Midva sva bila ZA
»Atek, vstani, gremo. . .« me je v ne-deljo, navsezgodaj, takoretcoč sredi no-či, metala iz postelje moja najmlajša nadebudnica.
»Kaj, zakaj ...?« sem nejevoljno za-renčal in se obrnil na drugo stran.
»Vstani, gremo zaokroHt ZA! Samo-prispevek je danes, atek!« je vztrajno sitnarila in me priganjala moja najmlaj-ša Solarka, ki natančno ve, kaj hoče in kdaj.
»Pusti me pri miru, saj je še čas, saj ne bomo nlčesar zamudili, Danes je ven-dar nedelja...« sem jo jezno zavračal, toda zaman.
»Danes je samoprispevek, danes boš rekel ZA, saj si obljubil, zakaj si pa po. tem napisal,..« me je prijela tam, kjer sem najbolj oobčutljiv. »Saj si mi dva-krat rekel, da boš ...«
»če me takoj ne pustiš pri miru, pa ne bom,« sem bil spet enkrat trdno odločen.
Se preden sem.dorekel grdo besedo, me je po vsem telesu zmrazilo, zakaj ostal  sem  brez  odeje.   Tudi  za  zajtrk
ni bilo pravega časa. Odhiteli smo na volišče. Moja nadebudna hči se je ostro zazrla v volilni seznam in pri priči pro-testirala, zakaj nje ni v seznamu, zakaj voliva samo midva z mamo. Moja na-debudnica mi je potegnila volilni listek iz desnice, se zazrla vanj in mi pokaza-la, kje in kako moram pri priči obkro-titi ZA.
»Ne bom, če me boš silila! To je, to bo neveljavno«, sem protestiral in skušal dobiti moralno pomoč sovolilcev. Nihče se ni zmenil za naju, &ena pa je hitro izginila proti vratom.
»Daj sem, daj listek...« je bila energično neizprosna moja najmlajša. Potem sem njej »navkljub« na hitro za-okro&il ZA in ji pokazal. Ročno mi je iztrgala glasovnico iz rok, jo pregledala, prepognila in skrbno potisnila v volilno skrinjico.
»Zakaj ne morem tudi jaz voliti,« je neodločno nekaj protestirala, čeprav sva pošteno opravila najino »skupno« dolž-nost.
NIKO LAPAJNE