Enjižuica ljndskega nčitelja. Ni še davno, odkar je prinesel ,,Slovenec" žalostno novico, da se se nahajajo po raznih krajih naše mile Slovenije učiteljij ki jira je za svojo lastno omiko prav malo, ali še celd nič mar. Pripovedoval je namreč neki podučitelj, da je prosil svojega starega učitelja, naj bi mu dal kakošno knjigo, da bi jo bral, kedar mu čas dopušča, toda — bodi ga Bogu milo — stari učitelj, ne imevši pri svojem dolgolelnem šolovanji druge knjige, ponudi mlademu učitelju politično šolsko vredbo priporočevaje mu, naj jo pridno in marljivo prebira, kajti to je vsakemu učitelju naj potrebniša in naj koristnejša knjiga. Xe morem ugovarjati, da ne bi bila omenjena knjiga učitelju zeld potrebna in koristna, in da ne bi smel nobeden učitelj brez nje biti; ali da bi ravno ta edina knjiga učitelja tudi izobraževala in k omiki napeljevala takd, da bi učitelj zadostoval sedanjemu napredovavnemu času, tega nikakor nc razumem; kajti jaz mislim, da če učitelj hoče dan danes napredovati, mora imeti nckaj več knjig, nego samo politično šolsko vredbo, kakošen star ,,Abecednik" in pa kake druge stare šolske knjige, ki niso več za nikakoršno šolsko rabo. — Nastala je sedaj druga doba, v kteri vse napreduje in se po zaželeni omiki steguje; tudi učitelj ne sme nikakor zaostajati, marveč posebno on se mora redovito učili in prebirati knjige in časopise, da zadostuje sedanjeuiu svetu. To se ve, da komur nikajmarza omiko, temu ni treba niti knjig, niti časopisov. Učitelj pa mora napredovati, on se mora izobraževati in tudi drugim k potrebni omiki na vso moč pripoinočti ; a k teniu potrebuje učitelj obilo dobrih knjig, to je, on mora imeti po svoji zmožnosti dobro osnovano knjižnico. — wj\TikoIi nisem sam", je djal njega dni neki sloviti učenjak — pokazaje na svojo bogato knjižno zbirko. Tudi Ijudski učitelj naj bi rekel: ,,Nikoli nisetn sam! Ce nisem pri mladini, sem pa doma, kjer mi je dobra knjiga voditelj, prijatelj in naj Ijubši tovarš". Neki pesnik je djal: ,,Moja edina želja je, da bi imel majhno hišico, velik vert, nekaj prijateljev, pa —obilo knjig". Tako naj želi tudi vsaki učitelj. Stanovanje ima že tako vsaki; znabiti tudi kakošen kos verta; a prijatljev, kolikor manj jih kdo dan danes ima, toliko je bolje, in Ijudskemu učitelju ne ostaja tedaj dnigega, da bi bil zadovoljen, kakor omenjeni pesnik, nego, da si oskerln knjig — obilo knjig; in ako jih ima precej lepo število, gotova jo njegova domača knjižnica. — Knjige naj bodo ljudskemu učitelju prijatelji, naj mu bodo tovarši in svetovavci, in prepričal se bo, da ne bo nikoli slabo izhajal. — Ne mislim pa nikakor reči, da bi moral učitelj iuieti polno omaro vsakoverstaih knjig, kakor jih imajo učenjaci; kajti dobro vem, da učiteljski pičli dohodki tega ne dopuščajo. Knjižnica ljudskega učitelja naj se ravrui po njegovih dnarstvenih zmožnostih. Da bi pa učitelj tega ne zmogel, temu mi ne more nikdo ugovarjati, kajti poznarn učitelje na knietih, ki imajo zeld pičle dohodke, vendar pa imajo dokaj podučnih in znanslvenih knjig — da! še nekaj več, — knjige so še poverh prav lično vezane in v nalašč zato napravljenih predalih prav okusno vverstene. ,,Kakošne knjige pa mora imeti Ijudski učitelj?" bo prašal ta pa uni. Odgovor je lahek. Učitelju naj potrebniši spisi in knjige so pervič take, ki se pečajo z odrejo nježne mladine. Zarad tega mora ljudski učitelj za enake spise in knjige najpred skerbeti, potem še le za druge podučne in kratkočasne. Tudi ni vse na tem, da iina kdo prav obilo knjig, aiupak veliko več je na tem, kakošne knjige ima. Učitelj naj naj pred skerbi, da ima izbrane kujige o izreji ia podučevanji šolske mladine in knjige, ki opisujejo vesoljni svet in domačo zgodovino; za temi naj potrebnišimi knjigami pridejo še Ie na versto one knjige, ki opisujejo tuje narode in običaje, kakor tudi podučne knjige za mladost in bolj doraslo ljadstvo. To se razume saruo ob sebi, da niislim samo take podučne knjige, v kterih veje pravi duh katoliške cerkve. Iz enakih knjig naj zajema učitelj tečuo hrano svojim uialim, pa tudi sam sebi. — Učitelju je treba, kot vsakemu pridnemu delavcu, počitka; in, ali niso Icpe, podučne knjige naj bolji počitek trudnemu, onemoglemu učitelju po končanem šolskem delu? — Dobre knjige izobražujejo človeka; in komu je izobraženja bolj potreba, ako ne učitelju, ki ima težavno nalogo, da izobražuje narod. Kdor pa ni sam zadostno izobražen in odgojen, ne more in ne zna drugih izobraževati. Iz vsega tega, kar sem ravno napisal, vsaki lahko spozna, da mora učitelj brati, veliko in pridno brati, in to zamore le tadaj, ako ima precej lepo število knjfg, to je, če ima dobro osnovano knjižnico. — Pervi prostor v učiteljski knjižnici pa mora imeti sv. pismo stare in nove zaveze, kajti sveto pismo ostane vedno poglavitna knjiga, iz ktere se zajemajo naj potrebniše resnice sv. vere, kakor iz naj čistejega vira. Zgodbe, ki jih nam pripoveduje sv. pismo, niso izmišijene, ampak edinoprave inresnične: so polne duha in poduka za mlade in stare. Ktera knjiga pa je tudi pripravniša, da bi učitelja tolažila in krepila v njegovih težavah in drugih nezgodah, ako ne sv. pismo? Sv. pismo je tedaj perva in naj potrebniša knjiga vsakemu učitelju brez izjemka, kar je že tudi povedal ,,Tovaršev Pašnik" v nekterih listih prav dobro. Za sv. pismom naj bi se verstile v knjižnici Ijudskega učitelja razne knjige o izrejanji in podučevanji sploh: to se ve, da o izreji in podučevanji na kerščanski podlagi. Zalibog le, da nam enakih knjig v našem milem domačem jeziku še precej pomanjkuje. Knjiga o izreji, za ktero je rajnki domoljub č. g. korar Jožef Poklukar dve sto goldinarjev v svoji oporoki volil, bode nam verlo dobro došla, da bi jo le kdo pisal, ki je izurjen rejnik nježne šolske mladine. *) Nadalje se morajo v knjižni zbirki ljudskega učitelja nahajati razne knjige o posamesnih naukih, kakor n. pr.: o verstvu, zemljepisji, občni in domači zgodovini, rastlinstvu, živalstvu, rudstvu, naravoslovji, sadjereji, čbelarstvu, poljedelstvu, sviloreji i. t. d. Knjižnica bi morala imeti tudi razne pedagogične časopise in potem precej lepo zbirko podučnih knjižic za Ijubo mladost. Veliko lepih Šmidovih povestic in drugih je že v našem maternem jeziku na *) Slišali smo, da se že sklada. Bog daj srečo! Vredn. belem dnevu, toda koliko učiteljev je, pri kterih bi človek morda komaj našel eno omenjenih knjižic, ki k večemu velja le kakih 30 soldov! Koliko učiteljev je še po nasih slovenskih šolab, ki ne poznajo družbe sv. Mohorja, ne ,,Slovenske Matice", pri kterih bi za majhne krajcarje dobivali lepo število zlata vrednih knjig! Segajte tedaj pridno po domačih knjigah, dragi učitelji, in snujte si polagoma lepo domačo knjižnico, ki bo gotovo vam in mlademu zarodu, kteri je izročen vaši izreji, in vašemu izobraževanju na prid in korist. Posojevajte pa tudi radi drugim knjige iz svoje domače zaloge, da se tudi oni polagoma izo-bražujejo. *) iv. Tomiič.