f Vekoslav Strmšek. Dodatno k dosedanjim poročilom o pokojnem Vekoslavu Strmšku priobčiijemo danes njegov životopis. Vekoslav Strmšek se je rodil dne 81. maja 1. 1864. v Dolgošah blizu Hoč kot najstarejši sin preprostih kmetiških staršev. Svojo mladost je pa preživel v sosednji vasi Bohovi, kjer je oče prevzel večjo kmetijo. Ljudsko šolo je obiskoval v Hočah, eno leto na vadnici, višji razred pa na nemški deški šoli v Mariboru. Tukaj je tudi obiskoval pripravnico in učiteljišče (1. 1878.—83.). Med dijaki je bil jako priljubljen in je zaradi svojega odločnega nastopa veljal kot njih vodja. Že tedaj je kazal izredno navdušenje in ljubezen do svojega rodu, in se je odlikoval s svojo neumorno delavnostjo. Bil je več let duša dijaškemu društvu BZborčku", ki je imel namen skrbeti za nadaljno izobrazbo v materinščini in za gojitev narodne zavesti. (Na mariborskem učiteljišču je bila tedaj slovenščina prav zanemarjena pastorka.) Takoj po raaturi je nadomestoval strica in botra Veraniča, nadučitelja v Gornji Polskavi. Prva služba mu je bila na Ponikvi ob j. ž., kjer je izkusil prve neprilike zaradi svojega delovanja v dijaških letih. Načelnik kraj. šol. sveta je dobil tajen odlok dež. šolskega sveta, da ima Strmškovo delovanje izven šole, posebno politicno, strogo nadzorovati in mu vsak slučaj takoj naznaniti. Načelnik, ki je bil poštenjak, je Strmšku odlok sam pokazal, ko sta se spoznala. V spomin si ga je prepisal. Po drugem izpitu (dne 8. maja 1886) je dvakrat nadomestoval učitelja na enorazrednici v Št. Petru na Medvedovem selu. Želel si je samostojnosti ter prosil za to službo, ki jo je tudi dobil in kjer je deloval od 15. aprila 1889. 1. do svoje smrti. Šola se je največ po njegovem prizadevanju razširila v trirazrednico. V mlajših letih gotovo sam ni pričakoval, da ostane vse dni svojega življenja v Št. Petru. Potegoval se je pogosto za boljšo službo, okr. šol. sveti so ga tudi navadno priporočali, a v Gradeu imajo dvojno mero. Kdo bi si bil mislil, da bo eden izmed najinteligentnejših slovenskih učiteljev, mož, ki je vse svoje velike zmožnosti posvetil šoli in nčiteljstvu, velikan proti sirotam dvomljivega značaja, ki so ga obrekovale, ostal v mali zakotni vasiei! Na Štajerskem je že tako! Svoje dolžnosti v šoli in za šolo je vedno najvestnejše izpolnjeval; v dokaz temu ima kup pohvalnih dekretov — tudi od nadzornikov, ki mu niso bili naklonjeni — za vrle uspehe y šoli, za referate pri okr. učit. konferenci ali tudi za izredno dobro izdelane konferenčne teme. Ves čas je skrbel za svojo nadaljno izobrazbo. L. 1888./89. je obiskoval meščansko šolski tečaj v Mariboru (naravoslovje, matematika), 1. 1902. sadjarski in vinarski tečaj. Zbral si je veliko knjižnico in naročal toliko časopisov, kakor malokateri učitelj. Šolo si je uredil po svoje, pravo ljudsko šolo za kmeta s temeljitim gospodarskim poukom. Vse šolske potrebščine so dobili otroci v šoli na račun krajnega šol. sveta. Učeneem je puščal mnogo svobode, da bi postali samo-zavestni, kakor je bil on sam. Bil je pa zato tudi jako priljubljen. Ni ga župljana, ki bi ne potožil po njem, spoznavši njegove izredne zmožnosti in zasluge: -Škoda Strmška, takega moža ne bomo več imeli v svoji sredini," govore sedaj mladi in stari ljudje v njegovi občini. Hvaležen spomin mu je zagotovljen. Ljudstvo mu je hvaležno, kaj še le mi tovariši. Vse njegovo delovanje izven šole je bilo posvečeno učiteljstvu. Izgubili smo ljubega tovariša, odkritosrčnega prijatelja, neustrašenega prvoborilca, prekrasen zgled narodnega učitelja. Vse učiteljstvo čuti to težko izgubo, sosebno pa učiteljstvo šmarskega okraja. 24 let je bil član, 17 let predsednik učit. društva in duša vsega delovanja. Tričetrti dela je bilo na njegovih ramah. Pri vsakem zborovanju je podaval kaj novega, pripovedoval zanimivosti iz šolske prakse ali izprožil važna vprašanja, večkrat na leto pa prevzel daljše referate. Žal, da nimamo pri rokah vseh zapisnikov, iz katerih bi lahko posneli važnejša njegova predavanja. Težko bi mu našli vrstnika. Ko je bilo še vse štajersko učiteljstvo združeno v nLehrerbundu", je Strmšek češče poudarjal, da ni zdravo, če ni slovensko štajersko učiteljstvo zase organizirano, zakaj zgodilo se je nekaterekrati, da se je celo v ^Lehrerbundovem" glasilu smatralo to učiteljstvo kakor manjvreden privesek. Ko se je pa rodil »Verband deutscher Lehrer" je Stnnšek prvi zahteval v domačem društvu sklep, da se iina štajersko slovensko učiteljstvo združiti v svojo zvezo. S tem sklepom je iskal tudi podrugod somišljeniko? in zaveznikov v uresničenje te svoje ideje, vendar je doživel prevaro, zakaj merodajni mariborski učitelji-voditelji so za takrat odsvetovali tako organizacijo in mu odrekli svojo pomoč. To ga pa ni ustrašilo, čeprav ga je bolelo, marveč je v zvezi s tovariši sestavil pravila, jih poslal bratskim društvom v pretres, oskrbel njih potrjenje in tako ustanovil nZvezo slovenskih štajerskih učiteljev in u.iteljic". Strmšek je bil oče te organi- zacije, a le podpredsednik in še to čast je odložil, ker je hotel s tem javno obsoditi — nedelavnost. V boju za izboljšanje učiteljskih plač je stal veduo na čelu. Tako je na demonstracijskem učiteljskem shodu meseca marca 1899 leta v celjskem nNarodnem domu" bil on ob navzoenosti nad 500 tovarišev in tovarišic, uekaterih deželnih in državnih poslancev glavni in edini govornik ter je svojo nalogo vsaj tako častno rešil kakor letos Gossarek na graškem shodu. Leta 1893. ga je volil okraj. zastop šmarski v okr. šol. svet za dobo 6 let. Dasi Strmšek ni bil člau okr. zastopa, si je ta izbral izmed učitsljstva njega kot najodločnejšega moža, ker je vedel, da bo kot učitelj-strokovnjak uspešno delovai v tej važni šolski korporaciji v dobrobit šole in učiteljskega stanu. Od leta 1899. je zastopal učiteljstvo v okr. šol. svetu tako vestno in odločno, da si je že samo s tem pridobil za tukajšnje učiteljstvo nevenljivih zaslug. Njegovo delo je bilo odkrito in pošteno, kakor je bil odkrit in pošten tudi on. Povedal je resnico prijatelju ali nasprotniku v obraz in če je bila pvtem prav zamera. Vse učiteljstvo, razen malenkostne izjeme, je bilo vedno na njegovi strani in je njegovo delovanje odobravalo. Oim svetlejša je luč, tem teinnejša je senca, to se je pokazalo tudi tukaj. Kakor je bil čist Strmšek, tako je bil umazan njegov nasprotnik. Kdor je potreboval dobrega sveta in pomoči, se je obrnil do Strmška in nikoli brez uspeha. Njegov neizprosno možati nastop mu je prinesel marsikatero bridko uro; učiteljstvo je imelo sicer korist, a on si je le nakopal nasprotstvo navzgor in trpel škodo. Zadnja leta si ni več želel boljše službe. Videl je, da ljudje spoznavajo njegovo vrto delo, da cenijo izredne zasluge, da si je pridobil zaupanje. V domači občini si je kupil večje posestvo, kjer je z velikim veseljem kmetoval. Uredil si je zgledno gospodarstvo. Letos je še z mrzlično naglostjo prezidal hišo. Teden dni pred smrtjo so odišli zidarji, in tako je pripravil svojcem prijeten dom, kakor bi slutil svoj opasni položaj. Kakor je bil vodja učiteljstva. tako je bil tudi med voditelji radikalue politiške stranke. Mlaenost in brezdelnost v narodni politiki na Štajerskem ga je tlačila liki mora. Svbjim prijateljem je v razgovoru večkrat potožil, da se mora izpreraeniti politiško življenje in delovanje, inače propade narod, posebno pa še kmetiški stan. Z najveČjim navdušenjem je pozdravil vsako napredno gibanje in se postavil takoj v prvo vrsto bojevnikov z znano požrtvovalnostjo. Bil je sedaj tudi soustanovnik nNarodne stranke". Z njemu lastno samozavestjo je razpravljal na mnogih shodih gospodarška in politiška vprašanja ter vedno žel priznanje in pohvalo. Ljudstvo ga je rado poslušalo. Na politiških shodih se je redno dotaknil tudi šole in našega stanu. V zadnjem velilnem boju je bil baš ta predmet najhujše agitaeijsko sredstvo proti ,,Narodni stranki", a Strmšek je s svojimi prepričevalnimi besedami dokazal potrebo in korist šole in važnost učiteljskega stanu in tako pogosto izpreobrnil naše nasprotnike v naše prijatelje. Bil je zgleden učitelj, zgleden politik in nad vse zgleden mož in oče. Na svoji prvi službi na Ponikvi si je izbral družico iz znane imovite hiše Zdolšek-Pinterjeve. Ves čas sta živela 8 soprogo v najboljši sporazumnosti. Blaga žena je poznala njegove visoke ideale, ga umela in podpirala. Vsak spis ji je prej prečital in se z njo pogovoril, preden ga je objavil. Sedaj jo je ostavil. Težko je bilo slovo, a kruta usoda je bila neizprosna. Z ubogo vdovo plakajo trije nepreskrbljeni otroci, ki jih je pokojnik iskreno Ijubil. 0 Božiču leta 1905. se je pojavila prva kal bolezni. Iskal je zdravja pri raznih zdravnikih, a vse zaman, vedno je šlo rakovo pot. Večkrat se mu je sicer za nekaj časa obrnilo na bolje, a nato ga je še s hujšo silo prijelo. Meseca julija je zvedel v Gradcu za svojo neozdravljivo bolezen. Kakor je bil pogumen v življenji, tako tudi na smrtni postelji. Mirno je čakal urnih korakov bližajočo se smrt — do zadnjega trenutka pri popolni zavesti. Sam je še vse potrebno ukrenil in naročil. Zadnji dan je še pravil ženi prekrasne misli, katere bi rad pisal ,,Učit. Tovarišu" v slovo, vendar oslabela roka ni več prijela za pero, ostalo je le pri želji... Največja skrb so mu bili žena in otroci. Svojim najboljšim prijateljem jih je priporočal v varstvo in prosil, naj bodo v teh bridkih urah ženi v pomoč. Blagoslavljaje otroke, je izdihnil svojo preblago dušo. V nedeljo, dne 8. t. m., smo položili tega neumorno delavnega moža k večnemu počitku. Na stotine ljudstva od vseh krajev in iz vseh stanov je prihitelo izkazat predragemu prijatelju, vzornemu učitelju, zvestemu tovarišu in pogumnemu bojevniku na narodno-politiškem polju zadnjo čast. — Nepregledne množice so se valile pred in za krsto, ki so jo nosili člani krajnega šolskega sveta na pokopališče. Slovenski Štajer ni še videl takega pogreba. Po končanem cerkvenem obredu je govoril o Strmšku domači župnik g. Gomilšek, slikajoč ga kot zglednega očeta, učitelja, Sovenca in kristjana. — Ob odprti gomili so se na to poslovili od rajnkega Vekoslava tov. Cernej v imenu šmarskega učit. društva, tov. L. J e 1 e n c imenom »Zveze avstr. jugoslovanskih učit. dfuštev" in gospod dr. Zabukovšek imenom .Narodne stranke". Bodi nepozabnemu in težko nadomestljivemu Strmšku ohranjen trajen spomin! Njegovo življenje pa bodi sijajen zgled nam, ki smo ostali!