Arhiv Republike Slovenije Ljubljana 2022 Zmagati ali umreti! Albin Šmajd, Dnevnik, 18. septembra 1944 Dr. Albin Šmajd, DNEVNIK IN DOSJE 1941–1946 Objavo so pripravili: Tadej Cankar, dr. Mateja Jeraj, dr. Matevž Košir, mag. Tadeja Tominšek Čehulić, Polona Trobec Mlakar, Mojca Tušar, Tanja Žohar Uredniški odbor: Tadej Cankar, dr. Gregor Jenuš, dr. Mateja Jeraj, dr. Matevž Košir, mag. Tadeja Tominšek Čehulić, Polona Trobec Mlakar, Mojca Tušar, Tanja Žohar Glavna urednika: dr. Mateja Jeraj, dr. Matevž Košir Tehnična urednica: Tanja Žohar Jezikovni pregled spremnih študij: dr. Aleksandra Gačić Belej Recenzenta: dr. Zdenko Čepič, dr. Renato Podbersič ml. Založil in izdal Arhiv Republike Slovenije Zanj odgovarja dr. Bojan Cvelfar, direktor Oblikovanje: GALdesign Elektronska izdaja: https://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/Arhiv-RS/Zalozba/e-publikacije/ Albin-Smajd/Knjiga-Albin-Smajd.pdf Ljubljana 2022 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 131652867 ISBN 978-961-6638-43-2 (PDF) Pred vhodom v nekdanjo Šmajdovo vilo v Radovljici 4 Dr. Albin Šmajd, DNEVNIK IN DOSJE 1941–1946 Kazalo Knjigi na pot 6 Zahvale 8 Predgovor 10 Dr. Albin Šmajd in arhivsko gradivo v fondu SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije 14 Dr. Albin Šmajd v arhivu Studia slovenica 18 Osebni dosje dr. Albina Šmajda v fondu SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije 19 O transkripciji in metodi dela 22 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 24 Pred vojno in okupacijo 25 Dr. Albin Šmajd v času vojne in okupacije 43 Po koncu druge svetovne vojne 95 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 118 Dr. Albin Šmajd, DNEVNIK IN DOSJE 1941–1946 5 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 138 Zvezek, 9. oktober 1941–18. april 1942 (pag. 1627–1727) 139 Ovojnica I., leto 1942 (pag. 1146–1774) 255 Ovojnica II., leto 1943 (pag. 1230–1867) 292 Ovojnica III., leto 1944–1945 (pag. 1341–1953) 406 Ovojnica IV., leto 1945 (pag. 1956–1970, 1109–1135) 499 Ovojnica V., Osebni dokumenti in osebna korespondenca (pag. 2120, 2139, 2141, 2142, 2113, 2118) 517 Zvezek, 1. december 1945–2. februar 1946 (iz arhiva Studia slovenica) 528 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 544 BIOGRAFIJE 652 Kratice in okrajšave bibliografskih enot v poglavju 970 Viri in literatura 972 Kratice in okrajšave 995 Kazalo oseb 999 Seznam reproduciranega gradiva 1030 6 Uvodna poglavja Knjigi na pot Arhiv Republike Slovenije že od nekdaj sledi tudi izdajanjem arhivskih vi- rov od najstarejših do najnovejših obdobij. Prav tako je sodeloval pri izdajanju ar- hivskih dokumentov, ki se nanašajo na drugo svetovno vojno. Tu gre predvsem za serijo Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja oziroma Dokumentov ljudske revolucije v Sloveniji v 12 knjigah, ki je izhajala od leta 1962 do leta 2016. Do vključno sedme knjige (ki je izšla leta 1989) je edicija nosila naslov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Publikacijo je založil Inštitut za zgodovi- no delavskega gibanja (od leta 1989 preimenovan v Inštitut za novejšo zgodovino). Leta 1992 je Arhiv Republike Slovenije od inštituta prevzel arhiv, skupaj s sodelavci. Od osmega zvezka dalje je bil založnik Arhiv Republike Slovenije. Leta 2002 je Tone Ferenc ob izdaji osmega zvezka Dokumentov ugotavljal: »Mirno lahko rečemo, da je Slovenija tista, ki je iz vojnega časa 1941–1945 objavila največ dokumentov. Ne gre namreč zanemariti devetnajstih zvezkov dokumentov vojaškega značaja, več kot petih zvezkov okupatorjevega gradiva v njegovem jeziku itd. Le škoda, da Inšti- tut za novejšo zgodovino, ki je pripravo in objavo edicije političnih ali civilnih virov iz NOB od vključno osmega zvezka dalje zaupal Arhivu Republike Slovenije, ni uresničil programa objave dokumentov iz protirevolucionarnega tabora na Sloven- skem.«1 O izdajanju dokumentov t. i. protirevolucionarnega tabora je bilo v nasled- njih letih še veliko govora. Potem, ko je leta 2016 z izdajo dvanajstega zvezka izšla zadnja knjiga Dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja, smo tudi v Arhivu Republike Slovenije več razmišljali o tem, da bi zapolnili to vrzel in začeli z objavo dokumentov t. i. protirevolucionarnega tabora in kolaboracije na Slovenskem. Prav na predstavitvi zadnjega zvezka iz serije Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja 12, januarja 2017 v prostorih Arhiva Re- publike Slovenije se je razvila širša razprava o tej temi. Med drugim je bilo jasno, da imata med dokumenti t. i. protirevolucionarnega tabora in kolaboracije relevantno 1 Ferenc, Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Uvodna poglavja 7 mesto tudi dokumentacija in dnevnik iz arhiva dr. Albina Šmajda. Zaradi številnih obveznosti in kadrovskih zadreg v arhivu so šele posebni delovni pogoji po izbruhu koronavirusa leta 2020 bili tisti, ki so omogočili večjo delovno osredotočenost na pripravo tega gradiva za objavo. Pričujoča knjiga je prva v seriji, ki bodo sledile, saj je velik del gradiva za naslednjo knjigo praktično že pripravljen. Ugotovimo lahko, da je pomen zgodovine nesporen, da se še danes ob naj- različnejših priložnostih vedno znova sklicujemo na zgodovino. Zato je izjemno pomembno ohranjanje čim bolj avtentičnega spomina. Posledično je toliko po- membneje, da je zgodovina pisana na temelju verodostojnih virov, kar izvirni do- kumenti iz tistega časa vsekakor so. Velik pomen arhivov, ki se ga družba prema- lokrat zaveda, je prav v tem, da arhivi z ohranjanjem, dostopnostjo in objavljanjem arhivskih dokumentov omogočajo raziskave in posledično ohranjanje družbenega spomina pred pozabo. To je še toliko pomembneje, ko govorimo o težkih, prelo- mnih temah. Kot za posameznika sta tudi za vsako družbo pomembni čim celovi- tejše poznavanje in ohranjanje spomina, tudi tistih trenutkov narodne zgodovine, ki so bili težki, travmatični, krivični, polni osebnih in kolektivnih travm. Objave dokumentov koristijo tako raziskavam, kot upajmo, da tudi k bolj poglobljenemu družbenemu dialogu. Arhivi so nesporno institucije kulture spominjanja in njihov pomen za druž- bo je, ko govorimo o preteklosti in o obče človeških vrednotah, neprecenljiv. dr. Matevž Košir 8 Uvodna poglavja Zahvale Pričujoča publikacija, načrtovana na predvečer koronavirusne epidemije, je večinoma nastajala prav v času karantenskih omejitev. Posebni pogoji dela so zah- tevali veliko prilagoditev, zato je bila podpora različnih ustanov in posameznikov še posebej dragocena. Vodstvu Arhiva Republike Slovenije, dr. Bojanu Cvelfarju in dr. Andreju Na- redu, se zahvaljujemo, da sta upoštevala pobudo Sektorja za varstvo arhivskega gra- diva posebnih arhivov in uvrstila izdajo dokumentov dr. Albina Šmajda v delovni program arhiva. Ves čas so nam stali ob strani kolegice in kolegi: mag. Aida Škoro Babić je posredovala podatke o sodnem gradivu, mag. Natalija Glažar je priskoči- la na pomoč pri zadnjih prepisih dokumentov, Alenka Hren je pripravljala želeno literaturo, David Knez, Jernej Komac in Pavel Žakelj so nas oskrbovali z arhivskim gradivom, Borut Jurca je na terenu posnel nekaj objavljenih fotografij. Posebna zahvala gre tudi Andreji Klasinc Škofljanec, ki nas je povezala z doc. dr. Simonom Malmenvallom s Teološke fakultete v Ljubljani, ki kot predstavnik lju- bljanskega Katoliškega inštituta med drugim skrbi za gradivo Studia slovenica, torej za povojno gradivo Albina Šmajda iz časa njegove emigracije. Dr. Malmenval u in Katoliškemu inštitutu se lepo zahvaljujemo za omogočen vpogled in dovoljenje za objavo povojnega dela Šmajdovega dnevnika, saj je ta nerazdružljiv del zapisov, ki jih hranimo v Arhivu Republike Slovenije. Naj se zahvalimo tudi mag. Blažu Otrinu iz Nadškofijskega arhiva v Lju- bljani, ki je vsakokrat priskočil na pomoč s posredovanjem različnih podatkov in fotografij. Zahvala gre tudi zaposlenim v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Pokra- jinskem arhivu Maribor in na Vrhovnem sodišču v Ljubljani, ki so nam omogo- čili vpogled v gradivo oziroma nam posredovali za študijo pomembne dokumen- te. Muzeju novejše zgodovine Slovenije in Knjižnici A. T. Linharta Radovljica se zahvaljujemo za pomoč pri zbiranju fotografij ter uredništvu časopisa Svobodna Uvodna poglavja 9 Slovenija v Argentini za posredovanje informacij, potrebnih za razumevanje neka- terih nepojasnjenih vprašanj. Zahvaliti se moramo tudi dr. Mojci Šorn, katere vsestranska pomoč je bila neprecenlijva, medtem ko nam je pri iskanju literature ves čas stal ob strani Ser- gej Škofljanec iz knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino. Hvaležni smo tudi vsem drugim, ki so nam pomagali pri razvozlavanju identitet in ozadij dogodkov – dr. Ljubi Dornik Šubelj, mag. Aleksandri Serše, Ivu Jevnikarju. Prav posebna zahva- la gre Ravlu Kodriču; brez njegovega skrbnega in vztrajnega iskanja podatkov o Šmajdovem »tržaškem obdobju« bi bila predstavitev življenjske poti Albina Šmajda bistveno siromašnejša in biografije prenekaterih Primorcev nepopolne. Podatke o primorskih protagonistih iz Šmajdovega dnevnika in fotografije Trsta je prispeval tudi Peter Verč, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. V podporo sta nam bila dr. Zdenko Čepič in dr. Renato Podbersič, ki sta skrbno prebrala celotno besedilo in toplo priporočila izid knjige. Uredniški odbor 10 Uvodna poglavja Predgovor Naj predstavitev tokratne objave gradiva gorenjskega odvetnika in med drugo svetovno vojno vidnejšega predstavnika Slovenske ljudske stranke Albina Šmajda pospremimo kar z njegovimi lastnimi besedami: »Brez sentimentov! Samo razum naj vlada in kaže pot v prihodnost!«2 Poved, sicer iztrgano iz njenega kon- teksta, lahko razumemo tudi kot napotek, zakaj so objave arhivskih virov tako dra- gocene. Arhivski dokumenti vsekakor »brez sentimentov« govorijo sami zase, pri čemer kritične objave virov ohranjajo njihovo večplastno sporočilnost, pričarajo duh časa in pred oči izrišejo njegove sodobnike. Še preden začnemo s predstavitvijo pričujoče publikacije, moramo opozo- riti, da »arhiv« Albina Šmajda, ohranjen v okviru fonda Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije (SI AS 1931), obsega Šmajdove dnevniške zapise, osebni dosje, ki ga je o Albinu Šmajdu oblikovala Ozna oziroma Uprava državne varnosti, in še več tisoč strani različnih dokumentov, ki jih je ob svojem delu zbral Albin Šmajd – predvsem o delovanju Slovenske ljudske stranke od predvojne do povojne dobe (do leta 1946), o nekaterih med okupacijo delujočih okupatorskih ustanovah in organizacijah protikomunističnega tabora, o oborože- nih legalnih in pollegalnih vojaških formacijah tega tabora ter njegovih obvešče- valnih službah. Zaradi velikega obsega dokumentov smo se odločili, da bomo to gradivo objavili pozneje v drugi knjigi. Pričujoča objava tako obsega Šmajdov dnevnik in njegov »osebni dosje«. Njena posebnost je, da ne predstavi le dnevniških zapisov, nastalih med okupacijo, ki so bili že do zdaj dostopni v Arhivu Republike Slovenije, ampak tudi tiste, ki jih je Šmajd napisal v emigraciji, po končani vojni, in so se ohranili v okviru gradiva, ki ga je zbrala zasebna arhivska ustanova Studia slovenica. Pri pripravi publika- cije smo sodelovali zaposleni v Sektorju za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov Arhiva Republike Slovenije: dr. Matevž Košir, dr. Mateja Jeraj, mag. Tadeja Tominšek Čehulić, Tanja Žohar, Polona Trobec Mlakar, Mojca Tušar, Tadej Cankar in dr. Gregor Jenuš. Želeli smo, da izdaja arhivskih virov ne bi bila namenjena le strokovnjakom, temveč tudi širši zainteresirani javnosti, zato smo jo opremili z več uvodnimi študijami, obsežnima predstavitvama življenjskih poti Albina Šmajda in njegove žene Marije Šmajd, biografijami velikega števila v dnevniku in dosjeju na- stopajočih oseb, s komentarji in pojasnili; razrešili smo večino imen in priimkov nepopolno navedenih oseb (samo z imenom ali priimkom ali le s psevdonimom) in 2 SI AS 1931, RSNZ SRS, Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 929, Pismo Albina Šmajda Karlu Novaku, 17. 10. 1942, pag. 111. Uvodna poglavja 11 okrajšav, v opombah pod črto smo pojasnili nekatere manj znane dogodke. Skupina je stala pred številnimi izzivi. Prvi je bil nedvomno Šmajdov »filigransko« droben, mestoma stisnjen in nečitljiv rokopis, ki je bil večkrat slabo viden ter kdaj pa kdaj neurejen, zato je njegovo razvozlavanje praviloma terjalo skupne napore. Trudili smo se, da pojasnila ne bi preveč obremenila besedila, da njegova avtentičnost zara- di tega ne bi bila nič manj poudarjena; dnevnik namreč odseva avtorjevo pravniško natančno in mestoma suhoparno dikcijo, osebni dosje pa tako besedišče zasliše- valcev kot način Šmajdovega zagovora. Na tem mestu objavljeni dokumenti sicer predstavljajo le delček bogatega arhiva Albina Šmajda, vendar kljub temu zajamejo skoraj celoten Šmajdov življenjski krog, vse od mladih let (spomini na mladost so prisotni v Šmajdovih odgovorih na vprašanja zasliševalcev), skozi razburljiva vojna leta vse do tistega marca 1946, ko se je v ljubljanskih zaporih Uprave državne var- nosti za njim izgubila vsaka sled. Pričujoča monografija je sestavljena iz več uvodnih poglavij, ki natančne- je predstavijo vidike uporabljenega gradiva. Tadej Cankar je predstavil arhivsko gradivo, povezano z dr. Albinom Šmajdom, v okviru fonda SI AS 1931 Republi- ški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije. Mojca Tušar je orisala strukturo in vsebino Šmajdovega osebnega dosjeja. Za lažje razumevanje in uporabo objavljenega gradiva je poskrbela Tanja Žohar, ki je opisala postopek dela, način transkribiranja in urejanja objavljenih prepisov, predstavila je tudi fond Albina Šmajda v arhivu Studia slovenica. Sledita biografiji Albina in Marije Šmajd, ki skušata Šmajda in njegovo življenjsko sopotnico predstaviti tudi z osebne plati. Iz objavljenih virov je Šmajda mogoče spoznati predvsem kot odvetnika in politika, medtem ko je dr. Mateja Jeraj skušala raziskati tudi njegove osebnostne lastnosti, pri čemer je poleg najrazličnejšega arhivskega gradiva upoštevala tudi strokovno, znanstveno in spominsko literaturo. Usodi Marije Šmajd se do zdaj še nihče ni podrobneje posvetil, zato se je Tadeja Tominšek Čehulić pri orisu njene življenjske poti naslonila zgolj na obstoječe arhivske vire, ki jih je našla predvsem v Arhivu Re- publike Slovenije, Zgodovinskem arhivu Ljubljana in dokumentarni zbirki Vrhov- nega sodišča Republike Slovenije. Nezanemarljiv je bil tudi izziv, kako transkribiranemu gradivu »vdihni- ti dušo«, kar smo želeli doseči s predstavitvijo biografij vseh nastopajočih, ki se pretežno skrivajo pod psevdonimi. Del psevdonimov je že razvozlala Uprava dr- žavne varnosti, del smo na temelju gradiva, literature in ob pomoči nekaterih po- sameznikov razkrili sami. Objavljeno gradivo bi bilo veliko težje razumljivo, če ne bi bila predstavljena množica Šmajdovih sopotnikov in drugih sodobnikov, ki so našli mesto v njegovih zapisih ter so v osebnem in političnem življenju Albina Šmajda pustili bolj ali manj opazen pečat. Obsežno poglavje biografij, ki temelji na več strani dolgem seznamu literature, raznovrstnih arhivskih ter elektronskih virih, enciklopedijah in rodoslovnih spletnih straneh, je rezultat dela celotne raz- iskovalne skupine. Zaradi lažjega razumevanja objavljenega gradiva smo skušali 12 Uvodna poglavja zajeti čim več nastopajočih oseb. Številne med njimi so verjetno – če že ne strokov- ni, potem vsaj širši javnosti – manj poznane, razvozlana tajna imena, vsaj osnov- ni osebni podatki in bolj ali manj podrobni orisi njihovega življenja ter vpetosti v zgodovinske tokove, pa objavljeno gradivo malodane oživijo. Vseh v gradivu omenjenih žal nismo razpoznali, morda bodo katerega od njih prepoznali bralci. Še težje kot življenjepisne podatke oseb je bilo najti njihove fotografije. Pridobili smo jih na različne načine tako v literaturi kot v arhivskem gradivu, tudi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Nadškofijskem arhivu Ljubljana in navsezadnje na svetovnem spletu. Dodali smo tudi fotografije nekaterih stavb in ulic, na katerih so se odvijali v virih in študijah predstavljeni dogodki. Prepričani smo, da je zgodba veliko bolj povedna in slikovita, če jo povežemo s podobami ljudi, prostora in časa. Objavljeni dnevniški zapisi sicer v prvi vrsti nudijo predvsem vpogled v de- lovanje Albina Šmajda in lahko predstavljajo nekakšne okvirne temelje za Šmaj- dovo politično biografijo. Vendar ne pripovedujejo le Šmajdove zgodbe. Govorijo tudi o njegovih ožjih sodelavcih, prijateljih, znancih in nasprotnikih, o delovanju in povezovanju slovenskih političnih strank v posebnih pogojih vojne in revolucije, še zlasti o zgodovinski vlogi »Šmajdove« Slovenske ljudske stranke. Skozi Šmajdovo pripoved, čeprav zapisano večinoma na »telegrafski« način, se srečamo s celo pale- to svetovnonazorskih pogledov in z različnimi slovenskimi pokrajinami; Šmajd je sicer večino medvojnega časa preživel v okupirani Ljubljani, vendar je informacije prejemal od vsepovsod, največ iz domače Gorenjske in iz primorskih predelov, zato podatki iz njegovih zapisov niso omejeni le na dogajanje v Ljubljanski pokrajini. Tudi Slovenska ljudska stranka, s svojimi odločitvami in notranjimi boji, ni edini politični protagonist Šmajdovega dnevnika. V njenem latentno zaostrenem odnosu do liberalnega tabora, ambivalentnem odnosu do politične sredine in prizadevanju za pridobitev socialistov se bolj ali manj hote predstavijo tudi ideje in predstavniki drugih političnih strank in skupin, medtem ko skozi Šmajdovo vlogo pri snovanju Slovenske legije, Prostovoljne protikomunistične milice in Slovenskega domobran- stva spoznamo vzroke za nastanek in način delovanja oboroženih in obveščevalnih legalnih, pollegalnih in ilegalnih organizacij slovenskega protikomunističnega ta- bora ter njihove povezave in nepovezave z okupatorsko vojsko in njenimi ustanova- mi. Zaradi vsega tega Šmajdovi dnevniški zapisi presegajo osebno zgodovino rado- vljiškega odvetnika in katoliškega politika. Povsem drugačno je gradivo, zbrano v osebnem dosjeju Albina Šmajda, ki ga je oblikovala Uprava državne varnosti. Tu so zbrani podatki, poročila in odlomki zaslišanj nekaterih posameznikov, ki so Šmajda poznali ali bili z njim kakor koli povezani, medtem ko osrednji del predstavljajo Šmajdova zaslišanja v centralnih zaporih Udbe, ki so jih izvajali različni zasliševal- ci. Ta sicer marsikaj povedo o zasliševancu, a skorajda nič manj tudi o načinu dela takratne tajne službe. Zaslišanja se končajo v prvih dneh marca 1946, brez epiloga, medtem ko o nadaljnji usodi Albina Šmajda ni bilo mogoče najti niti dokumentov niti zanesljivih pričevanj. Uvodna poglavja 13 Po vsebini in obsegu bogato gradivo, ohranjeno v t. i. arhivu Albina Šmaj- da, na temelju katerega so povojne jugoslovanske oblasti med drugim spoznavale ustroj, delovanje in misel slovenskega protikomunističnega tabora, je zainteresirani strokovni javnosti sicer poznano že nekaj časa, saj je bilo že večkrat upoštevano v strokovnih in znanstvenih razpravah, ki obravnavajo različna vprašanja iz obdobja druge svetovne vojne na Slovenskem. Gradivo Albina Šmajda so za svoje znanstve- ne razprave v zadnjih desetletjih uporabljali zlasti Tone Ferenc, Tamara Griesser Pečar, Boris Mlakar, Bojan Godeša, poleg njih še številni drugi. In prav dosedanje veliko zanimanje za t. i. Šmajdov arhiv, vključno z dnevnikom in dosjejem, je bilo poleg aktualnosti nerešenih vprašanj slovenske zgodovine iz obdobja druge svetov- ne vojne tisto, ki nas je med drugim spodbudilo k objavi prav tega gradiva. Želeli smo olajšati njegovo dostopnost in uporabo, saj so ga posamezni avtorji v prete- klosti dokaj različno citirali, zaradi česar je bilo preverjanje navedenih podatkov oteženo, tako za raziskovalce kot za arhiviste. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da objave virov pripomorejo k boljši materialni varnosti fizičnega, v našem primeru ranljivega papirnega gradiva. Vendar je še zaradi nečesa pričujoča objava virov pomembna. Arhivskih vi- rov za proučevanje geneze medvojnih političnih odločitev slovenskega katoliškega tabora iz obdobja druge svetovne vojne in neposredno po njej je relativno malo (v Arhivu Republike Slovenije hranimo le tri arhivske škatle dokumentov Slovenske ljudske stranke iz vojnih let, od tega eno škatlo tiskovin – SI AS 1898), še slabše je ohranjeno gradivo drugih političnih strank ter njihovih vojaških in obveščevalnih organizacij. Nič čudnega torej, da se je slovenska povojna tajna politična policija pri izdelavi analiz delovanja protirevolucionarnih skupin in organizacij, ohranjenih v SI AS 1931, podfond Ostanki slovenskih meščanskih strank, v veliki meri opirala na gradivo, ki ga je zapisal ali zbral Albin Šmajd. Na koncu želimo vse, ki bi si na tem mestu objavljene Šmajdove dokumente želeli ogledati v izvirniku, obvestiti, da smo gradivo, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, digitalizirali. Za vse zainteresirane posameznike je dostopno brez omeji- tev katerega od obeh arhivskih zakonov, ki sicer varujeta občutljive in zdravstvene podatke posameznikov.3 V upanju, da bo gradivo na tak ali drugačen način doseglo in se dotaknilo čim širšega kroga zainteresirane javnosti ter postalo del njenih premislekov, analiz, interpretacij in novih spoznanj, vas vabimo k branju in hkrati že napovedujemo objavo drugega dela Šmajdovega arhiva. mag. Tadeja Tominšek Čehulić 3 Mišljena sta zakona Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06, 24/14-Odl. US in 51/14) in Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (Ur. L. RS, št. 85/2016). 14 Uvodna poglavja Dr. Albin Šmajd in arhivsko gradivo v fondu SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije Ob vsakršnem poglobljenem raziskovanju življenj, dela in usod posamezni- kov se prej ali slej srečamo z enakim vprašanjem: kaj o akterjih preteklih dogodkov lahko izvemo iz pisnih ostalin preteklosti in kje iskati arhivske vire? Vprašanju se, ko nam zapise uspe locirati, običajno pridružijo nova: sprašujemo se o okoliščinah nastanka, verodostojnosti in preteklem upravljanju arhivskih zapisov. Zagotovo do- kumenti, ki pričajo o življenju in delovanju dr. Albina Šmajda, v tem pogledu niso nič drugačni in pred nas postavljajo podobna splošna vprašanja. Njihova posebnost je v njihovi skrivnostnosti: ob stvareh, ki jih razkrijejo, v nekaterih pomembnih pogledih ostanejo nemi. Tako molčijo o podrobnostih konca življenja dr. Albina Šmajda, a tudi o natančnem poteku poti, ki je pomembne dokumente o njegovem delovanju vendarle ohranila pred izgubo, uničenjem in pozabo. Pisne sledi o posameznih življenjskih poteh se – sploh v primerih, ko je bila dejavnost posameznika kljub sorazmerno kratkemu življenju, kar velja tudi za dr. Albina Šmajda, široka – običajno znajdejo ne le v več arhivskih fondih, temveč tudi v več različnih arhivih. Glede na dejansko – in pripisano – vlogo, ki jo je dr. Albin Šmajd odigral v času prelomnih dogodkov slovenske zgodovine 20. stoletja, ni presenetljivo, da so danes o njem v arhivih ohranjene ne le omembe, temveč tudi cele enote združenih arhivskih dokumentov. To zagotovo velja za arhivski fond SI AS 1931 Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične Slovenije (RSNZ SRS), kjer je, vsekakor v le deloma povezani obliki, zbran morda vsebinsko najbolj pričevalen del pisne arhivske dediščine o življenju in delovanju dr. Albina Šmajda. Dr. Albin Šmajd po svoji fizični smrti namreč ni bil obsojen na izbris. Zma- govita nova oblast, ki se je vzpostavila v povojni Sloveniji, je razmeroma skrbno oh- ranila, urejala in sprva tudi operativno uporabljala vse z njim povezane zapise. Ti so bili pomembni zlasti v delu, ki je pojasnjeval pretekla dogajanja, ob tem je vseboval tudi podatke o delovanju in povezovanju njenih nasprotnikov v času osvobodilne vojne in revolucionarnega prevzema oblasti. Dr. Albin Šmajd se je kot eden izmed najvidnejših organizatorjev protipartizanskega tabora znašel v številnih ohranjenih Uvodna poglavja 15 zapisih: v dokumentih Varnostno-obveščevalne službe v Ljubljani in z njimi pove- zanima kartotekama Oddelka za zaščito naroda, v številnih elaboratih in drugem gradivu podfonda z naslovom »Ostanki meščanskih strank« (OMS), v zapisnikih zaslišanj drugih medvojnih in povojnih nasprotnikov zmagovite strani državljan- skega spopada. Vsak od zapisov prispeva večjo ali manjšo dopolnitev k poznava- nju delovanja dr. Albina Šmajda; delovanja, ki nam je sicer poznano predvsem iz njegovega ohranjenega osebnega dosjeja4 in t. i. Arhiva dr. Albina Šmajda.5 Zaradi obsežnosti in le delne strokovne obdelanosti gradiva v arhivskem fondu povojnih organov za notranje zadeve ne moremo izključiti niti možnosti, da se – zlasti v podfondu Gradivo Oddelka za zaščito naroda in Uprave državne varnosti (Gradivo Ozna in UDV) na mikrofilmskih kolutih – ob poglobljenem in natančnem arhivi- stičnem in/ali raziskovalnem delu sčasoma najde še kakšen dokument, ki bo lahko dodatno osvetlil posamezne vidike življenja in dela dr. Albina Šmajda. Ker je Šmajdov osebni dosje podrobno predstavljen na drugem mestu, velja tu zapisati nekaj pojasnil glede ključnega dela Šmajdove arhivske zapuščine – torej gradiva z oznako ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda. Medtem ko je jasno, da so naslov in klasifikacijsko oznako gradiva, ki skupaj obsega 4.820 strani in je zbrano v petih arhivskih škatlah,6 določili organi državne varnosti, so podrobnosti njegove prido- bitve od slednje večinoma nejasne. Gradivo namreč ne vsebuje podatkov, ki bi na- tančno pojasnili, kako se je omenjeno gradivo znašlo v posesti Ozne oziroma njene naslednice UDV. V osebnem dosjeju dr. Albina Šmajda sicer zasledimo kratek znot- rajoznovski (spremni) dopis z dne 9. marca 1946, ki se nanaša na posredovanje v hišni preiskavi zaplenjenih dokumentov; dokumenti, ki so bili odvzeti Mariji Šmajd na Trdinovi ulici 5 v Ljubljani, so po navedbi v omenjenem dopisu pripadali možu preiskovanke Albinu Šmajdu.7 A ker v dopisu manjkajo kakršne koli informacije o vsebini in obsegu zasežene dokumentacije, lahko le ugibamo, ali se je v posesti in upravljanju tajne politične policije, ki se je prav v tistih dneh preoblikovala iz Ozne v Upravo državne varnosti, tedaj v resnici znašlo celotno razmeroma obsežno gra- divo, ki je po urejanju v UDV dobilo oznako ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda. Gradivo t. i. Šmajdovega arhiva je za UDV vsekakor predstavljalo pomembno pridobitev. V naslednjih letih je imelo – podobno kot drugo pridobljeno in zaseže- no medvojno gradivo nemške, italijanske in domobranske provenience – pomem- ben operativni pomen, saj je predstavljalo vir informacij o delovanju in povezavah medvojnih in povojnih političnih nasprotnikov nove oblasti. Gradivo v oskrbi IV. odseka UDV (od leta 1949 IV. oddelka), natančneje njegovega za arhive pristojne- ga IV. referata,8 je bilo skupaj z ostalim »trofejnim« gradivom v letih 1946 in 1947 4 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin. 5 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda. 6 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 929, 930, 931, 932, 953. Gradivo je ohranjeno tudi v obliki mikrofilmskih zapi- sov in digitalizatov originalnih zapisov na papirju. 7 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Dopis Vidka Hlaja Mitji Ribičiču, 9. 3. 1946, pag. 147. 8 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 380, G-10-9 Zgodovina ONZ, mapa I/4b, str. 149–153. 16 Uvodna poglavja razvrščeno, urejeno in oštevilčeno; gotovo je bilo uporabljeno tudi pri izdelavi raz- ličnih elaboratov in poročil, ki jih je ob pomoči preostalih odsekov pripravljal IV. odsek. Skozi naslednji dve desetletji je operativni pomen t. i. Šmajdovega arhiva go- tovo upadal, četudi je gradivo po velikih organizacijskih in strukturnih spremem- bah celotnega področja državne varnosti v letih 1966 in 1967 ostalo v pristojnosti državne varnosti. »Šmajdov arhiv« se je pri tem izognil uničenju,9 ob obsežnem sistemskem pregledovanju in urejanju vsega arhivskega gradiva državne varnosti v naslednjih letih (slednjega je v primeru »Šmajdovega arhiva« do leta 1975 izvedel Bogdan Švent, sicer dolgoletni uslužbenec Ozne in njenih naslednic), a tudi izro- čitvi zunanjim arhivskim, muzejskim in znanstveno-raziskovalnim institucijam. Po koncentraciji vsega preostalega arhivskega gradiva v enoten arhivski fond Službe državne varnosti (SDV) je zanj skrbel V. oddelek Uprave SDV. »Šmajdov arhiv« je bil poslej uvrščen v t. i. zgodovinski arhiv, ki je v primerjavi z drugim sklopom, t. i. materialnega gradiva, predstavljal gradivo brez večje vrednosti za tekoče državno- varnostno poslovanje in bil kot takšen tudi omejeno dostopen za raziskovanje.10 Že tedaj je tvoril del gradiva, ki je bil označen s skupno oznako »Ostanki meščanskih strank«, medtem ko je v klasifikaciji gradiva zgodovinskega arhiva (ZA) dobil ozna- ko 600-20.11 Pri tem ni jasno, zakaj je enako oznako dobilo sicer povsem ločeno gradivo dnevniških zapisov škofa Antona B. Jegliča. Tako urejen je »Šmajdov arhiv« dočakal tudi čase demokratizacije oziroma spremembo slovenske politične uredi- tve, ko je bil skupaj z ostalim gradivom podfonda »Ostanki meščanskih strank« na začetku leta 1992 predan Arhivu Ministrstva za notranje zadeve. Že tedaj je bila določena njegova splošna dostopnost zainteresirani javnosti, ki je ostala v veljavi tudi po pripojitvi omenjenega arhiva Arhivu Republike Slovenije v letu 1998. Glavne sestavne dele »Šmajdovega arhiva« v Arhivu Republike Slovenije, od katerega je tokrat objavljen le Dnevnik dr. Albina Šmajda (1941–1945), tvori nas- lednje raznovrstno gradivo: Dokumenti o organizaciji in delu Slovenske ljudske stranke pred, med in po drugi svetovni vojni; Dokumenti Narodnega odbora in Slovenske zaveze; Manjše število dokumentov Napredne demokratske skupnosti; Dokumenti v zvezi z oboroženimi formacijami protipartizanskega/proti- revolucionarnega tabora; Dokumenti v zvezi z obveščevalnimi službami protipartizanskega/proti- revolucionarnega tabora; 9 Dornik Šubelj, Arhiv Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, str. 77. 10 Evidenca uporabe »Šmajdovega arhiva« kaže, da so si med letoma 1968 in 1976 gradivo ali njegove dele ogledali vsaj trije zgodovinarji: Janez Peršič, Franček Saje in Janez (verjetno Ivan) Križnar. 11 Klasifikacijske oznake v t. i. zgodovinskem arhivu označujejo naslednje sklope gradiva: 100 – nemško gradivo, 200 – italijansko gradivo, 300 – varnostno-obveščevalno gradivo partizanskega tabora, 400 – tuje obveščevalne službe, 500 – gradivo o protirevolucionarnem taboru (originalna oznaka »Kvizlingi«) in 600 – dejansko gradivo o meščanskih strankah. Uvodna poglavja 17 Razne resolucije, referati in predavanja; Vojaška in politična poročila iz slovenskih pokrajin; Dokumenti o delovanju Visokega komisariata, Pokrajinske uprave, Okrajnih glavarstev in Urada za obnovo Slovenije; Dokumenti Uprave policije v Ljubljani; Razni dokumenti, povezani z delovanjem železnice; Dokumenti v zvezi z Neodvisno državo Hrvaško; Delni seznam razlaščenih; Razna literatura; Razno drugo gradivo. Tadej Cankar 18 Uvodna poglavja Dr. Albin Šmajd v arhivu Studia slovenica Gradivo politikov Slovenske ljudske stranke (SLS) je v arhiv Studia slovenica prišlo leta 2002 po posredovanju dr. Marka Kremžarja, zadnjega predsednika SLS v emigraciji. Janez Arnež, dolgoletni ravnatelj Studia slovenica, je v uvodu Vodnika po arhivskem gradivu Studia slovenica zapisal, da je jeseni leta 2002 iz Clevelanda v Ljubljano pripeljal v štiridesetih škatlah zapakiran t. i. medvojni londonski arhiv dr. Miha Kreka, msgr. Franca Gabrovška, dr. Alojzija Kuharja in Franca Snoja.12 Gradivo Albina Šmajda je bilo pomešano med gradivom dr. Mihe Kreka in kasneje za izdajo arhivskega vodnika formirano v fond s signaturo ASS 108, Albin Šmajd. Fond za časovno obdobje 1945–1946 obsega eno mapo, v kateri sta en roko- pisni zvezek z dnevniškimi zapiski in koncepti pisem ter Šmajdova korespondenca (med drugim s Krekom, z Andrejem Križmanom, Marijo Šmajd ...). V želji po temeljitem zasledovanju Šmajdove politične in življenjske poti smo se odločili transkribirati in objaviti tudi njegove povojne dnevniške zapise med 1. decembrom 1945 in 2. januarjem 1946, katerih precejšni del je osnutek Šmajdovega pisma Kreku. Nekaj pisem Albina Šmajda, poslanih dr. Mihi Kreku, arhiv Studia slovenica hrani tudi v zbirki ASS 1, Zbirka gradiva politikov SLS – Mihe Kreka, Alojzija Ku- harja, Franceta Gabrovška, Franca Snoja in Jožeta Melaherja. Tanja Žohar 12 Arnež, Arhiv raziskovalnega inštituta Studia slovenica, str. 13. Uvodna poglavja 19 Osebni dosje dr. Albina Šmajda v fondu SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije Osebni dosje (OD) dr. Albina Šmajda, ki ga je pripravil Oddelek za zaščito naroda (Ozna) oziroma naslednica Uprava državne varnosti (UDV), se zdi – glede na njegov velik medvojni pomen, tako znotraj Slovenske ljudske stranke (SLS) kot zaradi njegovega obveščevalnega dela v protirevolucionarnem taboru – količinsko presenetljivo skromen. Obsega le 175 paginiranih strani. Vsebinsko je osebni dosje zelo raznolik in predstavlja zbirko dokumentov oziroma informacij, ki so jih zbrali različni organi Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije (RSNZ SRS) – in jih je deloma možno zaslediti tudi v drugih delih obsež- nega fonda SI AS 1931 RSNZ SRS, tj. organi državne varnosti (odseki, oddelki, re- ferati UDV) in tudi javne varnosti. Dokumenti, ki se nanašajo na Šmajda, čeprav vsi niso datirani in vsi Šmajda neposredno niti ne omenjajo, obsegajo časovno obdobje enega desetletja, tj. od konca leta 1942 (osebni dokumenti oziroma t. i. italijanski dokumenti – kot npr. prepustnica itd.) do začetka 50-ih let prejšnjega stoletja. Vsi dokumenti so bili zbrani z namenom dokazovanja protagonistovega »protirevolu- cinarnega, protipartizanskega in protiljudskega« delovanja. Šmajda so imeli namen predstaviti kot organizatorja belogardizma (kasneje tudi domobranstva), zlasti na področju Gorenjske in kot sodelavca t. i. modre garde ter potrditi njegovo domnev- no medvojno sodelovanje z gorenjskim gestapom. Na to lahko sklepamo tudi v relativno kratkih, a vsebinsko povednih zapisnikih njegovih zaslišanj v Centralnih zaporih Ozne. V grobem bi lahko osebni dosje Albina Šmajda razdelili na več poglavij ali vsebinsko zaokroženih sklopov, izmed katerih poudarjamo nekatere pomembnej- še vsebine: Podatki o dr. Šmajdu iz drugih gradiv, materialov (tudi zaslišanj) drugih akterjev protikomunističnega tabora (Izidor Martinjak, Alojzij (Slavko) Krek, Jovanka Krištof, Janko Mačkovšek itd.). Zelo verjetno so bili neka- teri materiali izbrani iz vsebin drugih dosjejev državne varnosti – tako 20 Uvodna poglavja lahko poudarimo, da je bil odlomek iz zaslišanja Izidorja Martinjaka13 najverjetneje del njegovega dosjeja, ki se žal ni ohranil. Podatki o Albinu Šmajdu in njegovem političnem delovanju (odlomek z zaslišanja Franca Paara, njegovega predvojnega klienta in medvojne- ga župana na Bledu, zapisnika zaslišanja Martina Torkarja pred Okrožno komisijo VOS Jesenice). Obveščevalni podatki o dejavnosti predstavnikov protikomunističnega tabora, ki jih je zbral predvsem II. odsek Ozne in kjer so podani pred- vsem podatki iz Šmajdovega arhiva – med drugim so pogosto citirani njegovi dnevniški zapiski. Zapisniki zaslišanj Albina Šmajda v Centralnih zaporih Ozne. Dopisi (predvsem dopisa Vidka Hlaja in drugi krajši dopisi). Osebni dokumenti dr. Šmajda, ki so predstavljeni v digitalizirani obliki. Korespondenca dr. Lojzeta Udeta starejšega in Albina Šmajda. V prepisu sta predstavljeni dve pismi, nastali pomladi in poleti 1943, kjer Ude od- vetniškemu kolegu Šmajdu ponuja predvsem roko sprave v boju zoper »duha nepomiritve« med obema takratnima ključnima nazorsko-politič- nima taboroma. Odgovora ali odgovorov s Šmajdove strani nam osebni dosje ne ponudi. Medvojna korespondenca med Udetom in Šmajdom je sicer obsežnejša, v osebni dosje sta vključeni samo najbolj reprezentativni Udetovi pismi. Več pisem iz njune korespondence je del arhiva o delova- nju SLS med vojno. Ugotovitve Ozne o medvojnem delovanju Albina Šmajda, ki večkrat os- tajajo na ravni govoric brez ponujenih ustreznih dokazov (primer: izjava dr. Voršiča o Šmajdovi vpletenosti oziroma krivdi pri usmrtitvi dr. Aleša Stanovnika). Delovanje Albina Šmajda v Trstu med letom 1941 do konca leta 1945, kjer so organi Ozne v kratkih poročilih, zlasti iz povojnega Trsta, spre- mljali njegovo – predvsem povojno – delovanje v tem mestu. Čeprav je nemogoče oporekati vsebinski zanimivosti posameznih delov osebnega dosjeja, je treba poudariti predvsem zapisnike zaslišanj dr. Šmajda, ki so nastali v Centralnih zaporih Ozne. To je eno izmed poglavij osebnega dosjeja, ki bo verjetno deležno velike pozornosti raziskovalcev. Gre za zaslišanja, nastala med 1. in 7. marcem in morda tudi še 8. marca 1946, ki so jih zasliševalci navadno opre- mili s svojim imenom, datumom in časovnim obsegom trajanja vsakega zaslišanja. 13 Iz t. i. Centralne aktivne evidence RSNZ SRS izhaja, da je imel Izidor Martinjak dosje z oznako 55000, ki žal ni ohranjen. Čeprav uradnega šifranta nimamo, obstaja velika verjetnost, da gre pri oznaki 55000 za »opuščenega sodelavca SDV«. Oznako 55000 je imel tudi eden izmed dosjejev Slavka Kreka, ki se prav tako ni ohranil. Vendar se je ohranil osebni dosje Slavka Kreka (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 1276, OD 9818 Alojz Slavko Krek). Uvodna poglavja 21 To strukturo smo pri pripravi objave v naslovih povzeli tudi avtorji pričujoče mo- nografije. Zaslišanja smo označevali z naslovi. Ker zasliševalci in zapisovalci pri svojem delu niso bili vedno dosledni, npr. datum pri nekaterih delih zaslišanj ni naveden, smo svoje domneve glede teh manjkajočih podatkov vedno pojasnili v opombah. Sicer smo ob primerjavi tipkopisnih (pag. 37–84) in rokopisnih zaslišanj (pag. 85–145) ugotovili, da uslužbenci Ozne pri številčenju zapisnikov niso bili do- sledni pri upoštevanju zaporednega številčenja po dnevih in urah. Pretipkali so vsa rokopisno zapisana zaslišanja, vendar je tipkopisnih zapisov več, ker so nekateri zapisniki ohranjeni samo v tipkopisni obliki (takšno je npr. zaslišanje s 1. marca 1946). V primerih, ko obstajata tako tipkopisni kot rokopisni zapisnik, smo obe različici primerjali in na morebitne razlike opozorili v opombah. Ugotovili smo, da so rokopisna zaslišanja – verjetno zaradi večje konspiracije pri delu – pisali zas- liševalci sami. Na temelju zapisanih imen in s primerjavami rokopisov zaslišanj z lastnoročno napisanimi avtobiografijami posameznikov/zasliševalcev v sklopu par- tijskih članskih dokumentov (fond SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komuni- stov Slovenije) smo ugotovili tudi, da so dr. Šmajda zasliševali vsaj štirje zasliševalci: Vladimir Svetina – Ivo, Tone Tratnik, Riko Kolenc in Franc Štrubelj. Zasliševalci so svoje delo opravljali različno; nekateri zelo temeljito, drugi so v relativno dolgem času zapisali malo vprašanj in posledično tudi malo Šmajdovih odgovorov. O njihovih zasliševalskih metodah lahko samo ugibamo. Ob temeljitem prebiranju Šmajdovih odgovorov na zastavljena vprašanja se nam je porodila tudi dilema, ali so vsa zaslišanja ohranjena v celoti. Menimo, da možnost, da niso ohra- njeni vsi zapisniki, obstaja, ali – glede na primerjavo med dolžino trajanja posame- znega zaslišanja in dolžino zapisanega (v mislih imamo vsebinsko kratka zaslišanja) – nekatera vprašanja zasliševalca in seveda odgovori zaslišanca preprosto niso bili zabeleženi. Mojca Tušar 22 Uvodna poglavja O transkripciji in metodi dela Za objavo pričujočih dnevniških zapisov Albina Šmajda smo uporabili struk- turo dokumentov, kot se hranijo v Arhivu Republike Slovenije in arhivu Studia slove- nica, zato ni nujno, da si datumi na vseh mestih sledijo v časovno pravilnem zapored- ju. Tudi za Šmajda je bilo značilno, da je dnevniške zapiske vnašal za nazaj, kar podira časovni lok zapisov. Zaradi večje avtentičnosti prepisa smo se odločili, da ohranimo vrstni red, kot ga je imelo gradivo pred prevzemom v arhiv.14 Šmajdov dnevnik, hranjen v ARS, se začne z zvezkom – prvi zapis je na dan 9. oktober 1941 in zadnji 18. april 1942 – v katerega je Šmajd poleg dnevniških zapisov v rokopisu prilepil tudi dnevniške tipkopise, sezname, časopisne članke, najden pro- pagandni material ... Nekatere priloge smo se odločili objaviti kot slikovni material, medtem ko smo vse zapise izpod peresa Albina Šmajda transkribirali. Za naslednja leta vojne zvezek dopolnjujejo štiri ovojnice (za leto 1942, 1943, 1944/45, 1945). V ovojnicah so oštevilčeni ovoji in znotraj njih rokopisni zapisi. Dnevnik zaključuje zad- nja, peta ovojnica, v kateri so Šmajdovi osebni dokumenti in dve osebni pismi. Naj opozorimo, da je dnevnik zapisan na manjših formatih – od žepnega dnevnega pla- nerja do ročno zašitih ali v planer všitih A6-svežnjev, na katere je Albin Šmajd svojo že tako drobno pisavo stiskal in na več mestih črke bodisi »združeval« bodisi uporabljal okrajšave, ki so mestoma nerazumljive. Nezanemarljiv dejavnik je tudi njegova izbira pisal, saj je ob njihovem očitnem pomanjkanju posegal od svinčnika do boljšega ali slabšega nalivnega peresa s črnili različnih barv. Najslabše so berljivi zapisi s širokim zelenim nalivnim peresom, ki se je na papirju razlezel v očem nerazpoznaven zapis. Skupina sodelavcev Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov je dnev- nik transkribirala neodvisno od dejstva, da prepisi za del dnevnika, ki je zapisan v zvezku, že obstajajo. Končno lahko ugotavljamo, da nam je na nekaterih mestih uspelo besedilo celo dopolniti ali prebrati na drugačen način kot naši predhodniki. Nekaj mesecev po prepisu Šmajdovega medvojnega dnevnika, ko smo vzposta- vili stik z arhivom Studia slovenica, smo se lotili še povojnih dnevniških zapisov. Gre za tanek črtast zvezek velikosti A5, v katerega je Šmajd zapisoval s črnim nalivnim peresom. Pisava je večja in črke lepših oblik, zato je ta dnevnik precej lažje berljiv. Zvezku je priložen prepis, ki ga je najbrž napravil Janez A. Arnež, vendar smo se tudi na tem mestu transkripcije lotili sami. Pri urejanju prepisov je največjo dilemo predstavljalo vprašanje, kako se loti- ti razreševanja ogromnega števila psevdonimov in skrajšanih ali napačno zapisanih osebnih imen, okrajšav in kratic. Psevdonimi in imena oseb, ki se pojavijo v dnevniku, 14 Temu smo sledili tudi pri prepisovanju in urejanju osebnega dosjeja dr. Albina Šmajda, na kar je opozor- jeno v prejšnjem poglavju. Uvodna poglavja 23 so tako razloženi v oglatih oklepajih, in sicer neposredno za zapisanim psevdonimom ali priimkom oziroma skrajšanim imenom ali priimkom. V izogib pretiranemu po- navljanju so osebna imena razrešena le enkrat v zapisu za posamezni dan. Kljub temu da se lahko s pomočjo arhivskega gradiva in strokovne literature veliko oseb postavi v zgodovinski kontekst Šmajdovega dnevnika, ponekod ostaja dvom, ali gre res za »pravo« osebo, zato sta na tistih mestih v oglatem oklepaju dodani besedi »verjetno« ali »morda«. Na osebe z istimi priimki (npr. Grum, Pirih) ali celo psevdonimi (npr. Volk/Vovk; Triglav; Marko/Arko/Arko Marko) je opozorjeno v opombah. Pri tem je pomembno dodati, da je razreševanje psevdonimov izredno zahtevno delo, saj Šmajd pri zapisovanju ni bil dosleden – včasih je lahko v istem zapisu najprej uporabil psev- donim in nato še pravo osebno ime ali obratno. Prav tako težavo predstavljajo psevdo- nimi, ki zvene kot priimki oseb iz gradiva, npr. Leskovar (psevdonim Karla Novaka ali dr. Ludvik Leskovar), Novak (psevdonim Albina Šmajda ali Karel Novak). V oglatih oklepajih so ob prvi omembi v viru pojasnjene tudi kratice, hkrati zbrane še v skupnem seznamu. Prav tako so v oglatih oklepajih razrešene številne okrajšave, ki dopolnjujejo okrajšano besedo, npr. P[artizani], Rup[nik], S[lovenska] leg[ija] ... Na mestih, kjer okrajšave ni bilo mogoče dopolniti s stičnim oglatim oklepajem, smo besedo v celoti zapisali v oglatem oklepaju neposredno za okrajšanim delom, npr. Mrbr [Maribor], AA [anglo-ameriški], V. K. [visoki komisar] ... Albin Šmajd je datume zapisoval na več načinov. Za večjo preglednost smo se odločili za enotno obliko zapisa – najprej je zapisan dan v tednu, nato sledi datum, pri čemer je mesec zapisan z besedo, npr. sobota, 7. aprila 1945. Znotraj zapisov za posa- mezni dan smo se odločili za poenotenje zapisovanja datumov v arabskih številkah, npr. 15. 2. 1944, čeprav je Šmajd datume zapisoval v več oblikah, npr. 19/4 1943, 7. nov 41, 16/XI 41 ... Z zvezdico (*) so označeni naslovi, ki smo jih dodali in jih v izvirniku ni. Ker so dnevniški zapisi večinoma rokopisni in kot je že opozorjeno na nekaterih mestih, zapisani s slabim črnilom ali je le-to že zbledelo, medtem ko gre hkrati za iz- redno drobno pisavo na tankih in ponekod poškodovanih lističih, so mesta, kjer zapisi niso čitljivi. Nanje je opozorjeno z znakom [...]. V zapisih najdemo tudi prazna mesta, ki jih je puščal Šmajd sam, verjetno, kadar si ni zapomnil imena osebe, ki nastopa v za- pisu, ali preprosto ni zaključil začetega stavka. Na ta mesta je opozorjeno z opombami. Podčrtane so tiste besede ali stavki, ki jih je s peresom podčrtal tudi Šmajd. Pri urejanju različnih slogov dnevniških zapisov smo golim prepisom dodali še ločila in velike oziroma male začetnice, kar pripomore k lažji preglednosti, berlji- vosti in naposled tudi razumljivosti besedila. Upamo, da bo z opisanimi posegi izdan vir postal bolj berljiv, uporaben in dostopen. Tanja Žohar PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 25 Pred vojno in okupacijo Uvod Albin Šmajd je danes malo poznan, celo med zgodovinarji, z izjemo tistih, ki proučujejo delovanje Slovenske ljudske stranke (SLS), zgodovino druge svetovne vojne ali povojno slovensko emigracijo. V delih, ki obravnavajo slovenski protiko- munistični tabor, se njegovo ime sicer pogosto pojavlja,1 a večkrat le v opombah, ki navajajo njegov dnevnik ali obsežno arhivsko gradivo, ki ga je skrbno zbiral, vendar o njem samem ni mogoče prav veliko izvedeti.2 Krajši prispevek o njem je za Enciklopedijo Slovenije prispeval Boris Mlakar,3 Andreja Klasinc Škofljanec je navedla Šmajdove življenjepisne podatke v Vodniku po arhivskem gradivu Studia slovenica,4 medtem ko ga je Zdenko Čepič predstavil v zborniku o pomembnih slovenskih odvetnikih, a tam za podrobnejši prikaz Šmajdovega življenja in dela žal ni bilo na voljo dovolj prostora.5 O Šmajdu so pisali tudi nekateri njegovi sodobniki; Janez A. Arnež ga pogosto omenja v delu o delovanju Slovenske ljudske stranke v obdobju 1941–1945,6 Janez Grum mu je posvetil dva zelo povedna prispevka v Ve- stniku, argentinskem glasilu slovenskih domobrancev,7 pisatelj Ruda Jurčec je svoja razmišljanja o Šmajdu in njunih srečanjih razgrnil v spominskem romanu Skozi luči in sence,8 medtem ko je njegova skrivnostna smrt navdihnila Toneta Brulca, da je v glasilu Slovencev v Argentini Svobodna Slovenija objavil literarizirano zgodbo o Šmajdovih zadnjih urah.9 Vendar Albin Šmajd, čeprav izjemno zanimiva in deloma tudi kontroverzna osebnost, do sedaj še ni bil sistematično obravnavan; vprašljivo je celo, koliko po- zornosti bi bil deležen, če ne bi zapustil dnevnika ter izjemno dragocene in obsežne arhivske zbirke. Zato bomo tega radovljiškega odvetnika in lokalnega funkcionar- ja SLS, ki se je v obdobju okupacije povzpel v sam vrh voditeljev protirevolucije na Slovenskem, po končani vojni pa so ga ugrabili pripadniki slovenske Ozne,10 podrobneje predstavili. 1 Številna dela, ki se posredno ali neposredno tičejo Šmajda, so navedena v opombah k pričujoči biografiji. 2 Nekoliko več o Šmajdu je mogoče izvedeti iz dela Tamare Griesser Pečar, Razdvojeni narod, velikokrat se omenja tudi v delih Toneta Ferenca Dies irae in Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo. 3 ES 13, str. 63, geslo Šmajd Albin. 4 Klasinc Škofljanec, Vodnik po arhivskem gradivu Studia slovenica, str. 130. 5 Čepič, Albin Šmajd. 6 Arnež, Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945. 7 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 280–295; Grum, Slovenski ljudski blok in Narodni odbor, str. 170–206. 8 Jurčec, Skozi luči in sence I. 9 Brulc, Presveta je slovenska zemlja, str. 2–3. 10 Ozna – Oddelek za zaščito naroda, varnostna in obveščevalna služba Demokratične federativne Jugosla- vije in Federativne ljudske republike Jugoslavije. 26 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Vpis v Krstno matično knjigo župnije Kranj. Albin Šmajd, rojen in krščen 25. 2. 1904 Zgodnja mladost Rodil se je 25. februarja 1904 v Kranju občinskemu slugi Ivanu Šmajdu in Ivani Šmajd, rojeni Sirc, stanujočima v Savskem predmestju.11 Čeprav družina ni bila premožna, mu je bilo omogočeno šolanje na kranjski gimnaziji. Že v dijaških letih so se pokazale nekatere njegove tudi pozneje značilne lastnosti: opredelitev za katoliški svetovni nazor, zanimanje za družbena vprašanja, delavnost in am- bicioznost. Mladi Šmajd je bil namreč dejaven v številnih prosvetnih društvih in katoliških dijaških organizacijah v Kranju.12 V predstavitvi ob kandidaturi za poslanca narodne skupščine v letu 1938 je posebej poudarjeno njegovo delova- nje v katoliški telesno-vzgojni organizaciji Orel:13 »Že v svojih gimnazijskih letih je ustanavljal Orla in v njem deloval kot predsednik odsekov, srenje, okrožja in podzveze.«14 Po vojni, na zaslišanju v zaporih Ozne,15 je navedel članstvo v kranj- ski podružnici srednješolske organizacije jugoslovanskega katoliškega dijaštva v Sloveniji Razor.16 Po končani maturi v letu 1922 se je »začel intenzivneje pečati s politiko«. Tajnik »Kmečke zveze« v Kranju ga je zaprosil za pomoč pri opravljanju tajniš- kih zadev, vendar se je Šmajd bolj »nagibal k delavski smeri tedanje SLS«, kar je takole obrazložil: »Katolištvo mi je bilo baza za življenje, ker sem sin ubožnega 11 NŠAL 03909, Krstna knjiga, Kranj, 1896–1909. 12 Slovenec, 20. 11. 1938, str. 4, nadaljevanje članka s str. 3 z naslovom »Te može bo volilo slovensko ljudstvo! Kandidatje JRZ ljubljanskega volivnega okrožja«. Dr. Albin Šmajd je bil predstavljen kot kandidat okraja Radovljica. 13 »Njena glavna cilja sta bili vzgoja in izobrazba mladih, ki bi se v mladinski organizaciji izoblikovali v dobre bodoče delavce katoliške organizacije, hkrati pa z njo zajeziti vdor liberalizma na podeželje in ustvariti protiutež Sokolu« (Šafarič, Nastanek telesnovzgojne organizacije Orel). 14 Slovenec, 20. 11. 1938, str. 4. 15 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 16 Organizacija je bila ustanovljena v šolskem letu 1920/21 kot »nepolitična kulturna organizacija na temelju krščanskega svetovnega nazora« z namenom »vzgojiti v dijakih zavest, da jim je delo dolžnost, in sicer: a) delo za svojo splošno in strokovno izobrazbo, za vzgojo trdnega in načelno jasnega značaja; b) delo za jugoslovensko domovino; c) delo za skupnost: za narod in človeštvo« ( Letno poročilo Razora). PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 27 kmeta sem krenil tudi bolj v socialistično smer in se začel zanimati za delavske probleme. Za kmečko delo se nisem zanimal, ker sem bil mnenja, da gorenjski človek ni kmečki, temveč delavsko-kajžarski.« V skladu s tem je pozneje postal tajnik Delavske zveze17 v Ljubljani, ki ji je predsedoval dr. Andrej Gosar; Šmajd mu je priložnostno pomagal tudi pri strokovnem delu za Jugoslovansko strokov- no zvezo, ob čemer je spoznal tudi nekatere »delavske organizatorje«, med njimi Srečka Žumra iz Žirov.18 Študijska leta, društveno delo in prvi politični koraki Jeseni 1922 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Glede na to, da se je v času študija vsaj nekaj časa »ideološko naslanjal« na krščansko-socialno usmer- jenega Gosarja in nekatere socialdemokratske ideologe (Otto Bauer), je razumlji- vo, da je deloval v tistih študentskih društvih, v katere so se včlanjevali študenti, ki so bili naklonjeni krščanskemu socializmu. Bil je soustanovitelj in prvi predse- dnik katoliškega akademskega društva Borba,19 za tem podpredsednik Danice,20 17 Posredno je SLS delovala tudi prek različnih stanovskih organizacij, med drugim tudi prek Kmečke in Delavske zveze. 18 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 19 Borba je bila kot tretje katoliško akademsko društvo (po Danici in Zarji) ustanovljena v letu 1923. Pri- zadevala si je za socialno pravičnost, blagostanje, krščansko demokracijo in katoliško dejavnost. V drugi polovici dvajsetih let je prišla pod vpliv križarskega gibanja, se v socialnem in kulturnem pogledu precej radikalizirala in se preimenovala v Krščanskosocialistični akademski klub; njegovi člani so odklonili pa- peževo socialno okrožnico Quadragesimo anno iz leta 1931 ter očitali akademskim starešinam in vodstvu SLS, da ima premalo posluha za socialna vprašanja. Leta 1938 ga je oblast proglasila za komunističnega in ga razpustila ( ES 1, str. 328, geslo Borba). 20 Društvo Danica so ustanovili slovenski študenti na Dunaju leta 1894 na temelju priporočila 1. katoliškega shoda v Ljubljani. Leta 1919 so sedež društva preselili v Ljubljano. Danica je bila številčno najmočnejše katoliško študentsko društvo, na začetku tridesetih let naj bi imela okrog 100 članov. Znotraj društva so se krščanskosocialistično in marksistično usmerjeni člani ter tisti iz križarskih vrst borili za oblast s »katoliškimi totalitaristi«, pripadniki mladcev in stražarjev. Jeseni 1938 so »demokratično razpoloženi daničarji« prestopili v društvo Zarja, medtem ko je Danica ostala v rokah »izrazito desno usmerjene« katoliške študentovske skupine ( ES 2, str. 172, geslo Danica). 28 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Albin Šmajd PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 29 deloval je tudi v Akademski zvezi,21 nekakšni krovni organizaciji katoliških štu- dentskih društev.22 Janez Grum, v vojnih letih Šmajdov sodelavec v organizacijah protikomunističnega tabora, ki se mu je Borba zdela »zelo radikalna«, se s tem v zvezi takole spominja: »Ko sva nekoč v razgovorih prišla na akademske klube in na Borbo, mi je (Šmajd) precej samozavestno rekel: ’Če bi jaz šel na levo med komuniste, bi bil v partijski špici, med prvimi desetimi.’«23 A ni »šel na levo«, odločil se je za Slovensko ljudsko stranko (SLS). Poleg dela v študentskih društvih in Delavski zvezi je bil Šmajd namreč že v času štu- dija dejaven tudi v političnem življenju kranjskega okraja, kjer je sodeloval na številnih shodih, ki jih je organizirala SLS.24 Iz spominskega romana pisatelja in novinarja Rude Jurčeca Skozi luči in sence je mogoče razbrati, da je bil Šmajd že v tistem času dobro zapisan pri vodstvu stranke, tako pri dr. Antonu Korošcu kot pri Francu Gabrovšku, ki je bil med leti 1923 in 1928 tudi njen generalni tajnik. Tako je bil poleti 1927 poleg Rude Jurčeca določen za prisostvovanje Socialnemu tednu v Nancyju. Člani katoliškega študentskega društva Zarja, ki mu je pripadal Jurčec, naj bi se nad izbiro pritožili, a brez uspeha. Z Jurčecem, ki je bil prese- nečen nad Šmajdovim popolnim nepoznavanjem francoščine in pomanjkanjem družabnosti, sta najprej obiskovala tečaj francoskega jezika na tamkajšnji univer- zi, v drugi polovici avgusta naj bi se udeleževala zasedanj Socialnega tedna. Ven- dar je Šmajd že prav kmalu zapustil Nancy, češ da se mora vrniti domov zaradi očetove bolezni.25 Niti takrat niti pozneje Jurčec ni zmogel razrešiti zagonetnega Šmajdovega značaja, vendar ga je že ob njunem slovesu v Franciji obšla zla slut- nja: »Včasih me objame velik strah, ko se nekaterim ljudem zazrem v oči. Ko sem se v Nancyju poslavljal od Šmajda in sva se bežno ujela v očeh, sem se zbal slutnje, kaj bo z njim.«26 Vendar so bila takrat pred Albinom Šmajdom še številna uspešna leta. 21 Akademska zveza je bila ustanovljena v letu 1924. Izdajala je glasilo Križ na gori, po katerem so se katoli- ški študentje, ki so nasprotovali zgolj formalnemu, nepristnemu doživljanju verskih načel in se zavzemali za osebno doživljanje boga brez posredovanja cerkvene hierarhije, poimenovali križarji. Križarska in kr- ščanskosocialistična smer je v Akademski zvezi prevladovala do leta 1928, potem so v njej, tudi zaradi pri- tiskov katoliškega političnega vodstva, vedno pomembnejšo vlogo pridobivali nasprotno misleči Tomčevi mladci in Stražarji ( ES 1, str. 33, geslo Akademska zveza). 22 Slovenec, 20. 11. 1938, str. 4; SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zasli- šanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 23 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 290. 24 Slovenec, 20. 11. 1938, str. 4; SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zasli- šanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 25 Jurčec, Skozi luči in sence 1, str. 383–384, 400–401. 26 Prav tam, str. 405. 30 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Albin Šmajd, domnevno z ženo Marijo Šmajd PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 31 Od diplome do samostojne odvetniške pisarne V letu 1928 se je poročil27 s petnajst let starejšo Marijo, hčerko kranjskih obrtnikov Mihaela in Jerice Hafner (roj. Gorjup),28 lastnico šiviljske delavnice v Kranju; otrok sicer nista imela, vendar so vsa njuna pisma in pričevanja kazala na to, da sta se dobro razumela.29 V naslednjih letih je Šmajd opravil sodno in odvetni- ško prakso. Kot diplomirani pravnik je 3. decembra 1928 nastopil sodno prakso pri Višjem deželnem sodišču v Ljubljani,30 od 1. maja 1929 je prakso nadaljeval pri Okrajnem sodišču v Kranju, zadnje štiri mesece kot pravni praktikant – odvetniški kandidat.31 Od 1. decembra 1929 do 24. januarja 1933 in od 6. maja 1933 do 1. oktobra 1934 je bil odvetniški pripravnik v Mariboru, v pisarni dr. Rudolfa Ravni- ka32 in od 1. februarja 1934 do 20. marca 1934 v pisarni dr. Iga Šilarja, odvetnika v Kranju.33 Medtem, leta 1931, je promoviral na ljubljanski Pravni fakulteti in dobil naziv doktor prava.34 Po uvedbi kraljeve diktature 6. januarja 1929 v politiki ni deloval.35 Izražanju političnih stališč se tudi v obdobju, ko je strankarsko življenje, vsaj na videz, zamr- lo, ni povsem odpovedal. Do leta 1931 so bile namreč stranke prepovedane, potem je bilo dovoljeno zgolj delovanje vsedržavnih strank. V času, ko je bila na oblasti Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), v kateri so sodelovali slovenski liberalci, je sicer »ilegalna«, a kljub temu zelo dejavna SLS izrazila zahtevo po slovenski av- tonomiji; ob koncu leta 1932 je izdala narodnopolitično deklaracijo – t. i. imeno- vane Slovenske punktacije, v katerih je zahtevala združitev vseh Slovencev v eno politično enoto ter preureditev Jugoslavije v federativno državo, v kateri bi imeli Slovenci, Hrvati in Srbi lastne avtonomne samoupravne enote. Po tem dogodku je 27 Iz Šmajdove izjave na zaslišanju 4. marca 1943 (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1943 (zasliševalec Franc Štrubelj)) je mogoče sklepati, da sta se Marija in Albin poročila v letu 1928; v tem letu naj bi namreč odšla na poročno potovanje na Dunaj. 28 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, Sodba z dne 22. 5. 1946, Ko 484/46/39. 29 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, Zagovor Marije Šmajd, 20. 5. 1945, Ko 484/46 (s svinč- nikom pripisano 44). Glej tudi SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik. 30 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Dopis Predsedništva deželnega sodišča v Ljubljani Albinu Šmajdu, 3. 12. 1928, Preds. 478, 13/28-1. Predhodniku današnjega Arhiva Republike Slovenije ga je leta 1948 izročil Fe- deralni zbirni center. Fond sestavljajo: odvetniški spisi, personalni dokumenti uslužbencev pisarne Albina Šmajda, gradivo o gasilstvu, gradivo o gasilski župi Radovljica, gradivo o političnem delovanju ustvarjal- ca, korespondenca, familiaria, gradivo Marije Šmajd. 31 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Dopis Predsedništva deželnega sodišča v Ljubljani Albinu Šmajdu, 29. 4. 1929, Preds. 478, 13/28-6. 32 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Potrdilo Rudolfa Ravnika z dne 10. 1. 1934 in Potrdilo Odbora Advokatske komore v Ljubljani o resničnosti in zakonitosti advokatske pripravniške prakse dr. Albina Šmajda z dne 11. 1. 1934. 33 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Potrdilo Iga Šiliha z dne 20. 3. 1934 in Potrdilo Odbora Advokatske komo- re v Ljubljani o resničnosti in zakonitosti advokatske pripravniške prakse dr. Albina Šmajda z dne 20. 3. 1934. 34 Anžur, Dekleva, Kronološki register doktorjev znanosti promoviranih na Univerzi v Ljubljani 1920–2012, str. 55. 35 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 32 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Šmajdova vila v Radovljici s prvotnim vrtom, 1940 Reklama za odvetniško pisarno, Domoljub, 28. 3. 1934, str. 6 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 33 bil konfiniran voditelj SLS Anton Korošec. Kot »strog opozicionalec«, ki je odločno podpiral avtonomistična stališča SLS, je bil med tistimi, ki jih je takratni režim pre- ganjal, tudi Albin Šmajd.36 Odvetnik v Radovljici Marca 1934 že srečamo Šmajda kot samostojnega odvetnika v Radovljici.37 V imenik odvetnikov Odvetniške zbornice v Ljubljani je bil vpisan 21. marca 1934 (izpisan 13. julija 1945).38 Nekaj dni pozneje, 28. marca 1934, je katoliški časnik Do- moljub, poučen in zabaven list, namenjen predvsem kmečkemu prebivalstvu, obja- vil med Domačimi novicami, da je odvetnik Albin Šmajd odprl odvetniško pisarno v Radovljici, Predmesto 71,39 medtem ko je liberalni politični dnevnik Slovenski narod istega dne poročal, da je bil v imenik odvetnikov s sedežem v Radovljici vpi- san dr. Albin Šmajd.40 Kot odvetnik je sprejemal različne zadeve, kot so izterjave dolgov, zadeve v zvezi s posestnimi in služnostnimi pravicami (na primer motenje posestne pravice, ureditev meje, menjave parcel), tožbe zaradi očetovstva in izplačevanja alimentov, ukvarjal se je z zapuščinami, oblikovanjem zemljiškoknjižnih predlogov in kupop- rodajnih pogodb, s sestavljanjem prošenj za podelitev različnih koncesij (npr. za vožnjo avtobusa) ipd.41 Proti koncu tridesetih let se je odločil za gradnjo hiše na Gorenjski cesti 27 v Radovljici, ki je med starejšimi Radovljičani še vedno poznana kot Šmajdova vila. Zemljišče, na katerem stoji, je 27. marca 1939 odkupil od ljubljanske »stolne prošti- je«. Hišo so začeli graditi že istega leta in jo dokončali v letu 1940. Načrte zanjo je narisal Plečnikov učenec, arhitekt Danilo Fürst. Fürst je hišo projektiral komaj štiri leta po zaključku študija, zato nosi stavba značilen »plečnikovski« pridih, ki je še posebej viden na lepo izdelanih vhodnih vratih z letnicama 1939 in 1940; kljuka je bila okrašena s Šmajdovim monogramom, celotna hiša pa s skladnim stavbnim okrasjem iz klesanega kamna, lesa in opek.42 36 Slovenec, 20. 11. 1938, str. 4. 37 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Dopis Albina Šmajda listu Straža v viharju z dne 17. 11. 1934 naj pošiljajo list na naslov Albin Šmajd, odvetnik v Radovljici in ne v Kranj, Savsko predmestje 29, saj je bil že od velike noči 1934 v Radovljici. 38 Škoro Babić, Seznam odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije 1918–2018, str. 340. 39 Domoljub, 28. 3. 1934, str. 154. 40 Slovenski narod, 28. 3. 1934, str. 8. 41 Nekateri njegovi odvetniški spisi so ohranjeni v SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 1 in 2. 42 Kolman Finžgar, »Snujmo bralna društva!«. 34 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Šmajd z družbo pred planinsko kočo v Kamniški Bistrici PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 35 Vrnitev v politiko v okviru nove vsedržavne stranke V letu 1935 je Šmajdova stranka ponovno prišla na oblast. Po volitvah maja 1935 namreč do tedaj režimska stranka JNS ni bila preveč uspešna, zato so se vo- dilne politične skupine v Beogradu odločile ustanoviti novo vsedržavno stranko – Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ), v katero se je vključila tudi SLS, ki je tedaj omilila svoje zahteve po vzpostavitvi slovenske avtonomije.43 JRZ je bila formalno odobrena 27. avgusta 1935, medtem ko je SLS postala najpomembnejša politična sila v slovenskem delu Jugoslavije. Njeno vodstvo se je takoj lotilo sistematičnega prevzema oblasti, njeni pripadniki so zasedli najpomembnejša mesta v okviru Dra- vske banovine in okrajnih načelstev. To stranki, ki je tudi prej, čeprav na skrivaj, ži- vahno delovala, ni bilo težko, saj je zgolj stopila »iz ozadja« in še razširila strankino mrežo, medtem ko so v Sloveniji njeni pripadniki zasedli najpomembnejša mesta v okviru banovine in okrajnih načelstev.44 Šmajd je bil med prvimi člani novousta- novljene stranke.45 Tajnik radovljiške krajevne organizacije JRZ je postal že v času, ko je skoraj vse politično delo v Radovljici slonelo na tamkajšnjem posestniku, in- dustrialcu in dolgoletnem radovljiškem županu Vinku Resmanu.46 Na tem mestu je ostal tudi po Resmanovi smrti ob koncu leta 1935, sčasoma je postal podpred- sednik in tajnik okrajnega odbora JRZ. Uveljavil se je tudi na področju gasilstva. Bil je starešina radovljiške gasilske župe in tudi član osrednjega odbora Gasilske zajednice v Ljubljani. Dejaven je bil tudi »na karitativnem polju«; sodeloval je pri Vincencijevi konferenci47 v Radovljici.48 Kot že dobro prepoznana in uveljavljena osebnost v domačem okolju je bil na volitvah v Narodno skupščino decembra 1938 na listi JRZ izvoljen za poslanca za okraj Radovljica. Izvoljeni poslanci iz vrst SLS (Franc Bajlec, Mirko Bitenc, Janez Brodar, Ivan Dolenec, Franc Gabrovšek, Franc Koban, Marko Kranjc, Miha Krek, Franc Kulovec, Jože Lavrič, Pavle Masič, Aloj- zij Mihelčič, Anton Ogrizek, Alojzij Rigler, Maksim Sevšek, Rudolf Smersu, Franc Snoj, Miloš Stare, Martin Steblovnik, Janez Štrcin, Albin Šmajd, Josip Špindler, Ivan Teuerschuh, Josip Tratnik, Demetrij Veble, Franjo Žebot) so skupaj z ostalimi po- slanci JRZ oblikovali poslanski klub JRZ.49 Po izvolitvi za narodnega poslanca je Šmajd še naprej opravljal naloge okraj- nega funkcionarja JRZ v Radovljici. Svoje tedanje politično delo je takole predstavil: »Iz centralne pisarne (Miklošičeva 7) sem dobil direktive za ustanavljanje krajevnih odborov JRZ. V kolikor ni Ljubljana sama pošiljala govornikov (dr. Krek, ing. Sodja, 43 ES 11, str. 413, geslo Slovenska ljudska stranka. 44 ES 11, str. 413, geslo Slovenska Ljudska stranka; Gašparič, Slovenska ljudska stranka in njena organizacija (1890–1941), str. 35 in 42. 45 Slovenec, 20. 11. 1938, str. 4. 46 Več o njem Lavrenčak, Župani Radovljice. 47 Vincencijeva družba (Družba sv. Vincencija Pavelskega), karitativna katoliška laiška organizacija, je bila na Slovenskem ustanovljena leta 1876, skupine so se imenovale konference ( Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote). 48 Slovenec, 20. 11. 1938, str. 4. 49 Gašparič, Slovenska ljudska stranka in njena organizacija (1890–1941), str. 42. 36 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Smersu, Tomazin50), sem šel na ustanovna zborovanja jaz sam. Od tedaj naprej sem prosti čas uporabljal za politično delovanje v ozkem pomenu besede. Nastopal sem kot govornik, interveniral, preskrboval službe za jeseniško tovarno itd.«51 Glede na to, da Šmajd o sebi ni prav veliko povedal niti v svojem dnevniku niti v ohranjenih pismih, bomo skušali njegove idejne opredelitve vsaj deloma predstavi- ti na temelju nekaterih političnih govorov, ohranjenih v njegovem osebnem fondu. Ob njihovem prebiranju je sicer treba upoštevati, da je bil Šmajd v prvi vrsti politik, zato nikakor ni nujno, da so bile vse v govorih izražene misli plod njegovih osebnih prepričanj; prilagojene so bile namreč trenutnemu občinstvu in so vsaj deloma slu- žile tudi političnim ciljem. Vendar ti govori gotovo vsaj deloma odražajo značilnosti Šmajdovega značaja, način njegovega razmišljanja in čustvovanja. Šmajd je sicer praviloma izražal naklonjenost do skupne države Jugoslavije, kar je bilo v tistih časih neizogibno, a je ob tem posebej poudarjal tudi ljubezen do slovenskega naroda. Ob proslavitvi 18. obletnice nastanka jugoslovanske države v dvorani prosvetnega društva v Radovljici 1. decembra 1936, šele dobro leto potem, ko je po nekajletni »nemilosti« voditelj SLS Anton Korošec ponovno vstopil v vlado, je tako med drugim povedal: »Prišli smo, da danes vsi, kar nas je članov Prosvet- nega društva iz svojega notranjega prepričanja pred svetom in zastopniki oblasti izpričamo in izpovemo svoj odločni credo, da Jugoslavijo ljubimo kot njeni otroci, da zanjo živimo in delamo. To 18. letnico združitve treh južnoslovanskih narodov v eno državo praznujemo danes povsem z drugačnimi čustvi, kakor je bilo to pred leti. Večina slovenskega naroda je organizirana v prosvetnih društvih. Ta večina slov. naroda je bila v preteklih letih žigosana in po krivici obdolžena, da je protidržavna separatistična in da hoče razbiti državo Jugoslavijo. […] Ne nosimo svoje nacijonal- nosti na jeziku, ne šarimo s svojo državotvornostjo kakor kramarji. Naša prosvetna društva vzgajajo članstvo, da spozna pravo nacijonalnost in resnično ljubezen do države.« Vendar je posebej poudaril: »Mi hočemo, da ostanejo naše narodne poseb- nosti nedotaknjene, mi hočemo, da se slov. narodu ne kratijo pravice samostojnega naroda, mi zahtevamo le to, kar nam gre po božjih in človeških postavah: hočemo in zahtevamo zase svoj jezik, spoštovanje in veljavo v javnem življenju, želimo, da se nas ne ovira v izvrševanju in izražanju zunanjih simbolov slovenske narodnosti. […] Naroda se ne da vladati z nasiljem, narodnih stremljenj in podvigov ne zatreti s krvjo in zadušiti s streli. Narodova duša je elementaren pojav, poln dinamike živ- ljenja. Kdor je hotel vladati brez njega ali celo proti njemu, je sam okusil vso zmoto svojega naziranja! [...] Zvesti ostanemo slovenski zemlji, prosti državi Jugoslaviji, ker velja za nas, da smo Bogu otroci, slovenski sinovi, a hlapci nikomur!«52 Kot je politikom v navadi, je tudi Šmajd svoje besede skrbno prilagajal pos- lušalstvu. Na taboru katoliških prosvetnih društev 11. julija 1937 v Kranju, ki sta se 50 Miha Krek, Jože Sodja, Rudolf Smersu in morda Matej Tomazin. 51 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 52 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Govor Albina Šmajda v Radovljici 1. decembra 1936. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 37 ga udeležila tudi »njegovi kraljevski Visočanstvi knez – namestnik Pavle in njego- va soproga kneginja Olga«, je Šmajd ob predstavitvi pomena katoliških prosvetnih društev in izražanju ljubezni do slovenske zemlje in jezika poudaril, da je treba vlivati »v duše in srca katoliških prosvetarjev zavest, da je Jugoslavija naša narodna država, da to svojo narodno državo ljubimo kot njeni otroci iz svojega polnega kr- ščanskega srca, da za njo delamo in živimo.53 Tako vzgajamo katoliške prosvetarje, da moramo narodno državo prav tako goreče in iz vsega notranjega prepričanja ljubiti, kakor ljubimo svojo slovensko zemljo.« In še: »Ta slovenska, v katoliških prosvetnih domovih vzgojena mladina in z njo ves slovenski narod ob navzočnosti najvišjih državnih funkcionarjev pri svoji vesti prisega: da bo vse svoje mladostne sveže sile posvečala procvitu in blagostanju narodne države, ta mladina prisega, da v njeni ljubezni do narodne države ni izdajstva in hinavstva, ta mladina prisega, da svoje narodne države prav z nič manjšo ljubeznijo ne ljubi, kakor svoje materinske slovenske zemlje, besede in pesmi.« V nadaljevanju govora je pokazal smisel za jasno in »udarno« izražanje vodilnih misli: »Bratje in sestre! Da dvignemo duha slovenske narodne zavesti, kaj nam je treba? – Dela v svobodi. Da visoko dvignemo in utrdimo živo ljubezen v srcu vsakega človeka do skupne močne Jugoslavije, kaj nam je treba? – Dela v svobodi. Da naša domovinska ljubezen do slovenske zemlje in narodne države nikdar ne ugasne in še z večjim ognjem vzplapola v nas, kaj nam je treba? – Katoliške prosvetne vzgoje in šole. Kaj nam je še v dosego naših smotrov potrebno, in to najprej potreb- no? – Močne, krepke, nezmagljive vere v Boga, slovensko narodno in jugo- slovansko državno skupnost.« Tudi ljubezen do kraljevske družine ni izostala: »Pri svojem kultur- nem delu za izobrazbo in moralni dvig naroda, pa nikdar ne pozabljamo na kraljevsko hišo Karadjorjdevićev, ki vodi krmilo našega državnega doma. Svojo katoliško mladino vzgajamo v ljubezni do mladega kralja, ki bo mo- ral kaj kmalu prevzeti veliko odgovornost na svoja mlada ramena. Zaupanje imamo, da bo prejel vsled spretnega vodstva kr. namestništva državo tako urejeno, da breme odgovornosti ne bo pretežko.« Govor je zaključil z beseda- mi: »Visoki kralj. Dom Karadjodjevićev naj našo narodno državo privede v boljše dni napredka in polne notranje zadovoljnosti! Naj živi Nj. Veličanstvo kralj Peter II.! Naj živi Nj. Visočanstvo knez-namestnik!«54 53 Te in naslednje podčrtane besede so podčrtane v izvirnem tipkopisu. 54 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Govor Albina Šmajda, »Prosvetni dan v Kranju« 11. 7. 1937. Šmajdov govor je bil objavljen v časopisu Slovenec, 13. 7. 1937, v članku z naslovom »Knez Pavle in kneginja Olga na gorenjskem prosvetnem taboru«, str. 3–4. Članek o tej prireditvi z naslovom »Najvišja počastitev naše prosvete, Najvišji predstavnik države in kneginja Olga med slovenskim ljudstvom na prosvetnem taboru v Kranju« je bil objavljen na prvi strani istega časopisa. 38 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Na zborovanju ob petindvajsetletnici dijaške Marijine kongregacije v dvorani Ljudskega doma v Kranju je na slavnostnem zborovanju 17. maja 1936 poleg Antona Korošca kot njen nekdanji član govoril tudi Albin Šmajd. Glavno pozornost je tok- rat namenil pomenu katoliškega nauka in obsodbi komunizma. Najprej je predsta- vil namen kongregacije: »Ko smo se vsi združili v marijanski organizaciji pod isto idejo vodnico, smo vsi postali bratje in sestre in smo prav vsi prevzeli nase težko in odgovorno nalogo, da kot elita – izbrana četa izmed vseh katoliških, predvsem mladinskih organizacij delamo z vso vnemo za uresničitev našega skupnega pro- grama: omnia restavrare in Christo.« Za spodbujanje verskega sovraštva je okrivil slovenske izobražence: »Da je v našem slovenskem narodu toliko verskega indife- rentizma in precej tudi že verske sovražnosti do katoličanstva, ima veliko zaslugo naše domače izobraženstvo, ki se je s svojim življenjem oddaljilo od katoličanstva in ki je svoj čas oznanjalo kulturni liberalizem, danes pa pod geslom svobode in skupnosti tira narod v materialistični boljševizem.« Proti materializmu bi se morali katoličani najodločneje boriti: »V gledanju na osnovne smeri življenja sta mogoči samo dve smeri: Kristus ali materializem. Srednje poti, poti mlačnosti in kompro- misov ni! Kdor velja in hoče ostati pravi, resnični in dejavni katoličan, mora na vsej črti prelomiti z duhovnim nasprotnikom, mora vsepovsod gledati, kako bo to kačo strl in uničil ter tako pripravil zmago Kristusovemu kraljestvu.« Prav tako odločno bi morali nastopiti proti komunizmu: »Naš sovražnik je danes komunizem. Kako naivni moramo biti, če verjamemo le eni njegovi besedi, ko pa vidimo vse naok- rog, kako uničuje ne samo v človeških srcih duhovne dobrine krščanstva, marveč da uničuje cerkve, preganja duhovnike in prepoveduje opravo službe božje, organizira na najmodernejši način najhujšo brezbožniško borbo, daje sredstva na razpolago vse samo zato, da izpodnese tla krščanski kulturi. Rusija, Mehika, Španija so nam vzgled. […]«. Prizadevanja za odpravo socialnih razlik je načeloma podpiral: »Če bi bil komunizem samo za gospodarsko in socialno izboljšanje človeške družbe, bolje rečeno, če bi skrbel samo zato, da bi v človeški družbi ne bilo preostrega gospodar- skega trenja in prevelikih socialnih razlik, bi nam ne bil na poti. Tako pa posega predvsem na kulturno polje in zida iz svetovnonazornega materialističnega gledanja vse zasebno, javno in gospodarsko življenje.« Nasprotoval je odpravi zasebne lastni- ne: »Komunizem ruši zasebno lastnino. Priznamo, da baš gmotne dobrine danes niso pravilno razdeljene in uporabljene v prave namene. Priznamo, da je beda danes velika, da bo postala morda še večja; ne zakrivamo oči pred največjo socialno ne- srečo in resničnostjo: brezposelnostjo. Vse to vidimo: trpljenje tisočev in milijonov, slišimo jok nedolžnih otrok, vidimo nezdrava stanovanja – luknje, kjer biva obliko- valec gmotnih dobrin. In vemo, da take razmere zahtevajo temeljite spremembe, ki je izražena v tej-le osnovni misli in zahtevi: dobrine morajo služiti splošnosti, a ven- dar tako, da se poedincu daje možnosti za njegov individualni razmah. Ljudje smo vsi. Narava sama žene človeka do dela za uspehe. Različne so narave, različni smo ljudje. Popolne enakosti ne bomo nikdar dosegli, ker popolne enakosti ni. Kolikor zasebne lastnine je potrebno za podvige, ki koristijo družbi, toliko je mora biti.« Tudi PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 39 načela francoske revolucije je odločno odklanjal: »Pod geslom svobode in enakosti je bil človek človeku volk, pod farso lažnjivih gesel je krvavela človeška družba in v pomanjkanju za življenje neobhodnih gmotnih dobrin kovala nekaternikom zlato in jim pomnoževala bogastvo. Egalité, fraternité, liberté pa so gesla francoske revolu- cije, ki ni bila izvršena samo brez katoliške Cerkve, marveč naravnost proti njej. Vsa ista dejanja vničevanja cerkva, isto preganjanje povsod tam, kjer rešuje gospodarsko vprašanje komunizem, kakor je bilo ob francoski revoluciji.« Kakršen koli razredni boj naj bi bil za katoliškega človeka povsem nesprejemljiv: »Smo proti razrednemu boju. Komunizem in socializem učita in proglašata razredni boj za aksiom svojega nauka. Kakor je francoska revolucija oznanjala v gotovem smislu razredni boj me- ščanstva, tako dela danes isto komunizem, ko radikalizira ljudstvo z gesli o razre- dnem boju četrtega stanu – delavstva in o njegovi diktaturi nad ostalimi. Mi vemo, da človeška družba ni enotna, da je sestavljena, vemo, da je sestavljena tako, da po- edine skupine – stanovi služijo le kot prirejeni – ne pa nadrejeni organi skupnosti. Zato smo za pravilno in harmonično sodelovanje vseh produktivnih in delovnih stanov. Smo pa tudi proti pijavkam, ki hočejo živeti na račun delovnih stanov. V tem oziru smo tudi mi bojna organizacija, ker so brezdelneži protinaraven pojav, ker so tvor, ki ga je treba operirati in uničiti.« Tudi odnos komunizma do družine naj bi bil vreden obsodbe: »Komunizem družine ne pozna. Komunizem zanika človekovo Bogu podobnost, njegov izvor in pomen. Zanj je človek animalično bitje. Naravni zakon o družini hoče raztrgati in uničiti, hoče svobodne zakone, svobodno ljube- zen, vse brez trajnosti in samo življenjsko svobodo. Materam in očetom hoče takoj po rojstvu vzeti otroke in jih oddati v skupna državna vzgajališča (’Jaselce’), kjer ne bodo več deležni toplote materinega srca in vodstva očetove skrbnosti, marveč bodo vrastli brez poznanja očeta in matere, brez sonca in topline materine ljubezni. Za ko- munizem sta mož in žena samo, da narod še pomnožujeta. Zato jima seveda ne gre nobena naravna pravica do vzgoje otrok, ker je vse to pri državi sami. Mi vztrajamo pri družini, mi se bomo za njo borili, ker vemo, da je le v družini, v harmoničnem sožitju staršev in otrok blaginja in bodočnost človeškega rodu.« Še posebej je Šmajd poudaril pomen mladinske vzgoje: »Komunizem ve, da je treba najprej v mladih srcih ubiti vero in spoštovanje do dobrin krščanske kulture. Zato se bori najbolj za mladino. Mi tudi vemo, da bo bodočnost taka, kakršna bo mladina. Da pa bo iz mladike postalo mogočno in odporno drevo, ako bomo mladiko pravilno negovali in vzgojili. Danes je boj dveh svetov, boj dveh za mladino, boj dveh za uveljavlja- nje in zmago v vsem človeškem življenju.« Vlogo marijanskih kongregacij je takole opredelil: »Naša smer je jasna: Kristusova je; naše udejstvovanje: boj za Kristusa, ki je prišel, ’da vrže ogenj na zemljo’ in ki je želel, da bi se že vnel. (Evang. Sv. Luka 12, 4955); naša volja: udarnost in brezkompromisnost; naša obljuba: zvestoba katoliškim načelom, naukom katoliške cerkve in spoštovanje v socialnih enciklikah izraženim 55 Odlomek iz Lukovega evangelija (Luka, 12,49): »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« ( Sveto pismo Stare in Nove zaveze, str. 1581). 40 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) nazorom! Oblikujmo se! Kujmo narodovo srečo in bodočnost v smeri marijanstva pod geslom: Po Mariji h Kristusu!«56 Dosti ostreje je proti kapitalizmu nastopil ob delavskem prazniku na dan sv. Jožefa – delavca (1. maj) v govoru z naslovom »Položaj delavstva v Kranju in njego- va moč«. V tem času je bil Kranj pomembno slovensko industrijsko mesto, zato so bili delavci za politike vsekakor kategorija prebivalstva, ki jo je bilo treba upošteva- ti: »Praznovanje delavskega dne v Kranju ima za Kranj in njegovo okolico važen in hkrati bistven pomen. Še pred nedolgo časa Kranj in njegova okolica nista poznala industrije in industrijskega delavstva. Obratno! Celotni kranjski politični in zlasti sodni okraj sta veljala za izrazito kmečki okraj. […] Danes so se v tem oziru razmere močno spremenile. Kranj je postal središče tekstilne industrije, sem vodijo dnevno pota tisoč in tisoč delavcev in delavk iz vse bližnje in daljne kranjske okolice, hčere in sinovi kmečkih starišev prihajajo v mesto ’s trebuhom za kruhom’ […]«. Šmajd v in- dustrijskem razvoju in kapitalističnem družbenem redu ni videl nič dobrega: »Bodi- mo odkritosrčni in pred kruto resničnostjo ne zapirajmo svojih oči […] Ne verjemi- mo, da je položaj v Kranju glede delavstva bolj rožnat in drugačen, kakor je bil vedno in povsod, ko je kapitalizem s svojo brezsrčnostjo in s svojim pohlepom po čim več- jem in zmeraj večjem dobičku segal ne samo po telesnih močeh delavstva, marveč vzporedno uničeval tudi duševnost delavstva, trgal na rafiniran način iz njegove duše vse, kar je imelo zveze z vero, poštenjem in moralo. […] S polnim prepričanjem in trdno zavestjo lahko rečemo, da se kapitalizem redi iz potnih srag delavskih trpinov in krvavi žulji delavcev pomagajo k temu, da kapitalisti žive udobno, luksuzno in zap- ravljivo, med tem ko delavec s svojo družino strada, se potika po nezdravih podze- meljskih luknjah, podobnih hlevom in drvarnicam. Delavec, po božji podobi vstvar- jen otrok božji hira vkljub trdemu delu, vkljub trpljenju in mukah, ž njim vred hira in propada nujno tudi njegova družina […]« Proti lastnikom kapitala je ostro nastopil: »Kapitalist je brez srca; delavec je zanj manj vreden, ni človek, je blago. Moderni dela- vec je brez moči, je suženj, čeprav navidezno prost, čeprav navidezno svobodno izbi- ra delo in je navidezno enakovreden pogodbenik, ko sklepa s kapitalistom službeno pogodbo. Pa vendar je vse to samo videz, laž, največja neresnica vsega uzakonjenega prava. Enakopravnosti ni, ker je na eni strani delavec – nemanič, na drugi strani pa tovarnar ali njegov ravnatelj. […] Kapitalist – pijavka na družbenem telesu šteje in vrednoti vse dobrine samo po denarju, zanj velja samo oni nekaj, kdor ima kaj kovine pod palcem, zanj je elita družbe ono, kar se klanja zlatemu teletu. […]« Toda: »Kaj bi bilo vendar sleherno podjetje, ako bi ne bilo delavskih rok? Mrtev inventar, brez življenja in dohodkov. Šele delavčeve roke ustvarijo življenje in blagostanje. Ker je tako, za-to mora po naravnem zakonu prejemati delavec pravično odplačilo; če pa ga ne prejme, se mora zanj boriti. […]«. Rešitev je videl v sodelovanju delavca in kmeta: 56 Kranjski zvon, župnijski list za Kranj in okolico, izdaja mestni župni urad v Kranju, izhaja zadnji teden v mesecu, leto 1936, št. 6, str. 24–25 (SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Kranjski zvon 1936/6). V Šmajdovem osebnem fondu se prispevek hrani tudi v tipkopisu in rokopisu (SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, govor 17. 5. 1936 v Kranju.) PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 41 »Delavec, industrijski in kmečki, si morata podati roke ter z združenimi močmi in si- lami graditi z ostalim slovenskim in krščanskim delavstvom novo, lepšo in vsekakor pravičnejšo bodočnost.« In v krščanstvu: »Vsega tega pa bi človeški družbi ne bilo treba, in tudi Kranj in njegova okolica bi bila lahko obvarovana pred zlimi posledica- mi industrijalizacije, ako bi v javnem, gospodarskem in družabnem življenju poedin- cev in narodov vladal kot Kralj in Vladar Kristus. Ker je iz človeških duš izginila vera v Boga, posmrtnost in nravnost, ker veljajo samo gmotne dobrine in velja le oni nekaj v sedanji družbi, kdor ima denar ali druge materijalne dobrine, torej ker vlada v svetu materijalistično pojmovanje, zato je mogoče in razumljivo, da gospodarsko močnejši izkorišča šibkejšega in se pri tem svojem ’delu’ ne ozira na moralne zakone, ne na vest niti na naravo človeka. Ker ima kapitalistični podjetnik vsega v izobilju, si je ustvaril svoj raj na zemlji, zanj ni večnosti in tudi nima interesa, da bi večnost obstojala, ker bi sicer moral živeti po vesti in veri, ki bi mu po Kristusovi zapovedi narekovala: ’Ljubi svojega bližnje-ga kakor samega sebe!’ Če bi dosledno v življenju vsak podjetnik vsaj v glavnem izpolnjeval to zapoved, ne bi bilo gorja, ne bi bilo bede in pomanjkanja in bi tudi ne bilo na delavski strani nevarnosti, da tudi oni zapadejo v materijalistično gledanje sveta in življenja, ker bi vsak podjetnik – kapitalist po sili svoje vesti ravnal tako, da ne bi bil nihče prikrajšan v svojih pravicah. […]«.57 Druge dejavnosti Gasilstvo Šmajd je bil starešina radovljiške gasilske župe, član osrednjega odbora Ga- silske zajednice Dravske banovine v Ljubljani in načelnik njenega kulturno-pros- vetnega odseka, član Nabavljalne zadruge Gasilske zajednice Dravske banovine v Ljubljani in njen delegat v upravi Gasilske zveze Kraljevine Jugoslavije, bil je član odseka organizacijskega in propagandnega odseka za pripravo jugoslovanskega ga- silskega kongresa v letu 1939 ipd. S težavami gasilstva in gasilskih društev se je ukvarjal tudi v okviru svojih funkcij v stranki (JRZ), v času okupacije, medtem ko ga v letu 1942 srečamo na mestu člana odbora Gasilske nabavljalne zadruge za Ljubljansko pokrajino.58 Jugoslovansko-češkoslovaška liga V letu 1921 so začeli na Slovenskem ustanavljati Jugoslovansko-češkoslo- vaške lige, ki so nasledile Češkoslovaško komisijo, ustanovljeno leta 1919. Njihov namen je bil poglabljati bratsko vzajemnost med narodi obeh držav na kulturnem, 57 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Položaj delavstva v Kranju in njegova moč, brez datuma. 58 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 3 (v celoti vsebuje dokumente o gasilstvu). Iz nedatiranega dokumenta, pri- lepljenega v Šmajdov dnevnik med avgustom in oktobrom 1941, je razvidno, da je bil tudi član prostovolj- ne gasilske enote v Radovljici (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1633). 42 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) političnem in gospodarskem področju, bile so pobudnik in organizator jezikovnih tečajev in raznih kulturnih prireditev. Najprej, leta 1921, je bila ustanovljena Jugo- slovansko-češkoslovaška liga v Ljubljani, leto pozneje tudi v Mariboru.59 Leta 1932, v času, ko je bil predsednik odbora mariborske lige odvetnik dr. Avgust Reisman,60 je bil Šmajd, tedaj odvetniški pripravnik v Mariboru, Reismanov tajnik in član od- bora Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Mariboru, medtem ko se je leta 1932 ude- ležil tudi kongresa jugoslovanskih lig v Beogradu.61 Slovensko katoliško akademsko starešinstvo Bil je tudi član Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva (SKAS).62 SKAS, katerega pravila so bila potrjena 17. aprila 1928, ni bilo politično društvo, sedež je imelo v Ljubljani, delokrog pa po vsej državi. Namen društva je bil: »a) gojiti med člani katoliška načela in jih uveljaviti v javnosti; b) enako gojiti in uve- ljavljati narodno zavest; c) pospeševati gojitev znanosti in umetnosti; č) organizirati kulturno delo svojih članov v vsestranski prospeh slovenskega naroda; d) gojiti med člani družabnosti; e) skrbeti za slovenska katoliška akademska društva; f) svoje čla- ne braniti, varovati njih interese ter podpirati v potrebnih slučajih njih vdove in sirote.« Člani društva so lahko postali starešine slovenskih katoliških akademskih društev in častni člani teh društev, izjemoma pa tudi oni »akademični izobraženci, ki dejansko soglašajo z načeli in namenom društva.«63 SKAS je bila organizacija, ki je združevala tiste »akademske izobražence, katerih glavni namen je gojiti in uveljavljati katoliška načela ter narodno in državljansko zavest v zasebnem in jav- nem življenju«. Med člani Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva lahko srečamo precej politikov SLS in tudi druge pomembne osebnosti tedanjega javnega življenja, med njimi Antona Korošca, Miha Kreka, Franca Kulovca, Marka Natlače- na, Andreja Gosarja, Rudolfa Smersuja, Miloša Stareta, škofa Antona Bonaventuro Jegliča in Gregorija Rožmana.64 59 SI AS 628, Jugoslovansko-češkoslovaška liga v Ljubljani, Historiat fonda; SI PAM 1238, Jugoslovansko-če- škoslovaška liga Maribor, Historiat fonda. 60 Reisman je bil predsednik odbora od leta 1931 do leta 1933 (SI PAM 1238, Jugoslovansko-češkoslovaška liga Maribor, Historiat fonda). 61 SI_PAM/238/012_00078, Zapisnik prve redne odborove seje Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Mari- boru, 21. 3. 1932; SI_PAM/1238/012_00141, Dopis Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Mariboru Zvezi Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Beogradu, 10. 5. 1932; SI_PAM/1238/012_00142, Zapisnik četrte od- borove seje Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Mariboru, 10. 5. 1932; SI_PAM/1238/012/_00147, Dopis Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Mariboru Zvezi Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Beogradu, 13. 5. 1932; SI_PAM/1238/012_00160, Dopis Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Mariboru ligi v Pragi, 21. 5. 1832; SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 62 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Imenika Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, Ljubljana iz marca 1936 in aprila 1939. 63 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Pravila Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, potrjena 17. aprila 1928 v Ljubljani. 64 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Slovensko katoliško akademsko starešinstvo, O. št. 206, Ljubljana, dne 17. junija 1938, Miklošičeva cesta 5. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 43 Kot politik SLS je Šmajd seveda poznal tudi druge strankarske politike. Iz njegove sicer zelo skromno ohranjene korespondence iz predvojnega obdobja je razvidno, da je bil precej domač z Miho Krekom in Francem Snojem (nazivanje z »Dragi!« in tikanje), bolj formalni način komunikacije je imel z Antonom Koro- šcem.65Albin Šmajd je bil, tako kot še številni drugi vodilni strankarski politiki, član nadzornih in upravnih organov različnih gospodarskih in finančnih ustanov;66 med drugim je bil tudi delničar tovarne Stora d. d. pri Zadružni gospodarski banki v Ljubljani.67 Dr. Albin Šmajd v času vojne in okupacije68 Nemška okupacija Gorenjske Ob razpadu Jugoslavije je bil Šmajd kot vojak kraljeve jugoslovanske vojske (»redov Posadnega bataljona v Radovljici«) v Šmartnem pri Litiji, kamor je takrat prispela njegova enota, ki se je pred Nemci umikala proti jugu.69 Iz Šmartnega je 11. aprila 1941 telefoniral Marku Natlačenu, ki mu je svetoval, naj se takoj javi in »da na razpolago« vojski Narodnega sveta, ustanovljenega 6. aprila 1941 v Ljubljani, vendar je Šmajd nasvet zavrnil, češ da je »vojak in vezan na prisego kralju«.70 Še istega dne se je skupaj s tremi srbskimi oficirji s svojim avtomobilom odpeljal v Radovljico.71 Poznejše očitke liberalne strani, da je prosil Narodni svet, naj zbira podpise za vključitev celotne Slovenije pod nemško zasedbeno oblast, je odločno zanikal. Nasprotno, bana Natlačena naj bi 18. aprila 1941 pisno pozval, naj poskr- bi, da bodo radovljiški okraj zasedle italijanske čete; kopijo pisma naj bi mu vzeli Nemci ob prvi aretaciji.72 Po nemški okupaciji Gorenjske je bil namreč Albin Šmajd kot pomem- ben politik SLS večkrat aretiran, prvič ga je aretiral Wehrmacht 16. ali 18. aprila. 65 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, mapa Korespondenca. 66 Saje, Belogardizem, str. 75. 67 SI_ZAL_LJU/0468, Okrožno sodišče v Ljubljani, šk. 47, imenik 3, p. e. 279, Odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani, 26. 8. 1946. 68 Po okupaciji slovenskega ozemlja je Albin Šmajd uporabljal različna ilegalna imena: Dore, Draš, France, Legat, Novak, Osolnik, Bine, Dolenc, 22, 122, 222, 322, 422, XII. 69 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 5. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 70 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 16. 5. 1942. 71 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 5. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 72 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 16. 5. 1942. 44 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Zasliševali so ga o jugoslovanskih častniških uniformah, najdenih v njegovi hiši, vendar je Šmajd izjavil, da so uniforme pripadale častnikom, ki so že odšli.73 Drugič je bil aretiran 1. maja 1941, tokrat je to storil gestapo. Izpuščen je bil brez zaslišanja še istega dne. Dober mesec pozneje naj bi zaradi poslovnih zadev obiskal Zagreb, pozneje še Beograd, ker naj bi si želel ogledati stanje mesta po bombardiranju. Do- voljenje za potovanje naj bi mu, kakor je izjavil na zaslišanju 4. marca 1946, priskr- bel neki častnik nemške varnostno obveščevalne službe, ki se je naselil v Šmajdovi hiši.74 Drugače naj bi povedal Lojzetu Udetu; temu naj bi namreč spomladi 1943 re- kel, da mu je »legitimacijo«, s katero je odšel v Beograd, priskrbel Franc Paar.75 Čez dober teden dni se je vrnil domov. Tretjič je bil prijet 2. avgusta in bil dva dni zaprt v Št. Vidu. Na vprašanje, zakaj so ga vedno izpustili, je na zaslišanju marca 1946 odgovoril, da je zanj verjetno vedno posredoval Franc Paar, jeseniški podjetnik in hotelir nemške narodnosti, med vojno blejski župan, ki je mislil, da Šmajdu dolguje uslugo. Paar je bil namreč ob koncu leta 1940 obtožen neke vrste industrijske špi- onaže in za pravnega zastopnika je najel Albina Šmajda. Ko je bil čez nekaj tednov sodni postopek proti njemu ustavljen, je bil Paar prepričan, da se je to zgodilo po Šmajdovi zaslugi, zaradi česar ga je obiskal v pisarni in se mu zahvalil. Šmajd je vedel, da je morala za Paara intervenirati neka druga, neznana oseba, a mu tega ni razkril, temveč ga je »pustil v zmoti«.76 Jeseni 1941 je Šmajd pobegnil v Ljubljano, ker se ne on ne žena nista hotela vpisati v Koroško ljudsko zvezo (Kärtner Volksbund). Pri odhodu iz Radovljice naj bi mu pomagal strojevodja Hafner, ki je vozil tovorni vlak v Ljubljano. Tako naj bi Šmajd prišel do Št. Vida, potem prestopil v »službeni vagon« in se odpeljal v Lju- bljano. Ker se je bal, da bi Hafnerja preganjali, je o načinu svojega pobega molčal oziroma izjavil, da je »prišel čez hribe«.77 Po pričevanju Lojzeta Udeta je Šmajd 73 Na zaslišanju po vojni je povedal, da so se ti oficirji nekaj časa skrivali v njegovi hiši, od katerih sta dva kmalu odšla, nekaj dlje je ostal le tretji, ki je bil bolan (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 5. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj)). 74 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Vladimir Svetina). 75 Ob drugi aretaciji naj bi mu bila »ta legitimacija odvzeta in je prišla pred oči pokojnega Aleša Stanovnika, ko je bil zaprt v Št. Vidu« (Poročilo Lojzeta Udeta dne 20. avgusta 1943 Izvršnemu odboru OF o akciji za premirje med Osvobodilno fronto in takoimenovano sredino, str. 572–573 ( Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 10); izvirna kopija poročila se hrani v SI AS 1193, Ude Lojze, šk. 46, objavljeno je tudi v knjigi Lojzeta Udeta Moje mnenje o položaju. Članki in pisma 1941–1944, str. 103–110). 76 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisniki zaslišanj Albina Šmajda 4. 3. 1946 in 5. 3. 1946; Zapisnik zaslišanja Franca Paara 5. 3. 1946. O Šmajdovih stikih s Paarom glej tudi Poročilo Lojzeta Udeta dne 20. avgusta 1943 Izvršnemu odboru OF o akciji za premirje med Osvobodilno fronto in tako imenovano sredino ( Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 10). 77 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 6. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). Glej tudi Poročilo Lojzeta Udeta dne 20. avgusta 1943 Izvršnemu odboru OF o akciji za premirje med Osvobodilno fronto in tako imenovano sredino, str. 565 ( Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 10). PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 45 prispel v Ljubljano oktobra 1941, saj naj bi se srečala prav na dan po Šmajdovem prihodu.78 Žena Albina Šmajda Marija je ostala še kakih 6 mesecev v Radovljici. Moža naj bi nekajkrat obiskala, marca 1942 pa se je tudi ona preselila v Ljubljano, saj so ji Nemci odvzeli hišo. Dobila je formalno dovoljenje za prevoz svojih premičnin, Šmajdovo premoženje pa je bilo po njegovem odhodu zaplenjeno.79 Šmajd v Ljubljani Iz njegovega pričevanja po vojni je znano, da se je sprva nastanil pri nekda- njem sošolcu prof. Stanku Petelinu, potem je prek Franca Šumija iz Kranja, ravna- telja podjetja gumijevih izdelkov iz Kranja,80 pri katerem je bil Šmajd »nastavljen«, dobil v uporabo stanovanje na Trdinovi ulici 5.81 V poročilu z dne 28. avgusta 1944, ki ga v nedatiranem izpisu podatkov o Šmajdu navaja četrti odsek Oddelka za zaš- čito naroda (Ozna),82 lahko preberemo, da je Šmajd po prihodu v Ljubljano »pos- tal podpredsednik Advokatske zbornice, odprl advokatsko pisarno, vodil juridične posle ljubljanske škofije«, bil »član predsedstva ljudske posojilnice, upravni član pivovarne ’Union’«.83 A vsekakor se je Šmajd kmalu vključil v politično in obveščevalno delo pro- tikomunističnega tabora, predvsem v okviru Slovenske ljudske stranke (SLS) in njenih legalnih in ilegalnih vojaških formacij, pri čemer je kot nekdanji gorenjski politik posvečal še posebno pozornost dogajanju na Gorenjskem. 78 Poročilo Lojzeta Udeta dne 20. avgusta 1943 Izvršnemu odboru OF o akciji za premirje med Osvobodilno fronto in takoimenovano sredino, str. 565 ( Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega giba- nja v Sloveniji, knjiga 10). Točnega dne Ude ne navaja. Morda je Šmajd prišel v Ljubljano 9. oktobra, ko je začel pisati dnevnik – z besedo »Zbogom!«, s katero se začne dnevnik, se je morda poslovil od Radovljice in Gorenjske. A vsekakor je že bil v Ljubljani 19. oktobra, saj dnevniški zapis za tisti dan omenja tudi neko srečanje v Ljubljani. 79 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 6. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 80 Franc Šumi je leta 1920 s tremi družabniki, bratom Petrom, Alojzem Pircem in Jožkom Vebrom, ustanovil podjetje Atlanta, ki se je naslednje leto preimenovalo v »Vulkan, tovarna za gumijeve izdelke«; leta 1931 je lastništvo prevzelo avstrijsko podjetje Semperit, po vojni je bilo podjetje podržavljeno in preimenovano v Tovarno gumijevih izdelkov Sava, od leta 1996 deluje kot delniška družba (Rogelj, Reklamna tabla Sava, str. 124). 81 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje dr. Šmajd Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 5. 3. 1946 (zasliševalec Vladimir Svetina). V dnevniškem zapisu za 28. oktober 1941 je zapisal: »Se selimo s prof. Petelinom iz Lj[udskega] doma v Trdinovo 5.« 82 Četrti odsek Ozne, sicer zadolžen za evidenčne, statistične in tehnične naloge, je ob drugem delu za ostale odseke pripravljal preglede podatkov o posameznih operativno obravnavanih osebah v kartotekah in arhivu. Glej SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 380, G-10-9, Zgodovina Organov za notranje zadeve v SR Sloveniji, knjiga I/3 b. 83 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje dr. Šmajd Albin, Ugotovitve Ozne o medvojnem delovanju Albina Šmajda, pag. 169–172. 46 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Hiša na Trdinovi 5 v Ljubljani, kjer sta stanovala Albin in Marija Šmajd PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 47 V vodstvu Slovenske ljudske stranke Šmajdovemu delovanju v okviru SLS bo namenjena prav posebna pozornost. Upoštevati je namreč treba, da je večino svojih dejavnosti opravljal kot zastopnik stranke, čeprav ni mogoče izključiti, da je včasih delal tudi »na svojo roko«. V dnev- niku najpogosteje omenja pogovore, srečanja in povezave s člani vodstva SLS in nje- nih organizacij, vendar njihova vloga in funkcija iz zapisov velikokrat nista razvidni. Zato se ne bomo omejili le na predstavitev Šmajdovih funkcij in dejavnosti, ampak bomo deloma opisali tudi strankine organe in njihovo kadrovsko zasedbo; pri tem se bomo v precejšnji meri oprli na delo ekonomista, bibliotekarja in publicista Janeza A. Arneža o delovanju Slovenske ljudske stranke v obdobju 1941–1945.84 Delovanje SLS v vojnih razmerah je bilo povsem drugačno od dejavnosti političnih strank v predvojni dobi. Nekaj izkušenj s področja ilegalnega dela je SLS sicer pridobila že v prvi Jugoslaviji, ko so bile v letih po uvedbi kraljeve diktature politične stranke prepovedane. Že takrat je vsebovala v svojem okrilju celo vrsto skupin in organizacij, ki niso imele enakih pogledov na vlogo katoliškega tabora v družbi, a so se v vojnih razmerah te razlike še dodatno zaostrile. Uprava državne varnosti (UDV) je SLS delila na »oficielno SLS«, »dr. Gosar - Šolarjevo skupino«, s katero je mislila na katoliško sredino, »staro SLS«85 in »krščanske socialiste«. Prvi dve naj bi vztrajali pri »reakcionarnih pozicijah« in vstopili v Slovensko zavezo, drugi dve naj bi se pridružili OF. »Oficielna« oziroma »uradna« SLS naj bi predsta- vljala tisti del katoliške stranke, ki je v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stole- tja deloval v okviru vsedržavne stranke – Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ), in se je dojemal za »edino legitimno predstavnico SLS, njene linije, kontinuitete in tradicije«. Prav v tem delu SLS je komunistično vodstvo videlo »glavno reakcionar- no politično silo slovenske buržoazije« ter »pobudnico in izvajalko vseh oblik boja zoper OF«.86 Ta razdelitev je zelo poenostavljena, saj so se posamezniki v določenih skupinah odločali tudi drugače, poleg tega so znotraj katoliškega tabora delovali še pripadniki akademskega kluba Straža (Stražarji87) in Glavačeve skupine (pripadniki skupine Franca Glavača ali »glavačevci«). Te skupine so imele v marsičem sicer svo- je poglede, vendar se povezavi s SLS niso bile pripravljene odpovedati. Šmajd, kot nekdanji funkcionar SLS oziroma JRZ, je nedvomno pripadal »uradnemu« delu SLS. Vendar se v vodstvenih organih tedaj še ni uveljavil. Ni bil 84 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 31–32. 85 »Stara« SLS je nastala po vstopu Antona Korošca v vlado pod okriljem JRZ v letu 1935. Marsikateri vo- dilni predstavniki SLS so namreč nasprotovali opustitvi opozicijske drže in vključitvi v JRZ (sprva so bili med njimi tudi Frane Kulovec, Marko Natlačen, Andrej Gosar), najvztrajnejši oporečniki, na čelu z dr. Antonom Brecljem in Jakobom Mohoričem, so ustanovili »staro« in »pravo« SLS, ki tedaj ni imela kakšne posebne moči. Večjo težo je ta skupina dobila šele z vstopom v OF, vendar jih je zasenčila skupina krščan- skih socialistov, ki je postala ena od njenih temeljnih skupin (Godeša, Čas odločitev, str. 140–143). 86 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600-1, šk. 936, Bivše meščanske stranke, Vloga meščanskih strank v bivši Jugoslaviji in dobi okupacije v okviru Slovenije, »Klerikalni tabor«. 87 Stražarji se sicer praviloma piše z malo začetnico, vendar smo se odločili, da bomo zaradi večje razumlji- vosti besedila v tej študiji uporabljali veliko začetnico. 48 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Osebna izkaznica Albina Šmajda, izdana na ime Franca Legata Nekdanji sedež SLS na Miklošičevi 7 v Ljubljani PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 49 član štirinajsterice, ilegalnega vodstva SLS, ki je v času kraljeve diktature skrivoma delovalo,88 niti se ne pojavlja med vodilnimi člani SLS v obdobju pred izbruhom vojne na slovenskih tleh.89 Član vodstva SLS je postal šele pozneje, potem ko je na začetku vojne umrl strankin voditelj Franc Kulovec in je več pomembnih članov stranke zapustilo domovino (Franc Gabrovšek, Miha Krek, Alojzij Kuhar in Franc Snoj), izmed tistih, ki so ostali, so se nekateri umaknili iz političnega življenja ali niso želeli delati v ilegali. Vsestransko dejavni Šmajd, ki tudi do ilegalnega dela ni imel zadržkov, je sčasoma postal član tako strankinega širšega vodstva (plenuma) kot njenega ožjega ali izvršnega odbora, po mnenju Jere Vodušek Starič celo »siva eminenca eksekutive SLS«.90 Kdaj točno se je to zgodilo? Iz dela Janeza A. Arneža je mogoče razbrati, da Šmajd po začetku vojne vsekakor še ni bil pomembna »figura« na slovenskem strankarskem prizorišču. Ni ga bilo med šestimi politiki katoliškega tabora, ki so zastopali SLS91 v po okupaciji ustanovljenem Narodnem svetu (deloval le do 17. aprila 1941), niti ni bil član trojke, ki naj bi avgusta 1941 prevzela vodstvo stranke; potem ko sta za vodilno mesto v SLS tekmovala Marko Natlačen in Andrej Gosar, naj bi namreč prišlo do nekakšne kompromisne rešitve – vodenje stranke naj bi prevzel Natlačen z dvema svetovalcema, Milošem Staretom in Rudolfom Smersu- jem.92 Poznejše vodstvo stranke Arnežu ni bilo poznano, a se mu to niti ni zdelo prav pomembno (po nekaterih mnenjih naj bi Natlačen skušal prevzeti »vso oblast v stranki« s pomočjo Marka Kranjca), saj naj ne bi imelo niti »kakega posebnega dela« niti naj ne bilo kaj dosti dejavno.93 Po Natlačenovi smrti v oktobru 1942 naj bi vodstvo SLS v London poslalo poročilo, »da bo šla stranka v katakombe in ne bo imenovala novih strankinih funkcionarjev z imeni«,94 medtem ko naj bi Miloš Stare 88 Z vzpostavitvijo kraljeve diktature 6. januarja 1929 je bila skupaj z drugimi političnimi strankami raz- puščena tudi SLS, vendar to ni pomenilo tudi konca strankinega neformalnega oziroma podtalnega delovanja. Nesporni vodja SLS je sicer ostajal Korošec, leta 1931 je dobila še novo vodstvo, poimeno- vano kot štirinajsterica, čeprav ga je dejansko sestavljalo petnajst članov: dva mariborska politika Ivan Vesenjak in Josip Leskovar, dva štajerska duhovnika Marko Kranjc in Anton Cestnik, trije nekdanji ljubljanski poslanci Tone Sušnik, Frane Kulovec in Franc Kremžar, ravnatelj Zadružne zveze Franc Ga- brovšek, odvetnik in novinar Juro Adlešič, uradnik Anton Milavec, nekdanja funkcionarja SLS Marko Natlačen in Jože Košiček, nekdanji poslanec Ivan Česnik, glavni urednik Slovenca Ivan Ahčin in per- spektivni mlajši politik Miha Krek (Anton Korošec je tedaj živel v Beogradu in se sestankov štirinajste- rice ni mogel udeleževati). Kljub ukinitvi stranke so bili člani štirinajsterice legitimno izvoljeni na zboru strankinih zaupnikov v Ljubljani (Povzeto po Gašparič, Slovenska ljudska stranka in njena organizacija (1890–1941)). 89 Janez A. Arnež navaja, da naj bi se sestanka 30. marca 1941 v banovinski palači v Ljubljani, na katerem je bilo med drugim sklenjeno, »da noben strankin funkcionar ne sme politično sodelovati z zasedbeni- mi oblastmi«, udeležili Jure Adlešič, Ivan Ahčin, Ivan Avsenek, Franc Gabrovšek, Marko Kranjc, France Kremžar, Milavec (Anton), Rudolf Smersu in Miloš Stare, poleg njih še Alojzij Kuhar, čeprav ni bil član vodstva stranke (Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 31–32). 90 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 53. 91 Po navedbi Janeza A. Arneža so bili to: dr. Marko Natlačen, dr. Jure Adlešič, dr. Ivan Ahčin, dr. Andrej Gosar, Marko Kranjc in Miloš Stare (Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941– 1945, str. 35). 92 Prav tam, str. 45–46. 93 Prav tam, str. 46. 94 Prav tam, str. 44. 50 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) izjavil, da so on in sodelavci po izgubi Antona Korošca, Franca Kulovca in Marka Natlačena le »upravitelji« stranke. Po Arneževem mnenju je bil prav Stare »najbolj pomemben ter tudi najbolj aktiven predstavnik SLS pod okupacijo«, a načelniškega mesta ni želel prevzeti; menil naj bi namreč, da razmere ne dopuščajo normalnih volitev vodstva stranke, zato naj bi 14. novembra 1942 prosil Miho Kreka, naj prev- zame vodstvo SLS vse dotlej, dokler ne bo mogoče sklicati rednega občnega zbora stranke.95 Člana ožjega vodstva SLS v domovini naj bi bila poleg Stareta še Rudolf Smersu in Marko Kranjc; na pobudo slednjega naj bi bila pozneje v ožji odbor pri- tegnjena še Jože Krošl (tudi predsednik štajerskega odbora stranke) in dr. Franc Kotnik (zastopnik koroškega odbora). Šmajd naj bi po Arneževem mnenju postal eden od sedmih članov ožjega odbora (poleg Mirka Bitenca, dr. Franca Kotnika, Marka Kranjca, Jožeta Krošla, Rudolfa Smersuja in Miloša Stareta) šele ob koncu leta 1943 ali na začetku leta 1944.96 Janez Grum je bil prepričan, da je Šmajd odigral pomembno vlogo v stranki že v obdobju italijanske okupacije: »Že v času vaških straž pod Italijani je bilo mogoče opaziti, da je bil Šmajd izmed vseh bivših po- slancev in politikov SLS najbolj iniciativen pa tudi pogumen, dasi moram omeniti, da sta bila opazno aktivna tudi Smersu in Stare.«97 Po besedah publicista Fran(c)a Erjavca Šmajd takrat formalno sicer še ni bil član vodstva SLS, vendar naj bi bil »že dolgo časa na zunaj nekak vodilni činitelj vseh ’klikarskih akcij SLS’ in ’najaktivnej- ši eksponent vodstva SLS’«.98 Šmajd sam je na zaslišanju po vojni izjavil, da je postal član Izvršnega od- bora SLS nekaj pred Natlačenovo smrtjo jeseni 1942.99 Zapis o vlogi meščanskih strank v nekdanji Jugoslaviji, ki ga je sestavila UDV, pravi, da so v tistem času »eksekutivo« stranke sestavljali dr. Marko Natlačen (predsednik), Marko Kranjc, referent za organizacijo in tajnik, Miloš Stare, referent za zveze z drugimi poli- tičnimi skupinami v domovini in za zveze s tujino (dr. Miho Krekom), dr. Albin Šmajd, referent za vojaške zadeve in vodja celotne strankine obveščevalne službe, član naj bi bil tudi Ivan Avsenek. Šmajd naj bi bil tudi predsednik Gorenjskega odbora in član posebnega strankinega organa – organizacijskega odbora, ki naj bi bil »iniciativni in koordinacijski organ«, predsedoval naj bi mu Marko Kranjc.100 A kaj o tem pravi Šmajdov dnevnik? 9. julija 1942 je Šmajd zapisal, da ga je Marko Kranjc po naročilu Marka Natlačena povabil na sejo izvršnega odbora SLS, ki se je je poleg Natlačena in Kranjca udeležil še Miloš Stare. Med drugim naj bi govorili o položaju Mihailovića v Srbiji in zadevah Slovenske legije, zaradi česar bi lahko sklepali, da je bil Šmajd na sejo povabljen kot posrednik med Slovensko legijo in Karlom Novakom. Naslednjič Šmajd omenja SLS šele 27. avgusta 1943, medtem ko 95 Prav tam, str. 46. 96 Prav tam, str. 47. 97 Grum, Slovenski ljudski blok in narodni odbor, str. 174. 98 Prav tam, str. 194. 99 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje dr. Šmajd Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Vladimir Svetina). 100 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600-1, šk. 936, Bivše meščanske stranke. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 51 več zapisov o njenih sejah izhaja šele iz obdobja po kapitulaciji Italije. Natančno je sestava ožjega in širšega vodstva SLS navedena v zapisih za obdobje od 27. januarja do 23. februarja 1944. Takrat naj bi ožji odbor SLS sestavljali Marko Kranjc, Mirko Bitenc, Rudolf Smersu, Miloš Stare, Albin Šmajd, Jože Krošl in Franc Kotnik.101 Za marec 1944 ni zapisov, na začetku aprila je bil že aretiran in potem poslan v konfi- nacijo v Salzburg. Arnež pravi, da zaradi gestapovskih aretacij in bega v skrivališča ožji odbor nekaj časa ni mogel delovati, namesto njega naj bi od 10. aprila 1944 posloval tričlanski odbor; verjetno naj bi ga sestavljali Mirko Bitenc, ki naj bi imel pooblastilo za zastopanje Mihe Kreka v Sloveniji, Rudolf Smersu in Miloš Stare.102 Šmajd neposredno vsekakor ni mogel biti prisoten pri delu strankinega vodstva vse od njegove aretacije 4. aprila 1944 do vrnitve iz konfinacije v Salzburgu, zgodaj jeseni 1944. Iz zapisov v dnevniku lahko sklepamo, da je imel v teh mesecih pisne stike s člani vodstva tako Slovenske legije kot SLS, Miloš Stare in Rudolf Smersu naj bi ga tudi osebno obiskala, prvi 15. avgusta in drugi 16. septembra.103 V dnev- niških zapisih za obdobje po vrnitvi iz Salzburga Šmajd ni prav veliko omenjal SLS, več pozornosti je posvečal delovanju Slovenskega ljudskega bloka (imenuje ga »katoliški blok«) in oblikovanju Narodnega odbora za Slovenijo. Tudi Arnež od pomladi 1944 dalje ne omenja več sestave vodstva SLS, pravi le, da je bila »po nekem poročilu« 11. aprila 1945 izvoljena nova eksekutiva SLS, katere člani naj bi bili Franc Bajlec, Ivo Česnik, Franc Kotnik, Marko Kranjc, Jože Krošl, Rudolf Smersu in Albin Šmajd.104 Ob Šmajdovem delovanju v vodstvenih organih SLS je treba opozoriti, da se je njihova sestava pogosto spreminjala, in to ne le zaradi odsotnosti posameznih članov, ampak tudi zaradi notranjih strankarskih nesoglasij, ki nikakor niso bila redka.105 Ta nesoglasja so deloma razvidna iz Šmajdovega dnevnika, vendar bomo zaradi večinoma »telegrafskega« sloga teh zapisov navedli nekaj dodatnih priče- vanj. Tako je na primer Jože Krošl (sredi leta 1943 je postal kot štajerski delegat član širšega odbora SLS, januarja 1944 je bil izvoljen tudi za člana njenega ožjega vodstva) izpovedal, da je prišel v izvršni odbor na povabilo Marka Kranjca, ker naj bi bile »razmere zaradi Šmajda nevzdržne«.106 Sicer je Krošl razmere v SLS takole opisal: »’Stražarji’ so me hoteli izkoristiti za razbijanje SLS. Na sejah SLS – ekseku- tive in plenuma sem dejansko nastopal destruktivno. To pa iz sledečih razlogov: v SLS sem bil pritegnjen preko Kranjc Marka, kakor sem že povedal. Kranjc mi je že takrat rekel, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Na eni strani sem videl ambicioznost 101 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik. Enako sestavo ožjega odbora navaja tudi Arnež, le da ni bil prepričan, ali je ta nastala ob koncu leta 1943 ali na začetku leta 1944 (Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 47). 102 Prav tam, str. 47. 103 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik. 104 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 47. 105 Glej zapise v Šmajdovem dnevniku. 106 Kreačič, Pričevanja: brata Jože in dr. Anton Krošl, str. 198. 52 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Stareta, ki se je hvalil, da ima zveze s Krekom, da je on edini pooblaščenec Kreka itd. (mislim, da je zveze s Krekom tudi imel) – na drugi strani Šmajd, ki je povzdi- goval sebe, češ da ima za seboj vojsko. Ostal je le Kranjc, ki je bil pravzaprav edini legitimni predstavnik SLS107 – tako je vsak vlekel na svojo stran – v delu je vladala politična amorala. Jaz sem se v vsem strinjal s Kranjcem in sem tako nehote prihajal v opozicijo. To so skušali izkoristiti Stražarji, katerih pa so se vsi zgoraj navedeni zelo bali. Torej na eni strani samo borba za oblast brez vsake ideje, na drugi pa so se vsi bali Stražarjev.«108 Po mnenju Janeza Gruma sta Šmajdovi izjemna dejavnost in delovna vne- ma povzročili ljubosumnost med drugimi člani vodstva SLS. Zaradi tega je ob oblikovanju Narodnega odbora (NO) Šmajdu svetoval, naj jasno pove, da ne želi prevzeti vodstva stranke: »Ob neki priliki se mi je izrecno zahvalil za nasvet, da naj dá Bitencu [Mirko Bitenc] in Staretu vedeti, da pri delu za NO ne gre za tem, da bi on prevzel vodstvo SLS. Opazil sem namreč pri Bitencu kot tudi pri Staretu neko ljubosumnost na Šmajda. Šmajdu sem tedaj rekel, naj postane vodja delovnega krila v stranki. Da bo morda ravno to krilo obnovilo stranko SLS. Nekaj časa je premišljeval, nato pa rekel: Hvaležen sem ti za ta nasvet. In kasneje mi je to pono- vil. – Nekoč sem mu tudi rekel, da se mlajši politiki premalo zavedajo krščanskih temeljev in katoliškega gibanja (od l. 1890 naprej), iz katerega je SLS izšla. Šmajd je poslušal pa končno rekel: Je prav, da to poveš.«109 Šmajd in Gorenjska Posebej veliko očitkov, ki jih je Ozna (tako med vojno kot po njej) zbrala proti Albinu Šmajdu, se je nanašalo prav na njegovo domnevno sodelovanje z nemškim okupatorjem na Gorenjskem. Šmajd naj bi bil nekakšen vodja »bele garde« za Gorenjsko; že v juniju 1941 naj bi mu bil »dodeljen referat za organi- zacijo Gorenjske«. Z duhovnikom Matijo Škerbcem naj bi »najprej zorganizirala begunce« iz te pokrajine, potem pa »sestavila nekak pododbor, kateri naj bi up- ravljal Gorenjsko«.110 Od decembra 1941 naj bi se Šmajd večkrat sestal s pripa- dniki gestapa, zanje naj bi sestavljal sezname politično sumljivih oseb, sledile naj bi aretacije in streljanje talcev. V marcu 1942 naj bi »postal član sodišča be[le] ga[rde], katero pa je bilo še v ilegali«, februarja 1943 naj bi šel na Gorenjsko orga- nizirat »belo gardo s pomočjo nemškega vojaštva«. Po poznejših poročilih naj bi 107 Marko Kranjc je bil edini član medvojnega vodstva SLS, t. i. štirinajsterice, ki je bila, kljub formalni ukinitvi stranke po uvedbi kraljeve diktature, legitimno izvoljena na tajnem sestanku leta 1931 v Ljubljani. 108 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 428, Osebni dosje Krošl Jože, Zapisnik zaslišanja Jožeta Krošla, Ptuj, 10. 2. 1949, list II 0024053, pag. 34, stran 6 (Citat je naveden tudi v: Kreačič, Pričevanja: brata Jože in dr. Anton Krošl, str. 202). 109 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 286. 110 O Šmajdovih obiskih na Gorenjskem poleti 1941 glej tudi SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje dr. Šmajd Albin, zaslišanji Martina Torkarja iz Bohinjske Bistrice 24. 4. 1944, pag. 6–7, in 2. 5. 1944, pag. 8–11. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 53 bil skupaj z Matijo Škerbcem in Ferdinandom (Nandetom) Novakom, predvoj- nim županom Kamnika, določen za »voditelja slovenske legije za Gorenjsko«. V drugi polovici leta 1943 naj bi se sestal z Nemci v Radovljici in na Bledu, medtem ko naj bi se na Jesenicah sestal z nekdanjim županom Valentinom Markežem. Kot Šmajdov »agent« naj bi na Gorenjskem deloval Anton Duhovnik, pogosto opažen v Bohinjski dolini. Zadnje poročilo Ozne o Šmajdu izhaja iz 17. junija 1944 in pravi: »Dne 15. 6. 1944 je na postaji Lesce vstopil na vlak proti Jesenicam ter se odpeljal neznano kam. Na kolodvor je prišel v spremstvu dveh gestapov- cev, ki sta mu nosila dva večja kovčeka. Eden gestapovec se je odpeljal z njim, drugi pa se je vrnil v Begunje.«111 Šmajd naj bi se takrat odpeljal v konfinacijo v Salzburg. Franc Paar, ki ga je Ozna po vojni zasliševala o Šmajdovem sodelovanju z Nemci med italijansko okupacijo, je izjavil, da o tem ne ve ničesar, temveč naj bi Šmajd vedno »govoril, da bo Nemčija zgubila vojno, mora pa še nekdo biti, ki se bo naprej boril proti komunizmu«.112 Šmajd sam je odločno zanikal, da bi imel kakršne koli zveze z Nemci, gestapom ali nemško varnostno službo (Sicherheits- dienst – SD).113 Vse Šmajdove dejavnosti, povezane z Gorenjsko, zaradi pomanjkanja konkretnih in verodostojnih virov žal ni mogoče zadovoljivo rekonstruirati. A nedvomno se je Šmajd po prihodu v Ljubljano zelo zanimal za dogajanje na Go- renjskem. Skrbno je zbiral podatke o nemških zločinih nad tamkajšnjim prebival- stvom. V dnevnik je prepisoval ali lepil različna poročila, sezname žrtev, izrezke iz časopisov ipd., v njegovem arhivu je zbranih veliko število obsežnih dokumentov o razmerah na Gorenjskem, največ v poglavju z naslovom »Situacijska poročila«; dokumenti izhajajo predvsem iz let 1941 in 1943 ter govorijo o izseljevanju Slo- vencev, streljanju talcev, položaju zaprtih v Begunjah, delovanju Slovenske legije, četništva, domobranstva in partizanstva, o razmišljanju prebivalstva ipd. Gotovo je tudi, da je Šmajd vzdrževal stike z gorenjskimi rojaki, in zelo verjetno je, da je bil, kot nekdanji poslanec SLS za radovljiški okraj, »nekak predstavnik Gorenjcev v Ljubljani«.114 V dnevniku je kar nekaj zapisov o pogovorih in srečanjih z njimi, priložena ali prepisana so njihova pisma, poročila in informacije. Nobenega dvoma tudi ni, da je bil Šmajd v okviru SLS zadolžen za obmo- čje Gorenjske. V drugi polovici leta 1943 je v dnevniku prvič omenil Gorenjski pokrajinski odbor SLS. V zapisu za 22. avgust 1943 je navedel, da naj bi ga ses- tavljali dr. Dominik Žvokelj, dr. Anton Megušar, Albin Šmajd, dr. Ernest Rekar in 111 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Ugotovitve Ozne o medvojnem delovanju Albina Šmajda, pag. 169–172. Poročilo je bilo pripravljeno na osnovi gradiva iz fonda SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 598, Kartoteka OZNA, kartoni Albina Šmajda; tu je še dodaten pripis: »Organizator bega. Glavni vodja SL. Pobegnil. /12. jul. 45 – iz zasl. članov SL. nač. OZNE.« 112 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, zaslišanje Franca Paara 5. 3. 1946. 113 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 7. 3. 1946 (zasliševalec Vladimir Svetina). 114 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Pojasnila k posameznim v poročilu omenjenim osebam, ter dogovori (eventuelno) z njimi, pag. 3556. 54 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) dr. Ivo Potokar.115 Več o tem Odboru je povedal v zapisih za januar 1944, ko so vodilni člani SLS pripravljali reorganizacijo organov stranke. Tako je 4. januarja 1944 poročal o sestanku Gorenjskega pokrajinskega odbora v sestavi dr. Dominik Žvokelj, dr. Anton Megušar, dr. Jože Lavrič, dr. Tine Debeljak in Albin Šmajd, na katerem je bila zaradi partizanskega nasilja poudarjena potreba po propagandi. Odbor naj bi se odslej sestajal vsak teden, osnovo za organiziranje na terenu naj bi predstavljali nekdanji okraji.116 Na seji ožjega odbora SLS 7. februarja 1944 je bilo ugotovljeno, da so doslej prijavili svoj nastanek pokrajinski odbori za Gorenjsko, Prekmurje, Koroško in Primorsko. Kot člani pokrajinskega odbora za Gorenjsko so bili tokrat navedeni dr. Albin Šmajd, dr. Dominik Žvokelj, dr. Anton Megušar, dr. Tine Debeljak in dr. Jože Lavrič.117 Zaradi lažjega razumevanja Šmajdovih dnevniških zapisov bomo delu go- renjskega odbora posvetili nekoliko več pozornosti. Ob koncu oktobra 1944 je bil pripravljen Pravilnik o organizaciji Gorenjskega Pokrajinskega odbora SLS, njegovih pristojnostih in poslovanju. Deloval naj bi na celotnem zasedenem go- renjskem ozemlju, kjer naj bi bili vzpostavljeni okrajni in občinski odbori. Slednji naj bi bili dolžni »voditi točno evidenco o razpoloženju prebivalstva in njihovi politični pripadnosti, povezati privržence SLS v enoto, vršiti na njihovem obmo- čju obveščevalno službo ter poročati vse podatke pristojnemu okrajnemu odboru preko člana, ki vzdržuje z njim zvezo, voditi potrebno propagando, da se načela SLS čim bolj utrdijo v občini, ter razširjati vso literaturo, ki jo prejmejo od nadre- jenih strankinih organizacij«. Pokrajinski odbor naj bi bil dolžan stalno poročati vodstvu stranke o stanju na Gorenjskem in skrbeti, »da se delo organiziranja vrši v skladu z danimi navodili in uspešno«.118 Za člane Gorenjskega pokrajinskega odbora so bili potem predlagani in potrjeni štirje člani: Albin Šmajd, Anton Me- gušar, Tine Debeljak in Jože Lavrič.119 Šmajd je sodeloval tudi z drugimi člani SLS, Slovenske legije, domobranstva in njihovih obveščevalnih služb, ki so potovali ali delovali na Gorenjskem, a tudi s številnimi tam stalno ali občasno bivajočimi osebami, kot so bili Anton Duhovnik, Henrik Goričan, Franc Paar, Janko Soklič, Franc Frakelj itd. 115 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 22. 8. 1943. 116 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 4. 1. 1944. 117 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 17. 2. 1944. 118 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, pog- lavje SLS 1941 do 1944, Pravilnik o organizaciji Gorenjskega Pokrajinskega odbora SLS (GPO), njegovih pristojnostih ter njegovem poslovanju, Ljubljana, 29. 19. 1944, pag. 491. 119 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, pog- lavje SLS 1941 do 1944, Sestava pokrajinskih odborov SLS in nekaj poročil v zvezi z njimi, pag. 447. Doku- ment je sicer nedatiran, a je mogoče predvidevati, da je nastal po sprejetju zgoraj navedenega pravilnika. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 55 Na Gorenjskem se je Šmajd srečeval s številnimi težavami. Gorenjci so bili do Ljubljane nasploh nezaupljivi120 in Šmajd med njimi ni bil preveč dobro zapisan. Zamerili naj bi mu, da se je ob pripravi neke »akcije« zavzemal, »naj bi mlajši ostali v hribih, starejši pa prišli domov«, poleg tega naj bi se Gorenjci bali Šmajda »in nje- gove garde«.121 Nerazpoloženje proti Šmajdu v tej slovenski pokrajini je bilo očitno tako razširjeno, da mu je Miloš Stare februarja 1944 rekel, da ga bo treba »še pred koncem rehabilitirati na Gorenjskem (predno bi dobil kako mesto)«.122 Ob tem je treba upoštevati, da so bile tamkajšnje razmere zaradi nacističnega okupacijskega režima že od začetka vojne in tudi po kapitulaciji Italije bistveno drugačne kot v Ljubljanski pokrajini. Boris Mlakar jih je takole predstavil: »Partizanskih obraču- nov z nemškimi sodelavci oziroma nasprotniki je bilo v tej pokrajini precej, vse pa je v Ljubljani skrbno spremljal dr. Albin Šmajd s svojimi sodelavci. Iz tega kroga je izšla tudi ena izmed pobud za organiziranje domobranstva na Gorenjskem, čeprav so nekakšne domobranske postojanke v Poljanski dolini in Polhograjskem hribovju pozimi 1943/1944 ustanovile že nemške oblasti ter jih podredile obmejni finančni straži. Ljubljanski odposlanci so potem ob sodelovanju gorenjskih organizatorjev ter ob podpori oblasti spomladi 1944 začeli ustanavljati postojanke na območju Škofje Loke in Kranja. Pri štabu Slovenskega domobranstva v Ljubljani je bila usta- novljena posebna Gorenjska četa, vendar se le-ta potem ni odpravila na Gorenjsko, temveč je iz Ljubljane nekajkrat kot pomoč odšlo manjše število propagandistov oziroma domobranskih častnikov. Posamezne postojanke ’Gorenjske samozaščite’ so bile podrejene izpostavam nemške varnostne policije, njihov vodja pa je bil pod- častnik Erich Dichtl. Nove postojanke so ustanavljali vse do pomladi 1945, ko jih je bilo že skoraj 50. Bolj enotno in usklajeno so delovale od konca leta 1944, ko je bil ustanovljen Center Gorenjskega domobranstva v Kranju, ki mu je načeloval Slavko Krek. Center je bil središče obveščevalne in propagandne službe, v njegovem okvi- ru pa je delovala tudi podčastniška šola. Za večjo vojaško moč je bila ustanovljena udarna četa, ki je sodelovala tudi v ofenzivi v Zgornjo Savinjsko dolino konec leta 1944. Gorenjski domobranci, skupaj približno 2500 mož, so bili po večini parti- zanski dezerterji in Slovenci, ki so se želeli izogniti mobilizaciji v nemško vojsko. Propagandno gradivo so zvečine dobivali iz Ljubljane, vendar so tudi sami izdajali nekaj listov in drugega gradiva ter prirejali protikomunistična zborovanja. Zaradi ilegalnega delovanja so nemške oblasti Center že februarja 1945 razpustile ter areti- rale nekaj domobrancev. Jeseni 1944 je na Gorenjsko prišel tudi Gorenjski četniški odred, vendar se tam ni mogel ustaliti.«123 120 »Gorenjsko pa je mogoče urejevati samo z Gorenjske, ne pa iz Ljubljane, ker Gorenjci Ljubljani ne ver- jamejo« (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 931, poglavje Situacijska poročila, pag. 3536). 121 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 3. 11. 1943. 122 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 19. 2. 1944. 123 Mlakar, Gorenjska samozaščita, str. 705–706. 56 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Šmajd in Primorska Pripadniki Ozne so Šmajda obtoževali, da ni zakrivil aretacij in streljanj tal- cev le na Gorenjskem in v Ljubljanski pokrajini, ampak tudi v Italiji. V njegovi kartoteki lahko preberemo, da naj bi kmalu po streljanju talcev na Gorenjskem v aprilu 1942 odšel v Italijo, čemur naj bi sledila »tiralica za nekaterimi voditelji njim nasprotnih strank«. Šmajd naj bi se občasno zadrževal tudi v Trstu, kjer naj bi »med Slovenci vodil propagando in aretacije s pomočjo kvesture«.124 O Šmajdovem delu na Primorskem ni mogoče prav veliko izvedeti. Gotovo je, da so bile slovenske politične stranke, ki so se opredelile proti OF in partizan- stvu, že v obdobju med obema svetovnima vojnama povezane z idejno sorodnimi skupinami na Primorskem, vendar je okupacija njihove stike znatno otežila. Itali- janske oblasti so zaprle velik del liberalno usmerjenih slovenskih primorskih izo- bražencev. V nekoliko boljšem položaju je bil katoliški tabor, saj so nekateri katoli- ški intelektualci, predvsem iz duhovniških vrst, lahko ostali na Primorskem. Ti so si še naprej dopisovali z enako mislečimi skupinami v Ljubljanski pokrajini. Tako imenovana »sredina«,125 ki se je izoblikovala predvsem na Goriškem in je odklanja- la tako revolucionarni kot protirevolucionarni tabor, a tudi vsakršno sodelovanje z okupatorji, je bila najbližje skupini Andreja Gosarja in Jakoba Šolarja. Zato se je vodstvo SLS v Ljubljani, ki je hotelo primorske katoliške politike v čim večji meri spraviti pod svoj vpliv, oprlo na manjši, konservativno usmerjeni del katoliškega tabora, ki se je zbiral okrog Janka Kralja.126 Vsi njihovi stiki, tako prek pisem kot ob osebnih obiskih, so bili podtalni, saj italijanske oblasti niso podpirale povezo- vanja med Slovenci z obeh strani rapalske meje, četudi so bili protikomunistično usmerjeni. Po kapitulaciji Italije in ustanovitvi operacijske cone Jadransko primorje na čelu s Friedrichom Rainerjem kot vrhovnim komisarjem je prišlo do nekaterih sprememb. Ozemlje je bilo formalnopravno sicer še vedno del Kraljevine Italije, vendar so bili Nemci zelo naklonjeni čim širši protipartizanski akciji, četudi so jo organizirali Slovenci. Takrat je slovensko protikomunistično vodstvo dobilo več možnosti, da protirevolucionarno dejavnost iz Ljubljanske pokrajine razširi tudi na Primorsko.127 V Ljubljani ustanovljen Protikomunistični odbor,128 katerega član je bil tudi Albin Šmajd, je skušal doseči razširitev Slovenskega domobranstva tudi na Primorsko; vendar je vodilno vlogo pri tem kmalu prevzel general Rupnik, medtem ko je odbor, ki je deloval v tajnosti, vplival na razvoj primorskega domobranstva 124 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 598, Kartoteka OZNA, kartoni Albina Šmajda. 125 V to skupino je sodil tudi Ivo Juvančič; zato lahko v Šmajdovih dnevniških zapisih preberemo, da z njim ni treba navezovati stikov (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, 28. 12. 1943, 1. 2. 1944). 126 Tako je Miloš Stare po svojem obisku na Primorskem poročal, da je ideološko za SLS sprejemljiva le skupina Janka Kralja (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, 16. 11. 1943). 127 Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 398–399. 128 Več o njem v nadaljevanju besedila. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 57 predvsem prek nekaterih častnikov, zlasti Antona Kokalja in Janka Kregarja.129 Zah- teve po ustanovitvi domobranstva so sicer prihajale tudi od nekaterih Primorcev, a je kmalu postalo jasno, da to brez pomoči iz Ljubljane ne bo mogoče. V tej pokraji- ni je bilo namreč protipartizansko razpoloženje prisotno v veliko manjši meri kot v Ljubljanski pokrajini, zato tudi jeseni 1943, kljub nekaterim pojavom partizanskega nasilja, na Primorskem še ni bilo nobene organizirane protirevolucionarne akcije. Do ustanovitve primorskega domobranstva je prišlo šele potem, ko je novembra 1943 prišel v Trst polkovnik Anton Kokalj, ki so ga pred tem odpustili iz domo- branskega štaba v Ljubljani. Ta je s pristankom nemških okupacijskih oblasti začel z vzpostavljanjem Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ), ki je pred- stavljal temeljni organizacijski okvir za razvoj primorskega domobranstva. Kokalj je bil sprva imenovan za inšpektorja, pozneje tudi za poveljnika SNVZ. Ob pomoči častniških kadrov, ki jih je privabil iz Ljubljane, mu je v Trstu in še nekaterih drugih večjih krajih uspelo organizirati nekaj osnovnih čet, ki jih je širil tudi z mobilizi- ranci iz domačih krajev in begunci iz Dolenjske. Pomoč iz Ljubljane je še naprej prihajala. Zagotavljala sta jo domobranski štab in Rupnikova pokrajinska uprava, največ v obliki propagandnega gradiva in drugih sredstev, medtem ko je Slovenska legija na Primorsko napotila nekaj svojih posebej sposobnih organizatorjev.130 Vzporedno z organiziranjem domobranstva je potekala tudi obveščevalna dejavnost, pri kateri so posredno in neposredno sodelovali tudi predstavniki Slo- venske legije in Slovenske ljudske stranke. V analizi »bivših meščanskih strank«, ki jo je izdelala Ozna oziroma UDV, je bil Šmajd predstavljen kot vodja celotne obve- ščevalne službe SLS. Skupaj z Jožetom Golcem in Jožetom Sodjo naj bi vzdrževal zvezo z britansko obveščevalno službo (Intelligence Service), z Antonom Duhovni- kom tudi z italijansko obveščevalno službo.131 V imenu Slovenske legije naj bi imela stike z Golcem Jože Sodja in Rudolf Smersu, medtem ko naj bi Miloš Stare in Albin Šmajd bila seznanjena s poročili, ki sta jih Sodja in Smersu pošiljala Golcu. Podatek naj bi Ozna dobila od Izidorja Martinjaka.132 V kolikšni meri je bil Šmajd osebno vpleten v delovanje protikomunistič- nih ilegalnih obveščevalnih mrež, ki so sodelovale z britanskimi obveščevalnimi službami, ni mogoče ugotoviti. A nedvomno je njihovo delovanje z zanimanjem spremljal prek sodelavcev iz vrst SLS in Slovenske legije, Jožeta Sodje, Antona Du- hovnika, Jožefa Godine, Izidorja Martinjaka, Ivana Martelanca in drugih, ki so bili z dogajanjem v Trstu in na Primorskem tudi neposredno povezani. O tem govorijo številni zapisi iz Šmajdovega dnevnika. Golca133 sicer Šmajd v dnevniku nikoli ne 129 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 131. 130 Mlakar, Primorski narodni varnostni zbor na Primorskem, str. 703–704. 131 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600-1, šk. 936, Bivše meščanske stranke, pag. 77, 79, 595. 132 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 503-3, šk. 948, Slovenska legija, pag. 312. 133 Kot dopisnik časnikov Slovenca in Domoljuba je živel v Trstu, delal za angleško obveščevalno službo in bil vodja t. i. Vauhnik-Anićevega omrežja; čeprav je bil blizu nekomunistični ilegali, je delal samostojno, med njegovimi sodelavci sta bila Peter Šorli in Branko Agneletto ( Slovenska biografija). 58 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) omenja, vendar ni nemogoče, da bi imel informacije o njegovi dejavnosti, kakor je predvideval Izidor Martinjak.134 Tudi Branka Agneletta Šmajd v dnevniku izrecno ne navaja,135 temveč omenja duhovnika Petra Šorlija, člana Golčeve obveščevalne skupine, ki si je dopisoval z Ivanom Martelancem, ki je z njegovimi poročili sezna- nil tudi vodstvo Slovenske ljudske stranke.136 Zabeležil je tudi informacijo o Šorlije- vi aretaciji.137 Sicer je Šmajd na povojnih zaslišanjih zanikal, da bi imel kakršne koli zveze z angleško obveščevalno službo tako med vojno kot po njej.138 Eden od voditeljev Slovenske legije Delovanju v okviru Slovenske legije, ilegalne oborožene formacije Slovenske ljudske stranke, je Šmajd posvetil veliko časa in pozornosti. Sodeloval naj bi že pri organizacijskih pripravah za njeno ustanovitev. Vodil jih je sicer njegov strankarski kolega Rudolf Smersu, ki mu je bilo na ustanovnem sestanku legije 29. maja 1941 poverjeno njeno vodstvo. Za usklajevanje dela je bil zadolžen desetčlanski odbor, vzpostavljenih je bilo tudi več referatov, ki so jih vodili pred vojno uveljavljeni poli- tiki SLS oziroma JRZ, medtem ko so bile ožje vojaške in tehnične zadeve poverjene nekdanjemu častniku kraljeve jugoslovanske vojske Ernestu Peterlinu.139 V Šmajdovem dnevniku sicer pogosto nastopajo v legiji dejavne osebe, vendar njihova vloga večkrat ni pojasnjena, zato jih bomo nekoliko podrobneje predstavili. Rudolf Smersu naj bi poleg vodenja legije prevzel še organizacijski re- ferat, po nastanku vaških straž oziroma MVAC (Milizia volontaria anticomunista – Prostovoljna protikomunistična milica) naj bi koordiniral njihovo delovanje z delom legije. Šmajd je vodil obveščevalni referat, bil je tudi nekakšen vmesni člen med legijo in Jugoslovansko vojsko v domovini (JVvD) ter nekaj časa tudi član nje- nega štaba za Slovenijo. Jože Sodja je bil zadolžen za referat za propagando. Šmaj- du in Sodji naj bi pomagal kaplan Andrej Križman, kot politični svetovalec naj bi vzdrževal zvezo s podpolkovnikom Ernestom Peterlinom. Kaplana France Malovrh in Anton Duhovnik naj bi organizirala Slovensko legijo na podeželju. Duhovnik, ki je vodil obveščevalno dejavnost, in Malovrh, ki je skrbel za propagandni material, sta bila tudi v političnem vodstvu odbora, katerega člani so bili še Albin Šmajd, Andrej Križman in Jože Sodja. Slavko Češnovar je bil zadolžen za blagajniške posle in arhiv. Pomembnejši sodelavci vodstva legije naj bi bili Milko Pirih, Ludvik Puš, 134 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Podatki iz gradiva Izidorja Martinjaka, Material Golec Josip – Jojo, pag. 1–2. 135 Agnelettova skupina je omenjena v Šmajdovem pismu Milošu Staretu z dne 19. 10. 1944 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 929, pag. 550–552). 136 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 3. 2. 1944. 137 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 6. 10. 1944. 138 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zaslišanje Albina Šmajda, 7. 3. 1946 (zasli- ševalec Vladimir Svetina). 139 ES 11, geslo Slovenska legija, str. 410. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 59 kaplan Henrik Goričan ter zdravnika dr. Janez Janež in dr. Stane Grapar kot sanite- tna referenta.140 Ljubljanski pododbor (ali mestno poveljstvo) legije naj bi sestavljali Fortunat Majdič, Ivo Kermavner, Milan Finec in Lado Pirih.141 Rudolf Smersu je Slovensko legijo vodil do jeseni 1943, potem ga je zamenjal Mirko Bitenc. Po kapi- tulaciji Italije je vodstvo Slovenske legije ukazalo svojim članom, naj se vključijo v domobransko vojsko, tisti njeni člani, ki so ostali v ilegali, so se pozneje pridružili Slovenski narodni vojski.142 Šmajd je sodeloval tudi pri delu t. i. Urada »M-7«, za katerim je v ozadju stala Slovenska legija, podpirala ga je tudi SLS. Urad, ki je med drugim opravljal tudi obveščevalne naloge za legijo oziroma za SLS, je začel delovati jeseni 1942 v Ljubljani z namenom vzpostaviti in vzdrževati stike med posameznimi oborože- nimi vojaškimi formacijami protikomunističnega tabora in italijanskimi oblastmi. Pomagal je pri organiziranju vaških straž, jim iskal primerne poveljnike, poleg tega je tudi vodil propagandno dejavnost proti KPS in OF ter zbiral podatke o njihovem članstvu in delovanju. Medtem ko je bilo ukvarjanje z vaškimi stražami legalna de- javnost odbora, je politične in obveščevalne naloge opravljal ilegalno. Za tiskanje propagandnega materiala sta skrbela France Malovrh in Anton Duhovnik, ki je vodil še obveščevalno službo. Za vojaška vprašanja je bil zadolžen Albin Cerkvenik, medtem ko je v političnem oziru urad vodil odbor, ki so ga sestavljali vodilni člani Slovenske legije, Albin Šmajd, Andrej Križman, Jože Sodja, France Malovrh in An- ton Duhovnik.143 Prek Slovenske legije je bil Šmajd vključen tudi v obveščevalno delo Jugoslo- vanske vojske v domovini. Legija je namreč sodelovala s Slovensko informativno službo, obveščevalno službo Mihailovićeve vojske v Sloveniji, ki je bila dejavna v obdobju italijanske okupacije. Povezovala se je z zahodnimi zavezniki, ki jim je posredovala različne, predvsem vojaške podatke. Vodil jo je stotnik Albert Ilovar, France Malovrh je deloval na območju Italije, Henrik Goričan na Štajerskem, Bran- ko Jan na Gorenjskem in v Ljubljanski pokrajini, njena sodelavca sta bila tudi dr. Albin Šmajd in Ivan Avser.144 Šmajdove dejavnosti, ki jih je opravljal kot član vodstva Slovenske legije, so potekale v okrilju SLS, pogosto so bile tesno prepletene z organizacijami va- ških straž oziroma MVAC in s poznejšim domobranstvom, deloma tudi s četniško vojsko Karla Novaka, namestnikom Draže Mihailovića v Sloveniji; zato je bila Slo- venska legija že omenjana v poglavju o Šmajdovem delovanju v okviru SLS, nekaj bo o njej povedanega še v naslednjih poglavjih. 140 ES 11, geslo Slovenska legija, str. 410; Saje, Belogardizem, str. 165. 141 Saje, Belogardizem, str. 165. 142 ES 11, geslo Slovenska legija, str. 410. 143 Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 322–323. 144 Prav tam, str. 323. 60 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Karel Novak Vezni člen med Karlom Novakom in Slovensko legijo Na začetku leta 1942 je začel Draža Mihailović pritiskati na slovenske pro- tikomunistične stranke, naj se združijo in oblikujejo enotno osnovo za Mihailo- vićevo gibanje v Sloveniji. Major Karel Novak, ki je bil kmalu zatem imenovan za komandanta Jugoslovanske vojske (JV) za Slovenijo, se je začel o tem pogovarjati s predstavniki slovenskih političnih skupin. Sodelovanju z izrazito jugoslovansko usmerjenim Novakom so bile naklo- njene liberalne skupine, toda tudi katoliška SLS, ki je priznavala jugoslovansko be- gunsko vlado v Londonu in Mihailovića za vojaškega poveljnika, je bila načeloma pripravljena sodelovati z Novakovimi četniškimi odredi. 145 Približno v času nastanka Slovenske zaveze (SZ), v katero so se marca 1942 združile katoliške, liberalne in socialistične stranke ter skupine, ki se niso odločile za vstop v OF, je Karel Novak ustanovil Poveljstvo Jugoslovanske vojske za Sloveni- jo. Pri organizaciji vojske se je naslonil na ilegalne oborožene formacije slovenskih meščanskih strank, ki so bile ustanovljene že v prvih mesecih okupacije; poleg ka- toliške Slovenske legije sta bili to še liberalna Sokolska legija in Narodna legija (ozi- roma njen predhodnik Pobratim, ki se je leta 1943 preoblikoval v Narodno legijo), v katero so se vključili tisti, ki niso bili zadovoljni z delom obstoječih strank. Novak je imel štab, sestavljen iz Glavnega organizacijskega odbora (GOO) in iz operativ- nega dela, ter poseben obveščevalni odsek. Člani GOO so bili sprva Anton Krošl 145 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 502–6, šk. 950, JV in Novak ob kapitu- laciji Italije, pag. 33–34; SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–4, šk. 935, Slovenska ljudska stranka, pag. 69. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 61 kot zastopnik Pobratima, ki je bil tudi načelnik štaba, Boris Mihalič kot zastopnik Sokolske legije in Ivo Peršuh kot zastopnik Slovenske legije. Ob koncu maja 1942 je Varnostno-obveščevalna služba (VOS) Osvobodilne fronte likvidirala Iva Peršuha, na začetku julija 1942 ga je na mestu zastopnika Slovenske legije v GOO na predlog vrhovnega poveljstva legije zamenjal Albin Šmajd.146 Vrhovno vodstvo Slovenske legije je sklenilo, da bo pošiljalo vsa poročila legije Poveljstvu JV za Slovenijo iz- ključno prek Šmajda, medtem ko naj bi bili v odseke in sekcije GOO imenovani novi ljudje.147 Šmajd naj bi sicer sodil v ožji krog Novakovih »vojaško-političnih sodelav- cev«,148 a je sodelovanje želel voditi na svoj način. Tako je Novaku sporočil, da naj ne favorizira neznatne skupine, sestavljene iz disidentov raznih strank (pri tem je najbrž mislil predvsem na organizacijo Pobratim, predhodnico Narodne legije, in njenega voditelja Antona Krošla, ki naj bi imel z Novakom posebej dobre odnose), temveč naj se trudi za pridobitev soglasja najmočnejše politične skupine – SLS.149 Šmajd nasploh ni bil zadovoljen z odnosom Novaka in Krošla do SLS in Sloven- ske legije, saj se mu je zdelo, da hočeta veliko množico ljudi iz katoliškega tabora le izkoristiti za dosego svojih ciljev – da »hočeta s svojo akcijo zajeti vse ljudi iz Sl[ovenske] leg[ije] in SLS, a izključiti celoto, tj. vse razbiti in razdrobiti, nato pa te posamezne ude brez vodstva zbrati pod svojim vodstvom«, da hočeta, »naj bi bili kaplani, župniki in razni njihovi prijatelji le vprežna živina, ki naj bi vlekli izključno in s polno paro le njun voz!«150 Šmajd jima tega nikakor ni nameraval dopustiti, ob tem so mu šle na roko različne okoliščine. Po tem, ko je gestapo aretiral Antona Krošla proti koncu avgusta 1942, je njegove funkcije prevzel Milan Bano,151 s kate- rim je Šmajd lažje sodeloval kot s Krošlom. V pismu Novaku z dne 23. novembra 1942 je izrazil zadovoljstvo, da vodilna trojka Glavnega organizacijskega odbora štaba JV za Slovenijo v sestavi Milan Bano, Rudolf Žitnik in Albin Šmajd »gleda na vse ’pro bele’ enotno«, da »ni med njimi nobenih trenj ali sovražnosti«, da obstaja »harmonično sožitje vseh elementov, ki sestavljajo naše organizacijsko delo doma in na terenu«, in dodal: »Stojim na stališču, da mora med temi skupinami biti so- delovanje iskreno. Upam, da se mi je posrečilo v času mojega sodelovanja to iskre- no doseči.« Ob tem je Šmajd opozoril, da je treba za okrepitev vojaškega položaja 146 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 502–6, šk. 950, JV in Novak ob kapitula- ciji Italije, pag. 34–37. 147 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 6. 7. 1942. 148 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond ostanki meščanskih strank, ZA 604–4, šk. 935, Slovenska ljudska stranka, pag. 69. 149 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 502–6, šk. 950, JV in Novak ob kapitu- laciji Italije, pag. 38; SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, 10. 7. 1942. 150 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 9. 7. 1942. 151 Po vrnitvi iz zapora aprila 1943 naj bi Krošl verjetno spet zasedel prejšnje mesto v Glavnem organizacij- skem odboru JV za Slovenijo (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 502–6, šk. 950, JV in Novak ob kapitulaciji Italije, pag. 40–41). 62 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) njegovega tabora povezati »vse tvorne narodove sile«, Slovensko in Sokolsko legijo ter Pobratima, »v skupno in močno falango«, vendar zavračati »sleherno koketi- ranje z disidenti na tej ali oni strani«, in posebej izpostavil Glavačevo in Šolarjevo skupino, pred katerima naj bi Novaka že večkrat svaril; trditev je podkrepil tudi z omembo umora Novakovega namestnika kapetana Josipa Lesjaka – Lampeta, ki naj bi ga po naročilu Franca Glavača izvršil Gabrijel (Jelo) Capuder in ga je omenjal Novak v pismu Šmajdu z dne 7. novembra 1942.152 Organizator vaških straž Šmajdovega dela za Slovensko legijo, deloma tudi njegovega sodelovanja s Karlom Novakom, skorajda ni mogoče ločiti od njegove dejavnosti v zvezi z orga- niziranjem vaških straž, ki so od začetka avgusta 1942 pod nazivom Prostovoljna protikomunistična milica (MVAC) delovale s privoljenjem italijanskih okupator- skih oblasti. Te sicer niso dovoljevale kakšnega enotnega slovenskega vojaškega po- veljstva nad vaškimi stražami, vendar so njihovi poveljniki pogosto izhajali iz vrst pripadnikov Slovenske legije, medtem ko so v ozadju na organiziranje in delovanje vaških straž odločilno vplivali voditelji SLS, večinoma tisti, ki so vodili Slovensko legijo: predsednik organizacijskega odbora vaških straž v Ljubljani je bil namreč Rudolf Smersu (do jeseni 1943 tudi vodja Slovenske legije), pomembni člani odbo- ra so bili Albin Šmajd, Andrej Križman in Anton Duhovnik, nekakšen »neuradni slovenski poveljnik« vaških straž je bil podpolkovnik Ernest Peterlin.153 Vaške stra- že so zaradi svoje številčnosti zelo zanimale Karla Novaka, ki jih je večkrat skušal vključiti v sestav svoje vojske. Šmajd, kot eden izmed voditeljev ilegalne Slovenske legije, je skrbno bdel tudi nad delom legalnih vaških straž. Njegovo delo v odboru vaških straž v Ljublja- ni je Janez Grum takole predstavil: »Z dr. Albinom Šmajdom sem se začel srečevati v jeseni 1942 v napol legalni pisarni Vaških straž na Miklošičevi cesti 7 v Ljubljani. Kadar sem tedaj in kasneje šel v Ljubljano, potem ko sem prevzel vodstvo Vaške straže v domačem D. M. [Devica Marija] v Polju, sem se navadno zglasil pri Rudol- fu Smersuju, nato pa skoro vedno šel tudi v imenovano pisarno. Tam sem pogosto naletel na Šmajda, ki je kaj pisal ali pa se razgovarjal s kakim vaškim stražarjem, ki je prišel v Ljubljano. Največkrat s poveljniki ali njihovimi zastopniki. Od teh je zvedel za stanje v postojankah, za njihove skušnje z Italijani, o delovanju komuni- stičnih terencev in še kaj. Na podlagi teh poročil je Šmajd dajal poveljnikom vaških straž opozorila in nasvete, zlasti kako nastopati pred Italijani, da si bodo ohranili čim večjo samostojnost. Njegovo govorjenje se mi je zdelo stvarno. Sčasoma sem 152 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 929, Do- kumenti SLS 1941–1944, Pismo Albina Šmajda Karlu Novaku z dne 23. 11. 1942, pag. 118–119. Na tem mestu je objavljeno tudi pismo Novaka z dne 7. novembra 1942, na katerega mu je Šmajd 23. novembra 1943 odgovoril. Novakovo pismo ima naslov Sporočilo majorja Novaka Šmajdu o situaciji na Gorjancih. 153 Mlakar, Vaške straže, str. 660. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 63 začutil neko spoštovanje do njega: bivši državni poslanec in odvetnik se ves razdaja za potrebe Vaških straž. Potem, ko so se Vaške straže začele, se Šmajd ni pomišljal iti od časa do časa na italijanski štab h kapetanu Tornariju154 (ta je bil verjetno sloven- skega rodu, ker je pravilno govoril slovensko), ki je bil v italijanskem štabu referent za Vaške straže (VS). Ob neki priliki mi je kasneje Šmajd povedal, da je v razgovoru s Tornarijem marsikaj odkril, kako Italijani dejansko gledajo na VS, kakšne načrte imajo z njimi, itd. Imel je nek poseben dar iz sobesednika izvleči misli in načrte.«155 Pogovor pri škofu Rožmanu septembra 1942 Septembra 1942 je škof Rožman sklical sestanek zastopnikov katoliškega in liberalnega tabora ter socialistov, da bi se pogovorili o odnosu do italijanskega oku- patorja. Eden od vabljenih je bil tudi Albin Šmajd. V dnevniškem zapisu za 10. september 1942156 je zabeležil, da so bili na sestanku izmed liberalcev prisotni Janko Mačkovšek, Otmar Pirkmajer, Dinko Puc, Vladimir Šuklje in Marjan Zajec,157 iz- med socialistov Celestin Jelenc in Josip Petejan, katoliški tabor naj bi zastopali Ivan Avsenek, Mirko Božič, Marko Kranjec, Jože Lavrič, Alojzij Mihelčič, Marko Natla- čen, Rudolf Smersu, Miloš Stare in Albin Šmajd,158 poleg njih je navedel še rektor- ja ljubljanske univerze Milka Kosa, predsednika Društva slovenskih književnikov Franceta Koblarja in Ivana Mohoriča, glavnega tajnika Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, ki so bili vabljeni kot predstavniki kulturnih in gospodarskih ustanov. Šmajd o vsebini sestanka ni zapisal skorajda nič,159 veliko več je povedal Vladi- mir Šuklje. Po njegovem pričevanju je škof prisotne seznanil z namero italijanskih okupatorskih oblasti, da »bodo vso pokrajino izravnavale z zemljo in vse Slovence izselile«, v kolikor Slovenci ne bodo sami zatrli uporniškega gibanja oziroma ne bodo pri tem podprli italijanske vojske. Škof svojega mnenja ni izrazil, pač pa je vse zbrane pozval, naj podajo svoje osebno stališče. Za sodelovanje z okupatorjem naj bi se jasno opredelili predstavniki SLS Ivan Avsenek, Marko Natlačen, Miloš Stare in Albin Šmajd, Marko Kranjec pa naj kot Štajerec ne bi zavzel tako odločnega sta- lišča kot prej navedeni, čeprav naj bi tudi on soglašal, da »je treba nekaj ukreniti.« 154 Gino Tornari, italijanski poklicni častnik, stotnik poveljstva 11. armadnega zbora in italijanske 2. armade. 155 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 280. 156 Udeleženci sestanka sicer navajajo različne datume: Janko Mačkovšek navaja 12. september (Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 44; ta datum se upošteva tudi v delu v delih: Griesser Pečar, Dolinar, Rož- manov proces, str. 239 in Godeša, Kdor ni z nami je proti nam, str. 202); France Koblar naj bi sicer navedel 11. september 1942 (Griesser Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 241), vendar se je Vladimir Šuklje najverjetneje zmotil, ko je navedel avgust 1942 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–6, šk. 935, Samostojna demokratska stranka, Zaslišanje Vladimirja Šukljeta pri javnem tožilcu v Ljubljani, pag. 21). 157 Vladimir Šuklje navaja še Stojana Bajiča. 158 Vladimir Šuklje ne navaja Božiča in Smersuja. France Koblar, ki je tudi pričeval o tem sestanku, med udeleženci prav tako ni omenil Božiča, namesto Alojzija Mihelčiča je navedel Franceta Mihelčiča, vendar je precej verjetneje, da sta imela prav Šmajd in Šuklje (Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 202). 159 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 10. 9. 1942. 64 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Škof Gregorij Rožman Izmed drugih naj bi se za sodelovanje opredelil le liberalec Marjan Zajec, vsi ostali naj bi pomoči Italijanom bolj ali manj odločno nasprotovali. In kaj naj bi povedal Šmajd? Po Šukljetovem pričevanju naj bi se Šmajd »izjavil enako kot Miloš Stare, češ da je organizirana akcija proti partizanstvu potrebna in da je ni treba smatrati kot protinarodne pomoči okupatorju«.160 Šukljetova predstavitev dogajanja na sestanku pri Rožmanu priča ne le o razlikah v mišljenju posameznih meščanskih političnih strank, ampak tudi o raz- ličnih razmišljanjih posameznikov znotraj katoliškega tabora in o neenotnosti med pripadniki SLS. Na osnovi teh razlik je morda lažje razumeti vzroke nasprotij med pomembnejšimi pripadniki katoliškega tabora in tudi med vodilnimi člani SLS, deloma morda tudi čustva naklonjenosti ali odpora do Albina Šmajda, ki jih je, čeprav le bežno in v skopih besedah, mogoče zaslediti tudi v Šmajdovih dnev- niških zapisih. 160 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–6, šk. 935, Samostojna demokratska stranka, Zaslišanje Vladimirja Šukljeta pri javnem tožilcu v Ljubljani, 12. 12. 1945, pag. 22. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 65 Ljubljanska varnostna straža in t. i. božične racije ob koncu leta 1942 Šmajdovo povezovanje z Ljubljansko varnostno stražo pri izvedbi »božičnih racij«, še posebej njegova vloga zasliševalca aretiranih v t. i. belgijski vojašnici,161 je bilo verjetno najbolj kontroverzno dejanje vseh Šmajdovih medvojnih dejavnosti. Zato smo tem dogodkom namenili posebno pozornost. Nekateri pripadniki slovenskega protikomunističnega tabora, tako iz kato- liških kot iz liberalnih vrst, so si že od začetka leta 1942 neuspešno prizadevali za ustanovitev lastne policije. Italijanske oblasti so postale temu načrtu bolj naklonje- ne šele sredi oktobra 1942, po atentatu na bana Marka Natlačena. Šmajd je idejo o slovenski policiji nedvomno podpiral in si prizadeval za njeno ustanovitev, kar je jasno razvidno iz njegove korespondence s Karlom Novakom. V pismu z dne 20. septembra 1942 je Šmajd izrazil nezadovoljstvo z »Ljubljano«, ki še vedno »spi spa- nje pravičnega«, »lenega in sitega«, se jezi na »belo gardo« in »zabavlja«. Po njego- vem mnenju bi bilo »dobro«, »da bi se Ljubljani tudi dejansko pokazala moč belih in se jo ustrahovalo«, saj »brez tega Ljubljana ne bo ozdravela«. Slab mesec pozneje, 11. oktobra 1942, je Novaka obvestil, da je po njegovem naročilu poiskal zvezo z Ernestom Peterlinom. Načrtovana naj bi bila »ustanovitev samoobrambe z imenom Slovenska Straža«, razdeljena »na obveščevalni in eksekutivni oddelek«, oba naj bi »vodili strokovnjaki – aktivni orožniški častniki«; pripadniki eksekutivnega oddel- ka naj bi imeli med drugim tudi pravice: »aretacije po dnevi in ponoči, zapiranje, sojenje in izvrševanje sodb, lastni zapori, preiskovanja stanovanj itd.«. Nekaj dni za- tem, 17. oktobra 1942, je Šmajd poročal, da organiziranje Slovenske straže in vaških straž v Ljubljani počasi napreduje, a da bo treba »prebroditi« težave in nadaljevati z delom, saj: »Le z vztrajnostjo in v zaupanju na božjo pomoč ter neizprosno borbo bomo uničili na slovenskih tleh najhujšega in najnevarnejšega nasprotnika ne samo našega, marveč vsake človeške družbe sploh.«162 V pomanjkanju natančnejših podatkov o ustanovitvi Ljubljanske varnostne straže (Šmajd zanjo poleg že omenjenega imena Slovenska straža uporablja tudi naziva Ljubljanska straža in Ljubljanska narodna zaščita) se bomo oprli na opis Toneta Ferenca. Takole pravi: »Konec oktobra 1942 sta bivši jugoslovanski general- štabni podpolkovnik Ernest Peterlin, ki ga je italijanski okupator določil za vojaške- ga organizatorja belogardistične ljubljanske straže, in bivši odvetnik iz Radovljice 161 Belgijska vojašnica (tudi Mestna pehotna vojašnica) je bila zgrajena v letih 1882–1895. Poleg glavne zgradbe je bilo postavljenih še 25 pripadajočih objektov na območju med današnjo Masarykovo in Me- telkovo cesto. Ime je dobila po 27. pehotnem polku, katerega častni poveljnik je bil belgijski kralj Albert I. Belgijski. Po prvi svetovni vojni so vojašnico preimenovali v Kasarno vojvode Mišića, med drugo sve- tovno vojno jo je uporabljal italijanski okupator; zaradi bližine železniške postaje je bila primerna kot zbirališče Ljubljančanov, ki so jih poslali v internacijo. Po vojni je dobila ime Vojašnica 4. julija, medtem ko so po osamosvojitvi Slovenije na tem območju dobile prostor različne kulturne ustanove. 162 Vsa navedena pisma, vključno z Novakovimi odgovori, so zbrana v Šmajdovem arhivu v poglavju SLS 1941– 1944 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 929). 66 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Belgijska vojašnica pred drugo svetovno vojno dr. Albin Šmajd zbrala okrog 150 ljudi in ustanovila belogardistično ljubljansko stražo. Najprej so jo imenovali ’MVAC – La guardia sicurezza di Lubiana – mestna varnostna straža v Ljubljani’, kasneje pa ’formazione MVAC di Lubiana’. Dne 1. no- vembra so tej straži dopustili policijsko oblast v Ljubljani, da je lahko sama ali pa z italijanskimi karabinjerji delala po mestu preiskave in aretirala ljudi. Obenem so ji dali za zapor en trakt v Belgijski vojašnici; poveljnik teh zaporov je bil Tone Pipan – Gorazd Osojnik. Poleg njega so bili zasliševalci in so trpinčili ljudi dr. Albin Šmajd, dr. Jože Godnič, Franc Frakelj, Franc Casar, Ciril Žebot, Maks Loh in celo nekateri duhovniki, tako da so Ljubljančani te zapore imenovali ’farovž’.«163 Ljubljanska varnostna straža je kot posebna policijska enota obstajala le krat- ko obdobje, od oktobra 1942 do januarja 1943, ko se je preimenovala v Formacijo prostovoljne protikomunistične milice, medtem ko se je v zgodovino zapisala pred- vsem zaradi zloglasnih »božičnih racij«. Pred božičem, med 21. in 23. decembrom 1942, je namreč ta straža ob sodelovanju italijanskih vojakov, karabinjerjev in čla- nov vaških straž s podeželja na osnovi izjemno natančno zasnovanega načrta akcije in skrbno pripravljenih seznamov sumljivih oseb aretirala več sto ljudi; 2. januarja 1943, teden dni po raciji, naj bi bilo v belgijski vojašnici nekaj več kot 700 zaprtih, od tega naj bi jih bilo 505 »na voljo« pripadnikom MVAC.164 163 Ferenc, Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942, str. 215. 164 Prav tam, str. 216–221. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 67 Kdo točno je načrtoval racije, ni povsem jasno, a vsekakor je bil eden izmed »osumljencev« tudi Šmajd. Franček Saje je zapisal, da so načrt za racije pripravi- li »dr. Albin Šmajd, član plenuma Slovenske ljudske stranke, Vrhovnega vodstva Slovenske legije, Novakovega organizacijskega odbora in politični vodja ljubljan- ske MVAC, podpolkovnik Ernest Peterlin, poveljnik ljubljanske MVAC, polkov- nik Annibale Gallo, načelnik štaba XI. italijanskega armadnega zbora, in italijanski obveščevalni oficir kapetan Tornari«.165 V osebnem dosjeju Albina Šmajda, ki ga je sestavila UDV, lahko preberemo, da je vodja zaporov v belgijski vojašnici, ki so bili dodeljeni Ljubljanski varnostni straži, Tone Pipan,166 »pred likvidacijo izjavil«, da je bil prav Šmajd »glavni zasnovatelj in likvidator v belgijski kasarni«.167 Šmajd je zanikal, da bi imel kakršno koli vlogo pri načrtovanju racij, vendar je priznaval, da je zasliševal aretirane v belgijski kasarni, kar je bilo – in to potrjujejo tudi vsa v nadaljevanju predstavljena pričevanja – splošno znano.168 Ne glede na to, kakšna je bila Šmajdova vloga pri teh racijah, je bil z njimi njegov namen glede ustrahovanja Ljubljane vsekakor dosežen.169 Tudi če izvzame- mo govorice, ki so jih razširjali Šmajdovi nasprotniki (Edvard Kardelj je na primer v pismu, namenjenem vodstvu OF v Dolomitih, zapisal, da zasliševalci, med kate- rimi je navedel tudi Šmajda, »počno z ljudmi take grozote, da jih – Italijani rešuje- jo«170), nikakor ni mogoče spregledati kritik, ki so prihajale iz protikomunističnega tabora. Janko Mačkovšek, predstavnik liberalcev v vodstvu Slovenske zaveze, je v septembru 1943 zapisal, da so poleg spora med Karlom Novakom in Slovensko legijo (posledično tudi s SLS) v juniju 1943 »medsebojne odnose med miselnimi krogi« bistveno »obremenjevale« tudi božične racije: »Božično zapiranje v Ljubljani je rodilo prav slabe posledice v razpoloženju ljubljanskem, zlasti slabše ravnanje z aretiranci, kot so delali Lahi; videlo se je izrazito klerikalne ljudi pri teh poslih, ki so bili slabo opravljeni […] Božična akcija B. G. [bele garde] v Lj. je segala po ljudeh, ki so bili malo krivi kakršnega koli greha, zlasti pa ne nacionalnega.«171 Da je Šmajd takrat prišel na »slab glas«, je razvidno tudi iz pričevanja Vladimirja Šukljeta. Šmajd sicer nikoli ni bil član vodstva Slovenske zaveze, glede na Šukljetovo izjavo naj niti njegova občasna prisotnost na sestankih ne bi bila zaželena: »Konkretni korak de- legatov NDS [Napredne delovne skupnosti] in SZ v zvezi z udeležbo nekaterih vo- dilnih funkcionarjev SLS pri božičnih racijah 1942, je bila zahteva, da se dr. Šmajd, katerega je SLS izjemoma in pod tujim imenom delegirala na eno izmed sej SZ kot 165 Saje, Belogardizem, str. 489. 166 Toneta Pipana so likvidirali partizani na začetku oktobra 1943 na Golem, po porazu vaških straž na Turjaku. 167 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Ugotovitve Ozne o medvojnem delovanju Albina Šmajda, pag. 169–172. 168 Več o tem v nadaljevanju besedila. 169 Glej že omenjeno Šmajdovo pismo Karlu Novaku dne 20. septembra 1942. 170 Pismo člana politbiroja Centralnega komiteja KPJ Edvarda Kardelja iz Ljubljane dne 4. decembra 1942 Izvršnemu odboru OF v Dolomite, 4. 12. 1942, str. 393–394 ( Dokumenti organov in organizacij narodno- osvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 10). 171 Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 78. 68 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) svojega ’eksperta’ za severno mejo (njegovo identiteto so šele pozneje ugotovili na pojasnilo prof. Šolarja172), ne sme več udeležiti dela SZ, kar se je tudi izvajalo.«173 Šmajdovemu zasliševanju aretiranih v »božičnih racijah« naj bi nasprotovali celo njegovi najožji sodelavci iz vrst SLS in Slovenske legije. Tako naj bi Miloš Stare izja- vil Izidorju Martinjaku, da je vodstvo Slovenske legije »branilo Šmajdu angažiranje v to ’taktično neprimerno delo’, a da Šmajd ni hotel popustiti. SL pa ni izvajala iz tega nikakih konsekvenc in Šmajd je še naprej opravljal vse funkcije«.174 Govorice o različnih malverzacijah v zvezi z delovanjem v belgijski vojašnici, ki se tudi po več kot enem letu še niso polegle, zlasti tiste o prejemanju podkupnin, ki so prihajale iz katoliškega tabora, Šmajda niso pustile ravnodušnega. V dnevni- škem zapisu za 9. januar 1944 je med drugim zabeležil: »Dr. Šmajd se zelo živahno udejstvuje na policiji za izpust komunistov. Tega seveda ne dela zastonj, kakor tega ni delal lansko leto ob Božiču.«175 Šmajd je sumil, da za govoricami stojijo simpati- zerji duhovnika Franca Glavača, s katerim je bil večkrat v sporu. Če je verjeti zapisu o Slovenski legiji, ki je verjetno nastal na temelju zaslišanj po vojni aretiranih članov protikomunističnega tabora (pogosto se v oklepajih navajajo izjave Milana Finca in Izidorja Martinjaka), je Glavač tudi takole očrnil Šmajda: »V bivši beli jetnišnici, kjer je bil šef Albin Šmajd, je bilo življenje zelo občestveno razvito, zlasti med ne- katerimi funkcionarji moškega spola ter jetniki ženskega porekla. Tudi Albin se je vnemal za gracioznost nekaterih Skojevk[…] Pa to niso namigovanja, ampak izpri- čana dejstva!!!«176 Šmajd tovrstnih govoric sicer ni zabeležil, vendar je iz njegovega zapisa za 16. april 1945 razvidno, da je imel očitno že vsega dovolj. Marku Kranjcu je namreč povedal, da je doslej glede »laži in govoric« o racijah v letu 1942 molčal, »zdaj pa vidi, da bo treba ljudem stvar pojasniti in razložiti«. Glavni vodje racij naj bi bili namreč Stražarji, Šmajd naj nanje ne bi imel »nobenega vpliva, niti vpogleda v sezname, z denarjem ni imel nikdar opravka«.177 Šmajdova udeležba pri »božičnih racijah« je zanimala tudi Lojzeta Udeta, njegovega prijatelja iz predvojnih let: »Ko so se pred Božičem l. 1942 izvršile znane množestvene aretacije in sem v zvezi s temi aretacijami pogosto slišal Šmajdovo 172 Jakob Šolar. 173 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–6, šk. 935, Samostojna demokrat- ska stranka, pripomba (ad 18) k izjavi dr. Vladimirja Šukljeta, ki jo je podal 2. februarja 1946 na zahtevo pomočnika načelnika Ozne za Slovenijo (paginacije ni, signatura je nečitljiva). Podobna izjava je tudi v SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, IV. odsek, le da avtor izjave tam ni naveden; piše le: Podatki o dr. Šmajdu in koriščenje drugih materialov – Mačkovšek, Material Mačkovšek, str. 80. 174 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 948, ZA 503–3 Slovenska legija, XIII. Glavna dejavnost posameznih članov VvSL (Vrhovnega vodstva SL), MP SL (Mestnega poveljstva SL) in drugih vidnih osrednjih in okrožnih delavcev, 1. Člani VvSL, Šmajd dr. Albin, str. 356. Zgoraj navedene ugotovitve naj bi Ozna oziroma UDV sestavila na temelju izjav Izidorja Martinjaka in Milana Finca na temelju povojnih zaslišanj. 175 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 9. 1. 1944. 176 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 503–3, šk. 948, Slovenska legija, 4. Gla- vačeva skupina, pag. 101. 177 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 16. 4. 1944. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 69 ime, sem se odločil za svarilno pismo. Po glasovih, ki so prihajali takrat o Šmajdu na moja ušesa, sem pričakoval na to aretacijo tudi jaz. Nič se ni zgodilo. Brez kake prošnje sem v pismu navedel imena nekaterih svojih aretiranih znancev, za katere sem tedaj vedel. Razen enega so bili izpuščeni vsi. Ne bom rekel, da je že samo to pismo zadostovalo, vem pa, da so bili med izpuščenimi nekateri dobri delavci OF.«178 Poznejši pogovor s Šmajdom je Ude takole opisal: »Na vprašanje, kako so mogli priti na nesrečno idejo božičnih aretacij, odgovarja Š. zelo decidirano, da je zvedel za sklep, da se te aretacije izvrše, šele ob 6ih zvečer tiste noči, ko so se areta- cije izvršile, da pa je potem ’disciplinirano’, a z nejevoljo sodeloval. ’Lahko pa rečem, da ni nikogar, ki bi mi mogel očitati, da nisem tistih preiskav, ki so bile poverjene meni, vodil zelo dobrohotno. Zgodili so se primeri, da sem strgal prvi in tudi drugi zapisnik, samo zato, da sem mogel napraviti takega, da je mogel biti dotičnik izpu- ščen.’ (To posebno, kadar je šlo za družinske očete ali matere). Končno odločitev o tem, kdo bo izpuščen, pa so imeli Italijani, tako trdi Š.«179 Dejstvo, da je Šmajd zasliševal aretirane v »božičnih racijah«, je vznemirilo celo njegovega zvestega sodelavca Janeza Gruma: »Nekoč (po 1. marcu 1944) sem Šmajda vprašal, zakaj je bil tudi on med zasliševalci komunističnih in ofarskih akti- vistov (danes bi rekli ’teroristov’), ki jih je tik pred božičem 1942 aretirala ljubljan- ska Varnostna straža in jih imela zaprte v Belgijski vojašnici (zraven cerkve Srca Jezusovega). Rekel sem mu, da bi se moral on kot politik in državni poslanec držati proč od tega zasliševanja. Odgovoril je: ’Ko sem videl, kako se pomišljajo tisti naši juristi, ki bi prišli v poštev za to zasliševanje, sem ugriznil v to, da sem jim dal zgled in spodbudo.’«180 Šmajd in Ude – poskus pomiritve med partizanskim in protirevolucionarnim taborom Povsem drugačno podobo o Šmajdu je mogoče dobiti iz pričevanj Lojzeta Udeta o njunem sodelovanju pri poskusu pomiritve med obema sprtima taboroma v letu 1943. Spomladi 1943 je posredniško vlogo prevzel Lojze Ude, ki je sicer pod- piral osnovne usmeritve OF, a je nasprotoval nepremišljenemu in nasilnemu nasto- pu proti domačim političnim nasprotnikom,181 poleg tega je imel veliko znancev na obeh straneh. Povezave je imel tako s pripadniki katoliškega tabora (v študentskih letih je bil dejaven v katoliškem akademskem gibanju, nekaj časa je bil blizu kr- ščanskim socialistom) kot s privrženci in nekaterimi voditelji OF ter komunistične partije (od novembra 1941 do februarja 1942 sta pri njem bivala Zdenka in Boris 178 Poročilo Lojzeta Udeta dne 20. avgusta 1943 Izvršnemu odboru OF o akciji za premirje med Osvobodilno fronto in takoimenovano sredino, str. 566 ( Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega giba- nja v Sloveniji, knjiga 10). 179 Prav tam, str. 572. 180 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 280. 181 Več o tem Mal y, Slovenski odpor, str. 313–315. Glej tudi Ude, Moje mnenje o položaju: članki in pisma 1941–1944. 70 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Lojze Ude Kidrič). Za posredovanje se je odločil samostojno in na lastno pobudo, iz globoke- ga prepričanja o usodnih posledicah bratomornega spopada. Upanje za pomiritev je v tistem času vzbujalo dejstvo, da je vodstvo SLS, ki je imelo pomembno, če ne celo vodilno vlogo v protirevolucionarnem taboru, postalo dovzetnejše za sklenitev kompromisa z nasprotniki; po spremembi britanske politike, ki je začela spodbujati sporazum med Titom in Mihailovićem, so namreč na potrebo po narodni slogi opozarjali nekateri vodilni politiki katoliške stranke v emigraciji, Alojzij Kuhar in nato še Miha Krek.182 Za sogovornika s protipartizanske strani je izbral Albina Šmajda, kar na prvi pogled – glede na to, da je bil Šmajd med najdejavnejšimi voditelji protirevolucije – zveni dokaj nenavadno. Razloge za svojo odločitev in potek njunega dogovarjanja je Ude opisal v obširnem pismu, ki ga je 20. avgusta 1943, ko je postalo jasno, da do pomiritve ne bo prišlo, napisal Izvršnemu odboru OF. Udetovo pismo vsebuje nekaj neznanih podatkov o Šmajdovem življenju, zanimivo je tudi avtorjevo mnenje o Šmajdovih značajskih lastnostih, zato smo se odločili, da bomo to pismo podrob- neje predstavili.183 Ude in Šmajd sta se med vojno sicer znašla na nasprotnih bregovih, vendar sta bila stara znanca in sta imela kar nekaj skupnih točk: oba sta bila po rodu Go- renjca in po poklicu pravnika, skupaj sta študirala na Pravni fakulteti v Ljubljani in sodelovala v katoliškem akademskem gibanju, oba sta zastopala stališče, da so 182 Godeša, Lojze Ude in poskus vzpostavitve premirja med drugo svetovno vojno, str. 283–291. 183 Ob tem je treba opozoriti, da je Ude pisal pisma tudi Šmajdu osebno. Objavljena so v delu: Ude, Moje mnenje o položaju: članki in pisma 1941–1944. Pismo Lojzeta Udeta Albinu Šmajdu z dne 21. aprila 1943 je objavljeno tudi v tej publikaciji, v okviru Osebnega dosjeja Albina Šmajda (pag. 161–167), predstavljeno je bilo tudi v spletni rubriki Arhiva Republike Slovenije Arhivalija meseca za november 2021 (Tominšek Čehulić, Tušar, Poskus pomiritve sredi vojne vihre: pismo Lojzeta Udeta Albinu Šmajdu pomladi 1943). PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 71 Slovenci samostojen narod in nasprotovala jugoslovanskemu integralizmu in uni- tarizmu. Pozneje, ko je Ude služboval na Štajerskem, ga je Šmajd občasno obiskoval. Ponovno sta se srečala oktobra 1941 v Ljubljani.184 Nekaj mesecev sta ostala v stikih. Šmajd je Udeta seznanil s celo vrsto dokumentov o nemških zločinih nad domačim prebivalstvom na Gorenjskem in na Udetovo prošnjo o njih tudi napisal izčrpno poročilo.185 Pozneje se je Šmajd z »veliko vnemo lotil statističnega pripravljalnega dela za zasedbo Koroške in je o tem napisal lepo delo«, s čimer je Ude seznanil tudi Zdenko Kidrič. V prvih mesecih bivanja v Ljubljani naj bi Šmajd »izjavljal, da se bo posvetil samo slovenskemu nacionalnemu delu in da se v strankarski notranji razdor ne bo vmešaval«. A spomladi 1942 se je »očividno odločil drugače« in z Udetom sta se »razšla«.186 In zakaj je Ude naslednjo pomlad kljub temu navezal stike s Šmajdom? »Ko so februarja 1943. začeli iz Londona celo od Kuharja prihajati pozivi na spravo, je nastala nova situacija, ki je olajšala pomirjevalno delo ali akcijo za pamet.«187 Najprej se je obrnil na več duhovnikov, a je naletel na nerazumevanje. Zaradi tega se je odločil poiskati Šmajda, a ne zato, ker bi mislil, da je on idejni voditelj »be- logardistov«, temveč zaradi tega, ker mu je bil od vseh možnih kandidatov najbolj poznan in ker je bil »aktivist«. Menil je namreč, da »ljudje, ki imajo opraviti na te- renu, bolj živo čutijo potrebo pomirjenja kakor tisti, ki v varnih sobicah, skriti pred javnostjo, kujejo uničevalne načrte in anonimno v tisku bruhajo ogenj in žveplo na svoje nasprotnike«.188 In zakaj se je Šmajd odločil sprejeti posredniško vlogo? Po mnenju Janeza Gruma je bil vzrok v tem, da je generalštabni podpolkovnik Ernest Peterlin, povelj- nik ilegalnega vodstva vaških straž, zaradi mednarodnega razvoja vojnih dogodkov (pričakovanje padca italijanskega fašizma in izkrcanja zaveznikov v Istri ali hrva- škem primorju) načrtoval možnost skupnega nastopa vaških stražarjev in partiza- nov proti Nemcem takoj ob kapitulaciji Italije. Enakega mnenja sta bili tudi vodstvi Slovenske legije in Slovenske zaveze. Zato naj bi Šmajd na iniciativo »krščanskega socialista« Lojzeta Udeta v drugi polovici junija 1943 privolil v pogovore z izvršnim odborom OF, vendar naj ta Šmajdovih pogojev ne bi hotel sprejeti.189 Kako so potekali Udetovi in Šmajdovi pogovori? Prvič sta se sestala 7. aprila 1943 in Šmajd naj bi pokazal »mnogo razumevanja za pomirjenje. Zatrjeval je, da on in skupina, ki ji pripada, ni nikdar hotela več kakor obrambo. Zelo da mu je 184 Poročilo Lojzeta Udeta dne 20. avgusta 1943 Izvršnemu odboru OF o akciji za premirje med Osvobodilno fronto in tako imenovano sredino, str. 565 ( Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega giba- nja v Sloveniji, knjiga 10). 185 Udetove navedbe je potrdil tudi Šmajd (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946, zasliševalec Vladimir Svetina). 186 Poročilo Lojzeta Udeta dne 20. avgusta 1943 Izvršnemu odboru OF o akciji za premirje med Osvobodilno fronto in tako imenovano sredino, str. 566 ( Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega giba- nja v Sloveniji, knjiga 10). 187 Prav tam, str. 566. 188 Prav tam, str. 567. 189 Grum, Turjak – razmere pred napadom. 72 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) neprijetno, da je zavzela borba proti OF tako agresiven značaj. Načelno je za svojo osebo takoj priznal nujnost, da se ustavi borba in hujskanje in da se doseže vsaj oboroženo premirje«. Ude ga je prosil, »da doseže in sporoči oficialni sklep, ali kaj da so pripravljeni za pomirjenje napraviti«. Ta sklep je nameraval pozneje posredo- vati vodstvu OF. Sprva je verjel, »da bo to enostavno«. Minilo je več tednov, vendar odgovora ni bilo. Zato je 21. aprila 1943 napisal Šmajdu daljše pismo, v katerem mu je predstavil pogoje, ki bi jih morala nasprotna stran izpolniti pred sklenitvijo premirja. Ob predaji pisma sta se dogovorila, da se bosta sestala 29. aprila. Šmajd na sestanek ni prišel, namesto tega je 2. maja 1943 časopis Jutro objavil članek z naslovom »Nova slepila komunistov«, ki ga je Ude razumel kot zavrnitev ponuje- nega premirja. Naslednjega dne je Šmajd Udeta obiskal in izjavil, da članek iz Jutra ne izraža mnenja Šmajdove skupine190 in da mu bo v kratkem sporočil »oficialni« odgovor. Ponovno ga je obiskal 5. junija 1943 in povedal, da se je njegova skupina pripravljena pogovarjati z OF o skupnih ciljih, predvsem o zavzemanju za rešitev slovenskih mejnih vprašanj,191 saj naj bi bila »državljanska vojna v situaciji, ko bo šlo za slovenske meje lahko usodna«. Ob tem naj bi Šmajd odločno poudaril: »Pobi- ti pa se ne damo in se bomo branili, če bo kdo to poizkusil. Močni smo dovolj, da se ubranimo. Zelo zmotno bi bilo, če bi kdo mislil, da smo pripravljeni za razgovore iz kakega občutka slabosti.«192 Prav tako naj se SLS tudi ne bi bila pripravljena podre- diti diktatorskemu nastopanju Mihailovićevega komandanta za Slovenijo Karla Novaka, čeprav naj bi načelno priznavala tako jugoslovansko državo kot njenega kralja. Ob tem naj bi Šmajd še izjavil: »Danes se bojim bolj smrti od Mihailovićev- cev kot od OF«.193 Pozneje je imel Ude s Šmajdom še tri daljše pogovore (dva junija in zad- njega 12. avgusta 1943), na katerih mu je Šmajd skušal odgovoriti na »očitke, ki jih naperja proti njemu slovenska javnost«. Glede povezav z Italijani naj bi Šmajd povedal, da je sodelovanje »dosti rahlejše«, kot to misli nasprotna stran. Prve vaške straže naj bi nastale kot »spontan ljudski odpor« proti nasilstvom nekaterih parti- zanskih komandantov, na sodelovanje z Italijani naj bi tako katoliški kot liberalni tabor pristala le »zaradi obrambe svojih življenj«.194 Na Udetovo vprašanje, ali ne bi bilo bolje navezati stikov z vodstvom OF kot prijeti za italijansko puško, je Šmajd odgovoril, da je Ude »naiven in da se je bilo po njegovem trdnem prepričanju mo- goče učinkovito upreti nasilstvom le z oboroženo silo«. Na ugovor, »da je vendar jasno, v kakšno grdo situacijo v narodu in mednarodno da so na ta način zašli«, naj 190 Verjetno je mislil na tisti del SLS, ki je sodeloval v nekdanji vsedržavni stranki JRZ, saj je poudaril, da se njegove skupine nikakor ne sme enačiti s Stražarji ali z Glavačevo skupino. 191 Poročilo Lojzeta Udeta dne 20. avgusta 1943 Izvršnemu odboru OF o akciji za premirje med Osvobodilno fronto in tako imenovano sredino, str. 568 ( Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega giba- nja v Sloveniji, knjiga 10). 192 Prav tam, str. 569. 193 Prav tam, str. 571. Glede na to, da je poleti 1943 prišlo med SLS in Novakom do popolnega preloma (pred- stavljen bo v naslednjem poglavju), ta Šmajdova izjava nikakor ni bila nenavadna. 194 Prav tam, str. 571. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 73 bi Šmajd molčal. Sicer naj bi zatrdil, da ne on ne njegova skupina nimajo z nobe- nim italijanskim oblastvom rednih stikov in da hodijo njegovi zaupniki na teren s ponarejenimi propustnicami.195 Na obtožbo, da je v »službi Gestapa«, naj bi Šmajd z bridkostjo odgovoril, »da je ta očitek vreden toliko kakor očitek, da je v službi Gestapa Kidrič«. Vendar je priznaval, »da je napravil napako, ko je mislil, da bo lahko ljudem kaj pomagal in je zaradi tega vztrajal na Gorenjskem, ko so se drugi umaknili«. Prav tako je zanikal, da bi kadar koli po svojem begu v Ljubljano »pres- topil meje Ljubljanske pokrajine«, in še dodal, da se bo moral v primeru prihoda Nemcev umakniti iz Ljubljane. Izrazil je mnenje, da je ob teh očitkih mogoče samo dvoje: »Ali da ima med obveščevalci OF smrtne sovražnike ali pa, da ga obveščeval- ci osebno ne poznajo ter ga zamenjujejo s kom drugim.«196 Proti koncu poročila je Ude podal še nekaj misli o Šmajdu: »Koliko je mo- goče dati na Š.? Nimam in ne morem imeti celotnega pregleda o delu in značaju Šmajda. Mož je brez dvoma zelo ambiciozen. Je aktivist in razmeroma pogumen. Idejno pa je odločitev za nastop proti OF bila bolj delo drugih kakor njegovo, tak vtis imam jaz o njem.«197 Nasploh se zdi, da je Ude Šmajda spoznal za nekoga, ki mu je vredno zaupati. Tako je sklepal na temelju dejstva, da se mu po vzpostavitvi stikov s Šmajdom ni nič hudega zgodilo, a tudi propustnice, ki mu jih je dal za iz- hod iz Ljubljane, so se izkazale za ponarejene; vse to naj bi dokazovalo, da Šmajd ni sodeloval z italijanskimi oblastmi.198 Do neposrednih pogovorov med voditelji OF in SLS kljub večmesečnim pri- zadevanjem ni prišlo. Tako je Ude poročilo, ki ga je podal 20. avgusta 1943, zak- ljučil z ugotovitvijo, da je njegovo »delo, ki se je vršilo v duhu teženj OF v zadnjih mesecih, končano« in da »nadaljnje posredništvo nima nobenega smisla več«. Nje- govo mnenje o nadaljnji usodi slovenskega naroda je bilo takšno: »Le direktni stiki vrhov, pogumnih vrhov, ki se ne boje prelomnih odločitev, morejo rešiti situacijo in obvarovati slovenski narod najstrašnejše državljanske vojne. Narodu s tako ze- mljepisno in politično lego, kakor jo ima slovenski narod, s tako spornimi mejami kakor so naše, mora državljanska vojna neprimerno več škodovati kakor kakemu drugemu narodu. Čim najpopolnejša združitev vseh Slovencev, to je prvo. Brez tega ni nobenega osvobojenja in nobenega boljšega reda. Če bo ljubezen do Sloveni- je večja kakor oblastiželjnost, bo odločitev razmeroma lahka. Isto in da je moje posredništvo s tem končano, sporočam tudi Šmajdu.«199 Ljubezen do Slovenije oči- tno ni prevladala in bratomorna vojna se je nadaljevala … 195 Prav tam, str. 572. 196 Prav tam, str. 573. Šmajdovi odgovori glede očitkov, povezanih z »božičnimi racijami«, so bili predstavlje-ni že v prejšnjem poglavju. 197 Prav tam, str. 573. 198 Prav tam, str. 574. Zapisi v Šmajdovem dnevniku in Šmajdovo pričevanje na povojnem zaslišanju se uje- majo z Udetovim opisom njunih stikov (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Vladimir Svetina)). 199 Prav tam, str. 574. 74 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Prelom med Šmajdom in Karlom Novakom poleti 1943 V času pogovorov med Šmajdom in Udetom je prišlo med Novakom na eni in Slovensko legijo ter SLS na drugi strani do popolnega preloma, morda v precejšnji meri tudi po Šmajdovi zaslugi. Nesoglasja med Šmajdom in Novakom so se pokazala že v letu 1942, tako takrat, ko je Novak skušal organizirati samo- stojne četniške enote, kakor tudi po juliju 1942, ko se je Novakova dolenjska enota zaradi partizanske premoči preimenovala v Legijo smrti, se vključila v Prosto- voljno protikomunistično milico (MVAC) in s tem izgubila svoj četniški značaj. Še v veliko večji meri so njuna nasprotja prišla do izraza v obdobju od zgodnje pomladi 1943 do italijanske kapitulacije. Marca 1943 je namreč Karel Novak po- novno poskusil organizirati »pravi« četniški odred v Polhograjskih Dolomitih, pri čemer se je naslonil na obstoječe vaške straže na Zaplani in Rovtah. Kmalu zatem je prišlo do hudega trenja med Novakom in Slovensko legijo; višek je doseglo 10. junija, ko je Šmajd preprečil, da bi Pavel Vošnar po Novakovem naročilu odpeljal vaške stražarje iz Šentjošta in delno tudi iz Rovt v četniško ilegalo na Dolenjsko, ne da bi se o tem posvetoval s Slovensko legijo. Poleg tega naj bi tedaj že obstajali prvi dokazi o sodelovanju nastajajočega Novakovega četniškega odreda z Italijani, zaradi česar je postalo sodelovanje s četniki z vidika Slovenske legije vprašljivo: »Zakaj naj bi VS odšle v četniško ilegalo, ki ta ni imela več takega videza. Vaški stražarji so namreč četnikom šli na roko zato, da bi ti res ostali prava ilegala …«200 Šmajdu in drugim voditeljem SLS tudi ni bilo všeč, da bi moral po Novakovem mnenju vsa poročila v London pošiljati njegov oficir, medtem ko so oni želeli za- hodnim zavetnikom posredovati svoja politična poročila, motil jih je tudi močan vpliv liberalcev (Marjana Zajca, Rudolfa Žitnika in drugih), ki naj bi »smatrali Novakovo ilegalo za svojo politično domeno«.201 Šmajd je bil z uspehom vsekakor zadovoljen; 10. junija 1943 je ob polnoči v svoj dnevnik zapisal: »Ob 00 z Božjo pomočjo ponesrečen puč v I. bat[aljonu MVAC] in Hudnikovem.«202 Po sporu z vodstvom SL je Novak najprej skušal pridobiti na svojo stran nekatere njene komandante, pozneje je skušal zgladiti spor v okviru Slovenske zaveze. Svojega cilja, da bi legije in vaške straže podredil Komandi Jugoslovanske vojske v Sloveniji, ni dosegel. SLS je njegove ambicije razumela kot željo po pre- vzemu tudi političnega in ne le vojaškega vodstva protirevolucije in se je odločno uprla. Tako je bil Novak, ki je zaradi številčne majhnosti četniških enot nujno potreboval podporo SL in SLS, proti koncu julija 1943 prisiljen skleniti spora- zum s Slovensko zavezo in sprejeti nadzorstvo ilegalnega Vojnega sveta vaških 200 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 280–281. 201 Prav tam, str. 282. Trditve, da je k Novakovemu neuspehu pripomogel prav Šmajd, najdemo tudi v: SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 950, ZA 502–6, Jugoslovanska vojska in Novak ob kapitulaciji Italije, pag. 93; Maček, Ob 70. obletnici turjaške tragedije, str. 17. 202 Mislil je na bataljon Ivana Boha, ki je imel psevdonima Jovo in Hudnik. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 75 straž, ki so ga sestavljali polkovnik Vladimir Vauhnik ter podpolkovnika Ivan Prezelj in Ernest Peterlin, vendar obljubljenega priliva iz vrst vaških stražarjev kljub temu ni dobil. Verjetno so tudi pri tem odigrala pomembno vlogo Šmajdova prizadevanja.203 Maloštevilni četniški odred je potem iz Polhograjskega hribovja odšel na Dolenjsko, se utaboril v Grčaricah, kjer naj bi pričakal združitev s četni- ki iz Like, 8. septembra so Grčarice napadli partizani in jih po treh dneh bojev tudi zavzeli.204 Za poraz je Novak okrivil Slovensko zavezo, sektaško ravnanje posameznih politikov in poveljnikov ter dejstvo, da je bil slovenski del Jugoslovanske vojske v domovini sestavljen iz treh legij, ki niso zmogle tvoriti enotne vojaške organizaci- je. 29. novembra 1943 je napisal pismo, verjetno namenjeno Janku Mačkovšku, v katerem je podal ostre obtožbe, uperjene tudi proti Šmajdu: »Klerikalne stranke ne izključujem od sodelovanja z vojsko, ali sedanje vodstvo stranke (Avsenek, Sta- re, Kranjc, Šmajd, Škrbec205 itd.) obtožujem izdajstva. Poleg tega sem tu konstati- ral stalno sabotažo naše stvari v pogledu veze z vlado in denarnega oskrbovanja. Tu sem odkril zelo zelo nečedne zadeve, o katerih drugi partnerji v zavezi najbrž niso imeli pojma. … Kar se tiče domobranstva, stojim na odklonilnem stališču, ker ne zaupam v to stvar in se bojim, da bo še bolj žalostno končalo kot bela garda. V to zadevo ne morem angažirati prestiž naš vojske.«206 Jakob Šolar naj bi za neuspeh četniške vojske v Sloveniji krivil tako Novaka, ki naj bi »zapravil Mi- hajlovićevo stvar med nami«, kot Albina Šmajda in Miloša Stareta, ki naj bi »belo gardo organizirala namenoma in izključno in a priori kot strankarsko milico, ki se mora pokoravati samo strankarskim interesom«.207 Tudi Janko Mačkovšek, ki ni hotel obtoževati posameznikov, je sporu med Slovensko legijo in Novakom pripi- sal usoden pomen: »Ne spuščajoč se v razsodbo, kdo je več ali manj zakrivil junij- ski spor med Komandantom in Slovensko legijo, so posledice postale porazne …« Kritiziral je delovanje vaških straž, ki jih Slovenska zaveza ni niti ustanavljala niti jih ni mogla nadzorovati; a ko so že nastale, naj bi napredne (liberalne) skupine svarile »pred vsako akcijo ki bi presegala mednarodna določila o varstvu reda in miru za časa okupacije«; zavzemale naj bi se le za ustanavljanje »ilegalnih oddel- kov na terenu, ki bi čuvali narod pred okupatorjevo samovoljo in kjer bi našli zaščito oni, ki jih je okupator preganjal; ti oddelki ne bi smeli imeti strankarske barve, marveč bi naj bili ilegalna jugoslovanska vojska«.208 203 Saje, Belogardizem, str. 561. 204 Maček, Ob 70. obletnici turjaške tragedije, str. 17–18. Več o tem v: Ferenc, Dies Irae. 205 Ivan Avsenek, Miloš Stare, Marko Kranjc, Albin Šmajd, Matija Škerbec. 206 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 172. 207 Kreačič, Pričevanja: brata Jože in dr. Anton Krošl, str. 184. Navaja Šolarjevo izjavo v: SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 565, MA 80-3, Proces Šolar – Fabjan, mapa 3, str. 10, list II 043012. 208 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek (Mačkovškov spis iz septembra 1943, brez datuma in naslova), str. 78. 76 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Poraz vaških straž na Turjaku Po italijanski kapitulaciji se je na turjaškem gradu zbralo okrog 700 pri- padnikov vaških straž in nekaj civilistov. Temu je nasprotoval Ernest Peterlin, poveljnik Slovenske narodne vojske, ki jo je Slovenska zaveza ustanovila v strogi tajnosti poleti 1943 v pričakovanju padca Mussolinijevega fašističnega režima v Italiji. Vključevala naj bi vse protirevolucionarne vojaške enote – vaške straže, le- gije in četniške oddelke. Zaradi odsotnosti vojaškega poveljnika je nastalo na Tur- jaku »obsedno stanje«, medtem ko so politiki vseh vrst skušali na različne načine rešiti nastalo nezaželeno situacijo. Eden od njih je bil tudi Albin Šmajd. Prav on je bil prenašalec slabe vesti, da Peterlin ne bo prišel na Turjak. Janez Grum, ki se je v tistih dneh še z nekaterimi drugimi pripadniki vaških straž zadrževal v Št. Juriju pri Grosupljem, je o tem zapisal: »Sredi dopoldneva 10. septembra je motorist tja pripeljal dr. Šmajda, ki je poveljnikom sporočil, da je podpolkovnik Peterlin odklonil, da bi prišel na teren. Sporočilo je bilo za nas hudo razočaranje, a po drugi strani nujno potrebno, da smo se vedeli ravnati za naprej. Šmajd je svetoval, naj začasno ostane naš poveljnik stotnik Cerkvenik.209 Priznati je treba, da je Šmajd kot predstavnik Slovenske legije čutil dolžnost, da nam sporoči to Peterlinovo odločitev. Iz Št. Jurija je motociklist odpeljal Šmajda na Turjak, kjer je isto sporočil Malovrhu210 – Cerkvenik je bil tis- to uro ali v Laščah ali na Zapotoku – in se po isti poti in po kratkem pogovoru z nami vrnil v Ljubljano.«211 Dogodek je na kratko omenil tudi Šmajd,212 potem pa se zapisi o nezavidljivem položaju vaških straž na Turjaku v njegovem dnevniku kar vrstijo. Politiki SLS, predstavniki legij, vaških straž in Jugoslovanske vojske so se pogosto sestajali in prosili za pomoč vse, za katere so mislili, da bi lahko kakor koli pomagali, predvsem so računali na generala Rupnika. Še vedno so poskušali tudi pri Peterlinu, a je ta, jezen zaradi neupoštevanja njegovega mnenja, vztrajno odklanjal odhod na Turjak.213 Govorice o padcu Turjaka so v Ljubljano prispele z nekajdnevno zamudo. Še 22. septembra 1943 zjutraj so Šmajd in sodelavci razp- ravljali o podpori turjaškim borcem, vendar je bilo popoldne že povsem jasno, da Turjaku ni več pomoči.214 Tragičen poraz protikomunističnih enot je prinesel številne zamere in ob- tožbe, ki jih je Franček Saje strnil v nekaj kratkih in jedrnatih stavkov: »Slovenska legija je za poraz obtoževala Stražo, ta pa z Glavačevci Slovensko legijo. Dr. Šmajd 209 Albin Cerkvenik. 210 Duhovnik France Malovrh. 211 Grum, Turjak – razmere pred napadom. 212 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 10. 9. 1943. 213 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 12. 9. 1943 in 19. 9. 1943. 214 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 22. 9. 1943. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 77 je krivil Peterlina, župnik Škulj215 pa Šmajda. Novakov najzvestejši oproda Jan- ko Debeljak je po Ljubljani preklinjal majorja Novaka in partizane hkrati. Major Novak pa je 20. septembra poslal Slovenski zavezi pismo, da je vsega krivo to, ker MVAC ni šla v ilegalo in ker je formiranje vojnega sveta porušilo njegovo avtori- teto.«216 Sajetove besede niso brez osnove. Spori med pripadniki Slovenske legije in Stražarji za poveljevanje na Turjaku, v katerih so zmagali slednji, so dejansko potekali.217 Tudi zamere do Šmajda so nedvomno obstajale in so bile znane tudi Šmajdu samemu. V zapisu za ponedeljek, 20. septembra 1943, je zabeležil izja- vo zavzetega organizatorja vaških straž in Slovenske legije Karla Škulja, češ da so »močne govorice« proti Šmajdu »iz naših vrst«, da je on kriv, da niso vaške straže prej odšle v gozdove, »da je on poklical te edinice v Ljubljano, ker je imel samo on zvezo z njimi itd.«. Istega dne naj bi mu dr. Jakob Mohorič (pripadal naj bi sku- pini dr. Andreja Gosarja) povedal, »da je govoril te dni z nekom, ki mu je rekel, da je Draš218 največji narodni zločinec«.219 Prav tako je Šmajd v dnevniku omenil tudi jezo Janka Debeljaka nad Novakom in komunisti.220 Tragičnega poraza vaških straž na Turjaku ni bilo mogoče pozabiti in očitanja so se nadaljevala. Politik SLS in predvojni kamniški župan Ferdinand Novak naj bi širil govorice, da je Šmajd »kriv nesreče vaških straž ob italijanskem zlomu« in »zdaj dela zdrahe pri domo- brancih«, poročnik Slovenske legije Miha Benedičič naj bi Šmajdu očital, da je tragedijo na Turjaku zakrivilo »vodstvo« legije.221 Slovenska legija takrat sicer ni povsem prenehala z delovanjem, vendar je prišlo do nekaterih sprememb. Člani vrhovnega vodstva so bili razrešeni svojih dotedanjih funkcij in so postali člani »organizacijskega odbora«. Vrhovni povelj- nik Slovenske legije je postal major Mirko Bitenc, ki naj bi si sam določil »svoj štab«.222 Velika poraza protikomunističnih oboroženih enot v septembru 1943 sta sčasoma povzročila razpad politične povezave protirevolucionarnega tabora – Slo- venske zaveze. 215 Karel Škulj. 216 Saje, Belogardizem, str. 605. 217 O tem podrobno govori Izjava pešadijskega polkovnika Josipa Dežmana o dogodkih v Novem mes- tu ob italijanski kapitulaciji, 21. 9. 1943 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 930, pag. 2051–2056). 218 Eden od psevdonimov Albina Šmajda. 219 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 20. 9. 1943. 220 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 17. 9. 1943. 221 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 14. 10. 1943. 222 Prav tam. 78 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Šmajdov pogovor z generalom Erwinom Rösenerjem sredi septembra 1943 Po hudih porazih protikomunističnih borcev in prevzemu Ljubljanske pok- rajine s strani nemškega okupatorja se je pokazalo, da bo treba protipartizanski boj nadaljevati na drugačen način. Šmajd je bil med tistimi politiki katoliškega tabora, ki so se najhitreje odzvali. Tudi on je videl najboljšo možnost v sodelovanju z novi- mi oblastniki. Ti so bili namreč zainteresirani za sklenitev sporazuma s slovenskim protirevolucionarnim političnim vodstvom, in sicer »v tem smislu, da bi Nemci tolerirali belo gardo, ona pa bi v zameno opravljala policijsko službo za Nemce po Pokrajini, zlasti proti partizanom«.223 Nemško ponudbo naj bi prenesel v Ljubljano Vitko Mejač, sin pokojnega župana iz vrst SLS in veletrgovca iz Komende Andreja Mejača. 10. septembra 1943 je član vodstva Slovenske legije in vaških straž Andrej Križman poiskal pot do generala Erwina Rösenerja224 in mu predlagal združitev vseh protikomunističnih enot v Ljubljanski pokrajini v neko celoto, ki bi se z nem- škim orožjem borila proti partizanom. Nemški general naj s sogovornikom ne bi bil preveč zadovoljen, morda že zaradi njegovega duhovniškega poklica.225 Mogoče je bil tudi v tem razlog, da se je drugega pogovora pri Rösenerju, 16. septembra 1943 zvečer v ljubljanskem hotelu Miklič, udeležil Šmajd. O razgovoru je napisal podrobno poročilo, iz katerega je razvidno, da je Rösener pokazal pripravljenost za oskrbo slovenskih enot z obleko, opremo in orožjem, ustreznim za boj proti partizanom, za preskrbo njihovih pripadnikov v primeru invalidnosti ipd. Šmajd in Rösener sta se zedinila tudi glede poveljevalnega jezika, vendar se nista povsem sporazumela glede naziva teh enot, poveljniškega kadra in organiziranosti novih oboroženih enot. Rösener nikakor ni hotel pristati na prisilno mobilizacijo in je odločno vztrajal pri prostovoljnem pristopu k tem enotam.226 V kakšni vlogi sta Križman in Šmajd pravzaprav obiskala nemškega genera- la? Vodstvo SLS je namreč na seji 11. septembra 1943 in ponovno na seji 16. sep- tembra 1943 sklenilo, da »stranka« ne more v »nobenih ozirih« sodelovati z Nemci, temveč bi to lahko storili »poedinci«, in sicer »v svojem imenu ali v imenu svojih prijateljev«.227 Rösenerju naj bi se Križman predstavil kot vodja domačih enot, ki bi 223 SI AS 1851/99, Kočevski proces, Zaslišanje Marjana Končana v Kočevju 30. 9. 1943. Citirano po Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 122. 224 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, pog- lavje Situacijska poročila, dokument z naslovom Razvoj dogodkov po italijanski kapitulaciji in ustanovitev slovenskega domobranstva september–oktober 1943, pag. 3546–3548. Glej tudi Mlakar, Slovensko domo- branstvo, str. 122–124. 225 Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu, str. 116. 226 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 929, pog- lavje SLS 1941 do 1944, dokument z naslovom Razgovor Albina Šmajda z Erwinom Rösenerjem o ustano- vitvi Slovenskega domobranstva, 16. 9. 1943, pag. 322. Natančen potek razgovora in okoliščin, v katerih je potekal, je predstavil Mlakar v delu Slovensko domobranstvo, str. 124–126. 227 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 931, pog- lavje Situacijska poročila, dokument z naslovom Razvoj dogodkov po italijanski kapitulaciji in ustanovitev slovenskega domobranstva september–oktober 1943, pag. 3546–3548. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 79 Erwin Rösener odlikuje domobrance v Šentvidu pri Stični se skupaj z Nemci borile proti partizanom. Po Rupnikovem mnenju sta tako Križ- man kot Šmajd razgovore z Rösenerjem vodila »v imenu ’odbora vaških straž’«.228 Vodstvo SLS in Slovenske zaveze je želelo te stike prikriti pred javnostjo, častniki, kakor sta bila npr. Ernest Peterlin in Franc Krener, naj bi izrazili zadovoljstvo, da si z razgovori z Rösenerjem niso umazali »svoje oficirske časti«,229 medtem ko je Miloš Stare, predstavnik SLS v vodstvu Slovenske zaveze, 19. septembra v pismu londonski begunski vladi poročal, da je Rösener njega in Šmajda sicer vabil na po- govor, a da se nista odzvala.230 Po 17. septembru je nadaljnja pogajanja z Nemci o ustanavljanju domobranstva prevzel general Rupnik.231 228 Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu, str. 107. 229 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 931, pog- lavje Situacijska poročila, dokument z naslovom Razvoj dogodkov po italijanski kapitulaciji in ustano- vitev slovenskega domobranstva september–oktober 1943, pag. 3546–3548. Glej tudi Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 127. 230 SI AS 1660, Cankar Izidor, šk. 8, mapa II, p. e. 513/V, Poročilo Medveda 19. 9. 1943, str. 3. 231 Dogajanje je natančno opisano v: Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 127–130. 80 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Organiziranje protikomunističnega odbora Med obleganjem Turjaka je postalo jasno, da je vodstvo »protikomunistične akcije« v Ljubljani v kritičnih trenutkih sprejemalo napačne odločitve, kar naj bi ogrozilo ne le »obstoj in upravičenost slovenske protikomunistične borbe«, temveč tudi splošne »ljudske koristi.« Zato so se nekateri člani katoliškega tabora, med njimi tudi Šmajd, odločili za brezkompromisen boj proti komunizmu z naslednjo obrazložitvijo: »Komunizem predstavlja bolj kot kdaj prej največjo nevarnost za Slovence. Kakršnokoli drugo ogrožanje slovenskih koristi od kogarkoli je danes drugotnega pomena. Posledično temu morajo biti vsi naši napori usmerjeni v borbo proti komunizmu, vsako drugo udejstvovanje, ki gre mimo te borbe ali to borbo celo onemogočuje, je škodljivo ali v določenih primerih naravnost zločinsko.«232 Za uspešnejše vodenje tega boja so ustanovili Protikomunistični odbor. Iz Šmajdovega dnevnika je razvidno, da je bila odločitev o ustanovitvi odbora sprejeta 19. septembra 1943; člani so bili sprva Andrej Križman, Jože Sodja, Ivan Paternost, Mirko Bitenc in Albin Šmajd, sicer naj bi veljalo »načelo odprtih vrat.« Istega dne naj bi se Šmajd »glede protikomuni- stične borbe« pogovarjal tudi z enim od vodilnih članov Akademskega kluba Stra- ža Cirilom Žebotom. Ta naj bi izrazil podporo novo nastalemu odboru, predlagal pritegnitev predstavnikov drugih skupin in morda še generala Rupnika, navedel je tudi nekaj besed iz pogovora s škofom Rožmanom, ki naj bi Žebotu povedal, da se je Šmajd »odločil za neusmiljeno borbo proti K[omunistom] in da prevzame tudi odgovornost«.233 Odbor, ki je imel prvo sejo 22. septembra, se je kmalu razširil; poleg prej navedenih sta postala njegova člana še dva izmed vodilnih Stražarjev, dr. Ludvik Leskovar in dr. Ciril Žebot, ter urednik katoliškega časnika Slovenski dom Mirko Javornik, na sestankih sta bila prisotna še Rudolf Smersu in Anton Mrkun.234 Člani odbora so se odločili, da bo odbor deloval tajno in da bo na nastajajoče do- mobranstvo in Rupnika vplival le prek nekaterih častnikov, predvsem Antona Ko- kalja235 in Janka Kregarja.236 Odbor je torej, kakor je zapisal Boris Mlakar, »svojo dejavnost omejil na pospeševanje, vplivanje in kontroliranje«.237 Šmajd se je torej tudi v obdobju nemške okupacije omejil na ilegalno delo oziroma na delovanje »v senci«, stran od oči javnosti. 232 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 931, pog- lavje Situacijska poročila, pag. 3555. 233 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 19. 9. 1943. 234 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 22.–24. 9. 1943 in 23. 10. 1943. 235 Kokalj je bil po priporočilu SLS postavljen za glavnega inšpektorja Slovenskega domobranstva v Ljubljani, a ga je Erwin Rösener kmalu odstavil in ga poslal v Trst, kjer naj bi organiziral primorsko domobranstvo. 236 Kregar je postal vodja Informativnega urada Rupnikove Pokrajinske uprave, vendar je bilo vodstvo SLS zaradi njegove nekritične podpore Rupniku z njim vedno bolj nezadovoljno. 237 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 131. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 81 Šmajd in »četniška ilegala« pod nemško okupacijo Načrte za organiziranje četniške ilegale na Gorenjskem je po naročilu Fran- ca Planinca, predsednika četniškega pokrajinskega odbora za Gorenjsko, Šmajdu septembra 1943 predstavil že Janko Soklič. V pričakovanju zmage zahodnih zave- znikov in pod pritiskom četniškega komandanta vzhodne Slovenije Andreja Glu- šiča so se člani Slovenske legije in dela Slovenskega domobranstva ob posredova- nju politikov, predvsem Albina Šmajda, v februarju 1944 odločili za obnovitev t. i. četniške ilegale. Ideji je bil naklonjen poveljnik Slovenske legije Mirko Bitenc, z domobranske strani pa Ernest Peterlin, medtem ko je poveljnik organizacijskega štaba Franc Krener »še precej časa stal ob strani«.238 Šmajd, ki je skrbno spremljal dogajanje tudi na Primorskem, je dobro vedel, da je precejšen del tamkajšnjega protipartizansko usmerjenega prebivalstva bolj naklonjenega Mihailovićevemu gibanju kot domobranstvu. Deloma tudi zato, a predvsem zaradi razvoja dogodkov na mednarodnem prizorišču, je bil pripravljen pozabiti na stare zamere do Karla Novaka in je podpiral pogovore častnika Sloven- ske legije Antona Duhovnika239 s srbskim četniškim vojvodo Dobroslavom Jevd- jevićem in Karlom Novakom, ki sta se na začetku leta 1944 zadrževala v Trstu.240 Bolj neposredno je bil Šmajd udeležen pri organiziranju četniške ilegale v Ljubljanski pokrajini, pri čemer je tesneje sodeloval predvsem z Janezom Grumom in Janezom Marnom. Grum se spominja, da sta se v prvih mesecih leta 1944 Slo- venska in Narodna legija, ki še nista vedeli, da so Britanci v tem času že odrekli pod- poro Mihailoviću in sklenili podpreti Tita, odločili obnoviti »četniško ilegalo«.241 Vodstvo Slovenske legije je za to nalogo določilo Janeza Gruma, ki je v ta namen zapustil domobranstvo. Ko mu je Šmajd predstavil načrt nove »ilegale«, ga je Grum vprašal: »Kako to, da se je SL odločila za novo četniško ilegalo, ko je vendar imela toliko težav in glavobolov z majorjem Novakom?!«, in dodal: »Saj imamo domo- brance za boj proti komunizmu.« Šmajd naj bi mu takole odgovoril: »Za boj proti komunizmu je domobranska forma čisto prava. Toda občutek imam, da na koncu vojne ta forma ne bo prava. Zato smo se odločili, da začnemo z novo ilegalo, ki bo na koncu rešilna za vse, tako upamo.«242 Ob tem naj bi tudi povedal, da bo prvo četniško skupino na terenu vodil Janez Marn, nekdanji partizanski komandant, ki naj bi razočaran nad partizanskim terorjem zapustil partizane in s svojim odredom prešel na stran jugoslovanske vojske. Nadaljnje dogajanje je Grum takole opisal: »Ko smo čez nekaj dni prišli skupaj Šmajd, Marn in jaz, je Marn povedal, da ima pripravljenih za četniški odred več fantov v domači okolici okrog Čateža – med njimi tudi bivše partizane – obenem pa nakazal, kako si zamišlja vodstvo na terenu. 238 Prav tam, str. 450. 239 Po kapitulaciji Italije je deloval v Trstu, kjer je pomagal organizirati Slovenski narodni varnostni zbor in potem služboval pri njegovem propagandnem odseku. 240 Glej Šmajdove dnevniške zapise za januar in februar 1944. 241 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 283–284, 292 (op. 12). 242 Prav tam, str. 284. 82 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Na koncu razgovora pa je Marn omenil: Gibali se bomo med dolenjsko cesto in nemško mejo. Če bodo partizani navalili na nas, se bomo umaknili čez mejo, Nem- ci nas bodo pustili na miru, ker jim bom pokazal pismo nemške komande, ki ga imam tu… Pri tem je roko položil na žep. Ko je Marn odšel, sva se oba, Šmajd in jaz z začudenjem vprašala: Torej se Marnova četniška ilegala začenja z vednostjo Nemcev? Šmajd je še pripomnil: Obdrživa to za sedaj zase. Naj Narodna legija zve od Marna samega, da ne bo takoj sumničenja, da SL že dela težave.«243 V februarju 1944 se je Šmajd pogosto sestajal z Marnom in Grumom, poleg tega še s številnimi pripadniki liberalnega tabora, Slovenske legije in Slovenskega domobranstva. Na sestankih so intenzivno načrtovali snovanje nove četniške ile- gale, ki naj bi jo organizirali zagovorniki četništva ob sodelovanju domobrancev in deloma tudi nekaterih predstavnikov nemških oblasti.244 Dogodkov v marcu 1944 Šmajd ni zapisoval v dnevnik, zato bomo zaradi lažjega razumevanja dogajanja v zvezi z oblikovanjem četniških vojaških enot in Šmajdove vloge pri tem navedli daljši zapis, ki ga je po vojni sestavila Ozna oziroma UDV: »Pri ustvarjanju četniškega odreda sta se monopolizirala Šmajd in Križman. Pred odhodom Marna in Gruma je imel Šmajd z njima sestanek v Rokodelskem domu. Na zaključni sestanek je prišel tudi Duhovnik Tone iz Trsta. Šmajd in Du- hovnik sta tudi uredila nemško priznanje in pomoč Marnovi ’ilegali’. Nemci – Röse- ner – so bili s formiranjem zelo zadovoljni, zahtevali so le, da javi Šmajd uro in dan odhoda in številčno moč oddelka. Nekega dne sredi marca 1944. so se poslednjič zbrali v Rokodelskem domu mobiliziranci celotnega oddelka, ki je bil sestavljen povečini iz kmetov, ki so pribežali v Ljubljano in nekaterih Marnovih pajdašev in partizanov (bili so iz okolice Vel. Lašč in Suhe krajine). Te kmete je pridobil Marn z obljubo, da bodo osvobodili svoje vasi in tam naprej mirno živeli. O kaki ’JV’ [Jugoslovanski vojski] niso ničesar vedeli niti tega ne, da so kaka ’ilegala’. V Roko- delski dom je prišel Marn, ki so mu takrat pravili Orel, prof. Grum, ki je pripravil večje število domobranskih dezerterjev, največ iz 16. čete in domobranski poročnik Mehle Andrej. Ti trije so bili voditelji oddelka. Končno so bili tu še organizatorji ’ekspedicije’ Križman, Šmajd in major Bitenc. Od nekod se je prikazal tudi Smersu, ki je prinesel fantastične vesti, da že vsa Ljubljana govori o odhodu ’ilegale’, najbolj glasen pa da je Glavač. Takoj so ga nagnali, češ naj jih ne moti. Material, ki sta ga zbrala v Rokodelskem domu Šmajd in Križman, so naložili na motor s tovorno prikolico in ga zapeljali k Babiču, menda kmetu blizu Orel. Oddelek je prekoračil bizoviški blok brez vsakih težav, saj je blok stražila 16. četa, to je tista, ki ji je pove- ljeval Grum. Kmetje so se pričeli upirati, češ da s tako malo možmi ne bodo šli na Dolenjsko. Bilo jih je res samo 30. Domobranec, ki jih je vodil, jim je pojasnil, da bo prišlo še okoli 60 domobranskih dezerterjev, na kar so se potolažili. Na Orlih se je res zbralo kakih 80 mož. Imeli so smolo, ker jih je opazil nemški avion. Kmalu je 243 Prav tam, str. 284. 244 Glej Šmajdove dnevniške zapise za februar 1944. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 83 pridrvel Krener z nekaj domobranci na Orle. Večina oddelka mu je ušla, ujel pa je nekaj domobranskih dezerterjev, ki so bili zaprti na gradu,245 pozneje izpuščeni in poslani v svojo edinico. Marn je pozneje poročal v svojem pismu, da je Krenerjev korak ponovno vplival na moralo moštva, češ zakaj njihovim poštenim nameram nasprotujejo. Pojasnili so jim, da gre v tem primeru za osebna razmerja posamezni- kov, da pa je ostalo domobranstvo v celoti z njimi. Odhod v ilegalo je vzbudil velik strah v vsem belogardističnem taboru. Gla- vač je kričal o novih Novakih, ki hočejo minirati protikomunistični boj. Stražarji so svoja nasprotstva opirali na zdravo podlago, češ poprej je okupator podpiral samo domobranstvo, odslej bo moral podpirati oba. Prav gotovo ne bo ’ilegale’ tako moč- no podpiral, da bi bila sposobna uničiti partizanstvo. Krener je izdajal strogo zaupna povelja, v katerih je izjavljal, da mislijo ne- kateri politični gospodje, da je Marn - voditelj legalne ilegale njihov eksponent, da s tem rušijo enotnost protikomunističnega bloka in njegove oborožene sile – domobranstva. Nalagal je posameznim poveljnikom odgovornost za dezertiranje njihovih vojakov, kajti starešina mora vedeti, kaj mislijo njegovi vojaki.246 S temi strogo zaupnimi povelji ni dosegel posebnega uspeha, ker so Nemci na eni strani ščuvali Krenerja proti ilegali, na drugi strani pa so tolerirali domobranske pobege v četnike. Nemci so bili morda z ilegalo zadovoljni, jezilo pa jih je, da jim organi- zatorji niso sporočili ure in dneva odhoda ter jačine mož, kakor so se bili domenili. Šmajd tega ni storil zato, ker se je bal, da bi Nemci, kljub dogovoru, preprečili od- hod ilegale. V vrstah JV je bilo vsesplošno zadovoljstvo. Križman je izjavljal, da je ilegala ’imenitna reč’. ’Naša politična situacija je zelo zamotana’, je dejal v tej priliki Križman. ’Zato moramo taktizirati. Taktiziramo pa zdaj z legalo, zdaj z ilegalo, kriv- da zamotanega položaja pa je rodila še legalno ilegalo’. Ob odhodu je dobil Marn tudi razmnoževalni stroj z vsem priborom od Do- pisne šole v Pavlinovi hiši na Kongresnem trgu. Profesor Grum in tudi Marn sta kljub svoji ilegalnosti prišla večkrat v Lju- bljano, kjer sta imela sestanke s Šmajdom. Oglašala sta se tudi pri Goričanu Henri- ku, ki je zbiral posebni material za četnike.«247 Šmajdovo delo za četniško ilegalo je bilo prekinjeno z njegovo aretacijo na začetku aprila 1944. Če so navedbe v poročilu Ozne oziroma UDV točne, so Nemci Šmajda obdolžili, da je 8. septembra 1943 »izdal povelje za odhod v ilegalo in da je naročil tej ilegali, da mora streljati na Nemce, če bi se srečala z njimi«. Milan Finec in Rudolf Smersu naj bi mu skušala pomagati tako, da sta sestavila spomenico o 245 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 931, pog- lavje VI. Legalne in pollegalne kvizlinške obveščevalne službe, Zaslišanja domobrancev na Ljubljanskem gradu 2. 3. 1944, pag. 2929–2932. 246 Prav tam. 247 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 941, ZA 500–3, Slovenska reakcija med vojno – analize, l poglavje »Ilegala – slovenska ljudska stranka, opisano delo pomembnejših oseb«, Albin Šmajd, pag. 95–96. 84 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) razmerah 8. septembra 1943 in jo predložila Nemcem, priložila naj bi še fotogra- fije izdanih »povelj«. Vendar Nemci Šmajda niso hoteli izpustiti. Andrej Križman naj bi menil, da je bila glavni vzrok za Šmajdovo aretacijo Rösenerjeva »osebna užaljenost«, ki ni izvirala iz leta 1943. Šmajd naj bi Rösenerju, ki je bil seznanjen z organiziranjem četniške »ilegale« v prvih mesecih leta 1944, obljubil, da mu bo javil datum odhoda in obseg »ilegalnih« enot. S tem, da je prelomil dano besedo, naj bi prizadel generalovo »vojaško čast«.248 Aretacija in konfinacija v Salzburgu Šmajd je bil aretiran 4. aprila 1944. Po preiskavi je bil zaprt v Ljubljani. Zas- liševal ga je poveljnik nemške varnostne policije za Gorenjsko Alois Persterer. 27. maja je bil prepeljan v Begunje, kjer ga je kmalu obiskal njegov stari znanec Janko Soklič v družbi Clementa Druschkeja, šefa gestapa na Jesenicah.249 Iz zapisa v Šmaj- dovem dnevniku izhaja, da je 14. junija odšel iz Begunj v konfinacijo v Salzburg, kjer se je nastanil v gostišču Zur blauen Gans.250 Iz Salzburga je pogosto pisal pisma ženi, očetu in prijateljem. Tudi sam je prejel veliko pisem, tako da je bil o razmerah v Sloveniji dobro obveščen. Sčasoma ga je začela obiskovati žena, nato blejski župan Franc Paar, prijatelji iz Radovljice, sodelavci iz Ljubljane in še kdo. V sončnih dneh se je rad sprehajal po Salzburgu in hodil na izlete v okolico, večkrat v družbi svojih obiskovalcev ali znancev, ki so se prav tako zadrževali v Salzburgu, ob deževnih dneh je zahajal v kino in gledališče.251 O Šmajdovi konfinaciji so obstajale različne govorice in ugibanja. Soklič, ki je s Šmajdom sodeloval pri organiziranju ilegalnih oboroženih enot na Gorenj- skem, je na primer izjavil: »Imel je ves čas okupacije stik z Nemci in Italijani ter je bil na lastno željo poslan od Nemcev v internacijo v Salzburg, vendar se je vrnil v Ljubljano preko Bleda, kjer je bil pri komanderju Pörstererju.«252 Vendar Soklič ni bil edini, ki se mu je zdela Šmajdova konfinacija sumljiva. Mirko Bitenc, ki je imel pomembno vlogo v Slovenski legiji, domobranstvu in spomladi 1944 v obnovljeni četniški ilegali, naj bi svoje dvome takole izrazil: »Septembra, mislim, da je bilo že v 248 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 941, ZA 500-3, Slovenska reakcija med vojno – analize, l poglavje »ilegala – Slovenska ljudska stranka, opisano delo pomembnejših oseb«, Albin Šmajd, pag. 96. Podobno trditev najdemo tudi v SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki me- ščanskih strank, šk. 941, ZA 503–3 Slovenska legija, XIII. Glavna dejavnost posameznih članov VvSL (Vrhovnega vodstva SL), MP SL (Mestnega poveljstva SL) in drugih vidnih osrednjih in okrožnih de- lavcev, 1. Člani VvSL, Šmajd dr. Albin, str. 356. Zgoraj navedeno ugotovitev naj bi UDV sestavila na podlagi izjave Milana Finca. 249 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, 4. 4. 1944, 23. 5. 1944, 26. 5. 1944, 27. 5. 1944 in 29. 5. 1944. 250 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, 14. 6. 1944. Za primerjavo glej poročilo Ozne 17. aprila 1944, ki je navedeno v poglavju Šmajd in Gorenjska. 251 Glej Šmajdove dnevniške zapise od junija do septembra 1944. 252 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Nadaljevanje zaslišanja Soklič Jankota roj. 13. VII. 1912 na Bregu pri Žirovnici, opis oseb, pag. 3439. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 85 Hotel Blaue Gans v Salzburgu drugi polovici, se je naenkrat pojavil v Ljubljani dr. Šmajd, ki so ga bili imeli Nemci konfiniranega v Salzburgu. Pripovedoval je, da se mu je posrečilo dobiti neko do- voljenje za neko potovanje, ne vem, kam, in da je potem pobegnil. Ker je v Ljubljani živel kot ilegalec, ni nihče dvomil o resničnosti njegovega pripovedovanja. Kasneje pa se je začelo med Stražarji šušljati in govoriti, da dr. Šmajd ni pobegnil ozir. po- begnil z vednostjo Nemcev. Koliko je resnice na tem, ne vem, vem pa, da je njegova žena enkrat julija ali avgusta dobila dovoljenja, da ga je šla obiskat, kar se je meni zdelo takrat zelo čudno. Čudno je bilo tudi to, da je bil konfiniran edino on, med tem, ko so bili drugi prepeljani v razna kazenska taborišča v Nemčiji.«253 Drugačnega mnenja je bil Šmajdu nedvomno naklonjeni Janez Grum: »V preteklih letih sem nekajkrat slišal očitek, da je Šmajdova internacija bila skoraj letoviška. Da je stanoval v hotelu in se moral enkrat na dan javljati policiji.« Ne glede na to je bil Grum prepričan, da je za Šmajdovo aretacijo stal Rösener, ki naj bi v Šmajdu videl pomembnega »političnega protiigralca«: »Kakorkoli že kdo ocenjuje Šmajdovo internacijo, ostaja slej ko prej dejstvo, da je Roesener Šmajda odstranil iz Ljubljane, ker je vedel, da je iniciativen in spreten politik, ki ima vpliv na domo- branske komandirje, na tiste, ki so bili prej pri Vaških stražah. In teh ni bilo malo 253 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond ostanki meščanskih strank, šk. 950, ZA 502–2, Plavogardistične organi- zacije – analize, izjava Mirka Bitenca 18. 2. 1948, str. 5, pag. 56. 86 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) in bili so najbolj trdni del domobranskega poveljniškega kadra.«254 V podkrepitev te predpostavke je navedel Rupnikove besede s povojnega procesa: »Spomladi 1944 sem nekega jutra slišal, da so Šmajda aretirali Nemci in ga odpeljali v Dachau. Go- spa Šmajdova je pri moji ženi prosila za intervencijo. Schluiffer255 mi je odgovoril, da je že skrajni čas, da so tega najnevarnejšega političnega zlikovca naredili nene- varnega. Čez nekaj časa sem slišal, da je Šmajd v neprijetni konfinaciji v Salzburgu in da je zavoljo tega ga. Šmajdova besna.«256 O vzrokih za Šmajdovo aretacijo je imel Grum še drugo teorijo. Četniški obveščevalec za Gorenjsko Janko Soklič, ki naj bi imel z vednostjo četniškega štaba stike tudi z gestapom, naj bi to zvezo zlorabljal tudi proti članom Slovenske legije na Gorenjskem. Ob tem se je Grumu porodilo vprašanje, »ali je morda kak posamezen član četniškega štaba skupaj s Sokličem imel prste pri Šmajdovi internaciji aprila 1944«, saj naj bi bil »Šmajd napoti Nemcem, po godu pa ni bil ne gen. Rupniku ne četniškemu štabu«.257 Soklič je bil Grumu še posebej sumljiv, ker je neposred- no pred aretacijo obiskal Šmajda: »V tistih dneh pred aretacijo je prišel k Šmajdu Janko Soklič z Jesenic, verjetno po naročilu gestapa. Srečal sem ga med vrati, ko je odhajal. Šmajd je nato pripomnil: Prišel je tipat, koliko denarja imamo in odkod ga dobivamo. Seveda ni zvedel nič… Zelo verjetno je tedaj Soklič hotel ugotoviti, ali se Šmajd zadržuje doma.«258 Soklič je na zaslišanjih po vojni, ko je bil med obtoženimi na Bitenčevem procesu, priznaval, da je bil Šmajd za četnike moteč element, a je vso krivdo prevalil na Antona Krošla. Ta naj bi se želel maščevati tudi sodelavcem iz protikomunistič- nega tabora (Šmajdu, Milošu Staretu, Marjanu Zajcu, Rudolfu Žitniku itd.), »ker niso dali denarja za vojsko, ampak so ga uporabljali za svoje politične frakcije«.259 Po Sokličevem pričevanju naj bi bil Krošl še posebej jezen na Šmajda, ki ga je takole označil: »Šmajt je velik pijanec in ženskar – toda izredno sposoben in inteligenten človek /mnenje dr. Benka/ med klerikalci je najbolj nevarna oseba – pravi terorist. Imel je tudi državni denar, ki je prihajal iz Švice, katerega pa ni hotel izročiti če- tništvu, za kar mu je bil Benko260 posebej gorak.«261 Šmajdu nasprotnikov v tistem času res ni primanjkovalo. Nedvomno je bil v sporu s Stražarji, o čemer je govoril tako Šmajd sam v svojem dnevniku kot Mir- ko Bitenc na povojnih zaslišanjih. Po Bitenčevem pričanju naj bi bili on, Šmajd in Rudolf Smersu za Jugoslovansko vojsko, medtem ko so Stražarji odločno zastopali 254 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 284–285. 255 Rudolf Schluifer. 256 Željeznov, Rupnikov proces, str. 94. Grum navaja ta citat v prispevku Spomini na dr. Šmajda, str. 285. 257 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 293–294. 258 Prav tam, str. 284. 259 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Sokličeve izjave o članih protiko- munističnega tabora, brez datuma, pag. 3559. Glej tudi Kreačič, Pričevanja: brata Jože in dr. Anton Krošl, str. 191. 260 Psevdonim Antona Krošla. 261 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Sokličeva izjava o Šmajdu, brez datuma, pag. 3557. Glej tudi Kreačič, Pričevanja: brata Jože in dr. Anton Krošl, str. 191. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 87 stališče, da mora biti prihodnja slovenska vojska domobranska vojska.262 Šmajdova konfinacija naj bi prišla prav tudi Andreju Gosarju, ki si je prizadeval za poenotenje katoliškega tabora in je potreboval politično zaledje v Slovenski ljudski stranki. To željo naj bi veliko lažje uresničil v času, ko je bil odsoten »ekstremni in nepomirljivi dr. Šmajd«, medtem ko se je Miloš Stare umaknil v »skrivališče«.263 Gotovo so bili Šmajdu sovražni tudi člani skupine Franca Glavača. Eden od njih, Egidij Vršaj, tudi član poveljstva Tajne obveščevalne službe (TOS), naj bi na sestankih obveščevalnih oficirjev »večkrat poudarjal, da je TOS jedro nove mladinske politične organiza- cije – mlade SLS«, sedanje vodstvo SLS pa »nezanesljivo in nesposobno (zlasti dr. Šmajd, Marko Kranjc, Miloš Stare)«, zaradi česar bi jih bilo »treba odstraniti tako, da se jih naznani Nemcem kot ilegalce«.264 Da je njegovo aretacijo zakrivila Glava- čeva skupina, je menil tudi Šmajd sam. Na zaslišanju 6. marca 1946 je povedal, da so Franc Glavač in njegovi somišljeniki (Slavko Krek, Egidij Vršaj, Janko Kregar, Franc Horvat) na sestanku ob koncu januarja 1944 sklenili, da bodo Šmajda, Marka Kranjca in Miloša Stareta ovadili gestapu, kar naj bi pozneje tudi storili. Šmajda naj bi obtožili, da ima stike s partizani in da dela za Britance, od katerih dobiva tudi denar. Po Šmajdovem mnenju so ga »Glavačevci« želeli odstraniti, ker naj bi jih oviral pri uresničevanju političnega koncepta generala Rupnika, ki je videl »rešitev slovenskega vprašanja v okviru nemštva«.265 Vrnitev v Ljubljano Kdaj točno se je Šmajd vrnil iz Salzburga v Ljubljano (morda že ob kon- cu septembra 1944), ni povsem jasno niti iz njegovega dnevnika, a nesporno je to storil brez vednosti Nemcev. Janez Grum je o Šmajdovem pobegu zapisal: »V zgodnji jeseni nato je Šmajdu uspelo, da je dobil stike z Gorenjci. (Tedaj so že bile prve domobranske postojanke tam gori.) Morda bi smel tudi reči, da so Gorenjci našli stik z njim, ga v vlaku spremljali, da je prišel na Gorenjsko ter mu končno pomagali prestopiti mejo nekje nad Polhovim Gradcem in od tam ni bilo težko priti v Ljubljano.«266 S Šmajdovim samovoljnim odhodom iz Salzburga je bil brez dvoma ne- zadovoljen Franc Paar, ki mu je že večkrat pomagal iz težav: »V Salzburgu sem srečal dr. Šmajda. Vedel sem, da je tam konfiniran. Živel je v hotelu, v katerem sem jaz prenočeval. Takrat me je prosil naj interveniram zanj, da bi smel domov, 262 Kreačič, Pričevanja: brata Jože in dr. Anton Krošl, str. 200. 263 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 939, ZA 500–8, Slovenski narodni odbor, pag. 5. 264 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 739, ZA 501–2, TOS obveščevalna služba pokrajinske uprave, Značaj in delo TOSa, pag. 20. 265 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 6. 3. 1946 (zasliševalec Riko Kolenc). O tem, da si Šmajd in Glavač nikakor nista bila naklonjena, je razvidno tudi iz zapisov v Šmajdovem dnevniku. 266 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 285. 88 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) kar sem jaz odklonil, naj bo zadovoljen, da je na svobodi: Kmalu za tem (kdaj ne vem) je pobegnil. GSP [Gestapo] me je radi tega zasliševala in kregala, ker sem zanj garantiral, da ne bo nikamor pobegnil. Kam je odšel nisem pozneje niko- li slišal, niti karkoli zvedel o njem.«267 Proti koncu novembra 1944 naj bi Paar obiskal Šmajdovo ženo Marijo in ji takole rekel: »Doktorja ni več v Salzburgu. Je pobegnil. Pojedel je svojo častno besedo, ki mi jo je dal, da ne bo nikamor šel. Kako zgledam sedaj jaz pred Nemci, kjer sem zanj jamčil. N[emci] pravijo, da je brez časti. Če imate kakšne zveze z njim, Vas bodo selili. On je v Ljubljani. Glejte, da se izogibate zvez z njim.«268 Po mnenju Janka Sokliča se je Šmajd s pobegom iz Salzburga zelo zameril tudi poveljniku varnostne policije in varnostne službe na Bledu, podpolkovniku SS Aloisu Perstererju. Ta naj bi bil nasploh nenaklonjen »klerikalcem«, medtem ko naj bi Šmajda še posebej sovražil: »Mislim, da ga je Šmajd prevaral, ker se ni držal dogovora, ki ga je za časa svoje prostovoljne inter- nacije v Salzburgu z njim napravil. Pörsterer je bil namreč jako ponosne narave, samoljuben, hitro užaljen. Dal mi je predlog, naj skušam dognati s pomočjo plave garde, kje se Šmajd skriva, nato pa bomo govorili o Benkotu.269 Predlagal je neka- ko zamenjavo.«270 Vendar Šmajdov pobeg ni razjezil le Paara in Perstererja. Leon Rupnik je o tem takole povedal: »Naenkrat je bil Šmajd ilegalno spet v Ljubljani. Številni so ga videli. Vprašal sem Schluifferja, če se je mogoče ’najnevarnejši’ brez nadaljnjega iz Salzburga pretihotapil v Ljubljano in se tu neovirano sprehaja. Od- govoril mi je: ’Vse je storjeno, da tega falota znova aretiramo, sicer se ne pišem Schluiffer’.«271 Nadaljevanje stikov s »četniško ilegalo« V času Šmajdovega bivanja v Salzburgu je »četniška ilegala« delovala naprej. Janez Marn, s katerim je Šmajd sodeloval pri organiziranju ilegalnih četniških od- redov pred aretacijo, je ustanovil Mirenski četniški odred, ki mu je tudi poveljeval. Ob koncu junija 1944 se je odred zaradi svetovnonazorskih sporov njegovih članov razdelil na katoliški del pod Marnovim vodstvom, ki je dobil ime Dolenjski odred, in manjši del, sestavljen iz liberalno usmerjenih, ki ga je vodil Jože Saje, in se je imenoval Notranjski odred. Najmočnejši izmed četniških odredov je bil Gorenjski odred, ki ga je poleti 1944 ustanovil Milko Pirih; največ moštva je pripeljal iz domo- branske postojanke v Dravljah, pridružili so se mu še nekateri Gorenjci. Zadrževal se je v okolici Šentjošta nad Vrhniko. Odred naj bi štel nekaj več kot 200 članov. 267 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Odlomek iz zaslišanja Franca Paara dne 6. 1. 1948, pag. 5. 268 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 25. 11. 1944. 269 Psevdonim Antona Krošla. 270 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Pričanja Janka Sokliča z naslovom Politična opredeljenost GeStaPa, brez datuma, pag. 3573. 271 Željeznov, Rupnikov proces, str. 94. Grum navaja ta citat v prispevku Spomini na dr. Šmajda, str. 285. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 89 28. junija, na Vidov dan, srbski nacionalni in verski praznik, je četniška ali »nacionalna ilegala« doživela hud udarec, ko je gestapo zaradi suma povezav z angleškimi obveščevalnimi službami aretiral veliko članov Državne obveščevalne službe (DOS), med njimi tudi njenega voditelja in pomembnega člana Narodne legije Antona Krošla.272 Nasploh so bili takrat za člane vseh ilegalnih organizacij nevarni časi. V letu 1944 je bilo aretiranih še več drugih članov Državne obvešče- valne službe, Sokolske in Narodne legije (med njimi Andrej Gosar, Jakob Šolar, Milan Bano), a tudi kar nekaj vodilnih članov Slovenske legije (Albert Ilovar, sicer vodja obveščevalnega odseka Slovenskega domobranstva, je bil zaradi ilegalnega dela za Slovensko legijo aretiran dvakrat, prvič sredi aprila, drugič decembra 1944, Antona Duhovnika, člana vodstva Slovenske legije, so Nemci jeseni 1944 prijeli na poti v Vatikan). Večina aretiranih je bila poslanih v nemška koncentracijska taborišča.273 Zaradi tega, a tudi zaradi samovoljnega odhoda iz Salzburga, je Šmajd po prihodu v Ljubljani živel v »ilegali.« Skrivna bivališča naj bi imel med drugim v Za- vetišču sv. Jožefa, pri družini Kovačič na Celovški cesti in pri nekem kmetu v Gabr- ju pri Dobrovi.274 V nasprotju z večino drugih politikov SLS se je Šmajd v »senčnih hodnikih« skrivnih dejavnosti dobro počutil. Pripadnik nemške varnostne službe Alois Persterer, ki je spremljal Šmajdovo delovanje, naj bi ob neki priložnosti izjavil, »da se bo dr. Šmajdu zmešal od samih ilegal«.275 Sodelovanju z ilegalnimi organizacijami se Šmajd tudi po prihodu iz konfi- nacije ni odpovedal. Obnovil je tudi stike s »četniško ilegalo«. Pogosto ga je obisko- val Janez Grum, ki se je moral potem, ko je zapustil domobranstvo, tudi sam skri- vati pred gestapom. Grum je imel kot član »četniškega štaba« dve nalogi: skrbeti za zvezo med štabom in Ljubljano ter obveščati domobranske postojanke o premikih četniških odredov. Ko so v štabu izvedeli, da ima ožje stike ne le s članom ožjega vodstva slovenske četniške vojske majorjem Mirkom Bitencem, ampak tudi s Šmaj- dom, naj bi začel veljati za »Šmajdovega človeka« in bil zato »deležen vedno manj zaupanja«. Vendar Šmajd ni ves čas tičal v skrivnih bivališčih, ampak je skrivališ- ča večkrat zapustil, pogosto z Grumovo pomočjo, ki je takratno dogajanje takole predstavil: »Skoro vse njegove premike iz Ljubljane v okolico sem mu pripravil jaz, kar mi je bilo kot bivšemu komandirju 16. domobranske čete skoro vsako noč mo- goče. Domobranski komandirji so mi šli na roko in mi zaupali razpoznavno geslo in, če je bila potreba, so mi dali patruljo za spremstvo.« Na teh poteh sta spoznavala 272 Mahmutović, Četništvo na Slovenskem, str. 64–65, 67; Borštnik, Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale, str. 94–95. 273 Več o tem v biografijah posameznikov. 274 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 948, ZA 503-3, Slovenska legija, XIII. Glavna dejavnost posameznih članov VvSL (Vrhovnega vodstva SL), MP SL (Mestnega poveljstva SL) in drugih vidnih osrednjih in okrožnih delavcev, 1. Člani VvSL, Šmajd dr. Albin, str. 356. Zgoraj navedeno ugotovitev naj bi UDV sestavila na temelju izjave Mirka Bitenca. 275 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Pričanja Janka Sokliča z naslovom Politična opredeljenost GeStaPa, pag. 3575. 90 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) dejansko stanje protikomunističnih legalnih in ilegalnih oboroženih formacij na terenu, a tudi odnose med četniki in domobranci, tako da naj bi se člani SLS, ki so snovali novo slovensko politično vodstvo (Narodni odbor), čudili, od kod Šmajdu toliko podatkov.276 Na začetku oktobra 1944 sta se Dolenjski in Gorenjski četniški odred pod vodstvom Mirka Bitenca skupaj podala na Gorenjsko. Četrtega oktobra so četniki posegli v boj med partizani Šlandrove brigade in domobranci v Lahovčah. Parti- zanom, ki so napadli tamkajšnjo domobransko postojanko, so udarili v hrbet in rešili domobrance. Nekaj četnikov, ki so se zadrževali v bližnji gostilni, je ob parti- zanskem napadu izgubilo življenje, med njimi novi poveljnik Gorenjskega odreda Franc Jerebič in kurat Alojzij Duhovnik. Poveljnik Dolenjskega odreda Janez Marn se je zaradi sporov s četniškim poveljstvom vrnil na Dolenjsko, medtem ko so se pripadniki Gorenjskega odreda po bitki pri Lahovčah večinoma pridružili domo- branskim postojankam.277 Šmajd je z zanimanjem čakal na poročila o dogajanju. Posebej veliko je pričakoval od Gorenjskega četniškega odreda, ki naj bi postal eli- tna udarna enota pod idejnim vodstvom SLS, poveljeval naj bi ji Ivan Boh.278 Nje- gova pričakovanja se niso uresničila, saj je Gorenjski odred po bitki pri Lahovčah skorajda prenehal delovati. Rušenje Slovenskega ljudskega bloka V času Šmajdove odsotnosti je bil v Ljubljani ustanovljen Slovenski ljudski blok, večkrat poimenovan tudi Katoliški blok. 21. junija 1944 so se namreč pred- stavniki SLS, katoliške sredine (Gosarjeve skupine), Straže in Katoliške akcije (KA) dogovorili o ustanovitvi skupnega političnega foruma Slovenskega ljudskega bloka (SLB), ki naj bi omogočil sporazumno delovanje vseh do tedaj sprtih skupin znot- raj katoliškega tabora, podprla sta ga tudi škof Rožman in Miha Krek. Sporazum so podpisali Mirko Bitenc in Rudolf Smersu (za SLS), Andrej Gosar in Jakob Šolar (za katoliško sredino), Ludvik Leskovar in Pavel Verbic (za Stražo), Jože Lekan (za Katoliško akcijo), Franc Lukman (kot škofov predstavnik) in Jože Krošl (delegat s Štajerske). Po mnenju Uprave državne varnosti, ki je po vojni skušala rekonstru- irati delovanje medvojnih političnih strank, je ustanovitev tega bloka spodbudil Andrej Gosar, ki naj bi si že od prej želel prilastiti vodilno vlogo v SLS, a mu dotlej v boju s člani njenega vodstva nikakor ni uspelo zmagati. V ta namen se je povezal z Jugoslovansko vojsko v domovini oziroma z Mihailovičem; da bi si ustvaril tudi politično zaledje, naj bi izvedel »pritisk na eksekutivo SLS za konsolidiranje celo- kupnega klerikalnega tabora«, pri čemer je izkoristil ugoden trenutek, ko »je vsled 276 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 286. 277 Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945, II. del, str. 133–134; SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, 9. 2. 1944. 278 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 6. 10. 1943. Glej tudi druge Šmajdove dnevniške zapise iz oktobra 1944. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 91 tkzv. velikonočnih aretacij in pobega večine vodilnih članov eksekutive SLS zašla v nepričakovano krizo«. Šmajd naj s tem sporazumom ne bi bil zadovoljen, saj naj bi po vrnitvi iz konfinacije podpisnikom dogovora s strani izvršnega odbora SLS očital, »da so v svoji politični naivnosti likvidirali stranko«.279 Vendar SLB ni obstajal prav dolgo. Mirko Bitenc naj bi že oktobra opazil neke »znake«, ki so kazali na to, da je Mihailović že junija 1944 imenoval Andreja Gosarja za predsednika Nacionalnega komiteja za Slovenijo, česar Gosar ni razkril niti ob ustanovitvi SLB niti pozneje. Zato je Bitenc, ki naj bi se imel za Krekovega namestnika v Sloveniji, na sestanku SLB 1. novembra 1944 veliko uglednejšega Gosarja obtožil nekorektnosti in samovolje, vendar ga ostali člani bloka niso pod- prli. Pozneje naj bi Bitencu pri analiziranju teh »znakov« in pri pridobivanju novih podatkov pomagal tudi Šmajd, ki naj bi »v tem Nacionalnem komiteju takoj videl možnost, da bi ta komite, oprt na komando Slovenije, kdaj v prihodnje utegnil postaviti slovensko politiko pred dovršeno dejstvo«, pri čemer je verjetno mislil, da Gosar razmišlja o prevzemu oblasti ob koncu vojne.280 Po mnenju Janeza Gruma je bil prav Šmajd tisti, ki je odigral najpomemb- nejšo vlogo pri neuspehu Slovenskega ljudskega bloka: »Toda vse te priprave Slo- venskega ljudskega bloka (SLB) so zašle v novembru v hudo krizo, od katere si blok ni opomogel in zato ne zaživel. Krizo je izzval dr. Albin Šmajd, ki je v začetku oktobra zbežal iz Salzburga in se s pomočjo Gorenjcev vrnil v Ljubljano.« Da bi odkril njihove »poglede in namene«, se je Šmajd po vrnitvi iz konfinacije po- govarjal z različnimi predstavniki SLB. Največ pozornosti je posvetil duhovniku Jožetu Krošlu, ki ga je Grum uvrščal v »stražarsko-štajersko bratovščino« in naj bi bil po Šmajdovem mnenju »politično najsposobnejši in prebrisan«. Potem ko so na začetku novembra Nemci zaprli Andreja Gosarja in Jakoba Šolarja ter ju posla- li v Dachau, naj bi namreč »SLB povsem obvladala stražarsko-štajerska skupina«, ki je »vztrajala na tem, da je SLB edini legalni politični predstavnik demokratske- ga protikomunističnega tabora in da ima samo SLB legitimacijo za ustanovitev ’narodnega odbora’.«281 Šmajd naj bi pravilno »uvidel, da so stražarji in Štajerci prav za prav izrabili odsotnost velikega dela vodstva in bivših poslancev SLS in da skušajo s pomočjo SLB prevzeti politično vodstvo v katoliškem taboru. Za- radi tega, predvsem pa iz razloga, da velika večina strankinih predstavnikov ni sodelovala pri junijskem dogovoru, je Šmajd ta dogovor zavrgel.« Pri tem naj bi ga najprej podprl Miloš Stare, nato še Mirko Bitenc in Rudolf Smersu, potem še drugi pripadniki SLS.282 279 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 934, ZA 600–11, Krščanski socialisti: Krščanski socializem v Sloveniji, pag. 22. 280 Grum, Slovenski ljudski blok in narodni odbor, str. 175. 281 Prav tam, str. 174. 282 Prav tam, str. 174–175. 92 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Vendar takrat SLB še ni prenehal delovati, saj se je za njegov nadaljnji obstoj zelo zanimala stražarska skupina. Na njegovi zadnji seji ob koncu decembra 1944 naj bi prisotni sicer »obsodili Šmajd-Bitenčevo postopanje in sklenili nadaljevati z delom«, vendar ta blok, v katerem ni bilo več SLS kot njegove največje in najmoč- nejše skupine, dejansko ni več »predstavljal drugega kot kvečjemu nekaj združenih katoliških opozicionalnih skupin«.283 Narodni odbor za Slovenijo Šmajd si je začel že v obdobju propadanja SLB prizadevati za oblikovanje novega skupnega slovenskega političnega vodstva meščanskih strank – Narodnega odbora. Želje po nastanku takšnega organa so bile sicer že dlje časa prisotne tako v okviru SLB kot izven njega, vendar je bil Šmajd nedvomno tisti, ki je že takoj po pri- hodu iz konfinacije prevzel pobudo za njegovo oblikovanje. Zdelo se mu je namreč primerno, da priprave za ustanovitev slovenskega vodstva vodi SLS kot največja stranka protirevolucionarnega tabora, vendar je hotel vanj kot politične partnerje pritegniti tudi liberalce in morda še socialiste. Razloge za takšno odločitev je Grum takole pojasnil: »Ko mi je Šmajd prvič omenil razgovore z Zajcem,284 sem mu na skrivališču rekel: Ali si že pozabil, kaj vse je JNS285 zagrešila proti nam v času Ale- ksandrove diktature, sedaj se pa razgovarjaš s temi ljudmi. Odgovoril je: ’Nisem! Politična negotovost sedanjega položaja je taka, da SLS ne sme sama nositi vse od- govornosti za NO. To morajo nositi tudi liberalci in če je mogoče tudi socialisti. Naj se zgodi, da NO ne bo uspel in da bo konec drugačen, kot si nadejamo. V takem primeru bi naš neuspeh liberalci še 30 let nato vnovčevali proti SLS, če bi ta sama sestavila NO.’ Dodal pa je: ’Kar pa se z liberalci v NO dogovorimo, je treba jemati z vso resnostjo. Nobenega ’okrog prinašanja’!’«286 V okviru SLS se je Šmajd skušal opreti na strankine organizacije v Ljubljan- ski pokrajini in na tiste domobranske oficirje, ki so bili v obdobju vaških straž pove- zani s Slovensko legijo, predvsem na Ernesta Peterlina in Alberta Ilovarja, medtem ko je sogovornika iz liberalnih vrst dobil predvsem v dr. Marjanu Zajcu, enem od voditeljev nekdanje Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS).287 Po dolgotrajnih po- gajanjih je Šmajdu in Zajcu uspelo doseči sporazum o sestavi Narodnega odbora, po katerem naj bi SLS dobila v njem sedem, liberalci pet in socialisti eno mesto. Vzporedno z oblikovanjem narodnega odbora je nastajala še Narodna izja- va in po Grumovem mnenju naj bi bila tudi ta »predvsem Šmajdovo delo«. Sesta- vljanje te izjave naj bi bilo »precej hud preizkusni kamen« v iskanju soglasja med SLS in liberalnim taborom: »Liberalnim politikom, ki so bili pod Aleksandrovo 283 Prav tam, str. 179. 284 Marjan Zajec, eden izmed vodilnih liberalcev v protikomunističnem taboru. 285 Jugoslovanska nacionalna stranka. 286 Grum, Slovenski ljudski blok in narodni odbor, str. 198. 287 Prav tam, str. 177–178. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 93 diktaturo zagovorniki jugoslovanskega narodnega edinstva, se ni bilo lahko odreči tej bazi svoje politike. Ni jim bila pri srcu ideja federativne ureditve države in naro- dna država Zedinjena Slovenija kot njen sestavni del. Šmajd je uporabil vso svojo prepričevalno sposobnost in taktnost, da je po številnih posvetovanjih liberalna plat končno sprejela Narodno izjavo,« ki je zahtevala Zedinjeno Slovenijo v okviru federativne, demokratične in socialno pravične kraljevine Jugoslavije.288 Izjava je bila usklajena na začetku decembra 1944, člani Narodnega odbora so bili imenovani kmalu po novem letu 1945. Predsednik je postal dr. Jože Basaj iz katoliškega tabora, podpredsednik socialist Celestin Jelenc (na zahtevo liberalcev), tajnika sta bila Albin Šmajd in Marjan Zajec kot zastopnika SLS in liberalne JNS. Člani odbora so bili še Bogumil Remec, dr. Franc Bajlec, Ignacij Pevec in Marko Kranjc iz katoliških vrst, iz liberalnih krogov ing. Ladislav Bevc, dr. Pavel Pestotnik in podjetnik Rudolf Žitnik, zastopnik Koroške dr. Franc Kolterer in predstavnik Primorske dr. Anton Kacin.289 Ko so bila dela v zvezi z ustanavljanjem Narodnega odbora končana in je Šmajd zadano si nalogo opravil, je Grum opazil neko »nenavadno Šmajdovo na- mero«, ki jo je takole opisal: »Ko je NO začel z delom in je kazalo, da bo to delo uspešno potekalo naprej, je Šmajda prijela silna želja, da bi skušal iti v Rim in tam zvedel, kakšen je položaj zunaj v svetu ter dobil potrdilo za delo in smernice NO.« Proti temu Šmajdovemu načrtu naj bi odločno nastopil Miloš Stare: »Sedaj ko je Šmajd Narodni odbor pognal v tek, je ta postal zanj že manj zanimiv in že ga nekaj žene v nov podvig, v novo aktivnost…« S Staretom so se strinjali tudi drugi člani Narodnega odbora, tudi Smersu in Bitenc, in »temu pritisku se je Šmajd končno vdal in opustil svojo namero«.290 Da je imel Šmajd največ zaslug za ustanovitev in tudi nadaljnje delovanje Narodnega odbora, je bil prav gotovo prepričan Janez Grum, ki ga je označil kot njegovega »glavnega arhitekta« in »glavnega inženirja«.291 Šmajda naj bi cenili tudi nekateri predstavniki cerkvenih krogov, med njimi Matija Škerbec, dr. Janez Kra- ljič, ki naj bi dejal, da je Šmajd »vzpostavil pravno stanje stranki«, dr. Alojzij Odar naj bi po Šmajdovi ugrabitvi izjavil, da bi bilo »vsakega drugega v stranki manj škoda«.292 Dobro mnenje o Šmajdovem delu naj bi imel tudi Maks Loh, vodja lju- bljanske politične policije in pripadnik Stražarjev. Takole naj bi zapisal: »V jeseni se je dr. Albin Šmajd skrivaj vrnil iz internacije; vsekakor je spoznal, da se približujejo usodni dnevi za slovenski narod; zato je tvegal tudi ilegalno potovanje iz Salzbur- ga v Ljubljano. Tukaj je takoj začel intenzivno politično delovati. Postal je najbolj viden član Narodnega odbora, ki je po razgledanosti, gibčnosti in civilni hrabrosti 288 Grum, Slovenski ljudski blok in narodni odbor, str. 178. 289 Prav tam, str. 179. 290 Prav tam, str. 182. 291 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 285 292 Grum, Slovenski ljudski blok in narodni odbor, str. 188. 94 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) prekašal vse ostale politike v NO.«293 Glede na to, da je bil Šmajd večinoma nena- klonjen Stražarjem, zveni Lohova pohvala nekoliko nenavadno. Morda izhaja iz dejstva, da je bil Šmajd v dobrih odnosih z Lohovim šefom Lovrom Hacinom. Še bolj verjetno tiči vzrok v tem, da je Šmajd, najverjetneje na pobudo škofa Rožmana in drugih cerkvenih dostojanstvenikov (dr. Alojzija Odarja, dr. Franca Lukmana itd.) spomladi 1945 skušal zgladiti spor med SLS in Stražarji, čemur naj bi sledila pritegnitev zastopnika Stražarjev k delu vodilnih organov SLS, stražarska skupina pa je dobila šest sedežev tudi v začasnem narodnem predstavništvu.294 Stražarji for- malno Narodne izjave sicer niso sprejeli, debate z njimi naj bi morda pripomogle k »Šmajdovi slovenski usmerjenosti«. Vendar so po Grumovem prepričanju »k tej usmerjenosti pripomogle predvsem grenke skušnje, ki jih je Šmajd dobil v stiku z majorjem Novakom in drugimi aktivnimi oficirji, ki so dosledno zastopali centra- listično državno ureditev«.295 Šmajd se je 3. maja 1945 na ljubljanskem Taboru udeležil seje »začasnega slo- venskega narodnega predstavništva«, ki se je razglasil za »prvi slovenski parlament« in oznanil ustanovitev »narodne države Slovenije kot sestavnega dela demokratične federativne kraljevine Jugoslavije«. Kot tajnik Narodnega odbora za Slovenijo je podal izčrpno poročilo o njegovem delu,296 ob zaključku zborovanja naj bi zbranim v dvorani zaklical: »Gospodje narodni predstavniki, ponosen in ganjen ugotavljam, da so povabljeni prišli danes sem prav vsi brez izjeme. Naj vam bo ta ugotovitev v čast in zahvalo, ker je po vašem pogumu in vaši neustrašenosti bil zbran tu ves slovenski narod.«297 Dva dni zatem, 5. maja, se je Šmajd napotil na Koroško, 9. maja je Ljubljano zasedla partizanska vojska. 293 Prav tam, str. 201. 294 Prav tam, str. 186–187. Po vojni naj bi se spor med SLS in Stražarji nadaljeval. Stražarji naj bi leta 1947 v Rimu obnovili SLB; njihova dejavnost »v smislu SLB« pa naj bi se nadaljevala tudi v begunskih taboriščih, a tudi še veliko pozneje, v Kanadi in ZDA (Prav tam, str. 189–191). 295 Prav tam, str. 199. 296 Objavljeno je v glasilu Slovenec, 4. 5. 1945, str. 2. 297 Grum, Slovenski ljudski blok in narodni odbor, str. 188. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 95 Po koncu druge svetovne vojne Šmajdov pobeg iz Slovenije Za »pobeg iz Slovenije« se je – po lastnih besedah298 – odločil 5. maja 1945 okoli 14. ure, po sestanku članov Narodnega odbora za Slovenijo v Kazini z Erwi- nom Rösenerjem, Leonom Rupnikom in dr. Lovrom Hacinom, na katerem je Röse- ner sprejel Rupnikov odstop in priznal Narodni odbor. Najprej je nameraval oditi z vlakom na Gorenjsko, potem je z Bogumilom Remcem in njegovima hčerkama ter Antonom Skubicem dobil mesto v avtomobilu Narodnega odbora. V Kranju so se jim pridružili še nekateri drugi člani odbora in skupaj so se odpeljali proti Koroški. Pred Ljubeljem so jih ustavili Nemci in jim odvzeli avto, tako da so pot nadaljevali peš. Naslednji dan popoldne so prispeli v Borovlje. Šmajd se je z drugimi begun- skimi skupinami z vlakom odpravil v Celovec, kjer se je zbralo okrog 200 do 300 beguncev. Že 7. maja se je s svojo »prvotno družbo« in skupino Stražarjev napotil proti Lienzu, od tam je nameraval skozi ameriško zasedbeno cono oditi v Italijo.299 V Lienz je prispel 8. maja in se nastanil v hotelu Zur Sonne. Kljub negotovi priho- dnosti in brez posebnih načrtov je bil Šmajd dejaven še naprej. V Lienzu je skušal skupaj še z drugimi člani Narodnega odbora (Bogumilom Remcem, Marjanom Zajcem, Rudolfom Žitnikom, Ladislavom Bevcem) stopiti v stik z zavezniško za- sedbeno oblastjo. Za sprejem pri Britancih so pripravili kratko poročilo o delu Na- rodnega odbora, vendar naj bi kmalu šef Zavezniške vojaške uprave (ZVU) za okraj Lienz (Allied Military Government – AMG) ali britanske vojaške varnostne službe (Field Secret Section – FSS) sprejel odločitev o prepovedi kakršne koli politične dejavnosti, dovoljena naj bi bila samo »socialna skrb«. Tako so osnovali »Socialni odbor za slovenske emigrante«, ki naj bi mu predsedoval Bogumil Remec, Marjan Zajec naj bi bil podpredsednik, Šmajd tajnik, odborniki pa Lambert Muri, Miroslav Urbas, Pavle Masič, Ivan Tonja in Ivo Česnik. Med Avstrijo, Trstom in Rimom Po Šmajdovem mnenju ta socialni odbor »ni imel uspehov, nobene zaslom- be nikjer«, zato se je odločil oditi v Rim k Mihi Kreku, ki ga je marsikdo imel za najvplivnejšo osebnost slovenske emigracije. Pridružil se mu je tudi Rudolf Žitnik. Odpotovala sta 26. maja. Do Panzendorfa ju je odpeljal Nande Babnik, šofer škofa 298 Opis dogodkov po odhodu iz Ljubljane smo povzeli po Šmajdovih besedah, izrečenih na zaslišanju 4. marca 1946 (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje dr. Šmajd Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Tone Tratnik)). 299 Avstrija je bila po vojni razdeljena na štiri okupacijske cone. Sovjetska zveza je zasedla Spodnjo Avstrijo, Gradiščansko in severni del Zgornje Avstrije; ZDA južni del Zgornje Avstrije in Salzburško; Velika Bri-tanija Koroško, Štajersko in vzhodno Tirolsko; drugi del Tirolske in Predarlško (Vorarlberg) je zasedla Francija. Zasedba Avstrije je trajala do podpisa Avstrijske državne pogodbe leta 1955. 96 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Rožmana. Med potjo so se ustavili v Celovcu pri Rožmanu, ki je Šmajdu in Žitniku izročil pismo za patra Antona Prešerna, v katerem ga je prosil, ali mu lahko pris- krbi dovoljenje za odhod v Rim. Ilegalno sta prečkala avstrijsko-italijansko mejo pri Innichenu (San Candido) ter preko Verone, Bologne in Firenc po štiridnevnem potovanju z različnimi »slučajnostnimi« avtomobili prispela v Rim. V Rimu si je Šmajd prizadeval, da bi pridobil pomoč za slovenske begunce; obrnil se je na Kreka, na mednarodni Rdeči križ, na patra Antona Prešerna, ki naj bi posredoval v Vati- kanu, bil naj bi tudi v avdienci pri papežu. Z odzivi na svoje prošnje Šmajd sicer ni bil preveč zadovoljen,300 vendar so v Rimu bivajoči vplivni Slovenci kmalu zatem naredili prve korake k reševanju begunske problematike. V delu Janeza A. Arneža o delovanju SLS v letih 1941–1945 lahko preberemo, da je Krek 8. junija 1945 sklical sejo, na kateri so se dogovorili, da se bodo za pomoč in zaščito beguncev obrnili na diplomatska predstavništva Velike Britanije in ZDA v Rimu ter na feldmaršala Haro- lda Alexandra, vrhovnega poveljnika zavezniških sil v Sredozemlju. Vsem so poslali spomenico, ki sta jo v imenu Narodnega odbora podpisala Šmajd in Žitnik; Krek, ki takrat formalno še ni bil član Narodnega odbora (ustanovljen je bil namreč jeseni 1944 v Ljubljani), je v svojem imenu, kot član nekdanje jugoslovanske vlade, opozar- jal na problem ob koncu maja 1945 s Koroške vrnjenih domobrancev Jugoslaviji.301 V Rimu naj bi Šmajd bival 10–14 dni, potem se je napotil nazaj na Koroško, da bi tamkajšnjim emigrantom poročal o razmerah v Rimu. Skupaj z Ivanom Av- senekom, dr. Alojzijem Tomcem in še enim salezijancem je z avtomobilom potoval do Moniga (del Trevisa), kjer je bilo prehodno taborišče beguncev vseh narodno- sti. Tam je srečal kar nekaj starih znancev in po sedmih do desetih dneh bivanja v Trevisu se je v družbi Rada Slanca in odvetnika (Draga) Kornhauserja s poljskim302 vojaškim kamionom odpeljal v Pontebbo (slovensko Tablja). Od tam se je peš na- potil v Celovec, kamor je prispel v prvih dneh julija. Tam se je srečal tudi z Jožetom Basajem, tedaj še predsednikom Narodnega odbora, in njegovim članom Francem Bajlecem. Obiskoval je begunska taborišča v Št. Vidu, Judenburgu, Špitalu in Lien- zu.303 V Lienzu je srečal svojega očeta in tri sestre.304 Šmajdov oče Janez (roj. 1879) in njegove sestre Frančiška (roj. 1907), Ivana (roj. 1910) in Anica (roj. 1913) so bile 300 Po podatkih, ki jih navaja Janez A. Arnež, je bil Slovenski socialni odbor v Rimu formalno ustanovljen 20. avgusta 1945; predsedoval naj bi mu pater Anton Prešeren, podpredsednik naj bi bil dr. Vekoslav Bučar, tajnik Andrej Križman in blagajnik dr. Alojz Vogrič. Novembra 1945 naj bi predsedstvo Odbora prevzel Miha Krek, medtem ko naj bi pater Prešeren postal podpredsednik (Arnež, SLS: Slovenska ljudska stran- ka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 267). 301 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 262. 302 Po izjavi Janka Sokliča so Šmajdu prestop avstrijsko-italijanske meje vsaj nekaj časa omogočali predvsem Poljaki (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Zapisnik zaslišanja Janka Sokliča, Ljubljana, 26. 9. 1945, prepis, str. 12, pag. 3430). 303 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Tone Tratnik). Na zaslišanju 4. marca 1946 ob 8 h (zasliševalec Franc Štrubelj) je omenil tudi sorodnike v ZDA (sestro Marijo, strica Miha in nekaj bratrancev), ki so se verjetno izselili že pred vojno. 304 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja 5. 3. 1946 od 4:20 do 9:20 (zasliševalec Tone Tratnik). PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 97 med begunci v Avstriji. Leta 1947 so se vsi štirje iz Avstrije izselili v Argentino.305 Šmajd se je sestajal tudi z Janezom Grumom; ta je sicer julija odšel v Monigo, kjer se je pridružil tamkajšnjim beguncem iz Slovenije, medtem ko naj bi se Šmajd »prib- ližno v istem času ali kmalu potem premaknil v Trst«.306 Avstrija in Italija za slovenske politične begunce nikakor nista bili varni ob- močji. Jugoslovanske oblasti so vztrajno sestavljale sezname »kolaboracionistov in vojnih zločincev« ter zahtevale njihovo izročitev, kako se bodo glede tega odločile zavezniške oblasti, ki so budno nadzorovale njihovo gibanje, ni bilo povsem jasno. Iz dokumenta, ki ga hrani britanski nacionalni arhiv, lahko izvemo, da so bili o Šmajdu pridobljeni podatki, ki se v prevodu glasijo takole: »Šmajd Albin (Slovenec, rojen 25. 2. 1904. Odvetnik. Pred vojno poslanec v jugoslovanskem parlamentu; podpornik Rupnika; sodelavec nemškega okupatorja. V Avstrijo vstopil maja 1945 in bil interniran v Lienzu. Postal je tajnik ’Kraljeve slovenske vlade’ na Koroškem in osebni tajnik škofa Rožmana. V juniju 1945 je skrivoma obiskal Rim. Po vrnitvi je bival v hotelu ’Zur Sonne’ v Lienzu, na Kaufmanngasse v Celovcu, v rezidenci škofa Rožmana, na območju Mil statt-Lienz in v Trevisu. Sporočeno je bilo tudi, da je bil 15. septembra 1945 v Trstu. Išče ga tudi britanska varnostna služba (FSS) zaradi ilegalnega prečkanja avstrijske meje.«307 Sojenje pred vojaškim sodiščem v Ljubljani avgusta 1945 Povojne jugoslovanske oblasti so si praviloma prizadevale za vrnitev pobeg- lih političnih emigrantov v domovino; če jih zavezniške oblasti niso hotele izročiti ali jih niso uspeli kako drugače pripeljati nazaj, so nekaterim sodili v odsotnosti. 10. avgusta 1945 je tožilstvo 4. armade pri Vojaškem sodišču Ljubljanskega vojnega področja proti dr. Albinu Šmajdu vložilo obtožnico zaradi sodelovanja z okupa- torjem. Sodišče je 11. avgusta 1945 razpravljalo o obtožnici in obsodilo dr. Albina Šmajda (v odsotnosti) na 14 mesecev odvzema svobode s prisilnim delom ter iz- gubo političnih pravic za dve leti in »zaplembo celotne imovine«. Zaplemba je bila 305 SI AS 1931, RSNZ SRS, Dosjeji jugoslovanskih emigrantov (JEM) 29648, 29649, 29650. 306 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 288. 307 TNA FO 371 – Foreign Office, Political Correspondence, leto 1946, mapa 59405, Handing over of Yugo- slav war criminals and quislings, Requests to revise list of quislings (Intelligence organisation allied commission for Austria), From: Political Division Vienna, brez datuma. Na seznamu so poleg Šmajda navedeni Slovenci še: Krener, Marn, Peterlin, Rupnik. V izvirniku se citat glasi: »Smajd Albin (Slovene, born 25. 2. 1904. Lawyer. Deputy in Jug. Parliament before the war; supporter of Rupnik; col aborator with Germans. Entered Austria in May 45 and was interned at Lienz. Became Secretary of ’Royal Slovene Government’ in Carinthia and Bishop Rozman’s private Secretary. Visited Rome clandestinely in June 45. Reported, on return, to have lived at hotel ’Zur Sonne’ in Lienz, at Kaufmanngasse, Klagenfurt, Bishop Rozman’s residence, in general area Mil statt-Lienz, and in Treviso. Also reported in Trieste on 15 Sept 45. Also wanted by F.S.S. for illegal crossing of Austrian border).« 98 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) izvršena 11. avgusta 1945.308 »Na javni ustni razpravi, objavljeni dne 11. 8. 1945« je bil Albin Šmajd pred Vojaškim sodiščem Ljubljanskega vojnega področja v Ljublja- ni skupaj s še 15 prisotnimi in 24 odsotnimi soobtoženci zaradi kaznivega sodelo- vanja z okupatorjem obsojen na odvzem vsega premoženja.309 Nadaljevanje delovanja Narodnega odbora za Slovenijo Obiski Albina Šmajda in drugih članov Narodnega odbora v begunskih ta- boriščih so bili po mnenju Janeza A. Arneža dobro sprejeti: »Glavni cilj teh obiskov je bil dvigati moralo v taboriščih in beguncem zagotoviti, da NO dela kolikor ve in zna za zaščito beguncev in za odkrivanje možnosti za izselitev. Dobra, pomirjujoča ter upanje navdihujoča beseda je bila zelo pomembna, kajti begunci so se čutili v veliki negotovosti glede na vsakodnevni svoj položaj. V še večji negotovosti pa so bili glede bodočnosti. Velika večina bi se rada čimpreje izselila in začela z rednim delom in rednim življenjem. Pošiljali so vprašanja predvsem dr. Kreku v Rim, ki je edini imel stike s tujci, posebno še z diplomatskimi in konzularnimi zastopniki prekomorskih držav.«310 Emigranti, tako iz vrst SLS kot liberalci in socialisti, so pritiskali na Miho Kreka, naj vstopi v odbor. Tako je bila v drugi polovici oktobra 1945 sklicana seja Narodnega odbora, ki naj bi skušal po svojih močeh delovati v posebnih razmerah, ohranjal »skupnost tradicionalnih slovenskih strank« in »fe- deralistični program Jugoslavije«. Sejo, ki je bila 26. oktobra 1945 v Rimu, je na temelju poslovnika iz leta 1944 kot tajnik odbora pripravil Šmajd, prisostvovali so ji še podpredsednik Celestin Jelenc, drugi tajnik Marjan Zajec in člani: Bogumil Remec, Marko Kranjc in Franc Bajlec. Podpredsednik je predložil odstopno izjavo predsednika Jožeta Basaja, medtem ko je Šmajd podal ustni odstop. Za predsednika je bil izvoljen Miha Krek in za novega tajnika na Šmajdov predlog Franc Bajlec. Na Krekovo pobudo je bil Basaj imenovan za pooblaščenca za Koroško. Odobren je bil tudi Šmajdov predlog za potrditev odločbe o ustanovitvi Socialnega odbora za Koroško, njegovi pobudi za imenovanje pooblaščenca Narodnega odbora v Italiji pa naj bi nasprotoval Krek, češ da zavezniki ne želijo kakšne ožje povezave med taborišči v Italiji, še zlasti ne politične. Nekaj dni pozneje, 28./29. oktobra 1945, so se, prav tako v Rimu, sestali zastopniki slovenskih političnih strank, ki so leta 1944 ustanovile Narodni odbor (SLS, Jugoslovanske nacionalne stranke in Socialistične stranke Jugoslavije), in podali izjavo, v kateri so razložili svoje stališče do novona- stalih razmer. V izjavi, ki so jo podpisali Miha Krek, Franc Bajlec, Pavel Pestotnik, 308 MORS-VA, Vojni sud Ljubljanskog vojnog područja, Upisnik Vojnog suda Ljubljanskog vojnog područja, II Sud. 1945 i 1946, knjiga 48, zadeva 1442/45. Obtožnica je bila vložena proti 45 osebam, med njimi so bili tudi: dr. Jože Basaj (pet let zapora s prisilnim delom, izguba državljanskih pravic za pet let in zaplemba premoženja), dr. Capuder Karel, dr. Josip Dermastja, dr. Jakob Mohorič, Anton Česnik, dr. Dominik Žvokelj, Anton Babnik, Miloš Stare, dr. Ivo Česnik, Ivan Avsenek itd.). 309 SI_ZAL_LJU/0468, Okrožno sodišče v Ljubljani, t. e. 47, imenik 3, p. e. 279, Sodba Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, 11. 8. 1945. 310 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 283. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 99 Marjan Zajec, Živko Topalović in Celestin Jelenc, so se zavzeli za nadaljevanje dela Narodnega odbora, za kontinuiteto Kraljevine Jugoslavije, ki bi morala biti federa- tivno urejena, a odklonili so pogovore s katero koli »komunistično politično usta- novo razen s komunistično partijo samo«.311 Vodstvo SLS v emigraciji – sestanek v Rimu oktobra 1945 Vzporedno z ureditvijo nadaljevanja dela Narodnega odbora je bilo treba razmisliti tudi o nadaljnji usodi SLS. Po koncu vojne, ko se je večina njenih vo- dilnih članov zatekla v tujino, je bilo treba razmisliti o načinu delovanja stranke v emigraciji, poleg tega se je v vojnih letih nakopičila cela vrsta težav: v organih SLS je prišlo do številnih sprememb, pogosto s kooptacijo novih članov, zato naj bi »mnogi nasprotovali priznanju legitimnosti tedanje sestave izvršilnega odbora«, poleg tega so »člani s seboj prinesli nekaj osebnih sporov in različne poglede na dogodke v preteklosti in načrte za bodočnost«.312 Krek sam ni hotel prevzeti nase odgovornosti za reševanje teh težav, zato je ob koncu oktobra 1945 sklical sestanek strankinega vodstva, na katerega je povabil vse nekdanje poslance, senatorje in čla- ne štirinajsterice,313 izvoljene na tajnem sestanku v ljubljanskem hotelu Union leta 1931: Jura Adlešiča, Janeza Brodarja, Mirka Bitenca, Franca Bajleca, Iva Česnika, Franca Gabrovška, Marka Kranjca, Franceta Kremžarja, Pavleta Masiča, Antona Milavca, Rudolfa Smersuja, Miloša Stareta, Albina Šmajda, Josipa Špindlerja, Ivana Teuerschuha in Demetrija Vebleta (Brodar, Česnik, Gabrovšek, Masič, Stare, Smer- su in Veble se seje niso mogli udeležiti). Na seji, ki je trajala teden dni, so bili pred- stavljeni referati o delu stranke in Narodnega odbora, o delovanju emigracije in stanju v begunskih taboriščih, domobranstvu in Slovenski narodni vojski, medna- rodnem položaju itd. Sklenjeno je bilo, da začasno vodstvo stranke predstavljajo vsi nekdanji člani štirinajsterice, nekdanji senatorji in poslanci, medtem ko naj bi ožji oziroma izvršilni odbor sestavljali tisti člani začasnega vodstva, ki naj bi se naselili v bližini; obvezno naj bi bili njegovi člani Mirko Bitenc, Marko Kranjc, Miha Krek in France Kremžar, kot zastopniki dežel pa Alojzij Vogrič za Primorsko, Franc Bajlec za Prekmurje in Josip Špindler za Štajersko. Udeleženci seje so tudi sklenili, da je treba takoj izdelati program in pravila stranke ter o tem pridobiti mnenje somišlje- nikov po taboriščih, odborniki naj bi tudi skušali pomagati beguncem pri reševanju njihovih socialnih in drugih težav.314 Šmajd ni bil predviden za ožjega člana vodstva SLS, ni se naselil v Rimu ali okolici, temveč je bil poslan v Trst; kljub temu se je v Rim še vračal, vsekakor je bil tam v prvi polovici februarja 1946. Janez Grum se spominja, da je Šmajd prišel v 311 Povzeto po Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 270–275. 312 Prav tam, str. 66. Glej tudi Rot, Bojevnika za svobodo in slovenstvo. 313 Več o štirinajsterici je navedeno v opombi v poglavju o Šmajdovem delovanju med vojno. 314 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 66–67. 100 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Rim, ker se je želel pogovoriti z Miho Krekom in Milošem Staretom. Dvakrat naj bi se srečal tudi z Grumom, prvič v pisarni Slovenskega socialnega odbora, drugič na rimski železniški postaji, poldrugo uro pred odhodom njegovega vlaka v Trst. Po- govor, v katerem mu je Šmajd zaupal, da sta imela s Krekom različna mnenja glede odnosa do Slovenije in Jugoslavije, je Grum takole opisal: »Vsedla sva se v oddelek vlaka, kjer naju ni nihče motil. Dve témi iz tega razgovora sta mi ostali v živem spo- minu. Šmajd je povedal: Bilo je potrebno, da sem prišel v Rim. Sem pa obenem raz- očaran, ker mi Stare in Krek nista zaupala nekih razgovorov s Srbi. Za kaj je šlo, sem v razgovoru s Srbi sam odkril, eden je omenil to, drugi drugo, ker so bili prepričani, da mi je zadeva znana. Tako sem zvedel, za kaj je šlo pri teh razgovorih. Le zakaj mi Krek in Stare nista tega zaupala? Z nekim poudarkom pa mi je Šmajd povedal, da je dr. Kreku rekel: ’Jaz sem se odločil za slovensko smer naše politike. Ti boš vsekakor ostal na jugoslovanski liniji. Prosim te samo eno: če bo tvoja linija obveljala, mi ob- ljubi, da me zaradi moje smeri ne bo nihče preganjal, da bom v miru opravljal svoj poklic. (Ali je Šmajd imel pri tem v mislih nesrečni primer dr. Šušteršiča po prvi svetovni vojni, ko so mu po vrnitvi odklonili vpis v advokatsko zbornico?) Jaz pa obljubim, da bom, če bo moja linija prevladala, poskrbel, da te nihče ne bo preganjal zaradi tvoje jugoslovanske linije…’ Šmajd je rekel, da je Krek resno vzel to izjavo.«315 Ozna sledi politični emigraciji v Trstu Slovenski politični emigranti, večinoma so bili iz osrednje Slovenije, nekaj je bilo tudi rojenih Primorcev, so se kmalu po umiku jugoslovanske vojske, že v juliju 1945, začeli naseljevati na območju cone A Julijske krajine, od koder so skušali vzpostaviti povezavo med begunskimi taborišči in Slovenijo. Avgusta naj bi bili v Trstu med drugimi tudi Marjan Zajec, Milko Brezigar, Franc Glavač, Vladimir Žit- ko, Miloš Stare, Srečko Baraga, Pavle Verbic, Miljenko (Ljenko) Urbančič in Fran- ček Robič. V tem času so se že svobodno sprehajali po tržaških ulicah, vzdrževali stike s slovenskimi emigrantskimi organizacijami v Italiji in s središčem v Rimu, nekateri so dobili zaposlitev v zavezniških službah, predvsem v šolstvu, a tudi pri Radiu Trst in glasilu Glas zaveznikov; številni so pričakovali hiter zlom nove ob- lasti v Jugoslaviji in upali na skorajšnjo vrnitev v domovino. Albin Šmajd je v Trst prišel septembra. Sredi septembra je bil nekaj dni v Trstu tudi Miha Krek, a naj bi za njegov prihod vedeli le redki.316 Prav v tem mesecu so med begunci »vzbudile preplah novice, da je v Trst in Primorje prispelo večje število agentov Ozne, ki jih je iskala tudi zavezniška policija«. Ozna je namreč že jeseni 1945 začela z ugrabit- vami »najbolj izpostavljenih predstavnikov emigracije«, s katerimi je hotela tudi prestrašiti preostale, da bi se umaknili ali prenehali delovati proti »Titovi Jugosla- viji«. Ivana Martelanca in njegovo ženo so ugrabili 26. oktobra 1945, dan pozneje 315 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 288–289. 316 Troha, Komu Trst, str. 190–191. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 101 Kavarna Nazionale v Trstu Izidorja Martinjaka, medtem ko je bil poskus ugrabitve Miloša Stareta ob koncu oktobra neuspešen.317 Stare je bil namreč »orjak in še zelo mladosten«, zato »mu je uspelo, da se jim je iztrgal z rok in zbežal, nakar se je zatekel v Italijo«.318 Ugrabljene so običajno odvedli preko Boršta319 v cono B in nato v Centralne zapore v Ljublja- no. Ugrabitelji so bili večinoma oblečeni v britanske uniforme. Uniforme je Ozna pridobila približno dva tedna pred ugrabitvijo Martelanca v več akcijah, ko so slekli sedem britanskih vojakov.320 Ozna je kot obveščevalna služba delovala v Julijski krajini že med vojno, medtem ko je bila v času jugoslovanske zasedbe Julijske krajine s Trstom od 1. maja do 12. junija 1945 najpomembnejši del represivnega aparata na tem območju. Jugo- slovanska vojska se je morala 12. junija 1945 umakniti, medtem ko je bila Julijska krajina razdeljena na dve zasedbeni coni: A in B. Zasedbeno upravo v coni A so 317 Prav tam, str. 195. 318 Glede na to, da je v arhivu Studia slovenica (ASS 1, Zbirka gradiva politikov SLS – Mihe Kreka, Alojzija Kuharja, Franceta Gabrovška, Franca Snoja in Jožeta Melaherja) nekaj pisem, ki jih je ob koncu januarja 1946 poleg Šmajda lastnoročno podpisal tudi Stare, je mogoče sklepati, da Stare po poskusu ugrabitve še ni takoj zapustil Trsta. 319 Boršt, slovenska vas v občini Dolina na jugovzhodnem pragu Trsta. 320 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 2965, Osebni dosje 9134, Veri Winkler, str. 442, Pregled akcij, napravljenih v Trstu po osvoboditvi, za katere je vedel oziroma sodeloval tudi Winkler Veri – Aleks, Ljubljana, 2. avgust 1952, podpisana Špacapan Franc in Dougan Vinko. 102 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Kavarna Stel a Polare v Trstu prevzeli zahodni zavezniki, uprava v coni B je ostala v jugoslovanskih rokah. V coni B je Ozna ohranila dotedanjo vlogo, medtem ko je v coni A način dela prila- godila novim razmeram, občasno so ji priskočile na pomoč tudi skupine iz cone B in Jugoslavije. Njeni člani so širili alarmantne govorice, na primer o načrtovanem napadu jugoslovanske vojske na Trst, izvajali so teroristična dejanja, sabotaže, na- pade, nasilne ugrabitve jugoslovanskih protikomunistov, za dosego svojih ciljev so uporabljali še razna druga sredstva, med drugim tudi podkupovanja.321 Ozna je tudi v coni A izvajala likvidacije. Skupino obveščevalcev, katere člani so bili praviloma mladi Primorci – nekdanji pripadniki Varnostno obveščevalne službe, je vodil Sil- verij (Veri) Winkler,322 načelnik Ozne za Primorsko in vodja obveščevalnega centra za mesto Trst. Delo za Ozno je opravljal pod krinko, uradno je deloval v Trstu kot zastopnik Jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug. Imel je več bivališč, ki jih je vča- sih delil s svojimi zaupniki. Marca 1946 se je zaradi nevarnosti razkritja umaknil v Divačo; italijanske paravojaške organizacije naj bi se namreč vrinile v zavezniško Civilno policijo in načrtovale likvidacijo Winklerjeve skupine.323 Vendar nasprotja med novo jugoslovansko oblastjo, v imenu katere je delo- vala Ozna, in političnimi emigranti niso bila edina, ki so v Trstu povzročala nasilje 321 Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 63; Troha, Delovanje Jugoslavije in projugoslovanskih sil v Julijski krajini in na Svobodnem tržaškem ozemlju (1945–1954), str. 466–467; Troha, Komu Trst, str. 292; Vidmar, Člani Winklerjeve operativne skupine v Trstu, str. 28–35. 322 Imel je različna ilegalna imena: Aleks, Judež, Ferruccio, Smoljko. 323 Troha, Delovanje Jugoslavije in projugoslovanskih sil v Julijski krajini in na Svobodnem tržaškem ozemlju (1945–1954), str. 465; Vidmar, Člani Winklerjeve operativne skupine v Trstu, str. 28–35. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 103 in sovraštvo: »Meseci od junija 1945 do februarja oziroma septembra 1947 so bili v Julijski krajini meseci manifestacij, demonstracij in političnih stavk, spopadov, na- petosti in nasilja med zagovorniki Italije in zagovorniki Jugoslavije ter med njima in vojaškima upravama. […] Ljudje so bili razdeljeni in spolitizirani. Pripadati eni ali drugi državi je postalo vprašanje ’življenja ali smrti’… […] Nasprotnik je v očeh pripadnika drugega tabora izgubil človeško podobo; za jugoslovansko stran so bili vsi nasprotniki fašisti, za italijansko stran pa so bili italijanski delavci ’prodanci Titovega imperializma’. Nasilje se je še krepilo zaradi poseganja tako jugoslovan- skih kot italijanskih ilegalnih paravojaških organizacij in tajnih služb v dogajanje. Boj za meje se je prepletal z bojem med dvema družbenima sistemoma, na oboje pa so imeli tamkajšnji ljudje kot tudi neposredno prizadeti državi vse manj vpliva. Postajali so žrtve blokovske delitve sveta in predmet trgovanja velesil za njihove interesne sfere.«324 Kljub težko pričakovanemu miru obdobje po končani drugi svetovni vojni nikakor ni bilo mirno. Začelo se je dolgo obdobje nezaupanja in celo sovražnosti, za katerega se je sčasoma uveljavil pojem hladna vojna. Obraču- navanje je v tem obdobju sicer potekalo veliko bolj prikrito kot v vojnih letih; v veliki meri se je odvijalo na območju podtalnega delovanja številnih tajnih služb. Toda obveščevalna dejavnost, ki je bila med vojno zaradi nujnosti boja proti naciz- mu upravičena, je po njej »postajala okrutna: le podaljševala je trpljenje in strah iz časa vojne«.325 Kljub nevarnostim je bil Trst za slovensko politično emigracijo neprecenljiv vir za pridobivanje informacij iz matične domovine. V okviru gradiva, ki ga je o delovanju t. i. »meščanskih strank« zbrala Ozna oziroma Uprava državne varnosti (UDV), lahko v poglavju o delovanju Narodnega odbora v emigraciji pod naslo- vom Vohunsko-diverzantska delavnost NO preberemo, da je bil Trst dolgo časa »glavna zbirna centrala za poročila iz Slovenije«. Tu naj bi Miloš Stare kmalu po prihodu zahodnih zaveznikov organiziral »vohunsko službo« za Miho Kreka; poro- čila naj bi dobival od Šmajdove žene Marije in od inž. Vinka Koširja, ki je sicer bival v Trstu, a naj bi »imel neke svoje zveze z Ljubljano«. Po Staretovem odhodu v Rim326 naj bi njegovo delo nadaljeval Albin Šmajd in za njim Peter Horn.327 O tem, da je imel Šmajd pomembno vlogo, je na zaslišanju jeseni 1945 pričal tudi Janko Soklič, ki je Šmajdovo vlogo v emigrantski skupnosti takole predstavil: »Tip diktatorja, nasilneža, zelo močna figura, inicijator vseh političnih podvigov s strani emigracije že preje kakor tudi sedaj, toda vedno zamaskiran in neviden. Ima zelo močan vpliv na dr. Kreka in si ga bo verjetno kmalu podvrgel, zastopa pa avstrijske težnje. Je hud nasprotnik generala Andreja,328 ki ga blati pri dr. Kreku. […] Sedaj vrši posle 324 Troha, Coni A in B Julijske krajine, str. 922. 325 Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946, str. 106–107. 326 Morda tudi že prej, saj ni povsem jasno, kdaj se je Stare umaknil iz Trsta. 327 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600-1, šk. 936, Bivše meščanske stranke, Slovenska politična emigracija, Narodni odbor za Slovenijo, pag. 99. 328 Mišljen je Ivan Prezelj s psevdonimom Andrej. 104 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) glavnega kurirja med dr. Krekom z Italijo, Avstrijo in vso ostalo emigracijo. V Av- striji ima kontakt s klerikalno stranko.«329 O Šmajdovem delovanju v Trstu lahko izvemo tudi iz drugih virov. Janez A. Arnež pravi, da je v Trstu najprej deloval Miloš Stare, ki se je kmalu po končani voj- ni s Koroške premaknil proti jugu, potem ga je zamenjal Šmajd. Informacije, ki sta jih zbirala »po zvezah z obeh strani meje«, naj bi posredovala Kreku v Rim. Novice naj bi pošiljala po raznih kurirjih, kar ni potekalo hitro, še manj je bilo zanesljivo. Krek je namreč sčasoma ugotovil, da ne dobiva vsega, kar naj bi mu bilo poslano. Zato naj bi se v pismu Šmajdu pritožil, da vsa nanj naslovljena pošta ne prispe do njega. Šele pozneje, ko je bilo že prepozno in je bil Šmajd že ugrabljen, naj bi izve- del, da je eden od kurirjev vsebino pošte izročal tržaški Ozni.330 Če je verjeti izjavi Janka Sokliča, naj bi bili Šmajdu sovražni tudi nekateri slovenski politični emigranti iz liberalnih krogov: »Pri vseh stvareh prednjačijo kle- rikalci. Nacionalisti in klerikalci se tudi v Trstu ne razumejo. Klerikalci zastopajo izrazito avstrijsko politiko. […] Glavni kurir dr. Kreka za važne zadeve je dr. Šmajd, katerega nacionalisti zelo sovražijo ter jim je ob priliki, ko smo potovali na Koroško naročil Heinricher,331 da če bi prišla kaka prilika, da naj se Šmajda odstrani, vendar se to ne sme izvedeti.«332 Nasprotnike naj bi imel celo znotraj katoliškega tabora. Šmajdova »skupina« naj bi si namreč želela za »komandanta slovenske vojske« pol- kovnika Mirka Bitenca, proti generalu Andreju Prezlju, ki je bil po godu drugim, pa naj bi Šmajd stalno vodil »kampanijo«, češ da je Prezelj »v sporazumu z Damjano- vičem333 in Angleži kriv vračanja 11.000 domobrancev« .334 Navsezadnje je po nalogu Ozne za Šmajdom verjetno oprezal tudi Janko Sok- lič, ki je med oktobrom 1945 in junijem 1947 sodeloval z Ozno. Šmajd je imel o Sokliču nasploh slabo mnenje. Menil je, da je bil Soklič med vojno »gestapovski špijun«. V obdobju, ko je bil Šmajd v Trstu in je konec leta 1945 iz Jugoslavije v Trst prišel tudi Soklič, je Šmajd delil mnenje dela protikomunistične emigracije, da Soklič v Trstu pomaga Ozni pri ugrabitvah protikomunistov. O tem priča tudi njuno neprijazno »naključno« srečanje 19. decembra 1945 v tržaški kavarni Stel a Polare.335 Šmajd je bil sicer dobro seznanjen z ugrabitvami in drugimi tveganji, a ne- varnosti ni preveč resno jemal. Tako je na primer Janez A. Arnež zapisal, da je 329 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Nadaljevanje zaslišanja Soklič Jankota roj. 13. VII. 1912 na Bregu pri Žirovnici, pag. 3434–3442; seznam oseb, pag. 3439. Zapisnik tega zaslišanja ni datiran, predhodno zaslišanje je bilo 26. septembra 1945. 330 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 65. 331 Franc Heinrihar (Heinricher, Heinriher, Hajnrihar). 332 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Zapisnik zaslišanja Janka Sokliča, Ljubljana, 26. 9. 1945, prepis, pag. 3429. 333 Miodrag Damjanović. 334 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko, Zapisnik zaslišanja Janka Sokliča, Ljubljana, 26. 9. 1945, prepis, pag. 3431. 335 ASS 108, Šmajd Albin, Dnevnik 1945–1946, 19. 12. 1945. Kavarna, ki obratuje še danes, leži le nekaj ko- rakov stran od srbske pravoslavne cerkve ter je bila med vojno in po njej neke vrste četniška postojanka (informacija Ravla Kodriča). PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 105 imel Šmajd v Trstu »zveze z raznimi prenašalci novic, za katere verjetno niti sam ni dobro vedel, za koga v resnici delajo«; preveč naj bi »zaupal v svoje sposobnosti in tako postal žrtev premajhne previdnosti«.336 To je še toliko bolj nenavadno, ker je bil Šmajd pozimi 1945/1946 dlje časa bolan in se je zelo slabo počutil.337 Posebej je Šmajdova neustrašnost skrbela Janeza Gruma. Njunega prvega srečanja v Italiji se je takole spominjal: »Ko sem za slovenski Socialni odbor ta- koj po Novem letu 1946 prišel v Servigliano in Senegallijo,338 sem tam srečal dr. Šmajda. Menda je bil v teh taboriščih drugič. Ker sem bil namenjen naprej v Trst, sva na vlaku potovala skupaj. In ker mi je bil Trst do tedaj povsem neznan, sem prvo noč prenočeval v Šmajdovi sobi. Ta je bila del pritličnega stanovanja, ki ga je imela vdova Nemec.339 Bila je to dvonadstropna hiša ob cesti, ki pelje mimo tržaške železniške postaje proti Brkovljam, malo naprej in na nasprotni strani od postajnega poslopja. Spomnim se, da naju je prišla vdova Nemec pogledat, tako da je stala med vrati. Njena prevelika domačnost do Šmajda me je odbijala… Medtem je po ozkem hodniku šla mimo neka mlajša ženska in bežno odzdravila. Bila je njena hči. V tistih dveh ali treh dneh mojega bivanja v Trstu sem Šmajda opozoril: Mar ni Trst nevaren zanj spričo ugrabitve dr. Martelanca in žene, inž. Martinjaka in drugih v prejšnjem letu?! Šmajd je odgovoril, da ne čuti kake večje nevarnosti in da so ugrabitve prenehale …«. Ob drugem obisku Trsta v prvih dneh februarja 1946 je Grum »Šmajda ponovno opozoril na nevarnost ugrabitve in mu predlagal, da naj se preseli v Videm ali Benetke ali pa celo v Rim in naj se vrača v Trst vsaka dva meseca«, nujne poti v Trst in Gorico bi v vmesnem času lahko tudi on opravil. Šmajd je predlog zavrnil in »čez nekaj trenutkov z nekim humorjem pripomnil: ’Če me bodo pa dobili, jim bom čestital in rekel: dobili ste v roke najbolj ta pravega 336 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 65. 337 V pismu »Andreju« z dne 26. januarja 1946 je na primer med drugim zapisal: »Tvoje pismo z dne 18. 1. 1946. prejel in se Ti zanj zahvalim. Moji stavki je vzrok moje zdravstveno stanje. Nikdar v svojem življenju še nisem bil tak škvart, kakor sem v tej zimi. Včasih mislim, da se je vse skupaj zbralo in sedaj preskušajo mojo potrpežljivost. Pa bo tudi to minulo, Če ne preje, takrat ko pride sonce in toplota.« (ASS 1, Zbirka gradiva politikov SLS – Mihe Kreka, Alojzija Kuharja, Franceta Gabrovška, Franca Snoja in Jožeta Mela- herja, Krekovo gradivo, pismo je lastnoročno podpisano z: Albin). Bolezen je omenil tudi v pismu, nas- lovljeno z »Dragi«, prav tako z dne 26. januarja 1946: »Že dolgo se pripravljam na pot za R[im]. Imam pa vedno zadržke, ki obstoje v glavnem v slabem zdravstvenem stanju. Ne morem iz influence in prehlada.« (Studia slovenica, Krekovo gradivo, pismo ima dva lastnoročna podpisa: » Albin« in » g. Miloš Medved« – Medved je bil psevdonim Miloša Stareta). 338 Civilni begunci v Italiji so se prek taborišč v Monigu in Forliju po večini ustalili v Serviglianu in Senigalliji, nekaj jih je bilo tudi v drugih krajih, npr. v Modeni, Riccioneju, Ceseni, Traniju in Fermu (Mlakar, Življenje v begunskih taboriščih, str. 927). 339 Po informacijah Ravla Kodriča bi »vdova Nemec« utegnila biti Rozalija Nemec, rojena 6. avgusta 1891 kot hči Josipa Berka. Poročena je bila s Francem Nemcem, rojenim 25. oktobra 1888. Do 25. aprila 1928 sta se imenovala Rosalia in Francesco Nemez, potem jima je bil priimek z dekretom prefekta Fornaciaria spremenjen v italijansko obliko Tedeschi. Takrat sta stanovala v ulici Giovanni Boccaccio 29 v tretjem nadstropju. V času Šmajdove ugrabitve je Rozalija Tedeschi, njegova tedanja stanodajalka, kot je sama izpovedala v vlogi priče na sojenju Dušanu Fortiču, bivala v ulici Miramare (danes Viale Miramare) na št. 25 v privzdignjenem pritličju petnadstropne palače. Podatek o dvonadstropni hiši, ki ga navaja Grum, odstopa od tedanjega dejanskega stanja zgradb na tej ulici. Tudi podatek o domnevni hčeri tedaj 54-letne »vdove Nemec« je težko uskladiti z dejstvom, da dekret o poitaljančenju priimka leta 1928 36-letne gospe Nemez in njenega soproga ne navaja drugih članov družine. 106 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) nasprotnika!’« Grum je »krepko izrazil svoj dvom nad tem osupljivo samozave- stnim odgovorom«.340 Nevarnosti so se zavedali tudi v Trstu bivajoči slovenski emigranti. Tako naj bi Šmajdov prijatelj Avgust Horvat izjavil, da bi bilo bolje, da se Šmajd po prihodu iz Rima, kamor je šel v prvi polovici februarja, ne bi »kazal po Trstu, ker da ga bodo gotovo pobrali«.341 Kljub vsemu se je Šmajd vrnil v Trst, kar obveščevalcem Ozne nikakor ni ostalo prikrito.342 Prav tako jim je bilo znano, da se je Šmajd počutil dokaj var- nega. Eden od njih, ki je uporabljal ime Jaromir, je zabeležil Šmajdove besede, ki kažejo na njegov odnos do Britancev, Američanov in Ozne, izrekel naj bi jih 18. februarja 1946 med 13. in 14. uro v tržaškem lokalu »De Rosa«: »Rekel je, da ima zvezi s FSS. Tako v Trstu kot v Avstriji. Enako z Amerikanci. Slednjim je očital, da so Angleži največje barabe, kolikor jih je kdaj poznal. Na opozoritev če se ne boji, da bi to povedali Angležem, pa se je odrezal: kar naj! Se prav nič ne bojim! Pri tem se je smejal. Angleži ’pravi’ me včasih iščejo po 4 dni jaz pa se jim skrijem, ter jih vlečem za nos. Ko sem prišel prvič z njimi v stik so mi morali dati tako posredovalec kot neposrednik častno vojaško besedo, da se mi nič ne zgodi. Spočetka je mož zapisoval moje besede, ko pa je videl, da se norčujem je prenehal. Vprašal me je, kako sem prišel iz Koroške, pa sem mu odvrnil, da prav tako kot iz Via Roma v kako sosednjo ulico. Angleži pa so mi ponujali celo avto, pa sem ga odklonil. Nisem tako neumen. Potem bi me kaj lahko lepega dne aretirali. Se prekleto motijo, če mislijo, da jim kaj verjamem. Vsakokrat kadar imam razgovor mi morajo dati častno vojaško besedo. Nadalje: V Ljubljani so ujeli kurirja, ter tako aretirali celo mrežo naših ljudi. - Tudi moja žena je bila 5 tednov zaprta v bunkerju. Potem pa so jo izpustili in sedaj je zopet zaprta. Zelo se mi smili, ker ni nič kriva. […] Na opozorilo, če se nič ne boji OZNE, je rekel: ’Podnevi najraje sploh ne grem ven, samo ponoči. Tedaj gledam 50 metrov nazaj, ter se mi tako ni treba bati.’ Pri tem se je smehljal. ’Kjer stanujem so partizani. Ti me krijejo in se zelo boje, ter hudo bi jim bilo če bi se mi kaj pripetilo. Tako vplivam na njih, da so kar na mojo stran.’ […]«.343 340 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 288. 341 SI AS 1584, Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, šk. 4, p. e. 155, Poročilo poverjenika Jaromirja (.. II. 1946). 342 Sodelavci Ozne naj bi svoja poročila pošiljali predvsem Veriju Winklerju osebno, on naj bi jih potem posredoval naprej v Ljubljano; tudi poznejši slovenski notranji minister Boris Kraigher, ki je bil po vojni do 17. junija 1946 sekretar CK KP Julijske krajine, je bil o delovanju emigracije v Trstu in Italiji dobro obveščen. 343 SI AS 1584, Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, šk. 4, p. e. 155, Poročilo poverjenika Jaromirja (20. februarja 1946), Jugoslovanska reakcija v Trstu, Razne izjave dr. Šmajda v baru »De Rosa« dne 18/II. od 13. do 14. ure, str. 4, spodaj napisano »(Feliks)«. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 107 Šmajdova ugrabitev in dogajanje, ki je sledilo Šmajdov optimizem je bil, vsaj kar se tiče Ozne in »partizanov«, neupravičen. Že nekaj dni pozneje, dan pred nameravanim odhodom na Koroško,344 verjetno 22. februarja 1946,345 so Šmajda pri železniški postaji v Trstu ugrabili pripadniki Ozne. V dokumentu »Pregled akcij napravljenih v Trstu po osvoboditvi, za katere je vedel oziroma sodeloval tudi Winkler Veri – Aleks« z dne 2. avgusta 1952, ki je nastal na temelju izjav njegovih dveh sodelavcev Franca Špacapana in Vinka Dougana, je zapisano, da so ugrabitev dr. Šmajda v Trstu izvedli Vinko (Albert Dougan), Dečko (Leopold Furlan), Nevo (Nevo Pahor) in Jurca (Alojz Jurca).346 Ta dokument je nas- tal kmalu po pobegu vodje t. i. sabotažnikov v Trstu Silverija »Verija« Winklerja na Zahod (preko Trsta, Velike Britanije v Kanado). V tem pregledu je več napak, tako je npr. napačno naveden čas Šmajdove ugrabitve.347 Pripadniki Ozne so bili z odstranitvijo Šmajda več kot zadovoljni, saj so ga imeli za glavnega ali vsaj za enega od glavnih organizatorjev »jugoslovanske reak- cije« v Trstu. Tako lahko v poročilu nekega poverjenika Ozne z dne 17. marca pre- beremo: »Najpomembnejša osebnost in vodja emigracije v Julijski krajini je bil, od svojega prihoda konec septembra 1945 v Trst, Albin Šmajd.« Potem ko ga je Ozna 22. februarja 1946 ugrabila, naj bi se položaj povsem spremenil in sredi marca 1946 je poverjenik Ozne o položaju med tržaško emigracijo poročal: »Položaj, ki je nastal za slovensko reakcijo po ugrabitvi dr. Šmajda se je popolnoma izpremenil. Iz vsega izražanja se jasno vidi, da je bil imenovani glava in edina gibalna sila slov[enske] reakcije v Julijski Krajini. Nič več ni bilo ves čas slišati o kakih sestankih, videti ni bilo nikakih kurirjev iz Rima. Zbiranje po kavarnah pa je skoraj izumrlo. Le kvar- topirci v glavnem še prihajajo. Niti članov ožje zarotniške družbe t. j. Kemperleta, Horna, Slanca, Žitkota ni več videti skupaj, tudi ni več slišati o načrtih za revolucijo v Jugoslaviji. Edino govoričenje in nada je sedaj: tretja vojna to je vojna proti Sov- jetski Zvezi. Povdariti pa je treba, da je odšlo po izjavi prof. Barage in arh. Kregar-ja ter drugih, večina beguncev v taborišča v Italijo. Samo v zadnjih 14 dneh je odšlo izmed 200 Jugoslovanov 80 Slovencev. Ostali so v glavnem v Trstu le oni, ki so v angleških službah kot profesorji, prevajalci itd. Ostala sta v Trstu še major Horn, Trop in Kemperle348 in nekaj druge manj važne svojati.«349 344 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 65. 345 23. februarja dopoldne naj bi v kavarni Nazionale med Šmajdovimi znanci potekal pogovor o nedavni Šmajdovi ugrabitvi (SI AS 1584, Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, šk. 4, p. e. 155, Poročilo poverjenika Jaromirja (1. marca 1946); enako je mogoče sklepati na temelju Šmajdovih zaslišanj v ljubljanskih zaporih (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin). 346 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 2965, Osebni dosje 9134, Veri Winkler, str. 442. 347 Na temelju drugih poročil in iz zapisnikov zaslišanj Šmajda v Centralnih zaporih Ozne v Ljubljani izhaja, da je bil ugrabljen 22. februarja 1946 (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin; SI AS 1584, Zbirka organov in organizacija za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, šk. 4, p. e. 155) in ne šele ob koncu leta 1946. 348 Peter Horn, Leopold Kemperle. 349 SI AS 1584, Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, šk. 4, p. e. 155, Poročilo poverjenika Jaromirja (17. marca 1946), Jugoslovanska reakcija v Trstu. 108 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Viale Miramare v Trstu, kjer je v času ugrabitve stanoval Albin Šmajd. Portret Albina Šmajda z očali PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 109 Med slovenskimi emigranti je Šmajdova ugrabitev vzbudila »veliko zaskrblje- nost in vsesplošno pobitost in žalost«. Po informacijah Ozne so se o nedavni ugra- bitvi Šmajda njegovi znanci v kavarni »Nazionale«350 (med njimi tudi Milan Langof in Avgust Kovač) pogovarjali že dopoldan 23. februarja. Splošno mnenje je bilo, da ga je izdal eden od »partizanov«, ki mu je Šmajd zaupal, v resnici pa je bil sodelavec Ozne. Na dan ugrabitve je bil namreč Šmajd viden v družbi nekega neznanca, ki naj bi ga usodnega dne zvabil v »znani bar«.351 Na začetku marca je oznin informator tudi izvedel, da je prišel iz taborišča Sorvegliano dr. Anton Kodre, nekdanji lju- bljanski mestni uradnik, z nalogo, ugotoviti, kaj se je zgodilo s Šmajdom.352 Le nekaj dni pozneje je za Šmajdovo ugrabitev izvedel tudi Miha Krek. Janez A. Arnež pravi, da je dr. Jože Prešeren (od septembra 1945 naj bi v središču Trsta skrbel za versko življenje Slovencev) 4. marca 1946 Kreku sporočil, da je vse, kar je bilo še mogoče najti v Šmajdovem stanovanju, prevzel Peter Horn.353 Še istega leta naj bi »uslužbe- nec jugoslovanske komunistične delegacije v Trstu pisal Kreku in mu ponudil pisno zvezo« prek Horna.354 Več o Šmajdovi ugrabitvi je napisal Janez Grum: »Le nekaj dni po Šmaj- dovem odhodu iz Rima je dr. Krek dobil telegram iz Trsta: ’Dr. Šmajd ugrabljen!’ Točnega datuma ne vem, a v spominu imam, da se je to zgodilo okrog 20. februarja 1946. Zato sem na Krekovo željo takoj drugi dan šel na pot, se ustavil v Senegalliji, kjer sem vest o Šmajdovi ugrabitvi sporočil Smersuju, nato se ustavil v Padovi, da sem v Prali sporočil to vest prelatu Odarju355 in drugim v bogoslovju ter v bližini 350 Kavarna Florio iz časa pred prvo svetovno vojno na tržaškem glavnem trgu v palači Jovović-Pit eri z ob- sežno letno teraso s pogledom na morje in na občinsko palačo je bila po italijanski zasedbi Trsta leta 1918 preimenovana v Caffé Nazionale; pod tem imenom je delovala še po drugi svetovni vojni, tja do šestdesetih let 20. stoletja (Informacija Ravla Kodriča). 351 Mišljen tedanji bar Cat aruzza v ulici Miramare. V tržaškem časopisu Il Piccolo z dne 23. februarja 1945 lahko namreč v prispevku z naslovom »Spet se je pojavil neznani avtomobil, Dva neznana mladeniča ugrabljena v ulici Miramare preberemo«: »Nedolgo po razburkani ugrabitvi v ul. Commerciale, o kateri smo poročali pred nekaj dnevi, je sinoči skrivnostni avtomobil ugrabil drugi dve osebi. Dva čedno opravljena mladeniča sta ob 19.45 sedela v baru Cat aruzza v ul. Miramare in pisala neka pisma. Plačala sta račun, stopila iz bara in se sprehodila; ko sta po isti ulici prispela do hišne št. 29, ju je dohitel avtomobil 1500 črne barve, brez registrske tablice, iz katerega je stopilo troje moških in ju napadlo. Po krajšem prerivanju so oba mladeniča onemogo- čili in strpali v vozilo, ki se je z noro hitrostjo zapodilo proti mestnemu središču. Na kraju prerivanja sta bila najdena dva zavoja z bonboni, stekleničko z oljem, nekaj sladkorja, parom čevljev, nekaj parov nogavic itd, zavojčka pa sta bila last napadenih.« Nekaj dni pozneje, 26. februarja 1946, je v istem časopisu izšel še članek z naslovom »Ugotovljena je bila istovetnost enega od ugrabiteljev v ulici Miramare«, ki pravi: »Ugotovljena je bila istovetnost enega od obeh ugrabljencev v ul. Miramare v že znanih okoliščinah. Gre za dr. Albina Smayo [sic], stanujočega v ul. Miramare ne daleč od kraja, kjer je prišlo do ugrabitve. Iz policijskih preiskav izhaja, da se je Smayo na dan izginotja zadržal v kavarni Nazionale do 18. ure, nakar je šel do bara Cat aruzza v druž- bi drugega izginulega. Smayo je bil v Trstu le nekaj dni in je raznim znancem dejal, da namerava čim prej od- potovati iz našega mesta, ker je opazil, da mu sledijo neznanci.« (Besedili člankov je prevedel Ravel Kodrič.) 352 SI AS 1584, Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, šk. 4, p. e. 155, Poročilo poverjenika Jaromirja, 1. marec 1946; Poročilo poverjenika Jaromirja, 11. marec 1946, Jugoslovanska reakcija v Trstu. 353 Nekdanji pripadnik Slovenskega narodnega varnostnega zbora, ki je po vojni sprva obveščevalno deloval v Trstu, kjer je ostal tudi po Šmajdovi ugrabitvi. Ko zanj v Trstu ni bilo več varno, se je umaknil v begunsko taborišče Senigallijo in od tam v Argentino. 354 Arnež, SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945, str. 65. 355 Alojzij Odar. 110 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) stanujočemu I. Avseneku. Kot mora je ta vest vplivala na vse tisti dan. V Trstu sem zvedel, da je UDBA ugrabila Šmajda nekaj minut pred policijsko uro, ko se je vračal proti stanovanju, kakega pol metra pred njim. Zvedel pa sem tudi, da sta pol ure po ugrabitvi dva moška v angleški uniformi prišla v njegovo sobo in pobrala Šmajdove zapiske, njegov denar in drugo. – Vsiljuje se mi vprašanje, mar ni pri Šmajdovi ug- rabitvi sodelovala vdova Nemec, ki je bila ofarsko usmerjena?«356 Če se je Grumu zdela »vdova Nemec« sumljiva, je bil o krivdi Šmajdove sta- nodajalke povsem prepričan Ruda Jurčec. V spominskem romanu Skozi luči in sen- ce je svoja opažanja takole predstavil: »Leta 1946 sem prišel prvič iz Rima v Trst, in komaj sem stopil na pločnik kolodvorskega trga, me je zagledal stavbenik Mavrič, prihitel in pokazal: ’Glejte, tam so včeraj komunisti ugrabili Albina Šmajda.’ No, vidiš, sem si rekel – nagel sklep, ne da bi imel podatke za svojo sodbo. Zgodilo se je, kar sem dolgo domneval.« Kot vsi begunci v Rimu sem v Trst prišel po novice iz Ljubljane in preuče- vat možnosti, da bi si od tam še kaj rešil. Nastanil sem se v hotelu na Piazza Unità in popoldne krenil k prvim znancem na delo. Proti večeru sem se napotil v staro luksuzno poslopje v ulici vzdolž kolodvora in pozvonil v tretjem nadstropju.357 Sta- novavki – starejša dama velemestnih manir v bogati domači halji in mlajše dekle, ki je morala veljati za njeno hčerko, v svileni halji – sta me navdušeno sprejeli in me povedli v prijeten salon z velikimi okni. Zazrl sem se v podobo pod seboj. Z navadnim daljnogledom bi odtod bilo možno opazovati, kdo prihaja in odhaja z vlaki, in na obali bi mogel šteti in si beležiti vse ladje, sem pomislil. Sedli smo. Sta- rejša dama se je razlila v plamteč razgovor. Helena je prinesla čez nekaj trenutkov čaj. Videl sem jo prvič pred leti. Presenečen sem se vpraševal, ali je na svetu možno dekliško bitje s tolikšno lepoto. Njena trda usoda me je bolela. Od daleč me je obje- malo občutje, da bi moral po hamletovsko preklinjati usodo, ko se tolikšna posoda lepote povezuje s tolikšno kupo trpljenja. Dama z nesvileno haljo je slutila, zakaj sem prišel. Prehitevala me je v domislicah, kako bo takoj stkala zvezo z Ljubljano, in ker se njej vedno vse posreči, bom že po nekaj dneh imel iz Ljubljane vse, kar bom 356 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 289. 357 Opis stanovanja Šmajdove stanodajalke in njene domnevne hčere v Jurčecevem spominskem zapisu se ne ujema z Grumovim opisom. Obstaja možnost, da je Šmajd v isti hiši bival tudi v tretjem nadstropju, pri drugih osebah, ali da je »vdova Nemec« tudi njim začasno oddala stanovanje. Stanodajalki, ki ju opisuje Jurčec, bi po javno dostopnih podatkih in po oceni Ravla Kodriča utegnili biti Sonja Elen Perše in njena mati Rita Marie Perše, roj. von Grabmayer, po rodu iz Salzburga. Bili naj bi hči oziroma žena Vladimirja Peršeta, o katerem lahko v gradivu UDV preberemo, da je bil rojen 11. januarja 1897 v Ročinju pri Kanalu, da je bil diplomirani komercialist, ki je bil pred razpadom prve Jugoslavije direktor potovalno-turistične agencije Putnik v Beogradu, potem sta z ženo, ki je bila nemškega rodu, v vlogi prokuristov nemškega ke-mičnega podjetja Zyklon osnovala v Beogradu podjetje za razkuževanje nemških vojašnic po Balkanu. Po koncu vojne je bil kot »vojni dobičkar« obsojen na denarno kazen. Proti koncu septembra 1945 je prišel v Ljubljano in postal direktor Putnika za Slovenijo. Pozneje je osnoval podružnico Putnika v Trstu (dovolje- nje za odprtje pisarne je dobil v aprilu 1946), kjer naj bi imel dobre zveze z Britanci, ukvarjal naj bi se tudi »s tihotapstvom raznega blaga v in iz FLRJ«. V Trst sta se preselili tudi njegova žena in hčerka. Peršetovi so stanovali na Via Miramare 25, torej na istem naslovu, kjer je pri »vdovi Nemec« bival Šmajd (SI AS 1931, RSNZ SRS, Dosje jugoslovanskega emigranta (JEM) 16328, Vladimir Perše). PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 111 le hotel. Vendar je večkrat ponovila: ’Dajte, napišite pismo in naročite, naj pošljejo vse dragocenosti, vse umetnine.’ Ker se mi je zdelo le prelahko,358 kar je kazal njen načrt, sem si zaželel podatke: Kdo bi bil tisti, ki bi vse prinesel? Kar naravnost je povedala: ’Pa to je Švara359 – saj ga poznate –, nadučitelj iz Device Marije v Polju, ki je sedaj podnačelnik Ozne v Ljubljani.’ Ker včasih ne znam skrivati čustev, sem tudi tokrat brž pogledal, kje so vrata. Ne vem, ali je moj pogled opazila; nadaljevala je: ’Ali poznate Albina Šmajda? Saj je pri nas spal… če hočete, vam pokažem njegovo sobo.’ Oči so se mi za hip zaklopile; s Heleno sva hkrati odšla s pogledom skozi okno na morsko gladino. Zazrl sem se dami v obraz, zaslutil na njem nelepe poteze lady Macbeth, povzročil rahlo zmedo in Helena je morala po konjak v shrambo. V glavi je bilo sto misli hkrati. Kako je mogel Šmajd v Trstu stanovati pri ženskah, kamor je mirno zahajal podšef ljubljanske Ozne? Ali je pri lady Macbeth in Heleni živel v hipnozi in dopustil, da bi ga ljubljanski oznovci sneli kar iz postelje? Seveda tega zaradi obeh dam niso marali tvegati, pač pa so ga ujeli, ko je bil le nekaj me- trov proč od njunega stanovanja.«360 Sicer je Jurčec, ki je Šmajda spoznal v mladih letih, že dolgo slutil, da se njegova življenjska pot ne bo srečno končala: »Sicer sva se vedno tikala, vendar mi je ostal Šmajd tuj in neznan vse do žalostnega konca. Med vojno nisva imela nobenih stikov – saj tudi nisva imela stičnih nalog. Komaj da sva se pozdravljala, kadar sva se srečevala. Zmerom pa sem občudoval njegovo izredno delavnost in z nekim nerazumevanjem poslušal, kar se je govorilo o njego- vih neštetih, pogosto zelo nevarnih potezah in tveganjih, zlasti med komunistično revolucijo. Bil je večkrat v kleščah nacističnega ’pekla’, ko ga je gestapo zapirala, vendar se je znal izviti.«361 Kakor da bi namerno iskal nevarnosti: »Nikdar se nisem zanimal za Šmajdove politične akcije in niti ne vem, kakšno je bilo mnenje o njem v vodstvu stranke. Imel sem le vtis, da mu prav pomembnih nalog niso nalagali in je zato verjetno povsod iskal težke posle in delal na svojo roko. Ker se je hotel uveljaviti kot koristen delavec, je izbiral najtežje zadeve, in če jih ni bilo, jih je sam 358 Jurčecevo nezaupanje naj bi se izkazalo za upravičeno, saj je pozneje srečal obe »dami« v Rimu, kamor sta se pripeljali z luksuznim avtomobilom ( Skozi luči in sence 1, str. 405). Mlajša, Helena, je na Jurčeca naredila močan vtis, saj si je njeno ime izposodil za poimenovanje ene izmed glavnih oseb v literarnem delu Ljubljanski triptih, ki je izšel leta 1998 pri Celjski Mohorjevi družbi. 359 Podatek očitno ni pravilen, saj med funkcionarji Ozne v tem času ni bilo nikogar s priimkom Švara. Med obema svetovnima vojna je sicer poučeval v Polju v Ricmanjih pri Trstu rojeni glasbenik slovenske zabavne glasbe, skladatelj in učitelj Ivan Ernest Švara (1897–1989), vendar v fondu SI AS 1931 ni mogoče najti nobenih podatkov o tem, da bi kadar koli kakor koli sodeloval z Ozno ali UDV. Po letu 1922 se je preselil v Jugoslavijo, bil eno leto šolski upravitelj v Gorjah pri Bledu, potem je odšel k Devici Mariji v Polju pri Ljubljani (danes Polje), kjer je ostal 12 let. Iz Polja je bil prestavljen k Sv. Križu (danes Gabrovka) in od tam v Litijo. Pred nemško zasedbo se je umaknil v Ljubljano, kjer so ga Italijani aretirali in poslali sprva v rimske zapore Regina Coelli ter od tam internacijo v Montalbano (Firence), Sel ano in Col azzone (Perugia). Po Mussolinijevem padcu se je vrnil v Ljubljano, a ko je februarja 1944 obiskal Trst, so ga tamkajšnje oblasti aretirale in za tri mesece zaprle v tržaški zapor Coroneo. Konec vojne je dočakal v Ljubljani, potem je bil dve leti šolski nadzornik v Kopru, nato v Miljah in Sežani, potem je sprejel učiteljsko mesto v Brezovici v Ljubljani. Leta 1955 se je upokojil. Tudi potem je še vodil svoj orkester, v letih 1960–1972 je služboval kot glasbeni pedagog na različnih šolah v Ljubljani in okolici (Primorski SBL, 15. snopič, str. 619–620). 360 Jurčec, Skozi luči in sence 1, str. 402–403. 361 Prav tam, str. 401–402. 112 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) ustvaril.«362 K temu naj bi veliko pripomogel tudi Šmajdov značaj: »V njegovi naravi je bilo nekaj demonskega, žal ne v smeri genialnosti, ampak pogubnega avanturiz- ma.«363 Po njegovi ugrabitvi in obisku pri »damah«, kjer je Šmajd stanoval, je izginil sleherni dvom: »Uvidel sem, da je bil Šmajd naravnost zaljubljen v nevarnost, in kadar je bil v njenem objemu, je bil brez oči in ušes. Človek, ki bi ga zadostno ogrele samo ledene roke Medeje.«364 Kako so na Šmajdovo ugrabitev gledale zavezniške oblasti v Trstu? Po Jurčecevem mnenju jih ni kaj dosti zanimala: »Njegova ugrabitev v Trstu je bila jasen dokaz, kako malo so zavezniki dajali na naše sodelovanje iz Primorske pri morebitnem podtalnem boju proti režimu v domovini. Za zločin nad Šmajdom v najbolj obljudenem središču mesta so se zmenili malo ali nič. Italijanska policija je verjetno taka dejanja še podpirala. Nikdo namreč ni nadlegoval obeh dam na cesti ob kolodvoru, dasi bi morali vedeti, da se je Šmajd skrival tudi pri njiju. Niso ’nič’ vedeli, da zahajajo tja Oznovci iz Ljubljane. Starejša dama mi je dala svojo telefonsko številko in prikrita imena. Pri tem se je čutila zelo varna, ko bi vendar morala računati, da so v Trstu bili nekateri telefoni pod stalnim nadzorstvom in bi policija po prvih najinih razgovorih mogla odkriti najino identiteto.«365 Vendar poročilo informatorja Ozne govori drugače. Inž. Rajko Šalehar, nek- danji organizator protikomunističnega gibanja in član domobranskega organiza- cijskega štaba v Ljubljani, ki je po vojni odšel v Trst, naj bi 4. aprila 1946 izjavil: »Angleži raziskujejo zadevo Šmajd-a, ko psi! Ja ko psi, jo raziskujejo, tako sem izve- del.«366 Glede na to, da se je Veri Winkler že kmalu po Šmajdovi ugrabitvi, v marcu 1946 umaknil iz Trsta, je verjetnejše drugo opažanje. O pravilnosti te predpostavke govori tudi dejstvo, da je pozneje v Trstu po- tekal sodni postopek proti novinarju Dušanu Fortiču.367 Šmajdova ugrabitev je po- tekala v času pričakovanja zavezniške razmejitvene komisije, ki je prišla v Trst 7. marca 1946. Sestavljali so jo eksperti takratnih štirih velikih sil, ki so do prvih dni 362 Prav tam, str. 404. 363 Prav tam, str. 402. 364 Prav tam, str. 403. 365 Prav tam, str. 404. 366 SI AS 1584, Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, šk. 4, p. e. 155, Poročilo poverjenika Jaromirja, 8. aprila 1946. 367 Dušan Fortič (1923–2016), novinar, rojen v Idriji. Po končani trgovski akademiji je študiral pravo. Med okupacijo je opustil študij in se pridružil partizanom, kjer se je posvetil novinarskemu delu. Sprva je bil sodelavec Partizanskega dnevnika, delo je nadaljeval v propagandnem oddelku 9. korpusa in Glavnem štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Po končani vojni je delal pri Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije, bil je urednik Slovenskega poročevalca, direktor urada za informiranje vlade Ljudske republike Slovenije, svetnik za tisk jugoslovanskega veleposlaništva v Rimu, glavni urednik revije Tovariš, Ljubljanskega dnevnika in Tedenske tribune, dopisnik časopisa Delo v Tr- stu, direktor Televizije Ljubljana in Televizije Koper/Capodistria ( ES 3, str. 133; SB). PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 113 aprila obiskali celotno območje, ki ga je zahtevala Jugoslavija, in tam proučevali na- rodnostna razmerja. Prihod komisije so spremljale burne demonstracije, na katerih so nekateri zahtevali priključitev k Jugoslaviji, drugi k Italiji.368 Od vsepovsod so prihajali številni novinarji, med njimi tudi Dušan Fortič, tedaj urednik tednika Pri- morska borba, ki je izhajala v letih 1945–1947 v Ajdovščini. Kmalu po prihodu ga je aretirala »civilna policija« in »predala sodišču«.369 Primorski dnevnik je 2. marca 1946 objavil ogorčen članek (podpisan z »njegovi stanovski tovariši«), ki je Fortiče- vo aretacijo označil kot »napad na svobodo tiska, za poiskus, da se jugoslovanskim novinarjem onemogoči svobodno poročanje o stanju v Julijski krajini,« Šmajdovo ugrabitev je pripisal »medsebojnemu obračunavanju agentov OVRE in Gestapa«, med katere je uvrstil tudi Šmajda.370 Primorski dnevnik je pozorno spremljal proces proti Fortiču, ki se je začel nekaj več kot mesec dni pozneje. Skušali bomo povzeti poročila, ki so izhajala v dneh od 10. do 14. aprila 1946.371 Razprava se je začela 8. aprila 1946 pred Zavezniškim vojaškim sodiščem, ki mu je predsedoval kapetan F. H. Leaning, tožilstvo je zastopal poročnik Jennings, medtem ko je Fortiča zagovar- jal tržaški odvetnik slovenskega rodu Angelo Kukanja. Obtožnica je Fortiču očitala, da je 22. februarja 1946 ob 19.15 sodeloval pri ugrabitvi dr. Albina Šmajda in »neke druge osebe«372 v ulici Miramare v Trstu, kjer je Šmajd nazadnje stanoval. V korist obtožbe je pričalo več oseb, med njimi tudi pripadniki civilne policije, ki naj bi videle avto, s katerim sta bili ugrabljeni dve osebi; njihove izjave so se precej razliko- vale glede tablice z registrsko številko avtomobila in njene zamenjave naslednjega dne, ko je bil avto parkiran na ulici Carducci. Čepice in aktovke, ki sta bili najdeni po Šmajdovi ugrabitvi in naj bi domnevno pripadali Šmajdu, Rosalia Tedeschi (Ro- zalija Nemec), Šmajdova tedanja stanodajalka na ulici Miramare, ni prepoznala; trdila je, da je Šmajd vedno hodil razoglav. Fortič je zanikal vsakršno krivdo, vključ- no z obtožbo, da je svoj avto posodil trem neznanim osebam, in podrobno opisal potek svojega gibanja v Trstu. Glavna priča obrambe Majda Golob,373 hčerka dr. Ivana Prijatelja, ki je bila 22. februarja v družbi Dušana Fortiča, je natanko opisala 368 Določitev slovenske zahodne meje v 20. stoletju. 369 Po podpisu Beograjskega sporazuma 9. junija 1945 in razdelitvi na dve coni je oblast v coni A prevzela Zavezniška vojaška uprava (ZVU) z Glavnim štabom (Allied Military Government Headquarters) v Tr- stu. Ustanovljena so bila tristopenjska vojaška sodišča. Vodstvo ZVU so sestavljali šef civilne uprave, šefi odsekov, pokrajinski šef civilne uprave in pokrajinski višji šefi za civilne zadeve (Troha, Politika slovensko -italijanskega bratstva, str. 65). 370 Primorski dnevnik, letnik 2, 2. 3. 1946, št. 231, str. 2, V imenu demokracije. 371 Primorski dnevnik, letnik 2, 10. 4. 1946, št. 264, str. 2, Urednik Primorske borbe Dušan Fortič pred vo-jaškim sodiščem; 11. 4. 1946, št. 265, str. 2, Proces proti uredniku Primorske borbe tov. Dušanu Fortiču, priče potrjujejo bistvo izjave tov. Fortiča; 12. 4. 1945, št. 266, str. 2, Proces proti uredniku Fortiču; 13. 4. 1946, št. 267, str. 2, Peti dan razprave proti uredniku tov. Fortiču; 14. 4. 1946, št. 268, str. 2, Fortič oproščen in Nekaj dejstev ob oprostitvi Fortiča. 372 Iz poročila o odmevih Šmajdove ugrabitve v krogih politične emigracije v Trstu je mogoče sklepati, da je bil drugi »ugrabljenec« pravzaprav sodelavec ugrabiteljev, tisti, ki je Šmajda najprej zvabil v bar in ga potem pospremil proti njegovemu tedanjemu bivališču pri gospe Nemec na ulici Miramare, kjer se jima je približal usodni avtomobil, v katerega naj bi oba vstopila – eden prostovoljno, drugi pod prisilo. 373 Morda bi bilo mogoče kaj več izvedeti iz 41 strani dolgega dosjeja Majde Golob, ki ga je sestavila UDV, a se žal ni ohranil. 114 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) njune opravke v mestnem središču in čas, ki sta ga preživela v gostilni v Barkovljah pri Trstu. Vratarja, ki sta iz poslopja Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje in Trst na ulici Carducci št. 6 opazovala Fortičev avto, sta izjavila, da se pred prihodom policije avtu ni nihče približal, zaradi česar naj me- njava tablic ne bi bila mogoča. Zadnji dan procesa, 13. aprila 1946, je predsednik sodišča razglasil sodbo, s katero je bil Fortič oproščen obtožbe. Predsednik sodišča je podal več ugotovitev, in sicer da je bil Šmajd v ulici Miramare zares ugrabljen, da je Fortič dokazal svoj alibi glede sodelovanja pri ugrabitvi, a da je bil avtomobil v času, ko se je Fortič z Golobovo zadrževal v Barkovljah, morda brez njegove ved- nosti uporabljen pri Šmajdovi ugrabitvi. Po mnenju Primorskega dnevnika ni bilo slučajno, da je bil Fortič obtožen prav v času, ko je v Trstu delovala medzavezniška razmejitvena komisija, niti, da je bil oproščen šele po njenem odhodu, saj naj bi proces zelo koristil »jugoslovanski reakciji«, ki ga je »izkoristila za blatenje nove oblasti v Jugoslaviji«. Že pred začetkom procesa proti Fortiču je prišlo še do enega dogodka, ki se je za enega izmed Slovencev skorajda tragično končal. Približno tri tedne po Šmajdovi ugrabitvi, 15. marca 1946 zvečer, je majorja JA in člana jugoslovanskega dela zavezniške razmejitvene komisije Staneta Cundra pred oficirsko menzo v Trstu neznani napadalec374 štirikrat ustrelil; ker mu je zmanjkalo nabojev, je zbežal, med- tem ko je bil Cunder prepeljan v bolnišnico, okreval in potem doživel visoko starost (87 let).375 Je imel ta atentat morda kakšno povezavo z dejstvom, da naj bi bil major Cunder tisti, ki naj bi Šmajda v Trstu prepoznal že v novembru 1945?376 Ozna dobi v roke »najbolj ta pravega nasprotnika« Po ugrabitvi je bil Šmajd najverjetneje, tako kot drugi ugrabljenci, odpeljan preko Boršta v cono B in nato v Centralne zapore UDV v Ljubljano, vendar ni nuj- no, da je bil v cono B odpeljan takoj, saj vojaško nadzorovane razmejitvene črte ni bilo najenostavneje prečkati. A vsekakor je bil Šmajd v prvih dneh marca v zaporih Ozne. Zasliševali so ga od 1. do verjetno 8. marca.377 Za 2. in 3. marec ni zapisnikov zaslišanj, morda 374 Kakor je zapisal Primož Cunder, je bilo iz ameriških virov razvidno, da je bil osumljen neki »srbski rojalist«, a mu civilni preiskovalci krivde niso mogli dokazati. Tudi Ozna je menila, da so atentat na Cundra izvršili četniki. 375 Cunder, Preživel po štirih strelih s pištolo, str. 3. 376 Kmalu po Šmajdovi ugrabitvi je bilo v Primorskem dnevniku omenjeno, da ga je videl v Trstu major Stane Cunder, ki ga je dobro poznal; Šmajd naj bi ga namreč zasliševal ob koncu decembra 1942, ko je bil Cunder med aretiranimi v »božičnih racijah« in naj bi mu ob tej priložnosti celo »izbil nekaj zob«. Cunder naj bi opazil Šmajda v družbi nekaterih slovenskih emigrantov, med drugimi Karla Kavke in Rada Slanca; vsaj slednji je med vojno nedvomno pripadal četniškemu gibanju, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je Cunder predstavljal nevarnost tudi za liberalce in ne le za begunce iz vrst SLS ( Primorski dnevnik, 2. 3. 1946, str. 2, V imenu demokracije). 377 Vsi zapisniki sicer niso datirani, vendar lahko po navedenih urah zasliševanj sklepamo, da je bilo zadnje zaslišanje 8. marca. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 115 Poljanski nasip, eden od vhodov v nekdanji kompleks zaporov OZNE oziroma Uprave državne varnosti – čeprav ne zveni najverjetneje – zato, ker sta bila ta dneva sobota in nedelja. Zas- liševali so ga podnevi in ponoči, s kratkimi premori. Ure posameznih zaslišanj so natančno navedene. Zasliševalci so se menjavali. Zapisana so njihova imena, redkeje priimek. Kaj mu je očitala Ozna? Glede na to, da proti Šmajdu ni bilo obtožnice in procesa, si bomo pomagali z navedbami z zaslišanj, ohranjenih v Šmajdovem dosjeju, in s podatki iz kartote- ke,378 ki jo je sestavila Ozna na temelju zaslišanj različnih oseb, ki so Šmajda pozna- le. Očitano mu je bilo, da je sodeloval z gestapom, z obveščevalno službo nacistične stranke in britansko obveščevalno službo, da je zakrivil aretacije in streljanje talcev na Gorenjskem, v Ljubljanski pokrajini in v Julijski krajini, da je bil eden od glav- nih organizatorjev »bele garde« in član njenega sodišča, da je zakrivil smrt Aleša Stanovnika, da je zasnoval t. i. božične racije v letu 1942, vodil zasliševanja in likvi- dacije zapornikov. 378 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 598, Kartoteka Ozna, kartoni Albina Šmajda. 116 PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Šmajd je priznaval, da je bil idejni nasprotnik komunizma in s tem tudi po- litični nasprotnik komunistične partije že v predvojnem obdobju,379 do OF naj bi postal sovražno razpoložen šele na začetku leta 1942, po likvidacijah političnih nasprotnikov.380 Na zaslišanju 7. marca 1946 je priznal, da se je kot član izvršnega odbora SLS, kot podpornik Slovenske legije in Karla Novaka dejavno boril proti narodnoosvobodilnemu gibanju, da je v decembru 1942 zasliševal aretirane v »bo- žičnih racijah« in da je bil član Narodnega odbora za Slovenijo. Vendar je zanikal, da je imel kakršne koli zveze z gestapom, nemško varnostno službo Sicherheistsdi- enst ali z britansko obveščevalno službo Intelligence Service, niti med vojno niti po njej. Predvidevamo, da se je zadnje zaslišanje Šmajda zaključilo 8. marca ob 12. uri. Potem se je za njim izgubila vsaka sled. Vendar je UDV še vedno zbirala podatke o njem. V okviru njegovega oseb- nega dosjeja so namreč ohranjeni dokumenti, ki govorijo o tem, da se je UDV po 8. marcu še vedno zanimala za Šmajda. O tem priča dopis majorja Vidka Hlaja, takratnega šefa I. odseka Ozne za Slovenijo, Vladimirju Svetini – Ivu, tedaj še po- močniku načelnika Ozne Ivana Mačka – Matije z dne 9. marca 1946, v katerem mu sporoča, da je bil glede na prejete podatke iz Beograda Šmajd med drugim tudi član »Slovenskega nacionalnega komiteta« v Rimu (»predstavništva Slovencev v inozemstvu«), da je imel nalogo pridobivati slovenske emigrante na Koroškem za vključevanje v »jugoslovenske edinice, ki so jih formirali zavezniki v Italiji«, da naj bi ga oktobra 1945 iskala »zavezniška policija radi denarnih goljufij«, a naj bi bil kmalu zatem opažen, kako »se je z Amerikanci vozil v džipu«.381 Sledi še Hlajev dopis Mitji Ribičiču, prav tako datiran z 9. marcem 1946, v katerem Hlaj sporoča, da pošilja dokumente, prejete od II. odseka Ozne oziroma UDV, »kateri so bili najdeni ob priliki hišne preiskave pri Šmajd Mariji, Trdinova 5 od njenega moža Šmajd Albina, kateri je pobegnil in se nahaja v Trstu«.382 Ob tem se postavlja vprašanje, ali je Vidko Hlaj vedel za Šmajdovo ugrabitev in posledična zaslišanja v ljubljanskih Centralnih zaporih Ozne. Znano je, da je bil v primerih konspirativ- nih aretacij posameznikov, ko slednji po privedbi v zapore niti niso bili vpisani v evidence pripornikov – tak je bil tudi primer dr. Albina Šmajda –, o njih obveščen in v nadaljnje delo z njimi vpleten zelo ozek krog uslužbencev Ozne (in kasneje tudi UDV). Zaradi navedenega dejstva je zato povsem mogoče, da Hlaj s Šmajdo- vo aretacijo in usodo ni bil seznanjen. 379 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 380 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Zapisnik zaslišanja Albina Šmajda 4. 3. 1946 (zasliševalec Franc Štrubelj). 381 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Dopis Vidka Hlaja Vladimirju Svetini – Ivu, 9. 3. 1946, pag. 147. 382 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, Dopis Vidka Hlaja Mitji Ribičiču, 9. 3. 1946, pag. 147. PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 117 Šmajdova smrt – govorice in pričevanja O nadaljnji Šmajdovi usodi v zaporih UDV ni podatkov. Z veliko verje- tnostjo lahko domnevamo, da ga je UDV enkrat po zaključku zaslišanj likvidirala. V kasnejših evidencah UDV namreč lahko preberemo, da je bil Albin Šmajd ubit. Skrivnostnost njegove usode je še dolgo po njegovem izginotju spodbujala govorice in burila domišljijo. Janez Grum je ob enem od svojih obiskov Trsta po Šmajdovi ugrabitvi »slišal vest, da je v Ljubljani neka služkinja« v kletni drvarnici hiše poleg nekdanjega hotela Štrukelj383 videla Šmajda, »pretepenega skoraj do nezavesti«.384 Še bolj nenavaden je zapis Jožeta Vidica, objavljen v knjigi Po sledovih črne roke iz leta 1975: »Dve leti po vojni je morje v tržaški luki naplavilo truplo utopljenca srednjih let, majhne in čokate postave. Zdravnik je ugotovil nasilno smrt, medtem ko identitete niso mogli takoj ugotoviti. Utopljenec je bil namreč brez dokumentov. Zakaj so ga neznanci ubili in vrgli v vodo, ni pojasnjeno. O tem lahko le razmiš- ljamo, če vemo, da je bil utopljenec dr. Albin Šmajd, eden izmed organizatorjev in voditeljev črne roke.«385 Deset let pozneje, junija 1985, je bil v glasilu argentin- skih Slovencev Svobodna Slovenija objavljen literarni prispevek Toneta Brulca386 o Šmajdovi smrti,387 ki naj bi imel tudi pričevalno vrednost. V opombi namreč lahko preberemo: »Ta sestavek je literarna obdelava poslednjih dni slovenskega politika dr. Albina Šmajda, ki so ga komunisti ugrabili sredi Trsta leta 1945 in nato v Slo- veniji umorili. Vendar pa ima tudi veliko zgodovinsko in dokumentarno vrednost: opis smrti in poslednjih besed dr. Albina Šmajda je zgodovinsko točen. Priča očivi- dec je namreč dogodke pripovedoval piscu Tonetu Brulcu. Priča je uredništvu po- znana in bomo njeno ime, ki naj zaenkrat ostane iz razumljivih razlogov v arhivu, ob priliki objavili.«388 Kljub tej navedbi se vsaj nekateri podatki iz Brulčevega zapisa ne ujemajo z dejstvi, podanimi v arhivskih dokumentih; vsekakor je nedvomno, da Šmajdova ugrabitev in usmrtitev nista bili izvedeni v enem samem dnevu. V dosjejih jugoslovanskih emigrantov, ki jih je vodil Državni sekretariat za notranje zadeve, so leta 1963 med drugim zapisali: »Albin Šmajd, roj. 1904, odve- tnik, je istega leta (1945) nameraval pobegniti v Trst, a je bil pri pobegu ubit.«389 383 Po vojni je bil v tej zgradbi (več prenov, dodana nadstropja ipd.) Hotel Turist, danes je City Hotel Ljubljana ( Hotel s pestro zgodovino). 384 Grum, Spomini na dr. Šmajda, str. 289. 385 Vidic, Po sledovih črne roke, str. 104. 386 Tone Brulc, pisatelj in esejist, rojen leta 1928 v Hrušici pri Novem mestu, se je po drugi svetovni vojni kot domobranec umaknil v begunska taborišča v Italiji in nato v Argentino. Čeprav se je začel z leposlovjem ukvarjati šele leta 1984, je postal eden izmed najbolj plodovitih slovenskih pisateljev v Argentini. Po osa- mosvojitvi je objavljal tudi v Sloveniji. Kritičen je bil tako do jugoslovanskega političnega sistema kot do emigracije (Žitnik, Glušič, Slovenska izseljenska književnost 3, str. 326; Glas Slovenije/The Voice of Slovenia, Avstralski slovenski neodvisni časnik, 30. 1. 1996, 4, št. 88, str. 6, Pisatelj Tone Brulc umrl). 387 Brulc, Presveta je slovenska zemlja, str. 2–3. 388 Prav tam, str. 3. 389 SI AS 1931, RSNZ SRS, Dosjeji jugoslovanskih emigrantov (JEM) 29648, 29649, 29650. Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 119 Dobro leto po koncu vojne, ko je pred slovenskimi vojaškimi in civilnimi sodišči že vse od konca junija 1945 potekal obračun z vojnimi zločinci, kolabo- racijo, dejanskimi in domnevnimi nasprotniki komunistov,1 se je pred okrožnim sodiščem v Ljubljani odvil manj znan proces. Omenjeno sodišče je proti prvo- obtoženemu Matku Vostnerju in soobtoženim razsodilo, da so »po osvoboditvi« v Ljubljani »organizirali in vzdrževali stike s pobeglimi protinarodnimi izdajalci in delovali zanje v posebni obveščevalni mreži ter jim pošiljali razna situacijska poročila, v katerih poročajo lažno o stanju v FLRJ v namenu, da bi dosegli zru- šenje ljudske oblasti ...«2 V drugi točki so bili obsojeni, »da so prejemali iz Trsta od bivšega šefa domobranske informativne pisarne Kovača3 v Ljubljani razni pro- pagandni materjal, naperjen proti obstoječi ljudski oblasti v FLRJ in ta mater- jal razširjali dalje ..., s katerim so ogrožali neodvisnost in nedotakljivost ozem- lja FLRJ ...«4 Vsi so bili obsojeni na zaporne kazni, pri čemer večina še na štiri leta izgube političnih in državljanskih pravic, na zaplembo premoženja in plačilo stroškov sodnega postopka.5 »Zoper sodbo okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 5. 1946 opr. št. Ko 484/46, s katero sem bila spoznana krivim kaznivega dejanja ogrožanja ne- odvisnosti in nedotakljivosti ozemlja FLRJ po čl. 3/t. 2 Zknd in obsojena po čl. 4 istega zakona na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo šest let, na izgubo političnih pravic in državljanskih pravic za dobo štirih let, na zaplembo imovine in na plačilo stroškov kazenskega postopanja in mi je v kazen vračunati preisko- valni zapor od 30. januarja 1946 dalje, sem prijavila pritožbo zaradi izreka o kriv- di in kazni in isto v zakonitem roku obrazložujem, ...«6 je junija 1946 s pomočjo ljubljanskega odvetnika Franca Leskovica podala pritožbo obtoženka v 57. letu starosti, srednje rasti in postave, kot navajata dva različna dokumenta, okroglega ali ovalnega obraza, sivih oči, kostanjevih las in obrvi, »primernega« čela, nosu in ust. Dotlej nekaznovana7 gospa je bila žena Albina Šmajda, ki je tedaj kot politična osumljenka sedela na zatožni klopi skupaj z drugimi Ljubljančani, že omenjenim delavcem Matkom Vostnerjem, šiviljo Vido Grilc, dijakinjo Marijo Velikonja, knjigovezom Stanislavom Jenkom in gospodinjo Marijo Marolt.8 Če želimo najti odgovor na vprašanje, zakaj je do tega prišlo, se moramo vrniti nazaj v času. 1 Tominšek Čehulić, Usmrčeni po sodbah vojaških in civilnih sodišč 1945–1952, str. 289–309. 2 SI ZAL LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46. 3 Verjetno Avgust Kovač (glej poglavje o biografijah). 4 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46. 5 Prav tam. 6 Prav tam. 7 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Osebni spis obsojenca. SI AS 1276, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, šk. 154, Osebni spis obsojenca. 8 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46. 120 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda Vpis Marije Hafner v Krstno knjigo Kranj Življenjsko pot Marije Šmajd s pomočjo tokrat objavljenih dokumentov, torej moževih dnevniških zapisov in zaslišanj Albina Šmajda pred povojno tajno politično policijo, s težavo poustvarimo. Izriše se bleda slika življenjske sopotnice Albina Šmajda, zato moramo poseči po dokumentih povojnih sodnih postopkov proti njej, ki jih najdemo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, in njeni korespon- denci z možem, ki jo hranijo v arhivu Studia slovenica. V zvezi z njenim živ- ljenjem kljub temu ostaja še veliko odprtih vprašanj, obenem se nehote zastavi vprašanje o njeni vlogi v moževem političnem življenju. Marija Šmajd, ki jo je mož, da bi prikril njeno identiteto in jo zaščitil za pri- mer, da bi njegovo pisanje padlo v neprave roke, v dokumentih naslavljal z Mrjo, Marjo, M in Osolnikovo, je bila skorajda petnajst let starejša od Albina. Rodila se je 30. avgusta 1889 v Kranju uspešnemu kranjskemu obrtniku, pekovskemu mojstru Mihaelu Hafnerju in Jerici (Jeri, Gertrud) Gorjup, a njen krstni boter je bil domači gostilničar in posestnik Jožef Kovač.9 S sestro Angelo, ki je bila učite- ljica v Šmartnem pri Kranju in nato v Vrhu nad Laškim, sta izgubili očeta v rani mladosti leta 1903,10 in zatem leta 1916 še mater.11 Zakaj je Marija zaključila le sedem razredov osnovne šole, ni znano, vendar je zelo zanimivo, da njena pisma v nemškem in slovenskem jeziku bistveno ne kažejo pomanjkanja formalne izo- brazbe. Njena misel je jasna in jezik tekoč, torej je tako slovenščino kot nemščino precej dobro obvladala. Lahko si mislimo, da je znanje črpala tudi od drugod. Nemara je imela nanjo kot učiteljica opazen vpliv sestra Angela, čeprav tudi Ma- rijino povojno pismo priča o ljubezni do branja. Izučila se je za šiviljo in odprla 9 NŠAL 03908, Krstna knjiga Kranj, 1880–1896, leto 1889, št. 67. 10 NŠAL 03911, Matična knjiga umrlih Kranj, 1877–1905, leto 1903, str. 221, št. 11. 11 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Predlog oziro- ma izločitvena tožba, opr. št. Ksp 1271/45, 5. 5. 1945. Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 121 svojo šiviljsko delavnico, pri čemer v povojnih sodnih dokumentih nastopa kot gospodinja, kar je v tistem času res bila in se tudi sama kdaj tako predstavljala.12 Pred poroko je Marija v svoji hiši, ki jo je podedovala po pokojni materi in je stala na Savskem bregu 15 v Kranju, živela skupaj s svojo sestro.13 Glede na to, da je imela pred vojno od bližnjih svojcev živo le še njo, je bila poroka z radovlji- škim odvetnikom Albinom Šmajdom, s katerim nato nista imela otrok, verjetno eden izmed lepših dogodkov. Poročila sta se jeseni 1928 v Kranju,14 čemur je sle- dilo poročno potovanje v Beljak in na Dunaj.15 Marija je tedaj nemudoma odku- pila sestrin delež na kranjski hiši, kjer sta si nato z možem ustvarila dom.16 Leta 1929 je Albin, ki je bil dotlej na brezplačni sodni praksi v Kranju in Ljubljani ter ga je zato vzdrževala žena, nastopil sodno prakso v Mariboru. Marija se mu je tam pridružila šele naslednje leto. Ko je Albin leta 1934 v Radovljici odprl samostojno odvetniško pisarno, se je iz Kranja v Radovljico preselila tudi Marija. Opustila je svojo obrt in svojo hišo sprva oddala v najem.17 Leta 1938 je Albin Šmajd v Ra- dovljici kupil zemljišče18 in sledila je gradnja hiše,19 ki jo je morala s prodajo svoje kranjske nepremičnine in s prihranki 30-letnega zaslužka financirati tudi Marija. 12 SI AS 1276, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, šk. 154, Osebni spis obsojenca. SI ZAL, LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Obrazlo- žitev pritožbe, junij 1946. 13 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Predlog oziro- ma izločitvena tožba, opr. št. Ksp 1271/45, 5. 5. 1945. 14 Prav tam. 15 SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, pag. 39–51; SI_ZAL_LJU /0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46, Zagovor Marije Šmajd. 16 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Predlog oziro- ma izločitvena tožba, opr. št. Ksp 1271/45, 5. 5. 1945. 17 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Prijava zahtev- ka in terjatev, opr. št. Ksp 1271/45, 8. 11. 1945. 18 Prav tam. 19 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Familiaria, Obračuni zidarskih del za hišo v Radovljici. 122 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda Gradnja Šmajdove vile v Radovljici Življenje v gospodinjstvu s hišnimi pomočnicami20 ni trajalo dolgo. Poleg tega je morala novembra 1935 Šmajdovo hudo prizadeti sestrina smrt, medtem ko je bil s koncem leta 1940 zaradi orožnih vaj vedno dlje odsoten tudi mož.21 Nezadržno se je približevalo leto, ko je Marija Šmajd doživela in preživela še eno – zanjo in za svet že drugo – svetovno vojno. Albin in Marija Šmajd sta po nemški zasedbi Gorenjske ostala v Radovljici, vendar se je Albin septembra 1941 – ker so mu okupacijske oblasti prepovedale op- ravljati odvetniško prakso22 in se z ženo nista želela vpisati v Koroško ljudsko zve- zo23 – umaknil v Ljubljano. Marija tedaj še ni bila izgnana, temveč so jo okupacijske 20 SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Familiaria, Gospodinjske pomočnice: Marica Berce (1934–1935), Marija Ribič (1935), Vera Ambrožič, Ivanka Vodišek in Mira Kristan (vse 1936), Ana Župančič (1937), Amalija Pšenica (1937–1940), Matilda (Tilka) Pšenica (1940–1941) in Minca Dovžan (1941). 21 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46, Zagovor Marije Šmajd. SI_ ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Predlog oziroma izločitvena tožba, opr. št. Ksp 1271/45, 5. 5. 1945. 22 SI_ZAL_LJU/0468, ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Prijava zahtevka in terjatev, opr. št. Ksp 1271/45, 8. 11. 1945. 23 Več o tem v poglavju o Albinu Šmajdu. Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 123 oblasti postavile za skrbnico zaplenjene hiše. Kot državnima sovražnikoma so jima hišo zaplenili 8. maja 1941 na zahtevo političnega komisarja Hermanna Doujaka in z odlokom šefa civilne uprave na Bledu Franza Kutschere.24 Ker Marija tedaj še ni bila izgnana, je nekatere Šmajdove nasprotnike prepričalo, da ima Albin zveze pri nemških oblasteh.25 Po Marijinem prepričanju je sicer sama odtlej živela v gmotni stiski,26 nakar so jo nemške oblasti 6. marca 194227 vendarle izgnale; tako je v novi hiši v Radovljici užila le enajst mesecev življenja. Mariji ni preostalo drugega, kot da se je umaknila k možu v Ljubljano.28 Hiša v Radovljici je postala bivališče vsakok- ratnega nemškega okrožnega vodje (Kreisleiter) in njegove družine, nakar je med vojno utrpela še poškodbe zaradi bombardiranj.29 V gradivu Arhiva Republike Slovenije, ki ga objavljamo, Albin Šmajd večkrat omenja ženo, medtem ko je sama v gradivu pustila le drobceno sled, in sicer pismo iz leta 1941; a še dve pismi sta ohranjeni v gradivu arhiva Studia slovenica. V ome- njenem pismu iz leta 1941, ko je živela v Radovljici sama, je možu v Ljubljano pisala le osebne stvari; pretežno o sporu z nemškim nacističnim funkcionarjem, major- jem varnostne službe, ki se je po odhodu pripadnika Waffen SS sredi decembra 1941 vselil v njuno hišo. Opis spora kaže, da Marija, vešča nemščine, nacističnemu funkcionarju ni ostala dolžna, temveč je hrabro zastopala svoje in moževe interese. Na majorjev izbruh jeze: »Tu nimate kaj govoriti! Tu niste vi gospodinja in prav nič vam ne pripada. Še danes bom poskrbel, da boste morali oditi. Nobene pravice nimate biti tu, saj je vaš mož pobegnil. Kje se nahaja vaš mož? Verjetno je nekje v gozdu in se bori proti Nemčiji ...« je oporekala: »Kje se nahaja moj mož, sem že sporočila pristojnim nemškim oblastem. O tem mi ni treba govoriti z vami. Našega ozemlja prav zato ne morete pomiriti, ker se do nas tako vedete.«30 Objavljeno gradivo ne kaže, da bi se Marija Šmajd pred vojno vpletala v poli- tične dogodke, medtem ko je med vojno slika nekoliko drugačna. Ko je bila primo- rana živeti ločeno od moža, ga je večkrat obiskala, tako je vsaj štirikrat odpotovala iz Radovljice v Ljubljano31 in kasneje iz Ljubljane v Salzburg. Tako je Albin že leta 1941 v dnevnik zabeležil, kar je izvedel ob njenem takratnem obisku. Vsekakor mu 24 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Prijava zah- tevka in terjatev, opr. št. Ksp 1271/45, 8. 11. 1945. SI AS 1017, Šmajd Albin, šk. 4, Familiaria, Odlok o zaplembi hiše, 8. 5. 1941. 25 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 932, ZA 600-21, Podatki za osebe iz Šmajdovega, Casarjevega dnevnika, arhiva DMB, pag. 482a, Marija Šmajd. 26 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46, Zagovor Marije Šmajd. 27 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p. e. 279, Prijava zahtev- ka in terjatev, opr. št. Ksp 1271/45, 8. 11. 1945. 28 SI ZAL, LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Zagovor Marije Šmajd in Obra- zložitev pritožbe, junij 1946. 29 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p. e. 279, Komisijski zapisnik ogleda Šmajdove vile v Radovljici, Ev. 451627/13, nedatirano. 30 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, pag. 213–218. 31 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 932, ZA 600-21, Podatki za osebe iz Šmajdovega, Casarjevega dnevnika, arhiva DMB, pag. 482a, Marija Šmajd. 124 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda Pismo Marije Šmajd Albinu Šmajdu leta 1941 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 125 ni poročala le o osebnih stvareh, kot denimo o postopku o razlastitvi njune vile, temveč tudi o stališčih stanovalca iz vrst Waffen SS v njuni vili, o pripadnici kul- turbunda v Radovljici in o nemškem napadu na hišo v okolici Škofje Loke, kjer naj bi se skrivali partizani. Obstaja tudi nekaj indicev, da je večkrat sama kaj izvedela od moža in nesporno je poznala vsaj nekatere politike, s katerimi je imel mož stik še iz predvojnega časa. Dokumenti kažejo, da je poznala Miloša Stareta, a veliko več o tem ne izvemo. Očitno je tudi sama dobro poznala nekdanjega jeseniškega podjetnika in medvojnega blejskega župana Franca Paara, saj se je konec novembra 1941 sama obrnila nanj v zvezi z odvzemom njune vile, kasneje je pomagala pre- našati korespondenco med njim in možem v Salzburgu. Še bolj poveden je zapis, da je konec avgusta 1943 prav Marija predala možu pismo, ki ji ga je zanj izročil Lojze Ude. Pismo je govorilo o v zgodovinopisju že znanih Šmajdovih in Udetovih poskusih pomiritve med obema domačima sprtima taboroma, komunističnim in protikomunističnim.32 V dokumentih bi jo lahko torej prepoznali kot odločno gospo, vendar ti ve- činoma puščajo vtis, da je bil v njenih očeh mož vedno in vsakokrat na prvem mestu.33 Odločno mu je stopila v bran, ko ga je konec novembra 1944 pri njej iskal Franc Paar, zatem ko je izvedel, da je Albin Šmajd pobegnil iz Salzburga.34 Samo ne- kaj dni zatem je Marijo na domu obiskal policijski komisar Rupnikove pokrajinske uprave, sicer pravnik in književnik Jože Krivec, ki ji je prinesel povsem politične novice.35 S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da so bile te namenjene možu. Zaradi vojne vihre, Albinove aretacije in konfinacije v Salzburgu ter njego- vega kasnejšega življenja v ilegali36 sta zakonca Šmajd vsaj od 4. aprila 1944 živela ločeno.37 Pol leta po koncu vojne, torej ravno v času t. i. božičnega procesa proti 34 ljudem, obtoženih medvojnega idejnega organiziranja protikomunistične akcije in kolaboracije,38 je bila Marija Šmajd aretirana. Kasneje se je izkazalo, da so jo priprli zaradi domnevnega črnoborzijanstva z zlatom, vendar je bila sama prepričana, da je to zgolj pretveza, dejansko naj bi imela njena aretacija politično ozadje in bila povezana z »božičnim« procesom.39 Lahko si mislimo, da velja ozadje iskati zlasti v moževi medvojni vlogi v Slovenski ljudski stranki in organizaciji oboroženih pro- tikomunističnih enot, tako vaških straž kot domobranstva, vendar so se povojne 32 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik in Podatki za osebe iz Šmajdovega, Casarjevega dnevnika, arhiva DMB, pag. 482c, Marija Šmajd. Več o tem: Ude, Lojze, Moje mnenje o položaju, Članki in pisma 1941–1944, Slovenska matica, Ljubljana, 1994. 33 Eden od tovrstnih dogodkov je opisan tudi v študiji o Albinu Šmajdu. 34 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 21. 11. 1941, 20. 8. 1943, 25. 11.1944. 35 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik, 21. 11. 1941, 20. 8. 1943, 25. 11. 1944, 30. 11. 1944. 36 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnev- nik za leto 1944. 37 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Obrazložitev pritožbe, junij 1946. 38 Mlakar, Boris, Slovensko domobranstvo, str. 522–523. 39 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Marije Šmajd Albinu Šmajdu, januar 1946. 126 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda oblasti očitno bale tudi njene podpore moževemu političnemu udejstvovanju, ko je ta živel in deloval v Trstu.40 Tajna politična policija Ozna jo je prvič aretirala 12. decembra 1945 ob 10. uri, kot sama piše v pismu možu. V istem pismu mu sporoča, da so jo zatem v ljubljan- skih Prisilnih delavnicah zasliševali o njenih prijateljicah, a seveda tudi o njem, za katerega, da ji ni znano, kje se nahaja. Do naslednjega dne naj bi bila v sobi še s tremi drugimi pripornicami, nakar so jo odvedli v t. i. bunker. Iz teh kletnih prostorov so jo izpustili po petih tednih, češ da ji črne borze z zlatom niso mogli dokazati.41 V dnevniških zapisih Albina Šmajda s konca decembra 1945, ki jih hrani arhiv Studia slovenica v Ljubljani, sicer izvemo, da mu je Marija tisti čas obljubila izvode ilegal- nega protikomunističnega časopisja, zato se je, kot je zapisal v sredo, 19. decembra 1945, zanjo bal: »Govore, da so v Ljub. aretirali do 2000 ljudi in da so jih veliko tudi že odselili. Bojim se za Marijo ...,«42 medtem ko je drugega januarja 1946 navedel: »Moja žena je bila aretirana v torek 11. 12. zgodaj dopoldne (verjetno kmalu po osmi uri). Zvedel sem za to v soboto 22. 12. 1945. Hudo mi je, ker ji ne želim trpljenja in ker se bojim, da so pri njej našli gradivo, ki ga je hotela poslati meni. Prepuščam Bogu njeno usodo in s težavo čakam poročila, kako je z njo. – Na moje javno delo to ni vplivalo in ne sme. Vendar ne želim v bodoče imeti nobenega direktnega posla z OB službo, marveč želim le opraviti nalogo, zaradi katere sem prišel sem.«43 V tem pismu svoje vloge ne pojasni, temveč o njej spregovori v drugem pismu, ki ga je po vsej verjetnosti napisal Mihi Kreku in v njem razpravlja o nujnosti tako oborožene kot politične akcije v domovini: »Izhodišče tega dela mora biti slovenski narod in njegova osvoboditev iz nasilnega Titovega režima totalitarizma.«44 Marija Šmajd, katere vlogo je njen mož z zgoraj omenjenimi dnevniškimi za- pisi precej razkril, je po prvi aretaciji ostala v priporu do 16. januarja 1946. Že nas- lednji dan je možu napisala pismo, v katerem ga je obvestila, da je prispela domov, kjer je opazila, da je stanovanje nekdo preveril ter zapečatil kuhinjo in spalnico, v drugem pismu iz tega časa mu je omenila, da so iz stanovanja izginile le drobne stvari. V tem pismu, ki ga je Albin, kot to izhaja iz njegove korespondence, očitno prejel, mu je žena sporočila, kako vse skupaj prenaša: »Zapor sem prenašala še pre- cej dobro. Seveda vsak dan sem malo jokala, precej molila. Težko je ubiti 12 ur brez dela in brez čitanja. Nismo smeli imeti ničesar, niti svinčnika. Prvih 8 dni sem bila kar sama. Slišala sem sicer trkanje iz sosednje celice, pa se nisem marala oglasiti. Potem me je pa le domotožje prijelo in neko popoldne sem vzpostavila stik s sosedo ...«.45 Ni trajalo dolgo, saj so vse ženske pred božičem preselili v zgornje prostore, le Marija je ostala v »bunkerju« s pojasnilom, da je osumljena črnoborzijanstva 40 Več o tem v prejšnjem poglavju. 41 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Marije Šmajd Albinu Šmajdu, nedatirano. 42 ASS 108, Šmajd Albin, Dnevnik 1945–1946, 19. 12. 1945. 43 ASS 108, Šmajd Albin, Dnevnik 1945–1946. 44 ASS 108, Šmajd Albin, Korespondenca, Pismo Albina Šmajda, 27. 1. 1946. 45 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Marije Šmajd Albinu Šmajdu, januar 1946; Pismo Albina Šmajda verjetno Mihi Kreku, 26. 1. 1946. Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 127 z zlatom. Pa vendar, kot je izvedela, naj bi bila velika redkost, da se ženske drži v bunkerju tako dolgo kot njo in pod tako strogim nadzorom. Kot smo že omenili, se je tedaj zavedala, da je bila zaprta zaradi božičnih racij, tako ni mogla verjeti, ko je 29. decembra slišala, da jo bodo kmalu izpustili.46 Njena aretacija ni vznemirila samo moža, temveč je Albin v tistem času pre- jel več pisem, v katerih ga njegovi somišljeniki sprašujejo po ženi. Prejel je vsaj dve prošnji Andreja Križmana iz Rima, da naj Marija v njegovem praznem stanovanju v Komendi prevzame »stroj«,47 za katerega v naslednjem pismu pravi, da »... neče in neče teči. Nima pravega poganjača. ...«, a obenem zaskrbljeno sprašuje o Marijini usodi.48 Ali je kot poganjač mišljen le del pisalnega stroja ali je to krinka za od- sotnost Marije kot enega od »poganjačev« protikomunistične akcije v Sloveniji, ne bomo nikoli izvedeli. Že konec decembra 1945 je po njej v svojem pismu spraševal tudi Miloš Stare.49 Albin je v svojem pismu 26. januarja 1946 Andreju Križmanu odgovoril podobno kot zatem (verjetno) Mihi Kreku, ki ga je Marijina usoda prav tako skrbela:50 »Dne 19. 1. 1946 sem dobil prvo obvestilo z dne 17. 1.: ’Marija je ozdravela. Bolnico je zapustila 16. t. m. Je dobre volje in se vas vseh spominja.’ Po pošti je še prišlo: ’Ker ni bilo komplikacij, se je bolezen kar srečno končala. Morala bo še malo paziti nase in se ne preveč z delom pretegniti.’«51 Marija tiste dni vendar- le ni prišla iz bolnišnice, temveč iz zapora. Vidi se, da je Albin Šmajd povzel pismo gospe Marice Žibert52 gospodu doktorju Francetu,53 v katerem pravzaprav na enak način ubesedi, da se je Dorica54 vrnila iz bolnišnice in bo morala odslej paziti nase.55 Torej je Albin Šmajd s tem verjetno želel opozoriti svoje politične sodelavce, da Marija nase ne bo več smela opozarjati bodisi z zbiranjem informacij ali s posredo- vanjem pošte za Trst, saj v istem pismu še zapiše: »Ali imate v Ljubljani kaj ljudi, ki bi hoteli delati, da bi jih povezali med seboj? Sporoči! Hiramo na tem, da je večina agilnih odšla, drugih se je prijel skrajni strah. Malo bi morali poseči vmes! ... Pa zo- pet me prime vražja sila in pravi, da je treba v domovini nahajajoče se odporne sile združiti in se povezati skupno s tistimi v emigraciji ter nekaj začeti, ker nam samo od sebe ne bo padlo v naročje nič ..., zopet delati, trpeti in žrtvovati.«56 46 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Marije Šmajd Albinu Šmajdu, januar 1946. Zadnji odstavki pisma so zelo težko berljivi; glede na berljive odseke sicer zelo povedni in zanimivi, saj verjetno omenjajo listič, zaradi katerega je bila obsojena. Delno je moč prebrati in razumeti, da je o sebi dobila »alarmantne vesti«, da bi lahko bila proglašena za britansko agentko, če bo slikana z Albinom, če pa to ne, bi jo lahko čakalo 15 let zapora. Kar se tiče Albina samega, mu v pismu sporoča: »Zelo jim je žal, da si jim ušel, so rekli gdčni. Mene so samo vprašali, kje si.« 47 ASS 108, Šmajd Albin, Pismi Andreja Križmana Albinu Šmajdu, 28. 12. 1945. 48 ASS 108, Šmajd Albin, Pismi Andreja Križmana Albinu Šmajdu, 26. 1. 1946. 49 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Miloša Stareta Albinu Šmajdu, 28. 12. 1945. 50 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Mihe Kreka Albinu Šmajdu, 28. 12. 1945. 51 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Albina Šmajda verjetno Mihi Kreku, 26. 1. 1946. 52 Verjetno gre za psevdonim. 53 France je bil eden od psevdonimov Albina Šmajda. 54 Dore je bil eden od psevdonimov Albina Šmajda; kaže, da se pod psevdonimom Dorica skriva njegova žena Marija Šmajd. 55 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Marice Žibert Albinu Šmajdu, 17. 1. 1946. 56 ASS 108, Šmajd Albin, Pismi Andreja Križmana Albinu Šmajdu, 26. 1. 1946. 128 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda Sodba ljubljanskega okrožnega sodišča proti Matku Vostnerju in soobtoženim Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 129 Marija Šmajd je doma, v pritličju Trdinove ulice 5 v Ljubljani, preživela le dva tedna, po moževih besedah naj bi bila tedaj: »... dobre volje in korajžna ...,« čeprav je imela: »... borbe zaradi stanovanja, ki ga hoče vzeti eden od OZNE ...«57 In prav Ozna jo je 30. januarja 1946 ob 10. uri dopoldne znova aretirala, vendar tokrat ne pod pretvezo črnoborzijanstva, temveč kot politično osumljenko.58 Kot smo že omenili v predhodnem poglavju o Albinu Šmajdu, naj bi on sam 18. februarja 1946, ko je bila Marija že v priporu, v baru De Rosa v Trstu glasno razpravljal o tem, da je njegova žena, čeprav nedolžna, zaprta, kar je prišlo oblastem očitno na uho.59 Ali je to kaj vplivalo na postopek proti Mariji Šmajd, ni jasno. Ob- tožnica in postopek pred ljubljanskim civilnim sodiščem sta ji očitala: »... sodelova- nje političnih strank v predaprilski Jugoslaviji, govori o borbi mednarodne reakcije, o organizaciji centra emigrantske obveščevalne službe, o nasilni odpravi obstoječe državne ureditve FLRJ, o odpravi temeljnih pridobitev narodno osvobodilne borbe in ogrožanju interesov FLRJ na Primorskem ter o organiziranih kanalih odnosno ilegalnih zvezah«.60 Obtožnica jo je bremenila, da je od avgusta ali septembra 1945 vzdrževala stike s svojim možem, s katerim naj bi se v tistem času vsaj dvakrat srečala v Trstu. Glede na obtožnico naj bi se tam dobila tudi z drugimi političnimi emigranti, od katerih – zlasti od soseda s Trdinove ulice 5, soobtoženega Stanislava Jenka – naj bi zatem dobivala protikomunistično literaturo in s političnimi emi- granti obveščevalno sodelovala. Prav tako naj možu v Trst ne bi pošiljala le osebnih pisem, temveč tudi obveščevalne informacije in situacijska poročila, tako naj bi mu poročala o prisili, ki naj bi spremljala povojne volitve ter tudi o zaplembah premože- nja ter aretacijah. Na zaslišanju pred Ozno, ki je potekalo na domnevni dan moževe aretacije, 22. marca 1946, je pričala, da ji je mož Albin po umiku na Koroško sporo- čil, da je iz Lienza prispel v Italijo. Marija se je nato septembra 1945 z njim srečala dvakrat. V obrazložitvi pritožbe na prvo obsodbo je navedla, da naj bi ga v Trstu prvič iskala brezuspešno, medtem ko v njenem zagovoru izvemo, da ga je našla, ko ga je iskala v tržaškem hotelu Albergo Commerciale in so ji pri tem pomagali tam stanujoči slovenski politični emigranti. Kot je izjavila, se je po nekaj dneh obiska pri možu vrnila domov, z Albinom pa je odtlej vzdrževala stike prek omenjenega sose- da in soobtoženca Stanislava Jenka, za katerega je Marija vedela, da ima v emigraciji brata. Na očitek, zakaj ni uporabila redne pošte, ni imela odgovora, zato je priznala, da je to njen edini pravi greh.61 Sicer je trdila, da z Jenkom pred januarjem 1946 ni 57 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Albina Šmajda ravnatelju, 26. 1. 1946. 58 SI ZAL, LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Zagovor Marije Šmajd. 59 Glej poglavje Šmajdova ugrabitev in dogajanje, ki je sledilo, kjer avtorica v zvezi s tem vprašanjem povzema: SI AS 1584, Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, 1943–1948, šk. 4, p. e. 155, 20210422155440.pdf, Poročilo poverjenika Jaromirja (20. februarja 1946), Jugoslovanska reakcija v Trstu, Razne izjave dr. Šmajda v baru De Rosa dne 18/II. od 13. do 14. ure, str. 4, spodaj napisano »(Feliks)«. 60 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Obrazložitev pritožbe, junij 1946. 61 V Dnevniku Albina Šmajda (v ASS 108) namreč na dan 12. decembra 1945 izvemo, da je treba vso pošto pošiljati po zanesljivih kurirjih, drugače prejemniki dobivajo vso pošto cenzurirano. Po vsej verjetnosti je temu načinu sledila tudi Marija Šmajd. 130 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda imela tesnejših stikov, temveč le vljudnostne, nato naj bi prek njega možu sicer res obljubila vesti iz domovine, če bi jih le imela.62 Pomoč Mariji pri vzdrževanju stikov z možem je v svoji izjavi na zaslišanju potrdil tudi Jenko, ki naj bi ji enkrat samkrat dal v branje propagandno literaturo, medtem ko naj bi od nje za Albina prejel listek s poročilom o dogodkih na Jesenicah in v oznovskih zaporih v Ljubljani. To je sicer Marija v svojem zagovoru in obrazložitvi pritožbe zanikala, češ da je Jenku vsebino listka le izpovedala, medtem ko naj bi jo on dalje posredoval s svojimi besedami; vendar je Jenko pričal, da naj bi prav ta listek dostavil v Trst nekemu Kovaču,63 ki ga Marija – kot je pričala – naj ne bi poznala.64 Če upoštevamo njeno osebno zgodbo, lahko sicer razumemo, da izraža zapis iz njenega zagovora iskren strah za moža: »Imam samo njega, zato je opravičljiva moja skrb zanj.«65 Seveda je Marija hotela v zagovoru poudariti svojo zaskrblje- nost in željo po stiku z možem, ki ga že dolgo ni videla ter o njem med majem in avgustom 1945 tudi ničesar vedela, vendar je s tem zasliševalce prepričevala o svoji nedolžnosti. Poudarjala je, da se z možem nikakor ni hotela meniti o dnevni politi- ki, temveč je v stikih z njim videla le svojo zakonsko dolžnost in skrb, kar je podala z besedami: »Zakonci smo si dolžni biti v pomoč ne le v dobrih časih, mnogo bolj še v časih preizkušnje ...«66 Svojo vlogo je seveda želela prikriti, saj eno od pisem možu, sicer precej slabo čitljivo, nakazuje, da so Marijo znanci obvestili, da jo lahko sodelovanje z možem stane 15 let zaporne kazni.67 V svojem zagovoru je Marija še zapisala, da zanika obtožbe v obeh točkah obtožnice. Zatrdila je, da ni ne organizirala ne sodelovala v kakršni koli obvešče- valni mreži. Prav tako je zavračala očitke, da je prejemala propagandno literaturo, zato je ni mogla niti razširjati. Zanikala je, da bi v Trst pošiljala situacijska poročila, temveč je priznala le stike z možem. Zapisala je, da je od Albina prejela le nekaj listkov in tri daljša pisma, od katerih je bilo tisto iz novembra 1945 povsem osebno, namenjeno spominu na njuno obletnico poroke, zato jo je zelo prizadelo, da so ga v roke dobile tudi povojne oblasti. V svojem zagovoru je omenila, da je med zaslišanji na mizi opazila še dve do tri pisma z moževo pisavo, ki jih sama ni nikoli prejela. Zasliševalec ji je odvrnil, da pisem ni prejela, ker je bila tedaj že v zaporu. Sama je še naprej vztrajno zanikala vpletanje v povojno politiko: »Pisala sem osebne stvari drobne dnevne dogodke in novice, ki so se tikale najinih skupnih znancev. Poli- tičnih vprašanj mu nisem zastavljala. Priporočala sem mu učenje tujih jezikov… Imam samo njega, zato je opravičljiva moja skrb zanj; zato sem ga prosila, da naj 62 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Zagovor Marije Šmajd in Ob- razložitev pritožbe, junij 1946. 63 Verjetno Avgust Kovač. 64 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Zagovor Marije Šmajd in Ob- razložitev pritožbe, junij 1946. 65 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46, Zagovor Marije Šmajd. 66 Prav tam. 67 ASS 108, Šmajd Albin, Korespondenca, Pismo Marije Šmajd Albinu Šmajdu, januar 1946. Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 131 Zagovor Marije Šmajd pred sodiščem 132 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 133 134 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda gre proč od tam ...,«68 je nadaljevala. Tudi v nedatiranem pismu Albinu je zapisala svoj največji strah: »Zelo zelo se bojim za Tebe, vem da si [...], a lahko se ti kaj po- nesreči. Najbolj nesrečna bi bila, če bi te dobili.«69 Verjetno je tudi sama vedela to, kar je februarja 1946 Albinu sporočil Jože (verjetno Basaj), ki je ob priliki obiska begunskega taborišča Peggetz obiskal Šmajdovega očeta in sestri. Opozorili so ga, da naokoli kroži seznam 65 imen tistih, ki so sodelovali z Rupnikovo pokrajinsko upravo, na njem pa se najde tudi ime Albina Šmajda, ki mu je nato Jože (Basaj) na srce položil previdnost.70 Ozna je Marijo pripeljala v pripor mesec dni po moževi domnevni ugrabi- tvi, in sicer 26. marca 1946 ob 20 h. Šmajdova je bila zatem, ko je Vrhovno sodišče avgusta 1946 njeni pritožbi delno ugodilo in jo oprostilo obtožbe, da je sprejemala in razširjala propagandno literaturo iz Trsta, ker ji je lahko dokazalo, da je prejeto propagandno literaturo prelistala le enkrat, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojena na dve leti zapora s prisilnim delom in na odvzem državljanskih pravic ter zaplembo premoženja. Septembra 1946 je še v sodnih zaporih na Miklošičevi 9 prosila za odlog kazni, sklicevala se je tako na zdravstvene kot druge bivanjske težave, vendar brezuspešno. Prošnjo za pomilostitev na temelju zakona o podelitvi amnestije in pomilostitve, ki jo je januarja 1947 podala na prestajanju kazni v Lju- bljani skupaj s soobtoženo Marijo Velikonja,71 je Prezidij Ljudske skupščine FNRJ pod predsedstvom dr. Ivana Ribarja zavrnil. Prošnjo za skrajšanje kazni je pomladi leta 1947 oddala tudi v kaznilnici Begunje in jo utemeljila takole: »Stara sem 58 let in nima[m] nobenih svojcev, ki bi skrbeli zame. Prestala sem že 2 tretini kazni. Stanovanje mi je bilo odvzeto, odkar sem že v zaporu in bi mi bilo zelo težko, ako bi prišla sredi zime (kazen mi poteče 30. 1. 48) brez vseh pripomočkov za življenje izven zavoda. Poleg tega mi je že leta 1945 svetoval zdravnik, da moram v bolnico, ker se mi v trebuhu dela neka tvorba. Prosim, da se moja prošnja v zvezi z navede- nim za delno znižanje kazni ugodno reši.«72 Kljub vsem poskusom in čeprav se je v zaporu vedla »po hišnem redu«, je bila zaradi mnenja uprave begunjskih zaporov, ki se je glasilo: »Kazen na imenovano zelo malo vpliva, se tudi krivde ne zaveda, niti jo prizna in se jo tudi nikdar ne bo. Dela v kolikor mora, sama pa misli, da je pridna. Disciplinirana je v toliko, kolikor se izogiblje disciplinskim kaznim. Isto je z njenim ponašanjem, sicer kaznovana ni bila, ker tega se pazi. Politično je za nič, se sicer za politiko zanima, trdi v nasprotnem smislu in filozofira prav previdno. Za pomilo- stitev se ne predlaga…,« na prostosti šele po preteku kazni, torej 30. januarja 1948.73 68 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46; Zagovor Marije Šmajd. 69 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Marije Šmajd Albinu Šmajdu, nedatirano. 70 ASS 108, Šmajd Albin, Pismo Jožeta (Basaja?) Albinu Šmajdu, 6. 2. 1946. 71 Arhiv Republike Slovenije, Vloga 62530–118/2022 v zvezi z arhivskim gradivom o sorodnikih Narteja Velikonje: Marija Velikonja je hči pravnika, pripovednika in urednika Narteja (Lenarda) Velikonje (glej poglavje Biografije). 72 SI AS 1267, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, šk. 154, Prošnja za pomilostitev Šmajd Marije, 3. 5. 1947. 73 SI AS 1276, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, šk. 154, Osebni spis obsojenca, Pola o obnašanju. Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 135 Že v zagovoru pred sodiščem in zlasti po prihodu iz zapora je Marija Šmajd potožila tudi o svojem gmotnem položaju. V obdobju pred aretacijo je v ljubljan- skem stanovanju zase obdržala le eno sobo, medtem ko je drugo oddala študento- ma. S sodbo okrajnega sodišča v Ljubljani Albinu Šmajdu »v korist splošnega ljud- skega premoženja« ni bila zaplenjena le vila v Radovljici,74 temveč tudi stanovanje na Trdinovi,75 prav tako so oblasti v svoja skladišča odnesle njegovo, Marijino in premično premoženje podnajemnikov.76 Torej je bila Marija razlaščena dvakrat, kot obsojenka in kot žena »obsojenca iz Ljubljane«,77 »radi sodelovanja z okupatorjem odsotnega iz Jugoslavije«.78 Njej premoženja pravzaprav fizično niso mogli zapleni- ti, saj so ga pred tem zaplenili že možu.79 Vila v Radovljici, ki je bila 19. novembra 1945 ponovno vknjižena na ime dr. Albina Šmajda, je prišla nato pod začasno državno upravo in bila leta 1946 zaple- njena ter vknjižena kot lastnina Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ). Zgodba z zaplembo ljubljanskega stanovanja se je sklenila, ko je konec maja 1946 Komisija za upravo narodne imovine zahtevala, naj se zaplenjeno stanovanje Albi- na Šmajda nemudoma izprazni, »ker je nakazano višjemu oficirju OZNE, ki hoče imeti stanovanje čimpreje prazno, sicer grozi, da bo vse skupaj postavil na hodnik in ne bo odgovarjal, če se kaj raznese«.80 Ko se je Marija vrnila iz zapora, je v stano- vanju na Trdinovi torej stanoval drug lastnik, sama je sodišče prosila za vračilo dela premičnega premoženja, češ da ga potrebuje, ker je šibkega zdravja in za pridobitno delo nesposobna.81 Kar se tiče premičnin, so jih oblasti po večini dotlej že razproda- le, tako se je Marija lahko potegovala le za zadnje kose, ki so bili prodani leta 1948 majorju Jugoslovanske armade, vendar ničesar ni dosegla.82 Pritožba, ki jo je podala v času, ko je živela na Streliški ulici 6/I, odkriva, da si je želela zlasti šivalnega stroja, s katerim bi lahko kot razlaščenka vendarle kaj zaslužila.83 Septembra 1948 je sicer dosegla obnovitev zaplembnega postopka po Albinu Šmajdu, vendar je bila Marija, 74 Lavrenčak, Šmajdova vila / Kavarna Triglav / Knjižnica A. T. Linhart. 75 SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, šk. 373, Sodba Ko 484/46, Zagovor Marije Šmajd in dopisi o zaplembi premoženja. SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Dosje Albin in Marija Šmajd o zaplembi premoženja. 76 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Sodba v imenu ljudstva IV T 20/46/8, 18. 2. 1946. 77 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Sodba Vojaške- ga sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, Sod 1442745/19, 11. 8. 1945; Predloga za izločitev odnosno izločitvena tožba Marije Šmajd, 11. 12. 1945. 78 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Priloga Uprave narodne imovine za glavno mesto Ljubljana, 25. 9. 1945. 79 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Prijava zahtev- ka in terjatev, opr. št. Ksp 1271/45, 8. 11. 1945 in 11. 12. 1945. 80 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Navodilo Mekinc Pavlu, 24. 5. 1946. 81 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Prošnja Marije Šmajd Zaplembenemu oddeleku Okrajnega sodišča Ljubljana, Opr. št. Zp 294/45, 26. 4. 1948. 82 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Dopis Franeka Sladiča, 20, 5. 1948, 30. 10. 1948. 83 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Odločba v zaplembeni stvari zoper dr. Šmajd Albina, Zp 294/45/29, 26. 4. 1948. 136 Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda ki je tedaj stanovala na Ilirski ulici 21 v Ljubljani, znova neuspešna in sodišče kot nekdanji obsojenki zanjo ni izločilo nobenih premičnin iz možu zaplenjenega pre- moženja.84 Naj na tem mestu opozorimo, da je v zvezi z Marijo Šmajd slovenska Upra- va državne varnosti (UDV) jeseni 1950 pripravila tristransko delovno poročilo, ki navaja izseke iz tokrat objavljenega gradiva Albina Šmajda. To gradivo sicer odstira le vojni čas, vendar je UDV istočasno pripravila tudi druge medvojne in povojne politične analize v zvezi z delovanjem protikomunističnega tabora, ki kažejo zani- manje oblasti za ženo Albina Šmajda in verjamejo, da je tudi z njene strani v Trst dobival posamezne podatke.85 Dokumentov, ki bi natančneje osvetlili življenje Marije Šmajd po prestani zaporni kazni in do njene smrti 21. aprila 1965 v Ljubljani86 – kot vidimo – prak- tično ni; ti žal pričajo zgolj in samo o razlastitvenem postopku ter njenem boju za odvzeto lastnino. Prav tako zaenkrat ne vemo, kje je pokopana. Vendar se zgodba s tem še ne zaključi. Nekaj let po slovenski osamosvojitvi, natančneje 18. aprila 1996, je bila Šmaj- dova na Vrhovnem sodišču v Ljubljani z revizijo sodbe oproščena vseh obsodb. Ne preseneča, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, saj so Marija Šmajd in soobtoženci stali na zatožni klopi v obdobju, ko je represija povojnih oblasti pravno slonela zlasti na Zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ki je politične delikte opredeljeval tako ohlapno, da je zajel skoraj vsa dejanja, ki jih je država tedaj preganjala. Poleg tega do leta 1951 ni bilo popolnega kazenskega zakonika, tako so bili »varstvu države« poleg omenjenega zakona namenjeni še zakoni o zaščiti ljudskega premoženja, o zatiranju gospodarske sabotaže, nedovoljene špekulacije ter o prepovedi spodbujanja nacionalne, rasne in verske mržnje, ki so bili sprejeti spomladi 1945. Splošni del kazenskega zakonika je zvezna skupščina sprejela šele decembra 1947;87 torej v obdobju, ko je Marija Šmajd že prestajala zaporno kazen. Zanjo sicer ni nihče vložil zahteve za varstvo zakonitosti, temveč sta jo vložili soob- toženi Vida Grilc in Marija Velikonja, nakar je Vrhovno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti, saj gre pri vlagateljicah in Mariji Šmajd za isto pravnomočno sodbo.88 Vlogi za varstvo zakonitosti in oprostilna sodba osvetlijo pravni pogled na sodni postopek iz leta 1946, pri čemer so si edini, da ta ni dokazal »znakov kaznivega dejanja«.89 Sodbi iz leta 1946 očitajo proceduralne napake, saj da so obtožbe preveč 84 SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor, Premoženjske zadeve, imenik 3, šk. 47, p.e. 279, Franek Sladič Ministrstvu za finance, 25. 10. 1948. 85 SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, šk. 936, ZA 600-1, Bivše meščanske stranke, elaborat Slovenska politična emigracija, Narodni odbor za Slovenijo, pag. 99. 86 NŠAL 03908, Krstna knjiga Kranj, 1880–1896, leto 1889, št. 67; Mrliška matična knjiga Ljubljana, leto 1965, št. 272, str. 737. 87 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, Slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem 1948–1958, str. 12–13. 88 SI AS 2018, Kazenska evidenca, Šmajd Marija, dok. 70383. Vrhovno sodišče v Ljubljani (VSRS), Sodba I Ips 74/95–4 in I Ips 2/96–4, 18. 4. 1996. 89 VSRS, Sodba I Ips 74/95–4 in I Ips 2/96–4, 18. 4. 1996. Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 137 splošne, ker ne vsebujejo nobenega historično določenega dejanja, kajti Mariji Šmajd niso dokazali, kdaj, kje in komu naj bi se pošiljalo očitana poročila. Sodba iz leta 1946 po njihovem ne vsebuje ne kraja ne načina dejanja, temveč zgolj navajanje določenih zakonskih znakov, ne pa »historično opredeljenega dogodka ali dejanja«. Prav tako se sodbi iz sredine štiridesetih let očita šibka časovna opredelitev »po osvoboditvi«, kajti ta, ne samo da ne opredeljuje časa kaznivega dejanja, temveč gre tudi za uporabo »zakona, ki ni veljal takoj ’po osvoboditvi’, ampak šele kasneje«. Re- vizija se opredeli tudi do obtožbe o ogrožanju neodvisnosti in nedotakljivosti FLRJ, češ da je to le »gola navedba zakonskega besedila«, »vzdrževanje stikov s pobeglimi osebami in pošiljanje lažnih poročil vsekakor ne more ogrožati neodvisnosti in ne- dotakljivosti ozemlja FLRJ«, saj bi morali biti »izpolnjeni cilji, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev. Takšni cilji v sodbi niso ugotovljeni.« Kaznivo dejanje bi bilo storjeno »s propagando ali agitacijo, ki vsebuje poziv na nasilno zrušenje obstoječe državne ureditve. Pošiljanje sporočil domači emigraciji vsekakor nima znakov tega dejanja, še zlasti ne, če so poročila lažniva.«90 Vseh obtožb oproščeno Marijo Šmajd prepuščamo zgodovini v upanju, da se bo v prihodnje vendarle našlo gradivo, ki bi lahko zapolnilo črne lise v njenem in moževem življenjepisu ter odgovorilo na vprašanji, kdaj in kako je Marija izvedela za moževo smrt. 90 VSRS, Vloga za varstvo zakonitosti pri Okrožnem sodišču Ljubljana, Vida Grilc; Sodba I Ips 74/95–4 in I Ips 2/96–4, 18. 4. 1996. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 139 Zvezek, 9. oktober 1941–18. april 1942 (pag. 1627–1727)1 Z Bogom! *Obvestilo Albinu Šmajdu, 4. julija 1941 (pag. 1627)2 Herrn Dr. Schmaid! Ersuche Sie um Ihren Besuch auf dem Gemeindeamt, erwarte Sie bis 15h. Heil Hitler Babnik Ratmannsdorf 4. 8. 1941 *Obvestilo Albinu Šmajdu, 2. maja 1941 (pag. 1628) Burgermaisteramt Radmannsdorf, Radmannsdorf, am 2. 5. 1941 No 45 Herrn Dr. Šmajd Albin in Radmannsdorf. Als führer des Politischen Verbandes JRZ [Jugoslovanska radikalna zajednica] be- auftragen wir Sie sofort jede Tätigkeit einzustellen. Mit diesen Auftrage machen Sie auch Ihre Mitarbeiter bekannt. Der Burgermeister Občinski urad Radovljica, Radovljica 2. 5. 1941 Št. 45 Gospodu dr. Šmajd Albinu V Radovljici Kot predstavniku političnega društva JRZ v Radovljici Vam naročamo da takoj ustavite vsako delovanje. O prednjem obvestite tudi vse svoje sodelavce. 1 Dnevnik se začne z zvezkom, ki obsega pag. od 1627 do 1727, vključno s prilogami, ki so prilepljene v zvezek in so objavljene kot fotografije. (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 932) 2 Z zvezdico (*) so označeni tisti naslovi, ki smo jih dodali in jih v izvirniku ni. 140 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) *Izrezek iz nekega nemškega časopisa (pag. 1629) Zu Zl. 2763/IVb/41. 29. 7. 1941 Kundmachung Auf Grund des Gesetzes vom 29. 3. 1935 RGBl. I. S. 467, über die Landbeschaffung für Zwecke der Wermacht wird für das landwirtchaftliche Anwesen des Seraphin Perisut i, insg. Mörtl in Windischbach, EZ. 59, RB Tigring, das Enteignungsverfahren für Umsi- edlungszwecke eingeleitet. Einwendungen gegen den beim Bürgermeisteramt in Tigring ausgelegten Plan können wärend der Auslegefrist von jedem Beteiligten dortselbst schriftlich eingereicht oder zur Niederschrift gegeben werden. (Als Beteiligte sind anzusehen: Der Eigentümer, Pächter, Mieter, sonstige dingliche Berechtigte und Inhaber persönlicher Nutzung oder Gebreuchrechte sowie Personen, die als Eigentümer oder Besitzer von nachbargrundstücken durch die Enteignung mit elbar betroffen werden, ferner die Behörden, die die öffentlichen Interessen, die durch das Un- ternehmen berührt werden, zu wahren haben.) Der Reichstat halter in Kärnten *Dopis jeseniškega župana Karla Luckmanna Ignacu Stariču, 9. junija 1941 (pag. 1630) Der Bürgermeister von Assling Zahl 663/1 Betrifft: Obhut Bürgerschulgebeude samt Inventar. Herren Staritsch Ignaz, Assling Hiermit werden Sie beauftragt, bis auf Weiteres das gesammte Bürgerschulgebäu- de samt Inventar in Ihre Obhut zu nehmen. Für die Aufrecherhaltung der Sicherheit und Ordnung sind Sie vom heute ab allein verantwortlich. Herr Gospodaritsch Jakob, Leiter der Bürgerschule in Assling wurde von seinem Dienste als Verwalter des Bürgerschulgebäudes enthoben und wurde bereitis von mir darüber mündlich verständigt. Heil Hitler! Assling, am 9. 6. 1941 [Pečat] Der Burgermeister von Assling Der Bürgermeister: Karl Lukmann l. r. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 141 *Razglas (pag. 1631) Kot povračilo za dne 13. 9. 1941 razstreljeni železniški most na Vidmu so bile nas- lednje osebe aretirane: Rumpret Franc, pek v Gurkfeldu Golouh Ciril, sodnik v Gurkfeldu Počivalšek Jožef, trg[ovski] sotrudnik v Gurkfeldu Turnšek Maks, skladiščnik Bizjak Franc, čevljar Radenovič Ivan, posestnik Vanič Franc, gostilničar Fritz Ignac, cestar iz Ceste Dauko Alojzij, na Vidmu in Štrubelj Franc, blagajnik v Gurkfeldu Usoda prejetih oseb je odvisna od nadaljne preiskave. Pri vsaki nadaljni sabotaži v tej občini in okolici bo 10 naslednjih oseb aretiranih. Prebivalstvo se poziva v svojem lastnem interesu, da energično sodeluje pri najdbi storilcev in njih pomagačev in vsako najmanj sumljivo opažanje javi najbližji policijski oblasti. Der Kommandeur der Sicherheitspolizei und des S. D. [Sicherheitsdienst] in der Untersteiermark *Govor Josefa Babnika na gasilskem zborovanju v Radovljici, 17. avgusta 1941 (pag. 1632) Tovariši prostovoljnega gasilstva!3 Radi samosilne vlade srbskih upornikov je bila prostovoljni gasilski četi mesta Ra- dovljica dana prilika, zreti v boljšo bodočnost. Prostovoljna gasilska četa, ki je vedno izven politike v interesu bližnjega delovala, bo v bodoče postala ustanova, ki bo v Veliki Nemčiji kaj obsežnega pomena. Bo to ustano- va, ki zastavi svoje sile preko okvira lastnih interesov tedaj, ko se jo kliče na pomoč in se žrtvuje v vsakovrstni nevarnosti za blagor in imovino slehernika. Prostovoljna gasilska četa naj se po dolgih mesecih počivanja zopet loti dela. Zato sem se v sporazumu s pooblaščencem za gasilstvo pri šefu civilne uprave odločil, dati Vam novo vodstvo. Pozivam Vas, da izkažete Vašim predpostavljenim brezpogojno poslušnost in zvestobo in da točno izvršite vse ukaze in naredbe. Ker je sedaj dolžnost mestne uprave, skrbeti za potrebe prostovoljne gasilske čete, boste tudi Vi deležni zadoščenja, da dosežem in izposlujem vse, kar je potrebno za izvršitev te vzvišene naloge. V tem smislu želim, da v tesnem sodelovanju, dobrem tovarištvu in strumni disci- plini obračate Vašo pozornost na to Vašo pravo nalogo, namreč biti pomočnik in zaščitnik v korist občestva in da na ta način prispevate k gradnji za boljšo in lepšo bodočnost! 3 Na dokumentu je tudi zapis govora Josefa Babnika v nemškem jeziku. 142 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) -------------------------------------------------------------------------------------------- Govoril g. Babnik Josef dne 17. 8. 1941 na gas[ilskem] zborovanju v Radovljici samo v nemškem jeziku, vendar je izpustil ono glede srbske samosilne vlade. *Sestava prostovoljne gasilske enote v Radovljici (pag. 1633) Abschrift: Aufstel ung der Freiwilligen Feuerwehr der Stadt Radmannsdorf. Feuerwehrführer: Menzinger Johann Haupttruppführer I. Gruppe II. Gruppe III. Gruppe 1. Tschebaschek Josef Menzinger Michael Pogatschnik Alois Obertruppführer Obertruppführer Truppführer 2. Preschern Anton Mulej Franz Valant Franz Truppführer Haupt ruppmann Haupt ruppmann 3. Teran Josef Kunstel Franz Smaid dr. Albin Haupt ruppmann Haupt ruppmann Obertruppmann 4. Janz Franz Vogelnik Johan Perz Stanislaus Obertruppmann Obertruppmann Truppmann 5. Vogelnik Alois Pretnar Franz Trelc Alois Obertruppmann Obertruppmann Truppmann 6. Jeglitsch Franz Mrak Viktor Fajfar Johann Truppmann Truppmann Truppmann 7. Schlibar Josef Berze Alois Stanonik Jakob Truppmann Truppmann Truppmann 8. Bajžel Anton Wurnik Alois Presterl Johann Truppmann Truppmann Truppmann 9. Lotritsch Johann Vogelnik Stanisl. Debelak Franz Truppmann Truppmann Truppmann Sanitätsgruppe: 1. Dr Johann Gantar Haupt ruppmann 2. Sticherl Anton Obertruppmann DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 143 3. Vogelnik Alois Truppmann 4. Resman Ludwig Truppmann 5. Sekowanitsch Josef Truppmann L. S.4: Stadt Radmannsdorf Der Bürgermeister: gez[eichnet] Babnik [Josef Babnik] Od četrtka, 9. oktobra, do petka, 10. oktobra 1941 Ob 2. uri ponoči zažgali Remčevo žago na Lancovem pri Radovljici in odvedli 2 Nemca (Pacherja [Jakob Pacher] in Preložerja [Johann Preslauer]) kot talca. Nekateri zopet zbežali v gore in gozde; nova pobiranja (Cvetko iz Kamne Gorice, Sitar Filip, Bernardin oče, druge iz Lesc in Begunj). Izdajo proglas, da bodo težke posledice, ako se do 15. 10. do 18. ure ne vrneta oba. Petek, 10. oktobra 1941 Geo[meter] Stanovnik Jaka izve, da bodo na njegovi in Špicarjevi parceli v Rado- vljici zidali novo upravno poslopje. Sam je plačal parcelo po 34 din že pred 3 leti in ga s prepisom stane m2 ca 40 din, sedaj mu bodo baje plačali le z 0,80 RM [Reichsmark] sedanje vrednosti. Sedanji kom[isarični] župan Babnik Jože dela na tem, da se geometru parcela zamenja s proštijskim svetom, dočim St J [Jaka Stanovnik] dela na tem, da bi mu Nemci plačali vsaj z zneskom, kolikor je sam plačal. V tednu od 6. do 11. oktobra 1941 So demontirali N[emci] v Grobljah v tiskarni 2 milijonska stroja za tiskanje in ju odpeljali v Gaudruckerei v Celovcu. Ponedeljek, 13. oktobra 1941 Popoldne [je] nek kolesar pred stanovanjem oddal na dr. Hacina Lovra biv[šega] pol[icijskega] upravnika 6 strelov, ki so v glavnem povzročili le površne odrgnine. Po- noči na 13. 10. so baje iz mestnega doma s tovor[nim] avtomobilom odpeljali 250 dek (ubežniki). 4 Loco sigilli (na mestu žiga). 144 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 14. oktobra 1941 Se je vrnil iz Celovca g. Reja, ki je dobil službo v Mestni Radovljica. Tudi bil v Rado- vljici kapetan g. Petrović radi oprave. Vendar tam je poklical Babnika [Josef Babnik] in ga oštel, kako more odvzeti pohištvo oficirja, ki je v ujetništvu. Četrtek, 16. oktobra 1941 Iz Št. Vida proti Vodicam se je videl velik požar. Pred 14. 10. so prišli hostarji v Porentov mlin v Globokem pri Radovljici in odnesli več moke. Petek, 17. oktobra 1941 Zjutraj ob 8h ustreljenih na pogorišču na Lancovem 16 ljudi; 15 moških in 1 ženska stara 30 let iz okolice Kranja. V Šiški aretiranih cca 50 samih mladih ljudi (študentov in podobno). Sobota, 18. oktobra 1941 Baje zopet ustrelili 20 Slovencev. Gotovo za osveto za umorjena Pacherja [Jakob Pacher] in Preložerja [Johann Preslauer]. Ta usmrtitev je razglašena. Izdana prepoved klanja in prodaje prašičev. Nedelja, 19. oktobra 1941 (Prof. Hugo: Strahote vojne) V današnjih dnevnikih je oglas vis[okega] kom[isar- ja] za Lju[bljansko] p[okrajino] Graziolija [Emilio Grazioli] in nemškega pooblaščenca za odselitev N[emcev] iz Ljub[ljanske] pokrajine dr. Wollerta [Heinrich Wollert], datiran z 20. 10. 1941. Odseljevanje je proglašeno za prostovoljno. Za odseljence je izdan posebni »Merkblatt«, kjer so vsa navodila. V Ljubljani srečam: ga. Vajovo5 iz Maribora in obe hčerki, ki sta že prišli nazaj iz Bosne. Stanujejo pri6 Govorim z dr. Pogačnikom, ki je prišel iz 3 mesečnega zapora v Berlinu. Poizveduje za g. Škerjancem. Izdana prepoved prodaje krompirja. G. Avsenek Ivan izroči pismo Pavlošičevič gdč. iz Valjeva, ki se zahvaljujeta za pos- lano iz Radovljice. 5 Pozneje se omenja neki Vojov. Morda je Vajov ali gospa Vojova. 6 Stavek je nedokončan. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 145 G. sen[ator] Smodej [Franc Smodej] [je] v Ljubljani imel razgovore z dr. Gosarjem [Andrej Gosar] in Avsenekom [Ivan Avsenek]. M Kranjc [Marko Kranjc] pove, da je bil pred dnevi pri dr. Natlačenu [Marko Natlačen] dr. Luckman (N.) [Heinrich Luckmann] in mu svetoval, naj zaprosi pri načelniku civilne uprave na Bledu zaenkrat kakih 30 odse- ljencev, ki se nikdar niso eksponirali proti Nemcem, da se jim tako event[ualno] omogoči vrnitev. Nemci bodo namreč iz Ljubljanske pokrajine na Sp[odnjo] Štajersko ali Sp[odnjo] Koroško, kam tega še ne vedo. Važno vlogo pri KB [Kulturbund] igra dr. Draksler (xler) [Viktor Draxler], ki se je svoj čas pisal Drašler. Oče je bil uslužbenec kred[itne] banke Ljubljanske. Vse slovenske izseljence, ki so sedaj v Ljub[ljanski] pokrajini ali one, ki so sem pobegnili, imajo Nemci v evidenci in jih imajo podčrtane z modro barvo. Slišim, da so ob 12h dopoldne zaprli Figovčevo gostilno in odpeljali veliko gostov (cca 60). Bil pri Dobnikarjevih od 19.–21. ure (s Slancem [Rado Slanc] vred). Ponedeljek, 20. oktobra 1941 Govore da so včeraj 19. 10. ustrelili nekoga na cesti in da je dobil 8 strelov. Pon[edeljkovo] »Jutro« prinese o ustrelitvah na Lancovem! Petelin Stanko in dr. Bricelj v krčmi od pol 15h do pol 21h in nato pri Slonu dobre volje. 146 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Izrezek iz časopisa Jutro, 20. oktobra 1941: Dvajset smrtnih obsodb na Gorenjskem DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 147 Torek, 21. oktobra 1941 Opazim pri Schneider Verovšku proglas vis[okega] komisarja in dr. Wollerta [Hei- nrich Wollert] za prostovoljne odselitve Nemcev iz Lj[ubljanske] pokrajine, ki je bil datiran z 31. 8. 1941 in je rok za prijave bil določen na 20. 9. 1941 in 20. 11. 1941. Vrhovec Tone: Ali je žena tukaj? Sedaj je trenutno gori! Vidiš, pravijo da imaš zveze z gori, ker žene ne izženejo, čeprav vedo, da si tukaj. Vse druge žene so takoj izgnali, tvojo pa puste. Povem mu slučaj Špicar, Andrašič itd. Nato postane mehkejši. Govoriva o OF [Osvobodilna fronta] oz. NOO [Narodnoosvobodilni odbor], o katerem začne pripove- dovati, da sede v njem ljudje, ki niso nikdar ničesar pomenili in storili kakor ljublj[anski] delavec Vavpotič Lado. Pravi, da so postopki na Gorenjskem zločini, ki ne odtehtajo z ni- čemer nesreče, ki zadane ljudstvo. Zvem za vsebino »obvestila«. Izredno sodišče, ki ga je postavil načelnik civilne uprave na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske je dne 16. 10. 1941 obsodilo na smrt:20 letnega Bogomila Lebana iz Ototche 20 letnega Silvestra Grobovška iz Ototche 26 letnega Radota Benedičiča iz Ober Dobrava 24 letnega Stanislava Lebana iz Ototche 23 letnega Janeza Brešiča iz Ober-Senica 19 letnega Štefana Loscharja iz Gmeiner 18 letnega Alojza Pečnika iz Gamling 21 letnega Vida Kneza iz Gamling 42 letnega Petra Koseča iz Uranschitz 19 letnega Dušana Trebuschak iz Poljane pri St. Veit 21 letnega Mirka Domšiča iz Tatzen 42 letnega Mihaela Novaka iz Tatzen 28 letno Terezijo Dragar iz Tschernutsch 28 letnega Stanislava Koseča iz Uranschitz 37 letnega Viktorja Kralja iz Laak 29 letnega Janeza Planinca iz Laak 39 letnega Janeza Schwegla iz Visoko Ker so se udeležili pri komunističnih zborovanjih, udeležili pri umorih, roparskih napadih in vlomih, kljub prepovedi nosili orožje, zanetili požare, urejevali pomoč komuni- stom in agitirali za komuniste, odnosno pomagali pri teh zločinih. Smrtna kazen je bila takoj izvršena. Razen tega so bili ustreljeni, ko se je zasačila ta drhal še sledeči pripadniki: Maks Černe iz Tschernutsch Franc Kremelj iz Pirnitz Ciril Knapič iz Tatzen Ustreljeni so pripadali dvema tolpama odnosno so ju podpirali pri njunem početju z obvestili, denarjem in živežem. 148 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Z izvršitvijo smrtne kazni so vsaj deloma poplačani sledeči zločini: 16 roparskih umorov, pri katerih je našlo smrt 17 oseb, večinoma Slovenci, napad na Remčevo žago, pri katerem so odpeljali dva talca, mnogoštevilčna sabotažna dejanja, med njimi tudi razdejanje montažnega avta, telegrafske stavbne sekcije v vrednosti 30000 RM, številni vlomi, roparski napadi, požigi itd. Veldes, dne 16. 10. 1941, Načelnik civilne uprave za zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske Kutschera [Franz Kutschera] Dobim še plakat o usmrtitvah. Slišim, da so včeraj 20. 10. aretirali cca 60 komunistov iz Zg[ornje] Šiške, da so aretirali 4–8 ljudi, pri katerih so našli nek protikomunistični letak. Do aretacij je prišlo, ker so našli enega, nato je pa vsak povedal, kje ga je dobil, dokler se zaenkrat baje ni usta- vilo pri tajniku zelene nameščenske organizacije. Ob pol 11h aretiran baje Smersu Rudolf na OUZD [Okrožni urad za zavarovanje delavcev] Predhodno [je] imel preiskavo, popoldne pa doma. Je na sodišču. Sreda, 22. oktobra 1941 Na kolodvoru v Ljubljani srečam nekega kmeta iz Gorenjskega – za ime ne vem; poznam ga le po videzu, ki pravi, da je kar tako prišel malo čez, na obiske v pokrajino. Pridem z njim skupaj v petek 20. 10. opoldne, da se podrobneje pogovoriva. Pove na kratko o dogodku, kako je bila požgana žaga. Poročilo se strinja s prvotnim. Dopolnjuje: naj Nemci izpuste iz Begunj, 2 p. d. [po domače] Cesarjeva iz Lesc, ki sta hotela minirati predor. Zaprli so: (v sredo po požigu) Iz obč[ine] Kropa: Filipa, moža poštarice Šmitka in še enega iz obč[ine] Ovsiše: p. d. Gregoračevega (Benedičič) iz Zg[ornje] Dobrave posest[nika] Bodlaja (Resman) [Jože Resman] Sp[odnja] Dobrava družino Čačkovo Zg[ornja] Dobrava dekleta Juštinovo dekleta Jermanovo Bertoncelj iz Zg[ornje] Dobrave Iz obč[ine] Kamna Gorica: brata Cvetko V noči od 21. 10. na 22. 10. so se močno pretepali orožniki in Gestapovci v Rado- vljici (orož[niški] poročnik se je tepel). G. Fister7. 7 Pripisano s svinčnikom. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 149 V Mokronogu povedo, da so bili v torek zvečer 21. 10. 1941 miličniki in vojaki, kakor tudi orožništvo v pripravljenosti s čeladami na glavah, kar pomeni, da se je moralo nekaj zgoditi. Po vrnitvi v Ljubljano zvem, da so »ubežniki« pri Ložu, nekje napadli večji odde- lek itali[janske] vojaščine ter vse skupaj odpeljali. Tudi živino so vzeli s seboj (to je gotovo bilo dne 21. 10. 1941). 26. 12. Obsojenih 8 na smrt za to dejanje. V Mokronogu tudi zvem, da so v torek 21. 10. 1941 selili iz Artič nekam na sever (Poljsko, Galicijo ali podobno). Bil v Mokronogu, Trebeljno, Češnjice, Statemberg; vrnil se ob 21h. Četrtek, 23. oktobra 1941 Pri delu. Delam obračun. Pride ga. Šumi [Nada Šumi]. Mi povedo, da so se prese- lili in da se sedaj seli ga … iz stanovanja v Kranj. Okoli pol 10h prideta Vogelnika [Lojze in Gabrijela Vogelnik] in mi povesta, da jima hočejo vzeti tovarno; zato sta prišla na posvet. (Dam 300 Lit) posojila. Pridemo skupaj popoldne ob 4h (16h) v kavarno Slon. Polahno snežilo med dežjem. Zvem kako se je baje zgodilo v Ložu. Spopad med Slovenci in Italijani; 3 Italijani mrtvi in 2 Slovenca. Pokopali so jih v ponedeljek 20. 10. Spopad, da pa je bil v soboto 18. 10. in nedeljo 19. 10., ko so začele regljati strojnice. Pri pogrebu je bil navzoč tudi vis[oki] komisar Emilio Grazioli, ki da se je pripeljal z močno oboroženo ekskorto. Zajeli, da so tudi več Italijanov in mul. V noči od srede 22. 10. na četrtek 23. 10. baje ponovni vlom pri Praprotniku [Av- gust Praprotnik]. Baje je preje Praprotnik enostavno odpustil vse dosedanje uradništvo. Figovc in aretiranci brez zaslišanja izpuščeni 22. 10. ali 23. 10., nato zopet obratuje v gostilni. Nenadni obisk obeh Vogelnikov. Navzoča tudi Mrja [Marija Šmajd], ki je prišla poleg brez napovedi. M [Marija Šmajd] odšla nazaj na stanovanje sama brez mene. Zvem oz. slišim, da se je za Božič že izselila iz stanovanja. Petek, 24. oktobra 1941 Dopoldan ob 10h ugotovim, da se je za Božič izselila. Včeraj 23. 10. so bili izdani oglasi. V Krškem okraju, obč[ini] Cerklje ob Krki, da se morajo v petih dneh izseliti iz vasi Cerklje, Zasap, Črešnjice v Šlezijo. Isto velja za: Čatež, Boštanj, Radeče, Št. Janž. Čatež se je uprl. Kaj bo z njimi, se ne ve. Vzeti s sabo ne smejo veliko (kolikor morejo nesti). Na njihovo mesto baje pridejo Kočevarji. 150 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Slišim, da se morajo do 15. 11. 1941 iz Ljubljanske pokrajine [izseliti] vsi Judje. Bogati gredo v okolico Benetk, ostali na skupno mesto. Zvem, da so Figovca zaprli zato, ker so se pripeljali tisti dan k Figovcu itali[janski] vojaki s tovor[nim] avtomobilom in polno municije. So odšli pit v gostilno, nato pa so drugi italij[anski] vojaki odpeljali avto z municijo. Ti italij[anski] vojaki pa, da so bili četniki. Še zvem k požaru pri Remcu [Franc Remec]: Prišlo je gasit 6 gasilcev iz Radovljice. Prišli so ob 3/4 2h ali okoli 2h ponoči. Gasili so do jutra, da so tako omejili požar. Okrog 6. ure zjutraj je prišel župan Babnik [Josef Babnik], ki je gasilce pohvalil. Ob pol 7h zjutraj je prišla Gestapo in v. der Tann [Ludwig von der Tann]. Ob pol 8h je šele prišla Wehrmacht in policija. Tisti petek ob usmrtitvi so jih okoli pol 8h zjutraj peljali skozi Radovljico. Kole bi moral priskrbeti ing. Zupanc, kar pa ni hotel storiti. Izstrelili so 8 salv; streljali so po 2 in 2. Za pokopališčem v Mošnjah so morali oni trije izkopati jame za vse ustreljene, na kar so na robu izkopane jame ustrelili še one tri. Ubežniki so najprej poklicali deklo, da jim je odprla. I. skupina: 4 in vodja so odšli v hišo, prerezali žico telefona in prijeli Nemca z naročilom, naj vzameta s seboj obleko in hrano za tri dni. II. skupina: (okoli 6) je medtem klala tri prašiče in jih pripravljala za transport. III. skupina: v oddelkih po 4–5 je obstopila kašte8 in zahtevala od čuvajev ben- cin, nato olje. Stražil je tudi tisti Pisek, ki je ob umiku jug[oslovanske] vojske prerezal vrvico na mostu, da ni šel v zrak most na Lancovem. Tega je prijelo 6 ubežnikov in [so] ga nekam odvedli. Nato so polili z oljem, zažgali na več krajih in odšli v 3 smereh. V torek dne 22. 10. so baje na Bledu zaprli vse mlade samske moške. Umrl je tudi dr. Janežič zdr[avnik] na Bledu. Mošeljani so se spovedali in obhajali, le Dragar Terezija se je dala samo spovedati, glede obhajila pa je rekla, da zato ne, ker se bodo drugi smejali. Razen Dragarjeve so vsi ostali tudi vzeli svetinice. Ta pa je rekla »Čemu mi vendar bo?!«. Do petka 24. 10. 1941 so izpraznili Dobovo, Artiče in Brežice in vse v Rajhenburg, od koder bodo selili v Srbijo. Izpraznjenih bo 21 vasi s cca 20.000 prebivalci. Ljudje se močno selijo preko Krke v Ljub[ljansko] pokrajino. 8 Kašta – starinski izraz kaščo. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 151 Sobota, 25. oktobra 1941 Rdečemu križu je postavljen komisar. Govore, da je Zmrzel rekel, da je spisal neki letak. Čudno, da ga ne dobim v roke. Za prostoslede v okolici Št. Ruperta in Dage9, Hrastno; zvem, da jih ima Jakil Niko in tudi njegov brat. V Stični je 30 cm snega. V Stični, Ajše nad Stično s smeri proti Leskovcu je neki vodja komunistov Florja- nov ustrelil ital[ijanskega] vojaka, vsled česar so zadržali več ljudi, ki niso mogli z vlakom v Ljubljano. Popoldan ob 5h je ubežal s policij[ske] stražnice forestik Beljan10 Ernest [Ernest Belak] star 21 let in sin trafikanta z Dunajske ceste ~ (Medijatovi hiši). Po pripovedovanju nekega Vavčka je bilo 7 otrok, od katerih so vsi nekoliko čudaški. 2 ali 3 sestre so sedaj Hitlerjanke, enako en brat, ki je prišel iz Zagreba pred kratkim z znakom hitlerjevskim. − Beljan je baje tekel pred policijo in streljal nazaj z revolverjem. Italijani so streljali nanj. Padlo je do 70 strelov. Na prostoru za vzajemno zavarovalnico je dvignil roke v znak za predajo, a so streljali še naprej. Padel je na tla, kjer je še dobil strele. Ni bil mrtev. Prepeljali so ga v bolnišnico. Na poti tja je umrl. − Nato so preiskovali stanovanje njegovih staršev na Dunajski cesti, kamor je slučajno prišel sin upravitelja Vidra – akademik Vider, ki so ga tudi aretirali in odvedli v policijske pripore na Bleiweisovi cesti. Nedelja, 26. oktobra 1941 Zvem, da je namesto Čičovnika prišel iz Celovca kot Oberinspektor na pol[itični] komisarijat neki Rahle, ki je po rodu iz Celovca. Dr. Dovjak [Hermann Doujak] odide s 1. 11. 1941 v Kamnik kot politkomisar, na njegovo mesto v Radovljici pride neki Nemec iz Bleda. Dr. Dovjak je izdal na svoje uradnike okrožnico z vsebino, da smejo v uradu govo- riti samo nemško, v uradu in na cesti pozdravljati samo z nemškim pozdravom. Stranka, ki ne zna nemško, mora privesti s sabo tolmača. Kdor izmed uradnikov bi ravnal drugače, bo takoj odpuščen. Opoldne nenaden obisk. Meja se bo baje v Št. Vidu (Podgora) verjetno še za nekaj pomaknila proti Št. Vidu. V petek zvečer, ko je prišel Vogelnik [Alojz Vogelnik] domov, sta oba z ženo odšla v kavarno. Pri naslednji mizi so sedeli tudi Čičovnik in Schmölzer, ki so se ozirali na Vo- gelnikovo mizo. Ko sta Vogelnika odšla je stopil za njima Schmölzer, ki je rekel, naj vendar pod nobenim pogojem ničesar ne podpiše in da bo otroški vrtec pri Novaku. 9 Pravilno Drage. 10 Prvotno Beljan in popravljeno v Beljak. 152 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 27. oktobra 1941 Druga verzija o Beljaku11 [Ernest Belak] (za soboto 25. 10. 1941): Da je bil v stražnici na kolodvoru, kjer so mu odvzeli revolver, ko je opazil odprta vrata stražnice, je pobegnil. Vsi so se podali za njim. Na njivi za Vzajemno zavarovalnico je klecnil, – zadet je bil bržkone v nogo – ter vzdignil roki. Pristopil je en detektiv in ga z revolverjem ustrelil v glavo. Zvem, da so v soboto 25. 10. 1941 streljali na Dunajski cesti v bližini topničarske vojašnice. Najprej je počilo okoli 15 čez 22 uro 5–6 revolverskih strelov, nato puškarjenje. Baje je vojska ustrelila 2 detektiva. Na poziv sta dvignila roki, a sta v rokah imela revolver. Ker je vojska mislila, da sta četnika, je začela streljati. Pravijo, da sedaj ne upajo ital[ijanski] detektivi na cesto in da je bilo vsled tega v noči od nedelje 26. 10. na ponedeljek 27. 10. narisanih po hišah v Ljubljani vse polno kladiv in srpov. Danes ob pol 12h je dobil ing. Sodja [Jože Sodja] tale poziv: »Gospod Sodja ing. Jožef Predstavite se danes ob 15. uri v Tomanova ulica 8 Klasična gimnazija na Komando Karabinerjev M. M. Accinossio« G. ing. Sodja sam ne ve, čemu bi bil klican. Sicer je z zaprtim Smersujem [Rudolf Smersu] osebni in družinski prijatelj, vendar gotovo ne bo radi tega klican, ker pravi, da sploh ne pozna letaka, radi katerega, da je g. Smersu zaprt. Vederemo! V nedeljo dne 26. 10. 1941, da so prišli domov vsi, razen Smersuja Rudolfa (tudi neki Debevc in ostalih 6 pripornikov) in akademika Rasbergerja [verjetno Pavel Rasberger]. Dne 27. 10. selijo Cerklje ob Krki. Cela vas v obupni paniki, jokajo, preklinjajo, uni- čujejo vse. Mlajši skušajo priti v Ljublj[ansko] pokrajino, morajo pa v tem mrazu preplavati Krko. Dva fanta sta bila pri tem obstreljena. Žena trgovca Račiča Franca iz Cerkelj in žena trgovca Pleterski-ja Martina sta zno- reli od prevelike razburjenosti. V Brežicah se je obesila vsa družina nekega trgovca. Imena se ne ve. Iz Brežic bodo izselili tudi vse Nemce razen ene družine. Izselitev so Nemci razglasili s posebnimi javnimi plakati v velikosti 84 širine in 60 cm višine v slovenskem in nemškem jeziku.12 Se je dalo slovenski del fotografirati. V slo- venskem jeziku [se] glasi ta plakat: 11 Prvotno Beljan in popravljeno v Beljak. 12 V rokopisu pripisano: Obrobljen je z rdečim robom. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 153 Razglas o državno političnih ukrepih v obmejnem ozemlju. Iz državno političnih razlogov mo- ramo izvesti preselitev iz spodaj navedenega obmejnega pasu. Ta pas obsega naslednja področja in občine: 1. od okrožja Rann: Vse področje južno od Save s političnimi občinami: Sawenstein, Bründl, Radel- stein (prej Butscha), Arh, Hasselbach bei Gurkfeld (del občine, ki leži južno od Save), Zirkle, Munkendorf (preje Tschatesch), Weitental (prej Grossdolina). Severno [od] Save politične občine: Brükel (prej Dobrova), Rann, Kapellen bei Rann, Wisel , Arnau (prej Artitsch), Königsberg am Sat elbach (prej St. Peter bei Königsberg), Pirschenberg (prej Globoko) z izjemo katastrskih občin Bla- to, Gurkfeld (del občine, ki leži severno [od] Save) z izjemo katastrskih občin Pleterje, Anowetz in Sremitsch in od politične občine Drachenburg katastrski občini Fautsch in Wrenska (Wrenska) gorza. 2. od okrožja Trifail: Vse področje južno od Save s političnimi občinami Ratschach, Johannistal, Kümberg bei Trifail (prej St. Georgen), Mariatal in Bellichberg. Preselitev se bo vršila v Nemčijo. Preseljenci bodo svoje imetje obdržali, ali pa bodo dobili odškodnino. Perilo, obleko, posteljnino in predmete za vsakdanjo uporabo bodo lahko vzeli pre- seljenci s seboj, v kolikor to dovoljujejo prometne razmere. Denar in dragocenosti ostanejo v posesti lastnika. Za imetje, ki ostane v deželi, bo lastnik oškodovan, če se bo ravnal po navodilih pri preselitvi in če bo izpolnjeval tudi v svojem novem bivališču svojo dolžnost. Odpor in sabotaža bosta glasom moje odredbe z dne 14. 4. 1941 strogo kaznovana. Storilci izgube vsakršno pravico do odškodnine. Pravico do odškodnine izgubi nadalje tudi kdor se izogne preselitvi z begom. Povratek v označeni obmejni pas brez mojega dovoljenja je prepovedan. Preselitev je omejena na imenovane navedene občine. Preselitev se nikakor ne tiče prebivalstva v okrožjih Marburg – Stadt, Marburg – Land, Pettau, Cilli, prebivalstva v okrajnem glavarstvu Lut enberg ter prebivalstva v vseh občinah okrožij Rann in Trifail, ki zgoraj niso navedene. Marburg an der Drau, dne 20. 10. 1941 Der Chef der Zivilverwaltung in der Untersteiermark 154 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Gre torej za občine: I. Brežiškega okrožja a.) južno od Save Sawenstein – Boštanj Bründl – Studenec Radelstein – Bučka Arch – Raka Haselbach bei Gurkfeld – Leskovec Gurkfeld (kraji, ki leže južno od Save) Krško Zirkle – Cerklje ob Krki Munkendorf – Čatež Weitental – Velika dolina b) severno od Save Dobova Rann – Brežice Kapele Arnau – Artiče Sv. Peter pod Sv. Gorami Pirschenberg – Globoko manj k. o. [katastrska občina] Blatno Gurkfeld – Krško, kar je severno od Save, manj k. o. Pleterje, Auretz, Sche- mitsch, Buče Od občine Kozje – k. o. Fautsch in Wrenska Gorza II. Okrožje Trbovlje: občine južno od Save Radeče Št. Janž Sv. Jurij pod Kumom Mariatal – Dole pri Litiji Billichberg – Polšnik Število prebivalcev: ad I. Boštanj: 2771 prebivalcev, 538 hiš, 262 posestnikov, 162 kočarjev, 100 najemnikov, 4977,42 ha DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 155 [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Apnenik 90 2) Dolenji Boštanj 226 3) Gaberje 104 4) Goli vrh 26 5) Gorenji Boštanj 231 6) Jablanica 381 7) Kompolje 121 8) Konjsko 73 9) Križ 375 10) Lisičje jame 34 11) Laze 42 12) Log 108 13) Lukovec 117 14) Mrtovec 45 15) Poganka 6 16) Preska 29 17) Radna 125 18) Rekštajn 14 19) Šmarčna 118 20) Vrh 476 ad II. Studenec: 1681 [prebivalcev], 328 [hiš], 262 [posestnikov], 66 [kočarjev], 0 [najemnikov], ca 2627 ha 156 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Arto 121 2) Brezovo 75 3) Dedna gora 24 4) Dolenje Impolje 52 5) Dolenje Orle 59 6) Gorenje Impolje 58 7) Gorenje Orle 68 8) Hudo Brezje 190 9) Mala Hubajnica 67 10) Osredek 30 11) Ponikve 121 12) Rovišče 227 13) Sv. Primož 24 14) Studenec 313 15) Velika Hubajnica 88 16) Zavratec 164 ad III. Bučka: 1157 [prebivalcev], 246 [hiš], 167 [posestnikov], 79 [kočarjev], 0 [najemnikov], ca 1876 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Bučka 187 2) Dol. Radulje 190 3) Dule 120 4) Gor. Radulje 181 5) Jarči Vrh 98 6) Jerman Vrh 30 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 157 7) Močvirje 146 8) Štrit 131 9) Zaboršt 74 ad IV. Sv. Križ13: 2932 [prebivalcev], 521 [hiš], 477 [posestnikov], 41 [kočarjev], 12 [najemnikov], 4313 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Brezje 99 2) Brezovica 57 3) Brlog 37 4) Brod 139 5) Brvi 49 6) Bušeča vas 205 7) Dobrava 119 8) Dol 70 9) Dolenja Pirošica 131 10) Gorenja Pirošica 153 11) Gradac 42 12) Hrastek 50 13) Izvir 66 14) Kalce – Naklo 197 15) Karlče 7 16) Kolarica 12 17) Malo Mraševo 162 18) Planina 95 19) Poštena vas 65 20) Premagovce 48 13 Celoten seznam Ad. IV. Sv. Križ je prečrtan. 158 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 21) Pristava pri Sv. Križu 50 22) Pristava na Krškem polju 12 23) Selo 34 24) Slivje 21 25) Stari grad 57 26) Stojanski vrh 105 27) Sv. Križ 370 28) Šutna 152 29) Trobelnik 27 30) Vinji vrh 88 31) Vrhovska vas 152 32) Zavinek 8 33) Zavode 4 34) Znanovce 22 35) Žabjek 27 ad V. Leskovec: 5425 [prebivalcev], 1142 [hiš], 862 [posestnikov], 209 [kočarjev], 100 [najemnikov], 7759,72 ha14 [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Aplenik14 50 2) Brege 244 3) Brezje 78 4) Brezovska gora 79 5) Črešnjice 45 6) Dalce 21 7) Dedni vrh 40 8) Dolenja Lepa vas 31 14 Pravilno Apnenik (pri Velikem Trnu). DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 159 9) Dolenje 33 10) Drenovec 72 11) Drnovo 370 12) Golek 46 13) Gorenja Lepa vas 58 14) Gorenja vas 121 15) Gorica 151 16) Gržeča vas 164 17) Ivanji dol 38 18) Jelše 144 19) Jelševec 20 20) Kalce 69 21) Kobile 68 22) Kočno 20 23) Leskovec 633 24) Libelj 22 25) Loke 33 26) Lomno 82 27) Mali Podlog 139 28) Mali Trn 99 29) Mrtvice 243 30) Nemška gora 50 31) Nemška vas 40 32) Nova gora 39 33) Pijana gora 23 34) Pristava na Kršk[em] polju 103 35) Ravni 106 36) Selce 60 37) Senuše 220 38) Smečice 97 39) Srednje Arto 32 40) Straža sv. Valentina 129 160 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 41) Velika vas 196 42) Veliki Podlog 215 43) Veliki Trn (Sv. Duh) 69 44) Veniše 138 45) Vihre 214 46) Volovnik 29 47) Vrbinska vas 73 48) Vrhulje 72 49) Žadovinek 114 50) Ženje 74 ad. VII.15 Cerklje ob Krki: 2189 [prebivalcev], 435 [hiš], 284 [posestnikov], 150 [kočarjev], 29 [najemnikov], ca 2872 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Boršt 145 2) Cerklje 304 3) Češnjice 277 4) Dol[enje] Skopice 236 5) Gazice 66 6) Gorenje Skopice 217 7) Hrastje 172 8) Mrtvice 17 9) Račja vas 150 10) Veliko Mraševo 317 11) Zasap 88 12) Župeča vas 200 15 Številčenje na več mestih ne sledi zaporedju. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 161 ad. VIII. Čatež: 2148 [prebivalcev], 406 [hiš], 194 [posestnikov], 202 [kočarjev], 16 [najemnikov], ca 2702 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Cerina 213 2) Čatež 218 3) Čedem 31 4) Dobeno 93 5) Globočice 99 6) Kamenice 27 7) Kraška vas 91 8) Krška vas 470 9) Mali Cirnik 18 10) Mrzlava vas 157 11) Prilipe 93 12) Sobenja vas 192 13) Stankovo 29 14) Velike Malence 234 15) Vihre (deloma) 25 16) Žejno 158 ad. IX. Velika dolina: 2147 [prebivalcev], 376 [hiš], 166 [posestnikov], 204 [kočarjev], 10 [najemnikov], 2742,48 ha 162 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Bregansko selo 214 2) Brezje 276 3) Gaj 70 4) Jesenice 188 5) Koritno 135 6) Laze 70 7) Mala dolina 85 8) Nova vas 93 9) Obrežje 234 10) Perišče 28 11) Podgračeno 72 12) Ponikve 132 13) Rajec 101 14) Spodnja Ribnica 93 15) Velika Dolina 144 16) Veliki Cirnik 129 17) Zgornja Ribnica 83 ad. X. Dobova: 2824 [prebivalcev], 514 [hiš], 367 [posestnikov], 147 [kočarjev], 21 [najemnikov], 3099,42 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Dobova 214 2) Gabrje 387 3) Loče 254 4) Mali Obrež 165 5) Mihalovec 422 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 163 6) Mostec 221 7) Rigonce 136 8) Sela 611 9) Veliki Obrež 414 ad. XI. Brežice (mesto): 1229 [prebivalcev], 151 [hiš], 150 [posestnikov], 2 [kočarjev], 190 [najemnikov], 160,87 ha ad. XI.?16 Brežice (okolica) – sedež Sv. Lenart: 2000 [prebivalcev], 378 [hiš], 217 [posestnikov], 161 [kočarjev], 40 [najemnikov], 2069 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Brezina 480 2) Bukošek 261 3) Cundrovec 108 4) Črna 222 5) Sv. Lenart 355 6) Trnje 112 7) Zakot 241 8) Zverinjak 221 ad. XII. Kapele: 1567 [prebivalcev], 287 [hiš], 227 [posestnikov], 60 [kočarjev], 4 [najemnikov], 1453,94 ha 16 Vprašaj je postavil Albin Šmajd. 164 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Jereslavci 234 2) Kapele 318 3) Podvinje 175 4) Rakovec 118 5) Slogonsko 240 6) Vrhje 297 7) Župelevec 185 ad. XIII. Artiče: 1808 [prebivalcev], 361 [hiš], 197 [posestnikov], 163 [kočarjev], 16 [najemnikov], ca 1333 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Arnovo selo 317 2) Artiče 210 3) Dečno selo 313 4) Dolenja vas 288 5) Glogov brod 118 6) Gornji Obrež 167 7) Spodnja Pohanca 124 8) Trebež 232 9) Zverinjak 39 ad. XIV. Sv. Peter pod Sv. gorami: 2313 [prebivalcev], 470 [hiš], 430 [posestnikov], 97 [kočarjev], 13 [najemnikov], ca 3103 ha DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 165 [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Črešnjevec 114 2) Dekmanca 232 3) Hrastje 176 4) Križan vrh 187 5) Kunšperk 168 6) Ples 102 7) Polje 108 8) Srebrnik 185 9) Sv. Peter pod Sv. gorami 340 10) Trebče 451 11) Zagaj 250 ad. XV. Globoko: 1644 – 37 Blatno = 1407 [prebivalcev], 313 – 49 Blatno = 264 [hiš], 208 – 37 Blatno = 171 [posestnikov], 105 – 12 Blatno = 93 [kočarjev], 35 – 8 Blatno = 27 [najemnikov], 2150,90 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Bojsno 303 2) Brezje 118 3) Globoko 392 4) Mali vrh 241 5) Piršenbreg 353 ad. XVIII. Radeče: 4059 [prebivalcev], 757 [hiš], 651 [posestnikov], 80 [kočarjev], 448 [najemnikov], 6097,86 ha 166 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Brunk 37 2) Brunška gora 109 3) Dobrava 69 4) Gorelce 45 5) Hotemež 184 6) Log 75 7) Loška gora 33 8) Močilno 229 9) Njivice 257 10) Podkraj 157 11) Prapretno 98 12) Radeče 1280 13) Stari dvor 107 14) Svibno 867 15) Vrhovo 418 16) Žebnik 97 ad. XIX. Št. Janž: ca 1900 [prebivalcev], 456 [hiš], 243 [posestnikov], 183 [kočarjev], 50 [najemnikov], 3965,36 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Birna vas 86 2) Brezje 29 3) Budna vas 109 4) Cerovec 139 5) Goveji dol 36 6) Hinjice 60 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 167 7) Kal 124 8) Kamenica 126 9) Kladje 124 10) Koludrje 128 11) Leskovec 171 12) Osredek 108 13) Podboršt 211 14) Srednik 168 15) Stražberk 26 16) Št. Janž 253 17) Štajngrob 87 Ad. XX. Sv. Jurij pod Kumom: 1942 [prebivalcev], 286 [hiš], 250 [posestnikov], 24 [kočarjev], 13 [najemnikov], 4387,61 ha [Zaporedna [Ime vasi] [Število prebivalcev] številka] 1) Borovak 202 2) Dobovec 444 3) Gorenja vas 43 4) Ključevica 204 5) Mali Kum 59 6) Osredek 143 7) Sv. Jurij pod Kumom 656 8) Završje 191 168 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Letak OF: poziv Izvršnega odbora Osvobodilne fronte na protestno akcijo proti okupatorju 29. oktobra 1941 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 169 Torek, 28. oktobra 1941 Slišim: vsa Gorenjska bo izseljena. Dr. Gregor [verjetno Gregorij Rožman] je ves potrt. Drugo: V Krškem je živinozdravnik prosil za izdajo dovoljenja za odhod v Škofjo Loko. Odgovorili so mu, da mu lahko izdajo to dovoljenje, vendar mu to ne bo pomagalo, ker bo čez 14 dni itak prišla Gorenjska na vrsto. Danes baje zaslišana tudi neka Jerko Marija; izjavila je, da ni nikdar ničesar delala. Rekli so ji, da je delala 2 vrsti letakov, prvih 60, drugih 200 – odločno zanika. Po svojem zaslišanju dobi obvestilo, naj prizna za prvih 50, drugih 200; ona pa da sedaj trdi, da je vse to laž in izmišljotina, ker da ni imela nobenega opravka pri delanju teh letakov. Slišim, da se je dr. Potočnik Miha vpisal v KLZ [Koroška ljudska zveza] (KVB [Kär- ntner Volksbund]) in da je na vprašanje: »Kateri narodnosti se prištevate?« zapisal »K nemški«, in ali boste za vedno zvesto služili nemškemu narodu in nemški državi: »Ja«. Dr. Šarčevi bodo baje tudi zapisali: kakor je to napravil dr. Potočnik. Ob 1/2 13h najden na stopnišču Gosp[odarske] zveze letak: »Slovenci! Dne 29. 10. poteče 23 let, kar smo se Slovenci hkrati s Hrvati in Srbi rešili avstroogr- skega jarma. Letos, ko nas znova barbarsko teptajo nemški, italijanski in madjarski osvajal- ci, proglaša ’Osvobodilna fronta’ 29. 10. za naš Narodni praznik, za dan našega borbenega protesta proti naši sužnosti, proti okupatorju! Osvobodilna fronta je odločila, da 29. 10. med sedmo in osmo uro zvečer ne sme biti noben Slovenec niti na ulici, niti v javnem lokalu, niti v gledališču, niti v kinu. Kdor tega odloka ne bi spoštoval, tega bomo smatrali za potu- rico, za narodnega izdajalca. Slovenci! Hkrati mora ves 29. 10. poteči v znamenju živega podpisovanja za Posojilo Svobode, živega prijavljanja prostovoljcev za partizane, živega pobiranja zimskih potrebščin za naše hrabre borce. Prav 29. 10. je treba naš osvobodilni napor še posebno stopnjevati. Slovenci! Storimo svojo dolžnost! Pokažimo svojo zavednost, svojo narodno disciplino. Izvršni odbor Osvobodilne fronte Se selimo s prof. Petelinom [morda Stanko Petelin] iz Lj[udskega] doma v Trdinovo 5. Dejansko stopi Amerika v vojno: govor Roosvelta [Franklin Delano Roosevelt] (na- padla nemška podmornica ameriški rušilec). Sreda, 29. oktobra 1941 Slišim, da po Ljubljani preiskujejo ljudi. Je polno letakov z vsebino »Slovenci«; ter majhnih listkov s slovensko trobojnico in pretiskano OF ter rdeči listki s srpom in kladivom. Površine in vrsta kulture: A. Politični okraj Šmohor (Hermagor) (33 k. o.) stanje 1900 170 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) I. Davčni okraj Šmohor (21 k. o.) II. Davčni okraj Kotje (12 k. o.) 33 k. o. I. Davčni okraj Šmohor: njiv trav[nikov] vrt[ov] rovt[ov] gozdov plan[in] v ha Egg – Brdo 151 242 0.86 598 2430 Nampolsch – Napole 243 448 5.06 119 312 Görtschach – Goriče 168 260 3.97 219 830 Gugenberg 123 233 0.94 101 709 Šmohor 69 52 2.29 382 71 Sct. Lorenzen im Gitschtal – 234 277 5.98 491 1731 Sv. Lovrenc Mišice 99 123 1.50 36 256 Möderndorf – Modrinja vas 108 249 0.33 402 1396 Külnburg 0.03 3.25 0.01 0.08 141 Möschach – Moše 159 206 2.89 242 1049 Vel ach – Bela 139 174 1.65 15 870 Rat endorf – Radnja vas 120 197 0.60 1861 971 Hadersdorf – Hadre 73 58 6.50 9.04 26 Köstendorf – Gozdinja vas 87 90 3.31 71 359 Matschiedl – Močile 49 88 1.99 124 723 Sct. Pavel – Sv. Pavel 82 101 5.85 24 208 Sct. Stefan an der Zail – Sv. 157 159 6.21 362 567 Štefan na Zili Tröpplach – Dropole 150 291 0.67 1362 1711 Vorderberg – Blače 147 329 0.89 419 1277 Weidegg – Bajdek 111 219 2.85 94 452 Weisbriach – Višprije 185 300 6.578 371 1797 2633 4095 61.- 6924 17886 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 171 II. Davčni okraj Kotje: njiv travnikov vrtov rovtov gozdov planin = ha 2255 3236 35 17046 19046 I. Šmohor 2633 4095 61 6924 17886 4888 7331 96 23970 36932 B. Politični okraj Celovec: 3 d[avčni] okraji, 178 k. o. I. Feldkirchen: 9353 7106 157 19632 21111 II. Borovlje: 2336 3037 73 2074 19500 III. Celovec: 16822 8959 418 5472 22007 28511 19102 648 27178 62618 C. Politični okraj Spital: 6 d[avčnih] okraj[ev], 106 k. o. I. Gmünd: 3294 3564 64 26665 23227 II. Greifenburg: 2858 3221 102 15484 21503 III. Mil statt: 2727 2231 147 11897 8454 IV. Obervel ach 1419 1653 34 19301 15076 V. Spittal 4056 2432 128 7286 10679 VI. Winklern 2075 2021 17 24593 13909 16429 15122 492 105126 92848 Č. Sv. Vid – pol[itični] okraj: 5 d[avčnih] okraj[ev], 112 k. o. I. Althofen 5017 2091 172 1114 8069 II. Oberstein 4448 2437 204 6327 15356 III. Freisach 5101 3152 98 4823 22929 IV. Gürk 5733 3554 70 5336 19003 V. St. Veit 9300 4252 356 3196 13928 29599 15486 900 20798 89285 172 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) D. politični okraj Beljak: 5 davčnih okrajev – 105 k. o. I. Podklošter (Arnoldstein) 1760 3702 36 1201 8068 II. Paternion 3138 2979 72 5328 18751 III. Rožak (Rosegg) 3324 2246 97 1047 9109 IV. Trbiž (Tarvis) 467 3221 29 5503 12539 V. Beljak – Vil ach 7225 5736 177 8105 21710 15914 17884 411 21184 70177 E. politični okraj Velikovec: 4 d[avčni] okr[aji] – 153 k. o. vinogradi pl[anine] gozdi rovt[i] I. Pliberk (Bleiburg) 8235 4882 227 7 4336 26486 II. Doberla vas (Eberndorf) 6633 2464 91 39 1487 11352 III. Železna kaplja 1321 1969 25 - 6626 18058 (Eisenkappel) IV. Velikovec (Volkermarkt) 10097 4326 286 - 4794 11838 26286 13641 629 46 17243 67734 F. Wolfsberg pol[itični] okraj: 3 d[avčni] okr[aji] – 123 k. o. I. Sct Leonhard 6308 4658 44 - 4164 15799 II. Sct Paul 5308 4559 328 2 3773 13857 III. Wolfsberg 8083 7089 471 5 7104 16285 19699 16306 843 7 15041 45941 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 173 Skupaj: po glavarstvih njiv trav[nikov] vrt[ov] rovt[ov] gozdov vinograd[ov] plan[in] v ha A. Šmohor 4888 7331 96 23970 36932 - B. Celovec 28511 19102 648 27178 62618 - C. Špital 16429 15122 492 105126 92848 - Č. Sv. Vid 29599 15486 900 20798 79285 - D. Beljak 17914 17884 411 21184 70177 - E. Velikovec 26286 13641 629 17243 67734 46 F. Wolfsberg 19699 16306 843 15041 45941 7 141326 104872 4019 230540 455535 53 Sreda, 29. oktobra 1941 Na stopnišču k Druž. Ledinku Polno listkov, kakor je priložen Zvem, da je v noči oz. zjutraj 29. 10. visela z zvonika v Trnovem slovensko-sovjetska zastava tj. na eni strani slovenska, na drugo sovjetska. Dalje so visele jugoslovanske zastave: na magistratu, gradu, remizi in drogu med ital[ijansko] in nemško državo v St. Vidu, baje tudi na raznih šolskih poslopjih. Četrtek, 30. oktobra 1941 Ude Lojze, stanuje v Streliški ulici. Zvem, da dr. Lončar [Dragotin Lončar] in dr. Mrak [Anton Mrak] študirata meje. Tudi razberem iz pogovora, da je med voditelji OF spor in da niso v vseh pogledih edini. Jeze se, ker je prišel v izv[ršni] odbor ing. ______, za katerim stoji baje dr. Bajič [Stojan Bajič] neko stališče in da je pometeno z »jugoslovanstvom«. 174 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Letak OF: Živela osvobodilna fronta slovenskega naroda DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 175 Izrezek iz časopisa, 30. oktobra 1941: uradni razglas o predpisih za promet in gostinske obrate 176 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nedelja, 2. novembra 1941 Zjutraj ob 7. uri (ko so pripeljali [...] so 8 pismonoš in 1 uradnik) izropali poštno blagajno v Šiški – Ljublj[ana] VII (odnesli 149.200 Lit). Že preje so izropali škofijsko bla- gajno (21000 lir) – so vse prijeli in denar dobili nazaj! Pravtako so izropali tudi blagajno Nabavljalne zad[ruge] drž[avnih] nameščencev. Pravijo, da je Smersu [Rudolf Smersu] še vedno zaprt; o njem je izšel letak OF z vsebino nekega pisma, ki da ga je pisal nekemu »Joži« in kjer da je prosil za posredovanje za izpust in tam navedel razloge. Prestregli da so tudi neko pismo, ki da ga je pisala Smersuju v zapore. Vse skupaj pa da je izmišljena laž. Ponedeljek, 3. novembra 1941 Dobi Valant Tone neko zaposlitev pri Sfiligoju. Miha pripelje svoje stvari, ki jih bo oddal naprej. Torek, 4. novembra 1941 Urejamo stanovanje, g. Olaf Globočnik posodi 2 sliki. Zvem, da je sklicana konzulta in da je vabljen tudi dr. Natlačen [Marko Natlačen]. Pol[icijska] ura je od tega dne naprej že ob 1/2 21h povsod, na cestah ne sme nihče več biti od 22h. Sreda, 5. novembra 1941 Pride g. Cerar iz Kaplje vasi 14 in pravi: da so sedaj selili Krško, da je Štirm v Treb- njem in da je zelo veliko ljudi prešlo na to stran, da Italijani zasedajo polagoma obč[ino] Št. Janž, vendar ne pojasni, katere kraje. Slišim, da so na Rakitni ubili več ubežnikov. Da so pred dnevi v Radovljici zaprli tov[arnarja] Vogelnik Lojzeta.17 17 Na začetku stavka pripisano: Pa to ni bilo nikdar res! Na koncu stavka pripisano: Povedal pp. Strniša Marjan [Marjan Sterniša]. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 177 Kraji Dolžina Število Število Število število število število skupaj Središča prog lokomotiv pot[niških] tov[ornih] prom[etnega] gradb[enega] ostalega ljudi km vagonov vagonov oseb[ja] osebja osebja Ljubljana 300 136 300 500 500 1000 2000 3500 Trst 400 200 600 400 800 1000 2400 4200 Gorica 200 50 100 100 200 400 1900 2500 Udine 700 30 100 180 150 200 850 1200 Celovec 600 30 200 100 400 400 800 1600 Beljak 800 150 500 100 450 450 800 1700 Gradec 700 200 1000 400 800 700 1600 3100 Madžarska 300 80 200 200 400 300 1200 1900 4000 876 3000 1980 3700 4450 11550 19700 80.000 m² 4,5 milijonov ljudi Minimalna potreba za vseh 4.000 km prog. prometnikov in postajnega osebja 2500 gradbenega osebja 3000 ostalega osebja (kurilniškega, komercijelnega itd.) 6500 brez večjega tovornega prometa 12.000 ljudi Ljubljana pokrije potrebo s 3500 ljudmi. Ostane nepokritega 8.500 ljudi. Rezerve ljudi: Primorje in Italija (Sl[ovenci] in Hrvatje) 1500 ljudi Štajerska (Slovenci) 3500 – – Hrvatska 1500 – – Srbija 500 – – Upokojenci: Slovenci (Dr[avska] banovina) 2000 – – Domačini (narodn[e] manjšine) nižje osebje 10000 – – Skupaj 19.000 ljudi 178 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Dovoljenje za prosto gibanje po 21. uri DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 179 Četrtek, 6. novembra 1941 Z avtom Izvozne v Pijavče – Kapljo vas in nazaj. Avto ostane v Višnji gori. Z vlakom v Ljubljano. Na kolodvoru dobim dovoljenje za domov po 9. uri zvečer. Nedelja, 9. novembra 1941 Obisk Mrje [Marija Šmajd]. Zvem: Kreisführerin der Frauenschaft des KVB v Radovljici je Frau Goritschnigg. Neki Waffen SS [Schutzstaffel] (Gram) iz Remscheidta (Rheinland), ki ima svojo ženo ob Osojskem jezeru in se pelje vsako soboto domov k ženi, pravi, da je že vsega sit. V noči od petka 31. 10., na soboto 1. 11. 1941. so Nemci v okolici Škofja Loke ob- kolili neko hišo, kjer je bilo baje 6 partizanov. Domače so odstranili, nato hišo požgali. Pri tem napadu sta bila ubita 2 Nemca, 2 pa težko ranjena. Slednja so pripeljali na Golnik v bolnišnico, kjer sta nato umrla. Vse 4 so nato pokopali v Kranju v četrtek 6. 11. 1941. V tednu pred 1. 11. 194118 so Nemci v zasedenem ozemlju zopet ustrelili 10 Slo- vencev. Usmrtitev je javno razglašena po plakatih, ki ga dobim kasneje. Paschke na obisku. Pravi, da je zvedela, da bo popolnoma odseljen 10 km pas na Gorenjskem. V teku je postopanje za razlastitev moje hiše. Postopek je predlagal politični komi- sar dr. Dovjak [Hermann Doujak]. Dr. Doujak je priredil to nedeljo (9. 11.) poslovilni večer, ker gre za pol[itičnega] komisarja v Kamnik. Požig kmetij v občini Šmarje: Dne 26. 10. 1941 so bila po uvodni igri »ogenj s strojnicami«, ki so jo igrali »zna- ni elementi«, zažgana gospodarska poslopja in hiše 14 gospodarjem v 4 vaseh in 2 drugi dan (27. 10.) V vasi Sap je pogorelo: 1. Marn Franc – kozolec – dvojnik 2. Kračman Anton – – – z vsemi pridelki 3. Trontelj Franc – – – – – 4. Kadunc Alojzij, – – – – 5. Košak Martin, – – – – 6. Omahen Nace, enojnik (delno) v vasi Razdrto: 7. Krištof Franc – hiša, hlev, skedenj in kozolec 8. Samec Franc – kozolec 9. Smole Ani – – 10. Gačnik – kozolec, skedenj, drvarnica 18 V rokopisu pripisano: pravilno 31. 10. 180 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) vas Tlake: 11. Tomc Franc – kozolec – dvojnik, orodje, vozovi 12. Strajner Anton – kozolec – dvojnik Dne 27. 10. pa v vasi Mali vrh: 13. Strežku – kozolec – dvojnik 14. Praprotnik – – – 15. Mehle Alojzij – delavec, hiša Skupna škoda – cca 2,000.000 Din; zavarovani za manjšo vrednost. Doslej so baje izselili na Sp[odnjem] Štajerskem: Krško, Rako, Bučko, Videm, Brežice, Leskovec. Nekateri, da so že pisali iz Gor[nje] Šlezije, kamor so bili odseljeni. Italijanski vojaki hodijo po svoje kliente kar na postajo Št. Vid, Nemci jih pa tudi na debelo vozijo preko meje. Nato se na debelo pije in uživa v gostilnah. Izselitve v Nemčijo v času od 29. oktobra 1941 do 17. novembra 1941 (pag. 1652) 1. dne 29. 10. 1941. ... 600 ljudi ........ Templin 2. dne 30. 10. 1941. ... 300 ljudi ........ Templin 3. dne 31. 10. 1941. ... 460 ljudi ........ Sternberg, Duhrinsdorf, Duhringshof, 4. dne 1. 11. 1941. ... 700 ljudi ........ Dalmesdorf, Glasow, 5. dne 2. 11. 1941. ... 610 ljudi ........ Dassel, Giboldshausen (Einbach) 6. dne 3. 11. 1941. ... 550 ljudi ........ Hann. Münden Rit manshaufer, Got ingen 7. dne 4. 11. 1941. ... 650 ljudi ........ Priangel, Melsrode, Lautental (Nelsrode) 8. dne 6. 11. 1941. ... 725 ljudi ........ Waltershausen, Neudorf, Triptis 9. dne 7. 11. 1941. ... 700 ljudi ........ Erfurt 10. dne 8. 11. 1941. ... 440 ljudi ........ Apoldo, Bad Sulze, Weimar, 11. dne 9. 11. 1941. ... 695 ljudi ........ Illmenau, Gehberg, 12. dne 10. 11. 1941. ... 700 ljudi ........ Mühlhausen 13. dne 11. 11. 1941. ... 700 ljudi ........ Mühlhausen, Heiligenstadt, Dingelstadt, 14. dne 12. 11. 1941. ... 750 ljudi ........ Armstadt, Rudolfsstadt, DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 181 15. dne 13. 11. 1941. ... 640 ljudi ........ Klingenberg, Kolnitz, 16. dne 14. 11. 1941. ... 770 ljudi ........ Wolkenstein, 17. dne 15. 11. 1941. ... 620 ljudi ........ Gornsdorf 18. dne 16. 11. 1941. ... 680 ljudi ........ Dresden 19. dne 17. 11. 1941. ... 500 ljudi ........ Leipzig Torek, 11. novembra 1941 Pravijo, da so pri odselitvah s Sp[odnje] Štajerske otroke ločili od staršev in da so jih na potu pobili, po vsej verjetnosti zastrupili. Tako je neki oče iskajoč svoje otroke po vlaku, zašel v vagon z otroki; tam se mu je nudil strašen prizor. Vse svoje 3 otroke je našel na tleh vagona mrtve, poleg njih pa izbljuvano zeleno tekočino. Nato je pobegnil z vlaka nekje pri Pragerskem. Treba je ugotoviti kaj je četništvo in kdo je zraven?!! Dne 11. 11. ob 17:05 je v tovornem skladišču v pisarni skladiščnika prostih tirov eksplodirala bomba in ubila skladiščnika VIII Zlatnarja Petra, roj. 1. 7. 1895 v Salgo Tar- ja19, Madžarska, pristojnega v Ljubljano, stan[ujočega] Milčinskega 66. Preiskujejo krivdo. Poškodovane so stene, okna in inventar. Škoda doslej še ni ocenjena. Sreda, 12. novembra 1941 12. 11. glej za 5. 12. Četrtek, 13. novembra 1941 Obsojenih 15 na smrt. Petek, 14. novembra 1941 Z avtom in g. Možetom v Stražo preko Stične, nato v Mihovico pri Št. Jerneju. Napravila 100 km. Sobota, 15. novembra 1941 Iz Mihovice, do Gradišča obč[ina] Št. Jernej. Dvakrat snažil avto. – Pustil v Gradišču. Na poti od Št. Jerneja do Gradišča srečal go. prof. Pluta, ki nama je oskrbela prenočišče. 19 Pravilno Salgótarján. 182 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nedelja, 16. novembra 1941 13 km z vozom do N[ovega] mesta, od tam z vlakom 7:40 v Ljubljano, kamor prišel ob 10h. – Ves zamazan in okajen od saj. V Ljubljani našel obisk Mrje [Marija Šmajd], ki je že bila v petek zvečer. Na sporočeni randi z Godinom [Jožef Godina] ne morem, ker se moram preje umiti. Govori se, da je bilo rečeno, naj se mladino pravilno vzgaja in da nam preti največja nevarnost od sklenitve separatnega miru. Zvem tudi tole:20 Ponedeljek, 17. novembra 1941 Zvem, da so v soboto 15. 11. postavili v želez[niško] ravnateljstvo ital[ijansko] stra- žo, ki preiskuje tudi uradništvo. Torek, 18. novembra 1941 Bila je preiskava na teh[niški] fakulteti, aretirali cca 50 tehnikov. Sreda, 19. novembra 1941 Po avto v Gradišče pri Št. Jerneju. V noči od torka na sredo preiskava po Brdu in Viču. Aretiranih je bilo cca 30 ljudi na Brdu. Naš Princ je bil celo noč kar na drevesu. Vas je bila obkoljena. Pobirali so po nekaj hiš in zopet nekaj izpustili nato zopet iz nekaj hiš pobrali. Včeraj so baje ustrelili pri Sv. Krištofu: nekega slov[enskega] detektiva ter pri ribni- ku v Šiški (pri gradu) tudi neko osebo. Četrtek, 20. novembra 1941 Govorim z Jerebico [Franc Jerebič], pravi, da partizani podlegajo Draži Mihajlovi- čevi skupini. Najden na stopnišču letak: Slovenke! Slovenci! Petek, 21. novembra 1941 V sredo 19. 11. zvečer je prinesel geom[eter] Stanovnik [Jaka Stanovnik] vizitko g. Paara [Franc Paar] s prošnjo, da se oglasi Mrja [Marija Šmajd] pri njem radi odvzema hiše. Zglasila se je v četrtek 20. 11. 1941 ob 1/2 4h popoldne ter je g. P. [Franc Paar] pri tej priliki rekel: 20 Poved se ne nadaljuje. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 183 »Treba se je hitro odločiti.« So tri možnosti: 1) da pridem domov, bo vse dobro, dobim takoj službo, 2) zamenjam s kakšnim Ljubljančanom, 3) da se premoženje oceni in prosi Mrja za izselitev. V tem slučaju bi dobil plačano, sicer se zna zgoditi, da nam bo vse zaplenjeno »als Staatsfeindlicher«. V hiši bodo naredili otroški vrtec. Wohinz je bil v torek 18. 11. izpuščen iz Begunj in je Paaru že pisal iz Celja. Bo po Paarovem posredovanju nastavljen morda na Bledu. Wohinz je bil zaprt 3 mesece. Tudi dr. Šarča brat iz Preserja pri Homcu je izpuščen. Imam vtis, da g. Paar zopet hoče tudi pri meni izsiljevati. Ne bo se mu posrečilo. Vem samo za eno pot brez ozira na gmotno škodo: vztrajati in delati za narod. Paar pa je eden največjih prefrigancev in falotov!! Če se jim zljubi, naj kar vzamejo! Četrtek, 20. novembra 1941 Zvem za informacijo, kakor je na listku oz. je tu prepisana: V noči od 28.–29. 10. 1941 sta bila ustreljena 2 Slovenca, ki sta ljudem pomagala poganjati živino preko meje. Bila sta to Mevželj in Majcen – šentjanžka rojaka. Izdali so jih Vodenikovi iz Murenc. Sedela sta v hiši in tam tudi ostala, ko so prišli nemški vojaki. Dotična hiša je do tal porušena. Sami Nemci so priznali, da sta se junaško borila. *Četniški letak (pag. 1654) Slovenci, Ljubljančani! Prvi december bomo letos praznovali kot dan sloge jugoslovanskih narodov, kot dan sloge in bratstva med Slovenci. S svojim vedenjem bomo izpričali neomajno zvestobo jugoslovanski ideji, ki bo po tej preiskušnji zažarela močneje kot kdaj prej. Ni več strankar- skih razlik med nami, vsi smo zdaj eno, vsi smo zdaj bratje. Naša srca in naše oči so obr- njene proti Londonu, kjer je naš kralj, kjer je naša Vlada, kjer so naši slovenski zastopniki. Tam so naši voditelji, nikjer drugje. Dan sloge bomo v Ljubljani proslavili na ta način: nihče ne sme na ta dan k javnim predstavam v gledališču in kinodvoranah. Nihče ne sme ta dan zvečer od 7–8 na ulico! Zavedni Slovenci, ravnajte se po tem navodilu! Naj vidijo Italijani, da smo Slovenci samo odločujoč narod, ki se je svobodno odločil za Jugoslavijo in ki ga nobena italijanska zvijač- nost ne bo preslepila, da bi od te svoje volje kdaj odnehal. Še enkrat: Nihče ta dan k predstavam, nihče ta dan od sedmih do osmih na ulico! Naj živi Kralj Peter II., naj živi velika in svobodna Jugoslavija, naj živi v njej združe- na in celotna Slovenija! SLOVENSKI ČETNIKI 184 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 21. novembra 1941 Zaprli tehnično fakulteto in tudi poslopje. Utemeljujejo s tem, da so pri preiskavi našli veliko »Slov[enskega] poročevalca«. V ponedeljek 17. 11. = ca 20 odpeljali  ponoči preiskave od 1/2 23[h] Brdo sreda 19. 11. ca 15 odpeljali Z odlokom (naredbo) Vis[okega] komisarja je ustanovljena Pokrajinska zveza delo- dajalcev in preurejena stanovska združba. V ponedeljek 17. 11. je Vis[oki] komisar predsedoval seji Zveze industrijcev. V četrtek 20. 11. je prišel v Ljubljano na obisk tržaški župan dr. Ruzzier [Luigi Ruzzier]. Z naredbo dne 15. 11 1941 je Visoki komisar spremenil zakon o pokoj[ninskem] zavarovanju nameščencev. Sobota, 22. novembra 1941 Na uradu za izselitev Nemcev v Trg[ovskem] domu; predsednik in pravni referent je dr. Moro Viktor, ki se bo izselil v Stut gart; dr. Poje [Fran Poje] gre v Radovljico. V uradu sem videl tudi dr. Schiffrerja in odv[etniškega] prip[ravnika] Toša (bivši jug[oslovanski]) častnik. Mrja [Marija Šmajd] na obisku. Nedelja, 23. novembra 1941 Slišim, da je izšel nek list Svobodna Slovenija. Ne morem ga dobiti nikjer. Ponedeljek, 24. novembra 1941 V Kočevju. Z veseljem se selijo. Pravijo, da dobijo Brežice naziv Gottschee. Pravijo, da je razglašen program. Mrja [Marija Šmajd] odide. Torek, 25. novembra 1941 Slišim, da je bil dr. Aleš Stanovnik pretepen. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 185 Sreda, 26. novembra 1941 *Prepis dopisa političnega komisarja Antonu Merzelu in Frančiški Vidic, 26. novembra 1941 (pag. 1656) Der politische Kommissar Radmansdorf 26. 11. 1941. Gesch. Zeichen: Standesamtswesen. Herrn Anton Merzel und Franciska Vidic, Veldes, Schloss 99. Sie haben gemeinschaftlich am 2. 10. 1941. in der Kirche Maria–Verkündigung in Laibach eine kirchliche Ehe geschlossen. Ich mache Sie darauf aufmerksam, dass nach den Anordnungen des Chefs der Zivilverwaltung für die besetzten Gebiete Kärntens und Krain vom 7. 6. 1941, rechtsgültig eine Ehe nur vor dem politischen Komissar geschlossen wer- den kann. Ihre kirchliche geschlossene Ehe ist daher rechtsunwirksam und etwa aus dem jetzigen Zusammenleben geborene Kinder wären als unehelich zu registrieren. In Ihrem eigenen Interesse empfehle ich alsbald über den Gemeindekommisar in Veldes ein Antrag auf standesamtliche Trauung dem pol. Komissar in Radmansdorf einzureichen. Sol ten Sie trotz dieser Belehrung eine standesamtliche Trauung nicht schliessen, müsste ich mir strafendes Einschreiten wegen unehelichem Zusammenleben vorbehalten. Der politische Kommisar: [Podpis nečitljiv.] Nedelja, 30. novembra 1941 Berem, da je Kutchera [Franz Kutschera] odšel v ministrstvo za utrditev nemštva, Gauleiter je postal dr. Rainer [Friedrich Rainer], roj. l. 1903. V soboto zvečer je nek kolesar ustrelil nekega ______ v Stožicah. Ponedeljek, 1. decembra 1941 Tagespost od sobote 29. 11. 1941 je prinesla oklic zveznega vodje štajer[skega] Hei- matsbunda Franca Steindla. Oklic ima naslov: »Jasne politične fronte na Spod[njem] Šta- jerskem.«: Slov[enski] agitatorji na Spod[njem] Štajerskem niso z našega stališča političen problem, marveč državno-policijska zadeva. Oklic končuje: »Ti nisi Slovenec, ti si domovini zvest Štajerc, ti si član nemške skup- nosti in ti moraš postati pokoren Nemec!« Več aretacij in številne preiskave. Po cestah slovenske, jugoslovanske tribarvnice, ter slovenska tribarvnica z sovjetsko zvezdo. Tudi rdeče zastave. Med drugimi je bil tudi letak, da je OF z Washingtonom, Londonom in Moskvo in da nekateri hočejo napraviti razdor med Slovenci, ker delajo razliko med Londonovci in Moskovci. 186 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Letak OF: poziv Izvršnega odbora Osvobodilne fronte za protestno akcijo proti okupatorju 1. decembra 1941 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 187 Iščem Marka21. Dr. Aleš St. [Aleš Stanovnik] je baje finanč[ni] refer[ent] v izv[ršnem] odbor[u] OF. Včeraj, da je nekemu ing. ponujal mesečno 1000 Lit, ako pristopi k njim, kar je ta odklonil z zahtevo, naj gresta raje pač oba gori, kar je Aleš tudi odklonil z izjavo, da sam ne more, pač pa da lahko gre ta ing.: »Vi boste pa tukaj sedeli na toplem in žrli«. Vsak mesec baje naberejo 140.000 Lit. Zvečer ob 1/2 7h baje vrženi 2 bombi na Marijinem trgu pred Mayrjevo trgovino22, nato močno puškarjenje. V bolnico so pripeljali 2 ranjena. Torek, 2. decembra 1941 Prav tako so pripeljali iz Kranja (ponoči) nekega obstreljenega človeka, pravijo, da je lesni trgovec, ki so ga obstrelili Nemci. Ponoči je v bolnišnici umrl. G. Š. pravi, da je videl ponoči, kako so aretiranci morali ure in ure stati na dvorišču policije in kako so jih sortirali. Govorim z dr. Megušarjem [Anton Megušar] in zvem, da je v Ljubljani tudi g. Re- mec Franc. Zvem, da je bil na Marij[in]em trgu ranjen tudi Viktor Meden, ki je baje že umrl. Meden je slučajno ob tistem času šel mimo in je zadobil strel. Začel v Trstu veliki proces proti 60 obtožencem. Četrtek, 4. decembra 1941 Popoldne ob 2h so v Šiški »neznanci« ustrelili inž. Emmeera [Fanouš Emmer], sina bivš[ega] šefa gradbenega razdelka v Kranju. Inž. Emmer je bil baje četnik oz. njihov načelnik. Pove g. Šumi [France Šumi], ki ga je to početje močno razburilo. Oni ing., ki ga je povabil dr. Aleš [Aleš Stanovnik] je bil inž. Emmer, tako sem zvedel. Ponoči razstrelili v Preserjih pri Ljubljani 31 m dolg železni železniški most. Inž. Emmra so baje ustrelili takole: Svoj čas so ga vabili v svoje vrste in mu pravili, da bo zase in za svoje ljudi dobil ponarejene gestapovske legitimacije, da bo lahko odšel na Gorenjsko. Svarili so ga pred tem. Usodnega dne je bil povabljen na sestanek v začetku Vodnikove ulice za Šišensko cerkev. Tam je prišel najprej en kolesar, ga prijel pod roko in nekaj časa šel z njim, nato pa ga ustrelil 3x od zadaj v srce. Nato je sedel na kolo in se odpe- ljal. Ko je že ležal, se je pripeljal drugi kolesar in ko je videl – nastavil je že revolver – da je mrtev, je odšel naprej. Nato se je pripeljal še tretji in končno še četrti kolesar. V verigi okrog inž. Emmra so bili baje neki kapetan Kobilica ali Koprivica [verjetno Danilo Koprivica] ter tudi svoječasni orožniški podporočnik v Radovljici Strniša Marjan 21 Morda gre za Marka Natlačena, Marka Kranjca ali za nekoga s psevdonimom Marko; psevdonim Marko je imelo več oseb. 22 Nekdanja Mayerjeva veleblagovnica ob današnjem Prešernovem trgu (včasih Marijin trg) med Hribarje- vim nabrežjem in Wolfovo ulico. 188 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) [Marjan Sterniša]. Ta je vedno v družbi onega sodnega uradnika, Kalana, o katerem pravi- jo, da je pronunsiran komunist. Razstrelit most v Preserjih je prišla večja četa, ki je imela s sabo tudi strojnice. Pobili so baje ital[ijansko] stražo (7 ljudi), nakar so pognali v zrak želez[niški] most. Zdaj se baje nahajajo v Babni gori med Polhovim Gradcem in Dobrovo. Nisem poznal Emmra, slišal sem o njem samo dobre in pohvalne stvari. Bil da je idealen Slovenec in Jugoslovan! Slava mu! Petek, 5. decembra 1941 Zvem, da je baje predstojnik sodišča v Radovljici, ki je baje dr. Komposch na vpra- šanje slovenskega uradnika ali sodnika, zakaj ne zaplenijo mojega premoženja, izjavil: »Der aber steht in unserem Dienste.« Odkod je mogel to reči in zakaj je tako izjavil, ne vem, ko vendar doslej še nisem niti pare sprejel od njih in nisem bil nikdar v njihovi službi in tudi nisem zanje ničesar delal. *Seznam talcev, ustreljenih v Mariboru, Zagorju in Šoštanju (pag. 1659)23 30. 7. 1941 – Maribor 10 Jožef Gruber, Peter Jernejec, Feliks Kaplan, Emil Kaplan, Fric Kaplan, Franc Kastelic, Rajmund Kastelic, Ivana Uranjek, Anton Preska, Franc Preska 10. 8. 1941 – Maribor 6 Jožef Tršek, Ivan Plaskan, Albin Jereb, Jožef Božič, Marjan Nemec, Franc Planinc 24., 25. 8. 1941 – Maribor Edvard Grubelnik roj. 1911, Franc Echard 1919, Branko Babič 1922, Leopold Grahek 1920, Jožef Tovornik 1920 (katoliški akademik – stražar), Slava 13 Klavora 1921, Svetozar Kočevar 1922, Franc Veber 1909, Vrumec Franc 1910, Kovač Jožef 1919, Franc Kolarič 1921, Stanislav Brezovnik 1920, Antonija Vresnik 1914 4. 9. 1941 – Maribor Stanislav Benko 1910, Janko Audič 1918, Milan Knuplež 1923, Jožef Perše 10 1923, Alojz Šaubi 1922, Tomaž Meško 1910, Tomaž Klepač 1918, Vladimir Satler 1914, Alojz Avsec 1922, Jožef Radej 1922 17. 9. 1941 – Zagorje 4 Dušan Kren 1922, Stanislav Kuder 1911, Fortunat Pogorelčnik 1909, Franc Drobnič 1917 23 Enak seznam je tudi na pag. 1672, str. 203. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 189 23. 9. 1941 – Maribor Anton Kuder 1904, Ciril Kuder 1901, Franc Kuder 1902, Bojan Illich 1922, 10 Bruno Gobec 1913, Christian Balčič 1920, Martin Perše 1908, Vincenc Spegel 1922, Dušan Rasovič 1902, Alojz Strafela 1920. 10. 10. 1941 – Šoštanj Alojz Rosman 1915, Franc Berglez 1921, Maks Berglez 1917, Mihael Anzel 10 1911, Alojz Zorman 1321 (katoliški abiturient), Ivan Kese 1905, Dušan Finžgar 1919, Franc Bizjak 1921, Fric Novak 1908, Jožef Petrič 1924. 63 nato še okt[obra] 35 novem[bra] 30 128 ljudi 4. 12. 1941 *Seznam usmrtitev, ki jih je izvedla nemška oblast (pag. 1660)24 Nemška oblast je izvrševala usmrtitve a) na podlagi sodb izrednega sodišča, ki ga je postavil načelnik civilne uprave na Bledu in ki je zasedalo v kaznilnici Begunje. Od tega sodišča je bilo obsojenih na smrt: 5 dne 1. 8. pet moških iz Kamniškega okraja 5 dne 6. 8. pet moških od katerih so bili 4 iz Kamniškega, eden iz Radovljiškega okraja, 6 dne 19. 8. 6 moških iz Dravograjskega okraja. Vsi ti so bili ustreljeni ter so bila njih trupla odpeljana v krematorij v Gradec. 1 Dne 19. 8. je bil končno še obsojen Stošič [Milorad Stošić], ki je bil javno obešen2 v Kranju. Izredno sodišče je tedaj obsodilo na smrt 17 ljudi. 20 6. 10. na Lancovem 20 15 13. 11. Begunje 15 52 b) brez sodbe zgolj v osveto za izvršena teroristična dejanja je bilo ustreljenih: 8 dne 5. 8. v Kranjskem okraju 8 10 dne 9. 8. v Begunjah 10 10 dne 22. 8. v Dobu in Smledniku po 5 je 10 5 dne 24. 8. v Ljubnem 5 5 dne 29. 8. v Jaršah 5 24 Primerjaj s seznami usmrtitev na Gorenjskem na str. 201, 203 in 206. 190 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 5 dne 28. 8. v Spodnih Gorjah 5 10 dne 3. 9. na Ihanskem mostu pri Domžalah 10 5 dne 4. 9. v Lescah 5 5 dne 4. 9. na Slovenskem Javorniku 5 V celoti je bilo ustreljenih brez obsodb in kolikor je bilo razglašeno 63. ljudi. 52 do 4. 12.: 63 115 ljudi Sreda, 12. novembra 1941 Ob 1/2 20h pride g. Ude Lojze in pravi: Preseljevanje na Sp[odnjem] Štajerskem je dokončno ustavljeno. Partizani si štejejo v zaslugo, da so s svojimi akcijami dosegli to ustavitev. Na pomoč so prišli partizani iz Bele Krajine. Baje so skozi več vasi korakali s sloven- sko zastavo, nakar da so se ustavili v bližini izseljevalnega ozemlja. Tam pa da jih je nekdo izdal, ki da je v zvezi z dr. Ehrlichom [Lambert Ehrlich]. Ta da je tudi organiziral po Do- lenjskem kurze. Zato so nanj tako jezni, ker je UL [morda Lojze Ude] zadnji čas preprečil okrožnico, v kateri je bil dr. Ehrlich proglašen za narodnega izdajalca. Med O. F. so razne struje. Kako bo urejeno kasneje, ni interesantno. Največ tal pri- dobiva najradikalnejša skupina, ki hoče akcije po teh-le načelih: 1. Vzgojiti je treba nov borbeni rod, ki se bo zavedal svoje narodnosti. 2. Med okupatorji ni delati razlik, zato proti vsem nastopati enako. 3. Ni delati razlik med redno vojsko in milico. 4. Treba je s silo izgnati vsaj z enega dela slovenskega ozemlja okupatorje, da se tam dobi očiščeno ozemlje, kjer je treba postaviti slov. narodno vlado, 5. V to svrho je treba vpostaviti zvezo z ostalimi Jugoslovani, kar se da preko Like. Zato so zadnji čas akcije na Dolenjskem in zlasti v Beli Krajini: Po mnenju pripovedovalca je vtis, da se ne zmore brez komunistov nobena politič- na in narodna akcija. Priznati da jim je idealizem in borbeno aktivnost, kar da sta gotovo dve pozitivni postavki. Partizani tudi trdijo, da zmorejo pregnati Nemce z Gorenjske in Štajerske, ker da je tam samo kakih 7000 nemških vojakov. Imajo postavljeno komisijo, ki se peča z določanjem mej. Gotovo je za celovško kotlino. Glede ostale Koroške se boje, da bomo absorbirali nemški element. Med partizani niso vodje samo komunisti, marveč pristaši vseh bivših strank: tudi Sokoli in iz JRZ. Med pristaši je velika povezanost in udarna moč. So pa prepričani, da bo pri mirovni konferenci odločala Moskva. Končno poslednje naziranje, da moramo Slovenci sami uresničiti svoje zahteve in mirovno konferenco postavitvi pred izvršeno dejstvo. Dr. Jelenc [Celestin Jelenc] stoji ob strani, sicer so pa socijalisti močno razbiti. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 191 Sobota, 6. decembra 1941 Pred vojaškim sodiščem 2. armije je bil obsojen na smrt Mihelčič Josip, posestnik iz Vavčje vasi25, roj. 20. 1. 1920. Sodba je bila izvršena na Suhem bajerju. Torek, 9. decembra 1941 Z njim vred sta bila baje ustreljena dva italij[anska] vojaška ubežnika. Sreda, 10. decembra 1941 Mrja [Marija Šmajd] dobi obvestilo, da je moje zemljišče 533 k. o. [katastrska obči- na] Radovljica s hišo zaplenjeno v korist gau-a Kärnten. Četrtek, 11. decembra 1941 Pride Mrja [Marija Šmajd], pove zgornje in odide nazaj. Sobota, 13. decembra 1941 Se baje vrnil iz zapora Smersu Rudolf. !!Obsodba v Trstu!!26 Od 5. do 15. decembra 1941 Že od 5. 12. 1941 dalje v Selški dolini boji med hostarji in nemškimi vojaki. Takrat so hoteli izseliti Nemci eno vas v Selški dolini kot represalije na umor 20 letnega tolmača Gelsah (dne 1. 12. 1941). Hostarji niso pustili, podrli so oz. zažgali (ko so ga poprej polili z bencinom) oni most čez Soro, ki je bil svoj čas cementen, bil po jugosl[ovanski] vojski razstreljen in od Nemcev napravljen lesen. Nemci so poslali pojačanje ter je za Radovljiški okraj imel pridržane vse avtomobile neki Marinič, ki je na glavarstvu za soboto dne 6. 12. 1941. Nemcev je do ponedeljka 15. 12. 1941 padlo v Selški dolini 51. Hostarji so brez sledi izginili. Radi teh 51 padlih Nemcev bodo zopet represalije! 25 Pravilno Vavpča vas. 26 Med 2. in 14. decembrom 1944 je v Trstu potekal Drugi tržaški proces, poznan tudi kot proces proti Pinku Tomažiču in tovarišem. Posebno sodišče za zaščito države je sodilo 60 slovenskim protifašistom iz Pri- morske in Istre; devet jih je bilo obsojenih na smrt (štirje so bili pomiloščeni, kazen jim je bila zmanjšana na dosmrtno ječo), nekaj jih je bilo oproščenih, drugi so bili obsojeni na različne zaporne kazni. 192 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Izrezek iz časopisa: članek o smrtni obsodbi Jožeta Mihelčiča, 6. decembra 1941 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 193 Torek, 16. decembra 1941 Radi dogodka v Ložu27 je bilo pred vojaškim vojnim sodiščem v Ljubljani obsojenih na smrt 8 ljudi, nadaljnih 7 na dosmrtno ječo, 1 na 20 let ječe. Četrtek, 18. decembra 1941 Pravijo, da so komunisti ovadili policiji veliko svojih bivših političnih nasprotnikov, dalje da dobe zaprti na sodišču tako Slov[enskega] poročevalca in da so o vsem dobro in- formirani. Gre jim na roko vsa straža – in tudi g. Čamernik. Petek, 5. decembra 1941 V noči od 1. 12. na 2. 12. 1941 sta bili na Zg[ornji] Dobravi obč[ina] Ovsiše pri Kropi ubita: a) podžupan in čevlj[arski] mojster Bertoncelj Jernej (čakali nanj 2h) b) mizarski mojster Ješe iz Lipnice obč[ina] Ovsiše c) prevoznik Debeljak v Čirčičah pri Kranju č) Meze v Pševem pod Sv. Joštom: d) gostilničar Benedičič (Drajnar) v Grobnem pri Škofji Loki e) neki moški, o katerem so trdili, da jih je v noči od 31. 10. na 1. 11. 1941 izdal, da so jih obkolili Nemci in pri kateri priliki sta bila 2 Nemca takoj mrtva, 2 pa težko ranjena, odpeljana na Golnik, kjer sta umrla; pokopali so vse 4 v Kranju v četrtek 6. 11. 1941. f) v Selcah nekega 20 letnega fanta, ki je znal nekaj nemški in ki je bil povabljen za tolmača. Radi smrti tega so se nadaljevali v Selški dolini dogodki, o katerih bo opis na po- sebni strani. Vsi pod a–c so bili ugledni in spoštovani občani, ostali dobivajo grozilna pisma. V strahu za svoje življenje prosijo za odhod v Nemčijo. Represalije Četrtek, 4. decembra 1941 V četrtek je bilo v Begunjah ustreljeno 28 talcev, imena niso bila objavljena. Gotovo je, da je bil med njimi brat kranj[skega] kaplana Blaj, ki je bil poročen in ima 2 mladoletna otroka. 27 Partizanski napad na Lož 19. oktobra 1941. 194 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 5. decembra 1941 V petek so izselili: Mišače, Sred[njo] Spod[njo] in Zg[ornjo] Dobravo. V Mišačah so pustili 4 družine, med njimi Sitarjevo, na Zg[ornji] Dobravi sedem družin, izseljen je na Spod[nji] Dobravi tudi župan Špendov Anton. Vsi so v Št. Vidu nad Ljubljano. Četrtek, 11. decembra 1941 Na Zg[ornjo] Dobravo so že priselili 2 kočevarski družini. Petek, 19. decembra 1941 Govore po Ljubljani, da so v četrtek 18. 12. pokopali v Kranju 40 Nem[cev] (iz Selc) ter da je doslej mrtvih 100 Nemcev, tudi da so Železniki v rokah hostarjev. Govore po Ljubljani: da je na Gorenjskem cel vrag, da ni prišlo na delo v tovarno KID [Kranjska industrijska družba] na Jesenicah 800 delavcev, da je podrt most v Kranjski gori in Gozdu, da so razrušeni mostovi v Bohinju in da vlak vozi samo do Soteske, čez progo in ceste so pa nametane smreke. Nekateri pravijo, da je v Bohinju vse to nahujskal Godec Tomaž ali njegov brat, ki da je govoril, da je Srbija vsa zasedena po partizanih in da je tudi Poljska že osvobojena. Drugi pa pravijo, da so morali v Kranju na pogreb 40 nemških vojakov tudi prebi- valci iz okoliških vasi, da so pa nato postrelili 1500 pogrebcev. Dalje še pravijo, da je bilo mnogo ustreljenih tudi v Begunjah. Kar sem v glavnem zdaj zapisal, ne verjamem v te govorice.28 Jutro prinese obsodbo onih za dogodke v Ložu. Obsojeni Miklavčič, sin sluge na učiteljišču. Sobota, 20. decembra 1941 Govorijo: a) da so v Kranju v četrtek 18. 11. ponoči pokopali 45 nemških vojakov, ki so padli v boju v Selški dolini; b) da je vseh teh 45 Nemcev s strojnico pokosil en sam bivši jugosl[ovanski] oficir; c) da je ta oficir brez sledu izginil; č) da se v Kranju sedaj boje represalij, zato nekateri beže v Ljubljansko pokrajino, drugi drugam. Tako je Pirc Metod odšel ali pa bo v najkrajšem času odšel v NDH [Neodvisna država Hrvaška]; d) da je v Bohinju nahujskal ves Bohinj Godec Tomaž s trditvami, da so Korošci že oklicali svojo republiko in da so isto storili zdaj že Primorci in da je skrajni čas, da se tudi Bohinj proglasi za republiko.29 Postavili so statute; kdor bi se statutov 28 Ob robu odstavka pripisano: vse samo propaganda! propaganda OF. 29 Ob robu pripisano: češ da je zdaj čas, da pridejo Bohinjci že enkrat do svojih pravic. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 195 Izrezek iz časopisa Jutro, 19. decembra 1941: objava sodbe vojaškega sodišča 196 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) ne držal, ga bodo ustrelili. Imeli da so že kar javna zborovanja. Vsaka vas ali par vasi skupaj je imelo določeno nalogo. Vsi bi morali ob določenem času storiti svojo dolžnost. Storiti bi se to moralo v noči od torka 16. 10. na sredo 17. 10. V torek 16. 10. je bil nekdo na Bledu in videl, da odhajajo nemški vojaki v Bohinj. Odšel je hitro v Bohinj in obvestil o tem prizadete. Proglasitev republike se je odložila. O tem pa ni bilo mogoče več obvestiti vasi: Koprivnik in Gorjuše. Iz teh vasic so odšli v dolino, posekali smreke in jih zvalili na cesto, da bi preprečili promet. Čakali so (po dogovoru) ostale, a jih ni od nikoder bilo. Zato so jo pob- risali nazaj. e) Ker Nemci niso še vedeli, kdo je drevesa podrl, a so smreke ležale v okolici vasi Bitnje in Nomenj, pa so kot represalijo požgali vasi Bitnje in Nomenj. *Odredbi šefa nemške civilne uprave o zaplembi premoženja, 24. aprila in 8. maja 1941 (pag. 1666) 3. Verordnung über die Beschlagnahme volks- und staatsfeindlichen Vermögens Auf Grund der mir vom Führer erteilten Ermächtigung verordne ich mit sofortiger Wirkung für die in die deutsche Zivilverwaltung übernommenen Gebiete: Das gesamte volks- und staatsfeindliche bewegliche und unbewegliche Vermögen ist beschlagnahmt. 24. 4. 1941. Der Chef der Zivilverwaltung Kutchera [Franz Kutschera]. 10. Verordnung über die Ergänzung der Verordnung vom 24. 4. betreffend die Beschlagnahme des volks- und staatsfeindlichen Vermögens. Auf Grund der mir erteilten Ermächtigung verordne ich: § 1. Was als volks- und staatsfeindliches Vermögen anzusehen ist, wird durch Einze- lentscheidung festgestel t. § 2. Die hiernach beschlagnahmte volks- und staatsfeindliche Vermögen unterliegt der Einziehung. Eine Rechtsnachfolge ist durch die Einziehung nicht gegeben. Dingliche Rech- te am eingezogenen Vermögen sind mit der rechtskräftigen Einziehung erloschen. Dem Berechtigen kann der Chef der Zivilverwaltung oder die von ihm bestimmte Stelle eine angemessene Entschädigung gewähren. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 197 § 3. Das beschlagnahmte oder eingezogene Vermögen kann in treuhänderische Verwal- tung übernommen werden. Der Treuhändler ist dem Chef der Zivilverwaltung verantwor- tlich und an seine Weisungen gebunden. § 4. Jegliche Verfügung über das beschlagnahmte Vermögen ist untersagt und ohne rechtliche Wirkung. § 5. Die in den Paragraphen 1 und 2 vorgesehenen Entscheidungen über die Beschlag- nahme und Einziehung trifft der Chef der Zivilverwaltung. Dieser entscheidet auch über die Einweisung des eingezogenen Vermögens. Die Einweisung kann mit einer Auflage er- folgen. § 6. Wer es unternimmt, durch Handlungen oder Unterlassungen vorsätzlich oder fahrlässig die Beschlagnahme oder Einziehung von volks- und staatsfeindlichen Vermö- gens zu gefährden oder zu verhindern, wird mit Freiheitsentzug, in schweren Fällen mit dem Tode bestraft. Veldes, am 8. 5. 1941 Der Chef der Zivilverwaltung Kutchera. Ponedeljek, 22. decembra 1941 G. Rozman pravi, da je prišla iz Bohinja v Ljubljano neka ženska, ki je povedala, da vlak ne vozi v Bohinj. Prišla je čez Jelovico v Sorico, Selško dolino in Škofjo Loko. Pravijo, da je Česenj [Karol Česen] rekel, da v Kranju ne vedo za nobeno izmed teh govoric. Stare [Miloš Stare] je dobil takole grozilno pismo: Na kuverti: V. kolona ACHTUNG! Kladivarski odred I ALI POZNAŠ USTROJ V. kolone in njeno delovanje? Kačo je treba streti. X Ljubljana Prišel je okrog 4h popoldne nekdo v pisarno in vprašal za Stareta Miloša. Tu so se- deli ljudje. Rekel je, da se mu mudi in da ne more čakati. Naj mu da gdč. papir in kuverto, da bo spisal. Napisal je spredaj navedeno in rekel, da prihaja od tam, kjer se bore in ginejo in da ga pošilja vodja iz Selške doline. 198 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 23. decembra 1941 Zvem, da je bil pogreb 45 Nemcev v Kranju na zelo slovesen način. Pogreb je bil opoldne. Govoril je neki častnik, ki je govoril v vojaškem duhu ter dr. Skalka [Gustav Skal- ka], ki je bil bolj bojevit, ni pa napovedal nobenih represalij. Padli so: 2 stotnika, 2 nadporočnika in veliko straž = vojakov. Medtem ko so bili na pokopališču, je bil alarm, ker je bil javljen prihod dr. Rainer-ja [Friedrich Rainer], ki je prišel z enodnevno zamudo; moral bi priti preko Kr[anjske] gore, a so tam hostarji spustili v zrak nekaj mostov, zato se je moral vrniti in priti preko Jezerskega na Gorenjsko.30 Pravijo tudi, da so nekje v obč[ini] Dovje obkolili hostarji nemško orožništvo – 4, ki so jih razorožili ter odgnali s seboj, ker so Nemci hoteli delati represalije nad ljudmi, so hostarji 4 orožnike izpustili, ki so preprečili represalije. Pravili da so, da so se gori imeli dobro, da so jedli klobase, kot jih doslej še niso in pili dobro vino. Pravijo, da pošto hostarjem v Lj[ubljanski] pokrajini raznašajo italij[anski] vojaki. V Zaplani so prejšnji teden zaprli vso vas in tam baje našli dele radijske oddajne postaje. Včeraj so izmed 8 na smrt obsojenih ustrelili 6 – dva sta pomiloščena z dosmrtno ječo (Janežič Ladislav in31 Sinoči 22. 12. ponedeljek je ital[ijanska] straža32 težko ranila dr. Mihelaka [verjetno Josip Mihelak]. Pobiral je važne ključe, ki mu jih je žena vrgla skozi okno. Dogodek se je izvršil ob 1/2 9h zvečer v Lingarjevi ulici (miličnika sta po dogodku pobegnila), ki se pri Lenasiju odcepi od Stritarjeve proti živil[skem] trgu. Torek, 26. decembra 1941 Poročilo o Gorenjski. *Poročilo o dogodkih na Gorenjskem od 8. do 22. decembra 1941 (pag. 1668–1670) Gorenjska od 8.–22. 12. 1941 I. Selca ozir. Selška dolina: Kakor že omenjeno v zadnjem poročilu so partizani v noči od 1. 12. 1941 na 2. 12. 1941 umorili v Selški dolini mladega moškega, ki je od časa do časa nastopal kot tolmač, ker je znal nekoliko nemški. Povedano je že bilo, da so Nemci radi takih dejanj izpraznili dotične vasi, kar so tudi storili v občini Ovsiše na Gorenjskem in kamor so naselili že dve kočevarski družini. 30 Ob robu odstavka pripisano: Od 20.–23. 10. 1941 most čez Belco na Belci. 31 Na tem mestu se zapis zaključi. 32 Pripisano: milica. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 199 Verjetno je, da so v petek, dne 5. 12. 1941 radi te usmrtitve prišli Nemci z avto- mobili v Selško dolino, da bi izselili določeno vas. Verjetno je, da se je zoper nameravano odseljevanje začel upor. Gotovo je, da so neki z benzinom polili nekdaj cementni most čez Sorico in tako vsaj začasno onemogočili avtomobilski promet iz Selške doline proti Škofji Loki. Dalje je tudi gotovo, da je v Gornji Selški dolini že od Selc proti Železnikom ali celo višje padlo 45 Nemcev, ki so šli nad hostarje in da je pri tem sodeloval neki bivši jugoslovanski častnik. Med padlimi sta bila dva stotnika, 2 nadporočnika, v glavnem so bili pa podčastniki. Krste za vseh 45 padlih Nemcev je napravil Wendling iz Kranja, ki se je proglasil za Volksdeutsch, a je sicer v zvezi s partizani. Pogreb je bil za vseh 45 padlih Nemcev v Kranju ter je krste blagoslovil nemški vojaški duhovnik. Sprevoda ni bilo, marveč so že večer pred pokopom prinesli vse krste na pokopališče. Tam sta govorila neki častnik v imenu vojske, ki je govoril mirno in samo v vojaškem oziru, drugi govornik pa je bil kranjski politični komisar dr. Skalka[Gustav Skalka], ki je bil bojevitejši. Za teh 45 ubitih Nemcev zaenkrat še ni bilo nikakih množenstvenih represalij, kakor se [je] prvotno pričakovalo. II. Radovljiški okraj. Omembe vredna sta v radovljiškem okraju v času po 12. 12. 1941 sledeča dva do- godka: v Bohinju in na Dovjem. a) Bohinjska dolina: V tednu pred 15. 12. 1941 so razni OF orijentirani Bohinjci pod vodstvom komu- nista (partizana) Godca Tomaža iz Bohinjske Bistrice imeli v obeh dolinah Bohinja sestanke, kjer so govorili, da bo v noči od torka 16. 12. na sredo 17. 12. 1941 splošni upor zoper Nemce po vsej Evropi in da se morajo zato tudi Bohinjci pripraviti, da bodo sodelovali in prišli do svojih pravic. Določili so poedinim vasem, kaj morajo napraviti in kako bodo združeni odšli proti Bledu. Koprivci in Gorjušci pridejo v Nomenj in od tam proti Soteski. Na Koprivniku je bil tudi neki bivši jugosl[ovan- ski] častnik, ki je ljudem pravil, da morajo vsi oditi, magari s samo sekiro. Na omenjenih sestankih so določili statute, določili smrtno kazen, kdor ne bi odšel z doma na določeni dan. Kasneje so ugotovili, da je na Bledu precej nemških vojakov in da se tudi premi- kajo proti Bohinju. Hitro so obvestili ljudi po dolinah, da se upor odloži, ker da so Nemci močni, niso pa obvestili ljudi na Koprivniku in Gorjušah. Tam so zato na napovedano uro zaprli nekega kovača Avgusta Dijaka, ki je imel funkcijo pri Koro[ški] Ljudski zvezi, ga zaprli, vendar niso hujšega z njim naredili. Pustili so zastraženega na Koprivniku. Ostali so pa odšli v dolino na Nomenj. Tam so silili ljudi, da morajo z njimi in so tudi nekega moškega prijeli ter ga pretepli. Med tem pa so prišli na avtomobilih Nemci od Stare Fužine, kjer so prijeli 17 ljudi in jih imeli namen peljati v Radovljico ali Begunje. Pri Stari Fužini so ženske vpile, naj primejo Nemci Godca Tomaža, ki da je vsega kriv in ki da so [ga] doslej skrivale, odslej pa ga ne bodo več. 200 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Pred prihodom Nemcev so že Koprivci in Gorjušci požagali smreke in jih zvalili na cesto tako, da so preprečili promet. Res so nekateri prišli samo s sekirami. Nemci so oprostili onega moškega, ki so ga Gorjušci pretepali in nastopili zoper partizanske rekrutirance. Ti so jo mahnili nazaj v goro. Nemci so nato ugotovili, iz katerih hiš so pobegnili ljudje v Nomenju v goro. Tako so ugotovili, da manjkajo moški pri Sušnikovih štev. 3 in štev. 2, nakar so zažgali ti hiši. Ugotovili so nadalje, da manjkajo še v nadaljnih dveh hišah, zato so tudi ti dve zažgali. Končno so pripeljali Nemci z Gorjuš dva fanta p. d. Šednekarjeva, ki sta imela orožje in da sta po vsej verjetnosti imela priprtega onega Dijaka Avgu- sta. Komandant odreda je odredil njuno smrt. Postavili so jih v hišo komunista Ažmana, ki je bil svoj čas že ustreljen v Spod. Gorjah, ju tam ustrelili, na kar so nad obema zažgali hišo Ažmanovo; ustreljena sta zoglenela delno. Vseh pet hiš so Nemci zažgali z zažigalnimi bombami.33 Tudi v Nomenju so aretirali nekaj ljudi, okoli 6. Na Koprivniku in Gorjušah pa so aretirali okoli 20 ljudi. Nekaj od teh je v radovljiških sodnih zaporih, drugi pa so v Begunjah. V celoti so tedaj Nemci aretirali ob tej priliki in radi teh nastopov iz Bohinja okoli 43 ljudi. Iz Stare Fužine je med drugim aretiran tudi znani Stros, vpok[ojeni] že- lezničar, ki je delal večne preglavice in sitnosti. Smreke, in ostala drevesa, ki so jih partizanski rekrutje nametali na cesto, so mo- rali odstraniti ljudje iz Nomenja. Razpoloženje je zaenkrat usmerjeno zoper partizane. b) občina Dovje – Mojstrana: Dne 16. 12. 1941 (torek) proti večeru sta prišla v hiše na Dovjem dva partizana, ki sta ljudem napovedala, da morajo takoj v gore, vzeti s sabo hrane za dva dni, ker da bo v noči od torka na sredo splošna vstaja zoper Nemce po vsej Evropi. Kdor da ne bo odšel izmed moških v gore, bo ustreljen. Nadaljno naročilo za odhod v gore so pa raznašali že samo domačini po hišah. Kakor iskra naglo se je glas o nujnosti odhoda v gore razširil po Dovjem. Dovžani niso vedeli, kaj naj napravijo. Verjeti niso mogli takoj, končno so pa rekli, če je že res povsod, tudi mi ne smemo manj- kati in so odšli skoro od vseh hiš vsi moški. Redki so bili oni, ki so ostali doma. Eden izmed teh dveh partizanov in nekaj domačih fantov je odšlo v gostilno Abruč na Dovjem, kjer so večerjali orožniki. Razorožili so jih, odpeljali proti orož[niški] postaji, nato so poklicali še komandirja, češ da je pretep v gostilni, nakar so ga aretirali, ko je prišel do njih. Vse so nato odpeljali v gore. V sredo, dne 17. 12. 1941 so nato Nemci obkolili Dovje, prešteli prebivalce in odredili, da se morajo vsaj do 23. 12. 1941 vrniti na svoje domove. Vas Dovje so hoteli prvotno zažgati in ljudi odseliti, kar pa je bilo preprečeno s tem, da so [se] nemški orožniki vrnili nazaj v Dovje, vendar pa brez orožja. 33 V rokopisu pripisano: Zažgali: Mihovčevo, Sušesčovo, Pintarjevega Janeza, Kaprašnikarjevo, Ažmanovo. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 201 Na Dovjem so aretirali zaenkrat samo 4 ljudi. Na Dovjem so nemški policaji nastopali skrajno surovo in izsiljevalno. Od ljudi so hoteli razna živila. Pri neki hiši, kjer so prejšnjo noč zaklali edinega prašiča, so dru- gi dan nemški policaji pojedli celega prašiča, zopet drugod so jim morali skuhati cel kotel mleka, dajati žganje, kuretino in drugo. Za Dovžane so se potegnili tudi tisti orožniki, ki so bili preje odpeljani v gore. Tr- dili so, da so Dovžani dobri in da so bili le nahujskani od tujcev. Po [njih] v gore (odšle) so hodile njihove žene in drugi sorodniki. Spali so v gor- skih planšarskih kočah. Iskalci so morali gaziti sneg skoro do ramen visoko. Šli so jih iskat po dvakrat, trikrat. Ko so se vrnili, pravijo sedaj, da sami ne vedo, če so prav storili, ko so se vrnili. Ženske pa, ki so šle po svoje može ali brate, pa tudi pravijo, da so jim partizani tako govorili, če so že same oklevale, da bi ostale gori. Pred ležiščem imajo postavljeno partizani stražo, ki pusti na kraj, kjer spijo in sta- nujejo le tiste, ki se preje javijo. Ko so jih Dovžani spraševali, odkod so in kdo da so, so jim kratko odgovarjali: »Mi smo samo partizani.« Nekoliko drugače je stvar potekala v vasi Mojstrana. Tam so otroci že v torek proti večeru javno govorili, da ponoči nekaj bo. Straža, ki je na poti proti Peričniku, je bila pripravljena. Ko je zapazila, da se bližajo oboroženi partizani, je začela streljati. Pri tem je ubila enega Dovžana, med tem ko je bil en nemški vojak samo ranjen v nogo. Kasneje so Nemci odpeljali očeta tega ubitega Dovžana. Iz same Mojstrane niso odpeljali nobenega, vsaj ne do časa tega poročila. Tudi v tej občini je za sedaj razpoloženje proti partizanom. Ljubljana, dne 22. 12. 1941. *Seznam usmrtitev na Gorenjskem, 22. decembra 1941 (pag. 1671) Nemška oblast je izvrševala usmrtitve na Gorenjskem: a) na podlagi sodb izrednega sodišča, ki je zasedalo v Begunjah, ali b) brez sodb zgolj v osveto za izvršena teroristična dejanja. ad a) izredno sodišče je obsodilo na smrt in kazen izvršilo s streljanjem: dne 1. 8. 1941 .................. 4 moških iz kamniškega okraja, dne 6. 8. 1941 4 moških, od katerih so bili 3 iz kamniškega, eden iz radovljiškega okraja, dne 19. 8. 1941 ................. 6 moških iz dravograjskega okraja. Vsi ti so bili ustreljeni in so bila njih trupla odpeljana v krematorij v Gradec. dne 19. 8. 1941 1 moški, po imenu Stošić Milorad, ki je bil javno obešen v Kranju, dne 16. 10. 1941 ............... 20 ljudi, od teh ena ženska, ustreljeni na Lancovem pri Radovljici, 202 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) dne 13. 11. 1941 .............. 15 moških v Begunjah. Izredno sodišče je tedaj obsodilo na smrt 50 ljudi. ad b) brez sodbe je bilo ustreljenih: dne 9. 8. 1941 .................... v Begunjah ...... 10 ljudi, imena teh niso bila objavljena, znani sta vsaj dve: Dacar iz Černivca pri Brezjah in neki Bohinjski fant, dne 22. 8. 1941 ................. v Dobu in Smledniku po 5, skupaj 10 ljudi dne 24. 8. 1941 ................. v Ljubnem 5 moških dne 29. 8. 1941 .................. v Jaršah 5 moških dne 28. 8. 1941 ................. v Sp[odnjih] Gorjah 5 – – dne 3. 9. 1941 ................... na Ihanskem mostu pri Domžalah 10 – – dne 4. 9. 1941 .................... v Lescah 5 – – dne 4. 9. 1941 .................... na Slov[enskem] Javorniku 5 – – dne 4. 12. 1941 ................. v Begunjah 28 ljudi, katerih imena niso bila objavljena. Ve se za dve imeni: Blaj iz Domžal, ki je zapustil ženo in dva nedol[etna] otroka, Žabnikar Ciril, pos[estnikov] sin iz Radomelj. dne 16. ali 17. 12. 1941 ..... v Nomenju 2 moška skupaj torej 95 ljudi Partizani so ubili: v Dobu nekega gostilničarja 1 v Ljubnem čevljarskega mojstra Praprotnika 1 v Sp[odnjih] Gorjah kov[aški] moj[ster] Ulčar 1 v Lescah noč[nega] čuvaja ............... 1 na Javorniku (Hrovata in Koritnika) 2 dne 1. 12. 1941 7 13 ljudi za odnos. ..................................................... 158 ljudi Donos. ..................................................... 158 ljudi V bojih z Nemci je padlo (kolikor je znano): dne 5. 8. 1941 8 ljudi na Poljanah pri Jesenicah 2 v Mojstrani dne 16. ali 17. 12. 1941 1 11 ljudi potemtakem skupaj 169 ljudi Nadalje je padlo nekaj ljudi v Jelovici in v Selški dolini. Število ni znano. Ljubljana, dne 22. 12. 1941. Baje sta bila dne 5. 12. 1941 na Dobravi ustreljena: a) na Srednji Dobravi: Resman Jože (p. d. Bodlaj), posestnik b) na Zgornji Dobravi: Jurjevčev mizar (Šlibar?) DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 203 *Seznam talcev, ustreljenih v Mariboru, Zagorju in Šoštanju (pag. 1672)34 *Seznam ustreljenih na Gorenjskem (pag. 1673)35 Nemška oblast je izvrševala usmrtitve na Gorenjskem: a) na podlagi sodb izrednega sodišča, ki ga je postavil načelnik civilne uprave na Bledu in ki je zasedalo v kaznilnici v Begunjah. Od tega sodišča je bilo obsojenih na smrt: (Kazen se je izvršila s streljanjem, samo v enem primeru z obešenjem) dne 1. 8. 1941 ........................ 4 moških iz kamniškega okraja, dne 6. 8. 1941 ........................ 4 moških, od katerih so bili 3 iz kamniškega, 1 pa iz radovljiškega okraja, dne 19. 8 .1941 ..................... 6 moških iz dravograjskega okraja. Po ustrelitvi so bila trupla prepeljana v krematorij v Gradec. dne 19. 8. 1941 ..................... 1 moški, po imenu Stošić [Milorad Stošić], ki je bil javno obešen v Kranju, dne 16. 10. 1941 ................... 20 ljudi, od teh ena ženska, na Lancovem pri Radovljici dne 31. 10. 1941 še 10 ljudi dne 13. 11. 1941 ................... 15 moških v Begunjah. Izredno sodišče je tedaj obsodilo na smrt in kazen izvršilo v 50 primerih. b) Brez sodbe zgolj v osveto za izvršena teroristična dejanja je bilo ustreljenih: dne 22. 8. 1941 ..................... v Dobu in Smledniku po 5, skupaj = 10 moških dne 24. 8. 1941 ..................... v Ljubnem 5 – – dne 29. 8. 1941 ..................... v Jaršah 5 – – dne 28. 8. 1941 ..................... v Spodnjih Gorjah 5 – – dne 3. 9. 194136 ...................... na Ihanskem mostu pri Domžalah 10 – – dne 4. 9. 1941 ........................ v Lescah 5 – – dne 4. 9. 1941 ........................ na Slov[enskem] Javorniku 5 – – dne 9. 8. 1941 ........................ v Begunjah 10 ljudi imena teh niso bila objavljena 55 ljudi Nadalje je bilo več mrtvih pri raznih spopadih z Nemci, tako v kranjskem okraju dne 5. 8. 1941 ............................................................................................... 8 dalje v boju na Poljanah nad Jesenicami ................................................... 2 nekaj v Jelovici, Mežaklji, Selcah, Poljanah. 34 Enak seznam je tudi na pag. 1659, str. 188. 35 Primerjaj s seznami usmrtitev na str. 189, 201 in 226. 36 V rokopisu pripisano: 3. 10.? 204 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) V četrtek 4. 12. 1941 je bilo v Begunjah ustreljenih še 28 ljudi kot talcev. Smrt ni bila javno razglašena s plakati. Zato se ne ve, če so bili ustreljeni na podlagi sodbe izrednega sodišča ali pa v osveto. Kolikor se za sedaj ve, je bilo vsega ustreljenih: 50 55 10 28 155 ljudi. Lj[ubljana], 23. 12. 1941. Dne 30. 12. 1941 sta bila ustreljena v Begunjah Planišček Lavoslav car[inski] pos- rednik z Jesenic in neki Mulej ali Vidic iz Bleda. Dne 3. 1. 1942 pa je bilo ustreljenih 36 ljudi, kar pa je javno razglašeno s plakati. Lj[ubljana], 4. 1. 1942. 36 155 2 10 38 165 38 203 *Kratek seznam ubitih (pag. 1674) Od 7–8. bila na Pokljuki od Nemcev ubita 2 drvarja od 31. 8. do 6. 9. ustrelili v Selcah pos[estnika] Žana in sina 2 okrog 21. 9. Nemci pri preganjanju ubijejo Prešerna iz Jarš 1 dne 17. 12. v Mojstrani 1 357 ljudi Sobota, 27. decembra 1941 Pravijo, da je bil ustreljen v ______ ______ ulici italijanski predsednik vojaškega sodišča in še en drug sodnik, ki so sodili v tistem procesu pri Ložu.37 Popoldne je sklical, radi kulturnega sodelovanja dr. Gosar [Andrej Gosar] sestanek: dr. Gosar, dr. Mohorič [Jakob Mohorič], Finžgar [Fran Saleški Finžgar], Šolar [Jakob Šo- lar] in Ločniškar [Vladimir Ločniškar] ter Stare Miloš, dr. Ahčin [Ivan Ahčin] in dr. Odar [Alojzij Odar] in Remec [Bogumil Remec]. Zbližanje ni uspelo. Sestanek je bil negativen. – V koliko je bilo to res, ne vem, le govori se, da je bilo. – Pravijo, da so Nemci odšli pri Polhovem Gradcu v hribe preganjat partizane. Prišlo da jih je kakih 500–600 Nemcev. 37 V rokopisu pripisano: Vse to pa ni res in je izmišljeno 1. 1. 1942. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 205 Pravijo, da so boji pri Litiji in tudi pri Sv. Križu pri Kostanjevici. Govore o izseljevanju v Litiji in Moravški dolini. Pravijo, da je bil bohinjski punt omejen v glavnem: na Staro Fužino, Koprivnik in Gorjuše. Pravijo, da je meja proti Nemčiji zopet močneje zaprta. Tepejo se baje pri Sv. Ožbal- tu nad Škofjo Loko in je tam ustvarjena fronta. So šli Nemci tudi od Polhovega Gradca. Imajo topove in oklepne vozove. Torek, 30. decembra 1941 Zvem, da se vrše boji v sektorju: Grmada, Sv. Ožbolt, Poljane, Črni vrh, Polhov Gradec. Drugi dan po začetku spopadov so hostarji na Grmadi zažgali ponoči kres ter dajali znake z modro lučjo, kar da pomeni pomoč. S Krima so jim odgovarjali. Naslednje jutro so videli pod Polhovim Gradcom iti čez cesto 60–80 oboroženih ljudi, ki so šli onim v Črnem vrhu na pomoč. Pravijo, da je tam zdaj zbranih cca 500–600 partizanov. Nemške avtobuse skozi Ljublj[ansko] pokrajino so morali spremljati italij[an- ski] avtobusi. Ital[ijanski] vojaki so nemške čete spremili preko meje pri Polhovem Gradcu na nemško ozemlje, vendar se zaenkrat bojev ne udeležujejo. Do zdaj je padlo 10 Nemcev, 7 krst je delanih v Kranju pri Wendlorgu, od katerih jih je 5 naročil Gestapo, ostale policija. Tri so pripeljali že v krstah v Kranj. Na Golniku je sedaj 33 ranjencev iz tega boja. V Kamnik in kamniški okraj je prišlo precej nemške vojske. Pred par dnevi je bil v kamniškem okraju ubit en Gestapovec in vržen na meji med občino Dob in Domžale tako, da se ne ve, v kateri občini je bil ubit. Ljudje v tej okolici žive zopet v strahu, kaj bo. Dobim v roke govor dr. Rainerja [Friedrich Rainer], ki ga je imel v Kranju ob svo- jem prvem prihodu na Gorenjsko. Govor je tiskan in tu nalepljen. Iz Kranja so bili predstavniki slov[enskega] naroda (o katerih govori dr. Rainer: bi- vši župan Česenj Karel [Karol Česen], znani komunist iz Gumice Krč – (Klanc pri Kranju), iz Radovljice pa trgovec Koman Jože. Sreda, 31. decembra 1941 Ob 3/4 10h telefonira na štev. 23–86 dr. Poje [Fran Poje], ki hoče govoriti z menoj. Me ni v pisarni in pravi, da bo klical po Novem letu. Pravijo, da bodo po Novem letu 1942 začeli pobirati po Gorenjski zvonove. Pravijo, da so v Ljubljano pripeljali en voz – avto obvezanih Nemcev in še en voz (avto) oficirjev obvezanih. Če so bili mrtvi vmes, se ne ve. 206 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Izrezek iz časopisa Slovenec, 8. decembra 1941: obvestilo Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino o likvidaciji premoženja na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju 1942 Sobota, 3. januarja 1942 Po cestah je polno lističev, slov[enski] prapor, tribojnic s črnim robom, sovjet[sko] zvezdo in napisi Smrt izdajalcem, Slava padlim in tudi taki, ki so priloženi. Sedaj so se le izdali, kdo so!!! Pravijo, da je zvečer od 7h do 8h zapora, tj. da ne sme nihče na cesto. Slišim, da je pred dnevi izginilo 6 karabinerjev, ki so šli na stražo. Bilo je baje v Trnovem. Dalje: da je prišel v tednu pred novim letom v belo haljo oblečen moški do straže (slov[enske] in ital[ijanske]) v bolnišnici in rekel, da bo danes on pregledal, potegnil da je dva revolverja, vendar ga je straža pobila na tla, nakar da je ta »namišljeni« zdravnik vsled DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 207 poškodb umrl. Verjetno je hotel rešiti prijete one, ki so na kirurškem oddelku. Zdaj so baje zaprli vse bolniške strežnike na kirurškem oddelku.38 Sobota, 3. januarja 1942 V Begunjah so ustrelili 36 ali 38 ljudi. Imena so javno razglašena s plakati, ki ga dobim kasneje. Preje v torek 30. 12. 1941 pa so ustrelili v Begunjah: a) Planiščka Lavoslava, car[inskega] posrednika z Jesenic in b) Loncnarja z Jesenic. Ponedeljek, 5. januarja 1942 Ob 4h popoldne pod Tivolijem ustrele pol[icijskega] komisarja Polaka [Janez Po- lak]. Umre. Torek, 6. januarja 1942 Baje so ustrelili nekje v Šiški okrog 9h dopoldne nekega detektiva. Sobota, 3. januarja 1942 V okolici Police (pri Grosupljah) – vas Dule in Perovo je bil spopad med Italijani in četniki. Mrtva baje 2 Italij[ana], 1 četnik; več ranjenih. Iz sobote, 3. januarja, na nedeljo, 4. januarja 1942 So Italijani požgali 16 kozolcev na Perovem. Torek, 6. januarja 1942 //Govore, da se je dr. Moro [Viktor Moro] ustrelil, kar pa ni res.// Sreda, 7. januarja 1942 Telefonično me kliče dr. Poje [Fran Poje], h kateremu grem dopoldne okoli 1/2 11h osebno. Pravi, da mu je pri nedavnem obisku na Bledu g. Paar [Franc Paar] rekel, da bi rad rešil moje premoženje in mi pomagal. Potrebno bi bilo, da bi povedal g. Paaru, kaj in kako 38 Ob odstavku pripisano: Max Jeza. 208 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Letak OF: Slava padlim narodnim junakom DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 209 mislim in kaj bi ukrenili. Povedal sem mu, da ne bom dal nobene iniciative; glede aktov sem pa izjavil, da sem jih takoj po puču (27. 3. 1941), prepeljal na ozemlje sedanje ljub[ljan- ske] pokrajine, ker sem računal z vojsko in s tem da bo Radovljica zasedena. Sobota, 10. januarja 1942 Pravijo, da je izšla 4. štev. Svobodne Slovenije in 2. št[evilka] Slovenija in Evropa. Nedelja, 11. januarja 1942 Obisk Grudna, ubili Maraschino!! Stane pravi, da odpove sobo za februar 1942. Vederemo!! *Razglas Friedricha Rainerja (pag. 1681–1684) Prebivalstvu v Südkärnten! Gauleiter in Reichstat halter v Kärnten dr. Friedrich Rainer je ob priliki svojega prve- ga potovanja v Südkärnten v četrtek dne 18. 12. 1941 v občinski posvetovalnici v Krainbur- gu sprejel slovensko deputacijo in pri tem razpravljal načelno o problemih tega ozemlja. Ta govor mora vsakdo čitati in vsebino svojim prijateljem in znancem povedati. Gauleiter je rekel sledeče: Kakor vam je znano, me je Führer imenoval za Gauleiterja in Reichstat halterja in sem s tem postal obenem tudi Chef der Ziwilverwaltung tega ozemlja. Ta dežela mi ni tuja; poznam jo že od preje. Bil sem tu že pred svetovno vojno; imam tu sorodnike; prišel sem čez Karavanke, bil sem v Kamniških planinah; skratka poznam to deželo, poznam tukajšnje prebivalstvo. Znano mi je tedaj, da žive tukaj pametni in dostojni ljudje. Führer mi je sedaj poveril nalogo, da to ozemlje pomirim in uredim ter preskrbim, da bo moglo tukajšnje ljudstvo živeti tako, kakor mi v Reich-u, to se pravi, da mu gre dobro, da more delati, da ga varujeta nemški zakon in nemški red, da bi tako postalo srečno. Tudi jaz sem ob prevzemu oblasti izjavil, da se bom potrudil, ustvariti srečno Koroško, kateri pripada tudi Gorenjska. Prevzel sem skrb za to ozemlje in sem zanj in za ljudi odgovoren Führer-ju. Takoj, ko sem prevzel moje delo, sem slišal žalostno vest. 1. 12. t. l. je morilska dru- hal na gnusen način umorila 8 Slovencev, ki so bili voljni sodelovati na podvigu ozemlja in so se izjavili za Führer-ja. V noči so jih zvabili iz njihovih bivališč in umorili. S takimi ljud- mi se ni za družiti; te zločince je treba uničiti. Orožniki in stražniki so zato tu, da ohranijo v deželi varnost in red, da ščitijo življenje prebivalstva in mu omogočijo opravljati svoje delo, svoj poklic. Pri zasledovanju teh tolp je padlo dne 12. 12. t. l. 45 nemških stražnikov. Iznenada so jih napadli in jih na gnusen in grozovit način pomorili, tudi ranjence. Stal sem danes ob njihovih grobovih; o umoru samem sem poročal Führer-ju, ki me je pooblastil, 210 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Razglas Friedricha Rainerja v nemškem jeziku DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 211 212 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 213 214 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) naj uporabim najstrožja sredstva, da se kaj takega več ne ponovi. Vsled tega sem prisiljen, poslužiti se najstrožjih ukrepov. Predvsem izjavljam Vam, zastopnikom onega dela prebi- valstva, ki sodeluje pri podvigu tega ozemlja, da so ti ukrepi naperjeni………39, ki so ostali doma, obdelujejo svoja polja in opravljajo svoje delo. Nasprotno: Ravno te je treba zaščititi pred zločinci, ki se podnevi skrivajo, ponoči pa napadajo Slovence, stražnike in nemške civiliste. Boj pa ne gre samo tem tolpam, ampak vsem onim, ki te tolpe podpirajo. Ugoto- vilo se je, da so te tolpe bivale v gorovju v bližini nekega naselja in so vaščani vedeli za njih ter jim celo pomagali s tem, da so jim prinašali vesti in živila. S temi njihovimi pomočniki bom postopal tako kot s člani tolpe. Člani tolpe in njihovi pomagači so obsojeni na smrtno kazen. Prebivalstvo pozivam po njegovih zastopnikih, naj zaupa nam in naši zaščiti. Če bi teh 8 Slovencev, ki so bili 1. decembra t. l. umorjeni, takoj po sprejemu grozilnih pisem stopili k varnostnim organom, bi jih zaščitili s tem, da bi povečali stražo. Tega niso storili; bolj so se bali tolpe in premalo so zaupali nemški policiji in žandarmeriji, vsled česar jim nismo mogli pomagati, ker niti vedeli nismo, da jim preti nevarnost. Upam, da bo ljudstvo končno uvidelo, da mu hočemo pomagati, da smo mu mi in da so mu moji policijski in žandarmerijski organi prijatelji in zaščitniki. Uspeli pa bomo le tedaj, če vemo, kje se ti banditi potikajo in če nam ljudstvo pri tem pomaga. Deželi sem poslal ojačitev. Prebivalstvo bo imelo priliko videti prihajati v deželo na tisoče vojaštva in nove policijske odrede. Ne bomo več trpeli, da bi miroljubno prebival- stvo še nadalje terorizirali, da bi ga tlačili in strašili z lažnimi vestmi. Na vsak način bomo izkoreninili nadlego, ki je prišla v to lepo deželo. Morilci skušajo zapeljevati prebivalstvo z lažnimi vestmi in so si našli pri razširjanju teh vesti pomagače, ki so ali zlohotneži ali neumneži. Trdijo, da je Nemčija poražena; pravijo, da se nemška vzhodna fronta umika in zagotavljajo, da je Führer umrl, ter da se pričenja splošna vstaja Komune. Vse te vesti so izmišljene in jih razširja moskovska oddajna postaja. Zakaj? Zato, ker tako slabo vozijo, da jim je zadnje upanje splošna vstaja v deželah, ki so jih Nemci zasedli. Pred nekaj dnevi sem bil v glavnem uradu Reich-a, kjer nam je Führer poročal o sedanjem nemškem položaju. V dokaz, da Vam zaupam, Vam bom ponovil Führer-jeve besede. Položaj Nemčije je odličen in je s tem, da je Japonska stopila v vojno, še izboljšan. Amerika sedaj ne more več prevzeti varstva nad angleško plovbo in ne more več pošiljati orožja in drugih vojnih potrebščin na evropsko in afriško bojišče. Amerika je prezaposlena s tem, da brani dežele, ki so zanjo življensko važne in leže v veliko-azijskem območju, pa so danes že pod japon- sko oblastjo. S tem se je položaj Nemčije še izboljšal. Nemčija se na vzhodnem bojišču ne umika, ampak je nemška vojska na Führer-jev ukaz posedla prezimovališča, postojanke in zaklonišča. Te postojanke so take, da bo spomladi mogoče iz njih izvesti nove vpade. Medtem pa se bo nemška vojska na novo preuredila in oborožila z novim orožjem ter bo spomladi Sovjetski Rusiji zadala smrtni udarec. Pa tudi preko zime boste čuli o novih naših zmagah, o tem bodite prepričani. Nemška vojska je utrdila in zavarovala zahodno evropsko obalo, tudi na vzhodu je zgradila popolnoma sigurno obrambno črto, in Führer, ki je vse to napravil, živi, je zdrav, 39 V tem delu letak ni berljiv zaradi lepljenja. Manjkajoče besedilo se v nemškem letaku glasi: »Ich möchte vor allem Ihnen als den Vertretern der Aufbewilligen Kreise der hiesigen Bevölkerung erklären, dass sich diese Massnahmen nur gegen die Verbrecher richten, dass ich keine einzige Massnahme gegen solche Personen treffen wil , die dacheim sind, die auf ihrem Höfe bleiben, die ihre Felder bestellen, die ihrer Arbeit nachgehen.« DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 215 pri najboljših močeh in odličnega razpoloženja. Führer ve: Naših zmag nam ne morejo več vzeti. Zato se bavi Führer samo še z mislijo, kako bo to Evropo s svojimi narodi pod nem- škim vodstvom in pod zaščito nemškega prava in nemške oblasti v miru na novo povzdig- nil. To je Führer-jeva skrb in naša naloga v tem predelu. Če prihajajo sedaj banditi s poročili amerikanskih, bolševiških in judovskih oddajnih postaj , ker mislijo, da smejo prebivalstvo pitati z lažmi, potem naj se postavijo razumni in izkušeni ljudje in naj pojasnijo: »To so laži, ne verjemite jim!« Če mislijo, da smejo k orožju pozivati mlade in vojaško sposobne ljudi, povem le tem: Tem vpoklicem se ne odzivajte; kdor opusti svoje delo ali sabotira, se stavlja z banditi v eno vrsto in krši zakon; kdor ostane pri svojem delu, ga bomo zaščitili z nemškim zakonom in nemškim redom. Povzel sem potrebne ukrepe, da zaščitim ozemlje. Skrbel bom zato, da se ne bo več skrivaj prehajalo preko nemško-italijanske meje. Zastražil bom celo mejo. Uničil bom komuniste, jih izločil v kolikor jih je še med Vami in tudi od Vas pričakujem, da mi boste pokazali voditelje in podpihovalce. Skrbeli bomo za to, da v bodoče ne bodo onesrečevali ljudstva. Z vsemi sredstvi propagande bom vplival na ljudi. Najvažnejši pa je Vaš vpliv, kajti Vi uživate zaupanje ljudstva in če prebivalstvo vidi, da mi Vi zaupate, bo tudi ono meni zaupalo. Zaupajte tudi Führer-ju, ker Führer hoče srečno de- želo, on je prijatelj tukajšnjega prebivalstva in tudi jaz sem prišel sem kot prijatelj. Povejte to Vašim prijateljem, oni naj to povedo naprej, vsakdo naj za to izve. Z vsemi sredstvi bom poskrbel, da bomo prebivalstvu pomagali. Pomaga na se vsakemu, ki je reven; vsakdo, ki dela, naj ima zaščito; uporabili bomo vse, da bo ta dežela srečna. Le z Vašo pomočjo mi bo to mogoče. Gradim z Vami in s pametjo ter razumevanjem prebivalstva. Gradim na tem, da boste zaupali našemu velikemu Führer-ju Adolfu Hitlerju, ki je postal tudi vaš Führer, in da verujete v to, da bo preureditev Evrope zadovoljila tudi ta predel. To sem Vam hotel povedati. Prosim Vas, da vse to kot zastopniki tukajšnjega prebi- valstva poveste svojim rojakom. To je pa tudi izjava, ki jo podajam tu ob prevzemu oblasti. Heil Hitler! Vaše geslo naj bo: Delo in disciplina! Gaupropagandaleitung der NSDAP [Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei] NS. -Gauverlag und Druckerei Kärnten, G. m. b. H., Zweigverlag Kreinburg Dražgoški dogodki od 1. januarja do 12. januarja 1942 Med drugim so ubili tudi (očeta in brata) akademika Fraklja [Franc Frakelj], mater in sestro pa odpeljali neznano kam (gotovo v Št. Vid). Po uničenju Dražgoš so Nemci izdali v slov[enskem] in nemškem jeziku »Stenski časopis«, kjer stoji med drugim približno takole: Gauleiter dr. Rainer [Friedrich Rainer] je ob svojem prihodu v to pokrajino izjavil, da bo napravil red tako ali tako. Pozval je prebivalstvo, naj sodeluje pri uničevanju boljše- viških tolp. Temu se je odzvala večina prebivalstva razen prebivalcev Dražgoš. Zato je bilo to kaznovano »mit schweren Waffen«. 216 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Posrečilo se je večino boljševikov uničiti, del njih pa se je razbežal s civilnim pre- bivalstvom v mraz. Kdor jim bo nudil prenočišče in jih skrival, temu grozi smrtna kazen. Žene in otroci so v taboriščih, ker so jim domovi upepeljeni. (Glej nadaljevanje na novi strani za 20. 1. 1942)40 *Poročilo o dogodkih na Gorenjskem konec leta 1941 in na začetku leta 1942 (pag. 1686) Poročilo o dogodkih na Gorenjskem za konec leta 1941 in za mesec prosinec 1942 do 22. 1. 1942 (razen dogodkov v Dražgošah, ki so posebej obdelani). I. Slučaj Planišček [Lavoslav Planišček]: G. Planišček je bil aretiran meseca maja 1941 in nato odpeljan v Celovec v poli- cijske zapore. Dne 29. 12. 1941 so pripeljali g. Planiščka iz Celovca v Begunje ter so mu rekli, da bo izpuščen domov. Eno noč je prespal v Begunjah. Drugo jutro so mu rekli, da bo šel domov, a so ga peljali v Drago. Šele tedaj, ko je zagledal kol in ko so ga privezovali h kolu, je spoznal, da bo ustreljen. Za njegov grob Planiščkovi domači vedo in so mu prinesli kak teden po ustrelitvi sveže rdeče nageljčke. V Dragi ustreljene sedaj pokopujejo kar v Dragi. G. Planišček je po- kopan 25 cm globoko. Ga. Planiščkova je videla zadnjič svojega moža konec meseca sep- tembra v Celovcu, kjer so ji pustili govoriti z možem 5 minut. Kas- neje meseca decembra 1941 njej niso pustili govoriti z možem, pač pa njegovim otrokom. Ko je meseca septembra 1941 pri gori omenjeni priliki gospa vpra- šala svojega moža, kaj naj zanj stori, da ga reši, ji je mož odgovoril: »Ni treba ničesar ukreniti, ker sem tu bolj na varnem kot doli.« Ga. Planišček je pa kljub temu šla na Bled h dr. Bauerju [Hans Bauer], ki je šef gestapa za zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske, pa ji je ta odvrnil: »Sie brauchen keine Angst zu haben, ihrem Mann wird nichts geschehen.« Dne 30.12.1941: ustrele g. Planiščka in z njim g. Loncnarja z Jesenic. II. Dne 3. 1. 1942: V Dragi ustrele 36 moških. Imena so že znana. Plakata še nimamo. Istočasno je bila tudi javno razglašena tiralica za Pečnikom Cirilom iz Ljubnega ter nanj razpisana nagrada v znesku 20.000 Rm onemu, ki ga izroči živega ali mrtvega nemškim oblastem. 40 Napisal Albin Šmajd. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 217 III. V času od 6. do 11. 1. 1942 so bili tudi aretirani razni Gorjanci. Med njimi tudi gg. Jan Jakob, posestnik in ban[ovinski] svet[nik] iz Podhoma, Klinar Matija, posestnik iz Podhoma, organist Bižal [An- ton Bižal] in uslužbenke prodajalne Kmetijskega društva v Gorjah pri Bledu. Prodajalno so Nemci zapečatili. Dne 10. 1. 1942 (sobota): so izpustili iz sodnih zaporov g. Jana domov; približno v istem času je bil izpuščen tudi g. Klinar ter prodajalke Kmetijskega društva v Gorjah. G. Bižal je še vedno zaprt. IV. V času od 7. do so na Dovjem aretirali Nemci najprej 11 (enajst), nato pa še 36 11. 1. 1942: (šestintrideset) ljudi ter jih odpeljali v Begunje. Nekatere so že izpustili domov. V zaporih jih mučijo na ta način, da jih zbadajo s šivankami za nohte. Dne 17. 1. 1942: so naredili hišno preiskavo pri biv[šem] županu Janši Viktorju na Dovjem, kjer so preiskali tudi steljo. Po preiskavi so ga aretirali in odvedli v Begunje, kjer se še sedaj nahaja. V. V času po 11. 1. 1942 do 14. 1. 1942: je bil aretiran tudi biv[ši] jeseniški župan g. Markeš Valentin, ki je pa bil zaprt eno popoldne. Izpuščen je bil na posredovanje obeh ravnateljev KID. Pri tem zaporu je zvedel g. Markeš tudi za vse očitke, ki ga bremene. VI. V tednu pred 18. 1. 1942: so začeli aretirati tudi razne ljudi v Mojstrani in jih odvažati v Begunje. Število aretirancev ni znano. VII. Dne 21. 1. 1942 so nabili javna obvestila, da so v Begunjah zopet ustrelili 15 ljudi, (sreda): med njimi športnika Zalokarja [Jožef Zalokar] od Bratstva na Jese- nicah ter dipl. pravnika iz Kamnika g. Benkoviča [Ciril Benkovič]. VIII. Stanje zapornikov v Begunjah znaša 300 ljudi, med njimi tudi nekaj žensk. Ljubljana 22. 1. 1942 218 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 13. januarja 1942 Govorim z g. Avsenekom Antonom: prišel je sinoči 12. 1. v Lj[ubljano] z dovolje- njem. Pravi, da so bile zadnje ustrelitve 3. 1. 1942. G. Jan je bil zaprt v zvezi z »revolucijo«. Zaprt je tudi Klinar Matija ter obe proda- jalki iz Gorij. Kmetijsko društvo je zapečateno. Jan Jakob je bil izpuščen v soboto 10. 1. 1942. Za vse se močno poteguje g. Janc Florjan. Jan in Klinar sta bila zaprta v Radovljici. G. Janc je tudi rešil smrti Prešerna trgovca iz Lesc. Zdaj je dobil 6 tednov zapora. V Gorjah so predvsem odšli fantje, odšli so v Zatrnik. Petek, 16. januarja 1942 Ob 5h popoldne se priselita v Ljubljano iz Radovljice ga. Gradova in g. Grad [Boris Grad], imata izselitveno (nemško) in vselitveno (ital[ijansko]) dovoljenje. V dnevih pred 16. 1. 1942 so »hostarji« odpeljali iz Remčevega hleva na Lancovem pri Radovljici 2 goveji živini; z njimi je moral tudi hlapec. Bilo je to ob belem dnevu. Nemška straža je na mostu čez Savo komaj oddaljena 500 m. »Hostarji« so prišli oboroženi s puškami. Pri les[nem] trgovcu Božiču je bil biv[ši] jugosl[ovanski] morn[ariški] podpolkov- nik Dernič [Franc Dernič], ki se sedaj podpisuje Dernitz. Njegova sestra, ko je zagledala hostarje, je zavpila: »Poberi se že nekam za nekaj tednov, da bomo vsaj mi imeli mir.« Der- nitz se je ob pogledu na hostarje zdrznil, ker je mislil, da gredo ponj! Šele ko so odpeljali živino, se je zopet pomiril in kasno pozneje prišla šele nemška policija oz. žandarmerija. Torek, 20. januarja 1942 Mraza 20°C. Razgovor z g. Resmanom Franetom in g. Remcem iz Lancovega. G. Remec stanuje pri tašči, Resman pa v Mostah, Povšetova ulica. G. Remec je slišal samo to, da sem v nemški službi in da imajo v Valjevu tri prepise tega »dokaza«. Govore, da je Možajsk41 padel. Na poti mi pravi neki sodni uradnik, ki ga poznam le po obrazu, da bi bilo treba ustanoviti veliko zvezno slovansko državo »Slavijo« od Gdanska do Benetk. Angležem ne moremo zaupati, ker se doslej niso nikdar za nas potegnili. Del knjig odvijem in tudi kavč namestim v sobo. Slik ne obesim. 41 Mesto v Rusiji zahodno od Moskve. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 219 Četrtek, 22. januarja 1942 Na meji dobim seznam inventarja za selitev. Nato nenadni obisk Mrje [Marija Šmajd]. V soboto 17. ali v nedeljo 18. 1. 1942 so se smučali g. dr. Zajc Marjan, dr. Lajovic [Ladislav Lajovic] od Združenih zavarovalnic in Praprotnik [Avgust Praprotnik]. Ko so po smučanju zavili v gostilno Kregar, so nenadoma vstopili 3 moški in pozvali vse navzoče. Petek, 23. januarja 1942 Da so boji v Poljanski dolini, da morajo uslužbenci organizacije TODT42 na Poljsko. Zanima me ustroj Sp[odnje] Koroške (pol[itične] stranke, gospodarstvo itd.). Od 18. januarja do 25. januarja 1942 V tem času so bili skupaj: Čopič [Venceslav Čopič], Čemažar [Franc Čemažar], Bernot [Ciril Bernot], Logar Janez, Vodnik Dora, Černejeva [Anica Černej], Ercegovac Biserka, dr. Saunik [Roman Savnik]; vsak mesec; izmenoma preskrbi vsak prostor Če: Ne gre delat akcij kakor Dražgoše; Čo: Ne razumete partizanskega pokreta, mo- rajo se nekje vežbati, kadar bo treba nastopiti Vodnikova: V OF je preveč komunizma, že govore, da so zato, da bodo klerikalce streljali in streljalo se bo, vendar ne vsak na svoje. – Ponedeljek, 26. januarja 1942 Slišim, da so partizani v Rožni dolini ustrelili nekega Brusa, ker so se sestre baje vlačile z Italijani. Pravijo, da je neki kapetan, ki je sodeloval v Dražgošah, rekel, da je padlo veliko Nemcev ter da so nekateri pred ustrelitvijo (Nemci) prosili, naj jih partizani ne pobijejo, češ da imajo doma 5 otrok in podobno. Streljali so baje tako odlično, da pravijo Nemci, da so odlični strelci. Noben strel ni šel v zgubo. Dobim dovoljenje za uvoz Marijinega [Marija Šmajd] pohištva. Slišim, da bo prišla v Ljubljano vsa Markeševa (Valentin) [Valentin Markež] z Jesenic. Razmetani letaki s približno takole vsebino: »Slovenci! Komunisti so v ljubljanski pokrajini ubili 10 Slovencev ter ranili 13 oseb. Imena ubitih in ranjenih Slovencev so bila navedena, med njimi Polak [Janez Polak], Hacin [Lovro Hacin] ter neki otrok. Zažgali so na Dolenjskem posestva ter povzročili škode za 10 miljonov lir.« »Dol z komunisti« napisi po zidovih. 42 Civilna in vojaška inženirska organizacija, znana po izkoriščanju žive sile za prisilno delo. Poimenovana po ustanovitelju, nemškem nacističnem inženirju Fritzu Todtu. 220 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) V protest temu zločinstvu in počastitev padlim žrtvam naj se vsi Slovenci odstranijo in zapuste javne lokale ter ceste dne 26. in 27. 1. 1942 od 7.–8. ure zvečer. V tekstu je bilo mnogo slovničnih in ortografskih napak. Z veznikom s in z se je žongliralo in vedno v krivi obliki, iz česar se da sklepati, da letaka ni pisal Slovenec. Vsled tega letaka so fašisti in karabinjeri izpraznjevali javne lokale že ob 1/2 7h ter naganjali ljudi domov. Na cestah so mirne pasante klofutali. Ceste sicer niso bile prazne, ker ljudje v glav- nem niso vedeli za vsebino letakov. Na tromostovju so ljudi legitimirali in jim odvzeli legitimacije. *Poročilo o dogodkih v Dražgošah, 22. januarja 1942 (pag. 1688–1689) Dražgoše nad Selško dolino. Dražgoš, te prelepe slovenske vasi na zahodnem obronku Jelovice nad Selško doli- no, ni več. Vpepeljeni so domovi, požgana so gospodarska poslopja. Uničena je farna cer- kev s 4 štirimi zlatimi baročnimi oltarji iz leta 1658, ki so bili najlepši tovrstni umetnostni spomenik v Sloveniji. Dražgoše so oddaljene od Škofje Loke 22 km; imajo 444 prebivalcev in 81 hiš. Vas sama se deli na dve večji skupini: na skupino Pri cerkvi, kjer je 35 hišnih šte- vilk ter na skupino Na pečeh, oddaljene 10 minut od cerkve, kjer je 45 hišnih številk, med tem ko je posestnik Novak od skupine Pri cerkvi oddaljen kakih 5 km. Del hiš skupine Na pečeh se imenuje Jelenšče. V skupini Na pečeh je Sokolski dom, v skupini pri cerkvi je prosvetni dom. Na Silvestrovo (31. 12.) 1941 zjutraj je prišla skupina partizanov, ko so se umaknili iz Črnega vrha in od Sv. Ožbolta, v Dražgoše, kjer so se naselili v Sokolskem domu in na ne- kem hlevu. Šele čez tri dni so se delno naselili tudi v kraju Pri Cerkvi v prosvetnem domu. V času bivanja v Dražgošah so partizani pripeljali od Remca na Lancovem pri Ra- dovljici tri krave in enega konja. Hrano so vozili z več vozmi iz Dobrav pri Kropi, od koder so Nemci odselili večji del slovenskega prebivalstva v Št. Vid nad Ljubljano. Dražgošani so se prihoda partizanov in njihove naselitve v Dražgošah ustrašili. Pro- sili so jih, naj odidejo, ker da bodo sicer odseljeni. Partizani pa so domačinom odvrnili: »Saj je vse eno, če Vas selijo, saj tudi mi ne moremo biti doma.« Partizane v Dražgošah sta vodila bivši šolski upravitelj na Srednji Dobravi pri Kropi Žagar Stanko in Pečnik Ciril iz Ljubnega, za katerim je bila pred kratkim izdana tiralica in razpisana nagrada 20.000 RM onemu, ki ga izroči živega ali mrtvega nemškim oblastem. Partizani so sklicali v Sokolski dom dve zborovanji, na katere so povabili Dražgo- šane. Govoril je Žagar Stanko. V svojih govorih ni omenil Jugoslavije, pač pa je govoril o Sovjetiji, o raju, ki bo prišel ter o tem, zakaj morajo biti v gozdovih in da je doslej na raznih frontah padlo že 7 milijonov Nemcev, kakor tudi da se morajo Nemci pred partizani pov- sod umikati. Prvega zborovanja se je udeležilo precej Dražgošanov, med tem ko pri drugem zborovanju udeležba ni bila več tako velika. Ljudje so namreč po prvem zborovanju DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 221 rekli: »Ta pa že ne more biti pravi, ker ni govoril nič o Jugoslaviji, pač pa o vseh drugih stvareh.« Dražgošani so sporočili bivanje partizanov občini Selca nad Škofjo Loko; sedanji občinski komisar Benedik Franc, mlinar in lesni trgovec v Dolenji vasi jim je dejal, naj se vrnejo na svoje domove in mirno delajo naprej, ker da se jim ne bo ničesar zgodilo. V petek dne 9. 1. 1942 so začeli Nemci streljati na Dražgoše s topovi od treh strani: iz Rudnega, od kraja Pri znamenju, kjer se stekajo pota iz Kališ, Krope in Selc preko Lajš ter od posestnika Novaka. Rudno je oddaljeno v zračni črti od Dražgoš 1–1.5 km, kraj Pri znamenju 1 km, posestnik Novak pa 2 km (po cesti 5 km). S topovi so streljali v petek in soboto. Topovski izstrelki so zadevali hiše, od katerih je kaka četrtina zgorela že med obstre- ljevanjem. Partizani na topovsko streljanje niso odgovarjali, ker takega orožja niso imeli, pač pa so bili v hišah in na raznih strateških točkah, kjer so imeli tudi strojnice. Dražgošani iz skupine Na pečeh so po veliki večini (vsaj polovica) zbežali takoj ob začetku nemškega topovskega napada v najvišji del te skupine hiš v tkzv. Jelenšče, kjer so se zbrali v Grogovcovi in Šolarjevi hiši. Obe hiši so od zunaj založili z drvmi. V ti hiši so se skrili, ker so mislili, da so na najvišjem predelu vasi najbolj varni in da bodo Nemci v ta predel prišli najkasneje, t.j. da bodo sicer imeli dovolj časa za beg. Kmetje iz skupine Pri cerkvi so ostali po večini na svojih domovih, med tem ko so kočarji in delavci odšli na Jelovico, od tam preko Rovtarice (prelaz, ki veže Bohinj s Selško dolino) v Sotesko (Bohinj) in naprej v Radovljico in Ljubljano ali druge kraje. Nemci so v nedeljo dne 11. 1. 1942 dopoldne zavzeli najprej Jelenšče. Tu so iz obeh navedenih hiš pobrali vse nad 12 let stare moške ter [jih] takoj na kraju samem ustrelili. Teh je bilo trinajst (13). Ženske in otroke so zaprli v Grogovcov hlev. Izmed tu ujetih Dražgoša- nov je neki simuliral smrt, na kar je Nemcem pobegnil. Med drugim so bili tu ustreljeni: Lotrič Franc (60–70 let), po domače Tomažov Francl, 72 letni Berce Tomaž, 57 letni Frakelj Peter in njegov 18 letni sin Frakelj Zdravko, 50 letni Lotrič Franc star[ejši] p. d. Bolčar in njegova sinova 18 letni Lotrič Maks in 20 letni Lotrič Franc, 20 [letni] Lotrič Ciril, p. d. Grogovcov in 18 letni Kavčič Janez. Ko so partizani videli, da so Nemci v premoči, so se umaknili na Jelovico in preko Rovtarice v Bohinj. Nemci so nato prodirali od Jelenšč in od posestnika Novaka proti skupini Pri cerkvi. Ko so prišli v skupino Pri cerkvi, so Nemci tu pobrali nad 12 let stare moške in jih 40 ustrelili v župnišču. Dražgoški begunci so nato srečevali ozir. dohitevali partizane na Jelovici. Očitali so jim, kaj da so storili z njimi. Partizani se za te očitke niso menili. V Radovljico so pribežale preko Jelovice in Soteske 4 družine od katerih ima ena 7 nedol[etnih] otrok. Prebivalci Dražgoš so bežali nezadostno oblečeni in brez vsakih sredstev. Tudi otro- ci sami brez staršev so bežali. Na Martinčku (Jelovica) so našli zmrznjene (mrtve) tri otroke v starosti od 4 do 10 let (enega dečka in dve deklici). 222 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) V neki družini so Nemci ustrelili očeta in tri sinove. Mati je pobegnila v Selca, kjer je zdaj vsa obupana. Zopet druga družina se je skrila v klet, a so jih Nemci tam vse postrelili. Nemci so ljudem v Dražgošah naročili, naj znosijo iz hiš, kar je kaj vredno. Do- mačini so ubogali. Nemci so nato te stvari naložili na avtomobile ter tudi ljudi (okoli 80), ki so jih odpeljali v Št. Vid nad Ljubljano, med tem ko so stvari obdržali zase in pošiljali domov v Nemčijo. Svinjsko meso (stegna) pa so Nemci dali sušit raznim mesarjem. Koliko je bilo v celoti ustreljenih in koliko jih je zmrznilo izmed Dražgošanov, se sedaj ne da z vso gotovostjo ugotoviti. Spredaj navedene številke so točne. Tudi za Nemce se ne ve, koliko jih je zgubilo življenje. V Kranju je pokopanih 27 Nemcev, od katerih je eden Gestapovec. Govore pa, da je padlo nad 100 (sto) Nemcev in da je precej ranjenih (do 150), ki leže sedaj v bolnišnici na Golniku. Pravijo, da so mrtve Nemce odvažali tudi v razne kraje v Nemčijo, med drugim tudi na Dunaj. Nemci so nato izdali v slovenskem in nemškem jeziku »Stenski časopis«, kjer je med drugim pisano: Gauleiter dr. Rainer je ob svojem prihodu v te pokrajine izjavil, da bo napravil red tako ali tako. Pozval je prebivalstvo, naj sodeluje pri uničevanju boljše- viških tolp. Temu se je odzvala večina prebivalstva razen prebivalcev Dražgoš. Zato je bilo to kaznovano »mit schweren Waffen.« Posrečilo se je večino boljševikov uničiti, del njih pa se je razbežal s civilnim prebivalstvom v mraz. Kdor jim bo nudil prenočišče in jih skrival, temu grozi smrtna kazen. Žene in otroci so v taboriščih, ker so jim domovi vpepeljeni. Vsled te grožnje o smrtni kazni v stenskem časopisu so se Radovljičani bali nuditi pomoč pribeglim Dražgošanom. Prosili so vodjo Gestapa Vondertanna [Ludwig von der Tann], naj posreduje na pristojnem mestu, da bodo lahko sprejeli žene in otroke ter tudi može, ki so pribežali. Dovolil jim je sam od sebe začasno, da smejo nuditi pomoč pribeg- lim Dražgošanom in izjavil, da bo posredoval na pristojnem mestu, da jih radi te pomoči ne bo zadela nobena kazen. Nemci so dalje tudi zažgali kočo na Mošenjski planini. Trdijo da so bile tam sani, orožje in konj, ki je to orožje prenašal za partizane. Konja in sani pa so Nemci kasneje našli na Pokljuki obenem z neko strojnico. To strojnico so razstavili na trgi v Radovljici. Najdeni konj je bil Remčev, o katerem je bil govor spredaj. Dražgoš ni več. Ostala je samo še groza in trepet; ostal je žalosten spomin, ki nas opozarja in nam kliče, da s svojimi človeškimi silami varčujmo in da varujmo tudi svoje slovensko premoženje. Ljub[ljana] 22. 1. 1942. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 223 Torek, 27. januarja 1942 = Dr. Arnejc [Janko Arnejc] pravi v Unionu, da so v škofjeloških hribih ustrelili Švelca Antona. Ob 7h–1/2 8h zvečer pred Matico nekdo ustreljen. Torek, 2. februarja 1942 Včeraj 2. 2. napad s strani OF na Verd; vas Zavrh izpraznjena in zažgana. Petek, 6. februarja 1942 Vidim v kavarni Natl [Marko Natlačen], Stareta [Miloš Stare], Česnika [Ivo Česnik], Lavriča [verjetno Jože Lavrič], Kranjca Milana, Milavca [verjetno Anton Milavec], Rudita [Rudolf Smersu] – čudna družba. Premišljam odredbo o županih: Priseči?!! Horn [Peter Horn] = veliki rog (pri gosteh) Peršuh [Ivo Peršuh] ing. Dimnik Stanko in g. Ka[n]c: to so baje rez[ervni] častniki. Nisem jih še videl v uniformi. France pravi, da je bilo v redu in da je dobil listine nazaj. Danes je določen čas za gibanje od 7. 2. do 16. 2. 1942 od 1/2 6h zvečer do 1/2 7h zjutraj! To je uspeh, taktika in politika OF – partizanov. Uboge žrtve. Četrtek, 29. januarja 194243 Zjutraj ob pol devetih na meji, kjer izročim potrdilo – dovoljenje tukajšnjih oblasti za uvoz pohištva, ki pripada ženi in kolikor ga ji puste Nemci vzeti s seboj. Na meji dobim g. Cukj., ki med drugim pravi: ustreljenih je bilo 15, med njimi 2 ženski (ena se piše Noč; stari so bili po večini od 18–20 let. Po večini so z Jesenic in z Javornika.). Rad[ovljičani] so nejevoljni na dr. K., ker nikdar ne omeni hostarjev na Jelovici in Rusov. Pravijo, da on lahko tako govori, ker je na toplem, da pa ne pozna razmer, v katerih oni žive. So nerazpoloženi proti duhovščini in pravijo, kakor npr. Stangl, da smo preje preveč poslušali farje, ki so nas tako daleč privedli. Pravijo, da so med ustreljenimi po večini sami Stanovnikovci44. Pravijo, da bi včeraj dne 28. 1. 1942 morali priseči častniki policijske straže, ki pa da so to odklonili. Baje so jim pobrali obleko. Nekateri pa že pravijo, da so višje policaje zaprli, ker niso prisegli. 43 Na listu prilepljen zapis za 29. in 28. januar 1942. 44 Verjetno somišljeniki Aleša Stanovnika. 224 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Pravijo, da je Pukšič sklical nek sestanek na Jesenicah in da je nanj osebno tudi po- vabil g. Markeša Valentina [Valentin Markež]. Ta mu je dejal: »Veste, da nikamor ne grem, najmanj pa bi šel na Vašega.« Pri Pukšiču so kasneje našli seznam oseb, ki so bile vabljene. Zato je bil aretiran tudi g. Markeš, ki so ga zasliševali 3 ure, nato pa izpustili. Sreda, 28. januarja 1942 Govorim ponovno za nastavitev Grada [verjetno Boris Grad], Rustjana in Valanta ter za podpiranje Fraklja. G. Frakelj [Franc Frakelj] pove, da sta mati in sestra v Kranju pri sestrah oz. hčerkah. *Kratek seznam ljudi iz Nomenja (pag. 1692) Ažman Mirko Nomenj 2 Zupan Peter Nomenj 18 (Ševlov) Sušnik Janez Nomenj 4 (Sušnščov) brata  Žnidar Jože Žnidar Ivan  Nomenj 21 (Sodarjeva) Nedelja, 8. februarja 1942 Dan dr. Prešernove smrti Zjutraj je baje visela sl[ovenska] zastava na Šišenski novi cerkvi. Med 11 in 12h dopoldne dijaki baje prinesli precej vencev na dr. Prešer[nov] spo- menik s sloven[skimi] in jugosl[ovanskimi] trakovi. Po položitvi so bili baje pregnani in nekaj (8) aretiranih. Ponedeljek, 9. februarja 1942 Godina [Jožef Godina], Stare [Miloš Stare] in Križman [Andrej Križman] na cesti govore o posledicah dela OF. Sreda, 11. februarja 1942 Govorim z g. Peršičem – Petrom (dne[vni] promet[ni] zvaničnik na Sl[ovenskem] Javorniku) prebežal je, ker je Gestapo začela zasliševati razne osebe kot priče, da ni zanes- ljiv. Ovadila ga je ga. Hriberšek. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 225 Izrezek iz časopisa Slovenec, 7. februarja 1942: Odredba o gibanju prebivalstva v Ljubljanski pokrajini Letak OF 226 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nemčur je postal drugi promet[ni] zvaničnik Hribar, ki je vedno v stikih s Hriber- škom in Schillerjem iz tovarne.45 Pravi, da je slišal, da je bivši jug[oslovanski] orož[niški] komandir dobil iz Ljubljane povelje, da mora imeti za mesec marec 42 pripravljenih več edinic po 11 mož. Četrtek, 12. februarja 1942 Zvem, da je bil med drugimi aretiran tudi dr. Potočnik Miha in odpeljan v Begunje; radi vodstva Gor[enjske] OF. Petek, 13. februarja 1942 Zjutraj Partizani (5) z revolverji napravijo preiskavo pri Jenkovi Mariji na Sv. Petra cesti; vlomijo v stanovanje. Ob 4 popoldne (5) z revolverji ustavijo bol[niškega] strežnika in mu s silo vzamejo kovčeg s 1600 [izvodov] Sv[obodne] Sl[ovenije]. Nedelja, 15. februarja 1942 Pustna nedelja Pravijo, da je neki kolesar streljal na italijan[skega] karabinerja pred Visokim komi- sarijatom ali pa nemškim konzulatom. *Seznam ustrelitev na Gorenjskem (pag. 1696)46 Nemška oblast je izvrševala usmrtitve na Gorenjskem: a) na podlagi sodb izrednega sodišča, ki ga je postavil načelnik civilne uprave za zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske namest[nik] Gauleiter[ja] Kutschera in ki je zasedalo v ženski kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem: Od tega sodišča je bilo obsojenih na smrt: dne 1. 8. 1941 .................. 4 moški iz kamniškega okraja, dne 6. 8. 1941 .................. 4 moški, od teh 3 iz kamniškega in 1 iz radovljiškega okraja, dne 19. 8. 1941 ............... 6 moških iz dravograjskega okraja. Po usmrtitvi so bila trupla prepeljana v graški krematorij. dne 19. 8. 1941 ............... 1 moški, po imenu Stošić Milorad, ki je bil javno obešen v Kranju ob cesti proti Tržiču, 45 Ob odstavku pripisano: prišel je v soboto 7. 2. 1942. 46 Primerjaj s seznami usmrtitev na str. 189, 201 in 203. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 227 dne 16. 10. 1941 ............. 20 ljudi na Lancovem pri Radovljici, od teh ena ženska, dne 13. 11. 1941 ............. 15 moških v Begunjah. Izredno sodišče je tedaj obsodilo na smrt in smrtno kazen izvršilo v ................... 50 primerih. b) brez sodbe zgolj v osveto za izvršena teroristična dejanja je bilo ustreljenih: dne 9. 8. 1941 .................. v Begunjah 10 ljudi, imena niso bila objavljena (Znani sta vsaj Dacar iz Černiv[ca] in Podlipnik iz Bohinja) dne 22. 8. 1941 ............... v Dobu in Smledniku po 5 = 10 ljudi, dne 24. 8. 1941 ............... v Ljubnem ................................................... 5 moških, dne 29. 8. 1941 ............... v Jaršah ........................................................ 5 moških, dne 28. 8. 1941 ............... v Spod[njih] Gorjah .................................. 5 moških, dne 3. 9. 1941 .................. na Ihanskem mostu pri Domžalah .......... 10 moških, dne 4. 9. 1941 .................. v Lescah ....................................................... 5 moških, dne 4. 9. 1941................... na Slov[enskem] Javorniku ...................... 5 moških, dne 28. 10. 1941 .............. (Golčaj obč[ina] Blagovica) ...................... 10 ljudi dne 5. 8. 1941 .................. pri spopadu v okolici Kranja 8 ljudi, kar je bilo razglašeno razen imen, dne 30. 12. 1941 ............. 2 moška (Planišček in Loncnar z Jesenic), dne 3. ali 4. decembra 1941 ..... v Begunjah ....................................... 28 ljudi, imena niso bila objavljena, ve se za dva: Blaja iz Domžal, ki je zapustil ženo in dva ned[oletna] otroka, Žabnikar Ciril, pos[estnikov] sin iz Radomelj, dne 16. ali 17. 12. 1941 .. v Nomenju (v goreči hiši) ......................... 2 moška, dne 3. 1. 1942 ..................v Begunjah ................................................... 35 ljudi, dne 21. 1. 1942 ............... v Begunjah .................................................. 15 ljudi, od teh dve ali tri ženske) Ustreljenih je bilo tedaj brez sodbe 155 kar da skupaj usmrčenih 205 ljudi. Ljubljana dne 7. 2. 1942 Torek, 17. februarja 1942 Pustni torek Zjutraj okoli 1/2 4h bila močna detonacija v smeri kemične tovarne. Dopoldne da je tam vojaška komisija – tako govore. Petek, 20. februarja 1942 Popoldne ob 1/2 5h ali 3/4 5h je bil v Sodni ulici v Ljub[ljani] ustreljen Praprotnik Avgust. Bil je baje v družbi dr. Žerjavove hčerke. Dobil je 5 strelov. Žerjavova je baje dobila strel v koleno. – Storilci so baje pobegnili in se odpeljali z avtomobilom. 228 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Izrezek iz časopisa Il Piccolo: članek z naslovom Smrtna obsodba vojaškega sodišča v Ljubljani DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 229 Govorim z Udetom Lojzetom; pravi, da je prevzel delo o odseljenih in Koroško vprašanje. Prav je, da na tem dela le eden. Govorim z gdč. Polonco Zupančevo. Sobota, 21. februarja 1942 Govore, da je pretekli teden padlo v bližini Ljubljane in v sami Ljubljani 10 ljudi. 2 v Mostah: brat in sestra, brat je baje bil v gozdih, se je vrnil, bal se, da ga ne bo več nazaj in da bo izdala sestra partizane Italijanom, ker sestra hodi z Italijani. 2 v Šiški: menda brat in sestra. 1 v Sodni: Praprotnik [Avgust Praprotnik], ki da ga je Baebler [morda Aleš Bebler] sam ubil. 4 na Žabjeku, ker so hoteli razorožiti Italijane. Baje so bili 3 slavisti in en jurist. 1 En Italijan pod Cekinovim gradom. Poročilo o razmerah na Gorenjskem v času od 8. februarja 1942 do 21. februarja 1942 (pag. 1697) Poročilo o razmerah na Gorenjskem v času od 8. 2. 1942 do 21. 2. 1942 1. V času od 11. do 13. 2. 1942 so v Begunjah zopet ustrelili 16 ljudi po večini z Dov- jega in Javornika. O ustrelitvi je izšel javni plakat, ki ga je zopet podpisal policijski častnik in ne dr. Rainer. Ustreljeni so bili pokopani v Dragi. 2. V Dragi je sedaj vidnih 118 grobov. 3. V Begunjah je sedaj zaprtih okoli 400 ljudi. 4. Izdani so veliki plakati, s katerimi vabijo moške od 14. do 20. leta starosti na pro- stovoljno delo na Koroško, da se privadijo nemškega jezika, ki bo igral svetovno važnost. 5. V času od 19. do 21. 2. 1942 so v Kranju aretirali okoli 40 moških vseh stanov in jih odpeljali v Begunje. 6. V času od 16. do 21. 2. 1942 so iz občine Javorje nad Škofjo Loko odpeljali 149 moških najprej v Št. Vid nad Ljubljano, nato pa v koncentracijsko taborišče na Koroško z utemeljitvijo, »da so tam bolj na varnem.« 230 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 7. S temi 16timi je bilo na Gorenjskem streljanih doslej vsega 221 ljudi, kolikor se nanaša na usmrtitve po obsodbi ali v osveto. K tej številki prideta še dva, ki sta bila ustre- ljena na Pokljuki, ko so Nemci prvič preganjali »hostarje«. Ta dva sta ležala v mrtvašnici na Bledu. Bila sta drvarja na Pokljuki. Ve se tedaj v celoti za 223 ustreljenih. Razen tega je bilo nekaj Slovencev ubitih tudi v raznih bojih po gozdovih. Število teh je neznano. Ljubljana 21. 2. 1942. Petek, 20. februarja 1942 Zjutraj je bil ustreljen na Vrhovcih proti Bokalcam del[avec] tob[ačne] tovarne neki Žakelj (3 strele, 2x v prsa, 1x v glavo). Nato so aretirali v tovarni 15 moških in 3 ženske. Trije od moških so zbežali. Ponedeljek, 23. februarja 194247 Ob pol treh popoldne izidejo plakati, da ne sme nihče od treh naprej iz mesta Lju- bljane. Podrobno besedilo prepovedi je razvidno iz posebnega obvestila, ki je ponatisnjeno v Slovencu. Na vožnji iz Kočevja zvem, da je odšlo nekaj vojakov iz Kočevja radi pojačanja v Ljubljano. Zakaj je bilo potrebno to pojačanje, nisem zvedel. Torek, 24. februarja 1942 Zjutraj okoli pol devetih zvem, da je bila včeraj razglašena prepoved odhoda in prihoda v Ljubljano, kakor je razvidna zgoraj. Okoli devetih zvem, da v Šiški pobirajo vse moške kar povprek. Ljubljano so zagradili z žično ograjo in postavili na ceste španske jezdece. Na Viču so potegnili žično ograjo za župno cerkvijo. V Šiški so potegnili žično ograjo za staro cerkvijo. Od žične ograje v Šiški proti mestu so začeli že hišne preiskave. Vse potnike, ki so prišli zjutraj ali dopoldne v Ljubljano, so aretirali na kolodvoru in odpeljali v belgijsko vojašnico. Na Šentjakobskem trgu stoji vse polno praznih kamijonov in avtobusov. 47 Na listu prilepljen zapis za 23., 24. in 25. januar 1942. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 231 Sreda, 25. februarja 1942 Včeraj so veliko ljudi aretirali (okoli 3000) in jih imeli priprte v vojašnicah. Ostali so ves dan brez hrane. Iz topničarske vojašnice so jih zvečer spustili domov. Čez dan so jih dvakrat preiskali. V Šiški so kmalu nad novo cerkvijo napeljali žično ograjo močno na gosto. Ljudi so pustili danes v mesto. Pač pa je danes preiskava v okolici Erjavčeve ulice, kamor je dohod izključen. Tudi slovenskih stražnikov niso pustili na svoja mesta. Prav tako tudi danes vozijo precej ljudi v razne vojašnice. Potnike, ki pridejo iz Do- lenjskega, puste v mesto. Za nekatere trdijo, da jih pa ne puste. V nekaterih krajih so bile hišne preiskave natančne, drugod zopet površnejše. V ne- katerih hišah so tudi po štiri ure preiskovali. Kjer so bile kake večje zaloge, so tudi te zaloge popisali (mast, moko, olje in podobno). Včeraj 24. 2. 1942 popoldne okoli pol petih je korakalo po Miklošičevi cesti kakih 500 bojno opremljenih vojakov. Med njimi je bila tudi mitraljezka četa. Vojaki so tudi imeli lahke strojnice. Petek, 27. februarja 1942 Danes nekaj minut pred 18. uro so bile zaslišati tri močnejše bombne detonacije v smeri proti Frančiškanskemu mostu. Nato je bilo slišati puškarjenje in streljanje s strojnico ali pa s puškomitraljezom. Ljudje so hitro izpraznjevali ulice, italij[janska] vojska pa je blokirala dotični kraj oz. okolico in ljudi zaprla v frančiš[kansko] cerkvo. Po šesti uri je začelo streljanje na več straneh. Verzije, kako je do detonacij prišlo: Dva italij[anska] vojaka sta pila v gostilni poleg gostilne Maček za vodo. Eden iz- med njih je zabavljal čez Slovence, a ga je nekdo izmed navzočih Slovencev z kozarcem udaril po glavi tako, da je bil vojak ves krvav. Njegov tovariš, ki je imel bombe, je stekel k Ljubljanici in zmetal bombe v vodo. Krvavi Italijan pa je začel streljati s puško. Nato je začelo splošno streljanje. Sliši se, da je bilo nekaj mrtvih. Nekateri trdijo, da so mrtvi trije Slovenci. Nedelja, 1. marca 1942 Proti večeru okoli pol šestih in šestih je bilo zopet streljanje s puškami in revolverji. Baje je tudi eksplodirala bomba. Pri tem streljanju je izgubil življenje četrtošolec Verbic. Zadet je bil slučajno. Streljanje je baje nastalo vsled tega, ker je iz kamijona, na katerem so nekoga peljali, dotični skočil med iz vojašnice se vračujočo grupo Slovencev, se med nje pomešal in zginil. Vojaki so streljali za dotičnim ubežnikom in baje zadeli Verbica, ki je tedaj padel kot ne- dolžna in slučajnostna žrtev. 232 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 3. marca 1942 Preiskave se nadaljujejo. Včeraj je bila blokirana Kolodvorska ulica, v nedeljo pa Dunajska cesta. V nekaterih krajih odvzamejo hrano, zopet drugje samo popišejo, drugod pa se za hrano ne zanimajo. Postopanje je tedaj v raznih krajih zelo različno. Odvisno je precej od preiskovalcev samih. Meja je še vedno zaprta. Dr. Kodre [Anton Kodre] mi pravi, da je dekle (nevesta) njegovega najemnika dobi- la šest mesecev zapora in da se nahaja v Begunjah, ker je brez dovoljenja prestopila mejo, a jo je v Ljubljani spoznal neki Gestapovec. Slišim, da so v nedeljo v splošni bolnišnici aretirali: dr. Lavriča [Božidar Lavrič], dr. Breclja [Bogdan Brecelj] in dva dr. Derganca [Franc in Mirko Derganc]. Danes okoli dveh popoldne so blokirali kavarno Prešern in ob pol štirih odpeljali vse ljudi, ki so jih v kavarni našli. Videl sem okoli dvanajst ljudi. Odpeljali so jih s kamijonom.48 Govore, da so v Begunjah na Gorenjskem zopet ustrelili 41 ljudi, med njimi nekaj zdravnikov. Imenoma govore za dr. Ceha [verjetno Milan Čeh], zdravnika bratovske sklad- nice iz Jesenic. Pravijo, da je g. Wohinz prišel v Ljubljano pred kakimi tremi tedni in da sploh ne gre iz hiše. Sreda, 4. marca 1942 Danes je zopet blokirana Šiška in tudi Kolizej. Nekateri pravijo, da za žično ograjo kopljejo strelne jarke in postavljajo barake. Kar so ljudi pridržali, pravijo, da so jih odpeljali v koncentracijska taborišča v Šmar- je-Sap, kjer so postavljene nove barake v bližini železniške proge. Baje so nocoj ponoči tj. od 3. na 4. 3. 1942 ustrelili v Šiški šest italijanskih vojakov. Vederemo! V to govorico najmanj verujem. 4. 3. 1942 Vojaško vojno sodišče II. armade v Ljub[ljani] smrtno sodilo: 1) Edvard Legrad, 11. 9. 1922 v Šmarjah pri Jelšah, stan Ljubljana, dijak, 2) Josip Koprivnik, 27. 8. 1919 v Ljub[ljani], postrežček. Ker sta do 2. 3. 1942 pripadala oboroženi skupini, ker sta imela strelno orožje, ker sta 3. 3. izvedla napad na življenje nekaterih članov oborož[ene] sile in povzro- čila smrt višjega podnarednika in ranila 2 druga vojaka. 48 Od tu naprej Albin Šmajd dnevnih dogodkov večinoma ni zapisoval v zvezek, ampak na liste, ki so do 18. aprila 1942 prilepljeni v zvezek. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 233 Četrtek, 5. marca 1942 Pregledujejo Fügnerjevo ulico. Baje sta bila včeraj dne 4. 3. 1942 pripeljana popol- dne na sodišče v Ljubljani dva moška iz Horjula, na kar se je tekoča pravda radi preserških dogodkov prekinila za dve uri, se začela razprava proti tema dvema moškima, ki sta bila po dveh urah obsojena na smrt in katera kazen se je baje zjutraj dne 5. 3. 1942 že izvršila. Pravda proti preserškim se nadaljuje. Drž[avni] tožilec baje zahteva smrtno kazen za 34 partizanov. Zvečer je bila baje zažgana neka hiša v Trnovem. Petek, 6. marca 1942 Slišim, da so me zaprli in izročili n[emškim] oblastem. To sem že večkrat slišal tako tudi pred 14 dnevi, da so me že videli v Begunjah na Gorenjskem. Pravijo, da je včeraj tudi gorelo na Koreni. Koreno ima 1180 prebivalcev in 16 hiš. Od Ljubljane je oddaljen 19 km od Vrhnike 9 km, od Horjula 1 km; spada v občino Horjul, župnijo pa v Polhov Gradec, od koder je oddaljen 4,5 km. Leži 720 m nad morjem. Vasica s cerkvijo in pripadajočima zaselkoma Strujica in Ulaka leži na oblem razglednem in sončnem grebenu med Horjulsko in Polhograjsko dolino. Precej težak dostop z vozom od Horjula (cca 2 km). Hvaležna izletniška točka z zanimivim razgledom zlasti v osrčje Polhograjskih dolomitov. Dr. Dinko Puc ni bil tretjič aretiran; prav tako raznašajo neresnične vesti, da je bil bivši minister Pucelj Ivan vklenjen odpeljan v Italijo. Dejansko pa je bil še danes na divizij- ski oblasti, kjer je prosil za izdajo dovolilnice, da bi lahko odpotoval iz Ljubljane. Tam je še vse ostale s svojo šegavostjo zabaval. Videla sta ga tam gg. Pleteršek in Komar [Andrej Križman]. Včeraj so baje partizani zopet ubili (ustrelili) nekega Urbanca in dve njegovi hčerki (ena stara 21 let, druga mlajša), med tem ko je 15 letni sin ubežal in je edini ostal pri živ- ljenju. Še vedno ni pri pameti! Danes je blokirana Streliška ulica ter ves levi breg Ljubljanice (Mestni trg, Stari trg, Karlovška cesta in drugo). Prehod čez mostove Tromostovje, Čevljarski most, Št. Jakobski most in niže ni mogoče. Sobota, 7. marca 1942 Zjutraj ob pol devetih vidim, da se je pripeljal v Ljubljano kamijon nemških vojakov. Avto je peljal v smeri proti glavni pošti. Na Bleiweisovi cesti vidim dva voda italijanskih vo- jakov v polni bojni opremi in s strojnicami. Korakajo v smeri proti Viču oz. banski upravi. Dva dela tromostovja tj. oni pri Mayerju in srednji del sta za promet še vedno bloki- rana. Za ljudi je prost prehod pri Prešernu. Ob devetih vidim korakati v bojni opremi dva voda italijanskih preko tromostovja. 234 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ob pol desetih pripovedujejo, da je bil sinoči v Rožni dolini v gostilni pri Katrci zopet s strani partizanov ustreljen neki Slovenec, baje duhovnik. Iskali, da so nekega Tram- puža [Vincencij Trampuž], a so pomotoma ustrelili onega duhovnika. Opoldne pride žena [Marija Šmajd] v Ljubljano s pohištvom. Ponedeljek, 9. marca 1942 Urejam glede pohištva na občini in carini. Torek, 10. marca 1942 Blokada našega okrožja. Se srečam z Novak Jankom iz Radovljice, se pozdraviva. Zjutraj okoli 7. ure se ustre- li hišnik v hiši štev. 5 v Trdinovi ulici. Bil je višji stražnik Urdih. Ustrelil se je z lovsko puško. V poslovilnem pismu ženi pravi, da se je ustrelil proti bolezni. Sreda, 11. marca 1942 Vagon še ni prost za razkladanje. Četrtek, 12. marca 1942 Blokiranje večjega desnega brega Ljubljanice, odpeljan tudi Primec Bojan. Nedelja, 15. marca 1942 Vojaštvo (grenadirji), ki je prišlo v Ljubljano radi preiskav, je odšlo iz Ljubljane v svoje garnizije. Petek, 20. marca 1942 Promet na ulicah je bil zaprt do devete ure zjutraj. V tem času so pobrali do 2/3 aktivnih častnikov in podčastnikov biv[še] jug[oslovanske] vojske. Sobota, 21. marca 1942 Zjutraj okoli 4h odpeljali priprte biv[še] jug[oslovanske] častnike in podčastnike v Italijo. G. Beltram pravi, da je gdč. Olga Pertot v norišnici. Praprotnikov primer [verjetno Avgust Praprotnik]. (Pavlin) DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 235 Ponedeljek, 23. marca 1942 Opazim skupine, ki preiskujejo ulice (Kalan [Peter Kalan], Casar [France Casar], Porovne [France Porovne]). Z ital[ijanskimi] oblastmi se odpeljejo neznano kam na nekaj važnega. Zvečer okoli 6tih odpeljali goste med njimi tudi ženske iz Petričkovega lokala na Aleksandrovi ulici. Zvem od Medveda [Miloš Stare], da so prišle skupaj vse skupine, kdo ne vem, ker ni povedal. Nedelja, 29. marca 1942 Pravijo, da gori Semič in da je bila proga zopet prekinjena. Vlak iz Bubnjarcev je zaradi tega imel zamudo. Zvem, da je v območju gas[ilske] čete Klada pogorelo: v Kladi 15 hiš, v Škrilju 51 hiš, v Golem 102 hiši. Ljudi je brez strehe cca 830. Ponedeljek, 30. marca 1942 Na 3. državni preiskavi, nato zaprli 60 dijakov. Sreda, 8. aprila 1942 Zvem, da je v Ljublj[ani]: iz Gorenj[ske]: Matevževčev (Tomažič), dr. Bizjak 1) Partija: Leber Franc (Jurjov), Bučan Johan 8. 4. ponoči ob 1/2 11h pridejo po Velikonjevega [morda Narte Velikonja] sina, ker da je četnik, da je lansko leto šel kot prostovoljec v jug[oslovansko] vojsko. Židanek Četrtek, 9. aprila 1942 Zvem, da je Tomšič [Tone Tomšič] v ljublj[anskih] zaporih. Ponedeljek, 13. aprila 1942 Dekan Flajnik [Peter Flajnik] pravi, da na posredovanje niso zažgali Smuke in Sta- rega loga. Pred kratkim da so s topovi streljali in na nečloveški način pobili 3 ljudi iz Loža. Pravijo Italijani, da so iz Čabra. 236 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Propagandni listki Osvobodilne fronte DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 237 Tako rekel predsednik družbe Virouse je predstavnik fašist[ične] zbornice lesnih trgovcev iz Milana. Pravijo, da so v petek 10. 4. ustrelili v Begunjah 10 ljudi. V soboto 11. 4. 60 ljudi. Nato slišim, da so jih ustrelili le 9 (Sitar). Torek, 17. marca 1942 Petelin [Stanko Petelin] pravi, da je slišal v menzi, da so sinoči na poti od menze proti Akademskemu domu na Miklošičevi cesti ustrelili akademika Župec-a [Franc Žu- pec], ki je bil predsednik Akademske zveze. Župec je bil v resnici ustreljen v Prisojni ulici. 3 strele v sence. Isti tudi pravi, da so danes zjutraj okoli pol devetih do devetih ugrabili na Poljanski cesti pri Pegleznu nekega elegantno oblečenega moškega, ki je tam očividno nekega čakal. Pripeljal se je avto, iz njega je izstopilo nekaj moških, ki so dotičnega zagrabili za vrat in roke, ter ga vrgli v avtomobil, ter odpeljali proti Ljubljanici. Pred dnevi so baje zažgali vojaki neko vas pri Višnji gori. Mrtva sta bila baje dva Italijana, častnika, vsled česar se je izvršil požig. Danes je baje razprava proti šoferju, ki je svoj čas odpeljal odeje (deke) iz Mestnega doma. Brani se, da je po poklicu prevoznik in da je vsled telefoničnega naročila izvršil to vožnjo. Pred dnevi so ustrelili v Mestnem logu nekega Korošca, ki da je bil pri onih komisi- jah, ki so odločale o internaciji Ljubljančanov, ko so jih pobrale vojaške patrulje. Iz Št. Vida se morajo baje Bitenčevi odseliti v treh dneh (na podlagi onega razglasa o ustanovitvi obrambnega pasu). Danes je blokiran telefon na Miklošičevi cesti. Sreda, 18. marca 1942 Ob 12. uri (opoldne) ustrele pred Ljudskim domom v Streliški ulici akademika Kiklja Jaroslava. Dopoldne zvem, da so gestapovci aretirali v Ljubljani nekega trgovca Kotnika iz Guštanja in dr. Roša [Fran Roš] iz Laškega. Četrtek, 19. marca 1942 Ves dan sem doma radi bolezni. Zvečer ob 19. uri zvem, da je za 20. 3. 1942 izdana prepoved izhoda na cesto in pre- poved prometa do 9. ure dopoldne. 238 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 20. marca 1942 Pravijo, da je bila gornja odredba radi tega, ker so dne 18. 3. 1942 v gostilni pri Katrci ustrelili nekega Trampuža [Vincencij Trampuž], o katerem trdijo, da je sodeloval v italijanski vojaški uniformi pri pregledovanju onih Ljubljančanov, ki so bili prepeljani v vojašnici ob splošnem preiskovanju. V dveh hišah v bližini Tržaške ceste sta bila danes zjutraj aretirana dva moška, med njimi neki dijak. Nekateri pravijo, da je bil izvršen atentat na bana dr. Natlačena [Marko Natlačen]. V noči od 17. na 18. 3. 1942 je bil izvršen napad na tovorni vlak pri Šmarjah-Sap, nekateri pravijo, da v Škofljici. Prestrelili da so lokomotivo. Drugi trdijo, da so partizani močno prizadeti in da so bili precej tepeni. Torek, 31. marca 1942 So napravili več škode. Med njimi so ubili: 1) 2) iz Šlatne49 3) Dolenc očete številnih drugih – V zadoščenje zato bodo dali ustreliti v Begunjah 1 do 29. Razen tega so naši oddelki v času od–do uničili v okraju Laak dve kom[unistični] tolpi. Med njimi je bilo 5 mrtvih. Rösener [Erwin Rösener] SS Četrtek, 2. aprila 1942 So ustrelili neko trafikantinjo Logonder Marijo, vdovo in mater 5 otrok. Pokopali so jo 7. 4. 1942 ob 1/2 4h iz kapele sv. Petra. Sobota, 4. aprila 1942 Veliko soboto popoldne so najprej iskali Kidričevo [Zdenka Kidrič] v Leonišču50, kjer govoril Laško, nato sta se dva z avtomobilom podala v žensko [bolnico], eden s šop- kom nagelj[nov], eden zelo viden rdeč, eden z mrežo pomaranč ter so ustrelili karabinerja, odtrgala telefon ter odpeljala ono gospo.51 49 Verjetno Slatna. V prepisu Uprave državne varnosti (UDV) je zapisano: iz Šleke. 50 Pripisano: kjer govoril laško. 51 Zdenka Kidrič je potem, ko so jo aretirali Italijani, simulirala bolečine v trebuhu, zato so jo prepeljali v t. i. žensko bolnišnico (Državna bolnica za ženske bolezni /in porodništvo/), od koder so jo rešili pripadniki Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte (VOS OF). DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 239 Četrtek, 9. aprila 1942 Zvem, da so v Radovljici zaprli Grilčevega medicinca akademika, ker da je neupra- vičeno izdal neko legitimacijo pri K Lj Z. Bil je nekaj časa zopet v Begunjah, zdaj je bil za 3 mesece odposlan v Nemčijo. Sreda, 8. aprila 1942 Krašna posreduje pri Beyreuterju za Zabreta Joška. Sreda, 15. aprila 1942 Išče Peršuh [Ivo Peršuh]. Prejel neki list Svoboda ali smrt.52 Četrtek, 16. aprila 1942 Govorim s Peršuhom [Ivo Peršuh] radi gasilcev. Nedelja, 22. marca 1942 Selnik 15 hiš Skrilj 51 hiš Golo, Rogatec, Visoko Zapotok 102 hiš 813 ljudi brez strehe 68.000.000 škode Četrtek, 26. marca 1942 Po tridnevnem iskanju najdem končno g. Kanteta [Vladimir Kante], pol[icijskega] komisarja. Preje sem ga telefonično iskal dva dni in tudi čakal na cesti, vendar ga nisem našel. Po telefonu pa so mi vedno rekli, da je pri g. Giongu [Francesco Giongo]. Zdi se mi pa, da je bil vedno v sobi in da ni hotel govoriti z menoj. Danes sem ga našel ob devetih na poti v urad v spremstvu detektiva. Pozdravil sem ga, vendar ni skoro reagiral ter kazal, kakor da me ne pozna. Na mojo prošnjo, da ga kar nadlegujem na cesti, sem mu hitro po- vedal, kaj želim, ni skoro hotel govoriti, končno je pa rekel, da je najbolje, da se obrnem na dr. Gionga, ki da je uvideven človek. Opravila sva v eni minuti. Ves čas se je delal, kakor da je zelo visok gospod z veliko oblastjo. 52 Glasilo slovenskih četnikov. 240 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Po Ljubljani govore, da bo jutri dne 27. 3. 1942 racija mladih in brezposelnih po ljub[ljanskih] ulicah. Vzeli da bodo do 2000 moških in žensk. Ob 1/2 7h zvečer v Močnikovi ulici nekoga ustrelili iz avtomobila. Petek, 27. marca 1942 Kolesar ob 1/2 10h streljal v Komenskega ulici na nekoga, baje je hotel nekega aka- de[mika] Ambrožiča, a je pomotoma drugega. Baje nekega Ogorevca ali dr. Ogorevza. Sreda, 25. marca 1942 Nekdo hotel ustreliti šoferja od Emone, ta opazil, bil urnejši, pobil storilca na tla. Ga ujeli. Četrtek, 26. marca 1942 V Rožni dolini baje ustrelili eno žensko. Petek, 27. marca 1942 V pisarni pravijo, da je bil g. Leiler [Hubert Leiler] tudi na listi in da bi ga morali ustreliti čez 14 dni; delal je skupno s Trampužem [Vincencij Trampuž]. Četrtek, 26. marca 1942 Zjutraj okoli pol petih razdejana želez[niška] proga na treh mestih okoli Grosupelj– Mlačevo. Bile so tri eksplozije, promet ustavljen za nekoliko ur. Ob pol sedmih zjutraj je bila napadena karabinerska postaja v Žužemberku. Streljali s strojnicami. Mrtev nihče. Iz Straže in Novega mesta je na kamijonih potem prišlo čez 400 it[alijanskih] vojakov. Ob Krki so pri tej priliki zažgali neko gostilno, kjer je baje tisti gostilničar dajal hrano in pijačo partizanom. Petek, 28. marca 1942 Dunajska cesta je zastražena z vojaki in karabinerji. V Zvezdi (krajevno vojaško poveljstvo) visijo italijanska, nemška in hrvaška zastava. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 241 (Glede položitve min na žel[ezniško] progo, pravijo, da jih je položila vojska, ker so prepiri med vojsko in milico.) Torek, 31. marca 1942 Pravijo, da je sodnik Rus [Josip Rus] pobegnil ob začetku blokade okoli 23. 2. 1942. Žena da je sporočila na sodišče, da je bolan. Doslej se še ni javil. O sodniku Rusu pravijo, da je član sodišča OF, ki izreka smrtne sodbe. Govore, da so pripravljeni razglasi o tem: a) da so vsa vozila prepovedana (tudi s konjsko vprego) b) da se proglasi obsedeno stanje c) ---- (se ne spomnim) samo, da je treba še vstaviti dneve Pravijo, da so Nemci dobili v uporabo letališče, ki bo postalo vojaško letališče. Kljub zapori pridejo še ljudje čez mejo (čez goro) tako govore po Ljubljani. O dr. Sta Alešu [Aleš Stanovnik] pravijo, da nosi dolge brke. Orož[niški] podporoč[nik] Marjan Strniša [Marjan Sterniša] je še v Ljubljani. Prejšnji teden pred 29. 3. so v Kočevskem okraju požgali vasi Stari log in Smuko. Ljudi so prignali v Kočevje. v celem 18 Podgorice Krvava peč vasi Zg[ornja] Slivnica Centa Osredek Mali in Vel[iki] Lipoglav (pobrali živež in živino) Medvedec Visoko Kurešček Škrilje Golo Zapotok Hud Rogatec Klada Skiršče Četrtek, 2. aprila 1942 Pravijo (Grad [verjetno Boris Grad]), da je slišal, da je odšlo na Štajersko 400 štiris- to partizanov za oživitev akcije. Torek, 31. marca 1942 Ustreljeno v Beg[unjah] 29 ljudi. 242 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 2. aprila 1942 Ob 9h zvečer so v Šiški baje ustrelili neko dr. Čampovo uradnico Wolfertovo [Eva Wi- ederwohl], ko je hotela prekoračiti blok; dobila da je 5 strelov, njen spremljevalec pa enega. Ob 21:35 so bili ponovni streli. Petek, 3. aprila 1942 Vel[iki] petek. Baje so ustrelili pri nameravanem prekoračenju žične blokade v smeri proti Igu ne- kega rezervnega oficirja (danes ponoči). V začetku tedna (torek 31. 3. 1942 in sreda 1. 4. 1942) so aretirali iz Jug[oslovanske] tiskarne 5 ljudi, med njimi fotografa Hafnerja. Čujem, da se tiska v Merkurjevi tiskarni neka poseb[na] odredba. (Estello) Seznam žrtev, ki jih je ubila OF v Ljubljani in okolici (pag. 1716) 1. Jagodic Viktor, Ljubljana, Celovška c. 10. 8. 1941. 2. Turk Josip, Gregorčičeva ul. 12. 8. 1941. 3. Sušnik Jože, Vevče 18. 8. 1941. 4. Predan Janko, Vodnikova ul. 25. 8. 1941. 5. Bürsa Kristan, Brdo–Vič 28. 8. 1941. 6. Črljen Lovro, Štepanja vas 10. 9. 1941. 7. Breskvar Franc, Večna pot 1. 10. 1941. 8. Notar Janez, Ljubljana 29. 9. 1941. 9. Kobal Emil, Vošnjakova ul. 21. 10. 1941. 10. Dreganc Alojzij, Dolenjska c. 15. 11. 1941. 11. Koželj Josip, Livarska ul. 19. 11. 1941. 12. Šlegel, Gasilska c. ? 13. Njegova mati Šlegel ? 14. Ing. Emmer Fanovš 4. 12. 1941. 15. Vrankar Vinko, Ljubljana 11. 12. 1941. 16. Uranič Apolonija, Jarše 15. 12. 1941. 17. Nemec Anton, Dravlje 28. 12. 1941. 18. Polak, policijski komisar 5. 1. 1942. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 243 19. Roner Svojimir, Trnovo 11. 1. 1942. 20. Jezeršek Anton, Gnidovčeva 11. 1. 1942. 21. Novak Janez, Vodnikova 23. 1. 1942. 22. Krapež Zofija, Predovičeva 24. 1. 1942. 23. Lenič Janez, Grad 28. 1. 1942. 24. Pliverić Zvonko, Večna pot 1. 2. 1942. 25. Šušteršič Ivan, Ciglarjeva ul. 18. 2. 1942. 26. Praprotnik Avgust, Ljubljana 20. 2. 1942. 27. Žakelj, na Vihoviči53 pri Bokalcah 20. 2. 1942. 28. Gregorčič Drago 21. 2. 1942. 29. Župec Franček, akademik, Miklošičeva c. 16. 3. 1942. 30. Kikelj Jaroslav, akademik, Volfova ul. 18. 3. 1942. 31. Bayer Anton, Prule 21. 3. 1942. 32. neki Rozman v okolici Trnovega ? 33. Rožič, brivec v Dravljah ? 34. Trampuž I (?) 35. Leiler Hubert, župnik 25. 3. 1942. 36. neznanec v Močnikovi ulici 26. 3. 1942. 37. Fifar Vera, Zalog ? 38. Ogorevc I., Ljubljana ? 39. Sader I., Ljubljana 27. 3. 1942. 40. Wiederwohl Eva, Šiška 1. 4. 1942. 41. Strnad I., Šiška 1. 4. 1942. 42. Logonder Marija, Breg 16 2. 4. 1942. 43. Hvale, Ljubljana 5. 4. 1942. 44. Neznanec 7. 4. 1942. 45. Pred kavarno Stritar na Sv. Petra c. neznanec 9. 4. 1942. 46. Neznani čistilec javnih stranišč (Sv. Peter) 10. 4. 1942. 47. Neznanka v veži na Bleiweisovi cesti 10. 4. 1942. 48. In 49. ponoči v Mostah dva neznanca 10. 4. 1942. Izven Ljubljane je bilo ustreljenih od OF okrog 60 ljudi. Ljubljana, 15. 4. 1942.53 53 Pravilno Vrhovci. 244 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Žrtve kom[unistične] OF po seznamu, plus 12. 3 1942 Geohelij [Jožef Geoheli] iz Notranjih goric 16. 3. 1942 Pogačar Franc v Sp[odnjem] Hruševem 17. 3. 1942 na Laverci kurjač tovornega vlaka 1. 4. 1942 v Mačkovcu: Jerneja Mirteka 1. 4 1942 Gor[enje] Kamnica54 pri Mačkovcu: želez[niškega] delavca Murglja Janeza (razrezali in ubili) tobačna tovarna 4. 4. Karabiner v ženski bolnici ob pobegu Kidričeve [Zdenka Kidrič] Tomačevo 19. 3. Dol[enja] vas pri Polhovem Gradcu: p. d. Lanišar, oče 8 otrok 6. 4. prib[ližno] opolnoči: v Mirna (Brezovica) je 28 letni kmet Marn Ivan s še 2 napadel 50 letnega dninarja Kolenca Franca; ga ubili 6. 4. tudi njegovo ženo in 4 letno hčerko težko ranili 17 letnega sina oboroženi s strojnico, 2 puškama in revolverjem 10. 4. zvečer okoli 5h na Bleiweisovi cesti v veži neko žensko 10. 4. v Mostah ponoči v postelji baje 2 ali 3 ustrele Četrtek, 16. aprila 1942 Okoli 7h zvečer Neki v želez[ničarski] uniformi pred Štrukljem v Dalmatinovi ulici strelja na nekega civilista in ga rani v nogo. Nato streljajo za onim železničarjem karabinerji. Baje okrog 8h zvečer na Mik[lošičevi] cesti karabinerji 2 ustrele. Sreda, 15. aprila 1942 Po dolgem času govorim s Peršuhom [Ivo Peršuh]. Četrtek, 16. aprila 1942 Zjutraj ob 8h govorim o gasilstvu v Ljub[ljanski] pokrajini s »Peršuhom« [Ivo Peršuh].54 54 Pravilno Kamence. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 245 Nedelja, 12. aprila 194255 Godec Franc Godec Metka  iz BD55 iz Nomenja iz Gorjuš Od petka, 10. aprila, do sobote, 11. aprila 1942 Trebelno–Novo mesto 8 mrtvih hiša zažgana gospodar ustreljen žena zgorela v nedeljo trupla v Trebnjem en dan zaprta Švajgerjeva, vse izropano Od torka, 13. aprila, do četrtka, 15. aprila 1942 Torek : sreda. Tanki skozi Ljubljano. Petek 10. ali sobota 11. 4. v Begunjah 10 ustrelj[enih]. Večinoma iz Kranja.56 Vsi moramo imeti eno voljo, ustvariti doma en sam enoten duh, ki naj bo izraz ene volje, da hočemo živeti. Poslušajte samo navodila od Vam znanih ljudi. Kalinin [Mihail Ivanovič Kalinin] Rusi imajo zračno moč. Evropa je okradena. Kongresna stranka je odbila. Crippo: V tem neuspeha ni nobenega 2 gl[avni] zahtevi bili: 1) da se obramba izroči v int.57 roke, 2) da se sestavi narodna vlada s kabinet [...] vodij. 55 Verjetno Blejska Dobrava. 56 Med besedilom s svinčnikom napisano: [...] sebi škodujemo. [...] bomo rabili [...] kamen in [...] pest, ko pride čas. 57 Verjetno internacionalne. 246 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Dr. Kalan [verjetno Zdravko Kalan] Kakšna naša usoda: 1) od naše volje, 2) od odločitve [...], 3) od stališča vel[ikih] držav do nas. ad 3) Imamo slovesne obveznosti velikih drž[av]: v parlamentu in še pismeno, da bo J[ugoslavija] obnovljena (A[meriška] in An[gleška] jamstva) (da se drž[avne] meje pravično razširijo) doma imeti stalno pred očmi, samo v okviru Jugoslavije rešitev Slovenije je Jugoslavija ad 2) dan je nemogoče prerokovati. Zmagala bo An[glija] in Amer[ika] ad 1) da vztrajamo in da ne klonemo z nepotreb[nimi] žrtvami skupni stvari nič ne58 Spod[nja] Štajerska v zastavah Praznovanje prve obletnice osvoboditve. Pri velikem javnem zborovanju v Mrboru [Mariboru] govori Gauleiter – Slavnostni koncerti v vseh okrajnih mestih. Višek slavnosti je v Mrbr [Mariboru] v nedeljo 12. 4. 1942, kjer bo veliko javno zborovanje na Adolf Hitlerja Trgu ob 11h in ne na Sophien trgu. Govoril bo pokraj[inski] vodja in drž[avni] namestnik dr. Siegfried Uiberreither. V nedeljo zjutraj bo do 4 godbe brambovcev in pevski zbori nemške mladine ŠDZ [Štajerska domovinska zveza] od 7–8h imeli budnice po mestu. Ob 9h bo Gauleiter položil vence na 5 grobov vojakov, ki so padli pri vhodu v mesto. Zvečer bodo v vseh krajevnih skupinah ŠDZ zborovanja; Dne 11.–12. 4. 1942 je 7. državna cestna zbirka za WHW [Winterhilfswerk] v zna- menju 20 nemških zdravstvenih razlik. Drž[avna] del[ovna] služba letnikov 1923–1924. Vsa dekleta in vsi fantje (državljani in drž[avljani] na preklic brez državljanstva in ki uživajo zaščito [...]) Mrb [Maribor] ob Dravi – Landrat v Töscher [Herbert Töscher] Pol[icijski] ravnatelj dr. Wallner [Adolf Wallner] Nedelja, 29. marca 1942 Ustreljen je Žnidar Jernej ali Peter. 58 Poved se ne nadaljuje. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 247 Nedelja, 12. aprila 1942 Okrog 3/4 10h pred Narod[nim] domom ustreljen sin [Ivan Nikolaj Vurnik] vseu- čil[iškega] prof. ing. arh. Vurnika [Ivan Vurnik] s strani Italijanov; poleg njega so obstrelili še enega, dva pa ujeli. Hoteli so baje streljati na nekoga, a so jih pravočasno prijeli kot sumljive. Ranjen je bil en karabinjer. Sobota, 11. aprila 1942 Dopoldne okrog 1/2 11h je v Galetovi ulici v Šiški pred neko hišo nekdo ustrelil neko žensko. Četrtek, 16. aprila 1942 Ob 19h nekdo v želez[ničarski] uniformi v Dalmatinovi ulici pred hotelom Štrukelj strelja na nekega civilista, ki ga rani v nogo. Nato so baje karabinerji tega ujeli, na Miklošičevi ulici so baje ustrelili 2 moška. Sreda, 15. aprila 1942 Ob 1/2 6h zjutraj ustrele na Brdu pri Viču nekega Galiča, brezposelnega delavca. Dva v ital[ijanskih] uniformah; prišla sta že prejšnji večer ob 1/2 11h, a Galiča ni bilo doma. Oddala 6 strelov. Petek, 17. aprila 1942 Dopoldne ustrele v Kosezah celo družino (4 ljudi). Sobota, 18. aprila 1942 Dopoldne med 10–1/2 11h na živilskem trgu ustrele »pomotoma« neko žensko – branjevko iz Dobrunj; Italij[ani] baje ujeli tega in še 2, ki sta imela napačne legitimacije. Zjutraj ustrele v Trnovem miz[arskega] pomočnika pri Naglasu gosp. Jeriho. Baje danes obstrelili pred tobačno tovarno očeta ustreljene Hvaletove. Na Prulskem mostu baje ustrele nekega moškega. G. Šumi [France Šumi] pravi, da mu je dr. Basaj [Jože Basaj] povedal, da so včeraj 17. 4. 1942 ali predvčerajšnjim 16. 4. 1942 na Jesenicah ubili jeseniškega župana Lukmana Karla [Karl Luckmann]. Podrobnosti niso znane. 248 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Lukman Karel je bil upravitelj posestev KID. Bil je poveljnik ind[ustrijske] gas[a- silske] čete KID Jesenice. Nekaj časa je bil tudi član tehnič[nega] odseka Gor[enjske] za- jednice, a je pri zadnjih volitvah leta 1940 izpadel, ker se je že o njem sumilo, da je član Kulturbunda. Kot poveljnik ind[ustrijske] g[asilske] čete je imel ob raznih državnih in gasilskih praznikih govore, kjer je govoril »jugoslovensko«. Njegov brat ali bratranec je pripeljal nemške vojake preko Rožice našim za hrbet, ko je bila ona bitka na Hrušici in ko je padel g. Vrhunc z Bleda. Po prihodu Nemcev je postal župan zdajšne občine Jesenice–Kor[oška] Bela ter je igral pri Nemcih veliko vlogo. Postal je tudi župni starešina gas[ilskih] čet v Radovljici, čeprav sam ni član p[o- možnih] g[asilskih] čet, marveč industrijske in bo mogel in smel biti le eden izmed članov p[omožnih] g[asilskih] čet. V tem svojstvu je podvzemal razne korake, ki so hitro zanašali v gas[ilske] vrste nemški duh. Skratka: Lukman je bil človek, ki je bil vse preje kakor pa prijatelj Slovencev, med katerimi je živel toliko časa in od katerih je tudi prejemal kruh. Kar se je hudega med okupacijo zgodilo na Jesenicah ali v bližnji okolici, gre na rovaš Lukmana. Tudi stvar s prodajalno Jugoslovanske. Tudi v slučaju Krašne ima precej »zaslug«. Pravijo, da v kratkem izide predpis, da mora v veži vsake hiše viseti seznam stano- valcev in da bo prepovedano spati drugje kakor doma, kjer bo seznam. Govorim za skupno organizacijo Novak Nande [Ferdinand Novak] + […]59. Prejmem seznam odredb civilne uprave za Štajer[sko] in Kranjs[ko] in Koroško. Zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske je upravno razdeljeno: del Koroške spada v okraj Velikovec, ostali – – v okraj Volšperk. Kranjska: Radovljica, ki je dobila od okraj[nega] sodišča Tržič občine Kovor, Tržič, Sv. Ano in Sv. Katarino. Kreisleiter: dr. Hradetzky [Franz Hradetzky]. Landrat: dr. Hinteregger [Rudolf Hinteregger]. Kranj, kjer je tudi škofjeloški okraj in vse občine iz bivšega okraja Ljubljana okolica, kolikor jih je pripadlo Nemčiji (St. Vid – njen del), Medvode, Šmartno pod Šmarno goro). Kreisleiter: Kuss [Leo Kuss]. Landrat: dr. Skalka [Gustav Skalka]. Kamnik, tudi občine iz litij[skega] okraja na levem in desnem bregu Save do same Litije in Šmartnega pri Litiji. Kreisleiter: Pilz [Wilhelm Pilz]. 59 Morda Draš. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 249 Kreisamtlicher : Ladstädter. Landrat: dr. Doujak [Hermann Doujak]. Na bivš[em] Sp[odnjem] Štajerskem so tale glavarstva: Maribor – mesto: Maribor – podeželje: Kreisführer = dipl. ing. pl. Doboczky [Karl Doboczky]. Celje Ptuj: Kreisführer und Landrat: Pg. [Parteigenosse] Fritz Bauer. Zadnja cestna zbirka 11.–12. 4. 1942 za RWHW [Reichswinterhilfswerk] je dala na Sp[odnjo] Štajersko 273.970.68 RM Ljutomer: okrožni vodja dipl. inž. Nemetz [Roman Nemec], Kreisamtführer = Haring. Brežice Trbovlje Landrat: Pg. dr. Frohner [Ernst Frohner], župan = dr. Moder (Pg.). Kreisführer = Eberharth, Kreisamtführer = Jörgen. Ob 1. obletnici 11.–12. 4. 1942 je okrožje Mrb [Maribor] podeželje priredilo 8 jav- nih zborovanj, ki se jih je udeležilo nad 14.000 Sp[odnjih] Štajercev. V Konjicah je govoril sam Kreisführer dipl. ing. Doboczky. Za brežiški okraj je bilo veliko zborovanje v Sevnici. 250 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Izrezek iz časopisa Jutro, 22. februarja 1942: zapisa v spomin Avgustu Praprotniku in Silvinu Sardenku DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 251 Izrezka iz časopisa Jutro, 22. februarja 1942: članek o nastanku Gorice, članek o umoru Avgusta Praprotnika 252 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Izrezek iz časopisa Slovenec, 22. februarja 1942: zapis v spomin Alojziju Merharju DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 253 Izrezek iz časopisa Slovenec, 22. februarja 1942: članek o umoru Avgusta Praprotnika 254 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ranjeni in ubiti (pag. 1727)60 12. 8. 1941 Klembas Ferdo, roj. 1909, mag. uradnik, Ljubljana strel v desno stegno 12. 8. 1941 Turk Josip, uradnik v Ljublja[ni] Strel v trebuh; pri streljanju na Klembasa slučajno zadet Umrl! 11. 9. 1941 Kavčič Vladimir, sluga, Ljubljana Strel v hrbet in desno roko (pravijo, da je bil denuncijant) 29. 9. 1941 Blas Ignacij, delavec, Tomačevo strel v levo stegno; streljali Italijani 29. 9. 1941 Notar Janez, roj. 1909, delavec, Ljubljana 5 strelov (trebuh), umrl po operaciji (pravijo, da je bil denuncijant) 5. 10. 1941 Javh Anton 1902, pom[ožni] vlakovodja, Ljubljana strel v levo stegno (Italijani streljali) 8. 10. 1941 Vrečar Miha, 1891, voz[ovni] mazač, Zalog strel v desna pljuča (Italijani streljali) Dalje še: Rak – akademik, strel v desno stegno (Italijani) Merljak – strel v spod[njo] čeljust (pravijo, da je denuncijant) gen[eral] Rupnik [Leon Rupnik] – glava dr. Hacin Lovro, prsa, roka 14. 10. bil ustreljen delovodja Chiodi Med tem so tudi neko noč odnesli iz bolnice nekega biv[šega] akt[ivnega] oficirja Jovanovića [verjetno Ljubomir Jovanović], ki sam sploh ni bil sposoben za hojo. Jovanović je bil zastražen, a je kljub temu zginil. 60 Zapis na zadnji strani zvezka (pag. 1727). DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 255 Ovojnica I., leto 1942 (pag. 1146–1774) Ovoj št. 1, 24. 2.–29. 9. 1942 (pag. 1146–1160)61 Vel[iki] teden 1942 Okrog 9h zvečer pridejo k Marčunu [Ivan Marčun] v Ljub[no] in zahtevajo, naj gre z njimi. Odkloni. Dajo rok 3 dni, da odloži. Nato mu vse poberejo; še suknjič. Drugi dan odloži županstvo. Odobreno. Ponedeljek, 6. aprila 1942 Pravijo, da je odšlo precej mladih v goščo. Torek, 23. junija 1942 Začeli delati na Lancovem 90 m dolg in 6 m širok lesen most čez Savo. Končan in izročen prometu po 7 tednih. Od 7. do 9. maja 1942 Spopadi v okolici Dobrove in Polhovega Gradca. Pravijo, da mrtvih precej Italijanov. V Stranski vasi pri Dobrovi so ustrelili okoli 35 letnega Kozamernika Jerneja (poro- čenega z 2 nedol[etnima] otrokoma). Šel je prat čreva, ustreljen bil mimogrede. Pravijo, da je sodelovalo tudi zrakoplovstvo. Četrtek, 21. maja 1942 Popoldne ob 15h opazim, da sodišče stražijo fašisti. Sreda, 3. junija 1942 Opoldne ob 12h opazim, da zopet sodišče stražijo grenadirji. 61 Od tu naprej je dnevnik večinoma napisan na lističih, ki so hranjeni v ovojih. Ovoji so v ovojnicah. Šte- vilčenje ovojev se v vsaki ovojnici začne znova, medtem ko paginacija teče dalje. 256 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 22. maja 1942 Bombardiranje Iga (18 topov je odšlo ob 1/2 4h iz Ljubljane). Sobota, 16. maja 1942 Ustrelili v Begunjah 20 ljudi med njimi Cvara in Srečka iz Kranja. Torek, 26. maja 1942 Zopet ustrele v Begunjah 20 ljudi. Sreda, 27. maja 1942 Ob 8h zjutraj ustreljen na Streliški dr. Ehrlich Lambert in akad[emik] Rojic [Viktor Rojic] iz Dornberga. Ponedeljek, 18. maja 1942 Dr. Pot [morda Ivo Potokar] dr. Žvok [morda Dominik Žvokelj] Draš [Albin Šmajd] ob 1/2 15h–1/2 16h bivša Kranjska brez pokrajine. – Sirc Sreda, 20. maja 1942 Hvala Jože in teh[nik] Končar (Bodež [...]). Četrtek, 21. maja 1942 Opazim ob 15h, da namesto grenadirjev stražijo sodišče fašisti. Petek, 22. maja 1942 Ob 1/2 4h zjutraj gre iz Ljubljane okoli 18 topov. Bombardiranje Iga (neka vas gori). […]. maja 1942 Ob 3/4 6h popoldne streljanje okoli središča. Torek, 26. maja 1942 Umor dr. Ehrliha [Lambert Ehrlich], Rojica [Viktor Rojic] in Peršuha [Ivo Peršuh]. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 257 Četrtek, 28. maja 1942 Ponoči napadli na Ježici enega fanta in njegovo mater, ki so ju pobili s kamenjem in vrgli v Savo. Se je izvlekla iz Save, na poti v bolnišnico baje umrla.62 Četrtek, 28. maja, in petek, 29. maja 1942 Ponoči napadli z bombo prof. Severja [Janez Sever], ki je ušel (na Ježici). Torek, 26. maja 1942 Ob 3/4 10h močno streljanje okoli sodišča na Mikl[ošičevi] cesti – smer Kolodvor. Ob 1/2 10h ustrele g. Peršuha Iva v Vzajemni. 1. storilec se zateče v trg[ovino] Jeras, kjer bombe metali. Se ustreli v glavo. Pravijo, da so Nemci imeli precej zgub v Litiji in da so partiz[ani] zalili rov v Trbovljah. Hoteli Ital[ijani] aretirati ing. Murija [Lambert Muri], ravnatelja Gračnerja [Ivan Gračner] in še neke druge. Ob 10:15 vidi g. Primc, da je ležal ob zidu hiše zveze slov[enskih] zadrug (Vzaje- mne) svilen plašč in avtomatska pištola. Pri Jerasu na Mikl[ošičevi] cesti je vse razbito. Sobota, 23. maj 1942 Popoldne so baje napadli v St. Jerneju razmejitveno komisijo, ubiti v prvem avto- mobilu 2 Nemca in 3 ital[ijanski] oficirji. Iz Litije je bilo na Gorenjskem pokopanih 36 policajev. Izropano Kmet[ijsko] društvo na Blej[ski] Dobravi, kjer so izropali veliko zalogo čevljev; še eno trgovino. Sobota, 23. maja, in nedelja, 24. maja 1942 So delali krste (35). Dr. Herfort Pogačnik, Wendling Ivo in Šimunac Zlatko so v Kreuthu ob Milstat- skem jezeru – se jim godi dobro. Dr. Herfort hodi na lov s komandantom taborišča. 62 Spomenica slovenske katoliške univerzitetne in srednješolske mladine italijanskim oblastem v Ljubljanski pokrajini, 7. avgusta 1942, omenja med ubitimi žrtvami komunizma fotografa Janeza (Ivana) Polšeta in njegovo mater, ki sta bila vržena v Savo (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, poglavje Straža v viharju, pag. 1103–1133). 258 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) V času od 27. do 29. maja 1942 Ustrele dr. Stan Aleša [Aleš Stanovnik], ki je bil pred sodiščem obsojen na smrt. Aretiran je bil v petek pred Bink[oštno] nedeljo. Nato bil še aretiran Žumer Lojze, ki ne pozna dr. Stan Aleša. Sreda, 3. junija 1942 Zjutraj okoli 8h v bližini Janševe atentat na nekega Kolmana. Pravilno na ________, pa so preje pomotoma prijeli nekega Bizjaka. Z 2 avtomobiloma so prišli. V noči iz torka, 2. junija, na sredo, 3. junija 1942 Pobrali v Spodnji Šiški rezervne častnike. Sreda, 3. junija 1942 Postal ljublj[anski] župan general Rupnik [Leon Rupnik]. Petek, 5. junija 1942 Zvem, da je umrl v Dachauu Jeseničan Pavšič [verjetno Rudolf Pavšič], da je dr. Potočnik [verjetno Miha Potočnik] še vedno v Dachauu, da se je ustrelil kom[unist] kroj[aški] mojster Benedičič [verjetno Franc Benedičič] na Jesenicah. Pravijo, da je bil ponoči napaden vlak proti Višnji gori, (ob 9h) da so danes šli že zgodaj zrakoplovi in da so streljali na kmete. Neverjetno, da bi se že vedelo. Zjutraj okrog 3h močno streljanje s partizani na blokovni meji za Bežigradom. Tudi se sliši streljanje na nemški strani okoli Šmarne gore. Pravijo, da je sinoči med 1/2 7h in 8h (4. 6.) eksplodirala bomba pred frančišk[ansko] cerkvijo. Mi smo takrat taro- kirali in sem pok slišal. Sreda, 10. junija 1942 Govore, da bodo Italij[ani] zasedli vso Gorenjsko in še drugod do črte, ki je bila svoj čas določena. Že prišel vlak – oklepni iz Črnomlja (vojaški). Videl g. Primc v Grosupljem. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 259 Zapisi med 24. junijem in 1. julijem 1942 260 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 11. junija 1942 Pravijo, da se bo zasedba Gorenjske izvršila 14. 6. 1942. Sobota, 20. junija 1942 Zasedba preložena na 14. 7. 1942. Ponedeljek, 22. junija 1942 Demšar pravi, da je bilo pri Hp [Hranilnica in posojilnica] Jesenice ponaredb za cca 500.000 lir. Upniki so pozvani za prijavo terjatev. Javni poziv v Kärntner Zeitung. Sreda, 24. junija 1942 Vidim: dr. Natlačena [Marko Natlačen], dr. Milavca [verjetno Anton Milavec], Sta- reta Miloša, Mihelčiča Aloj. [Alojzij Mihelčič], Kranjca Marka, Smersuja Rudita [Rudolf Smersu], Spindlerja Jožeta (za njimi je daleč šel tudi dr. Finc [Milan Finec]) in še nekega neznanca. Nato v kavarni: dr. Natlačena, Kranjca Marka, Miloša Stareta in nekega neznanca. Plačam platno in karton (260). Sobota, 27. junija 1942 Prvi dan ponovne blokade Ljublj[ane]. Pridržan je bil g. Resman Franc in odpeljan že zvečer v Italijo. Nedelja, 28. junija 1942 Drugi dan blokade. Pridržana gg. Masič Pavle in Cimperman, oba iz želez[niške- ga] ravnateljstva. Zvečer že odpeljana v Italijo. Pri Borovnici ali na Verdu je bil ustavljen od P[artizanov] vlak; ko je strojevodja zaznal, da so P[artizani], je pognal vlak dalje, a so se utrgali 4 vagoni, v katerih so bili priporniki (odseljenci). Razpršili so se, a so se skoro vsi razen 17 javili oblastem. Nekaj od teh je ranjenih. 3 mrtvi; vzorci oblek in srajc na Rdeč[em] Križu. Govore po Ljubljani, da so P[artizani] vse oprostili in nato odpeljali s seboj. Ne bo res! DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 261 Ponedeljek, 29. junija 1942 Sv. Peter in sv. Pavel. Blokirano središče mesta. Tudi odpeljan. Pozvan ob 1/2 9h, v belgijsko [vojašnico] ob 9h, pregledan ob 1/2 12h (bi lahko ostal doma, so pri odhodu pozabili). Policij[ska] ura ob 5h popoldne. Torek, 30. junija 1942 Še blokada: Trnovo. Sreda, 1. julija 1942 Blokada v Šiški; policijska ura zopet podaljšana do 9h zvečer. Pravijo, da so dobili poročila iz Beograda, da bodo Slovence selili v Ostgebiet. Torek, 30. junija 1942 V Beog[radu] in Srbiji je v glavnem mirno, baje je P II [kralj Peter II.] pisal Nediću [Milan Nedić] lastnoročno pismo, naj izjav Londona glede njegove vlade ne vzame 100 %. Cvet [Dragiša Cvetković] hoče dobiti neke zveze s Slovenci in dr. Mačkom [Vladi- mir Maček]. Cvet da je baje pristal, da dobi Makedonijo Bolgarija. Cvet je politično mrtev. Živahen je nek[danji] voj[ak] Gjorgjević – jug[oslovanska] skupina. Sreda, 1. julija 1942 Govorim z g. Rozmanom, ki pravi, da je bil 4 dni doma. Sicer ničesar novega, le v Mostah sta porušena oba mostova: železniški in cestni. Železniški promet se vrši s prestopanjem. Četrtek, 2. julija 1942 Na Rdeč[em] križu pravijo, da je nekdo brzojavil, da se ponedeljkova ekspedicija nahaja v Koncent[racijskem] taborišču v Arsu torej nekje v okolici Gonarsa. Izmed treh ustreljenih je eden že ugotovljen (Mikše). Očividec pri Borovnici je pripovedoval: Na znamenje Stoj je strojevodja vlak usta- vil. Iz 7 vagonov so poskakali ven, pri tem ubili 3, nekaj ranjenih. Večina izmed pobeglih se je že javila ital[ijanskim] oblastem. Kdo je te tri ustrelil, se ne ve. 262 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 3. julija 1942 Ljudi so povečini odpeljali v Gonars, kraj, ki je cca 8 km oddaljen od Palmanove, tam je tudi g. Masič Pavle. Sobota, 11. julija 1942 Na Gorenjskem je nabit plakat, da so Nemci požgali vasi: Koreno in Gradišče v okolici Krašnje ter postrelili vse moške v starosti od 18–50 (ali 60) leta. – Tu govore, da se v treh dneh odloča o tem, ali bodo pobrali 1450 talcev po Gorenj- skem, med njimi zelo ugledne osebnosti:63 Petek, 10. julija 1942 »Danes ne hodite v vsakdanje prenočišče. Če pa ne morete drugače, pa idite skozi cerkev in [...]. Poizvedujejo. Prijatelj Vas pozdravlja« Po nalogu nadrejene oblasti vas pozivamo na 2 mesečno orožno vajo. Od dne prejema tega poziva morate biti v stalni pripravljenosti, da na vsak poziv nemudoma odidete na določeno mesto. Športna obleka, gorko spodnje perilo, moške čevlje, hrane za tri dni. 63 Poved se ne nadaljuje. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 263 10. 8. 1942 1. Gorjanci DM [Devica Marija] Polje povelje, da dajo razne informacije, če bodo rabili kako 2. Hmeljnik a Dobrunje orožje naj dajo judi 3. Primskovo Sostro h] l 4. Moljnik B jo 5. Za Suho Krajino stični 6. za Kočevsko traci 7. za Jošt oncen 8. Rakitna avgust 1942 9. Bloke MP64: 1. Mestno za k protikom[uni 10. Vel[ike] Lašče 2. Vič in Trnovo 3. Šiška avg[ust] Ob[veščanje]: 4. Bežigrad + Ježica 1942 Nosan [Jože Krošl], Benkov brat + Breznik [France 5. Moste Malovrh] zvezni člen = 6. Dolenj[ska] cesta Breznik 7. D. M. [Devica Marija] Polje (Dobrunje) 8. Ig Ponedeljek, 13. julija 194264 Govorica po Ljubljani, da so nemški komunisti v Celovcu ubili dr. Rajnerja [Friedri- ch Rainer]. (Ne verjamem). Torek, 14. julija 1942 Posodim 1800. Pravijo, da so P[artizani] pri Polhovem Gradcu napadli in pobili četo fašistov (do 200). Pomoč grenadirjev, da je prišla prepozno, ker so popreje fašisti nesmotreno in nez- miselno rabili municijo. Grad [morda Boris Grad] pravi, da bo nocoj ob polnoči ukinjen ves promet, da so morali oddati na ravnateljstvu (žel[eznica]) uradniki vsa lasciappasare, na Prevodu65 pa je moral inž. Muri [Lambert Muri] sopodpisati s col[onello] Strado [Carlo Strada] potrdila, s katerimi jamči za uslužbence. 64 Mestno poveljstvo. 65 Pokrajinski prehranjevalni zavod Prevod. 264 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sreda, 15. julija 1942 Ob 4h je šlo iz Gorenjske po Bleiweisovi kakih 200 velikih avtobusov nemških vojakov! Četrtek, 20. avgusta 1942 Mih[ailovićev] zastopnik v Ljub[ljani].66 Koreniška repub[lika] 14.000 (napad s 3000). Preprečuje beg v Sl [verjetno Slovenska legija]. Pride z vlakom novomeškim v Lj[ubljano] 16 ali 18 fantov in mož, ki so jih P[arti- zani] odvedli z vlaka dne 28. 6. ali 29. 6., ko so jih peljali v Ljubljano. P[artizanska] komanda je pobegnila, vodja del[ovnega] taborišča izginil, ujetnike prepustili njihovi usodi. Ti nato vsak na svoje in so tri dni tavali po gozdovih, nato prišli v Stražo, kjer so naleteli na ital[ijansko] posadko. Izobesili bel robec, nakar so jih prevzeli Italij[ani]. V Straži so ostali dan ali dva, da so si opomogli. Od tam v Novo mesto in danes v Ljubljano. ------------------------------------------------ Poleg teh se je Italija[nom] izročilo še 40, katerih imena sicer ne vem, pa jih ima ital[ijanski] kurat. Sobota, 29. avgusta 1942 Odhod fantov na Ježico. Iz sobote, 29. avgusta, na nedeljo, 30. avgusta 1942 V noči gori tovarna v Vevčah – gasijo. Iz nedelje, 30. avgusta, na ponedeljek, 31. avgusta 1942 -.- Zopet gori tovarna v Vevčah – gasijo še v ponedeljek zjutraj. Nedelja, 30. avgusta 1942 Pravijo, da je na Ježici cca 6000 ital[ijanskih] vojakov. Torek, 25. avgusta 1942 Glavač [Franc Glavač] nagovarja dr. Donato [Donata Capuder], naj ne vstopi kot članica SL [Slovenska legija]. 66 Naknadno dopisano z rdečo barvo. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 265 Četrtek, 26. avgusta 1942 Kranjc Marko vpraša, kako je z Glavačem [Franc Glavač]. Četrtek, 10. septembra 1942 Casar [France Casar] prepovedal odhod nekega častnika (Stražarja) na teren h VS [vaškim stražam], čeprav je ta hotel oditi. Prepovedal je pred g. Lavričem [morda Jože Lavrič]. Tako je dotična edinica ostala brez častnika. Kdor se boji racij, naj odide začasno na Ježico h VS [vaškim stražam], dokler se ne naredijo novi razporedi. Tam bil že Cico [Janez Kos]; prišel Lesjak [Josip Lesjak] – zahtevali od njega legiti- miranje, česar ni hotel napraviti. Naj SL napravi red pri Stražarjih! Sept[embra] 1942 pri škofu [Gregorij Rožman]: Kranjc M. [Marko dr. Lavrič [Jože Mohorič Ivan 1) ali je mogoče kaj Kranjc] Lavrič] storiti dr. Natlačen [Marko Mihelčič [Alojzij dr. Pirkmajer 2) kaj uspešnega storiti Natlačen] Mihelčič] [Otmar Pirkmajer] dr. Puc [Dinko Puc] dr. Kobler [France dr. Kos [Milko 3) na kakšen način bi Koblar] Kos] mogli uspešno vplivati na dogodke pri nas? Draš [Albin Šmajd] inž. Mačkovšek [Janko Mačkovšek] Avsenek dr. Jelenc [Ivan Avsenek] [Celestin Jelenc] Dr. Šuklje Petejan [Vladimir Šuklje] [Josip Petejan] Smersu [Rudolf dr. Zajc [Marjan Smersu] Zajec] Stare [Miloš Stare] dr. Božič [Mirko Božič] Sreda, 16. septembra 1942 Naj VS [vaške straže] kar same aretirajo OF; če bo treba kake utemeljitve pri krajev- nih oblasteh, naj rečejo, da delajo v sporazumu s CA [Corpo d’Armata]. 266 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 25. septembra 1942 Leskovarju [Karel Novak]. 1) Zveza s Cico [Janez Kos] vpostavljena. 2) V kratkem preko Švice na naslov v Ljublj[ani] onih 5 [...]. 3) Protikomunistom brezpogojno drastično in hitro. 4) Vse edinice aktivno delovanje. 5) Period[no] poročanje o stanju. 6) Iskanje mesta podmornicam v Istriji. 7) [...] zadržan na dolžnosti. 8) Formiranje ilegalnih edinic. Četrtek, 1. oktobra 1942 Prijet ob 8:00 v franč [frančiškanski cerkvi] dijak Čopič Milan. Nedelja, 27. septembra 1942 Govorim z Nandetom Babnikom [Ferdinand Babnik] in Glavačem [Franc Glavač] o razmerah na Gorjancih (predlagata umor Janka Debeljaka, odklon). Ponedeljek, 28. septembra 1942 Srečam dr. Hacina [Lovro Hacin]. Torek, [29]. septembra 194267 Dopis od Poljanca [Karel Novak], ki mu takoj odgovorim. Sreda, 23. septembra 1942 Sklep, da se zaprosi škofa, da posreduje, da dobe plačan dopust. Sobota, 12. septembra 1942 Prevzel blagajno. 67 Na tem mestu je dokument preluknjan. Lahko gre tudi za 9. september. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 267 Ovoj št. 2, 19. 4.–2. 5. 1942 (pag. 1739–1745) Nedelja, 19. aprila 1942 Ob 4h zjutraj se sliši močna detonacija, ki prebudi mnogo Ljubljančanov. Sobota, 18. aprila 1942 Danes se je v tramvaju pripetil baje tale dogodek: naenkrat so v tramvaju nekomu izbili iz rok revolver, tram[vaj] ustavi, tega izroče policiji, na kogar je bil strel namenjen, izstopi in izgine. (Makše Leopold) por[očen] 0 otrok, stroj[evodja] 28 zadetkov. Hvaleta za srednjo tehnično. + Ceglar [morda Franc Ceglar] goščar – Vodovodna Nedelja, 19. aprila 1942 Zvem, da so v petek 17. 4. ali v soboto 18. 4. 1942 ustrelili v Begunjah 50 ljudi. Torek, 21. aprila 1942 Pravijo, da je bil spopad okrog Muljave in da so zažgali Stično. Torek, 21. aprila 1942 Na nemškem konzulatu dobimo listine za potovanje v Belgrad – ni še razglasa o ustrelitvah. G. Komar [Andrej Križman] ([...]) pride iz Zagreba, pravijo, da so v Z[agrebu] za dan proslave zaprli 3000 Sl[ovencev], vse Jude z označko rumeno, medtem ko so one s plavo (strokovnjake) pustili na svobodi. 6 km od Karlovca – Petrova Gora se vrše boji; imajo vse v rokah komunisti in ne Mihajlovićevi četniki. Tudi v Bosni so boji. Imajo v rokah vse komunisti in ne Mihajlovićevi četniki. Zvem, da so med 50 ustrelj[enimi] Godec Tomaž, Zlatnar [Milan Zlatnar] iz Kranja, Mežik [Mirko Mežek] sta teh[nika]; da so Lukmana [Karl Luckmann] ustrelili ob 1/2 13h v petek 17. 4. 1942 pred podvozom za hotel Triglavom. 268 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sreda, 22. aprila 1942 Govore, da je bila zažgana gostilna Kos v Stični, drugi, da več hiš v Stični. Pravijo, da je imel Lukman [Karl Luckmann] lep pogreb, da je bilo do 10.000 pogrebcev. Da je tu kranj[ski] župan Česenj [Karol Česen] (že od 21. 4.), da bodo do petka izdali javni plakat, da bo za vsakega ubitega Italijana ustreljenih 10 Slovencev. Da je bilo 50 ustreljenih zato, ker je bilo ubitih 5 Nemcev. Že v petek zjutraj so ustrelili: Med njimi: Benedik Franc [...] Hafner-ji [Marija, Franc in Marija Hafner] (mati, sin, hčerka) (Jan (orož. [...]) Cvarov sin, da so Virnikove iz Jezerskega selili Bukovec – 8. šolec Četrtek, 23. aprila 1942 Od 22. 4. do 23. 4. so blokirali za Bežigradom več ulic in od 14 leta dalje odpeljali v vojašnice. Petek, 24. aprila 1942 Razglašeno je od V. K. [visokega komisarja] in prefekta II. armadnega zbora Robot ija [Mario Robot i], da se uvaja sestav talcev. Torek, 21. aprila 1942 Od 20.–21. 4. v Ribnici: Zabukovca [Jože Zabukovec] in Šteblaja [Anton Šteblaj]. Petek, 24. aprila 1942 Slišim, da so na Gorenj[skem] ubili nekega višjega nemš[kega] funkcijonarja. Blokada Most. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 269 Sobota, 25. aprila 1942 Blokada Most. Zvem, da so v ponedeljek zvečer pri Sv. Gregorju ustrelili Zabukovca [Jože Zabuko- vec], v četrtek pa Adamiča [Alojz Adamič] v Vel[ikih] Laščah, v Št. Vidu nad Cikavo 3 naše, župana + še 2 glej Slovenec od 26. 4. Steirischer Heimatsbund Bundesführer = Steindl [Franz Steindl] Kreisführer Marburg Stadt = Klingberg [Josef Klingberg] Benedik Franc + 6–7 Straž prometnik + Jan (orož[nik]) + Kraševca – 3 Kranj 4 Klanc 6 Tržič ______ iz Primskovo, Javornika in Jesenic v soboto 18. 4. 1942. 22. in 23. 4. v Besnici, precej padlo + 5 ujetih + 2 Nemca. Petek, 24. aprila 1942 Drž[avni] gosp[odarski] minister in predsed[nik] drž[avne] banke Walther Funk je odprl v Gradcu prvo pokrajinsko gospodarsko zbornico v Rajhu. Ponedeljek, 27. aprila 1942 Blokada Trnovega: do 8h odpeljali v vojašnice že tri avtobuse ljudi. Sreda, 22. aprila 1942 V Ptuju se je vršilo za okraja Ptuj in Ljutomer zborovanje (tečaj) gospodarskih komisarjev na zaplenjenih posestih. Tečaj za gospod[arsko] in politično izšolanje. Go- voril je vodja urada za utrditev nemštva SA [Sturmabteilung]-Obersturmbannführer Pg. Septschnig. Dalje je govoril Landrat in Kreisführer Ptuja Pg. Fritz Bauer. Gl[avni] poslovodja gospod[arske] skupine trgovine poedincev gospod[arske] zbornice Štajerske Pg. dr. Steidler, vodja glav[nega] oddelka gospodarstva, pooblašč[enec] drž[avnega] komisarja za utrditev nemštva SA Sturmbannführer dipl. trg. Ernst Feichtin- ger in vodja oddelka trgovina v delovno političnem uradu zveznega vodstva Štaj[erske] dom[ovinske] zveze Pg. Bauer. Der Leiter der Aussenstelle Ptuj poobl[aščenec] drž[avnega] kom[isarja] za utrditev nemštva dipl. inž. Pg. Fritz Urschitz se je zahvalil in zaključil uspelo zborovanje. Strok[ovna] šola za mlade rudarje v Trbovljah. 270 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Zborovanje »des Führerkorps« okraja Maribor–mesto = 1200 moških in žena. Zbor vodij ima dolžnost, da Mrbor [Maribor] napne vse sile idealne in materialne narave za končno zmago nemškega naroda. Težišče nalog = pri vodstvu kraj[evnih] skupin, zlasti pri vodjih blokov, ki morajo poznati slehernega predvsem v svojem bloku. Zborovanje je vodil Kreissführer Pg. Josef Klingberg. Trbovlj[ski] rudarji nabrali za RWHW znesek 18.000 RM. Pri koncertu po želji so bili navzoči: Kreisführer: Swoboda [Adolf Swoboda], Landrat Krohner Tagung der Jugendführer des Bannes Ljutomer: V Zg[ornji] Radgoni je bilo zborovanje vodij in voditeljic mladine des Bannes Ljutomer. Kreisführer = Roman Nemetz Schulbeauftragte Gefolgschaftführer Marcel Vodopiu Vodstvo Banna je prevzel Avgust Prat ner. Bündesführerin Št[ajerske] dom[ovinske] zveze = Traute Lorinser Ponedeljek, 27. aprila 1942 Včeraj 26. 4. so v Trebnjem ustrelili 5 vojakov; zato baje 60 talcev. Torek, 28. aprila 1942 Ne bo prijave. Zvem, da so v Stični požgali 22 hiš in gosp[odarskih] poslopij s kozolci vred. Zvem, da so včeraj 27. 4. na Pokoj[ninskem] zavodu ukradli 3 stroje iz zaklenjenih prostorov. Telef[onska] centrala je bila odprta. Sicer prostori zaklenjeni nazaj. Landes Hypothekenanstalt für Steiermark Graz Radetzkystrasse 15, Cilli Postfach jamči Reichsgau za vse obveznosti zavoda. Iz ponedeljka, 27. aprila, na torek, 28. aprila 1942 Ob 1/2 11h ponoči je najprej močno ustrelilo, nato pa je začelo streljanje s puškami. – Vzrok neznan. Sobota, 11. aprila 1942 Ponoči je bilo na kolod[voru] pri Stični bombno streljanje s strani I[talijanov] (ca. 30 bombnih, strojnice in drugo) radi sence. Potrošnjo municije opravdati: da je prišlo 400 part[izanov], ki so prišli iz Nemčije in se umaknili. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 271 Stražar, da je bil Kosov sin zunaj in da je radi njega streljal. Se zbal in je ušel. Petek, 10. aprila 1942 So na Virju iskali nekega Faturja Jožeta (karab[injerji] iz Ljublj[ane]) jih videl, je ušel s sabo zvabil z Virja še 4 druge, ki so šli tudi v hosto. Petek, 17. aprila 1942 Je Faturjev prišel nazaj (pretepač) in se je sam javil karab[injerjem] in vse izdal (v Stični). Ga peljali v sod[išče] v Višnjo goro. V soboto 18. 4. je šel na teren z njimi in pokazal, kje so. Sobota, 18. aprila 1942 Še isti večer so šli Ital[ijani] nekam za Muljavo. Pri tej akciji en italij[anski] [...] in en vojak (v St. Vidu pokopana). Ponedeljek, 20. aprila 1942 V pon[edeljek] dopoldan prišli požigat: Dve domačiji na Pristavi: gosp[odarska] poslopja. Vel[ika] Dobrava: 1 domačija: Podobnik (Plankarjev). (3 fantje so odšli, ker so jih iskali) tudi hišo, vendar so jo rešili, gosp[odarska] po- slopja vsa. Stična: Kovačič Martin p. d. Florjanov, sin Jože je vodja partizanov (od jeseni 1941); tu je vse zgorelo tudi hiša. Vir: 3 domačije Po oceni obč[ine] Strmole Miha (p. d. Škrbec) 1,300.000 Lir škode. Gospod[arska] poslopja, hišo Hrast Edvard (p. d. Lavretovo) Poškodovali in inventar (sin in oče pobegnila) p. d. [po domače] Sušec, vse zgorelo (fant šel v hosto) Mleščevo: gostilna Kos, zgorelo ostrešje gosp[odarskega] poslopja p. d. Peček: zgorela gospod[arsko] poslopje in 1 hiša, 1 hiša je ostala Pri vseh teh vse izropali; denar, živino, zlat[nino], žito in vse stroje, ljudem je ostalo le, kar so na sebi imeli. Živino nato vrnili ljudem na opatovo posredovanje, stroje in vozove. 272 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Žita in krompirja vsak 1/4 dobil nazaj. Po gozdovih so gotovo Hrvatje. Brezovo pri Višnji gori = 4 gospodarje (gosp[odarska] poslopja). V vasi pri Žalni: gosp[odarska] poslopja in kozolci. Torek, 28. aprila 1942 Popoldne ob 3h ugotovim, da pred sodiščem ustavljajo in preiskujejo voj[aške] stra- že osebne in tovorne avtomobile. Vidim okoli 1/2 13h na Miklošičevi cesti dr. Stanovnika Aleša. Je čisto obrit. Vidim na cesti dr. Potokarja [Ivo Potokar], dr. Rekarja [Ernest Rekar], dr. Žvoklja [Dominik Žvokelj]. Org[anizacijski] pododb[or]. V Kočevju je baje pri Italij[anih] neki vojak, ki zna hrvaško in nastopa tudi kot tolmač. Nekoč je prišel neki mesar povedat, kje so partizani. Ta vojak je tolmačil. Ko je mesar odšel, je vojak poslal pošto, da bo drugi dan prišla v tisti kraj ital[ijanska] vojska in da je prijavil ta mesar. Partizani so vsled tega pobegnili, mesarja pa da so zaprli, ker se je »izkazalo«, da njegova prijava ni bila resnična. Dalje, da je prišel isti vojak k nekemu partizanu v Kočevju in mu rekel, da bi nekaj napravil, če bi imel več takih listkov (pokazal je neki listek OF), da bi že nekaj naredil. Nato mu je dotični dal več takega gradiva. Zatem so vozili ljudi na pregled v vojašnico, pa je bilo tam raztresenih polno tistih OF listkov. Službujoči častnik se je vsled tega močno jezil. Dalje da je v Kočevju padel neki oficir z mitraljezom, ker je preje 3x bodril vojake na boj zoper partizane, a so ti zato zvedeli. Padel da je, ko je vstopil v gozd. Vse to da je ljudem pripovedoval oni vojak iz Kočevja. Partizani so baje ponaredili delavske živilske karte, vendar ne popolnoma dobro, ker nimajo vseh tiskar[skih] priprav. Neki trgovec, ki je baje njihov pristaš je te karte vse vzel in pomešal med druge, ker da itak ne bodo opazili. Popoldne so nabiti javni razglasi, da so bili danes zjutraj ob 8h ustreljeni prvi talci 6 šest po številu (komunist[ičnih] osumljencev) ker se ni našlo v zadnjih 48 urah krivcev napada na vlak pri Radohovi vasi dne 26. 4. 1942. »Zanesljivo krivih komunistič- nega udejstvovanja«, ker je kom[unistična] tolpa v noči na 26. 4. napadla v Radohovi vasi voj[aški] transport. Sreda, 29. aprila 1942 Blokirano je St. Jakobski del, učiteljišče. Pravijo, da so partizani zažgali žago v Glažuti, in Rusovo v Gotenici, da Nemci selijo Lukovico. V noči od 28. na 29. 4. zidovi po Ljubljani močno popisani z OF, živel Stalin [Josif Stalin], Moskva, Kri za kri in podobno. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 273 Četrtek, 30. aprila 1942 V noči od 29. na 30. 4. po cestah in ulicah raztresene sl[ovenske] zastavice, rdeče zvezde, razni listki s sliko moža s pestjo in napisom bliža se odrešenje, kmalu bo konec. Mrbor [Maribor] z dne 27. 4. Mit eilung für Umsiedler aus Provinz Laibach: Laut Auskunft der Einwandererzentralstelle erliegen die noch ausstehenden Umsi- edlerausweise und Einbürgerungsurkunden für Umsiedler aus der Provinz Laibach bei der Einwandererzentralstelle in Litzmannstadt/Warthegau. Mrboru [Mariboru] 28. 4. 1942: Dne 20. 4. je bilo odprtih nadaljnjih 7 otr[oških] vrtcev v okraju Ptuj. Vzorni otroški vrtec v Ptuju. V Ptuju je vodja Kraj[evne] skupi[ne] Wratschko Kreisamtleiter = Wutzel Z 20. 4. 1942 je v Ptuj[skem] okraju odprtih 20 otr[oških] vrt[cev]. »Oberkrain, uralter deutscher Kulturboden« Ein Jahr deutsche Zivilverwaltung 30. april 1942 je obletnica prihoda Zv68. Četrtek, 30. aprila 1942 V Kočevju so baje ubili komisarje. Pot[niški] vlaki z Dolenjskega ne vozijo civil[nih] potnikov. Baje je pretrgana želez[niška] proga Karlovac–Sušak in proti Vrhovinam–Plit[- viška] jezera. Opazim ob 14h, da je pred sodiščem častnik (sottotenente) pregledoval Magistrov avtobus! Nekateri trdijo, da je na Dolenj[skem] pognan v zrak del proge, čemur pa ne ver- jamem. Vlaki na Dolenj[skem], vsaj na Novo mesto vozijo potnike. Promet je v redu in na Dolenjskem mirno. Petek, 1. maja 1942 Po mestu Lj[ubljana] je vse izredno mirno. Po zidovih ni popisano. V nekaterih krajih so po cestah listki z napisi Živela SSSR [Sojuz sovjetskih socialističeskih respublik], živeli Partizani, med partizane in podobno. Zastavic tudi nisem videl. Pač pa je po mestu veliko straž. Tudi precej pregledujejo dijake in ostale moške. Prosimo na Milizia Forestale za g. Pleterška, da bi zanj intervenirali pri Kvesturi, ker je baje zaprt v šentpeterski vojašnici. 68 Verjetno Zivilverwaltung. 274 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Srečam ob 13:15 na Mikl[ošičevi] cesti inž. Repeta, ki pravi, da je v zadnjih bojih v Železnikih padel Bernard Jakob. Vpraša za Alešem [Aleš Stanovnik]. Pravi, da je zunaj in da se prosto giblje po Ljubljani. Odgovori: »Hvala Bogu!«. Ob 2h popoldne je bilo streljanje v Tivoliju pri želez[niškem] prehodu. Ustreljena baje neka ženska in 1 moški. Nek tovorni vlak je počasi vozil, nekdo je šel pred njim in očividno hotel nekaj položiti. Ker je vlak peljal mimo, je moral vlak preje ustaviti, nato je šele straža mogla za onim. To je ena verzija. Druga verzija: osebni vlak. Trije hoteli tam izstopiti. Streljanje. Sobota, 2. maja 1942 Danes ali včeraj zjutraj so na Strelišču ustrelili 3 (tri). Baje so 1. 5. zjutraj na Viču ali v Rožni dolini nekoga ustrelili. Včeraj 1. 5. so baje v Šiški ujeli glavnega organizatorja raznašanja propagande OF, pri njem dobili polno letakov. Pravijo, da so bili prvi talci: Šlajpak, Kodrič, Majcen iz Mokronoga, Rakovec. Okoli Vseh svetov je prišlo okoli 20 part[izanov] v neko vas nad Urš[nimi] selami; nastanili so se v tej hiši. Nato so prišli Italij[ani]. To hišo porušili. 27. 4. je v Črnomlju odšla grupa mladoletnikov v starosti od 15–16 let v gozde. Sobota, 23. maja 1942 Pravijo, da vlak vozi le do Ortneka. V Ribnici in Kočevju je baje obsedeno stanje. Petek, 1. maja 1942 Včeraj je visela zjutraj 1 m dolga rdeča zastava ob 1/4 6h zjutraj visa vis Mikliča69 na kostanju; na cesti na Brdo je bila na elekt[ričnem] drogu visela Stalinova slika (okrog 1/2 8h) (20 m od blokadne meje). Mag[istratni] urad[nik] Jarc Drobež Karl, Lj[ubljana] Šmart70 21 Kos Emil, Devinska 7 69 Verjetno mišljen tedanji hotel Miklič, nasproti ljubljanske železniške postaje (1913–1936). Od leta 1936 hotel Metropol. Kasneje (1945–1991) Dom armade (JLA). 70 Šmartinska ali Šmartno. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 275 Ovoj št. 3, 11. 5. in 19. 5. 1942 (pag. 1749) Pl[anina] Lipnica in koča na Stol (Prešernova) Požgani V ponedeljek dne 11. 5. 1942 je bila izropana poštna blagajna na Bohinjski Beli. Poizvedbe je vršila orožniška patrola iz Boh[injske] Bele. Šli so tudi v goro. Patrola je štela tri orožnike: dva bivša jugoslovanska in enega Nemca, Koroškega Slovenca. Nazaj se niso več vrnili. Zato jih je šla v torek iskat četa 150 orožnikov71. Kmalu je našla dva mrtva in slečena do perila72, tretjega doslej še niso našli. Pogreb teh dveh najdenih orožnikov je bil v četrtek dne 14. 5. 1942 v Gorjah. -------------------------------------------------------------------------------------------- Na Koroškem so odselili 400 družin. Ne more se ugotoviti, po kakšnem vidiku so odseljevali. Odseljenci so bili tudi vojaki, ki so bili slučajno na dopustu. Drugod so odselili očeta in mater ter brate, trenutno niso bili doma, marveč so bili pri kakem izpitu ali kjer koli. Tako je bila odseljena družina, katere oče je doma iz Predoselj pri Kranju, ki je še ostal jugoslovanski državljan, ker mu niso hoteli avstrijskega oz. nemške- ga državljanstva, sin pa je bil pri mizarskem izpitu za letalstvo v Olomoucu, je pa ostal doma. Naseljeni Kanalci so nezadovoljni z naselitvijo na odseljenih slovenskih domovih in kmetijah, vsled česar je zaenkrat odseljevanje končano. Sosedje novo naseljenih Kanalcev tem ne pomagajo. Zgodili so se slučaji, da so Kanalci zapustili svoje domove in odšli. ======================================================== Torek, 19. maja 1942 G. ravnatelj pravi, da je bil Benedik Božo aretiran in zaprt, ker ga je ovadil Tomčev ml[adec]73, da je brez dovoljenja hodil v Ljubljano. Sedaj – ko ga vidi, pravi, pa je najbrže ušel. Stopim k g. Božotu Benediku, ki pravi, da je prišel v Ljubljano za par dni z nem[škim] in ital[ijanskim] dovoljenjem.74 71 V rokopisu pripisano: policistov. 72 V rokopisu pripisano: v Brjanci nad Grajsko planino. 73 Mladci Kristusa kralja. 74 Na drugi strani je dopisano: Živil ne dobe: Begunje, Loški pot, Bloke Št. Vid nad Cerknico. Dogon živine je ustavljen v Žužemberku in Fari. 276 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 4, 16. 5. 1942 (pag. 1750) Sobota, 16. maja 1942 G. M. K. [Marko Kranjc] pravi, da mu je dr. Köst. [Janko Köstl] rekel, da sem prišel že po Veliki noči k Narodnemu svetu in tam prosil, naj se pobirajo podpisi, da pride vsa Slovenija pod nemško zasedbeno oblast. Mu povem, da nisem bil nikdar pri narodnem svetu, da sem vedno razgovarjal le z banom Natlačenom [Marko Natlačen] in da sem njemu pisal dne 18. 4. 1941, ko sem predhodno v istem smislu z njim telefonično govoril iz Radovljice, naj poskrbi, da zasedejo radovljiški okraj ital[ijanske] čete, kamor naj jih pošlje vsaj en kamijon v Mojstrano. Kopijo tega dopisa so vzeli Nemci še isti večer, ko so me prvič aretirali obenem z ženo. Zaključek: pri narodnem svetu nisem nikdar bil in nisem nikdar posredoval, da pride vsa Slovenija pod nemško oblast in naj se zanjo pobirajo podpisi, marveč sem bil za časa obstoja narodnega sveta vojak in sem govoril na Vel[iki] petek telefonično z dr. Natlačenom iz Šmartna pri Litiji in sem mu na njegov nasvet, da se takoj javim in dam na razpolago vojski narodnega sveta (Slovenski legiji) odvrnil, da sem vojak in vezan na pri- sego kralju in da se pokorim kot vojak le naredbam, ako je prešla tudi vojaška oblast nanj, na kar mi je odvrnil: Ukazujem Vam, da se javite in da to poveste tudi ostalim slovenskim vojakom, podčastnikom in častnikom, ostalim pa svetujete, da se tudi lahko dajo na razpo- lago narodnemu svetu v Ljubljani. Nato da imajo liber[alci] še neke očitke radi gasilstva, vendar nič konkretnega, a mu je K. [Janko Köstl] odvrnil, da potem sploh ni mogoče sedeti skupno za mizo, ako se vlačijo take s stvari iz preteklosti. Lj[ubljana] 16. 5. 1942. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 277 Ovoj št. 5, 2. 7. 1942 (pag. 1751) Četrtek, 2. julija 1942 Stražišče selili 36 družin. Križnar je aretiran – črna borza. Goščarji postajajo močnejši: Kaj ste Vi že pretrpeli, nas šele čaka. Kamnik Zg[ornji] kam[niški] okraj simpatizira z goščarji, ker četa P[artizanov] v Tuhinj[ski] dolini ne ubija, marveč samo preseljuje. Gori je skupno sovraštvo proti N[emcem], ni mogoča organiz[acija] z naslonitvijo na N[emce]. (Peter Šmid v Selcah, zaupnik P[artizanov]) Imajo ter[enske] odbore in pripravljeno vse za mobilizacijo. (V našem koncu si ne bi nihče ne upal, riskiramo svoje ljudi) = Kamnik. Pripeljali mlade SS čete. Pripravlja se ofenziva (verjetno) in ne bi kazalo nobenega pošiljati. Javno delovanje karitat[ativne] pisarne – prošnja na dr. Lambrasso [Giuseppe Lombrassa]. 278 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 6, 2. 7.–14. 7. 1942 (pag. 1752–1767) Petek, 3. julija 1942 Benko [Anton Krošl] pravi, da je zvedel za to, da je bilo med prebivalce obč[ine] Sv. Jošt nad Vrhniko razdeljenih 40 pušk. O tem, da vesta 2 kaplana, med katerima da je neki Malovrh [France Malovrh] in še neki drugi. (Kaj je na stvari, ne vem. Dobro bi se bilo kje zanimati in ugotoviti.) Baje da so ti fantje zaprosili zopet ne vem koga, naj bi dobili strokov- no moč. (Ali je ta del govoric resničen, bom skušal ugotoviti. Kje naj se dobi vodstvo, ko ni Slovencev – častnikov?) In zakaj naj bi najprej dobil Sv. Jošt to orožje? – VOS [Varnostnoobveščevalna služba Osvobodilne fornte] je ugotovil ta dejstva; ne- kaj da imajo zraven ljudje iz bivše S[lovenske] Leg[ije]. Sobota, 4. julija 1942 Določiti je Dolencu [Albin Šmajd] namestnika. Komar [Andrej Križman] pravi, da vodstvo SL ničesar ni sklepalo in tudi ničesar ne ve o dogodkih pri Sv. Joštu. Samo na prošnjo Vojov so iskali v svojih vrstah človeka, ki bi hotel med nje. Opoldne: Naj se točno razjasnijo o vsem, ker dotičnik gre in se bo držal navodil Vojov; le če je to prav Vojov-u da SL na razpolago človeka, sicer ne. Če so straže, je stvar krajevnega značaja, da skrbe za svoje varstvo. Po navodilih S[lovenske] Leg[ije] to ni napravljeno in ne z njeno vednostjo organiziramo. Lahko so to tudi ljudje, ki so v S[lovenski] Leg[iji], ki pa v tem svojstvu pri teh vaških stražah ne sode- lujejo. Naj se dajo jasna in po možnosti pismena navodila z ozirom na delikatnost stvari! Kdor napravi svojo dolžnost, ne bo nosil svoje glave naprodaj! Benku [Anton Krošl] povem, da vodstvo S[lovenske] Leg[ije] ni organiziralo akcije pri Sv. Joštu; da gre verjetno za vaške straže, ki bodo pod vodstvom župana skrbele za javni red in mir v občini; S[lovenski] Leg[iji] je bilo sporočeno, da preskrbi človeka (s strani Vojov-a). Danes je bil ta najden, a ga niso odposlali, dokler se ne dobi jasnosti s strani Vo- jov-a. Če bi pa šel kot S[lovenska] Leg[ija], se bi pa držal točno navodil Vojov-a. Isto sedaj. Dokler ne dobi sporočila Vojov-a, ne gre!! Pov75 ne bo osebno zavzel nobenega stališča in tudi ne izdal odredbe. Prednje povem Komarju. 75 Verjetno poveljnik. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 279 Nedelja, 5. julija 1942 Dr. Marko76 odobri stališče, izraženo Benkotu [Anton Krošl].77 1 a) organizacijski: 2 komandant, štab 3 b) operativni Lampe [Josip Lesjak] GOO [Glavni organizacijski odbor] zastopa odsotnega komandanta Štab na odseke, ti na sekcije Odseki: 1) organizacijski Sl[ovenska] L[egija] - sekcije: P[obratim] S[okolska legija] 2) materijalni strokovne 3) Rd77 Koroško 4) operativni Primorsko 5) propagandni 6) sanitetni 7) personalni V Lj [Ljubljanski pokrajini] je 18 ali 19 okrožij. 1) Belokranjsko 2) Novomeško (Kostanjeviško) 3) Trebanjsko–Mirnsko 4) Stična 5) Žužemberk (Suha krajina) 6) Velike Lašče–Ribnica 7) Kočevje 8) Vrhnika 9) Logatec 10) Cirknica z Blokami 11) 12–19 Ljubljana z D M [Devica Marija] v Polju, Igom, Brezovico OOT [Okrožne organizacijske trojke ] delno delujejo, nekateri pobrani Moč za sanit[etno] in personalno + Peršuh [Ivo Peršuh] odlikovan s Karadjordjevo zvezdo 76 Psevdonim Marko je imelo več oseb. Največkrat se kot Marko omenja Marko Kranjc. Edini dr. s psevdo- nimom Marko je bil sicer Marko Natlačen, od drugih oseb, ki so v dnevniku zapisani z imenom Marko, je imel doktorat le Marko Bajuk. 77 Radiotelegrafski. 280 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 6. julija 1942 Ostanem v OOT in radi varovanja graduacije v MP [Mestno poveljstvo] za Ljubljano. Naj stopim takoj v zvezo z Radkovičem [Milan Bano], ki naj poda poročilo o stanju Ljubljane. Sl[ovenski] Leg[iji] poročila po meni stalno! Voj[aške] stvari (okrožnice) preko mene in pregleda po vojski. Takoj poročilo! Ob 4h: Kopitar [Rudolf Smersu], Komar [Andrej Križman], Breznik [France Malo- vrh], Dolenc [Albin Šmajd]. Dolenc poroča o položaju in prosi za imenovanje oseb v odseke: propag[andni], sanitet[ni], personal[ni]. Poročilo o stanju! Dolenc poroča Legiši; ta obvesti naprej. Torek, 7. julija 1942 Benko [Anton Krošl] pravi, da ima sedaj 3000 tolarjev, da je Mih [Dragoljub Miha- ilović] pristal na Tilment in Visoke Ture do Čemernika. Da je dati glede želenih 7500 obračun (stvarni, osebni izdatki). Za onih 14 s priborom je nujno sporočiti, kako je. Odvzem takojšen! Kdor gre, naj se dobro obleče (zlasti pod noge). Primskovo: spopad med P[artizani] in N[emci], mrtvih 20 P[artizanov]; P[artizani] umorili v Beli Krajini prof. Ovna [Anton Oven]. Uskovnik: Sinoči (6. 7.) so pripeljali Alpinci v belgijsko [vojašnico] kakih 20 vklenjenih z ju- g[oslovanskimi] kapami. Nato je prišel še oddelek miličnikov. Sreda, 8. julija 1942 Ob 1/2 12h pridrvi Breznik [France Malovrh], da bi rad govoril z nekom od Vrha. Pripravi Dolenc [Albin Šmajd] razgovor ob 1/2 18h. Preskrba odhoda se je zavlekla. Benko [Anton Krošl] pravi, da so neke težave pri sami Ljubljani. Breznik pravi, da so nocoj P[artizani] odpeljali vse moške iz Kozarje. Miklavž [Izidor Martinjak] se predstavi. Ob 1/2 6h popold[ne] ugotovim: Breznik bil pri Benku, ki mu je prinesel neke vesti (čeprav ve za sklep S[lovenske] Leg[ije] o načinu obveščanja in o vlogi Dolenca) ter mu tudi izroči na 2 listih najnujnejša poročila, ki da jih bo šele dobil Komar [Andrej Križman]. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 281 Prav bi bilo napraviti nova taborišča in novo okrožje za Dobrovo, Polhov Gradec in Brezovico. Četrtek, 9. julija 1942 Dopoldne ob 1/2 12h pove Štaj[erec] Marko [verjetno Marko Kranjc], da gremo ob 15h kegljat, če imam čas. Šli bi 4 (on, Ban Marko [verjetno Marko Natlačen], Medved Miha [Miloš Stare] in Dolenc [Albin Šmajd]). Sprejmem. Medved pove, kaj je zvedel od Poljanca [Karel Novak] ob njegovi vrnitvi. P[artizani] so v Srbiji likvidirani, likvidiralo jih je v glav- nem ljudstvo samo. Mihaj [Dragoljub Mihailović] nima skoro nobene vojske na terenu. – Dobro bi bilo, kaj urediti glede vrnitve onih hostarjev, ki so jih ti nasilno odpeljali. To še pred začetkom voj[aških] operacij. Urediti mora Dolenc. Organist pa mora preskrbeti seznam vseh internirancev bodisi v Gonarsu ali kje drugje. Ugotovi naj se tudi, če je bil na kegljanje leg[ionarjev] povabljen novi član kluba (kot stražar). Prav bi bilo, da bi kdo prišel v zvezo z gen[eralom] Rupnikom [Leon Rupnik] (mor- da bi bilo prav, če pride kak uradnik). Ob 1/2 19h dobim Benka [Anton Krošl]. Vidim, da je precej nerazpoložen. Pokaže Pobratima78. Nato: razmerje Leg[ije] do Voj[ske] bo treba urediti. Poljanec bo jutri poklical Medveda in Dolenca k sebi. Včeraj (8. 7.) mi je Breznik [France Malovrh] avtoritativno izjavljal, da je SS [Svo- bodna Slovenija] glasilo S[lovenske] Leg[ije]. Dolenc izjavlja, da to ni res, kar on ve. Tudi nadalje pravi, da se bodo klerikalci morali enkrat za vselej odpovedati dr. Na- tlačenu, ker mu Mihajlović ne more odpustiti pohoda v Rim in poklona Mussoliniju [Beni- to Mussolini]. Dolenc mu odgovori, da Leg[ija] ni polit[ična] tvorba in da se za to ni treba ne vodstvu ne drugemu odpovedati niti izjavljati za dr. Natlačena. Dalje je Dolenc izjavil: za 5. kolo ne bom, ker je vzel stvar kot resno in hoče sodelo- vati in soodločati, ako nosi odgovornost. – Hoče jasnosti in čistosti brez vsakega nezaupa- nja ali pridržkov od kogarkoli in proti komurkoli. – Benko pravi Dolencu, da bo lahko Dolenc vse svoje pomisleke in želje izrazil jutri v petek 10. 7. 1942 samemu Poljancu. Moje pripombe: Zgleda, da nekdo ustvarja atmosfero nezaupanja in da seje neko nerazpoloženje proti Sl[ovenski] Leg[iji] in bivši SLS [Slovenska ljudska stranka]. Na terenu se poslužujejo samo ljudi in aparata Sl[ovenske] Leg[ije] ter pristašev bivše SLS. Bo ta intrigant Glavač [Franc Glavač], ki nima za seboj ničesar in Benko, ki hoče igrati veliko vlogo. Zdi se, da je Poljanec – kakor trdi tudi Dolenec že nasedel tem intrigam. – Benko trdi, da je SS [Svobodna Slovenija] izrazito politični list. Res je. 78 Glasilo organizacije Pobratim. 282 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Pobratim je tudi čisto politični list. Kje razlika? Zakaj dvojna mera? Tudi Dolenc bo moral v interesu stvari razčistiti vsa ta vprašanja in postaviti zahtevo enakopravnosti in ustvariti zopet ozračje zaupanja, ki je neobhodna osnova za vsako delo. – Po pripovedovanju Dolenca ne morejo in ne smejo sodelovati s Poljancem osebe, ki jih Benko ne odobri. Vsem stavlja zapreke in pripombe, če on le sumi, da kdo več ali manj simpatizira z dr. Natlačenom. Zgleda tudi, da ima zveze z dr. Gosarjem [Andrej Gosar] in njegovimi tako zlasti s Šolarjem [Jakob Šolar], ki ga je Benko Dolencu med razgovorom velikokrat omenjal. Morda bi bilo prav, če bi Poljanec označil smer dela Slov[enske] Leg[ije] ter smer in obseg udejstvovanja pri njegovi akciji! Tudi za Poljanca in Benka naj bi bili kaplani, župniki in razni njihovi prijatelji le vprežna živina, ki naj bi vlekli izključno in s polno paro le njun voz! Kakšna zmota in prevara! Po vseh teh nastopih (o katerih je govoril Dolenc) in izgleda, da Poljanec in Benko hočeta s svojo akcijo zajeti vse ljudi iz Sl[ovenske] leg[ije] in SLS, a izključiti celoto, tj. vse razbiti in razdrobiti, nato pa te posamezne ude brez vodstva zbrati pod svojim vodstvom. Težka preskušnja, hudi časi! A la Poljanec še nikdar niso uspešno vodili naroda. Naj le ostanejo pri svoji stroki. Petek, 10. julija 1942 Ob 3/4 12h Dolenc [Albin Šmajd] dobi Benka [Anton Krošl], ki mu pravi, da sta ga iskala Poljanec [Karel Novak] in Medved [Miloš Stare]. Gre k Poljancu, a ni več tam Medveda, pač pa mu drugi svetujejo, naj odide, Dolen- cu pravi, da ga bo poklical drugi teden. – Naj se gleda, da ostane v voj[aškem] pogledu enotnost! V sek[cijo] odgovorni ljudje. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 283 Nedelja, 12. julija 1942 Razgovor Dolenca [Albin Šmajd] z Medvedom [Miloš Stare]. Medved pravi, da je pismo o voj[aški] kliki pisal Breznik [France Malovrh] nekemu svojemu prijatelju, ki da je bojda pokazal pisanje. Sicer pa je tudi on za to, da v sekcijo vodilni ljudje. Preurediti je poročilo Kopitarja [Rudolf Smersu] in vesti.79 Torek, 14. julija 1942 Izjavil dr. Komotar [Anton Komotar], da mu je kap[etan] Vošnar [Pavel Vošnar] rekel, da namerava izvesti Vošnar čistko pri MVAC [Milizia Volontaria Anticomunista] (razumel, da misli mene in da je dr. K moj naslednik). Vidmar [Pavel Vošnar] stalno [...] in80 Ogrin govori pred strojem o slov[enski] državi. Kolman [verjetno Ludvik Kolman] se pritožuje nad Debevcem [verjetno Franc De- bevc], češ da je polit[ični] komisar. Petek, 10. julija 1942 P[artizani] nastopajo okrog Podutika, razdirajo ceste, streljajo itd. Ital[ijani] v nočnih urah vozijo vojaštvo v to smer. So tudi pripeljali v Ljublj[ano] živino iz teh krajev. – Iz petka, 10. julija, na soboto, 11. julija 1942 Ponoči je močno streljalo nekje v precejšnji oddaljenosti. 79 Morda bilten Vesti, ki ga je izdajal urad »M-7«, obveščevalna služba Slovenske legije. Delovati je začel jeseni 1942 v Ljubljani z namenom vzpostaviti in vzdrževati stike med posameznimi oboroženimi voja- škimi formacijami protikomunističnega tabora ter italijanskimi oblastmi, opravljal je tudi obveščevalne naloge za Slovensko legijo. V političnem oziru je urad vodil odbor, ki so ga med drugimi sestavljali dr. Albin Šmajd, Andrej Križman, ing. Jože Sodja, France Malovrh in Tone Duhovnik. Po prihodu Nemcev ga je nasledila obveščevalna služba »OBV«, v kateri so imeli pomembno vlogo pripadniki skupine Franca Glavača. (Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 322–325.) 80 Poved se ne nadaljuje. 284 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 7, 3. 7.–12. 7. 1942 (pag. 1771–1773) Petek, 3. julija 1942 Sem81 na predlog Vrh[ovnega] vodstva SL prišel kot njen zastopnik v GOO pri Po- veljstvu za Slovenijo. Ta dan sem govoril z g. Benkom [Anton Krošl] na njegovem stanovanju. Razgovor se je nanašal na govorice, da je bilo prebivalstvo Št. Jošta nad Vrhniko oboroženo. Razgovor je bil tak: »Zvedel sem, da je bilo med prebivalce obč[ine] Št. Jošt nad Vrhniko razdeljenih 40 pušk. O tem vesta dva kaplana, med katerima je neki Malovrh [France Malovrh] in še neki drugi. Ti fantje od Št. Jošta so baje zaprosili za strokovno moč. Pri tem imajo gotovo zveze člani SL.« Odgovoril sem mu, da sem slišal neke stvari od Malovrha in da sem slišal tudi za to, da žele dobiti slov[enskega] častnika, ki bi vodil te ljudi. Za število pušk mi ni ničesar točnega znano. Sobota, 4. julija 1942 O oborožitvi fantov pri Št. Joštu razpravljam s Komarjem [Andrej Križman], ki pove, da vrh[ovno] vodstvo SL ni sklepalo in tudi ničesar ne ve o oborožitvi fantov pri Št. Joštu. Na prošnjo vojaškega poveljstva so iskali človeka, ki bi hotel oditi h Št. Joštu, kadar bi bila dana zato potreba. Opoldne: Primerno osebo je SL našla. Je to Igor iz Šiške [Franc Kompare]. Podpirati bo treba njegovo mater. Voj[aško] poveljstvo naj se točno izrazi o vsem, kar je potrebno, ker se bo Igor v vseh vojaških stvareh izključno in samo držal navodil Vojaškega poveljstva. SL da na razpolago tega častnika samo v tem primeru, če je to po godu Voj[aškemu] poveljstvu. To povem Benku [Anton Krošl] s prošnjo, da sporoči g. poveljniku Leskovarju [Karel Novak]. Temu naj sporoči tudi tole stališče SL: »Če je pri Št. Joštu ustanovljena VS [vaška straža], je stvar krajevnega značaja, da skrbe za svoje varstvo. Po navodilih SL to ni napravljeno in ne z njeno vednostjo organizirano. Lahko so v VS [vaških stražah] tudi člani SL, ki pa v tem svojstvu pri VS [vaških stražah] ne sodelujejo. Naj poveljstvo za Slovenijo izda jasna in pismena navodila z ozirom na delikatno in težko nalogo, ki naj jo poedini člani SL vrše pri VS [vaških stražah]. Kdor napravi svojo dolžnost po nalogu Poveljstva za Slovenijo, naj ima zagotovilo, da ne bo nosil svoje glave na prodaj in da ne bo tudi s te strani žigosan za narodnega izdajalca.« Benku tudi povem, da od Pov[eljstva] za Slovenijo zahtevani častnik, še ni odšel na teren h Št. Joštu, ker ga SL ni poslala z ozirom na dejstvo, da Pov[eljstvo] za Slovenijo še ni izdalo zaprošenih jasnih in točnih navodil. Dokler takih navodil ne dobi SL ali ta častnik za konkretni primer, Igor ne odide h Št. Joštu. Z Benkom dogovoriva, da je ime Dore Dolenc [Albin Šmajd] in da je temu treba določiti namestnika. 81 V rokopisu pripisano: Možno on je dr. Šmajd. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 285 Nedelja, 5. julija 1942 Dr. Natlačen [Marko Natlačen] odobri stališče SL, sporočeno Benku [Anton Krošl]. Benko razloži Doretu [Albin Šmajd] organizacijo Poveljstva: Poveljnik – komandant, ki ima štab: a) organizacijski z GOO na čelu ter b) operativni / vodi kap[etan] Lampe – Lesjak [Josip Lesjak]. Glavni org[anizacijski] odbor zastopa poveljnika, kadar je odsoten. GOO je razde- ljen na sekcije. Odseki so: organizacijski, materijalni, RT [radiotelegrafski], operativni, prop[a- gandni], sanitetni, personalni. GOO ima tele sekcije: SL, Sok[olska] L[egija] in Pobratim, vseučiliško, srednješolsko, Gorenjsko, Primorsko, Koroško, Štajersko, gasilsko, železni- čarsko, poštno. Teritorijalno je Pokrajina razdeljena na okrožja: Belokranjsko, Novomeško, Tre- banjsko-Mirensko, Stična, Žužemberk, Velike Lašče-Ribnica, Kočevje, Vrhnika, Lo- gatec, Cerknica z Blokami. Ljubljana zase tvori lastno poveljstvo. Priključene so tudi okoliške občine. Odseki in sekcije ter okrožja so organizirana po načelu trojk. Nekatera okrožja de- lujejo, druga še ne, ker so italijanske aretacije marsikje napravile velike vrzeli. Nujno je treba oskrbeti članstvo za Sanitetni in personalni odsek. Tudi za druge odseke in sekcije je treba imenovati nove ljudi. Benko pove, da je bil odlikovan s Karadjordjevo zvezdo pokojni Peršuh Ivo. Benko mi pravi, da bom moral za SL prevzeti tudi mesto v MP [Mestnem povelj- stvu], dokler SL ne imenuje novega zastopnika. Pove mi, da vodi MP kap[etan] Radkovič = dr. Bano [Milan Bano], s katerim me bo spravil sam v zvezo. In ki mi bo povedal stanje organizacije v Ljubljani. Ponedeljek, 6. julija 1942 Vrh[ovno] vodstvo sklene, da pošilja vsa poročila SL Poveljstvu izključno preko svojega zastopnika Doreta [Albin Šmajd], prav tako tudi pošlje predhodno na vpogled in odobritev vsa vojaška povelja, ki jih bo pošiljala svojim poveljnikom in odborom, da bodo v skladu z nalogami in intencijami Poveljstva za Slovenijo. Dore poroča o zahtevi, da se imenujejo novi ljudje v odseke in sekcije. Poda tudi poročilo o organizaciji štaba, kar članom Vrh[ovnega] vodstva SL ni bilo doslej znano. Sklep vodstva SL sporočim Benku [Anton Krošl] za Leskovarja [Karel Novak]. 286 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 7. julija 1942 Benko [Anton Krošl] pravi, da ima sedaj na razpolago 3000 Dol82, ki jih je prenesel v Ljubljano Radkovič [Milan Bano] iz Zagreba. Pove dalje, da je MIHAJ [Dragoljub Miha- ilović] na TILMENT, Visoke Ture, Semernik (SEMERING). SL naj pripravi vsaj 14 ljudi, ki bodo z Leskovarjem [Karel Novak] odšli na Dolenj- sko in se kmalu vrnili. Oblečeni naj bodo dobro, zlasti pod noge. Po naročilu Benka je bil v Beli krajini umorjen s strani part[izanov] prof. Oven Anton. Sreda, 8. julija 1942 Ob pol dvanajstih pridrvi Breznik = Malovrh [France Malovrh], ki želi govoriti z Leskovarjem [Karel Novak] ali nekom drugim na Vrhu Poveljstva. Pripravim razgo- vor za pol 6h zvečer. Odhod ljudi z Leskovarjem se je zavlekel, ker so neke težave pri Ljubljančanih. Spoznam se z Miklavžem – inž. Martinjakom [Izidor Martinjak], ki je poslovodja (kot četrti) GOO. Člani so: Dore [Albin Šmajd], Benko [Anton Krošl], Mihalič dr. [morda Boris Mihalič] in Miklavž. Ob pol 6h zvečer ugotovim, da ima Breznik z drugimi člani štaba direktne zveze, čeprav ve za sklep Vrh[ovnega] poveljstva SL, da mora vse iti preko legijskega zastopnika Doreta. GOO sklene: Organizirati je na terenu nova taborišča. Formira naj se organizatorno novo okrožje za Dobrovo, Polhov Gradec in Brezovico. Četrtek, 9. julija 1942 Dopoldne ob pol 12tih me povabi po naročilu dr. Natlačena [Marko Natlačen] Mar- ko Kranjc h seji izv[ršnega] odbora SLS, kjer bomo: Dr. N. [Marko Natlačen], M. K. [Marko Kranjc], Stare Miloš (Medved) in Dore [Albin Šmajd]. Pri seji pove Medved, kaj je povedal Leskovar [Karel Novak], ko se je vrnil s potovanja pri MIHAJ. [Dragoljub Mihailović] (par- tizani so v Srbiji likvidirani, likvidiralo jih je v glavnem ljudstvo samo. MIHAJ. nima skoro nobene vojske na terenu.) Sklepi: Poveljstvo naj uredi potrebno, da se še pred začetkom vojaških operacij reši- jo prisilno mobilizirani po partizanih. M. K. mora preskrbeti sezname vseh internirancev bodisi v Gonarsu ali kje drugje. Ugotovi naj Dore, če je Vrh[ovno] vodstvo SL povabilo na svoje seje novega člana iz kluba Straža. Prav bi bilo, da pride kak uradnik v zvezo z gen[eralom] Rupnikom [Leon Ru- pnik], ki naj se mu povedo težave slov[enskega] prebivalstva. Uredil bo dr. N. Ob pol 19tih slučajno srečam Benka [Anton Krošl]. Vidim, da je nerazpoložen. Pokaže mi list Pobratim. Nato: Razmerje SL do Poveljstva bo treba urediti. Poljanec = Leskovar = bo jutri poklical k sebi Medveda in Doreta. Včeraj 8. 7. 1942 mi je Breznik [France Malovrh] avtoritativno 82 Verjetno dolarjev. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 287 rekel, da je Svobodna Slovenija glasilo SL. »To zanikam kot neresnično.« Benko nadaljuje: »Klerikalci se bodo enkrat za vselej morali odpovedati dr. Natlačenu, ker mu Mihajlovič ne more odpustiti pohoda v Rim in poklona Mussoliniju [Benito Mussolini].« Odgovorim mu, da SL ni politična organizacija in da se zato vodstvu niti drugemu ni treba odpovedo- vati niti izjavljati za dr. Natlačena. Nato še izjavim: »Pri prevzemu mesta v štabu sem vzel vso stvar za resno. Za peto kolo ne bom. Bom sodeloval in soodločal v imenu SL, ako nosimo tudi odgovornost za vso vojaško akcijo. Hočem in zahtevam jasnosti in čistosti brez vsakega nezaupanja ali pridržkov od kogarkoli in proti komurkoli.« Benko pravi nato, da bom lahko jutri dne 10. 7. 1942 vse svoje želje in pomisleke izrazil samemu Poljancu. Zgleda, da nekdo ustvarja atmosfero nezaupanja in da seje neko nerazpoloženje proti SLS in SL. Ugotavljam, da se Voj[aško] poveljstvo na terenu poslužuje samo ljudi in aparata SL ter pristašev SLS. To bo verjetno intrigant Glavač [Franc Glavač], ki nima za seboj ničesar in Benko, ki hoče igrati vodilno in veliko vlogo. Zdi se, da je Poljanec že nasedel tem intrigam. Benko trdi, da je Svobodna Slovenija izrazito politični list. Tudi Pobratim83 je iz- ključno politični list. Kje je razlika? Zakaj dvojna mera? V imenu SL bom moral razčistiti vsa ta vprašanja in postaviti zahtevo enakoprav- nosti ter vstvariti zopet ozračje zaupanja, ki je neobhodna osnova in potreba vsakega sku- pnega dela. Zgleda, da s Poljancem ne smejo sodelovati osebe, ki jih Benko ne odobri. Vsem stavlja zapreke in pripombe, če le sumi, če kdo več ali manj simpatizira z dr. Natla- čenom. Zgleda, da ima zveze z dr. Gosarjem [Andrej Gosar] in njegovim krogom, zlasti s prof. Šolarjem [Jakob Šolar], ker mi je istega večkrat med razgovorom omenil. Prav bi bilo, če Poljanec označi smer dela SL ter smer in obseg udejstvovanja SL pri Poveljstvu za Slovenijo. Zgleda, da bi tudi za Poljanca in Benka bili kaplani, župniki in razni njihovi prijatelji le vprežna živina, ki naj bi vlekli izključno in s polno paro le njun voz! Kakšna zmota in prevara! Po vseh teh nastopih zgleda, da Poljanec in Benko hočeta s svojo akcijo zajeti vse ljudi iz SL in SLS, a izključiti od vodstva ljudi iz vodstva teh dveh organizacij, tj. hočeta vse organizacije SL in SLS razbiti in razdreti, nato pa posamezne ude brez vodstva zbrati pod svojim vodstvom. Težka preizkušnja, hudi časi! A la Poljanec še nikdaj niso uspešno vodili naroda. Naj le ostanejo pri svoji stroki! Petek, 10. julija 1942 Ob 3/4 na 12h obvesti Benko [Anton Krošl] Doreta [Albin Šmajd], da sta ga iskala Poljanec [Karel Novak] in Medved [Miloš Stare]. Ne najdem več Poljanca pri Medvedu. Zvem, da so svetovali Poljancu, naj odide iz Ljubljane. Končno še najdem Poljanca pri Ben- ku, kjer mi pravi, da me bo poklical prihodnji teden. Prosi me, naj gledam na to, da ostane v vojaški organizaciji enotnost in da pridejo v razne sekcije in odseke odgovorni ljudje. Na kratko mu sporočim stališče SL in povem, da je njegova dolžnost, obdržati vojaško 83 Glasilo organizacije Pobratim in poznejše Narodne legije; pri obeh je imel Anton Krošl vodilno vlogo. 288 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) organizacijo izven dnevne politike in naj nikar ne favorizira neznatne skupine, ki je sesta- vljena iz disidentov raznih strank, marveč naj gleda, da bo dobil vso iskreno podporo one politične skupine, ki je najmočnejša. odgovori mi, da bova o tem govorila, ko se snideva prihodnji teden. Nedelja, 12. julija 1942 Medved [Miloš Stare] mi pravi, da je pismo o vojaški kliki bojda pisal Breznik [France Malovrh] nekemu svojemu prijatelju v novomeško okolico, da je ta prijatelj to pis- mo nekomu pokazal, na kar je prišla stvar do ušes Poljanca [Karel Novak]. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 289 Ovoj št. 8, 22. 9. 1942 (pag. 1794–1796) Velecenjeni gospod predsednik! Ob izteku za slovenski narod tako usodnega, žalostnega in trpljenja polnega leta in ob začetku novega leta 1944 sprejmite prisrčno prošnjo, naj bo Vaše delo za slov[enski] narod blagoslovljeno. Iskreno željo, naj bo ta Vaš trud in skrb za slov[enski] narod bogato poplačana. Trdno zagotovilo, da v borbi za rešitev slo[venskega] naroda stoji z Vami vsa pozi- tivna večina slovenskega naroda. Da boste mogli uspešno in koristno vršiti svoje delo in dokončati svoje načrte, naj Vam Gospodar življenja nakloni zdravja v zvrhani meri! Torek, 22. septembra 1942 Ust[avno]-up[ravna] kom[isija] (nekateri predlagali, naj bi se določil predsednik, del proti; zato predloženo plenumu) a) Ust[avna] komisija dela (tudi precej dela glede upravnih vprašanj) Naj predlože načrte v pretres. Naj vlada v L[jubljani] proglasi z uredbo na podlagi čl. 116 neko formalno samo- stojnost (neke smernice, če smatrajo za oportuno) da se že sedaj proglasi; b) Kom[isija] za gospod[arska] finan[čna] in socijal[na] vprašanja za rudarstvo: (Meglič [Krsto Cazafura] – Smrekar [Andrej Uršič]) (nacijonalizacija) prosveta: Dijak [Jakob Šolar] prevzame vso stvar železnice, pošte (promet): Meglič: a) prekoračila delokrog, nima vzvišene vloge nad drugimi; kompetenten je plenum. Glede predsednika – drugič, je potrebna volitev. Dijak: o potrebi reorganizacije je potrebno govoriti. Ali smo kot priznamo, koliko je razmerje do vlade urejeno? Imam vtis, da je vse neobvezno, kar napravimo. Meglič: Isti razlogi tudi nas vodili za en sestanek. Drž[avno] pravni status: a) Dijak: To je naravnost potrebno. Vsaj za prehodno stanje neka obširna pooblastila. b) Smrekar: naj se uredi pravna stran. 290 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) (Kakšna pooblastila so na strani Vojske) (da V[ojska] ne bo storila nobenega koraka, ki bi bil političnega značaja) Želimo, da kompetenco od centralne vlade dobimo. Gre za to, da enkrat fiksiramo, kaj je S[lovenska] Zaveza, kakšno funkcijo ima? [...]84: Samoobramba Nameravamo nekaj predlogov za prihodnjo sejo. Gospod[arski] odbor 5 čl[anov]. Komi[sije]: fin[ančna], socij[alno] pol[itična], gosp[odarska] obnova, nar[odno] gosp[odarstvo] (trg[ovina], obrt, ind[ustrija] brez promet), gozdni, rude, energija, prehra- na, repatriacija. 1) Filip Uratnik 2) dr. Lavrič Jože 3) Avsenek Ivan sobota ob 1/2 15h 4) Köstl [Janko Köstl] 5) Meglič [Krsto Cazafura] Prosveta: Dijak [Jakob Šolar] organizacija Teply [morda Marjan Teply] ljudsko šolstvo meščansko šolstvo: Kovač [Metod Kumelj] obrtno, trgovsko ljudska prosveta Mravljak Franc Dr. Sušnik [morda Tone Sušnik] 84 Morda redna. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 291 Ovoj št. 9, 27. 11. 1942 (pag. 1774) Petek, 27. novembra 1942 Huda borba v sektorju Metlika. Koncentričen napad na čete MVAC; poklicana bitna pomoč zrakoplovov; uspeh in žrtve še neznane. 292 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovojnica II., leto 1943 (pag. 1230–1867) Ovoj št. 1, Koledarček 1943 (pag. 1230–1340)85 Sreda, 20. januarja 194386 Torek, 20. aprila 1943 Osebni: Karit[ativna] pomoč 32500 Mater[ial] 37082 Ob[veščevalna] 11300 80882 Sreda 27. januarja 1943 Dr. Kejžar [Mirko Kejžar] v Čremošnjicah zaslišan in zaprt. Četrtek, 28. januarja 1943 Dr. Kejžar [Mirko Kejžar] ponovno zaslišan v sami srajci, nato ustreljen!! Sreda, 24. februarja 1943 Stric [Karel Novak] prvič v Ljubljani. Nedelja, 14. marca 1943 Prejšnji teden odkrita P[artizanska] tiskarna poleg policije (klišeji novih lascia passarev, ki službeno še niso izšli. Faksimile podpis od Grog[a] [Gregorij Rožman] in Kvestorja [Domenico Ravelli]. Tajni hodniki v klet Kvesture. 85 Koledarček v obliki majhnega rokovnika za leto 1943, kamor je Šmajd za posamezne datume vpisoval opombe oziroma zapise. Datumi so navedeni deloma, kot so natisnjeni v rokovniku, deloma jih je pripisal Šmajd. 86 V koledar za 20. januar 1943 je Šmajd naredil zapis z dne 20. aprila 1943. Zapis se ponovi tudi na lističu, pag. 1147, ovoj št. 3. Enako velja tudi za 4. maj 1943. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 293 Sreda, 17. marca 1943 1560 Lir – Rakovnik Ob 3/4 22h sirene za letal[sko] nevarnost. Ob 0:15 sirene, da nevarnost končana. Četrtek, 18. marca 1943 Protest radijskih! Lebi Bile – K[...] Petek, 19. marca 1943 Sv. Jožef. Škofova proslava ob 17h, Rokod[elski] dom. O Petroviču in Premrlu, če je resnica, da ga pridobival. Sobota, 20. marca 1943 16–120 400 cigarete Sreda, 24. marca 1943 Govore, da bi v Želimljah še dobil drva in kaj drugega, če bi prišel tja ali dobil do- voljenje za uvoz. Četrtek, 25. marca 1943 Zjutraj ob 8h dobim go. Martelančevo [Lojzka Martelanc], ki pravi, da ima sedaj upanje, ker je maj[or] Agueci [Giuseppe Agueci] obljubil, da prideta hčeri domov. Trdila je trdovratno in vztrajno, da so hiteli aretirat le Ksenijo, Nevo so pa kar tako vzeli. Nadalje je rekla, da so ju vedno mučili s tem: gresta domov, čez nekaj časa gresta v Venecijo nato zopet »pred sodišče«. Imam vtis, da je močno partizanska. Milčinski št. 5 294 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 26. marca 1943 10 Franč87 Ob 16h Sobota, 27. marca 1943 9h gostilna [...]. Sreda, 31. marca 1943 Občni zbor Gos[podarske] zadruge 9:30, Union. Četrtek, 8. aprila 1943 Nadrah [Jožef Nadrah] v Stični in 16 fantov aretiranih, zaprti v Višnji gori. 10 dobilo puške nazaj. 6 ne! Pravijo, da so imeli zvezo [z] nekimi Mihajlovičevci, ki da so bili okrog Stične. Sobota, 10. aprila 1943 14:00 Bral pisma. Stari [Karel Novak] je tu! Nedelja, 11. aprila 1943 Stari [Karel Novak] piše Benku [Anton Krošl]. Ponedeljek, 12. aprila 1943 Dr. Zajc ob 14h. Proces dr. Krošelj [Anton Krošl] – Kranjc [Marko Kranjc] – oproščen.88 Stari [Karel Novak] pri Benku [Anton Krošl]. 87 Morda frančiškani. 88 Oba brata Krošl, Anton Krošl (Benko) in Jože Krošl, sta bila zaradi posedovanja komunistične literature aretirana septembra 1942 in izpuščena aprila 1943 po intervenciji škofa Gregorija Rožmana (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 428, Osebni dosje Jožeta Krošla). DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 295 Torek, 13. aprila 1943 Dr. Krošelj [Anton Krošl] že doma. Govorim s Hudnikom [Ivan Boh]! Po dolgem času zopet v Ljubljani. Marko89 pravi, da ima Stari [Karel Novak] precej novic, ki jih bo že sporočil. Stari [Karel Novak] – Benko [Anton Krošl]. Sreda, 14. aprila 1943 Stari [Karel Novak] – Benko [Anton Krošl]. Četrtek, 15. aprila 1943 Stari [Karel Novak] – Benko [Anton Krošl]. Petek, 16. aprila 1943 Dr. M. Zajc [Marjan Zajec] pravi, da bo imenovana nova Konzulta. Primeren prostor za sest[anek]. Gost[ilna] Stari [Karel Novak] – Benko [Anton Krošl]. Sobota, 17. aprila 1943 God Rudolfa Medved [Miloš Stare], Šmid [Celestin Jelenc] + Stari [Karel Novak] VS [vaškim stražam] ileg[alni] nalog, da zberejo ljudi. Spraviti ven. Izdajalce izkoreniniti. Lj[jubljanski] policiji preprečiti preiskave! proti Gorjanu! 2 m 2 rdt Stari [Karel Novak] – Benko [Anton Krošl]. 68.200 89 Psevdonim Marko je imelo več oseb. Največkrat se kot Marko omenja Marko Kranjc; vendar je ta Marko verjetneje Albert Ilovar, ki je spomladi 1943 pomagal majorju Karlu Novaku pri ustanavljanju četniškega odreda v prostoru med Zaplano in Rovtami. 296 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nedelja, 18. aprila 1943 Hvala na pozdravu. Mara je pisala 27. in 10. Čakamo na Te Miha. Tamošnja je [...] nepoznata drugim vod[jama] Jug[oslavije] Držite tajnu za sebe i za naše prijatelje koji su obavešteni. Radite samo sa njima. Moj pozdrav Prikazni [Miloš Stare] i Vama. Miha [verjetno Dragoljub Mihailović] 14h: Lesk[ovar] [Karel Novak] Torek, 20. aprila 1943 Fu Man Ču [Janko Debeljak], da dobi štampiljko in [...] Sreda, 21. aprila 1943 Dr. Žvokelj [Dominik Žvokelj] Remec [Bogumil Remec] Avsenek [Ivan Avsenek] Dr. Mohorič Jaka Dr. Puš [Ludvik Puš] naprositi za Kat[oliško] akcijo dr. Žebot Čiro [Ciril Žebot] Finc [Milan Finec] sodnik Šporn [Anton Šporn] dr. Fajdiga [verjetno Vilko Fajdiga] Četrtek, 22. aprila 1943 Fu Man Ču [Janko Debeljak]: nov elenco ribel i90. Pravi, da bo po Vel[iki] noči že pokazal Glavačevcem91. Pove, da je Vanda gotovo poznala neko žensko iz Vrhovcev, za katero je takoj nabi- rala perilo v sobi 13, kjer je bila en dan pred odhodom v bolnišnico. 15h: Leskovar [Karel Novak] [...] Naroči za Ob92 90 Seznam upornikov. 91 Pripadniki skupine Franca Glavača. 92 Verjetno obveščevalno. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 297 Sobota, 24. aprila 1943 Praznik: dr. Rožman [Gregorij Rožman] Spindler [Josip Špindler]: daljše skupaj, ker sva se po dolgem času prvič videla. Nedelja, 25. aprila 1943 Vel[ika] noč. Ponedeljek, 26. aprila 1943 Tarok. Torek, 27. aprila 1943 S[ovjetska] Z[veza] prekine dipl[omatske] odnošaje s Poljsko zaradi umora p[olj- skih] č[astnikov] v Katynskem gozdu. Sreda, 28. aprila 1943 Škulj [Karel Škulj] (Paternost [Ivan Paternost], Zalokar) 14:50: Doma V znamenju OF 500 500 Lir Sobota, 1. maja 1943 Prepir: Kdo je avtor knjige V znamenju OF. 90 edin[ic] MVAC. Form 1 p z 2 b.93 1 s b z 12 čet.94 Ostalo še neformirano v večje edinice. 2 specij[alna] batalj[ona] (N[ovo] mesto in Vrhnika) Nedelja, 2. maja 1943 Dr. Zupan [Stanislav Zupan] da pismo za dr. Pezdirja [Alojz Pezdir], ki ga do 2. 5. še ni izročil. 93 Verjetno Formirati en polk z dvema bataljonoma. 94 Verjetno En specialni bataljon iz 12 čet. 298 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Dr. Bohinc [verjetno Miha Krek] vpraša, če je Vidmar Josip eden izmed vodij parti- zanov. Pravi naj Zaveza ponovno poskuša doseči sporazum po Vidmarju Josipu, Nagodetu [Črtomir Nagode] in Kocbeku [Edvard Kocbek]. Naj se preneha z medsebojnim ubijanjem Slov[encev]. [...] ima slov. program v feder[ativni] Jug[oslaviji]. 2 [...] po cca 1000 iz [...] je Balkan nem[ških] letalcev. Ponedeljek, 3. maja 1943 Govoril z Udetom [Lojze Ude]; Kregarja M. Zadnje 3 dni letala iz Zah[odne] Nemčije v Juž[ni] Balkan, veliko nem[ških] zrakop[lovov]. V Zagreb[u] prehodno pristalo nad 250 lahkih bomb[nikov] na poti v Bolgarijo. Torek, 4. maja 1943 Iz zasl. Velikonja. Torek, 4. maja 194395 Sve pol[itičke] part[ije] moraju izvršivati sva naredjenja K[omande] za Sl[oveniju], voj[aške] i polit[čke] prirode. Sreda, 5. maja 1943 14:30: doma. 10h: Fu Man Ču [Janko Debeljak]. 20., 22., 57. it[alijanska] div[izija] Sreda, 5. maja 194396 Ljublj[anske] govorice: 1. Nemški transporti čet in materijala skozi Hrvatsko in Srbijo se nadaljujejo z naj- večjo izrabo železnic. V osmih dneh [je šlo skozi] preko 300 vlakov in deli 4 infant[erijskih] in 3 tank[ovskih] divizij. 2. Generalhauptmann Loer [Alexander Löhr] se mudi v Zagre- bu in pripravlja glavni štab. Verjetno se bo feldmaršal Rommel [Erwin Rommel] umaknil na Balkan. 3. Vse vojašnice na Hrvaškem so izpraznjene in pridržane za Nemce, zlasti v Zag[rebu], Sisku, Brodu, Osijeku, Požegi in Varaždinu. 4. Nemški delegat v Hrvatski gene- ral Glaise [Edmund Glaise von Horstenau] mora v Sev[erni] Hrv[aški] pripraviti prostor 95 Ta dnevniški zapis za 4. maj je zapisan v koledarčku pri datumu 4. februar. 96 Ta dnevniški zapis za 5. maj je zapisan v koledarčku pri datumu 5. februar. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 299 za 100.000 Nemcev. 5. Trije zrakopl[ovni] n[emški] gen[erali] [so] potovali skozi Zagreb, da prevzamejo v Grč[iji] in Bolg[ariji] poveljstvo n[emških] zrač[nih] sil. 6. Gl[avno] let[a- lišče] v Zagrebu in deset ostalih začasnih [letališč] v Hrvaški zasedeni cca letal in cca 1200 bomb[nikov]. Nekateri odšli proti jugu. 7. Nemške čete morajo končati priprave za splošni napad na Turč[ijo] do 9. 5. 8. Dve nemški diviziji v Bosni (118. lovci in 714. pehotna) odšli proti Grčiji. 4. 5. in 5. 5. velike SS in Gestapo enote na poti v Bolgarijo. Četrtek, 6. maja 1943 Občni zbor Štore ob 11h (zadruž[na] g[ospodarska] banka). Govore, da je v Amer[iki] oz. iz Amer[ike], da je Miha osnoval nar[odno] veće. Ali je kaj Slovencev in kateri? Petek, 7. maja 1943 14:00 TRAČ ne! Marku97 povem, da samo strica [Karel Novak], čast[nike] in lastne; drugih ne več v edinice!!! Četrtek, 13. maja 1943 Koop[tiran] dr. Žvokelj [Dominik Žvokelj]. Odgovor dr. Pirkmajerju [Otmar Pirkmajer]. Petek, 14. maja 1943 V430 G. Zad. Sobota, 15. maja 1943 16h: Zavet. 69800. Ponedeljek, 17. maja 1943 18h: Zadr. 97 Marko Kranjc ali Albert Ilovar – Marko. 300 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 18. maja 1943 Bile fratrščine. Sreda, 19. maja 1943 11h: Fischer na kosilo. Četrtek, 20. maja 1943 Mokra luža98 pri g. Kunstlju [verjetno Jože Kunstelj]. Sobota, 22. maja 1943 Stari [Karel Novak], Breznik [France Malovrh] . Oddal pošto za očeta [Janez Šmajd]. Sobota, 22. maja 1943 Nedelja, 23. maja 1943 Sv. Jošt in Sv. Trije Kralji. Sreda, 26. maja 1943 Mokra luža ob 17h. Četrtek, 27. maja 1943 [...] Stari [Karel Novak] je postavljen brez vednosti dr. Bohinca [Miha Krek] samo od Mihe [Dragoljub Mihailović] in ta vojaš[kih] civilnih pravic nima. Za povelj[nika] naj predlagamo!! Dr. Kramer [Albert Kramer] umrl! Petek, 28. maja 1943 Pogreb dr. Kramerja [Albert Kramer]. 2 let[i] [od] ustan[ovitve] SL. 98 Ali psevdonim ali naselje Mrzla luža. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 301 Sobota, 29. maja 1943 Spravna procesija ljub[ljanske] fare na Rakovniku. Žitnik [Rudolf Žitnik] pri Pišku pri Sv. Joštu? Nedelja, 30. maja 1943 Log, Zaplana. Ponedeljek, 31. maja 1943 Ne pošljemo orožja, ker bi se porabilo za bratomorni boj, pač pa denar. Če boste nastopili proti zasedbi, sporočite zveznemu. Torek, 1. junija 1943 Derganc [Jože Derganc] – Metlika 25 za [...]. Sreda, 2. junija 1943 [...] ob 14:45. Zadruga ob 5h. Četrtek, 3. junija 1943 Vnebohod. Žitnik [Rudolf Žitnik] z go. Krištofovo [Jovanka Krištof] (pripeljal Vidmarjev [Pa- vel Vošnar] avto). Mizni dol. Sobota, 5. junija 1943 Zaplana: Žitnik [Rudolf Žitnik], Marko [Albert Ilovar], Tone [Anton Duhovnik], dr. Zdravko [Zdravko Kalan]. Nedelja, 6. junija 1943 Zaplana: zvem, da v sredo 9. 6. opolnoči odide Vidmar [Pavel Vošnar] v ileg[alo]. 302 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 7. junija 1943 Potrjeno ad 6. Žitnik [Rudolf Žitnik], ga. Krištof [Jovanka Krištof] + punčka [Tatjana Krištof] + dr. Zajc [Marjan Zajec] peljal z Vrhnike ob 9h: Hudnik [Ivan Boh]. Torek, 8. junija 1943 Ob 16h duhovniki. Skubic iz Iga. Četrtek, 10. junija 1943 Ob 0099 z Božjo pomočjo ponesrečen puč v I. bat[aljonu MVAC] in Hudnikovem100. Ob 10h srečam Žitnika [Rudolf Žitnik], pravi, da je bil na sodišču, dejansko pa je bil pri Krištofovi [Jovanka Krištof]. 3/4 12h pride g. Kavčič [morda Jože Kavčič] in pove, da je Vid odšel k Novaku [Ka- rel Novak] in da je tudi on dobil poziv. Petek, 11. junija 1943 Pri SZ [Slovenska zaveza] pravi ing. Mačkovšek [Janko Mačkovšek], da je VS [vaška straža] napadla. Nedelja, 13. junija 1943 Binkošti 9[h] žup[nija] Bežigrad. Vidmar [Pavel Vošnar] govoril. Se opravičuje. Ponedeljek, 14. junija 1943 Binkoštni Ob 8h pride Sever [Franc Južina] in zahteva razjasnitev glede očitka: klerikalce je treba pobiti! Zanika. Pravi, da mu ne preostane drugega kot da gre k Staremu [Karel No- vak], da mu bomo gotovo to oprostili. 99 Opolnoči. 100 Postojanka MVAC v Podpeči. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 303 Sreda, 16. junija 1943 6.30: Trnovo III Zup. Slišim, da govore, da sem izdal prehod in četnike Italijanom in kap[etanu] Tornariju [Gino Tornari]. To trdi tudi g. Šenk Vladimir. Vidmar [Pavel Vošnar] pri Miri [Jovanka Krištof] in Stricu [Karel Novak]. Logar [Jože Kavčič]. Četrtek, 17. junija 1943 Pravijo, da je Janko Debeljak bil v Ljubljani s stricem [Karel Novak] tudi Vidmar [Pavel Vošnar], Sever [Franc Južina] in Sandi [Sandi Prešeren]. Vidmar in Ris [Rudolf Žit- nik] skupaj. Pravijo, da obstaja nevarnost, da se udari razširijo na dolenjske edinice. [...] Petek, 18. junija 1943 18:15: gostil Rok[odelski] dom – kegljanje. Govorim z Risom [Rudolf Žitnik]; ob 3/4 11h Ris na T7101 (Mira [Jovanka Krištof] ali Stric [Karel Novak]). Kt [Komandant] Novak pošlje razrešnico za Doreta [Albin Šmajd], Mencingerja [Anton Duhovnik] in Breznika [France Malovrh]. Nedelja, 20. junija 1943 1/2 6 h Moste [...] zadet [...]. Ponedeljek, 21. junija 1943 Zvemo, da so se Č[etniki] premaknili na Vranjo peč (govorim s Severjem [Franc Južina], ki odločno zanika in pravi, da bi se njemu grozilo, da usmrte ženo in otroke). Dr. Zdravko [Zdravko Kalan] in Lavrič [Ivan Lavrič] pri Novaku [Karel Novak]. Pisal Milan dolgo pismo. Odgovor Novaku.  Danes zvem, da je Novak rekel, da je dobil od Stankota [Stanislav Zupan] včeraj ob- vestilo, da bo danes napaden logor s strani I[talijanov] in MVAC. Ukazal, da se vrnejo nazaj. 21. ponedeljek = ob 3/4 1h zračni alarm. 101 Trdinova 7. 304 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 22. junija 1943 Govore, da so baje It[alijani] (ca. 300) včeraj 21. 6. 1943 presenetili na poti od Ža- žarja proti Sv. Joštu 4 četnike. 3 pobegnili, 4. ujeli in ustrelili. Tako so pravili Italijani, ki so prišli na Št. Jošt (Kunstelj Jože). Danes vprašam Kunca [Marjan Zajec], če sem sploh kdaj njemu rekel, naj pretrga zvezo z Mihom [Dragoljub Mihailović]. Zanika. Sreda, 23. junija 1943 Kavčič Logar [Jože Kavčič] pravi, da je obvestil v nedeljo dr. Zupana [Stanislav Zu- pan] na Vrhniki, da je prišlo k njemu okrog 300 Ital[ijanov]. Zupan odgovori še, da je poslal v gozd že 3 kurirje. Dr. Lavrič102 še vedno v Ljubljani. Četrtek, 24. junija 1943 Vnebovhod.  4:30: [...].  9h: Rok[odelski] dom.  Petek, 25. junija 1943 18h: Št. Peter.  Sobota, 26. junija 1943 Zvem, da so trije (med njimi Kuhar, član SZ) hoteli pobegniti od Č[etnikov], da jih je zajel oz. ujel Maček član stare garde, jih privedel nazaj, kjer so uklenjeni in bodo po vsej verjetnosti obsojeni na smrt (Povedal kap[etan] Vesel [Janez Vesel]). – Z dr. Zupanom [Stanislav Zupan]: Naj bi SL poslala na Gorenjsko vsaj 100 mož obve103. Nedelja, 27. junija 1943 Ob 15h izjavim Andreju [Ivan Prezelj] protest zaradi postopkov s člani Čet[nikov]. Zvem za novo vlado (Svo Jovanović [Slobodan Jovanović], dr. Krnjević [Juraj Krnje- vić], dr. Krek [Miha Krek], dr. Furlan [Boris Furlan] – pros[vetni] minister). 102 Verjetno Ivo Lavrič, lahko bi bil tudi Jože Lavrič. 103 Obvezno ali obveznikov. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 305 Ponedeljek, 28. junija 1943 Ob 3/4 13h pride povedat inž. Mudrovčićev sin, da so vojaki odpeljali Krištofovo služkinjo Marico in [...] sedaj Krištofovo gospo [Jovanka Krištof]! – Torek, 29. junija 1943 Sv. Peter in Pavel Ob 13h: Nušičev [Branislav Nušić]. Narodni poslanec104 prečital vsega! Sreda, 30. junija 1943 Lojze – Tržič (Št. Lenart): Dom105 piše tako nesrečno, da ustvarja težave. Treba bo najti skupno pot z vsemi, ki niso partijci. Tako bo rešen narod. Delati je treba v tej smeri naprej. Slovenska narodna osnova. Vidim Karla, ki pravi, da je težko častnikom, ko ne morejo domov. Špindler [Josip Špindler] in dr. Grum [morda Janez Grum] v kavarni se razgo- varjata. Rekolekcija ob 18h. Četrtek, 1. julija 1943 16:30: Marko [morda Albert Ilovar] pravi, da je vse v redu. Petek, 2. julija 1943 15h Sobota, 3. julija 1943 8h 104 Narodni poslanec, delo srbskega književnika Branislava Nušića. 105 Verjetno Dom in svet. 306 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nedelja, 4. julija 1943106 9h: Nova maša Rakovnik. Ob 18:15 zvem, da so zvezni častniki naročili, naj člani MVAC ne delajo zased, ker se bodo premikali četniki. 11h Ljud[ska] posoj[ilnica]. 15h sprehod [...]. Ponedeljek, 5. julija 1943 3/4 12h: govorim s Eleno. 17:30: dobim pisanje od 30. 6. 1943 radi dogovora s KS [verjetno Komando Slovenije]. 20:45: zvem, da dobi Blaž [Anton Božnar] kopijo. Železnik privat. Podrobnejše izjave in podatki o I[talijanskih] naročilih glede premika četnikov. – 18 Medved [Miloš Stare] pri Leskovarju [Karel Novak] radi ureditve SL. Torek, 6. julija 1943 Frnikula – Lebi (žganje slabo). Dež. Sreda, 7. julija 1943 Lebi Večna; dež. Četrtek, 8. julija 1943 Ponikve Jezero. Cigler. Ob 8h Stolnica (dež!!). Petek, 9. julija 1943 Deževno. Razgovor z [...]; razodetje, odkritje. 106 Zapis za ta dan je bil pozneje prečrtan z zelenim svinčnikom. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 307 Sobota, 10. julija 1943 Večna pot 9h–12:30. Ob Ljubljanici 16h–20h. SL ob 13h. Oblačno. Nedelja, 11. julija 1943 Zadruga seja ob 10h; oblačno! Lebi Breg 8h. Podpis Lebiju. Ponedeljek, 12. julija 1943 Srečam g. Spindlerja [Josip Špindler], govoriva o Straži; je mnenja, da je treba pos- redovati pomirjenje in spravo. Bile 15:30 Večna pot Razgovori o možnostih sodelovanja. Lebi 9h Večna pot Naj bi se Lesk [Karel Novak] zaklal zvečer pri prihodu k Benku [Anton Krošl]!!! Predlog, ki ga odklonim ogorčen. Torek, 13. julija 1943 Lebi ob 7h Grad. Bile 17h/22 na [...]. Berem Mihovo [verjetno Dragoljub Mihailović] pisanje Staremu Leskovarju [Ka- rel Novak]. Odgovori SL Leskovarju. Razgovori o možnostih sodelovanja. Sreda, 14. julija 1943 Zadruga: 17:15. Lebi 3/4 9h Stol[nica]. 7h: Bile Grad. Razgovor o možnostih sodelovanja. Zvem, da je proti staremu [Karel Novak] od 312–308 v Ljubljani, v taboru ob 40–34. Prečitam predlog in stališče, ki naj se sporoči SZ, glede njene reorganizacije in vpli- va Poveljstva za Slovenijo. 308 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 15. julija 1943 7h: Lebi. Petek, 16. julija 1943 Bile 15:30 Zavrh. Sobota, 17. julija 1943 Seja SL 14:30. Nedelja, 18. julija 1943 Ob 9h pisarna. Ponedeljek, 19. julija 1943 Radanović [Anton Radanović] in Špindler [Josip Špindler] ob 19:15 h ing. Muriju [Lambert Muri]. Sreda, 21. julija 1943 9h: Mikuž načelno za skupaj; ali naj se mu da. 20:00: iz VS; Voj[ni] svet – organ SZ (Andrej [Ivan Prezelj], Klinar [Anton Klinar], Vauhnik [Vladimir Vauhnik], Očka [Ernest Peterlin]), Leskovar [Karel Novak] – član V[oj- nega] sveta kot zaupnik Draže [Dragoljub Mihailović] in poslati takoj naprej! Četrtek, 22. julija 1943 Spomenica!! Korotan; izpopolnitev SZ. Ilegala. Sobota, 24. julija 1943 14:30: SL. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 309 Nedelja, 25. julija 1943 Ponedeljek, 26. julija 1943 Padec fašizma. VS [vaške straže] in SZ (pojačana) o tem dejstvu. VS – 25 % iz VS v RJV107. Torek, 27. julija 1943 10h sest[anek]: Stražarji, Šolar [Jakob Šolar], Kranjc [Marko Kranjc] in Dore [Al- bin Šmajd]. Sreda, 28. julija 1943 Straža ponudi sodelovanje na bazi status quo. – SL bo sporočila, ko zavzame stališče stranka. Sobota, 31. julija 1943 Govorim z g. Boletom iz Radovljice. Bile spoved. Vsi bivši poslanci ob 4h popoldne. Konec dopusta. Nedelja, 1. avgusta 1943 Ob 10h : Novak (ali njegovi) izdal letak »Slovenci«, kjer napada Bg [bela garda] in njih kle- rikalno vodstvo. Četrtek, 5. avgusta 1943 Petek, 6. avgusta 1943 Hassl [Viktor Hassl] sporoči, da bi g. Ruffini [Giovanni Ruffini] rad govoril z menoj. Določeno za soboto 7. 8. ob 3/4 9h pri meni. 107 Verjetno redna jugoslovanska vojska. 310 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sobota, 7. avgusta 1943 Sestanek z Rufinijem [Giovanni Ruffini] [...] (bil pri brivcu). Nedelja, 8. avgusta 1943 Pri Stricu [Karel Novak]: mi predložil odhod VS [vaških straž] v čet[nike]. Lahko samostojna skupina!! Ponedeljek, 9. avgusta 1943 Ad 13. 8. seznanil Breznika [France Malovrh] z [...]. Smersu [Rudolf Smersu] se moral zglasiti na kvesturi. Govorim z Medvedom [Miloš Stare] glede denarja, naj se pri SZ zagotovi podobna količina za 400 kakor tudi za družine. Torek, 10. avgusta 1943 God dr. Hacina [Lovro Hacin]. Sreda, 11. avgusta 1943 1/2 11h: Sekolec [Franjo Sekolec], dr. Zupan [Stanislav Zupan], Frelih [Franc Fröhli- ch], Mavec [Jakob Mavec], Šturm [Artur Šturm], Komar [Andrej Križman], Kopitar [Rudolf Smersu], Medved [Miloš Stare], Breznik [France Malovrh], Tone [Anton Duhovnik], inž. Sodja [Jože Sodja], Pelko [Ignacij Pevec]: ne gredo med četnike pod Novakovo komando. Ostanejo na mestih. Ob 21:45 sporoči g. Jenko [verjetno Jože Jenko], da pride 12. 8. ob 8h g. Rufini [Gi- ovanni Ruffini] k meni. Četrtek, 12. avgusta 1943 Čakam g. Rufinija [Giovanni Ruffini]; pride g. Hasl [Viktor Hassl], pove, da je Rufi- ni sporočil, da ne pride, ker pričakuje novega V[isokega] Komisarja. Ob 4h dobim pismo Rufinija za soboto ob 8h. Odgovorim, da se strinjam. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 311 Petek, 13. avgusta 1943 Pove g.108 da je videl nek letak, ki da so ga izdali Bg [bela garda] in da hvalijo Nemce. Ob 8h pri Medvedu [Miloš Stare]: Stric [Karel Novak], Andrej [Ivan Prezelj], Očka [Ernest Peterlin], Marko [Marko Kranjc], Lah [Janko Mačkovšek], Kopitar [Rudolf Smer- su], Dore [Albin Šmajd], Meglič [Krsto Cazafura], Smrekar [Andrej Uršič], dot[tore] Be- nedik [Valentin Benedik], Sok[olska] leg[ija]. Vsi načelno za gozdovnike; le način odhoda. V 10h dneh SL – 400 v posebnem taborišču. Razgovori z Breznikom [France Malovrh], Mavcem [Jakob Mavec] in Kop[itarjem] [Rudolf Smersu] in Mencigerjem [Anton Duhovnik]. Sobota, 14. avgusta 1943 Ob 9h. Ob 8h: Rufini [Giovanni Ruffini]. 67580 Nedelja, 15. avgusta 1943 Ob 9h: Kopitar [Rudolf Smersu]. Ob 15h. Ponedeljek, 16. avgusta 1943 Sporočim g. Ruffiniju [Giovanni Ruffini] pismeno, da pride lahko v sredo ob 8h. Sreda, 18. avgusta 1943 8h: Razgovor z Ruffinijem [Giovanni Ruffini]: Prihajam osebno, nimam nobenega pooblastila ali naloga iti od voj[aške] niti od civilne oblasti ali strank. Pred kratkim sem bil v Rimu in tam slišal, da obstoji mnenje, da je treba podpreti SLS (klerikalno stranko), ker je protikomunistična in je doslej nosila največji delež pri protikomunističnem boju. Kako bodo postopali krajevni vojaški krogi me zanima; gotovo je, da obstoji ta tendenca pri vojaških krogih v Rimu in da je o tem obveščena tudi armija na Reki. Želi vedeti za naše stališče. Povedal, da nimamo ničesar proti temu, da se pojača protikomunistična borba in naj dobimo stik z vsemi, ki želi[jo] razgovarjati z nami. Govori nato o napakah, ki jih je zagreši[l] režim, pa tudi graja delo VS [vaških straž], ki pravi, da bi morale biti VS [vaške straže] pomešane med Ital[ijane], čemur odločno odgovarjam na podlagi doživetih dejstev 108 Prazen prostor v izvirniku. 312 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) z udarnimi bataljoni. – Nato pravi, da gre za politično podpiranje. Povem, da o tem sam ne morem dati nobene izjave, da se bom razgovoril s svojimi prijatelji in ga povabil v kakih 10 dneh na ponovni razgovor. (Za sestanek so vedeli: Medved [Miloš Stare], Oljar [Ivan Av- senek] in Marko [Marko Kranjc], Breznik [France Malovrh] in Kopitar [Rudolf Smersu]. Tem tudi povedal vsebino in potek razgovorov, ki so trajali 2h (od 8h–10h). Četrtek, 19. avgusta 1943 Zvem za osebno pisanje od 17. 7. in 4. 8. 1943. [...]109 delo za poizvedbe nekaterih družin. Petek, 20. avgusta 1943 Ude [Lojze Ude] izroči ženi [verjetno Marija Šmajd] pismo z vsebino: »Da se vsa zadeva premakne z mrtve točke, sem se končno odločil, da podam o raz- govorih s Teboj poročilo na IO OF [Izvršni odbor Osvobodilne fronte ]. Boljše bi seveda bilo, če bi mogel dobiti z IO OF osebni stik. Tega pa iz mnogih razlogov zaenkrat še vedno zastonj iščem. Naj Ti navedem iz tega končnega poročila zadnje odstavke: »S tem je moje delo, ki se je vršilo tudi v duhu teženj OF v zadnjih mesecih, končano. Nadaljnje posredništvo nima nobenega smisla več. V duhovnem ozračju ilegalnosti, najbolj nesmiselne tajinstvenosti in najbolj demagoške blebetavosti, sovraštva in splošnega vsestran- skega nezaupanja človek nikdar ne zve vsega in zlasti ne ve, kaj je in kaj ni sporočenega na naslov, kamor spada. Ne ve pa tudi ne, kako in komu sploh naj človek to, kar ve, sporoča dalje. Gordijski vozel tega zadnjega pomisleka sicer presekavam s tem poročilom, v katerem navajam vse, kar bistvenega o stvari vem in mislim. Le direktni stiki vrhov, pogumnih vrhov, ki se ne boje prelomnih odločitev, morejo rešiti situacijo in obvarovati slovenski narod najstrašnejše državljanske vojne. Narodu s tako zemljepisno in politično lego, kakor jo ima slovenski narod, s tako spornimi mejami, kakor so naše, mora državljanska vojna neprimerno več škodovati kakor kakemu drugemu narodu. Čim najpopolnejša združitev vseh Slovencev, to je prvo. Brez tega ni nobenega osvobojenja in nobenega boljšega reda. Če bo ljubezen do Slovenije večja kakor oblastiželjnost, bo odločitev razmeroma lahka. Isto, in da je moje posredništvo s tem končano, sporočam tudi Š.-u110. To poročilo je namenjeno za IO OF in ga izročam pod izrecnim pogojem čim največje diskretnosti v uporabi teh informacij. Le na zagotovitev osebe, v katere roke to pismeno spo- ročilo izročam, da se bo ta diskretnost kar najbolj vestno čuvala, sem se odločil za izročitev.« Bodi lepo pozdravljen! 20. 8. 1943 109 Verjetno prevzamem. 110 V rokopisu pripisano: DR. ŠMAJDU. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 313 Nedelja, 22. avgusta 1943 10h: glavni org[anizacijski] odbor. Določili Mrb [Mariborski] pokraj[inski] odbor (Eiletz [Leopold Eiletz]) in okro- žne odbore (Celje). Gorenjski pokraj[inski] odbor (dr. Žvokelj [Dominik Žvokelj], dr. Megušar [An- ton Megušar]) Draš [Albin Šmajd], dr. Rekar [Ernest Rekar] in dr. Potokar [Ivo Potokar]. Ponedeljek, 23. avgusta 1943 Ob 13:45: srečam Ude Lojzeta, ki pravi, da je dobil odgovor ter da trdijo, da so do- bili s kvesture zanesljivo [...], da so prestregli dopis na [...], ki so ga podpisali Draš [Albin Šmajd], [...], [...] in Žitnik [Rudolf Žitnik]. Torek, 24. avgusta 1943 10h: zobni zdravnik. [...] osebno pri Lojzetu [verjetno Lojze Ude] do 12h. Četrtek, 26. avgusta 1943 Nemci ob 11h–15:45 (delno prehod, delno ostali v Ljublj[ani] (Divizija 6). Petek, 27. avgusta 1943 SLS: 16:30. Sobota, 28. avgusta 1943 67,000 SL: 14:00. Nedelja, 29. avgusta 1943 Ferda prosim za podatke o vrsti prehodnikov. Por[očilo] za Bohinjca [Miha Krek] o razmerju do OF.111 111 Glej Arhiv dr. Šmajda (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, poglavje SLS 1941 do 1944, pag. 31). 314 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 30. avgusta 1943 Zvem, da je bila razorožena VS [vaška straža] v Hotedrščici. Razgovor s Lovšino112, Paternostom [Ivan Paternost] in Lavrihom [Ivan Lavrih]: Medved [Miloš Stare], Breznik [France Malovrh] in Draš [Albin Šmajd] = sporazumni, da nismo dovolili Novaku demontirati VS [vaških straž], da je osnovano lastno gozdništvo; doseže naj se legalizacija lastnega gozdništva. Preberem plakat o alarmnem in izrednem stanju. Popravilo zob: 17–18h dr. Logar Anton. Torek, 31. avgusta 1943 Popravilo zob: 17h–18h dr. Logar Ant[on]. Sreda, 1. septembra 1943 Govore: Škrbca [Matija Škerbec] in Draša [Albin Šmajd] popoldne aretirali na zah- tevo Nemcev. – – : Kvestor bil prestavljen iz Ljub[ljane], ker je delal z dr. Zajcem [Marjan Za- jec] in Drašem [Albin Šmajd] za vpostavitev fašističnega režima. Breznika [France Malovrh] začasno ni videti. Četrtek, 2. septembra 1943 2. letnica prihoda v Ljub[ljano]. Simončič Gregor odsoten začasno. Sobota, 4. septembra 1943 SL st 350 Sl[ovenski] pla[ninski] odred: [...] = [...], Krim = [...], dolenj[ska] četa = Poljanec [Karel Novak]. Poveljnik SL v ref[eratu] za organ[izacijo]: Breznik [France Malovrh]. Stric [Karel Novak] želi razgovor. Prof. Petelin [Stanko Petelin] začasno odsoten. 112 Morda moravški kaplan Janez Dolšina. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 315 Zapisi med 2. in 9. septembrom 1943 Nedelja, 5. septembra 1943 Razgovor s stricem [Karel Novak]; za prenos [...] in [...] za Tonjo [Ivan Tonja], še [...]. Sporočim Brezniku [France Malovrh]. Torek, 7. septembra 1943 Moram ob 8h na Orlje113 – se vrnem radi Ital[ijanov]. Sreda, 8. septembra 1943 Mali šmaren. Brezpogojna kapitulacija Italije po vojašnicah ital[ijanski] vojaki nore. – 113 Pravilno Orle. Enako v nadaljevanju besedila. 316 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 9. septembra 1943 Ob 1/2 6h seja v Rok[odelskem] domu: Medved [Miloš Stare], Komar [Andrej Kri- žman], Volk [verjetno Jožef Godina], Dore [Albin Šmajd], Očka [Ernest Peterlin], Sodja [Jože Sodja], Krener [Franc Krener], Sturm [Artur Šturm], Tonč Kokalj [Anton Kokalj]. [...]: razpust VS [vaških straž], odhod 18.–26. leta zvečer […] [v] Ital[ijo]. Odposlano iz bat[aljonov] VS [vaških straž]. Petek, 10. septembra 1943 Išče Mejač [Vitko Mejač] radi Rösenerja [Erwin Rösener]; gen[eral] Rupnik [Leon Rupnik] isto. Seje vse dopoldne (prideta Casar [France Casar] in dr. Žebot [Ciril Žebot] govorita s Smersujem [Rudolf Smersu]). Popoldne izdano novo povelje za koncentracijo na določena mesta. Ob 3/4 13h odhod na Dolenjsko. Grosuplje. Št. Jurij. Turjak in nazaj. Perne [Anton Perne] in kpl [kaplan] Lavrih [Ivan Lavrih] razorožita Goloba [Stane Golob] in postavita Perneta. Sobota, 11. septembra 1943 8h: Rok[odelski] dom. Seja SLS odklonitev. Ob 13h odideta Mejač [Vitko Mejač] in Goričan [Henrik Goričan] pot od 10. 9. Do 3/4 20h ju še ni nazaj. Očka [Ernest Peterlin]: Golob [Stane Golob] naj se vrne in prevzame. Nedelja, 12. septembra 1943 Golob [Stane Golob] se vrne; bil prijet od P[artizanov], nato izpuščen. Ob 9h v Rokod[elskem]; Jelen [Ernest Peterlin] se jezi na izdano povelje o koncentra- ciji čet. Se mu reče, naj gre na teren, odkloni. Dobim poročilo o položaju na Turjaku; izročim Medvedu [Miloš Stare] in Kopitarju [Rudolf Smersu]. Ta dva Kregarju [Janko Kregar]. Obisk ge. Tratnikove. Ponedeljek, 13. septembra 1943 Casar [France Casar] ustreljen na Škofljici. Položaj zelo zamotan in nejasen. Pride neko poročilo z Dobrepolja, da bo stiska na Turjaku velika, ker grozi P[artizanski] napad s tanki in topovi. – Vojaki sejejo. Stojim na DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 317 stališču, da z N[emci] nikakor ne. Nekateri zagovarjajo tezo, da tudi z N[emci] radi zaščite ljudstva. To se sporoči Dežmanu [Josip Dežman]. (VS) Sv. Urh in v D M [Devica Marija] Polje in Ježico. Osebno sem proti. Zvem o tankih za Turjak. Torek, 14. septembra 1943 Pravijo, da so ob 6h odšli tanki proti Turjaku. Ob 9h pri škofu: pregled položaja, ki ni brezupen, vendar težak in poln odgovornosti. Jurman pravi, da je rekel neki [...] major z Bleda, da bo morda provinca prepuš- čena fašistom. Benko [Anton Krošl] ob 14:30 pri meni radi zveze s Št. Joštom, pojačanjem Prim[orskega] odreda. – Nova povelja (3 vrste); SZ da Tončiju [Anton Kokalj] pristanek za vojaške razgovore z okup[atorjem], ker je po kapitulaciji Italije nastala po deželi zmeda. – Opazim v Ljublj[ani] g. Paara [Franc Paar] z Bleda (Jesenic). Sreda, 15. septembra 1943 8h: Očka [Ernest Peterlin]: hoče brezpogojno pokorščino; očita krivdo. – Se dome- nimo, da Tonči [Anton Kokalj] dobi pooblastilo, da vojaško uredi vse pomembno. Fantje, ki so prišli opoldne v Ljubljano, so nastanjeni v šoli v St. Jakobu. Morala odlična. Dr. Jan [Branko Jan] zopet [...], isto Ausser [morda Ivan Avser], Bitenc [Mirko Bi- tenc], Grum [verjetno Janez Grum]. 15h razgovor: Očka [Ernest Peterlin], Tonči [Anton Kokalj], Maček [Franc Krener], na prošnjo mnogih, tudi Miloša [Miloš Stare], odnesem pismo za Roesenerja [Erwin Röse- ner], ga ne dobim, pač pa Paara [Franc Paar] in Roesenerjevega namestnika. Četrtek, 16. septembra 1943 16. 9. ob 8h razgovori z Bitencem [Mirko Bitenc]: (Miloš [Miloš Stare], Finec [Milan Finec], ing. Sodja [Jože Sodja]). Ob 9h razgovori: Očka [Ernest Peterlin] (9), Tonči [Anton Kokalj] (61), Maček [Franc Krener] (62), Miloš (71), Draš [Albin Šmajd] (70): dogovorimo za organizacijo protikom[unistične] akcije. Pristanek ima Tonči. – 14h: SLS: Kranjc [Marko Kranjc], dr. Kotnik [Franc Kotnik], Krošelj [Jože Krošl], Godina [Jožef Godina], Miloš in Draš: Krekovo [Miha Krek] in Oljarjevo [Ivan Avse- nek] pismo: vzpostavitev Nar[odnega] sveta 60:40, ki naj postavi Sl[ovensko] vlado, za NS [Narodni svet]114 od nas imena (dr. Schaubach [Franc Schaubach], dr. Kotnik, 114 Narodni svet je bil sicer 17. aprila 1941 prepovedan, a je ilegalno deloval še naprej (glej Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 66). 318 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Remec [Bogumil Remec], Draš, Godina, Smersu [Rudolf Smersu]) določimo na 3 [...] nato: dr. Šaubaha, dr. Kotnika in dr. Česnika [Ivo Česnik]. Če Miloš odstopi, naj pride Mihelčič [Alojzij Mihelčič]; če ne sprejme dr. Gosar [Andrej Gosar]: dr. Lavrič [verjetno Jože Lavrič]. Od drugih: dr. Cazafura [Krsto Cazafura], dr. Puc [Dinko Puc] in Petejan [Jo- sip Petejan]. – NS naj imenuje vlado: za predsednika naj bi bil plk [polkovnik] Vau- hnik [Vladimir Vauhnik] še vojaki Peterlin [Ernest Peterlin], Kokalj [Anton Kokalj] in Pirc; nato 3 naši in 2 nasprotna, od nas pridejo v poštev: Miloš, dr. Majcen [Stanko Majcen], Draš. Ad petek, 17. septembra 1943 Rösener [Erwin Rösener] kliče in govoriva od 19–19:45 samo glede vojaške organi- zacije. Posebno poročilo. Nedelja, 19. septembra 1943 Ing. Sodja [Jože Sodja] in Dore [Albin Šmajd] pri Rupniku [Leon Rupnik]. Ob 4h–3/4 6h. 18h gost[ilna] Union: Branka [morda Branko Jan] in gospe ni! Torek, 20. septembra 1943 [...] popoldne zopet na teren Se še ni zgodilo!! Petek, 17. septembra 1943 Vidim pri Slonu Janka Debeljaka, ki se jezi na Leskovarja [Karel Novak] in na ko- muniste. Pravi, da bo treba energično prijeti in nastopiti zoper kom[uniste]. Ing. Sodja [Jože Sodja] pove, da je slišal, da je sestavljena lista talcev, na kateri je tudi Glavač Franc. Bo treba urediti. – Poroč[nik] Bitenc Stanko pove, da bo z deput[acijo] ča- stnikov govoril z Kokaljem Tončijem [Anton Kokalj] ter mu razložil položaj in tudi stališče do Stražarjev in Očkovo [Ernest Peterlin] stališče do Stražarjev. – 14h: Očka, Tonči, Maček [Franc Krener], ing. Sodja, Draš [Albin Šmajd]. Slednji pove svoje razgovore z Rösenerjem [Erwin Rösener]. – Četniki pravijo, da je prav, da niso umazali svoje oficirske časti. – Nato Tonči sestanek z Grumom115, Bitencem, Boh [Ivan Boh], dr. Jan [Branko Jan]. Zunaj govoril z županom Paternostom [Ivan Paternost], svet[nikom] Škuljem [Ka- rel Škulj]. Slednji pove vsebino svojih razgovorov s hrvaš[kim] konzulom. 115 Ali France Grum ali Janez Grum. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 319 To vpričo Gruma, Bitenca in Boha in dr. Jana. Se sklene, da gresta Škulj in Paternost do župana Rupnika [Leon Rupnik] in ga tudi prosita za obvestilo na Turjaku, naj vztrajajo – svet[nik] Škulj bi rad govoril s še nekaterimi iz bivše SLS jutri v soboto 18. 9. – Medved [Miloš Stare]: Hauptman 38 odnesti; bo še naprej zveza z [...]. Sobota, 18. septembra 1943 9h: Škulj [Karel Škulj], Paternost [Ivan Paternost], Medved [Miloš Stare], Godina [Jožef Godina], Draš [Albin Šmajd], Kranjc [verjetno Marko Kranjc] in b[anski] svet[nik] Krošelj [Jože Krošl]: Škulj poroča o razgovorih z županom Rupnikom [Leon Rupnik]. Navzoč tudi Pa- ternost. Pove isto, kar je Draš zvedel pri Rösenerju [Erwin Rösener]. Rupnik se stavlja na razpolago. Škulj želi pogostejših sestankov. Bodo. – Naj vzdržuje naprej zveze z gen[eralom] Rupnikom v pogledu vojaške akcije. Poli- tično, gospod[arsko] in upravno stran naj pusti v miru!!! Dr. Rodmana ob 11h ni v Unionu. 11:15: srečam dr. J. Mohoriča [Jakob Mohorič]: vpraša, če je res, kar se govori po Ljubljani: a) da so Nemci poklicali Draša in rekli: fante smo rešili, morate s Staretom prevzeti komando (ni res, se o tem ni govorilo in nihče kaj takega zahteval), b) da je SLS sklenila razpust: da se v njenem imenu ne sme nihče pogajati, c) da je Avsenek [Ivan Avsenek] v Italiji. Ad b) Pravim, da je bil le sklep o polit[ičnem] nesodelovanju drugo ne. Ad c) Ne vem. – Nato govoriva še o boju proti komunizmu. Razvija svoje misli, ki so skladne z mo- jim gledanjem. O krivdi sedanje nesreče pravi, da so vsega krivi Italijani. – O mladih116 dr. Breclja [Anton Brecelj] pravi, da je že svoj čas (po ustanovitvi JRZ) rekel, da sta komuni- stična priganjača, kar velja tudi za Fajfarja [Tone Fajfar] in dr. Furlana [Boris Furlan]. O dr. Alešu Stanovniku pravi, da je bil kršč[anski] socijalist in da je že videl zgrešenost svojega stališča do OF. Dr. J. M. [Jakob Mohorič] je še pred kratkim imel sestanek z krš[čanskimi] socij[alisti], ki jim je rekel, da igrajo žalostno vlogo Lazarja v OF, ko jih P[artizani] samo izrabljajo. So mu pritrjevali. – Zdaj je treba do vseh dogodkov zavzeti stališče. Glavni sov- ražnik je komunizem – (nadaljujeva v ponedeljek). Ob 14h razgovor v Rok[odelskem] vrtu: Paternost, Križman [Andrej Križman], Medved, plk [polkovnik] Kokalj [Anton Kokalj], ing. Sodja [Jože Sodja], Goričan [Henrik Goričan], Godina [Jožef Godina], Draš, Mencinger [Anton Duhovnik], Dovšina [morda Janez Dolšina], Skoberne [Slavko Skoberne]: Skoberne pripoveduje dogodke v Šentjerneju, Novem mestu. Povsod izdajstvo Italijanov; glavni Cerut i [Guido Cerruti]. 116 Bogdan in Marijan Brecelj. 320 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nedelja, 19. septembra 1943 8h: pride kurirka s Turjaka, ki pove, da je vseh 700 ljudi v veliki nevarnosti, ker se podira grad. Posredovanje pri gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik], ki odpošlje Kregarja [Janko Kregar] do Rösenerja [Erwin Rösener], ki ga ni v Ljubljani. Pomoč je nujna. – 10h seja: Medved [Miloš Stare], Krošelj [Jože Krošl], Kranjc [Marko Kranjc], Godi- na [Jožef Godina], Škulj [Karel Škulj], Draš [Albin Šmajd], Markun [Anton Mrkun]. Treba je še intervencije glede Turjaka: naj gresta Škulj in Markun do Rupnika. Ustanovi se Protikomunistični odbor: zaenkrat naj bodo člani: Križman [Andrej Križman], ing. Sodja [Jože Sodja] (če sprejme), Paternost [Ivan Paternost], maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc], Draš; velja načelo odprtih vrat. 11h: prosim Križmana naj pošlje po Kokalja in Peterlina [Ernest Peterlin] zaradi sestave predloga za odhod čet na Turjak, da jih rešijo. 11:05: razgovori z dr. Žebotom Cirilom: glede protikomunistične borbe. Pove, da bodo podpirali in da je škof povedal, da se je Draš odločil za neusmiljeno borbo proti K[o- munistom] in da prevzame tudi odgovornost. – Naj se pritegnejo tudi druge bivše pol[itič- ne] skupine in morda tudi general Rupnik. Ime bo povedal kasneje. 14h: Škulj, Markun, Medved, Komar [Andrej Križman], Godina, ing. Sodja, Peter- lin, Kokalj in Draš: Z ozirom na težko situacijo v Turjaku, naj gresta ing. Sodja in Draš do generala Rupnika. 16h: obisk pri generalu Rupniku: ing. Sodja in Draš. Vtis: Gen[eral] Rupnik se smatra, da je poklican voditi akcijo vojaško proti komu- nistom; ne mara višjih častnikov. Je za osrednjo pisarno in propagando. Je proti nacij[onal- nim] šovinizmom. Pač pa pravi: Če to izvršimo in dobimo vojsko, se bomo lahko Angle- žem predstavili: Tu smo. – V borbo proti komunizmu je treba prevzeti tudi plave. Sem proti ustanovitvi protikomunističnega odbora, ker so odbori le »odpori«. Ponedeljek, 20. septembra 1943 9h: Kokalj [Anton Kokalj], Peterlin [Ernest Peterlin], Krener [Franc Krener], Draš [Albin Šmajd] in Kregar [Janko Kregar]: Draš poroča o včerajš[njem] sestanku pri gen[e- ralu] Rupniku [Leon Rupnik]. Se odobri. Mi ostanemo v ilegali, zvezo drži Kregar, ki se mu organizira osrednjo pisarno. Kregar pravi, da gredo danes v Brežice: 2 čast[nika], 2 podčast[nika], 1 zdravnik in 1 duhovnik. 10h: Škulj [Karel Škulj], Godina [Jožef Godina], Markun [Anton Mrkun], Križman [Andrej Križman], Draš. Draš pove stališče gen[eralu] Rupniku, Markun o težkem položaju na Dolenjskem in nameravanem napadu na Ljubljano. Odideta Markun in Škulj do gen[erala] Rupnika. 11h: pri dr. Mohoriču [Jakob Mohorič]: On ni za ustanovitev protikomunistične- ga odbora, ker to ime ne bi dobro vplivalo na ljudi. Morda narodni ali slovenski. On je protikomunist. Tako je povedal kršč[anskim] socijalistom ob ustanovitvi OF. Bo se vedno DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 321 boril proti K[omunizmu] po svoji previdnosti in pameti ter po pametni taktiki. Vpraša, če je res ustanovljena N[arodna] milica, ki ji poveljuje polk[ovnik] Kokalj [Anton Kokalj]. Zanikam. Končno pravi, da se bo posvetoval s svojimi in sporočil stališča za vstop v proti- komunistični odbor. Dr. Mohorič pravi, da je govoril te dni z nekom, ki mu je rekel, da je Draš največji narodni zločinec. 12:30 razgovor z Markom [verjetno Marko Kranjc]: Pravi, da je prav, da je prevzel gen[eral] Rupnik. Je pa prvi in najvažnejši sovražnik Komunizem, zato brezobzirna borba proti njemu. 15h: Markun, Škulj, Godina, ing. Sodja [Jože Sodja], Križman in Draš: pravijo, da je Kregar povedal, da so prišle ob 1/2 14h v pomoč na Turjak štuke. Škulj: pravi, da so močne govorice proti Drašu iz naših vrst (da je on kriv, da niso preje odšle VS [vaške straže] v gozdove, da je on poklical te edinice v Ljubljano, ker je imel samo on zvezo z njimi itd.). 17:10: iskal dr. Žebota [Ciril Žebot]. Ga nisem našel. Zvečer sporoči ing. Sodja, da so Stražarji, Glavačevi in Zboraši imeli nek sestanek za ustanovitev protikomunističnega odbora, ki naj bi tudi izdal proglas na narod. Še napišem poročilo: Notranji vojaški položaj po zlomu Italije v Lj[ubljanski] pokraj[ini]. Torek, 21. septembra 1943 8:00: Razgovor s Capudrom (iz Šentjurja) [Danilo Capuder] želi dobiti podatke o komunistih, kolikor jih imamo. Prišel bo ponje akad[emik] Velikonja. – 8:30: Dr. Jan [Branko Jan] pove, da gre danes popoldne znova na teren (na Orlje) in to na prošnjo raznih poveljnikov, ki so sedaj v Ljubljani. Capuder pove, da je 20. 9. prišlo v Ljubljano okoli 15 članov VS [vaških straž] iz Temenice. Pipp [morda Viktor Pipp] je baje takoj prvi dan po partizansko pozdravljal par- tizane na kolodvoru Stična. 10h: Škulj [Karel Škulj], Markun [Anton Mrkun], Godina [Jožef Godina], Križ- man [Andrej Križman], Stare [Miloš Stare], župan Paternost [Ivan Paternost], Draš [Albin Šmajd]: treba nujno posredovati za Turjak. Sliši se, da je Turjak padel. 11:30: razgovor s prof. Verbicem [Pavle Verbic], naj se skliče danes popoldne sesta- nek za razgovor o ustanovitvi protikomunističnega odbora. 16h: vsi stari znanci: tudi razgovor o ustanovitvi protikomunističnega odbora. 16:30: Dr. Žebot [Ciril Žebot]. 322 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sreda, 22. septembra 1943 8h: 1. sestanek taj[nega] protikom[unističnega] odbora: dr. Leskovar [Ludvik Le- skovar], Javornik [Mirko Javornik], Draš [Albin Šmajd]: Sklene se zaprositi vmesni člen za posredovanje v stvareh: 1) Turjak: pomoč nujna od Turjaka zavisi morala vojakov protikomunistične borbe; 2) ugotoviti v kakšnem stanju so z Nemci edinice in koncentracije: Dobrova, Vrhnika, Borovnica, Dravlje, Kleče, Bizovik, Novo mesto; 3) Naj se izda nujno pismeno naročilo, da edinice na Notranjskem izvedejo ta- kojšnjo prisilno mobilizacijo, da prehite partizane. Zanesljive naj obdrže, z ostalimi naj postopajo po predpisih. 4) Opozori naj se JV [Jugoslovanska vojska], da so Part[izani] po deželi pobrali precej naših vodilnih in jih kot talce odpeljali na Kočevsko. 5) Hrano, oskrbo, obleko in perilo za domobrance. 6) Glede Ljubljane: a) naprava in izročitev seznama oseb, nujno! b) ugotovitev oseb, ki so zapustile Ljubljano, c) obvezna prijava oseb, ki so se iz internacije vrnile v Ljubljano, č) pospeši naj se vojaško organizacijo, dokler niso še K[omunisti] urejeni. 10:00: Škulj [Karel Škulj], Markun [Anton Mrkun], Medved [Miloš Stare], Komar [Andrej Križman], Godina [Jožef Godina], Paternost [Ivan Paternost], Draš: govorimo še o pomoči za Turjak in izvemo, da je gen[eral] Rupnik [Leon Rupnik] postal predsednik uprave Ljub[ljanske] pokraj[ine]. 15:00 Škulj, Markun, Kokalj [Anton Kokalj], Medved, Komar, Godina, Paternost, ing. Sodja [Jože Sodja], Tone Mencinger [Anton Duhovnik], Marko Kranjc: ugotovitev: Turjak je padel že v nedeljo dne 16. 6. ob 1/2 18h. Zvezane so odpeljali v Vel[ike] Lašče. N[emci] niso bombardirali niti poslali nobenega vojaštva. Naj se tudi zjutraj ukrene vse potrebno, da se opozori župana Rupnika na vse stiske. Kapetan Suvajdžić [Dejan Suvajdžić] se ponesrečil (zadel z glavo v prikolico avtomobila). Ob 16h slovesna umestitev Rupnika za predsednika uprave Lj[ubljanske] pokrajine. Posebna izdaja Slovenca in Jutra. Po dolgem času zopet enkrat v kleti Uniona. Milko Pirih se je vrnil dopoldne od Vel[ikih] Lašč v Ljubljano. Sam videl, kako so P[artizani] peljali naše s Turjaka. Gen[eral] Rupnik umeščen za predsednika pokrajinske uprave v Ljub[ljanski] pokrajini. Se smrtno ponesreči kap[etan] Suvajdžič – Domobran. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 323 Četrtek, 23. septembra 1943 08:00: Druga seja: dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], ing. Sodja [Jože Sodja], Pater- nost [Ivan Paternost], Križman [Andrej Križman] in Draš [Albin Šmajd]. Javornik [Mirko Javornik] se opraviči. Sklepi: (gredo h gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik]: ing. Sodja, dr. Leskovar, Paternost) Urediti je nujno: 1) vojaško organiz[acijo] (postaviti povelj[stvo]), 2) reševanje ljudi iz ujetništva P[artizanov], zlasti Turjaške, 3) propaganda v Edinicah in koncentracija: ustna in pismena. Govorniku naj se preskrbi dovoljenje. Oblast naj organizira protikomunistična predavanja po Radiju. 4) Slovenska zastava iz propagandnih razlogov. 5) Vrh[ovno] slov[ensko] poveljstvo; poveljniki naj imajo strokovno in moral- no usposobljenost, ne v nasprotju s čustvovanjem in mišljenjem moštva, 6) pri vojaških akcijah naj se čim bolj varuje premoženje in prebivalstvo krajev, ki so se izkazali kot izrazito protikomunistični, a so trenutno zasedeni od Partizanov, 7) radi izkustva v preteklosti naj se Italijanom (tudi fašistom) ničesar ne zaupa (glej posebni zapis). Dr. Leskovar naj napiše brošuro o izdajstvu Italijanov. Organizacija Ob[veščevalne] službe za Nemce v nemščini. Pregled in korekturo čenč117 izvrši dnevno ing. Sodja in jih izroči Mencingerju [Anton Duhovnik], da prevede v nemščino. 9:30: Zvem od dr. Mohorič [Jakob Mohorič], da je dr. Breclja [Anton Brecelj] zadela kap do mrtvega. Pri mojem obisku dr. Mohoriča dne 20. 9. je rekel dr. Brecelj st.: »Kaj dela ta gospod pri Vas?« Ko mu je povedal, kaj in kdo sem, je odvrnil: »Ta ima pa veliko zločinov na vesti.« Na povabilo je dr. Sever [verjetno Janez Sever] rekel: Saj sem vedno rekel, da so napake, a zdaj vas rabijo. Berni: imen[ovanje] amer[iškega] gen[erala] za vrh[ovno] povlj[stvo]: znak za splošni napad. Petek, 24. septembra 1943 Razglašena je ustanovitev Slovenske domobranske vojske. 08:00: ing. Sodja [Jože Sodja], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Paternost [Ivan Pa- ternost], Križman [Andrej Križman], Draš [Albin Šmajd]. Duhovniki naj na poziv pišejo o mobilizaciji; naj bo zagroženo, da bodo ostali morali v prisilno delo. SL naj da navodila za vstop v SDL [Slovensko domobransko legijo]. Dr. Majcen [Stanko Majcen] naj angažira za vodstvo uprave. 117 Bilten »Čenče«. 324 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Hitro naj se pripravijo prostori za osrednjo pisarno. Straže v teh prostorih bo oskrbel Golob [morda Stane Golob] (10 stražnikov). Naj se izdejstvuje odbor za pregled vrnivših se internirancev: [...] ing. Sodja. Sekc[ija] propagandisti: prof. Felicijan Jože, Kalan Peter, prof. Muhr Oto, dipl. jur. Hribar Zvonko; Jeločnik Niko, Batagel [verjetno Slavko Batagelj]. [...] Gladniku [morda Stanko Gladnik], Jeločnik, Sekolec [Franjo Sekolec], Pirih Milko, dr. Bartol. 10:00: Škulj [Karel Škulj], Markun [Anton Mrkun], Godina [Jožef Godina], Križ- man, dr. Jan [Branko Jan]: da se obvaruje streljanje naših ljudi naj bi slov[ensko] ali nemško poveljstvo izdalo odredbo, da bodo za vsakega ustreljenega ali mučenega izdane izvršene enake mere nad pripadniki OF v Ljubljani. 10:30: Kokalj [Anton Kokalj], Peterlin [Ernest Peterlin], Miloš Stare, Draš: Bil sem povabljen, da sprejmem vodstvo nad domobranci: sprejel med domobranstvom, policijo in orožništvom. Napredovanje oz. čini so vsem priznani [...] [...] Načelnik štaba je Peterlin, adjutant Peterlina je [...]. Čiščenje v Ljubljani. Sodni zapori in [...] stražništvo, jetništnice in koncentracijsko taborišče [...] [...] kaplan Wolbank [Karel Wolbang]: 1. bataljon 4. čete 520 [...] četa v Jelšah 270 propagandni urad 55 Štab 11 [...] [6] Benedičič 18 Skupaj cca 1056 Za danes 24. 9. je proglašena čistka [...].118 15:00: ing. Sodja, Kokalj, Škulj, Markun, Golia [Adolf Golia], Križman, Duhovnik [Anton Duhovnik], Draš: Kokalj poroča o organizaciji Slov[enskega] Domobranstva. Ing. Sodja: potrebni so sestanki dijakov in akademikov za mobilizacijo; v komisijo za pregled internirancev Paternost, Pirih. [...] seja : danes ob 21:00. Po aferi Kokalja [Anton Kokalj] je treba formirati: a) sprejemni odbor za prijavljence v SLD [Slovenska domobranska] leg[ija]; b) obveščevalni odbor; c) propagandni odbor. Vsi ti odbori so pod vodstvom Kokalja. Na listi je: plačane dopuste drž[avnim] samoupravnim in javnim uslužbencem; pla- če dobi družina [...] službah se ne sme odpovedati, ne odpustiti, družine dobe javno pod- poro. Tu je še [...], a še neodobreno. 118 Zapis za 24. september ob 10:30 je zelo slabo berljiv. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 325 16:00: Poslanci: Marko Kranjc, [...], dr. Golia, [...], Špindler [Josip Špindler], [...], dr. Lavrič [Jože Lavrič], Bitenc [Mirko Bitenc], Draš, Smersu [Rudolf Smersu], Masič [Pavle Masič]; poroča Draš o vojaškem položaju in o zlomu. V razgovoru se pojavijo razni očitki. Edinost vlada v vseh pogledih. Po seji pove Smersu, da ga je Bitenc vprašal, a je do sem akcija propadla, ker sta jo vodila Draš in Stare ter nekaj duhovnikov. Smersu je povedal, da so vojaško (operacijsko) vodili samo vojaki, organizacijsko pa smo ustvarjali civilisti. – Masič pove, da so Nemci naročili, naj se sprejme 100 ljudi z veliko in malo maturo ter 70 z ljudsko šolo. – Naj se prosi predsed[nika] upra[ve] gen[erala] Rupnika [Leon Ru- pnik], da prepreči nastavitev OFarjev. Do večera prijavljenih 19. Sobota, 25. septembra 1943 Prejmem dopis: K[omanda] Sl[ovenije] 20. 9. 1943 Žalostni dogodki zadnjega časa in vsa organizacija jugoslovanske vojske je nepresta- no šepala na sektaštvu, ki se je razvilo iz treh legij, ki nikakor niso mogle tvoriti enotnega organizma. Zato vse legije kot organizacije razrešujem vseh obveznosti napram jugoslovanski vojski, ki se bo v bodoče obračala neposredno na jugoslovanske vojne obveznike. Živela jugoslovanska vojska! Komandant Novak Novak lr.! 10:00: sprejemni odbor: dr. Jan [Branko Jan] in vsi okrožni vodje SL v Ljubljani; šef propagande ing. Sodja [Jože Sodja], ki si sam izbere sodelavce. 14:00: Smersu [Rudolf Smersu], ing. Sodja, Duhovnik [Anton Duhovnik], Goričan [Henrik Goričan], Divjak [Viktor Češnovar], Draš [Albin Šmajd] (seja SL) 1 – SL ne preneha, ostane naprej ilegalna. 2. Svojim poveljstvom izda povelje: nujno se svetuje, da se brez odlašanja prija- vijo v SL[ovensko] Dom[obransko] Legijo. 3. Za že obstoječe (MVAC) formacije, da se obvezno prijavijo. II. Ing. Sodja pravilno Goričan pravi, da je po naročilu Rupnika [Leon Rupnik] treba dobiti 5 ljudi za Gorenjsko in 5 za Štajersko, da gredo na propagandno potovanje. Za Gorenjsko oskrbi Duhovnik, za Štajersko Goričan. Naj bi bili po možnosti duhovniki. III. Urediti je pisarne: a) SL na M7119: Duhovnik, Goričan, Geratič [Mirko Geratič], 2 gospod[ič- ni]: Anica, Marta Langus – dva tekača (12000 Lir). 119 Urad »M-7«. Glej opombo 79, str 283. 326 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) b) Kregar [Janko Kregar]: Nominalni šef Kregar, šef pisarne Finc [Milan Finec], namestnik župan Paternost [Ivan Paternost]: a) OB[veščanje]: dr. Frumen [morda Ernest Frumen] in Štukelj [morda Anton Štukelj], b) propaganda: Peter [...], Berce, c) straža: 10 stražnikov + vodja in Golob [morda Stane Golob], č) [...]: Šemetova [Felicita Šeme] (prorač. z najemnino 38.000). c) Štab: šef ing. Sodja, [v] pisarni Pirih Milko. IV. Za Kokalja [Anton Kokalj] oskrbi dva detektiva g. Križman [Andrej Križman]. V. Čenče izhajajo v 3 oblikah: a) za nas, [...], b) za splošnost, c) za N[emce]. 20:30: Jenko Albin pravi, da Bricelj [morda Ivo Bricelj] za aparate ne verjame, da bi jih ne bilo, da jih pa Stare [Miloš Stare] hoče utajiti. Pravi, da je slišal, da bodo Novak [Karel Novak], Mira [Jovanka Krištof] in še nekaj častnikov pobegnili proti Trstu. Za domobranstvo je prijavljenih cca 400. – Nedelja, 26. septembra 1943 10:00: Javornik [Mirko Javornik], ing. Sodja [Jože Sodja], dr. Leskovar [Ludvik Le- skovar], Križman [Andrej Križman], Draš [Albin Šmajd]: Sklepi: I. Nujno je treba izdati formalno uredbo o ustanovitvi poveljstva Slov[enske] Domobranske legije in določiti kompetence. II. Interniranci in pregled nad njimi naj spada v kompetenco Poveljstva. III. Mnogo internirancev bi se prijavilo za vpis v Domobranstvo. Te bi bilo nujno odločiti od ostalih internirancev in jih prepeljati v vojašnico med že služeče domobrance. IV. Že prijavljene bi bilo vsaj v treh dneh po izvršeni prijavi vpoklicati, da jih komunistična propaganda zopet ne zmoti. V. Ker je po naročilu Poveljstva Domobrancev ustanovljen pozivni odbor za pregled prijavljencev, je nujno potrebno, da Poveljstvo dnevno izroča se- znam prijavljencev temu odboru, da se delo ne zavleče. VI. Ponovno opozarjamo, da je prav tako nujno potrebno, da izide javni razglas ali uredba, ki naj uredi službeno razmerje prijavljencev v javnih, samoupravnih in zasebnih službah, njegove prejemke za družine in oskr- bovance. VII. Tudi je treba z uredbo urediti službovanje oz. odsotnost dijakov srednje- šolcev in akademikov. VIII. Propaganda: DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 327 1. – Vsem listom naj se uradno izda naročilo, da morajo od določenega dneva naprej skozi določeno dobo dnevno pisati članke navduševal- ne za vpis v Domobrance. Najbolje bi bilo, da se listom da smernice, kako naj pišejo. 2. – Potrebna je tudi propaganda po posebnih letakih, ki naj bi se vršila preko pisarn. 3. – Preprečiti je komunistično propagando med interniranci. Komunisti imajo razgovore z interniranci v raznih prostorih, kjer govore proti vpisu v Domobranstvo. 4. – Med internirance je nujno poslati govornike, ki bodo opisali naloge in dolžnosti Domobranstva in jih tako pridobe za vpis v domobran- ske vrste. 5. – Oblast naj nujno organizira propagando proti komunizmu in za vpis v Domobranstvo preko radia. IX. – V kurilnici v Ljubljani in na Borovnici so bili sprejeti v službovanje te dni izključno samo OF-arji, da bi tako ušli obvezni delovni službi, ker se ne bi prijavili v službovanje pri Domobranstvu. Železnica je znana, da je bila največja partizanska propagandna edinica, ki je po sprevodnikih, zavira- čih in strojnem osebju razširjala komunistične ideje in miselnost. X. Poveljstvo naj izda individualni poziv podjetjem, naj priporočajo svojim uslužbencem vpis v Domobranstvo. Isto velja za urade. XI. Prav bi bilo, da bi poveljstvo tudi razposlalo po posebnem seznamu indi- vidualne pozive. 11:30: Pride kas[acijski] sod[nik] v pok[oju] dr. Fišinger [Josip Fischinger] in pravi, da bi bilo prav, da se reaktivirajo upok[ojeni] kas[acijski] sodniki: dr. Vuk, dr. Fišinger in dr. Pichler [Fran Pichler]. Sedaj šteje vrh[ovno] sodišče 8 članov. Če se ti reaktivirajo v štab II. – Tako je sposobno nastopiti kot vrhovno disciplinsko sodišče. – Nekoga bo treba nastaviti kot vrhovnega sodnega inspektorja, ki bo dodeljen Pokraj[inski] upravi. To mesto v rangu II/a bi prevzel tudi dr. Fišinger. Ponedeljek, 27. septembra 1943 18:30: Javornik [Mirko Javornik], Paternost [Ivan Paternost], ing. Sodja [Jože Sod- ja], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Draš [Albin Šmajd], Križman [Andrej Križman]: I. Prihajajo vesti, da so včeraj dne 26. 9. 1943 Nemci enostavno vdrli v skladi- šče v šentjakobski šoli, ker niso našli nobenega dežurnega častnika, čeprav so nekaj časa čakali nanj. Kasneje je sicer prišel dežurni, vendar so Nemci že preje vdrli. Naj se prepreči v bodoče tako postopanje. Pred vsem naj bo v vojašnici in pred vojašnico absolutni red! II. Umestno bi bilo prisilno mobilizirati vse aktivne častnike in podčastnike – take ki so protikomunisti – in jim odrediti mesta. III. Internirance je hitro zdravniško pregledati, sposobne brez vseh vprašanj mobilizirati in prepeljati v vojašnico. Šele tam naj se izvrši čiščenje. Tudi 328 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) komunisti so po večini že pobegnili. Stražam naj se strogo prepove razgovar- janje civilistov iz interniranci. Brez dovoljenja poveljstva naj tudi domobran- cem ne bo dovoljeno obiskovati internirancev. Včeraj se je zgodil primer, da je neki domobranec prišel med internirance in odpeljal s seboj dva interni- ranca, ki sta po vrhu vsega še komunista. IV. Poveljstvo naj doseže pri ljubljanskemu županu, da vojaški mestni urad da na razpolago za prepis vse vojaške imenike, da se pripravi vse potrebno za morebitno prisilno mobilizacijo. Spiski vojaški naj bi obsegali vse letnike do vključno 40. leta starosti. V. Za vpisovanje v domobrance naj se določi maksimalni rok do 5. oktobra 1943, kar velja za Ljubljano, za druge občine naj se določi nekoliko daljši rok. VI. Poveljstvo ali policija naj poskrbita, da se pobere po Ljubljani vodilne komu- niste in vodje OF, da se tako dobi talce oz. krivce sedanje narodne nesreče. 10:30: Zvem, da je dr. Žebot Ciril v imenu Stražarjev pisal plk [polkovniku] Ko- kalju [Anton Kokalj] pismo, s katerim stavlja na razpolago vse Stražarje za protikomuni- stično borbo. 12:30: Obišče me neki Soklič [Janko Soklič] s Kor[oške] Bele (oz. Javornika) prišel, da se pogovori o protikomunistični borbi na Gorenjskem. 20h: Razgovor z g. Sokličem (do 23h): zaenkrat mu pripravim 100 knjig V zname- nju OF; naj bo previden, organizira naj vse v okviru okrajnih, občinskih in vaških trojk. – Torek, 28. septembra 1943 08:30: Javornik [Mirko Javornik], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], ing. Sodja [Jože Sodja], Križman [Andrej Križman], Draš [Albin Šmajd]. I. V kočevski gimnaziji je zaprtih okoli 1000 protikomunistov, ki jih namera- vajo pobiti, kakor so to napravili v Vel[ikih] Laščah z onimi, ki so jih zajeli na Turjaku. (Na občinski deski je zapisanih devet poimensko ter številčno petdeset. To je nabito za ustreljene v Vel[ikih] Laščah). II. Vojaško poveljstvo naj skrbi, da bodo vojaki bolje oblečeni, osnaženi, obriti, bolje disciplinirani. Tudi za hrano je treba poskrbeti! Menda bi bilo prav, da se ustanovi leteča kontrola po mestu, ki bo skrbela, da se vojaki ne bodo obnašali neprimerno po ulicah. III. Nujno naj se začne z aretacijami komunistov po Ljubljani. Ustanovi naj se začasna pomožna policija. IV. V domobranstvo naj se sprejemajo tudi starejši in taki, ki niso sposobni za borce. Porabi naj se jih za pomožna dela. V. Oblast naj izda letak, v katerem sporoča, v katero smer naj se umikajo oni, ki se bodo predali sedanji oblasti, ko bodo pobegnili od partizanov. VI. Ponovno prosimo, da se nujno vpošteva naš nasvet, da se objavi in določi partizanske družine, ki bodo služile kot talci, če se bodo vršili umori s strani partizanov po pokrajini. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 329 Sreda, 29. septembra 1943 08:30: Javornik [Mirko Javornik], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Križman [Andrej Križman], Draš [Albin Šmajd], ing. Sodja [Jože Sodja]: I. V šentjakobski šoli je treba nujno urediti disciplino. Urediti je dežurno služ- bo, vaje, čas vstajanja, dnevni red in pravico odhoda v mesto. II. Prevod: izvrši naj se kontrola živilskih nakaznic. Za ljudi od 15. do 50. leta starosti, naj bo predpisano, da morajo priti osebno po živilske izkaznice, ozi- roma se jih mora kontrolirati na njihovem domu, ako vsled bolezni niso v stanju sami priti po nje. III. Pri raznih ustanovah je treba na mesto italijanskih ljudi postaviti nove ko- misarje, kakor n. pr. Pokojninski zavod, Zavod za soc[ialno] zavarovanje, Delavska zbornica, Delodajalska zbornica, Gasilstvo itd. IV. V anagrafskem uradu se delajo razne stvari v korist OF. Treba je postaviti zanesljivega človeka, ki bo preprečil take zlorabe. Stvar je nujna. V. Sporočiti je, kje naj se prijavljajo ljudje za pomožno policijo v Ljubljani. VI. Ustanoviti je častniško šolo. 14:10: župnik iz Boh[injske] Bele pravi, da je v Ljubljani zdrav[nik] dr. Šarec, ki stanuje pri trg[ovcu] Pirnatu [Ciril Pirnat]. – G. Grad [morda Boris Grad] pove, da je v Ljubljani tudi ga. Šarčeva [Terezija Šarec]. Četrtek, 30. septembra 1943 08:30: Javornik [Mirko Javornik], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Križman [Andrej Križman], Draš [Albin Šmajd]: I. Pospeši naj se formalna organizacija Domobranstva: a) izide naj uredba o organizaciji Domobranstva, b) imenuje naj se poveljnika, ki bo odgovoren za pravilno funkcijoniranje Domobranstva, c) naj se postavi pod Domobransko poveljstvo tudi vse edinice po deželi. II. Ranjence iz prejšnjih protikomunističnih in sedanjih edinic naj se pošilja v vojaško bolnišnico na zdravljenje. V civilni bolnišnici so zdravniki tudi na oddelku za vojne poškodbe usmer- jeni partizansko, šikanirajo naše ranjence in bolnike, jih sprašujejo stvari, ki zdravnike pri zdravljenju ne zanimajo, npr. če je ustrelil kakega partizana in podobno. III. Izdajanje prepustnic naj se izroči policijski upravi, da se prepreči odhajanje partizanov preko bloka in tako prepreči partizanska obveščevalna služba. IV. Bloke je močneje zastražiti, ker komunisti izjavljajo, da bodo danes ali jutri zopet pričeli odhajati iz Ljubljane. 14:30: srečam Joška Dolenca, bivšega uradnika pri Peko. Pravi, da je po 1 1/2 le- tnem skrivanju danes prvič na cesti. Skriva se, ker ga je Bela garda obsodila na smrt in da je dobila sliko od Gestapa, ker dela z Gestapo. Odločno ugovarjam. Kasneje mi še pove, da se skriva že poldrugo leto v umobolnici, da jih je tam še več takih, da je bil tam tudi dr. 330 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Bratko Kreft, ki je sedaj na prvem oddelku splošne. Da je prišel neki Rant, k neki gospe, ki je bila [...] uradnica v Peko (sedaj poročena) in ko je videl njegovo sliko, izjavil: To je Joško Dolenc. Tega vemo (je fest fant). Imamo stare račune z njimi [...]. Ker je le Gestapo imela mojo sliko, Rant me pa osebno ne pozna, izjavil pa je, da ima Bg [bela garda] sliko, jo je B[ela] garda mogla dobiti samo od Gestapa. – Neki profesor ga je povabil na svoje domo- vanje Novi trg 5. Vprašal me je tudi, če imam kaj zvez z dr. Kantetom [Vladimir Kante], ki bi ga rabil za neke dokumente. 16:30: Kranjc [Marko Kranjc], Stare [Miloš Stare], Draš: Kooptira se pa: dr. Kotnika [Franc Kotnik], Krošlja [Jože Krošl] in Godino [Jožef Godina]. Vsak četrtek po vpeljavi navedi. Petek, 1. oktobra 1943 18:30: prejel: Ljubljana, 30. 9. 1943 Obveščevalni urad »Slovenske domobranske legije« Vodstvu »Slovenske legije« Nesebično delo in težke žrtve, ki jih je Vaša organizacija že doprinesla v današnji odlo- čilni borbi našega naroda nam dokazuje, da ste trdno odločeni vztrajati v borbi za ohranitev slovenskega naroda. V tem prepričanju Vas poveljstvo »Slovenske domobranske legije« vabi, da se s svojim članstvom polnoštevilno udeležite informacijskega sestanka prostovoljcev »Slovenske domo- branske legije« in njihovih somišljenikov, ki bo v soboto dne 2. oktobra ob 15h na Selu v Mostah. Eventualne informacije dobite v pisarni »Obveščevalni urad Slovenske domobranske legije« v poslopju Srednje tehnične šole na Aškerčevi cesti. Od Vaše udeležbe je v veliki meri odvisen uspeh nameravane akcije. Za poveljstvo »Slovenske domobranske legije« Oficir dodeljen Obveščevalnemu uradu P. por. [podporočnik] Capuder Danilo, l. r. 15:00: razgovor z dr. Hacinom [Lovro Hacin]; prosi za pomožne policaje in kon- ceptne uradnike. Pravi, da je Ital[ijanom] zrasel greben, da nočejo izročati poslov, ker da je sinoči rimski radio sporočil, da je Grazioli [Emilio Grazioli] postavljen za prefekta v Lj[ubljanski] pokrajini. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 331 Sobota, 2. oktobra 1943 08:30: Paternost [Ivan Paternost], Javornik [Mirko Javornik], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Križman [Andrej Križman], inž. Sodja [Jože Sodja] in Draš [Albin Šmajd]: I. Iz prostovoljne prijave v domobranstvo je treba nujno preiti v prisilno mobi- lizacijo. Razlogi: Partizani po pokrajini govore, da bodo pred nemško akcijo bežali v gozdove, kjer bodo ostali kake tri dni, kolikor časa bo pač akcija trajala, potem se bodo po umiku Nemcev zopet vrnili na svoje domove. Ker s prosto- voljno mobilizacijo ne bomo dobili dovolj sil, da bi zasedli pokrajino in pre- prečili nova partizanska nasilja, je nujno, da se izvede prisilna mobilizacija. Nekateri poveljniki na deželi so že razposlali vabila za pristop v Legijo, a je bil uspeh enak ničli, ker ljudje ne gredo v Legijo z utemeljitvijo, da se boje par- tizanskega maščevanja. Pravijo pa, da bi šli, ako bi bila prisilna mobilizacija, ker bi se potem partizani ne mogli maščevati nad njimi in njihovimi družina- mi. Naj se zato vsaj nekaterim poveljnikom na deželi izda povelje, da smejo oz. morajo izvesti prisilno mobilizacijo. Tako je treba napraviti za Brezovico, kjer je poveljnik izdal povabilo 250 moškim, a se je prijavilo le 5 moških. II. V sektorju ob kočevski železnici ni večjih skupin partizanov, marveč le nji- hove straže. Čete partizanske so se umaknile proti Blokam. Ljudje po deželi komaj čakajo, da pridejo izpod partizanske nasilne oblasti. III. Za primer čiščenja naj se stori vse, da se nemške sile obveste o razpoloženju prebivalstva v posameznih krajih, kakor tudi o razpoloženju prisilno mobi- liziranih ljudi po partizanih. Z Nemci bi se bilo dogovoriti, da se določijo neka znamenja, po katerih bodo Nemci spoznali, da so ljudje protikomunisti, npr. bele zastave. Z letaki je treba opozoriti prebivalstvo po deželi, naj se brez strahu takoj javi nastopajočim protipartizanskim četam. Nemce je treba opozoriti, da pošiljajo partizani v prve bojne vrste prisilno mobilizirane ljudi in ljudi iz bivših vaških straž, kakor tudi žene, otroke, med tem ko se sami skrivajo v zadnjih vrstah ali pa pred nastopajočimi četami bežijo in se skrijejo. IV. Želeti je, da bi g. predsednik sklical predstavnike javnega, gospodarskega, kulturnega življenja, pred njimi podal gotove izjave in od njih zahteval, da bi podpisali protikomunistično izjavo. Nemci so baje začeli z ofenzivo na Dolenjsko z več strani (od Notranjske sem, od Ljubljane, od Litije in od Hrvaške gor). 13:30: Smersu [Rudolf Smersu], ing. Sodja, Češnovar [Viktor Češnovar], Duhov- nik [Anton Duhovnik], Finec [Milan Finec], Kermavner [Ivo Kermavner], Draš: Seja SL (Križman) 1) v štab domobrancev naj pride dr. Jan [Branko Jan], ki se bo predstavil plk. [polkovniku] Kokalju [Anton Kokalj] v nedeljo; 2) v propag[andnem] štabu poleg Piriha [Milko Pirih] še Marn [Jože Marn]; 332 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 3) v tisk[ovni] oddelek na predsedstvu: še Sekulec [Franjo Sekolec]. 4) SL je do SDL [Slovenske domobranske legije], kakor je bila preje do MVAC. 5) 13. 10. 1943 naj bo splošni žalni dan za vse od komunistov pobite žrtve. Sv[ete] maše naj bodo po vseh cerkvah; 6) 17. 10 1943 nedelja naj bi ob 15h bile na pokopališču molitve za vse mrtve, ki so padli kot žrtev komunizma. Nato naj bi bil kratek nagovor knezoškofa dr. Rožmana [Gregorij Rožman]. Godilo naj bi se na grobu dr. Natlačena [Marko Natlačen]. 7) Križman sporoči Kokalju, da preveč forsira Stražarje. Nedelja, 3. oktobra 1943 8:45: od danes naprej bo visela na srednji tehnični šoli, kjer je vojašnica domobran- cev – slovenska zastava. 8:45: brata Pleško Andrej in Ivan, domobranca me napadeta, češ da sem se jima smejal. Grozita z revolverji in Andrej tudi s puško. Kričita: Kidaj se... Pleško Andrej me udari 3x, enkrat s pestjo po desnem licu in očesu, da takoj ote- čem. Se pritožim na inšpektoratu pri plk [polkovniku] Kokalju [Anton Kokalj]. Dr. Jan [Branko Jan] mi pove, da mu je plk. [polkovnik] Kokalj ponudil mesto v in- tendanturi ali pri četi, ne v Štabu. Dr. Jan užaljen. Govorim z prof. Grumom [Janez Grum], ki pravi, da še ni mogel urediti. 67700 (67000) (velja za soboto 2. 10.) 12:05: g. Capuder Danilo se pride v družbi še nekega opravičiti za zjutranji dogodek. 14:45: ing. Sodja [Jože Sodja] pove svoj razgovor z Gladnikom [Stanko Gladnik] in razvija svoje načrte glede ob[veščevalne] pisarne pri Šmitu. 17:00: prireditev Sl[ovenske] dom[obranske] legije v franč[iškanski] dvorani. Vse polno. Z dr. Janom [Branko Jan], Hudnikom [Ivan Boh] in ......120 v klet. Pritožbe zoper disciplino in ravnanje v vojašnici. Po izjavi plk [polkovnika] Kokalja je baje prijavljenih okoli 600 ljudi. Ponedeljek, 4. oktobra 1943 I. Radi vpostavitve SRK [Slovenski Rdeči križ] naj se imenujejo v odbor tudi od- ločni protikomunisti. Pritegnejo naj se taki, ki so se izkazali uspešno na ka- ritativnem področju: dekan Škrbec [Matija Škerbec], dr. Vladimir Murko, dr. Megušar Anton, Demšar Anton.121 120 Pike v izvirniku. 121 V Arhivu dr. Šmajda (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 931, poglavje Obveščevalna služba Slovenske legije, pag. 2719) je odstavek nekoliko drugačen: »I. Ker je v[z]postavljen Slovenski rdeči križ, ki je svoj čas bil začetek in jedro slovenske OF, je prav, da se v odbore Rdečega križa imenujejo ljudje, ki bodo s svojim dosedanjim delom zadostno jamstvo, da v Rdečem križu ne bodo podpirali OF.« DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 333 II. Partizani zapirajo po Dolenj[skem] protikomunistične ljudi. Pri operacijah naj se posebna pozornost posveča zaporom. III. Propaganda in Ob[veščevalna] služba pri Domobrancih naj bo koncentrirana pri glavnem poveljstvu. Bataljonska poveljstva naj nimajo svojih obveščevalnih in propagandnih uradov. Edinice po deželah naj imajo svoje razmnoževalne aparate, da bodo za svoje področje tiskali in širili letake in literaturo, ki jo dobe od glavnega poveljstva. IV. Na nekaterih krajih (npr. Borovnica) so nemške oblasti ustavile dobavo hrane in drugega, ker trdijo, da bodo edinice odslej oskrbovane od domobranskega poveljstva. Naj se uredi, da ne bodo edinice trpele pomanjkanja. V. Vojakom v vojašnicah naj se oskrbi novo perilo. Že tri tedne v starem. VI. Iz Ljubljane odhaja in prihaja veliko komunistov. Tudi interniranci – ki so že vsaj do polovice pobegnili. Obletnica aretacije Čopiča Milana, ki je opazoval Stareta Miloša.122 Sreda, 6. oktobra 1943 10:30: zobni dr. Logar Tone. Sobota, 16. oktobra 1943 66900 52021 Nedelja, 17. oktobra 1943 Ob 9h: likvidacijska seja dosedanj[ega] odbora SL; prevzame voj[aško] organizacijo maj[or] Mirko Bitenc. (inž. Sodja [Jože Sodja], Smersu [Rudolf Smersu], Duhovnik [Anton Duhovnik], Finec [Milan Finec], Kermavner [Ivo Kermavner], Draš [Albin Šmajd]) Torek, 19. oktobra 1943 Mrja [Marija Šmajd] odšla v Kranj in Srakovlje. Sreda, 20. oktobra 1943 Pobirajo v Pokoj[ninskem] zavodu. Napravljeno poročilo za Oljarja [Ivan Avsenek]. 122 Nadaljevanje zapisa z dne 4. oktobra in naslednji zapisi do vključno 16. oktobra 1943 so v ovoju 6 (pag. 1292-1299). Dokumenti iz ovoja 6 so navedeni v nadaljevanju besedila na str. 370–380. 334 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 21. oktobra 1943 Mrja [Marija Šmajd] se vrne z Gorenjskega; (16:30 SLS: – 19:15) Marko [Marko Kranjc], Medved [Miloš Stare], svet[nik] Kro- šelj [Jože Krošl], dr. Kotnik [Franc Kotnik], Godina [Jožef Godina], Draš [Albin Šmajd]. Treba držati zveze z sedanjim vodstvom: glavno težišče v protikomu[nistično] borbo. Petek, 22. oktobra 1943 14:00: vidim dr. Gosarja [Andrej Gosar] in Marka Kranjca v razgovoru. 14:30: dr. Hacinu [Lovro Hacin] (radi Štruklja) radi vpokojitve post ravn[atelja] Štruklja (spopad). Sobota, 23. oktobra 1943 18:30: dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Paternost [Ivan Paternost], ing. Sodja [Jože Sodja], dr. Žebot [Ciril Žebot], Draš [Albin Šmajd], Križman [Andrej Križman], Javornik [Mirko Javornik], Smersu [Rudolf Smersu], Markun [Anton Mrkun]: 1) načelno mora vse priti v ta odbor (kar je protikomunističnega), 2) propaganda se koncentrira; 3) vsak teden vsaj enkrat skupaj, 4) kot vodi Kociper [Stanko Kociper], ki naj skupno s Pirihom [Milko Pirih] in Iilijem [Alojz Ilija] ustvari konzorcij, 5) dnevno se sestajata ing. Sodja in dr. Leskovar. Pobiranje na poštnem ravnateljstvu. Nedelja, 24. oktobra 1943 07:10: močna detonacija. Čez dan govore, da sta pri Medvodah letela v zrak dva vagona municije. 12:00: Mirko [Mirko Javornik] in dr. Jan [Branko Jan]: naj se za vsako ceno v intere- su Domobranstva odstrani pplk [podpolkovnika] Peterlina [Ernest Peterlin]. Ponedeljek, 25. oktobra 1943 15:00: ing. Sodja [Jože Sodja], Medved [Miloš Stare], Križman [Andrej Križman], Žerjal [Stanislav Žerjal], Škulj [Karel Škulj], Draš [Albin Šmajd], Godina [Jožef Godina], Markun [Anton Mrkun], dr. Česnik [Ivo Česnik]: Žerjal poroča o razmerah na Goriškem in pove, da je izročil pismeno poročilo gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik]. Se priporoči, da odide z Drašem v torek do gen[erala] Rösenerja [Erwin Rösener]. Ko je dobila 18. 10. dr. Jerinova [Pavla Jerina Lah] poziv, bi moral z njo tudi dr. Kunc [Boris Kunc]. Ta je naprosil dr. Žemvo [verjetno Mihael Žemva] in mu dal 600 Lir DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 335 za nabavo gojzeric. Po aretaciji dr. Žemve je zbolel dr. Grzetič in ga doslej še ni bilo v bolnišnico. Torek, 26. oktobra 1943 08:00: Marko Kranjc: Prav bi bilo, da se doseže sporazum z dr. Gosarjem [Andrej Gosar] in uredi s Stražarji. Z dr. Gosarjem zaenkrat neka federacija. – 10:00: Medved [Miloš Stare], Godina [Jožef Godina], Škulj [Karel Škulj], Draš [Albin Šmajd]: Škulj poroča o razgovorih pri hrv[aškem] konzulu o Slov[enski] državi in pers[o- nalni] uniji s Hrvaško. Sklep: sprejmemo vse, tudi zveze porabimo, da sporočimo svoje želje, aktivno ne ukrenemo ničesar. Držati zveze z Rup[nikom] in hrv[aškim] konzulom. Sl[oven- ski] poročevalec baje prinesel, da so obsodili na smrt Marjana Strnišo [Marjan Sterniša], Vošnjarja [Pavel Vošnar], Malovrha [France Malovrh] in Šinkarja [Anton Šinkar]. Pomilos- tili na dosmrtno delo Mavca [Jakob Mavec] (glej poročilo v Slov[enskem] domu). Miloš govori z dr. Šarčevo, ki je drugič v Ljubljani. Aretacije sodnikov in sod[nih] uradnikov (dr. Dolinar [verjetno Andrej Dolinar], Habermut [Avgust Habermuth], Ziherl [Joško Ziherl], Baričevič [Josip Baričevič] in dr. Svet Jakob) Sreda, 27. oktobra 1943 Soklič [Janko Soklič] v Ljubljani. [Vr]ačka [Edvard Vračko] pošljem h dr. Hacinu [Lovro Hacin]. Švic[arski] radio povedal, da imajo Nemci uspehe v Sloveniji. 1000 mrt[vih] P[artizanov] in 500 ujetih. Ilovar [Albert Ilovar] vpraša, če SL resnično ustvarja ilegalo. Tako mu je včeraj rekel Peterlin [Ernest Peterlin] ter mu naročil, naj poizveduje, če je to res. SDL [Slovenska domo- branska legija] ne bo trpela nobene ilegale. 12:00: inž. Sodja [Jože Sodja] me prosi, naj mu napišem takoj tole: Ustanovi se slovenska država, ki obsega vse ozemlje, kjer prebivajo Slovenci, zlasti: Ljubljanska pokrajina, Gorenjska ter tiste občine in kraji, ki so do leta 1918 spadali v Voj- vodino Kranjsko, a so bili leta 1941 priključeni Spodnji Štajerski, dalje pokrajine: Gorica, Trst, Reka, Pulj in Videm (Udine). Tako ustanovljena slovenska država stoji pod protektoratom Velikonemškega Rajha. Slovencem se priznava slovenska narodnost in posebno slovensko državljanstvo. Slovenija ohrani svoje ime, svoj slovenski službeni jezik, svojo narodno zastavo, svoj trgovinski in vojni prapor ter svoj grb. Na čelu Slovenije stoji Predsednik Slovenije in zakonodajno ob- last na ozemlju Slovenije vrši predsednik skupno s Slovenskim narodnim svetom. Upravno oblast izvršuje slovenska vlada. Slovenska država ima svoj lastni denar in carine. Na zunaj zastopa nekatere slovenske države Velikonemški Rajh. Prvega začasnega predsednika imenuje Vodja Velikonemškega rajha.123 123 Na naslednji strani dnevnika je prevod tega besedila v nemščino. 336 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 28. oktobra 1943 Zvem, da je dr. Šarčeva med drugim izjavila: »Zakaj se upirajo novemu toku. Poznaš Zdenko (tj. Kidričevo), ali ji moreš kaj očitati? Ne more se pa tega reči o raznih voditeljih Bg [bele garde], ki jih osebno poznam.« Govorim ob 17h s Cerarjem iz Radovljice. Hoče biti pokroviteljski in trdi, da gori ni nobene politike, da je to špecijelna ljubljanska zadeva. Tudi pravi s precej osornim glasom, da sem pač v Lj[ubljani] moral zvedeti, da je Černe prestavljen iz Kamnika v Radovljico, ker gori tega ni bilo v časopisju. Ta izjava je bila poslana z ozirom na trditve, da sem v nemški službi. Ko sem mu na vprašanje, če pridem kaj gori, izjavil, da zdaj ne, preje sem pa hodil na Bled (ironično), ker je tako pisal S[lovenski] Poročevalec, je odgovoril, da tega ni nikdar slišal ali bral. Povedal sem mu, da sem na odprti karti pisal takim obrekovalcem, da jim bom dal priložnost to dokazati. Ločila sva se s pozdravi ženam, nato me še vpraša, če naj pozdravi še kogar vse, saj veš katere. – Nato seja SLS: Marko [Marko Kranjc], Medved [Miloš Stare], dr. Kotnik [Franc Kotnik], Godina [Jožef Godina], Krošelj [Jože Krošl], Draš [Albin Šmajd]: 1) Zbiranje dokumentov Krošlj a) podatki o heroizmu naših ljudi Ob[veščevalna] služba b) o uničevanju po komunistih Prop[agandna] – – a) slov[enskega] premoženja b) kako so se zvezali z Italijani Naj se vpliva, da bodi vsi dajali vse svoje informacije IU [Informativni urad], ne pa držati zase in za svoje bulletine. 2) Korporacije – izjave k predlogu: načelno brez pripomb, naj se sestane oni odbor in predloži dokončni načrt. 3) Primorska: naj se ustvari po SLS ljudem javno mnenje, da je slo[vensko] šolstvo koristno in nujno potrebno. Naj se to povsod propagira. Tudi slov[ensko] ura- dništvo. 4. Domobranstvo: V štabu je taka politika, da se izrine vse rezerviste in postavi aktivce. Vodijo neko diktatorsko politiko, čeprav so samo org[anizacijski] štab tj. nekako vojaško okrožje. Številčno niso narasli (3800), kar pa so samo člani bivše MVAC. Peterlin [Ernest Peterlin] intrigira dalje po svoji stari navadi. Trdi, da SL organizira ilegalo, kar je očitna laž. – 5. Raznoterost: Predsednik apelacije in podpredsednik naj bosta taka sodnika, ki reprezentirata in uživata ugled med sodniki. Če dr. Vračko [Edvard Vračko] prevzame, stori to na svojo lastno odgovornost. (Zjutraj ob 8h izročim svojo novo C[arta] d’iden[tità] 003127 g. Sokliču [Janko Sok- lič], da oskrbi dovoljenje za potovanje na Dunaj.) Petek, 29. oktobra 1943 08:15: Mirko Bitenc: Propaganda na Gor[enjskem] in Štaj[erskem]. Samo ilegal- no. Oskrbeti je baze; iz Kranja vsaj do Preddvora, Tržiča. Povsod samo poedince in zlasti ženske. Ljudi je treba odtrgati od komunizma. – DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 337 09:00: dr. Vračku [Edvard Vračko] svetujem, naj se oglasi pri Milošu [Miloš Stare] in stopi do dr. Hacina [Lovro Hacin], kjer naj tudi predlaga podpredsednika. 09:30: obisk gdč. Mrakove Štefke [Štefka Bulovec]124: vprašam, kako je z Ivančkom [Ivan Mrak], če ima še zveze s Part[izani]. Ona odgovori, da se ona za politiko ne briga in da tudi Ivanček nima časa, ker je tako močno zaposlen. 10:00: g. Beltram: predloži neki predlog o prehodnem stanju, ki se nanaša na go- spodarske ukrepe. Pravi, da so napravili bratje Pavletiči125, ki niso komunisti, čeprav imajo Part[izanske] stike, ker delajo na terenu (so lesni trgovci). Naj bi stopil z njimi v zvezo. So narodnjaki in zavedni. – Obljubim, da bom v kakih 10 dneh osebno stopil do Pavletičevih. Načelno se dotika načrt: 1) vprašanje zaposlitve delavstva v ladjedelnicah Tržič, 2) organizacija potrošnje, 3) organizacija velikih obratov (socializacija, etatizacija, drž[avna] kontrola), 4) denarstvo, 5) prehrana, 6) medpokrajinske zadeve in medsebojna povezanost med poedinimi deli Ju- g[oslavije] (zaprečitev carin). 12:00: povem to Milošu, ki pravi, naj se le razgovorim s Pavletiči (je pet bratov). Pravim mu, naj bi se o tem razgovarjalo v nekaterih odborih zaupno tako, da se oseb ne bi izdajalo partizanom in tudi ne vsebine razgovorov. 13:00: Žitnik – Ris [Rudolf Žitnik]: intervenira za nekoga (dipl. jurist) da bi bil spre- jet v policijo. – Se zanima za ostale stvari tudi za ofenzivo na Dolenjskem, mu odgovorim, da nisem nikjer aktivno udeležen in da mu zato ne morem postreči z nobenimi novicami. – Pove, da je R. [Rudolf Žitnik] povedal, da sta na Grškem 2 struji, ena, ki je za kralja, ena drugačna; da je tudi v Jugoslaviji podobno. Govore, da je sinoči LR126 ali KR127 napadel part[izansko] rad[ijsko] vest o obsodbi izdajalcev v Kočevju, kar so prinesli tudi drugi radiji ter se zavzel za te žrtve. Part[izanske] rad[ijske] vesti še po smrti klevetajo čast ljudi in sramote slovensko ime v mednarodnem svetu. 13:30: obnovim angleške ure. Sobota, 30. oktobra 1943 08:00: pri dr. Hacinu [Lovro Hacin]: izročim listek s podpisom Kodré. Za vratarja TPD [verjetno Trboveljska premogokopna družba] – Severja, naj izro- čim dinam. žico 1 mm emajl. od Bezlaja prinosilki listka. Izročim opozorilo, naj poveča straže, da prepreči demonstracije komunistov s po- laganjem vencev ipd. 124 Svakinja Ivana Mraka. 125 Verjetno bratje Rudolf, Julij, Ivan, Vladimir in Marino Pavletič. 126 Verjetno londonski radio oziroma Radio London. 127 Verjetno kairski radio oziroma Radio Kairo. 338 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 09:00: seja protikomunističnega odbora: ing. Sodja [Jože Sodja], Smersu [Rudolf Smersu], Križman [Andrej Križman], Paternost [Ivan Paternost], dr. Žebot [Ciril Žebot], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Javornik [Mirko Javornik], Draš [Albin Šmajd]: 1) naj se pripravi obtožni material za sodnike vojaš[kega] sodišča v Kočevju (pripravi naj dr. Fišinger [Josip Fischinger] ali Kokalj128)? 2) preprečijo naj se posredovanja za izpust oz. naj gredo tozadevne prošnje skozi Infor[mativni] urad. – Slučaji dr. Petre, Hojs [verjetno Konrad Hojs], inž. Gorše, inž. …, Marinko dvigajo nezadovoljstvo, zlasti še Marinkov, ko je izpuščen, ker so domači s svojim premoženjem garantirali zanj. Tako bi lahko postali proti vsi kapitalisti. 13:15: pri dr. Hacinu: naj radi naporne službe dobe stražniki kak dodatek; naj bosta stud[ent] jur[e] Tumpej Marjan in Košir dodeljena agent[urnemu] zboru. Dr. Zajc iz Kmečke ljublj[anske] okolice je verjetno organiz[ator] OFar. Ima zveze z vodstvom, je preskrbel dovolilnice OF svoji ženi in svakinji; da sta pred cca 3 tedni odpo- tovali v Kočevje, kjer je brat Prešeren zajet od Part[izanov]. Prešeren – Sandi je bil četnik. Dr. Kobler Franc [France Koblar] je izjavil (dr.) Šerku iz Cerknice, da so partiz[an- ski] podvigi heroični in da se z njimi piše nepozabna zgodovina slov[enskega] naroda. Torej je še vedno navdušen in zagrižen OFar. Avsenek Anton iz Vrbenj pri Radovljici. Bil je v Lj[ubljani] 2 dva dni. Ko ga je dr. Natlačenova [Antonija Natlačen] pri srečanju opomnila, če se kaj boje partizanov, ki se sedaj vale na Gorenjsko, je odvrnil: »Zakaj bi se jih bali, saj so naši ljudje. To so vendar krščanski socijalisti!« Dovolil[nic] za kolesa ne izdaje nikomur. (Češnovar Viktor, pok[ojnega] Ivana, 012983 – 2. 7. 1943 Ljublj[ana]) Gerkam Sonja roj. 1. 10. 1928, I. let[nik] trg[ovske] akademije, aret[irana] 28. 10. ob 1/2 18h za obrt[no] šolo. – Bila v družbi nekoga, ki je trosil letake, že posredoval okraj[ni] glavar Maršič [Franjo Maršič]. Osebno je zvedel, da se je na kopališču družila izključno v družbi OF. Dr. Hacinu [Lovro Hacin] pokažem »strogo zaupno« Poročilo o razmerah na po- liciji, kjer gre za napredovanje nadstražnikov v podnadzornike (Rusjan Anton, Vončina Oton, Adamič Maks, Razboršek Ciril, Bevc Vid). Naj bi se za podnadzornike imenovalo: Gaber, Hočevar, Pogorelec Anton in Štrubelj Franc. (Poveljnik Palčič [Stanko Palčič] samo promenira po pivovarnah in je bonbone). Nato se razjezi in pravi, da je to defetizem in da bi dal tistega, ki je to napisal takoj zapreti, da bi si premislil kaj takega napisati. Sl[ovenski] dom prinese dober uvodnik ter nekaj imen o žrtvah OF v Ljublj[anski] pokrajini. 67500 (67000) Za zobe spod[aj] levo 600 Lir.129 128 Morda Jože Kokalj, ki je v seznamu psevdonimov označen kot namestnik višjega državnega tožilca; verje- tno ni polkovnik Anton Kokalj, ki je organiziral domobranstvo na Primorskem. 129 Napisano na drugi strani koledarčka. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 339 Nedelja, 31. oktobra 1943 10:00: Organ[izacijski]: Marko [Marko Kranjc], dr. Kotnik [Franc Kotnik], svet[nik] Krošelj [Jože Krošl], Godina [Jožef Godina], Draš [Albin Šmajd], Finec [Milan Finec], Pa- ternost [Ivan Paternost] ter rav[natelj] Gračner [Ivan Gračner]: razgovor o položaju: eno- tno glede Gorenjske, da je splošno razpoloženje za OF. Zvem, da so povišani obroki moke in da bodo verjetno velika skladišča blaga v Ljubljani. 15:30: na pokopal[išču] pri Sv. Križu. Zvečer zvem, da so P[artizani] med drugim v N[ovem] mestu ustrelili tudi Pavliča Jožeta. Ponedeljek, 1. novembra 1943 Vsi sveti. 10:00: Medved [Miloš Stare], Kopitar [Rudolf Smersu], maj[or] Bitenc [Mir- ko Bitenc], Godina [Jožef Godina], Kranjc [Marko Kranjc] in Draš [Albin Šmajd]: razgovor o položaju in event[ualni] predlog za amerik[anske] oddaje, ker so strogo protikomunistične. Zopet se ugotovi, da je na Gorenjskem položaj skrajno slab. Torek, 2. novembra 1943 09:00: Rok[odelski] dom: Bivši pp130: Kranjc [Marko Kranjc], Mihelčič [Alojzij Mi- helčič], Bitenc [Mirko Bitenc], Teuerschuh [Ivan Teuerschuh], Draš [Albin Šmajd], Ri- gler [Alojzij Rigler], dr. Golia [Adolf Golia], Miloš [Miloš Stare], Masič Pavle, dr. Lavrič [verjetno Jože Lavrič]: Govorimo o slabem položaju na Gorenjskem in da se bi to moglo spremeniti samo z močno slovensko propagando. Sreda, 3. novembra 1943 12:00: obisk g. Paara [Franc Paar]: zopet posreduje za razne ljudi tudi za dr. Žemvo [verjetno Mihael Žemva]. Pravi, da so Slovenci hudi na Draša [Albin Šmajd], ker je on imel neko separatno akcijo, po kateri naj bi mlajši ostali v hribih, starejši pa prišli domov. Gorenjci se boje Draša in njegove garde. Četrtek, 4. novembra 1943 Aretiran Colnar Lojze. 130 Morda poslanci. 340 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 5. novembra 1943 Dunaj 07:00: peš do remize, nato s tramvajem do meje, od tam v Št. Vid; vlak 3 ure za- mudi, ker so P[artizani] poškodovali progo pri postaji Medno. Odhod s Št. Vida ob 11:30. Kupim karto do Jesenic. Na kolodvoru v Št. Vidu govorim z Bohincem Rudijem in Me- žnarjem iz Radovljice. Rečem, da grem v Kranj. – Na Jesenicah govorim na kolodvoru s Kuharjem, ki pravi, da bi rad govoril z menoj. Vidiva se tudi z g. Janšem Viktorjem iz Dovjega, s katerim pa nisem mogel govoriti, ker je vlak odpeljal. Govorim tudi na Jeseni- cah s Pristovom iz Mošenj. – V Celovcu na kolodvoru najdem Lojzeta Vogelnika, s katerim se takoj odpeljeva na Dunaj. Pot do Dunaja hitro mine v opisovanju dogodkov v pokrajini (videla se že nisva 2 leti 2 meseca). Na Dunaju spiva pri Kummer (hotel na Mariahilferstrasse). Prihod na Dunaj ob 23:45 (petek). Sobota, 6. novembra 1943 Dunaj Iščem zveze z Brodarjem [Janez Brodar]. Ne najdem. Nedelja, 7. novembra 1943 Dunaj Dopoldne najdem g. Brodarja [Janez Brodar] v Votivni cerkvi. Skupaj na kosilo in vse popoldne. Orišem položaj pri nas. Razveseljivo je, da tudi Brodar enako gleda na polo- žaj pri nas in na razvoj dogodkov. Ponedeljek, 8. novembra 1943 Dunaj Lojze [Alojz Vogelnik] opravi svoje posle; Draš [Albin Šmajd] kupi knjige in ze- mljevide. Popoldne skupaj z Brodarjem [Janez Brodar] in [...] orišem položaj pri nas; iz izjav se vidi, da je za Avst[rijo] in Habs[buržane] in da računa tudi naše kraje in Madžarsko. O naših polit[ičnih] razmerah ni informiran. Je bolj na visoko in široko razgledan. (Dann werden wir weiter irredentistisch arbeiten. »Gut«.) 13:00: Lojze dobil v hotelu brzojav: »Du bist sehr verkühlt. Josef soll nicht beim Furster sitzen zurück – Gabriela« – Se odločiva, da odpotujeva v torek 9. 11. 1943 nazaj. Torek, 9. novembra 1943 Dunaj Na kolodvoru se odločiva, da se odpeljeva ob 19:00 preko Gradca in Mrbora [Ma- ribora]; jaz do Celja in Laz do Št. Vida, a Lojze po Dravski dolini v Celovec in od tam v Radovljico. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 341 Sreda, 10. novembra 1943 02:45: prihod v Maribor. Se posloviva. Se odpeljem naprej v Celje. Vstopi plač[ilni] natakar Erik Koželj iz Sevnice; ki je pri Orlu. Je bil pri Wehrmannschaft in je protikomu- nist. Pozna nekega Zmagoslava [Jože Melaher], ki izdaja ilegalni časopis. Pravilno tega ne pozna, samo včasih bere njegov časopis. 08:30: prihod v St. Vid. Na meji ne pusti nemški carinik, da bi vzel s sabo na Dunaju kupljene knjige. Jih spravim v Podgori. Četrtek, 11. novembra 1943 Finc [Milan Finec] pravi, da je Ob[veščevalna] služba ugotovila, da sem bil v Trstu, kjer sem razgovarjal z Jankom Debeljakom in Dežmanom [Josip Dežman]. Dotični obve- ščevalec je izjavil, da znam dobro kamuflirati, ako trdim, da sem bil drugje. Zvem, da ima g. Kokalj [Anton Kokalj] (polk[ovnik]) veliko nalogo za organizaci- jo Domobranstva na Primorskem in izvesti priprave za uvedbo civilne slovenske uprave. Naslonil se bo na SL. Zvem, da sta se vrnila v Ljubljano: Mavec [Jakob Mavec] in Lavrih [Ivan Lavrih]. Tudi kaplan Polda [Tone Polda] iz Gorij je v Ljubljani. Za prof. Petelina [Stanko Petelin] in Malovrha [France Malovrh] je gotovo, da sta mrtva. 15:00: posredujem za sprejem pol[icijskega] čast[nika] Južna – Sever [Franc Južina]. Petek, 12. novembra 1943 07:00: Sv[eta] maša za žrtve komunističnega klanja. 08:15: Polda [Tone Polda]: pove, da so napadli Turjak Gorenjci med njimi njegov brat, ki je po vsej verjetnosti padel, Perčev, Štanglov, neki [...] in drugi. – Dr. Stanovnikov sin [verjetno Janez Stanovnik] je govoril na zborovanjih, da posto- pajo Nemci grozovito, da koljejo majhne otroke, med 4 očmi pa je izjavil, da je to samo za maso, v resnici pa so P[artizani] marsikje slabše postopali kakor pa Nemci. Izjavo, ki so jo podpisali zaporniki, je sestavil Kardelj [Edvard Kardelj] in jo predlo- žil v podpis, kar so storili ob brzostrelki. Globočnik131 govoril, da Nemci kruto postopajo in more otroke; Šinkovčeva pa, da pisanje časopisov ni resnično, ker je pisalo, da je ustreljen od partizanov njen brat, kar pa ni res, ker je odšel na Dolenjsko po dnevu, katerega naj bi bil umorjen. 13:30: sestra Ivanka [Ivana Šmajd] odide nazaj v Orehovlje. 14:45: oskrbim dovolilo za vrnitev Irta iz ital[ijanskih] zaporov. Slišim, da bodo policijski zapori tudi v Belgijski vojašnici, kjer so bili ob Božiču 1942 specijalni zapori. – Slišim, da so prišli v Ljubljano uredniki in ljudje iz: Kočevja, Črnomlja in Metlike, ker so te kraje zopet zasedli partizani. 131 Glede na vsebino ne gre za Odila Globočnika. 342 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Naročim Fincu [Milan Finec], naj oskrbi mašo zadušnico za prof. Petelinom [Stanko Petelin] in morebitni prevoz v Ljubljano, kar gre na naše stroške! Mavca [Jakob Mavec] moramo vzdrževati, četudi SDZ [Slovenska delavska zveza] ne da nobene pod- pore za bivše kurate. – Sobota, 13. novembra 1943 (67800/68000) God Stanka Petel [Stanko Petelin]. Zalokarjeva [Vida Zalokar] pravi, da je pred Turjakom padel kot partizan tudi Rav- nikov Mirko [Bogomir Ravnik] iz Radovljice. – Nedelja, 14. novembra 1943 09:00: Org[anizacijski] odbor SLS: Marko [Marko Kranjc], dr. Voršič [Alojzij Vor- šič], Krošelj [Jože Krošl], dr. Eiletz [Leopold Eiletz], rav[natelj] Gračner [Ivan Gračner], Finec [Milan Finec] in Draš [Albin Šmajd]: Načela za okrožno upravo so odobrena (Draš naj premisli; NS in SZ ter morebitne njene kompetence). 10:15: voščimo Gradu Borisu za njegov god. 11:00: I. protestno zborovanje protikomunistov v dvorani Union. Nabito polno. Zelo dobro je govorila ga. Prijatljova [verjetno Ivanka Prijatelj]. 15:00: na pokopališču molitve za vse padle in pobite. Govoril dr. Rožman [Gregorij Rožman]. Ponedeljek, 15. novembra 1943 07:30: v stolnici zadušnica za pok[ojnim] dr. Kožuhom [Ludvik Kožuh] in Zalokar- jem Lojzetom. 08:00: peljejo SS možje skupino P[artizanov], ki prepeva komunistične pesmi. Pro- test zoper to pri Nemcih. Torek, 16. novembra 1943 08:00: Berem 2 pismi (Kralj [Janko Kralj] in Oljar [Ivan Avsenek]): 1) AA [Anglo-Američani] dokazujejo, da je partizanstvo narodni sovražnik. 2) Vse silno boli, da radio tako sleparsko poroča in zapeljuje naše ljudi. Toda tu je silno težko kaj spremeniti, ker je to delec velike igre, ki se vrši med L. [Londonom] in M. [Moskvo]; konferenca v M. [Moskvi] je odločilnega po- mena, če se posreči doseči sporazum za sodelovanje treh po vseh zasedenih območjih – potem Rusija ne bo več sama odločala – ne na Baltiku, ne v Sred- nji Evropi ne na Balkanu in se bo morala tudi glede partizanstva umakniti. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 343 V tem slučaju poučeni krogi računajo na velike vojne podvige in na kratko vojno. Če se vprašanja ne razčistijo ali le deloma, bosta AA [Anglija in Ame- rika] vojno zavlačevali, dokler se R. [Rusija] ne omehča ali ošibi. 3) Zanimiv zgled za AA [anglo-ameriške] politične tendence je režim v Alžiru. Na vladi so politiki iz meščanske levice (radikali) in zmerne desnice (Flandin [Pierre-Étienne Flandin]). Komunisti smejo izdajati liste in KP [Komunistič- na partija] je dovoljena; toda vsa važna mesta v državni upravi so jim zaprta. 4) od A.132 se je slišal glas, da je za pacifikacijo in demokratsko uredbo Balkana bolje, da se partizani predčasno izčrpajo ... 5) Tu tesno sodelujemo z naprednimi in SZ [verjetno Slovensko zavezo]. 6) Vitez je v bližini, noče imeti stikov z nami. Vitez trdi, da je Miha [Miha Krek] sporočil, da je Badoglio [Pietro Badoglio] dosegel Nit ijevo črto133 razen: Reka, Liburnija, bistriškega, postjn [postojnskega] in idrijskega okraja (Če bi to bilo, bi bilo na premisi učinkovitega sodelovanja. Times pišejo, da tega ni!). 7) V ital[ijanskem] in anglofil[skem] taboru je nastal razkol, ki ga neti Anglija. Churchill je sprejel sredi septembra 1943 grofa Sforza [Carlo Sforza], ki je iz- dal proglas, naj se narod strne okoli zastave demokratske, socijalne republike. V tej zvezi je velike važnosti sklep mosk[ovske] konference, da bodo v posve- tovalnem odboru za Italijo sedele tudi Francija, Jugoslavija in Grčija – kar je povzročilo strašno razočaranje med ital[ijanskimi] antifašisti, ki so upali, da bo A.134 plačala ital[ijanski] preokret vsaj s tem, da Italijo prizna za zaveznika. 8) Sklep o obnovi Avstrije je vzbudil veliko presenečenja tako v Vatikanu kot v legitimističnih krogih. Vatik[anski] krogi pravijo, da sta s tem AA [Anglija in Amerika] prisilili Rusijo, da je s tem priznala Podonavje za demokratično sfero. 9) Komentar k moskovskim sklepom iz krogov AA [Anglo-Američanov]; Rusi- ja je zahtevala zagotovilo, da bosta AA [Anglija in Amerika] finančno široko prispevale kredite za obnovo opustošenih pokrajin. To zagotovilo dali. Zato pa sta dobili zagotovilo, da bosta AA [Anglija in Amerika] v Srednji Evropi in na Balkanu imeli dominanten položaj s sodelovanjem S. [Sovjetske] Unije. 10) Zanimivo je, da konzervativni, vladajoči krogi v AA [Angliji in Ameriki], nikakor ne upajo, da bi se Unija spremenila. Mongomery [Bernard Montgo- mery], tajnik A. [Angležev] pri sv[eti] stolici je navedel dva argumenta: 1) Unija bo zmagovita, vodilna komunist[ična] ekipa okrepljena, marksi- zem potrjen, ruske caristične in demokratične skupine so se podvrgle ali Stalinu [Josif Stalin] ali pa so kot Vlasov [Andrej Vlasov] kompromitira- ne po sodelovanju z Nemci. 132 Verjetno Angležev. 133 Verjetno mišljen t. i. Nit ijev kompromis, ki ga je glede razmejitve med Italijo in Jugoslavijo predlagal Francesco Saverio Nit i, predsednik italijanske vlade od junija 1919 do junija 1920. S tem kompromisom »so se Italijani odpovedali Londonskemu paktu, obenem pa zahtevali garancijo za italijanstvo Reke in Zadra ter demiliratizacijo jugoslovanske obale«. (Pirjevec, Italijanska politika do nastajajoče Jugoslavije, str. 390.) 134 Verjetno Anglija. 344 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 2) KP je v tem pogledu podobna kat[oliški] cerkvi, da pravi: »Moja ideolo- gija je edina prava. Če je nisem mogla v 20. stoletju docela realizirati, jo bomo v 21. Zato bi bilo napačno, če bi se demokracije tolažile s pobožno željo, da se bo Unija notranje preusmerila, da bo zavrgla sovjetski tota- litarizem, sužnost dela, vesti, prepričanja ... Bolj pametno in realistično je, da skušamo doseči razmejitev med sfero kom[unistične] Unije in AA [Anglo-Američani], prepusteč nadaljna desetletja razvoja. II.135 Je vtis, da bo A. še dalje čakal na novega gospodarja. Dve možnosti: a) do zloma bi utegnilo priti, preden se fronta približa našim krajem. Naj SDL [Slovenska domobranska legija] pravočasno zasede važne kraje; b) možno, da gre fronta čez naše kraje pred zlomom. Nevarnost, da bodo odpeljali vse moške z DL [domobranske legije] s seboj. Misliti na to in ukreniti. – 10:00: razgovor z Markom [Marko Kranjc], ki pravi: a) Stražarji delajo zase (Černy [Igor Czerny] in Peterlin [Ernest Peterlin] z nji- mi). Treba jih je kontrolirati, da bodo delali za skupnost ne za svojo skupino. Tudi na policiji je treba to povedati; b) rabil bi zanesljivega pol[icijskega] agenta, kakor sem ga imel v Jugoslaviji; c) anagrafski urad naj pride nazaj pod upravo policije; č) pol[icijski] upravi naj bi Ob[veščevalna] SDL [Slovenske domobranske legi- je] vračala dnevna poročila o dogodkih; d) SDL naj dobi vpogled v razna zaslišanja partizanov, ki se nanašajo na vojaške akcije in njihovo organizacijo. e) Vončina je v svoji gostilni sprejemal partizane in jih skrival. Bili so partizani s Krima. Sam je rekel: Imam zveze s partizanskimi generali. f) Neki pol[icijski] agent Duša [Paul Duscha], osebni detektiv dr. Korošca ima sumljive zveze z neko Schubertovo. 14:30: Dr. Hacin [Lovro Hacin] me vpraša, če je kdo (in kdo) dal ob zlomu navodilo VS, naj P[artizanov] ne napadajo. To zanikam. On: to vas vprašam čisto iz določenih razlo- gov. Namreč obstoji odbor za socijalno in moralno obnovo naroda, ki bo izdal javni poziv na vse bivše politične ljudi iz ljublj[anske] pokrajine, naj podpro gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik], da bo imela uspehe in da bodo Nemci videli, da ni sam, marveč stoji za njim tudi narod. Na moje vprašanje, kdo je v tem odboru, odgovori mnogo, med njimi tudi žup[nik] Škulj [Karel Škulj]. – 16:30: Razgovor z Medvedom [Miloš Stare]. Mu to povem, pravi, da mu je kpl [ka- plan] Mavec [Jakob Mavec] pravil, da ga je včeraj 15. 11. vabil na neki sestanek svet[nik] Janez Kalan, kjer so bili še navzoči: Škulj, Markun [Anton Mrkun], neki Stražar, dr. Hacin in še nekaj drugih. Tam so govorili o potrebi moralne obnove v okviru »Preporoda«. Medved pove vtise s svojega potovanja po Primorskem: ideološko je dr. Kraljeva [Janko Kralj] skupina na našem gledanju, dr. Besednjakovi [Engelbert Besednjak] so de- jansko podpirali P[artizane] in jim dobavljali papir (ing. Rustja [Josip Rustja]), hodili v 135 Verjetno gre za drugo (II.) pismo. Pri prejšnjem odstavku oziroma prvem pismu št. I. ni zapisana. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 345 štab, iskali stike z Baeblerjem [Aleš Bebler] (prof. Bednarik [Rado Bednařik]). Škoda je, da nimajo trdne organizacijske povezanosti. Plk [polkovnik] Kokalj [Anton Kokalj] bi rad vse pod svojo roko tako, da bi mu vsakdo moral predhodno vse povedati; kaj dela in s kom namerava govoriti. (Ugotovitev: Plk [polkovnik] Kokalj je svojo funkcijo za Primorsko prevzel na svojo lastno odgovornost in brez predhodnega posvetovanja ter odobritve s strani polit[ičnega] foruma). Sreda, 17. novembra 1943 08:00: srečam Janeza Lesarja, povelj[nika] SDL [Slovenske domobranske legije] v DM [Devica Marija] v Polju. Komaj govori in pravi, da ima v edinici 213 ljudi, da je do zdaj dobil poziv na neko važno, višje mesto. Ko ga vprašam, če na Primorsko, odgovori, nekam drugam, daleč. Njegovo obnašanje se mi zdi nekam čudno. Morda je kdo kaj intrigiral (zlasti pplk [podpolkovnik] Peterlin [Ernest Peterlin]?) 10:30: srečam g. Goričana [Henrik Goričan], ki pravi, da se je vrnil z Dolenjske in da je v Rajhenburgu nekaj sto fantov, ki bi jih bilo treba perlustrirati. Se bo obrnil na plk [polkovnika] Kregarja [Janko Kregar]. 13:15: razgovor s častniki SDL: Stanko Bitenc, prof. Grum [Janez Grum], Pirih136, Kavčič [morda Jože Kavčič], Skubic [morda Anton Skubic], Boh [Ivan Boh], Mirko Bitenc, Češnovar Slavko [Viktor Češnovar] in Draš [Albin Šmajd]. Poročajo o stanju, da jih je skoraj 10.000 deset tisoč. Naj gledajo, da povsod kot poveljnike čet zanesljive slovenske častnike. Sestavijo naj sezname častnikov, ki naj jih predlože, da bo možna izbira. Drugi seznami naj se nanašajo na osebe, ki bodo perlustrirale pribežnike v Ljubljano. Sestanki naj bodo tedensko vsako sredo od 13:15. – Dnevno naj bo dežurna od 12:30 do 14:30. Imata že Draš in Divjak [Viktor Češnovar]. Tja naj hodijo zanesljivi častniki po informacije in oddajajo svoja poročila. Dobim na Dunaju kupljene knjige in zemljevide. – 15:30: dr. Hacinu [Lovro Hacin] povem, naj se v ono stran odbora za socijalno in moralno obnovo ne meša, naj prepreči, da bi se politične ljudi angažiralo, ker Živkoviči in Jevtiči137 gredo, narod pa mora tudi v politiki ostati na gotovi moralni višini. Njega bomo pač tudi kasneje rabili. – Razume moje stališče in se prijazno posloviva. Četrtek, 18. novembra 1943 08:00: Marko [Marko Kranjc]: Novak Janez, Tovarniška 7 je v štabu in tam plačan kot pporočnik [podporočnik]. Po naročilu pplk [podpolkovnika] Peterlina [Ernest Peterlin] prosi za sekcije (jih ni so že oddane). 136 Eden izmed bratov Pirih – Milko ali Vlado. 137 Politiki takšne vrste kot Petar Živković in Bogoljub Jevtić. 346 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Štab je po naročilu plk [polkovnika] Krenerja [Franc Krener] prosil za izpust 3 že- lezničarjev in predlagal nove aretacije. 08:30: Mirko Bitenc: sekcije se ne dajo. Izročim prečitati 2 pismi. 13:00: Ponikvar [Ciril Ponikvar]: Dobro bi bilo g. predsed[niku] Rupniku [Leon Rupnik] predlagati, naj se ustanovi Želez[niški] inšpektorat kot zvezni člen med predse- dnikom in želez[nico] (povem to dr. Hacinu [Lovro Hacin]). 16:30: Marko Kranjc, dr. Kotnik [Franc Kotnik], Krošelj [Jože Krošl], Miloš [Miloš Stare] in Draš [Albin Šmajd]: Poročila o vtisih s potovanj. Čitanje onih 2 pisem. Se sklene: Načelno se odobri ustanovitev NS v Trstu, iskati možnost in osebe; takoj pa organiz[irati] urad za Trst in Gorico posebej. Najti je možnost zaposlitve. Za Primorsko se ne javljajo uredniki, ker ni v okrožnici urejeno glede služ[enja] na sedanjih mestih in prejemanja dnevnic. Naj se dopolni. (Miloš prosi za sestavek o kompe- tencah dr. Rajnerja [Friedrich Rainer].) Petek, 19. novembra 1943 13:00: svet[nik] Škulj [Karel Škulj]: mu odsvetujem politično akcijo za Rupnika [Leon Rupnik] in razložim stanje v svetu. Je zadovoljen in pravi, da še pride. Povem mu svoje vtise in razgovore na Dunaju. 14:30: pri dr. Hacinu [Lovro Hacin]: zveze s P[artizani] in Gorenjci imata: Mihelčič Ana in Lebar Franc. V hierarhiji P[artizanov] ima važno mesto dr. Zajc Drago. Na 4. od- del[ku] ([...]) bolnišnice je odstraniti dr. Debeljaka in zasesti to mesto z zanesljivim. V poštev bi prišel dr. Janeš [Janez Janež], ki naj bo opravljal to službo poleg svoje dosedanje. Prošnji Javornika Ivana za izpust iz sodnih zaporov bo ugodeno. Pavle Zupančič brat dr. Toneta Zupančiča je nekje zaprt. Je strupen OF. Brodnik Jože, nadzor[nik] proge iz Grosuplja, je zaprt, ker je rušil progo. 18:30: razgovor: ing. Sodja [Jože Sodja], ki pove iste vtise kot Miloš [Miloš Stare]. Pove še, da je z aktivci vsako delo uspešno nemogoče, tako tudi s plk [polkovnikom] Ko- kaljem [Anton Kokalj]. Sobota, 20. novembra 1943 08:00: Bitenc Mirko sporoči, da je dobil obvestilo, da je prosto mesto matematika na učiteljišču. Zgleda, da so intrige zoper njegovo imenovanje za ravnatelja. – Seja do 13:30 (on, Draš [Albin Šmajd], Divjak [Viktor Češnovar], inž. Sodja [Jože Sodja], Finec [Milan Finec], Kermavner [Ivo Kermavner]). [...]:00 srečam dr. Jo Kovačiča [morda Jože Kovačič] na Dunajski. Pravi, da so akcije vznemirujoče potrebne, da se opozori svet na Slovence, da pa so sedanje v tem obsegu vsled zgrešenega vodstva napačne. Moja statistika: Vsaka akcija je odveč, ker ne bomo Slovenci odločili o svoji usodi. Isto pove g. Kavka Karel. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 347 13:45: dr. Hacin [Lovro Hacin] pove, da je za ravnatelja imenovan nekdo drug in ne Bitenc Mirko. Srečam na cesti inž. Umeka Antona, ki me pozdravi. Žena govori na cesti z učiteljico Bratinovo, ki je huda komunistka in pove, da je bila v Ajdovščini. Nedelja, 21. novembra 1943 10:00: dobim sezname Gorenjcev, iz Radovljiškega okraja je zapisanih 136 oseb, ki so jih Nemci pobrali na domovih in prepeljali v Ljubljano (v meščansko šolo v Mostah). Občine: Brezje (1), Ribno (Kupljenik 11), Jesenice (3), Kamna gorica (13), Kropa (28), Ovsiše (67), Radovljica (13). G. Ponikvar [Ciril Ponikvar] prinese ponovno predlog o ustanovitvi želez[niškega] inšpektorata. Ponedeljek, 22. novembra 1943 Skušam ugotoviti namen N[emcev] glede privedbe Gorenjcev. Splošno trdijo, da se je to izvršilo, da preprečijo dejansko izvedbo part[izanske] mobilizacije; Obiski so nemogoči. 14:30: seja protikom[unističnega] odbora. Poroča inž. Sodja [Jože Sodja] o nekem tajnem svetu, kamor bi prišli: urednik Javornik [Mirko Javornik], neki Krek (mladi) [Slav- ko Krek], Marn [Jože Marn], dr. Puš [Ludvik Puš], Abram [morda Miloš Abram], svet[nik] Škulj [Karel Škulj] in Markun [Anton Mrkun]. To forsira tudi plk [polkovnik] Kregar [Jan- ko Kregar]. S takim sosvetom bi se samo osmešil. Naj skuša inž. Sodja [Jože Sodja] dobiti zveze z N[emci] in urediti tako civilno upravo na Primorskem kakor tudi Domobranstvo. Torek, 23. novembra 1943 08:15: razgovor z inž. Martinjakom [Izidor Martinjak] in Markom [Marko Kranjc]: prideta za dr. Jegliča. Jima povem, da gre lahko vsak osebno prosit k dr. Hacinu [Lovro Hacin], da sam ne bom storil, ker ne vem, kaj je delal. 08:45: pogovor z [...] Šarčevo, opiše svoje doživljaje v P[artizanski] republiki. 11:15: g. Krener [Franc Krener] pove, da so mu Nemci rekli, da so Gorenjci civilni interniranci, ki bodo šli na delo v Nemčijo, kako malenkost bodo izpustili domov, morebiti dovolili nekatere za vstop v domobrance. 12:30: obiska g. dekana Faturja Jakoba, ki pove, kako so mu partizani grozili in mu še groze ter opiše razmere v Zagorju pri Št. Petru na Krasu. 15:30: zvem na policiji, da je bila aretirana Omahnova iz Višnje gore na zahtevo domobrancev, ki so jo morali najprej izpustiti na dr. Hacinovo zahtevo. Vsled ostrega pro- testa s strani domobrancev pri gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik] jo je policija zaprla v šentpeterski [vojašnici]. 348 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Prosim za prof. Lucky-ja [Karel Lušicky] in Strle Anico. Bo priporočeno za izpust. Tvrdke dobe poziv za nujno odstranitev italij[anskih] napisov!! Sreda, 24. novembra 1943 07:30: pri por[očniku] Bitencu [Mirko Bitenc] in nadpor[očniku] Skubicu [morda Anton Skubic], ki povesta, da so ponoči aretirali Omahna Boža [Bogo Omahen] kljub pre- povedi s strani dr. Hacina [Lovro Hacin], da hočejo protestirati zoper dr. Hacina, zahtevati njegovo odstranitev in postavitev domobranca za komisarja pol[icijske] uprave. Orišem težave in nevarnost, ki so združene s takim korakom, na kar opustita misel »rušenja«. 08:30: razgovor z dr. Hacinom: povem stališče Domobrancev in nameravane akcije zoper njega. Vztraja na svojem stališču, da bo branil Omahnova, dokler mu ne dokažejo, da so res storili razna komunistična dejanja. Videti je pa nervozen, ker preveč kadi. Mu na vprašanje povem, kdo je vodil MVAC, tj. pplk [podpolkovnik] Peterlin [Ernest Peterlin], ki je zli duh, intrigant, forsira Stražarje. Omenim tudi separatno akcijo Glavačevcev. 13:15: razgovor s častniki: Skubic, Grum138, Kavčič [morda Jože Kavčič], major Bi- tenc [Mirko Bitenc], Draš [Albin Šmajd], Pirih139: na Vrhniki so terenci toliko predrzni, da pozdravljajo z dvignjeno pestjo, se jim izdajajo potna dovoljenja – poveljstvo ničesar ne ukrene kljub poročilom o tem stanju. 15:00: razgovor s Kokaljem [Anton Kokalj]: plk [podpolkovnik] Kokalj, Boh [Ivan Boh], Skubic, Berlot140, Grum141, Pirih [Milko Pirih], Pirih [Vlado Pirih], Bitenc, Kavčič [morda Jože Kavčič], Tone [Anton Duhovnik] in Draš. Plk [polkovnik] Kokalj poroča o potrebi organa Landschutza (Nar[odne] straže) na Primorskem in želi dobiti častni- ke, podčastnike in moštvo. Odšli bi tja, ko dobe dovoljenje od tuk[ajšnjega] poveljstva Domobrancev: Boh [Ivan Boh], Berlot in Berlot (brata)142, Pirih [Vlado Pirih] (iz Vza- jemne), Kavčič [morda Jože Kavčič] (Vrhnika), Kompare [Franc Kompare] (Vrhnika), Raztresen [Ivan Raztresen] (Vrhnika). Materjalno bo urejeno, verjetno izenačeno z nem- škimi dohodki. Poveljniki Nar[odnih] straž bodo verjetno vršili tudi posle civilne, zlasti občinske uprave. 16:15: Berlot pravi, da mu je nadporoč[nik] Zrimšek [Anton Zrimšek] dejal, da je radi Omahnove stvari odžagan dr. Hacin. 16:50: ugotovim, da so te vesti neresnične. 16:50–17:15: razgovor s svet[nikom] Škuljem [Karel Škulj], en čas tudi inž. Sodja [Jože Sodja]: treba je po mnenju svet[nika] Škulja dnevne sestanke, organizirati neko akci- jo, ki bo združila vse protikomuniste in podprla gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik]. Ugo- varjam: pazi naj, da vsled takih akcij v bodoče ne izgubimo popolnega političnega vpliva (zgodilo bo se lahko, da Nemci SD [slovenske domobrance] odpeljejo, ali da jih naženejo v borbo proti AA [Anglo-Američanom]). 138 Ali France Grum ali Janez Grum. 139 Eden izmed bratov Pirih – Milko ali Vlado. 140 Eden izmed bratov Berlot – Božidar ali Viktor. 141 Ali France Grum ali Janez Grum. 142 Brata Berlot – Božidar in Viktor. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 349 Četrtek, 25. novembra 1943 10:00: Duhovnik [Anton Duhovnik] pove vprašanja, ki zanimajo SD [Slovensko do- mobranstvo]; nanašajo se na razmerje Tita [Josip Broz] do D. M. [Dragoljub Mihailović], podpore AA [Anglo-Američanom]. 11:00: dr. Lavrič [verjetno Jože Lavrič]: imel sem danes razgovor s Pevcem [verjetno Ignacij Pevec], ki nekaj ve o neki deputaciji dr. Rainerja [Friedrich Rainer], kamor bi se šli zahvalit za čiščenje po Dolenjskem. Mu povem, da je Pevec precej v Stražarskih vodah (zahrbtno iskanje povelj[nika] za Sela–Šumberk). 12:00: Kavčič [morda Jože Kavčič]: Krener [Franc Krener] ne da dovoljenje za od- hod na Primorsko. Tudi ostalim ne (obisk dr. Zupana [verjetno Stanislav Zupan]). 13:00: dr. Hacinu [Lovro Hacin] opišem razmerje Straže in Glavačevcev do vodstva, njihove intrige in delovanje. Izroči imena 5 sodnikov za Primorsko (Fajfar [verjetno Josip Pfeifer], Potrato [Karol Potrato], Kunič [Jožef Kunič], dr. Trampuš [Milan Trampuš], Pro- hinar [Viktor Prohinar]). 15:00: Plk [polkovniku] Kokalju [Anton Kokalj] povem, da častniki ne dobe dovo- ljenj za odhod na Primorsko. Plk [polkovnik] Kokalj zaenkrat ne želi, da bi prišlo so spora s štabom SDL [Slovenske domobranske legije]. Častnike sprejme takoj. Naj se mirno uredi. Poročam o vtisih potovanja na Dunaj. 16:30: izvršni O[dbor]: Kranjc [Marko Kranjc], dr. Kotnik [Franc Kotnik], svet[nik] Krošelj [Jože Krošl] in Draš [Albin Šmajd]: Krošelj prebere poročilo o stanju na Štajerskem. Močno za OF. Remedura: vsaj 4 bi morali iti tja, da bi ljudem pojasnili pravi značaj OF. Trenutno ni mogoče dobiti nobenih potnih dovoljenj za Štaje[rsko] (Draš: samo ilegalni prehod za ilegal[no] delo je mogoč. Treba najti take ljudi. Enako velja za Gorenjsko). Kranjc: Reorganizacija SZ in NS. Načelno smo za to, da predložimo vrh[ovnemu] odboru v odobritev in sklepanje naš sklep, da NS prevzame že sedaj funkcije (kot vlada in suveren), SZ pa postane parlament, kamor pridejo zastopniki pokrajin, okrožij in okrajev. Varovati je načelo 6:4. 18:00: razgovor s častniki: Kranjc, dr. Puš [Ludvik Puš], inž. Sodja [Jože Sodja], Draš, Lavrič (dr. Gregor), Križman [Andrej Križman], Pirih Milko, Bitenc St. [Stanko Bi- tenc], Skubic, Golob [morda Stane Golob], maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc] in Draš: Sklep: čast[niki] s terena zahtevajo spremembo v organ[izacijskem] štabu, odstranitev pplk [pod- polkovnika] Peterlina [Ernest Peterlin] in nevojakov. Napravili bodo spomenico, v kateri bo opisan sedanji položaj domobranstva, razloge, ki so dovedli do tega stanja in predlagali bodo ultimativno odstranitev pplk [podpolkovnika] Peterlina in Stražarjev. Ukreniti je treba nekaj tudi zoper intrige: da smo za ilegalo, ki jo organiziramo, da so londonski plačanci itd. 20:00: dr. Krivec [Jože Krivec] in Rant Pavel: Naj bi se pri g. upr[avniku] doseglo, da poleg 45 Stražarjev sprejme v agentski zbor še druge (SL). Ker je Rant pomočnik Koželja, naj hodita izmenoma poročat, (vsak en dan); Vesti143 leže po mizah, naj jih dobi dr. Krivec, ki razdeli odnosno snov. Naj bi se nekaj Stražarjev dalo v zapore, kjer ni pravega reda. 143 Vesti – bilten Informativnega urada Slovenskega domobranstva. 350 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Uvesti je kontrolo na vlakih do Postojne. Izročim izpovedbe: Rojic Vida, dr. Kržišnik [Anton Kržišnik], inž. Sernec [Dušan Sernec], dr. Šegedin [Jože Šegedin], Germ Ruža in Berdnik Cilka. Petek, 26. novembra 1943 07:30: inž. Sodja [Jože Sodja], dr. Puš [Ludvik Puš], Križman [Andrej Križman], Draš [Albin Šmajd]: organizirati je skupno s protikomunisti akcijo, ki gre k Rupniku [Leon Rupnik] in mu izreče vso podporo (imenuje se lahko Slov[enska] železna skupnost ali po- dobno). Do prihodnjič naj se premislijo osebe, ki bi šle v tej deputaciji h gen[eralu] Rupniku. 19:00: g. Paar [Franc Paar], žup[an] z Bleda (vino); pravi, da so P[artizani] na Go- renjskem agilni in da njemu ničesar ne narede. Opozarjali so ga, naj pazi name, ker sem zvit. 11:00: dr. Simončič Pavel: pravi, da je Glavač [Franc Glavač] rekel: »Oficijelno vodstvo SLS ne vodi dovolj odločnega in iskrenega boja proti komunistom, ker stoji z eno nogo vedno v Londonu.« 12:30: dekan Fatur Jakob na kosilu. 15:00: dr. Štular [Franc Štular] prosi, če bi se rešilo njegovega svaka Potočnika [Franc Potočnik], ki je zaprt v moščanski šoli. 17:30: zvem, da Pirnat ve, da sem preprečil njegovo aretacijo in da je njegova žena odšla v Radovljico na obisk. Sobota, 27. novembra 1943 68800 (68000) 12:15: zvem, da sta bila aretirana Pirnat Ciril in Pirnat Lojze. Ciril ponoči na domu, Lojze na bloku ob vrnitvi iz Domžal, kjer je bil pri očetu. 14:00: pri dr. Hacinu [Lovro Hacin]: posredujem za izpust Pirnatovih; je slišal samo za aretacijo, ne ve, zakaj in kdo je dal nalog. 15:00: pri komisarjih zvem, da je bila tudi aretirana na bloku Pirnat Maksa roj. Ada- mič, da so aretacije odrejene od dr. Dusche [Paul Duscha], ki je čakal na izid aretacije v pisar[niških] prostorih. Pirnat Ciril trdi, da je Branko v Comu, kamor ga je peljal sam. Obnaša se predrzno. Nedelja, 28. novembra 1943 10:00: Org[anizacijski] odbor SLS: Marko Kranjc, dr. Kotnik [Franc Kotnik], dr. Voršič Alojzij, dr. Eiletz [Leopold Eiletz], Paternost [Ivan Paternost], Gračner [Ivan Grač- ner], Draš [Albin Šmajd], dr. Česnik [Ivo Česnik]. Dobimo uredbo o začas[ni] upravi v okrožjih in poslovnik o delu okrajnih odborov. Paternost poroča o padalcih, ki so padli (3) v petek v okolici Vel[ikih] Lašč. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 351 14:00: razgovor: Marko Kranjc, dr. Kotnik, M. Bitenc [Mirko Bitenc], Draš, Marte- lanc [Ivan Martelanc], dr. Kacin [verjetno Anton Kacin], dr. Česnik [Ivo Česnik]: za Primorsko je treba urediti z oblastjo: 1) šolstvo, 2) tisk in propagando, 3) finančna sredstva. Naj stopijo Primorci v direktni stik s vl[adnim] predsed[nikom] Wolseggerjem [Ferdinand Wolsegger] v Trstu. Tisk se bo morda dovažal osebno. 16:00: zvem, da so domob[ranski] častniki zahtevali odstavitev pplk [podpolkovnika] Peterlina [Ernest Peterlin] in vseh nevojakov iz štaba. To se je odkrilo. Klicani na odgovor. Javilo se jih je 5, da so organizatorji: Skubic, Benko, Lavrič (dr. Gregor), prof. Grum [Janez Grum] in še eden. Plk [polkovnik] Krener [Franc Krener] je zahteval, da se pismeno javijo na raport. (Vso stvar je moral nekdo izdati. Vabili so baje tudi Stražarje na ta častniški zbor). Ponedeljek, 29. novembra 1943 08:15: Marko [Marko Kranjc]: pravi, da je Krener [Franc Krener] rekel, da ima kap[etan] Tomic [morda Leopold Tomic] v soboto popoldne nek sestanek, iz česar bi se zaključilo, da je Tomic to stvar povedal plk [polkovniku] Krenerju. 14:00: inž. Sodja [Jože Sodja], maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc], Križman [Andrej Križman], Draš [Albin Šmajd]: o ustanovitvi neke fronte, ki bi stala za Rupnikom [Leon Rupnik]. Draš proti: dopoldne bil pri meni svet[nik] Krošl Jože, s katerim sva govorila o tekočih zadevah. Torek, 30. novembra 1943 11:00: g. Soklič [Janko Soklič] pravi oz. vpraša, če sem res šel na Dunaj, da Sloveni- jo in Slovence prodam Avstriji. Takim besedam sploh ni drugega izraza, kakor neumnost ali podlost. 15:00: dr. Megušar [Anton Megušar], dr. Lavrič Jože, dr. Žvokelj [Dominik Žvokelj] in Draš [Albin Šmajd]: izročim o začasni upravi; vsakih 14 dni ob 15h. Dr. Megušar vpraša, če sem zadnje čase kje bil. Mu povem. Nato on: Kaj sem tam delal, ko nihče ne ve, da sem šel in po kaj. Tudi on je slišal nekaj takega, o čemer mi je go- voril Soklič. Zgleda, da so Stražarji morali zopet izreči neke obdolžitve. Sreda, 1. decembra 1943 Ponoči od torka na sredo je policija izvršila številne aretacije trojk po Trnovem. Zadeta je KP. Zjutraj slede nove aretacije, na podlagi izpovedi prejšnjih zapornikov. 11:00: pri Medvedu [Miloš Stare] berem Volkova [Jožef Godina] pisma, kjer spo- roča, da je dr. Ciril Žebot v Rimu, da je za sporazum, da obletava dr. Kralja [Janko Kralj]. Odobravajo naše dosedanje stališče. Stranka naj miruje. 352 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 13:15: prof. Grum [Janez Grum], Bitenc Stanko, Pirih Milko, Boh [Ivan Boh], Če- šnovar [Viktor Češnovar] in Draš [Albin Šmajd]: poroča o stanju Domobranstva, da ima I. bat[aljon] novega poveljnika: kap[etana] Marna [morda Rudolf Marn] in o dogodkih na Primorskem. Prof. Grum se pritožuje nad policaji, ki so neupravičeno odpeljali iz njegove vojašnice na Rudniku neko žensko (Karolovo in obč[inskega] slugo iz Rudnika). 16:00: čakam na g. svet[nika] Škulja [Karel Škulj], vendar ga ni. Četrtek, 2. decembra 1943 08:30: Marko (Berto) [Albert Ilovar]: častnika za Ob[veščevalno] in 2 agenta. Za Logatec in okolico bo angažiral g. Kavčiča [verjetno Jože Kavčič]. 10:00: Finec [Milan Finec]: naj se posreduje za nastavitev iz 12 agentov. Paternost [Ivan Paternost] pove, da mu je Krenner [Franc Krener] dejal, da nima ničesar iskati na štabu. – Po Dolenjskem so težke razmere. V Vel[ike] Lašče je nujno poslati častnike, ker je 400 ljudi preveč za Capudra [Danilo Capuder]. 11:00: dr. Krivic [Jože Krivec]: bodo zopet izpustili 29 ljudi, med njimi verjetno tudi pošt[nega] uradnika Jurgele-ta (žena me prosi, naj posredujem za izpust). Od petka, 3. decembra, do srede, 8. decembra 1943 Razgovori za ustanovitev SNF [Slovenska narodna fronta]. Razgovorov so se udeleževali: major Bitenc [Mirko Bitenc], Marko Kranjc, Miloš Stare, svet[nik] Krošl [Jože Krošl], dr. Kotnik [Franc Kotnik], Križman Andrej, inž. Sodja [Jože Sodja], Draš [Albin Šmajd]. 8. 12. osnutek pravil SNF je bil predložen gen[eral] Rupniku [Leon Rupnik], ki ga je v celoti odobril z malenkostno spremembo. Sobota, 4. decembra 1943 08:00: dr. Hacin [Lovro Hacin]: sporočim predloge o nujnosti pobiranja, naroči sestavo list po ulicah, dovoli akcije Domobranstva izven blokov. 09:30: svet[nik] Merkun [Anton Mrkun]: naj se napravijo koraki, da se pospeši or- ganizacija domobranstva – bo šel posredovat h dr. Hacinu, da ne bo delal preiskav o ustre- ljenih P[artizanih]. 11:00: vprašam Finca [Milan Finec], zakaj ne dobivam ljublj[anskih] Čenč. Pravi, da tako želi Horvat (Hribar) [Franc Horvat]. Z [...] 5000 – 12:30 Ured[nik] Skoberne [Slavko Skoberne]: Včeraj sem govoril s plk [polkovni- kom] Kregarjem [Janko Kregar], mi je predočil namene SZ in dejal, da so člani SL, Sok[ol- ska] Leg[ija] in NL [Narodna legija], da je Draš [Albin Šmajd] namestnik Novaka in da bo fin[ančni] minister. Vesti o tem bo rabil za gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik] in Nemce. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 353 General Rupnik bo sklical razne ljudi tudi Draša, Miloša Stareta, dr. Bajiča [Stojan Bajič] itd., da bodo sodelovali. 14:15: Kranjc [Marko Kranjc], Krošl [Jože Krošl], Mihelčič Lojze, Bitenc Mirko, dr. Česnik [Ivo Česnik], dr. Kotnik [Franc Kotnik], dr. Lavrič [Jože Lavrič], Miloš Stare, Špin- dler [Josip Špindler], Draš in dr. Milavec [Anton Milavec]. a) Miloš o položaju zunaj in na Primorskem. b) Draš o položaju doma: a) SDL [Slovenska domobranska legija] in b) ilegala (te na terenu ni in se z našo vednostjo ne pripravlja). c) referat o slov[enski] narod[ni] fronti: Marko Kranjc. Razgovori: M. Bitenc [Mirko Bitenc]: Domob[ranstvo] plava v zraku. Štab nima pravega kontakta z deželo, predsed[nikom] in Nemci. Sem mnenja, da se ves narod po- veže v skupno borbo proti komunizmu: Gre za načelno rešitev: ali napravimo SNF ali odklonimo. Če odklonimo se nam bo lahko očitalo, da nismo nič napravili, če napravimo in uspemo, bo vse dobro, če pa ne uspemo, bomo lahko rekli, da smo vsaj dobro voljo pokazali. Za svojo osebo sem mnenja: da storimo vse, kar smatramo za pametno. Špindler: Storiti moramo vse, da ohranimo slov[enski] narod. Gre samo za način, da čimpreje in bolje izpeljemo. Nemci so nezaupljivi, ker ne najdejo politič[nih] ljudi. Nihče ni hotel sodelovati – vsaj navidezno z Nemci. Nihče niti AA [Anglo-Američani] nam ne morejo zameriti, da se nočemo pustiti ubiti od njihove propagande. Sem v celoti za ta program in da se pride Nemcem nekoliko bliže. Kmečki program naj bi bil nekoliko popolnejši. Slov[ensko] vodstvo mora priti na plan in uveljaviti svoje stališče. Gen[eral] Ru- pnik nima direktnih zvez z Berlinom, marveč le z dr. Rainerjem [Friedrich Rainer]. Ru- pniku je treba povedati, da hočemo sodelovati. Naj bi se zaprosilo dr. Gregoriča [Danilo Gregorič] v Belgradu, da bi izrekel dobro besedo v našo korist. Dr. Gregorič naj bi bil posredovalec. Dr. Česnik: Sem istega mnenja in se priključim izraženim mnenjem. Gre za biti ali nebiti. Trenutka ne smemo zamuditi. Bitenc Mirko: govori o razmerah na Gor[enjskem], Štajer[skem] in Primorskem. Pravi, da je potrebna združitev ozemlja radi načrtne akcije proti Kom[unizmu]. Dr. Česnik: opozarja na važnost Trsta. Dr. Kotnik: Sem za to, izpeljejo naj pa drugi. Dr. Lavrič: Današnji poskus sliči škofovemu sestavku pod Ital[ijani]. Tam je vse zvodenelo. Ne pričakujem posebnih uspehov od te akcije. Stvari naj se pa le ve, da ne bo očitkov. Ne vem, koliko Nemci na nas čakajo. Sem za vse, kar bi ustvarilo situacijo, da rešimo narod. Po razgovoru se napravijo sklepi: a) še vnaprej ostane v veljavi sklep, da SLS uradno ne sodeluje in ostane v opoziciji do okupatorja, b) podprejo se poedinci, ki bi začeli kako akcijo za rešitev slov[enskega] naroda. 354 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) V razgovor je posegel tudi svet[nik] Krošl: »Inicijativnosti ne smemo pustiti iz rok. Namen je, da ohranimo svoj narod. Dobiti je neke garancije za ozemlje in da sami vladamo.« – Izvoli se poseben odbor za redakcijo pravil SNF: Marko Kranjc, Miloš Stare, Krošl in Draš, M. Bitenc. Glede oseb za odbore SNF naj velja načelo: po stanovih in iz ozemlja lju[bljanske] pokrajine. Torek. 7. decembra 1943 Inž. Sodja [Jože Sodja]: plk [polkovnik] Kregar [Janko Kregar] hoče na vsak način zvedeti za odnose med ilegalo in klerikalci. Trdi, da hoče SL proglasiti SDL [Slovensko domobransko legijo] za svojo armado. Tudi hoče vedeti za delo SZ in 3 milijone, ki jih je nekdo prejel. Četrtek, 9. decembra 1943 Marko [verjetno Marko Kranjc], Medved [Miloš Stare], dr. Kotnik [Franc Kotnik] in Draš [Albin Šmajd]. 16:30: samo poročila o SNF in razgovor o položaju. Petek, 10. decembra 1943 12:00: razgovor s Ponikvarjem [Ciril Ponikvar] o položaju na žel[ezniškem] ravnatelj- stvu, da je bil pri gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik] in da je nujno ustvariti oni zvezni urad. 18:00: išče g. (Volk) Godina [Jožef Godina]. Sobota, 11. decembra 1943 10:00: dobim pismo od France144, da g. Žebot [Ciril Žebot] vprašuje za Pirnatom Lojzetom in Pirnat Makso. 11:00: govorim z Godino [Jožef Godina] (Medved [Miloš Stare], Finec [Milan Fi- nec] in Križman [Andrej Križman]). Pove svoje vtise o potovanju in pozdrave sporoči od ostalih. Še dolgo ne računajo na spremembo gospod v Rimu; izraziti politični ljudje ne v akcije, sicer podpreti. 13:30: s častniki: maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc], prof. Grum [Janez Grum] in Bitenc Stanko: naj začno z aretacijami in akcijami (temeljito); prof. Grum v Ob[veščevalno] k Markotu [Albert Ilovar]. – Na te redne razgovore ne širšega kroga, zlasti ne Železnika [morda Ignacij Železnik]. 144 Morda Frančiška Šmajd, sestra Albina Šmajda. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 355 Nedelja, 12. decembra 1943 10:30–12:30: seja Gas[ilske] zajednice (se ne likvidira, gdč. se odpove). 14:00: Miloš [Miloš Stare], Križman [Andrej Križman], Finec [Milan Finec], Mirko Bitenc in Draš [Albin Šmajd]: Urediti je razmerje MPL [morda Mestno poveljstvo Ljubljana] do Inf[ormativne] pisarne. Naš tir mora iti ločeno. Odstraniti je treba kvarne in samovoljne nastope in odredbe g. Horvata – Hribarja [Franc Horvat]. Odslej vsako nedeljo ob 14:00. 18:00: govorim v Rožcah145 z Brankom146, ki je silno nedružaben in zabavlja čez Domob[rance]. Ponedeljek, 13. decembra, in torek, 14. decembra 1943 S polno paro se tipkajo seznami. Sreda, 15. decembra 1943 11:00: Križman [Andrej Križman], Godina [Jožef Godina], Draš [Albin Šmajd] in Miloš [Miloš Stare]: Potreben je vsemu neki predsednik. Bi prišel v poštev: Mirko Bitenc (verjetno je preveč zaposlen) in event[ualno] ravnat[elj] Remec [Bogumil Remec]. Naj se o tem misli. Event[ualno] naj se izreče želja, da se vrne domov g. Smersu [Rudolf Smersu], ker je tu potreben. 13:15: razgovor s častniki: prof. Grum [Janez Grum], Bitenc Stanko, Milko Pirih, Češnovar [Viktor Češnovar], Mirko Bitenc in Draš. G. Paternost [Ivan Paternost] je še živ. – Naj se poskrbi za njegovo rešitev. Partizan- ski prvi oddelki zaznavni nad Št. Jurjem in Višnjo goro. Organiz[acija]: I. bataljon: Kom[andant] Marn [verjetno Rudolf Marn] pomoč[nik]: Tomic [verjetno Leopold Tomic] adjutant: Stanko Bitenc 11. č[eta] Zrimšek [Anton Zrimšek] 16. č[eta] Grum Janez 12 č[eta] kap[etan] Derganc [Jože Derganc] 17. č[eta] Berlot Viktor 13. č[eta] Pavlič? [Franc Pavlič] 18. č[eta] Pirih Lado 14. č[eta] Mejač (D M [Devica Marija] v 19. č[eta] Knuplež Silvo [Silvester Polju) [Franjo Mejač] Knuplež] 15. č[eta] Pirih Milko (Jež[ica], Dravlje) (Gor. Podplana 5 – Marolt Anton) 145 »Rožce« – v Šmajdovem času vmesni prostor med restavracijami Hotela Union. 146 Ali Branko Jan ali Franc Slapar – Branko. Verjetneje pročetniški Slapar, Jan je bil domobranec. 356 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) II. bat[aljon] Škofljica: Pavlovčič [Franc Pavlovčič] + dr. Kokl [Jule Kokl] Barje: Nadrah [Jožef Nadrah] + Frakelj [Franc Frakelj] Škofljica: kap[etan] Meničanin [Dušan Meničanin] + Habič + Krištof Grosuplje: Benko [Janez Benko] + Škrjanc Turjak: Rak + Doganovc IV. Bat[aljon] Logatec: kap[etan] Fortuna [Vincencij Fortuna] Pregelj Božo Kavčič [morda Jože Kavčič] Vetrovc Jože Kunstelj [Franc Kunstelj] Bitenc Joža Kolman (Stražar !!) [Ludvik Kolman] Kompare Franc Bastič (Stražar) [Lojze Bastič] Kogovšek [Franc Kogovšek] I. šolski bat[aljon]: Mirko Bitenc 1 č[eta] Slabe [Karel Slabe] 5. č[eta] Lenščak (Stražar) [Dušan Lenščak] 2 č[eta] Železnik Nace + Mihelčič 6 č[eta] Črnagoj [Mladen Črnagoj] [Vladimir Mihelčič] 3 č[eta] Boh [Ivan Boh] 4 č[eta] Savelli [verjetno Emil Savelli] Rup[nikova] Grupa Benedičič Miha, Bajc [verjetno Jože Bajc] II. šolski bataljon: maj[or] Dežman [Josip Dežman] I. baterija: Pavlič, Mastnak [Maks Mastnak] (Stražar) 2. – – : Grad, kap. Hočevar [Gabrijel Hočevar] + Martinc Lojze Neupoštevani: Golob Stanko in dr. Jan Branko Skubic Anton Četrtek, 16. decembra 1943 16:30: Marko Kranjc, Miloš Stare, Godina [Jožef Godina], Krošl Jože, dr. Kotnik [Franc Kotnik], Draš [Albin Šmajd]. Oster nastop med Milošem in Krošljem po poročilu Godine o stališču do dr. Žebota Cirila, za katerega se poteguje Krošl, da je v Rimu v imenu stranke. Se sklene, da vpra- ša Krošl Stražarje za njihovo stališče: 1) če priznavajo program stranke in 2) bodo držali strankino disciplino. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 357 Poročila o akcijah za spomenico: protikom[unistična]; naj se prepreči. Uredi Draš z ing. Sodjo [Jože Sodja]. Za drugo se določijo uredniki: Miloš, Kotnik in Draš. Petek, 17. decembra 1943 Nakup molitvenikov, cigaret in ostalega za Zmagoslava [Jože Melaher]. 11:00: nihče še ni sestavil besedila za spomenico Kairo. 11:30: Godina [Jožef Godina] pove, kaj govore ljudje (dr. Odar [Alojzij Odar]) o stališču stranke do Domobranstva in da Draš [Albin Šmajd] z intervencijami pri gen[eralu] Rösenerju [Erwin Rösener] celo ruši organ[izacijo] Domobranstva. Same laži, ki jih nekdo zavestno širi. 21:00: aretacija Jenka Albina, češ da je v zvezi s Hasslom [Viktor Hassl], kar pa ni res. Kranjc [Marko Kranjc] vpraša Draša, če se spominja, da sta bila svoj čas določena, da zastopata stranko Avsenek [Ivan Avsenek] in Kranjc [Marko Kranjc] in ne Godina [Jo- žef Godina]. Se ne spominja tega. Sobota, 18. decembra 1943 07:30: posredovanje za Jenka Albina. 08:15: inf[ormativni] sest[anek]: Marn [verjetno Jože Marn], Miloš [Miloš Stare], Ja- vornik [Mirko Javornik], Jurčec [Ruda Jurčec], Krošl Tone (Slovenec)147, ing. Sodja [Jože Sod- ja], Godina [Jožef Godina], dr. Puš [Ludvik Puš], Finec [Milan Finec], Draš [Albin Šmajd]. Godina poroča o položaju v Rimu. Javornik bo oskrbel povelje Avšiča [Jaka Avšič], izjavo P[artizanov], naj ne napadajo Nemcev. 11:00: Krošl Jože, Miloš, Draš: sestava spomenice K[airo]. 14:00: pogreb kočevskih junakov! Slava jim! Nedelja, 19. decembra 1943 10:00: org[anizacijski] odbor: dr. Voršič [Alojzij Voršič] (celj[ski]), dr. Kotnik [Franc Kotnik], Krošl Jože, dr. Eiletz [Leopold Eiletz], Gračner [Ivan Gračner], dr. Česnik [Ivo Česnik], Kranjc [Marko Kranjc], Finec [Milan Finec] in Draš [Albin Šmajd]. Dokončni sprejem pravilnika o poslovanju okraj[nih] odborov. Sklepi: Naj se skličejo seje pokraj[inskih] odborov in okrajnih, kjer naj se predelata ona načrta (uredba za začasno opravo v okrožjih in pravilnik o okraj[nih] odborih) ter naj se sestavijo seznami ljudi, ki bi bili sposobni vršiti odnosne funkcije. Razgovor o protikomunistični spomenici, ki ima po izjavi g. Finca 2 namena: 1) podpreti gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik] in 2) vplivati s podpisi načelnikov in šefa na podrejeno uslužbenstvo. Dvomim v uspeh te akcije. Naj se forsira raje ona za S. N. F. 147 Urednik Slovenca je bil Jože Krošelj. 358 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 12:30: razgovor z inž. Martinjakom [Izidor Martinjak], ker odide v ponedelj[ek] 20. 12. v Trst. Navodila za njegovo poslovanje. 14:00: razgovor: Finec, Miloš [Miloš Stare], Križman Tone, Godina [Jožef Godina] in Draš pri Križmanu [Andrej Križman], Bitenc Mirko. 1) stvar s Horvatom [Franc Horvat] je treba nujno urediti, ker ne moremo dopus- titi, da bi špijoniral nas z našim denarjem. Uredi Križman – kakor ve in zna. 2) stvar poslovodečega predsed[nika]: za Bitenca. Govori vse, le to, da je aktivno v Domobranstvu, da ima SL in da zato ne bo imel časa. Druge primerne osebe zaenkrat ni. Ponedeljek, 20. decembra 1943 14:30: pri dr. Hacinu [Lovro Hacin] govorim za Jenka Albina; mu povem, kako je z žarnico. Prosim ponovno za spise Sok[olske] legije. 15:00: razgovor: vodstvo in pol: Godina [Jožef Godina], Finec [Milan Finec], dr. Kotnik [Franc Kotnik], Krošl Jože, Kranjc [Marko Kranjc], Draš [Albin Šmajd], Bitenc [Mir- ko Bitenc], Mihelčič [Alojzij Mihelčič], Stare [Miloš Stare], dr. Lavrič [Jože Lavrič], Masič [Pavle Masič], dr. Golia [Adolf Golia], Weble [Demetrij Veble], Rigler [Alojzij Rigler], [...]: Godina poroča o položaju – sprejeto ad notam. Miloš prebere spomenico za Kai[ro], ki se soglasno sprejme in podpiše 1x pod bese- dilo, 3x in bianco. Finec poroča o protikomunistični spomenici: debata dr. Lavrič, Godina, dr. Kotnik, Weble, Bitenc, Miloš; sklep: podpisovanje se odloži do 21. 12. do 11h dopoldne. Vodstvo še: odobri se pritegnitev: Godine, dr. Kotnika in Krošlja v izvršilni odbor. Sklep za protik[omunistično] spomenico: Se prepusti vsakemu, da napravi po svo- jem prepričanju. 13:45: g. svet[nik] Markun [Anton Mrkun] pride na obisk, pove, da imajo dolenj[ski] in notranj[ski] begunci svoje sestanke vsak torek, četrtek in nedeljo ob 14:30 v Akad[em- skem] Kolegiju. Imajo svoj odbor, ki ga vodi svet[nik] Škulj [Karel Škulj], v odboru je tudi g. Markun. Predavanja so dobro obiskana. Pride 600–700 ljudi, ki kažejo za predavanja izredno zanimanje. V vsaki občini ali fari bodo ustanovili Gospod[arsko] zadrugo (Goza), ki bo imela več odsekov (npr. živinorejski, prodajalno, kreditni, nakupni itd.). Nakupovalo bi se vse preko Gosp[odarske] Zveze (Goze). Poedini odseki bi se lahko kasneje po potrebi osamosvojili. – Govoril je tudi s hrv[aškim] konzulom Salih Baljićem. Je za slov[ensko] državo v zvezi s Hrvatsko. Je celo rekel, da preskrbi potni list, da bi se kdo zglasil pri Poglavniku [Ante Pavelić]. Prosim, če more oskrbeti. Torek, 21. decembra 1943 Protikom[unistično] spomenico slabo podpisujejo. – Govorim z dr. Rodmanom o varnosti v Lj[ubljanski] pokraj[ini]. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 359 Sreda, 22. decembra 1943 11:00: Miloš [Miloš Stare] in Križman [Andrej Križman], Draš [Albin Šmajd]: nuj- no je organizirati neko osrednjo pisarno za sprejemanje in pisanje pritožb in prošenj. Ljudi je treba vsestransko podpirati. – 13:30: s častniki: maj[or] Bitenc, prof. Grum [Janez Grum], St. Bitenc [Stanko Bi- tenc], Pirih Milko in Draš: perlustracija zanesljivosti častnikov in pregled o položaju v pokrajini. – Čiščenje v Ljubljani gre počasi od rok. Četrtek, 23. decembra 1943 69500 (69100) 09:00: Marko Kranjc, Miloš Stare, dr. Lavrič Jože, Rigler Lojze, Finec Milan in Draš [Albin Šmajd]. Razgovor o protikomunistič[ni] spomenici. Finec pove, da noben izmed bivših liberal[nih] in socija[lističnih] politikov ni pod- piral proglasa, niti vseučiliški profesorji, da je sestavljena nova spomenica, ki jo pa bodo podpisali tudi vseučiliški profesorji. Marko Kranjc se odloči za podpis in podpiše, ostali še počakajo. Danes do pol 5h popoldne je še čas. 16:30: ker so podpisali tudi liberalci (dr. Pirkmajer [Otmar Pirkmajer] in drugi), se je odločil za podpis tudi Miloš. 16:30: Kranjc Marko, Draš, Krošl Jože, dr. Kotnik [Franc Kotnik]. Dr. Rožmanu [Gregorij Rožman] voščit praznike: Kranjc, Draš in Stare. Urediti je vprašanje onih, ki so zunaj, ali so zasebniki ali uradni delegati? a) Krošl Jože: že zadnjič smo o tem govorili in se mi je naročilo, naj ugotovim, kakšno stališče zavzema Straža? Govoril sem z dr. Leskovarjem [Ludvik Leskovar] in prof. Verbicem [Pavle Verbic]. Izjavila sta: popreje so bile diference zaradi Novaka [Karel Novak] in ugo- tovitev, da se slovenski program ne izvaja dosledno. Po 8. 9. smo ponovno pokazali voljo in željo, da bi sodelovali. S tem priznavamo program stranke (sporna 15. točka). Ni spora, da priznavamo stranko in sedanje vodstvo ter bomo disciplinirano sprejeli vse odredbe stran- ke. Naj določi odbor enega člana, ki bo vmesni (zvezni) člen in sporočal odredbe. Na predlog dr. Kotnika, ki se mu sporoči Smersujevo [Rudolf Smersu] sporočilo o smrtni obsodbi Kotnika, se seja preloži na prihodnji četrtek. Petek, 24. decembra 1943 Sv. večer. 09:00: voščilo dr. Rožmanu [Gregorij Rožman]! Dobim plk [polkovnika] Kokalja [Anton Kokalj]. 360 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Povem pri Weisovih o zaporu Majde, se razburjajo, kakor da bi jo sam zapiral. 11:00: govorim z dr. Kamušičem [Josip Kamušič]: pravi, da bi sedaj bil čas za izglaja- nje morebitnih sporov. Pokaže dopis inž. Rustje [Josip Rustja], ki ga je dobila za SLS. Kranjc Marko in Stare Miloš ter Šolar Jakob in dr. Kamušič. Povem mu, da tega dopisa nismo prebrali na seji. Skušal bom sam osebno priti na Prim[orsko] in govoriti z ljudmi, ki so dr. Besednjakove [Engelbert Besednjak] smeri. Sobota, 25. decembra 1943 Sv. dan. 10:00: Tone Duhovnik pravi, da prihaja v Ljublj[ano] po dogovoru in naredbi dr. Hradetzkega [Franz Hradetzky], naj bi se dobilo do 100 ljudi za Prim[orske] vojake. – Na- čelno za ilegalo, vodijo naj jo naši častniki. Inž. Martinjak Dore: z novim letom začne oddajati Radio Trst vsak večer slov[ensko] oz. hrvaško, izmenoma (1. 3. 5. oz. 2. 4. 6. itd.). Po dogovoru s plk [polkovnikom] Kokaljem [Anton Kokalj] naj sestavi program SL. Dobiti je plošče. 15:00: Stare [Miloš Stare], Duhovnik, maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc]: razgovor o prim[orski] ilegali. Načelno se sprejme. Podrobna izvedba v nekaj dneh. 15:45: obisk g. Šolarja z Jesenic, ki opiše razmere na Jesenicah in se zanima za stanje v Ljubljani. Nedelja, 26. decembra 1943 Sv. Štefan. Peter (Skala) [morda Franc Frakelj]148 10:00: Tone Duhovnik pove, da plk [polkovnik] Kokalj [Anton Kokalj] ni za ilegalo, ker bi bila s tem otežkočena njegova akcija za Domobrance. 11:00: straž[ar] Demšar z Javornika: govoriva o Sokliču [Janko Soklič] in ga prosim, naj obvesti naše ljudi, da nimajo z njim nobenih zvez. Prosim, naj mu sporoča. (Peter Skala) 10:45: g. Goričan [Henrik Goričan]: pove, da je po Notranjskem organiziral Ob[ve- ščevalno] službo za Kregarja [Janko Kregar]. Bo dal predhodno meni v pregled in čitanje za SL, ker so Ob[veščevalni] ljudje sami naši. 14:00: Križman [Andrej Križman], Miloš Stare in Draš [Albin Šmajd]: razgovor o preureditvi Ob[veščevalne] službe in akciji za ilegalo. Nujno je govoriti s plk [polkovni- kom] Kokaljem, da spremeni svoje stališče oz. da ne bo preprečeval organizacije ilegale. Govorita Draš ali Stare. 148 Psevdonim Franca Fraklja je bil Peter Skalar. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 361 Ponedeljek, 27. decembra 1943 15:00: na Aleks[androvi cesti] me pokliče Žitnik Rudolf Ris in pove, da je bil v R[imu]. Stari [Karel Novak] je bolan, ima visoko temperaturo in je hud na nas. Ris pa je odvrnil, da so se dajali le vojaki med seboj in ni bila stvar političnega značaja. Pravi, da je prinesel od Kinga [Janko Kralj] predlog za sklenitev sodelovanja vsak 5 pet let po vojski. Kakor je slišal so naši krogi za ta predlog navdušeni. – Na to mu nisem ničesar odgovoril. Torek, 28. decembra 1943 08:15: ing. Košir [verjetno Vinko Košir]: Včeraj je bil pri njem dr. Alujevič [Branko Alujevič], ki želi, da so v del[avski] fronti udeleženi tudi napredni, ki doslej niso bili pova- bljeni. – Odgovoril sem, da je to (kjer je g. Jan [verjetno Maks Jan]) le propagandni odsek splošnega prop[agandnega] oddelka pokraj[inske] uprave, kjer so udeleženi tudi napredni. Ta odsek ima samo propagandno nalogo ne pa organizatorne. Morda se kdo drug bavi s ka- kim načrtom za spremembo uprav v delavskih ustanovah. Dr. Alujevič pa gotovo ni oseba, ki bi vezala in s katero bi se naši hoteli razgovarjati. 09:30: pri Staretu [Miloš Stare]: navzoč dr. Kacin [Anton Kacin]. Miloš razlaga sta- lišče Stražarjev. Dr. Kacin vpraša, če se informativno lahko obrne do Krošlja [Jože Krošl]. Odgovori: Ko sem bil v Gorici, ste mi rekli, naj ne hodim do prof. Ivančiča [morda Ivo Juvančič], ubogal sem. Vi pa storite, kakor hočete. 12:00: oglasi se Tone [Anton Duhovnik] in pravi, da je treba za goriško ilegalo zbi- rati naprej. 17:00: inž. Sodja [Jože Sodja] piše, da vpliv Stražarjev v štabu in Gorici raste. Sreda, 29. decembra 1943 13:15: maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc], Češnovar [Viktor Češnovar], Bitenc [Stanko Bitenc], Grum149, Skubic [morda Anton Skubic], Buh [Ivan Boh] in Draš [Albin Šmajd], Dr. Jan Branko: 1) program za Radio Trst (oddaje na liho število dne 1, 3, 5 itd.). Naj bo protikom[unistično] predavanje, splošno slov[ensko], plošče. Naprosijo se za sestavo: Kremžar [France Kremžar], Kociper [Stanko Koci- per], dr. Debeljak [Tine Debeljak]. Za plošče oskrbi Češnovar. 2) V propagandni tečaj bodo prišli samo oni, ki so že preoblečeni in bili predla- gani od komandirjev, 3) čast[niški] in podčast[niški] tečaj se bosta začela kmalu po novem letu; 4) v štab naj se postavi prof. slavista, ki bo sestavil slovar slovenskih vojaških izrazov. Naj bi bil prof. Jesenovec [France Jesenovec]. 5) Za superiorja kuratov naj se postavi dr. Lenček Ignacij, ki je bil to že pod MVAC. Naj se posreduje pri dr. Rožmanu [Gregorij Rožman], kar storita major Bitenc [Mirko Bitenc] in Draš; 149 Ali France Grum ali Janez Grum. 362 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 6) izvede naj se posebna Ob[veščevalna] za DL [domobransko legijo]. 7) Ilegala na Goriškem (častniki naj napravijo brez vednosti fantov seznam fan- tov, ki naj bi odšli v to ilegalo). Vodil bi jo Pirih Milko. Tudi dovolj čast[ni- kov] in podčast[nikov] bi moralo iti z njimi. Četrtek, 30. decembra 1943 Ga. Udetova [verjetno Katarina Ude] prosi, naj posreduje Draš [Albin Šmajd] pri policiji, da se ne izreče zaplemba, ker sicer ne dobi niti 700 sedemsto lir od odvet[niške] zbornice. – Obljubljeno od dr. Hac [Lovro Hacin] v pozit[ivnem] smislu. – 10:00: Bitenc Mirko pove, da je Kremžar [France Kremžar] sprejel delo za trž[aški] radio, isto Kociper [Stanko Kociper] in dr. Debeljak [Tine Debeljak], ki bi pa radi osebno govorili. 16:30: Marko Kranjc, Stare Miloš, Krošl Jože, dr. Kotnik [Franc Kotnik], Draš: 1) Neenotnost in nedisciplina: Vsak dela na svoje; rode se akcije: inž. Sodja [Jože Sodja], svet[nik] Škulj [Karel Škulj], Krošlj: izbrati si moramo iz svoje srede nekoga, ki bo vodil. To naj bo Marko, ki ima največ tradicije in poli- t[ičnega] pregleda. Draš: Veliko razmišljal o tem. Treba bo nekaj narediti: Zvoliti neko pred- sedstvo oz. 1. in 2. namestnika ter tajnika. To pa more napraviti 14torica. Zato predlaga, naj se skliče sestanek 14tih in izvoli take funkcije (8. 1. 1944); obrazloži potrebo izvolitve Draš. 2) Zamejstvo: naj se za dr. Žebota [Ciril Žebot] odloži, ker bo morda z izvolit- vijo poslovodstva se tudi to uredilo. Nato se sklene: Sporoči naj se onim, da ga pritegnejo v delo kot eksperta za sev[erno] mejo z naročilom, da tudi v tem okvirju dela v soglasju z odborniki. – Besedilo sklepa izdelata gg. Miloš Stare in Krošl Jože. – Petek, 31. decembra 1943 08:00: Finec [Milan Finec] poroča o pozivu k upravniku, kjer je slednji prejšnji dan precej energično nastopil zoper pisanje Čenč: zagrozil, da jih bo dal aretirati (Finc, Mavec [Jakob Mavec], Horvat [Franc Horvat]). 08:45: Goričan [Henrik Goričan] pokaže prvo poročilo o položaju iz St. Jošta; ga izročim Fincu. 09:30: pri dr. Rožmanu [Gregorij Rožman] z maj[orjem] Bitencem [Mirko Bitenc] radi ureditve kuratstva. Pove, da je štabu na njegovo željo predlagal terno predlog: dr. Len- ček Ignacij, dr. Blatnik [France Blatnik] in Mavec Jakob kot najstarej[ši] kurat. Se še pogo- vorimo o polit[ičnem] položaju. – Skeptično gleda v bodočnost. – 11:00: Kogovšek [Franc Kogovšek], komandant v Rovtah in glavar v Logatcu spo- roči, da je bil razrešen kot komandant, kar mu nikakor ni všeč. Če ni mogoče oboje, bi raje ostal pri Domobrancih. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 363 Ponedeljek, 26. julija 1943150 a) 25 % aktiv[nih] (županom + župnikom) b) ostanek ostane žand[armerija] ali vojska c) Lj[ubljana] Povelj[stvo] Ljubljana z okolico č) rekvizicije d) zbiranje denarja Šelak Josip,… Jadranska zavar. banka151 Vida Rojic pre.. Ronchetti, Via Roma 8, San Fedele… (Como) Drago Carli, Topniška 24 800 stanujoč iz jutra Hudnik naj prinese dokumente iz Vrhnike za Srebotnjaka Ivana.152 150 Zapisano v koledarčku pri datumu petek, 31. decembra 1943. 151 Na koncu koledarčka pri telefonskih številkah. 152 V nadaljevanju koledarčka nekaj neurejenih zapiskov – večinoma kratke besedne zveze, delno prečrtane. 364 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 2, 1. 2. 1943 (pag. 1775) Ponedeljek, 1. februarja 1943 Pride ob 18h ves razburjen g. Meglič [Krsto Cazafura] in pravi sledeče: Nekdo je poslal k veletrgovcu Greg [Ivan Gregorc] drja M. Kunca [Marjan Zajec], naj izposluje od njega denar za M[ihailovićevce]. Povedal je, da ga bo prišel osebno iskat [...] ali gen[eral] Grandi. – Urediti to stvar: on da ima specijel[no] pooblastilo, pa tudi tehnično naj samo eden pobira, dr. Kuncu ne zaupajo. – išče me Vidmar [Pavel Vošnar] DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 365 Ovoj št. 3, 20. 4. 1943 (pag. 1147) Torek, 20. aprila 1943 [...] osebni in karitat[ivna] pomoč 32500 Material 37082 Ob[veščevalna] 11300 80882 Torek, 4. maja 1943 Sve polit[ičke] partije moraju izvršivati sva naredjenja K[omande] za Sl[oveniju], vojaške i političke prirode. Sreda, 24. februarja 1943 Leskovar [Karel Novak] prvič v Ljubljani. Sreda, 17. marca 1943 Ob 21:45 sirene za letal[sko] nevarnost. 00:15 sirene, da je nevarnost končana. Četrtek, 8. aprila 1943 Aretiran v Stični Nadrah [Ignacij Nadrah] in 16 fantov, ker da so imeli stike z Mihajl [Dragoljub Mihailović]. Sobota, 10. aprila 1943 Leskovar [Karel Novak] v Ljubljani. Nedelja, 11. aprila 1943 Leskovar [Karel Novak] piše Benku [Anton Krošl]. 366 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 12. aprila 1943 Proces Kranjc [Marko Kranjc] – Benko [Anton Krošl] = oproščeni. Leskovar [Karel Novak] pri Benku. Torek, 13. aprila 1943 Leskovar [Karel Novak] pri Benku [Anton Krošl] Sreda, 14. aprila 1943 Leskovar [Karel Novak] pri Benku [Anton Krošl]. Četrtek, 15. aprila 1943 Leskovar [Karel Novak] pri Benku [Anton Krošl]. Petek, 16. aprila 1943 Leskovar [Karel Novak] pri Benku [Anton Krošl]. Sobota, 17. aprila 1943 Leskovar [Karel Novak] pri Benku [Anton Krošl]. Leskovar [Karel Novak], Medved [Miloš Stare] in Šmid [Celestin Jelenc]. Razgovor o ilegali. VS [vaške straže] naj dobe nalog, da zberejo ljudi. VS [vaške straže] naj dobe nalog, da spravijo ilegal[ce] iz Ljubljane. Izdajalce izkoreniniti. Nedelja, 18. aprila 1943 14:00: sestanek z Leskovarjem [Karel Novak]: [...]. Četrtek, 22. aprila 1943 15:00: Leskovar [Karel Novak] naroči, naj organiziram ob[veščevalno] na novih na- čelih: __153 153 Poved se ne nadaljuje. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 367 Nedelja, 2. maja 1943 Dr. Miha [Miha Krek] vpraša, če je Vidmar Josip eden izmed vodilnih partizanov. Pravi, naj Zaveza ponovno poskuša doseči sporazum po Vidmarju Josipu, Nagodetu [Črto- mir Nagode] in Kocbeku [Edvard Kocbek]. Naj se preneha z medseboj[nim] ubijanjem. Slovenci naj se združimo za slov[enski] program v feder[ativni] Jugoslaviji. Ponedeljek, 3. maja 1943 Pogovor z Udetom [Lojze Ude]. Petek, 7. maja 1943 Radi postopanja Leskov[arja] [Karel Novak] in NL [Narodne legije] povem v [...] SL Marku [Albert Ilovar], da člani VS [vaških straž] ne bodo več riskirali odprav članov NL [Narodne legije] in Sok[olske] L[egije] na teren, marveč le Leskovarja in častnike ter člane SL. 368 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 4, 20. 5. 1943 (pag. 1148) Četrtek, 20. maja 1943 Mokra luža154 pri g. Kunstlju [verjetno Jože Kunstelj]. (Marn) [Janez Marn] 154 Ali psevdonim ali naselje Mrzla luža. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 369 Ovoj št. 5, 20. 5. 1943 (pag. 1148) Sreda, 26. maja 1943 = Mokra luža155 Breznik [France Malovrh], Dore [Albin Šmajd] (Jože [verjetno Jože Kunstelj]) Črtomir Mrak (Marn) [Janez Marn], Drago Prijatelj in Marko Izvajanje Č. M.:156 KS [Krščanski socialisti] kot skupina ne morejo več ostati v OF in pri P[artizanih]; žele preiti v neko skupino, kjer bodo sprejeti kot enakovredni člani. Žele, da se jim prizna in ohrani njihov soc[ialni] program. D. P. [Drago Prijatelj] in Marko: se strinjata. Izvajanje B.–D:157 Potrebno je združenje katoličanov v enoto in tako doseči učinkovitejšo borbo proti K[omunizmu]. Ne zadostuje samo vojaško vključenje direktno, marveč najprej prehod v pol[itično] skupino, ki jo predstavlja SLS in v njeno vojaško organizacijo SL ter šele po njej v jug[oslovansko] voj[aško] formacijo. Program SLS je: v pol[itičnem] pogledu: združ[itev] Sl[ovenije] v federativni Jugoslaviji; v socialnem oziru reforme, ki so nujne v sedanjem času. Podrobnosti so stvar kasnejših razgovorov. Kot skupina KS [krščanski socialisti] ne bodo mogli preiti niti v SLS–SL, niti v formacijo jug[oslovanske] vojske. Pri resnejšem pri- hodu v SLS oz. vrnitvi v matično organizacijo bi mogel kdo izmed njih priti v vod[stvo] SLS kot poedinec in ne zastopnik skupine KS [krščanskih socialistov], medtem ko v jug[oslo- vanski] vojski izvršujejo svojo dolžnost le kot poedinci ter so podrejeni vojaški disciplini. – Razgovor: Sprejmejo naše stališče s pridržkom, da o tem odloči njihovo polit[ično] vodstvo; žele pa da se razgovori nadaljujejo. 155 Verjetno gre za Mrzlo lužo, naselje v mokrotni dolini severozahodno od Trebnjega, kjer se je 26. maja 1943 Janez Marn sestal z Albinom Šmajdom, Francem Malovrhom in kaplanom Jožetom Kunstljem. Z Marnom sta bila tudi Drago Prijatelj in »neki« Marko, poznejši oficir v Marnovem četniškem odredu. (Saje, Belogardizem, str. 571.) 156 Verjetno Črtomir Mrak, psevdonim Janeza Marna. 157 Verjetno Breznik [France Malovrh] in Dore [Albin Šmajd]. 370 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 6, 4. 10.–15. 10. 1943 (pag. 1292–1299) Ponedeljek, 4. oktobra 1943158 VII. Za izdajo prehodnih dovoljenj imajo partizani posebno poslovalnico nekje na Prulah. Naj bi se izdajanje dovoljenj ustavilo na starem obrazcu. Kdor bi prišel s staro naj bi se ga prijelo. VIII. Na pošti je doslej poslovala italijanska cenzura. Namesto nje naj se uvede slo- venska cenzura. Postavijo naj se zanesljivi protikomunistični ljudje. Sreda, 6. oktobra 1943 Na bloku Ježica je neki nemški orožnik ali policaj Herman Drev, ki se vedno nepo- voljno izraža o domobrancih. (Glej tudi posebni listič od Kopitarja [Rudolf Smersu]) Tudi razgovor o četnikih, pismena priloga. Petek, 7. oktobra 1943 Obletnica aretacije Čopiča Milana, ki je opazoval Stareta Miloša. 08:30: inž. Sodja [Jože Sodja], Križman [Andrej Križman], Javornik [Mirko Javor- nik], Paternost [Ivan Paternost], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Draš [Albin Šmajd]: I. Povišanje plače: Naj se zvišajo, da se izbije dno komunistični propagandi. II. Prepoved odpovedi služb[enega] razmerja. III. Sodišče: dr. Golia [Adolf Golia] je postavil 6 sodnikov (dr. Svet Jaka, Bari- čevič [Josip Baričevič], Brelih [Ivan Brelih], Štrukelj159, Bidovec [Valentin Bidovec], dr. Vračko [Edvard Vračko] in kot vodjo dr. Juvanca [Makso Ju- vanc]), da pregledajo akte preiskovancev in stavijo predloge. Ker je večina OF, obstoji nevarnost, da bodo predlagali izpuste. IV. Poziv delodajalcem in hišnim lastnikom, naj se izda poziv za prijavo vseh, ki so odšli po 25. 7. 1943. V. Protikomunisti čakajo po gozdovih na prihod odrešilnih čet. Naj se po ra- diju daje ljudem dnevno navodilo. VI. Del slov[enskih] P[artizanov] hoče napasti umik v Hrvatsko, Gorenjsko in Primorsko. VII. Komunisti odhajajo preko Tobačne tovarne iz Ljubljane. 158 Točke I.–VI. so zapisane v ovoju št. 1, Koledarček 1943, tu se nadaljujejo od točke VII. Glej str. 332–333. 159 Ali Stanko Štrukelj ali Vinko Štrukelj. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 371 16:30: Ses[tanek]: (Kranjc [Marko Kranjc], dr. Kotnik [Franc Kotnik], Stare [Miloš Stare], Godina [Jožef Godina], Krošelj [Jože Krošl], Draš [Albin Šmajd]). Sreda, 13. oktobra 1943 Za oblet[nico] dr. Natlačenove [Marko Natlačen] smrti po vseh cerkvah maše zadu- šnice za vse protikom[uniste] umrle. Organizira MPSL [Mestno poveljstvo Slovenske legije]. Poveljstvo SDL [Slovenske domobranske legije] obvesti : Draš [Albin Šmajd]). Nedelja, 17. oktobra 1943 Ob 15h naj bi bila spominska svečanost na pokopališču (molitve in govor dr. Rož- mana [Gregorij Rožman]). Informativna protikomunistična pisarna ustanovljena v Zadružni zvezi. Pravilnik o področju okrajnih odborov odobren. Županstvom naj se izjavi, naj poslujejo v slovenščini, dokler ne dobijo drugačnih uradnih navodil. Petek, 8. oktobra 1943 08:30: inž. Sodja [Jože Sodja], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Križman [Andrej Križman], Paternost [Ivan Paternost], Draš [Albin Šmajd]: I. Povišanje plač: Konkretni predlog: Določiti je eksistenčni minimum (netto prejemki), in to za samca. Znaša naj: 1) za služitelja en tisoč lir 2) za zvaničnika 1200 lir 3) za uradnika z malo maturo 1400 lir 4) za uradnika z veliko maturo 1600 lir 5) za uradnika z vseučitljiško izobrazbo 1800 lir. Poleg tega še izredno družinsko doklado brez razlike položaja (dnevničarji, hono- rarni, pogodbeni in pragmatični uslužbenci): a) za prvega otroka vsaj 150 lir, b) za vsakega nadaljnega vedno 50 lir več kot za prejšnjega (150 + 200 + 250 itd.) II. Uredi naj se vrnitev slov[enskih] vojaških ujetnikov iz Nemčije, ki so vstopili v Domobranstvo. 13:00: dr. Janeš [Janez Janež]: naj bi se na mesto + dr. Avramoviča [Pavel Avramo- vić] imenovalo energičnega mladega dr. Barago [Lojze Baraga]. Mesto je važno. Ustanovila naj bi se tudi posebna kontrolna zdravstvena komisija s širokimi po- oblastili, da bi kontrolirala vse zdravstvene zavode. 372 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 15:00: na obisku pri plk [polkovniku] Kokalju [Anton Kokalj]. 15:30: prof. Grum [Janez Grum]: danes zjutraj imel plk [polkovnik] Kokalj govor pri Domobrancih. Povedal, da je pozdrav: Slov[enski] domobranci, zdravo, (odgovor): Bog z nami. – (Kdor misli, da mu vera ni potrebna, mi mu bomo pustili svobodo, ne bomo pa pustili žaliti verskega čustva. »Vidimo, da so bile največje nesreče stranke.«) Sobota, 9. oktobra 1943 08:30: inž. Sodja [Jože Sodja], Križman [Andrej Križman], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Paternost [Ivan Paternost], Draš [Albin Šmajd]: ničesar novega. 13:30 Smersu [Rudolf Smersu], Križman, Češnovar [Viktor Češnovar], Kermavner [Ivo Kermavner], Finec [Milan Finec], Draš, Duhovnik [Anton Duhovnik], inž. Sodja: SL 1) Izvršila se bo popolna reorganizacija SL; vojaško poveljstvo naj bi prevzel major Bitenc Mirko, mi bi bili le organ[izacijski] odbor. 2) Informacijski urad v Zadružni zvezi: Šef pisarne je Kregar [Janko Kregar], rav- natelj je Finec; namestnik Paternost; preseli se vse osebje iz M 7160. Pride tudi Stražar Hribar [Zvonimir Hribar]. Draš se izjavi proti demontiranju lastne pisarne in zahteva, naj bi zlasti OB[ve- ščevalna] služba in evidence bili še ločeno za nas. 3) Vrh[ovno] vodstvo (člani) se ne vpišejo v SDL [Slovensko domobransko legijo], ker imajo izven tega važno delo, ki bi ga v Domobr[anci] ne mogli vršiti. Obiska g. Sokliča [Janko Soklič] iz Slo[venskega] Javornika radi odhoda ljudi na Gorenjsko. Nedelja, 10. oktobra 1943 Oblet[nica] Koroš[kega] plebiscita (spominska seja SDL [Slovenske domobranske legije]). 11:00: Domobranci v povorki po mestu (400). Slov[enska] zastava na čelu. Organi- zirali ppor [podporočnik] Rupnik Evgen, Ljotić[evi] in Glavačevi ljudje. Radi premajhne udeležbe slab glas. Pisatelj Kociper [Stanko Kociper] v radiju dobro govoril. 16:00: dr. Vračko [Edvard Vračko]: naj bi se tako uredilo, da bi oni sodniki napisa- li le objektivno dejanski stan brez predloga. Spisi naj bi se predložili gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik], ki bi podpisal. Istočasno bi prejela policija seznam teh ljudi, izjaviti bi se morala v 8 dneh, ali je za izpust ali če ugovarja. Naši so še: dr. Mihalič [Boris Mihalič], dr. Rant [Alojz Rant], dr. Pompe [Leon Pom- pe], Lederhas [Rajko Lederhas], Šporn [Anton Šporn], Poljanec [Franc Poljanec]. Sodne zapore so prevzeli Slovenci; zadnje tri dni vodi Melihen [Valdemar Melihen], ker je Spreitzer [Janko Spreizer] na dopustu. 160 Urad »M 7«. Glej opombo 79, str. 283. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 373 Vse važne spise naj bi Pokraj[inska] uprava ali policija zahtevala v celoti. Na Mirju morajo nekateri lastniki hiš in stanovalci zapustiti vile do jutri do 8h na nemški ukaz (kot mag[istratni] uradnik sodeluje g. Dolinar France). Ponedeljek, 11. oktobra 1943 Opaža se močni pritok nemškega vojaštva. Pri plk [polkovniku] Kokalju [Anton Kokalj] so bili zjutraj: Grum161, Bitenc [Mirko Bitenc] in Hudnik [Ivan Boh]. Razložili svoje mnenje in stališče, kakor je bilo že sporočeno od Draša [Albin Šmajd]. Sliši še, da ppor [podporočnik] Rupnik [Evgen Rupnik] še naprej ruje zoper plk [polkovnika] Kokalja, in zgleda, da stoji za Rupnikom nek KP162 ker je bil v vojaš[kem] taborišču komunist. Nemci praznijo še druge vile po Mirju, kamor se bo vselilo nemško poveljstvo. Zgleda, da se bo v kratkem pričelo čiščenje po Dolenjski. 09:45: pri dr. Hacinu [Lovro Hacin]. Razložim: 1) stvar glede sodnikov in njihovega dela pri pregledovanju spisov, 2) glede jetnišnice in Melihena [Valdemar Melihen] ter svobode v zaporih, 3) naj se zahtevajo važni spisi, 4) pomožna policija (pristane in hoče le redno policijo, ki bo po možnosti uni- formirana ali ki bo nosila kot zunanji razpoznavni znak trak okrog rokava ter bo njemu vsak čas na razpolago), 5) akt Godina [Jožef Godina] poiskati in uničiti (njegova izjava v Podbrdu), 6) imenovanje komisarjev v razne zavode in ustanove (v Gasilstvo naj pride namesto inž. Dolenca kdo drugi (dr. Kodre [Anton Kodre] ali Bogdan Po- gačnik, za slednjega dr. Hacin ni), 7) naj se hitro delajo in zagotove seznami vodilnih komunistov, napravijo pre- dlogi za upokojitve in nova imenovanja, 8) Loh [Maks Loh] naj nujno stopi k g. Kantetu [Vladimir Kante], da dobi in- strukcije za vložitev prošnje k policiji, 9) dogovor, da se dobiva dnevno ob 14:30 v uradu. G. Soklič [Janko Soklič] pri plk [polkovniku] Kokalju, ki mu da predlog za odhod na Gorenjsko. 16:30: izročim Kokalju predloge častnikov od 6. 10. Plk [Polkovnik] Krenner [Franc Krener] prosi, naj Draš posreduje nujno pri gene- ralu Rösenerju [Erwin Rösener], da se imenuje plk [polkovnika] Kokalja in mu da pravico izbire vseh sodelavcev, da izide statut, da se odredi prisilna mobilizacija in izloči vpliv mla- dih ljudi, ki Domobranstvu škodujejo. 161 Ali France Grum ali Janez Grum. 162 Verjetno član komunistične partije. 374 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Dogovoriva se z g. Godino, da poišče Müllerja [Karl Müller] iz Domžal in da mu razloži dejanski položaj. Govorice o slov[ensko] hrvaški državi. (Glej posebno poročilo.) Izročena so sledeča temeljna načela za državno zvezo med NDH in Slovenijo: 1) Slovenija, ki jo tvori slovensko področje, stopa v državno zvezo z Neza[- visno] državo Hrvatsko (NDH). Sestavni deli Slovenije so vsi oni kraji, v ka- terih žive Slovenci. Meje Slovenije se bodo odredile sporazumno med prvo slovensko narodno vlado, Velikonemškim Rajhom in NDH. 2) Slovencem se priznava posebna slovenska narodnost in posebno slovensko državljanstvo. Vprašanje pridobitve državljanstva bo urejeno s posebnim državnim zakonom, katerega bo izdala slovenska narodna vlada. Slovenija ohranja svoje narodno ime, svoj slovenski jezik kot službeni jezik, svojo na- rodno zastavo, kakor tudi trgovski in vojni prapor ter svoj narodni grb. 3) Na čelu Slovenije stoji Predsednik Slovenije. Predsednika Slovenije voli Slo- venski Narodni Svet za dobo 4 let. V slučaju odstopa ali smrti predsednika vodi do izvolitve novega predsedni- ka njegove posle Slovenska Narodna Vlada. Oblast predsednika Slovenije temelji na tukaj predvidenih temeljnih od- redbah in načelih. Predsednik Slovenije ima pravico ustanavljati in podeljevati odlikovanja. Predsednik Slovenije ima pravico do amnestiranja, ki ga vrši samostojno v imenu skupnega državnega poglavarja. Predsednik Slovenije je za uvaževanje tukaj navedenih odredb in načel od- govoren državnemu poglavarju in Slovenskemu Narodnemu Svetu, in sicer na ta način, da je potrebno soglasje državnega poglavarja ter Slovenskega Narodnega Sveta. 4) Zakonodajno oblast na področju Slovenije vrši skupno s predsednikom Slo- venije Slovenski Narodni Svet. Slovenski Narodni Svet bo izvoljen na osnovi zakona, katerega bo izdala Slo- venska Narodna Vlada, a poslovnik si bo v zakonski obliki določil sam. Do izvolitve Slovenskega Narodnega Odbora izvršuje zakonodajno oblast v smislu čl. 5 teh temeljnih odredb in načel Slovenska Narodna Vlada. Zakoni Slovenije ne smejo biti v protislovju s tukaj navedenimi temeljnimi odredbami in načeli. Sodna oblast je neodvisna, a izvršuje se v imenu slovenskega naroda. Upravno oblast izvršuje Slovenska Narodna Vlada. Predsednik Slovenije imenuje in razreši predsednika Slovenske narodne vla- de ter ministre. Pred imenovanjem članov Slovenske Narodne Vlade bo Predsednik Sloveni- je obvestil o osebah skupnega državnega poglavarja. Prva Slovenska Narodna Vlada se imenuje v smislu čl. 5 teh temeljnih od- redb in načel. Vse uradništvo, kakor tudi častnike in podčastnike na področju Slovenije postavlja Predsednik Slovenije odnosno Slovenska Narodna Vlada po svoji pristojnosti ter po zakonih Slovenije. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 375 5) Prvega začasnega Predsednika Slovenije postavlja s svojo odredbo Poglavnik Nezavisne Države Hrvatske kot Poglavar Državne Zveze, v sporazumu s Hr- vatsko Državno Vlado in podpisanimi predstavniki slovenskega naroda. Tako postavljeni Predsednik Slovenije bo imenoval začasno Slovensko Na- rodno Vlado. V roku 3 mesecev bo prva Slovenska Narodna Vlada izdala v sporazumu s Predsednikom Slovenije zakon o volitvah Slovenskega Narodnega Sveta. Čim bo Slovenski Narodni Svet izvoljen in čim odredi svoj poslovnik, mora izvoliti Predsednika Slovenije, ki bo v smislu čl. 4 teh temeljnih odredb in načel imenoval novo Slovensko Narodno Vlado. Slovenski Narodni Svet sklicuje Predsednik Slovenije. Takoj zatem se prvi Predsednik Slovenije in prva Slovenska Narodna Vlada razrešita svojih dolžnosti. 6) Skupno z Nezavisno Državo Hrvatsko ima Slovenija: a) skupnega državnega poglavarja, ki je obenem skupni vrhovni poveljnik vseh oboroženih sil, b) skupno upravo zunanjih zadev in c) enoten carinski, valutni, prometni, pomorski in poštni delokrog. Monopoli – isti kakor na področju Nezavisne Države Hrvatske – spadajo v delokrog Slovenije. 7) Pred sklepanjem mednarodnih pogodb, ki bi bile obvezne ne samo za Ne- zavisno Državo Hrvatsko temveč tudi za Slovenijo, bo obvestil o tem stalni pooblaščenec vlade Nezavisne Države Hrvatske, odrejen v čl. 10, Predsedni- ka Slovenije ter izpolnjeval njegov pristanek. 8) Vojni obvezniki s področja Slovenije služijo na področju Slovenije; upora- bljeni so lahko izključno samo za vzdrževanje notranjega reda in miru ter za obrambo lastne zemlje; stoje pod poveljstvom lastnega Glavnega stana in svojih častnikov. Glavni stan (generalštab) oboroženih sil Slovenije stoji pod vrhovnim po- veljstvom državnega poglavarja. 9) Za skupne zadeve bo imela Slovenija v Ministrstvu oboroženih sil, Ministr- stvu Državne Riznice (Finančnem min[istrstvu]) ter v glavnih ravnateljstvih za promet in pošto po enega svojega načelnika radi odvijanja onih zadev, ki se v dotični upravni panogi nanašajo na Slovenijo. V ministrstvu zunanjih zadev bo imenovanih na vse položaje toliko sloven- skih državljanov, kolikor to odgovarja razmerju prebivalstva. 10) Razpravam o skupnih zadevah bo na sejah Hrvatske Državne Vlade pri- sostvoval stalni pooblaščenec Slovenske Narodne Vlade, katerega sedež je v Zagrebu; a razpravam o skupnih zadevah na sejah Slovenske Narodne Vlade bo prisostvoval stalni pooblaščenec Hrvatske Narodne Vlade s sedežem v rezidenci Slovenske Narodne Vlade. Naloga teh pooblaščencev je ustvariti skladnost v delu in postopku v sku- pnih zadevah, kakor tudi v onih zadevah, ki morda le posredno zadevajo in- terese oz. koristi Nezavisne Države Hrvatske oz. interesa ali koristi Slovenije. 376 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Posebno skrb bodo ti opolnomočenci polagali na to, da se celokupno pri- vatno in kazensko pravo, kakor tudi postopki izenačijo. Navedeni opolnomočenci bodo imeli položaj opolnomočenih ministrov in izrednih poslanikov. Vsaka vlada bo nosila stroške za opolnomočenca in njegov urad. 11) Vse oblasti na področju Nezavisne Države Hrvatske in oblasti na področju Slovenije so dolžne nuditi si medsebojno pomoč. 12) Z vsemi javnimi finančnimi dohodki od posrednih do neposrednih davkov ter z vsemi drugimi dohodki, zbranimi na področju Slovenije iz katerihkoli drugih javnih virov, razpolaga Slovenska Narodna Vlada s svojim lastnim proračunom. Pri skupnih dohodkih in izdatkih za skupni promet, pomorski promet, skupno poštno, telegrafsko in telefonsko službo ter za carinski delokrog, pa bosta sodelovali Nezavisna Država Hrvatska in Slovenija po kvotah, ki od- govarjajo številu prebivalstva. Pri ugotavljanju števila prebivalstva bo vzeto v obzir stanje po zadnjem službenem ljudskem štetju. Izdatke za državno poglavarstvo ter za Ministrstvo zunanjih zadev nosita Nezavisna Država Hrvatska in Slovenija po kvotah, izračunanih na zgoraj omenjeni način. Plače slovenskih načelnikov predvidenih v čl. 9 bodo na proračunu Sloven- ske Narodne Vlade. 13) Iz tako stvorjene Državne Zveze Slovenije in Nezavisne Države Hrvatske lahko Slovenija vsak čas radi ustanovitve državne samostojnosti izstopi; za to odločitev morata v tem pravcu glasovati dve tretjini Slovenskega Naro- dnega Sveta v soglasju s Predsednikom Slovenije. Za izstop Slovenije iz Državne zveze v gornjo svrho ni potreben pristanek kake druge instance. Ravno tako lahko Hrvatski Državni Sabor z dvotre- tjinsko večino ter soglasjem svojega državnega poglavarja prekine Državno zvezo s Slovenijo. 14) Gornjim odredbam o ustanovitvi Državne Zveze Nezavisne Države Hrvat- ske s Slovenijo se priznava značaj ustavnih določb ter se bodo primerne odredbe vnesle v državni temeljni zakon Nezavisne Države Hrvatske. Te odredbe se lahko z dvotretjinskim sklepom Slovenskega Narodnega Sve- ta in dvotretjinskim sklepom Hrvatskega Državnega Sabora sporazumno spremene. 15) Podrobnosti za izvedbo navedenih temeljnih odredb in načel se bodo ugo- tovile v sporazumu med podpisanimi predstavniki slovenskega naroda Ve- likonemškega Reicha ter Poglavnikom Nezavisne Države Hrvatske. ___________________ Govori se, da se 12. 10. začno operacije. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 377 Torek, 12. oktobra 1943 Krasno jutro. (Izpusti iz nem[škega] ujet[ništva] Jakob Suhadolnik No 12925, M. Stammlager VIII B, Zweiglager Teschen 0/5. – Deutschland.) Prihod številnih nem[ških] čet SS v Ljub[ljansko] pokrajino. V inspek[toratu] SDL [Slovenske domobranske legije] izpremembe: plk [polkov- nik] Kokalj [Anton Kokalj] prevzel obnovo, na njegovo mesto imenovan Wisiak [Milko Vizjak]; načel[nik] štaba je Kajfež [verjetno Stanislav Kajfež]. Wisiak in Kajfež sta prevzela; zato začasno ostaneta na položajih pplk [podpolkovnik] Peterlin [Ernest Peterlin] in plk [polkovnik] Krenner [Franc Krener]. – 08:30: ing. Sodja [Jože Sodja], Paternost [Ivan Paternost] in dr. Leskovar [Ludvik Leskovar] naj gredo k gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik], da mu predočijo zle posledice neurejenih razmer pri SDZ in izrazijo željo, da je imenovan plk [polkovnik] Kokalj, ki naj se mu prepustijo proste roke. – O isti stvari naj govori g. Javornik [Mirko Javornik] pri g. Gladniku [Stanko Glad- nik], Draš [Albin Šmajd] naj pa pozabi svojo pot. – Sreda, 13. oktobra 1943 Obletnica dr. Natlačenove [Marko Natlačen] smrti. Po Ljublj[ani] razni listki: smrt Rupniku [Leon Rupnik], Tito [Josip Broz], OF itd. Pred dr. Natlačenovo hišo je bil položen velik trnjev venec s slov[ensko] tribarvnico in sovjet[sko] zvezdo ter napisom: »Nacijonalna Ljubljana nedolž[nih] talcev«. Potreseno je bilo tudi polno listkov. 8:30: inž. Sodja [Jože Sodja], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar] in Javornik [Mirko Javornik] poročajo o svojem posredovanju. Refren je: »Novo slovensko enotnost je treba ustvariti.« Ing. Sodja naj po Kregarju [Janko Kregar] sforsira, da bo šef kabineta dr. Kovačič Jože. 10:30: V Zadružni (pisarni) izvem, da so bili prvič Gestapo. 16:30: v pisarni Gladnik [Stanko Gladnik], ki pravi inž. Sodji, da je stara M163 pos- tala pisarna Gestapa. Ing. Sodja ugovarja. Popoldne pri Smersuju [Rudolf Smersu], se pomeniva o tekočih stvareh pri dr. Ha- cinu [Lovro Hacin]: danes odideta preko bloka DM [Devica Marija] v Polju. Kardeljev brat [Bojan Kardelj] s tricikljem, na katerem pelje hromega Hinka Rihtarja iz Slov[enske] ulice. Gresta k Babniku [Anton Babnik] v Tomačevo. Na 5. odd[elku] bolniš[ničnega] odseka za voj[ne] poškodbe leži neki Treven? Pri- peljali so ga baje iz Logatca. Iskali dr. Jerinovo [Pavla Jerina Lah]. Bi ga bilo prijeti. Ponovno posredujem za Merlaka Franca iz Verda, ki je sedaj v bolnišnici. 163 Verjetno mišljen urad »M-7«. Glej opombo 79, str. 283. 378 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Dr. Hacin prosi: a) naj božični sodelujejo kot pomožna policija pri aretacijah, b) s seznami hiteti po podjetjih, uradih in ulični sestav, c) pisatelj Kociper [Stanko Kociper] naj se zglasi pri njem, č) kdo zahajal v vilo inž. Serneca [Dušan Sernec], d) kdo občeval z dr. Brecljem [verjetno Marijan Brecelj] ali Rojina (mizar) [An- ton Rojina] res financira Slov[enskega] Poročevalca. To sporočim Novaku [France Novak] iz Straže in dr. Leskovarju [Ludvik Leskovar] ter g. Fincu [Milan Finec]. Pravijo, da so se operacije na nekaterih sektorjih že začele; čakajo pa še oklepnih vozil. Četrtek, 14. oktobra 1943 Inž. Sodji [Jože Sodja] povem, da me na jutranje razgovore ne bo. – Dopoldne ure- jam doma svoje zapiske. 12:00: G. Grad [Boris Grad] pove, da govori Nande Novak [Ferdinand Novak], da je Draš [Albin Šmajd] kriv nesreče VS [vaških straž] ob ital[ijanskem] zlomu, da zdaj dela zdraho pri domobrancih in podobno. Po Trdinovi ulici so prvič raztreseni listki OF z raznimi napisi. 12:00: zvem, da je obkroženo žel[ezniško] ravnateljstvo in da so morala dati mestna podjetja na razpolago prevozna sredstva. Vzeli so Gestapovci cca. 70–100 ljudi po seznamu, ki je štel 102–150 imen. Prepelja- ni so v Belgijsko vojašnico. Med njimi so baje tudi antikomunisti kakor Bertoncelj, Kessler [Jože Kessler] in drugi. 14:30: pri dr. Hacinu [Lovro Hacin]: italij[anski] kvesturini so bili danes razoroženi. Kdor nima pripadajočega orožja, bo ustreljen. Mahkota pri dr. Hacinu. Dr. Hacin mi izroči dovoljenje za nošenje orožja. 16:15: srečam por[očnika] Benedičiča Miho, ki očita, da je vodstvo krivo tragedije ob zlomu Badoglijeve [Pietro Badoglio] vlade. Se dogovoriva za sestanek, kjer bo iznesel lahko vse očitke, samo da se po nepotrebnem ne ustvarja napačno razpoloženje (petek ob 14h). 16:30: seja ožj[ega] odbora SLS (Slov[enska] Zaveza, Domobranstvo; Zaposlitev de- lavstva, rekolonizacija, korporacijska ureditev, Slov[enska] legija, slučajnost). Sl[ovenska] Zaveza: deluje samo ožji odbor (Stare [Miloš Stare], dr. Jelenc [Celestin Jelenc], inž. Mačkovšek [Janko Mačkovšek]). Domobranstvo: slabo napreduje, osebnosti igrajo preveliko vlogo, razna izigrava- nja, stvar gre v napačno smer; Godina [Jožef Godina] in Draš naj po kanalu Mlinar [verje- tno Karl Müller] spravita vse na znanje Nemcem. (Dr. Mihalič [Boris Mihalič] in Maver [Ciril Maver] odkrito za domobrance; dr. Pučnik [Jože Pučnik] se je izražal za, vendar s pridržkom, da ne bodo aktivno sodelovali.) – Zaposlitev delavstva in rekolonizacija: ljudje so bežali v mesto ali pa jim je bilo posestvo prodano, ker so prejšnje vlade favorizirale gspd [gospodarstvo] pred človekom. Tako je DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 379 veliko kmetij (gorskih) izginilo. Naj bi se preštudiralo to vprašanje (naprosi se dr. Lavrič [Jože Lavrič], ki naj sam določi sodelavce): Kako vrniti zemljo kmetom (načela: zemlja od tistega, ki jo obdeluje in v narodne roke). Korporacijska ureditev: obstoj več načrtov (Bitenc [Mirko Bitenc], Križman [An- drej Križman] in Smrsu [Rudolf Smersu] ter dr. Puš [Ludvik Puš] in Finec [Milan Finec]. – Kranjc [Marko Kranjc] naj te skliče na skupni sestanek, kjer naj se skušajo sporazumeti. – SL: na predlog vrh[ovnega] vodstva se sklene: 1) Dosedanji člani vrh[ovnega] vod- stva SL se razrešijo svojih dosedanjih funkcij in postanejo člani organizacijskega odbora, 2) postavi se vrh[ovni] poveljnik v osebi majorja Bitenca, ki si sam določi svoj štab. – Petek, 15. oktobra 1943 08:30: Križman [Andrej Križman], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Draš [Albin Šmajd], Paternost [Ivan Paternost] in Javornik [Mirko Javornik]: Ustanovi se širši pos- vetovalni odbor za g. Kregarja [Janko Kregar] (inž. Sodja [Jože Sodja], ........). Naš se bo sestajal redkeje. 11:45: zaslišan kot priča v tožbi Glavač [Franc Glavač] in Duhovnik [Anton Duhov- nik] – Križman pred cerk[venim] sodiščem.164 12:45: dobim doma sestro Ivanko [Ivana Šmajd], ki je prišla na obisk. 12:50: g. Soklič [Janko Soklič] pride in pove, da so N[emci] odklonili dovoliti odhod fantov na Gorenjsko in da so mu grozili, da ga bodo zaprli. 12:15: razgovor s častniki (Smersu [Rudolf Smersu], Draš, Grum165, Bitenc [Mirko Bitenc], Pirih166, Skubic [morda Anton Skubic]). Naj se uredi: 1) preskrba družin oženjenih domobrancev, 2) vpelje naj se moderna administracija (major Pfeifer [verjetno Josip Pfei- fer] naj se izmenja), 3) perilo, obleka, čevlji za edinice na terenu, 4) vprašanje kuratov (vsak bataljon naj ima enega kurata s častniškim činom), 5) v inspektorat naj pride eden častnik, ki je že dalj časa bil na terenu, 6) na Viču v Sokolskem domu je veliko italij[anskega] voja- škega materiala, ki ga Ital[ijani] prodajajo. 14:45: pride por[očnik] Benedičič Miha, ki iznese stare očitke, da ni dobival nobe- nega denarja, da so ostali ljudje brez navodil, da se Lj[ubljančani] samo skrivajo v Ljubljani. Odgovore mu Smersu Rudolf, Draš, Križman, Paternost in dr. Jan [Branko Jan]. Benedičič je nato zadovoljen in pravi, da vidi, da Lj[ubljansko] vodstvo ni krivo. 164 Kaplan Franc Glavač je poleti 1943 pri škofijskem cerkvenem sodišču v Ljubljani proti kaplanoma Antonu Duhovniku in Andreju Križmanu vložil tožbo zaradi osebne žalitve in obrekovanja; očitala sta mu, da je posredno povzročil umor kapetana jugoslovanske vojske, namestnika Karla Novaka in glavnega inten- danta MVAC v Ljubljani Josipa Lesjaka, ki ga je 3. novembra 1942 ustrelil poveljnik bizoviške posadke MVAC Gabrijel Capuder. Šmajd je bil kot priča morda poklican zato, ker naj bi že prej skupaj s Križma- nom obiskal dr. Alojzija Odarja in ga opozoril na škodljive posledice morebitnega Lesjakovega umora. Sodišče naj bi razsodilo, da se je Glavač zavzemal le za legalno odstranitev Lesjaka (do umora naj bi prišlo le zato, ker se je Lesjak upiral aretaciji), Duhovnik in Križman naj bi bila kriva obrekovanja. (Saje, Belogardizem, str. 548; kot vir Saje navaja »Zaslišanje kaplana Križmana pred škofijskim cerkvenim sodiščem v Ljubljani z dne 21. septembra 1943« in »Razsodbo v pravdni zadevi Fr. Glavač proti Ant. Duhovniku in Ant. Križmanu«, datuma ne navede.) 165 Ali France Grum ali Janez Grum. 166 Eden izmed bratov Pirih – Milko ali Vlado. 380 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sobota, 16. oktobra 1943 (7:45 kopanje, 66900) DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 381 Ovoj št. 7, 13. 8.–23. 9. 1943 (pag. 1780–1793) Šolsko najkasneje za škofa Določitev prostora za skupni odhod Oražem za navodila 500 SL 400 Miloš Petek, 13. avgusta 1943 Situacija je taka. Ital[ijani] skušajo priti do spodobnega miru. Ta spodobnost bo da bodo It[alijani] dobili nalog, da dobe nekaj na času, če bodo N[emci] hoteli vdreti. K[omunisti] razgovarjajo z I[talijani] za modus vivendi in ga bodo dosegli. Vesti o sestankih so na dnevnem redu. – Čet[niški] odredi nekaj nad 200 štejejo danes. VS [vaške straže] so razbite na skoro 100 edinic, ki jih P[artizani] napadajo enkrat z uspehom, večinoma brez uspeha. Ako odpade obramba v bunkerjih in it[alijanske] posadke, VS [vaške straže] gotovo padejo kot žrtve kom[unistične] morije in klanja. Tudi propaganda, da dobe VS [vaške straže] za sebe. K[omunisti] mobilizirajo na Dol[enjskem] na vse kriplje. Ljud[stvo] po sili razmer prehaja v P[artizane] ter je v sestavu part[izanskih] vrst. Če na terenu ne bo oborožene sile, ki ne bo v zvezi z Italij[ani] in ko bo strla komu- niste ali vsaj otežkočila njihovo delo, ne bo uspeha. Še enkrat je poskusiti, da se P[artizane] uniči. Potreba slovenstva je, da se komunistična nevarnost odstrani, da se od VS [vaških straž] nerodni nimbus odstrani in da se izvrši tako kot je to potreba slovenskega naroda. Če se ne izvrši to, ne vidim uspeha in izhoda. Prekiniti je s sistemom VS [vaških straž], če ne v celoti, pač pa v gotovem delu; pos- tanejo naj edinice jug[oslovanske] vojske, drugo naj bo deklarirano za žand[arje]. Močna na terenu mora biti okrog 2000 ljudi, ki se morajo stvoriti ali I[talijanom] ugaja ali ne. Taka moč bo preprečila ropanje K[omunistov], napram okupatorju pa čakali. V slučaju nemške intervencije, ki je zelo verjetna, lahko ostanejo v gozdih ali pa se vrnejo domov. N[emška] okup[acija] bo preprečila partizanstvo. Če ne bo drugih, bodo šli k njim. Recimo, da se spremembe na našem ozemlju ne izvrše do zime, bo ta številka lahko prezimila. 382 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Odgovornost za dosedanje stanje in bodoče je težko nositi. Ne ozirajte se na male politične stvari, marveč da se napravi velika jug[oslovanska] vojska, ki bo branila interese Slovenije in države. Kočev[ska] garnizija na dolenjsko-nemško mejo, kjer bo nastal prazen prostor. Lah [Janko Mačkovšek]: koliko so zadnji sklepi napovedovali. Stari [Karel Novak]: Rečem nič. Očka [Ernest Peterlin]: So prišli glasovi nazaj, da ljudje ne zaupajo (od prisotnih ni nihče imenovan); 2) se vprašanje pojavlja, kako bodo živeli brez municje, 3) če peljemo 2000 ljudi ven, ali bodo 6000 ljudi pustili pri miru ali ne. Iz formacij VS [vaških straž] zelo previdno ven jemat. (Tehnično vprašanje orožja in kam se bodo naslonili.) Dr. Weble [verjetno Demetrij Veble] SL: Mi moramo zmeraj nekaj ustvarjat, kar bo držalo. Kar imam vpogleda, ni mo- goče drugače ustvariti 2000 ljudi kakor iz VS [vaških straž]. Sok[olska] leg[ija] bo dala vse, kar je mogoče. Računam, da bom dal iz Lj[ubljane] 200 ljudi. Ponedeljek, 6. septembra 1943 Pisal Stricu [Karel Novak] za 50 za pot. Andreju [Ivan Prezelj] 75 za nabavo. Triglav (Albin) [Albin Cerkvenik] začasno odsoten. Naročim Dežmana [Josip Dežman] za jutri (7. 9.) ob 1/2 9h proti Štepanji vasi. Govore, da je pol[icija] dobila nalog, da vse uniči ob N[emškem] prihodu – Rupnik šel danes iskat prostor za stanovanje Strica [Karel Novak] in Tonija. Odredil za prenos Orožna Škulju [Karel Škulj], pisal naj ona dva prideta k dr. Gre- gorju [Gregorij Rožman] ali pa se tam javita pri komandantu, kje bosta. Za Vrhniko naročil, naj dr. Pezdir [Alojz Pezdir] takoj pripelje. Sobota, 2. oktobra 1943 MPSL: ima svoj obveš[čevalni] aparat naj se člane prizna za njegovo cca. 80 ljudi legiti. [...] (prijava) 300 nastavljenih na želez[nici], naj se dobi seznam Na Prulah nekje izdelujejo potna dovoljenja = pomočnica Andres Krista je dobila; ne več izdajati; DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 383 pregled propustnic ---------------------------- Sodni zapori pomožna policija naj se še to organizira Nedelja, 31. oktobra 1943 Dr. Hacin [Lovro Hacin]: Palčič [Stanko Palčič] orožništvo + Šturm [Artur Šturm] 384 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 8, 20. 9.–21. 9. 1943 (pag. 1144) Torek, 21. septembra 1943 Dr. Žebot Ciril, prof. Verbic [Pavle Verbic], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Kranjc Marko, svet[nik] Škulj [Karel Škulj], svet[nik] Markun [Anton Mrkun], župan Paternost [Ivan Paternost], Javornik [Mirko Javornik], Draš [Albin Šmajd] Prof. Verbic k Prevzviš[enemu] [verjetno Gregorij Rožman], da se z njim dogovori o tej važni akciji. Naj bi Prevzv[išeni] vzel inicijativo v roke, da bi povabil k sebi zastop[ni- ke] vseh kat[oliških] aktivnih sil, da bi se sporazumeli na načela protikomunistične borbe in da bi se izločili. Dovoli večtirnost, ki je bila doslej fatalna. Čakali na sestanek. Vabilo ob 1/2 10h v Slovenca, naj pridemo, da damo svoje predloge. Dr. Žebot: bili zbrani zastop[niki] Ljot[ićevega] Zbora. Ponedeljek, 20. septembra 1943 General Rupnik [Leon Rupnik] naročil, naj se ustanovi odbor protikomunistični. Razgovor dobi omledno obliko, borba naj bazira na vojski. Aktivisti odbrali v posebno skupino kot talci in podobno. Zaželjen protikomunistični odbor vseh protikomunističnih Slovencev, naj bi župan povabil razne predstavnike na protikomunistično borbo. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 385 Ovoj št. 9, 12. 11.–31. 12. 1943 (pag. 1799–1867)167 [...] (inž. Fischer) 3. dr. Kante [Vladimir Kante] – zveza Kante pri Poštni in njegova ljubica Rögerjeva – zveza z Gestapo. Božo Šalehar – že izpuščen – nam se hvali, da jih je več likvidiral. 4. Kdo daje dovoljenje za tajno vselitev? (Nemško za izselitev/ že dano.) 5. dr. Svet [Jakob Svet] izpuščen. Petek, 12. novembra 1943 Bili sprejeti na policijo za stražnike: Peter Dragoš 1) Glavan Ivan, po Ljubljani vršil komunist[ično] propag[ando] (po razsulu edinice), 2) Majce – (2) iz Poljanske 15 (znana kom[unistična] družina), 3) Černigoj Riko, muzičar, 4) Bregar, muzičar. Kdo dovoljenja za trajno vselitev? Govore (zvem pri Fincu [Milan Finec]), da sem bil zagotovo v Trstu, kjer so me videli v družbi Janka Debeljaka, Dežmana [Josip Dežman]. Ivanka [Ivana Šmajd] se vrne domov. Izpusti iz internacije. Potrdila policije. [...] in govori po [...]. [...] prinesel izjavo [...]. Sobota, 13. novembra 1943 M II Globočnik168 govoril, da N[emci] grdo ravnajo, da koljejo otroke. Šinkovčeva: za mojega brata je bilo tudi zapisano, da je ubit, pa je šele pred kratkim šel v Kočevje. 167 Zapisi v tej beležnici so pretežno osnutki za kasnejše zapise Albina Šmajda v Ovoju št. 1: Koledarček 1943 med 12. novembrom in 31. decembrom 1943. 168 Glede na vsebino ne gre za Odila Globočnika. 386 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 15. novembra 1943 1) Stražarji delajo zase (Černej in Peterlin [Ernest Peterlin]): kontrolirati, taka navodila, da ne bodo delali za svojo skupino (naj se prepreči, da Černy [Igor Czerny] in Klavž [Leopold Klavž] ne hodila na policijo; samo predat Ob[ve- ščevalni]. 2) Po potrebi agenta (zanesljivega). 3) Anagrafski urad – nazaj pod policijo. 4) Dnevna poročila o dogodkih. 5) Pritožbe o sumljivih osebah v Domobrancih. 6) Vpogled v razna zaslišanja v P[artizanih]: part[...]. 7) (Pavčič Rudolf – financar): javil na delo v Nemčijo. 8) Vončina: sprejemal P[artizane] in jih skrival, bili pri njem na hrani (P[arti- zani] s Krima). Rekel: Imam zveze s P[artizanskimi] generali. 9) Agent Duša [Paul Duscha]. 10) Tram[vajski] usluž[benec] Zidar Marjan, Gosposvet[ska] 10/III (še infor- mat[ivni] urad), (pripeljan v Ljubljano nekje z Dolenjskega pred kakimi 14 dnevi). 11) Dr. Černe Nada je označena za OF. To ni. 12) Prof. dr. Lušicky [Karel Lušicky] ima baje na medic[inski] fakult[eti] preda- vanja z dovoljenjem gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik]?? Ali je res? 13) Zaplemba Pirnat. Salon Vera?? Inž. Martinjak. Kramar pri Gregoriču. Dobravc Milko 236. Gasilci [...]. Za socijalno moralno obnovo. [...] Torek, 16. novembra 1943 Danes 16. 11. baje začeli ofenzivo na Gorenj[skem]. Sreda, 17. novembra 1943 Srečam g. Janeza Lesarja, povelj[nika] SDL [Slovenske domobranske legije] v D[e- vica] M[arija] v P[olju], komaj govori, pravi, da ima 213 vojakov, a da je sedaj dobil poziv na neko drugo važno mesto, nekam daleč. Ko ga vprašam, če na Prim[orsko], je odvrnil, drugam, daleč. Akt 275 13:15 S čast[niki] SDL [Slovenske domobranske legije]. Dobi knjige. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 387 Akt 276 Zagrižen OF-ar Dr. Debevc Franc iz Želez[nikov] Blatnik Braz Valter prof. srednje tehniške inž. Čopič Henrik Četrtek, 18. novembra 1943 08:00: Marko [Marko Kranjc]: Novak Janez, Tovarniška 7 je v štabu = plačan tam. Prosi za sekcije po naročilu pplk [podpolkovnika] Peterlina [Ernest Peterlin]. Pove, da je štab po naročilu Krenerja [Franc Krener] prosil za izpust 3 železničarjev in naredil predlog za nove aretacije. Akt 276 08:30 Mirko [Mirko Bitenc]: sekcije se ne dajo, ker jih bomo sami rabili. Danes čital 2 pismi. Akt 276 Jurca Mrja, Rožna dolina II/35. Na Žel[ezniško] ravnatelj[stvo] je prišlo, naj se javijo usluž[benci] na Prim[orskem], da dobe sedanje položaje. Zvezni urad med ravn[ateljem] žel[eznice] in predsednikom. Akt 276 Dr. Kralj Kaj hotel – zagrižen OF-ar. Petek, 19. novembra 1943 Na 4. oddelku političnem: mesto dr. Debeljaka za šefa dr. Janeša [Janez Janež], ki vrši še službo poleg svoje redne. [...] 1) dr. Gerlovič [Franc Gerlovič] namestnika Soklič [...] v bolnici. V redu, ostal tam 19. 11. Četrtek, 18. novembra 1943 1) Načelno se odobri NS v Trstu, 2) pošljemo ljudi za org[anizacijo] Slovencev (govoriti [...], da dobimo nastavitve) 388 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) (inž. Martinjak [Izidor Martinjak], Pirih [Milko Pirih]) (Gorica, Trst). Uradniki [...]. Pavle Zupančič, dijak z Iga, brat dr. Zupančiča [Tone Zupančič] zagrizen OF-ar zelo [...]. Petek, 19. novembra 1943 Brodnik Jože iz Grosupljega. Nadzornik proge. Zaprt v vojašnici [...] peterki. Javornik Ivan Bo ugodeno. Sobota, 20. novembra 1943 1) Ali so kake intrige zoper nastavitev Bitenca Mirka? 2) Magajna pri Eiar [L’Ente Italiano per le Audizioni Radiofoniche169]. Kaj je? 3) Pitako, odvet[niški] pripravnik, želi na Gorenjsko. 4) Se srečam z inž. Umek-om Tonetom. 5) Aretiran je bil paznik Kralj, zdaj zanj posreduje Melihen [Valdemar Melihen]. 6) Učiteljica Bratin-ova zagrižena komunistka bo prosila za Kralja ali je že prosila. Prijateljica dr. Vavpetičevih. Nedelja, 21. novembra 1943 Dobim sezname Gorenjcev, pripeljanih od N[emcev] v Ljublj[ano]. 1. Elsner Viktorija, kaj je z njeno prošnjo – se boji, da jo Nemci odpeljejo, kakor druge. 2. Ausser Ivan [Ivan Avser] potno dovoljenje za Nürnberg. Kaj je delal v Stični živinozdravnik Varl. Urbanc Peter, Antona, roj. 20. 1. 1924, [...] (1 izpit). Izplačilo plače dr. Lampreta oktob[er] november [...] 169 Italijanska družba za radijsko oddajanje. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 389 Ponedeljek, 22. novembra 1943 Leben Franc polic[a]j Tabor s Krškega Antonija 166 (Srebotnjak) Krišl Francka zaprta v šentpeterski vojašnici. Domobranci. Dr. Vujčič pošta. Izvirnik Slavije uničiti. Silno razburjenje, ker je Omahen izpuščen. Prof. Lucky [Karel Lušicky] }Slavija Stele Anica Torek, 23. novembra 1943 Palhaltinger Maks Žel[ezniška] zadruga. Kuhar (želi dr. Krivec [Jože Krivec]). Peterlin Vera (Murnieger) + dr. Viktor, […] Sreda, 24. novembra 1943 Prof. Grum [Janez Grum], Kavčič [morda Jože Kavčič], Skubic [morda Anton Sku- bic170], Pirih171, Mirko [Mirko Bitenc], Draš [Albin Šmajd]. Vrhnika: terenci (pozdravljajo izdajo dovoljenja za v Ljublj[ano]). !! povelj[nik] bat[aljona] ne ukrene ničesar kljub prijavam (častniki: Kavčič (nadporočnik) Igor (nadporočnik) Kompan Franc (Kavčič v Logatec ali na Primorsko) Četrtek, 25. novembra 1943 Fajfar Jožef Potrato Karel Kunič Jožef 170 Verjetno gre za poveljnika vaških straž v Tomišlju in ne za novomeškega okrajnega glavarja Antona Skubica. 171 Eden izmed bratov Pirih – Milko ali Vlado. 390 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Dr. Milan Trampuš Viktor Prohina 10:00: Duhovnik [Anton Duhovnik] pove vprašanja, ki zanimajo SD; nanašajo se na razmerje Tita do D. M. [Dragoljub Mihailović], podpore AA [Anglo-Američanov]. 11:00: dr. Lavrič [verjetno Jože Lavrič]: danes je imel razgovor s Pevcem [verjetno Ignacij Pevec], ki nekaj ve o nekem obisku pri dr. Rainerju [Friedrich Rainer], kamor bi se šli zahvalit za čiščenje po Dolenjskem. Mu povem, da je Pevec precej v Stražarskih vodah. 12:00: Kavčič [morda Jože Kavčič]: Krener [Franc Krener] nam ne dovoli odhoda na Primorsko isto tako ne ostalim (obisk dr. Zupana [verjetno Stanislav Zupan]). 13:00: dr. Lovro [Lovro Hacin]: opišem razmerje Straže in Glavačevcev do vodstva, njihove intrige in delovanje. Izroči imena sodnikov za Primorsko. 15:00: Plk [polkovnik] [...]: zaenkrat ne želi, da bi prišlo do spora s tuk[ajšnjim] štabom. Sprejme jih takoj. Naj se mirno uredi. Poročam o vtisih s potovanja na Dunaj. Akt 278 1) Agenti: Stražarji 45 (70). Raport: eno jutro Koželj, eno jutro pomočnik Rant. Desetine. Še 60 62 Vesti so po mizah. Morda nekaj Stražarjev zapre (pisarne). Naše v akcije!! Po sobah hodi Kristan? Akt 279 Kontrola na vlakih Trst. Plačaj za november doklade. Petek, 26. novembra 1943 Potočnik Franc, Nemlje 1893 Dr. Štular Franc Pirnat Ciril = ponoči Pirnat Lojzeta (bil v Domžalah-Homec k očetu) Borza dela: uradnik, ki sprejema. Emil Podkrajšek, tiskarna, Miklošičeva 16. Višnar – Mayerjev pomočnik, kaj je z njim? Mayer dajal mesečno [...]. Souvan tudi? DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 391 Dr. Majcen urejeno 2. 12. z g. Velikonjo172 za [...] Jožeta, ne v odbor za zimsko pomoč, ker ni še popolnoma zdrav. Koga drugega. 1) Knjižnica pregled, 2) uredba za obnovitev [...] voj. sodišča (duplikati poročil). Ponedeljek, 29. novembra 1943 SL: 2, ki naj se javita v Domobranstvo; za Ob[veščevalno]. dr. [...] akademik Goršič – meščan Moste. Iz šentpeterske vojašnice gredo zelo [...] in [...]. Stražniki nosijo pakete. (Ceglar v sredo zaprt – sedaj še 3x dobil.) Bizovičar [verjetno Marjan Bizovičar] – prošnja za nastavitev Schifrer – od Vzajemne Izpuščena? 1) Dr. Škapin Karel – misli zopet v Trst. (Pravijo, da je komunist.) 2) Tujec Evgen (Pleterski garantira zanj.) V soboto 27. 11. aretiran. Kdo ga je dal aretirati? 536 Čimpreje zaslišati. Konferenci pol ljudi (seznama). Dr. Ljuba Prener prijetje bodo proti njej da pripelje pred [...]. Sreda, 1. decembra 1943 Žagar Janez, ali je pol[icijski] agent ali na Vzaj[emni] zavaroval[nici]? = Primc N sodni spisi: veliko materiala notri – dokazano naj bi iz spisov vse prizadete OF – kom[uniste] bodisi, da so zaprti ali v begstvu. [...] Alojzij. Policija je odpeljala: iz Rudnika (preko bloka): (Marinč Julijana) 172 Kasnejši Šmajdov pripis. 392 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) a) Knol-ovo } iz četnega zapora, b) obč[inski] sluga z Rudnika (Groznik Karel brez sobe). Samo starejši!! Boh [Ivan Boh], Češnovar [Viktor Češnovar], Bitenc [Stanko Bitenc], Pirih Milko, prof. Grum [Janez Grum], Draš [Albin Šmajd]: 1) dr. Ermana [Marjan Erman] povabiti (radi čina), čet 161 ljudi (po [...]), 9 čet v I. bat[aljonu] = 1359 nov poveljnik Kapetan Marn [Janez Marn], 2) Bloke razbiti in pregnati, ker so jih [...] zavarvati za A. padalce. Četrtek, 2. decembra 1943 Častnik terena za štab v Ob[veščevalno] (kap[etan] Ilovar [Albert Ilovar] morda Pirih Milko?) (Samo Berlot173 ne.) 2 agenta. V Laščah ca. 300–400 – še častnikov (starejš[ih]). 1) Sprejem 12 agent[ov] pri dr. Hacinu [Lovro Hacin] (denar 5000), 2) po en izvod uradnikom, 3) dr. Janžekovič [Fran Janžekovič] vpokoj je tudi naš (Lukeš z prip Levstek), 4) dr. Bogataj: Elsner, 5) naj da močne doklade [...] 6000 Lir naj dodeli. Ne sprejemat osebno! Samo prošnje! Izpuščen Mihelič Jože instal[ater] in klep[arski] mojster. Kavškova ali Janševa Masle Borut Stare Emilija Gerkman Sonja Košuta Zora Strah Janez Meze Frančiška Böhm Ciril Gerbec Bogomil Sršen Mihael Mesojedec Bogomil Mušič Novakovič Dimetrije Cerar Anton Šara Ludvik Zajc Jadranka Orehek Franc gled 7 Kaj je z njo? Kovačič Anton medic 173 Brata Berlot – Božidar in Viktor. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 393 Tacar Ana Borlah Maks Müller Janko Dolinšek Franc Stepišnik Majda Mesojedec Marija Patik Kristina Krišelj Antonija Patik Libuša Jančar Jakob Kmet Herman Rijavec, klasična VIII oče naš Velkavrh, dijakinja III. letnika (Teuerschuh) Pirnat Ciril in Lojze Petek, 3. decembra 1943 Cizerl Martin, Puharjeva 6, najožji sodelavec Gabrenje (dr. Krivic [verjetno Jože Krivec]). Kermavner Angela Oddano! bo trajalo mesece, če jih bodo vrnili. teh Krpan [...] […] Sobota, 4. decembra 1943 Ogrin Viktor, spada po svoji kvalifikaciji v prip. X. Že vložil prošnjo. Vidmar Meta, zakaj je bila zaprta. Ref Breda. Dravska 8 stanuje nek učitelj, skoro vsako popoldne sestanki. Komunisti: ulični sistem. Nedelja, 5. decembra 1943 Zorc, carinik v neki trgovini je javno rekel: »Najprej bomo škofa obesili, nato pa druge.« 394 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 6. decembra 1943 Ing. Sodja [Jože Sodja], Kranjc [Marko Kranjc], Krošl [Jože Krošl], Draš [Albin Šmajd] Načela: a) iz Ljub[ljanske] pokrajine, b) v okviru stanov. Pot do N[emcev]. Preko gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik], da razgovarjajo ljudje z odločilnimi iz Rajha. Samo mi pripravimo R povabi. 1. Paternost [Ivan Paternost] 2. Pevec [Ignacij Pevec] 3. Kavka [Karel Kavka] 4. Rojina 5. trg. Lukič174 6. trg[ovec] Pavlin [Franc Pavlin] 7. dr. Golia Adolf (ind[ustrialec]) 8. Čeč Karel 9. dr. Basaj Jože 10. Remec Bogomil 11. Križman Andrej 12. Jonke Jože 13. delavec 14. delavec 15. Kremžar Franc 16. inž. Sodja [Jože Sodja] 17. inž. Muri Lambert 18. dr. Gosar Andrej 19. dr. Kamušič Jože 20. Lavrič Petelin, učitelj (Lavrič) 21. Škulj [Karel Škulj] svet[nik] 22. Horvat, kmeč[ki] delavec 23. profesor 24. dr. Lenček Ignacij (škof) 25. Miloš Stare 26. Hren [Ignacij Hren], župan Vrh[nike] 27. Kržič, župan 28. Dolenc Ivan [Ivan Dolenec] Novo mesto 29. Bitner [Pavlin Bitnar] Črn[omelj] 30. Derganc [Jože Derganc] Metlika 174 Ali trgovka Anka Lukič ali njen svak Ivo Lukič. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 395 31. Siter Lojze 32. Martelanc Ivan (Vzajemna) 33. JNS [Jugoslovanska nacionalna stranka] 1. dr. Pirkmeyer [Otmar Pirkmajer] 2. inž. Mačkovšek [Janko Mačkovšek] 3. Žitnik Rudolf M[ladina] JNS 4. Uršič Andrej Rad[ikal] 5. dr. Köstl Janko SDS6. dr. Šuklje Milan Sokol 7. inž. Bevc Ladislav Ljotič 8. Abram175 9. Glavač Franc 10. Javornik Mirko 11. Verbic Pavel, prof. 12. dr. Pavlin Franc rav[natelj] LKP 13. dr. Bajc Oton 14. dr. Bajič Stojan Socijal[isti] 15. dr. Jelenc Celestin 16. Likar [Stanko Likar] OUZD 17. Potočnik Drago 18. inž. Nagode [Črtomir Nagode] 19. inž. Ferlinc [Bogdan Ferlinc] 20. Verovšek Jože 21. Heinrihar [Franc Heinrihar] (lesni) 22. inž. dr. Milan Vidmar 23. Rudež Marko – Ribnica 24. dr. Pušenjak [Stanko Pušenjak] Cerknica 25. gen[eral] Rupnik [Leon Rupnik] 26. dr. Režek Josip N[ovo] mesto 27. Petejan [Josip Petejan] Mrb [Maribor] Eksekutiva 1. gen[eral] Rupnik [Leon Rupnik] 2. Paternost [Ivan Paternost] 3. dr. Basaj [Jože Basaj] 4. Križman [Andrej Križman] 175 Ali Miloš Abram ali Vladimir Abram. 396 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 5. ing. Sodja [Jože Sodja] 6. inž. Muri [Lambert Muri] 7. Kremžar [France Kremžar] 8. Stare Miloš 9. Radio [...] (Graz, Trst) Prevod – zavlačevanje zveze (OF). Kocbekova [Zdravka Kocbek] se je do 1. 12. skrivala pri dr. Brecljevih. 1. 2 + 5 agent (dr. Hacin [Lovro Hacin]), 2. oficirji – častniki, 3. Bitenc [Mirko Bitenc] prevzel I. šol[ski] bat[aljon]. Prof. Langus (»Moj otrok bo molil, kar izbriše se zgubi«) Neka Sket 20 let zapora, sedaj izpuščena, zelo agilna sedaj, mož po 8. 9. odšel v hribe (je bil nižji uradnik), ima 5–6 letnega otroka. Centrala OF se seli – kakor izgleda v Trst ali Gorico: tja je odšel arh[itekt] Mesar Jože, stavbenik Tomažič Emil po rodu iz Vipave (ta je še avgusta nabiral prispevke). Zakaj je zaprta Vidmar Meta, plesalka? Torek, 7. decembra 1943 Inž. Sodja [Jože Sodja] hoče zvedeti odnos med ilegalo in klerikalci; SL hoče proglasi SDL [Slovensko domobransko legijo] za svojo armado. Hoče vedeti za SZ = 3 miljone. Lampret Jože iz Stične – Gabrje 9 Bil delegat; v šentpeterski. Sreda, 8. decembra 1943 Pirc Iva, urad PH176 (oče dr. Ivo Pirc). Aretirana 4. 12., je bolna. Zakaj? Bo preprečil oče, da popolno garancijo, da škode ne bo delala. Plače usluž[bencev] na Grmu ne izplačati, dokler se za nekega poedinca ne ugotovi! (Flego, Malasek) 176 Verjetno Pokojninska hranilnica. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 397 Petek, 10. decembra 1943 Zahtevati dr. Fermove dr. Petre – strah pred B[elo] g[ardo] Prešern (dneh žel.) Včeraj 9. 12. bil aretiran na I. drž. v 7c. Prešern Mitja – zakaj? Nedelja, 12. decembra 1943 Ad dr. Hacin [Lovro Hacin] Ogrin – napredovanje Slamič – na Dolenjskem Kos Emil Ponedeljek, 13. decembra 1943 Promet na Gor[enjskem] Benedičič Valentin Torek, 14. decembra 1943 Potna dovolilnica »Peter Hlede« Za tajnika osebnega: dr. Jan Branko. Slov[enski] Gestap[ovci] iz Kamnika so imeli v času med 7.–12. 12. sestanek v ko- lod[vorski] restavracij[i] z vodil[nimi] OF iz Ljublj[ane], jim izdali Gestapo legitimacije. Šef polit[ičnega] oddelka Vadnjal [Stane Vadnjal] zboraš Bitenc Stanko Odredba Palčičeva [Stanko Palčič] Zasledovati ne sme nihče brez navzočnosti policije. Sreda, 15. decembra 1943 Miloš [Miloš Stare] Kranjc [Marko Kranjc] Mihelčič [Alojzij Mihelčič] naprosi, naj se vrne! Bitenc [Mirko Bitenc] dr. Kotnik [Franc Kotnik] Krošl [Jože Krošl] 398 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Špindler [Josip Špindler] dr. Lavrič [Jože Lavrič] dr. Česnik [Ivo Česnik] Finec [Milan Finec] dr. Milavec [Anton Milavec] Draš [Albin Šmajd] Prof. Grum [Janez Grum], Bitenc St. [Stanko Bitenc], Milko Pirih, Češnovar [Viktor Češnovar] in Draš [Albin Šmajd] Gor[enje] Podpolane 5 (Marolt Anton) Ženska policija?? I. bat[aljon]: Kom[andant] Marn [verjetno Rudolf Marn] pomoč[nik]: Tomic [verjetno Leopold Tomic] adjutant: Stanko [Stanko Bitenc] 11. č[eta] Zrimšek komandan[t] [Anton Zrimšek] 19. Knuplež Silvo [Silvester Knuplež] (Vič + Dobr[ova]) 12 kap[etan] Derganc [Jože Derganc] 13. Pavlič? 14. Mejač (D M [Devica Marija] v Polju) [Franjo Mejač] 15. Pirih Milko (Ježica, Dravlje) 16. Grum Janez (Rupnik) 17. Berlot Viktor 18. Pirih Lado I. šolski baon [bataljon] 1 č[eta]: Slabe [Karel Slabe] 2 č[eta]: Železnik Nace + Mihelčič [Vladimir Mihelčič] 3 č[eta]: Boh [Ivan Boh] 4 č[eta]: Savelli [verjetno Emil Savelli] 5 č[eta]: Lenščak [Dušan Lenščak] (zelo Stražarski) 6 č[eta]: Črnagoj [Mladen Črnagoj] Škofljica II. bat[aljon]: Pavlovčič [Franc Pavlovčič] kap[etan] + dr. Kokl [Jule Kokl] Črna vas + Barje: Nadrah [Jožef Nadrah] + Frakelj [Franc Frakelj] (glav[ačevec] Škofljica: kap[etan] Meničanin [Dušan Meničanin] + Habič + Krištof Grosuplje: Benko [Janez Benko] + Škrjanc Turjak: Rak + Doganovc DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 399 III. Rupnikova grupa Benedičič [Miha Benedičič], Bajc [verjetno Jože Bajc] IV. baon [bataljon]: kap[etan] Fortuna [Vincencij Fortuna] Pregelj Božo Kavčič [morda Jože Kavčič] Vetrovc Jože Kunstelj [Franc Kunstelj] Bitenc Jože Kolman [Ludvik Kolman] (Straž[ar]) Kompare Franc Bastič [Lojze Bastič] (Stražar) Kogovšek [Franc Kogovšek] Topništvo: I. bater[ija]: Pavlič, Mastnak [Maks Mastnak] (stražar) 2. bater[ija] (Grad) Hočevar [Gabrijel Hočevar] (kap[etan]) + Martinc Lojze Novo: II. šolski baon [bataljon] Golob Stanko dr. Jan Branko Četrtek, 16. decembra 1943 Seja pol (jutri – petek ali sobota), zveza z Nov[im] mesto[m]. Dr. Krivič Št. Rupert (seznam) (Jaki Jože) Kokalj Viktor in Rotar Stanko premeščena iz II (v I) dr. Bogataj in Brodnikovo Cerovec !!! Ludmil a Langus, roj. Kotnik, 10. 10. 1881, Kerschbach Marian Langus, 18. 10. 1925, Private, Schönstein Hagau bei Gonobitz Frelih Franc roj. 1910 Št. Rupert Pajk Jože del[avec] 1923 Metnaj Bečaj Ignacij 1893, pletar, Brezovica 2 pri Ljub[ljani] 400 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 20. decembra 1943 Kranjc [Marko Kranjc], Godina [Jožef Godina] Masič [Pavle Masič], Finec [Milan Finec] Draš [Albin Šmajd], dr. Kotnik [Franc Kotnik] dr. Golia [Adolf Golia], Krošl Jože Rigler [Alojzij Rigler] Bitenc [Mirko Bitenc], Weble [Demetrij Veble] Mihelčič [Alojzij Mihelčič], Stare [Miloš Stare], dr. Lavrič [Jože Lavrič] Kranjc Draš Bitenc Mihelčič Stare dr. Lavrič dr. Milavec [Anton Milavec] dr. Česnik [Ivo Česnik] 1) Za Jenka Albina: grem osebno pričat, kam in h komu. 2) Spisi – arhiv Sok[olske] leg[ije]. 3) Izjava za prof. Langusa: Langus Ljudmila, roj. Kotnik, 10. 10. 1881 Kersch- bach; Langus Marian, 18. 10. 1925 – Private, Schönstein; oba Hagau bei Go- nobitz. Prošnja Ogrin za nastavitev. 4) Za Kokalja Viktorja in Rotarja Stanka (Brodnikova iz Cerovec). 5) Trg[ovec] Lampič – dobavljal bandaže in ostalo P[artizanom]. Verjetno prevzel aparate dr. Breclja [verjetno Bogdan Brecelj]. Torek, 21. decembra 1943 Učiteljica Bratina v Višnji gori prosila za nastavitev in se boji aretacije. V omari pri [...]. Danes je sestanek bil pri Lohu [Maks Loh]. Navzoč tudi Klavž [Leopold Klavž]. Zadnikar: že odnesel 3 akte. italij[anske] (Močan) Lihtenturnov zavod preiskava radi Tanka, ki ga je polic[ija] izpustila. Groznik Karel, obč[inski] sluga Rudnik, DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 401 izročiti četi na zaslišanje. P. Junker 52 (16. četa) pismeno prošnjo. Sreda, 22. decembra 1943 Čast[niki] Bitenc [Mirko Bitenc], Bitenc [Stanko Bitenc], Pirih Milko, prof. Grum [Janez Grum]. Ofenziva v Bel[o] Krajino. Major Bitenc [Mirko Bitenc] odkod informacija za dr. Pečka? Na sodišču = ni pod policijo. Četrtek, 23. decembra 1943 Gomilšček še vedno doma. Predovičeva 19 Hočevar Marjan, uradnik Trg[ovske] bol[niške] blag[ajne] vrši neke posle na poli- c[iji]?? 3/4 9h 1) K škofu: Kranjc [Marko Kranjc], Stare [Miloš Stare], Draš [Albin Šmajd], Krošl Jože, 2) ali so zasebniki ali uradni delegati? a) Krošl: smo že govorili: govoriti kako stališče Straža (prof. Leskovic in dr. Leskovar [Ludvik Leskovar]): popreje dr. Ferenc [Franc Bajlec] zaradi Novaka [Karel Novak] in da se slov[enski] program ne izvaja dosledno. Po 8. 9. so ponovno dokazali voljo in željo, da bi sodelovali. S tem prizna- vamo program stranke (sporna 15. točka), da se eliminira. Ni spora, da priznavajo stranko in sedanje vodstvo in da bodo disciplinirano sprejeli vse odredbe stranke. Odobri naj enega, določi zvezni člen, ki bo držal s stranko zvezo. Dr. Iglič Maks za policij[skega] zdravnika. Šef 4. v bolnici in honorarni v polic[iji]. Petek, 24. decembra 1943 Govorim z dr. Kamušičem [Josip Kamušič]. Sobota, 25. decembra 1943 Tone Duhovnik o Primorski. 402 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 27. decembra 1943 15:00: Žit Rudolf [Rudolf Žitnik] – pove, da je bil v R[imu], da je zelo težko doli in nevarno. Stari [Karel Novak] zelo bolan, 40 vročine. – Hud na nas. Rekel mu, da je bilo vse le vojaška stvar in ne politična. Pravi, da je prines[el] od Kinga [Janko Kralj] predlog za sklenitev sodelovanja vsaj na 5 let po vojski. Torek, 28. decembra 1943 Del fronta: sodelovanje z liberalci. 08:15: zaenkrat samo propaganda, če je organiz[acijskega] značaja, naj se dela po načelu SZ. (Inž. Košir [Vinko Košir].) 09:30: pri Milaču [Anton Milavec]: dr. Kacin [Anton Kacin] iz Gor[ice]. Razlaga zadržanje Straže oz. Stražarjev (vpraša, če se lahko oglasi pri svet[niku] Krošlu [Jože Krošl]). 12:00: Tone Duhovnik pravi, da je treba za ilegalo zbirati naprej. 17:00: inž. Sodja [Jože Sodja] piše, da vpliv Stražarjev raste v štabu in Gorici. (O podčast[niškem] in častniškem tečaju.) Sreda, 29. decembra 1943 Program za radio Trst. Kurat na četo. Organizacija OB v Ljub[ljanski] pokrajini. 1) Propaganda pri vojakih (absolutno vpliv Stražarjev). 2) Častniški (major Bajc) in podčastniški tečaji. 3) Ilegala na Goriškem (Milko [Milko Pirih]). 3a) Uporaba slov[enskega] jezika. 4) Sestanek s svet[nikom] Škuljem [Karel Škulj]. 5) Zbor duhovnikov. 6) Zbor učiteljev. 7) Sestanek profesorjev in 8) sestanek uradnikov, 9) sestanek delavcev – razne socijalne ustanove (inž. Košir [Vinko Košir]). 10) Akcije Stražarjev v Primorskem. Priprava 20 oseb, ki bodo morda prišli v poštev kot agenti. Dne 27. 12. zvečer so zapečatili stanovanje ([...] v Tolminu). Zapečatil dr. Cazafura [Krsto Cazafura]. Dr. Tavčar, brat Mire Tavčarjeve; kje je? DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 403 Vprašati Miro!! Češnovar [Viktor Češnovar], nadporoč[niki]: Bitenc [Stanko Bitenc], dr. Jan [Bran- ko Jan], Boh [Ivan Boh], Skubic [morda Anton Skubic], poroč[niki]: Grum Janez, Draš [Albin Šmajd], major Bitenc [Mirko Bitenc]. Češnovar: 1) Kremžar [France Kremžar]: predlog pol[itične] zgodovine gramofonske plošče Plošče serija 19/10 2 predavanji: protikomunistična (Kociper [Stanko Kociper] – govori maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc]. Kremžar polit[ična] zgod[ovina] slov[enskega] naroda. 2) ilegala. 3) propagandni tečaj: samo prijavljenci in oni, ki so jih imenovali komandirji. Jevnikar [Martin Jevnikar], prof. klasične Dr. Debeljak Tine, Jesenovec [France Jesenovec], prof. Kurati, 31. 12. ob 9h ([...] škofijo, da se Križaja [Peter Križaj] odstrani, naj pride na to mesto: (dr. Lenček Ignacij). Satler Josip OUZD Kakšen je? Nujno!! Četrtek, 30. decembra 1943 Ude Lojze, zaplembe Leskošek Franc, vl[ožek] 457 k. o. [katastrska občina] Moste Kdo stanuje? Elsner Aleks + Viktorija (Zaplemba) Kam naj se obrne? Ali je nevarnost za izselitev? Uranič. Kremžar [France Kremžar] sprejel (Češnovar [Viktor Češnovar]). Kociper [Stanko Kociper], isto dr. Tine Debeljak – zasebno v Trst. SLS: Marko Kranjc, Miloš Stare, Krošl Jože, dr. Kotnik [Franc Kotnik], Draš [Albin Šmajd]. 1) Neenotnost in nedisciplina: spomenica protikomunistov. Sklep: skliče se sestanek 14 in izvoli poslovodstvo (3) – 8. 1. 1944 (5!) 404 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 2) Zastopstvo v zamejstvu (Avsenek[Ivan Avsenek], Kojc); naj se odločitev od- loži, ker bo morda z izvolitvijo poslovodstva urejeno. Z ozirom na njegovo-. Odborniki naj ga pritegne[jo] v delo kot eksperta za sev[erno] mejo z naro- čilom, da tudi v tem okviru dela soglasno z odborniki. Petek, 31. decembra 1943 08:00: Finec [Milan Finec] o položaju pri upravniku177. 08:45: Goričan [Henrik Goričan], pokaže prvo poročilo iz Sv. Jošta. 09:30: pri dr. Rožmanu [Gregorij Rožman]: (ing. Sodja [Jože Sodja]) 11:00: razrešen kot komandant v Rovtah. Kako imata to Skubic in Lesar!! Dr. Fettich [Oton Fettich] = po Stepinškovo, roj. Zupančič in jo privedel v Ljubljano (hčerka Potnikove žene). Jošt tudi hodi? 7. 12. za zapor. Dr. Ljuba Prenner Ogrin Viktor, prip. IX uprava dr. Bogataj [Franc Bogataj]! Breščakova na 5. odd[elku]. Zakaj ne vse na 4. odd[elek]? Dr. Drobnič sprejema OF. Ni hotel podpisati. Morda Vas je zainteresiranih 30 ali 40, jaz nisem. Prof. Langus V ponedeljek 27. 12. je bila aretirana Varoga Alojzija, uradnica v bolnišn[ici]. ??? Povšetova 35 G. Maver: Samec Ludvik, član VS Dobrepolje – Videm (baje na Turjak). Baragovo semenišče. Star ca. 32 let. Prosil za policijo novembra 1941. Zakaj še ni bil sprejet? 177 Verjetno upravnik policije dr. Lovro Hacin. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 405 G. Belak prosi: Ponoči 30.–31. 12. so Dom[obranci] od Sv. Urha odpeljali Jaklič-a Franca, 25 let. Žagarja pri Černe Angeli iz Fužine 7. Zakaj? Ni zahajal v Velike Lašče!!!! Janez Brodar bei Trunkenplatz Karl Iub. Lichtspiele Weltbild Wien I. Wien XXI Universitätstraße 11/III Pragerstraße 27 Ruf A 28 154 L Ruf A 60 196 Primorska:178 1) Propagandni material po 1 izvod. 2) Predavanja po 1 izvod. 3) Radio program. 4) Predavatelje. 5) Spisek moštva in častnikov. 6) Kurirska služba. 178 Zapis na koncu beležnice, brez datuma. 406 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovojnica III., leto 1944–1945 (pag. 1341–1953) Ovoj št. 1, 1. 1.–31. 1. 1944 (pag. 1341–1351, 1359–1360) Sobota, 1. januarja 1944 Prejem dopisov od inž. Martinjaka [Izidor Martinjak] in Toneta Duhovnika o Trstu: naj se dobi neko gdč. z znanjem slovenščine, nemščine in hrvaščine za Trst. = Naj se hitro pripravi 300 za propaga[ndo] (ilegalo) za Goriško. Šajkače s slovensko tribarvnico. = Oskr- beti gramofonske plošče, predavanja in koledarja (Slovenca in Jutra). 10:30: razgovor s Sokličem [Janko Soklič]: pove, da so P[artizani] več ljudi ubili na Gorenj[skem]; nato črna roka nazaj dva (Štravs in Svetina). Vtis, da je močno povezan z Gpo [gestapo]. Vpraša za Avguštinovega mesarja in Prešerna Martina. Po njegovem so P[artizanski] zdravniki: dr. Bergelj Franc, dr. Hafner, dr. Čeh, dr. Tancar, oba dr. Benedika, dr. Šarec Janez in dr. Debevc. – Nedelja, 2. januarja 1944 13:00: Babnik [Anton Babnik]: pove svoje težave in nerazpoloženje, ki vlada radi Hribarja-Horvata [Franc Horvat] in Glavača [Franc Glavač]. Prosi, da se kaj ukrene morda pri upr[avniku] pol[icije] dr. Hacinu [Lovro Hacin] ali kje drugje. 14:00: maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc], Križman [Andrej Križman], Miloš Stare, dr. Puš [Ludvik Puš], Finec [Milan Finec] in Draš [Albin Šmajd]: Finec poroča o podre- ditvi Horvata, vendar želi, da bi dr. Hacin dosegel pri Kregarju [Janko Kregar] njegov odpust iz infor[mativnega] urada. Za soboto za sejo NS se sklene, da se po referatu Dra- ša glasi h besedi Bitenc, ki predlaga glasovanje brez predlogov, ker je predlaganje vseh kočljiva stvar. – Ponedeljek, 3. januarja 1944 08:30: dopisa gg. inž. Martinjaku [Izidor Martinjak] in Tonetu [Anton Duhovnik]. Pošljem referat dr. Debeljaku [Tine Debeljak] o Simonu Gregorčiču, Slov[enčev] Koledar in Jutrov Razglednik ter 40 gramof[onskih] plošč. 11:00: govorim s Tonetom Duhovnikom, ki pravi, da je v Lj[ubljani] dr. Hradeckij [Franz Hradetzky] radi številke 300 [ljudi]. – Bodo propagandisti vendar oboroženi. Pove, da se vrača domov Matija (Smersu [Rufolf Smersu]). Za 10. 1. 1944 naj bodo pripravljeni za odhod: Buh Janez, Berlot Srečko [Božidar Berlot] in Berlot Viktor, Golob Stane, Pirih Vladimir, Vovk Franc ter Kavčič [morda Jože Kavčič] in Kompare [Franc Kompare]. 11:30: srečam Kavčiča [morda Jože Kavčič], ki mu to povem. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 407 13:00: svet[nik] Markun [Anton Mrkun]: o slov[enski] državi: a) stališče Hrvatov in hrv[aškega] konzula, naj bi šla dva h Poglavniku [Ante Pavelić] v Zagreb; b) bil neki fašist tajnik pri dr. Pogačniku [Jožef Pogačnik], naj bi se zavzeli Slo- venci za ustanovitev slov[enske] države (Puferstaat), kakor sta to sklenila Hi- tler [Adolf Hitler] in Mussolini [Benito Mussolini]. Na stavljeno vprašanje je ta izjavil, da Videm-Udine ne bi prišel v slov[ensko] državo; c) včeraj je klical Špindler [Josip Špindler] na razgovor Markuna in Škulja [Ka- rel Škulj], vendar je prišel samo Markun. Tu je Špindler na to razvijal teorijo, da je pri Hitlerju vse dosegel za Srbe edinole Slovenec dr. Gregorič [Danilo Gregorič]. Zato se je obrniti naravnost na dr. Gregoriča in pustiti Hrvate in Italijane v miru. Delati po dr. Gregoriču samo z Nemci. Dva naj bi šla v Belgrad. To bi bila: svet[nik] Škulj in major Bitenc [Mirko Bitenc]. – Svet[nik] Markun še pravi, da je govoril o tem s Škuljem, ki mu je rekel, da je treba s tako akcijo še počakati nekaj časa in da ne bi on ničesar ukrenil brez vednosti gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik], čigar zaupanja noče izgubiti. – 18:00 Ta razgovor povem vsebinsko maj[orju] Bitencu. Torek, 4. januarja 1944 06:45: Kermavner [Ivo Kermavner]: izroči kopijo predloga za telesnovzgojne vežbe pri Domobrancih. Prelog že sprejet. Dalje tudi kopijo načrta o telesni vzgoji prebivalstva. 08:30: Maj[or] Bitenc prinese predavanje dr. Debeljaka [Tine Debeljak] o pisatelju Šaliju [Severin Šali] (za radio Trst). Oddam g. Fincu [Milan Finec]. 12:15: Finec: izročim sezname uradništva za pregled. 15:00: Gorenj[ski] pokraj[inski] (dr. Žvokelj [Dominik Žvokelj], dr. Megušar [An- ton Megušar], dr. Lavrič [Jože Lavrič], dr. Debeljak, Draš [Albin Šmajd]): Odslej vsak te- den. Z ozirom na nastope P[artizanov] (požigi, uboji) je potrebna propaganda. Najbolje za vsak okraj posebej. Osnovo za org[anizacijo] tvorijo bivši okraji; kraji iz okraja Lj[ubljana] okolica, kolikor so na desnem bregu Save, pridejo pod območje Škofje Loke, ostali pod Kamnik. Pod temi vidiki naj se napravijo okrajni odbori. Sreda, 5. januarja 1944 10:00: Medved [Miloš Stare] izroči v čitanje 2 pismi: (Bohinjca [Miha Krek] in Lojze- ta [Alojzij Kuhar] z dne 24. 11. 1943 in odgovor Oljarja [Ivan Avsenek] z dne 18. 12. 1943) Izvleček iz Lojzetovega pisma: Moja pisanja so »veren odraz tega, kar pri vas tukaj slišim, vidim, slutim in je nam in naši stvari škodovalo ali pa bo še škodovalo.« Govori o separatnih akcijah liberalcev. Nato: »Ubija nas okolnost, da našega slov[enskega] proble- ma, separirano od jugoslovanskega takorekoč nobene šanse nimamo predstaviti komurkoli v obliki, da bi bila privlačna. Ubija nas dejstvo, da stoje v ozadju dogodkov in v ozadju snovanj za bodočnost močni denarni interesi, ki so brez sentimentalnosti, kjerkoli so v 408 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) vprašanju njihovi načrti. Ubija nas sovjetska propaganda podprta od vojaških uspehov ve- likega obsega, proti kateri si zapadni svet v sedanjem trenutku vojaškega položaja nastopiti ne upa, dasi bi v notranjosti svoje duše morda rad. Bije nas tudi okolnost, da vlada na merodajnem političnem vodstvu na otoku generalno nerazpoloženje do vsega, kar se tu- kaj imenuje »mediteranski klerikalizem« (Salazar [António de Oliveira Salazar] in Franco [Francisco Franco], Petain [Philippe Petain]). – To razpoloženje je krivo, da vse ono, kar je prononsirano katoliško, nima Bog ve kakšne veljave in je obdano s sumničenjem, medtem ko je svobodnjaštvo sprejeto kot veren zaveznik. »Propaganda je taktiziranje.« Včasih malenkostne stvari izpodkopljejo tla pod no- gami. Rupnik [Leon Rupnik] npr. ni škodoval, M.179 na nesrečo je, ker je bil naš. »Moje delo v propagandi me je naučilo, da je mnogokrat taktika najbolj uspešno orožje malih in slabih. Mi v našem taboru pa imamo navado, da zajahamo kakšno takoi- menovano načelo, ki niti načelo ni, in potem je ni sile na svetu, ki bi nas mogla presedlati. Mi potem rajši umremo na razvalinah svojih načel.« 13:15: mjr. [major] Bitenc [Mirko Bitenc], dr. Jan [Branko Jan], Pirih Milko, Grum Janez in Draš [Albin Šmajd] ter Kermavner [Ivo Kermavner]: a) odhod na Primorsko: odidejo oni častniki, ki so se prijavili. Z njimi razgovor v petek 7. 1. 1944 ob 13:15. – b) Razmere v Domobranstvu: 3. 1. sta odšli v Kočevje 2 četi; dve bosta v krat- kem odšli v Grosuplje; c) kot lingvistični strokovnjak v Org[anizacijskem] štabu je prof. Jesenovec [France Jesenovec]. č) Zelo je bilo napeto vprašanje kuratov. Od štaba je prišlo, da so vsi kura- ti odstavljeni, danes zopet da so nastavljeni. Zmedo je verjetno povzročil kurat in ref[erent] Križaj Peter in nato plk [polkovnik] Krenner [Franc Kre- ner]. Dr. Jan: pri nas smo se zmenili, da napravimo akcijo za vrnitev kuratov med vojaki. Mjr. [Major] Bitenc: Bolje je, da se takih akcij ne dela, ker je ureditev kuratskega vprašanja stvarni interes ordinarjata in naj se njemu prepusti inicijativa. d) Primorska prop[agandno] borb[ena] ilegala. Tja do 300 ljudi: zvezni člen Tone Duhovnik. Vodja Milko Pirih. Imenuje tele svoje ljudi: Gris Franc, v[išji] nared[nik], Zagorc Rudolf, v[išji] nared[nik], Rigler Franc, nare- d[nik], Novak Vinko pdnared. [podnarednik], Ulčakar Gerhard pdnared. [podnarednik], Zorc Franc podnared[nik], Šepin Franc redov. Pirih Milko pove natančno številko 250 mož + 25 pdčast [podčastnikov] + 5 čast[nikov] – Približni rok za prijavo do 10. 1. 1944. Nadpor[očnik] Grum Janez prev- zame dolžnost, da bo obvestil komandirje oz. vodnike, da mu nemudoma imenujejo ljudi. Zvem še, da so nekateri prijeli 24. 12 1943: Pa[...], (Škorjanc-a in Viderger-ja), ki so bili glavni organizatorji v kamniškem okraju. 179 Verjetno Albert Ilovar s psevdonimom M., manj verjetno Dragoljub Mihailović, ker prej govori o kato- likih. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 409 15:00: Miloš [Miloš Stare], Bitenc in Draš: povem vsebino pisem in sklepanja iz tega, da bi bilo prav, ako sobotno sklepanje o konstituiranju odložimo. – Miloš izroči izvir- nik depeše GPKV [...] z dne 3. 12. 1943, ki je v zapisu priložena temu zapisniku. Četrtek, 6. januarja 1944 10:15: ________180 pove, da oddaja vsa poročila g. Fincu [Milan Finec], ker je zad- njič videl, da sem mu izročil prvo poročilo. 10:45: ga. dr. Severjeva (Igor) prosi za ponovno posredovanje pri dr. Hacinu [Lovro Hacin] za izpust njenega moža. 14:00: Križman [Andrej Križman], Smersu [Rudolf Smersu], Miloš Stare, Finec in Bitenc [Mirko Bitenc] ter Draš [Albin Šmajd]: razgovor o položaju za sobotni sestanek glede konstituiranja. Smersu pove, da je Avsenek [Ivan Avsenek] za odložitev, da je povedal svoje pomisleke proti izvolitvi mj. [majorja] Bitenca [Mirko Bitenc], medtem ko drugi niso imeli proti njegovi izvolitvi ničesar. Mjr. [major] Bitenc poudari, da je še v Domob[ranstvu] po razgovoru z vodilnimi ter izključno v interesu stvari. Pripravljen je eno mesto pustiti, ako je tak interes naše stvari. – Križman je mnenja, da je kopičenje mest v eni osebi pot- rebno, da se tako doseže popolna koordinacija dela. Draš omeni, da je pri odločitvah in taktiki treba upoštevati razmere doma in ukreniti, kar je v našem in narodnem interesu. Je za to, da se v soboto po možnosti odloži. Miloš Stare pravi, da bi oseba mj. [majorja] Bitenca koristila v Lj[ubljanski] pokrajini, ne za ostale (Primorsko, Gorenjsko in Štajersko) zato naj bi se izvolilo neko poslovodstvo iz zastopnikov teh pokrajin, ki bo dalo polno moč mj. [majorju] Bitencu za delo v Ljubljanski pokrajini. Draš nato: zdaj si prišel na načelo reorganizacije VS na podlagi pokrajinske ureditve in zastopstva. Na ta način bi se dala stvar tako urediti in izvolitev poslovodstva (3) obiti, ako sploh določimo samo referente za poedina stvarna področja, ki vodijo te referate samostojno, vendar so vezani na pravila in sklepe sej vseh referentov. Po daljšem razgovarjanju se odloči soglasno za tako rešitev, ki pa naj bi slonela na teh načelih: dosedanji člani eksekutive se razrešijo; izvolijo se poročevalci (referenti) za razna področja dela, ki skupaj sestavljajo eksekutivo. Vsak poročevalec dobi pomočnika in si organizira delo po raznih odsekih. Vezan je na pravila, sklepe skupnih sej ter mora o delu stalno poročati. Poleg teh stvarnih področij dela pridejo v eksekutivo še zastopniki pokrajin, ki morajo izpričevati delo, ki jim je dodeljeno po sklepih skupnih sej. – Taki referati bi bili: 1) koordinacija legalnega dela; 2) zunanje stvari, kamor spada razmerje do drugih in zveze s svetom izven Lj[ubljanske] pokrajine; 3) organizacijski, (organizacija SLS po vseh pokrajinah); 4) zakonodajni; 5) informacijski in propagandni. Poleg tega naj bi skupna seja določila prostor za tajništvo in tajnika, ki bi bil plačan. ad 1) bi bil mjr. [major] Bitenc, ad 2) Miloš Stare, ad 3) Marko Kranjc. 180 V izvirniku je prazen prostor. 410 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nato se sklene, naj o tej zamisli premišljamo in da se sestanemo v petek 7. 1. 1944 ob 11:00. Petek, 7. januarja 1944 11:00: Bitenc [Mirko Bitenc], Smersu [Rudolf Smersu], Finec [Milan Finec], Križ- man [Andrej Križman], Stare [Miloš Stare] in Draš [Albin Šmajd]: Se prebere načrt reorga- niz[acije] SLS za ožji in širši odbor; Takole: Bitenc, Smersu, Finec, Križman Se dogovori: da po Draševem referatu nastopi takoj mj. [major] Bitenc, ki poroča po izročenem načrtu. – Smrsu pove, da je bil pri njem prof. Verbic [Pavle Verbic] (Stražar) in plediral za Kranjčevo [Marko Kranjc] izvolitev. 12:15: Miloš pove, da Glavač [Franc Glavač] pripravlja s Kregarjem [Janko Kregar], Horvatom [Franc Horvat] in drugimi ovadbo na Nemce zoper: Stareta, Kranjca, Draša in kap[etana] Ilovarja [Albert Ilovar], češ da so ilegalci, anglofili, da minirajo domobranstvo in podob[no]. Povem dr. Hac [Lovro Hacin], ki ne more tega verjeti. Sobota, 8. januarja 1944 14:45: Kranjc [Marko Kranjc], dr. Česnik [Ivo Česnik], Krošl Jože, Finec [Milan Finec], Smersu [Rudolf Smersu], Stare [Miloš Stare], Mihelčič [Alojzij Mihelčič], Bitenc [Mirko Bitenc], Špindler [Josip Špindler], dr. Kotnik [Franc Kotnik], Draš [Albin Šmajd], dr. Lavrič [Jože Lavrič]. 1) Smersu o položaju; spomenica oddana. 2) Draš: predlog ožjega181 za konstituiranje 2 podprd [podpredsednikov] in tajnik-a Protipredlog mj. [major] Bitenc: o reorg[anizaciji] ožjega in širšega odbora. Razgovor: Špindler za izvolitev glave, odobrava predlog Bitenca. Mihelčič: predlaga, da vsi izjavijo in da se B[itenčev] predlog odstopi ožjemu odbo- ru v razpravo in nadaljni postopek. Miloš: predlaga, da ožji odbor stopi na kratko sejo in sklepa o teh raznih predlogih (sprejet). Bitenc: če enega izvolimo, skoncentriramo nevarnost na enega. Finec: – – isto (misel) – –. Špindler: kakor je B[itenčev] predlog dober, vendar vstrajam na tam, da izvolimo v smislu predloga ožjega odbora. Smersu: za predlog Mihelčiča. B[itenčev] predlog se mu zdi najidealnejši. Bitenc: vztraja na svojem predlogu. 181 Ožji odbor SLS. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 411 Krošl Jože: Razdobje, v katerem živimo, je najtežje. Posamezne pokrajine so se od- tujile. Delujejo sile, ki se stranki ne pokoravajo. Ko je treba ohraniti narod, je treba storiti vse, da se ohrani enotnost in da se pritegne vse dela voljne. B[itenčev] predlog je dobro pre- mišljen, vendar bi utegnili posamezni referati zanesti še večji razkol. Tako delo bi jih še bolj odtujilo. Treba je zato, da se oba predloga združita, da se iz referatov izvoli en poslovodja, ki ima osebno avtoriteto, ki bo najmočnejša garancija, da se ohrani enotnost. Zato predlagam, 1) da se določi vidna avtoriteta in 2) da se razdeli delo po predlogu MB [Mirka Bitenca]. Dr. Lavrič: Sem tako naiven, da ne morem razumeti, zakaj je nastala današnja situ- acija. Za predsed[nika] ali poslovodjo je potrebna cerkvena avtoriteta, ker bo sicer nemo- goče disciplinirati razne ljudi. – Predlagam, naj se ožji odbor sestane in zavzame stališče do dveh stavljenih predlogov. – Sprejeto (5’ odmora). Ožji odbor soglasno sklene, da sprejme oni predlog, ki je za odložitev seje in prou- čitev vseh materijelnih predlogov. Nadaljevanje v petek 14. 1. 1944. Nedelja, 9. januarja 1944 14:00: Miloš [Miloš Stare], Finec [Milan Finec], Križman [Andrej Križman] in Draš [Albin Šmajd]. Naj Draš in dr. Lavrič [Jože Lavrič] uredita pri Remcu [Bogumil Remec], da se us- tanovi časopisni konzorcij za izdajanje časopisov. Ponedeljek, 10. januarja 1944 09:00: Križman [Andrej Križman], mj. [major] Bitenc [Mirko Bitenc] in Draš [Al- bin Šmajd]: Radi tega, da zavzamemo stališče, do nasprotnih predlogov, naj bo ob 13:30 razgovor, ki naj se ga udeleži tudi Miloš [Miloš Stare] in Finec [Milan Finec], po potrebi tudi dr. Lavrič [Jože Lavrič]. 10:00: Bitenc in Draš pri škofu dr. Rožmanu [Gregorij Rožman], ki izjavi svoje mne- nje o tem, kdo naj ne bo posl[ovodeči] predsednik SLS (sinoda in dr. Rainer-jeva [Friedrich Rainer] izjava). 13:30: Miloš, Draš, Križman in Bitenc: naj se napravi tak kompromis, da eden iz- med referentov vodi seje ožjega in širšega odbora. Torek, 11. januarja 1944 10:30: g. Šumi [France Šumi] pravi, da je zvedel, da se je SD182 zanimal zame, češ da sem proti Domobrancem, da sem anglofil in da sem v zvezi s komunisti. To da je tudi Kre- gar [Janko Kregar] sporočil š[efu] Pokrajinske uprave. – Tudi pove, da so hoteli Stražarji vreči Miloša [Miloš Stare] in postaviti na njegovo mesto Kranjca [Marko Kranjc]. – 182 Sicherheitsdienst. 412 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 11:00: povem to Milošu, ki mi prebere pismo Javornika [Mirko Javornik], kjer je med drugim stavek, da je bral bilten (liberal[nih] antikom[unistov]), verjetno iz Glavače- vih [Franc Glavač] vrst, kjer stoji približno: »Za trg[ovca] Pirnata Cirila, ki je sotrudnik star. dr. Kidriča [verjetno France Kidrič], je posredoval dr. Šmajd.« »Dr. Šmajd se zelo živahno udejstvuje na policiji za izpust komunistov. Tega seveda ne dela zastonj, kakor tega ni delal lansko leto ob Božiču.« 12:30: g. Mavec [Jakob Mavec] pove, da bi rad govoril z menoj g. Marn [morda Janez Marn], ki bi ga bilo treba kriti. 14:00: seja ožjega: Marko, Miloš, dr. Kotnik [Franc Kotnik], Krošl Jože in Draš [Al- bin Šmajd], (za Prim[orsko] navzoč dr. Česnik [Ivo Česnik]), refer[at] o načrtu pa mj. [major] Bitenc: 1) Prekmurje – dobi zastopnika v širšem odboru (Čontala [Matija Čontala]) in postane samostojen pokraj[inski] odbor; 2) navodila za Primorsko – samo infor[macije] zbirati; 3) razgovor o predlogu; v razgovor posegajo vsi ter se končno zedinijo: a) velja, da je ožji odbor kolektivni predstavnik in se zato ne voli poslo- vodstva, b) referent za organizacijo vodi seje ožjega in širšega odbora, sicer samo referent za svoje področje. Posebnih pravic nima. c) Pri prihodnjih kooptacijah velja načelo, da so v širšem in ožjem odboru zastopane pokrajine po razmerju števila njihovega prebivalstva (Kr[anj- ska] 6 + Št[ajerska] 6 + Pri[morska] 3 + Kor[oška] 2 + Prek[murje] 1); č) za sedaj se v ožji odbor kooptirata še dva in si zato odbor sam razdeli funkcije po današnjem dogovoru; za org[anizacijo]: Marko Kranjc za koordinacij[o] leg[alnega] dela: Mirko Bitenc d) za Ob[veščanje] [in] prop[agando]: Smersu Rudolf za zamejstvo: Stare Miloš za zakonodajo: Draš za Štaj[ersko]: Krošl Jože za Koroško: dr. Kotnik Končno redigirajo predlog ožjega odbora na teh osnovah z osnovo B[itenčevega] predloga: M Bitenc, Krošl Jože in Draš. 19:00: g. Fraklju [Franc Frakelj] povem, da govore o tem, da sem o Božiču spuščal ljudi iz zapora za denar. Pogleda stran in molči. To sem mu rekel, ker sem ga sumil, da je Glavačev. Nato mi dr. Jan [Branko Jan] pove, da je govoril Frakelj o tem, da sem nepošten in da so bili lansko [leto] o Božiču spuščeni domov razni komunistični tipi, kar kaže na mojo nepoštenost. Predlog g. Krošla Jožeta: 1. – Ožji odbor sestavljajo predsednik oz. podpredsednik ter zastopniki po- sameznih pokrajin Slovenije (Kranjska, Štajerska, Primorska, Koroška, Prekmurje). Ožji odbor izvolijo člani širšega odbora, upoštevajoč pri tem načelo: DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 413 1) da pripada vsaki pokrajini za vsakih začetnih 300.000 prebivalcev po en zastopnik. (Kranjska 508.000: 2 odb[ornika], Štajerska 512.000: 2. odb[ornika], Pri- morska 259.000: 1 odb[ornik], Koroška 115.000: 1 odb[ornik], Prekmur- je 97.000: 1 odb[ornik], torej skupno: podpredsednik in 7 zastopnikov pokrajin); 2) da predsednik ne zastopa nobene pokrajine; 3) da morajo biti vsi člani ožjega odbora tudi člani širšega odbora. 2. – Člani ožjega odbora si na svoji seji razdelijo referate za stvarna področja. Seje ožjega odbora morajo biti najmanj enkrat tedensko. 3. – Vsak poročevalec dobi svojega pomočnika, ki ga je treba v prvi vrsti vzeti iz vrst članov širšega odbora in šele nato iz vrst ostalega članstva SLS. Pomočniki vrše delo, ki ga jim odloči poročevalec. Sej ožjega odbora se ne udeležujejo. Ožjemu in širšemu odboru je za delo svojih pomočnikov izključno odgovo- ren le dotični poročevalec sam. Osebo pomočnika določi širši odbor. Pomočnik nastopi z vsem delokrogom poročevalca, če je poročevalec pred- vidoma za daljšo dobo zadržan. 4. – Poedini člani odbora pripravijo za vsako sejo iz svojega stvarnega področja gradivo in potrebne predloge ter izvršujejo sklepe sej ožjega in širšega od- bora. V nujnih slučajih se morajo poročevalci sporazumeti s predsednikom, vendar pa morajo naknadno o tem poročati ožjemu odboru, ki lahko njego- vo odločitev odobri ali razveljavi. 5. – Če pride med dvema poročevalcema do nesoglasij glede pristojnosti nju- nega dela, odloči seja ožjega odbora, kdo izmed prizadetih poročevalcev je pristojen za izvršitev dela, ki je povzročilo nesoglasje. 6. – Poročevalec organizira delo po odsekih in sestavi za nje posebne pravilnike. Oboje odobri ožji odbor. 7. – Delo ožjega odbora se razdeli predvsem na tale stvarna področja: a) organizira stranke po vsem slovenskem ozemlju v smislu strankinih pravil; b) koordinacija legalnega dela; skrb, da stranka prevzame iniciativo in da odločilno vpliva na časopisje ter na vse ustanove, skupine in posamezni- ke, ki se na kakršenkoli način legalno udejstvujejo ter da vskladi njih delo; c) obveščanje in propaganda po vsem slovenskem ozemlju; skrb, da bo jav- nost pravilno in točno obveščena o dejanskem položaju, zbiranje podat- kov in dokumentov vseh vrst; skrb za arhiv. č) zakonodajno delo: pripravljanje vseh zakonov, naredb, uredb in pravil- nikov; d) gospodarstvo in blagajna, ki se upravlja po navodilih ožjega odbora. 8. – Predsednik oz. podpredsednik je predstavnik stranke na zunaj in na znot- raj ter vodi vsa dela v odborih, predseduje sejam, vzdržuje stike z ostalimi strankami, skupinami in pokreti ter ima evidenco vseh personalij. 414 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Dokončne sklepe o uspehih razgovorov z drugimi skupinami izda na njegov predlog ožji odbor, ako niso sklepi trajnejše narave, sicer pa širši odbor. 9. – Zastopniki poedinih pokrajin vodijo delo v svojih pokrajinah po pravilniku, ki ga odobri ožji odbor. 10. – Vsak nepristojni poročevalec mora interesenta napotiti k pristojnemu po- ročevalcu. 11 – Poročevalci za posamezna stvarna področja se morajo pri svojem delu v posameznih pokrajinah sporazumeti s predstavniki teh pokrajin oz. s tistimi poročevalci, s katerimi so pri svojem delu nujno povezani (npr. organizacija in Ob[veščanje] prop[aganda]). 12. – V območje ožjega odbora spada tudi disciplinsko postopanje. Disciplinski ukrepi za neposlušne so: 1) opomin, 2) ukor, 3) izključitev iz stranke. 13. – Širši odbor se sestavi iz zastopnikov posameznih pokrajin tako, da pripada vsaki pokrajini za vsakih začetih 100.000 prebivalcev po en zastopnik. Po tem načelu ima Kranjska 6 zastopnikov (508.000 prebivalcev) Štajerska 6 – – (512.000 prebivalcev) Primorska 3 – – (259.000 prebivalcev) Koroška 2 – – (115.000 prebivalcev) Prekmurje 1 – – (97.000 prebivalcev) 14. – Tako preosnovani širši odbor spopolni ožji odbor z izvolitvijo članov in pomočnikov. Četrtek, 13. januarja 1944 08:30: Bitenc [Mirko Bitenc], Krošl Jože in Draš [Albin Šmajd]: sestavimo v popol- nem soglasju besedilo določb o delu ožjega odbora, ki se sedaj glasi: (v glavnem glej petek 7. 1. 1944). Petek, 14. januarja 1944 14:45: Kranjc [Marko Kranjc], dr. Česnik [Ivo Česnik], Krošl Jože, Smersu [Rudolf Smersu], Finec [Milan Finec], Špindler [Josip Špindler], Bitenc [Mirko Bitenc], Draš [Al- bin Šmajd], dr. Lavrič [Jože Lavrič] in Stare [Miloš Stare]. Po poročilu M. Kranjca se na predlog Draša pritegne v širši odbor še dr. Kacina [Anton Kacin] (soglasno); isto poroča o predlogu Prekmurja: da se osamosvoji kot pokra- jina (odobreno), in da dobe zastopnika v vodstvu. Pooblasti se ožji odbor, da privzame v širši odbor osebo, ki jo bo predlagal prekmurski pokrajinski odbor. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 415 – Poročevalec Draš poroča o soglasni sestavi določil o poslovanju ožjega odbora; nato poda popolnoma nepričakovano posebno poročilo Krošl Jože, v katerem predlaga najprej reorganizacijo širšega odbora na pokrajinski osnovi (Kr[anjska] 6, St[ajerska] 6, Prim[orska] 3, Kor[oška] 2, Prek[murje] 1 (2+2+1+1+1). – Špindler pledira za sprejem Krošljevega predloga. Draš: Izvem od posebnega poročila Krošla, moram ugotoviti tole: 1) ožji odbor je na svoji seji 11. 1. soglasno sprejel načelo, da umakne svoje predlog in sprejme izpopolnjen M Bitenčev predlog; 2) soglasno določil tri: M Bitenca, Krošlja in Draša, da redigirajo na osnovi B[itenčevega] predloga in sprejetih načel; 3) soglasno sklenil, da odloži začasno reorganizacijo stranke na pokrajinskem načelu, pač pa bo vpošteval to načelo pri bodočih kooptacijah. Trojica se je v četrtek 13. 1. soglasno zedinila na besedilo, ki sem ga prebral in ki je pri- loženo poročilo. – Z ozirom na ta neparlamentarni postopek smatram, da današnji seji ne morem prisostvovati in se zato odstranim (ob 15:30). Sobota, 15. januarja, in nedelja, 16. januarja 1944 Bolan (influenca). Ponedeljek, 17. januarja 1944 10:30: pri tisk[ovnem] refer[entu] Majcetu [Jože Majce]: pokaže v čitanje nek dopis Strogo zaupno, da je na zvezi bojevnikov oz. v razgovoru z nekaterimi vidnejšimi odborniki na svojo iniciativo predlagal, da se odobri Rup[nikova] politika in da so pripravljeni vstopi- ti kot stražne edinice v Domobranstvo. – Dalje pravi, da sta bila v ponedeljek 10. 1. pri njem Krener [Franc Krener] in Peterlin [Ernest Peterlin] ter prosila, če bi do Domobranstva zavzel dajala podrško SLS. Nato je govoril, da je govoril z raznimi polit[ičnimi] ljudmi, ki domobranstvo odobravajo, vendar zahtevajo, da ostane samo vojaška organizacija. 11:30: Stare [Miloš Stare] pove, da mu je Žitnik [Rudolf Žitnik] rekel, da je eden odgovoril, da P[artizani] ne pobijajo nacijonalnih ljudi in da Lnd [London] ne hvali parti- zanov pač pa pove le vojaške akcije, ki jih M183 ne dela, ki je čisto pasiven. 13:00: Žitnik: poda izjavo o Vrhunčevih; ima zveze s Starim [Karel Novak]. »Če priznamo N[emce] za poveljstvo, bomo dobili denar.« Povem, da delam za večjo skupino, da odide. Je zadovoljen. Pravi, če želim, da me zveže z njim. – 14:00: Bitenc Mirko, Bitenc Stanko, Marn Janez in Draš [Albin Šmajd]: Marn pravi, da bo prevzel delo, kjer bo tudi Saje [Jože Saje]! 183 Verjetno Dragoljub Mihailović. 416 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 18. januarja 1944 08:00: inž. Martinjak [Izidor Martinjak]; poroča o svojih težavah, govori o Pirihovi [verjetno Milko Pirih] akciji, ki bi bila silno potrebna. Je navdušen za našo akcijo. Želi, da se čim prej izvede. 08:30: Bitenc Mirko in Pirih Milko: slednji bo skušal dobiti puškomitralj[ez] in do- biti fante. – 16:00: pri dr. Krivecu [Jože Krivec]: Rafko Hanjnrihar in Kebe Jože: bosta izpušče- na! Pri upravniku je čakal dr. Janez Stanovnik, ki je nato odšel. – Sreda, 19. januarja 1944 Razgovor z Murnom [morda Andrej Murn]. Je pripravljen. Vendar še potreben ok- repčila. Bi odšel okrog 15. 2. na Dolenjsko. Tam so še nemobilizirani fantje. Četrtek, 20. januarja 1944 16:30: Marko Kranjc, Mirko Bitenc, Rud Smersu [Rudolf Smersu], Miloš Stare, Draš [Albin Šmajd] in Krošl Jože. Razdelitev dela med poročevalce. Za zapisnikarja se določi Draš. Soglasno se odobri vsebina dopisa glede dr. Žebota (ožji odbor je na svoji seji dne 30. 12. sklenil, da se dr. Žebota Cirila naprosi, da kot poznavalec naše severne meje z našo delegacijo sodeluje in dela v vseh pogledih v soglasju z njo). Sobota, 22. januarja 1944 11:30: svet[nik] Markun [Anton Mrkun] pravi, da ima sestavljen neki dopis na dr. Rainerja [Friedrich Rainer], ki ga bo prinesel prebrat jutri 23. 1. 1944. Nedelja, 23. januarja 1944 10:00: Smersu [Rudolf Smersu], Češnovar [Viktor Češnovar], inž. Sodja [Jože Sod- ja], Mirko Bitenc, Finec Milan in Draš [Albin Šmajd]. Za kurirja se uporabi g. Goričana [Henrik Goričan]. Najti je treba prostor, kamor se bo spravil material – kartoteka in drugo ter je treba začeti izdajati lastne Vesti. SL bo morala začeti delati v okviru starega odbora. 14:00: Miloš Stare, Finec Milan, Mirko Bitenc, Križman Andrej in Draš: Draš mora govoriti s Frakljem [Franc Frakelj] glede org[anizacije] za Gorenjsko; Miloš pošlje Goriča- na s pismom do Fraklja radi poizvedbe. Draš skupno z dr. Lavričem [Jože Lavrič] govori z Remcem [Bogumil Remec] gle- de konzorcija tiska; Miloš pa s Krenerjem [Franc Krener], da radi rešitve slov[enskega] vprašanja dovoli odhod vsaj 300 Domobrancem na Primorsko v legalno delo. Z ilegalo je DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 417 treba hiteti. Edino to nas more rešiti, ker ljudje zaupajo le tej. Miloš mora tudi dobiti zveze s sredinci na Primorskem. = Izročim Milošu poročilo o razmerah na Gorenjskem. Ponedeljek, 24. januarja 1944 10:30: obisk g. Kunstlja Jožeta: pove poročilo o stanju Part[izanov] na Žirovskem in Golem vrhu, o Nemcih v Lučinah in o edinicah v Lučinah in v Črnem vrhu. – 11:20: povem to Milošu [Miloš Stare], ki mi tudi pravi, naj enkrat le govorim z dr. Josom [Josip Kamušič]. – Preberem poročilo Doreta inž. Martinjaka [Izidor Martinjak], da je Novak [Karel Novak] v Trstu, da je bil tam Ris [Rudolf Žitnik], da je prišlo iz Rima neko poročilo o antiboljševiškem bloku in da gledajo na nas že bolje, kakor tudi da Novak pripravlja neko ilegalo, ki jo je ustvaril iz sredincev. 14:00: Frakelj Franc: Po ugotovitvi dejstev, da je razpoloženje na Gorenjskem OFar- sko in proti nam, da N[emci] ne ukrenejo zadostno učinkovitih sredstev zoper P[artizane] in da je potrebna akcija z naše strani izjavi: Mislim, da bomo dosegli vse le z legalno akcijo, ker naši ljudje niso za ilegalo. Imamo pač preveč slabe izkušnje (Zapotok). Z domobranstva ne bi mogel in hotel zaenkrat izstopiti, ker sem mnenja, da je to moje mesto. Če bom postal zvezni člen med policijo in predsednikom, bom že prevzel mesto za organiziranje akcije za Gorenjsko, sicer ne morem. Ostane pa razgovor tajen!! 16:00: zvem, da je bilo na Gorenjskem ustreljenih več tistih, ki so šli (bili odpeljani) iz Ljubljane. Imena 30tih so:184 Basaneze Ivan [Ivan Bassanese] 16. 5. 1910 Draga 37 p. Višnja gora Ličen Bogo 10. 2. 1916 Ljublj[ana] Bregar Franc 1. 7. 1919 Zaloška 40 Brenk Anton 28. 2. 1924 Medvedova 36 Dobovšek Ivan 21. 8. 1902 Zaloška 2 Dobrič Nikolaj 12. 11. 1911 Groharjeva 22 Dolinar Franc 23. 11. 1907 Uršna sela 79 Dolinšek Alojzij 13. 6. 1913 Jesihova pot 34 Drapek Vincenc 22. 1. 1911 Mencingerjeva 19 Gläsener Jurij 12. 7. 1915 Vipavska 10 Gomišček Gabrijel 16. 11. 1898 Predovičeva 19 Guželj Jakob [Jakob Guzelj] 15. 7. 1911 Burgstall 61 Hitti Karl 17. 4. 1917 Schalkendorf 73 Jakše Alojzij 23. 12. 19121184 Zrinskega 15 Jevc Franc 23. 12. 1912 Ižanska 141 184 Verjetno 23. marec 1920 (Smrtne žrtve, Sistory). 418 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Jurčec Franc 25. 10. 1922 Ilirska 17 Kadunc Jožef 9. 3. 1922 Šmartinska 14 Kalteneger Karl 27. 10. 1895 Salose 159 Kamin Miha 20. 9. 1898 Povšetova 3 Majcen Ivan 17. 4. 1915 Povšetova 3 Klinc Stane 10. 5. 1901 Korytkova 22 Kobal Albin 25. 2. 1917 Tovarniška 10 Koder Leopold 14. 11. 1924 Rožna dolina 21/24 Kramar Franc 10. 10. 1895 Rožna dolina VI Kramer Nikolaj 5. 8. 1902 Postojnska 8 Kranjc Jožef 15. 4. 1919 Privoz 3 Kroupa Pavel [Ivan Kroupa] 25. 7. 1918 Gradišče 4 Lauer Ivan 13. 4. 1890 Jesenkova 4 Lemut Miroslav 30. 7. 1922 Kamniška 22 Lemut Stanko 10.10. 1920 Kamniška 22 Torek, 25. januarja 1944 10:00 Kunstelj Jože: govoriva o možnosti prehoda; pove, da bo več vedel Jokl [Jakob Žakelj] (posebni zapis glej)185. Sreda, 26. januarja 1944 Od 12:00: obisk g. Oniča Maksa: zvečer razgovor do 24:00 med Onič, Soklič [Janko Soklič] in Draš [Albin Šmajd]. Naj Soklič doseže ustanovitev leg[alne] ilegale. Vsak poveže svoje ljudi, nato se dobi skupni vrh. Onič pravi, da se boji treh: P[artizanov], N[emcev] in Č[etnikov]. Soklič ugovarja temu. Četrtek, 27. januarja 1944 09:00: Marn [verjetno Jože Marn], Mirko [Mirko Bitenc] in Draš [Albin Šmajd]: Marn pravi, da bo začel s 15. 2. Osnova: slovenstvo v narod, jug[oslovanstvo] v drž[avo] in antikomunizem. Baza naj bi bila zaenkrat nekje na ozemlju Ljub[ljanske] pokrajine. Lite- ratura od tu. – Razgovor z Jegličem, ki pravi, da se v selški dolini v skupinah po 3–4 ali 6 skriva do 200 ljudi, ki bi se z veseljem odzvali neki slovenski narodni vojaški akciji. 185 Posebnega zapisa na tem mestu ni. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 419 16:30: SLS: Marko [Marko Kranjc], Bitenc, Smersu [Rudolf Smersu], Stare [Miloš Stare], Draš in Krošl [Jože Krošl]: Poročilo o stanju in čitanje poročil g. Avseneka [Ivan Avsenek] za Bohinca [Miha Krek]. Smersu ni bil pri plk. [polkovniku] Kregarju [Janko Kregar], ki želi da bi Rupnika [Leon Rupnik] politično podprli ljudje iz SLS; dr. Alujevič [Branko Alujević] želi, da bi se ustanovila skupna slovenska delavska organizacija ter da bi imenovali človeka za ravna- teljstvo OUZD – sklep: nimamo interesa. Seje bodo odslej 14:30. Petek, 28. januarja 1944 19:00: Milko Pirih, Onič [Maks Onič] in Draš [Albin Šmajd]: Bomo organizirali polno časopisov za Gorenjsko. Tudi prehod s poročilom: »Stric leži v sobi ... Lepo pozdrav- lja Javor Franc Stražišče.« Sobota, 29. januarja 1944 13:15: Razgovor: Kraljeta [Vladimir Gustav Kraljeta], Jazbec star[ejši] in ml[ajši]. Draš [Albin Šmajd]: Kraljeta: sušaški del, ki je zdaj pod Reko, bi rad prišel pod Ljubljano. Zahtevali bi samo dvojezičnost povsod. – Želeli bi prihod Domobrancev; ko bi bili doli, bi se domačini priključili. – Draš: Priključitev zdaj ali sploh. (Kraljeta: sploh). Za zdaj je stvar dr. Rainerja [Friedrich Rainer]. – Glede vojaške akcije 3 možnosti: legala, legal[na] ilegala, ilegala. = Nato se odloči: pride v Ljubljano deputacija, ki bo o tem razpravljala, tudi z Ru- pnikom [Leon Rupnik], za katerega pravi ml[ajši] Jazbec, da je zelo širokogruden mož. – Nedelja, 30. januarja 1944 12:00: maj[or] Bitenc [Mirko Bitenc] in nadpor[očnik] Pirih [Vladimir Pirih] po- vesta, da je razpis za 60 ljudi za Primorsko (za prop[agando]). Naj bi se nekoga poslalo v Trst, da bi dr. Hradecky [Franz Hradetzky] izročil vse Milku Pirihu. 14:00: Križman [Andrej Križman], mj [major] Bitenc, Finec [Milan Finec], Stare [Miloš Stare] in Draš [Albin Šmajd]: TOS [Tajna obveščevalna služba] je zaenkrat tako, da naši odnašajo Horvatu [Franc Horvat] le policij[ske] stvari, drugo nam. Finec naj gleda, da bo Inf[ormativno] pisarno dejansko vodil. V Trst bo nesel pošto Novinec. 16:30: Dr. Krivec [Jože Krivec], Weilgony, Draš: organizirati dobro obveščevalno službo, treba najti denar, magari posojilo. 420 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 31. januarja 1944 10:00: Majeršič [Ivan Majeršič]: zanesljivi protikomunisti so: Mehle [Anton Mehle], Bohinc Franc, Pravst Kristjan. Ilegala bi že uspela. 11:00: Marko [Marko Kranjc]: posodimo 1000 tisočak – more vrniti; odslej Peter186. 186 Psevdonim Peter je imelo več oseb, morda je tu mišljen Albert Ilovar. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 421 Ovoj št. 2, 27. 1.–23. 2. 1944 (pag. 1352–1358)187 27. 1.–17. 2. 1944 1352–1358 1 = Kranjc Marko 2 = Bitenc Mirko 3 = Smersu Rudolf 4 = Stare Miloš 5 = Šmajd dr. Albin 6 = Krošl Jože 7 = Kotnik dr. Franc Četrtek, 27. januarja 1944 16:30: 1 [Marko Kranjc], 2 [Mirko Bitenc], 3 [Rudolf Smersu], 4 [Miloš Stare], 5 [Albin Šmajd] in 6 [Jože Krošl]. Manjka 7 [Franc Kotnik]. Poročila o stanju; 4 čita poročila za Bohinjca [Miha Krek]. Pisanja se vzamejo na znanje brez ugovorov. 3: klical g. pplk [podpolkovnik] Kregar [Janko Kregar], ki želi, da bi politično pod- prli gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik], da se držimo preveč ob strani in da en del preveč simpatizira z ilegalo ali za njo dela; 3: pri dr. Alujeviču [Branko Alujevič], ki želi, da ustanovimo skupno delavsko orga- nizacijo strokovno; tudi, da imenujemo osebo za Ravnateljstvo OUZD. Sklepi: Glede Kregarja ostanemo na načelnem sklepu, da se SLS politično ne anga- žira. Glede predloga dr. Alujeviča prepustimo dokončno odločitev za kasneje. Za ravnateljstvo OUZD nimamo interesa, da bi bil kdo imenovan z našo vednostjo in po naši želji. Pri slučajnostih se sklene, da so odslej ožji vsak četrtek ob 14:30. Četrtek, 3. februarja 1944 14:30: 1 [Marko Kranjc], 2 [Mirko Bitenc], 3 [Rudolf Smersu], 6 [Jože Krošl]; ob 15:30: 5 [Albin Šmajd]; 16:30: 4 [Miloš Stare]; manjka 7 [Franc Kotnik]. Dve [Mirko Bitenc] poroča o razgovorih s svet[nikom] Škuljem [Karel Škulj] in Stražarji. Svet[nik] Škulj se je podredil isto Stražarji, ki so dali pismeno mnenje »mlajših intelektualcev«188 SLS o odprtih vprašanjih. Svetnik Škulj se dogovora ni držal in je danes 3. 187 V tem ovoju so delno zapisniki sej ožjega odbora SLS. 188 Stražarji naj bi nastopali tudi pod nazivom »mlajši intelektualci«. 422 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 2. na zborovanju dolenj[skih] kmetov podal politične izjave, ki gredo za tem, da se ustvari slov[enska] država. To je dal brez predhodnega obvestila in dogovora z ref[erentom] dve. Sklep: Dve govori z njim in poroča na prihodnji seji. Tri: a) Glavačevi ljudje govore, da so mlada SLS. Tudi skušajo povezati domo- bran[ske] častnike. Vodila naj bi tako ilegalno org[anizacijo] domob[ran- skih] častnikov pplk [podpolkovnik] Kregar in mj [major] Bitenc. Sklep: Ob naj ugotovi točneje podatke o Glavačevem političnem udejstvovanju. b) Po deželi postavljajo glavarji obč[inske] odbore. Vprašanje, če damo navodi- la, naj bodo to najboljši, in če v tem oziru posredujemo pri oblastvih. Sklep (predlog Kranjc + Bitenc): Ljudem se pove, naj določijo vedno najboljše, OF ne; pri glavarjih naj se doseže, da bodo dejansko določali le najboljše in najzanesljivejše in take, ki niso OF. c) Prečita osnutek pravilnika o delu svojega področja. Sklep: napravi naj kopijo za vsakega člana in izroči v študij. 5 in 6 poročata o položaju na Gorenjskem in Štajerskem, ki je še vedno pod teror[i- stičnim] vplivom OF. Potrebna bo legalna in ilegalna propaganda. Sklep: Vsako delo, ki je združeno z delom v pokrajinah, (Gorenj[ska], Štaj[erska], Kor[oška]) mora stvarni poročevalec opraviti z vednostjo odnosnega pokrajinskega poro- čevalca ali člana, ki se še posebej za to zanima. Ena: prečita dopis dr. Kacina [Anton Kacin], naj bi se doseglo za 11 fantov pri poli- ciji v Gorici neko zboljšanje v pogledu samostojnejšega delovanja 11 fantov. – Sklep: naj se obvesti plk [polkovnika] Kokalja [Anton Kokalj]. Ena: prečita izvleček iz poročila rav[natelja] Martelanca [Ivan Martelanc] o položa- ju na Goriškem. Prečita dopis žup[nika] Šorlija [Peter Šorli] o položaju na Primorskem. Obe poro- čili se vzameta na znanje. Dve še poroča, da bo Domob[ransko] poveljstvo poslalo na Goriško neko propa- gandno skupino, ki jo bo vodil nadporočnik Lenščak [Dušan Lenščak]. Slučajnosti: svet[nik] Krošl naj govori z dr. Kotnikom, zakaj izostaja od sej. Četrtek, 10. februarja 1944 14:30: 1 [Marko Kranjc], 2 [Mirko Bitenc], 3 [Rudolf Smersu], 4 [Miloš Stare], 5 [Albin Šmajd] in 7 [Franc Kotnik]. 6 [Jože Krošl] manjka vsled bolezni. Zapisnik seje z dne 3. 2. se odobri s pripombo, da je bilo sklenjeno, naj se 4 [Miloš Stare] zanima za politične povojne načrte naprednih. – 2 [Mirko Bitenc] poroča: Po sklepu zadnje seje sem se zanimal za vsebino Škuljeve- ga [Karel Škulj] govora ter sem po pisanju časopisov ugotovil: a) »Jutro«: Zahvalil se je najprej g. prezidentu [Leon Rupnik] za zgodovinsko sporočilo, v katerem vidi slov[enski] kmet v svojem trpljenju in nesreči DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 423 močno roko za pomoč ter jamstvo za rešitev in bodočnost. ’Govornik je na- prosil g. prezidenta, da tolmači na najvišjem mestu Veliki Nemčiji in velike- mu nemškemu narodu zahvalo in lojalnost slovenskega prebivalstva.’ Med viharnim pritrjevanjem je g. Škulj nadaljeval: »Plemenita gesta velikega führerja nemškega naroda nam potrjuje zavest in trdno prepričanje. – Naj bo genialni Führer nemškega naroda prepričan o naši brezkompromisni lojalnosti in naši trajni hvaležnosti. – Zato prosimo, naj veliki nemški führer, najmočnejši mož v sodobni Evropi izdejstvuje in tudi uresniči želje sloven- skega naroda po rešitvi narodnih in socijalnih vprašanj.« b) Slovenec: »Vodja Velike Nemčije, ki kroji usodo velikim narodom, tudi naš narod ni pozabil. Zato prosimo, naj veliki nemški Führer, najmočnejši mož v sodobni Evropi, izdejstvuje in tudi uresniči želje slovenskega naroda po rešitvi narodnih in socijalnih vprašanj.« c) Izjava svet[nika] Škulja, ki jo je podal: »Ljubljanski ljudje so mi onemogočili preje politično delovanje, sedaj bom pa jaz pokazal.« č) Opozoritev nekega odbornika kmeč[kega] odbora (Pevca [Ignacij Pevec]) na seji kmeč[kega] odbora, ki se je vršila na predvečer zborovanja. »Naj svet[nik] Škulj v svojih izjavah ne gre predaleč.« Pred vršitvijo kritičnega zborovanja sem bil pri Škulju, mu povedal stališče stranke. Dogovorila sva se, da ne bo nobenih izjav političnega značaja dajal in nobenih dejanj poli- tičnega značaja izvrševal brez predhodnega dogovora z menoj. Po tem zbo- rovanju sem zopet govoril s svet[nikom] Škuljem, ki mi je izjavil: »Oficijelna SLS bi se morala iti poklonit in izraziti svojo lojalnost in iskrenost do novih oblastnikov. Delal bom in žrtvoval za svoje ljudi, čeprav po vojski odpadem. Ne reflektiram na nobeno politično karijero po vojski. Na oni seji kmečkega odbora na predvečer zborovanja ni nikomur pokazal svojega govora. Nago- vor je bil temeljito pripravljen, kar so navzoči spoznali iz tekočega govorje- nja. Ko sem ga stavil na odgovor, zakaj se ni pomenil z menoj, je odvrnil, da je prišlo tako nenadoma, da me ni mogel obvestiti. Obvestil bi me pa lahko in se razgovoril z menoj, ker je že na Svečnico vedel za zborovanje in kaj bo govoril. – Je nepoboljšljiv in zaverovan vase. Ker so padle politične izjave in ker je bilo v njegovem govoru toliko hvalisanja, moramo do svet[nika] Škulja zavzeti strogo stališče, da obvarujemo stranko pred očitki političnega sodelovanja z nemškim okupatorjem. – Predlagam, da ga izključi ožji odbor iz stranke, a te izključitve ne priobči niti Škulju niti drugemu. – 3 [Rudolf Smersu] se priključi stavljenemu predlogu. 5 [Albin Šmajd] se priključi stavljenemu predlogu z izjavo, naj 3 [Rudolf Smersu] skuša pritegniti nase člane kmečkega odbora in jih tako odtegne vplivu Škulja. 4 [Miloš Stare]: Sklep širšega odbora je bil: prepoveduje se vsako politično sodelova- nje z Nemci. Za ta sklep je svet[nik] Škulj vedel, ker sem mu to sam povedal. Vedel je tudi, da ne sme dajati nobenih političnih izjav brez predhodnega dogovora z 2 [Mirko Bitenc]. Kljub temu je podal izjave politič[nega] značaja, se ni z nikomur posvetoval, torej ravnal samovoljno, dalje je bil celo opozorjen na predvečer zborovanja, naj v svojih izjavah ne gre predaleč. Ker je take izjave dal, je umesten predlog 2 [Mirko Bitenc] in se mu priključim. – 424 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 7 [Franc Kotnik]: se priključi stavljenemu predlogu. – 1 [Marko Kranjc]: načelno sem za izključitev, izvršitev naj se odloži, dokler se ne ugotovi točne vsebine njegovih izjav. 2 [Mirko Bitenc]: To je povsem drugotnega značaja. Glavno je, da je podal izjave političnega značaja. Na tem dejstvu ne more ničesar spremeniti okolnost, kake izraze je ravno rabil. Zato ponavljam svoj predlog z naslednjo utemeljitvijo: Ker je svet[nik] Škulj na zborovanju dne 3. 2. 1944 podal izjave političnega značaja, čeprav je vedel za sklep širšega odbora SLS o prepovedi političnega sodelovanja z Nemci, se predhodno ni o svoji akciji z nikomur posvetoval, čeprav je vedel za sklep širšega odbora o obveznosti vseh članov stranke, da smejo nastopati le v soglasju in po odobritvi pristojnega poročevalca za koordinacijo, s čemer se je dejansko že sam dejansko izločil iz politične skupnosti SLS, se ga zato izključi iz stranke. Sklep o tem se mu ne objavi vsled razmer. Nato umakne svoj predlog 1 [Marko Kranjc]. Zatem je bil predlog 2 [Mirko Bitenc] soglasno sprejet. Na predlog 3 [Rudolf Smersu] se soglasno sklene, naj 2 [Mirko Bitenc] zbere tudi vse podatke o političnem delovanju Glavača Franca. 2 [Mirko Bitenc] še poroča o domobranstvu: Tu ni posebnih novic. Vidi se to, da Nemci nimajo zaupanja. To se vidi po posameznih akcijah proti partizanom. Nemci ne puste vzdrževati zvez s centralo ali pa to vsaj znatno otežkočajo. Med fanti je precejšnje ne- zadovoljstvo. – Zadnje dni je odšlo v Trst 60 propagandistov pod vodstvom nadporočnika Lenščaka [Dušan Lenščak]. – Številčno stanje je: častnikov 196, uradnikov 51, podčastni- kov 878, moštva 8370; skupaj 9522; po izjavi blagajnika pa je domobrancev okoli 12.000. Poročilo se vzame na znanje. 3 [Rudolf Smersu] prečita nek dopis iz Trsta in poročilo inž. Sodje [Jože Sodja] o razgovorih z dr. Pirkmajerjem [Otmar Pirkmajer]. V Trstu ima referenta za Primorsko v osebi inž. Martinjaka [Izidor Martinjak]. S Prekmurjem sta dve zvezi: ena preko Glavača, ki je tja sporočil, da je SZ razpuščena in naj se obračajo samo nanj, da bo dajal politična navo- dila. Druga zveza je zasebna preko inž. Koširja [verjetno Vinko Košir] do Bajlečeve. Zadnje njeno sporočilo je, da je tam položaj dokaj miren in ustaljen. Obstoji tudi enotnost v našem smislu. – V bodoče bo vzdrževal te zveze s Prekmurjem g. Čontala [Matija Čontala]. 3 [Rudolf Smersu] naj pri prihodnjih sejah tudi poroča o radij[skih] vesteh. Ker je 6 [Jože Krošl] bolan, prečita poročilo o položaju na Štajerskem 1 [Marko Kranjc]. Poročilo je optimistično; naši ljudje gori vedo, da je goščarstvo pod partizanskim vodstvom. Poročilo se vzame na znanje. Četrtek, 17. februarja 1944 14:30: 1 [Marko Kranjc], 2 [Mirko Bitenc], 3 [Rudolf Smersu], 4 [Miloš Stare], 5 [Albin Šmajd], 6 [Jože Krošl], 7 [Franc Kotnik]. Zapisnik seje z dne 10. 2. 1944 se soglasno odobri. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 425 2: Že večkrat sem predlagal, naj se nekaj napravi z akademsko mladino ter da naj se napravi osnutek pravil in pravilnikov za organizacijo in poslovanje stranke. Danes zno- va predlagam, naj se preide k resnemu študiju reorganizacije stranke, za kar naj se izvoli posebni odbor, ki naj pripravi nova pravila in poslovnike ob vpoštevanju vseh pametnih in koristnih želja in stremljenj, ki jih slišimo od raznih strani. Ker je g. Križman [Andrej Križman] že predlagal tak osnutek, predlagam, naj pridejo v tak odbor: poroč[evalec] za organizacijo, g. Križman Andrej in por[očevalec] za zakonodajo. 3 se strinja s predlogom 2 in še dodaja, naj pride v ta odbor tudi poročevalec za koordinacijo. Sklep: soglasno se sklene: ustanovitev takega odbora ter da pridejo v ta odbor vsi štirje predlagani. 2 še poroča, kar je dobil novega o zadnjem govoru svet[nika] Škulja [Karel Škulj]. To se glasi: »Naj uresniči on stoletni sen slovenskega naroda. Da bi se Kranjci in Slovencev vseh okrog rodovi združili pod streho hiše ene. V tem domu naj se združijo s Kranjcem Goričan, Tržačan, Istrijan, Beneški Slovenec, Štajerc in Korošec. In v tem domu naj zavlada prava svoboda in pravičnost. Končno naj dobimo upravno samostojnost, da rešimo socijal- na in druga vprašanja in izvedemo popoln preporod slovenskega naroda. Gospod prezident! Vi ste prvi naš slovenski general, popeljite nas v srečno bodoč- nost. Pismo vodje nam je vlilo prepričanje, da bo stoletni sen našega naroda uresničen (Vsa dvorana je v pravem hrumenju pritrjevala besedam g. Škulja). Ne le zborovalci v tej dvorani, ampak vsi Slovenci bi z brezmejnim veseljem pozdravili tisti dan.« Poročilo shrani štev. 1. – 2 še prečita pismeno poročilo o stanju domobranstva na dan 16. 2. 1944 in predloge za zboljšanje. Poročilo bo oddano na nekem višjem mestu. Sklep: Poročilo naj dobi tudi dr. Rainer [Friedrich Rainer]. Predložil bi naj ga kdo izmed ljub[ljanskih] Nemcev, morda dr. Luckman [Heinrich Luckmann]. Ugotoviti je le, kako je dr. Luckman sam zapisan pri Nemcih. Potrebne poizvedbe izvrši 2 preko dr. Golie [Adolf Golia]. 2 še poroča, da bo reduciran organ[izacijski] štab in da bodo ukinjeni štabi bataljo- nov ter čete naravnost podrejene nem[škemu] poveljstvu. Sklep: 2 naj točno in temeljito preštudira vse potrebno dokler je čas in možnost. Ustvari naj trdno povezanost med domobranskimi častniki po vsej pokrajini. 3: Prišlo je več glasov o sestanku zastopnikov dr. Mačka [Vladimir Maček], dr. Pa- veliča [Ante Pavelić] (Vokić [Ante Vokić]), gen[erala] Mihajloviča [Dragoljub Mihailović] in gen[erala] Nediča [Milan Nedić] ki naj bi se vršil v Ljubljani. Ob[veščevalna] služba ni mogla ugotoviti podrobnosti o tem. Iz poročila inž. Sodje [Jože Sodja] o položaju na Pri- morskem bom naredil izvleček za vse člane odbora. 4: Z naprednimi ni nič in zgleda, da zavlačujejo v znamenju notranje krize. Stara pravda je potisnjena na nivo strokovnega društva. MJNS [Mladina Jugoslovanske nacional- ne stranke] ima 2 frakciji: ena je za sodelovanje z JNS, druga proti. – Na naše predloge, da pridemo skupaj, ne reagirajo. 426 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sklep: 4 naj do prihod[nje] seje pripravi koncept pisma, ki ga v tem oziru pošljemo naprednim. – 4: Rad bi vedel – slišal sem, da se trdi, da sem v dopisu za dr. Žebota Cirila nekaj iz- pustil –, kaj sem napačnega naredil, ker je bilo besedilo napravljeno sporazumno s svet[ni- kom] Krošljem. 1 trdi, da so bile izpuščene neke besede in da na seji ni hotel opozoriti, ker je bilo vse že odposlano. Ko prečita 1 svoje besedilo, pripomni 5, da je besedilo 4 enako, nakar 1 pojasni, da je v obeh besedilih razlika: prvotno na seji določeno besedilo je dalo dr. Žebotu Cirilu značaj delegata, med tem ko besedilo 4 tega nima in daje dr. Žebotu le zna- čaj eksperta za severno mejo. 5 pripomni, da je bilo ratio sklepa, da dr. Žebot fungira kot ekspert, ne pa delegat in zato morebit[ni] sklep ožj[ega] odbora ni razlagati po mrtvi črki zapisanega besedila. – 6 izjavi, da je bilo takrat rečeno, da se dr. Žebota določi za eksperta za severno mejo. – 2 pojasni, da se je na seji Pokraj[inskega] org[anizacijskega] odbora za Štajersko govorilo o tem, da gre dr. Žebot v Rim kot ekspert za severno mejo. 5 razdeli vsem odbornikom osnutek predloga za pravilnik o delu poročevalca za zak[onodajno] delo. Se soglasno brez pripomb sprejme. – 6: Na Štajersko je prišlo precej hrvaš[kih] Partizanov, Nemci tudi evakuirajo Mari- bor, zlasti v Slov[enske] gorice – verjetno iz varnostnih razlogov pred zračnimi napadi. – 1 poroča: Doslej so prijavili svoj nastanek sledeči Pokraj[inski] odbori: za Gorenjsko: Draš [Albin Šmajd], dr. Žvokelj [Dominik Žvokelj], dr. Megušar [An- ton Megušar], dr. Debeljak [Tine Debeljak] in dr. Lavrič [Jože Lavrič]; za Prekmurje: Čontala [Matija Čontala], dr. Frumen [Ernest Frumen], Pucko [Vin- ko Pucko], Pintarič [morda Štefan Pintarič], Avgust Horvat; za Koroško: dr. Kotnik Franc, dr. Kotnik Janko, ing. Muri [Lambert Muri] in prof. Grafenauer [Franc Grafenauer]; za Primorsko: dr. Česnik [Ivo Česnik], dr. Martelanc [Ivan Martelanc], dr. Žitko [Stanislav Žitko], Mavrič [Jože Mavrič], dr. Kacin [Anton Kacin] in Kemperle [Leopold Kemperle]. Odbor se smatra le za delegacijo odbora v Primorski. Štajerska še ni poslala. 4 odide od seje, ker je nujno drugje zadržan. Nato 1 še poroča: Prekmurski odbor predlaga, da se sprejme v širši odbor dr. Fru- mna Ernsta. – 2 in 3 izjavita svoje pomisleke, ker je dr. Frumen policij[ski] komisar, na kar predlaga 7, naj se o predlogu kooptacije glasuje. – Od navzočih 6 odbornikov so 4 glasovali za kooptacijo, 2 sta se vzdržala. – 1 izjavi nato, da je tako dr. Frumen Ernest kooptiran v širši odbor. – 1 še prečita neka načela, po katerih bi deloval poročevalec za org[anizacijo] stranke, pa se sklene, naj za poslovanje poročevalca za organizacijo do prihodnje seje predloži v odobritev pravilnik (poslovnik). – Zaključeno 16:30. – DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 427 Petek, 28. januarja 1944 Odhod preko blokov nad P; zvečer razburjenje, ker se toliko govori po Ljubljani; govoriva z dopisnikom Skobernetom [Slavko Skoberne], ki mi pripoveduje o ilegali. Sobota, 29. februarja 1944 Iskanje Marna [morda Janez Marn] po Ljubljani; izjavi, da je ob svojem prihodu govoril s Šolarjem [Jakob Šolar], z drugimi ne. 428 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 3, 1. 2.–23. 2. 1944 (pag. 1362–1380) Torek, 1. februarja 1944 09:00: dr. Joso Kamušič [Josip Kamušič]: govoriva o razmerah na Primorskem; po- jasnuje, da niso za OF in da je sedaj edina njihova želja uničenje komunizma. To naj opravi Domobranstvo. Ker bodo tudi upravno Primorci po vsej verjetnosti drugače tretirani, naj imajo tudi v strank[arsko] polit[ičnem] oziru večjo samostojnost ali pa sploh samostojnost. Pravi, da bi bilo najbolje, ako z Milošem [Miloš Stare] odideva osebno na razgovore. Če se ne doseže vključitev, pa vsaj kolaboracija tam, kjer so enaka gledanja. Trdim, da sta bili obe skupini povabljeni, naj imenujeta svojega človeka v odbor, da je to storil le dr. Kralj [Janko Kralj]: prof. Juvančič [Ivo Juvančič] pa ne. Zanikam, da bi se v odboru govorilo proti dr. Besednjaku [Engelbert Besednjak]. – Razgovor je bil popolnoma zasebnega značaja. – 20:00: srečam g. Sokliča [Janko Soklič], ki pove, da je odobrena pot na Gorenjsko, samo orožje bo treba tu dobiti. 22:00: pride g. Skoberne [Slavko Skoberne] v Sl[ovenski] dom in pove, da je bil z g. Markunom Janezom pri dr. Zorat iju in Brandtu. Dogovorili so se, da gre Marn [Janez Marn] na Gorenjsko; najprej bo Marn nam oborožil 200 dvesto ljudi − za toliko pušk je povedal Nemcem −, v enem mesecu, ko bodo videli njegovo delo, ga bodo primerno obo- rožili. Marn je tudi povedal, da bo od 10.–15. sveč[ana] odšel na Dolenjsko mobilizirat in da bo odšlo z njim okrog 15–20 fantov, oboroženih z avtomatskim orožjem. Ta razgovor je imel Marn in Skoberne pred cca 6. dnevi. Skoberne v Marna popolnoma zaupa. Treba je, da ga podpremo vsi. – Pravi, da je povabljen z dr. Zorat ijem k dr. Rainerju [Friedrich Rainer] in da me je prišel vprašat, kaj naj stori. Rečem: Če Te je povabil, ne moreš odkloniti. Govori prav in tako, da bo koristno za slov[enski] narod. – Dalje Skoberne omenja, da je treba delati z mladimi, tudi Javornika [Mirko Javor- nik], ki je zelo sposoben, je treba pritegniti in mu zaupati. Se dogovoriva, da bi marsikatera nesoglasja odpravili [...] [...]; je zadovoljen, da bi se to organiziralo. Pride po povratku od Rainerja sporočit, kaj je opravil. Sreda, 2. februarja 1944 Bolan. Četrtek, 3. februarja 1944 Uredim za odpošiljatev časopisov na Gorenjsko. 14:30 SLS: Marko [Marko Kranjc], Bitenc [Mirko Bitenc], Smersu [Rudolf Smersu], Miloš [Miloš Stare], Draš [Albin Šmajd] in Krošl [Jože Krošl]. Bitenc poroča o razgovorih s Škuljem [Karel Škulj], inž. Sodjo [Jože Sodja], dr. Le- skovarjem [Ludvik Leskovar] in Markunom [Anton Mrkun]. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 429 Vsi so obljubili podreditev stranki. Škulj je to že danes prelomil, ko je na zboru dolenj[skih] kmetov podal neke politične izjave. Bitenc naj govori z njim in poroča na prih[odnji] seji. Treba je energično nastopiti, ako so bile njegove izjave politično škodljive. Dr. Leskovar je izročil pismeno mnenje mlajših intelektualcev SLS o odprtih vpra- šanjih: Ta pismena predstavka se glasi: 1) Politično delo mora tako v času svobode kot še posebno v času okupacije voditi enotno politično vodstvo, ki mora biti resničen predstavnik vseh po- zitivnih sil, če hoče vživati zadostno avtoriteto. 2) Vsi naši dosedanji napori so stremeli k temu cilju, o čemer pričajo vse naše vloge in ustmeni predlogi. Naša želja po takšni politični konsolidaciji je tem močnejša, čim večja postaja nujnost. Tudi vsako delo katerekoli druge sku- pine v tej smeri bomo z vsemi silami podprli. 3) SLS in njeno vodstvo morata zagovarjati in dosledno izvajati slovenski na- rodni program, ki bo v soglasju s tradicionalnim strankinim programom, kakršen je stranko dvignil do njene največje moči pred dobo diktatur. Tako program vsebuje npr. tudi »Slovensko izjavo« iz leta 1943. 4) Vodstvo stranke naj se preosnuje po pokrajinskem in proporcijonalnem principu. Taka preosnova edino lahko zagotovi v vsakih prilikah tisto avto- riteto, ki bo suvereno obvladala položaj. 5) Vodstvo SLS mora prevzeti inicijativo v vseh političnih vprašanjih. Discipli- nira naj vse skupine stranke ter naj tudi izven stranke angažirane člane kliče na odgovornost za njihovo delo. 6) K delu v stranki naj se pritegnejo vse pozitivne sile, katerim naj se odredi de- lovno področje po njihovih strokovnih in moralnih kvalitetah. Edino merilo za vrednost dela naj bo korist naroda. Osebni ali skupinski interesi morajo stopiti popolnoma v ozadje. Intrigantstvo in klikarstvo naj prenehata. 7) Koordinacija dela naj bo dogovorna. Za vse prekrške strankine discipline naj se uvedejo za vse enake sankcije, ki se morajo tudi nasproti vsem enako izvajati. Dokumentirane pritožbe članov mora vodstvo brezpogojno vzeti v pretres ter o njih izdati odločbe. 8) Za izboljšanje političnega položaja slovenskega naroda v vseh slovenskih de- želah mora vodstvo inicijativno nastopiti tudi pri okupacijskih oblasteh. Pri tem naj se zahteva vse, kar se sklada po mednarodnem pravu s položajem zasedenega naroda, zlasti pa tisto, kar je nujno potrebno za zatrtje komuni- stične revolucije. – Ljubljana, dne 31. 1. 1944 Smersu poroča: a) Glavačevi ljudje in Glavač [Franc Glavač], govore, da so MSLS [Mlada Slo- venska ljudska stranka]. Tudi skušajo povezati domobranske častnike. Vabili so nekega Gruma, ki pa se ni udeležil. Vodila naj bi to ilegalo pplk [podpol- kovnik] Kregar [Janko Kregar] in mjr [major] Bitenc. Kranjc: Škoda, da se mu ne more dokazati polit[ičnega] udejstvovanja, ker je škofu že večkrat obljubil, da se ne bo. 430 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Smersu: Že potem, ko je tako obljubo dal, imamo vsaj tri par strani dolga pisma od Glavača, kjer piše o političnih vprašanjih. Sklep (predlog Kranjc): Ob[veščevalna] naj ugotovi točnejše podatke o Gla- vačevem političnem udejstvovanju. b) po deželi postavljajo glavarji obč[inske] odbore; v nekaterih primerih dob- re, drugod tudi OFarske (npr. Polhov Gradec). Ljudje žele navodil in da so imenovani najboljši in najvestnejši. – Tudi glavarjem bi bilo povedati, naj ne postavljajo OFarjev in samo najzanesljivejše in najzvestejše. Kranjc: Kakor smo pod diktaturami šli v volitve in prevzeli odgovornost v občinah, tako bi tudi sedaj lahko dali prvo garnituro ljudi. – Bitenc: Občine so bolj gospodarske ustanove lokalnega značaja. Naj bodo ljudje iz prve garniture. – Predlaga: ljudje prve garniture in da se to glavar- jem pove. Sklep: (predlog Kranjc in Bitenc) Ljudem se pove, naj določijo vedno naj- boljše, OF ne; pri glavarjih naj se doseže, da bodo dejansko določili najboljše in najzanesljivejše in take, ki niso OF. c) prečita tudi osnutek pravilnika za Obprop [obveščevalno-propagandno] službo, naj da razmnožiti in razdeli med člane, da oddajo svoje pripombe. Draš in Krošl poročata o polit[ičnem] položaju na Gorenjskem in Štajer- skem. Je še vedno zelo OFarsko in je teror OF zelo velik. Potrebna je propa- ganda legalna in ilegalna. Sklep: Vsako delo, ki je združeno z delom v pokrajinah (Gorenj[ska], Štaj[er- ska], Kor[oška]), mora stvarni poročevalec opraviti z vednostjo odnosnega pokrajin[skega] poročevalca ali člana, ki se še posebej za to zanima. Marko Kranjc: prečita dopis dr. Kacina [Anton Kacin], naj bi se doseglo nekje v Lju- bljani za 11 fantov pri goriški policiji neko zboljšanje v pogledu samostojnejšega delovanja. Sklep: naj se ta želja sporoči plk. [polkovniku] Kokalju [Anton Kokalj]. Prečita izvleček iz poročila rav[natelja] Martelanca [Ivan Martelanc] o polit[ičnem] položaju na Primorskem. Prečita dopis žup[nika] Šorlija [Peter Šorli] o položaju na Pri- morskem. Obe poročili se vzameta na znanje. Mjr [major] Bitenc še sporoči, da bo štab poslal na Primorsko okrog 60 propagan- distov; za vodjo je določen Lenščak [Dušan Lenščak] in ne Pirih Milko. Pri slučajnostih se sklene, naj svet[nik] Krošl govori z dr. Kotnikom [Franc Kotnik], iz kakšnega razloga izostaja od sej. – 17:00: govorim z Rantom Pavlom, ki pove, da gre za 3 (tri) dni v Trst. Da so Stražarji vključili v svoje vrste Kobija189 in da imajo Pavla za plavega. 18:00: naletim na g. Kobentarja [verjetno France Kobentar], nato na nadporočnika Železnika Naceta, ki je prišel na neki tečaj v Ljubljano. Je na Rašici: zaenkrat so brez P[ar- tizanov], vendar bodo zopet prišli: Samostojnih akcij ne smejo delati. – 189 Eden izmed bratov Kobi – Drago ali Mario. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 431 Petek, 4. februarja 1944 08:30: Geratič [Mirko Geratič] prinese od Marka [Marko Kranjc]: »Prosim lepo, sporoči mi do sobote, 12. t. m. 1) imena članov Pokrajinskega odbora SLS za Gorenjsko, 2) kdo bo predstavnik (predsednik, vodja sej) tega odbora. Mislim, da je najbolje tako, kakor je bilo pri pokraj[inskem] odboru Slov[enske] za- veze, da tvorijo predstavniki političnih okrajev (Radovlj[ica], Kranj, Kamnik, Škofja Loka in event[ualno] Litija Krško (skupaj 1) Pokrajinski odbor. Skliči prosim sejo Pokrajinskega odbora Slov[enske] zaveze in tam uredite Pokraj[inski] odbor SLS. To Te prosim v izvedbo sklepa četrtkove seje 20. januarja na podlagi Tvojega predloga.« 10:30: dr. Zupan [Stanislav Zupan] pove, da je prišlo na Inf[ormativni] urad za Čen- če neko poročilo, da je nezanesljiv in da je pustil v VS organizirati komunistične trojke, da je njegov vodni častnik dr. Lovrenčič [verjetno Ivan Lovrenčič] odšel k partizanom in da je pri škofu posredoval za izpust bratov Malavašičev, ki sta partizana. Dan je bil predlog, naj se ga aretira, če bo prišel posredovati. – Ima prevedeno knjigo dr. Gregoriča [Danilo Gregorič] »Samoubistvo Jugoslavije«. Če imajo interes za izdajo, jo odda proti honorarju. – 11:00: Beltram: bratje Pavletiči190 bi radi govorili o političnih stvareh. Določiva po- nedeljek zjutraj ob 8:30 – 11:45: ga. Peternel prosi, naj posredujem za izpust njenega moža, ki je zaprt pri po- liciji od ponedeljka 31. 1. 1944 naprej. Ji povem, da nisem nikjer vdeležen in kvečjem lahko samo vprašam, kako je z njim. Pravi, da ima spis dr. Frumen [Ernest Frumen]. – 14:15: Marn Janez, Bitenc Mirko, Bitenc Stanko in Draš [Albin Šmajd]: Omenim, da smo v začetku obljubili in si prisegli iskrenost in odkritosrčnost, kar edino more služiti za bazo našemu skupnemu delu. Povem, kar je Skoberne [Slavko Sko- berne] povedal, a pravi, da je le delno odgovarjal dr. Zorat iju, kar ga je vprašal. Ko mu je rekel, če imajo fantje na Dolenj[skem] puške, je M. [verjetno Janez Marn] odgovoril: Delno ja, delno ne. Je pa sam za to, da z N[emci] čim manj zvez. Povedal sem, da je tudi Soklič [Janko Soklič] dobil zagotovilo o dovolitvi Gor[enjske] ilegale in njeni oborožitvi ter naj ostane kar pri tej zvezi. Pri dogovoru z Nemci naj se doseže: 1) Edinica je popolnoma samostojna, prosto gibljiva, ni vezana na nobeno bazo, zveza samo preko ene osebe (Soklič), 2) nastop proti P[artizanom], N[emci] pri miru, 3) oborožite N z italij[anskim] orožjem, ki so ga vajeni, 4) zadostno število avtomatskega orožja, predvsem lahkega, tudi nekaj težkih strojnic, ter bacačev (lahkih) ter bombe, 5) prostost akcij na Gorenjskem in predhodno na Dolenjskem, 6) mobilizacija na Gorenjskem, 7) urediti zdravljenje pri Domobrancih, 8) ureditev odhoda cca 30 fantov od Domobrancev (ali dezertacija ali izpusti- tev od štaba). 190 Verjetno bratje Rudolf, Julij, Ivan, Vladimir in Marino Pavletič. 432 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Interno je treba urediti: cca 300 šajkač, rabili bi 3 kg tobaka dnevno, nekaj čevljev, perilo, nahrbtniki, šatorska krila, prepečenec, konzerve, hlače – špizhoze in kratke ovijače za fante (velike 170–190 cm), sanitetni material za vsakega, urediti propagando v Ljubljani za Gorenjsko, daljnogled in piščalke… Na Dolenjskem naj se uredi: bazo za nadaljno zbi- ranje ljudi. – Morda bi se organizirala zbirka tobačnih kart pri ženskah. = 19:30: prejem dopisa od Toneta Duhovnika in inž. Doreta Martinjaka. Nedelja, 6. februarja 1944 09:30: prof. Lipovec [Cene Lipovec] pravi, da so v četrtek 3. 2. 1944 imeli v Ljubljani pri Slonu sestanek Nedičevci, Mihajlovićevci, zastopniki dr. Mačka [Vladimir Maček] in dr. Pavelića [Ante Pavelić]. Imenovan ve za Vokića [Ante Vokić], in Vesnića. Od Slovencev ni bil nihče navzoč. Radi bi dobili stike z SLS, a niso mogli nikogar dobiti. Razgovarjali so o event[ualni] novi jug[oslovanski] vladi in so naglasili, da so razgovori med Nemčijo in Londonom dejstvo, vsled česar je treba biti pripravljen na vse eventualnosti. Prihodnji razgovori bodo v Trstu. Nemci da so vedeli za sestanek, a so pustili v miru. 10:00: g. Mavec [verjetno Jakob Mavec] pripelje g. Prijatlja [verjetno Drago Prija- telj] s prošnjo, da mu oskrbim stanovanje in prehrano. Marko191 pove, da je dal Prijatelj zelo koristne podatke. – 14:00: Miloš [Miloš Stare], Križman [Andrej Križman], Dr. Puš [Ludvik Puš], Milan Finec, Bitenc [Mirko Bitenc] in Draš [Albin Šmajd]: sklep: Bitenc naj se pripravi, da bo predlagal izključitev svet[nika] Škulja [Karel Škulj] na četrtkovi seji iz stranke. Ponedeljek, 7. februarja 1944 08:00: zvem, da je Ulaga posredoval pri ge. Kokaljevi, da bi se pripravila pot za vrni- tev dr. Marjana Breclja in ostalih kršč[anskih] socijalistov od partizanov. 08:30: Pavletič Julij in Marin, Beltram in Draš [Albin Šmajd] razgovarjajo o va- lutnem problemu. Sta Pavletiča zato, da je podlaga denarja blago, (ne zlato ali delo), zlato naj bo samo merilo. Po njunem mnenju je kriva vsega gorja napačna podlaga denarja. – Bosta dala na študij svoje spise – nato razgovor dalje. – 10:00: Zvem, da je bil včeraj ubit v Tolminu inž. Simčič. 14:00: Marn [Janez Marn], Bitenc Mirko, Bitenc Stanko in Draš: Pove, da so Partija: Kocbek [Edvard Kocbek], Fajfar [Tone Fajfar], dr. Brecelj Mar- jan verjetno tudi Brejc Jože ter Franček List »Marko«. Za rešiti bi bilo: Marn, Prijatelj Drago in Stanko, Udovč Jože, Šafar Franc, Cigler Jože, int.192 Tilen (Frankič) [Mirko Frankič] ter iz D. M. [Devica Marija] v Polju neki Martin in Matevž. Sporazumemo se, da se postavi v Ljublj[ani] neki štab, ki bo vojaško vodil, nad njem še neko polit[ično] vodstvo. Na terenu Grum [Janez Grum], Marn in Saje [Jože Saje]. Morda Grum, nato Marn operativno, Saje 191 Ali Marko Kranjc ali Albert Ilovar – Marko. 192 Verjetno intendant. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 433 načelnik štaba. Odločbe soglasno, voj[aško] izvedbo enotno. – Se bo napravil pravilnik tega za podpis. – 20:00: zvem, da Krenerja [Franc Krener] in Peterlina niso pustili Nemci v Trst. Torek, 8. februarja 1944 08:00: Zvem: Včeraj (7. 2.), pri odrejenem potovanju štaba SD in ene čete Domo- brancev iz Ljublj[ane] v Trst s posebnim oklopnim vlakom, so Nemci ob prihodu vlaka v Borovnico dali telefonični nalog, naj čaka vlak na postaji Brdo na Ortskomandanta z Vrhnike Hauptmanna g. Kanza. Ob prihodu na Verd imenovanega še ni bilo, pač pa od- redba, naj vlak čaka, dokler ne pride. Čakali so tri ure. Ko je prišel, je sporočil, da se mora štab vrniti v Ljubljano; dostavil jim je svoj avto, vlak s četo Domobrancev pa je nadaljeval vožnjo v Trst. (Ferdo [verjetno Ciril Ponikvar]) 08:30: ing. Martinjak [Izidor Martinjak]: Gorenj[ska] ilegala naj bi vzela v svoje področje tudi obmejni pas sedanje Primorske (npr. Cerkno in okolico). Ljudje na Prim[orskem] so protipart[izanski], a so pod groznim terorjem. Pozicije za Domob[rance] niso brezupne. Samo hitra pomoč je na mestu. Med našimi in sredinci so bila pogajanja za izdajanje leg[alnega] slov[enskega] časopisa. Sredinci so izjavili, da so za izdajo; če dovolijo OF. Ta odgovorila, da je za izdajo slovenskega časopisa, če bo ta imel smer proti Domobrancem – Plk. [Polkovnik] Kokalj [Anton Kokalj] je dokončno prekinil s Stražarji in Glavačevci. Lipovška [verjetno Silvo Lipovšek] bo poslal nazaj v Ljubljano. Ilija [verjetno Lojze Ilija] je prišel iz Ljubljane tja in ni v štabu. Hodi okrog z WH [verjetno Winterhilfswerk] in nabira ljudi za WH. Stražarji imajo direktne zveze z Berlinom, kakor je ugotovil plk. [polkovnik] Kokalj. – V petek in soboto (4. in 5. 2. 1944) je Tone Duhovnik imel sestanek z Jevdževićem [Dobroslav Jevđević] in mjr. [majorjem] Novakom [Karel Novak] v Trstu. Jevdžević mu je rekel: 1) mora priti do sodelovanja med Domobranci in Novakom, 2) Novak uživa popolno zaupanje Mihailovića [Dragoljub Mihailović] in ni go- vora, da bi ga odstavil, 3) zaenkrat Domobranstvo še ni odobreno in ne bo, dokler ga vodita Peterlin [Ernest Peterlin] in Krenner [Franc Krener]. Mj. [Major] Novak je bil kratek, previden v izvajanju, imenoma ni napadel nikogar, pač pa trdil, da smo vsega krivi mi in je izrazil željo, da pridemo skupaj. – Toneta [Anton Kokalj] je to tako prevzelo, da je hotel takoj v Ljubljano; da bi 1) tu povedal, da fante varajo z Mihajl[ovićevo] odslovitvijo, in 2) tu povedal, da moramo na vsak način sodelovati z Novakom. – Inž. Martinjak mu je pobijal tezo »moramo na vsak način sodelovati«, ker vendar ne moremo pustiti v nemar Novakove krivde in blatenja našega postopka. Hoče za to vedeti, kaj naj Tone stori; sestavim tole besedilo: Naj TD [Anton Duhovnik] dobi ponovni stik, pove, da so pripravljeni ljudje iz SLS in SL razgovarjati z obema, in urediti vse odnošaje, ki se smatrajo kot nujni za obnovo jugosl[ovanske] države. 434 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sam nima nobenih pooblastil za odločitev poedinih točk sporazuma in za dogovar- janje, ki bo vezalo ljudi teh formacij. 10:30: svet[nik] Markun [Anton Mrkun]: pove, da je delal svetnik Škulj [Karel Škulj] na svojo roko in da ima za seboj veliko, če ne vseh kmetov, zlasti odbornike, ker jim mnogo dovoli in se jim mnogo laska. Bo treba obdelovati vsakega posebej, da se ga odtrga od Škulja. Na Pevčev [Ignacij Pevec] predlog je bil izdan pred 1 1/2 meseca za voditelja vseh kmetov. Pred nekaj dnevi je bil protikom[unistični] odbor (oz. njegova deputacija) na štabu in zahtevala, naj se pošlje v Gorico 300, v Trst 300 ljudi. Bila je tudi pri gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik], ki je rekel, da bodo šli v Trst šele, ko bo pokrajina urejena. – 12:15: Milošu [Miloš Stare] povem sporočilo inž. Martinjaka in moj odgovor, pa vidim, da ni zadovoljen, ker sem omenil »z obema«. Pravi, da z Novakom ni mogoče, dok- ler ne uredi onih svojih poročil, ki so po 8. 9. bila odposlana v svet; na osnovi katerih je Mihailović podal svojo zadnjo izjavo po radiju. – Pove še, da je bila ta izjava razmnožena v 12000 izvodih za Gorenjsko in če vem, kdo je to storil. (To slišal šele od njega.) Sreda, 9. februarja 1944 08:00: Smersu [Rudolf Smersu]: naj uredi z dr. Janežem [Janez Janež] za sanitet[ni] materjal za 300 ljudi; tudi naj kupi vazelin. 08:30: Križman [Andrej Križman] ni za to, da bi take posle vodil župnik Demšar. Je bolje, ako dobimo koga drugega. Poedine (določene) posle lahko opravlja, ne pa vodi. – 12:30: Stare [Miloš Stare] pove, da je včeraj 8. 2. 1944 odpotoval s Trsta Novak [Ka- rel Novak], ki je zdaj v Ljubljani. 13:30: prof. Grum [Janez Grum]: mu povem to okolnost in kar bo zdaj združeno z njegovim prihodom. Gotovo organiziranje ilegale. Se domeniva, kako bo odšel od Domo- branstva. – 14:30: Marn [Janez Marn] in Drago Prijatelj: včeraj je bil na razgovoru s Slancem [Radovan Slanc] in Sajetom [Jože Saje]. Slanc je povedal, da so ga klicali h sebi Nemci in mu ponudili vodstvo letečih domobranskih odredov. Doslej je bil vedno za sodelovanje s »klerikalci«, včeraj je pa rekel: »Kaj, če ne gredo zraven« in zamahnil je z roko. Saje je doslej bil vedno proti Novaku; včeraj je pa že nagibal na njegovo stran. Govori pa izrazito centra- listično in o jugoslovenskem narodu (ne slovenskem!). Tudi Slanc izgleda, da je Novakov eksponent. Marn je prišel do prepričanja, da so liberalci neiskreni in zahrbtni ter da je silno težavno delati z njimi. Bo govoril popolnoma odkrito v najkrajšem času z maj[orjem] Glušičem [Andrej Glušič], ga povabil v namera- vani štab za ilegalo pod med nami postavljenimi načeli (Vel[ika] Slovenija v federativni Jugoslaviji), sicer bomo ilegalo sami postavili na teren. – Če je potrebno iz važnih razlo- gov, bomo dali jugosl[ovanske] in slov[enske] tribarvnice, samo da izbijemo Novakovcem orožje iz rok. Če bi našli kakega človeka, ki bi šel k Nemcem in jih tam pridobil za načrt, da dovo- lijo enemu izmed naših častnikov odhod leteče domob[ranske] edinice (v nedomobranskih DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 435 oblekah) na Dolenjsko, da bi krila Marna in njegove akcije, bi bilo skrajno dobro; če ni- mamo boljšega, bi bil morda za kaj takega tudi Skoberne [Slavko Skoberne]. – Draš [Albin Šmajd] izjavi: da je Skoberne premalo resen za tako akcijo. Poslužili bi se ga v najskrajnej- šem primeru. – 15:00: povem, Fincu [Milan Finec] in Mavcu [Jakob Mavec], da je Novak v Ljubljani in da jim je od Nemcev dovoljena ilegala v obliki legal[nih] domobranskih letečih edinic, ki jih bo vodil Slanc. 17:30: Ilovar Berto: pove, da je imel danes ob 14h razgovor s Skobernetom, ki mu je povedal o razgovorih z Nemci in Marnom in da o Drašu nočejo ničesar slišati: Povedal je tudi, da je Novak v Ljubljani in da ni slab človek. Vabil je Ilovarja, naj bi podpiral ilegalo. – Ilovarju povem vse, kar je povedal Marn. Ilovar pa pove, da je bil Slanc pri Peterlinu [Ernest Peterlin], mu povedal nemški predlog in da brez Peterlina ničesar ne prevzame. Peterlin je dovolil Slancu, naj prevzame vodstvo letečega oddelka. Peterlin je tudi rekel, da bo preko Glušiča [Andrej Glušič] iskal zvezo z Mihajlovičevci. Za Bitenca Mirka je vprašal, če res hodi izven Ljubljane. Naročil je Ilovarju, naj pazi nanj. Šturm [verjetno Artur Šturm] je pa pristavil, da je Bitenc baraba. – Obljubi, da bo izročil imena komandantov in komandirjev ter dislokacijo edinic. Je zato, da se ustanovi ilegalno vodstvo domobrancev, da se ustanovi ilegalo za teren, ki jo vodijo v Ljubljani štab, da se trdno poveže pod ilegalno vodstvo vse trdno zanesljive četnike v domobranstvu, da se za Ljublj[ano] napravi točen načrt s strani ilegal[nega] vodstva domob[rancev]. – Gre v ileg[alno] vodstvo, če bodo v njem serijozni ljudje. 18:30: mjr. [major] Bitenc Mirko, Pirih Milko, prof. Grum Janez, Bitenc Stanko, Češnovar Slavko [Viktor Češnovar], Smersu Rudolf in Draš: Draš poroča o novih dogodkih, ki so spredaj opisani. Sklepi: odobre se nastanki ilegal[nih] vodstev in naroči naj hitro in zanesljivo dela- jo; ilegal[ci] za teren iz domobranstva in bo naj jih cca 50– 60, nabere naj jih prof. Grum – naj deloma izstopijo deloma prosijo za dopust, s katerega se ne vrnejo več. – Povelj[nik] naj bo Grum, operat[ivni] častnik Marn Janez. Fantje naj ubogajo in se podrede strogi disciplini in ne kritizirajo odredb. – Četrtek, 10. februarja 1944 11:00: Plk [Polkovnik] Vauhnik [Vladimir Vauhnik]: Razgovor o akcijah proti ko- munistom. Treba je vse ilegalne in legalne (Domob[rance]) podrediti vrhovnemu politič- nemu vodstvu Slovencev, kjer bo tudi posebni vojaški poročevalec. Ta bi moral doreči pri Domobranstvu, da bi se ilegalno dalo voditi od tega slov[enskega] vodstva, da bi zbralo ljudi in jih po potrebi pošiljalo plk [polkovniku] Kokalju [Anton Kokalj] (če imajo višek); dalje bi moral pripraviti Nemce za dovolitev legal[ne] ilegale, moral bi začeti z organizi- ranjem legal[ne] ilegale in sporedno prave ilegale. Propaganda mora biti perfidna in mora 436 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) npr. stalno zatrjevati razkol med part[izanskimi] skupinami. – Pove, da je mjr. [major] Glušič [Andrej Glušič] proti Novaku [Karel Novak]. – Se strinja z organi ilegale za Gorenj- sko, priporoča naj se takoj začne tudi z organ[izacijo] ilegale za Primorsko. – Računa na končni konflikt med AA [Anglo-Američani] in N[emčijo] ter Rusijo. Izhodišči sta dve: ali AA [Anglija in Amerika] hoče z Rusijo potolči Nemčijo in se šele potem obrneta s Kitaj- sko vred proti Rusiji, kar bi pomenilo začasno sovjetizacijo Evrope, ali pa že preje doseči sporazum z Nemčijo in nastopiti proti Rusiji. V tem primeru bi bila sovjetizacija Evrope izključena. 14:30 ožji: Marko Kranjc, Bitenc Mirko, Smersu Rudolf, Stare Miloš, Draš [Albin Šmajd] in dr. Kotnik [Franc Kotnik]. Manjka vsled bolezni g. Krošl Jože. Zapisnik seje z dne 3. 2. se odobri s pripombo, da je bilo sklenjeno, naj se Miloš zanima za politične povojne načrte naprednih. Bitenc Mirko poroča: Po sklepu zadnje seje sem se zanimal za vsebino Škuljevega govora ter sem po pričanju časopisov ugotovil: Jutro: Zahvalil se je najprej g. prezidentu za zgodovinsko sporočilo, v katerem vidi slov[enskega] kmet[a] v svojem trpljenju in nesreči močno roko za pomoč ter jamstvo za rešitev in bo- dočnost. Govornik je naprosil g. prezidenta, da tolmači na najvišjem mestu Veliki Nemčiji in velikem nemškem narodu zahvalo in lojalnost slovenskega prebivalstva. Med viharnim pritjevanje je g. Škulj nadaljeval: »Plemenita gesta Velikega Führerja nemškega naroda nam potrjuje zavest in trdno prepričanje. Naj bo genialni Führer nemškega naroda prepričan o naši brezkompromisni lojal- nosti in naši trajni hvaležnosti. Zato prosimo, naj veliki nemški Führer, najmočnejši mož v sodobni Evropi izdejstvuje in tudi uresniči želje slovenskega naroda po rešitvi narodnih in socijalnih vprašanj.« »Slovenec«: »Vodja Velike Nemčije, ki kroji usodo velikim narodom, tudi naš narod ne pozabi. Zato prosimo, naj veliki nemški Führer, najmočnejši mož v sodobni Evropi, izdejstvuje in tudi uresniči po rešitvi narodnih in socijalnih vprašanj.« Dalje sem prejel izjavo, ki jo je podal Škulj: »Ljubljanski ljudje so mi onemogočili moje politično delovanje, sedaj bom pa jaz pokazal.« (Pevc) [Ignacij Pevec] Večer pred zborovanjem je bila seja kmečkega odbora. Tam nam je odb[ornik] Pevec župan rekel: »Naj ne gre v svojih izjavah predaleč. Pred vršitvijo kritičnega zborovanja sem bil pri Škulju, mu povedal naše stališče in sva se dogovorila, da ne bo nobenih korakov in izjav političnega značaja dajal brez predhodnega dogovora. Po tem zborovanju sem zopet govoril s Škuljem, ki je: »Oficijelna SLS bi se morala iti pok- lonit in izraziti svojo lojalnost in iskrenost do novih oblastnikov. Delal bom in žrtvoval za svoje ljudi, čeprav po vojski odpadem. Ne reflektiram na nobeno politično karijero po vojski.[«] Na seji na predvečer svojega govora ni nikomur pokazal. Ko sem ga stavil na odgovor, zakaj se ni pomenil z menoj, je odgovoril, da je prišlo tako nenadoma, da me ni mogel obvestiti. Obvestil bi me lahko in se z menoj razgovoril, ker je že na Svečnico vedel za zborovanje in kaj bo govoril. Je nepoboljšljiv in zaverovan vase. Ker so padle politične izjave in ker je bilo v njegovem govoru toliko hvalisanja, moramo do Škulja zavzeti strogo stališče, da obvarujemo stranko pred očitki sodelovanja političnega z nemškim okupator- jem. Predlagam, da ga ožji odbor izključi iz stranke, a te izključitve ne priobči niti Škulju niti drugemu. Smersu [Rudolf Smersu] se priključi temu predlogu. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 437 Draš [Albin Šmajd] se priključi temu predlogu, vendar želi naj Obprop skuša pri- tegniti nove člane kmečkega odbora in jih tako odtegne vplivu Škulja. Miloš [Miloš Stare]: Sklep širšega odbora je bil: prepoveduje se vsako politično so- delovanje z Nemci. Za ta sklep je Škulj vedel, ker sem mu to sam sporočil. Vedel je tudi, da ne sme nobenih političnih izjav dajati brez predhodnega dogovora z poročevalcem za koordinacijo. Kljub temu je podal izjave politič[nega] značaja, se ni z nikomur posvetoval, torej ravnal samovoljno, dalje je bil od župana Pevca celo opozorjen na predvečer zborova- nja, naj v svojih izjavah ne gre predaleč. Ker je take izjave dal, je umesten predlog Bitenca [Mirko Bitenc] in se mu priključim. Dr. Kotnik [Franc Kotnik] se priključi predlogu Bitenca. Marko Kranjc: Sem načelno za izključitev, izvršitev naj se odloži, dokler se ne ugo- tovi točne vsebine njegovih izjav. Bitenc Mirko: To je povsem drugotnega značaja. Glavno je, da je podal izjave po- litičnega značaja. Na tem dejstvu ne more ničesar spremeniti okolnost, kake izraze je rav- no rabil. Zato ponavljam svoj predlog z naslednjo utemeljitvijo: Ker je svet[nik] Škulj na zborovanju dne 3. 2. 1944 podal izjave političnega značaja, čeprav je vedel za sklep širšega odbora SLS o prepovedi političnega sodelovanja z Nemci, se predhodno ni o svoji akciji z nikomur posvetoval, čeprav je vedel za sklep širšega odbora o obveznosti vseh članov stranke, da smejo nastopati le v soglasju in po odobritvi pristojnega poročevalca za koor- dinacijo, je s tem svojim dejanjem strogo kršil sklepe in odredbe stranke, s čemer se je že sam dejansko izločil iz politične skupnosti SLS, se ga zato izključi iz stranke. Sklep o tem se mu vsled razmer ne objavi. Nato umakne svoj predlog Marko Kranjc. Predlog Bitenca Mirka je bil zatem soglasno sprejet. Na predlog Smersuja se sklene, naj Bitenc zbere vse podatke o političnem udejstvo- vanju Glavača Franca. Bitenc še poroča: Pri domobranstvu sicer ni posebnih novic. Vidi se to, da Nemci nimajo zaupanja. To se vidi po posameznih akcijah proti partizanom. Nemci tudi ne puste držati zvez s centralo ali pa vsaj znatno otežkočajo. Med fanti je precejšnje nezadovoljstvo. Zadnje dni je odšlo v Trst 60 propagandistov pod vodstvom nadporočnika Lenščaka [Du- šan Lenščak]. Številčno stanje bo: častnikov 196, uradnikov 51, podčastnikov 878, moštva 8370, skupaj 9522; po izjavi blagajnika pa prinaša število okoli okoli 12.000. Smersu prečita nek dopis iz Trsta in poročilo inž. Sodje [Jože Sodja] o razgovorih z dr. Pirkmajerjem [Otmar Pirkmajer]. V Trstu ima referenta za Primorsko v osebi inž. Martinjaka [Izidor Martinjak]. S Prekmurjem sta dve zvezi: ena preko Glavača, ki je tja sporočil, da je SZ razpuščena in naj se obračajo samo nanj, da bo dajal politična navodila. Druga zveza je zasebna po inž. Koširju [verjetno Vinko Košir]. Bajlečeva sporoča, da je položaj dokaj miren in ustaljen. Tudi pravi, da obstoji enotnost v našem smislu. V bodoče bo za Prekmurje in za zveze z njim uredil superior Čontala [Matija Čontala]. 438 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Smersu naj na bodočih sejah tudi pripravi izvleček iz radijskih vesti. Ker je svet[nik] Krošl bolan, prečita poročilo o Štajerski Marko Kranjc. Poročilo je optimistično; naši ljudje gori vedo, da je goščarstvo pod partizanskim vodstvom. Petek, 11. februarja 1944 Za Gorenjsko se zanima brivec Osenar [Stanko Osenar] iz Cerkelj pri Kranju (Pog- rajc Ivanka iz Brezovice, naj se jo obvesti in dajo vesti). 12:00: g. Soklič [Janko Soklič] pošlje dopis: [...] 10. 2. 1944 G. doktor! Pripravite prosim za pričetek drugega tedna oficirja, ki bo vodil akcijo na Gorenjskem, v Ljubljano, ker mora stopiti radi podrobnosti (teren – oborožitev) z g. Schluiferjem [Rudolf Schluifer] v zvezo! Drugače vse v redu ta zadeva! Pozdravi Soklič [Janko Soklič]193 14:00: Bitenc Mirko, Marn Janez in Draš [Albin Šmajd]: Kdor bo šel k Nemcem na razgovor, naj postavi za orožje tele zahteve: za gverilo je potrebno vsaj za vsakega 6 lahki mitraljez, na vsakega 15.tega brzostrelko, na vsakega 30 en lahko bacač ostalo ital[ijanske] puške in zadostno municije. Tudi morda italij[anske] nahrbtnike. Zbirališče naj bi bilo pri Sv. Urhu. Tu tudi oborožitev. Sobota, 12. februarja 1944 (tudi Bitenc Mirko) 08:00: Žakelj [Jakob Žakelj] bo oskrbel mesto za gozdovnike, ki bo varno pred K[omunisti]. Ima prb [približno] 5–650 m; np 1 (za mauser mun[icije]), ital[ijanskih] 7 (2 zab[o- ja]) mavserce 7 – 2 zaboja (2500), 3 Manliherce brez municije, cca 500 bomb, kupi lahko: 4–5 zabojev municije za lahke bacače, cca 3 zaboje municije za težko Bredo. – Naj kupi; oskrbel vodnika; pripravljal hrano; bo obveščen, ali bo legal[na] ilegala ali čista ile- gala; v Rovtah in pri Sv. Treh Kraljih je nekaj Žirovcev, ki naj bi se priključili ilegali – 14:00: dr. Zupan [Stanislav Zupan] pove, da je ostal zvest in dober Košir Janko iz Križ (2. ali 3. hiša od Zaplotnika) p. d. [po domače] Majdnekov. – 14:30: Smersu [Rudolf Smersu], Draš [Albin Šmajd], Bitenc Stanko, Derganc [Jože Derganc], Berlot Viktor, prof. Grum Janez, Skubic [verjetno Anton Skubic], Bajec: raz- govor o položaju na Dolenjskem in naj pomagajo ilegali. – Berlot se bo pred odhodom v Rovte zglasil pri Drašu, da uredita vso stvar za Gorenjsko. – 193 Priloga dnevniškemu zapisu je tudi originalno pismo (pag. 1378). DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 439 14:45: Miloš Stare, Križman [Andrej Križman], Finec [Milan Finec], Bitenc Mirko, Smersu, Draš [Albin Šmajd] in Tone Duhovnik. Slednji poroča o svojih razgovorih pri Jevdževiču [Dobroslav Jevđević]: Ta trdi: 1) Novak [Karel Novak] je komandant in uživa polno zaupanje Mih. [Drago- ljub Mihailović]. 2) Mih. ni proti D[omobrancem], samo proti vodstvu SD [Slovenskega domo- branstva], 3) ker se je SZ razbila, mora SLS podati izjavo za Jugoslavijo in kralja. 4) SLS naj sporoči, da želi urediti odnose z Mih. [Dragoljub Mihailović] Jevdževič je bil dejansko v Ljubljani, govoril z dr. Pirkmajerjem [Otmar Pirkmajer], ... in dr. Gosarjem [Andrej Gosar]. Nato je odšel, ker je bil nadzorovan. – Sklep: Tone naj sporoči, da smo svojo izjavo že odposlali vladi, ki ji je znano naše stališče, sami smo pa v Ljubljani in pripravljeni razgovarjati. – Brez Toneta so sklenili, da se poagitira med moškimi nad 40 let naj stopijo v Me- šč[ansko] stražo, ako bo ustanovljena. Nedelja, 13. februarja 1944 10:00: Smersu [Rudolf Smersu]: Naj pokliče Pograjčevo [Ivanka Pograjc] k sebi in se pogovori glede Osenarja [Stanko Osenar]. Sporočim naslov Koširja iz Križ. – Pove za Mlejnikovo [Manja Mlejnik], Žitnika [Rudolf Žitnik] in dr. Krošlja [Anton Krošl] in da je glede teh govoril z Milošem [Miloš Stare], ki pravi, da bi posegli že s politično borbo, ker sta zlasti zadnja protikomunista. Povem, da se v to ne spuščam. – Povem mu glede ilegale. Je zadržan. Sporoči, da je bil včeraj pri njem Skoberne [Slavko Skoberne], ki mu je rekel, da on želi samo Smersuju vse povedati. Ponedeljek, 14. februarja 1944 08:00: Godina [Jožef Godina] piše: Dragi! – Ali je res Bertoncelj [Franc Bertoncelj] na Jesenicah ubit!? Zelo me je zadelo. Sožalje Tebi in njegovim. Takih bomo imeli malo. In vendar sem vsak dan bolj prepričan, da zlo ne bo zmagalo. Spor med zapadnimi demokracijami in boljševizmom je kljub londonske- mu trobilu vsak dan večji. Zato je najbolj pravilna linija, za katero si se vedno izpostavljal: Z vsakim dovoljenim sredstvom zatirati zločinski komunizem in narodu ohraniti življenje. Stranka ne bo obžalovala svojega postopanja v dobi okupacije – Vojska v naši bližini je bila od začetka zelo živahna, sedaj je pa kar utihnila. Nič se ne bomo čudili, če jih vržejo v morje. – Bodi zdrav, pazi na življenje! Pozdrav gospej! Tvoj JGod [Jožef Godina] Rim, 6. 2. 1944194 194 Priloga dnevniškemu zapisu je tudi originalno pismo. 440 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 14:00: mj [major] Bitenc Mirko, Glušič [Andrej Glušič] in dr. Kovačec [Franjo Ko- vačec]: ilegalno vodstvo za ilegale. Prevzamejo in se sporazumejo, da bodo vojaško vodili pod skupnim slov[enskim] vrh[ovnim] polit[ičnim] vodstvom. – Grum195, Marn [Janez Marn], Draš [Albin Šmajd]: Koliko bo odšlo od Dom[obran- cev], zve do 16. 2. – Odhod se določi na ponedeljek 21. 2.; znak – slov[enska] tribarvnica na rokavu, državna na kapi: poveljevanje slovensko. Propaganda enotna, zato se pove fantom smerni- ce. – Rabijo 2 razmnoževalna aparata, enega za Dolenjsko, enega za Gorenjsko. Na Dole- nj[skem] naj bi ostala neka skupina, ki bo delala vojaško in propagandno. Torek, 15. februarja 1944 08:00: Prepis dr. Žebotovega [Ciril Žebot] pisma ženi in Pavle Verbicu! Prepis pri- ložen temu zapisniku. 14:00 Mj Bitenc Mirko, Smersu, Češnovar, Križman, Finec, Draš: 08:00: g. Mavec [Jakob Mavec] pred hišo: Včeraj je nekdo prišel k meni in rekel: »So stvari, ki jih ne izvršijo niti Domob[branci] niti policija. Zato bi bilo potrebno ustvariti črno roko ali nekaj podobnega.« Jaz se v to ne vtikam! On: treba bi bilo dobiti kakih 5 ljudi in 30000 trideset tisoč lir. »Denar bomo drugje bolj krvavo rabili.« On: »Jaz mislim, da je nekaj takega potrebno. Plavi bodo svoje naredili in nas prehiteli. Je nujno še danes.« – 08:10: povem Marku [Albert Ilovar], kakšne ljudi ima, ki vse izdajo. – Izvem, da je 11. 2. 1944 ob 3/4 17h imel Novak [Karel Novak] pri Kregarju196 v Štepanji vasi razgovo- re s Hlebcetom [Jože Hlebec], Slančem [Radovan Slanc] in Kovačem [Avgust Kovač] od žel[ezniške] policije. Mogoče tudi dr. Zajc [Marjan Zajec] in Žitnik [Rudolf Žitnik]. – 14:00: Mjr. [Major] Bitenc [Mirko Bitenc], Smersu [Rudolf Smersu], Češnovar [Vik- tor Češnovar], Križman [Andrej Križman], Finec [Milan Finec], Draš [Albin Šmajd]: raz- govor o položaju v Domobranstvu in Novakovi ilegalni akciji. Naj se ukrene vse potrebno, da se prepreči Novaku šariti med našimi vrstami. – Sreda, 16. februarja 1944 Razgovor o preprečitvi Novakovih [Karel Novak] akcij. Četrtek, 17. februarja 1944 12:00: Miloš [Miloš Stare] pravi, da je prišel do njega dr. Šuklje [verjetno Vladimir Šuklje] in ga prosil, da razgovarja popoldne ob 1/2 17h z Novakovim namestnikom dr. Benedikom [Valentin Benedik] (sodnik). 195 Ali France Grum ali Janez Grum. 196 Verjetno mišljena gostilna Kregar v Štepanji vasi (SI AS 133/I/273, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, Gradbene zadeve, Kregar Franc, gostilna, Ljubljana Štepanja vas). Gostilna še deluje, danes Litijska cesta 28. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 441 14:30 ožji SLS: Marko Kranjc, Bitenc Mirko, Smersu Rudolf, Miloš Stare, Draš [Al- bin Šmajd], svet[nik] Krošl Jože in dr. Kotnik [Franc Kotnik]. Zapisnik seje z dne 10. 2. se soglasno odobri.197 M. Bitenc: že večkrat sem predlagal, naj se nekaj napravi z akademsko mladino in naj pripravi osnutek pravil in pravilnika za poslovanje stranke. Danes znova predlagam, naj se preide k resnemu študiju reorganizacije stranke, za kar naj se izvoli posebni odbor, ki naj pripravi nova pravila in poslovnike ob vpoštevanju vseh želja in stremljenj, ki jih slišimo od raznih strani. Ker je g. Križman [Andrej Križman] že predlagal tak osnutek, predlagam, naj pridejo v tak odbor: Ref[erent] za organizacijo, g. Križman Andrej in Draš. Smersu se strinja, a še predlaga za člana, v osebi g. Bitenc Mirka. G. Kranjc da soglasje oba predloga, ki sta soglasno sprejeta. Mirko Bitenc še doda poročilo o zadnjem Škuljevem govoru: »Naj uresniči on sto- letni sen slovenskega naroda. Da bi se Kranjci in Slovencev vseh okrog rodovi združili pod streho hiše ene. V tem domu naj se združijo s Kranjcem Goričan, Tržačan, Istrijan, Beneški Slovenec, Štajerc in Korošec. In v tem domu naj zavlada prava svoboda in pravič- nost. Končno naj dobimo upravno samostojnost, da rešimo socijalna in druga vprašanja in izvedemo popoln preporod slovenskega naroda. Gospod prezident! Vi ste prvi naš slovenski general, popeljite nas v srečno bodoč- nost. Pismo vodje nam je vlilo prepričanje, da bo stoletni sen našega naroda uresničen (Vsa dvorana je v pravem hrumenju pritrjevala besedam g. Škulja). Ne le zborovalci v tej dvorani, ampak vsi Slovenci bi z brezmejnim veseljem pozdravili tisti dan.« Poročilo shrani Marko Kranjc. M. Bitenc še prečita pismeno poročilo o stanju domobranstva na dan 16. 2. 1944. Poročilo bo oddano na nekem višjem mestu. Je priloženo. Izvršena bo reorganizacija štaba. (20–30 ljudi bo odpuščenih iz štaba). Ker se kažejo […] konture proti domobranstvu, se sklene soglasno, naj g. Bitenc M. preštudira vse možnosti, dokler je še čas in ustvari trdno povezanost med zanesljivimi domobranskimi častniki po vsej pokrajini. Sklene se naj Bitenc poskusi, da bi dr. Lukman [Franc Lukman] predložil dr. Rainer- ju [Friedrich Rainer] poročilo o stanju domobranstva. V to svrho naj bi govoril z dr. Golio [Adolf Golia]. Smersu Rudolf: Prišlo je več glasov o nekem sestanku med zastopniki Pavelič [Ante Pavelić], Mačka [Vladimir Maček], Nediča [Milan Nedić] in Mihajloviča [Dragoljub Mi- hailović] v Ljubljnai, vendar ob[veščevalna] ni mogla ugotoviti podrobnosti o tem. Iz po- ročila inž. Sodje [Jože Sodja] o Primorski bom napravil izvleček in ga izročil vsem članom ožjega [odbora]. Miloš Stare: Z naprednimi ni nič in zgleda, da zavlačujejo v znamenju notranje krize. Stara pravda je potisnjena na nivo strokovnega društva. V MJNS je ena frakcija za sodelovanje s staro JNS, druga proti. Na naše predloge, da pridemo skupaj, ne odgovarjajo. Sklep: Miloš Stare naj do prihodnje seje pripravi koncept pisma, ki ga v tem oziru pošljemo naprednim. 197 Celoten zapis za 17. februar 1944 je podoben zapisu z istim datumom v ovoju št. 2. 442 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Miloš Stare: Rad bi vedel – slišal sem, da se trdi, da sem v dopisu za dr. Žebota [Ciril Žebot] nekaj izpustil –, kaj sem napačnega naredil, ker je bilo besedilo napravljeno spora- zumno s svet[nikom] Krošljem. Marko Kranjc pravi, da so bile izpuščene neke besede in da na seji ni hotel opozoriti, ker je bilo vse že odposlano. Ko prečita Marko svoj tekst, pripomni Draš, da je Miloševo besedilo enako, nakar pojasni Marko Kranjc, da je v obeh besedilih razlika. Prvotno na seji določeno besedilo je dalo dr. Žebotu Cirilu značaj delegata, med tem ko Miloševo besedilo tega nima in daje dr. Žebotu le značaj eksperta za severno mejo. Draš priopomni, da je bilo ratio sklepa, da dr. Žebot fungira kot ekspert, ne pa delegat in zato morebit[no] besedilo sklepa ožj[ega] odbora ni razlagati po mrtvi črki. Svet[nik] Krošl [Jože Krošl] izjavi, da je bilo takrat rečeno, da se dr. Žebota določi kot eksperta za severno mejo. Naj Bitenc pojasni, da se je na seji Pokraj[inskega] org[anizacijskega] odbora za Štajersko govorilo o tem, da gre dr. Žebot v Rim kot ekspert za severno mejo. Draš razdeli kopije referata: osnutek predloga za pravilnik o delu poročevalca za zak[onodajno] delo, ki je soglasno brez pripomb sprejet. Svet[nik] Krošl: Na Štaj[ersko] je prišlo precej hrvaš[kih] Partizanov. Nemci tudi evakuirajo Maribor, zlasti v Slov[enske] gorice – verjetno iz strahu pred zračnimi napadi. Marko Kranjc: Doslej so se prijavili sledeči Pokraj[inski] organ[izacijski] odbori: za Gorenjsko: Draš [Albin Šmajd], dr. Žvokelj [Dominik Žvokelj], dr. Megušar [An- ton Megušar], dr. Debeljak [Tine Debeljak] in dr. Lavrič [Jože Lavrič], za Prekmurje: Čontala [Matija Čontala], dr. Frumen [Ernest Frumen], Pucko [Vin- ko Pucko], Pintarič [morda Štefan Pintarič], Avgust Horvat, za Koroško: dr. Kotnik Franc, dr. Kotnik Janko, ing. Muri [Lambert Muri] in Grafe- nauer [Franc Grafenauer], za Primorsko: dr. Česnik [Ivo Česnik], dr. Martelanc [Ivan Martelanc], Mavrič [Jože Mavrič], dr. Žitko [Stanislav Žitko], dr. Kacin [Anton Kacin] in Kemperle [Leo- pold Kemperle] (smatra) se le za delegacijo odbora v Primorski. Štajerska še ni poslala. Miloš Stare odide od seje. Marko Kranjc: Prekmurski odbor predlaga, da se sprejme v širši odbor dr. Frumen Ernest. Mirko Bitenc in Smersu izjavita svoje pomisleke proti kooptaciji dr. Frumna, ker policij[ski] komisar, na kar predlaga dr. Kotnik, naj se o predlogu kooptacije glasuje. Od navzočih 6 odb[ornikov] so 4 štirje glasovali za kooptacijo, dva sta se vzdržala. Marko Kranjc nato izjavi, da je tako dr. Frumen Ernest kooptiran v širši odbor. Marko Kranjc izjavi, da bo do prihodnje seje predložil v odobritev poslovnik – pra- vilnik o poslovanju poročevalca za organizacijo stranke. Zaključeno ob 16:30. Petek, 18. februarja 1944 08:30: Bitenc Mirko, Smersu Rudolf, Miloš Stare in Draš [Albin Šmajd]: Bitenc po- roča o stanju pri Domobranstvu in o tem, da bi odšel na Vrhniko. Sklep: naj si oskrbi bolovanje, da ostane v Ljubljani. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 443 14:00: Marn Janez, Grum Janez in Draš: Izhodna točka: Orle odhod sreda ali četrtek 23. ali 24. 2. Polje 20 + Dravlje 10 + Sv. Urh (10) + Rudnik 6 + Grum, Rak [verjetno Alojzij Rak], Mehle [Anton Mehle] = cca 42. Oskrbeti: nahrbtnike, kratke zavijače napraviti onuče, milo, 10 žep[nih] svetilk in 30 baterij; 50/2 golaž konzerve, mast za čevlje in globin, čutarice, zavite v suknje, 1 l mašin- skega olja za strojnice, sol, tobak, papirčki, nar[odni] in drž[avni] trakovi; zdravnik: jod, dva zavoja + hydrofilna gaza, vazelin, aspirin, tinktura za ustavitev krvi, opij, pilule proti hudi driski. Sobota, 19. februarja 1944 19:00: Miloš [Miloš Stare] pravi, da bo treba mene še pred koncem rehabilitirati na Gorenjskem (predno bi dobil kako mesto). Povem to dr. Janu [Branko Jan]. – ad sobota, 19. februarja 1944 Finec [Milan Finec], M. Bitenc [Mirko Bitenc], Miloš Stare, Križman [Andrej Križ- man], Draš [Albin Šmajd], dr. Puš [Ludvik Puš]: 1. Miloš govori o slučaju dr. Puša: ga opozoriti, naj dela previdno in naj njegova propaganda ne govori, da so vseh razmer krive stare politične stranke, kar je komunistična teza. 2. Napraviti je seznam mlajših starešin za Koroščev klub. 3. Napraviti je seznam duhovnikov za Jegličev klub. 4. Mjr. [Major] Bitenc poroča o stanju Domobranstva in je za to, da gre depu- tacija k Rupniku [Leon Rupnik]. 5. Posreduje naj se, da dobi N[ovo] mesto novega vodjo policije namesto Mi- hevca [Ivan Mihevc]. 6. Glede Mestne straže poroča Finec: bila je deputacija pri gen[eralu] Rupniku, ki je bil s poročilom zadovoljen, a je izrazil strah, da je pozno, ker delajo Nemci počasno. V rokah ima zdaj vso stvar Kregar [Janko Kregar], ki je že klical Wagnerja [Rudolf Wagner] k sebi. – 7. Dr. Žele [Viktor Žele] je odstranjen od Platzkomandanture, ga je sprejel Ilo- var (Marko) [Albert Ilovar]. 8. Ker napredni niso navedli govornika dne 27. 2. ne bo javnega protikomuni- stičnega zborovanja. Draš naj sestavi koncept poročila o stanju Domobranstva za gen[erala] Ru- pnika. Nedelja, 20. februarja 1944 09:30: okrožje Vič: Smersu [Rudolf Smersu] njihovo delo, ki mora biti trdna poveza- nost in tajnost; Draš [Albin Šmajd]: odgovarja na stavljena politična vprašanja. 10:00: delavsko protikomunistično zborovanje. Dobro obiskano. 444 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 21. februarja 1944 08:00: Križman [Andrej Križman], Smersu [Rudolf Smersu], Draš [Albin Šmajd] in Drobež: Začnemo z Obveščevalcem 22. 2. Prostor oskrbi Križman. 10:00: sestavim koncept poročila, ki naj bi bil predložen gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik]. 12:30: g. Soklič [Janko Soklič] sporoči, da je proti ilegali gen[eral] Rösener [Erwin Rösener]. Glej pismo.198 Ljb. [Ljubljana] 21. 2. 1944 G. doktor! Zadeva z akcijo na Gorenjskem stoji sledeče: Commandeur199 je zelo navdušen za stvar nasprotuje pa Rössener [Erwin Rösener] menda pod vplivom neke osebe. (Moje mne- nje – gdč. od gledališča iz Ljb [Ljubljane]200.) Sploh si ta dva gospoda zelo nasprotujeta. Radi te zadeve je pozvan iz Berlina drugi namestnik Himmlerja in sploh radi izrednih ukrepov v Oberkrainu, ker Rössener hoče pričeti z nekoliko bolj humanimi odredbami, s čemer se pa Commandeur ne strinja. Ta gospod je napovedan za ta teden in Druschke [Clement Dru- schke] bo navzoč pri teh razgovorih. V nedeljo 27. t. m. zvečer se oglasim pri vas in upam, da Vam bom lahko dal ugoden rezultat. Sedaj sem zelo malo v Ljb. [Ljubljani]. Največ sem v Trstu. Imam tam doli zelo zanimiv slučaj! Spoznal sem se tam doli z vladnimi (vladujočimi) osebnostmi in imam precej proste roke. Vaša gdč. sestra se bo sedaj večkrat oglasila v Kranju, ve dosti zanimivih novic. Stanje na Gorenjskem obupno. Ljudje so čisto zmešani – samo čakajo naj pride nekaj. Karkoli v gotovih krajih bi že domobrance z veseljem sprejeli! Torej v nedeljo 27. t. m. zvečer se zglasim. S pozdravom: Soklič 14:00: Marn [Janez Marn], Grum201, Bitenc Stanko, Draš: Marn poroča, da so moški še skoro vsi v skrivališčih. Čakajo. VOS nadleguje in tudi komande mest preganjajo skri- vače. Brigad v sektorju Trebnje ni, so nižje okrog Škocjana in Šmarjete. Tomšičeva se je verjetno premaknila na Koroško. 15:00: gornji od 14:00 + Križman [Andrej Križman]: narežemo 80 m flanele za onuče, 15 srajc, 15 sp[odnjih] hlač, dolgih in 2 kratki, 5 hlač. – 31 nahrbtnikov. – 198 Priloga dnevniškemu zapisu je tudi originalno pismo. 199 Kot Commandeur je mišljen Alois Persterer. 200 Soklič je mislil na Manjo Mlejnik. 201 Ali France Grum ali Janez Grum. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 445 Torek, 22. februarja 1944 08:00 Žakelj [Jakob Žakelj]: mu povem, da gre za čisto ilegalo. Orožje in municijo naj nakupi. 08:30: Bitenc Mirko: povem stališče Miloša [Miloš Stare] glede vlade. Bo sam govo- ril in povedal, da Miloš sploh ni pri nikomur priljubljen. 09:00: ga. Tratnikova od g. Vidica iz Radovljice. Pove nekaj novic in ji naročim, naj vsi pazijo, da ohranijo življenje in naj nimajo ničesar z OF. 17:00: izide prva številka Obveščevalca. Sreda, 23. februarja 1944 11:00: Miloš [Miloš Stare] pravi, da mu je Kranjc [Marko Kranjc] sporočil, da ga je klical k sebi inž. Mačkovšek [Janko Mačkovšek] radi širšega Narod[nega] sveta. Miloš pa pravi, da se je oglasil Kranjc sam brez vabila. 15:30: Tone [Anton Duhovnik] je pisal neko pismo, da OKW [Oberkommando der Wehrmacht] rabi zanesljivih 20 fantov, ki bi jih poslala na obrežje, če bi se izkrcali AA [An- glo-Američani]. Od tam bi morali poročati vojaške zanimivosti. To zahtevo je tudi povedal Jevdževiču [Dobroslav Jevđević], ki je zato, da se teh 20 fantov oskrbi. – *Pismo Janeza Janeža, 21. januarja 1944 Dragi! Na stavljena vprašanja odgovarjam: 1. prehod meje je mogoč brez vsake težave. 2. vodnika bom preskrbel. 3. na razpolago je vse orožje, katerega seznam sem pred nekaj časa poslal. 4. vesel sem vašega tozadevnega načrta in smatram, da je izvedba nujno pot- rebna. Ker pa je stvar zelo važna, je treba, naj za Gorenjsko vzamejo stvar v roke ljudje, ki bodo zadevi kos. Zato skušajte na vsak način za vodstvo dobiti ljudi, ki bodo vojaško, politično in organizacijsko sposobni in zelo zelo pre- vidni. Mnenja sem, da bo zelo močan zaveznik tega potrebnega dela velika previdnost. Več osebno kmalu. Pozdravljeni! Janež 27. 1. 1944 446 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 4, Koledarček od januarja 1944 do 24. 9. 1944 (pag. 1876–1899)202 Januar 1944 Dobnikar Franz, Henriettenhüt e 21 (8), Bez[irk] Liegnitz Končan Dr.203 Ringgasse 7 Via Rossini 2/VI, Viale 20 Sett[embre] 82/IV (82–70) Sprejemnica: tapeti 1720, slikano na papir, ta napet na platno; miza v intarziji grb zadnj[ega] cerk[venega] lastnika iz l. 1803. Obednica: 1608 majolična peč. Meh[anično] gledališče: koral orgeljski iz l. 1700? V kam. gledal[išču] 31. 8. 1617 prvič rom[antična] opera. Torek, 4. aprila 1944 22:00: preiskava in odpeljan. Torek, 23. maja 1944 Kommandeur Parterer [Alois Persterer] zaslišuje in pove, da bom odpeljan iz Lju- bljane. Petek, 26. maja 1944 G. Untrfuhr [Unterführer] Vurnik [Anton Vurnik]204 pravi, da me odpeljejo proti 27. 5. v Begunje. Sobota, 27. maja 1944 V Begunje 09:30 iz Ljublj[anske] jetnišnice. Beleg[schaft] 1: Špiljak Vinko, Jerala Andrej, Golob Jullij, Rus Miha, Berlak Martin in Knaflič. Knaflič – domov. 202 Žepni koledar z agendo za leto 1944, »KARTON« d. z. o. z., Ljubljana; enak koledarček je v ovoju št. 1 za leto 1943. 203 V nadaljevanju omenjena Cecilija in Lojze Končan. 204 V nekaterih dokumentih tudi Wurnig. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 447 Koledarček, marec–junij 1944 Nedelja, 28. maja 1944 Binkošti. Ponedeljek, 29. maja 1944 Obisk Sokliča [Janko Soklič] v družbi Druschkeja (Druške) [Clement Druschke]. Sreda, 7. junija 1944 V 11 Andrej Jereb iz Belegschaf[t] 1. 448 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 8. junija 1944 Odpelje se Jerala Andrej v Goričane za izselitev. Petek, 9. junija 1944 G. Paar [Franc Paar]: so gotovi, ki hočejo v kazet205 na Dunaj neu206, kar je premočna freiheitska opfer. Nedelja, 11. junija 1944 Pride v Belegschaft Bobinc. Sreda, 14. junija 1944 Iz Begunj ob 10:00. Solnograd ob 17:30. Soba: zur blauen Gans (Gastwirt). Četrtek, 15. junija 1944 Marji [Marija Šmajd], očetu [Janez Šmajd], g. Paaru [Franc Paar], Vogelniku [Alojz Vogelnik], Špiljaku [Vinko Špiljak] in Logarju [morda Jože Kavčič]. Petek, 16. junija 1944 Mrji [Marija Šmajd] v Ljublj[ano]. Nedelja, 18. junija 1944 Obisk Lojze [Alojz Vogelnik]. Ponedeljek, 19. junija 1944 Obisk Lojze [Alojz Vogelnik]. 205 Okrajšava za koncentracijsko taborišče (KZ). 206 Podružnica nemškega koncentracijskega taborišča Mauthausen (Wiener Neustadt/Dunajsko Novo mes- to). DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 449 Torek, 20. junija 1944 Obisk Lojze [Alojz Vogelnik]. Odhod ob 11:00 (Lojze). Schanda Mariji in Koch Johanu } za Berliska Martina. Sreda, 21. junija 1944 G. Vidicu [Joško Vidic], Lenardiču [Maver Lenardič]207, Slavanu Berlisku. Četrtek, 22. junija 1944 Prejel pismo od g. P. [Franc Paar]. Hel brün (lepo vreme). Petek, 23. junija 1944 Prejel pismo od očeta [Janez Šmajd]. Spi pri nas g. Bertoncelj iz Dobrave, prišel z Breslau-a. (Obergurgl, lepo) Sobota, 24. junija 1944 G. Červenka [Lucijan Červenka] na Dunaj. Marja [Marija Šmajd], oče [Janez Šmajd], g. Paar [Franc Paar] in Vogelnik [Alojz Vogelnik]. V Parschu mraz in oblačno! Nedelja, 25. junija 1944 Izredno krasno!!! Pismo od Mrje [Marija Šmajd] (19. 6.). Marija Končanovi [Cecilija in Lojze Končan] na obisku. Ponedeljek, 26. junija 1944 Končanovi [Cecilija in Lojze Končan] na obisku. 207 Glej zapis Godovi, rojstni dnevi in druge svečanosti na koncu Koledarčka za leto 1944 iz ovoja št. 4. 450 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Torek, 27. junija 1944 Končanovi [Cecilija in Lojze Končan] na obisku. Sreda, 28. junija 1944 Končanovi [Cecilija in Lojze Končan] se odpeljejo 07:47. Potočnik pove, da je Bizjak rekel, da se me je ustrašil, ko me je zagledal, ker Bog ve, s kakšno mislijo sem prišel sem. – Četrtek, 29. junija 1944 Sv. Peter in Pavel. Engelman Francka, Vidic Josef, Mrji [Marija Šmajd] in očetu [Janez Šmajd]. Berlisk Ladoslav, Vogelnik Alojzij. Ata, Koch [Johan Koch], Schanda [Maria Schanda], Vogelnik, Paar Franc, Berlisk Martin. Sobota, 1. julija 1944 Še ne dobil po Pircu [Leon Pirc]208 pisma. Zvem za Skubica [Anton Skubic] in dr. Kalana [Zdravko Kalan] (prijetje). Nedelja, 2. julija 1944 Dež. Maria Plain – Bergheim. Ponedeljek, 3. julija 1944 Kopanje. Lepo zjutraj, popoldne. 21:30–22:15 izredno močna ploha s točo. Kino Feuerzangenbowle.209 Dež. 208 Glej zapis Godovi, rojstni dnevi in druge svečanosti na koncu Koledarčka za leto 1944 iz ovoja št. 4. 209 Nemški film Helmuta Weissa iz leta 1944. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 451 Torek, 4. julija 1944 Oblačno. Hans ima za kakih 100 prihodka (Mirko in Škrbec [Matija Škerbec], k Vurniku že 30. 6.). Kraner, Kužnik, Kolman etc. Gled[ališče]: Die zärtlichen Verwandten.210 Dež. 17:30: Vidic Joško, prihod. Sreda, 5. julija 1944 Sv. Ciril in Metod. Dež. 12:02: Vidic Joško, odhod. V hotelu naroče, da moram prinesti dovoljenje za bivanje. Četrtek, 6. julija 1944 Franca in Ivanka [Frančiška in Ivana Šmajd] na obisku ob 17:35. Zelo lepo vreme. Petek, 7. julija 1944 Franca in Ivanka [Frančiška in Ivana Šmajd] na obisku. Lepo vreme. Hel brun in Maria Plain. G. Joško [verjetno Joško Vidic] v Ljubljani. Pavel išče, da 1000. Sobota, 8. julija 1944 Franca in Ivanka [Frančiška in Ivana Šmajd] odhod 12:02. Lepo vreme. Itzling in vzhodno od M[aria] Plain: sončenje. 210 Nemška veseloigra Richarda Oswalda iz leta 1930. 452 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nedelja, 9. julija 1944 Maria Plain: Gregorc in Potočnik: sončenje. Delno oblačno, zvečer ploha. Čakam na Mrjo [Marija Šmajd]. Ponedeljek, 10. julija 1944 Brzojavi Dobnikar France: Gemeindschaftslager Baracke 21, Primkenau Bez[irk] Liegnitz. Odgovor Dobnikarju. Dopoldne dež, proti večerji se zjasni; sobarica pravi, da je našla pred dnevi stenico na deki. Čakam na Mrjo [Marija Šmajd]. Torek, 11. julija 1944 Dež! (Gledališče Die 4 Grobiane.)211 a 12:15/13:15. Sreda, 12. julija 1944 Gregorc pove, da mu je [...]212 rekel, da je Draš [Albin Šmajd] imel v nedeljo 9. 7. pri M[aria] Plain sestanek Bege [bele garde]! Nesramna laž! Pavel: karte. a Četrtek, 13. julija 1944 Gledališč[e] (Das Urteil des Paris).213 a 09:45/10:15. Dobim tuj[ski] pot[ni] list (Fremdenpaß). (Dobim sporočilo, da me P[artizani] hočejo živega dobiti v roke.) Domov Helena Pirnat. 211 Italijanska opera Ermanna Wolfa-Ferrarija, prvič uprizorjena leta 1906. 212 Verjetno Kocmur [Marjan Kocmur]. 213 Glasbena komedija v režiji Cesarja Bresgena, premierno uprizorjena v salzburškem deželnem gledališču 10. 6. 1944. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 453 Petek, 14. julija 1944 Prejel od Mrje [Marija Šmajd] [pismo] z dne 9. 7., na pošto 13. 7. Sprehod Schreuer. Nedelja, 16. julija 1944 Dež. Bad Reichenhal . a 09:45/10:15 (kolodvor). Oblačno in deževno. Ponedeljek, 17. julija 1944 1 Mariji [Marija Šmajd]. (II, Dobnikarju [Franc Dobnikar].) Lepo vreme! Sprehod Schreuer. Torek, 18. julija 1944 Lepo vreme. Prejem M [Marija Šmajd] od 16. 7. na pošto 17. 7. a 10:45/11:45. Sreda, 19. julija 1944 Lepo vreme. Prejem M [Marija Šmajd] 17. 7. oddan na pošto 18. 7. + Binca. 2. M + Loj [Alojz Vogelnik] + g. Paaru [Franc Paar]. a 09:45/12:45. Četrtek, 20. julija 1944 At[entat] na Hitlerja [Adolf Hitler]. Lepo vreme. 454 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 21. julija 1944 Lepo vreme. 07:40: dobim dr. [...]214 govori nemško, nato slovensko, ker [...] je poklican na sodišče. Richterhöhe. a1 10:30/12:00. a2 12:30/13:30. Mjino [Marija Šmajd] pismo in zdoma  Solnograd. 20:30 veliko Freue Kunstgebung. Sobota, 22. julija 1944 Vsled dežja 21. 7. ob 17h 22. 7. vel[iko] zborovanje. Tedenske zabeležke Zell/See – Schmit enstraße 6 (Linzergang). Reichkendler. Nedelja, 23. julija 1944 Ves dan močno deževalo. Ponedeljek, 24. julija 1944 Oblačno. Torek, 25. julija 1944 Zelo lepo. Kann nicht noch Folge leisten. a 11:30/12:00. M [Marija Šmajd] z dne 22. 7. (24. 7.). 3 Mrji [Marija Šmajd]. 214 Verjetno Kilsarja. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 455 Sreda, 26. julija 1944 Zelo lepo. Gaisberg 14:30/18:00. Gabrijela in Lojze [Gabrijela in Alojz Vogelnik] na obisku. Četrtek, 27. julija 1944 Lepo. Gab + Lojze [Gabrijela in Alojz Vogelnik]: Hel brun. Petek, 28. julija 1944 Lepo. Gab in Lojze [Gabrijela in Alojz Vogelnik]: Bad Ischl. Sobota, 29. julija 1944 Oblačno. Mrja [Marija Šmajd] 14:22. Gab + Lojze [Gabrijela in Alojz Vogelnik]. Nedelja, 30. julija 1944 Dež. Mrja [Marija Šmajd]. Gab + Lojze [Gabrijela in Alojz Vogelnik] odhod 11:10 z nad 80’ zamudo. Ponedeljek, 31. julija 1944 Dež. A 13:00/13:45. Torek, 1. avgusta 1944 Dež. G. Bizjak obisk svoje žene. 456 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sreda, 2. avgusta 1944 Dež. Četrtek, 3. avgusta 1944 Dež. Joško z go. Angelo. Petek, 4. avgusta 1944 Lepo. Maria Plain – HohenSalzburg. Maria Plain – Hel brunn. Sobota, 5. avgusta 1944 Lepo. Maria Plain. Višnar v Petru!!215 Nedelja, 6. avgusta 1944 Lepo. Berchtesgarten 10:25 in Königsee. Ponedeljek, 7. avgusta 1944 Lepo; zvečer ploha (Wallersee). Torek, 8. avgusta 1944 Lepo. Popoldne na Kapuzinerberg. 215 Morda frančiškanski samostan sv. Petra v Salzburgu, kjer je bil sedež gestapa, ki je dele stavbe uporabljal za zapor. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 457 Sreda, 9. avgusta 1944 Lepo (Zupan in ga. iz Štajer[ske]). 12:02 odhod Mrje [Marija Šmajd]. P Četrtek, 10. avgusta 1944 Lepo. Od Paara [Franc Paar] pismo. Jabolka od doma. Mrji [Marija Šmajd]. Domov. Paaru. Petek, 11. avgusta 1944 Lepo. Richterhöhe. Sobota, 12. avgusta 1944 Lepo izredno. Mrja [Marija Šmajd] od 10. 8. – Jesenice + Bled. 14:00 na Gaisberg – Potočnik. Mrji. Dobnikarju [Franc Dobnikar]. Červenki [Lucijan Červenka]. Nedelja, 13. avgusta 1944 Lepo. Maria Plain  Gregorc J[...] in Mare Potočnik Hellbrunn Marija od 11. 8. razgovor z [...] in restavratorjem. (slabo) 458 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 14. avgusta 1944 Pla Mrja [Marija Šmajd] 2. Lojzetu [Alojz Vogelnik]. 17:35: g. Paar [Franc Paar]. Torek, 15. avgusta 1944 Lepo. God Marije. (Ga. Vrhovčeva in Stare [Miloš Stare]) ob 11:00 in cca 20:00 v Salzburgu. G. Paar [Franc Paar] = Hel brunn. Sreda, 16. avgusta 1944 Lepo. a 10:45/11:15. Anica [Ana Šmajd]: 17:25. G. Paar [Franc Paar]. Četrtek, 17. avgusta 1944 Lepo. Odhod g. Paara [Franc Paar] 12:02. Z Anico [Ana Šmajd] v Hel brunnu. Gabrijela [Gabrijela Vogelnik]. Dobnikar [Franc Dobnikar]. Petek, 18. avgusta 1944 Oblačno. Mrji [Marija Šmajd] 3, Mrji 4 + Trdina. Gabrijeli [Gabrijela Vogelnik]. Krojač Angel Ika. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 459 Sobota, 19. avgusta 1944 Izredno lepo. Odhod Anice [Ana Šmajd] 12:02. Prihod Lojzeta [Alojz Vogelnik] 17:35. Krojač, Lojze do 00:30. Nedelja, 20. avgusta 1944 Izredno lepo. Stieglkeller, An Justiverbräustüberl. a 22:15/23:45. (Pravst [Kristjan Pravst] 22:45, 23:00, 23:15.) Od Marje [Marija Šmajd] 16. 8. Mrji 5, domov, Dobnikarju [Franc Dobnikar]. Krojač. 7300. Ponedeljek, 21. avgusta 1944 Izredno lepo. Odhod Lojzeta [Alojz Vogelnik] 12:02. Krojač v Leoben 12:23. Torek, 22. avgusta 1944 Zelo lepo. Dr. Pavlovčič pove, da je bil Maks Loh v Solnogradu. Gregorc pri [...] pokaže svojo OF barvo. Sreda, 23. avgusta 1944 Izredno lepo. Prejmem pošiljko od Končanovih. 13:30: Mrakov Ivanček [Ivan Mrak] v Naturtheater Mirabel parka z nekim neznan- cem – me ni hotel poznati. Mrji [Marija Šmajd] 6, Končan Cecilija, Lojze, [...]. 460 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 24. avgusta 1944 Lepo. Mrji [Marija Šmajd] 7, atu [Janez Šmajd] za god. Petek, 25. avgusta 1944 Lepo. Mrja [Marija Šmajd] 19. 8. (na pošto 24. 8.). Mrji 8. Pravijo, da je Maksl [Maks Loh] 4. 4. rekel Duši [Paul Duscha]: da je pričakoval to, drugim pa, da se bo tako godilo vsem, ki enako delajo. – Sobota, 26. avgusta 1944 Izredno lepo. Mrja [Marija Šmajd]; 21. 8. 1944, Gabrij [Gabrijela Vogelnik] 23. 8. Mrji 9, Gabri[jela]. Pride g. Paar [Franc Paar] zaradi shoda pri Slovencih. Alojzu [Alojz Vogelnik] + očetu [Janez Šmajd]. Nedelja, 27. ali ponedeljek, 28. avgusta 1944 Janez Senator [Janez Brodar] od Hansa in nazaj na Dunaj. Nedelja, 27. avgusta 1944 Izredno lepo. Mrji [Marija Šmajd] 10, Lojzetu [Alojz Vogelnik]. Kapuzinerberg popol[dne] 2h–6h (Gmajnar, Potočnik). G. Paar [Franc Paar] shod slove[nskih] delavcev. Ponoči izredno huda nevihta. Ponedeljek, 28. avgusta 1944 Oblačno, kasneje lepo. Odhod g. Paara [Franc Paar] ob 11:10. Mrja [Marija Šmajd] po g. Paaru. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 461 Torek, 29. avgusta 1944 Lepo, zvečer dež. Ata [Janez Šmajd] god. Mrja [Marija Šmajd] 3 od 25. 8. (14h) [...] nakupiti. Mrji 11, brzojav Lojzetu [Alojz Vogelnik]. Sreda, 30. avgusta 1944 Dež. Lojze [Alojz Vogelnik], Anica [Ana Šmajd]. Gaber [Janez Grum] + Lojzek [verjetno Alojz Vogelnik] 13:45 } Maria Plain. Četrtek, 31. avgusta 1944 Oblačno, dež. M [Marija Šmajd] 2 (24. 8.), M 5 (28. 8.) (Janez Senator [Janez Brodar] od 9. 8. pri Hansu). Hohen Salzburg, Hel brunn, delno pri koncertu v Stolnici (Stieglkeller, Gat enbräu). Zvečer 22:00 silna nevihta. Petek, 1. septembra 1944 Spremenljivo. Grad in park Mirabel , vrt palčkov nazario. Gledališče, kap[ucini], franč[iškani] sv. Petra cerkev. Dvigalo na Mülln, Gnigl. [...] in [...] Jamnik pravijo, da je za Prevod potrebno dovoljenje policije in del[ovne- ga] urada o zaposlitvi (Gablerbräu). Gaber [Janez Grum]. Srečam gdč. Kosovo, opozori na [...] in dr. Ribičiča. Točno 71800. Hofapotheke. Sobota, 2. septembra 1944 Dež. Gaba in Lojzek [Gabrijela in Alojz Vogelnik] domov 06:42. Mrja [Marija Šmajd] 6, Domžale na stroj. 30. 8. Mrji 12; Gabru [Janez Grum] in Lojzu; domov; Jošku Vidicu. 462 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nedelja, 3. septembra 1944 Dež. Gregorc [...] prebije dan v družbi neke Špindlerjeve iz Celja, ki je zdaj v Zell am See. Lojze [Alojz Vogelnik] šel na razgovor glede na poziv P [verjetno Franc Paar]; mu je odloženo. Ponedeljek, 4. septembra 1944 Lepo. Mrja [Marija Šmajd] 7 (31. 8. 13:30). Mrji 13; Lojzetu [Alojz Vogelnik]. 12:10: srečal gdč. Štefko Mrakovo [Štefka Bulovec], ki je prišla iz Monakovega, os- tane čez noč v Solnogradu. – Franc se odloči za odhod po 15. 9. Torek, 5. septembra 1944 Lepo. 08:10: srečam v Mirabell parku g. Muleja Lojzeta (Lj[udski] dom). Sreda, 6. septembra 1944 Lepo 09:00. Sovjet[ska] vojska [v] Bulgariji. Gabrijela [Gabrijela Vogelnik]: pove, da je Lojze [Alojz Vogelnik] 3. 9. dobil P [ver- jetno Franc Paar] poziv in da je šel na razgovore; mu je odloženo; takoj odgovor. Mrji [Marija Šmajd]14; Gabrijeli (ponovno). P Bolgarija že zasedena. Izredno krasen večer: čudežno lepe barve neba (modro svetlo črno, delno oblačno). Četrtek, 7. septembra 1944 Lepo. Izredno krasno jutro; gore kot na dlani. Čist razgled na okolico in Bavarsko. Gore kot umite. Pri Maria Plain. – 13:20: govorim z Lesjakom, ki se je vrnil iz Ljubljane; gdč. Sonja izroči pismo. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 463 Petek, 8. septembra 1944 Oblačno; zdravilo. Mrja [Marija Šmajd] 4 (27. in 28. 8.) odd[ano] v Domž[alah] (6. 9. 1944). Gaber [Janez Grum], da Lojze [Alojz Vogelnik] v soboto 9. 8., ker ne verjame Gabru. Mrji (15 + Lovčevo); Mrji 16 (oporoka); Gabru. Zvečer: dež. (Immensee 19:30 – Festspielhaus) da se je začel 7. 9. komb[iniran] napad na jugo- sl[ovansko] obalo. Sobota, 9. septembra 1944 Oblačno. Schrammeln.216 Nedelja, 10. septembra 1944 Oblačno. Maria Plain (Potočnik in Gregorc); pokopališče Hel brunn (Mulej Lojze). a 09:50/10:30 = 11:30. 18:00: prvič čez novi most preko Salice. 20:00 dež, ponoči dež in hladno. Ponedeljek, 11. septembra 1944 Oblačno. Govorim z Bajtom; doma 6. 9. a 12:10/12:45; kino Romant[ische] Braufahrt.217 Krekov Slavko. Torek, 12. septembra 1944 Lepo. Maria Plain; A 11:50/13:45. Mrja [Marija Šmajd] 8 + 9 (4. 9. in 5. 9.); Gaber [Janez Grum] 10. 9. Zvonko Jeram in Kristan. Mrja 10 (6. 9. in 7. 9.), Mrji 16, domač[im], Gabru, Jošku, P [Franc Paar]. 216 Verjetno nemški film Géze von Bolváryja iz leta 1944. 217 Nemški film Leopolda Hainischa iz leta 1944. 464 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Sreda, 13. septembra 1944 Izredno lepo, hladno jutro. Mönchsberg, Hel brunn. a 14:20/14:45 Pot er – vino (Gregor in Potok). Četrtek, 14. septembra 1944 Na pol jasno. Zvečer oblačno, začne pršiti. Jeram in Kristan se odpeljeta. Mönchsberg – Richterhöhe. 08:15: srečam g. Žiliha Jožeta iz Hlebc. Mrja [Marija Šmajd] 11; Ela. Francetova 10. 9. Dedek [Jože Sodja] 10. 9. 10:30: pol[icijsko] dovolj[enje] za pot. Petek, 15. septembra 1944 Močno deževno. Popol[dan] brez dežja. 06:42 [...]. Dedek [Jože Sodja] Brencelj [Andrej Križman] (19/20/22). Sobota, 16. septembra 1944 Lepo. Castelletto [Boris Grad] 08:20/10:30 Ela 12:45/14:00. Brencelj [Andrej Križman], Brencelj + Prijatelj [Rudolf Smersu] 16:00/20:00. Dedek [Jože Sodja] (22:00). Nedelja, 17. septembra 1944 Lepo. Ela 10:00/11:00. Castelletto [Boris Grad] 11:00/ prosim za sestavke za otroški, mladinski, dekliški list (spec[ialno] za Gor[enjsko], Štaj[ersko], Prim[orsko], Lj[ubljansko] pokraj[ino], Lju- bljano). DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 465 (Jurka Eržen 11:15.) Sl[ovenska] mati, Sl[ovensko] dekle, Gorenjke, Savica, Edinost, Sloga, Kor[oški] Slovenec, Svoboda, Naša bodočnost. Sv[obodna] Slov[enija]. Ponedeljek, 18. septembra 1944 Lepo. Brencelj [Andrej Križman] 08:30/11:00 Ileg[ala]. Poziv Krta [Mirko Bitenc]. Castelletto [Boris Grad] 12:00/12:20. a 12:20/13:20: (3 ali 4 stroje na [...], 1 sestreljen: padel pri Črni vasi) 16:00/18:00: Prijatelj [Rudolf Smersu] in Brencelj [Andrej Križman]; potreba nar[odnega] vodstva, odhod iz Lj[ubljane]; akcija, zunanje polit[ična] situacija neugodna; zmagati ali umreti! Torek, 19. septembra 1944 Lepo. So na meji Francetova, Francetova Ivanka in Janezova Jelka. Brencelj [Andrej Križman] nima še nobenih novih naročil. Janez je v hribih pri P, slabo razpoložen in se boji, če bo trajalo preko zime. Castelletto [Boris Grad] 20:00/20:30. Sreda, 20. septembra 1944 Lepo. Castelletto [Boris Grad] 12:10/12:30 (govori se, da so N[emci] zajeli Sajetovega kurirja218). 20:00: Breda: Brencelj [Andrej Križman] še ni dobil nobenega novega navodila. Dobim kapo. Četrtek, 21. septembra 1944 Megleno. 09:00 Brencelj [Andrej Križman] mora ven. Naročim za kompas. 218 Verjetno kurirja Jožeta Sajeta. 466 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Zapisi med 17. in 23. septembrom 1944 Petek, 22. septembra 1944 Megleno, lepo. Dr. Brencelj [Andrej Križman] 08:30/10:00 Castelletto [Boris Grad]. 10:45/11:50 izroči koncept Slov[enska] mladina. a 11:50/13:00. Crgolj [Izidor Cergol] + Smrdu [Boris Smerdu] izročita Metelka [Bogomir Metel- ko] Gestapu. Prijatelj [Rudolf Smersu] 16:30/17:45: položaj doma in zunaj. Brencelj [Andrej Križman] 18:45/20:45 Dedek [Jože Sodja] 20:00/20:45  razgovori o dom[ačem] položaju Slavko: gau, Salz[burg], v Ljub[ljani], ne na Gorenjskem DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 467 Sobota, 23. septembra 1944 Megleno, pol oblačno. a 11:45/15:45/ med A Binca in Ela – precej groba. Brencelj [Andrej Križman] 09:00/11:00 pokaže listek-opravilo, naj se ne kaže Ge- st[apu], ker mu grozi aretacija. Castelletto [Boris Grad] 17:30/18:00 splošne stvari, pove o aretaciji Metelka [Bogo- mir Metelko]. Prijatelj [Rudolf Smersu] 18:30/19:50: naroči odhod; po njem: urejeno, da ne bo jutri udeležbe, da bo ohromil. Nedelja, 24. septembra 1944 08:00: General Rupnik [Leon Rupnik] priredi zborovanje v Unionu. Beležke na koncu koledarja219 B. Martin, roj. 8. 11. 1885, Oberzol sekretär. Slava 30. 3. 1943 eingerichtet, Ladislav. sodba 30. 3. 1944 na 5 let Zuchthaus. žena Rosa; drž[avna] služba: 34 let, 3. leta pri 87 fp. mnogo zvez z nemšk[imi] ura- dniki (Laufer, Schumy, Schmiedhofer, Berghammer, Steiner, Mischitsch), koča je spotoma, zebe močno, uporabljali domačini. Predlog za obnovo, ali za odpustitev in vrnitev drža- vlj[anskih] pravic. – 1) Lenardič Mavro, Göringstrasse 26, Assling 2) Berlisk Ladislav 3) Berlisk Slavan, Gefreiter in einer Panzerdivision an der Ostfront, 16728 4) Maria Schanda, Anhofstrasse 129, Wien XIII 5) Koch Johan sen. Mallestig 59 6) Koch Johan jun. Mallestig 59 Eisenbahn beamter 7) Špiljak Vinko 8) Červenka, Smoletova 9 9) Jeras Johann, Briefträger, St. Weit – Save Komar Johan, Salzburg [...] 10) Ringgasse 11) Helen– Lavričeva 5 ([...]) 12) [...]220 13) [...]221 54 219 Beležke so na koncu koledarčka, na straneh, ki sledijo 31. decembru 1944. 220 Počrnjeno. 221 Počrnjeno. 468 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 14) Berlisk Ladislav Gerresheim, Bereit 8 Flah Kaserne, Düsseldorf (22) 15) Lucijan Červenka, Auto-Reparaturwerkstät e GmbH. Oelfeld-Neusiedel a/d Zaya Niederdonau 16) Pirc Leon, Wüstenrot 3 17) Dobnikar Franc, Gemeinschaftslager, Baracke 21, Primkenau Bez Liegnitz ↓ Post Henriettenhüt e 21 Tajnik Trdina, dr. Žakelj, Zamejec, Frau ing. Kmet, Svet; Andrej Brencelj [Andrej Križman], Jože Dedek [Jože Sodja], Gregorij Groga [Gregorij Rožman], prof. Verbic [Pavel Verbic], Berlisk, inž. Ložar in Kožar; dr. Jerin in Smrekar. – Windischer, Steueramtsdirektor i. R sse 6 Straße der SA 25 stra ten […]222 No 67 chmi ee, S Reichändler Linzerg. 9 m S Maria Velkavrh, Adolfhitlerstraße 18 Zell a Kontschan Cäcilie, Ringgasse 7 Tomc Matija, Thalgau 48 (7a Ostertach Gniglstraße 57) Weimar – Buchenwald (SS Kraftabteilung) 222 222 Ime in naslov sta počrnjena. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 469 Ovoj št. 5, 24. 9.–26. 9. 1944 (pag. 1907–1908) Nedelja, 24. septembra 1944 a 12:45/13:30. 02:30: dež narahlo; 04:15 vstanem s postelje; 05:00 odhod; 06:45 prihod na za- časni cilj. 07:30/21:30: pogovor s Hrovatom Francem [Franc Horvat]; je odrezan popolnoma. Ne dobi nobenih poročil, niti odgovora na vprašanje ne dajo. Pred cca 3 ur je Krt Anton [Mirko Bitenc] SZ sporočil (oz.) napred[nemu] taboru, da se ne more več udeležiti, ker SLS ni kompetenčna z ozirom na pregrupacije v kat[oliškem] taboru. Od takrat dalje vse spi. On, Hrovat, prepovedal izdajati Sv[obodno] Slov[enijo], če ne bo imel sam kot svoječasni izdajatelj vpliva na pisanje in smer. Hrovat ima nadalje vtis, da se je Krt in ostali naslonili na Marka223 in Stražarje ter Gosarja [Andrej Gosar] zato ne žele njega in verjetno tudi ne Legata Franceta [Albin Šmajd], da bi jih ne ovirala v njihovem delu, ki gotovo ni v korist SLS. – Zanj so se malo brigali in samo [...] ničesar ne povedo. Če bo to šlo tako naprej, bo pisal Krtu pismo, da ne odgovarja za posledice njihovega samolastnega dela. Ponedeljek, 25. septembra 1944 Dežuje ves dan (delno samo oblačno); Hrovat [Franc Horvat] pričakuje obljubljeno pošto že opoldne, ki je od nikoder ni – zvečer pošta 17:30 (glej posebno zadaj). Torek, 26. septembra 1944 a 15:15/16:15; a 21:40/23:00 (tanki in avto po mestu). Slovo od Hrovata [Franc Horvat] – Volka; 18:05; prihod 19:45. Dedek [Jože Sodja] 20:00/20:30 pove, kako je sestavljen […] Kat[oliški] blok (2 + 2 + 1 + predsed[nik]); bo javil Prijatelju [Rudolf Smersu] za sredo 27. 9. *Pismo Miloša Stareta in Albina Šmajda Rudolfu Smersuju, 25. septembra 1944224 Dragi Matic [Rudolf Smersu], Poročilo od 24. 9. z vsemi prilogami v redu. Temeljno navodilo je: 223 Ali Marko Kranjc ali Albert Ilovar – Marko. 224 Da gre za pismo Miloša Stareta in Albina Šmajda Rudolfu Smersuju, je ugotovljeno iz Arhiva dr. Šmajda (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 929, poglavje SLS 1941 do 1944, pag. 458), kjer je na koncu pisma v rokopisu pripisano: DR. ALBIN ŠMAJD, MILOŠ STARE. 470 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Presojajte ves položaj mirno in ne vkrenite ničesar brez dobrega premisleka in v razburjenju. Situacija ni tako slaba, vsaj ne brezupna. Za podlago presoje položaja vzemite: 1) Izidorjevo [Izidor Cankar] pismo Pastirju [Gregorij Rožman], 2) Mihovo [Miha Krek] pismo (brez datumov), 3) dejstvo, da je zadnje navodilo BBZ225 [Vladimir Vauhnik] dano po vsej verjetnosti po Lojzetovih [Alojzij Ku- har] direktivah. Povdarjava pa, da zadnjih BBZjevih navodil vkljub temu ni podcenjevati. Praktično je treba napraviti in izvesti načrt za politično in vojaško akcijo v smislu gornjih navodil. a) politična akcija: Takoj ustvariti medstrankarski forum, tj. Narodni odbor, ki bo nosil politično odgovornost za vse akcije v bodočnosti. SLS sama naj ne nosi bremena ne odgovornosti. (To bi sicer želeli komunisti kot dokazuje znano Avšičevo [Jaka Avšič] pismo.) Narodni odbor mora takoj skleniti postopek za dosego taktičnega sode- lovanja z OF; doseči je treba soglasnost sklepov, ki pa naj bodo narejeni v smislu naše inicijative . Narodni odbor naj bo sestavljen tako, da ima SLS čisto polovico (v kateri dr. Gosar [Andrej Gosar] ni vštet). Če bi to oviralo nastanek NO [Narodnega odbora], predlagamo dr. Gosarja v svojo kvoto. Ne pozabite pritegniti v NO socijalistov! Po najinem mnenju je najbolje, da skliče NO Krt Anton [Mirko Bitenc] ter ga pozove na teren. NO naj dobi takoj stik s Snojem [Franc Snoj], ka- terega je smatrati na osnovi pisma BBZ za odposlanca londonskega naro- dnega odbora. Pri razgovorih NO z OF in event[ualni] dosegi taktičnega sodelovanja mora dosledno obveljati načelo koordinacije. Če bi se ustano- vitev NO zavlekla preko par dni, skušajte za SLS dobiti informativni stik s Snojem. b) vojaška akcija: Za mnenje o vojaških akcijah nama manjkajo potrebni po- datki o sedanjem stanju in moči vojaške organizacije. Vendar bi bile splošne smernice sledeče z ozirom na event[ualno] taktično sodelovanje: Tajna narodna vojska (ilegala in domobranci) mora ostati kot enota pod lastnim poveljstvom. Poveljstvo226 tajne narodne vojske naj takoj: brez ozira na razgovore NO z OF pošlje BBZ-ju za zaveznike poročilo, da je vsem svojim edinicam izdalo nujno povelje, da začno takoj najtesneje sodelovati s Titovimi [Josip Broz] partizanskimi odredi v borbi proti okupatorju. Priloži naj pa prepis tega po- velja! Dokler se razmere na terenu ne spremene in ne uspe politična akcija, je razumljivo, da je to povelje na terenu neizvedljivo in se morajo dogodki razvijati kot doslej. Delni odhod domobrancev v ilegalo je nemogoč in ima 225 Berliner Börsen Zeitung (BBZ) je bila obveščevalna služba Vladimirja Vauhnika in tudi Vauhnikov psev- donim v Šmajdovem seznamu oseb. 226 V Arhivu dr. Šmajda (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 929, poglavje SLS 1941 do 1944, pag. 458) v rokopisu pripisano: »za slučaj, da Tito spremeni [...]. režim borbe tj da zavzame borba […].« DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 471 lahko katastrofalne posledice. Možen in umesten je le istočasni odhod vseh domobrancev. Za to pa je nujno ustvariti poprej pogoje, kakor prehrana, oborožitev, obleka itd. Naj se nujno izvedejo vse priprave za načrtni odhod. Čas odhoda pa naj določita pod skupno odgovornostjo NO in poveljstvo po tehtnem preudarku vseh okolnosti in posledic. Taktičnemu sodelovanju z OF se z ozirom na nastali položaj ne smemo upirati. Najidealnejše pa bi seveda bilo, da bi zginil belokranjski partner. Pozdrav od obeh. 25. 9. 1944 Torek, 26. septembra 1944 Urediti je nujno: poslušanje organizirano; osebni aparat po možnosti vrniti ali do- biti kak boljši; pergament izkaznice za dom[obrance] in vojsko kakih 500–1000, za ostale 3000. – Pečate. Vojaško povelje naj bo tako sestavljeno, da bodo te edinice sodelovale s Titovimi takrat, ko ta spremeni način borbe na terenu tj. nastopi proti okupatorju. = Dom[obranci] naj bi odšli šele, ko bi se dejansko začel vdor na slovenskih tleh. Organizirati pa je vse potrebno za napad v Beli Krajini. Če bo tam uničeno, bo delo lahko. Kidrič [Boris Kidrič] je s podpisom izdal letak, kjer napada dr. Kuharja [Alojzij Kuhar] in Snoja [Franc Snoj]. Razmetani so bili tudi majhni lističi (tiskani in brez pod- pisa), kjer vzklikajo NOV [Narodnoosvobodilna vojska], Sovjetiji in žrtvam, ki so padle za OF. Baje ima nocoj 20:00 ali 19:00 zbor katol[iške] skupnosti radi zavzema stališča do obvestil BBZ-ja [Vladimir Vauhnik]. Dedek [Jože Sodja] pove: Zgleda, da se v Kat[oliškem] bloku izigravajo, drug dru- gemu ne zaupajo. Kako je blok nastal ne ve. Samo to ve, da so člani: Krt [Mirko Bitenc], Svet[nik] [Jože Krošl]; dr. Gosar [Andrej Gosar], Šolar [Jakob Šolar]; dr. Leskovar [Ludvik Leskovar]; preds[ednik] je dr. Lukman [Franc Lukman]. Iz tega se vidi da je legitimno vodstvo podleglo. Analogno je združen tudi napredni tabor. Kdo so tam v vodstvu, ni znano. Vodstvo ene skupine ne ve za vodstvo druge. Pač pa sta zvezna člena. Za Kat[o- liški] blok verjetno dr. Gosar, za napredni mesarski minister [Ivan Pucelj]227. Kako in kaj ta dva razpravljata, se ne ve. – Namestnik Krta je Prijatelj [Rudolf Smersu]. = Na doma- čem forumu legal[nega] vodstva ali v krogu prijateljev se ni razpravljalo o tekočih perečih vprašanjih, tudi ne o vsebini pisma 25. 9. (iz druge strani) = To so informacije zaseb[nega] značaja. Partizani so v ponedeljek 25. 9. napadli ilegal[no] skupino okrog Sv. Jošta. Eden leži ranjen, nekdo je bil zajet; pa so zajeli okrog 7 partizanov, med njimi nekega Francoza. = Dedek pravi, da je gen[eral] Rupnik [Leon Rupnik] kot generalni inspektor Domobran- stva izdal naredbo, s katero prepoveduje samovoljni odhod iz domobranskih vrst in bo to kaznovano kot banditstvo s smrtjo. Dalje da je imenoval dr. Kocipra [Stanko Kociper] 227 Ivan Pucelj je imel psevdonim Mesar. 472 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) za nekega gener[alnega] tajnika na pokraj[inski] upravi, sam pa se bo (gen[eral] Rupnik) posvetil Domobranstvu. Še razgovor z Volkom [Miloš Stare]: Razbiti bi bilo part[izansko] rep[ubliko] v Beli Krajini. Naj legalci delajo v to smer. Ilegalci naj vzamejo v resno delo Gorenjsko in Štajer- sko, kjer lahko store veliko pozitivnega. Z vsem pa je hiteti, da ne bo prepozno. = DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 473 Ovoj št. 6, 27. 9.–21. 12. 1944 (pag. 1912–1932) Sreda, 27. septembra 1944 Glej posebne sezname oz. zapiske. 20:00: pogovor s prof. Janezom [verjetno Janez Grum] in dogovor za odhod 28. 9. (četrtek). 06:15 na Ceglarjevem; pove prizadevanja Marka [Albert Ilovar] za povratek Franceta Legata [Albin Šmajd]. Četrtek, 28. septembra 1944 04:45: vstajanje; 05:30: odhod s prenočišča; 05:33/05:46: v cerkvi; 06:15: na Ceglar- jevem; srečno prehod z Janezom [Janez Grum]. 07:00: Hart, ostal do 09:25. 09:25: smer Jošt. 10:00: baza GO [Gorenjskega odreda] (srečam Jereba (Štaj.), Kranjce: Zupana, Smre- karja, Slaparja in druge), čaka na odhod za 13:30. 10:15: srečanje s Krtom [Mirko Bitenc], dela v pisarni s Čopom [verjetno Leopold Čop]. Mu svetujem, da je trenutno bolj pot- rebna njegova navzočnost v Lj[ubljani] in bližini, kakor pri GO [Gorenjskem odredu] v akcijah. Se odloči, da ne gre. 11:00: srečanje s sodnikom dr. Benedikom [verjetno Valentin Benedik] in g. Pleškom [Hubert Pleško]. Kosimo skupaj. Krt pri GO [Gorenjskem od- redu]. Okrog 12:45 pride prof. Janez in prinese za Krta sporočilo naj bi zvečer v centrali radi razgovora s Petrom228 [...] in Bizjakom229. Mu podkrepi prvotno odločitev. Med tem pride tel[efonsko] obvestilo Črva (Gornika) [Henrik Goričan], naj GO [Gorenjski odred] in Krt zagotovo počakajo (odlože odhod), dokler ne pride iz centrale posebni kurir z va- žnim sporočilom. GO [Gorenjski odred] je v polni pripravljenosti za odhod, kot pri njih. Dr. Benedik, Pleško in Franc medtem od 13:00/14:00 = razgovori. Pleško pove, da je mjr. [major] Glušič [Andrej Glušič] ušel in da je nekje v Št. Vidu. Isto pplk [podpolkovnik] Dežman [Josip Dežman], vendar zanj še ne vedo. Prav tako so pobegnili nekateri ostali, ki so nekje zunaj Lj[ubljanske] pokrajine. Razmotrivajo razne možnosti za odhod na teren. Delni odhod se zdi vsem nesreča. Gre za celokupni odhod naenkrat. Povrnejo in pozapro še N[emci] in njihovi simpatizerji, poprej ure- di potrebno z AA [Anglo-Američani], da pošljejo padalce in bo to najidealnejša rešitev položaja. – 16:00: se pojavi kurir, ki išče Krta. Izroči pošto, ki jo Pleško z avtom odpelje do Krta, ki pa je med tem bil že telefon[sko] obveščen od poveljnika, naj pride v štab. Pleško se vrne in izroči. 17:00: Krt prečita prvi dopis, kjer Janko Vodnik sporoči, le osebno ne pride, pač pa čaka danes in jutri na obeh bregovih S[ave] osebno, kakor je dogovorjeno. Nato še prečita radioteleg[ram] od Triglava [Miha Krek], ki ga je poslal iz centrale Vrhovnik [Ivan Pre- zelj] za Krta. Približna vsebina je: V oktobru začno zavezniki veliko ofenzivo v Pad[ski] nižini, se izkrcajo v Istri in v Trstu ter spravijo preko Slovenije v Nemčijo. Naj sporoči Krt, 228 Morda Albert Ilovar; eden izmed njegovih psevdonimov je bil Peter. 229 V zapisu z dne 3. oktobra 1944 je pripisano, da je bil Bizjak eden od psevdonimov podpolkovnika Milka Vizjaka. 474 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) kaj morejo naše edinice nuditi. – Svetujemo mu, da pride v poštev naš načrt, ki ga je hitro realizirati po predhodnem točnem prevdarku in študiju. – 17:30: se odločim za povratek v centralo. 20:45: v prenočišču dobim [...], ki se zelo ustraši. Petek, 29. septembra 1944 Prosim, naj obveste Marka [Albert Ilovar] o navzočnosti Franceta [Albin Šmajd] v centrali. Prvotno izjavi, da ne more priti, ko mu pa France osebno napiše, se zglasi 11:45. Pove na kratko o raznih namenih »onih« s Krtom [Mirko Bitenc], ki je premehek in z nami. Hočejo nas »okrog prinesti«. Vrhovnik [Ivan Prezelj] nam je 28. 9. dejal, da je Fran- ce doma in da je preveč ekstremen. V čem ekstremen, ni povedal, ker se Marku mudi na pot proti Kočevskem, razgovor konča 13:30. – Pove tudi, da je Ris [Rudolf Žitnik] z dovoljenjem gestapa odšel v Mih[ailovićev] štab. – 19:30: Krt [Mirko Bitenc], Rudan [Rudolf Smersu], Ban [Ludvik Leskovar] in France; Krt poroča o sporočilu Triglava [Miha Krek]; doda še Rudan, da sporočajo, da so zdravi, da Volk [Jožef Godina] vpraša, če je Prikazen [Miloš Stare] ob ponedeljkih in četrtkih zadržan itd. – Krt še poroča o vojaških akcijah; Rudan pa o razgovorih oz. seji K[atoliškega] bloka, kjer je Vodè [Andrej Gosar] in njegovi forsirali izdajo samo enega pol[itičnega] ileg[alnega] lista, ki bi ga urejeval odbor z gl[avnim] urednikom Jakom [ver- jetno Jakob Šolar]. List bi ne napadal več komunistov in bi sploh pisal bolj umerjeno. Ni prišlo do dokončnega sklepa. Dalje, da je Vode še vedno proti ustanovitvi N[arodnega] odbora, ker noče tesnej- ših zvez z liberalci zaradi izdaje. Tudi pravi, da bo treba precej naših bivših žrtvovati. Za vojaške akcije so načelno za naenkratni skupni odhod Dom[obrancev], ne za delni; naj voj[aško] poveljstvo pripravi vse potrebno. Za odhod odloči trenutek pol[itični] odbor. – BBZju [Vladimir Vauhnik] se sporoči, da je Poveljstvo izdalo nujno povelje, naj ile- gal[ne] edinice sodelujejo z oddelki NOV, čim ti začno dejansko borbo proti okupat[orju] in opuste napade na slovenske oddelke. – Razgovor: France: Razlikovati moramo akcije polit[ičnega] in vojaškega značaja. Na polit[ičnem] področju mora nujno priti do ustanovitve N. O. Če kdo iz varnostnih razlogov ne upa, naj izpade in naj ne ovira dela. N. O. mora nujno na teren in začeti in- tenzivno z delnimi pripravami. Pri sestavi naj se ozira na moč poedinih skupin in naj se doseže sporazum, če je možen. Odlašanje ustanovitve N. O. škoduje. V pogledu vojaških akcij, naj se v zvezi s poročilom in vprašanjem Triglava [Miha Krek] izdela podrobni načrt za hitri in naenkratni odhod oz. naj ima nalogo preprečiti umik N[emcev] in kar vse naj bi ob določenem in dogovorjenem času podprli padalci. V vprašanje izdajanja ileg[alnih] časopisov moramo ohraniti samostojnost, dose- danjih listov ne smemo opustiti. Če se v K[atoliškem] b[loku] ne doseže sporazum glede ustanovitve N. O. in izdaja- nja časopisov, naj naši izjavijo, da si pridrže svobodne roke v obeh vprašanjih, da pa bodo naši časopisi vpoštevali načelne smernice skupnega sklepa, v kolikor ga odobri naš odbor. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 475 France prosi Krta, naj bo previden, da ne bomo izigrani. Če so oni iskreni, zakaj nimamo svojih ljudi na odločujočih mestih, če že damo svoje ljudi – maso. Tudi DOS [Državna obveščevalna služba] je sestavljen tako, da člani NL [Narodne legije] vodilno odločajo, naši smejo kvečjemu garati. – Legitimacije naj se hitro izdajo; podpisi psevdonimov; ni treba nikogar spraševati. Popravek za propag[andne] listke in oskrbo zastal. Sobota, 30. septembra 1944 14:30: Krt [Mirko Bitenc], Rudan [Rudolf Smersu], Dedek [Jože Sodja], Kmet [Jože Krošl], France [Albin Šmajd]. Dedek poroča o dopisu Prekmurca [Franc Bajlec], v katerem sporoča izjavo ma- džar[ske] vlade z dne 23. 9. 1944. M[adžarska] vl[ada] dovoli slov[enskemu] nar[odnemu] odb[oru] izvoz 100 vag pšenice in 30 vag masti. Dalje prepusti Slovencem ozemlje med Muro, Somboteljem in Blat[nim] jezerom za izvežbanje osvobodilne armade na njene stroške. Tudi prostor za pristajanje AA [anglo -ameriških] zrakoplovov. Žele, da bo tu baza za AA [Anglo-Američane], da vkorakajo v Madžarsko. Na tisti del ozemlja bodo tudi preseljeni Poljaki in inteligenca in del vojske, ki priznava Bora [Tadeusz Bór-Komorowski]. – AA [Anglo-Američani] naj nujno sporoče, v koliko so pripravljeni iti na roko tej želji madž[arske] vlade. – Naj Dedek napravi v tel[egrafskem] slogu poročilo za Triglava [Miha Krek]. – Dedek naj uredi vse potrebno za oskrbo tiskarne. – Plk. [Polkovnik] Kokalj [Anton Kokalj] ima posebne vesti od Kocbekove. Rudana in Krošlja [Jože Krošl] opozorim, da zahtevata sklic seje Kb [Katoliškega bloka]. Nedelja, 1. oktobra 1944 14:15/15:15: Dedek [Jože Sodja] in France [Albin Šmajd]: pregledata stilizacijo spo- ročila za Triglava [Miha Krek]. Govorita o vrhovnem slov[enskem] narodnem forumu. – Ponedeljek, 2. oktobra 1944 19:00: Dedek [Jože Sodja] prinese dopis Volka [Jožef Godina] od Rudana [Rudolf Smersu] (spremno pismo). Pove, da KB [Katoliški blok] imel včeraj sejo, kjer so sklenili izdajati samo en časopis. Dr. Miklošič [Ivan Martelanc] se pritožuje, ker ni med sodelavci iskrenosti. (V soboto 30. 9. sem še Rudana opozoril na sklic seje, a ni odgovoril, da je že sklicana.) 1) Ali obstoji možnost zveze (predmet in oseba). 476 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 2) Preko Juga230: Prikazen [Miloš Stare] čaka Volka [Jožef Godina] vsaki po- nedeljek; četrtek prema dogovoru. 3) Vpr[ašanje] kaj lahko stori a) ileg[ala], b) obramb[a]; naj zaprosijo voj[no] misijo ali vsaj delegata. 4) Za Primorsko da so tam ital[ijanski] part[izani] v ogromni premoči, ka- mor so jih priklicali slov[enski] P[artizani]. France [Albin Šmajd] gre iskat Rudana, ki je baje že odšel z doma. Dedek še pove, da je Rudan prejel od Krta [Mirko Bitenc] naročila, naj se nikdo ne razgovarja z drugim bregom, dokler ne pride tako naročilo od dr. Juga [Ivan Prezelj]. Dedku izrazim svoje negodovanje nad tem, ker smo vendar v polit[ičnem] pogledu sa- mostojni, na drugi strani pa tudi ne bomo svoje usode čez drn in strn vezali z dr. Jugovo akcijo. – Torek, 3. oktobra 1944 13:00: Joško iz Gorenj[ske]; mu nekoliko razložim položaj. 14:45: Marko [Albert Ilovar] se dogovoriva, da dà Francetu [Albin Šmajd] kontakt z Vrhovnikom [Ivan Prezelj]. – 16:10: Marko pove, da bo dana zveza z Vrhovnikom sreda dopoldne – opiše ostale razmere. 20:00: obisk pri Črvu [Henrik Goričan] in prof. Janezu [Janez Grum]: prespim (prof. Janez pove, da Hudnik [Ivan Boh] ve zame, ker mu je vse to povedal). Prof. Janez pravi, da Gorše ni odšel, marveč jutri. O notranjih stvareh pogovor z Črvom in prof. Janezom. Prof. Janez še pove: ko je bil še na terenu (pred junijem 1944) so govorili: a) Janez M. [Janez Marn] je poveljnik skrivačev, četnikov pa Saje [Jože Saje]. b) Janezu M.-u je enkrat Marinčič dopovedoval, da bo ilegala morala delati tako, kot so [...] zamislili in ne drugače. c) Pleško [Hubert Pleško] je dejal, da bodo Sajetov odred231 že boljše opremili kot druge. Sreda, 4. oktobra 1944 08:30/10:10 Razgovor z Vrhovnikom [Ivan Prezelj]: v razgovoru pove, da mu je rečeno, da NO že obstoji, le da imena ne smejo v javnost, dokler ne gredo na teren. Za NO ve tudi Krt [Mirko Bitenc], tako mu je že 2. 10. (ponedeljek) rekel. Vrhovnik se v imenu vojske noče vtikati v politične stvari in tudi noče dajati nobenih naročil take narave vojakom. Vojska je sestavni del politič[nega] 230 Verjetno Dragoljub Mihailović (eden od njegovih psevdonimov je bil Jug), saj se v dnevniškem zapisu za ta dan Ivan Prezelj pojavi kot dr. Jug. 231 Nadpisano: N. O. [Notranjski odred]. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 477 udejstvovanja. Politični ljudje morajo v tem pogledu vršiti nalogo. Zato je tudi odklonil vmešavanja za imenovanje N. O. na Primorskem. Povedal sem, kakšno je programatično stališče nas do Jug[oslavije] in Slovenije in kako gledamo na domobranstvo in kakšne so njegove naloge. Dejal je, da se popolnoma strinja (i slaže) z menoj. Med drugim je rekel, da ga čudi, ker je po lastnem opazovanju ugotovil, da domobranci ne smatrajo N[emcev] za sovražnike, marveč samo partizane. To izjavo sem popravil kot nepravil- no. Omenil je, da je bil svoj čas od Juga [Dragoljub Mihailović] postavljen V[ojni] svet z Račič [Vladimir Vauhnik], Vrhovnik [Ivan Prezelj], Jošt [Ernest Peterlin]. Poudaril sem, da lahko smatra nas kdo za ekstremiste, vendar mi hočemo povsod samo jasnosti, odkritosti in iskrenosti; ker danes ni čas za okol prinašanje – nadmudrivanja. Stojimo na stališču, da do NO mora priti, da ti morajo na teren, da mora biti sestavljen sorazmer- no žrtvam, odgovornosti in teži dela. Osebe določijo le skupine same, vsako vsiljevanje ljudi mora biti izključeno. Nobenega Domob[ranstva] nimajo za sabo dr. Gosar in Šolar, ker samo blatita njuno delo. Le pravilno razmerje sil more ustvariti uspešno delo N. O. in vojske. a 10:15/10:45: (popoldne le pred a). 15:15: zvem, da sta bila prijeta s strani N[emcev] inž. Sodja Jože in dr. Bano [Mi- lan Bano]. Govore, da v zvezi z zadevo v Bati.232 16:00: zvem, da tudi prijeli Dugega [Konstantin Domazetović] in da so iskali Prezlja (2x že). Četrtek, 5. oktobra 1944 04:45: odhod k Volku [Miloš Stare]. 07:00: pri Volku. Povem ugotovitve glede Kb [Katoliškega bloka], razgovora z Vrhovnikom [Ivan Prezelj], postopek Rudana [Rudolf Smersu] in Krta [Mirko Bitenc]. Se dogovoriva: a) naj SS [Svobodna Slovenija] v najkrajšem času izide popolnoma tajno. Smer: anti okupatorska, brez polemike z OF. Morda le kakih 100; skrajno previdno in strogo tajno, b) vpostaviti je treba zvezo z Volkom233 za vsako ceno in pod vsakimi pogoji. Naj se zagotovo pritegne M. Arko [Ernest Peterlin], ki naj soustvarja, c) glede ostalega naj se čaka, opazuje, in ne napravi ničesar, ker odgovornost nosijo itak oni, ki delajo. (SS [Svobodna Slovenija] ima 36, let[nik] 4.) Franc želi Jože Glonar: Slov[enska] pesm[arica] II. izdaja LJ MCMXLI stran 10/99, 1234). 18:35: odhod od Volka. 232 Dne 28. junija 1944 je bilo v palači Bata v Ljubljani (danes Nama), kjer je imela sedež ilegalna Državna obveščevalna služba (DOS), aretiranih več njenih članov. 233 Morda je v tem primeru kot Volk mišljen Jožef Godina – Vovk. 478 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 19:45: prihod v prenoč[evalno] bazo. Zvem, da je v okolici Cerkelj na Gor[enjskem] nekje padel oz. bil ubit Križman Andrej234, kapl[an] Duhovnik Lojze in kap[etan] Jerebič [Franc Jerebič], dva ranjenca so N[emci] pripeljali tudi v Ljub[ljano] – Podrobno obvestilo pride šele v petek 6. 10. 20:00: Tajnici povem, da je Volk [Miloš Stare] hud, ker so zvedeli za Hvaleta in da bo že sam vse blokiral, kar pa bo itak njej sporočil. Prosil sem jo, naj ne govori preveč z Rudanom in njegovimi, ker je neki komplot zoper Volka, ki se šele odkriva. – Tudi zvem, da govore razni ljudje (Višnar, dr. Krivic [Jože Krivec], Jagodic, neki gestapo) da je Draš [Albin Šmajd] pobegnil iz Salz[burga], in da je nekje na Notranjskem. Petek, 6. oktobra 1944 08:10: razgovor z Janezom [Janez Grum]: njegovo mnenje je, da so P[artizani] zale- zovali naše, jih dohiteli in napadli. Po tem bi bila kmalu uničena tudi postojanka v Lahovi- čah235. Gorenjski domob[ranci] so mnenja, da so jih naši leteči rešili pred katastrofo, Janez sam je pa mnenja, da bi P[artizani] sploh ne napadli postojanke, ako bi naših ne bilo. Zdi se mu za gotovo, da sta kurata Križman [Andrej Križman] in Duhovnik L. [Alojzij Duhov- nik] mrtva, za Jerebiča [Franc Jerebič] se ne ve dobro, a bo skoro gotovo tudi to držalo.236 Njegov sin je ranjen in iz opisa bi sledilo, da je kap[etan] Jerebič mrtev. Podrobno poročilo še ni prišlo. – Razgovarjam s Črvom [Henrik Goričan] in Janezom o raznih stanovanjih in naj se naroči, naj se zaupa le imenoma znanim osebam. – 08:45: zvem, da je bil aretiran v Trstu: Šorli [Peter Šorli], da so iskali inž. Martinjaka [Izidor Martinjak], ki je pobegnil, Toneta Duh. [Anton Duhovnik], ki ga niso našli. Zaprli so tudi kurata Kunstlja [verjetno Ignacij Kunstelj], ki so ga pa baje na posredovanja plk. [polkovnika] Koklja [Anton Kokalj] izpustili. 10:00: prosim, naj se sporoči, da sprejema zvezo le s Črvom, Janezom, Jerkom237 in Markom238. 15:00: oglasi se Hudnik [Ivan Boh]; zelo vesel; govori o svojih pogledih na spora- zum, ki ni mogoč (po njegovem). 16:00: Rudan [Rudolf Smersu]: pripoveduje, da ni ničesar novega, da so imeli v KB [Katoliškem bloku] v zadnjem času dve seji, kjer mlatijo le prazno slamo. Ne pove ničesar o sklepu glede tiska in NO. Nato France [Albin Šmajd] konkretno: radi jasnosti tole: kako 234 Vest ni bila točna, kar je razvidno tudi v nadaljevanju dnevnika. Andrej Križman je umrl leta 1993 v Ekvadorju. 235 Pravilno v Lahovčah. 236 Na začetku oktobra 1944 sta se Dolenjski in Gorenjski četniški odred pod vodstvom Mirka Bitenca skupaj podala na Gorenjsko. Četrtega oktobra so četniki posegli v boj med partizani Šlandrove brigade in domo- branci v Lahovčah. Partizanom, ki so napadli tamkajšnjo domobransko postojanko, so udarili v hrbet in rešili domobrance. Nekaj četnikov je takrat izgubilo življenje, med njimi novi poveljnik Gorenjskega odreda Franc Jerebič in kurat Alojzij Duhovnik. (Mahmutovič, Četništvo na Slovenskem 1941–1945, str. 65.) Iz se- znama smrtnih žrtev druge svetovne vojne (Smrtne žrtve, Sistory) je razvidno, da je Alojzij Duhovnik umrl 3. oktobra 1944 v Zalogu pri Cerkljah (pokopan v Lahovčah) in Franc Jerebič 5. oktobra 1944 v Lahovčah. 237 Morda duhovnik Alfonz Klemenčič s psevdonimom Anton Jerko. 238 Verjetno ali Marko Kranjc ali Albert Ilovar – Marko. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 479 je prišlo v KB [Katoliškem bloku] do sklepa o izdajanju enega lista, če smo sklenili, da na to ne pristanemo in da si pridržimo proste roke? – Rudan pravi, da takega sklepa ni bilo, bi nanj ne mogel pristati, ker bi bil v nasprotju z vsebino zapisa dogovora med podpisniki K. B. [Katoliškega bloka]. Vztrajam na tem, da je bil sklep. Rudan pa, da potem ni tako razumel našega razgovora. Sicer pa tega ne bomo držali in izdajali Svobod[ne] Slovenij[e]. Tudi dr. Leskovar Ban [Ludvik Leskovar] je molčal na seji KB [Katoliškega bloka]; Po seji pa je Rudanu izjavil, da se njegovi239 ne bodo ozirali na ta sklep in da bodo sami iz- dajali svoj časopis. Na ugovore je izjavil Rudan, da je to taktika, ki je po njegovem koristna za slov[enski] narod, ker KB [Katoliški blok] nastopa kot združena enota, ki ima tako večji ugled v napred[nem] taboru. Ugovarjal sem, da je taktika z načeli, ki je škodljiva ne samo stranki, marveč tudi narodni stvari. – Mu povem izjavo Vrhovnika [Ivan Prezelj] o obsto- ju nar[odnega] odbora, nakar izjavi, da sem ga verjetno polomil, če sem trdil, da NO ne obstoji, ker ta v resnici ne obstoji, navzven pa trdimo, da je. – Pripušča možnost, da dr. Gosar – Vode [Andrej Gosar] razgovarja z Vrhovnikom v svojstvu člana ali celo predsednika N. O. Izjavi, da sta s Krtom [Mirko Bitenc] smatrala, da je ta taktika boljša, ker nam ne more škodovati, ker delamo na skrivaj naprej, na zunaj pa se podredimo. Ugovarjam in trdim, da je taktika dopustna tam, kjer z njo koristimo in uveljavimo svoje zamisli, sicer je škoda časa. – Mu izjavim, da bom svoje stališče povedal še Krtu, nato pa se event[ualno] umaknil ozir. prepustil odgovornost obema: Krtu in Ruda- nu. – Izrazim željo, naj se ožji odbor sestaja, da bo določal taktiko. – Opozorim, da izgleda vse tako, da nas Vrhovnik in njegovi ter Vodetovi hočejo izigrati, ko bodo z našo pomočjo dovolj močni. Pokažem na zgledih in raznih izjavah ter postopanju. – Tudi povem, da se bo Vrhovnik pogajal z OF ali vsaj skušal dobiti z njimi zveze. – Zato je potrebna stroga previdnost. Še izjavi Rudan, da se je vedno bal te odgovornosti, ker ve, da ni za tako delo. 17:30: prideta še Janez (prof.) [Janez Grum] in Hudnik. Hudnik opozarja vse na previdnost, zlasti pa tudi na to, da ne podležemo poveljstvu, ki vara z isto taktiko kakor svoj čas Novak [Karel Novak]. Janez pove svoja doživetja. Razgovori se nekako osredotočijo takole: a) Gorenjski odred mora postati elita, ki bo lahko tudi nastopil proti namera- vanim pogajanjem z OF, b) iz ostalih odredov naj dobri odidejo v GO [Gorenjski odred], c) mora znova oživeti podtalno vodstvo Domobrancev, če treba v predelani sestavi, č) naj se zagotovi telegraf[ska] zveza z dom[obranskimi] edinicami preko cen- tra, ki mora biti tajen in na razpolago izključno podtalnemu vodstvu domo- brancev, d) na vse visoke položaje sorazmerno moči in odgovornosti naše zaupne ljudi, e) fin[ančni] odbor NO, naj zahteva strogo kontrolo nad porabo in tako sesta- vo NO, kateremu lahko zaupa denar in siceršnjo razpolago s fin[ančnimi] sredstvi, f) delo v SLS naj postane aktivnejše in naj ne podlega vplivom, ki nimajo s stranko nobenih zvez oz. so stranki nasprotne, 239 Stražarji. 480 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) g) dela naj se na to, da bi GO [Gorenjski odred] dobil v roke Hudnik, ki naj bi ga izvežbal tudi v idejnem pogledu v udarno enoto. – (18:30) – 19:00: Črv pove, da Križman Andrej živi, mrtvih je pa 8 ljudi, med njimi Jerebič [Franc Jerebič] in kurat Duhovnik Lojze [Alojzij Duhovnik]. – Godilo se je v Lahkovi- čah240. – Hudé Janez (Maren) [Janez Marn] je z dolenjskim odredom napravil »strateški umik«. Zakaj in kako se še ne ve, ker ni službenega poročila. 19:30: zvem, da bi dr. Krivic [Jože Krivec] (Dom med goricami) rad govoril s Fran- cetom [Albin Šmajd]. Govore tudi drugi o odhodu Draša [Albin Šmajd]. Marko [verjetno Albert Ilovar] pošlje dopis z dne 6. 10. 1944: »Dragi Dore, v izgledu je, da se bodo na višja mesta vseh uradov postavili naši – protikomunistični ljudje. Prosim predlog za postavitev primernih oseb za sledeče ustanove: Mestno županstvo, Apelacijsko sodišče, Okrožno sodišče, Državno pravobranilstvo, Pokrajinski svet, Odvetniška zbornica, Notarska zbornica, Zdravniška zbornica, inženirska zbornica, lekarnarska zbornica, finančna direkcija, Poštna direkcija, Pokrajinska delavska zveza, Rdeči Križ, Združenje Denarnih zavodov, Združenje trgovcev, Združenje industrij- cev, Združenje obrtnikov, Uprava policije, Zavod za socijalno zavarovanje, Pokojninski za- vod, Šefi odsekov na Pokrajinski Upravi.« in še: »Dragi Dore, pošiljam poročilo o stanju pri DOSU (državni obveščevalni službi), katero imajo sedaj v rokah Bratko [Dušan Pleničar] & Co. Mislim, da ni potreben noben komentar o sposobnosti in poštenosti Bratka. Skušaj pri Vaših vplivati da ta organizacija pride v roke naših ljudi, ker faktično naši »garajo«, Pobratimci in ostali pa »komandirajo«. Dr. M. Zajc [Marjan Zajec] in Žitnik [Rudolf Žitnik] vesta da si ušel. Ne vesta pa da si tu. Žitnik mi je to novico zaupno povedal. Izjavil je tudi, da se je s Teboj dalo dobro delati in da proti Tebi ni nikdar nič imel. N[emci] Te za enkrat še ne iščejo. 6. 10. 1944« Priloga: Glede na nove nastopivše razmere v organizaciji DOS pošiljamo sledeče situacijsko poročilo: Z vključitvijo SL v DOS je bila obveščevalna mreža v Ljubljani popolnoma komple- tirana in zamašene vse vrzeli po posameznih okrajih, ki so nastale že pred vključitvijo SL (en okraj npr. sploh ni imel redne obveš[čevalne] mreže). Od 7 mestnih okrajev je v 4 okrajih prevzela mesta okrajnih vodij SL, 3 pa dosedanji organi DOS; enako razmerje je bilo pri pomočnikih okrajnih vodij. V Mestnem načelstvu je SL zavzela 2 mesti: tajniškega in tehničnega referenta, v Glavnem načelstvu pa eno mesto. 240 Pravilno v Lahovčah. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 481 Z aretacijo Mestnega nadzornika g. Borjana in z nenadnim odhodom g. Smoleta241 iz Ljubljane (ki se je moral umakniti) je nastopil zastoj v Mestni obv[eščevalni] organizaciji. Izpad pravkar omenjenih članov Mestnega načelstva je povzročil, da ostali člani Mest[ne- ga] nač[elstva] »plavajo« brez potrebnih direktiv za nadaljevanje dela. Mestno načelstvo tvorijo sedaj le 3 člani: 2 od SL (tajnik Selan in tehn[ični] referent Hrastovec [Cene Lajo- vic]) ter prejšnji referent za specijaliste dr. Poljan [Julij Savelli]. Niti eden od teh pa nima potrebnega vpogleda v delo, ne potrebnih direktiv. Kje je g. Mestni načelnik ni imenova- nim trem članom Mest[nega] načelstva znano, ker ni nihče od njih bil v neposrednem stiku z njim. Ob odhodu g. Smoleta je bilo za 10 dni iz taktičnih razlogov ustavljeno vse delo DOS, ta rok pa je že potekel, ne da bi prejeli navodila za nadaljevanje dela. Razume se, da je zveza s članom Mest[nega] nač[elstva] g. Smoletom, ki se je umaknil iz Ljubljane, nerodna in močno ovira likvidnost dela. Po vsem videzu sodeč namerava namreč ta član od zunaj voditi delo in dajati navodila. Podeželska obveščevalna mreža DOS skoro da ne obstoja. Vse kaže, da bo tu morala zastaviti vse svoje sile SL. Z ozirom na gornje predlagamo: 1.) DOS naj se reorganizira. 2.) Vsled izpada nekaterih članov Mest[nega] načelstva naj se postavi novo Mestno načelstvo, ki bo delo lahko vodilo neposredno iz mesta samega ne pa s podeželja. 3.) Primerno temu naj se reorganizira tudi glavno načelstvo. Selan lr Sobota, 7. oktobra 1944 10:00/12:30 Marko [Albert Ilovar], mu sporočil željo glede: 1) r[adijske] vesti, 2) R[adijske] zveze, 3) stroja in tiska. Popoldne razgovor z Janezom [Janez Grum] o delu stranke, notranji organizaciji, pogajanjih s Stražarji, Kat[oliškem] bloku in izjavah Rudana [Rudolf Smersu], da je KB [Katoliški blok] le radi zunanjega videza o moči in edinosti, sicer bi delal (skrivaj) vsak na svoje. – Janez je tudi za izdajo čim več časopisja. Pri obisku pove Marko (Peter) [Albert Ilovar], da ga je prejšnji večer obiskal Saje [Jože Saje] z ukazom Vrhovnika [Ivan Prezelj], naj Peter: a) izpusti vse zapornike v jetnišnici, zlasti tudi vse komuniste, b) naj dobavlja za Vrhovnika orožje.242 Glede a) je Saje izjavil, naj mu Peter [Albert Ilovar] sporoči čas, kdaj bo to storil; kliče naj ga telefonično (3 Kralje), on bo v eni uri že v Ljubljani. Peter je to obljubil. Ne bo pa tega storil, ker K.243 ne bo izpuščal, na drugi strani pa smatra čas za izpustitev, ko bo splošna vstaja. Takrat ima pa za to delo določenega Gruma [Janez Grum]. 241 Član mestnega načelstva DOS je bil neki Prezelj (ali Preželj) s psevdonimom Smole. 242 Ob strani odstavka pripisano: Marko (Peter). 243 Verjetno komunistov. 482 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) b) tudi to je obljubil, vendar je vezal na zahtevo, da povelj[nik] kraja Ljublj[ana] Bizjak [Milko Vizjak] in Jošt [Ernest Peterlin] odredita edinicam, naj izročite orožje Petru [Albert Ilovar], ki ga bo le delno oddajal, sicer ga bo dajal le SL. Gotovo pa vse, kar bo sam iz lastne inicijative dobil.244 Nedelja, 8. oktobra 1944 Peter [Albert Ilovar] pošlje dopis z dne 7. 10.: »Dragi, danes je bil pri meni dr. M. Zajc [Marjan Zajec]. Pogovarjala sva se eno uro. Dežurni sem. Dal mi je podatke, da so za kompromis z OF od znanih politikov sledeči: Gosar [Andrej Gosar], Šolar [Jakob Šolar], inž. Ferlinc [Bogdan Ferlinc], Mravlje Milan (Kps), Pucelj Ivan in Pirkmajer Otmar. Rekel je tudi, da to, kar sedaj postoji (NO), ne odgovarja dejanskemu stanju in da je v razgovorih z Jelencem [Celestin Jelenc] prišel do tega, da bi bilo potrebno sestaviti nekaj novega in sicer od ljudi, ki nekaj pomenijo. Omenil je Tebe, Jelenca in sebe. Rekel je, da bi SLS poslala dva predstavnika, napre- dnjaki enega in soc[ialisti] Jelenca. Pravilno tudi gleda na osebe, katere imajo vpliv na domobranstvo. Rekel je, da bom gotovo dobil stik s Teboj, ker si sigurno tu. Na neki seji Kmečke hranilnice ali zveze je ing. Zajc odkrito izjavil, da si se vrnil. Prosil me je, da pripravim po možnosti sestanek s Teboj, da se pogovorita o vsem. Temu sestanku naj bi prisostvoval tudi jaz, tako je rekel. Obljubil sem mu, da bom skušal dobiti stik s Teboj, da bi do tega sestanka prišlo. Mnenja sem, da ne bi bilo slabo, da res do tega pride, zato mi javi, kaj misliš. Vseka- kor Žitnik [Rudolf Žitnik] ne bi smel o tem sestanku vedeti, na kar bo dr. M. Zajc pristal. Torej odloči se. Škodovalo ne bo. Čas hiti. 7. 10. 1944 Prisrčne pozdrave Marko [Albert Ilovar]« (Pošljem sestavka za SS [Svobodno Slovenijo] g. Volku [Miloš Stare]!) Ponedeljek, 9. oktobra 1944 10:30: Peter [Albert Ilovar]: imena za ustanove so predložili naprednjaki in izven- strankarji. Prepise bo šele poslal. Ne dela pa tega po naročilu gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik], marveč z Lohom [Maks Loh] in drugimi, nakar bodo pritisnili na Duscho [Paul Duscha], da opravi svoje pri predsedniku zoper take, ki so sedaj OF in še ostali na položa- jih. = R[adijske] vesti bomo prejemali na naslov Janez Legat245. = R[adijsko] zvezo bo iskal Levičnik [Jože Lavrič] za kar mu je obljubi[l] 5000 v pozitivnem oziru. Za razgovor z dr. Kuncem [Marjan Zajec] se odločim. Navzoč naj bo tudi Marko [Albert Ilovar]. 244 Ob strani odstavka pripisano: Petrač – Jošt plk. [Ernest Peterlin] / Vidra – Bizjak plk. [Milko Vizjak]. 245 Psevdonim France Legat je imel Albin Šmajd, medtem ko je bil Šmajdov oče Janez, zato je Janez Legat verjetno psevdonim Šmajdovega očeta. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 483 19:00: razgovor z Arkom [Mirko Bitenc], Rudanom [Rudolf Smersu], Bohinjčičem in Francem [Albin Šmajd] v Levstikovi. Arko poroča: 164 nas je srečno prispelo preko Save v Mednem, Skaručna do Zaloga pri Komendi. DO [Dolenjski odred] je ostal v Lj[ubljana] Zalogu, GO [Gorenjski odred] je bil v Zg[ornjem] Zalogu, Jereb [Alojzij Duhovnik], Pajk [Andrej Križman] in nekateri so odšli v gostilno; dal sem jim naročilo, naj razpodele straže. Prepričan sem bil, da je Jereb to naredil, pa je ostal v gostilni, kar smo šele kasneje po napadu ugotovili. Tja je prišla neka part[izan- ska] patrola (3 ljudi); naši so dva (nekega bat[aljonskega] poveljnika) in še enega ubili, tretji pa je odšel. Namesto, da bi naši odšli so ostali tam. So napadli gostilno, minirali steno, kjer jih je 7 ubilo, med njimi Duhovnika Lojzeta – Jereba. Ravnali so vsi na svojo roko in skrajno neprevidno. Ko smo ponoči nato zaslišali streljanje in opazili 2x zeleno raketo, smo se odločili za pomoč posadki Lahoviče246. Tudi DO [Dolenjski odred] je storil svojo dolžnost. Z jurišem smo jih pregnali. Ugotovili smo, da je napadala Šlandrova brigada. – Pripeljali so se kmalu tudi gestapo iz Kranja med njimi Diechtl [Erich Dichtl]. Ta je govoril z pplk. [podpolkovnikom] Krtom [Mirko Bitenc]. Ve, da je major in da se piše Bitenc. Razvedelo se je o tem nastopu GO [Gorenjskega odreda] in DO [Dolenjskega odreda], zato so se zanimali za stvar tudi Perste- rer [Alois Persterer] in dr. Hochsteiner [Walter Hochsteiner], ki sta oba govorila s Krekom Slavkom o tej stvari. Prvotno sta bila napadalna, nato sta pa hotela dobiti zvezo z majorjem osebno. Rekla sta, da vesta, da rabijo orožje in obleko, kar bi jim dali, ako se uredi, sicer jih bodo pa smatrali za bandite. Major je zaenkrat odgovoril, naj Krek zahteva nemško izprazni- tev slovenskega ozemlja. Krek je to govoril dr. Hochsteinerju, ki je po izjavi Perstererja kot politična oblast pristojen za take razgovore. Dr. Hochsteiner je odgovoril, da bi se dalo govoriti o nekem ozemlju, ki ga dejansko N[emci] izpraznijo in prepuste četnikom, formalno pa ne. – Da se o tem razgovorimo in sklenemo, je prišel Arko sem. Po razgovoru o možnostih in ugodnostih takega ozemlja se sklene: 1) Poročanje o tej stvari kakor tudi razgovori in sklepi ostanejo strogo tajni in so samo za ožji odbor. 2) Ker so N[emci] takoj po prvem obhodu zvedeli za akcijo in prete z represa- lijami, ponudenih razgovorov ni odbiti, marveč: a) naj se razgovarja pplk [podpolkovnik] Bitenc izključno osebno, b) naj bodo ti razgovori samo informativnega značaja, pri čemur ima pplk [podpolkovnik] Bitenc za časa informativnih razgovorov popolnoma proste roke: aa) naj se morda zmeni, da v dobi infor[mativnih] razgovorov ne na- pada GO [Gorenjski odred] Nemcev, bb) da nam N[emci] dobavljajo na skrajno previdni način potrebno orožje vseh vrst, kakor tudi municijo in obleko, cc) N[emci] ne napadajo GO [Gorenjskega odreda], čč) proti P[artizanom] prepuste popolnoma proste roke, dd) dovolijo mobilizacijo, ee) propagando prosto (proti okupatorju; slovenska, federat[ivna] Ju- goslavija), ff) urediti vprašanje prehrane svobodnega ozemlja. 246 Pravilno Lahovče. 484 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Zahteva naj dejansko izpraznitev vsega slov[enskega] ozemlja, kar pa ni predpogoj za uspešnost razgovorov. – O uspehih naj poroča, na kar bomo sklepali. Dalje še poroča, da je bil v nedeljo 8. 10. sestanek med Nemci, Borštnarjem – Pisu- nom [Janez Borštnar] in Marnom [Janez Marn] v Predosljah, ki ni privedel do nobenega zaključka. Razbila se pa pogajanja tudi niso. Končano ob 21:00. Torek, 10. oktobra 1944 Pog Erker Pristavnik Brodnik 07:00/10:30: Arko [Mirko Bitenc], Rudan [Rudolf Smersu], France [Albin Šmajd]: Organizacijsko: a) Arko poroča, da se je na Gorenj[skem] ustanovil Pokraj[in- ski] odbor za Gorenj[sko], v katerem so Brodar [Janez Brodar], Ovsenek – Pristavnik [Janko Ovsenek] in Erpič. Sklep: se odobri z nalogo, da ti kooptirajo vsaj po enega iz rad[ovljiškega], škofjeloškega in kamniškega okraja, pri čemur naj vpoštevajo socijalno strukturo okrajev. b) Ker je nujna ustanovitev NO, se sklene soglasno tale postopek: SZ je pred- stavništvo, NO suveren, SV (vlada). V vseh naj bo 60 % SLS; ostalo napredni in socijal[isti]. Ker naj pridejo v NO starejši ljudje, bi ti ostali javnosti nezna- ni in doma, prenesli pa bi svojo oblast na vlado, ki bi morala na teren. – Rudan in Zorko [Jože Krošl] naj pri Kb [Katoliškem bloku] dosežeta, da ta izvrši gornji sklep, sicer pa morata izjaviti v imenu SLS, da si SLS pridrži pro- ste roke v tej točki, na kar bomo sami izvršili gornji načrt tako, da povabimo dr. Kunca [Marjan Zajec] in Jelenca [Celestin Jelenc]. Če bi se sklenilo v Kb [Katoliškem bloku] o tej stvari, naj bi NO imel 5 čla- nov (3 SLS, 2 ostala: Mihelčič [Alojzij Mihelčič], dr. Gosar [Andrej Gosar] in dr. Česnik [Ivo Česnik]; če bi dr. Gosar odklonil, naj dobi njegovo mesto Majeršič [Ivan Majeršič]). c) Propaganda: Nujno je začeti s obširno propagando, ki piše proti okupatorju, registrira part[izanske] napade na Slovence, z OF ne polemizira. Listi naj bi bilo še par splošnih, dalje za Gorenj[sko], Štajersko, Primorsko, razni sta- novski. Ker je Pajk [Andrej Križman] potreben za propagando, naj se vrne v okoli- co Ljubljane. Za Gorenjsko je treba govoriti o propagandi z Brodnikom [Janez Brodar]. Sestanek organizira Rudan (Brodnik, Rudan in France). Glede organizacije propagande in mreže razširjanja, ugotovitve naslovov in drugega bo med Rudanom in Francetom v najkrajšem času posebni razgovor. Omenijo se tale imena: Glas naroda, Triglav, Slovensko dekle, Slovenski fan- tje, Združena Slovenija, Slovenska Straža, Zarja svobode, Slovenska svobo- da, Slovenski glas, Slovenski list, Naš dom, Gospa sveta, Slovenska zemlja. Pritegniti bi bilo: prof. Hanželič [Rudolf Hanželič], Pajka in Draga Jana. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 485 d) Z ozirom na nastajajoče razmere v j[ugoslovanski] vojski zlasti na težnje vodilnih aktivcev, je nujno treba organizirati ilegalno vodstvo Domobra[n- stva], kjer naj bodo Arko, Petrač [Ernest Peterlin], Vidra [Milko Vizjak] in Peter [Albert Ilovar]. Oživeti morajo s strani SL nujne in osebne zveze s častniki v Dom[obranstvu]. Točna navodila!! R[adijska] zveza z edinicami Dom[obranstva] in centralo mora biti izključno v rokah pplk [podpolkov- nika] Bitenca, sicer preti nesreča. – Iz teh razlogov je nujno, da se Arko čim preje vrne na to ozemlje. e) Razno: Rudan poroča: a) da hočejo Glavačevi za vsako ceno dobiti zvezo z Angleži v Loški dolini. Zato je častnik Kralj [verjetno Janez Kralj] že pri Vuku [Vuk Rupnik], kamor bo tudi odšel za kurata kaplan Mavec [Jakob Mavec], b) kaplan Babnik Ferdinand organizira pletenje vohunskih sledi za plave: naj Rudan na pristojnem mestu poroča in ugotovi točnost ter zato pre- preči oz. prestreže za nas. Naročilo Arka: a) Majeršič naj da Tržičanom naročilo, naj stopijo v stik s Pristavnikom [Janko Ovsenek], b) poiskati 2 častnika za Štajer[sko] (kapet[an] I. raz[reda] in poročnik), c) Franc naj govori z Valjavčevim Jožetom glede finanč[nega] odbora in mu pojasni položaj. 12:00: Volk [Miloš Stare] piše z dne 10. 10.: želi slušalke in ugotoviti, kako stoje dr. Verčon [Branko Vrčon], dr. Bajič [Stojan Bajič], Uršič [Andrej Uršič], dr. Šuklje [Vladimir Šuklje] zlasti z dr. Kuncem; nato naj bi bili šele razgovori z dr. Kuncem. – Marija je dobila Volkovo pisanje v odprti kuverti. 17:00: izročim SS [Svobodno Slovenijo] za 500 izvodov Črvu [Henrik Goričan], naj izroči Rudanu, da bo takoj natiskano. Glava kakor doslej – Micka naj izroči črke. – Glej posebno prilogo: poročilo Juga [Dragoljub Mihailović] in Triglava [Miha Krek]. Sreda, 11. oktobra 1944 a 10:30/13:00. 12:45: Gornik – Črv [Henrik Goričan] pove, da je Rudan [Rudolf Smersu] sporočil, da ne more priti, da je glede izdajanja vse urejeno, da bosta en list izdajala [...] in Krošl [Jože Krošelj]; France [Albin Šmajd] naj govori še s Castelletom [Boris Grad]. SS [Svobodna Slovenija] bo v kratkem izšla. – Rudan pove, da Micka črk za glavo še ni izročila. – 13:45: Janez [Janez Grum] svetuje, naj dobi France lastnega kurirja, ki bo stalno in hitro vzdrževal zveze z njim in ostalimi. France imenuje Casteletta, ki ga bo za 20:30 danes naročil Janez na razgovor s Francetom. – 20:00/20:30: pogovor z dr. Gorič. Pripoveduje o položaju na policiji. 486 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 12. oktobra 1944 a 07:45/08:15. Pregled pošte: a) dopis Vojvode [Dobroslav Jevđević]: »8. 10. – KS [verjetno Komanda Slovenije] Izveštavam, da su Nemci zarobili kod Riminija nekoliko naših vojnika. Oni su izjavili da je na front ubaćen jedan naš puk iz one dve jug. divizije koje su pripremne za invaziju Istre. Saopštavam da su Nemci odredili od danas osam dana nedelju uništenja crvenih bandi. Cela Istra i Primorska su razdeljeni na 8 sektora a u svakom operiše druga nemačka formacija. Pukovnik Novak se nalazi u Veneziji po sporazumu sa SS generalom Guenterom, to mi je general lično rekao. (se nadalje prito- žuje, ker ne dobi propaga[n]d. nobene, ali kljub 8x prošnji) Saznao sam od nemačkih pomorskih oficira da Englezi propuštaju nesmetano na Balkan sa Egeja njihove transporte; Čiča [Dragoljub Mihailović] mi je naredio da radim sa domobrancima i da ovde nastavim borbu protiv crvenih. Čim bude opasno ja ću se preba- citi kod Vas a za sad produžujem rad jer čekam izbeglica iz Like. Crveni su zauzeli Zadar i Šibenik pa i preko Fiume i otuda stižu vojnici begunci. Za poslednjih 15 dana naneli smo zajedno sa domobrancima crvenim gubitke 100 mrtvih 160 ranjenih u nekoliko borbi. Dva politkomisara ubili smo i ostavili mrtve u gradu 24 sati. Zarobili smo 12 mitraljeza i oko 100 pušaka. U nekim akcijama smo koristili ne- mačke operacije i posednuvši linije uzmaka pobili komuniste. Vojvoda.« Pismo je v celoti tipkano, tudi podpis. Izgleda, da je tipkano na pis[alnem] stroju z nemško abecedo, ker v poročilu ni črk: č, š, ž, marveč mesto njih: c, s in z. b) dopis Gospodu [Ivan Prezelj]: »Lj. 11. 10. Velecenjeni g. p. P. 1) …….. 2) …….. 3) Vaša postaja je že en teden tiho, morda v zvezi s tržaško preiskavo. 4) ……. 5) Čez par dni se vračam na svoje službeno mesto pri g. Vojvodu. Pozicija voj- vode pri Čiču je trdna. Čiča je zadovoljen s krajem in obsegom operacij, ki jih vršimo. 6) …… Srčne pozdrave, podpis nečitljiv« c) dopis Gl[avnega] načelstva DOS-a na položaju: »Državna obveščevalna služba Okrožno vodstvo trž. kras. sektora Pov. služ. štev. 59 Na položaju, 8. 10. 1944 Glavnemu načelstvu OS na položaju DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 487 Z ozirom na trenutni zastoj dela pri tukajšnem pokrajinskem načelstvu pošiljam proračun za mesec oktober. Proračun je znižan na minimum in zato prosim, da se v celoti odobri. Prilagam tudi proračun istrskega sektora in pa goriškega, vendar je zadnji zgolj približen, ker mi je bilo nemogoče potovati trenutno do gor. sektora. Trž. kraški sektor: Istrski sektor: vodja – 3000 vodja – 3500 pomočnik – 2000 pomočnik – 3000 tajnik – 2000 pazin. – 1000 Trst (4) – 4000 pulj. – 1500 Postojna (4) 2100 buzet. – 800 St. Peter (3) – 1000 reška – 1000 Bistrica (3) – 1500 10.800 L potni stroški – 1500 nove postavke – 2000 pisarn. – 900 20.000 L Goriški sektor približno 21.000 L celotni znesek L 51.800 Denar naj se pošlje čim prej in sicer po kurirju do Postojne in sicer po istem kurirju, ki vedno prihaja, to pa zaradi tega, ker ta kurir ve, na koga se lahko obrne v Postojni (do- mob. pol.) kamor ga bom šel dvigniti. Poročilo bo poslano v najkrajšem času. Za Kralja in Domovino! Okrožni vodja: podpis nečitljiv (Koma[v]li ali podobno tako)« 15:00/16:30 Rudnik [Rudolf Smersu]: Stična (dr. Milan) in Fortuna ne izročiti [...] a) Brodnik [Janez Brodar] in Rudnik [Rudolf Smersu] prideta verjetno jutri sku- paj s Francetom [Albin Šmajd], da se uredi GOd [Gorenjsko domobranstvo]. b) Propaganda – center je France – ustanovi uredniške trojke, načelniki v zvezi s kurirjem ter s Francetom. Zbira uredniško gradivo načelnik, ki vse pred izdajo izroči preko kurirja v pregled Francetu, ki na isti način vrne. c) izhajali: SS [Svobodna Slovenija] (načel[nik] Krošl [Jože Krošl]), Dijaki (2: za Junkerja in nižje – dr. Baraga [Srečko Baraga]), Mladina in ženstvo (Borut). Ostalo naj France še premisli in uredi. Za sedanjo SS [Svobodno Slovenijo] naj takoj natipkajo matrice, glavo bo naredil Borut. (Zorko [Jože Krošl] je še bolan). Prispevek za R[adijske] vesti bo poslal Francetu preko Divjaka [Viktor Češnovar]. Izpisek naj se dela v 5 izvodih. 488 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 19:15: razgovor Franceta z Borutom: On prevzame za mladino in žene. Vsakih 10 dni; bo vzdrževal zvezo med Francetom in Rudnikom ter med Francetom in gl[avnimi] uredniki. Ignac [Franc Heinrihar] piše Vrhnjemu247: Po naročilu g. Vodeta [Andrej Gosar] in po želji g. V. sem razgovarjal s slednjim. Zahteval pomoč od domob[ranstva]. Je odklonil.248 Sedaj bo treba s politiki stopiti skupaj in odrediti kar je potrebno glede domobranstva.249 Petek, 13. oktobra 1944 10:30: razgovor z Brodnikom [Janez Brodar] in Rudnikom [Rudolf Smersu] ter Francetom [Albin Šmajd]. France govori o prop[agandi] in org[anizaciji] Gorenj[skega] Pokraj[inskega] odbor[a] za Gorenj[sko] je odobren s tem, da pritegnejo še iz ostalih krajev upoštevajoč socij[alne] razmere. Ta [v] okrajne, ti v obč[inske], ti v vaške. Tudi naj nekdo pride za org[anizacijo] za Ob[veščevalno], za prop[agando]. Lahko organizirajo tudi skup- ni odbor poleg SLS. Delajo naj skrajno previdno in konspirativno! Po njegovem mnenju se razmere v Kranju boljšajo in ima v tem pogledu razgovore s Česnjem (ravnatelj) [Karol Česenj], Trefalt in drugimi. – Nedelja, 15. oktobra 1944250 19:00: Pridejo v Unionske Rožice251: Marn [Janez Marn], Prijatelj Drago in Skober- ne [Slavko Skoberne], a takoj odidejo, ker opazijo tam Osolnikovo [Marija Šmajd]. Sestava št. 1: Glas naroda in Beli Orel. Dalje: Slovenka in Slov[enska] mladina. Ponedeljek, 16. oktobra 1944 Pri Volku [Miloš Stare]; a 10:30/14:30, naj se uredi glede zvez z Bledom [Vladimir Miselj]. Naj se R[adijske] elemente nove in stare izroči tudi profesorju. Mih Jug [Dragoljub Mihailović] poročil ne objavljati v naših časopisih. NO naj bi bil suveren in eksekutiva!! Dr. Jože [verjetno Jože Lavrič], Belin [Alojzij Mihelčič], Arko [Mirko Bitenc], dr. Nevtralec [Franc Lukman]; morda bi kazalo navezati stike z dr. Mohoričem Jakom [Jakob Mohorič]. Od naprednih bi se vpoštevalo dr. Verčona [Branko Vrčon]. Poveljstvu naj se stavi vprašanje, kaj ima urejenega in določenega za slučaj potrebe. Seznam aktivnih Gestap[ovcev] v Lj[ubljani]: N[emcev] in Slovencev. 247 Morda Ivan Prezelj, ki je imel psevdonim Vrhovnik in je spomladi 1944 pod imenom Andrej prevzel vodstvo Jugoslovanske vojske v domovini za Slovenijo (psevdonima Vrhnji ni imel nihče). 248 Ta del odstavka se ponovi na koncu ovoja št. 6. 249 Ob strani odstavka pripisano: Barg Borut. 250 Zapis se delno ponovi na koncu ovoja št. 6. 251 Glej opombo 145, str. 355. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 489 20:00: prvi razgovor z Kuncem [Marjan Zajec] in Petrom [Albert Ilovar]. Glej obšir- no pismeno poročilo Volku [Miloš Stare] z dne 18. 10. 1944. Torek, 17. oktobra 1944 10:45: Marn Janez in Derganc [Jože Derganc] prideta v bivališče. 10:45: Rudnik [Rudolf Smersu] in Miklošič [Ivan Martelanc]; Rudnik priseže vpričo Miklošiča, da mu ni ničesar znanega o kakem NO ali NK [Nacionalni komite] pri JV. Nato France [Albin Šmajd] opiše razgovore pri Kuncu [Marjan Zajec], na kar Miklošič izjavi, da zdaj razume vse, tudi izjave dr. Verčona [Branko Vrčon], ki je rekel: »da je zanj merodajna izjava dr. Čermelja [Lavo Čermelj], da OF na Primorskem ni komunistična.« Vsled tega ne more sestaviti z nami NO za Primorsko. – Sklep: naroči se dr. Kacinu [Anton Kacin], naj se sestavi SNO [Slovenski narodni odbor] za Primorje, kamor pridejo tudi Beneški Slovenci in event[ualno] napredni, sicer sami. Izdajo naj proklamacijo, ki jo datirajo nazaj. Podpiše dr. Kralj [Janko Kralj]. – Sreda, 18. oktobra 1944 11:00: Rudnik [Rudolf Smersu] in Zorko [Jože Krošl]: Slednji pove nekaj več v smeri izjav Kunca [Marjan Zajec], zanika pa obstoj NO pri JV. Je zato, da do nastanka pride nujno! (Tomazetić [Konstantin Domazetović] = Dugi, Radenković = Marko.) Preselitev Franceta [Albin Šmajd] v nov prostor. Stik s svetom bo težavnejši. Četrtek, 19. oktobra 1944 Pismo Volku [Miloš Stare] – Glej posebej.252 – Petek, 20. oktobra 1944 Kasneje glej priloge prepisov, iz katerih sledijo razne mahinacije JV in Vodetove [Andrej Gosar] skupine. Nedelja, 22. oktobra 1944 2. razgovor s Kuncem [Marjan Zajec] in Petrom [Albert Ilovar]. Glej posebno poročilo!253 252 Glej Arhiv dr. Šmajda (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 929, poglavje SLS 1941 do 1944, pag. 550–552). 253 Glej Arhiv dr. Šmajda (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 930, poglavje Narodni odbor, pag. 1214–1215). 490 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 23. oktobra 1944 Razgovor z Arkom [Mirko Bitenc]: mu se opišejo stvari. Je tudi za takojšnjo ustano- vitev NO. Tudi Arko ne ve o NK [Nacionalni komite] pri vojski. Torek, 24. oktobra 1944 Arko [Mirko Bitenc] razgovarja z Belinom [Alojzij Mihelčič], ki svetuje pot: pove naj se Grogi [Gregorij Rožman] in Kričaču [Franc Lukman], da ne bosta presenečena. Sreda, 25. oktobra 1944 Pri Volku [Miloš Stare]; je nekaj užaljen, ker SS [Svobodna Slovenija] pravilno ne izhaja, ker ni tehnično urejeno in ker je v tem pogledu slabo. 2. štev. Glas naroda. 18:00: France [Albin Šmajd] razgovarja s Socijalistom [Celestin Jelenc], kar je popi- sano posebej v poročilu Volku z dne 26. 10. Četrtek, 26. oktobra 1944 09:00/11:00 seja ožjega: Arko [Mirko Bitenc], Zorko [Jože Krošl], Rudnik [Rudolf Smersu], France [Albin Šmajd]. Prvič toplo pri seji. Vsi edini, da se mora nujno ustanoviti NO za Slovenijo. To se zahteva pri Kb [Katoliškem bloku], sicer si pridržimo proste roke – Pišem Volku [Miloš Stare]. (2. str. Beli Orel.) Glej 30. 10. Petek, 27. oktobra 1944 10:00/11:30 nadaljevanje seje: razgovor o postopku na seji Kb [Katoliškega bloka] in postavitvi zahteve. Razgovor o osebah naj ne bo preobširen. Suveren in eksekutiva ter na teren. Naj bo aktiven, inicijativen. France [Albin Šmajd]: treba bo zavzeti stališče do obvez[nega] dela (20000 podpisal Rupnik [Leon Rupnik]) in za slučaj, da Sovjeti zasedejo Slovenijo. 18:00/20:00: seja KB [Katoliškega bloka], kjer govore o obvez[nem] delu; med tem ko odlože sklepanje o NO za nedeljo 29. 10. 14:00/14:30: razgovor Arka [Mirko Bitenc], Franceta in Petra [Albert Ilovar]: o izja- vi Avserja – Mrka [Ivan Avser] ter ostalih aktualnih stvareh. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 491 Sobota, 28. oktobra 1944 Raztreseni so letaki Rupnika [Leon Rupnik] »Slovenci! Slovenke!« kjer poziva v prostovoljno obvezno delo. 07:30/08:30: aretacija min[istra] Puclja [Ivan Pucelj] po Gestapu. Čez dan se zve, da je bil aretiran tudi dr. Pirkmajer [Otmar Pirkmajer]: Oba verjetno na izpovedbo dr. Bana [Milan Bano], ki je v sodnem zaporu. Se posreduje pri Grogi [Gregorij Rožman], da ne dovoli sv. maše pri nedelj[skem] zborovanju. Je že čas, da se energično zoperstavijo zoper nemška nasilstva in nezakonitosti. Nedelja, 29. oktobra 1944 Rupnik [Leon Rupnik] sklical zborovanje na Kongresnem trg[u]. Bilo je prisiljeno. Nerodno je tudi prosil dr. Lenček [Ignacij Lenček] pri cerkvenem govoru: »Brezbož- nemu komunizmu moramo zato zapreti pot med naš narod! To je življenjska zahteva naše- ga naroda! Zato vsi na okope. Vsak na svoje mesto! Vsi na delo, da se val tistih, ki vodijo s seboj to zlo, zaustavi na mejah naše domovine! To je sveta, križarska vojska zoper nasilen vdor organiziranega brezboštva! To je obramba krščanske vere in krščanske kulture na naših domačih tleh……« Rupnik je govoril v svojem starem žargonu. Po poročilu časopisov (Sl[ovenec] in Jutro sta izšla kot posebni izdaji) je bilo nav- zočih okrog 30.000 ljudi. – Aretiran je bil baje Šolar Jakob, iskan dr. Gosar [Andrej Gosar]. Ker ga niso našli so prijeli in zaprli vso dr. Gosarjevo družino. Borut ni prišel iskat matric; zato čakajo še na prave glave, preje ne morejo v delo. 18:00/20:00: seja KB [Katoliškega bloka]; dr. Gosarja in Šolarja ni. Bil soglasno sklep, da se NO ustanovi. Rudnik [Rudolf Smersu] stopi v stik z naprednimi (Kuncem [Marjan Zajec] in Kleparjem [Rudolf Žitnik]). Kdo bo s socijalisti se še ne ve. NO mora na teren! (Baje obstoji neki NO v katerem so Pucelj [Ivan Pucelj], dr. Gosar, dr. Pirkmajer [Otmar Pirkmajer] in verjetno dr. Verčon [Branko Vrčon], je OF prijazen.) Ponedeljek, 30. oktobra 1944 Dne 26. 10. se je določilo, da izhajajo: SS [Svobodna Slovenija] (Vovk [Miloš Stare] in Tajnik [Marija Jerko]). Slovenka in Slov[enska] mladina (Borut – France [Albin Šmajd] – Tajnik)} vse Čuk [Viktor Češnovar]. Glas naroda in Beli orel = France – Tajnik – Peter [Albert Ilovar]. Tebi dekle (dekleta), Pohod (dijaški) in delavski (Ančka [Ančka Dolenc] [...]) Izvodov vsaj po 130. Glej 26. 10. 492 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 18:00: Razgovor: Arko [Mirko Bitenc], Rudnik [Rudolf Smersu], France: pooblasti- jo Franceta, da stopi v oficijelni stik s Kuncem [Marjan Zajec] zaradi ustanovitve NO za Slovenijo. Pogoji, kakor v zasebnem razgovoru, le razmerje 6:4 ali vsaj 8:6; v najskrajnejšem popustiti na 7:6. Rudnik odpotuje na Goriško. Torek, 31. oktobra 1944 17:45: France [Albin Šmajd] in Peter [Albert Ilovar]. Peter pove o svojih razgovorih s srbskimi prostovoljci, ki so le Ljotičevci. So slabo oblečeni. Pri zaslišanju je Režek [Bo- rut Režek] povedal, da je pripravljal sestanek Peterlin [Ernest Peterlin] + JV, a je Peterlin odklonil, med tem ko je Vizjak [Milko Vizjak] sprejel vabilo, a odbil zahteve JV. 18:30: France in Kunc [Marjan Zajec] (tudi France navzoč): France pove zahteve SLS, dalje postopek, kako naj pride do NO (po predhodni narodni izjavi); ključ 6:4 (8:6). Kunc vse ostalo sprejme, da bo zagovarjal pri njih, le za ključ pravi, da ne bo šlo, ker bo imel dovolj opravka pri svojih, da doseže 7:6. Morebitna nevarnost preglasovanja in diktata naj bi se odstranila s kvalificirano večino pri odločitvah načelne važnosti. Prihodnji razgovor bodi obenem s socijalistom [Celestin Jelenc] v petek 3. 11. 1944 ob 18:00. Takrat bo tudi zapis dogovora oz. predhodne slov[enske] izjave (narodne izjave). Arko [Mirko Bitenc] pove, da sta danes 2 Gestapovca spraševala v Gospodarski zadrugi, če imajo tam uslužbenega nekega Osolnika [Albin Šmajd]. – Zvem tudi, da je Novak France Stražar obletaval domobrance po Gorenjskem in jih pridobival za Stražarje zlasti Osenarja [Stanko Osenar] iz Cerkelj. Temu je tudi re- kel, da ima prošnjo inž. Serneca [Dušan Sernec], da se udeleži razgovorov za skleni- tev premirja. Naj Arko to uredi!! Torej Stražarji še vedno hodijo svoja lastna pota. Sreda, 1. novembra 1944254 Sobota, 25. novembra 1944 Popoldne enkrat se oglasi pri ženi Mrji [Marija Šmajd] g. Paar [Franc Paar] blej[ski] župan in pravi: Doktorja [Albin Šmajd] ni več v Salzburgu. Je pobegnil. Pojedel je svojo častno besedo, ki mi jo je dal, da ne bo nikamor šel. Kako zgledam sedaj jaz pred Nemci, kjer sem zanj jamčil. N[emci] pravijo, da je brez časti. Če imate kakšne zveze z njim, Vas bodo selili. On je v Ljubljani. Glejte, da se izogibate zvez z njim. Mrja mu reče, da ne ve za mojo navzočnost v Lj[ubljani] in da nima zvez z menoj. Tudi mu pove za vprašanje, da je mojo preselitev v okolico sporočila g. Paaru. 254 Za ta dan ni vsebine. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 493 Oglasil se je tudi g. Ilija [Alojz Ilija], ki želi govoriti z menoj. Ko mu lahko pojasni, da me ni, ji reče, naj dobi zvezo, da mu podpišem spričevalo o njegovem službovanju pri meni. – Arko [Mirko Bitenc], France [Albin Šmajd] pri Grogi [Gregorij Rožman] ob 18:00/20:00 – Groga ni za to, da se sestane KB [Katoliški blok]. France mu pojasni legalnost ožj[ega] in širšega, medtem ko je KB [Katoliški blok] od naše strani brez legalnosti. Groga [...] pravi [...] [...], da govore Stražarji, da je France proti vojski, ker se jih boji.255 Ponedeljek, 27. novembra 1944 Zvečer skupaj z Rudnikom [Rudolf Smersu]; pove da na Primorskem ni ničesar novega. Da je pri zadnji seji Arko [Mirko Bitenc] povedal napačno in ne diplomatsko. Vsi ostali razen njega smo SLS, [...] Stražarji podpisali dogovor s KB [Katoliškim blokom] kot posebna skupina in kot SLS. Govorimo s Kokaljem [Anton Kokalj] o načinu izvedbe skle- pov izd[anih] 18. 11. Kregar [Janko Kregar] je dal 15x podpisat BO. Torek, 28. novembra 1944 Govorim s Stankotom [Stanko Bitenc], bratom Arka [Mirko Bitenc]. Navzoč tudi Pajk [Andrej Križman], ki odide 30. 11. na teren na proslavo 1. dec[embra]. Četrtek, 30. novembra 1944 Mrja [Marija Šmajd] pove, da je bil pri njej Pisatelj (dr. Krivic [Jože Krivec]), ki ji je povedal, da je bil pri dr. Kocipru [Stanko Kociper]. Razgovoru je prisostvovala tudi Suvajdžičeva [Ksenija Suvajdžić]. Dr. Kociper je vprašal slednjega, če je že videl napade v ilegal[nem] časopisju nanj, Jeločnika [Nikolaj Jeločnik] in druge. Ko je ta vprašal, če »Vestnik«, je Suvajdžičeva rekla, ta je pa naš. Isto je izjavil dr. Kociper. Nato mu je povedal o drugih ilegal[nih] časopisih, ki jih izdajajo dr. Šmajd, Miloš [Miloš Stare], ki so ilegalci. Rekel je tudi dr. Kociper: Ali že veš, da je Draš [Albin Šmajd] v Lju[bljani]. Kako je mogel priti čez 2 meji. Dr. Krivic: »S pomočjo Gestapa.« Dr. Kociper: »Gotovo. Ker vemo, da ima on zveze z Gestapom.« – Nadalje je Suvajdžičeva omenila, da je bil pri gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik] Mihaj[lovičev] zaupnik neki general. Tudi je hvalila Marna Janeza in je rekla: »Tu se dela vse tako, kakor hoče in želi naš papa [Leon Rupnik]. Tudi z Nemci ima zveze, a ne sme za to vedeti večina njegovih ljudi.« 255 Ob robu je pripisano: Paar. Ilija. Groga. 494 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ponedeljek, 11. decembra 1944 17:45: pride g. Glavač Franc do super[iorja] lazaristov g. Čontale [Matija Čontala] in ga vpraša, če ve, kje je Draš [Albin Šmajd], ker bi rad nujno z njim govoril še nocoj; ko mu je superior izjavil, da je Draš nekje na Dunaju ali kje, ker je slišal, da je od tam pobegnil odšel, je rekel, da bi pa to zadevo lahko tudi uredil s Staretom Milošem, in zato vpraša g. su- periora, če ve, kje je vsaj ta. On bi sicer to zvedel od Kreka Slavka, če bi bil zdaj tu, ker on da to ve. Ko je dobil tudi glede Stareta negativen odgovor, je Glavač rekel, da bi to stvar lahko končno uredil tudi z Kranjcem [Marko Kranjc], za katerega sicer ve, kje je, pa ne more do njega, ker nima propustnice. Zato je zanj tem bolj važno, da bi dobil še nocoj (ponedeljek 11. 12.) enega izmed drugih dveh, ker gre za zelo važne stvari, a jutri bi bilo že prepozno. – Za Stareta je še rekel, da ga je Glavač videl (ali da je bil viden) v Ljubljani na praznik 8. 12. 1944, ko je bila preiskava pri frančiškanih v mestu. – Ponedeljek, 13. januarja 1945 Dopis Vovku256; razgovor: dr. Kunc [Marjan Zajec], Peter [Albert Ilovar] in France [Albin Šmajd] glede NO. Glej posebne listine. Torek, 14. januarja 1945 Seja okrnjenega KB [Katoliškega bloka]. Ostane še naprej. Rudnik [Rudolf Smersu] z dr. Jakom [Jakob Mohorič] razgovarja. KB [Katoliški blok] pravi, naj pride še v Narodno izjavo o vzgoji in naštetje historičnih pokrajin. France [Albin Šmajd] pove nato Arku [Mirko Bitenc], da zmorejo nastopati le poli- tične stranke ali koalicija polit[ičnih] strank. Miselni krogi ne! Lahko obstoji poleg SLS še več »kat[oliških] strank«, nato te sklenejo koalicijo in kolaborirajo z ostalimi polit[ičnimi] strankami. Treba je ugotoviti stanje KB [Katoliškega bloka] do SLS in polit[ično] samostojnost slednje. Sreda, 15. januarja 1945 Priprava za razgovor z dr. Kuncem [Marjan Zajec] in dr. Skrivačem [Celestin Je- lenc]. – Pripombe na rob dopisa z dne 14. 11. 1944. – 256 Ali Miloš Stare ali Jožef Godina. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 495 Ovoj št. 7, 14. 12. 1944–19. 1. 1945 (pag. 1948–1953) Četrtek, 14. decembra 1944 1) Zvezni člen pri Dim Ljot [Dimitrije Ljotić] in M [Jože Derganc257] v Il[irski] Bistrici. 2) O plk [polkovniku] Kok [Anton Kokalj] napisati pismo za Jevdj [Dobroslav Jevđević], prepis Kok in And [Ivan Prezelj258]. 3) Podprefekt na Reki (Liković?). 4) Naslednika Kokalju. 5) Šolski referent v Trstu (mora biti profesor roj. na onem terit[oriju]). 6) List v Trstu (urednika). Petek, 15. decembra 1944 Preselita se Arko [Mirko Bitenc] in Novak [Albin Šmajd] h Kovačeviču. Od petka, 15. decembra, do srede, 20. decembra 1944 Podpis N Izj [Narodne Izjave]. Ponedeljek, 25. decembra 1944 Zlatko zvečer pri259 Torek, 26. decembra 1944 Pri Koscu [Ivan Martelanc], zvečer pri Novaku [Albin Šmajd]. Sreda, 27. decembra 1944 Arko [Mirko Bitenc] dobi Rudnika [Rudolf Smersu] pri Tajniku [verjetno Marija Jerko]. 257 Jože Derganc je imel psevdonim Matko. 258 Ivan Prezelj je imel psevdonim Andrej. 259 Poved se ne nadaljuje. 496 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 28. decembra 1944 Skupaj z Andrejem [Ivan Prezelj]. Odklonil prispevek za 3. vajence, odklonil plačilo za zdravljenje Aleša [verjetno Aleš Ušeničnik], odklonil prispevek za zapornike, čeprav delali za JV. Ponedeljek, 1. januarja 1945 18h: Belin [Alojzij Mihelčič] pove, da se ne bo vmešaval v spor med Stražarji in nami. Govoril glede Novaka [Albin Šmajd] z Zorkom [Jože Krošl] in Špindlerjem [Josip Špindler]. Nedelja, 17. decembra 1944 05:00/20:00 doma. Ponedeljek, 18. decembra 1944 Arko [Mirko Bitenc] zve pri g. Maršiču [Franjo Maršič], da je že obstojal neki Nar[odni] Komitet, v katerem so bili dr. Gosar [Andrej Gosar], inž. Sodja [Jože Sodja], Šolar Jakob Že 97 podpisov za Nar[odno] izjavo. Torek, 19. decembra 1944 109 podpis[ov]. Plk [polkovnik] Kregar [Janko Kregar] in Cergol [Izidor Cergol] dopoldne pri Ge- stapu v pri[sr]čnih razgovorih. Sreda, 20. decembra 1944 Izmenjava listin o N[arodni] izjavi (109, 59). Sestanek s Paracem [Matija Parac], Kapetanovićem [Milan Kapetanović], pplk [podpolkovnikom] Markom Radenkovićem, Kunec [Marjan Zajec], Nil [Rudolf Žitnik] Novak [Albin Šmajd] in kap[etan] Gavrilović. Četrtek, 28. decembra 1944 Zjutraj aretiran Križman Andrej in baje odpeljan v Kranj. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 497 Četrtek, 4. januarja 1945 Doslej aretirani: (kolikor je znano 4. 1. 1945) 1) Hameršak [Vinko 22) p. Stane dr. Aljančič Hameršak]  2) p. Klavdij [pater 23) p. Angelik dr. Tominec Klavdij Okorn]  3) Finec [Milan Finec]  24) p. Roman dr. Tominec 4) Goričan [Henrik  25) Pogačar iz Hrušice Goričan] 5) Lavrič (dijak) [Marjan  26) msg. Maver [verjetno Lavrič]  Jože Grebenc] 6) Petelin  27) Baš Tomaž 7) Lipovec  28) Tuma Alfonz 8) Žekar Tine  29) Tomažič Jože 9) Grad Boris   30) Andoljšek Janez 10) Jagodic Anton  31) Zorman iz Most 11) Babnik Anton  32) Jarc iz Rakovnika 12) Kristan Srečko že mrtev 33) Kuhar Magister iz Most 13) Rous Andrej  34) Vojska 14) Božič, krojač   35) Marinko Jože 15) Breskvar Silvo  36) Žitko Lojze 16) p. Beno Korbič  37) Tomažin Franc 17) p. Engelhart  38) Markelj Jože 18) Kühar Štefan že mrtev (glej 33) 39) Turk 19) Masič Pavle  40) Poženel 20) Čopar obrni!  41) Kermavner Ivo 21) p. Jože Aljančič  42) inž. Bevc [Ladislav Bevc]  43) Skubic [Anton Skubic], [...] N[ovo] mesto 44) inž. Dimnik [Stanko Dimnik] 45) iz pivovarne Sok 46) pplk. Peterlin [Ernest Peterlin] 47) kap. Ilovar [Albert Ilovar] 48) Križman Andrej t 498 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Nedelja, 7. januarja 1945 Zvemo Tone [Anton Duhovnik] ni bil v Rimu. Aretiran je bil v Ravenni 25. 11. 1944. Dosedaj bil v Padovi, zaslišan še ni bil. Obravnava Zimmer. Sodeluje Fric [Fritz Verdnik]. Tone ni o vsem nič informiran. Naivno-optimistično gleda zadevo, kar ni dobro. 99 [Ivan Martelanc] Sreda, 17. januarja 1945 Ob 15h Kren [morda Franc Krener] in Vizjak [Milko Vizjak] na Gestapu do 17h; zasliševanje o zvezah s politiki, zlasti dr. Šmajdom. Petek, 19. januarja 1945 9h pride ga. Trobentica in pove, da jo je mož poslal zjutraj h ge. Bosanki, ki jo je sprejela kar v kuhinji. Rekla je, da je notri ves premražen Glavač [Franc Glavač], in če želi, da jo seznani z njim. Je popolnoma pod vplivom Glavača. Rekla je med drugim: Staretova urednica hodi dnevno k Vurniku [Anton Vurnik] in Müllerju [Karl Müller]. Bosanke sin se boji, da ga ne bi izdala, da je včasih prišel k Staretu [Miloš Stare] v pisarno. Glavač je imel prav, da je škofu [Gregorij Rožman] rekel, naj se javi onih 5 (dr. Šmajd [Albin Šmajd], Stare [Miloš Stare], Bitenc [Mirko Bitenc], Kranjc [Marko Kranjc], Smersu [Rudolf Smersu]) pa bo vse v redu. Gestapo ima svojo mrežo naperjeno samo proti klerikalcem. Vsi gori pri Gestapu so komunisti. Proti kom[unistom] nimajo ničesar. – Bosanka je vprašala, če ga. Trobentica ve, kje je dr. Šmajd. Trobentica je odvrnila, da je slišala, da je odšel v Švico. Bosanka je dalje rekla, da iščejo Stareta in da ga bodo tudi dobili. – Vprašala je, če je Mrja [Marija Šmajd] sestra ge. Trobentice. Ko je rekla, da nima no- bene sestre, je rekla, da je prišla enkrat v družbi »onog grdog čoveka Goričana.« Za Stareta [Miloš Stare] pa dnevno moli k Bogu k srcu Jezusa, da bi ga ne dobili. Dalje: Prišla sem do prepričanja, dr. Godina [Jožef Godina] ni ravnal prav, ker du- hovniki se ne bi smeli vtikati v politiko. Škof vse ve in odobrava Glavačevo delo. Škof ni na mestu. Na Silvestrovo v svoji pridigi ni napadel komunistov. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 499 Ovojnica IV., leto 1945 (pag. 1956–1970, 1109–1135) Ovoj št. 1, 27. 2. 1945 (pag. 1956–1957) Torek, 27. februarja 1945 211 [Mirko Bitenc] pove, da je Nakel [Jože Lekan] trdil, da je 222 [Albin Šmajd] proti kat[oliškemu] bloku, ker sam ni poleg. 19:00: 244 [Rudolf Smersu] pove, da je Nakel rekel, da z 222 noče imeti nobenih sti- kov in da je z njim že opravil, ker je 222 hotel pod Živkovićem [Petar Živković] kandidirati in je sploh hodil svoja pota. 18:00: 303 [Franc Bajlec] pride in sporoči, da mu je oseba [verjetno Gregorij Rož- man] povedala, da so bili pretekli petek ali soboto (po mojem mnenju s 16. ali 17. 2.) pri njem Ljotić [Dimitrije Ljotić], Djujić [Momčilo Đujić] in še nekdo. Trdili so, da je možno računati na spremembe v enem do štirih mesecev in da pride sem Vlasov [Andrej Vlasov] z vso vrsto orožja na ta teren. Radi bi imeli zveze z SLS in z Narodnim odborom. Vprašali so osebo [Gregorij Rožman], če je NO legitimni zastopnik (303 je odgovoril: kolikor vem, je. Če so sklenili zakoniti predstavniki SLS in JNS, je vse v redu. To je rekel osebi, ker je dobil vtis, kot da oseba dvomi v zakonitost Nar[odnega] odbora). 303 želi, naj se v tem oziru ukrene potrebno. 19:00: 244 še pove, danes me kliče P., ki mi bo povedal nekaj važnega. Verjetno želi gen[eral] Rupnik [Leon Rupnik] razgovor z menoj, tj. z SLS. Isto žele tudi slovenski Ljotičevci. Šabežej [Jože Baš] je prišel in rekel, da so sedaj vodili pogajanja z dr. Alujevićem [Branko Alujević] za OUZD. Dr. Alujević je rekel, da je JNS izjavila preje, da je na stvari dezinteresirana. Danes pa je naenkrat sporočil, da je dobil od JNS drugačne direktive, na- mreč da je z SLS sklenjen dogovor, da gre vsakemu pol in predsednik SLS. = Vpraša, če je kak dogovor. – 222 odgovori, da je samo takrat govoril z 202 [Marjan Zajec] o tej stvari, ko mu je odvrnil, da SLS ni interesirana in če JNS lahko vpliva na sestavo, naj to store pošteno. 244: Govorite. Smo tudi tako zadovoljni. Vsak pol in predsednik SLS. O osebi, ki bi prišla v poštev, ne govori, ker še ne vemo. Dozdaj smo mislili na Lekana, če pa je zdaj tak, bo to odpadlo. 222: V osebna vprašanja se ne bom vtikal, kot doslej ne. 244: Pogajanje naj vodi Šabežej, ker je dovolj resen. 222: Boš že sam najbolje vedel to urediti. – 222, 244 in 303 se dobe jutri 28. 2. ob 19:00. 222 500 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Zapis 27. februarja 1945 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 501 502 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 2, 7. 4.–22. 4. 1945 (pag. 1959–1970) Sobota, 7. aprila 1945 Prvi sestanek v Il[irski] Bistrici260 (Ljotič [Dimitrije Ljotić], Jevdjević [Dobroslav Jevđević] in Djujič [Momčilo Đujić]) Tudi bistriški dekan [Viktor Perkan], Hreščak in Zajec [verjetno Marjan Zajec]. Delamo na terenu in brez NO ne naredimo ničesar. Velikonočni torek v ponedeljek vabilo za torek (Pahor s Trsta [Roman Pahor], Kukanja [Angelo Ku- kanja] odvet[niški] prip[ravnik] Trst, Škabarja [Matija Škabar], Fr. Tončič [Frane Tončič] je odklonil) Damjanović [Miodrag Damjanović], Kapetanović [Milan Kapetanović], Parac [Ma- tija Parac], Ljotić so pritiskali. Smo vstopali v NS, v akcijski odbor; Ljotić: naša ambicija je, da se dela. Nočemo posegati v NO; dr. Milanović [Božo Milanović] on se priklopi hrvaški federalni edinici. Za napredno strujo dr. Vuga [Slavko Vuga], Kerševani [Karel Kerševani] in dr. Mi- halič [Boris Mihalič]. Članov šteje 9: 1) dr. , odvet[nik] Tolmin,261 2) dr. Mihalič Boris, 3) dr. Komar Milan, odvet[niški] prip[ravnik] Gorica, 4) Šuligoj Stanko, kmet, Kal, 5) Kramar Franc, žpk [župnik], Lander pri Čedadu, 6) Msg. Vodopivec Josip, dekan Tolmin, 7) Tavčar Franc, župan, Opatje selo, 8) Kerševani Karel, trgo[vec], 9) Vuga Slavko, profesor, 10) Komac Maks, ban[čni] uradnik. Ponedeljek, 16. aprila 1945 20:40: Z Rubinom [Marko Kranjc] se dobi 422 [Albin Šmajd], kateremu Rubin pove, da v Crkavnici ne morejo biti več razgovori, ker smo opazovani. 422 sporoči, da se je ustavil spotoma pri Vojku [Franc Bajlec], ki je bolan in ne more k trojki, med tem ko je 260 Po pričanju Angela Kukanje je bil 12. marca 1945 v Ilirski Bistrici sestanek z Dimitrijem Ljotićem, ki so se ga med drugimi udeležili tudi Angelo Kukanja, Roman Pahor, Božo Milanović in Matija Škabar. (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 952, ZA 2150-2, Osebni dosje Kukanja dr. Angelo, Zapisnik zaslišanja Angela Kukanje 7. 5. 1945, str. 3.) 261 Verjetno Alojzij Vogrič. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 503 Rudnika [Rudolf Smersu] srečal v Logatcu na poti v Primorje. Ker je v torek ob 9h seja NO, odpade tudi sedmorica. Nato začne Rubin: Kaj misliš o tem? Če se pritegne v ožji odbor dr. Leskovarja [Lud- vik Leskovar], odpade vprašanje Kat[oliškega] bloka. Samo sporoči stranka dr. Mohoriča [Jakob Mohorič], da je odpadel kontrahent »mladi intelektualci SLS« ali [...] »Straža« in da so potrebni novi razgovori z dr. Mohoričevo stranko. 422: izjavi, če smo vsi za to, da se spor tako reši in se pritegne dr. Leskovar v ožji odbor brez sklicevanja in sklepanja na širši seji, sem za to, da ga kar ožji odbor sprejme. Nato mu je še 422 povedal laži o govoricah glede božičnih racij iz l. 1942, da je odslej molčal, zdaj pa vidi, da bo treba ljudem stvar pojasniti in razložiti. Sezname so delali v Straži in Stražarji so bili glavni vodje. 422 ni imel nobenega vpliva, niti vpogleda v sezna- me. Z denarjem ni imel nikdar opravka. Tudi 411 [Mirko Bitenc] ni za Zmagoslava [Jože Melaher] nikdar prejel nobenega denarja od gen[erala] Andreja [Ivan Prezelj]. Vse je laž, kar se protivnega govori o 411. Torek, 17. aprila 1945 (Pri g. Klobasarju [Miroslav Urbas] v Slomškovi) – Urbas 08:25: g. Rubin [Marko Kranjc] začne, naj pove 422 [Albin Šmajd] svoje mnenje o kooptaciji dr. Leskovarja [Ludvik Leskovar]. Ker 422 [Albin Šmajd] ne pristane hitro na vse predloge g. Rubina, ta pove, da je 422 neznosen in piker v svojih izrazih. 422: Gotovo nimam ničesar proti, če se pritegne dr. Leskovarja v ožji odbor, ako se tako reši nesporazum. (Rubin: tako bo opozicija v SLS prenehala in postanejo uradni). S tem vprašanjem pa so v zvezi pokrajinski odbori Kat[oliškega] bloka. Pri stranki obstoji: prekmurski, koroški, primorski, štajerski, gorenjski in za ljublj[ansko] pokrajino, ki so vsi odobreni in so pomožni organ poročevalca za organizacijo. Ne moremo pa priznati se- daj pokrajinskih odborov Kat[oliškega] bloka za strankine pokrajinske odbore, tako zlasti tudi ne »Kranjskega«, ki ga stranka ni nikdar ustanovila niti priznala ali vanj delegirala svojih ljudi. Pri tem vztrajam in svojo besedo bom držal. G. Rubin: če bodo vsi člani ožjega za pritegnitev dr. Leskovarja, ga bom kar vabil na prihodnjo sejo 7morice. 422: počakaj, da se na seji najprej pogovorimo. Prav bi bilo, če bi vse napravili pi- smeno, da se izognemo kasnejšim nesporazumom ali trenjem. G. Rubin: Ne vem, za kaj si zopet piker. To je odveč. Tudi ne vem, zakaj spreminjaš svoje stališče? Doslej nismo tega rekli, naj še sedaj ne delamo hude krvi. 422: Clara facta, boni amici. Prav bi bilo, da se pismeno uredi, ker je potrebno zav- zeti stališče do treh strani: kat[oliškega] bloka, pokraj[inskega] odbora – –, pritegnitev dr. Luja Leskovarja v ožji odbor. 504 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 422 je ponovno poudaril, da je za pritegnitev dr. Leskovarja, ako je s tem v stranki vzpostavljena edinost in enotnost. Ko je končano to vprašanje, začne g. Rubin: No, zdaj pa še povej svoje mnenje glede kooptacij za širši odbor. Ko je začel brati imena (opazil sem v Lj[ubljani] Mašič [Pavle Masič], Verbic [Pavel Verbic], ga je prosil 422: naj opusti to branje, ker ima on načelno drug predlog, naj se namreč kooptirajo bivši po- slanci, v kolikor že niso člani širšega. Sicer pa bi to kooptiranje bilo zdaj proti temeljnemu načelu, naj se tega ne sklicuje in kar ožji kooptira dr. Leskovarja. Ako pa g. Rubin misli, da je potrebna kooptacija širšega, potem seveda naj isti fo- rum tudi kooptira dr. Leskovarja, s čemur odpade pogoj, ob katerem je 422 za kooptacijo dr. Leskovarja po ožjem odboru. G. Rubin je nato zopet postal nervozen, očital, da 422 ni dosleden, da je preoster itd. Tako je razgovor ostal prekinjen, ker so nato že pričeli prihajati drugi člani NO. 09:00–13:00: predsedstvo NO (uredba o komisarjih, o uradnem jeziku itd.). Popoldne od 14:00–3/4 21:00 pri Dekanu [Matija Škerbec]. Mu pojasnim vso gonjo. Je veliko slišal, tudi župan France in Nande Novak [Ferdinand Novak] sta šla prosit škofa [Gregorij Rožman], naj vpliva na 422, da se vrne enotnost. Vprašal je g. Dekana, če 422 tudi ustanavlja pokrajinske odbore. Pri razgovoru so se g. Dekanu večkrat zaiskrile oči od samega veselja, da 422 jasno gleda in distingvira ter izvaja konsekvence, se zgraža nad blatenjem in metodo onih ljudi, ki trosijo laži. – Povabi na razgovor z Francetom. Takoj ko pridem nazaj v središče, bom prišel z njim skupaj. 20:45–21:00 čakam na M[r]avleta, ga ni. – Rubin je izjavil 16. 4. 1945, da je vprašanje mladih intelektualcev SLS (Stražarjev) in s tem kat[oliškega] bloka rešeno, če vzamemo dr. Leskovarja v ožji odbor. Dne 17. 4. (torek) zjutraj ponovno razgovarjala. Rekel sem, da je treba rešiti vsa vprašanja: 1) stališče do bloka, 2) pokrajinski odbori, 3) eksekutiva (vstop dr. Leskovarja). [Nečitljiv podpis.]262 1) Za razpravo o pobudi za postavitev jug[oslovanske] vlade je premalo ele- mentov za zavzetje stališča in sklepanje, zato 2) želi NO, da se omogoči stik s slovensko emigracijo preko Čiče [Dragoljub Mihailović], 3) pošlje NO dva delegata do Srbov v Il[irsko] Bistrico z nalogo, da iščeta stik, uredita potrebno pri dr. Milanoviču [Božo Milanović] glede NS v Trstu, da- lje pri NS v Gorici, ter potrebne vojaške stvari pri gen[eralu] Damjanoviću [Miodrag Damjanović] ali gen[eralu] Andreju [Ivan Prezelj]. 262 Verjetno Dore. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 505 (NO prosi ministra Kreka [Miha Krek], da nujno pošlje situacijsko poročilo z nasve- ti preko Draže [Dragoljub Mihailović] z Volkovo [Miloš Stare] šifro. Dore [Albin Šmajd].) Za goriško provinco: dr. VL [Alojzij Vogrič] za Goriško pokrajino in one dele vi- demske pokrajine, ki pripadajo narodni drž[avi] Sloveniji. 1) Ni nobene potrebe za individualno ali skupno umikanje. 2) NO ima pripravljene direktive za vse slučaje, ki utegnejo nastopiti in ki jih bo v slučaju nastopa potrebe pravočasno objavil. (Odbor za varnost prebivalstva (Krški [Ladislav Bevc], Zemljič [Ivo Kermavner], Pečar [Celestin Jelenc], Kavčič [morda Jože Kavčič]) Sreda, 18. aprila 1945 Ilir[ska] Bistrica: 1) Naj bi SD prišlo direktno pod poveljstvo gen[erala] Damjanoviča [Miodrag Damjanović]. 2) Lahko bi se zajezil klin, tako, da: a) se vrnejo srbske čete in b) bi domob[ranci] nadomestili iste. 3) Najprej bi bilo potrebno, da se SD reši nemškega tutorstva. 4) Dogovor sprejet!! Vel[ecenjeni] g. general v smislu našega včerajšnjega dogovora, da bi se morali nadaljevati danes naši razgo- vori z Nj L patriarhom in ostalimi merodajnimi gospodi. Vas prosimo, da nam po prinosil- cu tega lista blagovolite sporočiti če kdaj in kje je tak razgovor mogoč Z izrazi odl[ičnega] spoštov[anja] 19. 4. 1945 [Podpis nečitljiv.] Četrtek, 19. aprila 1945 Inž. Rustja [Josip Rustja] formalno in oficijelno prosil za sodelovanje z SLS. Sporočil dr. Tolminc [Alojzij Vogrič] dne 20. 4. v torek dr. Milanovič [Božo Milanović], Ljotič [Dimitrije Ljotić] Kemperle [Leopold Kemperle], (povedal najnovejšo vojaško dr. Vogrič, situacijo) dr. Kenda so hoteli: 1) neko politično izjavo, 2) ONAS-e [Občinski narodni svet]. Vse odklonili, ker to spada v področje NO. 506 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Petek, 20. aprila 1945 Razgovori v Gorici pri dr. Tolmincu [Alojzij Vogrič] na domu; navzoči: Resman [Marjan Zajec], Nil [Rudolf Žitnik], Draš [Albin Šmajd], dr. Gori- ški in dr. Tolminc. Opišemo položaj v NO in poudarimo, da so politično škodili enotnosti, ker so šli v skupne odbore, ki so jih ustanovili Srbi. Sami trdijo, da so to storili v najboljšem namenu in da so preprečili ustanovitev drugačnih odborov. Trdno stoje za NO. Stražarji delajo zadnje čase veliko zgage. Sobota, 21. aprila 1945 Gospodo, situacija nije bila ni malo ružičasta, a sada su preduzete sve jake mere, koje treba da preokrene situaciju. Te mere su takve da sa teoriskog stanovišta moraju imati uspeh. Vprašanje: Ali se bodo kljub prevzetim meram prebili preko Istre do Trsta? Odgovor: Gotovo bodo poskušali, da s tem dobe v roke politični adut z zavzetjem Reke in Trsta. Izključen ni poskus izkrcanja nekje v Istri. Zavzeta sta otoka Krk in Cres. Dr. Vog [Alojzij Vogrič] v Gorici 20. 4. 1945 v Furlaniji se koncentrirajo močne italijanske čete vseh vrst in branš. Ja. Debelak [Janko Debeljak] v Ajdovščini: Dnevno in večkrat prihajajo »intendan- ti« in dovažajo v Trn[ovski] gozd. Nedelja, 22. aprila 1945 Načelno: 1) da bodo zasedli P[artizani] vso obalo, s tem je podrta teza, da se boriš s P[arti- zani] in se umikaš. 2) Umik sam, kaj koristi in kaj škodi: a) ali bo šla cela vojska, b) ali samo eksponirani. Posledice: a) da gre vse, prepustimo ljudi in deželo, b) prehrano za civile in c) če bodo odšli, bo zaplenjeno (če dalje časa traja). Kaj je namen: z AA [Anglo-Američani] priti skupaj ali formirati, da vsa vojska gre ali samo eksponirati. Drugi, da gredo drugi v gozdove ali kot Zeleni kader. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 507 Kakšne direktive: a) domobrancem, b) eksponiranim protikom[unistom], c) civilistom. Nato formalno, kdo naj odrede (vprašanje odnosa do N[emcev]). Četrtek, 26. aprila 1945 1) dopoldne pri g. Janku Debeljaku. 2) Komisar za Trst. Za tržaško postojanko. 22. 4. se je na pobudo g. Arka [Mirko Bitenc] vršila anketa s predmetom: Poročilo in razgovor o vojaško-političnem položaju. Anketo sta sklicala gg. Arko in Rubin [Marko Kranjc]. Navzoči so bili gg: Remec B. [Bogumil Remec], dr. Basaj J. [Jože Basaj], dr. Odar Alojzij, Rubin, dr. Mohorič Jaka [Jakob Mohorič], Arko, inž. Muri Lambert, Špindler Jože, dr. Ferenc [Franc Bajlec], Dore [Albin Šmajd], dr. Dečan Vladimir [Rudolf Han- želič]. Razgovora (po poročilih Arka in Doreta) so se udeležili: g. g. dr. Mohorič, Špin- dler, dr. Odar, dr. Dečan, dr. Ferenc, Remec, dr. Basaj in Dore. Splošno mnenje: ne dopustiti umika ali potegnitve domobrancev in civilistov z Nemci proti Koroški. Vodilno načelo: ohraniti čim več slovenskih življenj. To mora vplivati na vse od- ločitve. Špindler omenja, da bi bilo nujno dobiti zveze s Hrvati (HSS [Hrvatska seljačka stranka]) in če tega vodstvo še ni storilo in teh zvez ni, bo vodstvo krivo nesreče, ki bi doletela slov[enski] narod. I Ajdovščina (dr. Komar [Milan Komar], Komac [Maks Komac], dr. Mihalič [Bo- ris Mihalič], Kerševan [Leopold Kerševan]) 1) Repič Franc – Cankar 8) Furlan Janez – Peter 2) Paljk Roman – Miha 9) Česnik Jože, Vladoslav 3) Hrovat Marij – Gregor 10) Krtelj Ivan, Erjavec Franc 4) Curk Joško – Trdina 11) Štrancar Franc, Dermota 5) Repič Pavel – Janez Ev 12) – – Janez, Ivan 6) Suban Ciril – Primož 13) Trebižar Andrej, Pavel 7) Brecelj Pavel – Anton Logar 14) Kete Franc, Finžgar Jože 15) Lisjak Karel, Pantar Lojze 508 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ovoj št. 3, 27. 4.–1. 5. 1945 (pag. 1109–1135) Petek, 27. aprila 1945 Ob 5h (17 h) odhod iz Središča. Ob 6h (18) dohod v Postojno. Zvemo pri gen[eralu] Mušickemu [Konstantin Mušicki], da so P[artizanski] tanki že v Št. Petru na Krasu, tam je tudi 20. in 43. divizija. Na vsem sektorju od Delnic do Reke operira 6 divizij. Močnejše nemške sile operirajo od Karlovca proti morju. Tudi partizanske edinice na Trnovskem gozdu so oživele. Štab gen[erala] Mušickega se seli v Razdrto, v Gorici ostane le en njegov bataljon. Ob 20h pri gen[eralu] Rupk [morda Leon Rupnik] g. Resman [Marjan Zajec]. Ob 20:30 sestanek:263 Sobota, 28. aprila 1945 10:30 G. Resman [Marjan Zajec]: včeraj prodrli Prestranek–Žeje – zavili proti Hruševju na cesto Postojna–Trst. Ponoči se je slišalo iz Senožeč. Močna bojna skupina formirana v Postojni, mislijo, da ni nobene opasnosti, da bi sem prodrli. Rupnikova skupina264 se dobro drži. P[artizanska] skupina ni močnejša. Obkoljevalna akcija v B[eli] krajini uspeva. VII. korpus beži (se umika). Rösener [Erwin Rösener] se je odpeljal v Zagreb, zahteva nove čete od gen[erala] Löhra [Alexander Löhr], ki je v Zagrebu. Globočnik [Odilo Globočnik] je odredil gotove ukrepe, da bodo očistili cesto Lju- bljana–Trst. Pečar [Celestin Jelenc]: Zdi se mi, da je vojaška situacija zavožena. Na N[emce] se ni več zanesti. Morala pada pri njih. Na čete, ki bi prišle iz Hrvatske, ne bo nič. Nemci ne morejo ničesar napraviti. Le če se podajo pod Komando jug[oslovanske] vojske. Bojim se, da smo z vojaškimi stvarmi precej pri kraju. Namen P[artizanov] je siliti ne v Lj[ubljano], marveč v Trst, da pridejo čim preje v zvezo z AA [Anglo-Američani], gledati moramo, da ne bomo zgledali v zadnjem trenutku kot sodelavci z Nemci. Vprašanje umika bo zelo težko. Morajo povedati, ali morejo zava- rovati cesto čez Col. Z [...] zmage izgleda, da AA [Anglo-Američani] smatrajo Jugoslavijo za interesantno. 263 Poved se ne nadaljuje. 264 Skupina Vuka Rupnika. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 509 »AA [Anglo-Američani] bodo zahtevali zares svobodne volitve. V prijateljske drža- ve bodo prišli, če se jih bo prosilo. Na AA [Anglo-Američane] se lahko zanesemo.« Paziti moramo, da se ne bomo preveč navezovali na Nemce. Nil [Rudolf Žitnik]: Mislim, da je Vip[avska] dol[ina] za nas zaprta stvar. Ker pride- jo na okrog v V[ipavsko] dol[ino]. (Pride g. Kr) Maček [Franc Krener] poroča. Oberst Essl. (Bil Vidmar pri meni in je brez informacij.) Škrbec [Matija Škerbec] 1) Takoj proglasiti slov[ensko] vlado, ki je v sklepu, 2) pozvati Kralja da se vrne v domovino, 3) pozvati AA [Anglo-Ameriške] čete, 4) imenovati vrhov[nega] poveljnika za vso Slov[enijo], nemške čete prositi, da pod našim vodstvom delajo red in mir, 5) Lj[ubljano] držati za vsako ceno, do skrajnosti, kdor je v Lj[ubljani] gospo- dar, je gospodar Slovenije, 6) takoj mobilizirati in zavarovati, 7) izpraznitev polagoma pripravljati. Vojaški položaj še ni najslabši. Moramo pritegniti vse ljudi k sodelovanju, bomo med narodom pritegnili. Kren [verjetno Franc Krener]: če N[emci] odklonijo, smo preslabi, artilerije ni, tan- ke imamo, municije primanjkuje. Škrb. [Matija Škerbec]: dogovor bo z N[emci] narediti. Draš [Albin Šmajd] Ob 11h dp [dopoldne] zvemo, da so Stražarji [...] ponarejali dokumente za odhod v Trst in Furlanijo. Tudi dr. Žebotova žena [Ivica Žebot] je odšla z otrokom. Nil: Prevzvišeni [Gregorij Rožman] naj pozove: nas in gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik].Legijske čete: //Bitenc// [Mirko Bitenc] Nil: predsedstvo k Prezvišenemu. Petek, 27. aprila 1945 Skober [Slavko Skoberne], inž. Bevc [Ladislav Bevc], dr. Pestotnik [Pavel Pestotnik], dr. Jelenc [Celestin Jelenc], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], dr. Megušar [Anton Megušar], dr. Zajec [Marjan Zajec], inž. Ferlinc [Bogdan Ferlinc], dr. Bajec [morda Ivan Bajec], Bitenc [Mirko Bitenc], dr. Mihalič [Boris Mihalič], dr. Basaj [Jože Basaj], Kranjc [Marko Kranjc], dr. Kolterer [Franc Kolterer], Remec [Bogumil Remec], dr. Baraga [Srečko Baraga], Smersu 510 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) [Rudolf Smersu], inž. Muri [Lambert Muri], dr. Orožen [Franc Orožen], Žitnik [Rudolf Žitnik], Draš [Albin Šmajd], Škrbec [Matija Škerbec], Teuerschuh [Ivan Teuerschuh], Špindler [Josip Špindler]. Dr. Baraga Dr. Pestotnik: inž. Ferlinc ima posebni predlog za kompromis, da se pritegne še par komunistov v NO. Inž. Ferlinc je na isti liniji kot mi; naj jih razloži: Zadeva je sledeča: Mi smo v direktoriju JNS razpravljali o vseh problemih in prišli do zaključka, da ne moremo prisiliti zaveznikov, da bi priznali protikomuniste, ali realno gledano, moramo vedeti, da se zavezniki zaradi nas ne bodo skregali. Če pogledamo slučaj v Grčiji, vidimo, da so vpostavili desničarsko vlado. Zaradi tega je pri nas drugače: federativno ureditev in sami odločamo, kako bo. Če spravimo okupatorja proč in smo sami gospodarji, lahko uredimo s centralno vlado naše razmere. Nato v dogovoru urediti s centralno vlado. Nas bodo smatrali za rebele. – To stališče sedaj je NO, ta se vrača nazaj na leto 1918. To je že afront proti zavezni- kom in proti Belgradu. Centralno vlado v B[eogradu] bomo morali priznati. Ta vlada danes ni po našem razpoloženju. – Zaradi tega bi predlagal: 1) da Nemce odpravimo, 2) da skušamo najti kontakt in skušamo razgovarjati s centralno vlado. (Na Suteja [Juraj Šutej], Grola [Milan Grol] se je treba obrniti, da bodo zagovarjali naše stališče v Beogradu. To da ne doživimo druge Varšave.) – Dr. Jelenc: Te debate do 4. ne bomo končali. Zbrali smo se, da povemo gen[eralu] Rupniku [Leon Rupnik], da ni več primerna oseba, da bi vodil in da se domobrance reši tutorstva. Zato da napravimo generalno skušnjo, da odobri naše stališče in dosežemo 2 stvari: 1) da dobi SD samostojnost, 2) kako bi lahko tudi mi Slovenci dobili v roke civilno upravo. Predlagam: da se pogovorimo o teh stvareh. Predsednik: ne moremo pustiti na strani škofa [Gregorij Rožman] in Rupnika. Prosi, da se vrši debata v tej stvari. – Dr. Jelenc: 1) g. ravnatelj boste morali voditi, 2) kdo bi vodil, da ne bo žalil. Od vsake stranke nekaj. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 511 Dr. Pestotnik!! Priporoča, naj se pove, da visoko cenimo njegovo delo v preteklosti, sedanji dogodki so mejnik Oseba [Gregorij Rožman]: (dobro uvod) Remec: g. prezident [Leon Rupnik]. Vse protikom[unistične] stranke so me pooblastile, da Vas pozdravim in zahvalim za navzočnost. Znano nam je, da ste nastopali takrat, ko so bili težki časi in ste si s tem pridobili velike zasluge za narod. Bili ste mož energije, ki je znal preprečiti marsikaj hudega. Upali smo, da se bodo dogodki drugače razvijali, kakor se razvijajo. Zvedeli smo, da je tudi Ljublj[ana] v nevarnosti in smo se odločili, da Vas povabimo, da nam podaste poročilo. Gen[eral] Rup[nik] [Leon Rupnik]: zahvaljujem se za poverenje, prosim, da zaslišite najprej situacijo po vojno znanstvenih činjenicah do 12h. Začel bom lokalno z levim krilom, ki stoji trdo. Naša pokrajina je čvrsto v rokah domobr[ancev], N[emcev] in Rusov. Pove mejno črto Kostanjevica – Postojna. Nejasna in donekle ogrožena je situacija južno in jugozahodno [od] Postojne. S strani N[emškega] povelja so dane vse garancije, da se zopet vpostavi veza med našo pokrajino in Trst[om]. (Lokalna situacija) na naši strani. Na mržnji strani: 4. Tit[ova] armija je uspela, da se v nabiranju vzdolž jadr[anske] obale polasti Sušaka, Bakra, Senja čez Delnice, Gerovo z eno divizijo Gerovo–Prezid, z drugo divizijo na Sušak, z tretjo pod Snežnikom na Sv. Peter. Te divizije imajo 2 strašila265, nekaj artilerije in tankov. En bataljon je danes zavzel Sv. Peter (in sicer italijanski). Proti Reki se nahaja razen posadke na Reki (1 polk starej[ših] ljud[i]) tudi 188. brdska lovska divizija. Ta bo delala v hrbet tistim, ki so doslej prodrli čez linijo. Še ena stvar je v teku, ki bo zelo uspešna. To je vojnička tajna, ki ga bo SDK [Srbski dobrovoljski korpus] izvedel skupno z enim našim domobranskim bataljonom. To je položaj v naši bližini. IX. korpus je dobil od zaveznikov toliko materijala, da se je mogel okrog Vojska266 zopet zbrati kot trn v peti. Situacija v velikem je za sedaj povoljna od Murzušlaga do Zagreba. Vojaška situacija je razen na pravcu Postojne taka, da nimam osebno nobenih brig. (Moglo bi se zgoditi, da ti tanki prodro v Ljubljano, kjer se je vse podvzelo. Za mesto ni nevarnosti.) 265 Verjetno gre za poimenovanje letal. 266 Verjetno Vojskega. 512 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Mislilo se je že na evakuacijo ljudstva in se je pristopilo pripravam za to evakuacijo. Kam bo šla ta evakuacija ne vem, ker se situacija hitro menja. Včeraj smo še mislili, da proti zahodu ___________ sedaj je izključeno, dokler ne bo očiščen Kras in Istra. – Trenutno ni nobene nevarnosti: tako držim. Kolikor imamo podatkov, vojaki, če ne bi imeli artil[erije] in tankov, bi se ne moglo reči, da so vojaki. Msgr. Škrbec [Matija Škerbec] Ste vojak, ste vajeni gledati brez čustev kot zdravnik, ki secira. Mi gledamo tak, kot je. Dovolite, da povem mnenje. Ves slovenski narod je smatral ... – Položaj je tak, da se razmere hitro spreminjajo. Vsak čas lahko pričakujemo tudi ang[leške] in am[eriške] tanke. Sedaj prihaja prelom. Skrbeti je, da Tito [Josip Broz] v Lj[ubljani] ne dobi oblast. Ustvariti moramo razmere, ki jih bodo lahko tudi sprejeli AA [Anglo-Američani]. Kako bomo naredili prehod, da bo slovenski narod nastopil na način, da nas ne bodo smatrali za zaveznike Nemčije. Narediti, da AA [Anglo-Američani] ne bodo šli proti nam. [Leon Rupnik]267: Moje mišljenje kot vojak je sledeče: Pravi naš sovražnik je kom[unizem] ergo se imamo – ako nam je do obstoja v [bo] doče – se moramo [boriti] proti Titovim banditom do skrajnosti. – Ako bi prišli demokratični zavezniki in vidijo disciplinirano vojsko, jaz grem in demokratski NO sede tam, kjer jaz sedim. Držim, da je to zelo enostavno. Sedaj bi bilo to nemogoče. Ako pridemo sedaj s predlogom, se bo front pretrgal in bi značilo to smrt našemu narodu. Naš f[ront] se ima držati, zaveznik je vsak, ki se bori proti banditom. In v momentu ko prevzamejo okupacijo potlej se enostavno glava zameni in pride demokratski režim. (Rupnik je bil naš figurant in evo: uspeli smo!) Dr. Pestot[nik] Izjava g. presed[nika] je jako tehtna in je treba, da se posebej zahvalimo. Vprašanje je, kdaj nastopi moment in da politični ljudje pravočasno vse ukrenejo, da ne nastanejo trzavice, krvoprelitje itd. Če se N[emci] umaknejo, ali so naše SD edinice sposobne vzdržati napad banditov. Po duhu stoje visoko, govori se, da je slaba stran, da ni težkega orožja, artilerij[e], tankov, avijonov, municije – da na Krasu N[emci] uničujejo svoj materijal in ga ne dajo našim na razpolago. 267 Verjetno od tu naprej govori Rupnik. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 513 Splošni zlom nemške armade me prepričuje, da N[emci] se bodo umaknili iz tega teritorija. Govori se, da se iz Balkana umika 12 ali 14 divizij! – Rupnik Nisem političar Tu je [...] a) 15. 1. 1944 pismo Gauleit[erja] (Heeresgruppe Südost) Torek, 1. maja 1945 Seja Dr B [Jože Basaj]268, Draš [Albin Šmajd], Resman [Marjan Zajec] Kavčič [morda Jože Kavčič], Lovro [Bogumil Remec], Vojk [Franc Bajlec], Nil [Ru- dolf Žitnik] Aleksander [Franc Kolterer] Dr B: moramo delati, ker nas sicer dogodki prehite. Vse pripraviti, da se proklamacija izda: a) domobranstvo, b) možnost emigracije z domobranstvom. Predlog: 1) urediti pisarno, ki je stalna, 2) seje dnevne: 2x, 3) mesto sej se vedno menja, 4) neprestani stik z domobranci. Samo od domobrancev odvisno, oni potrebujejo naše politične podpore. Delegacija naj bi takoj odšla: Poiskati je osebe in način,262 Naš odbor za emigracijo mora samostojno delati. 12:00: (Dr. B, Rem [Bogumil Remec], dr. Zaj [Marjan Zajec], Draš, dr. Jel [Celestin Jelenc], dr. Bajlec [Franc Bajlec], dr. Kolter [Franc Kolterer]) Bite [Mirko Bitenc], Mačk [Franc Krener], Bizjak, Doktor – Mirno je nemogoče. Stvari se hitro razvijajo. Nemški letaki! Odstranitev orijent[acijskih] tabl. 16:00: inž. Predavec [Vladimir Predavec], ppk: Tartalović [verjetno Radoslav Tata- lović]269 268 Dr. B sicer ni bil psevdonim Jožeta Basaja, ki je bil predsednik predsedstva Narodnega odbora in prisoten na vseh njegovih sejah. 269 Poved se ne nadaljuje. 514 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) [...] 4. armija Damjanović [Miodrag Damjanović] je odšel na vrgli partiz[ane] desno stran Soče 1) Soglasno: ob proglasitvi kapitulacije, 2) vse priprave, in nato retrodatirati, 3) poslušati postaje, 4) I Lokal pri Matiji, ing. Prevec: Ustanovitev jugoslovanskega protikomunističnega odbora (vse, kar se bori proti komunistom – Titu [Josip Broz], je vojska tega odbora). 1) Po enakem številu Dr. Jel.: vpraša, kako bi se razmejilo Srbe in Hrvate. Inž. Predavec: stoji na bazi etničkog principa, (dr. Maček [Vladimir Maček]: Kakor narod odloči) dr. Pavelić [Ante Pavelić]: – – Delegacija k dr. Mačku!! Kralj v […] izjavi, ako bi to pomenilo za dr. Pavelića rdečo cunjo! OT 12500 Kur 4120 Tekač 1800 a 1300 SL, P, SOK 10000 Gor, Štaj 2400 Kapel 800 prevoz 200+600 800 Tovor [...] Dol 194 33904 Za nabavo: [...], hlače, jopiči, gamaše 17350 51254 Prejel 70000 – 51254 saldo 18746 30. 4. 1943 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 515 a 1300 SL 8000 PRIMC 1000 ŠPAS 1000 GOR 1900 RIS 1000 Akta 800 MP 8000 ŽEL 1000 KUR 450 500 400 1000 300 tek 1800 4450 OT 19550 Rapel Ob - 800 [...] navodila 0.050 Knjiga 0.200 - 250 Nabava 215 […] 3- 0.050 2200 0.520 Info Jelen 4750 10335 516 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Izrezek iz časopisa: program prve prireditve Slovenske domobranske legije DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 517 Ovojnica V., Osebni dokumenti in osebna korespondenca (pag. 2120, 2139, 2141, 2142, 2113, 2118) Ovoj št. 1, Osebni dokumenti (pag. 2120, 2139, 2141, 2142) *Začasni potni list, 1944 (pag. 2120) Začasni potni list, 1944 518 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 519 520 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Potrdilo o odvzemu sablje, 16. aprila 1941 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 521 Prošnja za razgovor, 1. marca 1942 522 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Osebna izkaznica Albina Šmajda, 1942 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 523 Ovoj št. 2, Osebna korespondenca (pag. 2113–2118) *Poročilo Marije Šmajd iz Radovljice (pag. 2113–2117) Žena poroča Šmajdu iz Radovljice Major Hertlein V torek dne 16. 12. 1941 se je vselil v hišo nemški major od Schutzpolicije, po rodu iz Berlina. Vselil se je po navodilih Babnika v sobo, kjer je doslej stanoval Gram, uradnik pri SD, ki je takrat odšel na enomesečni dopust. Ob 10. zvečer sem ga srečala na stopnicah in vprašala, če on stanuje v hiši. Sem se mu predstavila, on tega ni storil. Rekla sem mu, da je njegov vojak preveč zakuril v peči, ki da kaže rege. Šla sva pogledat, on pa je rekel, da je soba mrzla. Priznal je, da se peč kvari in je rekel, naj naprej kuri naša služkinja. V sredo zjutraj dne 17. 12. 1941 je njegov vojak rekel, da major zahteva drugo sobo, ker radi vročine ni mogel spati v oni sobi. V sredo 17. 12. 1941 so bili stražniki na Dovjem in je major spal radi telefona v Baeblerjevi tovarni nogavic. V četrtek zjutraj dne 18. 12. 1941 je zahteval major po vojaku, da se mu zakuri v kopalnici peč, da se bo kopal. Pojasnilo se mu je, da v kopalnici ni peči in da teče mlačna voda. Dopoldne istega dne je major osebno vprašal, če se lahko umiva v naši kopalnici. Kopalnico je dobil na razpolago, želela [sem] le, da pove, ob katerem času jo bo rabil. Od- govoril je, da tega ne more povedati, končno pa je rekel, da okrog osmih zjutraj. Prihodnji dan petek 19. 12. 1941 se je zopet umil v umivalnici in ne v kopalnici. Zvečer je spal zunaj. V pondeljek dne 22. 12. 1941 je prvič spal v sobi, ki je v prvem nadstropju. Že takoj zvečer po prihodu v sobo je prišel vojak k meni in rekel, da major zahteva tepih v sobo, ker da je sicer preveč mraz pod nogami. V sobi, kjer je spal prvo noč, je na tleh velik tepih, ki so ga od nekod prinesli svoj čas nemški SS vojaki, tam je tudi neki manjši tepih, ki je baje last direktorja Bohnen-a z Jesenic. Rekla sem vojaku, da je veliki tepih prevelik za to sobo, naj pa vzame manjšega iz te sobe. Povedala pa nisem, da tepihi niso naši. V torek dne 23. 12. 1941 se je major prvič umil v kopalnici. Voda v bojlerju je bila ta dan izredno topla, ker se je prejšnji dan peklo za praznike. Ko je okrog 10. dopoldne šel iz hiše je dal po služkinji mene poklicat. Rekel je: »Ich habe einiges mit Ihnen zu besprechen. Führen Sie mich ins Zimmer!« Peljala sem ga v kmečko sobo, kjer se je vsedel k peči. Major je začel: »Sie scheinen nicht zu wiessen, wie man deutsche Offiziere zu betreuen hat. J. Ich weiss nicht, wie Sie das meinen. M. Erstens muss ich nüchtern jeden Tag in dem Dienst gehen, weil mein Diener in Ihrer Küche nicht kochen darf. J. »Mir hat niemand nicht s gesagt. Ich weiss nur, dass Ihr Diener mein Dienstmaed- chen gefragt hat, ob er für Sie jeden Tag bei uns Kaffee bekommen kann. Die Tilka [Matilda Pšenica] hat es ihm erklaert, dass wir nur ein Viertel Liter Milch taeglich bekommen und dass es nicht möglich ist.« 524 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) M. Ich brauche keinen Kaffee von Ihnen, ich habe meinen eigenen Kaffee und ver- lange dass ihn der Diener im Eurer Küche für mich kochen kann. Zweitens: Wie können Sie einem deutschen Offizier zu-muten, dass er sich in ei- nem Klosett waschen sol . Serbischen Offizieren haetten Sie sich nicht getraut so was zu zumuten. [J.] Bit e das ist kein Klosett, sondern ein Waschraum, und 8 Monate haben schon deutsche Herren unter Ihnen auch Offiziere bei uns gewohnt und es hat sich noch niemand beklagt. M. Wer zum Beispiel, nennen sie mir die Namen. J. Der Sturmführer Eder aus Klagenfurt 5 Monate und jetzt 3 Monate der Obersturm- führer Černe. M.: Das sind keine Offiziere, das sind keine Offiziere. J. Die Herren tragen Epaulleten, folglich müssen sie Offiziere sein. M. Das sind keine Offiziere. J. Auch Generaele haben schon bei uns gewohnt. M. Ja, für eine Nacht und damals als noch Ihr Mann zu Hause war. Nato je začel kričati: Sie haben hier nichts zu reden. Sie sind hier nicht die Hausfrau und es gehört Ihnen gar nichts. Ich werde noch heute veranlassen, dass Sie von hier verschwinden müssen. Sie haben kein Recht hier zu sein, weil Ihr Mann geflüchtet ist. Wo haelt sich Ihr Mann auf? Wahrscheinlich hetzt er irgendwo in den Waeldern gegen Deutschland. J.: Wo sich mein Mann aufhaelt, habe ich schon den zustaendigen deutschen Behör- den erklaert. Ich bin nicht verpflichtet Ihnen Rede zu stehen. Deswegen kann es in unsern Gebieten zu keiner Ruhe kommen, weil Sie uns ge- genüber der Art auftreten. M. je zopet kričal, da nimam v hiši ničesar opraviti in da bo on hodil v kopalnico, kadar bo hotel in da se jaz ne bom smela v njej umivati, ker ni ničesar mojega, in da od mene ničesar ne mara. J. »Mit meinen Holz heizen Sie, dass ich mit meinem Gelde gekauft habe, obwohl Sie versprochen haben, das Holz zu besorgen.« M. Sie sind im Irrtum, auch das Holz gehört nicht Ihnen und ich brauche kein Holz zu besorgen, weil ich es bei Ihnen nehmen kann, weil es Ihnen nicht angehört und ich werde noch heute mit dem Bürgermeister wegen diesen Holz reden. M. je vedno huje kričal. J. sem zato rekla: Ich bin die Frau eines akademisch gebildeten Mannes und nicht Ihre Magd. Was stellen Sie sich vor? Wenn Sie mich so von oben herabbehandeln, können sie nicht erwarten, dass ich Ihnen freundlich entgegenkomme. Sie behandeln mich, als ob ich nicht ein Mensch waere, sondern ein Tier. Ja Sie haben die Macht und Sie wollen und vernichten wie ein verwundetes Wild, dass vor Ihnen auf dem Boden liegt und Sie tun es auf dem Boden mit der Peitsche zu Tode schlagen. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 525 Pri tem temperamentnem delu razgovora sva že oba stala. Držala sem se z obema rokama za mizo, ker sem se od jeze preveč tresla. Maj. je nekaj še govoril, nisem mu več odgovorila in ga ne pogledala. Ko je odšel, mu nisem odzdravila. Maj. je nato nekaj govoril o nemški časti, nakar sem mu rekla: Rit erlich benehmen sie sich einer Frau gegenüber! *Pismo Albina Šmajda ženi Mariji Šmajd (pag. 2118) 29. 6. 1944 Ženka,270 Tvoje pismo s prilogo pisatelja »Dom med gorami« že danes 29. 6. 1944 z velikim veseljem prejel. Naj prisrčnejša hvala za vso skrb! Prav nič ne bodi žalostna in ne tvoji, ker je gotovo božja volja taka, da se je tako zgodilo. Denar vrni v sporočeni vsoti g. Lojzetu [Alojz Vogelnik], ostanek pa iz Št .Vida na moj naslov ali Lojzetu ali pa našim, da ga ob priliki prinesejo. Morda bo zadnje še najbolje – glavno, da Blejski [Franc Paar] ni vmes kot posredovalec. Danes sem prejel tudi od Gabi [Gabrijela Vogelnik] in Lojzeta [Alojz Vogelnik] pa- ket z obešalniki, oljem namiznim, bomboni in pral. milom, od doma pa nekaj [kart], kekse, 2 klobasi, nekaj žganja in 20 RM. Pišejo, da jim še nisi sporočila, če si dobila mojo pošto, pa so zato odnesli 2 pismi do ge. Rant. To mi ni preveč všeč, ker je gd. Rant vsaj posredno udeležen pri meni. Jim bom tudi sam še tako sporočil. Zjutraj danes sem jim že pisal na gdč Engelman Francko, zdaj bom pa še domov. Ko boš pisala domov, jim reci, naj mi ne poši- ljajo in ne nosijo, ker imam dovolj ozir. si bom že tu ali kje drugod oskrbel. Doma se samo oškodujejo, ko sami nimajo veliko. Sicer se pa bom o tem pogovoril z njimi, ko pridejo in vrnil, kar so poslali. – G. Joško bo tudi prišel na obisk. Pa Vog. ne smejo vedeti. Danes sem mu odpisal, da lahko vedno pride, kakor hoče. Odslej (od 1. 7.) bo nekaj časa pri meni v sobi stanoval brat ge. Čebaškove g. Potoč- nik iz Češnjice pri Kropi. P[artizani] so mu ubili brata in mater. Sam je dipl. jurist. Moje stališče za »šefa« in Tončita je enostavno: palice, ki me je tepla, nisem lizal in je ne bom, dokler bom mogel se otepati. Nimam interesa, da bi svoje stališče spremenil. Bo že kako! Načela vendar ne bom spremenil za morda boljši položaj. Nekaj trpljenja še, pa bo že kako bolje. – Kar si Medvedu [Miloš Stare] rekla glede željenega strojčka, je prav. Sicer tako vem, da boš vse prav naredila. Samo kregaj se ne, ker se ne splača. G. Pirca [Leon Pirc] sem danes iskal, a na Bismarckstraße 18 ni nobene brivnice. Bom skušal vprašati, če morda tam stanuje. Pozdravi lepo g Pirca, pa mu daj par cigar, če jih je še kaj – seveda one navadne, če ne pa nekaj cigaret. Na obisku so bili gd. in ga. Končanovi [Cecilija in Lojze Končan] in gdč. Helenca [Helena Pirnat]. Prišli so v nedeljo, bili tu v ponedeljek in torek, v sredo so se odpeljali. Med 270 Z rdečo barvico pripisano: 1. 7. 526 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) tem je že o vsem Te obvestila gdč. Helenca, zato ne bom podrobneje in več opisoval razgo- vorov. Povem to – kar ona ne bo in kar tudi TI ne smeš omeniti, da veš, da mi je tu pustila 190 RM in en svetli okroglinec (hotela je še enega, a sem odklonil). RM bom porabil, [...] hranil in ji ob povratku vrnil. – Končanovi so pa vse v tem času plačevali. Tako sem postal od vseh velik dolžnik. Morda se gdč Helenci o čem ob priložnosti revanžiraš; rečeš, da ker je bila tako dobra in Ti prinesla osebne vesti o meni. Nisem hotel kaj več napisati njej, pa je bila zato kar užaljena. Je precej občutljiva. G. Hraščanu sem že pisal in dobil od njega odgovor in Tvoje pisanje. Sporočil je, da me je že pred 14 dnevi pričakoval na Dunaj po razgovoru, ki ga je imel s Komanderjem v Celovcu. – Včeraj 28. 6. 1944 sem pa prejel od g. P. Franca [Franc Paar] pismo z dne 25. 6. 1944, ki glasi: »Der Bürgermeister in Veldes, Oberkrain Veldes, am 25. 6. 1944 Lieber Herr Dr Šmajd! Beifolgend einen Brief zur persönlichen Übergabe und hoffe ich, dass Sie die Ver- bindung bekommen und somit gute Unterkunft finden werden. Ich warte jeden Tag darauf, daß ich nach Salzburg fahren kann und werde ich mich früher anmelden, wenn Sie vielle- icht auswärtig wohnen sol ten. Leider war ich noch nicht in Laibach und lesste, daß auch Sie Ihre Frau verständigt haben, jedenfal s bin ich bereit Ihre Briefe durch die Dienststelle hier weiter zu vermit eln, wenn Sie davon Gebrauch machen wollen. Ich bit e schreiben Sie mir sogleich nach Erhalt dieses Briefes, damit ich mich zu richten weis[s]. Heil Hitler! Ihr Paar l. r.« Danes mu bom odgovoril, da sem Ti pisal dopisnico, kar je dovoljeno, zato se mu za uslugo za odpravo pošte preko urada (Dienststelle) zahvaljujem. Spremno pismo pa se glasi: »Gasthof und Pension der Jägerhof Ot o u[nd] Friedel v. Ingram Veldes/See Oberkrain Veldes, den 21. 6. 1944 Liebe Kameradin! Heute komme ich mit einer Bit e: wäre es Dir möglich, für den Überreicher dieses ein Zimmer auf etwa 3 Monate ausfindig zu machen? Betonen möchte ich gleich, dass es keine dauernde Einquartierung ist, da dieser Herr sein ständiges Heim in Veldes hat und sobald seine Angelegenheit erledigt, sofort wieder rückkehrt. Preisfrage spielt keine Rolle, DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 527 zu Deiner Orientierung. Wenn es Dir in unserer Ortsgruppe nicht möglich ist, vielleicht kannst Du am Kreis etwas erfragen. Jedenfal s wäre ich Dir für Deine Bemühung sehr dankbar. – Knurr nicht, dass ich Dir auch noch Arbeit mache! – der Herr Bürgermeister hat mich ganz besonders darum gebeten und ich möchte dem Gestrengen diesen Liebens- dienst nicht abschlagen, da es sich außerdem um eine prominente Persönlichkeit von hier handelt. Voraussichtlich sehen wir ins kommende Woche oder übernächste. Einstweilen dankt Dir herzlichst mit Sieg Heil dem Führer! Deine Marija Zupan l. r.« 528 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Zvezek, 1. december 1945–2. februar 1946 (arhiv Studia slovenica, ASS 108, Šmajd Albin) Sobota, 1. decembra 1945 Prejmem pošto od Mrje [Marija Šmajd] od 5. 11. do konca meseca. Prinese gd. iz Miklošičeve ceste. Nedelja, 2. decembra 1945 Začnem s pismom Mrji [Marija Šmajd] (22a) štev. 4, ker sem mnenja, da bom lahko oddal po zanesljivi poti, kakor stvari, ki sem jih nakupil včeraj 1. 12. Spim pri gd. Kavki [Karel Kavka]. Ponedeljek, 3. decembra 1945 V kavarni Nazionale govorim z med[icincem] Hrovatom, ki je prišel iz Avstrije. Pravi, da se tam nekateri emigrantje pripravljajo za odhod v Slovenijo. Tudi pove, da so v Nemčiji jugoslov[anski] voj[ni] ujetniki vsi uniformirani in da z njimi lepo postopajo. 13:10: g. Horvat Avgust pravi, da se mu zdi, da pri Kmetiču [verjetno Avgust Kovač] kontrolirajo in cenzurirajo pošto. Videl je tam 2 gdč. [gospodični] pregledovati pošto. Tudi se nekateri pritožujejo, da je pošta kasirana in ne odposlana na naslovnike. Spim pri g. Kavki [Karel Kavka]. Torek, 4. decembra 1945 G. Kavka [Karel Kavka] pove, da je ugotovil, da je Slokar [Ivan Slokar] odšel šele v ponedeljek 3. 12. v Gorico in ne v soboto 1. 12., kakor je to rekel g. Kmetič [verjetno Av- gust Kovač]. Jezi se radi takega postopanja g. Kmetiča. Govorim z medicincem, ki je bil pri Wutiju v Ziljski dolini (Dole), pove, da je Stanko Wut i postal OFarski in dela za nje. Zato je odšel od njih. Spim pri g. Kavki. Zvečer 18:00: vpričo g. Žitnika [Rudolf Žitnik] povem g. Kmetiču pritožbe o odpi- ranju pisem, kar slednji zanika. Sreda, 5. decembra 1945 Kopanje v Bagno Romano (72300–72000). Dr. Brezigar [Milko Brezigar] pove, da je SSSR poslala noto Angliji zaradi ugodnega postopanja z nemškimi vojnimi ujetniki. Spim doma. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 529 Četrtek, 6. decembra 1945 Prejmem pismo od doma 22a po pošti preko Pel an [Frančiška Pelan].271 Se razgovarjam z inž. Martinjakovo [Martina Martinjak], ki je hotela popoldne odi- ti. Po razgovoru se odloči, da bo še ostala nekaj časa. Ji izročim 40000 Lir ter 5000 za otroke dr.-ja Martelanca [Ivan Martelanc] (vse od NO). Dopis Nar[odnemu] odboru glede porabe 5 zlatnikov v vrednosti 40.000 Lir. Proš- nje za odobritev izdatkov in pošiljko denarja. Honorirati bo treba tudi nekatere profesorje. G. Žitnik [Rudolf Žitnik] je vzel 2 zlatnika, za kar bo sam obračunal pri NO. Čudim se temu postopanju, ker sam niti za skupno stvar nisem upal razpolagati. 14:00: Zvem, da je radio Trst sporočil, da je ukinjen Primorski dnevnik in je razpu- ščen tudi zadnji NOO v Sežani. Zgleda, da so nekako poostrili ukrepe proti OF ozir. Titovcem. 15:00: govori g. Kavka [Karel Kavka] z inž. Murijem [Lambert Muri]. Poleg je tudi Radanovič [Anton Radanovič] (ravnatelj). Inž. Muri je po izjavi g. Kavke rekel: »Dr. Krek [Miha Krek] je pesimistično razpoložen. Izjavil je, da bo treba gledati, kam v Avstralijo bo preseliti emigrante.« G. Kavka je rekel, da taki izjavi ne verjame, ker je že preveč »dr. Kreko- vih« izjav bilo, ki so se izkazale potvorjene na kar je inž. Muri rekel: »Bom že verjel človeku, ki mu je bilo to povedano.« Nato je nadaljeval: »Če bodo v prihodnje svobodne volitve, bo dobila največ ali pa zelo veliko glasov socijalistična stranka, ne pa klerikalci ali liberalci. Pa ti ne bodo dr. Jelenčevi [Celestin Jelenc] socialisti, ki bo komaj svojo ženo pripeljal za seboj. Je pač vse zafurano, vse izgubljeno.« Sobota, 1. decembra 1945 Potem se proglas spominja zaslug Karadjordjevičev, na kar nadaljuje: »Dne 27. 3. 1941 nismo klicali pod orožje jugoslovanskega naroda, da bi ta narod, ki ljubi svobodo, potem po trdem boju in končni zmagi padel v drugo sužnost, to Jožefa Broza – Tita.« Nato navaja proglas, kako se brigajo aleati za Avstrijo, Ogrsko in Bulgarijo in zato ni nobenega razloga, da bi se ne brigali za Jugoslavijo, da bo mogla ta uživati demokratske ustanove, do kar je upravičena. Posebno še vsled dejstva, da potlačitev demokracije v Jugoslaviji in tam sledeče ka- tastrofe, ne bodo ostale omejene na samo jugoslovansko ozemlje. De Gasperi [Alcide De Gasperi] si je pridržal za danes odločitev glede prevzema min[istrskega] predsedstva. Poskus z atomskim – avto je izostal, ker je po sredi dejanje sabotaže. Avto so ukradli (iznajditelj dr. G. W. Wilson), (angl[eški] minister Shinwell [Emanuel Shinwell]). Na Pomorjanskem so našli nove skupne grobove Poljakov, ki so jih pobili Nemci (Chojnice, Grudziadz). 271 Albin Šmajd je na zaslišanju (6. 3. 1945 od 9.15 do 13.30) povedal, da mu je žena poslala pismo na naslov Frančiške Pelan. 530 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Moje pripombe h kraljevemu proglasu: Imam resnično občutek, da se sestavljalci proglasa niso ničesar naučili v 23[letni] dobi skupnega državnega življenja in da tudi nočejo upoštevati razpoloženja prebivalstva, ki se je pokazalo tako jasno po letu 1941. Zakaj je treba govoriti o »enem« jugoslovanskem narodu, ko vemo, da je to spodtika, ker resnično obstoji vsaj 3, če ne 4 jugosl[ovanski] na- rodi? Zakaj delati še večji prepad med raznimi pogledi? Ali ne bi bila ravno Krona v prvi vrsti dolžna, da skuša premostiti vse ovire in odstraniti vsa nesoglasja? Če[mu] povečavati razdor? Kdo ima interes? Tisti, ki resnično ljubi jugosl[ovansko] državno skupnost, komur ni Jugoslavija le fraza in krinka, da bi uvedel desničarsko ali vojaško diktaturo, ta gotovo ne bo sestavljal takih proglasov. Misel unitarne jugoslovanske države je v prepričanju in miselnosti ljudi že zginila, zato nima več pravice do obstoja. Možna je le neke vrste pove- zanost vseh jugoslovanskih narodov v državno skupnost. Če je potrebna za tako skupnost le rahla zveza v osebi državnega glavarja, naj bo samo to, ker je vitalnega pomena državna skupnost Jugoslovanov kot taka. Ako ne bo spremembe v mišljenju srbskih krogov, tudi za slučaj izginotja Titovine, ni videti skupne jugoslovanske države. Ob taki miselnosti srbskih »demokratičnih krogov« ni mogoče nikdar priti do enotnosti vseh demokratičnih sil v srb- skem, hrvaškem in slovenskem narodu. Četrtek, 6. decembra 1945 14:00: pove g. Horvat [Avgust Horvat], da je tu g. dr. Leskovar Lujo [Ludvik Lesko- var] in še nekdo izmed Stražarjev. 17:00: g. Žitnik [Rudolf Žitnik] pove, da je bil dr. Leskovar pri dr. Ribnikarju [Bojan Ribnikar]. Žitnik je tam govoril z dr. Leskovarjem, ki je dejal, da je vse zafurano, vse izgub- ljeno, ker nihče nič ne dela. 18:00: g. Horvat Avgust pravi, da gre zdaj govorica po Trstu, da je vse zgubljeno, vse zafurano, ker nihče nič ne dela. Pove tudi, da policija išče gg. Lavriča [Marjan Lavrič] in Robiča [Franček Robič], ker so zapleteni v neko afero zaradi izdajanja potvorjenih dovo- ljenj za uvoz blaga. Prodajali so jih po 10000 Lir. Na Štajersko je odšel g. Vrščaj (Gorenjc, Gide) [Egidij Vršaj], da bi prenesel pri Be- ljaku čez mejo 2 milijona RM, ki bi jih nabral na Štajerskem. G. Vrščaj je v zvezi z Lavričem, verjetno tudi z Glavačem [Franc Glavač], ki je v Milanu. Zveze je imel tudi s Horvatom [Franc Horvat] (ki je poročil gdč. Langus Marto). Dne 10. 11. 1945 je pisal ta Horvat g. Vrščaju tole pismo: »Dragi Gide! S. 10. 11. 1945 Oprosti, da Ti nisem mogel vrniti plašča v pravem času. Imel pa sem namen ter sem Te v domenjenem času iskal v Trstu z naročili. Žal zastonj! Dal sem zato pismo Rojcu (Robiču, op.). Iz potovanja sem se vrnil 20. 10. ter čakam na naročilo iz Milana. Marjana [verjetno Marjan Lavrič] vprašaj, če Ti je izročil, kar sem mu pustil zate. Drugače ponavadi, če imaš kakšna naročila piši ali pa brzojavi. Včasih stopi kaj k Gizeli [Gizela Benevol] na Toricelli 9/V (Benevol) vprašat, če so kaj zame poslali. 8. 11. sem se med drugim tudi poročil. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 531 Pozdravlja Te Francelj l. r.«272 G. Žitnik mi izroči pošto za svojo gospo [Marija Žitnik], ki jo odpošljem v Ljubljano. Dr. Leskovar Lujo v Trstu. Bil tudi pri dr. Ribnikarju. Tudi g. Žitnik je govoril z njim pri dr. Ribnikarju. Petek, 7. decembra 1945 Ves dan doma. Brez novic. Prvič poskusim pisati z limonovo kislino. Upam, da bo uspelo. Poskusim še danes. Jutri ali v nedeljo bom imel kar 2 priložnosti, da oddam pisanje za dom. Zjutraj sta se odpeljala proti Riccione dr. Brezigar [Milko Brezigar] in g. Žitnik Rudolf. Oddam pošto za gdč. Merlakovo [Tončka Merlak] (redna pošta).273 Nedelja, 9. decembra 1945 Popoldne so part[izani] odpeljali inž. Koširja Vinka iz ulice Besenghi. Ponedeljek, 10. decembra 1945 Pošljem domov drugi 4 kg težki paket v vrednosti 2480 Lir. Za prevoz plačam 500 Lir. Ime Merlak Tončka. Zvem, da je akad[emik] Juneš zaprt na Tirolskem; govore, da so ing. Martinjak [Iz- idor Martinjak], dr. Martelanc [Ivan Martelanc] in ga. Martelanc [Amalija Martelanc] v prisilni delavnici v Ljubljani. Torek, 11. decembra 1945 Ves dan doma!! Sreda, 12. decembra 1945 13:30: v Gorico. Napišem pismo za Merlakovo [Tončka Merlak]. 17:00: razgovor v Gorici: dr. Čuk [Alfonz Čuk], Stanič [Stanko Stanič], dr. Kacin [Anton Kacin], Komac [verjetno Maks Komac], Kemperle Polde [Leopold Kemperle] in Draš [Albin Šmajd]: naj bi izhajal ilegalni list. Zvem, da je bil pred dnevi v Gorici dr. Leskovar Lujo [Ludvik Leskovar]. Prosijo, naj se pošilja pošta po zanesljivih kurirjih, ker dobe sicer vso pošto cen- zurirano. 272 Ob strani pripisano: Zaradi Petra bodi previden. 273 Albin Šmajd je na zaslišanju (6. 3. 1945 od 9.15 do 13.30) povedal, da mu je žena sporočila, naj pisma zanjo pošilja na naslov Tončke Merlak. 532 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Četrtek, 13. decembra 1945 G. Kavka [Karel Kavka] pove od 18:30, da moram biti ob 19:30 v Nazionale, kjer mi bo g. Borlak [Jože Borlak] izročil pismo iz Koroške ozir. bo prišla oseba, ki je pismo prinesla. 19:30: g. Borlak pove, da je prišel že pred nekaj dnevi Galle [Herdi Galle], ki me išče. Se dobim točno ob uri z Galletom, nakar je bil sestanek s poročnikom angleškim »Hen- dersonom« na FSS [Field Security Service], via Nizza. Želi povezave, za kar se bomo točno zmenili v petek 14. 12. 1945 ob 18:00. Nato razgovor z Galletom: omenja imena inž. Figl [Leopold Figl], dr. Gruber [Karl Gruber], Graf in dr. Čuber, odvet[nik] v Velikovcu. Pravi, da so Spodnještajerski Nemci z Baronom in Rit meistrom Glantschniggom na čelu začeli akcijo, naj se zahteva za Sp[odnjo] Štajersko plebiscit za Jug[oslavijo] ali Av- strijo. To akcijo je on preprečil, ker je mnenja, da se slov[enski] politiki morajo odločiti, da pride Slovenija kot lastna država v sklop Podonavske konfederacije. Za to tezo je tudi dr. Čuber, ki je eden vodilnih mož v Volkspartei. Prišel je do mene, da to uredim med nami in nato podam neko pismeno izjavo v tej smeri. Odgovor: Razgovori z upravičenimi zastopniki VP [Volkspartei] in menoj se lahko začno, da sploh ugotovimo, kaj bi nas vezalo. Pismenega ne bo nihče ničesar izročal, ker to gotovo ni za začetek nobena primerna oblika. O bazi razgovorov itd. se bomo domenili z zastopniki, ki bodo v to svrho pooblaščeni. – Pravi, da bo to sporočil in vpostavil realno zvezo. Petek, 14. decembra 1945 09:00: iščem potno dovoljenje za Rim. Ne dobim na rezidente, ker nimam stare osebne izkaznice iz Trsta. 11:45: ponovni razgovor z g. Galletom [Herdi Galle], ki pravi, da je bila primarna njegova naloga organizirati zvezo med menoj in ÖVP [Österreichische Volkspartei], dru- gotna je Ob[veščevalna] služba za AA [Angloameričane]. Sobota, 15. decembra 1945 06:00: pot v via Milizia 5, oddam obleko za dr. Basaja [Jože Basaj] in plašč za Aus- serja [Ivan Avser] ter 100 cigaret za očeta. Berem v Lj[udski] pravici, da se v Ljubljani pripravlja proces proti članom Sl[oven- ske] legije, Sok[olske] leg[ije] in Nar[odne] legije. G. Kavka [Karel Kavka] pove, da je govoril z inž. Kregarjem [Simon Kregar], ki je prišel iz Riccione, mu dejal: 1) liberalci so zborovali in izdali komunike274, ki je zelo dober in sprejemljiv, 2) SLS je izdala nov program, ki je za nič. 274 Pripisano: TiKa. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 533 Na ugovore g. Kavke je nato inž. Kregar izjavil, da je novi program sestavil g. Krem- žar [France Kremžar], Bitenc [Mirko Bitenc] in podobni. Inž. Kregar je rekel, da ima prepis tega novega programa, ki ga bo pokazal g. Kavki. 08:10: dobim pismo od Merlakove [Tončka Merlak] z dne 11. 12. 1945. 12:00: dobim pismo od dr. Basaja z dne 11. 12. 1945. Odgovor Merlakovi, 8. V Trstu štrajk SIAU [Slovensko-italijanska antifašistična unija] zaradi prepovedi iz- hajanja Prim[orskega] dnevnika. Štrajk ni uspel. Ponedeljek, 17. decembra 1945 Doma: influenca. Torek, 18. decembra 1945 Doma: influenca. G. Kavka [Karel Kavka] na obisku 14:00–16:00. Razgovarjava o pol[itičnem] položaju. Izraža mnenje, da Angl[eži] ne morejo pustiti v nemar našega ozemlja, da pa verjetno grade neko Podonavje. Smatra, da morajo slov[enski] politični ljudje storiti vse, da ne zamudimo nobene prilike za našo stvar. Sreda, 19. decembra 1945 G. Kmetič [verjetno Avgust Horvat] mi izroči prepis pisma inž. Ložarja Janeza g. prof. Verbicu [Pavel Verbic]. Prepis glasi: »Dragi Pavle, Celovec, 9. 12. 1945. Ravno ob mesecu dni Ti odgovarjam na Tvoje pismo. Medtem sem sicer od Lamb. [Lambert Muri] prejel že novo pismo, v katerem mi piše in omenja Tvoje novo obširno pismo, ki ga pa še nisem sprejel. Pač pa sem oddal v redu Lamb[ertova] pisma za brata, ter sprejel »Oznanilo«, ki mi je izredno všeč. 1) Glede »Straže« in obnove dela po Erlich[ovih] smernicah se popolnoma stri- njam. Mislim, da bo začetek resnega študija pri vseh fantih močno pospešil to prizadevanje in da se bo tako površinski prah, ki ga je nanesla vojna vihra po- lagoma očistil. Prav analogno so že izvršili v Grazu, kjer je R. C. začel z velikim elanom orati ledino. Obnovljene dolžnosti, zlasti verske so približno iste, kot smo jih imeli. Namesto »Slovenec v Tirolah« bodo izdajali »Slovensko misel.« Še do Božiča namerava izdati dve številki. »Slov[enca] v Tirolah« prilagam zadnje štev., enako tudi Koroško Kroniko. V Grazu bodo zaradi mraza in kurjave imeli bož[ične] počitnice 2 meseca. Tačas bo razpuščeno taborišče UNRE [United Nations Relief and Rehabilitation Ad- ministration] in bodo odšli študentje v svoje taborišče. Porabili bodo ta čas, da bodo taborišče (neko šolo) temeljito prenovili ... 534 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 2) Mihov referat je bil sicer zanimiv, vendar gre razvoj vsaj v našem vprašanju drugo pot. Nisem skeptik, temveč še vedno optimist, le obmejni problemi me resno skrbe zaradi naših zdecimiranih sil. V kolikor ne bo Rusija odnehala – oz. šla v demokracijo, sem prepričan tudi sam, da je spopad neizbežen. Tu sem v tem oziru že več mesecev ljudem razlagal, da bo obsodba, če bo potrebna, iz- rečena v okviru novega društva narodov. V kolikor sedanji sestanek zun[anjih] min[istrov] v Moskvi ni zavlačevalni manever, pa bi mogel razvoj obrniti tudi v ugodnejšo smer. – Miha in drugi pa naj še naprej vodijo zdaj kraljevo, zdaj brezkraljevo politiko. Čudno le za slovensko se ne morejo odločiti, kjer bi edino imeli izgleda na uspeh. 3) Prejel sem danes tudi že izjavo popolno nove SLS. Posebno toč[ko] o akrobaciji dela Nar[odnega] odbora, o njegovi nekrivdi, o zlaganosti datuma njihove de- klaracije in sestave Nar[odnega] odbora (29. 10. 1944. leta!!) bo imela zgodovi- na nalogo zanesljivo pojasniti. Špindler [Josip Špindler] je prav, da je šel v odbor. Narod bo izrekel svojo sodbo doma. 4) Tako v šolstvu kot drugod držite trdno položaje. Vsak je za nas izrednega po- mena. Mislite na dokumentacijo za Primorsko: zločinske zarote OF. Tu se bo pripravilo za Koroško. 5) Slovenci – kjer koli smo – v vodstvu imamo vedno nesrečo. Korošci so dobi- li potrjeno po intervenciji: Kidrič [Boris Kidrič] – Tito [Josip Broz] – Dunaj svojo stranko »OF za slo[vensko] Koroško«. Ko so dobili enkrat platformo, so komunisti preko noči zbrali nekaj svojih mladih priganjačev, zagnali proti dr. Tischlerju [Jože Tischler], ker je podpisal izjavo – ki so jo sicer tudi vse ostale stranke – in po sestavi novega odbora tudi nova OF, da se o spremembi meja ne bo razpravljalo do mirovne konference. V vehementnem napadu so odstavili dr. Tischlerja, ki je nato odstopil tudi kot Landesrat iz deželne vlade. Sedaj Slovenci v njej niso zastopani. Tischler je še prepričan po vrhu, da ga komunisti niso vrgli ter je še naprej član OF. K sreči ta ekipa med ljudstvom malo in vedno manj pomeni. Na volitve OF ni šla, pač pa so njeni pristaši glasovali za nemško kom[unistično] stranko ter ji pripomogli do 1 držav[nega] in 3 deželnih poslan- cev, čeprav so sicer komunisti doživeli v Avstriji poraz. Prušnik [Karel Prušnik], tajnik Partije, je v svoji rodni občini Ž[elezni] Kaplji propadel. Ne popolnoma brez naših zaslug. 6) V Lienzu bo izšel begunski koledar z mnogimi aktualnimi članki. Upam, da bo v njem tudi članek »O slovenski državni misli«. 7) Delovanje begunskih taborišč v kulturnem oziru je vzorno in res na višini. Bil sem pred dnevi na Miklavževanju v Lienzu. NAŠI SKRITI LJUDJE, VSI NEIMENOVANI ustvarjajo čudeže. To nam dela kredit. Prav tako sem videl stvari, ki so jih poslali na begunsko razstavo v Celo- vec. Poslal bom časopise, ko bodo poročali o tem. 8) »Kor[oška] Kronika« se širi. Za Božič bo že 20 strani. Mislim nekaj na zun[a- nje] politični pregled, če bo šlo s časom. 9) Zveze z Angležem imamo zaenkrat samo po Jož. Č. Jaz še nisem mogel z njimi v stik zaradi slabe obleke ... Sem v velikih skrbeh za Slavkota, prav tako za naše DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 535 nesrečne fante. Gotovo bi jim tedaj ubranil odhod, če bi jaz to vedel, kar je bilo sporočeno Nar[odnemu] odboru ... 11) Koroške politične stvari se vrte tako, da Angleži sedaj iz slovenskih strank ozir. slov[enskih] poslancev skušajo ustanoviti Koroško-avstrijsko stranko. Takih slov[enskih] deželnih poslancev je 6; od Volkspartei: Ferlitsch, Glantschnigg in Petschnik, od social[istov] Wedenik in Bizjak, od kom[unistov] Kacijanska. 12) Z isto pošto pošiljam predavanje za Riccione, morda bo poštar ujel še zadnje dni predavanj... 16) Lambertu bom posebej pisal, enako Šp[indlerju]. Uspostavite zvezo preko zime tudi v obratni smeri preko Albina. Mi bomo za navzdol že poskrbeli. Janez l. r.« V tem dopisu omenjeni »Lambert« je inž. Muri, »Albin« je Albin Mozetič, podpi- snik »Janez« je inž. Ložar Janez. Danes je začel proces proti 34 iz Sl[ovenske] l[egije], Sok[olske] l[egije] in N[aro- dne] l[egije] pred ljudskim sodiščem v Ljubljani.275 Po načinu montiranja obtožbe in vode- nju procesa se bojim, da bo do 2/3 smrtnih obsodb. Govore, da so v Ljub[ljani] aretirali do 2000 ljudi in da so jih veliko tudi že odselili. Bojim se za Marijo [Marija Šmajd]. 14:30 pride k meni v kavarni Stel a Polare276 znani g. Soklič »Jovo« [Janko Soklič] iz Javornika. Nato pride še g. Kavka [Karel Kavka]. Obema pripoveduje, kako je bil pri Prva- čini prijet od partizanov, odpeljan v prisilno delavnico v Ljubljano, kako je tam, da je bil za- prt poleg p. Klavdija [Klavdij Okorn], da je od tam srečno pobegnil in prišel po težavni poti v nedeljo 16. 12. v Trst. Zdaj čaka g. Hrovata (medic[inca], prijatelj dr. Bana [Milan Bano]). – Na vse to pripovedovanje sem dejal: »Pripovedujte, karkoli in kakor lepo hočete, ne ver- jamem vam itak nič. Bili ste gestapovski špijon in plačanec. Izdajali ste nacionalne ljudi, Vaši najožji sodelavci so jih pa v zaporu pretepali tako divje, da so jih gestapovci morali ustavljati, da jih niso pobili. Bili ste tudi v Celovcu in tam hoteli nas očrniti pri Angležih.« Nato on: »Delal sem, kar mi je bilo naročeno in po navodilih Benka [Anton Krošl]. V Celovcu nisem nikjer delal zoper vas in vaše. Vi boste pa svoje trditve dokazali.« »Motite se. Vemo vse, ker imate to smolo, da imate v svoji najbližji okolici vedno nekoga, ki vse pove in izda vaša dejanja.« Vse svoje trditve sem pripravljen vedno dokazati pred rednim slovenskim in jugoslovanskim oblastvom. Še to vam povem: »Sumijo vas tudi, da ste tu pomagal partizanom izdati ljudi, ki so bili ugrabljeni.« Soklič: Kdo je bil ugrabljen? Takrat sem bil jaz zaprt. (Ponovim gornjo trditev, nakar on): 275 Decembra 1945 je v Ljubljani najbolj odmeval t. i. božični proces proti 34 ljudem, obtoženim idejnega or- ganiziranja protipartizanskega tabora ali dejavnega delovanja proti partizanstvu in kolaboracije. Na njem so obsodili več domobranski častnikov. (Tominšek Čehulić, Usmrčeni po sodbah vojaških in civilnih sodišč 1945–1952, str. 302). 276 Stara tržaška kavarna iz 19. stoletja v ulici 30. oktobra, kjer se je v času svojega bivanja v Trstu rad zadr- ževal tudi James Joyce. Po vojni so se (po virih Ozne za Trst) v njej srečevali predvsem »črnoborzijanci, špekulanti in jugoslovanski emigranti« (SI AS 1584, šk. 4, p. e. 157). 536 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Ali inž. Martinjaka [Izidor Martinjak], dr. Martelanca [Ivan Martelanc] in go[spo] [Amalija Martelanc]? Jaz: Ne rečem nobenega imena, le to, kar sem že rekel, trdijo o vas. Soklič: To so sama stara politična nasprotovanja. Jaz: Ne. So dejstva, ki govore proti vam in vaši najbližji okolici. Prip[omba]: Pri tem razgovoru se je g. Soklič potil tako, kakor da je v parni kopeli. Nato je odšel v družbo g. Hrovata. – Še vedno influenca. 1946 Z Bogom začeto Sreda, 2. januarja 1946 »Dragi g. minister277, potrjujem prejem Tvojih dopisov z dne 20. 12. 1945, z dne 21. 12. 1945 in z dne 28. 12. 1945 s prilogami: prepis člankov iz Zarje ter list Triglav z dne 1. 12. 1945 (London), kakor tudi razna pisma za odpošiljatev v Lj[ubljano] in drugam v Slovenijo. – Ta pisma je prinesel g. Horvat Avgust. Prav tako potrdim prejem pisem s pečatnikom MK, ki jih je v redu prinesel g. Tomšič. Tudi g. prof. J. G. [Janez Grum] je v redu izročil znesek 25.000 Lir, ki bodo upora- bljeni v nakazane svrhe. Za vse najlepša hvala! Pošiljatev pisem v Ljubljano bo oskrbljena. Predno odgovorim na vsebino dopisov, se ponovno obračam na NO [Narodni odbor] s prošnjo, da odobri izdani denar 40.000 Lir (5 zlatnikov) za namene, kakor so bili podrobno opisani v dopisu, ki sva ga podpisala oba z g. Žitnikom [Rudolf Žitnik] in ki bi ga moral izročiti g. Tumpej [verjetno Franc Marjan Tumpej], ki ga je prejel tu v Trstu okrog 5. 12. 1945. Ker ne vem, če si to pismo prejel, še enkrat obračunam izdatke: I. a) Za nakup časopisov dr. Šim. [Anton Šimenc] v začetku novembra znesek __________ 1.000 Lir b) za pomočnika Ob[veščevalne] službe g. Krošlja [verjetno Jože Krošelj] – za čas od 1. 11. do 1. 12. 1945 znesek __________ 5.000 Lir c) za pomočnika Ob[veščevalne] službe g. Slanca [Radovan Slanc] 10.000 Lir za čas od 15. 11. do 15. 12. 1945 ________ 5.000 Lir 277 Miha Krek. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 537 č) gl[avnemu] ob[veščevalcu] g. Kmetiču [verjetno Avgust Kovač] za čas od 22. 11.–22. 12. 1945 7. 000 Lir skupaj 18.000 Lir, ki jih je posodil g. K. K. [Karel Kavka] in sem mu jih vrnil. II. Po razgovoru z g. Žitnikom a) sem dal ge. Martinjakovi znesek za čas od 15. 11.–15. 12. 1945 4.000 Lir b) za nekaj perila za dr. Martelančeve otroke znesek (izročila inž. Martinjakova g. Zajcu) 5.000 Lir c) v začetku dec[embra] 1945 dr. Šimencu za nakup časopisov 1.000 Lir skupaj 10.000 Lir III. Ostanek v znesku 12.000 Lir, ki se v sporazumu z g. Žitnikom izplačal anticipando: a) gl[avnemu] obveščevalcu g. Kmetiču za čas od 20. 12. do 20. 1. 1946 7000 Lir b) pomočniku Ob[veščevalne] službe g. Slancu za čas od 15. 12. do 15. 1. 1946 5000 Lir kar da skupaj preostalih 12.000 Lir S temi izplačili je bil v celoti porabljen znesek 40.000 – štiridesettisoč lir, kolikor sem dobil za 5 pet zlatnikov, ki so bili še pri g. K. K. Dva zlatnika je vzel g. Žitnik od g. K. K. in bo dal NO sam obračun glede njihove porabe, ker o tem z njim nisem razgovarjal in ni mi omenil, kam je dal denar ozir. kako ga bo porabil. Na drugi strani pa je bil dodobra obveščen o moji porabi denarja v znesku 40.000 Lir. Ponovno prosim za odobritev. Zdaj pa k odgovoru na pisma: I. ad 20. 12. 1945: Sporočil bom dr. Basaju [Jože Basaj] za taborišča v Avstriji želji gg. Gabrovška [An- drej Gabrovšek] in Jagra o osebnih pismih za Ameriko. Tudi dr. Kacina [Anton Kacin] v Gorici bom obvestil o tem. Nekaj podobnega (popis poedincev o trpljenju) sem prinesel Tebi ali pa izročil v Rimu odboru društva preganjanih od okupatorjev (predsednik Miloš Stare) – verjetno sem dal g. Križmanu [Andrej Križman]. Tam bi se marsikaj s pridom dalo uporabiti. Če nimaš teh izjav, ki so povečini podpisane od prizadetih, izvoli zahtevati predložitev od tega odbora. Če tega nimaš, kaže to dejstvo na premajhno povezanost ali pa sploh na nepove- zanost tistih, ki ste doli in pobere vsak poedinec gradivo, ki se mu da, le za svojo uporabo ali morda tudi neuporabo. Bilo bi že potrebno, da bi se take stvari smoterneje porabile. Ta zadnja pripomba je umestna le, če vsega tega že nimaš; napisana pa je z namenom, da bi stvari koristila. 538 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) II. ad 21. 12. 1945. k 1) Denar 25.000 Lir mi je izročil g. J. G. Porabljen bo izključno za nakazane na- mene. O uporabi boš prejel točni obračun, kakor sem ga poslal NO o uporabi 40.000 Lir. Obračun bo napravljen konec vsakega meseca. k 2) Kakor doslej nisem prevzemal nobenih finanč[nih] obveznosti, tako bom se- veda tem bolj pazil v bodoče, da bodo izdatki ostali na minimumu. Glavno je, da vem, da je NO brez denarja in da tudi stranka ne razpolaga z nobeno vsoto. Tu mi je g. Žit. [Rudolf Žitnik] rekel, da ste nekaj razdelili med stranke, zato sem mislil, da je to res. – Zame je merodajno Tvoje navodilo, ki se ga bom držal strogo in brez izjem. k 3) Gotovo je treba storiti vse, da bodo priprave za naselitev emigrantov izvršene. Če bi bilo možno upoštevati tudi želje emigrantov, da bi se omogočila izselitev iz Jugoslavije družinam, ki so ostale tam, a imajo koga med emigranti. k 4) Sprejmem na znanje in bom tudi obvestil dr. Kacina v Gorici. k 5) Mislim, da tisti Socialni odbor ne bo razpravljal o nobeni stvari, kakor o možnosti socialne pomoči emigrantom tu v Trstu, zato ne bo Hornova [Peter Horn] navzočnost v škodo še zlasti, ko se vsi ostali nočejo pečati s posli odbor- nikovanj in posredovanj pri aleatih. Politična razmotrivanja pa itak ne bodo predmet razgovorov. k 6) Odgovorim v zvezi z odgovorom na dopis z dne 28. 12. 1945 pod III. k 7) Ni nujno, da vodi tajniške posle v stranki dr. B. F. [Franc Bajlec]. Odšel sem od zadnje seje iz Rima z vtisom, da je dr. Vogrič [Alojzij Vogrič] po vrstnem redu pred dr. Bajlecom. Če vidiš, da je uporabljiv in sposoben vprezi dr. Vogriča! Pri tem mene prav nič ne moti njegovo državljanstvo. Smo v nekem razvoju in pričakovanju, pa moremo in smemo tudi take stvari, ako koristijo stvari. Težko je pri NO. Pa smatram, da ima ožji odbor SLS pravico in tudi dolžnost, da napravi potrebno spremembo, ako je dosedanje stanje na škodo stranki in delu v NO. S tako spremembo ni odlašati, marveč je dr. B. treba prijateljsko povedati, da se event[ualno] sam umakne, ako ne zmore izvrševati potrebnih funkcij v stranki in NO. k 8) in 9) Zdi se mi točno in ne pričakujem v tem stanju nobenih ugodnih spre- memb v našo korist. Kar se tiče Tit[ovih] zahtev, je treba storiti vse, da se ne zgodi ničesar, kar bi bilo v škodo emigrantov. Zato so potrebne zlasti zdaj, ko so Italij[ani] prevzeli oblast na vsem državnem ozemlju, da bi imeli po nekom pogoste in dobre zveze s sedanjimi oblastniki na tem ozemlju. Smatram, da ne smemo ničesar opustiti. Ako ima dr. Jel. [Celestin Jelenc] možnost vzdrže- vanja zvez s socialist[i], mora te imeti, četudi osebno tega ne dela rad. Ti pa moraš tudi na vseh koncih in krajih gledati, da bodo zveze. Zdi se mi, da dr. Vog. L. [Alojzij Vogrič] (tajnik) ni nesposoben za take stvari. Gledati pa je, da ostane vedno in povsod absolutna diskrecija in kooperativnost. Izberi si pa sam osebe, ki bi z naše strani stalno in redno opravljale ta posel. Tudi če trenutno politično nismo interesantni, se lahko kdaj zgodi, da nastopijo v tem pogledu spremembe. Če ni upati na to, je pa gledati, da kot ljudje enakih DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 539 svetovnonazorskih pogledov in socialnogospodarskih načel ustvarjamo bazo za neko skupno akcijo, ki bo morala nekdaj priti, da bo po vseh državah upo- števana čimbolj v javnem življenju. III. ad 28. 12. 1945. Kakor Ti ne moreš razumeti, zakaj zadnja dva meseca zveza med Teboj in domovi- no preko Trsta ni delovala, tako se tudi sam nisem mogel načuditi dovolj dejstvu, da so vse »ustvarjene« zveze naenkrat prenehale delovati. Upravičeno postavljam trditev, da teh zvez sploh ni bilo ali pa niso bile pravilno organizirane, ker sicer ne bi mogle naenkrat odpove- dati. Kadar začne v elektrarnah vode primanjkovati, je znak, da vode že dalj časa ni bilo, ker naenkrat pritok vode ne usahne. Ne gre, za to, ali pade očitek name upravičeno ali ne, dejstvo je, da tako izzveni iz vseh zadnjih pisem. Tudi ustna poročila ozir. vtisi nekaterih, ki pridejo od zdolaj, so taki, kakor da se je pretrgalo vse zdaj, ko sem jaz tu. Zgolj zaradi tega nekaj pojasnil: a) Volitve so se vršile dne 11. 11. 1945. Prišel sem sem okrog 1. nov[embra]. Miloš [Miloš Stare] je odpotoval 4. 11. 1945. – Predvolilni dogodki so se odigrali torej v glavnem pred mojim prihodom; za točno in dovoljno organiziranje poročanja o volilnih dogodkih in volitvah samih je bilo prav tako potrebno izvesti vse že pred mojim prihodom. Ako kasneje ni bilo poročil o teh dogodkih, leži krivda tam, kjer ni bilo pravočasno potrebnih in dobrih zvez. Tako je bilo zdavnaj pred 11. 11. 1945 znano, kdo kandidira v Sloveniji itd. b) Čudim se, da je bilo v Rimu neznano, kdo so sojeni in obsojeni in kakšno ozadje ima ta proces. Istočasno s Tvojimi dopisi sem prejel tudi noto o drugih iz Rima, kjer berem: »Ubogi Finec [Milan Finec], Goričan [Henrik Goričan] in drugi!« Zgleda tedaj, da imate premalo zvez v Rimu samem, ako je en del poučen, Tebe pa puste tako brez informacij. c) Dejstvo je, da smo tu imeli organiziran Ob[veščevalni] center in da je Miloš (ali morda kdo drugi) po inž. Martinjakovem [Izidor Martinjak] izginotju vse skupaj izročil g. Kmetiču. Tako je dobil pisalni stroj in pisar[niške] potrebščine. č) Nadaljno dejstvo je, da smo po nekem kurirju, ki ste ga poslali iz Rima, poslali časopise in drugo. Kurirje ste izbirali doli, mi smo samo vračali. d) Morda je g. Kmetič dajal informacije tudi drugim zlasti še, dokler je bil plačan iz denarja NO. Morda so pa kurirji oddajali pošto v Riccionu. Če je to zadnje res, je treba red napraviti preko NO in zahtevati, da tudi oni pošljejo vse svoje stvari NO (Tebi kot predsedniku) za uporabo na pristojnih mestih. Zakaj ne bi bilo mogoče vseh poročil in poročevalskih mest koordinirati v skupno korist? e) Tudi sam vem, da je g. Kmetič to, kar trdi g. Miloš. Zato sem se že septembra 1945 začudil, kako je mogoče, da je tako močno povezan, a se je reklo, da je tako potrebno in prav, ker je zanesljiv. f) G. Kmetič ima – po mojem mnenju – najboljše zveze še, ker stanuje v taki hiši, kjer po večini prespijo vsi Slovenci, ki prihajajo sem. Vtis imam, da je v svojem delu pošten, kolikor se pri Ob[veščevalni] službi sploh da o poštenju govoriti. 540 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) g) Osebno nisem prišel tu sem in ne ostal v tem kraju, da odgovorno vodim ali sovršim Ob[veščevalno] službo;278 moja naloga je bila druga. Rad pa pomagam. Skušal sem izpolniti le svoje; prvo sem prevzel le začasno ter dokler se ne ukre- nejo drugi koraki in ne urede stvari. Zdaj sem mnenja, ko finančno breme vzdrževanja Ob[veščevalne] službe v Tr- stu prehaja na drugi sklad, da se to vse preuredi zlasti tako, da popolnoma izpa- dem iz te zveze. Nerad bi kdaj nosil očitek, da ne funkcionira dobro kako delo. Trenutno se bom posvetil zopet obnovitvi in obdržanju enkrat že vpostavljene zveze, ki je zopet prenehala. Za nadaljevanje Ob[veščevalne] službe pa prosim točnih navodil: 1) Komu naj izročim denar (25.000 ozir. 22.500 Lir, ker sem 1.000 Lir izročil dr. Šimencu za nakup časopisov, 1.500 Lir pa na posojo izročil Martinjakovim, ki sta kasneje pred Božičem 1945 odšla domov), da bo vodil in vzdrževal po Tvojih in naših navodilih Ob[veščevalno] službo? 2) Ali naj se g. Kmetiča po 20. 1. 1946. obdrži kot gl[avnega] obveščevalca? 3) Katere osebe naj se nastavi in vključi? Odgovor na ta tri vprašanja je nujen, ker sicer bo delo zastalo. Sam – kljub temu da bi želel našega človeka na vodstvo – vidim, da tehnično tu nimamo človeka, ki bi ta posel vršil vsaj s tako rutino in tolikim krogom, kakor g. Kmetič. Za stražarja ga nimam. Do nadaljnih navodil z denarjem 22.500 Lir ne bom razpolagal. h) Trdim, da je precej krivo to, da ni kurirjev. Prosil sem, da to uredite. Ako ne zmorete iz finančnih razlogov več kot enkrat mesečno, vpeljimo mesečno zvezo po uradnem kurirju, ki ga pošljete. Bo dobil vso pošto in časopise ter drugo. i) Za nujne stvari v bodoče (kakor npr. procesi, imena, obsodbe itd.) sporoči, da vodja Ob[veščevalne] službe (ali jaz, dokler sem tu) sme telefonično obvestiti o teh stvareh. Tako boš v par urah obveščen o željenem. Doslej je bila telefonična zveza mogoča. Mislim, da tudi v bodoče. Tvoja štev. je 81.296. j) Izostanek točnejših in pogostejših poročil je tudi pripisati dejstvu aretacij vme- snih členov. Nove člene je težko dobiti, ker ljudje ne prihajajo več sem; ostanejo le maloštevilni partizani. Direktna zveza je vsled atmosferskih razmer, če ne že nemogoča, vsaj zelo, zelo otežkočena. Praktično je nemogoča, ker ni nikogar, ki bi riskiral pot. k) Če bi smel izraziti svoje mnenje, bi tako povzel dosedanja razmotrivanja in predlagal: 1) Ob[veščevalna] služba v Trstu mora ostati, 2) vpostaviti je vsaj 3 tedensko kurirsko službo (zanesljivo), 3) dovoliti nujno obveščanje s telefonom, 4) koordnirati vso ob[veščevalno] službo pri NO ter v to svrho urediti vso stvar z ostalimi polit[ičnimi] strankami. 2. Zvezo z Gorico držim osebno in sem bil tudi enkrat že tam, zdaj sem pa zopet osebno govoril z dr. Kacinom. Kako se je zgodilo, da so nekoga poslali k Tebi, ne vem. 278 Pripisano: da bi […] prevzel in OB. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 541 Verjetno so računali, da bom osebno doli, ker sem jim tako rekel. V bodoče bom skušal to urediti tako, da ne bomo imeli praznih potov. Sicer pa je vsa pošta od tu odšla, ker je odpotoval nekam na jug tudi g. Kmetič. 3. Danes kažejo vsi znaki, da leto 1947. ne bo leto našega povratka. Vsled tega je sto- riti vse, da se pripravi kotiček, kjer bomo toplo praznovali Božič v letu 1947. Če se razmere spremene, bomo pa doma. Zato je event[ualno] delati pod tem vidikom. Zdi se mi, da je na Koroškem dr. Čuber iz Velikovca. Ne bom opustil ničesar, da dobim zveze in bom tudi začel razgovore (vselej neuradno). Poslanih pooblastil ne bom porabil, ker bi s tem lahko škodil stranki, ako bi se stvari sukale drugače. Boš o vsem točno obveščen in bom stalno delal po dobljenih smernicah. Tako zgleda vse, da je treba koncentracije sil v dve smeri: a) obveščanje, b) čim boljša naselitev nekje na zemeljski obli. Za b) nalogo bi morda kazalo, da bi tudi po taboriščih kaj o tem razpravljali, da ne bomo enkrat deležni samo očitkov, da smo »diktatorsko« ravnali in naselili ljudi na kraj, ki ni pripraven za nas. Dobro vem, da bomo morali iti tja, kjer bodo zavezniki določili, a ljudje tako radi razpravljajo, predlagajo in sklepajo. Naj se jim vsaj to ugodi! IV. Na dopis z dne 10. 12. 1945 (prejel 20. 12.) odgovarjam: 1) Konkretnih podatkov o moralni in fizični moči opozicije v Jugoslaviji ni mogoče dobiti, tudi ne števila članstva. To moreš samo skonstruirati na podlagi splošnih trditev – vsaj za Slovenijo. Po mojem trdnem prepričanju o organizirani opoziciji v Jugoslaviji ni govora, marveč so bili to le neki poskusi g. Grola [Milan Grol] z »Demokratijo«, ki ne izhaja več. Ga. Radič [Marija Radić] je v opoziciji. Izdala je par številk časopisa, ki je bil divje proti Titu in za dr. Mačka [Vladimir Maček]. Časopis sem bral. Pozabil sem ime. Moje prepričanje za Slovenijo je sledeče: Dežela razen Gorenjske je vsaj 60 % proti Titu, Gorenjska in Ljubljana kakih 50 %. Tega svojega protititovskega raz- položenja pa ti ne upajo in ne morejo javno pokazati, ker imajo strogo nad- zorstvo in teror. Saj je v vsaki hiši hišna organizacija OF, kakor so enako imeli Nemci. 2) V Ljubljani je izšlo par številk ilegalnega časopisa, ki mi ga je žena obljubila poslati. Doslej ga še nisem dobil. Morda so tudi kaki letaki. To organizirati na terenu je naša naloga. Poslati bi morali nekoga tja, da izvrši organizacijo. Ljudje tam ne upajo veliko in ne morejo sami, ker ne vedo, kako stvari stoje. 3) Vprašanje je odgovorjeno pod 1) namreč s tem, da organizirane opozicije ni. Po svojem notranjem prepričanju pa so ljudje vsaj do tam navedenih odstotkov proti režimu. 4) Angleške aktivnosti ni opaziti, ruska pa pada na vseh področjih v oko. Treba je samo pazljivo prečitati slovenske časopise, pa dobiš jasno sliko. 542 DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 5) in 6) Za Slovenijo je bilo delno poslano; glede ostalih koncentracij[skih] taborišč v Jugoslaviji bom skušal poizvedeti in sporočiti. 7) in 8) Konkretnih dokazov v sedanjem režimu nasilja ne bo. Kdo neki bo dal svoje ime, da bo morda že jutri aretiran in ubit. Angleži ne nudijo nobene zaščite. Ker sem pismo šele prejel 20. 12. 1945, a si žele odgovor do 20. 12. 1945, Ti nisem odgovarjal nanj doslej, ker sem bil mnenja, da je bil moment važnosti že zamujen. Kolikor sem vedel, sem Ti odgovoril. Veliko boš dobil odgovorov v časopisih. Številke, ki jih boš sporočil AA [Angloameričanom], povej tudi meni, da bom enake navedel, ko bodo spraševali ob vpostavitvi zveze. V. Moja žena je bila aretirana v torek 11. 12. 1945 zgodaj dopoldne (verjetno kmalu po 8. uri). Zvedel sem za to v soboto 22. 12. 1945. Hudo mi je, ker ji ne želim trpljenja in ker se bojim, da so pri njej našli gradivo, ki ga je hotela poslati meni. Prepuščam Bogu njeno usodo in s težavo čakam poročila, kako je z njo. – Na moje javno delo to ni vplivalo in ne sme. Vendar ne želim v bodoče imeti nobenega direktnega posla z Ob[veščevalno] službo, marveč želim le opraviti nalogo, zaradi katere sem prišel sem. VI.279 Prihajajo vesti, da je poštna zveza z Lj[ubljano] ukinjena (ali za dalj časa ali pre- hodno, še ne vem). Pravijo, da ne bodo več prihajali časopisi. Potreben bo drugačen način organiziranja nabave istih. Zvezano bo gotovo z novimi izdatki; kakor mi je rekel dr. Šim. [verjetno Anton Šimenc], dnevno izda doslej okrog 40 Lir. Vznemirljive so vesti o preseljevanju prebivalstva. Imajo (ljudje) kar pripravljene kovčege. Tudi številne aretacije razburjajo. Govore tudi o selitvah v Sovjetijo. VII. Dovoli, da pojasnim še svoje gledanje na politično situacijo doma in za nas zunaj. Imam vtis, da se ne bomo nikdar vrnili v Jugoslavijo. Kajti obstojati more le Titova Jugoslavija. Morda se bomo kdaj vrnili na slovensko ozemlje, ki bo pa v drugem državnem sklopu. Sovjetija je na moskovski konferenci odnesla zmago. Sicer bi nekatera poročila ka- zala na to, da je to vse le zavlačevalni manever. Zdi se mi pa, da se s takim »zavlačevanjem« mi le varamo, medtem ko se Titov režim na znotraj krepi, na zunaj pa doživlja priznanja. Smo pač v veliki zagati. Reveži smo. Vsem v nadlego, pa vendar potrebni, kakor črvič, ki ga vsakdo pohodi, čeprav trdi, da je koristen. Zato moramo navezati stike na vse strani (ne opustiti zvez z Vatikanom!!!) in gledati, da smo na tekočem. Potem pa event[ualno] udariti za nov koncept! Ne smemo postati sterilni in se na smrt vezati na jugosl[ovanski] koncept. Reševati in rešiti moramo slovenski narod, če treba tudi izven jugosl[ovanskega] okvirja. Razbiti moramo Titovino in narod osvoboditi. VIII. Tu se vzdržuje vest, da je p. Prešeren [Anton Prešeren] pisal v Trst, da bodo zagoto- vo leta 1946. na svojih domovih. Odkod ta trditev? Ali ima kaj osnove? 279 Pripisano: zveza z Vatikanom. DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 543 Imam sicer tudi vtis, da je Vatikan potisnjen v mednarodni politiki na stranski tir. Ni več tam obiskov. Priložim nekaj drobnih vesti. Pozdravljam iskreno vse Tvoje sodelavce z željo, da bi bilo njihovo delo v letu 1946. blagoslovljeno v prospeh slov[enskega] naroda! Vsem se zahvaljujem za poročila, a ne mo- rem vsem odgovoriti, ker mi je odgovor Tebi vzel toliko časa. Razen tega pa precej pole- gam, ker imam kar stalno vročino. Poklon ge. soprogi! Prisrčno Te pozdravljam vdani Dr. Šmajd Trst, 2. 1. 1946. 544 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin1 ŠMAJD dr. Albin roj. 25. 2. 1904 1 SI AS 1931 RSNZ SRS, šk. 404. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 545 Šmajd dr. Albin, prvak in nar[odni] poslanec JRZ, advokat v Radovljici sedaj v emigraciji *Podatki iz gradiva o delovanju Izidorja Martinjaka (pag. 1–2)2 Material Golec Josip – Jojo, str. 1, 2: Z Golcem [Jože Golec] sem se spoznal v Trstu po božičnih praznikih 1943. V Lju- bljani sem dobil o njem podatke mislim, da od dr. Šmajda, da dela Golec za Angloameri- kance in da so že preje imeli zveze z njim preko ing. Sodje [Jože Sodja] in Jožeta Godine [Jožef Godina] in da je zelo važen, ker je na Balkanu on edini poročevalec, ki je protikomu- nistično usmerjen, torej prijazno za Mihailovićev pokret in da je on edino pravilno poročal o protikomunističnih odredih, domobrancih in partizanih. Poročal je namreč, da so par- tizani komunisti, ostali pa desničarji. Ostala dva njegova kolega v Zagrebu in Beogradu pa sta poročala drugače, ker sta filopartizansko usmerjena. Zato mu je zaradi njegove važnosti treba pomagati. Golec je bil šef ekspoziture »Slovenca« v Trstu in zastopnik »Slovenca«. Ali sem imel tedaj že kako pošto za njega se ne spomnim. Spoznal sem se pri kaplanu Gregorju v Via Diaz 17/III, tja sva šla skupaj s Tonetom Duhovnikom [Anton Duhovnik]. Prisoten je bil tudi kaplan Gregor. Gregor je tedaj govoril o tržaških zadevah in kakšen je položaj, Golec pa je dejal, ko sem mu dejal, da bom šel v službo k radiu, naj poskušam priti do vesti, ki se ne objavljajo, to je vesti nemškega poročevalskega urada. Dejal sem mu, da če bo le mogoče, morda smo tedaj govorili tudi o potovanju v Ljubljano, ker sem pozneje večkrat prinesel pošto zanj. Na ovitku je bilo napisano Jojo. Pošto sem oddajal pri Gregorju. Z Golcem sem se videl še parkrat na seji odbora SLS pri Šorliju [Peter Šorli], če se prav spo- minjam, je bil enkrat tudi pri meni v pisarni. Razen z menoj je imel zveze z Duhovnikom, Šorlijem, pri katerem je večkrat bil, Gregorjem, v Trstu še z Benevol Gizelo in Rosano Venturini ali slično. Dalje je bil pre- ko Duhovnika povezan s plavogardisti preko Poljšaka [Ivan Poljšak], ki je bil v neposre- dnem kontaktu z Martelancem [Ivan Martelanc], ki mu je pozneje nosil pošto iz Ljubljane, prav tako od Sodje. V Trstu je dobil junija ali julija tudi zvezo z nekim Verdnikom [Fritz Verdnik], invalidom, Mariborčanom, uslužbenim na komandi mesta. Ta mu je preskrbel vse podatke o položajih protiletalske obrambe Trsta, obrambi tržaške obale, o namenu in pripravah delavcev, da napravijo pri Sesljanu oporišče za izstreljevanje V-1 in V-2. To vse mi je povedal Martelanc že dec[embra] 1944 v Postojni. Kaj je pošiljal Sodja, ne vem, ker sem pošto oddal, mislim pa, da isto, poleg tega pa še politična poročila. Golec je bil v zvezi tudi z Gorico, pošta za dr. Kacina [Anton Kacin] pa je šla največ preko Šor- lija, ki je bil večkrat v Gorici. Iz Ljubljane je nosil za Golca pošto tudi Metelko [Bogomir Metelko] in pozneje Pergar [Franc Pergar]. Po osvoboditvi sem se v hotelu »Commerciale« seznanil z nekim juristom iz Ljubljane, starim 30–32 let, bil je znanec dr. Zajc Marjana in je prišel iz Benetk. V Trstu je bil kakih 14 dni in je dejal, da ga starši in sestra vabijo domov, ker da oblasti nimajo nič proti njemu. On pa si je še pomišljal, češ da ni jasno, kako bi bilo in raje še malo počaka. Pri tem je omenil Golčevo ime. Ko sem šel junija 1945 v Udine iskat 2 Upoštevane so manjše paginacije, napisane na zgornjem desnem robu s svinčnikom. 546 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin svojo ženo sem se tam srečal z nekim Grabnarjem, ki je bil svojčas v Trstu pri stražah, ta mi je povedal, da se je vrnil iz Dachaua v Udine neki Balič, morda tudi Barlič, ki je sedaj pri Angležih v službi na cenzuri. Povedal mi je namreč to v zvezi s tem, ker sem ga vprašal, če pozna koga, ki bi mi preskrbel dovoljenje za potovanje v Treviso. Vprašal sem ga, zakaj je bil v Dachau, pa mi je odgovoril, da je bil aretiran istočasno kot župnik Šorli in to v Udinah. Zato sklepam, da je bil v zvezi z Golcem. Osebno ga nisem poznal. Golec je imel poleg radijske tudi kurirsko zvezo z Milanom in dokler je bilo mogo- če, tudi z Rimom. Vem za 3 njegove kurirke in sicer Benevol Gizelo, že imenovana Rosana Venturini in njegova svakinja. Pošto so oddajali v nekem samostanu v Milanu, odkoder je potem odhajala v Švico. Avgusta 1944 mi je Martelanc povedal, da je prišla pošta iz Švice od Vauhnika [Vladimir Vauhnik], ki sporoča, da je zaenkrat tako, da bo v Jugoslaviji vladal Tito [Josip Broz] in da se ne da nič napraviti in naj se po tem ravnamo. Drugi dan je odšel v Ljubljano. To je edini primer pošte, za katerega mi je povedal. Dokler je še Godina potoval v Rim, je tudi on nosil pošto. Stanoval je v Via Buonarot i, pri njem na domu pa nisem bil nikoli. (Vir: Zaslišanje Martinjak Dore) *Podatki iz gradiva o delovanju Slavka Kreka (pag. 2) (Krek Slavko) 1. Prvi stiki: Sept[embra] 1943 sem stopil na prigovarjanje ing. Sodje [Jože Sodja] v politično delovanje takratne SLS in bil poslan kot tak k Rupniku [Leon Ru- pnik] na položaj tajnika. Ob tej priliki mi je Sodja izjavil, da ima zveze z Angleži in da dela vse po njihovih navodilih. Zato je tudi moj odhod k Rupniku v in- teresu Angloameričanov. Moja naloga je pa, da Sodjo stalno obveščam v zvezi kaj se godi na Pokrajinski upravi (ali na kakršnemkoli nemškem uradu). Seveda pa moram na zunaj nastopiti samo kot antikomunist. V kolikor sem na svojem službenem mestu indirektno ali direktno še zastopal interese SLS (borba pro- ti Glavaču [Franc Glavač], Ljotićevcem itd.) je bilo bolj sekundarnega značaja, dasi je bilo to navidezno bolj adekvatno, zato sem bil tudi grajan od Sodje, ker sem prišel z Rupnikom v preoster konflikt. Poleg stalnega obveščanja Sodje sem moral še posebej ustvarjati oz. varovati po- ložaj Tonetu Duhovniku, ki je bil član IS [Intelligence Service] in zakamufliran v IU [Informativni urad]. 2.) Trst – Jojo [Jože Golec]: febr[uar] 1944 sem bil s Sodjo v Trstu pri Golecu – Joju in me je Sodja ob tej priliki predstavil kot svojega sodelavca. Sodja je poročal o politični situaciji Ljubljanske pokrajine (o »AS«3, Glavaču, DMB [domobran- stvu] in druge), jaz pa o Rupniku. Jojo je poročal o zunanjepolitičnem položaju in zaključil z zagotovitvijo Angloameriške zmage in zasedbo (začasno) Jugosla- vije. Odobraval je stališče SLS do NOV in Nemcev češ, da je to Angloameriča- nom znano, da je to samo vojna zvijača. Seveda, da pa mora SLS oz. njeni funk- cionarji izrabiti vse te funkcije za interese AA-armije [angloameriške armije] (v 3 Verjetno akademski klub Straža. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 547 tem primeru za IS), kajti s tem pomagajo čimprejšnji osvoboditvi Jugoslavije. Jaz sem bil pozneje še nekajkrat pri Joju in mu prinesel pošto od Sodje in Duhovni- ka [Anton Duhovnik]. Pri tem sem mu poročal o zadevah z Pokrajinske uprave. Pri teh sestankih je bil Jojo sam, razen enkrat ali dvakrat je bil še nekdo, ki pa ga ne poznam. Sestanki so bili na stanovanju Golca. Pri podajanju poročila mi je dajal konkretna navodila za tekoče naloge (spričo hib in uspehov poročil). Dal mi je tudi precej tozadevne literature. Poročila sem dajal ustmeno, event[ualno] njegove beležke pa podpisal z »213«. O vsebini in obliki podajanja teh mojih poročil nisem obveščal nikogar. 3.) Duhovnik – Že spomladi 1944 je prišel v Trst Duhovnik Tone. Večkrat sem prihajal k njemu in mu donašal pošto Smersuja [Rudolf Smersu], Finca [Milan Finec] (vsebina pošte mi je bila neznana). Po Golčevem navodilu pa sem kma- lu tudi Duhovniku poročal o svojem tozadevnem delovanju. Z jesenjo 1944 pa se moji stiki z Golcem pretrgajo. Z Gorenjskega sem pošiljal poročila direktno Sodji, pozneje pa sem ostal sam. *Podatki iz gradiva o delovanju Janka Mačkovška (pag. 3) Material Mačkovšek, str. 80: ... Ko je bila na razpravi v SZ severna meja, so pripeljali klerikalci na sejo svojega referenta s psevdonimom. Zastopniki NDS [Napredna delovna skupnost] ga niso poznali. Ko nam je menda prof. Šolar [Jakob Šolar] pojasnil, da je to dr. Šmajd, je ing. Mačkovšek v našem imenu zahteval od dr. Stareta [Miloš Stare], da naj ga na seje več ne vodi, ker je bil udeležen pri božičnih racijah. K naslednjim razpravam o Koroški Šmajda ni bilo več ... *Podatki o Jovanki Krištof (pag. 3) Material Krištof Jovanka, str. 1: V Šmajdovem arhivu se nahaja dokument, v katerem med ostalim piše, da je Krištof Jovanka obiskala skupno z Žitnikom [Rudolf Žitnik] junija 1943 z avtomobilom majorja Novaka [Karel Novak] v taborišču, ki se je nahajalo nekje pri Miznem dolu ... Dalje piše Šmajd, da je Krištofovo, tajnico majorja Novaka, obiskal dr. Janež [Janez Janež], bivši zdravnik ljubljanske bolnice in to 4. 8. 1943 ... *Podatki o Albinu Šmajdu in njegovem delovanju (pag. 4) Šmajd dr. Albin, advokat iz Radovljice, star cca. 35 let. sin pok[ojnega] Janeza in pok[ojne] Ivane Sirc, roj. 25. 2. 1904. Bežal pred NOV, poročen. Imenovani je biv[ši] poslanec JRZ. Bil je inicijator organizacije črne roke za Slove- nijo. Že leta 1941. je imel veze z Nemci in je v to svrho potoval v Beograd. Bil je svetovalec krvnika slov[enskega] naroda Rösenerja [Erwin Rösener], bil pri be-ga [beli gardi] vendar 548 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin je bil vpisan pri plavi gardi ter tudi funkcionar pri Mo-ga [modri gardi]. Ko je bil sodnik na Dolenjskem pri be-ga, mi je izjavil Ludviger [Milutin Ludviger], ki je bil njegov ožji sodelavec, da si je marsikatera partizanka odkupila svobodo, da se mu je vdala. Tip dikta- torja, nasilneža, zelo močna figura, inicijator vseh političnih podvigov s strani emigracije že preje kakor tudi sedaj, toda vedno zamaskiran in neviden. Ima zelo močan vpliv na dr. Kreka [Miha Krek]. Bil je v mo-ga [modri gardi], še vedno zagrizen klerikalec. Imel je ves čas okupacije stik z Nemci in Italijani, ter bil na lastno željo poslan od Nemcev v internacijo v Salzburg, vendar se je vrnil v Ljubljano preko Bleda, kjer je bil pri komanderju Pörstererju [Alois Persterer]. Sedaj vrši posle glavnega kurirja med dr. Krekom z Italijo, Avstrijo in vso ostalo emigracijo. V Avstriji ima kontakt tudi s klerikalno stranko. Dr. Šmajd, advokat iz Radovljice. Družil se je s Casarjem [France Casar], Žebotom [Ciril Žebot] in Moder Jankom in sicer na Modrovem stanovanju. Omenjeni so, stalno opazovali nasproti stanujoče Černivčeve, kamor je hodil na sestanke Prežihov Voranc [Lovro Kuhar] in ob priliki aretacije Prežihov Voranca stali v Modrovi pred- sobi pri odprtih vratih. 7. Šmajd dr. Albin: biv[vši] advokat v Radovljici. Organizator be-ga [bele garde], glavni vodja SLS, poslanec JRZ. 1941 se je preselil v Ljubljano. Vodja be-ga [bele garde] za Gorenjsko. Na Gorenjskem se dec[embra] 1941 je sestajal s člani Gestapa (v Otočah in na Bledu s Fischerjem, vodjo Geheim Polizei idr.). Vsakemu sestanku so sledile množične aretacije. Sestavljal je sezname talcev. Vodil je pravniške posle v štabu dmb [domobranstva]. Igral glavno vlogo v zaporih belgijske kasarne. Podpisan je na smrtnih obsodbah be-ga [belogardistov]. 1942 je zasnoval množične božične aretacije, vodil zasliševanja in likvidacije. Aprila 1944 je bil aretiran in kot edini od aretirancev odpeljan v Nemčijo. Ta njegova aretacija je bila le fingirana, zakaj kmalu nato se je pojavil v neki pisarni v Salzburgu, odkoder je še dalje vzdrževal zvezo z be-ga [belo gardo] na Gorenjskem. Po osvoboditvi se je iz Avstrije preselil v Italijo. Sedaj se nahaja v Trstu. *Podatki iz zaslišanja Franca Paara, 6. januar 1948 (pag. 5) Dr. Šmajd – iz zaslišanja Paar Franca z dne 6. 1. 1948 Razen slučaja, ki sem ga navedel v včerajšnjem zaslišanju (Soklič [Janko Soklič]), nisem bil več na obisku kateregakoli taborišča v Nemčiji ali kje drugje. V Salzburgu sem srečal dr. Šmajda. Vedel sem, da je tam konfiniran. Živel je v hotelu, v katerem sem jaz pre- nočeval. Takrat me je prosil naj interveniram zanj, da bi smel domov, kar sem jaz odklonil, naj bo zadovoljen, da je na svobodi. Kmalu za tem (kdaj ne vem) je pobegnil. GSP [gestapo] me je radi tega zasliševala in kregala, ker sem zanj garantiral, da ne bo nikamor pobegnil. Kam je odšel, nisem pozneje nikoli slišal, niti karkoli zvedel o njem. Taborišča Salzburg nisem šel obiskat na mojo željo, ampak na predlog Perstererja [Alois Persterer]. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 549 *Zapisnika zaslišanj Martina Torkarja 24. aprila in 2. maja 1944 (pag. 6–11) *Zapisnik zaslišanja 24. aprila 1944 (pag. 6–7) OK VOS [Okrožni komite Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte] JESENICE Na položaju, dne 24. 4. 1944 Opr. štev ........................ Kazenski postopek proti Torkar Martinu z Boh[injske] Bistrice štev. 6. ZAPISNIK4 o zaslišanju osumljenca Torkar Martina (Mencgarja), sestavljen po zasliševalcu Jo- žefu Čopu (Iztoku). Osumljenec Torkar Martin (Mencgar), sin Martina Torkar in Lucije Sodja (Ska- lovčeve), rojen 11. (12.?) 11. 1906 na Bohinjski Bistrici štev. 6., kmet, Slovenec, rimsko- katoliške vere, stanujoč na Bohinjski Bistrici štev. 6., nekaznovan. Avgusta meseca 1941. sem vozil les v Soteski. Neki dan je prišel tuj človek, nap- ravljen kakor turist. Spraševal je za partizane. Rekel je, da je prišel s Štajerske in, da ima posebno sporočilo. Spraševal nas je ali ima kdo od nas zanje kako pošto, da lahko on nese mimogrede k njim na planino. Mi smo zanikali kakor glede pošte, tako tudi glede partizanov. Silil nas je, da naj bi dali nekaj hrane za partizane, kar pa se mu ni posrečilo. Dalje nas je silil, da bi sprejel od nas denar, da bi ga nesel gori. Ker ni nič opravil, se je napotil po poti ob vzpenjači na Jelovco (Selska planina). Mi smo sporočili po telefonu na vrh vzpenjače, da naj se pazijo nanj. Gori sta bila dva z Bohinjske Bele (Trnarjev Janez in Joža?). Ta dva nista sporočila naprej. Drugi dan je prišla v Sotesko policija. Med policisti sem zagledal tudi dotičnega tujca, ki se je preje izdajal za partizana iz Štajerske. Tedaj je bila narejena telefonska zveza z Rovtarce pa do Šumske uprave na Bohinjski Bistrici, kjer je bil ing. Lazarini [Franc Lazarini]. Možno, da je imel pri tem prste zraven ing. Lazarini. Tiste čase so bile prve večje selitve na Gorenjskem. Iz Ljubljane so prihajale vedno šuntarije, da bi se uprli Nemcem. Šuntala je bela garda. Kaplan Miha Burja, ki je bil v Lju- bljani, je rekel nato, ker se v Bohinju ni ničesar naredilo proti Nemcem: »Morali bomo iti mi gori v Bohinj, da jih bomo naučili boja proti Nemcem!« Prišla je tudi ven propaganda, da imajo Angleži več tisoč Nemcev, ki jih bodo pobili, ako Nemci ne bodo prenehali s preseljevanjem. Ko so bile Begunje polne in so Nemci zaenkrat prenehali, so vrgli ven propagando, da so Amerikanci zagrozili Nemcem, da bodo pobili vse tamošnje Nemce, ako ne bodo prenehali s pobijanjem Slovencev. Tiste čase je zelo pogosto zahajal v Zgornjo Bohinjsko dolino Šmajd. Vozil se je z avtomobilom. Opaziti je bilo precej veliko gibanje v Stari fužini. Kmet [Jožef Urbanc] 4 V rokopisu pripisano: dr. Šmajd. 550 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin iz Bistrice mi je pravil, da imajo Fužinarji nekje v gorah radioaparat, katerega poslušajo. Tam vse zvedo. Poslušalo jih je okoli 10. Kmet je moral za imena dobro vedeti, vendar meni ni tega povedal. Pri tem so bili zraven: Štros (piše se Odar), Tinčkov, Ciklin. Kmet je tudi pravil, da so za Fužino streljali z mitraljezom za god! Rekel je: »E, Fužinarji so ka- veljni! Oni so dobro oboroženi!« Pripadniki bele garde so dobivali tudi plačo. Ves denar je dajal dr. Šmajd in ga je dobil iz centrale v Ljubljani. Na Bistrici je dobival denar Skalovc, za Zgornjo dolino pa ne vem, ali je denar dobil Malkar, ali pa kdo iz Stare fužine. Glede tega radioaparata je potem prišlo Nemcem na ušesa. Glede plačila je določil dotični, ki je delil denar. Pravili so, da so ponavadi dobili po 500 dinarjev, vendar to ni bilo stalno. Ti, ki so dobili denar, so imeli nalogo narod vzpodbujati v borbi proti okupatorju, v glavnem pa širiti organizacijo Bele garde. Nekje za Jezerom mora biti še magacin orožja. Kakor sem sodil po pogovoru s Kmetom, mora biti magacin nekje v bližini nekdanje graničarske karavlje v Žagarjevem grabnu. Kmet je tisti dan šel eno uro pred menoj. Imel je kolo Skalovčevega Miklavža. Ko sem prišel v bližino graničarske karavlje, je ravno prišel z brega na cesto. Meni je rekel, da je tam gori gledal štoke. Meni je Kmet rekel preje enkrat, da je tam gori (namreč za Jezerom) magacin municije. Sodim, da je tedaj šel gledat za magacin, ker je šel predčasno in je bil popreje pri Skalovcu. To je bilo v sredini meseca novembra 1943. Kmalu po prihodu Nemcev v Bohinj se je na Ribčevem lazu pojavil Repinc Jože (Martinovčov Jošk). On je bil v Rusiji, iz nje pa je šel kot prostovolec v Španijo, od ko- der je potem prišel preko Nemčije v Bohinj. Bil je oficir Rdeče armade. Da se on nahaja v Bohinju, so prijavili Sodju Nikolaju (Skalovcu): Malejov Janez. Vršila se je seja glede njega, kako ga bodo spravili okoli. Na seji so bili navzoči: Mavrič, Sodja Nikolaj, Škantar, Malejov Janez, Lazarini, Markelj Jože. Ti so potem sklenili, da se ta mora na vsak način spraviti stran, ker je zelo nevaren. Sklepali so kako bi ga ubili. Bili sta dve možnosti, ena, da ga ubijejo na mestu, druga pa, da ga spravijo v Begunje. To je bilo v prvi polovici me- seca maja leta 1941. Tedaj je bil še Šimnovc doma. Martinovčevega Joža sta imela nalogo nadalje zasledovati Malejov Janez in Škantar. Neki dopoldan je prišel Škantar na Bistrico k Šimnovcu, ki je bil tedaj v občinski pisarni. S pomočjo nemških graničarjev so mu naredili zasedo pri »Becu«. Od organizacije so bili tam Šimnovc (ki je bil pripravljen, da bo Martinovčevega Joža ubil), Škantar je bil kot osebni poznavalec. Šimnovc je bil zato tam, da bi se bil ja prepričal, da je Martinovčev Jošk ujet in, da ga ne bo več nazaj. Nemci so bili pripravljeni, da bodo streljali, ako bi hotel pobegniti, pravtako pa je bil pripravljen na to Šimnovc, to pa zato, ker je itak nameraval potem iti v Ljubljano, kar je potem tudi naredil. Martinovčevega Joška so potem odpeljali na občino, kjer so bili orožniki. Potem so ga pa peljali v Begunje. Pri orožnikih so mu pregledali papirje. V Begunjah so ga takoj vrgli v bunker. Pri zasliševanju je bil zraven Jakob Rozman (Šimnovc). Šimnovc je hotel vedeti, kake naloge ima. Vse podatke, ki jih je dobil, jih je Šimnovc nesel naravnost v Ljubljano na Centralo. Šimnovc je potem naročil, da naj se takoj da ven propaganda, da je bil preseljen v Srbijo. V ta namen so ga Nemci pripeljali s tovornim avtomobilom v Bohinj pod pretvezo, da je prišel po obleko, ker bo potem preseljen v Srbijo. Na stano- vanju v Bohinju so mu takoj po aretaciji naredili preiskavo. Rečeno je bilo, da so dobili avtomatično pištolo, oddajno postajo, propagandni material ter zapiske. Vse to je pobasal Šimnovc ter je nesel s seboj v Ljubljano. Pri zasliševanju v Begunjah je bil navzoč tudi Sodja Nikolaj in Mencinger Janez (Malejov Janez). Malejov Janez je rekel, da nosi pakete OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 551 v Begunje, ter da ga boli želodec, zato pa hodi tudi k zdravniku. Martinovčevega Joža so potem v Begunjah spravili stran. Smrt fašizmu – svoboda narodu! Zasliševalec Jože Čop. Zaslišanec: Torkar Martin. Jože Čop. Torkar Martin. Priča: Zalokar Jakob. Jakob Zalokar *Zapisnik zaslišanja 2. maja 1944 (pag. 8–11) Po mojem mnenju naj se podatki ki govore o dr. Šmajdu iz zaslišanja izpišejo; za druge osebe prav tako.5 OK VOS JESENICE Na položaju, dne 2. 5. 1944 Opr. štev........................ Kazenski postopek proti Torkar Martinu z Boh[injske] Bistrice štev. 6 ZAPISNIK o zaslišanju osumljenca Torkar Martina, sestavljen po zasliševalcu Jožefu Čopu (Iztoku). Osumljenec Torkar Martin (Mencgar), sin Martina Mencgar in Lucije Sodja (Ska- lovčeve), rojen 11. (12.?) 11. 1906. v Bohinjski Bistrici štev. 6., kmet, Slovenec, nekaznovan, rimskokatoliške vere, stanujoč na Bohinjski Bistrici štev. 6. Pri »Vaški zaščiti« sem začel delovati kot član odbora meseca julija 1941. Bil sem član odbora, katerega je vodil Sodja Nikolaj. Tedaj je prišel v Bohinj dr. Šmajd, kateri se je ustavil pri Sodju Nikolaju. Od Sodja Nikolaja je dr. Šmajd šel v občino Srednja vas v Bohinju. Dr. Šmajd je rekel, da Nemčija ne bo dolgo, ter, da bo zato treba organizirati se, da se bo ob razpadu zagrabilo za oblast. Tedaj vsa organizacija še ni imela tako začrtanih odborov, kajti vsa shajanja so imela le prijateljski značaj. Na teh sestankih se je razpravljalo o razpadu Nemčije o poročilih, ki so prihajali od Londonskega radija, ter o nastanku nove Jugoslavije. Sestanki so se vršili nedoločeno. Največkrat sem bil jaz sam s Sodjem Nikola- jem, včasih sem pa dobil tam ali Markelj Jožefa, ali Mencingar Janeza (poštarja), ali Urbanc Jožefa (Kmeta), ali Stušek Alojzija, ali pa Rozman Stankota. Leta 1941. proti jeseni je prišel v Bohinj Rozman Jakob (Šimnovc). Zamudil se je le par dni. Tedaj jaz z njim nisem govoril, obiskovali pa so ga: Tminc, Špan, Korošec Jože (Ob- jan), Fajglej Matevž, Maroden, Ogrin Anton (Mirko), Sodja Nikolaj, Medja Janez (Medjovc), Markelj Jože, Cvetek Anton (Špančev), Sušnik Jože (Smrekarjev), Mencingar Janez (Malejov poštar), Rozman Stanko (Zotljarjev). Mesec dni potem sem jaz slišal (preko Malejovega Joža), da je bil sestanek v cerkvi. Rozman Jakob (Šimnovc) je baje predlagal okoli 60 ljudi, katere bi bilo potrebno spraviti stran, a se je – kakor je bilo slišati – uprl temu Mihav (Mar- kelj Jože). V poznejših razgovorih s Sodjem Nikolajem ni bilo začutiti nikake spremembe. 5 Zapis v rokopisu je prečrtan v izvirniku. 552 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Kak mesec dni pozneje (oktobra 1941.) se je oglasil pri Sodju Nikolaju dr. Šmajd. Čez zimo je šla organizacija svojo pot. Sumim, da je to pot pripeljal dr. Šmajd orožje. Po rabuki na Nomenju sem začutil, da imajo nekateri orožje (Tubej, Tminc, Špan!). Meseca avgusta 1942. se je pojavil v Bistrici Rozman Jakob (Šimnovc). Bil je doma tri dni, da si ravno je nameraval biti 15 dni. Tisti čas so bili pri njem vsi oni, kateri so bili že lansko leto (jeseni 1941.) Jaz sem govoril z njim samo pri odhodu na postajo. Govoril sem z njim vsakdanje reči. Čez par dni sem slišal, da je šel on z Bistrice zato, ker ga je opomnil ponoči Rozman Anton (Repinc). Po tem času so se opazili bolj tajni sestanki med Sodja Nikolajem, Sodja Maksom in Markelj Jožefom, kateri so se vršili tedensko (v nedeljo po 11. uri pri Skalovcu). Sodja Nikolaj je pričel propagirati, da naj bi se organiziral odpor proti partizanom. Za likvidacije na Nomenju je Sodja Nikolaj za vse odobraval, razen Žmitek Bla- ža (Tminc) iz Nomenja, in njegove žene. Stušek Alojzij iz Boh[injske] Bistrice je opozoril Žmitek Blaža, da naj se odstrani iz Nomenja če si hoče ohraniti življenje. Pozimi 1942. na 1943 so bili sestanki bolj poredko, namreč med menoj in Sodjem Nikolajem. Sodja Nikolaj je bil v tej zimi večkrat v Ljubljani. Ko se je Sodja Nikolaj vrnil iz Ljubljane mi je rekel, da na pomlad lahko pričakujemo razpad Nemčije in, da bo treba našo organizacijo pospešiti. V začetku januarja 1943. so partizani v Bukovi dolini mobilizirali 5 fantov (Cerkovnik Anton, Čop Jožef, Cerkovnik Jožef, Repinc Ivan in Cerkovnik Jožef). Ob tej priliki se je izrazil: »Zakaj niso šli k voja- kom! – Bodo že videli, kaj bo!« To je izrekel z nasmehom in bil tega vesel. Sodja Nikolaj je namreč imel zelo veliko mržnjo do Cerkovnik Jakoba, očeta tov[ariša] Rikota, in Čop Janeza, očeta tov[ariša] Iztoka, to pa zaradi njihovega političnega prepričanja. Dobrodošel mu je bil ta vzrok za selitev, katera je bila dne 3. 2. 1943. Za selitev je poskrbel ing. Lazarini [Franc Lazarini], podatke pa je moral na vsak način dobiti od Sodja Nikolaja. Ob tej priliki sem slišal praviti od belogardistične strani, da niso selili družine Repinc Valentina zato, ker je mati Repinc Johana (mati tov[ariša] Triglavskega) podala o vseh drugih podatke, da so šli k partizanom prostovoljno, potom katerih je potem bila izvršena selitev. Te podatke je Repinc Ivana dala organizaciji Bele garde (jaz sumim, da jih je dala Markelj Jožefu, kateri jih je oddal naprej Sodju Nikolaju). Slišal sem tudi, da se je Repinc Ivana (mati tov[ariša] Tri- glavskega podpisala na ovadbo = katera je potem povzročila selitev dne 3. 2. 1943.). Malejov Joža je rekel, tedaj, ko je bil mobiliziran tov[ariš] Iztok, da je on rekel, da bi dal 100 RM zato, da bi ga vzeli partizani. To je rekel meni, pripovedoval je pa tudi ljudem okoli. Malejov Janez (pismonoša) pa je rekel: »Ta Švegeljčov tako ni veliko vreden, ker je študiral v Ljubljani na Tehnični šoli, kjer se je najel samega komunizma! Njega so itak vrgli iz Škofovih zavodov, ker je bil preveč komunističen!« Markelj Jože se je s selitvijo zelo strinjal in je rekel, da se je sedaj vas očedila. To sem zvedel od belogardistov. Sodja Nikolaj je bil tisti dan, ko je bila seli- tev, zelo zadovoljen in je rekel: »Vidite, takole je, ko sinovi ne marajo delati dobro za očeta!« Zelo se je smejal, ko so peljali avtomobili te družine mimo njegove hiše. Jeseni leta 1942. je bil vzet Tubej z Ravne. Tedaj je Sodja Nikolaj rekel: »Potrebno bo vzeti v roke orožje, da si bomo ubranili življenje!« Po tem času je Sodja Nikolaj vedno bolj propagiral potrebo po oboroženem nasto- pu proti partizanom. Za zgled je predstavljal Notranjsko. Navodila za vsako organizacijo je prejemal z Bleda od nekoga, ki ga pa jaz ne poznam. Jaz sem prisegel ing. Lazariniju OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 553 tedaj, ko sem bil prvič pri njem (15. 6. 1943). Prisega je obsegala: 1.) da se bom ravnal po navodilih ing. Lazarinija, 2.) da ne bom nikomur nikdar in ničesar izdal o organizaciji, ki deluje proti partizanom. Rečeno je bilo, da bodo prišle posledice na mojo družino in menoj, ako bi kaj izdal. Kakor sem že povedal je prišel dan pred selitvijo dne 16. 6. 1943. na Bistrico Krei- sleiter. Pred tem sestankom pa se je vršil sestanek na občini na Boh[injski] Bistrici. Na tem sestanku je Ferm Janez (Župan) predložil seznam vseh družin, katerih sinovi so pri parti- zanih. Pg. Weisenbach je imel tedaj podatke, kateri so bili prisotni pri akciji v Soteski dne 10. 6. 1943. in Sodja Nikolaj, ki je podal podatke, ki jih je zbrala organizacija Bele garde. Pg. Maks Weisenbach je zvedel za seznam onih, ki so bili v Soteski, od svoje žene, kateri pa je povedala Antonija Rozman (Repinčeva). To vem zagotovo. Polega tega sem slišal od strani bele garde, da je isto, kakor Antonija Rozman podal tudi njen oče Rozman Anton (Repinc, bratranec Šimnovca). Pri selitvi dne 16. 6. 1943. je bil odpeljan v Begunje tudi Sodja Nikolaj, kjer je bil okoli 40 dni. Moja sumnja je bila kmalu potem, da je bil on tam le kod nekaka priča. Med tem časom je organizacija Bele garde popolnoma počivala. Zagrizeni belogardisti so preselitev odobravali. Markelj Jože je selitev odobraval. Skalovka (tastara) je rekla: »Bolje je, da so preseljeni, kakor pa Miklavž, ki je peljan v Be- gunje!« Malejov Janez je bil tedaj vesel, ing. Lazarini pa je rekel, da bo prostor za druge! Rozman Antonija je kmalu po selitvi odšla na Koroško, Repinc pa je poizvedoval okoli, da bi bil naznanil onega, ki bi govoril to okoli. To, da Sušnik Tine sodeluje potom Mencingar Janeza (pismonoše) s Sodja Nikola- jem sem zapazil tedaj, ko je Mencingar Janez meni pravil o prvi vezi, ki jo je imel s tov[a- rišem] Gabrom. To je bilo približno meseca julija 1943. ali pa meseca avgusta 1943. Isto sem zapazil iz pogovora Malejovega poštarja glede tov[ariša] Matjana, vendar to pozneje (meseca oktobra 1943). Sodja Maks je meni pravil en mesec po tem, ko je eksplodirala bomba Gregorinovemu Lojzu: »Gregorinovemu Lojzu je pa razneslo bombo, katera mu je bila podtaknjena! Pri tem ima prste zraven Bučar Stanko! To ne smeš nikamor povedati, ker je zaupno!« Par dni poprej, ko je bil vzet Pg. Maks Weisenbach, sem šel neki večer k Skalovcu. Tam sta bila v tajnem razgovoru Mencingar Janez in Sodja Nikolaj. Slišal sem Malejovega Janeza: »E, tako bomo naredili! Podtaknjena mu bo od višjih!« Sodja Nikolaj se je pri tem zelo smejal. Pozneje se mi je posvetilo v glavi, zakaj se je tako govorilo: delal se je načrt, kako bi se podtaknila bomba tov[arišu] Iztoku. To mi je potem potrdil tudi zlobni smeh Sodja Nikolaja, ko je rekel: »Sedaj jo je pa staknil!« Skalovka (tastara) je rekla tedaj, ko je Iztoku razneslo bombo: »Sedaj pa ima ta Švegeljčov! Ko je šel ubijat Agotnika, ga je zadela božja kazen in mu je razneslo bombo!« Sodja Nikolaj je rekel: »Kar je iskal, to je dobil!« Malejov Janez je rekel ob tej priliki: »Škoda ga itak ni bilo! Ta Švegeljčov je spravil celo do- lino v nesrečo!« – »Sliši se, da mu je bomba bila tako narejena, da je sama eksplodirala!« in se je zlobno, obenem pa tudi zadovoljno smejal. Par dni potem, ko je bil vzet Srečko Hutt, mi je rekel Sodja Nikolaj: »Dve ure pre- pozno sem zvedel, da ga čakajo, drugače bi ga ne bili dobili!« Sumim, da je bilo obveščano preko Nemškega rovta. 554 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Malejov Janez je meni rekel potem, ko je padel tov[ariš] Matjan: »Škoda, ker je pa- del! On je bil zelo dober za nas ter ga bomo težko pogrešali!« – Na njegovo mesto bo naj- brže prišel Dobravski!« Koncem meseca oktobra 1943. mi je Malejov Janez rekel: »Namesto Švegeljčovega bo pa prišel sedaj Bavanton Ivan, potem bo pa za nas tudi bolje!« Tedaj Bavantovega še ni bilo v Bohinju. Ko je Bavantov prišel v Bohinj in je bil doma na zdravljenju, sem slišal od Malejovega Janeza, da so bili pri Bavantovemu Ivanu Sodja Nikolaj, Sodja Maks in Markelj Jože in so se pogovarjali. Meni je rekla žena Sodja Maksa okrog 7. 4. 1944.: »Našemu pred- bacivajo, da je lump in baraba, in se potem mora potikati okoli za grehe Miklavža, dočim je pa on lepo doma ter je in pije! Potem pa pravijo še to, da je naš belogardist ter, da je bil pri nas Balantov!« Pri tem je mislila na Sodja Maksa in Repinc Valentina. Od kurirskih pisem, ki so bili naslovljeni na Iztoka sta bila prestrežena dva pisma. Za enega vsebino ne vem, v drugem pa je bilo pisano, da mora on iti na drugo stran. Za oba pisma mi je povedal Malejov Janez že potem, ko je Maks Weisenbach izginil. Dalje mi je strogo zaupno pripovedoval, da ima Dobravski nalog njega ustreliti, Jovo pa Rikota. Glede Dobravskega je Malejov Janez rekel, da se mu lahko zaupa. Ažmanca je meni rekla potem, ko je šel na Koroško: »Sedaj pa vem, zakaj se Smre- karjev boji gošarjev! On jim je v moko dal divji kostanj, zaradi česar so potem bili bolni!« Sodja Nikolaj se je tedaj smejal: »To jih je zavijalo po trebuhih!« Tedaj, ko je šel Smrekarjev na Koroško, je Skalovc rekel: »On si je rešil življenje!« Smrt fašizmu – svoboda narodu! Zasliševalec Jože Čop. Zaslišanec: Torkar Martin. Jože Čop l. r. Torkar Martin l. r. Priča: Dežman Anton. Dežman Anton l. r. *Podatki o nekaterih osebah iz Šmajdovega arhiva (pag. 12–30) *Napis na mapi Grupa Anič [Ante Anić] – 572 ŠMAJD DR. ALBIN Zveza v Zap NOS [Nemška obveščevalna služba] 4190 Lm [mikrofilm Ljubljana mesto] 13792 217/ 13. 1. 1951 [žig] OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 555 MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE FLRJ UPRAVA DRŽAVNE VARNOSTI Za ljudsko republiko Slovenijo II. odsek II. ODDELEK – II. ODSEK Simoneti štev. 753/ 12. 1. 1951 LJUBLJANA_____ Predmet: Podatki iz Šmajdovega arhiva – v koriščenje. IV. oddelku UDB za Slovenijo (za Ljubljano mesto) Banova, žena dr. Bano Milana:6 Gospa Banova [Anica Bano], žena pokrajinskega načelnika dr. Bano Milana, je po njegovi aretaciji 4. 10. 1944 dobivala podporo JV, kar je razvidno iz korespondence med Prezljem [Ivan Prezelj] in Hajnriharjem [Franc Heinrihar]. Prezelj je pisal 14. 10. 1944 Hajnriharju: »Prosim, da uredite zadevo glede podpore Gornikov [Milan Bano] (dr. Banovi, op.), ako jo potrebuje.« Hajnrihar pa je še istega dne odgovoril Prezlju: »Glede podpore Gornikovi je urejeno«. Berce Vinko, privatni uradnik, Ljubljana (?): Berce Vinko je bil v dobi okupacije uradnik ljotičevske založbe »Luč«, iz česar sledi, da je bil pristaš »Ljotičevega zbora«. Povezan je bil s Prelogom [Miloš Prelog], učiteljem, ki je bil upravnik te založbe, Cergolom [Izidor Cergol], Smerdujem [Boris Smerdu] in dru- gimi Zboraši7. Po nekem poročilu z dne 5. 4. 1945 »je bil poslan v Ilirsko Bistrico, po vsej verje- tnosti vohunit«. Belič Vinko, uslužbenec tobačne tovarne, Tržaška c. - Vič: V »Obveščevalcu« štev. 23 z dne 20. 3. 1944 je o njem naslednje poročilo: »Belič Vinko... je bil že v bivši Jugoslaviji partijec in je zagrizen agitator ... Nosil je tobak za parti- zane, ki si ga je v veliki večini prisvojeval ...« Bec Vinko, Ljubljana, Kljunova 1: Bec Vinko, sin pok[ojnega] Vinka in Marije, roj. 15. 3. 1925, stan[ujoč] Ljubljana, Kljunova 1, je v dobi okupacije delal pri JV (ali mogoče pri MVAC), ker je dobival v drugi polovici leta 1942 od Glavnega organizacijskega odbora JV mesečno po 200 Lir podpore, menda za mater, ki je bila brez sredstev. Iz enakega akta je razvidno, da mu je bilo predla- gano povišanje podpore na mesečnih do 400 Lir. Njegova mati je v dobi nemške okupacije prejemala mesečno po 1.000 Lir podpore od JV oz. SL. (Njegovi materi je ime Marija). 6 V rokopisu pripisano: IV. Stanovala je v Igriški ulici. 7 Pripadniki »Ljotičevega Zbora«. 556 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Batagelj Slavimir, Ljubljana, Gerbičeva 8: Batagelj Slavimir, roj. 19. 1. 1920, je bil akademik in simpatizer »Straže«. Kakor je razvidno iz nekega Smersujevega [Rudolf Smersu] poročila z dne 4. 9. 1943, je ob nedeljah govoril na protikomunističnih zborovanjih na deželi. 30. 10. 1943 je bil sprejet k politični policiji in dodeljen v Novo mesto. Bil je »mu- čitelj in pretepač«. Bartelj Rudolf, Ljubljana, Predjamska ulica: V »Obveščevalcu« štev. 34 z dne 1. 4. 1944 sta v poročilu o Bizovičarju Marjanu, policijskemu uradniku, ki je stanoval na Cesti v Rožno dolino št. 30, tudi naslednja dva odstavka, ki se nanašata na Bartelj Rudolfa: »Da je g. Bizovičar imel res zveze s partizani in vse ostalo, se je zaupno zvedelo od Bartelj Rudolfa, sina trgovca v Predjamski ulici. Ta je uslužben pri tvrdki Breznik v Stritarjevi ulici.« »Že prej omenjeni Bartelj Rudolf je tudi rekel o Bizovičarju: »On je v službi pri policiji samo zato, da ljudi ven vleče ter jim pomaga iz policijskega pripora in posreduje na višjem mestu zanje. G. Bartelj je bratranec ge. mame Bizovičarja«. Baraga, (ime ?), Ljubljana: Neki Baraga, o katerem pa ni nobenih drugih podatkov, je bil član DOS-a ali So- kolske legije. Babnik Tone je pisal 28. 3. 1945 iz zapora Smersuju: »Morda vam je znano, da nas skupina 11 gre v Kočevje. Jagodič [Tone Jagodic], Thuma [Alfonz Thuma] in jaz od SL ter dr. Ravter [Jože Ravtar], Jakša in Baraga, ki so nekaj od DOS – Sok[olska] leg[ija]«. Baraga [Lojze Baraga] dr. (ime?), zdravnik, Ljubljana:8 Zdravnik dr. Baraga je pripadal v dobi okupacije be-ga [belogardistični] ali mo-ga [modrogardistični] reakciji. Dr. Janež [Janez Janež] je predlagal dr. Šmajdu, da bi prišel na mesto umrlega dr. Avramoviča [Pavel Avramović]. Dr. Šmajd ima v dnevniku o tej Janeževi intervenciji beležko 8. 10. 1943: »13.00 dr. Janež: Naj bi se namesto pok. dr. Avramoviča imenovalo energičnega mladega Barago. Mesto je važno.« Mo-ga [Modrogardistični] zdravniki v Ljubljani: V zvezi z ustanavljanjem sanitetnega odseka pri JV v Sloveniji je pisal Smersu neka- ko jeseni 1942 dr. Šmajdu: »Zanesljivo jugoslovansko orientirani so: dr. Meršol [Valentin Meršol], Blumauer [verjetno Robert Blumauer], Bajc Oton, Sajovic, itd.«. Bricelj dr. (ime?, Ljubljana?): Neki dr. Bricelj, o katerem pa ni nobenih osebnih podatkov, je bil, kakor je razvidno iz dr. Šmajdove beležke v dnevniku, 20. 10. 1941 od 1/2 15 do 1/2 21 v gostilni nato pa pri Slokanu z znanim be-ga [belogardističnim] organizatorjem prof. Petelinom Stankom. O kasnejših stikih z njim ni podatkov. 8 V rokopisu pripisano: Dr. Janež in dr. Baraga sta v emigraciji. Raj. bolnice. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 557 Belak (ime?) [Mihael Belak], trafikant, Ljubljana, Tyrševa cesta: Dr. Šmajd ima v dnevniku 25. 10. 1941 o njegovi družini med drugim beležko: »Po pripovedovanju nekega Vavčka (ime nejasno napisano, op.) je bilo 7 otrok, od katerih so vsi nekoliko čudaški, 2 ali 3 sestre so sedaj hitlerjanke, enako 1 brat, ki je prišel iz Zagreba pred kratkim z znakom hitlerjanskim«. Sina Ernesta so tega dne Italijani na cesti ustrelili. Capuder dr. Donata, Ljubljana: Capuder dr. Donata je bila zelo tesno povezana z Glavačem Francem in kap[etanom] fregate Kregarjem Jankom. Krek Slavko pravi: »Donata Capudrova je po Glavačevem nalogu povabila Kregarja k sebi na stanovanje, kjer se je vršil sestanek: Kregar, Glavač in jaz. Donata pa je prej Kre- garja primerno preparirala z glorijo o Glavaču kot požrtvovalnem duhovniku in najgo- rečnejšem in najsposobnejšem antikomunističnem borcu in organizatorju. Na sestanku samem pa Donata ni prisostvovala«. Dr. Šmajd ima v dnevniku 28. 8. 19429 beležko: »Glavač nagovarja dr. Donato, naj ne vstopi kot članica SL«. Na nekem seznamu Glavačevih ljudi je tudi stavek: »S Kregarjem v zvezi dr. Donata Capuder, stara cca. 30 let, pomaga pri zvezah«. Cenčič Drago, Ljubljana: Cenčič Drago je bil od jeseni leta 1942 dalje krajevni zaupnik Slovenske legije v okrožju Ljubljana - center. Povezan je bil z okrožnim vodjem Janom dr. Brankom. Koliko časa je vršil to funkcijo, iz dr. Janovih izpovedi ni razvidno, ker dr. Jan o delovanju SL po avgustu 1943 ne ve ničesar. Za bivališče Cenčiča bi vedel dr. Jan. Ciglar Zvonimir [Zvonimir Ciglič], komponist in dirigent, Ljubljana: Ciglar Zvonimir je bil osebni prijatelj Kreka Slavka. K Ciglarju je zahajal tolmač in osebni prijatelj nemškega pooblaščenca za odselitev iz Ljubljanske pokrajine Wollerta [Heinrich Wollert] Nemec Schnableger, ki je bil nasprotnik NSDAP. Pri Ciglarju se je marca 1945 nekaj časa tudi skrival Krek Slavko pred Gestapom. Čergan Alojzij, Ljubljana, Tržaška c. 16: Čergan Alojzij, ki je bil partizan v Dolomitskem odredu, je bil ob priliki operacij I. MVAC bataljona in Italijanov proti partizanom v coni Belica 19. 3. 1943 zajet in je potem vstopil v MVAC. Čermelj dr. Lavo, profesor, Ljubljana: Iz poročil o tržaškem procesu proti primorskim nacionalistom in komunistom de- cembra 1941 je razvidno, da je bil Čermelj dr. Lavo povezan z naslednjimi svojimi pri- morskimi rojaki: 9 Navedba datuma v dosjeju je napačna, Šmajd je beležko v dnevnik zapisal 25. avgusta 1942. 558 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 1.) Bobek Viktor, pek, Il[irska] Bistrica, ki je bil povezan s pok[ojnim] Zelenom Danilom in preko njega z maj[orjem] Blancem, obv[eščevalnim] oficirjem dravske divizije v Ljubljani; ni izključeno, da je bila ta zveza delo dr. Čerme- lja ali dr. Čoka [Ivan Marija Čok]; Bobek je bil menda ustreljen; 2.) Čok dr. Ivan Marija, odvetnik v Trstu; 3.) Kukanja Angelo, odvetnik, Trst; 4.) Sfiligoj dr. Avgust, odvetnik, Gorica, Via Garibaldi 9; 5.) Sosič Viktor, v letu 1941 dijak V. letnika ing. tehnike v Ljubljani; dr. Čermelj ga [je] navedel Zelenu za zaupno delo v Italiji; njegovo bivališče neznano; 6.) Ščuka dr. Anton, agronom v Trstu; 7.) pok[ojni] Zelen Danilo; dr. Čermelj mu ga je navedel Sosiča in Zidariča za zaupno delo v Italiji; 8.) Zidarič Boris, leta 1941 dijak v Ljubljani. Černe (ime?) [Jože Černe], biv[ši] kmečki poverjenik: Černe je bil v dobi nemške okupacije od Rupnika [Leon Rupnik] imenovani kmeč- ki poverjenik. Dne 16. 10. 1944 se je udeležil slovesnosti nagraditve kmetov, ki so oddali Prevodu več mleka, kakor so ga bili dolžni. Slovesnost je bila v palači Pokrajinske uprave in so se je udeležili poleg Rupnika in ravnatelja Prevoda Gračnerja [Ivan Gračner] tudi nemški svetovalci. Červenka Lucijan, Ljubljana, Smoletova 9: Dr. Šmajd je imel neke zveze tudi z nekim Červenko. V dnevniku ima 24. 6. 1944 napisano: »g. Červenka na Dunaj«. Dne 12. 8. 1944 ima zopet v dnevniku beležko »Čer- venki«, kar znači, da je tega dne pisal Červenki. Na koncu koledarčka ima pa dva Červen- kova naslova. Enkrat »Červenka, Smoletova 9«, drugič pa: »Lucijan Červenka, Auto-Re- paraturwerkstät e, GmbH, Oelfeld-Neusiëdl a/d Zaya«. Gre pa verjetno v obeh primerih za isto osebo. Černe Josip, posestnik, Ljubljana - Šiška: Černe Josip je bil član Pokrajinske zveze delodajalcev in kot njen predstavnik 23. 4. 1942 imenovan v upravni svet Borze dela. Rodbina Dragoš: »Mestnik«10, član finančnega odseka JV za Slovenijo, je pisal, ko je poročal koman- dantu JV v Sloveniji dne 14. 10. 1944 o podporah, ki jih je dajala JV, med drugim tudi: »V od komandanta Notranjskega odreda navedenem seznamu so dobili za mesec september in oktober … : … rodbina Dragoš po Lir 1.500.« Od kod je rodbina Dragoš ni podatkov. Erzeg (ime?) [Ivan Erceg], biv[ši] magistratni uradnik, Ljubljana: Iz dr. Šmajdove »Pro memorie« o razgovoru med prof. Bitencem [Mirko Bitenc], dr. Šmajdom, dr. Zajcem [Marjan Zajec] in Žitnikom [Rudolf Žitnik] dne 3. 2. 1945 je raz- vidno, da sta dr. Zajec in Žitnik v začetku razgovora poročala Bitencu in dr. Šmajdu, »da 10 Henrik (Ika) Vrančič. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 559 je policija aretirala na podlagi izpovedbe neke Boge [Leopoldina Mekina] vrhovni odbor KPS [Komunistična partija Slovenije]«; nato pa stoji v »Pro memorii«: »Zapletena sta tudi neki mag[istratni] uradnik Erceg in davčni uradnik Maechtig [Karol Mächtig]«. Ali je bila med Bogo ter Ercegom in Maechtigom kakšna povezava, ni razvidno«. Erjavec Franc, trgovec, Ljubljana: Erjavec Franc je v času od 9. do 19. 12. 1944 podpisal za SLS narodno izjavo NO s psevdonimom »Janez Frbežan«. Erjavec (ime?), Ljubljana (?): V Smersujevih zaupnih vesteh z dne 7. 9. 1943 je med člani vodstva Narodne legije naveden tudi neki Erjavec. Elsner Viktorija in sin, Ljubljana, Parmova 39/II: V dr. Šmajdovem arhivu je dopis naslednje vsebine: »V smislu odločbe o zaplembi imovine upornikov … z dne 3. 11. 1943 štev. 33, Služ- beni list štev. 288/89 ex 1943 je bila izrečena med drugim tudi zaplemba vse premične [in] nepremične imovine brez izjeme, lastnine upornika Elsner Aleksandra, sina pok[ojnega] Ivana, roj. 28. 2. 1902 v Ljubljani, poročenega, bivšega javnega nameščenca, stanujočega v Ljubljani, Parmova ul. 39/II. Poleg tega je bila zaplenjena tudi imovina njegovih rodbinskih članov v razmerju iz čl[ena] 1. naredbe Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino z dne 19. 5. 1943 – štev. 53. Dr. Šmajd prosi, da bi se ta odločba razveljavila v toliko, v kolikor zadeva zaplembo imovine njegovih rodbinskih članov (žene (Viktorija, op.) in sina) in to iz razloga, ker je njegova žena odločno protipartizansko usmerjena, isto tudi sin, ki služi kot prostovoljec v slovenski domobranski vojski.« Drobnič (ime?) [verjetno Andrej Drobnič], Ljubljana, sin dr. Drobniča: »Obveščevalec« štev. 17 z dne 13. 3. 1944 ima naslednje poročilo: »Primorsko pisarno (t. j. ekspozituro SNVZ [Slovenski narodni varnostni zbor], op.) vodi v Ljubljani poročnik Zajiček [Jože Zajiček]. Pomagajo pa mu sin dr. Kamušiča [Mitja Kamušič] in sin dr. Drobniča ter Lavrenčič [verjetno Herman Lavrenčič]«. Drobnič dr. (ime) [Ivan Drobnič], Ljubljana: Dr. Šmajd ima v svoji beležnici 31. 12. 1943 beležko: »Dr. Drobnič sprejema OF ni hotel podpisati: Morda vas je zainteresiranih 30 ali 40, jaz nisem«. Šlo je verjetno za podpis protikomunistične spomenice. Njegov sin je bil pa be-ga aktivist. Pomagal je SNVZ poročniku Zajičeku, kakor je razvidno iz gornjih podatkov. Breskvar, prof. Silvo in njegova žena, Ljubljana, Trnovo: Na delo prof. Breskvarja v SL in deloma na njegovo ženo se nanaša naslednji odstavek v dr. Baragovem pismu Smersuju iz januarja 1945: »Kako je prišlo do mojega (dr. Baraga [Srečko Baraga], op.) skrivanja, menda veš… Breskvar je imel dva spiska vseh Trnovčanov (članov SL, op.). Enega sva mu z Zupancem uničila, toda ta tepec je imel še enega pod streho v kuverti zapečatenega in tri revolverje 560 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin še zraven. Po te revolverje in spisek so prišli Nemci čez 14 dni. Popoldne je bila gospa (Breskvarjeva, op.) pri Vurniku v Slaviji, ki jo je milostno sprejel in tedaj vprašal, če pozna moževe sodelavce: Zupana, Zupančiča in mene (dr. Barago, op.) Ne enkrat, ampak sto in stokrat sem ga prosil, naj vsak seznam uniči. No pa še lagal je povrhu. Ne samo, da jih ni uničil, ampak je imel še celo duplikat …« Prof. Breskvar Silvo je bil član SL in v dobi nemške okupacije do njegove aretacije decembra 1944 okrožni vodja SL za okrožje Trnovo. Kot okrožni vodja SL je bil po liniji SL navzgor povezan z organizacijskim vodjem MPSL Fincem Milanom. Ko se je nabavljalo orožje za SL, je pripeljal po posredovanju Finca Milana in prof. Gruma [Janez Grum] neki domobranec dobrovske DMB [domobranske] postojanke prof. Breskvarju nekaj pušk in jih pustil pri nekem gostilničarju v Trnovem. Dne 2. 12. 1944 je bil prof. Breskvar aretiran od Gestapa, bil pa je v začetku aprila 1945 izpuščen. V nekem dopisu v dr. Šmajdovem arhivu je o Breskvarju naslednje poročilo: »Nekega dne je z dvorišča sodišča, ko je bil na sprehodu, prof. Lipovec [Cene Lipo- vec] silovito napadel prof. Breskvarja, ki je prav tako sedaj izpuščen. Grozil mu je z roko in mu očital, kaj je vse izdal. Breskvar je menda izdal do potankosti vse, kar se je na sestankih poprej govorilo.« »Ko je njegova žena prejela zadnjo podporo (SL, op.), je napravila tako začuden obraz, da me je prinašalka na to še posebej opozorila.« Prof. Breskvar je bil nekaj časa tudi član plenarnega odbora profesorskega kluba SLS. Česnik (ime?), Ljubljana, Medvedova 1: Gospa Česnik (?) – (Goričan [Henrik Goričan] ni siguren kako se gospa piše, op.), ki je v dobi italijanske okupacije stanovala v Šiški, v Medvedovi ulici štev. 1, je imela zveze s kvesturo in Nemcem Lukmanom Mariom, povezana pa je bila tudi z nekim Mohamedom. Ko je Goričan hotel imeti potni list za potovanje na Štajersko in je dal potrebne po- datke nekemu Mohamedu, ki je stanoval pri Fajmoštru (gostilna), je te podatke oddal neki gospej (Česnik?) v Medvedovi ulici štev. 1. Ta gospa se je čez nekaj dni osebno zglasila na Goričanovem stanovanju ter obljubila, da bo preskrbela potno dovoljenje v Nemčijo. Šlo je pri tem za dovoljenje z italijanske strani t. j. od kvesture. Goričan ji je zato moral plačati nekaj denarja. Bila je znana tudi z Lukmanom Mariom, ki je bil tovarnar v Šiški, ki je preskrbel Goričanu potno dovoljenje od nemških oblasti. Goričan namreč pravi: »Preko omenjene ženske iz Medvedove ulice 1 pa mi je preskrbel Lukman dovoljenje od kvesture, t. j. od italijanske strani.« Čirič Božo, Ljubljana (?): Iz Ruprehtovega poročila štabu Komande Slovenije ali DOS-u je razvidno, da je bil Čirič Božo član DMB [domobranske] – železniške kontrole in da je pomagal pri pro- pagandi JV. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 561 Deželič (ime?), Ljubljana (?): Major Deželič je sodeloval z majorjem Novakom Karlom, povezan je bil tudi z be-ga [belo gardo], SKL [Sokolsko legijo] in NL [Narodno legijo]. Tone Duhovnik je pisal v dneh po kapitulaciji Italije dr. Šmajdu: »Prosim, da se čimprej potrudiš v pisarno (»M 7« – op.). Čaka Deželič s poročili od starega (maj[orja] Novaka, op.). V pismu majorja Novaka Verku [Karel Verk] jeseni leta 1943 pa se nanaša nanj stavek: »Preko Deželiča sem namestniku in Vam javil, kako naj se vprašanje podpor regulira.« V Smersujevih zaupnih vesteh z dne 8. 8. 1943 pa je naslednje poročilo od Glava- čevega zaupnika: »Ljudem, ki gredo k četnikom iz NL [Narodne legije], izplačuje podporo nek major (majhen, čokat, nosi črna očala in klobuk s širokimi krajci). Ta major je mogel biti samo Deželič.« Dietz Majda, Ljubljana, Komenskega ulica: Dietz Majda je bila v dobi okupacije plavogardistka in zaprisežena članica društva »Branik«. »Obveščevalec« štev. 36 z dne 4. 4. 1944 ima naslednje poročilo o »Braniku« in njegovih članih: »V Šelemburgovi ulici11 se vrše protikomunistična predavanja društva »Branik«. Predavanja se vrše v prostorih, ki so odvzeti nekemu advokatu. Vstop je dovoljen samo proti vabilu. Udeležuje se okoli 60 fantov in tri dekleta. Od deklet je znana neka Dietz Maj- da (plava) in baje hči gen[erala] Rupnika [Ksenija Kociper]. To društvo je liberalno. Kakor je znano, je sin gen[erala] Rupnika že pred dvema letoma organiziral protikomunistično in detektivsko organizacijo. Imeli so vojaške vaje na letališču in se shajali v Ljubljani pri Rupniku. Znano je, da so se tudi shajali v Ljubljani pri sestri pok[ojnega] Peršuha [Ivo Peršuh]. Dekleta iz te organizacije so pripravljena kot sanitejke, vsaka ima doma malo apoteko. Pri organizaciji so znani: sin gen[erala] Rupnika, abs[olvent] trgov[ske] šole, sinova brivca Gjuda, Vida Peršuhova, absolv[entka] trg[ovske šole] šole in Dietz Majda. Vsi so zapriseženi. Zadnje čase niso več tako zelo aktivni. Vidi se jih veliko po ka- varnah. Za Miklavža leta 1943 so imeli Miklavževanje na banovini«. Humar Franc, Ljubljana, Sv. Jakob: Humar Franc je bil član TOS-a in sicer je bil okrajni vodnik za okraj Sv. Jakob. Po- vezan je bil do decembra 1943 s Pavličem Jožetom, vodjem TOS-a v Trnovem, kasneje pa s Prosenom Ivom, ki je prevzel vodstvo TOS-a v Trnovem po odhodu Pavliča v domobran- stvo. Vsak vodnik je imel nalogo vključiti še dva obveščevalca. Humer je bil navzdol pove- zan s svojimi obveščevalci Klemenčičem Jožetom, Speilom Marjanom in Petričem Silvom. Vodja TOS-a za Trnovo Prosen Ivo ter okrajni vodniki Medved Joško, Povše Ciril, Spreitzer Fran in Humar Franc so se shajali na stanovanju Medveda Joška na Rimski cesti 9. Kasneje je šel Humar Franc k domobrancem. 11 Pravilno Šelenburgova ulica, današnja Slovenska cesta. 562 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Intihar Pavel, Ljubljana, Trnovo: Intihar Pavel je bil leta 1944 obveščevalec TOS-a v Trnovem (desno od Gradaščice) in bil navzgor povezan s svojim vodnikom Povše Cirilom. Cizerl Martin, Ljubljana, Puharjeva 6: Dr. Šmajd ima v dnevniku 3. 12. 1943 naslednjo beležko: »Cizerl Martin, Puharjeva 6, najožji sodelavec Gabrenje (dr. Krivic [Jože Krivec]).« Ime policijskega komisarja dr. Krivica v oklepaju pomeni, da je dr. Šmajdu povedal to dr. Krivic. Grebenc Lojze, leta 1942 abs[olvent] medicine, Ljubljana, Nunska 17: Dr. Šmajd je pisal 11. 10. 1942 majorju Novaku v taborišče JV na Gorjancih med drugim: »Medicinci: Čakata na odhod (v taborišče, op.) izvežbana: 1.) ... 2.) Grebenc Lojze, Janeza in Frančiške Lesar, roj. 23. 11. 1914, samski, abs[ol- vent] medicine (se pripravlja na zadnji rigoroz), Ljubljana, Nunska 17 ...« Ali je Grebenc šel v taborišče ni podatkov. Grebenc je sedaj verjetno že zdravnik. Grebenšek Slavko, Ljubljana: Grebenšek Slavko je bil član Zveze združenih delavcev, slovenskega Jugorasa [Jugo- slovenski radnički savez], bil iz nje izključen in kasneje, v dobi okupacije, pozvan k sode- lovanju v Slovenski delavski zvezi, klerikalni slovenski delavski strokovni organizaciji, ki je bila nadaljevanje ZZD [Zveza združenih delavcev]. V času od 9. do 19. 12. 1944 je za SLS podpisal narodno izjavo NO z dne 29. 10. 1944 s psevdonimom »Anton Strnad«. Gregorc (ime?) [Ivan Gregorc], Ljubljana, Tyrševa cesta: Krek Janez je izpovedal, da se je med glavnimi podporniki Narodne legije omenjalo med drugimi tudi Gregorca. Dr. Šmajd ima v dnevniku 1. 2. 1943 naslednjo beležko: »Pride ob 18. uri ves raz- burjen g. Meglič (dr. Cazafura [Krsto Cazafura], blagajnik Slovenske zaveze, op.) in pravi sledeče: Nekdo je poslal k veletrgovcu Greg. (Gregorcu, op.) drja M. Kunca (Zajca [Marjan Zajec]), op.) naj izposluje od njega denar za M. (Mihajlovičevce, op.). Povedal je, da ga bo prišel osebno iskat Kavur (?) ali gen[eral] Grandi (mišljen po vsej verjetnosti major Novak [Karel Novak] kot komandant Slovenije, op.) ...« Gregorc je moral biti povezan z dr. Cazafuro, ker dr. Cazafuri ni mogel povedati gornje stvari drug kakor Gregorc sam. Delovno poročilo o Goričanu Henriku pravi: »Iz OS-ovskih poročil je razvidno, da je imel znani Goričan Henrik … poveza- vo s sledečimi ljudmi kot svojimi dobavitelji: trgovec Gregorc na Tyrševi cesti (poslopje kavarne Evropa). Tu je bilo 10. 6. 1944 dvignjenih 100 kg riža na listek, ki ga je podpisal »Moravčan«. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 563 Greif ing. Anton, Ljubljana: Greifa ing. Antona, rez[ervnega] pporočnika [podporočnika], ki je bil v dobi oku- pacije v službi pri Prevodu, se je smatralo za pristaša be-ga [bele garde]. Tako je Smersu pisal dr. Šmajdu leta 1942: »Iz Prevoda pridejo v poštev (verjetno za MVAC ali pa za SL, op.): … ing. Greif Anton, roj. 21. 1. 1910, neporočen ... Naj s temi nekdo govori čimprej. Še niso člani SL.« Gregorič Lojze, leta 1942 medicinec, Ljubljana, Wolfova 12: Dr. Šmajd je pisal 11. 10. 1942 majorju Novaku v taborišče JV na Gorjancih med drugim:»Medicinci: Čakata na odhod (v taborišče, op.) izvežbana ... ter medicinci, ki bi bili v pomoč zdravnikom: … 3.) Gregorič Lojze, Franceta in Frančiške Krašovec, roj. 28. 6. 1921 v Starem trgu - Lož, stud[ent] medicine, samski, Wolfova 12 ... … Pristali so vsi …« Iz seznama članstva Akad[emske] Mar[ijine] kongregacije pri jezuitih v Ljubljani ob binkoštnem zboru 1943 je razvidno, da je bil Gregorič tudi član te kongregacije, ki je bila popolnoma Stražarska in da je bil tedaj pri MVAC. Gričar (ime?), Ljubljana: V dr. Šmajdovih beležkah o seji Glavnega organizacijskega odseka JV dne 19. 7. 1944 stoji tudi: »e) gasilci (gasilska sekcija, op.): Grič Armin, ostali kasneje (uredi Dolenc (dr. Šmajd, op.)).« »Grič Armin« bo zelo verjetno psevdonim za »Gričar«ja, ker je Šmajd na ta način rad tvoril psevdonime: n. pr. »Poštov Andr.«, »Poštovan«, »Suhi dol« = »Suhadolc«, itd. Gričar bo verjetno kakšen gasilski funkcionar iz predvojne dobe, ki je bil poznan tudi z dr. Šmajdom, ker je prevzel on nalogo, da bo uredil z Gričarjem. Grieser (ime?): Grieser je bil leta 1942 član vaške straže v Klečah, ki je imela svoje taborišče v goz- dičku pri vodovodu. Smersu je pisal 14. 9. 1942 dr. Šmajdu: »Nad Pijavo gorico je neko partizansko skladišče. Kje to leži ve Grieser, ki je sedaj v Klečah. Boh [Ivan Boh] (komandant te VS, op.) ga dobro pozna. Močna patrulja naj bi prišla na Ig, od koder bi skupaj z domačini šli na dotično mesto. Če pa patrulja ne more iti na Ig, naj se pošlje Grieserja na Ig k želimeljskemu župniku (ni ugotovljeno, kdo je, op.), ki je sedaj na Igu …« Bertoncelj (ime?), Dobrava (Zgornja?) – dr. Šmajdova zveza: Bertoncelj je prišel 23. 6. 1944 iz Breslava v Salzburg in bil skupaj z dr. Šmajdom, ki je bil tedaj v Salzburgu v »konfinaciji«. Dr. Šmajd ima v dnevniku tega dne beležko: »spi pri nas Bertoncelj iz Dobrave, prišel iz Breslau-a«. Drugih podatkov o njem v dr. Šmajdovem arhivu ni. 564 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Benko (ime?) [Anton Krošl], Ljubljana (?): Neki Benko12, za katerega pa ni nobenih osebnih podatkov, je bil član obveščevalne službe SL oz. JV. Dr. Šmajd ima avgusta 1942 beležko: »Ob[veščevalna]: Nosan, Benkov brat [Jože Krošl] + Breznik (Malovrh, op.) zvezni člen = Breznik [France Malovrh]« Iz dr. Šmajdovih beležk o seji glavnega organizacijskega odseka JV z dne 19. 7. 1942 pa je razvidno, da je bil Breznik (Malovrh, op.) tudi v obveščevalnem odseku poveljstva JV za Slovenijo. Iz dr. Šmajdovih proračunov in obračunov Glavnega organizacijskega odseka pa se vidi, da je Nosan prejemal za obveščevalno službo mesečno po 3000 Lir v času od septembra do decembra 1942. Trojka Nosan – Benkov brat – Breznik (Malovrh, op.) je bila verjetno obveščevalna trojka JV po liniji SL. Brezovšek Konrad, gostilničar, Ljubljana, Komenskega ul. 47: Po poročilu VOS-a Ljubljana z dne 7. 2. 1943 štev. 19 so se vršili sestanki Miha[i- lovićevega] odbora za Komenskega ulico in Sv. Petra cesto v gostilni Brezovška Konrada v Komenskega ulici 47. Odbor so sestavljali Turk Rajko, Komenskega 17, Brezovšek Konrad, Urbas Miroslav, Slomškova 13, Tumpej [Franc Tumpej], uradnik na sodišču. Brezovnik dr. (ime?) [Vladimir Brezovnik], Ljubljana: Ime dr. Brezovnika je imel dr. Šmajd napisano skupaj z imenom dr. Janeža Janeza, ki je bil član sanitetnega odseka JV v Sloveniji v letu 1942, ko je bil dr. Šmajd član Glavnega organizacijskega odbora JV v Sloveniji. Brezovnik je zato po vsej verjetnosti zdravnik in je moral imeti kakšne zveze s sanitetnim odsekom JV ali pa z dr. Janežem. Bratina (ime), Ljubljana, – zveza dr. Zajca Marjana: Dr. Zajec Marjan, tajnik Narodnega odbora, je 12. 2. 1945 srečal na cesti Bratino, ki je dr. Zajca prosil, naj se v četrtek ali petek zglasi pri njem, ker mora z njim govoriti nujno o važnih stvareh. Ali je dr. Zajec bil pri njem iz gradiva ni razvidno. Bradač Franc, prof., Ljubljana:13 »Obveščevalec« štev. 19. z dne 15. 3. 1944 je prinesel o njem naslednjo vest: »V Ljubljani je bil za časa italijanske okupacije neki Budrovič (Hrvat) fašist in sode- lavec Italijanov. Po 8. 9. se je skril k prof. Bradačevim. Pozneje se je zopet javil in agitiral za partizane, domobrance je pa blatil. Sedaj je nastavljen v italijanskem institutu in vodi tečaj za italij[ansko] kulturo. Ljudje, ki ga poznajo, pravijo, da imajo ti Italijani neko posebno nalogo v Ljubljani. Brenčič (ime?), kapetan pri Robot iju [Mario Robot i]: V dr. Šmajdovem arhivu je naslednje lastnoročno pismo, ki se nanaša na kap[etana] Brenčiča: 12 V rokopisu pripisano: Krošelj – sredinec. 13 V rokopisu pripisano: IV. stanuje v Gradišču. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 565 »Brenčič, kapetan pri Robot iju, sedaj se piše malo drugače, okrnjeno ime po ita- lijansko, a ne vem kako je. Trdi, da je prijatelj Robot ija in se nahaja res v Zvezdi. Oseba, katero sem v pismu imenovala, [je] bila tudi na kratkem obisku pri njem v Zvezdi. Cenjeni gosp. dr.! Prosim, naročite g. Duh. (Duhovniku Tonetu, op.), da to gore prebere in si zapomni to ime ter ga pove d. Lesk. (Leskovarju – majorju Novaku, op.). Jaz se nisem upala v pismu napisati. Tudi opozarjam, da je pismo nevarne vsebine in naj ga dobro spravi, ker bi prišle neprijetnosti, če bi ga dobili. Kolikor sem mogla, sem pazila, kaj pišem, a vendar sem mog- la (morala, op.) neke stvari napisati, ker so potrebne za L. (Leskovarja = Novaka, op.). Na vsak način naj mu ne pozabi povedati ime Brenčič in naj mi odgovori, če mu je znano.« Podpisana Kraiger. Božič dr. Mirko, biv[ši] ravnatelj Posojilnice Ljubljanske pokrajine, Ljubljana: Iz dr. Šmajdove beležke na drugi strani podpisnikov narodne izjave od pristašev SLS je razvidno, da je dr. Božič soglašal z narodno izjavo, podpis pa je odgodil, ker je smatral, da je vsako podpisovanje riskantno. Božič (ime?), poštni insp[ektor], Ljubljana, Glavna pošta: V Smersujevih zaupnih vesteh je bilo 4. 8. 1943 poročilo: »Od zaupnika pri Glavaču [Franc Glavač]: Insp[ektor] Božič neprevidno organizira poštno milico.« V »Obveščevalcu« štev. 24 z dne 21. 3. 1944 pa je bilo naslednje poročilo: »Poštna straža, ki je bila med 12. in 17. 3. 1944 razpuščena, bo baje zopet upostavljena. K njej bodo sprejeti vsi dosedanji ljudje, razen Masiča Cirila, ki je menda povzročil, da je prišlo do raz- pustitve. Baje je Masič nastopal proti upravniku Božiču, ki je imel v svojstvu člana poštne straže majorski čin in dosegel, da je bil odstranjen. Božič pa je radi tega intrigiral proti poštni straži in dosegel pri Nemcih, da so jo razpustili.« Boštjančič Jože, biv[ši] uradnik Vzajemne zavarovalnice, Ljubljana: Boštjančič Jože, uradnik Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, je bil leta 1935 član krajevnega odbora JRZ za Trnovo. Ko sta leta 1941 on in Prosen Ivo skupaj sklenila neko požarno zavarovanje, sta provizijo od tega zavarovanja dala za OF. Ko je Prosen Ivo zmerjal Masnerja, uslužbenca Vzajemne zavarovalnice, ki je odob- raval nemška izseljevanja Slovencev z Gorenjske v Srbijo, češ, »Prav jim je, zakaj pa se gredo Slovence«, se je Prosenu pridružil tudi Boštjančič in ga podprl. Borštnik Pavel, uradnik, Ljubljana – Vič: Borštnik Pavel, uradnik, biv[ši] član mestnega odbora JNS in krajevnega odbora JNS na Viču, se je 3. 5. 1945 udeležil tkzv. [takozvane] »taborske skupščine«14, verjetno kot poslanec JNS. 14 Zasedanje »začasnega slovenskega narodnega predstavništva« 3. maja 1945 v sokolski dvorani na Taboru v Ljubljani. 566 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Borštnik (ime?) [verjetno Božo Borštnik], Ljubljana: Smersujevo zaupno poročilo z dne 7. 9. 1943 navaja dr. Borštnika med člani Naro- dne legije. Je baje sodnik. Bogataj dr. (ime?) [Franc Bogataj], biv[ši] šef uprav[nega] oddelka Pok[rajinske] uprave, Ljubljana: »Obveščevalec«, ki je prinašal zaupne vesti za klerikalne funkcionarje, je prinesel v štev. 2 z dne 23. 2. 1944 tudi naslednjo vest, ki se nanaša na dr. Bogataja: »Dne 19. 2. 1944 je poklical dr. Bogataj k sebi Ferda [Ciril Ponikvar] (železniški uradnik na direkciji, še neugotovljen psevdonim, op.) radi informacije o 150 železničarjih, ki so odsotni po 8. 9. 1943. Gre za novomeške železničarje«. Blažič (ime?) [Viktor Blažič], Ljubljana – Moste: V Smersujevih zaupnih poročilih iz srede junija 1943 je tudi naslednja vest: »V Mostah je zasebna detektivska družba, ki jo vodi neki Blažič«. Znani Blažič iz Rožne ulice. Agent italijanski. Bizjan France, delavec, Cesta na Brdo 64: Bizjan France, sin Janeza in Marije Hojnikar, roj. 11. 5. 1902 v Stranski vasi, občina Dobrova, stanujoč cesta na Brdo 64, se je o priliki skupnih akcij I. MVAC bataljona in Ita- lijanov proti partizanom v dneh 17. do 20. 3. 1943 v coni Belica sam javil be-ga [beli gardi] in pri zaslišanju izpovedal naslednje: »Pri partizanih sem bil od 9. 2. 1943. V moje stanovanje so prišli 4 oboroženi par- tizani in me odpeljali najprej na Selo in potem dalje v Babno goro k II. bataljonu, od koder sem jim dne 17. 3. 1943 ušel in se dne 18. 3. 1943 zvečer javil beli gardi na Belem. Ves čas, ko sem bil pri partizanih, smo bili na Babni gori pri vseh hišah. Kuhinjo smo imeli pri kmetu Krvincu. Drugi bataljon ima 3 čete, ki štejejo približno po 40 ljudi. Precej ljudi je brez orožja. Vsaka četa ima po en puškomitraljez. Komandir čete je »Matko«, komandir bataljona je »Mirko«. Red in morala skrajno zanič. Disciplina se ne more imenovati disciplina, temveč zmešnjava. Namen: osvoboditev slovenskega naroda in uvedba komunističnega gospodarstva.« V seznamu ujetih je pri njegovem imenu beležka »MVAC«, kar znači, da je vstopil v vaško stražo. Družina Baumgarten [Baumgartner], Ljubljana: Baumgarten Matija [Matija Baumgartner], domobranec, ima brata Bogomirja pri partizanih, ki se je držal svoje čase v okolici Preserja. Domobranec Matija je tedaj prosil za namestitev na bloku proti Preserju. Njegova mati in žena sta redno hodili na blok ter prenašali vesti in živila v Ljubljano. Ko pa se je partizan Bogomir [Bogomir Baumgartner] premaknil v Iške hribe, je prosil domobranec Matija, da se ga premesti na Iški blok pri Črni vasi in manipulacija se nadaljuje. Mati je imela prej dovoljenje za Preserje, sedaj pa za Ig in Črno vas. Bogomir je odšel po razsulu 8. 9. v hribe in je že prej večkrat govoril proti ljudem, ki vodijo protikomunistično borbo.« Ker iz poročila sledi, da je bila vsa družina Baumgarten [Baumgartner] na liniji OF že v dobi okupacije, čeprav je bil Matija pri DMB [domobranstvu], bi se verjetno OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 567 dalo vse dobiti za pozitivno delo, kolikor niso že vključeni kje po Bogomirju, ki je bil pri partizanih. Hace (ime?), ključavničar v umobolnici na Studencu pri Ljubljani: Kakor je razvidno iz nekega poročila iz Studenca v »Obveščevalcu« štev. 5 z dne 26. 2. 1944, je Hace, ključavničar v umobolnici, »mnogo pripomogel pri razkrinkavanju OF-arjev v zavodu.« Hajnovski (ime?), kapetan JV: »Buletin« štev. 12 z dne 26. 7. 1942 ima naslednje poročilo: »Iz Gonarsa je prispel na zobno lečenje kapetan Hajnovski, ki se v ponedeljek vrača. Imenovani je naš simpatizer (simpatizer JV, ker je bil »Buletin« organ JV, op.).« Harbičeva15 družina, Polje?: Iz dr. Šmajdovih blagajniških zapiskov v Glavnem organizacijskem odseku JV je razvidno, da je Harbičeva družina dobila v mesecih oktober, november in december 1942 po 1.000 Lir podpore od JV. Iz kakšnih razlogov je bila družini dana ta podpora in, ali je dobivala to podporo že preje in kasneje, ni podatkov. Vsekakor je hranitelj te družine moral delati za JV. Odkod je Harbičeva družina, ni podatkov. So pa menda neki Harbiči v Polju. Hausova, žena dr. Hausa, Ljubljana: Smersujeve zaupne vesti iz dobe julij/avgust 1943 imajo med drugim poročilo: »Žena dr. Hausa je v gestapovski službi«, dne 4. 9. 1943 pa zopet: »V nemški obve- ščevalni službi je po vsej verjetnosti žena dr. Hausa. Ta obiskuje često neko Fronner Marijo v Šelemburgovi ulici«. Hešik Miro, Ljubljana – Šiška: Krek Janez je o njem izpovedal naslednje: »Bil je sodelavec Pleničarja [Dušan Pleničar], včlanjen v Narodni legiji in bivši So- kolski. Bil je tudi član OS [obveščevalne službe] na Trg[ovski] akademiji. Nekaj časa raz- redni zaupnik in pozneje šolski. Sedaj je v Ljubljani, stanuje na vogalu Jernejeve in Med- vedove v Šiški in je sin brivca, ki ima v isti hiši tudi lokal. Vsekakor je bil eden aktivnih in vodilnih sodelavcev OS [obveščevalne službe] in NS sploh, v omladinskem odseku v Šiški ... Vsekakor zelo dobro pozna vse takratne razmere v Šiški. Ker je letnik 1921, je bil v pokretu že od začetka. Dobro bi bilo, da bi on povedal kaj o delu njegove ožje skupine v Ši- ški (Kratner Dušan, njegovo dekle Ančka? – Hešikovo dekle, neki Pavle in drugi) – obenem pa bi lahko kaj več razjasnil o Bratku (Pleničarju) in organizacijskem delu NL [Narodne legije] oziroma dr. Krošla [Anton Krošl]. Najbrže zaradi njegovega stalnega bivanja v Lju- bljani dobro pozna imena tudi ostalih obveščevalcev, posebno STA (Trgovska akademija, op.) in STŠ (Srednja tehnična šola, op.).« Hink Drejc, Ljubljana - Gradišče: Pri Hinku Drejcu v Gradišču se je marca ali aprila 1945 nekaj časa skrival organiza- tor gorenjskega domobranstva Krek Slavko. 15 V originalu je črka r naknadno prečrtana. 568 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Hrovat, dr. (ime?) [verjetno Alojz Horvat], Ljubljana: Smersujeve »Zaupne vesti« z dne 7. 2. 1944 imajo naslednje poročilo: »Glavačevi ljudje širijo vest, da snujeta dr. Veber [France Veber] in dr. Hrovat (men- da prof. ing. Hrovat) novo politično organizacijo z imenom: Organizacija rodoljubov, ki naj bi ideološko utrdila pokret slov[enskih] domobrancev, Hrovat je velik Rupnikov prijatelj. Začela bosta z ideološkimi predavanji pri domobranskih oficirjih.« Hubad, dr. (ime?) [Josip Hubad], biv[ši] vršilec Rupnikovega pomočnika, Ljubljana: Dr. Hubad se je 16. 12. 1944 udeležil »slovesnosti« razdelitev nagrad kmetom, ki so oddali več mleka Prevodu, kakor so bili dolžni. Nagrade je dala Pokrajinska uprava. »Sve- čanosti« so prisostvovali razen gen[erala] Rupnika tudi razni nemški »beraterji«. Dne 5. 5. 1945 ga je Narodni odbor za Slovenijo pred svojim begom na Koroško postavil po Rupnikovi odpovedi za komisarja Ljubljanske pokrajine. Gosar Kamila, medicinka (leta 1942, op.) Ljubljana: »Buletin« štev. 20 z dne 1. 8. 1942 ima naslednjo vest: »Odkril se je cel sklop denuncijantov, ki delujejo za štab tukajšnje divizije. Njihov vodja je Lukman, operni pevec, ki stanuje v Dalmatinovi ul. 3 ... Z njim sodeluje neka me- dicinka Gosar Kamila. Njenega stanovanja pa ni bilo mogoče še ugotoviti... Zbirajo se po raznih gostilnah in lokalih s problematičnimi ženskami in v vidu krokanja dobivajo naloge in jih prinašajo izgotovljene. Delujejo večinoma za vojaške namene.« Boga (?) [Leopoldina Mekina], Ljubljana: Iz Pro memorie o razgovoru med prof. Bitencem, dr. Šmajdom, dr. Zajcem in Žit- nikom dne 3. 2. 1945 je razvidno, da sta dr. Zajec Marjan in Žitnik [Rudolf Žitnik] takoj v začetku poročala, da je »policija aretirala na podlagi izpovedbe neke Boge vrhovni okrožni odbor KPS«. V Pro memorii stoji še: »zapletena sta tudi neki mag[istratni] uradnik Erceg in davčni uradnik Maechtig«. Kdo je ta »Boga«, ni podatkov. Tudi ni razvidno, da je bila med Bogo ter Ercegom in Maechtigom kakšna povezava. Habjan Avgust, uradnik na železniški direkciji v Ljubljani: Habjan Avgust je bil v dobi okupacije pristaš klerikalne reakcije na železniški direk- ciji, je pa bolj nagibal k Masiču [Pavle Masič]. V »Obveščevalcu« štev. 24 z dne 21. 3. 1944 je naslednje poročilo »Ferda [Ciril Po- nikvar]«, ki je verjetno pobegli uradnik Ponikvar: »Vse delo proti komunistom na direkciji sloni na ramah Ferda. Pomaga mu le nekaj nižjih uradnikov, dočim se Masič boji vmešavati radi nejasnosti položaja. G. Habjan Av- gust pa celo prigovarja sodelavcem Ferda, da naj prenehajo s sodelom s Ferdom, ker on ni klerikalec. S tem hoče doseči, da bi se Masič prijel tega dela, ki pa je preveč strahopeten za to. Ferdo prosi, da se Habjan pozove, da preneha z vmešavanjem«. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 569 Baltič (ime?), Ljubljana, Malgajeva 6: »Buletin« štev. 12 z dne 26. 7. 1942 ima o njem naslednjo beležko oz. poročilo: »v Malgajevi 6, kakor je bilo prvotno navedeno, stanuje neki Baltič, ki ima zveze s kapitanom Onisem (Ovra16).« Baš Jože, uradnik ZSZ [Zavod za socialno zavarovanje], Ljubljana: Baš Jože je bil v dobi okupacije pristaš klerikalnega reakcionarnega tabora. Povezan je bil zlasti s Smersujem, bivšim pravnim referentom OUZD, kjer je bil v službi tudi sam. 15. 10. 1942 je pisal Smersu dr. Šmajdu: »Danes – v četrtek – se je zglasil pri meni G. Trkov [Janez Trkov], župan iz Dobrunj ter me prosil, da naj povem na pravem mestu, da je poveljnik VS [vaške straže] na Bizo- viku nesposoben in neprimeren za to mesto ... Župan ga je opozoril, da sta se v VS [vaško stražo] vrinila dva komunista, ki sedaj po vsej verjetnosti držita zvezo s komunisti, jim poročata vse novice in načrte. Le po takem izdajstvu je moglo priti do nedavne tragedije v Dobrunjah, po mnenju starega in zelo izkušenega župana ... Enak[ega] mnenja je tudi g. Baš Jože, uradnik OUZD.« Dne 27. 2. 1945 je bil Baš Jože zopet pri Smersuju in mu poročal, da so vodili z dr. Alujevičem [Branko Alujević] pogajanja na OUZD. V razgovoru s Šmajdom je bil Smersu mnenja, da naj pogajanja za OUZD vodi Baš, ker je dovolj resen. Baš Jože je v času od 9. do 19. 12. 1944 podpisal tudi Narodno izjavo NO z dne 29. 10. 1944 s psevdonimom Jurij Zalaznik.« Baš Jože je bil član Miha[ilovićevega] odbora v Štepanji vasi, ki so ga sestavljali poleg njega še: ing. Vojska [verjetno Jože Vojska], Hradeckega vas, Kregar Franc, gostilni- čar, Štepanja vas, dr. Logar Franc, advokat, Hradeckega vas, Žitnik Peter, Ambrožev trg 9. Sestanki so se vršili pri Kregarju. »Bregar« – Kompare Dušan, Ljubljana: Iz Smersujevega zaupnega poročila z dne 7. 9. 1943 je razvidno, da je bil »Bregar« akademik, levičarsko usmerjen, član vodstva Narodne legije. Bil je referent za tisk. Njegovo pravo ime je bilo Kompare. Grapar dr. Stane, zdravnik, Ljubljana: Kakor je razvidno iz beležk o seji Glavnega organizacijskega odseka JV dne 19. 7. 1942, je bil dr. Grapar član sanitetnega odseka JV. Z njim je v tem odseku sodeloval tudi dr. Janež Janez. Bil je tudi član SL. V nekem Smersujevem dopisu dr. Šmajdu iz julija ali avgusta 1942 stoji: »dr. Grapar je član SL«. Ob priliki druge obletnice SL dne 29. 5. 1943 je bil s poveljem poveljnika JV v Sloveniji majorja Novaka [Karel Novak] povišan v čin narednika – dijaka. 16 Opera Vigilanza Repressione Antifascista (tudi: Organizzazione di Vigilanza e Repressione del ’Antifa- scismo) – Organizacija za zatiranje protifašistične dejavnosti (naziv, ki ni bil nikoli uporabljen v uradnih aktih, je označeval mrežo tajnih političnih policijskih služb v času fašističnega režima). 570 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin V Smersujevih zaupnih vesteh z dne 24. 8. 1943 je o njem naslednja vest: »Dr. Grapar, ing. Škof [Rudolf Škof] in župnik Tavčar [morda Martin Tavčar] so bili pri generalu Rupniku. Razložili so mu slučaj dr. Graparja in grožnje na ing. Škofa in prosili za zaščito.« V dobi nemške okupacije je bil tesno povezan z majorjem Bitencem kot koman- dantom Vzhodne Slovenije. Po njegovem nalogu je dajal dopuste domobrancem, ki so šli v gorenjski četniški odred ali v posamezne postojanke gorenjskega domobranstva. Od narodnega odbora je bil postavljen za šefa sanitetnega odseka Ljubljanske divi- zije Slovenske narodne vojske in je bil v tej funkciji povezan z dr. Meršolom Valentinom kot sanitetnim šefom Slovenske narodne vojske ter dr. Janežem Janezom, ki je bil šef sanitete pri gorski diviziji Slovenske narodne vojske. Bežek Etbin, bivši uradnik pivovarne Union, Ljubljana, Javornikova 17: Bežek Etbin je bil član Protikomunističnega odbora. Finec [Milan Finec] je o tem odboru izpovedal naslednje: »V svrho sistematičnega ugotavljanja pojavov komunizma in stavljanja predlogov Rupniku in domobranstvu ter propagandnemu oddelku za njihovo preprečitev, je Kregar [Janko Kregar] na pobudo Sodje [Jože Sodja] organiziral poseben odbor, ki je čez čas dobil naziv Protikomunistični odbor. V tem odboru so bile zastopane vse politične skupine, ki so bile proti komunizmu in sicer od kat[oliškega] tabora (SLS) Sodja, Škulj [Karel Škulj], Mrkun [Anton Mrkun], Finec, Paternost [Ivan Paternost], od Stražarjev Leskovar [Lud- vik Leskovar], Štrukelj, od napredne skupine Bežek. Pozneje je bil tudi Mavec [verjetno Jakob Mavec], včasih se je sej udeležil tudi Krek Slavko in Javornik [Mirko Javornik]. V pismeni ali ustni obliki je stavljal predloge Rupniku sprva glede vseh vprašanj, ki zadeva- jo pokrajino v gospodarskem in političnem pogledu, kasneje pa zgolj protikomunistične borbe, zaščite protikomunističnega dela, prebivalstva, možnosti snovanja domobranskih postojank, opozarjal na potrebo uničenja terencev, na sodelovanje z Narodnimi stražami na Primorskem. Dajal je pobudo za prirejanje protikomunističnih zborovanj, za izdajanje propagandnih brošur, organiziral protikomunistično spomenico. Pri domobranskem štabu je posredoval, da forsira pri Nemcih ustanavljanje domobranskih edinic. Seje tega odbora so se vršile v Inf[ormativnem] uradu. Predsednik je bil Sodja.« V tednu med 17. in 24. 2. 1944 je šla deputacija protikomunističnega odbora, v ka- teri so bili Sodja, Škulj, dr. Leskovar, Mrkun, Bežek in neki Ljotičevec, k generalu Rupniku in mu predložila poročilo o stanju v domobranstvu. V soboto dne 21. 10. 1944 sta dr. Pirkmajer [Otmar Pirkmajer] in dr. Kalan [verjetno Ernest Kalan] klicala k sebi Bežeka in ga prosila, naj jima izda pismeno izjavo, da sta bila pri- siljena podpisati božično protikomunistično spomenico. Bežek je vprašal dr. Zajca Marjana za mnenje. Dr. Zajec mu je rekel, naj onima reče, da je govoril z gen[eralom] Rupnikom o tej stvari, ki je dejal, da je vsakemu na prosto dano, da podpis na spomenici lahko prekliče. Bežek Etbin je podpisal tudi narodno izjavo NO z dne 29. 10. 1944. v podpis mu jo je dal dr. Zajec Marjan (verjetno). Udeležil se je tudi tkzv.[takozvane] »taborske skupščine« kot poslanec JNS: Bežek Etbin je bil tudi član Sokolske legije in je bil leta 1944 postavljen za koman- danta bataljona združenih legij v okrožju Šiška. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 571 Gospodarič Ferdo, Ljubljana, Prisojna ulica 5: Gospodarič Ferdo je bil v dobi italijanske okupacije povezan z voditelji klerikalne re- akcije Smersujem, dr. Godničem [Josip Godnič] in drugimi, kar dokazuje dr. Šmajdov arhiv. V začetku julija 1943 je poslal Smersu dr. Šmajdu prepis pisma, ki ga je pisal Gospo- darič Ferdo iz zapora neki Pepci in Jožetu. V pismu pravi na koncu med drugim: »Drugega ti nimam za danes nič važnega povedati kakor to, da, če prinese Buhova sestra od Krajškovega iz Vrha obleko, vzemi jo in spravi ter, če moreš, po kom pošlji domov ... Če imaš čas, pojdi k g. Smers. (Smersuju, op.) in mu povej, kako in kaj in ga prosi, naj uredi, kar ve in zna, da ne bo poplava večja, kakor je treba! Lahko daš celo pismo prebrati Smers. (Smersuju, op.)« Na nahrbtni strani prepisa tega pisma je Smersu pisal dr. Šmajdu: »Obratno je pismo Gospodariča Ferda. On je dal pošto dr. Godniču, da bo prisiljen povedati, kje se tiska »Svobodna Slovenija« ter kakšne zveze imajo ... (namesto pik bi mo- ralo stati klerikalci, op.) z Mihajlovičevci. Gospodarič pravi, da ga stalno o tem zaslišujejo, do sedaj je molčal, sedaj bo pa moral vse povedati, če se ga ne spravi ven. Dr. Godnič mi je prepis pisma osebno izročil 3. 7. 1943, koliko je res, pa seveda ne vem. Dne 5. 7. 1943 so nato Smersujeve zaupne vesti prinesle naslednje poročilo: »Gospodarič Ferdo, ki je že šesti mesec zaprt, je dr. Godniču sporočil, da ga stalno zaslišujejo: kje se tiska Svobodna Slovenija ter kakšne zveze imajo klerikalci z Mihajlovi- čem. Pravi, ker se ničesar ne ukrene za njegovo osvoboditev, bo prisiljen vse to povedati. Do sedaj je molčal.« Dalje je njegovo ime tudi na seznamu nekega predloga za podpore, na katerem je tudi znani be-ga [belogardistični] organizator Boh Ivan – Hudnik: »Gospodarič Ferdo, sin Ignaca in Jožefe Dragan, roj. 30. 5. 1904, – Prisojna ulica 5.« Božič Janko, krojaški mojster in vratar v Deškem zavetišču na Selu – Ljubljana, Moste: Božič Janko je bil od približno začetka leta 1942 do aretacije 7. 12. 1944 okrožni vodja SL za V. okrožje - Moste. Kot okrožni vodja SL je bil navzgor povezan s Fincem Mi- lanom kot organizacijskim vodjem MPSL. O priliki druge obletnice SL dne 29. 5. 1943 je bil od komandanta JV v Sloveniji majorja Novaka povišan v čin kaplarja, podnarednika in narednika. Dr. Šmajd ima v svoji beležnici zabeležko v nedeljo 20. 6. 1943: »1/2 6 uri Moste Deško zavetišče, vratar Božič (V)«. Iz te beležke bi sledilo, da je imel dr. Šmajd, ki je bil član osrednjega vodstva SL, tega dne kak opravek v V. legijskem okrožju Moste, katerega vodja je bil Božič, ki je bil v Deškem zavetišču vratar. K njemu v Salezijanski zavod na Selo je Finec dal – menda jeseni leta 1943 – pre- peljati po dogovoru z Božičem tudi vso kartoteko obveščevalne službe SL, ki je bila delno izpolnjena tudi s podatki o pripadnosti k OF, KP, SKL [Sokolska legija], SLS, itd. … Z Boži- čem si je Finec že preje ogledal prostor za shranitev kartoteke. Za Moste kartoteko izpolnil Božič, nekaj časa pa jo je izpolnjeval tudi Zorman, ki ga je najel Božič; potem pa je delo pri njem zaspalo. 572 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Božič je bil od oktobra 1944 dalje tudi pri železniški kontroli, 7. 12. 1944 pa je bil aretiran in kasneje poslan v taborišče v Nemčijo. O njegovem zadržanju v času prestajanja kazni bi bila omembe vredna naslednja dva stavka iz Avserjevih [Ivan Avser] izpovedi: »V ekonomatu je delal Božič, star okoli 60 let ... Pridno je delal in je dostikrat dejal, jaz sem star in ne bom več živel na svobodi. Vi mladi pa boste mogoče dočakali. Vdano in potrpežljivo prenaša svojo kazen.« »Stari Božič je enkrat dejal (po prihodu iz Maribora v Ljubljano, op.), da ima obču- tek, da nas čaka še mnogo hudega in da moramo biti pripravljeni na najhujše, ker ne veš ne dneva ne ure, kdaj te bo doletela smrt.« Dolinarjeva, Ljubljana, Vič (Angela ali Stanka): Dolinarjeva iz Viča je bila okrožna voditeljica Dekliške legije za okrožje Vič. Naloge, delo in povezave okrožnih voditeljic Dekl[iške] legije so razvidne iz pri- loge št. 1. Kakšnih posebnih podatkov o njenem delu v DL [Dekliški legiji] ni. Dolinarjeva je bila dalje tudi članica DMB [domobranske] blokovne kontrole. Članice blokovne kontrole so imele od časa do časa skupne sestanke v pisarni Go- spodarske zadruge, na katerih so se pogovorile o delu. Enemu ali dvema sestankoma je prisostvoval tudi Finec Milan, ki jim je dal navodila, naj pazijo tudi na vse okolnosti glede OF, da poročajo kar ugotovijo ter vestno vršijo službo in podobno. Berlot Štefka, Ljubljana, Rakovnik:17 Berlot Štefka je bila okrožna voditeljica Dekliške legije (DL) za okrožje Rakovnik. Skupaj z Remškarjevo [Slavka Remškar] je Berlotova obiskala Škof Zdenko v Trstu, kjer sta pregledali njeno delo po DL liniji. Ko je prevzela DL službo pri DMB [domobranski] blokovni kontroli, je bila Berlo- tova predvidena za njeno voditeljico. Je tudi dejansko vršila nadzor in vodila brigo o delu blokovne kontrole, čeprav je načelnik DMB [domobranskega] štaba Peterlin [Ernest Peter- lin] imenoval za voditeljico blokovne kontrole Remškarjevo. Berlotova je pomagala Rem- škarjevi tudi pri železniški kontroli. Kot članica blokovne kontrole se je udeleževala sestankov v pisarni Gospodarske zadruge, katerim je (enkrat ali dvakrat) prisostvoval tudi Finec Milan. Bajec Ruža, Ljubljana – Moste: Bajec Ruža je bila okrožna voditeljica Dekliške legije za okrožje Moste, posebnih drugih funkcij ni imela. Gornje podatke iz dr. Šmajdovega arhiva, Finčevih izjav, Avserjevih, Bitenčevih, Krekovih [Slavko Krek] in Prosenovih [Ivo Prosen] izpovedi vam pošiljamo v vednost in koriščenje. Smrt fašizmu – svoboda narodu! 17 V rokopisu pripisano: v emigraciji. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 573 Priloga: 1 V. d. šefa – kapetan Delano v 2 izvodih: [žig Ministrstva za notranje Roter Zdenko zadeve, Uprave drž. varnosti] 1 izv[od] naslovu (Roter Zdenko) 1 izv[od] v arhiv *Priloga 1: Naloge, delo in povezave okrožnih voditeljic Dekliške legije (pag. 31) Priloga št. 1 NALOGE, DELO IN POVEZAVE OKROŽNIH VODITELJIC DEKL[IŠKE] LEGIJE. Ko se je izvedla organizacija Dekliške legije (DL) in so bile postavljene vse okrožne voditeljice, je namen DL in naloge okrožnih voditeljic razložil okrožnim voditeljicam na posebnem sestanku član Mestnega poveljstva SL (MPSL) Finec Milan, ki je bil zvezni organ med DL in MPSL. Dal jim je načelna navodila za način organiziranja in vključevanja (po trojkah) in jim povedal okrožne vodje SL, s katerimi so morale kasneje vzdrževati zvezo in svoje delo uravnavati po njihovem, ter jim določil naloge, ki so bile v začetku predvsem v pomoči pri raznašanju propagandne literature, kasneje pa: 1. v organiziranju obveščevalne službe in zbiranju podatkov, 2. organiziranju bolničarskih tečajev (za prvo pomoč), 3. razpečevanju protikomunistične literature (»Črne bukve«), 4. vzdrževanju zveze z okrožnimi vodji SL v svrho koordinacije dela in medse- bojne pomoči pri vključevanju članov in članic. Svoje delo so okrožne voditeljice DL sprevajale med članice potom trojk. Ko je bila organizirana obvešč[evalna] služba, je bila dolžnost okrožnih voditeljic preko članic DL zbirati podatke: 5. o OF, 6. o ostalih političnih grupacijah, 7. o okupatorju. Pisana obveščevalna poročila so okrožne voditeljice dajale ali direktno ali pa preko Remčeve [Barbara Remec], Šušteršičeve [Staša Šušteršič] ali Remškarjeve [Slavka Rem- škar] Fincu Milanu, ki je obveščevalni material o pripadnikih OF potem oddal v Informa- tivnem uradu, da se je vnesel v kartoteko. Finec je okrožnim voditeljicam tudi dajal vsa tozadevna navodila in nasvete. Z okrožnimi voditeljicami DL sta vzdrževala zvezo Remec Bara, ki je bila voditeljica vseh okrožij, največ pa Finec Milan, deloma neposredno, deloma pa potom Remškarjeve, od katere so okrožne voditeljice dobivale tudi literaturo. Tedenski ali štirinajstdnevni sestanki okrožnih voditeljic DL so se vršili v Gospo- darski zadrugi (v pisarni); tem sestankom je večinoma prisostvoval tudi Finec. Okrožne voditeljice je od časa do časa obšla Šušteršičeva, ki je bila kurirka med okrožnimi voditeljicami za zvezo med Remčevo in Fincem, jim sporočala organizacijska navodila, razdelila list »Slovensko dekle«, ki ga je izdajala DL, in pobirala poročila. 574 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Pošto med okrožnimi voditeljicami in Fincem je posredovala Remškarjeva. V svrho rešitve konkretnih vprašanj so okrožne voditeljice prihajale tudi osebno k Fincu Milanu. Ostale naloge, ki so jih vršile tudi vse članice DL, so bile: 1. povezovati dekleta klerikalnega tabora in jih vključevati v DL, 2. vršiti protikomunistično propagando z razširjanjem letakov ter legalnih lis- tov (Črne bukve), 3. vršiti obveščevalno službo, odkrivati pripadnike OF in njih delo, ter poročati o vseh pojavih OF, 4. izdelovati perilo za JV oz. četniške odrede, 5. sodelovati pri blokovni in železniški kontroli v svrho neposrednega ugotav- ljanja pojavov OF na teh mestih, 6. pomagati pri protikomunističnih zborovanjih in prireditvah z udeležbo v narodnih nošah. *Drugo dokazno in obremenilno gradivo (pag. 32) Material naj se kartoteči po osebah, ki nastopajo v materialu. Iz materiala IV/arhiv: Iz be-ga [belogardistične] obveščevalne službe, ki jo je vodil dr. Šmajd iz Ljubljane povzemamo naslednje podatke (1944): V Gorici so se začeli novi razgovori s sredinci. Tokrat se je skušal oz. lotil poizkusa sprave, nov kanonik msgr. [monsignor] Novak [Alojzij Novak]. Po mišljenju je sredinec med sredinci in nami. Govoril sem z njim vpričo Čuka [Alfonz Čuk] in dr. Brumata [Mirko Brumat]. Povedal sem mu, kaj vse smo sedaj poizkusili v tej smeri in s kakšnim uspehom. Stvar se je zdela nerazumljiva njemu, dokler ga nisem opozoril, da je potek vprašanja v Beogradu in, da radi tega sredinci niti ne morejo skleniti sporazuma, dokler se vežejo tako brezpogojno [na] dr. Besednjaka [Engelbert Besednjak]. Bati se je, da bo iz teh razgovorov izšel msgr. [monsignor] Novak kot pravi sredinec. Veliko se je v tej smeri prizadeval zlasti prof. Bednarik [Rado Bednařik]. Stražarji so se na Goriškem lotili mladinske organizacije. Ustanovili so SDZ [Slo- venska dijaška zveza] za Primorsko. Pridobili so nekaj bogoslovcev in maturantov. Bolj, kakor v Gorici, so se zasidrali v Trstu. Tu so se naslonili na štiri bivše bogoslovce. Vpliv sku- šajo dobiti zlasti med bogoslovci. Stvar jim uspeva radi tega, ker je primorski temperament zelo dostopen za stražarski program, kjer se mnogo govori o prosveti, politiki, javnem delu itd. To je v besedah vsega, v dejanju pa vsaj zaenkrat ničesar konstruktivnega. Pred partizani je iz Podmelca pobegnil zaradi sovražnega delovanja župnik Šorli Peter. O njem poroča obveščevalec Miklošič [Ivan Martelanc]. »Petrovo stanovanje je od včeraj nezastraženo. Zapečatili pa so tri sobe, to je ono veliko dvojno in tisto, kjer je delala gdč. Šemetova [Felicita Šeme]. Kolikor sestra ve, niso ničesar našli. Odnesli so pisalni stroj in radijski aparat. Vodja preiskave Nemec, je bil ob aretaciji zelo surov, ko pa je včeraj stražo odpeljal, je bil zelo prijazen. Ugotovili nismo še ničesar, česa ga dolžijo. Ob aretaciji so mu očitali špijonažo, zveze z inozemstvom, zbiranje ljudi pri njem. Kurat jetnišnice Cerara je OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 575 govoril z njim ter nam je povedal, da ga dolžijo zvez z Golcem [Jože Golec]. Dejansko so povpraševali po Golcu tudi g. Kunstlja [Ignacij Kunstelj] in Kemperla [Leopold Kemperle]. V Gorici sem preskrbel, da je dr. Vogrič [Alojzij Vogrič] takoj interveniral za Petra pri dr. Buchmillerju in beraterju dr. Österreicherju. Z dr. Vogričem sva šla k nadškofu Margot iju [Carlo Margot i], ki se je zelo začudil, da sta aretirana Peter in Jože v Ljubljani. To je čudno, je rekel, tistega, ki tesno sodeluje z Nemci, kmalu zapro. Se pač vidi, da Nemci nikomur ne zaupajo in, da zlasti ne vidijo radi ljudi, ki imajo zveze in vpliv. Obljubil je, da bo takoj tele- fonično govoril s škofom Santinijem [Antonio Santin], pisal bo ekspresno prefektu Cocea- niju [Bruno Coceani] in, da bo takoj govoril tudi z dr. Buchmillerjem in dr. Österreichom v tej stvari. Upa, da mu bo uspelo doseči izpustitev g. Šorlija Petra kot dobrega duhovnika in najodločnejšega protikomunista med goriško duhovščino. Naprosil sem tudi msgr. [monsignorja] Novaka, da bo interveniral pri nadškofu. Pri tržaškem škofu bo skušal doseči posredovanje msgr. [monsignorja] Ukmarja [Jakob Ukmar], ako to že ni urejeno. Osebno ima malo upanja, da bi Petra izpustili. Zato je treba preskrbeti, da bi vsaj začasno držal zveze z Gorico in Ljubljano kdo drugi v Trstu. Ker tudi mene tu opazujejo, bi morda kazalo, da pride sem zaenkrat morda g. Kemperle ali pa Ko- pitar [Rudolf Smersu]. Upoštevati je treba, da je zlasti duhovnikovo stanovanje vedno pod kontrolo. Ing. Miklavž [Izidor Martinjak] bo prihodnje dni preselil svoj tehnični »urad« verjetno v Postojno. A/21 – kartotečiti samo Šorli Petra! *Podatki o zdravniku Andriji Štamparju (pag. 33) Štampar dr. Mapa A/23 – str. 78: V kakšni zvezi so bili vaši starši18 z dr. Štamparjem? Organiziral je zdravstvene domove po vsej Jugoslaviji. Nato je bil pri DN [Društvo narodov], ne vem ali kot predstavnik Jugoslavije ali strokovnjak. DN ga je poslalo na Kitaj- sko in v SZ [Sovjetska zveza]. Vsake dve do tri leta je prihajal v Ženevo na zasedanje DN. Ob takih prilikah nas je redno obiskoval. Tudi moja teta ga pozna. Pripovedovala mi je, da so ga Nemci internirali nekje v Avstriji, kar ga je rešilo pred ustaši, ki so ga nekoliko preje iskali, da bi ga ubili. Sedaj vodi ves oddelek za zdravstvo pri OZN [Organizacija združenih narodov]. Z očetom sta se gotovo poznala iz DN. A/23 – stran 18: Štamparja sem videl pred vojno, ko je hodil na seje zdravstvenega odseka DN. Po vojni je prišel enkrat 1946. k dr. Zalokarjevi [Ana Zalokar] in sta se pogovarjala o bodoč- nosti njenega sina Marka Zalokarja, kako bi postal docent za biologijo na univerzi v Zagre- bu ali Ljubljani. Dr. Zalokarjeva mu je prikazovala njegove znanstvene uspehe. 18 Vprašanje organov Ozne je bilo verjetno zastavljeno Vladimirju Vadimu Mislju in se vsebinsko nanaša na njegova starša – očeta, diplomata in visokega funkcionarja pri Društvu narodov Vladimirja Mislja, in mamo Nadjo (Nadeždo), sicer sestro Ane Zalokar. Vladimir Vadim se je po koncu vojne vrnil v domovi- no, kjer je bil tudi zaprt. Njegova mati in sestra Manica sta ostali v Švici. Nadja Miselj je pred vojno delala kot prevajalka pri Društvu narodov in po vojni pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO). (Košnjek, Pastor s švicarsko maturo.) 576 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Obrazec Ozne za osebni dosje Albina Šmajda OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 577 Del zapisnikov iz zaslišanj Albina Šmajda s strani uslužbencev Ozne 578 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 579 *Zapisniki zaslišanj Albina Šmajda19 *Zapisnik zaslišanja 1. marca 1946 (tipkopis, pag. 37–38)20 Zapisnik zaslišanja Dore [Albin Šmajd] Dr. Šmajd Albin, oče Ivan, matere pokojna Ivana, rojena Sirc, rojen 25. 2. 1904 v Kranju, slovenske, jugoslovanski, poročen, žena Marija, rojena Hafner, brez otrok, premo- ženja nima. Začetek zaslišanja ob 9,40 h. Kje ste stanovali v Trstu? V Trstu sem stanoval na raznih krajih. Večinoma po hotelih pa tudi privatno, na pr. Via [di] Tore Bianca, ne vem imena, Via Romania pri Zaneli. Trst je zame namreč predsta- vljal le začasno zatočišče. Vsega sem bil v Trstu trikrat ali štirikrat. Zadrževal sem se deset do štirinajst dni. Sploh nisem nikjer stalno bival. Hodil sem povečini čisto sam. S kom vse ste se dobivali v Trstu? Govoril sem parkrat z Milošem Staretom, s Kavkom Karlom, stavbenik, Mavrič, stavbenik, Karbom [Matija Karba], bivši unionski hotelir, Žitnikom Rudolfom, klepar, Bi- tencem Mirkotom, dr. Baraga [Srečko Baraga], kapetanom Kovačem [Avgust Kovač] in še z drugimi. Ste imeli s temi ljudmi kake sestanke političnega značaja? Absolutno nobenih. Bili so le kavarniški razgovori. Največ sem šahiral z njimi. Ali veste za kake sestanke, ki bi jih kdo od njih imel? Ne vem, imeli so le »Socialni odbor«21 za emigrante. Ta »Socialni odbor« je imel svoje seje, za druge politične sestanke ne vem. Od kdaj poznate Žitnika? Poznam ga od srede ali pa konca leta 1942. Spoznal sem ga, ko je bil kot zastopnik Sokolske legije pri majorju Novaku [Karel Novak]. Jaz sem bil takrat zastopnik Slovenske legije pri Novaku. Od poletja 1943. do januarja 1945. z njim nisem imel kakih tesnih sti- kov, namreč delovnih, od januarja 1945. sem sem ter tja prišel z njim skupaj pri Narodnem odboru, on je bil v tem odboru zastopnik JNS, jaz sem bil v odboru eden od dveh tajnikov (dr. Marjan Zajc je bil istovredni tajnik). 19 Zapisniki zaslišanj so ohranjeni v tipkopisu in rokopisu, samo v tipkopisu so: zaslišanje z dne 1. marca 1946, zaslišanje z dne 4. marca 1946 ob 24 h, zaslišanje predvidoma 7. marca 1946 ob 4 h, zaslišanje morda 8. marca 1946. Upoštevali smo v prvi vrsti rokopise, tipkopise samo kot dopolnitev in v primerih, ko roko- pisov ni. Vse zapisnike v rokopisu je Šmajd lastnoročno podpisal. Podpisal je tudi te natipkane zapisnike: 1. marca 1946, 4. marca ob 24 h, predvidoma 7. marca ob 4 h, morda 8. marca. 20 Zapisnik ohranjen samo v tipkopisu. Albina Šmajda so začeli zasliševati v petek, 1. marca 1946. Za 2. in 3. marec 1946 zapisnikov ni, morda ga takrat niso zasliševali, ker je bila sobota oziroma nedelja. 21 Socialni odbor so po koncu vojne v Rimu ustanovili dr. Miha Krek, pater jezuit Anton Prešeren, fran- čiškan dr. Hugo Bren ter še drugi slovenski cerkveni in civilni predstavniki. Naloga odbora je bila kar najbolje poskrbeti za preživetje slovenskih beguncev v Avstriji in Italiji. Poleg tega je odbor po svojem dopisovanju s taborišči pripravil celoten seznam beguncev ter s časom iskal in tudi čakal na možnost za njihovo migracijo preko morja (Rot, Bojevnika za svobodo in slovenstvo, str. 464). 580 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Ste dobivali kot člani Narodnega odbora kako plačo, ali nagrado, ali podporo? Jaz absolutno ne, mogoče so dobivali drugi, na pr. liberalna veja ali socialisti, mi vem, da nismo dobivali. Sploh pa Narodni odbor ni imel niti pare denarja, vsaj dokler sem bil jaz tajnik. Ali ste pri formiranju vlade dobili kak znesek? Ne vem za to. Jaz sem živel le z dohodki svoje »službe« v »Štore« – namreč bil sem v upravnem odboru »Štore«, in tako, da sem kako stvar prodal. S kakšnimi sredstvi ste bežali na Koroško? S par tisoč lirami, par sto markami, z Leika aparatom, zapestno uro, to sem oboje že prodal. Nekaj sem zaslužil potem s filatelijo. Ste potovali na Koroško skupaj z Žitnikom? Ne. Dobil sem ga enkrat med potjo v Kranju, nato me je prehitel in sva prišla skupaj šele v Li[e]nzu. Tam sem stanoval skupaj z njim v hotelu, »Zu der Sonne«. V tem hotelu sem bil tri tedne ali štirinajst dni, torej do mojega odhoda v Rim. Koliko je stala rezidenca v hotelu vsak dan? Vsak dan sem zapravil dve marki s hrano vred. Ali je šel Žitnik skupaj z Vami v Rim? Da. Ne vem zakaj, izgledalo je kako[r] da je ljubosumen na to, kar bom jaz delal v Rimu. Do Rima sva potovala skupaj. Iz Rima je on potoval že ločeno. Nato sva skupaj prišla v Trstu. Nista imela nobenih skupnih interesov? Ne. Bil sem celo jezen, ker me je zapustil brez vsakega obvestila. Odločno zanikam kakršne koli materialne, politične ali organizacijske zveze z Žitnikom. dr. Šmajd 22 Kje je stanoval Kovač? Stanoval je v Via Roma. Imel je eno sobo, okrog in okrog je bilo sicer mnogo sob, kjer so spali Slovenci, a ne vem, če je s tem razpolagal on. To so bili razni prehodniki, ki so prišli iz taborišč v Trst. Kolikokrat in ob kašni priliki ste ga obiskali? Bil sem dvakrat pri njem in sem iskal samo podatke, ker je sam rekel, da vzdržuje zvezo z Ljubljano. Sploh je on na ta način živel, da je ljudem preskrbel dobavo pisem. Or- ganizacijskih stvari z njim nisem govoril. Izključujem, da bi se kak sestanek vršil pri njem z mojo vednostjo, navzočnostjo ali aktivno udeležbo. Res je pa, da je v tisti hiši vedno veliko prometa v gornjem smislu. Ste se kdaj sestali osebno s svojo ženo [Marija Šmajd] v Trstu? 22 Kjer se je Šmajd lastnoročno podpisal, praviloma na koncu strani in na koncu zapisnika, smo navedli »dr. Šmajd« v kurzivi. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 581 Sem, septembra. Žena je prišla v Trst z vlakom. Bil sem z njo skupaj dvakrat. Stano- val sem z njo skupaj v Vanoli. Ni mi prinesla nobene pošte iz Ljubljane. Ona se nikdar ni pečala s kakimi političnimi zadevami. Direktiv za delo ji nisem dal, ampak sem ji naspro- tno še prepovedal vsako delo. Pozneje mi je pisala po pošti čisto legalno. Je nesla ona tudi komu drugemu pismo? Po mojem mišljenju in vednosti nikomur. Ali vas je žena kaj opozorila na to, da so v Trstu organi zaščite naroda, ki bi vas eventuelno lahko spravili v nevarnost? Žena me je opozarjala na previdnost, direktno pa mi ni OZNE nikoli omenila. Vam je žena prinesla kaj denarja? Nobenega. Ste vi vedeli za pastirsko pismo.23 Kdaj ste prvič zvedeli zanj? Nikoli ga nisem bral. Vem, da je izšel ravno takrat, ko sem bil na Koroškem. V Li- enzu so ga razmnožili v taborišču. Več ne vem o pastirskem pismu. Ste kdaj potovali z angleškimi oficirji skupaj iz Trsta? 24. 9. sem potoval iz Trsta z nekim kapitan Paulus,24 majorjem Clemensem25 in dr. Huber ali Hubert. To je bilo le enkrat in sicer sem potoval le s kapitanom Paulusom, zadnja dva sem spoznal v Celovcu. Nisem pa imel z njimi nobenih službenih odnosov. Ste poznali profesorja Bitenca [Mirko Bitenc]? Poznam, vendar je on čisto ločen od mene. V Trstu je bil le kratko dobo. Vam je kdaj govoril o tem, da bo potoval nazaj v Jugoslavijo? Nikdar. Sedaj je v Rimu. Hodil je po taboriščih ter je delal precejšen kraval, ker je kritiziral razmere v logoru in dvigal prah. Ste poznali nekega Borlaka [Jože Borlak] in od kod? Spoznal sem ga v kavarni Nazionale26. Osebno z njim nisem nikdar govoril . Nekoč sva se skregala, ker je trdil, da sem imel v Udinah govor, v katerem sem zahteval odcepitev Slovencev v Julijski krajini. Za Borlaka so mi pravili drugi, da je bil partizanski dezerter, spuščal se je v razne špekulantske posle. dr. Šmajd 23 Mišljeno je Rožmanovo posebno škofovsko (pastirsko) pismo beguncem »V Gospodu ljubljeni rojaki« z dne 24. maja 1945, kjer je škof Rožman begunce nagovoril s tolažilno besedo in jih hkrati opominjal na njihove obveznosti. Tako v uvodu pravi: »Verujemo pa, da nas Bog ni poslal na to bridko pot zato, da nas uniči, ampak da nas očisti in utrdi v veri in upanju, ...«. V osrednjem delu pisma je begunce nagovarjal k strpnosti in potrpežljivemu prenašanju vseh tegob, povezanih z begunstvom (Švent, Slovenski begunci v Avstriji 1945–1950, str. 228). 24 Predvidoma ista oseba, ki se kasneje navaja tudi kot kapetan Paul. 25 Predvidoma ista oseba, ki se navadno navaja kot major Clement. 26 Kavarna Nazionale je bila na Trgu enotnosti Italije v Trstu, kjer so se (po virih Ozne v Trstu) srečevali predvsem ustaši (SI AS 1584, šk. 4, p. e. 157.) 582 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin *Zapisnik zaslišanja 4. marca 1946 ob 8:00, Franc Štrubelj (pag. 85–90)27 Zapisnik zaslišanja Dore Šmajd Albin sin Ivana in pok[ojne] Ivane Sirc, roj. 25. 2. 1904 v Kranju, Slovenec, poročen (brez otrok), odvetnik, izborazba: diplomiran jurist, znanje jezikov: nemški, del- no italijanski in angleški, zadnje bivališče: Lj[ubljana], Trdinova 5. Kdaj ste se začeli politično udejstvovati? Od 6. gimnazije sem bil organiziran v podružnici slovenske dijaške zveze v Kranju »Razor«. Svetovnonazorsko je bilo to katoliško srednješolsko društvo. Od tistega časa poznam: ing. Dolenc Franca, doma iz Kranja, pozneje gasilski inšpektor, Hartmann Loj- ze, uradnik Po[kojninskega] zavoda, Andolšek Mirko, mornariški oficir, Zupan Anton, sin direktorja gimnazije v Kranju, mornariški oficir. Prof. Molinaro Ivo, iz Škofje Loke, Kanduč Rajko, profesor pok[ojni] Petelin Stanko, doma iz Gorič, ing. Kuralt Jože iz Rupe, ing. Kuhelj univerzitetni prof., Švelc Anton iz Huj, ing. Rebolj Viktor iz Kranja, sedaj ne vem, kje je. V sedmi šoli sem postal predsednik »Razora«. Po končani maturi l. 1922 sem se začel intenzivneje pečati s politiko. Tajnik »Kmečke zveze« v Kranju prof. Vacelj me je naprosil, da sem opravljal tajniške posle. Nagibal sem se k delavski smeri tedanje SLS in sem pozneje tudi postal tajnik »Delavske zveze« v Ljubljani (pod predsedstvom dr. Gosarja [Andrej Gosar]). Priložnostno sem pomagal tudi pri strokovnem delu JSZ (Jug[oslovanska] strokov[na] zveza). Ob tej priliki sem se spoznal z delavskimi organizatorji: Rutar [Jože Rutar] (Lj.), Žumer Srečko, doma iz Žirov, Žužek-om [morda France Žužek]. Jeseni 1922 sem vstopil na univerzo. Po preteku nekaj časa smo ustanovili akad[emsko] društvo: »Borba« (kršč[ansko] socialistično društvo). Ustanovni člani smo bili: Dolenc Joško, doma iz Iga, uradnik v Tržiču pri »Peko«, Hartmann Lojze, Gubenšek Franc sodnik, doma iz Pilštajna ali Podčetrtka, prof. Jarc [verjetno Janko Jarc], iz Novega mesta, jaz. (Ostalih se ne spominjam. Mislim, da ni bil nihče od takih, ki bi pozneje jaz še kakorkoli prišel z njimi v stik). Še Magister Jože iz Vižmarij, Urbanija Anton, zadružni revizor. dr. Šmajd S kom ste se spoznali za časa univerzitetnega študija? Spoznal sem se z Vatovc Francetom [France Vatovec] (pozneje urednik maribor- skega »Jutra«), končno urednik »Jutra«, dr. Čampa [Alojzij Čampa], Bizjak France – radio prodajalna, Lukovšek, dr. Stanovnikom [Aleš Stanovnik], dr. Furlanom [Tomaž Furlan] iz Vrhnike, ing. Burja, dr. Bajič [Stojan Bajič], dr. Primuš (Jadranaš), dr. Krajnik, jurist (Tri- glavan). Poznal sem se s posameznimi zastopniki raznih društev, ki so prihajali na skupne akademske konference. Vatovc je bil predsednik »Zarje« Čampa – – »Danice« Jaz sem bil par semestrov predsednik »Borbe«. 27 V tipkopisu (pag. 39–41) sta dodani ura in ime zasliševalca – France. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 583 Javno sem se politično udejstvoval le v kranjskem okraju. Govoril sem na shodih. Organiziral nisem. Kdaj ste si izdelali svojo politično in svetovnonazorsko koncepcijo in kakšna je ta bila? Že l. 1923 sem imel zasnovo slovenstva v okviru Jugoslavije. Bil sem subjektivno pristaš federacije. Katolištvo mi je bilo baza za življenje, ker sem sin ubožnega kmeta sem krenil tudi bolj v socialistično smer in se začel zanimati za delavske probleme. Za kmečko vprašanje se nisem zanimal, ker sem bil mnenja, da gorenjski človek ni kmečki, temveč delavsko-kajžarski. Ideološko sem se naslanjal na dr. Gosarja in nekatere avstrijske soc[ial] dem[okratske] ideologe (dr. Bauer [Ot o Bauer]). Kam ste vstopili v službo? L. 1928 sem vstopil v sodno prakso v Ljubljani, nato pa v Kranju. Politično se nisem udejstvoval radi tedanjega Živkovičevega režima. L. 1929 sem nastopil službo odvetniškega pripravnika v Mariboru. Politično se nisem med tem časom udejstvoval. Spoznal sem se z advokati: dr. Veble Andrej, dr. Faninger [Rihard Faninger], dr. Bitežnik [Josip Bitežnik] be- gunec iz Primorske, prof. Vesenjak [Ivan Vesenjak]. S to družbo smo se sestajali v kavarni »Jadran« pri šahu. Spoznal sem še dr. Cajnkarja [Stanko Cajnkar] in Hrastel Franceta, dr. Leskovarja [Josip Leskovar], odvetnika. dr. Šmajd L. 1934 sem prišel v Radovljico kot samostojen odvetnik. Politične iniciative nisem kazal. Kmalu po prihodu tja pa sem bil povabljen na politično konferenco, ki jo je sklical Marušič [Drago Marušič], na bansko upravo (tja so bili povabljeni ljudje iz cele Slovenije), iz radovljiškega okraja se je udeležil župnik Demšar Anton, drugo podobno konferenco je po presledku par mesecev sklical dr. Puc [Dinko Puc] ali podžupan Jarc Evgen; vršila se je pri Mikliču. Ene teh konferenc se je udeležil tudi dr. Stanovnik. Jarc je konferenco vodil. Bile so to konference proti-SLS-ovske tendence. Namen je bil: pridobitev platfor- me za ustanovitev nove politične formacije. Vodstvo SLS se je od mene odmaknilo, ker sem se te konference udeležil, kritizirali so me tudi Radovljičani (Resman [verjetno Vinko Resman]). Nekateri so se jezili tudi radi moje kritike in so vsako mojo izjavo povedali dr. Korošcu [Anton Korošec] v internacijo. (Rab – tja so ga hodili obiskovat posebno »Stražar- ji«. Korošec jim je napisal tudi tedaj neko posvetilo.) Ker sem bil mlad po letih in po bivanju v kraju28 in ker sem svojevoljno šel na zgoraj omenjene sestanke ter radi kritike, nisem prišel na vodilnejše politično mesto. Ali ste čitali Macchiavelija [Niccolò Machiavelli]? Čital sem ga v akademskih letih menda kot študij za III. izpit. Podzavestno morda, da bi se pa direktno po njem ravnal, takega vpliva na mene ni napravil. Od kdaj ste se osebno poznali z dr. Korošcem? L. 1936 sem se spoznal z njim na »Prosvetnem dnevu v Kranju«. Tam sem nastopil kot govornik, po končanem govoru pa me je dal poklicati k sebi. Bil sem tudi z njim na 28 V tipkopisu pripisano: Radovljica. 584 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin kosilu v župnišču pri dekanu Škrbec-u [Matija Škerbec]. Pozneje sem bil enkrat pri njem v Begunjah. Kdaj ste začeli z organizacijo odborov bivše SLS v okviru JRZ? Dokler je še živel Resman [Vinko Resman] je na njem slonelo skoro vse politično delo. Že pred njegovo smrtjo sem bil tajnik politične organizacije. dr. Šmajd V tej funkciji sem ostal še pozneje. Iz centralne pisarne (Miklošičeva 7) sem dobil direktive za ustanavljanje krajevnih odborov JRZ. V kolikor ni Ljubljana sama pošiljala go- vornikov (dr. Krek [Miha Krek], ing. Sodja [Jože Sodja], Smersu [Rudolf Smersu], Tomazin [Matej Tomazin]) sem šel na ustanovna zborovanja jaz sam. Od tedaj naprej sem prosti čas uporabljal za politično delovanje v ozkem primeru besede. Nastopal sem kot govornik, interveniral, preskrboval službe za jeseniško tovarno itd. Kolikokrat ste potovali v Beograd? Prvo moje potovanje v Beograd je bilo še za časa mojega prakticiranja v Mariboru t. j. od 1929–34. Bil sem delegat na skupščini Jugoslovansko-češke lige. Predsednik tega društva v Mariboru je bil dr. Reisman [Avguštin Reisman], jaz sem bil njegov tajnik. Večkrat sem potem potoval v Beograd, ko sem postal l. 1938 poslanec. Potoval sem vsak mesec redno, včasih sem pa po več dni ostal stalno tam, zlasti ob zasedanju skupščine. Družil sem se največ s Slovenci (Smersu [Rudolf Smersu], Mašič [Pavle Masič]). Od Srbov sem se spoznal šele po svojem govoru v parlamentu l. 1939 o proračunski debati z dr. ………29, ki je pozneje postal minister. Od Hrvatov nisem poznal nikogar. Po sporazumu s Hrvati l. 1939 nisem šel več v Beograd, ker je bil parlament ukinjen. Ponovno sem šel v Beograd in tudi v Zagreb v juniju 1941. t. j. že v dobi okupacije. To je bilo moje zadnje potovanje. Šel sem gledat razvaline Beograda, v Zagrebu pa sem imel opravka glede poslovnih stvari (Ema Vogelnik, katero sem zastopal). Za vsak moj korak v Beogradu ve ga. Stankovič Nina, ki me je spremljala. Ona je še sedaj v Beogradu, njen mož je bil jugoslovanski oficir v Radovljici – Stankovič Branko, ki je bil po okupaciji pri meni, a se je pozneje, menim, sam javil Nemcem, ki so ga odpeljali v Nemčijo.30 Dovoljenje za potovanje sem dobil od Nemca Eder-ja [verjetno Hans Eder], oficir, ki je stanoval v moji vili. Ta je bil oficir SD. dr. Šmajd Kam ste potovali v inozemstvo in kolikokrat? Prvič sem šel po maturi l. 1922 na Dunaj skupaj s pok[ojnim] Zwit er Zdravkom iz Št. Jakoba v Rožu. Šel sem pogledat Dunaj kot mesto. Drugič sem bil na poročnem poto- vanju Beljak – Dunaj l. 1928. Ko sem bil že v Radovljici sem večkrat delal družabne izlete (Zalokar Miha, pok. Vogelnik Lojze in Gabriela iz Radovljice) smo hodili do Belopeških jezer pod Mangartom (Italija). Propustnice sem dobival na komisarijatu – Jesenice. 29 Prazen prostor v izvirniku. 30 V tipkopisu je zasliševalec pripisal: Domnevam: on ga izdal? Nemcem op. France. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 585 V letih 1936–39 sem bil trikrat v Cortina d’Ampezzo z avtom. Prvič sva šla z ženo sama, od tam na Bolzano – Merano – Verona in nazaj. Drugič sem šel z Bizjakom Andre- jem, sreskim podnačelnikom v Radovljici in Resmanom Jožetom iz Zapuž, ki je šel s svojo družbo in svojim avtomobilom. Šli smo v Cortina d’Ampezzo – Verona – Benetke. Tretjič sem šel s pok[ojnim] Tomazinom preko Stelvia proti Komskemu jezeru in dalje v Milano. Nekoč sem napravil tudi neko potovanje Genova – Firence – Bologna – Benetke skupaj s Tomazinom in njegovo nečakinjo. (Tomazin se je še iz študentovskih let poznal z mojo ženo.) V Nemčijo oziroma Avstrijo po zasedbi l. 1938 nisem nikdar potoval. Kdo iz inozemstva je hodil k vam na obiske? Iz Italije nihče, prav tako iz drugih držav ne, razen dr. Tischler Jožeta, sedanji vodja koroških Slovencev. Ta je bil pri meni ali je pa telefoniral, da bo prišel iz Ljubljane. Bilo je to v letih 1938–40. On je moj sošolec in me je kot tak poznal. V kakšnih drugih odnošajih ste bili z inozemstvom? Poslovnih odnosov z inozemstvom nisem imel. Tudi nimam nikakih sorodnikov niti znancev v inozemstvu. (Imam pač sestro Marijo, strica Miha dr. Šmajd in nekaj bratrancev – vsi v Ameriki) Kakšne politične ali javne funkcije ste vršili do pričetka vojne? Bil sem predsednik okrajnega odbora v Radovljici. Bil sem poslanec, drugih funkcij do pričetka vojne nisem imel. Kdaj ste začeli zahajati k Mikliču? V Ljubljani sem zahajal pred vojno v tri kavarne Union, Slon, včasih tudi k Mikliču. Tja sem hodil le v kavarno na kavo. Z družbo tja nisem zahajal. dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 4. marca 1946 ob 12:30, Tone Tratnik (pag. 91–95)31 Zapisnik zaslišanja zaslišanja Dore-ta 4. 3. 1946, začetek ob 12. 30, zasl[iševalec] Tratnik Kako in s kom ste pobegnil? Za pobeg iz Slovenije sem se odločil šele 5. 5. okoli 14. ure. Ta dan sem se dopoldne zadrževal v sejnih prostorih na Poljanski cesti (od Alojzijevišča prvo poslopje, bivši cister- cijanski konvikt) na stanovanju dekana Škrbca [Matija Škerbec]. Okoli 11h smo šli vsi člani Narodnega odbora v Kazino, kjer so nas sprejeli gen[eral] Rupnik [Leon Rupnik], Rösener [Erwin Rösener], dr. Hacin [Lovro Hacin] in nek civilist. Ob tej priliki je Rösener sprejel ostavko Rupnika, že po predhodnem njunem sporazumu, priznal narodni odbor. Od tam 31 V tipkopisu pag. 42–44. 586 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin sem šel na Poljansko cesto v naše uradne prostore, nato v Vzajemno posojilnico, odtod pa domov. Najprej sem imel namen oditi z vlakom na Gorenjsko, ki ga je organiziral predsednik begunjskega odbora Škulj [Karel Škulj] (Duh[ovni] svetnik). Jaz sem si od Narodnega odbora rezerviral prostor v avtomobilu N. O. Žena Marija se je odločila, da ne bo odšla. Iz Ljubljane sem se odpeljal okoli 1/2 5–5 h. V istem avtomobilu so bili dir[ektor] Remec [Bogumil Re- mec] z dvema hčerkama [Barbara in Vladimira Remec], Skubic Anton (glavar v Novem mes- tu). S seboj sem vzel 1 pisalni stroj, 1 nahrbtnik papirja in ekscerpti iz knjige Janka Polca »Iz kraljestva Ilirije«. Pobegnil sem takorekoč brez vsakih načrtov za bodočnost. V Kranju smo se nekoliko ustavili, tako da so se pripeljali še ostali člani N. O. Zajc [Marjan Zajec], Žitnik [Rudolf Žitnik], Pestotnik [Pavle Pestotnik], tajnik skupščine Masič [Pavle Masič], dr. Česnik [Ivo Česnik]. Nadaljevali smo pot na Koroško. Pred Ljubeljem so naš avto ustavili Nemci, nas legitimirali in vzeli avto. Jaz sem imel s seboj samo dokumente pod ilegalnim imenom Urbančič Anton-om. Pot smo nadaljevali peš do Borovelj, kamor smo prispeli 6. 5. popoldne. Kakšen je bil vaš načrt pobega in kam? V Borovljah še nisem imel načrta, kam. Šel sem z ostalimi skupinami v Celovec, kamor smo z vlakom prispeli 6. 5. zvečer. Potoval sem z mojo prvo družbo (Remec s hčerkama, Skubic) po poti se je pridružil še Debeljak Tine. V Celovcu je ves ta transport (200–300) spal v neki šoli. Kdorkoli je še potem pribežal, so ga dali v to šolo. Jaz sem spal v Celovcu samo en dan. 7. 5. sem videl, da so prispeli tudi Hren [Ignacij Hren], Škulj in Baraga Srečko. Jaz sem imel namen iti naprej do ameriške zasedbene cone pri Lienzu in naprej v Italijo. Z Remcem sva se šla glede beguncev informirat h Kadrasu [Jožef Kadras] (gen[e- ralni] vikar celovškega škofa), ki pa ni mogel dati nobenih informacij, rekel je samo, naj se pomaknemo proti Spit alu. Z vso mojo prvotno družbo sem nadaljeval pot v Lienz, kamor sem prispel v torek 8. 5. V Lienz je šla z nami skupina Stražarjev (40–50), vodil jo je ing. Muri [Lambert Muri], dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], Stražarjev nisem poznal. Vaše delo v Lienzu? V Lienzu so se nahajali za časa mojega bivanja: Remec, ing. Bevc [Ladislav Bevc], dr. Zajc, Žitnik Rudolf, dr. Pestotnik Pavel, dr. Česnik, Mavrič, dr. Tine Debeljak, Masič Pa- vle, Tonja [Ivan Tonja], Heric (nečak provinciala dr. Herica [nečak Gracijana Herica]), Ur- šič Andrej (bivši urednik Jutra); ter še cca. 100 drugih beguncev. Pozneje je prišel dr. Voršič [Alojzij Voršič] iz Celja z družino, žena dr. Natlačena, škof Rožman [Gregorij Rožman] z Babnikom [Ferdinand Babnik], Kobi [Karel Kobi] s sinovoma [Drago in Marjan Kobi] in ostalo družino, dr. Žitko [Stanislav Žitko], Urbas [Miroslav Urbas] (mesar), ing. Muri, prof. Verbic [Pavel Verbic]. V Lienzu sem stanoval v hotelu »Zur Sonne«. Takoj smo člani NO t. j. jaz, Remec, Bevc, Zajc, Žitnik, sklenili, da stopimo v stik z zavezniško zasedbeno obla- stjo32 zaradi socialne oskrbe. Za sprejem pri Angležih smo pripravili v angleščino preveden »proglas NO« ter »Narodno izjavo«, kratek opis dela NO ter prošnjo za vso zaščito. Vsi člani N. O. smo bili nato pri Angležih ter tolmač dr. Drnovšek [Bogdan Drnovšek], sprejel nas je angl[eški] major Barton. Vse smo mu nato predali pismeno. Par dni za tem je preko šefa AMG [Allied Military Government]33 (za okraj Lienz) ali preko FSS-a prišla prepoved, 32 Zgoraj pripisano: z Angleži. 33 Zavezniška vojaška uprava. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 587 da NO ne sme razvijati politične dejavnosti. Dovoljena pa je samo socialna skrb, za kar so dali na razpolago 1 pisarno. Osnovali smo »Socialni odbor za slovenske emigrante«, v katerem so bili Remec preds[ednik], dr. Zajc podpreds[ednik], jaz tajnik in odborniki Muri, Urbas, Masič, Tonja, dr. Česnik. Politično se N. O. in jaz sploh nismo v Lienzu bavili z nobenim delom. dr. Šmajd Vaše prvo potovanje v Rim, namen? Ker »Socialni odbor« ni imel uspehov, nobene zaslombe nikjer, sem sam sklenil, da odidem v Rim h Kreku [Miha Krek] in to z namenom, da se socialno poskrbi za emigrante. To sem povedal »Soc[ialnemu] odb[oru]«, nakar se je tudi Žitnik odločil, da gre z menoj. Odšla sva 26. 5. Babnik Nande – Rožmanov šofer naju je odpeljal do Panzendorfa pri Sil- lianu. Predhodno sva bila z Žitnikom z ozirom na pot v Rim pri Rožmanu, ki nama je dal pismo za p[atra] Prešerna [Anton Prešeren] v Rimu, v katerem prosi, naj mu sveta stolica izposluje potno dovoljenje za Rim. V Rim sva potovala ilegalno preko Innichena (kjer sva prespala pri župniku, pismo zanj nama je dal Rožman), Verone, Bologne, Firenc do Rima. Potovala sva s slučajnostnimi avtomobili. V Rim sva potovala 4 dni. Oglasila sva se pri p[atru] Prešernu v Jezuitskem kolegiju – Borgo S. Spirito. Kaj ste delali v Rimu? Stiki s Krekom in drugimi? Prešernu sem izročil Rožmanovo pismo. Povedal nama je, kje bova našla Kreka. Krek je bil ravno na kliniki na Olmati. Na kliniki sem srečal najprej Godina [Jožef Godina] – duhovnik, takrat Krekov šofer. On nama je preskrbel stanovanje na Olmati. Tam so že stanovali Godina, dr. Ahčin [Ivan Ahčin], Avsenek [Ivan Avsenek] – industrijalec, če se ne motim tudi dr. Žebot Ciril, dr. Ribnikar [Bojan Ribnikar]. Prvič sem šel h Kreku sam in sem mu še na kratko povedal, kako smo zbežali, kje smo, kakšno je stanje beguncev in če je njemu možno pomagati. Šla sva nato h Kreku oba z Žitnikom in mu vso stvar še enkrat razložila. Trenutno nama ni mogel nič pomagati. Kot vem, je živel takrat v Rimu le kot zasebnik brez kakršnihkoli funkcij. Obrnila sva se nato na p[atra] Prešerna, da bi posredoval pomoč od Vatikana in na mednarodni RK [Rdeči križ]. Za Vatikan in mednarodni RK smo vložili prošnjo, pa ni bilo uspeha. Žitnik je prišel v Rimu v stik z dr. Brezigarjem [Milko Brezigar] in Bučarjem [verje- tno Ladislav Bučar], katerima me je predstavil. V Rim za menoj so prišli dr. Drnovšek in brat Uršič Andrej, ki so povedali, da so emigranti iz Lienza vsi razkropljeni. Političnih vez nisem za časa svojega bivanja v Rimu z nikomur iskal, ter se sploh nisem zanimal za drugo kot to, kako socialno poskrbeti za begunce. S Krekom nismo delali za prihodnost nobenih načrtov, bil je glede situacije zelo skeptičen. Med časom mojega novega bivanja v Rimu sem bil tudi v avdienci pri papežu. Zakaj in kam ste odpotovali iz Rima? Sklenil sem odpotovati nazaj na Koroško, da sporočim o neuspehu mojega potova- nja v Rim glede socialne pomoči. Žitnik ni šel z menoj. Po skoraj 10–14 dnevnem bivanju v Rimu sem skupaj z Avsenekom, dr. Tomcem [Alojzij Tomc], in še nekim salezijancem 588 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin z avtomobilom šel do Monigo – Treviso – prehodno taborišče vseh narodnosti. Sloven- ska skupina (okoli 1300 ljudi), ki jo je vodil preds[ednik] »osrednjega odbora kralj[evih] slov[enskih] beguncev« Škulj, družine z Dolenjske ter nekaj iz Ljubljane. Odboru sem obrazložil Krekovo stališče, t. j. naj se politično ne udejstvujejo, skrbijo naj za socialno skrbstvo ter naj v odbore ne stavljajo ljudi, ki so se kompromitirali zaradi sodelovanja z Nemci, kar je Škulj razumel in mi preprečil nadaljnje delo v taborišču. Člani odbora v Tre- visu Škulj predsednik, ing. Kregar [Simon Kregar] tajnik, Hren[Ignacij Hren] – vrhniški župan, dir[ektor] Prijatelj [Ivan Prijatelj].. V Trevisu sem se dobil s Slancem [Radovan Slanc] (s katerim sva se zmenila že v Rimu, da bo odšel na Koroško) in Kornhauser-jem [Drago Kornhauser] (odv[etnikom]). Jaz sem imel s seboj precej pošte iz Rima in Trevisa za begunce na Koroškem. V Trevisu sem govoril še s Kavko[Karel Kavka] in sinom in Dolinarjem [verjetno Anton Dolinar] (prof. glasbe) ing. Mosetič [Albin Mozetič], dr. Jelenc [Celestin Jelenc], dr. Baraga [Srečko Baraga]. Iz Trevisa sem po 7–10 dneh odpotoval z nekim voj[aškim] poljskim kamionom skupaj s Slancem in Kornhauserjem na Ponteb[b]o, od tod pa peš do Celovca. dr. Šmajd Vaše bivanje v Celovcu in potovanje po taboriščih jul[ija] 1945? V Celovec smo prispeli v prvih dneh julija 1945. Srečali smo dr. Basaja [Jože Basaj], preds[ednika] N. O., ki nam je dal infor[macije], kje se je možno preživljati. Naslednji dan sem bil zopet pri njemu, povedal sem mu Krekovo stališče, bil sem tudi pri dr. Bajlecu [Franc Bajlec] (z družino, ki je naslednji dan odpotoval v Italijo). Pošto, ki sem jo prinesel iz Italije, sem izročil dr. Basaju, da jo preko kurirjev izroči naslovljencem – beguncem. Srečal sem v Celovcu Ovseneka [Janko Ovsenek] (posestnika). Iz Celovca sem hodil v taborišča, in sicer v Št. Vid (predsednik Kette [Ivan Kette]), Judenburg (predsednik Pod- hovski [Rene Podhorsky]), v Spit alu (predsednik Lesar [Janko Lesar] pozneje kap[etan] Kregar [Janko Kregar]), v Lienzu (predsednik dr. Meršol [Valentin Meršol]). Po vseh ta- boriščih sem objasnil taborišč[nim] odborom stališče in mnenja Kreka. Končano ob 16.30 h dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 4. marca 1946 od 16:00 do 20:00, Vladimir Svetina (pag. 96–100)34 V času univerzitetnega študija ste poznali L. Udeta [Lojze Ude]? Da, sem ga poznal! Dopoldne sem ga pozabil omeniti. Kdaj ste bili kasneje z njim skupaj? Več ali manj vsako leto. Ko je bil odvetnik v Slov[enskih] goricah in sem se peljal skozi, sem ga šel več ali manj vedno obiskat. Ali ste bili v času okupacije tudi kdaj z njim skupaj? 34 V tipkopisu (pag. 45–48) sta dodana ura in ime zasliševalca – Ivo. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 589 Da! Kmalu po svojem prebegu v Ljubljano, jeseni 1941. Tedaj sem mu dal na raz- polago tudi svoje elaborate o nemških zverinstvih in razen material, plakate smrtnih ob- sodb na Gorenjskem. Zakaj je to rabil, jaz ne vem. Kaj sta še tedaj govorila? Predvsem o nemškem okupatorju in neprijetnostih okupatorja in o svojih osebnih neprijetnostih v zvezi s tem. Dal sem mu tudi materijal o talcih iz Štajerske, če mu je slu- čajno v roko prišlo. Samo tedaj ste bili z njim skupaj? Ne, več ali manj skozi, izmenjavala sva si knjige in misli o situaciji, ki je nastajala doma. S kom ste se še na Gorenjskem poznali? S sodniki, z župani: Špendal Anton v Ovšišah (doma iz Dobrave) ravnatelj žebljarske zadruge v Kropi – imena se ne spomnim Rozman Jakob iz Bohinjske Bistrice iz Srednje vasi, ime mu je bilo Ivan, posestnik na Češnjici Markež Valentin, Jesenice Finžgar [Janez Finžgar] iz Breznice iz Radovljice: Vidic Joško, Resman Franc, Vogelnik Lojze, Zalokar Miha, dr. Šarc Janez [Janez Šarec], Resman Janko, dr. ing. Klinar Herman iz Jesenic, Arnež Peter Jeseničan okrog l. 1940 v začetku 1941 Paar Franc (kot klient) prišel k meni. Kristan iz Zapuž ali Žgoš Baleti – – St. Stroj-a, ki je imel gostilno v Zapužah Avsenek Anton iz Vrbenj Gostilničarja iz Ljubnega – Ambrožiča Rus [Ivan Rus] iz Bleda (oče od sodnika J. Rusa [Josip Rus]) Reismana [Avguštin Reisman] poznate iz Maribora, v kakšnem odnosu ste bili z njim? V najboljšem! V kljub različnemu svetovnemu nazoru, on socialist, jaz krščan- skega, sva se dobro razumela. Bila sva prijatelja, ker je stanoval kot dijak pri moji tašči v Kranju in na ta način je sploh nastalo ožje znanstvo, poleg naključnega. Nikdar nisva raz- govarjala tako, da bi skalilo najine zveze. Govorila sva o aktualnih polit[ičnih] vprašanjih, ker je bilo v času diktatorskega režima. Še celo pomagal sem mu pri njegovem znanstve- nem delu (o delovnem pravu), še celo indeks sem mu jaz napravil. V Beogradu ste bili junija 1941, tedaj ste bili vendar zaprti? Kako ste mogli potovati? Zaprt sem bil trikrat. Prvič aprila, drugič 1. maja, tretjič 2. ali 3. avgusta. 590 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Torej ste potovali med 2. in 3. aretacijo? Da. Ali je Eder [verjetno Hans Eder] vedel za vašo aretacijo? Smatram, da je vedel! In kljub temu mi je dal dovoljenje, ne sicer redno potno dovoljenje, temveč potrdilo. Kdaj ste se spoznali z Ederjem? Ko so mi ob drugi aretaciji zaplenili stanovanje. V drugo nadstropje je prišel sta- novat imenovani Eder in še nekdo z njim ter neka njihova uradnica. Kasneje sem šele izvedel, da je bil Eder oficir SD, ki je slična organizacija kakor IS (kasneje – v času predno sem potoval v Beograd), kar pa sem ugotovil šele v Ljubljani. S kom ste bili v zaporu skupaj? Prvič (16. ali 18. 4. 1941) sam na Jesenicah. Žena tudi, vendar ona v neki hotelski sobi, jaz v stranišču. Drugič sem bil 1. 5. 1941. aretiran, zaprt v Radovljici na sodišču. Skupaj sem bil tedaj z Gradom Borisom. On je prišel kasneje. Kdaj ste bili izpuščeni? Še isti dan, okrog 13. ali 14. ure. Tretjič sem bil v Št. Vidu v veliki sobi, žena, Krištofovi (žena in mož [Francka in Vladimir Krištof]) iz Radovljice. Kako to, da so vas vselej izpustili? V vsakem primeru je verjetno prosil blejski župan Paar [Franc Paar]. Zakaj? Ker je bil on prepričan, da je bil rešen oziroma se je postopek proti njemu ustavil, bil je osumljen špijonaže. Koncem 1940/41. Njega je prosila moja uradnica in njen mož v prvem in drugem primeru. To sta Dobnikar Ela in Franc, poštni urad[nik] v Radovljici. Koga ste poznali na Gorenjskem, ki je bil aretiran? Grad Boris, nadzornik Rus Franc, njegov pomočnik, pis[arniška] moč pri njemu, Fatur Jaka [Jakob Fatur], dekan Koblar Franjo [Fran Kobler], ki pa je bil izpuščen, odvet[nik] v Rad[ovljici] dr. Triller [Mirko Triller], Krištof [Vladimir Krištof], odvetnika v Rad[ovljici] na Jesenicah nek carinski posrednik Planišček, ki so ga kasneje ustrelili l. 1942, nekje med potjo, ko so ga nekam peljali. Drugih se ne spomnim! Pač tajnik dr. Obersnel [Maks Obersnel]! Kaj pa odvetniki na Jesenicah? Pač dr. Aleš Stanovnik. Če je bil dr. Vorh, ne vem. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 591 dr. Štempihar [Ivo Štempihar] Zaprt ali preseljen kranjskogorski predstojnik dr. Imena ne vem! Končno se ne spomnim ali je bil preseljen sodnik Pleiweiss Karl, ker je bil verjetno že v Lj[ubljani]. Kdaj so bili preseljeni? Od avgusta dalje! Kdaj so bili pobrani, ne vem! Za Aleša Stanovnika, ne vem točno kdaj je bil aretiran, niti preseljen, v avgustu mesecu z vso grupo. V kakšnih odnosih ste bili z dr. Stanovnikom? V najboljših! Kaj se to pravi? V prijateljsko tovariških! Še v Ljubljani sva govorila. Kdaj? Ali še l. 1941 ali kmalu l. 1942. Kdaj ste poslednjič z njim govorili? Ob tej priliki, ko sva se srečala v Streliški ul[ici]. Govorila sva samo enkrat, ko sva se srečala v bližini ljudskega doma. Ko sem šel od L. Udeta, imel sem vtis, da gre on tudi k Udetu. Kaj sta govorila? Se ne spominjam! Vsakdanje stvari, politične gotove ne! Ker sem vedel, da je v OF, jaz pa ne! dr. Šmajd Kako ste vedeli, da je bil v OF? Sam ne vem, kako sem zvedel! V kavarni se je govorilo. Verjetno mi je povedal Miloš Stare. Kje je on zvedel? To pa ne vem! O tem se je mnogo govorilo, katere skupine so v OF. Vas ni nihče povabil v OF? Nihče! Edino, kolikor sva iskala z Udetom zveze l. 1943. Edino l. 1943 po Avseneku [morda Ivan Avsenek], ne vem za zvezo, pri Muljavi nekje bi moral biti kontakt. Avsenek je imel zvezo, s kom na nasprotni strani, ne vem. Kaj sta z Udetom iskala? Zvezo z OF! Ali ni imel Ude zveze? Mislim da, smatral sem ga celo za funkcionarja. Zvezo pa sva iskala za mene. Ven- dar je Ude dejal, da ne more dobiti za mene zveze. Udetu sem kasneje, verjetno koncem ju- nija ali julija ponudil 2 dovolilnici za potovanje preko bloka z namenom, da ustvari zvezo. 592 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Kje ste jih dobili? Skupno s Križmanom [Andrej Križman] in Malovrhom [France Malovrh] smo se o tem pogovarjali v Rokodelskem domu35. Jaz sam sem izjavil, da poiščem tudi litografa, ki naj bi jih izdelal. Vendar brezuspešno. Nekdo od imenovanih mi je dal dovolilnici, ki sem jih dal Udetu. Sam sem pa vpričo njega izpolnil na ime Dolenca Jožeta in L. Udeta. Ko so Italijani Dolenca dobili, se je Ude oglasil pri meni in smo se skupno z ženo zmislili dogodek, kako smo potom neke ženske, ki jo je slučajno žena srečala, prišli do dovolilnice. Ko sva z Udetom šla skupno na karabinjersko stanico, so nama to verjeli in oba izpustili, kasneje še J. Dolenca in je morala še moja žena iti na karabinjersko stanico, da je potrdila izpoved L. Udeta, da jaz nimam nič pri stvari, temveč samo ona. Kako ste vi potovali iz Ljubljane? Tudi s ponarejeno. To je bilo tedaj, ko sem šel k Sv. Joštu, kjer je bila Novakova ile- gala, kamor sem šel po naročilu Novaka [Karel Novak] potom Malovrha, ki je bil Novakov kurat. Bil sem zvezni člen Slovenske legije in N[ovakove] ilegale. Vendar sva se skregala, ker nisem pristal na to, da gre čim več članov SL v ilegalo in ker se nisem strinjal s formu- lacijo prisege njemu. Pri tej priliki mi je dejal, da sem izdajalec. Zakaj? Ker sem se mu upiral! Ker je še vedno vztrajal na stari tezi klerikalci = izdajalci, če ni uspel v vsem. Potovali ste k Novaku kot zvezni člen? Da! Torej ste imeli zvezo s SL? Imel sem s Smersujem [Rudolf Smersu], ki je bil vrhovni vodja SL. dr. Šmajd Ali je bil Smersu tudi član IO SLS [Izvršni odbor Slovenske ljudske stranke]? Da tudi! Jaz sem postal član IO SLS, nekaj pred Natlačenovo smrtjo l. 1942. dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 4. marca 1946 od 20:00 do 21:30, Riko Kolenc (pag. 101–103)36 Kdaj ste osebno spoznali gen[erala] Rupnika [Leon Rupnik]? Takoj po italijanski kapitulaciji sta pogosto zahajala na Rupnikovo osebno stano- vanje na Vič duhovnika Mrkun [Anton Mrkun] in Škulj [Karel Škulj]. Več sestankov sta imela menda z damami Rupnikove družine. Mislim, da sta hodila tja v pogledu številnih beguncev, ki so prihajali v Ljubljano. 35 Rokodelski dom je bil takrat na Komenskega ulici 12. 36 V tipkopisu (pag. 49) sta dodana ura in ime zasliševalca – Riko. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 593 Prve dni po 8. 9. 1943 me je naprosila skupina beguncev, ki so stanovali v Roko- delskem domu, da naj grem jaz in Sodja [Jože Sodja] kot Ljubljančana k Rupniku. Šla sva tja in povprašala po rešitvi zadeve – to je pomoči beguncem. Rupnik je rekel, da je to že v redu. Ta odgovor sva potem priobčila beguncem. To in 5. 5. pri Rösenerju [Erwin Rösener], sta edina primera, ko sem govoril z Rupnikom. Kaj vam je znanega o formiranju neke pronemške »Slovenske« stranke? O formiranju neke take stranke ne vem ničesar. Rupnik je imel okrog sebe sicer neke ljudi, ki so mu bili takorekoč osebno udani »rupnikovci«, vendar ne vem, če je s temi ljudmi hotel kaj več. V ta krog ljudi bi spadali: dr. Kociper Stanko Javornik Mirko od »Slovenskega doma« in skoro ves krog okrog tega časopisa Bratuša [Karel Bratuša] od »Družinskega tednika« Jeločnik Niko – študent – propagandist na Pokrajinski upravi. dr. Šmajd Kregar Janko – fregatni kapetan Škulj Mrkun in njegovi ljudje iz »Kmečke pisarne« Cergolj [Izidor Cergol] Ljenko Urbančič [Miljenko Urbančič] Ti so bili – mogoče razen Škulja in Mrkuna – nekak vodilni krog Rupnikove politike. Kaj vam je znano o Rupnikovi politični delavnosti? Rupnika so že v Jugoslaviji slovenski »klerikalni« politiki odklanjali. O njem mi je pravil dr. Kulovec [Franc Kulovec], da je imel v Kruševcu ali Kragujevcu pred oficirskim zborom neko predavanje, v katerem je hvalil nacional-socialistične ideje. Kaj je bilo še dru- gega, da se je zameril »klerikalcem«, mi ni znano. O Rupnikovem političnem zadržanju pod Italijani mi ni dosti znanega. Mislim pa, da se je precej opiral na fašiste, ker so ga pač fašisti postavili na mesto župana (Graziolli [Emilio Grazioli]). Zakaj so Nemci ravno njega postavili za prezidenta, bi osebno sklepal na to, da so Nemci pač že imeli kake njegove usluge ali pa jim je kake obljube moral dati. Pred njego- vim prevzemom mesta prezidenta, se je v mojem krogu (Smrsu [Rudolf Smersu], Sodja) govorilo, da bo prišel morda za prezidenta ljubljanske Pokrajine dr. Danilo Gregorič, avtor knjige »Samomor Jugoslavije«. Gregorič dr. Šmajd je menda živel za časa Jugoslavije v Beogradu. dr. Šmajd 594 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin *Zapisnik zaslišanja 4. marca 1946 ob 24:00, Franc Štrubelj (pag. 50–51)37 Kje je imela bivša SLS materijalno podporo? Gospodarsko hrbtenico je imela v zadrugah. Tu so bili s svojimi deleži udeleže- ni delavci, kmetje in v nekaterih tudi inteligenca. Domnevam, da je finančno stala za to stranko Zadružna zveza, Vzajemna posojilnica in Ljudska posojilnica ter Gospodarska zveza. Da bi kdo kedaj stranki direktno dajal denar, tega nisem mogel nikdar opaziti. Domnevam, da so denar dajali omenjeni denarni zavodi. Kdaj ste opazili, da se je SLS začela boriti proti komunizmu? Že po naravi sta to dva antipoda t. j. SLS in KP. SLS se je borila proti KP kot stranki že od vsega početka. Borbo proti komunizmu samem pa je vodila Cerkev potom svojih organizacij vseh vrst v zadnjem času posebno potom KA [Katoliška akcija]. Po l. 1938, ko sem postal poslanec sem se pobliže spoznal z dr. Kulovcem [Franc Kulovec], s katerim sva večkrat govorila o problemih bodočnosti in o spremembah, ki bodo nujno morale nastati, o podružabljenju velikih produkcijskih sredstev, o izboljšanju položaja delovnega človeka, o agrarni reformi itd. Kulovec je bil zagovornik agrarne reforme, prav tako tudi radovljiški dekan Fatur [Jakob Fatur], s katerim sem tudi imel razne politične debate. Kulovec je po mojem mnenju najbolj trezno gledal na politične in socialno-go- spodarske probleme. Med Kulovcem in Korošcem [Anton Korošec] je v teh in še drugih pogledih obstajal latenten spor (Kulovec je bil mnenja, »da gre pot v Beograd preko Zag- reba«, Korošec pa je menil, »da gre pot eventuelno tudi mimo Zagreba«, kar pomeni brez Hrvatov). Poživljanje borbenosti proti komunizmu v zadnjih letih po mojem mnenju ni izha- jalo od SLS, temveč od drugih organizacij t. j. kulturnih (Prosvetna zveza, Fantovski od- seki38), verskih (KA) in strokovnih (Zveza združenih delavcev). To je prihajalo predvsem po navodilih papeških okrožnic. Katera politična koncepcija v Evropi se je najbolj trdo in brezobzirno borila proti komunizmu? Brez dvoma nacijonal-socialistična koncepcija pri Nemcih in fašistična pri Italija- nih. Pri nas se je ta koncepcija odražala v JUGORAS-u, s katerim si je hotel Stojadinovič [Milan Stojadinović] najbrže ustanoviti politično gardo. Že l. 1938 sta se pa Korošec in Stojadinovič iz meni nepoznanih vzrokov razšla. Kakšno je bilo Vaše mnenje o Sovj[etski] zvezi in o eventuelnem napadu nanjo? V slučaju, da bi jo napadel Hitler [Adolf Hitler], sem bil mnenja, da bodo v najbolj- šem primeru prišli Nemci do Urala. Z ozirom na ogromni prostor in na naravno bogastvo pa je ne bodo mogli spraviti na kolena. Komunističnega reda v nikakem primeru ne bi mogel Hitler uničiti, ker je le-ta dal Rusiji moč in gospodarsko rast. Vojaške in tehniške moči Rusije pa nisem poznal. Kdo je Vas utrjeval v protikomunističnem duhu? 37 Zapisnik ohranjen samo v tipkopisu. 38 Zveza fantovskih odsekov je bila ustanovljena leta 1937 kot naslednica telovadnega gibanja Orel. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 595 Priznam, da sem bil idejni nasprotnik komunizma. Izhajajoč iz te ideje sem bil tudi politično nasprotnik KP. Utrjeval v tem antikomunističnem duhu me ni nihče. dr. Šmajd Kako ste si Vi zamišljali, da bi se bilo mogoče uspešno upirati komunizmu? Že od akademskih let sem bil prepričanja, da je borba proti komunizmu uspešna le na ideološkem področju. Iz Ušeničnikovih [Aleš Ušeničnik] spisov sem povzel, da je treba voditi borbe z raznimi predavanji tečaji itd. Po mojem mnenju orožje nikdar ne bi smelo biti primarno sredstvo v ideološkem boju. Nikdar nisem mislil na to, da bi morda Nemčija s svojim fašizmom ugonobila Sov- jetsko zvezo in morda na ta način preprečila razmah komunizma. O problemu, da bi bilo treba napasti Sovjetijo, si nisem stavljal vprašanj in tudi nisem videl nikake rešitve. Kako ste praktično izvajali svoje prepričanje, da se je potrebno boriti le na ideološkem področju? Praktično nisem tega prepričanja nikjer izvajal, kajti nikjer nisem imel ne preda- vanj, ne referatov ali kaj podobnega, ker so to delale razne druge organizacije. Tudi nisem bil član nikake druge organizacije, razen; bil sem član Odvetniške zbornice, Planinskega društva in član SLS. dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 5. marca 1946 od 4:20 do 9:20, Tone Tratnik (pag. 104–111)39 Zapisnik zaslišanja Doreta Kakšno stališče so zavzela vodstva taborišč do mnenja Kreka [Miha Krek]? Vodstva so na splošno vzela na znanje stališče Kreka, le posamezniki so bili mne- nja, da gleda Krek prečrno, posebno ko pravi, da politično ni nobenih perspektiv. Koga se od teh posameznikov spominjate? Na Koroškem se nikogar ne spomnim, edino iz taborišča se spomnim Škulja [Karel Škulj], ki je rekel, da se bo situacija toliko spremenila, da bo emigraciji mogoč povratek. Kakšno je bilo vaše delo v taboriščih? Samo to, da sem se javil taboriščnemu odboru, ter tam povedal, kar sem zvedel v Rimu od Kreka. Kakšno je bilo stanje v taboriščih na Koroškem? Taborišče Št. Vid je bilo materijalno najslabše stoječe, najbrž posledica, ker so šele pred kratkim prišli (taborišče vodi odbor: Kette [Ivan Kette], profesor Sever [Janez Sever], posestnik Sever [France Sever]). Judenburg je bilo majhno taborišče (300 ljudi) lepše ure- jeno, od odbora sem poznal dr. Ermana [Marjan Erman], ki mi je predstavil Podhovskega [Rene Podhorsky] in sodnika Este-ja [Jože Est]. Tukaj so izdajali list »Dom ob Muri«. V 39 V tipkopisu pag. 59–63. 596 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Spit alu, ki je bilo večje taborišče, so bile tudi še druge narodnosti (Holandci) od tod sem poznal Lesar-ja [Janko Lesar], Bitenc Stankota, dr. Logar France-ta. V Lienzu je bilo naj- večje taborišče – cca. 2000 Slovencev razen velikega števila Rusov, v taboriščnem odboru sem spoznal dr. Meršola [Valentin Meršol], dr. Blatnika [France Blatnik] (ki je bil urednik taboriščnih listov »Novice« in »Domači glasovi«). V Spit alu je bilo okoli 1200 Slovencev, toda v Spit alu sploh nisem bil, ker je bil v njem kap[etan] Kregar [Janko Kregar], ter sem zato poklical pred[sednika] odbora Lesar-ja ven, z njim je prišel Bitenc Stane. Zakaj niste hotel priti v stik s Kregarjem? Ker je Kregar po mojem prepričanju proti meni podpisal ovadbo, na podlagi katere so me Nemci aprila 1944 aretirali. Kaj je delal Kregar v taborišču? Takrat je bil tolmač med odborom in Angleži, kasneje so ga Angleži postavili za predsednika taboriščnega odbora. S kakšnim namenom ste hodili po taboriščih? Prvotni namen je bil samo, da sem raznesel Krekovo sporočilo, ko pa sem v Ce- lovcu zvedel, da je v enem izmed taborišč oče s tremi sestrami, sem iskal tudi njih. Našel sem jih v Lienzu. Kaj pa Narodni odbor? Bivši NO se je raztepel. Koga ste našel od NO na Koroškem? V Celovcu je bil dr. Basaj [Jože Basaj], dr. Bajlec [Franc Bajlec]. Bajlec pa je kmalu odpotoval v Italijo. Kje so bili ostali člani NO? V Trevisu sta bila dr. Jelenc [Celestin Jelenc] in Bajlec, ing. Bevc [Ladislav Bevc] in Remec [Bogumil Remec] v Riccione, kamor je prišel iz Gorice dr. Kacin [Anton Kacin], dr. Zajc [Marjan Zajec] je bil nekje v Brixenu. Ali vam je dal Krek kaka navodila za NO? Krek ni dal za NO nobenih navodil, rekel je le, naj miruje in naj dela le socialni odbor, kot so to svetovali Angleži. S kom ste imeli julija 1945 še zveze? Z nikomur. Bil sem le enkrat skupaj z Rožmanom [Gregorij Rožman] v Celovcu, kjer je čakal na dovoljenje za potovanje v Rim. Kolikor vem dovoljenja ni dobil in se je vrnil v svoje bivališče v Lienz, pozneje v Anras. Kaj sta govorila z Rožmanom? Povedal sem mu, da s pomočjo Vatikana ne bo mogel dobiti potnega dovoljenja, ker Vatikan ne bo za potno dovoljenje nadlegoval diplomatskih zastopnikov Anglije v Vatika- nu. Rekel je, da bo pač ostal kjer je, ker brez dovoljenja ne gre nikamor. Z Jugoslavijo ste imeli že kakšne stike? OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 597 Takrat nobenih. Ženi sem poslal prvo pismo šele avgusta iz Trevisa. Ali ste se takrat zanimali za položaj v Jugoslaviji? Za Jugoslavijo se nisem nič specielno zanimal, poslušal sem le, kolikor so govorili ljudje in težišče razgovorov takrat je bilo okrog DMB [domobranskih]-vojakov, ki so jih Angleži izročili Jugoslaviji. Kaj ste predvideval v bodočnost? Delal nisem nobenih prognoz, nobene politične perspektive. Za begunce sem mis- lil, da jih bo treba kje sčasoma naseliti oziroma jim najti zaposlitve. Kdaj in kam ste odpotoval iz Celovca? Koncem julija 1945 sem šel iz Celovca preko Spittala in Lienza v Italijo v Treviso. Cilj je bil Rim, ker sem imel v Rimu še nekaj svoje obleke (ki sem jo pustil pri Godini [Jožef Godina] ob prvem potovanju v Rim) in fotoaparat. Mimogrede sem se ustavil v Riccione 7–10 dni, kjer pa nisem živel v taborišču. Tine Debeljak mi je poskrbel poljski sanitetni avto, ki me je pripeljal do Porto S. Giorgo in nato od Falconare pri Anconi v Rim. V Riccione sem srečal Remca, ing. Bevca, ing. Porento [Jože Porenta], dr. Kacina, Kemperle[Leopold Kemperle].Ti ljudje niso nič delali (razen kopali so se ali zahajali v gostilno.) Kaj ste delal pri drugem obisku Rima? Stiki? Prodal sem fotoaparat. Bil sem skupaj z dr. Krekom, dr. Zajcem, prof. Bitenc Mirkom, Godino. Govoril sem morda s Skubicem [Anton Skubic] in Križmanom [Andrej Križman] (kurat pri šol- skih sestrah). Kaj ste poročal Kreku? Objasnil sem mu stanje in stališče taborišč na Koroškem. Vprašal sem ga za nadalj- nje izjave, ki bi jih jaz v njegovem imenu podajal naprej. Kakšne izjave je dal Krek? Približno kot prvič. Politična situacija je absolutno brezizgledna. Ljudje naj po tabo- riščih ne uganjajo politike, ampak naj se zanimajo za socialne zadeve. Rekel pa je tudi, naj se ljudi ne zadržuje, če se hočejo vrniti v domovino. Kaj je delal takrat Krek? Nič. Imel sem vtis, da ima Krek zelo slabe zveze z Angleži. K njemu je hodil urednik »Tablett- a« angl[eškega] tednik a – njegov osebni prijatelj iz Londona. K njemu so brez dvoma zahajali tudi emigranti iz Slovenije, ki so prišli ali bivali v Rimu. dr. Šmajd Kdaj se je NO spet oživotvoril? Koncem oktobra 1945 se je NO rekonstruiral. Takrat sva namreč jaz in dr. Basaj odstopila od funkcij. Na predsedniško mesto je bil od članov NO izvoljen Krek. V NO ga je kot člana poslala SLS (izvršni odbor). 598 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Kdo od SLS je bil v Rimu? Oktobra se je zbral v Rimu širši odbor SLS (navzoči dr. Krek, dr. Milavc [Anton Milavec], dr. Adlešič [Juro Adlešič], Kremžar [Franc Kremžar], Marko Kranjc, Spindler [Josip Špindler], Bitenc [Mirko Bitenc], Bajlec, jaz), iz katerega je bil izvoljen IO SLS: dr. Krek predsednik, Kremžar podpredsednik, dr. Bajlec tajnik, odborniki: Spindler, Kranjc Marko, prof. Bitenc. Komu in zakaj se je sporočil odstop iz NO? Na seji bivšega odbora SLS sem sporočil, da odstopam od mesta tajnika v NO, na isti seji se je že določilo, da bo stopil dr. Krek kot 7. član SLS v N. O., v katerem bo prevzel predsedstvo, dočim bo Bajlec (že član NO) prevzel moje tajniško mesto v NO. Prav tako sem sporočil, da od mesta predsednika NO dr. Basaj odstopa. Seja NO v Rimu? Mislim, da je sejo koncem oktobra 1945 sklical dr. Jelenc. Seje so se udeležili: dr. Krek, dr. Bajlec, Marko Kranjc, Remec in jaz od SLS-a (dr. Kacin, dr. Basaj odsotna) od ostalih dr. Jelenc (SSJ [Socialistična stranka Jugoslavije]), dr. Zajc, Žitnik [Rudolf Žitnik] (ne vem, če je bil navzoč, odsotni pa so bili ing. Bevc, nekaj mest niso imeli zasedenih). Na tej seji sem formalno še enkrat objavil svoj odstop in odstop dr. Basaja. Vodil je sejo dr. Jelenc podpredsednik. Dnevni red je bil samo rekonstrukcija Odbora, kot predsednik je bil izvoljen novi član NO Krek, na mesto tajnika pa dr. Bajlec, dočim sva jaz in dr. Basaj ostala člana širšega odbora NO. Na tej seji je bil sprejet predlog, da se pooblasti predsed- stvo, da v slučaju potrebe lahko samostojno ukrepa, vendar mora naknadno te sklepe predsedstva odobriti širši odbor NO. dr. Šmajd Kdaj in s kom ste navezal stike v Jugoslaviji? Enkrat avgusta sem iz Trevisa poslal po dr. Kodretu [Anton Kodre], ki je šel v Trst, pismo za ženo [Marija Šmajd] v Ljubljano. Pismo naj pošlje po komu izmed ljudi, ki imajo najbrž zvezo s Slovenijo: to so dr. Martelanc [Ivan Martelanc], ing. Martinjak [Izidor Martinjak], Stare Miloš, preko katerih so tudi drugi pošiljali pošto. Ženi pišem, naj se enkrat od 1.–15. 9., če je možno v Trstu oglasi, kamor bom prišel tudi jaz. Pismo sem pisal ob priliki povratka z drugega obiska v Rimu na Koroško, ne vem pa točno ali je to bilo takrat, zdi se mi, da je moralo biti preje. Zakaj in s kom ste se vračal na Koroško? Po okoli 5 dnevnem bivanju v Rimu sem se vračal proti Koroški skupaj z Biten- cem, z avtomobilom do Arezza, nato pa s slučajnostnimi vozili do Mestre, preko Treviza v Celovec. Na Koroško sem šel samo za to, da sem spremljal prof. Bitenca Mirka ki je šel v Spittal obiskat brata Staneta. Kaj ste delali v Celovcu? Bil sem pri dr. Basaju ter imel kontakt z angl[eškim] majorjem Clementom in dr. Hubertom (Angležem). OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 599 Kako ste se seznanil z majorjem Clementom? Že julija mi je Masič [Pavle Masič] v Lienzu rekel, da me iščeta Gale [Herdi Galle] in njegova žena Pirnat Helena, ker hočejo Angleži govoriti z menoj, ter da sta me zaradi tega iskala že maja ali junija, takrat sem že poiskal Galeta, ki mi je rekel, da se zanima zame angl[eški] major Clement; ker sem šel jaz takrat drugič v Rim, se za kontakt s Cle- mentom še nisem zanimal. Ko sem se drugič vračal iz Rima sem že na meji pri Silianu slišal od ljudi (gospa dr. Ajlečeva [Jožefa Eiletz]), da me Angleži iščejo. Zato sem se takoj po povratku v Celovec šel v Domačele40 informirat h Galetu, kako je. Povedal mi je, da se major Clement zame zanima in da je divji, ker me ne najde. Poslal sem k majorju Cle- mentu Galeta, ker se mi samemu ni zdelo varno takoj iti, tudi nisem vedel kje stanuje, zato, da bi si preko Galeta zagotovil častno besedo majorja Clementa, da se mi nič ne zgodi. Gale se je vrnil in mi sporočil častno besedo, da se mi nič ne zgodi. V nekaj dneh sem šel k majorju Clementu. Kaj je želel major Clement? Po uvodnih prijaznostih mi je ponudil, če vstopim v službo k AMG (Zavez[niška] voj[aška] uprava) za Koroško, za obravnavanje vseh problemov in vprašanj, ki se tičejo Slovencev, za pripravo študija o Slovencih. Razumel sem ga, kot da bo[do] to moje delo referati o problemih, ki bi se tikali Slovencev (na Koroškem in Primorju). Za to delo mi je rekel, da si bom sam našel pomočnike, ki mi bodo pri tem delu pomagali. Jaz bi pravtako delal, istočasno bi z avtomobilom, ki mi bo na razpolago, hodil okoli pomoč- nikov in zbiral od njih zbran material. Točnejšega se nisva zmenila, ker sem moral hitro v Trst, ker sem sporočil ženi, naj bo po 1. 9. v Trstu. Zmenila sva se, da me pride v Trst z avtomobilom čakat 20. ali 22. 9. pred hotel Savoia ob 12h. Na tem sestanku je bil tudi, kot mi je bil predstavljen dr. Hubert in Gale. Oba Angleža: major Clement in dr. Hubert, sta bila v civilu in sta govorila perfektno nemško. Clement je poudaril, da ne gre za delo pri FSS ali IS. Kakšen je bil namen te ponudbe majorja Clementa? Imel sem vtis, da misli pošteno, samo zaradi znanstvenega dela. Da bi me imel na- men vzeti v službo IS, ne vem, ker iz njegovih besed nisem mogel nič kaj takega sklepati. Ali so vas sept[embra] prišli iskat v Trst? 20. ali 22. 9. sem srečal v gostilni pri »Pepigranzu« Galeta, ki mi je povedal, da so prišli po mene s Koroškega z avtomobilom, da pa ni prišel Clement, oziroma Hubert, ampak nek drugi angl[eški] kap[etan] Paul ter on (Gale). Dva dni nato dr. Šmajd sem se skupaj z Galetom, kap[etanom] Paulom odpeljal v »jeepu« v Celovec. Kašne zveze je imel Gale z Angleži? Vem le toliko, kolikor mi je rekel: seznanil da se je z njimi pri dr. Rosenbergu v Domačelah, kjer je stanoval on, kamor pa so zahajali vsi omenjeni trije Angleži (Cle- ment, Hubert in Paul) ter da ima z njimi samo običajno poznanstvo. Rekel mi je tudi, da 40 Pravilno Domačale, nemško Damtschach. 600 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin bi rad preko poznanstva s temi Angleži pri deželni vladi v Celovcu dosegel, da bi dobil službo nadzornika nad konji na Koroškem (Stallmeister). Kakšno pa je vaše mnenje o zvezi Galeta z Angleži? Mislim, tako, kot mi je on povedal. Kako se je razvila zadeva z majorjem Clementom? Na sestanku v Celovcu glede te zadeve sta bila le kap[etan] Paul in dr. Hubert, major Clement pa je bil odsoten. Toda Paul in Hubert mi o stvari, o kateri sva govorila s Clementom, nista mogla dati nobenih navodil, zato smo se zmenili le to, da bom po- čakal Clementa. Ker ga ni in ni bilo, sem dr. Hubertu parkrat pisal, naj mi sporoči, ali se bo Clement vrnil. Dobil sem, odgovor le enkrat naj bom potrpežljiv, nato sem odpisal, da bom odpotoval v Italijo. Tako sem po okoli 4 tedenskem čakanju koncem oktobra odšel v Rim, ker sem dobil po kurirju prof. Grum Janezu pošto, naj se javim na sejo SLS-a v Rimu. Pozneje decembra 1945 v Trstu, me je Gale iskal v kavarni Nazionale preko Bor- lak-a [Jože Borlak], ki mi je sporočil, da me Gale čaka na Piazza Unita. Z Galetom in še nekim angl[eškim] poroč[nikom] (nekako Henderson) sem se dobil pred hotelom »Sa- voia«, takrat mi je angl[eški] poročnik rekel naj grem z njima na FSS v Trstu, kjer smo šli v posebno sobo in mi je angl[eški] poročnik rekel, da major Clement želi priti z mano v stik. Istočasno smo določili dan, ko prideta po mene z avtomobilom, da gremo v Celovec, toda jih ni bilo. Od tedaj nisem imel s temi Angleži nobenih stikov več. Kaj mislite o vsej tej zadevi? Resnih namenov Clement ni imel z menoj in to niti če me je mislil zaposliti pri že omenjenem znanstvenem delu, niti, če me je mislil pritegniti v FSS ali IS. Ali mislite, da vas je Clement mislil pritegniti v FSS ali IS? Ne. Mislim pa, da me je mislil aretirati. Do tega sem prišel, ko me je nov[embra] 1945. pozvala v Trstu FSS (preko Robiča [Franček Robič] in Marjana Lavriča, ki sta bila verjetno uslužbena pri FSS) naj se javim na FSS. Odgovoril sem, da na FSS ne grem, am- pak samo na privatno stanovanje. Odgovor z FSS-a je bil pozitiven in sestali smo se na stanovanju Lavriča (via San Nicolo ?). Angl[eški] podoficir je naredil formalno zaslišanje, ter vzroke in vse okoliščine, kako sem prišel in kaj delam v Trstu. Odgovoril sem, da sem brez dovoljenja prišel v Trst, ter da bi rad dobil zvezo z ženo, ki je v Ljubljani. Povedal sem tudi, da sem se 20.–24. 9. z nekim angl[eškim] oficirjem z »jeepom« odpeljal na Koroško. On mi je povedal, da me je FSS s Koroškega začetkom okt[obra] iskal v Trstu. O vsem tem zato nisem točno vedel, zakaj se FSS zanima zame. S kom ste bili na Koroškem avg[usta] 1945 skupaj? Koncem avgusta po drugem povratku iz Rima sem bil v Celovcu le 5–7 dni. Razen z dr. Basajem, Galetom, Angležema Clementom in Hubertom, ter eventuelno z Rožma- nom. Kako ste potovali v Trst? Iz Celovca sem šel sam do Lienza, peljal me je nek emigrant (mlajši moški 30 let, uslužben pri Gosp[odarski] zvezi) z motorjem. V Lienzu sem tega fanta poslal v taborišče OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 601 poklicat prof. Bitenca [Mirko Bitenc], ki je prišel, nato naju je Babnik Nande s škofovim avtom odpeljal do bližnje meje, ki sva jo prekoračila ilegalno. Šla preko Padove – Beluna do Trevisa in odtod do Trsta, vso pot od Trevisa s priložnostnimi avtomobili. Končano 9.20 dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 5. marca 1946 od 9:20 do 13:40, Franc Štrubelj (pag. 112–115)41 Nadaljevanje Kaj vam je znano o Kulturbundu? Vem, da je bila to nemška kulturna organizacija. Kdo jo je vodil ne vem, tudi ne vem pod kakšno centralo je spadal. Domnevam, da so člani KB vohunili za naciste. Po čem to sklepate? To sklepam po tem, kar sem utegnil opaziti ob prihodu Nemcev. Tedaj so vsi bivši kulturbundovci, katere sem jaz poznal, dobili vidna javna mesta (Lukman Karl – postal jeseniški župan, Paar [Franc Paar], postal župan na Bledu, Noot [Karl Noot] generalni ravnatelj KID in še nekaj uradnikov in mojstrov v KID in Semlag). Zvedel sem tudi, da je Lukmanov brat pripeljal ob vdoru Nemcev v Slovenijo nemške vojake po skrivnih gorskih poteh za hrbet jugoslovanskim vojakom (sami Slovenci), od katerih jih je tako precej pad- lo. Paar n. pr., ko še ni bilo jasno, kdo bo zasedel Gorenjsko (v Radovljici so bile italijanske čete), je sam hodil okrog in na uradna poslopja zastavljal zastave s kljukastim križem (Davčna uprava v Radovljici, občina v Mojstrani). Zakaj ste zastopali Paara? Po aretaciji Paara l. 1940 s strani jeseniškega komisarijata (Hartman Franc, padel od Nemcev ali Vohinc Milan – sedaj v Ljubljani) je prišla k meni žena in prosila, naj poi- skušam zvedeti, zakaj je bil aretiran in potem skušati doseči njegovo izpustitev. Telefoniral sem na Jesenice, a so mi odgovorili, da so spisi odposlani v Ljubljano, a da je Paar vpleten v vohunsko-špijonažno afero. Zasledoval sem akt, ki je odšel na oddelek za zaščito države. Pisal sem tja odvetniku Pavloviču [Petar Pavlović], naj se zanima, da bo zadeva čimpreje rešena. Med tem časom je bil spis že odstopljen ljubljanskemu okrožnemu sodišču, tu pa je bila po kratkem času preiskava ustavljena. Ko je Paar prišel iz zapora, je bil prepričan, da sem ga jaz rešil. Kdo je zanj interveniral, mi ni znano. Ali vam je znano, da je bil KB protežiran? To mi je znano. Vem celo to, da je bil sreski glavar v Konjicah premeščen, ker je nastopil proti Nemcem. Kje so se sestajali kulturbundovci v Ljubljani? Slišal sem, da so se sestajali pri Mikliču, ker je bil Miklič [Karel Miklič] sam Nem- čur oziroma Kočevski Nemec. 41 V tipkopisu pag. 52–54. 602 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Ali vam je znano, da je pri Mikliču bila ekspozitura Gstp [gestapa]? O tem nisem ničesar vedel. K Mikliču sem zahajal na kavo. Kakšno je bilo vaše delovanje po ukinitvi parlamenta l. 1939? Bil sem še naprej predsednik krajevne in okrajne organizacije SLS za Radovljico. Imel sem tudi še nekaj sestankov v Radovljici (navzoč je bil tudi dr. Krek [Miha Krek]) v Bohinjski Bistrici, morda še na Jesenicah (Markež [Valentin Markež], Arnež [Peter Ar- než], Bertoncelj [Franc Bertoncelj]). Sicer pa sem bil po tem letu najmanj trikrat na oro- žnih vajah (Vrhnika, Ljubljana, Žirovnica, Radovljica). Kakšno je bilo vaše stališče do »Društva prijateljev SZ«? Moje stališče do tega društva je bilo indiferentno. Katere duhovnike poznate še izza časov stare Jugoslavije? Godina Jože, kaplan na Jesenicah. Spoznal sem ga takoj, ko je prišel na kaplansko mesto. Bil je tajnik hranilnice in sva se spoznala poslovno. Zabret Franc, župnik na Bledu. Doma iz Britofa pri Kranju, poznam ga še iz dija- ških let. Duhovnik Tone, kaplan na Koroški Beli. Zastopal sem ga na pravdah. Škrbec Matija [Matija Škerbec], dekan v Kranju. Fatur Jakob, dekan v Radovljici. Malovrh Franc, kaplan v Moravčah. Poznam ga iz Kranja. Burja Miha, kaplan v Boh[injski] Bistrici. Poznam ga iz shodov. Hrastelj France, duhovnik, ravnatelj tiskarne sv. Cirila. dr. Šmajd Križman Andrej, kaplan na Jesenicah, predhodnik Godine. Pozneje šel za župnika v Tunce. dr. Aleksič [Jakob Aleksič], bogoslovni profesor v Mariboru. dr. Cajnkar Stanko, bogoslovni profesor v Mariboru. Švelc Anton, izseljeniški duhovnik v Franciji, pozneje župnik v Št. Lenartu nad Škofjo Loko. Šarc Alojzij [Alojzij Šarec], župnik, Šmartno pri Kranju. Bil sem tudi osebni znanec škofa Rožmana [Gregorij Rožman], ki ga poznam izza časa, ko je bil eksaminator cerkvenega prava na juridični fakulteti. Pozneje, ko sem bil že odvetnik v Radovljici, sva šla z dekanom Faturjem [Jakob Fatur] voščit praznike. Poznal sem tudi dr. Erlicha [Lambert Ehrlich]. Po imenu in videzu sem ga poznal iz akademskih let, ko je imel predavanja o etnografiji. Z njim sem bil skupaj na poroki prof. Petelin Stanka (Streliška ul[ica], padel pri Turjaku 1943. l.), ki ga je poročil Erlich, menda en dan prej predno je Erlich padel (maja 1942). Tedaj sem bil Erlichu tudi predsta- vljen. Bil sem Petelinu za pričo pri poroki. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 603 Katere policaje in žandarje ste poznali iz bivše Jugoslavije? Strniša [Marjan Sterniša], orožniški vodni oficir v Radovljici. Spoznal sem ga takoj ob prihodu v R[adovljico], ko se mi je prišel predstavit. Bil je nacionalist in član Sokola. dr. Hacin [Lovro Hacin], poznam ga še iz Maribora, ko sem bil sam koncipi- ent. On je bil glavar v Prevaljah. Za časa, ko je bil šef policije, je preganjal vse ilegale. Bil je avstrijakant. Imel je še v Jugoslaviji nek škandal z Manco Komanovo. Na Koro- škem mi je okt[obra] 1945. dejal: »Pa ste imeli vendarle tisti prav, ki ste trdili, da bo Nemčija propadla.« dr. Kante [Vladimir Kante], poznal sem ga iz univerze. Polak [Janez Polak], spoznal sem ga, ko je bil polic[ijski] komisar na Bledu in sem ga zastopal na neki pravdi radi nekega škandala (pretep). Kukovič Kazimir, spoznal sem ga v neki družbi v Mariboru, ko sem bil koncipient. Ob isti priliki sem spoznal tudi njegovega brata. dr. Šmajd Ali vam je kaj znano o izdajstvu Rupnika [Leon Rupnik], Hacina, Natlačena [Marko Natlačen] pred razpadom Jugoslavije? O Rupniku vem, da se je govorilo (kapetan Ilovar [Albert Ilovar]), da je pred raz- padom napravil elaborat o utrdbeni črti in da je to ali izročil Italijanom in Nemcem ali da je bil ta elaborat prefotografiran. V naših krogih niso nanj gledali s simpatijami, to pa radi govora v Kruševcu, ko je tam nekoč hvalil nacional-socialistične ideje. Po izjavi dr. Kulovca [Franc Kulovec] je bila to njegova »črna pika«. O Hacinu in Natlačenu nisem ničesar izvedel o kakem izdajstvu. Kje vas je zatekel razpad Jugoslavije? Zatekel me je v Šmartnem pri Litiji. Bil sem redov Posadnega bataljona v Radovlji- ci. Pred Nemci smo se umikali proti jugu. Na Vel[iki] petek smo se jaz in 3 oficirji (Pet- rovič, Stankovič [Branko Stanković] in Gološin) pripeljali z mojim avtomobilom nazaj v Radovljico. Gološin in Petrovič sta nato odšla proti Ljubljani. Stankovič je radi bolezni le- žal nekaj časa pri meni, nato odšel na svoj dom. Od tam je bil odpeljan v vojno ujetništvo. Javil se je sam na poziv Nemcev ali pa ga je kdo prijavil. Po Radovljici se je govorilo, da jaz skrivam tri Srbe. Na to me je opozoril Janc Florijan iz Radovljice in dodal, da se moram paziti, da se mi kaj ne zgodi. Povedal sem mu, da sta dva že odšla eden pa, da je bolan. To sem Stankoviču povedal, nakar se je preselil na svoj dom. Kako ste se začeli orientirati v novonastali situaciji?42 dr. Šmajd 42 Vprašanje je bilo prečrtano. 604 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin *Zapisnik zaslišanja 5. marca 1946 od 13:40 do 16:00, Tone Tratnik (pag. 116–119)43 Nad[aljevanje] zasliš[anja] Dore Koga ste najprej poiskal v Trstu? Imel sem za Trst 3 ali 4 naslove: Hotel Commerciale, Via Besenghi, Via Ronco, na katerih da prebivajo Slovenci-emigranti. Dr. Kodre [Anton Kodre] mi je še v Monigu rekel, da bom v hotelu Commerciale sigurno vedno našel kakega Slovenca-emigranta. Z Bitencem [Mirko Bitenc] sva zato najprej poiskala hotel Commerciale. Našla sva v tem hotelu: Kavka [Karel Kavka] in njegovega sina ter Mavriča, prof. Verbic [Pavle Verbic] z družino, ing. Mosetič [Albin Mozetič] in dr. Drnovšek [Bogdan Drnovšek]. Zadržala sva se z Bitencem v sobi Mavriča in Kavke. S kakšnim namenom ste prišli v Trst? Edini namen mojega prihoda v Trst je bil, da se snidem z ženo. Z ženo pa nisem imel namena ustvariti nikakega drugega sestanka – kontakta kot osebnega. S kom ste prišli še v Trstu takoj ob prihodu v stik? Zvečer sem šel s Kavko in Mavričem na večerjo v gostilno »Pepigranzo44«, v isto gostilno je prišel tudi Žitnik Rudolf. Kaj ste razgovarjali z Žitnikom? Razgovarjala sva le o življenju, o potovanjih, omenil mi je, da čaka zvezo z domom. Zanimal sem se, kdo je od emigrantov in Slovencev še v Trstu. Tako mi je povedal za Stare Miloša, Martinjaka [Izidor Martinjak], ki ju lahko med 10. in 11. uro najdem v Caffe San Marco45 na via C. Bat isti. Povedal mi je o dr. Ribnikar Bojanu, ki je v službi pri AIS [Allied Information Service]46 kot glavni urednik »Glasa zaveznikov«47. Kdaj ste spoznal Ribnikarja? Osebno sem ga spoznal ob mojem prvem prihodu v Rim junija 1945, ko mi ga je na Olmati, kjer so stanovali Slovenci (Žitnik, Avsenak [Ivan Avsenek], Godina [Jožef Godina]) od teh eden predstavil. Kaj veste o Ribnikarju? Nič, le to, da je sin Dolfeta, hodil je v angl[eški] uniformi, hranil se je v angl[eški] menzi. dr. Šmajd 43 V tipkopisu pag. 64–66. 44 Gostilna Pepo Granzo na Beneškem trgu v Trstu je bila po obveščevalnih virih Ozne takoj po vojni zelo pri- ljubljeno shajališče slovenske (in jugoslovanske) emigracije, ki je pozneje, predvsem po Šmajdovi ugrabitvi, izgubila svoj pomen, saj so se slovenski emigranti na poziv dr. Mihe Kreka v večji meri odločili za vrnitev v begunska taborišča, ker je bilo tam varnejše. V Trstu so ostali le še redki (SI AS 1584, šk. 4, p. e. 154, 157). 45 Caffè San Marco na Via Bat isti 18. Znamenita stara kavarna, v kateri so se zbirali v Trstu živeči intelektualci in umetniki. Po vojni so se v tem lokalu zbirali tudi emigranti. Kot so zabeležili obveščevalci Ozne v Trstu, so to bili »v manjši meri četniki in belogardisti« (SI AS 1584, šk. 4, p. e. 157). 46 Angleško-ameriška propagandna služba, ustanovljena leta 1945 v Trstu. 47 Časopis, ki ga je upravljala Zavezniška vojaška uprava (ZVU) in je izhajal od 19. junija 1945 do 1. marca 1947. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 605 Ali zbira kakšne informacije za Angleže? Mislim, da ne. Zadnje čase mi je rekel, da misli pustiti to službo, ker Angleži ne dajo nobene var- nosti človeku, ki je v njihovi službi in da bo raje odšel kam drugam. Istočasno me je vpra- šal, kako se živi v Rimu. Ne vem pa če namerava v Rim. Kdo od Slovencev še dela pri AIS v Trstu? Vem za dr. Drnovška, neki Grm [Jože Germ], dr. Šimenc [Anton Šimenc] pri »Gla- su zaveznikov«. Ing. Mosetič in prof. Peterlin [Jože Peterlin] pri Radiju Trst (Stražarja48 – emig[ranta]). Kakšne zveze ste imeli z omenjenimi? Dr. Drnovška sem spoznal tik pred odhodom iz Ljubljane, kjer je bil v uredništvu Jutra. Videl sem ga nato v Lienzu, Rimu in nato v Trstu, kjer sva se pa srečala le enkrat, toda nisva govorila. Grma osebno niti poznal nisem. Dr. Šimenca mi je predstavil v Cafe San Marco – Martinjak, nisem pa imel z njim nobenih zvez. Z ing. Mozetičem sem se predstavil v Monigu, prof. Peterlina sem poznal le s srečanja na cesti še iz Ljubljane, v Trstu nisva nikdar nič govorila. Koga ste še srečali v Trstu? Žitnik je naslednji dan po prihodu peljal mene in Bitenca v kavarno San Marco, kamor je prišel tudi Martinjak, Šimenc, Stare, Ronko [Jože Ronko] (nek stavbenik), ki sem ga komaj spoznal, v kavarni je bilo še več mlajših ljudi, Slovencev-emigrantov, od katerih nisem poznal nobenega. Vaše znanje z Martinjakom? Spoznal sem ga koncem 1941 do srede 1942. Predstavil mi ga je ali major Novak Karl ali Duhovnik Tone. Ali so imeli emigranti ob vašem prihodu v Trst že kako organizacijo? Imeli so nekak »socialni odbor« (podporno društvo). Člani tega odbora so bili: Miloš Stare, Žitnik, Kovač [Avgust Kovač], Kavka, Šimenc. Kakšno je delo tega »soc[ialnega] odbora«? Iskanje in posredovanje služb. Intervencije pri UNRRA za preskrbo. Večina emi- grantov se hrani proti majhnemu plačilu v menzi nem[ških] protest[antskih] sester »Ospi- zio cristiano«. Zveze tržaških emigrantov z Rimom? Krek je v Trst večkrat pisal. Običajno je pismo prinesel prof. Grum Janez, ki je prihajal v Trst nakupovat slov[enske] šolske knjige za šole v taboriščih. Tudi meni je pisal koncem jan[uarja] 1946. Kaj vam piše Krek v pismu? 48 Člana akademskega kluba Straža. 606 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin V pismu me prosi, da poizvem za dva človeka – emigranta, kje sta, ker zanj poizve- dujejo njih sorodniki v Eboliju. Pismo mi je prinesel Grum. Pismo sem oddal Hornu [Peter Horn], ker sem jaz ravno odšel v Rim. Kdo je še vzdrževal iz Trsta zveze s Krekom [Miha Krek]? Vem samo, da je Grum, predno je prinesel pismo meni, prinesel Krekovo pošto tudi prof. Prešernu [Jože Prešeren], ki uči na slov[enski] gimnaziji. Kdaj je bil Krek v Trstu? Okoli 10 dni po mojem prihodu sept[embra] 1945 v Trst, je prišel Krek z družino in z Godino. Ali ste se vi sestali s Krekom? Stare mi je sporočil, da želi Krek z menoj govoriti. Šel sem k njemu na via del Ronco, kjer je stanoval pri Pelanu. Razen Kreka in mene, sta bila prisotna tudi Stare in Godina. Zakaj vas je klical Krek? Zgolj iz poznanstvenih razlogov. Povedal mi je, da je obiskal v Italiji vsa taborišča ter da ima namen obiskati tudi taborišča na Koroškem. Jaz sem ga vprašal, če ima dovo- ljenje za Koroško, toda ni ga imel. Pri njem sem se zadržal okoli pol ure. Govorili nismo o nikakih političnih zadevah oziroma situaciji. Kdo se je v Trstu še sestal s Krekom? Sklepam, kakor mi je rekel Stare, da je bil pri Kreku tudi Kavka. Za druge ne vem, ker mi nobeden o tem ni nič omenil. Krek je namreč bil v Trstu (v zoni A) ilegalno in je tudi meni naročil, naj ne govorim, da je on v Trstu, ker ne bi rad, da bi to Angleži zvedeli. Koliko časa je bil Krek v Trstu? Mislim, da 1 ali 2 dni. Kam je odšel iz Trsta? Proti Koroški, imel je svoj osebni avto. Kot sem pozneje v Rimu (okt[obra] 1945) zvedel, niso prišli na Koroško, ker niso imeli predpisanega dovoljenja. Zakaj je hodil Krek po taboriščih? Po mojem mnenju zato, da potolaži godrnjanje emigrantov, češ, da predstavnik srbskih emigrantov – Topalovič [Živko Topalović] obiskuje srbske emigrante. Ali sta Krek in Topalovič sodelovala v Rimu? Sodelovala sta v »Jugoslovanskem dobrotvornem društvu« v Rimu, katerega predsednik je bil Krek, podpredsednik Topalovič, z njima sodeluje še Adam Pribičevič. Novembra ali decembra 1945 so vsi trije podpisali skupno izjavo, ki je bila natisnjena v raznih italijanskih časopisih. Izjava govori v glavnem proti obstoječi obupni ureditvi Jugoslavije, o diktaturi in polit[ični] zasužnjenosti. Natančno pa te izjave ne poznam, ker je niti nisem prebral. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 607 *Zapisnik zaslišanja 5. marca 1946 od 20:00 do 24:00, Vladimir Svetina (pag. 118–120)49 S kom ste l. 1941 prvim govorili o polit[ični] situaciji? Koga ste sploh prvega srečali? V kavarni sem srečal M. Stareta [Miloš Stare]. Kdaj? Neko jutro, ko sem prišel. Kaj sta govorila? Se ne spominjam. Kakšne zveze ste poiskali v Ljubljani? Šel sem iskat prof. Petelina Stanka, ki je moj sošolec. In sem mu govoril o grozo- dejstvih na Gorenjskem, razlogih zakaj sem prišel v Ljubljano. S Petelinom sem uredil, da sem pri njem stanoval. Ali ste se prijavili? Mislim, da sem se, ker sem na podlagi prijave nekaj iskal pri mestni občini. Z njim sem bil največ skupaj, skoraj ves dan dokler nisem dobil stanovanja v Trdinovi. Kako ste prišli do stanovanja? Potom Šumija Franceta50, ker sem bil pri njegovi tvrdki nastavljen. Kdo je to? Iz Kranja, ravnatelj »Gumice«. Kje je danes, ne vem! Kdo je še tam stanoval? Koga ste poznali? Dolgo nikogar. Kodra, upravnika sem poznal. Prof. Prezelj-a sem poznal; oba se že preje poznala, ker je jedel pri »Mraku«. Pri njem je stanoval polkovnik Prezelj [Ivan Prezelj], njegov brat. To je bilo pozno v l. 1942 ali že v l. 1943. Z njim sva govorila samo o vprašanju Novaka [Karel Novak]. Bil je proti Novaku, osebno, vendar tudi Mihajlovičevec. Bil je proti njemu, ker je zahteval formulacijo prisege tako, da se njemu (Novaku) priseže. Dejal je, da je sposoben kvečjemu na terenu za borbo, ni pa sposoben organizator. Ste govorili s Prezljem vojaško-politične stvari? Da, sva govorila. Meni je zaupal, tak vtis sem imel. V hiši sem se poznal še s Haslom [Viktor Hassl] in Florjančičem. S Haslom sem govoril po naročilu Godine [Jožef Godina] on mi je izročil neko brzojavko, ki jo nisem znal prečitati. Bila je brzojavka od dr. Kreka [Miha Krek]. Godina mi je povedal vsebino brzojavke. Krek je zahteval podatke o tržaški luki. 49 V tipkopisu pag. 55–56. 50 V tipkopisnem dokumentu je priimek Šumi izpuščen, vendar je zapisan v rokopisnem zapisniku (pag. 120). Trgovec Franc Šumi je leta 1920 skupaj s Petrom Šumijem, Alojzem Pircem in Joškom Vebrom ustanovil uvozno-izvozno podjetje Atlanta, ki se je naslednje leto preimenovalo v »Vulkan, tovarna za gumijeve izdelke«; leta 1931 je lastništvo prevzelo avstrijsko podjetje Semperit, predhodnik poznejše Save Kranj (Rogelj, Reklamna tabla Sava.) 608 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Ali ste vedeli, da je bila med Krekom in vodstvom SLS radiotelegrafska zveza? Sem vedel. Vendar ta zveza je bila od angl[eške] sredozemske komande. dr. Šmajd Ko sem nekoč prišel k Godini, ki je stanoval v Zavetišču sv. Jožefa, sem ga dobil pri radiotelegrafski postaji, prav ko je sam oddajal. Imel je zvezo z Golcem Jojo [Jože Golec] v Trstu, ki so ga kasneje Nemci prijeli in ustrelili, češ, da dela za IS. Koga ste še poznali iz Trdinove ulice? V sosednji hiši Jovanko Krištof pri kateri je stanoval Novak Karel, jeseni l. 1942. K njej sem hodil, kadar me je poklical Novak, če je bil tam. Govorila sva o pomnožitvi njegove ilegale. Ali ste z njim sodelovali? Da sem sodeloval kot zvezni član med Slovensko legijo in N[ovakovo] ilegalo oziro- ma kot komandantom »Kr[aljeve] jug[oslovanske] Vojske« v Sloveniji. S kom ste se še poznali? Z ing. Sodjo [Jože Sodja]. Vendar sem redko kdaj šel k njemu. Vendar nisem z njim nič političnega razgovarjal. Ker on v odboru SLS nikdar ni bil, ne ožjem ne širšem. Kdo je bil v odboru SLS? dr. Natlačen [Marko Natlačen] Kranjc Marko Smrsu Rudolf Godina [Jožef Godina], duhovnik Avsenek [Ivan Avsenek] jaz Stare Miloš dr. Česnik [Ivo Česnik] vsi drugi so bili zunaj: dr. Krek, Snoj [Franc Snoj], Gabrovšek [Franc Gabrovšek], dr. Ahčin [Ivan Ahčin]. S kom ste imeli na Gorenjskem zveze? Z nikomer, razen s svojo ženo, dokler jo niso pregnali. Prišla je nekako 6 mesecev po mojem prihodu. Dobila je izselitveno dovoljenje. S kom ste imeli zveze, ki je prišel iz Gorenjske? Z raznimi župniki in kaplani, Resman France, ki je prišel iz Srbije v tistih dneh, ko jaz iz Radovljice. Sem ter tja sem se videl s Strnišem [Marjan Sterniša]. Kaj ste z njim govorili? Dal sem mu fotografije razglas[ov] talcev z Gorenjskega. V tem času samo to. Kasneje je imel neko funkcijo pri Novaku [Karel Novak], tedaj nisem imel sploh nikakih zvez z njim. dr. Šmajd OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 609 Ali ste bili kdaj v Trstu? Ne nikdar! Niti nimam tam nobenih znancev, nobenih zvez. Razen kolikor sem bil tam pred vojno z avtomobilom. V času okupacije nisem bil nikdar v Trstu. Ves čas okupa- cije sem bil v Ljubljani, razen junija 1944, ko so me Gestapo peljali iz Ljubljane, poleg tega, kar sem že izjavil v enem prejšnjih zaslišanj, novembra 1943 na Dunaju51. dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 6. marca 1946 od 24:00 do 4:10, Tone Tratnik (pag. 123–129)52 Četrto nad[aljevanje] zasl[išanja] Dore-ta Kdaj ste se v Trstu prvič sestali z ženo? V prvi polovici septembra je prišla žena prvič v Trst. Nekdo mi je v kavarno »Nazi- onale« prišel povedat, da je prišla moja žena in da že čaka pred kavarno. Ali ste ženi prej javili, kje se bosta našla? Tega ji nisem javil; avgusta sem ji le javil, da bom septembra nekje v Trstu in naj pride. Kako vas je pa ona našla? Sigurno ne vem. Najbrž jo je kdo od znanih videl na kolodvoru, ker so emigranti pri vsakem vlaku iz Ljubljane čakali, če bo kdo od znanih prišel, in jo je nato pripeljal na mesto, kot sem že omenil. Kaj vam je prinesla žena? Razen malenkostnih jestvin nič. Kakšne vesti vam je dala o stanju v Jugoslaviji? Političnih vesti nobenih. Povedala mi je, da ni vpisana v volilni imenik ter da se je oziroma se je že reklamirala. Prehrana da je v redu. Za kaj ste se vi predvsem pri ženi zanimali? Za nobeno stvar. Zanimal se nisem za absolutno noben problem. Bil sem vesel, da sem imel ženo pri sebi in me ni zanimalo nič drugega. Kaj ste vi govorili ženi? Govoril sem ji o taboriščih in beguncih, ki se jim relativno godi slabo, da sem bil z očetom in sestrami skupaj, kako sem potoval in koliko trpel na teh potovanjih, o našem napornem življenju itd. 51 Glede na Šmajdovo izjavo, da je o svojih medvojnih potovanjih v tujino (predvsem na Dunaj) že odgovar- jal na enem izmed prejšnjih zaslišanj, lahko predvidevamo, da se zapisniki zaslišanj dr. Šmajda morda niso ohranili v celoti ali vseh njegovih izjav zasliševalci niso zabeležili. To je edino mesto, kjer je zabeležena Šmajdova izjava, da je bil novembra 1943 na Dunaju. V zapisniku zaslišanja z dne 4. marca 1946, ko je zaslišanje vodil France Štrubelj, je Šmajd na vprašanje o svojih, predvsem predvojnih, potovanjih v tujino poudaril le, da v Nemčijo oziroma Avstrijo po zasedbi leta 1938 ni nikdar potoval. 52 Tipkopis pag. 67–70. 610 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Koliko časa je bila žena prvič pri vas? Dva do tri dni. S kom je še ona bila skupaj? Bila je skupaj z Žitnikom [Rudolf Žitnik], Kavko [Karel Kavka], Mavričem in to v kavarni »Pepigranzo« na kosilu. S kakšnim dovoljenjem se je pripeljala? Ali je imela dovoljenje, ali ne, to ne vem. Vem le, da se je pripeljala iz Ljubljane popolnoma legitimno do Trsta. Kaj ste ji izročili za prenos v Ljubljano? Kolikor jaz vem, ni nesla nobene pošte. Tudi od drugih ji po moji vednosti ni dal nobene pošte. Ali ste ji pred odhodom kaj naročil? Nič razen to, naj se po možnosti še enkrat vrne. Zakaj se je tako hitro vrnila iz Trsta? Ker se je bala, da bo pozneje prehod meje težji. Torej ni imela dovoljenja? Po mojem mnenju ne. Preje ste izjavil drugače? Sedaj pa vem, da jo je obmejni organ pustil preko meje le na podlagi osebne legi- timacije. Zakaj potem govorite v protislovju? Ker mi situacija ni točno jasna, kako je bilo s prehodom mej. Ste izročili ženi kakšno pošto, naloge? Nobene pošte, oziroma nalog za nikogar. Moja žena se niti v Jugoslaviji, niti med okupacijo ni vtikala v politične, niti v kake druge zadeve. Po kaj je prišla žena drugič v Trst? Ker sem jo prosil, da naj pride še enkrat. Drugič je prišla brez dovoljenja, ker je imela na poti velike težave in je rekla, da ne reskira več take poti. Sporočila ali kakršnekoli pošte mi ni prinesla. Drugič je bila pri meni največ dva dni. Tudi takrat ji nisem nič naročil, tudi za najino medsebojno zvezo (pošto) nič. Kdaj in kam ste šli iz Trsta? 22. ali 24. 9. sem, kot sem že omenil, šel na Koroško v Celovec v zadevi Clementa. Z Galetom in kap[etanom] Paulom (Anglež). V Celovcu sem bil skoraj ves mesec, toda bolan. Ležal sem pri tov[arišu] Basaju [Jože Basaj] za težkim prehlajenjem. K Basaju mi je Grum Janez iz Rima prinesel vabilo na sejo SLS-a v Rimu, ki ima na programu poročilo OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 611 dr. Kreka [Miha Krek] o polit[ičnem] položaju, izvolitev IO SLS, določitev in izpopolnitev delegacije za NO. Kdaj in zakaj sta z Basajem sklenila odstopiti od položaja v NO? Po prejemu vabila me je Basaj pooblastil, da odboru SLS sporočim, da odstopa on od mesta predsednika v NO. Istočasno sem sklenil s tajniškega mesta odstopiti tudi jaz. Sklenila sva se odpovedati funkcijam v NO, ker sva daleč od nekakega sedeža v Rimu in bi ne mogla sodelovati, ob eventuelni poživljenosti odbora, ker sem bil v Rimu jaz le nekajkrat, Basaj pa v Italijo sploh ni šel. Na povabilo sem torej v Rim na sejo SLS in NO odpotoval le jaz. Razen mene je šel s Koroškega iz Lienza v Rim na omenjene seje tudi Kremžar [France Kremžar], kateremu je Grum prav tako nesel vabilo. Kako je Grum vedel, kje ste? Saj ni vedel, našel me je le slučajno, ker sem bil ravno pri dr. Basaju, za katerega je vedel, kje je in ga je kot znanca prišel obiskat in vprašat, če ima kaj pošte za Italijo. Kje ste se ob prihodu v Rim najprej oglasil? Šel sem najprej na Via dei Colli le k dr. Vogriču [Alojzij Vogrič], pri katerem sem za časa bivanja v Rimu tudi stanoval. V Rimu je delal dr. Vogrič kot odvetnik, ob kapitulaciji Nemčije je zbežal iz Gorice, bil podprefekt pri Pace-ju [Marino Pace] v Gorici. Dr. Vogriča poznam še iz časa Avstrije kot študenta. dr. Šmajd S kom ste prišel v stik za časa bivanja v Rimu? Z vsemi, ki so bili na seji SLS-a: dr. Krek, dr. Bajlec [Franc Bajlec], Špindler [Josip Špindler], Kranjc Marko, Kremžar France, prof. Bitenc Mirko, dr. Adlešič [Juro Adlešič], dr. Milavec [Anton Milavec] ter jaz. Razen tega s člani Narodnega odbora in zastopniki SLS: dr. Jelenc-em [Celestin Jelenc], zastopniki JNS-a Zajc [Marjan Zajec], Žitnik (?) ter član SLS: Remec Bogomil. V Rim sem prišel še skupaj s Križmanom [Andrej Križman] (bivši kurat šolskih sester, izgnanke pred Nemci iz Maribora), Skubicem Antonom, drugih se ne spominjam. Kakšnega značaja so bili vaši stiki s temi ljudmi? Na seji – sejnega značaja, sicer, kolikor je bilo stikov – družabnega značaja. Kam ste odšli iz Rima? Iz Rima sem odpotoval zadnje dni oktobra 1945 direktno v Trst. V Trst sem želel, da bi dobil eventuelno kakšno pošto, oziroma zvezo z ženo. S čem ste se preživljal na teh potovanjih? Z denarjem, ki sem ga odnesel iz Jugoslavije (okoli 5000 lir), pisalni stroj sem prodal dr. Zajcu in Remecu za potrebe »Socialnega odbora« v Lienzu za 20.000 lir, fotoaparat pa sem v Rimu prodal za 80.000 Lir, v neki kupčiji z znamkami okoli 5.000 lir. S kakšnimi legitimacijami ste bili opremljeni? 612 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Z legitimacijo »Carta d’identita« na ime Urbančič Anton. Dobil sem jo nov[embra]– dec[embra] 1944 po posredovanju prof. Grum Janeza iz občine Dev[ica] Marija v Polju, ki je imel znanje na tisti občini. Nadalje z legitimacijo Narodnega odbora izstavljena jan[u- arja] 1945 tudi pod imenom Urbančič Anton. Ali so bile legitimacije NO že jan[uarja] 1945 legalne? Ne. Imeli smo jih zato, ker je NO tako za potrebno za slučaj, če pridejo Angleži, da se pred njimi lahko izkažemo. dr. Šmajd Imel sem tudi legitimacijo za zono A, ki sem jo prejel novembra – decembra 1945. To legitimacijo sem dobil na podlagi potrdila, ki sem jo dobil pri firmi …x…53 lastnik Šalehar [verjetno Rajko Šalehar], češ, da sem pri njej kot administrativni uradnik že od aprila 1945. Legitimacija za zono A je bila tiste vrste, kot da sem stalni meščan Trsta. To potrdilo sem dobil od Šaleharja, lastnika neke tržaške firme. Šalehar je bil Ljubljančan, poznam ga že iz zadnjega leta pred vojsko. O njem ne vem nič. Tudi ta legitimacija mi je bila izstavljena pod imenom Urbančič Antona. Zakaj ste bili opremljeni le z legitimacijo pod napačnim imenom? Ker sem v Ljubljani dobil ilegalno »Carta d’identita« pod napačnim imenom in sem na podlagi te tudi ostale legitimacije ravnal po podatkih prve – ponarejene legitimacije. Ali vam niso prišli na sled, da vi niste Urbančič? Nikdar, legitimiran pa tudi nisem bil nikdar. Kako je FSS vedel potem za vašo pravo identiteto? To sta morala povedati Robič [Franček Robič] in Lavrič Marjan, ker sta me onadva pozvala, češ, da se tržaški FSS zanima zame. Kako ste se predstavljali novim znancem? To je bilo zelo različno. Tako sem se v hotelu »Noli« v Trstu prijavil pod ilegalnim imenom Urbančiča. Stare znance pa sem že poznal prej in se mi zato ni bilo treba predsta- vljati niti s pravim niti z ilegalnim imenom. Kako so Angleži gledali na (oktobra 1945) rekonstruiran NO? Kolikor jaz vem, ni bila rekonstrukcija nikjer objavljena, le v koledarčku »Slov[enskih] emigrantov« se Krek že omenja kot predsednik NO. Zato tudi ne vem, če Angleži vedo za preosnovo NO. Vem, da so v Lienzu sredi maja 1945 Angleži prepovedali delovanje NO. Sicer pa tudi novo konstruiran NO ni deloval, kolikor ni že bilo omenjene seje, na kateri se je nekoliko spremenil sestav odbora. Ali je razen SLS delala v Rimu še kaka stranka? V Rimu ne. Pač pa je JNS delala v Riccione, kjer so imeli eno sejo. Za vodstvo vem le toliko, da je predsednik dr. Pestotnik Pavle, tajnik dr. Zajc Marjan, član Žitnik Rudolf. Mislim, da kot SLS tudi oni nič ne delajo. Imajo v NO še vedno 2 neizpolnjeni mesti. 53 Ime »firme« ni navedeno. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 613 Kakšne nadaljnje stike ste imeli s Slovenijo? Po povratku iz Rima v Trst sem hotel dobiti zopet stike z ženo. Zanimal sem se v Caffe Nazionale pri Karbi [Matija Karba]54, kako bi dobil zvezo z ženo, odgovoril mi je naj se obrnem glede tega na Kovača [Avgust Kovač], ki pošilja taka privatna pisma v Slovenijo po svojih zvezah. Vprašal sem takoj Kovača, če mi bo storil to uslugo in on mi je takoj obljubil. Nekoliko pozneje sem mu prinesel pismo in ga oddal za ženo. Kaj ste pisali ženi? Pisal sem ji, naj pošto zame naslavlja na naslov »Marija Frančiška Pelan« Via del Ronco 14. Dr. Prešerna [Jože Prešeren] sem naprosil, da je šel k Pelanovim, ter rekel, da tako naslovljeno pošto (predstoječo Marijo) izroči njemu (Prešernu), ki jo bo meni oseb- no izročil ali pa po kom poslal. Ženi sem pisal, da sem bil v Rimu, odkoder sem se srečno vrnil, naj mi odpiše na omenjeni naslov. Drugih stvari v pismu nisem pisal. Kdaj ste dobili odgovor od žene? Prvo pismo sem prejel decembra 1945 preko dr. Prešerna, pismo je Pelanova že odprla kljub našemu opozorilu. Žena mi je pisala običajno familiarno pismo. Ali ste imel z njo za dopisovanje dogovorjene šifre? Nikdar z nobenim nisem imel nobenih šifer. Sicer pa [se] tudi z drugimi nisem dopisoval, razen z ženo. Končano ob 4.10 Zaslišal Tratnik dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 6. marca 1946 ob 4:30, Franc Štrubelj (pag. 130–132)55 Nadaljevanje Dore Kako ste se znašli v novo nastali situaciji po prihodu Nemcev na Gorenjsko? Trenutno nisem mogel sklepati, kako se bo situacija razvijala. Na vsak način pa je prihod Nemcev vplival porazno name. Nisem mislil na nikako udejstvovanje, ker je bilo treba najprej pregledati situacijo. Politično sem to situacijo premotril v tej smeri, da se morajo Slovenci vzdržati zvez z Nemci v organizacijskem pogledu in tudi ne iskati mož- nosti za udejstvovanje v teh organizacijah. Nemci so kmalu po prihodu vabili k priglasu za Kärtnervolksbund. Kljub mojemu stališču so se v času, ko je bilo treba avg[usta] ali sept[embra] 1941 vložiti prošnje, vsi Radovljičani razen dr. Šarčeve družine, mene in moje žene vpisali v KVB. V kratkem času nato, se je vpisal v KVB tudi Šarc [Janez Šarec] iz strahu, da ne bi na Gorenjskem izgubil dovoljenja za izvrševanje zdravniške prakse. 54 V rokopisu zapisnika zapisano Karba in v tipkopisu Kavka [Karel Kavka]. 55 Tipkopis pag. 57–58. 614 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Kdaj se je Eder [Hans Eder] in njegova družba nastanila v vašem stanovanju? Nekoč v mesecu maju 1941, ko sem bil jaz v svoji pisarni. Vsi so šteli 3 osebe. (Eder, …….56 in še neka gospodična, za katero pa ne vem imena). Vsi trije so tvorili SD-Aussen- stelle Radovljica. Kje se je nastanila GSTP [gestapo]? Ta se je nastanila v palači hranilnice v Radovljici. Stanovanje pa so imeli v hiši pod Šarčevo vilo. Kaj so od vas Nemci zahtevali ob prvi aretaciji? Zahtevali so pojasnitev, zakaj je bilo pri nas dr. Šmajd toliko uniform, če sem bil jaz jug[oslovanski] častnik in kje so tisti častniki, od ka- terih sem obleke prejel in oni tudi odpeljali. Dejal sem, da nisem častnik, obleka pa da je od oficirjev, ki so že odšli. Bilo je to ali 16. ali 18. 4. 1941. Aretacija je bila izvršena s strani Wehrmachta in ne s strani Gstp-a [gestapa] niti SD. Do 1. maja sem bil doma, ko sem bil ponovno aretiran. Tokrat s strani Gstp-a [ge- stapa] iz Radovljice. Zaslišan sem bil samo glede generalij, nato pa poslan v sodni zapor v Radovljici. Še isti dan pa sem bil brez zaslišanja izpuščen. Kake pol ure za menoj je bil izpuščen tudi odvetnik Kobler [Fran Kobler] iz Radovljice. Že pri prvi aretaciji je moja uradnica Dobnikar Ela prosila Paara [Franc Paar] za posredovanje ob aretaciji. 1. 5. pa se je peljal njen mož Dobnikar Franc na Bled in prosil Paara za intervencijo. Ali je Paar interveniral ali ne, tega ne vem. Po drugi aretaciji t. j. 21. 6.57 sem šel v Beograd. Dovoljenje za potovanje mi je dal Eder popolnoma neoficielno. Nekoč sem ga prosil (stanoval je pri meni), da bi šel rad v Zagreb, kjer bi imel urediti neke tekoče zadeve za firmo Vogelnik pri firmi Grivičič (porav- nava faktur, reklamacije Grivičiča) obenem da bi šel rad do Beograda, ker sem želel videti poškodbe, ki jih je napravilo bombardiranje Beograda. Vrnil sem se nekako po 7–10 dneh. V Zagrebu glede firme nisem dosegel nobenega pozitivnega rezultata, v Beogradu pa me je ga. Stankovičeva [Nina Stanković] vodila po najbolj poškodovanih delih mesta. Pri njej sem bil tudi na hrani. Tretjič sem bil prijet skupaj z ženo 2. 8. 1941 in z več drugimi Radovljičani (Poga- čarjevi, Perčevi, kaplan Kunstelj Jože) odpeljan v Št. Vid, kjer smo bili pregledani od neke komisije, od katere pa sem bil določen za »Unklar« (neodločeno ali bom izseljen ali ne). Za »Unklar« je bilo določenih več ljudi (Krištofova gospa [Francka Krištof] iz Lesc, Čufarjevi iz Jesenic). Cel avtobus nas je bilo odpeljanih nazaj. dr. Šmajd Kaj ste ukrenili, ko ste videli, da Nemci izseljujejo ljudi? Ničesar, ker ni bilo slovenske oblasti, pri katerih bi se dala izvesti kaka intervencija. 56 Prazen prostor v izvirniku. 57 V rokopisu zaslišanja 21. junija; v tipkopisu 2. junija. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 615 Ali poznate Gestapovca Fischer-ja? Za kakega Nemca po imenu Fischer nisem nikdar vedel. Pač pa sem poznal nekega Juda po imenu Fischer, doma je bil iz Osijeka, po poklicu trgovski zastopnik. (Opis star nad 50 let, debel, črne redke lase, sicer pa korpulenten). Bil je trgovski zastopnik za ple- tenine pri firmi Vidic58 v Radovljici. K meni sicer ni zahajal. Dobila pa sva se večkrat pri »Avguštinu« v gostilni, toda nikdar sam, temveč z družbo. Šarc Janez, Zalokar Miha, Vidic Joško, Janez Ferjan, vsi iz Radovljice. dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 6. marca 1946 od 9:15 do 13:30, Tone Tratnik (pag. 133–139)59 Peto nad[aljevanje] zasl[išanja] Dore-ta Koliko pisem ste v celoti izročil Kovaču [Avgust Kovač] za ženo? Samo eno pismo, ki sem ga že omenil. Ali ste izročil Kovaču pisma za druge osebe? S Koroškega sem prejel nekaj pisem od dr. Basaja [Jože Basaj] s prošnjo, da jih od- pošljem dalje. Ta pisma (dva) sem izročil tudi Kovaču, da jih je po svojih zvezah pošiljal dalje. Ali ste po komu drugemu pošiljal pisma v Jugoslavijo? Svojih pisem sploh nisem po nikomur pošiljal. Le nazadnje, par dni pred mojo aretacijo sem s seboj iz Rima prinesel nekaj pisem (2 od direktorja Remca [Bogumil Re- mec], 1 od dr. Krekove žene [Malka Krek], 1 od dr. Pogačnika [verjetno Frido Pogačnik], 1 od dr. Leskovca, ter še dvoje pisem in 1 od dr. Basaja). Ta pisma sem izročil Langof-u [Milan Langof]. Zakaj pa njemu? Zato, ker me je ustavil na cesti in mi rekel: Ali vam je Horvat Avgust kaj povedal, da imam možnost spraviti pošto v Ljubljano. Istočasno se mi je ponudil, da mu dam lahko pošto, ki jo bo spravil v Ljubljano. Rekel je, da ima zvezo preko nekega partizana. Kako je imel Kovač zvezo z Jugoslavijo? Imel je zvezo po nekem kurirju, za katerega pa ne vem. Sam mi je rekel, da je pošto nosil neki partizanski kurir, da pa so mu ga ujeli (v prvih dneh februarja 1946). Koliko kurirjev je imel Kovač? Tega ne vem, ker ni nikdar nikomur pravil. Pri komu je imel javko v Ljubljani? Tudi o tem, prav nič ne vem. 58 Lastnik Joško Vidic. 59 Tipkopis pag. 71–74. 616 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Kakšen je bil obseg dela Kovača s pošto? Pošiljal je v Jugoslavijo pisma na debelo. Pisma emigrantov so se iz vseh taborišč zbirala pri njemu, nakar jih je pošiljal. Za to je dobival od taborišč tudi posebne denarne nagrade. Od kdaj pa poznate Kovača? Osebno sem ga spoznal v kavarni S. Marco meseca sept[embra] – ob mojem prvem bivanju v Trstu. Predstavil mi ga je eden izmed ljudi, ki so bili v lokalu (ing. Martinjak [Izidor Martinjak], Stare [Miloš Stare], Žitnik [Rudolf Žitnik]). Kaj ste vi že o njem prej slišal? To, da je bil skupaj z Ilovarjem [Albert Ilovar] na obvešč[evalnem] oddelku Slov[enskega] DMB [domobranstva]. Ali dela še kot obveščevalec? Tega nisem nikdar zasledil, toda ne izključujem možnosti, da dela. S kom pa dela, se druži? Za to, s kom dela, ne vem. Redno sem ga videl zvečer v Caffé Nazionale, kamor je posebno zvečer redno za- hajal. Da bi se s kom prav posebno družil, nisem mogel ugotoviti. Kje pa stanuje? Na via Roma pri Novinč-evi. Ta oddaja stanovanja tudi drugim in je ta hiša nekako zatočišče za one, ki prihajajo iz taborišč v Trst. Kolikokrat ste bili na stanovanju Kovača? Enkrat ali dvakrat – enkrat sem šel z ing. Kregar Simonom, ki je šel vprašat, če je zanj kaj pošte; toda Kovača takrat ni bilo doma. Enkrat sem bil nato pri njem v sobi, fe- bruarja 1946, ko sem se šel informirat, če je dobil on kako pošto, če je moja žena še zaprta. Rekel pa mi je, da nima nobenih zvez več. Kaj ste opazil v njegovi sobi? Ima majhno sobico, skromno opremljeno. Soba je bila pospravljena in nisem nič opazil. Ali je imel pisalni stroj? Nisem ga videl, niti ne vem, da bi ga imel. dr. Šmajd Ima Kovač kake zveze z Angleži? Po mojem mnenju ne, možno pa je, da jih ima. Ali ste si ustvarjal kakšne perspektive v bodočnost? Do kakih zaključkov glede bodočnosti nisem prišel ves čas emigracije do aretacije. Mislil sem na razne možnosti, računal sem vedno na povratek domov, delal sem načrt, OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 617 kako bi iz Amerike od sorodnikov dobil kako posojilo, da bi mi bila omogočena eksistenca dokler se ne uredi vrnitev emigrantov v domovino. Kakšnega mnenja so bili drugi emigranti? Domov bi šli radi mnogi, bojijo se, ker vedo, da bodo ob povratku zaprti ter nimajo nobene garancije, da bodo svobodni. To je predvsem v taboriščih, kjer vlada razpoloženje, da se ne vrnejo domov. Kdo ustvarja to razpoloženje? Časopisi v taboriščih, posamezni propagandisti ali grupe, konkretno tako razpolo- ženje ustvarja Škulj [Karel Škulj] iz taborišča Servigliano, verjetno tudi Javornikova grupa v Riccione. Kaj veste o Javornikovi grupi? Vodi jo Javornik [Mirko Javornik] (urednik Slov[enskega] doma) sam. V ta krog spada uredništvo Slov[enskega] doma Kesler [Jože Kessler], Zupan France, Jeločnik Nikolaj (na PU [Pokrajinski upravi] v Ljubljani). Javornikov krog je skupaj z Ljotičevci (Cergolj [Izidor Cergol], Jenko, Urbančič [Miljenko Urbančič]) predstavljal vodilno plast Rupnikove politike. K tej vodilni plasti sta pripadala tudi Bratuš [Karel Bratuša] (urednik Druž[inskega] tednika) in Kociper [Stanko Kociper] (glavni urednik »Domobranca« Ru- pnikov tajnik). Kaj danes počenja Javornikova skupina? Nič posebnega. Le Javornik izdaja taboriščni časopis za Riccione, ta list udarja levo in desno, ima le redke zagovornike (Škulj, Mrkun [Anton Mrkun]). Kakšne grupe emigrantov še delujejo? Stražarji. Od teh sta glavna zastopnika v Trstu ing. Muri [Lambert Muri] in Rada- novič [Anton Radanovič] (ki vodi podružnico Gospodarske zveze v Trstu). K tem se priš- teva ing. Mosetič [Albin Mozetič], prof. Pete[r]lin [Jože Peterlin] ter nekateri profesorji, za katerih imena ne vem. Kje je njihovo vodstvo? Vodstvo je deljeno, deloma ga predstavlja Muri v Trstu, v glavnem pa je v Rimu: dr. Leskovar [Ludvik Leskovar], dr. Ciril Žebot, ter dr. Frleš (ali Faleš) [verjetno Štefan Falež]. Kakšno propagando vršijo? Da bi imeli svoj tisk ne vem. So poborniki »intermarija«60 to je zveza držav od Baltika do Egeja in Jadrana. 60 Intermarium ali Medmorje je začel s svojim delom poleti 1944 v Rimu kot Srednjeevropski zvezni klub, neuradno kot zveza predstavnikov Poljske in drugih narodov iz t. i. »vmesne« Evrope. Združevala je narode na ozemlju med Sovjetsko zvezo in Nemčijo, med Baltikom in Jadranskim morjem, Egejskim in Črnim morjem. Tej zvezi so se poleg Poljakov priključili predstavniki Litvancev, Čehov, Slovakov, Srbov, Hrvatov, Slovencev itd. Predstavniki Poljakov so predsedovanje ponudili Cirilu Žebotu, ki je za predsednika predlagal Miha Kreka; ta je funkcijo sprejel, medtem ko je Žebot postal tajnik. Gre za geopolitično idejo demokratične srednjeevropske federacije, ki bi pripomogla k umiritvi, ureditvi in povezavi narodov in držav Srednje Evro- pe. Zasnova Intermariuma je bila podobna zamisli dr. Lamberta Ehrlicha iz leta 1941 (Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 290–291; Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 333–335). 618 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Kdo je še sodeloval v tem »intermariju«? Sodelovali so Poljaki, – en del Andersovih [Wladislaw Albert Anders] oficirjev, od Srbov Topalovič [Živko Topalović], od Slovencev Krek [Miha Krek] (toda ne kot pred- stavnik Slovencev, ampak kot zasebnik). Ta »intermarij« je bil nekak študijski krožek, ki je postavljal razne teorije in načrte brez ozira na to ali jih je možno realizirati ali ne. V od- boru tega krožka so bili: predsednik Krek, tajnik dr. Ciril Žebot, drugi tajnik en Andersov oficir-Poljak [verjetno Edward Perkowicz], v odboru tudi Topalovič. Kakšno je bilo stališče SLS in NO do sodelovanja Kreka v »intermariju«? SLS in NO nista zavzela nobenega stališča do sodelovanja Kreka v »intermariju«, ker smo smatrali, da je to res študijski krožek. Pač pa so Stražarji ime dr. Kreka v zvezi z »intermarijem« izrabljali v svojo propagando za pridobivanje ljudi. Prav zato se je Krek proti meni izrazil, da je začutil negodovanje ljudi zaradi njegovega predsedstva v »inter- mariju«. Ker Stražarji uporabljajo njegovo ime v propagandi za »intermarij« zato je rekel, da bo iz »intermarija« izstopil, kar je po mojem tudi storil. Kakšno je bilo dejansko delo »intermarija«? Ne vem, ker se za to nisem zanimal. Zame je bil intermarij le mrtev pojem. V Trstu sploh ni med emigranti opaziti vpliv »intermarija«. dr. Šmajd Kaj ste delal v Trstu od nov[embra] 1945. do feb[ruarja] 1946? Politično absolutno nič, sicer sem polegal doma, hodil jest; v družbo sem zahajal zelo malo, tako, da so večkrat spraševali, da sem odsoten. Prav iz tega vzroka je Borlah [Jože Borlak] razširil o meni vest, da sem odšel v Udine, kjer se je vršil sestanek med An- gleži in Avstrijci, na katerega, da sem bil povabljen tudi jaz. Na tem sestanku, da se je raz- pravljalo o ustvaritvi Podonavske konfederacije, ob katere ustanovitvi naj bi se Slovenija odcepila od Jugoslavije in priključila omenjeni konfederaciji. Jaz da sem na tem sestanku zastopal Slovence. Jaz pa se tega sestanka nisem udeležil, niti ne vem, ali se je kdaj vršil kak sestanek. Kakšna je bila vaša zveza z ženo? Razen enega pisma preko Kovača sem pisal ženi po pošti okrog 5–7 krat. Na prvo pismo, ki mi ga je pisala na Pelanovo [Frančiška Pelan], ženi nisem odpisal, ker na njen naslov nisem hotel pisati, drug naslov pa nisem imel. Pisala mi je nato preko Pelanove, drugo pismo in mi sporočila, naj ji pišem na naslov: Merlak Tončka – Kersnikova (vila arhitekta Tomažiča [France Tomažič]) s katero se je žena zmenila, da bodo zanjo pisma od mene prihajala preko nje (Merlakove). Jaz sem se podpisoval z različnimi imeni (moškimi ali ženskimi). Od nje sem prejel po pošti preko Pelanove okrog 5 pisem. Kdaj ste dobil zadnje pismo od žene? Decembra–jan[uarja] 1946 je bila moja žena Marija v Ljubljani 5 tednov zaprta, medtem od nje pošte nisem dobival; da je zaprta sem zvedel, ker me je o tem obvestila emigrantska družba v kavarni Nazionale. Po izpustu iz zapora mi je pisala pismo, v kate- rem mi da po ovinkih razumeti, da je bila zaprta in sedaj spuščena. Zadnje pismo od nje sem dobil med 20–30. 1. 1946. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 619 Potem niste imel več zveze z njo? Nič več. Slišal sem namreč – povedal mi je major Horn [Peter Horn], da je žena ponovno aretirana. dr. Šmajd Od kod je Horn zvedel za aretacijo vaše žene? Tega ne vem, ker ga nisem vprašal. Ali niste bili takrat ravno v Rimu? Bil sem v Rimu od 1. do 10. 2.61. Kakšen je bil namen tega potovanja v Rim? Ker me je zanimalo, kakšni so izgledi za emigrante in ni bilo iz Rima (od Kreka) nobenih tozadevnih pojasnil. Povedal sem drugim (Karbi [Matija Karba]62, Hornu, Kem- perle-tu [Leopold Kemperle] Žitnik-u, Slanc-u [Radovan Slanc] in še nekaterim) kam in zakaj potujem. Kaj vam je povedal Krek takrat? O notranjem položaju v Jugoslaviji je rekel: »Tito in Jugoslavija sta vsak dan moč- nejša.« O zunanjem položaju je rekel, da Podonavska konfederacija ni aktualna, čeprav ga Avstrija želi in Italija tudi podpira, prav tako Hrvati (ustaši). Anglija in Amerika bosta skušali obdržati, kar sta zasedli, in se ne bosta vmešavali v to, kar so zasedle sovjetske ali druge komunistične čete (mišljena Jugoslavija, Bolgarija, Romunija, Albanija in Poljska). Trst je brezdvomno jugoslovanski, le nenadna zahteva SZ po protektoratu nad Abesinijo bi utegnila rešitev zavleči. Govoril je nadalje o »Jugoslovanskem nacionalnem komitetu« v Londonu, v njem da so v glavnem bili: preds[ednik] Slobodan Jovanovič, podpreds[ednik] dr. Gavrilo- vič Milan, kot člani odbora Boško Jevtič, od Hrvatov podpredsednik Venceslav Wilder [Većeslav Vilder] (ta vzdržuje tudi zvezo med dr. Mačkom [Vladimir Maček] in Sloboda- nom Jovanovičem). O emigraciji je rekel nekako tako, da ni izgledov za vrnitev emigrantov v domovino in da bo treba misliti na njihovo naselitev (kje to je še stvar iskanja). Rekel je tudi, da nanj prihajajo razni predlogi za ilegalo, ki naj bi se začela v po- mladi in to z odhodom v gozdove, opomnil je, da je treba pri tem uporabiti pamet in ne še nadalje prelivati krvi slov[enske] mladine in da je treba to preprečiti. To mi je povedal Krek, jaz sem si to napisal. Krek mi je rekel, naj to povem prevdar- nim ljudem, ki me bodo o tem spraševali, tako kot mi je povedal on. dr. Šmajd 61 V rokopisu zapisnika zapisano februarja in v tipkopisu predvidoma pomotoma zapisano januarja. 62 V rokopisu zapisnika zapisano Karba in v tipkopisu Kavka [Karel Kavka]. 620 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin *Zapisnik zaslišanja 6. marca 1946 ob 14:45, Franc Štrubelj (pag. 140–141)63 Nadaljevanje Zakaj ste se preselili iz Radovljice v Ljubljano? Nisem se hotel vpisati v Kärtner-Volksbund. Župan v Radovljici – Babnik [Josef Babnik] je ob pozivu k vpisu v KVB prišel osebno k meni in rekel, zakaj se midva z ženo ne vpiševa v KVB, ko so se vsi razen par izjem že vpisali. Dejal sem, da se ne bom vpisal, prav tako se ni vpisala žena, s katero sem se domenil, da se ne bova vpisala radi dveh točk na vprašalni poli: h kateri narodnosti se prištevate in ali boste vedno zvesto služili Hitlerju [Adolf Hitler]. Bili pa so znaki, da bo treba vseeno za Nemce na kakršenkoli način delati in se temu ne bo mogoče izogniti. Sama sva z ženo prišla do prepričanja, da mesta zame v Ra- dovljici ne bo in da se bo prej ali slej treba vpisati. Avgusta 1941 sem se odločil, da bom šel v Ljubljano in to brez vednosti Nemcev. Še istega meseca sem govoril na Jesenicah, ko sem obiskal bivšega župana Markeža [Valentin Markež] z Mrharjem, železniški uradnik iz Guncelj pri Št. Vidu (poznam ga iz akademskih let, ko sem stanoval nekaj časa v Št. Vidu) in govoril z njim, da bi rad pobegnil v Ljubljano, a da je stroga kontrola. On mi je omenil, da bi mi pri tem lahko pomagal strojevodja Hafner iz Št. Vida. Mrhar mi je dejal, da bo v kratkem potoval v Št. Vid, tam pa sva se zmenila, da bo žena na dogovorjen znak v Radovljici vstopila v njegov voz. On, da jo bo seznanil pri Hafnerju v Št. Vidu. Tam se je dogovorila s Hafnerjem, in se dogovorila, da mu bo oddala nekaj prtljage, ki jo bo on pozneje zvozil v Ljubljano. Zame pa sta določila dan in uro, kje se bova dobila, ko bo on vozil tovorni vlak v Ljubljano. Neki dan sva z ženo prišla v Št. Vid, z nekim tovornim vla- kom sem nato sam vstopil na službeni vagon in se peljal v Ljubljano, žena pa je odšla nazaj domov. Žena je bila še kakih 6 mesecev doma. Premoženje mi je bilo zaplenjeno. Kaj ste v Ljubljani govorili glede svojega pobega? Ker sem se bal, da ne bi Hafnerja preganjali, sem o svojem pobegu molčal. Možno je da sem govoril, da sem prišel čez hribe, sigurno pa sem dr. Šmajd kaj takega govoril o ženi, ki je res prišla čez Št. Viške hribe, kadar je prišla k meni v Ljubljano na obisk. Kolikokrat je prišla čez hribe, se ne spominjam, pozitivno pa vem, da je prišla na ta način. Obiskala me je od tedaj do marca 1942 cca. 6 krat, tedaj pa se je za stalno preselila v Ljubljano in sicer na zahtevo Nemcev, da mora zapustiti hišo, ki je bila prepisana na komisarja »für die Festigung des deutschen Volkstums«. Dobila je formalno dovoljenje za prevoz svojih premičnin, kolikor jih je ob zaplembi izločila kot svoje. Kdaj ste opazili delovanje OF na Gorenjskem? Kdaj je bila OF ustanovljena ne vem točno. Po eni verziji je bila ustanovljena že aprila 1941, po drugi verziji pa po napadu Nemčije na SZ (to verzijo sem menda našel v Slov[enskem] domu). Delovanje OF sem opazil kmalu po 22. 6., ko so bila storjena prva sabotažna deja- nja in padli prvi talci. 63 Tipkopis pag. 75. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 621 Kakšen je bil vaš odnos do tega pokreta? V začetku popolnoma indiferenten. Za sabotaže sem menil, da jih delajo komuni- sti, ne pa OF. Do Nemcev pa sem bil sovražno razpoložen. V čem se je očitovalo vaše sovraštvo do Nemcev? Nisem se hotel vpisati v njihovo organizacijo. Kdaj ste postal od indiferentnega človeka OF sovražno razpoložen? Tak sem postajal polagoma in prehajal v borbenost proti OF. Bilo je to začetkom 1942. Nisem se strinjal z raznimi poboji in likvidacijami posebno na Dolenjskem. Ta de- janja pa so mi bila servirana po naši politični propagandi. Verjel pa sem naši propagandi in ne propagandi naših nasprotnikov. Kdo je stal zadaj za propagando? Lastništvo časopisov. dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja 6. marca 1946 od 20:00 do 21:30, Riko Kolenc (pag. 144–145)64 Ali poznate Kreka Slavka? Krek je bil Glavačevec. Sodeloval je na sestanku te skupine koncem januarja 1944 na katerem so bili: Krek Slavko, Vrščaj [Egidij Vršaj], kapetan Kregar [Janko Kregar], aka- demik Horvat Franc (iz Prekmurja, poročen z Langusovo [Marta Langus] iz Bežigrada) in Glavač [Franc Glavač]. Tu so sklenili, da ovadijo mene, Kranjc Marka in Stare Miloša na Gestapo. To so v resnici izvršili. Povedal mi je to Stare [Miloš Stare], kar je zvedel od Kreka. Ovadbo je podpisal Kregar, kar sem videl pri zaslišanju ter se je tikala: 1. da imam oziroma vsaj iščem stika v partizane, 2. da delam za Angleže, 3. da dobivam denar od Angležev. Glavačevci so po mojem zasledovali cilj po moji odstranitvi, ker so bili ovirani z moje strani pri politični koncepciji Rupnika [Leon Rupnik], to je rešitev slovenskega vprašanja v okviru nemštva. Krek Slavko (nezakonski sin žene brata Kreka Mihe) je politično pripadal Rupni- ku. Bil je menda Rupnikov tajnik. Kasneje je bil šef gorenjskega domobranstva s sedežem v Kranju. Menda je nekaj časa še vedno vršil posle Rupnikovega tajnika na Pokrajinski upravi. Govorilo se je, da je na Gorenjskem nekaj govoril čez Rupnika, da je padel radi tega pri Rupniku v nemilost in da je bil odstranjen. dr. Šmajd Zginil je iz Ljubljane, ne vem pa na kakšen način. To je bilo nekako koncem leta 1944 ali v začetku 1945. 64 Tipkopis pag. 76. 622 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Robič [Franček Robič] mi je v januarju ali februarju t. l. dejal, da je bil Slavko Krek po prevratu v Trstu in da mu je odnesel zlatnino in da je odpotoval proti Milanu. Kasneje nisem ničesar več slišal o Kreku [Slavko Krek]. Tudi minister Krek [Miha Krek] me o njem ni nikdar nič spraševal. dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja verjetno 7. marca 1946 ob 4:00 (tipkopis pag. 77–80)65 Dore, zapisnik zaslišanja začetek zaslišanja ob 4h. Poznate Horvata? Poznam dva. Akademika Horvata [Franc Horvat], ki je v Trstu in Horvata Avgusta, ki je iz Trsta odšel v Rim. Bližji znanec mi je Horvat Avgust. Poznal sem ga še pred vojsko. Bil je v Slovenski ljudski stranki. Ni pa imel funkcij. To je mlad človek 21– 23 let. Udejstvo- val se je v strokovnem gibanju poljedelskih delavcev v Delavski zbornici v Ljubljani. Ste prišli s Horvatom Avgustom kdaj skupaj v Trstu? Bil sem sem ter tja. Uporabljal sem ga zato, da mi je preko svojih zvez spravljal pošto v Ljubljano. Tega ni delal, pač pa se mi je Langof [Milan Langof] sam ponudil, češ, da ima možnost pošiljanja pošte v Ljubljano. Jaz sem imel pet pisem iz Rima in eno pismo od dr. Basaja [Jože Basaj] s Koroške, kar sem izročil Langofu. Horvat sam mi ni spravljal pošte preko. Kakšne možnosti je Langof imel za spravljanje pošte v Ljubljano? Tega mi ni povedal. Dejal je, da ima zvezo preko enega partizana. Kakšen partizan je bil to? Ni mi povedal. Zanikam vsak služben odnos z Langofom. Je bil Langof kje v službi? Delal je pri neki apnenici, kjer je bil uslužben tudi dr. Bano [Milan Bano]. Znano mi je le, da je Langof svak od Finca Milana, od šefa TOS-a, oz. Informativ- nega urada. Ali je bil Horvat vaš sodelavec? Odločno zanikam. Ker nisem ničesar delal nisem rabil sodelavca. Zakaj ste Langofu ponujali denar? Denar sem mu ponujal zato, ker je rekel, da ničesar nima in da ne bo mogel živeti in da ima možnost dobiti kaka poročila iz Slovenije. 65 Datum pri omenjenem delu zaslišanja ni naveden. Po uri in datumu prejšnjega zaslišanja (6. marca 1946, Riko, 20–21.30 h) smo sklepali, da gre verjetno za 7. marec 1946. Rokopisnega dela tega dela zaslišanja v osebnem dosjeju Albina Šmajda ni, ohranjen je samo v tipkopisu. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 623 Kje bi vi dobili denar? Pisal bi v Rim dr. Kreku [Miha Krek], če bi mi odobril kredit, vendar bi mi moral Langof prej dokazati, da ima res možnost dobiti poročila iz Slovenije. S tem priznavam, kar sem preje zanikal, da se namreč nisem zanimal za situacijo v Sloveniji, ampak sem še vedno po vseh svojih močeh zbiral podatke za dr. Kreka. Ta poročila bi bila o razpoloženju prebivalstva. Drugih poročil nisem zbiral. To je tudi edini primer, da sem pridobival svojega agenta za poročila iz Slovenije. Koliko denarja ste obljubili Langofu za njegova poročila? Dobilo bi se morda kakih par tisoč, če bi znal Kreku utemeljiti potrebnost. Ta denar bi Krek dobil pri Socialnem odboru. S tem priznavam, da je Socialni od- bor bil ustanova, iz katerega fonda bi se plačevalo agente za njihovo vohunsko dejavnost v Sloveniji. Jaz sam za noben tak primer plačevanja ne vem. Zakaj ste pa potem predlagali Kreku plačevanje Langofa? To sem samo nameraval storiti. Langof ni sprejel niti ficka. Katerim ljudem je Socialni odbor dajal podpore? Dajal je 12 suplentom v Trstu, to je vse, kar vem. Dobili so za en mesec. Denar pride na patra Prešerna [Anton Prešeren] ali na frančiškana dr. Brumen66 (?) Denar je prišel na odbor iz Amerike. Vi niste sprejeli iz Slovenije nikakega denarja? Nisem sprejel. Komu naj bi Langof dajal poročila? Direktno meni. Jaz bi jih poslal dr. Kreku. Langof je govoril, da ima možnost preko nekega Presterja nekje na Dolenjskem ali Štajerskem dobivati poročila. Vendar bi moral najprej vzpostaviti kontakt z njim in se informirati pri njem, če bi to mogel delati. Zakaj se ni Langof povezal s Kovačem [Avgust Kovač] za dajanje poročil? Ne vem zakaj, govorili pa so za Langofa, ko so videli, da je z menoj govoril, da ima verjetno zveze z OF. Na to sem opozoril Langofa in mi je dejal, da nima nobenih zvez. dr. Šmajd Poznate nekega Črtaliča [Ante Črtalič]? Poznam. Spoznal sem ga zadnji čas v Trstu. Šele meseca januarja sem se zanimal, kdo je to. Starosti 24 let, bil je večkrat v družbi s Pristavcem. On me je poznal, ker sem tudi jaz zahajal v kavarno »Nazionale«. Ste bili kdaj v baru »De Rose«? Tam sem bil večkrat. Bil sem s Kavkom [Karel Kavka], Horn [Peter Horn], Langof, Mavrič, Kovač [Avgust Kovač]. 66 Verjetno gre za napako pisca zapisnika, najbrž mišljen Hugo Bren. 624 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Ste bili 18. 2. v baru De Rose od 1–2 popoldne? Če sem bil, je to zapisano v notesu. Niste takrat dali izjavo v zaključeni družbi, da imate zveze s FSS v Trstu in v Avstriji? Nisem dal te izjave, ker takih zvez nimam. Nikdar nisem govoril, da bi ujeli mojega kurirja, pač pa se spominjam, da mi je povedal Kovač, da so ujeli njegovega kurirja, ki je vozil pošto. Imena kurirja ne vem, bil je partizan. S tem priznavam, da sem vedel, da je Kovač pošiljal razno pošto v Ljubljano. Kovač je bil tisti, ki je iz raznih taborišč pošto zbiral, in isto odpremljal po svojih zvezah v Lju- bljano. Kdo so bile te zveze, mi ni nikdar pravil, niti o tem, da so bile partizanske. Samo ob priliki tiste aretacije mi je povedal, da je bila ta zveza partizanska. Ali ste vedeli, da je bila vaša žena zaprta? Da je bila sem vedel, da je izpuščena nisem vedel. Kam ste šli 9. 2.? Bil sem v Rimu ali pa na poti iz Rima. Na Koroškem niste bili? Nisem bil. 2. 2. sem šel v Rim in od tam zopet domov, v Trst. Poznate dr. Stareta Miloša? Poznam. On je v Rimu. Njegovi sorodniki so v Ljubljani. On mi je naročil v Rimu, če morem po kaki zanesljivi poti to sporočiti v Ljubljano. Jaz sem prosil Langofa, naj to vendar enkrat uredi, če ima možnost zveze. Ali je bil Stare stalno v Rimu? Od začetka novembra je on v Rimu ali pa v okolici. H Kreku [Miha Krek] ni hodil, ampak je bil v službi pri Angležih, čuval je angleške avtomobile. Poznate advokata Kornhauserja [Drago Kornhauser]? Poznam. Bil je vedno bolj zase in se je brigal za črno borzo. Je tipičen primer čr- noborzijanca. Kako ste vršili propagando po logorih? Vršil sem jo na ta način, da sem imel z ljudmi sestanke. Ti sestanki niso bili za vse, ampak samo za skupine, ki jih je odbor ali pa en član odbora povabil. Povejte, kje konkretno in s kom ste vršili sestanke? V Trevisu en sestanek 10–12 ljudi. Tu sem tolmačil redne direktive dr. Kreka. To je bilo na prvem povratku iz Rima. Na tem sestanku je bil Skulj [Karel Škulj], Merkun [An- ton Mrkun], ing. Kregar [Simon Kregar], ing. Mozetič [Albin Mozetič] , vseh pa nisem poznal. Nato je bil sestanek julija meseca v Št. Vidu, okrog sedem ljudi, oba Severja [Janez in France Sever], Kette [Ivan Kette]. Tudi tukaj direktive Kreka. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 625 Nato enkrat julija v Judenburgu, pet ljudi, dr. Erman [Marjan Erman], Est [Jože Est], Podhorski [Rene Podhorsky]. Prav tako direktive Kreka. Nato v Spitalu, največ sedem do 10 ljudi, Lesar [verjetno Janko Lesar], Vidic67, dr. Logar France, razni kmetje, ki jih nisem poznal. Tudi tukaj direktive Kreka. V Lienzu, pet ljudi, dr. Mršol [Valentin Meršol], Bajuk [Marko Bajuk], Lekan [Jože Lekan], Škrbec [Matija Škerbec]. V Celovcu sem iste direktive povedal dr. Basaju in škofu Rožmanu [Gregorij Rožman]. Kljub temu, da sem prenašal direktive Kreka po vseh emigrantskih centrih v Koro- ški, smatram, da s tem še nisem politični sodelavec Kreka. Poznate Golobovo [Roza Golob]? To je sestra od operne pevke [Franja Golob], ki je v Trstu. Poznal sem njenega brata, ki je bil na Jesenicah v kurilnici. Z Rozo Golobovo sem se spoznal pred vojno v unionski kleti. Srečal sem jo zopet v Rimu meseca februarja, ko pristopi k meni in mi reče, da me je Skubic Anton že ves dan iskal, in da me sedaj čaka[ta] Skubic in Stare v gostilni pri Mariji Maggiore68. Vprašal sem jo, kje je bila v času okupacije in je rekla, da je bila v Novem mestu na glavarstvu. dr. Šmajd Zmenila sva se, da se drugo dopoldne ob desetih dobiva pri Koloseju. Ona bi mi potem pokazala pot do Terme Karakala, kjer vrše stražo Stare in Skubic. Zakaj je Stare njo poslal vam? Prišla je takrat slučajno v tisto gostilno s svojo družbo. Kakšna družba je bila to? Dr. Zakotnik Jana in ona, dveh oseb pa nisem poznal. Jaz sem se še isti dan dobil s Staretom in Skubicem in smo se zmenili, da se drugi dan dobimo. Tako smo se dobili drugi dan okoli 10 pri Koloseju. To je bil samo družaben sestanek, skupaj smo šli v gostilno na zabavo in liter vina. Isti dan popoldne ob treh ali štirih sem šel h Kreku, na njegovo stanovanje v Via Paganini. Bil je sam. Tu mi je dal gornje direktive, naj namreč po vseh taboriščih ne delajo več politično, ampak skrbe predvsem, da se preživijo. Po mojem mnenju so v Trstu delali le družba Lavrič [Marjan Lavrič] in Robič [Franček Robič]. Vse, karkoli sem jaz imel v zvezi s tržaško FSS, sta mi preskrbela ta dva. Tu mislim zaslišanje na FSS, ko me je zasliševal neki hrvaško govoreči podoficir, ki je trdil, da je bil pri partizanih v Dalmaciji. Na tem zasliševanju so mi vzeli generalije, nato kdaj sem prišel v Trst, kolikokrat, kaj delam v Trstu. Niso mi ponudili dela. Takrat je Lavrič stanoval v prvi paralelni ulici s Corso (San Nicolo). Poznate vi osebno ministra za promet g. Snoja [Franc Snoj]? 67 Ali Ciril Vidic ali Franc Vidic. 68 Cerkev Santa Maria Maggiore (Marija Snežna). 626 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Poznam osebno in zelo dobro. O njegovem sinu sem slišal, da je bil zaprt in da ga on ni mogel obiskati. Govorili so tudi, da je bil izpuščen. Drugega o njem ne vem. Priznate, da ljudi v taboriščih drži, da ne gredo nazaj, propaganda nekaterih političnih reakcionarjev, ki ljudi hujskajo na to, da ostanejo in delajo proti interesom Republike? Gotovo je propaganda največji faktor, ki drži ljudi v Italiji. Naštejte mi ljudi, ki vrše to propagando? To se vrši po časopisih, delno pa ustno. Ali priznate, da ste vi in ljudje okrog vas, ki smo jih zgoraj stalno omenjali, oni faktor, ki v glavnem zadržuje ljudi od povratka domov? Za sebe vem obratno, da sem vsakemu svetoval, naj gre domov. Med drugim sem Klinarjevi, ko so ji vsi drugi odsvetovali, odločno svetoval, naj gre domov, dalje Vidičevim iz Radovljice in svojim staršem. Drugi so tem pač odsvetovali. Kdo prinaša razne alarmantne vesti v Trst? Jaz imam vtis, da prve alarmantne vesti prinesejo razni uslužbenci, železničarji itd. Tako npr. za selitve so govorili o neverjetnih številkah preseljencev iz Ljubljane. Kakšno je bilo vaše stališče z ozirom na primorsko vprašanje? Mislim tukaj stališče SLS? Bilo je stališče, da Primorska spada nujno k slovenskemu odnosno k hrvatske- mu narodnemu ozemlju in s tem k Jugoslaviji. To stališče smo uradno zavzeli. Iz tega razloga sedi v narodnem odboru zastopnik Primorske in sicer dr. Kacin [Anton Kacin]. Razen tega so bila sestavljena dva elaborata, eden, ki je opisoval etnične meje, drugi pa bi podrobneje pojasnjeval razlage in tudi dokazoval, da so v rimskem dogovoru že Italijani priznavali to ozemlje Slovencem oz. Hrvatom. Priloženi sta bili dve karti ozemlju Pri- morske in Beneške Slovenije, na eni je v miniaturi zarisano celotno slovensko ozemlje z vsem primorskim ozemljem skupaj. To se je izdelalo v mnogih izvodih in izročilo raznim urednikom listov, članom komisije itd. To je bilo februarja malo prej, ko sem bil prijet. To je uradno stališče SLS in tudi dejansko priznavanje stranke na terenu. Kaj je stranka oz. vi in drugi člani stranke konkretno ukrenilo proti reakcionarni propagandi emigrantov, ki so razširjali med zavezniškimi krogi mnenje, da mora Trst in Primorska biti izven Jugoslavije? dr. Šmajd Po mojem mnenju med Slovenci ni bilo propagande proti priključitvi Trsta z os- talo Primorsko Sloveniji, ta propaganda se je širila med Italijani in eventuelno gotovimi Tržačani. Kaj ste konkretno napravili za paralizacijo te propagande med Italijani? Tega nismo napravili, ker nismo imeli na Italijane nikakega vpliva. dr. Šmajd OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 627 *Zapisnik zaslišanja 7. marca 1946 od 16:15 do 20:00, Vladimir Svetina (pag. 142–143)69 Kdaj ste se spoznali z Langofom [Milan Langof]? Spoznal sem se nekje na Koroškem, kdaj se ne spominjam, v dobi emigracije. Kas- neje sem ga videl v Trstu, septembra ali oktobra 1945. Ker mi je dejal, da ima možnost zveze z Jugoslavijo, od koder bo eventuelno lahko dobival razne vesti o razpoloženju prebivalstva in ker je tarnal, da nima od česa živeti, sem mu dejal, da bom skušal pri Kreku doseči, da ga bo mesečno nagrajeval z nekaj tisoč lirami za ta posel. Torej ste organizirali obveščevalno službo za Kreka [Miha Krek]? To je bil prvi in edini primer. Potem ste dobili od Kreka topogledna navodila! Vedel sem, da Kreka vedno zanimajo vesti iz Jugoslavije, zato sem to naredil. Kakšne zveze je imel Langof? Dejal je, da ima nekega partizana, ki mu prinaša pošto od sorodnikov. Potom njih bi dobival te vesti. To je neki Prester iz brežiškega ali krškega okraja. Ali ste dali Langofu kakšna navodila? Ničesar samo to, kar sem povedal. Od kod se poznate z dr. Banom [Milan Bano]? Iz časa univerzitetnih študij. Iz časa okupacije? Tudi srečala sva se pri K. Novaku [Karel Novak] včasih, če ni Novak vsakega posa- mič klical. On je bil zvezni člen Narodne legije in Novaka, kakor jaz za Slovensko legijo. Ali je imela Slovenska legija obveščevalno službo? Da, je imela, za katero je bil odgovoren Smrsu [Rudolf Smersu] sam. Dejansko sta jo izvrševala in organizirala T. Duhovnik [Anton Duhovnik] in F. Malovrh [France Malovrh]. Kdo je bil še v Narodni legiji? Poleg dr. Bana, Bratko – Dušan Pleničar, Ločniškar [Vladimir Ločniškar], sodni pripravnik, Karel Novak, Benko – dr. Krošelj Tone [Anton Krošl]. Ali ni bil tudi dr. Gosar [Andrej Gosar]? Govorilo se je, vendar jaz ne vem, ker je NL [Narodna legija] bila samo vojaška organizacija. Ločniškar je bil Gosarjev človek. Ali ste govorili kdaj z dr. Gosarjem? Ne! Pač, l. 1941 in 1942, ko je hotel postati predsednik SLS, mesto dr. Natlačena [Marko Natlačen]. dr. Šmajd 69 Tipkopis pag. 81–82. 628 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Kdaj ste bili z dr. Banom skupno pri K. Novaku? V poletju in jeseni 1942 do junija 1943. Kje ste se dobivali? Ali je bilo pri Benku na Trgovski dopisni šoli ali pa v pisarni ing. Kahma [Lado Kahm]. Zato je bil ing. Kahm sigurno pri Narodni ali Sokolski legiji. Kaj priznate? Da sem bil član izvršnega odbora SLS. Da sem bil vmesni člen med vrhovnim vodstvom Slovenske legije in komandan- tom Novakom. Da sem v Božiču 1942 vršil zasliševanja v zaporih aretirancev, ki jih je v Ljubljani aretirala slovenska policija v službi Italijanov MVAC. Da sem bil član NO za Slovenijo. Ker sem bil član IO SLS in se je ta aktivno borila proti narodnoosvobodilnemu gibanju, sem se tudi jaz boril. Ker se je Slovenska legija in Novak s svojo ilegalo aktivno boril skupno z okupator- jem proti narodno osvobodilnem gibanju, sem se tudi jaz. Na kakšen način? Ker sem podpiral S. Legijo. Dočim drugih dejanj, ki jih sumite npr. zveze z Nemci, Gstp [gestapom], SD, IS nisem zagrešil, niti v času okupacije, niti emigracije. dr. Šmajd *Zapisnik zaslišanja morda 8. marca 1946 ob 9:30 (tipkopis pag. 83–84)70 Dore, opominjen, da je v njegovem interesu, da izpove resnico, pove: Kdaj ste se srečali s škofom Rožmanom [Gregorij Rožman] in kje? Poslednjič septembra meseca v celovški škofiji, kjer je škof imel svojo sobo. Šla sva k njemu z dr. Basajem [Jože Basaj]. Govorili smo vsakdanje stvari, o: razmerah beguncev. Pri zadnjem razgovoru je škof omenil, da ga je obiskal neki Recherl, odposlanec Volkspartei, ki je hotel od škofa izjavo, da je škof za podonavsko konfederacijo, v kateri naj Slovenija sku- paj s hrvatsko tvorita eno državno tvornost. Škof je rekel, da je tako izjavo odklonil, prvič, ker je to politično vprašanje in ker je tudi načelno proti taki konfederaciji. Naštejte mi ljudi, ki stoje okoli škofa? Obiskuje ga dr. Basaj, ing. Remec [Bogumil Remec] in ljudje, ki prihajajo iz taborišč. Ste poznali Duscho [Paul Duscha]? Na videz. Nikdar nisem govoril z njim. 70 Zapisnik samo v tipkopisu. Datum ni naveden. Glede na ure in datume prejšnjih zaslišanj in paginacij (zadnje 7. marca 1946 od 16:15 do 20:00) smo domnevali, da gre pri tem zaslišanju (ob 9:30) morda za 8. marec 1946. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 629 Sploh niste nikdar govoril s kakim gestapovcem? Nikdar. Tudi na Gorenjskem ne? Ne. Kaj veste o zvezah škofa z Angleži? Mora se javljati. Kaj veste o njegovem političnem zadržanju? Kakor jaz vem, drži le verske govore po taboriščih, ki pa so vam itak znani, saj jih objavljajo časopisi. So popolnoma izven politične vsebine. Ali so vas Angleži kdaj vabili? Ko sem jaz že izginil v Rim, me je pričela iskati Pirnat Helenca in njen mož Gale [Herdi Galle], na Koroškem. To sem zvedel v mesecu juliju, ko sem prišel iz Rima nazaj. Takrat sem prišel z njima skupaj. Ta mi je povedal, da me išče major Clemens, da bi rad govoril z menoj. Šele ko sem se tretjič vrnil na Koroško, sem prišel z njim skupaj. Skupaj sem prišel zato, ker mi je začel groziti, da me bo aretiral in podobne stvari. Sestanek sem imel z njim v njegovem privatnem stanovanju. Bil sem pri njem maksimalno eno uro. Ponudil mi je službo pri angleški vladi, za Koroško. Tu bi obravnaval vse gradivo, ki se tiče vprašanja Slovenije. Konkretno bi on povedal, kako bi bilo moje delo šele potem, ko bi delo že vršil. Del svojih sodelavcev bi dobili na Koroškem del pa na Primorskem. Za delo bi [nam] dali na razpolago en avto. Prisoten je bil še Gale in dr. Hubert (govoril je nemško). To je bilo meseca septembra ali pa koncem avgusta. Dejal mi je, da bova o podrobnostih te službe govorila potem, ko pridem ponovno iz Italije. Šel sem v Italijo zato, da pridem v kontakt s svojo ženo. Vedel sem za ta kontakt zato, ker sem ji pisal iz Italije v Ljubljano. Komu ste izročili pismo? Verjetno sem ga izročil dr. Kodretu [Anton Kodre], naj ga izroči v Trstu enemu izmed tistih, ki v Ljubljano hodijo. Čakal naj bi jo v Trstu od 1.–10. 9. Rekel sem majorju Clementu, da grem v Rim po svoje stvari, ki jih imam. Imel sem spravljene v Rimu pri Godini [Jožef Godina]. Vprašal me je, kdaj se bom vrnil. Rekel sem, da bom poskušal priti s svojo ženo skupaj, nato pa bom že lahko prišel skupaj z njim. V Trst bi moral priti dr. Hubert. V Rimu sem prišel skupaj s Krekom [Miha Krek]. S Krekom sem govoril o položaju v taboriščih. Krek je prikazal situacijo kot skrajno neugodno. Pravi, da ni nikjer znakov za kakršno koli spremembo, za povratek domov. S tem smo smatrali, da je situacija za oboroženo intervencijo neugodna. Kakšen program je imela reakcija v inozemstvu po vašem mnenju? dr. Šmajd 630 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin V naši reakciji je bilo več frakcij. To se pravi, da je tudi več političnih programov. Kdo je najdoslednejši sovražnik Jugoslavije od teh frakcij? Po mojem mnenju je to Škulj [Karel Škulj], ki najbolj zadržuje ljudi, da ne gredo domov. V njegovi skupini so povečini kmetje. So sedaj v Servilliano. Nato so zagrizeni Javornikovi ljudje. Z njim sta Zupana [Anton in France Zupan] pa Kostler [Jože Kessler], urednik Slovenskega doma. Oni vodijo predvsem pisano propagando. Izdajajo list na ša- pirograf, ki pa ga nisem videl. Kakšna propaganda se vodi v taboriščih? Poznam propagando po časopisih. »Dom ob Muri«, izhaja v Judenburgu, urejuje taboriščna pisarna v Judenburgu, Pohorski [Rene Podhorsky], dr. Jerman [morda France Jerman]. Izhajal na dveh tipkanih straneh, večinoma so ponatiski iz časopisja ali drugih časopisih. »Slovenski taboriščnik« izhaja v Kellerbergu, na večih straneh, šapirografiran, urejuje profesor Sever [Janez Sever] iz Ježice doma, piše članke novice, zadnjo številko sem videl avgusta. V Lienzu izhajajo »Novice«, ki prinašajo le to, kar dovolijo ali dajo An- gleži. Urejuje dr. Blatnik [France Blatnik], salezijanec iz Rakovnika. »Slovenska beseda« urejuje Pernišek [Franc Pernišek]. Je to glasilo Katoliške akcije v taborišču. V Serviglianu izhaja »Zedinjena Slovenija«, na dveh ali štirih straneh, urejuje Krošelj Joško. Kako so taborišča med seboj povezana? V Avstriji imajo nekak skupen odbor, v katerem prideta skupaj po dva zastopnika v vsakem taborišču. V Italiji tega ni. Kdo je otvoril odbor na Koroškem? V odboru so bili Škrbec [Matija Škerbec], Lekan Jože, Bajuk [Marko Bajuk] za šolstvo in zastopniki taborišč. Imeli so periodične sestanke vsak mesec ali na dva meseca. Dobijo se včasih v Spit alu, Lienzu. Kako je bilo z nadaljnimi zvezami z Angleži? Ko sem se vrnil v Italijo sem se sestal s svojo ženo. 22. [ali] 24. 9. me je prišel iskat v Trst kapetan Paulus in Gale. Dogovorjeno je bilo, da pride pome dr. Hubert. Dogovor- jeni smo bili pred hotelom Salono. Nato smo se z džipom peljali v ponedeljek iz Trsta preko Trbiža. Prišli smo v Celovec, kjer me je odložil na trgu pred cerkvijo Svete Trojice. Od tam sem šel iskati dr. Basaja. Njegov naslov sem vedel še od prej. Čez nekaj dni smo se dobili ob pol 11 pred Narodnim gledališčem. Paulus in Gale nas je peljal v stanovanje dr. Huberta. Tam sem bil samo deset minut. Opravičil se je, da majorja ni in naj poča- kam, naj se major vrne. Nato sem se jaz s transportom odpeljal v Italijo. Dogovoril sem se pismeno z dr. Hubertom, da grem v Italijo in me lahko dobi po 10. 9. na istem kraju kot me je dobil zadnjič. Nato sem šel v Rim. Tam sem stanoval skupaj z dr. Vogričem [Alojzij Vogrič], odvetnikom v Tolminu. Koncem oktobra je bila seja, najprej SLS, nato seja Narodnega odbora. Kaj ste postavljali na seji SLS? Dr. Krek je podal politično poročilo. Nato je bila izvolitev. V vodstvo stranke so bili izvoljeni dr. Krek kot predsednik, Marko Kranjc, duhovnik, Špindler Jože iz Slovenskih OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 631 goric, posestnik, kmet, profesor Bitenc Mirko. V vodstvo narodnega odbora dr. Krek kot predsednik, za tajnika dr. Bajlec [Franc Bajlec], Marko Kranjc, dr. Basaj in Šmajd, dr. Ka- cin [Anton Kacin], Remc Bogomil. Zaslišanje končano ob 12h. dr. Šmajd *Zaslišanje Franca Paara 5. marca 1946 (pag. 146) 5. 3. 1946 Zaslišanje Paar Franca – Kdaj ste spoznali dr. Šmajda? Spoznal sem ga 1938.–39. za časa volitev. Imel je takrat razna zborovanja. Osebnih stikov z njim nisem imel. Bil sem enkrat pri njem v neki komplicirani obrtni zadevi, zaradi moje tovarne začimb, ter me je v tej zadevi zastopal pri komisijah in Banski upravi. Poznal sem ga torej toliko, da sem se z njim pozdravil, oz. spregovoril par besed. Kako da ste ga vzel za pravnega zastopnika l. 1940? Zaprosil sem najprej ljublj[anskega] advokata Pojeta [Franc Poje] (hišni zastopnik mojega očeta), ki ni nič odloč. izjavil, da bi me zastopal. Zato sem ob priliki, ko je bila žena pri meni na obisku, njej naročil, da vzame mojo zadevo v roke dr. Šmajd. Bil sem nato pre- dan sodniji. Ves čas postopka nisem prišel z nikomur v stik, tudi ne s Šmajdom. Po 3 tednih nato je bil postopek Drž[avnega] pravdništva proti meni ukinjen. Vaše mnenje o Šmajdu? Zelo zaveden nacionalist in neizprosen borec proti komunizmu. Zveze Šmajda z Nemci pred kapit[ulacijo] Jugoslavije? Tega absolutno nič ne vem. O tem mi tudi ni nikdar nič pravil. V debati z menoj je govoril, da bo Nemčija zgubila vojno, mora pa še nekdo biti, ki se bo naprej boril proti komunizmu. Paar Fr Zaslišal Tratnik [Tone Tratnik] 632 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin *Dopis Vidka Hlaja Vladimirju Svetini – Ivu o zadevi Albina Šmajda, 9. marca 1946 (pag. 147) Kapetan Vidko Ljubljana, dne 9. 3. 1946 štev. 1167 Tovariš Ivo! Iz Beograda smo prejeli še sledeče podatke o Šmajdu: Po Krekovi [Miha Krek] izjavi je med drugim tudi Šmajd član »Slovenskega nacio- nalnega komiteta« v RIMU, ki naj bi bilo predstavništvo Slovencev v inozemstvu. Ena izmed njegovih nalog je tudi bila, da pridobiva med slovensko emigracijo na Koroškem ljudi za jugoslovenske edinice, ki so jih formirali zavezniki v Italiji. V oktobru se je v Trstu govorilo, da ga išče zavezniška policija radi denarnih goljufij, toda kmalu potem so ga videli, da se je z Amerikanci vozil v džipu. Smrt fašizmu – svoboda narodu! Kapetan Hlaj Vidko Vidko *Dopis Vidka Hlaja Mitji Ribičiču, 9. marca 1946 (pag. 147) Kapetan Vidko Ljubljana, dne 9. 3. 1946 štev. 1183 Tovariš major Mitja! Priloženo pošiljamo dokumente kateri so bili najdeni ob priliki hišne preiskave pri Šmajd Mariji, Trdinova 5 od njenega moža Šmajd Albina, kateri je pobegnil in se nahaja v Trstu. Dokumente smo prejeli od II. odseka. Smrt fašizmu – svoboda narodu! kapetan Hlaj Vidko Vidko *Kratek dopis (pag. 148) X [Rudolf Smersu]/XIII [Albin Šmajd] Z ozirom na priloženo poročilo, nameravam dati naročilo Golobu [Mirko Bitenc], da naj sodeluje s četniki pri akcijah proti Rogu. Danes pride k meni kaplan Lavrih [Ivan Lavrih] in mu bom to naročilo povedal. S Komarjem [Andrej Križman] sva iskala ob pol desetih Jelena [Ernest Peterlin], da bi se tudi o tem pogovorili, pa žal Jelena nismo našli. Mislim pa, da je v duhu svoječasnega povelja, da naj gredo edinice tudi v samostojne akcije, tudi gornje moje naročilo. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 633 Italijanski komisar pri Borzi dela Petronio je povedal, da se vrši demobilizacija Lju- bljanske pokrajine, to se pravi, Italijani polagoma odvažajo čete zlasti tehnične trupe. Zato je sedaj ugoden čas, za ojačanje četništva, pa tudi za ojačanje VS [vaških straž]. *Korespondenca Lojzeta Udeta in Albina Šmajda (pag. 161–168) Pismi tov[ariša] L. Udéta Šmajdu. (1. 3. 1946 dal Ivotu [Vladimir Svetina] ) *Prepis pisma, 21. aprila 1943 (pag. 161–167) Dragi Obračam se, po popolnoma samostojni iniciativi, nate in na tabor, ki mu pripadaš, čeprav ne vem, kakšno funkcijo imaš v tem taboru; le kot na znanca še iz časov univerzite- tnega študija, kot na človeka, ki ga imam prav iz teh časov v spominu kot dobrega Slovenca in s katerim sem se tudi pozneje od časa do časa srečaval, ne da bi, kljub pojavljajočim se dvomom, izgubil vero vanj in njegovo slovenstvo. »Šele s tem, da se je med Slovenci razvnela državljanska vojna, slavijo okupatorji svojo resnično zmago nad nami. Hujša nesreča nas ni mogla zadeti.« Tako sem ti pisal pred meseci. Tako mislim tudi še danes. Narod je najusodnejša življenjska skupnost. To je dej- stvo in ne ideologija. Posamezniki, posamezne interesne in ideološke skupine, ki v svojih zadnjih odločitvah in dejanjih ne upoštevajo tega dejstva, te stvarnosti, bodo do tega spoz- nanja prišli pač po trdih izkušnjah, ako ga že od vsega početka nimajo. Te izkušnje pa pla- čuje seveda narod v celoti. Če bi se izrazil s pomočjo aristotelsko-školastične terminologije, bi rekel, da je narod v odnosu do ideologij, kakršnihkoli, kakor substanca do akcidencij. Kaj smo mi vsi skupaj, z vsemi našimi ideologijami, če delamo mimo te najsilnejše stvar- nosti, stvarnosti najusodnejše skupnosti v narodu: Nič, kaos. Zakaj, da je tako, da vzročni neksus te stvarnosti, pa je seveda, če je izgubljena zmožnost intuitivnega dojemanja in razumevanja te stvarnosti, težko prikazati, zahteva zamudne splošno sociološke (ne torej samo gospodarsko-socialne), zgodovinske (zlasti tudi kulturno-zgodovinske), politične in psihološke analize. Mnogo laže je pokazati silo te stvarnosti na konkretnih zgodovinskih situacijah, zlasti na današnji. Kot Slovenci smo danes napadeni in ogroženi od Nemcev, Italijanov, Madžarov (težko je ločevati med nacionalno-socialističnimi in drugimi Nemci ali med fašističnimi in drugimi Italijani in Madžari, ko je vse skvarila nacionalno-socialistična, rasna odn[osno] fašistična, rimsko-imperialna ideologija) in ne kot katoliki, komunisti itd. Kot Slovenci bi se morali torej braniti. Za »biti ali ne biti« nam gre v od Nemcev zasedenem delu že danes z vso brutalno jasnostjo, za »biti ali ne biti« bi nam šlo v primeru zmage osnih sil tudi v od Italijanov in Madžarov zasedenem delu Slovenije. Povsod pa nam je že danes z vso jas- nostjo zastavljeno vprašanje: ali svoboda ali sužnost, zedinjenje in svoboda v primeru po- raza, razkosanost, sužnost in nemoč v primeru zmage osnih sil. Kot Slovenci bi torej morali 634 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin nastopati, disciplinirano, železno konsekventno in požrtvovalno podrejajoč vse interese, ideološke in svetovno nazorne posebnosti in iz te izvirajoče oblastne politične ambicije tej zgodovinsko situacijski stvarnosti, stvarnost, ki je ni mogoče odpraviti z nobenim teo- retiziranjem, ideologiziranjem, svetovnonazornim, kulturnim razračunavanjem. Ali smo Slovenci ali nismo, ali hočemo ali nočemo biti, ali hočemo suženjsko ali svobodno prihod- njost, to je danes glavno vprašanje. Pri tem me prav nič ne tolaži dejstvo, da imajo tudi dru- gi narodi, zlasti seveda premagani, okupirani, opraviti s podobnimi razkrojevalnimi pojavi kakor Slovenci. Za vsak narod je državljanska vojna zlo, za narod v taki situaciji, kakor smo Slovenci, pa je državljanska vojna blaznost, samomor. Da smo Slovenci izgubili čut za grozo državljanske vojne, da gledamo nanjo kot na neizbežno zakonito ali morda celo sveto nujnost, je dokaz nevarne, da, smrtno nevarne obolelosti našega narodnega organizma. Vem. Kdo pa je kriv, me vprašuješ, vprašujete. In odgovarjate: OF, komunizem in samo komunizem. In ste prepričani, da ste vi brez vsake krivde. Ali ste res prepričani? Ne bom se spuščal v vprašanje krivde enega in drugega tabora na današnjem stanju na Sloven- skem, čeprav bo to kedaj neizogibno. Tabor, kateremu pripadaš ti, me spravlja v, recimo, začudenje, poleg vsega posebej s tem, da se borite, v imenu krščanstva, Kristusa, tako, ka- kor se borite. Tega ne razumem in tega ne razume noben človek, ki ljubi duhovno čistost. A, pustimo to v tej zvezi. Moj namen je zaenkrat le osvetiti en in drugi tabor o resnični situaciji in o strašni blaznosti vsega tega medsebojnega uničevanja, ki je dejansko uničevanje slovenskega na- roda, kajti Slovenci po rojstvu ste eni kakor drugi, razen tega pa trpe radi te borbe široke plasti slovenskega naroda, vsi Slovenci. Državljanska vojna? Če bi bili svobodni, če ne bi bili okupirani, mogla bi, kljub vsemu, imeti neki smisel. En in drugi tabor bi mogel upati, da si pribori oblast. Toda v tem stanju, v tej situaciji? V tej situaciji je državljanska vojna izključno samo medsebojno uni- čevanje, samo usluga okupatorju, utrjevanje njegove oblasti, duhovna kapitulacija. Kakšne možnosti more imeti en ali drugi tabor, da bi se v tej situaciji dokopal do oblasti? Saj menda vendar ne mislite, da je to, kar predstavljate eni in drugi danes na Slovenskem, oblast? Vse to, kar počenjate, da je pokladanje temeljev za prevzem oblasti v bodočnosti? Strašna zabloda. Po tej poti je zame izven vsakega dvoma, da moreta ob zlomu osnih sil obe vojujoči se stranki druga drugi preprečiti prevzem oblasti, da pa bosta preprečili prevzem oblasti tudi slovenskemu narodu. Izven vsakega najmanjšega dvoma je zame, da se bo, so- deč po današnji duhovni nastrojenosti duhov, vnela po odhodu Italijanov, vsaj v ljubljanski pokrajini, še strašnejša državljanska vojna, kakor divja že danes in bo prišel delat red neki tretji, prijateljski okupator, Rus, Anglež ali Amerikanec. Kakor je nastavljeno danes, je bolj verjetno, da bodo Amerikanci ali Angleži preje tu, kakor Rusi, sovjetska vojska. Če pride prva sovjetska vojska, bo, vsaj začasno, pripadla oblast OF pa naj vas danes strelja ali ne, vam pa ne in če se danes že tako trudite uničiti O. F. Nasprotno, položaj si z današnjo borbo proti O. F. za ta primer le še poslabšujete, čeprav se prav od sovjetske vojske daleko nimate bati tistega, česar se bojite in bo tudi vodstvo O. F. tem bolj odgovorno, da se vzdrži red, ker bo zasedbo po sovjetski vojski brez pridržka priznalo kot prijateljsko zasedbo. (S tem pa še vedno ni rečeno, da bodo Rusi, sovjetska vojska, na Slovenskem tudi ostali. To je zavisno od narodov, katerih ozemlja leže med Slovenijo in mejami S. Z. z dne 22. 6. 1941 in od anglosa- ksonsko-ruskega sporazuma.) Če pa bodo zasedli Slovenijo najprvo Amerikanci ali Angleži, OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 635 kar je, kakor rečeno, verjetneje, bo v polni meri nastopil položaj, kakor ga nakazujem v za- četku tega odstavka. Amerikanska ali angleška vojska bo našla ob prihodu na slovenska tla v glavnem dva za oblast se boreča tabora, a dejansko nobene oblasti. Vi niste in ne boste nik- dar tako močni, da bi se mogli polastiti oblasti tako, da bi bil nasprotni tabor dejansko strt, fizično uničen. Obratno je prav tako. Državljanska vojska se bo razplamtela, komunisti bodo še bolj brez pomislekov kakor sicer poklicali na pomoč ulico t. j. sodrgo. V to stanje brez ob- lasti, najkrvavejši interregnum, bo prišla zavezniška vojska. Ker ne bo našla domače oblasti, bo vzpostavila svojo. To bo dejansko okupacija, prijateljska sicer, a vendar okupacija. To bo sramotno, po nas, po slovenski duhovni in politični nezrelosti, zakrivljeno stanje. Neki tretji bo moral napraviti in vzdrževati red. Sami ga ne bomo zmožni, sodeč po tem, kakor je ta čas nastavljeno. Tako bomo Slovenci oropani najvišje časti vsakega naroda: ureditve na svojem ozemlju po svojih silah, svoji uvidevnosti in modrosti. Tako, kakor ste nastrojeni danes eni ali drugi, ne vidim jaz nobenega izhoda. Samoodločba, samovlada? Vedno bolj se odmikajo dejanske možnosti realizacije teh svetih načel, pravic zrelih narodov. V tej naši narodni ne- moči, ki bo trajala nekaj časa, bodo položeni prvi temelji za začrtanje naših mej negativno. Veliko premoženja Nemcev nam bo ušlo. Na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem, Primor- skem in v Prekmurju bo v takem stanju neizogibno prišlo še do hudih nesporazumljenj med okupacijskimi oblastvi in slovenskim ljudstvom, ki si bo v tem stanju slovenske narodne anarhije samo iskalo zadoščenja nad Nemci, Madžari, Italijani ter renegati. Rastla bo neza- dovoljnost radi posredovanja okupacijskih oblastev. Ugled pred anglosaksonskimi zavezni- škimi silami bo padal. V takem stanju pa seveda Slovenci tudi o načinu vključevanja v nov evropski red ne bomo mogli povedati nobene jasne, odločne besede. Brez nas bodo položeni temelji novega mednarodnega, južnoslovanskega, balkanskega, evropskega reda. Vse to je na kocki zaradi državljanske vojne med Slovenci. Prečrno slikano? Po tem, kakor je danes nastavljeno, kakor je danes duhovno nastrojenje posameznih taborov, prav nič prečrno. Saj ne pravim, da bi nam šlo tedaj za »biti ali ne biti« v fizičnem pomenu te besede. Ne. Šlo pa bo brez dvoma za izrabo ali zamudo edinstvene zgodovinske prilike, da dobimo take meje, kakor nam gredo, da si na mah priborimo položaj, kakor bi nam šlo v zboru drugih narodov. Imejmo vedno pred očmi, da smo narod z najbolj spornimi mejami v Evropi in da smo na edinstvenem križišču Slovanstva, Germanstva in Romanstva, Balkana, Zapada in Srednje Evrope, bariera, ki loči nemštvo od Jadrana. Čeprav gredo ta razmišljanja o bodočnosti preko okvira tega, kar sem si namenil povedati v tej zvezi, ko mi gre samo za oboroženo pre- mirje do konca italijanske, nemške in madžarske okupacije, je prav, da tudi na državljansko vojno pod to okupacijo gledamo z vidika te zelo verjetno resnične slike bodočnosti. Posebnost problematike položaja vašega tabora, kolikor je res, da računate s pora- zom osnih sil (glede vseh nisem prepričan, da tako računa) pa velja sledeče: Vi ste edina skupina med okupiranimi narodi, katere zastopniki sede v emigrantski vladi, ki se bori proti silam osi, medtem ko vi na domačem ozemlju po dogovoru stalno sodelujete z okupatorji kot oborožena pomožna sila v borbi proti organizaciji, ki nosi ime osvobodilna fronta slovenskega naroda, in ki ima v svojem programu to osvoboditev na prvem mestu, čeprav zasleduje dejansko, po ne javnem programu tudi in čedalje bolj pre- težno cilje družbeno revolucionarnega značaja. Vem. Poznam vse vaše razloge, tiste, ki jih navajate, pa tudi tiste, ki jih ne navajate. Ali pa pozna razloge, ki jih navajate in ki se vam zde najbolj učinkoviti tudi svet ali, kar je še važneje, ali jih upošteva? Morda jih pozna. Upošteva jih ne. Če bi jih upošteval, ne bi bilo teh stalnih pozivov iz Londona po Kuharju 636 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin [Alojzij Kuhar] in Kreku [Miha Krek] od februarja t. l. dalje, ki so le preveč jasni in ra- zumljivi. Zaradi vašega nastopanja se jima majejo tla pod nogami. Razumljivo. Svet tega specifično slovenskega pojava ne more razumeti. Sklicujete se na Mihajlovića [Dragoljub Mihailović], češ da dela on isto. Ne vidim tega. Doslej je, kolikor imam pregled, dokazano le to, da so se posamezne skupine, ki se imenujejo Mihajlovićeve, družno z Nemci, Pavelićevimi Hrvati in Italijani borile zoper partizane. Nastopale pa so tudi tako le v posameznih primerih in je vprašanje, koliko se te skupine upravičeno imajo za Mihajlovićeve in nadalje, ali so nastopale z vednostjo in dovoljenjem njegovim. Že popolnoma v svet domnev pa spada trditev, da nastopa tudi Mihajlović sam proti partizanom dogovorno z okupatorji. Čeprav so te distinkcije samo formalnega značaja, imajo take distinkcije prav pred Anglosaksonci svoj pomen. Za to važno nianso je vaš položaj najmanj mnogo kočljivejši kakor Mihajlovićev. Glede tabora, kateremu pripadaš, je dogovorno nastopanje z okupatorji proti O. F. polna, vsemu svetu jasno vidna gotovost. Pravite nadalje, da imate od istih ljudi, od katerih javno od februarja t. l. dalje, pos- lušate izraze nezadovoljstva in pozive na spravo, druga tajna navodila, ki vam dovoljujejo, kar sicer – pesek v oči svetovne javnosti – obsojajo. Ne verjamem. Ne morem verjeti. Kuhar in Krek sta s svojimi govori izpred februarja t. l. (briskiranje S. Z. in stvarnosti vpliva silne ruske borbe na formiranje slovenskega javnega mnenja, vedno ponavljanje »rešitev bo priš- la od zapada«, razne grožnje itd.) sicer zelo mnogo prispevala k formiranju dveh izključu- jočih in borečih se taborov na Slovenskem, vendar pa verjamem, da ju je danes strah tega, kar je z njunim sodelovanjem nastalo. Tudi si mislim, da je vzrok tega preobrata Kuharja in Kreka bolj v zunanje-političnih dogodkih n. pr. v uspešnih bojih ruske vojske, v vedno bolj napredujočem in v potankosti segajočem rusko-angleškem sporazumevanju kakor pa v poglobljenem spoznanju, napredujoči moralni resnobi, vendar pa ni zato ta preobrat nič manj enoumen in pozivi na spravo niso nič manj iskreno mišljeni. Prav v luči anglosaksonsko-ruskega sporazumevanja, s katerim mora računati vsak Slovenec in Kuharjevih ter Krekovih pozivov iz Londona postaja državljanska vojna na Slovenskem, že sama po sebi strašna, tem bolj nesmiselna in za slovenski narod škodljiva. Prav bi bilo, da se nad tem eni in drugi zamislite. Recimo pa, da bi vam – kar je skrajno neverjetno – res uspelo, da se ob porazu osnih sil nesporno polastite oblasti v Sloveniji. S kakšnimi zaslugami za osvobojenje in za zavezniško stvar se po dosedanjem delu morete izkazati pred zavezniki? Ali vam še nikdar ni prišlo to na misel? Ali res mislite, da taki, kakor ste, predstavljate faktor, ki bo resno upoštevan? Res. O. F., prav: njeno vodstvo, je odgovorno za celo vrsto nespametnih skle- pov, uredb, strahotno nasilnih dejanj. Tudi O. F. ne bo, niti od S. Z. pohvaljena tako, kakor misli. Njen odnos do Angležev in Amerikancev ne bo prisrčen in tudi S. Z. bo gledala nanjo kot gleda izkušen vojnik na svojega podivjanega in nediscipliniranega varovanca. Toda še v tej nespameti in nasilnosti bo O. F. faktor, na katerega bodo zavezniki gledali bolj pozitivno, kakor na vas. Vem. To so neprijetne reči. In vendar ne morem govoriti drugače. O. F. kakršna že je, mora pričakovati politično podporo S. Z., katere položaj na mirovni konferenci bo brez dvoma zelo močan. Usodna zmota njenega vodstva je le, ko očividno misli, da je Sovjetska Zveza na našem ozemlju tako zainteresirana, da je pripravljen tvegati, proti sklenjenemu sporazumu z Anglosaksonci, mimo nacionalnih ozemelj, ki leže med OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 637 Slovenijo in mejami Sovjetske Zveze, morda celo vojni spor z Angleži… Ta zmota, ki bi jo vodstvo O. F. v tej formulaciji zavrnilo kot absurdno, živi v vodstvu O. F. podzavestno kot pričakovanje, da lahko dela kar hoče, revolucionira pač, ker bo S. Z. po tej vojni vsa mogoč- na in bo lahko vse tako uredila, kakor bo sama hotela ali prav za prav – to je točneje – kakor to želijo njeni nekritični verniki. To nejasno, razumsko nekontrolirano čustvovanje silno zmanjšuje odgovornostni čut vodstva OF in mu jemlje razumevanje neobhodne nujnosti slovensko stvarnega ponašanja, tako da človek tudi po tej strani gleda s skrbjo v bodočnost. Izločiti se iz sporov za »interesne sfere« s samostojnim političnim konceptom v družbi slovanskih – to prvenstveno – a tudi drugih narodov podobne geopolitične lege in zgodo- vinsko duhovne ter sociološke strukture, kakor je naša, je zahteva v službi bodočega miru, je dejansko razbremenitev tako za Moskvo kakor London. Spore med Moskvo in Londo- nom pospešuje najbolj prav ideološko špekuliranje enega tabora z Londonom, drugega pa z Moskvo, naša vse preveč uslužnostna, neustvarjalna, nesamostojna miselnost. Premirje v tej, s kateregakoli gledišča blazne državljanske vojne med Slovenci bi bil morda prvi korak k spoznanju skupne mednarodno politične usode vseh, ki nas je rodila slovenska mati, usode, ki je v veliki meri determinirana tudi z našo geopolitično lego, ki kategorično nare- kuje, da ne gremo niti z Londonom proti Moskvi niti z Moskvo proti Londonu. (Ne živeti v najbolj prijateljskih odnosih z Moskvo po tej vojni, tega si jaz tudi ne morem zamisliti.) Vsako drugačno ponašanje odnose med Londonom in Moskvo le komplicira in pospešuje medsebojno nezaupanje, kar nam je zlasti v današnji situaciji samo v škodo, ker prispeva k zavlačevanju osvobodilne borbe. Kakor imam na naslov vodstva OF povedati marsikaj pekočega, tako je moja dolžnost, da tudi tebi in taboru, ki mu pripadaš, izjavim prepričanje, ki vam gotovo ne bo všeč, da iz nekega posebno važnega razloga ni v interesu slovenskega naroda, da bi nas zastopala na mirovni konferenci vlada, kakor si jo zamišljate vi. Ta razlog se glasi: Verjetno je, da bo tudi na bodoči mirovni konferenci zastopana Italija po vladi, ki ne bo komunistična in bo torej imela za umestno, da bo poskušala razbremeniti postopanje oku- patorskih oblastev v Sloveniji. V dokaz neodgovornosti bo predložila dokazni material, ki ga ji nudi danes zlasti strašno pisanje Slovenca in Slovenskega doma ter Jutra, čeprav tega v dosti manjši meri. Vi boste na to molčali. Še več. Ako boste hoteli biti dosledni – in to boste hoteli biti – boste proglasili za blazno in zločinsko sodrgo vse, ki so šli v gozdove, vse Slovence, ki so se s čisto mislijo: boriti se za svobodo Slovenije, pridružili OF, ki so v tej borbi prelili svojo kri z zadnjo najlepšo mislijo, s poslednjim, uporno vernim vzkrikom »Živela svobodna Slovenija!« Ker to je danes najbolj aktualen krik božje pravičnostne vo- lje. Kristusa? Da, tudi Kristus. A Kristus je samo prazna beseda, če grešiš proti slovenskim osvobodilnim težnjam. Slabo pripravljaš Kristusovo kraljestvo, če ne pokažeš odpora proti okupatorjevemu nasilju, če se ne povzpneš niti do besednega protesta. (Če bi me nadalje vprašal – in to vprašanje ti je gotovo na jeziku – kakšno vlado da si potem želim, ti od- govarjam, čeprav v tej zvezi o tem govoriti ni moj namen, da si želim resnično slovensko revolucionarno demokratično vlado, ne da bi pod revolucionarnostjo razumel, da se sme s političnim nasprotnikom obračunavati z revolverjem.) Kaj torej hočem že danes od vas in od OF? Kaj hoče od vas resnična korist sloven- skega naroda? Zaenkrat samo sklenitev premirja. Vi bi morali pristati na sledeče pogoje: 1. Prenehate streljati na partizane, pripadnike OF, ako ni to v neposrednji obrambi na ne- posreden napad. 2. Popolnoma prenehate s predajanjem katerihkoli Slovencev v italijanske 638 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin roke, zlasti ne onih, ki so kakorkoli drugačnega političnega prepričanja, kakor je vaše, za- radi tega prepričanja. 3. Popolnoma prenehate s hujskanjem po Slovencu in Slovenskem domu ali kjerkoli. Od OF se mora in more zahtevati sledeče: 1. Predvsem mora absolutno prenehati s streljanjem Slovencev, razen v neposredni obrambi na neposreden napad. 2. Prenehati mora s prisilnimi mobilizacijami, ker se iz tega rodi ljudski odpor in izdajstvo. 3. Opustiti mora zasedanje naseljenih delov Slovenije, dokler položaj na odločilnih bojiščih ne dozori. Tako zasedanje daje namreč Italijanom možnost, da se znašajo nad civilnim prebivalstvom in 4. izogibati se morajo takih bojnih akcij, ki dajejo Italijanom možnost, da se znašajo nad civilnim prebivalstvom. Vsaka stran ostane oborožena. Jasno je, da bi bilo v sklenjenem dogovoru, v dodatku treba še marsikaj konkre- tizirati in najbrž niti ne bi šlo brez nekega skupnega izvrševanja premirja nadzorujočega odbora in razsodišča. Kakor se že tudi vidi na prvi hip, kakor da bi bilo vse to nedosegljivo, je znamenje ohromelosti slovenske narodne zavesti, ako se ne poizkusi premirja vendarle doseči. Nik- dar se ne smemo zadovoljiti s stanjem, v katerem se nahajamo danes, nikdar ne smemo gledati na to stanje kakor na nepremagljivo zakonitost. To bi bila narodna smrt. Za sklenitev takega premirja govori vse, proti sklenitvi takega premirja niti en po- mislek, ki bi načelno, objektivno držal. Pomisleki morejo izvirati samo iz intransingen- tnosti ideološke nastrojenosti, svetovnonazorne omejenosti, po kateri gremo z vso goto- vostjo še hujšim časom naproti, strašnim razočaranjem tako za en kakor drugi tabor, kakor za narod v celoti. Nadaljnji pomisleki so iz težav realizacije sklenjenega premirja. Izvršitev sklenjenega premirja bo namreč težavna za obe strani. Prva težava je v neki duhovni preo- rientaciji množic ali točneje: tistih plasti, ki so nosilke te uničujoče borbe. Množice, široke ljudske množice so proti tej blazni borbi pod okupacijo. Polno je tudi nediscipliniranih posameznikov, ki bi se ne ozirali na sklenjeno pre- mirje, ne upoštevali navodil vodstev in katerih dejanja bi bila največja nevarnost, da se medsebojna borba zopet začne. Za tabor, kateremu pripadaš ti, pa je največja težava v neki relativni nevarnosti, ki grozi od Italijanov. Če bodo Italijani opazili premirje, vas utegnejo razorožiti in nekaj tudi pozapreti. Premirovni dogovor bi moral seveda vse to upoštevati in konkretizirati postopanje, ki naj zakrije pred Italijani sklep o premirju. Vem, to so velike težave. Toda brez tveganja in pripravljenosti na žrtve ni mogoče ničesar velikega doseči. In gre res za veliko stvar. Gre za to, da se slovenski narod preneha mesariti med seboj, ko je v situaciji, v kakršni smo, jasno, da ni to nobenemu Slovencu v korist, temveč je to le v korist okupatorju, ker mu daje to stanje tisoč možnosti in prilik, da z obrazom reditelja z najok- rutnejšo silo posega v slovensko življenje in nas uničuje, mori, zapira, konfinira, Mefisto, režeč se na skrivaj z ironičnim posmehom naši izgubljenosti. Ako bi pristali na moj predlog in na moje posredovanje, bi mi seveda morali omo- gočiti tudi izvrševanje te misije. Zaupam. Če bom jaz ali morda še kdo drugi z menoj žrtev tega zaupanja, vaša moralna pozicija v slovenskem narodu s tem gotovo ne bo okrepljena. Izgubljati o tem še kaj več besed se mi ne vidi umestno. Na takem zaupanju in spoštovanju takega zaupanja temelji človeška družba. Brez takega zaupanja in spoštovanja se izprevrže OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 639 vse v nerazrešljiv kaos. Neomejeno nasilje z mehanizmom akcije in reakcije gospodari v taki duhovni atmosferi. Pri vsem si mislim tudi, da izjalovljenje pogajanj obstoječega položaja ne bi še pos- labšalo, saj si je komaj mogoče zamisliti, da se more ta položaj še poslabšati. Razen tega se zavedam, česa sem dolžan stvari, za katero mi gre in ki mi je sveta. Kjer bo potreben molk, bom molčal, molčal bom toliko časa, dokler bo to potrebno, raje še dalje. V nekaj dneh bom prišel po odgovor. Ti pa med tem sporoči ta predlog ljudem, ki jim zaupaš. Bodi lepo pozdravljen! Ljubljana, 21. 4. 1943 L. Ude *Pismo, 29. julija 1943 (pag. 168) Vztrajaj na poti, kakor sva se domenila. Karkoli naj se že zgodi, jaz sem priča. Ne vem veliko o Tebi in Tvojem delu, toda to, kar vem, bom izpovedal povsod, kjer treba. In mnogo je dobrega. Glede napadov na Te S. P. je težko eno, da moram namreč pred ljubljanskimi fak- torji O. F., ki so vsi, kakor spoznavam, sami statisti, ljudje, ki se boje odgovornih, izpremi- njajočih odločitev glede odnosov do svojih resničnih ali domnevnih nasprotnikov, molčati o razgovorih med nama. Vendar pa sem še včeraj opozoril posameznike na neresnice v pisanju o Tebi. Čeprav sem zadel zaenkrat na hud odpor, mislim, da sem jih omajal. Saj veš, kako težko je danes omajati mnenje, ki si ga je neka skupina ljudi bolj po svojih krivih že- ljah in zbegani fantaziji kakor na podlagi preizkušenih dejstev o nekom ustvarila. Obreme- njuje Te pač dejstvo, da Te vidijo večkrat kakor kateregakoli drugega na terenu. Zatrjujejo mi tudi, da je napad na Te prišel od zunaj. Ali glede tiska, zlasti Slovenskega doma, res ne moreš nič doseči? Svetujem, da se sploh preneha s poročili o grozodejstvih, ki so se zgodila pred enim letom, ker je to po- novno, trajno poročanje o istih grozodejstvih, ki so se zgodila že pred enim letom, očitna propaganda za nepomirljivost in boj. Bilo bi veliko primerneje, da se ves prepisani dokazni material predloži O. F. z določenimi predlogi in zahtevami, kakor pa da se v slovenski javnosti na ta način stalno vzdržuje duh nepomirljivosti in bojno razpoloženje. Ne morem preko tega, svetujem, predlagam, zahtevam. Če ti je kaj na tem, da zve vodstvo O. F. o Tebi pravo resnico, sestavi in napiši dobro podprto pojasnilo. Vem, da se Ti to upira, ker si o tem, da se je bilo treba z orožjem upreti raznim nasilstvom, prepričan, čeprav z mojega stališča zmotno prepričan, na nejasnem o posledicah v taki situaciji. Radi stvari same, da se vsa nasprotja reducirajo res na tisto, kar se da stvarno utemeljevati, pa Ti vendarle svetujem, da to storiš, potem pa ali izročiš meni, ali pa čakaš na drugo priliko. Ljubljana, 29. 7. 1943 Bodi zdrav! U. 640 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Prepustnica za gibanje po Ljubljanski pokrajini, 1942 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 641 642 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Prepustnica za gibanje po Ljubljanski pokrajini, 1943 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 643 644 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Dovoljenje 11. armadnega zbora za potovanja v Ljubljano, 1943 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 645 Dovoljenje 11. armadnega zbora za gibanje v času policijske ure in nošnjo pištole, 14. oktobra 1942 646 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin *Ugotovitve Ozne o medvojnem delovanju Albina Šmajda (pag. 169–172) OZNA za Slovenijo IV. odsek Šmajd dr. Albin, advokat, Ljubljana, Trdinova ul. 5/parter. Ob priliki ustanovitve mestnega odbora v juniju 1941 mu je bil dodeljen referat za organizacijo Gorenjske. Skupno z dekanom Škrbcem [Matija Škerbec] sta najprej zorgani- zirala begunce iz Gorenjske med katere je tedaj spadal Malovrh France, in sestavila nekak pododbor, kateri naj bi upravljal Gorenjsko. V dec[embru] 1941 smo prvikrat zasledili Šmajdov odhod na Gorenjsko, kjer se je, po potrjenih vesteh, sestal v Otočah s člani gesta- pa. Kmalu za tem so sledile aretacije. Od takrat dalje se opaža Šmajda vedno pogosteje v vrstah gestapa in pričel je redno zahajati k Mikliču, kjer je center za Ljubljano. V januarju ga je na Bledu sprejel Fischer, vodja Geheimepolizei na Dunaju, kjer mu je, kakor se je pozneje doznalo, dodelil nalogo sestave seznama opredelitve ljudstva na Gorenjskem in prav tako v Ljubljani, oz. v Ljubljanski pokrajini. V marcu 1942 je postal član sodišča bege, katero pa je bilo še v ilegali. V aprilu so padli na Gorenjskem talci, kateri so bili na spisku, ki ga je sestavil on s pomočjo Škrbca. Kmalu nato je izginil v Italijo od koder je prišla tira- lica za nekaterimi voditelji njim nasprotnih strank. Bil je tudi v Trstu, kjer je med Slovenci vodil propagando in aretacije s pomočjo kvesture. V začetku junija se je zopet pojavil v Ljubljani, kjer je postal predsednik vojaškega sodišča bele garde, ter podvzel vse ukrepe, da se ujame in zapre dr. Aleša Stanovnika. To se mu je posrečilo ter je bil Stanovnik areti- ran in zaprt (okrog 20. 5. 1942.) ter je bil nato na zahtevo Šmajda (tako mu je očital Novak Avgust ob priliki nekega spora na seji organizacij v Rokodelskem domu v marcu 1943) dne 2. 6. 1942 usmrčen. Za tem je ponovno odšel v Italijo in na Gorenjsko, kjer je zopet najti sled njegovega dela v sestavu ponovne liste talcev, 40 po številu, v oktobru istega leta. Za prednje smo imeli v Ljubljani točno izjavo ge. Ogrinove, soproge sodnega uradnika v Radovljici, katera je nekaj dni po streljanju prišla v Ljubljano. Po likvidaciji dr. Natlačen Marka je prišel nazaj v Ljubljano, kjer je prevzel pravniški del v njihovem štabu (njegov pomočnik Ilija Jože, sedaj poročnik v Organizacijskem štabu domobrancev).V decembru 1942 je zasnoval z ostalimi božične aretacije ter vodil zaslišanja in likvidacije zapornikov. Gorazd, Osolnik – Ivan Pipan [Anton Pipan] je pred likvidacijo izjavil, da je glavni zasno- vatelj in likvidator v belgijski kasarni bil dr. Šmajd. Februarja 1943 je odšel ponovno na Gorenjsko, kjer je organiziral belo gardo s pomočjo nemškega vojaštva, kar so popreje sklenili na sestanku v novembru 1942. Vrača se večkrat v Ljubljano, vendar mu Italijani ne dajejo več tako prostih rok ter se pritožuje, češ: »Delaš pošteno, da se izgaraš, potem te pa sunejo v zadnjo plat.« Slednje je izjavil na sestanku pri Avgustu Novaku v maju 1943. Ko je zaslutil nekaj iz naše strani se je umaknil skupno z Avsenekom [Ivan Avsenek] iz Ljubljane. Odpotovala sta v Bari k Adlešiču [Juro Adlešič]. Po dvomesečni odsotnosti se je vrnil v Ljubljano, kjer je nadaljeval s svojim delom, vendar pa vse bolj v smeri Gestapa kakor pa za Italijane. (Por[očilo] 1943.) Na sestanku 21. 2. 1942 organizacijskega štaba be-ge [bele garde], kjer so bili poleg njega prisotni: Križman [Andrej Križman], Novak [verjetno Avgust Novak], Remec [Bo- gumil Remec] in Dobovšek. (Por[očilo] feb[ruar] 1942.) OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 647 V marcu 1942 se je udeležil političnega sestanka vodstva bege v Alojzevišču. 22. 7. 1942 odšel na Dolenjsko. Zveze: Mirko Javornik, glavni urednik Slovenskega doma, Rudolf Smersu, pravni referent OUZD, Hvale Jože, uradnik Zadružne gospodarske banke, Križman Andrej in dr. Jože Voršič [Josip Voršič]. (Por[očilo] 22. 7. 1942.) Večkrat v družbi dr. Levičnika [Alfonz Levičnik], Avseneka [Ivan Avsenek], Pavli- na Franca71 in fašistov. (Por[očilo] 1942.–1943.) Zaslišuje v Belgijski kasarni. (Por[očilo] 5. 1. 1943.) Po izjavi Sajovic Slavka, Stari trg, tapetništvo, so v kasarni na Šmajdovo povelje temeljito pretepli njegovega poslovodjo. (Por[očilo] 1. 3. 1943.) Vodja bega komisije v Belgijski kasarni. (Por[očilo] 9. 4. 1943.) Z njim, kaplanom Duhovnikom [Anton Duhovnik] in bega [belogardistom] Kav- čičem [morda Jože Kavčič] iz Vrhnike se je sestal 20.–24. 6. 1943. v Ljubljani Bertoncelj iz Jesenic. (Por[očilo] 25. 6. 1943.) Zahaja stalno k vdovi Krištofovi [Jovanka Krištof], kamor zahaja tudi K. Novak [Karel Novak], njegov telefonist Hassel [Viktor Hassl] in drugi. (Por[očilo] 29. 6. 1943.) Dnevno zahaja v pisarno Šumi [France Šumi] ? na Miklošičevi cesti, kjer je, po iz- javi Lavrič Marjana, (ki je Šmajdov nasprotnik) center gestapovske špijonaže. (Por[očilo] 29. 6. 1943.) Določen za voditelja Slovenske legije za Gorenjsko skupno z dekanom Škrbcem Matijo in Novak Nandetom72, bivšim županom Kamnika. (Por[očilo] 29. 6. 1943.) Nagovoril Tomič Franca ali Staneta, da je pristopil k bega [beli gardi]. (Por[očilo] 28. 6. 1943.) Zveze: Zajc dr. Marjan, Ilovar [Albert Ilovar], dr. Janeš [Janez Janež], Hacin [Lovro Hacin], Gestapo, Tornari [Gino Tornari] v Belgijski kasarni. Pripada stari SLS in SL. Član zasliševalne komisije v Belgijski kasarni. (Por[očilo] julij 1943.) Dr. Voršič [verjetno Josip Voršič] očital Šmajdu: »Stanovskih tovarišev nimam na vesti.« (Ponovno očitanje Šmajdu, da je dosegel usmrtitev Aleša Stanovnika.) (Por[očilo] 24. 7. 1943.) 29. 7. 1943. odpotoval v Italijo. Sodeloval z gestapo. V radovljiškem srezu bil poslanec JRZ. Predstavnik »Slovenskega narodnega odbora.« Zahaja v Križevniški sa- mostan73, kjer je prior njegov osebni prijatelj. Predava na sestankih KA. (Por[očilo] 2. 7. 1943.) 25. 7. 1943 se je vrnil iz Dolenjske in imel sestanek na stanovanju Rudolfa Smersu- ja. Sredi avgusta 1943 pri njem obiski OVRE in gestapa. (Por[očilo] 1943.) 5. 8. 1943 odšel v Radovljico za nekaj dni. Dr. Komposch izjavil: »On je naš delavec, mi nanj veliko polagamo in mi rajhovci tega ne bomo pozabili.« (Dr. Komposch je stare- šina okrajnega sodišča v Radovljici.) (Por[očilo] 5. 8. 1943.) Bil na sestanku v Križmanovem stanovanju s tremi Nemci. (Por[očilo] 12. 8. 1943.) 71 V rokopisu pripisano: Podbrezje? 72 V rokopisu pripisano: Prevod. 73 V rokopisu pripisano: prior. 648 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Zahaja v gostilno Kregar v Štepanji vasi, kamor pridejo še: Ravnikar – »Riba«, kle- par Žitnik [Rudolf Žitnik] (dr. Šmajd), sodnik Lederhas [Rajko Lederhas] in Bajic [Stojan Bajič]. (Por[očilo] 13. 8. 1943.) Zveza z Žitnik Rudolfom potom kurirja. (Por[očilo] 13. 8. 1943.) On, Avsenek, Remec, Slokar [Ivan Slokar], Škrbec in drugi na sestankih z Nemci na Gorenjskem in s Kulturbundovci v Ljubljani. (Por[očilo] 25. 8. 1943.) Zveze je imel tudi z obveščevalnim oficirjem Ilovarjem. 30. 8. 1943 bil na sestanku pri Mikliču, na tem sestanku je bil tudi Stare Miloš, dekan Škrbec, prof. Dermastja [ver- jetno Karol Dermastja], dva nemška in dva italijanska oficirja. Lisac Ivan74 mu prinašal pošto od Strniše Marjana. (Por[očilo] 10. 9. 1943.) Politični svetovalec polkovnika Peterlina [Ernest Peterlin], dejanskega koman- danta bega [bele garde]. Šmajd, Glavač [Franc Glavač] in ostalo klerikalno vodstvo si je prizadevalo odvrniti bega [belo gardo] od jugoslovanske smeri in jih pridobiti za neko habsburško koncepcijo. (Por[očilo] 22. 9. 1943.) Šmajd iz Radovljice je bil izseljen do Št. Vida, tam je pokazal neke dokumente, bil nato izpuščen in se vrnil nazaj v Radovljico. Te dokumente je v Št. Vidu prepisal dr. Aleš Stanovnik. V teh dokumentih mu je Paar [Franc Paar], župan na Bledu ponujal vohunsko službo za Gorenjsko. (Por[očilo] 13. 9. 1943.) Z njim imel Strniša zvezo za Slovensko legijo. (Por[očilo] 29. 9. 1943.) Političen svetovalec Legije. (Por[očilo] avg[ust] 1943.) 6. 7. 1943 sestanek: Čeč Karl, Ilija Jože75 in Thälle. (Por[očilo] 1943.) K njemu prihajal na sestanke Demšar Ciril. (Por[očilo] 1942.–1943.) Njegov zaupnik je Dolžan Janez ? (Por[očilo] 1943.) Podpisan na smrtni obsodbi, ki jo je izdala bega [bela garda]. Ostali podpisniki so še: ing. Sodja [Jože Sodja], ing. Martinjak [Izidor Martinjak], Maršič [verjetno Franjo Maršič], Capuder76, Škrbec, Čeč, Glavač in Stare Miloš. (Por[očilo] 1942.) V zvezi z Vogelnik Alojzijem iz Radovljice. (Por[očilo] ...?) Novembra 1943 bil na sestanku na Bledu z Nemci in gestapo. Prisotni so bili še: Škrbec, Rupnik [Leon Rupnik] in škof Rožman [Gregorij Rožman]. 16. 11. 1943 vodil se- stanek na Jesenicah pri Markežu [Valentin Markež]. Prvič je prišel na Jesenice v začetku oktobra. Ima svojega agenta Duhovnik Antona, ki se pogosto pojavlja v Bohinjski dolini. (Por[očilo] 15. 12. 1943.) Dne 15. 6. 1944 je na postaji Lesce vstopil na vlak proti Jesenicam ter se odpe- ljal neznano kam. Na kolodvor je prišel v spremstvu dveh gestapovcev, ki sta mu nosila dva večja kovčega. Eden gestapovec se je odpeljal z njim, drugi pa se je vrnil v Begunje. (Por[očilo] 17. 6. 1944.) 74 V rokopisu pripisano: kurir. 75 V rokopisu pripisano: poročnik. 76 Ali Gabrijel Capuder ali Danilo Capuder. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 649 Odhodu »ilegale« na teren 28. 2. 1944 je prisostvoval dr. Šmajd, major Bitenc [Mirko Bitenc], Smersu in Križman. Vrše se sestanki med dr. Šmajdom, Grumom [Janez Grum] in Goričanom [He- nrik Goričan] kot delegatom SLS za Gorenjsko, da se ilegala na terenu čimbolj razvije ter, da se izvršijo poverjene ji naloge. Član poveljstva TOS-a. Vrščaj [Egidij Vršaj] je dejal, da je sedanje vodstvo SLS – dr. Šmajd, Matko Kranjc [Marko Kranjc] in Miloš Stare. Nemci so aretirali Šmajda, Križmana in Matka Kranjca. (Por[očilo] 26. 2.–5. 3. 1944.) Dr. Šmajd & Co bodo odposlani v Nemčijo. Niti ponovne intervencije Rupnika niso zalegle. (Por[očilo] 24. 5. 1944.) Dne 12. 2. 1944 se je vršila važna seja SLS. Navzoči so bili: Šmajd, Smersu, Stare, major Bitenc, Finc [Milan Finec] in Duhovnik (ta je prišel iz Trsta in se še isti dan vrnil). Takoj po seji sta Šmajd in Križman dala navodila pripraviti v najkrajšem času vojaško opremo, ki se nahaja v Rokodelskem domu. Očividno je šlo za dokončno formiranje ilegale. (Por[očilo] 12. 2. 1944.) Stalno ga spremlja detektiv – varnostni organ. Bivši advokat v Radovljici, naro- dni poslanec v Stojadinovićevi vladi, akcionar KID. Po prihodu v Ljubljano leta 1941 je postal podpredsednik Advokatske zbornice, odprl advokatsko pisarno, vodil juridične posle ljubljanske škofije, član predsedstva ljudske posojilnice, upravni član pivovarne »Union«. Vodja bege [bele garde] za Gorenjsko. Ob priliki ustanovitve mestnega odbora v juniju 1941 mu je bil dodeljen referat za organizacijo Gorenjske. Skupno z dekanom Škrbcem sta najprej organizirala begunce iz Gorenjske, med katere je tedaj spadal tudi Malovrh France. Župan Paar na Bledu in on sta se pred kratkim mudila v Innsbrucku ter imela raz- govore z nekim generalom dmb [domobranstva] na Gorenjskem. (Por[očilo] 28. 8.1944.) Njegova aretacija v Ljubljani maja 1944 je bila fingirana. Sedaj se nahaja v Salzburgu v neki pisarni. Pogosto ga obiskujejo župan Paar iz Bleda in Vogelnik (ple- tilnica) Radovljica. V Salzburgu je vojaška in SS komanda za alpske dežele. (Por[očilo] 10. 9. 1944.) Bil poslanec JRZ. Aktivist bega. Imel tesne vezi z Gestapo. (Ko so ga aretirali je iz Bleda prišel za njim dopis gestapa naj ga takoj izpuste. Dopis so videli zaprti Slovenci.) V Beogradu so naši izseljenci spraševali zanj. Možno je, da je sodeloval pri izgonih. Njegova žena [Marija Šmajd] neovirano potuje iz Radovljice v Ljubljano. V maju odpotoval na Dolenjsko kot predstavnik Gasilske zajednice v družbi z nekim Šlehte. Po nalogu Nemcev živel do predkratkim v Salzburgu. Pred cca. 3 tedni izginil neznano kam, baje tajno živi na Gorenjskem. (Por[očilo] 30. 10. 1944.) Iz Celovca odpotoval k njemu glavni bega organizator v jeseniškem okrožju Vo- gelnik, s katerim bila tesno povezana že leta 1942. in 1943. (Por[očilo] 27. 12. 1944.) Organizator bega [bele garde]. Glavni vodja SLS. Pobegnil. (Por[očilo] 12. 7. 1945.) 650 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin *Delovanje Albina Šmajda v Trstu od leta 1941 do konca leta 1945 (pag. 173–175) ŠMAJD dr. Albin: bivši advokat v Radovljici Ljubljana, Trdinova 5, Srednje postave, črnih las, nosi očala. Bega organizator za Gorenjsko. V vodstvu SLS. Decembra 1941 je imel sestanke z vodilnimi funkcionarji GSP [gestapa] (Fischer, vodja GSP [gestapa] na Dunaju). Leta 1942 je vodil aretacije s pomočjo Questure v Trstu. Leta 1943. je vodil pogaja- nja bega reakcije za sodelovanje z Nemci. Po smrti dr. Natlačena [Marko Natlačen] je prevzel pravniške posle v belogardi- stičnem štabu, igral je glavno vlogo v zaporih belgijske vojašnice. Verjetno je bil vodja obveščevalne službe. Po udaru GSP [gestapa] 4. 4. 1944. je bil aretiran in kot edini od aretirancev odpe- ljan v Nemčijo. Po kasnejših poročilih se je pojavil v Salzburgu v neki pisarni, kamor so prihajali k njemu vodilni belogardisti z Gorenjske. Marca 1944 je vodil razgovore z Rösenerjem [Erwin Rösener] glede odobritve ilegale JV. (Trst, bega [bela garda] 1944) Do 15. 5. 1945. ga je bilo opaziti v Mil stadtu oz. Spitalu. Sedaj opravlja redno ku- rirsko službo slovenskih klerikalcev med Celovcem in Rimom. Ostala dva kurirja sta še adv[okat] Kornhauser [Drago Kornhauser] in neki Golob. 21. 7. so odpotovali preko Lienza v Italijo z namenom da se vrnejo v nekaj tednih. (647 – 8. 8. 1945.) Kadar je v Trstu zahaja v kavarno S. Marco na via C. Bat isti: kjer se sestaja z znani- mi belogardisti: ing. Martinjak [Izidor Martinjak], dr. Stare [Miloš Stare], ing. Košir [Vinko Košir], Žitnik [Rudolf Žitnik], major Horn [Peter Horn], Hribar [Zvonimir Hribar] idr. 17. 9. se je sestal v isti kavarni z ing. Martinjakom s katerim je imel daljši razgovor. (Trst, 18. 9. 1945.) Z dr. Staretom stalno zahajata tudi k Ribnikar Bojanu (ki je v tesnih stikih z an- g[leškim] polkovnikom Browmanom [Alfred Connor Bowman]), ta je zlasti do Šmajda zelo rezerviran, ker ga smatra za preveč kompromitiranega. (Trst, 20. 9. 1945.) Šmajd, kateri slovi po izjavah samih belogardistov za največjega intriganta, zelo veliko potuje pod raznimi imeni. Iz Treviza, kjer je bil skupaj z Avsenekom [Ivan Avsenek] je potoval v Špital od tam pa v Trst. Enkrat mesečno prenočuje v Paduli77 v hotelu poleg avtobusne postaje. (Trst, 1. 10. 1945.) 77 V tipkopisu pripisano: Medven [verjetno Bojan Medven]. OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin 651 dr. Šmajd Hodil je po lagerjih in širil propagando proti vrnitvi v domovino. Večkrat se nahaja v Rimini in drugod, kjer se zadržuje z emigranti. Med ljudmi je nepriljubljen. (Med reak- cionarji samimi se širijo vesti da je Šmajd kupoval od emigrantov RM po 2 liri in pol in jih nato prodajal v Rimu po 7 lir, pri tem je ogromno zaslužil.) Šmajd je v slovenski vladi, ki nosi naziv Narodno osvobodilni odbor za Slovenijo78. Zbira propagandni material proti Jugoslaviji. Ima vezo s Krekom [Miha Krek] v Rimu. (izjava Dolenca, 6. 10. 1945 – 1900) 10. 9. 1945 je bil v Trstu v kavarni S. Marco, kjer se je sestal z dr. Milošem Staretom, Žitnikom, in majorjem Hornom. Sedeli so pri posebni mizi in se dalj časa med seboj pogo- varjali. Oblečen je pol vojaško pol civil. Suknjič ima iz vojaške plahte. (Trst, 11. 9. 1945. – JMŠ-PZ) Šmajd dr. Skupaj s Fincem [Milan Finec] eksponent Slovenske legije v Ljubljani. Februarja 1943 sta on in Finc silila naj bi šel ing. Martinjak Dore v Novakovo ilegalo na teren, ker da mora dati tudi Slovenska legija v to »ilegalo« gotovo število ljudi. Po italijanski kapitulaciji sta poslala s Fincem ing. Martinjaka Doreta v Trst z nalo- go, da tam vodi Slovensko legijo in ji ustvari čim trdnejše pozicije (glej pri Fincu). Oktobra 1945 je izjavil Lavrič Marjan, da se FSS v Trstu zanima za Šmajda. (Vidko, 2. 11. 1945.) 78 Pravilno Narodni odbor za Slovenijo. 652 BIOGRAFIJE BIOGRAFIJE BIOGRAFIJE 653 A Abram, Miloš (21. 5. 1917, Novo mesto–?) Pravnik. Živel je v Ljubljani. (Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 140; Popisi prebival- stva, sistory.si; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Adlešič, Juro (7. 5. 1884, Adlešiči–29. 9. 1968, Adlešiči) Odvetnik in politik. Pravo je najprej študiral v Pragi in nato na Dunaju, kjer je leta 1910 tudi doktoriral. Poklicno pot je začel kot pripravnik v odvetniški pisarni v Trstu, leta 1918 je odprl lastno pisarno v Ljubljani. Strokovno se je ukvarjal z gospodarskimi, socialnimi in političnimi vprašanji ter s problematiko izseljevanja. V javnem življenju je deloval kot podpredsednik Orlovske zveze, politično je bil zvest SLS, čeprav do srede tridesetih let ni opravljal politič- nih funkcij. Po prepovedi političnih strank je postal član t. i. štirinajsterice, tajnega vodstva SLS. Formalno je na politično prizorišče stopil leta 1935, ko je SLS prevzela oblast; Adlešič je postal predsednik ljubljanske mestne občine in leta 1936 (do 1941) še član banskega sveta. Leta 1941 je bil ob nastopu vojne v vrhu SLS. Adlešič je 6. aprila 1941 postal član novo nastalega Narodnega sveta. Sodelovanje z zasedbenimi oblastmi je sprejemal le po določbah mednarodnega vojnega prava in ni hotel pristati na postavitev italijanskega po- džupana. Junija 1941 je skupaj s člani sosveta odpotoval v Rim, da bi pri italijanskih obla- steh posredoval za spremembo meje. Obiskal je tudi italijanskega zunanjega ministra in se udeležil sprejema pri papežu. Ko je ugotovil, da ima premalo politične moči, naj bi večkrat prosil za razrešitev. Spomladi 1942 je bila njegova prošnja sprejeta in tako ga je poleti 1942 na mestu župana nadomestil Leon Rupnik. Okupacijske oblasti, ki naj bi ga imele za anglo- fila, in politični nasprotniki iz komunističnih vrst so bili na Adlešiča pozorni, zato se je po 654 BIOGRAFIJE atentatu na Marka Natlačena umaknil v konfinacijo v Meran. Po končani vojni se ni vrnil v domovino, a je bil kljub temu leta 1946 v odsotnosti obsojen na enoletno zaporno kazen, ki je bila kasneje omiljena; kot član upravnega odbora Saturnusa je bil obtožen gospodarskega sodelovanja z okupatorjem. Leta 1949 se je odselil v Kansas, kjer je služboval kot nadzornik na posestvu rojakinje iz Bele krajine. Šele v šestdesetih letih mu je bila zagotovljena vrnitev v domovino brez kakršnih koli posledic. Zadnja leta svojega življenja je preživel v rodnih Adlešičih. (ES 1, str. 9; SI AS 1931, šk. 462; Drnovšek, M., Belokranjec Juro Adlešič; isti, Skrb za obstoj; Starešinić, A., Dr. Juro Adlešič; Grabrijan, B., Dr. Juro Adlešič; Kdo je kdo; Novi SBL; SB; Melik, J., Juro Adlešič; Šorn, M., Gašparič, J., Dr. Juro Adlešič; Vodušek Starič J., Dosje Mačkovšek.) Agueci, Giuseppe Italijanski karabinjerski častnik, major, poveljnik karabinjerjev italijanskega XI. armadnega zbora. (Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 493.) Ahčin, Ivan, dr. – Drin (9. 3. 1897, Domžale–16. 2. 1960, Buenos Aires) Publicist, teolog, politik, pedagog. Po prvi svetovni vojni je vstopil v semenišče in bil leta 1921 posvečen za duhovnika. Leta 1925 je doktoriral in nato kot kaplan služboval v Mokronogu in pri Sv. Petru v Ljublja- ni. Zatem se je posvetil časnikarstvu; bil je dolgoletni glavni urednik Slovenca in sourednik katoliške revije Čas. Poleg tega je na ljubljanski teološki fakulteti predaval socialno filozo- fijo. Bil je tesen sodelavec Antona Korošca, s katerim je delil močan odpor do komunizma in prostozidarstva, zavzemal se je za »svobodo slovenstva« in odločno odklanjal srbsko prevlado v Kraljevini Jugoslaviji. Leta 1942 se je umaknil v Rim. Tudi po vojni je ostal v tujini, od leta 1948 v Argentini, kjer je med drugim soustanovil in vodil društvo Družabna pravda in urejal glasilo slovenskih duhovnikov v zamejstvu. Zapustil je rokopis spominov na Antona Korošca, ki sta jih leta 1999 objavila Ervin Dolenc in Bojan Godeša pod naslo- vom Izgubljeni spomin na Antona Korošca. (ES 1, str. 26; SB; Glas Slovenije; SI AS 1906, Uprava časopisov, p. e. 22, 30, 35, 37, 44.) BIOGRAFIJE 655 Aleksič, Jakob (30. 5. 1897, Obrež–2. 10. 1980, Ljubljana) Duhovnik in profesor teologije. Po končanem študiju bogoslovja v Mariboru je leta 1928 doktoriral na Teološki fakulteti v Ljubljani, specializacijo je opravil v Rimu in Jeruzalemu. Bil je profesor na mariborski teološki fakulteti in ravnatelj ljubljanskega dijaškega semenišča, od leta 1947 je služboval kot profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Preučeval je teološko-biblična ter sociološko-politična in zgodovinska vprašanja ter bil zagovornik stanovske države in korporativizma. Strokovna dela je objavljal predvsem v Bogoslovnem vestniku. (ES 1, str. 42–43; Kolar, B., V gospoda zaupam, str. 29; Simčič, T., Andrej Gosar in socialni nauk, str. 170, 172; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 193, 720, 723, 729, 732–734; Rot, A., Bojevnika, str. 412.) Aljančič, Jožef (Jože) (1893–1958) Duhovnik, redovnik (frančiškan). Med drugo svetovno vojno je deloval v frančiškanski skupnosti pri Tromostovju v Ljubljani in skupaj z bratom Stanislavom (Stankom) pripadal skupini, ki je veljala za naklonjeno partizanskemu gibanju. (Kolar, B., V gospoda zaupam, str. 25; SB, biografija Stanislava Aljančiča.) Aljančič, Stanislav Marija (Stanko), dr. (12. 1. 1892, Trebnje–15. 11. 1959, Ljubljana) Teolog, duhovnik, redovnik (frančiškan). Leta 1912 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze, a je študij prekinila prva svetovna vojna. Leta 1919 je tako kot brat Jožef vstopil v frančiškanski red in študiral na ljubljanski teološki fakulteti ter v letih 1925–28 na Vzhodnem inštitutu Papeške univer- ze Gregoriana v Rimu, kjer je tudi doktoriral. Novembra 1928 je v Križevcih na Hrvaškem prestopil v vzhodni obred ter naslednjih pet let preživel v Bački in Gevgeliji. Po vrnitvi v Slovenijo je bil najprej na Brezjah, nato v Mariboru, od julija 1937 do konca druge svetov- ne vojne je bil kaplan v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Med vojno je skupaj z bratom Jožefom pripadal skupini frančiškanov, ki je bila naklonjena OF in partizanskemu gibanju, zaradi česar so ga okupacijske oblasti nekajkrat aretirale in zaprle. Internaciji se mu je uspelo izogniti, a je bil skupaj z bratom in še drugimi frančiškani od marca 1945 konfiniran na področju župnije Trst. Po končani vojni je bil do leta 1951 upravitelj župnije Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Po koncu vojne sta bila brata Aljančič med pobudniki t. i. lojalnostne izjave duhovnikov ljubljanske škofije novi oblasti, pozneje sta zavzela kritičen odnos do novih političnih razmer. (SB; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 944.) 656 BIOGRAFIJE Alujevič, Branko, dr. (30. 4. 1909, Vis–1992, ?) Pravnik hrvaškega rodu. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani in tam leta 1932 tudi doktoriral. Zaposlen je bil kot pravni referent na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil predsednik Pokrajinske delavske zveze, v katero se je poleti 1941 pre- oblikovala prejšnja Delavska zbornica. Bil je član banovinskega odbora Mladine JNS (Omla- dina JNS) in sodeloval v Mihailovićevem gibanju. Po vojni je bil na t. i. božičnem procesu, ki je potekal od 19. do 23. decembra 1945 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, obtožen medvojnega delovanja proti narodnoosvobodilnemu gibanju in sodelovanja z okupatorjem. Obsojen je bil na smrt z ustrelitvijo, nato pomiloščen, kazen pa mu je bila spremenjena na 20 let zapora. Na prostost je prišel 30. decembra 1952. Po izpustitvi iz zapora je bil zaposlen pri različnih podjetjih. Po osamosvojitvi Slovenije je podal zahtevo za obnovo postopka iz leta 1945. Ljubljansko temeljno sodišče je 9. aprila 1992 sklenilo, da se kazenski postopek ustavi in da se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. decembra 1945 v delu, ki se nanaša na obtoženega Alujeviča, razveljavi. (Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 52; Spominski almanah; Jeraj, M., Obračun z liberalno mislečimi; Popisi prebivalstva, sistory.si; ZAL, LJU 85, š. 324, VK 38/92, Sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, z dne 9. 4. 1992.) Anić, Ante – AA (1900?, Dalmacija?–?) Častnik kraljeve jugoslovanske vojske in obveščevalec. Študiral je pravo, vendar je študij tik pred diplomo opustil in vstopil v vojaško služ- bo. V Vojski Kraljevine Jugoslavije je dosegel čin majorja. Veliko je potoval in odlično ob- vladal več jezikov. Menil je, da je tudi v Jugoslaviji potrebna socialna reforma, vendar je velikokrat naletel na odpor v domačih (jugoslovanskih) krogih. Tudi njegov predlog, da se je treba v Kraljevini Jugoslaviji boriti in organizirati varnostne ukrepe proti peti koloni, je naletel na gluha ušesa. Anić je prišel v Slovenijo leta 1924, ko je postal obveščevalec v obmejnem komisariatu na Rakeku. Leta 1934 ali 1935 je nastopil službo v Mariboru, kjer je sodeloval v vojaški obveščevalni službi. Po anšlusu je postal namestnik obmejnega ko- misarja ter vodja vohunskega in političnega oddelka na komisariatu. Anić se je ukvarjal s širjenjem britanske protinacistične propagande, z organiziranjem skrivnih poti za Jude, Čehe in Poljake ter s protiobveščevalno službo. Vzdrževal je razvejane družabne stike; v Mariboru je prijateljeval z družino Vauhnik in družino Jožeta Golca. Tik pred vojno je bil v Zagrebu, nato v Splitu. Jeseni 1941 se je vrnil v Ljubljano, kjer je živel ilegalno. Skupaj z Vladimirjem Vauhnikom – ta ga v svoji knjigi Nevidna fronta navaja kot AA – je vzdrževal zvezo z BBZ (Berliner Börsen Zeitung). Šlo je za skupino obveščevalcev v Sloveniji s cen- trom v Ljubljani, ki je zbirala in posredovala vojaške podatke zaveznikom. V letu 1944 so bili skoraj vsi Anićevi sodelavci zajeti in nekateri usmrčeni. Anić se je na začetku leta 1944 umaknil v Trst, kjer je preživel nekaj let, nato je živel v Argentini, kjer je delal kot agronom. (Vauhnik, V., Nevidna fronta, str. 386–396; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 325; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 102–104; ista, Slovenski špijoni, str. 172–193.) BIOGRAFIJE 657 Avsenek, Ivan – Oljar (28. 4. 1889, Vrbnje–9. 2. 1972, Cleveland) Industrialec, finančnik, publicist, gospodarstvenik. Po končani dunajski trgovski akademiji v letu 1910 se je zaposlil v Opatiji pri po- družnici Jadranske banke iz Trsta. Že naslednje leto je odšel v Rostov na Donu, kjer je kot predstavnik mednarodne špedicijske družbe z glavnim uradom v Parizu opravljal posredniške posle med Francijo in Rusijo. Prvo svetovno vojno je dočakal v Rusiji kot civil- ni vojni ujetnik, a se je kmalu osvobodil in nadaljeval delo za francosko podjetje. Leta 1918 se je vrnil v Slovenijo in se na začetku leta 1919 nastanil v Ljubljani. Sodeloval je pri števil- nih industrijskih podjetjih, med drugim je bil član uprave delniških družb Tovarne zaves Stora v Šentvidu nad Ljubljano, Trboveljske premogokopne družbe in Tvornice za dušik v Rušah. V denarništvo je najprej posegel kot član vodstva Gospodarske zveze, osrednje katoliške zadružne organizacije, potem je bil predsednik Kranjske hranilnice v Ljubljani, član uprave Hipotekarne banke jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani, član izvršnega odbora in podpredsednik Narodne banke Jugoslavije. Bil je tudi član uprav Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, Ljubljanske borze, Pokojninskega zavoda v Ljubljani in Osre- dnjega zavoda za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Politično je deloval v okviru SLS in bil član njenega izvršnega odbora. V času bana Marka Natlačena je bil član banovinskega sveta Dravske banovine. Na kulturno področje je posegel kot član uprave Nove založbe, Leonove družbe, konzorcija, ki je izdajal dnevnik Slovenec, in kot eden od pobudnikov izdajanja Slovenskega biografskega leksikona. Kot mecen je gmotno podpiral slovenske umetnike in finančno pomagal Akademskemu domu, v katerem so imela svoj sedež katoliška akadem- ska društva. Bil je tudi med ustanovitelji ljubljanskega stadiona in skrbel za financiranje katoliških shodov. V reviji Čas, dnevniku Slovenec in v Spominskem zborniku Slovenije je objavljal članke in razprave o gospodarskih vprašanjih. Med drugo svetovno vojno je bil pobudnik ustanovitve Slovenske legije in član Slovenske zaveze. Ob kapitulaciji Italije je z družino odšel v Rim, kjer je odločno izražal nasprotovanje kakršnemu koli sodelovanju z vodstvom narodnoosvobodilnega gibanja. Avgusta 1945 je bil v odsotnosti pred voja- škim sodiščem v Ljubljani obsojen na tri leta odvzema prostosti in na zaplembo celotnega premoženja. Nekaj let po koncu vojne se je preselil v ZDA, kjer se je vključil v slovensko emigrantsko skupnost, deloval na publicističnem področju in leta 1955 objavil monografi- jo o razvoju kovinske industrije v prvi in drugi jugoslovanski državi z naslovom Yugoslav Metal urgical Industry. (ES 1, str. 136; SB; Rot, A., Bojevnika, str. 414.) Avser (Ausser, Avsser), Ivan Železniški uradnik. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 502-6/79.) 658 BIOGRAFIJE Avšič, Jaka – Branko Hrast (24. 4. 1896, Ljubljana–2. 1. 1978, Ljubljana) Polkovnik, general (od novembra 1943). Zaradi pripadnosti Preporodu je bil izključen iz gimnazije, bil leta 1915 mobilizi- ran v avstro-ogrsko vojsko ter leta 1916 prebegnil na rusko stran in se vključil v prosto- voljni korpus južnoslovanskih narodov pri Odesi. Po končani prvi svetovni vojni je ostal v jugoslovanski vojski. Leta 1928 je končal Višjo vojaško akademijo in postal konjeniški polkovnik. Po začetku druge svetovne vojne na jugoslovanskem ozemlju je bil v nemškem ujetništvu, a je ušel in se vrnil v Ljubljano. Novembra 1941 je z majorjem Karlom Novakom obiskal štab Draže Mihailovića na Ravni gori. Po vrnitvi se je vključil v OF, kljub temu da ga je Mihailović predvidel za komandanta v Sloveniji. S svojo opredelitvijo za OF je pripomogel, da se je precejšnje število nekdanjih oficirjev jugoslovanske vojske pridružilo narodnoosvobodilnemu gibanju. V tem gibanju je imel Avšič številne pomembne funkcije, med drugim je bil član plenuma SNOS-a in AVNOJ-a. Po koncu vojne je bil šef vojaške mi- sije v Berlinu, minister, poslanec, župan Ljubljane. Dosegel je čin generalpolkovnika JLA, si prizadeval za poveljevanje v slovenskem jeziku in napisal več spominskih prispevkov. Umrl je leta 1978 v Ljubljani. (ES 1, str. 153; Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 47; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 275.) BIOGRAFIJE 659 B Babnik, Anton (30. 7. 1920, Ljubljana–?) Ključavničar. Med vojno je bil vodja t. i. policije MVAC, ki je bila znana kot Babnikova skupi- na. V obdobju italijanske okupacije je ta skupina aretirala politične nasprotnike, med nemško okupacijo pa je bil član obveščevalne službe Janka Kregarja. (SI AS 1931, OMS, 600-21/789.) Babnik, Ferdinand (Nande) (27. 4. 1913, Ljubljana–11. 3. ali 4. 1993, Steindorf) Duhovnik. Šolal se je v Ljubljani, kjer je bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Bil je tajnik in voznik škofa Gregorija Rožmana. Stike je imel tudi s Francem Glavačem. Nekaj časa je deloval v Novem mestu, nato v Ljubljani. Babnik je bil v zadnjih mesecih italijanske okupacije odstranjen iz neposrednega dela pri Legiji smrti zaradi spora z Jankom Debe- ljakom, vendar je še naprej ilegalno deloval. Javno je nastopil šele po prihodu nemških oblasti. Januarja 1944 je bil aretiran in zaslišan zaradi članka v Slovencu, v katerem je kritiziral delovanje novomeške domobranske policije. Maja 1945 se je umaknil na Koro- ško, kamor je odpeljal škofa Rožmana, in nato odšel v Anras na Tirolskem. V Avstriji je ostal do aprila 1947 in zatem do pomladi 1948 deloval v Švici kot zastopnik narodnega delegata papeške misije ter zbiral sredstva za slovenske begunce v povojnih avstrijskih ta- boriščih. V letih 1948 in 1952 je deloval kot izseljenski duhovnik na Nizozemskem, odtlej in vse do smrti je živel in služboval v več avstrijskih krajih, nazadnje v kraju Steindorf. (Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica; Nadškof Zore v Vatican News; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 105; SI AS 1931, OMS, 503-10/10, 503-3/535; Rot, A., Bojevnika, str. 412.) 660 BIOGRAFIJE Babnik, Josef (Jože, Jožef) Župan občine Radovljica v obdobju 1941–1942. Decembra 1942 je odstopil s polo- žaja; nasledil ga je Franc Füreder. (Lavrenčak, Župani Radovljice.) Badoglio, Pietro (28. 9. 1871, Grazzano Badoglio–1. 11. 1956, Grazzano Badoglio) Italijanski maršal in politik. V italijansko vojsko je vstopil kot artilerijski častnik in nato sodeloval v več italijan- skih vojnah, nakar je po zasedbi Etiopije postal njen upravnik. Po neuspelem italijanskem napadu na Grčijo je odstopil kot vrhovni poveljnik italijanske vojske. Po aretaciji Benita Mussolinija in zlomu fašizma je s kraljevim ukazom postal predsednik italijanske vlade. Septembra 1943 se je z zahodnimi zavezniki dogovoril za kapitulacijo Italije in se umaknil v Brindisi. Badoglio je razpustil fašistično stranko in oktobra 1943 Nemčiji napovedal voj- no. Zaradi nezaupanja je junija 1944 odstopil in se umaknil v zasebno življenje. (Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 846; Antič, I., VSBL; EB; ESV 1939–1945, str. 92.) Bajc, Oton, dr. (14. 11. 1903, Ljubljana–2. 3. 1993, Ljubljana) Zdravnik, kirurg. Medicino je študiral v Heidelbergu in Innsbrucku, v nevrokirurgiji se je izpopolnjeval v Berlinu in na Dunaju (1934–1935), v pljučni kirurgiji pa v Parizu (1956). V letih 1938–1945 je bil zaposlen na kirurškem oddelku Splošne bolnišnice v Ljubljani ter po drugi svetovni vojni v vojaških bolnišnicah v Crikvenici, na Reki in v Opatiji, bil je šef kirurškega oddelka Vojaške bolnišnice v Ljubljani, od leta 1948 do leta 1976 je bil predstojnik kirurškega oddelka Splošne bolnišnice v Novem mestu in v obdobju 1963–1976 tudi njen direktor. Bolnišnico je reorganiziral in izpeljal gradnjo novih objektov na desnem bregu Krke. Posebno skrb je posvečal travmatologiji in vzgoji kadrov. Njegovo delo pomeni prelomnico v razvoju zdravstva na Dolenjskem. Strokovna in znanstvena dela je objavljal doma in v tujini ter za svoje delo prejel številna priznanja. (ES 1, str. 169; DBL; OSP.) BIOGRAFIJE 661 Bajec, Ivan, dr. Po kapitulaciji Italije je sodeloval v propagandnem uradu šefa pokrajinske uprave v Ljubljani, kjer je predaval na njegovem študijskem oddelku. (SI AS 1931, OMS, 500-2/37.) Bajič, Stojan – Stojan (18. 11. 1901, Postojna–19. 1. 1974, Miami) Pravnik, bibliotekar. Rodil se je kot Stojan Albert Gerstenmayer in leta 1919 privzel priimek Bajič. Leta 1925 je doktoriral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Po opravljenem pripravništvu je bil leta 1931 imenovan za sodnika Okrajnega sodišča v Metliki, a je kmalu zatem odšel na izpo- polnjevanje na Univerzo v Leipzigu. Med bivanjem v tujini je bil imenovan za sodnika pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. V letu 1935 je postal privatni docent za delovno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Na povabilo Mednarodnega urada dela v Ženevi je leta 1939 sprejel delo atašeja v odseku za delovno pravo in inšpekcijo dela, po vrnitvi v Slovenijo pa je bil sodnik na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Po italijanski okupaciji v letu 1941 ga je komisar za Ljubljansko pokrajino imenoval za izrednega profesorja državljanskega in mednarodnega zasebnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani ter leta 1943 za rednega profesorja. Po političnem prepričanju je bil liberalec. Sodil naj bi v krog Mladine JNS (leta 1941 prevzela ime Nova Jugoslavija), stike je vzdrževal tudi s skupino Črtomirja Nagodeta Stara pravda. Imel je čin kapetana vojske Kraljevine Jugoslavije. Ko je leta 1944 postalo oči- tno, da zahodni zavezniki podpirajo partizane, je odšel v Ženevo in leta 1947 skupaj z ženo Milevo emigriral v ZDA. Leta 1951 je na Univerzi v Chicagu ponovno doktoriral in bil od leta 1952 do upokojitve v letu 1967 profesor prava in bibliotekar za tujo pravno literaturo na Univerzi v Miamiju na Floridi. V medvojnem obdobju je napisal vrsto člankov, razprav, knjig in učbenikov o delovnem pravu, medtem ko se je v ZDA posvetil mednarodnemu pravu. (SB; Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 84; Stanovnik, J., Pogovor z dr. Ljubom Sircem; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 175.) 662 BIOGRAFIJE Bajlec, Franc – Ferenc, dr. Prekmurec, Vojk, Vojk Jože, Ferko, dr. B. Ferk, 303, 323, 343 (17. 3. 1902, Bogojina–2. 7. 1991, Buenos Aires) Pravnik, politik in publicist. Sprva se je odločil za študij arhitekture pri Jožetu Plečniku, a se je prepisal na pra- vo in študiral v Ljubljani ter Zagrebu. Kljub spremembi študijske smeri je vzdrževal stike z nekdanjimi kolegi in Plečnikom ter pripomogel k temu, da je Plečnik izdelal načrte za cerkev v Bogojini, medtem ko je sam prispeval nekaj skic za okraske lesenega stropa. V mladosti je bil med drugim dejaven v bogojinskem orlovskem odseku in v katoliškem aka- demskem društvu Zavednost v Beltincih. Pisal je za prekmurski tednik Novine in bil nekaj let tudi njegov urednik. Leta 1931 je nastopil odvetniško službo v Murski Soboti, vključil se je tudi v politično in kulturno življenje ter si kot poslanec in banski svetnik prizadeval za vsestranski napredek Prekmurja. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v jugo- slovansko vojsko, zajele so ga nemške enote in ga odpeljale v vojno ujetništvo, a je bil kot Prekmurec priznan za madžarskega državljana in izpuščen. Po vrnitvi je prekmurske dijake spodbujal k nadaljevanju študija in tudi sam ponovno opravil nekatere izpite na Pravni fakulteti v Peči. Poleti 1944 je skušal ustvariti povezavo med Madžari, ki so se že odvračali od Hitlerja, in slovenskimi domobranci, a do tega ni prišlo. Nemci so namreč proti koncu oktobra odstavili dotedanjo madžarsko vlado in pozneje aretirali tudi Bajleca in njegovo ženo. Na začetku januarja 1945 ju je rešil madžarski prijatelj. Pobegnila sta v Ljubljano, kjer je kmalu zatem potekala prva seja Narodnega odbora za Slovenijo. Med člani odbora, ki so zastopali vrste SLS, je bil tudi Franc Bajlec. Udeležil se je seje začasnega slovenskega parlamenta 3. maja 1945 na Taboru. Predviden je bil tudi za člana slovenske vlade, v kateri naj bi prevzel resor za notranje zadeve. Kot protikomunistično usmerjen politik se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, kjer se je z zavezniki pogajal o statusu beguncev; od tam je odšel v Rim in do odhoda v Argentino prebival v begunskem taborišču Trani. Oktobra 1945 je bil pred Sodiščem slovenske narodne časti v Murski Soboti v odsotnosti obsojen na deset let težkega prisilnega dela, odvzem vsega premoženja in trajno izgubo narodne časti. Leta 1948 se je naselil v Buenos Airesu; tam je bil nekaj let zaposlen na ministrstvu za javna dela, pozneje je ustanovil manjše družinsko podjetje za izdelavo rokavic. V emigraciji je os- tal zvest idejam SLS ter bil njen zaupnik in svetovalec. (Jeraj, M., Franc Bajlec, str. 254–255; Rot, A., Bojevnika, str. 412.) BIOGRAFIJE 663 Baljić, Salih (1. 11. 1890, Stolac–4. 4. 1968, Ljubljana) Hrvaški diplomat iz Bosne in Hercegovine. Med vojno je služboval kot konzul Neodvisne države Hrvaške, med drugim v Lju- bljani. Politično je spadal v levo krilo Jugoslovanske muslimanske organizacije (JMO). (Vu- ković, T., Do katoličke države; Crosbi; SI AS 2058.) Bajuk, Marko – Mikel Miha (29. 3. 1883, Drašiči pri Metliki–20. 6. 1962, Mendoza, Argentina) Klasični filolog, glasbenik, organizator šolstva.Od leta 1904 je na dunajski univerzi študiral klasično filologijo in glasbo ter leta 1909 diplomiral. Po končanem študiju je eno leto poučeval na gimnaziji v Kranju, nato v Ljubljani na II. in III. državni realni gimnaziji, od leta 1937 do leta 1940 je bil prosvetni in- špektor na banski upravi, potem do leta 1945 ravnatelj I. klasične gimnazije v Ljubljani. Po- učeval je klasične jezike, slovenščino in nemščino, nekaj časa tudi šolsko in cerkveno petje. Ustanovil je številna pevska društva, ki jim je včasih tudi predsedoval ali v njih deloval kot zborovodja. Izdal je več učbenikov za pouk latinščine, petja in glasbe. Priredil in uglasbil je več ljudskih in cerkvenih pesmi ter za zbor priredil številne partiture. Vodil je številne javne koncerte, med drugim množični koncert ob Evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1939. V soavtorstvu z Milanom Grošljem je objavil komentirana dela Salusta, Cicerona in Ovida. V vojsko je bil vpoklican dvakrat: prvič v avstrijsko med prvo svetovno vojno, drugič v jugoslovansko leta 1941. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, kjer je v begunskih taboriščih organiziral slovensko srednje šolstvo. Leta 1948 je z družino odšel v Argentino. Najprej je bil delavec v tovarni La Permanente v Buenos Airesu, po preselitvi v Mendozo je delal v tamkajšnjem lesnem podjetju IMAC, nato pri direkciji parkov in nasadov General San Martín, kjer je sprva opravljal zidarska dela, potem je delal v živalskem vrtu in končno v botaničnem laboratoriju vse do smrti. Dejaven je bil tudi v različnih slovenskih izobraže- valnih in kulturnih organizacijah. (SB.) 664 BIOGRAFIJE Bano, Milan, dr. – Gornik, Jankovič, Radković (15. 3. 1902, Metlika–1977, Argentina?) Pravnik in politik, pred vojno banovinski tajnik. V času italijanske okupacije je bil zaposlen pri Visokem komisariatu za Ljubljansko pokrajino, po nekaterih podatkih naj bi bil tudi osebni tajnik Otmarja Pirkmajerja, enega izmed vodilnih članov JNS. Jeseni 1942 je začel skupaj z Antonom Krošlom snovati Na- rodno legijo, v kateri naj bi se zbrali tisti, ki se niso hoteli pridružiti nobeni od obstoječih političnih strank. Po kapitulaciji Italije in prihodu nemških zasedbenih oblasti je postal tajnik predsednika pokrajinske uprave v Ljubljani Leona Rupnika. Bil naj bi tudi član Cen- tralnega presbiroja, dopisništva Vrhovne komande jugoslovanske kraljeve vojske, ki naj bi bil nekakšna osnova za povojno jugoslovansko obveščevalno službo. To je bila najožja in najbolj konspirativna obveščevalna skupina, ki naj bi bila podrejena britanskemu Intelli- gence Serviceu; sestavljali naj bi jo dr. Milan Bano, dr. Vladimir Šenk, Andrej Uršič, Vla- dimir Vauhnik in ing. Jože Sodja, vodil pa Kosta Domazetović. A gotovo je Bano deloval v Državni obveščevalni službi (DOS), obveščevalni službi Jugoslovanske vojske v domovini, v kateri so sodelovali pripadniki Sokolske in Narodne legije. V letu 1944 je gestapo aretiral številne člane legij in ilegalnih obveščevalnih služb. Po aretaciji predsednika načelstva DOS Antona Krošla ob koncu junija 1944 je DOS vodil Bano vse do oktobra 1944, ko ga je areti- ral gestapo in poslal v taborišče Dachau. Po vojni je emigriral v Argentino. (Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 9, 62; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 206, 213, 324, 333; Kranjc, M. F., Slovenski četniki na Gorjancih, str. 52–56; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 340; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Baraga, Srečko, dr. – Radkovič, inšpektor Frič, Frič (19. 3. 1901, Šmarata–31. 1. 1977, Buenos Aires) Šolnik, kulturni delavec. Po opravljeni maturi v letu 1927 v Ljubljani je začel s študijem na Filozofski fa- kulteti v Beogradu, istočasno je bil do leta 1928 zaposlen kot uradnik na ministrstvu za socialno politiko. Leta 1932 je diplomiral iz slavistike, potem je bil zaposlen na gimnazijah v Varaždinu, Novem mestu, Mariboru, na Ptuju, na meščanski šoli na Jesenicah, nato je nastopil mesto referenta za šolstvo na banski upravi v Ljubljani. Od leta 1941 do leta 1944 je služboval na I. moški realni gimnaziji v Ljubljani; medtem (leta 1943) je promoviral na ljubljanski filozofski fakulteti z disertacijo o Janezu Trdini. Bil je sicer privrženec katoli- ške SLS, a je do leta 1943 podpiral OF, potem pa se je odločil za nekomunistično ilegalo. Januarja 1945 je v Idriji prevzel vodenje učiteljskega in splošnoizobraževalnega tečaja. Ob koncu vojne je odšel na Koroško. Skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi begunci je bil premeščen v Monigo pri Trevisu, kjer je vodil begunsko gimnazijo. Avgusta 1945 ga je Zavezniška vojaška uprava v Trstu imenovala za strokovnega svetovalca za slovensko šolstvo, oktobra še za ravnatelja slovenske realne gimnazije v Trstu. Na njegov predlog je bilo ustanovljenih več slovenskih srednjih, nižjih strokovnih šol in ljudskih šol, učiteljski tečaj v Gorici, leta 1947 še novo slovensko učiteljišče v Trstu. V domovini je bil obtožen sodelovanja z okupatorjem in bil 7. februarja 1946 v odsotnosti pred Okrožnim sodiščem BIOGRAFIJE 665 v Ljubljani obsojen na smrt z ustrelitvijo. Od leta 1948 je živel v Buenos Airesu. Sprva je bil zaposlen v stavbni stroki in od leta 1953 v tekstilni. Deloval je pri Slovenski kulturni akciji v Argentini, bil je med ustanovitelji Zavetišča dr. Gregorija Rožmana, tajnik organizacije Tabor, pisal je tudi za slovenske emigrantske revije in časopise. (SB; Bajc, G., Slovensko šolstvo v Trstu, str. 587–588; Rot, A., Bojevnika, str. 412.) Baričevič, Josip (1895, ?–?) Sodnik sodišča v Cerknici, starešina cerkniških sokolov. (Seznam osobja 1927; Gantar, I., Stare slike.) Basaj, Jože, dr. – Laik, dr. Zadružni, Zelenc, Zelenc Josip, Zelenc Joža, Valjevšev Jože, 55 (5. 10. 1887, Suha pri Predosljah–3. 6. 1973, Št. Jakob na Koroškem) Pravnik, organizator zadružništva, gospodarstvenik, publicist. Pod vplivom idej Janeza Evangelista Kreka se je navdušil za študij agronomije, a ga je kmalu opustil. Leta 1908 se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze in leta 1913 doktoriral. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran in poslan na vzhodno fronto. Oktobrsko revolucijo in rusko državljansko vojno je preživel kot vojni ujetnik v Sibiriji. Po vrnitvi v letu 1920 je dobil službo konceptnega uradnika pri Zadružni zvezi v Ljubljani, osrednji zadružni organizaciji na Slovenskem. Hitro je napredoval do mesta ravnatelja in na tem položaju ostal vse do konca druge svetovne vojne. Interese zadružnega kapitala je zastopal tudi kot član uprave Zadružne gospodarske banke in bil član nadzornih odborov številnih industrijskih podjetij. Že v dijaških in študentskih letih je bil dejaven v različnih katoliških organizacijah, v letih 1922–1926 je bil predsednik Orlovske podzveze v Ljubljani in od leta 1936 član Narodnega odbora Katoliške akcije. Bil je sicer član SLS, a v politi- ki med obema vojnama ni želel sodelovati. Imenovanja italijanskih okupacijskih oblasti v sosvet (konzulto) ob koncu maja 1941 sprva ni nameraval sprejeti, a se je pustil prepriča- ti kolegom iz zadružnih krogov. Tudi predsedovanja Narodnemu odboru za Slovenijo, ki so ga predstavniki slovenskih meščanskih strank ustanovili jeseni 1944, se je na začetku branil, čeprav je zagovarjal ustanavljanje protipartizanskih oboroženih enot. Kot izrazit 666 BIOGRAFIJE protikomunist se je maja 1945 pred napredujočo partizansko vojsko umaknil iz Ljubljane. Na Koroško se je prebil s pešačenjem čez Polhograjsko hribovje, Poljansko dolino, Škofjo Loko in Kranj ter od tam nadaljeval pot skupaj z domobranskimi enotami. Ker so ga ju- goslovanske oblasti razglasile za vojnega zločinca, so ga britanske zasedbene oblasti zaprle v taborišče Wolfsberg. Po enoletni preiskavi mu krivde niso mogli dokazati, zato so ga ob koncu leta 1947 izpustili. Leta 1949 je dobil dovoljenje za bivanje v ZDA. Naselil se je v New Yorku, kjer je od leta 1954 do konca šestdesetih let opravljal delo tajnika Lige katoliških slovenskih Amerikancev. (ES 1, str. 203; SB; Popisi prebivalstva, sistory.si; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 569.) Bauer, Hans (Johann), dr. (1. 1. 1905, Dunaj–?) Med letoma 1941 in 1942 je bil namestnik šefa pri gestapu na Bledu. Po koncu vojne je bil dve leti zaprt v taborišču Wolfsberg. (SI AS 1931, šk. 838.) Bebler, Aleš, dr. – Primož (8. 6. 1907, Idrija–12. 8. 1981, Ljubljana) Pravnik, politik, diplomat, publicist. Leta 1919 je družina emigrirala v Jugoslavijo, zato je šolanje nadaljeval v Celju, kjer je leta 1925 maturiral. Potem je vzporedno študiral na pravnih fakultetah v Ljubljani in Parizu, kjer je leta 1930 promoviral iz mednarodnega prava. Leta 1927 je postal član Zveze komunistične mladine Jugoslavije in leta 1929 Komunistične partije Jugoslavije. V Franciji je imel težave z oblastmi, zato se je najprej zatekel v Nemčijo in leta 1933 v Sovjetsko zvezo. Marca 1937 je šel v Španijo, kjer se je kot pripadnik mednarodnih prostovoljnih brigad boril na republikanski strani in bil težko ranjen. Po vrnitvi v Ju- goslavijo leta 1939 je bil kot komunist obsojen na leto dni zapora. Po prestani kazni se je kot odvetniški pripravnik zaposlil na Okrajnem sodišču v Ljubljani in nadaljeval s partijskim delom. Po okupaciji je prevzel številne pomembne funkcije v narodnoosvo- bodilnem gibanju (med drugim je bil namestnik komandanta Glavnega štaba Sloveni- je, pooblaščenec Centralnega komiteja KP Slovenije in izvršnega odbora Osvobodilne BIOGRAFIJE 667 fronte na Primorskem, urednik Ljudske pravice). Maja 1945 je postal minister za finance v Narodni vladi Slovenije, potem je deloval na zunanjepolitičnem področju kot pomoč- nik ministra za zunanje zadeve, bil je predstavnik Jugoslavije v Varnostnem svetu OZN, jugoslovanski veleposlanik v različnih državah, poslanec zvezne skupščine, član zvezne- ga ustavnega sodišča, sveta federacije in političnih vodstev. Bil je tudi rezervni general major JLA, narodni heroj in nosilec številnih drugih odlikovanj. (ES 1, str. 210–211; SB; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 16.) Bednařik (Bednarik), Rado (2. 8. 1902, Gorica, Italija–23. 9. 1975, Gorica, Italija) Časnikar, publicist, šolnik. Pripadal je prvi generaciji študentov zgodovine in zemljepisa na ljubljanski univer- zi (1920–24), kjer je leta 1926 diplomiral. V letih 1924–25 je bil prefekt v Alojzijevišču v Gorici. Uredil je prvo številko dijaškega glasila Rast (1925). Leta 1925 je postal član ure- dništva Goriške straže, nato je v Trstu urejal Mali list (do januarja 1929), bil član ure- dništva Novega lista in Družine v Gorici (1929–30), zatem do leta 1939 poslovni tajnik Katoliškega tiskovnega društva. Preživljal se je tudi z delom v knjigoveznici, ki jo je nasledil po očetu. Zaradi kulturnega in političnega delovanja v manjšinskih organizacijah je bil po letu 1926 večkrat zaprt, trikrat interniran, poslan v kazenski bataljon, nedostopne so mu bile vse javne službe. Jeseni 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici. V šolskem letu 1945/46 je poučeval na gimnaziji v Ajdovščini in bil hkrati njen upravnik. Od leta 1946 do upokojitve leta 1972 je poučeval na učiteljišču in klasičnem liceju v Gorici. Leta 1951 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu. Po drugi svetovni vojni je delal pri Novem listu in Mladiki ter pripravljal oddaje za Radio Trst A. Posebno skrb je namenjal Beneškim Slovencem, med leti 1954 in 1975 je urejal Trinkov koledar, za katerega je tudi pisal. (ES 1, str. 211–212; SB.) Belak, Mihael Trafikant. Oče 25. 10. 1941 ustreljenega študenta Ernesta Belaka. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, šk. 404; Smrtne žrtve, sistory.si.) Benedičič, Franc (23. 8. 1905, Jesenice–13. 4. 1942, Slovenski Javornik) Krojač. Najverjetneje maja 1941 je bil aretiran s strani gestapa in odpeljan v begunjski za- por, od koder je 1. avgusta 1941 pobegnil in se pridružil partizanom. (Vencelj, P., Spomini na leto 1941, str. 165–186; Smrtne žrtve, sistory.si.) 668 BIOGRAFIJE Benedičič, Miha, dr. Odvetniški pripravnik. Član SLS in novomeškega pododbora Slovenskega akademskega katoliškega sta- rešinstva (SKAS). Med vojno se je pridružil Slovenski legiji in vodil njeno obveščevalno organizacijo v Novem mestu. Nato je deloval kot oficir v Legiji smrti na Gorjancih. Po kapitulaciji Italije je odšel v Ljubljano in zatem s činom nadporočnika prevzel poveljstvo v Rupnikovem udarnem bataljonu in nato poveljevanje domobranske enote v Kostanjevici. Tedaj je redno obveščal tudi Narodnostni referat v Novem mestu. Nekateri, kot na primer Josip Dežman, ki mu je očital prehudo nasilje nad nasprotniki, so ga skušali izriniti iz domobranskih vrst, a jim ni uspelo. Po vojni se je umaknil na Koroško, od koder je preko Gorice emigriral v Rim. (SI AS 1931, OMS, 502-6/109, 600-1/654, 655, 660, 766, 600-2/1, 600-21/41,42, 501-4/13, 53, 54, 58, 503-10/24.) Benedik, Valentin, dr. – Čeren, Skalar (18. 2. 1898, Ljubljana–1978, Cleveland) Pravnik, sodnik. Dejaven v sokolskem gibanju, leta 1925 je promoviral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Kot okrajni sodnik je služboval na Brdu, v Kranju in Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil član Stare pravde Črtomirja Nagodeta, vključil se je tudi v ilegalno vojaško gibanje, ki naj bi nastopalo tako proti partizanom kot proti okupatorju. Bil je sicer član Narodne legije, a se je zavzemal za to, da bi se vse protikomunistične vojaške enote združile v enotno vojsko in je imel pomembno mesto v Komandi Jugoslovanske vojske v domovini za Slovenijo. Po kapitulaciji Italije je zapustil Pravdo, se priključil Slovenskemu domobranstvu in deloval na Primorskem. Leta 1945 se je z nekaterimi domobranskimi enotami umaknil v Italijo in od tam v ZDA. Sodeloval je pri ohranitvi sokolstva in bil starosta sokolskega društva v Cle- velandu, kjer je tudi umrl. (Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 63; Bevc, L., Spomini, str. 161, 246, 248; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 174; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Berlot, Božidar (Božo, Bogdan) (1. 12. 1912, Pulj–februar 1948, ?) Rezervni oficir (pešadijski narednik), magistratni uradnik, doma iz Ljubljane (Galjevica). Med drugo svetovno vojno je bil sprva pripadnik MVAC, nato domobranec, po- veljnik 16. čete Stiškega udarnega bataljona. Ob koncu vojne je odšel na Koroško, od koder je skupaj z bratom Viktorjem in še nekaterimi drugimi domobranci pobegnil v Italijo. Kot obveščevalec je skupaj z Mirkom Bitencem ilegalno prihajal v domovino. Ob zadnjem obisku, 29. januarja 1948, je enota KNOJ obkolila njihovo skrivališče v Šentjoštu nad Horjulom. Berlot je bil v spopadu težko ranjen in je čez teden dni umrl v ljubljanski bolnišnici. (Kahne, D., Rešil nas je Božo Berlot; SI AS 1931, evidenca gradiva; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) BIOGRAFIJE 669 Berlot, Viktor – Samo, Janežič Poštni uradnik, rezervni oficir, poveljnik vaške straže Grčarevec, ki je bila določena za zaščito železniške proge Postojna–Logatec, in je skupaj z vaško stražo v Kalcah julija 1943 štela 54 stražarjev. Ob koncu vojne se je kot domobranec skupaj z bratom Božidarjem in še nekaterimi drugimi prebil na Koroško in od tam pobegnil v Italijo. (Holešek B., Ra- zvoj in formacija, str. 36; Kahne, D., Rešil nas je Božo Berlot.) Besednjak, Engelbert, dr. (14. 3. 1894, Gorica–21. 12. 1968, Trst) Pravnik, politik, novinar, publicist. Leta 1920 je doktoriral na pravni fakulteti univerze na Dunaju. Od mladosti je bil dejaven v krščansko-socialnem gibanju na Goriškem in Dunaju, kjer se je v katoliškem štu- dentskem društvu Danica srečal z Izidorjem Cankarjem, Antonom Korošcem in Janezom Evangelistom Krekom. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški uradnik. Leta 1919 je na po- vabilo Izidorja Cankarja sprejel mesto urednika katoliškega političnega dnevnika Slovenec, od začetka leta 1921 je v Trstu urejal Edinost, glasilo tržaškega političnega društva z enakim nazivom, ki je združevalo primorske slovenske politične meščanske stranke, in opravljal tudi druge politične naloge, povezane s težavami primorskih Slovencev, ki so po rapalski pogodbi (1920) postali italijanski državljani. Leta 1921 se je preselil v rojstno mesto, kjer je bil ime- novan za člana deželnega odbora za Goriško-Gradiško in urednik Goriške straže. Po usta- novitvi samostojnega društva Edinost v Gorici v letu 1922 je Besednjak postal njegov prvi podpredsednik, nato predsednik vse do leta 1928. Bil je tudi sourednik mesečnika Socialna misel. V člankih in javnih nastopil se je zavzemal za uresničevanje Krekove vizije krščan- skega socializma in svaril pred fašizmom. S prihodom fašistov na oblast oktobra 1922 so se politične razmere v Italiji zaostrile, a Besednjak ni odnehal. Kandidiral je na državnozbor- skih volitvah in bil aprila 1924 izvoljen v rimski parlament, kjer je opozarjal predvsem na težave slovanske (slovenske in hrvaške) manjšinske skupnosti v Italiji. Vzporedno je deloval v evropskih manjšinskih organizacijah, še posebej pri Kongresu evropskih narodnosti, kjer je v sodelovanju z Josipom Vilfanom postavil temelje manjšinskemu pravu. Zaradi vedno bolj nevzdržnih razmer za Slovence v Italiji se je izselil in v obdobju 1930–1938 kot politični emi- grant živel na Dunaju. Po priključitvi Avstrije k Nemčiji v letu 1938 se je preselil v Beograd, 670 BIOGRAFIJE kjer je doživel nemško okupacijo. Povezal se je z jugoslovansko vlado v Londonu in kot sim- patizer OF skušal usmerjati politično »sredino« v Gorici. Po nekajletnem bivanju v Beogradu se je leta 1950 z vednostjo jugoslovanskih oblasti preselil v Trst, kjer je nadaljeval z delom za pravice Slovencev v Italiji. Umrl je leta 1968 v Trstu. Pokopan je v Mirnu, na aleji velikih mož v Novi Gorici pa od leta 1984 stoji njegov doprsni kip. (ES 1, str. 253; SB.) Bevc, Ladislav – Krški (8. 6. 1890, Škocjan na Dolenjskem–29. 11. 1988, Santa Paula, Kalifornija) Gradbeni inženir. Leta 1913 je diplomiral na Tehniški visoki šoli na Dunaju. Spomladi 1914 je dobil državno službo pri gradbenih delih za regulacijo Soče in njenih pritokov. Med prvo sve- tovno vojno je bil vpoklican k vojakom, opravil tečaj za rezervne oficirje, bil med drugim na ruski in zahodni fronti. Po končani vojni se je januarja 1919 zaposlil pri Državnem montanističnem uradu, dokler ga ni deželna vlada poslala v Velikovec, kjer je prevzel posle tamkajšnje gradbene sekcije, potem je bil referent pri rudniku svinca v Mežici. Pozneje je bil honorarni predavatelj za elemente gradbene stroke in za enciklopedijo visokih stavb na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, zaposlen je bil pri gradbeni direkciji v Ljubljani in Novem Sadu, bil je odbornik ljubljanskega mestnega sveta (načelnik gradbenega odse- ka), višji tehnični svetnik banovinske uprave. Večino prostega časa je posvečal Društvu rezervnih oficirjev (od leta 1935 do okupacije v letu 1941 je bil njegov predsednik) in te- lovadnemu društvu Sokol I, ki je v dvajsetih letih 20. stoletja dobil domovanje v zgradbi na ljubljanskem Taboru. Bil je prepričan liberalec in se nikakor ni strinjal z zbliževanjem sokolske organizacije s komunisti. Na začetku aprila 1941, pred nemškim napadom na Ju- goslavijo, se je javil v vojaško enoto, ki ji je kot rezervni oficir pripadal, in je bila takrat v Osijeku. V Ljubljano se je vrnil 18. aprila in ponovno nastopil službo državnega uradnika. Maja 1941 je sodeloval pri ustanovitvi Sokolskega vojnega sveta kot vrhovnega vodstva Sokolov v okupirani domovini in bil vse do konca vojne njegov predsednik, poleg tega tudi član organizacijskega štaba slovenskega dela Jugoslovanske vojske v domovini. Sodelova- nje z OF je odločno odklanjal, z okupatorjem naj po lastnih besedah ne bi sodeloval, niti z italijanskim niti z nemškim. Od ustanovitve 29. oktobra 1944 je bil član Narodnega odbora za Slovenijo. Decembra 1944 so ga aretirali Nemci in zaprli v sodne zapore v Ljubljani, od koder je bil izpuščen 10. aprila 1945. Tretjega maja 1945 se je udeležil seje Narodnega BIOGRAFIJE 671 odbora za Slovenijo, dva dni pozneje pa je zapustil Ljubljano. Najprej je bil v Avstriji, od koder mu je uspelo zbežati v Italijo. Po štirih letih čakanja na ameriški vizum v italijanskih taboriščih je leta 1949 prispel v ZDA, družina se mu je pridružila nekaj let pozneje. Naselil se je v kalifornijskem mestu Napa, našel zaposlitev v gradbeni stroki in nadaljeval z delom v Slovenski demokratski stranki, Slovenskem narodnem odboru in sokolski organizaciji – »Sokoli v svobodnem svetu«. Pokopan je v Santa Pauli ob Pacifiškem oceanu. (Bevc, L., Spomini; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 512, 916, 961, 968–970; MH; BG.) Bežek, Etbin (25. 9. 1895, Kamnik–12. 3. 1979, Ljubljana) Trgovec in knjigovodja, uradnik Pivovarne Union. Član JNS in predvojni član Sokola. Med vojno je bil poveljnik Sokolske legije in član Sokolskega vojnega sveta (SVS) ter tesen sodelavec Ladislava Bevca. Bil je tudi zastopnik JNS in SVS v Protikomunističnem odboru, prav tako med podpisniki Narodne izjave z dne 29. oktobra 1944. Gestapo je konec leta 1944 vzel pod drobnogled delovanje SVS, zato se je Bežek po aretaciji Ladislava Bevca umaknil v Postojno. Ko je gestapo aretiral Bežkovo ženo Ljubico, se mu je predal še sam. Oba z Bevcem sta bila zatem iz zapora izpuščena. Maja 1945 se je Bežek udeležil seje Narodnega predstavništva na Taboru. Po vojni bi se moral skupaj z Bevcem umakniti v Italijo, vendar se je premislil in ostal doma. Povojne oblasti so ga dvakrat aretirale in zaprle, med drugim v Strnišču pri Ptuju. (Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 40, 56, 57,65, 74; Bevc, L., Spomini, str. 6, 82, 138, 255, 271, 272, 291; SI AS 1931, OMS, 600-2/2, 86, 142; Popisi prebivalstva, sistory.si; Proces proti vojnim zločincem, str. 47; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 916; NŠAL, 03876, 84, str. 142.) Bitenc, Mirko – Arko, Dimnik, Krt, Lavtar Simon, Triglavski, Tržan, Golob, Kričač 11, 111, 211, 311, 411 (8. 7. 1898, Predtrg pri Radovljici–10. 6. 1948, Ljubljana) Profesor matematike in fizike, politik, domobranski in četniški častnik (polkovnik). Leta 1918 je opravil t. i. vojno maturo in se vpisal na gozdarsko fakulteto v Zagre- bu, leta 1919 pa se je odločil za študij matematike in fizike na Univerzi v Ljubljani. V letih 1921–24 je služboval kot učitelj v Slovenskih goricah in Prekmurju, zato je študij zaključil 672 BIOGRAFIJE šele leta 1926, nato je do začetka druge svetovne vojne poučeval matematiko in fiziko na gimnazijah v Murski Soboti in Celju. Dejaven je bil v različnih katoliških društvih vse do leta 1932, ko so bila zaradi zahtev kraljeve diktature društva za nekaj let razpuščena. Od leta 1935, ko so bile znova dovoljene prosvetne in telovadne organizacije, je v Celju vo- dil Prosvetno zvezo, ki je delovala v okrilju SLS. Istega leta je v celjskem mestnem svetu prevzel personalni in socialni referat, kot poslanec v državnem zboru pa si je prizadeval za ureditev socialnih razmer rudarjev, ki so bili upokojeni še po avstro-ogrskih predpisih. Na začetku aprila 1941 je bil kot rezervni major mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugosla- vije. Kmalu zatem so ga pri Slivnici pri Mariboru zajeli Nemci in ga kot vojnega ujetnika odpeljali v Nemčijo. Po vrnitvi se je ponovno znašel v ujetništvu – tokrat v italijanskem. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano in novembra 1943 postal član vodstva (izvr- šnega odbora) SLS. Zadolžen je bil za organiziranje in vodenje strankarskih legalnih in ilegalnih vojaških formacij. Bil je komandant Slovenske legije in pozneje šolskega bataljona Slovenskega domobranstva v Ljubljani, spomladi 1944 je postal član ožjega vodstva v tem času obnovljenih četniških odredov, pristojen za vzhodno Slovenijo. Februarja 1945 je po nalogu Slovenskega narodnega odbora združil četniške odrede, legijo in slovensko domo- branstvo v Slovensko narodno vojsko ter postal pomočnik njenega poveljnika, generala Ivana Prezlja. Maja 1945 se je skupaj z domobransko vojsko umaknil na Koroško, kjer si je vztrajno prizadeval za odstranitev socialističnega režima v Jugoslaviji in Sloveniji. Poskušal je ponovno vzpostaviti Slovensko narodno vojsko, a mu ni uspelo. Nekajkrat je obiskal Rim ter skupaj z Markom Kranjcem in Andrejem Križmanom izdelal elaborat Slovenci v borbi za svobodo v času okupacije, ki je bil poslan ameriškim, angleškim in francoskim vojaškim poveljstvom ter veleposlaništvom v Italiji. Leta 1946 je začel ilegalno zahajati v Slovenijo, verjetno s privolitvijo britanskih zasedbenih oblasti. V letu 1948 ga je v Ljubljani ujela jugoslovanska tajna policija. Na sodnem procesu, ki se je zaključil aprila 1948, ga je Vrhovno sodišče v Ljubljani obtožilo veleizdaje zaradi širjenja vohunske mreže v Sloveniji, povezav s šefi tujih obveščevalnih služb v Gorici, Trstu, Rimu in v Švici, snovanja terori- stične organizacije (Matjaževa vojska) ter povezave s pobeglimi vojnimi zločinci. Obsojen je bil na smrtno kazen. (ES 1, str. 277; SB; Čoh, M., Za svobodo, kralja, str. 208.; Bevc, L. Spomini, str. 175–176; Mahmutović, J., Četništvo na Slovenskem, str. 63; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 679.) BIOGRAFIJE 673 Bitenc, Stanko (25. 9. 1912, Gorenja Sava, Kranj–?, Argentina) Gradbeni delavec, domobranski častnik. Bil je častnik slovenskega domobranstva in brat še dveh drugih domobranskih ča- stnikov Mirka in Jožeta. Na začetku leta 1943 je postal poveljnik postojanke vaške straže v Bizoviku, po kapitulaciji italijanske vojske se je pridružil domobranstvu. Brata poročnik Stanko in major Mirko Bitenc ter Albin Šmajd so na začetku leta 1944 pripravili analizo stanja domobranstva, ki je postala temelj za spomenico, poslano Rösenerju; zavzemali so se za večjo samostojnost domobranskih enot, zahtevali, naj nemške oblasti dovolijo vrhovno vojaško poveljstvo slovenskega domobranstva, za poveljnika so predlagali Leona Rupnika. Po vojni je Stanko Bitenc odšel v emigracijo v Argentino, pred tem je bil nekaj časa v be- gunskem taborišču Spit al v Avstriji. (Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 111; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 386, 392; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Bitežnik, Josip (Joža, Jože) (28. 5. 1891, Solkan–22. 12. 1960, Gorica) Pravnik, časnikar, politik. Pravo je študiral v Gradcu in na Dunaju, kjer se je vključil v katoliška študentska društva. Študij je nadaljeval po prvi svetovni vojni in leta 1920 doktoriral v Zagrebu, nato se je vrnil v Gorico. Kot privrženec krščanskega socializma v duhu idej Janeza Evangelista 674 BIOGRAFIJE Kreka se je vključil v goriške krščansko-socialne kroge in organizacije. V naslednjem de- setletju je bil izjemno dejaven na političnem, gospodarskem in prosvetnem področju; med drugim je bil v odboru Katoliškega tiskovnega društva, sodeloval je pri zadružni in pros- vetni zvezi v Gorici, bil je tajnik političnega društva Edinost za Goriško, skupno z itali- janskimi organizacijami je soustanovil Stalni odbor za zaščito vojnih oškodovancev, nekaj časa je bil tudi učitelj. Ob tem je objavljal prispevke v številnih časopisih, zaradi člankov v Goriški straži je imel težave s fašisti. Leta 1928 je stopilo v veljavo italijansko civilno pravo, a so le redki Slovenci povsem razumeli italijanske zakone. Zato se je lotil pisanja knjige z naslovom Nove postave, v kateri je poglavja iz osebnega, družinskega in dednega prava predstavil na preprost in razumljiv način, s čimer je pripomogel k širjenju pravnega znanja in zavesti med tamkajšnjimi Slovenci. Prvi del je izšel leta 1930, zatem je fašizem onemo- gočil sleherno javno delovanje. Takrat se je umaknil na Dunaj, kjer se je zavzemal za koristi narodnih manjšin. Z delom je nadaljeval v Jugoslaviji, najprej v Mariboru (1937–1939), zatem v Ljubljani (1939–1941) in nato v Beogradu (1941–1945). V letu 1945 je prišel v Ljubljano, a se je že leta 1946 vrnil v Gorico, kjer je poučeval na slovenskih srednjih šolah, vključil se je tudi v novoustanovljeno slovensko krščansko-socialno zvezo pri Novem listu v Trstu. Umrl je leta 1960 v Gorici. (ES 1, str. 277; SB, OSP.) Bitnar (Bitner), Pavlin, pater Stanko – Desničar (5. 10. 1883, Otice, Češka–1962, Črnomelj?) Župnik in dekan v Črnomlju od leta 1923 do leta 1943, eden od najpomembnej- ših predstavnikov belokranjske duhovščine med drugo svetovno vojno. Iz pisma vodstva Slovenske legije Albinu Šmajdu z dne 11. avgusta 1943 je razvidno, da je bil Bitnar član Slovenske legije. Po kapitulaciji Italije se je z italijansko vojsko umaknil iz Črnomlja čez nemško Reko proti Kočevju; od tam naj bi šel na Reko, a so ga verjetno skupaj z župnikom Andrejem Ilcem že pri Gerovu v Gorskem kotarju zajeli hrvaški partizani. Vsekakor je bil ob koncu septembra v partizanskem zaporu v Ribnici. Na začetku oktobra je bil skupaj še z nekaterimi drugimi duhovniki prepeljan v Stično in tam interniran. O tem, kako in kam mu je uspelo pobegniti, ni razpoložljivih podatkov. Okrožno sodišče v Ljubljani je julija 1949 med razlogi za obsodbo Valerijana Učakarja, provincialnega priorja križniškega reda, navedlo tudi, da so bili njemu podrejeni duhovniki, med njimi tudi »vojni zločinec« dekan Bitnar, po njegovem vzgledu pripravljeni sodelovati z okupatorjem in organizirati domo- bransko gibanje v Beli krajini. (SI AS 1931, OMS, 600-20/1779; Ambrožič, M., Cerkveno- pravna zgodovina Bele krajine; Ferenc, T., Dies irae, str. 450, 604, 605, 606; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 64, 75, 78, 333; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Blatnik, France (Franc) (30. 1. 1899, Konjsko–23. 12. 1977, Pat erson) Duhovnik, redovnik (salezijanec). Izobraževal se je v salezijanskih šolah v Veržeju, Wiener Neustadtu in Krakovu. Teološki študij je končal v salezijanskem zavodu Crocetto v Torinu, kjer je bil leta 1927 pos- večen. Bil je ravnatelj Mladinskega doma na Kodeljevem in do septembra 1941 ravnatelj BIOGRAFIJE 675 salezijanskega zavoda na Rakovniku. Med italijansko okupacijo je zbiral pomoč za sloven- ske izseljence in internirance na Hrvaškem in v Srbiji ter vzdrževal zvezo med Ljubljano in Vatikanom. Italijani so ga 6. septembra 1942 aretirali in ga za kratek čas zaprli v rimski zapor Regina Coeli, od koder je bil na osebno intervencijo kardinala Luigija Maglioneja izpuščen. Ob italijanski kapitulaciji so ga partizani zaprli, a še isto noč izpustili. Potem je vodil pogajanja med partizani in vaškimi stražami, ki jih je skušal združiti proti Nemcem. V času partizanskega napada je bil na Turjaškem gradu, a mu je uspelo pobegniti v Ljublja- no. Po prihodu Nemcev je pobegnil k partizanom, a so ga ti ponovno zaprli. Zaprt je bil v različnih krajih na Dolenjskem, dokler ga niso v času ofenzive rešili Nemci in domobranci. Od takrat je bil kurat pri domobrancih v Novem mestu. Ob koncu vojne je odšel na Koro- ško in deloval v begunskih organizacijah v taborišču v Spit alu, nato je bil nekaj let v Rimu, kjer je pripravljal govore za Radio Vatikan in bil ravnatelj Kalistovih katakomb. V obdobju 1954–1961 je živel v Portoriku in od leta 1962 v Pat ersonu v ZDA. V letih 1963–1973 je izdajal list Salezijansko pismo dobrotnikom in prijateljem. Članke je objavljal v Ameriški domovini. (Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 71–72; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 46.) Blažič, Viktor (19. 4. 1898, Ljubljana–1967?, Ljubljana?) Detektiv in obveščevalec. Popis prebivalstva navaja, da je v tridesetih letih 20. stoletja služboval kot informa- tor, v arhivskem gradivu je omenjen kot italijanski agent. (Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, šk. 404; PŽ.) Bogataj, Franc, dr. (29. 10. 1896, Trata, Kranj–1986, ?) Državni uradnik. (SI AS 1931, šk. 404; Popisi prebivalstva, sistory.si; PŽ.) Boh (Buh), Ivan – Jovo, Hudnik (1913, Ig?–8. 9. 1991, Lethbridge) Domobranski oficir, trgovski pomočnik. Doma se je izučil za ključavničarja in avtomehanika. Vojaški rok je služil pri le- talcih v Kraljevu (Srbija) in postal rezervni narednik. Bil je telovadni in športni vaditelj v Fantovskih odsekih, ki so v tridesetih letih nasledili odseke telovadnega društva Orel. Ju- nija 1941, ko se je vrnil iz Srbije, kamor je bil ob začetku vojne mobiliziran, se je pridružil Slovenski legiji in postal eden izmed njenih najdejavnejših članov. Bil je v tesnih stikih z njenim predsednikom Rudolfom Smersujem in občasno tudi z Albinom Šmajdom. Sep- tembra 1942 je bil član posadke vaških straž v Savljah, v oktobru je postal poveljnik na 676 BIOGRAFIJE Brezovici. Spomladi 1943 je pomagal majorju Karlu Novaku pri ustanavljanju četniškega odreda v prostoru med Zaplano in Rovtami. Ob kapitulaciji Italije je bil poveljnik posadke vaških straž v Podpeči. Devetega septembra je skupaj z okoliškimi posadkami prispel na Turjak, naslednji dan jih je stotnik Albin Cerkvenik poslal na Zapotok. Na njegovo željo je Boh 12. septembra odšel z majhno patruljo v Želimlje, da bi dobil zvezo z Ljubljano. Po- zneje se je vključil v Slovensko domobranstvo. Kot komandir 22. domobranske čete je bil na začetku leta 1944 napoten v Velike Lašče. Konec pomladi je bila njegova četa poslana v Ribnico, od koder je večkrat vodil akcije proti partizanom na Notranjskem; obenem je podpiral ilegalne priprave na povezavo z zahodnimi zavezniki in sodeloval s stotnikom Albertom Ilovarjem, glavnim domobranskim obveščevalnim oficirjem. Kot mehanik je bil Boh pritegnjen tudi k tajni radijski oddajni postaji, ki je leta 1944 nekaj časa delovala v stavbi Vzajemne zavarovalnice. Zaradi uspešnih vojaških akcij je bil najprej povišan v stotnika, nato v majorja. Pred koncem vojne se je z drugimi domobranci premaknil na Koroško. V Vetrinju je bil postavljen za komandanta enega od bataljonov 1. polka, a v Jugoslavijo ni bil vrnjen, saj je pravočasno stopil z angleškega kamiona. Proti koncu leta 1946 so ga prijeli Britanci. Pet mesecev je bil zaprt v Wolfsbergu, nato je bil v begunskih taboriščih v Avstriji. Marca 1949 je odšel v Kanado in se naselil v provinci Alberta, kjer je ustanovil podjetje za ogrevanje in hlajenje hiš, kasneje je skupaj s sinom odprl športno trgovino. (Grum, J., Domobranski major; BG.) Borlak (Borlah), Jože Po lastnih besedah naj bi bil med vojno privrženec partizanskega gibanja in celo član Ozne v Rimskih Toplicah. Približno štiri mesece po koncu druge svetovne vojne je z družino emigriral v Trst, kjer se je večinoma družil s predstavniki politične emigracije. Domovino je zapustil, ker se ni strinjal s povojno jugoslovansko politično ureditvijo. (SI AS 1584, šk. 5, p. e. 155.) Borštnar, Janez (4. 7. 1919, Jarše–18. 3. 1945, Ljubljana) Študent. V Ljubljani je obiskoval realno gimnazijo, nato študiral filozofijo in slavistiko. Štu- dija ni dokončal, ker se je pridružil vaškim stražam in nato domobrancem. Jeseni 1944 se omenja kot vodja Gorenjskega odreda – skupaj z Mirkom Bitencem. Ob koncu vojne, 18. marca 1945, je ob prehodu nemške meje stopil na mino. Umrl je v tedanji ljubljanski bolnišnici Leonišče. (Kržan, V., Ko belo smrt; Velikonja, T., Črtomirova zla sreča; Smrtne žrtve, sistory.si.) BIOGRAFIJE 677 Borštnik, Božo – dr. Žlebir (27. 12. 1889, Hrib pri Hinjah–28. 5. 1974, Kostanjevica na Krki) Novinar, prevajalec. Po maturi je odšel študirat pravo v Prago in se zaposlil kot tajnik na ruskem kon- zulatu, najprej v Pragi, nato v Trstu. Po prvi svetovni vojni se je zaposlil na ministrstvu za trgovino in industrijo. Leta 1928 je postal urednik Jutra, za katerega je pisal uvodnike, oce- ne in podlistke; v njih je razpravljal o različnih vprašanjih javnega in kulturnega življenja. Leta 1940 je bil med pobudniki akcije za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze. Med okupacijo je bil večkrat zaprt, po vojni so ga zaprle nove jugoslovanske oblasti. (OSP; Vodušek Starič, J., Slovenski špijoni, str. 141.) Borštnik, Pavle (15. 6. 1925, Ljubljana–24. 9. 2020, Cleveland) Časnikar, publicist, pesnik, pisatelj in javni delavec. Odraščal je v liberalni družini, sam je bil dejaven tako pri sokolih kot skavtih. Po mali maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je prepisal na trgovsko akademijo. Januarja 1942 so ga aretirali italijanski okupatorji in ga za nekaj mesecev zaprli v šentpe- trski vojašnici. Po maturi na trgovski akademiji spomladi 1944 se je pridružil četniškemu notranjskemu odredu nad Horjulom – enoti Jugoslovanske vojske v domovini. Ob koncu aprila 1945 se je skupaj s svojim odredom in drugimi protikomunističnimi enotami skozi Vipavsko dolino umaknil čez Sočo v Italijo. Živel je v različnih vojaških begunskih tabori- ščih v Italiji in Nemčiji, leta 1949 se je izselil v ZDA. Tam je sprva delal v hotelirstvu in go- stinstvu, potem kot tovarniški delavec v Clevelandu, leta 1960 je začel sodelovati z lokalno radijsko postajo, pozneje je vse do upokojitve v letu 1994 delal za radio Glas Amerike, državno radijsko postajo v Washingtonu. Že v begunskih taboriščih je izdal dve pesniški zbirki, pozneje je sodeloval pri glasilu Glas Triglava, napisal vojni roman The Orchard, četniško gibanje je predstavil v delu Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale, med- tem ko so njegova življenjska pričevanja izšla v knjigi z naslovom Moj čas. (Podbersič, R., In memoriam Pavle Borštnik.) Božič, Mirko (8. 11. 1884, Idrija–?) Bančnik, pravnik in filozof. Leta 1910 je promoviral filozofijo na Dunaju, študij prava je končal nekaj let kasneje v Gradcu. Med drugim je bil tajnik Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Kot visoko- šolec je deloval med katoliškim dijaštvom. V letih od 1906 do 1908 je bil urednik dijaške Zore. Bil je med ustanovitelji Katoliške lige slovanskih akademikov, v katerem so se zbirali predstavniki vseh slovanskih narodov (predvsem Slovenci, Hrvatje, Čehi, Poljaki itd.). Leto njegove smrti zaenkrat ni znano. (SB.) 678 BIOGRAFIJE Božnar, Anton (Toni, Tone) – Blaž (7. 12. 1909, Pristava pri Polhovem Gradcu–1943, pri Pijavi Gorici) Radiotelegrafist. Leta 1928 je vstopil v podoficirsko šolo jugoslovanske vojne mornarice v Splitu, kjer je služboval več kot sedem let in se usposobil tudi za telegrafista. Leta 1937 je pres- topil k trgovski mornarici. Decembra 1940 je plul na tovorni ladji (lastnik neka družba s Susaka), ki jo je ob zahodni obali Irske napadla in poškodovala nemška podmornica. Po izkrcanju je vstopil v službo britanske vojske in bil v času prihoda jugoslovanske begunske vlade v London pisar v vojnem ministrstvu. Na pobudo Mihe Kreka je bil kot njegov in kot angleški obveščevalec poslan v Kairo in od tam v Slovenijo. V Kairu je delal kot in- štruktor radiotelegrafije. Vključen je bil v britanski Intelligence Service, odsek za zveze, kjer je dobil nalogo, naj iz Slovenije pošilja poročila o prometu in stanju okupatorskih sil. Bil je eden izmed padalcev slovenskega rodu, ki so 17. marca 1943 prileteli z angleškim letalom iz Egipta in skočili nad slovenskim ozmeljem. Skupaj z Bogomirjem Kolerjem in Vencljem Ferjančičem je pristal na travniku med Smrečjem in Vrhom Sv. Treh Kraljev. Pričakali so jih četniki, ki jih je izmed vaških stražarjev zbral Franc Kogovšek, eden izmed vodilnih predstavnikov protirevolucionarnega odpora v Rovtah, da bi odšli na Primorsko. Božnarja je med smrečjem, v katerega se je zapletlo njegovo padalo, našel Franc Zorec, ki ga je poznal še iz Polhovega Gradca. Po prihodu v Slovenijo je bil Božnar tri tedne pri sv. Treh kraljih, nato na Logu in v neki neznani hiši v Notranjih ali Vnanjih Goricah. Od tam je šel v Smrečje, potem s četniškim odredom do Otočca, od koder ga je Karel Novak poklical v Ljubljano, potem pa ga je poslal proti Orlam. Ko je na začetku avgusta 1943 prišlo do preloma Slovenske zaveze s Karlom Novakom, je Slovenska zaveza ustanovila t. i. Ljubljanski četniški odred, ki se je pozneje preimenoval v Slovenski planinski odred; Karel Novak je imel manjši Ljubljanski odred, katerega naloga je bila predvsem varovanje telegrafista Božnarja. Na Orlah sta se oba odreda srečala in Novakov odred je Božnarja predal odredu Slovenske zaveze, t. i. »belim četnikom«. Četniški odred je z Orel odšel proti Grčaricam brez radiotelegrafista, zaradi česar je Novak izgubil zvezo z Mihailovićem in Kairom; Slovenska zaveza je prek Božnarja lahko oddajala sporočila v Kairo, vendar prejetih obvestil ni mogla dešifrirati, ker je imel šifre le Novak, ki je bil v Ljubljani. Bož- nar je nato odšel na Turjak, kjer so se ob kapitulaciji Italije zbrali pripadniki vaških straž in nekateri poveljniki protikomunističnih enot. Po neuspelih pogajanjih s partizani se je Božnar skupaj z večjo skupino, v kateri so bile nekatere enote vaških straž, a tudi nekaj četnikov in civilistov, umaknil v Zapotok, kjer so se zbirale tudi vaške straže iz okolice Ljubljane in Velikih Lašč. Nameravali so se umakniti čez Ljubljanico v Dolomite, a so pri tem padli v partizansko zasedo, pri čemer je bil zajet tudi Božnar. Po pričevanju Zorca, ki je bil takrat ob njem, bi se lahko rešil, če ne bi tekel za svojim aparatom, ki so ga nosile mule, te pa so se ob partizanskem napadu splašile in pobegnile. Radiotelegrafist Božnar je bil za partizane izjemno pomemben ujetnik. Ali je bil v kočevskih zaporih, ni znano, a vsekakor je bil najmanj do 21. novembra 1943 zaprt in zasliševan v Dolenjskih Toplicah. O tem, kdaj in kje je bil usmrčen, ni bilo mogoče najti podatkov. (Maček, J., Nevarne poti; isti, Rdeči sij; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 30, 33, 35; Tone Ferenc, Dies irae, str. 20–28, 643–645; Smrtne žrtve, sistory.si.) BIOGRAFIJE 679 Bradač, Fran (Franc) (15. 6. 1885, Jama pri Dvoru–1. 5. 1970, Ljubljana) Bil je klasični filolog, prevajalec in prvi slovenski predavatelj klasične filologije na ljubljanski univerzi. V obdobju od leta 1923 do leta 1945 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti v Lju- bljani, pred tem je bil več let profesor na Prvi državni gimnaziji v Ljubljani. Avgusta 1945 je bil z odlokom ministra za prosveto Ferda Kozaka upokojen kot nasprotnik povojnega režima. Izgubil je celo volilno pravico in grozila mu je izguba stanovanja na Gradišču 6 v Ljubljani, vendar mu ga je ubranila hči ob pomoči odvetnice Ljube Prenner. Po upokojitvi je prejemal zelo majhno pokojnino. Njegove šolske knjige so sicer ostale v uporabi, vendar so njegovo ime prelepili, namesto njegovega imena je pisalo: »Odobril minister prosvete z odlokom K-89/1 od dne 1. avgusta 1945 kot učno knjigo za prehodno dobo«. Bradač je umrl leta 1970 v Ljubljani. Leta 1998 je bil rehabilitiran, skupaj z drugimi žrtvami ideolo- ških čistk na ljubljanski univerzi. (ES 1, str. 353; SB.) Bratuša, Karel Urednik pri časopisu Družinski tednik. Med vojno je spadal v krog Mirka Javornika. Ob koncu vojne je emigriral. (SI AS 1931, šk. 404; SI AS 1931, OMS, 600-21/66.) 680 BIOGRAFIJE Brecelj, Anton, dr. (9. 6. 1875, Žapuže–22. 9. 1943, Ljubljana) Zdravnik, politični delavec in publicist. Po maturi leta 1895 je vstopil v goriško semenišče, vendar je študij bogoslovja zame- njal za študij medicine na univerzi v Gradcu. Po promociji leta 1901 je krajši čas služboval kot asistent na kliniki v Gradcu, od leta 1903 je v Gorici sprva opravljal zasebno prakso, nato je postal primarij tamkajšnje Bolnišnice usmiljenih bratov. Njegovo življenje je bilo razpeto med delom zdravnika in političnim udejstvovanjem v katoliških organizacijah, med drugim je bil predsednik goriške Krščansko-socialne zveze. Po selitvi v Ljubljano leta 1920 je deloval kot zasebni zdravnik, pisal različne prispevke s področja zdravstva in se udeleževal političnega življenja v okviru SLS. V tridesetih letih 20. stoletja je z odvetnikom Ivanom Stanovnikom nasprotoval vključitvi (nekdanje) SLS v vsedržavno JRZ. Med drugo svetovno vojno se je vključil v OF in bil član njenega vrhovnega plenuma. Bil je tudi eden od posrednikov za navezavo stikov med vodstvom OF in ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom, a se škof na vabilo ni odzval. (ES 1, str. 362; PRG.) Brecelj, Bogdan, dr. (6. 5. 1906, Gorica–9. 9. 1986, Ljubljana) Zdravnik kirurg in ortoped. Sin zdravnika, politika in publicista dr. Antona Breclja, ki je medicino študiral na Dunaju in v Innsbrucku, kjer je leta 1929 doktoriral. Leta 1935 je specializiral iz kirurgije BIOGRAFIJE 681 in ortopedije in leta 1937 prevzel vodstvo ortopedskega odseka kirurškega oddelka. Med vojno je bil večkrat zaprt zaradi suma sodelovanja z OF, nato se je leta 1943 pridružil partizanom. Decembra 1943 je bil vodja partizanske bolnice v Kočevskem rogu; bil je na- mestnik načelnika sanitetnega oddelka Glavnega štaba NOV in POS, inštruktor sanitete 9. korpusa. Septembra 1944 je postal glavni partizanski kirurg. Od marca do avgusta 1945 je bil organizacijski sekretar Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst. Po vojni je med drugim ustanavljal ortopedske bolnišnice in ustanove za rehabilitacijo. Bil je profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, redni član SAZU in različnih mednarodnih zdravniških združenj. (ES 1, str. 362; SB; SAZU; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) Brecelj, Marijan, dr. (23. 4. 1910, Gorica–7. 1. 1989, Ljubljana) Pravnik in politik. Sin zdravnika, politika in publicista dr. Antona Breclja, ki je leta 1933 diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti in leta 1934 tudi doktoriral. Bil je odvetnik in nekaj časa tudi tajnik centrale krščanskosocialnih strokovnih organizacij Slovenske ljudske stranke – Ju- goslovanske strokovne zveze. Že pred drugo svetovno vojno je kot krščanski socialist so- deloval s KP v protifašističnih akcijah. Po začetku vojne je ilegalno delal za OF, junija 1942 je odšel v partizane in imel pomembno vlogo pri podpisu Dolomitske izjave, s katero so ustanovne skupine OF tudi formalno priznale vodilno vlogo KP v narodnoosvobodilnem gibanju. V letu 1943 se je tudi sam včlanil v KP, postal med drugim član izvršnega odbora OF, SNOS-a in AVNOJ-a. Po končani vojni je bil podpredsednik Narodne vlade Slovenije, potem je opravljal še številne pomembne funkcije v oblastnih in političnih organih. (ES 1, str. 363; Primorski SBL; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 813.) 682 BIOGRAFIJE Bren, Franc (p. Hugolin, Hugo), dr. (5. 12. 1881, Rovišče–8. 12. 1953, Rim) Frančiškan, urednik in publicist. Študij bogoslovja je končal v Gorici. Leta 1908 je odšel na študij v Fribourg v Švico, ki ga je leta 1915 končal z doktoratom iz moralne teologije. Po vrnitvi domov je postal uči- telj moralne teologije v Ljubljani, od leta 1919 je delal v Kamniku kot katehet in pomožni učitelj na javni frančiškanski gimnaziji. Leta 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška napotil v ZDA. Tam je jeseni 1921 postal kaplan v župniji sv. Štefana v Chicagu in bil ko- nec leta 1922 imenovan za predstojnika komisariata sv. Križa, v katerem so bili slovenski, slovaški in hrvaški člani. Leta 1923 je kupil večje zemljišče Oakdale blizu Lemonta, kjer je nato nastalo frančiškansko semenišče in samostan. Od leta 1925 je v Lemontu vodil zasebno frančiškansko filozofsko in teološko šolo za slovenske in slovaške študente ter tam tudi poučeval. Leta 1926 se je vrnil v Ljubljano in postal tudi vizitator frančiškanskih sa- mostanov v Bosni. Jeseni 1930, po vrnitvi v Lemont, je postal predstojnik in predavatelj filozofije in teologije na tamkajšnji redovni šoli. Jeseni 1938 se je naselil na Rocnu pod Šmarno goro, kjer so imeli frančiškani lastno tiskarno. Ob okupaciji Gorenjske leta 1941 je bil Bren izgnan in tiskarna zaplenjena. Po krajšem okrevanju v Dalmaciji ga je vodstvo reda poklicalo v Rim in imenovalo za učitelja moralne teologije na frančiškanski mednarodni univerzi Antonianum, kjer je po vojni postal dekan teološke fakultete, leta 1952 pa je bil iz- voljen za svetovalca za slovanske in madžarske frančiškanske province v vrhovnem vodstvu reda. Številnim duhovnikom in drugim beguncem, ki so se ob koncu vojne zatekli v Rim, je pomagal pri urejanju dokumentov in jim nudil pomoč. Bil je tudi dejaven član Slovenskega socialnega odbora. (SB; SAZU, Hugo Bren.) Breskvar, Silvo (31. 12. 1902, Ljubljana–3. 1. 1969, Ljubljana) Matematik, fizik in astronom. Leta 1926 je diplomiral na ljubljanski univerzi iz matematike in fizike. Jeseni 1927 je bil imenovan za suplenta na državni realki v Ljubljani, kjer je poučeval do leta 1945. Naslednje leto so ga premestili na Gimnazijo Jesenice. V šolskem letu 1950/51 se je vrnil v Ljubljano, kjer je na isti šoli, tedaj Srednji tehniški šoli, poučeval do upokojitve v letu 1964, BIOGRAFIJE 683 potem honorarno vse do smrti v letu 1969. Že v dijaških in študentskih letih se je ukvarjal z astronomijo, pozneje je pri pedagoškem delu uporabljal učbenik Lava Čermelja, tedaj edini astronomski slovenski učbenik. Med obema vojnama je napisal učbenik fizike za meščan- ske šole, prispevke o astronomiji in astronavtih je objavljal v dnevnem časopisju (Slovenec) in različnih revijah (Proteus, Razori, Mentor), pozneje med drugim tudi v Obzorniku za matematiko in fiziko, glasilu Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije ter v nekaterih tujih revijah. Več let je bil sodelavec Prirodoslovne sekcije terminološke komisije SAZU in Inštituta za slovenski jezik Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU za oblikova- nje izrazov iz astronomije in fizike ter bil dejavni član Astronomske terminološke komisije. Leta 1962 je skupaj s Stankom Uršičem sestavil in izdal priročnik »Vega«: matematične in druge tabele in obrazci, leta 1969 še »Vega«: logaritmi in druge tabele. (ES 1, str. 367; SB.) Brezigar, Milko, dr. – Primožič (6. 10. 1886, Doberdob–22. 4. 1958, Salzburg) Gospodarski teoretik, gospodarstvenik, novinar, politik. Pravo je študiral v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1910 doktoriral, potem pa še ekonomijo v Berlinu. Pripadal je krogu liberalno usmerjenih Slovencev, ki so se zavzemali za združitev in osamosvojitev južnih Slovanov. Od leta 1911 je objavljal prispevke v Vedi ter drugem slovenskem in nemškem tisku, leta 1914 je prevzel uredništvo gospodarske rubrike dunajskega dnevnika Reichspost, oktobra 1918 je izšla njegova najpomembnejša študija Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva. Kot gospodarski strokovnjak je bil leta 1919 član delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu, nato do oktobra 1920 poslanec liberalne Jugoslovanske demokratske stranke v Začasnem narodnem pred- stavništvu v Beogradu. Potem se je za stalno naselil v Ljubljani in se posvetil delovanju na novinarskem, gospodarskem in bančnem področju. Med drugim je bil novinar, ure- dnik in solastnik liberalnega dnevnika Jutro, predsednik Zveze slovenskih zadrug, eden od glavnih delničarjev Narodne tiskarne, član upravnega odbora Kranjske industrijske družbe, deloval je v odboru za poslovanje denarnih zavodov pri ministrstvu za trgovino in industrijo, vodil Zvezo lastnikov kinematografov Kraljevine Jugoslavije. Poleg tega je bil dejaven v domoljubnih društvih, v tridesetih letih tudi na obveščevalnem področju. Sodeloval je z jugoslovansko obveščevalno službo na Slovenskem, ki je bila sprva usmer- jena proti Italiji, po nastopu nacizma tudi proti Nemčiji. Po začetku druge svetovne vojne je kot sodelavec britanske Uprave za posebne operacije (Special Operations Executive – SOE) usmerjal protinacistično sabotažno in propagandno dejavnost slovenskih liberalcev. Po napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 se je za nekaj mesecev umaknil v Split, potem je ilegalno živel v Ljubljani. Za Slovensko zavezo je pripravil več elaboratov o ureditvi av- tonomne Slovenije v povojni Jugoslaviji, poleti 1943 je sodeloval pri snovanju četniške vojaške organizacije na Slovenskem. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je odšel v Rim, od koder je jugoslovanski begunski vladi v Londonu pošiljal poročila o položaju v Slove- niji z izrazito protikomunistično vsebino. Leta 1945 je postal član Slovenskega narodnega odbora v Rimu, ki ga je osnoval nekdanji minister SLS Miha Krek. Sodišče narodne časti v Ljubljani ga je avgusta 1945 obsodilo na deset let prisilnega dela, izgubo narodne časti in zaplembo premoženja, a so še istega meseca kazen prisilnega dela preklicali. Po letu 1949 684 BIOGRAFIJE se je preselil v Avstrijo in zadnja leta preživel v zavetišču za starejše begunce v Salzburgu. Kljub zagotovilu jugoslovanskih oblasti v letu 1953, da se lahko vrne v domovino, je ostal v Avstriji. V gradivu je omenjena tudi njegova žena Marija. (SB; Jeraj, M., Melik, J., Nago- detov proces, str. 110; SI AS 1931, OMS, 403-1/466.) Brezovnik, Vladimir, dr. (7. 7. 1888, Vojnik–7. 3. 1954, Ljubljana) Zdravnik, kirurg. Sin slovenskega šolnika, mladinskega pisatelja in politika Antona Brezovnika. Promoviral je leta 1914 na Dunaju, nato služboval v Pragi in zatem sodeloval z bolnišni- cama v Beogradu in Murski Soboti. Leta 1936 je postal predstojnik kirurškega oddelka v Mariboru. Med drugo svetovno vojno je delal v Šlajmerjevem domu v Ljubljani. (ES 1, str. 370; SB; OSP.) Bricelj, Ivo (Ivan) (21. 10. 1920, Ljubljana–?) Radiotelegrafist. Izhajal je iz znane ljubljanske družine, njegov oče je bil stavbenik Ivan Bricelj. Med drugo svetovno vojno je skupaj z Viktorjem Hasslom opravljal radiotelegrafsko delo v obveščevalni službi Mihailovićevega četniškega gibanja; kot radiotelegrafist je do pomladi 1943 deloval v Ljubljani, nato je sodeloval s Karlom Novakom, se mu pridružil v Rimu, od januarja 1944 pa je deloval v Trstu. Bil je tudi tajni sodelavec britanske Uprave za posebne operacije (Special Operations Executive – SOE). Po vojni je nekaj časa ostal v Trstu, nato se je z družino odpravil v Argentino, kasneje je živel v ZDA. (Bricelj, I., Vojni spomini; Kranjc, M. F., Kljakić, S., Plava garda; SI AS 1931, OMS, 600-21/69; Geneanet; Ferenc, T., Dies irae, str. 240, 331, 363.) Brodar, Janez (Ivan) – Brodnik, Janez Senator (1. 7. 1885, Hrastje–22. 3. 1969, Špital ob Dravi) Voditelj katoliškega kmečkega gibanja. Po očetovi smrti je kot edini sin prevzel vodenje posestva. Leta 1908 je bil izvoljen za predsednika Kmečke zveze (tedaj sestavni del SLS) za okraj Kranj. V dvajsetih letih 20. stoletja je bil kot vodilni politik SLS na Gorenjskem večkrat izvoljen za poslanca Narodne skupščine v Beogradu. V letih 1919–1928 je bil tudi predsednik Jugoslovanske kmečke zveze za Kranjsko. Tik pred uvedbo šestojanuarske diktature je sodeloval pri razpustu Jugoslovanske kmečke zveze, ki se je odpovedala stranki in se preoblikovala v stanovsko strokovno organizacijo Kmečko zvezo. Po razpustu SLS v letu 1929 je bil dejavno vključen v opozicijsko gibanje proti unitarnemu režimu, zaradi česar je bil leta 1933 obsojen na leto in pol zaporne kazni, ki jo je prestal v Sremski Mitrovici. Prizadeval si je za slovensko BIOGRAFIJE 685 avtonomijo in sprva ni odobraval vstopa Antona Korošca v centralistično vlado Milana Stojadinovića. Novembra 1937 je podal izjavo, da podpira vladajočo stranko JRZ in že jeseni istega leta postal član banovinskega sveta Dravske banovine. Od leta 1935 do leta 1941 je vodil obnovljeno Kmečko zvezo, bil je podpredsednik leta 1937 ustanovljene Kme- tijske zbornice, na državnozborskih volitvah decembra 1938 je bil na listi JRZ izvoljen za poslanca za okraj Kranj in leta 1939 za senatorja. Med nemško okupacijo je bil pobudnik in soorganizator domobranstva na Gorenjskem. Pred partizanskimi grožnjami se je jeseni 1942 umaknil v Špital ob Dravi in nato na Dunaj. Leta 1950 se je preselil v Cleveland, a se je po nekaj letih vrnil v Špital. (ES 1, str. 387; SB.) Broz, Josip – Tito (7. 5.? 1892, Kumrovec–4. 5. 1980, Ljubljana) Revolucionar, vojskovodja, politik in državnik. Rodil se je leta 1892, vendar natančen datum rojstva ni znan. Izučil se je za klju- čavničarja ter je služboval doma in v tujini. Leta 1920 je postal član komunistične stranke. Po napadu sil osi na Jugoslavijo v aprilu 1941 so jugoslovanski komunisti pod njegovim vodstvom prevzeli pobudo in organizirali oborožen odpor proti okupatorjem. Josip Broz je bil tako že konec leta 1941 postavljen za vrhovnega vojaškega poveljnika partizanskega gibanja. Konec leta 1943 so zahodni zavezniki Titove partizane priznali kot edino zavezni- ško vojsko na območju Jugoslavije. Iz vojne je Tito izstopil kot vojaški zmagovalec, v roke je dobil tudi vse najvišje politične funkcije (ob zadnji spremembi ustave leta 1974 je bil ime- novan za dosmrtnega predsednika republike). Po sporu s Stalinom leta 1948 je oblikoval svojo pot v socializem. Leta 1956 je z indijskim voditeljem in egiptovskim predsednikom podpisal deklaracijo, ki je bila osnova za novo politično usmeritev neblokovske pripadnosti z imenom Gibanje neuvrščenih. Mednarodni ugled Jugoslavije in Tita je še zrasel ter mu omogočal uspešno manevriranje med vzhodnim in zahodnim blokom. Njegova simbolna vloga je naraščala še proti koncu sedemdesetih let 20. stoletja, ko je bil zaradi starosti in bolezni opešan in so državo pravzaprav vodili njegovi sodelavci. Njegov pogreb v Hiši cve- tja na Dedinju v Beogradu, ki se ga je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, je predstavljal do tedaj največji državniški pogreb. (SB; ES 1, str. 391–402.) Brumat, Mirko (Friderik, Miroslav), dr. (18. 7. 1897, Šempeter pri Gorici–20. 11. 1950, Gorica) Doktor teologije, nabožni pisatelj in kulturni delavec. Bogoslovje je študiral v Innsbrucku, bogoslovni doktorat je dosegel v Rimu. Deloval je kot kaplan v Gorici, kjer je deloval zlasti na narodno-prosvetnem polju. Izdal je nekaj vzgojno-verskih knjig. Postal je osrednja in vodilna osebnost slovenske duhovščine na Go- riškem, neustrašen v obrambi narodnih pravic slovenske manjšine v dobi fašizma in velik nasprotnik komunizma. Pod njegovim vodstvom je goriška Marijina družba kljub fašizmu pripravljala gledališke predstave, miklavževanja in božičnice v družbenem Domu Brezma- dežne. Osnoval in vodil je škofijski dobrodelni odbor za pomoč slovenskim internirancem 686 BIOGRAFIJE v Gonarsu in drugih taboriščih. Pred kvestorjem se je moral zagovarjati, češ da je vodil slovensko podtalno šolo (scuola clandestina), ker je zbiral slovenske otroke k verouku. Kot prosvetni delavec in organizator je bil odbornik Zbora svečenikov sv. Pavla in urednik is- toimenskega lista. Bil je prepričan, da manjšina brez trdne verske podlage ne bo mogla biti kos fašističnemu raznarodovanju, zato se je posebej posvetil verski poglobitvi, predvsem s tiskano besedo. Po vojni je urejal tednik Slovenski Primorec in vse do smrti tudi list Kato- liški glas. (SB; Žokalj Jesih, B., Bili so Čedermaci, str. 113–114.) C Cajnkar, Stanko, dr. (25. 4. 1900, Savci–17. 1. 1977, Ljubljana) Teolog, pripovednik, dramatik in urednik. Bogoslovje je končal v Mariboru, študij je nadaljeval v Parizu in Ljubljani, kjer je leta 1938 doktoriral. Potem je nekaj let predaval biblične vede (novo zavezo) na mariborski Visoki bogoslovni šoli ter verouk na ptujski gimnaziji. Ob nemški zasedbi je bil izgnan. Kot kaplan je v obdobju 1941 do 1944 služboval v Košani na Krasu, nato je odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na tamkajšnji gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo (1944–1945). Leta 1947 je postal izredni profesor Nove zaveze in govorništva na Teološki fakulteti. Leta 1952 je bila Teološka fakulteta izločena iz sistema državnega šolstva in Cajn- kar je poskrbel za njeno samostojno delovanje in obstoj. Bil je tudi eden od soustanoviteljev in idejni voditelj Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov Slovenije ter član ali predsednik Verske komisije pri vladi LRS. (ES 1, str. 409; SB; Rot, A., Bojevnika, str. 418.) BIOGRAFIJE 687 Cankar, Izidor (22. 4. 1886, Šid–22. 9. 1958, Ljubljana) Umetnostni zgodovinar, duhovnik, politik, diplomat, pripovednik, urednik in prevajalec. Leta 1909 je končal bogoslovni študij v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika. Nato je študiral estetiko na univerzi v Louvainu in umetnostno zgodovino na Dunaju ter leta 1913 diplomiral. Istega leta je začel objavljati roman S poti, ki ima zaradi umetnostne, esejistične in svetovljanske narave posebno mesto v slovenski književnosti. Potem je bil do leta 1918 urednik revije Dom in svet ter v letu 1918/1919 glavni urednik časnika Slovenec. Politično je bil na strani tistega dela SLS, ki je podpiral ideje Janeza Evangelista Kreka. V letu 1918 je bil član Narodnega sveta v Zagrebu, potem je opustil politično kariero in postal prvi profesor umetnostne zgodovine na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Leta 1926 se je odpovedal duhovniškemu poklicu, izstopil iz katoliške Cerkve in se poročil z Ano (Ničo) Hribar iz ljubljanske podjetniške družine. V drugi polovici tridesetih let se je podal na diplomatsko pot. Od leta 1936 do leta 1942 je bil jugoslovanski veleposlanik v Buenos Airesu in potem do leta 1944 v Ot awi. Zaradi kritičnega odnosa do protikomunističnega tabora in jugoslovanskih emigrantskih politikov je odstopil z mesta veleposlanika in po- leti 1944 sprejel mesto ministra za prosveto in ministra pošte, telegrafa in telefona v vladi Ivana Šubašića, v letih 1945–1946 je bil jugoslovanski veleposlanik v Grčiji. Zaradi izrazov razočaranja nad novo oblastjo se je bil prisiljen upokojiti. Leta 1954 se je ločil od žene in se vrnil pod okrilje Cerkve. (ES 1, str. 415; Literarni atlas; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 92.) Capuder, Danilo (12. 7. 1920, Maribor–3. 12. 1943, Velike Lašče) Študent medicine v Ljubljani, domobranski poročnik. Sin Karla Capudra in brat Gabrijela ter Donate Capuder. V času okupacije se je pridružil vaškim stražam. Ob kapitulaciji Italije je bil povelj- nik posadke v Šentjurju, ki se je 11. septembra 1943 utrdila v gradu Boštanj, ki ga je ogor- čeno branil pred partizanskim napadom. Upanja na zmago ni bilo, zato je 14. septembra prebil partizanski obroč in krenil proti Turjaku, vendar naj bi njegova skupina že pred pri- hodom na cilj razpadla. Pozneje je bil organizator v obveščevalnem domobranskem uradu, 688 BIOGRAFIJE sodeloval je pri pridobivanju prostovoljcev za Slovensko domobranstvo. Ob koncu novem- bra je bil poveljnik novoustanovljene domobranske posadke v Velikih Laščah, ki je štela okrog 170 mož. V noči med 2. in 3. decembrom 1943 so jo napadle enote 14. partizanske divizije in v spopadu je padel tudi Capuder. Poveljnik domobranskega organizacijskega štaba podpolkovnik Franc Krener je na začetku januarja 1944 posebej pohvalil junaško obnašanje treh ob koncu leta 1943 poraženih domobranskih posadk, v Grahovem, Velikih Laščah in Kočevju. (SB, Karl Capuder; Smrtne žrtve, sistory.si; Mlakar, B., General Rupnik str. 287; isti, Slovensko domobranstvo, str. 32, 140, 233; Štaut, T., Domobranska mrliška knjiga, str. 102.) Capuder, Donata, dr. (11. 8. 1913, Kranj–1998, Ljubljana) Pravnica. Hčerka Karla Capudra ter sestra Danila in Gabrijela Capudra. Leta 1936 je promovirala na Pravni fakulteti v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila aretirana in decembra 1945 na političnem sodnem procesu obsojena na sedem let zapora s prisilnim delom; kazen je prestajala v Begunjah in Brestanici, julija 1949 je bila pogojno izpuščena na prostost. Kasneje je nekaj časa službovala pri Ljubi Prener. (SB, Ca- puder Karl; Anžur, T., Doktorat znanosti; Donata Capuder, SCNR; Ancestry; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Capuder, Gabrijel (30. 4. 1923, Maribor–12. 10. 1943, Mozelj) Dijak. Sin Karla Capudra, brat Danila in Donate Capuder. Bil je član Ljubljanskega Sokola, razpad Jugoslavije je dočakal kot prostovoljec ae- rokluba na letališču v Zagrebu, kjer je bil zaprt do 25. maja 1941, potem se je vrnil v Lju- bljano. Decembra 1941 sta bila z bratom Danilom osumljena, da sta z Vrhnike v Ljubljano pritihotapila radio postajo, zaradi česar sta bila zaprta do 6. januarja 1942. Zaradi posedo- vanja orožja so februarja zaprli tudi njunega očeta, brata so prav tako še enkrat zaprli, sam pa se je uspel skriti. Sredi maja 1942, ko mu je uspelo dobiti prepustnico, je odšel iz Lju- bljane in se pridružil »četnikom« pod vodstvom Milana Kranjca ter vstopil v t. i. Štajerski bataljon. V času italijanske ofenzive se je vrnil v Ljubljano, kjer ga je italijanski okupator ponovno zaprl. Tako kot brat Danilo se je tudi Gabrijel vključil v oborožene protikomu- nistične oddelke. Jeseni 1942 je bil po lastnem pričevanju pomočnik komandanta enote MVAC v Bizoviku, komandant naj bi bil njegov brat Danilo. Konec decembra se je Gabri- jel ponovno vrnil v Ljubljano, kjer se je posvetil šolanju in opravil maturo. 11. septembra 1943 je šel na očetovo prošnjo v Grosuplje po krompir, kjer ga je zajela četniška patrola, s katero je odšel na Turjak. Ob obstreljevanju gradu je bil ranjen v nogo. Oktobra 1943 je bil na t. i. kočevskem procesu proti četnikom in vaškim stražarjem obsojen na smrt in 12. oktobra 1943 usmrčen na Mozlju pri Kočevju. (Smrtne žrtve, sistory.si; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 111–112, 115–118; Borštnik, P., Pozabljena zgodba, str. 44; SI AS 1851, p. e. 99.) BIOGRAFIJE 689 Casar, France – Ferko (5. 10. 1910, Bogojina–12. 9. 1943, Škofljica) Pravnik, član vodstva akademskega kluba Straža. Leta 1937 je diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti, potem je študiral politične vede v Parizu. Kot odločen nasprotnik komunizma se je vključil v skupino, ki se je zbirala okrog Lamberta Ehrlicha. Bil je član različnih katoliških akademskih društev, poleg Straže še Zarje in Akademske zveze. Zgledoval se je po Ehrlichu in Antonu Korošcu. Slednjega je osebno spoznal leta 1934, ko sta ga s Cirilom Žebotom obiskala na Hvaru, kjer je bil tedaj konfiniran. V zimskih mesecih 1934/35, ko je bila SLS še v ilegali, sta z Žebotom organizirala skrivne politične sestanke za enako misleče študente. Pozneje, ko je bila SLS kot del državne politične stranke JRZ ponovno na oblasti, je Casar na Koroščevo željo postal pomočnik Franca Kulovca v tajništvu slovenske veje JRZ. Po okupaciji Jugoslavije je deloval v protirevolucionarnem taboru; z Žebotom sta pisala letake proti OF, 29. septembra 1941 sta sporazum, ki so ga sklenili člani Straže, Zarje in Dijaške katoliške akcije, izročila Marku Natlačenu z namenom, da bi ga poslal v London. Spomladi 1942 naj bi sodeloval pri zaslišanjih članov OF v Akademskem domu, po usmrtitvi Ehrlicha maja 1942 je postal član izvršilnega odbora (t. i. eksekutive) Straže; nekateri so ga imeli celo za Ehrlichovega laičnega naslednika in najožjega sodelavca poveljnika vaških straž Ernesta Peterlina. Po kapitulaciji Italije, 10. septembra 1943, se je udeležil sestanka politikov protirevolucionarnega tabora v Ljubljani, nato je še z nekaterimi drugimi člani Straže odšel na grad Turjak, kjer se je 12. septembra udeležil posveta vojaških voditeljev. Stražarji niso želeli sodelovati v Slovenski legiji, medtem ko četništvu sploh niso bili naklonjeni; zato je Casar nasprotoval, da bi poveljstvo prevzel s plavo gardo povezan podpolkovnik Josip Dežman, čeprav je bil najstarejši po činu. Ko se je Casar z motornim kolesom vračal v Ljubljano, je bil ujet in ob poskusu pobega hudo ranjen. Med prevozom v bolnišnico je umrl. (ES 16, str. 26; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 272; SK; Rot, A., Bojevnika, str. 419.) Cazafura, Krsto (Krištof), dr. – Meglič (7. 12. 1899, Rovinj–28. 10. 1965, Ljubljana) Kemik, rudarski strokovnjak in publicist. Leta 1921 je v Rimu doktoriral iz kemije, nato je svoje znanje izpopolnjeval v kemij- skih tovarnah v Nemčiji, v letu 1922 se je zaposlil v tovarni Solvay-Soda v Tržiču (Monfal- cone), še istega leta se je, tako kot v tistem času številni narodno zavedni primorski Slovenci, preselil v Jugoslavijo. Naselil se je v Mariboru, kjer je bil najprej zaposlen na kmetijski šoli, nato v tovarni Zlatorog in Mariborski rafineriji zlata. Leta 1941, po zasedbi Maribora, so ga Nemci izgnali in z družino se je preselil v Ljubljano. Tu se je vključil v Napredno delovno skupnost, ki so jo na začetku leta 1942 ustanovile nekatere liberalne skupine; priznavala je Mihailovićevo gibanje, se zavzemala za federativno ureditev Jugoslavije, socialne svoboš- čine, agrarno reformo, nacionalizacijo in pravičnejše meje, vodil jo je odbor petorice, ka- terega član je bil tudi Cazafura. Italijani so ga dvakrat zaprli, tri mesece je bil v ljubljanskih zaporih, šest mesecev v Ascoli Piceno. Po končani vojni je sprva deloval pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru v Trstu, zatem je bil direktor okrajnih podjetij v Tolminu, 690 BIOGRAFIJE glavni direktor plana na Generalni direkciji kemične industrije v Ljubljani, nato znanstveni sodelavec na Metalurškem institutu v Ljubljani. Od oktobra 1950 je predaval anorgansko kemijo na rudarsko metalurški fakulteti tehnične visoke šole oziroma na montanističnem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. (SB; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 27.) Cergol (Cergolj), Izidor (4. 6. 1915, Reka (Trst)–?) Študent, pripadnik gibanja Zbor, ki ga je ustanovil srbski pravnik Dimitrije Ljotić; zagovarjal je izrazito konservativne ideje, naslanjal se je na religijo, kazal odpor do kakršne koli demokracije, ostro nastopal proti liberalizmu in komunizmu ter se zavzemal za gradi- tev stanovske zadružne države. V vodstvu Zbora so bili tudi Slovenci, ki so poskrbeli, da so se njegove ideje razširile na Slovenskem. Delovanje Zbora so podpirali nekateri študenti, ki so ustanovili Akademski pododbor, njegov vpliv je bil opazen tudi med srednješolci, predvsem na gimnaziji v Celju, še posebej po zaslugi Izidorja Cergola. Cergol je namreč v letu 1939 izdajal list Zbor, vendar je bil ta že istega leta prepovedan. Pravo priložnost za širjenje Ljotićevih idej v Sloveniji je dobil šele v zadnjem letu vojne, ko so spremenjene razmere v obdobju nemške okupacije Ljubljanske pokrajine in Rupnikov prevzem vodenja uprave Ljubljanske pokrajine omogočili prihod na politično prizorišče tudi nekaterim no- vim, dotlej neznanim politikom. Priložnost so dobili tudi »Ljotićevci«, ki so v nasprotju z večino drugih slovenskih političnih skupin zares verjeli v ideje nacionalsocializma in nem- ško zmago. Cergol, starešina slovenskega mladinskega Zbora, se je poleti 1944 vrnil iz Beo- grada in postal šef za t. i. aktivno propagando v pokrajinski upravi Leona Rupnika. V svoji vlogi je sicer lahko vplival na ideologijo slovenskega domobranstva in Rupnikove govore, sicer pa je našel nekaj podpore le med tistimi maloštevilnimi izobraženci, ki so menili, da lahko Slovenci najdejo svoje mesto le v t. i. Novi Evropi pod nemškim vodstvom. Aprila 1945 se je umaknil na Koroško. Nekaj časa je bil skupaj z drugimi Ljotićevci v Spit alu, a njegova nadaljnja usoda ni znana. (Mlakar, B., Fašizem in slovenske izkušnje, str. 109–110; isti, Slovensko domobranstvo, str. 95, 413, 414; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 316–317; SI AS 1931, OMS, 601-21/77–79; SI AS 1931, evidenca gradiva.) BIOGRAFIJE 691 Cerkvenik, Albin – Triglav, Krim (11. 3. 1909, Log pri Ljubljani–26. 4. 1944, Ljubljana) Vojaški uslužbenec, aktivni kapetan. Bival je na Dobu pri Ljubljani (po nekaterih podatkih na Dobrovi pri Ljubljani). Med drugo svetovno vojno se je vključil v protikomunistične oborožene enote. Pred ka- pitulacijo Italije je vodil ilegalni Ljubljanski odred Slovenske legije, ki je bil s pristankom poveljnika slovenskih četnikov Karla Novaka v drugi polovici avgusta 1943 ustanovljen pri postojanki MVAC na Orlah, vzhodno od Ljubljane. Ta vojaška enota je imela nalogo ščititi četniške radijske postaje in je bila poznana tudi pod imenom »beli« četniški odred. Odred, ki se je pozneje preimenoval v Planinski četniški odred (ali Slovenski planinski odred), je 7. septembra 1943 pod vodstvom Cerkvenika zapustil Orle. Naslednjega dne je Cerkvenik prispel na Turjak. Kot komandant ilegalnih vaških straž, takrat že razglašenih za Slovensko narodno vojsko v sestavu jugoslovanske armade, je ukazal umik s Turjaka, a ga tamkaj zbrani poveljniki niso upoštevali. Turjak je zapustil še pred odločilnim posveto- vanjem poveljnikov 12. septembra 1943. Umrl je v vojni bolnišnici v Ljubljani. (Grum, J., Turjak; Ferenc, T., Dies irae, str. 230, 240, 241; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 44–45, 47–49; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Cerruti, Guido (1. 1. 1889–?) Italijanski poklicni častnik, general. V obdobju 1942–1943 je bil poveljnik 14. pehotne divizije Isonzo, ki je od 10. junija 1941 do 8. septembra 1943 obvladovala prostor južno od črte Rakek–Ribnica–Žužemberk– Novo mesto, sedež je imela v Novem mestu. Cerruti se je sicer sestajal s partizanskimi od- poslanci glede izmenjave vojnih ujetnikov in ranjencev, a do dogovora med njimi ni prišlo. Cerruti je bil po kapitulaciji Italije v nemškem ujetništvu. (Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 78, 97, 104, 495; Generals.) 692 BIOGRAFIJE Churchill, Winston (30. 11. 1874, Blenheim Palace–24. 1. 1965, London) Britanski konservativni politik in vojaški poveljnik. Šolal se je na vojaški akademiji. Sodeloval je v prvi svetovni vojni, vendar se je že leta 1916 vključil v politiko in odtlej opravljal več ministrskih funkcij. Med drugo svetovno vojno je bil eden od odločilnih političnih in vojaških voditeljev zavezniških armad. Sode- loval je na mirovnih konferencah v Casablanci, Kairu, Jalti, Moskvi, Teheranu, Quebecu in Potsdamu. Od maja 1940 do leta 1945 in od leta 1951 do leta 1955 je bil britanski ministrski predsednik. Bil je tudi znamenit govornik, za svoje spomine na obe svetovni vojni je leta 1953 dobil Nobelovo nagrado za književnost. (ESV 1939–1945, str. 123; Dolinar, K., Leksi- kon, str. 152; EB.) Cvetković, Dragiša (15. 1. 1893, Niš–18. 2. 1969, Pariz) Srbski politik. V Švici je študiral tehnične vede in pravo. Politično je bil pripadnik srbske Narodne radikalne stranke. Med svetovnima vojnama je bil večkrat župan Niša, leta 1927 je postal narodni poslanec in leta 1928 minister za veroizpovedi. Med šestojanuarsko diktaturo je bil dejaven kot novinar in kot član združene opozicije deloval proti vladi. Leta 1935 je bil spet izvoljen za narodnega poslanca in je v vladi Milana Stojadinovića postal minister za soci- alno politiko in narodno zdravje. V tem času je ustanovil režimski sindikat »Jugoslovenski radnički savez« (JUGORAS) in leta 1936 postal član glavnega odbora JRZ. V letu 1938 je prišel v spor s Stojadinovićem zaradi hrvaškega vprašanja. Februarja 1939, po padcu druge Stojadinovićeve vlade, je Cvetković postal predsednik vlade in 26. avgusta 1939 sklenil sporazum s hrvaškim politikom in vodjem Hrvaške kmečke stranke Vladimirjem Mačkom (t. i. sporazum Cvetković – Maček), na temelju katerega je bila ustanovljena Banovina Hr- vaška. Petindvajsetega marca 1941 je podpisal protokol o pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, zaradi česar je v prevratu 27. marca skupaj s knezom Pavletom Karađorđevićem izgubil oblast. Leta 1943 je odšel v emigracijo. (EJ, str. 509.) Czerny, Igor (Igo), dr. (4. 11. 1910, Ljubljana–1981, ?) Pravnik. Med vojno je deloval v sodnem odseku organizacijskega štaba Slovenskega domo- branstva. Po vojni se je umaknil v Vetrinj, a je bil skupaj z zdravnikom Stanetom Grapar- jem kmalu ugrabljen v Celovcu in nato leta 1946 obsojen na pet let zapora. Leta 1950 je bil izpuščen iz zapora in se zatem zaposlil v gospodarstvu (Hermes, Lesnina). (Fink, B., Sodni odsek; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, šk. 1284, OD 12156; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; PŽ.) BIOGRAFIJE 693 Č Čampa, Alojzij, dr. (29. 9. 1900, Velike Poljane–20. 5. 1967, Santa Clara, Kalifornija) Odvetnik v Ljubljani. V odvetniško zbornico je bil vpisan 8. avgusta 1933 in izbrisan 7. marca 1944. Za časa italijanske okupacije, natančneje 8. avgusta 1942, je bil interniran na Rab. V tistem času je bil še član Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. Leta 1944 je Rupniko- va pokrajinska uprava dosegla, da je bil zaradi sodelovanja s partizanskim gibanjem izbri- san iz imenika odvetniške zbornice. Leta 1948 in leta 1949 naj bi po nekaterih podatkih Čampa živel v Trstu, kjer naj bi se pripravljal za odhod v emigracijo. V igri sta bili tako Kanada kot Argentina, medtem ko genealoški viri na svetovnem spletu nakazujejo, da je po vojni živel v ZDA. (Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov; Popisi prebivalstva, sistory.si; BG; PŽ; SI AS 1898, šk. 1, f. 122/2, mapa I, ovoj 6; SI AS 1840; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 307; SI AS 1931, CAE.) Čeh, Milan, dr. (2. 8. 1905, Sv. Jurij ob Pesnici–18. 4. 1972, Ljubljana) Zdravnik. Bil je pionir na področju zdravstvenega varstva delavcev in prvi, ki je na Gorenj- skem zahteval ukinjanje zdravju škodljivih delovnih mest. Študiral je na graški medicinski fakulteti. Zgodaj je spoznal pomen zdravstvene preventive. Prvi na Gorenjskem je začel s sistematičnimi pregledi delavcev in uvedel natančno medicinsko dokumentacijo. Zavze- mal se je za sodobne metode v zdravstvu. (OSP; NŠAM, 03091, 38, str. 29.) 694 BIOGRAFIJE Čermelj, Lavo (10. 10. 1889, Trst–26. 1. 1980, Ljubljana) Publicist, fizik in narodnoobrambni delavec.Najprej je študiral pravo v Pragi, nato matematiko in fiziko na Dunaju ter leta 1914 doktoriral iz fizike. Po opravljenem profesorskem izpitu je poučeval na različnih trgovskih in obrtnih šolah v Trstu. Z italijanskimi oblastmi je imel ves čas težave in leta 1929 je prebegnil v Jugoslavijo. Zaposlil se je na Manjšinskem inštitutu v Ljubljani in se posvetil predvsem tematiki zatiranja Slovencev v Julijski krajini, o čemer je obveščal tudi tuje ča- snikarje in izvedence. Leta 1936 je npr. v angleščini objavil delo Life-and-death struggle of a national minority (The Jugoslavs in Italy). Bil je član Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, ki jo je vodil Ivan Marija Čok. Po okupaciji Slovenije v aprilu 1941 so ga Italijani zaprli, ga na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt, nato pomilostili in ob- sodili na dosmrtno ječo. Ko je bil januarja 1944 po posredovanju mednarodnega Rdečega križa izpuščen, se je pridružil partizanom. Bil je podpredsednik Pokrajinskega NOO za Slovensko primorje, član študijske komisije SNOO za Slovensko primorje in tajnik komisi- je za zahodno slovensko mejo. Po vojni je sodeloval kot strokovni izvedenec na konferenci zunanjih ministrov v Londonu leta 1945 in na mirovni konferenci v Parizu leta 1946. Leta 1947 se je zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja, a je bil leta 1959 predčasno pri- silno upokojen. Komunistična oblast mu namreč ni nikoli povsem zaupala, saj je sumila, da je bil vedno prikrit anglofil. (Bajc, G., Iz nevidnega na plan, str. 43–44; Primorski SBL; Pelikan, E., Tajno delovanje, 25, 34–44; Novi SBL; ES 2, str. 110.) Černej, Anica (3. 4. 1900, Čadram–3. 4. 1944, Neubrandenburg) Pesnica in pisateljica. Zaključila je učiteljišče in študij na višji pedagoški šoli v Zagrebu ter postala učitelji- ca. Od leta 1932 je službovala v Ljubljani. Med okupacijo, ko so nemške oblasti aretirale več profesorjev in dijakov učiteljišča, je bila aretirana tudi Černejeva in internirana v koncen- tracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je umrla. Pisala je članke, otroške pesmi in slikanice. (ES 2, str. 111; SB.) BIOGRAFIJE 695 Česen, Karol Ravnatelj podružnice Zadružne banke v Kranju (med okupacijo Kärntner Volksbank). Župan Kranja 1936–1941. Bil je član SLS. Med okupacijo so nemške oblasti Česna z družino izselile, vendar se mu je uspelo vrniti domov. (SI AS 1931, OMS, 600-9/32; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Vsi kranjski župani.) Česnik, Ivo, dr. – Česen, Česenj, dr. Česen, Ivanovič, Anton, Knoblehar (4. 11. 1885, Sanabor–19. 7. 1951, Flüelen) Pisatelj, dramatik in odvetnik. Študiral je v Gradcu, sprva slavistiko, francoščino, umetnostno zgodovino in speci- alno filozofijo, potem se je prepisal na pravo in leta 1911 promoviral. V študentskih letih je bil član vodstvenih organov slovenskega katoliškega akademskega društva Zarja, predaval je na mladinskih katoliških shodih v Zagrebu in Ljutomeru ter v katoliškem izobraževal- nem društvu Kres. Pred prvo svetovno vojno je bil advokatski pripravnik v Gorici in od leta 1919 odvetnik v Novem mestu (iz registra Odvetniške zbornice je bil izbrisan 13. julija 1945). Politično je bil dejaven v SLS, ukvarjal se je z narodno-obrambno problematiko, o kateri je med drugim predaval na tečaju Prosvetne zveze. Med drugo svetovno vojno je stopil na stran protikomunističnega tabora in bil med člani Pokrajinskega odbora SLS za Primorsko. V času nemške okupacije je sodeloval s propagandnim oddelkom pri Informa- tivnem uradu pokrajinske uprave, ki se je sicer največ ukvarjal s kmečkim prebivalstvom, na svojo stran pa je skušal pridobiti tudi izobražence; Česnik je imel predavanja za šolnike. Po koncu druge svetovne vojne je emigriral v Švico. Vse od mladih let se je Česnik ukvarjal tudi s pisanjem. Najprej je pisal za mladino, potem tudi za odrasle. Pripovedi in pesmi je objavljal v Zvončku, Vrtcu, Zori, Domačem prijatelju in v publikacijah Mohorjeve družbe. Pisal je tudi dramska besedila in v študentskih letih nastopal kot igralec amater. Ukvarjal se je tudi z literarno zgodovino, med drugo svetovno vojno je pisal različne prispevke v glasilo Cvetje z vrtov svetega Frančiška, leta 1945 je v domovini objavil krajši poljudni pregled Turki na Goriškem in prispevek Vipavska dolina ter v emigraciji zapis z naslovom Nekaj goriškega narodnega blaga (1951). V leposlovnih delih, ki jim literarni kritiki niso bili pre- več naklonjeni, je prikazoval vaško, pretežno kmečko življenje. (SB; Primorski SBL; OSP; SB; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 346, 357; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov, 319.) 696 BIOGRAFIJE Češnovar, Viktor – Slavko, Čuk, Divjak, Smrekar, Hrastnik Stanko, 66, 166, 266, 366, 466, XII (25. 10. 1902, Ljubljana–?) Uradnik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Bival je v Ljubljani. Pred vojno je bil dejaven v mladinski JRZ. Med vojno se je kot član SLS maja 1941 pridružil Slovenski legiji pod vodstvom Rudolfa Smersuja in bil tudi sam v njenem vodstvu; vodil je blagajniške posle in arhiv Slovenske legije. Kot blagajnik je sodeloval pri ustanavljanju oddelkov MVAC. Bil je tudi član Slovenske zaveze, na koncu je bil pomočnik polkovnika Mirka Bitenca, pomočnika komandanta Slovenske narodne vojske Ivana Prezlja. Po vojni je emigriral v Argentino. (Saje, F., Belogardizem, str. 146, 156, 165, 222, 532; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, OMS, 601-1/78, 85, 600- 21/186-188; SI AS 1931, Evidenca Jugoslovanske emigracije, 290, 19020.) Čok, Ivan Marija, dr. (21. 3. 1886, Lonjer pri Trstu–17. 6. 1948, New York) Odvetnik in politik. Pravo je študiral na Dunaju in v Pragi, po doktoratu je deloval kot odvetnik in poli- tik v Trstu. Leta 1928 je emigriral v Jugoslavijo in postal predsednik Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. Sprva je bil v tesnih stikih z jugoslovanskimi vojaškimi in političnimi oblastmi, v drugi polovici tridesetih let pa so mu odtegnile podporo in ga po- leti 1940 za nekaj časa celo konfinirale. Imel je dobre povezave z britanskimi obveščevalni- mi službami, ki so mu marca 1941, še pred nemškim napadom na Jugoslavijo, omogočile pobeg iz države, sprva v Palestino, nato v Egipt in od tam v ZDA, kjer si je kot predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije prizadeval za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Leta 1943 je šel spet v Egipt in potem v London, kjer se je zavzemal za sporazum med Titom in Šubašićem ter pri zahodnih zaveznikih interveniral za izpustitev italijanskih vojakov slovenske in hrvaške narodnosti iz ujetniških taborišč. Po vojni je večinoma živel v Trstu, a se ni mogel nikjer uveljaviti, ker mu ni nihče zaupal. Partizanska oblast ga je imela za za- hodnega agenta, nasprotniki komunističnega režima so bili nezaupljivi, ker je kljub vsemu podpiral drugo Jugoslavijo. Čok je tako kot drugi voditelji slovenske primorske ilegale ob BIOGRAFIJE 697 koncu tridesetih let in med drugo svetovno vojno dejansko sodeloval z zahodnimi obve- ščevalnimi službami, a le zato, da bi pripomogel k ugodni razmejitvi z Italijo, in ne zaradi materialnih koristi. Avgusta 1947 so ga v Ljubljani na t. i. Nagodetovem procesu razglasili za britanskega vohuna; izpostavljen je bil javnim napadom, zato se je zagrenjen napotil k starejši hčeri v ZDA. (ES 2, str. 142; Bajc, G., Iz nevidnega na plan, str. 37; isti, Plačanci, agenti, str. 269–271; SB; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 111.) Čontala, Matija – Kmetič Martin (13. 2. 1895, Motovilci–31. 8. 1972, Celje) Superior lazaristov v Ljubljani. Študiral je na teološki fakulteti. Popis prebivalstva ga v Ljubljani prvič omenja leta 1910. Med vojno je med drugim podpiral družine internirancev, zlasti otroke, pri čemer je moral večkrat za pomoč prositi tudi italijanske oblasti. Bil je med podpisniki Narodne izjave 29. oktobra 1944. Po vojni je bil aretiran, obsojen na procesu proti Stanislavu Le- niču in zaprt; kasneje je bil še enkrat obsojen in zaprt ter dokončno izpuščen leta 1953. (Popisi prebivalstva, sistory.si; Pust, A., Palme mučeništva, str. 426; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 14, 20, 245, 246, 250, 251, 254, 255, 292–301; ista, Cerkev na zatožni klopi, str. 153, 168–171.) Čopič, Henrik (9. 7. 1898, Pulj–8. 2. 1956, Ljubljana) Inženir elektrotehnike. Leta 1923 je diplomiral v Brnu. Sprva je nastopil službo na tehniški fakulteti v Lju- bljani, nato v več slovenskih tekstilnih tovarnah. Nemške okupacijske oblasti so ga kmalu izgnale v Srbijo, od koder mu je uspelo priti v Ljubljano, a so ga italijanske oblasti leta 1942 internirale v Gonars. Po vojni je pomagal na novo vzpostaviti tekstilno industrijo ter postal redni profesor in prorektor na tehniški fakulteti. (ES 2, str. 142; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) 698 BIOGRAFIJE Čopič, Milan (7. 5. 1925, Pišece–19. 2. 1989, Ljubljana) Fizik in matematik. Na začetku druge svetovne vojne je sprva deloval v levičarski mladinski šolski or- ganizaciji, nato so ga zaradi sodelovanja z OF italijanske oblasti zaprle in leta 1943 inter- nirale v taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije je odšel v partizane, kjer se je ukvarjal z novinarstvom. Po vojni je končal gimnazijo ter študij fizike in matematike v Ljubljani, kasneje je med drugim predaval na Univerzi v Ljubljani in bil zaposlen na Inštitutu Jožef Štefan. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost. (ES 2, str. 143; SB.) Črtalič, Ante (1920?, Novo mesto–?) V Kraljevini Jugoslaviji je bil rezervni oficir. Leta 1941 je študiral v Trstu. Že v letih 1941/42 je deloval v vrstah Mihailovićevega gibanja. Leta 1942 je bil skupaj s skupino še šestih ljudi aretiran pri Sv. Križu pri Trstu in nato v Rimu obsojen na šest let zapora. Na začetku leta 1944 so ga Nemci izpustili, potem je nekaj časa bival v Trstu. V maju 1944 se je pridružil domobrancem in deloval pri policiji v Ilirski Bistrici. Na začetku leta 1945 je dezertiral in se skrival. Tik pred koncem vojne so ga zaradi dezerterstva aretirali Nemci in ga priprli. Izpuščen je bil še pred prihodom Jugoslovanske armade v Trst. Odšel je v taborišče Riccione; avgusta 1945 se je vrnil v Trst, kjer je bil dejaven predvsem v krogu Mihailovićeve mladine. (SI AS 1584, šk. 4, p. e. 159.) BIOGRAFIJE 699 Čuk, Alfonz, dr. (Alfonso Čuk, Alphonse M. Cuk) (6. 7. 1912, Bilje pri Gorici–30. 4. 1975, Latrobe, Pensilvanija) Duhovnik, teolog in publicist. Leta 1933 se je najprej vpisal na goriško bogoslovje in nato študij nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, kjer je leta 1940 doktoriral. Mašniško posvečenje je prejel avgusta 1937, leta 1939 je bil imenovan za podravnatelja goriškega bogoslovnega semenišča. Na tem mestu je ostal do leta 1942, ko je bil imenovan za župnika v Štandrežu pri Gorici, kjer je ostal do leta 1944. V tem času je bil tudi profesor slovenščine, filozofije in grščine na liceju v malem semenišču, od leta 1943 do leta 1948 je bil profesor dogma- tike na goriškem bogoslovju. Leta 1944 je postal katehet na novoustanovljeni slovenski gimnaziji v Gorici, jeseni 1944 je bil zastopnik cerkvenih oblasti v Slovenskem deželnem šolskem svetu za Goriško. Že kot bogoslovec se je uveljavil kot publicist, dejaven je bil tudi v slovenski Katoliški akciji. Med vojno je sodil v krog primorskega krščanskosocialnega politika Janka Kralja in zavzel odklonilno stališče do komunizma. Leta 1945 je postal rav- natelj slovenske škofijske gimnazije, bil je odbornik Goriške Mohorjeve družbe in član več goriških organizacij. Ob srečanju z zavezniško razmejitveno komisijo na Goriškem leta 1946 je zagovarjal priključitev vsega ozemlja s slovenskim prebivalstvom k Jugoslaviji. V Gorici naj bi se čutil utesnjenega, zato se je leta 1948 odločil za selitev v ZDA, v New York, kjer je služboval kot kaplan. V letu 1950 se je vpisal na študij psihologije na newyorški Fordhamski univerzi in leta 1957 doktoriral. Na Katoliškem dobrodelnem inštitutu v New Yorku je opravil še usposabljanje iz klinične psihologije. Leta 1958 se je preselil v mesto Latrobe v Pensilvaniji, kjer je med drugim deloval kot profesor psihologije in klinični psi- holog. V ZDA je objavil številne znanstvene razprave in literarne ocene, objavljal je tudi v slovenskih revijah, ki so izhajale v Argentini. Od leta 1929 do leta 1975 je pisal dnevnik, ki obsega 12 obširnih zvezkov, hrani jih Raziskovalni inštitut Studia slovenica v Šentvidu pri Ljubljani. (SB; Mlakar, B., Domobranstvo na Primorskem, str. 24; SI AS 1829/956; Rot, A., Bojevnika, str. 421.) 700 BIOGRAFIJE D Damjanović, Miodrag (16. 1. 1893, Aleksinac–4. 8. 1956, Hannover) Srbski general Kraljeve jugoslovanske vojske, član kabineta predsednika vlade Milana Nedića in pomočnik Draže Mihailovića. Sodeloval je v balkanskih vojnah ter v prvi in drugi svetovni vojni. Leta 1938 je pos- tal poveljnik štaba 3. armadne oblasti. Po kapitulaciji Jugoslavije je padel v nemško vojno ujetništvo, od koder se je vrnil šele marca 1944 in se pridružil Mihailovićevemu gibanju. Mihailović ga je marca 1945 skupaj s svojima častnikoma Ljubom Jovanovićem in Sinišo Ocokoljićem poslal v Slovenijo, da bi tam v obliki Narodne fronte prevzeli oblast. S 1. ma- jem se je umaknil v Italijo in leta 1947 v Nemčijo. Do svoje smrti je bil predsednik Združe- nja borcev Kraljeve jugoslovanske vojske v tujini. (Nikolić, K., Serbian Political Emigration; isti, General Miodrag Damjanović; Generals.) De Gasperi, Alcide (3. 10. 1881, Pieve Tesino, Tirolska–19. 8. 1954, Sel a di Valsugana) Italijanski novinar in politik. Preden je postal italijanski ministrski predsednik (1945–1946, 1951–1953), je bil tudi član avstro-ogrskega parlamenta (1911–1919), italijanskega parlamenta (1921–1922), italijanski notranji minister (1946–1947) in zatem še predsednik Evropskega parlamenta (1954). Bil je soustanovitelj Italijanske ljudske stranke (Partito Popolare Italiano – PPI). Leta 1927 je bil zaprt zaradi nasprotovanja fašistom; čeprav je bil obsojen na štiri leta za- porne kazni, je bil iz zapora izpuščen po 16 mesecih, saj se je zanj zavzel papež Pij XI. Med drugo svetovno vojno je bil dejaven v boju proti fašizmu, na politični parket je znova stopil po kapitulaciji Italije in bil tisti, ki je z zavezniki podpisal mirovni sporazum, sprejel novo ustavo in se zavzemal za kmetijsko reformo. (EB.) BIOGRAFIJE 701 Debeljak, Janko – Janko, Giovanni, Fu Man Ču (31. 8. 1895, Ljubljana–pred 1961, Brazilija?) Častnik kraljeve jugoslovanske vojske. V avstrijski vojni mornarici je bil hidroaviatik in v jugoslovanski vojni mornarici kapetan komandant in inštruktor hidroletalske šole v Boki Kotorski. Po okupaciji leta 1941 se je na Dolenjskem sprva izdajal za privrženca OF, a se je kmalu pridružil zastopniku Dra- že Mihajlovića za Slovenijo Karlu Novaku in postal njegov namestnik za Dolenjsko. Od maja 1942 je deloval v Novem mestu, kjer si je prizadeval okrepiti t. i. slovensko nacionalno ilegalo, ki naj bi predstavljala slovenski del redne Jugoslovanske vojske v domovini pod vrhovnim vodstvom Mihailovića; prizadevala si je za obnovo Jugoslavije in zmago zahodnih zaveznikov, čeprav je v boju proti komunistom občasno sodelovala tudi z okupatorjem. Prva tovrstna slovenska vojaška enota se je utaborila v bližini Novega mesta. Sprva se je predsta- vljala kot partizanska in se poimenovala Štajerski bataljon. Sestavljali so ga tako nekdanji častniki kraljeve jugoslovanske vojske, ki so bili večinoma liberalno usmerjeni, kot mla- di fantje, ki so izhajali predvsem iz različnih katoliških združenj. Med obema skupinama je zato prihajalo do hudih trenj, še posebej zaradi samovoljnega in oblastnega obnašanja nekdanjih jugoslovanskih oficirjev. Največ pritožb je bilo prav proti Debeljaku, in sicer za- radi grobega ravnanja s podrejenimi, ustrahovanja okoliškega prebivalstva ter pobijanja in mučenja ujetnikov. Vendar je bil bataljon premajhen, da bi bil lahko uspešen v boju s tam- kajšnjimi partizani, zato se je Novak poleti 1942 s pomočjo novomeškega kaplana Nandeta Babnika dogovoril za sodelovanje z Italijani. Takrat je Štajerski bataljon stopil iz ilegale in se preimenoval v Legijo smrti, ki so jo Italijani pojmovali kot del MVAC. Po sporazumu z Italijani je Debeljak postal vodja urada MVAC pri poveljstvu divizije Isonzo v Novem mestu. Urad je vodil do njegove ukinitve 31. avgusta 1943, deloval pa je tudi v oddelku MVAC pri poveljstvu italijanskega 11. armadnega zbora v Ljubljani. Med njim in pripadniki skrajne katoliške smeri v protirevolucionarnem taboru, predvsem s skupino kaplana Franca Glavača, je prihajalo do stalnih napetosti in sovraštva, saj Debeljak kot liberalec in pristaš sokolstva zanje nikakor ni bil sprejemljiv. Po italijanski kapitulaciji se je Debeljak udeležil pohoda četnikov iz Ljubljane proti Grčaricam ter zbora vaških stražarjev in četnikov na Turjaku in v Zapotoku. Jeseni 1944 se je pridružil SNVZ na Notranjskem in postal poveljnik 3. bataljona, nato 1. udarnega polka v Prestranku, s katerim se je ob koncu vojne umaknil v Furlanijo, nato verjetno v Brazilijo. (ES 16, str. 37; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 222–227, 314–315; SI AS 1931, evidenca gradiva; Saje, F., Belogardizem, str. 148–605.) 702 BIOGRAFIJE Debeljak, Tine, dr. – Jamnik Tone (27. 4. 1903, Škofja Loka–20. 1. 1989, Buenos Aires) Literarni kritik, prevajalec, urednik in pesnik. Leta 1927 je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nato je nekaj časa na Poljskem zbiral gradivo za doktorsko disertacijo Reymontovi kmetje v luči književne kritike, ki jo je zagovarjal v letu 1936. V obdobju 1930–1934 je poučeval na gi- mnaziji v Nikšiću v Črni gori, po vrnitvi v Slovenijo je prevzel mesto kulturnega urednika pri katoliškem dnevniku Slovenec, od konca tridesetih let 20. stoletja do konca njenega izhajanja v letu 1944 je bil urednik literarne revije Dom in svet. Objavljal je ocene, kritike in preglede, prevajal dela slovenskih pesnikov in pisateljev, pisal spremne besede k izda- jam literarnih del. Med okupacijo se je opredelil za protikomunistični tabor. Nasprotoval je kulturnemu molku in leta 1944 izdal pesmi na domobranski strani padlega Franceta Balantiča. Maja 1945 je odšel v emigracijo, najprej na Koroško, nato v Italijo in leta 1948 prispel v Buenos Aires, kjer si je moral ustvariti novo življenje. Začel je kot čistilec stekle- nic, potem je bil uradnik v cementarni, po upokojitvi se je v celoti posvetil kulturnemu delu. V času bivanja v Argentini je med drugim izdal več pesniških zbirk, prevajal dela iz slovanske in argentinske književnosti, a tudi Dantejev Pekel, izdajal je časopis Svobodna Slovenija z občasnimi zborniki, sodeloval je pri Slovenski kulturni akciji in bil več let tudi njen predsednik. Danes ima v Aleji znamenitih Ločanov spominsko obeležje, leta 2003 je Muzejsko društvo Škofja Loka v sodelovanju z založbo Družina izdalo Debeljakove pesmi, črtice in pisma v knjigi Črni kamnitnik, leta 2009 je bil posthumno imenovan za častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka. (ES 2, str. 180; Igličar, A., Življenjska pot Tineta Debeljaka; Stanonik, M., In memoriam Janez Dolenc; Rot, A., Bojevnika, str. 421.) Debevc, Rado Jakob (2. 1. 1909, Vrhnika–1985?) Zdravnik v Radovljici. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; DAR.) BIOGRAFIJE 703 Demetrović, Juraj (11. 9. 1885, Jastrebarsko–1945, Beograd) Hrvaški politik in publicist. Že v dijaških letih je ustanovil list Naša moč (Naša snaga), vendar je bil zaradi svojih stališč izključen iz vseh šol na Hrvaškem in v Slavoniji, tako da je kot izredni dijak maturiral v Bjelovarju. V naslednjih letih se je pridružil Socialdemokratski stranki Hrva- ške in Slavonije ter postal njen tajnik. Tedaj se je zavzemal za demokratično preobrazbo Hrvaške in Avstro-Ogrske monarhije. Leta 1919 se je pridružil Demokratski stranki, nato Samostojni demokratski stranki, medtem je bil minister v tedanjih vladah; v tridesetih le- tih 20. stoletja je bil minister za trgovino in industrijo ter kmetijstvo. Večkrat je zagovar- jal radikalno agrarno reformo in si s tem ustvaril veliko nasprotnikov. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju JNS. Med vojno je sodeloval v srbski marionetni vladi Narodne rešitve, vendar naj bi se tedaj distanciral tako od sodelovanja s partizanstvom kot od odkritega sodelovanja z okupacijskimi oblastmi. V svoj krog je pritegnil Radosava Dimića in An- teja Kovaća. (HBL.) Derganc, Franc, dr. (2. 5. 1911, Ljubljana–10. 5. 1973, Šempeter pri Gorici) Zdravnik, profesor medicinske fakultete in strokovni pisatelj. Medicino je študiral v Ljubljani, Zagrebu in Pragi. Leta 1941 je postal asistent na kirurški kliniki v Ljubljani. Ob okupaciji se je takoj pridružil OF in z dr. Božidarjem Lavričem, dr. Bogdanom Brecljem, dr. Milanom Žumrom in drugimi sodeloval pri zdra- vljenju ranjencev. Junija 1942 je bil skupaj z Žumrom aretiran in obsojen na štiri leta in pol zapora ter novembra odveden v zapore v Italijo (Bologna, Castelfranco Emilia, Mo- dena, Verona, Trento). Decembra 1943 se je iz zaporov vrnil v Ljubljano in kmalu zatem odšel v partizane. Kot asistent na ortopedski kliniki v Ljubljani je po vojni delal istoča- sno tudi v bolnišnici v Valdoltri in še kasneje v Rovinju. Po njem je (od leta 1974) ime- novana Splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca« Nova Gorica v Šempetru pri Gorici. (ES 2, str. 236; SB.) 704 BIOGRAFIJE Derganc, Jože – Matko (7. 5. 1902, Semič–?) Železniški uradnik v Metliki. Pred vojno je bil član železničarskega kluba JRZ, sodeloval je pri domačih fantovskih odsekih in prosvetnem društvu. Med vojno je bil prvi belokranjski zaupnik SLS in nato član Okrožne organizacijske trojke SLS za Belo krajino. Vključil se je v Slovensko legijo, nato v Le- gijo smrti in vaške straže, obenem je podpiral tudi Jugoslovansko vojsko v domovini. Njegova akcija za vzpostavitev četniškega odreda na Gorjancih se je izjalovila. Po kapitulaciji Italije se je iz Metlike umaknil v Ljubljano, kjer je po nasvetu Mirka Bitenca vstopil v domobranstvo. Sprva je bil poveljnik čet v Ljubljani, jeseni 1944 stotnik SNVZ v Ajdovščini, od januarja 1945 vodja 3. bataljona 1. slovenskega udarnega polka SNVZ s sedežem v Ilirski Bistrici. Najboljše odnose naj bi imel z Jankom Debeljakom. (Mlakar, B., Domobranstvo na Primorskem, str. 108; SI AS 1931, OMS, 501-2/103, 502-6/30,106, 147, 503-3/28, 394, 503-10/24, 233.) Derganc, Mirko (Kazimir), dr. (4. 3. 1914, Ljubljana–28. 4. 1981, Ljubljana) Zdravnik, kirurg. Medicino je študiral v Ljubljani in Zagrebu, kjer je tudi diplomiral. Sprva je delal kot prostovoljec, od leta 1943 kot asistent na kirurškem oddelku ljubljanske bolnišnice. Po vojni je postal redni profesor medicinske fakultete in ustanovitelj ter vodja oddelka za plastično kirurgijo. (ES 2, str. 236.) Dermastia (Dermastja), Karol (Karl) (6. 12. 1881, Ljubljana–15. 12. 1951, Ljubljana) Profesor. V predvojni Jugoslaviji je bil profesor na trgovski šoli in gimnaziji v Ljubljani. Bil je tudi član mestnega sveta in načelnik finančnega oddelka ter predsednik Ljudske poso- jilnice. Politično je bil privrženec SLS in je tudi dejavno sodeloval v njenih organizacijah. Med okupacijo je ostal zvest SLS in odkrito nasprotoval OF. Po vojni je bil dva meseca zaprt. Njegov brat je bil odvetnik in zavarovalničar dr. Josip Dermastja. (SI AS 1931, OMS, šk. 931, Lm 0015187-0015189; Popisi prebivalstva, sistory.si; NŠAL, 03985, 278, str. 219.) Dežman, Josip (10. 11. 1898, Radovljica–3. 5. 1945, Lübeck, Nemčija) Častnik (podpolkovnik). V obdobju med obema vojnama je kot častnik kraljeve jugoslovanske vojske dosegel čin podpolkovnika. Pred drugo svetovno vojno je bil med drugim pomočnik komandanta 39. pehotnega polka v Ribnici. Med okupacijo se je pridružil vaškim stražam, kot rojalist je BIOGRAFIJE 705 simpatiziral tudi s četniki. Italijanski okupator ga je marca 1942 aretiral in poslal v tabori- šča v Italiji. Po vrnitvi iz internacije poleti 1943 je živel v Ribnici. Po kapitulaciji Italije, 11. septembra 1943, ga je podpolkovnik Ernest Peterlin imenoval za poveljnika vaških straž območja Ribnica–Kočevje–Suha krajina. Dežman se je skupaj z okoliškimi vaškimi stra- žarji in nekaterimi četniki pred partizani umaknil na Turjak. Poveljniki vaških straž, ki so se 12. septembra zbrali na Turjaku, so mislili, da bo poveljstvo prevzel Ernerst Peterlin, ki pa ni hotel zapustiti Ljubljane. Pričakovati je bilo, da bo poveljevanje prevzel Dežman, ki je imel najvišji čin, a so ga poveljniki Slovenske legije, predvsem tisti iz vrst članov akadem- skega kluba Straža, zaradi njegove naklonjenosti Jugoslovanski vojski v domovini in Mi- hailovićevemu gibanju odklonili. Dežman je odločno nasprotoval vztrajanju v turjaškem gradu, zato se je umaknil v Zapotok in potem v Ljubljano, kjer se je pridružil Slovenskemu domobranstvu. Januarja 1944 je postal poveljnik bojne skupine v Novem mestu, jeseni je bil predviden za poveljnika nove četniške enote, ki naj bi jo ustanovili na Gorjancih, a ga je gestapo zaradi suma sodelovanja z Dražo Mihailovićem interniral v taborišče Neuen- gamme. Ob koncu vojne so Nemci hoteli internirance premestiti s transportnimi ladjami; ladjo, na kateri naj bi bil Dežman, so potopila angleška letala in Dežman naj bi pri tem utonil. (ES 16, str. 41; OSP; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 239, 267, 269, 272; Grum, J., Turjak; SI AS 1515/278.) Dimnik, Stanko (17. 4. 1891, Postojna–13. 9. 1980, Ljubljana) Gradbeni inženir, šolnik, pisec razprav. Po zaključku tehnične visoke šole na Dunaju se je izpopolnjeval v Italiji, vendar je moral študij prekiniti zaradi nastopa prve svetovne vojne in vpoklica v vojsko. Leta 1923 je postal profesor geodezije na tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1938. Med vojno naj bi se kot član skavtske organizacije pridružil Narodni legiji, in sicer skupini, ki se je zbirala okrog Dušana Pleničarja in glasila Pobratim. Po italijanski kapitulaciji je prav na tej skupini zgradil Državno obveščevalno službo. Konec decembra 1945 je bil na t. i. božič- nem procesu obsojen na 12 let zapora; izpuščen je bil leta 1950. (SB; SRD; PŽ; SI AS 1931, OMS, 500-5/12, 502-6/28, 503-3/157, 159; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 382.) 706 BIOGRAFIJE Đujić (Djujić), Momčilo – Dal Dal (1907, Topolje–1999, San Diego, Kalifornija) Pravoslavni duhovnik in četniški komandant. Še pred maturo je odšel študirat pravoslavno bogoslovje v Sremske Karlovce. Po končanem študiju leta 1933 mu je dalmatinski vladika Irinej Đujić dodelil župnijo (paro- hijo) v Strmici pri Kninu. Z izgradnjo narodnega doma in vaškega vodovoda si je pridobil naklonjenost prebivalstva, zaradi ognjevitih pridig so mu rekli »ognjeni pop« (Pop vatra). Po atentatu na kralja Aleksandra leta 1934 in porastu napetosti med Srbi in Hrvati na ob- močju Knina je začel z organizacijo paravojaških četniških enot. Med drugo svetovno voj- no je bil komandant vojaške formacije, poznane kot Dinarska četniška divizija; sestavljena je bila predvsem iz lokalnega srbskega prebivalstva v Kninski krajini, od začetka leta 1942 je bila vključena v t. i. Jugoslovansko vojsko v domovini pod vodstvom Draže Mihailovića. V borbi proti partizanskemu gibanju in komunizmu se je Đujić povezal sprva z italijan- skim in nato še z nemškim okupatorjem, občasno, zaradi strahu pred partizani, a kljub sovražnim odnosom s hrvaškim prebivalstvom, celo z NDH Anteja Pavelića. Decembra 1944, v času partizanskega osvajanja Dalmacije in neuspešne borbe za Knin, se je Đujić po dogovarjanju z Antejem Pavelićem, Leonom Rupnikom in nemškimi oblastmi odločil za umik na območje Slovenije, kjer se je Dinarska divizija v Istri združila s četniki Dobroslava Jevđevića in pripadniki korpusa prostovoljcev (Srpski doborovoljački korpus) Dimitirija Ljotića. Povezane četniške enote so prešle v sestav operacijske cone Jadransko primorje in bile podrejene Odilu Globočniku, poveljniku vseh SS in policijskih enot v primorju. Maja 1945, po porazu nacistične Nemčije, je Đujić s pripadniki svoje enote odšel v Italijo in se predal zahodnim zaveznikom. Ti so jih odpeljali v južno Italijo, od tam v begunska tabori- šča v Nemčiji, potem so se razkropili. V letih 1947–1949 je bil Đujić v Parizu, od koder je skupaj s svojimi oficirji emigriral v ZDA. Nekaj časa je živel v ilegali, saj so jugoslovanske oblasti vztrajno zahtevale njegovo izročitev. Do tega zaradi hladne vojne in protikomu- nističnega razpoloženja v ZDA ni nikoli prišlo. V letu 1957 je osnoval Gibanje srbskih četnikov Ravne gore (Pokret srpskih četnika Ravne gore) in se uveljavil kot ena izmed najvplivnejših osebnosti četniške emigracije. Zaradi zločinov proti hrvaškemu civilnemu prebivalstvu je Jugoslavija še leta 1988 zahtevala njegovo izročitev (zaradi razpada države je bil postopek ustavljen). Med vojno v Bosni, ki je sledila razpadu Jugoslavije, naj bi finančno podpiral Srbe, leta 1998 mu je tedanja predsednica Republike Srpske Biljana Plavšić pode- lila častno priznanje. (Wikipedia; Academik. ) BIOGRAFIJE 707 Dolenc, Ančka (Ana) – Ada, Ančka (26. 9. 1908, Borovnica?–?) Uradnica, stenotipistka, tajnica Informativnega urada, nato splošnega oddelka pri Šefu pokrajinske uprave v Ljubljani, Mirka Bitenca in Komande Vzhodne Slovenije ter Iva- na Prezlja. (SI AS 1931, OMS, 501-2/33, 42, 501-3/ 4, 22, 33, 38, 54, 502-6/23, 184.) Dolenec, Ivan (24. 10. 1884, Sopotnica pri Škofji Loki–12. 2. 1971, Ljubljana) Profesor, klasični filolog, filozof, urednik in stenograf. Po končanem študiju klasičnega jezikoslovja na Dunaju v letu 1909 je poučeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Po začetku prve svetovne vojne je bil poklican k vojakom. Od leta 1917 do leta 1922 je opravljal službo slovenskega stenografa, sprva v parlamentu na Dunaju, nato tudi pri narodnem predstavništvu v Beogradu. Ob koncu leta 1922 se je vrnil k poučevanju. Zaposlen je bil na realni gimnaziji v Ljubljani, med šestojanuarsko diktaturo je bil kazensko premeščen v Mostar, potem je bil prosvetni inšpektor pri banski upravi, nato ravnatelj učiteljišča v Ljubljani, od leta 1939 do konca vojne je bil ravnatelj gimnazije v Novem mestu. V letih 1923–1933 je uredil in izdal štiri zvezke Izbranih spisov Janeza Evangelista Kreka. Politično je pripadal SLS in bil leta 1938 na listi JRZ izvoljen za narodne- ga poslanca. Med okupacijo je bil kot član vodstva SLS tudi član Slovenske zaveze. Zaradi protikomunističnega govora, ki ga je imel konec novembra 1943, je bil po vojni že 10. maja 1945 aretiran in 22. marca 1946 obsojen na dve leti zapora, na zaplembo premoženja in pet let izgube volilne pravice. Med prestajanjem kazni je začel pisati knjigo spominov, ki je pod naslovom Moja rast izšla leta 1973 v Buenos Airesu. Po pomilostitvi na začetku septembra 1946 se je vrnil v rojstni kraj. (OSP; Čuk, S., Obletnica meseca; SB; Saje, F., Belogardizem, str. 61, 180, 181, 207, 281, 470, 546; Čuk, M., Leta 1971 umrl Ivan Dolenc; Gašparič, J., SLS 1890–1941, str. 42.) 708 BIOGRAFIJE Dolinar, Andrej, dr. (1897, ?–?) Sodnik Višjega deželnega sodišča v Ljubljani. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Seznam osobja 1927.) Dolinar, Anton (13. 1. 1894, Trata nad Škofjo Loko–1. 8. 1953, Yates Centre, Kansas) Duhovnik, skladatelj in muzikolog. V Ljubljani in na Dunaju je študiral bogoslovje in glasbo, nato v Ljubljani doktoriral iz muzikologije. Zatem je služboval kot kaplan v Tržiču. Do konca druge svetovne vojne je bil urednik Radia Ljubljana in dirigent Glasbenega društva Ljubljana. Leta 1945 je emigri- ral v ZDA. (ES 2, str. 299; SB.) Dolšina, Janez Kaplan v Moravčah. (Rihar, L., Tranzicijska hermenevtika; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) Domazetović (Tomazetić), Konstantin (Krsto, Kosta) – Mali, Malin, Dugi (30. 11. 1906, Prilep–14. 10. 1944, Ljubljana) Novinar makedonskega rodu. Med drugo svetovno vojno (morda že prej) je živel v Ljubljani, kjer je bil poročen s pianistko poljskega rodu Hildo Horak. Domazetović je bil politični opazovalec Draže Mihailovića v Sloveniji in njegov zastopnik pri Poveljstvu Jugoslovanske vojske v domo- vini za Slovenijo. Proti koncu leta 1943 sta z Vladimirjem Vauhnikom dala pobudo za postavitev skupnega koordinacijskega odbora za usklajevanje delovanja vseh treh legij, kar ni bilo izvedljivo, saj je vsaka legija sledila svojim političnim interesom. Domazetović je BIOGRAFIJE 709 vodil najbolj tajno obveščevalno enoto na slovenskem ozemlju, Centralni presbiro, ki je bil na eni strani povezan s kraljevo jugoslovansko vojsko, na drugi pa podrejen britanskemu Intelligence Serviceu (IS); vsekakor je na obveščevalnem področju tesno sodeloval z Va- uhnikom, ki je tudi delal za britansko obveščevalno službo. Sredi leta 1944, ko je gestapo odkril oporišče Vauhnikove obveščevalne mreže v Zagrebu, se je Vauhnik umaknil v Švico, zamenjal pa ga je Domazetović. Oktobra 1944 ga je aretiral gestapo. V zaporu naj bi 14. oktobra naredil samomor, a je bil po mnenju svojcev umorjen. Dobra dva tedna po smrti (1. novembra 1944) se mu je rodila hči, poznejša pianistka in glasbena pedagoginja Marina Horak. (Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 212, 213, 324, 329, 333; Kranjc, M. F., Mira, str. 5; Smrtne žrtve, sistory.si; Flis, L., Srčnost bivanja.) Draxler (Drašler), Viktor, dr. (14. 4. 1905, Ljubljana–?) Odvetnik. Bil je član vodstva Švabsko-nemške kulturne zveze v Ljubljani. (Ferenc, T., Naci- stična raznarodovalna, str. 627; SI AS 1827, šk. 69, Seznam Nemcev; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Drnovšek, Bogdan (Božo), dr. (21. 5. 1915, ?–11. 4. 1995, Hudson, Florida) Pravnik in novinar. Drnovšek je bil liberalno usmerjen; bil je član Mladine JNS (OJNS), ki je po okupa- ciji izstopila iz JNS in se preimenovala v Novo Jugoslavijo. Bil je sourednik Zarje svobode, ki jo je avgusta 1942 začela izdajati Nova Jugoslavija; pozneje je postala glasilo Napredne delovne skupnosti, ki so jo na začetku leta 1942 ustanovile nekatere liberalne skupine (priz- navala je Mihailovićevo gibanje, sicer pa naj bi se zavzemala za federativno ureditev Jugo- slavije, socialne svoboščine, agrarno reformo, nacionalizacijo in pravičnejše meje). Skupaj s sodelavcem Andrejem Uršičem je veljal za duhovnega vodjo t. i. »mladih sredincev«, sodil je tudi med vodilne člane Sokolske legije in organizatorje četniškega gibanja v Ljubljani. Po prihodu nemškega okupatorja je skušal doseči kompromis s »staro« JNS, pozneje pa je pos- tal vezni člen med Mlado Jugoslavijo in organizacijskim štabom domobrancev. Od 1. junija 1944 je bil urednik časnika Jutro, ki naj bi ga »vpregel v voz belogardistične propagande«. Kot protikomunist in podpornik Mihailovićevega gibanja je leta 1945 emigriral v Trst, kjer se je zaposlil pri Glasu zaveznikov in postal član Slovenske demokratske zveze, nato se je izselil v ZDA. (Bevc, L., Spomini, str. 181; SI AS 1584, šk. 4, p. e. 159; SI AS 1582, šk. 185, Drnovšek Božo; SRD.) 710 BIOGRAFIJE Druschke, Clemens (Clement) (16. 9. 1915, Elbing–?) Nemški nacistični funkcionar, šef gestapa na Jesenicah. (SI AS 220, f. 35, Odločba 5; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Prosen, M., Videl sem ga.) Drufovka, Ivan (Ruffini, Giovanni) (25. 7. 1906, Gorica–1943, ?) Trgovec, zasebni uradnik, italijanski vohun. Do leta 1941 je živel v Trstu, kjer se je v letih 1921/1922 včlanil v mladinsko faši- stično organizacijo Avanguardia giovanile fascista (AGF). Leta 1927 je bil v Ljubljani v odsotnosti obsojen na 20 let zapora zaradi vohunstva za Italijo. Od maja 1941 je živel v Ljubljani ter služboval kot tajnik in prevajalec na Visokem komisariatu za Ljubljansko po- krajino. (Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 38; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 69, 77; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1797/I/1/135.) BIOGRAFIJE 711 Duhovnik, Anton – Mencinger, Tone (9. 5. 1910 (1909), Preska, Medvode–28. 4. 1945?, Flossenbürg) Duhovnik. Semenišče je obiskoval v Ljubljani, kjer je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Po- tem je bil kaplan na Koroški Beli, od leta 1938 do okupacije v Srednji vasi v Bohinju. Na Ko- roški Beli je imel stike s tigrovcem Slavkom Jelinčičem in v Srednji vasi z nekim Angležem, morda pripadnikom obveščevalne službe. Po prihodu Nemcev je bil aretiran in predan ita- lijanskim oblastem, ki so ga izpustile. Odslej je kot zasebnik živel v Ljubljani. Vključil se je v ilegalno dejavnost protikomunističnega tabora. Bil je član vodstva Slovenske legije in vodil njeno obveščevalno službo ter vzdrževal stike z vaškimi stražami in Karlom Novakom. Po kapitulaciji Italije je deloval v Trstu, kjer je pod nemškim okriljem pomagal organizirati SNVZ ter kot nadporočnik služboval pri njegovem propagandnem odseku. Od maja 1944 je vodil slovenski del nemške propagandne ustanove Kommando SS Adria Triest, ves čas pa je ilegalno delal za Slovensko legijo in sodeloval z zahodnimi obveščevalnimi službami. Septembra 1944 se je z mornariškim častnikom Rudolfom Pogačarjem odpravil iz Trsta skozi bojne črte v srednji Italiji proti Vatikanu, kjer je želel pojasniti položaj v Sloveniji, a ju je nemški okupator v Raveni aretiral. Preko zaporov v Padovi, Kopru, Trstu in Bolzanu je 8. februarja 1945 dospel v taborišče Mauthausen. Po podatkih sorodnikov naj bi umrl 26. aprila 1945, vendar v arhivih taborišča in Mednarodnega Rdečega križa datum njegove smrti naj ne bi bil zabeležen. Veljal je za izjemno delavnega, (pre)drznega in zaupljivega človeka. Tine Debeljak mu je posvetil Balado o Tonetu Duhovniku. (SB; Vovk, A., V spo- min in opomin, str. 361; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 28; Smrtne žrtve, sistory.si.) 712 BIOGRAFIJE E Eder, Hans Nemški nacistični funkcionar; član varnostne policije. Jeseni 1941 je bil v gospodarskem oddelku Urada šefa civilne uprave za Gorenjsko na Bledu pristojen za gostinstvo. (Ferenc, T., Okupacijska civilna uprava.) Ehrlich, Lambert, dr. (18. 9. 1878, Žabnice–26. 5. 1942, Ljubljana) Teolog in etnolog. Rojen v Žabnici v Kanalski dolini, na ozemlju tedanje Avstro-Ogrske. Teologijo je študiral v Rimu in Innsbrucku, kjer je leta 1903 doktoriral; leto prej je bil posvečen v duhov- nika. Kot kaplan je sprva služboval v Beljaku, nato je bil stolni kaplan v Celovcu in škofov tajnik, od leta 1910 do leta 1919 je bil profesor v celovškem bogoslovju. Ehrlich je odigral pomembno vlogo v katoliškem prosvetnem delu na Koroškem, po koncu prve svetovne voj- ne je bil kot odločen zagovornik pridružitve koroških Slovencev Kraljevini SHS in dober poznavalec koroških razmer vključen v jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu. Leta 1920, po Koroškem plebiscitu, s katerim je velik del slovenske Koroške pripa- del Avstriji, je Ehrlich zapustil rodno deželo. V obdobju 1920–1922 je študiral etnologijo v Oxfordu in med drugim napisal knjigo o verovanju avstralskih domorodcev (Origin of Au- stralian beliefs). Od leta 1922 vse do svoje smrti je bil profesor primerjalnega veroslovja na teološki fakulteti v Ljubljani. Bil je cerkveni zastopnik pri Slovenski dijaški zvezi, Akademski zvezi in Marijanski kongregaciji za akademike ter idejni in duhovni vodja leta 1937 ustanov- ljenega akademskega društva Straža. Sestavljali so ga radikalno katoliško usmerjeni študenti ljubljanske univerze, ki so se zbirali okrog Lamberta Ehrlicha in so bili pred tem vključeni v druga katoliška društva; v letih 1934–1937 so izdajali list Straža v viharju, glasilo študentske- ga dela Katoliške akcije in cerkvenega društva Straža, po katerem so se tudi poimenovali kot »stražarji«. Stražarji so si prizadevali za uveljavljanje katoliških načel v zasebnem in javnem življenju ter ostro nastopali proti marksizmu in boljševizmu; v nasprotju z drugo radikalno katoliško organizacijo, imenovano »mladci« (ta je najprej delovala na srednjih šolah, nato BIOGRAFIJE 713 tudi univerzi, vodil jo je gimnazijski profesor Ernest Tomec), ki je svojo dejavnost omejila na versko in socialno področje, naj bi se stražarji, kot elita katoliških izobražencev, dejavno vključevali tudi v politično življenje. Te razlike med mladci in stražarji so se kazale tudi v obdobju druge svetovne vojne. Medtem ko so se mladci v oborožen protikomunistični boj vključili šele z nemško mobilizacijo jeseni 1943, pa so se stražarji vanj samoiniciativno vključili že leto prej, kot pripadniki vaških straž in protikomunistične policije pod vodstvom italijanskega okupatorja. Kot skrajni desničarji so se stražarji večinoma že kmalu po začetku okupacije odločno usmerili proti OF in njihovi voditelji so bili med prvimi, ki so odloč- no zagovarjali kolaboracijo z italijanskim okupatorjem. Pozneje so bili stražarji pogosto v prvih bojnih vrstah legalnih in ilegalnih oboroženih protirevolucionarnih skupin, zato so bile tudi žrtve med njimi velike. Čeprav je morda Ehrlich najmočnejši vtis pustil prav kot duhovni in idejni vodja zelo dejavnega dela slovenske študentske mladine, je danes širše poznan tudi kot glasnik samostojne Slovenije. V primerjavi z večino vodilnih članov SLS, ki so, čeprav ne povsem zadovoljni s prvo Jugoslavijo, večinoma videli mesto Slovencev v okviru jugoslovanske države, je imel Ehrlich drugačne ideje. Slovenijo si je zamislil kot del zveze severno- in južnoslovanskih držav Poljske, Češke, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, Srbije in Bolgarije, v kateri bi imela vsaka enota zajamčeno svojo lastno državnost; ta zveza držav naj bi Evropo v vmesnem prostoru med Baltskim, Jadranskim in Egejskim morjem za vselej obvarovala germanske nevarnosti in rešila gospodarsko vprašanje Srednje Evrope, sedež pa naj bi imela v Sloveniji. Ehrlichov predlog je bil predstavljen v posebni študiji z naslovom Slovenski problem, ki ga je novembra 1941 poslal po tajnih kanalih v London, da bi z njim seznanil pristojno mednarodno javnost. Nadaljnje načrte mu je prekrižala smrt; 26. maja 1942 ga je ustrelil pripadnik VOS OF na Streliški ulici v Ljubljani. (ES 3, str. 2; ES 12, str. 335–336; Pacek, D., Mladci in stražarji; Godeša, B., Srednjeevropski; Žužek, A., Zagovornik samostojne Slovenije; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 54–55.) Eiletz, Leopold – Mlakar Lavo (16. 11. 1894, Tržič/Monfalcone–29. 3. 1981, Buenos Aires) Pravnik, podjetnik in politik. Leta 1900 se je družina preselila v Ljubljano, kjer se je šolal. Po zaključeni gimnaziji je bil zaradi nastopa prve svetovne vojne vpoklican v vojsko. Pravo je študiral v Zagrebu in Ljubljani. Že v študentskih letih je bil dejaven v javnem življenju; zanimale so ga socialne zadeve in kasneje tudi zadružništvo. Postal je predsednik katoliškega akademskega društva Danica. Leta 1919 je bil kot dijak član levega krila SLS. Leta 1921 je nastopil službo pri Pokrajinski upravi v Ljubljani, kamor ga je sprejel Ivan Hribar. Pravne študije je končal leta 1923 v Ljubljani. Zatem je služboval kot okrajni glavar v Slovenj Gradcu in Mariboru, kjer je dočakal izbruh druge svetovne vojne. Leta 1941 se je umaknil v Ljubljano. Novembra 1944 je v vodstvu Socialne pomoči nasledil Narteja Velikonjo. Po vojni je preko Koroške in Italije emigriral v Argentino, kjer je služboval kot šef pravne knjižnice pri Ministrstvu za javna dela in bil med drugim predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. Kot upo- kojenec je živel v Buenos Airesu. (SI AS 827; Bevc, L., Spomini, str. 149; Svobodna Slovenija, št. 12, leto 1981, str. 3; Mlakar, B., Tragično srečanje, str. 61; Eiletz, M., Moje domobranstvo; Popisi prebivalstva, sistory.si.) 714 BIOGRAFIJE Emmer, Fanouš (Franc) (26. 7. 1918, Kranj–4. 12. 1941, Ljubljana) Inženir rudarstva. Po očetu je bil Čeh; študiral je montanistiko, najprej na Češkem, nato na tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1941 diplomiral. Že pred drugo svetovno vojno je bil pri- padnik četniške organizacije, po okupaciji pa je skušal osnovati novo četništvo, ki naj bi postopoma in v navezi z zahodnimi zavezniki pripravljalo osvoboditev domovine. V ta namen je ustanovil in vodil Slovensko narodno gibanje, v katero je skušal povezati več manjših skupin tako iz katoliškega kot tudi liberalnega političnega tabora, k sodelovanju je vabil še druge, tudi sodelavce OF in komunistične partije, kar je povzročalo zmedo, med- sebojno nezaupanje, boj za vpliv in vrivanje nasprotnih agentov. Največ uspeha je imel med študenti, pri nekdanjih častnikih jugoslovanske vojske in deloma pri Katoliški akciji. Svojo organizacijo je širil na Dolenjsko in Notranjsko, načrte je imel tudi na Gorenjskem. Privr- ženci iz vojaških vrst so mu svetovali odločnejši nastop do OF in njenega vodstva, zato je prišlo do več neosnovanih obtožb o nameravanih atentatih in povezavah z gestapom. VOS OF ga je proglasila za nevarnega nasprotnika in ga usmrtila. (OSP.) Erceg, Ivan – Požar (1904, Drniš–?) Po poklicu je bil davčni uradnik, zaposlen pri Davčni upravi mesta Ljubljana. Med okupacijo je bil sekretar »Matičnega odbora OF za ustanove«, ki je pod okriljem OF zdru- ževal pomembnejše državne in samoupravne urade v Ljubljani. Povezan je bil z vodilnimi aktivisti OF in komunistične partije v Ljubljani ter imel pregled nad delovanjem članov in vodstev tako osnovnih organizacij OF kot komunistične partije. Na začetku januarja 1945 ga je aretirala slovenska politična policija. Potem ko je podal obširno poročilo o svojem poznavanju OF v Ljubljani, je bil izpuščen in zadolžen za »agentsko delo« v Avstriji. Po nje- govih lastnih besedah je bil deležen blažjega ravnanja zato, ker je imel državljanstvo NDH. (Tršan, L., Razbitje OF, str. 7, 9, 11, 85, 87.) BIOGRAFIJE 715 Erman, Marjan, dr. Med vojno je bil v sodnijskem odseku Slovenskega domobranstva. (Mlakar, B., Slo- vensko domobranstvo, str. 296.) F Fajdiga, Vilko (Viljem Alojzij), dr. Duhovnik, teolog, profesor. Bogoslovje je študiral v Ljubljani, doktoriral je na pariškem katoliškem inštitutu. Med leti 1933 in 1943 je na eni od ljubljanskih gimnazij poučeval verouk, omenjal se je tudi kot naslednik Lamberta Ehrlicha. Po vojni je predaval na teološki fakulteti v Ljubljani. Med drugim je bil tudi urednik verskih listov. (OSP; SI AS 1781/167.) Fajfar, Tone – Gašper (20. 2. 1913, Spodnji Brnik–12. 12. 1981, Ljubljana) Grafik, politik, publicist, krščanski socialist in sindikalni delavec. Po končani grafični šoli se je zaposlil v tiskarni v Kranju, pozneje v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani. Leta 1936 je postal tajnik krščanskosocialističnega sindikata Jugoslo- vanska strokovna zveza (JSZ) v Ljubljani in leta 1939 urednik Delavske pravice. Zavzemal se je za neodvisnost sindikalnega gibanja od vodstva katoliške stranke in za sodelovanje s komunisti. S pooblastilom vodstva JSZ je poleti 1940 navezal politične stike s KPS. Na ustanovnem sestanku OF 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši je bil izbran v njen izvršni odbor in imel velike zasluge za vključevanje krščanskosocialističnega delavstva v OF. Spomladi 1942 je odšel na partizansko svobodno ozemlje, kjer je sodeloval pri ustanovitvi novih sindikalnih organizacij, oktobra 1943 je bil na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvoljen za člana predsedstva SNOO. Po vojni je bil med drugim minister v različ- nih slovenskih vladah, član vodstva OF in nato SZDL Slovenije. Leta 1946 se je formalno vključil v KPS in bil od leta 1959 do leta 1968 član njenega Centralnega komiteja. Bil je med 716 BIOGRAFIJE ustanovitelji Prešernove družbe, dolgoletni urednik Obzornika in Ljudske knjige, pisal je prispevke o vlogi slovenskih krščanskih socialistov v OF, v knjigi Odločitev je objavil svoje spomine in partizanski dnevnik. Je nosilec visokih državnih odlikovanj. (ES 3, str. 75–76; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 55.) Falež, Štefan, dr. (3. 12 1920, Orehova vas–8. 12. 2009, Rim) Pravnik in doktor političnih ved. Leta 1940 je maturiral in se vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Že kmalu je stopil na politično pot svojega očeta, poslanca SLS; še pred koncem študija ga je namreč Anton Korošec, takrat minister za prosveto, postavil za uradnika na svojem ministrstvu. Nemški napad na Jugoslavijo je Falež dočakal v Beogradu, potem se je preko Bosne in Hercegovine vrnil v Slovenijo ter decembra 1941 odšel v Rim. Februarja 1942 ga je Jugoslovanska kralje- va vlada v Londonu dodelila kraljevemu veleposlaništvu pri Svetem sedežu. Na tem mestu je ostal do jeseni 1944, ko se je zaradi sklenjenega sporazuma med NOV in londonsko vlado tej službi odrekel. Ostal je v Rimu in se zaposlil pri Komisiji za begunce Zavezniške vojaške vlade (AMG) in v uradu Ameriške škofovske konference za pomoč (Catholic Relief Services), kjer je deloval do leta 1949, ko je odšel v ZDA na podiplomski študij mednaro- dnega prava. Leta 1951 ga je Sveti sedež imenoval za predstavnika Mednarodne katoliške komisije (ICM) v Venezueli in Kolumbiji; v letu 1954 se je vrnil v Rim in se začel kot zaseb- nik ukvarjati z gradbeništvom, hotelirstvom in turizmom ter v letih 1964–1985 sodeloval pri organizaciji papeških potovanj. Med bivanjem v tujini si je prizadeval za drugačno, samostojno Slovenijo, predvsem v ZDA, kjer je bil leta 1950 med pobudniki Akcijskega odbora za svobodno Slovenijo in časnika Slovenska država. Vzdrževal je stike s slovensko politično emigracijo, v času slovenske pomladi pa se je tesneje povezal z enako mislečimi v domovini. Po nastanku samostojne slovenske države je bil imenovan sprva za pooblašče- nega predstavnika v Vatikanu in naslednje leto za veleposlanika. Leta 1997 se je odločil za odstop. Ob koncu omenjene službe je poudaril, da je ponosen na to, da je lahko pripomo- gel k uveljavitvi ugleda Slovenije v vatikanskih krogih. (Štefanič, M., 100. obletnica; Umrl Štefan Falež.) Fatur, Jakob (1882, Zagorje, Pivka–30. 12. 1973, Črnivec) Župnik in dekan v Radovljici. V Radovljico je kot župnijski upravitelj prišel po smrti prejšnjega dekana Janeza Novaka leta 1918. Stolni prošt Andrej Kalan ga je kot župnika v Radovljici umestil 16. no- vembra 1919. Prvega maja 1941 so župnika in dekana Faturja odpeljali najprej v Begunje, potem v Mengeš in nato še v izgnanstvo v Srbijo. Po vojni je živel v emigraciji, nazadnje v Selčah pri Brežah na avstrijskem Koroškem. (DAR; Kamra; SRD.) BIOGRAFIJE 717 Felicijan, Jožef (Josip), dr. (28. 9. 1916, Škofja vas–10. 4. 1993, Toronto) Zgodovinar, profesor. Zgodovino je študiral v Ljubljani, kjer je leta 1943 diplomiral in dve leti kasneje doktoriral. Med vojno je bil domobranski častnik, ki se je maja 1945 z domobransko vojsko umaknil na Koroško in od tam preko Rima v Ameriko. Od leta 1951 je služboval kot profe- sor v Steubenvil u in Clevelandu ter izdal knjigo o karantanskih knezih. (OSP.) Ferlinc, Bogdan – ing. Kmet (31. 1. 1892, Šmarje pri Jelšah–10. 5. 1980, Celje) Agronom. Ob koncu prve svetovne vojne se je pridružil Maistrovim borcem za severno mejo. Leta 1919 je diplomiral na visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju. Najprej je bil zaposlen kot kmetijski referent v Mariboru, nato je nekaj let delal predvsem v Sremu in Vojvodini, v obdobju 1933–1945 je bil ravnatelj Kmetijske družbe za Slovenijo in urednik glasila Kmetovalec. Politično je deloval v kmetijskem krilu JNS. Med drugo svetovno voj- no se je vključil v dejavnost protikomunističnega tabora. Bil je član vodstva (direktorija) JNS in njen zastopnik v nekaterih organih Slovenske zaveze. Iz dokumentov Šmajdovega arhiva je razvidno, da je bil tudi vodja socialnega odseka Jugoslovanske vojske v domovini. Po končani vojni je bil aretiran, 15. januarja 1946 je bila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani proti njemu in 15 drugim osebam vložena obtožnica zaradi podpiranja Draže Mihailo- vića ter organiziranja Sokolske in Narodne legije; Ferlinc naj bi kot član direktorija JNS pomagal Mihailovićevemu gibanju s širjenjem propagande, sodeloval na sestankih Sokol- ske legije, družinam četnikov naj bi izplačeval denarne podpore, zbiral denar in perilo za četniške odrede ipd. Ladislav Bevc je v Spominih sicer zapisal, da je bil obsojen na dolgo zaporno kazen, vendar ga je leta 1946 že mogoče zaslediti na mestu predstojnika inštituta za rastlinsko proizvodnjo Kmetijskega znanstvenega zavoda Slovenije v Ljubljani. Na tem mestu je ostal do leta 1953, potem je bil do leta 1958 vodja agroekološkega odseka Inšti- tuta za hmeljarstvo v Žalcu. Napisal je več poljudnoznanstvenih in strokovnih člankov. (ES, 3, str. 97; Bevc, L., Spomini, str. 135, 177, 279–281, 289–290; PP; Ivešič, T., Skriti dokumenti Ivana Puclja.) 718 BIOGRAFIJE Finec (Finc), Milan – Klun, Korbar, K, XXV (23. 9. 1909, Cerknica–verjetno 1956) Tajnik Kmečke zveze v Ljubljani. Pred drugo svetovno vojno naj ne bi bil član nobene stranke. V prvih mesecih leta 1942 se je včlanil v Slovensko legijo (SL), kar je razumel tudi kot vključitev v SLS, ki je legijo podpirala. Po dveh mesecih je dobil funkcijo okrožnega vodje SL za okrožje Bežigrad; op- ravljal jo je do decembra 1943, ko je bil imenovan za organizacijskega vodjo pri mestnem poveljstvu SL in na tem mestu je ostal vse do aretacije. Med njegove naloge je sodila tudi koordinacija z Dekliško ali Žensko legijo, katere naloga je bila širjenje protikomunistične propagande, sodelovanje na tovrstnih prireditvah, zbiranje podatkov in preskrba četnikov, s katerimi je SL sodelovala, s hrano, obleko ipd. Kot ilegalni pooblaščenec SL je deloval tudi v Obveščevalni službi (OBV), ustanovljeni proti koncu leta 1943, iz pripadnikov ekstremne protikomunistične skupine Franca Glavača in članov Slovenske legije, ki se je pozneje pre- imenovala v Tajno obveščevalno službo (TOS). Glede vodenja te službe obstajajo različna poročila, nekateri so menili, da jo je vodil Finec, drugi pa, da je bil njen vodja Glavačev pristaš Egidij Vršaj. Finec naj bi sodeloval tudi z Informativnim uradom Pokrajinske upra- ve, ki ga je vodil Janko Kregar. Decembra 1944 je gestapo, potem ko je našel pri članu Slo- venske legije Vinku Lipovcu načrt o možnem ukrepanju proti Nemcem, v frančiškanskem župnišču v Spodnji Šiški pa orožje, zajel več frančiškanov in članov Slovenske legije, med njimi tudi Finca, ki je bil 1. marca 1945 skupaj še z nekaterimi drugimi odpeljan v Dachau. Po končani vojni je bil vrnjen v Jugoslavijo. Na t. i. božičnem procesu, ki je potekal od 19. do 23. decembra 1945 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je bil obtožen sodelovanja s protikomunističnimi vojaškimi organizacijami in partizanom sovražnimi obveščevalnimi službami; obsojen je bil na smrt z ustrelitvijo, a je bil marca 1946 pomiloščen, kazen pa mu je bila zmanjšana na 20 let zapora. Nekaj let pozneje je bil za ista dejanja ponovno obsojen na smrt z ustrelitvijo, novembra 1951 spet pomiloščen, ob koncu decembra 1954 pa je bil pogojno izpuščen iz zapora. (SI AS 1931, šk. 531–535, 80–8, Božični proces, Finc Milan, zaslišanji z dne 15. in 16. 6. 1948; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 208, 213, 325; ista, Cerkev na zatožni klopi, str. 132; Velikonja, T., Zarja in mrak.) BIOGRAFIJE 719 Finžgar, Fran Saleški (9. 2. 1871, Doslovče–2. 6. 1962, Ljubljana) Duhovnik, pisatelj, dramatik in prevajalec. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil leta 1894 posvečen za duhovnika. Služboval je v različnih slovenskih krajih, od leta 1918 dalje je bil župnik v Trnovem v Ljubljani. Bil je tudi predsednik Nove založbe, urednik Mohorjeve družbe in Mladike, napisal je številne črtice, povesti, romane in igre ter bil leta 1938 izvoljen za rednega člana SAZU. Pred drugo svetovno vojno je spadal že med starejšo generacijo javnih osebnosti, vendar je tako tedaj kot pozneje obdržal avtoriteto in vpliv na javno mnenje. Med okupacijo je bil kot poznan kulturni delavec pod pritiskom italijanskih okupacijskih oblasti. Z ustanavljanjem oboro- ženih protikomunističnih oddelkov se ni strinjal, čeprav naj bi ga vodstvo protirevolucije večkrat sililo, naj javno obsodi partizanstvo, temveč se je, morda tudi pod vplivom Edvarda Kocbeka, opredelil za podporo OF. Za svoje literarno delo je leta 1951 prejel Prešernovo nagrado. V osebnem dosjeju Albina Šmajda je omenjen tudi Franov brat Janez Finžgar, te- daj župan Breznice. (SI AS 1931, šk. 404; ES 3, str. 116–117; SB; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 103–104, 163–164, 167, 188; Saje, F., Belogardizem, str. 499.) Fischinger, Josip, dr. (1881, ?–?) Deželnosodni svetnik na Okrožnem sodišču v Novem mestu. (Seznam osobja 1927.) Flajnik, Peter Duhovnik, dekan v Kočevju. Med leti 1949 in 1955 je bil Flajnik zaprt. (Pust, A., Palme mučeništva, str. 415.) 720 BIOGRAFIJE Flandin, Pierre Étienne (12. 4. 1889, Pariz–13. 6. 1958, Saint-Jean-Cap-Ferrat) Francoski pravnik in politik. V obdobju med obema vojnama je bil poslanec, večkratni minister, od novembra 1934 do maja 1935 tudi predsednik vlade. V času njegovega predsedovanja je Francija pod- pisala več pomembnih bilateralnih sporazumov, med drugim z Italijo in s Sovjetsko zvezo. V letu 1936, ko so Nemci poslali svoje čete v Porenje, je Flandin kot zunanji minister pred- lagal uporabo francoskih oboroženih sil, a ga je podprla le manjšina ministrov. Nepriprav- ljenost tako francoske kot britanske vlade za ukrepanje proti Hitlerju ga je spodbudila k prepričanju, da bo Nemčija prevladala v Evropi in da bo morala Francija sprejeti neizogib- no. Philippe Pétain, vodja vichyjske Francije, ga je leta 1940 postavil za zunanjega ministra, a je Flandin ostal na tem položaju le nekaj mesecev. Leta 1946 je bil sicer obtožen izdaje in spoznan za krivega, a je bil zaradi pomoči francoskemu odporu oproščen. (EB.) Frakelj, Franc – Peter Skalar (19. 1. 1917, Dražgoše–?, Kanada) Pravnik. Po opravljeni maturi se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral septembra 1942. Po diplomi je postal član ljubljanske Mestne straže. Poznan je bil po gro- bem zasliševanju in mučenju zaprtih v belgijski vojašnici v Ljubljani (današnja Metelkova), kjer je bil takrat vojaški zapor. Konec leta 1942 je bil na predlog vodstva Slovenske legije imenovan za poveljnika vaške straže na Ljubljanskem barju. Spopada med partizani in va- škimi stražami na Turjaku po kapitulaciji Italije se ni udeležil, saj naj bi predvidel partizan- sko zmago in se še pravočasno umaknil. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva je pos- tal poveljnik domobranske postojanke na Ižanski cesti v Ljubljani. Pod njegovim vodstvom je tamkajšnja domobranska posadka v Kozlarjevi gošči umorila najmanj deset oseb. Frakelj je bil zaradi disciplinskega prekrška obsojen na mesec dni zapora, a ne zaradi umorov, ampak zato, ker trupel ni pokopal v skladu z veljavnimi predpisi; potem je bil premeščen na Škofljico. V času svojega delovanja na območju Barja naj bi Frakelj zagrešil še več dru- gih umorov, za katere ni nikoli odgovarjal pred sodiščem. Ob koncu vojne je odšel najprej na Koroško, nato v Italijo in od tam v Kanado. Pod imenom Peter Markis se je nastanil v BIOGRAFIJE 721 Torontu, kjer je bil upravitelj denarnega zavoda »Slovenian Parish Credit Union Ltd.«. De- javen je bil v slovenskih emigrantskih organizacijah (podpredsednik Slovenske krščansko- demokratske stranke za Kanado, član Zveze društev slovenskih protikomunističnih borcev Tabor), pisal je v emigrantske časopise in nastopal kot govornik na prireditvah. (Vidic, J., Vojni zločinec, str. 6; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 317; Kržan, V., Kaj bomo brez; SI AS 220, f. 24, Odločba 14.) Franco, Francisco (4. 12. 1892, Ferrol–20. 11. 1975, Madrid) Španski general in politik. Obiskoval je vojaško akademijo v Toledu in sodeloval v španski vojaški akciji v Maroku. Leta 1926, potem ko je uspešno zatrl upor Maročanov, je postal brigadni general in narodni junak. Deset let pozneje (1936), ko je prevzela oblast levo usmerjena Ljudska fronta, je bil poslan na Kanarske otoke, a je že v juliju istega leta izvedel vojaški udar in začel državljansko vojno, v kateri je aprila 1939 zmagal. Med drugo svetovno vojno mu je uspelo, da je ostala Španija nevtralna. V letu 1947 je sicer uvedel t. i. katoliško mo- narhijo, a je Španijo spremenil v diktaturo, v kateri je imel vse do svoje smrti popolno politično in vojaško oblast. (Antič, I., VSBL, str. 321–322; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 801.) Fröhlich (Frelih), Franc – Vesel (19. 5. 1901, Zgornja Sorica–junij 1945, Kokra?) Duhovnik, domobranski kurat. Po končanem študiju teologije v Ljubljani je sprva leta 1928 postal kaplan v Škocja- nu pri Novem mestu, kasneje na Vrhniki in leta 1937 v Gorenjem Logatcu. Že leta 1938 je odšel v Kokro nad Kranjem, kjer je kot župnijski upravitelj deloval do nemške zasedbe Gorenjske. Maja 1941 so ga nemške okupacijske oblasti aretirale in izgnale v Neodvisno državo Hrvaško, od koder je zbežal v Ljubljano. Od septembra 1941 je bival na Čatežu pri Zaplazu; v tem obdobju je podprl tamkajšnjo protikomunistično akcijo in postal kurat MVAC v Novem mestu. Pripadal je skupini, ki je nasprotovala Karlu Novaku in Janku Debeljaku ter podpiral idejo o združitvi MVAC s slovenskimi četniškimi enotami. Od leta 1944 je deloval kot domobranski kurat v Novem mestu. Ob umiku domobrancev maja 1945 je verjetno odšel s skupino, ki je šla proti Zidanemu Mostu in lahko bi bil s strani par- tizanov zajet pri Radečah. Kraj in datum smrti nista znana, najverjetneje je bil umorjen v juniju 1945. (Saje, F., Belogardizem, str. 349, 366, 387, 525, 562; Pust, A., Palme mučeništva, str. 194; Smrtne žrtve, sistory.si.) 722 BIOGRAFIJE Frumen, Ernest, dr. – Brumen (5. 7. 1916, Otovci na Goričkem–2013, Hamilton) Pravnik, policijski uradnik. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in Ljubljani. Pravo je študiral na pravni fakulteti v Ljubljani in tam leta 1942 tudi promoviral. Med okupacijo je bil član pokrajin- skega odbora SLS za Štajersko, tik pred koncem vojne je sodeloval v plenumu SLS, ki se je z liberalno JNS dogovoril o ustanovitvi Narodnega odbora. Po koncu druge svetovne vojne je emigriral v Kanado. Sprva se je zaposlil pri naftnem podjetju, deloval je tudi kot znanstvenik. V bližini Hamiltona se je občasno srečeval s salezijanci. (SI AS 1931, OMS, 601-1/78, 85, 600-21/135; Žerdin, J., Blagoslovili portret.) Funk, Walther (18. 8. 1890, Trakehnen (Jasnaja Poljana)–31. 5. 1960, Düsseldorf) Nemški nacist in ekonomist, od leta 1938 je bil gospodarski minister Tretjega rajha in od leta 1939 predsednik njegove banke. Študiral je v Berlinu in Leipzigu. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je pridružil nemški vojski. Po letu 1916, ko je bil spoznan za nezmožnega za opravljanje vojaške služ- be, se je vrnil k novinarstvu, s katerim se je ukvarjal že od leta 1912. V letu 1922 je postal urednik vodilnega nemškega finančnega in ekonomskega časnika Berliner Börsen Zeitung, kmalu zatem se je vključil v nacistično stranko. Leta 1931 ga je Adolf Hitler povabil v svoj kabinet za svetovalca, leta 1938 je postal minister za ekonomske zadeve, podrejen Her- mannu Göringu. Funk je sodeloval tako pri gospodarskem načrtovanju napada na Sovjet- sko zvezo kot pri načrtu uničenja Judov. Po vojni je bil obsojen pred mednarodnim sodiš- čem za vojne zločine v Nürnbergu na dosmrtno zaporno kazen, a je bil predčasno izpuščen maja 1957. (EB.) BIOGRAFIJE 723 Furlan, Boris, dr. (10. 11. 1894, Trst–10. 6. 1957, Radovljica) Odvetnik, znanstveni pisatelj in univerzitetni profesor. Najprej je študiral filozofijo na pariški Sorboni, zaradi očetove smrti se je vrnil v Trst in odšel študirat pravo na Dunaj. Med prvo svetovno vojno je bil poklican k vojakom, potem je nadaljeval študij prava v Zagrebu in tam leta 1920 promoviral. Ker v Trstu štu- dij na zagrebški univerzi ni bil priznan, je leta 1921 doktoriral še v Bologni. Odvetniško pripravništvo je opravljal v Trstu, leta 1925 je za kratek čas odprl samostojno odvetniško pisarno, potem je imel skupno pisarno z dr. Josipom Vilfanom. Od leta 1923 do leta 1928, ko je list prenehal izhajati, je bil urednik Pravnega vestnika, v katerem je objavljal razprave s področja filozofije, etike in zakonodaje. Življenje slovenskih domoljubov je postajalo v fa- šistični Italiji vedno bolj nevarno, zato je leta 1930 pobegnil v Ljubljano. V študijskem letu 1930/31 je postal docent za pravno filozofijo na pravni fakulteti v Ljubljani, odprl je tudi lastno odvetniško pisarno, ki jo je obdržal do leta 1936, ko je bil imenovan za profesorja za pravno enciklopedijo in pravno filozofijo. Proti koncu marca 1941 je z britansko pomočjo zapustil Jugoslavijo. Vojno je preživel v ZDA in Londonu, kjer se je ukvarjal s propagando za Jugoslavijo, nekaj časa je bil tudi minister v jugoslovanski emigrantski vladi. Od oktobra 1943 je javno podpiral jugoslovansko partizansko gibanje. Na začetku leta 1945 se je na svojo željo vrnil v Jugoslavijo. Maja 1945 je ponovno nastopil službo na ljubljanski pravni fakulteti, sredi avgusta je bil izvoljen za njenega dekana. Zaradi kritičnega odnosa do nove oblasti in stikov s tujimi državljani je bil avgusta 1947 na t. i. Nagodetovem procesu obsojen na smrt, nato pomiloščen, kazen mu je bila zmanjšana na 20 let prisilnega dela. Marca 1951 je bil pogojno izpuščen. Prejšnje službe ni dobil več, z znanstvenim delom je kljub slabemu zdravstvenemu stanju nadaljeval vse do svoje smrti. (ES 3, str. 162; Jeraj, M., Melik, J., Na- godetov proces, str. 42–50; SB.) 724 BIOGRAFIJE Furlan, Tomaž (9. 12. 1901, Verd–20. 6. 1960, Ljubljana) Zdravnik fiziolog in publicist. Medicino je študiral v Ljubljani in Innsbrucku, kjer je leta 1927 diplomiral. Zaposlil se je v zdravilišču na Golniku in bil leta 1938 imenovan za primarija. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju protituberkuloznih dispanzerjev, politično deloval v SLS, pisal v strokovne revije, od leta 1935 do leta 1941 je urejal poljudnoznanstveni list Delo proti tuberkulozi. Leta 1940 je objavil delo Poslednje vzmeti zgodovine, v katerem je ugotavljal, da so za ve- like zgodovinske dogodke in spremembe odgovorne narodove vitalne sile in ne socialni, idejni ali ekonomski razlogi. Po letu 1941 je bil šef zdravilišča na Fruški gori, nato se je udeležil bojev na sremski fronti. Po vojni je ponovno služboval na Golniku kot direktor, pljučni kirurg in terapevt ter vzgojil celo vrsto priznanih strokovnjakov. (ES 3, str. 162; Fras, M., Mariborski župan.) G Gabrovšek, Andrej (24. 10. 1891, Rovte–19. 1. 1955, Boljunec) Duhovnik in publicist. Brat Franca Gabrovška. Junija 1915 je bil v Trstu posvečen v duhovnika, potem je kot kaplan služboval v Hrušici in kot ekspozit v Podgradu, od leta 1924 do leta 1941 pa je bil kaplan v Rojanu, kjer so mu fašistične oblasti leta 1936 prepovedale maševati v slovenskem jeziku. V času fašizma je vodil Marijino družbo, ki je pomembno pripomogla k ohranjanju slovenske narodne zavesti. Urejal je slovenska lista Teden in Mali list. Po nemški zasedbi Jugoslavije so bili v arhivih zunanjega ministrstva najdeni zapiski, po katerih naj bi bila Božo Mila- nović in Andrej Gabrovšek dejanska voditelja katoliško usmerjenih pripadnikov sloven- ske in hrvaške manjšine v Julijski krajini, zaradi česar so ju italijanske fašistične oblasti internirale v Bergamo. Aprila 1944 se je Gabrovšek vrnil v Trst, kjer pa niso več nastav- ljali slovenskih duhovnikov. Zato je sprejel mesto župnega upravitelja v Divači in potem v Dolini, a se je kmalu umaknil nazaj v Trst in tam delal kot notar. Od leta 1949 je bil kaplan v Boljuncu, kjer je ostal do smrti. Zanimala so ga gospodarska in socialna vpraša- nja ter zadružništvo, dejaven je bil tudi v političnem življenju. Demokratično usmerjeni tržaški Slovenci in Hrvatje so leta 1947 ustanovili združenje slovenskih in hrvaških kr- ščanskih socialcev, ki se je leta 1952 preimenovalo v Slovensko krščansko socialno zvezo. Leto pozneje je njen predsednik postal Engelbert Besednjak, Gabrovšek pa njegov na- mestnik. Besednjak je leta 1954 ustanovil glasilo Novi list, pri katerem je Gabrovšek kot soustanovitelj sodeloval do smrti. (SB.) BIOGRAFIJE 725 Gabrovšek, Franc (10. 4. 1890, Rovte–19. 7. 1951, Milwaukee) Duhovnik in politik. Brat Andreja Gabrovška. Teologijo je študiral v Ljubljani in bil leta 1913 posvečen v duhovnika, nato je kot kaplan služboval v različnih krajih. Bil je eden izmed najvplivnejših osebnosti SLS, med leti 1923 in 1928 tudi njen tajnik. V tem obdobju je postal ravnatelj Zadružne zveze v Ljubljani. Po letu 1929, ko je bila s šestojanuarsko diktaturo stranka razpuščena, je bil Gabrovšek član njenega ilegalnega vodstva. Leta 1938 je bil izvoljen za državnozborskega poslanca. Neposredno pred vojno se je vodstvo SLS odločilo, da pošlje v tujino dva svoja zastopnika. Najprej so izbrali Franca Gabrovška, nato še Alojzija Kuharja. Sprva sta mora- la odpotovati v Beograd k slovenskima ministroma, potem naprej po lastnem preudarku. Od aprila 1943 je Gabrovšek deloval v ZDA, kjer se je ukvarjal s slovenskimi notranjimi in zunanjepolitičnimi vprašanji ter vzdrževal redne zveze z vodstvom SLS v emigraciji in domovini. Sprva je deloval v jugoslovanskem informacijskem centru v New Yorku, leta 1944 se je preselil v Cleveland, nato je leta 1948 postal župnik v Milwaukeeju. (Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 37, 42; Pelikan, E. Tajno delovanje, str. 545; SB (Andrej Gabrovšek); Arnež, J., Slovenska ljudska stranka, str. 245; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 321, 441, 482.) Galle, Helena (roj. Pirnat) (4. 4. 1915, Kamnik–?) Zobozdravnica. Med drugo svetovno vojno je nekaj časa sodelovala z OF. Ko je njen izbranec padel v partizanih, se je pred koncem vojne poročila s Herdijem (tudi Hardijem) Galletom, ki naj bi bil sodelavec gestapa. Po koncu vojne je skupaj z možem emigrirala v Avstrijo in se naselila v Celovcu. Kmalu je začela delati kot dentistka v zobni ordinaciji za emigrante. Iz Avstrije je redno hodila tudi v Trst, medtem ko se je v petdesetih letih pogosto vračala v do- movino, kjer se je pretežno zadrževala pri sorodnikih v Ljubljani in pri družini zdravnika Janeza Šarca v Radovljici. Potovala je tudi v Zagreb. Ob tem naj bi se, tako kot že v vojnih letih, ukvarjala s tihotapljenjem nekaterih tedaj redkih dobrin, poleg tega se je udeleževala 726 BIOGRAFIJE tudi izobraževanj na medicinski fakulteti v Ljubljani oziroma stomatološki kliniki. Povojne jugoslovanske oblasti so njenega moža osumile sodelovanja z britansko FSS in tudi z ameri- ško vojaško protiobveščevalno službo CIC, sama pa naj bi bila med drugim tudi sodelavka UDV. (SI AS 1931, šk. 334, dosje JEM 10499, Pirnat Helena; ARS, SI AS 1931, CAE.) Gavrilović, Milan (6. 12. 1882, Beograd–1. 1. 1976, Bethesda, Maryland) Pravnik, politik, diplomat in urednik. Pravo je študiral v Beogradu in Parizu, kjer je leta 1911 doktoriral. Sodeloval je v balkanskih vojnah, bil je urednik časopisa Politika, kot diplomat je deloval v Londonu, Ate- nah, Berlinu, Moskvi, bil je predsednik srbske »zemljoradničke« stranke, član jugoslovanskih emigrantskih vlad v Londonu, po vojni je živel v tujini, od leta 1950 v ZDA, kjer je vodil tam- kajšnji Srbski nacionalni odbor in pisal monografije ter številne članke o komunizmu. (Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 819; Register of the Milan Gavrilović Papers; Snac.) Geratič, Mirko (8. 7. 1903, Negova–24. 5. 1979, Chicago) Katoliški javni delavec, mestni svetnik v Mariboru. Domače razmere in obe svetovni vojni sta mu preprečili, da bi obiskoval gimnazijo in postal duhovnik, kot si je sam želel. Leta 1919 se je pridružil organizaciji Orel in v letu 1929 Zvezi fantovskih odsekov, ki so nadaljevali tradicijo po uvedbi diktature prepoveda- nega Orla. Leta 1930 se je preselil v Maribor, kjer je deloval v tajništvu Slovenske kmečke zveze in na poziv duhovnika Marka Kranjca opravljal ilegalne posle za SLS. Konec leta 1941 se je Geratič umaknil v Ljubljano, kjer je bival pri frančiškanih. Tu je prišel v stik s Cirilom Žebotom, Francem Casarjem in Lambertom Ehrlichom ter se pridružil stražarjem. Med vojno je služboval pri Pokrajinskem prehranjevalnem zavodu – Prevod, nato v Informa- cijskem uradu Šefa pokrajinske uprave in se končno pridružil domobranstvu, kjer so ga dodelili štabni pisarni na Taboru. Po vojni se je umaknil na Koroško in od tam leta 1949 v ZDA, kjer je urejal časopis Slovenska država. (Žižek, J., Mirko Geratič; SI AS 1931, OMS, 600-21/155, 600-2/5, 112, 501-2/36, 42, 122, 501-3/4, 8, 9, 12, 22, 33, 42, 58.) BIOGRAFIJE 727 Giongo, Francesco Komisar italijanske javne varnosti v Ljubljani. (Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 51.) Gladnik (Gladnigg), Stanko (21. 4. 1895, Ljubljana–?) Nemški nacistični funkcionar, vodja nemškega propagandnega urada, ki je kot nemški svetovalec za tisk in propagando dovolil ustanovitev Informativnega urada Šefa pokrajinske uprave in je do januarja 1944 nadzoroval njegovo delovanje in nato delovanje novoustanovljenega propagandnega odseka. Informativni urad je moral Gladniku pošiljati v cenzuro radijske govore, javljati prireditve in sestavljati poročila o razpoloženju Ljubljan- čanov. Nekatera poročila Gladniku so bila menda tudi prirejena zaradi lastnih materialnih koristi. (SI AS 1931, OMS, 501-3/15, 25, 26, 39; SI AS 1912, šk. 7, p. e. 31; NŠAL, 03970, 62, str. 78.) Glavač, Franc (30. 8. 1913, Beltinci–9. 9. 1976, Buenos Aires) Duhovnik. Bil je eden od ideologov Katoliške akcije, prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvi- du nad Ljubljano, član prekmurskega odbora SLS, urednik največjega katoliškega dnev- nika Slovenec. Med drugo svetovno vojno je sprva sodeloval z vodjo slovenskih četnikov Karlom Novakom, a sta se sprla, pozneje pa se je razšel tudi s SLS. Sčasoma je okrog sebe zbral skupino mladeničev, večinoma študentov, ki so zastopali izrazito nekompromisno protikomunistično stališče. Na osnovi študija komunistične literature so izdelali natančno taktiko za boj proti komunistom; v tem boju so uporabljali vsa sredstva ter zato vzbujali odpor in strah tudi znotraj protikomunističnega tabora. Informacije in politično zaslombo so pridobivali na najrazličnejše načine, tudi s pomočjo pretvarjanja, laži, intrigantstva, po- narejanja, izsiljevanja, kraje in celo poskusov umora, nastopali niso le proti OF, ampak tudi proti vsem, ki so ji premalo radikalno nasprotovali. Dejstvo, da so vodilni člani njegove 728 BIOGRAFIJE skupine (Egidij Vršaj, Marjan Lavrič, Franc Horvat, Nikolaj Jeločnik) v času nemške oku- pacije zasedli pomembna mesta v obveščevalnih službah, policiji, pokrajinski upravi ipd., je še povečevalo Glavačev vpliv. Prek Egidija Vršaja je bil povezan tako z Obveščevalno službo (OBV) kot z njeno naslednico Tajno obveščevalno službo (TOS), v kateri so sode- lovali člani Slovenske legije in Glavačeve skupine. Zaradi tajnih povezav z okupatorjem so Glavaču znotraj katoliškega tabora vedno manj zaupali, a ga niso uspeli onemogočiti. Slovenska legija je sicer odpoklicala svoje člane iz TOS-a, vendar je Vršaj še vedno ostal na svojem položaju. Glavača so odpustili iz uredništva Slovenca, a se je ta le preselil v uredništvo Domoljuba. Zaradi naročila umora četniškega kapetana Josipa Lesjaka, ki ga je sicer izvedel Gabrijel Capuder, se je Glavač znašel pred škofijskim cerkvenim sodiščem, končalo pa se je tako, da sta bila tožnika Andrej Križman in Anton Duhovnik okrivljena kot obrekovalca, medtem ko je bil Glavač oproščen vsake krivde. Po končani vojni je po- begnil v Italijo in stopil v angleško službo (delal je za Radio Trst); ko je zanj postalo v Trstu prenevarno, saj mu je grozila aretacija s strani Jugoslovanov, je z britansko pomočjo odšel v Milano. Pozneje se je preselil v Argentino, kjer je bil župnik v škofiji Avellenada. (Rot, A., Bojevnika, str. 425–426; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 157; ista, Razdvojeni na- rod, 325–327; Borštnik, P., Pozabljena zgodba, str. 37; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 51; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv in dnevnik; Saje, Belogardizem, str. 548.) Globočnik (Globotschnigg), Odilo (21. 4. 1904, Trst–31. 5. 1945, Paternion, Avstrija) Avstrijski nacistični funkcionar, policijski in SS-general, vojni zločinec. Odraščal je v Trstu, zato je tekoče govoril tudi italijansko. Svoje slovansko poreklo – oče je bil slovenskega rodu in mati banatska Čehinja – je vztrajno zanikal. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Trstu, je od leta 1915 obiskoval vojaško šolo v Spodnji Avstriji, ki je ni mogel zaključiti zaradi začetka prve svetovne vojne. Družina se je zatem preselila v Celovec, kjer je nadaljeval študij na obrtni šoli. Dobil je tudi avstrijsko državljanstvo. Po maturi je opravljal več različnih služb, med drugim je služboval kot tehnični in gradbeni nadzornik v Celovcu. Z letom 1922 je postal politično dejaven; zagovarjal je nacionalistič- no politiko. Leta 1920 je v času koroškega plebiscita sodeloval v lokalnih nacionalistič- nih paravojaških enotah. Dve leti kasneje se je pridružil predhodnici avstrijske nacistične stranke, kjer je pomagal ustanoviti strankarske oborožene oddelke. Med leti 1933 in 1935 je BIOGRAFIJE 729 bil zaradi delovanja v ilegalni nacistični stranki (NSDAP) večkrat aretiran. Tedaj sicer brez- poselni Globočnik se je hitro vzpenjal po strankarski lestvici in postal eden izmed vodilnih avstrijskih nacistov, ki so med drugim omogočili anšlus. Za nagrado mu je maja 1938 Adolf Hitler podelil položaj dunajskega gauleiterja. S tem je postal tesen sodelavec koroškega gauleiterja Friedricha Rainerja. Med vojno je imel vodilno vlogo v dokončnem obračunu z judovsko skupnostjo v koncentracijskih taboriščih Majdanek, Treblinka, Sobibór, Bełżec in v tržaški Rižarni. V teh taboriščih je šlo ob holokavstu tudi za etnično čiščenje Slovanov, kar je Globočnik po kapitulaciji Italije izvajal kot višji SS in policijski vodja kar iz domačega Trsta. Kmalu zatem, ko so ga zajeli britanski vojaki, je storil samomor. (Jewish Library.) Globočnik, Olaf (14. 6. 1904, Ljubljana–15. 11. 1991, Zagreb) Slikar. Leta 1926 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, nato je kot likovni pedagog služboval v Ljubljani, Slavonskem Brodu in Zagrebu. (ES 3, str. 251; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Glušič, Andrej – Vojin (30. 11. 1905, Mokronog–12. 1. 1970, Washington) Častnik (podpolkovnik). Pred vojno je bil kot geodet vojske Kraljevine Jugoslavije zaposlen v Vojaškem ge- ografskem inštitutu v Beogradu, marca 1942 je z družino prišel v Ljubljano, a so ga itali- janske okupacijske oblasti takoj internirale v Gonars. Po vrnitvi aprila 1943 se je povezal s poveljnikom Karlom Novakom, a so ga kmalu aretirali partizani. Ko je obljubil, da bo sodeloval v partizanskem gibanju, je bil dodeljen Gubčevi brigadi, od koder pa je kmalu pobegnil. Postal je načelnik štaba Jugoslovanske kraljeve vojske za Slovenijo in četniški komandant vzhodne Slovenije s činom podpolkovnika. Junija 1944 ga je aretiral gestapo in interniral v Dachau. Po osvoboditvi taborišča aprila 1945 je odšel v Italijo in se povezal z Narodnim odborom, ki ga je v Rimu ustanovil Miha Krek. Ta ga je maja 1945 imenoval za adjutanta Slovenske vojske v emigraciji, ki jo je vodil Ivan Prezelj. Živel je v različnih 730 BIOGRAFIJE begunskih taboriščih. Avgusta 1945 je prišel v taborišče Johann v Pongauu in leta 1946 pos- tal vodja obveščevalcev v Avstriji, saj mu obveščevalno delo ni bilo tuje. Že med vojno naj bi bil agent britanske obveščevalne službe SIS, medtem ko naj bi po ameriški osvoboditvi Dachaua vzpostavil stike s protiobveščevalno službo ameriške vojske CIC. Američanom naj bi dostavljal poročila vojaškega, političnega in gospodarskega značaja. Verjetno je ves čas vzdrževal dobre zveze z ameriškimi okupacijskimi oblastmi, saj je vse do leta 1950 uradno delal kot kartograf za glavni štab United States Air Force v Avstriji. Kmalu zatem, ko so leta 1949 zahodne države spremenile odnos do Jugoslavije in zavezniške oblasti v Avstriji prepovedale t. i. Matjaževo gibanje, je Glušič odšel v ZDA, kjer je živel do smrti. Od leta 1950 je bil zaposlen v različnih oddelkih ameriške vojske, nazadnje »s činom bri- gadnega generala«. (Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 274–275; Čoh, M., Za svobodo, str. 23; ista, Ilegalna skupina Ferdinanda Serneca, str. 531; ista, Dosje Andreja Glušiča, str. 501–524; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 104–105; SI AS 1840, šk. 22, Seznam, št. 3741.) Godina, Jožef – Volk (12. 3. 1898, Dolnja Bistrica–16. 1. 1986, Gradec/Graz) Duhovnik. Bil je borec za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji in starejši brat pisatelja Ferda Godine. Birmanski boter, duhovnik Jožef Klekl, ga je že v mladosti navdušil za slovensko domoljubje. Obiskoval je slovensko gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljublja- no, kjer ga je kot vojaškega obveznika ujela prva svetovna vojna. Boril se je na ruski in italijanski fronti ter pridobil naziv poročnika. Po koncu vojne se je boril za osvoboditev Prekmurja izpod madžarske oblasti in za njegovo priključitev k Jugoslaviji. Na lastno po- budo je čez Muro na prekmurska tla prepeljal oddelek jugoslovanske vojske iz Medžimurja in z njim 24. decembra 1918 osvobodil rojstno vas. Sodeloval je tudi pri zasedbi Murske So- bote, kjer ga je zajela madžarska vojska. Madžari so ga kot izdajalca domovine obsodili na smrt, a mu je uspelo uiti iz zapora. V zahvalo za rešitev se je Bogu zaobljubil, da bo postal duhovnik. Še pred tem je sodeloval pri novih poskusih vojaške zasedbe Prekmurja ter tudi v političnih in diplomatskih dejavnostih. Bil je med voditelji Prekmurske legije, član Naro- dnega sveta za Prekmurje, sodeloval je na pogajanjih s predsednikom antantne komisije dr. Gastonom Reverdyjem, bil je podpisnik Memoranduma o Slovencih v Prekmurju, ki ga je BIOGRAFIJE 731 pripravil prof. dr. Matija Slavič, in 17. avgusta 1919 vodil veliko ljudsko zborovanje v Bel- tincih. Potem se je posvetil študiju. Po opravljeni maturi v Ljubljani je vstopil med lazariste, študiral bogoslovje in bil leta 1925 posvečen v duhovnika. Pred drugo svetovno vojno je služboval na Jesenicah. Po okupaciji se je pred nemškim okupatorjem umaknil v Ljubljano. Med vojno je bil tudi član širšega odbora SLS. Poleti 1943 je deloval kot vezni člen SLS med Primorsko in Ljubljano, vendar se s tem del članov Slovenske zaveze ni strinjal, češ da naj tega dela ne vodi Prekmurec. Na tem mestu ga je nato nasledil dr. Mirko Brumat. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 ga je SLS poslala v Rim, da uredi vprašanje oddajne radijske postaje, nato je tam opravljal kurirske posle s pomočjo jezuita Antona Prešerna; v Rim je nazadnje potoval aprila 1944 (skupaj s Francetom Jegličem) in tam ostal do konca vojne. V Jugoslavijo se ni več vrnil; oktobra 1946 je bil namreč pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v odsotnosti obtožen, da je v predvojnih letih zakrivil nepravilnosti pri finančnem poslo- vanju hranilnice in posojilnice na Jesenicah ter obsojen na štiri leta zapora. Po nekajletnem bivanju v begunskih taboriščih je leta 1948 odšel v ZDA, kjer je deloval med tamkajšnjimi Slovenci. Leta 1969 se je preselil v Pliberk na avstrijsko Koroško. V letu 2011 so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni na Dolnjo Bistrico. (SK; OSP; Kamra; Griesser Pečar, T., Cer- kev na zatožni klopi, str. 416–422; SI AS 1931, OMS, 600-8/66, 600-4/83, 293, 600-2/106.) Godnič, Josip Odvetnik in preiskovalni sodnik. Bil je protikomunistično usmerjen. Ob Albinu Šmajdu, Francu Fraklju, Cirilu Žebo- tu, Francu Casarju in drugih je bil zasliševalec partizanov v belgijski kasarni. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, julija istega leta je bil izbrisan iz odvetniške zbornice, kamor je bil vpisan leta 1930. V emigraciji v Buenos Airesu je objavil članek Grozen opomin (revija Ta- bor), ki se ukvarja z umikom domobrancev na Koroško in njihovim vračanjem v Slovenijo oziroma Jugoslavijo. (Godeša, B., Kdor ni z nami; Žebot, C., Neminljiva Slovenija, str. 342, 353–355; Saje, F., Belogardizem, str. 488, 491, 492; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov.) 732 BIOGRAFIJE Golec, Jože (Josip) – Jojo (5. 5. 1901, Polje ob Sotli–4. 4. 1945, Rižarna, Trst) Časnikar in obveščevalec. Gimnazijo je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano in v Mariboru. Časnikarsko pot je verjetno začel pri tedniku Slovenski gospodar, nadaljeval je pri mariborski podružnici Slovenca. Z željo preprečiti nemške načrte je sodeloval z jugoslovanskim in britanskim ob- veščevalcem Antejem Anićem in pošiljal protihitlerjevska »pisma nemškemu narodu«. Ob nemški zasedbi Maribora je zbežal v Polje, nato preko Zagreba v Ljubljano in Trst, kjer se je še naprej ukvarjal s časnikarstvom (pisal je za Slovenca in Domoljuba) in obveščevalnim delom za Britance. Kot vodja tržaške postojanke britanskega omrežja Vladimirja Vauhnika in Anteja Anića – čigar sodelavca sta bila tudi Peter Šorli in Branko Agneletto – je sple- tel široko obveščevalno mrežo, ki je obsegala celo severno Italijo in obe strani italijanske morske obale, medtem ko je po razkritju sedežev Vauhnikove mreže v Zagrebu in Ljubljani segala celo daleč v srednjo Evropo. Pridobil je številne vojaške podatke, ki jih je s pomočjo kurirjev in radiooddajnih postaj posredoval v Švico. Golec je delal samostojno, čeprav je imel določene skupne točke z jugoslovansko nekomunistično ilegalo. Čeprav se je čutil ogroženega s strani partizanov, so jeseni 1944 razkrile Golčevo tržaško postojanko nem- ške oblasti in aretirale celo vrsto njenih sodelavcev. Nekaj jih je kmalu izgubilo življenje v tržaški Rižarni, številni so bili poslani v taborišča. Golca so najprej zasliševali in mučili v raznih zaporih v Trstu, proti koncu novembra so ga prepeljali na zaslišanja in soočanja v Ljubljano, od 29. januarja je bil spet v Trstu, dokler ga niso 4. aprila 1945 odpeljali v koncentracijsko taborišče Rižarna, ga tam usmrtili in kremirali. Po vojni je bil omenjen v kazenski obravnavi proti vodstvu tega taborišča. (Primorski SBL; SB; San Sabba, str. 169.) BIOGRAFIJE 733 Golia, Adolf, dr. – Dolnik Ciril (28. 6. 1889, Trebnje–2. 2. 1976, Studenec) Pravnik in pisec člankov. Brat pesnika in dramatika Pavla Golie. Po maturi na novomeški gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in tam tudi dok- toriral. Bil je podpredsednik Zveze električnih podjetij Kraljevine Jugoslavije, generalni tajnik Zveze industrijcev, član banskega sveta in član ljubljanskega mestnega sveta. Na- pisal je več člankov narodnogospodarske in socialnopolitične vsebine za razne strokov- ne revije in liste. (OSP; Znani domoznanci; Čepič, Z., Marko Natlačen, str. 122; NŠAL, 04299, 56, str. 243. ) Golob, Franja (8. 3. 1908, Podmelec–13. 1. 1984, Buenos Aires) Operna in koncertna pevka, altistka. Žena politika Miloša Stareta. Njena družina se je leta 1918 preselila v Kraljevino SHS in leta 1920 stalno naselila v Ljubljani. Leta 1928 je v Ljubljani končala meščansko šolo in učiteljišče. Na učiteljišču jo je poučeval glasbo skladatelj Emil Adamič, ki je spoznal njene pevske sposobnosti. Na njegovo prigovarjanje se je vpisala na Glasbeno matico na oddelek za solopetje. Leta 1927 je bila sprejeta v drugi letnik državnega konservatorija. Prvi veliki koncert je še kot gojenka konservatorija imela leta 1930. V sezoni 1932/33 je postala redna članica državne opere v 734 BIOGRAFIJE Ljubljani, kjer je ostala do konca leta 1937. Veliko je nastopala in se izpopolnjevala tudi v tujini. V sezoni 1940/41 je bila angažirana v državni operi v Beogradu, vendar se je aprila 1941 vrnila v Ljubljano in postala članica ljubljanske opere. V Ljubljani je ostala do julija 1945. Najprej je odšla v Rim in po nekaj letih v Buenos Aires. (ES 3, str. 262; SB.) Golob, Stane Častnik (mornariški narednik). Med drugo svetovno vojno je bil član Slovenske legije in MVAC. Na začetku maja 1943, ko so pristojne italijanske vojaške oblasti odstavile dotedanjega poveljnika dobre- poljske MVAC Antona Perneta, je bil Golob z dotedanjega mesta tehničnega vodje ljubljan- ske MVAC premeščen v Dobrepolje, da bi prevzel poveljstvo tamkajšnjih enot MVAC na področju Videm–Dobrepolje. Ta vojaška formacija je obsegala podrejene enote – Kopanj, Račna, Tisovec in Zvirče ter dva manjša odreda v Strugah in Vidmu, sedež je imela v Kom- poljah. Golob je bil povsem drugačne vrste poveljnik kot njegov predhodnik, diplomirani pravnik, vse od študentskih let član akademskega kluba Straža. Čeprav je bil Perne rezerv- ni oficir, je mislil bolj politično kot vojaško, medtem ko je bil Golob vojak, ki je zahteval vojaški red in disciplino. Med poveljniki vaških straž v Dobrepoljski dolini in tudi med navadnimi vaškimi stražarji je bilo kar nekaj članov Straže, ki nikoli niso bili vojaki in z Go- lobom niso bili zadovoljni, podpiral jih je tudi njihov duhovni vodja, kaplan Ivan Lavrih. Zato so izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila ob kapitulaciji Italije, in so Goloba že 10. septembra 1943 odstavili, pri čemer so uporabili celo fizično nasilje in ponovno postavili Perneta. Po vrnitvi v Ljubljano, 19. septembra, je Golob podal ovadbo zoper komandanta v Kompoljah Antona Perneta in Ludvika Hrena, komandirja 1. čete. Po mnenju Janeza Gruma, pripadnika Slovenske legije in pozneje Slovenskega domobranstva, je Golobova odstranitev iz Dobrepolja pomenila začetek »turjaške tragedije«, ko je politično mišljenje prevladalo nad vojaškimi izkušnjami ter posredno povzročilo poraz vaških straž in parti- zansko zmago. (Grum, J., Turjak; Ferenc, T., Dies irae, str. 252, 277–279; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; ES 14, str. 153–154.) BIOGRAFIJE 735 Goričan, Henrik – Črv, Gornik (14. 14. 1915, Spodnja Ložnica–9. 10. 1962, Ljubljana) Duhovnik. Po maturi na mariborski klasični gimnaziji je vstopil v bogoslovno semenišče. Po prejemu mašniškega posvečenja v juliju 1940 je bil semeniški duhovnik v Mariboru. Po nemški okupaciji je zbežal v Ljubljano in se vpisal na teološko fakulteto. Na pobudo škofa Rožmana je ilegalno opravljal dušno pastirstvo na Gorenjskem in Štajerskem, dokler ga ni julija 1942 pri jezuitih v Celovcu aretiral gestapo. Zasliševan je bil v Kranju in Begunjah, januarja 1943 so ga nemške oblasti predale italijanskim, a je moral prej podpisati izjavo, da ne bo več stopil na ozemlje rajha. Nato je bil do maja 1943 zaprt v Ljubljani, po izpustitvi je delal za obveščevalno službo Slovenske legije. Nemcem dane izjave se ni držal, saj je pogosto hodil na Štajersko, kjer je zbiral različne podatke o tamkajšnjih razmerah, navezal je stike z organizatorjem štajerskih četnikov Jožetom Melaherjem in vzdrževal povezavo med ljubljansko in mariborsko škofijo. Nemške oblasti so ga vnovič aretirale decembra 1944, februarja 1945 so ga poslale v koncentracijsko taborišče Dachau. Po koncu vojne je bil vrnjen v Jugoslavijo, a ga je 11. julija nova oblast aretirala. Obtožen je bil sodelovanja z okupatorjem in ob koncu decembra 1945 na t. i. božičnem procesu obsojen na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Avgusta 1949 je bil za isto dejanje ponovno obsojen, le da tokrat na smrt z ustrelitvijo. Pozneje je bil pomiloščen, novembra 1954 mu je bila kazen znižana na 12 let zapora; 2. julija 1955 je bil pogojno izpuščen, vendar se na staro službeno mesto pred iztekom kazni ni smel vrniti. Od januarja 1960 je bil duhovni pomoč- nik v Šmartnem pri Velenju in Šentjurju pri Celju, potem je odšel k frančiškanom v Lju- bljano. Zaradi posledic zapora je leta 1962 umrl. V samostojni Sloveniji je Okrožno sodišče v Ljubljani (postopek je bil sprožen na pobudo potomcev obtoženih) 1. junija 1998 poleg petnajstih drugih obsojenih na božičnem procesu tudi Henrika Goričana oprostilo vseh obtožb. Po ponovni oceni zagovorov in tudi ostalih izvedenih dokazov je sodišče zaključi- lo, da obstaja precejšen dvom o tem, da bi bilo mogoče obdolžene šteti za »organizatorje« vojaških in političnih formacij, prav tako tudi ni mogoče dokazati, da bi obstajala vzročna zveza med očitanimi jim dejanji in nastalimi posledicami. (Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 132–133; Pust, A., Palme mučeništva, str. 240; ZAL LJU 85, t. e. 324, I K 134/96-40; NŠAM, 04843, 34, str. 245.) 736 BIOGRAFIJE Gosar, Andrej, dr. – Vode, Gosjak, V (30. 11. 1887, Dolenji Logatec–21. 4. 1970, Ljubljana) Pravnik, politik in publicist. Izšel je iz revnih razmer, zato mu je pri šolanju na ljubljanski gimnaziji priskočil na pomoč domači župnik. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil poklican k vojakom, a je ob tem, kolikor so mu dopuščale možnosti, tudi študiral. Leta 1916 je študij zaključil z doktoratom. Zadnje leto vojne se je poročil z Antonijo Mihevc, s katero sta ustvarila številno družino. Po koncu vojne je politično de- loval v okviru SLS. Dvakrat (leta 1920 in leta 1925) je bil izvoljen za poslanca v parlament Kraljevine SHS, v letih 1927–1928 je bil minister za socialo v jugoslovanski vladi, več let je bil zastopnik Jugoslavije v socialnem odboru Društva narodov v Ženevi. Od leta 1929 je na Tehniški fakulteti ljubljanske univerze predaval pravo, ekonomijo in sociologijo. Čeprav je bil po izobrazbi pravnik, se je posvetil družbenim in ekonomskim vedam. V svojem glav- nem delu Za nov družabni red, ki je izšlo v dveh debelih zvezkih pri Mohorjevi družbi v Celju v letih 1933 in 1935, se je zavzemal za krščansko družbo, temelječo na samoupravni (pozneje si je pojem samouprave »izposodil« Edvard Kardelj) stanovski solidarnosti in za avtonomijo Dravske banovine, nasprotoval je tako korporativni ureditvi gospodarstva v slogu fašistične Italije kot socializmu na marksistični osnovi. V knjigi Socialni nauk Cerkve, ki je izšla leta 1939, je podal vsebino krščanskega socialnega nauka, a podpornikov, ki bi delili njegovo razumevanje krščanskosocialističnih idej, skorajda ni našel; nekateri so mu očitali, da spodbuja širjenje marksističnih idej med krščanskim delavstvom, s krščanskim socialistom Edvardom Kocbekom se je razšel, ker Gosar ni dopuščal možnosti združevanja krščanstva z marksizmom. Po izbruhu druge svetovne vojne se je opredelil proti OF pod vodstvom komunistične partije, ki naj bi po njegovem mnenju izrabljala osvobodilni boj za revolucijo, zavzel se je za ilegalni boj proti okupatorjem izven okrilja komunistov in v so- glasju z zahodnimi zavezniki. Takoj po napadu na Jugoslavijo so se na pobudo bana Marka Natlačena predstavniki tedanjega strankarskega življenja dogovorili o ustanovitvi Naro- dnega sveta, ki naj bi ga vodil predstavnik največje stranke, SLS. Nekateri so želeli, da bi ga vodil Gosar, a ni imel zadostne podpore, saj ni bil niti član strankarskega vrha. Sodeloval je v odposlanstvu Narodnega sveta, ki je 11. aprila 1941 v Celju obiskalo nemškega generala Huberta Lanza, da bi se dogovorili o prihodnjem položaju slovenskega naroda v razmerah okupacije; uspeha ni bilo, saj je bil Narodni svet že 17. aprila prepovedan. Po smrti Franca Kulovca je bil med kandidati za novega predsednika SLS tudi Gosar. Vendar je zmagal BIOGRAFIJE 737 Natlačen, kar je še poglobilo prepad med Gosarjem in SLS ter sčasoma privedlo do tega, da je Gosar znotraj stranke ustanovil svojo lastno skupino, nekakšno katoliško usmerjeno sredino; ta se je poleti 1941 sicer pogovarjala tudi o pristopu k OF, a so pogajanja propadla, ker si je OF lastila izključno pravico do borbe proti okupatorju. Gosarjeva skupina, ki si je nadela ime Združeni Slovenci, naj bi predstavljala nekakšno »pametno sredino«, nekje vmes med skrajno levico in skrajno desnico. Vendar Združeni Slovenci niso bili povsem politično nevtralni, saj so se vključili v marca 1942 ustanovljeno protikomunistično Slo- vensko zavezo, sestavljeno iz predstavnikov revoluciji nasprotnih slovenskih strank; vendar se je Gosar umaknil v ozadje, medtem ko je njegovo skupino v Slovenski zavezi zastopal Jakob Šolar. Gosar je spomladi 1943 skupaj s Šolarjem pristopil k Narodni legiji (vanjo so se združili tisti, ki so bili nezadovoljni z obstoječimi političnimi strankami) in imel prek nje stike s slovenskim delom Jugoslovanske vojske v domovini (četniki), ki ga je vodil Ka- rel Novak (Narodna legija je imela v Novakovem štabu svojega predstavnika). Skupaj s Šolarjem je Gosar zastopal katoliško sredino v 21. junija 1944 ustanovljenem Slovenskem ljudskem bloku, v katerem so sodelovali še zastopniki SLS, Straže in Katoliške akcije, ki so se dogovorili, da se bodo odpovedali medsebojnim sporom in do konca vojne usklajeno delovali; blok ni bil posebej uspešen, med drugim tudi zato, ker se predvidevanja, da bodo zahodni zavezniki zadušili komunistično revolucijo, niso uresničila. V oktobru 1944 so Nemci Gosarja aretirali in odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil junija 1945. Po vojni sicer ni bil uvrščen na nobenega od sodnih procesov, vendar so mu bili prepovedani stiki z javnimi osebnostmi, a se je lahko ponovno zaposlil na Tehnični fakulteti v Ljubljani, kjer je do upokojitve v letu 1958 predaval pravne predmete. Po upoko- jitvi je živel na svojem domu v Trnovem v Ljubljani. (ES 3, str. 302; SB; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 21, 24, 65, 69, 194, 134, 207; Godeša, B., Okupacija kot prelomnica str. 95–96; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 33; Godeša, B., Dr. Andrej Gosar, str. 47–56; SI AS 1898, šk. 1/II, ovoj 3.) Gospodarič, Ferdo (30. 5. 1904, ?–?) Posestnik in privatni uradnik. Doma naj bi bil v Šentrupertu na Dolenjskem, med vojno je po vsej verjetnosti nekaj časa živel v Ljubljani. Med okupacijo naj bi bil pripadnik Jugoslovanske vojske v domovini s činom poročnika. V letu 1943 naj bi bil nekaj mesecev zaprt. (SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1931, šk. 404; SI AS 1898, šk. 1/I, ovoj 3, dok. 70360; SI AS 220, Odločba 7697.) Gračner (Gračnar), Ivan – Kolar Andrej (18. 8. 1894, Brdo pri Planini–22. 5. 1970, Ljubljana) Ravnatelj zdravilišča Rogaška Slatina. Član pokrajinskega odbora SLS za Štajersko. Nemški okupator je Gračnerja in njegovo ženo kmalu po zasedbi Slovenije izgnal, saj je bil Gračner uvrščen na seznam slovenskega uradništva, predvidenega za izgon, ki so ga petokolonaši predali nacističnim 738 BIOGRAFIJE oblastem v avstrijskem Gradcu tik pred vojno. Gračner je bil aretiran 16. aprila 1941, žena pa nekoliko kasneje. Naslednjega dne je bil Gračner odpeljan v začasen zapor v Šmarje pri Jelšah, kjer je deset dni kasneje izvedel, da bo izgnan v Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Okupacijske oblasti so ga skupaj z ženo izgnale v Đurmanec. V izgnan- stvu sta se za nekaj časa naselila v Zagrebu, medtem ko o njunem nadaljnjem življenju ni razpoložljivih podatkov. (NŠAM, 03721, 60, str. 167; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 38; Siter, D., Rogaška Slatina, str. 128–129, 133; SI AS 1827, šk. 73; SI AS 1602, šk. 2, p. e. 77) Grad, Boris – Borut, Castelleto Nekdanji okrajni šolski nadzornik iz Radovljice. Med vojno je bil zaposlen pri Prevodu v Ljubljani. Verjetno je bil obveščevalec TOS; bil je privrženec Slovenske legije in MVAC. (SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 501-2/83.) Grafenauer, Franc (7. 10. 1894, Ziljska dolina–1956, Ljubljana?) Bil je poslanec v koroškem deželnem zboru, od leta 1907 tudi v avstrijskem dr- žavnem zboru. Med prvo svetovno vojno se je boril na soški fronti, prišel v ujetništvo, v času plebiscita je bil kot nadporočnik član varnostne enote v Droboljah, Bačah in Rože- ku. Leta 1919 je zapustil Koroško ter odslej študiral in delal v Ljubljani, Beogradu, Štipu, Skopju in Novem mestu. Po drugi svetovni vojni je bil iz političnih razlogov obsojen na zapor s prisilnim delom; izpuščen je bil leta 1955. (Potomci pregnancev; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; PŽ.) Grapar, Stanislav, dr. (23. 10. 1904, Ljubljana–30. 10. 1970, Ljubljana) Zdravnik. Med vojno je deloval kot šef zdravstvenega odseka Slovenskega domobranstva s činom podnarednika; po vojni se je umaknil na Koroško, nato je bil neposredno po vojni v Celovcu skupaj s pravnikom Igorjem Czernyjem aretiran in v domovini obsojen na zaporno kazen. Iz zapora je bil izpuščen po poldrugem letu, potem je nadaljeval z zdrav- niško prakso. (SI AS 1931, šk. 445, OD; SI AS 1914, šk. 1, p. e. 4.) BIOGRAFIJE 739 Grazioli, Emilio (26. 10. (9.) 1899, Zibido San Giacomo–15. 6. 1969, Milano) Višji častnik fašistične milice. Udeležil se je prve svetovne vojne in oktobra 1921 vstopil v fašistično stranko (Partito Nazionale Fascista – PNF). Po odpustu iz vojske ga je stranka poslala na Kras. V obdobju 1924–1936 je bil med drugim inšpektor kraških fašijev in organizator oddelkov prostovoljne milice državne varnosti (Milizia volontaria per la sicurezza dello stato – MVSN), katere pripadniki so bili poznani tudi kot »skvadristi« in »črnosrajčniki«. Od leta 1936 je bil namestnik sekretarja fašistične stranke za Tržaško pokrajino, od oktobra 1936 do maja 1941 pokrajinski sekretar (»federale«) fašistične stranke v Trstu, v letih 1939–1942 je bil tudi državni svetnik. Fašistično vodstvo mu je zaupalo pomembno na- logo raznarodovanja slovenskega prebivalstva na politično in etnično delikatni vzhodni meji italijanske države. Do leta 1935 mu je uspelo vključiti v fašistične organizacije 45,2 % kraškega prebivalstva, tudi s pomočjo vojaške represije. Kot poznavalec Slovencev je bil 12. aprila 1941 izbran za civilnega komisarja in organizatorja fašizma v tedaj že zase- deni Ljubljanski pokrajini, po njeni priključitvi k Italiji 3. maja 1941 je bil imenovan za Visokega komisarja Ljubljanske pokrajine. Na tem mestu je ostal do 15. junija 1943. Ves čas je zavzeto nadaljeval s pred vojno začetim poitalijančevanjem Slovencev, le da tokrat na znatno širšem območju. Ostrim ukrepom vojaških oblasti proti civilnemu prebival- stvu je sicer nasprotoval, češ da vzbujajo sovraštvo in krepijo partizanstvo, sopodpisal je številne odloke o talcih, konfinacijah in drugih represivnih ukrepih. Od junija 1943 do aprila 1945 je bil prefekt v Cataniji, Bergamu, Raveni in Torinu. Po ustanovitvi Mussoli- nijeve Socialne republike naj bi se vrnil v Ljubljano, a so ga odslovili. Po vojni je bil za- poslen kot vratar v Torinu. Umrl je leta 1969 v mestu Zibido S. Giacomo (blizu Milana). (Ferenc, T. Fašisti brez krinke, str. 691; SB.) 740 BIOGRAFIJE Grebenc, Alojzij, p. Placid (12. 6. 1909, Dolenji Lazi–24. 10. 1943, pri Grčaricah) Redovnik (cistercijanec). Po končani osnovni šoli v letu 1919 je odšel v samostan cistercijanov v Stično, kjer je obiskoval interno gimnazijo, medtem ko je izpite opravljal na klasični gimnaziji v Ljubljani. Z noviciatom je začel leta 1924, zaobljubil se je v letu 1930. Po opravljeni maturi je študiral bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil decembra 1931 posvečen v duhovnika. Po končanem študiju teologije je bil v samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan in od leta 1935 ekonom. Po okupaciji Slovenije, ko je sčasoma tudi v Stični nastala vaška straža, ga je tedanji opat Avguštin Kostelec zadolžil za njeno duhovno oskrbo. Septembra 1943, po kapitulaciji Italije, so ga skupaj z nekaterimi vaškimi stražarji zajeli partizani in ga odpeljali v Trebnje. Partizansko sodišče ga je tedaj oprostilo, toda po nekaj dneh je bil znova prijet. Po porazu vaških straž na Turjaku, 19. septembra 1943, je bil odpeljan v Kočevje in od tam v Grčarice, kjer je bil usmrčen. (Revija Ognjišče, Srce se ne boji,; P. Placid Grebenc, priče- vanje 12, Radio Ognjišče.) Gregorc, Janez Ivo (9. 9. 1925, Ljubljana–2014, Ženeva) Ekonomist. Med vojno je deloval za slovenski Rdeči križ v Benetkah. Bil je tesen sodelavec Jože- ta Golca, Zorana Mušiča in Hrvoja Maistra, s katerimi je med vojno opravljal obveščevalno delo za britanski Intelligence Service. Gestapo ga je, tako kot Maistra in Golca, aretiral, nato je bil interniran v Dachau. Po vojni je živel v Švici. (Padre Placido; Kranjc, M. F., Klja- kić, S., Plava garda; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) BIOGRAFIJE 741 Gregorič (Gregorić), Danilo (1900–1957) Srbski novinar slovenskih korenin, politik in diplomat Kraljevine Jugoslavije v Nemčiji. Bil je tudi urednik srbskega lista Vreme. Sodeloval je z nemškim diplomatom Vik- torjem von Heernom, ki je bil poslanik tretjega rajha v Jugoslaviji. Njegov oče je bil dr. Cvetko Gregorič, tajnik industrijske korporacije v Beogradu. Danilo Gregorič je spadal v Zbor Dimitrija Ljotića, a tudi v JRZ Milana Stojadinovića. Kot diplomat je imel veliko vlo- go pri pristopnih pogovorih Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu. (Wikipedia.) Grm (Germ), Jože (10. 2. 1911, Praga– ?) Inženir. Živel je v Novem mestu in študiral v Pragi. Bil je blizu Socialistični stranki Jugosla- vije (SSJ) in že kot gimnazijec je izražal nezadovoljstvo nad družbeno ureditvijo Kraljevine Jugoslavije. Med študijem v Pragi se je navzel idej češke demokracije; po vrnitvi v Jugo- slavijo se je zaposlil v Kranju pri Jugočeški, nato še v Ljubljani. Med italijansko okupaci- jo Ljubljanske pokrajine politično ni bil dejaven, vendar se je dobro poznal z liberalnim politikom Andrejem Uršičem. Ob kapitulaciji Italije se je s Krstom Cazafuro in Bojanom Ribnikarjem umaknil v Italijo. V Rimu je služboval pri zahodnih zaveznikih, po koncu vojne je delal v uredništvu časnika Glas zaveznikov v Trstu; glavni urednik je bil Ribnikar, medtem ko je bil Grm njegova »desna roka«. Glede tržaškega vprašanja je bil mnenja, da bi ga bilo treba rešiti brez sodelovanja Jugoslavije, saj naj bi Slovenija postala neodvisna država. Po obdobju emigracije naj bi se vrnil v Slovenijo. (SI AS 1931, OMS, 600-17/19-29, 600-19/140; SI AS 1931, CAE.) Grol, Milan (12. 9. 1876, Beograd–3. 12. 1952, Beograd) Srbski književnik in politik. Leta 1899 je diplomiral na beograjski filozofski fakulteti, potem nekaj let študiral književnost v Parizu. V politiko se je vključil leta 1901 kot član skupine, ki je ustanovila Samostojno radikalno stranko. Po nastanku Kraljevine SHS je sodeloval pri ustanovitvi Demokratske stranke, bil v letih 1925 in 1927 izvoljen za poslanca narodne skupščine, do leta 1929 je bil tudi minister za prosveto. Zavzemal se je za ublažitev centralizma, revizijo ustave in sporazum med Srbi in Hrvati. Leta 1940 je bil izvoljen za predsednika Demo- kratske stranke, po državnem udaru marca 1941 je vstopil v vlado Dušana Simovića. Med vojno je bil član različnih emigrantskih vlad v Londonu. V letu 1944 se je z Ivanom Šuba- šićem vrnil v Jugoslavijo. Marca 1945 je postal podpredsednik vlade DFJ, a je že 19. avgusta 1945 odstopil, medtem ko je Demokratska stranka zavrnila sodelovanje v Ljudski fronti in 742 BIOGRAFIJE bojkotirala volitve v ustavodajno skupščino. Grol je bil zato izpostavljen ostrim obtožbam s strani komunističnega vodstva, odpovedal se je politični dejavnosti in se umaknil iz javne- ga življenja. (EJ 3, str. 625–626; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 82.) Grum, France (Franc) (7. 3. 1921, Ljubljana–20. 12. 1985, Rochester) Znanstvenik, inovator. V Ljubljani je končal osem razredov realne gimnazije. Kot nasprotnik komunizma se je po začetku druge svetovne vojne sprva pridružil četnikom Draže Mihailovića, pozneje je bil domobranski kapetan in vodja njihovega obveščevalnega centra v Velikih Laščah. Na- vodila za delo naj bi dobival od Miha Kreka, ki ga je Grum večkrat obiskal med njegovim bivanjem v Rimu. Po vojni je pobegnil v Avstrijo in vodil obveščevalni center v Špitalu ob Dravi ter organiziral tajno delovanje slovenskih emigrantov v tamkajšnjem taborišču. Juni- ja 1946 je skušal organizirati obveščevalni center tudi v Ljubljani, a mu je Uprava državne varnosti to preprečila, uspešnejši je bil v drugih predelih Slovenije. Po t. i. Nagodetovem procesu v letu 1947 je prevzel organiziranje emigrantskih kurirjev za Slovenijo, ki ga je dotlej vodil Ivan Drčar. Okrog novega leta 1950, potem ko so britanske zasedbene oblasti v Avstriji prepovedale t. i. Matjaževo gibanje – delovanje skupin, ki so se ukvarjale z obvešče- valno dejavnostjo in sabotažnimi akcijami na ozemlju Slovenije, je emigriral v ZDA. Na- selil se je v mestu Rochester (država New York) in se zaposlil v raziskovalnem laboratoriju podjetja Eastman Kodak. Leta 1958 je diplomiral iz fizike in leta 1962 magistriral iz optike. Bil je direktor fotometrološkega laboratorija ter vodil raziskave o fotometriji, radiometriji ter stabilnosti in ocenah barvnih fotografij. Boja proti komunizmu ni nikoli opustil; bil je predsednik slovenske protikomunistične organizacije Tabor, soavtor dveh knjig, Vetrinj- ska tragedija (1960) in Svoboda v razvalinah (1961), avtor številnih člankov o slovenski revoluciji, kot predavatelj in govornik je nastopil na številnih zborovanjih in prireditvah. Umrl je v avtomobilski nesreči blizu Rochestra. (Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 106; Borštnik, P., Pozabljena zgodba, str. 44; Lajovic, D. S., Med svobodo in rdečo zvezdo, str. 82; Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 270–271; Gobec, E., Fizik in profesor; Popisi prebivalstva, sistory.si; Find a Grave.) BIOGRAFIJE 743 Grum, Janez – Gaber, Gaber Janez, Grča Ivo, Grčar, Grom, Janez, Kapistran, 77, 177, 277, 377, 477 (19. 10. 1912, Spodnji Kašelj–8. 11. 2014, Milwaukee) Klasični filolog, profesor. Na filozofski fakulteti ljubljanske univerze je študiral latinščino in nemščino ter leta 1938 nastopil službo profesorja na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ves čas je bil dejaven v katoliških organizacijah, med drugim tudi v Katoliški akciji. Po začetku druge svetovne vojne na Slovenskem se je odločno opredelil proti OF. Včlanil se je v Slovensko legijo, septembra 1942 je bil med ustanovitelji vaške straže v Polju in postal tudi njen poveljnik. Pozneje se je pridružil domobrancem, vendar je še naprej opravljal razne naloge za preos- tanek Slovenske legije in skrbel za povezavo s četniki. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in navezal stike s slovenskimi begunci v Avstriji in Italiji. Januarja 1950 je skupaj z ženo Marijo Arnež prispel v ZDA in se naselil v mestu Milwaukee (Wisconsin), kjer je ostal do konca življenja. Sprva je bil zaposlen v tovarni cevi, nato dolga leta v tovarni senzorjev in raznih merilnih aparatov. Ob delu se je vpisal na univerzo in leta 1967 še enkrat diplo- miral. Ob delu, študiju in skrbi za družino se je posvečal še raziskovanju zgodovinskih dogodkov iz druge svetovne vojne na Slovenskem. Med drugim je sodeloval pri pripravi knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem, katere prvi del je izšel leta 1984 in drugi leta 1991. Po osamosvojitvi Slovenije je redno obiskoval Ljubljano, se povezal z Novo Sloven- sko zavezo in objavljal prispevke v njenem glasilu. (Maček, J., Profesor Janez Grum; SI AS 1931, evidenca gradiva.) 744 BIOGRAFIJE H Habermuth, Avgust, dr. (1890, ?–?) Sodnik sodišča na Prevaljah. (Seznam osobja 1927.) Hacin, Lovro, dr. (23. 8. 1886, Trata pri Velesovem–4. 9. 1946, Ljubljana) Pravnik, policijski uradnik. Pravo je študiral na Dunaju in leta 1916 doktoriral. Leta 1936 je postal upravnik policije v Ljubljani. Italijanske okupacijske oblasti so ga po zasedbi Ljubljanske pokrajine odpustile, saj so organizirale svojo kvesturo in niso dopuščale slovenske policije. Hacin, ki je bil izrazito protikomunistično usmerjen, je pri italijanskih oblasteh deloval proti parti- zanstvu, zato je VOS OF že oktobra 1941 izvedla nanj atentat, a je bil le lažje ranjen. Ita- lijanska policija ni zadovoljivo poskrbela za njegovo varnost, zato se je leta 1942 za nekaj mesecev umaknil v Italijo. Po kapitulaciji Italije in nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine je bil na predlog Leona Rupnika in z dovoljenjem Erwina Rösenerja znova postavljen za upravnika policije. Na povojnem procesu je priznal, da je odobril uporabo prisilnih sredstev pri aretiranih, osumljenih sodelovanja z OF in partizanstvom, vendar sam naj pri zaslišanjih ne bi bil prisoten. Številni zaporniki so zatem končali v nemških zaporih in koncentracijskih taboriščih, nekateri zasliševanj niso preživeli. Agenti in sodelavci, ki so sodelovali pri mučenjih, so bili po Hacinovih besedah nagnjeni h korupciji, marsikdaj naj bi si lastnino zaprtih kar sami prilastili; Hacin naj tega ne bi odobraval. Vsekakor svojih dejanj ni obžaloval, saj je menil, da je imel kot poveljnik policije pravico po lastni presoji reševati svoje in druga življenja, da je za vse, kar se je zgodilo njenim privržencem, kriva KP, ki je začela teror, medtem ko naj bi sodelovanje z zasedbeno oblastjo bilo v skladu z interesi slovenskega naroda. Maja 1945, še pred koncem vojne in takoj po Rupnikovem BIOGRAFIJE 745 odhodu, je tudi Hacin odšel na avstrijsko Koroško. Po vrnitvi v Jugoslavijo je bil avgusta 1946 pred vojaškim sodiščem jugoslovanske 4. armade v Ljubljani obsojen na smrt z obe- šanjem. (Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 280–288; ES 3, str. 1; Tominšek Čehulić, T, Usmrčeni po sodbah, str. 293; Saje, F., Belogardizem, str. 31, 104, 194; Mlakar, B., Slo- vensko domobranstvo, str. 96, 158, 490, 522.) Hameršak, Vinko Med italijansko okupacijo je bil uradnik pri Prevodu in član Slovenske legije ter nje- ne obveščevalne službe TOS. Milan Finec ga je priporočil za delo v štabu primorskega do- mobranstva. Albert Ilovar, šef obveščevalnega odseka Organizacijskega štaba, je prepoznal njegovo obveščevalno sposobnost in ga uporabil za zvezo z gestapom. Decembra 1944 ga je gestapo aretiral, a je bil aprila 1945 izpuščen, nakar se je umaknil na Koroško. Verjetno je bil spomladi 1945 vrnjen Jugoslaviji in ubit v množičnih povojnih pobojih. (SI AS 1931, OMS, 500-3/401-402; Smrtne žrtve, sistory.si.) Hanželič, Rudolf – 404, 434, Vladimir Dečan (12. 4. 1905, Ormož–19. 3. 1979, Los Cocos, Cordoba) Salezijanec, profesor verouka na celjski gimnaziji. Med okupacijo je kot štajerski begunec živel v Ljubljani in služboval kot prefekt v Marijanišču. Sprva je bil privrženec politične sredine okrog Jakoba Šolarja, vendar je konec leta 1944 prešel na stran Katoliške akcije. S svojimi prispevki je sodeloval tudi na propagan- dnih protikomunističnih predavanjih. Oktobra 1944 je bil med podpisniki narodne izjave katoliškega tabora, naslovljene na zahodne zaveznike. Februarja 1945 je bil določen za čla- na Narodnega odbora. Bil je družinski prijatelj Rudolfa Smersuja. Po vojni je emigriral v Argentino in se naselil v Cordobi. Po njegovi smrti so v Buenos Airesu ustanovili počitniški dom Rudolfa Hanželiča. (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 358; Čipić Rehar, M., Med sodbo sodišča; SI AS 1931, OMS, 600-1/93, 600-4/85, 600-2/5, 106, 600-10/121, 500-2/45, 46, 58, 500-8/83, 256, 276.) Hartman, Alojzij (Lojze) (24. 6. 1904, Suha–25. 11. 1969, Ljubljana) Uslužbenec (banovinski uradnik); uradnik Pokojninskega zavoda. Bil je pristaš t. i. stare SLS, ki se ni strinjala z vključevanjem SLS v JRZ; tako je na volitvah leta 1938 nastopila na opozicijski listi dr. Vladimirja Mačka. Hartman je nastopil na listi v Škofji Loki. (NŠAL, 04267, 65, str. 22; SI AS 1931, OMS, 600-1/54, 55, 117, 195; Popisi prebivalstva, Sistory.si; PŽ.) 746 BIOGRAFIJE Hassl, Viktor (1900, Pulj? –1944?, ?) Mornariški radiotelegrafist in izdelovalec radio postaj. Leta 1919 je prišel iz Pulja v Ljubljano in se zaposlil pri agenciji Avala. Med vojno je služboval pri italijanski fašistični tiskovni agenciji Stefani, vendar je sodeloval s Karlom Novakom in ilegalno vzdrževal radijsko zvezo z zahodnimi zavezniki. Leta 1942 so ga are- tirale in zaprle italijanske oblasti, a so ga po nekaj mesecih izpustile. Po italijanski kapitula- ciji je odšel na Reko in od tam v Gorski kotar ter se pridružil četnikom. Potem so ga zajeli partizani in ga verjetno v letu 1944 usmrtili. (Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 114; SI AS 1931, OMS, 502-6/156; Ferenc, T., Dies irae, str. 82, 208, 240.) Heinrihar (Heinricher, Heinriher, Hajnrihar), Franc – Žagar, Lesar, Ignac (14. 2. 1897, Selca–21. 1. 1988, Bolzano) Industrialec. Sin lesnega trgovca in lastnika žag iz Škofje Loke, vodil je pisarno družinskega podjetja v Ljubljani. Iz Šmajdovega arhiva je mogoče razbrati, da je imel pomembno vlo- go v slovenskem četniškem gibanju, da se je ukvarjal s financami in propagando, da je bil dokaj tesen sodelavec Ivana Prezlja, da je imel povezave tudi z drugimi pomembnimi osebami protikomunističnega tabora. Kljub temu je v literaturi le malo podatkov o njem. Nedvomno je, da je bil kot podpredsednik Zveze industrijcev član tako prvega kot druge- ga sosveta (konzulte), ki ju je imenoval Mussolini z odlokoma 26. maja 1941 in 31. maja 1943. Do februarja 1945 je bil Heinrihar vodja finančnega oddelka Državne obveščevalne službe (DOS), v katero je zasebno vložil več milijonov lir, kot neke vrste kredit, ki naj bi mu bil vrnjen po vojni. Če je mogoče verjeti izpovedbam Janka Sokliča, podanim na sod- nem procesu leta 1948, je Henirihar vodil tudi likvidacijski oddelek pri DOS; naročila naj bi opravljali pripadniki četniške Črne roke. Tik pred koncem vojne je skupaj z Ivanom Prezljem in dr. Alojzijem Vogričem odšel v Furlanijo k britanskemu feldmaršalu Haroldu Alexandru. Po končani vojni je ostal v Italiji. (NŠAL, 04157, 15, str. 61; Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 42, 47; Heinrihar, D., Hajnriharjevi; Kreačič, G., Pričevanja, str. 186; Fe- renc, T., Priprave na konec vojne, str. 35; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 74, 245, 333; Popisi prebivalstva, sistory.si.) BIOGRAFIJE 747 Himmler, Heinrich (7. 10. 1900, München–23. 5. 1945, Lüneburg) Nemški nacistični funkcionar, vodja SS in policije, vojaški poveljnik in vojni zločinec. V Münchnu je nekaj časa študiral agronomijo. Po prvi svetovni vojni se je prid- ružil desničarskim političnim organizacijam in med drugim sodeloval v neuspelem Hi- tlerjevem puču leta 1923. Nacistični stranki se je pridružil leta 1925 in se hitro vzpenjal po strankarski lestvici. Med vojno je Himmler postal drugi človek nacistične Nemčije, podrejen neposredno Hitlerju. V rokah je imel varnost tretjega rajha, obenem je bil za- dolžen za nadzor nad izvedbo holokavsta nad Judi, med vojno ga je Hitler zadolžil še za načrtovanje in nadzor nad izvedbo nemške naselitvene politike na zasedenih ozemljih vzhodne Evrope. Kot komisar za utrjevanje nemštva je vodil raznarodovanje tudi na slo- venskih zasedenih ozemljih. Proti koncu vojne je želel doseči separatni mir z zahodnimi zavezniki, ne pa s Sovjetsko zvezo. Ko je za to izvedel Hitler, ga je razrešil vseh dolžnosti in ukazal njegovo aretacijo. Ob koncu vojne je Himmler skušal pobegniti, a mu ni uspelo; 20. maja 1945 so ga zajeli sovjetski vojaki in ga predali Britancem, nakar je storil samomor. (EB; SNZ, str. 586.) Hitler, Adolf (20. 4. 1889, Braunau–30. 4. 1945, Berlin) Vodja nacistične stranke (NSDAP), nemški kancler in führer nacistične Nemčije. Šolal se je v Linzu, Steyerju in na Dunaju. Kljub želji, da bi študiral umetnost, mu to ni uspelo, saj ni opravil sprejemnih izpitov. Že v dijaških letih se je navzel ideje o pan- germanizmu, kar je skupaj z antisemitizmom pripeljalo do poskusa dokončnega obračuna z judovsko skupnostjo med drugo svetovno vojno, skupaj z maltuzijanstvom pa do ideje o iskanju življenjskega prostora na vzhodu. V letih 1933 in 1945 se je Hitler dobesedno po- lastil države, uvedel nerazumno hudo represijo, manipuliral z mediji, medtem ko je nem- ške mednarodne odnose vodil z nezaslišanim cinizmom. Prepričan o superiornosti nem- škega naroda je nevarno zaostril nacionalizem in začel uničujočo ideološko vojno. Ta se je razvila v drugo svetovno in navsezadnje v totalno vojno, ki je samo Sloveniji zadala več kot 6-odstotno izgubo prebivalstva, med katerimi so nemške zasedbene oblasti posredno ali neposredno odgovorne za okoli 40.000 življenj. Hitler je še med vojaškimi operacijami v Jugoslaviji/Sloveniji ukazal razkosanje zasedenega ozemlja med tri okupatorje, medtem ko je vodje nemške okupacijske uprave v Sloveniji (Gorenjska, Koroška, Spodnja Štajer- ska) podredil neposredno sebi. Po kapitulaciji Italije je zasedel še Ljubljansko pokrajino, ki ji je na čelo postavil pokrajinsko upravo pod Leonom Rupnikom, ozemlje za rapalsko mejo je upravno združil v operacijski coni Jadransko primorje s Friedrichom Rainerjem na čelu. Tik pred koncem vojne je v bunkerju storil samomor. (EB; Ian Kershaw, Hitler; SNZ, str. 582.) 748 BIOGRAFIJE Hlaj, Vidko – Stevo (20. 6. 1921, Roč pri Buzetu–1999) Družbeno-politični delavec in gospodarstvenik. Leta 1925 je družina Hlaj emigrirala v Brestanico pri Krškem. V Ljubljani je obisko- val trgovsko šolo. Med okupacijo se je vključil v NOG. Avgusta 1941 se je vključil v KP. Od septembra do decembra 1941 je bil sekretar celice v Brestanici, od decembra 1941 do de- cembra 1942 politkomisar čete v Šercerjevem bataljonu, nato politkomisar čete v Loškem odredu in nazadnje tudi politkomisar bataljona Simona Gregorčiča. Decembra 1942 je bil poslan v slovensko Istro, kjer ga srečamo v vlogi organizatorja osvobodilnega gibanja in sekretarja Okrožnega komiteja KPS za slovensko Istro. Septembra 1943 je postal načelnik VOS OF za (Južno) Primorsko in to funkcijo je opravljal vse do konca vojne. Bil je tudi član Pokrajinskega komiteja VOS za Primorsko. Do decembra 1943 je deloval na območju Brkinov, Krasa in slovenske Istre. Po tem obdobju je odšel v Trst. V svoji partijski biografiji je napisal, da »je po osebnem napotilu Franca Leskoška – Luke organiziral vojaške akcije v okolici Trsta in v samem mestu. S prvimi takimi vojaškimi akcijam so začeli januarja 1944«. Njegovo ime se omenja tudi v povezavi s trojnim umorom v ulici Rossetti v Trstu, 10. marca 1944, ko so bili ubiti krščanski socialist dr. Stanko Vuk, njegova žena Danica in Drago Zajc. Proti koncu vojne je postal pomočnik in kmalu po vojni tudi šef I. odseka Ozne (ta odsek je s preoblikovanjem varnostne organiziranosti kot Uprava za informira- nje in dokumentacijo postal del Ministrstva za zunanje zadeve). Po vojni je Hlaj opravljal razne pomembne funkcije tudi v zvezni Ozni/UDV. Bil je tudi direktor razvojnega sektorja Luke Koper in eden izmed realizatorjev projekta Sermin. (SI AS 1589/IV, šk. 4889; Dornik Šubelj, L., Ozna in prevzem oblasti, str. 55, 449–450; Brecelj, M., Anatomija političnega zločina; Primorski.eu.) Hlebec, Jože – Krpan (19. 4. 1912, Slovenski Javornik–30. 6. 1945, Ljubljana) Častnik (podporočnik). Leta 1943 je bil poveljnik prvega Gorenjskega četniškega odreda. Na začetku junija 1943 je na pobudo Karla Novaka vodil četniške odposlance, ki so se na Žirovskem vrhu sestali z zastopniki gorenjskih partizanov, a do sporazuma zaradi povsem različnih ciljev BIOGRAFIJE 749 in medsebojnega nezaupanja ni prišlo. Pozneje je stopil v službo najprej italijanske in nato nemške policije. Bil je poveljnik policijskih zaporov v Ljubljani in eden izmed vidnejših pripadnikov črne roke. Tik pred koncem vojne je odpeljal iz ljubljanskih zaporov proti Tur- jaku več sodelavcev OF, ki so bili v gozdu Veliko smrečje mučeni in ubiti, njihova trupla pa vržena v volčje jame. Leta 1945 je bil obsojen na smrt z obešenjem, a je nekaj ur pred tem v zaporu naredil samomor. (Podjetje Bratje Tuma; Kranjc, M. F., Mira; Ferenc, T., Dies irae, str. 26, 40–41, 53–55. 117; Maček, Janko, Nevarne poti; SI AS 1876, šk. 2–8, 13, 16–17, 20; SI AS 1877, šk. 2; Smrtne žrtve, sistory.si.) Hochsteiner, Walter, dr. (11. 6. 1909, Weitensfeld–18. 8. 1947, Ljubljana) Avstrijski nacistični funkcionar. Okrožni vodja NSDAP na Gorenjskem. Po vojni je bil pred vojaškim sodiščem 4. armade obsojen na smrt z obešenjem. (Ferenc, T., Nacistična raznarodovalna, str. 698; To- minšek Čehulić, T., Usmrčeni, str. 293; SI AS 220, f. 35, Odločba 78.) Horn, Peter (Pero) (23. 9. 1898, Ljubljana–?) Šolski upravitelj. Rojen tržaški Judinji Ester Horn v Ljubljani, decembra 1898 krščen, odraščal pri Francu in Tereziji Škulj v Ljubljani. Jeseni leta 1928 je bil imenovan za šolskega upravitelja v Nevljah, leta 1931 je izdal brošuro O treznosti vzgoje, v kateri je obravnaval alkoholizem med mladimi, objavljal je tudi v tedniku Učiteljski tovariš. Leta 1935 je bil imenovan za šolskega upravitelja v Št. Petru v Ljubljani. Med okupacijo so se pri njem sestajali dejavni in rezervni oficirji nekdanje Kraljeve jugoslovanske vojske. Po kapitulaciji Italije je bil Horn stotnik v novembru 1943 ustanovljenega SNVZ, disciplinski častnik, nekakšni zvezni oficir in predstavnik SNVZ. Z namenom, da bi zmanjšale moč inšpektorja SNVZ Antona Koka- lja na Goriškem, so nemške oblasti ustanovile novo vojaško formacijo – nekakšno opozi- cijo Kokaljevim enotam in jo podredile Hornu. Horn je med drugim spremljal primorske domobrance na častniške tečaje v Devin, vodil enega od bataljonov 1. slovenskega udarne- ga polka na Primorskem in se zavzemal za razvoj slovenskega šolstva na Primorskem, saj so ga nemške oblasti prepustile tamkajšnjemu domobranstvu. Po vojni je sprva deloval v Trstu v okviru ameriške obveščevalne službe CIC, za katero je zbiral podatke iz Slovenije, in vzdrževal zveze z Mirkom Bitencem. V Trstu je ostal tudi po ugrabitvi Albina Šmajda; pozneje se je umaknil v Senigallijo, kjer je na začetku leta 1948 postal vodja taboriščnega odbora. Iz Italije je odšel v emigracijo v Argentino. (NŠAL, 03978, 44, str. 304; Saje, F., Be- logardizem, str. 102; Mlakar, B., Domobranstvo na Primorskem, str. 81, 108, 125, 132, 215; SI AS 1931, OMS, 600-21/149; Jaklitsch, H., Slovenski begunci, str. 159; SI AS 1584, šk. 4, p. e. 155; Popisi prebivalstva, sistory.si.) 750 BIOGRAFIJE Horvat, Avgust – Verbič Slavko (21. 2. 1920, Prekmurje–?) Sociolog. Živel je v Ljubljani. Med okupacijo se je vključil v protirevolucionarni tabor. Bil je eden od organizatorjev Slovenske legije, vodil je Dekliško legijo, bil je član odbora Zveze združenih delavcev in kasneje Slovenske delavske zveze, član prekmurskega odbora SLS in poslanec t. i. »taborske skupščine«. Po vojni je odšel v Argentino. V prvih letih bivanja v emigraciji je dal pobudo za ustanovitev Slovenske fantovske zveze in jo tudi vodil. Bil je še predsednik stalnega odbora za socialne dneve, poučeval na Slovenskem srednješolskem tečaju, predaval in objavljal prispevke o različnih družbenih vprašanjih. (SI AS 1931, OMS, 600-21/150, 503-3/94, 503-9/1; Rot, A., Bojevnika, str. 429.) Horvat, Franc – Hribar Franc Horvat (v nekaterih dokumentih se pojavlja tudi kot Hrovat; med vojno je uporabljal psevdonim Hribar) se je med okupacijo pridružil skupini, ki jo je vodil duhov- nik Franc Glavač, in postal eden od njenih vodilnih članov. Skupaj z Egidijem Vršajem, tudi članom t. i. Glavačeve skupine, naj bi deloval v Tajni obveščevalni službi (TOS), in skrbel, da je Glavač redno dobival podatke, ki jih je TOS zbrala o OF in njenih sodelavcih. Po vojni naj bi emigriral in se poročil z Marto Langus, medvojno tajnico Informativnega urada Šefa pokrajinske uprave v Ljubljani. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; Griessser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 326; SI AS 1931, OMS, 600-21/151.) Hradetzky, Franz Leta 1941 je postal okrožni vodja nacistične stranke v Radovljici. Po ukazu koroške- ga pokrajinskega vodje Friedricha Rainerja je skrbel za dejavnost NSDAP na Gorenjskem. V drugi polovici vojne je deloval kot vodja nemškega propagandnega urada »Adria« v Tr- stu. Skrbel je za nemško nacistično propagando med nemškimi vojaškimi in policijskimi enotami, delno je njegov urad s propagandnim materialom oskrboval tudi slovenske usta- nove, pri čemer je bilo na Primorskem domobranstvo, v primerjavi s tistim v Ljubljanski pokrajini, od njega povsem odvisno. (Križnar, I., Jeseniško okrožje, str. 44; Mlakar, B., Slo- vensko domobranstvo, str. 330; SI AS 220, Odločba 1524.) BIOGRAFIJE 751 Hren, Ignacij (27. 7. 1891, Verd–29. 5. 1985, Chardon, Ohio) Politik SLS, industrialec in posestnik. Po poklicu je bil čevljar, vendar tega poklica ni dolgo opravljal. Postal je trgovec z lesom in lastnik lesnega podjetja na Gorjancih ter parne žage na Verdu, kjer je živel. Poro- čen je bil z Jelico Marolt, hčerko vrhniškega zdravnika in župana ter člana SLS. Leta 1936 je tudi Hren postal vrhniški župan. Bil je med pobudniki in organizatorji oddelka MVAC na Vrhniki, kjer je bil politični pomočnik Stanka Zupana, ki je bil glavni organizator in poveljnik postojanke vse do kapitulacije Italije. Med vojno je bil Hren tudi tesen prijatelj Leona Rupnika in njegovega sina Vuka. Po vojni je emigriral. (Mlakar, B., Slovensko domo- branstvo, str. 240, 311; SI AS 1529, šk. 18; NŠAL, 04332, 101, str. 295.) Hribar, Zvonimir (8. 2. 1921, Ljubljana–29. 4. 2018, Wagga Wagga) Pravnik in profesor računovodstva. V virih Ozne je predstavljen kot nekdanji praktikant na sodišču, ki naj bi bil pred vojno vidnejši eksponent Ehrlichovih stražarjev v Ljubljani. V času okupacije naj bi bil protikomunistični policist s činom poročnika, kasneje naj bi v Trstu sodeloval pri okupa- torjevih radio oddajah in opravljal delo ekonomista pri Gospodarski zvezi. Po koncu vojne je emigriral in je bil najprej v taborišču Riccione, nato je odšel v Trst in Rim ter od tam v emigracijo. Živel in delal je v kraju Wagga Wagga v Avstraliji. (Klasinc Škofljanec, A., Vo- dnik Studia slovenica, str. 114; SI AS 1584, šk. 4, p. e. 159; TSMH.) 752 BIOGRAFIJE Hrovat, Alojzij (21. 6. 1885, Veliki Podljuben–22. 3. 1971, Ljubljana) Gradbenik in raziskovalec. Po maturi leta 1906 je študiral v Gradcu na gradbenem oddelku Tehniške visoke šole in leta 1912 diplomiral. Po diplomi je sodeloval pri trasiranju in gradnji belokranjske železniške proge, med prvo svetovno vojno je bil na goriški fronti in sodeloval pri gradnji kavern, po vojni je bil od leta 1922 profesor in večkratni dekan tehniške fakultete v Ljublja- ni. Jeseni 1941 so ga italijanske okupacijske oblasti odstavile, po drugi svetovni vojni je bil ponovno dekan in kot organizator nove Tehniške visoke šole v letu 1950 izvoljen za njenega prvega rektorja. (ES 4, str. 53; SB; SI AS 1931, šk. 404; OSP.) Hubad, Josip, dr. (21. 10. 1885, Kranj–30. 8. 1959, Ljubljana) Vladni tajnik. Med vojno je bil načelnik upravnega oddelka Rupnikove pokrajinske uprave, po- zneje je na mestu Rupnikovega uradnega zastopnika nadomestil nekdanjega podbana Stanka Majcna. (NŠAL, 03908, 67, str. 71; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo str. 95, 132; SI AS 1931, evidenca gradiva; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, OMS, 503-10/60.) BIOGRAFIJE 753 I Ilija, Lojze (Alojz) (19. 6. 1905, Spodnji Brnik–4. 11. 1982, Los Taques, Venezuela) Pravnik, pisatelj, novinar in urednik. Po maturi leta 1925 je študiral bogoslovje; po štirih letih se je prepisal na študij pra- va in se preživljal s honorarnim delom za časnik Slovenec. Zaradi udeležbe na dogodkih v Šenčurju maja 1932, ko so pripadniki takrat prepovedane SLS, ki so nasprotovali kra- ljevi diktaturi in se zavzemali za samostojno Slovenijo, onemogočili zborovanje liberalne stranke, je bil z očitkom verbalnega delikta pred sodiščem za zaščito države obsojen na leto dni strogega zapora. Po prestani kazni se je zaposlil kot časnikar pri Straži v vihar- ju. Leta 1935 je diplomiral, postal urednik za notranjo politiko pri Slovencu, poklicno novinarsko delo pa je zapustil šele tri leta pozneje, ko je postal odvetniški pripravnik pri Albinu Šmajdu v Radovljici. Tik pred začetkom vojne je opravil odvetniški izpit, po oku- paciji Gorenjske se je umaknil sprva Ljubljano, nato na Notranjsko. Pozneje se je pridružil domobrancem. Leta 1945 je emigriral v Venezuelo, kjer je opravljal najrazličnejša dela, od prevajalca priseljenske dokumentacije za notranje ministrstvo do upravitelja velikega po- sestva in nazadnje knjigovodje v tovarni perila. Hkrati se je posvečal literarnemu ustvarja- nju, napisal je več črtic, povesti (o domobranstvu govori povest Huda ura) in zgodovinski roman Zadnji rabin v Ljubljani. (KKBL; OSP; SI AS 1879, šk. 1–3.) 754 BIOGRAFIJE Ilovar, Albert (Berto) – Kranjc, Marko, M, Peter, 101 (1. 10. 1910, Trst–17. 5. 1945, Al ach/Dachau) Častnik (stotnik). Po 1. svetovni vojni se je z družino iz Trsta preselil v Jugoslavijo. Po končani sred- nji šoli v letu 1928 je odšel na Vojno akademijo v Beogradu, kjer je jeseni 1931 postal pehotni podporočnik. Pozneje se je specializiral kot topograf in obveščevalni častnik ter leta 1935 napredoval v poročnika in leta 1939 v kapetana 2. razreda. Služboval je v Lju- bljani, Bileći, Mariboru in Otočcu, od januarja 1940 spet v Ljubljani, kjer je bil obvešče- valni oficir. Po napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 je sodeloval v kratkotrajni vojni, po okupaciji je živel v Ljubljani in deloval v t. i. oficirski in četniški organizaciji. Sprva je sodeloval tudi z OF, a se je z njo razšel decembra 1941 po likvidaciji Fanouša Emmerja. Od pomladi do decembra 1942 je bil v italijanski internaciji. Po vrnitvi je deloval v Slo- venski legiji, sodeloval je tudi z majorjem Karlom Novakom in si prizadeval za odhod nekdanjih jugoslovanskih častnikov v četniške odrede. Poleti 1943, ko je prišlo do pre- loma med SLS in Novakom, je stike z njim pretrgal tudi Ilovar. Na začetku oktobra 1943 je vstopil v novonastalo Slovensko domobranstvo. Postal je šef obveščevalnega odseka Organizacijskega štaba in v tej vlogi je med drugim zasliševal ujetnike in aretirance, ki jih je redno predajal nemškim oblastem. Ob tem je ves čas delal za ilegalno Slovensko legijo in sredi aprila 1944 so ga nemške oblasti za nekaj mesecev zaprle. Julija istega leta je bil izpuščen in ponovno imenovan za vodjo obveščevalnega odseka, a je bil zaradi delovanja v Slovenski legiji 8. decembra 1944 spet aretiran. Tri mesece je bil v ljubljanskih zaporih, potem je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Al ach (pri Dachauu). Na začetku apri- la 1945 je bil poslan na delo v solni rudnik, kjer je zbolel za tifusom. Ob koncu vojne ga je aretiral Jugoslovanski nacionalni komite in ga zaprl v bunker, kjer je zaradi bolezni in lakote umrl. (Primorski SBL; SB.) BIOGRAFIJE 755 J Jagodic, Tone Občinski uradnik. V dobi nemške okupacije je bil kot okrožni vodja Slovenske legije v Šiški podrejen Milanu Fincu, sodeloval je z Antonom Babnikom in Alfonzom Thumo. (SI AS 1931, OMS, 600-21/172.) Jan, Branko, dr. (6. 1. 1909, Hrastnik–1964, Ljubljana) Pravnik in revizor v Gospodarski zadrugi. Bil je vidnejši član SLS in pozneje JRZ. Med okupacijo, od leta 1942 dalje, je delo- val tudi v okviru Katoliške akcije; vodil naj bi sekcijo za nameščence in bil njen blagajnik. Sodeloval je pri dogovorih med SLS in JNS o ustanovitvi Slovenske zaveze in bil član nje- nega mestnega odbora v Ljubljani. Vključil naj bi se tudi v Slovensko legijo in poveljeval njenemu ilegalnemu odredu. Po kapitulaciji Italije je vstopil v Slovensko domobranstvo, kjer naj bi jeseni 1943 deloval kot mobilizacijski oficir v Trebnjem, nato je dosegel čin nadporočnika in poveljeval 22. četi. Po vojni se ni umaknil v tujino. Na t. i. božičnem procesu je bil aretiran in obsojen na smrt, vendar naj bi bil nato s pomočjo vplivnih zvez pomiloščen na dosmrtni zapor; prestal je približno polovico kazni. Zadnja leta je preživel kot blagajnik v tovarni Delamaris v Izoli. (SI AS 1931, OMS, 600-1/359, 603, 600-4/42, 61, 600-2/159, 500-1/4, 500-3/142, 159, 170, 500-9/13, 37, 478, 502-6/79, 80, 403-1/454; SI AS 1931, evidenca gradiva; Dragar, V., Hrastnik; Franček, S., Belogardizem, str. 116, 121, 125, 506, 574, 594, 604.) Jan, Maks – Mojnik Milan Nameščenec Delavske zbornice v Ljubljani. Bil je vidnejši član SLS in JRZ ter tajnik Slovenske delavske zaveze. Jan in Andrej Križman sta bila že pred vojno člana katoliške delavske organizacije Zveze združenih delav- cev. Skupaj z Avgustom Horvatom in Andrejem Križmanom naj bi med vojno sodeloval pri organiziranju Slovenske legije na Dolenjskem in bil njen obveščevalec za Šiško. V Rupniko- vi pokrajinski upravi naj bi deloval v odseku za propagando, kjer je vodil Delavsko protiko- munistično akcijo. Ta je med drugim pripravljala protikomunistična predavanja za delavce, da bi pripravila teren za organiziranje Slovenske delavske zveze. Jan je naveden v kartoteki članov Informativnega urada, ki je uporabljal člane Delavske protikomunistične akcije za svoje obveščevalno delo. Bil je tudi član t. i. taborske skupščine, ki je zasedala 3. maja 1945 v dvorani na Taboru v Ljubljani. Ob koncu vojne se je skupaj z domobranskimi enotami umaknil iz Slovenije in v emigraciji deloval v Slovenski delavski zvezi ter objavljal članke v 756 BIOGRAFIJE časopisu Slovenski delavec. (Godeša, Kdor ni z nami, str. 347; SI AS 1931, OMS, 501-3/54, 600-1/616, 600-11/37, 600-5/40, 600-8, 225, 600-2/6, 111, 500-3/32, 600-21/150.) Janež, Janez, dr. – Medic Jovo (14. 1. 1913, Dolsko pri Ljubljani–11. 10. 1990, Luodung, Tajska) Zdravnik, kirurg in teolog. Medicino je študiral sprva v Ljubljani, nato v Zagrebu in Gradcu, kjer je leta 1937 tudi promoviral. Na Dunaju se je specializiral iz transfuzije, potem se je zaposlil na kirur- škem oddelku ljubljanske bolnišnice in tam dočakal konec vojne. Maja 1945 naj bi izvedel, da ga namerava nova oblast preganjati, zato je odšel najprej na avstrijsko Koroško in nato v Rim, kjer se je odločil za delo v misijonih. Kot misijonar je do leta 1952 deloval na Ki- tajskem in nato v mestecu Lotung (Luodung) na Tajskem, kjer je tudi umrl. (ES 4, str. 264; Čuk, S., Dr. Janez Janež.) Jarc, Evgen (7. 12. 1878, Novo mesto–5. 6. 1936, Ljubljana) Politik. Na Filozofski fakulteti v Gradcu je študiral klasično filologijo, slavistiko in filozo- fijo ter bil dejaven v katoliškem študentskem gibanju. V študentskih letih se je udeležil gibanja katoliškega dijaštva in bil med ustanovitelji Slovenskega akademskega društva BIOGRAFIJE 757 Zarja. Po končanem študiju v letu 1901 je poučeval na gimnazijah v Kranju in Ljubljani. Politično kariero je začel v okviru stranke SLS, a se ji je po letu 1929 odtujil. Leta 1908 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor in leta 1910 še v državni. Po prvi svetovni vojni se je posvetil pokrajinski in mestni politiki. Od leta 1927 vse do smrti je bil član ljubljanskega mestnega sveta, od leta 1928 do leta 1935 je opravljal podžupanske naloge. Zavzemal se je za kulturni in turistični razvoj Ljubljane, tik pred smrtjo je postal glavni urednik Kronike slovenskih mest. (ES 4, str. 270; SB.) Jarc, Janko (25. 12. 1903, Črnomelj–24. 10. 1995, Novo mesto) Zgodovinar in muzealec. Po končanem študiju zgodovine in slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani v letu 1935 je poučeval na gimnazijah v Murski Soboti, Novem mestu in na Ptuju. Med italijansko okupacijo je bil od leta 1942 v zaporu in internaciji, po kapitulaciji Italije je odšel v partizane in bil od februarja 1944 sodelavec in arhivar Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS. Po končani vojni je bil arhivar na Inštitutu narodne osvoboditve, nato v Muzeju narodne osvoboditve, od leta 1951 do upokojitve leta 1975 je bil ravnatelj Dolenjskega muzeja v Novem mestu. Objavil je več knjig in razprav o zgodovini Novega mesta. (OSP.) 758 BIOGRAFIJE Javornik, Mirko (26. 9. 1909, Cerknica–1. 5. 1986, Washington) Pisatelj, esejist, publicist, urednik in prevajalec. Na Univerzi v Ljubljani je dve leti študiral slavistiko in eno leto pravo, a študija ni dokončal. Od leta 1930 dalje je živel kot svobodni pisatelj. Nekaj let je potoval po svetu, jeseni 1935 je za kratek čas sprejel službo programskega ravnatelja novega kina Union, potem je bil od decembra 1935 glavni urednik katoliškega dnevnika Slovenski dom (v letu 1943 je postal tednik in je izhajal do konca aprila 1945), sodeloval je tudi pri Radiu Ljubljana. Tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo je s skupino še nekaterih politikov in intelektualcev nameraval zapustiti domovino, a mu ni uspelo. Po vrnitvi v Ljubljano je nadaljeval z dotedanjim delom. Opredelil se je za katoliški tabor in nasprotoval komuniz- mu. V času italijanske okupacije naj ne bi bil član nobene organizacije, medtem ko naj bi v času nemške sodeloval v raznih skupinah obveščevalnega značaja, z nemškimi oblastmi naj bi navezal tudi osebne stike. Po mnenju povojnih jugoslovanskih oblasti naj bi bil agent britanske obveščevalne službe (Intelligence Service), povezave naj bi imel tudi s če- tniškim štabom generala Ivana Prezlja. Sodeloval naj bi pri usposabljanju častnikov Slo- venskega domobranstva, proti komunizmu se je najbolj očitno boril s svojo publicistično dejavnostjo in javnimi nastopi. Uredil je Črne bukve (o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu) in napisal uvodne opombe. Simpatiziral je s stražarji, pripadniki akademskega kluba Straža, in kritiziral politiko »stare« SLS. Ob koncu vojne je odšel v emigracijo. Bil je uradni prevajalec britanskih in ameriških zasedbenih oblasti na Koroškem in v Rimu. Marca 1948 je prišel v Trst, kjer je bil urednik političnih poročil in slovenskih oddaj Radia Trst, tudi napovedovalec, igralec in pevec pri radijskem zboru, predvsem je pripravljal različne informativne, literarne in zgodovinske oddaje. Z odho- dom zahodnih zaveznikov leta 1954 je izgubil službo in se odslej preživljal kot zunanji sodelavec različnih radijskih postaj. V letu 1960 se je z družino izselil v ZDA. Od leta 1961 do upokojitve v letu 1974 je bil v službi pri ameriškem zunanjem ministrstvu kot spre- mljevalec, tolmač in prevajalec uradnih gostov iz tujine, največ iz Jugoslavije. Vse od leta 1927 dalje se je ukvarjal tudi z literarnim delom. Pisal je novele, črtice, potopise, povesti in razprave. (Kladnik, T., Mirko Javornik, str. 305–324; SB; Rogelj, J., Mirko Javornik; Rot A., Bojevnika, str. 431.) BIOGRAFIJE 759 Jelenc, Celestin, dr. – dr. Celestin, dr. Kovač, Pečar, dr. Skrivač, socialist, Šmid (17. 12. 1884, Trnje pri Pivki–12. 4. 1968, Buenos Aires) Odvetnik in politik. Na Dunaju je študiral pravo in leta 1915 doktoriral. Potem je opravljal sodno in odvetniško prakso v Ljubljani, Trstu in Novem mestu, dokler ni bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Bil je na galicijski, soški in tirolski fronti, nato v italijanskem ujetništvu, od koder se je vrnil šele ob božiču leta 1919. Naslednje leto je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno, ki jo je vodil vse do pomladi 1945. Izhajal je iz liberalne družine, zato se je v mladih letih najprej včlanil v Narodno-napredno stranko za Kranjsko, a jo je zaradi nestrinjanja z njenim od- nosom do socialnih in nacionalnih vprašanj kmalu zapustil. Navezal je stike z Janezom Evangelistom Krekom, na Dunaju je deloval v akademskem društvu Slovenija. Po vrnitvi v Ljubljano je vstopil v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko, po končani vojni in na- stanku jugoslovanske države je postal predsednik njenega »centrumaškega« (sredinskega) krila. Leta 1920, ko se je levo krilo Jugoslovanske socialdemokratske stranke vključilo v Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov), je Jelenc ostal zvest sredinskemu oziroma desnemu krilu, ki se je leta 1921 pridružilo Socialistični stranki Jugoslavije. V času kraljeve diktature je bil eden od ustanoviteljev in predsednik Splošnega delavskega pravovarstvenega društva, po obnovi političnega življenja sredi tridesetih let je postal član glavnega odbora Socialistične stranke Jugoslavije, na volitvah v jugoslovansko skupščino v letu 1938 je kandidiral na opozicijski listi dolgoletnega voditelja Hrvaške kmečke stranke Vladka Mačka. Ob koncu marca 1941, nekaj dni pred nemškim napadom na Jugoslavijo, je bil kot rezervni oficir poklican v jugoslovansko kraljevo vojsko, po njenem razsulu se je vrnil v Ljubljano. Jelenc je bil eden izmed redkih socialističnih politikov, ki se je odločno postavil na protirevolucionarno stran. Marca 1942 je sodeloval pri ustanovitvi Slovenske zaveze in bil član njenega najvišjega organa, tričlanskega izvršnega odbora (katoliški tabor je zastopal Miloš Stare, liberalnega Janko Mačkovšek). Sodeloval je tudi s Sokolsko legijo, pomagal Mihailovićevemu gibanju v Sloveniji ter posredoval v sporih med Karlom Nova- kom in SLS. Jeseni 1944 je sodeloval pri ustanovitvi Narodnega odbora za Slovenijo in se udeležil zasedanja na Taboru v Ljubljani 3. maja 1945. Ob koncu vojne je zapustil domovi- no. Nekaj let je preživel v begunskih taboriščih v Italiji, leta 1948 je odšel v Argentino, kjer se je zaposlil kot trgovski knjigovodja. Dejaven je bil v emigrantskih organizacijah (med drugim je bil tudi član Narodnega odbora, ki je v emigraciji nadaljeval z delom) in objavljal prispevke o medvojni dobi v argentinskem in drugem tisku. (SB.) 760 BIOGRAFIJE Jeločnik, Nikolaj (18. 11. 1919, Ljubljana–14. 6. 1993, Buenos Aires) Publicist, urednik. Študiral je na visoki šoli za dramsko umetnost pri glasbeni akademiji. Že kot štu- dent je deloval v gledališču kot igralec in pisatelj. Med drugo svetovno vojno se je pridružil vaškim stražam in bil poznan kot protikomunistični govornik. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, pozneje je bil v italijanskih taboriščih, na začetku leta 1948 je emigriral v Argenti- no. Sprva je delal kot težak pri državnih gradnjah, pozneje kot stavec pri dnevniku La Pren- sa in v tiskarni Baraga. Delal je za misijone, bil je eden izmed stebrov Slovenske kulturne akcije, objavil je veliko število člankov, esejev, prevodov in zapisov, napisal knjigo Teharje so tlakovane z našo krvjo, s sodelovanjem Branka Rozmana in Janeza Gruma pa dve zajetni knjigi z naslovom Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945. Pisal je tudi drame in igre, besedila za domobranske proslave, napisal je simfonijo in odrsko balado, v slovenšči- no je prevedel več dramskih del, jih režiral in včasih tudi nastopal v njih. (Rot, A., Nikolaj Jeločnik; Isti, Bojevnika, str. 432; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Jerebič, Franc (24. 1. 1892, Ivanjkovci–5. 10. 1944, Lahovče) Uradnik. Med vojno je bil poveljnik četniškega Gorenjskega odreda in padel ob partizanskem napadu na domobransko postojanko v Lahovčah. (Kos, S., Stalinistična revolucija, str. 133.) Jerina Lah, Pavla (17. 2. 1915, Borovnica–12. 11. 2009, Črni Vrh nad Idrijo) Zdravnica. Medicino je študirala v Ljubljani in Zagrebu, kjer je diplomirala. Sprva je opra- vljala prostovoljno delo v ljubljanski Splošni bolnici pri dr. Božidarju Lavriču, dokler ni septembra 1943 odšla k partizanom. Že pred tem, od leta 1941, je zanje zbirala zdravila in sanitetni material ter tajno zdravila sodelavce partizanskega gibanja. Italijanske oblasti BIOGRAFIJE 761 so jo zaprle dvakrat, tretjič so jo aretirale domobranske enote, četrti aretaciji se je izognila z umikom iz Ljubljane; zatem je delovala v partizanski bolnici v Ribnici. V času nemške ofenzive jeseni 1943 so jo nemške enote zajele, vendar ji je uspelo pobegniti. Poslana je bila na Primorsko, kjer je vodila partizansko bolnišnico, ki je po njej dobila ime Pavla. (Konja- jev, Z., Ob visokem jubileju, str. 177; SB; ES 4, str. 291.) Jerko, Marija – Marija, Me, Tajnik, 88, Bine (6. 12. 1910, Avstrija–?) Zasebna uradnica iz Rašice pri Kamniku, verjetno uslužbenka Pokojninskega zavoda v Ljubljani. Med vojno je bila tudi tajnica Mirka Bitenca, četniškega komandanta Vzhodne Slo- venije in članica Državne obveščevalne službe (DOS) za Trnovo. (SI AS 1931, OMS, 502- 1/97, 502-6/23; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Jesenovec, France (18. 10. 1906, Puštal–22. 3. 1984, Topolšica) Slovenist. Po končanem študiju slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1931 je pouče- val slovenščino na zasebnem uršulinskem učiteljišču v Škofji Loki, na gimnazijah v Ljublja- ni, Črnomlju, Brežicah in Celju. Pisal je jezikoslovne in literarno-zgodovinske razprave, ki jih je objavljal v strokovnem in drugem časopisju. (ES 4, str. 298; OSP.) Jevđević (Jevdjević), Dobroslav (Dobrivoje) – Aero, vojvoda, Vojvoda (28. 12. 1895, Prača, Rogatice–2. 10. 1962, Rim) Politik v prvi Jugoslaviji in četniški vojvoda med drugo svetovno vojno. Kot član organizacije Mlada Bosna je že leta 1908 kot trinajstletnik sodeloval pri atentatu na nekega avstrijskega generala, leta 1914 še pri atentatu na Franca Ferdinanda v Sarajevu. Takrat je bil aretiran in je konec prve svetovne vojne dočakal v zaporu. V prvi 762 BIOGRAFIJE Jugoslaviji je bil publicist in politik, eden od voditeljev Orjune (Organizacija jugoslovan- skih nacionalistov) in JNS. Po zlomu Kraljevine Jugoslavije v aprilu 1941 je zbežal v Budvo in od tam v Split, kjer je pod italijanskim patronatom delovala četniška skupina, ki si je pri- zadevala za srbsko avtonomijo na področju Dalmacije, Like, Bosne in Hercegovine. Bil je delegat Draže Mihailovića za Bosno in Hercegovino, junija 1942 ga je ta poslal v Slovenijo, da bi proučil tamkajšnje stanje četnikov. Leta 1943 je postal četniški vojvoda in leta 1944 komandir jugoslovanske vojske v domovini za Gornjo Liko in Hrvaško primorje. Spomladi 1945 je zbežal v Italijo, kjer so ga zavezniške vojaške oblasti zaprle v taborišče Grot aglie. Zaradi povezav s katoliškimi krogi ni bil izročen Jugoslaviji. Živel je v Rimu, pisal knjige o srbski zgodovini in bil vse do smrti predsednik organizacije srbskih četnikov Ravna gora. Pokopan je na rimskem pokopališču Campo Cestio. (Wikipedia; FG; PC.) Jevnikar, Martin – Blaž Mozol (1. 5. 1913, Spodnje Brezovo–10. 1. 2004, Trst) Literarni zgodovinar, univerzitetni profesor, esejist. Jevnikar je študiral slavistiko v Ljubljani in diplomo nostrificiral v Rimu. Med leti 1940 in 1943 je poučeval na gimnaziji za Bežigradom v Ljubljani, nato do konca vojne na ljubljanski klasični gimnaziji. Oktobra 1944 ga najdemo med podpisniki Narodne izjave. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in od tam v Italijo, kjer je bil sprva profesor v be- gunskem taborišču v Monigu pri Trevisu, nato je sodeloval pri obnovi šolstva v Trstu. Do upokojitve je služboval kot profesor ali ravnatelj na tržaških srednjih šolah in na univerzah v Padovi in Vidmu. Sodeloval je z več slovenskimi društvi, revijami in Radiem Trst. (Jevnikar, I., Martin Jevnikar, str. 21–29; SI AS 1931, OMS, 600-21/188; Rot, A., Bojevnika, str. 433.) Jevtić, Bogoljub (24. 12. 1886, Kragujevac–7. 6. 1960, Pariz) Srbski politik. Sprva je politično deloval kot radikal, leta 1931 je pomagal ustanoviti JNS. Med leti 1932 in 1935 je bil minister za zunanje zadeve. Pa atentatu v Marseilleu in padcu vlade Nikole Uzunovića v letu 1934 je postal predsednik vlade (1934) in nadaljeval s centralistič- no-unitaristično politiko. Po neuspehu na volitvah leta 1935 je Jevtićeva vlada odstopila. V letu 1936 je s Petrom Živkovićem ustanovil novo Jugoslovansko nacionalno stranko, ki se je leta 1938 pridružila združeni opoziciji. Po državnem udaru 27. marca 1941 je postal Jev- tić minister za promet v vladi Dušana Simovića, nato se je po napadu sil osi na Jugoslavijo s člani vlade umaknil v emigracijo, kjer je sodeloval v več vladah. (HE.) Jonke, Jože (Josip) (29. 5. 1901, Ljubljana–Argentina?) Nekdanji urarski pomočnik iz Ljubljane, potem predsednik Zveze združenih delav- cev in kasneje Slovenske delavske zveze. Bil je član okrajnega odbora SLS za Ljubljana-mesto, BIOGRAFIJE 763 med okupacijo tudi član Slovenske legije. Leta 1941 je bil eden izmed podpisnikov vdano- stne spomenice Mussoliniju. V času nemške okupacije je bil član domobranske blokovske kontrole. Na začetku maja 1945 je postal poslanec t. i. taborske skupščine, kjer je glasoval za besedilo brzojavke Trumanu in Churchil u s pozivom na takojšnjo intervencijo zahodnih sil in za brzojavko dr. Mihi Kreku s prošnjo, naj le-ta prosi za posredovanje pri zaveznikih za intervencijo. Po vojni je odšel na Koroško, kjer je bil nekaj časa tudi predsednik taborišč- nega odbora v Vetrinju. V gradivu je omenjen tudi njegov oče, uradnik Jonke Jože (Josip) (12. 8. 1872, Kočevje–?). (SI AS 1931, OMS, 600-2/6, 111, 600-21/189, 190, 600-1/52,78, 192, 219, 588, 600-4/67, 284, 600-2/6, 111, 503-3/53; SI AS 1931, šk. 936, mapa 600-2/ZA; Saje, F., Belogardizem, str. 41; Popisi prebivalstva, sistory. si; Žnidar, I., Pregled ob 60. oble- tnici; Švent, Rozina, str. 75.) Jordan, Karel Industrialec in župan. Med vojno je bil župan Šentjerneja. Spadal je med organizatorje protikomunistične akcije v Šentjerneju in Novem mestu ter tamkajšnje Slovenske legije. Bil je tudi član Slovenske zaveze, v kateri je nastopal kot zveza z italijanskimi okupacijskimi oblastmi. Zavzemal se je za odstranitev oficirjev liberalnega prepričanja iz postojank Legije smrti, zato je prišel v spor s Karlom Novakom. Ob kapitulaciji Italije je prevzel začasno »poveljstvo« domače vaške straže, kajti novomeško protirevolucionarno vodstvo tedaj ni imelo stika z Ljubljano. Na Gorjan- cih naj bi želel organizirati nekakšno lastno ilegalo; zbrane šentjernejske vaške stražarje je želel umakniti na Gorjance, vendar mu je novomeški župan Zdravko Kalan to prepovedal. Takoj zatem je opustil poveljstvo šentjernejske vaške straže in izginil, saj so ga med drugim iskali tudi partizani. Po vojni je emigriral. (Ferenc, T., Dies irae, str. 91, 569, 574, 577, 580, 581; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 50; Saje, F., Belogardizem, str. 150, 207–208, 263–264, 299, 318, 325, 344, 349, 350, 368, 590; SI AS 1931, OMS, 600-21/ 191, 192.) Jovanović, Ljubomir – Patak Častnik (major) in četniški poveljnik. Od konca leta 1942 do marca 1945 je bil poveljnik Timoškega korpusa. Po porazu v Srbiji septembra 1944 se je s svojimi enotami umaknil v Bosno, kjer se je pridružil Si- niši Ocokoljiću. Marca 1945 se je po Mihailovićevem ukazu skupaj z njim in Miodragom Damjanovićem premaknil v operacijsko cono Jadransko primorje. Po vojni je emigriral v Francijo. (Zečević, M., Dokumenta sa suđenja.) Jovanović, Slobodan (3. 12. 1869, Novi Sad–12. 12. 1958, London) Srbski pravnik, zgodovinar, književnik, pedagog in akademik. Pravo je študiral v Ženevi in po študiju nastopil diplomatsko službo. Jovanović je bil rektor Univerze v Beogradu (1913/14 in 1920/21), predsednik Srbske kraljeve akademije 764 BIOGRAFIJE (1928–1931) in (pod)predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu. Bil je strokovnjak za ustavno pravo in eden izmed najpomembnejših srbskih intelektualcev. Julija 1946 so ga jugoslovanske oblasti v odsotnosti obsodile na 20 let prisilnega dela. Leta 2007 je bil rehabilitiran, njegovi posmrtni ostanki so bili preneseni iz Londona in z vsemi častmi pokopani v Beogradu. (EB.) Jurčec, Ruda – Jelen Karel, T/2 (1. 4. 1905, Ormož–4. 11. 1975, Buenos Aires) Novinar, esejist, pisatelj. V dijaških letih se je vključil v orlovsko zvezo in sodeloval pri literarnih glasilih. Po končani maturi se je vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani, diplomiral je leta 1931 na politični visoki šoli v Parizu. Od leta 1932 je bil sourednik, nato urednik revije Beseda o sodobnih vprašanjih, medtem ko je s kulturnimi eseji in reportažami sodeloval tudi pri revi- jah Modra ptica in Sodobnost. Od leta 1935 je bil v Parizu dopisnik agencije Havas za Slove- nijo, nekaj časa tudi vodja ljubljanske podružnice tiskovne agencije Avala in član uredništva vodilnega katoliškega časnika Slovenec. V mladosti se je zanimal za socialna vprašanja, bli- zu mu je bil krščanski socializem, pozneje se je vse bolj približeval politiki vodstva SLS. Med drugo svetovno vojno je bil urednik Slovenca. Ob koncu vojne je odšel v Rim in leta 1947 v Argentino, kjer je bil od leta 1954 do leta 1969 predsednik Slovenske kulturne akcije. Bil je soustanovitelj lista Svobodna Slovenija, urednik revije Meddobje, Glasa Slovenske kulturne akcije in zbornika Vrednote. Napisal je več novel, politično-ljubezenski roman Ljubljanski triptih, njegova spominska proza Skozi luči in sence sodi med najodmevnejša dela slovenske zdomske književnosti. (ES 4, str. 356; OSP; Rot, A., Bojevnika, str. 24–26.) Juvančič, Ivo, dr. (5. 12. 1899, Bovec–23. 8. 1985, Ljubljana) Duhovnik, narodni in kulturni delavec, publicist in zgodovinar. Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano je v letu 1921 vstopil v nadškofijsko semenišče v Gorici, leto pozneje je odšel študirat na jezuitsko teo- loško šolo v Innsbrucku (Canisianium) in leta 1927 doktoriral. Potem se je vrnil v Gorico, BIOGRAFIJE 765 kjer je dobil delovno mesto prefekta v nadškofijski gimnaziji (malo semenišče), leta 1935 je postal profesor in podravnatelj v velikem semenišču. Slovensko mladino je vzgajal v slovenskem duhu, a tudi italijanskim semeniščnikom je skušal približati slovenski jezik in kulturo. Kot zaveden Slovenec je bil trn v peti fašističnim oblastem, še bolj se jim je zameril med drugo svetovno vojno, ko je leta 1943 objavil zapis o Kristusu in galilejskem osvobodilnem gibanju, s katerim je očitno pozival k uporu proti fašističnemu nasilju. V letu 1945 se je jasno izrekel za novo Jugoslavijo in njene pravične meje ter izgubil pod- ravnateljsko mesto. Kot izvedenec za goriška vprašanja je leta 1946 sodeloval v sklopu jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Z dokončno priključitvijo Gorice k Italiji je postal položaj v Italiji zanj nevzdržen, zato se je leta 1947 preselil v Ljubljano, zapustil duhovniški stan in se ob koncu leta 1949 poročil. Do leta 1948 je delal za Znan- stveni inštitut vlade Ljudske republike Slovenije, potem je bil do leta 1957 arhivar v teda- njem Muzeju narodne osvoboditve, nazadnje, do upokojitve v letu 1972, je bil zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja kot strokovnjak za preučevanje zgodovine primorskih Slovencev. (SB; Žokalj Jesih, B., Bili so Čedermaci, str. 114–117; ES 4, str. 362.) Južina, Franc – Sever (1914–?) Učitelj, član Sokola, rezervni poročnik, pripadnik vaških straž in četnik. Preden se je pridružil vaškim stražam, je bil učitelj v Iga vasi pri Starem trgu pri Ložu, potem je bil komandir 2. čete 1. bataljona MVAC v Rovtah, ki mu je poveljeval Pa- vle Vošnar, simpatizer Draže Mihailovića. Južina je bil eden izmed redkih komandirjev, ki so bili povsem zvesti Vošnarju in so podpirali vključitev vaških straž v četniške vrste oziroma v Jugoslovansko vojsko v domovini, h kateri je junija 1943 pozival Karel Novak. Ko je Južina hotel oditi k četnikom, so mu pripadniki MVAC to preprečili, mu grozili s pobojem žene in otrok ter mu prepovedali prosto gibanje. Septembra 1943 se je udeležil bojev slovenskih četnikov s partizani v Grčaricah. Bil je eden izmed redkih preživelih s četniške strani. Ker je bil ranjen, so ga skupaj s še nekaterimi drugimi ranjenci namestili v eno izmed hiš, od koder mu je uspelo pobegniti. Skozi gozdove se je prebil do vasi Mar- kovec pri Starem trgu, se preoblekel v civilno obleko ter prek Cerknice in Rakeka prispel v ljubljansko bolnišnico, kjer so mu odstranili kroglo. Nato je služil v slovenski policiji, dokler ga ni gestapo poslal v nemško taborišče Dachau in nato v Buchenwald. (Saje, F., Belogardizem, str. 395; Ferenc, T., Dies irae, str. 58–59, 69, 76, 82, 102–105; Borštnik, P., Pozabljena zgodba, str. 125; Sladič, J., Spomini ob 30-letnici Grčaric in Turjaka; SI AS 1931, OMS, 600-21/195.) 766 BIOGRAFIJE K Kacin, Anton, dr. – Janežič, dr. Janežič, Gruntar Tine, K, dr. K (25. 5. 1901, Spodnja Idrija–26. 1. 1984, Trst) Šolnik, literarni zgodovinar, urednik in prevajalec. Slovenščino in francoščino je študiral na Filozofski fakulteti novoustanovljene Uni- verze v Ljubljani in leta 1923 doktoriral. Po končanem študiju se je vrnil na Primorsko, odslužil vojaški rok v Firencah in se zaposlil kot prefekt v goriškem Alojzijevišču. Od leta 1927 je bil profesor slovenščine na nadškofijski gimnaziji malega semenišča v Gorici. Slo- venskih šolskih knjig ni bilo, zato je za nižje razrede gimnazije sestavil mladinsko čitanko in pomožno slovensko berilo za četrti razred. Poučeval je do vstopa Italije v vojno leta 1940, ko je bilo goriško malo semenišče premeščeno v Castellerio pri Vidmu. Kot sloven- skemu intelektualcu mu je grozila konfinacija, zato se je preselil v Milano in se zaposlil v knjižnici katoliške univerze Srca Jezusovega, kjer je služboval do kapitulacije Italije leta 1943, ko se je vrnil k ženi in otrokom v Gorico. Bil je tudi član Pokrajinskega odbora SLS za Primorsko. Po drugi svetovni vojni je pomagal pri razvoju mreže slovenskega zamejskega šolstva, od leta 1947 do upokojitve v letu 1968 je bil ravnatelj Državnega učiteljišča Anton Martin Slomšek v Trstu. Poleg šolstva, ki se mu je zdelo najpomembnejše za obstanek in razvoj nekega naroda, se je tako pred vojno kot tudi po njej ukvarjal s časnikarstvom, med drugim je bil kar 31 let (1928–1951) urednik družbenih publikacij pri Goriški Mohorjevi družbi. Zavzeto je podpiral zamisel za izdajo kratkih življenjepisov zaslužnih primorskih osebnosti, iz katere je leta 1974 izšel Primorski slovenski biografski leksikon. Poleg tega je tudi prevajal iz nemščine, francoščine in srbohrvaščine ter za tisk prirejal in pripravljal raz- lična gradiva. Kot predsednik Slovenskega katoliškega prosvetnega društva si je prizadeval za obnovitev prosvetnega dela na Goriškem in pripomogel k postavitvi novega Katoliškega doma leta 1962. Politično je deloval v Slovenski demokratski zvezi in se vztrajno boril za uzakonitev slovenskega šolstva v Italiji ter prispeval k temu, da sta bila v letih 1961 in 1973 sprejeta šolska zakona, ki sta urejala izobraževanje slovenske manjšine. (SB; Primorci; Rot, A., Bojevnika, str. 434.) Kalan, Peter Stražar, ki je po kapitulaciji Italije sodeloval v novomeškem Policijskem varnostnem zboru. Ni povsem jasno, zakaj ga je sredi leta 1944 aretiral gestapo. (Saje, F., Belogardizem, str. 131, 139; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1931, OMS, 503-3/530, 503-10/24, 192, 194.) BIOGRAFIJE 767 Kalan, Ernest, dr. (1883–1956) Odvetnik iz Celja. Bil je član JNS. Leta 1941 so ga Nemci zaprli in izgnali. Med vojno je bil pretežno v Ljubljani, zaposlen je bil v uredništvu Jutra. Junija 1941 je v Ljubljani prevzel vodenje pisar- ne dr. Josipa Cepudra, ki je bil takrat zaprt. Povojne jugoslovanske oblasti so ga takoj zaprle, nato ga je na začetku avgusta 1945 sodišče narodne časti obsodilo na pet let prisilnega dela. (SI AS 1931, šk. 404; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 24.) Kalan, Zdravko – dr. Zdravko (5. 2. 1906, Motnik–27. 9. 1992, New York) Odvetnik in publicist. Pred drugo svetovno vojno je bil odvetnik v Celju in poslanec, med vojno je kot štajerski begunec deloval v Novem mestu in postal tudi novomeški župan. Po okupaciji je nasprotoval OF in se vključil v gibanje Draže Mihailovića. Tedaj naj bi deloval kot tajni član vodstva SLS. Junija 1944 so ga nemške oblasti odpeljale v koncentracijsko taborišče Dachau. Kot prepričani protikomunist se proti koncu vojne ni vrnil v domovino. Do leta 1949 je v Avstriji in Nemčiji sodeloval z ameriško obveščevalno službo in dejavnostmi, uperjenimi proti novi jugoslovanski oblasti. Bil je bil član Glavnega obveščevalnega centra (GOC), ustanovljenega oktobra 1945 (na temelju dogovora med Nacionalnim komitejem Kraljevine Jugoslavije, ki je bil ustanovljen konec maja in na začetku junija 1945 v Salzbur- gu, in Narodnim odborom za Slovenijo v Rimu, ki ga je vodil Miha Krek), ki je imel sedež v begunskem taborišču St. Johann v Pongauu pri Salzburgu in ga je vodil podpolkovnik Andrej Glušič; naloga GOC-a, ki je deloval z vednostjo britanskih zasedbenih oblasti na avstrijskem Štajerskem in Koroškem ter ameriških na Salzburškem, sta bili organiziranje obveščevalne mreže in povezovanje oboroženih ilegalnih skupin, imenovanih tudi Matja- ževa vojska, ki so delovale na območju Jugoslavije. Kalan je bil tudi urednik Matjaževega glasa, osrednjega glasila Matjaževega gibanja, ki je izhajal od julija 1947 do jeseni 1949, ko so britanske in ameriške oblasti zaradi spremenjenih zunanjepolitičnih razmer (inform- birojevski spor) prepovedale kakršno koli delovanje proti Jugoslaviji. Do konca leta 1949 je vodstvo GOC zapustilo Avstrijo. Kalan je odšel v ZDA, se sčasoma ustalil v New Yorku, 768 BIOGRAFIJE magistriral iz knjigovodstva in se zaposlil v javni upravi. Bil je tudi eden izmed najvplivnej- ših in najdejavnejših članov tamkajšnje slovenske skupnosti. Še tik pred smrtjo v letu 1992 se je zavzemal za priznanje samostojne slovenske države. (Žajdela, I., Spomini Zdravka Ka- lana; Čoh, M., Za svobodo, str. 5–6, 9, 28, 49, 69, 97; Ferenc, T., Dies irae, str. 32, 158, 227, 565, 569, 572, 581, 584; Žajdela, I., Spomini Zdravka Kalana; Kalan, Z., Zgodba mojega življenja; SI AS 1931, OMS, 503-10/10; Rot, A. Bojevnika, str. 434.) Kamušič, Josip, dr. (21. 9. 1894, Kožbana–22. 7. 1971, Ljubljana) Odvetnik v Ljubljani. V drugi polovici tridesetih let je bil kot član SLS oziroma vsedržavne politične stranke JRZ, katere sestavni del je bila v tistem času tudi SLS, imenovan za banskega svetni- ka. Bil je med najdejavnejšimi pravniki v banskem svetu, ki so v letih 1936–1940 oblikovali 53 resolucij, v katerih so zahtevali ali dali pobude za odpravo posledic gospodarske krize, za razširitev delovanja zdravstvenih, šolskih in kulturnih ustanov, za dosledno uporabo slovenščine v uradnem poslovanju. Med drugo svetovno vojno je pripadal t. i. sredini, ki je spomladi 1943 ustanovila Narodno legijo. Bil je posrednik med t. i. ljubljansko in gori- ško sredino, ki sta se dogovarjali za enoten vseslovenski narodni odpor, ki bi privedel do združitve vseh Slovencev v okviru obnovljene Jugoslavije. Obiskoval je Gorico, predvsem Trst, da bi tudi Tržačane pridobil za skupen slovenski Narodni svet in skupen nestrankarski odpor. Večkrat je potoval v Rim in Vatikan ter tako dosegel, da so bila poročila zmernih politikov SLS o stanju v Sloveniji posredovana v London. Po končani vojni je nadaljeval z odvetniškim delom; med drugim je na povojnih sodnih procesih zagovarjal več duhovni- kov, obtoženih zaradi njihovega delovanja med vojno. (Škoro Babić, A., Seznam odvetni- kov, str. 325; Stiplovšek, M., Pomembna vloga pravnikov; Cenčič, M., Primorska sredina, str. 70–71; Vodušek Starič, J., Britanci, str. 189–206; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 281, 294, 314, 316, 318, 363; SI AS 227/I/1596; SI AS 1931, evidenca gradiva; PŽ.) BIOGRAFIJE 769 Kante, Vladimir, dr. (20. 8. 1905, Šmarje, Ajdovščina–24. 2. 1945, Ljubljana) Pravnik, policijski uradnik in obveščevalec. Med prvo svetovno vojno se je njegova družina preselila v Ljubljano, kjer se je šolal, študiral pravo in tudi doktoriral. Stopil je v policijsko službo, najprej je služboval na po- licijski direkciji v Beogradu in nato v Ljubljani. Postal je pomočnik upravnika ljubljanske policije in vodil njen politični oddelek. Kante je simpatiziral s komunisti, tako je leta 1941 preprečil predajo arhiva z imeni komunistov in antifašistov v italijanske roke. Njegov nad- rejeni na policiji Lovro Hacin mu je dolgo povsem zaupal. Kante je postal eden izmed naj- pomembnejših obveščevalcev OF na ljubljanski policiji in sodelavec VOS, pod imenoma Filister in Lija. Njegovo delo je bilo razkrito in na začetku februarja ga je gestapo aretiral. Brez sodnega postopka so ga obsodili na smrt z obešenjem. Sodbo so izvršili na dvorišču Prisilne delavnice. (ES 4, str. 398; SB.) Kapetanović, Milan (Mile, Miodrag) (30. 5. 1907, Bešlinac–?) Major Jugoslovanske vojske v domovini. Leta 1927 je zaključil 4. pehotno podoficirsko šolo ter nato služboval v Zagrebu in Ljubljani, kjer je bil ob nastopu vojne pisar v štabu operativne Triglavske divizije. Med drugo svetovno vojno je bil kot Mihailovićev predstavnik napoten v Slovenijo, da bi po- magal organizirati slovensko četništvo. Med drugim je vodil četniški oddelek v Radovljici. (Ferenc, T., Dies irae, 184, 208, 209; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1920, šk. 3.) Karađorđević (Karadjordjević), Petar II. (6. 9. 1923, Beograd–3. 11. 1970, Denver, Colorado) Jugoslovanski kralj, sin kralja Aleksandra I. V času od očetove smrti v letu 1934 do leta 1941 je v njegovem imenu Jugoslaviji vladalo tričlansko namestništvo, v katerem je imel glavno vlogo knez Pavle Karađorđević. Namestništvo je nadaljevalo notranjo politiko kralja Aleksandra, medtem ko se je v zunanji 770 BIOGRAFIJE politiki vedno bolj približevalo fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. 27. marca leta 1941, po pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, so nekateri srbski oficirji s podporo britanskih obveščevalnih služb izvedli državni udar, razglasili Petra Karađorđevića za polnoletnega kralja Petra II. z vsemi pravicami in sestavili novo vlado narodne enotne enotnosti, ki jo je vodil general Dušan Simović. Po nemškem napadu je kralj skupaj z vlado pobegnil iz drža- ve in vojno preživel v Londonu. AVNOJ, ki je imel vlogo začasne ljudske skupščine, mu je na svojem drugem zasedanju 29. novembra 1943 prepovedal vrnitev v Jugoslavijo, medtem ko naj bi o obliki vladavine odločalo ljudstvo po končani vojni. Po sporazumu med pred- sednikom izvršilnega organa AVNOJ-a in NKOJ-a Josipom Brozom Titom in predsedni- kom kraljevske vlade Ivanom Šubašićem v Beogradu 3. novembra 1944 je bilo ustanovljeno kraljevo namestništvo. Kralj Peter II. tej rešitvi sicer ni bil naklonjen, a je zaradi pritiskov zaveznikov 3. marca 1945 končno imenoval namestnike, ki so že 6. marca Titu poverili sestavo začasne narodne vlade. Vprašanje oblike oblasti v Jugoslaviji je bilo končno rešeno z odlokom jugoslovanske ustavodajne skupščine, da se ukine monarhija in kralju odvzame- jo vse pravice, ki so mu pripadale. Kralj Peter II. je z družino živel v Veliki Britaniji, ZDA, Franciji in Italiji. Vse do smrti je bil dejaven v političnem življenju, sodeloval je s srbsko pravoslavno cerkvijo in srbsko emigracijo. Pokopan je bil v samostanu Srbske pravoslavne cerkve Sveti Sava v mestu Libertville v Illinoisu, na zahtevo njegove družine in vlade Re- publike Srbije so bili njegovi posmrtni ostanki leta 2013 preneseni v družinsko grobnico na Oplencu v Srbiji. V zakonu z grško princeso Aleksandro (1921–1993) se mu je rodil sin Aleksander, ki se je po letu 2013 preselil v Beograd. (EJ 5, str. 200.) Karba, Matija (26. 11. 1908, Celje–?) Obrtnik. Nekdanji lastnik restavracije Union v Ljubljani. Do konca druge svetovne vojne je živel na Miklošičevi 3 v Ljubljani. Po podatkih Uprave državne varnosti je bil »klerikalec«, vendar med vojno politično nezainteresiran. Po vojni je skupaj z družino emigriral najprej v Italijo (nekaj časa je živel tudi v Trstu), nato v Buenos Aires, kjer je imel svojo trgovino z lesom. (SI AS 1931, šk. 215, dosje JEM 31257, Matija Karba; SI AS 1931, CAE.) BIOGRAFIJE 771 Kardelj, Edvard (27. 1. 1910, Ljubljana–10. 2. 1979, Ljubljana) Politik. Po končani osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče v Ljubljani. Pri šestnajstih letih je postal član SKOJ-a. Po maturi leta 1929 je bil prvič aretiran in zaprt, po prihodu iz za- pora ob koncu leta je postal član Pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo. Leta 1930 je bil obsojen na dve leti zapora, potem je nadaljeval s partijskim delom. Nekaj časa je bil v Sovjetski zvezi, kjer je obiskoval Leninsko šolo, potem je predaval na Komunistični univer- zi narodnih manjšin Zahoda. Leta 1937 se je ilegalno vrnil v domovino in postal najožji sodelavec Josipa Broza Tita. Bil je član Centralnega komiteja KPS, od leta 1939 tudi član najožjega jugoslovanskega partijskega vodstva. Po začetku druge svetovne vojne je bil med ustanovitelji OF slovenskega naroda, član Vrhovnega štaba narodnoosvobodilne vojske Ju- goslavije, odgovoren za Slovenijo, član predsedstva AVNOJ-a. Po sporazumu Tito-Šubašić je postal podpredsednik nove vlade in minister za konstituanto. Po vojni je opravljal šte- vilne vodilne državne in partijske funkcije ter bil eden izmed glavnih teoretikov KPJ. (EJ 5, str. 209–213; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 190.) Kavčič (Kaučič), Jože – Logar (1904, Zaplana–1945, Teharje?) Občinski tajnik in dimnikar, a tega poklica ni dolgo opravljal. Vojsko je služil pri kraljevi gardi, potem je dobil mesto policista na Jesenicah, tik pred okupacijo je postal občinski tajnik. Po okupaciji je bil z ženo in otroki izseljen v Srbijo, a se mu je že po nekaj mesecih uspelo vrniti. V Ljubljani se mu je rodil tretji otrok, dovo- ljenja za prehod meje niso dobili, zato se niso mogli vrniti na Jesenice. Umaknili so se na Zaplano. Avgusta 1942, ko je bila na Zaplani ustanovljena posadka vaške straže, je postal Kavčič njen poveljnik; zaradi brade se ga je prijelo ime Bradač. Pomagal je pri ustanavljanju vaških straž na Vrhniki, v Bevkah, Ligojni in na Drenovem Griču. Spomladi in poleti 1943 so četniki pozivali vaške straže, naj se jim pridružijo, a je Kavčič odklonil. Ob kapitulaciji Italije se je posadka vaške straže z Zaplane umaknila na Vrhniko. Nemci so jo sprva poslali na urjenje k nemški artileriji v Blatno Brezovico, nato kot prvo slovensko baterijo v kasarno na stari vrhniški kolodvor. Kavčič ni odšel z drugimi člani posadke, verjetno je dobil novo 772 BIOGRAFIJE nalogo v domobranski postojanki na Vrhniki ali v Logatcu. Ob koncu vojne je z družino odšel na Koroško, bil vrnjen v Slovenijo in končal na Teharjah ali okolici. (Kržan, V, Vaški stražar; Smrtne žrtve, sistory.si.) Kavka, Karel – Traven Miha, Vrana, Zidar Karel (?, Sv. Pavel, Domžale–?) Stavbenik. Kot stavbenik in član SLS je bil predsednik obrtne zbornice v Ljubljani. V gradivu povojne jugoslovanske oblasti je predstavljen kot protikomunistični organizator, dejaven v sosvetu, ki so ga maja 1941 kot posvetovalni organ visokega komisarja Ljubljanske pokraji- ne ustanovile italijanske okupacijske oblasti. Bil je med tistimi vidnimi političnimi funkci- onarji, ki so podpisali spomenico, namenjeno Mussoliniju, skupaj z drugimi člani sosveta se je šel v Rim tudi osebno poklonit voditelju fašistične Italije. Med okupacijo je bil tudi član posvetovalnega odbora protikomunistične akcije delodajalcev. Po vojni je z družino pobegnil iz Slovenije in nekaj časa živel v Trstu. Njegova nadaljnja pot ni znana. (Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 74; SI AS 1584, šk. 4, p. e. 155, 159.) Kejžar, Mirko (17. 7. 1897, Rakek–28. 1. 1943, Oštrc, Žumberak) Okrajni in okrožni sodnik v Mariboru, ki je med drugo svetovno vojno služboval na Pobotnem uradu Visokega komisariata Ljubljanske pokrajine v Ljubljani. Februarja 1943 so ga med službenim potovanjem v Črmošnjicah v Beli krajini zajeli partizani in ga zatem ubili na Oštrcu (Žumberak). (SRD; Smrtne žrtve, sistory.si.) Kemperle, Leopold – Polde (15. 10. 1886, Hudajužna (Grahovo ob Bači)– 15. 10. 1950, Trst) Časnikar in publicist. Po opravljeni maturi na goriški gimnaziji je odšel študirat pravo na Dunaj, a študija ni dokončal, saj se je na pobudo Janeza Evangelista Kreka odločil za novinarstvo. Odšel je BIOGRAFIJE 773 v Maribor in tam prevzel uredništvo časopisa Straža, pisal je tudi za Naš dom in Sloven- skega gospodarja, s čimer se je povsem jasno opredelil za politične ideje SLS. Leta 1914 je sprejel mesto stalnega urednika pri Čevljarski zadrugi iz Mirna pri Gorici. Po vstopu Ita- lije v prvo svetovno vojno leta 1915 se je skupaj z zadrugo preselil na Štajersko, v Nazarje pri Mozirju, kjer je vodil delo primorskih begunskih ustanov. Po vojni se je vrnil v Miren in se posvetil obnovi zadružne tovarne, a se je kmalu vrnil k časnikarstvu in leta 1922 s po- močjo goriške Zadružne zveze ustanovil mesečnik Gospodarski list, na prošnjo Franceta Bevka je urejal tudi glasilo Goriška straža. Leta 1928 je bila Goriška straža prepovedana, medtem ko je bil Kemperle obtožen prevažanja orožja v Jugoslavijo in odpeljan v Rim, a je bil čez nekaj mesecev oproščen. Po vrnitvi v Gorico je postal politični sodelavec kr- ščansko-socialno usmerjenega politika, pravnika in publicista Janka Kralja. Od leta 1933 je Kemperle pomagal v odvetniški pisarni Kralja in Teofila Simčiča, do leta 1940 je delal tudi pri Goriški Mohorjevi družbi. Med okupacijo je bil med člani Pokrajinskega odbora SLS za Primorsko. Po drugi svetovni vojni, v januarju 1947, je skupaj s somišljeniki iz ka- toliških in liberalnih vrst v Gorici ustanovil politično organizacijo Slovensko demokratsko zvezo, ki jo je vodil vse do svoje smrti. Bil je še soustanovitelj goriškega političnega tednika Demokracija v Gorici in njegov prvi urednik, sodeloval je tudi pri Slovenskem primorju in Katoliškem glasilu. Oktobra 1948 je bil na občinskih volitvah kot zastopnik Slovencev izvoljen v goriški občinski svet, a je že dve leti pozneje zbolel in umrl v tržaški bolnišnici. (ES 5, str. 47; Primorci; SB.) Kermavner, Ivo – Povne Miha, Zemljič (17. 4. 1897, Ljubljana–23. 10. 1970, Ljubljana) Telovadec in novinar. Bil je eden od pionirjev orodne telovadbe na Slovenskem, glavni organizator Orla na Slovenskem in vodja slovenske reprezentance, ki je štirikrat zmagala na mednarodnih tekmovanjih katoliških telovadcev, pozneje načelnik Zveze fantovskih odsekov, ki je bila naslednica Orla, in devet let urednik športnih strani časnika Slovenec. Med okupacijo je bil poveljnik Slovenske legije za Ljubljano in menda tudi obveščevalna zveza med Milanom Fincem in Albinom Šmajdom. Konec leta 1944 ga je zaradi suma, da podtalno deluje v korist zahodnih zaveznikov, aretiral gestapo. (ES 5, str. 54; Fras, M., Mariborski župan; Godeša, B.; Kdor ni z nami, str. 326; Saje, F., Belogardizem, str. 162, 165.) 774 BIOGRAFIJE Kerševani, Karel (12. 12. 1892, Dornberk–1945, Ajdovščina) Trgovec in podjetnik. (Edinost, 19. 3. 1919, str. 3; Goriški list 31. 1. 1945, str. 2; Mille nomi di deportati.) Kessler, Jože (17. 11. 1910, Borovnica–?, Buenos Aires?) Novinar in urednik Slovenskega doma, čigar glavni urednik je bil med vojno Mirko Javornik. Kot pripadnik akademskega kluba Straža naj bi imel med vojno največ stikov z Ludvikom Kolmanom. Med drugim je sestavljal protikomunistična predavanja in bil med pisci propagandnih Črnih bukev, ki so izšle leta 1944. Konec marca 1945 je postal urednik domobranskega časopisa Gorenjec. Po vojni je emigriral v Argentino, kjer se je v okviru društva Slovenska pot (kasneje Slovenska država) zavzemal za idejo samostojne Sloveni- je. (Saje, F., Belogardizem, str. 69, 70; SI AS 1931, evidenca gradiva; SI AS 1931, OMS, 600-21/211, 500-2/42, 53, 55, 503-11/22; Okrogla miza o Črnih bukvah; SI AS 1873, šk. 2, 959–975.) Kette (Kete), Ivan (Janez) – Kopriva Joža (6. 1. 1888, Dolenje pri Ajdovščini–27. 7. 1951, Gradec/Graz) Duhovnik in zadružnik. Za duhovnika se je šolal v Trstu, zatem je postal kaplan v Zagorju ob Savi, nato je služboval v več župnijah v Ljubljani in na Vrhniki. Z letom 1937 je odšel za župnika v Polje pri Ljubljani. Med okupacijo se je, tik pred koncem vojne, umaknil na Koroško, kjer je sprva deloval kot duhovnik v begunskih taboriščih Vetrinj in Št. Vid, nato v župnijah St. Gertraud in Kotmara vas. Po vojni so eno od njegovih domnevnih izjav, s katero so doka- zovali ostrino boja duhovščine Ljubljanske pokrajine proti komunizmu, uporabili na t. i. božičnem procesu. (Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 110; OSP; SI AS 1931, OMS, 600-21/212.) BIOGRAFIJE 775 Kidrič, Boris (10. 4. 1912, Dunaj–11. 4. 1953, Beograd) Politik. Sin literarnega zgodovinarja prof. dr. Franceta Kidriča; po maturi se je vpisal na študij kemije. Že kot srednješolec se je včlanil v SKOJ. Pozneje je postal eden izmed najpomembnej- ših slovenskih komunističnih voditeljev. Večkrat je bil zaprt, nekaj časa je živel v tujini. Leta 1940 je bil na 5. državni konferenci KPJ izvoljen za člana Centralnega komiteja KPJ. Bil je eden izmed pobudnikov in organizatorjev Društva prijateljev Sovjetske zveze in leta 1941 še OF. V slovenskem narodnoosvobodilnem gibanju je imel eno od vodilnih vlog. Večkrat je bil politkomisar Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Bil je tudi pobudnik nove državne organizacije na osvobojenem ozemlju, organizator zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in zasedanja SNOS-a v Črnomlju leta 1944. Po vojni je bil sprva predsednik slovenske vlade in sekretar Centralnega komiteja KPS, nato je odšel v Beograd, kjer je opravljal pomembne funkcije na področju gospodarstva (predsednik gospodarskega sveta). (ES 5, str. 62–63; EJ 5, str. 246–247; Sirc, L., Med Hitler- jem in Titom, str. 31–32; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 16.) 776 BIOGRAFIJE Kidrič, Zdenka – Marjeta (20. 9. 1909, Ljubljana–20. 12. 2008, Ljubljana) Politična delavka. Žena Borisa Kidriča. V letu 1926 je končala trgovsko akademijo v Ljubljani in se zaposlila kot odvetniška uradnica. Leta 1930 se je včlanila v Komunistično partijo Jugoslavije, leta 1935 je odšla na šolanje v Moskvo, v obdobju 1937–1939 je delala kot aktivistka in kurirka jugoslovanskega partijskega vodstva na Dunaju, v Pragi in Parizu. Med okupacijo je vodila Centralno komi- sijo VOS OF. Marca 1942 so jo italijanske oblasti aretirale, a so ji pripadniki VOS omogo- čili pobeg iz sanatorija Leonišče, kamor je bila prepeljana zaradi simuliranja zdravstvenih težav. Maja 1943 je odšla na partizansko osvobojeno ozemlje in bila na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvoljena v SNOO. Nekaj časa je delala pri Ozni, po vojni je bila do leta 1946 zadolžena za kadre, najprej pri slovenskem, od leta 1964 pri jugoslovan- skem partijskem vodstvu. (ES 5, str. 64; Komelj, M., Sto let Zdenke Kidrič, str. 11; Bjeloš, N., Odlikovani; PŽ; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 812.) Kikelj, Jaroslav (15. 5. 1919, Opčine, Trst–18. 3. 1942, Ljubljana) Katoliški študentski organizator. Rojen v železničarski družini, dijaška leta je preživel v Mariboru, kjer je bil član Marijine kongregacije, predsednik Slomškovega okrožja Fantovskih odsekov, katoliških BIOGRAFIJE 777 mladinskih telesno-vzgojnih organizacij, obiskoval je kandidatski tečaj Katoliške akcije. Po opravljeni maturi na klasični gimnaziji je odšel študirat v Ljubljano. Končal je dva letnika na medicinski fakulteti, na začetku leta 1942 se je vpisal še na filozofsko fakulteto. V Lju- bljani je kmalu postal predsednik podzveze mladcev, idejno radikalne katoliške skupine, ki je delovala v okviru slovenske Katoliške akcije, vodil pa jo je gimnazijski profesor Ernest Tomec. Med italijansko okupacijo, decembra 1941, je bil Kikelj imenovan za člana direk- torija Ljubljanske univerzitetne organizacije (Organizzazione Universitaria di Lubiana), različice Fašistične mladine v Italiji; dolžnost je sprejel zaradi italijanskih groženj, da bo v primeru, če se ta organizacija ne ustanovi, univerza zaprta, študenti, ki niso bili iz Lju- bljanske pokrajine, so bili izgnani oziroma predani Nemcem. Vodstvo OF ga je osumilo, da je sodeloval v množičnih okupatorjevih akcijah pri odkrivanju privržencev OF med študenti in ga dalo usmrtiti. Ustreljen je bil 18. marca 1942 na Streliški ulici v Ljubljani. V mariborski cerkvi sv. Jožefa je leta 2000 dobil doprsni kip, ljubljanska nadškofija ga je istega leta razglasila za slovenskega pričevalca vere. (ES 16, str. 99; Pust, A., Palme mučeništva, str. 381–382; Pacek, D., Mladci in stražarji, str. 150–188; Smrtne žrtve, sistory.si.) Klavž, Leopold (Polde) Študent prava, član akademskega kluba Straža. (Saje, F., Belogardizem, str. 130, 486.) Klemenčič, Alfonz – Jerko Anton (28. 5. 1900, župnija Semič–2. 8. 1968, Ormož) Duhovnik križniškega reda. V mašnika je bil posvečen 3. oktobra 1926 v Ormožu. Od novembra 1937 do sep- tembra 1943 je bil prošt v Metliki. Ob zlomu Italije je skupaj z vaškimi stražami pobegnil proti Gradcu, a so jih na poti zajeli partizani in odpeljali v zapor v Črnomlju. Ob nepriča- kovanem nemškem vdoru v Črnomelj je začel partizanski stražar streljati po zapornikih, pri čemer je bil Klemenčič hudo ranjen, kar mu je pustilo trajne posledice. Ranjenega so odpeljali v Kočevje, od tam mu je uspelo priti v Ljubljano. Pred koncem vojne se ni prid- ružil tistim, ki so se umaknili na Koroško, a je bil že 10. maja 1945 aretiran in decembra na t. i. božičnem procesu obtožen, da je zakrivil internacijo številnih sokrajanov, kar je v celoti zanikal. Obsojen je bil na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter 10 let izgube političnih in državljanskih pravic. Novembra 1950 mu je bila kazen zmanjšana na 15 let odvzema prostosti in maja 1953 na 12 let. Septembra 1955 je bil pogojno izpuščen. (Gries- ser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 123–129; Maček, J., Zakaj so komunisti.) 778 BIOGRAFIJE Klinar, Anton – Hren (20. 11. 1893, Ljubljana–10. 3. 1980, Ljubljana) Kapetan bojne ladje. Tik pred drugo svetovno vojno je služboval v Boki Kotorski kot poveljnik pod- vodnega orožja. Med okupacijo je bil član vojnega sveta Slovenske zaveze (ustanovljen 26. julija 1943, člana še Vladimir Vauhnik in Ernest Peterlin) in namestnik poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini za Slovenijo Karla Novaka. Po Novakovem odhodu v Italijo jeseni 1943 naj bi ga na poveljniškem mestu nadomestil Klinar, a naj bi bil zaradi svoje nedejavnosti prav kmalu odstavljen. (NŠAL 04032, 284, str. 230, 231, 232; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 168; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 230; Kra- njc, M. F., Slovenska vojaška inteligenca; SI AS 1920, šk. 3; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 380.) Knuplež, Silvester – Grčar (25. 12. 1911, Sv. Jakob–1945, Teharje) Pravni referent. Poleti 1943 je poveljeval enoti vaških straž oziroma MVAC v Dobrovi. (Holešek, B., Razvoj in formacija, str. 36; Saje, F., Belogardizem, str. 484; SI AS 1931, evidenca gradiva; Smrtne žrtve, sistory.si.) BIOGRAFIJE 779 Koblar, France, dr. (29. 11. 1889, Železniki–11. 1. 1975, Ljubljana) Literarni zgodovinar, prevajalec, literarni in gledališki kritik, urednik. Slavistiko in latinščino je študiral na Dunaju, vendar je slavistiko dokončal v Lju- bljani, kjer je zaključil tudi študij klasične filologije. Bil je član Samostojne demokratske stranke. Skupaj s Francetom Steletom je bil pred vojno urednik, kasneje glavni urednik revije Dom in svet, kjer je tudi objavljal svoje pesmi. Leta 1941 je doktoriral z disertacijo o pesniku Dragotinu Ketteju. Med vojno je bil tudi predsednik Društva slovenskih književ- nikov. Jeseni 1942, na sestanku pri škofu Rožmanu, je zagovarjal spoštovanje vsakršnega narodovega odpora, tudi partizanskega, kar na protikomunistični strani ni bilo dobro spre- jeto. V spomenici, ki jo je spisal in z drugimi predstavniki kulturnega življenja naslovil na italijanske okupacijske oblasti, je v prvi vrsti zagovarjal slovensko kulturno samobitnost. Spadal je med tiste javne oziroma kulturne delavce t. i. politične sredine, ki med vojno niso imeli nikakršnih političnih ambicij, temveč so s svojo držo močno vplivali na javno mnenje, zato ga je v svoje vrste želela pridobiti tudi OF, vendar neuspešno, saj je ostajal demokrat. Prav tako ga je za protikomunistični boj poskusil pridobiti Narte Velikonja, ki je nanj naslovil daljše pismo, vendar tudi ta ni bil uspešen. Med leti 1919 in 1946 je Koblar služboval kot gimnazijski profesor v Ljubljani ter od leta 1970 dalje kot redni profesor dra- me in dramaturgije na ljubljanski igralski akademiji (AGRFT), kasneje pa tudi njen rektor. Od leta 1964 je bil član SAZU. (ES 5, str. 171–172; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 37, 38, 95, 152, 163, 164, 167, 202, 203, 209, 212, 232, 267, 287, 335, 336; SB, OSP; SI AS 1931, OMS, 600-6/21–27, 51, 58–60.) 780 BIOGRAFIJE Kocbek, Edvard (27. 9. 1904, Videm (Sv. Jurij) ob Ščavnici–3. 11. 1981, Ljubljana) Književnik, urednik, prevajalec in politik. Študiral je bogoslovje v Mariboru, a je pred koncem drugega letnika izstopil in leta 1930 diplomiral iz romanistike na ljubljanski univerzi. Študijsko se je izpopolnjeval v Fran- ciji, potem je poučeval francoščino v različnih krajih, od leta 1936 do leta 1941 na gimnaziji v Ljubljani. Že v mladih letih se je pridružil krščansko-socialističnemu gibanju, s svojo po- ezijo in eseji se je uveljavil kot eden izmed najvidnejših mladih katoliških intelektualcev. V študentskih letih je urejal revijo Križ na gori ter v letih pred drugo svetovno vojno meseč- nik za gospodarstvo, kulturo in politiko Dejanje, ki je kritiziral tako klerikalizem kot »tota- litarni komunistični voluntarizem«, medtem ko je zagovarjal ustvarjalno svobodo, etično odgovornost in dejavno reševanje slovenskega narodnega vprašanja. Zaradi razmišljanj o španski državljanski vojni, v kateri je odločno podprl republikanski tabor, je prišel v spor s slovensko katoliško cerkvijo. Med okupacijo se je vključil v OF in avgusta 1941 postal kot predstavnik krščanske skupine član njenega izvršnega odbora. Po vojni je opravljal številne pomembne funkcije v republiki in federaciji, bil je minister v zvezni vladi in podpredse- dnik prezidija slovenske skupščine. Zaradi nestrinjanja z nedemokratičnimi metodami in idejno ozkostjo obstoječega režima se je bil leta 1952 prisiljen upokojiti in se umakniti iz političnega življenja. Nadaljeval je z umetniškim ustvarjanjem in prevajanjem ter je leta 1964 za svojo poezijo prejel tudi Prešernovo nagrado. (ES 5, str. 172–173; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 570.) Kocbek, Zdravka – Meta (1911, Varaždin–1987, Ljubljana) Žena Edvarda Kocbeka, rojena Koprivnjak. Idejno je spadala med krščanske socia- liste. (SI AS 1931, OMS, 600-11/29, 46; PŽ.) BIOGRAFIJE 781 Kociper, Stanko, dr. (30. 4. 1917, Pobrežje–24. 6. 1998, Mar del Plata, Argentina) Pravnik, pisatelj, publicist. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in že takrat začel pisati drame in krajšo pri- povedno prozo, igral je tudi v gledališki skupini. Na Pravni fakulteti v Ljubljani je leta 1942 diplomiral in leta 1944 doktoriral. Od julija 1942 do avgusta 1943 je bil v italijanskih taboriščih. Po kapitulaciji Italije, jeseni 1943, je vstopil v slovensko domobranstvo kot pri- padnik tako imenovanega »mladega kroga« generala Leona Rupnika. Kociper je sicer do takrat objavil že nekaj literarnih del, za roman Goričanec, ki ga je napisal v letu 1942 in v katerem poveličuje ljubezen do zemlje in kmečkega življenja, je leta 1943 prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane, na političnem prizorišču je bil tako neznan, da ga je celo VOS OF sprva zamenjevala s soimenjakom, krščanskim socialistom. Kljub temu se je hitro povzpel na pomembna mesta; bil je referent v propagandnem oddelku pri Informativnem uradu pokrajinske uprave, urednik revije Slovensko domobranstvo in Rupnikov osebni tajnik, k čemur je najbrž pripomogla tudi zveza z Rupnikovo hčerko Ksenijo, vdovo po kapetanu Dejanu Suvajdžiću (z motorjem se je smrtno ponesrečil septembra 1943), s katero se je poročil februarja 1945. Medtem ko je tako vodstvo SLS kot tudi precejšnje število domo- brancev dopuščalo možnost, da se bo vojna sreča sčasoma prevesila v korist zahodnikov zaveznikov in da bo treba takrat prestopiti na njihovo stran, je Kociper z Rupnikom so- dil v tisto manjšinsko skupino, ki je povsem verjela v poraz »židovskega boljševizma« in nemško zmago. Leta 1945 je skupaj s tastom zapustil Slovenijo in bil več let v begunskih taboriščih v Avstriji. Nato se je preselil v Argentino, kjer je delal v trgovskem podjetju, se vključil v društveno življenje argentinskih Slovencev, po večdesetletnem umetniškem molku je nadaljeval z literarnim delom. V letu 1996 je pri Mladinski knjigi izšla njegova knjiga spominov Kar sem živel. (ES 5, str. 177; OSP; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 95; ista, Razdvojeni narod, str. 101–102; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 316, 344; Žebovec, M., Stanko Kociper, str. 229–231.) 782 BIOGRAFIJE Kodre, Anton, dr. – Gosar Blaž (24. 2. 1886, Kodreti–?) Ljubljanski mestni uradnik. Starešina gasilske zajednice in vseslovenske gasilske zveze, član raznih krajevnih odborov SLS ter mestnega odbora JRZ v Ljubljani. Bil je podpisnik Narodne izjave z dne 29. oktobra 1944, vendar je kasneje svoj podpis umaknil. Po vojni je emigriral, a se je kasneje vrnil v domovino. (Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 315, 316; SI AS 1931, OMS, 600-21/215; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) Kogovšek, Franc (France) – Rok France (16. 11. 1889, Rovte–?) Vodja okrajnega glavarstva Logatec. Bil je eden izmed vodilnih predstavnikov protirevolucionarnega odpora v Rovtah. Tesno je bil povezan z vodstvom Slovenske legije in Slovenske zaveze v Ljubljani. Proti koncu leta 1942 je začel med pripadniki vaških straž iskati kandidate za vključitev v ilegal- ne (četniške) protikomunistične oddelke, ki naj bi delovali poleg od Italijanov dovoljenih vaških straž; vzrok je bil verjetno v pričakovanju skorajšnje zmage zahodnih zaveznikov, ki so bili tedaj še naklonjeni četnikom Draže Mihailovića. Za prehod v ilegalo mu je us- pelo nagovoriti Franca Zorca, ki je v marcu 1943 s skupino nekaj ilegalcev (ljudje so jih imenovali tudi »beli četniki«) nameraval oditi na Primorsko, kjer naj bi oznanjali novo, nekomunistično Jugoslavijo, ki naj bi vključevala tudi Primorce. Kogovšek, od junija 1943 poveljnik 1. čete bataljona Legije smrti (oziroma MVAC), ki mu je poveljeval Karlu Novaku in četnikom naklonjeni Pavel Vošnar – Vidmar, se pozivu svojega poveljnika glede prehoda k četnikom ni odzval. Po končani vojni naj bi bil v enem izmed begunskih taborišč v Italiji. (Maček, J., Nevarne poti; Ferenc, T., Dies irae, str. 59, 73.) BIOGRAFIJE 783 Kokalj, Anton – polkovnik, Tonči, Karčar, Grad (7. 6. 1892, Ljubljana–1. 5. 1945, Gorica?) Častnik (polkovnik). Vojaško kariero je začel v Avstro-Ogrski in nadaljeval v prvi Jugoslaviji, kjer je bil med drugim poveljnik konjeniškega polka kraljeve garde in adjutant kneza regenta Pavla Karađorđevića ter dosegel čin konjeniškega polkovnika. Med drugo svetovno vojno je bil nekaj časa v Ljubljani, spomladi 1942 so ga italijanske okupacijske oblasti, tako kot številne druge nekdanje jugoslovanske častnike, poslale v koncentracijska taborišča v Italijo. Na za- četku decembra 1942 je bil skupaj z ostalimi višjimi častniki izpuščen. Po priporočilu SLS, ki ji je po političnem prepričanju pripadal, je bil septembra 1943 postavljen za glavnega inšpektorja Slovenskega domobranstva v Ljubljani, a ga je nemški general Erwin Röse- ner kmalu odstavil in ga konec leta 1943 poslal v Trst, da bi na Primorskem organiziral domobranstvo. S pomočjo šefa nemške policije na Primorskem mu je uspelo še v istem letu ustanoviti organizacijo Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), v kateri naj bi se tako vojaško kot politično koncentrirale vse sile, ki so nasprotovale OF. Kokalj je bil sprva inšpektor organizacijskega štaba SNVZ, od začetka februarja 1945 je bil poveljnik SNVZ. Svojega poslanstva ni videl le v protikomunističnem boju, ampak tudi v zagotovitvi poli- tičnih in kulturnih pravic primorskim Slovencem. Po njegovi zaslugi je bil na Goriškem ustanovljen deželni šolski svet, ponekod so bili nastavljeni slovenski župani in sodniki, odprtih je bilo več slovenskih izobraževalnih ustanov, izhajali so slovenski časniki. V Trstu so se sicer že na začetku januarja 1944 začele slovenske oddaje na tržaškem radiu, sicer je bil na Tržaškem Kokalj zaradi tamkajšnjih zagrizenih fašistov veliko manj uspešen. Kljub temu je bilo tudi tu odprtih nekaj slovenskih osnovnih šol, slovenski jezik v cerkvah še vedno ni bil dovoljen. V vojaškem pogledu Kokalj ni bil najuspešnejši, saj je SNVZ štel le približno 2000 mož. Na pritisk protirevolucionarnega vodstva v Ljubljani se je moral marca 1945 podrediti Narodnemu odboru, medtem ko je SNVZ postal »Primorska divizija« t. i. Slovenske narodne vojske. Ob koncu vojne je nameraval skupaj z drugimi primorskimi domobranci pred partizani zbežati v Furlanijo, a ga je ob umiku ujela Ozna in verjetno je bil ob tej priložnosti ubit. (ES 5, str. 190–191; SB; Smrtne žrtve, sistory.si; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 570.) 784 BIOGRAFIJE Kolenc, Riko (26. 10. 1916, Mirna–?) Pravnik, obveščevalec. Julija 1941 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Od začetka okupacije je deloval kot aktivist OF na področju Mirne, konec leta 1942 se je pridružil partizanom. Marca 1943 je postal brigadni obveščevalec Tomšičeve brigade in član VOS OF za Mokro- nog-Trebelno ter julija 1943 član Komunistične partije Jugoslavije. Med avgustom in okto- brom 1944 je deloval na pooblaščenstvu Ozne za Belo krajino, nato kot pripadnik Ozne do maja 1945 v centralnih zaporih v Črnomlju. V maju 1945 je bil kratek čas v Trstu, nato se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil član vodstva preiskovalnega pododseka pri Centralnih zaporih Ozne. Od začetka 1947 je deloval na ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu, septembra istega leta je najprej postal pomočnik načelnika, nato je bil načelnik kriminalističnega od- delka. Od leta 1960 je bil pomočnik državnega sekretarja za notranje zadeve Ljudske repu- blike Slovenije, od leta 1963 je bil republiški sekretar za notranje zadeve. (SI AS 1589/IV, šk. 4158, ČD Riko Kolenc; Dornik Šubelj, L., Ozna in prevzem oblasti, str. 453.) Kolman, Ludvik (31. 8. 1905, Planinska vas, Šmarje pri Jelšah –27. 10. 1992, Waukegan, Illinois) Pravnik. Po končani klasični gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in v Ljubljani. V času študija je bil predsednik akademskega društva Danica in Akademske zveze. Po odsluženem BIOGRAFIJE 785 vojaškem roku se je zaposlil na banovini kot šef inšpekcije dela. Večkrat so ga klicali na orožne vaje. Izkoristil je to priložnost in naredil stotniški (kapetanski) izpit. Pred začetkom vojne je bil spet vpoklican k vojakom. Razpad jugoslovanske vojske je doživel s celjskim polkom pri Varaždinu. Nemci so ga že skoraj zajeli, a mu je le uspelo priti domov, od koder je pred Nemci zbežal v Ljubljano, kjer so ga ogrožali komunisti. Septembra 1942 se je pridružil takrat ustanovljeni vaški straži v Borovnici in postal njen poveljnik. Ob kapi- tulaciji Italije je Kolman s svojo posadko vztrajal na borovniški postojanki. Kmalu so se jim pridružile še okoliške vaške straže. Borovniška postojanka je tako narasla na približno 600 vojakov, vanjo se je zateklo tudi precej civilnih beguncev. Kolman je dosegel, da jih Nemci niso razorožili, in se zavzel za vključitev v Slovensko domobranstvo. Maja 1944 so ga Nemci zaradi spora z nemškim poveljnikom v Borovnici glede oborožitve skoraj za eno leto zaprli v Ljubljani. Ko so ga malo pred koncem vojne izpustili, je odšel na Šentjošt in potem na Koroško. V taborišču v Vetrinju je postal šef taboriščne policije. Bil je tudi član Narodnega odbora. Vrnitvi v domovino se mu je uspelo izogniti in po več letih življenja v avstrijskih taboriščih je leta 1950 z družino prispel v ZDA. Naselili so se v Waukeganu v državi Illinois. Kot slovenski pravnik v Ameriki ni mogel dobiti ustreznega dela. Zaposlil se je kot tovarniški delavec in opravljal občasna dela. Kljub temu je vsem osmim otrokom omogočil visoko izobrazbo, poleg tega je delal v organizaciji Tabor in bil nekaj let tudi njen predsednik. Napisal je številne članke za revijo Tabor, a tudi za nekatere druge ameriške časopise. (Maček, J., Oče, ti si na vrsti; Popisi prebivalstva, sistory.si; Chicago Tribune.) Kolterer, Franc – Aleksander (1888, Rogaška Slatina?–1964, Celovec) Zdravnik. Bil je zdravnik v Rogaški Slatini, višji sanitetni inšpektor državnih železnic, višji banovinski zdravstveni svetnik; liberalno usmerjen, ustanovitelj Sokola v Rogaški Slatini, član JNS. Konec leta 1944 je podpisal Narodno izjavo in bil predstavnik Koroške v Na- rodnem odboru. Po vojni je emigriral v Italijo, pozneje se je ustalil v Celovcu. (Bevc, L., Spomini, str. 148, 181, 191, 205; Slovenija v letu 1945; SI AS 1931, OMS, 600-21/ 224, 600-1/138, 254, 258, 262–264, 267, 268, 271, 274, 277, 530, 600-14/99, 100, 31, 42, 57, 64, 600-2/8, 121, 600-19/126, 502-3/21.) Komac, Maks (12. 11. 1907, Bovec–13. 7. 2004, Gorica) Prosvetni delavec in urednik. Po končanem učiteljišču v Tolminu leta 1930 se je preselil v Gorico, kjer je dobil mesto prefekta v slovenskem Alojzijevišču. Pozneje je bil uradnik pri Centralni posojilnici v Gorici, potem je do leta 1943 upravljal Kmečko posojilnico v Grgarju in skrbel za cerkve- ni pevski zbor. V zadnjih letih vojne je začel z intenzivnim kulturnim delom v Gorici. Postal je član vodstva mladinskega gledališča in nastopil v več igrah. Bil je tudi med usta- novitelji Zveze prosvetnih katoliških društev. Leta 1946 ga je Zavezniška vojaška uprava 786 BIOGRAFIJE imenovala za tajnika novega didaktičnega in nadzorniškega urada za slovenske osnovne šole. Od leta 1948 je delal kot tajnik na Učiteljišču Simona Gregorčiča v Gorici, kjer je ostal vse do upokojitve. Sodeloval je tudi pri Goriški Mohorjevi družbi, bil je med ustanovitelji Katoliškega doma v Gorici, član upravnega goriške splošne bolnišnice, navdušen pevec in amaterski slikar. (SB; OSP.) Komar, Milan, dr. (4. 6. 1921, Ljubljana–20. 1. 2006, Buenos Aires) Pravnik, filozof, esejist. Po maturi na ljubljanski klasični gimnaziji je študiral pravo, najprej v Ljubljani, nato v Torinu, kjer je promoviral. Zasebno je študiral še filozofijo, tako v Ljubljani kot v Tori- nu. V študentskih letih je bil predsednik katoliškega akademskega društva Pravda in član mladcev, ki jih je vodil. Prispevke je objavljal v časopisih Dom in svet, Domoljub in drugih, med okupacijo je urejal Goriški list. Čeprav je izšel iz Tomčevih mladcev, naj bi politično pripadal krogu Franca Glavača. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je iz Torina vrnil v Slovenijo. V Slovenskem primorju se je pridružil SNVZ. Do leta 1945 je deloval na oddelku za propagando in kulturo ter tako pomagal ustanoviti več kulturnih ustanov v goriški regiji. Leta 1945 se je umaknil iz domovine in leta 1948 odpotoval v Argentino, kjer je kmalu začel poučevati na raznih znanstvenih inštitutih. Od leta 1959, ko je bila ustanovljena Argentin- ska katoliška univerza, je bil njen profesor za zgodovino moderne filozofije. Nekaj let je bil tudi dekan filozofske fakultete. Objavljal je v raznih argentinskih in slovenskih publikaci- jah (predvsem Meddobje in Zbornik Svobodne Slovenije). V slovenščini je napisal skoraj stotino razprav, meditacij in uvodnikov, ki so izšli v treh knjigah. Univerza v Ljubljani je Komarju 2. decembra 2005 podelila naziv častnega senatorja. Pokopan je na ljubljanskih Žalah. (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 32, 34–36, 358, 404; Jan, J., Milan Komar; Rot, A., Bojevnika, str. 437.) BIOGRAFIJE 787 Komotar, Anton (Tone) – dr. Komot, dr. (1912, Vrhnika–?) Pravnik. Rojen v liberalno usmerjeni družini, zato se je kmalu včlanil v sokolsko organiza- cijo. V Ljubljani je končal gimnazijo in pravno fakulteto, takoj nato odslužil vojaški rok v Sarajevu in po enem letu postal rezervni oficir kraljeve jugoslovanske vojske. Pred drugo svetovno vojno naj bi delal v odvetniških (ali notarskih) pisarnah. Komunizmu je odločno nasprotoval, zato se po okupaciji ni hotel pridružiti OF in partizanom. Iskal je povezave s kakšno ilegalno protiokupatorsko oboroženo enoto liberalnega tabora. Na začetku leta 1942 je na Vrhniki prišel v stik z odvetniškim pripravnikom Stanetom Zupanom in kapla- nom Štefanom Kraljičem. Spomladi 1942 so se povezali z Izidorjem Martinjakom, vidnim članom Slovenske legije, ki je bil v zvezi s Karlom Novakom, Mihajlovićevim komandan- tom za Slovenijo. Ta je vse tri v Novakovem imenu povezal v vrhniško organizacijsko troj- ko (Komotar je zastopal Sokolsko legijo, Zupan in Kraljič pa Slovensko legijo), ki se je dojemala tudi za okrožni odbor Slovenske zaveze. Čeprav je idejno pripadal gibanju Draže Mihailovića, se četnikom formalno ni pridružil, temveč se je (po mnenju Antona Bevca na zahtevo komande slovenskega dela Mihailovićeve vojske) novembra 1942 vključil v novo- ustanovljeno vaško stražo na Vrhniki. Poleti 1943 se je zaradi suma, da ga bodo italijanske oblasti prijele in poslale v internacijo, z Vrhnike umaknil na Vrh Svetih Treh kraljev, kjer se je zadrževal manjši četniški odred, in tam ostal do italijanske kapitulacije. Po končani vojni leta 1945 je bil tri leta po raznih begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, dokler ni odšel v Južno Ameriko. Štiri leta je živel v Buenos Airesu in nato osemnajst let v Montevideu. Leta 1970 ga je podjetje, kjer je bil zaposlen kot knjigovodja, premestilo v Evropo, najprej v Zürich, nato v Nemčijo, kjer se je upokojil. Kot nekdanji član Sokola je bil dejaven tudi v organizaciji Jugoslovanski Sokol v svobodnem svetu, v katerega so se združili jugoslovanski sokoli z različnih koncev sveta. (Komotar, A., Spomini in tehtanja; Saje, F., Belogardizem, str. 379; Bevc, L., Spomini, str. 163, 248, 250.) Kompare, Franc – Igor Doma iz Šiške. Spomladi 1943 je bil poveljnik vaške straže v Šentjoštu in po italijan- ski kapitulaciji domobranski oficir na Vrhniki. (Trobec, C., Utrinki.) 788 BIOGRAFIJE Koprivica, Danilo – Borut, Kop. Borut (6. 10. 1903, Gacko, Črna gora–13. 9. 1943, Ribnica) Orožniški major. Po okupaciji Jugoslavije je živel v Sloveniji in se vključil v četniško gibanje pod vod- stvom Karla Novaka. Od marca do oktobra 1942 je bil v interniran v Italiji, v Gonarsu in Padovi. Na začetku maja 1943 se je vrnil in prevzel vodstvo četniške enote, ki je v tistem času nastala v Polhograjskem hribovju. Potem ko se je njegova skupina zapletla v boje z Italijani in celo z vaško stražo, se je iz Notranjske čez Barje napotil proti Dolenjski, kjer so se mu pridružili številni borci iz Dolenjskega odreda, vključno s poveljnikom Milanom Kranjcem. Po preoblikovanju Dolenjskega odreda v Centralni četniški odred je poveljstvo prevzel Koprivica. Takrat je iz Ljubljane prejel ukaz, naj se premakne v Grčarice in tam počaka na prihod odreda srbskih četnikov iz Like, ki naj bi okrepili slovenski del jugo- slovanske vojske v domovini. Po partizanskem zavzetju Grčaric in vdaji svoje posadke 10. septembra 1943 je skušal narediti samomor. Nekaj dni kasneje je umrl v partizanski bolni- šnici. (Borštnik, P., Pozabljena zgodba, str. 50–51; Smrtne žrtve, sistory.si; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 184.) Korbič, Ivan (Janez), pater Beno (28. 8. 1914, Zbilje–2. 2. 2002, Lemont, Illinois) Duhovnik in redovnik (frančiškan). Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu. Med drugo svetovno vojno je bil kaplan v Ljubljani, bil je študentski in zaporniški duhovnik, dokler ga ni gestapo decembra 1944 skupaj s še nekaterimi drugimi frančiškani zaprl, ker so v župnišču v Spodnji Šiški in v frančiškanskem samostanu na Tromostovju našli nekaj orožja, zbranega za Slovensko le- gijo. Kljub intervenciji škofa Rožmana jih niso izpustili (z utemeljitvijo, da je zanje kot pripadnike protikomunističnega tabora predviden le zaščitni zapor v nekem taborišču na področju Nemčije), ampak so jih marca 1945 prepeljali v Dachau. Po končani vojni se ni vrnil v Slovenijo. Leta 1947 je odšel v ZDA. Večji del svojega duhovništva je preživel v Lemontu, le na začetku petdesetih let je nekaj let deloval v Avstraliji. (Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 28, 156; Korbič I., Župnija Bežigrad; Čipić Rehar, M., Med sodbo sodišča; Misli–Thoughts.) BIOGRAFIJE 789 Kornhauser, Drago (Karel) (9. 10. 1903, Sveti Jurij v Prekmurju–?) Odvetnik. Pred drugo svetovno vojno je bil odvetnik v Ljubljani. Odvetniško prakso je začel opravljati leta 1938, 13. julija 1945 je bil izbrisan iz imenika odvetnikov. Bil je liberalno usmerjen, član JNS. Med okupacijo je bil sodni preiskovalec četniškega štaba v Sloveniji. Po vojni je bil sodni referent in politični vodja za Prekmurje pri štabu slovenske vojske oziro- ma pri Glavnem obveščevalnem centru, ki je imel sedež v begunskem taborišču St. Johann v Pongauu pri Salzburgu in ga je vodil podpolkovnik Andrej Glušič. V letu 1946 naj bi uspešno organiziral obveščevalno službo v notranjosti Avstrije, zato ga je Glušič februarja 1947 postavil za šefa obveščevalnega centra v Gradcu. Pozneje je Glušiča vedno bolj motilo Kornhauserjevo pijančevanje in ukvarjanje s črno borzo, poleg tega je UDV pridobila za sodelovanje kurirja Ferdinanda Kikca, zaradi česar je začel Kornhauserjev graški obvešče- valni center usihati in vodilno vlogo je kmalu prevzel obveščevalni center Franca Gruma v Spit alu. (SI AS 1931, OMS, 600-1/187, 413; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov; Popisi prebivalstva, sistory.si; Čoh, M., »Za svobodo, kralja in domovino«, str. 65–68.) Korošec, Anton, dr. (12. 5. 1872, Biserjane–14. 12. 1940, Beograd) Duhovnik in politik. Bogoslovje je študiral v Mariboru in bil že po treh letih (1895) posvečen za du- hovnika. Leta 1905 je na graški univerzi doktoriral iz teologije, medtem je kot duhovnik služboval v različnih manjših krajih ter bil novinar in urednik katoliško usmerjenih listov. Za politična vprašanja se je zanimal že od gimnazijskih let. Verjel je v državotvorno funk- cijo Slovanov v habsburški monarhiji, a hkrati priznaval lojalnost vladarju. Leta 1906 je bil izvoljen za poslanca avstrijskega državnega zbora, kar je ostal do konca obstoja monarhije. Istega leta je postal predsednik Slovenske krščansko socialne zveze za Štajersko, kmalu zatem je ustanovil Slovensko kmečko zvezo za Štajersko, ki je postala del SLS in s tem dobila značaj politične stranke. Leta 1909 je uspešno nastopil tudi na volitvah v štajerski deželni zbor. V državnem zboru je vodil Slovenski klub, nato Hrvaško-slovensko zajedni- co in končno Jugoslovanski klub; 30. maja 1917 je prebral t. i. Majniško deklaracijo, ki 790 BIOGRAFIJE je zahtevala združitev vseh južnoslovanskih dežel Avstro-Ogrske v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. Po ustanovitvi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov jeseni 1918 je postal njegov predsednik in 29. oktobra 1918 je razglasil novo državo z nazivom Država SHS. Po neuspešnih prizadevanjih, sprva za mednarodno priznanje, nato za združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo na konfederalni podlagi, je bila 1. decembra 1918 ustanovljena Kraljevina SHS (od leta 1929 Kraljevina Jugoslavija). V obdobju med obema vojnama je bil Korošec vsekakor najvidnejši slovenski politik. V vladah, v katerih je sodeloval, je imel vedno pomembno vlogo, bil je podpredsednik vlade, ministrski predse- dnik, notranji in prosvetni minister. Liberalizem in socializem je ves čas odločno zavračal. Načeloma je zagovarjal politično, gospodarsko, socialno in kulturno avtonomijo Slovenije znotraj federativno urejene jugoslovanske države, a ker je bil »mojster politične taktike in velik pragmatik«, je včasih sodeloval tudi v centralistično usmerjeni vladi. (ES 5, str. 270–271; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 23.) Kos, Janez (Ivan) – Cico (7. 11. 1917, Stara vas pri Brežicah–?) Študent iz Ljubljane, član akademskega kluba Straža. Za časa italijanske okupacije je bil poveljnik MVAC v Klečah, po kapitulaciji Italije je postal vodnik pri 15. četi 1. bojne skupine Slovenskega domobranstva na Ježici. Menda naj bi v Rim nesel stražarsko spomenico kot nekakšno slovensko izjavo. Februarja 1944 je iz domobranstva pobegnil v Trst, kjer se je pridružil SNVZ in tam poveljeval več domo- branskim četam. Po vojni je emigriral v Rim. (Saje, F., Belogardizem, str. 479; SI AS 1931, OMS, 600-21/231, 321a.) Kos, Milko, dr. (12. 12. 1892, Gorica–24. 3. 1972, Ljubljana) Zgodovinar. V letih 1911–1916 je študiral zgodovino na Dunaju. Po disertaciji v letu 1916 in študiju pomožnih zgodovinskih ved na Dunaju in v Parizu ga je znanstvena pot povedla v rokopisni oddelek ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice. Akademsko kariero je BIOGRAFIJE 791 začel kot docent na filozofski fakulteti v Beogradu, potem je postal izredni profesor pri so- rodni ustanovi v Zagrebu, leta 1926 je prešel na ljubljansko univerzo, kjer je leta 1934 postal redni profesor za občo zgodovino srednjega veka in za pomožne zgodovinske vede. V letih 1935/36 je bil dekan filozofske fakultete, med drugo svetovno vojno je bil kot rektor na čelu ljubljanske univerze. Bil je med ustanovnimi člani SAZU, v obdobju 1950–1972 njen glavni tajnik. Milko Kos je življenje posvetil srednjeveški zgodovini Slovencev in velja za prvega slovenskega znanstvenega zgodovinarja. Kot dokaz hvaležnosti in priznanja za opravljeno delo je bil dotedanji Inštitut za občo in narodno zgodovino leta 1977 preimenovan v Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa. (ES 5, str. 311; Granda, S., Milko Kos.) Köstl, Janko, dr. (22. 6. 1906, Gorica–27. 5. 1995, Ljubljana) Pravnik in politik. Med obema svetovnima vojnama je zbežal v Ljubljano, kjer je diplomiral na pravni fakulteti in leta 1930 tam tudi doktoriral. Bil je pomočnik direktorja Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani in tajnik Zveze društev privatnih nameščencev. Do leta 1934 je bil član JNS, potem se je pridružil simpatizerjem tedaj prepovedane Narodne radikalne stranke, ki so se zbirali okrog lista Slovenska beseda in društva z istim imenom. Med drugo svetovno vojno, na začetku leta 1942, se je Narodna radikalna stranka skupaj s še nekaterimi drugimi liberalno usmerjenimi strankami povezala v Napredno delovno skupnost, ki je priznavala gibanje Draže Mihailovića in zagovarjala kontinuiteto kraljevine Jugoslavije, o njeni ureditvi naj bi odločali državljani na svobodnih volitvah po končani vojni. Vodil jo je odbor petorice, v katerem je Narodno radikalno stranko zastopal Köstl. Spomladi istega leta, ko se je Na- predna delovna skupnost vključila še v širšo politično organizacijo, Slovensko zavezo, ki so jo sestavljali tudi pripadniki katoliške in socialistične stranke, je postal član njene komisije za finančna, gospodarska in socialna vprašanja. Poleti 1943 je Napredna delovna skupnost izstopila iz Slovenske zaveze, med drugim tudi zaradi morebitnega sodelovanja nekaterih pripadnikov katoliškega tabora z okupatorjem. Na t. i. božičnem procesu je bil med 14 ose- bami iz liberalnega tabora obsojen tudi Köstl. Obtožen je bil, da je bil v času okupacije idejni pobudnik, organizator in propagandist protipartizanskih organizacij in oboroženih vojaških formacij, združenih v t. i. redno jugoslovansko vojsko pod vodstvom Draže Mihajlovića. So- delovanja v oboroženih enotah mu sicer ni bilo mogoče dokazati, a je bil kljub temu obsojen na smrt z ustrelitvijo. Tedanji britanski konzul v Ljubljani Leonard Arthur Scopes, ki je »bo- žični proces« spremljal v sodni dvorani, je 1. januarja 1946 svojemu veleposlaniku v Beog- rad poslal obsežno pismo, v katerem je med drugim predstavil Janka Köstla kot zavzetega slovenskega nacionalista, ki je Britancem med vojno posredoval pomembne obveščevalne informacije, zaradi česar so ga Nemci za tri mesece zaprli, ves njegov zločin naj bi bil v tem, da je menil, da je tako za Jugoslovane kot za Evropo britanska okupacija Jugoslavije edina rešitev. Nekaj mesecev pozneje, 12. marca 1946, je Prezidij Ljudske skupščine FLRJ Köstla skupaj z vsemi šestimi na smrt obsojenimi liberalci pomilostil, kazen mu je bila zmanjšana na 20 let zapora. Na prostost je prišel 28. novembra 1953. Okrožno sodišče v Ljubljani ga je 1. junija 1998 oprostilo vseh obtožb. (Jeraj, M., Obračun z liberalno mislečimi, str. 381–387; Melik, J., Jeraj, M., Slovensko kazensko sodstvo; SI_ZAL_LJU/0085, šk. 324, I K 134/96-40.) 792 BIOGRAFIJE Košir, Vinko, ing. Uradnik. Italijanske okupacijske oblasti so ga kot predstavnika Pokrajinske delavske zveze leta 1942 postavile za člana uprave Borze dela. Imel naj bi tesne zveze z Rudolfom Smersu- jem in Albinom Šmajdom. SLS naj bi pomagal vzdrževati stike s Prekmurjem, natančneje s Francem Bajlecem. Po vojni je bil aretiran in zaprt. (SI AS 1931, OMS, 600-21/234a-b.) Kotnik, Franc (Fran), dr. – dr. Korošec, zbiratelj samobitnosti (20. 11. 1882, Dobrije–6. 2. 1955, Celje) Slavist, literarni zgodovinar in etnolog. Bil je predsednik Pokrajinskega odbora SLS za Koroško, brat Janka Kotnika. Slavi- stiko je študiral na graški univerzi in leta 1908 pridobil naziv doktorja filoloških znanosti. Potem je nastopil državno službo na celovški gimnaziji, sprva kot pripravnik, nato kot pro- fesor. Po letu 1911 je bil tudi odbornik glasila koroških Slovencev Mir in Časopisa za zgo- dovino in narodopisje. Leta 1919 je postal vodja nastajajoče nove gimnazije in učiteljišča v Velikovcu. Po plebiscitu leta 1920 je odšel na Ptuj, kjer je dobil mesto profesorja na realni gimnaziji. Glavnina njegovega dela je bila namenjena koroški kulturi. Od leta 1927 je bil prosvetni inšpektor, najprej v Mariboru in od leta 1929 pri banovinski upravi v Ljubljani. Ko je bil v letu 1933 iz političnih razlogov upokojen, je postal ravnatelj Mohorjeve družbe in njene tiskarne v Celju. Med drugo svetovno vojno, leta 1943, se je umaknil v Ljubljano. Bil je član širšega odbora SLS in od konca decembra 1943 član njenega izvršnega odbora (eksekutive). Posvečal se je različnim področjem duhovne in materialne kulture, njegove razprave in zbrana gradiva pomenijo pomemben prispevek v raziskovanju slovenske etno- logije. (ES 5, str. 336; Kamra; SB; SI AS 1931, OMS, 600-21/236a–236č.) BIOGRAFIJE 793 Kotnik, Janko, dr. (22. 12. 1885, Dobrije–19. 11. 1975, Ljubljana) Slavist, romanist, leksikograf, profesor, urednik in poliglot. Bil je član Pokrajinskega odbora SLS za Koroško in brat predsednika tega odbora Franca Kotnika. Slavistiko in romanistiko je študiral v Pragi, Parizu, Lausanni in Gradcu, kjer je leta 1911 pridobil doktorat. V obdobju 1912–1914 je poučeval na gimnazijah v Go- rici in Banja Luki. Po prvi svetovni vojni je bil urednik glasila koroških Slovencev Mir, nato član jugoslovanske plebiscitne komisije v Celovcu. Po plebiscitu je za kratek čas ponovno služboval kot profesor v Banja Luki in od leta 1921 do leta 1940 na realni gimnaziji v Ma- riboru. Potem je bil inšpektor za moderne jezike pri prosvetnem ministrstvu v Beogradu, med drugo svetovno vojno je bil lektor francoskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Po vojni je nekaj časa delal pri propagandi za Koroško, kasneje kot referent za šolske knjige pri pros- vetnem ministrstvu v Ljubljani. Nato se je vrnil na ljubljansko univerzo, sprva ponovno kot lektor, leta 1948 je postal predavatelj na katedri za romanske jezike, leta 1956 znanstveni sodelavec za francoski jezik in književnost, po upokojitvi v letu 1961 je bil še vrsto let ho- norarni predavatelj. S prispevki in razpravami je sodeloval pri različnih časopisih in revi- jah, poleg tega je sestavil več učbenikov in slovarjev ter s tem znatno prispeval k slovenski knjižni kulturi. (ES 5, str. 336; SB; Kamra.) Kovač, Avgust (28. 8. 1904, Moravče–?) Bolničar. Že pred vojno je živel v Ljubljani, med okupacijo je postal nadporočnik domobran- ske vojske in pomočnik Alberta Ilovarja, vodje obveščevalnega odseka organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva. Po decembru 1944, ko je bil Ilovar aretiran, ga je nado- mestil Kovač. Po vojni je živel v Trstu, kjer je nekaj časa vodil obveščevalno službo. (Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 158; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, OMS, 600- 21/237; SI AS 1931, evidenca gradiva.) 794 BIOGRAFIJE Kovačec, Franjo – Jurij Bančni uradnik iz Maribora, zaposlen v banovinski hranilnici. Po okupaciji naj bi skupaj z Andrejem Glušičem in Mirkom Bitencem sodeloval v organizacijski trojki, ki naj bi v Sloveniji organizirala četniške odrede. (SI AS 1931, OMS, 502-6/164.) Kovačič, Jože, dr. (18. 1. 1898, Mokronog–?) Pravnik. Med nemško okupacijo je bil uradnik Rupnikove pokrajinske uprave v Ljubljani, novembra 1944 ga je Milan Finec poslal na Primorsko, da bi vodil policijo tamkajšnjega domobranstva. Tako je marca 1945 odšel v Trst in kot naslednik Toneta Lipovška prev- zel vodenje policije. Še isti mesec mu je Anton Kokalj podelil čin majorja, postal je tudi njegov pomočnik. Imel je zveze z Ivanom Martelancem, Petrom Hornom in Rudolfom Wagnerjem. Po vojni je odšel v Rim, njegova nadaljnja usoda ni znana. (SI AS 1931, OMS, 600-21/239, 301; SI AS 1931, evidenca gradiva; Mlakar, B., Domobranstvo na Pri- morskem, str. 80.) Kralj, Janko, dr. – Janko, King (18. 8. 1898, Saksid–27. 12. 1944, Rim) Pravnik, publicist, politik in prevajalec. Pravo je študiral v Gradcu, Zagrebu, Ljubljani in Padovi, kjer je leta 1925 dok- toriral. Študij je nekajkrat prekinil zaradi bolezni, najdlje na začetku dvajsetih let, ko je okreval pri svojem nekdanjem katehetu Ivanu Rejcu. Kljub bolehnosti je bil v študentskih letih dejaven na različnih področjih. V Ljubljani je sodeloval pri glasilu katoliških dija- kov Zora in v uredništvu časopisa Slovenec, na Goriškem je pisal prispevke za Jadranski almanah, nekakšno kulturno kroniko Slovencev na Primorskem, govoril je na shodih in urejal časopis Goriška straža. Po vrnitvi iz Padove je nekaj časa delal v uredništvu Male- ga lista v Trstu, potem je prevzel uredništvo Goriške Mohorjeve družbe, pisal knjige in BIOGRAFIJE 795 prevajal. Socialna vprašanja so bila zanj zelo pomembna, zato se je opredelil za krščanski socializem. Veliko časa je posvetil študiju komunizma, ki ga je sicer odklanjal zaradi njegovega zavračanja vere, vendar je predvideval, da se bo v neugodnih socialnih razme- rah še dolgo obdržal. Kot enega izmed idejnih voditeljev Slovencev na Goriškem ga je fašistična oblast leta 1928 obtožila razširjanja protidržavne propagande in ga konfinirala na otok Lipari. Po vrnitvi domov je prevzel uredništvo družinskega mesečnika Družina in vodstvo slovenskih krščanskih socialistov na Goriškem. Italijanske oblasti so ga stalno nadzorovale, zato je moral delovati podtalno, svoja dela pa podpisovati s psevdonimi. Leta 1932 se je za nekaj mesecev umaknil v Milano, potem je nadaljeval z delom pri Go- riški Mohorjevi družbi. Pomembno vlogo naj bi imel pri obrambi Slovencev, obtoženih politične izdaje na drugem tržaškem procesu decembra 1941; Kralj naj bi obtoženim priskrbel zagovornike, pripravil osnutek obrambe, pomagal naj bi jim tudi prek svojih poznanstev v Vatikanu. Ob začetku druge svetovne vojne se je opredelil proti revoluciji, vstopil v SLS in navezal stike s politiki protikomunističnega tabora v Ljubljani. Proglašen je bil za sovražnika narodnoosvobodilnega boja, izdan je bil celo nalog za njegovo likvi- dacijo. Po kapitulaciji Italije se je pred Nemci in komunisti in umaknil v Rim, kjer se je pridružil slovenskim katoliškim politikom in skušal navezati stike z zahodnimi zavezni- ki. Konec leta 1944 je zbolel za pljučnico in umrl. (ES 5, str. 373; SB; Primorci; Mlakar, B., Domobranstvo na Primorskem; str. 8–9, 14–17, 19–21, 23–26, 30, 33, 35; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 849.) Kramer, Albert (6. 10. 1882, Trbovlje–27. 5. 1943, Ljubljana) Politik in novinar. Filozofijo in pravo je študiral v Gradcu in Pragi, kjer je leta 1910 doktoriral. Najprej je bil odvetniški pripravnik, nato novinar in urednik liberalnih časopisov. Od leta 1909 je bil član Narodno napredne stranke, od leta 1917 član njenega načelstva, junija 1918 je bil med ustanovitelji Jugoslovanske demokratske stranke (JDS). V obdobju med obema vojnama je bil eden izmed vodilnih slovenskih liberalnih politikov, minister v več vladah, poslanec ustavodajne in narodne skupščine, jugoslovanski poslanik v Pragi. V tridese- tih letih je bil voditelj slovenskega dela takrat ustanovljene JNS in bil leta 1933 izvoljen za njenega glavnega tajnika in enega od podpredsednikov. Ves čas je zagovarjal državni 796 BIOGRAFIJE centralizem in unitarizem. Po začetku druge svetovne vojne je nasprotoval OF in bil vo- ditelj liberalcev v Slovenski zavezi. (ES 5, str. 380; SB; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 318; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 812.) Kranjc, Marko – Marko, tajnik Marko, Rubin, Kavčič (11. 5. 1888, Sv. Barbara v Slovenskih goricah– 11. 5. 1977, Gorica) Duhovnik in politik. Bil je med vodilnimi politiki SLS na Štajerskem (septembra 1925 je bil npr. izvo- ljen v izvršilni odbor SLS za mariborsko volilno okrožje), zastopnik Štajercev v vodstvu SLS in poslanec. Po okupaciji, ko je bila s strani katoliškega tabora maja 1941 ustanov- ljena Slovenska legija, je dal pobudo za organizacijo Slovenske legije tudi na Štajerskem. Med okupacijo je živel v Ljubljanski pokrajini in bil eden izmed pomembnejših politikov SLS; bil je član izvršnega odbora (eksekutive) SLS, član širšega vodstva Slovenske zaveze in član jeseni 1944 ustanovljenega Narodnega odbora za Slovenijo. V letu 1944 ga je ge- stapo nameraval aretirati, a se mu je uspelo skriti. Po vojni je emigriral. (Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 153; Zupanič, K., Četništvo na Štajerskem, str. 85; SI AS 1931, OMS, 600-21/382a.) BIOGRAFIJE 797 Kranjc, Milan – Kajtimir, Milan (13. 3. 1915, Ljubljana–10. 9. 1943, Grčarice) Častnik (poročnik). V letih 1930–1935 se je šolal na Vojaški akademiji v Beogradu, potem je služboval na Sušaku, v Gerovu in Delnicah. Po okupaciji je živel v Ljubljani. Maja 1942 se je vključil v t. i. slovensko nacionalno ilegalo. Bil je komandir ene od čet četniškega oddelka, ki se je na Dolenjskem razvil v »Štajerski bataljon«. Poleti 1942, ko se je bataljon zaradi uspešnejšega boja proti partizanom na pobudo njegovega poveljnika Karla Novaka vključil v MVAC in se preimenoval v Legijo smrti, je bil Kranjc poveljnik njenega 2. bataljona. Poleti 1943 je Novak ponovno poskusil obuditi četništvo, pri čemer je nujno potreboval podporo vodite- ljev SLS, ki so razpolagali z veliko številnejšim moštvom. Novaka so tako prisilili, da je ob koncu julija sprejel nadzorstvo ilegalnega Vojnega sveta (vaških straž), ki so ga sestavljali polkovnik Vladimir Vauhnik ter podpolkovnika Ivan Prezelj in Ernest Peterlin. Novak je tako obdržal vojaško poveljstvo le nad četniškimi odredi, medtem ko pričakovanega priliva iz vrst vaških stražarjev ni bilo. Od pomembnejših častnikov iz vrst vaških straž oziroma MVAC je Novak pridobil le stotnika Milana Kranjca, ki je avgusta 1943 prestopil k četni- kom in postal komandant enega od bataljonov Centralnega (dolenjskega) četniškega odre- da, s katerim je šel v Grčarice; v boju s partizansko 14. divizijo je bil smrtno zadet. (ES 16, str. 113; Grum, J., Padec Grčaric; Smrtne žrtve, sistory.si.) 798 BIOGRAFIJE Kregar, Janko – fregata, kapetan fregate (14. 7. 1899, Ljubljana–6. 3. 1980, Toronto) Kapetan fregate. Leta 1915 se je vpisal na avstrijsko vojno pomorsko akademijo, ki jo je zaključil 15. junija 1918. Potem je plul na ladjah jugoslovanske kraljeve mornarice, kjer je opravil spe- cializacijo iz artilerije. Leta 1933 je bil poročnik bojne ladje, decembra 1937 je napredoval v kapetana fregate. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske se je pridružil četnikom in kasneje domobrancem. V času nemške okupacije je vodil Informativni (ali Informacijski) urad Po- krajinske uprave. Urad je podrobno obveščal Leona Rupnika o vsem, kar se je okoli njega dogajalo, izdajal je tudi list Vesti, ki je objavljal informacije o zanimivih dogodkih in posa- meznikih. Kregar je (poleg Karla Škulja in Matije Škerbca) sodil med tiste osebe iz krogov okrog SLS, ki jih je strankino vodstvo zaradi njihove nekritične podpore Rupniku vedno bolj kritiziralo, saj si nikakor ni želelo, da bi se domobranstvo, katerega edina naloga naj bi bila boj proti partizanstvu, razvilo v nekakšen samostojen ideološko-politični subjekt. Po vojni je emigriral in nazadnje živel v Torontu. (NŠAL, 03987, 256, str. 283; SI AS 913; Griesser Pečar, T. Razdvojeni narod, str. 98, 324–327; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 400; SI AS 1931, OMS, 501-3/1, 4, 11, 18, 502-1/274, 503-3/77, 462, 600-14/32; SI AS 1920, šk. 3.) Kregar, Simon (21. 1. 1913, Ljubljana–19. 11. 1987, New York) Arhitekt in kulturni delavec. V letih 1931–1932 je študiral na Dunaju, kasneje na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1938 dokončal študij arhitekture. Najprej je bil zaposlen na gradbenem oddelku banske uprave v Ljubljani, kasneje pri pokrajinski upravi in kmetijski zbornici. Bil je med sousta- novitelji Slovenske krščanskosocialistične zveze in Slovenske prosvete. Po vojni se je nase- lil v Trstu ter tam do junija 1947 poučeval risanje in matematiko. Nato je bil urednik na Radiu Trst A, vodil je mladinske oddaje, pisal in urejal kulturne novice. Marca 1951 se je izselil v ZDA, kjer je leta 1955 dokončal študij statike. Sodeloval je pri Slovenski prosveti, Slovenskem katoliškem akademskem starešinstvu in Ligi slovenskih Amerikancev. (NŠAL, 03990, 44, str. 345; SB; Rot, A., Bojevnika, str. 439; Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 97.) BIOGRAFIJE 799 Krek, Miha, dr. – Bohinc, Miha, Tolminc, Triglav (29. 9. 1897, Leskovica nad Škofjo Loko–18. 11. 1969, Cleveland) Odvetnik in politik. Pravo je začel študirati v Zagrebu, po prvi svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano in leta 1919 nadaljeval študij na novoustanovljeni pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1930 doktoriral. Po opravljeni sodni in odvetniški praksi je leta 1931 odprl odvetniško pisarno v Ljubljani, kjer je bil njegov pripravnik politični somišljenik Miloš Stare. Že v študentskih letih je bil Krek dejaven v različnih katoliško usmerjenih društvih. Od leta 1921 je politično deloval v okviru SLS in sčasoma postal eden izmed njenih najpomembnejših politikov. Od leta 1935 je sodeloval kot minister v več jugoslovanskih vladah. Tik pred nemškim napa- dom na Jugoslavijo je kot minister za šolstvo skupaj z drugimi člani vlade zapustil državo. Do leta 1943 je bil član in podpredsednik kraljeve jugoslovanske vlade v Londonu, nato do jeseni 1944 delegat Jugoslavije pri medzavezniškem posvetovalnem odboru za Italijo. Ves čas je podpiral delovanje Slovenske zaveze v domovini in opozarjal na nevarnost komuniz- ma. Leta 1944, po sporazumu Tito-Šubašić, je odstopil z vseh položajev in podprl ustano- vitev ilegalnega Narodnega odbora za Slovenijo v Ljubljani, ki so ga poleg SLS sestavljale še druge slovenske nekomunistične stranke. Po koncu vojne je ostal v Rimu, kjer je ustanovil in vodil Slovenski narodni odbor, katerega člani so bili slovenski emigrantski politiki. Poleg tega je sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega socialnega odbora, namenjenega reševanju slovenskih domobrancev v čezmorske dežele in pomoči slovenskim beguncem v Italiji in Avstriji. Leta 1947 se je z družino preselil v ZDA, najprej v Cleveland in leta 1950 v Wa- shington, kjer je bil član Odbora za Srednjo Evropo. Leta 1954 je soustanovil Zvezo krščan- sko-demokratskih strank iz Srednje Evrope in bil do svoje smrti njen podpredsednik. Deja- ven je bil tudi kot publicist, predavatelj in govornik. (ES 6, str. 5; Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 333; Miha Krek, SvSl; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 88.) 800 BIOGRAFIJE Kremžar, France – Osterman Jernej (4. 12. 1883, Cerovica pri Litiji–26. 6. 1954, Buenos Aires) Novinar in politik. Pravo je študiral na Dunaju, a ga ni dokončal. Zaposlil se je v uredništvu Slovenca, leta 1906 je sprejel uredništvo listov Gorica in Primorski list, leta 1909 je postal urednik Novega časa, ki so ga začeli izdajati mladi krščanski socialisti. Po koncu prve svetovne vojne se je vrnil v uredništvo Slovenca in bil leta 1923 na listi SLS izvoljen za poslanca; pos- lanski mandat je obdržal do šestojanuarska diktature, ko je kralj ukinil parlament. V času diktature je bil član vodstva ilegalno delujoče SLS. Do leta 1943 je deloval v uredništvih Slovenca in Domoljuba. Na zasedanju t. i. prvega slovenskega parlamenta, ki je bilo 3. maja 1945 v dvorani sokolskega društva Tabor v Ljubljani, je bil izvoljen za predsednika. Po kon- cu vojne je odšel v Italijo in na Koroško. Leta 1949 se je z družino naselil v Argentini, kjer je nadaljeval z delom pri slovenskih organizacijah in pisal članke v tamkajšnje časopise. (ES 6, str. 114; SI AS 1931, OMS, 600-21/251, 600-1/102, 140, 596, 654, 600-4/22, 71; 600-2/103, 178, 600-19/86, 503-11/22.) Krener (Krenner), Franc – Maček, poveljnik (18. 4. 1898, Medvode–1978, Olivos, Buenos Aires) Častnik (general). Po prvi svetovni vojni je študiral na tehničnih fakultetah v Brnu in Pragi. Leta 1922 je vstopil v jugoslovansko vojsko in služboval v različnih krajih. Ob začetku druge svetovne BIOGRAFIJE 801 vojne je bil poveljnik topniškega polka v Prištini. Po razsulu jugoslovanske vojske je prišel v Ljubljano. Skupaj z več drugimi jugoslovanskimi častniki je bil spomladi 1942 interniran v Gonars, pozneje v Chiesanuovo v Padovi. Decembra 1942 se je vrnil v Ljubljano in oktobra 1943 je postal poveljnik domobranskega organizacijskega štaba. Po ustanovitvi Slovenske narodne vojske (SNV) aprila 1945, ko je bil Ivan Prezelj imenovan za njenega poveljnika in Mirko Bitenc za njegovega pomočnika, je Krener postal poveljnik Ljubljanske divizije. Po Prezljevem odstopu je Narodni odbor v Ljubljani 3. maja 1945 Krenerja povišal v brigadne- ga generala in ga imenoval za poveljnika SNV. Čeprav je računal, da se bo SNV umaknila v Italijo, se je bil zaradi nesoglasij v vodstvu SNV prisiljen tem načrtom odpovedati in je moral organizirati umik domobrancev prek Ljubelja v Avstrijo. Po predaji Britancem je pobegnil v Italijo, kjer je do oktobra 1947 živel v ilegali, nato je odšel v Argentino. (ES 6, str. 5; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 87; Mlakar, B., Domobranstvo in konec vojne; Kranjc, M. F., Slovenska vojaška inteligenca; SI AS 1920, šk. 3; Jeraj, M., Melik, J., Nagode- tov proces, str. 442.) Krištof, Jovanka (Jelena) – Mira, Jelka (26. 11. 1910, Gornji Budački (Vojnić) –27. 11. 1997, Potomac) Učiteljica, uradnica in obveščevalka, rojena Ribar. Učiteljišče je zaključila v Karlovcu, nato je med leti 1930 in 1935 službovala kot uči- teljica. Zaradi bolezni ni mogla pristopiti k strokovnemu izpitu, zato je to delovno mes- to izgubila. Po smrti moža, kirurga ljubljanske bolnišnice Borisa Krištofa (1904, Ljublja- na–1938, Ljubljana; član mladincev JNS in Narodne odbrane), s katerim je imela hčerko Tatjano, je dobila službo uradnice v Obči državni bolnici v Ljubljani, ki jo je opravljala tudi med okupacijo. Poleg tega je bila osebna obveščevalka Draže Mihailovića in spremljevalka majorja Karla Novaka. Glede na njeno obvladanje šifriranja obstaja precejšnja verjetnost, da je že pred vojno delala za jugoslovansko obveščevalno službo, Dražo Mihailoviča je najbrž spoznala med njegovim bivanjem v Celju v letih 1935–1936. Avgusta 1941 je vzpostavila radijsko zvezo z Mihailovićem, julija 1943 mu je poslala prvo obširno poročilo o delovanju slovenskih četnikov (sledili sta še dve poročili). Obveščevalno je sodelovala z Vekoslavom Bučarjem, majorjem Ivanom Franglom, majorjem Karlom Novakom in tudi z Albinom Šmajdom. Pripisuje se ji, da je bila agentka britanskega Intelligence Servicea. Leta 1944 je z Novakom odšla v Rim, od koder sta vzdrževala zveze z Mihailovićem. Po vojni naj bi skupaj odpotovala v Atene, kjer naj bi se z Novakom tudi poročila. Po Novakovi smrti v letu 1975 802 BIOGRAFIJE naj bi živela v Ameriki, se ponovno poročila, tokrat z ameriškim polkovnikom Alexandrom Hunterjem, hkrati naj bi pomagala pri zbiranju gradiva za zgodovino ravnogorskega četni- škega gibanja. Njena nadaljnja usoda ni znana. (SI AS 1931, OMS, 601-1/313–314, 610, 600- 21/254, 502-6/156; SI AS 229, Personalni spisi, šk. P/36; Kranjc, M. F., Mira; Mahmutović, J., Četništvo na Slovenskem, str. 42; Bricelj, I., Vojni spomini; Smith, J. Y., Rep. John Moss.) Krivec, Jože, dr. – Gosak Ivo, I/1, Pisatelj, dr. Pisatelj, dr. Pisatelj Jože, Pisatelj Dom med goricami (16. 3. 1916, Vareja–10. 5. 1991, Buenos Aires, Argentina) Književnik, pravnik, pisatelj in kritik. Svoje prve literarne poskuse je napisal kot dijak ptujske gimnazije in bil med tisti- mi, ki so izdali ptujski almanah Mlada setev. Doktoriral je leta 1943 na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zaposlen je bil pri upravi Ljubljanske pokrajine kot policijski komisar, dokler ni maja 1945 preko Koroške odšel v Italijo in živel v begunskih taboriščih v Monigu, Servigli- anu in Senigalliji. Leta 1948 se je izselil v Argentino. Že v domovini je pisal pesmi in črtice, ki jih je objavljal v Piramidi, Ženskem svetu, Mladi setvi, Življenju in svetu, Obiskih ter v Domu in svetu; navdih je črpal predvsem iz rodnih Haloz. Leta 1942 je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane za zbirko črtic Dom med goricami. V emigraciji je leta 1978 izdal zbirko črtic in novel z naslovom Le pij, fant, grenko pijačo!, ki jo sestavljajo trije sklopi: »haloške« črtice, povojne grozote à la Teharje in argentinska stvarnost. Argentinsko živ- ljenje je podrobneje prikazal v ciklu Pod cordobskim soncem, ki je izšel v reviji Duhovno življenje. V letu 1989 sta izšli še črtici Slavčki pojo zvečer in Pozdravljen. Krivec je bil tudi kulturni referent pri Društvu Slovencev, za Svobodno Slovenijo je ocenjeval knjige in pri- reditve, kot predsednik Pisateljske družine France Balantič je sodeloval pri zborniku Čez Izaro. (ES 6, str. 18; OSP; SI AS 1931, OMS, 600-21/260, 261.) BIOGRAFIJE 803 Križaj, Peter (23. 6. 1913, Ljubljana–20. 3. 1946, Ljubljana) Duhovnik, vojni kurat. V duhovnika je bil posvečen 6. aprila 1941. Potem je nadaljeval s študijem in kot pomožni kaplan maševal pri Sv. Petru v Ljubljani. Oktobra 1942 je bil poslan za pomožnega kaplana v Bizovik in postal tudi vojni kurat tamkajšnje posadke vaške straže. Julija 1943 je bil s škofovim dekretom postavljen za kaplana v Polju in Bizoviku. Ob zlomu Italije je odšel skupaj z vojaško posadko do Št. Jurija pri Grosupljem, ob napadu iz zasede pri Šmarju je bil 12. septembra 1943 ranjen. Po končanem zdravljenju v Ljubljani je bil decembra 1943 sprejet kot glavni kurat v Slovensko domobranstvo in dobil naziv referenta za verske posle pri organizacijskem štabu. Zaradi pritožb zoper njegovo vedenje ga je škof januarja 1944 zamenjal z Ignacijem Lenčkom, Križaja pa postavil za kurata domobranskih ranjencev v vojni bolnici, pristojnega za pogrebe in vodenje mrliških matičnih knjig. Imel je sicer čin poročnika, a domobranske prisege se ni udeležil. Julija 1944 je bil odslovljen iz domo- branstva, dokončal študij in 29. marca 1945 promoviral na ljubljanski teološki fakulteti. Po končani vojni je bil med drugim obtožen članstva v protikomunističnih organizacijah, ovajanja nasprotnikov in posrednega ali neposrednega sodelovanja pri ubojih, mučenjih in smrtnih obsodbah, 23. decembra 1945 je bil na t. i. božičnem procesu obsojen na smrt z obešanjem in usmrčen. (Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 110–118; ista, Razdvojeni narod, str. 197, 285, 319; Tominšek Čehulić, T., Usmrčeni po sodbah, str. 303.) 804 BIOGRAFIJE Križman, Andrej – Brencelj, Komar, Maček, Maček Andrej, Pajk (28. 8. 1898, Komenda–1993, Portoviejo) Duhovnik in politik. Po končanem študiju na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1923 je kot kaplan služ- boval na Jesenicah in na Ljubnem. Dejaven je bil v različnih delavskih organizacijah, ki so delovale v okrilju katoliške SLS. Novembra 1935 je bil med ustanovitelji delavske sindikal- ne organizacije Zveze združenih delavcev, v obdobju 1937–1941 je urejal glasilo Slovenski delavec. Med okupacijo je bil med vodilnimi pripadniki protikomunističnega tabora. Bil je član vodstva Slovenske legije, dejaven je bil v januarja 1943 ustanovljeni Slovenski delavski zvezi (SDZ), ki je nasledila dotedanjo Zvezo združenih delavcev, in v Delavski protiko- munistični akciji, ki je nastala 3. decembra 1943 kot pomožna sila SDZ. Sodeloval je pri organiziranju Slovenskega domobranstva; če drži izjava Erwina Rösenerja, podana na pro- cesu pred vojaškim sodiščem avgusta 1946 v Ljubljani, ga je Križman obiskal že dva dni po kapitulaciji Italije, se mu predstavil kot vodja vseh »belogardističnih« enot in mu predlagal, da naj se vse te enote na ljubljanskem območju združijo v neko celoto in se skupaj z Nemci, ki naj bi jim dali opremo in orožje, borijo proti partizanom. Bil je tudi član približno v tem času ustanovljenega Protikomunističnega odbora, ki naj bi vodil celotno protipartizansko akcijo (poleg Križmana naj bi ga sestavljali Albin Šmajd, Ivan Paternost, Jože Sodja in Mir- ko Bitenc). Po vojni je zbežal v Rim, pozneje se je odselil v Ekvador, kjer je bil župnik v kraju Picoaza v škofiji Portoviejo. (ES 6, str. 22–23; Vovk, A., V spomin in opomin, str. 351; Proces proti vojnim zločincem, str. 116; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 122–124, 127; SI AS 1931, OMS, 600-21/255–259.) Krnjević, Juraj, dr. (19. 2. 1895, Ivanić Grad–9. 1. 1988, London) Hrvaški pravnik in politik. Eden od prvakov Hrvaške kmečke stranke (HSS). Po uvedbi šestojanuarske dikta- ture je na željo vodstva stranke do leta 1939 živel v emigraciji, večinoma v Ženevi, kjer je vzdrževal stike z vladami zahodnih držav in Društvom narodov. Leta 1939 se je vrnil v do- movino in bil imenovan za senatorja. Po napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 ga je Vladko Maček delegiral na mesto podpredsednika jugoslovanske vlade. Do avgusta 1944 je deloval BIOGRAFIJE 805 v jugoslovanskih vladah v Londonu. Po končani vojni se ni vrnil v domovino. Skupaj z Vladkom Mačkom je skušal oživiti delovanje HSS v tujini in si prizadeval za samostojno hrvaško državo. (HL, str. 652; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 381.) Krošelj (Krošl), Jože (Jožko, Joško) – Mrak Jože (6. 12. 1902, Kapele pri Brežicah–31. 10. 1969, Buenos Aires) Publicist in urednik. V gimnazijskih letih, ki jih je preživljal v Mariboru in Ljublja- ni, je bil urednik dijaških literarnih revij, sodeloval je tudi pri revijah Mladina in Ženski svet. Kot študent se je včlanil v društvo Zarja in sodeloval pri pevskem zboru, ki ga je vodil France Marolt. Ko je imel komaj 25 let, so ga povabili v tajništvo SLS za mesto Ljubljana, leta 1928 je postal osebni tajnik dr. Antona Korošca in se preselil v Beograd. V letu 1932 je prevzel beograjsko uredništvo slovenskega dnevnika Slovenec, bil je tudi član izvršnega odbora jugoslovanske časnikarske agencije Avala. Po Koroščevi smrti se je vrnil v Ljublja- no in postal ravnatelj uprave dnevnika Slovenec. Ob koncu vojne je pred komunističnim režimom zbežal najprej na Koroško in od tam v Italijo, kjer je začel v begunskih taboriščih Monigo in Servigliano izdajati slovenski dnevnik Zedinjena Slovenija. V letu 1948 je pris- pel v Argentino, se vključil v Društvo Slovencev in na prošnjo Miloša Stareta prevzel mesto glavnega urednika tednika Svobodna Slovenija; na tem mestu je ostal vse do svoje smrti. (Jan, J., Jožko Krošelj; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) Krošl (Krošelj), Anton (Tone), dr. – Benko (18. 5. 1905, Brežice–4. 5. 1945, Hamburg/ Neuengamme) Zgodovinar. Brat Jožeta Krošla. Že v dijaških letih, ko je skupaj z Antonom Trstenjakom in Edvardom Kocbekom obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, je bil vsestransko dejaven. Soustanovil je dijaš- ko planinsko društvo Skuta, objavljal literarne prispevke v dijaških revijah, kot katoliško usmerjen in socialno čuteč je bil dejaven član Krekove mladine, zbližal se je tudi s t. i. križarji in objavil nekaj prispevkov v njihovi reviji Križ na gori. Po maturi se je sicer vpisal na bogoslovje, a se je kmalu odločil za študij zgodovine v Ljubljani in se dejavno vključil v študentsko gibanje. V letu 1928 je postal urednik mesečnika Krekove mladine Ogenj, v 806 BIOGRAFIJE katerem je vneto zagovarjal socializem in razredni boj. Leta 1930 je končal študij zgodo- vine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1941 doktoriral. V vmesnem času je po- učeval na različnih trgovskih srednjih šolah, bil je tudi ravnatelj zasebne trgovske šole, ki jo je sam ustanovil. Pisal je šolske učbenike za zgodovino (posebej se je posvetil zgodovini trgovine), v slovenščino je prevajal literarna dela, ukvarjal se je tudi z leposlovjem. Kmalu po začetku druge svetovne vojne je bil med ustanovitelji tajne organizacije Pobratim, ki je imela značaj reda, svojo prisego, zakon, dva časopisa in obveščevalno službo. Zavzemala se je za slovenske nacionalne koristi v okviru Velike Jugoslavije. Pridružili so se ji katoliški in liberalni predstavniki nekomunistične strani, ki niso hoteli pripadati nobeni politični stranki. Leta 1943 je Pobratim pristopil k Narodni legiji, vojaški organizaciji t. i. politične sredine, ki je delovala predvsem na propagandnem in obveščevalnem področju; vključe- vala je več izobražencev in častnikov, med njimi tudi del članov Stare pravde Črtomirja Nagodeta, pozneje sta se ji pridružila dva vidna predstavnika katoliškega tabora, Andrej Gosar in Jakob Šolar. Kot drugi dve legiji (Slovenska in Sokolska) je bila tudi Narodna le- gija povezana z Jugoslovansko vojsko v domovini pod vodstvom Draže Mihailovića. Krošl je imel v njej pomembno vlogo. Bil je tudi načelnik glavnega organizacijskega odbora pri štabu poveljstva (komande) Jugoslovanske vojske v domovini za Slovenijo, v obdobju 1943–1944 je bil predsednik načelstva Državne obveščevalne službe (DOS). Poleti 1944 ga je skupaj s še nekaterimi drugimi vodilnimi člani DOS aretiral gestapo in poslal v nem- ško koncentracijsko taborišče Neuengamme pri Hamburgu. Tik pred koncem vojne so Nemci taborišče izpraznili in taboriščnike odvedli proti Baltskemu morju ter jih pri mestu Neustadt vkrcali na ladje, ki so jih dan pred kapitulacijo Nemčije potopile britanske letal- ske sile. V tragediji, poimenovani po največji ladji Cap Arcona, naj bi umrlo okoli 5.000 taboriščnikov, med njimi tudi Krošl. (ES 6, str. 40; Kreačič, G., Pričevanja, str. 166–195; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 206, 233.) Krošl (Krošelj), Jože – Kmet, Zorko, Svetnik, Nosan (21. 7. 1894, Brežice–1. 11. 1978, Cirkulane) Teolog, pastoralni sociolog. Brat Antona Krošla.Bogoslovje je študiral v Mariboru in bil leta 1916 posvečen v duhovnika. Prvo službo je dobil kot kaplan v Celju. Nato je v Gradcu nadaljeval s študijem na teološki fakulteti, končal ga je v Ljubljani po končani vojni. Leta 1923 je bil prefekt v dijaškem BIOGRAFIJE 807 semenišču v Mariboru, od leta 1924 do leta 1927 je na mariborskem bogoslovju predaval primerjalno veroslovje in cerkveno zgodovino. Leta 1927 je bil premeščen (po lastnih besedah zaradi premalo rigoroznega upoštevanja cerkvenih prepisov in prevelike po- pustljivosti do dijakov, ki so se zbirali okrog glasila Križ na gori) na mesto kaplana v Gor- njem Gradu. Po strokovnem usposabljanju v Gradcu, Pragi in Berlinu je v naslednjem letu dobil službo referenta za kmečko nadaljevalno šolstvo pri Oblastni samoupravi v Mariboru, po razpustu teh samouprav v letu 1929 je bil premeščen na podobno delovno mesto k banski upravi v Ljubljani, kjer je bil zaposlen do leta 1945, ko se je na lastno željo upokojil. Po okupaciji naj bi bil od konca leta 1941 sicer član OF, dejavno naj zanjo ne bi delal. Avgusta 1942 so ga skupaj z bratom Antonom zaprli Italijani, a so ju aprila 1943 zaradi pomanjkanja dokazov izpustili. Jože Krošl je bil dejaven tudi v SLS. Kot pred- sednik Štajerskega pokrajinskega odbora je postal sredi leta 1943 član širšega odbora stranke (plenuma), januarja 1944 je bil izvoljen tudi za člana njenega izvršnega odbora (eksekutive). Po vojni je bil formalno še vedno član OF in je bil izvoljen za »uličnega sekretarja« I. terena Bežigrad. Takrat se je že odločil, da se bo spet posvetil duhovniške- mu delu. Od leta 1946 do leta 1954 je bil župnik pri Sv. Barbari v Cirkulanah v Halozah, kjer je živel vse do svoje smrti v letu 1978. Leta 1949 je podpisal izjavo o sodelovanju z UDV, morda iz strahu ali izsiljevanja z nekim neznanim medvojnim gradivom. Za UDV je bil zelo dragocen, ne le zaradi poznavanja politikov medvojnega protikomunističnega tabora, ampak tudi zaradi zaupnega odnosa z obema tedanjima pomožnima škofoma, ljubljanskim Antonom Vovkom in mariborskim Maksimiljanom Držečnikom. Iz Kroš- lovega poročila UDV iz leta 1952 je razvidno, da je imel stike s slovenskimi cerkvenimi dostojanstveniki tudi na zahtevo vodstva SLS v tujini. V povojnem javnem življenju se je uveljavil predvsem kot pionir na področju pastoralne sociologije. Leta 1968 je začel predavati na mariborskem oddelku Teološke fakultete v Ljubljani, sodeloval je z medna- rodno zvezo versko-socioloških raziskovalnih inštitutov (FERES) in se udeleževal med- narodnih strokovnih kongresov. V prvi polovici sedemdesetih let je objavil knjigo Uvod v pastoralno sociologijo, ljubljanska teološka fakulteta mu je podelila častni doktorat. (ES 6, str. 40; Kreačič, G., Pričevanja, str. 197–206; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 709–714; OSP; SI AS 1931, šk. 428, OD Jože Krošl.) 808 BIOGRAFIJE Kuhar, Alojzij, dr. – Lojze (18. 6. 1895, Kotlje–29.10. 1958, New York) Duhovnik, časnikar in politik. Brat pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Leta 1918 je končal bogoslovje v Celovcu, pozneje je v Parizu diplomiral iz diplo- matskih ved in leta 1926 še iz prava. Med bivanjem v Parizu je bil socialni referent za izseljence na jugoslovanskem poslaništvu in dopisnik časnika Slovenec. Po vrnitvi v Jugo- slavijo je bil deset let zunanjepolitični urednik Slovenca in radijski komentator za zunanjo politiko. Pred napadom na Jugoslavijo v letu 1941 je odšel najprej v New York, nato v London, kjer je bil član informativnega urada jugoslovanske emigrantske vlade in njen poslanik pri poljski emigrantski vladi. Od jeseni 1941 je bil redni sodelavec londonskega radia. Septembra 1944 so bili zelo odmevni njegovi pozivi slovenskim domobrancem, naj se priključijo partizanom. Po končani vojni je ostal v Veliki Britaniji, kot duhovnik je skrbel za izseljence, hkrati je tudi doktoriral iz zgodovine na univerzi v Cambridgeu. Leta 1950 je odšel v New York, kjer je bil vodja tiskovnega urada za Jugoslavijo pri Narodnem svetu za svobodno Evropo. (ES 6, str. 64; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 111.) Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc (10. 8. 1893, Podgora–18. 2. 1950, Maribor) Pisatelj in politik. Brat duhovnika Alojzija Kuharja.Leta 1920 je postal član Komunistične partije Jugoslavije, zato je bil pred drugo sve- tovno vojno stalno preganjen. Leta 1930 je pred aretacijo pobegnil v Avstrijo. Na Dunaju BIOGRAFIJE 809 je deloval kot aktivist Kominterne. Konec tridesetih let je bil sodelavec Tita, vendar so bili njuni odnosi napeti. Leta 1939 se je vrnil v Ljubljano in se posvetil pisateljevanju. Po začet- ku druge svetovne vojne je deloval v OF in po napotkih vodilnih komunistov organiziral skupine književnikov in umetnikov, čeprav ni bil več dojet za vrhunski kader. Na začetku leta 1943 ga je aretirala patrulja MVAC. Najprej je bil zaprt v belgijski vojašnici, kjer ga je zasliševala italijanska kvestura, nato v uradu nemške varnostne policije in varnostne službe v hotelu Miklič še Nemci. Zaslišanje je spremljalo tudi poveljstvo gestapa z Bleda. Po ka- pitulaciji Italije so ga Nemci preselili v ječo v Begunjah, nato v Berlin, v glavno poveljstvo gestapa, potem v taborišče Sachenhausen in nato na začetku leta 1945 v Mauthausen. Po vrnitvi v domovino se je z družino preselil na kmetijo v Kotlje in tam kmetoval; v novi politični eliti zanj ni bilo prostora. Umrl je februarja 1950 v Mariboru. (ES 9, str. 328–330; Literarni atlas; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 837.) Kukanja, Angelo (16. 2. 1905, Trst–1. 12. 1977, Trst) Odvetnik in javni delavec. Po prvi svetovni vojni je živel v Ljubljani. Pravo je študiral v Padovi in leta 1934 tam diplomiral, vendar je lahko odvetniški izpit opravil šele leta 1946. Od diplome dalje je bil zaposlen pri odvetniku Francu Veselu, nato je imel svojo odvetniško pisarno. Zaradi dela pri narodnoobrambnih društvih in listih, natančneje pri Dijaški matici in v društvu Edinost, je bil leta 1929 aretiran in julija 1930 obsojen pred Posebnim sodiščem za zaščito države na štiri leta zapora, a je bil leta 1932 izpuščen zaradi amnestije. Po vrnitvi v Trst je nadaljeval z ilegalnim narodnoobrambnim delom. Oktobra 1940 je bil ponovno aretiran in na drugem tržaškem procesu 14. decembra 1941 obsojen na 16 let zapora. Izpuščen je bil 4. maja 1944. Ob koncu vojne je postal član izvršnega odbora OF, načelnik pravnega oddelka Mestnega osvobodilnega sveta, član odbora Slovensko-italijanske antifašistične unije (SIAU) in bil po- leti 1945 imenovan za komisarja v Državnem arhivu za Julijsko krajino. Med anglo-ameriško upravo je branil tržaške antifašiste pred sodiščem v Firencah. Po londonskem sporazumu je bil med drugim dejaven v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi, član različnih organov Na- rodne in študijske knjižnice v Trstu, Tržaške kreditne banke, slovenskega gledališča v Trstu, podpredsednik Odbora za gradnjo Kulturnega doma v Trstu, član upravnega sveta društva Pravnik, kot pravni zastopnik Založništva tržaškega tiska je vodil boj za razveljavitev prepo- vedi rabe slovenščine na sodišču. Ob 25-letnici Primorskega dnevnika je bil odlikovan z zlato značko in ob 25-letnici SKGZ posmrtno odlikovan z odličjem boja in dela. (SB.) Kukovič, Kazimir (27. 8. 1907, Ptuj–8. 10. 1942, Ljubljana) Policijski uradnik. Kukovič je kot policijski uradnik že pred vojno sodeloval s stražarji Lamberta Ehr- licha, od katerih je v obravnavo dobival protifašistično usmerjene posameznike. Kukovič je tudi med vojno služboval kot policijski uradnik in sodeloval z obveščevalnim uradom pri 810 BIOGRAFIJE štabu majorja Karla Novaka. Varnostnoobveščevalna služba OF je nanj izvedla dva atenta- ta, prvič 26. septembra 1942 in drugič 8. oktobra 1942. Tri dni po drugem atentatu je umrl. (Žižek, S., Iz arhiva vosovskih; Žebot, C., Neminljiva Slovenija, str. 81–82; Saje, F., Belo- gardizem, str. 130; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 387; Smrtne žrtve, sistory.si.) Kulovec, Franc (Fran), dr. (8. 1. 1884, Dolenje Sušice pri Toplicah–6. 4. 1941, Beograd) Duhovnik, politik in novinar. Teologijo je študiral v Ljubljani in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Leta 1910 je na Dunaju doktoriral iz bogoslovnih ved, potem je služboval na škofijski klasični gim- naziji v Šentvidu nad Ljubljano. Med prvo svetovno vojno je bil vojni kurat, po njej se je posvetil politiki in postal eden izmed najvidnejših voditeljev SLS; leta 1919 je postal njen glavni tajnik, reorganiziral je stranko, večkrat je bil izvoljen za poslanca Narodne skupščine Kraljevine Jugoslavije, sodeloval je v številnih odborih in bil v dveh vladah tudi minister za kmetijstvo. Zaradi sodelovanja pri pripravi Slovenskih punktacij, politične deklaracije, v kateri je SLS zahtevala združitev vseh Slovencev v eno politično enoto ter preureditev Jugo- slavije v državo, kjer bi imeli Slovenci, Hrvati in Srbi lastne samoupravne enote, je bil v letih 1933–1934 interniran v Foči in Sarajevu. Leta 1938 je bil ponovno izvoljen za poslanca, po smrti voditelja SLS Antona Korošca v letu 1940 je postal njegov naslednik. Med januarjem in aprilom 1941 je bil minister v dveh jugoslovanskih vladah, med bombardiranjem Beo- grada 6. aprila 1941 je izgubil življenje. Poznan je bil tudi kot organizator jugoslovanskega kmetijskega zadružništva, publicistično je sodeloval pri številnih katoliško usmerjenih ča- sopisih in revijah. (ES 6, str. 66; SB.) BIOGRAFIJE 811 Kumelj, Metod – Kovač (26. 8. 1900, Ljubljana–8./9. 11. 1947, Ljubljana) Specialni pedagog, urednik in sindikalni delavec.Med prvo svetovno je moral zaradi vpoklica k vojakom začasno prekiniti šolanje na ljubljanskem učiteljišču v Ljubljani. Po maturi v letu 1919 je nekaj let poučeval na Prevaljah in v Ljubljani, v obdobju 1924–1927 se je izobraževal za strokovnega učitelja za gluhoneme. Leta 1927 je opravil višji državni strokovni izpit in se kot strokovni učitelj zaposlil v tedanji gluhonemnici, kjer je ostal vse do aretacije v letu 1947. V dijaški dobi je bil član Preporo- da, sicer se politično ni udejstvoval. Dejaven je bil v vodstvih učiteljskih stanovskih orga- nizacij, kjer je bil posebej uspešen tudi zaradi strankarske neopredeljenosti. Med drugo svetovno vojno se je vključil v skupino Stara pravda, ki jo je ustanovil Črtomir Nagode, ter se je zavzemala za boj proti okupatorjem pod vodstvom Draže Mihailovića in za socialno pravično jugoslovansko državo. Sodeloval je tudi v različnih akcijah za socialno pomoč, oktobra 1943 je postal vodja gospodarskega odseka Slovenskega Rdečega križa. V času nemške okupacije je bil interniran v Dachau, kjer je dočakal konec vojne. Avgusta 1947 je bil na t. i. Nagodetovem procesu obsojen na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Na začetku novembra istega leta je bila zoper njega odrejena ponovna preiskava, povezana z nekim drugim procesom; sklepati je mogoče, da bi bil morda obtožen na katerem od dachavskih procesov. V noči z 8. na 9. november 1947 naj bi v preiskovalnih zaporih UDV na Poljanskem nasipu naredil samomor. (Melik J., Jeraj M., Nagodetov proces, str. 57–60; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Kunc, Boris, dr. (19. 11. 1909, Ročinj–25. 3. 1992, Ljubljana) Kirurg. Medicino je študiral v Ljubljani in Beogradu, kjer je diplomiral. Kirurgijo je speci- aliziral v Zagrebu, nato se je izpopolnjeval v Heidelbergu, Strasbourgu, Berlinu in Pragi. Leta 1947 je postal načelnik kirurškega oddelka Vojne bolnišnice v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve. Leta 1964 je postal tudi redni profesor na Vojaški medicinski akademiji. (ES 6, str. 74; SB.) 812 BIOGRAFIJE Kunstelj, Ignacij (10. 8. 1908, Vrhnika–7. 8. 1981, Stut gart) Duhovnik. V mašnika je bil posvečen leta 1933. Od leta 1934 do leta 1943 je služboval na Ra- kitni. Po okupaciji je dejavno sodeloval pri organizaciji domače enote MVAC. Septembra 1943, ko so enote NOV zasedle Rakitno, je pobegnil v Borovnico, nato je odšel v Trst, kjer je bil domobranski kurat. V tej funkciji ga srečamo tudi leta 1944 v Vipavi. V Postojni je urejal glasilo Straža v Primorju. Med vojno je bil tudi šef propagandnega in duhovniškega oddelka SNVZ, po činu stotnik in kurat SNVZ. Skupaj z Ivanom Martelancem je prirejal protikomunistične propagandne in učiteljske tečaje. Iz Vipave je pred koncem vojne po- begnil v Trst, nato v Avstrijo. Jeseni 1948 je prišel v Veliko Britanijo. Postal je prvi duhov- nik za tamkajšnje izseljence, upravnik slovenskega doma v Londonu in tudi predsednik združenja Slovencev v Veliki Britaniji; ta funkcija mu je omogočala stike z emigranti v Evropi in zunaj nje, posebej še s t. i. duhovniško emigracijo. V Londonu ga je med drugi- mi obiskal tudi Gregorij Rožman, s katerim sta obiskala številne emigrantske duhovnike. Januarja 1967 je bil z dekretom tedanjega ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika imeno- van za direktorja Slovenske izseljeniške duhovščine. V sedemdesetih letih je bil izseljenski duhovnik v Nemčiji, kjer je tudi umrl. (Mlakar, B., Domobranstvo na Primorskem, str. 80, 126–128; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 31, 177; ista, Cerkev na zatožni klopi; SI AS 1931, šk. 427; Slovenski dom London; Wikiwand.) Kunstelj, Jože Duhovnik. Kaplan na Čatežu, kot posrednik je bil skupaj z Janezom Marnom vpleten v razgo- vore, da bi krščanski socialisti zapustili OF. (Saje, F., Belogardizem, str. 570–571.) Kutschera, Franz (22. 1. 1904, Oberwaltersdorf–1. 2. 1944, Varšava) SS-Brigadeführer und Generalmajor der Polizei. Do priključitve Avstrije tretjemu rajhu (anšlus) v marcu 1938 je bil ilegalni nacistič- ni funkcionar na avstrijskem Koroškem, v letih 1939–1941 namestnik pokrajinskega vodje nacistične stranke NSDAP (namestnik gauleiterja) za Koroško, od 14. aprila do 16. decembra 1941 šef civilne uprave za Gorenjsko in Mežiško dolino na Bledu, od februarja 1942 je bil v štabu višjega vodje SS (SS-Oberführer) in policije za osrednji del Sovjetske zveze ter od septembra 1943 vodja SS in policije za območje Varšave. Bil je zagrizen izvajalec nacistične raznarodovalne in represivne politike; v atentatu so ga ubili člani poljskega odporniškega gibanja. (ES 6, str. 83, WW II DB.) BIOGRAFIJE 813 L Lajovic, Ladislav (Ladi), dr. (8. 6. 1896, Vače–22. 11. 1977, Portorož) Pravnik. Bil je eden izmed vidnejših predstavnikov JNS, tudi predstavnik liberalcev v prip- ravljalnem odboru jugoslovansko-italijanske lige. Pred vojno je bil direktor Zedinjene za- varovalnice v Ljubljani in član odbora Društva Narodne galerije. Po koncu vojne je bil postavljen pred vojaško sodišče in nekaj časa zaprt, a naj bi bil že kmalu izpuščen. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, šk. 404; Saje, F., Belogardizem, str. 158; Jenko, M., France Stele, str. 259; SI AS 1931, OMS, 600-1/626, 631, 600-2/85; Jamnik A., Za izboljšanje življenjskih pogojev, str. 113; Popisi prebivalstva, sistory.si; NŠAL, 04309, 35, str. 233.) Langof, Milan (14. 12. 1914, Gorica–?) Poštni uslužbenec. Živel naj bi v Ljubljani. V obdobju nemške okupacije je bil oficir pri SNVZ na Pri- morskem. Tja ga je na pomoč Antonu Duhovniku in Izidorju Martinjaku poslal njegov svak Milan Finec. Leta 1945 naj bi deloval tudi kot obveščevalec Agencije Slovenije, tj. časopisne agencije Narodnega odbora za Slovenijo. Po osvoboditvi naj bi bil še nekaj časa v Trstu, njegova nadaljnja usoda ni znana. (SI AS 1931, OMS, 600-1/86, 124, 600-21/273; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Langus, Marta – Marta, Mojca (14. 1. 1925, Ljubljana–?) Stenotipistka. Med vojno je delala v Informativnem uradu Milana Finca; bila je tesna sodelavka Glavačevega zaupnika Franca Horvata, s katerim se je po vojni tudi poročila, in šefa obve- ščevalnega odseka za podeželje, duhovnika Jakoba Mavca. (SI AS 1931, OMS, 501-3/4, 11, 16, 33, 40, 69, 600-21/274; Popisi prebivalstva, sistory.si.) 814 BIOGRAFIJE Lavrič, Božidar, dr. (10. 11. 1899, Nova vas, Cerknica–15. 11. 1961, Ljubljana) Zdravnik kirurg. Medicino je študiral v Zagrebu, Parizu in Pragi, kjer je promoviral leta 1924. Sprva je deloval v Zagrebu in Šibeniku. Leta 1933 je prevzel vodstvo kirurškega oddelka V Mari- boru, kmalu za tem je postal vodja 2. kirurškega oddelka v Ljubljani. Od leta 1936 je služ- boval na ljubljanski medicinski fakulteti. Med italijansko okupacijo je bil zaradi pomoči partizanskemu gibanju dvakrat interniran. Po kapitulaciji Italije je v Bariju skrbel za ranje- ne partizane, leta 1944 je postal glavni kirurg JLA v Beogradu. V letu 1945 je bil imenovan za rednega profesorja kirurgije na novi Medicinski fakulteti v Ljubljani in bil do leta 1949 tudi njen dekan; nato je bil rektor Medicinske visoke šole, od leta 1957 je bil rektor ljubljan- ske univerze. Leta 1949 je bil izvoljen za rednega člana SAZU. (ES 6, str. 108–109; Zupanič Slavec, Z., dr. Božidar Lavrič; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 938.) Lavrič, Ivo, dr. – Janez Logar Zdravnik. Med drugo svetovno vojno je bil prostovoljec v t. i. ženski bolnišnici v Ljubljani. Sprva je bil član Slovenske legije, leta 1943 se je pridružil četnikom v Polhograjskih Dolo- mitih, a je kmalu pobegnil in se začel pogajati z OF, da bi se četniško in partizansko gibanje združila v boju proti okupatorju. (Ferenc, T., Dies irae, str. 13, 106–111, 118; SI AS 1931, OMS, 600-21/322.) BIOGRAFIJE 815 Lavrič, Jože (Josip), dr. – Levičnik Tone, Kmet, dr. Joža (18. 3. 1903, Moravče–9. 1. 1973, Ljubljana) Agrarni ekonomist, pravnik in statistik. Študiral je v Ljubljani, na Dunaju in v Zürichu, kjer je leta 1928 doktoriral na ekonomski fakulteti. V letu 1933 je diplomiral še na pravni fakulteti v Ljubljani. Služboval je v Ljubljani, Novem mestu in Beogradu. Leta 1937 je postal glavni tajnik Kmetijske zbornice za Dravsko banovino. Po okupaciji, proti koncu maja 1941, ga je visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli kot zastopnika Kmetijske zbornice imenoval za člana sosveta (konzulte), posvetovalnega organa italijanskega civilnega upravnika v Ljubljanski pokrajini, sestavljenega po korporativnem načelu. Po koncu vojne je bil najprej zaposlen na Zveznem zavodu za statistiko, nato od leta 1947 do leta 1952 na Zavodu za ekonomiko kmetijstva pri Kmetijskem inštitutu Slovenije in nazadnje, do upokojitve, na Zavodu SR Slovenije za statistiko. Med drugim je uvedel statistično-ekonomske analize kot metode pri proučevanju razvojnih vprašanj kmetijstva, sestavil prvo krmno bilanco za Slovenijo in v slovenski jezik prevedel nekaj temeljnih ekonomskih del. (ES 6, str. 109; SI AS 1931, OMS, 600-21/322; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 74.) Lavrič, Marjan (10. 10. 1921, Stara Loka–1981, Argentina) Pravnik, domobranski častnik (nadporočnik). Bil je član prve skupine t. i. slovenske nacionalne ilegale, ki je odšla na »teren« 17. maja 1942 pod poveljstvom Milana Kranjca. Partizanski viri ga opisujejo kot vodjo prve skupine »belogardističnih borcev« v Štajerskem odredu. V času nemške okupacije se je pridružil domobrancem. Skupina, ki ji je poveljeval, je bila pozno jeseni 1943 poslana na Primorsko kot pomoč Antonu Kokalju in je predstavljala eno od prvih jeder primorskega domobranstva oziroma poznejšega SNVZ. V drugi polovici leta 1944 je bil sprejet v SS šolo v Gradišču ob Soči, od koder je bil poslan na Notranjsko. Po nemški kapitulaciji je odšel na Koroško, od tam v Milano in Trst, nato v Argentino. (SI AS 1584, šk. 4, p. e. 159; Borštnik, P., Pozabljena zgodba, str. 45; Mlakar, B: Slovensko domobranstvo, str. 239; Popisi prebi- valstva, sistory.si.) 816 BIOGRAFIJE Lavrih, Ivan (2. 8. 1915, Šentvid pri Stični–12. 8. 2005, Wichita) Duhovnik in publicist. Teologijo je študiral v Ljubljani in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Med oku- pacijo je kot kaplan v Dobrepoljski dolini skupaj s tamkajšnjimi stražarji (člani akadem- skega kluba Straža) dal pobudo za ustanovitev vaških straž. Lavrih je bil nasploh naklo- njen stražarjem in je dobro sodeloval z njihovim pripadnikom Tonetom Pernetom, ki je od 15. septembra 1942 do začetka pomladi 1943 poveljeval dobrepoljski vaški straži. Z njegovim naslednikom, mornariškim narednikom Stanetom Golobom, ki ga je na to mesto predlagala Slovenska legija, se ni razumel, zato je pomagal stražarjem, da so ta- koj po italijanski kapitulaciji odstavili Goloba in na njegovo mesto ponovno postavili Perneta. Nekaj dni pozneje, 12. septembra, je Lavrih skupaj s Pernetom in še nekaterimi drugimi oficirji prispel na Turjak. Bil je med tistimi, ki so se zavzemali za umik z gradu, a se vojaški poveljniki s tem niso strinjali. Po padcu Turjaka je bil med ujetimi tudi Lavrih. Odpeljan je bil v sodne zapore v Auerspergov grad v Kočevju. 23. septembra 1943 je skupaj s še 25 duhovniki in bogoslovci podpisal izjavo, v kateri so priznali svojo »zmotno izdajalsko dejavnost« in se zavezali, da ne bodo več delovali proti narodnoosvobodilne- mu gibanju. Konec oktobra 1943, ko so se Kočevju približevali Nemci, so jetnike odvedli v gozd nad Grčarice. Lavrihu in še nekaterim je uspelo pobegniti ter se javiti nemškim oblastem. Po končani vojni je odšel na Koroško in deloval med slovenskimi begunci v Avstriji. Leta 1949 se je preselil v ZDA in služboval v različnih župnijah v Kansasu. (Kla- sinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 99; Ferenc, T., Dies irae, str. 309, 322, 343, 444, 451–452, 636–637; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 210, 240; Grum, J. Turjak; Nekrolog: Ivan Lavrih; CDDC.) Lederhas, Rajko, dr. (27. 10. 1893, Ljubljana–1983, Ljubljana?) Sodnik Okrajnega sodišča Ljubljana. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Popisi prebivalstva, sistory.si; PŽ.) BIOGRAFIJE 817 Lenček, Ignacij (18. 7. 1907, Ljubljana–10. 4. 1974, Gradec/Graz) Duhovnik, profesor, domobranski kurat. Teologijo je študiral v Rimu, nato je leta 1928 doktoriral iz filozofije in leta 1932 iz teologije. Odtlej je služboval kot prefekt v Škofovih zavodih, od leta 1936 je predaval moralno bogoslovje na teološki fakulteti v Ljubljani. Med vojno je bil kurat v Prostovoljni protikomunistični milici, za časa nemške zasedbe pa ga je škof postavil na mesto glavnega domobranskega kurata in verskega referenta pri Organizacijskem štabu Slovenskega do- mobranstva, kjer je zamenjal Petra Križaja, proti kateremu je bilo preveč pritožb. Lenček je spadal med tiste bogoslovce, ki po vojni s Koroške niso bili vrnjeni v Slovenijo, temveč so bili poslani v begunsko taborišče v Monigu pri Trbižu, nato so junija 1945 v Praglii začeli s teološkimi predavanji. Kongregacija za semenišča in univerze je to dejavnost priznala kot teološko fakulteto. Profesorski zbor so novembra 1945 sestavljali: trije redni profesorji (Alojzij Odar, Jože Turk in Matija Slavič), dva izredna profesorja (Ivan Ahčin in Ignacij Lenček), en docent (Janez Vodopivec) in trije honorarni predavatelji (Janez Kraljič, Karel Truhlar in Ludvik Čepon). Zaradi premajhnih prostorov se je fakulteta 11. septembra 1946 najprej preselila v prostore Bogoslovnega semenišča Brixen, nato s privolitvijo ljubljan- skega škofa Gregorija Rožmana v Argentino; profesorski zbor so sestavljali: Odar, Ahčin, Lenček, Franc Gnidovec, Filip Žakelj, Alojzij Košmerlj in Jože Košiček. V San Luisu so ostali do avgusta 1951, ko so se preselili v Androgué, predmestje Buenos Airesa. Po preselitvi je rektor semenišča postal Franc Gnidovec, medtem ko je fakulteto še vedno vodil Odar, ki ga je po njegovi smrti zamenjal Ignacij Lenček. Decembra 1959 so izseljensko fakulteto ukinili. (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 235, 312, 358, 360; Dolinar, F. M., Sodni proces proti Rožmanu, str. 282–285; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 67, 111, 142, 110–118; ista, Razdvojeni narod, str. 196–197, 285, 307, 319; ista, Stanislav Lenič, str. 50, 79–82, 249; Lenček, I., Puščava raste; Škulj, E., Teološka fakulteta v izseljenstvu, str. 101; Čipić Rehar, M., Med sodbo sodišča; Dolar, N., Izseljensko pesništvo.) Lenščak, Dušan (29. 12. 1912, Prvačina–?) Domobranski nadporočnik. Po vojni je emigriral. Sprva je v begunskem taborišču v Italiji vodil osnovno šolo, pozneje je odšel v Argentino. (Velikonja, T., Grobišče; SI AS 1931, evidenca gradiva; Jaklitsch, H., Slovenski begunci, str. 390. ) Lesar, Janko Po vojni je bil s Koroške vrnjen v Slovenijo, a je pobegnil nazaj in študiral na begun- ski gimnaziji v Lienzu. Kasneje je bil predsednik begunskega taborišča v Spit alu. (SI AS 1931, OMS, 600-21/285.) 818 BIOGRAFIJE Lesjak, Josip (Jože, Juš) (5. 12. 1908, Nabrežina–3. 11. 1942, Bizovik) Kapetan jugoslovanske kraljeve vojske. Že v kraljevi jugoslovanski vojski je služboval kot obveščevalni oficir Glavnega štaba in kot tak deloval tudi med vojno, ko je postal še namestnik majorja Karla Novaka in glavni intendant MVAC v Ljubljani. Novembra 1942 ga je ustrelil poveljnik posadke MVAC v Bizoviku Gabrijel Capuder. Po Capudrovih besedah se je Lesjak upiral aretaciji, po mnenju nekaterih pa je njegov umor naročil Franc Glavač (Maček, J., Slovenska zaveza; SI AS 1931, OMS, 405-6/212; Saje, Belogardizem, str. 548; SI AS 1920, šk. 3; Jeraj, M., Melik, J., Nago- detov proces, str. 968; SI AS 1914, šk. 2, p. e. 38.) Leskovar, Josip, dr. (15. 3. 1875, Čadram–23. 7. 1965, Maribor) Pravnik in politik. Pravo je študiral v Gradcu in na Dunaju, kjer je bil leta 1902 promoviran. Zastopal je idejo, da Slovenci v Avstriji ne morejo pričakovati ne pravičnosti ne enakopravnosti. Od leta 1910 je služboval kot odvetnik v Mariboru in opravljal narodno obrambno delo. V prvi svetovni vojni je bil na fronti pri Črni gori. Po vojni je opravljal pomembnejše funkcije na mestni in okrajni ravni, nato je bil med leti 1925–27 mariborski župan. Po razglasitvi dikta- ture leta 1929 je kot komisar vodil oblastno samoupravo, dokler ni bila po razdelitvi države BIOGRAFIJE 819 na banovine ukinjena. Idejno se je zavzemal za versko in nravno obnovo. Leskovar je bil od leta 1931 član štirinajsterice SLS, ki je skupaj z Antonom Korošcem vodila stranko v pogo- jih, ko stranke niso bile dovoljene. Nemški okupator mu je leta 1941 onemogočil opravljanje advokature, moral je zapustiti Maribor. Po koncu vojne je vse do upokojitve v letu 1948 služ- boval kot pravni referent. (Vodnik po Mariboru; SB; Gašparič, J., SLS 1890–1941, str. 34.) Leskovar, Ludvik – Lujo, Bregar, Ban (31. 7. 1916, Oplotnica–5. 7. 1983, Chicago) Odvetnik in društveni delavec. Leta 1941 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani. Pridružil se je akademskemu klubu Straža in postal eden od vodilnih stražarjev, član konzorcija časopisa Straža v vihar- ju, član plenuma in eden od petih članov njegovega izvršilnega odbora. Ob koncu druge svetovne vojne je odšel v Avstrijo, potem v Italijo in od tam v ZDA. Naselil se je v Chicagu, kjer je ustanovil Slovenski radijski klub in bil eden od najdejavnejših slovenskih kulturnih delavcev v emigraciji. (ES 6, str. 139; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 209–210.) Likar, Stanko (8. 5. 1893, Ljubljana–?) Pravnik, tajnik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev, pravni referent na mi- nistrstvu za delo, član mestnega sveta v Ljubljani. Bil je eden izmed prvakov Socialistične stranke Jugoslavije, ki ga je aprila 1941 postavila za svojega predstavnika v Narodnem sve- tu, vendar ga je nato zamenjal Josip Petejan. Na začetku vojne je sprva še spadal v stran- kino desno krilo, pozneje je označil sodelovanje Celestina Jelenca v Narodnem odboru kot neprimerno in se je menda začel nagibati k OF. Kljub temu je ostal protikomunistično usmerjen. (SI AS 1931, OMS, 600-1/506–587, 640, 641, 600-5/7, 10–12, 14, 28, 502-1/262; Saje, F., Belogardizem, str. 25; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Lipovec, Cene – Hrastovec Gimnazijski profesor. Bil je član plenarnega odbora profesorskega kluba SLS. Med vojno je sodeloval s Slovensko legijo, kjer je bil pomočnik Branka Jana kot ljubljanskega okrožnega vodje Slo- venske legije. Ta položaj je prevzel poleti 1943, ko je Jan odšel na Orle. Sodeloval je tako s Tajno obveščevalno službo (TOS) kot z Državno obveščevalno službo (DOS); z obvešče- valnimi podatki v korist Slovenske legije je oskrboval tudi Milana Finca. Po vojni naj bi emigriral v München. (SI AS 1931, OMS, 600-21/290.) 820 BIOGRAFIJE Ljotić, Dimitrije (12. 8. 1891, Smederevo–23. 4. 1945, pri Dobravljah) Srbski odvetnik in politik. Pred drugo svetovno vojno je deloval kot odvetnik, leta 1931 je postal pravosodni minister v vladi Petra Živkovića. S tega mesta je odstopil, ko kralj ni podprl njegove ideje o uvedbi stanovsko urejene države. Leta 1935 je ustanovil Jugoslovansko nacionalno gibanje Zbor, ki je zagovarjalo protikomunizem, antisemitizem ter korporativno družbo in rasno teorijo. Poleti 1941 je pod okriljem pronacistične Nedićeve vlade skupaj s svojimi privržen- ci organiziral Srbski prostovoljski korpus. Pred osvoboditvijo Beograda leta 1944 je odšel v Slovenijo, kjer je imelo njegovo gibanje nekaj privržencev. Potem je nameraval pobegniti v Italijo, a se je konec aprila 1945 med vožnjo z avtomobilom po Vipavski dolini pri kraju Dobravlje smrtno ponesrečil. (HE; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 942; SG.) Ločniškar, Vladimir – Kres (15. 11. 1911, Logje pri Kobaridu–?) Pravnik. Živel je na Zbiljah. Kot sodnik je služboval v Črnomlju. Ko je prišlo po smrti dote- danjega voditelja SLS Franca Kulovca ob bombardiranju Beograda 6. aprila 1941 do spora glede prevzema vodstva stranke med privrženci Andreja Gosarja in Marka Natlačena ter je bil za vodjo izbran Natlačen, je Ločniškar pristopil k Gosarjevi skupini Združeni Slovenci. Med vojno je bil član vodstva Narodne legije, v katero so se združili tisti, ki so bili nezado- voljni z obstoječimi političnimi strankami, vključno s krogom politične sredine okrog An- dreja Gosarja in Jakoba Šolarja, za katerega se je idejno politično opredelil tudi Ločniškar. Konec leta 1944 naj bi ga ob poskusu obnove Državne obveščevalne službe (DOS) skoraj aretiral gestapo, a se je aretaciji izognil z begom. Po vojni je nastopil kot priča v sodnem procesu proti Janezu Fabijanu in Andreju Gosarju. (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 164; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 557; SI AS 1931, OMS, 502-1/9, 502-4/35.) Loh, Maks (7. 5. 1909, Ljubljana–?) Policijski nadzornik. Pravo je študiral v Ljubljani; bil naj bi pripadnik akademskega kluba Straža. (SI AS 1931, OMS, 503-11/35, 501-3/29; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Löhr, Alexander (20. 5. 1885, Turnu-Severin–26. 2. 1947, Beograd) General nemških letalskih sil. Kot častnik je začel kariero v avstrijski vojski v času Avstro-Ogrske. Vojaško aka- demijo je zaključil v Dunajskem Novem mestu, nato je študij nadaljeval na Vojni šoli na BIOGRAFIJE 821 Dunaju. Do priključitve Avstrije leta 1938 je služboval pri avstrijskih letalskih silah in pri- stojnem ministrstvu. Med drugo svetovno vojno je služil kot poveljnik nemških letalskih sil; od leta 1941 je poveljeval enotam na južnem odseku vzhodne fronte, potem je bil po- veljnik 12. armade v armadni skupini E s sedežem v Solunu. Septembra 1944 je sprožil umik svojih enot čez Balkan, kjer se je moral spopadati z jugoslovanskimi partizani. Ob koncu vojne se je predal Titovim silam (predajo je podpisal v Letušu), jim skušal pobegniti, a je bil vnovič zajet in na sodnem procesu februarja 1947 v Beogradu obtožen vojnih zloči- nov (posebej mu je bilo očitano bombardiranje Beograda aprila 1941) in obsojen na smrt. (DB; Koprivc, J., General Löhr.) Lombrassa, Giuseppe, dr. (20. 6. 1906, Pesaro–26. 9. 1966, Rim) Italijanski novinar, pisatelj, pravnik. General fašistične milice in fašistični funkcionar. Bil je urednik lista »Il lavoro fascista«. Fašistični stranki se je pridružil leta 1921, nato je kot falangist sodeloval v Afriki in v španski državljanski vojni. Med leti 1939 in 1942 je deloval kot komisar za preseljevanje in kolonizacijo pri predsedstvu vlade ter kot podtajnik na ministrstvu za korporacije. Mussolini ga je 15. junija 1943 nastavil za visoke- ga komisarja Ljubljanske pokrajine, kjer je nasledil Emilia Graziolija. Po zlomu fašizma in nastopu vlade Pietra Badoglia je s tega položaja odstopil; po vojni se je upokojil. (Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 41, 500; PP.) Lončar, Dragotin, dr (5. 11. 1876, Brdo pri Podpeči–29. 7. 1954, Ljubljana) Zgodovinar, politik in publicist. V Pragi je študiral zgodovino, geografijo, filozofijo in pedagogiko ter leta 1902 doktoriral iz geografije. Po vrnitvi v domovino je do leta 1925 služboval na različnih sre- dnjih šolah, nato je bil med drugim prosvetni inšpektor, ravnatelj Narodnega muzeja in Slovenske matice. V Pragi je bil pod vplivom filozofskih in političnih nazorov Tomaša G. Masaryka oz. češkega realizma, ki jim je ostal zvest tudi pozneje. Leta 1907 se je vključil v 822 BIOGRAFIJE Jugoslovansko socialdemokratsko stranko, leta 1917 je prestopil k Socialistični omladini; zagovarjal je socialne spremembe z evolucijo in reformami, zavračal pa je revolucijo in diktaturo proletariata. V prvi Jugoslaviji se je kot nasprotnik jugoslovanskega unitarizma in centralizma pridružil skupini, ki je zagovarjala slovensko avtonomijo in se je leta 1924 oblikovala v novo Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev. Med vojno se sicer ni pridružil OF, a je ostal zadržan tudi do politike protikomunističnega tabora, saj je med drugim odklanjal kakršno koli sodelovanje z okupacijskimi oblastmi. Od leta 1925 do leta 1947 je bil predsednik Slovenske matice in od leta 1921 član Znanstvenega društva za hu- manistične vede. Lončar velja za političnega ideologa slovenskih realistov, ki se je zavzemal za slovenstvo in socialne reforme. (ES 6, str. 318–319; SB; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 42, 46, 209, 343.) Lovrenčič, Ivan, dr. – Rekar, Ogradar, Zamoščan, Podgorski (22. 2. 1878, Zamostec–1. 12. 1952, Sodražica) Pravnik, odvetnik, lovski organizator, kinolog, pisec prispevkov s področja lovstva in kinologije. Pravo je študiral na Dunaju in v Pragi, kjer je leta 1905 doktoriral. Po opravljeni sodni in odvetniški praksi je leta 1913 v Ljubljani odprl odvetniško pisarno; iz imenika Odvetniške zbornice Slovenije je bil izpisan 1. 12. 1952. Posebno pozornost je Lovrenčič posvečal lovstvu. Od leta 1909 do leta 1936 je vodil Slovensko lovsko društvo in bil član mednarodnih lovskih organizacij; zagovarjal je politično nevtralnost slovenskih lovcev, spodbujal narodno zavest in okoljevarstveni pomen lovstva. Od leta 1905 se je ukvarjal tudi z vzrejo lovskih psov, po letu 1936 pa se je povsem posvetil kinologiji in vse do leta 1974 ostal v vodstvu slovenske kinološke organizacije. Pred drugo svetovno vojno je bil de- javen v liberalni JNS. Med okupacijo naj politično ne bi bil dejaven, vendar je nasprotoval povezovanju z okupatorjem in z vodstvom slovenskega protikomunističnega tabora. (SB; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Seznam osobja 1927; SI AS 1931, OMS, 600-2/82, 180, 502-5/26; Jeraj, M., Ivan Lovrenčič, str. 197–199.) BIOGRAFIJE 823 Ložar, Janez (Ivan), ing. (11. 5. 1912, Ljubljana–?) Brat Slavka in Rajka Ložarja. Bil je član političnega vodstva akademskega kluba Straža. Pred koncem vojne je skupaj z bratom Slavkom deloval na Gorenjskem, ob koncu vojne je emigriral. (SI AS 1931, OMS, 600-21/295, 502-2/20; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Luckmann, Karl (?–17. 4. 1942, Jesenice) Medvojni župan Jesenic. Za župana so ga postavile nemške zasedbene oblasti po odstavitvi Valentina Mar- keža v aprilu 1941, a ga je že kmalu zatem v bližini občinske stavbe na Jesenicah smrtno zadel neki partizan. Kot povračilni ukrep so Nemci 48 oseb iz begunjskih zaporov odvedli v Mauthausen in jih tam ustrelili. (Kržan, V., Nasilje pod Mežaklo; Filipič, F., Slovenci v Mauthausnu, str. 139; Smrtne žrtve, sistory.si) Ludviger, Milutin – Jovo (10. 6. 1921, Litija ali Trebnje–?) Študent strojne fakultete, častnik MVAC in Jugoslovanske vojske v domovini. Živel je v Ljubljani. Od leta 1941 je bil član Pobratima in sodelavec Antona Kroš- la. Bil je pripadnik t. i. Štajerskega bataljona, prve slovenske četniške enote, ustanovljene pomladi 1942, ki se je junija 1942 ustalila v Šentjoštu blizu Novega mesta, potem Legije smrti, v katero se je bataljon preimenoval po dogovoru z Italijani v avgustu 1942, in je bila sestavni del MVAC. Potem ko je Karel Novak poleti 1943 skušal doseči prehod enot MVAC v ilegalne četniške odrede, je bil Ludviger med redkimi oficirji, ki so bili pripravljeni zapu- stiti MVAC. Po mnenju Jožeta Vidica naj bi imel Ludviger stike z različnimi postojankami MVAC, povezan naj bi bil tudi z Nemci, Italijani, s četniki in pozneje z domobranci, bil naj bi sadističen zasliševalec v »belogardističnih« zaporih, sodelavec Državne obveščeval- ne službe (DOS), za katero naj bi prenašal pošto tudi v Celovec in Trst, pripadnik tajnih terorističnih skupin, ki so mučile in ubijale nasprotnike, skrivale so se za imenom Črna roka. Nekateri menijo, da je bil eden od likvidatorjev, ki so 10. marca 1944 v Trstu umorili Stanka Vuka in njegovo ženo. Ob koncu vojne naj bi pobegnil v Italijo in do smrti živel v tujini, najverjetneje v Kanadi. (Vidic, J., Po sledovih črne roke; Ferenc, T., Dies irae, str. 160, 172; Kodrič, R., Druga replika; Brecelj, M., Anatomija političnega zločina; Žerjal Pavlin, V., Križev pot Stanka Vuka; SI AS 1931, šk. 1254, 2881.) 824 BIOGRAFIJE Lukič, Zvonimir (28. 2. 1901, Pulj–?) Trgovec. Od leta 1902 je živel v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil predsednik sek- cije trgovcev fašistične pokrajinske zveze delodajalcev in bil pomladi leta 1943 predlagan v italijanski sosvet (konzulto). (SI AS 1914, šk. 2, p. e. 41.) Lukman, Franc Ksaver, dr. – dr. Kričač, dr. Nevtralec, Rožanc Anton, Šentjurc (24. 11. 1880, Loke pri Taboru–12. 6. 1958, Ljubljana) Duhovnik, teolog in klasični filolog. Po maturi na mariborski gimnaziji je študiral teologijo v Rimu na Gregorijanski uni- verzi, kjer je promoviral za doktorja filozofije (1902) in bogoslovja (1906). Potem je službo- val kot kaplan v Slovenski Bistrici in ob tem študiral klasično filologijo na graški univerzi, kjer je leta 1908 nostrificiral doktorat iz teologije. Do leta 1919 je poučeval verouk na osnov- ni in meščanski šoli ter na dekliškem učiteljišču v Mariboru, hkrati je kot profesor predaval moralno teologijo na mariborskem bogoslovju. Leta 1919 je bil pri slovenski Narodni vladi referent za verske zadeve in od leta 1920 profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je predaval dogmatiko in zgodovino starokrščanskega slovstva. Dvakrat je bil dekan teološke fakultete, v študijskem letu 1926/27 tudi rektor Univerze v Ljubljani. Dejaven je bil tudi kot urednik. Kot profesor na mariborskem bogoslovju je urejal tamkajšnjo revijo Voditelj v bogoslovnih vedah, na teološki fakulteti v Ljubljani Bogoslovni vestnik, z Josipom Malom in Francetom Steletom je sourejal revijo Čas. Sodeloval je tudi pri Slovenskem biografskem leksikonu. Na znanstveni in publicistični ravni se je posvečal predvsem grški in latinski patristiki, kjer je v slovenskih pogojih opravil pionirsko delo. Leta 1940 je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. Med drugo svetovno vojno je stopil na stran protikomunističnega tabora. Leta 1942 je sodeloval v Slovenski zavezi kot pooblaščenec Marka Natlačena, po njegovi smrti se je za nekaj časa umaknil iz politike. Septembra 1943, po kapitulacij Italije, naj bi bil eden od kandidatov za šefa prihodnje pokrajinske uprave, a se je vrhovni komisar operacijske cone za Jadransko primorje Friedrich Rainer odločil za Leona Rupnika. Junija 1944 je bil kot predstavnik škofa Rožmana eden od podpisnikov sporazuma o ustanovitvi Slovenskega ljudskega bloka, skupnega političnega foruma SLS, katoliške sredine, Straže in BIOGRAFIJE 825 Katoliške akcije, imenovan je bil tudi za njegovega predsednika. Po končani vojni je bil do upokojitve v letu 1952 profesor na teološki fakulteti, leta 1948 je bila potrjena njegova izvo- litev v SAZU, prejel je tudi celo vrsto cerkvenih priznanj. (Gantar, K., Franc Ksaver Lukman; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 40; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 90.) Lušicky, Karel, dr. (13. 3. 1892, Gornje Ležeče–18. 8. 1958, Ljubljana) Zdravnik internist in profesor. Medicino je študiral na Dunaju. Po prvi svetovni vojni je leta 1919 prevzel letovišče Topolšica in ga preuredil v prvi sanatorij za pljučno tuberkulozo v Jugoslaviji. Leta 1920 je bil imenovan za asistenta na medicinski fakulteti v Zagrebu, leta 1934 za docenta interne medicine, leta 1940 za rednega profesorja medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1942 po internaciji dr. Božidarja Lavriča postal dekan. Upokojil se je leta 1945. (ES 6, str. 339, SB; Sečen, E., Zgodovinska fronta; Katalog Medicinska fakulteta, str. 8, 52, 126.) M Mächtig, Karol (3. 4. 1904, Gornji Grad–2. 10. 1957, Ajba) Davčni uradnik. Pristojen je bil v Škofji Loki (leta 1931), a je živel v Ljubljani. (NŠAM, 047, 15, str. 169; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Maček, Vladimir (Vladko), dr. (20. 6. 1879, Jastrebarsko–15. 5. 1964, Washington) Hrvaški politik in odvetnik. Pravo je študiral v Zagrebu in leta 1903 promoviral. Od leta 1905 je bil član vodstva Hrvaške ljudske kmečke stranke, ki se je med obema vojnama najprej preimenovala v Hr- vaško republikansko kmečko stranko in nato v Hrvaško kmečko stranko (Hrvatsko seljač- ko stranko – HSS). Od leta 1920 je bil njen podpredsednik, od leta 1928 njen predsednik in sopredsednik Kmečko-demokratske koalicije. Po uvedbi šestojanuarske diktature je bil dvakrat zaprt (leta 1930 in leta 1933), leta 1939 je sklenil s takratnim predsednikom vlade Dragišo Cvetkovićem sporazum, po katerem je bila ustanovljena Banovina Hrvaška, v ka- teri je Maček postal podpredsednik jugoslovanske vlade. Po proglasitvi Neodvisne države Hrvaške, 10. aprila 1941, je najprej sicer pozival k lojalnosti, a se je umaknil iz političnega življenja. Ustaški režim ga je jeseni 1941 poslal v taborišče Jasenovac, od marca 1942 je bil izoliran na svojem posestvu v Kupincu. Čim bolj se je skušal distancirati tako od ustaške kot od partizanske politike in je verjel v zmago zahodnih zaveznikov. Na začetku maja 1945 je odšel v emigracijo, najprej v Pariz in leta 1946 v Washington. Bil je med ustanovitelji 826 BIOGRAFIJE mednarodne kmečke zveze, deloval je v Ameriškem nacionalnem odboru za svobodno Evropo in pisal spomine. (HL 2, str. 48; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 95.) Mačkovšek, Janko – Lah (12. 12. 1888, Idrija–1. 2. 1945, Dachau) Gradbeni inženir, narodnoobrambni delavec in politik. Študiral je na Visoki tehnični šoli v Pragi, leta 1913 je opravil inženirski izpit, po- tem se je zaposlil na mestnem gradbenem uradu v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je bil referent za meje pri Narodnem svetu v Ljubljani, kot izvedenec je spremljal jugoslovansko mirovno delegacijo v Saint Germainu, napisal je več spisov o narodnih mejah in bil med ustanovitelji Manjšinskega inštituta v Ljubljani. Posvečal se je tudi urbanistični problema- tiki Ljubljane, stanovskim vprašanjem inženirjev in bil zelo dejaven v različnih narodnoo- brambnih organizacijah. Včlanil se je v liberalno JNS, a se je za politiko začel intenzivneje zanimati šele med drugo svetovno vojno. Kmalu po okupaciji so ga zaprli Italijani, a je bil že maja 1941 izpuščen. Potem je nadaljeval delo v zvezi s slovenskimi mejami, gradiva, ki jih je pripravil, je skupaj z različnimi poročili o stanju v domovini skušal preko Švice posre- dovati jugoslovanski begunski vladi v London. Sčasoma se je okrog Mačkovška oblikovala pomembna obveščevalna skupina, ki je s pomočjo široko razvejane mreže informatorjev v najrazličnejših javnih službah na Zahod pošiljala poročila o politični in vojaški situaciji v Sloveniji. V času okupacije je Mačkovšek postal ena izmed najpomembnejših osebnosti JNS; proti koncu poletja 1941 je postal član njenega direktorija, ki naj bi nadomestil pred- vojni banovinski odbor stranke, saj se ta zaradi konspiracije javno ni smel sestajati. Ker ni bil vpleten v strankarske razprtije iz predvojne dobe, je bil splošno sprejemljiv tudi za predsednika Napredne delovne skupnosti, ki so jo na začetku leta 1942 ustanovile neka- tere liberalno usmerjene stranke in skupine; priznavala je kraljevo jugoslovansko vlado in Mihailovićevo gibanje, sicer naj bi se zavzemala za povojno federativno ureditev Jugosla- vije, socialne svoboščine, agrarno reformo, nacionalizacijo in pravičnejše meje. Napredna delovna skupnost se je marca 1942 vključila v Slovensko zavezo, v katero so se povezale slovenske nekomunistične stranke. V njenem vodstvu, tričlanskem izvršilnem odboru, je Mačkovšek zastopal liberalce (Miloš Stare je bil predstavnik SLS, in Celestin Jelenc so- cialistov). Pod okriljem Slovenske zaveze so delovali različni odbori, za stike s tujino je bil zadolžen Mačkovšek. Po kapitulaciji Italije je zaveza formalno razpadla, oktobra 1944, BIOGRAFIJE 827 ko je nastalo novo skupno strankarsko telo – Narodni odbor, pa Mačkovška ni bilo več v Ljubljani. Že poleti ga je namreč aretiral gestapo, ki je ves čas zasledoval delo ilegalnih skupin, še posebej, če so imele stike z londonsko vlado in zahodnimi zavezniki. Poslan je bil v Dachau, kjer je umrl. (Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 7–12; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 331–332; SB; ES 6, str. 349; ES 12, Slovenska zaveza, str. 15; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 286.) Maier-Kaibitsch, Alois (20. 5. 1891, Leoben–26. 11. 1958, ?) Nemški nacistični funkcionar in vodja SS. Pred in med drugo svetovno vojno je zagovarjal politiko ponemčenja Slovencev. Leta 1939 so nacisti na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ustanovili urade, ki so se ukvarjali tudi s ponemčevanjem sosednjih slovenskih dežel. Pokrajinski obmejni urad na- cistične stranke v Celovcu je vodil Maier-Kaibitsch, ki je kasneje postal tudi pomemben funkcionar na zasedenih slovenskih ozemljih. Podrejen je bil šefu civilne uprave na Bledu kot njegov referent za t. i. nacionalno-politična vprašanja, ki so vključevala tudi rasno in politično oceno slovenskega prebivalstva s ciljem ponemčenja. Po vojni je bil obsojen kot vojni zločinec, do leta 1956 zaprt in nato zaradi bolezni izpuščen na prostost. (Godeša, B., Slovenci pod nacističnim, str. 183; Ferenc, T., Nacistična raznarodovalna, str. 99–100, 265–267; DB.) Majcen, Stanko, dr. (29. 10. 1888, Maribor–16. 12. 1970, Maribor) Pravnik, politik in književnik. Sin narodnega buditelja Gabrijela Majcna. V otroških letih je spoznal Antona Korošca, družinskega prijatelja, tedaj še študenta mariborskega bogoslovja, ki mu je pozneje pomagal na poklicni poti. Na željo staršev (sam bi raje študiral jezike) je Majcen odšel študirat pravo na Dunaj in tam leta 1917 promovi- ral. V letu 1914 je vstopil v službo k državnemu namestništvu v Gradcu, ob začetku prve svetovne vojne pa je bil mobiliziran in poslan na fronto v Galicijo. Po vojni, leta 1919, je bil vpoklican v diplomatsko službo, v letu 1920 je bil okrajni komisar pri višjem šolskem svetu 828 BIOGRAFIJE v Ljubljani. Leta 1924, po Koroščevem vstopu v jugoslovansko vlado, je bil postavljen za okrajnega glavarja v Mariboru, jeseni 1927 je bil poklican v Beograd, kjer je bil šef kabineta najprej pri ministru za socialne zadeve dr. Andreju Gosarju, nato pri Korošcu, tedanjem ministru za notranje zadeve. Leta 1935 je na Koroščevo pobudo postal Marko Natlačen ban Dravske banovine in Stanko Majcen njegov pomočnik (podban). Po nemškem napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 je skupaj z banom Natlačenom in policijskim višjim uradni- kom Vladimirjem Kantetom še pred prihodom okupacijskih oblasti poskrbel za uničenje policijske dokumentacije o komunistih in drugih političnih zapornikih. V času italijanske okupacije je vodil upravne oddelke nekdanje banovine, ko se je ob prihodu Nemcev sep- tembra 1943 oblikovala pokrajinska uprava, po obliki podobna nekdanji banski upravi, pa je Majcen kot nekdanji podban postal formalni pomočnik njenega predsednika Leona Rupnika. Kljub funkcijam, ki jih je v času okupacije zasedal, je ostal politično neoprede- ljen: komunizmu je nasprotoval, z Rupnikovimi načeli in vsemi njegovimi dejanji se tudi ni strinjal. Uradniško delo ga je po lastnih besedah dolgočasilo, zato se je tem bolj posvečal literaturi in prav med okupacijo so nastala njegova najpomembnejša prozna dela. Po kon- cu vojne je bil upokojen. Po letu 1948, ko mu je bilo stanovanje v Ljubljani odvzeto zaradi nacionalizacije, je živel v Mariboru, v zelo skromnih razmerah. Vendar nova oblast Majcna kot Rupnikovega sodelavca ni niti zaprla niti obsodila, tolerirala naj bi tudi njegove stike s politično emigracijo v Argentini, ki mu je objavljala literarna dela. Leta 1967 se je vrnil tudi na slovensko literarno prizorišče z objavo svojih Izbranih del. (ES 6, str. 367; Literarni atlas; Gašparič, J., Delovanje v tridesetih letih, str. 63; Mlakar, B., Odnos slovenskega par- tizanskega, str. 213; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 95; Žebovec, M., Slovenski književniki, str. 237–239.) Majeršič, Ivan (Janez) – Strojar Janez Usnjar. Služboval je kot načelnik usnjarske zadruge Runo, nato je bil od leta 1936 do leta 1941 župan Tržiča. Med vojno ga je protikomunistično vodstvo predvidelo za člana svojega političnega predstavništva – Narodnega odbora. Po vojni je emigriral v Argentino in postal podpredsednik Društva Slovencev v času, ko mu je predsedoval Miloš Stare. (Križnar, I., Jeseniško okrožje, str. 27; Župani Tržiča; Začetki v Argentini – Društvo Slovencev, SvSl; Stritih, L., Tržič.) BIOGRAFIJE 829 Malovrh, France – Breznik (21. 4. 1912, Brdo pri Kranju–12. 10. 1943, Mozelj) Duhovnik. V gimnazijskih letih je bil član Marijine kongregacije in skavtske organizacije, po opravljeni maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje. Med študijem se je kot oskrbnik počitniške koče v Martuljku izkazal kot praktičen in za vse uporaben človek. Julija 1936 je bil posvečen v duhovnika in avgusta postavljen za kaplana v Moravčah, kjer se je ukvarjal z vzgojnim delom, poleg tega je vodil posojilnico in gradil prosvetni dom. Leta 1941 so ga Nemci najprej zaprli v Begunje, nato v Šentvid in od tam izgnali na Hrvaško, a mu je ob koncu leta uspelo priti v Ljubljano. Potem je bil prefekt v Marijanišču, revizor Prosvetne zveze in »preglednik imovine« pri ljubljanskem škofijskem ordinariatu, ilegalno je kot so- mišljenik SLS delal za Slovensko legijo, največ je sodeloval z Markom Kranjcem. Na sicer uradnih službenih poteh je gradil ilegalno organizacijo članov SLS, leta 1942 predvsem v okolici Novega mesta in v Beli krajini, kjer je obiskoval predvsem župnike in župane po manjših krajih. Naloge mu je prek Rudolfa Smersuja dajal Marko Kranjc, sodeloval je še z Viktorjem Češnovarjem, uradnikom Okrožnega urada za zavarovanje delavcev, in Milanom Fincem, pravnikom pri Gospodarski zvezi. Ob koncu leta 1942 je prišel prek Marka Kranjca v stik z oficirskimi krogi, tako s kapetanom Josipom Lesjakom kot tudi z majorjem Karlom Novakom. V znak sodelovanja med duhovščino in četniki se je kot kurat z Novakom udeležil pohoda po Dolenjski. Malovrh je imel sprva čin kaplarja, s poveljem komandanta Jugoslovanske vojske za Slovenijo z dne 29. maja 1943 je bil po »ukazani služ- beni potrebi« povišan v podnarednika. Po kapitulaciji Italije, 9. septembra 1943, je bil pri Slovenskem planinskem odredu, ki se je takrat premikal proti Turjaku, zadolžen za orga- nizacijo vojske na terenu. Skupaj s komandantom odreda Albinom Cerkvenikom je izdal razglas o ustanovitvi Slovenske narodne vojske kot sestavnega dela jugoslovanske vojske. Malovrh naj bi se skupaj z nekaterimi voditelji vaških straž zavzemal za dogovor s partizani o skupnem nastopu proti Nemcem, a do tega ni prišlo. Nato si je skupaj s Cerkvenikom prizadeval, da bi poveljstvo nad vaškimi stražami na Turjaku prevzel Ernest Peterlin, ki se ni odzval, zato je skušal poveljnike enot na Turjaku prepričati, naj se umaknejo z gradu, ki se ga po njegovem mnenju ni dalo uspešno braniti proti partizanom. Uspeha ni imel, čeprav je bila njegova napoved pravilna. Po zavzetju Turjaka so ga partizani ujeli in odvedli v Velike Lašče ter od tam v Kočevje, kjer je bil oktobra 1943 na sodnem procesu v Kočevju obsojen na smrt in bil ubit nekje pri Mozlju. (ES 6, str. 386; Griesser Pečar, T., Stanislav 830 BIOGRAFIJE Lenič, str. 162; Pust, A., Palme mučeništva, str. 125–128; Mlakar, B., Slovensko domobran- stvo, str. 45, 56, 59–61; SI AS 1851, p. e. 99; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) Margotti, Carlo (22. 4. 1891, Alfonsine di Romagna–31. 7. 1951, Gorica) Italijanski nadškof in diplomat, prvi »italijanski nadškof italijanske Gorice«. V Bologni, kjer je tudi živel, je obiskoval nadškofijsko semenišče in bil maja 1915 posvečen v duhovnika. Ko je le nekaj dni zatem Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, je Margot i opravljal vojaško službo pri bolonjskem uradu za cenzuro tuje pošte, hkrati je de- loval tudi na pastoralnem področju. Oktobra 1918 se je vpisal na fakulteto za književnost in filozofijo državne univerze v Bologni. Študija književnosti ni zaključil, temveč je diplomiral iz teologije in cerkvenega prava. Priložnost za nadaljevanje poklicne poti se mu je ponudila v Rimu, pri Kongregaciji za vzhodne cerkve. Marca 1930 je bil imenovan za apostolskega delegata v Istanbulu; tam je ostal do leta 1934, ko je bil premeščen v Gorico, kjer je 23. septembra prevzel mesto goriškega nadškofa. Spoprijel se je s težavno situacijo, ki sta je zaznamovala večnacionalno prebivalstvo in razdeljenost na številne dekanate in župnije, poleg tega je moral še loviti ravnotežje med zahtevami italijanskih fašističnih oblasti, ki so hotele uvesti enoten, italijanski verouk, in težnjami slovenske duhovščine, ki je pričakova- la, da bo nadškof branil pravice slovenskih vernikov. Kljub določenemu trudu (dokončal je gradnjo goriške cerkve Srca Jezusovega, promoviral praznik Svetogorske Matere Božje, vodil romanja v Ljubljano in na Brezje ter izvedel škofijsko sinodo) mu to ni vedno najbo- lje uspelo; pravzaprav je bil sam precej italijansko usmerjen. V njegovem času je vendarle prišlo do sprememb v nacionalni strukturi cerkvenih ustanov v Julijski krajini, čeprav je fašistična policija sicer preganjala slovensko orientirane duhovnike ter so oblasti težile k italijanizaciji in fašizaciji Julijske krajine. Nacionalna in politična nasprotja, ki so dosegla višek med drugo svetovno vojno, so vplivala tudi na usodo goriškega nadškofa. Nove jugo- slovanske oblasti, ki so ob koncu vojne za 40 dni zasedle Gorico, so ga obtožile sodelovanja pri fašističnem poitalijančevanju Slovencev, ga zaprle in izgnale iz Gorice. Po vrnitvi, 13. julija 1945, je želel odstopiti z mesta goriškega nadškofa, a Sveti sedež njegovega odstopa ni sprejel. (Margot i, C., Goriška nadškofija; Pelikan, E., Tajno delovanje.) Markež, Valentin (11. 2. 1894, Jesenice–29. 6. 1972, Buenos Aires) Župan. Leta 1938 je postal jeseniški župan in na tem mestu ostal vse do nemške okupacije Gorenjske v aprilu 1941, leta 1939 je bil namestnik poslanca JRZ za okraj Radovljica. Dan po nemškem napadu na Slovenijo je z letakom obvestil prebivalstvo, da so predvojne me- ščanske stranke ustanovile krajevni narodni svet, ki bo poskrbel za njihovo varnost. Ob kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske je kot župan sprejel italijansko vojsko, ki je prva vkorakala v mesto. Kmalu je bil povabljen v OF, vendar vabila ni sprejel. Bil je protinaci- stično in protikomunistično usmerjen, zato je po vojni z družino emigriral v Argentino. BIOGRAFIJE 831 (NŠAL, 03866, 10, str. 27; Križnar, I., Jeseniško okrožje, str. 26, 28, 71; Kamra; Peternel, U., Spomini starih Jesenic; SI AS 1931, OMS, 600-2/113.) Marn, Janez – Črtomir Mrak (partizansko ime), Janez Hude (četniško ime); N, Črtomir (16. 10. 1913, Hudeje pri Trebnjem–?) Pravnik, partizanski in četniški poveljnik, eden izmed najbolj kontroverznih pripadnikov četniškega gibanja. Pravo je študiral v Ljubljani, kjer je zahajal v klub katoliških študentov Zarja. Zbli- žal se je s krščanskimi socialisti, med drugimi tudi z Edvardom Kocbekom, ki ga je imel za svojega vzornika. Najprej se je pridružil partizanom in spomladi 1942 postal poveljnik 1. bataljona Dolenjskega (imenovanega tudi Mirnskega) partizanskega odreda. Zakaj se je razšel s partizani, ni povsem jasno; nekateri menijo, da je izgubil zaupanje partizanov zara- di stikov s kaplanom Ivanom Lavrihom in zaradi neupoštevanja partijskih zahtev, vsekakor je po Dolomitski izjavi prestopil na protirevolucionarno stran. Konec septembra 1943 so ga partizanske oblasti aretirale, obtožile sodelovanja s četniki in ga zaprle v ribniške sodne zapore. Ob nemški ofenzivi oktobra 1943 je bil z drugimi ujetniki odveden v hribe nad Rib- nico, od koder je pobegnil, se nekaj časa skrival v domačem kraju, nato je zbežal v Ljublja- no, kjer se je pridružil skupini okrog časopisa Slovenski dom, ki je sodila v Rupnikov krog in vzdrževala stike z Nemci. Na začetku leta 1944 se je pridružil novo nastali četniški ilegali pod vodstvom podpolkovnika Ivana Prezlja. Organiziral je Dolenjski odred, ki se je največ zadrževal v okolici Trebnjega, občasno za krajši čas tudi na Gorenjskem. Odred je bil sesta- vljen iz različnih beguncev iz trebanjskega in dobrepoljskega okoliša, ki so delovali bolj kot razbojniška tolpa kot vojaki. Z Nemci je imel Marn posebno povezavo, saj se je lahko ne- moteno gibal po njihovem ozemlju, vzdrževal je stalno kurirsko zvezo z Ljubljano, nemško blindirano vozilo mu je dostavljalo cigarete, zdravila in druge potrebščine, Nemci so bili večkrat na nepojasnjen način vnaprej obveščeni o namenih četniških enot, zaradi česar je Marn užival vedno manj zaupanja. Zaradi dobrih zvez z Nemci je januarja 1945 posredoval v pogajanjih med komandantom Ivanom Prezljem in Nemci o izpustitvi četnikov Soškega odreda v zameno za nekaj ameriških vojakov, ki so bili na božični dan 1944 prisiljeni s padali skočiti na slovensko območje. Nekateri so menili, da je bil tudi vodja zloglasne Črne roke, drugi tega niso verjeli, nedvomno pa se je Marn rad izdajal za Črno roko. Pogosto se je pojavljal na črnem konju, odet v temno pelerino, v spremstvu svojih sodelavcev v enaki opremi. Pod njegovim vodstvom je bila likvidirana vrsta kurirjev in aktivistov VOS OF. 832 BIOGRAFIJE Ob koncu vojne se je tudi Marn z nekaterimi člani svojega odreda podal na Koroško. V Vetrinju so ostali dva dni, potem naj bi se skupaj z delom drugih četnikov in domobrancev vkrcali na vlak, za katerega so mislili, da pelje v Italijo. Od takrat se je za njimi izgubila vsaka sled. Morda so imeli prav tisti, ki so verjeli, da sta Marn in njegov sodelavec Drago Prijatelj ostala živa; v gradivu Službe državne varnosti namreč zasledimo podatek, da je Marn leta 1987 prebival v Torontu v Kanadi. Zapis v Marnovem osebnem dosjeju (pag. 85), brez podpisa, datiran z 11. 10. 1987 pravi takole: »[...] Poleg številnih nejasnosti o njego- vem delovanju med vojno, tudi ni znan oz. jasen njegov odhod iz domovine. Po nekaterih podatkih naj bi bil mrtev, po drugih pa naj bi pobegnil v Avstrijo. Sedaj naj bi po podatkih s katerimi razpolagamo živel v Kanadi, vendar njegovo delovanje ni znano. Leta 1987 je bila nad Marnom uvedena PO ’Kanadčan’. PO je bila uvedena zaradi nepopolno pojasnje- ne nosilčeve medvojne zločinske dejavnosti. Ugotovljeno je bilo, da je Marn kot kapetan DMB in komandant četniškega odreda vsaj posredno odgovoren za zločine, ki jih je izvršila njegova enota v letih 1944/45. SDV pa ni uspela dokumentirati direktne Marnove udeležbe pri zločinih, čeprav je bil nesporno naredbodajalec. PO ’Kanadčan’ je bila dne 29. 8. 1989 zaključena, Marna je SDV kljub njegovi starosti predlagala za vpis v Register.« (ES 7, str. 7; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 240–247; Velikonja, T., Črtomirova zla sreča; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 681; SI AS 1931, šk. 1228, Osebni dosje Marn Janez.) Marn, Jože Po smrti dotedanjega vodje Katoliške akcije Ernesta Tomca v letu 1942 je vodstvo te organizacije prevzel triumvirat – Jože Marn, Roman Pavlovčič in Sebastijan Kocmur, kot cerkveni asistent je z njimi sodeloval tudi Alojzij Odar. Med okupacijo je Marn deloval tudi kot protikomunistični propagandist pri Informativnem uradu pokrajinske uprave, zadol- žen za šolnike. (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 214, 344–345; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) Marn, Rudolf (19. 8. 1900, Ljubljana–?) Domobranski poveljnik. Sin pravnika, pisatelja in ekonomista Rudolfa Marna (1875–1947). (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 330, SB; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Maršič, Franjo, dr. – Franc Podbregar (16. 1. 1887, Globel pri Sodražici–23. 4. 1967, Cleveland) Pravnik, politik. Pravo je študiral na Dunaju in v Zagrebu, nato je služboval kot konceptni praktikant v Kamniku in Kočevju, kjer je postal koncipist. Leta 1921 je bil ponovno premeščen v Ka- mnik in postal okrajni komisar, leta 1923 je postal vladni tajnik, leta 1924 je bil premeščen BIOGRAFIJE 833 v Laško, leta 1930 v Brežice, kjer je postal sreski podnačelnik, leta 1932 je postal sreski načelnik v Dubrovniku, leta 1935 je bil premeščen v Novo mesto in nato v Ljubljano, kjer je bil okrajni glavar sreza Ljubljana-okolica. Med okupacijo, 18. novembra 1941, je moral to mesto predati Italijanu Ludviku Maffeiu, po kapitulaciji Italije pa ga je Leon Rupnik znova postavil za glavarja okraja Ljubljana-okolica. Maršič je bil član SLS, simpatiziral naj bi tudi s stražarji. Menda je bil sovražno nastrojen proti Albinu Šmajdu, ki mu je očital, da naj bi imel zveze z nemškimi zasedbenimi oblastmi. Po vojni se je prek begunskih taborišč Moni- go in Servigliano umaknil v emigracijo in živel v Clevelandu. (Ribnikar, P., Sejni zapisniki narodne vlade 2, str. 335; Ferenc, T., Obnova okrajnih glavarstev, str. 59–74; SI AS 1931, OMS, 600-21/317; SI AS 133, šk. 341; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 57; Popisi prebivalstva, sistory.si; FG.) Martelanc, Ivan, dr. – Kosec, Kosec Franc, F, Miklošič, dr. Miklošič, Žane, Ž., K., 99, 199, 299, 399, 499 (3. 6. 1902, Šempeter pri Gorici–1945/1946?, Ljubljana?) Strokovnjak za zavarovalništvo, politik, domobranski častnik. Po nastopu fašizma se je kot narodnoobrambni delavec preselil v Jugoslavijo. Za- poslil se je pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani, sprva kot kurir. Ob delu je študiral pravo, finančno si je pomagal kot napovedovalec na ljubljanskem radiu. Dejaven je bil tudi v raz- ličnih katoliških društvih in organizacijah; bil je član akademskega društva Danica, nekaj časa je bil predsednik Akademske zveze, ki je povezovala katoliška akademska društva, v letih 1930–1937 je bil urednik mesečnika Zveze fantovskih odsekov Kres, srečamo ga med glavnimi organizatorji 2. evharističnega kongresa za Jugoslavijo, ki je bil julija 1935 v Ljubljani, bil je član pripravljalnega odbora 6. mednarodnega kongresa Kristusa Kralja, ki je potekal junija 1939 v Ljubljani. Ves čas se je uveljavljal tudi kot pisec razprav, člankov in samostojnih študij o gospodarskih temah, zlasti s področja zavarovalništva. Leta 1943 je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani doktoriral z disertacijo Razvojna nagibnost oblike za- varovalnega podjetja. Po kapitulaciji Italije se je (menda na pobudo škofa Rožmana) prid- ružil domobranski organizaciji, ki je delovala na Primorskem pod nazivom SNVZ. Najprej je bil dodeljen enoti v Postojni, nato k Organizacijskemu štabu SNVZ v Trstu, ki mu je na- čeloval polkovnik Anton Kokalj. Martelanc je vodil kulturno-politični odsek, ki je vključe- val šolstvo, tisk, civilno upravo, informacijsko službo in socialno pomoč. Kot vodja odseka si je prizadeval za obnovo slovenskega šolstva, ob obnovitvi slovenskega izobraževanja in 834 BIOGRAFIJE kulturnega življenja na Primorskem je želel poskrbeti še za ustrezno ideološko vzgojo pre- bivalstva. Tako je skupaj s Kokaljem organiziral propagandne tečaje, na katerih sta voditelje prosvetnega dela na terenu seznanjala tudi z nujnostjo obrambe slovenske najzahodnejše meje pred vdorom mednarodnega komunizma. Martelanc je bil tudi član Pokrajinskega odbora SLS za Primorsko. Zaradi protikomunističnega delovanja so nove jugoslovanske oblasti 26. oktobra 1945 zvečer organizirale njegovo ugrabitev. Ob upiranju ugrabiteljem naj bi bil Martelanc smrtno ranjen, a nedvomno sta bila oba z ženo Amalijo z avtomobi- lom odpeljana v Jugoslavijo. Podrobnosti o njuni nadaljnji usodi niso znane. (ES 7, str. 9; Primorski SBL; Kogej, P., Uboj dr. Ivana Martelanca; Mlakar, B., Domobranstvo na Primor- skem, str. 80, 127; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 319–320.) Martelanc, Lojzka (21. 6. 1899, Italija?–?) Žena Vekoslava Martelanca (8. 8. 1898), mestnega gradbenika v Ljubljani; v bese- dilu sta omenjeni tudi njuni hčerki Neva (28. 4. 1923) in Ksenija (1. 3. 1925). (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Martinjak, Izidor – Dore, Miklavž (15. 5. 1913, Logatec–1986, Ljubljana) Inženir gradbeništva, domobranski častnik. Pred drugo svetovno vojno je bil zaposlen na Direkciji državnih železnic ter pri odseku za ceste in mostove tehničnega oddelka banske uprave v Ljubljani. Med okupacijo je bil dejaven član protipartizanskega tabora. Sodeloval je s četniškim poveljnikom Karlom Novakom, z Albinom Šmajdom in Slovensko legijo, po kapitulaciji Italije se je vključil v domobransko organizacijo SNVZ, ki je delovala na Primorskem. Bil je vodja gradbenega oddelka pri organizacijskem štabu SNVZ, ki je imel sedež v Trstu in mu je načeloval pol- kovnik Anton Kokalj. Na začetku leta 1944 je vodil slovenske propagandne oddaje Radia Trst, v katerih so sodelovali tudi nekateri drugi domobranski častniki. Jeseni 1944 je bil kot tehnični vodja dodeljen k tehnični četi, ki je bila ustanovljena zaradi pridobitve novega težjega orožja in tehničnih sredstev; februarja 1945 je bila ta četa ukinjena in priključena 2. bataljonu. Po vojni, proti koncu oktobra 1945, so Martinjaka v Trstu ujeli pripadniki Ozne in ga odpeljali v domovino, kjer je bil najprej obsojen na smrt, nato mu je bila ka- zen zmanjšana na 20 let zapora. V petdesetih letih je bil pomiloščen in odtlej je deloval v gradbeni stroki. (Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 104; Mlakar B., Domobranstvo na Primorskem, str. 80, 110, 138, 222; Vodopivec, P., Neobjavljen intervju z Vlastom Kopačem, str. 289; Sirc, L., Dolgo življenje, str. 263; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 295.) BIOGRAFIJE 835 Marušič, Drago, dr (10. 12. 1884, Opatje selo–30. 9. 1964, Ljubljana) Pravnik in politik. Pravo je študiral v Gradcu in Pragi, kjer je promoviral leta 1911. Kmalu je začel sodelovati v narodnih in liberalnih organizacijah. Po začetku prve svetovne vojne je po- begnil iz avstrijske vojske v Rusijo, leta 1915 je odšel kot prostovoljec v Srbijo, leta 1916 je bil kot član Jugoslovanskega odbora najprej v Rimu in nato v ZDA. Kot ekspert je so- deloval na mirovni konferenci v Parizu, potem je kot odvetnik živel v Ljubljani. Bil je tudi tajnik liberalno usmerjene Samostojne kmetijske stranke, od leta 1930 do leta 1934 ban Dravske banovine, nato minister za socialno politiko in narodno zdravje, eden od štirih senatorjev Dravske banovine in narodni poslanec. Sodeloval je v emigrantskih združenjih in gospodarsko pomagal primorskim beguncem. Po nemškem napadu na Jugoslavijo je bil med ustanovitelji Soške legije. Po ustanovitvi OF se ji je priključil kot član t. i. ministrske skupine, ki jo je od poletja 1941 zastopal v Vrhovnem plenumu OF. Leta 1942 je bil aretiran in interniran v Italiji, nekaj mesecev po kapitulaciji Italije se je vrnil v Slovenijo. Bil je član Pokrajinskega odbora OF za Slovensko primorje in AVNOJ-a, po sporazumu Tito-Šubašić član kraljeve jugoslovanske vlade v Londonu, potem minister za pošto, telegraf in telefon, najprej v začasni vladi DFJ, nato tudi v povojnih zveznih vladah do leta 1948. Med drugim je bil poslanec zvezne skupščine in član Glavnega odbora SZDL Slovenije. (ES 7, str. 13; Primorski SBL; SG; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 44.) Masič (Mašič), Pavle (29. 6. 1893, Ljubljana–?) Višji železniški uradnik na Direkciji državnih železnic. Član SLS. Leta 1938 je sodeloval v tajnem vodstvu SLS, t. i. štirinajsterici, ki je vsto- pila v poslanski klub JRZ. Tudi med vojno je bil politično dejaven. Bil je organizator vojaške trojke Slovenske legije na ljubljanski železniški direkciji. Nemške okupacijske oblasti so od njega zahtevale, naj na železnici ne zaposluje privržencev OF. Sodeloval je pri dogovorih za ustanovitev Narodnega odbora. Po vojni je emigriral v Lienz, nato je bil v Argentini (Flori- da, Buenos Aires) odbornik leta 1950 ustanovljenega Društva Slovencev in sodelavec revije Svobodna Slovenija. V osebnem dosjeju Albina Šmajda se pojavlja tudi njegov sin Ciril. 836 BIOGRAFIJE (Gašparič, J., SLS 1890–1941, str. 42; SI AS 1931, OMS, 600-2/180, 600-21/319–320; Popisi prebivalstva, sistory.si; Radio Ognjišče, 65 let v Argentini.) Mavec, Jakob – Jaka (18. 12. 1913, Dolenjske Toplice–2. 6. 1945?, Teharje?) Duhovnik. Po nekaterih podatkih je bil rojen na Igu pri Ljubljani. Po končani gimnaziji se je odločil za duhovniški poklic, vstopil v ljubljansko semenišče, študiral na teološki fakulteti, decembra 1938 prejel mašniško posvečenje in potem nastopil službo kaplana v Dolenjskih Toplicah. Po italijanski okupaciji je začel mladino svariti pred boljševiško revolucijo in raz- lagati njene negativne strani, čemur je posledično sledilo tudi vključevanje nekaterih v obo- rožene protikomunistične vojaške formacije. Podporniki partizanstva so njegovo dejavnost seveda opazili, zato se je leta 1943 umaknil iz Dolenjskih Toplic in z duhovniško službo nadaljeval kot vojaški kurat pri vaških stražah. Prišel je v spor z Jankom Debeljakom, na- mestnikom poveljnika slovenskih četnikov Karla Novaka na Dolenjskem. Debeljak je imel pomembno vlogo v Legiji smrti, ki se je razvila iz četniškega Štajerskega bataljona in se po- leti 1942 zaradi partizanske premoči vključila v okvir MVAC. Vojaški poveljniki enot Legije smrti so bili večinoma četniško usmerjeni nekdanji jugoslovanski oficirji, ki jim je pripadal tudi Debeljak, legionarji pa so bili v glavnem pripadniki prejšnjih vaških straž, zato je med njimi in nekaterimi vojaškimi kurati pogosto prihajalo do nesoglasij. Debeljak naj bi rad izvajal smrtne obsodbe nad nepokornimi legionarji in ujetniki, še posebej iz katoliških vrst, čemur je Mavec, tedaj kurat vaških straž oziroma MVAC v Semiču, odločno nasprotoval, za- radi česar se je tudi sam znašel na Debeljakovem seznamu »za odstrel«. Po kapitulaciji Italije se je Mavec skupaj s pripadniki vaških straž umaknil na Turjak, kjer so ga zajeli partizani in odpeljali v Kočevje. Na sodnem procesu, ki je potekal od 9. do 11. oktobra 1943 v Kočevju, je bil zaradi pomanjkanja konkretnih dokazov obsojen na prisilno delo, nato konfiniran v cistercijanski samostan v Stični, od koder so ga rešili nemški vojaki. Odšel je v Ljubljano in opravljal službo vojaškega kurata pri domobrancih. Maja 1945 se je skupaj z njimi umaknil na Koroško, pozneje je bil med tistimi, ki so jih Britanci vrnili v Jugoslavijo. Nazadnje je bil opažen v taborišču na Teharjah, neko noč naj bi bil odveden proti Dolenjski. Predvideva se, da je bil junija 1945 umorjen. (Vovk, A., V spomin in opomin, str. 45; Pust., A., Palme mu- čeništva, str. 206–207; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; Smrtne žrtve, sistory.si.) BIOGRAFIJE 837 Maver, Ciril (20. 2. 1895, Zagorje ob Savi–3. 5. 1945, Dachau) Lekarnar. Član JNS (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) Mavrič, Jože (26. 10. 1897, Črniče–20. 11. 1957, Buenos Aires) Učitelj in prosvetni delavec. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano je želel študirati, vendar se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zaposlil, najprej na pošti, nato na bano- vinski upravi in sčasoma dobil položaj računovodskega inšpektorja in revizorja. Med oku- pacijo je bil član Pokrajinskega odbora SLS za Primorsko. Ob koncu vojne se je umaknil v Avstrijo, bil nekaj časa v begunskih taboriščih, leta 1948 je odšel v Buenos Aires, kjer je z nekaj rojaki ustanovil strojno podjetje, pozneje je vodil svojo trgovino z železnino. Tako kot že pred vojno je bil Mavrič tudi v Argentini član številnih slovenskih kulturnih in ver- skih društev ter organizacij. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Primorski SBL.) Medven, Bojan (19. 2. 1897, okolica Ljubljane–?) Operni pevec in obveščevalec. Po študiju solo petja na Dunaju je deloval kot operni pevec in učitelj petja, v pros- tem času je tudi telovadil pri Sokolu na Taboru v Ljubljani. Nekaj časa je preživel v Carigra- du, na Dunaju in tudi v Parizu, kjer se je boril proti nacizmu, ponekod je tudi poučeval petje. Že pred drugo svetovno vojno je bil obveščevalec britanskega Intelligence Servicea in njegova pevska kariera naj bi bila marsikdaj le kritje za obveščevalno delo. (Vodušek Starič, J., Slovenski špijoni, str. 187.) Megušar, Anton, dr. (9. 6. 1889, Selca nad Škofjo Loko–2. 11. 1974, Kranj) Odvetnik. Pred vojno je služboval kot komisar na Okrajnem glavarstvu Kranj, živel je na Zgor- njem Jezerskem. Leta 1928 je odprl odvetniško pisarno v Kranju. Politično se je opredelil za SLS in bil član njenega gorenjskega odbora. Po okupaciji je bil izgnan v Srbijo, a se mu je uspelo vrniti v Ljubljano in se zaposliti v Škofijski dobrodelni pisarni. Tudi v vojnem času je bil član Pokrajinskega odbora SLS za Gorenjsko, povezave naj bi imel predvsem z Matijo Škerbcem in Milanom Fincem. Po vojni je živel na Zgornjem Jezerskem. V imenik odve- tnikov je bil vpisan do 2. 11. 1974. (Vodušek Starič, J., Slovenski špijoni, str. 207; NŠAL, 04156, 50, str. 108; Maček, J., In memoriam; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov; SI AS 838 BIOGRAFIJE 1931, OMS, 600-1/78, 91, 600-4/54, 285, 600-2/9, 600-18/6, 8, 78, 35, 49, 50, 59; SI AS 1931, šk. 936, mapa 600-2/ZA.) Mehle, Anton (18. 11. 1905, Borovnica–28. 5. 1945, Hrušica) Davčni uradnik. Med okupacijo je bil častnik Jugoslovanske vojske v domovini, po italijanski kapi- tulaciji je deloval v SNVZ, kjer je nekaj časa v Trstu vodil njegovo 3. četo. Junija 1944 je postal vodja skupine SNVZ za reško pokrajino, ki je imela sedež v Ilirski Bistrici in je bila nato oktobra 1944 ukinjena. Po veliki reorganizaciji SNVZ konec oktobra 1944 je Mehle načeloval 4. bataljonu, ki je imel sedež v Ilirski Bistrici. Na tej funkciji je ostal do januarja 1945, ko naj ne bi – po nekaterih virih – hotel izvršiti nekega ukaza in naj bi ob tem bataljon celo razpustil. Nemci so ga skupaj z njegovimi častniki zato zaprli. Kasneje se Mehle spet pojavlja kot poveljnik 4. (gorenjskega) domobranskega polka, katerega moštvo so angleške zasedbene sile na Koroškem 28. maja 1945 preko Pliberka in Podrožce vrnile v Jugoslavijo. (Grum, J., Resnica o domobranskih; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 509; isti, Domobranstvo na Primorskem, str. 22, 86, 108–111; Švent, R., Slovenski begunci, str. 44, 53; Smrtne žrtve, sistory.si.) Mejač, Andrej Franc Vitko (5. 8. 1894, Komenda–september 1943, Predmeja) Trgovec, ekonomist. Najstarejši sin veletrgovca in župana Komende iz vrst SLS, Andreja Mejača (1866–1941). Trgovsko akademijo je končal na Dunaju. Med drugo svetovno vojno je, v nasprotju z bratom Francem in sestro Vido, ki sta se opredelila za OF in partizansko stran, v strahu pred izselitvijo ter izgubo posestva in trgovine po okupaciji iskal sožitje z nemškimi oku- patorji. Na svoji domačiji je gostil celo nemškega SS generala Erwina Rösenerja in šefa gorenjskega gestapa Helmutha Rozumeka. Sicer naj ne bi gojil posebne naklonjenosti do okupatorjev, vendar partizanstva kot nasprotnik komunizma ni podpiral. Pozneje naj bi skupaj z bratom Alojzem iskal stike s partizani, vendar sta oba padla pod njihovimi streli. (Smrtne žrtve, sistory.si; Marušič, B., Mejačevi iz Komende.) BIOGRAFIJE 839 Mejač, Franc (Franjo) (19. 5. 1918, Zalog pri Ljubljani–23. 2. 2010, Milwaukee) Gimnazijski maturant, poštni uslužbenec. Po maturi se je zaposlil na pošti v Tržiču, kjer je služboval do leta 1941. Med voj- no se je priključil vaški straži v Polju in postal njen poveljnik. Kot domobranec je postal poveljnik čete v Višnji Gori in član udarnega bataljona, ki mu je poveljeval Emil Cof, s katerim se je umaknil na Koroško. Cofova enota je bila predvidena za vračanje Jugoslaviji 31. maja 1945, vendar je Mejača v zadnjem trenutku na nevarnost opozoril dr. Janez Janež, zato niso odšli na transport. Mejač je nato emigriral v Milwaukee, ZDA. (Maček, J., In me- moriam; SI AS 1931, OMS, 600-21/239; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Mekina, Leopoldina – Bogo, Boga (17. 10. 1908, Trst–maj 1945, ?) Uslužbenka. Leta 1919 se je njena družina iz Trsta preselila v Strnišče pri Ptuju in po očetovi smrti v Ljubljano. Po končani meščanski šoli in opravljenem trgovskem tečaju se je zapo- slila v Železničarski nabavljalni zadrugi v Ljubljani. Po okupaciji se je vključila v OF. Do kapitulacije Italije je sodelovala predvsem pri Rdeči pomoči (pozneje poimenovani Ljud- ska oz. Slovenska ljudska pomoč), oktobra 1943 je prevzela vodstvo Centralne tehnike. Še istega leta je bila odpuščena iz službe in od takrat se je povsem posvetila ilegalnemu delu. Avgusta 1944 je bila sprejeta v komunistično partijo in že kmalu zatem vključena najprej v okrožni komite KPS, nato še v ožji (izvršni) odbor OF. Po odhodu Vladimirja Svetine – Iva v ilegalo decembra 1944 je bila, čeprav še dokaj neizkušena tako v partijskem kot obvešče- valnem delu, postavljena za sekretarko KPS in OF ljubljanskega okrožja. V znani in zelo obsežni »Ljubljanski provali« – vdoru gestapa v partijsko organizacijo v Ljubljani ob koncu januarja 1945 je slovenska politična policija vdrla v skrivni bunker pri Mari Kralj, zasegla obveščevalni arhiv OF in med drugimi aretirala tudi Leopoldino Mekina. Sozapornice so ji naprtile vso krivdo za izdajo. Agenti politične policije so 3. maja 1945 odbrali nekaj zaprtih privržencev OF, jih odpeljali na Turjak in usmrtili, ostale so 6. maja izpustili. Leopoldine Mekine ni bilo niti med prvimi niti med drugimi; najverjetneje so jo nekaj dni po končani vojni ubili pripadniki Ozne. Povojno politično vodstvo je še desetletja zatem iskalo pravega 840 BIOGRAFIJE izdajalca, a brez uspeha; resnica o »provali« je ostala nedorečena. (Hutař, V., Žrtvovana; Jeraj M., Vera Hutař, Žrtvovana; Tršan, L., Razbitje OF, str. 14–69; SI AS 1513.) Melaher, Jože – Zmagoslav (26. 2. 1913, Pobrežje–10. 6. 1991, Cleveland) Učitelj, vojaški poveljnik. Po končani gimnaziji se je zaposlil kot učitelj, med služenjem vojaškega roka je pri- dobil čin rezervnega podoficirja kraljeve jugoslovanske vojske. Politično je bil dejaven v mladinskih katoliških organizacijah in SLS ter bil član njenega tajništva za Štajersko. Bil je izrazito protinacistično usmerjen. Že nekaj mesecev pred nemškim napadom na Jugoslavi- jo je obiskoval katoliške organizacije in župnišča v krajih vzdolž slovensko-avstrijske meje in opozarjal tako na nemško kot na komunistično nevarnost. Na začetku aprila 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po njenem razpadu se je nekaj časa skrival v Mariboru. V drugi polovici maja je začel delati za OF in bil zadolžen za organiziranje katoliške mla- dine. Julija 1942 je pretrgal vse povezave z OF, saj se ni strinjal z njenim komunističnim vodstvom, vendar se borbi proti Nemcem tudi ni nameraval odpovedati. Kaplan Henrik Goričan, ki je po navodilih iz Ljubljane skušal organizirati Slovensko legijo na Štajerskem, ni imel uspehov, zato se je Melaher odločil ustanoviti samostojno vojaško organizacijo po četniškem vzoru. Oktobra 1942 ga je gestapo aretiral, a se mu je posrečilo uiti. Skrival se je v duplinah in lisičjih luknjah v kraju Duplek pri Mariboru. Mesec in pol naj bi bil v jamah čisto sam, sčasoma se mu je pridružilo nekaj »skrivačev«, ki so se hoteli izogniti vpoklicu v nemško vojsko; Melaher jih je poimenoval »četniki«. Nemci so jamo odkrili in zažgali, a mu je ponovno uspelo zbežati in postopoma je začel v Slovenskih goricah organizirati svoje protinemško odporniško gibanje. Število prebežnikov iz nemške vojske, ki so se mu prid- ružili, je naraščalo, podporo je dobil tudi pri pobožnem domačem prebivalstvu. Sčasoma je vzpostavil zaupnike po vseh Slovenskih goricah in izdajal propagandni list Kri in zemlja, ki ga je večinoma pisal sam. Do poletja 1944 mu je uspelo vzpostaviti vojaško organizacijo, sestavljeno iz treh čet, vsaka naj bi štela od 100 do 150 borcev. Imenovali so se Slovenski četniki na Štajerskem ali Zmagoslavovi četniki; pridružil se jim je lahko vsak, ki ni bil niti za Nemce niti za komuniste, najuspešnejši so bili tam, kamor OF še ni prodrla. Melaher je sicer podpiral jugoslovansko vlado v Londonu in vojsko Draže Mihailovića, a formalno se je v Jugoslovansko vojsko v domovini vključil šele poleti 1944. Tedanjega Mihailovićevega BIOGRAFIJE 841 predstavnika za Slovenijo generala Ivana Prezlja je sicer priznaval za svojega vojaškega po- veljnika, politično pa se je držal navodil in smernic Slovenske legije, SLS in Narodnega odbora, vendar ni mogel razumeti ustanovitve domobranstva. S partizani so se Melaher- jevi četniki nekaj let le verbalno spopadali (propagandna vojna), šele decembra 1944 so se začeli tudi oboroženi boji. Melaher, ki je bil tedaj soočen z dvema nasprotnikoma, je na začetku leta 1945 sklenil z Nemci dogovor o nenapadanju, ki je vključeval tudi dobavo hrane in orožja njegovim vojakom. Marca 1945, ko je sovjetska Rdeča armada prodirala proti Avstriji, medtem ko so se nemške čete iz Madžarske skozi Slovenske gorice pomikale proti zahodu, se je Melaher začel pripravljati na umik. Na začetku aprila 1945 je od genera- la Ivana Prezlja prejel povelje, naj njegova skupina zaščiti železniško križišče Zidani Most, za primer, če bi zavezniki iz Italije prodirali skozi Slovenijo. Zaveznikov ni bilo, zato so se 8. maja 1945 odpravili proti Koroški in se 12. maja blizu Št. Vida predali Britancem; ti so del štajerskih četnikov, skupaj z Melaherjem, prepeljali v Italijo, najprej v Videm in nato v Forlì, kjer je bilo glavno jugoslovansko četniško taborišče. Tisti del Melaherjeve skupine, ki je nekje na poti zaostal, so Britanci skupaj z domobranci odvedli v taborišče v Vetrinju in jih izročili Jugoslaviji. Melaher, ki je bil v domovini proglašen za vojnega zločinca, je po- zneje emigriral v ZDA in se naselil v Clevelandu, kjer je bil med drugim tajnik organizacije nekdanjih domobrancev, vodja Baragovega odbora in Slovenske pisarne, urednik Ameri- kanskega Slovenca, po smrti Mihe Kreka je kot somišljenik SLS in krščanske demokracije skušal nadaljevati njegovo politično delo. Svojo medvojno dejavnost je opisal v prispevku »Četniki na Štajerskem«, objavljenem v Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1965. (ES 7, str. 60; Zupanič, K., Četništvo na Štajerskem, str. 85–154; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 247–252; Grum, J., Jože Melaher.) Melihen, Valdemar (24. 7. 1911, Koper–14. 5. 1945, Dachau) Policijski uradnik. Živel je v Mariboru in Ljubljani (Trdinova 5). Po kapitulaciji Italije je v Ljubljani vodil sodne zapore. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, evidenca gradiva; Smrtne žrtve, sistory.si). 842 BIOGRAFIJE Meršol, Valentin, dr. (22. 2. 1894, Radovljica–15. 2. 1981, Cleveland) Zdravnik – infektolog, organizator na področju zdravstva. Medicino je začel študirati v Gradcu, a med prvo svetovno vojno je moral študij prekiniti, ker je bil poklican na rusko fronto. V Rusiji je ostal pet let, sprva kot vojni ujetnik, nato kot jugoslovanski prostovoljec v Odesi, kjer se je vpisal na rusko medicinsko fakulteto. Kasneje se je skupaj z drugimi prostovoljci napotil v Murmansk, kjer naj bi se pridružili Angležem, Američanom in Francozom kot zavezniška četa. Tam je preživel boljševiško revolucijo. Leta 1919 so ga zavezniki poslali kot kurirja preko Londona, Pariza in Rima v Beograd. Avgusta 1919 je bil odpuščen iz jugoslovanske vojske, na univerzo v Gradcu pa ga kot »izdajalca avstrijske vojske« niso več sprejeli; študij je nadaljeval v Zagrebu, nato v Pragi, kjer je leta 1922 doktoriral. Kot zdravnik je služboval v bolnišnici v Celju, nato v Epi- demiološkem zavodu v Nišu, potem je dobil podporo ameriške Rockefellerjeve ustanove za izpopolnjevanje v ZDA, kjer se je specializiral iz bakteriologije. Po vrnitvi je bil zaposlen v Zavodu za tropske bolezni v Skopju in Higienskem zavodu v Zagrebu, od leta 1931 do konca druge svetovne vojne je bil primarij Splošne bolnišnice v Ljubljani in vodja infekcij- skega oddelka. Od leta 1932 do leta 1936 je bil tudi predsednik Slovenskega zdravniškega društva, potem je do leta 1941 vodil še Zdravniško zbornico. Leta 1945 se je kot odločen protikomunist z družino zatekel v Vetrinj, kjer je postal vodja civilnega taborišča sloven- skih beguncev in posrednik med britansko vojaško upravo in jugoslovanskimi civilnimi begunci glede njihove prisilne vrnitve v Jugoslavijo. Pri tem naj bi bil tako uspešen, da so ga nekateri poimenovali za »Slovenskega Mojzesa«. V sodelovanju z britansko upravo je organiziral tudi zdravstveno oskrbo v taboriščih. Leta 1949 se je izselil v Cleveland, kjer se je zaposlil kot zasebni zdravnik splošne medicine, delal je tudi v mestni bolnišnici. Prispev- ke je objavljal v številnih strokovnih časopisih in bil član številnih ameriških zdravniških društev. (ES 7, str., 78; Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 109–110; Dr. Valentin Meršol, SvSl; OSP.) BIOGRAFIJE 843 Metelko, Bogomir (28. 10. 1922, Ljubljana–?, Dachau) Uradnik. Med okupacijo je sodeloval s tajnimi obveščevalnimi službami Slovenske legije in SLS (MI-7, TOS); tesno je bil povezan z Vladimirjem Pirihom, s katerim sta sestavljala kartoteko osumljenih sodelovanja z OF. Po kapitulaciji Italije je bil v Rupnikovi pokrajinski upravi nameščenec Informativnega urada, kjer je do avgusta 1944 opravljal delo kurirja in zaradi tega večkrat potoval v Trst. Zatem ga je aretiral gestapo, ker naj bi razmnoževal ilegalne letake Jugoslovanske vojske v domovini. Neznano kdaj je umrl v koncentracijskem taborišču Dachau. (Smrtne žrtve, sistory.si; SI AS 1931, OMS, 501-2/1, 501-3/4, 12, 18, 33, 503-3/24, 136.) Mihailović, Dragoljub – Draža, Čiča, Jug (27. 4. 1893, Ivanjica–17. 7. 1946, Beograd) Srbski general in politik. Leta 1910 se je vpisal na vojaško akademijo v Beogradu, sodeloval v balkanskih voj- nah (1912–1913) in prvi svetovni vojni. Po vojni se je strokovno izpopolnjeval v Franciji, predaval na beograjski vojaški akademiji, služboval v generalštabu jugoslovanske vojske, bil vojaški ataše v Sofiji in Pragi, nekaj časa tudi komandant 39. pehotnega polka v Celju, leta 1939 je dosegel čin polkovnika. Pomladi 1941, po kapitulaciji Jugoslavije, je organiziral od- porniško četniško gibanje, v zadnjih mesecih leta 1941 ga je predsednik jugoslovanske emi- grantske vlade v Londonu razglasil za komandanta vseh oboroženih enot v Jugoslaviji in ga povišal v generala ter januarja 1942 imenoval za vojnega ministra. Po neuspelih pogajanjih s partizanskim komandantom Josipom Brozom Titom se je boril tudi proti partizanom. Leta 1943 so mu zahodni zavezniki zaradi premajhne angažiranosti v boju proti okupatorjem odrekli dotedanjo podporo, po sporazumu Tita s Šubašićem v letu 1944 ga je jugoslovanska londonska vlada odstavila z dotedanjega položaja. Po končani vojni se je skrival v vzhodni Bosni, dokler ni bil marca 1946 ujet in na procesu pred Vrhovnim sodiščem v Beogradu, ki je potekal od 10. do 15. junija 1946, obsojen na smrt z ustrelitvijo. Kazen je bila izvršena 17. julija 1946. Višje sodišče v Beogradu je maja 2015 sodbo iz leta 1946 razveljavilo z obrazloži- tvijo, da Mihailoviću ni bilo zagotovljeno pravično sojenje in da ni imel pravice do obrambe. (Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 45–46; Antič, I., VSBL, str. 732; Melik J., Jeraj, M., Na- godetov proces, str. 8; Kajzer, R., Narek politike sodišču; G. V., K. Št., Mesić: Rehabilitacija.) Mihalič, Boris, dr. (1898, Maribor–?) Sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru. Mihalič je bil med vidnejšimi člani liberalne JNS. Med okupacijo je podpisal Naro- dno izjavo, bil je tudi poslanec t. i. »taborske skupščine« na začetku maja 1945. (SI AS 1931, OMS, 600-2/10, 121, 502-6/40; Seznam osobja 1927.) 844 BIOGRAFIJE Mihelak, Josip, dr. (14. 3. 1904, Ljubljana–9. 1. 1962, Jesenice) Pravnik. Leta 1930 je doktoriral na pravni fakulteti v Ljubljani. Bil je profesor na Trgovski akademiji v Ljubljani in avtor prvih učbenikov za trgovske šole. (SI AS 1931, OMS, 600- 14/47, 80; NŠAL, 04033, 98, str. 111, 112, 113.) Mihelčič, Alojzij – Belin, Bradač, Celjski, Celjski bradati Lojze (3. 3. 1880, Harije–10. 2. 1975, Ljubljana) Glasbenik in politik. Orglarsko šolo je obiskoval v Ljubljani in jo zaključil leta 1896. Zatem je službo- val kot organist v Veliki Štangi in Metliki, leta 1912 je bil kot zastopnik novomeškega in črnomaljskega okraja izvoljen za poslanca kranjskega deželnega zbora, leta 1919 je postal župan občine Celje-okolica, leta 1935 je bil imenovan za predsednika celjske občine, leta 1938 je bil v celjskem okraju na listi JRZ izvoljen za poslanca. Leta 1939 je postal prvi pod- predsednik jugoslovanske narodne skupščine in član senata Kraljevine Jugoslavije. Poleg tega je imel v Celju veletrgovino z vinom in bil ravnatelj podružnice ljubljanske Vzajemne zavarovalnice v Celju. Bil je med prvaki nekdanje SLS in član t. i. štirinajsterice. Med drugo svetovno vojno so ga nemške okupacijske oblasti zaprle in izgnale na Hrvaško, od koder se mu je posrečilo vrniti v Ljubljano. (ES 7, str. 127; SB; Fras, M., Mariborski župan.) Milanović, Božo, dr. (10. 10. 1890, Kringa–28. 12. 1980, Pazin) Hrvaški duhovnik, publicist, pedagog in politični delavec. V gimnazijskih letih se je pridružil katoliškemu mladinskemu gibanju. Teologijo je študiral v Gorici. V duhovnika je bil posvečen v Trstu in postal tajnik ter predsednik akademskega katoliškega društva Dobrila. Duhovniško službo je nastopil v Pazinu in nato doktoriral iz teologije na Dunaju. Po prvi svetovni vojni je služboval v Kringi, kjer je bil izpostavljen fašističnemu nasilju. Škof ga je zato prestavil v Trst, kjer je postal tudi pred- sednik istrskega pododbora narodnoobrambnega društva Edinost, urejal je tudi nekatere manjšinske časopise. V Trstu je ostal do leta 1941, nato so ga italijanske oblasti internirale v Bergamu, kjer mu je uspelo podtalno politično delovati. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 je bil izpuščen; vrnil se je v Trst, kjer je branil pravice slovenske in hrvaške manjšine v Italiji. Bil naj bi tudi istrski predstavnik četniškega Nacionalnega odbora za Primorsko, ki je bil ustanovljen leta 1944 na pobudo Milka Brezigarja in Janka Kralja. Po nemški zasedbi Jugo- slavije so bili v arhivih zunanjega ministrstva najdeni zapiski, po katerih naj bi bila Mila- nović in Andrej Gabrovšek dejanska voditelja katoliško usmerjenih pripadnikov slovenske in hrvaške manjšine v Julijski krajini. Milanović je leta 1946 sodeloval na pariški mirovni konferenci, kjer se je zavzemal za priključitev slovenske in hrvaške Istre Jugoslaviji. Jeseni BIOGRAFIJE 845 1946 se je iz Trsta preselil v Pazin, kjer je postal ravnatelj semeniške gimnazije in nato Vi- soke šole za teologijo v Pazinu. (ES 7, str. 140; IE; SI AS 1931, OMS, 502-1/27: SB, Andrej Gabrovšek; Žokalj Jesih, B., Bili so Čedermaci, str. 46–55.) Milavec, Anton, dr. – dr. Pokojninc, dr. Pokojninar, dr. Milač (17. 12. 1889, Jakovica–?) Uradnik. Bil je predsednik Pokojninskega zavoda v Ljubljani. Po uvedbi diktature leta 1929, ko se je SLS umaknila v ilegalo, je bil Milavec član njenega tajnega vodstva, t. i. štirinajste- rice. Po vojni mu je bilo odvzeto premoženje. (Gašparič, J., SLS 1890–1941, str. 34; isti, An- drej Gosar med SLS in JRZ, str. 39; SI AS 1931, OMS, 600-21/365a; Mikola, M. , Zaplembe; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Miselj, Vladimir – Bled (11. 11. 1889, Črni Vrh nad Idrijo–30. 10. 1944, Ženeva) Diplomat. Do leta 1913 je študiral pravo na Dunaju in po prvi svetovni vojni ekonomijo na angleški univerzi Cambridge. Leta 1920 je bil član slovenske delegacije v mednarodni ple- biscitni komisiji na Koroškem, potem diplomatski uradnik pri Društvu narodov v Ženevi. Leta 1931 se je prezaposlil v sekcijo za mandate. Med odgovornimi nalogami, ki jih je op- ravljal, je bila najpomembnejša skrb za delovanje posvetovalnega odbora proti suženjstvu in za uveljavljanje človekovih pravic. Z začetkom druge svetovne vojne je Društvo narodov izgubilo pomen in leta 1940 se je moral upokojiti. Po okupaciji Jugoslavije je vzpostavil ilegalno povezavo z jugoslovansko emigrantsko vlado v Londonu, zveze je vzdrževal tudi z Rimom oziroma Vatikanom ter z Vladimirjem Vauhnikom in Jankom Mačkovškom v Ljubljani. (OSP; Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 118, 224; isti, Dolgo življenje, str. 137, 297; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 172.) 846 BIOGRAFIJE Miselj, Vladimir (Vadim) (10. 7. 1923, Ženeva–29. 12. 2010, Golnik) Ekonomist in pomožni evangeličanski pastor. Sin diplomata Vladimirja Mislja, mati Nadja, rojena Kos, je bil vzgojena v protestantski veri. Osnovno šolanje in francosko gimnazijsko maturo je opravil v Švici. Že kot dijak je sodeloval v skupini dijakov in študentov, naklonjeni partizanom, ki je zbirala pomoč za civiliste na osvobojenih ozemljih v Jugoslaviji. Avgusta 1945 se je sam – mati in sestra sta ostali v Švici – vrnil v domovino, kjer so ga sicer zaslišali, a takoj zatem izpustili. Kmalu je bil ponovno aretiran in osumljen »špijonaže v korist Zahoda« ter sodelovanja s skupino okoli Črtomirja Nagodeta. V zaporu in na prisilnem delu je preživel 18 mesecev. V Ljublja- ni, Zagrebu in Ženevi je študiral pravo, ekonomijo in teologijo. Zaposlen je bil kot ekono- mist na različnih delovnih mestih in se leta 1983 upokojil. Poleg rednega dela je bil tudi nepoklicni evangeličanski pastor; skrbel je za evangeličansko župnijo v Ljubljani. (Košnjek, J., Pastor; Geni.) Mlejnik, Manja (12. 11. 1915, Kranj–29. 8. 1998, Ljubljana) Operna pevka, sopranistka. Študirala je na Državnem konservatoriju v Ljubljani in spomladi 1941 diplomirala iz solopetja. Od leta 1942 do leta 1983 je bila angažirana v ljubljanski operi, gostovala je v Mariboru, Zagrebu in na Reki, v sezoni 1959/60 je v Celovcu redno nastopala v vlogi Vi- olete v Verdijevi operi Traviata. Imela je izrazit smisel za dramsko igro, sodelovala je tudi pri skoraj vseh uprizoritvah sodobnejših del. Med drugo svetovno vojno je marsikomu pomagala, uspela je rešiti tudi nekaj tistih, ki so bili že določeni za ustrelitev kot talci. (ES 7, str. 189; OSP.) BIOGRAFIJE 847 Mohorič, Ivan (12. 5. 1888, Idrija–4. 10. 1980, Ljubljana) Politik, gospodarski strokovnjak in zgodovinopisec. Študiral je v Pragi, po prvi svetovni vojni se je kot absolvent prava zaposlil pri Zbor- nici za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani ter postal julija 1931 njen generalni tajnik. Kot liberalni politik je bil pomočnik ministrov za gozdarstvo in rudarstvo (1925) ter tr- govino in industrijo (1932), leta 1931 je bil v radovljiškem okraju izvoljen za narodnega poslanca. Med drugim je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja sodeloval kot izvedenec ali delegat pri vrsti mednarodnih gospodarskih konferenc in pogodb ter pisal razprave o trgovskih, carinskih in prometnih vprašanjih, o organizaciji gospodarske statistične službe in gospodarskih zbornicah. Po drugi svetovni vojni je postal znanstveni sodelavec ekonomske fakultete v Ljubljani. (SB; ES 7, str. 205.) Mohorič, Jakob, dr. – dr. Jaka Moh., dr. Jaka, dr. J. M. (27. 4. 1888, Njivica–7. 2. 1976, Ljubljana) Pravnik in politik. Študij prava je zaključil na Dunaju, nato je v Ljubljani vodil svojo odvetniško pisar- no. Idejno je pripadal levemu krilu krščanskih socialistov, po letu 1935 je bil med ustanovi- telji t. i. »stare« SLS; skupaj z Antonom Brecljem je nasprotoval odločitvi Antona Korošca 848 BIOGRAFIJE o vstopu v jugoslovansko vlado. Po okupaciji se je pridružil skupini Združeni Slovenci Andreja Gosarja. Po koncu vojne mu je bilo onemogočeno javno delovanje, pozneje je dobil dovoljenje za opravljanje odvetniškega poklica. (Godeša, B., Čas odločitev, str. 141–142; Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 111; SB; ES 7, str. 205.) Montgomery, Bernard (17. 11. 1887, London–24. 3. 1976, Alton, Hampshire) Britanski vojaški poveljnik, maršal. Kraljevo vojaško akademijo je zaključil v Sandhurstu. Sodeloval je v obeh svetovnih vojnah. Med drugo vojno je sprva poveljeval divizijam v Franciji in na jugu Anglije, po- leti 1942 pa ga je Winston Churchill postavil za poveljnika britanske 8. armade v Severni Afriki, kjer je prisilil nemške enote Erwina Rommla k predaji. Z ameriškimi enotami je uspešno zavzel Sicilijo in prodiral proti severu Italije. Leta 1944 je vodil zavezniške enote v Franciji, vključno z izkrcanjem v Normandiji. Med uspešnimi boji na severu Francije je bil imenovan za maršala; 4. maja 1945 je dosegel predajo nemških enot v Lüneburg Heatu. Po vojni je postal namestnik poveljnika vojaške organizacije NATO. (EB.) Mrak, Anton (20. 2. 1883, Koroška Bela–5. 11. 1961, Ljubljana) Pravnik in publicist. Pravo je študiral na Dunaju, nato je služboval na sodišču v Ljubljani in kasneje na banovinski upravi. Bil je eden od urednikov lista »Slovenija«. Idejno je pripadal Mladini JNS. Med okupacijo je skupaj z Dragotinom Lončarjem proučeval mejna vprašanja, leta 1943 je z Lončarjem, Jakobom Mohoričem in Celestinom Jelencem sodeloval pri pripravah na ustanovitev lista »Svobodna tribuna«. (SB; SI AS 1931, OMS, 600-1/406, 600-7/3, 4.) BIOGRAFIJE 849 Mrak, Ivan (Janez) (30. 4. 1906, Ljubljana–19. 10. 1986, Ljubljana) Dramatik in esejist. Režijo je študiral v Zagrebu, nato je desetletje deloval v evropskih središčih umetno- sti. Vir navdiha mu je bila žena, kiparka Karla Bulovec, s katero se je poročil leta 1930. Kot svobodni umetnik je večinoma živel v Ljubljani; v obdobju 1938–1942 je vodil igralsko skupino Mrakovo gledališče. Povojne oblasti niso bile naklonjene njegovemu delu, zato so njegove drame pretežno izhajale v samozaložbi in emigraciji. Prvo priznanje v domovini je dobil šele leta 1966, ko so njegovo tragedijo Marija Tudor postavili v ljubljanski Drami, več njegovih del je izšlo v 80-ih letih prejšnjega stoletja. (ES 7, str. 231, 232; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Literarni atlas.) Mravlje, Milan (21. 1. 1927, Ljubljana–28. 9. 1942, Dravlje, Ljubljana) Dijak. Nečak Milana Mravljeta, sin njegovega brata, socialista Teodorja Mravljeta. Kot partizanski kurir je bil ustreljen ob spopadu draveljske vaške straže s partizan- sko patruljo. (SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; Smrtne žrtve, sistory.si; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, OMS, 600-2/10, 94; Najmlađi.) 850 BIOGRAFIJE Mrkun (Markun), Anton (4. 7. 1876, Studenec, Ig–31. 10. 1961, Cleveland) Duhovnik in prosvetni organizator. Po končanem bogoslovju v Ljubljani leta 1901 je služboval kot kaplan v različnih slovenskih krajih, v letu 1909 je prišel za župnika v Homec pri Kamniku, kjer je ostal dvaj- set let. Bil je izredno dejaven, tako na duhovnem kot tudi na prosvetnem in gospodarskem področju. Sodeloval je pri gradnji Društvenega doma, polepšal homško cerkev, organiziral je elektro-strojno in živinorejsko zadrugo, ustanovil homško hranilnico in posojilnico ter celo vrsto dobrodelnih društev, v sirotišnici je ustanovil šolo, ki so jo vodile ljubljanske usmiljenke, vodil je prosvetno društvo, leta 1925 je izdal knjigo o zgodovini Homca. Še posebej resno se je posvečal borbi proti alkoholizmu in se s tem v zvezi veliko izobraževal, tudi v tujini; deloval je v protialkoholnih društvih, pisal knjige in članke ter predaval na številnih protialkoholnih tečajih. Od leta 1929 je bil župnik v Dobrepolju na Dolenjskem, kjer ni bil nič manj dejaven. Postavil je temelje Zavoda sv. Terezije, zgradil je več gospodar- skih objektov, zdravstveni dom, lekarno, muzej, knjižnico, kmetijsko-gospodinjsko šolo in kopališče. Posebno pozornost je posvečal slovenskim in hrvaškim izseljencem v Argentini. Leta 1927 je dobil dopust in odšel v Buenos Aires, kjer je osnoval izseljeniško pisarno ter začel izdajati glasila za slovenske in hrvaške izseljence, sestavil je »narodni izseljeniški pro- gram« in leta 1932 sodeloval na državni izseljeniški konferenci v Ljubljani. Med italijansko okupacijo je po njegovem posredovanju Dobrepolje sprejelo okrog 70 beguncev iz nemških zasedbenih področij, predvsem iz Štajerske, pri italijanskih oblasteh je večkrat posredoval za ukinitev sankcij proti nekomunističnemu prebivalstvu okoliških krajev. Njegov odnos z Italijani glede pripadnikov OF in partizanov še ni bil dokončno razčiščen, a vsekakor mu je revolucionarna stran očitala izdajalska dejanja. V času pred kapitulacijo Italije je bil v eksekutivi SLS. Med nemško okupacijo je bil v Ljubljani, kjer je z vodjo Kmečke pisarne župnikom Karlom Škuljem sodeloval pri novačenju beguncev s podeželja za vključitev v Slovensko domobranstvo; skupaj s Škuljem se je zavzemal za enoten boj proti komunistični nevarnosti na vsem slovenskem ozemlju, posebej za organiziranje domobranstva na Go- renjskem, in nagovarjal Leona Rupnika, da bi osebno prevzel poveljstvo nad domobranci. Ob koncu vojne je emigriral; nekaj časa je preživel v begunskih taboriščih Monigo in Servi- gliano, nato je odšel v ZDA in leta 1961 umrl v Clevelandu. (SB; Kamra; Ponikovska dolina; Maček, Janko, Dobrepolje; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 200, 240, 393; SI AS 1931, OMS, 600-21/306-308.) BIOGRAFIJE 851 Müller, Karl – Mlinar Vodja krajevne skupine Koroške ljudske zveze v Domžalah. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) Muri, Lambert – Lamo (18. 9. 1899, Jezersko–december 1976, Pristovnik) Inženir agronomije. V prvi polovici tridesetih let 20. stoletja je bil osebni spremljevalec in pomočnik dr. Antona Korošca. Po kapitulaciji Italije je ostal v Ljubljani kot vodja banovinskega Prehra- njevalnega zavoda (Prevod). Med vojno je bil blizu stražarjem in idejam Lamberta Ehrli- cha. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Tam je s svojim stricem prevzel gozdno velepo- sestvo v Kortah nad Železno Kaplo, kjer je ustvaril tudi gorsko letovišče pri Pristovniku. (Žebot, C., Neminljiva Slovenija, str. 72; SI AS 218; SI AS 1931, CAE.) Murko, Vladimir, dr. (4. 3. 1906, Gradec/Graz–11. 12. 1986, Ljubljana) Pravnik, univerzitetni profesor. Pravo je študiral v Ljubljani, kjer je leta 1929 tudi doktoriral. Od leta 1938 je bil tam tudi redno zaposlen. (SI AS 1250.) Mussolini, Benito – Duce (29. 7. 1883, Predappio–28. 4. 1945, Milano) Italijanski politik in diktator, novinar ter ustanovitelj in vodja Narodne fašistične stranke. Pridobil je izobrazbo učitelja in zelo kratek čas delal v stroki, zatem se je posvetil političnemu delu in zagovarjal socialistična stališča. V prvi svetovni vojni je bil kot vojak ranjen na soški fronti. Po vojni je prešel na bolj nacionalistična stališča. Fašistično gibanje, ki se je krepilo zlasti po letu 1920, je popeljal na oblast s pohodom na Rim leta 1922, ko mu je kralj podelil tudi mesto predsednika vlade. Odtlej se je fašizem le še utrjeval na oblasti in do političnih nasprotnikov postajal vedno bolj nasilen. Na vzhodni italijanski meji, torej na območjih, ki so bila Italiji priključena po prvi svetovni vojni z londonskim sporazumom, se je zaradi težnje po asimilaciji krepilo nasilje nad narodnimi manjšinami, torej tudi nad slovensko. Mussolinijeva Italija je vodila tudi agresivno zunanjo politiko, napadla Etiopijo in si jo priključila, na strani nacionalistov se je vmešala v špansko državljansko vojno, na- padla Albanijo, nato je leta 1940 na strani sil osi stopila v drugo svetovno vojno. Poleg ne- uspelih pohodov na Francijo, Albanijo in Grčijo je prodrla še v Afriko in na Balkan. Aprila 1941 je napadla in zasedla dele Slovenije, ki si jih je maja 1941 tudi formalno priključila in jim nadela ime Ljubljanska pokrajina. Sprva je Italija tam zagovarjala t. i. »kulturonosno« 852 BIOGRAFIJE politiko Rima, z razvojem partizanskega gibanja je začela ob vojaških operacijah uporab- ljati tudi nasilje nad sodelavci partizanov in nad njihovimi sorodniki: streljanje talcev, zapi- ranje, konfiniranje in interniranje prebivalstva, kar je terjalo več kot 6.100 življenj. Vojaški neuspehi so Italijo privedli do kapitulacije septembra 1943, vendar je Mussolini ustanovil novo državo, Savojsko republiko, od koder je nadaljeval zavezništvo s Hitlerjem. S prodo- rom zahodnih zaveznikov po Apeninskem polotoku se je Mussolini želel umakniti v Švico, vendar so ga domači odporniki prepoznali in ustrelili ter truplo 29. aprila 1945 razobesili v Milanu. (EB; Bosworth, R. J. B, Mussolini.) Mušicki, Konstantin – Kosta (7. 4. 1897, Slavonski Brod–17. 7. 1946, Beograd) Srbski general, poveljnik Srbskega dobrovoljskega korpusa. Pred vojno se je pridružil nacionalističnemu gibanju Zbor Dimitrija Ljotića. Ob nastopu vojne je bil kot polkovnik jugoslovanske kraljeve vojske v Slavonskem Brodu, av- gusta se je umaknil v Beograd in se pridružil Ljotićevemu Zboru. V vladi Milana Nedića je bil postavljen za vodjo Srbske dobrovoljske komande (kasneje Srbskega dobrovoljskega korpusa); ta položaj je izgubil ob koncu leta 1941, ko je Dražo Mihailovića opozoril na nevarnost atentata. Nemške oblasti so Mušickega zaprle, a rešilo ga je Nedićevo posredova- nje. Na začetku leta 1943 je Mušicki znova prevzel poveljstvo SDK in to s činom generala. Proti koncu vojne se je želel umakniti iz Jugoslavije, vendar so ga zajele britanske enote in ga predale Jugoslaviji. Na sodnem procesu je bil spoznan za krivega vojnih zločinov in sodelovanja z nemškimi oblastmi ter obsojen na smrt. (Wikipedia; SI AS 1931, OMS, 600-21/351, 502-1/30) N Nadrah, Jožef (Jože) (6. 6. 1918, Mrzlo Polje–1945, ?) Vojaški uslužbenec. Oktobra 1942 je bil član pododbora Slovenske legije v Stični, kjer je skušal pridobiti prebivalce za vključitev v protikomunistične vojaške enote. Pozneje je bil poveljnik čete vaške straže, ki je bila proti koncu novembra 1942 ustanovljena na Hudem in je bila pod duhovno oskrbo patra Placida Grebenca iz cistercijanskega samostana v Stični. Spomladi 1943 je pomagal četnikom, ki so se iz Višnje Gore pomikali proti Grosuplju, zaradi česar se je moral zagovarjati pred italijansko oblastjo. Poleti 1943 se je v Stični zbralo več vaških straž, ki so se pod Nadrahovim poveljstvom združile v bataljon. Po kapitulaciji Italije je prepustil poveljevanje Aleksandru Zupancu. Kmalu zatem so partizani Cankarjeve brigade zajeli vse prisotne poveljnike vaških straž, vključno z Nadrahom, a so ga kmalu izpustili. Čez dva dni so ga ponovno prijeli, a je bil po podpisu pogodbe, s katero se je odpovedal nadaljnjemu sodelovanju z »belo« ali »plavo gardo«, spet izpuščen. Potem se je prijavil v partizansko vojsko in bil poslan v štab 18. divizije pri Zdenski vasi in od tam v Kočevsko BIOGRAFIJE 853 oziroma 9. brigado. Nato je bil predavatelj v podoficirski šoli 18. divizije na Turjaku, skupaj z divizijskim štabom je prebil nemško ofenzivo, z Bojanjega vrha pri Muljavi pa je zbežal domov in vstopil v Slovensko domobranstvo. Na začetku decembra 1943 je bil kot nad- poročnik imenovan za poveljnika domobranske posadke na Studencu – Igu. O njegovem poznejšem življenju ni razpoložljivih podatkov. (Saje, F., Belogardizem, str. 455, 456, 552, 592; Ferenc, T., Dies irae, str. 557, 559, 560–562; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 167; Smrtne žrtve, sistory.si; SI AS 1931, OMS, Indeks imen; 503-6/2, 247.) Nagode, Črtomir, dr. (6. 4. 1903, Metlika–27. 8. 1947, Ljubljana) Gradbeni inženir in doktor geologije. Leta 1926 je diplomiral iz gradbeništva na tehniški fakulteti v Ljubljani, leta 1932 je v Parizu doktoriral iz geologije. Po opravljenem doktoratu je bil do leta 1937 asistent in nato docent na ljubljanski tehniški fakulteti. Fakulteto naj bi moral zapustiti zaradi spora s Trboveljsko premogokopno družbo, vendar strokovnega in znanstvenega dela ni opustil. Po okupaciji Slovenije je maja 1941 ustanovil skupino Stara in Nova Pravda (krajše Prav- da), ki se je za nekaj časa vključila tudi v OF, a je bila zaradi podpore Draži Mihailoviću leta 1942 izključena. Spomladi 1943 se je Pravda vključila v liberalno Napredno delovno skup- nost, a je že poleti istega leta izstopila. Po koncu vojne je Nagode občasno delal za oddelek za meje pri Znanstvenem inštitutu, pri njem so se zbirali nekateri člani nekdanje Pravde in novi somišljeniki, ki niso bili zadovoljni z obstoječim sistemom politične ureditve. Nekaj tednov zatem, ko je bil povabljen k organiziranju novoustanovljenega Geološkega zavoda, je bil aretiran ter nato obtožen protidržavne dejavnosti in 12. avgusta 1947 na t. i. Nagode- tovem procesu obsojen na smrt. (Jeraj., M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 22–35.) 854 BIOGRAFIJE Natlačen, Marko, dr. – Nabasan, Marko (24. 4. 1886, Manče–13. 10. 1942, Ljubljana) Pravnik, odvetnik in politik. V dijaških letih je objavljal različne zapise s kmečko, versko in socialno temati- ko, deloval v katoliških dijaških organizacijah in se spoznal z Antonom Korošcem. Pra- vo je študiral na Dunaju, kjer je bil predsednik Slovenske dijaške zveze in akademskega društva katoliško usmerjenih študentov Danica. Po končanem študiju v letu 1912 je še eno leto ostal na Dunaju in pri tamkajšnjem deželnem sodišču opravil obvezno enoletno prakso za odvetniške pripravnike. Po vrnitvi v Ljubljano je bil odvetniški pripravnik pri dveh vodilnih politikih SLS: najprej pri Ivanu Šusteršiču, nato pri Vladislavu Peganu. Bolj kot političnemu delu se je v tem času posvečal organiziranju katoliškega izobraževanja in imel pomembno vlogo pri izvedbi slovensko-hrvaškega katoliškega shoda ob koncu avgusta 1913 v Ljubljani. Prva žena mu je umrla že po dveh letih zakona, v letu 1916 se je drugič poročil z Antonijo Vilfan iz premožne družine in se naselil v vili na Poljanah. Po začetku prve svetovne vojne je izkazoval naklonjenost do habsburške monarhije in sov- raštvo do Kraljevine Srbije. Leta 1919 je odprl lastno odvetniško pisarno, uveljavljati se je začel tudi kot politik SLS in se sčasoma povzpel tako v strankin vrh kot tudi na najvišje funkcije v njenih predstavniških in upravnih organih. Novembra 1926 je bil izvoljen za prvega podnačelnika SLS in februarja 1927 za predsednika skupščine Ljubljanske oblasti. Po uvedbi kraljeve diktature na začetku leta 1929, ko je bila SLS tako kot druge politične stranke razpuščena, je deloval v raznih katoliških kulturnih organizacijah. Potem ko se je SLS ob koncu leta 1932 ostro zavzela za avtonomijo Slovenije, je moral tudi Natlačen skupaj z drugimi strankinimi funkcionarji oditi v konfinacijo, najprej v Bilećo, nato v Gacko in Sarajevo. Spomladi 1935 se je smel vrniti v Ljubljano, septembra pa se je SLS kot del vsejugoslovanske režimske stranke JRZ vrnila na oblast. Anton Korošec je postal notranji minister in Natlačen ban Dravske banovine, kamor je bil tedaj uvrščen slovenski del Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je ustanovil in vodil Narodni svet za Slovenijo, ki so ga sestavljali predstavniki slovenskih političnih strank z izjemo KPS, katere zahteva za vstop vanj je bila zavrnjena. Kot ban in predsednik Narodnega sveta si je Natlačen prizadeval za sklenitev separatnega miru z Nemci za območje Dravske banovine in oblikovanje slovenske državne tvorbe po vzoru Slovaške in Hrvaške; ni mu uspelo in 18. aprila 1941 je bil prisiljen predati oblast predstavniku italijanskega oku- patorja, civilnemu komisarju Emiliu Grazioliju. Ob koncu maja ga je italijanska oblast BIOGRAFIJE 855 imenovala v sosvet (konzulto), posvetovalni organ italijanskega civilnega upravnika v Ljubljanski pokrajini; 8. junija je skupaj z drugimi člani konzulte obiskal Mussolinija in papeža Pija XII. s prošnjo, da bi skušala pri nemških okupacijskih oblasteh doseči manj brutalno postopanje s Slovenci. Sredi septembra 1941 je izstopil iz konzulte, ker se ni strinjal z italijanskimi represalijami (streljanje talcev) zaradi uporniških akcij osvobodil- nega gibanja. Poslej se je sicer umaknil v zasebno življenje, a je kot vodilni predstavnik SLS v okupirani Sloveniji še vedno veljal za eno izmed največjih slovenskih političnih avtoritet. Kot brezkompromisnega nasprotnika komunizma ga je VOS OF obtožila, da je bil v sodelovanju z okupatorjem in drugimi slovenskimi protikomunističnimi politiki idejni organizator oboroženega odpora proti osvobodilnemu gibanju; oktobra 1942 ga je v njegovem domovanju ustrelil pripadnik VOS OF, preoblečen v duhovnika. V povračilo za njegovo smrt je italijanski okupator kljub protestu njegove vdove pred Natlačenovo vilo ustrelil 24 talcev. (ES 7, str. 344; Čepič, Z., Marko Natlačen, str. 222–223; Jeraj, M., Melik, J. Nagodetov proces, str. 76.) Nedić, Milan (2. 9. 1878, Beograd–4. 2. 1946, Beograd) Srbski politik in general vojske Kraljevine Jugoslavije. Leta 1904 je končal vojaško akademijo, se boril v balkanskih vojnah in v prvi svetovni vojni, potem nadaljeval vojaško kariero v jugoslovanski kraljevi vojski, dosegel čin generala, bil leta 1939 postavljen za ministra vojske in mornarice, zaradi podpiranja Hitlerjeve Nemčije pa je bil že naslednje leto odstavljen. Po nemški okupaciji Srbije je avgusta 1941 postal predsednik t. i. marionetne vlade, ki je delovala do leta 1944. Potem se je umaknil v Avstrijo, kjer so ga zajeli Britanci in po vojni predali Jugoslaviji. Leta 1946 naj bi v zaporu naredil samomor s skokom skozi okno. Aprila 2019 je beograjsko pritožbeno sodišče potrdilo odločitev višjega sodišča (pritožili so se Nedićevi potomci), da srbski premier iz časa okupacije Milan Nedić ne more biti rehabilitiran; v obrazložitvi naj bi bilo med drugim zapisano, da se je zahtevala rehabilitacija osebe, ki jo je okupator postavil za predsednika vlade in ki je v svojem mandatu pomagala okupatorju, ne le v izkoriščanju državnih dobrin in delovne sile, temveč v pregonu vseh tistih državljanov Srbije, ki se niso postavili na stran okupatorja ter niso delili njegovih političnih in ideolo- ških prepričanj ali se niso držali okupacijskih pravil, o čemer pričajo številni dokumenti. (EB; Kajzer, R., Narek politike sodišču; Vasović, S., Višje sodišče zavrnilo rehabilitacijo; Šorl, M., Poskus rehabilitacije.) Nitti, Francesco Saverio (19. 7. 1868, Melfi–20. 2. 1953, Rim) Italijanski pravnik, ekonomist in politik. Bil je minister v več italijanskih vladah; med letoma 1919 in 1920 je bil notranji minister in predsednik italijanske vlade. Znan je po t. i. Nit ijevem sporazumu, socialnem zakonu o zavarovanju za brezposelnost, invalidnost in starost. (Treccani.) 856 BIOGRAFIJE Novak, Avgust (22. 6. 1904, Trst–?) Ravnatelj Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. Pred vojno je bil član SLS in tajnik ljubljanske JRZ. V času okupacije je bil ravnatelj Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. Bil je komandant Slovenske legije, zato je maja 1942 VOS OF nanj hotela izvesti atentat, a neuspešno. Po koncu vojne je pobegnil na Koroško in nato v ZDA, kjer je bil v New Yorku zaposlen kot računovodja v nekem podjetju. (Mlakar, B, Slovensko domobranstvo, str. 107; SI AS 1529, šk. 15, 18.) Novak, Ferdinand (30. 5. 1892, Vrhpolje pri Kamniku–24. 6. 1973, Vrhpolje pri Kamniku) Politik, župan in posestnik. Med prvo svetovno vojno se je kot avstrijski vojak bojeval na ruski in italijanski fronti. Politično je deloval v okviru SLS. Leta 1920 je postal župan v Nevljah in leta 1927 poslanec oblastne skupščine; istega leta je bil izvoljen tudi za predsednika Županske zve- ze in to funkcijo je opravljal vse do leta 1932, ko je bila ta zveza razpuščena. Politično je pripadal taboru Antona Korošca. Kot predsednik Županske zveze je imel leta 1930 v ljubljanski dvorani Union ob sprejemu takratnega predsednika jugoslovanske vlade gene- rala Živkovića govor, v katerem je izrazil kritične misli do takratne jugoslovanske oblasti, s čimer je v slovenski in jugoslovanski politiki sprožil veliko ogorčenje. Leta 1932 je zavrnil kandidaturo za poslanca kamniškega okraja na Živkovićevi listi in bil posledično razrešen županske funkcije. Zaprli so mu tudi gostilno in ga za dva meseca poslali v konfinacijo v Maribor, a mu je vseeno uspelo postati župan Kamnika. Po smrti kralja Aleksandra v letu 1934 je politični pritisk popustil in konec leta 1937 je Novak postal župan razširjene občine Kamnik. Na skupščinskih volitvah decembra 1938 je bil kot namestnik na listi JRZ izvoljen v jugoslovansko skupščino, naslednje leto je postal še svetnik Dravske banovine za občino Kamnik. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 so mu nemške zasedbene oblasti (kot predsedniku Županske zveze) naročile, naj razpošlje okrožnico županom s pozivom, naj sodelujejo z Nemci. Tega ni hotel storiti, zato so ga nemške oblasti zaprle in mu zaplenile vse premoženje. Poleti 1941 je bil Novak prisilno izseljen v Srbijo, a se mu je s pomočjo SLS posrečilo legalno vrniti v Ljubljano. Po kapitulaciji Italije se je skoraj popolnoma umaknil v ilegalo. Po vojni je odšel na Koroško in se leta 1949 izselil v Cleveland. Leta 1962 je prvič obiskal domovino, dokončno se je vrnil sredi 60-ih let in odtlej je živel v Sloveniji kot ame- riški državljan. (Colnar, P., Župan Ferdinand Novak; KKBL; SI AS 1931, OMS, 600-1/25, 51,78,130, 159, 191, 639, 600-4/69, 201, 600-2/10, 500-3/157, 501-3/45, 46, 600-21/363.) BIOGRAFIJE 857 Novak, France (1911, ?–?) Uradnik Gospodarske zveze. Med vojno je bil član političnega vodstva Straže. Po vojni naj bi emigriral v Trst, kjer naj bi v filiali Gospodarske zveze sodeloval z Lambertom Murijem in teologom Antonom Radanovičem. (SI AS 1931, OMS, 600-21/353.) Novak, Karel – Leskovar, L, Poljanec, Stari, Stric (19. 10. 1905, Pulj–1975, Atene) Častnik (major) in četniški vojvoda, pooblaščenec Draže Mihailovića v Sloveniji. Končal je vojaško akademijo in postal artilerijski častnik, pozneje še generalštabni major. Ob okupaciji Jugoslavije je bil načelnik štaba Triglavskega planinskega odreda v Škofji Loki. Sprva je sodeloval z OF v Ljubljani, a je že septembra 1941 vzpostavil stik z Dražo Mihailovićem in bil imenovan za načelnika štaba četniške Jugoslovanske vojske v domovini za Slovenijo, pozneje poveljnik t. i. Komande za Slovenijo. Vendar razvoj če- tništva v Sloveniji ni potekal v skladu s pričakovanji. Novak si je že od konca leta 1941 prizadeval ustanoviti svojo oboroženo enoto, a mu to brez podpore katoliško usmerjenega slovenskega protirevolucionarnega vodstva ni uspelo. Šele spomladi 1942, po ustanovi- tvi Slovenske zaveze, ki so jo sestavljali predstavniki vseh slovenskih protikomunističnih strank (tudi liberalcev in socialistov), je vodstvo SLS, ki je bilo tesno povezano z največjo protikomunistično ilegalno organizacijo Slovensko legijo, vsaj posredno priznalo Miha- ilovićevo poveljstvo. Takrat je Novak lahko začel izvajati mobilizacijo v svojo enoto. Ta je najprej delovala na Dolenjskem kot lažni partizanski Štajerski bataljon, po juliju 1942 pa se je zaradi partizanske premoči vključila v MVAC in se preimenovala v Legijo smrti; s tem je izgubila svoj četniški značaj. Leta 1943 je Novak ponovno poskusil obuditi če- tništvo (t. i. druga četniška ilegala), pri čemer je nujno potreboval podporo voditeljev SLS, ki so razpolagali z veliko številnejšim moštvom vaških straž. Zato je bil ob koncu julija 1943 prisiljen sprejeti nadzorstvo ilegalnega Vojnega sveta vaških straž, ki so ga sestavlja- li polkovnik Vladimir Vauhnik ter podpolkovnika Ivan Prezelj in Ernest Peterlin. Novak je tako obdržal vojaško poveljstvo le nad četniškimi odredi, vendar pričakovanega prili- va iz vrst vaških stražarjev ni bilo. Na prihodnost četništva je pomembno vplivala usoda 858 BIOGRAFIJE Centralnega četniškega odreda; razvil se je iz Dolenjskega odreda Jugoslovanske vojske v domovini, ki mu je najprej poveljeval kapetan Milan Kranjc (prej poveljnik lažnega »Šta- jerskega bataljona«), nakar je poveljstvo prevzel Borut Koprivica. Septembra 1943, ko so partizani v Grčaricah uničili Centralni slovenski četniški odred, je Novak za poraz okrivil Slovensko zavezo, sektaško ravnanje posameznih politikov in poveljnikov ter dejstvo, da je bil slovenski del Jugoslovanske vojske v domovini sestavljen iz treh legij (Slovenske, Sokol- ske in Narodne), ki niso zmogle tvoriti enotne vojaške organizacije. Nato se je umaknil v Italijo, kjer ga je Mihailović postavil za svojega delegata. Pozimi 1943/44 se je zadrževal v Trstu in Ljubljani ter v Beogradu; v okviru domobranstva je skušal ponovno organizirati ilegalno vojsko. Spomladi 1944 so ga nemške oblasti za nekaj mesecev zaprle, potem se je večinoma zadrževal v Italiji. Po vojni je bil najprej v britanskih taboriščih, nato je odšel v ZDA in Grčijo. Med drugim naj bi bil tudi operativec Osrednje ameriške obveščevalne službe (CIA). (ES 8, str. 19; ES 13, Štajerski bataljon, str. 133; ES 6, Legija Smrti, str. 118; Mahmutović, J., Četništvo na Slovenskem, str. 41; Grum, J., Padec Grčaric; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 104.) O Odar, Alojzij – Bukovec Jože, Dr. iz Crkavnice, Rado, dr. Rado (19. 6. 1902, Jereka–20. 5. 1953, Adrouge, Argentina) Kanonist. Leta 1922 se je v Ljubljani vpisal na študij teologije in leta 1928 doktoriral. Nato je bil do leta 1929 kurat v ženski kaznilnici v Begunjah, potem je nadaljeval študij cerkvenega prava v Rimu. Od leta 1931 je bil docent kanonskega prava na teološki fakulteti v Ljubljani. Teološke razprave je objavljal predvsem v Bogoslovnem vestniku, pisal je tudi za Čas in druge revije, v letu 1944 je izšel njegov prevod Zakonika cerkvenega prava. Bil je predse- dnik Katoliškega tiskovnega društva in eden od idejnih voditeljev Katoliške akcije, za kar je bil po končani vojni obsojen pred sodiščem narodne časti. V letu 1945 je zapustil domo- vino; najprej je odšel v Italijo, nato v Argentino. V begunstvu je deloval kot redni profesor cerkvenega prava in dekan teološke fakultete, sprva v italijanskem mestu Praglia, nato v argentinskem Adrogueju. (ES 8, str. 82; SB; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 415, 486, 492, 493; Žebot, C., Neminljiva Slovenija, str. 307; OSP.) Okorn, Klavdij (8. 11. 1912, Šmihel–11. 7. 1979, Chicago, Illinois) Duhovnik, redovnik (frančiškan). V frančiškanski red je vstopil leta 1929, potem je študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Nato je služboval kot kaplan pri Sv. Krištofu za Be- žigradom. Leta 1944 so ga Nemci skupaj z več drugimi frančiškani aretirali in poslali v kon- centracijsko taborišče Dachau. Po končani vojni, junija 1945, se mu je skupaj s patrom Be- nom Korbičem in duhovnikom Francem Šeškarjem s pomočjo zavezniških oficirjev uspelo BIOGRAFIJE 859 zateči v samostan šolskih sester v mestu Dachau. Sčasoma so vzpostavili stik s slovenskimi rojaki, ki se iz strahu pred komunisti niso upali vrniti v Jugoslavijo, in jim nudili duhovno oskrbo. Proti koncu septembra 1945 so dobili prostor v münchenskih begunskih tabori- ščih. Leta 1948 se je Okorn preselil v ZDA in deloval v slovenskih župnijah v Chicagu. Na prošnjo škofa Rožmana in slovenskih izseljencev v Avstraliji je leta 1951 skupaj z Benom Korbičem odšel v Sydney, kjer sta v letu 1952 začela izdajati prvo slovensko glasilo – meseč- nik Misli. Leta 1953 sta se oba vrnila v ZDA; Okorn je potem 20 let vodil župnijo Sv. Janeza v Milwaukeeju. Zadnja leta življenja je preživel kot župnik v Chicagu. Pokopan je v kraju Cook, Illinois. (Koderman, M., Osnovanje; KC; Popisi prebivalstva, sistory.si; MH; BG.) Osenar, Stanko (15. 11. 1910, Kamnik–30. 4. 1946, Ljubljana) Obrtnik, brivec, domobranski poveljnik. Obiskoval je Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, a je moral šolanje prekiniti zaradi bolezni. Potem se je izučil za brivca in leta 1933 v Cerkljah odprl frizerski salon. Med okupacijo se zaradi nestrinjanja s komunizmom ni odločil za OF. Pridružil se je 17. maja 1944 ustanovljeni postojanki gorenjskega domobranstva v Cerkljah in 4. oktobra 1944 prevzel njeno poveljstvo. Na začetku maja 1945 je odšel skupaj z družino in s svojo domobransko enoto na Koroško, potem je bil verjetno med tistimi domobranci, ki so jih Britanci 28. maja 1945 s kamioni prepeljali v Podgorje in jih vkrcali na vlak, namenjen v Jugoslavijo. Osenar naj bi bil opažen v Hrušici ali na Jesenicah. Sprva je bil zaprt v Škofovih zavodih v Šentvidu, kasneje je bil dvakrat postavljen pred sodišče; prvič je bil obsojen na 20 let zapora, drugič na smrt z ustrelitvijo; kazen je bila izvršena 30. aprila 1946 na ljubljan- skem strelišču. (Maček, J., Samoobramba; Tominšek Čehulić, T., Usmrčeni po sodbah, str. 306; Smrtne žrtve, sistory.si.) Oven, Anton (30. 4. 1905, Stranska vas pri Semiču–17. 5. 1942, Brezova Reber) Slavist, publicist, urednik in literarni zgodovinar. Leta 1933 je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike, potem je kot profesor služboval v Mariboru, Ljubljani in na Ptuju. Sodeloval je pri Ljubljanskem zvonu, urejal časopis Na mrtvi straži in izdal učbenik češčine ter študiji o Prešernovem Krstu pri Savici in Ksaverju Mešku. Med drugo svetovno vojno je bival v Beli krajini. Sprva se je vključil v ustanovni odbor OF za Semič, a se je pozneje z OF razšel in se povezal s skupinami, ki so sodelovale s četniško vojsko Draže Mihailovića. Maja 1942 so ga ugrabili in usmrtili partizani. (DBL; Maček, J., Srce, ki je bilo za; Smrtne žrtve, sistory.si; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 968.) 860 BIOGRAFIJE Ovsenek (Ovsenik), Janko – Pristavnik (18. 8. 1903, Predoslje–24. 6. 1982, Cleveland) Posestnik, Predoslje pri Kranju. Leta 1944 je dejavno sodeloval pri organiziranju domobranstva na Gorenjskem; zagovarjal je ilegalno delovanje in organiziranje trojk. Ob koncu vojne je emigriral v Cle- veland in tam vodil slovensko pisarno v Baragovem domu. (Kokalj Kočevar, M., Gorenjski domobranec, str. 25, 26; SI AS 1873, šk. 1, dok. 3, 8, 315; Geni; Rot, A., Bojevnika, str. 451.) P Paar, Franc (Franz) – P (23. 9. 1887, Šmihel pri Pliberku–1970, Piran) Podjetnik, hotelir in župan. Po očetu je bil nemškega rodu, po materi Slovenec. Pred drugo svetovno vojno je živel na Jesenicah, kjer se je ukvarjal s podjetništvom, na Bledu pa je vodil hotela Evropa in Triglav. Leta 1940 je bil zaradi spornega poslovanja obtožen »industrijske špijonaže«, a je bil postopek proti njemu ustavljen. Med okupacijo, od 18. aprila 1941 do 8. maja 1945, je bil blejski župan. Po vojni ni zapustil Slovenije; julija 1946 je bil zaradi medvojnega so- delovanja z nemško okupacijsko upravo obsojen na sedem let zapora s prisilnim delom. V letu 1950 je bil pomiloščen, k čemur naj bi pripomogel Niko Kavčič, bančnik in eden izmed vodilnih partizanskih obveščevalcev na Gorenjskem. Kavčič je namreč izvedel, da ima Paar recepte za izdelavo začimb, dosegel njegovo izpustitev iz zapora in ga nagovoril, da izdela načrt za tovrstno proizvodnjo. Njuno sodelovanje je bilo uspešno, saj je na osnovi Paarovih prizadevanj v Portorožu zrasla najprej vrtnarija, nato poznana tovarna začimb Droga, ki je samostojno delovala do leta 2004, potem se je združila s tovarno Kolinska. (Naglič, M., Vplivni mož; Vernig, S., Rečica v vrtincu; Repe, B., Bled v soncu; Vodišek, M., Pravi pekel; Vidic, J., Domobranski vodnik jih je peljal; Kavčič N., Pot v osamosvojitev, str. 215–216; SI AS 1931, OMS, 600-21/371-373; Benedik, B., Nemški okupatorji; SI AS 1267, 65/1562; ADG, S52-014-1, 49, str. 187.) Pace, Marino (28. 3. 1892, Deutschlandsberg–17. 2. 1963, Tapogliano) Grof, častnik, župan in prefekt. Po prvi svetovni vojni je bil župan Tapogliana v regiji Furlanija-Julijska krajina. Med drugo svetovno vojno, po kapitulaciji Italije, ko je bila na ozemlju južne Slovenije, Istre, Furlanije in Hrvaškega primorja 10. septembra 1943 ustanovljena operacijska cona Jadransko primorje, so bili po ukazu vrhovnega komisarja cone Friedricha Rainerja na čelo pokrajin postavljeni italijanski prefekti; Marino Pace je postal prefekt za Goriško po- krajino, kot svetovalec za slovenske zadeve mu je bil dodeljen Alojzij Vogrič. Pace je bil nekoliko bolj naklonjen stikom s primorskim domobranstvom kot tržaški prefekt, vpleten BIOGRAFIJE 861 pa je bil tudi v poskus pomiritve med nemškim okupatorjem in slovenskimi partizani, zato sta obe strani menili, da je sovražni obveščevalni agent. (Mlakar, B., Domobranstvo na Primorskem, str. 42, 130, 134, 198, 211; Geni; Cavallerie; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 893.) Pahor, Roman (7. 2. 1903, Trst–2. 12. 1951, Izola) Organizator slovenskega mladinskega gibanja na Tržaškem. Šolal se je v Trstu, nekaj časa tudi na Ptuju in v Kranju. Leta 1920 se je zaposlil na nemškem konzulatu v Trstu, kjer je ostal do vpoklica k vojakom. Po odsluženem vojaškem roku je leta 1925 dobil mesto pomožnega tajnika na občini Hrpelje – Kozina, a so ga od- pustili, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Jeseni je maturiral na realki v Idriji in se naslednje leto vpisal na Visoko šolo za ekonomske vede v Trstu; pozneje se je zaradi konfinacije južne Italije prepisal na neapeljsko univerzo, a ni diplomiral. Vse od leta 1920 si je prizadeval za povezovanje mladih Slovencev v demokratična in nadstrankarska mla- dinska in dijaška društva, ki so se povezala v Zvezo mladinskih društev, imela svoja glasila, prirejala izlete in mladinske tabore, tudi po nasilni ukinitvi v letu 1926. Pahor je bil pod stalnim policijskim nadzorom, večkrat aretiran in zaprt, dvakrat je bil konfiniran na otoku Ponza (1929–1932 in 1936–1937) in enkrat v Abrucih (1940). Decembra 1941 je bil na 2. tržaškem procesu obsojen na 12 let ječe in poslan v S. Giminiano, od koder se je vrnil na začetku februarja 1944. Od marca 1944 do maja 1945 je bil ob sodelovanju z OF dejaven pri mednarodnem Rdečem križu v Trstu in bil nekajkrat pridržan od nemških oblasti. Maja 1945 ga je za nekaj dni pridržala Ozna, v letu 1949 je bil nekaj tednov zaprt v Sloveniji. Po vojni je skrbel za repatriacijo vojnih ujetnikov po nalogu Rdečega križa za Trst in Primorje, deloval v Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru za Slovensko primorje in Trst ter bil med ustanovitelji Slovensko-hrvaške prosvetne zveze. Od leta 1947 do smrti je bil zapo- slen v različnih podjetjih v slovenski Istri. (SB; informacija Petra Verča) 862 BIOGRAFIJE Parac, Matija – Gubec (1885–?) Hrvaški polkovnik. Med drugo svetovno vojno se je nekaj časa zadrževal pri četnikih. Draža Mihailović, ki je januarja 1945 utopično načrtoval ustanovitev posebnih nacionalnih vojaških enot (hr- vaških, slovenskih in muslimanskih), ki naj bi se združile v enotno jugoslovansko vojsko pod njegovim poveljstvom, je predvideval, da bo Hrvaško nacionalno vojsko vodil Matija Parac s psevdonimom »General Gubec«; Parac je bil za to vlogo primeren bolj zaradi ustre- zne nacionalne pripadnosti kot zaradi preteklih zaslug. Mihailović ga je sicer povzdignil v brigadnega generala, a so njegovo »vojsko« večinoma sestavljali le pripadniki Srbskega prostovoljnega korpusa, ki se mu je ob koncu vojne pod poveljstvom Miodraga Damja- novića uspelo prebiti v severno Italijo in predati zahodnim zaveznikom. (Mahmutović, J., Četništvo na Slovenskem, str. 33; Tomasevich, J., Četnici; Wikipedia; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 467.) Paternost, Ivan (27. 3. 1901, Denver, Colorado–3. 12. 1943?, Velike Lašče?) Kmet in župan. Kot član SLS je bil leta 1938 izvoljen za župana Velikih Lašč. Med okupacijo je bil pobudnik oblikovanja vaških straž in se je moral kot odločen protikomunist občasno skri- vati pred partizani. Nekaj dni po kapitulaciji Italije, 14. septembra 1943, je obiskal pripadni- ke vaških straž na Turjaku, a mu je uspelo še pravočasno oditi z obleganega gradu. Kmalu zatem je skupaj s stotnikom Albinom Cerkvenikom in duhovnikom Karlom Škuljem odšel Ljubljano, kjer naj bi se z Leonom Rupnikom verjetno pogovarjali glede usode preživelih vaških stražarjev in četnikov ter nadaljnjega boja proti partizanom. Bil je tudi član v tem času ustanovljenega Protikomunističnega odbora, ki naj bi vodil celotno protipartizansko akcijo (poleg Paternosta so bili v tem odboru sprva še Albin Šmajd, Andrej Križman, Jože Sodja in Mirko Bitenc). Ob koncu novembra 1943 je bila v Velikih Laščah ustanovljena domobranska posadka, ki se je v noči z 2. na 3. december spopadla z enotami 14. partizan- ske divizije. Domobranci so bili poraženi. Večino preživelih so partizani pobili, Paternost je tisto noč izginil neznano kam. Albin Šmajd je sicer v svoj dnevnik za 15. december 1943 zapisal, da je Paternost še živ in da mu je treba pomagati, več pa ni bilo mogoče izvedeti. V seznamu smrtnih žrtev druge svetovne vojne (sistory.si) je zabeleženo le, da je umrl oz. izginil 3. decembra 1943 v Velikih Laščah, kraj pokopa je ostal neznan. (Maček, J., Velike Lašče; Smrtne žrtve, sistory.si; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 61, 63, 127, 128; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) BIOGRAFIJE 863 Pavelić, Ante (14. 7. 1889, Bradina–28. 12. 1959, Madrid) Hrvaški pravnik in politik. Po opravljenem doktoratu na pravni fakulteti v Zagrebu je delal kot odvetnik. Bil je eden izmed vodilnih članov Hrvaške stranke prava. Javno se je zavzemal za samostojno hrvaško državo. Po uvedbi diktature v letu 1929 je moral zato zapustiti državo, zaradi podpisa sporazuma z vodjo makedonske emigracije v Sofiji o nastanku novih držav Hr- vaške in Makedonije pa je bil v domovini obsojen na smrt. Nato je odšel v Avstrijo in od tam v Italijo, kjer je leta 1930 ustanovil tajno organizacijo z nazivom »Ustaša – hrvatska revolucionarna organizacija«, ki je med drugim leta 1934 organizirala atentat na kralja Aleksandra v Marseil u. V Beogradu je bil v odsotnosti ponovno obsojen na smrt. Po nemškem napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 se je vrnil na Hrvaško in v sporazumu z Mussolinijem ustanovil Neodvisno državo Hrvaško, totalitarno državo po vzoru nacistič- ne Nemčije in fašistične Italije, ki jo je vodil pod nazivom »poglavnik« (poglavar). Ob koncu vojne je preko Avstrije in Italije pobegnil v Argentino, kjer je osnoval »Hrvatski oslobodilački pokret«. Po neuspelem atentatu nanj v letu 1957 je odšel v Španijo. (Melik J., Jeraj, M., Nagodetov proces, str. 333; HL.) Pergar, Franc Med vojno je bil član Slovenske legije in sodelavec Informativnega urada. Po pri- hodu Ivana Martelanca v Trst je Pergar za Slovensko legijo prevzel kurirsko delo na relaciji Ljubljana–Trst. To delo je opravljal do konca vojne. (SI AS 1931, OMS, 503-3/24.) Perkan, Viktor (16. 10. 1908, Trnovo–9. 5. 1945, Jelšane) Duhovnik. Klasično gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, nato je vstopil v veliko semenišče v Gorici, kjer je 21. maja 1932 prejel mašniško posvečenje. Najprej je kot kaplan služboval v Hrušici in v Podgradu (1932–1935), nato je bil dve leti up- ravitelj župnije Moščenice, nakar je postal župnik v Jelšanah in leta 1939 tudi dekan, obe- nem je bil tudi profesor v reškem škofijskem semenišču. Umorjen je bil s strelom v glavo 9. maja 1945 na pokopališču v Jelšanah, medtem ko je pokopaval padlega partizana; ustrelil naj bi ga neki partizan, domnevno po naročilu Ozne, ker naj bi se Perkan pred umorom slikal s četniki. (Pust, A., Palme mučeništva, str. 19; Ob 70-letnici.) 864 BIOGRAFIJE Perne, Anton (18. 1. 1914, Povlje–20. 9. 1943, Velike Lašče) Pravnik, rezervni oficir. Leta 1939 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani. V času študija je bil član aka- demskega kluba Straža. Med okupacijo se je tako kot številni drugi stražarji vključil v protikomunistične oborožene enote. Od 15. septembra 1942 je bil poveljnik največje posadke vaških straž v dobrepoljski dolini, ki je imela sedež v Kompolju. Večino poveljnikov vaških straž je na predlog Slovenske legije imenoval italijanski okupator, Perneta je predlagala Stra- ža. Vaški straži v Dobrepolju je poveljeval do začetka pomladi 1943, ko so ga po ovadbi dveh legionarjev Italijani odstavili s položaja in za poveljnika imenovali Staneta Goloba, člana Slovenske legije. Vodilni člani Straže v Ljubljani, France Casar, Ciril Žebot in drugi, so stre- meli k ponovnemu prevzemu političnega nadzora nad vaškimi stražami v Dobrepolju in so- seščini, zato so takoj po kapitulaciji Italije s pomočjo kaplana Ivana Lavriha odstavili Goloba in ponovno postavili Perneta, ki sicer ni imel ustreznega vojaškega znanja in sposobnosti, vendar je bil ustrezno ideološko usmerjen. Perne je potem zbral posadke iz Žvirč, Ambrusa in Krke v Dobrepolju in jih popeljal na grad Turjak, kjer se je zbralo več sto pripadnikov vaških straž. Po hudih bojih z borci Prešernove brigade je Turjak 19. septembra 1943 padel. Med ujetimi je bil tudi Perne, ki je bil skupaj z drugimi komandanti in komandirji odpeljan v Velike Lašče in tam ustreljen. (Ferenc, T., Dies irae, str. 252, 277, 343; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 272, 277; Grum, J., Turjak; Smrtne žrtve, sistory.si.) Pernišek, Franc – Gorenjec Martin (23. 11. 1907, Radeče–17. 6. 1999, Buenos Aires) Pisatelj in publicist. Srednjo šolo je obiskoval v Celju in Veržeju, potem je služboval v tajništvu Orlovske zveze v Ljubljani. Bil je član Narodnega odbora Katoliške akcije za ljubljansko škofijo in leta 1937 izdal brošuro z naslovom Zakaj nismo krščanski socialisti?. Med okupacijo je pisal pro- pagandne članke proti partizanstvu in komunizmu ter predaval na protikomunističnih ses- tankih. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, kjer je bil dejaven v taboriščnem odboru Št. Vid na Glini in v Socialnem odboru za slovenske begunce. Leta 1949 je odšel v Argentino in postal tajnik Društva Slovencev v Buenos Airesu, leta 1957 se je preselil v bližnji Castelar, BIOGRAFIJE 865 kjer je deloval v društvu Slovenska pristava. Prispevke je objavljal v slovenskih emigrantskih revijah in zbornikih, v letu 1989 je v Buenos Airesu izdal knjigo Zgodovina slovenskega Orla. (ES 8, str. 305; Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 143; Wikipedia.) Persterer (Pörsterer), Alois – Kommandeur (29. 9. 1909, Saalfelden–30. 5. 1945, Salzburg) Avtomehanik, avstrijski nacistični funkcionar in častnik SS. Med drugo svetovno vojno je sodeloval pri genocidu v Ukrajini in na Krimu. Leta 1944 je bil vodja državnega varnostnega urada (RSHA) v Salzburgu, proti koncu istega leta je bil vodja varnostne policije in varnostne službe na Bledu. Po vojni je bil v Salzburgu ustreljen v nepojasnjenih okoliščinah. (Traces; Kreačič, G., Pričevanja; Angrick, A., Besa- tzungspolitik.) Peršuh, Ivo (Janez) (17. 11. 1898, Zgornje Laže–26. 5. 1942, Ljubljana) Časnikar, uradnik. V gimnazijskih letih je bil dejaven v Marijini kongregaciji in v abstinenčnem krož- ku. Med prvo svetovno vojno, maja 1916, je bil vpoklican k vojakom, a mu je oktobra 1918 kljub temu uspelo opraviti maturo. Po koncu vojne je do konca leta 1919 prostovoljno ostal v jugoslovanski vojski, potem je prosil za odpust, da bi se lahko posvetil študiju na medicinski fakulteti v Ljubljani. Starši denarja za študij niso imeli, zato se je zaposlil pri Slovenski krščanski socialni zvezi v Ljubljani; ob tem je vodil dobršen del katoliške izo- braževalne akcije po vsej Sloveniji, bil je upravnik Ljudskega odra in deloval v Slovenski dijaški zvezi. Po nekaj letih je ponovno poskusil s študijem, tokrat na teološki fakulteti v Ljubljani, a tudi tega študija ni končal. Leta 1927 je našel zaposlitev v Celju, leta 1931 je dobil mesto uradnika pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno se je pridružil Slovenski legiji in postal njen poveljnik za mesto Ljubljana, sodeloval je tudi pri organiziranju Jugoslovanske vojske v domovini in izdajal list Prebujena Slovenija. Umrl je v atentatu, ki sta ga 26. maja 1942 izvedla pripadnika VOS OF. (NŠAM 03069, 34, str. 78; Žižek, S., Ivo Peršuh.) 866 BIOGRAFIJE Pestotnik, Pavel, dr. – Kostanjšek Ivan, dr. P. P. (10. 1. 1879, Kostanj–2. 8. 1955, Denver, Kolorado) Organizator sokolstva, gospodarstvenik in politik.Na univerzi v Pragi je študiral zemljepis s pomožnimi vedami, etnologijo in filo- zofijo ter leta 1906 promoviral z disertacijo Nacionalni in politični preporod Slovencev pred letom 1848. Od leta 1907 je služboval v Ljubljani, najprej kot suplent na gimnazijah, od leta 1910 pa kot profesor na dekliškem liceju. Med prvo svetovno vojno je dosegel čin stotnika. V slovenski narodni vladi je bil do marca 1919 poverjenik za železniški promet, nato do konca leta 1920 poslanec v Začasnem narodnem predstavništvu Kraljevine SHS v Beogradu. Po političnem prepričanju je bil liberalec; od leta 1910 je bil član Narodno napredne stranke, od leta 1918 član vodstva Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) oziroma Samostojne demokratske stranke in od leta 1933 član banovinskega odbora JDS v Ljubljani. Deloval je v upravnih odborih številnih pomembnih finančnih in gospodar- skih ustanov, bil je tudi predsednik društva Kazina, že od dijaških let pa je bil zavzet pripadnik sokolstva. Leta 1907 je v Ljubljani ustanovil društvo Sokol I., leta 1909 prvo sokolsko župo v Ljubljani, leto pozneje Društvo za zgradbo sokolskega doma Sokol I. na ljubljanskem Taboru, sodeloval je v tehničnem odseku Slovenske sokolske zveze, urejal in izdajal je Sokolski vestnik ter pisal prispevke za sokolska glasila in zbornike. Med okupa- cijo je ostal zvest liberalni meščanski politiki, nasprotoval OF in sodeloval pri ustanav- ljanju vojaške formacije Sokolska legija. Pod nemško okupacijo Ljubljane je predsedoval obnovljenemu banovinskemu odboru JDS. Bil je član Narodnega odbora in se je 3. maja 1945 udeležil seje t. i. slovenskega parlamenta na Taboru v Ljubljani. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in od tam v Italijo. V letu 1951 se je naselil v ZDA in čez štiri leta umrl v Denverju v Koloradu. V domovini je bil v odsotnosti pred vojaškim sodiščem v Ljubljani leta 1945 obsojen na smrt. (ES 8, str. 317, 318; SB; Colnar, P., Pavel Pestotnik; Bevc, L., Spomini, str. 268.) BIOGRAFIJE 867 Petain, Henri Philippe (24. 4. 1856, Cauchy-à-la-Tour–23. 7. 1951, Île d’Yeu) Francoski maršal in politik. Vojaško akademijo je končal v Parizu, leta 1918 je postal maršal, po prvi svetovni vojni je bil generalni inšpektor francoske vojske in njene zračne obrambe ter veleposlanik v Madridu. Po nemškem napadu na Francijo je v prepričanju, da lahko le s sodelovanjem z nemškimi oblastmi prepreči številne francoske žrtve, prevzel vodenje države s sedežem v Vichyju. Petain je sicer oporekal tesnemu sodelovanju z nemškim rajhom, kar je zagovarjal njegov namestnik Pierre Laval (28. 6. 1883, Châteldon–15. 10. 1945, Pariz), zato ga je leta 1940 zamenjal z admiralom Françoisom Darlanom (7. 8. 1881, Nérac–24. 12. 1942, Alžir). Petain je skušal voditi zunanjo politiko zavlačevanja in nevtralnosti. Ko so nemške oblasti zahtevale, naj aprila 1942 za svojega namestnika znova postavi Lavala, se je Petain umak- nil, a ni odstopil. Medtem je Darlanu ukazal, naj v severni Afriki svoje sile tajno združi z zavezniškimi. Po osvoboditvi Pariza Charles de Gaulle ni sprejel Petainovega odposlanca, ki naj bi se dogovoril za miren prenos oblasti. Petain je bil po vojni obsojen na smrt zaradi kolaboracije, a mu je bila kazen zaradi starosti spremenjena v dosmrtno ječo. V primeru Lavala je bila smrtna kazen izvršena, Darlan je bil že leta 1942 ubit v atentatu. (EB; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 811.) Petejan, Josip (Jože) (1. 3. 1883, Miren pri Gorici–18. 7. 1960, Maribor) Politik. Pri očetu se je izučil čevljarstva in potem delal pri njem kot pomočnik. Po stavki usnjarjev v letu 1902 je postal dovzeten za socialistične ideje. Od leta 1903 je deloval v splo- šnem izobraževalnem društvu Miren, leta 1905 je odšel v Trst in začel dejavno nastopati v Socialno demokratski stranki in čevljarski strokovni organizaciji, od leta 1907 je bil v Pulju socialdemokratski zaupnik, vodja tamkajšnjega delavsko izobraževalnega društva in sekci- je Socialdemokratske stranke, z letom 1909 je postal strankin tajnik na Goriškem. Od leta 1910 je bil tajnik stavbinskih delavcev za Primorsko, Kranjsko in Dalmacijo s sedežem v Trstu in leta 1913 kandidiral v tržaški občinski svet. Med prvo svetovno vojno se je ukvarjal s časnikarstvom. V letu 1918 je postal član Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov ter leta 1919 član začasnega narodnega predstavništva. Zaradi notranjih strankarskih spo- rov se je še istega leta vrnil v Trst in bil do leta 1921 tajnik stavbinskih delavcev, potem se je vrnil v Slovenijo; postal je uradnik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev, deloval je v organizacijah zasebnih nameščencev v Mariboru, od leta 1924 je bil član občinskega sveta v Mariboru, od leta 1927 do leta 1929 je bil poslanec v Narodni skupščini. Po okupaciji Slovenije leta 1941 naj bi pokazal precej politične naivnosti; javno je namreč objavil idejo, da naj bi Mussolini prepričal Hitlerja, naj mu prepusti celotno slovensko etnično ozemlje, da bi lahko Slovenci živeli v posebni avtonomni enoti. (ES 8, str. 320; SB; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 47, 96, 202.) 868 BIOGRAFIJE Petelin, Stanko (28. 12. 1901, Goriče, Golnik–20./21. 9. 1943, Velike Lašče) Profesor. Kot profesor je najprej služboval v Murski Soboti, nato na klasični gimnaziji v Lju- bljani in od leta 1931 na gimnaziji v Kočevju. V juniju 1932 je bil kot profesor odpuščen iz državne službe in leta 1936 se je reaktiviral kot profesor učiteljišča v Ljubljani. V 30-ih le- tih se je seznanil z idejami Lamberta Ehrlicha in v sodelovanju z njim pripravljal protiko- munistično propagando. Ob kapitulaciji Italije se je skupaj z dolenjskimi enotami vaških straž zatekel na Turjak. Po padcu Turjaka je bil med ujetniki, ki so jih partizani prepeljali v Velike Lašče in ubili. (Twit er, Petelin, Stanko; Smrtne žrtve, sistory.si.) Peterlin, Ernest – Arko Marko, Jelen, Jošt, Očka, Petrač (11. 1. 1903, Ljubljana–20. 3. 1946, Ljubljana) Častnik jugoslovanske kraljeve vojske (podpolkovnik). Leta 1928 je končal višjo vojaško akademijo v Beogradu in sčasoma dosegel čin generalštabnega podpolkovnika. Med italijansko okupacijo je bil od marca do septembra 1942 interniran v taborišču Gonars, a je bil izpuščen. Pristal je na sodelovanje v MVAC ter postal organizator in poveljnik ljubljanske Mestne straže. Poleti 1943 je skupaj s pol- kovnikom Vladimirjem Vauhnikom in podpolkovnikom Ivanom Prezljem postal član ilegalnega vojnega sveta vaških straž, ki ga je poleti 1943 ustanovila Slovenska zaveza, obenem je delal tudi za britansko obveščevalno službo Secret Intelligence Service (SIS). Po kapitulaciji Italije v septembru 1943 na veliko presenečenje svojega tabora ni želel po- veljevati na Turjaku zbranim vaškim stražam, ampak je ostal v Ljubljani, čeprav naj bi si, v pričakovanju izkrcanja zahodnih zaveznikov na Siciliji, prav on zamislil zbirališče straž na Turjaku. Potem se je po Vauhnikovem naročilu sicer pridružil Slovenskemu domo- branstvu in postal podpolkovnik domobranske vojske, a naj bi na skrivaj pomagal zaho- dnim zaveznikom, s posredovanjem podatkov o nemških enotah in njihovih premikih, s sabotiranjem nemških akcij ipd. Januarja 1945 so ga Nemci osumili delovanja v korist nasprotnikov, ga zaprli in poslali v Dachau. Na začetku junija 1945 je bil s skupino drugih domobrancev vrnjen v Jugoslavijo. Od 9. junija do decembra 1945 je bil zaprt v Ljubljani, ob koncu leta je bil na t. i. božičnem procesu obtožen, da je bil kot komandant Slovenske BIOGRAFIJE 869 legije organizator t. i. božičnih racij leta 1942 in organizator domobranstva, sokriv ubojev, obsodb na smrt, mučenj in odvažanj slovenskega prebivalstva v koncentracijska taborišča. Obsojen je bil na smrtno kazen. (ES 8, str. 323; Sirc, L., Med Hitlerjem in Titom, str. 95; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 39; Grum, J., Turjak; Jeraj, M., Melik, J., Nagode- tov proces, str. 105.) Peterlin, Jože (Josip) (2. 11. 1911, Vinji Vrh–4. 3. 1976, Trst) Profesor, igralec in režiser. Leta 1941 je diplomiral iz slavistike na univerzi v Ljubljani. Bil je član akadem- skega kluba Straža. Med vojno je živel v Ljubljani in bil vodja Slovenske dijaške zveze. Najprej se je zaposlil v Narodni in univerzitetni knjižnici. Dve leti je obiskoval igral- sko šolo na Državnem konservatoriju v Ljubljani in v obdobju 1937–1945 sodeloval v radijski igralski skupini, med leti 1942 in 1945 je bil tudi tajnik teološke fakultete. Po informacijah organov Ozne je med vojno pisal »protipartizanske« skeče in bil član ko- misije za dodeljevanje literarnih nagrad. Po vojni je emigriral v Trst in si tam prizadeval za kulturno utrditev slovenstva v zamejstvu. Deloval je kot profesor, igralec, režiser in kulturni organizator. Vodil je oddelek za govorjeni spored in dramatiko na Radiu Trst A, nato poučeval na slovenskem učiteljišču in znanstvenem liceju. Ustanovil je radijsko igralsko skupino (poznejši Radijski oder), prevajal in pisal dramska besedila, sodelo- val pri pripravi šolskih in drugih akademij v Trstu in na podeželju, pomagal je zasno- vati Slovensko prosveto na Tržaškem in njeno igralsko skupino Ljudski oder, pisal je gledališke in umetnostne kritike ter razne kulturne prispevke. (OSP; SI AS 1584, šk. 4, p. e. 159; Sigledal.) Pevec, Ignacij – Kos, Kmet Nace, Gašper Pelko (29. 4. 1886, Škovec–11. 6. 1969, Šentvid pri Stični) Posestnik in politik. Pred drugo svetovno vojno je bil član glavnega odbora Kmečke zveze. Med itali- jansko okupacijo je bil kot viden predstavnik SLS župan v Šentvidu pri Stični, po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine je živel v Ljubljani, kjer je prevzel predsedstvo kmečkega poverjeništva pri Pokrajinski upravi. Bil je tudi član Narodnega odbora. (SI AS 1931, OMS, 600-21/382a; SI AS 1931, evidenca gradiva; NŠAL, 04299, 45, str. 181; SI AS 1914, šk. 2, p. e. 41.) 870 BIOGRAFIJE Pezdir, Alojz (Lojze), dr. (23. 6. 1918, Vnanje Gorice–1945, Kočevski rog?) Pravnik. Bil je član Katoliške akcije in mladinskega gibanja mladci, ki ga je vodil Ernest Tomec. Med drugo svetovno vojno je bil član Slovenske legije; ob drugi obletnici njene ustanovitve, 29. maja 1943, ga je Karel Novak na proslavi v Rokodelskem domu v Ljubljani povišal v »ka- plarja« Jugoslovanske vojske v domovini; vendar se junija 1943 kot poveljnik vaške straže na Plešivici ni odzval Novakovemu pozivu k prestopu vaških straž k četnikom. Po kapitulaciji Italije se je pridružil Slovenskemu domobranstvu. Ob koncu vojne je kot domobranski sto- tnik odšel na Koroško, junija 1945 je bil predan novim jugoslovanskim oblastem in verjetno ubit v Kočevskem rogu. (Ferenc, T., Dies irae, str. 51, 59, 71, 73; Stanovnik, J., Rdeči cvetovi; Smrtne žrtve, sistory.si.) Pfeifer (Pfajfar), Josip (14. 3. 1881, Domžale–?) Častnik. Živel je v Ljubljani. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, evidenca gradiva.) Pfeifer, Josip, dr. (22. 8. 1899, Ljubljana–?) Eden izmed sodnikov, ki jih je Lovro Hacin predvidel za sodnike za Primorsko. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Seznam osobja 1927; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Pichler, Fran, dr. (1879–?) Podpredsednik Okrožnega sodišča v Mariboru. (Seznam osobja 1927.) Pipan, Anton (Tone) Ernest – Osojnik (Osolnik) Gorazd (26. 1. 1922, Trata–3. 10. 1943, Golo) Študent prava. Med študijem na ljubljanski univerzi se je pridružil akademskemu klubu Straža. V času t. i. božičnih racij leta 1942 je bil poveljnik zapora v belgijski vojašnici z izmišljenim imenom Gorazd Osojnik. Po kapitulaciji Italije, v času medvladja med zamenjavo okupa- torjev, so ga na poti med Turjakom in Ljubljano skupaj z Janezom Strupijem ujeli partizani. Oba so zaslišali ter nato obsodili na smrt in ustrelili na Golem. (Saje, F., Belogardizem, str. 488, 492; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; Smrtne žrtve, sistory.si; Koren, Spomini iz septembra 1943; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 223; Zgodba o junaštvu, Slovenski dom.) BIOGRAFIJE 871 Pirc, Metod (13. 7. 1896, Kranj–17. 1. 1988, Brežice) Kapetan bojne ladje. Sin kranjskega liberalnega politika, trgovca in podjetnika Cirila Pirca. Leta 1914 je bil zaradi sodelovanja v gibanju Preporod obtožen veleizdaje. Po očeto- vem nasvetu se je zato takoj po maturi vpisal na mornariško vojno akademijo v Pulju, ki jo je končal še pred koncem vojne. Med obema vojnama je služboval kot mornariški oficir in študiral na elektrotehniški fakulteti v Parizu. V letu 1935 je dosegel čin kapetana fregate, v naslednjih letih je dobil položaj načelnika štaba ladjevja Jugoslovanske kraljeve mornarice. Med okupacijo je ustanovil odporniški odred kranjskih rodoljubov, sodeloval v Nagodetovi Pravdi, po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom in bil kot pomorski oficir poslan na Vis. Po vojni se je upokojil in ponovno navezal stik s Črtomirjem Nagodetom. Poleti 1947 je bil na t. i. Nagodetovem procesu obsojen na 15 let zapora. Decembra 1945 je bil začasno izpuščen. Naslednje leto se je zaposlil v tovarni Iskra v Kranju, postal je predsednik komisi- je za standard pri Gospodarski zbornici Slovenije, član izvršilnega odbora Jugoslovanskega elektrotehniškega komiteja in za svoje delo prejel številna priznanja. (NŠAL, 03909, 46, str. 3; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 67–68.) Pirih, Milko – Skalar, Gorenjc (5. 6. 1913, Podmelec–?) Uradnik. Brat Vladimirja (Vlada) Piriha. Sprva je kot uradnik služboval v Trstu, nato v Ljubljani na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev. Med drugo svetovno vojno je bil poveljnik (poročnik) postojanke vaške straže pri Devici Mariji v Polju. Po kapitulaciji Italije se je s svojo enoto umikal prek Turjaka. V Zapotoku se je več posadk vaških straž združilo v planinsko brigado Triglav, ki ji je poveljeval Albin Cerkvenik; Pirih je bil imenovan za poveljnika 2. bataljona »Dob- rač«. Julija 1944 je bil poveljnik Gorenjskega četniškega odreda in načelnik štaba četniške Gorske divizije na Primorskem. Po vojni naj bi emigriral v Brazilijo. (Ferenc, T., Dies irae, str. 251, 286, 290; Borštnik, P., Pozabljena zgodba; Kranjc, M. F., Kljakić, S., Plava garda; Mahmutović, J., Četništvo na Slovenskem; SI AS 1931, OMS, 502-6/20, 161, 183, 385, 503- 9/25, 503-10/230, 503-8/47, 50, 55; SI AS 1931, evidenca gradiva.) 872 BIOGRAFIJE Pirih, Vladimir (Vlado) – Černivec (10. 7. 1914, Podmelec–1945, Teharje?) Uradnik, domobranski častnik. Brat Milka Piriha. Bil je uradnik Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. Med nemško okupacijo je bil nadporočnik 15. domobranske čete Škofljica. (SI AS 1931, OMS, 502-6/143; Smrtne žrtve, sistory.si; SI AS 1931, evidenca gradiva.). Pirkmajer, Otmar (Oto), dr. – Brezovšek (25. 8. 1888, Fram–14. 5. 1971, Celje) Pravnik in politik. Pravo je študiral v Gradcu. Kot liberalni politik je zasedal vodilne oblastne funkci- je, bil je župan Maribora in pomočnik bana Dravske banovine. Imel je pomembno vlogo v Jugoslovanski demokratski stranki, Samostojni demokratski stranki in nazadnje v JNS. Leta 1937 je bil izvoljen za podpredsednika banovinskega odbora JNS in med drugo sve- tovno vojno za podpredsednika njenega direktorija. Sodil je med vidne politike protiko- munističnega tabora in bil član izvršnega organa Slovenske zaveze. Po sklenitvi sporazuma med Titom in Ivanom Šubašićem v juniju 1944 je skušal politiko JNS prilagoditi novim razmeram, a ga je že oktobra istega leta aretiral gestapo in poslal v Dachau. Po vojni je ostal v tujini. Sprva je bil v zavezniški službi v Zahodni Nemčiji, potem je bil zaposlen kot lektor, nato je bil rektor univerze Svobodna Evropa v Münchnu, zatem pooblaščenec visokega komisarja Združenih narodov za nenemške begunce v Zvezni republiki Nemčiji pri angleški Mednarodni begunski organizaciji. Kljub zahtevam jugoslovanskih oblasti ni bil vrnjen v domovino. Izredno vojaško sodišče 4. armade ga je 14. julija 1945 na procesu proti gospodarstvenikom v odsotnosti obsodilo na smrt z ustrelitvijo, trajno izgubo poli- tičnih in državljanskih pravic in izgubo premoženja, 28. julija 1945 je Višje vojaško sodišče sodbo razveljavilo. Na začetku šestdesetih let se je vrnil v Slovenijo. (ES, 8, str. 253; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 83; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 39; Mikola, M., Zaplembe; ES 8, str. 353. Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 270.) BIOGRAFIJE 873 Pleničar, Dušan – Bratko, Brat, Kos Bratko, 600 (2. 6. 1921, Litija–4. 12. 1992, Enfield, London) Politik in publicist. Študiral je na pravni fakulteti v Ljubljani. Po okupaciji, julija 1941, je bil izgnan v Srbijo, a se je kmalu vrnil v Ljubljano in se zaposlil pri Rdečem križu. Bil je eden izmed vodilnih članov organizacije Pobratim in potem Narodne legije. Pleničar je bil prvi organi- zator obveščevalne službe Jugoslovanske vojske v domovini – Državne obveščevalne službe (DOS), a tudi njen idejni in duhovni vodja, tehnični vodja izdelave tiskanega gradiva in pi- sec številnih člankov. Da bi se izognil gestapu, je leta 1944 zapustil Ljubljano in postal član vodstva DOS za območje Primorske in Trsta. Ob koncu vojne je emigriral v Italijo, nato v Nemčijo, leta 1948 je odšel v Veliko Britanijo. V Londonu je bil dolga leta urednik revije Klic Triglava, sodeloval je pri reviji The South Slav Journal ter ustanovil in vodil tiskarno Pika Print, ki je tiskala slovenske in jugoslovanske publikacije. Leta 1995 je posmrtno prejel častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge in dolgoletno delo v dobro slovenske- mu narodu in slovenski kulturi. (ES 16, str. 159; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 333; Odlikovanci – Častni znak svobode; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 69.) Pleško, Hubert – Povše (2. 1. 1907, Gorica–?) Uslužbenec, mornariški častnik. Že v dijaških letih je živel v Ljubljani. Pred vojno je bil mornariški častnik jugoslo- vanske kraljeve vojske, med okupacijo naj bi bil član Državne obveščevalne službe (DOS). Skupaj z Vladimirjem Vauhnikom in Ivanom Prezljem naj bi deloval kot agent britanske vojaške obveščevalne službe. Po vojni je bil pred civilnim sodiščem obsojen kot član štaba Jugoslovanske vojske v domovini. (SI AS 1931, evidenca gradiva; Kukec, B., Odvetniki na temni strani, str. 46; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Podhorsky, Rene (2. 8. 1899, Dunaj–21. 4. 1976, Linz) Plemič madžarskega porekla, mornariški častnik, bibliofil in knjižničar. Domovinsko je bil pristojen na Sušaku. Leta 1916 je zaključil študij na pomorski vojaški akademiji, med obema vojnama je služil v vojni mornarici Kraljevine Jugoslavije in dosegel čin kapetana fregate. Leta 1938 se je sicer upokojil, a je v prvi polovici leta 1941 še služboval kot upravnik torpedne delavnice v Šibeniku. Med okupacijo je živel v Ljubljani in bil nekaj časa ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice. Bil je tesen sodelavec Leona Rupnika in dejaven pri domobranski politični policiji. Po vojni je odšel na Koroško, kjer je bil zaradi znanja sedmih jezikov zelo uporaben kot prevajalec. Sprva je bil v taborišču v Vetrinju, nato je odšel v Liechtenstein pri Judenburgu, kjer je 30. junija 1945 postal vodja taboriščnega odbora, a je moral zaradi številnih nepravilnosti, tudi črnoborzijanstva, že na začetku septembra 1945 odstopiti – formalno zaradi zdravstvenih razlogov. Podhorsky, ki 874 BIOGRAFIJE je bil strasten bibliofil, je v Judenburgu zbiral begunski tisk in izdal tudi tri zvezke biblio- grafskih popisov. (Oset, Ž., Zgodovina SAZU, str. 123; Švent, R.; Slovenski begunci, str. 123, 350; SI AS 1920, šk. 3.) Pogačnik, Jožef (Jože), dr. – Mlinar Jože (28. 9. 1902, Kovor nad Tržičem–25. 3. 1980, Ljubljana) Duhovnik, profesor in ravnatelj. Teološko fakulteto je obiskoval v Innsbrucku, kjer je tudi doktoriral, nato je bil leta 1927 posvečen v duhovnika. Škof Jeglič ga je postavil najprej za kaplana v Kranju, kjer je nadvse uspešno deloval tri leta. Leta 1934 je prevzel urejanje Mladike in knjig Mohorjeve družbe. Leta 1937 je postal vodja katoliškega vzgojnega zavoda Marijanišče in tam ostal do leta 1945, ko je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Leta 1946 je bil aretiran in obsojen na devet let zapora, nato je bil obsojen še enkrat. Ko je bil Anton Vovk leta 1959 imenovan za rednega ljubljanskega škofa, je Pogačnika – po dveh letih vodenja semenišča v Ljubljani – imenoval za svojega generalnega vikarja, kasneje za pomožnega škofa. Po Vovkovi smrti ga je papež Pavel VI. leta 1964 imenoval za rednega ljubljanskega nadškofa. Isti papež je leta 1968 ustanovil za Slovenijo ljubljansko cerkveno pokrajino in nadškof Pogačnik je postal prvi ljubljanski metropolit. (Dolinar, F., M., Škofje od nekdaj do danes, str. 449–478; Saje, F., Belogardizem, str. 58, 140; Ognjišče.si, Pogačnik, J.; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 840.) Polda, Tone (4. 6. 1916, Krnica, Zgornje Gorje–21. 6. 1945, Hrastnik) Pisatelj in duhovnik. Želel je študirati pravo, a se je vpisal na študij bogoslovja. V dijaških in študentskih letih se je posvečal tudi literarnemu ustvarjanju; pisal je pesmi, novele in povesti, večinoma iz kmečkega življenja, ki jih je objavljal v različnih glasilih in revijah. Med drugo svetovno vojno se zaradi nemške zasedbe Gorenjske ni mogel vrniti domov, zatočišče je našel pri prijateljih v Dobrepolju, kjer je imel junija 1943 tudi novo mašo. Ob kapitulaciji Italije se je z dobrepoljskimi vaškimi stražarji umaknil na Turjak, kjer so ga zajeli partizani in kmalu BIOGRAFIJE 875 zatem izpustili. Po vrnitvi ga je škof Rožman postavil za kaplana v Dobrepolju, potem se je pridružil domobranskim kuratom; deloval je pri Rupnikovem bataljonu, ki je imel sedež na Rakeku. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, bil z domobranci vrnjen v domovino in odpeljan v taborišče na Teharje. Skupaj še z nekaterimi drugimi zaporniki mu je 21. junija uspelo pobegniti, a so ga na poti proti Hrastniku ujeli in usmrtili tamkajšnji terenci. Nje- gova pripovedna dela so bila objavljena šele po letu 1991. (Pust, A., Palme mučeništva, str. 216–217; OSP.) Poljšak, Ivan (Ivo) (25. 12. 1919, Črešnjevo–?) Trgovski poslovodja. Živel je v Ljubljani. Med vojno je bil šef politične policije Slovenskega narodno var- nostnega zbora (SNVZ) v Trstu in aktivist Jugoslovanske vojske v domovini. Imel je zveze z nekdanjim ministrom Antejem Mastrovićem in z obveščevalno mrežo četniške Komande Zahodne Slovenije, ki jo je vodil major Mihajlo Duduković – Savo. Ko je bila ta mreža ok- tobra 1944 razkrita, je Duduković izdaje obdolžil prav Poljšaka, ki je bil pred tem aretiran, a takoj izpuščen. Kasneje ga je nemška policija verjetno znova aretirala, češ da je oskr- boval britanske padalce. Imel naj bi zveze z Antonom Duhovnikom ter posredoval med Rudolfom Guštinom iz ljubljanskega četniškega odreda in Jožetom Golcem. Po vojni naj bi emigriral. (SI AS 1931, OMS, 502-6/158, 600-1/414, 600-14/78, 79, 501-1/70, 502-1/172, 600-21/387; SI AS 1931, evidenca gradiva; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 337.) Ponikvar, Ciril – Ferdo (9. 6. 1896, Ljubljana–?) Uradnik. Služboval je kot uradnik železniške direkcije v Ljubljani. Med okupacijo je bil ob- veščevalec Slovenske legije; zlasti tesno je sodeloval z Albinom Šmajdom, ki mu je pošiljal obveščevalne podatke o okupatorskih transportih, Šmajd pa jih je posredoval britanskemu Intelligence Serviceu. Ko je prišla železniška direkcija izpod Rupnikove pod nemško upra- vo, si je Ponikvar prizadeval, da bi jo znova podredili Rupnikovi pokrajinski upravi. Po vojni je emigriral. (SI AS 1931, OMS, 600-21/388-389; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, šk. 404.) Porenta, Jože (Josip) (30. 3. 1892, Bitnje–5. 6. 1972, Ljubljana) Inženir gradbeništva. Veljal je za strokovnjaka za gradnjo cest. Po vojni je emigriral na avstrijsko Koroško in junija 1945 v Italijo. (NŠAL, 03915, 17, str. 3; SI AS 1931, CAE; Švent, R., Slovenski be- gunci, str. 34; SI AS 1584, šk. 4, p. e. 155.) 876 BIOGRAFIJE Porovne, France (5. 2. 1919, Glinje–?) Študent medicine. Med okupacijo je kot član akademskega kluba Straža sodeloval pri stražarski po- liciji, ki je preiskovala in izvajala aretacije pripadnikov partizanskega gibanja. (Saje, F., Belogardizem, str. 131, 139; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 600-21/390e.) Poštovan (Poštuvan), Matej, dr. – Poštov Andr. (19. 9. 1912, Ivanjševci–22. 9. 1991, Trst) Politični in kulturni delavec. Diplomiral in doktoriral je na pravni fakulteti v Ljubljani. Od začetka tridesetih let je pripadal krogu Ehrlichovih študentov, bil je eden izmed vidnejših pripadnikov akadem- skega kluba Straža in eden od urednikov njihovega glasila Straža v viharju, sodeloval je tudi pri Akademski zvezi. Po končanem študiju se je zaposlil kot urednik pri časopisu Slovenec. Kot prepričan protikomunist se je po končani vojni umaknil v Celovec in potem preko ita- lijanskega taborišča Monigo v Rim. Zatem je delal za zavezniško upravo v Trstu, v obdobju 1972–1977 je bil urednik in vodja govornega programa italijanske radiotelevizije (RAI) za Trst. (Hanuna, C., Mlad umrje; SI AS 1931, OMS, 600-21/391; Rot, A., Bojevnika, str. 455.) Potočnik, Miha, dr. (29. 9. 1907, Belca–28. 10. 1995, Ljubljana) Pravnik, alpinist in gorski reševalec. Leta 1927 je vpisal študij na pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1933 tudi dok- toriral. Sodno prakso je opravljal v Kranjski Gori, nato je bil od leta 1935 do leta 1938 pripravnik v pisarni Aleša Stanovnika na Jesenicah. Leta 1938 je opravil odvetniški izpit in bil do leta 1941 odvetnik na Jesenicah. Med okupacijo, od leta 1941 do leta 1944, je bil zaprt v nemških ječah in taboriščih v Begunjah, Šentvidu in Dachau. Zatem je nekaj časa bival na Koroškem, nato je postal član pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko. Po končani BIOGRAFIJE 877 vojni je bil direktor jeseniške železarne, pomočnik ministra za komunalne zadeve v Lju- bljani, tajnik Ljudske skupščine Slovenije in sodnik ustavnega sodišča. Z alpinizmom se je začel dejavno ukvarjati po zaključenem študiju prava. Bil je v vodstvu jeseniške Skale in v obdobju med obema vojnama eden izmed najdejavnejših plezalcev v slovenskih stenah. Od leta 1952 do leta 1956 je bil na čelu Gorske reševalne službe pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), v obdobju 1965–1979 je to zvezo tudi vodil. (OSP.) Potokar, Ivo, dr. (2. 4. 1899, Radomlje–2. 4. 1945, Dachau) Odvetnik in politik. Pred drugo svetovno vojno je bil odvetnik v Kamniku. Bil je član Samostojne de- mokratske stranke, natančneje njenega desnega krila, ki je leta 1941 zavrnilo vključitev v OF in se pridružilo Napredni delovni skupnosti. V to skupino liberalnih politikov so spadali še Vladimir Šuklje, Krsto Cazafura in lekarnar Ciril Maver. Potokar je v Napredni delovni skupnosti, ki je s ciljem povojnega prevzema oblasti ustanovila razne regionalne in strokovne odbore, sodeloval v ustavno-pravnem odboru. Leta 1941 ga je aretiral gestapo in ga interniral v Dachau, kjer je umrl. (Saje, F., Belogardizem, str. 93, 204, 205; Smrtne žrtve, sistory.si; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 959.) Praprotnik, Avgust (5. 10. 1891, Ljubljana–20. 2. 1942, Ljubljana) Bančnik, podjetnik in industrialec. Med obema vojnama je bil eden od vodilnih slovenskih gospodarstvenikov. Leta 1915 je postal ravnatelj ljubljanske podružnice Jadranske banke. Kot bančnik je vlagal denar tudi v rudarstvo, trgovino in industrijo. Med drugim je bil član uprav več industrij- skih družb in rudnikov, od leta 1937 je vodil Zvezo industrijcev v Ljubljani. Bil je eden izmed pomembnejših finančnih podpornikov SLS. Leta 1941 je postal zaupnik visoke- ga komisarja za Ljubljansko pokrajino. Skupaj z Marjanom Zajcem si je že na začetku leta 1942 prizadeval za ustanovitev slovenske policije pod vodstvom Lovra Hacina (ta je to mesto prevzel šele septembra 1943), ki naj bi v okviru italijanskega okupacijskega 878 BIOGRAFIJE varnostno-policijskega sistema delovala proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Kot vi- dnega pripadnika protirevolucionarnega tabora so ga ob koncu februarja 1942 na Tav- čarjevi ulici v Ljubljani ustrelili pripadniki VOS OF. V samostojni Sloveniji, leta 2016, je bil rehabilitiran. (ES 9, str. 219; SI AS 1894; Popisi prebivalstva, sistory.si; Lazarević, Ž., Avgust Praprotnik; Žužek, A., Mož, ki je vladal.) Predavec, Vladimir (1912, Dugo selo–?) Hrvaški inženir. Bil je sin nekdanjega predsednika Hrvaške kmečke stranke (HSS) Josipa Predavca in eden izmed prvih Hrvatov, ki so se pridružili četnikom. Hrvate je pozival k vstopu v četniške vrste, a brez uspeha. Januarja 1944 se je udeležil t. i. svetosavskega kongresa pri- stašev Draže Mihailovića, a ni zastopal nobene politične stranke. Pred koncem vojne je skušal Mihailovića povezati s hrvaškim politikom HSS Vladkom Mačkom in voditeljem Neodvisne države Hrvaške Antejem Pavelićem, povezave je iskal tudi s slovenskimi vo- ditelji protikomunističnega tabora. Prvega maja 1945 se je pogovarjal s člani Narodnega odbora v Ljubljani in jim predlagal ustanovitev jugoslovanskega protikomunističnega od- bora, v imenu katerega naj bi se borili vsi, ki so nasprotovali Titu. Po končani vojni je živel v Švici. (Wikipedia; Mičeta, L., Dražino koketiranje; Arolsen Archives; Mlakar, B., Nekaj podatkov k razjasnitvi stikov, str. 146.) Prelog, Miloš (Slavko) Pred drugo svetovno vojno je sodil med vidnejše predstavnike sokolskega gibanja v Celju. Leta 1941 je bil izgnan v Srbijo. Bil je privrženec gibanja Zbor, ki ga je leta 1935 ustanovil srbski politik Dimitrije Ljotić, in je zagovarjalo protikomunizem, rasno teorijo in korporativno državo. (SI AS 1931, OMS, 600-18/6, 8, 78, 35, 49, 50, 59; Vodušek Starič, J., Slovenski špijoni; str. 207.) BIOGRAFIJE 879 Prenner, Ljuba, dr. (19. 6. 1906, Fara pri Prevaljah–18. 9. 1977, Ljubljana) Pravnica, odvetnica, pripovednica, dramatičarka in publicistka. Nižjo gimnazijo je obiskovala na Ptuju in v Celju. Zaradi slabih gmotnih razmer je nekaj let delala v odvetniški pisarni v Slovenj Gradcu, potem je nadaljevala šolanje na gimnazijah v Beogradu in Ljubljani, tudi s pomočjo honorarja, ki ga je prejela za roman iz dijaškega življenja Trojica. Jeseni 1930 se je vpisala na pravno fakulteto ljubljanske uni- verze, kjer je leta 1936 tudi diplomirala. Potem je bila odvetniška pripravnica v Slovenj Gradcu, leta 1939 se je preselila v Ljubljano, leta 1941 doktorirala, v naslednjem letu je op- ravila odvetniške izpite in odprla lastno advokaturo. V tem času je pisala povesti in romane, največji uspeh je dosegla s kriminalko Neznani storilec. Med okupacijo se je opredelila za OF, zbirala zanjo denarno in materialno pomoč, raznašala propagandno literaturo, s svo- jim pravniškim znanjem je številnim pripadnikom OF in partije pomagala priti iz zapora, na njenem domu so se zbirali tudi vodilni komunisti. V letu 1943 je bila v ljubljanskem Narodnem gledališču uprizorjena njena komedija Veliki mož. Zaradi kršitve kulturnega molka, zavračanja članstva v partiji in samosvojega značaja (že v mladosti se je oblačila v moška oblačila), ki ji je onemogočal podreditev kateri koli oblasti, se je po vojni znašla v zaporu oz. na t. i. družbeno koristnem delu v taborišču Ferdreng na Kočevskem. Po izpus- titvi se je zaposlila kot ekscerptorka za pravno terminologijo pri SAZU, v letu 1954 pa je nadaljevala z odvetniškim delom. (ES 9, str. 297; OSP; Gabrič, A., Odvetnica; Karlovšek, I., Ljuba Prenner.) 880 BIOGRAFIJE Prešeren, Anton, dr. (8. 6. 1883, Breznica–7. 3. 1965, Rim) Duhovnik, redovnik (jezuit). Jezuitsko gimnazijo je obiskoval v bosanskem Travniku, kamor ga je leta 1894 pok- lical stric, poznejši ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je takrat deloval v Sarajevu. Po opravljeni maturi ga je Jeglič poslal študirat v Rim na papeško univerzo Gregoriana. V duhovnika je bil posvečen oktobra 1908, naslednje leto je doktoriral iz filozofije in teologije. Potem je bil nekaj časa kaplan v Borovnici, v letu 1910 je vstopil v jezuitski red, opravil novi- ciat v Št. Andražu na Koroškem in v letih od 1913 do 1918 deloval kot profesor na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Po ustanovitvi jugoslovanske države je šel v Sarajevo, kjer je postal ravnatelj Visoke bogoslovne šole ter predavatelj moralne teologije, pedagogike in kate- hetike. Leta 1922 je bil že vodja (provincial) jugoslovanske jezuitske province; odprl je nekaj novih jezuitskih ustanov v Travniku, Zagrebu in Ljubljani, leta 1926 je ustanovil Bengalski misijon v Indiji, kjer so delovali slovenski in hrvaški jezuiti. Takratni vrhovni predstojnik (general) jezuitov, ki je prepoznal Prešernove sposobnosti, ga je poklical v Rim kot svojega asistenta za slovanske province. To nalogo je Prešeren opravljal vse do svoje smrti, polnih štiriintrideset let. Naučil se je šestih slovanskih jezikov in romunščine, da se je lahko z jezuiti s teh področij pogovarjal v njihovem jeziku. Prešernov vpogled v slovanske zadeve je cenil že papež Pij XI. (1922–1939), v času papeža Pija XII. (1939–1958) sta njegov ugled in vpliv še narasla in morda ni pretirana trditev, da je imel »ključ do papeževega srca«. Okrog Prešerna so se zbirali v Rimu živeči Slovenci, poskrbel je tudi, da se povezave z rojaki v domovini, še posebej s cerkvenimi predstavniki, niso pretrgale niti v najbolj razburkanih časih. Po njegovi zaslugi so bili v Vatikanu vedno dobro obveščeni o cerkvenih razmerah na Slovenskem, tudi v negotovih letih po drugi svetovni vojni. Pater Anton Prešeren vsekakor sodi med najvpliv- nejše v Rimu živeče Slovence svojega časa. (ES 9, str. 307; Anton Prešeren, Ognjišče.) BIOGRAFIJE 881 Prešeren, Jože, dr. (4. 2. 1909, Smolenja vas pri Novem mestu–13. 3. 1992, Trst) Duhovnik, verski organizator in publicist. Študiral je na teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Od leta 1934 je služboval kot tajnik škofa Gregorija Rožmana. Kot škofov tajnik je bil član vodstva dijaške Katoliške akcije (mladci), od leta 1936 tudi predstavnik konzorcija, ki je izdajal njen list Mi mladi borci. Leta 1941 je odšel na lastno željo študirat v Rim; v letu 1944 je na papeški univerzi Gregoriana obranil doktorsko disertacijo iz cerkvenega prava. Med vojno je v Rožmanovem imenu poročal Svetemu sedežu o dogajanju v okupirani Sloveniji. Po koncu vojne je na prošnjo Mihe Kreka potoval na Koroško, kjer je obiskal škofa Rož- mana in slovenske begunce v Vetrinju; prav Jože Prešeren je bil prvi, ki je Kreka obvestil o prisilnem vračanju slovenskih domobrancev v Jugoslavijo. Septembra 1945 se je naselil v Trstu in postal kaplan pri Novem sv. Antonu, kjer je več kot 40 let skrbel za versko življenje tržaških Slovencev; od leta 1977 do leta 1980 je bil tudi kaplan pri Sv. Jakobu in od leta 1982 do leta 1985 župnijski upravitelj v Trebčah. Prva leta po vojni je urejal nastavitev sloven- skih katehetov, poučeval verouk v različnih slovenskih šolah, organiziral otroške kolonije, poletne tabore, izdajal verske liste in bil dejaven v skavtskem gibanju. (Primorski SBL, 12. snopič, str. 97–99; Rot, A., Bojevnika, str. 455.) Prezelj, Ivan – Andrej, dr. Jug, Račič, Vrhovnik, 999 (29. 8. 1895, Nova vas, Bloke–22. 4. 1973, Cleveland) Častnik, general Jugoslovanske vojske v domovini. Po končani gimnaziji je bil vpoklican v avstrijsko vojsko. Leta 1919 se je pridružil generalu Rudolfu Maistru in sodeloval v bojih za severno mejo. Marca 1919 je vstopil v kraljevo jugoslovansko vojsko. Po končani višji vojaški akademiji je bil sredi tridesetih let imenovan za vojaškega atašeja v Atenah, kjer je ostal do leta 1939. Po vrnitvi je bil imeno- van za načelnika odseka v prometnem oddelku glavnega štaba v Beogradu. Po okupaciji Jugoslavije se je vrnil v Ljubljano in bil poslan v italijansko taborišče, od koder je bil izpu- ščen ob koncu leta 1942. Po vrnitvi se je pridružil slovenskim četnikom in spomladi 1943 postal pomočnik voditelja četniškega gibanja v Sloveniji Karla Novaka, bil je tudi član ile- galnega Vojnega sveta vaških straž. Po kapitulaciji Italije je bil nekaj mesecev zaprt, potem 882 BIOGRAFIJE je sodeloval pri ponovnem organiziranju četništva. Spomladi 1944 je dobil čin brigadnega generala in pod imenom Andrej prevzel vodstvo Jugoslovanske vojske v domovini za Slo- venijo. Sredi aprila 1945 ga je Narodni odbor imenoval za poveljnika Slovenske narodne vojske, ki je bila ustanovljena januarja 1945 z uredbo Narodnega odbora in je vključevala tako četnike kot domobrance. Načrti, da naj bi se SNV umaknila na Primorsko in od tam v Italijo, se niso uresničili, zato je Prezelj pred koncem vojne odšel v Furlanijo in se pre- dal Britancem. Do leta 1947 je bil v raznih taboriščih v Italiji, nato v Nemčiji, leta 1949 je emigriral v ZDA in se preživljal kot tovarniški delavec. Bil je poverjenik lista Ameriška do- movina, dodal je tudi kratek zapis h knjigi Vladimirja Vauhnika Nevidna fronta. (ES 9, str. 327; Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica; Ferenc, T., Priprave na konec vojne; Mlakar, B., Domobranstvo in konec vojne, str. 40–41, 43; Kranjc, M. F., Slovenska vojaška inteligenca; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 102.) Pribićević (Pribičević), Adam (24. 12. 1880, Hrvatska Kostajnica–7. 2. 1957, Windsor, Kanada) Hrvaški politik in publicist srbske narodnosti. Študij prava je končal v Zagrebu. Pred prvo svetovno vojno je politično deloval v Srbski samostojni stranki in nato v leta 1924 ustanovljeni Samostojni demokratski stranki. Največ pozornosti je posvečal izobraževanju podeželskega prebivalstva. Od leta 1903 do leta 1941, s prekinitvijo v vojnih letih, je bil urednik ali sodelavec Srbskega (pozneje Kmečkega) kola, ki je bil namenjen pospeševanju kulturnega in ekonomskega razvoja kmečkih slojev. Leta 1908 je bil na t. i. veleizdajalskem procesu v Zagrebu (skupaj z brati Milanom, Svetozar- jem in Valerijanom) obtožen snovanja protihrvaške dejavnosti in obsojen na več let ječe, a je bil leta 1910 proces razveljavljen. Med prvo svetovno vojno je bil poslan na fronto v Galicijo. Po vojni je nekaj časa živel v Beogradu in od leta 1924 v Vučitrnu na Kosovu. Od smrti brata Svetozarja v letu 1936 je bil do leta 1938 predsednik Samostojne demokratske stranke. Kot prepričan monarhist se je med drugo svetovno vojno javno opredelil za Dražo Mihailo- vića, se januarja 1944 udeležil t. i. svetosavskega kongresa in izdelal nov jugoslovanski pro- gram. Poleti istega leta je z ameriškim letalom poletel v Italijo, da bi zahodnim zaveznikom predstavil Mihailovićevo stališče, a ni bil uspešen. Odtlej je živel v emigraciji v Rimu, Parizu in nazadnje v Kanadi, kjer je leta 1957 naredil samomor. (Zapadni Srbi; Banija Online.) Prijatelj, Drago (Karel) (1922, Dolenje Ponikve–1945, ?) Študent. Od začetka leta 1944 do konca vojne je bil »desna roka« Janeza Marna v Dolenjskem odredu Jugoslovanske vojske v domovini, o njunem morebitnem predhodnem sodelovanju ni podatkov. Maja 1945 je skupaj z Marnom odšel na Koroško, prispel v Vetrinj, potem je za obema izginila vsaka sled; predvidevalo se je, da sta bila oba vrnjena v Jugoslavijo in tam umorjena. (Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 241; Velikonja, T., Črtomirova zla sreča; SI AS 1931, evidenca gradiva.) BIOGRAFIJE 883 Prijatelj, Ivan – Gornik Janez (20. 12. 1889, Gora nad Sodražico–21. 12. 1969, Argentina) Profesor in ravnatelj. Po končani klasični gimnaziji v Ljubljani je študiral naravoslovje na Dunaju, med prvo svetovno vojno je moral zaradi vpoklica k vojakom študij prekiniti. Po vojni je nada- ljeval študij na zagrebški univerzi, po diplomi je služboval kot profesor najprej na gimnaziji v Kočevju, potem v Mariboru, kjer je postal ravnatelj realne gimnazije in tudi učiteljišča, od leta 1939 do maja 1945 je bil ravnatelj ljubljanskega učiteljišča. Nekaj dni pred koncem vojne je odšel z družino v Italijo. V begunskem taborišču v Monigu je sprva vodil ljudsko šolo in otroški vrtec, nato je prevzel vodstvo tamkajšnje gimnazije. Ravnatelj begunske gi- mnazije je ostal tudi po preselitvi slovenskih beguncev v taborišči Servigliano in Senigalija. Ob koncu leta 1947 je moral zapustiti taborišče. Pod imenom Janez Gornik je pripotoval v Argentino, kjer je lahko dobil le uradniško službo. Tudi v emigraciji je spodbujal razvoj slovenskega šolstva in bil dejaven član slovenske skupnosti; bil je predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, odbornik Zedinjene Slovenije, ustanovitelj društva slovenskih akademikov, sodeloval je v odboru za Slovensko hišo v Buenos Airesu. (Profe- sor in ravnatelj Ivan Prijatelj, SvSL; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 358, 362, 427.) Prijatelj, Ivanka Ena izmed predavateljic protikomunistične propagande za šolnike pri propagan- dnem oddelku Informativnega urada pokrajinske uprave. (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 346.) 884 BIOGRAFIJE Puc, Dinko (Dominik) (6. 8. 1879, Ljubljana–23. 2. 1945, Dachau) Politik. Pravo je študiral v Gradcu in na Dunaju, odvetniško prakso je opravljal v Gorici, kjer je leta 1910 odprl odvetniško pisarno. Vključil se je tudi v tamkajšnje politično in kul- turno življenje. Bil je med ustanovitelji društva Narodna prosveta, član izvršilnega odbora Narodno napredne stranke na Goriškem in podpredsednik Narodne prosvete, ustanovil je Zvezo narodnih (pozneje kulturnih) društev na Goriškem in jo kot predsednik vodil do leta 1914. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil kot prvi izmed goriških Slovencev pod obtožbo srbofilstva aretiran in zaprt na goriškem gradu; ob začetku vojne z Italijo je bil sicer izpuščen, a kot rezervni oficir takoj poslan na soško fronto. Po zlomu Avstro-Ogrske je sodeloval v goriškem Narodnem svetu kot vojni referent. Po vojni, v letu 1919, je prišel kot zastopnik Gorice v začasno narodno predstavništvo v Beogradu, leta 1920 je zaradi italijanskih pritiskov preselil svojo odvetniško pisarno v Ljubljano. Kot predstavnik libe- ralne Jugoslovanske demokratske stranke je večkrat prišel v ljubljanski občinski svet, po uvedbi kraljeve diktature v letu 1929 je bil postavljen za ljubljanskega župana, leta 1935 za kratek čas tudi za bana Dravske banovine, potem se je umaknil iz političnega življenja in se posvetil svoji odvetniški pisarni. Od vsedržavne JNS, v katero so se po prepovedi strank na narodni osnovi v letu 1931 vključili tudi slovenski liberalci, se je vedno bolj odmikal. Leta 1937 je ustanovil tednik Slovenska beseda, dve leti pozneje še društvo z enakim imenom, v katerem je skušal zbrati s politiko JNS nezadovoljne somišljenike, vendar zadovoljivega odziva ni bilo. Aprila 1941 je bil član Narodnega sveta, ki ga je oblikoval ban Marko Natla- čen. Med nemško okupacijo, januarja 1944, je začel svoje privržence in znance pridobivati za vključitev v OF in bil pri tem precej uspešen, dokler ni bil v septembru istega leta prijet in odveden v nemško koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je umrl. (SB.) Pucelj, Ivan – Mesar (1. 6. 1877, Velike Lašče–25. 5. 1945, Dachau) Politik in pisatelj. Po dveh razredih gimnazije, ki jo je obiskoval v Ljubljani, se je moral zaradi očetove smrti vrniti domov ter prevzeti mesarsko obrt in posestvo. Odslej se je izobraževal sam, preizkusil se je tudi v literarnem ustvarjanju. Leta 1900 je odšel v ZDA, kjer je deloval kot BIOGRAFIJE 885 časnikar pri slovenskih glasilih v Clevelandu in Jolietu. Po vrnitvi v domovino v letu 1902 se je posvetil gospodarstvu in politiki. Kot pripadnik Narodno napredne stranke je kandidiral na volitvah za državni in deželni zbor, a je s poudarjanjem kmečkih koristi zbujal odpor v strankini meščanski večini. Po prvi svetovni vojni se je pridružil junija 1919 ustanovljeni Slovenski kmetijski stranki (pozneje se je preimenovala v Samostojno kmetijsko stranko) in postal član njenega izvršnega odbora, nekaj let je tudi urejal in izdajal strankino glasilo. Novembra 1920 je bil izvoljen za narodnega poslanca ustavodajne skupščine, od marca 1921 do decembra 1922 je bil minister za kmetijstvo v vladi, ki jo je vodil Nikola Pašić. Po- zneje je bil še večkrat izvoljen za poslanca, od aprila do decembra 1926 je bil znova minister za kmetijstvo, leta 1927 je njegova stranka stopila v opozicijo. Po uvedbi kraljeve diktature v letu 1929 je bil od septembra 1931 do januarja 1932 minister brez listnice. V letu 1932 se je vključil v novoustanovljeno vsedržavno politično stranko liberalne usmeritve Jugo- slovansko radikalno kmečko demokracijo, po njenem preimenovanju v JNS leta 1933 je postal njen podpredsednik. Od leta 1932 do leta 1934 je bil minister za socialno politiko in narodno zdravje, od leta 1935 do konca prve Jugoslavije tudi senator. Aprila 1941 je bil član Narodnega sveta, ki ga je oblikoval ban Marko Natlačen. Pod italijansko okupacijo je bil 27. maja 1941 imenovan v Pokrajinski sosvet Ljubljanske pokrajine (konzulto), a je že konec avgusta odstopil in se umaknil iz javnega življenja. Marca 1944 je odšel na zdravljenje v ljubljansko bolnišnico in potem v Zavetišče sv. Jožefa, kjer ga je ob koncu oktobra aretiral gestapo; do 16. decembra 1944 je bil zaprt v sodnih zaporih v Ljubljani, nato je bil odveden v taborišče Dachau, kjer je umrl v ameriški bolnišnici. (ES 10, str. 12; SB.) Pučnik, Jože (19. 5. 1886, Dobrova pri Konjicah–?, Slovenska Bistrica) Odvetnik. Svak liberalnega politika Alberta Kramerja. Kot odvetnik je služboval v Slovenski Bistrici. Bil je član odbora in direktorija JNS, Napredne demokratske stranke in Slovenske zaveze. Leta 1941 so ga nemške okupacijske oblasti izgnale v Srbijo, od koder se je vrnil v Ljubljano. Leta 1946 so mu povojne oblasti sodile tako zaradi sodelovanja v konzorciju časopisa Jutro kot podpiranja Draže Mihailo- vića; nekaj časa je bil zaprt, nato pomiloščen. Umrl je kmalu po vrnitvi iz zapora. (Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 43; Bevc, L., Spomini.) 886 BIOGRAFIJE Puš, Ludvik, dr. – Lubko, Manderž Janko (12. 1. 1896, Velike Češnjice–1. 9. 1989, New York) Politik, pisatelj in publicist. Gimnazijo je obiskoval v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Med prvo svetovno vojno je bil leta 1915 kot maturant poklican k vojakom. Po vojni je nadaljeval s študijem, zaključil ga je leta 1941 z doktoratom iz filozofije. Potem je bil na Kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu učitelj splošnoizobraževalnih predmetov, prefekt in vodja internata. Po uvedbi šestojanuarske diktature v letu 1929 je bil po zgolj desetih letih službe iz političnih razlogov upokojen. Pozneje se je ponovno zaposlil, in sicer pri Ljudski poso- jilnici, od leta 1936 je pri banski upravi vodil odsek za zadružništvo in kmetijstvo. Bil je tudi vodja Kmečke zveze, pozneje Mladinske kmečke zveze. Med nemško okupacijo je bil vodja propagandnega odseka pri novoustanovljenem Informativnem uradu pokrajinske uprave, ki mu je načeloval Janko Kregar. Ob koncu novembra 1943 se je propagandni od- sek osamosvojil, vendar izrazito katoliško usmerjeni Puš za krog, ki se je oblikoval okrog predsednika uprave Leona Rupnika, ni bil sprejemljiv. Zato je v letu 1944 prišlo do reor- ganizacije – v okviru novega informacijskega oddelka je bil vzpostavljen odsek Splošna propaganda, v katerem je dobival vedno pomembnejšo vlogo Izidor Cergol, privržeec Ljo- tićevega zbora, ki je uporabljal vse najnovejše dosežke nacistične propagandne tehnike; Puš je namreč skupaj s Stankom Kociprom in Nikolajem Jeločnikom zagovarjal mnenje, naj Slovenci podpirajo Nemce le toliko, kolikor je nujno potrebno za koristi slovenskega naroda, medtem ko so se ljotićevci (poleg Cergola še Miljenko Urbančič in Boris Smerdu) zavzemali za odločno in brezkompromisno sodelovanje z Nemci. Po končani vojni se je Puš umaknil na Koroško, od jeseni 1947 je deloval v Salzburgu kot organist. Leta 1949 je emigriral v ZDA. Od leta 1952 je živel v New Yorku, kjer je postal tajnik Zveze krščan- sko demokratskih strank srednje Evrope in glavni tajnik SLS, od leta 1968 je bil tudi njen podpredsednik. Kot predstavnik SLS je bil od leta 1971 tudi tajnik Slovenskega narodnega odbora. Pred drugo svetovno vojno je napisal dve knjigi o kmečki problematiki, po njej še tri knjige spominov. Svoje poglede na gospodarski in politični razvoj slovenskega naroda je strnil v članku Pismo v Argentino, objavljeno leta 1987 v Ameriški domovini. (ES 10, str. 20, Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 119–121; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 95, 340; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 791.) BIOGRAFIJE 887 R Radanovič, Anton Pred in med drugo svetovno vojno je bil ravnatelj Gospodarske zveze in sodeloval z vodstvom nekdanjega banovinskega Prehranjevalnega zavoda (Prevod). Idejno je bil bli- zu stražarjem, saj je z Lambertom Ehrlichom delil poglede tako na povojni razvoj Sloveni- je kakor tudi skrb za slovenske vojne begunce. (Žebot, C., Neminljiva Slovenija, str. 218.) Radenković, ? – Marko, delegat Marko Inženir, četniški podpolkovnik, doma iz Beograda. Med drugo svetovno vojno je bil vojaški delegat Draže Mihailovića pri Povelj- stvu Jugoslovanske vojske v domovini za Slovenijo. Kdaj je prišel v Slovenijo, ni znano, vsekakor je bil tu najpozneje od pomladi leta 1944. Radenković je imel stike z drugimi Mihailovićevimi predstavniki v Sloveniji, še posebej z Antonom Krošlom. Po vojni je emigriral. (SI AS 1931, OMS, 500-11/31, 502-6/8, 12, 600-21/405, 406; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) Radić, Marija (27. 8. 1874, Praga–17. 7. 1954, Zagreb) Hrvaška učiteljica, publicistka in političarka češkega rodu, rojena kot Marie Dvořáková. Leta 1894 je zaključila učiteljišče v Pragi in kmalu zatem spoznala bodočega moža, hrvaškega politika Stjepana Radića. Štiri leta pozneje sta se poročila; živela sta na Češkem, Hrvaškem, v Parizu, leta 1902 sta se ustalila v Zagrebu. Potem ko je Stjepan Radić skupaj z bratom Antunom v letu 1904 osnoval Hrvaško ljudsko kmečko stranko (pozneje Hrvaška kmečka stranka – HSS), se je v politično življenje – kolikor je bilo to takrat za ženske sploh mogoče – vključila tudi Marija. Posebej se je osredotočila na vpra- šanja svojega spola in postala odločna zagovornica ženske enakopravnosti. Po nastanku jugoslovanske države, ko se je Hrvaška kmečka stranka razvila v množično stranko, je prevzela vodstvo njene ženske organizacije; da bi bila sprejemljiva za širši krog volivcev, je prejšnje zahteve nekoliko omilila, vendar je poudarila nacionalni interes ter materin- sko in socialno vlogo ženske. Ko je bil Stjepan Radić leta 1928 ustreljen v jugoslovanskem parlamentu, je neutrudno iskala pravico tako znotraj države kot v mednarodnih institu- cijah. Med drugo svetovno vojno je sicer nasprotovala tako nemškim okupatorjem kot ustaški državni tvorbi, Neodvisni državi Hrvaški, vendar večjih težav ni imela. Po vojni se je s somišljeniki sestajala v Slovanski knjigarni in izdajala list Narodni glas, ki je izražal kritične poglede na nove komunistične oblasti. Marija Radić je bila uvrščena med poli- tične nasprotnike, vendar sama nikoli ni bila v zaporu, temveč so bili preganjani njeni družinski člani. (Lipovac, M., Marija Radić.) 888 BIOGRAFIJE Rainer, Friedrich (28. 1. 1903, Šentvid ob Glini–november 1950?, Ljubljana?) Avstrijski notar in nacistični funkcionar, višji vodja SS in gauleiter (pokrajinski vodja). Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, zatem je v Gradcu študiral pravo, po uspešno opravljenem pravosodnem izpitu je postal notar v Celovcu. Že pred tem se je pridružil avstrijskim oddelkom SA, leta 1930 nacistični stranki ter nato oddelkom SS in SD. Prijate- ljeval je tudi z Odilom Globočnikom. Že pred vojno je bil pokrajinski vodja v Salzburgu. Proti koncu novembra 1941 ga je Hitler postavil za pokrajinskega vodjo na zasedenih ozemljih Gorenjske in Mežiške doline. Na nemških zasedenih ozemljih v Sloveniji je na- stopal kot pooblaščenec komisarja za utrjevanje nemštva Heinricha Himmlerja. Po itali- janski kapitulaciji ga je Hitler postavil za Vrhovnega komisarja operacijske cone Jadransko primorje. Ob koncu vojne so ga zajeli Britanci in ga predali mednarodnemu sodišču v Nürnbergu, kjer je pričal proti 24 glavnim obtožencem. Leta 1947 je bil predan Jugoslaviji, kjer je bil pred vojaškim sodiščem 4. armade v Ljubljani obsojen na smrt; po nekaterih podatkih je bila obsodba izvršena šele ob koncu leta 1950. (WW2 Gravestone; Ferenc, T., Okupacijski sistemi; Tominšek Čehulić, T., Usmrčeni po sodbah, str. 298; Elste, A., Nacistična Avstrija, str. 140–173, 187, 191; SNZ, str. 586; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 88.) Rant, Alojz, dr. (18. 6. 1901, Reteče–27. 12. 1987, Ljubljana) Sodnik. Po končanem študiju prava je kot sodnik služboval tako v Sloveniji kot tudi v dru- gih predelih Jugoslavije. Med okupacijo se je opredelil proti OF, zaradi česar je bil po vojni postavljen pred sodišče. Ob koncu leta 1945 je bil oproščen, vendar je izgubil volilno pravico. V letu 1949 je bil znova aretiran in poslan na t. i. družbeno koristno delo. Po prestani kazni se je odločil za študij teologije, bil posvečen v duhovnika, potem je kot žu- pnik deloval do upokojitve; nazadnje je služboval v Velesovem. (Bertoncelj, M., Uresničil stričevo željo.) BIOGRAFIJE 889 Rant, Pavle (16. 2. 1923, Kranj–28. 11. 1984, Catelar, Argentina) Politik in publicist. Leta 1941 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Med okupacijo je bil sodela- vec slovenske politične policije in pisal prispevke za časnika Slovenec in Domoljub. Leta 1945 je odšel v Rim in sodeloval pri delu Socialnega odbora. V letu 1948 se je izselil v Ar- gentino in se zaposlil kot uradnik pri nekem podjetju. Poleg tega je bil dejaven v Društvu Slovencev v Buenos Airesu, član načelstva SLS in tajnik njenega poverjeništva za Argenti- no, sourednik Svobodne Slovenije in pisec številnih prispevkov, tudi s politično vsebino. (Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 121; Rot, A., Bojevnika, str. 457.) Rasberger, Pavel (21. 1. 1882, Ljubljana–6. 1. 1967, Maribor) Igralec, režiser in glasbenik. Sprva se je izučil urarstva, vendar ga je ljubezen do glasbe odvrnila od urarske- ga poklica. Glasbeno se je izobraževal pri Mateju Hubadu in v šoli Glasbene matice. Od leta 1900 do leta 1904 je pel v opernem zboru Deželnega gledališča v Ljubljani, pomagal pri operni korepeticiji in nastopal v gledaliških predstavah, potem je bil nekaj let mestni kapelnik, pevovodja in organist v Bakru, nato je nastopal v ljubljanskem in zagrebškem deželnem gledališču. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, v letu 1919 se je preselil v Maribor in nastopal v tamkajšnjem narodnem gledališču. Po nemški okupaciji Maribora je živel v Ljubljani brez zaposlitve, po končani vojni se je vrnil v Maribor, kjer je nastopal kot igralec, pevec in režiser dramskih del in operet. Dve leti pred smrtjo je objavil delo z naslovom Moji spomini. (ES 10, str. 84; SB.) 890 BIOGRAFIJE Reisman, Avguštin, dr. (28. 8. 1889, Počenik–20. 2. 1975, Maribor) Pravnik in odvetnik. Pravo je študiral na praški univerzi, kjer je leta 1915 doktoriral. Po opravljeni sodni in odvetniški praksi je v letu 1926 odprl odvetniško pisarno v Mariboru. Kot odvetnik je zastopal predvsem slovensko (podravsko) delavstvo, ki je bilo sicer precej odvisno od nem- škega kapitala; tako se je povezal s socialno demokracijo in se vključil v delavsko gibanje, v okviru katerega se je zavzemal zlasti za uveljavljenje obstoječe socialne zakonodaje. Kot številni drugi odvetniki tistega časa je bil Reisman dejaven tudi na narodno-kulturnem področju, poleg tega je 10 let predsedoval mariborski podružnici Jugoslovansko-češkoslo- vaške lige, kjer je v času svojega bivanja v Mariboru deloval tudi Albin Šmajd. Po nemški okupaciji leta 1941 je bil izseljen v Gornji Milanovec, pozimi 1942/1943 je bil konfiniran v taborišču Banjica. Po vojni je bil do leta 1947 odvetnik v Mariboru, potem pravni referent v zadružnih podjetjih. (SB.) Rekar, Ernest, dr. (6. 1. 1883, Ljubljana–1947, Ljubljana) Odvetnik in industrialec. Leta 1915 je odprl odvetniško pisarno v Trstu. Po prvi svetovni vojni je bil lesni trgovec na Jesenicah; bil je tudi odbornik Glasbene matice v Trstu ter član upravnega sveta in eksekutive Ljubljanske kreditne banke. Po vojni je bil obsojen na zaporno kazen. (Vovko, A., Odborniki in članstvo; PŽ; Popisi prebivalstva, sistory.si; Štipendijske ustanove; Mikola, M., Zaplembe, str. 126.) BIOGRAFIJE 891 Remec, Bogumil (Bogomil) – Kmet Lovro, Lovro, Dr. Zarnik, oni, ki je povedal, da so Tebe (Stareta, op.) iskali na Vrhniki (14. 8. 1878, Trst–7. 2. 1955, Buenos Aires) Politik in gospodarstvenik. Leta 1901 je zaključil študij prirodopisa, matematike in fizike na Dunaju, potem je služboval kot gimnazijski profesor v Kranju, Ljubljani in Novem mestu. Leta 1908 je organiziral novo ustanovljeno dvorazredno trgovsko šolo v Ljubljani in jo vodil do leta 1917. Nato je bil profesor in od leta 1928 tudi ravnatelj Druge državne gimnazije (Poljane) v Ljubljani. Spomladi 1932 je bil premeščen v Srbijo, v Kruševac, od koder se je jeseni 1935 vrnil na staro mesto in bil na začetku leta 1937 upokojen. Politično je bil dejaven v SLS. Pred letom 1917, ko je stranko vodil Ivan Šusteršič, je bil Remec v »opoziciji«, saj je pripa- dal t. i. »mladinom«, ki so jim bila blizu stališča Janeza Evangelista Kreka in so nasprotovali brezpogojnemu zagovorniku habsburške monarhije Ivanu Šusteršiču. Leta 1917, ko je priš- lo do prenovitve strankine organizacije, je bil Remec izvoljen za njenega tajnika. Tik pred koncem prve svetovne vojne, avgusta 1918, je bil izvoljen v predsedstvo Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro, oktobra še za člana Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu. Od marca do septembra 1920 je bil poverjenik za notranje zadeve pri Narodni vladi v Ljubljani, kasneje tudi posle vodeči podnačelnik SLS. Bil je med ustanovitelji pred- hodnic Vzajemne posojilnice in njen poznejši ravnatelj, član vodstvenih organov Zadružne zveze, Zadružne gospodarske banke, delniške družbe Union, tovarne Stora, podjetja Šešir v Škofji Loki, kot predsednik stavbne zadruge Stadion je izvedel gradnjo športnega stadiona v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v t. i. odboru vaških straž, ki je vodil denarno oskrbo protirevolucionarnih oddelkov; po mnenju VOS OF je bil tudi član neka- kšnega vrhovnega štaba »bele garde«, ki naj bi se sestajal pri Marku Natlačenu. Ob koncu vojne je odšel v emigracijo. (ES 10, str. 166; SB; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 388; SI AS 991.) Remškar, Slavka Zasebna nameščenka. Članica Slovenske dekliške legije. (SI AS 1931, OMS, 503-9/3, 4.) 892 BIOGRAFIJE Repinc, Jože (8. 3. 1898, Bohinjska Bistrica–?) Rudar, predvojni komunist. V KPJ je deloval od leta 1920 dalje, član stranke naj bi postal leta 1926, ko je dobil nalogo vzpostaviti ilegalne celice na področju Bohinja. Na začetku tridesetih let je bil ku- rir pri Centralnem komiteju KPJ. Ker je bila za njim razpisana tiralica, je obdobje od leta 1933 do leta 1936 preživel kot politični emigrant v Sovjetski zvezi. Jeseni 1936 je odšel kot prostovoljec mednarodnih brigad v Španijo. Od leta 1939 do leta 1941 je živel v različnih taboriščih v Franciji, od tam je pobegnil v domovino. Nekaj časa je bil zaprt v Begunjah, pozneje je bil izseljen v Srbijo, kjer se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Leta 1944 je bil zajet in odpeljan v taborišče Mauthausen. Po vojni je živel z družino v Bohinjski Bistrici v zelo skromnih razmerah. (SI AS 1589/IV, šk. 4471, Repinc Jože). Resman, France – Mlinar France (15. 8. 1893, Reznek na Gorici–7. 12. 1969, Radovljica) Ravnatelj Mestne hranilnice in župan. Trgovsko šolo je obiskoval v Ljubljani. Leta 1927 je postal ravnatelj Mestne hranilni- ce v Radovljici in leta 1936 župan občine Radovljica. Obe funkciji je opravljal do okupacije, ko je bil izseljen v Srbijo, od koder se je predčasno vrnil in potem do konca vojne živel v Ljubljani. Po končani vojni se je vrnil v Radovljico, kjer je bil ponovno ravnatelj Mestne hranilnice, pozneje tudi radovljiške podružnice Komunalne banke Kranj. Leta 1950 se je upokojil, a je še vedno opravljal knjigovodske posle v manjših podjetjih. Bil je tudi dolgo- letni sodelavec Čebelarskega muzeja v Radovljici. (DAR.) Resman (Resmann), Vinko (16. 7. 1869, Gorica pri Radovljici–30. 12. 1935, Radovljica) Obrtnik, trgovec in politik. V Radovljici se je izučil usnjarske obrti, ki jo je potem samostojno vodil do leta 1918, obenem se je ukvarjal tudi s trgovino z lesom. Leta 1918 je opustil svoj primarni poklic in postal uspešen trgovec z lesom ter lastnik parne žage na Bohinjski Beli. Od leta 1922 do leta 1934 je bil župan občine Radovljica. Kot član SLS je bil izvoljen za krajevnega in okrajnega predsednika JRZ. Bil je tudi predsednik radovljiške Mestne hranilnice, po- budnik izgradnje kopališča v Radovljici, ki ga je zasnoval Ivan Vurnik, veliko je pomagal cerkvi in leta 1930 plačal račun za stranski oltar v cerkvi sv. Petra v Radovljici, narejen po Vurnikovih načrtih. Julija 1931 si je pri padcu z voza poškodoval hrbtenico in dobra štiri leta zatem umrl. (DAR.) BIOGRAFIJE 893 Režek, Borut – Borut (16. 6. 1922, Novo mesto–2. 1. 1971, Ljubljana) Odvetnik. Borut Režek je bil sin novomeškega odvetnika Josipa Režka. Med drugo svetovno vojno je bil še študent ljubljanske pravne fakultete, odvetniško prakso je nastopil leta 1956. Pred vojno je bil član Mladine JNS v Novem mestu in med vojno tamkajšnje Slovenske zaveze. Deloval naj bi kot kurir glavnega štaba jugoslovanske vojske v Sloveniji. Poskus obnove pred tem razbite Državne obveščevalne službe (DOS) konec decembra 1944 ni bil uspešen. Gestapo je aretiral več obveščevalcev in politikov, ki jih je našel na seznamu are- tiranega Milana Bana, novega vodje DOS. Septembra 1944 je bil aretiran tudi Režek, ki je bil nato interniran v Dachau, od koder se je vrnil 1. junija 1945. Od leta 1951 je bil kratek čas asistent na pravni fakulteti v Ljubljani, vendar je bil zaradi političnih pritiskov še s tremi drugimi starejšimi kolegi leta 1952 odpuščen. Zatem se je posvetil advokaturi. (SI AS 1931, OMS, 600-1/343, 350, 359, 367, 368, 452, 600-14/60, 502-1/9, 94, 502-3/15, 502-6/13, 158; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov; OSP; PŽ; Gabrič, A., Vodopivec, P., Politični pritiski in izključevanja, str. 23; Saje, F., Belogardzem, str. 208.) Režek, Josip (5. 3. 1883, Krašnji Vrh–22. 12. 1966, Novo mesto) Odvetnik. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, nato je šolanje nadaljeval na novomeški gi- mnaziji. Po maturi je študiral pravo, najprej na Dunaju, nato v Pragi. Zaradi začetka prve svetovne vojne je diplomiral leta 1920 na pravni fakulteti v Ljubljani in se odločil za od- vetniški poklic, ki ga je uspešno opravljal v Novem mestu. V politiko je vstopil leta 1924 in postal novomeški župan. Po uvedbi diktature kralja Aleksandra je bil član vladne stranke Jugoslovanske radikalne kmečke demokracije, ki se je pozneje preimenovala v JNS. Ko je leta 1935 sklenil župansko kariero v Novem mestu, je bil na listi takratnega predsednika vlade Bogoljuba Jevtića za srez Novo mesto izvoljen v Narodno skupščino in postal njen podpredsednik. Med drugo svetovno vojno so ga partizani večkrat zaprli. Vojaško sodišče ga je 3. avgusta 1945 spoznalo za krivega, ker naj bi zagovarjal domobranstvo in deloval v njihovo korist, čeprav mu očitanih ravnanj niso dokazali. Dobil je osem let zaporne kazni, 894 BIOGRAFIJE izgubil je volilno pravico in pravico do javne službe. Zaplenili so mu večino premoženja, ostal je brez pokojnine. Sicer je bil kmalu izpuščen, a je ostal odrinjen na družbeni rob. (Rems, L., Dr. Josip Režek; OSP; Saje, F., Belogardizem, str. 208.) Ribičič, Mitja (19. 5. 1919, Trst–28. 11. 2013, Ljubljana) Politik in publicist. Po maturi se je leta 1938 vpisal na pravno fakulteto, kjer je končal šest semestrov, nato je študij zaradi vojne opustil. Do leta 1938 je bil pripadnik Sokola, med študijem član Ju- goslovanskega naprednega akademskega društva Jadran in tik pred okupacijo primorskega društva Doberdob in Slovenskega kluba na univerzi. Po razpadu Jugoslavije spomladi 1941 se je vključil v OF, oktobra istega leta še v Komunistično partijo Slovenije. Svojo politično kariero je začel kot odgovorna oseba za partijsko tehniko na Štajerskem in v Drugi grupi odredov. Od oktobra 1942 do januarja 1943 je bil sekretar moravsko-litijskega okrožja. Bil je tudi politični komisar brigade 4. operativne cone in Koroške grupe odredov s činom ma- jorja. Od novembra 1944 do aprila 1945 se je šolal na višji vojaški šoli v Moskvi. Po vrnitvi je imel vodilne funkcije sprva pri slovenski Ozni, nato pri njeni naslednici UDV. Po letu 1951 je bil med drugim republiški javni tožilec, slovenski notranji minister, poslanec republiške in zvezne skupščine, predsednik jugoslovanske vlade, podpredsednik predsedstva SFRJ, bil je tudi član najvišjih organov partije in drugih političnih organizacij. Leta 1998 je bil s strani dveh odvetnikov ovaden zaradi genocida v povojnem času, a je tožilstvo ovadbo zavrglo. Zaradi domnevne odgovornosti za povojne izvensodne poboje so ga ponovno ovadili leta 2005, vendar so se postopki čez slabo leto zaključili. (ES 10, str. 203; SI AS 1589/IV, šk. 4508, Ribičič Mitja; K. V., Umrl je Mitja Ribičič; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 822.) Ribnikar, Bojan (3. 2. 1914, Ljubljana—10. 4. 1989, San Francisco) Novinar, urednik in gospodarstvenik. Njegov oče je bil Adolf Ribnikar, mariborski politik in delničar Mariborskega ve- černika Jutra (v letih 1938–1941 preimenovan v Večernik), pred tem tudi solastnik lju- bljanskega Jutra; sina je že v tridesetih letih vključeval v vodstvo stranke Jugoslovanska BIOGRAFIJE 895 radikalno-kmečka demokracija, ki je bila predhodnica JNS. Študiral je v Ljubljani, kjer je bil član akademskega društva Jadran, in nato še v Zagrebu. V letih 1939–1940 je postal urednik za zunanjo politiko, nato glavni urednik Večernika, enega izmed bolj prozaho- dno usmerjenih slovenskih časopisov. Po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 se je iz Maribora umaknil v italijansko okupacijsko cono. Leta 1944 je z ženo Vido, rojeno Pahernik, prebe- žal v Italijo. Po osvoboditvi Rima sta oba delala za zahodne zaveznike, poleti 1945 sta se vrnila v Trst. Ribnikar je postal urednik časnika Glas zaveznikov, žena je delala na radiu. Leta 1947 sta emigrirala v Argentino in po dveh letih v ZDA, najprej v New York, kasneje v San Francisco, kjer je bil Ribnikar solastnik potovalne agencije. (Vodušek Starič, J., Sloven- ski špijoni, str. 163–164, 372, 379, 382–383; Kamra, Popisi prebivalstva, sistory.si.) Rigler, Alojzij (1. 10. 1893, Praproče–?) Veterinar, šef tržnega inšpektorata pri mestni občini Ljubljana. V letu 1938 je bil član t. i. štirinajsterice, ki je ob Antonu Korošcu vodila SLS in vstopila v poslanski klub JRZ. Na listi JRZ je bil poslanec za Kočevje. Med vojno je bil med podpisniki vdanostne resolucije Mussoliniju, nato je bil zaradi suma sodelovanja z OF zaprt. Leta 1944 je bil tudi član pokrajinskega odbora SLS za Ljubljansko pokrajino. Ekse- kutiva SLS ga je proti koncu vojne imenovala za člana t. i. začasnega slovenskega narodnega predstavništva. Sodeloval je pri oblikovanju t. i. Katoliškega bloka in podpisal protikomu- nistično spomenico. (Gašparič, J., SLS 1890–1941, str. 42; SI AS 1931, OMS, 600-1/588, 600-2/12, 31, 131, 152, 185, 600-21/413b; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Rob, Ivan (17. 8. 1908, Trst–12. 2. 1943, Ligojna) Pesnik, satirik in časnikar. Po opravljeni gimnazijski maturi v Ljubljani leta 1929 se je vpisal na študij slavistike na ljubljanski univerzi, ki ga ni dokončal. V študentskih letih je sodeloval v svobodomisel- nih gibanjih in klubih, prirejal satirične nastope in objavljal prispevke v raznih glasilih, od leta 1937 je kot svobodni književnik živel najprej v Ljubljani, potem v Mariboru. Pisal je članke, črtice, pesmi, igre, posebej je treba izpostaviti povest v verzih Deseti brat, posodo- bljeno in humorno obarvano priredbo Jurčičevega romana. Julija 1942 je odšel v partizane, zbral kulturno umetniško skupino in z njo nastopal po Dolenjskem; nato je prišel v sanite- tni oddelek Cankarjeve brigade, kjer naj bi izdajal humorni list in radijski vestnik. Januarja 1943 so ga italijanske enote zajele in ustrelile. (ES 10, str. 243, 244; SB.) 896 BIOGRAFIJE Robotti, Mario (25. 11. 1882, Alessandria, Piemont–1955, Rapallo?) Italijanski poklicni častnik, general. V letih 1941–1942 je bil poveljnik 11. armadnega zbora, ki je deloval v Ljubljanski pokrajini. S politiko, ki jo je vodil visoki komisar Emilio Grazioli, ni bil zadovoljen, saj se je zavzemal za uporabo bolj brutalnih metod pri zatiranju OF in partizanstva, vključno z re- presalijami nad civilnim prebivalstvom. Ko mu je 19. januarja 1942 Mussolini predal popoln nadzor nad vojaškimi enotami, je začel s streljanjem talcev, medtem ko je Ljubljano obdal z bodečo žico, strojničnimi gnezdi in topništvom. Sledile so množične aretacije osumljen- cev, povezanih z odporom. Sredi julija, ko mu je uspelo povečati število vojakov svojega armadnega zbora na 70.000 in je dosegel še nadzor nad policijo, je začel svojo največjo protipartizansko operacijo – veliko ofenzivo proti partizanskemu osvobojenemu ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem. Na začetku februarja 1943 je zamenjal generala Roat o na mestu poveljnika 2. italijanske armade v Jugoslaviji. Po kapitulaciji Italije se mu je uspelo izogniti prijetju; umaknil se je v Rappalo, kjer je z družino živel kot zasebnik. (Ferenc, T., Fa- šisti brez krinke, str. 503; Mario Robot i, PP; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 878.) Rojic, Viktor Mihael (26. 9. 1908, Zalošče–26. 5. 1942, Ljubljana) Pravnik. Pravo je študiral v Ljubljani, maja 1942 je bil kot spremljevalec Lamberta Ehrlicha skupaj z njim ubit na Streliški ulici v Ljubljani. (Smrtne žrtve, sistory.si; Pust, A., Palme mučeništva, str. 42, 279, 280.) Rojina, Anton (24. 5. 1877, Ljubljana–15. 11. 1958, Ljubljana) Obrtnik, industrialec in politik. Po zaključenem vajeništvu v Ljubljani je delal kot mizarski pomočnik v Celovcu, Innsbrucku, Zürichu, Parizu in Londonu. Leta 1906 se je vrnil v domovino in odprl svojo obrtniško delavnico. Po prvi svetovni vojni je z družabnikom prevzel pohištveno tovarno BIOGRAFIJE 897 v Ljubljani in ustanovil podjetje A. Rojina & Comp., ki je izdelovalo stavbno opremo tudi za kraljevi dvor; od leta 1937 je podjetje vodil sam. Bil je član prvega odbora Društva ro- kodelskih mojstrov, odbornik Trgovsko-obrtne zadruge in Zveze industrialcev, dolga leta svetnik v industrijskem odseku Zbornice za trgovino, obrt in industrijo ter podpredsednik ljubljanske Mestne hranilnice. Kot ugleden privrženec SLS je bil med drugim oblastni po- slanec SLS za Ljubljano v letu 1928, istega leta je postal še tajnik SLS. Leta 1935 je pristopil k JRZ, vendar vidnejših funkcij ni opravljal. Po drugi svetovni vojni je prenehal z delom. (SB; Zbornik KDRP, str. 52–53.) Rommel, Erwin (15. 11. 1891, Heidenheim–14. 10. 1944, Herrlingen, Ulm) Nemški general. Med prvo svetovno vojno se je boril v Franciji, Romuniji in Italiji, zatorej tudi na soški fronti. Tako v času weimarske kot nacistične Nemčije je ostal frontni častnik, obenem je znanje prenašal na mlajše, saj je služboval na več vojaških akademijah. Na začetku druge svetovne vojne je bil imenovan za poveljnika čet, ki so varovale Hitlerjev štab, leta 1940 je prevzel poveljstvo 7. tankovske divizije. Največje uspehe je dosegel na afriškem bojišču, kamor je bil poslan na pomoč poraženi italijanski vojski v Libiji. Zaradi njegovih drznih napadov presenečenja je dobil nadimek Puščavska lisica. Konec oktobra 1942 so bile nje- gove enote že drugič poražene pri El-Alameinu, zato so se morale umakniti v Tunis. Leta 1944 mu je bila zaupana obramba francoske obale pod Rokavskim prelivom pred morebi- tno invazijo zaveznikov. Julija 1944 je bil v času zavezniške invazije ranjen. Po neuspelem atentatu na Hitlerja je postalo jasno, da je imel stike z zarotniki, zato je bil prisiljen narediti samomor. (EB; Torkar, B., Rommel.) Roosevelt, Franklin Delano (30. 1. 1882, Hyde Park, New York–12. 4. 1945, Warm Springs, Georgia) Ameriški demokratski politik. V obdobju 1933–1945 je bil predsednik ZDA; uvedel je novo ekonomsko politiko (New Deal), s katero je želel obvladati posledice gospodarske krize (poseganje države v gospodarstvo z dajanjem ugodnih kreditov, javnimi deli, davčnimi olajšavami, s pomočjo kmetom, ureditvijo delovnega časa in plač, krepitvijo pravic sindikatom itd.). Med drugo svetovno vojno je skupaj s Churchillom in Stalinom vodil protihitlerjevsko koalicijo in so- deloval pri načrtih za povojno ureditev sveta. (Leksikon CZ, str. 702, 914; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 96.) 898 BIOGRAFIJE Rösener, Erwin (2. 2. 1902, Schwerte–4. 9. 1946, Ljubljana) Nemški general SS (Schutzstaffel). Od leta 1926 je bil član nacistične stranke, pozneje višji častnik SS in policije, od leta 1941 pristojen tudi za nemško zasedbeno območje na Slovenskem. Sprva je ve- činoma deloval na Bledu, od jeseni 1943 v Ljubljani. Med drugim je bil tudi poveljnik Operativnega štaba za boj proti partizanom in soustanovitelj Slovenskega domobranstva. Maja 1945 so ga zahodni zavezniki našli v vojaški bolnišnici v Beljaku, kjer se je skrival preoblečen v navadnega vojaka. Pozneje so ga kot vojnega zločinca predali jugoslovan- skim oblastem. 27. avgusta 1946 je bil pred vojaškim sodiščem v Ljubljani zaradi vojnih zločinov obsojen na smrt z obešanjem. (ES 10, str. 289; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 87; Traces.) Roš, Fran – Restar, dr. Pivo (14. 1. 1898, Kranj–22. 8. 1976, Celje) Pisatelj, pesnik in dramatik. Po maturi na celjski gimnaziji se je vpisal na pravno fakulteto v Zagrebu, a je študij zaradi slabih gmotnih razmer opustil. Veselilo ga je delo z mladimi, zato se je odločil za učiteljski poklic in v Ljubljani opravil dodatno učiteljsko maturo. Na literarno pot je stopil kot član krožka Kondor, ki je v letih 1913/1914 pod vodstvom Rudolfa Maistra združeval BIOGRAFIJE 899 narodno radikalne celjske gimnazijce. Zaradi ostrih protiavstrijskih stališč je imel težave z oblastmi. Novembra 1919 je nastopil svojo prvo službo v Preboldu, si ustvaril družino in se leta 1925 preselil v Celje, kjer je poučeval na mestni deški šoli in postal eden od ste- brov kulturnega, narodnostnega in političnega življenja v mestu. Pisal je tako za otroke kot za odrasle. Med drugo svetovno vojno so ga Nemci kot zavednega Slovenca skupaj z ženo in otroki izselili v Srbijo. O tem času govorijo Pesmi iz ječe in pregnanstva ter zbirka spominov Slovenski izseljenci v Srbiji 1941–1945. Pred koncem vojne se je vrnil v Celje in se zaposlil kot okrožni šolski nadzornik. Leta 1953 se je upokojil, a je še naprej obiskoval otroke po šolah in jim bral dela, ki jih je v veliki meri posvetil prav najmlajšim. (OŠ Frana Roša; Knjižnica Celje.) Roter, Zdenko, dr. (12. 8. 1926, Ljubljana) Sociolog. Poleti 1942 se je pridružil partizanski Gubčevi brigadi; od leta 1943 je bil kurir in že naslednje leto je postal vodja ene izmed najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. V KPS se je včlanil 1. avgusta 1943. Proti koncu vojne je bil vpoklican v Ozno. Tam je ostal tudi po februarju 1946, ko se je ta preimenovala v Upravo državne varnosti (UDV); dejaven je bil predvsem v referatu za »kler«. Ob koncu petdesetih let je zapustil UDV in se posvetil študiju; leta 1963 je diplomiral na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, leta 1974 je dok- toriral iz sociologije na filozofski fakulteti v Sarajevu. Od leta 1963 je predaval na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani (poznejši Fakulteti za sociologijo, politične in novinarstvo – FSPN), od leta 1980 kot redni profesor; v letih 1981–1983 je bil dekan, ob upokojitvi v letu 1991 je bil razglašen za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. V šestdesetih letih je bil eden od svetovalcev liberalnega predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča in po osamosvojitvi Slovenije svetovalec predsednika republike Milana Kučana. (ES 10, str. 293; SI AS 1589/IV, šk. 4321, Roter Zdenko; Zdenko Roter, MMC RTV SLO.) 900 BIOGRAFIJE Rožman, Gregorij, dr. – Frank Pankracij, Gregorij Grega, Grega, Oseba, Pastir (9. 3. 1883, Dolinčice–16. 11. 1959, Cleveland) Škof. Bogoslovje je študiral v Celovcu in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Leta 1908 je postal kaplan v Borovljah, v naslednjem letu je pripravljal doktorat na Dunaju in leta 1912 promoviral. Potem je bil dve leti prefekt malega semenišča v Celovcu, leta 1913 je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem vseučilišču v Celovcu. Leta 1919 se je odzval vabilu novoustanovljene teološke fakultete v Ljubljani in prevzel katedro za cerkveno pravo. Marca 1929 ga je papež Pij XI. na prošnjo tedanjega ljubljanskega škofa Antona Bona- venture Jegliča, ki je Rožmana izbral za svojega naslednika, imenoval za ljubljanskega škofa pomočnika in avgusta 1930 za ljubljanskega škofa. V prvem desetletju škofovanja je bil Rož- man dejaven na karitativnem, socialnem in kulturnem področju, zavzemal se je za misijone in skrbel za slovenske izseljence, posebno pozornost je posvečal pastoralni dejavnosti duhov- nikov, krepitvi in poglabljanju vere med verujočimi. Za Rožmana je bilo značilno tudi, da je pripisoval velik pomen sodelovanju laikov pri obrambi in širjenju katoliške vere. V Sloveniji je bila v ta namen že leta 1923 ustanovljena organizacija, poimenovana Katoliška akcija, ki naj bi vzgajala zavedne in načelne katoličane ter prispevala k socialni obnovi družbe, a je v Jegličevem obdobju služila predvsem kot nekakšna streha, pod katero naj bi se združila in poenotila različna katoliška društva. Škof Rožman je pospeševal nastanek samostojnih organizacij Katoliške akcije, medtem ko naj bi bile vse ostale katoliške organizacije le njene pomožne sile; svoja pojmovanja je predstavil v Pravilih Slovenske katoliške akcije, objavljenih leta 1936 v glasilih slovenskih škofij. Organiziral je tudi dve odmevni verski manifestaciji, ju- goslovanski evharistični kongres leta 1935 in kongres Kristusa kralja v letu 1939. Na škofijski sinodi leta 1940 v Ljubljani je začrtal smernice prihodnjega dela, njegove težnje so jasno raz- vidne iz Pastoralnih instrukcij, objavljenih v istem letu, v katerih je poudaril pomen verskih in cerkvenih organizacij, zlasti Katoliške akcije, posvaril proti veri nasprotnim organizacijam in društvom, predvsem framasonskim, nihilističnim, anarhističnim in boljševiškim. Na Ro- žmana je vsekakor močno vplivala papeževa okrožnica Divini Redemptoris (Božanski odre- šenik) iz leta 1937, v kateri je bil komunizem označen kot nekaj slabega in vsako sodelovanje z njim za kristjane nedopustno; glede komunizma je Rožman pojasnil, da se sodelovanje z njim ne sme zamenjevati z dušnopastirsko skrbjo za verne komuniste, vendar se zaradi te skrbi ne sme dopustiti, da bi se komunisti vtihotapili med vernike in v njihova društva. Z začetkom druge svetovne vojne in okupacije se je Rožman znašel v povsem novih razmerah. BIOGRAFIJE 901 Italijanskim okupacijskim oblastem je izrazil lojalnost v upanju, da bodo spoštovale avtono- mijo Slovencev in duhovnikom zagotovile nemoteno opravljanje njihove službe. Pozneje je svojo moralno avtoriteto uporabil za posredovanje za zapornike, internirance in obsojene na smrt, večkrat ne glede na politično prepričanje. Med že od vsega začetka agresivnejšo nem- ško okupacijo so bile njegove možnosti veliko bolj omejene. Da bi preprečil krute represalije nad civilnim prebivalstvom, je Rožman že na začetku vojne odločno pozival vse posamezni- ke in gibanja, naj se vzdržijo slehernega nasilja. Zaradi oboroženih partizanskih akcij proti okupatorski oblasti in likvidacij številnih duhovnikov ter vidnih katoličanov je svoje stališče do komunizma še zaostril. Pri nastajanju vaških straž in Slovenskega domobranstva sicer ni sodeloval, vendar je za obe gibanji kazal veliko razumevanja in domobrancem zagotovil vojaške kurate. Pred koncem vojne, 5. maja 1945, je odšel na Koroško, kjer so ga angleške oblasti konfinirale v Celovcu. Leta 1948 je z ameriško pomočjo pobegnil v Salzburg in preko Švice v ZDA. Papež Pij XII., ki ni sprejel njegovega ponujenega odstopa z mesta ljubljanskega škofa, mu je zaupal skrb za slovenske izseljence in begunce. Do smrti je živel v Clevelandu v slovenski župniji sv. Lovrenca. Leta 1946 je bil na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem v odsotnosti obsojen na 18 let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let in zaplembo celotnega premože- nja. Državno tožilstvo Slovenije je leta 1995 sprožilo zahtevo za obnovo procesa proti škofu Rožmanu. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je leta 2007 sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je leta 2009 kazenski postopek proti Rožmanu ustavilo. Pokopan je bil na frančiškanskem pokopališču v Lemontu, aprila 2013 pa so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v grobnico škofov v ljubljanski stolnici. (ES 10, str. 301, 302; Dolinar, F. M., 60. obletnica smrti; Vovk, A., V spomin in opomin, str. 34; Pacek, D., Pregled Katoliške akcije na Slovenskem, str. 219–234; KC.) Rupnik, Leon – prezident (10. 8. 1880, Lokve pri Novi Gorici–4. 9. 1946, Ljubljana) General in politik. Po končani gimnaziji je obiskoval pehotno kadetnico v Trstu, leta 1907 končal ge- neralštabno šolo na Dunaju in leta 1913 postal stotnik. Med prvo svetovno vojno se je boril na različnih frontah, po vojni je vstopil v jugoslovansko kraljevo vojsko. Leta 1937 je dosegel čin divizijskega generala, leta 1938 je postal poveljnik štaba za gradnjo obrambne 902 BIOGRAFIJE črte ob italijanski meji (t. i. Rupnikova linija). Po razpadu jugoslovanske vojske je prišel v Ljubljano, kjer si je skušal pridobiti vodilno vlogo med nekdanjimi jugoslovanskimi častni- ki. Po neuspelem atentatu nanj, ki ga je septembra 1941 organizirala VOS OF, je postal vnet nasprotnik narodnoosvobodilnega gibanja. Med italijansko okupacijo je bil od junija 1942 (po odstopu Jura Adlešiča) ljubljanski župan, septembra 1943, po kapitulaciji Italije in pri- hodu Nemcev v Ljubljansko pokrajino, je sprejel ponudbo Friedricha Rainerja za imeno- vanje na mesto predsednika (prezidenta) Ljubljanske pokrajine oziroma šefa pokrajinske uprave. Po kapitulaciji Italije so se začeli med slovenskimi politiki protikomunističnega tabora in predstavniki nemškega okupatorja pogovori o ustanovitvi domače varnostne enote – Slovenskega domobranstva, ki je pomenilo nekakšno logično nadaljevanje vaških straž oziroma MVAC, le da je bilo bistveno bolje organizirano in oboroženo. Rupnik, ki se je kot predsednik pokrajinske uprave in nekdanji jugoslovanski general čutil poklicanega tudi za vodenje domobranstva, se je 23. septembra 1943 razglasil za poveljnika slovenskih domobrancev; vendar njegova samovolja ni bila všeč nemškemu SS generalu Erwinu Rö- senerju, ki je Rupnika odstavil in ga leto dni kasneje imenoval le za generalnega inšpek- torja domobrancev. Kakšnih pomembnih pristojnosti naj po lastnih besedah sicer ne bi imel, vendar je v vlogi predsednika pokrajinske uprave nedvomno posredno ali neposred- no vplival na razvoj domobranstva. 3. maja 1945 je na zahtevo Narodnega odbora, ki se je hotel, ob zavesti skorajšnje zmage zahodnih zaveznikov, znebiti dediščine kolaboracije, odstopil z mesta neformalnega komandanta Slovenskega domobranstva, 5. maja pa je na sedežu nemškega komandanta v Kazini predal »politično« oblast Narodnemu odboru. Še istega dne se je z domobranskimi konvoji umaknil na Koroško in se predal Britancem, ki so ga na začetku januarja 1946 izročili jugoslovanskim oblastem. 30. avgusta 1946 ga je vojaško sodišče 4. armade v Ljubljani obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Kazen je bila izvršena 4. septembra 1946. Januarja 2020 je Vrhovno sodišče v Ljubljani sodbo v celoti razveljavilo, saj ta ni bila usklajena s pravnimi načeli, veljavnimi v času sojenja; sodišče je presodilo, da po zakonih in pravu takratnega časa sodba vojaškega sodišča v nekaterih točkah ni bila obrazložena. (ES 10, str. 330; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 95, 293; Mlakar, B., General Rupnik, str. 287–305; Željeznov, D., Rupnikov proces, str. 8; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 87; Wikipedia.) Rupnik, Evgen (14. 8. 1914, Banja Luka–?) Domobranski častnik. Sin Leona Rupnika in brat Vuka Rupnika. (SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) BIOGRAFIJE 903 Rupnik, Vuk (27. 7. 1912, Mostar–14. 8. 1975, Castelar, Argentina) Domobranski častnik (stotnik). Sin Leona Rupnika. Šolal se je na vojaški akademiji v Beogradu in nato kot častnik služboval v planin- skih enotah. Po okupaciji Jugoslavije je bil v vojnem ujetništvu v Padovi, leta 1942 je vstopil v MVAC in postal komandant posebne enote v diviziji v Novem mestu. Po kapitulaciji Ita- lije je enote MVAC z novomeškega območja prepeljal na nemško stran; novembra 1943 so se preoblikovale v 3. bataljon Slovenskega domobranstva, ki je pod njegovim poveljstvom sodeloval v nemški ofenzivi na Dolenjskem. Konec leta 1943 je bil premeščen v Ljubljano, julija 1944 je postal poveljnik 2. udarnega bataljona na Rakeku (imenovan tudi Rupnikov bataljon) in bil na začetku leta 1945 povišan v majorja. Ob koncu vojne se je umaknil v Avstrijo, kjer se je nekaj časa preživljal z delom na neki tirolski kmetiji, nato se je preselil v Argentino in se zaposlil kot uradnik v tekstilni tovarni v Ciudadeli. (ES 10, str. 330–331; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 790.) Rus, Josip (Joža) (16. 3. 1893, Bled–15. 9. 1985, Ljubljana) Pravnik in politik. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, pravo je študiral na Dunaju. Vse od leta 1908 je bil dejaven član telovadnega društva Sokol. Med prvo svetovno vojno je bil kot politično sumljiva oseba vpoklican v delovni oddelek avstrijske vojske, ob koncu vojne se je pridružil 904 BIOGRAFIJE Maistrovim borcem za severno mejo. Leta 1921 je v Ljubljani zaključil študij prava in po- tem kot sodnik služboval v različnih slovenskih mestih, od leta 1934 v Ljubljani. Po začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh je kot predstavnik sokolske organizacije sodeloval na ustanovnem sestanku OF. Leta 1943 je postal predsednik izvršnega odbora OF, udeležil se je 2. zasedanja AVNOJ-a in bil izvoljen za enega od njegovih podpredsednikov. Po vojni je opravljal številne pomembne politične funkcije. V letih 1946–1953 je bil podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine FLRJ. (EJ 7, str. 118; ES 10, str. 331–332; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 381.) Rustja, Josip (4. 10. 1894, Skrilje–26. 12. 1967, Gorica) Inženir, kmetijski strokovnjak. Po opravljeni maturi je študiral agronomijo na Dunaju. V letih 1921–1923 je služ- boval v Trstu pri Kmetijski zadrugi, od leta 1923 do leta 1928 v Gorici pri Zadružni zve- zi, kjer je vodil blagovni oddelek, dokler ga niso odpustili Italijani. Leta 1930 je v Gorici ustanovil trgovino s semeni in kmetijskimi potrebščinami. Rustja je bil tudi organizator kmetijskega zadružništva na Goriškem in prizadeven kulturno-politični delavec; med leti 1923 in 1926 je v Trstu izdajal tednik Mali list, medtem ko je v Gorici tedaj sodeloval pri Gospodarskem listu in vanj večinoma sam pisal. Leta 1929 je v Gorici upravljal tednik Novi list in mesečnik Družina. Med drugo svetovno vojno je idejno pripadal t. i. goriški sredini, ki je nasprotovala odločitvam ljubljanskega katoliškega vodstva, da na kakršen koli način sodeluje z italijanskimi zasedbenimi oblastmi, na drugi strani pa se je do neke mere stri- njala z OF ter ji med vojno ni dejavno nasprotovala na področjih, kjer se z njo ni strinjala. Zaradi takih stališč je OF skušala od leta 1944 goriško sredino razbiti in njen del, med dru- gimi tudi Josipa Rustjo, pridobiti za »svojo stvar«, vendar brezuspešno. Rustja je bil poleg Engelberta Besednjaka eden izmed tistih, ki so sprožili akcijo za ustanovitev Gospodarske stranke, poleg Jožeta Kogeja je imel v Gorici stike tudi z vodstvom slovenskega četniškega odreda; sicer je med drugo svetovno vojno Rustja kar štiri leta preživel v zaporih in inter- naciji. (ES 10, str. 357; Mlakar, B., Domobranstvo na Primorskem, str. 18, 22, 31, 146; SB; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 379, 380.) BIOGRAFIJE 905 S Saje, Jože – Gorjan Častnik, poročnik. Izhajal je iz Žabjeka pri Veliki Loki. Kot poročnik Jugoslovanske vojske v domovini je vodil dolenjski Mirenski četniški odred, vendar je bil po sporu z Janezom Marnom ta odred reorganiziran v Notranjski odred s Sajetom na čelu in na Marnov Dolenjski odred. Saje je z Notranjskim odredom izvajal akcije tudi na Žirovskem, oktobra 1944 se je njegov odred pridružil Soškemu četniškemu odredu, s katerim se je vrnil nazaj na Dolenjsko. Po vojni je prek taborišč Forlì in Eboli emigriral v Nemčijo. (SI AS 1931, OMS, 600-21/430; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) Salazar, Antonio de Oliveira (28. 4. 1889, Vimieiro–27. 7. 1971, Lizbona) Portugalski pravnik, ekonomist in politik. Pravo je študiral na Univerzi Coimbra, nato tam prevzel profesuro. V tem času je pomagal ustanoviti Katoliško sredinsko stranko, leta 1921 je bil izvoljen v parlament, po vojaškem udaru leta 1928 je sprejel mesto ministra za finance, v letu 1932 je postal predse- dnik vlade in reorganiziral portugalski politični sistem, ki je postajal vedno bolj avtorita- ren, represiven in nacionalističen. Ob vodenju vlade je obdržal tudi mesti vojnega in zuna- njega ministra. Dobre odnose je vzdrževal s španskim diktatorjem Franciscom Francom. Med drugo svetovno vojno je razglasil portugalsko nevtralnost. Na oblasti ga je leta 1968 zamenjal Marcello Caetano. (EB.) Savelli, Julij, dr. – dr. Poljan (1912, Čelebić, Bosna–1993, Buenos Aires) Podravnatelj tovarne Štore. Diplomiral in doktoriral je na pravni fakulteti v Ljubljani. Med okupacijo je bil član Slovenske legije. V letih 1944–1945 je bil načelnik ljubljanske Državne obveščevalne služ- be (DOS). Ob koncu vojne se je najprej umaknil na Koroško in nato v Italijo. Bil je član taboriščnega odbora v Serviglianu, kasneje je bil kazensko premeščen v taborišče Reggio Emilia, od koder ga je rešil Miha Krek. Odšel je v Rim, kjer je bil vodja pisarne Sloven- skega socialnega odbora. Leta 1948 se je izselil v Argentino, kjer je vodil tovarno noga- vic, hkrati je bil odbornik v društvu Zedinjena Slovenija, večletni predsednik Slovenskega katoliško akademskega starešinstva (SKAS) in profesor na Slovenskem srednješolskem tečaju. Bil je tudi med ustanovitelji slovenskega pevskega zbora Gal us, ki ga je vodil 36 let. (Jaklitsch, H., Slovenski begunci, str. 92; SI AS 1914, šk. 1, p. e. 30; SI AS 1931, OMS, 502-1/111, 600-21/433.) 906 BIOGRAFIJE Schaubach, Franc, dr. (3. 12. 1881, Drašče–6. 8. 1954, Črnomelj) Pravnik in narodni delavec. Pravo je študiral na dunajski univerzi. V letu 1908 je promoviral in leta 1910 op- ravil sodniški izpit. Kot zaveden Slovenec, ki je že v šolskih letih glasno izražal narodno pripadnost, ni našel zaposlitve na rodnem Koroškem, marveč je bil z dekretom višjega deželnega sodišča v Gradcu oktobra 1910 imenovan za sodnika v Črnomlju. V letu 1920 ga je jugoslovanski minister za pravosodje imenoval za sodnega svetnika okrožnega sodišča v Mariboru, leta 1927 je bil imenovan za velikega župana mariborske oblasti, leta 1929 je do- bil mesto okrožnega inšpektorja. Dve leti pozneje se je sicer upokojil, vendar je že leta 1932 v Mariboru odprl odvetniško pisarno; kmalu zatem je bil izvoljen za banskega svetnika, od leta 1938 do leta 1941 je bil član Senata Kraljevine Jugoslavije. Politično je pripadal SLS, a so ga zaradi njegovega dela cenili tudi politični nasprotniki. Veliko je pripomogel k izdelavi viničarskega reda, kar je bila pomembna socialna pridobitev, zavzemal se je za oživitev zadružništva, prizadeval si je za različne podpore svojim koroškim rojakom. Po nemški zasedbi Maribora je bil kot pripadnik katoliškega narodnoobrambnega društva Slovenska straža izseljen v Srbijo, od koder mu je uspelo zbežati v Črnomelj, kjer je pozneje prevzel vodenje okrožne komisije za ugotavljanje vojne škode. (ES 11, str. 11; Jeraj, M., Franc Scha- ubach, str. 204–205.) Schluifer, Rudolf, dr. Nemški nacistični funkcionar, načelnik nemške varnostne službe v Ljubljani. Novembra 1943 je vodil napad na obkoljeno hišo Miklavec v Goričanah, v kateri je potekal sestanek aktivistov OF, in bil ranjen v nogo. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Gaspari, A., The Rozumek Case, str. 93–94.) BIOGRAFIJE 907 Sekolec, Franjo – Luka Novinar iz Maribora. Med drugo svetovno vojno je bil domobranski nadporočnik, poveljnik ižanske po- stojanke. Po vojni je emigriral in živel v Angliji, kjer je vodil slovensko sekcijo BBC. (Ge- strin, F., Svet pod Krimom, str. 163; Rot, A., Bojevnika, str. 461.) Sernec, Dušan (8. 7. 1882, Maribor–15. 2. 1952, Ljubljana) Elektrotehnik in politik. Leta 1905 je diplomiral na strojnem oddelku univerze v Gradcu, elektrotehnično specializacijo je opravil v Franciji in Nemčiji. V naslednjih letih je služboval na Dunaju, v Trstu in Ljubljani, kjer je postal prvi direktor Kranjskih deželnih elektrarn. Leta 1923 je postal docent na tehniški fakulteti v Ljubljani in leta 1926 redni profesor. Sredi dvajsetih let se je kot pripadnik SLS vključil v politično življenje; leta 1925 je bil izvoljen za poslanca narodne skupščine, v letu 1927 je postal minister za zgradbe, od leta 1929 je bil ljubljanski podžupan, nato ban Dravske banovine, od leta 1930 minister za gozdove in rudnike, leta 1931 ponovno minister za zgradbe. Potem se je razšel s SLS in opustil politično delo, še vedno pa je bil upravnik Kmetijske posojilnice. Po okupaciji Slovenije aprila 1941 se je med prvimi meščanskimi politiki priključil OF in postal član njenega Vrhovnega plenuma; na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu je bil imenovan za finančnega poverjenika NKOJ. Jeseni 1944 je odšel na Vis in nato v Beograd. V začetku marca 1945 je bil v skladu s sporazumom med NKOJ-em in Jugoslovansko vlado v Londonu, sklenjenim 1. novembra 1944, postavljen za enega od treh članov kraljevega namestništva, kar je ostal do razglasitve FLRJ 29. novem- bra 1945. Po upokojitvi je živel v Ljubljani. (ES 11, str. 52; SB; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 81.) 908 BIOGRAFIJE Sever, Janez – Markovec Janez (2. 10. 1897, Ljubljana–28. 6. 1991, Cleveland) Profesor in publicist. Maturiral je v Šentvidu nad Ljubljano. Med prvo svetovno vojno je bil zajet in je tri leta preživel v ujetništvu v Rusiji. Študij slavistike je končal v Beogradu. Kot profesor je najprej služboval na salezijanski gimnaziji v Veržeju, nato je na šentviški gimnaziji v Ljubljani nekaj časa poučeval srbohrvaščino. Leta 1945 se je umaknil v Avstrijo, kjer je učil na begunski gimnaziji. Leta 1949 se je izselil v ZDA. Dejavno je sodeloval v kulturnem življenju slovenskih izseljencev; pisal je podlistke za Ameriško domovino, učil v slovenski sobotni šoli. Bil je tudi dejaven zbiralec gradiva pomembnih slovenskih emigrantov. (Kla- sinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 154.) Sforza, Carlo (25. 9. 1873, Montignoso di Lunigiana–4. 9. 1952, Rim) Italijanski grof, diplomat in politik. Kot diplomat je služboval v različnih državah, po prvi svetovni vojni, od leta 1919 do leta 1920, je bil minister za zunanje zadeve. Kot ambasador v Parizu je zavrnil sodelova- nje s fašistično vlado Benita Mussolinija, zato je v času fašizma živel v pregnanstvu. V Ita- lijo se je vrnil leta 1946 in postal glavni akter italijanske povojne zunanje politike. Tesno je sodeloval z Alcidom De Gasperijem. Sodeloval je tako pri podpisu mirovnega sporazuma leta 1947 kot pristopu Italije k OECD. (Organisation for European Economic Cooperation. (EB; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) Shinwell, Emanuel (Manny) (18. 10. 1884, London–8. 5. 1986, London) Britanski politik in sindikalist, baron. Izučil se je za krojača, nato se je zaposlil kot strojnik v tekstilni delavnici. Leta 1903 je začel delovati v sindikatu tekstilnih delavcev, kasneje tudi v drugih sindikatih in bil deja- ven v stavkovnem gibanju. Leta 1922 je vstopil v parlament kot član neodvisne laburistične stranke, nato je bil imenovan za ministra za rudarstvo. Od leta 1935 je bil več desetletij, vse do svoje smrti, član parlamenta, v času laburističnih vlad je vodil različne ministrske resorje, med drugim tudi ministrstvo za obrambo. (Prabook.) Skoberne, Slavko – Slavko (18. 3. 1916, Hamborn, Westfalija–24. 6. 2003, Buenos Aires) Novinar. Ob nemški okupaciji Celja je bil skupaj z drugo slovensko štajersko inteligenco izse- ljen v Srbijo, a se je kmalu vrnil v Slovenijo in se naselil v Ljubljani. Še pred kapitulacijo Ita- lije je bil poslan za kurirja in poročevalca na novomeško območje, kjer je spremljal posebno BIOGRAFIJE 909 enoto MVAC, ki jo je vodil Vuk Rupnik. Skoberne je delal v uredništvu časopisa Slovenski dom, ki je v drugi polovici leta 1943 in v prvih mesecih leta 1944 pripravljalo Črne bukve, v katerih naj bi bile predstavljene žrtve komunistične revolucije na Slovenskem; ekipo je vodil Skoberne, medtem ko so mu Črne bukve pomagali pisati predvsem Mirko Javornik, Ivo Bregant, France Dolenec, Jože Kessler, Ludvik Klakočer, prof. France Zupan in tajnica uredništva Anica Debevec, občasno sta pomagala še duhovnik Janez Lavrih in Janez Marn. Po vojni se je Skoberne izselil v Argentino. (Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 119, 120, 130; Žajdela, I., Okrogla miza o Črnih bukvah; Rot, A., Bojevnika, str. 462.) Skubic, Anton Domobranski častnik (nadporočnik) in okrajni glavar v Novem mestu. Okrajni glavar Novega mesta je postal po kapitulaciji Italije. Ob nastopu funkcije je moral podpisati, da bo kot domobranski nadporočnik še naprej opravljal vojaško službo; od njega se je namreč pričakovalo, da bo kot domobranski oficir v Novem mestu vodil ostro protikomunistično akcijo. Kljub temu je z Janezom Marnom in Jožetom Dergancem pomagal ustanavljati četniški odred na Gorjancih, vendar podvig ni uspel. Decembra 1944 so ga nemške oblasti skupaj z nekaterimi drugimi pripadniki protikomunističnih legij are- tirale. (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 326; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1834/ II/p. e. 11; SI AS 1931, OMS, 503-3/528, 503-10/24, 33, 156, 298, 308.) Slanc, Radovan – Rado, Zasavc (26. 7. 1907, Litija–?) Rezervni oficir kraljeve jugoslovanske vojske (poročnik) in posestnik. Med drugo svetovno vojno je bil najprej poveljnik Legije smrti, med drugim v Sto- pičah in Ratežu. Pred kapitulacijo Italije naj bi izstopil iz Legije smrti. Zatem naj bi bil poveljnik enote v Žužemberku, pozneje načelnik intendantskega oddelka za Slovenijo pri Notranjskem četniškem odredu. Po vojni naj bi skupaj z Albinom Šmajdom emigriral in se leta 1945 nahajal v Italiji. Njegova nadaljnja usoda ni znana. (NŠAL, 04279, 70, str. 159; SI AS 1931, OMS, 600-1/100, 296, 398, 416, 672, 600-21/441, 442.) 910 BIOGRAFIJE Slapar, Franc – Branko Uradnik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev.Živel je v Kranju. Bil naj bi intendant Gorenjskega četniškega odreda, povezan naj bi bil tudi z Janezom Marnom. Po vojni je emigriral. (SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv.) Slokar, Ivan, dr. (8. 10. 1884, Mostar–11. 7. 1970, Ljubljana) Pravnik, zgodovinar, ekonomist, bančnik, tehnični izumitelj. V času šolanja se je poleg slovenščine in hrvaščine naučil še italijanščino, furlan- ščino, nemščino in francoščino. Od leta 1903 dalje je na Dunaju študiral zgodovino in geografijo ter v letu 1907 promoviral. V obdobju 1907–1911 je študiral tudi pravo, pred- vsem politično ekonomijo in promoviral leta 1911. Od leta 1915 do novembra 1918 je bil tajnik Vojno-žitnega zavoda na Dunaju, nato je preko Ljubljane odšel v Beograd, kjer je bil pri ministrstvu za trgovino in industrijo najprej vodja Centralne uprave za trgovinski promet z inozemstvom, nato načelnik oddelka za zunanjo trgovino in trgovinsko politiko. Od decembra 1919 do junija 1920 je bil generalni inšpektor finančnega ministrstva. Od julija 1920 je vse do leta 1945 vodil Zadružno gospodarsko banko v Ljubljani in dal po- budo za ustanovitev številnih pomembnih podjetij, med njimi tovarne klobukov v Škofji Loki, tovarne verig v Lescah, Saturnusa v Ljubljani itd. Leta 1920 se je zavzel za izdajanje BIOGRAFIJE 911 Slovenskega biografskega leksikona in pridobil upravni svet banke, da je prevzel njegovo fi- nanciranje. V obdobju od leta 1931 do leta 1945 je bil tudi predsednik Združenja denarnih in zavarovalniških zavodov. (ES 11, str. 148–149; SB.) Smerdu, Boris Pravnik. Smerdu je bil tako kot Izidor Cergol in Miljenko Urbančič privrženec Ljotičeve- ga Zbora. Po Cergolovem prihodu v Ljubljano je postal vodja Informativnega urada pri Šefu pokrajinske uprave Leonu Rupniku. Po vojni je emigriral. Glej tudi biografijo Ludvika Puša. (Šorn, M., Idejni in politični nazori; SI AS 1931, OMS, 600-21/444.) Smersu, Rudolf – Kopitar, Matic, Matija, Prijatelj, Rudan, Rudnik, 44, 144, 244, 344, 444, X (19. 10. 1905, Ljubljana–27. 6. 1998, Buenos Aires) Pravnik in politik. Smersu je leta 1929 diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani. Bil je član upra- ve Ljudske posojilnice in upravnik Rokodelskega doma, deloval je v različnih katoliško usmerjenih društvih in strokovnih organizacijah (Orlu, Zvezi fantovskih odsekov, Prosvet- ni zvezi in Zvezi združenih delavcev). Zasedal je številne pomembne položaje v SLS; leta 1933 je postal član njenega ožjega vodstva (štirinajsterice), ki je v času diktature delovalo v ilegali, v letu 1938 je bil v okraju Ljubljana-okolica izvoljen za poslanca. Med drugo sve- tovno vojno je bil član tako vodstva SLS kot širše organizacije protikomunističnega tabo- ra, Slovenske zaveze. Bil je soustanovitelj in do jeseni 1943 tudi vodja Slovenske legije ter njen delegat pri vodstvu slovenskega dela jugoslovanske kraljeve vojske, organizator vaških straž, pomembno vlogo je imel tudi v organizacijski in obveščevalni dejavnosti SLS. De- cembra 1942 je partizanska stran nanj poskusila izvesti atentat. Po koncu vojne se je preko Koroške umaknil v Italijo, kjer je nekaj let preživel v begunskih taboriščih Monigo, Servi- gliano, Senigallia in Barletta; v zadnjih dveh je bil tudi predsednik taboriščnega odbora. Od leta 1948 je živel v Argentini, kjer se je sprva zaposlil kot tekstilni delavec, nato je med drugim služboval pri ministrstvih za javna dela in za pravosodje. Dejaven je bil tudi v emi- grantskem vodstvu SLS, po smrti Miloša Stareta leta 1984 pa je bil izvoljen za predsednika 912 BIOGRAFIJE Slovenskega narodnega odbora, kar je ostal do njegove razpustitve v letu 1990. (ES 12, str. 85; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 182; SI AS 1875; SI AS 1898, šk. 1, mapa IV; Smersu Boltežar, M., Moj oče, Rudolf Smersu, SvSl.) Smodej, Franc (17. 11. 1879, Šmartno v Rožni dolini–21. 9. 1949, Beograd) Duhovnik, politik in časnikar. Gimnazijo je obiskoval v Celju in bogoslovje v Celovcu. Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, potem je kot kaplan in župnik služboval v različnih koroških krajih. Od leta 1907 je bil vikar (stolni kaplan) v Celovcu, poleg tega tudi tajnik Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. Prirejal je ljudska zborovanja, med prvo svetovno vojno je ščitil slovenske narodne delavce, da bi dokazal nezanesljivost ura- dnega štetja, je izpeljal zasebno štetje prebivalstva, v letih 1908–1919 je urejal glasilo Mir. V letu 1917 se je zavzeto vključil v gibanje za podpisovanje Majniške deklaracije in za pri- ključitev Koroške k Jugoslaviji, zato so nemški nacionalisti zahtevali njegovo odstranitev iz krške škofije. Po prevratu leta 1918 je bil izvoljen v Narodni svet za slovenske dežele in Istro ter postal predsednik Narodnega sveta v Celovcu. Narodna vlada ga je na svoji prvi seji 1. novembra 1918 imenovala za komisarja za Koroško in ga poslala v Narodni svet SHS, potem v začasno Narodno skupščino v Beograd. Leta 1920, v času Koroškega plebiscita, se je sicer vrnil na Koroško, po njegovem neuspehu pa se je pred maščevanjem nemškega okupatorja umaknil v Jugoslavijo. V obdobju 1920–1925 je bil glavni urednik dnevnika Slovenec, leta 1925 je bil na listi SLS v okraju Ljubljana – okolica izvoljen za poslanca, v letu 1936 je postal član glavnega odbora JRZ in senator Kraljevine Jugoslavije. Med okupacijo je živel v Beogradu, kjer je ustanovil Slovensko socialno pisarno, ki je podpirala v Srbijo izgnane Slovence in jim s ponarejenimi dokumenti omogočala vrnitev domov. Gestapo ga je zaradi tega leta 1942 za več mesecev zaprl, medtem ko je pisarna morala prenehati z delom. Po osvoboditvi Beograda oktobra 1944 je nekaj časa deloval v Zemunu. (ES 12, str. 86; SB.) BIOGRAFIJE 913 Snoj, Franc (28. 1. 1902, Medijske Toplice–22. 4. 1962, Ljubljana) Politik in gospodarstvenik. Med prvo svetovno vojno, ko je bil njegov oče poklican k vojakom, je moral kot najstarejši otrok zapustiti šolske klopi in prevzeti očetovo delo v rudniku. Takrat je dal po- budo za ustanovitev rudarske organizacije v okviru Jugoslovanske strokovne zveze in pos- tal prvi tajnik organizacije rudarjev v Zagorju. Jeseni 1920 se je vpisal v zadružno šolo, po končanem šolanju se je zaposlil pri Hranilnici in posojilnici v Zagorju. Jeseni 1924 je dobil službo knjigovodje pri Gospodarski zadrugi v Gornji Radgoni, od leta 1928 je bil ravnatelj tamkajšnje posojilnice. Dejaven je bil tudi v gasilskih organizacijah; od leta 1938 do aprila 1941 je bil predsednik Gasilske zveze za Jugoslavijo v Beogradu. Politično je deloval v SLS, pozneje v okviru JRZ. V letu 1938 je bil izvoljen za poslanca narodne skupščine, potem je bil za kratek čas v dveh vladah minister brez listnice, avgusta 1939 se je vrnil v Gornjo Rad- gono in jeseni 1940 v Ljubljani ustanovil prehranjevalni zavod Prevod. 1. aprila 1941 je bil kot predsednik gasilske zveze zaradi nevarnosti vojaškega napada na Jugoslavijo poklican v Beograd, 6. aprila pa se je vrnil v vlado kot namestnik umrlega Franca Kulovca. Skupaj z drugimi člani vlade je jeseni 1941 zapustil Jugoslavijo. Najprej je deloval v Washingtonu in od pomladi 1943 v Londonu. Na temelju poročil iz domovine se je odločil podpreti parti- zansko stran, čeprav komunistične revolucije ni odobraval. Ob koncu avgusta 1944 je odšel v Bari in od tam na Vis, kjer se je srečal s Titom. Sredi septembra je prispel v Slovenijo in v Črnomlju vzpostavil stik s slovenskimi partizanskimi voditelji. Na začetku maja 1945, ko je bila v Ajdovščini imenovana Narodna vlada Slovenije, je postal minister za lokalni promet; po ukinitvi ministrstva v letu 1946 je bil postavljen za glavnega upravnika Državnega av- tobusnega in prevozniškega podjetja Slovenije, nato je bil direktor Direkcije za avtopromet pri Predsedstvu Vlade LRS in poslanec Ljudske skupščine FLRJ. Proti koncu julija 1947 je bil aretiran, obtožen protidržavnega delovanja in avgusta 1947 na t. i. Nagodetovem pro- cesu obsojen na sedem let odvzema prostosti s prisilnim delom. Aprila 1951 je bil pogojno izpuščen, medtem ko je bila njegova poklicna in politična pot končana. (ES 12, str. 98; Jeraj M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 76–78; SB.) 914 BIOGRAFIJE Sodja, Jože, ing. – Dedek, Dedek Jože, ing. Jože, Jovo, XV (14. 5. 1907, Bohinjska Bistrica–23. 9. 1973, Cleveland) Elektroinženir. Pred vojno je bil tehnični direktor Slovenca, ravnatelj Katoliškega tiskovnega društva in Okrožnega urada za zavarovanje delavcev. Politično je pripadal SLS in pozneje JRZ, bil je tudi član narodnega odbora Katoliške akcije. Med italijansko okupacijo je bil član vodstva Slovenske legije; po kapitulaciji Italije in porazu protikomunističnih enot na Turjaku, ko je vojaško poveljstvo legije prevzel major Mirko Bitenc, je bil Sodja, tako kot drugi nekdanji legijski voditelji, član njenega organizacijskega odbora. V drugi polovici septembra 1943 je bil med ustanovitelji Protikomunističnega odbora, namenjenega vode- nju protipartizanske akcije. Imel je ideološka predavanja na tečajih za rezervne oficirje, ki jih je v obdobju med januarjem in marcem 1944 organiziral Organizacijski štab Sloven- skega domobranstva in deloval v obveščevalnih službah protirevolucionarnega tabora; bil je član odbora, ki je v političnem pogledu vodil v letu 1942 ustanovljeni Informacijski urad, imenovan tudi M-7, v katerem sta imeli pomembno vlogo Slovenska legija in SLS, sodeloval je v t. i. Centralnem presbiroju, posebej tajni obveščevalni enoti, ki je bila pove- zana z Jugoslovansko vojsko v domovini, a podrejena britanskemu Intelligence Serviceu. V letu 1944, ko je gestapu uspelo razkriti precejšen del ilegalne obveščevalne dejavnosti protikomunističnih strank, je bil med aretiranimi tudi Sodja. Do konca vojne je bil inter- niran v taborišču Mauthausen, potem je sprva živel v Avstriji, dokler se ni izselil v ZDA, kjer je deloval v slovenskih verskih organizacijah. (ES 12, str. 136; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 57; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 127, 222, 449; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 211–213, 323–324; SI AS 1896; Rot, A., Bojevnika, str. 464.) Soklič, Janko – Jovo, Ignatus (13. 7. 1912, Breg pri Žirovnici–?) Nekdanji jugoslovanski mornariški oficir, tehnični nameščenec, uslužbenec Kranjske industrijske družbe (KID) na Slovenskem Javorniku. V Kraljevini Jugoslaviji naj bi bil član Sokola in liberalne stranke ter leta 1938 če- tniškega združenja pri ljubljanskem pododboru. Domnevno naj bi bil tudi »žandarski agent«. Kmalu po okupaciji Slovenije ga je aretiral gestapo, vendar je bil po končani pre- iskavi izpuščen. Leta 1942 naj bi se na željo četnikov vrinil v vrste gestapa; s sprejemom BIOGRAFIJE 915 naj ne bi imel težav, ker naj bi dobil priporočilo s strani šefa v KID. V tem obdobju naj bi gestapo od njega zahteval predvsem podatke o OF, saj naj bi imel stike tudi s partizani. Maja 1943 naj bi se osebno povezal s četniškim odredom nad Žirmi in se kot privrženec četništva in Draže Mihailovića vključil v delo četniške obveščevalne službe. Od konca leta 1943 je večinoma živel v Ljubljani, a se je pogosto vračal na Go- renjsko, Javornik, Bled in v Kranj. Vzdrževal naj bi tako zvezo s četniško organizacijo v Ljubljani kot z gestapom v Ljubljani in na Bledu. Partizanski obveščevalni oddelek je Sokliča vodil na seznamu vodilnih pripadnikov Črne roke na Gorenjskem in ga sumil sodelovanja pri usmrtitvah. Kot četniški obveščevalec je pod taktirko Antona Krošla op- ravljal glavno kurirsko službo za Državno obveščevalno službo (DOS), vzdrževal je zvezo med načelstvom DOS-a in njegovimi pokrajinskimi izpostavami v Kranju, Celovcu in Trstu. Občasno je Soklič sodeloval tudi z Albinom Šmajdom, predvsem pri organiziranju četniške ilegale na Gorenjskem. Soklič je septembra 1945 izjavil, da naj bi imel s stra- ni četnikov zlasti nalogo gestapu približati Šmajda in njegov krog, da liberalna struja s tem sodelovanjem ne bi bila obremenjena. Sokličevi domnevni stiki z gestapom so bili vzrok, da mu tudi Šmajd po aretaciji spomladi 1944 ni več zaupal. Marsikdo je menil, da je Soklič v zapore gestapa spravil več članov Slovenske legije in SLS. Bil naj bi povezan s šefom gestapa na Jesenicah Clementom Druschkejem, šefom gestapa v Kranju Erichom Dichtlom in nekaterimi drugimi predstavniki nemških okupacijskih oblasti, medtem ko mu ljubljanski gestapo naj ne bi bil naklonjen. Obstajajo mnenja, da je Soklič izdal gestapu načelnika DOS-a Antona Krošla, ki ga je s skupino sodelavcev ob koncu junija 1944 areti- ral gestapo in poslal v Dachau. Soklič je na Bitenčevem procesu izjavil, da je bila aretacija Krošla posledica bojev za oblast znotraj DOS in da ga je izdal nekdo iz DOS-a. Samega sebe je predstavil kot simpatizerja Draže Mihailovića in privrženca jugoslovanskega kra- lja. Po nekaterih ocenah naj bi bil Soklič tudi eden od obveščevalcev, ki so 10. marca 1944 v Trstu ubili Stanka Vuka in njegovo ženo. Ob koncu vojne se je Soklič s četniki umaknil v Italijo. V Rimu je navezal stike s slovenskimi emigranti in z jugoslovanskim poslaništvom ter začel sodelovati z Ozno. Obenem naj bi za emigracijo opravljal različne naloge, med drugim na Koroškem. Ko je poskušal dobiti zveze z Jugoslavijo, ga je na Koroškem aretirala angleška obmejna po- licija in ga vrnila v Italijo. V Trstu naj bi navezal stike s pokrajinskim vodstvom OF. V Jugoslaviji je bil Soklič na listi vojnih zločincev, a tudi na slabem glasu zaradi očitanih medvojnih zločinov in sodelovanja z gestapom, tudi v nekaterih krogih svoje družine. Tako ga je njegov svak Anton Uranič jeseni 1945, ko je Soklič prišel v Prvačino pri Go- rici, predal Ozni. Soklič je Ozni v zaporu ponudil nadaljevanje sodelovanja v boju proti politični emigraciji, nakar ga je ta že na začetku oktobra izpustila. Na Ozni so se dogo- vorili za »zgodbo« o njegovem pobegu ob prevozu in begu preko meje ter mu omogočili vrnitev v cono A in Italijo. Vendar je zgodba med emigracijo sprožila sume. V coni A naj bi se Soklič kmalu »kompromitiral«. Na začetku junija 1946 so ga britanske oblasti ponovno aretirale, tokrat zaradi suma dela za Ozno, pripadnosti komunizmu in terori- stičnim organizacijam. Dobro leto je bil po različnih zaporih v Italiji (Bologna, Ancona, Trst), nakar so ga Angleži 21. junija 1947 na njegovo zahtevo izročili jugoslovanskim oblastem. Slovenska UDV je vodstvo v Beogradu prosila za nadaljnja navodila. Zvezna UDV se je odločila, da mora biti Soklič postavljen pred sodišče. Na procesu proti Mirku Bitencu in soobtoženim v aprilu 1948 je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo; po poročilih 916 BIOGRAFIJE je bila sodba izvršena 10. junija 1948, vendar pa je bil Soklič živ vsaj do novembra leta 1950. Kljub smrtni obsodbi je bilo še leta 1970 močno razširjeno prepričanje, da Soklič ni bil ustreljen, temveč da dela kot jugoslovanski obveščevalec nekje v tujini. (Košir, M., Enigma Janko Soklič; Kreačič, G., Pričevanja; Koncilja, Ž., Prispevek k zgodovini, str. 213–247; Kodrič, R., Druga replika dr. Dragu Zajcu; Tominšek Čehulić, T., Usmrčeni po sodbah, str. 318; Brecelj, M., Anatomija političnega; Žerjal Pavlin, V., Križev pot Stanka Vuka; Vidic J., Po sledovih črne roke; SI AS 1931, OMS, 600-21/462a-c, 502-2/50; SI AS 1931, šk. 549, MA 80-5, Proces Bitenc, Soklič Janko.) Stalin, Josif Visarionovič Džugašvili (18. 12. 1878 ali 1879, Gori, Gruzija–5. 3. 1953, Kuncevo) Sovjetski politik gruzinskega rodu, pravi priimek Džugašvili. Po končani cerkveni šoli je obiskoval semenišče v Tiflisu (danes Tbilisi), a se je leta 1898 vključil v Rusko socialdemokratsko delavsko partijo in bil zaradi revolucionarne de- javnosti naslednje leto izključen iz šole. Od leta 1903 je bil funkcionar boljševiške stranke, od leta 1912 član njenega vodstva, po Leninovi smrti je postal njegov naslednik na čelu države in partije, odstranil je vse politične tekmece in uvedel osebno diktaturo. Leta 1939 je sklenil s Hitlerjevo Nemčijo nenapadalni pakt, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo v juniju 1941 je sodeloval z zahodnimi zavezniki. Po drugi svetovni vojni je skušal okrepiti sovjetski vpliv v Evropi in vzpostavil sovjetsko nadvlado nad deželami vzhodne Evrope. (Antič, I., VSBL, str. 1037.) Stanovnik, Aleš, dr. (17. 7. 1901, Horjul–2. 6. 1942, Ljubljana) Pravnik, odvetnik in politik. Od jeseni 1919 je študiral na Eksportni akademiji na Dunaju, a se je že čez eno leto prepisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je bil leta 1926 promoviran. Sprva je bil od- vetniški pripravnik pri bratu Ivanu Stanovniku (oče Janeza Stanovnika), po odvetniškem izpitu leta 1930 je odprl lastno pisarno na Jesenicah. Kot dijaka so ga navdahnile socialne ideje Janeza Evangelista Kreka, sredi dvajsetih pa ga je pritegnilo krščansko mladinsko BIOGRAFIJE 917 gibanje, t. i. križarstvo, ki se je zavzemalo za reformiranje in poglobitev religioznega živ- ljenja ter izražalo kritične poglede na cerkveno hierarhijo in vodstvo SLS. Stanovnik je bil član študentskega društva Zarja in predsednik Akademskega Orla, v katerih so se zbirali pripadniki krščanskosocialističnih in križarskih idej. V letu 1926 je postal pravni sve- tovalec Jugoslovanske strokovne zveze in predsednik njenega nadzorstva. V jeseniškem delavskem okolju so se Stanovnikovi nazori še jasneje izoblikovali in sčasoma je postal glavni politični organizator katoliške levice na Slovenskem. Zavzemal se je za skupni boj delavstva za socialno pravičnost ne glede na svetovno nazorske razlike; zato mu ni bilo težko sodelovati z jeseniškima voditeljema komunistov Vencljem Perkom in socialistov Ivom Štempiharjem, s katerima je med drugim precej uspešno nastopil na občinskih voli- tvah leta 1936. Stanovnik je priznaval tudi nujnost sodelovanja s kmečkim prebivalstvom, medtem ko je v narodnem oziru zagovarjal slovensko državo kot del jugoslovanske zveze. Že maja 1941 so nemške zasedbene oblasti Stanovnika prijele, ga odvedle najprej v zapor v Begunje in od tod v Šentvid nad Ljubljano, kjer je bilo zbirno taborišče tistih, ki so bili predvideni za izselitev; tukaj je Stanovnik vzpostavil stik z ljubljanskimi krščanskimi so- cialisti. 6. julija 1941 je bil izgnan v Srbijo. Kmalu mu je uspelo pobegniti v Ljubljano, kjer se je vključil v ilegalno delo OF; izvoljen je bil tudi v njen vrhovni plenum, v katerem je zastopal krščansko socialistične poglede. V maju 1942 ga je policija izsledila in zaprla, 2. junija 1942 je bil ustreljen kot talec v Gramozni jami. (ES 12, str. 267–268; SB.) Stanovnik, Ivan (25. 4. 1891, Horjul–6. 12. 1978, Ljubljana) Pravnik in politik. Pravo je študiral na Dunaju in promoviral leta 1918. Kot odvetniški pripravnik je služboval v Ljubljani, potem pa kot odvetnik deloval vse do upokojitve v letu 1962. V gi- mnazijskih letih je pisal mladinsko leposlovje, obenem ga je pritegnila politika. Zanimala so ga delavska vprašanja, tako je v SLS zastopal levičarsko smer, bil član njenega izvršnega odbora ter soustanovitelj in predsednik ljubljanske organizacije Zveze delovnega ljudstva. V letih 1923–1924 je bil ljubljanski podžupan. Na začetku okupacije se je vključil v OF, zato so ga okupacijske oblasti zaprle. Po vojni je bil med drugim predsednik upravnega odbora Mestne hranilnice in član sveta Odvetniške zbornice, od leta 1957 tudi član njene- ga sveta. (ES 12, str. 268; SB.) 918 BIOGRAFIJE Stanovnik, Janez (4. 8. 1922, Ljubljana–31. 1. 2020, Ljubljana) Pravnik in politik. Študiral je na pravni fakulteti v Ljubljani in diplomiral leta 1949 v Beogradu. Pred drugo svetovno vojno je sodil med krščanske socialiste, pozneje se je pridružil komuni- stom. Po okupaciji se je vključil v OF; leta 1942 je odšel k partizanom, kjer je opravljal večinoma politične funkcije. Po vojni je bil med drugim ekonomski svetovalec jugoslovan- ske misije pri Združenih narodih, izvršni sekretar Ekonomske komisije OZN za Evropo v Ženevi, član predsedstva Socialistične republike Slovenije in od leta 1988 do leta 1990 tudi njegov predsednik, od leta 2003 do leta 2013 je vodil Zvezo združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije. (ES 12, str. 268.) Stare, Miloš – Medved, Maček, Prikazen, Volk, Volk Miha, Vovk, 33, 133, 233, 333, 433 (11. 6. 1905, Dob pri Domžalah–5. 4. 1984, Buenos Aires) Odvetnik, politik in kulturni delavec. Leta 1929 je končal študij prava v Ljubljani. Bil je pripravnik v odvetniški pisarni Mihe Kreka in leta 1935, ko je Krek kot minister kraljeve vlade odšel v Beograd, prevzel njegovo odvetniško pisarno. Leta 1938 je postal poslanec. Po nemškem napadu na Jugosla- vijo je postal član Narodnega sveta, ki ga je ustanovil Marko Natlačen in je deloval le do 17. aprila 1941. Nato se je pridružil Slovenski legiji in urejal njeno glasilo Svobodna Slovenija. BIOGRAFIJE 919 Pomembno vlogo je imel tudi v marca 1942 ustanovljeni Slovenski zavezi; bil je član nje- nega najvišjega organa, tričlanskega izvršnega odbora, v katerem je zastopal SLS; liberalce je zastopal Janko Mačkovšek in socialiste Celestin Jelenc. Po kapitulaciji Italije in izstopu liberalcev ter majorja Karla Novaka je zaveza počasi razpadla; v spremenjenih razmerah nemške okupacije sta številnim njenim članom grozili aretacija in internacija. Stare, ki naj bi mu z atentatom grozili tudi komunisti, se od aprila 1944 ni več upal pokazati v javnosti. Bival je sicer v skrivnih stanovanjih, vendar se je kljub temu udeleževal sestankov vodilnih organov SLS in pozneje tudi dejavnosti Narodnega odbora. Po vojni je deloval v Trstu, kjer je vzdrževal zvezo z Miho Krekom v Rimu. Ob koncu oktobra 1945 so ga skušali pripadni- ki Ozne ugrabiti, a jim je uspel pobegniti. Potem se je umaknil v Rim, kjer je Mihi Kreku pomagal pri vodenju pisarne in nudenju socialne pomoči beguncem. Leta 1947 je odšel v Argentino, kjer se je sprva zaposlil kot gradbeni delavec, hkrati je pomagal pri preseljeva- nju slovenskih emigrantov iz evropskih begunskih taborišč. Sodeloval je pri ustanovitvi tamkajšnjega Društva Slovencev, pri obnovi izdajanja Svobodne Slovenije in njenih zbor- nikov. Po Krekovi smrti v letu 1969 je prevzel vodstvo SLS in postal predsednik Narodnega odbora za Slovenijo. (ES 12, str. 277; Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 126–127; Jeretina, T., Štrukelj, T., Človek svobodne Slovenije; Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 29–30; Godeša, B., Okupacija kot prelomnica; Troha, N., Komu Trst, str. 190–191, 195; SI AS 1931, OMS, ZA 600–20, arhiv in dnevnik.) Sterniša (Strniša), Marjan – Pribina, Praha, Kocutar (29. 11. 1912, Obrežje pri Zidanem mostu–12. 10. 1943, Mozelj) Častnik (poročnik). Kot orožnik je služboval v različnih krajih, leta 1941 kot žandarmerijski poročnik v Radovljici. Po nemški okupaciji Gorenjske je bil izgnan v Srbijo; po vrnitvi je živel v Ljubljani, kjer se je povezal z oficirsko skupino OF, potem se je vključil v četniško gibanje. Spomladi 1942 je opravljal obveščevalno delo za Karla Novaka, ob koncu decembra istega leta je sodeloval pri »božičnih racijah« v Ljubljani, v prvi polovici leta 1943 je prevzel po- veljstvo nad četniško enoto v Polhograjskih Dolomitih, kasneje je bil častnik Dolenjskega (Centralnega) četniškega odreda. Njegovo delovanje je spremljala VOS OF, ki je skušala nanj narediti atentat. Po kapitulaciji Italije v septembru 1943 je bil med branilci četniške postojanke v Grčaricah. Po tridnevnih bojih, ki so se končali z zmago partizanov, je bil 920 BIOGRAFIJE Sterniša zajet in potem na t. i. kočevskem procesu obsojen na smrt in usmrčen na Mozlju. (ES 12, str. 313; SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; Ferenc; T., Dies irae, str. 463–479; DLRS 9, str. 16; Žižek, S., Iz arhiva vosovskih likvidacij; Štrbenk, S., Sodba ali zločin; Okoliš, S., Žrtve državljanske vojne; SI AS 1851, šk. 4, p. e. 99.) Stojadinović, Milan, dr. (23. 7. 1888, Čačak–24. 10. 1961, Buenos Aires) Srbski politik in ekonomist. Leta 1910 je končal pravno fakulteto v Beogradu, kjer je bil leta 1911 promoviran za doktorja ekonomsko-finančnih znanosti. Med prvo svetovno vojno je bil zaposlen kot uradnik na finančnem ministrstvu, potem je bil med drugim namestnik direktorja Angle- ške trgovinske banke v Beogradu in podpredsednik beograjske borze. Politično je pripadal Narodni radikalni stranki in bil v obdobju 1922–1939 trikrat finančni minister, od leta 1935 do leta 1939, ko je bila na oblasti JRZ (poleg srbskih radikalov sta jo sestavljali še slo- venska SLS in Jugoslovanska muslimanska organizacija), je bil predsednik vlade in finančni minister. Kot predsednik vlade je sklenil pakt prijateljstva z Bolgarijo, več političnih in ekonomskih sporazumov z Italijo in omogočil porast moči nemškega kapitala na območju Jugoslavije. Februarja 1939 je bil odstavljen in odslej deloval v opoziciji. Leta 1940 je bil aretiran in konfiniran, marca 1941 je bil v Grčiji predan Britancem, ki so ga internirali na Mauritius; tam je ostal do leta 1948, nato je emigriral v Buenos Aires. (EB.) Strada, Carlo Italijanski častnik, polkovnik. V času italijanske okupacije, ko je visoki komisar Emilio Grazioli v vse pomembne ustanove v Ljubljanski pokrajini imenoval italijanske uradnike, v redkih primerih tudi ča- stnike, je Carlo Strada vodil Pokrajinski prehranjevalni zavod (Prevod); imenovan je bil tudi za člana upravnega odbora Pokrajinskega podpornega zavoda. (Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 40, 72.) BIOGRAFIJE 921 Sušnik, Anton (Tone) (16. 1. 1880, Mekinje–10. 8. 1934, Ljubljana) Profesor in minister v pokoju. Klasične jezike je študiral na Dunaju. Po prvi svetovni vojni je postal predsednik Višjega šolskega sveta v Ljubljani, leta 1919 ga je SLS poslala v začasno narodno predstav- ništvo, kjer je bil član odbora za ustanovitev slovenske univerze. Jeseni 1920 je bil izvoljen za narodnega poslanca v okraju Krško, kasneje je postal minister za promet. Z uvedbo kraljeve diktature leta 1929 in s prepovedjo dotedanjih političnih strank je postal član t. i. štirinajsterice, ki je v času, ko so bile stranke na narodni osnovi prepovedane, v tajnosti vo- dila SLS. Bil je tudi tajnik Kmečke zveze. (Gašparič, J., SLS 1890–1941, str. 34; SI AS 1931, OMS, 600-2/168; Popisi prebivalstva, sistory.si; SB.) Suvajdžić, Dejan (27. 7. 1906, Sukolica–22. 9. 1943, Ljubljana) Kapetan jugoslovanske kraljeve vojske, stotnik vaških straž; mož Ksenije, hčerke Leona Rupnika. Med italijansko okupacijo je poveljeval enoti vaških straž, ki je bila neposredno vključena v posebni italijanski bataljon št. 3 udarne skupine črnih srajc. Neposredno po kapitulaciji Italije mu je ljubljanski župan Leon Rupnik (z nemškim dovoljenjem) zaupal formiranje nekakšne ljubljanske milice za primer partizanskega napada na mesto, ki je pomenila nekakšen zametek domobranstva. Suvajdžić se je 22. septembra 1943 smrtno 922 BIOGRAFIJE ponesrečil z motorjem; umrl je v ljubljanski vojni bolnišnici. (Mlakar, B., Slovensko domo- branstvo, str. 29, 93, 110, 137, 138, 189; Smrtne žrtve, sistory.si.) Svetina, Vladimir – Ivo (11. 12. 1908, Trst–13. 7. 1988, Ljubljana) Učitelj in politični delavec. Po končanem ljubljanskem učiteljišču v letu 1928 je najprej dobil službo začasne- ga učitelja na Breznici na Gorenjskem, kmalu je bil premeščen v Dragatuš in nato še na Brdo pri Lukovici. Konec leta 1933 se je vključil v KP; ilegalno politično delo je opravljal predvsem na Gorenjskem. Zaradi komunistične dejavnosti je bil v letu 1934 več mesecev v preiskovalnem zaporu, vendar na procesu nato oproščen. V letu 1941 je bil eden izmed organizatorjev VOS OF v Ljubljani, pozneje je postal sekretar Okrožnega odbora OF in Okrajnega komiteja KPS za Ljubljano. Do decembra 1944 je kot ilegalec živel v Ljubljani, nato ga je partijsko vodstvo poklicalo na partizansko osvobojeno ozemlje, kjer je postal pomočnik načelnika Ozne za Slovenijo. Tudi po vojni je bil, kot podpolkovnik Ozne, v obdobju od 15. maja 1945 do 30. aprila 1947 pomočnik ministra za notranje zadeve. Od 1. maja 1947 do jeseni 1950 je bil načelnik Uprave za kadre Centralnega komiteja KPS; tako je sredi leta 1947 odšel v Trst kot predsednik jugoslovanske komisije za prevzem ozemlja, po mirovni pogodbi dodeljenega Jugoslaviji. Od novembra 1950 je bil dobro leto tudi pred- sednik Sveta za prosveto in kulturo LRS, potem je bil ponovno nameščen na Centralnem komiteju KPS. Kasneje je bil sekretar Mestnega komiteja KPS Kranj, v obdobju od leta 1954 do leta 1958 je bil poslanec Ljudske skupščine LRS. Pred upokojitvijo leta 1963 je bil deja- ven predvsem v okviru SZDL. (SI AS 1589/IV, šk. 4473, 4479; SI AS 1546, šk. 48; Primorski SBL, 15. snopič, str. 491; SB.) BIOGRAFIJE 923 Š Šalehar, Rajko (Rajmund) (23. 4. 1908, Ljubljana–?) Inženir. Bil naj bi organizator protikomunističnega gibanja, predvsem naj bi veliko sodelo- val z dekanom Matijo Škerbcem. Od leta 1944 do konca vojne je deloval v Organizacijskem štabu Slovenskega domobranstva v Ljubljani. Po vojni je odšel v Trst, od koder so jugo- slovanske zasedbene oblasti že konec maja 1945 odpeljale njegovega brata Franca. (SI AS 1584, šk. 4, p. e. 158; Popisi prebivalstva, sistory.si.) Šali, Severin (22. 10. 1911, Podlisec pri Dobrniču–24. 10. 1992, Novo mesto) Pesnik in prevajalec. Po maturi na gimnaziji v Varaždinu je odslužil vojaški rok v Srbiji, potem je op- ravljal priložnostna dela v Šibeniku, Splitu in Karlovcu ter od leta 1934 v Ljubljani. V letu 1938 je dobil službo v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani, kjer je od prodajalca v knjigar- ni napredoval v lektorja, knjižnega svetovalca in urednika. V tem času je začel objavljati pesmi v revijah Dejanje in Dom in svet, leta 1940 je izdal prvo pesniško zbirko, med okupacijo pa ji je kljub s strani OF zapovedanega kulturnega molka sledila še ena. Od leta 1945 je deloval kot svobodni umetnik v Ljubljani, nato v Novem mestu, kjer je prevajal pripovedna dela iz slovanskih jezikov in francoščine. Leta 1959 je prevzel vodenje Dolenj- ske založbe, od leta 1972 do upokojitve v letu 1984 je bil eden izmed glavnih urednikov pri Mladinski knjigi v Ljubljani. Leta 1982 je po več desetletjih izdal novo zbirko pesmi, v naslednjih letih sta izšli še dve pesniški zbirki za odrasle in dve knjigi otroške poezije. (ES 13, str. 5; SB; OSP.) 924 BIOGRAFIJE Šarec, Janez, dr. (1901, Preserje pri Radomljah–1983, ?) Zdravnik. Medicino je študiral v Ljubljani in Zagrebu, kjer je tudi promoviral. Od leta 1932 je imel zasebno splošno ordinacijo v Radovljici, med drugo svetovno vojno, ko je bila ženska kaznilnica v Begunjah spremenjena v zapore, ga je okupator določil za tamkajšnjega zdrav- nika. Ob tem je veliko sodeloval s partizani, zlasti na Jelovici; zdravil je ranjence ter jim po- šiljal zdravila in sanitetni material. Po vojni je predal gradivo za obtožnico proti Klementu Druschkeju, ki je takrat bil v Heidelbergu. Leta 1946 je začasno odšel v Ljubljano, sredi leta 1947 se je vrnil v Radovljico. Upokojen je bil leta 1959. (DAR; Medicinska fakulteta, str. 59.) Šeme, Felicita (Fedica) V času nemške okupacije je službovala pri Informativnem uradu Pokrajinske upra- ve v Ljubljani. Po vojni naj bi emigrirala. (SI AS 1931, OMS, 600-21/470.) Šimenc, Anton (7. 1. 1919, Zgornji Brnik–17. 11. 1995, Buenos Aires) Publicist. V Ljubljani je končal študij prava. Med drugo svetovno vojno je bil pripadnik Slo- venskega narodno varnostnega zbora. Partizanski viri navajajo, da je v Trstu deloval kot domobranski preiskovalni sodnik. Po vojni je bil korektor pri časniku Glas zaveznikov v Trstu, potem je nekaj časa preživel v italijanskih begunskih taboriščih v Italiji, dokler se ni izselil v Argentino; delal je pri slovenski zadrugi Sloga in sodeloval pri izdajanju njenega glasila Stik. (Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 128.) BIOGRAFIJE 925 Šinkar, Anton (8. 2. 1916, Selca nad Škofjo Loko–12. 10. 1943, Mozelj) Duhovnik. Po maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil zelo dejaven pri karitativnem krožku. V duhovnika je bil posvečen decembra 1940, po končanem študiju v avgustu 1941 je bil poslan za kaplana v Mirno Peč, kjer ga je še posebej veselilo delo z otroki in mladino. Osebno se je prvič srečal s partizani maja 1942, ko je odšel na bližnji grad Hmeljnik iskat dragoceno bogoslužno opremo, da ne bi prišla v partizanske roke. Na poti domov so ga ujeli partizani, a so ga po dveh dneh izpustili. Proti koncu maja 1942 je odšel k četnikom v t. i. Štajerski bataljon, kjer je ostal do srede julija. Nato je kot kurat deloval v Beli Cerkvi, Šentjoštu, Brezovici in Gracarjevem Turnu. Po kapitulaciji Italije je bil zajet pri Grčaricah. Oktobra je bil na t. i. kočevskem procesu obsojen na smrt. (Pust, A., Palme mučeništva, str. 140–143; Griesser Pečar, T., Cerkev na zatožni klopi, str. 54–59; Smrtne žrtve, sistory.si.) Škerbec, Matija – Msgr., dekan (5. 11. 1886, Stari trg pri Ložu–17. 10. 1963, Cleveland) Duhovnik in politik, nosilec častnega cerkvenega naziva monsignor. V Ljubljani je študiral teologijo in bil leta 1912 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Škocjanu pri Mokronogu, stolni vikar v Ljubljani, župnik v Tržiču, od leta 1928 župnik v Kranju, od leta 1936 tudi dekan. Ukvarjal se je tudi z zadružništvom; v Tržiču 926 BIOGRAFIJE je ustanovil usnjarsko in čevljarsko zadrugo ter Rokodelski dom, v Kranju pa tekstilno zadrugo. Bil je še predsednik Katoliškega tiskovnega društva, pri čemer se je zgledoval po idejah slovenskega škofa, teologa, pisca in kritika slovenskega kulturnega ter duhovnega življenja Antona Mahniča. Politično je bil dejaven v SLS, a je bil bolj kot Antonu Korošcu naklonjen njenemu prejšnjemu voditelju Ivanu Šusteršiču. Zaradi dogodkov v Šenčurju, kjer so 22. maja 1932 pripadniki takrat prepovedane SLS, ki so nasprotovali kraljevi dik- taturi in se zavzemali za samostojno Slovenijo, razbili zborovanje liberalne stranke, je bil leta 1933 pred sodiščem za zaščito države v Beogradu obsojen na leto dni zapora, ki ga je prestajal v Sremski Mitrovici. Po nemški okupaciji Gorenjske se je umaknil v Ljublja- no, kjer je od leta 1942 vodil škofijsko dobrodelno pisarno za pomoč beguncem, a jo je uporabljal tudi za financiranje protikomunističnih oboroženih enot. Po mnenju VOS OF je sodil v nekakšen protikomunistični vrhovni štab, ki naj bi se sestajal pri Marku Natla- čenu vse do njegove smrti v oktobru 1942. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 je sodeloval v Protikomunističnem odboru in tako kot Albin Šmajd, Andrej Križman in Slavko Krek podpiral organiziranje domobranstva na Gorenjskem. Bil je med tistimi pripadniki SLS, ki so bili blizu generalu Leonu Rupniku in jih je vodstvo SLS vedno bolj kritiziralo zaradi njihove nekritične podpore Rupnika; sicer je Škerbec še vedno videl najboljšo možnost za Slovence v okviru katoliške Habsburške monarhije. Dejaven je bil tudi v Narodnem odboru in prav on je bil tisti, ki je v najbolj kočljivih trenutkih spodbudil pomembne odlo- čitve; spomladi 1945 je predlagal, naj Narodni odbor stopi iz ilegale, nekaj dni pozneje, 28. aprila, je predlagal takojšnjo razglasitev slovenske narodne vlade. Maja 1945 je emigriral na Koroško; sodeloval je pri delu Socialnega odbora in vodil zbiranje pomoči za slovenske begunce v Avstriji, potem je bil župni upravitelj treh tirolskih župnij. Leta 1949 je odšel v ZDA in se naselil v Clevelandu, kjer je med drugim objavljal prispevke v slovenskem tisku in izdal dve knjigi o medvojnih in povojnih razmerah v Sloveniji. V domovini je bil 21. avgusta 1945 pred sodiščem narodne časti v odsotnosti obsojen na osem let izgube časti, šest let prisilnega dela in zaplembo celotnega premoženja. (ES 13, str. 41; Godeša, B, Kdor ni z nami, str. 313–314, 418; Saje, F. Belogardizem, str. 491, 533; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 145; ista, Razdvojeni narod, str. 388; Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 129; Vovk, A., V spomin in opomin, str. 80; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 400, 471–472; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 847; Gorenjci; Rot, A., Bojevnika, str. 467.) Škof, Rudolf (11. 4. 1890, Podgora pri Šentvidu–1945, Kočevski rog) Gradbeni inženir in major Slovenskega domobranstva. Po končani gimnaziji se je vpisal na tehniško fakulteto na Dunaju. Po prvi svetovni vojni se je kot učitelj zaposlil na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Po kapitulaciji Italije je vodil tehnični odsek Slovenskega domobranstva, maja 1945 se je z drugimi domobranci umaknil v Vetrinj na avstrijsko Koroško, kjer je opravljal enake naloge kot med okupacijo. Ob koncu meseca je bil vrnjen v Slovenijo in nato zaprt v Šentvidu nad Ljubljano; predvi- deva se, da je bil ubit v množičnih povojnih pobojih v Kočevskem rogu. (Kogej, P., Kdo je bil major; Smrtne žrtve, sistory.si.) BIOGRAFIJE 927 Škof, Zdenka Medicinka, stenopiska iz Ljubljane. Med vojno je bila članica Slovenske dekliške legije, kjer je opravljala propagandno in obveščevalno delo za Milana Finca. Januarja 1944 je bila na željo Antona Duhovnika in Izidorja Martinjaka poslana v Trst, kjer je pomagala v informativno-propagandnem od- delku in pisarni primorskega domobranstva. V Trstu je bila tudi napovedovalka na Radiu Trst. Po vojni je emigrirala v Rim, kjer je študirala medicino. (SI AS 1914, šk. 1/I, p. e. 1; SI AS 1931, OMS, 600-21/474.) Škrabar, Matija (1. 3. 1876, Barkovlje–20. 3. 1966, Trst) Duhovnik in narodni delavec. Študiral je bogoslovje v Gorici in bil leta 1899 posvečen v duhovniški poklic. V letih 1901–1902 je bil kaplan v Rojanu, nato pri sv. Jakobu v Trstu, kjer je bil v letih 1899–1929 tudi katehet na Ciril-Metodovi šoli. V obdobju 1921–1931 je pomagal v župniji Sv. Križ pri Trstu, od leta 1931 do leta 1934 je upravljal župnijo na Katinari, od leta 1934 do leta 1964 je bil duhovnik v Barkovljah. Veliko pozornosti je posvetil cerkvenemu petju, zanimal se je tudi za gospodarske zadeve ter bil član upravnih svetov in odborov različnih gospodarskih podjetij in ustanov. Imenovan je bil za monsignorja in častnega kanonika. (SB.) Škulj, Karel (10. 4. 1883, Ponikve–22. 7. 1958, San Martino, Argentina) Duhovnik in politik. Kot kaplan je od leta 1907 do leta 1913 služboval v Loškem potoku, nato eno leto v Ribnici. Leta 1914 je prišel v Dolenjo vas, kjer je bil sprva še kaplan in od leta 1919 župnik. Politično je bil dejaven v SLS. V politiko je vstopil že v obdobju Avstro-Ogrske kot deželni poslanec. Pred koncem prve svetovne vojne je postal član avgusta 1918 ustanovljenega slovenskega Narodnega sveta, s katerim so predstavniki slovenskih političnih strank in združenj izrazili politično voljo za ločitev od monarhije. Po nastanku jugoslovanske države 928 BIOGRAFIJE je bil član ustavodajne skupščine in nato do uvedbe kraljeve diktature leta 1929 poslanec v Beogradu. Kot predstavnik kočevskega okraja si je vztrajno prizadeval za pravice kočevskih Slovencev, zatiranih od nemške večine. V letu 1927, ob 20. obletnici njegove posvetitve za duhovnika, je dobil škofijsko odlikovanje duhovnega svetnika. Organiziral je več zadrug, hranilnic in posojilnic. Po okupaciji Slovenije je bil organizator Slovenske legije in vaških straž, na dan kapitulacije Italije se je umaknil v Ljubljano, kjer je kot vodja t. i. Kmečke pi- sarne pospeševal vstopanje beguncev v Slovensko domobranstvo. Po kapitulaciji Italije se je vključil v delovanje Protikomunističnega odbora. Po koncu vojne je najprej odšel v Avstri- jo, nato v Italijo in leta 1949 v Argentino, kjer je bil kaplan v mestni cerkvi buenosaireškega predmestja San Martin. (ES 13, str. 60; Vovk, A., V spomin in opomin, str. 44; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 197–198; Škulj, E., Goreč duhovnik, str. 2.) Šolar, Jakob – Dijak, Jaka (29. 4. 1896, Rudno–23. 6. 1968, Ljubljana) Duhovnik, jezikoslovec, literarni zgodovinar in prevajalec. Leta 1919 je končal teološko fakulteto v Ljubljani, leta 1922 je diplomiral še iz slo- venščine in francoščine na filozofski fakulteti v Ljubljani. V obdobju 1924–1944 je bil pro- fesor na Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Urejal je reviji Križ in Slovenski jezik ter zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov, bil je soavtor slovenskih čitank za nižje razrede gimnazij, sodeloval je pri pripravi Slovenske slovnice (1940) in Slovenskega pravopisa (1937). Med okupacijo je zagovarjal skupen boj vseh odporniških skupin proti okupatorju in nasproto- val tako kolaboraciji kot komunizmu. Čeprav je simpatiziral s krščansko-socialističnimi idejami, je – v nasprotju z levo usmerjenimi krščanskimi socialisti – odklanjal vključitev v OF. Vstopil pa je v skupino Združeni Slovenci, ki jo je ustanovil Andrej Gosar in naj bi predstavljala nekakšno politično sredino. Vendar Združeni Slovenci niso bili povsem politično nevtralni, saj so se marca 1942 vključili v Slovensko zavezo. Medtem ko se je Gosar umaknil bolj v ozadje, je bil Šolar, ki je postal zastopnik skupine Združeni Slovenci v Slovenski zavezi, bistveno dejavnejši. Spomladi 1943 se je z Gosarjem pridružil Narodni legiji. Junija 1944 se je, spet skupaj z Gosarjem, vključil v takrat ustanovljeni Slovenski ljudski blok, v katerem sta predstavljala t. i. katoliško sredino. Jeseni 1944 so ga Nemci aretirali in poslali v taborišče Dachau. Po vojni je delal za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, od januarja 1949 kot znanstveni in od januarja 1951 kot višji znanstveni BIOGRAFIJE 929 sodelavec. Oktobra 1952 je bil odpuščen, pozneje še aretiran in proti koncu istega leta na t. i. Šolar-Fabijanovem procesu obsojen na več let zapora. Leta 1957 je bil predčasno izpu- ščen, v letu 1958 je postal kanonik ljubljanskega kapitlja in ravnatelj škofijske gimnazije v likvidaciji. (ES 13, str. 76; SB; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 24, 207; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 36; Godeša, B., Dr. Andrej Gosar, str. 53; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 524.) Šorli, Peter – Peter, Pavel (19. 1. 1902, Grahovo ob Bači–14. 7. 1988, Trst) Duhovnik, prosvetni in politični delavec. Po vstopu Italije v prvo svetovno vojno je šolanje nadaljeval na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Leta 1922 je stopil v bogoslovje in bil spomladi 1926 posvečen v duhovnika. Najprej je služboval kot kaplan v Tolminu, zatem je bil župnijski upravnik na Bukovem, od leta 1933 do leta 1943 je bil župnik v Podmelcu. Povsod je spodbujal kul- turno življenje Slovencev, zaradi česar so italijanske oblasti odredile zanj stalen policijski nadzor. Kljub temu je bil dejaven v skrivni organizaciji z imenom Zveza božjih in narodnih delavcev, ki so jo ustanovili katoliško usmerjeni politiki na Goriškem za pomoč politič- nim zapornikom in internirancem. Leta 1943 se je umaknil v Trst, kjer je bil duhovnik pri nemških misijonskih redovnicah, hkrati je bil član obveščevalne skupine, ki jo je vodil časnikar Jože Golec. Ko se je v naslednjem letu v skupino vtihotapil tajni agent nemške protiobveščevalne službe, so Nemci aretirali glavne člane skupine, med njimi tudi Šorlija, ki so ga sprva zaprli v tržaški zapor Coroneo in nato poslali v Dachau. Po koncu vojne se je vrnil v Trst, kjer je služboval kot slovenski kaplan pri Sv. Ivanu, kjer je ostal vse do leta 1981. Poučeval je verouk v osnovnih in srednjih šolah, pisal v Katoliški glas, sodeloval pri Koledarju Goriške Mohorjeve družbe, bil nedeljski pridigar na Radiu Trst, leta 1968 je odprl Marijin dom pri Sv. Ivanu. Leta 1947 je sodeloval pri ustanovitvi nekomunistične organizacije Udruženje slovenskih in hrvaških socialcev za svobodno tržaško ozemlje, ki se je pozneje reorganizirala in se preimenovala v Slovensko krščansko socialno zvezo; od leta 1954 do leta 1962 je bil tajnik Slovenske katoliške skupnosti in pozneje član Slovenskega ljudskega gibanja. (ES 13, str. 97; OSP.) Šorli, Peter, dr. (26. 6. 1876, Kneža pri Gorici–21. 3. 1947, Ljubljana) Duhovnik. Po letu 1916 je poučeval verouk na ljubljanskih gimnazijah. Med drugo svetovno vojno je škofu Rožmanu priporočil večje število oseb, za katerih izpustitev je Rožman pos- redoval pri italijanskih okupacijskih oblasteh. Na začetku novembra 1945 je bil med tistimi katoliškimi duhovniki, ki so skupaj z laiki podpisali poziv slovenskim katoličanom, naj se udeležijo volitev v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945. Morda je bil Šorli tisti »umr- li prof. Šorli«, znanec Črtomirja Nagodeta, ki se pod psevdonimom »pater K« pojavlja v dokumentih Nagodetovega procesa, ki je poleti 1947 potekal pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani. Pismo, ki ga je po Nagodetovi izjavi napisal Šorli, izraža kritične poglede tako na 930 BIOGRAFIJE komuniste kot na njim nasprotujoče politične voditelje. (Vovk, A., V spomin in opomin, str. 79; Čipić Rehar, M., Med sodbo sodišča; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 183, 208, 469, 501, 658, 818.) Špindler (Spindler), Josip – Goričar, Goričanec (1904, Zgornja Rečica–?) Župan in posestnik iz Sv. Ane v Slovenskih goricah. Bil je podpredsednik Kmetijske zbornice in član eksekutive Kmečke zveze. Leta 1938 je postal član t. i. štirinajsterice, tajnega vodstva SLS, ki je ob Antonu Korošcu vodila stranko v času, ko so bile stranke na narodni osnovi prepovedane. Med vojno je bil član šir- šega odbora SLS, v emigraciji je bil skupaj s Franom Erjavcem tudi član Akcijskega odbora za suvereno in neodvisno slovensko državo v Rimu, ki ga je vodil Ciril Žebot. (Gašparič, J., SLS 1890–1941, str. 42; Ramšak, J.: Politična emigracija v Trstu, str. 963–964; SI AS 1931, OMS, 600-2/72.) Štampar, Andrija, dr. (1. 9. 1888, Brodski Drenovac–26. 6. 1958, Zagreb) Hrvaški zdravnik in profesor. Bil je ustanovitelj in organizator preventivne medicine. Medicino je študiral na du- najski univerzi. Zatem je sprejel mesto zdravnika v Novi Gradiški. Novembra 1918 so ga kot zdravstvenega svetnika poklicali na delo v Poverjeništvo za socialno skrbstvo v Zagreb. Na medicinski fakulteti v Zagrebu je začel predavati o socialni medicini, vendar mu poli- tična oblast tega mesta z letom 1930 ni hotela več potrditi, zato se je usmeril v tujino. Na njegovo pobudo so ustanovili tudi Inštitut za socialno medicino. Sodeloval je s Higiensko organizacijo pri Društvu narodov in dobival pomoč Rockefellerjeve fundacije. S tovrstno pomočjo je zgradil Centralni higienski zavod v Beogradu in manjše zavode po kraljevini. Nekaj let je prebil na Kitajskem, nato je bila leta 1939 končno potrjena njegova profesura na zagrebški medicinski fakulteti. Po okupaciji Jugoslavije je bil aretiran in interniran. Po vrnitvi iz internacije leta 1945 je vnovič prevzel profesuro za higieno in socialno medicino ter postal direktor Šole za ljudsko zdravje. Po vojni je postal tudi predsednik JAZU in njen dopisni član od 7. novembra 1947. (Košir, A., Andrija Štampar.) Štempihar, Ivo – Ficli - Pucli, Driš (1. 5. 1898, Kranj–4. 10. 1955, Jesenice) Pravnik, politični delavec in publicist. Leta 1919 je sodeloval v bojih za slovensko severno mejo, potem je bil zaposlen pri Pokojninskem zavodu v Ljubljani in hkrati študiral pravo. Leta 1929 je promoviral. Po opravljenem pripravništvu v Celju je odprl odvetniško pisarno na Jesenicah, kjer je začel delovati v krogu tamkajšnjih socialdemokratov. Zagovarjal je skupne nastope delavstva ne BIOGRAFIJE 931 glede na politično pripadnost in bil pravni svetovalec številnih delavcev, ki jih je preganjala tedanja oblast. Januarja 1941 je bil interniran v Ivanjici in po državnem udaru 27. marca 1941 izpuščen in mobiliziran. Med nemško okupacijo je bil izgnan v Srbijo in potem do leta 1945 služboval pri Narodni banki v Beogradu. Po končani vojni je služboval pri repu- bliškem javnem tožilstvu v Ljubljani. (ES 13, str. 139; SB.) Štrubelj, Franc – Vilko, Nande (9. 4. 1919, Ljubljana–?) Trgovski zastopnik, komercialist. V letih 1938 do 1942 je študiral na pravni fakulteti v Ljubljani. Junija 1941 je za- čel dejavno sodelovati v OF in postal član SKOJ-a na ljubljanski univerzi. V času italijanske okupacije je bil večkrat aretiran in za petnajst mesecev interniran v Gonars. Po kapitulaciji Italije in vrnitvi iz internacije je deloval kot vojaški referent in terenski obveščevalec na po- dročju Ljubljane (Rudnik, Trnovo). V partizansko gibanje je vstopil septembra 1944 in postal sodelavec Ozne. V istem letu je opravil tudi Višji ekonomsko-trgovski tečaj v Ljubljani. Po koncu vojne je bil zaposlen pri Ozni oziroma UDV kot preiskovalni referent v Preiskovalnem pododseku centralnih zaporov UDV. Kasneje se je preselil v Portorož in deloval kot trgovski zastopnik v tujini. (SI AS 1589/IV, šk. 3669, ČD Franc Štrubelj; Dornik Šubelj, L., Ozna in prevzem oblasti, str. 453.) Štukelj, Anton Študent. Po smrti Lamberta Ehrlicha je postal predsednik akademskega društva Straža. Ko je bil v drugi polovici leta 1943 ustanovljen Informativni urad pokrajinske uprave, je postal referent v propagandnem oddelku. Po koncu vojne je emigriral in bival v begunskih tabo- riščih v Italiji. Na začetku leta 1946 je vodil Slovenski akademski klub, ki so ga v Bologni ustanovili slovenski študentje, ki so prišli iz različnih taborišč; tisti, ki so dobili dovoljenje za bivanje v tamkajšnjem taborišču, so lahko nadaljevali študij na univerzi v Bologni. (Go- deša, B., Kdor ni z nami, str. 218, 344; Jaklitsch, H., Slovenski begunci, str. 404.) 932 BIOGRAFIJE Šturm, Artur (Ture) Kapetan jugoslovanske kraljeve vojske v pokoju, doma iz Ljubljane. Bil je pripadnik Jugoslovanskega nacionalnega gibanja Zbor, ki ga je leta 1935 us- tanovil srbski politik Dimitrije Ljotić. Šturm je bil član uredništva časopisa Zbor in pisec propagandnih besedil. Sredi tridesetih let 20. stoletja je vodil tudi organizacijsko delo Zbo- ra, a je prišel v spor z delom njegovih slovenskih privržencev, natančneje z nekdanjimi člani Jugoslovanske akcije. V tem sporu je Ljotić podprl Šturma in ni sprejel njegovega ponujenega odstopa. V letu 1939 je Šturm skupaj z Izidorjem Cergolom vedno bolj odkrito zagovarjal nemško nacistično politiko, med okupacijo se je zaradi nezaupanja do nekaterih članov Zbora skrival doma in v Trstu. Po kapitulaciji Italije je upal, da ga bo Rupnik pos- tavil za svojega svetovalca, vendar so tedaj prišli v ospredje mlajši Zboraši, medtem ko je Šturm vedno bolj izgubljal podporo v Sloveniji. Zaradi naraščajočega spora s Cergolom, ki je pripadal mlajši generaciji, je Ljotić poslal Šturma v Trst, kjer naj bi vzdrževal zvezo med Srbskim prostovoljskim korpusom (SDK) in nemškimi oblastmi. Po vojni je emigriral. (SI AS 1931, OMS, 600-18/7, 14, 25, 26–28, 31–36.) Šuklje, Vladimir, dr. – Gornik, Dolenjc (1. 3. 1907, Jelsa, Hvar–2. 10. 1984, Ljubljana) Odvetnik in politik. Pravo in filozofijo je študiral v Pragi in Ljubljani ter leta 1934 doktoriral na ljubljan- ski pravni fakulteti. Od leta 1937 vse do svoje smrti je deloval kot samostojni odvetnik v Ljubljani. Dejaven je bil v liberalno usmerjenih društvih. Pred drugo svetovno vojno se je vključil v Samostojno demokratsko stranko, ki je bila v Sloveniji obnovljena leta 1940. Po izbruhu vojne se je stranka razdelila. Del njenih članov se je vključil v OF, drugi, vključno s Šukljetom, se je januarja 1942 skupaj z nekaterimi drugimi liberalnimi skupinami združil v Napredno delovno skupnost, ki naj bi predstavljala osnovo za prihodnje ilegalno delo; pozneje se je Napredna delovna skupnost vključila v Slovensko zavezo. Prek Milana Bana, enega od voditeljev Narodne legije, naj bi bil s to legijo povezan tudi Šuklje; sodeloval naj bi tudi z Državno obveščevalno službo (DOS), ki jo je oktobra 1944 tudi vodil Bano. Leta 1944 je Šukljeta aretiral gestapo, po vojni ga je za nekaj mesecev zaprla Ozna. Kljub temu je pozneje postal predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, član sveta mednarodne unije BIOGRAFIJE 933 odvetnikov, eden od »očetov« kodeksa odvetniške poklicne etike in soavtor jugoslovanskih zakonov o odvetništvu. (Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 33; ista, Liberalni patri- otizem, str. 64–65, 72–73; Fortuna, S., Dr. Vladimir Šuklje, str. 55–56; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 272.) Šusteršič, Ivan, dr. (29. 5. 1863, Ribnica–20. 9. 1925, Ljubljana) Pravnik, odvetnik in politik. Pravo je študiral na Dunaju, promoviral je leta 1889 v Gradcu. Leta 1894 je odprl odvetniško pisarno v Ljubljani, hkrati je bil tudi eden izmed najvplivnejših katoliških po- litikov svojega časa. V letu 1890 je bil med ustanovitelji Katoliškega političnega društva, ki se je v letu 1892 preimenovalo v Katoliško narodno stranko. Leta 1899 je prevzel vodstvo stranke in ostal njen predsednik še dolgo potem, ko je leta 1905 privzela naziv SLS. Kot dol- goletni vodilni katoliški politik je zasedal številne pomembne položaje. Bil je zagovornik trializma – državno-pravne rešitve, po kateri bi se dvema že obstoječima deloma monarhije pridružila še tretja, slovanska enota. Med prvo svetovno vojno se je s svojo stranko vedno bolj razhajal in nazadnje dokončno sprl, na njegovo mesto pa je stopil Anton Korošec, zagovornik nove, jugoslovanske države. V letu 1918 se je Šusteršič zaradi groženj s smrtjo umaknil, sprva na Dunaj, nato v Švico in Italijo ter postal »prvi slovenski politični begu- nec«. Ob koncu leta 1922 se je vrnil v domovino, ponovno vstopil v politiko in ustanovil Narodno ljudsko stranko. Po velikem porazu stranke na volitvah v jugoslovanski parla- ment leta 1923 se je umaknil iz političnega življenja. (ES 13, str. 169–170; Gašparič, J., Ivan Šusteršič, str. 166–169; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov, str. 341.) Šutej, Juraj (4. 12. 1889, Podorašac pri Konjicu–15. 4. 1976, Zagreb) Hrvaški politik in odvetnik. V Zagrebu je doktoriral iz prava in postal eden izmed vidnejših politikov Hrvaške kmečke stranke (HSS), med drugim tudi finančni minister v zadnjih vladah prve Jugoslavi- je. Po okupaciji je odšel z drugimi člani tedanje kraljeve vlade v emigracijo ter bil finančni minister in minister za trgovino in industrijo v Šubašićevi vladi. V začasni vladi DFJ je bil minister brez listnice, a je 8. oktobra 1945 odstopil zaradi kršitev sporazuma Tito-Šubašić. Vendar je pozneje nasprotoval tistim, ki so zahtevali, naj se njegova stranka ne kompromi- tira s sodelovanjem z nedemokratičnim režimom in se je zavzemal za udeležbo stranke na volitvah v hrvaško ustavodajno skupščino leta 1946. (HL 2, str. 545.) 934 BIOGRAFIJE T Tann von der, Ludwig (11. 6. 1904, Ingolstadt–?) Od aprila 1941 do julija 1942 je bil šef gestapa v Radovljici. Nato je odšel v Lienz. Po koncu vojne je bil zaprt v taborišču Wolfsberg, kasneje je bil izpuščen in repatriiran v Nemčijo. (SI AS 220, f. 35, Odločba 65; SI AS 1931, šk. 838.) Teply, Marjan (21. 12. 1910, Velika Loka–12. 10. 1943, Mozelj) Kapetan jugoslovanske kraljeve vojske. Med drugo svetovno vojno je bil kapetan Jugoslovanske vojske v domovini, povelj- nik 3. čete odreda Danila Koprivice. Po porazu četnikov v Grčaricah je bil oktobra 1943 na t. i. kočevskem procesu obsojen na smrt in ustreljen na Mozlju. (SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; Ferenc, T., Dies irae, str. 174, 460, 479; Smrtne žrtve, sistory.) Teuerschuh, Ivan (5. 9. 1904, Ljubljana–15. 7. 1982, Trst) Profesor in politik. Učiteljišče je obiskoval v Mariboru, kjer je maturiral leta 1924. Študiral je na peda- goški fakulteti v Zagrebu, kjer je leta 1930 diplomiral. Politično je pripadal SLS. Učiteljeval je na Zgornji Ponikvi pri Žalcu, nato v Šoštanju, kjer je bil leta 1938 v slovenjgraškem okra- ju izvoljen za poslanca Narodne skupščine na listi JRZ, katere del je bila tudi slovenska SLS. Do leta 1941 je bil ravnatelj meščanske šole v Slovenj Gradcu. Po nemški okupaciji je bil izgnan v Srbijo, po prihodu v Ljubljano je bil zaposlen pri Pokrajinskem prehranjevalnem zavodu (Prevod). Udeleževal se je sestankov vodstva SLS, sicer naj bi bil blizu stražarjem. Po vojni je zapustil Slovenijo. Najprej je bival v italijanskem begunskem taborišču v Mo- nigu, jeseni 1945 je nastopil učiteljsko mesto v Kanalu; od leta 1947 je živel v Trstu, kjer je do upokojitve v letu 1974 poučeval na različnih šolah. (SB; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 362; SI AS 1931, OMS, 600-21/492.) Thuma (Tuma), Alfonz (18. 10. 1921, Ljubljana–10. 11. 1992, Ljubljana) Prodajalec. Med vojno je bil obveščevalec Tajne obveščevalne službe v Ljubljani. (SI AS 1931, OMS, 501-2/102; PŽ; Popisi prebivalstva, sistory.si.) BIOGRAFIJE 935 Tischler, Joško (Jože) (8. 5. 1902, Zablate–23. 1. 1979, Celovec) Šolnik, politik in narodni delavec. Matematiko in fiziko je študiral na Dunaju, promoviral leta 1926, nato je poučeval na različnih gimnazijah na avstrijskem Koroškem vse do leta 1957, ko je postal ravna- telj novoustanovljene Zvezne gimnazije za Slovence. Po maturi se je vključil v Slovensko krščansko socialno zvezo, bil je soustanovitelj Kluba koroških slovenskih akademikov na Dunaju, v letu 1937 je postal predsednik Slovenske prosvetne zveze. Zaradi kritike nacizma je bil leta 1939 prestavljen v Bregenz ter aprila 1941 aretiran in nekaj časa zaprt. Do no- vembra 1945 je bil predsednik Pokrajinskega odbora OF za slovensko Koroško, nato še štiri leta član njegovega širšega odbora. Zaradi zavzemanja za obnovo Mohorjeve družbe in za vključevanje slovenskih beguncev v prosvetna društva je prišel v nasprotje z vodstvom OF; junija 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev, ki mu je predsedoval do leta 1960 in ponovno od leta 1970 do leta 1976. Tudi v povojni Avstriji si je prizadeval za narodno- stne pravice koroških Slovencev in napisal veliko število prispevkov, med drugim o šolstvu in jezikovni ter narodni enakopravnosti koroških Slovencev. (ES, 13, str. 256.) Tomc, Alojzij (Lojze), dr. (18. 6. 1903, Nova vas, Bloke–4. 3. 1989, Cleveland) Duhovnik, salezijanec. V duhovniški poklic je bil posvečen leta 1930. Maja 1945 je zapustil Slovenijo. Sku- paj z Alojzijem Odarjem in Andrejem Farkašem je junija 1945 ustanovil začasno sloven- sko begunsko semenišče in teološko fakulteto v benediktinski opatiji Praglia pri Padovi. V ZDA je verjetno emigriral leta 1948. Leta 1953 je za kratek čas zapustil salezijanski red. Na priporočilo Gregorija Rožmana je leta 1955 odšel v San Francisco, kjer je (ponovno kot član salezijanske skupnosti) čakal na sprejem v tamkajšnjo nadškofijo; najprej je postal pomožni duhovnik v Concordu in leta 1959 v Los Gatosu. V šestdesetih letih je ustanovil slovensko župnijo sv. Gregorija Velikega v Hamiltonu, Ontario, in tam zgradil pastoralni center. Po letu 1971 je bival v Clevelandu. (Jaklitsch, H., Slovenski begunci, str. 260, 409; NŠAL, 03762, 38, str. 204; Kolar, B., Don Bosco, str. 179; isti, Slovenian priests, str. 118; Geni; Ellis Island Foundation.) 936 BIOGRAFIJE Tomazin, Matej (23. 9. 1891, Naklo–2. 6. 1939, Dovje) Duhovnik in politik. Sprva je bil kaplan v Dobrli vasi na avstrijskem Koroškem, nato v Cerkljah ob Krki. Bil je tajnik SLS in kot član te stranke januarja 1927 izvoljen v ljubljansko oblastno skup- ščino. (Stiplovšek, M., Slovenski parlamentarizem, str. 107; SI AS 1931, šk. 404; Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 43.) Tomic, Leopold (11. 1. 1915, Ljubljana–?) Častnik, poročnik. V internacijo v Gonars je bil poslan 22. marca 1942, od koder se je vrnil 22. aprila 1943. Ob ustanovitvi Slovenskega domobranstva je postal stotnik 4. udarnega bataljona, ki je bil ustanovljen v Novem mestu; nato je bil poveljnik 16. bataljona v Ljubljanski diviziji Slovenske narodne vojske. (Nose, A., Domobranci zdravo, str. 101, 369, 424; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 179, 191, 222, 223.) BIOGRAFIJE 937 Tominec, Angelik, dr. (1. 1. 1892, Ljubljana–2. 4. 1961, Ljubljana) Duhovnik, redovnik (frančiškan), teolog in sociolog.Pri krstu je dobil ime Janez in je bil starejši brat Romana Tominca. Po gimnaziji je končal bogoslovje v Kamniku, potem je študij nadaljeval v Rimu in v Freiburgu v Švici, kjer je bil leta 1917 promoviran za doktorja teologije. Še istega leta je postal vojni kurat ljubljanskih bolnišnic in vojnih ujetnikov, poučeval je bogoslovje na frančiškanski redovni šoli in bil samostanski knjižničar. V obdobju 1921–1931 je bil kaplan frančiškanske župnije Marijinega oznanjenja v Ljubljani, potem župnik do leta 1939. Z oznanjevanjem, pastoral- nim, vzgojnim, karitativnim in znanstvenim delom je skušal sooblikovati takšno podobo katolištva, ki bi temeljila na evangeljskih vrednotah pravičnosti, dobrote in solidarnosti. Svoje poslanstvo je videl predvsem v uresničevanju katoliškega socialnega nauka. V letih 1940–1944 je bil kurat zaporov na Miklošičevi cesti. Dosledno je zavračal sodelovanje z okupatorjem in bil dvakrat zaprt, aprila 1943 in decembra 1944, nato je bil do konca vojne z bratom Romanom konfiniran v Hrenovicah pod Nanosom. Junija 1945 je spet prevzel župnijo Marijinega oznanjenja in službo župnika opravljal do svoje smrti. (ES 13, str. 281; SB; Čuk, S., P. Angelik Tominec; Čipić Rehar, M., Frančiškani, str. 124–125; Brata Angelik in Roman Tominec, MMC RTV SLO.) 938 BIOGRAFIJE Tominec, Roman, dr. (12. 1. 1900, Ljubljana–23. 2. 1991, Ljubljana) Duhovnik, redovnik (frančiškan), teolog in umetnostni zgodovinar. Pri krstu je dobil ime Leon; kot brat Angelik se je tudi on za frančiškanski red odlo- čil že v dijaških letih. Teologijo je študiral v Ljubljani, medtem ko je umetnostno zgodovino in svetovno književnost študiral v Münchnu, kjer je leta 1926 promoviral. Po vrnitvi v Lju- bljano je bil kaplan v frančiškanskem samostanu, lektor filozofije v Kamniku in Ljubljani ter od leta 1936 do leta 1941 katehet v splošni strokovni in nadaljevalni šoli. Med okupacijo je bil večkrat aretiran. V času italijanske okupacije je bil v zaporu zaradi maše zadušnice za usmrčenim komunistom Tonetom Tomšičem. Po uboju bana Marka Natlačena je bil sprva določen za talca; med drugim je bil osumljen sodelovanja pri izobešanju slovenske zastave na zvoniku frančiškanske cerkve aprila 1943. Decembra 1944 so ga aretirali Nemci in ga konfinirali v Hrenovice, kjer je z bratom Angelikom pričakal konec vojne. Po vojni je bil sprva profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču, potem kustos province Sv. Križa in provincialni vikar, od leta 1951 je bil na teološki fakulteti v Ljubljani najprej honorarni predavatelj, nato privatni docent za krščansko in liturgično umetnost. Hkrati je bil od leta 1959 župnijski upravitelj pri frančiškanski cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. S svojimi pobudami in delovanjem je bil skupaj z bratom Angelikom glasnik evangeljskega razumevanja poslanstva Cerkve. Medtem ko se je pater Angelik usmeril predvsem na soci- alno področje, je pater Roman največjo pozornost posvetil vzgoji mladih rodov kot učitelj verouka in profesor na teološki fakulteti. (SB.) BIOGRAFIJE 939 Tomšič, Tone (9. 6. 1910, Trst–21. 5. 1942, Ljubljana) Pravnik in politik. Študiral je na pravni fakulteti v Ljubljani, vendar je bil leta 1934 zaradi političnega dela izključen in je študij zaključil v Zagrebu. V dijaških letih je deloval v nacionalističnih organizacijah (Preporod, Orjuna) in v društvu primorskih emigrantov Zora; leta 1928 se je vključil v SKOJ, dve leti pozneje še v KPJ. Zaradi ilegalnega komunističnega dela je bil večkrat aretiran in zaprt. Sredi leta 1937 je postal član slovenskega partijskega vodstva in na začetku leta 1938 tudi njegov organizacijski sekretar. Po začetku okupacije v letu 1941 je bil med najpomembnejšimi organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem. Ob koncu leta 1941 je bil aretiran, zaprt v Ljubljani, Begunjah in Radovljici; 16. maja 1942 je bil pred italijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani obsojen na smrt in kmalu zatem ustreljen v Gramozni jami. (ES 13, str. 285–286; SB.) Tončič, Frane (28. 9. 1893, Hrušica, Ilirska Bistrica–3. 11. 1978, Ljubljana) Pravnik, odvetnik in politični delavec. Obiskoval je visoko šolo za kmetijstvo na Dunaju in hkrati študiral pravo ter deloval v hrvaških akademskih društvih Lipa in Zvonimir. Po prvi svetovni vojni se je leta 1920 vpisal na pravno fakulteto v Padovi in leta 1924 promoviral. Bil je urednik glasila tržaških Slovencev Edinost in tednika Novice. Po končanem študiju se je posvetil odvetništvu, delal najprej pri Josipu Agnelettu, nato pri Borisu Furlanu do leta 1930, ko je prevzel njegovo odvetniško pisarno. Leta 1940 je bil aretiran, decembra 1941 pa na drugem tržaškem pro- cesu obsojen na 16 let zapora. Leta 1944 so ga nemške oblasti izpustile, a do konca vojne še dvakrat zaprle. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej je deloval v OF in bil zagovor- nik uvedbe Svobodnega tržaškega ozemlja ter pravic slovenskega prebivalstva. Kot predse- dnik društva Pravnik v Trstu je pogosto interveniral v korist slovenščine na sodiščih in pri upravnih organih ter pošiljal številne spomenice z zahtevo pravic do rabe slovenščine. Je avtor številnih prispevkov, objavljenih v različnih slovenskih in italijanskih revijah in ča- sopisih. Po dograditvi Slovenskega kulturnega doma v Trstu leta 1964 je postal predsednik njegovega začasnega upravnega odbora. (SB.) 940 BIOGRAFIJE Tonja, Ivan (17. 10. 1899, Ljubljana–1984, Ljubljana) Uslužbenec, upravnik prometa Poštne hranilnice. Pred vojno je bil dejaven član Sokola v ljubljanskih Mostah. Politično je deloval v slovenskih liberalnih strankah, leta 1940 se je včlanil v Mladino JNS. Kot udeleženec t. i. taborske skupščine 3. maja 1945 je bil imenovan za tajnika predsedstva »začasnega sloven- skega narodnega predstavništva«. Po vojni je emigriral, a se je vrnil v domovino. Na t. i. božičnem procesu, ki je potekal od 19. do 23. decembra 1945 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je bil med drugimi pripadniki katoliških in liberalnih krogov, obtoženih naspro- tovanja narodnoosvobodilnemu gibanju, tudi Tonja. Obsojen je bil na dvajset let zapora, vendar je bil 15. oktobra 1954 pogojno izpuščen. V samostojni Sloveniji je bil rehabilitiran, skupaj z vsemi drugimi na tem procesu obsojenimi liberalci. (Mlakar, B., Slovensko domo- branstvo, str. 478; Jeraj, M., Obračun, str. 384, 396; SI AS 1931, OMS, 600-1/140, 270, 346, 348, 352, 354–357, 362, 365, 368, 370, 371, 380, 381, 389, 390, 394, 397, 404, 414, 419, 612, 600-14/2, 13, 94, 106, 600-19/28, 113; SI AS 1931, evidenca gradiva; Velikonja, T., Zarja miru; PŽ.) Topalović, Živko (Žika) (21. 3. 1886, Užice–11. 2. 1972, Dunaj) Srbski pravnik, politik in urednik. V Beogradu je končal pravno fakulteto. Pred prvo svetovno vojno je bil dejaven v socialdemokratskem delavskem in sindikalnem gibanju. Po končani vojni je bil član Cen- tralnega izvršnega odbora Socialistične delavske partije (komunistov), ustanovljene aprila 1919. Leta 1921 je postal eden od voditeljev novoustanovljene Socialistične stranke Jugo- slavije in urednik njenega glasila Radničke novine. Med drugo svetovno vojno je stopil na stran Draže Mihailovića in bil član Centralnega nacionalnega komiteja, imenovanega tudi Ravnogorski centralni komite. Maja 1944 je bil poslan k zahodnim zaveznikom v Italijo, kjer mu je Ivan Šubašić ponudil ministrsko mesto v mešani vladi, sestavljeni iz predstavni- kov predvojnih parlamentarnih strank in komunistov, a ga je Topalović zavrnil, saj je želel zaveznike prepričati, da bi ponovno podprli Mihailovićevo vojsko. Po končani vojni je bil v Italiji aretiran; kljub zahtevam novih jugoslovanskih oblasti ni bil vrnjen v Jugoslavijo, ampak poslan v Francijo. Od tam je odšel v Ženevo, kjer je v tamkajšnjih časopisih obtože- val zahodne države zaradi njihove neuspešne podpore Mihailoviću. Leta 1948 je Topalović odšel v Pariz, kjer je vodil jugoslovansko frakcijo Socialistične stranke Francije, sodeloval je tudi v mednarodnih socialističnih organizacijah. Na začetku sedemdesetih let se je preselil na Dunaj, kjer je leta 1972 umrl. (EJ 8, str. 355; Žeravčić, Z., Dr. Živko Topalović.) BIOGRAFIJE 941 Tornari, Gino Italijanski poklicni častnik, stotnik poveljstva 11. armadnega zbora in italijanske 2. armade. Med drugo svetovno vojno je služboval kot častnik v obveščevalnem uradu 11. ar- madnega zbora. (Ferenc, T., Fašisti brez krinke, str. 455–456, 505.) Tratnik, Tone – Aleksej (23. 6. 1922, Mengeš–?) Obveščevalec. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Maribor, kjer je obiskoval re- alno gimnazijo. V času šolanja je deloval v literarnem krožku in objavljal v listu Večernik. Konec aprila 1941 je zbežal v Ljubljano, kjer se je pridružil partizanskemu gibanju. Jeseni 1941 se je vpisal na študij tehnike v Ljubljani, vendar študija ni končal. Februarja 1942 je kot sodelavec VOS OF postal član KPS. Kot obveščevalec je spremljal predvsem pripadnike gestapa, ki so se shajali v hotelu Miklič. Junija 1942 je bil interniran v italijansko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije in vrnitvi iz Gonarsa se je kot pomočnik politkomisarja prid- ružil Gregorčičevi brigadi. V letu 1944 je postal vodja propagandnega odseka Briško-be- neškega odreda. Kasneje je postal vodja propagandnega centra za Beneško Slovenijo, poleg tega je bil tudi inštruktor za propagandno delo pri italijanski diviziji Garibaldi Natisone. Po vojni je bil dopisnik Tanjuga v Trstu in sodelavec Ozne za Trst. Oktobra 1945 se je zaposlil pri Ozni za Slovenijo, kjer je bil preiskovalni referent v Preiskovalnem pododseku Central- nih zaporov Ozne oziroma Uprave državne varnosti. Kasneje je bil zaposlen na tajništvu za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Maribor. (SI AS 1589/IV, šk. 3702, Tone Tratnik; Dornik Šubelj, L., Ozna in prevzem oblasti, str. 453.) 942 BIOGRAFIJE Triller, Mirko, dr. (1880–1950) Odvetnik v Radovljici. Bil je odvetnik v Radovljici, v imenik odvetnikov je bil vpisan 9. septembra 1914 (datum izpisa ni znan). Pred vojno je bil član Sokola. Privrženec Ljotićevega Zbora je bil vsaj od leta 1937, leta 1941 pa je zaradi razočaranja začel gibanje zapuščati. Med vojno je bil izgnan. (Lavrenčak, G., Odvetniki v Radovljici; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov; SI AS 1931, OMS 600-18/2, 7, 9, 14, 26, 28, 36, 38–39.) Trkov, Janez (23. 8. 1876, Zadvor–1944, ?) Župan Dobrunj do leta 1942. Zamenjal ga je Franc Ložar. (Dolničar, B., Ljudje so se lotili vsakega dela; PŽ; SRD.) U Ude, Lojze – L, U, morda Janez (18. 6. 1896, Križe–28. 2. 1982, Mali Lošinj) Pravnik, odvetnik, publicist, zgodovinar in strokovnjak za narodnostna vprašanja. Po končani klasični gimnaziji v Šentvidu je bil aprila 1915 mobiliziran v avstrijsko vojsko in poslan v Galicijo, Romunijo in na italijansko fronto. Spomladi 1918 se je vpisal na študij zgodovine in slavistike na dunajski univerzi; po koncu vojne se je vrnil v Tržič in se pridružil koroškim prostovoljcem za severno mejo. Leta 1920 se je po neuspešnem oktobrskem plebiscitu vrnil domov in študiral pravo na ljubljanski univerzi, nekaj seme- strov tudi zgodovino z zemljepisom in slovenščino ter filozofijo. Maja 1929 je diplomiral iz prava, potem je služboval na okrajnih sodiščih in kot odvetniški pripravnik v različnih slovenskih krajih. Po opravljenem odvetniškem izpitu je leta 1935 odprl samostojno od- vetniško pisarno v Lenartu v Slovenskih goricah, kjer je ostal do leta 1941. V študentskih in odvetniških letih je bil dejaven tudi na političnem in publicističnem področju, povsod BIOGRAFIJE 943 se je zavzemal za ohranitev slovenske narodne samobitnosti. V drugi polovici tridesetih let se je do neke mere zbližal s komunisti, zaradi nestrinjanja z nemško-ruskim dogovo- rom (pakt Ribbentrop-Molotov) se je od njih oddaljil. Ob nemški okupaciji Slovenije se je umaknil v Ljubljano. Zavzemanje za oborožen odpor proti okupatorju ga je približalo OF, čeprav je bil kritičen do nekaterih njenih odločitev; nasprotoval je streljanju okupa- torjevih sodelavcev in svaril pred nevarnostjo državljanske vojne. Odnose je vzdrževal z obema političnima taboroma. Septembra 1943 se je na partizanskem osvobojenem ozem- lju vključil v agitacijsko in propagandno delo pri izvršnem odboru OF, sodeloval v kul- turniški skupini Cankarjeve brigade in bil eden od govornikov na zborovanju pravnikov. Januarja 1944 se je vključil v delo takrat ustanovljenega Znanstvenega inštituta (od marca 1944 ga je tudi vodil), septembra 1944 je postal predsednik verske komisije pri SNOS-u. Maja 1945 je pri Znanstvenem inštitutu ustanovil oddelek za mejna vprašanja, v letih 1946 in 1947 je občasno delal tudi za jugoslovansko zunanje ministrstvo. V obdobju 1948–1956 je bil znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja, do upokojitve v letu 1965 je bil referent za zamejski in tuji tisk v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. De- javen je bil tudi v Zvezi prostovoljcev za severno mejo in Društvu za mednarodno pravo na pravni fakulteti. Poleg tega je avtor številnih knjig in člankov o kulturni in politični zgodovini Slovencev 20. stoletja, še posebej s področja koroške problematike in bojev za severno mejo. (ES 14, str. 15–16; Čepič, Z., Lojze Ude, str. 246–247; SB; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 599.) Uiberreither, Siegfried (29. 3. 1908, Salzburg–29. 12. 1984, Sindelfingen) Nemški pravnik in nacistični funkcionar. Med študijem prava je bil zaposlen kot gradbeni delavec in se še pred koncem štu- dija pridružil oddelkom SA. Nekaj let po diplomi je postal vodja ilegalnega oddelka SA za Štajersko. Po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu in novi upravni razdelitvi Avstrije mu je Hitler poleg drugih nalog zaupal tudi nalogo pokrajinskega vodje (gauleiterja). Po nem- škem napadu na Jugoslavijo je dobil v upravljanje še zasedena ozemlja Spodnje Štajerske in bil neposredno podrejen Hitlerju. Novembra 1942 je postal še komisar za utrjevanje nemštva na zasedenih ozemljih, leta 1944 mu je bilo zaupano poveljstvo narodne milice (Volkssturm). Po vojni je nastopil kot priča na sodnih procesih v Nürnbergu. Leta 1947 mu je uspelo pobegniti, saj je obstajala možnost, da bo predan Jugoslaviji; verjetno je sprva odšel v Argentino, nato je z novo identiteto živel v nemškem Sindelfingnu. (SNZ, str. 586.) Ukmar, Jakob, dr. (13. 7. 1878, Opčine–2. 11. 1971, Škedenj) Duhovnik, teolog, pisatelj, publicist in narodni voditelj. Bogoslovje je študiral v Gorici. Leta 1901 je bil posvečen v duhovnika, nato je služ- boval v Bazovici, Rojanu, Ricmanjah in Trstu, bil je ravnatelj deškega konvikta v Trstu, profesor verouka na nemški gimnaziji v Trstu. V letih 1915 do 1917 je študiral cerkveno 944 BIOGRAFIJE pravo na Dunaju in leta 1917 promoviral. Jeseni 1919 je postal varuh škofijske vile v Šked- nju in tam ostal vse do smrti. Ukmar si je prizadeval za uveljavitev krščanskosocialnega gibanja na Tržaškem ter postal njegov idejni vodja in glavni organizator. V letu 1907 je bil tudi ustanovitelj in potem predsednik Katoliškega tiskovnega društva, leta 1909 je osnoval odbor somišljenikov SLS v Trstu in bil izvoljen za deželnega načelnika te stranke za Trst in Istro. V času fašizma (1918–1943) se je vztrajno boril za slovenske narodne pravice v družbi in cerkvi. Po drugi svetovni vojni je imel težave tako z jugoslovanskimi oblastmi kot s tržaškim škofom Santinom, ki ga je leta 1947 razrešil vseh opravil v škofiji. Kljub temu je bil tudi potem še dejaven na številnih področjih, še vedno je skrbel za slovenske vernike, do leta 1960 je bil član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, sodeloval je pri pripra- vah na 2. vatikanski koncil. Tržaška škofija je februarja 2002 začela postopek za njegovo beatifikacijo, ga leta 2009 zaključila in predala vatikanski Kongregaciji za zadeve svetnikov. (ES 14, str. 20; OSP; Jakob Ukmar, Ognjišče.) Uratnik, Filip (20. 4. 1889, Podlog v Savinjski dolini–27. 1. 1967, Ljubljana) Pravnik in agrarni ekonomist. Leta 1919 je na Dunaju diplomiral iz prava, nato je služboval v Mostarju in na Ptuju ter končno pri Delavski zbornici Slovenije, kjer je opravljal delo glavnega tajnika. Politič- no je deloval v okviru Socialnodemokratske stranke in bil član njenega izvršnega odbora. Po drugi svetovni vojni je bil najprej predstojnik statističnega Ministrstva za industrijo in rudarstvo pri Narodni vladi Slovenije, kmalu zatem višji planer – ekonomist pri planski komisiji v Ljubljani. Po upokojitvi v letu 1950 je delal kot zunanji sodelavec pri uradu za cene in Kmetijskem inštitutu Slovenije. (ES 14, str. 82, SB.) Urbančič, Miljenko (Ljenko) (19. 12. 1922, Šabac–2006, Sydney) Domobranski organizator, časnikar in propagandist, avstralski politični aktivist. Od leta 1934 je živel v Ljubljani, kjer je maturiral. Ob nemškem napadu na Jugo- slavijo aprila 1941 se je kot prostovoljec pridružil jugoslovanski kraljevi vojski, po njenem razpadu se je odločil za boj proti okupatorju izven OF. Sredi leta 1941 je organiziral pod- talno nacionalistično skupino Petrova garda, zaradi česar so ga italijanske oblasti poslale v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije se je vključil v Slovensko do- mobranstvo in postal eden izmed njegovih vidnejših organizatorjev, časnikarjev in propa- gandistov, sourednik revije Slovensko Domobranstvo in avtor besedila prve domobranske pesmi Legijonarji, domobranci. Poleg tega je bil tudi dejaven član Jugoslovanskega nacio- nalnega gibanja Zbor, ki ga je vodil Dimitrije Ljotić. Ob koncu vojne se je umaknil v Italijo in leta 1950 emigriral v Avstralijo, kjer je med drugim delal kot hlapec na posestvu ovac, gradbeni in železarski delavec v Sydneyju, pozneje pa se je uveljavil kot eden izmed vodil- nih članov konservativnega krila avstralske liberalne stranke in sodelavec slovenskih orga- nizacij v Sidneyju; v slovenskih revijah in časopisih je objavljal prispevke in črtice, ki jih je BIOGRAFIJE 945 začel pisati že v mladih letih. Od leta 1979 do leta 1986 naj bi bil zaradi svoje domobranske preteklosti predmet ogorčenih napadov v avstralskih občilih (Gregorič, S., Moji spomini; SI AS 1931, OMS, 503-3/462.) Urbas, Miroslav – Klobasar (25. 1. 1883, Ljubljana–15. 10. 1953, Ljubljana?) Mesar. Pred drugo svetovno vojno je bil znan in precej premožen izdelovalec kranjskih klobas, politično je sodil med vidnejše predstavnike JNS v Ljubljani. Po okupaciji se je sprva navezal na krog Avgusta Praprotnika, po kapitulaciji Italije je tesneje sodeloval z Rudolfom Žitnikom in se skupaj z njim zavzemal za tesno povezavo z Leonom Rupnikom in Slovenskim domobranstvom, pri katerem je služil tudi Urbasov sin. Leta 1944 je podprl sodelovanje liberalcev s katoliškim taborom v Narodnem odboru, 3. maja 1945 se je ude- ležil seje začasnega slovenskega parlamenta na ljubljanskem Taboru in zatem emigriral. (SI AS 1931, OMS, 600-14/55-57, 99; Popisi prebivalstva, sistory.si; FG.) Uršič, Andrej (Slavko) – Smrekar (17. 10. 1908, Kobarid–1948, Ljubljana) Pravnik, politik, urednik in publicist. Leta 1928 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, a je diplomiral šele leta 1943, saj je večino časa posvečal javnemu delu in časnikarstvu. Bil je liberalno in jugoslovansko usmerjen. V dijaških letih je bil član društva Prosveta, kot študent se je pridružil Klu- bu jugoslovanskih akademikov Trsta, Gorice in Istre ter Jugoslovanskemu naprednemu akademskemu društvu Jadran, ki mu je na začetku tridesetih let tudi predsedoval. Bil je urednik različnih časopisov in revij, med drugim dnevnika Jutro. V Ljubljani se je vključil tudi v strankarsko življenje. Ob generacijskem in političnem sporu v JNS je bil med ustano- vitelji Mladine JNS in postal njen tajnik. Ob napadu na Jugoslavijo je bil mobiliziran, nato se je vrnil v Ljubljano in nadaljeval z uredniškim delom pri Jutru. Po združitvi slovenskih liberalnih skupin v Napredno delovno skupnost na začetku leta 1942 je kot zastopnik Nove Jugoslavije postal član njenega ožjega vodstva in urednik njenega glasila Zarja svobode. 946 BIOGRAFIJE Tudi v Slovenski zavezi, v katero so se spomladi 1942 povezale slovenske nekomunistič- ne stranke, je imel pomembno vlogo; bil je član njenega plenuma, propagandnega in pri- morskega odbora. Jeseni 1943 je odpotoval v Rim, da bi vzpostavil stike z jugoslovansko vlado in zahodnimi zavezniki; zagovarjal je kontinuiteto Jugoslavije, legitimnost njenih predvojnih oblasti in Mihailovićeve vojske. Prve dni maja 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško, potem v Rim in od tam v Trst. V Ljubljano se kljub vabilom novih slovenskih oblasti ni hotel vrniti, raje je deloval v Slovenski demokratski zvezi, ki je bila januarja 1947 ustanovljena v Gorici, in urejal njeno glasilo Demokracija. Njegovi pogledi na demokracijo so naleteli na veliko nasprotovanje levice in konec avgusta 1947 so ga pripadniki Uprave državne varnosti v bližini Kobarida ugrabili in odpeljali v ljubljanske zapore. Tam naj bi bil zasliševan do jeseni 1948, nato se je za njim izgubila vsaka sled. (ES 16, str. 203–204; OSP; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 961.) Ušeničnik, Aleš, dr. (3. 7. 1868, Poljane nad Škofjo Loko–30. 3. 1952, Ljubljana) Filozof in teolog. Teologijo in filozofijo je študiral na Gregoriani v Rimu, kjer je študij zaključil leta 1895. Takoj je dobil mesto profesorja, od leta 1900 dalje je predaval na ljubljanski teološki fakulteti in bil večkrat njen dekan. V letu 1938 se je upokojil. Istega leta je postal redni član SAZU, a je bil leta 1948 zaradi političnih razlogov izključen, vendar je bil leta 1996 rehabilitiran. Prav tako zavzeto kot s filozofijo in teologijo se je ukvarjal tudi s sociolo- škimi problemi in svojo doktrino imenoval krščanski solidarizem. Zavračal je vse druge nauke, zlasti komunizem. Ostro je nastopal tudi proti liberalizmu, zlasti zaradi ateizma in njegovih zahtev po ločitvi Cerkve od države, kar naj bi po njegovem peljalo v komunizem in propad cerkvenega vpliva. Ušeničnik je bil za večino svojih somišljenikov nesporna av- toriteta. Čeprav je že v tridesetih letih predstavljal starejšo generacijo katoliške inteligence, ki jo je začela tedaj izpodrivati mlajša generacija katoliških izobražencev, je v obdobju druge svetovne vojne med somišljeniki obdržal avtoriteto. Idejno je podpiral Lamberta Ehrlicha in stražarje. (ES 14, str. 117; SB; Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 27, 30, 34, 37, 190, 210–211, 214, 360.) BIOGRAFIJE 947 V Vauhnik, Vladimir – Račić, BBZ (24. 6. 1896, Svetinje–31. 3. 1955, Buenos Aires) Častnik (polkovnik), obveščevalec, vojaški ataše. Vpisal se je na vojaško akademijo na Dunaju, bil med prvo svetovno vojno vpokli- can k vojakom, v letih 1918–1919 je sodeloval v bojih za severno mejo na Koroškem. Po vojni je končal višjo vojaško in generalštabno šolo v Beogradu, se izpopolnjeval v Franciji in Veliki Britaniji, nato je služboval v različnih krajih Jugoslavije. Leta 1938 je bil imeno- van za jugoslovanskega vojaškega atašeja v Berlinu. Na začetku aprila 1941, nekaj dni pred nemškim napadom na Jugoslavijo, je o tem obvestil jugoslovansko vojaško vodstvo, zaradi česar ga je nemška policija aretirala, a je bil kmalu izpuščen. Potem je, najbrž v soglasju z britansko obveščevalno službo, odšel v Zagreb in vstopil v vojsko NDH. Jeseni 1941 se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do pomladi 1944. Tu je vzpostavil eno od središč obve- ščevalne mreže, poznane kot Berliner Börsen Zeitung – BBZ (naziv je dobila po šifri, ki jo uporabljal Vauhnik; kratica BBZ je bila namreč skrit namig na njegovo ime in priimek, saj se v cirilici B prebere kot V, črka Z pa se je nanašala na Zagreb, kjer je imela služba po- membno oporišče vse do junija 1944, ko so jo razkrili Nemci), ki je delovala v korist zaho- dnih zaveznikov in je imela pomembne obveščevalne točke med drugim tudi v Zagrebu in Trstu. Podatke je Vauhnik dobival od tujih in domačih obveščevalcev, predvsem od članov Slovenske legije in Državne obveščevalne službe (DOS), sodeloval je tudi s Slovensko za- vezo. Ko so nemške zasedbene oblasti aprila 1944 odkrile njegovo obveščevalno izpostavo v Zagrebu, je pobegnil v Švico, kjer je vzpostavil stike z jugoslovanskimi emigranti in za- hodnimi zavezniki. Skušal je doseči zavezniško izkrcanje na Jadranu in poudarjal strateški pomen Trsta in Slovenije v upanju, da v njej ne bodo zavladali komunisti. Pozneje se je izselil v Argentino, kjer je napisal spomine, ki so posthumno izšli leta 1965 pod naslovom Nevidna fronta. (ES 14, str. 159; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 327–328; OSP; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 8; Mekina, B., Slovenec v Berlinu.) 948 BIOGRAFIJE Veber, France, dr. (20. 9. 1890, Gornja Radgona–3. 5. 1975, Ljubljana) Filozof. Po maturi se je vpisal na bogoslovje v Mariboru, potem se je odločil za študij filo- zofije v Gradcu, kjer je leta 1917 promoviral. Med prvo svetovno vojno je bil poklican k vojakom, leta 1919 je postal zasebni docent na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani; od leta 1920 je predaval v filozofskem seminarju, od leta 1929 kot redni profesor. Leta 1940 je postal dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, po končani vojni v letu 1945 je bil iz političnih razlogov izključen iz nje in predčasno upokojen. Leta 1996 ga je skupščina SAZU rehabilitirala in mu vrnila častne pravice. (ES 14, str. 160–1612; SB.) Veble, Andrej (4. 5. 1887, Kapele pri Brežicah–26. 3. 1979, Čatež) Publicist in pravnik. Pravo je študiral v Pragi in na Dunaju. Leta 1911 je promoviral, nato je opravil odvetniško prakso na ljubljanskem sodišču, odslužil vojaški rok in se zaposlil v odvetniški pisarni v Celju. Prvo svetovno vojno je preživel na bojiščih, po njej je opravil odvetniški izpit in leta 1919 odprl lastno odvetniško pisarno najprej v Slovenskih goricah in pet let pozneje v Mariboru, kjer je s kratkim presledkom ostal do leta 1940. Veble je bil dejaven tudi v političnem življenju. Kot eden izmed vidnejših članov SLS se je dvakrat (leta 1920 in leta 1925) poskusil na volitvah v narodno skupščino; uspelo mu je šele leta 1935, ko je kandidiral na listi predsednika vlade Bogoljuba Jevtića. Odvetništvu se je odpovedal leta 1940, ko je odšel v Beograd na položaj člana Državnega sveta. Po okupaciji je postal član tajnega medstrankarskega odbora za pomoč slovenskim izgnancem v Srbiji. Po končani vojni je bil leta 1945 uradnik pri občinski upravi v občini Čatež pri Brežicah, v letu 1958 se je reaktiviral kot odvetnik, štiri leta pozneje pa se je upokojil. (SB; Gašparič, J., Andrej Veble, str. 228–229; SI AS 1931, OMS, 600-2/16, 189.) BIOGRAFIJE 949 Veble (Weble), Demetrij (Dimitrij) (1906, Črnomelj–?) Odvetnik in predsednik sodišča v Novem mestu. Član SLS je bil verjetno od leta 1935. V letu 1938 je bil že član tajnega vodstva stran- ke, t. i. štirinajsterice, ki je ob Antonu Korošcu vodila SLS in vstopila v poslanski klub JRZ. Bil je odvetnik in poslanec v Novem mestu, poleg tega tudi član Slovenskega akademskega katoliškega starešinstva. Med leti 1941 in 1942 naj bi bil sprva v nemškem vojnem ujet- ništvu in nato v italijanski internaciji. Zatem se je posvetil organizaciji protikomunistične akcije v Novem mestu ter bil član tamkajšnje Slovenske legije in tudi Slovenske zaveze. Po kapitulaciji Italije je v njegovi pisarni zasedal začasni štab domače vaške straže, sam pa se je udeležil pogajanj z umikajočimi italijanskimi enotami glede prevzema oblasti v Novem mestu. Po kapitulaciji Italije je vstopil v domobranstvo in dosegel čin nadporočnika; pove- ljeval je enoti v Beli Cerkvi, konec leta 1944 naj bi v Novem mestu vodil tajno domobran- sko policijo. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, bil poleti 1945 izbrisan iz imenika odvetnikov, nato je emigriral v Argentino, kjer je v Buenos Airesu urejal in izdajal list Smer v slovensko državo. (Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 50; Ferenc, T., Dies irae, str. 91, 569, 574, 581, 584; Saje, F., Belogardizem, str. 148–149, 157, 207, 263, 528, 590; Deželak Barič, V., Ban Natlačen in komunisti, str. 114; Žebot, C., Neminljiva Slovenija, str. 108; Gašparič, J., SLS 1890–1941, str. 42; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 476; SI AS 1931, OMS, 600-1/658, 600-2/107, 190, 503-7/6, 7, 9; SI AS 1898, šk. 1, p. e. 15.) Velikonja, Narte (Leonard, Lenard) (8. 6. 1891, Dol pri Otlici (Predmeja)–25. 6. 1945, Ljubljana) Pravnik, pripovednik, kritik, kulturni delavec, urednik. Leta 1912 se je vpisal na pravno fakulteto na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil prefekt v Alojzijevišču v Gorici in v Marijanišču v Ljubljani. Po vpoklicu k vojakom je bil dodeljen vojaškemu ministrstvu na Dunaju za prevajalca. Uspelo mu je tudi dokončati študij in diplomirati, vendar doktorskega naziva ni pridobil. Po končani vojni je živel v Lju- bljani in opravljal različne upravne službe. Dejaven je bil v katoliških prosvetnih in kultur- nih organizacijah, bil je režiser in igralec Ljudskega odra, vodil je dijaške literarne krožke in bil urednik več revij. Maja 1920 se je poročil z Ivano Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa 950 BIOGRAFIJE Jegliča, s katero sta imela trinajst otrok. Leta 1933 je zbolel in ostal hrom po desni polovi- ci telesa. Številno družino je težko preživljal, pomagal si je tudi s pisanjem različnih vrst prispevkov, ki jih je objavljal v številnih časopisih in revijah. Komunizem je odklanjal že pred drugo svetovno vojno, uboji vidnih katolikov, ki jih je izvedla VOS OF med italijansko okupacijo, pa so njegov odpor še povečali. Med okupacijo je nadaljeval z objavljanjem knjig in člankov, s čimer je kršil kulturni molk, ki ga je zapovedala OF. Leon Rupnik, Velikonjev primorski rojak, ki je po kapitulaciji Italije prevzel vodenje pokrajinske uprave, ga je no- vembra 1943 imenoval za predsednika ljubljanskega podpornega društva za pomoč begun- cem, ki so se v velikem številu zatekli v Ljubljansko pokrajino iz drugih delov Slovenije. Na Velikonjev predlog je bila še v istem mesecu pri Šefu pokrajinske uprave v Ljubljani usta- novljena Zimska pomoč, in sicer kot samostojen urad za zbiranje prostovoljnih prispevkov posameznikov in organizacij, ki naj bi pomagale v vojni prizadetim posameznikom in dru- žinam. V letu 1944 je bil upokojen. Takoj po koncu vojne je bil aretiran in 24. junija 1945 na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani obsojen na smrt z ustrelitvijo. Leta 2015 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je bil Velikonja obsojen brez navedbe konkretnih dejanj in le kot ideolog »belogardizma«, ter izdalo odločbo, s katero je bila sodba iz leta 1945 odpravljena. (ES 14, str. 179; OSP; Literarni atlas.) Verbic, Pavel (Pavle) (29. 3. 1913, Ljubljana–december 1973, Buenos Aires) Profesor na ljubljanski realni in klasični gimnaziji. Bil je eden izmed vodilnih pripadnikov akademskega kluba Straža. Po smrti staršev v letu 1921 je njegov varuh postal škof Rožman, zaradi česar sta imela ves čas tesne odnose. V študijskih letih se je vključil v krog radikalno katoliško usmerjenih študentov, ki so se zbirali okrog Lamberta Ehrlicha in lista Straža v viharju, iz katerega se je pozneje razvil akademski klub Straža. Sodil je med vodilne člane Straže in bil eden izmed šestih članov njenega direktorija; po odhodu Cirila Žebota v Rim septembra 1943 je neformalno prevzel njeno vodenje. Aprila 1944 ga je aretiral gestapo, a je bil po mesecu dni izpuščen. Junija 1944 je skupaj z Ludvikom Leskovarjem v imenu Straže podpisal sporazum o ustanovitvi Slovenskega ljudskega bloka, s katerim so se člani različnih katoliških skupin dogovorili za skupno sodelovanje v vojnem času. Po končani vojni je emigriral. Do leta 1948 je poučeval na Trgovski akademiji v Trstu, potem se je izselil v Argentino, kjer je bil zaposlen kot kemik v tovarni pnevmatik. (Griesser Pečar, T., Stanislav Lenič, str. 98; ista, Razdvojeni narod, str. 104, 212; ista, Ciril Žebot, str. 281; Hanuna, C., Ob sedemdesetletnici; ista, Mlad umrje; Rot, A., Bojevnika, str. 474; Ferenc, T., Dies irae, str. 246; ES 12, str. 335–336, Popisi prebi- valstva, sistory.si.) Verdnik (Wernigg, Werdnig, Vernik), Fritz (Fric) Rojen je bil v Mariboru, a se je njegova družina pred začetkom vojne preselila v Nemčijo. Sam se je vrnil v Slovenijo in med okupacijo postal podoficir nemške protiob- veščevalne službe. Infiltriral naj bi se v slovenske protikomunistične kroge in vzdrževal zveze z Rudolfom Smersujem, Jožetom Sodjo in Jožetom Melaherjem, po preselitvi v BIOGRAFIJE 951 Trst pa se je povezal z Jožetom Golcem. Katoliški tabor ga je dolžil izdaje nekaterih svojih pripadnikov gestapu, češ da sodelujejo z britansko obveščevalno službo. (SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, OMS, 600-21/508; Srebotnjak, I., Oče Placido.) Verk, Karel Bil je privrženec Sokolske legije, ki jo je poleti 1943 zastopal na sestanku izvršnega odbora Slovenske zaveze, vojnega sveta in predstavnikov vseh treh legij. Imel naj bi tesne stike s Karlom Novakom. (SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; Ferenc, T., Dies irae, str. 164.) Vesel, Janez Kapetan četniške vojske. Skupaj z Ivom Lavričem je bil vpleten v t. i. iško afero. Julija 1943 naj bi namreč nekaj častnikov, ki so nasprotovali tako nemškemu kot italijanskemu okupatorju, zaradi stikov Karla Novaka in slovenskih četnikov z italijansko vojsko zapustilo četniško vojaško enoto, ki se je med pohodom na Dolenjsko ustavila v Iški vasi; o tem dogodku se je govorilo kot o »častniški aferi« ali »iškem škandalu«. (Ferenc T., Dies irae, str. 104–119.) Vidmar, Josip (14. 10. 1895, Ljubljana–11. 4. 1992, Ljubljana) Literarni in gledališki kritik, esejist, prevajalec in dramaturg. Filozofijo in literaturo je študiral v Pragi, Parizu in Zagrebu, nato je leta 1932 v Lju- bljani diplomiral iz slovenske književnosti in literarne zgodovine. Že pred drugo svetovno vojno se je opredelil za sodelovanje s komunisti in deloval v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, po okupaciji Jugoslavije pa v OF, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stano- vanju. Bil je član izvršnega odbora OF, februarja 1944 predsednik SNOS-a, oktobra 1943 se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, mesec pozneje tudi 2. zase- danja AVNOJ-a v Jajcu, kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi Josip Broz Tito naziv maršal. V povojni Jugoslaviji je opravljal številne politične funkcije, od leta 1952 952 BIOGRAFIJE do leta 1976 je bil tudi predsednik SAZU. (ES 14, str. 230–231; SB; Zgodovina.si; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 47.) Vilder, Većeslav (8. 8. 1878, Litomyšl, Češka–2. 12. 1961, London) Hrvaški politik češkega rodu. Pravo je študiral v Zagrebu in Pragi. Med obema vojnama je bil eden izmed vodil- nih mož Demokratske stranke in nato član vodstva Samostojne demokratske stranke. Na njegovo pobudo je bila leta 1939 stranka SDS v Sloveniji obnovljena; med okupacijo se je del njenih članov priključil OF ter del Napredni delovni skupnosti in Slovenski zavezi. Vilder je tik pred napadom sil osi na Jugoslavijo emigriral in opravljal naloge pri begunski vladi v Londonu, prek BBC-jevega radija pa je komentiral dogajanje v Jugoslaviji; med drugim je obsodil ustaški režim in nadškofa Alojzija Stepinca za podporo fašističnim in nacističnim oblastem ter izrazil prepričanje o nujnosti povojnih demokratičnih volitev v Jugoslaviji. Po vojni je ostal v Veliki Britaniji. (HE; Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 8, 33, 124, 129, 131; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 530, 573.) Vizjak, Milko – Vidra, V. (9. 12. 1894, Ljubljana–15. 11. 1957, Ljubljana) Častnik (podpolkovnik). Po končani srednji šoli v Ljubljani leta 1913 je obiskoval kadetnico v Leobnu in Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil med drugim na soški fronti, ob koncu vojne se je pridružil generalu Rudolfu Maistru in sodeloval v bojih za severno mejo. V vojski Kra- ljevine Jugoslavije je dosegel čin podpolkovnika. Leta 1942 so ga Italijani kot nekdanjega jugoslovanskega oficirja internirali v Italijo, decembra 1942 je bil po intervenciji Leona Rupnika izpuščen. Povezal se je s poveljstvom Jugoslovanske vojske v domovini in v okrož- ju Šiška organiziral bataljon združenih legij (Slovenske, Sokolske in Narodne legije) ter postal njegov komandant. Po kapitulaciji Italije je sodeloval pri nastajanju Slovenskega do- mobranstva in oktobra 1943 postal pomočnik poveljnika Organizacijskega štaba Sloven- skega domobranstva Franca Krenerja, februarja 1944 pa načelnik personalnega odseka in BIOGRAFIJE 953 predsednik Domobranskega doma na Taboru v Ljubljani. Od aprila do junija 1944 je izdal večje število nalogov za aretacijo aktivistov OF. Skrbel je tudi za redno preskrbo sloven- skega dela jugoslovanske vojske v domovini, ki ji je poveljeval Ivan Prezelj. Leta 1945, ko je Slovensko domobranstvo postalo del Slovenske narodne vojske, je bil Vizjak pomočnik poveljnika njene ljubljanske divizije. Na začetku maja 1945 je bil postavljen za komandanta Ljubljane; njegova naloga je bila preprečiti zavzetje mesta, a je že 8. maja izdal povelje za umik Slovenskega domobranstva na Koroško, kamor se je umaknil tudi sam. Postal je ko- mandant vojaških obveznikov s Koroške in Štajerske z nalogo organiziranja akcij za rušenje nove družbene ureditve v Jugoslaviji. Britanske zasedbene oblasti so ga 12. marca 1946 v Podrožici izročile jugoslovanski armadi. Avgusta 1946 je bil na t. i. Rupnikovem procesu obsojen na 20 let zapora s prisilnim delom, a je bil po nekaj letih izpuščen. (ES 16, str. 207; Antič, I., VSBL, str. 1269; Dornik Šubelj, L., Ozna in prevzem oblasti, str. 366; Popisi pre- bivalstva, sistory.si.) Vlasov, Andrej (14. 9. 1901, Lomakino–2. 8. 1946, Moskva) Sovjetski general. V letu 1919 se je pridružil Rdeči armadi, se udeležil državljanske vojne in se leta 1930 včlanil v KP. V prvem letu po vstopu Sovjetske zveze v drugo svetovno vojno je sode- loval v bojih za obrambo Moskve in se izkazal za enega izmed najsposobnejših sovjetskih generalov. Poleti 1942 je kot poveljnik armade s svojimi četami padel v nemško ujetništvo in privolil v sodelovanje z Nemci proti Sovjetski zvezi. Iz sovjetskih vojnih ujetnikov in emigrantov je ustanovil t. i. Rusko osvobodilno armado, ki naj bi se pod vrhovnim nem- škim poveljstvom borila za nekomunistično Rusijo. Toda Hitler mu ni nikoli zaupal; do- volil mu je ustanoviti le dve t. i. vlasovski diviziji, ki sta v boje posegli šele septembra 1944. Vlasovci so skupaj z nemškimi enotami prišli tudi v Slovenijo ter se marca in aprila 1945 spopadli s partizanskimi enotami 15. belokranjske brigade in 7. korpusa. Pred koncem vojne je Vlasov skušal prestopiti k zahodnim zaveznikom, vendar so ga Američani izročili Sovjetom, ki so ga zaradi veleizdaje obsodili na smrt. (Antić, I., VSBL, str. 1151; Mlakar, B., Slovensko domobranstvo, str. 233) Vodnik, Dora (Doroteja) (2. 2. 1898, Škofja Loka–6. 2. 1975, Portorož) Pedagoginja, publicistka in prevajalka, rojena Pegam. V letih 1914–1918 je obiskovala učiteljišče pri uršulinkah v Škofji Loki, potem je pou- čevala v Borovljah na Koroškem, kjer je med drugim pomagala rojakom pri pripravah na ple- biscit. Leta 1920, po za Slovence neuspešnem plebiscitu, je prišla v Ljubljano, opravila izpite na klasični gimnaziji in v obdobju 1921–1925 študirala filozofijo, pedagogiko in nemščino na filozofski fakulteti. Sodelovala je v t. i. križarskem gibanju, ki se je zavzemalo za poglobljeno razumevanje katoliške vere in ga je vodil pesnik Anton Vodnik, s katerim se je leta 1927 po- ročila. Pozneje se je posvetila prizadevanjem za boljši položaj žensk v družbi. Od leta 1926 954 BIOGRAFIJE je bila profesorica na ljubljanskem učiteljišču, dokler je ni oktobra 1943 zaprla domobranska policija. Po vojni je bila v Ljubljani ravnateljica bežigrajske gimnazije do leta 1948, potem do upokojitve v letu 1960 profesorica nemščine na poljanski gimnaziji. (OSP; SB.) Vodopivec, Josip (Jože, Janez), Msgr. (27. 1. 1884, Dornberk–9. 10. 1958, Vipava) Duhovnik, monsignor. V Gorici je študiral teologijo, leta 1907 je bil posvečen v duhovnika, kot kaplan je služboval v Črničah, Cerknem in Kanalu, potem je bil župnik v Nabrežini, od leta 1929 do leta 1952 pa dekan v Tolminu. Leta 1939 ga je papež imenoval za tajnega komornika z nas- lovom monsignorja. Kot slovenski duhovnik je imel težave s fašistično oblastjo, med vojno se je postavilo še vprašanje odnosa do OF in partizanstva. Do kapitulacije Italije naj bi jima bil še dokaj naklonjen, a kmalu zatem je začel njunim metodam in ciljem javno nasproto- vati. Od začetka 1944 je podpiral delovanje domobranstva na Tolminskem, a je hkrati tudi posredoval za ujete partizane pri nemških oblasteh. Primorski pokrajinski odbor SLS ga je predlagal v Narodni odbor za Slovenijo, ob koncu vojne je, vsaj formalno, postal član t. i. goriškega akcijskega odbora kot tedanjega najvišjega foruma slovenske protirevolucije na Primorskem, ki je nastal na pobudo Dimitrija Ljotića. Po odhodu nemškega okupatorja in nastopu nove slovenske oblasti sprva ni imel večjih težav. Leta 1948 ga je aretirala in zaprla UDV, a je bil zaradi šibkega zdravja in pomanjkanja otipljivih dokazov po nekaj mesecih izpuščen. Poleti 1953 je moral zaradi pritiskov »nahujskane množice« zapustiti Tolmin, potem se je še nekajkrat preselil in končno dobil zavetje v Kanalu pri tamkajšnjem dekanu. (Primorski SBL 7, str. 242–243; Pelikan, E., Tajno delovanje, str. 172, 181; SI AS 1931, šk. 936, mapa 600-2/ZA.) Vogelnik, Alojz (Lojze) in Gabrijela Zakonca Vogelnik, Alojz in Gabrijela (rojena Bohinc), sta imela v Radovljici tovarno pletilstva Bohinc & Vogelnik. (DAR; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik; SI AS 1931, šk. 404.) BIOGRAFIJE 955 Vogrič, Alojzij (Lojze) – dr. Lojze, dr. Tominc, dr. V., dr. Vogr, dr. Voger (27. 4. 1902, Slap ob Idrijci–1. 2. 1987, Oakland) Pravnik in politik. Pravo je študiral v Bologni. Leta 1930 je odprl odvetniško pisarno v Tolminu in bil kot Slovenec pod stalnim nadzorom italijanske policije. Do kapitulacije Italije se ni ukvarjal s politiko, potem je postal eden izmed glavnih organizatorjev protirevolucionarne akcije na Tolminskem, ki jo je tudi finančno podpiral. Sodeloval je pri širjenju propagande, vzposta- vljanju ilegalnih političnih organizacij, organizatorji primorskega domobranstva so se ob- račali nanj kot na svojega zaupnika. V Tolminu je opravljal funkcijo slovenskega notarja, prizadeval si je tudi za poslovenjenje uprave in šolstva. Sredi leta 1944 je bil imenovan za referenta za slovenske zadeve v goriški prefekturi ter bil zadolžen za zadeve, povezane z občinsko upravo, šolstvom in prosveto v slovenskem delu dežele. V pričakovanju prihoda zahodnih zaveznikov se je vključil v ilegalne priprave za prihodnji prevzem oblasti, ki jih je spodbujalo vodstvo SLS v Ljubljani. Po ustanovitvi Narodnega odbora za Slovenijo v Ljubljani jeseni 1944 je postal član njegovega vodstva in odposlanec za Goriško. Ob kon- cu druge svetovne vojne je poskušal navezati stike s poveljstvom britanskih enot, a mu ni uspelo. Pozneje je nekaj let živel v Rimu, kjer je opravljal odvetniško delo in pomagal slovenskim beguncem, vse dokler se italijanske oblasti niso začele spraševati o njegovem državljanstvu. Leta 1950 se je preselil v ZDA in se ustalil v Oaklandu. Začetne finančne težave je reševal z delom v tovarni, ob delu ponovno študiral pravo, ga dokončal in postal pravni svetovalec Ameriške banke za italijansko in evropsko pravo. (OSP; Mlakar, B., Do- mobranstvo na Primorskem, str. 119, 130, 216–217.) Vojska, Jožef (Jože) (20. 2. 1914, Domžale–14. (15.) 10. 1943, Mozelj) Gradbeni inženir. Med drugo svetovno vojno se je pridružil vaškim stražam in decembra 1942 prevzel vodenje posadke v Begunjah pri Cerknici. Po kapitulaciji Italije kljub pričakovanju ni dobil nobenih navodil o ravnanju v novih razmerah, zato ni ukrenil ničesar. 15. septembra 1943 se je begunjska posadka brez kakšnih posebnih pogajanj predala partizanom. Prijetih je bilo več pripadnikov vaških straž in nasprotnikov partizanstva, ki so jih odpeljali v zapo- re v Kočevje. Zaslišanjem je 12. oktobra sledila sodna razprava proti petim pripadnikom notranjskih vaških straž: Alojzu Matičiču, Jožetu Seljaku, Jožetu Vojski in Francu Omerzi. Matičič in Omerza sta bila obsojena na smrtno kazen, o ostalih treh naj bi se opravile še dodatne poizvedbe. Vendar so bili vsi trije že dva dni pozneje, 14. oktobra, pred istim sodi- ščem obsojeni na smrt z ustrelitvijo. (Ferenc, T., Dies irae, str. 381, 383, 387–388, 488–491, 550; Smrtne žrtve, sistory.si; Maček, J., Župnik Viktor Turk.) 956 BIOGRAFIJE Vokić, Ante (23. 8. 1909, Mostar–8. 5. 1945, Lepoglava) Hrvaški pravnik, politik in general. Pravo je študiral v Zagrebu, kjer se je pridružil ustaškemu gibanju. V letu 1944 je bil nekaj časa obrambni minister NDH in namestnik njenega voditelja Anteja Pavelića. Leta 1944 je bil eden od organizatorjev državnega udara, po katerem bi se NDH lahko približala zahodnim zaveznikom. Prevrat ni uspel, Vokić je bil aretiran, obsojen zaradi veleizdaje, interniran v Novi Marof, Koprivnico in nazadnje v Lepoglavo, kjer je bil usmrčen. (Jelić -Butić, F., Četnici.) Vončina, Oton (Oto) (11. 11. 1904, Radovljica–30. 6. 1945, Ljubljana) Šofer in policijski stražnik. Pred vojno je služboval kot šofer banovinske uprave. Med vojno je bil pripadnik Policijskega varnostnega zbora. Zadnje dni junija 1945 je v Ljubljani pred vojaškim sodi- ščem potekal proces proti prvoobtoženemu Jožetu Hlebcu in drugim pripadnikom Po- licijskega varnostnega zbora, kjer je bilo 29. junija izrečenih 15 smrtnih in pet zapornih kazni. Tudi Vončina je bil obsojen na smrt in skupaj z drugimi usmrčen naslednji dan. (Tominšek Čehulić, T., Usmrčeni po sodbah str. 290, 301; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1931, šk. 1071a.) Voršič, Josip, dr. (11. 10. 1903, Bretonečice–28. 1. 1945, Ljubljana) Pravnik in odvetnik, brat Alojzija Voršiča. Študiral je na pravni fakulteti v Ljubljani in leta 1929 promoviral. V letih 1930–1931 se je strokovno izpopolnjeval v Angliji. Odvetniški pripravnik je bil najprej v Celju, nato v Ljubljani, kjer je po odvetniškem izpitu leta 1935 odprl samostojno pisarno. Med drugim je bil tudi podpredsednik Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, na področje publicistike je posegal s prispevki o pravnih, gospodarskih, socialnih in finančnih vprašanjih. Med dru- go svetovno vojno je bil nekaj časa konfiniran v Italiji. (SB; SI AS 1931, OMS, 600-2/114.) BIOGRAFIJE 957 Voršič, Alojzij, dr. (16. 6. 1888, Bratonečice–25. 8. 1973, Argentina) Politik, pravnik in župan; brat Josipa Voršiča.Pravo je študiral v Gradcu in Pragi. Med prvo svetovno vojno je moral študij odlo- žiti zaradi vpoklica k vojakom. Po vojni je opravil vse študijske obveznosti in leta 1920 na praški univerzi doktoriral. Po vrnitvi v Slovenijo se je najprej zaposlil pri Finančnem okraj- nem ravnateljstvu v Mariboru, nekaj let pozneje se je preselil v Celje, kjer je sprva delal na tamkajšnjem sodišču in od leta 1930 kot samostojni odvetnik. Politično je bil dejaven v okviru SLS. Dvakrat je bil izvoljen v celjski mestni svet, prvič leta 1924 in drugič leta 1935; leta 1939 je na županskem stolu zamenjal Alojzija Mihelčiča, ki se je funkciji odpovedal. Po nemški zasedbi Celja je moral predati župansko pisarno nemškim oblastem. Kot odkri- temu nasprotniku nacizma mu je bila odvzeta odvetniška pisarna, grozil mu je transport v Dachau. Po srečnem naključju mu je uspelo pobegniti najprej v okolico Kamnika, nato v Ljubljano, kjer se je umaknil v zasebno življenje. Pozneje se je ponovno vključil v dejavnost slovenskih katoliških politikov (proti koncu leta 1943 ga srečamo med člani organizacij- skega odbora SLS), po smrti mlajšega brata Josipa v januarju 1945 pa je prevzel njegovo odvetniško pisarno. Ob koncu vojne se je leta 1945 najprej umaknil v Avstrijo in nato v Argentino; naselil se je v Buenos Airesu, kjer se je vključil v dejavnost tamkajšnje slovenske skupnosti in SLS. (Jeraj, M., Alojzij Voršič, str. 230–231; SI AS 1931, OMS, 600-21/515; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) 958 BIOGRAFIJE Vošnar, Pavel (Pavle) – Vidmar, Mirko, Bojan (28. 12. 1902, Trst–14. 10. 1943, Mozelj) Častnik (kapetan). Po končani vojaški akademiji v Beogradu leta 1926 je služboval v raznih krajih Ju- goslavije in napredoval v čin topniškega kapetana 1. razreda. Poleti 1941 se je v Ljubljani vključil v četniško gibanje in postal član Sokolskega vojnega sveta. Avgusta 1942 je postal komandir čete in posadke Legije smrti v Šentjoštu nad Horjulom. Od septembra 1942 je bil komandant 1. bataljona Legije smrti v Rovtah pri Logatcu, ki se je bojeval proti partizanom Dolomitskega odreda, včasih tudi skupaj z italijansko vojsko. Po nastanku vaških straž je Karel Novak nekdanjim jugoslovanskim oficirjem sicer priporočal, naj bodo obzirni do njih, a junija 1943 je prišlo do ostrega spora med Novakom in vodstvom SLS, ki je pravza- prav vodilo dejavnost vaških straž. Takrat je namreč Vošnar na Novakovo zahtevo in brez pristanka Slovenske legije, ki je v vaške straže poslala največ mož, ukazal odhod vaških straž iz Šentjošta in Rovt v ilegalo ter njihov premik na Dolenjsko. Glede na to, da bi vasi tako ostale brez zaščite, je Albin Šmajd kot eden izmed organizatorjev Slovenske legije 10. junija 1943 ta ukaz preklical, Vošnar se je vrnil k svoji enoti v Rovte. Ker mu vaških stražar- jev ni uspelo prepričati, da bi prešli v ilegalne četniške oddelke, se je pridružil Notranjske- mu četniškemu odredu, ki mu je poveljeval Danilo Koprivica, in se skupaj z njim napotil na Dolenjsko, kjer je deloval Dolenjski odred Milana Kranjca. Po oblikovanju Centralnega četniškega odreda se je skupaj z ostalimi pripadniki odreda znašel v Grčaricah. Po parti- zanskem napadu 10. septembra 1943 je bil ujet in oktobra na t. i. kočevskem procesu obso- jen na smrt. (ES 16, str. 207; ES 6, geslo Legija Smrti, str. 118; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 210; Borštnik, P., Pozabljena zgodba, str. 51–52; Smrtne žrtve, sistory.si.) Vrančič, Henrik (Ika) – Mestnik (15. 7. 1903, Ljubljana–?) Bančnik. Bil je vidnejši član Samostojne demokratske stranke (SDS) v Ljubljani. Pripadal je t. i. desnemu krilu SDS, ki se, v primerjavi z levim krilom, med okupacijo ni priključilo OF. Sprva je bil član Pokrajinske delavske zveze in pozneje njene naslednice Pokrajinske zveze delodajalcev. Leta 1944 je postal direktor Mestne hranilnice v Ljubljani. Po koncu vojne je BIOGRAFIJE 959 emigriral v tujino. (SI AS 1931, OMS, 600-14/2, 57, 92, 600-1/491–510; Popisi prebivalstva, sistory.si; SI AS 1914, šk. 1, p. e. 27.) Vračko, Edvard, dr. (1898, ?–?) Pravnik, sodnik. Leta 1923 je bil postavljen za sodnika Okrožnega sodišča v Brežicah. Med okupacijo je bil protikomunistično usmerjen. Od jeseni 1943 je sodeloval v »sodni komisiji«, ki je od- ločala o izpustitvi zapornikov, zato je imel stike tudi z Albinom Šmajdom. Ob koncu vojne se je umaknil v Vetrinj, kjer je bil član taboriščnega odbora. Zatem je emigriral. (Seznam osobja 1927, str. 21; SI AS 1931, OMS, 600-21/517.) Vrčon, Branko – Verko, Žerjav (19. 3. 1907, Dobravlje–22. 9. 1990, Ljubljana) Pravnik, publicist, časnikar in prevajalec. Pravo je študiral v Padovi in leta 1932 promoviral. Zaradi fašističnega preganja- nja se je leta 1933 preselil v Maribor in leta 1935 v Ljubljano, kjer se je zaposlil v zuna- njepolitičnem uredništvu dnevnika Glas naroda, po opravljenem tečaju na Akademiji za mednarodno pravo v Haagu tudi pri liberalnem dnevniku Jutro. Bil je član primorskih emigrantskih društev in eden od voditeljev Mladine JNS. Italijanske okupacijske oblasti so ga zaradi dezerterstva poslale v disciplinski bataljon v Livorno, nemške pa na prisilno delo v Ribnico. Leta 1944 je skušal na Primorskem organizirati t. i. sredinsko gibanje zunaj OF. Po vojni je bil na božičnem procesu ob koncu decembra 1945 obtožen medvojnega delovanja proti narodnoosvobodilnemu gibanju in sodelovanja z okupatorjem. Obsojen je bil na smrt z ustrelitvijo. Marca 1946 je bil pomiloščen, kazen mu je bila zmanjšana na 20 let zapora. Leta 1953 je bil pogojno izpuščen na prostost in dobil zaposlitev v tovarni Litostroj, kjer je vodil oddelka za ekonomsko propagando in za stike z javnostjo, orga- niziral prevajalski oddelek in urejal tovarniško glasilo, poleg tega je prevajal strokovna in leposlovna dela, deloval v strokovnih in znanstvenih društvih ter za svoje delo prejel več priznanj. Okrožno sodišče v Ljubljani ga je leta 1998 skupaj z drugimi na božičnem procesu obsojenimi liberalci oprostilo vseh obtožb. (ES 14, str. 375; Jeraj, M., Obračun, str. 381–387; Primorski SBL, str. 276–277; ES 14, Vrčon Branko, str. 375; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 562.) 960 BIOGRAFIJE Vršaj (Vrsaj, ponekod tudi Vrščaj) Egidij (Egidio), dr. – Gorenjc, Gorjanc, Gide (9. 3. 1923, Čatež pri Veliki Loki–14. 5. 2009, Trst) Časnikar, ekonomist in publicist. Nekaj časa je z družino živel na Nizozemskem, kjer je njegov oče delal kot rudar. Klasično gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih v Šentvidu, od leta 1942 do februarja 1945, ko ga je aretiral gestapo, je študiral na ljubljanski pravni fakulteti. Pripadal je t. i. Gla- vačevi skupini, sestavljeni iz skrajnih protikomunistov, ki jo je vodil duhovnik Franc Gla- vač. Imel je vodilno vlogo v na pol legalni obveščevalni službi (OBV), ki je bila ustanovljena novembra 1943 v Ljubljani iz predstavnikov skupine Franca Glavača in Slovenske legije (ni povsem razjasnjeno, ali jo je formalno vodil ilegalni pooblaščenec Slovenske legije Milan Finec ali Vršaj); njena naloga je bila zbiranje podatkov o komunistih in članih OF. Zaradi hudih sporov med Glavačem in Slovensko legijo je bila OBV preurejena in preimenovana v Tajno obveščevalno službo (TOS), ki so jo sicer večinoma sestavljali le še člani Slovenske legije, vendar sta Vršaj in Franc Horvat ostala v uradu TOS in skrbela, da je Glavač še ved- no dobival obveščevalne podatke. Vršaj je ostal v tej službi tudi potem, ko se je poleti 1944 preoblikovala v Oddelek dopisnikov (ODO), ki je bil vedno bolj povezan z Informacijskim uradom Rupnikove pokrajinske uprave in je na začetku leta 1945 postal eden od njego- vih oddelkov. Februarja 1945 je Vršaja aretiral gestapo. V zaporu je ostal do konca vojne, potem se je preselil v Trst in se zaposlil kot časnikar v tiskovnem uradu Zavezniške voja- ške uprave. Leta 1946 je prestopil k časnikarskemu oddelku Radia Trst A, kjer je ostal do upokojitve v letu 1988. Ob delu je študiral na ekonomski fakulteti univerze v Trstu in tam v letu 1966 doktoriral. V obdobju 1970–1988 je napisal pet obsežnih knjig, namenjenih gospodarstvenikom, politikom, socialnim in drugim javnim delavcem, v katerih je zbral zakonske predpise, pogodbe in statistike s področja domačega in svetovnega gospodarstva ter analize različnih družbenoekonomskih sistemov. (Primorski SBL; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 224–227.) Vurnik (Wurnig), Anton (20. 5. 1906, Maribor–?) Nemški nacistični funkcionar, SS častnik. Nacistični stranki se je pridružil leta 1935 in leta 1940 že deloval v varnostni službi (SD). Med vojno je kot član varnostne policije in varnostne službe deloval na oddelkih kriminalne policije v Celovcu in nato na Bledu. (SI AS 1931, šk. 479, Vurnik Anton; SI AS 1931, OMS, 501-4/57, 58.) BIOGRAFIJE 961 W Wagner, Rudolf Šolski nadzornik in častnik SNVZ. Stotnik in kasneje major Wagner je bil načelnik štaba Slovenskega narodno var- nostnega zbora (SNVZ) in je na tej funkciji zamenjal stotnika Franja Dolinška. Po po- membnosti je bil torej takoj za načelnikom organizacijskega štaba, polkovnikom Antonom Kokaljem. Po reorganizaciji SNVZ oktobra 1944 je postal tudi načelnik štaba 1. slovenske- ga udarnega polka na Primorskem. Po vojni je emigriral v Argentino in v Buenos Airesu izdal svoje spomine z naslovom Primorski slovenski domobranci. (Mlakar, B., Domobran- stvo na Primorskem, str. 80, 109, 231.) Winkler, Silverij (Veri) – Aleks, Judež, Ferruccio, Smoljko (29. 11. 1917, Žubina pri Stični–1984, Toronto) Strojni tehnik. Družina je izvirala iz Gorice. Pri 18. letih je končal srednjo tehnično šolo v Trstu in se zaposlil v tržaški ladjedelnici, leta 1936 pa je pobegnil v Jugoslavijo. Konec leta 1941 je začel sodelovati z OF, maja naslednje leto je odšel v partizane, julija 1942 je postal član KPS. Jeseni 1944 je bil sprejet v Ozno za Slovenijo; kmalu zatem je bil poslan v Moskvo na štirimesečni obveščevalni kurz, a se je v domovino vrnil šele konec aprila 1945. 8. maja 1945 je bil napoten v Trst, v načelstvo mestne Ozne. Ilegalno je ostal v mestu tudi po umi- ku jugoslovanske vojske 12. junija 1945. Bil je vodja obveščevalnega centra za mesto Trst in načelnik Ozne za Primorsko. Kmalu je prevzel tudi vodenje operativne skupine Ozne, ki je v Trstu in okolici izvajala sabotažne akcije, vključno z ugrabitvami in likvidacijami političnih nasprotnikov iz vrst beguncev in različnih drugih oseb, tudi nekdanjih partiza- nov, osumljenih sodelovanja predvsem z zahodnimi obveščevalnimi službami. Winkler je imel v Trstu dobro pokrito obveščevalno mrežo, svoje agente je znal spretno vriniti tako v angloameriške kroge kot v vrste političnih nasprotnikov druge Jugoslavije. Člani nje- gove skupine, med katerimi je Winkler užival velik ugled in zaupanje, so sodelovali pri 962 BIOGRAFIJE ugrabitvah nekaterih zelo pomembnih političnih nasprotnikov – npr. Albina Šmajda, Ivana Martelanca, Slavka Zoviča, Vinka Koširja itd.; ugrabitev Miloša Stareta jim ni uspela. Po- mladi 1946 se je moral Winkler umakniti v Divačo, kjer je ostal do sredine 1947, nato se je preselil v Ljubljano. V Ljubljani je bil med drugim tudi referent/ šef II. odseka, II. oddelka (za področji ostanki meščanskih strank in kler); pri tem delu je sodeloval tudi z Zdenkom Roterjem. Januarja 1952 je bil Winkler obsojen pred vojaškim sodiščem v Ljubljani zaradi zlorabe službenega položaja, očitali so mu tudi nerazrešen odnos do Informbiroja. Kot podpolkovnik UDV je bil demobiliziran in prekvalificiran. Julija 1952 je z družino ilegalno prebegnil na zahod, najprej v Trst. Po pobegu je Winkler večino časa živel v Torontu, kjer se je uveljavil v poslovnih zadevah – najprej je bil družabnik, nato lastnik gradbenega pod- jetja. (SI AS 1589/IV, šk. 3754; SI AS 1931, šk. 2965, OD 9134 Winkler Veri, str. 27–29, 31, 443, 444; Vidmar, J., Člani Winklerjeve skupine, str. 28–35.) Wolbang, Karel (8. 1. 1913, Seravalle–10. 10. 1997, Philadelphia) Duhovnik, redovnik (lazarist) in misijonar. Študij teologije je končal v Ljubljani, kjer je bil leta 1941 posvečen v duhovnika. Med vojno je bil tesen sodelavec Franca Glavača in Nandeta Babnika. Kot župnik v Šmihe- lu (Novo mesto) je s pomočjo Katoliške akcije organiziral tamkajšnjo protikomunistično akcijo (Legijo smrti, vaške straže, Slovensko domobranstvo). Vuk Rupnik ga je po italijan- ski kapitulaciji postavil za svojega pomočnika, vendar je po Rupnikovem umiku iz Novega mesta s tega položaja odstopil. Po vojni je med drugim bival v Italiji; leta 1946 je v Sieni vstopil v noviciat reda lazaristov. V obdobju 1947–1951 je bil misijonar na Kitajskem, po izgonu tamkajšnjih misijonarjev se je preselil v Philadelphio, od koder je v naslednjih letih vodil misijone ter duhovne vaje med Slovenci v ZDA in Kanadi. Od leta 1959 je poučeval francoščino, latinščino in verouk na St. Joseph’s Preparatory Seminary v Princetonu (New Jersey). Od leta 1976 do leta 1994 je deloval na župniji v Scarboroughu v Kanadi. Po upo- kojitvi se je preselil v Princeton. (Klasinc Škofljanec, A., Vodnik Studia slovenica, str. 166; Godeša, B., Kdo ni z nami, str. 217; SI AS 1931, OMS, 503-10/11, 12, 18.) BIOGRAFIJE 963 Wolsegger, Ferdinand (11. 10. 1880, Kočevje–1. 2. 1959, Innsbruck) Pravnik, nacistični funkcionar, po rodu kočevski Nemec. Pravo je študiral na Dunaju in v Černovicah. Sprva je služboval kot okrajni glavar v Velikovcu, Wolfsbergu in Celovcu, nato kot svetnik pri notranjem ministrstvu na Dunaju. Leta 1943 je bil imenovan za namestnika višjega vodje SS in koroškega gauleiterja Friedri- cha Rainerja v njegovem uradu v Trstu. Po vojni so ga britanske zasedbene oblasti odvedle v Wolfsberg, po prvem valu denacifikacije se je zaposlil kot administrator v samostanu v Stamsu. (DBL; SI AS 1931, OMS, 600-20, dnevnik.) Z Zajec (Zajc), Marjan, dr. – Kunc, dr. Kunc, dr. K., Resman, 202, 212, 232, 242, 505 (31. 5. 1905, Ljubljana–6. 2. 1985, Buenos Aires) Pravnik, odvetnik in politik. Pravo je študiral na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je leta 1929 doktoriral. V letu 1936 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Uveljavil se je tudi v političnem življenju. Kot liberalec, ki je zagovarjal centralistično urejeno in etnično enotno jugoslovansko dr- žavo, je dosegel visoke položaje v režimski vsedržavni JNS; pred začetkom druge svetovne vojne je bil tudi tajnik njenega odbora za Dravsko banovino. Po okupaciji Slovenije je bil dejaven v protirevolucionarnem taboru. Zajec naj bi bil eden izmed redkih liberalcev, ki so že od začetka okupacije dokaj neprikrito sodelovali z okupatorjem. Kot član vodstva (direktorija) liberalnega dnevnika Jutro je skupaj z Avgustom Praprotnikom, enim izmed vodilnih liberalno usmerjenih gospodarstvenikov, pristal na omejitve, ki jih je časniku diktiral italijanski okupator, kar so nekateri liberalni politiki razumeli kot nepotreben iz- raz kolaboracije. Skupaj s Praprotnikom si je že na začetku leta 1942 prizadeval za ustano- vitev slovenske policije pod vodstvom Lovra Hacina (ki je to mesto prevzel šele septembra 1943) in vzpostavitev ljubljanske Mestne straže. Bil je tudi član sokolskega vojnega sveta, ustanovljenega avgusta 1941 za vodenje ilegalne vojaške organizacije liberalnega tabora – Sokolske legije. Sodeloval je s poveljnikom slovenske četniške vojske Karlom Novakom 964 BIOGRAFIJE in bil poleti 1943 njegov posrednik pri dogovarjanju z Italijani o nenapadanju, nakupu orožja in živil, o izdaji prepustnic za določene osebe ipd. Jeseni 1944 je skupaj z Albinom Šmajdom pomagal ustanoviti Narodni odbor za Slovenijo in nato postal eden od njegovih dveh tajnikov. Tik pred koncem vojne je bil med tistimi, ki so se pogajali z generalom Erwinom Rösenerjem za prevzem civilne in vojaške oblasti v Sloveniji. Po končani vojni je odšel najprej na Koroško, preživel nekaj let v begunskih taboriščih, nato je emigriral v Argentino, kjer se je sprva preživljal kot delavec, pozneje kot uradnik v zasebnem naftnem podjetju. (ES 15, str. 40; Čepič, Z., Marjan Zajec, str. 264–265; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov; Griesser Pečar, T., Razdvojeni narod, str. 26, 82, 230–231, 281, 283; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 335.) Zelen, Danilo (9. 7. 1907, Senožeče–13. 5. 1941, Mala gora, Ribnica) Narodni buditelj, tigrovec. Po maturi se je vpisal na tehniško fakulteto v Ljubljani. Študijskih obveznosti ni opravljal, saj se je povsem posvetil boju za narodnostne pravice Slovencev v Italiji. Orga- niziral, spodbujal in izvajal je oborožene akcije proti fašističnim ustanovam in posame- znikom. Od ustanovitve v letu 1929 je bil član ožjega vodstva protifašistične organizacije slovenskih in hrvaških domoljubov TIGR (kratica za Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je na Primorsko pošiljala gverilce, orožje, razstrelivo in protifašistično literaturo. Zelen je med drugim sodeloval tudi s Komunistično partijo Italije, pripravljal atentat na Mussolinija, organiziral sabotažne akcije na železnicah v Italiji in Avstriji. Italijanske oblasti so leta 1930 za njim razpisale tiralico, nato je bil na prvem in drugem tržaškem procesu (leta 1930 in leta 1941) obtožen kot glavni organizator protidržavne dejavnosti na Primorskem. Tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo je Dravski diviziji v Ljubljani, ob začetku vojne tudi bri- tanskim obveščevalcem, predal podatke o položajih italijanskih vojaških enot. Aprila 1941 je v okolici Ribnice skupaj s sodelavci pripravil bunkerje z orožjem in strelivom, nato se je z Antonom Majnikom in Ferdom Kravanjo umaknil na Malo goro nad Ribnico. Tam so jih 13. maja 1941 obkolili italijanski karabinjerji; sledil je oborožen spopad, v katerem je bil Zelen smrtno ranjen. (SB; ES.) Zupan, Stanislav (Stane, Stanko), dr. – Kralj Ič-a, Močilnik, dr. Stanko (1911– ?) Pravnik. Pred drugo svetovno vojno je bil vodja fantovskih odsekov, katoliških mladinskih telesno-vzgojnih organizacij. Na začetku okupacije je bil odvetniški pripravnik pri vrhni- škem odvetniku Marijanu Maroltu, prej je služboval na Gorenjskem pri Albinu Šmajdu. Pridružil se je vaškim stražam in postal poveljnik vaške straže na Vrhniki, ki je 15. julija 1943 štela 129 mož. (Komotar, A., Spomini in tehtanja; Holešek B., Razvoj in formacija, str. 36; SI AS 1931, 600-21/528, 529; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov.) BIOGRAFIJE 965 Ž Žakelj, Jakob – Jokl, Jošt, Nežka, Vrečar Jakob Posestnik iz Šentjošta nad Horjulom. Bil je zaupnik SLS in Slovenske legije, organizator vaških straž in domobranstva v Šentjoštu. Kasneje je bil tudi organizator Gorenjskega domobranstva. (SI AS 1931, OMS, 503-8/36, 42.) Žebot, Ciril – Čiro (?) (8. 4. 1914, Maribor–9. 1. 1989, Washington) Pravnik in ekonomist. Pravo je študiral v Ljubljani, kjer je leta 1937 promoviral, iz ekonomskih ved se je izpopolnjeval v Milanu, Parizu in na Češkem. Zaposlil se je pri Delavski zbornici in Naro- dni banki. Marca 1941 je bil izvoljen za zasebnega docenta gospodarskih ved na ljubljanski pravni fakulteti in jeseni začel predavati o primerjalnih gospodarskih sistemih. Že v gim- nazijskih in študentskih letih je bil dejaven v različnih, zlasti katoliško usmerjenih dru- štvih. Bil je tudi med najvidnejšimi sodelavci lista Straža v viharju in med vodilnimi člani akademskega kluba Straža, po Ehrlichovi smrti v letu 1942 tudi njegov vodja. Leta 1943 se je pred gestapom umaknil v Rim, kjer je od leta 1945 vodil Akcijski odbor za suvereno in neodvisno slovensko državo, v katerem sta sodelovala tudi Fran Erjavec in Josip Špindler. Od jeseni 1947 je živel v ZDA, kjer je predaval na različnih univerzah. (ES 15, str. 292–293; SB; Ramšak, J., Politična emigracija, str. 963–964; SI AS 1931, OMS, 600-10/128; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 800.) 966 BIOGRAFIJE Železnik, Ignacij (Nace) – Gorjan Nace (1. 2. 1910, Jesenice–1945, ?) Uradnik Vzajemne zavarovalnice. Po končanem učiteljišču se je nastanil v Ljubljani, kjer se je zaposlil v zavarovalnici in se poročil s hčerko novinarja časopisa Slovenski narod Emila Vodeba. Bil je protikomu- nistični organizator v Zgornji Šiški, za Bežigradom in v Podpeči pri Ljubljani. Leta 1945 je bil ubit skupaj z drugimi z avstrijske Koroške vrnjenimi domobranci. (Kržan, V., Ali naj zatajim Boga; Smrtne žrtve, sistory.si; SI AS 1877, f. 52/ IV., dok. II 0228304.) Žemva, Mihael, dr. Zdravnik. Leta 1942 je bil poslan v internacijo in konfinacijo v Italijo. (Godeša, B., Kdor ni z nami, str. 107.) Žerjal, Stanislav (14. 6. 1910, Brje pri Braniku–23. 2. 2002, Gorica) Duhovnik. Študij teologije je zaključil kot semeniščnik ljubljanske škofije. V duhovnika je bil posvečen 7. julija 1935 v Ljubljani. Kot kaplan je deloval v Škocjanu pri Mokronogu, nato je bil župnijski upravitelj v Kalu nad Kanalom, od septembra 1943 do maja 1945 hišni du- hovnik v sirotišnici Contavalle v Gorici, začasni vikar v Vilešu in Fossalonu pri Gradežu, od jeseni 1945 do marca 1947 začasni upravitelj župnije Vrtojba. Oktobra 1943 je prišel v Ljubljano, kjer se je sestal z Leonom Rupnikom in Erwinom Rösenerjem. Po vojni je emi- griral. (SI AS 1931, OMS, 600-21/533; Primorski SBL.) Žitko, Stanislav, dr. – Žitar (19. 10. 1896, Trst–2. 10. 1970, Ljubljana) Pravnik, odvetnik in kulturni delavec. Na Dunaju je študiral pravo. Med prvo svetovno vojno je bil poklican k vojakom in dosegel častniški čin. V letih 1918–1919 se je udeležil bojev za severno mejo pod po- veljstvom generala Rudolfa Maistra, potem je v Zagrebu dokončal študij in leta 1920 dokto- riral. Služboval je pri okrajnem glavarstvu v Krškem in pri pravnem oddelku ravnateljstva Južne železnice v Ljubljani, nato je bil sodnik v Brežicah in v Ljubljani, kjer je ostal do kon- ca druge svetovne vojne. V letu 1924 se je odločil za odvetniško pot, opravil pripravništvo in leta 1927 odvetniški izpit. Najprej je bil sodelavec v odvetniški pisarni Marka Natlačena, v letu 1932 je postal samostojni odvetnik. Dejaven je bil v različnih katoliško usmerjenih mladinskih, verskih, kulturnih in gospodarskih organizacijah. O njegovem medvojnem delovanju na osnovi pregledane literature skorajda ni bilo mogoče najti podatkov. Franček BIOGRAFIJE 967 Saje ga omenja kot enega od predvojnih »klerikalnih finančnikov«, člana upravnih, izvršnih ali nadzornih odborov Zadružne zveze v Ljubljani, Zadružne gospodarske banke, Vzaje- mne posojilnice, Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo ter nekaterih tovarn; kar se vojnih let tiče, omenja le, da je sodeloval v pripravljalnem odboru za izvedbo pobožnosti prvih devetih petkov v mesecu, ki naj bi jih škof Rožman začel načrtovati jeseni 1941 in so imele po Sajetovem mnenju značaj protikomunistične propagandne akcije. Med okupacijo je bil med člani Pokrajinskega odbora SLS za Primorsko. Maja 1945 je preko Koroške odšel v Italijo. Najprej je bil v begunskem taborišču Servigliano, potem je živel Trstu in poučeval angleščino na slovenskih srednjih šolah. Ker ni imel italijanskega državljanstva, se je kmalu po sklenitvi londonskega sporazuma v oktobru 1954, s katerim je bil večji del dotedanje cone A Svobodnega tržaškega ozemlja dodeljen Italiji, vrnil v Ljubljano. (Primorski SBL 18, str. 405; Saje, F., Belogardizem, str. 74, 76, 175.) Žitnik, Rudolf – Ris, R, Klepar, Kovač, Kovač Janez, Nil (16. 4. 1901, Ljubljana–17. 8. 1974, Buenos Aires) Podjetnik in politik. Pred drugo svetovno vojno je imel v Ljubljani uspešno kleparsko podjetje; bil je tudi dejaven član Sokola in nekaj časa starešina sokolskega društva v Štepanji vasi. Politično je deloval v JNS in bil podpredsednik njenega ljubljanskega in banovinskega odbora. Po okupaciji Slovenije v letu 1941 je bil član Sokolskega vojnega sveta in predstavnik Sokolske legije pri štabu četniškega komandanta za Slovenijo Karla Novaka, komandanta Jugoslo- vanske vojske v domovini za Slovenijo. Kot obveščevalec in kurir je Žitnik večkrat potoval v Srbijo in Rim ter s Karlom Novakom sodeloval na pogovorih z italijanskim poveljnikom Gastonejem Gambaro. Poleti 1943 je organiziral oskrbo Centralnega slovenskega četniške- ga odreda, ki se je pozneje utrdil v Grčaricah. Jeseni 1944 je postal član Narodnega odbora za Slovenijo in se 3. maja 1945 udeležil zasedanja začasnega slovenskega parlamenta na Taboru v Ljubljani. Po vojni se je umaknil v Avstrijo, nato v Italijo in nazadnje v Argentino, kjer je opravljal svoj prvotni poklic. Sodeloval je tudi v emigrantskem Narodnem odboru in v slovenskih emigrantskih društvih. Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je umaknil iz po- litičnega življenja. (ES 15, str. 337; Jeraj, M., Melik, J., Nagodetov proces, str. 968.) Živković, Petar (1. 1. 1879, Negotin–3. 2. 1947, Pariz) Srbski general in politik. V Beogradu je končal vojaško akademijo. Kot poročnik kraljeve garde je v letu 1903 sodeloval pri strmoglavljenju dinastije Obrenovićev, tako da je zarotnikom odprl vrata kra- ljevskega dvora in omogočil umor Aleksandra Obrenovića, ki ga je organiziral polkovnik Dragutin Dimitrijević Apis. Pozneje se je razšel z zarotniki in iz skupine oficirjev, ki so se zbirali okrog prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića, ustanovil tajno organiza- cijo Bela roka, ki je predstavljala protiutež Apisovi tajni oficirski organizaciji Črni roki. Leta 1917 ga je Aleksander postavil za poveljnika kraljeve garde in še istega leta sta skupaj 968 BIOGRAFIJE organizirala montirani Solunski proces proti Apisu, tedaj vodji vojaške kontraobveščevalne službe, ki je bil obtožen poskusa umora prestolonaslednika Aleksandra in obsojen na smrt. Leta 1923, dve leti potem, ko je Aleksander postal kralj, je Živković napredoval v divizijske- ga generala. Veljal je za kraljevega posebnega zaupnika in poslušnega izvrševalca njegovih političnih smernic. Po uvedbi diktature v letu 1929 ga je kralj postavil za predsednika vlade, v letu 1930 je napredoval v armadnega generala. Leta 1932 je kralj za predsednika vlade imenoval Vojislava Marinkovića, medtem ko je Živković dobil vodilno vlogo pri ustano- vitvi in organizaciji režimske stranke JNS. V obdobju 1934–1935 je bil Živković v vladah Nikole Uzunovića in Bogoljuba Jevtića minister za vojsko in mornarico. Enak resor je dobil v junija 1935 oblikovani vladi Milana Stojadinovića, a je že marca 1936 odstopil, nekaj mesecev pozneje, junija 1938, pa je prevzel mesto predsednika JNS. Aprila 1941 je odšel v emigracijo in leta 1943 postal v jugoslovanski begunski vladi Miloša Trifunovića minister brez listnice, hkrati tudi pomočnik vrhovnega komandanta oboroženih sil Kraljevine Jugo- slavije. Načrtoval je organiziranje vojske, ki naj bi jo sestavljali vojni ujetniki, politični de- portiranci iz Italije ter primorski Slovenci in Hrvati iz Istre, ki so jih v Afriki zajeli Britanci; vsi skupaj naj bi prispeli na dalmatinsko obalo in uradno pomagali zaveznikom v boju proti Nemcem, neuradno predvsem četnikom Draže Mihailovića. Zahodni zavezniki, ki se sploh niso nameravali izkrcati v Dalmaciji, tega predloga niso upoštevali. Po koncu vojne je Živković neuspešno snoval načrte za kontrarevolucionarne akcije v Jugoslaviji. Preostanek življenja je preživel v emigraciji, v Veliki Britaniji in Franciji, leta 1946 so ga jugoslovanske oblasti v odsotnosti obsodile na smrt. (EJ 8, str. 647; Wikipedia.) Župec, Franc (Franček) (16. 1. 1920, Borovci–16. 3. 1942, Ljubljana) Študent prava. Po maturi v letu 1940 je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev razmišljal o ta- kojšnji stalni zaposlitvi, a se je vseeno odločil za študij v Ljubljani. Tu se je pridružil članom akademskega kluba Straža, s katerimi se je prek Slovenske dijaške zveze seznanil že v Ma- riboru. Med italijansko okupacijo je, tako kot Jaroslav Kikelj, sprejel članstvo v upravnem odboru fašistične Ljubljanske univerzitetne organizacije (Organizzazione Universitaria di Lubiana – OUL); k tej odločitvi so pripomogle italijanske grožnje o zaprtju univerze. VOS OF je bila na člane OUL pozorna, zato mu je večkrat povsem neposredno grozila, razne BIOGRAFIJE 969 posredne grožnje je lahko razbral tudi iz prispevkov v Slovenskem poročevalcu. Zaradi nevarnosti atentata se je umaknil v hotel Union, vendar je marca 1942 padel pod streli enega ali več neznanih atentatorjev. Pogrebne slovesnosti so se udeležili prorektor univerze Matija Slavič, Franc Casar, vidnejši član Straže, Lambert Ehrlich in tudi škof Rožman. Po vojni naj bi nemški vojni ujetniki njegovo truplo izkopali in prenesli neznano kam. (Žižek, S., Franček Župec; Smiljanič, I., Kralji, doktorji, revolucionarji, str. 473.) Žužek, France – Rado Česnin, Delavec Franc (15. 8. 1909, Ljubljana–?) Upravnik Borze dela v Ljubljani. Pred vojno je bil sprva dejaven v Jugoslovanski strokovni zvezi in nato v Zvezi zdru- ženih delavcev. Tudi za časa italijanske okupacije je bil njen funkcionar in kasneje Slo- venske delavske zveze, od leta 1944 je bil predsednik Delavske protikomunistične akcije. Konec leta 1944 ga najdemo med podpisniki Narodne izjave. SLS je Žužka na začetku maja 1945 določila za poslanca Narodnega odbora za Slovenijo, tako se je 3. maja 1945 udeležil »taborske seje«, na kateri so glasovali za besedilo spomenice Trumanu, Churchil u in Kre- ku s prošnjo za intervencijo zahodnih zaveznikov v boju proti komunizmu. (SI AS 1931, OMS, 600-20, arhiv; SI AS 1931, OMS, Indeks imen, 600-21/173, 547.) Žvokelj, Dominik, dr. (12. 12. 1892, Vrhpolje–5. 12. 1975, Kamnik) Pravnik. V Gradcu je študiral pravo, ki ga je zaradi prve svetovne vojne začasno prekinil in ga nato zaključil julija 1918. Leta 1919 je v Zagrebu dobil doktorski naziv in se nato zaposlil v Ljubljani. Od leta 1926 je deloval kot samostojni odvetnik v Kamniku. Bližina hribov je bila zanj posebej pomembna, saj je bil navdušen planinec in smučar; bil je član glavnega odbora Planinske zveze Slovenije in predsednik Smučarskega kluba Kamnik. Po nemški okupaciji ga je takoj aretiral gestapo in ga poslal v taborišče v Šentvidu, kjer je ob neki priložnosti skril seznam prebivalcev Gorenjske, ki so bili določeni za izselitev. Politično je bil dejaven v okviru SLS in bil član njenega gorenjskega pokrajinskega odbora. Po vojni je nadaljeval od- vetniško delo. Leta 1952 se je upokojil kot pravnik v tovarni usnja, potem je še 22 let vodil pravno posvetovalnico pri društvu upokojencev. (Vodušek Starič, J., Dosje Mačkovšek, str. 67; KKBL; Škoro Babić, A., Seznam odvetnikov.) 970 BIOGRAFIJE Kratice in okrajšave bibliografskih enot v poglavju BG – Billion Graves CDDC – Catholic Diocese of Dodge City, Kansas DAR – Digitalni arhiv Radovljica DB – Deutsche Biographie DBL – Dolenjski biografski leksikon DLRS – Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji EB – Encyclopedia Britannica EJ – Enciklopedija Jugoslavije ES – Enciklopedija Slovenije ESH – Enciklopedija srbske historiografije ESV 1939–1945 – Enciklopedija druge svetovne vojne 1939–1945 FG – Find A Grave Geni – Rodoslovna baza Geni HBL – Hrvatski biografski leksikon HE – Hrvatska enciklopedija HL – Hrvatski leksikon IE – Istarska enciklopedija Kamra – Kamra. Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin KC – Katoliška Cerkev KDRP – Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov KKBL – Kamniško komendski biografski leksikon Literarni atlas – Literarni atlas Ljubljane MH – My Heritage Najmlađi – Najmlađi YU heroji; Yugopapir OMS – Ostanki meščanskih strank OSP – Obrazi slovenskih pokrajin PP – People Pill PRG – Portal Rheinische Geschichte Primorski SBL – Primorski Slovenski biografski leksikon PŽ – Pokopališče Žale SB – Slovenska biografija SG – Slovenski grobovi BIOGRAFIJE 971 SK – Szlovenszka krajina SNZ – Slovenska novejša zgodovina 1848–1992 SRD – Slovensko rodoslovno društvo SvSl – Svobodna Slovenija Traces – Traces of War TSMH – The Sydney Morning Herald VSBL – Veliki svetovni biografski leksikon WW II DB – World War II Database 972 Viri in literatura Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije – SI AS SI AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica. SI AS 220, Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. SI AS 229, Ministrstvo za ljudsko zdravstvo Ljudske Republike Slovenije. SI AS 628, Jugoslovansko-češkoslovaška liga v Ljubljani. SI AS 913, Kregar Janko. SI AS 991, Remec Bogumil. SI AS 1017, Šmajd Albin. SI AS 1019, Šporn Teodor. SI AS 1193, Ude Lojze. SI AS 1248, Brezovar Milan. SI AS 1267, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji. SI AS 1513, Zbirka gradiva o komunistični dejavnosti iz okupatorskih policijskih, sodnih in vojaških organov. SI AS 1515, Zbirka dokumentov o nasprotnikih partizanstva. SI AS 1529, Kraigher Boris. SI AS 1546, Zbirka biografij vidnejših komunistov in drugih javnih osebnosti. SI AS 1582, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst. SI AS 1584, Zbirka gradiva organov in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine. SI AS 1589, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. SI AS 1660, Cankar Izidor. SI AS 1775, Poveljstvo 11. armadnega zbora. SI AS 1827, Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu. SI AS 1829, Zbirka gradiva Kraljevih kvestur Trst in Gorica. SI AS 1834, Okrajno glavarstvo Novo mesto. SI AS 1840, Zbirka gradiva o žrtvah italijanskih okupacijskih oblasti. SI AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. SI AS 1873, Gorenjsko domobranstvo. SI AS 1875, Smersu Rudolf. SI AS 1877, Slovensko domobranstvo. SI AS 1894, Praprotnik Avgust. SI AS 1896, Protikomunistični odbor v Ljubljani. Viri in literatura 973 SI AS 1898, Slovenska ljudska stranka. SI AS 1900, Zbirka sodnih spisov o Črni roki. SI AS 1906, Uprava časopisov Slovenec, Domoljub, Bogoljub in Slovenski dom. SI AS 1914, Četniško poveljstvo za Slovenijo. SI AS 1920, Zbirka prijavnih listov oficirjev in podoficirjev kraljeve jugoslovanske vojske v Ljubljani. SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije. SI AS 2018, Kazenska evidenca. SI AS 2058, Zbirka stenografskih beležk, zapisnikov sej, predstavništev, senata in skupščine Kralje- vine Jugoslavije. Zgodovinski arhiv Ljubljana – SI ZAL LJU SI_ZAL_LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana. SI_ZAL_LJU/0468, Mestni ljudski odbor Ljubljana. Pokrajinski arhiv Maribor – SI PAM SI_PAM/1238, Jugoslovansko-češkoslovaška liga Maribor. Nadškofijski arhiv Ljubljana – NŠAL NŠAL 03762, Krstna knjiga Bloke, 1868–1906. NŠAL 03866, Krstna knjiga Jesenice, 1891–1902. NŠAL 03876, Krstna knjiga Kamnik, 1880–1908. NŠAL 03908, Krstna knjiga Kranj, 1880–1896. NŠAL 03909, Krstna knjiga Kranj, 1896–1909. NŠAL 03915, Krstna knjiga Kranj – Šmartin, 1892–1908. NŠAL 03970, Krstna knjiga Ljubljana – Sv. Jakob, 1892–1902. NŠAL 03978, Krstna knjiga Ljubljana – Sv. Nikolaj, 1867–1898. NŠAL 03985, Krstna knjiga Ljubljana – Sv. Peter, 1877–1884. NŠAL 03987, Krstna knjiga Ljubljana – Sv. Peter, 1893–1900. NŠAL 03990, Krstna knjiga Ljubljana – Sv. Peter, 1911–1915. NŠAL 04032, Krstna knjiga Ljubljana – Marijino Oznanjenje, 1892–1901. NŠAL 04033, Krstna knjiga Ljubljana – Marijino Oznanjenje, 1902–1908. NŠAL 04094, Krstna knjiga Novo mesto – Šmihel, 1885–1912. NŠAL 04156, Krstna knjiga Selca, 1876–1892. NŠAL 04157, Krstna knjiga Selca, 1893–1903. NŠAL 04265, Krstna knjiga Škofja Loka, 1874–1893. NŠAL 04267, Krstna knjiga Škofja Loka, 1903–1917. NŠAL 04279, Krstna knjiga Šmartno pri Litiji, 1896–1918. NŠAL 04299, Krstna knjiga Trebnje, 1868–1890. NŠAL 04309, Krstna knjiga Vače, 1856–1897. NŠAL 04332, Krstna knjiga Vrhnika, 1870–1894. 974 Viri in literatura Nadškofijski arhiv Maribor – NŠAM NŠAM 03069, Krstna knjiga Sv. Jernej pri Ločah, 1886–1899. NŠAM 03091, Krstna knjiga Sv. Jurij ob Pesnici, 1903–1914. NŠAM 03721, Krstna knjiga Sv. Vid na Planini, 1875–1901. NŠAM 047, Krstna knjiga Gornji Grad, 1892–1906. NŠAM 04843, Krstna knjiga Slovenska Bistrica, 1902–1907. Archiv der Diözese Gurk – ADG ADG S52-014-1, Geburtsbuch VII, 1874–1905. The National Archives – TNA TNA FO 371, Foreign Office, Political Correspondence. Arhiv Studia slovenica – AAS ASS 1, Zbirka gradiva politikov SLS – Mihe Kreka, Alojzija Kuharja, Franceta Gabrovška, Franca Snoja in Jožeta Melaherja. ASS 108, Šmajd Albin. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani – VSRS Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, Zahteva za varstvo zakonitosti pri Okrožnem so- dišču v Ljubljani, Sodba I Ips 74/95–4 in I Ips 2/96–4, 18. 4. 1996. Ministarstvo odbrane Republike Srbije, Vojni arhiv – MORS-VA Arhiva vojnih sudova, Vojni sud ljubljanskog vojnog područja. Ustni viri Kodrič, Ravel. Verč, Peter. Časopisni viri Domoljub: slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Ljubljana, 1934. Glas Slovenije/The Voice of Slovenia. Avstralski slovenski neodvisni časnik (Priloga slovenskega društva Sydney). Sydney, 1996. Il Piccolo. Trst, 1946. Izvestje Državne ženske realne gimnazije v Ljubljani. Ljubljana, 1946. Kranjski zvon: župnijski list za Kranj in okolico. Kranj, 1936. Primorski dnevnik. Trst, 1946. Slovenec: političen list za slovenski narod. Ljubljana, 1937, 1938, 1945. Slovenski narod. Ljubljana, 1934. Učiteljski tovariš. Ljubljana, 1939. Viri in literatura 975 Literatura in tiskani viri Adamič, Marjeta, Drnovšek, Darinka, Gombač, Metka, Oblak Čarni, Marija (ur.). Dokumenti or- ganov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 10. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Adamič, Marjeta, Drnovšek, Darinka, Gombač, Metka, Oblak Čarni, Marija (ur.). Dokumenti or- ganov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 12. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2016. Ambrožič, Matjaž. Cerkvenopravna zgodovina Bele krajine. Kronika, 59, 2010, št. 3, str. 647–674. Angrick, Andrej. Besatzungspolitik und Massenmord. Die Einsatzgruppe D in der südlichen Sowje- tunion 1941–1943. Hamburg: HIS Verlag, 2003. Antič, Igor. Veliki svetovni biografski leksikon. Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Anžur, Tea, Dekleva, Tatjana. Kronološki register doktorjev znanosti, promoviranih na Univerzi v Ljubljani 1920–2012. V: Doktorat znanosti in promocije doktorjev znanosti na univerzi Lju- bljani 1919–2012. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2013, str. 54–91. Arnež, Janez A. Arhiv raziskovalnega inštituta Studia slovenica. V: Klasinc Škofljanec, Andreja, Vodnik po arhivskem gradivu Studia slovenica. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005, str. 7–22. Arnež, Janez A. Slovenska ljudska stranka 1941–1990. Historični seminar 4, 2003, str. 245–259. Arnež, Janez A. SLS: Slovenska ljudska stranka/ Slovenian people’s party 1941–1945. Ljubljana - Washington: Studia Slovenica, 2002. Bajc, Gorazd. Boj protijugoslovanskega tabora na področju slovenskega šolstva v Trstu (1945–1948). Zgodovinski časopis, 53, 1999, št. 4, str. 577–594. Bajc, Gorazd. Iz nevidnega na plan : slovenski liberalni narodnjaki v emigraciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misiji v Sloveniji. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko in Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, 2002. Bajc, Gorazd. »Plačanci – agenti/špijoni zahoda«. Primer retorike povojnih jugoslovanskih oblasti glede pomena in vloge TIGR-a in ocene britanskih obveščevalnih služb. Acta Histriae, 15, 2007, št. 1, str. 261–276. Baš, Franjo, Gajšek, Božidar. Vodnik po Mariboru : kulturna, tujsko-prometna in gospodarska slika mesta in pokrajine; kulturno-gospodarski pregled Celja in Ljubljane. Ljubljana: Reform-Re- klam-Bureau, 1932. Benedik, Božo. Nemški okupatorji v blejskih hotelih in vilah. Kronika, 36, 1988, str. 96–100. Bevc, Ladislav. Spomini. Ljubljana: Jutro, 2006. Biographisches Lexikon zur Geschichte der böhmischen Länder. München, Dunaj: R. Oldenbourg, 1979–2018. Bjeloš, Nenad. Odlikovani Slovenci 1944–1950. Vojnozgodovinski zbornik, 8, 2002, str. 97–102. Borštnik, Pavle. Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. Bosworth, Richard J. B. Mussolini. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1916. Brecelj, Martin. Anatomija političnega zločina : trojni umor v Rossettijevi ulici med ugibanji in dejstvi. Trst: Mladika, 2016. Brulc, Tone. Presveta je slovenska zemlja. Svobodna Slovenija/ Eslovenia libre, 44, 1985, št. 22–23, str. 2–3. Candellero, Julia, Horst, Soledad Ayelen, Sukich, Leandro Rossano. Slovene Immigration to Argen- tina from a Communications Perspective: the Slovene Mutual Association of Cordoba. Dve domovini, 47, 2018, str. 7–20. 976 Viri in literatura Cenčič, Miroslava. Primorska sredina, Združeni Slovenci, Andrej Gosar. V: Gašparič, Jure, Ve- ber, Alenka (ur.), Dr. Andrej Gosar (1887–1970). Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2015, str. 69–75. Ciperle, Jože, Dekleva, Tatjana, Anžur, Tea. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani: 1919–1945. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2012. Collot i, Ento et al. (ur.). San Sabba, Istruttoria e processo per il Lager del a Risiera. Trst: ANED in Lint, 1995. Cunder, Primož. Preživel po štirih strelih s pištolo. Svobodna beseda, 64, februar 2021, str. 3. Čepič, Zdenko. Albin Šmajd. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdar- ji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 260–261. Čepič, Zdenko. Lojze Ude. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 246–247. Čepič, Zdenko. Makso Šnuderl. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdar- ji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 244–245. Čepič, Zdenko. Marjan Zajec. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji : slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 264–265. Čepič, Zdenko. Marko Natlačen. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji : slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 222–223. Čepič, Zdenko (ur.). Marko Natlačen (1886–1942) : v zgodovinskem dogajanju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Čipić Rehar, Marija. Frančiškani v kolesju političnih sistemov 20. stoletja. Kronika, 67, 2019, št. 1, str. 121–140. Čipić Rehar, Marija, Dolinar, M. France, Griesser-Pečar, Tamara, Otrin, Blaž, Visočnik Julijana. Med sodbo sodišča in sodbo vesti: dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu. Lju- bljana: Družina, 2009. Čoh Kladnik, Mateja. Dosje Andreja Glušiča. Studia Historica Slovenica, 11, 2011, št. 2/3, str. 501–524. Čoh Kladnik, Mateja. Ilegalna skupina Ferdinanda Serneca. Časopis za zgodovino in narodopisje, 75, 2004, št. 2–3, str. 529–546. Čoh Kladnik, Mateja. »Za svobodo, kralja in domovino«: ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 –1952. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2010. Deželak Barič, Vida. Ban Natlačen in komunisti pred drugo svetovno vojno. V: Čepič Zdenko (ur.), Marko Natlačen (1862–1942): v zgodovinskem dogajanju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo- dovino, 2012, str. 69–116. Deželak Barič, Vida. Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941–1943. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. Dežman, Jože, Kokalj Kočevar, Monika (ur.). Slovenija – duhovna domovina: zgodbe političnih emi- grantov. Ljubljana: Mladinska knjiga in Muzej novejše zgodovine, 2010. Dolar, Nika. Izseljensko pesništvo revije Meddobje (1954–2010). Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012. Dolenc, Janez. In memoriam – dr. Tine Debeljak. Loški razgledi, 36, 1989, št. 1, str. 132–133. Dolinar, France Martin. Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu od 21. do 30. avgusta 1946. Zgodovinski časopis, 50, 1996, št. 1, str. 117–144. Viri in literatura 977 Dolgan, Marjan, Fridl, Jerneja, Volk Bahun, Manca. Literarni atlas Ljubljane: zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2014. Dornik Šubelj, Ljuba. Arhiv Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Arhivi in arhivsko gradivo v času tranzicijskih sprememb: zbornik 21. zborovanja Arhivskega društva Slovenije. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003. Dornik Šubelj, Ljuba. Ozna in prevzem oblasti 1944–46. Ljubljana: Modrijan in Arhiv Republike Slovenije, 2013. Drnovšek, Marjan. Belokranjec Juro Adlešič in slovensko izseljenstvo. Kronika, 58, 2010, št. 3, str. 831–846. Drnovšek, Marjan. »Potrebnost in nujnost obrambnega arhiva« (1912): skrb za obstoj Slovencev in izseljenstvo. Arhivi, 30, 2007, št. 2, str. 43–56. Eiletz, Marjan. Moje domobranstvo in pregnanstvo. Celje: Mohorjeva družba, 2000. Elste, Alfred, Koschat, Michael, Filipič, Hanzi. Nacistična Avstrija na zatožni klopi: anatomija po- litičnega spektakularnega procesa v komunistični Sloveniji. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva, 2002. Enciklopedija druge svetovne vojne 1939–1945. Ljubljana: Borec, 1982. Enciklopedija Jugoslavije, knjige 1–8. Zagreb: Leksikografski zavod FNRJ, 1955–1971, 1980–1990. Enciklopedija Slovenije, knjige 1–16. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002. Enciklopedija srbske historiografije. Beograd: Knowledge, 1997. Ferenc, Tone. Dies irae: četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Ljubljana: Modrijan, 2002. Ferenc, Tone. Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Za ob- javo pripravile: Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, Metka Gombač, Marija Oblak-Čarni. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2001, knj. 8: julij 1943, 197 strani. Arhivi, 25, 2002, št. 2. str. 161. Ferenc, Tone et al. (ur.). Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji: avgust 1942–oktober 1942, knjiga 3. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1966. Ferenc, Tone. Fašisti brez krinke: dokumenti 1941–1942. Maribor: Obzorja, 1987. Ferenc, Tone. Obnova okrajnih glavarstev na Dolenjskem jeseni 1943. Prispevki za novejšo zgodovi- no, 38, 1998, št. 1–2, str. 59–74. Ferenc, Tone. Okupacijska uprava na Slovenskem in njeno gradivo. Prispevki za zgodovino delavske- ga gibanja, 20, 1980, št. 1/2, str. 31–56. Ferenc, Tone. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 2, Raznarodovanje. Ljubljana: Znan- stvena založba Filozofske fakultete, 2010. Ferenc, Tone. Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942. Kronika, 29, 1981, št. 2, str. 183–228. Ferenc, Tone. Priprave na konec vojne. V: Gabrič, Aleš (ur.), Slovenija v letu 1945. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 7–36. Filipič, Franc. Slovenci v Mauthausnu. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998. Fischer, Jasna et al. (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do medna- rodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Fortuna, Stanislav. Dr. Vladimir Šuklje – eminentni odvetnik iz polpretekle dobe. Odvetnik, 16, 2014, št. 4, str. 55–56. Fras, Maksimiljan. Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas. Maribor: Društvo Gledališče Kolenc, 2013. Gabrič, Aleš, Kekec, Polona, Rajšter, Brigita. Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner. Ljubljana: Nova revija, 2000. Gabrič, Aleš. Kulturni molk. Prispevki za novejšo zgodovino, 29, 1989, št. 2, str. 385–413. 978 Viri in literatura Gabrič, Aleš, Vodopivec, Peter (ur.). Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev z Univer-ze v Ljubljani: poročilo Komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. Lju- bljana: Univerza, 2000, str. 23. Gaspari, Andrej. The Rozumek case: Helmuth Rozumek, kriminalrat, SS Capitan and head of the Gestapo in Bled (IV Dept. of the Kds Veldes) : characteristics of his intelligence operations and postwar analysis by Yugoslav security bodies. Studia Historica Slovenica, 10, 2010, št. 1, str. 75–108. Gašparič, Jure. Andrej Gosar med Slovensko ljudsko stranko in Jugoslovansko radikalno zajedni- co: o njegovem političnem položaju v tridesetih letih 20. stoletja. V: Gašparič, Jure, Ve- ber, Alenka (ur.), Dr. Andrej Gosar (1887–1970). Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2015, str. 35–45. Gašparič, Jure. Andrej Veble. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Ljubljana: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 228–229. Gašparič, Jure. Delovanje v tridesetih letih. V: Čepič Zdenko (ur.), Marko Natlačen (1862–1942): v zgodovinskem dogajanju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 57–66. Gašparič, Jure. Ivan Šušteršič. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdar- ji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 166–169. Gašparič, Jure. Slovenska ljudska stranka in njena organizacija (1890–1941). Prispevki za novejšo zgodovino, 56, 2017, št. 1, str. 25–48. Gestrin, Ferdo. Svet pod Krimom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019. Godeša, Bojan. Čas odločitev : katoliški tabor in začetek okupacije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca: iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999. Godeša, Bojan. Dr. Andrej Gosar v času okupacije. V: Gašparič, Jure, Veber, Alenka (ur.), Dr. Andrej Gosar (1887–1970). Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2015, str. 47–56. Godeša, Bojan. Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fron- to in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995. Godeša, Bojan. Lojze Ude in poskus vzpostavitve premirja med drugo svetovno vojno. Acta Histriae, 21, 2013, št. 3, str. 283–291. Godeša, Bojan. Okupacija kot prelomnica organiziranja slovenskih političnih subjektov – o »zgodo- vinski« vlogi Narodnega sveta za Slovenijo. Zgodovinski časopis, 57, 2017, št. 2, str. 91–110. Godeša, Bojan. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za no- vejšo zgodovino, 2006. Godeša, Bojan. Srednjeevropski integracijski načrti med letoma 1918–1945 in Slovenci. Prispevki za novejšo zgodovino, 43, 2003, št. 2, str. 19–33. Griesser Pečar, Tamara. Cerkev na zatožni klopi: sodni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina, 2005. Griesser Pečar, Tamara, Dolinar, France Martin. Rožmanov proces. Ljubljana: Družina, 1996. Griesser Pečar, Tamara. Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljan- ska vojna, revolucija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007. Griesser Pečar, Tamara. Stanislav Lenič: življenjepis iz zapora. Ljubljana, Celovec: Mohorjeva založba, 1997. Grum, Janez. Slovenski ljudski blok in Narodni odbor. Vestnik=Vocero, 37, 1986, št. 3, str. 170–206. Grum, Janez. Spomini na dr. Šmajda. Vestnik=Vocero, 37, 1986, št. 4, str. 280–295. Hajnrihar, Darinka. Heinriharjevi. Železne niti, 2014, št. 11, str. 107–120. Viri in literatura 979 Hančič, Damjan. Položaj Katoliške Cerkve na Kamniškem v obdobju 1965–1975. Bogoslovni vestnik, 80, 2020, št. 3, str. 641–653. Holešek, Barbara. Razvoj in formacija Prostovoljne protikomunistične milice 1942–1943 v Ljubljanski pokrajini. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2004. Hrvatski biografski leksikon. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod, 1983–2021. Hrvatski leksikon. Zagreb: Naklada Leksikon, 1996–1997. Hutař, Vera. Žrtvovana: zamolčana resnica o Leopoldini Mekina. Novo mesto: Dolenjska založba, 1998. Ivešić, Tomaž. Skriti dokumenti Ivana Puclja. Dileme, 1, 2017, št. 1/2, str. 213–146. Jaklitsch, Helena. Slovenski begunci v taboriščih v Italiji: 1945–1949. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. Jamnik A. (ur.). Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva: poročilo o kmetijski anketi, ki se je vršila pri kralj. banski upravi dravske banovine v Ljubljani v dneh 30. maja do 3. junija 1938. Ljubljana: Kralj. banska uprava dravske banovine, 1938–1939. Jelić-Butić, Fikreta. Četnici u Hrvatskoj: 1941–1945. Zagreb: Globus, 1986. Jenko, Mojca. France Stelè in Društvo Narodna galerija. V: Cerkovnik, Gašper (ur.), Izidor Cankar, Vojeslav Molè, France Stelè : ob 130-letnici rojstva treh umetnostnih zgodovinarjev. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 14–15. Jeraj, Mateja. Alojzij Voršič. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Ljubljana: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 230–231. Jeraj, Mateja. Franc Bajlec. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 254–255. Jeraj, Mateja, Melik Jelka. Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim: epilog. Ljublja- na: Arhiv Republike Slovenije, 2017. Jeraj, Mateja, Melik Jelka. Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim: študija in prikaz procesa. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015. Jeraj, Mateja. Obračun z liberalno mislečimi skupinami in posamezniki po drugi svetovni vojni. V: Aljec, Kornelija, Balkovec, Bojan, Repe Božo (ur.), Nećakov zbornik: procesi teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018, str. 379–398. Jeraj, Mateja. Vera Hutař, Žrtvovana (Zamolčana resnica o Leopoldini Mekina). Zgodovinski časopis, 52, 1998, št. 4, str. 624–628. Jeretina, Tone, Štrukelj, Anton. Človek svobodne Slovenije: ob stoti obletnici rojstva dr. Miloša Sta- reta. Družina, 54, 12. 6. 2005, št. 24, str. 33. Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov ob petinsedemdesetletnici. Ljubljana: Odbor Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov, 1930. Jurčec, Ruda. Skozi luči in sence I. Ljubljana: Prešernova družba, 1991. Kalan, Zdravko. Zgodba mojega življenja. Trst: Mladika, 2020. Karlovšek, Igor. Ljuba Prenner 1906–1977. V: Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slo- venski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 108–115. Kavčič, Niko. Pot v osamosvojitev. Ljubljana: samozaložba, 1996. Kershaw, Ian. Hitler. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012. Kladnik, Tomaž. Mirko Javornik, kot interes Službe državne varnosti Socialistične Republike Slove- nije. Acta Histriae, 26, 2018, št. 1, str. 305–324. Kladnik, Tomaž. Slovenska partizanska in domobranska vojska. Ljubljana: Defensor, 2006. 980 Viri in literatura Klasinc Škofljanec, Andreja. Vodnik po arhivskem gradivu Studia slovenica. Ljubljana: Arhiv Repu- blike Slovenije, 2005. Koderman, Miha. Osnovanje, razvoj in delovanje Slovenskega verskega središča svetih bratov Cirila in Metoda v Melbournu in Avstraliji. Razprave in gradivo, 2007, št. 53/54, str. 340–366. Kokalj Kočevar, Monika. Gorenjski domobranec. Ljubljana: samozaložba, 2000. Kolar, Bogdan. Don Bosco e le opere salesiane tra gli Sloveni. Ljubljana: Salve, 2015. Kolar, Bogdan. Slovenian priests and priests of Slovenian descent in the catholic communities of Cali- fornia. Ljubljana: Salve, 2004. Kolar, Bogdan (ur.). V Gospoda zaupam: iz zapisov nadškofa Antona Vovka. Ljubljana: Družina, 2000. Komar, Milan. Človeški čas: predavanja o antropološki filozofiji, 1966. Ljubljana: Družina, 2017. Komelj, Miklavž. Zdenka Kidrič – Marjeta. Borec, 60, 2008, št. 652–656, str. 8–15. Koncilija, Žiga. Prispevek k zgodovini političnih sodnih procesov: sojenje skupinama Pavla Tepine (1935) in Mirka Bitenca (1948). Prispevki za novejšo zgodovino, 53, 2013, št. 1, str. 213–247. Konjajev, Zora. Ob visokem življenjskem jubileju prim. dr. Pavle Jerina-Lah. Zdravniški vestnik, 74, 2005, št. 3, str. 177. Kos, Stane. Stalinistična revolucija na Slovenskem: 1941–1945. Del 2. Buenos Aires: samozaložba, 1991. Kostnapfel, Janko. Ljudje. Ljubljana: Unigraf, 2004. Kralj Jerman, Lučka. Janko Kralj : utišani in pozabljeni slovenski politik (1898–1944). Ljubljana: Dru- žina, 2008. Kranjc, Marijan F. Kdo je kriv za tragičen konec Slovenske narodne vojske maja 1945? Vojaška zgo- dovina, 9, 2008, št. 2(15), str. 45–62. Kranjc, Marijan F., Kljakić Slobodan (ur.). Plava garda: zaupno poročilo četniškega vojvode in ge- neralštabnega polkovnika Karla I. Novaka, poveljnika slovenskih četnikov. Ljubljana: Pro- Andy, 2006. Kranjc, Marijan F. Obveščevalno-varnostna zaščita pohoda 14. divizije NOV in PO Slovenije na Štajersko : skica za varnostno študijo. Borec, 50, 1998, št. 561/562/563, str. 245–300. Kranjc, Marijan F. Prava garda, radiotelegrafist proti poveljniku. Nedeljski dnevnik, 45, 26. 11. 2006, str. 14–15; 3. 12. 2006, str. 13; 10. 12. 2006, str. 14. Kranjc, Marijan F. Slovenska vojaška inteligenca. Grosuplje: Grafis Trade, 2005. Kranjc, Marijan F. Slovenski četniki na Gorjancih 1942: odlomek iz knjige Plava garda – tajno poro- čilo poveljnika. Rast, 17, 2006, št. 1, str. 52–62. Kreačič, Goranka. Mož od Soče: portret dr. Slavka Fornazariča, borca za narodnostne pravice pri- morskih Slovencev. Prispevki za novejšo zgodovino, 57, 2017, št. 2, str. 8–32. Kreačič, Goranka. Pričevanja: brata Jože in dr. Anton Krošl. Zgodovinski časopis, 66, 2012, št. 1–2, str. 164–210. Krizman, Bogdan. Vanjskopolitički položaj Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca godine 1919. Časo- pis za suvremenu povijest, 2, 1970, str. 23–59. Križnar, Ivan. Jeseniško okrožje med nacistično okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem. Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 2000. Kukec, Bojan. Odvetniki na temni strani meseca (II) – dr. Ljuba Prenner. Odvetnik: glasilo Odvetni- ške zbornice Slovenije, 1999, št. 3, 44–48. Lajovic, Dušan. S. Med svobodo in rdečo zvezdo. Ljubljana: Nova obzorja, 2011. Lajovic, Dušan S. Nekaj spominov ob 60. letnici tragedije Grčaric. Ljubljana: samozaložba, 2003. Lazarević, Žarko. Avgust Praprotnik – bančnik in industrialec. Bančni vestnik, 53, 2005, št. 1–2, str. 77–79. Viri in literatura 981 Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004. Lenček, Ignacij. Puščava raste. Meddobje = Entresiglo, 7, 1955, št. 1–3, str. 1–5. Letno poročilo Razora: srednješolske organizacije jugoslovenskega katoliškega dijaštva v Sloveniji za leto 1920–21. Kranj: Tiskarna in knjigoveznica Tisk. društva. Lopušina, Marko. Ubij bližnjeg svog 4: jugoslovenska tajna policija 1945. Beograd: Narodna knjiga, 2002. Mahmutović, Jasmin. Četništvo na Slovenskem 1941–1945 kot vojaška formacija. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2003. Maličev, Patricija. Adamič, vznemirljivo življenje in nepojasnjena smrt. Delo, 55, 2013, št. 65, str. 13. Mal y Eva. Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941–1945. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2011. Marušič, Branko. Mejačevi iz Komende: slovenska družina v dogajanjih vojne in miru. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2009. Mekina, Borut. Slovenec v Berlinu: Vladimir Vauhnik, obveščevalec, ki je napovedal nemški napad na Jugoslavijo. V: Vohuni. Ljubljana: Mladina časopisno podjetje, 2020, str. 46–49. Melik, Jelka, Jeraj, Mateja. Slovensko kazensko sodstvo v letu 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2016, št. 2, str. 449–465. Melik, Jelka. Juro Adlešič v dokumentih tajne policije. Miscellanea, 2016, št. 38, str. 324–337. Mikola, Milko. Zaplembe premoženja. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 1999. Milovanović, Nikola B. Draža Mihailović. Zagreb: Centar za informacije i publicitet, 1985. Misli. Thoughts. Glas Slovenije, 62, 2013, št. 2, str. 27 Mlakar, Boris. Domobranstvo in konec vojne. V: Gabrič, Aleš (ur.), Slovenija v letu 1945. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 37–43. Mlakar, Boris. Domobranstvo na Primorskem (1943–1945). Ljubljana: Založba Borec, 1982. Mlakar, Boris. General Rupnik in Slovensko domobranstvo. Zgodovinski časopis, 35, 1981, št. 3, str. 287–305. Mlakar, Boris. Gorenjska samozaščita. V: Jasna Fischer et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovi- na: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Sloveni- je (1848–1992). 1. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 702–706. Mlakar, Boris. Nekaj podatkov k razjasnitvi stikov med slovenskim protirevolucionarnim vodstvom in Zagrebom ob koncu druge svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino, 52, 2012, št. 1, str. 141–150. Mlakar, Boris. Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena. V: Čepič Zdenko (ur.), Marko Natlačen (1862–1942): v zgodovinskem dogajanju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 207–220. Mlakar, Boris. Primorski narodni varnostni zbor na Primorskem. V: Jasna Fischer et al. (ur.), Sloven- ska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Repu- blike Slovenije (1848–1992). 1. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 703–705. Mlakar, Boris. Slovensko domobranstvo: 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. Ljublja- na: Slovenska matica, 2003. Mlakar, Boris. Tragično srečanje z revolucijo: primer Narteja Velikonje. Časopis za zgodovino in narodopisje, 78 (43), 2007, št. 1, str. 54–67. Mlakar, Boris. Vaške straže. V: Jasna Fischer et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (1848–1992). 1. Ljublja- na: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 657–660. 982 Viri in literatura Mlakar, Boris. Življenje v Begunskih taboriščih. V: Jasna Fischer et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slove- nije (1848–1992). 2. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 926–927. Mlinar, Janez, Ferenc, Mitja (ur.). Oddelek za zgodovino 1920–2010. Ob devetdesetletnici. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. Naglič, Miha. Vplivni mož iz ozadja. Snovanja, 2011, št. 77/78/79, str. 22–24. Nikolić, Kosta. General Miodrag Damjanović 1893–1956. London: Udruženje boraca kraljevske ju- goslovanske vojske »Draža Mihailović«, 2008. Nikolić, Kosta. The Serbian Political Emigration in Western Europe 1945–1956. Beograd: Institut za suvremenu istoriju, 2011. Nose, Aleš. Domobranci zdravo – Bog daj: protikomunistične enote na Slovenskem 1942–1945. Lju- bljana: Modrijan, 2008. Oset, Željko. Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2014. Pacek, Dejan. Delovanje slovenske Katoliške akcije za rapalsko mejo. Kronika, 62, 2014, št. 2, str. 295–312. Pacek, Dejan. Mladci in stražarji med Scilo sodelovanja in Karbido izključevanja. Zgodovinski časo- pis, 68, 2014, št. 1/2, str. 150–188. Pacek, Dejan. Pregled zgodovine Katoliške akcije na Slovenskem. Bogoslovni vestnik, 72, 2012, št. 2, str. 219–234. Pavlin, Tomaž, Čustonja, Zrinko. Sokol: between making nation and state. Kinesiology, 50, 2018, št. 2, str. 260–268. Pelikan, Egon. Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Ljubljana: Nova revija, 2002. Perica, Vjekoslav. Balkan Idols: Religion and Nationalism in Yugoslav States. New York: Oxford Uni- versity Press, 2002. Perko, Vencelj. Spomini na leto 1941: razmere na Jesenicah pred okupacijo. Jeklo in ljudje, 1985, št. 5, str. 165–186. Perovšek, Jurij. Slovenska politika in vprašanje priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS 1918–1919. Prispevki za novejšo zgodovino, 47, 2007, št. 1, str. 53–64. Peternel, Urška. Spomini starih Jesenic. Gorenjski glas, 74, 26. 11. 2021, št. 94, str. 4. Pirjevec, Jože. Italijanska politika do nastajajoče Jugoslavije. Zgodovinski časopis, 43, 1989, št. 3, str. 387–391. Podbersič, Renato. In memoriam Pavle Borštnik. Dileme, 4, 2020, št. 1/2, str. 267–273. Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1974–1994. Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1946. Pust, Anton, Reven, Zdenko, Slapšak, Božidar (ur.). Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki. Celje: Mohorjeva družba, 1995. Ramet, Sabrina P . The Three Yugoslavias: State-building and Legitimation, 1918–2005. Washington: Woodrow Wilson Center, 2006. Ramšak, Jure. Politična emigracija v Trstu in vprašanje samostojne Slovenije – primer Franc Jeza. Acta Histriae, 18, 2010, št. 4, str. 961–986. Ratej, Mateja. Markuzzijev madež. Večer, 73, 6. 6. 2017, št. 128, str. 10. Reiter, Margit. Die Generation danach: der Nationalsozialismus im Familiengedächtnis. Innsbruck: Studien Verlag, 2006. Repe, Božo. Bled v soncu ves žari: oris zgodovine turizma na Bledu. Bled: Turistično društvo, 2009. Viri in literatura 983 Režek, Mateja. Med resničnostjo in iluzijo : slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948–1958). Ljubljana: Modrijan, 2005. Režek, Mateja. Vprašanje svobode vere je vprašanje osvoboditve cerkve od Vatikana. Zgodovinski časopis, 53, 1999, št. 3, str. 367–390. Ribnikar, Peter (ur.). Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Dežel- nih vlad za Slovenijo, knjiga 2. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999. Rogelj, Monika. Reklamna tabla Sava. V: Justin, Jelena (ur.), 60 let 60 zgodb. Kranj: Gorenjski muzej 2013, str. 124. Rot, Andrej. Bojevnika za svobodo in slovenstvo: France Dolinar–Ruda Jurčec: Epistolae 1947–1975. Viri 28/29. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2009. Saje, Franček. Belogardizem. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1952. Seznam nosilcev Partizanske spomenice 1941 v SR Sloveniji. Pripomoček za interno uporabo. Arhiv Republike Slovenije. Seznam osobja pravosodne uprave za Slovenijo vključno Stola sedmorice, odd. B in vrhovnega držav- nega pravdništva v Zagrebu za leto 1926 po stanju 1. junija 1927. Ljubljana: Predsedništvo višjega državnega sodišča v Ljubljani. Sirc, Ljubo. Dolgo življenje po smrtni obsodbi. Ljubljana: Nova obzorja, 2010. Sirc, Ljubo. Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992. Siter, Daniel. Rogaška Slatina v obdobju nemške okupacije (1941–1945). Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2019. Smiljanič, Ivan. Kralji, doktorji, revolucionarji: spominska obeležja v avli rektorata Univerze v Lju- bljani. Zgodovinski časopis, 73, 2019, št. 3/4, str. 456–490. Spominski almanah slovenskih strokovnih pisateljev, publicistov in projektantov. Ljubljana: Nova stro- kovna založba, 1940 ali 1941. Stalež srednjih in strokovnih šol v Sloveniji: šolsko leto 1925/1926. Ljubljana: Profesorsko društvo, sekcija Ljubljana, 1925. Stanonik, M. In memoriam Janez Dolenc (1926–2012). Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 52, 2012, št. 1/4, str. 7–8. Stiplovšek, Miroslav. Pomembna vloga pravnikov v ljubljanski in mariborski oblastni skupščini (1927–1929) ter banskem svetu Dravske banovine (1930–1941). Prispevki za novejšo zgodo- vino, 59, 2019, št. 2, str. 197–215. Stiplovšek, Miroslav. Slovenski parlamentarizem 1927–1929. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozof- ske fakultete, 2000. Stražar, Stane. Mengeš in Trzin skozi čas. Trzin, Mengeš: Odbor pri Krajevni skupnosti, 1993. Stritih, Lavra. Tržič: Zgodovinska in kulturna dediščina Tržiča kot vsebine pri pouku Družbe v 5. ra- zredu OŠ. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2012. Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Ljubljana: Svetopi- semska družba Slovenije, 1996. Škoro Babić, Aida. Seznam odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije 1918–2018. V: Razdrih, An- drej, Premzl, Primož (ur.). Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znano- sti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018, str. 316–345. Škulj, Edo. Goreč duhovnik in zaveden Slovenec. 50 let smrti svetnika Karla Škulja. Svobodna Slove- nija, 67, 2008, št. 30, str. 2. Škulj, Edo. Teološka fakulteta v izseljenstvu. V: Kolar, Bogdan (ur.), 90 let Teološke fakultete v Ljublja-ni. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2009. Šnuderl, Makso. Fašistično domobranski teror nad Slovenci. S. l.: s. n., 1944. 984 Viri in literatura Šorn, Mojca, Gašparič, Jure. Dr. Juro Adlešič, župan »velike Ljubljane« (1935–1942). Studia Histori- ca Slovenica, 17, 2017, št. 2, str. 693–714. Šorn, Mojca. Idejni in politični nazori Rupnikovega kroga. Prispevki za novejšo zgodovino, 43, 2003, št. 1, str. 65–74. Štaut, Tomaž. Domobranska mrliška knjiga. Prispevki za novejšo zgodovino, 51, 2011, št. 3, str. 102. Švent, Rozina. Slovenski begunci v Avstriji 1945–1950. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Tavčar, Zora, Velikonja, Jože et al. Martin Jevnikar devetdesetletnik. Mladika, 47, 2003, št. 4, str. 21–29. Thaler, Walter. Pinzgauer! Helden - Narren – Pioniere: portraits aus der Provinz. Dunaj: new academic Press, 2017. Til , Jože. Prälat, Pädagoge und Politiker Rudolf Blüml (1898–1966). V: Mikrut, Jan (ur.), Faszinierende Gestalten der Kirche Österreichs. Dunaj, Dom-Verlag, 2003. Tomasevich, Jozo. Četnici u drugom svjetskom ratu 1941–1945. Zagreb: Liber, 1979. Tominšek Čehulić, Tadeja. Usmrčeni po sodbah vojaških in civilnih sodišč v Sloveniji (1945–1952). V: Troha, Nevenka (ur.), Nasilje vojnih in povojnih dni. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodo- vino, 2014, str. 289–324. Torkar, Blaž. Rommel teh krajev ni osvobajal, ampak je prišel le izpolnit svojo nalogo. Delo, Sobotna priloga, 59, 21. 10. 2017, št. 245, str. 14–15. Troha, Nevenka. Coni A in B Julijske krajine. V: Jasna Fischer et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovi- na: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (1848– 1992). 1. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 917–922. Troha, Nevenka. Delovanje Jugoslavije in projugoslovanskih sil v Julijski krajini in na Svobodnem tržaškem ozemlju (1945–1954). V: Kolenc, Petra, Zuljan Kumar, Danila, Luthar, Oto, Svolj- šak, Petra (ur.), Marušičev zbornik: zgodovinopisec zahodnega roba – prof. dr. Branku Maru- šiču ob 80-letnici. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, str. 457–473. Troha, Nevenka. Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999. Troha, Nevenka. Politika slovensko-italijanskega bratstva: slovansko-italijanska antifašistična unija v coni A Julijske krajine v času od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. Tršan, Lojz. Razbitje OF in partije v Ljubljani. Viri 10. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1996, str. 14–69. Ude, Lojze. Moje mnenje o položaju: č lanki in pisma 1941–1944. Mlakar, Boris (ur.). Ljubljana: Slovenska matica, 1994. Vernig, Srečo. Rečica v vrtincu blejskega turizma. Razgledi. Občasnik, 2021, št. 6, str. 1. Vidic, Jože. Po sledovih črne roke. Ljubljana: Borec, 1975. Vidic, Jože. Vojni zločinec Franc Frakelj. Glas. Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije za Gorenjsko, 34, 3. 2. 1981, št. 8. Vidmar, Jernej. Člani Winklerjeve operativne skupine v Trstu. Mladika, 2020, št. 2–3, str. 28–35. Vidovič Miklavčič, Anka. Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini. Ljubljana: Železniško gospodarstvo in Partizanska knjiga, 1980. Vlasić, Anđelko. Političko djelovanje Augusta Košutića tijekom drugog svjetskog rata i poraća (1941– 1964). Doktorska disertacija. Zagreb: Hrvatski studiji, 2010. Vodopivec, Peter. Prispevek za zgodovino represije na Slovenskem po 2. svetovni vojni: neobjavljen intervju z Vlastom Kopačem iz leta 1986. Prispevki za novejšo zgodovino, 52, 2012, št. 2, 275–294. Vodušek Starič, Jerca. Britanci, jugoslovanska vlada v begunstvu in Marko Natlačen. V: Čepič, Zden- ko (ur.), Marko Natlačen (1886–1942): v zgodovinskem dogajanju. Ljubljana: Inštitut za no- vejšo zgodovino, 2012, str. 189–206. Viri in literatura 985 Vodušek Starič, Jerca. »Dosje« Mačkovšek. Viri 7. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1994. Vodušek Starič, Jerca. Liberalni patriotizem in intransingenca leta 1941. V: Čepič, Zdenko et al. (ur.), Slovenci in leto 1941: znanstveni posvet Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2001, str. 59–76. Vodušek Starič, Jerca. Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Vodušek Starič, Jerca. Slovenski špijoni in SOE: 1938–1942. Ljubljana: samozaložba, 2002. Vovk, Anton. V spomin in opomin: osebni zapiski škofa Antona Vovka od 1945 do 1953. Otrin, Blaž (ur.). Ljubljana: Družina, 2005. Vovko, Andrej. Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004. Zgodba o junaštvu štirinajstih mladih razumnikov, ki so padli, da bi mi vsi živeli. Slovenski dom, 8, 11. 12. 1943, št. 252, str. 6. Zupanič, Katja. Četništvo na Štajerskem. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2008. Žebot, Ciril. Neminljiva Slovenija. Celovec: samozaložba, 1988. Žebovec, Marjeta. Slovenski književniki rojeni do leta 1899. Ljubljana: Založba Karantanija, 2005. Željeznov, Dušan. Rupnikov proces. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. Žerjal-Pavlin, Vita. Križev pot Stanka Vuka. Slavistična revija, 60, 2012, št. 2, str. 223–231. Žitnik, Janja, Glušič, Helga (ur.). Slovenska izseljenska književnost 3: Južna Amerika. Založba ZRC SAZU: Ljubljana: 1999. Žokalj Jesih, Bojana. Bili so Čedermaci: Primorski duhovniki v času fašizma od konca prve do konca druge svetovne vojne. Ljubljana: Svobodna misel, 1996. Elektronski viri 65 let v Argentini. Radio Ognjišče, 14. 8. 2012 (dostopno na: ht ps://radio.ognjisce.si/sl/133/ ssd/8431/65-let-v-argentini.htm, pridobljeno 6. 7. 2022). Academic (dostopno na: ht ps://en-academic.com/, pridobljeno 30. 6. 2022). Ancestry (dostopno na: ht ps://www.ancestry.com/, pridobljeno 30. 6. 2022). Anton Prešeren. Revija Ognjišče, 2008 (dostopno na: ht ps://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67- pricevanje/1677-anton-preseren, pridobljeno 6. 7. 2022). Arolsen Archives. International Center on Nazi Persecution (dostopno na: ht ps://arolsen-archives. org/, pridobljeno 30. 3. 2022). Bertoncelj, Maja. Uresničil stričevo željo. Gorenjski glas, 17. 3. 2008 (dostopno na: ht ps://arhiv. gorenjskiglas.si/article/20080317/C/303179992/uresnicil-stricevo-zeljo, pridobljeno 27. 6. 2022). Billion Graves (dostopno na: ht ps://billiongraves.com/, pridobljeno 30. 6. 2022). Bricelj, Ivo. Vojni spomini. Revija NSZ, 1. 12. 1998 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/ articles/31-vojni-spomini/, pridobljeno 27. 6. 2022). Carlo Margot i (1934–1951). Archidiocesi di Gorizia – Goriška nadškofija, 22. 1. 2016 (dostopno na: ht p://www.gorizia.chiesacat olica.it/arcidiocesi/storia-del arcidiocesi/carlo- margot i-1934-1951/, pridobljeno 28. 6. 2022). Cavallerie (dostopno na: ht ps://www.cavallerie.at/offiziere-soldaten-dr-5/, pridobljeno 30. 6. 2022). Cigut, Natalija. Zgodovinski pregled dogajanj v letih 1918–1919. Prekmurje v srcu 100 let (dostopno na: ht ps://www.prekmurjevsrcu.si/o-prikljucitvi, pridobljeno 27. 6. 2022). Colnar, Peter. Janez Štrcin, osrednja predvojna osebnost Komende. Gorenjski glas, 2. 6. 2019 (dostopno na: ht ps://www.gorenjskiglas.si/article/20190602/C/190609980/1039/ 986 Viri in literatura janez-strcin--osrednja-predvojna-osebnost-komende/&template=komentar, pridobljeno 16. 12. 2021). Colnar, Peter. Pavel Pestotnik – slovenski minister obsojen na smrt. Gorenjski glas, 10. 1. 2016 (dostopno na: https://www.gorenjskiglas.si/article/20160110/C/160119993/1082/1039/ pavel-pestotnik---slovenski-minister--obsojen-na-smrt-/August, pridobljeno 27. 6. 2022). Colnar, Peter. Župan Ferdinand Novak in mamutove kosti. Gorenjski glas, 31. 5. 2021 (dostopno na: ht ps://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20210531/C/210539973/zupan-ferdinand-novak- in-mamutove-kosti, pridobljeno, 27. 6. 2022). Crosbi. Hrvatska znanstvena bibliografija (dostopno na: https://www.bib.irb.hr/449360, pridobljeno 30. 6. 2022). Čuk, Silvester. Dr. Janez Janež. Revija Ognjišče (dostopno na: ht ps://revija.ognjisce.si/revija- ognji%C5%A1ce/67-pricevanje/2615-dr-janez-janez, pridobljeno 27. 6. 2022). Čuk, Silvester. Ivan Dolenec. Revija Ognjišče (dostopno na: ht ps://revija.ognjisce.si/revija- ognjisce/27-obletnica-meseca/2435-ivan-dolenec, pridobljeno 27. 6. 2022). Čuk, Silvester. P. Angelik Tominec. Revija Ognjišče (dostopno na: ht ps://revija.ognjisce.si/revija- ognjisce/27-obletnica-meseca/1745-pater-angelik-tominec, pridobljeno 6. 7. 2022). Death & Funeral Notices. Zvonimir Hribar. The Sydney Morning Herald, 11. 5. 2018 (dostopno na: ht ps://tributes.smh.com.au/obituaries/20247/zvonimir-hribar/, pridobljeno 30. 6. 2022). Deutsche Biographie (dostopno na: ht ps://www.deutsche-biographie.de/, pridobljeno 30. 6. 2022). Digitalna knjižnica Slovenije (dostopno na: ht ps://www.dlib.si/, pridobljeno 30. 6. 2022). Dolenjski biografski leksikon (dostopno na: ht ps://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/, pridobljeno 30. 6. 2022). Dolinar, France Martin. 60. obletnica smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Katoliška cerkev (dostopno na: ht ps://katoliska-cerkev.si/60-obletnica-smrti-ljubljanskega-skofa-dr- gregorija-rozmana, pridobljeno 27. 6. 2022). Dolinar, France Martin. Škofje od nekdaj do danes. Nadškofija Ljubljana (dostopno na: ht ps:// www.nadskofija-ljubljana.si/nadskofija/skofje-od-nekdaj-do-danes/, pridobljeno 27. 6. 2022). Dolničar, Boris. Ljudje so se lotili vsakega dela, samo da so kaj zaslužili. Vzajemnost, maj 2016 (dostopno na: ht ps://www.vzajemnost.si/clanek/173090/ljudje-so-se-lotili-vsakega-dela- samo-da-so-kaj-zasluzili/, pridobljeno 27. 6. 2022). Določitev slovenske zahodne meje v 20. stoletju. Muzej Novejše zgodovine Slovenije (dostopno na: https://www.muzej-nz.si/si/izobrazevanje/1357, pridobljeno 24. 6. 2022). Domoznanski spomini. Fran Roš. Osrednja knjižnica Celje, 3. 9. 2018 (dostopno na: ht ps://www. knjiznica-celje.si/domoznanski-spomini/item/fran-ros-44, pridobljeno 30. 6. 2022). Dr. Miha Krek (1897–1969). Svobodna Slovenija (dostopno na: ht ps://svobodnaslovenija.com.ar/ dr-miha-krek-1897-1969/, pridobljeno 6. 7. 2022). Dr. Valentin Meršol (1894–1981). Svobodna Slovenija (dostopno na: ht ps://svobodnaslovenija. com.ar/dr-valentin-mersol-1894-1981/, pridobljeno 6. 7. 2022). Dragar, Valerija. Hrastnik 1941–1945 – od okupacije do kraja žalostnega spomina, 2. del. Zaveza št. 89 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/zaveza-st-89/, pridobljeno 27. 6. 2022). Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (dostopno na: ht ps://drustvo-vzd.si/o-nas/, pridobljeno 30. 6. 2022). Encyclopedia Britannica (dostopno na: https://www.britannica.com, pridobljeno 30. 6. 2022). Father Ivan »John« Lavrih. Catholic Diocese of Dodge City, 12. 8. 2005 (dostopno na: https://www. dcdiocese.org/images/necrology/LavrihIvanJohn8-12-2005.pdf, pridobljeno 30. 6. 2022). Find A Grave (dostopno na: ht ps://www.findagrave.com/, pridobljeno 30. 6. 2022). Viri in literatura 987 Fink, Božidar. Sodni odsek slovenskega domobranstva. Revija NSZ, 1. 3. 2005 (dostopno na: http://nszaveza.github.io/articles/56-sodni-odsek-slovenskega-domobranstva/, pridobljeno 27. 6. 2022). Flis, Leonora. Srčnost bivanja ter moč in inteligenca glasbenega izraza. Dnevnik, 4. 8. 2010 (dostopno na: ht ps://www.dnevnik.si/1042378290, pridobljeno 27. 6. 2022). G. V., K. Št. Mesić: »Rehabilitacija Mihailovića je pravosodni in politični škandal«. MMC RTV SLO, 14. 5. 2015 (dostopno na: ht ps://www.rtvslo.si/svet/mesic-rehabilitacija-mihailovica- je-pravosodni-in-politicni-skandal/365071, pridobljeno 27. 6. 2022). Gantar, Ivanka. 1939 Ljubljana – Prvi ples. Stare slike, 24. 11. 2016 (dostopno na: ht ps://stareslike. cerknica.org/2016/11/24/1939-ljubljana-prvi-elitni-ples/, pridobljeno 27. 6. 2022). Gantar, Kajetan. Franc Ksaver Lukman. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (dostopno na: ht ps://www.sazu.si/clani/franc-ksaver-lukman, pridobljeno 27. 6. 2022). Geneanet (dostopno na: ht ps://www.geneanet.org/, pridobljeno: 30. 6. 2022). Generals (dostopno na: ht ps://generals.dk/, pridobljeno 30. 6. 2022). Gobec, Edi. Fizik in profesor Franc Grum. Revija NSZ, 1. 3. 2012 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/84-fizik-in-profesor-franc-grum/, pridobljeno 28. 6. 2022). Grabrijan, Boris. Dr. Juro Adlešič, po domače Tojagin Jura (1884–1968). Radio Odeon, 8. 5. 2017 (dostopno na: ht ps://www.radio-odeon.com/novice/dr-juro-adlesic-po-domace-tojagin- jura-1884-1968/, pridobljeno, 28. 6. 2022). Gregorc, Ivo. Ivo Janez Gregorc – Deposizione nel ’inchiesta diocesana. Padre Placido Cortese (dostopno na: https://www.padreplacidocortese.org/cortese/blog/ivo-janez-gregorc- deposizione-nellinchiesta-diocesana/, pridobljeno, 28. 6. 2022). Gregorič, Stanka. Tudi avstralski Slovenci počasi odhajajo. Moji spomini na Ljenka Urbančiča. Stičišče avstralskih Slovencev – Slovenian Australian Network, marec 2006 (dostopno na: ht p://www.glasslovenije.com.au/elica2006/vSpominLjenko.htm, pridobljeno 26. 6. 2022). Granda, Stane. Milko Kos (1892–1972). ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa (dostopno na: ht ps://zimk.zrc-sazu.si/sl/strani/milko-kos-1892-1972, pridobljeno 4. 7. 2022). Grum, Janez. Domobranski major Ivan Boh. Revija NSZ, 1. 9. 1996 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/22-domobranski-major-ivan-boh/, pridobljeno 28. 6. 2022). Grum, Janez. Jože Melaher – Zmagoslav. Revija NSZ, 1. 9. 1992 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/6-joze-melaher-zmagoslav/, pridobljeno 28. 6. 2022). Grum, Janez. Padec Grčaric. Revija NSZ, 1. 9. 1993 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/ articles/10-padec-grcaric/, pridobljeno 28. 6. 2022). Grum, Janez. Resnica o domobranskih častnikih v Vetrinju. Revija NSZ, 1. 3. 1999 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/32-resnica-o-domobranskih-castnikih-v-vetrinju/, pridobljeno 28. 6. 2022). Grum, Janez. Reševanja ameriškega pilota. Revija NSZ, 1. 12. 2000 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/39-resevanja-ameriskega-pilota/, pridobljeno 28. 6. 2022). Grum, Janez. Turjak – razmere pred napadom. Revija NSZ, 1. 9. 1993 (dostopno na: http:// nszaveza.github.io/articles/10-turjak-razmere-pred-napadom/, pridobljeno 24. 6. 2022). Grum, Janez. Ustanovitev Vaške straže pri D. M. v Polju. Revija NSZ, 1. 12. 2002 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/47-ustanovitev-vaske-straze-pri-d-m-v-polju/, pridobljeno 28. 6. 2022). Hanuna, Cvetka. Mlad umrje, kdor od bogov izbran je. Revija NSZ, 1. 9. 2010 (dostopno na: ht p:// nszaveza.github.io/articles/78-mlad-umrje-kdor-od-bogov-izbran-je/, pridobljeno 7. 9. 2021). Hanuna, Cvetka. Ob sedemdesetletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha. Revija NSZ, 1. 3. 2011 (dostopno na: http://nszaveza.github.io/articles/80-ob-sedemdesetletnici-umora-dr- lamberta-ehrlicha/, pridobljeno 28. 6. 2022). 988 Viri in literatura Herceg, Ivan. Nadškof Zore ob 60-letnici smrti škofa Rožmana v njegovi rojstni župniji daroval sveto mašo. Vatican News, 23. 11. 2019 (dostopno na: ht ps://www.vaticannews.va/sl/ cerkev/news/2019-11/nadskof-zore-ob-60-letnici-smrti-skofa-rozmana-v-njegovi-rojstni. html, pridobljeno: 30. 6. 2022). Hotel s pestro zgodovino. City Hotel Ljubljana (dostopno na: ht ps://www.cityhotel.si/slo/nasa- zgodba/, pridobljeno 24. 6. 2022). Hrvatski biografski leksikon. Leksikografski zavod Miroslava Krleža (dostopno na: ht ps://hbl.lzmk. hr/, pridobljeno 30. 6. 2022). Igličar, Aleksander. Življenjska pot in delo Tineta Debeljaka. Muzejsko društvo Škofja Loka (dostopno na: https://www.mdloka.si/wp-content/uploads/2019/01/dr.-Tine-Debeljak.pdf, pridobljeno: 28. 6. 2022). Istarska enciklopedija. Leksikografski zavod Miroslav Krleža (dostopno na: ht p://istra.lzmk.hr/, pridobljeno 30. 6. 2022). Jager, Vasja. Priznanje po stotih letih. Mladina, 2. 8. 2019 (dostopno na: ht ps://www.mladina. si/192297/priznanje-po-stotih-letih/, pridobljeno 28. 6. 2022). Jakob Ukmar. Revija Ognjišče, 2009 (dostopno na: ht ps://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67- pricevanje/2452-jakob-ukmar, pridobljeno 4. 7. 2022). Jan, Jože. Jožko Krošelj (1902–1969). Svobodna Slovenija (dostopno na: ht p://svobodnaslovenija. com.ar/jozko-kroselj-1902-1969/, pridobljeno 28. 6. 2022). Jan, Jože. Prof. dr. Milan Komar (1921–2006). Svobodna Slovenija (dostopno na: ht ps:// svobodnaslovenija.com.ar/prof-dr-milan-komar-1921-2006-2/, pridobljeno 6. 7. 2022). Jevnikar, Ivo. Nova izdaja Vauhnikove knjige Nevidna fronta. Časnik, 17. 1. 2018 (dostopno na: https://www.casnik.si/nova-izdaja-vauhnikove-knjige-nevidna-fronta/, pridobljeno 28. 6. 2022). Josip Vidmar. Zgodovinski portal Zgodovina.si, 14. 10. 2017 (dostopno na: ht p://zgodovina.si/ josip-vidmar-2/, pridobljeno 6. 7. 2022). K. V. Umrl je Mitja Ribičič. Delo, 28. 11. 2013 (dostopno na: ht ps://old.delo.si/novice/politika/ umrl-je-mitja-ribicic.html, pridobljeno 28. 6. 2022). Kamniško-komendski biografski leksikon (dostopno na: ht ps://www.leksikon.si/, pridobljeno 30. 6. 2022). Kamra. Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin (dostopno na: ht ps://www.kamra.si/, pridobljeno 30. 6. 2022). Kahne, Davorin. Rešil nas je Božo Berlot. Zaveza št. 55 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/ zaveza-st-55/, pridobljeno 11. 10. 2021). Kočar, Jože. Kdo so akademiki na sliki na strani 89 v zavezi 56. Revija NSZ, 1. 9. 2005 (dostopno na: http://nszaveza.github.io/articles/58-kdo-so-akademiki-na-sliki-na-strani-89-v- zavezi-56/, pridobljeno 28. 6. 2022). Kodrič, Ravel. Druga replika o dr. Dragu Zajcu. Vojaštvo – Military, 21. 2. 2017 (dostopno na: ht ps://vojastvo-military.si/odmevizamejstva/druga-replika-dr-dragu-zajcu/, pridobljeno 28. 6. 2022). Kogej, Pavel. Kdo je bil major Rudolf Škof? Revija NSZ, 1. 3. 1993 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/8-kdo-je-bil-major-rudolf-skof/, pridobljeno 28. 6. 2022). Kogej, Pavel. Umor dr. Ivana Martelanca in žene Amalije. Revija NSZ, 1. 3. 1992 (dostopno na: http://nszaveza.github.io/articles/4-umor-dr-ivana-martelanca-in-zene-amalije/, pridobljeno 28. 6. 2022). Kolarević, Dragan. Ministar Dvora Milan Antić o masonima. Radio Televizija Srbije (dostopno na: ht ps://www.rts.rs/page/magazine/sr/story/2523/nauka/2912775/ministar-dvora-milan- antic-o-masonima.html, pridobljeno 28. 6. 2022). Viri in literatura 989 Kolman Finžgar, Božena: »Snujmo bralna društva!«. O bralnih društvih, čitalnicah in knjižnicah na radovljiškem območju v obdobju 1845–1945. Knjižnica A. T. Linharta Radovljica (dostopno na: ht ps://www.rad.sik.si/kje-smo/zgodovina/, pridobljeno 24. 6. 2022). Komotar, Anton. Spomini in tehtanja. Zaveza št. 9 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/zaveza- st-9/, pridobljeno 28. 6. 2022). Koprivc, Jak. General Löhr je položil pištolo. Dnevnik, 22. 5. 2005 (dostopno na: ht ps://www. dnevnik.si/125616, pridobljeno 4. 10. 2021). Koren, ?. Spomini iz septembra 1943 in naprej. Revija NSZ, 1. 3. 2005 (dostopno na: ht p:// nszaveza.github.io/articles/56-spomini-iz-septembra-1943-in-naprej/, pridobljeno 28. 6. 2022). Košir, Alija. Andrija Štampar. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (dostopno na: https:// www.sazu.si/clani/andrija-stampar, pridobljeno 1. 7. 2022). Košir, Matevž. Enigma Janko Soklič. Arhivalija meseca oktobra 2022 (dostopno na: ht ps://www. gov.si/novice/2022-09-30-enigma-janko-soklic/, pridobljeno 4. 10. 2022). Košnjek, Jože. Pastor s švicarsko maturo. Gorenjski glas, 7. 3. 2010 (dostopno na: ht ps://arhiv. gorenjskiglas.si/article/20100307/C/303079999/pastor-s-svicarsko-maturo, pridobljeno 28. 2. 2022). Kralj, Anica. Obisk pri Bari Remec. Revija NSZ, 1. 12. 1995 (dostopno na: http://nszaveza.github. io/articles/19-obisk-pri-bari-remec/, pridobljeno 30. 6. 2022). Kranjc, Marijan F. Leopoldina Mekina. Vojaštvo – Military, 6. 11. 2015 (dostopno na: ht ps:// vojastvo-military.si/wp-content/uploads/Mekina_Leopoldina123.pdf, pridobljeno 28. 6. 2022). Kranjc, Marijan F. »Mira« – obveščevalka in osebna vohunka generala Draža Mihailovića, četniškega poveljnika JVvD. Vojaštvo – Military, 2012 (dostopno na: ht ps://freeweb.t-2. net/Vojastvo/dok/Mira.pdf, pridobljeno 28. 6. 2022). Kranjc, Marijan F. Sinova generala Maistra – Hrvoj in Borut v primežu tujih obveščevalnih služb in slovenske udbe. Vojaštvo – Military, 11. 5. 2015 (dostopno na: https://vojastvo-military. si/wp-content/uploads/Maistrova-sinova-v-prime%C3%85%C2%BEu-ObS-in-Udbe1.pdf, pridobljeno 28. 6. 2022). Kržan, Vanja, Borštnar, Janez. Ko belo smrt bom vzel za ženo. Revija NSZ, 1. 12. 2011 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/83-ko-belo-smrt-bom-vzel-za-zeno/, pridobljeno 28. 6. 2022). Kržan, Vanja. Ali naj zatajim Boga in svoj narod? Revija NSZ, 1. 9. 2010 (dostopno na: ht p:// nszaveza.github.io/articles/78-ali-naj-zatajim-boga-in-svoj-narod/, pridobljeno 6. 7. 2022). Kržan, Vanja. Kaj bomo sami brez naših najboljših. Zaveza št. 80 (dostopno na: ht ps://www. zaveza.si/zaveza-st-80/, pridobljeno 28. 6. 2022). Kržan, Vanja. Vaški stražar. Revija NSZ, 1. 3. 2004 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/ articles/52-vaski-strazar/, pridobljeno 28. 6. 2022). Lampič, Majda. Kako se je začelo v Stožicah. Revija NSZ, 1. 3. 2011 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/80-kako-se-je-zacelo-v-stozicah/, pridobljeno 28. 6. 2022). Lavrenčak, Goran. Kdo je kdo. Dar – Digitalni arhiv Radovljica, 1. 7. 2015 (dostopno na: http://dar- radovljica.si/Kdojekdo/Otok%20-%20kdo%20je%20kdo.pdf, pridobljeno 30. 6. 2022). Lavrenčak, Goran. Odvetniki v Radovljici, Dar – Digitalni arhiv Radovljica, prva objava 20. 3. 2019, zadnja objava 1. 5. 2020 (dostopno na: ht p://dar-radovljica.si/Uprava/Uprava/ Odvetniki%20v%20Radovljici.pdf, pridobljeno 26. 6. 2022). Lavrenčak, Goran. Šmajdova vila / Kavarna Triglav / Knjižnica A. T. Linhart, Dar – Digitalni arhiv Radovljica, prva objava 31. 3. 2017 (dostopno na: http://dar-radovljica.si/Gradnje/ Znane/%C5%A0majdova%20vila.pdf, pridobljeno 24. 6. 2022.) 990 Viri in literatura Lavrenčak, Goran . Župani Radovljice. Zgodovina županov. Dar – Digitalni arhiv Radovljica, 6. 6. 2016 (dostopno na: ht p://dar-Radovljica.si/Uprava/Zupani/Knjiga%20%C5%BEupani%20 Radovljice.pdf, pridobljeno 24. 6. 2022). Lipovac, Marijan. Marija Radić – prva hrvatska političarka. Portal za nacionalne manjine HR, 6. 1. 2020 (dostopno na: ht ps://nacionalnemanjine.hr/marija-radic-prva-hrvatska-politicarka/, pridobljeno 28. 6. 2022). Ludvik Kolman. Chicago Tribune, 30. 10. 1992 (dostopno na: https://www.chicagotribune.com/ news/ct-xpm-1992-10-30-9204080261-story.html, pridobljeno 1. 7. 2022). Maček, Janko. Dobrepolje med italijanskimi represalijami in komunističnim terorjem. Zaveza št. 76 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/zaveza-st-76/, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. In memoriam Franjo Mejač. Revija NSZ, 1. 9. 2010 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/78-in-memoriam-franjo-mejac/, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Kako se je začelo. Zaveza, št. 102 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/zaveza- st-102/, pridobljeno 29. 6. 2022). Maček, Janko. Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare. Revija NSZ, 1. 6. 2003 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/49-nacionalna-ilegala-in- komunisticno-mascevanje-nad-ljudmi-stopiske-fare/, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Nevarne poti v službi domovine. Revija NSZ, 1. 9. 2005 (dostopno na: ht p:// nszaveza.github.io/articles/58-nevarne-poti-v-sluzbi-domovine/, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Ob 70. obletnici turjaške tragedije. Zaveza št. 89, str. 17 (dostopno na: ht ps://www. zaveza.si/zaveza-st-89/, pridobljeno 24. 6. 2022). Maček, Janko. Oče, ti si na vrsti. Revija NSZ, 1. 3. 1993 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/ articles/8-oce-ti-si-na-vrsti, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Rdeči sij nad polhograjsko dolino. Zaveza št. 102 (dostopno na: ht ps://www.zaveza. si/zaveza-st-102/, pridobljeno 19. 9. 2021). Maček, Janko. Samoobramba v vaseh pod Krvavcem. Revija NSZ, 1. 6. 2008 (dostopno na: ht p:// nszaveza.github.io/articles/69-samoobramba-v-vaseh-pod-krvavcem/, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Slovenska zaveza. Revija NSZ, 1. 12. 2001 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/ articles/42-slovenska-zaveza/, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Srce, ki je bilo za svobodo – Anton Oven. Revija NSZ, 1. 3. 1996 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/20-srce-ki-je-bilo-za-svobodo-anton-oven, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Velike Lašče v ognju vojne in revolucije. Revija NSZ, 1. 12. 1992 (dostopno na: ht p:// nszaveza.github.io/articles/7-velike-lasce-v-ognju-vojne-in-revolucije/, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Zakaj so komunisti zadali Beli krajini tako krvave rane. Revija NSZ, 1. 3. 1998 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/28-zakaj-so-komunisti-zadali-beli-krajini- tako-krvave-rane/, pridobljeno 28. 6. 2022). Maček, Janko. Župnik Viktor Turk – žrtev za vero in Menišijo. Revija NSZ, 1. 9. 2013 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/90-zupnik-viktor-turk-zrtev-za-vero-in-menisijo/, pridobljeno 6. 7. 2022). Mičeta, Luka. Dražino koketiranje sa Pavelićem i Stepincem. Danas, 11. 6. 2015 (dostopno na: ht ps://www.danas.rs/vesti/drustvo/drazino-koketiranje-sa-pavelicem-i-stepincem/, pridobljeno 28. 6. 2022). Mille nomi di deportati riemersi dal ’oblio. Messaggero Veneto, 3. 9. 2006 (dostopno na: ht ps:// ricerca.gelocal.it/messaggeroveneto/archivio/messaggeroveneto/2006/03/09/PN_09_SEE1. html, pridobljeno 1. 7. 2022). Viri in literatura 991 Miran7777. (20. 9. 2014). Stanko Petelin: profesor. Kot zaveden Slovenec preganjan v Aleksandrovi diktaturi. Od boljševikov umorjen 20. 09. 1943. [Tweet] (dostopno na: ht ps://twit er.com/ miran7777/status/513324984375447552, pridobljeno 30. 6. 2022). My Heritage (dostopno na: ht ps://www.myheritage.si/). Na svojem domu v bližini Clevelanda je umrl slovenski domoljub in publicist Pavle Borštnik. Demokracija, 27. 9. 2020 (dostopno na: ht ps://demokracija.si/tujina-2/na-svojem-domu- v-blizini-clevelanda-je-umrl-publicist-pavle-borstnik/, pridobljeno 29. 6. 2022). Najmlađi YU heroji. Yugopapir (dostopno na: ht p://www.yugopapir.com/2017/08/najmlai-yu- heroji-zlate-malakovski.html, pridobljeno 1. 7. 2022). Nit i, Francesco Saverio. Treccani (dostopno na: ht ps://www.treccani.it/enciclopedia/francesco- saverio-nit i/, pridobljeno 6. 7. 2022). O Franu Rošu. Osnovna šola Frana Roša (dostopno na: ht p://www.os-frana-rosa.si/o-franu-rosu/, pridobljeno 1. 7. 2022). Ob 70-letnici smrti župnika in dekana Viktorja Perkana. Novi glas, 29. 5. 2015 (dostopno na: ht ps://www.noviglas.eu/ob-70-letnici-smrti-zupnika-in-dekana-viktorja-perkana/, pridobljeno 1. 7. 2022). Obrazi slovenskih pokrajin (dostopno na: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/, pridobljeno 30. 6. 2022). Odlikovanci – Častni znak svobode Republike Slovenije. Predsednik Republike Slovenije, 20. 12. 2002 (dostopno na: ht ps://www.bivsi-predsednik. si/up-rs/1992-2002/mk.nsf/762a294364836296c125678b004320c2/ cd2084f092808472c12567910043476f?OpenDocument, pridobljeno 6. 7. 2022). Okoliš, Stane. Žrtve državljanske vojne po padcu Turjaka v Velikih Laščah in obsojeni na Kočevskem procesu v jeseni leta 1943. Zaveza št. 25 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/ zaveza-st-25/, pridobljeno 28. 6. 2022). Oznanila. Župnija Bežigad (dostopno na: ht ps://zupnija-bezigrad.si/wp-content/uploads/2021/02/ oznanila-41-12.pdf, pridobljeno 1. 7. 2022). Passenger search. The Statue Liberty – El is Island Foundation (dostopno na: ht ps://heritage. statueofliberty.org/, pridobljeno 30. 6. 2022). Patra Angelik in Roman Tominec. Sledi časa. MMC RTV SLO, 30. 1. 2022 (dostopno na: ht ps:// prvi.rtvslo.si/podkast/sledi-casa/80/174843915, pridobljeno 6. 7. 2022). Pavčnik, Marijan. Leonid Pitamic. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (dostopno na: ht ps://www.sazu.si/clani/leonid-pitamic, pridobljeno 29. 6. 2022). People Pill (dostopno na: ht ps://peoplepil .com/, pridobljeno 30. 6. 2022). Pokopališče Žale (dostopno na: ht ps://www.zale.si/sl/grobovi, pridobljeno 30. 6. 2022). Popis prebivalstva. Sistory. Zgodovina Slovenije (dostopno na: ht ps://www.sistory.si/popis, pridobljeno 1. 7. 2022). Portal Rheinische Geschichte (dostopno na: https://www.rheinische-geschichte.lvr.de/start, pridobljeno 30. 6. 2022). Prabook (dostopno na: ht ps://prabook.com/web/home.html, pridobljeno 1. 7. 2022). Pregled ob 60. obletnici Doma Carapachay. Svobodna Slovenija (dostopno na: ht p:// svobodnaslovenija.com.ar/nastanek-doma-60-obletnica-doma-carapachay/, pridobljeno 13. 4. 2021). Pribićević, Stojan. Poznati Banijci: Braća Pribićevići – Adam Pribićević. Banija Online, 16. 12. 2015 (dostopno na: ht ps://banija.rs/poznati-banijci/15317-poznati-banijci-braca-pribicevici- adam-pribicevic.html, pridobljeno 30. 6. 2022). Prof. dr. Zdenko Roter. Spomini. MMC RTV SLO, 4. 2. 2020 (dostopno na: ht ps://365.rtvslo.si/ arhiv/spomini/174669316, pridobljeno 6. 7. 2022). 992 Viri in literatura Profesor in ravnatelj Ivan Prijatelj. Svobodna Slovenija (dostopno na: ht p://svobodnaslovenija. com.ar/profesor-in-ravnatelj-ivan-prijatelj/, pridobljeno 6. 7. 2022). Prosen, Majo. Videl sem ga prav od blizu – Druschkeja namreč, tega, med nemško okupacijo in za vse večne čase zagotovo najbolj osovraženega in krutega jeseniškega gestapovca. Knjižnica A. T. Linharta Radovljica, 2. 12. 2015 (ht ps://www.rad.sik.si/wp-content/uploads/2015/12/ Druschke.pdf, pridobljeno 29. 6. 2022). Razstava »Štipendijske ustanove v gradivu Arhiva Republike Slovenije do razpada Avstro-Ogrske leta 1918« na spletu. Arhiv Republike Slovenije, 30. 7. 2020 (dostopno na: ht ps://www. gov.si/novice/2020-07-30-razstava-stipendijske-ustanove-v-gradivu-arhiva-republike- slovenije-do-razpada-avstro-ogrske-leta-1918-na-spletu/, pridobljeno 1. 7. 2022). Rems, Luka. Dr. Josip Režek (1883–1966), pravnik. Društvo Novo mesto (dostopno na: ht ps:// drustvo-novo-mesto.si/kultura/iztrgano-pozabi/item/194-dr-josip-rezek-1883-1966- pravnik, pridobljeno 30. 6. 2022). Rihar, Lenart. Tranzicijska hermenevtika. Zaveza, št. 102 (dostopno na: https://www.zaveza.si/ zaveza-st-102/, pridobljeno 29. 6. 2022). Rodoslovna baza Geni (dostopno na: ht ps://www.geni.com/people, pridobljeno 30. 6. 2022). Rogelj, Janez. Mirko Javornik – pisatelj, 1909 Cerknica – 1986 Washington. Janez Rogel – Blog o slovenskem izseljenstvu (dostopno na: ht ps://kovcek.rogelj.net/2018/08/26/mirko- javornik-pisatelj-1909-cerknica-1986-washington/, pridobljeno 30. 6. 2022). Rot, Andrej. Nikolaj Jeločnik – domobransko videnje medvojne zgodovine. Revija NSZ, 1. 12. 1994 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/15-nikolaj-jelocnik-domobransko-videnje- medvojne-zgodovine/, pridobljeno 29. 6. 2022). Sečen, Ernest. Zgodovinska fronta: Ljubljana ne potrebuje medicinske fakultete. Dnevnik, 6. 6. 2020 (dostopno na: ht ps://www.dnevnik.si/1042931237, pridobljeno 29. 6. 2022). Seznam slovenskih častnikov Jugoslovanske vojske v domovini. Wikipedia (dostopno na: ht ps:// sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_%C4%8Dastnikov_Jugoslovanske_vojske_v_ domovini, pridobljeno 1. 7. 2022). Slovenska biografija (dostopno na: ht ps://www.slovenska-biografija.si/, pridobljeno 24. 6. 2022). Slovenski grobovi (dostopno na: https://www.najdigrob.si/, pridobljeno 30. 6. 2022). Slovensko rodoslovno društvo (dostopno na: ht p://www.genealogy.si/, pridobljeno 30. 6. 2022). Smersu Boltežar, Marjeta. Moj oče, Rudolf Smersu, ob stoletnici rojstva. Svobodna Slovenija (dostopno na: ht p://svobodnaslovenija.com.ar/san-martin-otvoritev-in-blagoslov-sejne- sobe-rudolf-smersu/, pridobljeno 29. 6. 2022). Smith, J. Y, Rep. John Moss, Champion of open government, dies. The Washington Post, 6. 12. 1997 (dostopno na: ht ps://www.washingtonpost.com/archive/local/1997/12/06/rep-john-moss- champion-of-open-government-dies/ebc905eb-2efd-4aa7-8bb7-26f035fb6cfc/, pridobljeno 29. 6. 2022). Srebotnjak, Iva. Oče Placido Cortese. Revija NSZ, 1. 9. 2009 (dostopno na: ht p://nszaveza.github. io/articles/74-oce-placido-cortese/, pridobljeno 6. 7. 2022). Stanovnik, Justin. Pogovor z dr. Ljubom Sircem. Zaveza št. 63 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/ zaveza-st-63/, pridobljeno 29. 6. 2022). Stanovnik, Justin. Rdeči cvetovi na belem prtu mladčevega idealizma. Revija NSZ, 1. 3. 1993 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/9-rdeci-cvetovi-na-belem-prtu- mladcevega-idealizma/, pridobljeno 29. 6. 2022). Starešinič, Ana. Dr. Juro Adlešič iz Adlešičev, ki je bil ljubljanski župan. Spletna Preloka (dostopno na: ht ps://www.preloka.si/obvestila/242-dr-juro-adlesic-iz-adlesicev.html, pridobljeno 29. 6. 2022). Szlovenszka krajina (dostopno na: ht ps://szlovenszkakrajina.wordpress.com/, pridobljeno 30. 6. 2022). Viri in literatura 993 Šorl, Mihael. Poskus rehabilitacije srbskega kvizlinga Milana Nedića. Dnevnik, 11. 2. 2016 (dostopno na: ht ps://www.dnevnik.si/1042729835, pridobljeno 30. 6. 2022). Štefanič, Mojca M. 100. obletnica rojstva dr. Štefana Faleža. Družina, 3. 12. 2020 (dostopno na: ht ps://www.druzina.si/clanek/100-obletnica-rojstva-dr-stefana-faleza, pridobljeno 30. 6. 2022). Štrbenk, Stane. Sodba ali zločin. Revija NSZ, 1. 12. 1992 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/ articles/7-sodba-ali-zlocin/, pridobljeno 30. 6. 2022). Študijski center za narodno spravo [SCNR]. Donata Capuder (1913–1998), lawyer. Arrested on 9 May 1945 and in December, she was condemned via a political y motivated process to seven years in prison with forced labour. She imprisoned in Begunje and Reichenburg until July 1949, when she was conditional y released. (20. 9. 2019) [Tweet] (dostopno na: ht ps://twit er.com/scnr_si/status/1171357102444597248, pridobljeno 30. 6. 2022). Tominšek Ćehulić, Tadeja, Šorn, Mojca, Rendla, Marta, Dobaja, Dunja. Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1997–. (pridobljeno na: Sistory, Zgodovina Slovenije, ht ps://www.sistory.si/zrtve). Tominšek Čehulić, Tadeja, Tušar, Mojca. Poskus pomiritve sredi vojne vihre: pismo Lojzeta Udeta Albinu Šmajdu pomladi 1943. Arhivalija meseca, november 2021 (dostopno na: ht ps:// www.gov.si/novice/2021-11-01-poskus-pomiritve-sredi-vojne-vihre/, pridobljeno 24. 6. 2022). Traces of War (dostopno na: https://www.tracesofwar.com/, pridobljeno 30. 6. 2022). Trobec, Cilka. Iz Potrebuježevega grabna. Utrinki ob farni spominski plošči. Zaveza št. 21 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/zaveza-st-21/, pridobljeno 29. 6. 2022). Umrl Šrefan Falež, prvi veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Radio Ognjišče, 9. 12. 2009 (dostopno na: ht ps://radio.ognjisce.si/sl/dec_2009/aktualno/288/umrl-stefan-falez- prvi-veleposlanik-republike-slovenije-pri-svetem-sedezu.htm, pridobljeno 30. 6. 2022). Vasović, Svetlana. Višje sodišče zavrnilo rehabilitacijo Milana Nedića. Insajder, 27. 7. 2018 (dostopno na: ht ps://insajder.com/svet/visje-sodisce-zavrnilo-rehabilitacijo-milana- nedica, pridobljeno 30. 6. 2022). Velikonja, Tine. Bitka, dolga kot življenje. Revija NSZ, 1. 6. 1997 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/25-bitka-dolga-kot-zivljenje/, pridobljeno 30. 6. 2022). Velikonja, Tine. Črtomirova zla sreča. Zaveza, št. 67 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/zaveza- st-67/, pridobljeno 30. 6. 2022). Velikonja, Tine. Grobišče v Hrovači pri Ribnici. Revija NSZ, 1. 12. 2022 (dostopno na: ht p:// nszaveza.github.io/articles/47-grobisce-v-hrovaci-pri-ribnici/, pridobljeno 6. 7. 2022). Velikonja, Tine. Zarja miru in mrak božičnega procesa. Revija NSZ, 1. 12. 1995 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/19-zarja-miru-in-mrak-bozicnega-procesa/, pridobljeno 30. 6. 2022). Vidic, Jože. Domobranski vodnik jih je peljal skozi meglo. Društvo veteranov Sever Severne Primorske (dostopno na: ht ps://www.drustvo-sever-severnaprimorska.si/assets/fight-on- porezen.pdf, pridobljeno 30. 6. 2022). Vodišek, Marija. Pravi pekel je bil v Begunjah šele po vojni. Revija NSZ, 1. 3. 2004 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/articles/52-pravi-pekel-je-bil-v-begunjah-sele-po-vojni/, pridobljeno 30. 6. 2022). Vsi kranjski župani. Mestna občina Kranj (dostopno na: https://www.kranj.si/o-kranju/vsi- kranjski-zupani, pridobljeno 30. 6. 2022). Vuković, Tomislav. Do »katoličke države« sa Židovima, pravoslavcima i muslimanima. Dnevno, 11. 4. 2013 (dostopno na: ht ps://www.dnevno.hr/vijesti/komentari/do-katolicke-drzave-sa- zidovima-pravoslavcima-i-muslimanima-84052/, pridobljeno 30. 6. 2022). 994 Viri in literatura Wiki. Sigledal (dostopno na: https://sigledal.org/geslo/Glavna_stran, pridobljeno 1. 7. 2022). Wikipedia. Prosta enciklopedija (dostopno na: ht ps://www.wikipedia.org/, pridobljeno 30. 6. 2022). World War II Database (dostopno na: ht ps://ww2db.com/, pridobljeno 30. 6. 2022). WW2 Gravestone (dostopno na: ht ps://ww2gravestone.com/, pridobljeno 30. 6. 2022). Začetki. Slovenski dom London (dostopno na: ht ps://www.skm-london.org.uk/zacetki/, pridobljeno 1. 7. 2022). Začetki v Argentini – Društvo Slovencev. Svobodna Slovenija (dostopno na: ht ps:// svobodnaslovenija.com.ar/zacetki-v-argentini-drustvo-slovencev/, pridobljeno 4. 7. 2022). Zaslužni Srbi. Adam Pribičević. Zapadni Srbi, 7. 3. 2015 (dostopno na: ht ps://www.zapadnisrbi. com/zasluzni-srbi/49-publicisti-zaduzbinari/32-adam-pribicevic, pridobljeno 30. 6. 2022). Zečević, Miodrag. Dokumenta sa suđenja Draži Mihailoviću. Znaci.net (dostopno na: ht ps:// zokstersomething.wordpress.com/2012/03/25/prof-dr-miodrag-zecevic-dokumenta-sa- sudenja-drazi-mihailovicu-pdf/, pridobljeno 15. 4. 2021). Zgonc, Edi, Juvanc, Angelca. Ponikovska dolina. Občina Dobrepolje (dostopno na: ht ps:// www.dobrepolje.si/files/other/news/38/57103_8340PONIKOVSKA%20DOLINA.pdf, pridobljeno 30. 6. 2022). Zupanič Slavec, Zvonka. Bogdan Brecelj. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (dostopno na: https://www.sazu.si/clani/bogdan-brecelj, pridobljeno 30. 6. 2022). Zupanič Slavec, Zvonka. Božidar Lavrič. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (dostopno na: ht ps://www.sazu.si/clani/bozidar-lavric, pridobljeno 30. 6. 2022). Žajdela, Ivo. Okrogla miza o Črnih bukvah. Družina, 30. 1. 2018 (dostopno na: ht ps://www. druzina.si/clanek/okrogla-miza-o-crnih-bukvah, pridobljeno 30. 6. 2022). Žajdela, Ivo. Spomini Zdravka Kalana. Družina, 29. 10. 2020 (dostopno na: ht ps://www.druzina. si/clanek/spomini-zdravka-kalana, pridobljeno 30. 6. 2022). Žeravčić, Zoran. Dr. Živko Topalović (Užice 1886–Beč 1972): socijalista, borac za radnička prava, politički emigrant. Kolektiv Užice, 20. 11. 2019 (dostopno na: ht ps://kolektivuzice.rs/ dr-zivko-topalovic-uzice-1886-bec-1972-socijalista-borac-za-radnicka-prava-politicki- emigrant/, pridobljeno 6. 7. 2022). Žerdin, Jože. Blagoslovili portret dobrotnika Marijanišča v Veržeju dr. Ernesta Frumna. Prlekija on net, 14. 3. 2015 (dostopno na: ht ps://www.prlekija-on.net/lokalno/9316/blagoslovili- portret-dobrotnika-marijanisca-v-verzeju-dr-ernesta-frumna.html, pridobljeno 30. 6. 2022). Žižek, Slavko. Franček Župec – obletnica smrti. Revija NSZ, 1. 3. 2007 (dostopno na: http:// nszaveza.github.io/articles/64-francek-zupec-obletnica-smrti/, pridobljeno 6. 7. 2022). Žižek, Slavko. Ivo Peršuh – obletnica smrti. Zaveza št. 65 (dostopno na: ht ps://www.zaveza.si/ zaveza-st-65/, pridobljeno 30. 6. 2022). Žižek, Slavko. Iz arhiva vosovskih likvidacij. Revija NSZ, 1. 3. 2010 (dostopno na: ht p://nszaveza. github.io/articles/76-iz-arhiva-vosovskih-likvidacij/, pridobljeno 30. 6. 2022). Žižek, Slavko. Mirko Geratič. Revija NSZ, 1. 3. 2011 (dostopno na: ht p://nszaveza.github.io/ articles/80-mirko-geratic/, pridobljeno 30. 6. 2022). Župani Tržiča. Občina Tržič (dostopno na: https://www.trzic.si/o-trzicu/zupani-trzica.html, pridobljeno 30. 6. 2022). Žužek, Aleš. Mož, ki je vladal slovenskemu gospodarstvu. Siol, 5. 10. 2016 (dostopno na: ht ps:// siol.net/siol-plus/na-danasnji-dan/moz-ki-je-vladal-slovenskemu-gospodarstvu-426705, pridobljeno 6. 7. 2022). Žužek, Aleš. Zagovornik samostojne Slovenije, ki je preučeval vero avstralskih domorodcev. Aleteia, 18. 9. 2018 (dostopno na: ht ps://si.aleteia.org/2018/09/18/zagovornik-samostojne- slovenije-ki-je-preuceval-vero-avstralskih-domorodcev/, pridobljeno 30. 6. 2022). Kratice in okrajšave 995 Kratice in okrajšave Seznam kratic AA – Angloameričan (-i), angloameriški (-a, -e, -i, -o) AVNOJ – Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije (Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije) AIS – Allied Information Service (Ameriško-angleška propagandna služba) AMG – Allied Military Government (Zavezniška vojaška uprava) BBZ – Berliner Börsen Zeitung; tudi psevdonim Vladimirja Vauhnika CIC – Counter Intelligence Corps (ameriška vojaška protiobveščevalna služba) DFJ – Demokratična federativna Jugoslavija DMB – domobranstvo DN – Društvo narodov DOS – Državna obveščevalna služba EIAR – L’Ente Italiano per le Audizioni Radiofoniche (Italijanska družba za radijsko oddajanje) FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija FSS – Field Security Service (britanska vojaška varnostna služba) GOO – Glavni organizacijski odbor HSS – Hrvatska seljačka stranka (Hrvaška kmečka stranka) IO OF – Izvršni odbor Osvobodilne fronte IO SLS – Izvršni odbor Slovenske ljudske stranke IS – Intelligence Service (britanska obveščevalna služba) JLA – Jugoslovanska ljudska armada JNS – Jugoslovanska nacionalna stranka JRZ – Jugoslovanska radikalna zajednica (Jugoslovanska radikalna skupnost) JUGORAS – Jugoslovenski radnički savez (Jugoslovanska delavska zveza) JV – Jugoslovanska vojska KA – Katoliška akcija KB – Kulturbund (Švabsko-nemška kulturna zveza) KID – Kranjska industrijska družba KP – Komunistična partija KPJ – Komunistična partija Jugoslavije KPS – Komunistična partija Slovenije 996 Kratice in okrajšave KVB, KLZ – Kärntner Volksbund (Koroška ljudska zveza) KP – Komunistična partija KPS – Komunistična partija Slovenije LRS – Ljudska republika Slovenija MJNS – Mladina Jugoslovanske nacionalne stranke MPSL – Mestno poveljstvo Slovenske legije MSLS – Mlada Slovenska ljudska stranka MVAC – Milizia Volontaria Anticomunista (Prostovoljna protikomunistična milica) NDH – Nezavisna država Hrvatska (Neodvisna država Hrvaška) NDS – Napredna delovna skupnost NKOJ – Nacionalni komitet oslobođenja Jugoslavije (Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije) NO, N. O. – Narodni odbor NOO – Narodnoosvobodilni odbor NOV – Narodnoosvobodilna vojska NS – Narodni svet NSDAP – Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei (Nemška nacionalsocialistična delavska stranka) OF, O. F. – Osvobodilna fronta OJNS – Omladina Jugoslovanske nacionalne stranke OK VOS – Okrožni komite Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte OKW – Oberkommando der Wehrmacht (vrhovno poveljstvo nemških oboroženih sil) ONAS – Občinski narodni svet ONZ – Oddelek za narodno zaščito OOT – Okrožne organizacijske trojke OUZD – Okrožni urad za zavarovanje delavcev ÖVP – Österreichische Volkspartei (Avstrijska ljudska stranka) OVRA – Opera Vigilanza Repressione Antifascista; tudi Organizzazione di Vigilanza e Repressione del ’Antifascismo (Organizacija za zatiranje protifašistične dejavnosti) OZN – Organizacija združenih narodov OZNA – Odjeljenje za zaštitu naroda (Oddelek za zaščito naroda) POS – Partizanski odredi Slovenije RK – Rdeči križ RM – Reichsmark (stara nemška marka) RWHW – Reichswinterhilfswerk (Državna Zimska pomoč) Kratice in okrajšave 997 S. D., SD – Sicherheitsdienst (nemška varnostna služba) SA – Sturmabteilung (Jurišni oddelek nemške nacistične stranke) SAZU – Slovenska akademija znanosti in umetnosti SD – Slovensko domobranstvo SDK – Srpski dobrovoljački korpus (Srbski dobrovoljski korpus) SDV – Služba državne varnosti SDZ – Slovenska delavska zveza SDZ – Slovenska dijaška zveza SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija SHS – Srbov, Hrvatov in Slovencev SIS – Secret Intelligence Service (tajna britanska obveščevalna služba) SIAU – Slovensko-italijanska antifašistična unija SKOJ – Savez komunističke omladine Jugoslavije (Zveza komunistične mladine Jugoslavije) SL – Slovenska legija SLS – Slovenska ljudska stranka SNF, S. N. F. – Slovenska narodna fronta SNO – Slovenski narodni odbor SNOO – Slovenski narodnoosvobodilni odbor SNOS – Slovenski narodnoosvobodilni svet SNVZ – Slovenski narodni varnostni zbor SRK – Slovenski Rdeči križ SS – Schutzstaffel (Zaščitni vod; paravojaška organizacija NSDAP) SSJ – Socialistična stranka Jugoslavije SSSR – Sojuz sovjetskih socialističeskih respublik (Zveza sovjetskih socialističnih republik) SZ – Slovenska zaveza SZ, S. Z. – Sovjetska zveza SZDL – Socialistična zveza delovnega ljudstva ŠDZ – Štajerska domovinska zveza TOS – Tajna obveščevalna služba TPD – Trboveljska premogokopna družba UDV – Uprava državne varnosti (Uprava državne bezbednosti – Udba) UNRRA – United Nations Relief and Rehabilitation Administration (Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo) VOS OF – Varnostnoobveščevalna služba Osvobodilne fronte WH, WHW – Winterhilfswerk (Zimska pomoč) WHO – World Health Organization (Svetovna zdravstvena organizacija) 998 Kratice in okrajšave ZDA – Združene države Amerike ZSZ – Zavod za socialno zavarovanje ZVU – Zavezniška vojaška uprava ZZD – Zveza združenih delavcev Seznam okrajšav cca, ca, cca., ca. – circa čl. – člen din – dinar dipl. – diplomirani dipl. ing., dipl. inž. – diplomirani inženir dipl. jur. – diplomirani jurist dipl. trg. – diplomirani trgovec dr. – doktor g., gd. – gospod gg. – (dva) gospoda ga. – gospa gdč. – gospodična h – ura ing., inž. – inženir ipd. – in podobno itd. – in tako dalje k. o. – katastrska občina l. – leta l. r., lr – lastnoročno l. s. – locus sigili (kraj pečata) Lir, Lit, L – italijanska lira msg., msgr., mnsgr. – monsignor oz., ozir. – oziroma p. d. – po domače Pg. – Parteigenosse (strankarski tovariš) prof. – profesor roj. – rojen/a sv., st., Sv., St. – sveti t. i. – tako imenovan/a, o tj. – to je t. m. – tega meseca Kazalo oseb 999 Kazalo oseb A Avsenek, Anton 218, 338 Abram, Miloš 347, 395, 653 Avsenek, Ivan 49–50, 63, 75, 96, 98, 110, 145, Abram, Vladimir 395 265, 290, 296, 312, 317, 319, 333, 342, 357, 404, 407, 409, 419, 587, 589, 591, Adamič, Alojz 269 604, 608, 646–648, 650, 657 Adamič, Emil 733 Avser, Ivan 59, 317, 388, 490, 532, 572, 657 Adamič, Maks 338, 350 Avšič, Jaka 357, 470, 658 Adlešič, Juro 49, 99, 598, 611, 646, 653, 902 Ažman, komunist 200 Agneletto, Branko 57–58, 732 Ažmanca 554 Agneletto, Josip 939 Ažman, Mirko 224 Agueci, Giuseppe 293, 654 Ahčin, Ivan 49, 204, 587, 608, 654, 817 Albert I., belgijski kralj 65 B Aleksič, Jakob 602, 655 B., Martin 467 Alexander, Harold 96, 746 Babič 82 Aljančič, Jožef 497, 655 Babič, Branko 188 Aljančič, Stanislav Marija 497, 655 Babnik 139, 523, Alujević, Branko 361, 419, 421, 499, 569, 656 Babnik, Anton 98, 377, 406, 497, 556, 659, 755 Ambrožič, akademik 240 Babnik, Ferdinand 95, 266, 485, 586–587, 601, Ambrožič, gostilničar iz Ljubnega 589 659, 701, 962 Ambrožič, Vera 122 Babnik, Josef 141–144, 150, 620, 660 Ančka, dekle Dušana Kratnerja 567 Badoglio, Pietro 343, 378, 660, 821 Anders, Wladislaw Albert 618, Bajc, Jože 356, 399 Andoljšek, Janez 497 Bajc, major 402 Andrašič 147 Bajc, Oton 395, 556, 660 Andres, Krista 382 Bajec 438 Anica 96, 325 Bajec, Ivan 509, 661 Anić, Ante 554, 656 Bajec, Ruža 572 Anzel, Mihael 189 Bajič, Stojan 63, 173, 353, 395, 485, 582, 648, 661 Arnejc, Janko 223 Bajlec, Franc 35, 51, 93, 96, 98–99, 401, 475, Arnež, Janez Alfonz 18, 22, 25, 51, 96, 104, 109 499, 502, 507, 513, 538, 588, 596, 598, Arnež, Marija 743 611, 631, 662, 792 Arnež, Peter 589, 602 Bajlečeva 424, 437 Audič, Janko 188 Bajt 463 Avramović, Pavel 371, 556 Bajuk, Marko 279, 625, 630, 663 Avsec, Alojz 188 Bajžel, Anton 142 1000 Kazalo oseb Balantič, France 702, 802 Belič, Vinko 555 Balčič, Christian 189 Beltram 234, 337, 431–432 Baleti 589 Benedičič 324 Baljić, Salih 358 Benedičič, Franc 258, 667 Baltič 569 Benedičič, gostilničar 193 Bano, Anica 555 Benedičič, Miha 77, 356, 378–379, 399, 668 Bano, Milan 61, 89, 280, 285–286, 477, 491, Benedičič, Rado 147 535, 555, 622, 627, 628, 664, 932 Benedičič, Valentin 397 Baraga 107, 556 Benedičič, Zgornja Dobrava 148 Baraga, Lojze 371, 556, Benedik, Božo 275 Baraga, Srečko 100, 487, 509–510, 559, 579, Benedik, Franc 221, 268–269 586, 588, 664 Benedik, Valentin 311, 440, 473, 668 Barg, Borut 488 Benevol, Gizela 530, 545–546 Baričevič, Josip 335, 370, 665 Benko, Janez 356, 398 Bartelj, Rudolf 556 Benko, Stanislav 188 Bartol, dr. 324 Benkovič, Ciril 217 Basaj, Jože 93, 96, 98, 134, 247, 394–395, 507, 509, 513, 532–533, 537, 588, 596–598, Berce 326 600, 610–611, 615, 622, 625, 628, 630– Berce, Marica 122 631, 665 Berce, Tomaž 221 Bassanese, Ivan 417 Berce, Vinko 555 Bastič, Lojze 356, 399 Berdnik, Cilka 350 Baš, Jože 499, 569 Bergelj, Franc 406 Baš, Tomaž 497 Berghammer 467 Batagelj, Slavimir 556 Berglez, Franc 189 Batagelj, Slavko 324 Berglez, Maks 189 Bauer, Fritz 249, 269 Berlak, Martin 446 Bauer, Hans 216, 666 Berlisk, Ladislav 450, 467–468 Bauer, Ot o 27, 583 Berlisk, Martin 449–450 Baumgartner, Bogomir 566 Berlisk, Slaven 449, 467 Baumgartner, Katarina 566 Berlot, Božidar 348, 392,406, 668 Baumgartner, Matija 566 Berlot, Štefka 572 Bavantov, Ivan 554 Berlot, Viktor 348, 355, 392, 398, 406, 438, 669 Bayer, Anton 243 Bernard, Jakob 274 Bebler, Aleš 229, 245, 666 Bernot, Ciril 219 Bec, Marija 555 Bertoncelj 378 Bec, Vinko 555 Bertoncelj, Franc 439, 602 Bec, Vinko st. 555 Bertoncelj, Jernej 193 Bečaj, Ignacij 399 Bertoncelj, Jesenice 647 Bednařik, Rado 345, 574, 667 Bertoncelj, Zgornja Dobrava 148, 449, 563 Belak 405 Besednjak, Engelbert 344, 360, 428, 574, 669, Belak, Ernest 151, 152 724, 904 Belak, Mihael 557, 667 Bevc, Anton 787 Kazalo oseb 1001 Bevc, Ladislav 93, 95, 395, 497, 505, 509, 586, Blumauer, Robert 556 596–598, 670, 671, 717 Bobek, Viktor 558 Bevc, Vid 338 Bobinc 448 Bevk, France 773 Bogataj, dr. 392, 399 Beyreuter 239 Bogataj, Franc 404, 566, 675 Bezlaj 337 Boh, Ivan 74, 90, 295, 302, 318, 332, 345, 348, Bežek, Etbin 570, 671 352, 356, 361, 373, 392, 398, 403, 476, Bidovec, Valentin 370 478, 563, 571, 675, 676 Birsa, Kristjan 242 Bohinc, Franc 420 Bitenc, Jože 360, 399 Bohinc, Rudi 340 Bitenc, Mirko 35, 50–52, 59, 77, 80–82, 84, Böhm, Ciril 392 86, 89–93, 99, 104, 317, 320, 325, 333, Bole, Radovljica 309 336, 339, 345–349, 351–355, 358–362, 372–373, 379, 387–389, 396–397, 400– Bolváry von, Géza 463 401, 403, 406–412, 414–416, 418–419, Borjan, mestni nadzornik 481 421–424, 428–432, 435–443, 445–465, Bór-Komorowski, Tadeusz 475 469–471, 473, 474–480, 483–485, 488, Borlah, Maks 393 490, 492–496, 498–499, 503, 507, 509, 513, 533, 558, 568, 570, 572, 579, 581, Borlak, Jože 532, 581, 600, 618, 676 597, 598, 601, 604–605, 611, 631, 632, Borštnar, Janez 484, 676 649, 668, 671, 673, 676, 696, 704, 707, Borštnik, Božo 566, 677 749, 761, 794, 801, 804, 862, 914, 915 Borštnik, Pavel 565, 677 Bitenc, Stanko 318, 345, 349, 352, 355, 359, 361, 392, 397, 398, 401, 403, 415, 431, 432, Borut 487, 491 435, 438, 444, 493, 596, 673 Bosanka, gospa 498 Bitežnik, Josip 583, 673 Boštjančič, Jože 565 Bitnar, Pavlin 394, 674 Bowman, Alfred Connor 650 Bizjak 258, 450, 513, 535 Božič, Janko 571 Bizjak, Andrej 585 Božič, Jožef 188 Bizjak, dr. 235 Božič, krojač 497 Bizjak, Franc 141, 189 Božič, lesni trgovec 218 Bizjak, France 582 Božič, Mirko 63, 265, 565, 677 Bizjak, gospod 455 Božič, poštni inšpektor 565 Bizjan, Franc 566 Božnar, Anton 306, 678 Bizjan, Janez 566 Bradač, Franc 564, 679 Bizjan, Marija 566 Brandt 428 Bizovičar, Marjan 391, 556 Bratina 564 Bizovičar, mati 556 Bratina, učiteljica 347, 400 Bižal, Anton 217 Bratuša, Karel 593, 617, 679 Blaj, Domžale 202, 227 Braz, Valter 387 Blaj, kaplan 193 Brecelj, Anton 319, 323, 680 Blas, Ignacij 254 Brecelj, Bogdan 232, 319, 400, 680 Blatnik 387 Brecelj, Marjan 319, 378, 432, 681 Blatnik, France 362, 596, 630, 674 Brecelj, Pavel 507 Blažič, Viktor 566, 675 Breda, referentka 393, 465 1002 Kazalo oseb Bregant, Ivo 909 Capuder, Danilo 321, 330, 332, 352, 648, 687, Bregar, Franc 417 688 Bregar, glasbenik 385 Capuder, Donata 264, 557, 687, 688 Brelih, Ivan 370 Capuder, Gabrijel 62, 379, 648, 687, 688, 728, Bren, Hugo 579, 623, 682 818 Brenčič 564, 565 Capuder, Karel 98, 687, 688 Brenk, Anton 417 Carli, Drago 363 Bresgen, Cesar 452 Casar, France 66, 235, 265, 316, 548, 689, 726, 731, 864, 969 Breskvar, Franc 242 Cazafura, Krsto 289, 290, 311, 318, 364, 402, Breskvar, Silvo 497, 559–560, 682 562, 689, 741, 877 Brešič, Janez 147 Ceglar 391 Brezigar, Milko 100, 528, 531, 587, 683, 844 Ceglar, Franc 267 Brezovnik, Anton 684 Cenčič, Drago 557 Brezovnik, Stanislav 188 Cepuder, Josip 767 Brezovnik, Vladimir 684, 564 Cerar, Anton 392 Brezovšek, Konrad 564 Cerar, Radovljica 336 Bricelj, dr. 145, 556 Cerar, Kaplja vas 176 Bricelj, Ivo 326, 684 Cergol, Izidor 466, 496, 555, 593, 617, 690, 886, Brodar, Janez 35, 99, 340, 405, 460–461, 484, 911, 932 487–488, 684 Cerkovnik, Anton 552 Brodnik, Jože 346, 388 Cerkovnik, Jakob 552 Broz, Josip 70, 81, 349, 377, 390, 470, 511–512, Cerkovnik, Jožef 552 514, 529, 534, 538, 541, 546, 619, 685, Cerkovnik, Riko 552 696, 770–771, 799, 809, 835, 843, 872, 878, 913, 933, 951 Cerkvenik, Albin 59, 76, 382, 676, 691, 871 Brulc, Tone 117 Cerruti, Guido 319, 691 Brumat, Mirko 574, 685, 731 Cesarjeva, Lesce 148 Brus 219 Cestnik, Anton 49 Bučan, Johan 235 Chiodi, delovodja 254 Bučar, Ladislav 587 Churchil , Winston 343, 692, 763, 848, 897, 969 Bučar, Stanko 553 Ciglar, Zvonimir 557 Bučar, Vekoslav 96, 801 Cigler 306 Buh, Janez 406 Cigler, Jože 432 Buhova, sestra 571 Ciklin 550 Bukovec, osmošolec 268 Cimperman 260 Bulovec, Štefka 337, 462 Cizerl, Martin 393, 562 Burja, Mihael 549, 602 Clement, major 598, 599–600, 610, 629 Coceani, Bruno 575 Cof, Emil 839 C Colnar, Alojz 339 Cajnkar, Stanko 583, 602, 686 Cukj., gospod 223 Caetano, Marcello 905 Curk, Joško 507 Cankar, Izidor 470, 687 Cunder, Stane 114 Kazalo oseb 1003 Cvar, Kranj 256 Čirič, Božo 560 Cvar, Jan 268 Čok, Ivan Marija 558, 694, 696, Cvetek, Anton 551 Čontala, Matija 412, 424, 426, 437, 442, 494, Cvetko, Kamna Gorica 143 697 Cvetko, brata 149 Čop, Janez 552 Cvetković, Dragiša 261, 692, 825 Čop, Jože 549, 551, 554 Czerny, Igor 344, 386, 692, 738 Čop, Jožef 552 Čop, Leopold 473 Č Čopar 497 Čamernik 193 Čopič, Henrik 387, 697 Čampa, Alojzij 582, 693 Čopič, Milan 266, 333, 370, 698 Čebaškova 525 Čopič, Venceslav 219 Čeč, Karel 394, 648 Črljen, Lovro 242 Čeh, Milan 232, 693 Črnagoj, Mladen 356, 398 Čeh, zdravnik 406 Črtalič, Ante 623, 698 Čemažar, Franc 219 Čuber, dr. 532, 541 Čepon, Ludvik 817 Čuk, Alfonz 531, 574, 699 Čergan, Alojzij 557 Čermelj, Lavo 489, 557–558, 683, 694 D Černe 336, 524, 558 Dacar, Črnivec 202 Černe, Angela 405 Damjanović, Miodrag 104, 502, 504–505, 514, Černe, Josip 558 700, 763, 862 Černe, Jože 558 Dauko, Alojzij 141 Černe, Maks 147 De Gasperi, Alcide 529, 700, 908 Černe, Nada 386 Debelak, Franc 142 Černej 386 Debeljak, Janko 77, 266, 296, 298, 303, 318, 341, Černej, Anica 219, 694 385, 506–507, 659, 701, 704, 721, 836 Černigoj, Riko 385 Debeljak, prevoznik 193 Červenka, Lucijan 449, 457, 467–468, 558 Debeljak, Tine 54, 361, 362, 403, 406–407, 426, Česen, Karol 197, 205, 268, 488, 695 442, 586, 597, 702, 711 Česnik, Anton 98 Debeljak, dr. 346, 387 Česnik, dr. Debevc 152 Česnik, gospa 561 Debevc, Franc 283, 387, 406 Česnik, Ivo (Ivan) 49, 51, 95, 98–99, 223, 318, Debevc, Rado Jakob 702 334, 350–351, 353, 357, 398, 400, 410, Debevec, Anica 909 412, 414, 426, 442, 484, 586, 587, 608, 695 Demšar 260 Česnik, Jože 507 Demšar, Anton 332, 434, 583 Češnovar 440 Demšar, Ciril 648 Češnovar, Viktor 58, 325, 331, 338, 345–346, Demšar, Javornik 360 352, 355, 361, 372, 392, 398, 403, 416, Derganc, Franc 232, 703 435, 487, 491, 696, 829 Derganc, Jože 301, 355, 394, 398, 438, 489, 495, Čičovnik 151 704, 909 1004 Kazalo oseb Derganc, Mirko 232, 704 Dovžan, Minca 122 Darlan, François 867 Dragar, Terezija 147, 150 Dermastia, Josip 98, 704 Dragoš, družina 558 Dermastia, Karol 648, 704 Dragoš, Peter 385 Dermota 507 Drapek, Vincenc 417 Dernič, Franc 218 Draxler, Viktor 145, 709 Deželič, major 561 Drčar, Ivan 742 Dežman, Anton 554 Drev, Herman 370 Dežman, Josip 317, 341, 356, 382, 385, 473, 668, Drnovšek, Bogdan 586–587, 604–605, 709 689, 704, 705 Drobež 444 Dichtl, Erich 55, 483, 915 Drobež, Karel 274 Dietz, Majda 561 Drobnič, Andrej 559 Dijak, Avgust 199–200 Drobnič, Franc 188 Dimitrijević, Dragutin 967 Drobnič, Ivan 404, 559 Dimnik, Stanko 223, 497, 705 Druschke, Clement 84, 444, 447, 710, 915, 924 Dobnikar, Ela 145, 590, 614 Držečnik, Maksimilijan 807 Dobnikar, Franc 145, 446, 452, 453, 457, 45– Duduković, Mihajlo 875 459, 468, 590, 614 Duhovnik, Alojzij 90, 478, 480, 483 Doboczky, Karl 249 Duhovnik, Anton 53–54, 57, 58–59, 62, 81–82, Dobovšek 646 89, 283, 301, 303, 310–311, 319, 322– Dobovšek, Ivan 417 325, 331, 333, 348–349, 360–361, 372, Dobravc, Milko 386 379, 390, 401–402, 406, 408, 432–433, 439, 445, 478, 498, 545–547, 561, 565, Dobravski 554 602, 605, 627, 647–649, 711, 728, 875, Dobrič, Nikolaj 417 927 Doganovc 356, 398 Duscha, Paul 344, 350, 386, 460, 482, 628 Dolenc, Ančka 491, 707 Đujić, Irinej 706 Dolenc, Franc 373, 582 Đujić, Momčilo 499, 502, 706 Dolenc, Jože 329–330, 582, 592 Dolenec, France 909 E Dolenec, Ivan 35, 394, 707 Eberharth, okrožni vodja 249 Dolinar, Andrej 335, 708 Echard, Franc 188 Dolinar, Angela 572 Eder, Hans 524, 584, 590, 614, 712 Dolinar, Anton 588, 708 Ehrlich, Lambert 190, 256, 602, 617, 689, 712– Dolinar, Franc 373, 417 713, 715, 726, 809, 851, 868, 887, 896, Dolinar, Stanka 572 931, 946, 950, 969 Dolinšek, Alojzij 417 Eiletz, Jožefa 599 Dolinšek, Franc 393, 961 Eiletz, Leopold 313, 342, 350, 357, 713 Dolšina, Janez 314, 319, 708 Elena 306 Dolžan, Janez 648 Elsner 392 Domazetović, Konstantin 477, 489, 664, 708– Elsner, Aleksander 403, 559 709 Elsner, Ivan 559 Dougan, Albert 101, 107 Elsner, Viktorija 388, 403, 559 Doujak, Hermann 123, 151, 179, 249 Emmer, Fanouš 187–188, 242, 714, 754 Kazalo oseb 1005 Engelhart, pater 497 Finžgar, Dušan 189 Engelman, Francka 450, 525 Finžgar, Fran Saleški 204, 719 Erceg, Ivan 558–559, 568, 714 Finžgar, Janez 589, 719 Ercegovac, Biserka 219 Finžgar, Jože 507 Erjavec 559 Fischer 300 Erjavec, Franc 50, 507, 559, 930, 965 Fischer, inženir 385 Erker 484 Fischer, pripadnik gestapa 548, 615, 646, 650 Erman, Marjan 392, 595, 625, 715 Fischinger, Josip 327, 338, 719 Erpič 484 Fister 148 Essl 509 Flajnik, Peter 235, 719 Est, Jože 595, 625 Flandin, Pierre-Étienne 343, 720 Flego 396 F Florjančič 607 Fabijan, Janez 820 Fortič, Dušan 105, 112–114 Fajdiga, Vilko 296, 715 Fortuna 487 Fajfar, Janez 142 Fortuna, Vincencij 356, 399 Fajfar, Jožef 349, 389 Frakelj, Franc 54, 66, 215, 224, 356, 360, 398, 412, 416–417, 720, 731 Fajfar, Tone 319, 432, 715 Frakelj, Peter 221 Fajglej, Matevž 551 Frakelj, Zdravko 221 Falež, Štefan 617, 716 Franc Ferdinand, Habsburški 761 Faninger, Rihard 583 Francetova 464–465 Fatur, Jakob 347, 350, 590, 594, 602, 716 Francetova, Ivanka 465 Fatur, Jože 271 Franco, Francisco 408, 721, 905 Feichtinger, Ernst 269 Frankič, Mirko 432 Felicijan, Jože 324, 717 Frelih, Franc 399 Ferjan, Janez 615 Fritz, Ignac 141 Ferjančič, Vencelj 678 Frohner, Ernst 249 Ferlinc, Bogdan 395, 482, 509, 510, 717 Fröhlich, Franc 310, 721 Ferlitsch 535 Frumen, Ernest 326, 426, 431, 442, 722 Ferm, dr. 397 Funk, Walther 269, 722 Ferm, Janez 553 Furlan, Boris 304, 319, 723, 939 Fettich, Oton 404 Furlan, Janez 507 Fifar, Vera 243 Furlan, Leopold 107 Figl, Leopold 532 Furlan, Tomaž 582, 724 Filip, Kropa 148 Füreder, Franc 660 Finec, Milan 59, 68, 83–84, 260, 296, 317, 426, 331, 333, 339, 341–342, 346, 352, 354– Fürst, Danilo 33 355, 357–359, 362, 372, 378–379, 385, 398, 400, 404, 406–407, 409, 410–411, G 414, 416 419, 432, 435, 439–440, 443, 497, 539, 547, 560, 570–574, 622, 649, Gaber 553 651, 718, 745, 755, 794, 813, 819, 927, Gabrenja, Ciril 393 960 Gabrovšek, Andrej 537, 724–725, 844, 1006 Kazalo oseb Gabrovšek, Franc 18, 29, 35, 49, 99, 101, 105, Godina, Jožef 57, 182, 224, 316, 317, 319–322, 608, 724, 725 324, 330, 334–336, 339, 351, 354–358, Gačnik 179 371, 373–374, 378, 400, 439, 474–477, Galič, delavec 247 494, 498, 545–546, 587, 597, 602, 604, 606–608, 629, 730 Galle, Helena 629, 725 Godnič, Josip 66, 571, 731 Galle, Herdi 59, 532, 59–600, 610, 629, 630 Golec, Jože 57, 545–547, 575, 608, 732, 875, Gallo, Annibale 67 929, 951 Gambara, Gastone 967 Golia Pavel 733 Gantar, Janez 142 Golia, Adolf 324–325, 339, 358, 370, 394, 400, Gaulle de, Charles 867 425, 441, 733 Gavrilović, kapetan 496 Golob, kurir 650 Gavrilović, Milan 619, 726 Golob, Franja 625, 733 Geoheli, Jožef 244 Golob, Jullij 446 Geratič, Mirko 325, 431, 726 Golob, Majda 113, 714 Gerbec, Bogomil 392 Golob, Roza 625 Gerkman (Gerkam), Sonja 338, 392 Golob, Stane 316, 324, 326, 349, 356, 399, 406, Gerlovič, Franc 387 734, 816, 864 Germ, Ruža 350 Gološin, oficir 603 Giongo, Francesco 239, 727 Golouh, Ciril 141 Gjorgjević, vojak 261 Gomišček (Gomilšček), Gabrijel 417 Gjud, brivec 561 Gorič, dr. 585 Gladnik (Gladnigg), Stanko 324, 332, 377, 727 Goričan, Henrik 54, 59, 83, 316, 319, 325, 345, 360, 362, 404, 416, 473, 476, 478, 485, Glantschnigg, baron, konjeniški častnik 532, 497, 539, 560, 562, 649, 735, 840 535 Göring, Hermann 722 Gläsener, Jurij 417 Goriški, dr. 506 Glavač, Franc 47, 62, 68, 82–83, 87, 100, 264– 266, 281, 283, 287, 296, 318, 350, 379, Goritschnigg, vodja Nacistične zveze žensk v 395, 406, 410, 412, 424, 429–430, 437, Radovljici 179 494, 498, 530, 546, 557, 565, 621, 648, Gorše, inženir 338, 376 659, 701, 718, 727–728, 750, 786, 818, Goršič, Moste 391 960, 962 Gosar, Andrej 27, 42, 47, 49, 56, 77, 87, 89–91, Glavan, Ivan 385 145, 204, 282, 287, 318, 334–335, 394, Globočnik 341, 385 439, 469, 470–471, 474, 477, 479, 482, Globočnik, Odilo 341, 385, 508, 728, 729, 888 484, 488–489, 491, 496, 582–583, 627, 736–737, 806, 820, 828, 848, 928 Globočnik, Olaf 176, 729 Gosar, Antonija 736 Glonar, Jože 477 Gosar, Kamila 568 Glušič, Andrej 81, 434–436, 440, 473, 729, 730, 767, 789, 794 Gospodarič, Ferdo 571,737 Gospodarič, Ignac 571 Gmajnar 460 Gospodarič, Jakob 140 Gnidovec, Franc 817 Gospodarič, Jožefa 571 Gobec, Bruno 189 Gračner, Ivan 257, 339, 342, 350, 357, 558, Godec, Franc 245 737–738 Godec, Metka 245 Grad, Boris 218, 224, 241, 263, 329, 378, 464– Godec, Tomaž 194, 199, 267 467, 485, 497, 590, 738 Kazalo oseb 1007 Graf 532 Grum, Janez 25, 29, 50, 52, 62, 69, 71, 76, 81–83, Grafenauer, Franc 426, 442, 738 85–87, 89, 91–93, 94, 97, 99–100, 105, Grahek, Leopold 188 106, 109, 110, 117, 305, 317–318, 332, 345, 348, 351–352, 354–355, 359, 361, Gram, pripadnik Waffen SS 179 372–373, 379, 387, 392, 398, 401, 403, Gram, uradnik pri SD 523 408, 432, 434–435, 438, 440, 443–444, Grandi, general 364, 562 461, 463, 473, 476, 478, 479, 481, 485, 536, 560, 600, 605–606, 610–612, 649, Grapar, Stane 59, 569, 570, 692, 738 734, 743, 760 Grazioli, Emilio 144, 149, 330, 593, 739, 815, Grzetič, zdravnik 335 821, 854, 896, 920 Guštin, Rudolf 875 Grebenc Alojzij 740, 852 Guzelj, Jakob 417 Grebenc, Frančiška 562 Grebenc, Janez 562 H Grebenc, Jože 497 Habermuth, Avgust 335, 744 Grebenc, Lojze 562 Habič 356, 398 Grebenšek, Slavko 562 Habjan, Avgust 568 Gregorc 452, 457, 459, 462, 463 Hace 567 Gregorc, France Hacin, Lovro 78–79, 94, 95, 143, 219, 254, 266, Gregorc, Ivo Janez 364, 562, 740 310, 330, 33–335, 337–338, 344–345, Gregorčič, Drago 243 346–350, 352, 358, 362, 373, 37–378, Gregorčič, Simon 406 383, 390, 392, 396–397, 404, 406, 409, 410, 585, 603, 647, 744–745, 769, 870, Gregorič, Cvetko 741 877, 963 Gregorič, Danilo 353, 407, 431, 593, 741 Hafner, fotograf 242 Gregorič, France 563 Hafner, Angela 120 Gregorič, Frančiška 563 Hafner, Franc 268 Gregorič, Lojze 563 Hafner, Jerica 31, 120 Greif , Anton 563 Hafner, Marija, hči 268 Gričar 563 Hafner, Marija, mati 268 Grieser 563 Hafner, Mihael 120 Grilc, Vida 119, 136 Hafner, strojevodja 44, 620 Gris, Franc 408 Hafner, zdravnik 406 Grivičič 614 Hainisch, Leopold 463 Grm (Germ), Jože 605, 741 Hajnovski 567 Grobovšek, Silvester 147 Hameršak, Vinko 497, 745 Grol, Milan 510, 541, 741–742 Hanjnrihar, Rafko 416 Grošelj, Milan 663 Hans 451, 460–461 Groznik, Karel 492, 400 Hanželič, Rudolf 484, 745 Grubelnik, Edvard 188 Harbič (morda Habič), družina 567 Gruber, Jožef 188 Haring 249 Gruber, Karl 532 Hartman, Alojzij 582, 745 Gruden 209 Hartman, Franc 601 Grum, France 318, 348, 361, 373, 379, 440, 444, Hassl, Viktor 309–310, 357, 607, 647, 684, 746 742, 789 Haus, dr. 567 1008 Kazalo oseb Haus, žena 567 Hrovat, Alojzij 568, 752 Heeren von, Viktor 741 Hrovat, Marij 507 Heinrihar, Franc 104, 395, 488, 555, 746 Hubad, Josip 568, 752 Heric, Gracijan 586 Hubad, Matej 889 Hešik, Mirko 567 Hubert, dr. 581, 599–600, 629, 630 Himmler, Heinrich 444, 747, 888 Humar, Franc 561 Hink, Drejc 567 Hunter, Alexander 802 Hinteregger, Rudolf 248 Hutt, Srečko 553 Hitler, Adolf 139–140, 215, 246, 407, 453, 526, Hvala, Jože 256 594, 620, 658, 66–662, 720, 722, 729, 747, 852, 855, 867, 888, 897, 916, 943, Hvala (Hvale), Breda 243, 247 953 Hvale 267, 478 Hit i, Karl 417 Hvale, Jože 647 Hlaj, Vidko 15, 21, 116, 632, 748 Hlebec, Jože 440, 748, 956 I Hlede, Peter 397 Iglič, Maks 401 Hochsteiner, Walter 483, 749 Ilc, Andrej 674 Hočevar 338 Ilija, Alojz 334, 433, 493, 753 Hočevar, Gabrijel 356, 399 Ilija, Jože 646, 648 Hočevar, Marjan 401 Ilich, Bojan 189 Hojs, Konrad 338 Ilovar, Albert 59, 89, 92, 295, 299, 301, 305, 335, Horak, Hilda 708 352, 354, 367, 392, 408, 410, 420, 432, Horn, Ester 749 435, 440, 443, 469, 473–474, 476, 478, 480–482, 485, 489–492, 494, 497, 603, Horn, Peter 103, 107, 109, 223, 538, 606, 619, 616, 647–648, 676, 745, 754, 793 623, 650–651, 749, 794 Intihar, Pavel 562 Horvat, Alojz 568 Ivan, Češnjica 589 Horvat, Avgust 106, 426, 442, 528, 530, 533, 536, 615, 622, 750, 755 Horvat, Franc 87, 352, 355, 358, 362, 406, 410, J 419, 469, 530, 621–622, 728, 750, 813, Jagodic 478 960 Jagodic, Anton 497, 556, 755 Horvat, kmečki delavec 394 Jagodic, Viktor 242 Hradetzky, Franz 248, 360, 406, 419, 750 Jager 537 Hrast, Edvard 271 Jaki, Jože 399 Hrastelj, France 583, 602 Jakil, Niko 151 Hren, Ignacij 394, 586, 588, 751 Jakše, Alojzij 417 Hren, Ludvik 734 Jamnik 461 Hribar, Ana 687 Jan, Branko 59, 317–318, 321, 324–325, 331– Hribar, Ivan 713 332, 334–356, 361, 379, 397, 399, 403, Hribar, zvaničnik 226 408, 412, 443, 557, 755, 819 Hribar, Zvonimir 324, 372, 650, 751 Jan, Cvarov sin 268–269 Hriberšek, gospa 224 Jan, Jakob 217–218 Hrovat 202, 536 Jan, Maks 361, 755 Hrovat, medicinec 528 Janc, Florijan 218, 603 Kazalo oseb 1009 Jančar, Jakob 393 Jerebič, Franc 90, 182, 478, 480, 760 Janezova, Jelka 465 Jeriha, Ivan 247 Janež, Janez 59, 346, 371, 387, 434, 445, 547, Jerin, dr. 468 556, 564, 569, 570, 647, 756, 839 Jerina Lah, Pavla 334, 377, 760 Janežič, Ladislav 198 Jerko, Marija 169, 491, 495, 761 Janežič, zdravnik na Bledu 150 Jerman, France 630 Janša, Viktor 217, 340 Jermanova 148 Janžekovič, Fran 392 Jernejec, Peter 188 Jarc, Evgen 583, 756, 757 Jesenovec, France 361, 403, 408, 761 Jarc, Janko 582, 757 Ješe, mizarski mojster 193 Jarc, magistratni uradnik 274 Jevc, Franc 417 Jarc, Rakovnik 497 Jevđević, Dobroslav 433, 439, 445, 486, 495, Javh, Anton 254 502, 761 Javor, Franc 419 Jevnikar, Martin 403, 762 Javornik, Ivan 388 Jevtič, Boško 619 Javornik, Mirko 80, 322–323, 326–329, 331, Jevtić, Bogoljub 345, 762, 893, 948, 968 334, 338, 347, 357, 370, 377, 379, 384, Jeza, Maks 207 395, 412, 428, 570, 593, 617, 647, 758, Jezeršek, Anton 243 774, 909 Jonke, Jože st. 763 Jazbec, ml. 419 Jonke, Jože ml. 394, 762–763 Jazbec, st. 419 Jordan, Karel 763 Jeglič 418 Jörgen, vodja okrožnega urada 249 Jeglič, dr. 347 Jovanović, Ljubomir 254, 700, 763 Jeglič, Anton Bonaventura 16, 42, 874, 880, 900, 950 Jovanović, Slobodan 304, 619, 763 Jeglič, France 731 Joyce, James 535 Jeglič, Ivana 949 Juneš, akademik 531 Jelenc, Celestin 63, 93, 98–99, 190, 265, 295, Jurca, Alojz 107 366, 378, 395, 482, 484, 490, 492, 494, Jurca, Marija 387 505, 508–510, 513, 529, 538, 588, 596, Jurčec, Franc 418 598, 611, 759, 819, 826, 848, 919 Jurčec, Ruda 25, 29, 110–112, 357, 764 Jelinčič, Slavko 711 Jurman 317 Jeločnik, Nikolaj 324, 493, 593, 617, 728, 760, Juštinova 148 886 Juvanc, Makso 370 Jenko, Albin 326, 357–358, 400 Juvančič, Ivo 56, 361, 428, 764 Jenko, Jože 310 Južina, Franc 302, 303, 341, 765 Jenko, Marija 226 Jenko, Stanislav 119, 129–130 K Jennings, poročnik 113 Kacijanska 535 Jerala, Andrej 446, 448 Kacin, Anton 93, 351, 361, 402, 414, 422, 426, Jeram, Zvonko 463–464 430, 442, 489, 531, 537–538, 540, 545, Jeras, Johann 257, 467 596–598, 626, 631, 766 Jereb, Albin 188 Kadras, Jožef 586 Jereb, Andrej 447 Kadunc, Alojzij 179 1010 Kazalo oseb Kadunc, Jožef 418 Kenda, dr. 505 Kahm, Lado 628 Kermavner, Angela 393 Kajfež, Stanislav 377 Kermavner, Ivo 59, 331, 333, 346, 372, 407–408, Kalan, Andrej 716 497, 505, 773 Kalan, Ernest 570, 766 Kerševan, Leopold 507 Kalan, Janez 344 Kerševani, Karel 502, 774 Kalan, Peter 235, 324, 767 Kese, Ivan 189 Kalan, sodni uradnik 188 Kessler, Jože 378, 617, 630, 774, 909 Kalan, Zdravko 246, 301, 303, 450, 763, 767 Kette, Dragotin 779 Kalteneger, Karl 418 Kete, Franc 507 Kamin, Miha 418 Kette, Ivan 588, 595, 624, 774 Kamušič, Jože 360, 394, 401, 417, 428, 768 Kidrič 73 Kamušič, Mitja 559 Kidrič, Boris 69, 471, 534, 775–776 Kante, Vladimir 239, 330, 373, 385, 603, 769, Kidrič, France 412, 775 828 Kidrič, Zdenka 69, 71, 238, 244, 336, 776 Kanz 433 Kikec, Ferdinand 789 Kapetanović, Milan 496, 502, 769 Kikelj, Jaroslav 243, 776–777, 968 Kaplan, Emil 188 Klakočer, Ludvik 909 Kaplan, Feliks 188 Klavora, Slava 188 Kaplan, Fric 188 Klavž, Leopold 386, 400, 777 Karađorđević, Aleksander 768, 863, 893, 967 Klekl, Jožef 730 Karađorđević, družina 37 Klembas, Ferdo 254 Karađorđević, Pavel 692, 769, 783 Klemenčič, Alfonz 478, 777 Karađorđević, Peter II 37, 183, 261, 769–770 Klemenčič, Jože 561 Karba, Matija 579, 613, 619, 770 Klepač, Tomaž 188 Kardelj, Bojan 377 Klinarjeva 626 Kardelj, Edvard 67, 341, 736, 771 Klinar, Anton 308, 778 Kastelic, Franc 188 Klinar, Herman 589 Kastelic, Rajmund 188 Klinar, Matija 217–218 Kavčič, Janez 221 Klinc, Stane 418 Kavčič, Jože 302–304, 345, 348–349, 352, 356, Klingberg, Josef 26–270 389–390, 399, 406, 448, 505, 513, 647, Kmet, gospa inž.468 771 Kmet, Herman 393 Kavčič, Niko 860 Knaflič 446 Kavčič, Stane 899 Knapič, Ciril 147 Kavčič, Vladimir 254 Knez, Vid 147 Kavka, Karel 114, 346, 394, 528–529, 532–533, 535, 537, 579–588, 604–606, 610, 613, Knuplež, Milan 188 619, 623, 772 Knuplež, Silvester 355, 398, 778 Kebe, Jože 416 Kobal, Emil 424 Kejžar, Mirko 292, 772 Kobal, Albin 418 Kemperle, Leopold 107, 426, 442, 505, 531, 575, Koban, Franc 35 597, 619, 772–773 Kobentar, France 430 Kazalo oseb 1011 Kobi, Drago 430, 586 Kompare, Franc 284, 348, 356, 399, 406, 787 Kobi, Karel 586 Komposch, dr. 188, 647 Kobi, Marjan (Mario) 430, 586 Končan, Cecilija 446, 449–450, 459, 525 Koblar, France 63, 265, 338 Končan, Lojze 446, 449–450, 459, 525 Kobler, Fran 590, 779 Končar, tehnik 256 Kocbek, Edvard 298, 367, 719, 736, 780, 805, Koprivica, Borut 858 831 Koprivica, Danilo 187, 788, 934, 958 Kocbek, Zdravka 396, 432, 780 Koprivnik, Josip 232 Koch, Johann 44–450, 467 Korbič Ivan, pater Beno 497, 788, 858, 859 Kociper, Ksenija 493, 561 Koritnik 202 Kociper, Stanko 334, 361–362, 372, 378, 403, Kornhauser, Drago 96, 588, 624, 650, 789 471, 493, 593, 617, 781, 886 Korošec, Anton 29, 33, 36, 38, 42–43, 47, 49– Kocmur, Marjan 452 50, 583, 594, 654, 669, 685, 689, 716, Kocmur, Sebastijan 832 789–790, 805, 810, 819, 827–828, 847, Kočevar, Svetozar 188 851, 854, 856, 895, 926, 930, 933, 949 Koder, Leopold 418 Korošec, Jože 551 Kodre, Anton 109, 232, 373, 598, 604, 629, 782 Kos, Emil 274, 397 Kodrič 274 Kos, gospodična 461 Kogej, Jože 904 Kos, Janez 265, 266, 790 Kogovšek, Franc 356, 362, 399, 678, 782 Kos, Milko 63, 265, 790–791 Kokalj, Anton 57, 80, 316–324, 326, 328, 331– Kosec, Peter 147 332, 338, 341, 345–346, 348–349, 359– Kosec, Stanislav 147 360, 372–373, 377, 422, 430, 433, 435, Köstl, Janko 276, 290, 395, 791 475, 478, 493, 495, 749, 783, 794, 815, 833–834, 961 Košak, Martin 179 Kokalj, Jože 338 Košiček, Jože 49, 817 Kokalj, Viktor 399, 400 Košir 338, 439 Kokl, Jule 356, 398 Košir, Janko 438 Košir, Vinko 103, 361, 402, 424, 437, 531, 650, Kolarič, Franc 188 792, 962 Kolenc, Franc 244 Košmerlj, Alojzij 817 Kolenc, Riko 21, 592, 621, 784 Košuta, Zora 392 Koler, Bogomir 678 Kotnik, Franc 5–51, 317, 318, 330, 334, 336, Kolman 451 339, 346, 349–354, 356–359, 362, 371, Kolman, Alojz 258 397, 400, 403, 410, 412, 421–422, 424, Kolman, Ludvik 283, 356, 399, 774, 784, 785 426, 430, 436–437, 441–442, 792–793 Kolterer Franc 93, 509, 513, 785 Kotnik, Janko 426, 442, 792–793 Komac, Maks 502, 507, 531, 785, 786 Kovač, Avgust 109, 119, 130, 440, 528, 537, 579–580, 605, 613, 61–616, 623–624, Koman Jože 205 793 Komar, Johan 467 Kovač Jožef 120, 188 Komar, Milan 502, 507, 786 Kovačec, Franjo 440, 794 Komotar, Anton 283, 787 Kovačevič 495 Kompan, Franc 389 Kovačič, Anton 392 Kompare, Dušan 569 Kovačič, družina 89 1012 Kazalo oseb Kovačič, Jože 346, 377, 794 Kreft, Bratko 330 Kovačič, Martin 151, 271 Kregar, Franc 440, 569 Kozak, Ferdo 679 Kregar, Janko 57, 80, 87, 316, 320–321, 326, Kozamernik, Jernej 255 345, 347, 352, 354, 360, 372, 377, 379, Koželj 349, 390 406, 410–411, 419, 421–422, 429, 443, 493, 496, 557, 570, 588, 593, 596, 621, Koželj, Erik 341 659, 718,798, 886 Koželj, Josip 242 Kregar, Simon 107, 532–533, 588, 616, 624 Kožuh, Ludvik 342 Krek, Alojzij Slavko 19–20, 55, 87, 347, 483, Kračman, Anton 179 494, 546, 557, 567, 570, 572, 621–622, Kraigher, Boris 106 926 Krajnik, dr. 582 Krek, Janez 562, 567 Krajšek, Vrh 571 Krek, Janez Evangelist 665, 669, 673–674, 687, Kralj, dr. 387 707, 759, 772, 891, 916 Kralj, paznik 388 Krek, Malka 615 Kralj, Janez 485 Krek, Miha 18, 35–36, 42–43, 49–52, 70, 90, 95–96, 98–100, 103–105, 109, 126–127, Kralj, Janko 56, 342, 344, 351, 361, 402, 428, 298, 300, 304, 313, 317, 343, 367, 407, 489, 699, 773, 794, 795, 844 419, 421, 470, 473–475, 483, 485, 505, Kralj, Mara 839 529, 536, 548, 579, 584, 587–588, 595– Kralj, Viktor 147 598, 602, 604–, 608, 611, 612, 618, 617, 618, 619, 621, 622, 623, 624, 625, 627, Kraljeta, Vladimir Gustav 419 629, 630, 631, 632, 636, 651, 678, 683, Kraljič, Janez 93, 817 742, 729, 763, 767, 799, 841, 881, 905, Kraljič, Štefan 787 918, 919, 969 Kramar 386 Kremžar, France 49, 99, 361–362, 394, 396, 403, Kramar, Franc 418, 502 533, 598, 611, 800 Kramer, Albert 300, 795–796, 885 Kremžar, Marko 18 Kramer, Nikolaj 418 Kren, Dušan 188 Kraner 451 Krener, Franc 79, 81, 83, 97, 316–318, 320, 346– 347, 349, 351–352, 373, 377, 387, 390, Kranjc 400 408, 415–16, 433, 498, 509, 513, 688, Kranjc, Jožef 418 800, 801, 952 Kranjc, Marko 35, 49–52, 75, 87, 93, 98–99, Kristan 390, 463–464 145, 187, 260, 265, 276, 279, 281, 286, Kristan, Mira 122 294–295, 299, 309, 311–312, 317, 319–322, 325, 330, 334–336, 339, 342, Kristan, Srečko 497 344–347, 349–354, 356–360, 362, 366, Kristan, Zapuže 589 371, 379, 384, 387, 394, 397, 400–401, Krišelj, Antonija 393 403, 409, 410–412, 414, 416, 419–422, 424, 428–432, 436–438, 441–442, 445, Krišl, Francka 389 469, 478, 494, 498, 502–503, 507, 509, Krištof 356, 398 598, 608, 611, 621, 630–631, 649, 672, Krištof, Boris 801 726, 796, 829 Krištof, Franc 179 Kranjc, Milan 223, 688, 788, 797, 815, 858, 958 Krištof, Francka 590, 614 Krapež, Zofija 243 Krištof, Jovanka 19, 301–303, 305, 326, 547, Krašna 239 609, 647, 801–802 Kratner, Dušan 567 Krištof, Tatjana 302 Kravanja, Ferdo 964 Krištof, Vladimir 590 Kazalo oseb 1013 Krivec, Jože 125, 349, 352, 389, 393, 416, 419, Kunc, Boris 334, 811 478, 480, 493, 562, 802 Kunič, Jožef 349, 389 Križaj, Peter 403, 408, 803, 817 Kunstelj, Franc 356, 399 Križman, Andrej 18, 58–59, 62, 78–79, 80, Kunstelj, Ignacij 478, 575, 812 82–84, 96, 127, 224, 233, 267, 278, 280, 283–284, 310, 316, 319–324, 326–329, Kunstelj, Jože 300, 304, 36–369, 417–418, 614, 331–332, 334, 338, 349–352, 354–355, 812 358–360, 370–372, 379, 394–395, 406– Kuss, Leo 248 411, 416, 419, 425, 432, 434, 439–441, Kutschera, Franz 123, 148, 185, 196–197, 226, 443–444, 464–468, 478, 480, 483–484, 812 493, 496–497, 537, 592, 597, 602, 611, 632, 646, 647, 649, 672, 728, 755, 804, Kužnik 451 862, 926 Krnjević, Juraj 304, 804 L Krohner 270 Ladstädter 249 Krošelj, Jože (Joško) 357, 485, 536, 630, 805 Lajovic, Ladislav 219, 481, 813 Krošl, Anton 60–61, 86, 88–89, 278–282, 284– Lampič, trgovec 400 287, 294–295, 307, 317, 365–366, 439, Lampret, dr. 388 535, 564, 567, 627, 664, 805–806, 823, 887, 915 Lampret, Jože 396 Krošl, Jože 50, 90, 263, 294, 317, 319–320, 330, Langof, Milan 109, 615, 622, 623–624, 627, 813 334, 336, 339, 342, 346, 349, 351–354, Langus, Ljudmila 399–400 356–359, 3–, 362, 371, 394, 397, 400– Langus, Marian 399, 400 403, 410–412, 414–416, 419, 421–422, 424, 426, 428, 430, 436, 438, 441–442, Langus, Marta 325, 530, 621, 750, 813 471, 475, 484–485, 487, 489–490, 496, Langus, prof. 396, 404 564, 805–807 Lanišar, po domače 244 Kroupa, Ivan 418 Lanz, Hubert 736 Krtelj, Ivan 427, 507 Lauer, Ivan 418 Krvinec, kmet 566 Laufer, nemški uradnik 467 Kržič, župan 394 Laval, Pierre 867 Kržišnik, Anton 350 Lavrenčič, Herman 559 Kučan, Milan 899 Lavrič, Gregor 349, 351 Kuder, Anton 189 Lavrič, Božidar 232, 703, 814, 825 Kuder, Ciril 189 Lavrič, Ivo (Ivan) 303, 304, 814 Kuder, Franc 189 Lavrič, Jože 35, 54, 63, 223, 265, 290, 304, 318, Kuder, Stanislav 188 325, 339, 349, 351, 353, 358–359, 379, 390, 398, 400, 407, 410–411, 414, 416, Kuhar, Alojzij 18, 49, 70–71, 407, 470–471, 426, 442, 482, 488, 815, 951 635–636, 725, 808 Lavrič, Marjan 497, 530, 600, 612, 625, 647, Kuhar, član Slovenske zaveze 304 651, 728, 815 Kuhar, Lovro 548, 808–809 Lavrih, Ivan 314, 316, 341, 632, 734, 816, 831, Kühar, Štefan 497 909 Kukanja, Angelo 113, 502, 558, 809 Lazarini, Franc 549, 550, 552–553 Kukovič, Kazimir 603, 809–810 Leaning, F. H., kapetan 113 Kulovec, Franc 35, 42, 47, 49–50, 593–594, 603, Leban, Bogomil 147 689, 736, 810, 820, 913 Leban, Stanislav 147 Kumelj, Metod 290, 811 Lebar, Franc 346 1014 Kazalo oseb Leben, Franc 389 Ljotić, Dimitrije 495, 499, 502, 505, 690, 706, Leber, Franc 235 741, 820, 852, 878, 932, 944, 954 Lederhas, Rajko 372, 648, 816 Ločniškar, Vladimir 204, 627, 820 Ledinek 173 Logar, Anton 314, 333, 370, 507 Legvart, Edvard 232 Logar, Franc 569, 596, 625, Leiler, Hubert 240, 243 Logar, Janez 219, Lekan, Jože 90, 499, 625, 630 Logonder, Marija 238, 243 Lemut, Miroslav 418 Loh, Maks 66, 93–94, 373, 400, 459, 460, 482, 820 Lemut, Stanko 418 Löhr, Alexander 298, 508, 820–821 Lenardič, Maver 449, 467 Lombrassa, Giuseppe 277, 821 Lenček, Ignacij 361, 394, 403, 491, 803, 817 Loncnar, Jesenice 207, 216, 227 Lenič, Janez 243 Lončar, Dragotin 173, 821–822, 848 Lenič, Stanislav 697 Lorinser, Traute 270 Lenščak, Dušan 356, 398, 422, 424, 430, 437, 817 Lotrič, Ciril 221 Lesar 404, 462 Lotrič, Franc 221 Lesar, Frančiška 562 Lotrič, Maks 221 Lesar, Janez 345, 386 Lovrenčič, Ivan 431, 822 Lesar, Janko 588, 596, 625, 817 Ložar, Franc 942 Lesjak 462 Ložar, Janez 468, 533, 535, 823 Lesjak, Josip 62, 265, 279, 285, 379, 728, 818, Ložar, Rajko 823 829 Ložar, Slavko 823 Leskošek, Franc 403 Ložar, Štefan 147 Leskošek, Franc - Luka 748 Luckmann, Heinrich 145, 425 Leskovar, Josip 49, 583, 818, 819 Luckmann, Karl 140, 247–248, 26–268, 601, Leskovar, Ludvik 23, 80, 90, 322–323, 326–329, 823 331, 334, 338, 359–372, 377–379, 401, Ludviger, Milutin 548, 823 384, 428–429, 471, 474, 479, 503–504, Lukeš 392 509, 530–531, 570, 586, 617, 819, 950 Lukič, Anka 394 Leskovec, dr. 615 Lukič, Ivo 394 Leskovic, Franc 119 Lukič, Zvonimir 824 Leskovic, prof. 401 Lukman, Franc Ksaver 90, 94, 441, 471, 488, Levičnik, Alfonz 647 490, 824–825 Levstek 392 Lukman, Mario 560 Ličen, Bogo 417 Lukman, operni pevec 568 Likar, Stanko 395, 819 Lukovšek 582 Liković, podprefekt na Reki 495 Lušicky, Karel 348, 386, 389, 825 Lipovec 497 Lipovec, Cene 432, 560, 819 M Lipovšek, Silvo 433 Machiavelli, Niccolò 583 Lipovšek, Tone 794 Mächtig, Karol 559, 568, 825 Lipovec, Cene 432, 560, 819 Maček, član stare garde 304 Lisjak, Karel 507 Maček, Ivan 116 Kazalo oseb 1015 Maček, Vladimir 261, 425, 432, 441, 514, 541, Markelj, Jože 497, 550–554 619, 692, 742, 759, 804–805, 825–826, Markež (Markeš), Valentin 217, 219, 224, 589, 878 602, 620, 648, 823, 830, 831 Mačkovšek, Janko 19, 63, 67, 75, 265, 302, 311, Markun, Janez 428 378, 382, 395, 445, 547, 759, 826–827, 845, 919 Marn, Franc 179 Maffei, Ludvik 833 Marn, Ivan 244 Magajna 388 Marn, Janez 81–83, 88, 90, 97, 368–369, 392, 412, 415, 427–428, 431–432, 434–435, Magister, Moste 497 438, 440, 443–444, 476, 480, 484, Magister, Jože 582 488–489, 493, 812, 831–832, 882, 905, Maglione, Luigi 675 909–910 Mahnič, Anton 926 Marn, Jože 331, 347, 357, 418, 832 Maier-Kaibitsch, Alois 827 Marn, Rudolf 352, 355, 398, 832 Maister, Hrvoje 740 Maroden 551 Maister, Rudolf 717, 881, 898, 904, 952, 966 Marolt, Anton 355, 398 Majce 385 Marolt, France 805 Majce, Jože 415 Marolt, Jelica 751 Majcen 183 Marolt, Marija 119 Majcen, Gabrijel 827 Marolt, Marjan 964 Majcen, Ivan 418 Maršič, Franjo 338, 496, 648, 832, 833 Majcen, Janez Blaž 274 Martelanc, Amalija 105, 531, 536 Majcen, Stanko 318, 323, 391, 752, 827, 828 Martelanc, Ivan 57–58, 100–101, 105, 352, 395, 422, 426, 430, 442, 475, 489, 495, 498, Majda 360 529, 531, 536–537, 545, 546, 574, 598, Majdič, Fortunat 59 794, 812, 833, 834, 863, 962 Majeršič, Ivan 420, 484, 485, 828 Martelanc, Ksenija 293, 834 Majnik, Anton 964 Martelanc, Lojzka 293, 834 Makše, Leopold 267 Martelanc, Neva 293, 834 Mal, Josip 825 Martelanc, Vekoslav 834 Malasek 396 Martinc, Lojze 356, 399 Malavašič, bratje 431 Martinjak, Izidor 19–20, 57–58, 68, 101, 105, Malovrh, France 58–59, 76, 263, 278, 280–281, 280, 286, 347, 358, 360, 386, 388, 406, 283–284, 286, 288, 300, 303, 310–312, 416–417, 424, 432–434, 437, 478, 531, 314, 335, 341, 369, 564, 592, 602, 627, 536, 539, 545–546, 575, 598, 604–605, 646, 649, 829 616, 648, 650–651, 787, 813, 834, 927 Maraschino 209 Martinjak, Martina 529 Marčun, Ivan 255 Marušič, Drago 583, 835 Margot i, Carlo 530, 575 Masaryk, Tomaš G. 821 Marica, služkinja Jovanke Krištof 305 Masič, Ciril 565, 835 Marinč, Julijana 391 Masič, Pavle 35, 95, 99, 260, 262, 325, 339, 358, 400, 497, 504, 568, 584, 586–587, 599, Marinič 191 835, 837 Marinko 338 Masle, Borut 392 Marinko, Jože 497 Masner, uslužbenec 565 Marinković, Vojislav 968 Mastnak, Maks 356, 399 1016 Kazalo oseb Mastrović, Ante 875 Mežnar, Radovljica 340 Matičič, Alojz 955 Mihailović, Dragoljub 50, 59–60, 72, 90–91, Matjan 553, 554 280–281, 286, 296, 300, 304, 307–308, Mavec, Jakob 310–311, 335, 341–342, 344, 362, 349, 365, 390, 408, 415, 425, 433–434, 439, 441, 476, 477, 485–486, 488, 504– 412, 432, 435, 440, 485, 570, 813, 836 505, 636, 658, 678, 684, 689, 698, 700– Maver 404 701, 705–706, 708–709, 717, 742, 762, Maver, Ciril 378, 837, 877 765, 767, 782, 787, 791, 801, 806, 811, Mavrič 550, 604, 610, 623 826, 840, 843, 852, 857–858, 859, 862, 878, 882, 885, 887, 915, 940, 968 Mavrič, inž. 110, 579 Mihalič, Boris 61, 286, 372, 378, 502, 507, 509, Mavrič, Jože 426, 442, 586, 837 843 Meden, Viktor 187 Mihelak, Josip 198, 844 Medved, Joško 561 Mihelčič, Alojzij 35, 63, 260, 265, 318, 339, 353, Medven, Bojan 650, 837 358, 397, 400, 410, 484, 488, 490, 496, Megušar, Anton 53–54, 187, 313, 332, 351, 407, 844, 957 426, 442, 509, 837, 838 Mihelčič, Ana 346 Mehle, Alojzij 180 Mihelčič, France 63 Mehle, Andrej 82 Mihelčič, Josip 191–192 Mehle, Anton 420, 443, 838 Mihelčič, Vladimir 356, 398 Mejač, Alojz 838 Mihelič, Jože 192 Mejač, Andrej 838 Mihevc, Ivan 443 Mejač, Franc (Franjo) 355, 398, 839 Miklavčič 195 Mejač, Andrej Franc Vitko 78, 316, 838 Miklič, Karel 601 Mekina, Leopoldina 559, 568, 839, 840 Mikše 261 Melaher, Jože 18, 341, 357, 503, 735, 750, 840, Mikuž 308 841 Milanović, Božo 502, 504–505, 724, 844–845 Melihen, Valdemar 372–373, 388, 841 Milavec, Anton 49, 99, 223, 260, 353, 398, 400, Mencingar, Janez 550–551 402, 598, 611, 845 Mirtek, Jernej 244 Meničanin, Dušan 356, 398 Mischitsch 467 Merlak, Franc 377 Miselj, Manica 575 Merlak, Tončka 531, 533, 618 Miselj, Nadja 575 Merljak 254 Miselj, Vladimir Vadim 575, 846 Meršol, Valentin 556, 570, 588, 596, 625, 842 Miselj, Vladimir 488, 575, 845 Merzel, Anton 185 Mlejnik, Manja 439, 444, 846 Mesar, Jože 396 Moder, Janko 548 Mesojedec, Bogomil 392 Moder, župan 249 Mesojedec, Marija 393 Mohorič, Ivan 63, 265, 847, Meško, Tomaž 188 Mohorič, Jakob 47, 77, 98, 204, 296, 319–321, Metelko, Bogomir 466–467, 545, 843 323, 488, 494, 503, 507, 847–848 Mevželj 183 Montgomery, Bernard 343, 848 Meze 193 Moro, Viktor 184, 207 Meze, Frančiška 392 Mozetič, Albin 535, 588, 604–605, 617, 624 Mežek, Mirko 267 Može 181 Kazalo oseb 1017 Mrak, Anton 173, 848 Nemec, Marjan 188 Mrak, Ivan 337, 459, 849 Nemec, Roman 249 Mrak, Viktor 142 Nemec (Tedeschi), Rozalija 105, 110, 113 Mravljak, Franc 290 Nit i, Francesco Saverio 343, 855 Mravlje, Milan 482, 849 Noč, talka 223 Mravlje, Teodor 849 Noot, Karl 601 Mrhar, železniški uradnik 620 Notar, Janez 242, 254 Mrkun, Anton 80, 320–322, 324, 334, 344, 347, Novak, Alojzij 574, 575 352, 358, 384, 407, 416, 428, 434, 570, 592, 593, 617, 624, 850 Novak, Avgust 646, 856 Mudrovčić, inženir 305 Novak, Dražgoše 220–221 Muhr, Oto 324 Novak, Ferdinand 53, 77, 248, 378, 504, 647, 856 Mulej, Bled 204 Novak, France 378, 492, 857 Mulej, Franc 142 Novak, Fric 189 Mulej, Lojze 462, 463 Novak, Janez, dekan 716 Murgelj, Janez 244 Novak, Janez, Vodnikova cesta 243 Muri, Lambert 95, 257, 263, 308, 394, 396, 426, 442, 507, 510, 529, 533, 535, 586–587, Novak, Janez, Tovarniška ulica 345, 387 617, 851, 857 Novak, Janko, Radovljica 234 Murko, Vladimir 332, 851 Novak, Karel 23, 50, 59–62, 65, 67, 72, 74–75, Murn, Andrej 416 77, 81, 94, 116, 266, 281–282, 284–288, 292, 294–296, 299–300, 302–303, 306– Mussolini, Benito 281, 287, 407, 660, 746, 763, 311, 314–315, 318, 325–326, 352, 359, 772, 821, 851–852, 855, 863, 867, 89– 361, 365–367, 379, 382, 401–402, 415, 896, 908, 964 417, 433–436, 439–440, 479, 486, 547, Mušicki, Konstantin 508, 852 561–563, 565, 569, 571, 579, 592, 605, Mušič 392 607–608, 627–628, 647, 658, 676, 678, 684, 691, 701, 711, 721, 727, 729, 737, Mušič, Zoran 740 746, 748, 754, 759, 763, 765, 778, 782, Müller, Janko 393 787, 797, 801, 810, 818, 823, 829, 834, Müller, Karl 374, 378, 498, 851 836, 857, 858, 870, 881, 919, 951, 958, 963, 967 N Novak, Mihael 147 Novak, Vinko 408 Nadrah, Ignacij 365 Novakovič, Dimetrije 392 Nadrah, Jožef 294, 356, 398, 852, 853 Novinc, gospa 616 Nagode, Črtomir 298, 367, 395, 661, 668, 697, 723, 742, 806, 811, 846, 853, 871, 913, Novinec 419 929 Nušić, Branislav 305 Natlačen, Antonija 338, 855 Natlačen, Marko 42–43, 47, 49–50, 63, 65, 145, O 176, 187, 223, 238, 260, 265, 276, 279, 281–282, 285–287, 332, 371, 377, 586, Obersnel, Maks 590 592, 603, 608, 627, 646, 650, 654, 657, Obrenović, Aleksandar 967 689, 736, 737, 820, 824, 828, 854–855, Ocokoljić, Siniša 700 884, 885, 891, 918, 926, 938, 966 Odar, po domače Štros 550 Nedić, Milan 261, 425, 441, 700, 820, 852, 855 Odar, Alojzij 93–94, 109, 204, 357, 379, 507, Nemec, Anton 242 817, 832, 858, 935 1018 Kazalo oseb Ogorevc 243 Patik, Kristina 393 Ogorevc, dr. 240 Patik, Libuša 393 Ogrin 283, 397, 400 Paul (Paulus), kapitan 581, 599–600, 630 Ogrin, Anton 551 Pavčič, Rudolf 386 Ogrin, gospa 646 Pavel VI. papež 874 Ogrin, Viktor 393, 404 Pavelić, Ante 358, 407, 425, 432, 441, 514, 706, Ogrizek, Anton 35 863, 878, 956 Okorn, Klavdij 497, 535, 858, 859 Pavletič, Ivan 337, 431 Omahen 348, 389 Pavletič, Julij 337, 431–432 Omahen, Bogo 348 Pavletič, Marino 337, 431–432 Omahen, Nace 179 Pavletič, Rudolf 337, 431 Omahnova, Višnja Gora 347 Pavletič, Vladimir 337, 431 Omerza, Franc 955 Pavlič 356, 399 Onič, Maks 41–419 Pavlič, Franc 355, 398 Orehek, Franc 392 Pavlič, Jože 339, 561 Orožen, Franc 510 Pavlin 234 Osenar, Stanko 438, 439, 492, 859 Pavlin, Franc 394–395, 647 Oswald, Richard 451 Pavlošičević, Valjevo 144 Oven, Anton 280, 286, 859 Pavlovčič, dr. 459 Ovsenek, Janko 484–485, 588, 860 Pavlovčič, Franc 356, 398 Pavlovčič, Roman 832 P Pavlović, Petar 601 Paar, Franc 20, 44, 53–54, 84, 87–88, 125, 182– Pavšič, Rudolf 258 183, 207, 317, 339, 350, 448–449, 450, Pečnik, Alojz 147 453, 457, 458, 460, 462–463, 492–493, Pečnik, Ciril 216, 220 525–526, 548, 589–590, 601, 614, 631, Pegan, Vladislav 854 648–649, 860 Pelan, Frančiška 529, 613, 618 Pace, Marino 611, 860–861 Perc 341 Pacher, Jakob 143, 144 Perc, družina 614 Pahor, Nevo 107 Pergar, Franc 545, 863 Pahor, Roman 502, 861 Perisut i, Serafin 140 Pajk, Jože 399 Perkan, Viktor 502, 863 Palčič, Stanko 338, 383, 397 Perko, Vencelj 917 Palhaltinger, Maks 389 Perkowicz, Edward 618 Paljk, Roman 507 Perne, Anton 316, 734, 816, 864 Pantar, Lojze 507 Parac, Matija 496, 502, 862 Pernišek, Franc 630, 864, 865 Paschke 179 Persterer, Alois 84, 88–89, 444, 446, 483, 548, 865 Pašić, Nikola 885 Perše, Jožef 188 Paternost, Ivan 80, 297, 314, 318–324, 326–327, 331, 334, 338–339, 350, 352, 355, 370– Perše, Martin 189 372, 377, 379, 384, 394, 395, 570, 804, Perše, Milan 110 862 Perše, Rita Marie 110 Kazalo oseb 1019 Perše, Sonja Elen 110 Pirc, Ivo 396 Perše, Vladimir 110 Pirc, Leon 450, 468, 525 Peršič, Peter 224 Pirc, Metod 194, 871 Peršuh, Ivo 61, 223, 239, 244, 256, 257, 279, Pirih, Milko 58, 88, 322, 324, 326, 331, 334, 285, 561, 865 345, 348–349, 352, 355, 359, 362, 379, Peršuh, Vida 561 388–389, 392, 398, 401, 402, 408, 416, Pertot, Olga 234 419, 430, 435, 871–872 Pestotnik, Pavel 93, 98, 509–511, 586, 612, 866 Pirih, Vladimir (Lado) 59, 345, 348, 355, 379, 389, 398, 406, 419, 843, 871, 872 Petain, Philippe 408, 720, 867 Pirkmajer, Otmar 63, 265, 299, 359, 395, 424, Petejan, Josip 63, 265, 318, 395, 819, 867 437, 439, 482, 491, 570, 664, 872 Petelin 497 Pirnat, Ciril 329, 390, 393 Petelin, učitelj 394 Pirnat, Helena 452, 525, 599, 629, 725 Petelin, Stanko 45, 145, 169, 237, 314, 341–342, Pirnat, Lojze 350, 354, 390, 393 556, 582, 602, 607, 868 Pirnat, Maksa 350, 354 Peterlin, Ernest 58, 62, 65, 67, 71, 75–77, 79, 81, 92, 97, 308, 311, 316–318, 320, 324, Pisek 150 334–336, 344–345, 348, 349, 351, 377, Planinc, Franc 81, 188 382, 386–387, 415, 433, 435, 477, 482, Planinc, Janez 147 485, 492, 497, 572, 632, 648, 689, 705, 778, 797, 829, 857, 868 Planišček, Lavoslav 204, 216, 227, 590 Peterlin, Jože 605, 617, 869 Plaskan, Ivan 188 Peterlin, Vera 389 Plečnik, Jože 33, 662 Peternel, gospa 431 Pleiweiss, Karl 591 Petre, dr. 338, 397 Pleničar, Dušan 480, 567, 627, 705, 873 Petrič, Jožef 189 Pleško, Andrej 332 Petrič, Silvo 561 Pleško, Hubert 473, 476, 873 Petrović, oficir 144, 603 Pleško, Ivan 332 Petschnik 535 Pleterski, Martin 152 Pevec, Ignacij 93, 310, 349, 390, 394, 423, 434, Pleteršek 233, 273 436–437, 869 Pliverić, Zvonko 243 Pezdir, Alojz 297, 382, 870 Plut, profesorjeva žena 181 Pfeifer, Josip, major 379, 870 Počivalšek, Jožef 141 Pfeifer, Josip, sodnik 349, 870 Podhorsky, Rene 588, 595, 625, 630, 873, 874 Pichler, Fran 327, 870 Podlipnik, Bohinj 227 Pij XI., papež 700, 880, 900 Podkrajšek, Emil 390 Pij XII., papež 96, 587, 653, 855, 880, 901 Podobnik 271 Pilz, Wilhelm 248 Pogačar, Franc 244, 497 Pintarič, Štefan 426, 442 Pogačar, Rudolf 711 Pipan, Anton 66, 67, 646, 870 Pogačnik, Bogdan 373 Pipp, Viktor 321 Pogačnik, dr. 144 Pirc , vojak 318 Pogačnik, Frido 615 Pirc, Alojz 45, 607 Pogačnik, Herfort 257 Pirc, Ciril 871 Pogačnik, Jožef 407, 812, 874 Pirc, Iva 396 Pogorelčnik, Fortunat 188 1020 Kazalo oseb Pogorelec, Anton 338 Presterl, Janez 142 Pograjc, Ivanka 438, 439 Prešeren, Anton 96, 542, 579, 587, 623, 731, 880 Poje, Fran 184, 205, 207, 631 Prešeren, Jože 109, 606, 613, 881 Polak, Janez 207, 219, 242, 603 Prešeren, Jarše 204 Polc, Janko 586 Prešeren, Martin 406 Polda, Tone 341, 874–875 Prešeren, Sandi 303, 338 Poljanec, Franc 372 Prešeren, trgovec 218 Poljšak, Ivan 545, 875 Prešern, Mitja 397 Polše, Janez 257 Pretnar, Franc 142 Pompe, Leon 372 Prevec, inženir 514 Ponikvar, Ciril 346, 347, 354, 433, 566, 568, 875 Prezelj (Preželj) 481 Porenta, Jože 597, 875 Prezelj, Ivan 75, 103–104, 304, 308, 311, 382, Porovne, France 235, 876 473–474, 476, 477, 479, 481, 486, 488, 495–496, 503, 504, 555, 607, 672, 696, Poštovan, Matej 563 707, 729, 746, 758, 797, 801, 831, 841, Potočnik 450, 452, 457, 460, 463 857, 868, 873, 881–882, 953 Potočnik, Češnjica 525 Pribičević, Adam 606, 882 Potočnik, Drago 395 Prijatelj, Drago 369, 432, 434, 488, 832, 882 Potočnik, Franc 350, 390 Prijatelj, Ivan 588, 883 Potočnik, Mare 457 Prijatelj, Ivanka 342, 883 Potočnik, Miha 169, 226, 258, 876, 877 Primc 257, 258, 391 Potočnik, pravnik 525 Primec, Bojan 234 Potokar, Ivo 54, 256, 272, 313, 877 Primuš, dr. 582 Potrato, Karol 349, 389 Prohinar, Viktor 349, 390 Povše, Ciril 561, 652 Prosen, Ivo 561, 565, 572 Poženel 497 Prušnik, Karel 534 Praprotnik, Avgust 149, 219, 227–229, 234, 243, Pšenica, Amalija 122 250–251, 253, 277, 278, 945, 963 Pšenica, Matilda 122, 523 Praprotnik, čevljarski mojster 202 Puc, Dinko 63, 233, 265, 318, 583, 884 Praprotnik, Mali Vrh 180 Pucelj, Ivan 233, 471, 482, 491, 884, 885 Prat ner, August 270 Pucko, Vinko 426, 442 Pravst, Kristjan 420, 459 Pučnik, Jože 378, 885 Predan, Janko 242 Pukšič 224 Preda, Josip 878 Puš, Ludvik 58, 296, 347, 349–350, 357, 379, Predavec, Vladimir 513–514, 878 406, 432, 443, 886 Pregelj, Božo 356, 399 Pušenjak, Stanko 395 Prelog, Miloš 555, 878 Premrl 293 R Prenner, Ljuba 404, 679, 879 Račič, Franc 152 Preska, Anton 188 Radanovič, Anton 308, 529, 617, 857, 887 Preska, Franc 188 Radej, Jožef 188 Preslauer, Johann 143–144 Radenković, ? (Marko) 489, 496, 887 Prester 623, 627 Radenovič, Ivan 141 Kazalo oseb 1021 Radić, Marija 541, 887 Resman, Janko 589 Radić, Stjepan 887 Resman, Jože 148, 202, 585 Rahle, Celovec 151 Resman, Ludvik 143 Rainer, Friedrich 56, 185, 198, 205, 209, 215, Resman, Vinko 35, 583, 584, 892 222, 229, 263, 346, 349, 353, 390, 411, Reverdy, Gaston 930 416, 419, 425, 428, 441,729, 747, 750, 824, 860, 888, 902, 963 Režek, Borut 492, 893 Rak 356, 398 Režek, Josip 395, 893, 894 Rak, akademik 254 Ribič, Marija 122 Rak, Alojzij 443 Ribičič, dr. 461 Rakovec, talec 274 Ribičič, Mitja 116, 632, 894 Rant, Alojz 372, 888 Ribar, Ivan 134 Rant, Pavle 349, 889 Ribnikar, Adolf 894 Rant, pomočnik 390 Ribnikar, Bojan 530–531, 587, 604, 650, 741, 894, 895 Rantova 525 Ribnikar, Vida 895 Rasberger, Pavel 152, 889 Rigler, Alojzij 35, 339, 358–359, 400, 895 Rasovič, Dušan 189 Rigler, Franc 408 Ravelli, Domenico 292 Rihtar, Hinko 377 Ravnik, Bogomir 342 Rijavec 393 Ravnik, Rudolf 31 Rob, Ivan 895 Ravtar, Jože 556 Robič, Franček 100, 530, 600, 612, 622, 625 Razboršek, Ciril 338 Robot i, Mario 268, 564–565, 896 Raztresen, Ivan 348 Rodman, dr. 319, 358 Reisman, Avguštin 42, 584, 589, 890 Rojc (Rojec ali Rojic) 530 Reja 144 Rojic, Vida 350, 363, 896 Rejec, Ivan 794 Rojic, Viktor 256 Rekar, Ernest 53, 272, 313, 890 Rojina 394 Remec, Barbara 573, 586 Rojina, Anton 378, 896–897 Remec, Bogumil 93, 95, 98, 204, 296, 317, 355, 394, 411, 416, 507, 509, 511, 513, 586– Rommel, Erwin 298, 848, 897 587, 596, 598, 611, 615, 628, 646, 648, Ronko, Jože 605 891 Roosevelt, Franklin Delano 169, 897 Remec, Franc 150, 187, 218 Rosenberg, dr. 599 Remec, Vladimira 586 Rosman, Alojz 189 Remškar, Slavka 572–573, 574891 Roš, Fran 237, 898 Repe, inženir 274 Rotar, Stanko 399–400 Repič, Franc 507 Roter, Zdenko 573, 899, 962 Repič, Pavel 507 Rous, Andrej 497 Repinc, Ivan 552 Rozman 197, 261 Repinc, Ivana 552 Rozman, Anton 552–553 Repinc, Jože 550, 892 Rozman, Antonija 553 Repinc, Valentin 552, 554 Rozman, Branko 760 Resman, France 218, 260, 589, 608, 892 Rozman, Jakob 550–552, 589 1022 Kazalo oseb Rozman, Stanko 551 S Rozman, Trnovo 243 Sader 243 Rozumek, Helmuth 838 Saje, Jože 88, 415, 432, 434, 465, 476, 481, 905 Rožič, brivec 243 Sajovic 556 Rožman, Gregorij 42, 63–64, 80, 90, 94, 96–97, Sajovic, Slavko 647 169, 265, 292, 294, 297, 332, 342, 359, 361–362, 371, 382, 384, 404, 411, 468, Salazar, António de Oliveira 408, 905 470, 490–491, 493, 498, 499, 504, 509, Samec, Franc 179 510–511, 581, 586–587, 596, 600, 602, Samec, Ludvik 404 625, 628, 648, 659, 665, 680, 735, 788, 812, 817, 824, 833, 835, 859, 875, 881, Santin, Antonio 575, 944 900–901, 929, 950, 967, 969 Satler, Josip 403 Rögerjeva 385 Satler, Vladimir 188 Rösener, Erwin 78–80, 82, 8–85, 95, 238, 316– Savelli, Emil 356, 398 320, 334, 357, 373, 444, 508, 547, 585, Savelli, Julij 481, 905 593, 650, 673, 744, 783, 804, 838, 898, 902, 964, 966 Savnik, Roman 219 Rudež, Marko 395 Schanda, Marija 449, 450, 467 Ruffini, Giovanni 309, 310–311, 710 Schaubach Franc 317, 906 Rumpret, Franc 141 Schiffrer dr., 184 Rupnik 382 Schiller 226 Rupnik, Evgen 372–373, 902 Schluifer, Rudolf 86, 88, 438, 906 Rupnik, Leon 56–57, 76, 79–80, 86–88, 95, 97, Schmiedhofer 467 125, 254, 258, 281, 286, 316, 318–323, Schmölzer 151 325, 334, 344, 346–348, 350–354, 357, Schnableger 557 372, 377, 384, 386, 394–395, 407–408, 419, 421–422, 434, 443–444, 467, 471– Schubertova 344 472, 482, 490–491, 493, 499, 508–513, Schumy 467 546, 558, 568, 570, 585, 592–593, 603, Scopes, Leonard Arthur 791 621, 648–649, 653, 664, 668, 673, 690, Sekolec, Franjo 310, 324, 332, 907 693, 706, 726, 744, 747, 751–752, 781, 794, 798, 824, 828, 831, 833, 850, 862, Seljak, Jože 955 873, 875, 886, 901–903, 911, 921, 926, Septschnig 269 932, 945, 950, 952–953, 960, 962, 966 Sernec, Dušan 350, 378, 492, 907 Rupnik, Vuk 485, 508, 902–903, 909, 962 Sever, France 595, 624 Rus, Franc 590 Sever, Janez 257, 323, 409, 595, 624, 630, 908 Rus, Ivan 589 Sever, vratar 337 Rus, Josip 241, 589, 903, 904, Sevšek, Maksim 35 Rus, Miha 446 Sfiligoj, Avgust 558 Rusjan, Anton 338 Sforza, Carlo 343, 908 Rustja, Josip 344, 360, 505, 904 Shinwel , Emanuel 529, 908 Rustjan 224 Simčič, inženir 432 Rutar, Jože 582 Simčič, Teofil 773 Ruzzier, Luigi 184 Simončič, Gregor 314 Simončič, Pavel 350 Simoneti 555 Simović, Dušan 741, 762, 770 Kazalo oseb 1023 Sirc 256 Sodja, Nikolaj 550–554 Sitar 237 Soklič, Janko 54, 81, 84, 86, 88, 96, 103–104, Sitar, družina 194 328, 335–336, 351, 360, 372, 373, 379, Sitar, Filip 143 387, 406, 418, 428, 431, 438, 444, 447, 535, 536, 548, 746, 914–916 Siter, Lojze 395 Sosič, Viktor 558 Skalka, Gustav 198, 199, 248 Spegel, Vincenc 189 Skoberne, Slavko 319, 352, 427, 428, 431, 435, 439, 488, 509, 908, 909 Spreitzer, Fran 561 Skubic 351, 404 Spreizer, Janko 372 Skubic, Anton 95, 345, 348–349, 356, 361, 379, Srebotnjak, Ivan 363 389, 403, 438, 450, 497, 586, 597, 611, Sršen, Mihael 392 625, 909 Stalin, Josif 272, 343, 685, 897, 916 Skubic, iz Iga 302 Stangl (Štangl) 223, 341 Slabe, Karel 356, 398 Stanič, Stanko 531 Slamič 397 Stanković, Branko 584, 603 Slanc, Rado 96, 107, 114, 145, 434–35, 440, 536, Stanković, Nina 584, 614 537, 588, 619, 909 Stanonik, Jakob 142 Slapar, Franc 355, 473, 910 Stanovnik, Aleš 20, 45, 115, 184, 187, 223, 241, Slavič, Matija 731, 817, 969 258, 272, 274, 319, 582, 583, 590, 591, Slokar, Ivan 528, 648, 910 646–648, 876, 916 Smerdu, Boris 466, 555, 886, 911 Stanovnik, Ivan 680, 916, 917 Smersu, Rudolf 35–36, 42, 49–51, 57–59, Stanovnik, Jaka 143, 182 62–63, 80, 82–83, 86, 90–91, 93, 99, Stanovnik, Janez 341, 416, 916, 918 109, 148, 152, 176, 191, 223, 260, 265, 280, 283, 310–312, 316–317, 325, 331, Stare, Emilija 392 333–334, 338–339, 355, 359, 370, 372, Stare, Miloš 35, 49–52, 55–57, 63–64, 68, 75, 79, 377, 379, 406, 409, 410, 412, 414, 416, 86–87, 91, 93, 98–101, 103–105, 125, 419, 421, 422–424, 428–430, 434–444, 127, 192, 197, 204, 223–224, 235,260, 464–467, 469, 471, 474–475, 477, 478, 265, 281–283, 286–288, 295–296, 481, 483–485, 487–495, 498–499, 503, 306, 310–312, 314, 316–317, 319–322, 509–510, 547, 556, 559, 561, 563, 565– 324–326, 330, 333–337, 339, 344–346, 571, 575, 584, 592–593, 627, 632, 647, 351–362, 366, 370–371, 378, 394, 396,– 649, 675, 696, 745, 792, 829, 911, 950 397, 400–401, 403, 406–407, 409–412, Smodej, Franc 145, 912 414–417, 419, 421–424, 428, 432, 434, 436–437, 439–443, 445, 458, 469, 472, Smole, Ana 179 474, 476–478, 482, 485, 488–491, 493– Smrekar 289, 468, 473, 551–552, 554 494, 498, 505, 525, 537, 539, 547, 579, Snoj, Franc 18, 35, 43, 49, 101, 105, 470, 471, 591, 598, 604–608, 616, 621, 624–625, 608, 625, 913 648–651, 733, 759, 799, 805, 826, 828, Sodja, Jože 35, 36, 57–60, 80, 152, 283, 310, 891, 911, 918–919, 962 316–329, 331, 335, 337, 338, 346–352, Steblovnik, Martin 35 354, 357, 361, 362, 370–372, 377–379, Steidler, nacistični uradnik 269 394, 396, 402, 404, 416, 424, 425, 428, 437, 441, 464, 465, 468, 469, 471, 475, Steindl, Franz 185, 269 477, 496, 545, 546, 570, 584, 593, 608, Steiner 467 648, 664, 804, 862, 914 Stele, Anica 389 Sodja, Lucija 549, 551 Stele, France 779, 824 Sodja, Maks 552–554 Stepinac, Alojzije 952 1024 Kazalo oseb Stepišnik, Majda 393 Šegedin, Jože 350 Sterniša (Strniša), Marjan 176, 187-188, 241, Šelak, Josip 363 335, 603, 608, 648, 919, 920 Šeme, Felicita 326, 574, 924 Stojadinović, Milan 594, 649, 685, 692, 741, Šenk, Vladimir 303, 664 920, 968 Šepin, Franc 408 Stošić, Miorad 189, 201, 203, 226 Šercer, Ljubo 208 Strada, Carlo 263, 920 Šerko, dr. 338 Strafela, Alojz 189 Šeškar, Franc 858 Strah, Janez 392 Šilar, Igo 31 Strajner, Anton 180 Šimenc, Anton 536, 537, 540, 542, 605, 924 Strle, Anica 348 Šimunac, Zlatko 257 Strmole, Miha 271 Šinkar, Anton 335, 925 Strnad 243 Šinkovčeva 341, 385 Stroj, gostilničar iz Zapuž 589 Škabar, Matija 502 Strupi, Janez 870 Škantar 550 Stušek, Alojzij 551–552 Škapin, Karel 391 Suban, Ciril 507 Škerbec, Matija 52–53, 75, 93, 314, 332, 451, Suhadolnik, Jakob 377 504, 50–510, 512, 584–585, 602, 625, Sušnik, Janez 224 630, 646, 647, 648, 649, 798, 837, 923, Sušnik, Jože 242, 551 925, 926 Sušnik, Tine 553 Škof, Rudolf 570, 926 Sušnik, Anton (Tone) 49, 290, 921 Škof, Zdenka 572, 927 Sušnikovi 200 Škorjanc 408 Suvajdžić, Dejan 322, 781, 921 Škrabar, Matija 927 Svet 468 Škrjanc 356, 398 Svet, Jakob (Jaka) 335, 370, 385 Škulj, Franc 749 Svetina 406 Škulj, Karel 77, 297, 318–322, 324, 334–335, 344, 346–348, 352, 358, 362, 382, 384, Svetina, Vladimir 21, 44, 45, 50, 53, 58, 71, 73, 394, 402, 407, 421–425, 428, 429, 432, 588, 607, 627, 633, 922 434, 436, 437, 570, 586, 588, 592–593, Swoboda, Adolf 270 595, 617, 524, 631, 927 Škulj, Terezija 749 Š Šlajpak (Šlajpah), Franc Jožef 274 Šafar, Franc 432 Šlander, Slavko 208 Šalehar, Božo 385 Šlegel 242 Šalehar, Rajko 112, 612, 932 Šlibar, Jože 202 Šali, Severin 407, 923 Šmajd, Ana 96, 458–459, 461 Šara, Ludvik 392 Šmajd, Frančiška 96, 354, 451 Šarec, Alojzij 602 Šmajd, Ivana 26 Šmajd, Ivana ml. 96, 341, 379, 385, 451 Šarec, Janez 329, 406, 589, 613, 624 Šmajd, Janez (Ivan) 26, 84, 96 Šarec, Terezija 329, 336 Šmajd, Marija 10–11, 15, 18, 30–31, 44, 46, Šaubi, Alojz 188 84–86, 88, 103, 106, 116, 118–137, 147, Ščuka, Anton 558 149, 179, 182, 184, 191, 219, 223, 234, Kazalo oseb 1025 276, 312, 333–334, 448–450, 452–455, Šušteršič, Ivan, dr. 100, 854, 891, 926, 933 457–464, 488, 492–493, 498, 528–529, Šušteršič, Staša 573 531, 541–542, 535, 579–581, 585, 592, 598–600, 604, 609–611, 613–614, 616, Šutej, Juraj 510, 933 618–620, 624, 631, 649 Švajgerjeva 245 Šmid, Peter 277 Švara, Ivan Ernest 111 Šmitek 148 Švegeljčov 552, 553 Šolar, Jakob 68, 75, 89–90, 204, 282, 287, 289– Švelc, Anton 582, 602 290, 309, 360, 427, 471, 474, 477, 482, Švent, Bogdan 16 491, 496, 547, 737, 806, 928 Šorli, Peter 57–58, 422, 430, 478, 545–546, 574– 575, 732, 929 T Špan 551, 552 Tacar, Ana 393 Špendal (Špendov), Anton 589 Tancar, zdravnik 406 Špicar 143, 147 Tann von der, Ludwig 150, 222, 934 Špiljak, Vinko 446, 448, 467 Tatalović, Radoslav 513 Špindler, Josip 35, 99, 260, 297, 305, 307–308, Tavčar 402 325, 353, 398, 407, 410, 414–415, 496, Tavčar, Franc 502 507, 510, 534, 598, 611, 630, 930, 965 Tavčar, Martin 570 Šporn, Anton 296, 372 Tavčar, Mira 402 Štampar, Andrija 575, 930 Teply, Marjan 290, 934 Šteblaj, Anton 268 Teran, Jože 142 Štempihar, Ivo 591, 930 Teuerschuh, Ivan 35, 99, 339, 510, 934 Štiherle (Sticherl), Anton 142 Thuma (Tuma), Alfonz 497, 556, 934 Štirm, Trebnje 176 Tinčkov 550 Štrancar, Franc 507 Tischler, Jože 585, 935 Štravs 406 Todt, Fritz 219 Štrcin, Janez 35, 985 Tomazin, Matej 36, 584, 585, 936 Štrubelj, Franc 21, 26–27, 29, 31, 36, 42–45, 96, 116, 141, 338, 582, 594, 601, 609, 613, Tomažič, po domače Matevževčev 235 620, 931 Tomažič, Emil 396 Štrukelj 570 Tomažič, France 618 Štrukelj, ravnatelj 334 Tomažič, Jože 497 Štrukelj, Stanko 370 Tomažič, Pinko 191 Štrukelj, Vinko 370 Tomažin, Franc 497 Štular, Franc 350, 390 Tomc, Alojzij 587, 935 Šturm, Artur 310, 316, 383, 435, 932 Tomc, Franc 180 Šubašič, Ivan 771, 799, 835, 933, 940 Tomc, Matija 468 Šuklje, Milan 395 Tomec, Ernest 713, 777, 870 Šuklje, Vladimir 63, 265, 440, 485, 877, 932 Tomic, Leopold 351, 355, 398, 936 Šuligoj, Stanko 502 Tomič, Franc 647 Šumi, France 45, 187, 247, 411, 607, 647 Tomič, Stane 647 Šumi, Nada 149 Tominec, Angelik 497, 937 Šumi, Peter 45, 607 Tominec, Roman 497, 938 Šušteršič, Ivan 243 Tomšič 536 1026 Kazalo oseb Tomšič, Tone 235, 939 U Tončič, Frane 502, 939 Učakar, Valerijan 674 Tonja, Ivan 940 Ude, Katarina 362 Topalović, Živko 99, 606, 618, 940 Ude, Lojze 20, 44–45, 69–73, 125, 173, 190, Torkar, Martin 20, 52, 549, 551, 554 298, 312–313, 367, 403, 588, 591, 592, Tornari, Gino 63, 67, 303, 647, 941 633–639, 942, 943 Tovornik, Jožef 188 Udovč, Jože 432 Toš, odvetniški pripravnik 184 Uiberrreither, Siegfried 246, 943 Töscher, Herbert 246 Ukmar, Jakob 575, 943–944 Trampuš, Milan 349, 390 Ulaga 432 Trampuž 243 Ulčakar, Gerhard 408 Trampuž, Vincencij 234, 238, 240 Ulčar, kovaški mojster 202 Tratnik, gospa 316, 445 Umek, Anton 388 Tratnik, Josip 35 Uranič 403 Tratnik, Tone 21, 95–96, 585, 595, 604, 608, Uranič, Anton 915 613–614, 631, 941 Uranič, Apolonija 242 Trdina 458 Uranjek, Ivana 188 Trdina, tajnik 468 Uratnik, Filip 290, 944 Trebižar, Andrej 507 Urbanc 233 Trebušak, Dušan 147 Urbanc, Jožef 549, 551 Trefalt 488 Urbanc, Peter 388 Trelc, Alojz 142 Urbančič, Anton 586, 612 Treven 377 Urbančič, Miljenko 100, 593, 617, 886, 911, 944 Trifunović, Miloš 968 Urbas, Miroslav 95, 503, 564, 586–587, 945 Triller, Mirko 590, 942 Urdih, višji stražnik 234 Trkov, Janez 569, 942 Urschitz, Fritz 269 Trnar, Janez 549 Uršič, Andrej 289, 311, 395, 485, 586–587, 664, Trnar, Joža 549 945 Trobentica 498 Ušeničnik, Aleš 496, 595, 946 Trontelj, Franc 179 Uzunović, Nikola 762, 968 Trop 107 Tršek, Jožef 188 V Truhlar, Karel 817 Vadnjal, Stane 397 Truman, Harry S. 869 Vajova 144 Tubej 552 Valant 224 Tumpej, Franc Marjanm536, 564 Valant, Franc 142 Tumpej, Marjan 338 Valant, Tone 176 Turk 497 Vanda 296 Turk, Josip 242, 254 Vanič, Franc 141 Turk, Jože 817 Varl, živinozdravnik 388 Turk, Rajko 564 Varoga, Alojzija 404 Turnšek, Maks 141 Vatovec, France 582 Kazalo oseb 1027 Vauhnik, Vladimir 57, 75, 308, 318, 435, 470– Virnikovi, Jezersko 268 471, 474, 477, 546, 656, 664, 708–709, Višnar 390, 456, 478 732, 778, 797, 845, 857, 868, 873, 882, 947, 995 Vizjak, Milko 78, 79, 377, 473, 482, 485, 492, 498, 952, 953 Vavček 151, 557 Vlasov, Andrej 343, 499, 953 Vavpotič Lado 147 Vodeb, Emil 966 Veber, Franc 188 Vodenikovi, Murence 183 Veber, France 568, 948 Vodišek, Ivanka 122 Veber, Joško (Jožko) 45, 607 Veble, Andrej 583, 948 Vodnik, Dora 219 Veble, Demetrij 35, 99, 358, 382, 400, 949 Vodnik, Janko 473 Velikonja 298, 321 Vodopiu, Marcel 270 Velikonja, Marija 119, 134, 136 Vodopivec, Janez 617 Velikonja, Narte 134, 235, 391, 713, 779, 949, Vodopivec, Josip 502 950 Vogelnik, Alois 142, 143 Velkavrh 393 Vogelnik, Ema 584 Velkavrh, Maria 468 Vogelnik, Gabrijela 149, 458–460, 462, 525, Venturini, Rosana 545, 546 584, 954 Verbic 231 Vogelnik, Lojze 149, 151, 176, 340, 448–450, 453, 455, 458, 460–463, 525, 584, 589, Verbic, Pavel 90, 100, 321, 359, 384, 395, 410, 648–649, 954 440, 468, 504, 533, 586, 604, 950 Vogelnik Johan 142 Verdnik, Fritz 498, 545, 950 Vogelnik, Stanislav 142 Verk, Karel 561, 951 Vogrič, Alojzij 96, 99, 502, 505–506, 538, 575, Verovšek, Jože 395 611, 630, 746, 860, 955 Vesel, Janez 304, 951 Vohinc, Milan 601 Vesel, Franc 809 Vojska 497 Vesenjak, Ivan 49, 583 Vojska, Jože 569, 955 Vetrovc, Jože 356, 399 Vokić, Ante 425, 432, 956 Vider, akademik 151 Vončina 344, 386 Viderger 408 Vončina, Oton 338, 956 Vidic 204, 445, 625 Vorh, odvetnik 590 Vidic, Ciril 625 Voršič, Alojzij 342, 350, 357, 586, 956, 957 Vidic, Franc 625 Voršič, Jože 20, 647, 956, 957 Vidic, Frančiška 185 Vostner, Matko 119, 128 Vidic, Joško (Josef) 449–451, 461, 589, 615 Vošnar, Pavel 74, 283, 301–303, 335, 364, 765, Vidic, Jože 117, 823 782, 958 Vidic, z Bleda 204 Vovk, Anton 874 Vidmar, Josip 298, 367, 951 Vovk, Franc 406 Vidmar, Meta 393, 396 Vračko, Edvard 336, 337, 370, 372, 959 Vidmar, Milan 395 Vrančič, Henrik 558, 958 Vilder (Wilder), Većeslav 619, 952 Vrankar, Vinko 242 Vilfan, Antonija 854 Vrčon, Branko 485, 488, 489, 491, 959 Vilfan, Josip 669, 723 Vrečar, Miha 254 1028 Kazalo oseb Vresnik, Antonija 188 Zadnikar 400 Vrhovec, Tone 147 Zagorc, Rudolf 408 Vrhunc 248, 415 Zajc, Drago 346, 748 Vršaj, Egidij 87, 530, 621, 649, 718, 728, 960 Zajc, Jadranka 392 Vrumec, Franc 188 Zajec, Marjan 63–64, 74, 86, 92–93, 95, 98–100, Vuga, Slavko 502 219, 265, 294–295, 302, 304, 314, 338, Vujčič 389 364, 440, 480, 482, 484, 489, 491–492, 494, 496, 499, 502, 506, 508–509, 513, Vuk, Stanko 748, 823, 915 537, 545, 558, 562, 564, 568, 570, 579, Vurnik (Wurnig), Anton 446, 451, 498, 560, 586–587, 596–598, 611–612, 647, 877, 960 963–964, 976 Vurnik, Ivan 247, 892 Zajiček, Jože 559 Vurnik, Ivan Nikolaj 247 Zakrajšek, Kazimir 682 Zalokar 297 W Zalokar, Alojz 342 Wagner, Rudolf 443, 794, 961 Zalokar, Ana 575 Wallner, Adolf 246, 535 Zalokar, Jakob 551 Wedenik 535 Zalokar, Jožef 217 Weilgony 419 Zalokar, Marko 575 Weimar 468 Zalokar, Miha 584, 589, 615 Weisenbach, Max 553–554 Zalokar, Vida 342 Weisovi 360 Zamejec 468 Weiss, Helmut 450 Zelen, Danilo 558, 964 Wendling 199 Zidar, Marjan 386 Wendling, Ivo 257 Zidarič, Boris 558 Wiederwohl, Eva 242–243 Ziherl, Joško 335 Wilson, G.W. 529 Zimmer 498 Windischer 468 Zlatnar, Milan 267 Winkler, Silverij (Veri) 101–102, 106–107, 112, Zlatnar, Peter 181 961–962 Zmrzel 151 Wohinz 183, 232 Zorrati 428, 431 Wolbang, Karel 324, 962 Zorc, carinik 393 Wollert, Heinrich 144, 147, 557 Zorc, Franc 408 Wolsegger, Ferdinand 351, 963 Zorec, Franc 678, 782 Wratschko, vodja krajevne skupine na Ptuju Zorman 571 273 Zorman, Alojz 189 Wut i, Stanko 528 Zorman, Moste 497 Wutzel, vodja okrožnega urada na Ptuju 273 Zovič, Slavko 962 Zrimšek, Anton 348, 355, 398 Z Zupan 457, 473, 560 Zabret, Franc 602 Zupan, Anton 582, 630 Zabret, Jože 239 Zupan, France 617, 630, 909 Zabukovec, Jože 268–269 Zupan, Marija 527 Kazalo oseb 1029 Zupan, Peter 224 568, 579, 580, 586, 587, 598, 604, 605, Zupan, Stanislav 297, 303–304, 310, 349, 390, 610, 611, 612, 616, 619, 648, 650, 651, 431, 438, 751, 787, 964 945, 967 Zupanc, Aleksander 852 Živković, Petar 345, 499, 583, 762, 820, 856, 967, 968 Zupanc, inženir 150 Žmitek, Blaž 552 Zupančič 560 Žnidar, Ivan 244 Zupančič, Pavle 346, 388 Žnidar Jernej (Peter) 246 Zupančič, Tone 346, 388 Žnidar, Jože 224 Zwit er, Zdravko 584 Žumer, Lojze 258 Žumer, Milan 703 Ž Žumer, Srečko 27, 582 Žabnikar, Ciril 202, 227 Župančič, Ana 122 Žagar, Janez 390 Župec, Franc 237, 243 Žagar, Stanko 220 Žužek, Franc 582, 969 Žakelj 230, 243 Žvokelj, Dominik 53–54, 98, 256, 272, 296, 299, Žakelj, dr. 468 313, 351, 407, 426, 442, 969 Žakelj, Filip 817 Žakelj, Jakob 418, 438, 445, 965 Žebot, Ciril 66, 80, 296, 316, 320–321, 328, 334, 338, 351, 354, 356, 362, 384, 416, 426, 440, 442, 448, 587, 617–618, 689, 726, 731, 864, 930, 950, 965 Žebot, Franjo 35 Žebot, Ivica 509 Žekar, Tine 497 Železnik 306 Železnik, Ignacij 354, 356, 398, 430, 966 Žemva, Mihael 334, 339, 966 Žerjal, Stanislav 334, 966 Žerjav, hčerka 227 Žibert, Marica 127 Židanek 235 Žilih, Jože 464 Žitko 107 Žitko, Lojze 497 Žitko, Stanislav 426, 442, 586, 966 Žitko, Vladimir 100 Žitnik, Marija 531 Žitnik, Peter 569 Žitnik, Rudolf 61, 74, 86, 93, 95–96, 117, 301– 303, 313, 337, 361, 395, 402, 415, 417, 439, 440, 474, 480, 491, 496, 506, 509, 510, 513, 528–531, 536–538, 547, 558, 1030 Seznam reproduciranega gradiva Seznam reproduciranega gradiva Naslovnica Albin Šmajd (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 32, 733) Podpis Albina Šmajda (SI AS 1931 RSNZ SRS, šk. 404) Uvod 3 Pred vhodom v nekdanjo Šmajdovo vilo v Radovljici (foto Š. Kojc) PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) 26–27 Vpis v Krstno matično knjigo župnije Kranj. Albin Šmajd, rojen in krščen 25. 2. 1904 (NŠAL 03909, Krstna knjiga Kranj, 1896–1909, leto 1904, št. 24) 28 Albin Šmajd (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, pag. 154) 30 Albin Šmajd, domnevno z ženo Marijo Šmajd (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 953) 32 Šmajdova vila v Radovljici s prvotnim vrtom, 1940 (Domoznanski arhiv Knjižnice Antona Tomaža Linharta Radovljica, 1940) 32 Reklama za odvetniško pisarno, Domoljub, 28. 3. 1934, str. 6 (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 34 Šmajd z družbo pred planinsko kočo v Kamniški Bistrici (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 953) 46 Hiša na Trdinovi 5 v Ljubljani, kjer sta v Ljubljani stanovala Albin in Marija Šmajd (foto Borut Jurca) 48 Osebna izkaznica Albina Šmajda izdana na ime Franca Legata (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 953) 49 Nekdanji sedež SLS na Miklošičevi 7 v Ljubljani (foto Borut Jurca) 60 Karel Novak (Wikipedia) 64 Škof Gregorij Rožman (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 31, 926) 66 Belgijska vojašnica pred drugo svetovno vojno (SI_ZAL_ LJU/0334, Fototeka) 70 Lojze Ude (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 79 Erwin Rösener odlikuje domobrance v Šentvidu pri Stični (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 30, 438) 85 Hotel Blaue Gans v Salzburgu danes (foto Tadeja Tominšek Čehulić) 101 Kavarna Nazionale v Trstu, razglednica 102 Kavarna Stel a Polare v Trstu, razglednica 108 Viale Miramare v Trstu, kjer je v času ugrabitve stanoval Albin Šmajd (foto Peter Verč) 108 Portret Albina Šmajda z očali (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 953) Seznam reproduciranega gradiva 1031 115 Poljanski nasip, kjer so bili nekdaj zapori OZNE oziroma Uprave državne varnosti (foto Borut Jurca) Marija Šmajd – ŽIVLJENJSKA SOPOTNICA dr. Albina Šmajda 120–121 Vpis Marije Hafner v Krstno knjigo Kranj (NŠAL 03908, Krstna knjiga Kranj, 1880–1896, leto 1889, št. 67) 122 Gradnja Šmajdove vile v Radovljici (Domoznanski arhiv Knjižnice Antona Tomaža Linharta Radovljica, 10. 11. 1939) 124 Pismo Marije Šmajd Albinu Šmajdu leta 1941 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, Dnevnik, šk. 932, pag. 2116) 128 Sodba ljubljanskega okrožnega sodišča proti Matku Vostnerju in soobtoženim (SI_ZAL_ LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, serija 9, šk. 373, Sodba Ko 484/46) 131–133 Zagovor Marije Šmajd pred sodiščem (SI_ZAL_ LJU/0085, Okrožno sodišče Ljubljana, serija 9, šk. 373, Sodba Ko 484/46) DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) 146 Izrezek iz časopisa Jutro, 20. oktobra 1941: Dvajset smrtnih obsodb na Gorenjskem (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1635) 168 Letak OF: poziv izvršnega odbora Osvobodilne fronte na protestno akcijo proti okupatorju 29. oktobra 1941 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1643) 174 Letak OF: Živela osvobodilna fronta slovenskega naroda (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1647) 175 Izrezek iz časopisa, 30. oktobra 1941: uradni razglas o predpisih za promet in gostinske obrate (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1648) 178 Dovoljenje za prosto gibanje po 21. uri, (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, šk. 932, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1651) 186 Letak OF: poziv izvršnega odbora Osvobodilne fronte za protestno akcijo proti okupatorju 1. decembra 1941 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1657) 192 Izrezek iz časopisa: članek o smrtni obsodbi Jožeta Mihelčiča, 6. decembra 1941 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1662) 195 Izrezek iz časopisa Jutro, 19. decembra 1941: objava sodbe vojaškega sodišča (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1664) 206 Izrezek iz časopisa Slovenec, 8. decembra 1941: obvestilo Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino o likvidaciji premoženja na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1677) 208 Letak OF: Slava padlim narodnim junakom (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1678–1679) 1032 Seznam reproduciranega gradiva 210–213 Razglas Friedricha Rainerja v nemškem jeziku (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1681–1682) 225 Izrezek iz časopisa Slovenec, 7. februarja 1942: Odredba o gibanju prebivalstva v Ljubljanski pokrajini (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1691) 225 Letak OF (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1693) 228 Izrezek iz časopisa Il Piccolo: članek z naslovom Smrtna obsodba vojaškega sodišča v Ljubljani (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1695) 236 Propagandni listki Osvobodilne fronte (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1704) 250 Izrezek iz časopisa Jutro, 22. februarja 1942: zapisa v spomin Avgustu Praprotniku in Silvinu Sardenku (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1722) 251 Izrezka iz časopisa Jutro, 22. februarja 1942: članek o nastanku Gorice, članek o umoru Avgusta Praprotnika (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1723–1724) 252 Izrezek iz časopisa Slovenec, 22. februarja 1942: zapis v spomin Alojziju Merharju (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1725) 253 Izrezek iz časopisa Slovenec, 22. februarja 1942: članek o umoru Avgusta Praprotnika (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1726) 259 Zapisi med 24. junijem in 1. julijem 1942 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1154) 315 Zapisi med 2. in 9. septembrom 1943 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1265) 447 Koledarček, marec–junij 1944 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik) 466 Zapisi med 17. in 23. septembrom 1944 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1896) 500–501 Zapis 27. februarja 1945 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1956–1957) 516 Izrezek iz časopisa: program prve prireditve Slovenske domobranske legije (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 1334) 517–519 Začasni potni list, 1944 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 2120) 520 Potrdilo o odvzemu sablje, 16. aprila 1941 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 2139) 521 Prošnja za razgovor, 1. marca 1942 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 2141) 522 Osebna izkaznica Albina Šmajda, 1942 (SI AS 1931, RSNZ SRS, Podfond Ostanki meščanskih strank, ZA 600–20, Arhiv dr. Šmajda, šk. 932, Dnevnik, pag. 2142) Seznam reproduciranega gradiva 1033 OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin (1946) 576 Obrazec Ozne za osebni dosje Albina Šmajda (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, pag. 34–36) 577–578 Del zapisnikov iz zaslišanj Albina Šmajda s strani uslužbencev Ozne (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, pag. 91 in 95) 640–641 Prepustnica za gibanje po Ljubljanski pokrajini, 1942 (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, pag. 149–150) 642–643 Prepustnica za gibanje po Ljubljanski pokrajini, 1943 (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, pag. 151–157) 644 Dovoljenje 11. armadnega zbora za potovanja v Ljubljano, 1943 (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, pag. 158–159) 645 Dovoljenje 11. armadnega zbora za gibanje v času policijske ure in nošnjo pištole, 14. oktobra 1942 (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 404, Osebni dosje Šmajd dr. Albin, pag. 160) BIOGRAFIJE 653 Juro Adlešič (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 654 Ivan Ahčin (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca: iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 658 Jaka Avšič (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./898) 659 Ferdinand Babnik (Saje, Franček. Belogardizem. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1952) 660 Pietro Badoglio (Getty Images.it) 661 Stojan Bajič (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 662 Franc Bajlec (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 663 Marko Bajuk (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 665 Jože Basaj (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 666 Aleš Bebler (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./125) 669 Engelbert Besednjak (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 670 Ladislav Bevc (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 671 Mirko Bitenc (SI AS 1914, Četniško poveljstvo za Slovenijo, šk. 2, p. e. 43) 673 Stanko Bitenc (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 31, 662) 673 Josip Bitežnik (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 679 Fran Bradač (Slovenska biografija.si) 680 Anton Brecelj (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 680 Bogdan Brecelj (SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 4487) 681 Marijan Brecelj (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./96) 682 Hugo Bren (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 686 Stanko Cajnkar (Slovenska biografija.si) 687 Izidor Cankar (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 691 Albin Cerkvenik (Sistory.si) 694 Lavo Čermelj (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./877) 695 Ivo Česnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 1034 Seznam reproduciranega gradiva 696 Ivan Marija Čok (Slovenska biografija.si) 697 Henrik Čopič (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 698 Milan Čopič (Slovenska biografija.si) 699 Alfonz Čuk (Slovenska biografija.si) 700 Miodrag Damjanović (Wikipedia) 701 Janko Debeljak (Saje, Franček. Belogardizem. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1952) 702 Tine Debeljak (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 703 Juraj Demetrović (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 706 Momčilo Djujić (Wikipedia) 707 Ivan Dolenec (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 708 Anton Dolinar (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 710 Clemens Druschke (Prosen, Majo. Videl sem ga prav od blizu – Druschkeja namreč, tega, med nemško okupacijo in za vse večne čase zagotovo najbolj osovraženega in krutega jeseniškega gestapovca. Knjižnica A. T. Linharta Radovljica, 2. 12. 2015) 711 Anton Duhovnik (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, šk. 66) 712 Lambert Ehrlich (Pust, Anton, Reven, Zdenko, Slapšak, Božidar (ur.). Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki. Celje: Mohorjeva družba, 1995) 714 Fanouš Emmer (Nova Slovenska zaveza, št. 66) 715 Tone Fajfar (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./184) 718 Milan Finec (Twit er, Miran7777) 719 Fran Saleški Finžgar (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 720 Franc Frakelj (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 1090) 723 Boris Furlan (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 577) 725 Franc Gabrovšek (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 726 Mirko Geratič (Nova Slovenska zaveza, št. 80) 727 Franc Glavač (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, šk. 66) 728 Odilo Globočnik (Bundesarchiv – Bilddatenbank.de) 729 Andrej Glušič (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 490) 730 Jožef Godina (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, P) 732 Jože Golec (Podbersič Renato, Pohaba resnice, Reporter, 8. 4. 2015) 733 Adolf Golia (Picryl.com) 733 Franja Golob (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 735 Henrik Goričan (Nadškofijski arhiv Ljubljana, Boj proti veri in cerkvi) 736 Andrej Gosar (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 739 Emilio Grazioli (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 740 Alojzij Grebenc (Ognjišče.si) 743 Janez Grum (Družina.si) 744 Lovro Hacin (Wikipedia) 746 Franc Heinrihar (Geni.com) 748 Vidko Hlaj (SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 4889) Seznam reproduciranega gradiva 1035 751 Ignacij Hren (Vidovič Miklavčič, Anka. Iz mozaika preteklosti občine Vrhnika v letih 1929– 1941. Upravna ureditev, prebivalstvo, kulturni dogodki in gospodarstvo. Vrhnika: Muzejsko društvo Vrhnika, 2007) 752 Alojzij Hrovat (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 753 Lojze Ilija (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 754 Albert Ilovar (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 29, 489) 756 Janez Janež (Wikipedia) 756 Evgen Jarc (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 757 Janko Jarc (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 758 Mirko Javornik (Javornik, Mirko. Srečanja z nepoznanimi. Knjiga o potih in ljudeh. Ljubljana: Delavska založba, 1934) 759 Celestin Jelenc (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 760 Nikolaj Jeločnik (Nova Slovenska zaveza, št. 11) 761 Dobroslav Jevdjević (Wikipedia) 764 Ivo Juvančič (Katoliška cerkev.si) 767 Zdravko Kalan (Družina.si) 769 Vladimir Kante (Vidic, Jože. Po sledovih črne roke. Ljubljana: Borec, 1975) 771 Edvard Kardelj (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./20) 772 Leopold Kemperle (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 773 Ivo Kermavner (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 775 Boris Kidrič (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./26) 776 Zdenka Kidrič (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./81) 776 Jaroslav Kikelj (Pust, Anton, Reven, Zdenko, Slapšak, Božidar (ur.). Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki. Celje: Mohorjeva družba, 1995) 778 Anton Klinar (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 29, 498) 779 France Koblar (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 780 Edvard Kocbek (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./130) 781 Stanko Kociper (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 32, 510) 782 Franc Kogovšek (SI AS 1775, Poveljstvo 11. armadnega zbora, šk. 750) 783 Anton Kokalj (Nova slovenska zaveza, št. 29) 784 Riko Kolenc (SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 4158) 784 Ludvik Kolman (Nova Slovenska zaveza, št. 8) 786 Milan Komar (Philosophia.si) 788 Danilo Koprivica (Borštnik, Pavle. Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998) 789 Anton Korošec (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, P) 790 Milko Kos (Slovenska akademija znanosti in umetnosti.si) 792 Franc Kotnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 793 Janko Kotnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 794 Janko Kralj (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 795 Albert Kramer (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 796 Marko Kranjc (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 1036 Seznam reproduciranega gradiva 797 Milan Kranjc (Mlakar, Boris. Slovensko domobranstvo: 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. Ljubljana: Slovenska matica, 2003) 798 Janko Kregar (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 29, 497) 799 Miha Krek (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 800 France Kremžar (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 800 Franc Krener (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 29, 496) 801 Jovanka Krištof (SI AS 229, Ministrstvo za ljudsko zdravstvo Ljudske Republike Slovenije, šk. P36) 802 Jože Krivec (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 803 Peter Križaj (Twit er, Miran7777) 804 Andrej Križman (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, P) 805 Anton Krošl (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 806 Jože Krošl (Kreačič, Goranka. Pričevanja: brata Jože in dr. Anton Krošl. Zgodovinski časopis, 66, 2012, št. 1–2, str. 164–210) 808 Alojzij Kuhar (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 808 Lovro Kuhar (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./33) 810 Franc Kulovec (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 811 Metod Kumelj (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 575) 814 Božidar Lavrič (Slovenska akademija znanosti in umetnosti – sazu.si) 815 Jože Lavrič (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 816 Ivan Lavrih (SI AS 1775, Poveljstvo 11. armadnega zbora, šk. 750.) 818 Josip Lesjak (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 29, 495) 818 Josip Leskovar (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 821 Dragotin Lončar (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 822 Ivan Lovrenčič (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 824 Franc Ksaver Lukman (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 826 Janko Mačkovšek (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 827 Stanko Majcen (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 829 France Malovrh (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, P) 831 Janez Marn (Nova slovenska zaveza, št. 67) 833 Ivan Martelanc (Jenkirbyhistory.getarchive.net) 835 Drago Marušič (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 836 Jakob Mavec (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 32, 744) 838 Vitko Mejač (Jan, Ivan. Korenine zla: Odstrte zavese I. Ljubljana: samozaložba, 1995) 839 Leopoldina Mekina (Tršan, Lojz. Razbitje OF in partije v Ljubljani. Viri 10. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1996, str. 14–69) 840 Jože Melaher (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 842 Valentin Meršol (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) Seznam reproduciranega gradiva 1037 845 Vladimir Miselj (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 846 Manja Mlejnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 847 Ivan Mohorič (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 847 Jakob Mohorič (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 849 Ivan Mrak (Visit Ljubljana.com) 850 Anton Mrkun (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, šk. 67) 853 Črtomir Nagode (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 585) 854 Marko Natlačen (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 857 Karel Novak (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 32, 827) 861 Roman Pahor (Primorske.si) 864 Anton Perne (Sistory.si) 865 Ivo Peršuh (Nova slovenska zaveza, št. 65) 866 Pavel Pestotnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 868 Ernest Peterlin (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 32, 828) 871 Metod Pirc (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 573) 872 Otmar Pirkmajer (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 874 Tone Polda (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 876 Miha Potočnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 877 Avgust Praprotnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 879 Ljuba Prenner (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 880 Anton Prešeren (Ognjišče.si) 881 Ivan Prezelj (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 29, 452) 883 Ivan Prijatelj (Svobodna Slovenija.com.ar) 884 Dinko Puc (Wikipedia) 886 Ludvik Puš (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 888 Friedrich Rainer (Österreichische Nationalbibliothek – onb.digital) 890 Avguštin Reisman (Bistričan.si) 891 Bogumil Remec (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 893 Josip Režek (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 894 Mitja Ribičič (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./52) 896 Mario Robot i (Ferenc, Tone. Fašisti brez krinke: dokumenti 1941–1942. Maribor: Obzorja, 1987) 898 Erwin Rösener (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 898 Fran Roš (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 899 Zdenko Roter (SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 4321) 900 Gregorij Rožman (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, šk. 59) 901 Leon Rupnik (Kladnik Tomaž. Slovenska partizanska in domobranska vojska od ustanovitve do konca 2. svetovne vojne. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Vojaški muzej slovenske vojske, Defensor d.o.o., 2006) 903 Vuk Rupnik (Kladnik Tomaž. Slovenska partizanska in domobranska vojska od ustanovitve do konca 2. svetovne vojne. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Vojaški muzej slovenske vojske, Defensor d.o.o., 2006) 1038 Seznam reproduciranega gradiva 903 Josip Rus (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 904 Josip Rustja (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 906 Franc Schaubach (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 907 Dušan Sernec (Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana: Nova revija, 1999) 910 Franc Slapar (Jan, Ivan. Korenine zla: Odstrte zavese I. Ljubljana: samozaložba, 1995) 910 Ivan Slokar (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 911 Rudolf Smersu (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 912 Franc Smodej (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 913 Franc Snoj (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 570) 914 Janko Soklič (Vidic, Jože. Po sledovih črne roke. Ljubljana: Borec, 1975) 916 Aleš Stanovnik (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 917 Ivan Stanovnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 918 Janez Stanovnik (SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 4510) 918 Miloš Stare (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 919 Marjan Sterniša (Borštnik, Pavle. Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998) 921 Anton Sušnik (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 921 Dejan Suvajdžić (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 29, 482) 922 Vladimir Svetina (SI AS 1589/IV, Centralni komite zveze komunistov Slovenije, šk. 4479) 923 Severin Šali (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 925 Anton Šinkar (Pust, Anton, Reven, Zdenko, Slapšak, Božidar (ur.). Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki. Celje: Mohorjeva družba, 1995) 925 Matija Škerbec (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, P) 927 Karel Škulj (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, P) 928 Jakob Šolar (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, P) 931 Franc Štrubelj (SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 3669) 932 Vladimir Šuklje (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 935 Joško Tischler (Vzajemnost.si) 936 Matej Tomazin (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 107, P) 937 Angelik Tominec (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 938 Roman Tominec (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 939 Tone Tomšič (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./67) 941 Tone Tratnik (SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 3702) 942 Lojze Ude (SI AS 1193, Ude Lojze, šk. 1, ovoj 6) 945 Andrej Uršič (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 947 Vladimir Vauhnik (Obrazi slovenskih pokrajin.si) 948 Andrej Veble (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 949 Narte Velikonja (Slovenska biografija.si) Seznam reproduciranega gradiva 1039 951 Josip Vidmar (SI AS 1549, Zbirka fotografij Zgodovinskega arhiva CK ZKS, I./70) 952 Milko Vizjak (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, šk. 29, 446) 954 Alojz in Gabrijela Vogelnik (Nova slovenska zaveza. št.72) 957 Alojzij Voršič (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 959 Pavel Vošnar (Borštnik, Pavle. Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998) 961 Veri Winkler (SI AS 1589/IV, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 3745) 962 Karel Wolbang (Nova slovenska zaveza, št. 41) 963 Marjan Zajec (Razdrih, Andrej, Premzl, Primož (ur.), Slavni slovenski pravdarji: slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018) 965 Ciril Žebot (Digitalna knjižnica Slovenije – dlib.si) 968 Franc Župec (Družina.si) IV Seznam reproduciranega gradiva Objava dnevnika in drugega gradiva, ki je ostalo po Albinu Šmajdu, je pomemben doprinos za nadaljnje raziskovanje druge svetovne vojne na Slovenskem. Treba pa je to Šmajdovo »ostalino« ali zapuščino razumeti in jo predstavljati brez ideoloških in političnih namer. Dnevnik in celotno gradivo, ki ga je ustvaril Šmajd, je predvsem zgodovinski vir, ki bo dopolnil vedenje o dogajanju v času druge svetovne vojne pri nas. Objavo je treba razumeti predvsem, če ne kar izključno, kot prispevek zgodovinopisja oziroma prispevek zgodovinopisju in ne kot ideološko orožje. Zgodovinski vir, kar je z objavo, zlasti takšno, kot jo je pripravil Arhiv Republike Slovenije, postala tudi zapuščina Albina Šmajda, ima predvsem znanstven namen. dr. Zdenko Čepič Uredniki so opravili izvrstno delo, ki pomeni nov pomemben kamenček v mozaiku razumevanja zapletenega dogajanja in osebnih izbir med okupacijo, revolucijo, protirevolucijo in kolaboracijo na Slovenskem. Poleg tega knjiga dopolnjuje poznavanje tragičnih dogodkov med drugo svetovno vojno in hkrati izpostavlja protagonista, intelektualca in organizatorja, čigar delovanje v tistem času je v desetletjih skoraj popolnoma prekril prah pozabe. dr. Renato Podbersič ml. ISBN: 978-961-6638-42-5 9 789616 638425 Document Outline Knjigi na pot Zahvale Predgovor Dr. Albin Šmajd in arhivsko gradivo v fondu SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije Dr. Albin Šmajd v arhivu Studia slovenica Osebni dosje dr. Albina Šmajda v fondu SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije O transkripciji in metodi dela PRAVNIK IN POLITIK dr. Albin Šmajd (1904–1946?) Pred vojno in okupacijo Dr. Albin Šmajd v času vojne in okupacije Po koncu druge svetovne vojne ŽIVLJENJSKA SOPOTNICAdr. Albina Šmajda DNEVNIK dr. Albina Šmajda (1941–1946) Zvezek, 9. oktober 1941–18. april 1942 (pag. 1627–1727) Ovojnica I., leto 1942 (pag. 1146–1774) Ovojnica II., leto 1943 (pag. 1230–1867) Ovojnica III., leto 1944–1945 (pag. 1341–1953) Ovojnica IV., leto 1945 (pag. 1956–1970, 1109–1135) Ovojnica V., Osebni dokumenti in osebna korespondenca (pag. 2120, 2139, 2141, 2142, 2113, 2118) Zvezek, 1. december 1945–2. februar 1946 (iz arhiva Studia slovenica) OSEBNI DOSJE Šmajd dr. Albin Biografije Kratice in okrajšave bibliografskih enot v poglavju Biografije Viri in literatura Kratice in okrajšave Kazalo oseb Seznam reproduciranega gradiva _GoBack OpenAt _GoBack _GoBack