Arheološki vestnik (Arh. vest.) 44. 1993, str. 319-333 319 Milan Zapotocky: Die Streitiixle des mitteleuropaischen Aneolithikums. (Ouellen und Forschungen zur prahistorisehen und provinzialromischen Archaologie. Bd. 6). VCH, Acta Humanioria, Weinheim 1992. Tekstni del s 55 razpredelnica- mi, 49 tabelami in citati zajema 222 strani; sledi dokumenta- cijski del s seznamom najdb (str. 223-374), literaturo (str. 377-398) ter 157 tablami in petimi kartami (str. 401-563). Knjiga je razvojno-dokumentacijska študija o kamnitih boj- nih sekirah, najdenih v mejah določenega srednjeevropskega okolja in opredeljenih v določeno časovno in kulturno-civiliza- cijsko okolje. Že uvodoma avtor pove, da se nastanek, proi- zvodnja, tehnika izdelave, morfološke in kulturne značilnosti ter uporabnost eneolitskih bojnih sekir v Srednji Evropi dajo razvrstiti v tri časovne horizonte od mlajše kamene do začetka bronaste dobe. V tej zajetni publikaciji M. Zapotocky obrav- nava bojne sekire drugega razvojnega horizonta (starejša in srednja bakrena doba oziroma čas kulture lijakastih čaš (Tric- hterbecherkultur)) ter sorodnih in sočasnih oblikovnih kultur- nih skupin na mejnih območjih njene razširjenosti. Obravna- vana baza najdb kamnitih bojnih sekir (2577 primerkov) vključuje 23 geopolitičnih dežel od Alp in zahodnifi Karpatov do skandinavski!) držav ter od Rena do zahodne Ukrajine. Avtor tipološko razlikuje poligonalne in dvojne bojne sekire ter se med njimi odloči za pet glavnih oblikovnih skupin; te razvršča v skupine in manjše podskupine, s podrobnejšimi morfološkimi značilnostmi in raznovrstnimi indeksi pa še v posamezne tipe. Glavne skupine predstavljajo: - ploskokladivastc sekire (flache Hammcraxt) so razdeljene v štiri zelo sorodne skupine; - glavičastokladivaste sekire (Knaufhammeraxt) so v dveh serijah (ravne in usločene) razvrščene v osem oblikovnih skupin; - sekire z okroglim temenom (Rundnackenaxt) so v prvi in drugi skupini uvrščene v južno, od tretje do pete skupine pa v nordijsko serijo oz. cono; - dvojne sekire (Doppclaxt) sc delijo v tri skupine: starejša in mlajša sta klasični, tretja skupina je prehodna, z nakazanim grebenom na temenu; - sekire z grebenastim temenom (Nackcnkammaxt) sc de- lijo v dve skupini in tipološko niso posebne vrste kot so prejšnje štiri, temveč le razvitejša faza tretje skupine dvojnih sekir. Pri vsakem poglavju o glavnih skupinah avtor poda zgodo- vino raziskav, analizira, razčlenjuje, opredeljuje in razdeljuje sekire na skupine, podskupine, in opisuje regionalne in obli- kovne tipe s pripadajočo časovno in kulturno opredelitvijo, na koncu pa navaja izsledke s povzetkom. Za opisovanjem poglavij glavnih petih skupin sta v tekstnem delu nanizani še poglavji o proizvodnji in uporabnosti kamnitih bojnih sekir. Če se lotimo še vsebinskega spoznanja te zajetne publikacije, je dovolj, da spoznamo še naslednji dve poglavji v besedilu (str. 171-209): Jugovzhodni in domači impulzi pri nastanku in razvoju ter kulture lijakastih čaš v luči bojnih sekir. Ker pa med vsem besedilom kar mrgoli različnih kratic in zapletenih indeksov, je branje zelo naporno. Za slovenskega prazgodovinskega arheologa spoznamo dovolj, če preberemo le Še povzetke pri posameznih poglavjih in primerjamo prilo- žene tipološke tabele. Drugi, še obsežnejši del knjige sta kataloški in dokumenta- cijski del. Spisek najdb oz. Fundliste (150 strani) je zasnovan po glavnih petih skupinah; imena najdišč so oštevilčena po deželah, posamezne kolone pa predstavljajo s kraticami sku- pine s podskupinami in lipi. oblikovne indekse, mesto in hrambo najdbe, literaturo ler določeno sliko na priloženih tablah. M. Zapotocky prikaže bogato tvarno zapuščino kamnitih bojnih sekir določenega prazgodovinskega obdobja, ki je v drugi polovici tretjega tisočletja bistveno spreminjala kulturno- eivilizacijske odnose v jugovzhodnem in srednjeevropskem okolju ter v Skandinaviji. Starejše poljcdelskokulturne skupine z linearno in vrezano trakasto keramiko razpadajo v menjajoče se strukturne enote z raznovrstnim stvarnim imetjem, ki je v začetku bakrene dobe preoblikovalo civilizacijski vpliv že vodilnih kovinskopredelovalnih združenj na Balkanu s severo- zahodnimi sosedi. Istočasno se na severnonemški nižini in v južni Skandinaviji razvijata poljedelstvo in živinoreja na ob- močjih. kjer so do takrat živeli še predneolitski lovci in nabiralci. Tod se izoblikuje zdaj tista neo- eneolitska struktura, ki jo po posebnih lončarskih oblikah ali po široki razporstra- njenosti grobnega verovanja označujemo za kulturo lijakastih čaš oziroma megalitsko kulturo. France LEBEN Gerlinde Priissing: Die Bronzegefafie in Osterreich. Prahisto- risehe Bronzefunde II/5. Franz Steiner Verlag, Stuttgart 1991. ISBN 3-515-05558-4. 107 strani, 150 tabel. V petem zvezku drugega oddelka serije Prahistorische Bron- zefunde so predstavljene bronaste posode iz Avstrije. Delo je disertacija, oddana 1. 1982. z manjšimi dopolnili do začetka leta 1986. Avtorica je poskusila zbrati vse bronaste posode iz časovnega razpona od srednje bronaste dobe do konca starejše železne dobe (Ha D3). Uvodno poglavje se začne z opisom izdelave posod. Vse posode so izdelane v tehniki kovanja, iz enega ali več kosov pločevine. Pri večdelnih posodah so posamezne partije zdru- žene z zakovicami. Okrasi so iztolčeni ali vrezani. Večina posod je iz grobov in žarnogrobiščnih depojev, le en fragment je iz naselbine. Trenutno stanje raziskav kaže, da so posode večinoma pridatek moških, vendar je treba opozoriti na pre- majhno antropološko raziskanost žganih in tudi skeletnih pokopov, ki so bili odkopani pri raziskovanjih starejšega datuma. V zaključenih žarnogrobiščnih najdbah se posode pojavljajo večinoma posamezno. So pa tudi najdbe, ki vsebu- jejo več enakih posod (v depojih) ali več različnih (servisi). V starejši železni dobi so posode oz. servisi pridani v grobove knezov in odličnikov ter v grobove bogatih posameznikov skupnosti, ki so izkoriščale rudna bogastva. V prvi vrsti gre za pivsko posodje. nekatere posode pa so bile uporabljene tudi kot kuhinjsko posodje oz. žare. Uvodno poglavje zaklju- čujeta pregled zgodovine raziskav in kronologija. Katalog sc začne s skodelami (imajo ročaj) in skledami (nimajo ročaja). Bronastodobne produkcije so skodcle tipov Guscn. Fricdrichsruhe različica Velatice, Blatnica, Fuchsstadt, Jenišovice in Stillfried-Hostomice. Na skodeli iz Haslau-Re- gclsbrunna in skledi iz Baumgartna so elementi, značilni za tipa Jenišovice in Stillfricd-Hostomicc. Skleda iz Franzhausna je blizu skledama iz Wonshcima in F.hingena. Tradicija sc nadaljuje v starejšo železno dobo. Kotličaste skodcle so po- manjšana oblika kotličkov. Imajo z zakovicami pritrjen ročaj z zaključkom v obliki križa, podobne oblike kot skodclc tipa Stillfried-Hostomice. V enem primeru je ročaj plastično obli- kovan (krava s teletom). Glede na velikost premera ustja sc delijo na različici A (16-25 cm) in B (8-12 cm). Manjši različici so podobne skodcle z ročajem, zaključenim v obliki črke T. Vse značilnosti kotličastih skodel ima pet primerkov iz groba v gomili iz Wildona. le da imajo enostaven trakast ročaj. Sklede so razdeljene v tri skupine: kotličaste, sklede z radial- nimi plastičnimi rebri (ena ima ročaj in je torej skodela) in sklede z lijakastim ustjem. Iz Klcinklcina je šestnajst skodel s trakastim ročajem, na vrhu katerega je par rogov. Poglavje 0 skodelah oz. skledah zaključujejo unikatni primerki le-teh. Cedila so po obliki razdeljena v tri skupine. Cedila, skodcle in cedilo zajemalka so starejšeželeznodobni, cedilo lij pa je že mlajšeželeznodobno. Korci so podobne oblike kol kotličaste skodcle različice B, imajo pa s tremi zakovicami samo na enem koncu pritrjen paličast ročaj v obliki črke S. Vse ročke s trakastim esasto zvitim ročajem so z grobišča v Hallstattu. Druga skupina ročk so ročke z dvojno pritrjenim ročajem, ki ima dodatek v obliki stilizirane goveje glave. Skupina se po načinu izdelave, obliki posode in oblikovanosti goveje glave deli na obliki A in B. Skupino posod, ki so se uporabljale za zajemanje zaključu- jejo zajemalke. Skupino žarnogrobiščnih veder tvorita dve vedri tipa Kurd. 1 ip sc nadaljuje še v starejšo železno dobo. Ta vedra so večja, nekatera so sestavljena iz več kot dveh partij (do pet), dve vedri iz Kleinkleina sta okrašeni z iztolčenim ornamentom. Tretja skupina veder so starejšeželeznodobni nasledniki veder tipa Hajduboszormeny. Po obliki so podobna starejšeželezno- dobnim vedrom tipa Kurd, vendar so manjša, oblikovanost ramena pa je že situlska. Vedra so večinoma neokrašena oz. je okras zelo zreduciran. Situle so razdeljene na: situle z vratom in atašami, ki so lahko omega oblike (A 1), polkrožne oblike (A 2) ali dvojno krožne oblike (A 3); situle brez vratu z omega atašami; situle z enim ali dvema plastičnima rebroma na prehodu ramena v vrat, z atašami (A 1-A 3) ali brez njih, te situle so tudi bistveno večje; situle z dvignjenim dnom imajo različno obli- kovan zgornji del posode in različne ataše; situle z vratom brez ataš so večinoma zelo velike (47-88 cm). Med kotlički s križnimi atašami so zastopani Merhartovi tipi B 1, B 2b in C, kotlički oblike Hallstatt in fragment kotlička (?) iz Strettwega. Sklede s kolobarjastim ustjem so razdeljene glede na obliko- vanost "ročaja" na skupine: z žičnim ročajem, z ušescem pritrjenim na spodnji strani kolobarja z dvema zakovicama, z ušescem na robu kolobarja, pritrjenim z eno zakovico, in z ušescem s kvadratno razširjenima koncema, ki jc pritrjeno z več zakovicami. Poleg teh je še niz skled "unikatov", ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno skupino. Unikat je tudi skleda na nogi iz Hallstatta. Narebrene cistc se po Stjcrnquistu delijo na serijo I (s stranskima ročajema) in serijo II (z gibljivim ročajem). Poleg njih so še nenarebrene, bogato okrašene ciste oblike Klein- klcin. Pokrovi so razdeljeni na oblike Hallstatt, Kleinklein in Wildon. Amfore so po oblikovanosti noge oz. dna razdeljene na tri oblike. Oblika Kleinklein ima nizko profilirano nogo, oblika Hallstatt prstanasto nogo z omfalosom. Tretja oblika so am- fore s konično nogo in ustjem ter dvema vodoravnima roča- jema (ollafdrmige Amplioren). Sem avtorica prišteva tudi amforo iz Strettwega (Nr. 370). Leta 1985 so s projektom "Strettwcg" pri katerem sta sodelovala Landesmuscum Joan- neum iz Gradca in Romisch-Germanischcs Zcntralmuseum Mainz, ponovno obdelali najdbe iz knežjega groba. V Mainz so odpeljali vse razen kultnega vozička, ki so ga obdelali v Gradcu. Eden od rezultatov so tudi nove rekonstrukcije posameznih predmetov, med njimi tudi amfore. (M. Egg. Neucs zum Furstengrab von Strcttweg. Arch. Osterr. 2/2, 1991. 25-29). Ta jc po novem sestavljena iz amfore, tordiranih žic ("stari" deli) in noge iz dveh delov (Nr. 93 in 296). Prvi kos avtorica obravnava kot možno ročko z ročajem z dodat- kom stilizirane goveje glave oblike B. drugega pa kot nogo sklede s kolobarjastim ustjem. Katalog zaključujejo podstavek iz Hallstatta, trinožnik z Brega (Frog), krožnik iz Schandorfa, množica nedoločljivih fragmentov in seznam izgubljenih posod. Povzetek jc pregled kronološko tipoloških odnosov (prim. T. 150). Primož PA V LIN Olga Kytlicova: Die Bronzegefilfie in lidhmen. VIII, 135 strani, 60 tabel. Jindra Nekvasil, Vladimir I'odhorsky: Die Bronzegefii/ie in Mdliren. VIII, 43 strani, 18 tabel. Priihistoris- chc Bronzefunde 2/12,13. Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 1991. ISBN 3-515-05911-3. V dvojnem zvezku so predstavljene bronaste posode s Češkega in Moravskega. V prvem zvezku Kyllicova predstavlja žarnogrobiščne posode s Češkega. Večina posod izvira z območja kultur Knovfz in Milavče, z območja lužiške kulture sta samo dva kosa. Skodelc so zastopane s tipi Friedrichsruhe različic I (Mi- lavče-Slate/Žatec-Velatiee) in II (Friedrichruhe/Nied/Oslcr- nicnburg-Dresden). Jcnišovicc in Stillfried-1 lostomice, sklede pa s tipi Milavče/I laltingcn-Kongčrcs Gonnebck in Haumgar- ten. Pri skodelah in pri skledah je še nekaj kosov, ki tipološko niso določljivi. Tudi fragmenta kotlička ni bilo mogoče tipološko uvrstiti. Ob cedilih tipa Zalužf se pojavlja še različica Stredokluky in cedilo neznanega tipa. Iz knežjega groba v gomili C1 iz Milavč je kotliček na štirikolesnem podvozju. Poleg kovinskih fragmentov ciste tipa Žatec so se ohranili tudi njeni leseni deli, ki omogočajo rekonstrukcijo izdelave. Med amforami sta zanesljiva tipa Gevelinghausen-Vejo-Sed- din in Lžovice-GroBeibstadt. Poleg njiju so še fragmenti dvodelne bikonične posode, verjetno amfore. Zajemalke so eno- in dvodelne. V povzetku avtorica razmišlja o kronologiji, korologiji, o socialnem in historičnem pomenu grobov z bronastimi poso- dami v srednji Evropi. V dodatku obravnava Anita Siegfried-Weiss starejšeželezno- dobne bronaste posode s Češkega. Zastopane so skodele, kotliček s trakastim presegajočim ročajem, skledi, okrašeni z iztolčenim motivom nihala, sklede s kolobarjastim ustjem, korec s paličastim ročajem, ročka z ročajem v obliki goveje glave, kotlička skupine C po Merhartu (eden s paroma križnih ataš. eden z dvojnokrižnima atašama), kotliček tipa Hatten, vedro tipa Kurd, situle in ciste. V prvem delu drugega zvezka obravnava Podborsky žarno- grobiščne posode z Moravskega. Najštevilnejše so skodele, uvrščene v tipe Friedrichsruhe, Osternienburg-Dresdcn, Jeni- šovice-Kirkendrup in Stillfricd-Hostomice. Posode tipa Štramberk so razdeljene v etažne posode in sklede. Vse so okrašene z iztolčcnimi pikami in bunčicami. Prvi del zaključuje kotliček z dvojnokrižnima atašama sku- pine BI po Merhartu. V drugem delu Nekvasil predstavlja starejšeželeznodobne posode. Katalog začenjajo t.i. krožnikaste sklede tipa Horškov (Dyšina), sledi korec s paličastim ročajem tipa Holdsky. Ciste so zastopane z dvema različicama - s stranskima ročajema (Ccrtosa) in z gibljivima ročajema. Ena situla ima gladko rame, druga narebreno. Kotliček z dvema dvojnokrižnima atašama sodi v skupino C. Cedilo tipa Byči skšla zaenkrat nima primerjav. Vse skodele so iz depoja Naklo. Tipološko so zelo različne: skodeli s plaščem, narebreni skodeli, skodela z izvihanim ustjem in skodeli z omfalosom. Pri velikem vedru se tipa ne da določiti, od vedra tipa Kurd pa je ohranjena samo ataša. Delo zaključujeta kronološko tipološko topografsko ovred- notenje posod z Moravskega ter kulturna in časovna umestitev najdb iz jame Byčf skdla. Primož PA VLIN \. M. Kckstcin: Senate and General. Individual Decision- Making and Roman Foreign Relations, 2M-ll)4 li.C. Berkeley, Los Angeles, London 1987. 381 strani. Eekstcinova razprava poskuša ovreči nekatere ustaljene interpretacije rimske zgodovine 3. in prve polovice 2. st. pr.Kr. Avtorjev namen jc dokazati, da zunanje politike Rima v tej ekspanzivni dobi ni oblikoval izključno senat; nasprotno, Eckstein postavlja senat v senco velikih vojskovodij, ki so pomembne odločitve sprejemali po svoji volji in na bojiščih oblikovali rimsko zunanjo diplomacijo. Senat je seveda imel zakonito oblast, ko je šlo za odločilne zadeve, a v praksi se jc zanašal na ad hoc sprejete odločitve generalov, ki so bile bistvene za rimsko zunanjo politiko, zlasti v državah zunaj Italije. Poglavja knjige so zato razdeljena po geografskih področjih; I. in II. obravnavata položaj v severni Italiji, III.-VI. dogodke na Siciliji, VII.-IX. Španijo, Afriko in Grčijo. Ena najpomembnejših ugotovitev razprave jc, da jc senat v posameznih državah bistveno drugače nadzoroval politiko rimskih generalov. V severni Italiji, vzdolž meje s Kelti, so patres neposredno nadzorovali dogajanje. Pričakovalo se je, da bodo generali ravnali v skladu z navodili senata, ki jc lu dejansko oblikoval politiko in zato ni bilo veliko možnosti /a samovoljna ravnanja. Drugače jc bilo zunaj Italije; senat je sicer imel nadzor tudi lu, a šele post festum. Potrdil, spremenil ali zavrnil je odloči-