76
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aro slav,
52. Mrožji lov.
(Konec.) Vkljub temu se ne ve, ali bi bili zmagali ali ne, da nam ni nekoliko močnih valov barčice nenadoma, in se ve da na našo srečo, porinilo k veliki ledeni plošči. Sedaj smo bili rešeni nevarnosti, da bi nas mroži prevrnili. Da jih ne bode za nami na led, tega smo si bili tudi svesti, kajti noge so imeli uže zelo razmesarjene, a če tudi dojdejo, upali smo, da jih prevladamo, ker se ve, da je ta žival neizrečeno neukretna na ledu. Poska-kali smo brzo iz barčice uže zelo poškodovane, ter jo potegnili za seboj na led. Vsi mroži, ki so zbog ranjenih nog komaj plavali, obrnili so, in splavali na svoje poprejšnjo ležišče. Samo eden, največi, meril je za nami. Ena noga mu je bila vsa razmesarjena, druga pa je bila še cela in zdrava, razen tega je bil močno tudi s sulicami ranjen po vratu in v oko. Besen je bil na vso moč. Da ga ubijemo, o te m ni bilo dvcmiti, če le dojde za nami. Začeli smo ga vabiti za seboj na led. Res je priplaval za nami, veslal nekaj časa okolu ledena ploče, ter gledal in pomerjal, kje bi se s pomočjo močnih čekanov na vrh pognal. Konečno je spravil zavaljeno in težko svoje truplo na led. Koj se je spustil proti nam. Umikali smo se mu nalašč, in metali kosce ledu vanj, da bi ga tako daleč od vode zvabili, kajti čim dalje bode od vode, tem bolje za nas.
Naposled smo obkolili mroža z vseh strani, ali to njega ni motilo čisto nič, vrgel se je proti onemu napadalcu, ki mu je bil najbliži. Ta hip je dobil s sekiro še po zdravi nogi. Zatulil je, pal na trebuh, ter poskušal čekana zasaditi v led, da bi ga predrl in šinil v vodo, v svoj element. Sedaj smo planili vsi po njem. S sulicami smo ga prevrnili na hrbet. Bodli smo in bodli, rana se je pokazala za rano, kri je curkoma lila, mrož je napenjal poslednje svoje sile, da bi se rešil, a naposled je omagal in mrtev obležal.
Bil je pa tudi uže skrajni čas; tuljenje njegovo je vzdignilo drugove, da so se vračali pomagat mu. Nam se ni ljubilo čisto nič, da bi se še en pot sprijeli z nevarnimi in divjimi mroži, sklenili smo toraj, da plen in sebe v varnost spravimo. V največi naglici smo privezali vrvi ob sulice, ki so tičale v truplu mroževem, ter ga vlekli  v  vodo  k barčici.    Na srečo  vračajoči se
77
mroži zaradi ranjenih nog in drugotnih ran niso mogli brzo plavati, toraj smo imeli še toliko časa, da smo vrvi z mrožem v zadnjem koncu barčice pritrdili, in vesla v roke vzeli. Mroži so bili uže blizo, ko smo z vesli ob vodo vdarili. Veslali smo tako brzo, da nam je pot curkoma lil po obrazu, da-si je bilo mraza 35° R. Mroži so začeli zaostajati, in ko so sprevideli, da nič ne dosežejo, vrnili so se vsi. Mi pa sinu se oddihovali, ko se je njih divje tulenje čedalje bolj pozgubljalo v daljavi.
Srečno smo se povrnili v zatok na brod, kjer so nas z vriskanjem sprejeli. Meso ubitega mroža nam je šlo v slast, z maščobo smo si delali luč, in iz trde kože, zrezane na jarmena, dobili smo trdnih, močnih vrvi. Največ pa so bili vredni beli zobje. Lepši so in draži od slonove kosti, posebno zato, ker ne porumene. Iz njih ponarejajo človeške zobe, ki se stavijo škrbastim ljudem.
Vse žive dni ne pozabim tega lova, pa truda, trpljenja in strahu, ki sem ga bil prebil.