Povest iz domačih hribov. 14 Pavla je pobledela in vztrepetala. Naio je rekla na videz ravnodušno: »Take sile mu še ne bo z ženitvijo.« »Sila je že, sila, ker je taki kmetiji treba gospodinje. Pač bi mu želela, da dobi kako boljšo kakor pa Lenčko. Meni so vsi Osojški zoprni. Tako nekaj zahrbtnega imajo v očeh.« Pavla se je raztresla, govorila je le še malo in je na vprašanje večkrat narobe odgovorila. Da bi jo razvedrila, ji je dejala Urška čez nekaj časa prav poredno: »Pavla, poglej naju pa za vzgled si naju vzemi! Ti ne smeš sama ostati! To pa ti rečem: povabiti me moraš in Cenca tudi!« »Za ženitev je treba dveh,« se je Pavla branila. »O, moških ne manjka na svetu. Ali ti naj poiščem katerega?« »Ni mi ga treba.« »Ker ga že imaš, kajne? Nikar ne taji; saj ti na obrazu vidim, da mi skrivaš!« Pavla je zopet zardela in odločno odkimala. Medtem je Cenc predevkoval žepe in na vse pretege nekaj iskal. »Šment,« se je razjezil, »pipo sem nekje izgubil.« »Tička« se je zasmejala: »Glej, da še glave ne izgubiš, hahaha! Gotovo si jo kje pozabil.« »V Cirilovi tiskarni sem jo še imel.« »Pa tja pojdi in poprašaj! Midve te počakava tu.« Ko je Cenc odhitel, je Urška pomaknila svoj stol tesno k Pavlinemu in jo je s tihim šepetom silila: »Pavla, zdaj, ko sva sami, mi moraš povedati, kakega ženina imaš. Imaš ga, to vem — čisto gotovo.« »Če ga pa nimam?« se je Pavla umikovala. »Pojdi, pojdi! Ne bodi taka! Saj se že s tem skrivanjem izdajaš. Mene ne premotiš ... Ti si mi prava! Zakaj pa si prstan snela in ga skrila? Ali misliš, da ga nisem opazila?« Pavla je bila kakor pokropana, ves obraz ji je zagorel in nič ji ni prišlo na misel, da bi se izgovorila. Ko je Urška videla, kako jo je zadela in zmedla, je še bolj silila: »Glej, zdaj mi ne moreš skriti! Tak prstan, ki je vreden dve ali tri sto dinarjev, ti je mogel dati le kak imeniten ženin. Jaz ti ga privoščim in s teboj se veselim... Lepa si in pridna in pametna, da ne vem take; zaslužiš res dobrega moža in srečen bo, kateri te dobi. Zdaj mi povej, kdo je! Meni, svoji najboljši prijateljici, že lahko zaupaš.« Pavla, ki so jo Urškine laskavc besede zmešale, je začela omahovati. »Pusti me! Bi pa le s kom počenčala in me izdala,« se je še otemala. »živi duši ne bom črhnila še besede ne. Bog me ne kaznuj, če te izdam!« »Cencu boš pa le povedala.« »Temu še najmanj. Moške je treba poznati, ti ne znajo molčati. Pred moškimi je treba vse skriti.« Zdaj se je nagnila Pavla k Urški in ji je nekaj pošepetala na uho. »Kaj — kaj — kaj — ali je mogoče?« je vzkliknila Urška vsa iz sebe. »Tega sem pa vesela! Seveda, katero naj bi pa drugo vzel kakor tebe? Življenje si mu rešila — in lepše, kakor si ti, ne bo dobil. Saj bi si bila že sama lahko mislila... Kako dolgo bosta še čakala? Kdaj bosta vabila v svate?« Pavla je Urški zopet nekaj zašepetala na uho. »Že tako kmalu? Bog ti daj srečo! To bo lepa ženitnina! ... Hihi, kako bodo ljudje zijali!« »Urška, nikomur ne smeš kaj zdniti; obečala si mi,« jo je opominjala Pavla, ki se je že kesala, da se je dala preraotiti. »Po poroki ti bom kupila lepo svileno ruto, če boš tiho.« »Tiho bora, tiho, čisto gotovo; zato mi ni treba kaj kupovati. Svileno ruto mi daš le za spomin.« Zdaj ji je morala Pavla prstan pokazati. Urška ga ni le od vseh strani ogledovala in občudovala, ampak ga je tudi natikala r.a svoje prste, pri tem pa nenehoma blagrovala Pav/o in njeno srečo. Ko se je vrnil Cenc, ki je pipo res na upravi »Slovenskega gospodarja« pozabil, sta govorili samo o obleki in kar je še takih vsakdanjih ženskih zadev. Nekoliko so še posedeli, potem sta Cenc in Urška spremila Pavlo do šolskih sester ter se prisrčno poslovila. Urško je skrivnost tako prevzela, da je bila ves dan nemirna. Včasih je že mislila, da ji bo kar sama ušla na jezik. Do doma jo je še držala; ko pa se je zvečer spravljala spat, je že omagovala. »Čuj, Cenc!« je začela, »ali smeta mož in žena imeti skrivnosti eden pred drugim? Kajne, da ne? To bi bil greh, ker sta si pred oltarjem obljubila, da jih ne bosta imela.« »Ali si kaj napravila, he?« jo je raož prežeče pogledal. »Za božjo voljo, ne, jaz ne! Ne morem pa z mirno vestjo spati, če vem, da pred tabo, ki si moj zakonski mož, kaj skrivam.« »Potem ne skrivaj! Po\rej, kaj je!« »Ali priscči mi morais, da ne poveš živi duši ne besedice o tem. — Moški ste čenče. — Ti pa moraš molčati ko — ko — ko grob.« »Ni mi navada, da bi klepetal in čenčil. Niti nisem radoveden. Če mi ne zaupaš, kar zase ohrani vso skrivnost!« Urška pa je zase ohraniti nikakor ni raogla. Vse, kar ji .ie Pavla zaupala, mu .ie na tenko in drobno povedala. Cenc je postal tih in se zamislil. Šele čez nekoliko časa je rekel: »Privoščim ji — Pavli, to že. Pavla je pametno in čedno dekle, res ... Ampak zatekniti se le še zna kje ... Da bi le cigan ne nagajal! Pokazal mu bom! Pavli bom pomagal, naj velja, kar hoče!« »Kak cigan? Kaj bo nagajal? Ne razumetn te,« je začudeno spraševala žena. »Kak cigan?! — Ciganski poglavar seveda, Pavlin oče.« »Ali ga poznaš? Ali imata kaj skup?« »Nič, prav nič,« se je lagal Cenc. »Čul sem le to, da je že večkrat skrivaj prišel na Bistrico in spraševal po Pavli.« »Ti — ti! Gotovo veš še več. Kako bi mu drugače mogel pokazati! Govori po resnici!« »Zakaj bi ne govoril po resnici? Saj me cigan nič ne briga. To pa rečem: če se še enkrat prikaže kje okoli Bistrice, ga bom z bičem podil do farne meje.« Urška je nekaj časa še vrtala in silila v njega, toda Cenc je hrabro branil svojo skrivnost in trdovratno tajil, da pred ženo kaj skriva. Na kraju je presekal vse besedičenje in rekel: »Urška, pomoliva in zaspiva! Truden sem.« Drugi dan so ju sosedi seveda na vse kraje spraševali, kako je kaj bilo po svetu. Cenc je vedel toliko pripovedovati, da je v nedeljo do polnoči sedel pri Blatniku in še ni vsega povedal. Imel ga je že toliko pod klobukom, da je hotel imeti prvo besedo. Kakih deset moških jih je še sedelo za mizo. Bilo je o pustu in po se pravkar začeli meniti o zadnjih oklicih. Tedaj je eden dejal: »Pravijo, da je bil Ravnjak tudi že v župnišču in da misli še o pustu napraviti resnico.« »Čenče! To so same čenče!« je pljunil Cenc zaničljivo. »Po veliki noči se bo naš župan ženil, nič prej.« »On bi že rad do velike noči odložil ali še na pozneje. Ampak nevesta — Lenčka, ta hoče čimprej pred oltar.« »Osojnikova rentlja sploh nikoli ne bo županja. Ravnjaku je že davno zoperna,« je zagotovil Cenc. »Med Lenčko in Ravnjakom pa je vendar vse prav in tako, kakor je za ženina in nevesto,« se. je nekdo oglasil. »Cenc ima pod hrbtom kurje oči,« se je norčeval Mlačnik, Osojničin bratranec. »Še vedno ga jezi, ker mu je Osojnikova Franca figo pokazala.« »Cencu še nobena ni fige pokazala; fige sem kazal jaz!« se je razkuril čevljar. »Hahahahahahahaha!« »Seveda jih je kazal — pa sebi pod nos. Zdaj bi rad, da bi si jih še Lenčka,« ga je dražil (drugi. »Ji ni treba. Njej jo je že Ravnjak. To vam rečem — in kar Cenc reče, to drži.« »Razloži nam, Cenc, in ne govori tako počrez!« ga je izzival tretji. »Jaz že vem, kar vem; znam pa molčati.« »Tako pravijo vsi, ki nič ne vejo.« »Cenc je vedno tak: napihuje se in mogočuje. Iz muhe naredi komarja.« »Na svojem romanju sem se sešel z bodočo Ravnico in županjo. Da!« »Kje pa? Kje? Morda na samem Bledu pri kakih ministrih? Ali pa na Pohorju kje pri kakem drvarju? Hahaha!« »Ni kaka navadna kmečka; je imenitna mestna gospodična.« »Hoho! Kaj vse ne poveš! Cenc, na, pij! Jaz dam za liter. — Bog te živi, Cenc! Saj pravim: bogve, b kom se ti po svetu vse ne shajaš!« Cencu je glava že gorela kakor razsvetljena buča, Jezik ga je pa le še ubogal. »No, pripoveduj, Cenc! Katera je namenjena za Ravnico? Kako ji je ime?« »Ne pelji nas v skušnjavo!... Cenc je mož, Cenc ni čenča in ne izda skrivnosti.« »Ker je ne veš! Čenča si!« »Ne, ne! Za nos ga je katera potegnila. Kaka taka mestna frklja ga je imela ra norca, Cenc pa ji je sveto verjel. Cenc ti pobere vsako konjsko figo, če jo kje najde...« »Jaz konjskih fig še nikoli nisem pobiral, tebe so pa že s kravjekom pod nosom, ko si na cesti obležal! — Tista pa tudi ni bila nikakršna mestna frklja, ampak poštena ženska, ki vedno resnico govori.« »Ali je iz Maribora?« »Ne. Samo zdaj je v Mariboru.« »Kje pa je ujela Ravnjaka?« »Ni ga ujela; po volji mu je bila in obljubil ji je, da jo po veliki noči vzame. Tudi prstan ji je kupil, takega, da je najmanj tisoč dinarjev vreden.« »Hoho, tisoč dinarjev! Hahaha!« »Ali mislite, da bo Ravnjak svoji nevesti takega za pet dinarjev od kakega dalmatinskega bratca kupoval ?« »Ali si ga videl?« »Videl. Na svoje lastne oči sem ga videl. In Urška, moja žena in gospa, ga je imela v roki in ga je na svojih lastnih prstih poskušala.« »Haha, jo borao vprašali, če je res.« »Kaj bo res! Tista frklja je Cenca za norce imela.« »Pošteno dekle ni frklja.« »Pošteno dekle? Haha! Saj je še poznaš ne.« »Tri leta jo že poznam.« »Kako ji je ime? Pa ime povej, če hočeš, da ti veriamemo!« (Dalje sledi.)