LETO II. ŠT. 19 (67) / TRST, GORICA ČETRTEK, 8. MAJA 1997 SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LECGE 549 / 95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 "STATI INU OBSTATI" TUDI NAŠE GESLO OB BALOTAZAH V TRSTU IN GORICI Govor deželnega predsednika SSk dr. Bernarda Špacapana na Prazniku frtalje v Rupi 1. maj aTelo s. V njem s e sprašuje, kje je v tem trenutku naša slovenska zamejska skupnost in kam in kako se usmerja naša prihodnost. Živimo v času, ki je za našo skupnost poln kompleksnih problemov; ne moremo trditi, da gre za težke čase, kot so bili težki in moreči tisti, ki jih je naš človek preživel v preteklosti. V stoletjih so si sledile ekonomske težave, vojne, masovni odhodi v tujino, zatiranja in še bi lahko našteval. Danes nam nihče ne grozi z iztrebljenjem in nam ne oporeka, da smo narod brez kulture, ki ga je treba civilizirati. Lahko se celo pohvalimo, da smo kot narod v vseh teh stoletjih obstali, medtem ko so drugi večji in pomembnejši narodi izginili. Težave današnjega časa so skupne vsem narodom. Veliki narodi se sprašujejo o svoji prihodnosti, o načinih, kako ustaviti velike premike ljudstev proti bogatim državam, o pomanjkanju otrok, upadanju zavesti pripadnosti in podobno. Nam, ki smo majhni, saj smo le delček že itak majhnega naroda, se ta vprašanja postavljajo še z večjo nujnostjo. Ali bomo obstali? Novi ljubljanski nadškof si je izbral kot geslo Trubarjeve besede "Stati inu obstati"; to pomeni, da mora biti človek pokončen, trden in neomajen v svojih prepričanjih, odprt do drugih, toda prav zaradi tega etičnega naboja more obstati in biti protagonist v zgodovini. Težave, ki se kot narod z njimi soočamo, so zunanje in notranje. Zunanje so tiste težave, ki nas karakteri-zirajo kot manjšinsko skupnost: maloštevilnost, vsakdanji stik z večinskim narodom in nujni asimilacijski procesi; sem spadajo tudi ekonomske težave, ki so v preteklosti povzročile toliko izgub naši skupnosti in ki lahko tudi danes spet prisilijo nekatere, zlasti mlade, da se zaradi brezposelnosti izselijo v večja mesta ali celo v druge dežele. Med zunanje dejavnike, ki pa so že tesno povezani z notranjimi, spada ta naš odnos do matične države Republike Slovenije in njen odnos do nas. Morda je ta odnos tisti, ki nas edino lahko reši kot manjšinsko skupnost: samo močna in resna matična država lahko pomeni jamstvo za našo prihodnost. V Italiji vidimo, da je prav zaradi tega že dolgo let urejen status francoske in nemške manjšine. Pa ne samo zaradi tega, ker za njima stojita močni državi, ampak tudi zato, ker se znata ti skupnosti prikazati enotni, ko gre za skupne zahteve, tudi če so prisotne med njimi ideološke razlike. Notranje težave naše skupnosti pa so tiste, ki nas morajo najbolj skrbeti. Očitno je padanje narodne zavesti in občutka pripadnosti naši skupnosti ter solidarnosti vsaj med enako mislečimi. / STRAN 3 - BERNARD ŠPACAPAN GLASUJMO, KOT VELEVA ZDRAVA PAMET! DRAGO LEGISA V prejšnji številki našega časnika smo napisali, da smo Slovenci v Italiji "zmerno zadovoljni" z izidi upravnih volitev z dne 27. aprila. Čeprav smo bili tako "razbiti" kot menda še nikdar prej, se nam je posrečilo izvoliti svoje predstavnike tako v novi tržaški občinski svet kot v go-riški pokrajinski svet. Kot primer naše zares edinstvene politične "razvejanosti" navajamo le stanje v zagrajskem volilnem okrožju (za goriški pokrajinski svet), kjer je na različnih listah nastopilo nič manj kot pet kandidatov slovenskega jezika. Volilni izidi so, hvala Bogu, zgovorno pokazali, da je velika večina upravičencev mnogo bolj politično modra in zrela od nekaterih političnih veljakov in ravnala na voliščih tako, kot veleva zdrava, preprosta pamet. U-speh seveda ni izostal! Prepričani smo zato, da bodo naši volivci enako modrost pokazali tudi v nedeljo, 11. maja, ko bo v tržaški občini in v goriški pokrajini drugi krog volitev, na katerih se bo odločalo, kdo bo tržaški župan in kdo bo predsednik goriške pokrajine. Župane bodo volili tudi v nekaterih občinah na Goriškem, med drugim v Tržiču in Ron-kah. Za našo manjšino pa bo pomemben predvsem izid volitev v Trstu in na Goriškem. Kar zadeva tržaško občino, mislimo, da bo za naše slovenske ljudi izbira spet zelo preprosta. Zdrava pamet veleva, da prav vsi gremo na volišča in zaupamo glas dosedanjemu županu lllyju. Njegova zopetna izvolitev je jamstvo, da bo občinska uprava nadaljevala po poti, ki se je bila začela v prejšnjem mandatu in ki edina vodi v vzpostavitev pravičnih odnosov in stikov med italijansko večino in slovensko manjšino ali bolje med obema v tržaški občini živečima narodoma. V tem pogledu so bili v zadnjem mandatu narejeni nekateri pomembni koraki, vendar bo treba v tej smeri narediti še marsikaj. Illyjev poraz bi se- veda pomenil nevaren pre-okret in bi zgodovina Trsta morda celo usodno nazadovala. Takšne odgovornosti pa si gotovo ne more prevzeti noben naš slovenski volivec. Tudi za naše ljudi na Goriškem bo izbira v nedeljo, 11. maja, zelo preprosta. Treba se je le potruditi na volišča, ki bodo odprta od 7. do 22. ure, ter zaupati glas kandi- datu Brandolinu. Ta je tudi v pogovoru za naš časnik pokazal zanimanje za naše probleme ter voljo za njihovo reševanje. Zato bomo s svojo množično udeležbo na volitvah in z glasom za kandidata Oljke ne samo naredili svojo državljansko dolžnost, ampak tudi odločilno prispevali, da se bodo začeli reševati tisti problemi, ki so temeljnega pomena za naš obstoj in nadaljnji razvoj. "Ne obljubljamo revolucije. Obljubljamo samo, da bomo svoje obljube izpolnili." Tako je med volilno kampanjo predvsem poudarjal zmagovalec državnozborskih volitev v Veliki Britaniji, 44-letni voditelj laburistične stranke Tony Blair. Da bo tokrat zmagala laburistična stranka, so že več tednov pred 1. majem napovedovali domala vsi domači in tuji opazovalci političnega dogajanja v Angliji. Nihče pa ni predvideval tako hudega poraza konservativne stranke, ki je bila na oblasti neprekinjeno vseh zadnjih 18 let. Laburisti imajo v novem parlamentu 419 poslancev (prej 2 72), konservativci 165 (prej 322), liberalni demokrati 46 (prej 26), drugi ČETRTEK ». MA|A 1997 PO 18 LETIH NA OBLASTI LABURISTI 29 poslancev. V parlamentu je skupno 659 sedežev. Zahvaljujoč se stari parlamentarni tradiciji in uninominalnemu volilnemu sistemu, je Velika Britanija dobila novo vlado, ko še ni poteklo 48 ur od volitev. Predsednik vlade je torej Tony Blair, ministrov je 22, med njimi 5 žensk, kar se še ni zgodilo v angleški zgodovini. Zanimivo je tudi, da je bilo v novi parlament izvoljenih skupno 120 žensk, kolikor jih še ni bilo nikdar v tem zboru. V vladi ministrskega predsednika Blaira je minister za šolstvo slepec, med laburističnimi poslanci pa je eden musliman, eden pa telesno prizadet in prihaja v parlament na vozičku. Mladi laburistični voditelj se med volilnim bojem ni posluževal gesel in sploh žargona, značilnega za leve, socialistične stranke. Poudarjal pa je, da bo kot predsednik vlade skušal usklajevati "logiko trga z načeli vzajemnosti ali solidarnosti." "V gospodarstvu nas zopetne nacionalizacije sploh ne zanimajo. Hočemo le doseči, da bo z ustreznimi, učinkovitimi re-gulativi bolje deloval trg. Zanima nas kokovost storitev in javnih služb, ki se ne financirajo z davki na dohodke, temveč z rahlim povišanjem posrednih davkov in davkov na potrošnjo. Temeljite reforme pa je treba predvidevati na področju zdravstva in šolstva." -------------- STRAN 2 Miro Oppelt NOV VAL ALBANCEV PREKO JADRANA Marija Primc MIKI MUSTER - SLOVENSKI DISNEY Jurij Paljk / intervju DAMJAN PAULIN IŽ PRAZNIK DRUŽINE NA OPČINAH MV JURIJEVA NEDELJA V KOMNU IN MIRNU SKAVTSKO JURJEVANJE V ŠTMAVRU Jurij Paljk Z BOGATE POLICE DUHOVNEGA ČTIVA Erika Jazbar KO ZAPIHA NOVI VETER... Ambrož Kodelja VREDNOTA GLASBE PRI MLADIH... EPD OBČNI ZBOR BANKE V SOVODNJAH MLADOST NAPREDOVALA ČETRTEK 8. MAJA 1997 NOV VAL ALBANCEV PREKO JADRANA MIRO OPPELT Na natrpani ladji Irini je po enodnevni plovbi priplulo v Bari 1300 albanskih pri-bežnikov. V naslednjih dneh pričakujejo prihod novih ladij bede in upanja. Težišče organiziranih odhodov, za katere skrbi albanska ma fija, se je z juga premaknilo na severno obalo. Ladje kupujejo v Črni gori. Na območju, kjer je medjugoslovansko krizo cvetelo tihotapstvo, tihotapijo sedaj v obljubljeno deželo sonarodnjake. V Veli-polju. od koder je odplula ladja Irini, čaka več tisoč ljudi na odhod. Vrste se vijejo pred stavbo organizatorjev za plačilo voznine, ki znaša 700 tisoč lir. Španski vojaki mednarodne sile nimajo mandata, da bi kakorkoli posegli, pristojna bi bila le albanska policija, ki je nemočna. Položaj v Albaniji je še daleč od normalizacije, čeravno obstajajo krhki znaki na tej poti: na primer obnova šolskega pouka. Ostaja dejstvo, da se prebivalstvo ne čuti varno in kdor more, skuša zbežati. Pomislimo le, da so iz vojaških skladišč ukradli 750 tisoč kosov orožja. Sam predsednik Beriša meni, da se je pri- sotnost mednarodne mirovne sile izkazala za zelo koristno, nasprotuje pa razširitvi njenih pristojnosti. Politični dogovor med vlado in opozicijo glede volilnega sistema za junijske volitve je težaven. O načrtih za gospodarsko obnovo, ki bi edina zaustavila beg, ni še govora. Evropa spet zamuja. V Italiji vlada še popolna zmeda glede načina stvarnega pristopa. Položaj je zelo zapleten, demokracije ni mogoče vsiliti. Albanci morajo sami najti politični dogovor, šele nato bo možno razširiti mandat mednarodnim silam. Vsakršno poseganje tujih sil bi v sedanjem trenutku pomenilo vmešavanje in politično izbiro s še hujšimi posledicami. Na predsedniku Beriši in pre-mieru Fitiu lebdi velika odgovornost. Če se ne bosta domenila, obstaja nevarnost krvavega spopada in popolnega razpada države ter - kot svari nekdanji italijanski podtajnik v obrambnem ministrstvu in veliki izvedenec Stefano Silvestri - oblikovanje kleptokracije, vlade hudodelcev, kot seje primerilo v Panami ali Kolumbiji. Mednarodnim silam bi ne preostalo drugega kot odhod ali uvedba protektorata, kar pa je neuresničljivo. Preostala bi možnost obsežnega posega kot v Bosni, pri katerem pa so bili odločilni Američani, ali kot v primeru Somalije po umiku mednarodnih čet popolni varnostni kordon okrog Albanije. Države v Evropi, na Jadranu. S 1. STRANI PO 18 LETIH NA OBLASTI LABURISTI Zanimivo je torej, da nekatere reforme, ki jih je bila izvedla "železna dama" Margaret Thatcher na področju gospodarstva, ohranjajo svojo veljavnost. Kar zadeva nadaljnje stike z Evropo in enotno valuto, velja morda omeniti besede, ki jih je izustil nekdanji laburistični zakladni minister Lord Denis Healey. "Naša stranka ni proti skupni valuti oziroma proti Evropi, kajti stara levica postopno izumira. Naš novi zunanji minister Robin Cook si bo prizadeval, da bi Velika Britanija imela v Evropi pomembno konstruktivno vlogo. Na začetku nikakor ne bomo pristali na enotno valuto. Na naše nadaljnje zadržanje bodo vplivale naše britanske koristi, pri čemer bomo upoštevali tudi tisto javnost, ki je proti skupni valuti in federalizmu. Vsekakor bo o tem odločalo ljudsko glasovanje." VČERAJ LIB. DEMOKRATI 26 DRUGI 16 KONSERV. UNIONISTI 9 LABURISTI 272 DANES LIB. DEMOKRATI 46 KONSERV. 165 DRUGI 29 LABURISTI 419 SKUPNO 659 Nova britanska vlada bo torej v pogledu evropske integracije ravnala zelo previdno, četudi večina opazovalcev predvideva, da bo Tony Blair kazal večjo odprtost kot njegov predhodnik, konservativec John Major. In še nekaj: Tony Blair je najmlajši predsednik vlade od leta 1812. -----------DL NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 048 1 / 536978 34 1 3 3 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 F A X 040 / 775419 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAIATEL); ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA. PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.19« POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AGENCY S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIII - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIII - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIIA in SLOVENIJA 65.0110, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU ZASEDANJE EVROPSKE LJUDSKE STRANKE ZAŠČITA MANJŠIN NA DNEVNEM REDU EVROPE ERIK DOLHAR Na pobudo Evropske ljudske stranke seje z razglasitvijo splošne izjave konec aprila zaključila v Meranu na Južnem Tirolskem konferenca o evropskih manjšinah. V "meranski izjavi", ki jo je predsedstvo stranke odobrilo na koncu tridnevnega zasedanja, je med drugim rečeno, da "nameravana razširitev Evropske zveze na države srednje in vzhodne Evrope ter Sredozemlja predstavlja najboljšo priložnost za krepitev pravic manjšin, spoštovanje katerih je neobhoden pogoj za pristop držav kandidatk." Med nerešenimi problemi v državah vzhodne Evrope so v Meranu med drugim obravnavali položaj italijanskih manjšin v Sloveniji in na Hrvaškem, med pozitivne rešitve manjšinskih problemov pa so uvrstili Gornje Poadižjejn Dolino Aosto ter Galicijo v Španiji. O naši, slovenski manjšini, ni bilo posebej govora. Končni dokument je sicer splošne narave, tako da bi lahko veljal za vse manjšine v sedanjih in bo- dočih državah EZ. V njem je še zapisano: "Zaščita manjšin je bistveni element človekovih pravic, demokracije in pravne države. Kulturne, etnične, jezikovne in verske razlike v EZ prispevajo k njenemu razcvetu in predstavljajo njeno zgodovinsko bogastvo. Ohranitev teh razlik sloni na načelih demokracije in vzajemnosti. Pripadniki manjšin pa morajo spoštovati ustavo in zakone države, kateri pripadajo, ter zakone EZ, po drugi strani pa morajo posamezne države v okviru lastne demoratične pravne ureditve priznati in pospeševati pravice manjšin ter razvijati njihove vrednote ter njihova sredstva izražanja. Regionalni čezmejni dialog je koristno sredstvo za reševanje problemov manjšin, zato bi morala EZ pospeševati pobude v tem smislu", je med drugim zapisano v "meranski izjavi" Evropske ljudske stranke. Že prihodnjega junija naj bi države članice Evropske zveze podpisale to ali kako podobno deklaracijo. DEZELN! SEDEŽ RA! ZA F-Jk STV slovenski program V sredo, 14. maja, ob 20.30 bo v prosvetnem domu na Opčinah JAVNO SNEMANJE ODDAJE 'PRI NAS DOMA" Povolilno srečanje z novoizvoljenimi slovenskimi kandidati v tržaškem občinskem in goriškem pokrajinskem svetu. VLJUDNO VABLJENI! 1 OD SSk SMO PREJELI LE PRVI KORAK Parifikacija dvojezične šole v Spetru predstavlja pomemben mejnik v dolgoletnih prizadevanjih za priznanje mednarodnih pravic Slovencev v videmski pokrajini, hkrati pa tudi važen korak na poti urejanja temeljnih problemov za nadaljnji obstoj in razvoj naše narodnostne skupnosti v Italiji. Tako je ugotovilo deželno tajništvo SSk, ko se je zbralo v petek, 2. t.m., v Čedadu na svojem prvem rednem zasedanju v videmski pokrajini. Tajništvo je tudi na tak zunanji način želelo podčrtati, da se je nekaj bistvenega zgodilo v življenju Slovencev v videmski pokrajini. O tem je na sestanku govoril Pavel Gorjup, ki je med drugim z zadovoljstvom zabeležil, da se je na nedavni seji trbiškega občinskega sveta, posvečeni o-vrednotenju posebnosti Kanalske doline, poleg italijanske, furlanske in nemške zaslišala tudi slovenska beseda. Kot je poudaril v svojem u-vodnem poročilu tajnik Martin Brecelj, je pričakovati, da parifikacija špetrske šole ne bo o-samljen ukrep. Obetajoča sta bila sestanka, ki sta ju 30. aprila imela na šolskem ministrstvu v Rimu delegaciji Šolskegaodbo-ra in Glasbene matice. Spodbudna pa je tudi vest, da bo ožja poslanska komisija za u-stavna vprašanja v prihodnjih dneh zaslišala predstavništvo slovenske manjšine o zaščitnem zakonu, kar dokazuje, da se je tudi s tem v zvezi začelo nekaj premikati. Deželno tajništvo pa je ožigosalo dejstvo, da bodo v parlamentu zaslišani tudi predstavniki kropov. ki nasprotujejo zaščitnemu zakonu, in izrazilo upanje, da ne bi prišlo do novih zavlačevanj. Končno so se premaknili z mrtve točke problemi, s katerimi se Slovenci v Italiji že dolgo, predolgo spopadamo. Kaj se bo iz tega izcimilo, bo naposled odvisno tudi od nas. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE MANJŠINA MORA NAPRAVITI VSE ZA USPEH TUDI V BALOTAŽI Po prodornem uspehu manjšinskih predstavnikov v prvem krogu upravnih volitev je prav gotovo več kot umestno, da se z vso potrebno zavzetostjo in odgovornostjo spoprimemo še s preizkušnjo balotaže, ki se ponavadi "odlikuje" s precej nižjo volilno udeležbo. Prodoren uspeh v prvem krogu ima več obrazov, med katerimi velja omeniti predvsem dva. Na prvem mestu je po vsej verjetnosti dejstvo, da je sicer politično razdrobljena manjšina našla dovolj moči in modrosti, da je marsikje premostila velike notranje razdalje ter se sporazumela za skupne kandidate uspešneje, kot se je to dogajalo doslej. Na drugem mestu velja izpostaviti zares jasne pojme, ki jih kot manjšina imamo v odnosu na vsedržavno politično razporeditev. Praktično to pomeni, da se v izrazito prevladujočem delu prepoznavamo v izhodišču in vrednotah trenutne vladajoče koalicije oziroma sil leve sredine. Ne glede na znane težave političnega vsakdanjika so ta izhodišča in vrednote tisti smerokaz, ki ne bi smel biti v balotaži vprašljiv za nobenega manjšinskega volivca. Vladajoča koalicija je v tem trenutku brez vsakega dvoma dosti bližja duhu novega časa, kot to velja za opozicijo sil desne sredine. Spomniti se velja le nove zunanje politike, ki je z odpiranjem proti Sloveniji in Vzhodni Evropi omogočila popustitev vseh tistih napetosti, ki so še do danes prevladovale v našem obmejnem območju. Posledično je zato nastopilo novo in spodbudnejše vzdušje tudi za slovensko manjšino. Čeprav je bil prvi volilni krog uspešen, nas to ne bi smelo uspavati. Ogromno je namreč odvisno od dokončnega rezultata balotaže, pri čemer bo razlika v primeru zmage ene oziroma druge grupacije precejšnja. V primeru u-spešnejše nasprotne strani bodo morala izhodišča vladajoče koalicije odstopiti mesto manj elastičnim, da ne rečemo tršim prijemom. To pa je za nas kot manjšino zelo bistveno: v prvem primeru bomo imeli več in v drugem dosti manj prostora. Seveda bi bilo neumestno, ko bi v sedanji vsedržavni opoziciji videli čisto nasprotje trenutno vladajoči koaliciji, ker pač lahko opažamo tudi njuno medsebojno približevanje, vsaj kar se tiče odpravljanja ideoloških ostankov z ene in druge strani. Toda dejstvo je, da so v našem obmejnem prostoru razlike med obema osrednjima političnima tokovoma večje in izrazitejše, naša izbira pa zaradi tega toliko bolj na dlani. Za celotno manjšino je torej v tem trenutku smotrno, da na bližnji balotaži še dodatno preseže svoje notranje delitve kakor tudi nepotrebna možna nesoglasja na istem idejnem bregu ter se opredeli za uspeh tiste politike, ki je tvornejša in sodobnejša, v duhu nove Evrope. AKTUALNO INTERVJU / DAMJAN PAULIN DELO NAŠIH DRUŠTEV JE NEPRECENLJIVO! S 1. STRANI JURIJ PALJK Dr. Damjan Paulin, spet je tu Vaša nova knjiga, tokrat knjiga z naslovom Štandrež-Samostojna občina 1866-1927. Zakaj spet knjiga o Štandrežu? Mislim, da knjig o Štandrežu ni preveč. Pisanje o neki živi stvarnosti je vedno prijetno in tudi koristno. Od vedno me je zani malo raziskovanje arhivov in naše preteklosti. Zanimalo meje predvsem to, kakšen je Štandrež nekoč bil in kaj je ostalo o tej zgodovini v arhivskih virih. V knjigi sem hotel ohraniti spomin na bogato kulturno dediščino vasi Štandrež, ki je bila nekoč popolnoma slovenska in predvsem kmečka vas. Mislim, daje Štandrež tudi vaška skupnost, ki ima še danes pomembno mesto v naši slovenski stvarnosti. Veliko je seveda vplivalo na moje delo tudi dejstvo, da sem v Štandrežu rojen. Vsakdo mora namreč skrbeti za svojo preteklost, za lastne korenine, kajti nihče drug ne bo skrbel zanje. Mislim, da je neobhodno potrebno, da se piše in raziskuje o rojstnem kraju, in to ne zato, da bi prišel rojstni kraj v ospredje, ampak zato, da se prikaže njegova zgodovina. Kako bi našim bralcem v nekaj besedah predstavili bogato ilustrirano in dobro dokumentirano knjigo? Gre za publikacijo, v kateri so zbrani dokumenti o obdobju od leta 1866, ko je Štandrež postal samostojna občina, pa vse do I. 1927, ko je fašizem to avtonomijo vasi ukinil. Gre za obdobje 60 let, v katerem se je v vasi veliko naredilo. Na kulturnem področju so bili v tem času izredno aktivni, saj so imeli pevsko in bralno društvo. Posebno pevski zbori so bili odlični. Upravna avtonomija je za Štandrež pomenila tudi to, da so vsi občinski akti in tudi vsa korespondenca z drugimi občinami v tem času bili v slovenskem jeziku. Seveda je to predvsem zasluga občinskih tajnikov, ki so bili vsi učitelji takratne Ljudske šole v vasi. Šolo so ustanovili v Štandrežu nekaj let pred ustanovitvijo samostojne občine. Učitelji so bili tudi cerkveni organisti, predsedniki kulturnih društev in so obdržali slovenstvo v vasi. Do prve svetovne vojne je Štandrež pod Avstrijo spadal v Goriško-gradiščansko deželo in takrat so v vasi učitelji odigrali izjemno vlogo. Prva svetovna vojna pomeni za Štandrež in ves naš prostor prelomnico, saj je povsem spremenila podobo takratnih krajev na Goriškem. Že v maju 1915 so namreč italijanski topovi popolnoma uničili Štandrež, porušenih je bilo veliko hiš, cerkev, šola in občina. Ljudje so odšli v begunstvo v notranjost Avstro-Ogrske, mlade fante so poslali na fronto. Iz Štandreža je takrat šlo na fronto 300 vojakov in več kot petdeset se jih ni vrnilo. Po vojni je bila vrnitev v vas izredno težavna, saj je bila vas eno samo pogorišče in ena sama ruševina. Le s težavo seje Štandrež pobral in šele 1.1922 so se stvari kolikor toliko normalizirale. Gotovo ste med raziskovanjem štandreške zgodovine na prelomu stoletja naleteli Dr. Damjana Paulina našim bralcem ni potrebno posebej predstavljati, saj je na Goriškem zelo dobro poznan kot kulturni delavec; pred leti pa je bil tudi prisoten na političnem prizorišču. Povod za pogovor z njim je dala predstavitev knjige, ki jo je dr. Paulin napisal v zadnjih dveh letih. na zanimive ljudi, ki so temeljito posegli v vaško življenje. Bi nam jih nekaj predstavili? Če je bil Štandrež slovenska vas, je to gotovo zasluga nekaterih ljudi, ki so veliko storili za vas. Kot prvega bi omenil dr. Andreja Marušiča, duhovnika iz Štandreža. Bil je zgodovinar, profesor in časnikar, saj je prvi na Goriškem začel izdajati slovenski tednik, ki seje imenoval Domovina. To je bil prvi slovenski politični časnik na Goriškem. Prav v njem so tudi zapisi o pomembnih dogodkih iz Štandreža. Seveda moram omeniti slovenske učitelje in prav je, da povem, kdo je bil prvi učitelj v vasi. Josip Komavec je prvi oral ledino v vasi, organiziral je mladino, bil občinski tajnik in organist, imel je izredno dober pevski zbor. Velike zasluge ima za vaško skupnost. Njemu so sledili drugi učitelji, ki so zares dobro delali v Štandrežu. Omeniti moram še štandreške župane, ki so bili vsi kmetje, preprosti ljudje, a zelo ponosni; vsi po vrsti so vztrajali na ohranjanju slovenstva v vasi. Slovenščino so vedno uporabljali kot prvi jezik, in to predvsem v upravnih in pravnih zadevah. Ti ljudje imajo velike zasluge za ohranitev slovenstva v Štandrežu. Seveda je potrebno omeniti še slovenske duhovnike, ki so skrbeli za duhovno življenje v vasi. Vikar Peternel seje prvi potegoval za samostojno štan-dreško občino. Naj omenim še župnika Kosovela, ki je prišel v vas še v prejšnjem stoletju, bil župnik med prvo svetovno vojno in tudi pod fašizmom vse do druge vojne, več kot petdeset let je bil vaški župnik. Dolgo obdobje, ki sta ga zaznamovali dve vojni; sami si lahko predstavljate, kako težko delo je imel. Po prvi svetovni vojni je g. Kosovel zbiral mladino v zakrestiji in jo učil slovenske besede, kajti takoj po prvi vojni še ni bilo šole. L. 1925 so fašisti popolnoma ukinili uporabo in učenje slovenščine v Štandrežu; takrat je g. Kosovel spet učil v zakristiji slovenski jezik. Starejši ljudje so mu še danes hvaležni, da jih je učil maternega jezika, ko je bilo to strogo prepovedano. Kot dober poznavalec štandreške preteklosti boste gotovo lahko povedali, kakšne so razlike med včerajšnjim in današnjim Štandrežem. V zadnjih tridesetih letih se je jŠtandrež bistveno spremenil. Prej je bil kmečka vas, danes je v bistvu predmestje Gorice. V zadnjih 30 letih je prišlo do industrializacije, do vseh novosti, ki jih je v vas prinesel obmejni promet. To je korenito spremenilo vaško podobo, saj se je kmetijstvo znatno zmanjšalo tudi zaradi odvzema zemlje in njene uporabe v druge namene. Seveda je prispevalo svoj delež tudi zaposlovanje v terciarnem sektorju. Druga pomembna stvar je padec števila rojstev. Naj navedem samo podatek, da se je leta 1910 v Štandrežu rodil 101 otrok, V FOTO BUMBACA danes pa se rodi približno deset otrok na leto. Štandreško osnovno šolo je obiskovalo od 200 do 250 otrok letno, danes pa manj kot 50. Demografski padec je torej ogromen. Danes je Štandrež sicer še ved-: no pretežno slovenska vas, prisotnost večinskega naroda pa se vedno bolj čuti. Veliko je dvojezičnih, še več pa italijanskih družin. Poznamo vas kot javnega delavca in zanima me, kdaj ste se vključili v javno delovanje naše slovenske skupnosti. Srednjo in višjo šolo sem preživel v goriškem Alojzijevišču in se že v tistih časih navduševal za javno delo, javne nastope. Govorim o petdesetih in začetku šestdesetih let, ko smo imeli v Alojzijevišču srečo, da smo imeli imenitne vzgojitelje in profesorje. Omenil bi msgr. Močnika, g. j Eržena in druge, ki so nas v strogi disciplini vzgajali, a so nas tudi temeljito pripravili za življenje in javno delo v naši skupnosti. Bili ste tudi politik... Ja, precej časa. Dvajset let sem bil na goriški občini odbornik in svetovalec, vedno kot svetovalec Slovenske skupnosti. Govorim o obdobju levosredinske koalicije, ko je bila SSk v vladni večini goriške občine. Takrat smo tudi zasedali razna odborniška mesta. Veliko sem se naučil v politiki, posebno v začetku. Slovenskim svetovalcem nam je uspelo nekaj dobrih in pomembnih stvari, saj smo recimo veliko naredili na šolskem področju. Takrat smo odobrili načrt za gradnjo Slovenskega šolskega centra v Gorici, dosegli smo postavitev dvojezičnih napisov v naših krajih. Mislim, da smo največ dosegli prav na področju slovenskega šolstva. Gotovo je bilo takrat politično delo lažje, ker smo imeli od šest do sedem slovenskih svetovalcev. Imeli smo določen vpliv, določeno težo. Lahko rečem, da z nemajhnim zadovoljstvom ugotavljam, da smo Slovenci v tem času le nekaj storili za našo stvar. Ste tudi predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici. Nedavno ste imeli občni zbor; prosim vas, da poveste nekaj besed o delovanju Zveze. Kulturno delo mi je vedno najbolj ležalo in sem sega vedno tudi najraje oprijemal. Na področju kulturnega delovanja se je veliko spremenilo v zadnjih petih letih. Vsa kulturna prizadevanja Zveze so bila namreč do pred petimi leti brez finančnih sredstev, saj ji ni pomagala takratna Jugoslavija in niti Italija. Seveda smo vseeno delali in včasih napravili stvari, ki so presegle meje Goriške. Sedaj je drugače, saj tako Slovenija kot tudi naša dežela podpirata kulturne pobude naše Zveze. To nam seveda o-mogoča, da organiziramo tudi kulturne prireditve in dogodke, ki bi jih brez teh sredstev ne zmogli. V mislih imam predvsem delovanje v Kulturnem centru Lojze Bratuž in opereto Pri belem konjičku, ki smo jo priredili lani. Šlo je za velik projekt, zasluga zanj pa gre vsem, ki so sodelovali. Največja odlika naše Zveze je ta, da naša društva na krajevni ravni od Brd do Krasa na Goriškem ohranjajo slovenstvo in kapilarno delujejo med slovenskim življem. To delo naših društev in pevskih zborov je neprecenljivo! Kultura med nami ima tudi to vlogo, da ohranja med nami slovenski jezik, slovenstvo in slovensko pesem in s tem odločilno prispeva k temu, da smo in ostajamo Slovenci aktiven del goriške družbe. Vesel sem tudi, ker je med nami veliko mladih, ki radi sodelujejo pri kulturnem delu in se torej prihodnosti ne bojim. Prav mladi so zagotovilo, da bomo kot Slovenci tu obstali še naprej in bomo tudi v prihodnosti aktiven dejavnik na Goriškem. Kaj bi Vi svetovali mladim danes? Rad bi jim rekel, naj se držijo tega, kar so jim starši, bratje in starejši svetovali in jim še svetujejo od rojstva naprej; namreč to, naj ohranijo slovensko besedo, slovensko pesem, slovensko tradicijo in kulturo še naprtj. Naj ohranijo pozitivno naravnano gledanje na svet, ki je značilno za slovensko stvarnost pri nas. Mladi radi delajo, če vidijo pred seboj neko perspektivo in imajo tudi neko zadoščenje, ko vidijo, da njihovo delo služi slovenski stvari, da je njihovo delo kakovostno in je poroštvo za naš obstanek na naši zemlji. Skrbeti moramo za kakovost našega kulturnega dela in seveda na kulturnem področju tudi za vztrajnost in nenehno, neprekinjeno delovanje, saj bomo le s kontinuiranim delom lahko oblikovali naš prostor in dali mladim tudi smisel za delovanje na naših tleh in v slovenski stvarnosti. Kot predsednik zadruge, ki izdaja Novi glas, ste ga videli rojevati in rasti. Kaj bi radi povedali uredništvu in tudi našim bralcem? Ne bi rad dajal nobenih naukov, ker za to nisem ne poklican in tudi ne sposoben. Časnik se lepo predstavlja, saj je vsebinsko bogat, lepo oblikovan in se zato lahko samo zahvalim vsem, ki ga oblikujete, vsem, ki pišete vanj. Naša zadruga se lahko pohvali z lepim časnikom, saj je kakovosten in bodisi informira kot tudi formira naše bralce in vso našo širšo skupnost. Tudi bralci se zavedajo, da je Novi glas pomemben, in tudi tega, da se vsi, ki ga ustvarjajo, veliko trudijo, da je iz tedna v teden boljši. Zavedajo se, da gre za resno pobudo, za lepo stvarnost, ki ima svojo prihodnost, in bodo zato tedniku stali vedno ob strani, da se bo ohranil in še dalje uspešno razvijal. "STATI INU OBSTATI" TUDI NAŠE GESLO Vsi vidimo, kako se ruši sistem, ki so ga desetletja gradili naši levo usmerjeni zamejci in ki je očitno v veliki meri slonel na ekonomski osnovi, ki je zdaj zmanjkala. Temu moramo dodati še nizko rodnost, mešane zakone in tudi umiritev ideoloških razlikovanj, ki so po svoje silila ljudi v organizirano delovanje. Opažamo med našimi mladimi nezanimanje ali celo prezir do vrednot, ki so vanje verjele prejšnje generacije, pa iskanje dvomljivih oblik zabave, tudi poseganje po mamilih (ob alkoholu, ki je vedno prisoten). To so znaki dekadence, ki so seveda prisotni tudi v večinskem narodu, a so za nas toliko bolj porazni in zaskrb- Kaj lahko storimo? Vrednote in ideali, ki so naš narod ohranili v vseh časih, so še vedno v veljavi in jih moramo gojiti v vseh oblikah organiziranega življenja med nami, od družine do največjih skupin. Nujno potrebna je enotnost pogledov med nami, ko gre za važne skupne zadeve in za prikazovanje naše stvarnosti oblastem v Sloveniji in v Italiji. Nesmiselno je še naprej brez pravega razloga zavlačevati z oblikovanjem izvoljenega predstavništva. Dobro vemo, kdo je proti temu, ker se boji, da bi lahko izgubil stare privilegije. Potrebni so jasni ekonomski računi in vedeti moramo, kaj je skupna last vseh zamejskih Slovencev in kako se s tem upravlja. Sedanja zamegljena situacija in okoriščanje nekaterih skupin in posameznikov lahko porazno vplivata na trdnost naše skupnosti. Dogovori so možni, kot se je izkazalo tudi ob zadnjih volitvah, ko smo spet uspeli izvoliti celo dva slovenska predstavnika v goriški pokrajinski svet in večje število predstavnikov v tržaški občinski svet. Iskati je treba nove oblike organiziranega življenja, da bomo premagali težnjo po individualizmu in vrtičkarstvu, ki se pojavljata vedno bolj tudi med nami. Zanimivi so na primer dobro o-biskani sestanki skupnosti mladih družin. Tudi klasične oblike organiziranega življenja so še zanimive: zbori, zlasti če so uspešni, so še vedno privlačni, prav tako gledališka dejavnost in seveda tudi športna. Mladina, ki je angažirana v skupinskih dejavnostih, je po navadi zdrava mladina. Bomo v tem uspeli? Odgovor bomo dobili v nas samih, v naših starih in novih organizacijah, v pozitivnih odnosih, ki jih bomo znali vzpostaviti med sabo, med različnimi generacijami ter med svojimi ljudmi na obeh straneh meje. "Stati inu obstati" naj ne bo samo geslo novega ljubljanskega nadškofa, ampak tudi nas in naše skupnosti. ČETRTEK (I. MA|A 1997 IZ ŽIVLJENJA CERKVE NOVI BLAŽENI KATOLIŠKE CERKVE V nedeljo, 4. maja, je sveti oče na Trgu sv. Petra v Rimu proglasil pet novih blaženih. ČETRTEK 8. MAJA 1997 GAETANO CATANOSO je bil duhovnik in ustanovitelj reda sester Veronik Božjega obličja. Rodil se je 1879 v pokrajini Reggio Calabria. Postal je duhovnik in veliko deloval na katehetskem področju ter u-stanovil red redovnic, ki jim je bilo poverjeno, da veliko molijo in skrbijo predvsem za otroke in revne. ENRICO REBUSCHINIse je rodil v kraju Gravedona pri jezeru Como leta 1860, umrl pa leta 1938. Bil je duhovnik reda kamilcev in je vse življenje preživel v skromnosti. Deloval je v Cremoni in s svojim zgledom temeljito prenovil red, saj je deloval v bolnišnici samostanskega reda v Cremoni, v katerem je bil e-konom. Sobratom je bil na stara leta predstojnik in pravi svetniški zgled. Umrl je za pljučnico med ljubljenimi bolniki. MARIA ENCARNACION ROSAL je bila redovnica in prenovi-teljica redovnic betlehemskih sester. Rodila se je kot Vincenza v Gvatemali leta 1820; pri petnajstih letih je sledila božjemu klicu in odšla v samostan, kjer je postala redovnica. Umrla je v svetniškem trpljenju leta 1866 v samostanu v Gvatemali. Redovnice, ki so bivale v samostanu, so v njej imele mater, ki je zgledno skrbela za svoje podrejene. FLORENTINO ASENSIO BARRO-so je bil škof in mučenec; rodil se je leta 1877 v Španiji v pokrajini Valladolid. teta 1936 so ga po zverinskem mučenju komunisti ustrelili v Barbastru, kjer je bil zelo cenjen škof, saj se je veliko zanimal za delavce, ki so jih takrat delodajalci krvavo izkoriščali. V Španiji je kot prvi ustanovil delavski sindikat na krščanskih temeljih. Seveda to kot tudi škofovo veliko poštenje ni šlo v račun komunistom, ki so si delavce lastili. Zato so samo iskali priložnost, da ga ubijejo, kar so tudi storili. CEFERINO GIMENEZ MALLA je mučenec (na sliki). Bil je Cigan - Rom in je tako prvi blaženi ciganskega rodu. Tudi njega so ustrelili leta 1936 v Barbastru, kjer je El Pele, kot so radi Ceferina Gimene-za Mallo imenovali, tudi živel. Bil je laik in zelo priljubljen zaradi svoje pravičnosti, cenjen tako med Cigani kot tudi med navadnimi ljudmi neciganskega rodu. Veliko je pomagal revnim Ciganom in ubožcem nasploh. Proletarska oblast ga je leta 1936 zaprla samo zato, ker 'je skušal pomagati nekemu duhovniku. Ustrelili so ga, ko je pred zidom držal v rokah rožni venec. Tik pred smrtjo je vzkliknil: "Naj živi Kristus kralj!" Za blaženega so ga imenovali predvsem zaradi njegovega zglednega krščanskega življenja in zato, ker je naredil izredno veliko dobrega vsem ljudem, še posebno pa španskim Ciganom. Na Trgu sv. Petra je bila nedeljska slovesna maša ob razglasitvi blaženih posebno lepa: popestrili so jo tudi Cigani z živo barvnimi oblačili in svojim jezikom. Tudi papež se je odzval na njihov slog tako, da si je oblekel s sončnimi barvami okrašeno mašno oblačilo. ZGLEDNO ZBLIZEVANJE OBMEJCEV JURIJEVA NEDELJA V KOMNU IN MIRNU Na letošnjo Jurijevo nedeljo, 27. aprila, je bilo v Komnu in Mirnu še posebej slovesno. Obe župniji sta namreč posvečeni sv. Juriju, obe pa letos tudi obhajata častitljiv jubilej, 750-letnico prve o-membe v zgodovinskih virih. Ta nedelja je za komensko župnijo pomenila tudi zaključek zunanjih praznovanj jubileja. Začela so se z misijonom, več večerov pa je bilo posvečenih predavanjem znanih slovenskih teologov, ki so Kraševcem skušali odgovoriti na pereča vprašanja mesta in vloge krščanstva v današnjem trenutku. Na Jurijevo nedeljo je dopoldne slovesno somaševanje v Komnu vodil koprski škof msgr. Metod Pirih. Med pridigo je poudaril naslednje: "Smisel praznovanja ni v dogodku samem, ne v folklori, ki to praznovanje spremlja, ampak je nekaj več, kajti če se zadovoljimo samo s tem, smo nepopisno revni. Današnji dogodek moramo jemati kot čaščenje Boga, ki se nam razodeva v 750-letni zgodovini.11 Letošnja Jurijeva nedelja je bila nekoliko drugačna tudi v Mirnu. To se je poznalo že pri prvi jutranji maši, med katero je prepeval otroški župnijski pevski zbor. Ob desetih dopoldne je somaševanje vodil šempetrski dekan Jože Pegan, ob njem pa sta bila pri oltarju domači župnik Ciril Cej in predstojnik samostana lazaristov na bližnjem Mirenskem Gradu Zdravko Pogorelc. Dekan Pegan se je v govoru po evangeliju dotaknil tudi letošnjega mirenskega jubileja, saj je poudaril, da ne smemo ostati le pri obujanju zgodovinskega spomina. Tako dolga prisotnost krščanstva v kraju je zaveza tudi za prihodnost, ko naj bi poglobili osebno in občestveno vero in krščansko izročilo prenesli tudi na bodoče ro- Binkoštno bdenje 17. maja v Tržiču Letošnje binkoštno bdenje bo v soboto, 17. maja, na temo Gospod je Duh in kjer je Duh, je svoboda (2 Kor 3,17). Sprejem je predviden za 15. uro v občinskem gledališču v Tržiču. Sledilo bo pričakovano in izredno zanimivo življenjsko pričevanje duhovnika Pieri-na Gelminija; to je prava o-sebnost v svetu boja proti škodi, ki jo povzročajo mamila predvsem med mladimi. "Don Pierino" je v zadnjih 20 letih ustanovil ogromno središč svoje skupnosti Srečanje po vsej Italiji, kasneje po svetu (Španija, Švica, Francija, Bolivija, Tajska, Ka- nada, Brazilija...), po letu 1991 tudi na evropskem vzhodu (Poljska, Hravaška, Slovenija - na Kostanjevici pri Novi Gorici). Nato bo potekalo delo po skupinah v delavnicah za mlajše in starejše udeležence. Po bdenju bodo skupna večerja (ob 21. uri), praznovanje in zaključne pozdravne besede (okoli 23. ure). Prispevek 10.000 lir; poskrbljeno bo parkirišče (pridite med 14.45 in 15.30); informacije na tel. številko 0481 -40642. Župnike in odgovorne za mladinsko vzgojo organizatorji vabijo, naj mlade opozorijo in povabijo na srečanje. Zvonovo zvonijo... 50 let je že minilo, odkar so Plačani in župljani svetokri-ške župnije skupaj s svojim župnikom Andrejem Simčičem in brati kapucini postavili votlino Lurške Matere Božje v Plačah v spomin na tiste, ki vojne niso preživeli, ter v zahvalo in priprošnjo Mariji vseh, ki so upali in zaupali v njeno pomoč. Pri votlini se že več let verniki srečujejo. Letos bo srečanje 11. maja v Plečah: ob 10. uri bo v počastitev 50-letnice blagoslovitve kapele slovesna maša, ki jo bo ob somaševanju duhovnikov vodil g. Dušan Bratina. Ob 19. uri bo sv. maša in tradicionalna procesija z lučkami^ ki jo bo vodil provincial p. Štefan Balažič. dove. Jutranjo slovesno mašo je olepšal domači mešani cerkveni pevski zbor, saj je ubrano zapel Tomčevo latinsko mašo na velikonočne motive Surrexit Dominus. Ob zaključku slovesnosti je pevski zbor "krstil" tudi znano in zahtevno Handlovo Alelujo, na kar seje pripravljal daljši čas. Praznovanje v Mirnu seje nadaljevalo tudi popoldne. Ob petih je bil na vrsti slovesen blagoslov z Najsvetejšim s petimi litanijami Matere Božje, sledil je koncert cerkvene glasbe. Na njem so so-delovali mešani cerkveni pevski zbor iz Mirna, tamkajšnji otroški cerkveni pevski zbor in mešani pevski zbor Coral di Lucinis jz Ločnika v bližnji Furlaniji. Župnija Loč-nik je tako kot Miren posvečena sv. Juriju, prav tako se omenja v dokumentu oglejskega patriarha Bertolda, ki je nastal pred 750 leti v zvezi s cerkvenimi dajatvami. Med koncertom je krajši recital izvedel na orgle prof. Hubert Bergant, ki je svoj glasbeni prispevek dal že dopoldne, ko je mirenske pevce spremljal med slovesno mašo. Cerkveni koncert v Mirnu je bil zelo pomemben za domače občinstvo, pa tudi za zbliževanje ljudi ob državni meji, kar so poudarili različni govorniki, ki so med njim prinesli svoj pozdrav. To sta bila predstavnika zborov iz Mirna in Ločnika, nato še senator v rimskem parlamentu Darko Bratina in župnik v Ločniku Silvano Piani. ■ MV SLOVESNOSTI NA PREVALU Svetišče svete Marije, Kraljice narodov na Prevalu pri Mošu, postaja vedno bolj kraj, kjer se ob oltarju iste Matere srečujejo različni narodi. V nedeljo, 4. maja, so obhajale verske obmejne skupnosti na Goriškem praznik v pred dvema letoma prenovljenem svetišču na Prevalu pri Mošu, kjer je bilo tudi tokrat vzdušje nabito s simbolnimi dejanji. S tem otipljivim dejanjem sprave in enotnosti so obmejne skupnosti hotele pribiti, da sta samo bratstvo in mir sredstvi, ki lahko dajeta upanje človeštvu, ki omogočata načrtovanje človeka vredne prihodnosti za vse. Pokleknili so v ravnini, kjer se srečujeta briški in furlanski svet, pred Marijo, prek katere je bil svetu darovan Bog miru/sprave in ljubezni. Po rožnem vencu je bila slovesna večjezična sv. maša, ki jo je daroval goriški nadškof Anton Vital Bommarco ob somaševanju tudi slovenskih duhovnikov z onstran meje. Nadškof je podčrtal vlogo Marije na poti proti velikemu jubileju leta 2000, na katerega se skrbno pripravlja vesoljna Cerkev. Kristus je vstopil v življenje človeka prek žene, stopil je v navadno življenje ljudi. Papež Pavel VI. je zmeraj pravil, da ni mogoče biti kristjan in obenem tuj marijanski du- hovnosti; dekle iz Nazareta ni nikdar kazalo nase, ampak zmeraj le na Sina-Odrešeni-ka; "Naredite, kakor vam je on rekel..." Zato nam je zgled, kako lahko vsakdo živi za svetost. Nadškof Bommarco seje še zaustavil pri pomenu besede "spomin". Klicani smo, da se spomnimo svojega srečanja z Bogom, da se sprašamo, kdo smo in kam gremo, da v svojem srcu najdemo pot miru in bratstva. Darovano je bilo olje za svetilko, ki trajno gori pred Marijo v svetišču kot obljuba zavzetosti za dialog, versko in civilno rast biiznjm narodov. Tako je bil na meji simbolično odprt Marijin mesec, ki se bo slovesno končal na zadnjo nedeljo z romanjem vernikov goriške nadškofije in koprske škofije na Sveto goro. Naj še povemo, da sta v maju v svetišču na Prevalu vsako soboto ob 19. uri molitev rožnega venca in maša. Ob nedeljah in praznikih pa je cerkvica odprta od 18. ure (rožni venec) do 20. ure. Verniki iz Gorice in drugih bližnjih območij v Italiji, ki obiskujejo verske obrede v cerkvi na Kostanjevici nad Novo Gorico, bodo tudi letos do jeseni lahko prehajali državno mejno črto, ki poteka tik ob cerkvi in samostanu na Kostanjevici. Zadevno dovoljenje je pred nekaj dnevi izdal minister za notranje zadeve Slovenije Mirko Bandelj ob soglasju Franca Koširja, direktorja republiške Carinske uprave. Dovoljenje je bilo izdano za udeležbo pri nedeljskem bogoslužju enkrat mesečno, državno mejo pa je mogoče prečkati neposredno NEPOSREDNO CEZ DRŽAVNO MEJO NA KOSTANJEVICO med osmo in trinajsto uro. Seveda morajo verniki iz Italije imeti s sebj bodisi osebno izkaznico, prepustnico za maloobmejni promet ali katerikoli drugi osebni dokument. Maše in druge cerkvene obrede na Kostanjevici poleg Novogoričanov že po tradiciji najraje obiskujejo tudi verniki slovenske in italijanske narodnosti z območja Placute oz. s severnega dela Gorice. Pri maši je povprečno od 600 do 650 vernikov. Tedaj patri frančiškani, ki jih vodi gvardijan in župnik Matej Papež, spovedujejo tudi v italijanščini. Cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji in Frančiškanski samostan na Kostanjevici sta zelo znana. Oba sakralna objekta sta ponovno opisana in podrobno predstavljena na novi barvni zloženki, ki sta jo te dni izdala Frančiškanski samostan in Občinska turistična zveza v Novi Gorici. Natisnili so jo v slovenskem, italijanskem, nemškem in francoskem jeziku, in sicer po 10 tisoč izvodov v vsakem od omenjenih jezikov. ----------------M. ZALOŽBA DRUŽINA IN MOHORJEVA DRUŽBA CELJE Z BOGATE POLICE DUHOVNEGA ČTIVA