Tečaj III.     V četertek 3. Kozoperska (oktobra) 1850.     List 40.
Stari grad.
(Iz Drobtinic 1. 1816.)
VsiHlojlc na skali grašino, Stariga časa spomin;
Žalostno gleda v dolino, Milo na rožce ravnin.
Veter od strani se vpira V staro zidovje z močjo,
Kamen za kamnom podira, Skoraj ga vidit' ne bo.
Tamkej so nekdaj sloveli Žlahtniga serca možje,
Radi pri vincu so peli Noter do beliga dne'.
Vitezi kjer stanovali,
Sova zdaj tamkej gnjezdi; Kjer so zvoneli bokali;
Čuk tam neznano kriči.
Kcdar se sonce ozira Tje na razrušeni grad,
Ino se senca razšira:
Vselej pogledam ga rad.
Prime me čudna miloba, Mislim pri sebi zdaj sam:
Tudi do svojega groba Malo stopinc le imam.
Godec in volkovi.
(Povest.)
Neki godec je sel svoje dni iz somnja domu. Ondi je ljudem do terdne noči škripal, in toraj v temi odšel. Možiček ni rad po ravnem potu hodil, in zakreveluži v gostem gojzdu, skozi kterega je moral iti, kmalo tako v stran, da nazadnje v jamo šterbunk-ne, v kteri je neki lovec volkove lovil. Možiček se je neizrečeno vstrasil, ker se je bil nenadoma tako globoko zavalil j kaj pa še, začutiti, da je na nekaj
314
živega priletel, kar je zlo poskočilo, in še le potem, ko se je prepričal, da je volk, kteri ga je z ble-skečimi  očmi gledal!
Možiček nima drugega v rokah, kot svoje go-slice, in v strahu začne vse okrogle in popotnice gosti, karkoli jih je znalj toda mu niso šle zdaj nič kaj od serca. Volku pa je morala ta godba posebno do-pasti, zakaj prikladati, to je tuliti in skakati začne. Drugi volkovi, ki so svojega tovarša v jami tako lepo prepevati slišali, so začeli tudi prikladati,~in njih petje se je včasi tako blizo slišalo, da se je revni godec v jami, kot šiba na vodi tresel, boje se, da pri-lomasti zdaj in zdaj še kakšen volk, ali celo tri,. štiri se ž njegovim mesom pogostit. To se vendar ni zgodilo.
Ali revežu je bil že eden preveč. Siromak se trepetaje proti nebu ozira, če se že dani 5 zakaj godba mu ni bila še ves čas njegovega življenja tako dolgočasna in ostudna, kot nocoj vpričo volka. Rajše bi bil 20 let vsaki dan derva sekal. Preden se pa dan zazna, mu počite že dve struni, in ko se beli dan prikaže, mu poči tretja. Milovanja vredni Kurent je zdaj samo po četerti in zadnji struni škripal. Ko bi se mu bila še ta vtergala, nebi bil volk, ki se je bil celo noč tule in plesaje še bolj izstradal, gotovo čakal, da bi si bil mož strune vnovič napel, temuč'ga požerl. Lahko si mislite, kako mu je predla.
K sreči pride zdaj k jami stari Jošt, lovec, ki je volka že iz daleč tuliti, godca pa gosti slišal. Izvleče še ob času našega Kurenta od gladuega (lačnega) volka, in vstreli nato tega. Naš Kurent pa, ki se je bil v volčji jami streznul, jo maha potem tiho proti domu, in sklene, vprihodnje rajše podnevi in po ravnem potu domu hoditi.                          poslovenil r.
Nesreča francoskega zrakobrodnika Arbana
v Terstu.
Leta 1846 je bil francoski zrakobrodnik Ar ban Ter-žačanom napovedal, da se bode z oblonom v zrak spustil,
315
slabo vreme pa ga je prisililo, dan že dvakrat preložiti; 8. septembra pa je vendar začel oblon s pripravnim lahkim zrakom polniti. Po nekakšni pomoti pa se pripeti, da je bil oblon s popisanim lahkim zrakom premalo napolnjen, zrakobrodnika. čoln in potrebno orodje v njem nositi. — Šest je že odbila, in Arban se še ne more vzdignuti, čeravno je bil razjglasil, da se bode že ob štirih. Ljudje začno toraj godernjati.
Arban, boje se, da nebi ljudje mislili, da jih trapa, sklene prederzuo, se brez čolniča v višino spustiti. Ženo, ki ga je mislila spremljati, kakor gaje že popred v Milani in Vičenci, nalašč po nekaj odpravi. Nato odveze čolnič, zavozla vervi, s kterimi je bil privezan, sede na vozel, in zleti z oblonom kviško, z levico se za verv der-kžč, z desnico pa pozdravljaje. Ljudje se ne morejo pre-derznežu prečuditi, ki hoče rajše vmreti, kot se zlagati.
Oblon je moško čedalje višje in na ravnost plaval, dokler 1200 čevljev visoko ne priplava. Zdaj pa se.na-gloma proti Teržaškemu zalivu zažene, in čez eno uro nad oblake zgine. Vsi gledavci so mislili, da je že po njeni, in v serce se jim smili Arbanova žena, kije pri morju milo milo jokala. — Veliko čolnov razpošljejo proti zalivu, ko bi vtegnul Arban z oblonom v morje pasti; ali vso noč se čolnarji nikjer na njega ne namahnejo.
Drugo jutro privesla k morskej bolnišnici ribški čoln in pripelja Arbana. Ribič in njegov sin sta pravila, da sta bila šla rib lovit. Komaj svoje delo blizo kraja „Gras" počneta, vgledata na morju komaj na pol napolnjen oblon, in moža (Arbana) do pleč v vodi, ki se je ves zdelan komaj več pri verhu deržal. Veslata proti njemu, in ga srečno gotove smerti rešita. To se je zgodilo ob litih ponoči, potem ko je Arban že tri cele ure po morju brodil, in ga veliko poserkal.
.Nekoliko dni ga je vsled prehlajenja v višavi in v vodi raerzlica tresla, pa se je spet ozdravil, in pred kot ne nato že večkrat po zraku brodaril.
316
PodliovsKa in živinozdravnišlia učilnica v Ljubljani.
Ker smo že davno obljubili, popišemo to koristno učilnico na kratko zdaj, ko je ravno čas, v njo zapisati se, kogar veseli.
Vsi učenci te učilnice, v kterej se vse v domačem (slovenskem) jeziku uči, se razdele v 2 versti: eni so kovači, eni pa ne. Samo za podkovstvo terpi poduk le 6 mescev; kdor se pa hoče naučiti živino zdraviti, hodi 10 mescev v učilnico.
Vsak, ki hoče prihodnjič na Krajnskem kovaški mojster biti, se bo moral s pismom skazati, da se je v Ljubljanskej, ali pa v kteri drugi taki učilnici umnega podkovstva izučil; zakaj kdor hoče znati konje umno kovati, mora dobro bolna in zdrava kopita po vsili zvu-nanjih in znotranjih delih poznati. Podkuje se konj kmalo, pa kako? Da potem še hoditi ne more. Takih mojstrov ne manjka.                        r^. ^
Kdor se j,e kovačije že naučil, in bi bil rad kedaj mojster, naj pride v Ljubljano v imenovano učilnico. Ravno tako naj store tisti, ki bi se radi živino: konje, goveda, drobnico i. t. d. zdraviti naučili, kar se bo gotovo dobro splačalo, ker je dosibmal po naših krajih še malo takih zdravnikov. Kdor hoče znati živino umno zdraviti, mora tudi vse znotranje dele zdrave in bolne živine natanko poznati in vediti, kje in kako stoje ali leže, zakaj je ži- 1 viuče zbolelo, kaj mu v bolezni tekne, kaj ne in še več drugih zvijač. Človek lahko pove, kaj mu je; nema živina ne more. Res je sicer, da včasi kakšen konjoderec tudi bolno živinče ozdravi, čeravno se ni tega nikjer učil; ali to se zgodi k večjemu,  če živinče kakšna vsakdanja bo-
v
lezen napade. Ce je pa kaj hujšega, in se jo tak mazač zdraviti predjirzne, jo še skonča in gospodarja zatare. To se ni samo enkrat zgodilo.
Kdor kovačev hoče v to učilnico vzet biti, so mora skazati: 1) da se je pri kakšnem kovaču že kovačije iz-
učil, 2) da zna v domačem jeziku brati in pisati, 3) da je lepega zaderžanja. — Kovači se lahko podkov-stva in živinozdravništva uče".
Kdor se pa hoče le živinozr avništva učiti, se mora skazati: 1) da zna v domačem jeziku brati in pisati, 2) da je naj manj 18 let star, 3) da je lepega zaderžanja in 4) ter dne postave.
Jemljejo se pa v to šolo, ki se letos 7. dan tega mesca začne, ne le Krajnci, ampak vsak, ki po slovenski ume. Za učenje ni treba nič plačati, samo za živež. Slovenski mladenči po Krajnskem, Stajarskem, Goriškem in Primorskem! prevdarite to reč.                 Vredništvo.
Rusovslii izvoščik.
Po rusovskih mestih, ki imajo po veliko in prostranih tergov (placev) je dosti vozatajev ali voznikov, ki jih Rusi izvoščike (iz „izft in ,,voziti") imenujejo. V Pe-trogradu je neki več od 8000 izvoščikov, ki ljudi po mestu za odmerjene plačilo prepeljavajo. Od vsih drugih ljudi se ločijo. Izvoščik nosi dolg, čez sredo prepasan plašč z rokavi, kosmato kapo in brado. Pozimi vozi s svojimi sanmi, dokler je le še količkaj snega po tleh, poleti pa s klepetajočimi droškami. (Tako imenujejo lahke vozove z nizkimi kolesi, v kterih se na sredi tako sedi, kakor bi jezdil.) Ves dragi dan tiče po tergih pod milim nebom. Voz jim je tudi postelja.
Vedno imajo izvoščiki žaklje z ovsom seboj, kterega svojim konjičkom, da le vtegnejo, za gobec privežejo. Neprenehoma so dobre volje. Kakor se hoče njihovim konjičkom^ kedarkoli si bodi, neprestano derkati, tako se tudi njim nikdar ne vnoža popevati, igrati in čenčati.
Dokler jih kdo ne najme, postopajo okoli svojih drošk in sani prepevaje in burke vganjevaje. Zaslisati glas „davaj izvoščik!" to je po naše „daj sem voznik!" šine pa naglo vsak k svojemu vozu in bičn, ter se drug bolj od druga najemavcu ponujajo. S čim pa gospod ali gospa
318
na vozu sedi, požene in goni ižvoščik svojega konjička ročno memo veliko drugih vozov, ki jih srečuje. Slehernega voznika, ki ga sreča, ogovori, nobene ne zamolči, in če je ravno raztresen vidiiti, njegov ostri pogled vendar ničesa ne prezre, kar se na cesti godi.
Malokedaj konjca z bičem vdari, k večjemu ž njim spredaj po deski poterklja, ako hoče, da jo naj konj hitreje pocedi, s kterira se spotoma vun in vun pogovarja: „Picek! golobčekJ —mu pravi — malo hitreje jo mahaj. Ali si slep? poglej, kamen je pred teboj. Ali ga ne vidiš? Hop, hop! na desno. Tako je prav. Husa, husa! Ne moreš si ročnišega in voljnejega služabnika misliti, kot je rusovski ižvoščik.
Jež in lesica,
(Basen.)
-----,
Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se v svoj koteč stiska. Medved v svojim berlogu počiva, zajec pod svojim germom čepi, in lesica v svoji votlini kosti obera, ki si jih je od daleč nanosila: le ubogi jež s svojo ojstro suknjo ne more streho^ dohiti. Vsakdo se ga boji.
Ves zmerznjen lesict na prag prileze in prelepo prosi, naj ga pod streho vzame, da ga velikiga mraze konec ne bo. — Hodi le dalej, veli lesica, bila bi nama luknja pretesna: iši si lepšega prostora. — Imajte vsmilenje, dobra mamka, prosi jež; ne bom vam nobene nadlege delal. Lepo čedno se bom v koteč stisnil, pa tiho djal, da bom le na toplim; saj vidite, da sim strehe potreben. Rad bora vbogal, karkoli mi porečete.
Lesica, če ravno sama zvita, se da preprositi in ježa pod streho vzame. Ene dni sta se lepo imela; bil jima je kratek čas. Ko se pa jež svojiga stanu privadi, se začne iztegati in pikati vbogo lesico s svojo ternasto kožo. Lesica se je jela švarati: Kaj ne veš, kako si mi obetal? Jež se pa le iztega in lesico vbada rekoč: Starka! če ti
319
ni prav, pa drugam idi. — Lesica se umika, dokler more? poslednič pobegne; jež si je celo luknjo vsvojil.
Taka se starim godi, ki svojim mladim prehitro gospodariti dajo. — Pride se marsikdo za zeta ponujat;, ves ponižen, kot jež obljubuje daje, snaha se starim prilizuje, dokler gospodinja ni. Kakor hitro pa oblast dobi, jim je hiša pretesna. Tako dolgo mladi stare pikajo, da si morajo na posledne dni ptuje strehe iskati. — Ali kdor očeta ali mater do praga privleče, njega bojo otroci čez prag ; vergli.                                                                     QA. si.)
Kako žeblje delajo.
JŽebljar vtakne po 3, 4 palice železa z enim koncem v ogenj, kterega v svojej kovačnici, kakor drugi kovači t.mehom razpihuje. S čim se železne palice na koncu raz-betijo, vzame eno iz ognja, in s kiadvicem razbeljeni konec na nakovalu tako skuje, da je skovani košček poznejemu žeblju brez glave podoben. To se zgodi tako hitro, da bi človek tičas komaj 10 do 20 naštel. Nato skovani košček, ki je še ves bel, na robu nakovala s kladvom tako odseka, da na debelejem koncu bunčica ostane. Palico vtakne zdaj v ogenj nazaj, odsekani košček pa v čavlje-nik (Nageleisen), to je v železo, ki ima malo večjo luknjo, kot je žebelj debel, skozi ktero pa žebelj zavoljo svoje bunčice ne more pasti. Žebljar vdari štirikrat po bunčici, naredi tako žeblju glavo, in žebelj je gotov.
Nato vzame drugo, potem tretjo i. t. d. palico v roke, ¦ ravna kakor s porvo. Tako gre zaporedoma ena palica v ogenj nazaj, druga iz ognja. Večje žeblje kujeta kaj ročno po dva si nasproti stoječa človeka. Na Krajnskem so žeblarije v Kamniku, v Kropi, v Železnikih in drugod, ki veliko ljudi žive. Tudi ženske kujejo žeblje.
Platin.
Ta kovina ali ruda, ki jo Evropejci še le kakih 100
320
¦
let poznajo, je v Ameriki doma. Dobiva se v podobi je-klenosivega zernja, ki je z zlatom, pa še bolj pogostoma z železom zmešano, in se v Ameriki v nekem pesku nahaja. Očiščen je platin bel kot srebro, težji od zlata in vsake rude, ter se da kaj tanko razkovati. Ne zarujavi nikoli, se v ognju in v nobeni drugi reči ne raztopi, kot v tako imenovani kraljevski vodi (R6nigswasser). 0-svetlati se da bolj od zlata in srebra, in je tudi dražji od obeh. Naj imenitnišo dragotino delajo zdaj iz platina. Na Rusovskem mislijo neki tudi denar iž njega kovati.
Mlečje drevo.
--------.
Mlečje drevo raste v južnej Ameriki po skalovitih krajih. Več mescev ga ne pomoči dež. Vidi se, kakor bi se bile že vse veje posušile. Če pa deblo navertaš, teče iž njega lepo dišeče in dobrega okusa mleko. V zraku se naredi na njem, kakor na drugem mleku rumenkast skorlupec, to je mrena ali kožica. O solnčnem vzhodu da drevo naj več mleka. O tej dobi prihajajo Indijanci in zamurci z velikimi lonci ali piskri, in ga prestrezajo. Rabijo ga, kot kravje mleko; tudi sir delajo iž njega.
Smešnica.
Ribič je ptujca o viharju prek vode v čolnu pre-peljaval, in čoln je bil večkrat v nevarnosti prekucniti se. Vendar dospeta srečno na uno stran. Iz čolna stopivši reče ptujec ribču: Bog ne daj, ko bi se bil jaz vtonil, z mečem bi te bil prebodel!
Zastavica.
Ktera stvar teče brez liog?
Založnica Rozalija JEg-cr. -  Odgovorni vrednik J. Navratil.
I    V Ljubljani.