[ - se Ia fli	f r 5 1 f t' pe - sctm st glo si spi a	f r1 p p r -m - Tif, t>ol 6rm iov-
		
m-i-+—					
V 1 V sti - jo m m fl* , , w h |	»g m	t—r—i' | Cve Ij« le po \	po	r r gled do -br	crv Ve -se - lo
		J. -t-j' r—dH			
KAZALO
Uvodna beseda ...................................................................1
Tomo Brejc: Ob deseti obletnici osvoboditve ....................................................3
Jože Štok-Koro.tan: Šlandrovci na Kamniškem . .....................................6
Avguštin Lah: Hisitoria vitae magistra. Nekaj beležk iz obče, narodne in
kamniške mestne zgodovine....................................................................................22
Janko Polec: Kamniške meščanske hiše in njihovi lastniki v dve sto
letih ...........................................................................................................................51
E m i 1 i j a n C e v c : Poznogotsko kamnoseštvo v okolici Kamnika....................111
Emil Cesar: Anton Medved in F. S. Finžgar v Oirilskem društvu................125
Emil Cesar: Nekaj podrobnosti k Medvedovi izdaji Gregorčičevih poezij	142
Emil Cesar: Jerica Podboj eva in Prešeren ........................................................152
Alfred Janko: O kamniški komuni ....................................................................154
Zvone Verstovšek: Ob desetletnici kamniške gimnazije............................159
Natalija Sirca: Zgodovinski oris osnovne šole v Kamniku........................177
Peter Bitenc: Glasbena šola v Kamniku ........................................................181
Marica Brejc: Dijaški dom v Kamniku ............................................................185
Drago Mehora: Delavsko prosvetno društvo »Solidarnost« v Kamniku . .	186
Inž. Albert C e b u I j - S a m o Vremšak: Zgodovina »Lire«....................191
Bogdan K oboi : Pregled gospodarskega razvoja in stanja mesta Kamnik	197
Miha Prešeren: Živinoreja in planšarstvo v kamniški komuni ................221
Lojze Koder: Od mlina do tovarne ......................................232
Roža Ravnik: Ob petdesetletnici tovarne »Stol«................................................237
Franjo Lipovec: Kamniška tekstilna industrija ............................................245
Franc Zore: Živilska industrija v Kamniku........................................................250
Avguštin Lah : Problem ribištva na kamniškem področju............................259
S v e t o z a r F r a n t a r : Kamnik — turistično mesito ............................................265
KAMNIŠKI ZBORNIK 195 5
IZDAL IN UREDIL UREDNIŠKI ODBOR
GLAVNI UREDNIK : AVGUŠTIN LAH
Z RISBAMI IN VINJETAMI OPREMIL: FERDO MAJER
NAKLADA 2000 IZVODOV
TISKALA TISKARNA SLOVENSKEGA POROCEVALCA V LJUBLJANI JUNIJA 1955
v
Za svoje izdelke jamči podjetje s 100-letno tradicij o
PODJETJE KAMNIK
V KAMNIKU
izdeluje razna razstreliva za rudarstvo, rudarski in lovski črni smodnik, vžigalno vrvico za rudnike in kamnolome
Č/^^ESTNA HRANILNICA V KAMNIKU je bila ustanovljena z odločbo ljudskega odbora mestne občine Kamnik. Za vse vloge iin njihovo obrestovanje jamči Mestna občina Kamnik z vsem svojim premoženjem in z vso svojo davčno močjo. Zato nalagajo sodišča denar mladoletnikov v naš zavod. Sprejemamo vloge na knjižice in tekoči račun ter dajemo kratkoročna posojila.	Trgovsko podjetje potrošnik IKAMIMD&C Cenjenim odjemalcem se priporočamo za nabavo vseh vrat prehranskiih artiklov, tekstila, konfekcije in trikotaže ter sadja in zelenjave v naših trgovinah. — Dobro boste postreženi. — Ugodne cene. — Kvalitetno blago.
PODJETJE „ m e s 0 " KAMNIK Teik. rač. N. B. 613-T-125. Tel. 2-32 nudd cenjenim odjemalcem vse vrste svežega mesa in mesnih /izdelkov na drobno in debelo s solidno postrežbo ob najnižjih dnevnih cenah. Za naročila se obračajte na »Meso« Kamnik.	Gostinsko podjetje .GROZD" Kamnik opravlja v zadovoljstvo gostov v svojih gostiščih: »Pri Marjanci«, »Pri Bundru«, »Pri Nace tu«, »Dom Komenda«, ^Gorenje«, »Grin-iovec«, »Duplica«, »Menza Titan«, »Penzdon-siko gostišče«, vse gostinske usluge. Se priporočamo!
AVTOPROMET KAMNIK izvršuje s tovornimi avtomobili prevoze vseh vrst blaga, selitve itd. po naročilu. Ob sobotah in nedeljah vzdržuje redno avtobusno progo v Kamniško Bistrico in nazaj. Izvršuje avtobusne izlete po naročilu v vse smeri s 30-se dežnim avtobusom ter ima na razpolago udoben šesitse dežni avtotaksi. Cene primerne, postrežba točna! Izkoristite uigodno priložnost. Pismena ali osebna naročila sprejema Avtopromet Kamnik, Graben 37. Telefon 369.	PRIPOROČA SE TRGOVSKO PODJETJE »zvezda« KAMNIK S SVOJIMI POSLOVALNICAMI
SPLOŠNO KLJUČAVNIČARSTVO IN VODOVODNE INSTALACIJE KAMNIK izvršuje vsa dela iz strojnega in stavbnega ključavničarstva, vse vodovodne instalacijske napeljave ter sanitarne naprave in opravlja tudi vsa staivbno-kleparska dela. Bodoči program podjetja je, da bo razen dosedanjih izdelkov in uslug izdelovalo tudi raizno orodje za kovinske stroke. Z dobro kvaliteto svojih izdelkov din uslug ter točno in solidno postrežbo se priporoča vsem delovnim kolektivom in vsemu delovnemu ljudstvu kolektiv podjetja.	Planinci! Nedeljski izletniki! Popotniki! Letoviščarji! Obiščite ob priliki izletov v Kamniške planine naše obrate na najbolj prometnih točkah. Restavracijo s tujskimi sobami »Pianinko«. Restavracijo »Malograjski dvor«. Gostilne »Pri Grogu«, Pri ribiču, Pod Skalco, Zlata kaplja, Bistrica, Pri Bevcu. Slaščičarno »Vesno« s kvalitetnimi slaščicami in siladoledom. Moderno opremljeno »Kavarno«, kjer je velika izbira revij in časopisov, v plesni dvorani ob sobotah in nedeljah popoldne ples. Pridite, postregli Vam bomo v Vaše najboljše zadovoljstvo! Gostinsko podjetje »PLANJAVA« Kamnik
TRGOVSKO PODJETJE
,Kočna"
v
ff1
KAMNIK
nudi cenjenemu občinstvu v svojih specialnih trgovinah bogato izbiro raznovrstnega blaga po zelo ugodnih cenah:
»DELIKATESA« »METKA« špecerija »MOJCA« špecerija »SUKNO« tekstil »USNJE-OBUTEV« »ELEKTROMATERI AL »TIP-TOP« galanterija »KOMISIJA« »KURIVO«
se priporočajo.
PLESK"- KAMNIK
IZVRŠUJE VSA SOBOSLI-KARSKA, ČRKOSLIKARSKA IN PLESKARSKA DELA PO ŽELJI NAROČNIKOV KVALITETNO IN KONKURENČNO TER SE ŠE NADALJE PRIPOROČA.
Papirnica Koflieevo
POŠTA DOMŽALE
Priporočamo svoje izdelke: plakatni papir — pergamentni nadomestek, pergamin in havana — pelir in prepisni papir — klobučni, servi-etni in toaletni papir — kromonado-mestek — karton in navadni karton — sivo lepenko — elektroprešpan-lepenko in druge specialne lepenke.

eramično
Kamnik
kemična industrija
se priporoča s svojimi obrati in proizvodi:
T e 1 e f o ai i : Upirava — Karim i,k 346 Svit — Kanmilk 347 Kalcit — Kamnik 346 Kremen — Domžale 49 To,bi — Domžaie 22 Peč — Mengeš 17
Železniške p -o s t a j e : Keramika — Svit: Kamnik
toiv-orišče Peč: Jarše Kremen — To,bi: Domžale Kalcit — Kamnik tovorišče
B a n č -n i račun: NB filiala Kamnik 613-T-15
»KERAMIKA« Kamnik — gospodinjska, dekorativna
in tehnična keramika »SVIT« Kamnik — polirna sredstva — jermenska smola »KREMEN« Domžale — livarski peski — ognjevzdržna glina
»PEC« Mengeš — sobne in kmečke peči — kamini —
-obložne ploščice »TOBI« Ihan — mleti -kalcit — zidne barve — livarski
pripomočki »KALCIT« Stahovica — surovi kalcit
Tovarna
kovanega orodja Kamnik
IZDELUJE VSE VRSTE
S	lili
KRAMPE
M A C O- L E
KLADIVA
GASILSKE SEKIRE in priznane
PLANINSKE CEPINE
DOBRA POSTREŽBA SOLIDNE CENE PRIPOROČAMO SE?
GR


sms®

ifis
v v a11 v«.

z e
le»
e«1

Tooarna \ <nii(iimhnin>	Ai
( • • i V • J o Kammkiui	C! T M A
izdeluje vse vrste gumibov, koit n. pr. biserne, koščene, lovske, rožene in galalitne, in sicer ;iiz raznih plastičnih mas. — Izdelujemo tudii galanterijske artikle, koit igle za pletenje, vložke za srajce, zajponk<e in podobno. — Priporočamo naš kožni oddelek, ki izdeluje kožnaite in druge senčnike ter pod-bradniike za vse vrste kap. — Tovarna ima možnost izdelovati tudii druge artikle, ki jih potrebuje naša industrija — posebno tekstilna — kolikor bi le-te lahko izdelovala iz galaliita in drugih plastičnih mais. — Naša kvaliteta je poznana kot odliiona in tudi v ceni smo konicurenicmi.	IMJLVA GOZDNO IN LESNO GOSPODARSTVO AGRONOMSKE IN GOZDARSKE FAKULTETE LJUBLJANA UPRAVLJA IN NEGUJE GOZDOVE, OPRAVLJA EKSPLOATACIJE V LASTNI REŽIJI, PREDELUJE VSE VRSTE LESA IZ LASTNIH IN OKOLIŠKIH NEDRŽAVNIH GOZDOV. PROIZVAJA VSE VRSTE GOZDNIH SORTI-MENTOV, REZAN LES IGLAVCEV IN LISTAVCEV, ZABOJE, GALANTERIJSKE IZDELKE ZA DOMAČI TRG IN IZVOZ.
Živilska industrija	
	
5J)K¥A	S95- MENGEŠ
pETA"'- KAMNIK	
5„TRI!<2	i LAV^- ŠMARCA
IZDELUJE: KVAS, GORCICO, VLOŽENE KUMARICE,	
PAPRIKO V KISU IN TESTENINE. PROIZVODI, KI	
JIH IZDELUJE PODJETJE SO PRVOVRSTNI, ZATO	
ZAHTEVAJTE POVSOD IN VEDNO NASE IZDELKE. <	

INDUSTRIJA PLATNENIH IZDELKOV JARŠE
Pošta Domžale, LR Slovenija
Železniška postaja Jarše
Brzojavni naslov; »Induiplatic, Domžale
Tekoči račun pri Narodni banki FLRJ, podružnica Domžale štev. 6131-T-9
PROIZVAJAMO: razne lan ene itkanine \surove dn beljene, lanene damast garniture, brisače, kuhinjske krpe (karo), laneno in pollameno platno za rjuhe, lan eno in pollaneno salonsko jadro vino, krojaški kanafas, platno za. ležalne Sitole laneno in bombažno z borduramd. / Bombažni (jacquard) gradel za žimnice, impregnirano tkanino za vetrne jopiče in nahrbtnike, lahke impregnirane tkanine za šotore in plahte, impregnirane tkanine za sončne plahte (progaste in enobarvne). / Tehnična (filter) platna vseh vrst, tako bombažna kakor tudi lanena, razna slamarična platna, konopljena in lanena ter tkanine za embalažo. Težke imipregnirane tkanine za vagoniska in kamiomska pokrivala, konopljene gasilsike cevi, gurte itd. / Izdelujemo tudi tkanine po posebnih naroČilih preko količine 500 metrov. — Predilnica lanu in konoplje, lai&tna barvarna, impregnacija, belilnica in tiskarna za filmski tisk.

SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE Kranj, Jezerska 15a
se priporoča
B R Z O J A V I : UTOK TELEFONI: DIREKTOR 319
KOMERCIALA 320 HIŠNI 314
RAČUN PRI N B KAMNIK: 613-T-28 t
torarna usnja Kamnik
IZDELUJE VSAKOVRSTNO SVINJSKO USNJE. POSEBNO KVALITETNE, SVETOVNO ZNANE VRSTE SO: SVINJSKO GALANTERIJSKO IN KNJIGOVEŠKO USNJE, GLADKO IN PREŠA-NO, V BARVAH — SUNBURN HAVANA, LONDON IN HASEL. - SVINJSKI SAFIJAN — SVINJSKI CEPLJENEC TER SVINJSKA PODLOGA VEGETABIL IN KROM.
TELEFON 204, 205 TELEGRAM »STOL KAMNIK« ŽELEZNIŠKA POSTAJA DUPLICA 2ELEZNIŠKA NAKLADALNA POSTAJA KAMNIK NARODNA BANKA FLRJ, PODRUŽNICA KAMNIK
TOVARNA UPOGNJENEGA POHIŠTVA
Upognjeno pohištvo
Moderno pohištvo iz lepljenega lesa
Pisarniška oprema
ŽAKARDSKI SVILENI IN BOMBAŽNI IZDELKI
KAMNIK
Telefon 393, 343
NOVITETE:
BRISAČE FROTIRKE BRISAČE VAFEL NAMIZNE PRTE KRAVATE ŠALE
KOSMIČASTI TISK SVILENA IZŽGANKA DEKORATIVNE TISKANE TKANINE SVILENI BROKATI
v
>
V