Jo|. Ošaben: Vzori in  boji.
49
njim tesni grob .... Kako težka mu je pač morala biti smrt, ko je nosil toliko načrtov v glavi! Se meni teko solze, ko Čitam in zopet čitam pesmici, ki si ji dobil od rajnika samega in mi ji poslal prepisani. O, mislim: ko je pisal prvo, krvaveti mu je moralo srce; smrt, neizogibna smrt je stala pred očmi njemu, ki bi bil še tako rad živel! Pač po pravici je tožil:
Potok  z  očij  mi  silen  dere, Bridko-grenak potdk solza, In lica cvetje mlado pere, Sežiga rože mi srca. In cvetje rudo  vene, gine,
Razpira potok ga kalan  — Srce stero  mi bolečine — V grob  tihi  bodem  zakopan. Srce se mi je krčilo od bridkosti, ko sem čital drugo pesem;   ta mi pač ne pride nikdar več iz spomina:
Srce divjalo  mi besno,
In  plah  pobegnil sem   v goro,
Smereke temne  kjer rasto;
Kjer dviga stolp se star, teman, Z bršljanom, mahom ves obdan, Na  hram  Boga pa pridejan.
Okolica ptujska z Donačko goro.
Zazvonil  star sem  votel zvon, In  divje pral njegov je don In  molklo plal brenčeč je bron
In bol srca ve dol je gnal, Gavranov trop je splahutaL Hripavo v skale zahreščal.
Človeškega nikjer glasu . . .
Naslonil sem se kraj  zidu —
O  Bogu sanjal pa miru. Nesrečni pesnik!  uživaj mir! Želi ti ga neznan prijatelj. — Pred smrtjo, praviš, je pisal, vedno pisal, in   pa   o   svojih   tragedijah  je  govoril s teboj? Skrbi vendar, da dobiš ostalino njegovo
„Dom in svet"  1897, št. 2.
v roke in jo rešiš pozabljenosti! Vrh tega pa mi razloži še to mučno vprašanje : zakaj mro veleumi v zorni mladosti, mi — „numerus" — pa dihamo in živimo? Mar ne bi bilo narobe bolj prav?
V take misli zatopljen sem hodil danes popoldne po mestu, in sreČavale so me pustne seme in se krohotale — v meni pa je srce pla-kalo. In sklenil sem zaničevati ta bedasti svet, ki leta samo za uživanjem, strastmi, veselicami. Kaj so njemu vzori, domovina, bratoljubje! Spomnil sem se v tem premišljevanju nepozabnega Senoe, ki mu je na pustni torek umrl sinek, pa   so   ga še isti dan odnesli na poko-