izpustiti. Toda če se to ni zgodilo v prvem na-tisku, se bo moralo v drugem, ker je pisava šla preko njegovega pravila.
Pisava ostalih oblik s staroslovensko predpono se v tej dobi, kakor smo že omenili, še ni mogla sprejeti. Popuščali so jo celo tisti pisatelji, ki so jo sami uvedli v pisavo.1 Vzdrževal jo je edino še Levstik, ali tudi ta ne dosledno in enakomerno. Zelo pogosto jo je pisal v prevodu Kralje-dvorskega rokopisa (1856), a pozneje jo je jel zopet opuščati.2 Teoretično se je potegoval v tej dobi zanjo Božidar Raič, vnet prijatelj stare slovenščine, po kateri bi bil rad uravnal sploh vso našo pisavo. V pretresu Slovenskih beril za 3. in 4., 5. in 6. gimnazijski razred, ki sta jih sestavila Bleiweis in Miklošič, je grajal v Novicah L 1856. med mnogo drugimi, v tedanji pisavi navadnimi oblikami tudi sledeče: zrastejo, zvišuje, nazočenje, namesto katerih je hotel imeti: vzrastejo, vzvišuje, navzočenje.3 V pretresu Miklošičevega berila za sedmi gimnazijski razred je grajal v Glasniku leta 1858. zopet oblike kakor: izhod, iztočni, izgled, izrastejo namesto vzhod, vztočni, vzgled, vzrastejo, češ da pomenja predpona »iz — ex, aus; vz pa auf, empor; večkrat tudi pretvarja vršivni glagol v nedovršivni: buditi, wecken, vzbuditi, erwecken, pa ne izbuditi,«4 Miklošič je bil prijatelj fonetične
1  Janežičeva Slovnica 1. 1854. navaja samo te tri zglede pri predponi vz: vzhod, vznak, vzdigniti (80).
2  V Pesmih, 1854. piše Levstik le: vzdihljeji (56). V Rokopisu Kraljedvorskem piše: vshod (4, 8, 12) vzradova se (10) vse se vzmoži, vse v Tatarje skoči (11) vzdihovanje (18), vzdiše (37) vzveseli se Vojmir (21, 40) vzraščena (24) vznak (27). V Novicah, 1858. piše Levstik: vzlasti (3, 12, 22). V Glasniku, 1858. l.zv. vzlasti (47, 81) vznak (47). 2. zv. vzdahne v živih sanjah kralj (41).
3  1. c. 111. Tu graja tudi hrvaško pisavo uz: uzrok, uzvišenost, »česar«, pravi, »ne imamo posnemati, temoč v vz spremenjati.«
* Glasnik,  1858, 2. zv. 150.
pisave, zato je prosil Navratila, da je odgovoril Raiču1, češ: »Tudi g. Miklošič ve, kako bi moralo biti kaj po staroslovenski... ali g. M.(iklošič) ve tudi to, da zdaj nismo več stari Slovenci.. . Narodna raba mora (99) biti zapoved vsakemu jezikoslovcu, ki nima pravice sam ob sebi ničesar popravljati« (100). In nato mu je med drugimi popravami povedal tudi glede naše predpone: »kedaj bi trebalo pisati po starši, s (z), iz, vz , . ,, to ve menda tudi g. M(iklošič); ali težko je to reč zdaj po „železnih prav."(ilih) dognati, zato ker so se take besedice sčasoma zlo obrusile in spremenile, pa tudi zato, ker jih niso pisali tudi pi-savci starši,(ovenski) po železnih pravilih. Tako se je spremenil tudi starši. „vt>z" pri nas v ,z-', tudi v ,iz' (zveličar, izveličar itd,); vendar še: vzeti, vzdigniti.« (161) Tako Miklošič. Da se je stara predpona obrusila v: z ali s, je poudarjal tudi Janko Pajk2, kar je treba pri pisavi tudi upoštevati. V pisavi, pravi, je treba ozirati se na »preteklost in sedanjost jezika. Kdor samo staroslovenski jezik pred seboj vidi, zabredel bo v enostransko trdenje.« Tako naglasa glede predpone vz ali vs, da se je v v mnogo slučajih izgubil: .. . »piše (se) vz: vzeti; vs . . , vsplamtiti (Janežičeva »Slov,«3); ali v se je že skoro zavsema zgubil; sliši se še sam s: scimiti, skliti.« Dalje navaja zglede: vzdigniti, vzdihniti, ter pristavlja: »Tudi tu se je v zgubil in sam z ostal: zglavje, zlesti, zrediti« (327). Po 1. 1862. je začel Levstik staroslovensko predpono nanovo uvajati v pisavo in posledica tega je bila, da se je vedno bolj širila ter se po 1. 1880. skoro docela sprejela, o čemer pozneje več!                                          (Dalje.)
1  V Glasniku, 1859, 3. zv. 98 si.
2  Nekteri fonetični zakoni našega jezika, Novice, 1862. 326, 327.
3  dostavek Janka Pajka (= po Janežičevi Slovnici)!
CEZ VRTOVE.
Zložil  Silvin  Sardenko.
Tih  sprehod čez vrtove; majev dih mimo plove.
Nagel bel pokimava; »Šmarnica, bodi zdrava !«
O  spomin, dalje plovi! Z Bogom, vrt in cvetovi!
Dom in Svet, XXVI.
—    233    -