Vito Flaker DRUŽBENA KONSTRUKCIJA KARIERE UŽIVALCA DROG KARIERA Beseda kariera izhaja iz latinske besede carrus (voz s štirimi kolesi; via carraria pomeni kolovoz, fr. carriere tudi dirkališče) in ponavadi pomeni poklicno pot, razvoj, uspeh in napredek v življenju, življenjsko pot. V sodobnosti je predvsem povezana s poklicnimi napredovanji in je dobila kono- tacijo stopnjevanja statusa in uspešnosti pri poklicnih dosežkih. V nasprotju s tem pojmovanjem se je v sociologiji, še zlasti v simboličnem interakcionizmu, uveljavila kot pojem, s katerim so poskušali razumeti vzorce razvoja dogodkov v življenjski poti pripadnikov različnih obrobnih in devian- tnih skupin; gre torej za pot in faze »napre- dovanja« v vlogi devianta. Zelo znan je Go- ffmanov esej o moralni karieri duševnega bolnika (Goffman 1961 b: 119; Flaker 1989: 94). Goffman pravi, da je ena od vrednosti pojma kariere v njegovi dvoplastnosti, saj je po eni strani povezana z notranjimi za- devami, kot sta podoba o sebi in občutena identiteta, po drugi strani pa govori o urad- nem položaju, pravnih odnosih, stilu življe- nja in o delu javno dostopnega institucio- nalnega kompleksa. Kot sociološki pojem nam omogoča, da hkrati spremljamo: • dogodke in položaje: uradni in formal- ni status, institucionalne ureditve, življenj- ski stil, predpisane vloge, stereotipe itn. • doživljeno identiteto: podobo samega sebe, odločitve, samospoštovanje, doživ- ljanje vloge itn. Že od samega začetka uporabe tega poj- ma v sociologiji deviantnosti je bil uživalec droge v središču zanimanja sociologov. Becker (1953; 1963; 1969) je v svojih delih pokazal, da je uživanje drog psihosocialen proces, saj se mora uživalec naučiti uživati droge, to pa lahko naredi le z vključevanjem v določeno skupino in njeno kulturo. Stvari, ki se jih je treba naučiti, da kdo postane uživalec droge: • tehnike: pripravljanje droge, tehnike injiciranja in kajenja, tehnike pridobivanja droge; • organizacija zaznavanja: opažanje in negovanje učinkov drog, reinterpretacija občutkov, ki jih drugače čutimo kot nepri- jetne, npr. slabost, omotica, vrtoglavica, iz- guba orientacije, halucinacije, v prijetne; prepoznavanje odtegnitvenih simptomov, naučiti se hlepeti po drogah; • učiti se obrti: varno uživanje, kako ravnati z dilerji, policijo, kako prestati sušne dneve, kako uravnavati stike z drugimi uži- valci; • učiti se vloge: kako skrivati in odkrivati stigmo, ugotoviti, kakšne so sekundarne pridobitve in ugodnosti stigme, naučiti se pogajati s policijo, socialnimi delavkami, zdravnicami in drugimi uradnimi in ne- uradnimi pomembnimi osebami; Tega se nauči zlasti s sodelovanjem v kulturi uživalcev: ko od izkušenih uživalcev dobiva nasvete, interpretacije posameznih dogodkov, občutij, izkušenj, ko mu ob uži- vanju sekundirajo, pa tudi tako, da oponaša izkušenejše uživalce, oziroma, so mu ti za vzor. Uči se po eni strani s članstvom v sku- pini, po drugi pa tudi s tem, da je izpostav- ljen javnim, pogosto negativnim podobam. Iz Beckerjevega dela (1969) je očitno, da imajo tudi posamezne droge v določenem okolju svojo »kariero«, svojo zgodovino. 211 VITO FLAKER Becker pokaže, da je v začetku navzočnosti neke droge v določenem okolju več psihič- nih »poškodb«, več interpretacij, da gre pri določenih doživetjih za psihično stisko ali psihotično epizodo, kot potem, ko se droga »udomači«, se pravi, ko se uživalci naučijo interpretirati učinke, poskrbeti za varno uživanje in znajo ravnati z učinki.^ Njegov sklep je, da sta poleg pogoja, da mamilo ne pušča trajnih posledic na možganih, za zmanjševanje psihičnih poškodb potrebna še dva pogoja: najprej, da obstaja kultura, ki ima varovalne mehanizme, ki »poleg zna- nja, kako priti do mamila in ga zaužiti, vse- buje tudi definicije tipičnih učinkov, tipič- nega poteka izkušnje, trajanja učinkov in opisa metod, ki so potrebne za ukvarjanje s kom, ki je tesnoben zaradi uživanja droge, ali pa poskuša delovati na podlagi motenih zaznav« (Becker 1969: 164); potem pa, da je uživanje skupinsko, kjer lahko skupina v kritičnih trenutkih posreduje. Tako lahko govorimo o normalizaciji, ki jo prinese s seboj ustaljeno uživanje droge in kultura uživanja. Hkrati pa lahko govorimo o nas- protnih procesih, ki jih prinese dramati- zacija uživanja. K dramatizaciji težijo zlasti mediji in beletristika, kriminalizacija uživa- nja pa je dramatizacija tega početja že sama po sebi. V primeru heroina na to ni imuna niti interpretacija v sami kulturi uživalcev, in prav dramatizacija pelje k večanju škod- ljivih posledic uživanja. ZASVOJENOST Če iz Beckerjevega dela izhaja, da je uživa- nje drog psihosocialen proces, potem nam Lindesmithovo delo (1969: 176-191) poka- že, da to ne velja zgolj za uživanje, ampak tudi za odvisnost oz. zasvojenost {addic- tion)} V iskanju splošne definicije zasvoje- nosti je Lindesmith prišel do sklepa, da je telesna odvisnost preohlapen in hkrati ne- zadosten pogoj za definiranje fenomena zasvojenosti. Taka definicija namreč izklju- čuje tiste, ki so zasvojeni, pa v tistem tre- nutku niso v stanju telesne odvisnosti (npr. džanki v zaporu, ki se takoj po izpustu spet oprime svoje navade), vključuje pa tiste, ki so telesno odvisni, pa ne hlepijo po mamilu (kot npr. bolniki, ki jim dajejo morfij kot lajšalo bolečin). Prav hrepenenje ali bolje rečeno hlepenje (ang. craving) je specifič- no za zasvojene uživalce. Lindesmith zatr- juje, da hlepenje ni posledica želje po užit- ku, ki je sicer eno izmed gonil uživanja, ki pa pogosto ravno v stadijih zasvojenosti pojenja. Se pravi, da ostane edini skupni imenovalec hrepenenja po opiatih lajšanje abstinenčnih težav. Po Lindesmithu posta- ne človek zasvojen, ko doživi abstinenčne težave, jih kot take konceptualno prepozna in se tako nauči hlepeti po drogi ter s ponav- ljanjem te izkušnje pridobi stališča in vede- nje zasvojenca (Lindesmith 1969: 181).^ Čeprav je ta definicija zelo splošna in nam le malo pove o konkretnih oblikah uži- vanja in zasvojenosti in četudi se bi kdaj pokazalo, da ne drži za vse primere in bi jo bilo treba modificirati, sta za našo razpravo pomembna dva njena elementa. Prvič, pri zasvojenosti gre za konceptualen proces, ki je družbeno posredovan, in drugič, razliko- vanje med odvisnostjo in zasvojenostjo. MED TIPOLOGIJO IN KARIERO UŽIVANJA V literaturi je zaslediti več različnih tipo- logij uživanja drog. Ena izmed njihovih zna- čilnosti je, da se nagibajo h gradacijam oz. stopnjevanju, tako da pogosto ni jasno, ali se govori o stadijih ali tipih uživanja. Kuše- vič (1987: 197-203) npr. razlikuje med (1) eksperimentatorji, uživalci, ki poskusijo mamilo, vendar ne nadaljujejo, čeprav se lahko zgodi, da v določenih okoliščinah to spet storijo; (2) rekreativnimi uživalci, ki občasno ali celo redno v določenih časov- nih razmikih uživajo mamila; (3) funk- cionalnimi odvisniki, ki uživajo določeno mamilo, so od njega odvisni, vendar pa v družbi normalno funkcionirajo; (4) dis- funkcionalnimi odvisniki, ki so odvisni od droge in ne funkcionirajo več normalno, droga je v njihovem življenju osrednjega pomena; (5) družbeno tradicionalnimi uži- valci, ki živijo v kulturah, kjer je uživanje mamila del vsakdanjika (koka v Andih, opij v Indiji ipd.); (6) terapevtskimi uživalci, ki uživajo mamila kot zdravila, ponavadi pod zdravniškim vodstvom, in jih tako tudi doje- 212 DRUŽBENA KONSTRUKCIJA KARIERE UŽIVALCA DROG majo; in (7) nekonformisti, katerih uživanje je povezano z uporom proti obstoječim vrednotam (npr. hipiji in kanabis). V tej klasifikaciji vidimo, da imajo prvi štirje tipi značaj stopnjevanja v smislu količine užite droge, še bolj pa prevzemanja deviantne identitete zasvojenosti. Ostali trije se ne uvr- ščajo na lestvico. Senghers (1989) razlikuje med uživanjem, odvisnostjo in »džanki- zacijo« kot različnimi fenomeni (ne nujno etapami) uživanja heroina. Pri prvem so do- minantne farmakološke značilnosti uživa- nja, pri drugem psihološke, pri tretjem pa socialne. To predstavi v naslednji matriki: Tipi uživanja mamil po Senghersu (Vir: Senghers 1989: 14): Telesni in farmakološki dejavniki so stanje uživalčevega telesa in farmakološke sestave mamila. Psihološki dejavniki so osebne zna- čilnosti življenjske izkušnje, osebne zgodo- vine in pričakovanj glede prihodnosti. Druž- beni dejavniki so reakcija na mamilo, užival- ca in zasvojenca, ki sestoji iz stigmatiziranja, kriminaliziranja in izločanja. Družbena ob- sodba prepovedanih mamil in tekoča poli- tika do drog, ki temelji na kazenski zakonoda- ji, so gonila džankizacije (Senghers 1989:15.) Senghers poudarja, da imajo mamila v tej delitvi primarne in sekundarne posle- dice. Primarne posledice uživanja heroina so »npr. zožene zenice, zaprtje, višji bolečin- ski prag in smrtni izidi ob previsokih do- zah«. Vsi ostali škodljivi učinki so učinki džankizacije. Še bolj stopnjevalna, ali bolje, evolucijska je tipologija, ki jo ponujajo Pearson in sode- lavci (1987). Ločijo med neuživalci, začet- niki ali eksperimentatorji, občasnimi re- kreativnimi uživalci, sivim prehodnim ob- močjem k zasvojenosti in zasvojenostjo. Ta tipologija kaže osredotočenost na različne ravni uživanja in stopnjevanje kariere, ven- dar avtorji hkrati opozarjajo, da posamez- ne ravni niso med seboj povezane v smislu nujnega prehajanja z ene na drugo, temveč se lahko uživalec na vsaki ravni ustavi in vrne na prejšnjo, še zlasti na raven neuži- vanja, tako da lahko hkrati govorimo o raz- ličnih tipih uživanja. Od teh treh tipologij je še najbolj stvarna Kuševičeva, saj poleg premočrtnega na- predovanja v uživanju omenja še druge tipe uživanja, ki se ne vključujejo v razvojno, karierno shemo. V deskriptivne namene bi bila v večjo korist večdimenzionalna tipo- logija, za namen analize kariernih okoliščin pa bomo vseeno združili obstoječe tipolo- gije v niz tipov, ki bodo upoštevali stopnje- vanje količine užite droge, hkrati pa teme- ljili na pristajanju na identiteto uživalca in prevzemanju te vloge. Predlog naše tipologije uživalcev oz. uživanja heroina in drugih opiatov je takle: 1 - neuživalci 2 - priložnostni (občasni, naključni) uži- valci, eksperimentatorji 3 - redni uživalci 4 - odvisni uživalci 5 - zasvojeni 6 - džankiji Posamezne kategorije bila lahko defi- nirali takole. Neuživalci. Tu so pripadniki definirani negativno, z neuživanjem. Sem sodijo se- veda vsi, ki nikoli niso poskusili heroina ali drugih opiatov. Ne vemo pa, ali naj sem uvr- stimo tiste, ki so kdaj užili mamilo, in še zlasti, če so bili zasvojeni ali džankiji, pa niso več. Če vzamemo za kriterij količino zdaj zaužitega mamila, jih bomo seveda uvrstili v to kategorijo. Glede na razvoj vloge je seveda ta kategorija začetni položaj. Ali je lahko tudi končni ali vmesni? Tu se srečamo s stereotipom »enkrat džanki, vedno džan- ki«. Na podobnem »aksiomu« počiva tudi ideologija Anonimnih alkoholikov in po- dobnih skupin in tudi dela medicinske zna- nosti. Če je lahko ta »aksiom« dejaven in učinkoviti pri kontroli abstinence, ko absti- nentu postavi jasno mejo med abstinira- njem in uživanjem in tako paradoksno vzpostavi prav to, da posameznik ni več 213 VITO FLAKER džanki, ne pomeni, da to drži v vseh pri- merih oz. da je to edina in edino veljavna resnica. Tak pogled sicer podpirajo tudi nekatere fiziološko obarvane teorije, ki sklepajo, da gre za nepovratne spremembe presnavljanja in pomanjkanje endorfinov. Tako trdita tudi utemeljitelja metadonskega vzdrževanja Dole in Nyswanderjeva (1970). Empirični podatki, še zlasti tisti, na katere se sklicujejo pristaši teorije dozorevanja džankijev, bolj podpirajo nasprotno hipo- tezo — da zasvojenost in džankizacija nista ireverzibilna, nepovratna procesa. Tudi sa- mi smo srečali nekaj ljudi, ki so ne glede na to, da so bili vključeni v tok uživanja, vzpo- stavili življenjski stil, ki ni bil stil uživalca oz. zasvojenca in tudi ne nekdanjega zasvo- jenca ali spreobrnjenca, abstinenta. Seveda pa je treba preveriti, kako je s hipotezo la- tentnega uživalca, ki se sproži, ko dozorijo okoliščine. Priložnostni (občasni, naključni) uži- valci, eksperimentatorji. V to kategorijo lahko štejemo tiste, ki uživajo mamilo ob- časno ali eksperimentalno, in tisti, ki ne »poskušajo«, temveč uživajo, ko imajo pri- ložnost. Motivacija in način uživanja so lahko raznovrstni, v kulturo uživanja so lahko vključeni bolj ali manj, skupno naj bi jim bilo le to, da je vzorec uživanja naklju- čen oz. kaotičen, neurejen v primerjavi z ostalimi tipi uživanja. Seveda je to hkrati nujna faza v karieri, čeprav je lahko zelo kratka, saj mora vsak uživalec najprej drogo poskusiti in imeti za to priložnost. Lahko pa je ta faza tudi daljša ali sploh edina. Redni uživalci. V to kategorijo lahko štejemo tiste, ki uživajo mamilo redno, a ne razvijejo odvisnosti ali zasvojenosti. Ko rečemo redno, lahko mislimo na različno pogostost uživanja, le da gre za ustaljene časovne vzorce, ali pa za bolj ali manj izra- ženo namero ali pripravljenost uživalca, da po slehernem uživanju znova zaužije ma- milo. Pri tem tipu uživanja je zelo jasno, da tu ne gre za tipologijo motivacije ali kulture uživanja, saj imata lahko precej različna oza- dja. Posameznik lahko redno uživa mamilo iz povsem rekreativnih vzgibov, ali pa je to del njegove terapije. Odvisni uživalci. V to kategorijo lahko štejemo uživalce, ki so odvisni od mamila. pa tega ne vidijo kot zasvojenost, se pravi, po Lindesmithovi definiciji ne sodijo med zasvojence. Lahko govorimo o prehodnem tipu tako kariere kakor glede klasifikacije. Ko opisujemo kariero, bi bil seveda ustrez- nejši naziv faze kar »prehodna faza« ali, kot rečejo Pearson in sodelavci (1987), »sivo območje«. Vendar ne gre samo za uživalce, za katere je to le prehodna faza, temveč tudi za tiste, ki se svoje odvisnosti nikoli ne bodo zavedeli, ki bodo abstinenčne težave dru- gače interpretirali (to so lahko poleg bol- nikov tudi rekreativni uživalci, ki zaradi »po- manjkanja kulture« ne prepoznajo simpto- mov). Zaradi tega ne more biti enakovredna kategorija v naši tipologiji, saj je pomanj- kljiva ravno glede dimenzije, ki je za našo diskusijo pomembna, namreč, glede di- menzije vloge. Ne označuje je nobena posebna vloga, prav narobe, od kategorije zasvojenosti jo razlikuje pomanjkanje po- sebne vloge. Presežek od prejšnje katego- rije rednega uživalca, odvisnost, pa ni vezan na vprašanje vloge. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje psiho- loške odvisnosti. Ali je pojem psihološke odvisnosti sploh upravičen, ko govorimo o mamilih? Človek je lahko psihološko odvisen od tako rekoč česar koli. Za našo razpravo bo še posebej pomembno, da je lahko zasvojenec odvisen od dejavnosti, ne od substance. Hkrati pa je vprašljiva delitev na psihološko in fiziološko odvisnost, saj lahko domnevamo, da tudi umanjkanje de- javnosti, npr. dela pri »delaholiku«, povzroči nelagodje organizma. Lahko sicer govori- mo, da imajo določene substance take učin- ke, da večajo toleranco ali zbujajo potrebo. Dualizem med telesno in duševno odvis- nostjo oz. zasvojenostjo verjetno vpeljujejo v diskusijo o mamilih ravno iz potrebe, da bi pojasnili vztrajanje pri uživanju tistih substanc, ki nimajo takih učinkov, pa ven- dar jih le težko razlikujemo od katere koli druge dejavnosti, ki lahko zasvoji, med nji- mi tudi takih, ki imajo v naši kulturi zelo pozitiven predznak — delo, ljubezen in znanje. Iz perspektive diskusije o mamilih je psihološka odvisnost torej pojem, ki je bil izveden iz fiziološke odvisnosti, da bi po- jasnil mehanizem, ki mu je podoben, pa mu 214 DRUŽBENA KONSTRUKCIJA KARIERE UŽIVALCA DROG vendarle manjka substanca adiktivnosti. Za zdaj lahko ta pojem zavrnemo, kajti ugoto- vili smo, da nam ne pove nič novega, saj govori o normalnih procesih, ki niso nujno vezani na uživanje mamil, lahko pa nadalju- jemo v smeri raziskovanja teh procesov, saj nam lahko njihovo razumevanje pomaga pri razumevanju odvisnosti in zasvojenosti tudi od adiktivnih substanc. Ena od možnih smeri razmišljanja je ob- ravnavanje navade kot od subjekta avtono- mizirane dejavnosti, ki avtomatično prinaša zadovoljitev nekega določenega motiva. Morda je psihološka odvisnost (nasproti zasvojenosti) prav to in lahko postane za- svojenost v trenutku, ko zaradi nelagodja ob izostanku zadovoljitve dejavnost fetiši- ziramo in konceptualiziramo kot agens zadovoljitve. Ta proces pa seveda ni samo psihološki, ampak je tudi socialen. Kategorijo odvisnih uživalcev bomo obdržali v tipologiji najmanj kot kurio- ziteto, koristila pa nam bo še kot pomožna kategorija, ki nam bo kot prehodna ali vme- sna kategorija pomagala pojasniti procese kariere uživanja drog. Zasvojeni. V to kategorijo lahko štejemo uživalce, ki so zajeti v Lindesmithovi defi- niciji zasvojenosti, pa se jim zaradi tega ni poslabšal socialni status. To so tisti, ki so se naučili pohlepa po mamilu, ko so prepo- znali svoje abstinenčne težave in s ponav- ljanjem te izkušnje pridobili stališča in ve- denje zasvojenega. Ravno to zadnje pa je približevanje vlogi.^ Pri zasvojenosti v primerjavi z džanki- zacijo so vloge manj dominantne in manj vplivajo na druga področja življenja. Tako lahko, kot pravi Senghers, pričakujemo od kadilca niz dejanj, ki so povezana z njegovo zasvojenostjo. Skrbel bo, na primer, za svoje zaloge tobaka; zjutraj, ko se zbudi, bo čez nekaj časa prižgal cigareto; z veliko verjet- nostjo lahko računamo, da bo med odmo- rom na predavanju šel v kadilnico na ciga- reto, ne bo pa njegova zasvojenost bistveno vplivala na njegovo vsakdanje družbeno in družabno življenje, dosežke v poklicni ka- rieri itn. Podobno velja za funkcionalne zasvojence s heroinom. Džankiji. Specifična razlika med džan- kijem in funkcionalnim zasvojencem je v socialni degradaciji in propadanju, domi- nantnosti in večji strukturiranosti vloge pri prvem. Senghers poudarja, daje to neposre- den ali posreden učinek kriminalizacije in z njo povezane stigmatizacije in velikih stroškov vzdrževanja zasvojenosti. Vendar pa v karieri uživanja alkohola, ki je legalna in socialno sprejeta droga, obstaja podoben stadij in vloga »kronika«, disfunkcionalnega zasvojenca z alkoholom. Podobnost vloge, čeprav ni učinek kriminalizacije, lahko si- cer pojasnimo z destruktivnimi učinki dol- gotrajnega uživanja alkohola, ki so podobni učinku socialne degradacije pri heroinu. Šlo naj bi torej za podoben končni rezultat procesa zasvojenosti — socialno razvredno- ten status in vlogo, ki ji pri heroinu v večji meri botrujejo socialne značilnosti mamila, pri alkoholu pa bolj farmakološke. Toda ali ni to le delna razlaga, ki sicer drži, ne poja- sni pa fenomena končnega stadija zasvoje- nosti? Hkrati pa tako sklepanje pristaja na fetišizacijo alkohola in zanemarja socialne okoliščine, ki smo jih v tej razpravi po- udarili že na začetku. Odgovor gre torej iskati v družbenih in medosebnih odnosih. Zasvojenec postane »džanki« ali »pijanec« takrat, ko mu droga ali pijača postane naj- pomembnejša stvar na svetu in ne more več igrati drugih vlog, ne da bi ga zaznamovala dominantna vloga džankija ali pijanca. Vprašanje je, v kolikšni meri gre pri domi- naciji vloge džankija (oz. alkoholika) nad ostalimi za moč same vloge, koliko pa za pomanjkanje drugih vlog kot posledice so- cialnega opustošenja. Tipologija, ki smo jo sestavili, je še kar logično celota, ki hkrati predstavlja možne stadije ali faze kariere uživanja heroina in drugih opiatov in možne tipe uživanja. To hierarhično tipologijo lahko razumemo tudi dinamično, mogoči so namreč prehodi iz enega tipa v drugega. Če je mogoče na- predovanje od neuživanja prek vmesnih faz do vloge džankija, lahko tudi domnevamo, da se kariera kdaj ustavi na določeni fazi ali tipu uživanja, in tudi, da obstaja nazado- vanje oz. premik v zgodnejšo fazo. Regresija je mogoča tudi za več stopenj in z vsakega tipa uživanja, tudi na stopnjo neuživanja. V tem primeru je verjetno bolj smiselno go- voriti o izstopu iz kariere uživanja heroina 215 VITO FLAKER kot pa o prehodu na nižjo stopnjo. Seveda se povratnik na zgodnejšo stopnjo kvalita- tivno razlikuje od uživalcev na tisti stopnji, ki še niso ali sploh ne bodo napredovali. Lahko trdimo, da so prehodi in izhodi mo- goči med večino stopenj, tipov ali stadijev, ki bi jih lahko tudi empirično dokumen- tirali in ne samo teoretsko argumentirali. Vprašljiv je le prehod s pete in šeste stopnje nazaj na četrto, iz džankizacije ali zasvoje- nosti na odvisnost, saj ta tip uživanja ni definiran tako kot ostali s kakšno posebno vlogo in je le vmesni tip med rednim uživa- njem in zasvojenostjo. Te prehode in značilnosti bomo posku- sili dokumentirati v nadaljnjem besedilu, z nadaljnjimi raziskavami pa bi lahko ugotav- ljali razširjenosti posameznih tipov uživa- nja. Podatkov je malo, saj so bili doslej v fokusu proučevanja zlasti džankiji, nekaj malega tudi zasvojenci. V ZDA je heroin po- skusilo od 1 do 3% prebivalstva.^ Imamo tudi podatek, da je najmanj tretjina zasvo- jenih džankizirana.'^ Glede na to, da so vzor- ci pri vseh treh virih podatkov pristranski, je precej verjetno, da je to razmerje večje. Zelo površna ocena je za ZDA, da je razmer- je med vsemi uživalci in zasvojenimi 10: 1 ter 3:1 med slednjimi in džankiziranimi. Iz teh razmerij, kot smo že rekli, izpadejo naše kategorije rednih uživalcev in odvisnih, ki so manj raziskano področje. Ob vsej svoji približnosti pa te številke niso toliko netočne, da ne bi mogli reči, da obstaja med njimi in popularnimi pred- stavami velik razkorak. Predstave, ki so se udomačile v vsakdanjem pojmovanju uživa- nja mamil, v podobah, ki jih ponujajo mediji in književnost, dominirata pola naše tipo- logije, džanki in povprečen abstinent, med njima pa velja linearna progresija. Očitno je džanki vrh ledene gore uživanja heroina, kamor je usmerjena pozornost ne le javno- sti in medijev, temveč tudi raziskovanja. O njih je veliko znanega, so na očeh, vidni. Ostale oblike uživanja in življenja z drogo ostajajo v veliki meri slepe pege. LIKI UŽIVANJA Diskusijo o uživanju drog obvladuje črno bela podoba, ki v stilu chiaroschurro osve- tljuje dva lika: slabega džankija in dobrega abstinenta, ostala površina pa ostane neos- vetljena. Obstaja tudi negativ, kjer se vloge obrnejo. Stephens opozarja na raziskave, ki pričajo, da so vrednote džankijevske sub- kulture antisocialno naravnane, da vidijo pripadnike glavnega družbenega toka kot hipokritične in manjvredne. Tako meni tudi eden od naših sogovornikov: Pred petindvajsetimi leti so me prvič dobili na igli in to je bil šok za starše, celo rodbino, in potem so me počasi vsi kao odpisal. Čeprav sestra, ona pa je totalen alkoholik, samo ona je gospa, razumeš, dela na občini, mož direktor in... Mene se sramujejo, rečmo, čim pridem na ulico, se zaprejo — a štekaš to? Zaprejo vrata, okna, da se me ne vidi. Noter se zapijajo, čim pa ven pridejo, so pa gospodje lepi, vse čisto... In tako kot so oni poimenovani džankiji, tako tudi v njihovi subkulturi obstajajo izrazi za povprečne, (pretirano) normalne ljudi, v Ameriki npr. »square«, v Angliji »Straights pri nas pa so iznašli izraz »šahist«^, ki ima podobne aluzije kot gornja — na geo- metrično ravnost, pravokotnost (t. j., nor- malnost), hkrati pa opozarja tudi na črno belo perspektivo in urejenost vsakdanjega življenja: črna: ponoči gre spat, bela: po- dnevi pa dela. Obstaja pralik džankija. Prvi džanki je bil Thomas de Quincey. David Herkt (1992) piše: Človek, ki je odgovoren za naše pojmovanje džankija ali uživalca, je bil Thomas de Quin- cey. De Quincey je bil 52 let odvisen od laudanuma. Glede na pojmovanje uživanja mamil, ki ga je razvil, lahko imamo De Quin- ceya za prvega džankija. Bil je pisatelj in s svojim pisanjem, še zlasti s knjigo Izpovedi angleškega uživalca opija (Confessions of an English Opium-Eater), je začrtal več znači- lnosti modela odvisnosti in uživanja opiatov, ki še vedno vztraja. Najbolj vplivno je bilo dejstvo, da je prvi usmeril pozornost medi- 216 DRUŽBENA KONSTRUKCIJA KARIERE UŽIVALCA DROG cinske stroke na idejo odvisnosti od opiatov. Zabeležil je sindrom, ki ga danes poznamo kot abstinenčnega, in opozoril medicino na fenomena tolerance in odvisnosti. De Quin- ceya je medicina devetnajstega stoletja upo- rabila tudi kot najpomembnejšo študijo pri- mera, saj je podal obširne opise svojega fi- zičnega razmerja z laudanumom. Pred De Quinceyem so ljudje pač inter- pretirali odvisnost kot navado in niso vzro- čno povezovali abstinenčnih težav z uživa- njem opija. Angleški pesnik Samuel Coole- ridge, ki je bil 36 let odvisen od opija in je ves ta čas ohranil spoštljiv status in osebno integriteto, kot še mnogo njegovih slavnih sodobnikov, ni nikoli povezal slabega počutja s prenehanjem uživanja opija. Kajti prvič je vzel opij kot zdravilo proti slabemu počutju in je abstinenčne simptome inter- pretiral kot znake bolezni, ki jo je brzdal z jemanjem opija. De Quincey v knjigi ni opisal samo sim- ptomov, marveč tudi svoje izkušnje in svoje življenje. V knjigi opisuje, kako je kot otrok pobegnil od doma, živel na londonskih uli- cah, svoje romantične ljubezni ipd. Knjiga je izšla leta 1821, v obdobju romantike, te- mu primerna je tudi zgodba: marginalnost, doživetja, uporništvo — komponente, ki jim je sledilo veliko posnemovalcev in ki so še danes osnovni skript kariere uživalca. Sam lik pa se je utrdil v podobnih delih od W. S. Burroughsa do bolj plehke zgodbe Chris- tiane F. Za ostale tipe uživanja, ki smo jih pred- ložili v svoji tipologiji, bi lahko našli like, ki jih predstavljajo. Tako je znan lik zasvojenca zdravnika. To je en od tipov, ki so bili znani v naših krajih pred pojavom uživanja opia- tov v povezavi s subkulturo. Lik odvisnega od opiatov, ne da bi to opazil, je bolnik, ki prejema morfij za blažitev bolečin. Za na- ključni, eksperimentatorski tip uživanja in redno uživanje ni kakšnega posebnega lika. Stereotipna predstava takega uživanja je, da je to le faza, ki pomeni hiter prehod od za- četnega uživanja k zasvojenosti. Tej stereo- tipni predstavi se pridružuje še stereotip, da je začetnik naiven ter da ga tisti, ki so zasvojeni, mimogrede nič hudega slutečega zapeljejo v zasvojenost. PROTILIKI Obstaja niz podob, ki jih lahko postavimo ob rob »klasičnim« likom in ki te stereo- tipne piiedstave relativizirajo. Zasvojenim zdravnikom seveda stoje ob strani še drugi funkcionalni odvisniki, ki lahko ob svoji zasvojenosti živijo normalno življenje, poleg premožnejših slojev, pogojno lahko sem uvrstimo tiste, ki so zdravniško vzdr- ževani na metadonu ali celo na heroinu. Tudi pripadniki delavskega razreda si lahko privoščijo vsaj del kariere funkcionalnega uživalca: [...] tudi to je treba ločit. Sem se fiksal vsak dan, sem bil suženj te droge, še vedno v službo hodil. Ko sem bil na malo večjih krizah, sem bil pri doktorju, sem rekel, da me zvija v želodcu, sem bil na bolniški dva tedna. Pol je bilo spet vse uredu, sem šel spet v službo, sem delal, sem bil stalno na horsu, sem lahko delal, se je zgodilo, da ga je zmanjkalo, pol moral it na bolniško. Poleg tega so tukaj še pripadniki kultur, kjer je uživanje opija bolj ali manj tradicio- nalno (Kitajska), pa tudi zgodovinska ob- dobja zahodne kulture, ko opij še ni bil pre- povedan in je bil zelo razširjen (za Anglijo v 19. stoletju glej Berridge, Edwards 1987). Stephens (1992: 62-63) poroča o študiji Hansona in sodelavcev, ki so raziskovali sku- pino uživalcev, ki ni bila nikoli na zdrav- ljenju, čeprav je razmeroma pogosto uživala heroin (kriterij za vključitev v študijo je bil, da so v zadnjih 14 dnevih pred intervjujem vsaj 8 dni nepretrgoma uživali heroin). Ugotovili so, da gre velikokrat za »delne« džankije, se pravi ljudi, ki ne pripadajo sub- kulturi, užijejo drogo ne več kot enkrat dnevno, ne porabijo zanjo bajnih vsot (85% jih ni porabilo več kot 30 dolarjev dnevno), četrtina jih je omenjala kot glavni vir dohod- kov redno zaposlitev, ostali pa so pridobi- vali dohodek iz majhnih kriminalnih poslov (manjše kraje, goljufije, preprodajanje dro- ge). Značilno za ta tip uživalcev je bilo, da se niso poistovetili z džankijevskim likom, da so zavračali sprejemanje sebe kot džan- kija (bodisi kinkajoče ali »cool« podobe). Av- torji so bili mnenja, da gre za predstavnike 217 VITO FLAKER novega tipa uživalcev, ki so na meji med sceno in normalnim svetom. Vsekakor pa gre za ljudi, ki ne sprejemajo vloge džankija. Stereotipen lik hitrega prehoda med začetnim uživanjem in zasvojenosti smo že prej kontrastirali z vmesno kategorijo od- visnosti, ki je potrebna za razumevanje odvisnosti npr. bolnikov. Sem sodijo poleg njih vsi tisti uživalci, ki so bili odvisni pred De Quinceyem in v tradicionalnih kulturah, pa tega niso tako interpretirali. Protilike predstavljajo še nekatere skupine uživalcev, ki odstopajo od »začrtane« poti. Podatkov o rednih, a nezasvojenih uživalcih je zelo malo, ker za oblast niso tako zanimivi" in ker tudi niso vidni — so izven delokroga policije, zdravstva ali sociale. Zato je takih študij malo. Najbolj znana med njimi, Zin- bergova (1997) študija, je opisovala kulture rednih uživalcev, ki so svoje uživanje dobro kontrolirali, se pravi, niso postali odvisni. Tako uživanje je po avtorjevem mnenju mo- goče, če je na razpolago naslednja podpora: dostop do mreže izkušenih uživalcev, ki ima dovolj znanja o kontroliranem uživanju opiatov, ki lahko novincu posredujejo na- svete; strogo upoštevanje pravil pogostosti uporabe, tako da se mamilo uživa samo ob določenih priložnostih, npr ob weekendih, in nikoli drugače; da ima posameznik druge pomembne angažmaje v življenju, npr. službo, družino, razvedrila, ki so v nasprotju z uživanjem opiatov; ter da ima krog prija- teljev, ki vključuje tudi neuživalce. (Pearson et al. 1987: 42:43.) Stephens navaja po Zinbergu funkcije naslednjih pravil in ritualov, skupin užival- cev, ki kontrolirano uživajo heroin: 1. Pravila, ki definirajo zmernost in obsojajo uživanje. (Večina uživalcev ima pravila, ki omejujejo pogostost uživanja pod raven, ki je potrebna za zasvojenost. Veliko jih ima posebna pravila, npr. »Ne uživaj heroina vsak dan« ali »Nikoli dva dni zapored«.) 2. Pravila, ki omejujejo uživanje na fizično in socialno okolje, ki omogoča pozitivno ali »varno« izkušnjo omame. (Nekateri zavračajo uživanje skupaj z zasvojenci, od katerih so nabavili mamilo, večina se jih izogiba voziti avto, ko so zadeti.) 3. Pravila in rituali, ki so namenjeni preprečevanju neželenih učinkov uživanja in predvidevajo varnostne ukrepe pred in med uživanjem. (Nekateri zmanjšujejo tveganje predoziranja, tako da zaužijejo le del svoje doze, in počakajo, da ocenijo učinke, preden vzamejo več. Drugi se izogibajo mešanju različnih mamil, uporabljajo sterilni pribor in odklanjajo izmenjavo pribora.) 4. Pravila in rituali, ki podpirajo užival- čeve vsakdanje dolžnosti in odnose. (Neka- teri uživalci se izogibajo uživanju mamil v nedeljo zvečer, da ne bi bili preutrujeni za delo v ponedeljek zjutraj. Nekateri skrbno pazijo in predvidijo količino denarja, ki jo namenijo za mamila.) (Stephens 1991:62-3.) Eden od naših sogovornikov džankijev je bil mnenja, da dvema od osmih, ki se u- kvarjajo s heroinom, uspe, da se ne »navle- čejo«'^: Imel sem prijatelja, ki mu je uspelo furat občasno, le tako ob vikendih [...] ni suženj, ker se fiksa enkrat ali dvakrat na teden, se precej pazi, da ne bi padel na heroinsko sce- no, ker vidi, koliko sem imel jaz problemov s heroinom. Rajši malo pretrpi psihično krizo, pa se po enem tednu ali dveh tednih spet fiksa, da ima pavzo, se precej pazi. [...] En razlog, da se ne fiksa, je ženska. Kaj je lahko še razlog? Verjetno ga tudi to bremza, ker misli, da si bo enkrat ustvaril družino: »itak sem še mlad, bom izkoristil možnost, bom že pol prenehal«. Ne vem, če je to varianta. Ne vem, če je toliko močen, da bo. Nisem proti, nisem fovš, mu dam brizgo [...] si kupi pol grama, ima za vikend. Cel teden brez, potem spet, če ima keša. Potem ko sem jaz začel fiksat, je tudi on po dveh letih, ko je videl, da je to fajn. Potem, ko je videl, da že jast mislim na zdravljenje, je videl vso sceno, kako se vlečem iz tega, ko sem tudi dajal krize skozi brez zdravil, ko sem trpel, ko me je zvijalo, si je verjetno misli, da ne bo takšen, kot sem jest, jaz tudi upam, da ne bo takšen. Če redni kontrolirani uživalci zavračajo lik džankija in je zanje džanki izrazito ne- gativen vzor, pa je za primerjavo zanimiv 218 DRUŽBENA KONSTRUKCIJA KARIERE UŽIVALCA DROG pojav psevdo džankija, človeka, ki bi rad postal del heroinske scene, pretirava v pogostosti svojega uživanja in posnema džankije v nekaterih potezah, pa iz različnih razlogov ne more postati eden izmed njih. Dokaj banalen razlog je lahko ta, da je na določenem območju kvaliteta heroina zaradi redčenja že tako slaba, da ni mogoče postati zasvojen (Stephens 1991:61). In končno lahko tudi liku šahista med neuživalci postavimo nasproti celo galerijo različnih likov. Med neuživalci heroina so seveda uživalci in zasvojenci drugih mamil, potem so lahko bolj ali manj tolerantni ali indiferentni do uživanja heroina. Subkul- turno bližje ali ne. Z realnimi izkušnjami iz svojega življenja (prijatelji ali svojci koga, ki uživa heroin) itn. Skratka, neuživalci so zelo heterogena kategorija z zelo različni- mi, tudi nasprotujočimi si stališči do uži- vanja heroina. KARIERA DŽANKIJA Ko smo klasificirali tipe uživanja glede na stopnjo in intenzivnost vstopa v različne vloge uživalcev, smo izvedeli, da je džanki disfunkcionalen uživalec oz. zasvojenec, da gre v procesu džankizacije za socialno in telesno obubožanje, da je džanki vezan na socialno vlogo, ki je zanj dominantna, da tako drugi kot tudi včasih on sam reducirajo vse njegovo vedenje na njegov odnos s heroinom, ter da je to tak način uživanja, kjer je zanimanje za heroin nadrejeno vsem drugim interesom. Če smo se doslej zlasti trudili, da bi dosegli red v terminologiji, da bi ustvarili tipologijo uživanja, in je bilo naše delo usmerjeno zlasti v sklepanje in analizo doslejšnjih konceptov in uskla- jevanje podatkov, bomo v nadaljevanju bolj opisni in bomo poskušaH dovolj plastično in tako s tujimi kot svojimi izsledki na etnografski način prikazati, kaj pomeni biti džanki. Eden izmed naših sogovornikov je besedo džanki definiral takole: Če rečem džanki, mislim na osebo, ki je suženj heroina, ki se mora vsak dan fiskat, da je sposoben kaj delat, da je sposoben se s kom pogovarjat, da je sposoben sploh živet. Ti občasni uživalci niso džankiji, ker ga ne rabijo za vsak dan, si prišparajo kaj denarja, za vikend si ga privoščijo. Do empirične definicije vloge »uličnega zasvojenca Podatki, ki jih je zbral Becker (1969), kažejo, da se je število sprejemov v psihiatriji, povezano z duševnimi reakcijami na uživanje marihuane (tesnoba, panika, dezorientacija) po začetnem obdobju uživanja tega mamila v ZDA zmanjšalo na nič. ^ Prav Lindesmithova definicija razlikuje med nereflektirano odvisnostjo (dependency) in uzrto zasvojenostjo (addiction). Tudi v slovenščini ju ne gre uporabljati kot sinonima. ^ Definicijo je Lindesmith izvedel s pomočjo induktivne analize in velja predvsem za opiate. ^ Za naše potrebe bomo vlogo definirali kot niz pričakovanj o ravnanja tistega, ki jo zaseda. Govorimo zlasti o pričakovanjih drugih, še zlasti pomembnih drugih, a vedno takih, kot jih v zadnji instanci razume igralec vloge. To velja še zlasti za primer zasvojenosti. Vloge so lahko nasploh bolj ali manj definirane in institucionalizirane (formalno ali neformalno), lahko so iztočnice ali pa skripti. Na podlagi vloge lahko bolj ali manj predvidimo vedenje igralca. Poleg tega so vloge bolj ali manj dominantne v igralčevem življenju. ' Podatki National Household Survey on Drug Abuse: Population Estimate, 1988 (NIDA 1989), cit. po Stephens 1991: 48. Na to kažejo podatki kvantitativnega dela naše raziskave (Flaker 1993), pa tudi podatki iz ZDA (Stephens 1991: 48) in severne Anglije (Parker 1988: 79). ^ V diskusiji predlagal Boris Kosec. " Niso zanimivi niti kot predmet nadzorovanja niti kot pripomoček za ustvarjanje družbenega ozračja proti uživanju drog. Zasvojen človek, ki normalno živi in dela, ni dober material za propagando zoper uživanje drog. ^ Ta podatek je seveda le sogovornikova ocena, verjetno je to razmerje večje (naša ocena je 1: 10). Kakor koli že, kot podatek je ta izjava neuporabna, kot ilustracija pa nam govori o sogovornikovi oceni adiktivnosti heroina (1: 4). Ameriški podatek je 15.033 dolarjev za občasnega uživalca, 32.672 dolarjev za rednega uživalca in 55.455 dolarjev letno za tiste, ki uživajo heroin dnevno. Qohnson in sod., cit. po Stephens 1991: 89). " Manj vključeni v kriminalno dejavnost kot drugi tipi, ko pa so, so predvsem v kraje, preprodajanje in igre na srečo. Citat iz intervjuja, ki ga je pred leti opravil Dare Božič (1990). ^^ Četudi se je izkazalo, da je bila preiskava v kriminalističnem smislu upravičena, saj je imel osumljenec pri sebi manjšo količino heroina, je gotovo v etičnem in pa estetskem smislu vprašljiva. Tudi projektu ni bila v korist. Za procese barantanja z identiteto in sploh instuticionalne produkcije deviantne vloge uživalca gl. Young 1971:27-62. V časovni perspektivi gledano se džankizacija pozna tudi na zunanjem videzu. Se pravi, da je velika verjetnost, da bo kdo nazadoval s svojo zunanjo podobo glede na prejšnjo podobo, bo pa lahko glede na povprečje še vedno precej urejen. Za to diskusijo gl. Kuševič 1987: 215-229. " Tu uporabljamo pojem zdravnik v razširjenem pomenu besede, se pravi, da ne mislimo nujno doktorja medicine, ampak katerega koli strokovnjaka ali tudi laika, ki opravlja terapevtsko funkcijo. 239 VITO FLAKER Literatura Becker, H. S. (1953), On Becoming a Marihuana User. American Journal of Sociology, 59'. 235- 242. — (1963), Outsiders. New York: Free Press. — (1969), Social Bases of Drug-induced Experiences. V: Alfred R. Lindesmisth in Anselm L. Strauss: Social Psychology. New York: Holt, Rinehart and Winston (156-175). Berridge, V., G. Edwards (1987), Opium and People: Opiate Use in Nineteenth-Century England. New Haven, London: Yale University Press. Božič, D. (1990), Stigma ali kako vampirju v srce zabiti kol. Ljubljana: Višja šola za socialno delo (diplomska naloga). — (1992), Stigma. Časopis za kritiko znanosti (Subpsihiatrične študije), 19, 138-139: 137-157. Flaker, V. (1988), Erving Goffman: Azili (povzetek). V: V. Flaker, M. Urek (ur.),Hrastovški analiza leto 1987. Ljubljana: RK ZSMS (73-137). Flaker, V., in sod. (1993), Droge in nasilje. Ljubljana: Mirovni inštitut (raziskovalno poročilo). Garfinkel, H. (1955-56), Conditions of Successful Degradation Ceremonies. American Journal of Sociology, 61:420-424. Goffman, E. (1961), Asylums. New York: Doubleday & Co. Herkt, D. (1992), Writing Junky./wwyfew^î/, 3, 1-2. Joseph, H., V. P. Dole (1970), Methadone Patients on Probation and Parole. Federal Probation, June: 42-48. Kušević, V. (1987), Zloupotreba droga. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske. Lindesmith, A. R. (19б9), A Symbolic Interactionist View of Addiction. V: A. R. Lindesmith, A. L. Strauss, Social Psychology. New York: Holt, Rinehart and Winston (176-191). Parker, H., K. Bakx, R. Newcombe (1988), Living with Heroin: The Impact of Drugs 'Epidemic' on an English Community. Milton Keynes: Open University Press. Parsons, T. (1951), Illness and the Role of the Physician: A Sociological Perspective. American Journal of Orthopsychiatry, 11: 452-460. Pearson, G., M. Gilman, S. Mclver (1987), Young People and Heroin: An Examination of Heroin Use in the North of England. Aldershot: Gower. Senghers, W. (1989), Putting out fire with water instead of gasoline: The necessity of a clear distinction between use, addiction and džankyzation. Newsletter of The European Movement for the Normalization of Drug Policy, 6 (March 1989): 13-16. Stephens, R. C. (1991), The Street Addict Role: A Theory of Heroin Addiction. Albany: State University of New York Press. Tam, S. (1987), The Heroin Users. London: Routledge & Kegan Paul. Young, J. (1971), The Role of the Police as Amplifiers of Deviance, Negotiators of Reality and Translators of Phantasy: Some consequences of our present system of drug control as seen in Notting Hill. V: S. Cohen (ur). Images of Deviance. ** Pelican (27-62). Zinberg, N. E. (1997). Zasvojenost, zloraba in nadzorovana uporaba droge: nekaj opredelitev,Mrež« drog. V, 2-4: 39-56. 240