731 Od ponatisa do novitet pri Kondorju iiževnost Med petimi knjigami pri Knjižnici Kondor, ki so izšle kot zadnji zvezki, je ena knjiga posvečena slovenskemu pisatelju, druge so prevedene, pri eni knjigi gre za ponatis, ostale štiri so prvič knjižno zaživele. Pri ponatisu Shakespeara gre za enoknjižno predstavitev tragedije Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, torej za tista dela, s katerimi se uporabno najbolj srečujemo v šolski praksi, če to uporabnost ne pojmujemo pejorativno. Spremno besedo je tokrat napisal Mirko Jurak ter vnesel nekaj vidikov, ki jih poprej nismo zasledili za tovrstno (šolsko) rabo. Pri tem se je omejil na najnujnejše, naj je predstavil elizabetinsko gledališče 732 Igor Gedrih ali pa navedel, kako je Shakespeare prihajal med Slovence (po Dušanu Moravcu"). Ob koncu je podal najbolj nujne opombe. M. Jurakova strnjena beseda sega v bistveno zgodovinsko tkivo, osvetlil pa je tudi problemska jedra pri posameznil tragedijah. Zanimiva bi bila primerjava dosedanjih spremnih besed k Shakespea rovim igram. Z Antonom Leskovcem se knjižno prvič srečujemo z njegovo dramatiko. Začuda pozno in nepopolno prihaja pred nas rod književnikov, ki je nastopil takoj po prvi vojni in se večidel navezuje na ekspresionizem. Čeprav poznami A. Leskovca tudi po prozi, pa je v osredju ostala do danes ekspresionistična drama; urednik Bojan Stih je v Kondorja vključil Jurija Plevnarja, Kraljično Haris in Dva bregova. Tako s Tremi dramami želi predstaviti v živo, (vsaj knjižno,; dvigniti pisatelja iz pozabe in dati bralcu v premislek oba momenta: literarnozgo-dovinskega s časom, ko je troje del nastalo in bi morala tako ali drugače odmevati, pa seveda sedanji čas, ko je literarno delo podvrženo vprašanju po aktualnosti in odzivnosti, kot jo ponuja v problemskem sklopu za današnji čas. Morebiti je na mestu stara misel, da dramsko delo zaživi polno življenje šele na odru in tu ni mogoče mimo Štihovega mnenja, ki gotovo meri na uprizoritveni moment, ko vidi Leskovčevo dramsko oblikovanje kot zanimivo in tudi dani aktualno. Dramatikovo moralno in socialno čutenje pa ostaja resno, napeto zrn traj konfliktnih razmerij in razmer, naravnano zoper ustaljeni meščanski svei Bojan Stih je orisno podal vsebino in problemsko težišče vseh treh dram, škoda, da ni podrobneje razčlenil vsake; nanizal pa je vrsto esejističnih prebliskov in osebno barvitih reminiscenc; te govore o avtorjevi živi odzivnosti, ki sega prel ozko zapetega loka o dramskih besedilih. Na koncu bi bile potrebne vsaj nekatere opombe. Dramo Alberta Camusa Kaligula smo lahko najprej videli na odru ljubljanske Drame 1963, zatem pa je prevod besedila ostal neizrabljen vse do sedanjega natisa. Dogaja se pač kar naprej, da mnoga vredna dramska besedila, oziroma prevodi, ležijo kar v gledaliških arhivih, knjižno pa ostajajo nedostopni za javnost. V okviru dramskih del Camusa je verjetno Kaligula ob drami Obsedno stanje vendarle značilna in miselno polna igra, čeprav poznavalec dramatike S. Kienzle niti ni uvrstil Kaligule med izbor Camusovih odrskih del. Kakor koli že, prevod Kaligule, Cirila Kosmača in Nesporazuma Radojke Vranjič omogoča bralcu, da sam presodi in spozna posebnosti Camusovega odrskega ubesedovanja, njegov miselni diapazon in s tem posredno preokupacijo sodobnega človeka, ki se z aktivno gesto odloča za soočanje z bivanjskimi problemi. K prevodu je Jaroslav Skrušnv strnil troje razmišljanj — Albert Camus ali možnost tragedije našega časa, Kaligula ali pesnik na prestolu, Nesporazum ali iskanje človekovega doma. Če je Kaligula kot drama nastala še v vojnem času, pa je Nesporazum prav tako iz 1944. leta, slednjo so najprej uprizorili 1960. v Celju. Škoda, da je za dramski izbor predstavljeno dvoje del v soseščini časa in ni vsaj eno delo vzeto iz kasnejše Camusove odrske delavnice. Še večja pa je škoda, da A. Camus ni predstavljen z eno dramo, z nekaj novelami, z esejem ali odlomki iz esejev. Tako bi za šolsko rabo dobili tistega Camusa, pa ne zgolj za šolsko, ki bi kar najbolj razvidno govoril bralcu v širini različnih literarnih vrst. Tembolj, ker sta proza ki esejistika kar nepogrešljivi za Camusovo literarno in filozofsko predstavitev. Podobno velja za Brechta, kjer ostaja njegova dramatika v ospredju, pa bi bila koristna tudi poezija, primer proze. Pa pri Pirandellu — vsaj primer drame je kar nepogrešljiv, ko novele zgovorno predstavljajo pisateljsko naravnanost. Skratka — pri prevodih iz svetovne književnosti je na mestu spoznanje, da pri Kondorjevih 733 Od ponatisa do novitet pri Kondorju knjigah, kljub izbirni nuji, želimo priti do kar se pač da celovite, ali bolje, vsestranske podobe književnika, seveda pri primerih, ko tako vsestransko podobo omogočajo estetski kriteriji. O obliki sveta nosi naslov izbor španskoameriške kratke proze, ki jo je prevedla Nina Kovic, eno novelo pa Ferdinand Miklavc. Za izbor in spremno besedo pa je poskrbel Peter Vodopivec. Škoda, da ni vključena še Brazilija s primerom kratke proze, npr. Jorge de Lima, Joaoa Guimaraesa Rose, Fernanda Sabina ali koga drugega. Latinskoameriško književnost smo v Evropi in zlasti pri nas začeli pozno spoznavati. Če odmislimo tiste lastovice, ki so (s pridom) revialno najavljale književnost, ki je vredna pozornosti, ki ima kaj povedati, je šele knjižna predstavitev tega ali onega latinskoameriškega književnika začrtala začetke spoznavanja neke literature, ki ima kar preveč skupni imenovalec: latinskoameriška književnost. Velika imena, kot so Garcia Marquez, pesnik Ruben Dario, Asturias, J. L. Borges, A. Carpentier in dr. so postali v evropski prevodni literaturi že ustaljen pojem, deloma tudi pri nas. Urednik antologije kratke proze se je odločil, da bo predstavil imena, ki so za slovenskega bralca nova v knjižni predstavitvi — razen Julia Cortazarja in Avgusta Roa Bastosa. Poleg njiju je odbral A. Cespe-desa, S. Ramireza, C. E. Zavaleto, A. U. Pietrija, A. B. Casaresa, J. Donoso, G. C. Infanta, A. Chasea in J. Augustina. Novitetni vidik je gotovo upoštevanja vreden, uredniku bodo hvaležni zlasti tisti bralci, ki želijo spoznati latinskoameriško prozo, kratko pač, poleg že znanih imen in z željo po bralnem odkrivanju nepoznanega, ki pa je hkrati kakovostno in z literarno težo. Tak vidik je zlasti mamljiv za založniško potezo, saj ne gre za ponavljanje že natisnjenih del. Verjetno tudi za mlade bralce ne bo ugovorov pri taki antologiji, vendar pa je umestna pomisel: pri predstavitvi latinskoameriške proze je na mestu, da dobimo antologijo kratke proze; ker pa gre še za šolski vidik (tudi za splošen presek v to literaturo!), je pač težko zahtevati od mladega bralca, da seže še po mnogih knjigah in naslovih, če hoče dobiti tisto, kar kot najbolj tipično, pa hkrati vrhunsko odseva latinskoameriško prozo. Imena, kot so J. Amado, J. L. Borges, M. A. Asturias, Garcia Marquez, E. Sabato pa še katero, so kar nepogrešljiva. Kajpak smo vseeno veseli antologije, Peter Vodopivec pa je O (kratki) prozi v latinski Ameriki razgrnil pregledno in zgoščeno tiste komponente, ki lahko z bistvom informacije in ugotovitvami pomorejo bralcu k razgledovanju, ne da bi pri tem tajil težave, ki gotovo niso le njegove, saj se je nazadnje z njimi soočil prenekateri urednik take antologije. Skrbna je tudi beseda O piscih z najnujnejšimi podatki pa Slovarček neznanih besed. Zelo dobrodošla je Bibliografija prevedene latinskoameriške proze, Vita Krnel pa je skicirala Latinskoameriško prozo in Slovence. Posebne pozornosti je vredna knjiga Slikarji o slikarstvu, ki jo je Tomaž Brejc uredil ter zbral odlomke iz besedil in napisal spremno besedo. Posebne pozornosti ne zaradi položaja, ko bi dajali prednost kaki knjigi, pač pa zaradi vsebine, ki odpira pogled v slikarske delavnice od Cezanna do Picassa. Ni sicer prvič, da Kondor nudi vpogled v moderno umetnost, toda tokrat razpira tiste teoretične in praktične poglede, ki v jedru ovladujejo moderne struje od njenih »najavljavcev«, kot so Cezanne, van Gogh, P. Gauguin, pa do kubizma, futuriz-ma, suprematizma, abstraktne umetnosti, metafizičnega slikarstva, konstruktiviz-ma, pa seveda fauvizma oziroma ekspresionizma. Morda je slednji delež manj razvidno zastopan in bi bilo na mestu, ko bi Neue Sachlichkeit bila upoštevana — saj ni brez odmevnosti pri nas. Izbor Tomaža Brejca je skrben in premišljen, naravnan k posamezniku, pripadniku neke struje in usmerjen od posameznika k 734 Igor Gedrih slikarstvu. K takim odlomkom, prikazom izpod peresa posameznih umetnikov, so vsaj minimalno pridjane črno-bele reprodukcije, da si bralec lahko ustvari vsaj približno podobo o naravi slikarjeve praktične preokupacije. Pisana beseda istih umetnikov je dostikrat neposreden tolmač umetniškega pojmovanja v najširšem smislu. Pri začetnikih modernizma so to še pisma, pozneje so to zapisi, predavanje, manifest, skratka, ne gre več za zasebno gledišče, pač pa za javno obravnavo takega ali drugačnega kova. Spremna beseda Tomaža Brejca Slikarji, ki pišejo, je sila zgoščena; zares škoda je, da ni širše zastavljena beseda, ki bi hkrati nanizala vsaj v orisnih črtah premene znotraj modernizma. Za široko rabo bi bilo to potrebno in ni dvoma, da avtor to zmore brez posebnega napora. Težko si je zamisliti sedanjo knjigo brez nadaljevanja, zato je zaupanje v avtorja na mestu, ker bi tako dobili celovitejšo podobo o slikarski umetnosti modernizma in avantgard. Potlej ne kaže skopariti pri spremni besedi ne z razlago ne z opombami, morebitnimi paralelizmi. Prej ali slej bo potrebno pomisliti na podoben izbor pisem, zapisov, teoretičnih pogledov, kot se kažejo med slovenskimi umetniki od impresionizma dalje. Igor Gedrih