tnserati se sprejemajo in veiji tristopna vrsta:
9 kr., če se tiska lkrat,
lv	o
» o n n - II
II II n n 3 M
Pri večkratnem tisKanji se «ena primerno zmanjša,
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo
Naroönino prejema opravnistvo administracija) in ek»pedicija i H Starem trgu h. št. 16

Političen list za slovenski aarofl.
Po pošti	prejemsn velja:
Za celo leto	, . 10	gl. —	kr.
sa pol leta	. . 5	., —	,t
ta četrt leta	2 50 ,,
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 g|. 40 br. ta pol leta . . 4 „ 20 ,, ta četrt leta . . 2 „ 10 „ V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto,
Vredništvo je na Bregu hi
štev. 190.
Izhaja po trikrat na teden in aic v torek, četrtek in soboto.
Nove premembe pri političnih \radih.
Ni še dolgo tegu, kar so se za politične posle vstanovila sedanja okrajna glavarstva, ki pa za ljudstvo niso posebno vgodna. Ker so okraji jako razširjeni, imajo namreč nekteri ljudje do okrajnega glavarstva jako daltč in vsaka malenkost, ki se mora rešiti pri okrajnem glavarstvu, stane jih veliko časa in denarja. Pa tudi gledč poslovanja reč ni tako lahka, kakor si jo domišljujejo njeni vstano-vitelji. Ker se namreč delokrog političnih vra-dov čedalje bolj razširja in človek brez njihovega dovoljenja že skoraj ne sme ganiti ne roke ne noge, nakupičilo se je toliko posla, da mu sedanja okrajna glavarstva ne morejo kaj. Zlasti je javna varnost v večih okrajih jako pomanjkljiva, kar bi se dalo odpraviti, če bi se politični vradniki tako razdelili, da bi ne bivali vsi pri okrajnem glavarstvu. To je poslanca Güllericha in tovariše njegove pripravilo, da so v državnem zboru stavil* predlog, da naj vlada k dosedanji postavi (od 19. maja 1868) osnuje nektere dostavke in jih zbornici predloži v pretres. Nadejajo se, da bodo potem tudi deželni zbori v marsikteri zadevi premenili občinski red, zlasti nektere okrajno policijske določbe, vsled kterih jim bode mogoče bolje skrbeti za varnost življenja in posestva.
Ta predlog se je v državnem zboru obravnaval 11. t. m. iu mnogo poslancev se je oglasilo za besedo; a ker tej žalostni prikazni niso šli do korenine, tudi niso mogli nasveto vati pravih pripomočkov, po kterih bi se odpravila. Baron Zchok je trdil, da omenjena nezgoda pride od tod, ker sta državna- in samouprava ločeni in meni, da bode bolje, če se v vsakem sodnijskem okraju vstanovi nekaka upravna vradnija, ki bi imela namesto srenj
skrbeti za krajno policijo in opravljati tudi posle dosedanjih političnih vradov in notari-jatov. Skupščina veljavnih mož bi vse potrebščine pretresala, ua čelu pa naj bi jej bil od vlade postavljen in plačevan oskrbnik, ki bi bil nekak srednik med vlado in občinstvom. Sedanje občine naj bi ostale pa oskrbovale le občinsko premoženje. Giskra pravi, da to bi zmešnjavo še bolj pomnožilo, grofu T h umu pa se najbolje zdi, da bi se zopet vstanovili komisarji, kakoršni so bili pred I. 1850.
Ediuo pravo je, kakor vselej, zadel naš vrli Ilerman, ki je v izvrstnem svojem govoru dokazoval, da vir vseh teh nepriličnosti je državna centralizacija iu da toliko časa ne bo bolje, dokler se deželam ne dovoli, da zadeve svoje opravljajo same. Upamo, da bralcem svojim, zlasti tistim, ki nemški ne umejo, vstrežemo, ako jim podamo jedrnati govor Hermanov:
,.Jaz ne zagovarjam in ne zahtevam državne pomoči, kakor moja predgovornika, ampak lastno delovanje, dežel in bodem tedaj prišel do vse drugačnih sklepov in nasledkov. Neprecenljiv dar za svobodoljubne državljane, pravijo, je samovlada; pa s to pohvalo avtonomije bi se le strinjal, če bi se ne zahtevalo, da naj kmet opravlja posel vradnikov, ampak če bi se šlo nekoliko dalje, da naj se dežele vladajo same. Državi gospostvo, deželam pa samovlada, to zahtevata red in pravica. O politični upravi dežel in o vrav-nanji njihovih gosposk bi prav za prav ne bilo treba tukaj govoriti, ker one po pravici niso zadeve državne, ampak deželne. Država tudi ni zmožna koristno premeuiti politične uprave, in je brez sile tudi ue more, ker se posvojili enoličnih postavah ne more ozirati na razne zadeve raznih dežel, in ker bi se morale vsled te premembe ob enem premeniti premnoge
občinske in druge od deželnih zborov sklenjene postave, kterih pa deželni zbori ne bodo spremenili, da bi država še bolj centralizirala. Ni tedaj pričakovati, da bi deželni zbori nasveto-vanim političnim ekspozituram, dokler so one državne gosposke, izdali deželno avtonomijo, kakor predlog hoče. Ni potreba, da bi se država vtikala; potrebno pa je, da država sebe in svojo sistemo popravi, in deželam prepusti, da se po svojih okolščinah in zadevah vrav-najo in žive po svoje.
Vspeh njene uprave je premajhen, da bi dežele še za naprej in za vselej svojo osodo pustile v njenih rokah; država je brez pravega pooblastila dosedaj oskrbovala kraljestva in dežele, ter brez vednosti deželnih zborov in za njihovimi hrbti drago osnovo za osnovo vpeljevala in naposled nič druzega ne dosegla, kakor upravno zmešnjavo, strašanski kup go-sposk in postav, in bode število spridenih svojih poskušenj gotovo pomnožila, če zopet organizira.
Državi se imamo zahvaliti za vničenje občin po deželah (veselost) in za javno nevarnost, za drago zmešnjavo v ljudskem šolstvu in za popačenje nravnosti, za skaljeni verski in narodni mir. Kratko, za svoj gospodarski in nravni zahod se imajo dežele edino le zahvaliti državi, dunajskemu vladanju, tako da se sme po pravici reči, da vse naše trpljenje prihaja le z Dunaja. (Veselost na levi.)
Vrh tega pa države, ki se v vse vtika, pa tudi vse spridi, prav za prav še ni. Mi nimamo nobene avstrijske države, ampak le zvezo posameznih držav, cesarstvo. Vsaj poznate pismo, po kterem so se dežele habsburške zedinile v eno celoto in v kterem je vedno le govorjenje o državah avstrijskih. Na kaj se opirajo vladarske pravice dinastije, če ne ua dvestransko pogodbo, ki se pragmatična
Vzor pravega katolika in rodoljuba.
X.
Zapuščale so ga že polagoma telesne in duševne moči. K temu doživel je še veliko žalost: videti svoje prijatelje in privrženike se v dva nasprotna tabora deliti, in kar ga je še hujše žalilo, bila je strašna lakota, ki je razsajala po celej deželi. Da poprosi vlado nujne podpore, poda se dne 26. januarija 1847 v parlament. Bilo mu ni odločeno, da se povrne srečno v svojo domovino. Vse njegovo prizadevanje, da bi vlada 16 milijonov posodila irskim železniškim društvom, in tako ubogim k zaslužku pripomagala, bilo je za-stouj. Kmalo potem raznesla se je po Londonu novica: O'Connell je umrl. Ni še bil celo mrtev, a bolehal je nevarno, in je bil celo potrt. Zdravniki so mu svetovali, naj se preseli v južne kraje. Želel je sam prisrčno: potovati v sredino katoliškega sveta. V Rimu,
pri nogah sv. Očeta, še le pred kratkim izvoljenega Pija IX. upal je skleniti svoje življenje, ktero je bilo neprenehoma službi katoliške cerkve posvečeno. Zapustil je 21. marcija Anglijo in odveslal na Francosko. Povsodi je bil navdušeno in sijajno sprejet. Montalem-bert ga je v Parizu v pričo tamošnjih katolikov tako le nagovoril:
„Vaša slava ni le irska, nego katoliška. Kjerkoli počenjajo katoliki: vaditi se v državljanskih krepostih in posvečevati se boju za državljanske pravice, to je vaše delo. Kjerkoli se osvobodi sveta vera sužnosti, v ktero jo je vrsta mnogih rodov postavila, tam se ima razve Boga Vam zahvaliti. Naj Vas ta misel okrepča, oživi v bolezni, tolaži v žalosti, ki sedaj vaše domoljubno srce premaguje. Srčne želje francoskih katolikov Vas spremljajo na Vašem potovanji v Rim. Na dan Vašega prihoda do Pija IX., na dan, ko bode naj veči in naj slavnejši katolik našega časa pred nogami papeževimi klečal, ki vzbuja naj sijaj-
nejše čase svetu cerkve v našem spominu — na ta dan bode v istini znamenit trenutek nastopil v zgodovini našega časa. Ako ima v tem trenutku naj višega vzradovanja Vaše srce še kakšen prostor za misel razve Rima in Irske, potem spominjajte se nas; ljubezen, spoštovanje in vdanost francoskih katolikov do poglavarja sv. cerkve ne morejo nikakor bolje izražena biti, nego z ustmi katoliškega osvoboditelja Irske." O'Connell je ginjen odgovoril: „Bolezen in ginljivost mi zapirate usta. Ni mi mogoče izraziti, kar čutim; a ravno kar slišaue besede smatram kot edno naj zna-menitejših dejanj svojega življenja."
Prihajalo mu je vedno hujše. Hodil je počasi in omahovaje. Lice jc vpadlo; oči so bile z neizrečeno žalostjo napolnjene. Glava je visela na prsi, in prejšnja njegova veličastna postava je bila sedaj porušena podrtina. Rekel je sam : „Jaz sem samo še senca tega, kar sem bil in jedva poznam sebe samega." Dne 6. maja dospel je t Genuo. Tukaj mu je neko-
sankcija imenuje in ki varstvo daje tudi pravicam deželnim. Okolšine v Avstriji so tako posebne, da bi se n. pr. dinastija odpovedala pravice do vladarstva, če bi te pogodbe ne držala. Pa ker to na Dunaju prezirajo in se vedno kot država obnašajo ter ne morejo opustiti, da bi dežel in narodov ne gnjedli in po svoji samopridni misli ue obračali, gre vse na-vskriž; od tod zmešnjava v državi in deželah.
Če se pa že o državi govori, bi človek mislil, da narodi in dežele skupaj so država, a o tej državi je le takrat govorjenje, kadar je treba dajati in delati. Na Dunaju se je nekaj osnovalo, kar se v nasprotji z uno skup-nino vede kot država in to skupnino rabi le kot vladni materijal in molzno kravo, namreč dunajska birokracija s svojimi namečki. Če se pa pomisli, kakšne ljudi so nam razna meščanska ministerstva v dunajske kancelije pripravili, ktera ministerstva, in s kakšnimi lastnostmi, nameni in po kakšnem življenji so nam jih vrinili, se pač tudi od te strani lahko ume nevolja dežel, ki nočejo, da bi jih taka država vodila in po ministerskih ukazih in vradnikih v podobi odvisnih namestnikov na vajetu imela. To nenaravno razmero med državo iu deželami še bolj neatrpljivo in samovlado dežel še bolj potrebno dela duh, v kterem se država vlada in oskrbuje. Dobro bo, da si tega duha dunajske države nekoliko bolj natanko ogledamo.
Predsednik: G. govornika prosim, da naj bolj spoštljivo govori o monarhiji, državi in vladi kakor doslej. Jaz ne poznam nobene dunajske države, ampak le državo avstrijsko ogersko. To prosim, imejte pred očmi. (Dobro na levi in v središču.)
Herman nadaljuje: In jaz prosim dovoljenja, da smem za dažele in države zahtevati ravno tako spoštovanje. Rekel sem, da si je treba bolj natanko ogledati tega duha, iu raz-vidili bomo, da ni dober, ampak sovražen duh, ki ga je centralistična sistema rodila in ki zopet to sistemo podpira. Prepir med narodi na državo nima nobenega vpliva iu nič ne pomaga nanj kazati; ta prepir je sad dunajske politike, ki neslogo seje med državo in dežele, med sosedi in sosedi v vsaki deželi posebej (Konec sledi.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 15. novembra. Avstrijske dežele.
V «Iržitvn cm zboru so včeraj nadaljevali razpravo o prenaredbi političnih vra dov. Zoper odsekov predlog sta se oglasila k
besedi tudi grof Hohen wart inGroholski. — V budgetnem odseku je Giskra ministra Lasserja interpeliral o dalmatinskem namestniku, baronu Rodiču. Lasser je odgovoril, da pozna barona že od 1. 1848 sim, ko je bil za-upui mož Jelačičev, o kterem je pa znano, da je bil vedno zvest cesarju in državi. Minister zahteva dokazov, da je Rodič med tem spremenil svoja načela. Rodič je star državen služabnik, odlikovan s Terezijinim križem in se je vdeležil mnogo bitev. Z razporom med deželnim glavarjem in deželnim odborom Rodič ni v nobeni zvezi, tudi si vedno prizadeva osnovati nekako sredno avstrijsko stranko. Tudi je njegovo delo, da se dalmatinski poslanci vdeležujejo državnega zbora. Da je Rodič po duhu Slovan, to minister ve, ali tega mu nihče ne sme očitati.
Grof Anili-as*.} je med potjo, ko je šel k pogrebu svoje matere, v Budapešti zbolel in popotovanje svoje vstavil.
Ogerski proračun za 1. 1877 ni bolji od našega; primanjkovalo bode 17,349.753 gl.! Poravnali ga bodo z novimi rentnimi in železniškimi obligacijami. Če se obresti teh obligacij prištejejo k gori omenjeni svoti, bode Madjarom primanjkovalo 18,649.753 gld. In pri toliki revščini hočejo Madjari še vojsko pričeti z Rusom? „N. fr. Pr." namreč objavlja neko poročilo o sedanjem političnem stanju v Budapešti, kjer očitno govorč, da se hočejo nad Rusi maščevati zarad Viiagoša!
Vnanje države.
]*ra bojišču sicer mirujejo, a skoro po vsih deželah delajo velikanske priprave za vojsko, zlasti na Ruskem in Angleškem, kjer oddelek armade že stoji pripravljen za odhod, samo se še ne ve, kam. Ladije, ki prepeljujejo vojake v Indijo in nazaj, in na ktere gre za silo več ko 1200 m«ž, dobile so povelje čakati, in tudi privatnih ladij je vlada mnogo uajela za prepeljevanje vojaštvu potrebnih reči. Mi sli se, da bodo te ladije odjadrale, če Rusi prestopijo mejo turško. Angleži nameravajo tudi posesti sueški rov, če se prične vojska in so to nalogo neki izročili gibraltarskemu guvernerju, generalu Napieru. Tudi Turčija se pripravlja na boj iu pomnožuje vojno svojo ob Donavi. Podpora angleška daja ji nov pogum. Italija pa se hoče te prilike poslužiti da si prisvoji deželo tuniško na severnem po-morju afrikanskem. Pravijo, da se je v ta namen že dogovorila z Nemčijo in Rusijo.
I» Srilije se naznanja, da je černajev svoj odhod iz Belgrada odložil in da se bosta
osnovala dva batalijona ruskih prostovoljcev, eden v Belgradu, eden pa v Semenderevem. — Za bosenske in hercegovinske begunce začeli so se nabirati mili darovi. Manchesterski odbor po celi deželi zanje napravlja stanovališča: kraljevičina princesinja laška je tudi obljubila zdatne podpore, grofinja For ni ni pa je osnovala za nje posebno kuhinjo, ter je za ta namen dobila iz Anglije in Amerike 60.000 gld.
IVa Ruskem zbudil je govor čarov veliko radost in vsi stanovi brez razločka naznanjajo, da hočejo za čast in korist rusko žrtvovati vse, kar le morejo. — Za najvišjega poveljnika vse ruske vojske, ki ima marširati na Turško, bode bojda imenovan veliki knez Nikolaj Nikolajevih. Kakor piše „N. fr. Pr.", dobila so železniška vodstva povelje, da od 14. t. m. ne smejo prevaževati in sprejemati privatnega blaga, ker se bodo železnice potrebovale za vojaške reči.
Italijansko ministerstvo je pri novih volitvah dobilo zdatno večino za svojo stranko. Kar je Antonelli umrl, začeli so zopet pretresati, kaj se ima zgoditi, če papež umro. A zdaj so, hvala Bogu, še zdravi in za svojo starost krepki, zato o dotičnih namerah vlade italijanske molčimo.
Izvirni dopisi.
Iz Kostanjevice, 14. novembra. (Letina. Volkovi. Poprave. Šola.) Dolgo že ni bilo iz našega kraja čitati nikakega dopisa v „Slovencu". Čudo ni; kajti posebnega naznaniti ni mogoče, navadnih reči pripovedovati ni zanimivo, iu če so še celo bolj žalostne nego vesele, tudi ui prijetno. In tako je pri nas: vse po starem slabo. Gozdi se po starem pridno sekajo od gospoda kakor od kmeta; Kostanjevičani po starem napravljene prage z veseljem v Videm vozijo za jako nizko plačo, od kojih po starem nimajo nikakega dobička, vsaj gospodarstvo ga ne kaže! „Purgarji", vsaj nekteri, po starem nemškutarijo in sploh vse po starem toži, kako se sedaj po svetu slabo godi, kako težko se bode letos živelo!
Da, težko bode življenje. Letine tako slabe že davno ni bilo, kakor je ravno sedanja. Ne z eno rečjo se ne moremo prav posebno pohvaliti. Strni, — rži in pšenice -- ni polovico lanske, vina ima jako veliko, kdor ga je pridelal pol manj nego lani, večidel moramo zadovoljni biti s tretjino, nekteri, kojih vinogradi so nizko pri dolinah, ga pa tudi petine navadnega pridelka niso dobili. Druzega sadja je jako malo, ajda je slaba; pa kaj bi govoril,
liko odleglo. Ali že tretji dan občutil je nenavadne bolečine. Dne 16. maja ob dveh zju-tra preskrbel mu je njegov duhovnik Dr. Mi-ley sprejem sv. zakramentov za umirajoče. Osem in osemdesetlni nadškof Genueški je sam prinesel v temni noči naj svetejši zakrament visokemu bolniku. Božjej volji popolnoma vdan, prejel je ponižno in pobožno poslednjo popotnico.. Sedaj se je vmiril in vedno molil. Sladko ime Jezus, nektere psalme in „Memorare" (spomni se o usmiljena Devica M. . . .) sv. Bernarda ponavljal je neprenehoma. „Priprava za smrt" sv. Alfonza Liguorija je bila zadnja knjiga, ktero je čital; našli so jo pri njem že jako obnošeno, kar svedoči, da jo je pogosto rabil. Umrl je še ta dan ob desetih zvečer. Smrt je bila mirna in pokojna. Izdihnil je svojo blago dušo, klicaje ime svojega odrešitelja, svoje ljube M. D. Marije, pri kterej je iskal v vseh svojih stiskah in težavah pomoči in zavetja.
Noč in dan molilo je verno ljudstvo pri
njegovem mrtvaškem odru; kajti katoliška cerkva še v smrti ne zapusti svojih.
Poslednja O' Connellova želja je bila, da počiva njegovo srce v Rimu, truplo pa na Irskem. Ta oporoka znači popolnoma pravega moža. O' Connell je gotovo ljubil tako prisrčno, tako gorko svojo domovino, kakor jo le more ljubiti kako mlado, navdušeno, domišljivo irsko srce. Prenašal je žalost in veselje sč svojimi rojaki, priboril jim svete pravice povzdignil jih na visočino človeka vrednega stanja. In vendar — moje srce v Rim. Ta želja tako lepo razodeva, kako soditi o razmerji katolika do cerkve in domovine, do pozemeljske in nebeške domovine. —
V dragocenej urni shranjeno srce velikega Irca neslasta sin Daniel in Dr. Miley v Itim. Ko se predstavita sv. Očetu Piju IX., vsklikne ta ginljivo: „Ker nisem bil tako srečen, da bi smel objeti junaka katoliške cerkve, naj saj njegovega sina objamem. Z naj večim sočutjem sem čital poročilo o njegovih poslednjih
trenutkih; njegova smrt bila je prav istinito od Boga blagoslovljena."
V cerkvi sv. Andreja opravljale so se mrtvaške molitve za ranjkega. Stene so bile krasno okinčane. Kako je sodil Rim o njem, kažejo nam napisi, ki so se lesketali raz zida. Bilo je čitati: „Prišlo je tedaj vpitje Izraelo-vih otrok do mene in videl sem jih stisko, s ktero jih zatirajo Egipčani. Pa pridi, in poslal te bom k Faraonu, da pelješ moje ljudstvo, Izraelove otroke iz Egipta". (2 Mos. 3,9.10) „Dal mu je Bog modrost in prav obilno razumnost in razširjeno srce kakor pesek, ki je ob bregu morja" (3 Kralj. 4, 29.) ,,S pravičnostjo sem bil oblečen in kakor s plajščem in vencem oblačil sem se se svojo pravico. Slepemu sem bil oko, in kruljevemu noga." (Job. 29, 14. 15.) In še veliko druzih primernih izrekov.
(Dalje sledi.)
vse, vse je slabo. Res, gospod Bog, kakor mi je nedavno pripovedoval neki kmetič, je meril letos mesto na bokale le po novih „litrih" in „pollitrih". Kaj se hoče, potrpeti bode treba, Bog bo že pomagal.
Straši nas prav posebno tudi to, da je tako zgodaj mraz nastopil in sneg pobelil, če Gospod ne pošlje kmalo zopet ali vsaj zgodaj spomladi gorkega vremena, ne vem, kaj bode za naše blago. Dve leti zapored je bilo treba krmo kupovati in sicer jako drago; ako bode letos zopet taka, bomo čisto omagali.
Mraz in sneg sta nam pa tudi prinesla jako neprijetnih gostov, požrešnih volkov! Tu okoli nas se jih že dolgo ni toliko klatilo, kakor letos. Na stojanskem vrhu Križevske fare so raztrgali požeruhi necega konja in odnesli dokaj druge živali, na Vodenicah necega prešiča itd. A na tem poslednjem kraju jo je eden skupil: ustrelil ga je kmečki fant A. Colarič. Mrcina, kojega je srečni strelec takoj odpeljal v Krško, da dobi postavno nagrado, je bil jako velik. — Ljudje pravijo, da bode veliko snega, ker so se tako zgodaj in v tolikem številu priklatili volkovi.
Še kaj. Kostanjevičani smo jeli tudi zidati. Mesar Bučar je podrl svojo hišo ter sozidal novo, veliko, v resnici jako lepo. Pri farni cerkvi smo zvonik ne le prekrili, ampak popolnoma predelali. Mestna podružnica je nekaj let zdihovala po svojem patronu sv. Miklavžu, ki je zarad grdih in podrtih oltarjev moral bežati v farno cerkev sv. Jakoba, ali glejte, letos smo se Kostanjevičani ohrabrili (prav za prav se imamo le enemu možu zahvaliti — Bog mu plačaj!) ter napravili krasen gotičen oltar, ki gotovo ne bo nikdar v sramoto na šemu mestu.
Sedaj pa popravljamo šolo. Res, pozno je že za to delo, ali kaj se hoče, ker se je oblok v šolskem poslopju prepozno podrl, še dalj pa g. Schönwetter s svojo komisijo odlašal, namreč od 18. avgusta do začetka oktobra!
Šola in Schönwetter, no kako gre to lepo skupaj. Ites, jaz se vselej spomnim na prvo besedo, ako čujem drugo in narobe. Kajti g, Schönwetter so tako skrben šolski oče, da ni mogoče popisati. Kamor stopijo, tamo bi naj raje šolo videli: kjer se človeški glas čuje, bodi si še tako visoko na Gorjancih, tamo bi slišali radi tudi učitelja. Kjer je en razred, tamo morata biti dva; kjer sta dva, tje naj stopi še tretji! Glejte, kaka skrbljivost za omiko! — Pa vse to bi bilo prav in hvalevredno, da bi le ljudje mogli zmagovati stroške, ktere jim šole napravljajo! — Kostanjevičani, slišali ste zadnjič, kako lepo se vam je prigovarjalo, da si napravite še tretji razred. Ubogajte vendar, vsaj veste, da je vaše mesto veliko, in da je okrog vas kmetov ve liko, da nimate kam pošiljati svojih otrok, le še en razred, potem vaši sinovi več ne bodo po Krakovem prascev pasli in vaše hčerke se bodo v žido oblačile pa glage rokovice nosile. Samo to bi vam svetoval, da poprej poprašate vse tiste, ki vam prigovarjajo razširiti šolo koliko bodo oni dali za napravo tretjega razreda ; kajti eden da lahko več, kakor vas druzih 20 skupaj!
Kostanjevičani, še nekaj! Razpisana je učiteljska služba. Učitelj mora biti pa poštena duša, ako hočete, da vam otroke dobro izreja. Prosilcev bode gotovo več kakor le eden, treba bo tedaj zbirati. Nasvetoval se vam je že eden, tako sem čul, kakošen je ovi gospod, še ne vem. Pa mora že biti izvrsten, vsaj liberalnosti mu gotovo ne manjka, ker ga vam priporočajo. Če je pa vaš bodoči učitelj übe
ralen, potem bode šlo vse izvrstno; — naj se tudi starši jokajo, naj orgije v cerkvi počivajo, uaj .... Pa kaj bi govoril! — Jaz mislim, da ste vsaj nekteri v krajnem šolskem svetu tako pametni, da ne bodete hoteli kupiti mačka žaklju, ampak da si ga böte poprej dobro ogledali in tudi drugod poprašali, je li res tak ali ne, kakor se vam popisuje. Premislite dobro, služba je zastalno razpisana, kogar si böte izvolili, tega se ne rešite lahko. Ne pozabite koristi svoje, ne zaupajte vsacemu svojih otrok, glejte tudi na cerkev 1
'Mi Dunaja, 12. nov. (Schillerjeva svečanost.) 10. t. m. razkrili so na Dunaji vpričo cesarja in preobilnega občinstva spominek Schillerjev. Samo po sebi se razume, da so bili ta dan vsi dunajski listi polni nemške samohvale: da je Avstrija nemška, da jej le nemška kultura življenje daje in jo vkup drži itd. Navajeni smo teh fraz že od zdavnej, za to bi ne zgubljali o tem več besedi, ko bi ne bil pisal nekako bolj politično o tej reči „Fremdeublatt", ki je nekako glasilo sedanje vlade. Ta list namreč tej svečanosti pri-svojuje nekak kozmopolitičen, mednaroden pomen. Pravi, da je duh Schillerjev nad narodnostjo, da je Schiller priljubljen gost pri Čehih, Madjarih in Slovencih. Ta svečanost, piše oficijozni list, ne sme biti nemško-narodna demonstracija, ampak proslavljenje genija, člo veškega duha, moža, ki je s svojimi deli koristil splošni izobraženosti sveta. Za nas je to pisanje oficijoznega lista zato zanimivo, ker so nas vladni listi dozdaj navadno prezirali, ker so se ravuo oficijozni listi po svojem enostranskem nemško-naroduem vedenju odlikovali. Ministerstvo se pomika počasi na stališče Hohenwartovo, da bi se obdržalo na krmilu. Zdaj naenkrat pripoznava različne narode v Avstriji, in neče, da bi se žalili — čudna znamenja, nepričakovana za nas, ki smo bili vedno vajeni, da se je govorilo o na3, kakor o helotih, kterim se nemška nebesa nikoli ne odpro, ako se hitro, hitro ne ponemčimo, n ne pustimo „panslavističnih sanjarij". Radi pritrdimo oficijoznemu listu, da je Schiller tudi pri nas priljubljen gost, da ga omikanci radi čitamo, in da sploh zoper nemško literaturo in vednost, in če hočete, zoper nemško kulturo, kolikor je v njej istinosti, nič nimamo, da se je nikdar nismo branili. Branimo se le vsiljevanja tujega nam jezika, in z an i če v an ja n aš e m a ter inšči n e; nemška kultura nas ukljub vsemu ne mika toliko, da bi zavoljo nje popustili svoj jezik iu svojo narodnost, kakor Nemci hočejo. Saj vemo, da imajo tudi Francozi, Italijani in Angleži lepe in v nekterem oziru morda še lepše literature, ko Nemci; po tistej logiki bi mo rali potem zaporedoma Italijani, Francozi, Angleži in Nemci postati, ali pa vse na enkrat. Mi smemo Nemce prašati: „zakaj pa vi niste postali Francozi in svojega jezika popustili, ko niste še nič literature imeli, in ko ste k Francozom, Angležem in Italijanom na posodo hodili?" Vi ste si napravili svoje slovstvo, in mi si bomo svojega v svojem jeziku. Dokler se pri nas šiloma v šolah in vradih ponemčuje, se ne moremo sprijazniti z nemško kulturo, ktera bi bila brez pritiska in sile od nas morda bolj prijazno sprejeta. Dokler Nemci ne pridejo do spoznanja, da je krivica, ako nam vsi-lujejo svoj jezik, tako dolgo tudi ne moremo simpatizovati s svečanostmi, kakor je bila te dni Schillerjeva na Dunaji. Göthe se je na svoje stare dni češčine učil, in ko bi Schiller še živel, in videl, da se v njegovem imenu drugi narodj zatirajo, odločno bi proti temu protestiral.
Mi pustimo Nemcem njihove pesnike, učenjake in genije, naj nam toraj še oni pu-stč naš lepi jezik in naše veselje in vse, kar nam je drago, potem bomo dobri sosedi, in vzeli bomo prostovoljno od Nemcev to, kar se nam bo pri njih in na njih dopadalo.
Domače novice.
V Ljubljani, 10. novembra.
(G. Rothov pogreb) 14. t. m. je bil sijajen. Vdeležili so se ga vsi vradi ljubljanski z deželnim predsednikom g. Widmannom, tudi z dežele je bilo nekaj okrajnih glavarjev prišlo, vse tu-kajšno vojaštvo, mestni odbor, duhovščina ljubljanska z veleč, knezom in škofom, učitelj-stvo raznih šol in premnogo druzega občinstva, gosposkega in kmečkega, narodnega iuc nenarodnega, kar najbolj jasno priča, da ranjki je vžival splošno zaupanje in spoštovanje vsega občinstva brez razločka stanu ali političnega mnenja. Po naravi mirnega in vljudnega značaja bil je z vsakim človekom dober in prijazen ter je slehernemu rad pomagal, ki je pri njem pomoči iskal, če je le mogel. Zlasti hvalevredno je, da ni nikdar svoje visoke službe zlorabil, da bi bil politično propagando delal in od sebe odvisne ljudi pestil, kakor se dandanes le prepogosto godi; tudi v konštituci-jonalnem društvu ni bilo slišati, da bi bil g. Roth kedaj zvonec nosil, dasi je imel pred očmi jako zapeljive zglede drugih enako visokih gospodov, brez kterih pa nobena obravnava konštitucijonalnega društva ni minula; in morda bi tudi pri svoji zmožnosti in marljivosti ne bil ostal samo vladni in dvorni svetovalec, če bi se mu bilo ljubilo v nemško-liberalnih zborih prazno slamo mlatiti. Pa to se je poštenemu možu gnjusilo, in glavna skrb njegova je vselej bila točno izvrševati službena svoja opravila, potem pa v mili naravi, na lovu, kterega je posebno ljubil, iskati potrebnega razvedrila. G. Roth je bil tedaj vzor pravega vradnika, in da bi bili vsi taki, bi od ljudi gotovo nikdar ne bilo slišati nobenih pritožeb. Naj še omenimo, da filharmonično društvo mu je pred hišo in na pokopališču zapelo milo nagrobnico. Nasledniku njegovemu pa, uaj že bo kdor hoče, priporočamo, da naj posnema zgled ranjkega g. Rötha, in vžival bo pri občinstvu enako splošno zaupanje in spoštovanje.
(Mestni oclbor) ima danes ob 5. uri javuo sejo, v kteri se bodo med drugim obravnavali tudi nasveti narodnih odbornikov Potočnika in Regalija, 1. da se vravna in posnaži obrežje ob Ljubljanici in Gradašici; 2. da se obsadi mestni prostor na gradu za starimi šancami in 3. da se za šolo in semeniščem ob Ljubljanici za mesarje in morda tudi druge prodajalce sozidajo lične mesnice in prodajalnice, kakoršne so n. pr. v Slonovih ulicah.
(Hišnim posestnikom) mestni magistrat naznanja, da morajo do 7. ure, od februarija naprej pa še do '/a7- ure zjutraj, ob hišah svojih napraviti za dve osebi široko pot in po noči padli sneg pomesti, led odstrgati in polzka tla z žaganjem ali peskom posuti, kar se ima zgoditi, če bi bilo potrebno, tudi med dnem, kakor hitro se bode to ukazalo. Prepovedano je tudi sneg iz dvorišč ali s streh spravljati na ulice ali javne trge. Treba ga je voziti ali v vodo ali pa na kak prostor zunaj mesta.
(Porotniki) ki so bili v pondeljek pri deželni sodniji v Ljubljani izžrebani so: Karol Haman, Jožef Krisper, Ilerman Halbensteiner, Eduard Winter, Albert Pohl, dr. Teodor Ru-dež, Ivan Fabian, Viljem Rudholzer, Janez,
Remšak, Karol Urbas, Anton Gvajec, Janez Murnik, Gustav Tönnies, Franc Pröckl, Eduard Ilohn, Nikolaj Hoffmann, Jože Kušar, Valentin Zadnikar, dr. Valentin Zarnik — vsi iz Ljubljane; Viktor Dolenec, iz Razdrtega, Jan. Pogačmk iz Otočic, Benjamin Schuller iz Krope, Kari grof Lanthieri iz Vipave, Janez Adamič iz spodnjega Blatnega, Jože Kepic iz Gorenje vasi, Janez Janša iz Dovjega, Peter Lenasi iz Vrhnike, Franc Hodnik iz ilir. Bistrice, Franc Kutnar iz Gline, Matej Premrl iz Ubelskega, Jože Kobler iz Litije, Janez Krištof s Hriba, Matija Hafner iz Dorfarjev, Andrej Verbič z Vrhnike, Janez Leveč iz Dola. — Namestniki: Franc Müller, Jernej Šebre, Matija Breme, Jakob Čik, Jože Reich-man, Janez Kovač, Jože Kliš, Janez Frisch, Herman Hariš — vsi iz Ljubljane.
(Oskrbovanje kruha in slame) za jetniš-nice na Žabjeku se bode 27. t. m. ob 9. uri dopoldne pri deželni sodniji na javni dražbi prepustilo tistemu, ki bode manj zahteval. Vloga (vadium) znaša za kruh 300 gld., za slamo pa 25 gld.
(Slovensko gledališče) V nedeljo 19. t. m. se bode v slovesno razsvetljenem pozorišču na čast godil presvitle cesarice predstavljala prvikrat sloveča igra v 2 oddelih in 4 dejanjih „Lowoodska sirota." Upamo, da se bode kaj bolje napolnilo gledališče, kakor zadnjikrat.
Razne reči.
—	Rojanska čitalnica napravi 19. novembra besedo s sledečim programom: 1. Jenko: „Na morju", poje zbor. 2. Jenko: „Strunam", poje g. Čenčur. 3. Kosovelj: „Na boj", poje zbor. 4. Tombola. 5. Ples. Vstopnina za ude prosta, za neude 20 kr.
—	Konfisciranaje bila v nedeljo 12. t. m. zopet „Politik" zarad podlistka in poročila o sodnijski obravnavi njenega vrednika pred porotno sodnijo dunajsko. „Politike" vsaki teden navadno konfiscirajo polovico številk.
—	Hud mraz je postal v Hercegovini, kjer je zmrznilo že 37 turških vojakov in 20 konj.
—	Temeljit odgovor. Metodiški „škof John M. Brown je nedavno v amerikanskem listu ,,The Independent" svaril zamorce pred nakani rimsko-katoliške cerkve. Zamorec Edvard W. Blyden, predsednik zamorske republike v Liberiji, je vsled tega v nekem spisu obširno pojasnil razmere obeh krščanskih občin (katoliške in protestantovske) do zamorcev. „Misleč in izobražen zamorec, piše Blyden, tudi če je protestant, se ne more učiti zgodovine, da bi ne priznaval hvaležnosti, ktero njegov rod dolžuje cerkvi katoliški. Edini krščanski zamorci, ki so se osvobodili sami, in se kot svobodne državljane tudi ohranijo, Haytičani, so katoličani. In največi zamorec, ki ga je krščanski svet dozdaj imel, Toussaint l'Ouverture, je bil tudi katoličan. Rim, pravi Blyden dalje, je veliko zamorcev, moškega in ženskega spola, povzdignil med svetnike. Ka-košno čast pa je protestantovstvo skazalo svojim zamorcem? Ze v IG. stoletji je bil nek zamorec profesor latinščine in grščine v Gra-nadi in se je poročil z imenitno Španjolko. Njegov spominek še dandanes stoji v mestni stolnici ob Xenilu. Ktero protestantovsko vseučilišče je trpelo zamorca med svojimi profesorji? Brazilijanski zgodovinarji prestavljajo zamorskega generala Henrya Diaza. In on ni bil edini, ki je v portugiški vojni dospel do časti in visoke službe. Je li kaj tacega tudi v navadi pri protestantovskih narodih? In je za-
morski škof metodiške cerkve, spisatelj omenjenega svarila, g. John M. Brown morda sam zamorec? — To je eden mnogih dokazov, da edina katoliška cerkev ne pozna razločka med narodi in rodovi, ampak vse ljudi, naj bodo kterega koli rodu, kot po božji podobi vstvar-jene, z enako ljubeznijo ljubi."
— Pristojbine pri trgovskih računih. Da se ne bo dvomilo, kako je treba koleke rabiti pri trgovskih računih, opomnimo, da v tem oziru postava od 8. sušca 187G. 1. ni nič spremenila. Pristojbinski dolžnosti od tacih računov se tudi odslej zadostuje na dvojni način, namreč: 1. da se kolek, kakoršnega zahteva pristojbina, že pred zdelovanjem računa prilepi na prvo stran vsake pole še nepopisanega papirja in se potem z besedami dotičnega računa tako popiše, da pride v ravnej črti na spodnji barvani krajec koleka vsaj ena vrsta pisave, a nikdar ne niti nadpis (naslov), niti izdateljev podpis (ime ali firma), ali 2. če kdo v ta namen vzame zato natisnjen, a še nič ne popisan list, tedaj naj koleke prilepi tje, kjer je prostor nalašč prazen ostal, da se nanj more kaj zapisati; in kolek naj se z besedami dotičnega računa zopet tako popiše, kakor je zgoraj povedano. Tudi se utegne kolek tako na list prilepiti, da med kolekom in med tisto vrstico, kamor se prične pisati, ne ostane nič praznega prostora za kakšno pisanje. Tedaj je pa treba, da že predno se račuu piše, na kolek svoj pečat vdari tak vrad, kteri je v to postavljeu. če kdo kolek samo prekriža ali nanj vdari svoj domači pečat, ali če nanj zapiše dan, mesec in leto, ali svoje ime, s tem ne izpolni dolžnosti o kolekih, in vsi taki nepostavno porabljeni koleki ne veljajo nič. (§. 14. v ukazu 28. sušca 1854. 1. v drž. zak., štev. 70.) Ob enem se opomni, da za pristojbino od računov sta oba jednako odgovorna namreč tist, ki je račun pisal, iu tist komur je pisan, in da pri prelomljenju zapovedi je treba plačati petdesetkrat toliko, kolikor se plača skrajšane stalne pristojbine (po 1 kr. ali po 5 kr.)
C. k. finančno vodstvo za Kranjsko.
V Ljubljani, 24. vinotoka 1876. 1.
Umrli so:
Od 10. do 15 nov. Marija Jerič, dol., 401., v boln. za otriplj. pljuč. Prane Levak , ključar, 38 1., za jetiko. Pavla Majer, trg. knjigovodje o., 33/4 1., za škrlatnico. Anton Lang, maj. vdove o., 4'/„ 1., za davico. Franc Mauser, zasebnik, 49 1., za vodcnico. Marija Nežič, friz. o., 6'/2 1., za božjastjo. Ana Coparis, del. o., 5 l.t v boln., za rakom. Barba Kleinenčič, mest. vrad. žena, 64 1., za vtrplj. pljuč. Felicita Majer, trg. kujig. o., 2'/2 1., za škrlatnico. Jožef Roth, dvorni svetovalec, 50 1., za vtriplj. črev. Jera Cafarin , del., 27 1., in Tomaž AVeber, del., 42 I., oba v boln. zajetiko.
Eksekutivne dražbe.
(Štajarske.)
V tretjič 17. nov. Auton Žolger v Smarji, Janez Jagodič v Kačjemdolu;
20. nov. Anton Plevnik pri sv. Vidu.
V tiskarni (lru/.be sv. Mohorn v Crlovcu je ravnokar Da svitlo prišel:
Mož - beseda,
izviren igrokaz v 5 dejanjih. Spisal Mirko Sotlnn. _ V založbi in na prodaj pri J. LerUerjn v Ljub-* ljani. 16" str. IIS. Cena 40 kr.
Dobiva se tudi: V Celji pri J. Gajgerju, v Celovcu v tiskarni družbe sv. Mohora, v Gorici pri Wokulatu, v M ar i b o r u pri Edvardu Ferlincu, v Ptuju pri VV. Blanke-tu.	(69 — I)
Dijaki, slov čitalnice in drugi naročniki, ki vzemejo ob enem najmanj deset iztisov, dobijo jih po 30 kr. pri Josipu Lendovšeku stud. phil. Graz. Attemsgasse 19.
Ker je slovenska dramatična literatura še jako revna, posebuo glede izvirnih del, mislimo, da je dolžnost pravega rodoljuba, da podpira vsako test rano početje. Vzemite toraj in poglejte.
Nova slika.
Izšla je v Beču velika in umetniško izdelana slika
Mi vojskovodje ? srmMi isla.
Milan M. Obrenovic IV. Nikola I. Petrovič Njeguš.
Generali: M. G. Černjajev, Banko Alimpič, Franjo Zach, in Kosta S. Protic. — Vojvode: Petar Vukotid, Božo Petrovič, Ilija Plamenac, in Mašo Vrbica. — Obersti (polkovniki): Ilorvatovič, Oreškovie, Ilija Čolak-Antič, Teša Nikolič, Valdemar Beker, Milojko Lešjanin. — Oberstlajtnanti (podpolkovniki): Sava Grujič, Vlajkovie, Kosta Bučevič, Gruja Miškovič. — Major Paja Putnilc in arhimandrit N. Dttčil.
Slika ima 22 verno po fotografiji narejenih podob z grbom Srbije in Črnegore.
Sliko je litografiral A. Gilbert.
Slika je 53 centimetrov viBoka in 90 centimetrov široka.
Cena sliki je I gld. 20 kr.
Naročnina se pošilja na adreso:	(68—3)
I*. JankovK', Wien VIII., Piaristengasse Nr. 49.
Deuarji naj se pošljejo v frunkiraijih pismih ali po poštni nakaznici. Komur je drago, naj na listnici povd, če naj se mu pošlje proti poštnemu podvzetju (Nachnahme).
Kdor za gotov denar naroči 10 podob, dobi pedobe po 1 gld. in frankirano po pošti.
Cena tej veliki in umetniško izdelani podobi je tako majhna, da si jo vsak lahko naroči.
Brez te slike naj nihče ne bo, ki se zauima za srbsko in črnogorsko vojsko z državo turško.
Kapljice (duh)
za gožo (krof)
izvrsten pripomoček za gožo (krof) pošilja po 1 gold.
V. Franz
v Iluloiihkaii (Cesko).
Pri njem se dobivajo tudi kapljice (duh) za putko (zoper putko in trganje po udih) 1 gold. 20 kr.	(33—21)