Za poduk in kratek čas. Čuden par bočkorov ali šolnjev. II. Drugo jutro izide ogledovat ee po meatu, nebi li 86 dalo kaj pra7 po ceni kupiti, poznej pa drago prodati. Ra7no ta dan ribili so neki ribiči, in ko nastavijo mrežo kraj Abu-Eaaemovega hrama, očutijo naenkiat 7 njej nekaj silno težkega. Izvlečejo mrežo, in mamica jih spopadne, ko zagledajo, 8emur se nikdar niso nadali, — AbuKasem-Taniburo7e bočkore, ki so se svojimi cveki 7 mrežo zamotali. Strašno razdraženi 6ez tako ribo, počnejo grozno psovati in preklinjati. Eouečno nje popadnejo pa bajd ž njimi skoz Tamburova okna, in na nesrečo zadenejo 7 največe kristalne steklenice, nemilostivo razbijejo jib na sto kosov, rožna 7oda pa se razlije in razteče do kaplje. Eako je bilo starcu pri srcu, ko je Z7e6er domu prišedši stopil 7 87ojo sobo, opazil polomljena okna, razdrobljene krasne steklenice, dragoceno dišcčo 7odo razlito, in ared faiie nesrečne avoje stare bočkore! Zgrabi se za kalpak, vrže ga z glavc na tla, počne 86 po prsih tolči, trgati in pipati brado in lase, in tako javkati in nevoljevati, da ao sosedi pritekli gledat, kaj se je dogodilo. U7ide7Ži to prikazen, 8udijo se, in kakor je to pri takib okoljnostih navadno, tudi smejejo. Eo pa so se do sitega nasmejali, in resnobno 0 tem dogodku razmialje^ati počeli, aprevideli 80 7si, da se s temi šolnji ni šaliti, in da mora nekak nečisti dnb 7 njih tičati in ž njimi ravnati. Ha! reče naposled nek stari hodža ali molec, to je upra7 ono, kar sem jaz nekdaj 7 nekoj braminBkoj (bramini so paganski 87etci v Indiji) knjigi 6ital, da se 7 haljine, ktere se od7e8 dolgo nosijo, aevlazi duša kakega hadobnega 6I07eka, in da se one tako po^ampirijo (nz7tlr8ijo). To je pač rea! re6ejo 7ai soglasno, pa kaj bi druga bilo? Tu ni druge ponioči ko: aolnji morajo se dobro posnšiti, potem sežgati in pepel, kedar od juterne strani 7eter 7le6e, razvejati. Zdaj jih 7zame siromašni etarec, pogleduje jib solznatim okom, in dvomljivo z gla70 mabaje dene nje na strebo proti solncu, da bi ae najpoprej tam dobro osušili. Drngi den zbere se sosedska deca in začnejo se pod onoj strehoj igrati. V upra7 tistoj dobi piibežala ata tudi dva uiačaka, stirja^ata in kavsata se po strebi, porineta na zadnje šolnja raz strebe, in ta padneta dvema dečkoma na glavo in hudo ranita. Dečka za6neta se dreti in jokati, o8etje pribežijo, poberejo šolnje in de8ka s ki-7avima glavaina, in grejo h kadiju na tožbo. Eadija dade posestnika šolnje? k sebe dozvati, in pita ga z grozo^itnim glasom: ,,Poznai ti to grdobno poša8t?" Ah gorje mi! Poznam njo, da se Bog usmili! Eaj pa tnkaj delajo ti nesiečni solnji ? odgo^ori žalostnim glasom. V kratkem da rečeino : tudi zdaj reiil se je batin s težkimi denarji, šolnje pa — je dobil nazaj. Da bi se vendar enkrat znebil 7seb nadlog in neprilik, zamota jib 7 nekake cunje, povije culo z 7ožjem, in ko se je zmračilo, odide 7 87oj 7rt, in nje zakopa globoko 7 zemljo. Nekdo od sosedatva pa ga je zapazil pri tem delu, in misleč da si je Abu-Easem Bog v6 kaj dragocenega skril, ukrade se 7 noči prek plota, izkopa calo, zasiplje jamo, poravna zemljo in odide s tajnim zakladom. Eo pa je doma culo komaj živ razvezal, opazi, kako se je opekel, Z7eže to gnjusobo zopet in 7rže njo 7 skri^en jarek, 7 kteri 80 mestne pomije vlivali. Nekoliko dni poteni bila je silna ploba, in rečena cula obtiči 7 jarku, okoli nje nakupi se blata, jarek ae zapše, voda se zajezi in vdere 7 kleti iu pivnice, in tako mnogim 7eliko škode napravi. Pozovejo se zidarji, da pregledajo in očiatijo jarek, pa da presodijo in rečejo, kaj je uzrok, da se je bil zaphal. Pri tej priliki uajdejo med drugoj nečistočoj tudi taisti zamotljaj in ga odnesejo kadiji, ki ga da razvozlati in hajd po Abu-Kasem-Tambura. Eoža 86 mu je ježila, ko je 78topil 7 sodnijo in zapazil 87oje bočkore. Hudirjev človek! zadere se kadija nad njim, reci, kajti prav za prav na meravaš 8 teini bočkori? Zdaj moraš toliko škode plačati. . . . Gaatiti kadija! odgovori Abn Kasem, zdaj že vidim, da s temi šolnji nekaj ni 7 redu, ker 80 tudi od ondot izišli, kder sem jih bil zakopal. Vse bom pla6al in pretrpel, kaj koder pravičen sod izreče in mi odsodi, samo edino to proaim: reši me za božjo 70IJ0 te nesrečne pošasti. Oslobodi me od teh mojib naj7e6ib sovražniko7 in ne da^aj mi jib ve6 nazaj. Kadija se sam ni mogel ubraniti smehu, in ko je Abu-Easem 780 škodo poravnal, dade one čudne hočkore nekam odnesti, njemu pa svetiije: naj od zdaj ne nosi 7e8 pre od^ise dolgo starih šolnje? ! Jožef Žitek. Smešničar 40. Leta 1848. raznesel 86 je glas po cesarstvu, da so narodi dobili konatitucijo. Kaj je to, popraševalo je inlado in ataro ? Vprašavajo8im kmetom je 7 Sa^injskej dolini nek grajš6inski gospod reč tako razložil: ,,glejte, dobili smo konštitncijo, to se reče: do sedaj je bil vsak kuiet pes, zanaprej smo pa 7si — nglih". J. 0.