22 M. Š.: Voditelja kmetov. črešnje; potem se pa vleže pod hruško. Toda nič mu ni bilo kaj dobro. Prihajale so mu čudne slabosti in težilo ga je v želodcu, kakor da bi bil s svincem napolnjen. Pa trpel je, češ, bode že prešlo. Ležal je in čakal, da bi mu bilo bolje. Pa vrag si ga vedi, bolezen ni kar nič ponehala, ampak vsak hip se hujšala; ko je bilo čas gnati koze, videl je, da jih ne more. «Bodem pa jutri dalje pasel«, potolaži svojo pastirsko vest in se vleže v kočo na posteljo. Nečem na drobno popisovati, kako mu je bilo. Samo to povem, hudo mu je bilo, da se je zvijal na postelji od bolečin in žejalo ga je, a niti kaplje vode ni imel, da bi nekoliko potolažil silno žejo. Mislil je, da je pred zadnjo uro, in pri tej grozni misli mu je utripalo srce in vznemirjala se je kri, da je bil radi smrtnega strahu ves moker. «Oh, da bi imel vsaj jednega človeka pri hiši, da bi ne bil tako sam, da bi mi kaj postregel, in bi se pomenil ž njim», vzdihoval je in mislil, koga bi imel pri sebi. In kar hipoma, kakor bi se bila utrnila zvezda na jasnem nebu in se spustila na zemljo, zasveti se mu nekaj v glavi, neka čudna, nova, nenavadna misel, katere se je skoro ustrašil. Ta misel je bila — čujte! — ženitev. In iz te nove misli so se porodile v njegovih možganih še druge, vabljive misli. Mislil je, da bi mu potem nikdar več ne bilo tako dolgčas, kakor nocoj, in še druge ugodnosti in olajšave so mu prihajale na um. Kuhati bi ne bilo treba, prati tudi ne, in še marsikaj drugega ne, in sam bi se takrat oddahnil in odpočil. Tako je mislil in mislil. Drugega dne ga je pustila tista strašna, smrtna bolezen, toda pustila ga ni misel na ženitev. Sklene ženiti se, čim najprej se bode mogel. (Dalje prih.) Voditelja kmetov. (Črtica iz časa kmetovskih uporov. ¦— Spisal M. S.) začetkom 16. stoletja so bili za našo domovino žalostni časi. Mogočna gospoda, ki je imela takrat vso oblast čez podložnike, mučila je uboge tlačane dostikrat le preveč. Ni se čuditi, da je zbok tega sicer mirni kmet popustil oralo ter zagrabil za vile, motiko in drugo tako orodje, da je rabi zoper gospodo. Najbolj se je širil upor 1. 1516. po Dolenjskem in sosednem Štajerskem ter tam popustil marsikak spomin na opustošenem polju in propalih kmetijah. Konec vsem takim uporom je bil običajno za kmete jarem, še hujši od prejšnjega, jarem, ki je upornike globoko ponižal in pokazal, da si sami ne smejo delati pravice. V teh burnih in negotovih časih je stalo za Savo, ne daleč od tam, kjer priteka vanjo zelena Mirna, veliko kmetijsko poslopje Vrtnikovo. Njega gospodar Matevž je bil po vsej soseski znan za M. Š.: Voditelja kmetov. 23 najboljega gospodarja in vzornega kmeta. A kar je posebno važno: Vrtnik je bil v vsej okolici jedini samostojni kmet. Oženil se je in s hlapci obdeloval zemljo, katera je bila prav blizu doma. Imel je sina-jedinca, ki pa je bil še mlad. Živeli so mirno in zadovoljno. Ko se je pa tedaj začelo gibanje zatiranih kmetov na sosednem Štajerskem, bil je tudi Vrtnik kmalu na strani upornikov, če tudi mu gospoda ni delala krivice. V tistih časih je veljal značaj pravega moža dosti več nego - li dandanes. Ni se čuditi, da je bil naš Vrtnik kmalu v zvezi z onimi, ki so se na tihem okoli Brežic posvetovali in zbirali, da udarijo na gospodo. Videl je, kako neusmiljeno je dostikrat gospoda ravnala s tlačani, in hotel se je za nje postaviti v bran. Ko je bil čul, da se ima pri Brežicah vršiti kmetovsko posvetovanje, hitel je tje, da vse natanko pozve. K takemu koraku pa Vrtnika vendar ni vodila le zgolj ljubezen do bližnjega, ampak tudi ponos; nezavisni kmetje so bili imoviti pa ponosni, ker so bili redki. Bilo je mrzlo jesensko jutro. Gosta megla je ležala nad Savo, da bi jo človek skoro rezal. Od Vrtnikovega doma zdrdra voz, v kateri sta bila vprežena dva lepa konja. Na vozu sedi Vrtnik sam. Hotel je, da bi nihče ne zvedel, kam ga danes vodi pot in s čim se peča, dokler se ne dokonča delo. Med potjo je mnogo premišljal, in konja sla zložno korakala, dokler ju ni vspodbo-del z bičem. Ni še bilo dosti dneva, ko seje ustavil Vrtnik v Krškem. Kmalu se dobita s starim znancem Ilovarjem, Krškim meščanom stare korenine. Pogovarjala sta se nekaj na tihem, kakor bi se bila že davno preje o stvari menila. «Torej ti greš naravnost v Brežice ?» «Da.» «In jaz grem s teboj. Samo počakaj me toliko, da se napravim in da kaj použijem. Predno bode pol ure, pa sva že onkraj Save.» ((Dobro», pravi Vrtnik, «samo glej, da se ne zamudiš preveč; stvar je nujna, in oprezna morava biti.» Kmalu potem sta zopet stekla konja po beli cesti iz Krškega proti Brežicam, kamor se je danes mudilo našima popotnikoma. Na mestu, katero je bilo že preje dogovorjeno, našla sta isti dan mnogo kmetov-velikašev iz vseh bližnjih krajev Dolenjske in Štajerske. Vse je navdajala jedna misel: «Rajši umremo, nego delamo tlako gospodi!« Pozdravljali so se tu iz raznih krajev kmetje, posestniki in tlačani, in sklenili udariti jo na gospode ter poiskati si pravic. «Kdor ne dela, naj ne je», tako so se oglašali nekateri; «gospoda ne dela nič, vendar živi, in kako živi! Vsak dan dobiva vsega v obilici; karkoli si izmisli, to ima. Mi pa, ki delamo, nimamo dostikrat niti ob praznikih zabele. Stvar se mora predrugačiti, in če pademo mi, bode se pa boljše godilo vsaj našim otrokom», govorili so zopet drugi. Slednjič pridejo do sklepa. V Konjice, kjer se je vršilo jednako posvetovanje, odpošlje se takoj poslanec z glasom, da je vse pripravljeno. Med tem časom naj se preskrbi orožje in naznani oddaljenim ljudem, da se gotovo udeleže velikega naskoka na Brežice, glavni tabor gospode. Vrtnik je obljubil, da vse preskrbi po svoji okolici; tako so obljubili tudi drugi. Ko se še dogovore, da nihče ne izda gospodi teh nakan, razgubili so se kmetje na vse strani. Le nekaj se jih je še dalje posvetovalo, in med temi sta bila Vrtnik in Ilovar. Dogovorili so se, da se popelje Vrtnik takoj v 24 M. Š.: Voditelja kmetov. Konjice naznanit ondi izid zborovanja pri Brežicah, in da med potjo pozve, kako je z gospodo, osobito v Celju. Vrtnik obljubi, da nalogo dobro zvrši. Naposled še Ilovarju naroče, da po Krškem mestu in okolici vspodbuja ljudi za upor in čez tri dni sporoči Vrtniku, od njega pa zve poročila iz Konjic in Celja. Zvečer se je peljal Vrtnik zopet sam za Savo proti domu, ter premišljal dogodke tistega dne. Vse je bilo tiho, le šumenje savskih valov mu je prihajalo na uho. II. Odprto srce in odprte roke Imej za trpečega brata. Gregorčič. Po cesti od Krškega proti severu jezdi samoten potnik. Osedlal je konja, ko se je jelo mračiti in je nad reko legla megla, zajahal in urno ostavil starodavno Krško mesto. Ko pride nekoliko iz mesta, pusti konju vajeti in mirno na njem sedeč jase v temno noč naprej. Duša pa mu je bila napolnjena s srdom in sovraštvom do gospode. Kadar zagleda na levi ali desni strani savskega brega grajščino in v njej svetlo luč, zbode ga pogled v srce, pa jame govoriti: «Pač ne bodete dolgo več živeli mirno, kakor ste doslej. Nevihta se vam zbira nad glavami, in treski bodo švigali v kratkem iz nje. One žuljave roke, ki ste jih sklepali v sužnost, oprostile se bodo v kratkem, tedaj pa gorje ti, gospoda! Saj usmiljenja nisi poznala z nami, povsodi je veljala le kruta oblast: ali tvoja oblast se ti bode odvzela za vselej in dala nam, meščanom in kmetom; od nas pa ne pričakuj milosti! Dedje naši so orali zemljo, preobračali so rjavo prst na vse strani, da so dobili obilnega pridelka: ali komu ? Jedini gospodi, katera pa jim ni privoščila ni-kakega poboljška. Sedaj leže naši dedje v zemlji, katero jedino jim je privoščila gospoda. Grob, jedini grob ostaja tla-čanu po trudapolnem delu. Ha, gospoda, stvar se skoro predrugači!« Vspodbode konja. Naš jezdec je Ilo-var, Krški meščan, ki gre k Vrtniku, da pozve, kako je opravil v Konjicah in kaj je čul v Celju. Ko pride do Vrtnikovega doma, zavije naravnost na dvorišče, odda ondi konja hlapcu, potem odide v hišo. Ko je bil domaČi hlapec čul, da je nekdo prijezdil, skoči urno na dvorišče in pozdravi prišleca, gospodarjevega znanca. «Ta je pa pozno prišel«, misli si hlapec sam pri sebi. «Pač ima tehtne opravke; sicer pa je tudi naš gospodar postal nekako sam zase. Gre, pa ne pove nikomur, kam, niti kdaj se vrne. Jaz ne vem, kako se more človek tako hitro izpremeniti.» Tako je modroval hlapec; prišlec Ilo-var pa je bil med tem že v hiši pri prijatelju, ter se ž njim pogovarjal o znanih nam rečeh. «Torej si vse dobro opravil ?» vpraša Ilovar prijatelja. «Dobro», odgovori Vrtnik, «a sitnostij bode obilo. Zdi se mi, da se gospodi nekaj domneva, vsaj od daleč.« «Kako misliš?« ((Zvedeli so že od nekodi naše nakane in oborožujejo se proti nam.« «Ne verujem, saj gospoda vendar ne ve prav za prav, kaj namerjamo. Tudi smo se zadnjič posvetovali dovolj na skrivnem.« «Res je«, veli Vrtnik, «in jaz ne strašim rad, a rečem ti, da nam je treba obilo opreznosti, ker sicer je vsa stvar brez uspeha. Takih mislij so tudi v Konjicah in rekli so, da moramo paziti na vsako najmanjše gibanje gospode, in ako bi kaj opazili, nemudoma naznaniti tjekaj.« M. Š.: Voditelja kmetov. 25 «Gotovo je, velim ti, oprezni moramo dragi Vrtnik, zakaj, ako se količkaj zbo-biti, pa tudi bati se ne smemo ničesar, jimo, po nas je, in vse naše delo se poruši na nas. Gospoda se bode sicer misli, da se nam ne posreči naš poskus! branila na vse moči, ej, pa nikar ne Jaz pa somišljeniki moji v Krškem smo 26 A. M.: Ljubezen domovinska. vsi za geslo: Rajši umremo, nego delamo tlako gospodi! Dovolj so nam že škodili, sedaj naj se pokore pod trdimi našimi pestmi. Ako sedaj ne dosežemo svoje stvari, izgubljeni smo za vselej. A ne bodi nam žal, saj delamo za dobro stvar, za pravico.» Tako sta se pogovarjala Vrtnik in Ilovar pozno v noč. Svetilka, ki jima je razsvetljevala temoto, jela je že skoro pojemati, kar opomni Ilovarja, da mu treba zopet oditi. Hlapec pa je med tem večkrat prišel na dvorišče pogledat, ali še gori luč v sobi ali ne, in ugibal je, kaj bi pač mogla ta dva skupaj imeti, da se pogovarjata tako dolgo v noč. Ravno je stal sredi dvorišča, ko se luč v sobi premakne, in zdi se mu, da odhaja tujec. Urno skoči v hlev ter se vleže naravnost v posteljo in se dela, kakor bi spal. Prijatelja prideta v hlev in se pogovarjata o svoji stvari. «Pst, molči», pravi sedaj Vrtnik polglasno prijatelju, «hlapec utegne čuti, in veš, grajščinski hlapec je bil nekdaj.« Vrtnik dregne hlapca, in ta se oglasi, kakor da bi se bil ravnokar vzbudil, skoči pokoncu ter hiti odvezat konja. «Torej zdrav!« veli Vrtnik, «do Krškega ni ravno prav daleč, kmalu bo- deš doma; stori vse, kar sva se dogovorila.« Zadnje besede je izgovoril Vrtnik bolj tiho, ali vendar jih je čul hlapec, ki pa se je delal še bolj zaspanega ter šel v hlev nazaj. Ilovar je jezdil zopet proti Krškemu v gosti megli, ki se je prostirala nad Savo. Premišljal je vso stvar in bil precej navdušen, ker sta bila z Vrtnikom večkrat pogledala v kupico in pila na zdravje kmetov in njihovega upora proti gospodi. Sam ni vedel, zakaj je tako hitro prišel v mesto. Njegov konj je pri prvi hiši vzbudil petelina, da je za-mahal s perutnicami in zapel svojo navadno pesem, oznanjujoč novo jutro. Vrtnik je po odhodu prijateljevem odšel v sobo in kmalu zaspal. Njegov hlapec pa ne tako. Cul je besede gospodarjeve: «Grajščinski hlapec je bil nekdaj«, in te mu niso šle iz glave. «Kaj vraga pomeni to», dejal je sam pri sebi, «nisem-li bil vedno zvest? Sem-li zato kaj slabši, ako sem pošteno služil v grajščini? Ej, Vrtnik, morda se še kdaj pokesaš, da si izustil take besede in nisi zaupal poštenemu hlapcu. Morda bi ti bil kdaj še dober tvoj hlapec, ki je nekdaj služil v grajščini.» (Konec prih.) Ljubezen domovinska. potuje v daljno naj tujino, Pred sabo zre naj rostni kraj, Ljubiti svojo domovino Vsakdo dolžan je vekomaj. Zlato naj devlje, svilo nase, Obleke prosi naj solzan, Ljubiti pesmij rodnih glase Vsakdo je vekomaj dolžan. Lase mu venec slave kiti, Živi naj zabljen od sveta, Svoj jezik je dolžan ljubiti, Kdor ni brez srca, brez duha. Saj čut ljubezni domovinske Prinesel sabo je vsakdo, Ko prve glase materinske V zibelki culo je uho. *i A. M. 70 M. S.: Voditelja kmetov. Zlatorepka pa zabavljati čez župana. Zagoričani so se smejali, ko so zvedeli, daKobaležev Matija ni dobil dovoljenja; strahovito so se norčevali, ter mu privoščili to nezgodo. Matija je bil ves obupan. Koze je pasel in molče pod hruško ležal. Sel ni nikamor in govoril ni z nikomer. — Ako zadene dva člo- veka jednaka nesreča, združi ju tesneje. Tudi Matija in Zlatorepka sta bila sedaj še trdnejše volje, da se ne popustita, ampak vzameta, naj velja, kar hoče. «Se prosil naju bode, da se vzemiva, ta godrnjač županski«, tako se je naposled potolažil Matija, zakaj navade ni imel, da bi jezo dolgo kuhal. (Konec.) Voditelja kmetov. (Črtica iz časa kmetovskih uporov. — Spisal M. S.) III. Med časom, ko se godi naša povest, poslali so ubogi stiskani kmetje dolenjski in štajerski poslance v mesto Augs-burg, da bi ondi izprosili pomoči od cesarja Maksimiljana I. Cesar pa je bil takrat sam v velikih stiskah, zato ni mogel ustreči ubogim kmetom; pač pa jih je tolažil, da hoče po potu pravice poravnati njihove pritožbe, ako se mirno vrnejo domov. To pa je bilo le še hujše netilo za upornike. Ne le da so odslej še bolj besneli, temveč delali so zaroto malo da ne očito. Gospoda po gradovih in mestih je to kmalu zvedela in jela se je bati za življenje. Prizadevala se je, da bi o pravem času uničila naklepe nezadovoljnežev. Hipoma pa udari upor očitno na dan. Najprvi so bili Kočevci, ki so zapalili mesto in ubili svojega gospodarja Jurija Thurna. Za njimi se vzdignejo druga mesta in trgi, poženo iz gradov gospodo in se neusmiljeno zmaščujejo nad vsakim, ki se jim je postavil v bran. Ne boj, — mesarsko klanje. Prešeren. Tudi za Savo je jelo kmalu vreti.-Ilovar in njegovi meščanski somišljeniki so ščuvali meščane in bližnje okoličane, Vrtnik pa je hujskal kmete po svoji okolici; tako so delali tudi drugi. «Ma-ščujmo se!» to je bilo geslo vsem vsta-šem; gospodo so namerjali potolči, zase pa pridobiti «staro pravdo«. Ali tudi gospoda ni držala križem rok. V Ljubljani in v Celju so se bile zbrale glavne čete brambovcev in kmalu pomaknile proti jugu za Savo. Pri Brežicah se je imel vršiti boj z uporniki, tukaj je bila njihova moč. Vrtnika v tem času ni bilo skoro nikoli doma, vedno se je vozaril okrog. Odhajal je večinoma po noči in tako tudi prihajal. Bal se je namreč, da ga sicer ne opazi gospoda in ne prepreči lepih načrtov. Postal pa je Vrtnik med tem tudi precej osoren in zbadljiv z domačimi ljudmi. Žena mu ni mogla nikoli prav storiti, in ravno tako ne družina. Kadar se je po noči odkodi pripeljal, razjezil se je nad hlapcem, ako ga ni M. S.: Voditelja kmetov. 71 bilo hitro poleg, in sila ga je ozmerjal. Hlapec se mu je nekaj časa izgovarjal, ali ko je videl, da vse nič ne pomaga, naznanil je, da pojde od hiše. Ko je kmalu potem odhajal, pretil je na tihem v Vrtniku: «Čutil boš še nekdanjega grajščinskega hlapca!» Tako je prišel polagoma mesec september 1. 1516. Do tega časa seje moralo vse dovršiti, kakor je bilo dogovorjeno. Uporniki so pobrali motike, sekire, vile in kose ter hiteli proti Brežicam, da se ondi odloči boj za «staro pravdo«. Toda kmetje se niso nadejali tolike obrambe. Od vseh stranij so namreč privreli cesarski vojaki, združeni z bram-bovci, katere sta poslali Kranjska in Štajerska. Pričel se je boj, ne boj, ampak pravo «mesarsko klanje». Na tisoče kmetov je padlo pod meči, puškami in topovi izvežbanih vojakov. Upornikov kri je v potokih lila v bistro Savo, ki je takrat krvava tekla proti sosedni Hrvaški. Kolikor jih niso potolkli vojaki in brambovci, zajeli so jih žive in povezali, da dobe na gradovih — kakor so rekli grajščaki — zasluženo kazen. Hudo je bilo tedaj kmetu. Mislil je, da dobi staro «pravdo«, toda bridko se je varal. Jarem ga je žulil še huje, zlasti zato, ker sedaj ni imel več upanja, da bode kdaj bolje. IV. Tvojoj žrtvi krvca naša. Preradovič. Takoj po oni usodni bitki pri Brežicah se je pričelo natanko preiskovanje, kdo je prav za prav zanetil upor, in kateri so bili glavni stebri njegovi. Po-praševalo se je od grajščin pa do zadnjih koč po zelenih dolenjskih in štajerskih hribih. Kadar gre ljudem za kožo, tedaj povedo vse; tako se je zgodilo tudi tukaj. Gospoda je uklenila in pozaprla v kratkem na stotine tlačanov, da pozve od njih voditelje uporne množice. Zvedeli so jih mnogo in odpeljali v Ljubljano, ali pa jih ohranili v ječi v Krškem. Nekoga pa niso dobili, in ta je bil Vrtnik. Da-si je njegov drug in zaveznik Ilovar že davno sedel v ječi, vendar ga ni izdal, hoteč rajši sam umreti, nego še njega ugonobiti. Mislil je: Vrtnik je še mlad in bode lahko še kaj koristil ubogim tlačanom. Pa tudi nad Vrtnikovo glavo so se zbrali oblaki in tudi njega je uničila nevihta. Njegov nekdanji hlapec, kateri je bil odšel od hiše grozeč se gospodarju, bil je njegov izdajalec. Nikoli ni mogel pozabiti, da mu Vrtnik ni zaupal, ker je nekdaj služil v grajščini, in zato se je srdil nad njim. Pa tudi kasneje se mu je Vrtnik hudo zameril, ko je svojo jezo stresal nad njim, dasi tega hlapec ni bil zaslužil. «Koliko mi daste«, vprašal je na neki grajščini, ko mu je vinska kaplja zlezla že v glavo, «pa vam povem jednega glavnih upornikov?« Pač ni pomislil nesrečni hlapec, kaj je takrat zinil, zakaj kmalu je ležal v temni grajščinski ječi, da se prihrani za odgovor prihodnji dan. Drugi dan je povedal vse, kar je vedel in znal. Izdal je, kako sta se Vrtnik in Ilovar po noči shajala ter pozno v noč posvetovala, kako sta na tihem kovala naklepe proti gospodi. Seve, da je bila gospodi ta hlapčeva izjava všeč. Po Vrtnikovem nekdanjem hlapcu so zvedeli mnoge reči, ki jim doslej še niso bile znane. Imeli pa so v pesteh zopet jednega izmed kmetovskih velikašev, kateri bode natančno odgovarjal zastran svojega početja. Zvedeli so tako za zvezo med uporniki v Konjicah in Brežicah; bili so uverjeni, da je pri njej posredoval Vrtnik, največji prijatelj kmetov. 72 M. S.: Voditelja kmetov. Dva dni potem pošlje gospoda ljudi do Vrtnika, naj ga pripeljejo v ječo v Krško; ondi naj počaka nadaljne obsodbe. Vrtnik je sedel pred svojo hišo in se grel na solncu, ki je tako blagodejno svoje jesenske žarke pošiljalo na zemljo. Ničesar hudega se ni nadejal, najmanj pa, da bi ga iskala gospoda, o kateri je mislil, da ničesar ne ve o njegovem dejanju; o Ilovarju je bil prepričan, da ga ne izda. Ko pa zagleda od daleč grajščinske ljudi iz Krškega, že spozna, kaj to pomeni. Počaka jih pred hišo, posluša povelje gospode in se takoj uda njih zahtevam. Odvedo ga v Krško, naj se zagovarja zaradi svojega početja, osobito zaradi ponočnih shodov z Ilo-varjem in hujskanja po okolici. Motila pa se je gospoda, misleč, da bode vse zvedela od njega. Dasi tudi preje Vrtnik ni bil poseben junak, kazal se je sedaj vendar, da se ne straši niti najhujše kazni. Ko vidi gospoda, da od njega ne more zvedeti ničesar, pošlje ga kmalu z Ilovarjem vred v Ljubljano, naj ga tam sodi višja gosposka. Deli so ju na voz, posadili zraven nju stražo, ter ju odpeljali proti Ljubljani po isti cesti za Savo, po kateri sta še pred kratkim časom hodila kmetovska prijatelja drug k drugemu kovat naklepov in navduševat se za uspešno delovanje v korist ubogega tlačana. V Ljubljani so oba zaprli v temno ječo. Večkrat pa so hodili popraševat, kako se godi velikašema in njunim rešenim kmetom. Oba sta na taka vprašanja hladnokrvno molčala, najmanjše otožnosti ni bilo videti na njunem obrazu. Bila sta prepričana, da sta dobro hotela ubogim tlačanom, in da bi jim bilo gotovo zasijalo solnce boljše bodočnosti, da se niso tako žalostno okršili njuni naklepi. Mesec dnij po prihodu v Ljubljano sta prišla na zatožno klop. Obdolžena sta bila hujskanja in ščuvanja kmetov zoper gospodo in njene pravice. Za tako dejanje je bila odločena smrt. Oznanila se jima je obsodba, ali ustrašila se je nista. Ilovar itak ni imel mnogo več pričakovati na svetu, Vrtnik pa tudi, dasi je bil mlajši, ni izgubil poguma. Skrbela sta ga le na domu uboga žena in mladi sin, ki bodeta užila pač obilo bridkih ur zaradi njega, toda tudi ta žalost ga ni potrla. Predno se je imela zvršiti smrtna kazen, spravila sta se z Bogom, obžalovala sta svojo pregreho, potem pa mirno položila glavi — pod krvnikov meč. * Tu sem ti podal, dragi bralec, malo sliko kmetovskih ,puntov' v začetku 16. stoletja, hoteč ti le nekoliko označiti ono strašno dobo, v kateri se je prelilo toliko krvi na slovenski zemlji. Sava je takrat krvava tekla proti jugu. To je le početek onih žalostnih dogodkov, ki so s krvavimi črkami zapisani v po-vestnici naši, katere bode pomnil še pozni rod. Se to povem, da so v boy jih za slobodo tlačanov v poznejših letih bili mnogi voditelji izmed potomcev obeh tu opisanih mož: Vrtnika in Ilovarja.