JNIVERZA V LJUBLJANI IIOTEHNIŠKA FAKULTETA Haiodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani ±81334 - ( DR. VITAL MANOHIM AGROKLIM AT OLOGI JA LJUBLJANA 1962 Univerza v Ljubljani Biotehniška fakulteta Dr. Vital Manohin AGRO K. LIMATOLOGIJA i Ljubljana 1962 ' 7 /f2/f2>2>4^,t 181334 Izdala Biotehniška fakulteta Avtor; dr, '/ital Manohin Tiskala in založila Univerzitetna založba v Ljubljani Naklada ^>00 izvodov Uvod Klimatologija, kot bomo videli, tvori statistično meteoro¬ logijo in torej ni samostojna znanost, marveč spada v meteo¬ rologijo. x .Beseda METEOROLOGIJA je grškega izvora in pomeni "nauk o nadzemeljskih pojavih", t.j. nauk o atmosferskih 'pojavih ali na kratko " nauk o vremenu Beseda KLIMATOLOGIJA je ravno tako grškega izvora in pomeni " nauk o nagibih V Pod nagibom se tu razume nagib sončnih žarkov, kajti višina sonca nad ob¬ zorjem je glavni činitelj, ki vpliva na temperaturo, a s tem tudi na klimo. Oba izraza /t.j. meteorologija in klimatologija/ je vpeljal Aristotel. Meteorologija spada v fizikalne znanosti, ker prouču¬ je fiziko atmosferskih / vremenskih / pojavov, klimatologija pa je fizikalno-statistična znanost, ker proučuje s statistič¬ no metodo razporedbo in medsebojno odvisnost meteoroloških po¬ javov širom Zemlje. Ker se statistika vedno naslanja le na ve¬ liko število elementov / na takozvane kolektive /, tvori kli- matologija nauk o kolektivih vremenskih pojavov, t.j. nauk o vremenu dolgih razdobij. S tem se klimatologija strogo loči od ožje meteorologije, ki proučuje fizikalni proces vsakega r posameznega vremenskega pojava / klimatologija pa le kolekti¬ va /. Vreme dolgih razdobij, t.j. kolektiv vremenskih pojavov, zopet ne tvori neke fiksne predstave, kajti vreme je iz dneva v dan drugačno, vendar se v dolgem razdobju opredeli neko rav¬ notežje med " neskončno' majhnimi " sestavnimi delci kolekti¬ va, t.j. med vremenskimi pojavi. To ravnotežje se imenuje " REZULTANTA KOLEKTIVA ", Rezultanta kolektiva vremenskih po¬ javov se imenuje KLIMA ali PODNEBJE in ustrezni nauk je kli¬ matologi ja ali podnebjeslovje. S stališča matematične znanos¬ ti moremo definirati pojem klime kot časovni integral, kjer tvori infinitezimalni element - vreme posameznega dneva, t.j. K = J ^ds .... /1/; ds = vreme posameznega dneva, t = razdobje mnogih let. Ta integral, t.j. rezultanta neskončne vsote infi- 2 nitezimalnih delcev ima svoj pečat na rastlinstvu, žival¬ stvu, hidroloških in pedoloških razmerah kraja. Tako si mo¬ remo na 'osnovi proučitve rastlinstva in drugih naštetih či- niteljev indirektno ustvariti verno predstavo o klimi. To¬ vrstni nauk se imenuje INDIREKTNA KLIMATOLOGIJA in dobro služi za proučitev klime iz davne preteklosti na pr. iz ge¬ oloških dob, ko še 'ni bilo nikakih meteoroloških merjenj,a iz katerih so na razpolago ostanki rastlinstva in drugo.Kli- matološka statistika pa določa -klimo z mnogimi karakteris¬ tičnimi številčnimi pojmi, kj^er se med seboj prepletajo a- ritmetični povprečki, frekvence / pogostnosti, oziroma ver¬ jetnosti /,'ekstremi, deviacije / odkloni /, mediane itd. in še s KLIMATSKIMI INDEKSI, ki tvorijo neke empirične for¬ mule. Ker se vreme določa z mnogimi vremenskimi elementi, se tudi klima določa z mnogimi elementi. Glavni meteorološ¬ ki , a zato tudi klimatcloški elementi so naslednji: 1/ tem¬ peratura, 2/ 'zračni, pritisk, 3/-veter, 4/ vlažnost, 5/ o- blačnost, 6/ padavine, 7/. izhlapevanje, 8/ osončenje. Kli- matologija se'običajno zadovoljuje le s temperaturo, pada¬ vinami in izhlapevanjem, vendar za specialne potrebe, zla¬ sti pa za potrebe agronomije, so zelo važni tudi drugi navedeni elementi, med njimi pa osončenje. Praktične potre¬ be so izoblikovale iz meteorološko-klimatološke znanosti ožje usmerjene specializacije. Tako delimo meteorologijo in klimatologi jo v naslednje skupine: a/ teoretična ali dina¬ mična meteorologija / klimatologija /, ki zgolj teoretič¬ no proučuje vreme in klimo širom Zemlje, b/ sinoptična me¬ teorologija / klimatologi ja /, ki zasleduje z vremenskimi kartami gibanje in razvoj vremena / klimatskih anomalij •/ ■ in proučuje vzroke ter posledice- tovrstnih pojavov. Sinop¬ tična meteorologija / klimatologija / se bavi tudi z napo¬ vedovanjem vremena za krajši / sinoptična meteorologija / in daljši / sinoptična klimatologija / rok ; c/ letalska meteorologija / klimatologija /, ki proučuje vse, kar je za letalstvo važno. Letalska meteorologija / klimatologija / tvori specializirano sinoptično meteorologijo / klimatolo- gijo /, d/ pomorska meteorologija / klimatologija / podobno - 3 - kot -letalska proučuje vreme in klimo nad. oceani in morji ter učinek vremena na stanje oceanov in morij in to v zve¬ zi z varnostjo plovbe,- e/ agrarna meteorologija / klimato- logija / ima za nalogo proučitev vpliva vremena in klime na rastlinstvo, .živalstvo in tla in v zvezi s tem dajati . navodila znanstveni agronomiji; f/ forestična meteorolo¬ gija / klimatologija /'proučuje vpliv vremena oz. klime na gozdove in daje navodila znanstvenemu gozdarstvu; g/ me¬ dicinska meteorologija / klimatologija / proučuje vpliv vremena oz. klime na zdravstvo in v zvezi s tem daje važne informacije zdravstveni zaščiti in podatke za lokacijo sa¬ natorijev;. -h/ urbanistična meteorologija / klimatologija/ proučuje vpliv mest in naselij na vreme in klimo in v zve¬ zi s tem rešuje nalogo najboljše razporedbe ulic, hiš, to¬ varn, vrtov in parkov; i/ depozitna / skladiščna / meteo¬ rologija / klimatologija /, se bavi z meteorološkimi raz¬ merami, ki nastajajo v skladiščih, silosih, v ladijskih skladiščih itd.; k/ habitalna oziroma stanovanjska meteo¬ rologija / klimatologi ja / t..j. meteorologi ja ozir. klima- tologija stanovanj in zaprtih prostorov 1/ meteorologija oz. -klimatologija prometnih sredstev, ki se bavi š proučit¬ vijo meteoroloških razmer v avionih, vlakih, avtobusih,tram' vaj ih itd . Kaša skripta pa bodo obravnavala problematiko le agrarne klimatologij e, oz. meteorologije / klimatologija in meteorologija se med seboj_vedno tesno prepletata! /, mimogrede pa- tudi forestične klimetologi j e. Predno pa pri¬ demo na ustrezno snov, moremo še spoznati osnovne pojme iz fizikalne meteorol oško-klimatološke discipline.- I. poglavje Fizikalno bistvo meteorološko-klimatoloških elementov in metode njihovega merjenja. 4 TEMPERATURA^ V praksi razumemo pod temperaturo tisto veličino, katero nam kažejo termometri. Vendar termometri kažejo vedno svojo_lastno_temperaturo, ki more biti bistve- £-2_£££ii££-§ 0< 3- temperature zraka, oz. .temperature tistega telesa,katere ga temperaturo hočemo izmeriti. Zato obstoji dokaj zamotana tehnika merjenja temperature, ki se imenu¬ je " TSRMOMVTRIJA " / glej kasneje !/. Teoretična fizika definira pojem temperature na tri različne načine: a/ z znanim termodinamičnim ciklom Čarno / razlage se moramo vzdržatiker je pretežka za agronome, sicer pa to razlago lahko najdemo v vsakem učbeniku termodinamike /in b/ z 'z p kinetično energijo molekul z formulo w = ^ *k.T..../ /,kjer w pomeni povprečno kinetično energijo molekul / kinetična energija teles se določa s produktom w - kjer m pome¬ ni maso-telesa, v pa hitrost telesa/, T = temperaturi po Kelvinov! skali / glej kasneje !/, k pomeni Boltzmannovo konstanto, ki znaša za pline 1,38. lo erg/grad. Kine¬ tični energiji molekul pravimo " TOPLOTA " in ta pomeni najpreprostejšo obliko notranje energije materije, kajti ustreza poljubno-neurejenemu in tudi urejenemu gibanju mo¬ lekul; c/ toploto vežemo s temperaturo tudi-po formuli Q = -s . T....../3/, kjer š pomeni takozvano specifično to¬ ploto, t.j. količino toplote, ki je potrebna za segrevanje 1 grama tiste snovi za 1°C. Toplota_torej_ni_temperatura! in se strogo loči od temperature po tem, ker je toplota energija, ki se lahko meri s kalorijami ali z jouli, a v enoti časa z Wati, a nikakor, ne v stopinjah! Temperatura je sicer povezana s toploto / z Boltzmannovo konstanto oz. s specifično toploto/, vendar je zamenjava enega pojma z drugim nedopustna.- Ne smemo na pr. zamenjavati kilometra- že z litri benzina: če nas na pr.- kdo vpraša, kako daleč je do Bleda, ne moremo odgovoriti " 8 litrov benzina", misleč pri tem na litre, katere porabi naš avto do Bleda, četudi je med litražo in kilometražo tesna zveza! Žal, večina agro¬ nomov, še celo nekateri učbeniki-, pogosto uporabljajo izraz " toplota " namesto " temperatura ". Ba ta ločitev ni gola formalnost se vidi še iz naslednjega: temperatura, na pr. l.C° ne E£nieni_enake_tQ 2 lotej[ - pri nižjem zračnem pritisku je toplote v zraku kljub -enaki temperaturi manj, kot pri višjem, vlažni zrak ima pri 'enaki temperaturi več toplote kot suhi itd. Deset stopinj na Kredarici pomeni približno za eno tretino manj toplote kot v Ljubljani. Še večja ne¬ soglasja nastanejo, če se nanaša temperatura na različne predmete: na pr, voda ima pri enaki temperaturi in enakem volumenu 4200 krat več toplote kot zrak, žitni klas pa ka¬ kih 100 krat več kot zrak enakega volumena itd.! Ker rabi¬ mo v agroklimatoiogiji tako pojem temperature kot pojem to¬ plote, ne moremo več zamenjavati enega pojma z drugim! Temperaturo merimo s termometri, a. toploto s ka¬ lorimetri. Nauku o merjenju temperature pravimo " termometri- ja". Razlikujemo več vrst termometrov: živosrebrne, alkohol¬ ne, bimetalne, Eourdonove in električne. Živo srebrni in al¬ koholni termometri so narejeni iz steklene cevi s kapilar¬ nim kanalom, ki je- na enem koncu zaprta, na drugem pa se širi v obsežni rezervoar. Živo srebro ali alkohol v rezer¬ voarju se širi ali krči, v zvezi s spremembo temperature in zato močno koleba višina živega srebra / alkohola / v kapi¬ larni cevi. Da bi mogli lažje videti višino živega srebra / alkohola / v kapilarnem kanalu, ima cev v smeri proti nam vzboklino, ki optično deluje kot leča in navidezno naredi iz stebrička, ozkega kakor las - razmeroma široki, dobro vidni trak / glej skico št,- l/. V živosrebrnem termometru je v kanalu nad živim srebrom brezzračni prostor / vakuum/, a v alkoholnem - žlahtni plin pod pritiskom. Žlahtni plin zmanjšuje izhlapevanje alkohola, ki bi sicer s svojimi hla¬ pi napolnil prostor v kapilari nad alkoholom; pri nižji tem¬ peraturi bi se del teh hlapov izločal v obliki kapljic na stenah kanala. Zaradi tega višina alkoholnega stebrička v cevi ne bi bila več enoznačna funkcija temperature. Tudi v živosrebrnih termometrih, če so ti namenjeni merjenju viso¬ kih temperatur / v laboratorijih / se nahaja, zaradi enakih razlogov, nad živim srebrom v cevi žlahtni plin. Problem je tudi termometrsko steklo, ■- Navadno steklo se namreč po iz¬ delavi postopno ali sunkovito krči in bi bili zato termometri - 6 - iz takega stekla kaj kmalu'netočni. £ato je bilo treba iz¬ najti metodo " umetnega staranja stekla " in šele tško stek¬ lo, ki se torej ne more več bistveno krčiti, uporabljati za termometre. Umetno postarano steklo se imenuje termometrsko, vendar niso vse -metode umetnega staranja -enakovredne. Naj¬ boljša metoda je metoda Jeanske steklarne in imajo termo¬ metri, ki so narejeni iz jeanskega stekla, ob svoji hrbtni al-i bočni strani vijoličasto črto, kar je tovarniški znak, da je ta termometer narejen iz jeanskega stekla. Termomet¬ ri iz jeanskega stekla so še po dvajsetih letih točni naj¬ manj do 0,2° C. Če termometer ni narejen iz jeanskega stek¬ la, potem zna nenadoma odpovedati in prične kazati bistve¬ no višjo temperaturo kot sicer. Zato ne smemo slepo verje¬ ti vsakemu termometru. Za pravilno merjenje-temperature zraka je še zelo važno ter¬ mometer pravilno namestiti: če obesimo' termometer na zid, potem bo bistveno zaostajal za kolebanjem temperature v zra¬ ku,' kajti zid ima veliko toplotno kapaciteto in se zato mno¬ go počasneje segreva ali hladi kot zrak, kar seveda vpliva na termometer na zidu. Z-aradi podobnih razlogov ne smemo nameščati termometrov na vrata ali preblizu oken. Po mož¬ nosti moramo termometer namestiti čim dlje od kakih večjih predmetov. Važno je tudi zaščititi termometer tako pred son¬ cem, kakor -pred svetlobo sploh. Sonce namreč segreva pred- o mete vsakega po svoje nad temperaturo zraka / glej poglav¬ je o sončni energiji in mikrotemperaturnem polju!/ in ta¬ ko tudi termometer, ki je izpostavljen soncu, ne kaže več temperaturo zraka, marveč svojo lastno. Podobno je tudi s svetlobo, ki je v senci. Tudi svetloba, ki je razpršena v senci, segreva predmete nad temperaturo zraka, slasti če je pokrajina zasnežena in Če istočasno sije sonce skozi sloj prozornih belih oblakov: tedaj je v zraku toliko svetlobe, da ta dvigne temperaturo termometrov za 5 do 10°C! Zato na¬ meščajo termometre v posebne bele hišice / lesene / z žalu¬ zijami, ki odbijajo večji del svetlobe, a obenem z lahkote prepuščajo cirkulacijo zraka / skica' št. 2 /. Pravilno mer- 7 jenje temperatur• zraka moremo doseči tudi "brez hišice, če termometer dobro ventiliramo, na pr., če ga privežemo na vrvico in nato vrtimo kot pračo / z rezervoarjem na zunan¬ jo stran/. Veter namreč hitro odstranjuje preogretost / a tudi preohladitev / predmetov. Običajno pa v to svrho doda¬ jajo termometru ventilacijsko napravo, ki se imenuje ASPI- RATOR. Termometer z aspiratorjem je ASPIRACIJSKI ali ASSMAN- H0V / ime izumitelja / termometer. Vendar aspirator ne do¬ dajajo enemu samemu termometru, marveč sistemu dveh enakih termometrov, kajti če enemu od njih dodamo na rezervoar mo¬ kro krpico, potem s tem sistemom merimo ne samo temperatu¬ ro, marveč še vlažnost zraka / glej poglavje o vlažnosti/. Sistemu, omenj enih dveh aspiriranih termometrov pravimo "ASSMAN- SOV ASPIRACIJSKI P5IHR0MSTER n / v razliko od neaspiracij- skega Augustovega, ki je sestavljen iz dveh enakih termomet¬ rov brez aspiratorja/. Assmannov psihrometer nam daje dovolj pravilne vrednosti 'tudi .brez kakršnekoli zaščite pred son¬ cem in svetlobo in,je zato zelo prikladen za terensko merjen¬ je, ki se v . t agroklimatologiji na široko izvaja. Za avtomat¬ sko merjenje najnižjih in najvišjih dnevnih temperatur se uporabljajo EKSTREMNI TERMOMETRI : Minimalni termometer, t. j. termometer, ki avtomatsko beleži najnižje temperature / razen tega tudi kaže trenutno temperaturo / je vedno alko¬ holen, ■ uporabija se v vodoravni legi in ima v kapilarnem ka¬ nalu. stekleni plaveč. Menisk /.t.j« površinska napetost,ki nastaja na površini tekočin, kot posledica molekularne pri¬ vlačnosti / vleče za seboj stekleni kazalec in ga pusti tam, kjer je bila dosežena najnižja temperatura. Pozneje, ko se temperatura dviga, alkohol nemoteno teče od kazalcu, ne' da bi ga kam premaknil. - Noter, v alkoholu ni napetosti,kot jo ima menisk. Maksimalni termometer, t,j. termometer, ki avtomatsko beleži le najvišjo temperaturo / in v razliko od minimalnega ne kaže 'trenutne temperature /, je vedno ži- voorebrn. Ta termometer se lahko uporablja v normalni, t.j. vertikalni legi, a zaradi enotnosti z minimalnim, se tudi ta namešča v isto stojalo v vodoravni legi. Maksimalni termo¬ meter ima med rezervoarjem in kapilarnim kanalom zoženo me- 8 sto, ki se imenuje " grlo ”, da se tu živo srebro ob pa¬ danju temperature pretrga. Zato ostane živosrebrn stebri¬ ček v kapilarni cevi v isti višini, kot je bila dosežena najvišja temperatura. Z močnimi tresljaji spravimo živo srebro iz kapilare skozi grlo nazaj v rezervoar in je ta¬ ko termometer zopet sposoben za svojo nalogo. Medicinski termometer / za merjenje vročine / je tudi maksimalni. Po¬ znamo še kombinirani živosrebrno-alkoholni termometer,ki se imenuje po izumitelju SIKOV. Ta termometer je narejen iz'cevi upognjene v obliki črke U in ima, namesto kapilar¬ nega kanala, mnogo širši kanal. Cev ima na obeh koncih re¬ zervoarje, eden je velik in je co kraja napolnjen z alko¬ holom, drugi pa je precej manjši in je napolnjen le do po¬ lovice z alkoholom. Kanal cevi pa je deloma napolnjen z živim srebrom / spodnji del / deloma pa z alkoholom, ki plava nad živim srebrom in ki sega še v rezervoarja. Nad ži vim srebrom plavata v obeh krakih cevi / v alkoholu / dva železna - emajlirana kazalca. Ko se temperatura dviga, se alkohol v do kraja napolnjenem rezervoarju širi in ker tam nima prostora, uhaja v ustrezni kanal, s tem pa potiska ži¬ vo srebro iz tega kanala v kanal drugega kraka. Zato se ži¬ vo srebro v kanalu, ki je zvezan z napolnjenim rezervoar¬ jem znižuje, a v nasprotnem kanalu vzdiguje. Do polovice napolnjen manjši rezervoar pa ima dosti prostora za sprejem dotekajočega alkohola iz kanala. Če temperatura pada, se alkohol umika nazaj v polni rezervoar, a s tem bi moral nastati med ustreznim stebričkom živega srebra v kanalu in umikajočim se alkoholom - brezzračni prostor. Pritisk zra¬ ka in alkoholnih hlapo\ r v do polovice napolnjenem rezervo¬ arju pa je vedno toliko močan, da bliskovito potisne ves steber živega srebra z alkoholom vred v smer vakuuma in s tem likvidira vakuum. Živo srebro in alkohol se zato pre¬ mikata v smer .proti polnemu rezervoarju. Živo srebro v obeh krakih nam kaže temperaturo, le da krak, ki j e zvezan s pol nim rezervoarjem, pomeni OBRNJEN TERMOMETER in pomenijo tu stopinje nad ničlo - negativno temperaturo, a stopinje pod - 9 - ničlo - pozitivno. Krak, ki je povezan z do polovice napol¬ njenem rezervoarjem, je oličajni termometer in tu ustreza ■ stopinjam pod ničlo negativna temperatura, a;stopinjam ■ nad ničlo - pozitivna. Kazalca v krakih živo srebro premi¬ kata navžgcr in pustita''' legi najvišjega doseženega stanja. Tako moremo prečitati, razen trenutne temperature in to na obeh krakih cevi, še minimalno temperaturo / na kraku, ki je povezan's polnim rezervoarjem / in maksimalno / na • kraku, ki je povezan z do polovice napolnjenim rezervoar¬ jem / in sicer po spodnjem robu kazalcev. Z magnetom pre¬ mikamo kazalca v izhodiščno lego, t.j. do površine živega' srebra. Sixov termometer je zelo udoben in bi ga bilo, če ne bi imel velikih nedostatkov, treba priporočiti’praksi: velik nedostatek je, prevelika toplotna_kauacitexa_tsrmo- metra, zaradi česar ta prepočasi reagira na kolebanje tem¬ perature zraka in zato pri hitrih .izpremembali temperature precej zaostaja za temperaturo zraka / ekstremi so bistveno manjši od pravih /. Drugi zelo velik nedostatek je, da'zna Sixov termometer nepričakovano odpovedati in sicer tako, da spremeni za več stopinj svoje podatke v korist višjih temperatur. To se dogaja zaradi- vpada mehurjev zraka iz kreozot,, do polovice napolnjenega rezervoarja v/ tako se imenuje vr¬ sta alkohola, ki se rabi v S±xovih termometrih /,.zaradi česar se spremeni volumen tekočine v rezervoarjih. Sixov termometer se lahko tudi pokvari, če dolgo leži v vodorav¬ ni .legi, na pr. v skladišču: tedaj se alkohol / kreozot / ali zrak vrine v območje med živim srebrom in stenami ka¬ nala in tako naruši ravnotežje med obemi rezervoarji. Po¬ datki takega termometra so napačni! Termometer, ki sam neprestano registrira svoje podatke z anilinokim črnilom na papirni trak, se imenuje TERMOGRAF. Merilno telo v termografu je bimetalni trak ali tudi Bourdonova cev. Bimetalni trak tvorita dva kovinska lističa, iz različne kovine, ki sta skupne zvarjena v eno¬ ten ukrivljen trak. Ker oba lističa ne reagirata enako na spremembo temperature, nastaja, zaradi spremembe- temperature, lo različna ukrivljenost traku. Ta ukrivljenost se prenaša z mehanizmom na vzvod, ki nosi na svojem koncu posebno pe¬ ro napolnjeno z anilinskim črnilom. Pero se dotika papir¬ natega traku, navitega na boben z urnim mehanizmom. Urni mehanizem obrača boben, pero pa piše višino temperature. Tako nastane valovita črta, ki je lahko ponekod tudi lom¬ ljena, in .ki se imenuje TERMOGRAM. Termografi praviloma tečejo en teden in se zato zamenjuje papirnati trak enkrat na teden. Bourdonova cev se tudi uporablja / bolje je re¬ čeno " se je uporabljala "/ za termografe. Narejena je iz elastične kovine, ima ploščato obliko / kot bimetalni trak/ noter pa je votla in napolnjena z alkoholom. Alkohol se ši¬ ri ali se krči in to v zvezi s spremembo temperature, zato se Bourdonova cev bolj ali manj krivi, kar registrira pe¬ ro na papirni trak na bobnu. Bourdonova cev je manj ob¬ čutljiva na temperaturo v primeri z bimetalnim trakom in se zato v novejšem času skoraj ne uporablja več. Končpo moramo omeniti še električne termometre, ki so narejeni iz tanke, platinaste spirale, ki je namešče¬ na v zaprti stekleni cevčici. Skozi žico sunkovito teče vsa¬ kih 20 sekund ali v drugih časovnih presledkih električni tok konstantne napetosti. Jakost toka men mikroampermeter, skala katerega kaže, namesto jakosti toka, ustrezne tempe¬ raturne Stopinje. Jakost toka je namreč odvisna pri kon¬ stantni napetosti le od upora prevodnika, ta zadnji ./ t.j. upor / je pri nižjih temperaturah manjši kot pri višjih, zato je tudi jakost toka pri nižjih temperaturah večja.Tok se spušča v določenih presledkih za en trenutek, ker bi drugače tok ogrel merilno žično spiralo.'Električni ter¬ mometri delujejo avtomatsko in običajno prenašajo svoje podatke na razdaljo z opazovalnega prostora.v sobo opazo¬ valnice in tam registrirajo svoje podatke na papirni trak. Tovrstnim električnim termometrom pravimo tudi TELETGRMO- METRI oz. teletermografi. Tak termometer bi bilo možno na pr. postaviti na vrhu Trigi,ava, a podatke bi beležili na Kredarici ali v Aljaževem domu. 11 Ce raziskujemo razporedbo temperature širom Zemlje, po¬ tem vežemo med seboj s črto tiste kraje, ki imajo .enako temperaturo. Take črte so IZOTERME , Temperatura pada tu¬ di z nadmorsko višino, a iz dneva v dan zelo različno,kar je odvisno od vremena in letnih časov. Pri preobratu vre¬ mena s toplega a hladno, temperatura z višino naglo pada, pri preobratu na toplo- pa malo, ali sprva celo raste z vi¬ šino.zlasti -pozimi. Če temperatura z višino raste / name¬ sto tega, da bi padala/ pravimo, da imamo temperaturno_in- verzijo. Hitrosti padanja / ali naraščanja / temperature z višino, pravimo VERTIKALNI TEMPERATURNI GRADIENT. Za enoto gradienta jemljejo padec / oz. dvig / temperature z višin¬ sko razliko po 100-n. V naših krajih pada temperatura z višino povprečne za 0,6° na ste metrov višinske razlike / pozimi nanj,, poleti več/, če temperatura z. višino pada, pravimo, da je to " -negativni temperaturni gradient " ,ob inverzijah pa imamo pozitivnega. Temperaturo, oz. izoter- me moremo reducirati na enako nadmorsko višino, če izraču¬ namo na osnovi, povprečnega gradienta, koliko stopinj mora¬ mo dodati opazovani temperaturi, da bi dobili temperaturo v višini morskega nivoja, Take redukcije, omogočajo- primer¬ jave toplih, in hladnih'lokalitet širom Zemlje, vendar v praksi taka redukcija ne pomeni dosti, ker’ je klima dejan¬ sko taka, kot je, t. j., se ustvarja pod vplivom učinkov son- - ca, vetrov, morij in nadmorske višine, ki je zelo važen faktor in je zato nesmiselne, toliko važen faktor kot nad¬ morska višina, črtati. Zato bo bolje, če ponasorujemo kli¬ matske karte z dejanskimi ižotermami. Za. zaključek tega poglavja moramo še spoznati termometrske skale. Sodobne termometrske skale so: Celzi¬ jeva / decimalna skala/, Keluinova / decimalna / in Faren- heitova / anglG-aneriška skala/. Markantni točki Celzijeve skale sta ledišče, ki se označuje z 0 U C .in -vrelišče, ki se označuje s 100° C, ledišče ustreza temperaturi talečega se snega, kajti led in sneg ne moreta imeti temperature višje od 0° C, Vrelišču pa ustreza temperatura vrele vode pod nor- 12 malnim barometrskim pritiskom, ki znaša 760 mm ali 1013,3 mb /o zračnem pritisku glej naslednje poglavje /. Fri niž¬ jem zračnem pritisku se namreč temperatura vrelišča zni¬ žuje, a pri višjem - se dviga. Kelvinova ali absolutna skala ima stopinje enako velike, kot Celzijeva skala, le da ima ničlo za 273,2° pod Celzijevo ničlo. Zato je rela¬ cija med Celzijevo in Kelvinovo skalo naslednja: K° = C° + 273,2./4/, oziroma C° = K° - 273,2 , na pr. 10° C = 283,2°K, in 290°K = 16,8°C. Kelvinova ničla pomeni najnižjo možno temperaturo, kajti tedaj se ustavi gibanje molekul, s tem pa izgine toplota v nič. Kelvinova skala ima veliko vlogo v teoretični fiziki in teoretični meteorologiji. Farenheitova skala ima na zmrzišču 32°, a na vrelišču 212°. Temperatura človeške krvi / 37,2° C / ima po Farenheitu 100°. Farenheit je postavil svojo ničlo dosti globoko / na najnižjo temperaturo, opazovano v Ho¬ landiji v hudi zimi leta 1709 /, da bi se izognil odčita¬ vanju negativnih temperatur, ki se mnogokrat vrši z napa¬ ko. Farenheitove stopinje so bolj drobne od Celzijevih. Re¬ lacija med Farenheitom in Celzijem je naslednja: F° = C°+ 32.(5), oziroma C° = (F - 32)* ^ , n.pr. 10° C = 50 F. S tem lahko zaključimo prvo točko našega po¬ glavja t.j. nauk o temperaturi, toploti in termometrijo. 2/ Drugi omenjeni meteorološki element je ZRAČNI PRITISK. Zračni pritisk do sedaj še ni imel pomembnega neposredne¬ ga vpliva na problematiko- agroklimetologi j e, vendar ni iz¬ ključeno, da je njegov neposredni vpliv na rastlinstvo in živalstvo mnogo večji, kakor se je to do sedaj mislilo. V ostalih panogah meteorološko-klimatološke znanosti, pa je zračni pritisk že sedaj prvenstvene važnosti, ker tvori razporedba pritiska širom Zemlje in z višino motor ve¬ trov ", a s tem dirigira vremenske pojave in klimo. V me¬ dicinski meteorologiji ima zračni pritisk veliko važnost še zato, ker vpliva neposredno na organizem, kajti krvni pritisk drži ravnotežje z zračnim pritiskom, zato reagi- - 13 - rajo srčni bolniki in revmatiki, ter osebe s, starimi,za¬ celjenimi ranami, z bolečino, / srčni bolniki pa z naduho/ na padanje zračnega pritiska, a živčni ljudje so tedaj bolj nervozni kot običajno. Izraz "zračni pritisk" po mojem mnenju ni do¬ ber in bi bilo bolje zamenjati.ga z izrazom " zračna na¬ petost". Pod pritiskom razumemo namreč silo, t.j. veli¬ čino, ki ima smer, a take veličine so vektorji. Zračni pritisk pa veličina, ki se loči od sile po tem, da nima določene smeri delovanja, marveč deluje difuzno v vseh sme¬ reh in je torej skalama veličina. Matematično se določa zračni.pritisk z odnosom sile na enoto površine, kar pome¬ ni skalarno veličino. Zračni pritisk torej ni sila, četudi je sili zelo•podoben. Izraz " zračna napetost " bi popol¬ noma odgovarjal fizikalnemu bistvu pritiska, kajti nape-' tost je " sila difuznega značaja ", ki deluje v vseh sme¬ reh in je zato skalarna veličina. V nasprotju s tem je razlika v zračnem pritisku Brava_sila, ker ima strogo do¬ ločeno smer in sicer od viš.jega pritiska proti nižjemu. ‘Tej sili, t.j. razliki v zračnem pritisku pravimo BAROMETRSKI GRADIENT in ta je vzrok.vetrov / glej o tem na koncu tega poglavja/. Kaj pa je zračni pritisk s stališča fizike ? Galileo Galilei je 1. 1606 odkril zračni pritisk in si¬ cer na osnovi sklepa, da zrak mora imeti težo, kot jo ima¬ jo vsa druga teleda. Teža'zraka naj bi bila " zračni pri¬ tisk ".Ker deluje teža vedno navzdol, in sicer pravokotno na vodoravno površino, naj bi tako deloval tudi zračni pri¬ tisk / pritisk zraka, kakor bomo videli, deluje v vseh sme¬ reh/ . Zato so prvotno imenovali zračni pritisk " zračni tlak". Galilejev učenec Torricelli je naredil " tehtnico za merjenje teže zraka ", t.j. tako imenovanega zračnega tlaka. Fizik Boy je imenoval to napravo " barometer " / me¬ rilec teže/, princip barometra je naslednji: če postavimo v posodo z živim srebrom stekleno cev, ki je na enem kon¬ cu zaprta in iz katere je do kraja izpraznjen zrak, potem 14 iztisne zračni pritisk živo srebro iz posode v brezzračni prostor v cevi, kajti tu, t.j. v brezzračni cevi, ni pri¬ tiska. Živo srebro se dvigne v brezzračni cevi.toliko viso¬ ko, .da uravnovesi s svojo težo zračni pritisk. Teža živega srebra v cevi barometra je točno enaka teži zračnega,steb¬ ra enakega premera, ki sega od gladine živega srebra v po¬ sodi do zgornje meje ozračja. S tem je Torricelli,izraču¬ nal težo ozračja, saj ustreza zračni pritisk povprečno ok¬ rog 760 milimetrskemu stebričku živega srebra v cevi baro¬ metra in to znaša 76 . 13,6 = 1033,6 gramov na kvadratni centimeter / po novi nomenklaturi pravijo namesto gramov - pondi. kajti gram je enota za maso teža pa je enaka pro¬ duktu mase z pospeškom; pond je torej teža enega grama pri normalnem zemeljskem pospešku/. Ker se izraža višina žive¬ ga srebra v cevi barometra v dolžinski meri, t.j. v mili¬ metrih, pritisk pa je odnos sile na enoto površine, je pri¬ mernejše izražati zračni pritisk z ustreznimi enotami, t.j. z enotami za pritisk. Enota za zračni pritisk je.MILIBAR, ki pomeni 1,02 ponda na kvadratni centimeter.- Relacija med milimetri in milibari je naslednja: 1 mb = j mm, oziroma 4 . '■+ . 1 mm = ^ mb. Tako bo normalni pritisk t.j. 1033,6 pondov / kvadratni cent,, znašal 101.3,3 mb. V tehniki služi za eno¬ to pritiska'l_atmosfera, ki ustreza 1000 mb . Kinetična te¬ orija plinov / teoretična fizika / tolmači zračni pritisk in pritisk plinov sploh, kot neprestane udarce molekul zraka / plinov /, ki* se kaotično gibljejo v vseh smereh in se medsebojno udarjajo. To zadnje, t.j. " medsebojno udar¬ janje ■’ določa " napetost plina ", oziroma njegov pritisk. veza med pritiskom in kinetično energijo molekul je na- 2 „ slednja: p = - n w, kjer p pomeni pritisk, n Q - število mo¬ lekul v enoti vorumena, w pa povprečno kinetično energi¬ jo molekul. Medsebojno trčenje molekul skuša plin razprši¬ ti v nič, zemeljska privlačnost pa vleče molekule v.sme¬ ri proti središču Zemlje in jih s tem zgosčuje / smeri tež- nosfne sile konvergirajo proti središču Zemlje /,-Obe na¬ sprotni tendenci sta bolj ali manj v ravnotežju in tako po¬ stane " zračni tlak " , ki ustreza teži. zraka / po 'principu 15 Galilea /, enakovreden " zračnemu pritisku’’ , oziroma zra¬ čni napetosti, ki pomeni učinek impulsov / udarcev / mole¬ kul. V zaprtih posodah, na pr. v kolesarski, oz. avtomo¬ bilski zračnici pa ni več med tlakom / težo / in kinetič¬ nim. pritiskom ravnotežja! Ker tudi v prostem ozračju kole¬ ba ravnotežje med tlakom in zračnim pritiskom in to v zve¬ zi z vremenom, koleba tudi zračni pritisk, kar je velike¬ ga pomena za vremenske procese. Zračni pritisk / tlak / pa z višino vedno pada, a ne vselej enako hitro: l/V hladnem zraku pada hitreje kot v toplem, 2/ pri večjem barometrskem pritisku pada hitreje kot pri nižjem, 3/ v vlažnem zraku pada počasneje kot v suhem, / pri vseh enakih drugih pogojih /, 4/. tam, kjer je zemeljska privlačnost večja / v polarnih območjih / pada hitreje kot tam, kjer je privlačnost manjša / pri vseh enakih ostalih pogojih /, 5/ z višino postaja hitrost padca vse manjša in manjša. Za¬ kon, ki določa hitrost padanja pritiska z višino se imenuje Laplaceov zakon / glej skico 4 / in se ta matematično' do¬ loča tako: log || = Z . 2 I8400TI+ _ J^7 •••'.• ./V,-kjer p-j_ pomeni zračni pritisk na nižjem nivoju / na nivoju z^_ /, a P 2 zračni pritisk na višjem nivoju / ki ustreza višini z 2 /, 1 pomeni povprečno temperaturo sloja zraka / Zp - z-^ /. Z besedami se Laplaceov zakon glasi tako: če se dvigamo so¬ razmerno z aritmetičnim zaporedjem / t.j. vedno za enako višinsko razliko/, potem pojema zračni pritisk sorazmerno z geometrskim zaporedjem / t.j. vedno počasneje /; pojeman¬ je pritiska z višino je še odvisno od temperature zraka in inicialnega / početnega / pritiska. Laplaceov zakon pogosto¬ krat- služi določitvi višinskih razlik pri terenskem delu, ali v ekspedicijah, in sicer po formuli: z 2 ” z l - 18400 (.1 + 0,00367 -i-±--2- ) . ( i 0 g p x - log P 2 )... /7/ kjer pomeni z^ in z 2 nadmorske višine krajev, t-^ in t2 ustrezne temperature, p^ in p 2 pa pritisk. Merjenje višinskih raz¬ lik z barometrom ( po Laplaceovem zakonu oz. po formuli /7/) se imenuje " barometrsko niveliranje''. Francos Babine je pri¬ poročil za niveliranje preprostejšo formulo, ki ne potrebu- - 16 - je-logaritmiranja: z 2 ~ ' z p 1=5 16002 ( 1 + 273 ) • ~3~ • * • •■•/ 8 / * Pov¬ prečni padec zračnega pritiska z višino znaša okrog 1 mm za-višinsko razliko 11 m, z višino pa je višinska razlika, ki je potrebna za padec pritiska za 1 mm vseskozi večja, na pr. : pri početni temperaturi 0° C, početnem pritisku 1000 mb / 750 mm / in pri padcu temperature z. višino za vsak kilometer za 6 °, imamo naslednje podatke: višina: 0 km 2,5 km 5 km 10 km pritisk pada za 1 mb pri dvigu za 8,0 m 10,4 m 13,8 m 25,6 m za 1 mm . 10,7 m 13,9 m 18,4 m 34,1 m Višinska razlika, ki je potrebna za padec pri¬ tiska za 1 mb ali 1 mm se imenuje BAROMETRSKA STOPNJA. Ba- rometrska stopnja je torej z višino vseskozi večja. Za u- gotavljanje razlik v pritisku širom Zemlje moramo izmerje¬ ne pritiske reducirati na neki določeni nivo, da se s tem izognemo učinku na pritisk različne nadmorske višine. Ta nivo je po večini morska gladina. Če zvežemo kraje,ki kažejo v višini morskega nivoja enake pritiske, z črto, dobimo sistem.različnih črt, ki se imenujejo IZOEARE.Raz¬ dal j a med izobarami pomeni razliko v pritisku in se ime¬ nuje BAROMSTRSKI GRADIENT. Za enoto gradienta jemljejo spremembo pritiska na razdaljo 111 km/ 111 km ustreza raz¬ dalji ene geografske stopinje./ Smer gradienta je vedno- pravokotna na izobare in kaže od višjega pritiska / od viš¬ je izobare/ k nižjemu / proti nižji izobari/. Gradient je -SILA.in je torej vektor. Gradient določa smet in jakost vetra: smer vetra je v višini nad 1000 m nad zemljo vzpo¬ redna z izobarami, pri čemer leži višji pritisk ( višja izobara ) desno od smeri vetra ( če gledamo v smer vetra ). Pri 'tleh pa seka veter izobare pod nekim kotom, sicer tudi tu leži višji pritisk desno od smeri vetra /. v južni polob¬ li se odklanja veter od gradienta na levo stran /. Kotu, katerga oklepa smer vetra s smerjo gradienta pravimo ODKLON¬ SKI KOT. Ta znaša torej pri tleh manj kot 90°, a v višini 17 je enak 90°. Upoštevati pa je treba, da je smer in gosto¬ ta izobar v višini po večini drugačna kot v nižini, zato ne moremo, samo po nižinskih,, podatkih, sklepati na smer in jakost vetra v višini..Jakost vetra je odvisna od.gostote izobar, t.j. od jakosti gradienta in od zemljepisne ši¬ rine: čim gostejše so izobare, tem močnejši so vetrovi.Po¬ drobnosti glej v poglavju " 0 vetru ". . Živo srebrn barometr je občutljiv tudi na tem¬ peraturo,- ker je po ustroju podoben velikemu termometru, le s to razliko, da ima rezervoar v barometru manjšo odpr¬ tino, termometer pa te odprtine nima. Zato moramo učinek tem¬ perature na višino živega srebra v cevi barometra elimini¬ rati. To dosežemo z redukcijo višine živega srebra na 0°, ki se vrši po tabelah. Temperatura barometra odčitavamo po termometru, ki je vedno montiran na živosrebrnem baromet¬ ru. Za zaključek tega poglavja moramo omeniti še naslednje: zračni_pritisk_ 1 [e_v_sobi_in_od_zunaj_enak.. Zato ni nikake potrebe postavljati barometre od zunaj. Le ob času močnega vetra je zračni pritisk ob vsakem vetrovnem sunku nekoliko drugačen v sobi, kot od zunaj, a ta razlika ni velika in hitro koleba / barografi tedaj pišejo cikcakasto črto/. V. zračno-tesnih'kabinah na avionih in podmornicah . j e zračni pritisk seveda drugačen kot od zunaj. Enako velja za zrač¬ nice vozil. Namesto živosrebrnega barometra se mnogokrat poslužujejo bolj udobnega, a zato manj točnega kovinskega barometra ali aneroida. Aneroid tvori nagubano jekleno škat- ljico / ali več skatijic /, iz- katerih je zrak izpraznjen. Napetost jekla vzdržuje ravnotežje' z zračnim pritiskom, kar se prenaša na kazalec, ali vzvod, ki piše s črnilom vred¬ nost pritiska na papirni trak. V tem zadnjem primeru imamo pred seboj BAROGRAF, a črta na papirnem traku - BAROGRAM. Aneroid, t.j. kovinski barometr, ki kaže pritisk s kazalcem, ima pogostokrat še napise " dež, " "spremenljivo”, " lepo" 18 itd., vendar je bolje, če napisov ni, kajti napisi ne li¬ st reza j o svojemu namenu: vreme je namreč mnogo bolj od¬ visno od kolebanja pritiska, kakor od njegove absolut¬ ne vrednosti. Poleti in v tropih barometer mnogo bolj na¬ poveduje vreme kot pozimi in v polarnih krajih, pač pa se vreme more napovedati na osnovi vremenske karte, kjer ima glavno besedo razporedba pritiska širom Zemlje, t.j. sistemi .izobar. Ti namreč.določajo smer vetra, a vetrovi ustvarjajo vremenske pojave.'Aneroid nima redukcije na 0°, kakor jo ima živosrebrn barometer. S tem moremo zaključiti to poglavje. Naslednji meteorološki element je veter. 3/_V_E_T_E_R_. Veter nastaja, kot smo že. omenili, zaradi raz¬ like v zračnem pritisku, Veter bi moral pihati v smeri gra¬ dienta,, t.j. pravokotno na. izobare, vendar, zaradi rotaci¬ je Zemlje, utrpi, odklon na desno / v južni polobli na le¬ vo / od smeri gradienta, V višini znaša odklonski kot /kot smo že omenili / 90°. Odklonski sili pravimo CORIOLISOVA / po imenu francoskega inženerja v XVIII. stoletju, ki je prvi raztolmačil pojav odklona gibajočih se teles/ in ta deluje ne samo na veter, marveč na vsa gibajoča se telesa na pr. na kroglo, avion, vlak itd. Odklonska sila pojema proti ekvatorju, na samem ekvatorju izgine v nič, a v juž¬ ni polobli menja -svojo smer in odklanja vsa gibanja na le¬ vo od inicialne smeri / prr vetru na levo od smeri gradi¬ enta/. Na tečajih ima Coriolisova sila največjo vrednost. Coriolisova sila ne vpliva samo na' smer, marveč tudi na ja¬ kost vetra: čim večja je Coriolisova sila, tem manjša je jakost vetra pri enakem gradientu. To dejstvo se vidi iz naslednje enačbe: V = pfp-.-- ~ ..../9/,, kjer V pome- sni -4 ' z/- n ni hitrost vetra v metrih na sekundo, P = zemljepisni ši- / p rini,-- = gradient / /č p pomeni razliko v pritisku, a rS n a p Zi n pomeni razdaljo 111 km/. Pri gradientu —~-- = 1 mb imamo naslednje hitrosti vetra v prosti atmosferi: - 19 - p - 10° 2.0° 30° 40° 50° '60° 70° 80° 90° V = 27.4 14.0 9-5 7.4 6.2 5.6 5-1 4.9 4.8 m/sek. Pri tleh je jakost vetra, zaradi trenja, bolj ali manj manjša. Na ekvatorju samemu bi moral -doseči veter neskon¬ čno veliko hitrost in bi pihal pravokotno na izobare. Za¬ to se tam sprotr uničujejo razlike v pritisku. To je tudi vzrok, da nad ekvatorjem ni vetra ( tu vlada takozvana "ek¬ vator skakalma" ) , razen ob nevihtah ( pod vplivom padajo¬ čega dežja, ki kakor plaz odriva zrak s svoje poti ) in v višinah, kjer piha čisti vzhodnik ( in ta se imenuje " PRA- PASAT- "), ki pa ne vsebuje NIKAKEGA GRADIENTA ( brezgra- dientni vzhodnik ). Pri opazovanju vetra moramo beležiti tako smer, kakor ja¬ kost. Smer vetra določamo vedno po smeri ODKODER VETER PI¬ HA, ne pa po smeri, kamor veter piha. Na primer: če piha veter od severa proti jugu, potem je to SEVER , če pa pi¬ ha od vzhoda / proti zahodu /, potem je VZHODNIK itd. Vmes¬ ne smeri so: severovzhodnik, jugovzhodnik, jugozahodnik, severozahodnik. Naprave, ki merijo smer in jakost vetra so: 1/ vetrokaz ali vetrnica,- 2/ anemograf, Vetrokaz -tvori jam¬ bor, na vrhu katere-ga je na kugličnih ležajih puščica z dvojnim krmilom- / skica' 5 /, ki se bliskovito obrača v smer nasproti vetru. Puščica kaže torej smer, od koder ve¬ ter piha in s tem direktno smer vetra. Jakost vetra pa do¬ loča vetrnica s tablo, ki pri brezvetrju vertikalno visi, veter pa jo vzdiguje tem višje, čim močnejši je. Lahke table služijo za določitev jakosti šibkejših vetrov, tež¬ ke pa za močne vetrove. Poleg take table visi skala, ki kaže jakost vetra in to bodisi v stopinjah Beauforta / po imenu francoskega admirala-izumitelja skale/, bodisi pa v metrih na sekundo. Beaufortova skala je približno me¬ rilo za jakost vetra in celo omogoča ocenitev jakosti vet¬ ra brez kakršnegakoli instrumenta / 11 bo na sledeči način: 0 = brezvetrje, 1 = komaj opazni vetrič / odnaša dim od cigarete/, 2 = rahel vetkič, ki se že čuti na licih in premika listje na drevju, 2o 3 = slab veter, ki giblje zastave in tanke drevesne vejice, 4 = zmeren veter, ki■je -za spoznanje'močnejši od vetra tret je jakosti, 5 = precej močan veter, ki šumi v krošnjah dreves in dvi¬ ga prah z zemlje, 6 = močan veter, ki tuli okrog vogalov in ziblje močnejše drevje , 7 = viharni veter, ki upogiblje debla tanjših dreves k tlom in skupaj s prahom dviga tudi manjše kamenčke, 8 = viharni veter, ki lomi drevesne veje in že pomembno o- vira hojo, . 9 - vihar, ki'lomi drevesa in odnaša opeko s streh, 10 - orkanski veter, ki ruši dimnike, lomi drevesa, obrača avtomobile, 11 = orkan ki ruši hiše, preobrača avtomobile in železniške vagone, 12 = uničujoči orkan. Beaufortova skala je povezana s hitrostjo vetra z naslednji¬ mi številkami: / prva številka pomeni jakost vetra po Beau- fortovi skali, a druga jakost izražena v metrih na sekundo / 0 = 0; 1 =0,9 j 2 = 2,4 ; 3 = 4,4 ; 4 = 6,7 p 5 = 9,3 ; 6 = 12,3 ; 7 = 15,5 ; 8 = 18,9 , 9 = 22,6 ; lo = 26,4 ; 11 = 30,5; 12 = 34,8. Jakost vetra se ocenjuje pri tem z povprečno hitrostjo, ne pa z hitrostjo posameznih sunkov ! Tropski orkani, kot so tajfuni, hurricani in tornado znatno prekašajo stopnjo 12, kajti tam-znaša hitrost vetra blizu 100 m na sekundo, a v tornado celo- do 200 in več metrov na sekundo. Zato se Beau¬ fortova skala v sinoptični meteorologiji podaljšuje in so že bile. zabeležene vrednosti 17 B. Grafična ponazoritev smeri in jakosti vetra se imenuje ROŽA VETROV / skica 6 /. 2/ Anemograf razpolaga, ravnotako kakor vetrnica, z puščico, ki je opremljena'z dvojnim krmilom. Puščica pa je pritrjena na os, ki je vložena v votli kovinski jambor. Os ima v jam¬ boru električne kontakte, ki se vključujejo ob obračanju puščice. Tako se more smer vetra registrirati na daljavo / v opazovalni' sobi / z električnim mehanizmom.■ Za jakost vetra 21 pa ima anemograf štiri polkrogle, ki tvorijo takozvani ROBINSONOV KRIŽ / po imenu izumitelja /. Polkrogle se pod pritiskom vetra obračajo in to tem hitreje, čim močnejši je veter. Na osi. Robinsonovega križa je dinamo, ki daje tem več toka, čim hitreje se vrti. Tako torej se registri¬ ra tudi jakost vetra z električnim mehanizmom na daljavo. Obstoje pa tudi druge vrste instrumentov za merjenje jakosti vetra, na pr. Pitotova cev, mehaničen a- nemograf itd. Naslednji, za agronoma zelo važen element je vlažnost. • . .Pod vlažnostjo razumemo vodne hlape, ne pa vodo ! Tako na pr. rosa, slana itd. niso_vlažnost ! Ravno tako ” mokrota ", t,j. voda, ki se zbira na stenah vlaž¬ nih stanovanj di_vlažno st. Osnovni element vlažnosti JE PRITISK / napetost / VODNIH HLAPOV. Barometer nam kaže pritisk / napetost / zraka, a pritisk vodnih hlapov je se- - stavni del zračnega pritiska. Vodni hlapi namreč tvorijo sestavni del zraka / zrak je sestavljen iz permanentnih plinov, to šo dušik, kisik, neon, argon, kripton,ksenon, ogljikov dioksid in variabilnih plinov, to so: vodni hla¬ pi, ozon, amonijak itd./ Pritisk vodnih hlapov se označu¬ je z ozirom na zračni pritisk kot " parcialni pritisk" vodnih hlapov in se označuje z črko_en Ker so vodni hlapi variabilni plin, se njihov pritisk neprestano spreminja. Izkazalo se je, da obstoji zgornja meja, katero pritisk vodnih hlapov ne more prekoračiti. Ta zgornja meja je od¬ visna zgolj od temperature in se imenuje MAKSIMALNI PRI¬ TISK VODNIH' HLAPOV, ter se označuje z črko E. Odvisnost E od temperature nam kaže naslednja tabela: t = temperatura: - 20 - 10 0 10 20 30 40 5o 6o 100 °C E = maks.pritisk: o,95 2,14 4,58 9,21 17,54 31,82 55,33 92,5 149,4 760,0 mm Če ■ponazorimo odvisnost E od t grafično, dobimo parabolo,ki 22 1A 5_t_ + t je prikazana na skici 7. Maksimalni pritisk vodnih hlapov, t.j. E raste z naraščajočo temperaturo vse hitreje in hit¬ reje in pri 100 C doseže normalno vrednost zračnega pri¬ tiska, t.j. 760 mm. Zato nastopa pri 100° in normalnem zračnem pritisku vretje vode / pri dvigu temperature nez¬ natno nad 100° pritiska vodna para že močneje kakor zrak in zato uhaja' v obliki mehurčkov iz vode/. Odvisnost E od t se da izraziti tudi s formulo in sicer E = 4,58.10 /10/ kjer t pomeni temperaturo po Celzijevi skali. To for¬ mulo je izpeljal prvi Magnus in se zato imenuje " Magnu- sova Če naredimo razmerje / e : E / . /ll/, dobimo takozvano RELATIVNO VLAŽNOST, ki ima velik pomen v agro- klimatologiji. Relativna vlažnost je potemtakem pravilni ulomek. V praksi množijo relativno vlažnost s 100 in tako dobijo procent vlažnosti, na pr. pri e = 4,2 mm, E =8,4 mm dobimo R = /4,2 : 8,4/ - 100 = 50/ ..... /12/. Ker stoji pri relativni vlažnosti maksimalni parni pritisk /E /v imenovalcu, pojema relativna vlažnost z rastočo tempera¬ turo in tem hitreje, čim višja je temperatura. Pri nizkih temperaturah pa učinek spremembe temperature na E ni velik, zato je' tudi relativna vlažnost pri nizkih temperaturah le malo odvisna od ko'lebanja temperature. Tako se v zimski dobi lahko drži relativna vlažnost 'blizu 100/ ves dan,kar se manifestira v celodnevni megli. Poleti pa je, zaradi visokih temperatur relativna vlažnost samo zjutraj velika, kar povzroča izpadanje rose ali meglo, medtem ko po son¬ čnem vzhodu, relativna vlažnost naglo pojema, rosa. pa se zato hitro suši, eventuelna megla pa se razblini v nič.Ko¬ lebanj e' aktualnega pritiska vodnih hlapov / e / je po¬ membno za 'relativno vlažnost le pri nizkih temperaturah, medtem ko je pri visokih temperaturah to kolebanje v pri¬ meri s kolebanjem E neznatno. Naslednji pojem vlažnosti je ROSIŠČE. Rosišče je TISTA TEMPERATURA, do katere moramo 'ohladiti zrak / ali predmet/ da se v njem / oziroma na njem/ prične izločati megla/ rosa /. Rosišče je očitno enako tisti temperaturi, pri kateri se spremeni aktualni - 23 pritisk hlapov e v maksimalnega. Tako na pr. pri e = 4,58 mm je rosišče 0° C, kajti ta vrednost / t.j. 4,58 mm / po¬ meni maksimalni pritisk pri 0° C. Rosišče je zelo važen pojem v agroklimatologiji ker omogoča predvidevanje naj¬ nižjih nočnih temperatur pri jasnem in mirnem vremenu,kar je za obrambo pred slano velike važnosti: najnižja temperatura se določa z rosiščem ob sončnem za¬ tonu minus 2 ° C. Tako na pr, če imamo zvečer e = 4,58 mm, potem moramo predvidevati padec temperature proti jutru na - 2 ° C'( rosišče pri e 4,58 znaša 0° C ). Ta napoved ve¬ lja, če je vsa noč jasna in mirna, vendar lahko z gotovo¬ stjo trdimo, da nižje temperature od tako izračunane ne bo / podrobnosti glej v poglavju o obrambi proti pozebam/. Z izrazom a = 298,9 . /e : T /./13/, pojmujemo ABSO¬ LUTNO VLAŽNOST, t.j. število gramov vodnih hlapov v pro¬ stornini enega kubičnega metra. Če e merimo v milibarih, potem bo izraz za absolutno vlažnost a = 217,2 . /e : T/; T je v obeh primerih temperatura po Kelvinovi skali. Na pr. pri e = 3,0mm in T = 282° / 9° C / imamo a okoli 3,2 grama v kubičnem metru. V. splošnem drži, da so vrednosti absolut¬ ne vlažnosti številično blizu vrednosti pritiska vodnih hlapov, izraženem v mm a_pri temperaturi 298,9 Kelvina = 25,7 0 C sta obe vrednosti / t.j. e in a / številično iden¬ tični. Absolutna vlažnost ne daje dosti novega v primeri s pojmom pritiska e, zato ta pojem v agroklimatologiji le redkokdaj uporabljajo. Pač pa absolutna vlažnost enako ka¬ kor pritisk e, močno vpliva na temperaturo zraka: čim višjo vrednost ima a, tem toplejši je zrak ! To dejstvo je utemeljeno v lastnosti vodnih hlapov zavira¬ ti infrardeče izžarevanje z Zemlje v vesolje / Zemlja gu¬ bi svojo toploto potom izžarevanja z infrardečimi žarki v vesolje/. Na drugi strani povzroča eventuelna ohladitev hiter nastanek megle ali nizkih oblakov, kar sprošča v zrak latentno toploto. Latentna toplota utekočinjenja zna¬ ša okoli 600 kalorij na en gram vode in zadošča za segret- je enega kubičnega metra zraka za dve in pol stopinje Cel¬ zija. Lnake količine toplote se porabijo, še voda izhlapeva. 24 Pri zmrzovanju se sprošča 80 kalorij na en gram vode, ozi¬ roma ledu in ravno toliko je potrebno, da se stali en gram ledu. Omenjene vrste toplote se pojavljajo le ob spremem¬ bi agregatnega stanja in se zato imenujejo. LATENTNA TOPLOTA. Naslednji pojem vlažnosti tvori SPECIFIČNA VLAŽNOST, t.j. število gramov vodnih hlapov v enem kilogramu zraka. Spe¬ cifična vlažnost se izraža s formulo: q = 623 . /e : p/ ...... /14/, kjer q pomeni " specifično vlažnost" , e = dktualni pritisk vodnih hlapov, p = zračni pritisk. Oba pritiska se morata izražati v istih enotah, na pr. sa¬ mo v milibarih, ali samo v milimetrih, nikakor pa ne me¬ šano !..Specifična vlažnost ima to lastnost, da se ne spre¬ meni toliko časa, dokler se ne prične utekočinjenj e / tedaj se q. zmanjšuje /. ali pa izhlapevanje / tedaj se q veča/. Na osnovi spremembe q moremo vedeti, koliko hlapov se je utekočinilo, oziroma koliko vode je izhlapelo. Pojem spe¬ cifične vlažnosti ima velik pcnen v meteorologiji oblakov in padavin. Vodni hlapi more j o brez utekočinjenj a neposred¬ no preiti v trdno stanj e, .. ali pa obratno - led in sneg mo¬ reta izhlapevati brez taljenja. Temu pojava pravimo SUBLI¬ MACIJA in ta pojav je odločilnega pomena pri nastajanju padavin: Snežinke so vedno proizvod sublimacije ! Zadnji - pojem vlažnosti je VLAŽNOSTKI DEFICIT, ki se izraža s formulo: D = E -e ../15/ in ima velik pomen pri izhlapevanju. Merjenje vlažnosti vršimo z dvemi osnovnimi instrumenti :• a/ s psihrometrom in b/ z higrometrom. Prvi tvori / kakor smo to že preje videli / dva enaka termo¬ metra, od katerih eden ima rezervoar ovit s tanko higroskop- sko krpico, ki je namočena. Ker porabi izhlapevanje toplo¬ to, kaže vlažni termometer / tako pravimo termometru z mok¬ ro krpico/ nižjo temperaturo kot suhi. Na osnovi te razlike moremo izračunati pritisk vodnih hlapov e, a s tem bdoločiti - -25 - vse ostale' pojme o vlažnosti. Tako se pritisk e / v mm / izračunava po formuli: e='E’-c./t-t’ / . /16/ za aspirirani / Assmannov / psihrometer in e - E’ - k . /t - t’/. 1». • . . . .'./17/ za ne aspirirani /Augustov / psihrometer.- E’ pomeni v obeh formulah maksi¬ malni pritisk vodnih hlapov pri temperaturi A/lažnega ter¬ mometra, ki se označuje st’ , b pomeni zračni pritisk v milimetrih, t pa temperaturo suhega termometra, c pomeni konstanto, ki znaša 0,5 , a če je krpica zmrznjena, po¬ tem 0,43 , k je tudi konstanta, ki znaša naslednje vred¬ nosti: če ni A/etra, potem je k - 0,0012, a pri zmrznjeni krpici 0,001, pri komaj opaznem vetriču je k enak 0,0008, a pri zmrznjeni krpici 0,0007, pri zmernem ali močnem vet¬ ru je k enak 0,0007, a pri zmrznjeni krpici- 0 , 0006 . Za približno določitev pritiska-vodnih hlapov v nižinah zadošča formula: e = E-’- - 0,5 / t - t’/ *. /18/ za -aspirirani psihrometer in e = E’ - 0,9 / t - t’/ . /19/ za neaspirirani psihrometer. Psihrometer pri zmrznjeni krpici ni zanesljiv, b/ Higrometer je instrument, ki neposredno meri relatiA/no vlažnost, katero kaže s kazalcem kot ura. Merilno telo v higrometru je šopek ženskih razmaščenih las. Lase so zelo občutljivi na relativno vlažnost in pri večji vlažnosti nabreknejo in se podaljšujejo, a pri nižji vlažnosti se krčijo. To spreminjanje las se z mehanizmom prenaša na kazalec, ali pa na vzvod, opremljen s peresom, ki piše na papirni trak ustrezno črnilno črto.. V tem zadnjem prime¬ ru imamo HIGROGRAF, a črnilni črti pravimo HIGROGRAM. Hig¬ rometer je pri temperaturi pod ničlo točnejši od psihro- metra, sicer pa je ravno obratno in je psihrometer obenem kontrolni instrument za higrometer.,Na relativno vlažnost so občutljivi še : živalska / vijolinska / struna, volng., bombaž, papir, sol, surovi les itd., vendar je las naj¬ občutljivejši. Zato v higrometrih uporabljajo izključno le l'aš. V agroklimatologiji je velike važnosti merjenje 26 vlažnosti zemlje. Pod vlažnostjo zemlje pa, v nasprotju z vlažnostjo v zraku, razumemo vodo^ ne pa vodne hlape. Zato bi bilo bolje preimenovati izraz " vlažnost zemlje " v izraz ." vodno st zemlje ". Količino vode v zemlji mo¬ remo ugotoviti na različne načine. Eden od njih je nasled¬ nji: iz- določene globine, vzamejo s posebno napravo, ki se imenuje SONDA zemeljski vzorec, katerega natančno steh¬ tajo in nato namestijo v posebno sušilno aparaturo. Sušil¬ na aparatura je neke vrste zaboj, kjer.se dvigne temperatura nad 100° C. Vzorec mora ostati v sušilni napravi kakih 14 ur, nakar se popolnoma posuši. Ta izsušeni vzorec zopet stehtajo, razlika v-teži med neizsušenim in izsušenim sta¬ njem istega vzorca pokaže, koliko vode je vseboval vzorec. Tako razumemo pod RELATIVNO VEDNOSTJO ZEMLJE / v mnogih učbenikih se imenuje ta pojem "relativna vlažnost zemlje"/ izraz : R = 100 . / S - s/ s .,,./20/, kjer S pomeni težo vzorca v svežem stanju, s pa težo istega' vzorca v iz¬ sušenem stanju. V razliko od relativne vlažnosti v zraku se drži relativna vodnost zemlje razmeroma nizkih vredno¬ sti, kajti zemlja je nasičena z vodo že pri vrednostih niž¬ jih od'50 io in samo najboljše vrste zemlje dosežejo nasi¬ čenost z vodo pri relativni vodnosti nekaj nad 50 . Vod¬ nost zemlje moremo meriti tudi s centrifugalnim strojem in sicer tako: vzorec zemlje stavijo v centrifugalni stroj v posebno mrežasto stojalo. Hitrost stroja se počasi veča, dokler se ne prikažejo na zunanji strani vzorca kapljice. Ustrezna hitrost določa takozvani KAPILARNI PRITISK V VZOR¬ CU. Kapilarne špranje in pore v zemlji namreč vlečejo vo¬ do s svojim kapilarnim pritiskom, ki je tem večji, čim manj vode je v zemlji. Nobene načelne težave ni, poiskati zve¬ zo med količino vode v zemlji in ustreznim kapilarnim pri¬ tiskom. Kapilarni pritisk ima to dobro lastnost, da ni sko¬ raj nič odvisen od kakovosti zemlje, marveč le OD STANJA NAMOČENOSTI ZEMLJE. Količina vode, ki je potrebna za tisto namočenost, pa je v nasprotju s kapilarnim pritiskom, ze¬ lo odvisna od kakovosti zemlje: nekatere vrste zemlje /na pr. peščena zemlja, prodnata zemlja, itd./ so že nasičene 27 z vodo pri mali količini vode, druge / na pr. "črnozjom", ali še bolj glinaste zemlje/ pa potrebujejo za to mnogo ■ večjo količino vode. Količini vode, ki je potrebna za do¬ sego določenega stanja namočenosti, t.j. vodnosti pravimo LITRAŽA in. se izraža z LITRI NA KUBIČEN METER, ali z LI¬ TRI NA KILOGRAM zemlje, ali/pa tudi z litri na hektar. Vsakemu kapilarnemu pritisku ustreza torej določena litra- ža tiste zemlje. V laboratoriju moremo sestaviti katalog za različne vrste zemlje, iz katerega lahko razberemo, ko¬ liko litrov vsebuje.kubični meter tiste zemlje, če znaša kapilarni pritisk tisto vrednost. Enote, s katerimi izra¬ žamo kapilarni pritisk, so povsem svojevrstne: kapilarni pritisk zna biti pri suhi zemlji preveliko število in to, če ga merimo na pr. ,v atmosferah; zato ga izražajo z loga¬ ritmom višine tistega vodnega stebra, do "katere bi se dvig¬ nil ta vodni steber v vodnem barometru, če bi ta vodni ba¬ rometer postavili pod pritisk, ki vlada v kapilarah. Viši¬ no vodnega barometrskega stebra izražajo pri tem v CENTI¬ METRIH. Tovrstne enote, t.j. 1ogaritem_višine_vodnega_ba¬ rometr skega_stebra se označujejo z črkami PF., ki izvirajo iz angleškega "pressure force" in se imenujejo " PF koefi¬ cient". Zveza med.PF koeficientom in različnimi stanji na¬ močenosti, t.j. vodnosti zemlje, kaže naslednja tabela: 28 K tej tabeli se da dodati še litražo za različne vrste zem¬ lje .. Tako moremo dati na enostaven način podatke sa umet¬ no namakanje: vemo.namreč koliko je vode v zemlji in koli¬ ko vode potrebuje zemlja,'da nastane ugodno ali optimalno stanje. Razlika med obema veličinama mora biti dovedena po namakalnih napravah. Umetno namakanje, na. slepo srečo, je možno samo na malih arealih, na pr. na ohišnicah, med¬ tem ko bi to na večjih arealih bilo predrago. Povezava med relativno vodnostjo in PF koeficientom je vidna iz naslednj ga premotrivanja: kadar znaša FF koeficient 2,7 , je zem¬ lja nasičena z vodo, to se pravi, da zemlja ne more spre¬ jeti niti kapljice vode več, 'toda drži absorbirano vodo v ravnotežju, tako da voda ne kaplja iz vzorca. Zato PF - 2,7 se imenuje-KOEFICIENT NASIČENOSTI a tudi EKVIVALENTNA VLAŽ¬ NOST / izraz ni povsem posrečen !/. Če voda kaplja iz vzor¬ ca, potem imamo pred seboj PRENASIČENOST in v zvezi s tem' pade koeficient PF pod 2,7- Kadar se PF dvigne na 4,2 , se pričenja suša, a sprva le za najbolj občutljive rastline, zato se PF = 4,2 imenuje SUENI KOEFICIENT, Pri Pl' = 4,5 ' suša zajame vse rastlinstvo.-in se ta vrednost imenuje HIGRO SKOPSKI'KOEFICIENT.. Pri tem koeficientu ni več medsebojne voaa , . - povezave vode v zemlji, marveč je ta razporejena sporadi¬ čno, dočim je vmesni prostor napolnjen z vodnimi, hlapi.Pri še večjih. PF postopno izgineva tekoča voda iz zemlje, a pri največjem možnem PF, t. j.pri PF = 7 ., pa v zemlji ni več uiti vodnih hlapov, razen onih, ki se nahajajo v zraku. Do¬ ločitev ustrezne litraže je možna za glavne koeficiente brez centrifugalnega stroja: če popolnoma izsušen vzorec namočimo do kraja,,, nato ga pustimo da voda odteče v neko po sodo,-lahko določimo' količino vode v vzorcu, kajti razlika med vzorcu dovedeno vodo in vodo, ki je odtekla v posodo, tvori ABSORBIRANO•VODO. Če to litražo podelimo z 1,84 , do¬ bimo litražo, ki ustreza sušnemu koeficientu, t.j. PF = 4,2 in če delimo z -2/76 V dobimo litražo higroskopskega koefi¬ cienta. Vodno kapaciteto polja morgmo določiti tudi z ugo¬ tovitvijo po POROZNOSTI ZEMLJE. Vsaka zemlja ima namreč pore in špranje, ki se v primeru - 29 nasičenosti polja z vodo, do kraja napolnijo z vodo. Za¬ to pomeni volumen vseh por in špranj obenem volumen vode, ko je polje nasičeno z vodo. Poroznost zemlje pa ugotav¬ ljamo takole: vzorec zemlje stehtamo in ugotavljamo nje¬ govo specifično težo / delimo njegovo težo z njegovim vo~ ramenom /, nato stisnjemo vzorec v kompaktno maso in zo¬ pet ugotavljamo njegovo specifično težo. S tem določamo KOEFICIENT POROZNOSTI po formuli: P = 100./l - ■—/• • • * * • /21/, kjer P pomeni poroznost v procentih glede na volu¬ men nestisnjenega vzorca, d = specifična teža nest-isnje- nega, a s = specifična teža stisnjenega vzorca. Tako na pr. če znaša specifična teža nestisnjenega vzorca 1,5 a stis¬ njenega 2,5 , potem dobimo P = 100 . / 1 - / = 40 To pomeni, da v našem primeru odpade 40 f? volumna na po¬ re in kapilare, t.j. na prazni prostor. Ob času nasiče¬ nosti polja z vodo mora biti ves ta prazni prostor napol¬ njen z Tr odo. Hektarska površina z debelino sloja 1 m vse¬ buje 10000 zemlje in odpade pri poroznosti 40 $ na po- z re in kapilare 4000 m . Iz tega sledi, da bo vsebovalo na- z ■ - še pplje,ob nasičenosti 4000 m vode, oziroma 4000000 litrov. Če .delimo to vrednost z 1,84 dobimo litražo, ko se pričenja suša /v našem primeru dobimo okoli 2175000 lit¬ rov vode na hektar/ in če delimo z 2,76 dobimo litražo ob pričetku popolne suše, /v našem primeru okrog 1450000 lit¬ rov na hektar/. Razlika med vodnostjo /litražo/, ki je trenutno v zemlji in cisto vodnostjo / litražo /, ki ustre¬ za suši, se imenuje EFEKTIVNA VODNOST, kajti ta litraža je rastlinstvu na razpolago,. Sicer rastlinstvo le deloma po¬ rabi razpoložljive vodo, ki je v zemlji, kajti precejšen ♦ del vode izhlap.sva zemlja neposredno. Merjenja rodnosti zemlje in izračunavanje vod¬ ne bilance je možno tudi po metodi sovjetskega agrometeoro- loga Popova. V to svrho se v zemljo zakopljejo 3 enake po¬ sode, do vrha napolnjene z zemljo, tako da leži nivo zem¬ lje v posodi v isti višini kot nivo zemlje od zunaj. Struk¬ tura zemlje in njena poraščenost morata biti od zunaj in 3o v posodi popolnoma enaka. Posode pa se razlikujejo med seboj le po ustroju dna in prostoru pod dnom: ena posoda ima nepropustno kovinsko dno, druga ima-sitasto dno, ki propušča vodo iz posode v zemljo in obratno, t.j. iz zem¬ lje v posodo, tietja pa ima ravno tako sitasto dno, toda pod dnom se nahaja lijak, ki je nastavljen v vrč; ta zad¬ nji je torej, zakopan pod lijakom. Voda more iz te tretje posode, odtekati v vrč pod lijakom, ne more pa dotekati na¬ zaj v posodo preko dna. Zraven teh treh posod se zakoplje v zemljo še posoda za merjenje padavin, t.j. ombrometer, tako, da je'rob ombrometra zravnan z zemljo. Fo predpisih ima ombrometer okrog jamo, ki preprečuje, da nebi v ombro¬ meter odlet avale drobne kapljice dežja, ki nastajajo ob udarcu večjih dežnih kapljic ob zemljo. Po mojem mnenju pa bi bilo bolje, če bi bila zemlja okrog ombrometra v enakem stanju, kakor okrog treh zakopanih posod: saj odbite kap¬ ljice dežja nemoteno padajo tudi v druge posode ! Ombro¬ meter mora. biti po možnosti enakega premera kot tri meril¬ ne posode. Vse tri posode se vsak dan potegnejo s posebni¬ mi kleščami iz zemlje in se precizno stehtajo, po tehtan¬ ju pa ostane posoda z nepropustnim dnom na svojem mestu, dve drugi pa zamenjata mesto. Tovrstna zamenjava posod je potrebna zaradi kompenzacije morebitne neenakosti v struk¬ turi zemlje, ki se sčasoma pojavlja pod vplivom padavin, sonca in drugih faktorjev. Pc kolebanju teže posod vidimo, koliko vode se je Tr zemlji absorbiralo, koliko pa jo je izhlapelo in po količini vode v vrču pod lijakom vidimo, koliko vode je prodrlo v globlje plasti. Ob času suše do¬ biva posoda s sitastim dnom / brez lijaka / vodni tok iz spodnejših in zato vlažnejših zemeljskih plasti. Tedaj-po¬ jema teža te posode iz dneva v dan počasneje kot teža osta¬ lih dveh posod. Če odštejemo iz spremembe teže posode, ki je nad lijakom spremembo teže posode s sitastim dnom / ki nima lijaka/ dobimo količino vode, ki prodira iz zemlje na¬ zaj v posodo, t.j. količino vodnega toka iz globin proti površju. Ob padavinskem vremenu pa voda vedno pfodira s površja v globine. Zato bo pokazala največjo spremembo te- - 31 že posoda z nepropustnim dnom, ker tu voda ne more prodi¬ rati dalje, medtem ko morata posodi s sitastim dnom poka¬ zati enako spremembo teže. Po količini vode v vrču pod li¬ jakom pa -sklepamo, koliko vode je prodrlo dalje v globine, če to težo, t.j. 'težo vode, ki je vrču pod lijakom, doda- . mo spremembi teže posode s sitastim dnom, bi' morali dobi¬ ti spremembp teže posode z nepropustnim dnom, kajti v tej posodi, je - zbrana vsa voda, t.j. tista, ki-se je absorbira¬ la v zemlji in tista, ki je prodrla v globino. Vendar pra¬ viloma popolne enakosti tu ne- dobimo, ker voda izhlapeva tudi pri deževnem vremenu in to tembolj, čim bolj mokra je zemlja. Ker je zemlja v posodi z nepropustnim dnom naj¬ bolj mokra, saj vsebuje vso vodo, ki je padla na njo, mo¬ ra tudi močneje izhlapevati, kakor zemlja v drugih dveh posodah. Zato bosta pokazali posodi s sitastim dnom, če jima dodamo težo vode v vrču pod lijakom, nekoliko večjo spremembo teže, kot posoda z nepropustnim dnom. Na podlagi tovrstnih primerjav v spremembi teže in količini padavin, moremo izračunati glavne elemente vodne bilance zemlje,in sicer izhlapevanj^, akomulacijo vode v zemlji in vodni tok, ki je lahko usmerjen v globino a tudi nazaj. To dosežemo s formulo: i = R - b ± - p.. . /22/, kjer i na levi stra ni enačbe pomeni količino izhlapele .vode, indeks / i / na desni strani enačbe, da se nanašajo vrednosti-na posodo, ki ima pod seboj, lijak; R - količino padavin; b^ = spre¬ membi, teže posode / z lijakom /; p^ - količino vode v po¬ sodi pod lijakom. Vse elemente enačbe.je,treba izražati v istih enotah, običajno v mm, kakor padavine / 1 mm ustreza 1 litru, ožiroma 1 kg na kvadratni meter/. Prodiranje vo¬ de v zemljo, oziroma nazaj iz zemlje se določa s formulo: p = R - b - i . /23/, kjer p = količina vode, ki je prodrla iz posode s sitastim dnom brez lijaka v zemljo, R = padavine, b = sprememba teže., te posode, i = izhlape¬ vanje, ki je izračunano na podlagi podatkov -za pošodo z lijakom /po formuli 22' ), Če dobimo za p negativno vrednost, potem prodira voda na- - 32 zaj iz globin', kar se dogaja ob času sušnega vremena.Po- vratni vodni tok, to je tok iz zemlje proti površju, ne more doseči pomembnejših vrednosti in se zato negativne vrednosti p sučejo okrog 0,1 kvečjemu 0,2. Če pa so te vrednosti večje, potem.bržkone imamo opraviti z neko na¬ pako pri merjenju, • Poznamo še Thornthwaitovo metodo za dolo¬ čitev vodnosti zemlje, ki temelji na primerjavi vrednosti za. izhlapevanje (ki se izračunava po grafikonu ) in pa¬ davin .( podrobnosti glej pog-lavje' o izhlapevanju ). Vod- nost zemlje moremo določiti še z gipsovimi vložki, skozi katere se propušča- slab električni tok: čim vlažne j ši je gips, tem večja jakost toka bo, pri konstantni napetosti. Obstoji še mnogo drugih lažjih ali tež jih.metod. Nobena iz metod-pa ni popolna, 'zlasti še ne, če mislimo to apli¬ cirati na širši areal / glej podrobnosti v poglavju o iz¬ hlapevanju /. 5Z^25M£Nost_in_osončenje. ■ Pod oblačnostjo razumemo tako oblake, kakor tudi meglo, t.j. pojave, ki bolj ali manj -skrivajo sonce oz-iroma zvezde in luno, in ki spreminjajo barvo- neba z mod¬ re na sivo ali belo,. Za agroklim.atologijo je oblačnost ze¬ lo važen element, ker stoji v tesni zvezi z osončenjem in splošno osvetljitvijo. Zato je važno razlikovati težke ob¬ lake, ki popolnoma skrivajo sonce in bistveno znižujejo svetlobo od lahkih oblakov, ki so za .sončne žarke deloma propustni, sicer pa .imajo veliko svetilnost. -Tovrstni ob¬ laki morejo celo povečati splošno .osvetljitev, ker bistve¬ no večajo difuzno svetlobo in s tem večjo osvetljitev v sen¬ ci in v goščavah. Za rastlinstvo zna biti taka difuzna o- svetljitev velikega -pomena. Oblačnost beležijo’ s stopin¬ jami in sicer od 0 do 10 / v sunoptični meteorologiji od 0 do 8/, 'kjer 0 pomeni popolnoma jasno nebo, a 10'- popol¬ noma oblačno. Zraven oblačnosti se-stavd še indeks, ki ka- 33 - rakterizira moč oblakov: indeks 0 pomeni rahle prozorne / bele/ oblake, ki torej večajo splošno osvetljitev; in¬ deks 1 pomeni zmerne oblake in indeks 2 težke oblake. Me¬ ja med vsemi tremi indeksi ni strogo določena in je zato ocenjevanje v obmejnem območju dokaj subjektivno. Objek¬ tivno pa lahko beležimo oblačnost z dvemi instrumenti: Cambell-Stockesov heliograf, t.j. steklena krogla s sto¬ jalom za posebni papirni trak: steklena krogla zbira kot leča sončno svetlobo v ene samo točko, ki pade na papir in se papir tu prežge. Tako vidimo, kdaj in koliko časa je sijalo sonce; če se skriva sonce za prozorne oblake, se pa pir še vedno žge, četudi z bolj ali manj ožjim pasom, če pa so oblaki dovolj gosti, potem se papir ne prežge več. Šibko zimsko sonce, ki sije skozi meglo ne more prežgati traku, in večinoma ga niti ne osmodi. Važno je, da je ste¬ klena krogla vedno brezhibno čista, sicer na primer rosa, ali slana, ki pade na kroglo, prepreči sončnim žarkom do¬ stop do papirnatega traku. Drugi instrument zabeleženje oblačnosti je FOTOCI!LICA,ki meri svetilnost neba: jasno nebo ima razmeroma nizko sve¬ tilnost, rahla oblačnost pa veliko svetilnost, nebo, ki je pokrito s težkimi oblaki pa ima zopet majhno svetilnost, ki je bistveno nižja od svetilnosti jasnega neba. Solari- graf Gorčinskega je instrument, ki natančno beleži sončni sij in njegovo kalorično jakost. Osvetljitev merimo z eno¬ tami, ki se imenujejo LUKSI, t.j. s tisto količino svet¬ lobe, katero meče velika sveča na en kvadratni meter po¬ vršine na razdaljo enega metra. Poletno sonce, ko sije z vso močjo, doseže 150 tisoč luksov, zahajajoče sonce /ozi¬ roma vzhajajoče/ je 430 krat šibkejše, to je ima svetil¬ nost le okrog 349 luksov in ga lahko gledamo s prostim očesom. Naše oko ne občuti te velike razlike v svetilno¬ sti med nizkim in visokim soncem, ker se avtomatsko pri¬ lagaja na premočno osvetljitev. .Osvetljitev je neobhod- no potrebna za fotosintezo. Naj živahnejša fotosinteza se razvije pri osvetljitvi med 8 in 12 tisočimi luksi, tako 34 da je polna sončna svetloba za rastlinstvo premočna. Ra¬ stline pa se branijo pred premočno osvetlitvijo z giban¬ jem listja in z zasenčenjem ene z drugo. Zato rastline lažje rastejo v skupinah, kakor posamezno,■Človeško oko gubi občutljivost pri večji svetlobi in se nam zato ne zdi podnevi presvetlo, zlasti pa,da je večerno sonce več sto krat šibkejše od opoldanskega. Polna lunina svetloba daje le eno četrtino luksa in je torej 600 tisoč krat šib¬ kejša od polne sončne svetlobe.- Tudi to dejstvo je skri¬ to našim očem, kajti zdi se nam. da je lunina svetloba bistveno večja od ene Četrtine luksa. Vloga svetlobe je v agroklimatologiji zelo velika. Pod padavinami običajno razumemo le padavi¬ ne "slabega vremena, to sp'dež, sneg, toča, sodra, babje pšeno, vendar pa pozna.meteorologija še .padavine lepega vremena in'sicer: roso, slano in .ivj.e. Tuši sneg v malih količinah more pripadati padavinam lepega vremena, namreč tedaj, kadar pada iz megle pri. sieer jasnem vremenu/ v Ljubljani opažamo razmeroma pogosto tovrstni sneg, ki pra¬ viloma zajame okolico kolodvora in se širi do trcmostovja/. Padavine lepega vremena nastajajo predvsem zaradi ohla¬ ditve 'predmetov, ali zraka pod rosišče, kar se dogaja v jasnih nočeh. Padavine slabega vremena pa nastajajo v ob¬ lakih in sicer zaradi dinamične / adiabat-ske / ohladitve zraka v višjih zračnih plasteh. Dinamična / adiabatska / ohladitev nastaja vsakokrat, kadar pride zrak pod manjši pritisk. To se dogaja, če se zrak vzpenja, kajti v višinah je pritisk nižja. Srak se lahko vzpenja zaradi preogreto- sti, na pr. ob sončni .pripeki v kasni pomladi in poletju, a v večji meri se vzpenja zaradi trčenja vetrovnih siste¬ mov, pri čemer se toplejši vetrovi vzpenjajo, zaradi svoje manjše teže, nad hladnejše. Prva omenjena kategorija vzpo¬ na, t.j. zaradi preogretosti, povzroča razvoj kopastih oblakov in če je proces močan - nevihtnih oblakov z nalivi. - 35 - Tako nastajajo, v kasni pomladi in v zgodnjem polet.ju,po¬ poldanske nevihte ’ pri sicer lepem vremenu. Eruga katego¬ rija vzpona, t.j. vzpona ki nastaja zaradi trčenja vetrov¬ nih sistemov, pa povzroča trajnejše in obsežnejše padavi¬ ne. Ker pravimo meji, kjer sta se trčila dva vetrovna si¬ stema, FRONTA, se imenujejo tovrstne padavine FRONTALNE. Frontalne padavine so praviloma povezane z večjimi spre¬ membami temperature. Padavine merimo s posodo, ki se imenuje OMRROMETER. Ombrometer je narejen iz cinka in .je sestav¬ ljen iz treh delov:’ .1/ iz globokega lijaka z ostrimi robovi, da se kapljice dežja ne odbijajo od robov v lijak,. 2/ iz osnovne posode, t.j. vrča, ki je nastavljen pod li¬ jakom in 3/ iz nosilne posode, ki drži vrč in lijak. Nosilna posoda se tudi pritrjuje na leseni kol, ki je po¬ ševno odžagan, da se kapljice ne odbijajo od kola v lijak. Lijak zbira padavine, ki tečejo v vrč. Ker je vrč skrit v nosilni posodi, padavine v vrču le'neznatno izhlapevajo. padavine se namreč merijo ob 7» uri zjutraj t.j. enkrat na dan in samo rf-.observatori j ih in postajah prvega reda še ob 19- uri / dvakrat na dan/. Zato je bilo zelo važno zmanjšati izhlapevanje vode iz vr¬ ča* do minima. Padavine se merijo z menzuro, ki pokaže,ko¬ liko milimetrov padavin je padlo v tem časovnem presledku, t.j. v 24 oziroma vl2 urah. Milimetri padavin pomenijo debelino vodnega sloja, ki bi ostal na zemlji, če bi bila zemlja ravna kot zrcalo in nepropustna za vodo, obenem če ne bi bilo izhlapevanja. Milimetri padavin številično ustre¬ zajo litrom na en kvadratni meter površine, oziroma 10 ti¬ sočim litrov na hektar. Kakor smo že omenili visi ombrome¬ ter na kolu, ki je poševno odžagan tako, da je usmerjena odžagana ploskev v nasprotno stran od ombometra. Rob li¬ jaka mora biti v višini 1.5-m nad tlom. Za posebne name¬ ne se lahko postavi ombometer tudi v drugih relativnih vi- - 56 - šinah, na pr. v primeru Popovega izparitelja: v tem sistemu se ombrometer postavi v višino zemlje. Na razpolago mora biti vedno še rezervni ombrometer, katere¬ ga obesimo namesto uporabnega, če močno dežuje, da ne bi ob času merjenja izgubili preveč' padavin, ali če pada sneg. - Ombrometer s snegom nesemo v sobo, a na njegovo mesto obesimo rezervnega. Sneg se počasi stopi in tako izmerimo padavine z menzuro. Ombrometer s snegom ne smemo postaviti v pretoplo sobo ali na peč, ker povzročamo s tem pomembno izhlapevanje snežnice s površine lijaka. Qm- brometri, ki sami registrirajo padavine se imenujejo OMBRO¬ GRAF I. Ombrograf ima nadaljevanje lijaka v kaučukovo cev, ali v cev iz plastične mase, ki vodi padavine iz lijaka v neki zaprti cilinder. V cilindru je plavač, ki nosi lahko kovinsko navpično palico, ki sega skozi ozko odprtino v pokrovu cilindra daleč navzgor. Na palici je pritrjeno pe¬ ro z anilinskim črnilom, ki piše na papirni trak višino vode v cilindru. Papirni trak pa- je nategnjen na boben z urnim mehanizmom kakor je to običajno pri avtografih. Ko se cilinder napolni z vodo, ta ob kritičnem trenutku blis¬ kovito izprazni cilinder po sifonski cevi. Sifonska cev torej povzroča omenjeno izpraznjevanje cilindra in. sicer tedaj, kadar doseže voda v cilindru višino obračajne toč¬ ke v sifonski cevi. Ob izpraznitvi pade plavač na dno ci¬ lindra in pero zapiše navpično črto, ki pade na nič. Od tu dalje, če dežuje, se črta zopet dviga. Iz ombrograma, tako namreč pravimo na papirni trak zapisani črti, more¬ mo razbrati ne samo količino padavin, marveč tudi čas, kdaj se je dež pričel, koliko časa je trajal, kdaj je bil močnejši in kdaj šibkejši itd. Zato dajejo ombrografi dra¬ gocene podatke o jakosti nalivov, kar je važno ne samo za poljedelstvo, marveč tudi za gradbeništvo. Če pada sneg, se ombrograf ogreva z električno spiralo, ki se avtomat¬ sko vključi in ki se imenuje TERMOSTAT. Termostat moremo nadomestiti tudi z navadno žarnico. Ven¬ dar zaradi gretja del snežnice izhlapeva že iz lijaka, zato 37 kaže ombrograf manj padavin ob snegu, kot ombrometer. Zadnji omenjeni meteorološki element je iz¬ hlapevanje, 2Z_i_z_h_l_a_p_e_v_a_n_j_e__ l Izhlapevanje je pojav, ki je nasproten pada¬ vinam in je zato v klimatologiji ravno tako važen. Izhla¬ pevanje zelo koleba v zvezi s kakovostjo zemlje, s porašče¬ nostjo, z nagibom terena itd. Izhlapevanje ne moremo meriti na enostaven način, kot na pr. merimo padavine ali druge meteorološke elemente. Zaradi tega je nauk o vodni bilanci zemlje dokaj zamotan. Razlikujemo izhlapevanje z vodne površine, z mokrih predmetov, iz rastlin / transpiracija / in z zemlje. Izhlapevanje z vseh naštetih predmetov poteka povsem raz¬ lično. Izhlapevanje z vodne površine se določa s formulo: k = 0,315 . /t-tj/ . \T vi.../24/, kjer k pomeni količino izhlapevane vode v milimetrih v teku dneva, t.j. v 24 urah, t = temperaturi vodne površine, t^ = temperaturi vlažne¬ ga psihrometrskega'termometra nad vodo, v = hitrosti vet¬ ra nad vodo v km na uro. Izhlapevanje vode s'površine je¬ zera v teku meseca / v teku 30 dni/ se določa s formulo / po Meyer ju /: k = 15 - /E - e/ . /l + ~ ./ 25/, kjer k pomeni izhlapelo vodo v milimetrih, E pomeni maksi¬ malni pritisk vodnih hlapov z ozirom na povprečno mesečno temperaturo zraka, e pomeni mesečni povpreček pritiska vod¬ nih hlapov, v .= hitrosti vetra v metrih na sekundo v viši¬ ni 10 metrov nad površjem / v tej višini običajno merijo meteorološke postaje smer in hitrost vetra/. Morska povr¬ šina izhlapeva manj od sladkovodne in tvori, po italijan- .skih podatkih za Trst, od.54 do 98 $ izhlapevanja s sladko¬ vodnega vodovja. Fo japonskih podatkih izhlapevajo oceani 93 - 97 "jo izhlapevanja s sladkovodnega vodovja. Instrument za merjenje izhlapevanja se imenuje.EVAPORIMETER / od lran- coskega " evaporer " = izhiapevati/. Poznamo evaporimetre za merjenje izhlapevanja z vodovja in poznamo take evapori- 38 metre, ki meri.jc izhlapevanje iz zemlje. Najpreprostejši evaporimeter je Wildov evaporimeter, ki je sestavljen iz plitve posode z ravnim dnom. Fosoda stoji na peresni teht¬ nici, ki kaže spreminjanje teže posode. - Če napolnimo V/il- dovo posodo z vodo, moremo na skali tehtnice odčitavati ko¬ ličino izhlapele vode. Običajno polnijo to posodo le enkrat na dan in sicer zjutraj in tedaj pade kazalec na tehtnici na ničlo, Skala je namreč prilagojena količini izhlapele vode, ne pa težnostnim enotam. Kasneje kaže kazalec dolo¬ čene vrednosti, ki pomenijo količino izhlapele vode, izra¬ žene kakor padavine v mm. /Udov izparitelj / evapokimeter/ kaže izhlapevanje le s tiste posode in daje zato le_relativ S2_2lii6ntacijo,t.j. čim večje je izhlapevanje z 'ildovega evaporimetr.a, tem večje izhlapevanje je v naravi, vendar iz tega podatka se ni nič znanega o količini'izhlapele vode z drugih.objektov. Plavajoči "Tildo v izparitelj, ki ima rob svoje posode zravnan z robom jezera, more precej dobro me¬ riti izhlapevanje iz površine jezera, vendar nastajajo tudi tu, razen tehničnih težav merjenja samega, še precejšnje nepravilnosti: izparitelj se, zaradi izgube vode, dviga nad površje, jezera, obenem pa postaja manj dostopen vetru ( za¬ radi padanja gladine vode pod rob posode ) in bolj dostopen preogretosti pod vplivom sonca ( rob, ki moli iznad vode, se more znatno ogreti nad temperaturo vode). Poznamo še Pichotov izparitelj, ki je narejen iz menzure, obrnjene z odprtino navzdol, kjer jo pritrjena krogla iz pivnika. Voda iz menzure napaja pivnik in tu izhiapeva. Tako torej moremo odčitavati po, menzuri vrednosti izhlapele vode. Pichotov evaporimeter je boljši od ..-ildovega, a zahteva previdnejše ravnanje. Posebna prednost Pichotovega evaporimetra je v tem, da je točno znana temperatura površine, ki izhiapeva: ta je namreč enaka temperaturi vlažnega termometra v psihro metru. Vendar daje tudi Pichotov izparitelj le relativne podatke. Za merjenje izhlapevanja, z zemlje oz. iz zemlje poznamo, razen izparitelja '.-Popova, o čemer smo že 39 pisali, še izparitelj Garnierja. Garnier je zakopal v zem¬ ljo veliko posodo, napolnjeno z zemljo / ki je bila tudi pora¬ ščena, kakor zemlja v okolju / in je to posodo zvezal pod zemljo s cevjo z precej oddaljenim rezervoarjem. Rezervoar nalivamo do poljubne gladine z vodo in ga pokrivamo, tako da voda ne more dosti izhlapevati iz rezervoarja / rezervoar je obenem skrit v pokriti jami, da ga ne bi- ogrevalo sonce/. Voda iz rezervoarja prihaja po cevi v merilno posodo in tam namaka zemljo do enakega nivoja kot je gladina vode v rezervoarju. Po spremembi nivoja v rezervoarju vidimo, ka¬ ko izhlapeva zemlja. Po metodi Garniera moremo ugotoviti 222X22.12 J22222 ±22l2E2X223 2’ lc: '- se i menu je P2i. e 22i§l n 2 EY a “ potranspiracija / potencialna pomeni največjo možno, eva- poracij‘a pomeni izhlapevanje s nežive površine, transpira¬ cija pa izhlapevanje iz rastlin/. V to svrho je treba na¬ polniti rezervoar z vodo do vrha, a s tem se namoči tudi posoda z zemljo do maksima. Drugače ne daje tudi Garnier- jev izparitelj splošno veljavne vrednosti, ker je stanje namočenosti neenakomerno porazdeljeno širom zemeljskega po¬ vršja. Z večjim uspehom moremo ugotavljati izhlapevanje z zemljišč z metodo sušenja vzorcev zemlje, kakor je bilo to že razloženo: s sušenjem ugotavljamo količino vode, ki je v zemlji in če to delamo vsak dan, vemo tudi za„izhlapevanj e. Tudi z merjenjem vodnosti po metodi PF- koeficienta moremo sklepati na izhlapevanje. Metodo Popova smo že obrazložili. Ameriški agrometeorolog Thornthwaite pa je priporočil iz¬ računavanje potencialne evapotranspiracije po grafikonih, na osnovi podatkov za povprečne mesečne temperature. Thornthvaitovp metoda se nanaša le na mesečne vrednosti in daje dobre rezultate le za dolgoletne povprečke, zato pa ne po¬ meni dosti v vsakodnevni praksi , pač pa ima velik pomen v problematiki klasifikacije klime.'Thornthvaitov grafikon je narejen tako: abscisa ima skalo za potencialno evapo¬ transpiraci jo , ki je razdeljena logaritmično / razmaki ena¬ kih številčnih razlik se zmanjšujejo proti višjim številom t.j. od leve proti desni/ os ordinat pa skalo za tempera¬ turo / mesečne povprečke /, ki je tudi logaritmično razde- 40 ljena / razmaki ‘pojemajo od spodaj navzgor/. Od točke 16 na abscisi izvira se ena ordinatna os. ki je enako raz- « • / deljena kot temperaturna os, a oštevilčena je z 10 krat večjimi številkami. Ta os se imenuje os._letnega_kaloričnega indeksa, ali ns kratko kalorična os. Letni kalorični in¬ deks pomeni vsoto mesečnih'kaloričnih indeksov, ki se do- ločajo po formuli i =(-j) ’ ..... ./26/, kjer t pomeni povprečno mesečno temperaturo. Temperaturam 0° in -pod nič ustreza kalorični indeks 0. Kalorični indeks se preračuna¬ va po tabelah. Letni kalorični- indeks vnašamo, na kalorično os grafikona in tu postavimo .točko. Druga točka leži na določenem.mestu grafikona in .sicer na križanju koordinat 135 na abscisi in 26,5 na ordinati /na temperaturni osi/. Ta točka se imenuje konver.ge.ncna . Kato zvežemo obe točki s premico, namreč točko letnega kaloričnega indeksa in kon- vergenčno točko. Ta premica so imenuje položajna_ali_orlen-. tacijska, ker omogoča izračunavanje povprečne mesečne eva- potranspiracij e na osnovi povprečne mesečne temperature. • Povprečno mesečno temperaturo vnašamo namreč na temperatur¬ no os in potegnemo od te točke vodoravno premico do prese¬ čišča s položajno premico. Od presečišča vlečemo navpično premico do presečišča z absciso. Presečišče na abscisi po¬ meni potencialno evapotranspir ac ij o ! Na ta način dobljene številke množimo še s korekturo,ki je odvisna od letnega časa. Thoriithvaitov- grafikon velja namreč za 12-urni dan in 30-anevni mesec. Korektura je zbrana v tabelah in tako ne dela težav pri ' računanju... Thornt-hvaitov grafikon omogo¬ ča določitev dolgoletnih povprečkov potencialne evapotrans- piracije za posamezne mesece in s tem določitev dolgoletne povprečne vodnosti zemlje, kar je zelo važno za karakte¬ ristiko klime.'Za potrebe vsakdanje operative pa Thornthvai- tova metoda ni primerna. Za določitev klime po Thornthvai- tovi metodi/>. o * ni "višek", t. j , premoč padavin nad PE ( PE = potencialna. . evapotranspiracij a ), aridni indeks pa se izraža tako: .. /28/, kjer D po- Klimatski indeks pa se določi s formulo: _vsota_D_ 'všota”PE - /ia vše leto) meni deficit padavin v primeri s PE I = 100 a I, = Iv, k h - 0,6 I a Aridni indeks se torej pri določitvi klime zmanjšuje za 40 /° > kar je utemeljeno z naslednjim: PE je največja možna evapotranspiracija, ki nastaja le tedaj, če so tla namo¬ čena a to se dogaja v.deževnih razdobjih; v suhih razdobjih pa so tla suha in zato znaša dejanska evapotranspiracija mnogo manj, kakor potencialna. Thornthvaitova izkušnja je pokazala, da se v tem primeru moremo približati pravim vrednostim, če znižamo izračunane vrednosti za kakih 40 Ko. smo izračunali klimatski indeks,, moremo tudi določiti klimo po tabeli: 42 Mnenja sem, da daje Thornthvaitova klasifikacijo za naše kraje premokro klimo ! S tem smo se na kratko seznanili z osnovnimi meteorološkimi / kiimatološkimi / elementi, preden pa preidemo na proble¬ matiko agroklimatologije, se moramo še seznaniti z nasled¬ njimi poglavji iz fizikalne meteorologije.' II. poglavje. SONČNA ENERGIJA IN ZEMLJA. Toplota je najpreprostejša oblika notranje energije, ker u- streza poljubnemu gibanju molekul in atomov. Toplota z lah¬ koto prehaja v druge oblike energije, predvsem pa v elektro¬ magnetno, ki se imenuje svetloba^ Pod svetlobo tu razumemo ne samo vidno svetlobo, marveč svetlobo sploh: naše oko. vidi razmeroma mali del celokupne svetlobe, namreč tis : ti del, ki je zajet z valovnimi dolžinami med 0,4 in 0,8 mikronov /mi¬ kron je ena tisočinka milimetra/. Svetloba, ki ima valovno dolžino krajšo od vidne svetlobe / to.je pod 0,4 mikrona / se imenuje ultrav ij oličasta svetloba . Svetloba, k/ ima va¬ lovno dolžino nad 0,8 mikronov, je infrardeča. Vidna svet¬ loba pa se deli, z ozirom na valovno dolžino, v naslednje kategorije: vijoličasto, modro, zeleno, rumeno, oranžno, rde' čo, valovna dolžina pri tem narašča v smeri od vijoličaste proti rdeči. Kot bomo videli kasneje, deluje fotosinteza - 43 - najmočneje pod vplivom dolgovalovne vidne svetlobe in si¬ cer v območju 0,65 do 0,75 mikromov /oranžna do rdeče svet¬ lobe/. Sončna svetloba /in tudi večji del umetne svetlobe/ nastaja iz toplote. Tu se ne moremo spuščati v teoretično fiziko, ki lepo tolmači ves proces, marveč se moramo zado¬ voljiti z nekaterimi važnimi pojmi l/ Stefanov-Boltzmannov zakon pravi: emisija energije /to je svetlobe/ ' je premosorazmerna s 4. potenco iz Kelvinove temperature, katero ima površina ki emitira. Matematični izraz za Stefanov-Eoltzmannov zakon je naslednji: > ■ 4- E =£1 T ..... /29/, kjer E pomeni energijo emis-ije, T = Kel- vinovo temperaturo,^ 1 = konstanto, ki je odvisna od izbiran- ja enot. Ce merimo E v gr. kal/cm min, tedaj znaša (/ . = -11 8,21 .10 .Iz Stefanovega zakona se vidi, da se bolj vroča telesa hitreje hladijo, kakor hladnejša telesa in da temperatura sprva naglo pada, a pozneje vse bolj in bolj po¬ časi. Dalje se tudi vidi, da izžarevajo vsa telesa, ki ima¬ jo temperaturo nad 0° po Kelvinu, torej tudi zelo hladna 'snežna odeja nekje v • Sibiriji ali na Antarktiki. 2/ vVienov zakon določa odvisnost valovne dolžine svetlobe od temperature površine, ki emitira /izžareva/ : no dolžino, katera nosi največjo energijo emisije, T = Kel- vinovi temperaturi, -C = -konstanti. Če .merimo valovno dolži¬ no z mikroni, potem C '= 2940. Iz Wienovega zakona se vidi, da izžarevajo bolj vroča telesa vsetlobo krajših valovnih dolžin, a hladnejša telesa daljših valovnih dolžin. Zato, če na pr. razgrevamo železo, potem, železo sprva, kljub viso¬ ki temperaturi, ne spreminja barve in prične šele pozneje žareti in sicer sprva temnordeče, potem svetlordeče itd.pri¬ merno naraščajoči temperatura. Svetlobni spektrum se potem¬ takem premika z naraščajočo temperaturo vse bolj in bolj v smer kratkovalovne svetlobe. V/ienov zakon je zelo važen za agroklimatologij o, ker razkriva zakonitosti žarkovne, a zato tudi toplotne bilance med Zemljo in vesoljem oziroma med Zemljo in Sončeci. Sonce namreč izžareva več kot 98 $ svoje energije v območju vidne svetlobe in kratkovalovnih /3o/, kjer /\. max pomeni tisto valov- 44 infrardečih žarkov in le 2 $ v območju ultravijoličaste svetlobe in dolgovalovnih infrardečih žarkov. Zemlja pa , in vsi predmeti na njej, izžarevajo v vesolje le bolgovalov- '• Ozračje pa je propustno le za vid¬ no svetlobo in v večji meri tudi za infrardeče žarke kraj¬ ših valovnih dolžin, a je slabo propustno za dolgovalovne infrardeče žarke, kakor tudi za ultravijoličasto energijo. To dejstvo ima odločilen pomen za toplotno bilanco Zemlje: sončna energija se torej prebije skozi razmeroma prozorno ozračje do površja Zemlje, se tu spremeni v toploto, ki u- haja v vesolje le v obliki dolgovalovnega infrardečega se¬ vanja, ki se mora prebiti skozi nepropustno ozračje ! Zato se nahaja Zemlja v preogretem stanju in ima temperaturo za kakih 70° višjo, kot bi jo. morala imeti po etefan-Boltzma- nnovemu zakonu. Zemlja bi bila torej ledena gmota, če ozrač¬ je ne bi imelo navedene lasthosti! Ker pa ozračje menja to -svojo lastnost iz dneva v dan in iz kraja v kraj in to za¬ radi kolebanja količine vodnih hlapov, ogljikovega dioksi¬ da in ozona, koleba tudi stopnja preogretosti Zemlje. Last¬ nost ozračja zavirati infrardeče sevanje je. . v glavnem za¬ sidrana v vodnih hlapih, kajti v primeri z oglikovim diok¬ sidom in ozonom, jih je neprimerno več v zraku. Omenjeni, plini imajo namreč takozvano selektivno_absorpci 20 _svetlobe t.j. nekatere valovne dolžine propuščajo, druge pa zadržuje¬ jo. Vodni hlapi so namreč skoro nepropustni za valovne dol¬ žine med 8,5 in 11,0 mikronov, a ogljikov dioksid za valov¬ ne dolžine med 12,0 in 16,3 mikronov, slasti pa za dolžino 14,7 mikronov, ozon pa za valovno dolžino med 0,23 in 0,29 / ta valovna dolžina leži v območju ultravi jo.ličaste svet¬ lobe/ in med 9,1 in 10,0 mikronov. Ostale valovne dolžine prodirajo skoraj nemoteno skozi'naštete pline. Glavni plini ozračja t.j. dušik in kisik, pa sta skoraj indifirentna do valovnih dolžin in z lahkoto propuščata vse valovne dolži¬ ne , pač pa absorbira disociiran kisik / disociiran kisik je tisti kisik, ki ima molekule razcepljene na posamezne a- totae in ‘se zato imenuje tudi ■' atomarni kisik "/, kakor o- zon, ultravijoličasto svetlobo. Razen absorpcije močno .deluje - 45 - v zraku še disperzija, t.j. razpršitev svetlobe, ki se imenuje tudi difuzija^svetlobe^ 3/ Difuzijo svetlobe določa Rayleigh~ev zakon, ki pravi: razpršitev / difuzija/ svetlobe v snoveh, ki so zgrajene iz toliko drobnih delcev, da so ti delci v svojem premeru,bi¬ stveno, manj ši od valovne dolžine svetlobe / taki delci so molekule zraka, molekule vode, drobne kapljice megle in pra¬ hu itd./, je obratno sorazmerna z 4. potenco iz valovne dol¬ žine. Matematično se Rayleigh-ev zakon izraža tako: D = k. \ ^ /31/. D pomeni difuzijo, )\ = valovni dol¬ žini, k = konstanti. Iz Rayleigh-evega zakona se vidi, da je difuziji mnogo bolj podvržena kratkovalovna, kakor dolgo¬ valovna svetloba. Zato se razprši, v čistem ozračju, naj¬ več vijoličaste in modre svetlobe, a najmanj rdeče. Modra svetloba prepoji vse ozračje in daje barvo nebesnemu obodu in sencam:. Moč difuzne svetlobe v čistem ozračju ni velika in jo z lahkoto prekaša svetilnost kakršnihkoli predmetov, ki so osvetljeni od sonca. Ker naše oko reagira samo na naj¬ močnejšo svetlobo, vidimo barve predmetov brez vmesne mod¬ rine, ki je razlita v ozračju. Modrino pa opazimo tedaj, če gledamo v nebo, ker tam ni nobenih predmetov z močnejšo svetilnostjo / svetilnost zvezd je šibkejša od svetilnosti ozračja, zato mi zvezd podnevi ne vidimo/ ali pa v daljavo, ker svetilnost oddaljenih predmetov med potjo toliko osla¬ bi, da ne prekaša več svetilnosti ozračja. Zato se nam zdi¬ jo oddaljeni predmeti, kakor bi bili ogrnjeni z modro-vijo- ličasto tenčico. Svetilnost ozračja je tem večja, čim več mikroskopsko-drcbcenih tujih delcev vsebuje ozračje. V zve¬ zi s tem se menja " vidljivost”, t.j. prozornost ozračja in barva ter višina neba: včasih vidimo gore tudi 200 km da¬ leč, včasih jih pa, kljub jasnemu vremenu, ne vidimo niti 10 km daleč. Nebo pa je, pri prozornem ozračju, temno modre barve / slaba svetilnost ! / in je visoko, pri kalnem ozrač¬ ju pa je nebo svetlo-modre barve/ dobra svetilnost / in je nizko. 4/ Če pa so v ozračju grobi delci, na pr. kapljice megle, oziroma oblakov, ali prahu, ki so enakih ali večjih dimenzij, - 46 - .kot . j.e valovna dolžina svetlobe , potem se svetloba ne pr¬ ši več po Rayleigh-evem, marveč po Mie-Forbesovem zakonu, ki pravi, da se v tem primeru prši svetloba skoraj brez ozi¬ ra na valovno dolžino in zato razpršena svetloba ni več mod¬ ra, marveč bela J bela svetloba je namreč sestavljena iz spektralnih barv /. V _i p Mie-Forbesov zakon se izraža s formulo: D = k. /v ’ /32/. Če so oblaki gostij prodira skozi le malo svetlobe, zato je tudi razpršene svetlobe malo in se nam zato zdi ta¬ ka oslabljena svetloba " siva Zato je oblačno nebo pri slabem vremenu sivo.. Sicer pa je svetilnost oblakov zelo od¬ visna od debeline kapljic, iz katerih so sestavljeni: kaplji¬ ce, razen tega da svetlobo pršijo, jo tudi absorbirajo, nam¬ reč premosorazmerno s tretjo do šeste potence radija kaplji¬ ce / čim večji je radij kapljice, tem večja je absorpcija/. Zato so oblaki,.ki vsebujejo težke elemente, na pr, debele kaplje nalivov, zrna toče itd., " grozeče črni " / hudourni oblaki !/, v njih je namreč premalo svetlobe, ker se je ta odbila od njihovega površja, v ostalem pa se je absorbira¬ la in zato je njihova svetilnost minimalna. Ob času močnih neviht pada svetilnost na nekaj luksov / a v tropskih kra¬ jih tudi pod 1 luks/, kar je kakih 80 tisoč krat manj kot znaša polna svetilnost poletnega sonca. 5/ Izgubo.toplote z Zemlje v vesolje regulira še Kirchoffov zakon, ki pravi, da je Stefan-Boltzmannova konstanta največ¬ ja možna vrednost, ki dejansko nastopa pri žarečih telesih. Pri hladnih telesih, kot so na pr. Zemlja, pa je ta konstan¬ ta manjša in je odvisna od barve telesa v infrardeči svet¬ lobi. Telesa, ki so v infrardeči svetlobi črna, izžarevajo skoraj točno po Stefanovem zakonu, v nasprotju s tem izža¬ revajo bela telesa v infrardeči svetlobi, neprimerno manj. Barvo teles pa določimo v monokromatični / t.j. v enobarvni/ svetlobi z ulomkom, v števcu katerega je količina reflekti- rane svetlobe z tistega telesa, v imenovalcu pa celokupna svetloba, ki je padla na tisto telo. Temu ulomku pravimo REF1EKCIJSKI KOEFICIENT, ali AL3ED0 /t.j. belina / in se določa s formulo: a = j r - .. /33/, kjer a pomeni albedo, - 47 - I r = ref lektirano', I = celokupno svetlobo. Albedo je torej pravilni ulomek. Čim se a bliža 1, tem bolj belo je telo, Se pa se a bliža ničli, je telo črno. če pa damo v števec namesto reflektirane absorbirano svetlobo, dobimo ABSORPCIJ¬ SKI KOEFICIENT ali NOIRITSTO / od francoskega noir = črn/, oziroma " črnino " : b = .. /34/. Vsota beline-in črnine v monokromatični svetlobi je enaka 1, t.j. a + b = - -1- - p . Kirchoffov zakon se izraža to¬ rej z naslednjo formulo: E =(^ . b.T^ . /35/, kjer se Stefanova konstanta množi z noiriteto. Ta noiriteta je se¬ stavljena iz posameznih noiritet v monokromatični svetlobi spektralnih, komponent. Noiriteti ali albedu, ki se nanaša na ves spektrum pravimo totalni, v razliko od parcialnega, ki se nanaša na monogramatično svetlobo spektralnih kompo¬ nent. Omenjeni pojmi so zelo važni za razumevanje proble¬ matike osvetljitve, segrevanja, izžarevanja, ohladitve in splošne toplotne bilance. Albedo torej določ'a svetilnost in barvo predmetov. Ker je albedo v različni monokromatični svetlobi različen, je tudi svetilnost predmetov selektivna, t.j. v nekaterih barvah je svetilnost bistveno močnejša,ka¬ kor v drugih. Tako nastaja barva_teles ! Ločiti pa moramo barve v vidni svetlobi od barv v infrardeči, ali ultravijo- ličasti svetlobi. Tako je na pr. sneg v vidni svetlobi iz¬ razito bel, ker ima približno enako velik albedo v vseh mo- nokromatičnih svetlobah vidnega spektruma / in tudi v ultra- vijoličasti svetlobi /, a v infrardeči svetlobi je sneg črn kakor saja ! Zato sneg, kljub beli barvi v vidni svetlobi, močno izžareva po Kirchoffovem zakonu, kajti izžarevanje se vrši z infrardečimi žarki, za katere je sneg črn kakor saje. Ker sneg istočasno, zaradi svoje bele barve v vidni svetlobi, reflektira večji del sončne svetlobe, bistveno znižuje toplotno bilanco Zemlje : če je pozimi pri snežni odeji jasno nebo, potem nastopa hud mraz. Segrevanje zemlje in predmetov se zopet vrši v odvisnosti od njihovega albeda, oziroma noiritete : čim bolj temno je telo v ^ončni svetlo¬ bi, tem močneje se segreva ! Albedo in noiriteta se še spre¬ minjata v odvisnosti od naklonskega kota žarkov: pri poševnih 48 Sarkih albedo narašča / noiriteta pojema /. Zato je segre- vanje teles odvisno še od nagiba sončnih žarkov. Nagib son¬ čnih žarkov vpliva tudi na jakost žarkov samih in na koli¬ čino energije, ki pada na telo: nagnjeni sončni žarek pro¬ dira skozi debelejši sloj ozračja kakor žarki pri visokem soncu / ko je sonce ob obzorju, znaša pot sončnega žarka skozi ozračje 35 krat toliko, kot pot .žarka ob ženitni le¬ gi sonca / in zato poševni žarek utrpi večjo izgubo■pred¬ vsem v kratkovalovni svetlobi. To se manifestira v tem,da barva poševnega žarka’polagoma, rdeči, žarek sam pa .gubi svojo moč: ob zahajajočem soncu je žarek 430 krat-šibkejši, kakor ob zenitnem soncu . Na drug:, strani se poševni žarek razpredel! na širšem površju v primeri s strmimi žarki,kar zopet pomeni oslabitev učinka / glej skico št. 15 /• Zato se predmeti in zemlja ne segrevajo od sonca enako, marveč zelo_različno i- n sicer primerno albedu in legi nap ram sonč¬ nim žarkom. Na segrevanje vplivajo tudi druge lastnosti te¬ les: nekatera telesa porabijo za svoje segrevanje velike količine toplote, druga telesa pa malo; prvim pravimo, da imajo veliko_toolotno_kapaciteto, a drugi, da imajo majhno. Razumljivo je, da se telo z malo toplotno kapaciteto ogreva hitreje in močneje, kot telo z veliko toplotno kapaciteto pri sicer enakih ostalih pogojih. Veliko vlogo pri segre¬ vanju teles ima še njihova sposobnost propuščati toploto v globino / in nazaj /, kar se imenuje toplovednost^ Najmanj se ogrevajo tista telesa, ki imajo veliko toplotno kapaci¬ teto, obenem pa so dobri prevodniki toplote, na pr. masivna živa skala, največ pa se segrevajo taka telesa, ki so majhne toplotne kapacitete obenem pa so slabi prevodniki, na pr. stari rastlinski odpadki, zorana zemlja, pesek itd. Telesa, ki dobro prevajajo toploto, a so zelo majhne toplotne ka¬ pacitete, na pr. tanka železna plošča / strehe vagonov, av¬ tobusov itd./ se ravno tako'močno in hitro-segrevajo. Žele¬ zo se prekomerno segreva od sonca tudi zato, ker ima v in¬ frardeči svetlobi premajhno črnino / :.iciri teto / in zato po Kirchoffovem zakonu premalo izžareva. V nasprotju s tem - 49 se rastlinski odpadki, kot na pr. stara trava, jesensko listje itd. hitro segrevajo, a obenem močno "izžarevajo,ta¬ ko da je celokupno segrevanje tu manjše kot pri kovinski strehi. Različna sposobnost teles segrevati se in hladiti ustvarja takozvano MIKROTEMPERATURNO POLJE / "polje " je tukaj fizikalnega pomena, kot na pr. "magnetno polje" /, ki in}a_veliko_vlogo v agroklimatologiji. Rastline se nam¬ reč pazvijajo pod vplivom tistih temperatur, ki se ustvar¬ jajo na njihovi površini, ne pa pod vplivom tistih tempe¬ ratur, ki vladajo v prostem ozračju ! - Površinske tempe¬ rature pa spadajo v mikrotemperaturno polje, medtem ko spa¬ dajo temperature v prostem ozračju v makrotempe'raturmo_pol- je. POD MIKROTEMPERATURNIM POLJEM 'RAZUMEMO TOREJ RAZPORU¬ ŠITEV TEMPERATUR NA POVRŠJU'PREDMETOV'IH ZEMLJE. Mikrotem¬ peraturno polje je dvodimenzionalno v razliko od makro-in mezo temperaturnega polja, ki je trodimenzionalno, Mikrotem- peraturno polje zna biti- ostro izraženo in' sicer pri jasnem in mirnem vremenu, lahko pa tudi komaj opazno, če je vre¬ me na primer vetrovno ali oblačno, medtem ko ga deževno in vetrovno vreme popolnoma uničuje. Ostroti mikrotemperatur- nega polja pravimo "napetost", kolebanju te ostrote pa pra¬ vimo "frekvenca". Merjenje napetosti in frekvence mikrotem- peraturnega polja vršimo z električnimi termografi. Oglej¬ mo si nekaj tovrstnih primerov : gola zemlja se zlasti, če je slab prevodnik toplote na pr/ pesek, segreva pri jasnem in mirnem vremenu znatno nad temperaturo zraka / glej ski¬ co 17/ : na prehodu s tal v zrak se temperaturno polje pre- trga_! Od tu dalje temperatura z višino sprva zelo hitro pada, a pozneje vse manj in manj in v višini kakih 2 metrov doseže makrotemperaturno polje: Temperaturnemu polju, ki leži vmes med mikro in makrotemperaturnim poljem pravimo MEZOTEMPERATURNO POLJE. Mezotemperaturno polje je tudi tro¬ dimenzionalno kakor makro. V praksi prištevajo k mikrotem- peraturnemu polju še tanek sloj zraka, ki obdaja telo, če¬ tudi pomeni, po teoriji, ta tanek sloj že mezotemperaturno polje. Ostre temperaturne razlike nastajajo povsod, kjerkoli sije sonce na te ali one predmete. Tudi na površju enega in - 50 - istega predmeta so velike temperaturne razlike, na pr. na površju žitnega klasa, kjer se opažajo temperaturne .raz¬ like med osončeno in zasenčeno stranjo do 20°. Razlike med temperaturo golih tal in zraka dosežejo 35 °, a v tropskih krajih tudi do 45 °. Temne kovinske strehe se raz¬ grevajo nad temperaturo zraka do 50°. V jasnih, mirnih no¬ čeh, pa se hladi zemlja in vsi predmetijnd_temperaturo_zra- ka in to tembolj, čim slabši prevodnik toplote je telo / zorana zemlja, listnata podloga, trava itd./ in čim bolj črno je telo v infrardeči -svetlobi. Zato tudi nastaja po¬ noči ostro mikrotemperaturno polje, a je nasprotno dnevne¬ mu: na površju teles in zemlje je hladneje kot v zraku. Tovrstnemu temperaturnemu polju pravimo gegativno_pol Jl ie i v razliko od dnevnega, ki je pozitivno. Ostrota, ali kot temu pravijo "napetost" negativnega temperaturnega-polja, je mnogo manjša, kot pozitivnega, razen nad snegom, kjer se more negativno mikrotemperaturno polje, po napetosti, kosa¬ ti s pozitivnim nad golo zemljo ali celo nad peskom ! - Sneg se namreč more shladita, za 30° pod temperaturo zraka ! Zato more sneg zmrzovati pri pozitivnih temperaturah v zra¬ ku, kar se zlasti opaža po gorahl Tudi v nižinah, na pr. v Nemčiji, so opazovali zmrzovanje snega pri temperaturah O * , +11 ; v Sloveniji se razmeroma pogosto opazuje zmrzovanje snega pri temperaturah do + 6°. Pripomniti pa bi bilo, da se svež, suh sneg močneje 'hladi pod temperaturo zraka, kakor moker sneg.ali pa težak, zbiti sneg; Tudi luže pogostokrat zmrzujejo, ee je nebo jasno, pri temperaturi zraka nekaj stopinj nad ničlo. Na enaki osnovi pada slana pri-pozitiv¬ nih temperaturah zraka. V tem oziru so zanimiva merjenja, katera je izvršil 'finski meteorolog Homen v nekem avgustu: / - 51 tal tudi v povprečju višja kot temperatura zraka, zlasti pa temperatura žive skale; najvišje temperature so na tleh bistveno višje kot v zraku, zlasti na peščenih tleh; v noč¬ nem času so tla hladnejša od zraka, razen žive skale, ki je tudi ponoči toplejša od zraka. V zimski dobi so tla v povprečju hladnejša od zraka, razen žive skale, ki je tudi pozimi toplejša od zraka. Za¬ to se sneg, četudi je temperatura v zraku precej pod ničlo, na pločnikrh in tlakovanih ulicah, še vedno tali. Živa ska¬ la oziroma ulice, pločniki itd. morejo biti v izjemnih pri¬ merih hladnejši oa sraka in sicer tedaj, če po dolgem raz¬ dobju mraza nastopi naenkrat južno vreme. Tedaj se na živi skali oziroma na kamnitih tleh nabira trdno ivje ali led, če pa pade dež, potem ta še dolgo časa zmrzu¬ je na ulicah in pločnikih in nastaja poledica. Zrak se, predvsem pri jasnem in mirnem vremenu, segreva ali hladi od tal in predmetov. Zand je ostrina mikrotemperaturnega polja tesno povezana z vremenom- Vendar tudi oblika terena pomembno vpliva na ostrino temperatur¬ nega polja: najostrejše mikrotemperaturno polje, zato tudi največje kolebanje temperature, nastaja na rahlo konkavnih' oblikah terena, t.j. v širokih kotlinah, v širokih dolinah itd,, a naj šibkejše je na ostrih konveksnih oblikah terena t.j. na vrhovih.Ob vetrovnem, ali slabem vremenu pa so iz¬ postavljeni gorski prelazi in vrhovi večji ohladitvi in te¬ daj je mikrotemperaturno polje le neznatno, ali ga sploh ni. 3$er je mikrotemperaturno pelje navezano na jasno in mirno vreme, je njegov učinek na rastlinstvo večji v območju su¬ he kontinentalne klima, Zapadna Evropa spada v kategorija take klime, ki se nahaja pod močnim vplivom oceana in zato- ostrina mikroteniperatur- nega polja tu v splošnem ni velika. Drugače je na terito¬ riju Sovjetske zveze ali ZDA, kjer je mikrotemperaturno pol¬ je izrazito in je zato velike važnosti za agronomijo. Mikro- temperaturno polje je pomembhd trdi v.območju Srednje Evro¬ pe na pr. v Nemčiji, V Jugoslaviji moremo računani z še več- - 52 jim pomenom mikrotemperaturnega polja, kajti tu so po¬ letja mnogokrat ""dolga in suha. Oh času spomladanskih po¬ zeb je učinek negativnega mikrotemperaturnega polja odlo¬ čilnega pomena in zato sloni obramba pred slano izključno le na poznavanju strukture tovrstnih mikrotemperaturnih polj. Mikrotemperaturno polje je namreč zelo občutljivo na malenkostne spremembe objektov, ki ga ustvarjajo, na pr. na razporeditev .ali barvo predmetov, na spremembo stanja zemlje/ na pr. če'zemljo zorjemo ali stlačimo/itd. Zato je tudi razmeroma enostavn 2 _umetn.o_vplivati_na_mikro- tem 2 eraturno_polje x a s tem meliorirati "efektivno" klimo. Efektivna klima je namreč sestavljena iz makroklime, kate¬ ro določa potek meteoroloških elementov v ozračju in mikro¬ klime, katero določijo, razen drugega, še najrazličnejše malenkosti. Sicer je mikrotemperaturno polje odvisno od makroklime, kakor je to že bilo obrazloženo. Za zaključek tega poglavja moramo še omeniti zakone, po .katerih prodira toplota, oziroma temperatura v globino zemlje, t.j. E 2 B 2 i 22 i: 2 Y_ 2 §kon, ki pravi, da je temperaturna amplituda največ ja na površju / t.j. v območju mikrotemperaturnega polja /, z globino pa se sprva zelo hitro zmanjšuje, pozne¬ je pa vse manj in manj. Z globino obenem kasnij o ekstremi in sicer sprva malo, a z naraščajočo globino vse bolj in bolj . Celoten sloj zemlje, kjer se še pozna dnevno kolebanje tem¬ perature, ne prekaša pri nas globine 70 cm, a letno kole¬ banje se še pozna pri nas v globini 14 m, sicer pa pade letno kolebanje temperature že v globini 8 m pod 1° C. Matematična formula, katero je vpo stavil Fourier, za prakso ni udobna. Zato je avstrijski meteoro¬ log Julij Hann predložil praktično - empirično formulo, ki določa letno kolebanje temperature v globinah: log A ^ log A - 0,2057 p . /36/, kjer A pomeni let- ir .v no kolebanje temperature v globini p metrov, A q = kolebanje na površju. Tako na pr. znaša v Ljubljani letno kolebanje mesečnih povprečkov na površju približno 25°. Iz tega sledi, 53 da se to kolebanje v globini 10 metrov znižuje na 0,2° C. Dnevno kolebanje je približno _19 krat ( \/ 365') plitvejše od letnega. Tako torej pri dnevni amplitudi 30° pade kole-, banje na 0,2° v globini že med 50 in 60 cm. Za agroklima- tologijo je najvažnejši zgornji sloj zemlje z debelino do 1 m. Kakor se vidi iz zgornjega podatka, je temperatura že v globini nekaj centimetrov bistveno drugačna, kot na povr¬ šju in tudi drugačna, kakor v zraku. Saditev pa je zelo od¬ visna od temperature v globini, Zato moramo za saditev poznati meteorološke razmere tudi v globini, kar dosežemo z merjenji s posebnimi, takozvanimi, zemeljskimi termometri, ki se imenujejo tudi geot er mometri. če ne razpolagamo s to¬ vrstnimi termometri, potem moremo sklepati na temperaturo v globinah po Fourier-evem zakonu, oziroma po Hannovi for¬ muli. Krompir na pr. sadimo, če temperatura v zemlji ni nižja od 8°, ker je to temperaturni minimum kaljenja krom¬ pirjevih gomoljev. S tem smo se seznanili z osnovnimi pojmi, na katerih gradi agroklimatologija svojo znanost. III. poglavje SVETLOBA IN RASTLINSTVO. Sončna energija, t.j. svetloba, se deloma absorbira / kakor smo to še videli / in se tako pretvar¬ ja v toploto. Nekaj procentov sončne energije se absor¬ bira v klorofilu in se tam pretvarja’ Y_kemično_energij_o , na katero je navezan znan proces fotosinteze. Učinek svetlobe na fotosintezo narašča z valovno dolžino in doseže maksimum v rumeno-rdeči svetlobi, medtem ko pro¬ ti infrardečim valovnim dolžinam fotosinteza strmo pada na ničlo. Če izračunamo vso potencialno / ,t.j. nakopiče¬ no / energijo pridelka, potem moremo oceniti tisti del sončne energije, ki se je pretvoril v potencialno /obe 54 vrsti energije, sta očitno enaki /. Odnos omenjene poten- cialne energije, ki se nanaša na 1 ha / ali na kako drugo površinsko enoto / k celokupni sončni energiji, ki je pad¬ la v teku vegetacijske dobe na isto površino, se imenuje FOTOSINTEZEI KOEFICIENT., ali tudi TEHNIČNI KOEFICIENT IZ¬ KORIŠČANJA SONČNE ENERGIJE. Tako se je ugotovilo, da znaša 'fotosintezni koeficient od 2 do 5 a upoštevati je treba, da dejansko odpade na fotosintezo bistveno večji odstotek, kajti le del sončne energije pade na klorofilne plasti in tudi le del energije prehaja v sadove / drugi pa se troši za vzdrževanje rastline same/. Ker je največji učinek na fotosintezo v območju rumeno-rdeče svetlobe, katere je po Rayleigh-evem zakonu v senci malo, rabi_rastlina_direktno sončno_svetlobo ! Tako imamo pojav " zasenčenja", kadar rastlina, zaradi senčne lege ne dobi zadosti direktne son¬ čne svetlobe. Oglejmo si natančneje učinek posameznih spek¬ tralnih delov sončne svetlobe: izven atmosfere / v vesolju / tvori ultravijcličasti del sončne energije 7 vidni spek- trum 46 / / z maksimom pri 0,48 mikronov / in infrardeči del 47 7o. Do Zemlje pa se prebije sončna energija skozi zrak z močno oslabitvijo in sicer utrpi največjo izgubo ultravi- joličasti del in xo zaradi absorpcije v področju atomar- nega kisika v višini nad 100 km in ozona v višini med 25 in 50 km in zaradi razpršitve na molekulah sraka po Rayleigh- evem zakonu v nižjih zračnih plasteh; vidna svetloba gubi četrtino do ene tretjine svoje prvotne energije in to sko¬ raj izključno zaradi Rayleigh-eve razpršitve; infrardeči spektrum precej gubi zaradi absorpcije- v svojem dolgovalov¬ nem delu, kjer pa njegova jakost ni velika. Infrardeči žar¬ ki se namreč absorbiraj^ v vodnih hlapih in v ozonu. Rayleigh- eva razpršitev pa ne prizadene dosti infrardečega spektru- ma in zato ta doseže Zemljo skoraj brez oslabitve v območ¬ ju valovnih dolžin, ki se ne absorbirajo niti v vodnih hla¬ pih, niti v ozonu. Tovrstne valovne dolžine ležijo pod tre¬ mi mikroni. Končni rezultat na.zemeljskem površju je nasled¬ nji: na ultravijoličasti del odpade le en procent sončne energije / z ozirom na energijo, ki je padla na površje Zemlje/ 55 - na vidni spektrum 19#6 a na infrardeči, predvsem na valovne dolžine pod 3 mikrona 47,4 Vpliv ultravijoli- častih žarkov na rastlinstvo še ni do kraja proučen, kaže pa, da ga ne smemo podcenjevati: v prvi vrsti ultravijoli- čast.a svetloba dezinficira ozračje in zemljo, krepi celice rastlin, stimulira kemične, a s tem tudi koristne fiziološ¬ ke procese v organizmih. Nemški agrometeorolog R. Geiger je izpostavljal ojačenemu ultravijočastemu sevanju paradiž¬ nik in je ugotovil naslednje : paradižnik je bil po veli¬ kosti manjši od normalnega, pač pa je bil izvrstne kakovo¬ sti, Sovjetski poiskusi / citirano po Venckjeviču / so po¬ kazali, da je ultravijoličasta svetloba velikega pomena ob kalitvi semen. Spektrum vidne svetlobe je za rastlinstvo naj¬ pomembnejši, ker so v njegovem okviru žarki, ki povzročajo fotosintezo. Maksimalna fotosinteza se vrši v območju žar¬ kov 0,65 do 0,75 mikronov / rumeno-rdeča svetloba / in mno¬ go š.ibkeje v območju valovnih dolžin 0,45 Go 0,50 mikronov / modro-zelena/. V drugih območjih vidne svetlobe je foto¬ sinteza neznatna, kot na primer v čisti zeleni svetlobi / 0,50 do 0,65 mikronov /, Fotosinteza je še odvisna od in¬ tenzivnosti osvetljevanja: fotosinteza se 'sprva hitro stop¬ njuje z jakostjo osvetlitve, pozneje pa vsemanj in manj in se končno pri neki vrednosti ustavi. Pri nadaljnjem večan¬ ju osvetlitve, fotosinteza pojema in more .celo popolnoma prenehati. Stopnja osvetlitve, ki so za vse navedene poja¬ ve potrebne, so odvisne od naslednjih faktorjev: l/ od temperature, 2/ od vrste raslin in 3/ od razvojne faze rastlin. V grobem pa lahko rečemo, da doseže fotosintez-, maksimum pri osvetlitvi 10 °/o polne sončne svetlobe, t.j- pri osvet¬ litvi okrog 15,000 luksov. Z ozirom na razvojno fazo rabi največjo osvetljitev rastlina v času po oploditvi do zoren¬ ja plodu, najmanj pa, ko plod dozori. Pri višjih temperatu¬ rah se dviga zgornja meja potrebne. oziroma, koristne osve¬ tlitve. Drugače ločimo tri osnovne meje osvetlitve: 1/ najnižjo, pod katero je fotosinteza neznatna oziroma jo - 56 - sploh ni; ta stopnja se imenuje," svetlobni minimum"; 2/ najugodnejšo, ko doseže fotosinteza maksimum; tej stop¬ nji osvetlitve pravimo " svetlobni optimum ", 3/ zgornja skrajna meja, ko se fotosinteza, zaradi premoč¬ ne svetlobe ustavi - tedaj nastopi "svetlobni maksimum". Maksimov / sovjetski agrometeorolog /je ugotovil, da le¬ ži minimum za naslednje rastline v bližini teh-le števil: grah 1100 luksov, fižol 2400 luksov, ječmen in pšenica 1800- luksov, koruza 1400 luksov, ajda 850 luksov itd. / omenje¬ ne številke pomenijo najnižjo vrednost pri sicer najboljših ostalih pogojih, na pr. temperaturi, drugače pa so te šte¬ vilke do kakih 30 / večje/. Količina svetlobe / izražena v luksih / ki je potrebna, da tista rastlina zraste, dozori in obrodi sad, se imenuje svet lobni koeficient. Absolutne vrednosti svetlobnega koeficienta znašajo pri nas za veči¬ no rastlin okrog 33 milijonov luksov, vendar moramo razli¬ kovati solarifilne_in_ombrofilne_rastline i Pri prvih je potreba po svetlobi bistveno večja kot pri dru¬ gih. Tako na pr. potrebujejo največjo osvetlitev ca zgozdne- ga drevja bor, breza, tisa, medtem ko sta smreka in bukev precej ombrofilna. Rastline, ki ne potrebujejo fotosinteze / saprofite=gobe in paraziti / so najbolj ombrofilne. Pri kulturnih rastlinah je potreba po svetlobi zelo velika, a največja je pri vinski trti, sadnem drevju in povrtnini. Po¬ manjkanje svetlobe povzroča naslednje pojave: žita se vzpe¬ njajo na škodo proizvodnje zrn in prepozno zorijo; sadovi v sadovnjakih oziroma grozdje v vinogradih počasi zore, so vodeni, vsebujejo premalo sladkorja in preveč kislin. Pomanj¬ kanje svetlobe more nastati zaradi neugodnih vremenskih raz¬ mer / preveč oblačnih dni/, lahko pa tudi zaradi prevelike zgoščenosti nasadov, tako da rastline zasenčujejo druga dru¬ go. V pregostem gozdu ne more uspevati podmladek, staro drev¬ je pa razvija listje in veje le od zgoraj. S tem se gozd avtomatsko prilagaja osvetlitvenim pogojem, kajti pregosta rast povzroča hiranje gozda, preredka pa njegovo'bujno raz¬ raščanje. Zato ima gozd, ki je prepuščen samemu sebi, pe¬ riodično oscilacijo / nihanje / razraščanje in hiranja in - 57 - ta ciklus traja nekaj desetletij- Ni izključeno, da so prišli nekateri klimatologi do svojih zaključkov po osci¬ laciji rasti gozda in so tako ustvarili napačne hipoteze o kolebanju klime. Gostota rasti je torej zelo pomembno vprašanje in morata sodobna agronomija in gozdarstvo skrbeti za pra¬ vilno svetlobno klimo v rastlinskih objektih ! Pri svetlobni klimi rastlin ima še velik pomen spreminjanje dolžine dneva. Odvisnost rastlin od spremembe dolžine dneva se imenuje F0T0P2RI0DIZEM. Pod rastlinami "krat¬ kega dne/ se razumejo take rastline, kjer stimulira kraj¬ šanje dneva cvetenje, rastline "dolgega dneva" so tiste rastline, ki eveto tem hitreje, čim hitreje narašča dan. K rastlinam kratkega dne’ spadajo: proso, koruza r fižol, son¬ čnica, konoplja, bombaž itd., a k rastlinam dolgega dne. pšenica, oves, ječmen, rž, grah, leča, lan itd. Nadaljnja raziskavarja- so pokazala, da delitev rastlin v kategorije kratkega in dolgega dne ni natančna, kajti kažejo različne vrste iste rastline, različno reakcijo naprava spremembi dol¬ žine dneva. Fotcperiodizem je velikega pomena za prenos ra¬ stlinskih vrst v druge zemljepisne širi se: rastline dolge¬ ga dne je mogoče razmeroma lahko udomačiti daleč na severu / ali v gorah /, ker daljši dan spodbuja njihov razvoj in s tem izravnava negativni učinek nižje temperatur e,* v nasprot¬ ju s tem skoraj ni mogoče doseči uspevanje rastlin kratke¬ ga dne na severu. Si« er je sovjetski biolog Lysenko posku¬ šal gojiti semena rastlin kratkega dne v temi'in pri tem¬ peraturi ter vlažnosti, stimulativni za razvoj semen. Taka semena so pozneje dala rastline kratkega dne, ki niso bile več občutljive na dolžino dneva ! Na ta način- je možno ta¬ ke vrste gojiti daleč na severu, kjer je dolg aan. Vendar še ni znano, če ima Lysenkov poizkus vedno uspeh. Poznamo tudi take naravne vrste rastlin, ki niso občutljive na dolžino dneva, marveč so tekom celega leta aktivne na osvetlitev. Sem spadajo tropske in subtrop¬ ske kulture kot so na pr, pomaranče. 58 Te vrste rastlin je imenoval ■ argentinski agroraeteorolog Burgos " fotociklične_". Vrste rastlin, ki potrebujejo v začetku razvoja pojemajoč dan, a proti koncu razvoja nara¬ ščajoči dan, se imenujejo po Burgosu parafotocmklične. Sem spadajo vsa ozimna žita. Končno prištevamo k afotoci- kličnim rastlinam po Burgosu take rastline, ki so aktivne Samo na eno fazo letnega kolebanja dolžine dneva, t.j. bo¬ disi samo na naraščajoči dan, bodisi samo na pojemanje dne¬ va. Sem spadajo take vrste, ki imajo razvojno dobo bistveno krajšo od enega leta, Burgos prišteva sem na pr. koruzo. Mnenja sem, da tovrstna Burgosova razdelitev ni vedno ko¬ rektna. Optimalna osvetlitev, t.j. osvetlitev, ki ustre za največji fotosintezi, povzroča, da rastlina proizvaja 10 krat več organskih snovi, kakor jih istočasno troši za dihanje. Ker so za fotosintezo važni žarki takih valovnih dolžin, ki še prodirajo brez večje oslabitve skozi steklo, moremo gojiti rastline v zasteklenih zaprtih prostorih /ste klene grede /, V zimski dobi pa naravna osvetlitev pri nas ni zadostna in jo moramo dopolnjevati z umetnim osvetljevan jem. V to svrho se priporočaju fluorescenčne in neonske žar niče. Važen je tudi nagib stekla napram sončnim Sarkom, ki mora biti dosti majhen, da ne, povzroča prevelikega odboja žarkov od stekla. Naravna osvetlitev v poletnih mesecih in spomladi, je pri polnem soncu premočna. Zato je smatrati pooblačitve v tej dobi s tankimi in zmernimi oblaki za.po¬ zitivno. Tu pridemo do paradoksalnega zaključka: preveliko število jasnih dni je za pridelek škodljivo ! Vendar škod¬ ljivost prekomernega števila jasnih dni zdaleč ne more biti tolikšna, kot škodljivost prevelikega števila oblačnih, dni / pri tem mislimo na težko oblačnost / in to zaradi nasled¬ njega razloga: v jasnem poletnem dnevu nastopa prekomerna osvetlitev v času nekako od 9. do 15, ure, medtem ko v bolj zgodnjih in bolj kasnih urah prehaja osvetlitev vse faze od minima do optima-. To razdobje znaša poleti okoli 8 ur 59 na dan, medtem ko traja obdobje prekomerne osvetlitve le kakih 6 ur. Zato bo celokupna bilanca jasnega poletnega dneva še precej pozitivna. V popolnoma oblačnem vremenu pa se drži osvetlitev vseskozi blizu minima, kar daje se¬ veda močno negativno bilanco. V poletni in spomladanski dobi pa je pri lepem vremenu praviloma zjutraj in zvečer jasno, a čez dan se kopičijo kopasti oblaki, ki precej zmanjšujejo svetlobo. S tem nastajajo naravni optimalni svetlobni pogoji! V začetku tega poglavja smo omenili še infra¬ rdeči sončni spektrum, ki je po intenzivnosti štirikrat močnejši od spektruma vidne svetlobe. Infrardeči žarki se ne udejstvujejo v fotosintezi in so neposredno koristni le zato, ker se pretvarjajo v toploto / kakor vsi absorbirani žarki, razen onih, ki se trošijo za fotosintezo/. Vendar je nemški 'agrometeorolog R. Geiger, ki je izpostavljal para¬ dižnik prekomernemu obsevanju z infrardečimi žarki, ugoto¬ vil, da sadež tedaj hitro raste in doseže prekomerno veli¬ kost a kakovost sadeža je slabo. Iz tega bi sledilo, da in¬ frardeči žarki vplivajo na velikost sadežev. Svetloba je potrebna tudi živalstvu / kakor tudi človeku / in sicer zato, ker stimulira preko živčevja zavit, vegetativni živčni sistem. Domneva se še, da ultra- vijoličasta svetloba vpliva preko kože na delovanje krvo- tvornih organov. Sonce torej pozitivno vpliva ne samo na razpoloženje pri človeku in živalstvu, marveč tudi na zdrav stveno stanje. Iz tega bi sledilo, da slepota neugodno vpli va na zdravje živine / oz. človeka / toda s tovrstnimi sta tističnimi podatki žal ne razpolagam. Ni tudi izključeno, da svetloba vpliva na organizem preko kože mnogo močneje, kot se to misli in morda ob slepoti koža veča svoje fizio¬ loško občutljivost na svetlobo in s tem nadomešča manjkajo¬ či učinek preko oči. ~ bo - IV, poglavje. •TEMPERATURA IN' RASTLInST vO. ‘ Fiziologiji rastlin je potrebna dovolj viso¬ ka temperatura, ki u,cinkuje na hitrost kemičnih reakcij v celicah, na hitrost in zmogljivost toplenja 'rudninskih sno¬ vi v vodi in na hitrost transpiracije. Z znižanjem tempera¬ ture življenski tempo v rastlini pojema, od neke določene meje naprej pa se sploh ustavi. Ce se zniža temperatura v celicah pod ničlo, lahko začne zmrzovati■voda, ki je v njih, s tem pa se celice okvarijo ali. celo uničijo. Temu pojavu pravimo "pozeba’’, Drevesno tkivo je v nasprotju' z drugimi rastlinami še dokaj odporno proti mrazu in zmrzovanje vode v deblih še ne povzroča bistvene škode drevju, četudi se ■to na zunaj manifestira v razpokah na deblih. Ea mraz so najbolj občutljivi cvetovi, ki večinoma odmrože pri tempe¬ raturah le malo nižjih od -2° C, Učinek temperature na rastlinstvo je zelo od¬ visen od letnega in dnevnega,ciklusa vegetacije. V naših zemljepisnih širinah rastlinstvo v zimski dobi počiva in iz¬ gubi listje ali sploh odmre-. Rastlinstvo,' ki prezimuje / na pr. drevje /. potrebuje cb času zimskega počitka nizke temperature ; te ustavljajo kemične' procese v celicah. S tem se do minima zmanjšuje potrošnja rezerv hrane, zmanjšuje pa se tudi morebitna proizvodnja' strupenih snovi, ki nastajajo kot" vzporedni poj.av pri gradnji celic. Drevo v takem pri¬ meru dobro počiva in ima spomladi več energije in rezervne hrane za intenzivno vegetiranje. Če pa je pozimi toplo, ke¬ mične reakcije ne-počivajo in trošijo zaloge hrane, fotosin¬ teza pa, ki bi morala pridobivati novo nrano, počiva. Poči¬ va tudi kroženje vode v kanalih in v- celicah, tako da se zaradi razmeroma visoke temperature razpadajoče hranilne snovi ne odstranjujejo. Spomladi je tako drevo'oslabljeno in se njegova vegetacija začne prepozno. Zimski hlad je to¬ rej za prezimovanje dreves potreben. Na žitno kulturo vpli- ■ va pozitivno tudi hlad v začetku razvoja, predvsem pa zgodaj - 6i - spomladi, 'la hlad vpliva prvenstveno na razmnoževalno sposobnost žit, t-. j . na letino. Pozitivnemu učinkovanju nizkih temperatur na letino pravimo "j arovizacija". Jaro- vizaciji so podvržene malone vse rastline, le da ima vsa¬ ka zase značilno temperaturo jarovizacije, Tako se na pr. ozimna pšenica jarovizira pri temperaturi okoli 0° C,krom¬ pir pa pri temperaturi 14° C itd. Tudi tropske rastline poznajo nekaj podobnosti z jarovizacij o. Jarovizacija to¬ rej vpliva le v začetni fazi rastlinskega razveja. V ka¬ snejši fazi razvoja so zaradi obrazloženega vpliva tempe¬ rature na kemizem fizioloških procesov potrebne že visoke temperature. Vendar višina temperature ne pospešuje tempa vegetacije linearno, marveč parabolično, to se pravi, da se sprva z višjo temperaturo hitro stopnjuje tempo vege¬ tiranja, doseže pri nekih še višjih temperatur ali maksimum, ali kot temu pravijo "optimum", pri nadaljnjem dvigu tem¬ perature vegetacijski tempo začenja pojemati in se končno tudi ustavi. Če pa prištejemo še najnižjo'temperaturo,pri kateri se začenja vegeriranje, dobimo "temperaturni ciklus rastline." Tako se začenja vegetacija večjega dela našega rastlinstva pri 5° C in doseže^optimum med 20 in 25° C.Pri še višji temperaturi vegetacija pojema in se pri tempera¬ turi blizu 40° C ustavi. Sicer je ta temperaturni vegeta¬ cijski ciklus za vsako rastlino samosvoj: koruza vzdrži do 45°, krompir pa ga težko prenaša že nad 25°. Tudi kaljenje semen je povsem različno: jara pšenica klije -pri 4 do 5°, krompir in koruza pri 8 do 10° itd. Vse te lahnosti pa se spreminjajo v odvisno¬ sti od jarovizacije, ki more znižati temperaturo vzklitja in vplivati tudi na' višino optimalnih temperatur P S tem poskušajo agronomi spraviti neke kulture v hladna klimat¬ ska območja; tako so na pr. v Rusiji pomaknili severno mejo žit in sadovnjakov daleč na se Tr er, in celo v Sibirijo. Ker so v času mirovanja rastlin potrebne nizke temperature, vpliva zima na vegetacijo. - Prvotno so mislili, da je le topla polovica leta odločilna za razvoj vegetacije in 62 letine, toda kasneje se je izkazalo, da ima tudi zima pri tem pomembno vlogo. Pri drevju je, po ugotovitvah agrometeoro- loga Govil.la, jesensko odpadanje listja le malo odvis¬ no od temperature in se začenja iz leta v leto približno ob istem času / po mnenju avtorja teh skript vpliva na jesensko rumenenje in odpadanje listja stopnja oblačno¬ sti poletja: po oblačnem poletju se jesenski rok rumenenja in odpadanja pospeši, po sončnem poletju pa se zakasni/. Toda spomladansko olistovanje je po Govillu tesno poveza¬ no s hladom minule zime: čim toplejša je bila zima, tem višja je kritična temperatura popkovanja ! Narava se s tem nekako brani pred varljivimi zimskimi otoplitvami, katerim lahko še sledi zimski mraz. Zato je tudi spomladi, ko je že toplo, rastlina še vedno " previdna" in se popkovanje začne razmeroma pozno. Obratno se dogaja, če je zima bi¬ stveno hladnejša od normalne: tedaj se zniža kritična tem¬ peratura popkovanja in vegetacija oživi pri prvih, komaj toplih spomladanskih dneh. S tem se tolmači dejstvo, da v krajih s hladno zimo, kot so na pr. Rusija, Skandinavija, Kanada itd. Vegetacija že v enem samem spomladanskem mese¬ cu dohiti v razvoju južnejše vegetacije / v aprilu se tam začne pomlad, v maju pa je vegetacija že taka kot pri nas/. Pač pa se po hladnih zimah pri nas poveča nevarnost spom¬ ladanskih pozeb, ker se rastlina prehitro razvija, ko je verjetnost spomladanskih pozeb še velika . Še več: od zim¬ skega hlada je odvisna plodnost, t.j. letina: po topli zi¬ mi je cvetenje lahko obilno, plodnost pa slaba. Zaradi vpliva zimskih temperatur na kritič¬ no temperaturo popkovanja in na splošni razvoj vegetacije, se ne kaže šablonsko opirati na metode "temperaturnih vsot" za določitev faz vegetacije: v Sovjetski zvezi močno povdar jajo uporabo temperaturnih vsot, pri nas in tudi drugod v Zah. Evropi pa mnogo manj, morda zato, ker je v Sovjetski zvezi skoraj vsaka zima dovolj hladna za popolno aktiviza- cijo rastlinstva spomladi. V krajih kot je Srednja in Zahod 63 - na Evropa, kjer so zime lahko tople, lahko pa tudi hladne, je treba pri uporabi metode temperaturnih vsot upoštevati še kolebanje kritičnih temperatur vegetacije* Metoda tem¬ peraturnih vsot je naslednja: od dneva kritične temperatu¬ re, s katerim se začno prvi znaki vegetacije, seštevamo povprečne dnevne temperature. Kadar dosežejo tako zabele¬ žene vrednosti določeno vsoto, se začne določena faza vege¬ tacijskega razvoja, na pr. cvetenje, zorenje itd. Tako je na pr. za cvetenje jabolk potrebna po Burgosu po topli zi¬ mi vsota 408° C od dneva, ko prekorači povprečna dnevna temperatura prvikrat 5° C, po hladni zimi pa znaša ta vso¬ ta le 335° C. Potrebo rastlin po zimskem hladu vidimo še iz naslednjega Burgosovega primera: Če je zima normalna, potem je potrebno za cvetenje jabolk 1000 ur s temperatu¬ ro nižjo od 7° C in to v času zimskega mirovanja, če pa je bila zima topla, potem narašča število ur s temperatu¬ ro od 7° C na 1400. Seveda je pri tem treba natančno dolo¬ čiti, kaj so hladne, normalne in tople zime ! Pri nas v Sloveniji so po mojem mnenju hladne tiste zime, ki doseže¬ jo ali prekoračijo vsoto negativnih povprečnih dnevnih tem¬ peratur 200° C, Tako more kratka perioda hudega mraza na pr. 20 dni s povprečno temperaturo -10°'C, kar je za naše kra¬ je že zelo veliko, učinkovati na vegetacijo že kot hladna zima / na pr. v zimi 1. 1958 /. Enako učinkuje dolga zima, ki ima 100 dni s povprečno dnevno temperaturo -2° C. Goto¬ vo je velikega pomena še enakomernost hladnih in toplih period pozimi, kajti ni vseeno, če je bila perioda mraza sklenjena ali večkrat pretrgana. Za to temo manjkajo ra¬ ziskovanja, treba pa je pričakovati, da učinkujejo na ve¬ getacijo nesklenjene periode mraza manj in so tedaj potreb¬ ne za aktivizacijo vegetacije večje vsote negativnih tempe¬ ratur kot sicer. V tem .primeru v Sloveniji vsota 200° mra¬ za za vegetacijo še ne pomeni hladne zime. Prva naloga agroklimatologij e je torej ugoto¬ viti natančni učinek zimskih period mraza in odjug na kri¬ tično temperaturo vegetacije. Sele po tem bo mogoče z uspe- - 64 - hom uporabljati metodo temperaturnih vsot, ki omogoča prog¬ nozo faz vegetacijskega razvoja. Omenili smo pozitivni-učinek nizkih tempe¬ ratur na vegetacijo. To se očitno zrcali še v dejstvu, da uspevajo najboljši gozdovi v krajih s hladno zimo na pr. v Sibirski tajgi, Finsko-Skandinavskem pragozdu, Kanadski tajgi in podobno. Tudi v Sloveniji so gozdovi najbolj ob¬ sežni in najbolj kakovostni na planotah s hladnimi simami, kot so Pokljuka, Jelovica, Pohorje, planote na severu od Snežnika itd. Vendar pri nizkih temperaturah pozimi obsto¬ ji.neka spodnja meja, .in če mraz prestopi tisto mejo, na¬ stane že negativni učinek nizkih temperatur na vegetacijo. To so takozvane zimske pozebe, pri nas smo imeli množično zimsko pozebo gozdov v hudi zimi 1. 1928/29- V Sovjetski zvezi pa se dogaja, da tudi ozimna pšenica zaradi hude zi¬ me zmrzne in odmre, Podobno se dogaja s sadnim drevjem: v že omenjeni hudi zimi 1928/29 in v hudem februarju 1956 so bile tovrstne pozebe tudi v Jugoslaviji. Zato v krajih, kjer so zime prehude ne uspeva niti gozd / tundra /. Vendar je za severno ali gorsko mejo.gozda ali poljedelstva bolj od¬ ločilno poletje nego zima: po Koppenu leži gozdna meja na severu ali v gorah tam, kjer doseže povprečna temperatura najtoplejšega meseca komaj 10° C, meja poljedelstva pa je tam, kjer dosežejo trije najtoplejši meseci temperaturo 10' C ali več. Število " 10° " ni slučajno, marveč je utemelje¬ no s tem, da je to normalna temperatura za olistanje ' dre¬ ves: po vsem svetu nastopi olistanje takrat, kadar preko¬ rači povprečna dnevna temperatura 10° C, odpadanje listov pa nastopi, ko pri padanju temperature od poletja k zimi temperatura zopet prekorači 10° C. To velja za dolgoletne povprečke, medtem ko iz leta v leto ta temperaturna meja koleba. V Sloveniji doseže v dolgoletnem povrrečku tempe¬ ratura 10° C sredi aprila in sredi oktobra. To pa sta obenem termina za začetek in konec listnate odeje drevja. V Osred¬ nji Sov/etski zvezi se olisti drevje v začetku maja. V kra¬ jih, kjer niti junija temperatura ne doseže 10°, ne uspeva - 65 več listnati marveč le iglasti gozd. Končno v krajih,kjer niti julija ni 10°, gpzd ne uspeva več. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na mikrotemperaturno polje, ki utegne znižati postavljene temperaturne meje, vendar samo v kra¬ jih s številnimi jasnimi in mirnimi dnevi. V zvezi z mi- krotemperaturnimi polji so tudi precejšnje razlike med prisojnimi in osojnimi pobočji v gorah. Razen letnega kolebanja temperature, ki tvori velik temperaturni ciklus, obstoji še kolebanje temperatu¬ re med dnevom in nočjo in še "aperiodično kolebanje". To zadnje pomeni tiste temperaturne spremembe, ki nastopajo v zvezi z vremenskimi spremembami ne glede na letni ali dnev ni čas. Kolebanje temperature med dnevom in nočjo vpliva na vse rastline., razen na krompir, pozitivno. Tropsko več¬ no zeleno rastlinstvo, ki nima zimskega počitka, je na noč¬ ne ohladitve močneje navezano kot na zimske, pa jih v tro¬ pih sploh ni. Zaradi milih zim, 'je tudi mediteransko rastlin stvo močno občutljivo za znižanje nočnih temperatur. V na¬ sprotju s tem potrebuje semenski krompir in krompir sploh vsebolj oceanski temperaturni tok, t.j. majhne temperatur¬ no razliko med dnevom in nočjo in nevisoke dnevne tempera¬ ture. V Dalmaciji ob morju so temperaturne razlike med dne¬ vom in nočjo majhne, kljub temu pa tam krompir slabo uspe¬ va, oz. sploh ne nspeva, ker so popoldanske temperature previsoke. Strokovnjaki namreč menijo, da temperatura nad 25° zavira rast krompirja. Kljub tenu je krompir zelo raz¬ širjen tudi v kontinentalni klimi, kot na pr. v Sovjetski- zvezi, toda le v območju poletja, kjer trajajo temperature nad 25° le nekaj' ur dnevno, v južnih pokrajinah Sovjetske zveze, kjer je poletje prevroče, krompir ne uspeva. V Zah. Evropi je znana Nizozemska kot dežela krompirja, ker je tamkaj poletje sveže in vetrovno in je zato, namreč zaradi vetra, kolebanje temperature med dnevom in nočjo le neznat¬ no, kar je za krompir zelo koristno. V Sloveniji bi bila Go¬ renjska in višje planote, kot so na pr. Bloke, zaradi sveže¬ ga poletja ugodna tla za gojitev semenskega krompirja,vendar - 66 - pa to zavira prevelika temperaturna razlika med dnevom in nočjo na teh planotah. Zato bi kazalo izkoristiti mikrotem- peraturne klimatske pogoje- in saditi krompir na Gorenjskem na gričevju: tu so namreč temperaturne razlike med dnevom in nočjo bistveno manjše kot nad ravnino, čim bolj se kli¬ matski pogoji odmikajo od optimalne "krompirjeve"klime,tem slabši je njegov pridelek. V nasprotju s krompirjem potrebuje sadno drevje, razen mediteranskih vrst, dovolj mraza pozimi in hlad ponoči. Zato bi bilo treba sadovnjake razmeščati v zatišnih ravninskih legah, ali celo v dolinskih oblikah te¬ rena. Vendar je tu treba paziti na spomladanske pozebe, da po ne bodo- pre/gostne, kajti ravno za take oblike terena'je zna¬ čilno, da tu nastopajo pozebe pogosteje in močneje kot dru¬ god. Kaže, da je razmeščanje sadovnjakov po gričevju, ki ga je v Sloveniji dovolj, v zve^i z obrambo pred pozebami. V krajih, kjer so temperaturne amplitude ostre, razmestitev sadovnjakov po gričevju še zadostuje za stimulacijo sadov¬ njakov, vendar pa v krajih, kjer je ta amplituda premajhna, ne kaže razmeščati sadovnjakov na gričevju. Preden se odlo¬ čimo za lokacijo sadovnjakov, je treba analizirati tempera¬ turne podatke glede na obseg.temperaturnih razlik med dne¬ vom in nočjo ter med poletjem in zimo in pa glede na vsoto negativnih temperatur pozimi. Šele iz teh podatkov more-, mo sklepati, kje je lokacija najboljša. Zaradi pozeb se ne smemo odločiti za mikroklimatsko območje z najostrej¬ šimi amplitudami in iščemo- raje kompromisno lego. Razmesti¬ tev sadovnjakov brez predhodne klimatske analize ne more imeti znanstvene osnove. / •Vpliv aperiodičnih temperaturnih sprememb na rastlinstvo je malo proučen, kaže pa da je tudi ta vpliv zelo odvisen od vegetacijskega razvoja oz. od tega, v kate¬ rem letnem času se pojavlja. V topli polovici leta, . z-lasti pa spomladi vpliva ostro ali prepogosto aperiodično kole¬ banje temperature negativno na-razvoj vegetacije, v zimski dobi pa prejkone pozitivno.- V območju mediteranske ali trop 67 - ske klime rastlinstvo ne prenese ostrih aperiodičnih ko¬ lebanj temperatur. Tako na pr. mandelj in lešnik lepo u- spevata v Italiji blizu Neaplja, kjer je izrazita sredo¬ zemska klima. Pri podobnih mesečnih povprečnih temperatu¬ rah v Buenos Aieresu cveteta ti dve vrsti, ne obrodita pa dosti, in sicer po mnenju specialistov zaradi prevelikih aperiodičnih kolebanj temperature v Argentini. Z ostrimi aperiodičnimi kolebanji temperature je povezana pogost¬ nost spomladanskih pozeb ali zimskih odjug, kar se pove¬ čuje pomen aperiodičnih kolebanj. Kaže, da vplivajo zim¬ ska estra aperiodična kolebanja temperature pozitivno na razraščanje gozda, toda s pogojem, da so odjuge redke,kaj¬ ti v območju take klime bujno uspevajo gozdovi / Zahodna Sibirija, Kanada, gorske planote v Sloveniji in podobno/ vendar tudi tu obstoji neka kritična meja, in če to kole¬ banje prestopi to mejo, se korist spremeni v škodo oziro¬ ma deluje 'co kolebanje zaviralno. Erevju in gozdovom zelo škodujejo če sledi pozimi periodi mraza dolgo razdobje top¬ lega vremena, nato pa zopet nastopi hud mraz. - To se je na pr. zgodilo v februarju 1956, ko je po toplem januarju nastopil hud mraz v februarju. Številna drevesa so tedaj popokala, in to na prisojni strani. Glede na vpliv temperature na rastlinstvo delijo znanstveniki / na pr. Burgos / rastline na tri sku¬ pine in sicer: l/ termociklrčne rastline, 2/ paratermociklične in 3/ atermociklične. V prvo skupino spadajo rastline, ki šive mnogo let, na pr. drevje, mnogoletne trave itd. in imajo letni vegetacijski ciklus: pozimi počivajo. Take rastline potrebujejo zimski hlad. V drugo skupino se uvrščajo rastline, ki v svoji živ- Ijenskr dobi prebijejo zimo in poletje in šive manj od ene¬ ga leta. Sem. štejemo ozimna žita. Tudi ta vrsta rastlin po¬ trebuje nizke temperature pozimi ali spomladi. Tretjo sku¬ pino t.j. atermociklično, .pa tvorijo take vrste, ki žive 68 - 3.e v topli polovici leta, na pr. jara žita, koruza, krom¬ pir,, paradižnik itd. Ta vrsta, rastlin potrebuje klad pono¬ či in - razen krompirja - ostre temperaturne amplitude med dnevom in nočjo. Znanstveno poljedelstvo mora vse te čini- telje preizkusiti na'raziskovalnih poljih in v laboratori¬ ju. Sele tako je mogoče dobiti ustrezno število, .veljavno za naše klimatske pogoje. V zvezi z učinkom temperature na rastlin¬ stvo so potrebni še naslednji pojmi; l/ aktivna temperatura, ki pomeni vse temperature nad bio¬ loškim minimom, t.j. nad tisto najnižjo temperaturo, ki še zadošča za vegetiranje / biološki minimum je pri večini na¬ ših rastlin 5° C. /; 2/ efektivna temperatura je razlika med dejansko temperatu¬ ro in biološkim minimom, na pr. ee znaša biološki minimum 5°, a temperatura Gneva 14° potem znaša efektivna tempera - tura tega dne 9°. Biološki minimum zdaleč ni konstanten mar¬ več se spreminja z razvojem rastline. Tako je sovjetski agro- meteorolcg Stepanov ugotovil naslednjo odvisnost bioloških minimalnih temperatur od ^razvojne faze; Kultura; vznik: formiranje formiranje dozorevan- veg.organa: gener.organa: je sadu: _• 69 - I Ze omenjena metoda "temperaturnih vsot " pravi tole: če seštevamo povprečne dnevne efektivne tempe¬ rature, moremo dobiti neke vsote, ki so karakteristične za nastop nove faze razvoja, na.pr. za pričetek cvetenja,zo¬ renja, itd. Tako se da napovedati različne vegetacijske faze. Vendar te vsote niso 'povsem konstantne, marveč kole¬ bajo v odvisnosti od drugih faktorjev, kot so : l/ število sončnih dni /učinek mikrotemperaturnega polja in osvetlitve/, 2/ vlažnost sraka in vodnost zemlje, 3/ od stopnje jarovizacije, 4/ od umetnih gnojil. Posebno velik vpliv ima, če temperatura v teku vegetacij¬ ske dobe pade pod biološki minimum. Tedaj rastlina'sicer ne odmre / če ni mraza / in niti ne utrpi pomembne škode, a se zadrži v razvoju, če tudi bi bile' kasnejše temperatu- \ re optimalne. Na podoben način ovira rast prekomerna vroči¬ na, ki znaša za večino naših rastlin med 30 in 35° C, za koruzo pa preko 40°. V. poglavje. VLAŽNOST IN RASTLINSTVO. Neposredni vpliv vlažnosti zraka na rastlin¬ stvo je naslednji' relativna vlažnost oziroma vlašnostni deficit vpliva na iz¬ hlapevanje t.j. na transpiracijo rastlin, če se izhlapeva¬ nje tako stopnjuje, da rastline ne morejo več nadomestiti izgubo vode s sesanjem vode iz zemlje, potem sprva nastane ovenelost. To je znak, da je notranja vodna napetost / tako- imenovani "turgorni* pritisk 1 '/ popustila, pozneje pa rastli¬ na popolnoma odmre. Tovrstni suši pravimo " zračna suša" z razliko od suše, kadar tudi v zemlji ni vode. Zemeljska su¬ ša pomeni v nasprotju od zračne primanjkljaj vode v zemlji, - 70 - taka suša pa more nastati neodvisno od zračne suše. V Sloveniji zračna, suša praktično ne nastopa, pač pa niso toliko redki primeri talne suše, ki so bili zlasti pogo- stni v letih 1950*1952. V Sloveniji so mnogo bolj pogostni učinki pre¬ velike vlažnosti zraka in prevelike namočenosti tal,- Pre¬ velika relativna vlažnost zraka zadržuje ob času zorenja žit njih zorenje, pospešuje virusne bolezni in včasih pov¬ zroča, da še ne dozorela ali komaj dozorela zrna začno ka¬ liti kar na klasu! V vinogradih povzroča velika relativna vlažnost nagnenje k peronospori in h gnitju. učinek zračne vlažnosti na temperaturo zraka in na mikrotemperaturno polje je zelo velik, toda to pot je odločilnega pomena absolutna vlažnost. Velika absolut¬ na vlažnost pomeni vedno tudi visoko temperaturo, zlasti pozimi in ponoči. Poleti je podnevi pri veliki absolutni vlažnosti soparno in se pogostokrat pojavljajo tako imeno¬ vane vročinske nevihte. Velika absolutna vlažnost zmanjšu¬ je kolebanje temperature med dnevom in nočjo, v zimski do¬ bi pa ga popolnoma ustavi. V nočnem času in pozimi po¬ meni velika absolutna vlažnost obenem veliko režativno vlaž¬ nost, in zato tudi povzroča meglo ali še pogosteje nizke, težke oblake, tako imenovanega li stratusa ", iz katerih včasih na gosto pacajo komaj vidne drobne kapljice. Meteo¬ rologi označujejo tale " dež " kot pršenje. Pršenje ob vi¬ sokih temperaturah je zelo nevarno za pojav peronospore in drugih plesni na rastlinah ali na kakih predmetih. Veli¬ ka relativna vlažnost zavira transpiracijo in če traja dol¬ go povzroča primanjkljaj rudninskih hranil v rastlini, po¬ sledica pa je njih hiranje. Reagiranje rastlin na veliko relativno ali ab¬ solutno vlažnost je močno odvisno od njihovega tipa, tako da moremo razdeliti rastline na vrste, ki potrebujejo maj¬ hno relativno vlažnost zraka, to so kserofiti in rastline, ki potrebujejo veliko relativno vlažnost - higrofiti. - 71 Velika relativna vlažnost ali še kolje veli¬ ka absolutna vlažnost preprečuje spomladanske pozebe, ker nastaja pri padcu temperature do rosišča megla ali nizka oblačnost, ki ustavlja nadaljnjo ohladitev. Vprašanje vla¬ žnosti je torej dvojnega pomena: vpliva neposredno na ras¬ tlinstvo in posredno z učinkom na■temperaturo. V tesni zvezi z vlažnostjo zraka je transpi¬ racija rastlin, Za agronoma je važno, da loči izhlapevanje z gole zemlje, ali vodnih površin, kar se imenuje evapora- cijja in iz rastlin, kar se imenuje transpiracija. Totalno izhlapevanje t.j. z zemlje in rastlinstva skupaj je EVA - PCTRANSPIRACIJA. Številna merjenja so pokazala, da porabi rastlina v vegetacijski dobi ogromne količine vode za trans¬ piracijo. Tako porabi po podatkih sovjetskega agrometeorologa Venčkijeviča ena sama koruzna rastlina 200 do 250 litrov vode. Iz te vode ostane le eden do dveh odstotkov v rastli¬ ni, kot sestavni del celic, ostali del pa izhlapi. Preden pa se to zgodi, napolni voda do nasičenosti vse celice ra¬ stline in jih tako ohranja v napetem stanja, Izhlapelo vodo nadomesti takoj druga in tako se vzdržujejo celice rastline v nasičenosti z vodo. Izhlapela voda pušča rastlini neogib¬ no potrebne rudninske snovi, - Kopičenje rudninskih snovi v rastlini je torej mogoče, če so pogoji za transpiracijo. Transpiracijo je tudi potrebna za fotosintezo, ker dovara listom svežo vodo iz zemlje. Končno je transpiracija tudi sredstvo za reguliranje mikrotemperature rastlin: če nasto¬ pa prevelika preogredtost se transpiracija povečuje, s tem pa se veča tudi poraba toplote za izhlapevanje, kar povzro¬ ča znižanje temperature. Pri nizkih temperaturah se trans¬ piracija zmanjšuje ali se ustavlja. Razen temperature vpli¬ va na transpiracijo še relativna vlažnost; če ta pojema,se transpiracija veča. To dejstvo je vsekakor negativno; pov¬ zročiti more tudi izsušitev rastline, če je izguba vode večja, kot jo morejo nadomestiti korenine. Učinek nizke re¬ lativne vlažnosti na transpiracijo pospešuj e veter. Zato v krajih, kjer pihajo suhi vetrovi, opažamo, da rastline venejo - 72 $ brez cuse v zemlji..Transpiracija je dalje še odvisna od lastnosti rastline same: voda izhlapeva direktno skozi " kutikolo '', t.j. rastlino obdajajočo kožico, in skozi pore, to so majhne luknjice v kožici. Izhlapevanje direktno skozi kutikolo je povezano z zakonom o difuziji plinov.'Difuzija nastane zaradi gi¬ banja molekul v plinih in v vseh snoveh: posamezne mole¬ kule se prebijajo na prosto skozi praznino med molekulami, iz katerih je zgrajena tista snov, na primer kutikula.lTa enak način se gibljejo molekule zraka iz okolice rastline in vdirajo vanjo. Takšno je torej direktno izhlapevanje skozi kutikolo. Večji del vode izhlapi iz medceličnih ka¬ nalov, ki prehajajo.v pore. Medcelični kanali urejajo trans- 7 piracijo; ob prehitri transpiraciji se zožujejo in se mo¬ rejo celo popolnoma zapreti. Tedaj se vrši transpiracija le še po difuziji. Zlasti v nočnem času se medcelični kana¬ li zožuje ji "ill celo popolnoma zaprejo. Vodni tok v rastli¬ nah od korenin proti poram vzdržuje še fotosinteza in če se transpiracija popolnoma ustavi / razen difuzne, ki se nikoli ne ustavi /, se ustavi tudi fotosinteza. Sovjetski agrometeorolog Maksimov je ugotovil, da pri popolnoma od¬ prtih kanalih izhlapeva ob sicer enakih cstalih pogojih do 90 fo one količine vode, ki bi izhlapela z vodne površine, pri popolnoma zaprtih kanalih pa le okrog 5 'f- vode z ozi¬ rom na vodno površino. Če sestavimo ulomek, tako da v števec vpi¬ šemo količino vode, ki izhlapi iz rastline v nekem določenem času, v imenovalec pa težo suhe snovi / brez vode /, ki jo kaše rastlina v istem času, dobimo nepravilni ulomek, ki se imenuje TRAK SPIRACIJ SKI KOSFICIMUT. V praksi določajo transpiracijski koeficient kot odnos izhlapele vode s hek¬ tarja do teže suhega pridelka s hektarja. Tako so našli sov¬ jetski agrometeorologi, da ima tako sestavljeni transpira- . cijski koeficient naslednje vrednosti: pšenica 450 do 600, oves 600 do 800, rž 500 do 800, listnato drevje 400 do 600 itd. Transpiracijski koeficient je spremenljiva veličina in - 73 - je odvisen še od sušnosti klime: v suhi klimi je večji kot v vlažni.'V Sloveniji znaša transpiracija le nižje vredno¬ sti, to pa-omogoča poljedelstvo tudi na apneni zemlji, ki slabo zadržuje vodo. Sovjetski agrometeorolog Veriga je po¬ skušal ugotoviti, koliko vode porabijo rastline v raznih fazah njihovega razvoja. Tako je vpostavil empirično enač¬ bo: ,Y = At + Bp + Cw + D . /37/, kjer Y pomeni dekadno spremembo vodnih rezerv v zeiplji, p = koločino padavin v dekadi, w -vodno rezervo zemlje iz prejšnje dekade, t =.pov prečno.dekadno temperaturo; A, B, C, D pa empirične koefi¬ ciente. 2a žitarice v območju črne zemlje / južna Rusija/ je podal Veriga naslednje'podatke: Navedeni koeficienti morajo biti v Sloveniji dokaj drugačni kot v območju črne zemlje v Rusiji, vendar manjkajo vsa to¬ vrstna merjenja. VI. poglavje. PADAVINE IN RASTLINSTVO. Padavine tvorijo osnovni klimatski faktor, kajti napajajo zemljo in s tem dajejo vodo rastlinstvu, živalstvu in človeku, ter določajo hidrološki sistem ozemlja. Ker je rastlinska potrošnja voda ogromna, morajo biti za kmetijske padavine potrebe/dovolj močne, da krijejo potrebe rastlin, i-o podat¬ kih sovjetskih agrometeorologov porabi rastlina v območju dokaj važne klime, kot je na pr. v Sloveniji, za proizvodnjo 100 kg rastlinske gmote, 30.000 kg / litrov / vode a v suš¬ ni klimi celo 50.000 kg /litrov /. Jara žita potrošijo v - 74 vegetacijski doki 2500 ton vode na hektar, kar ustreza 250 mm padavin, koruza pa rabi po mojih računih 1770 ton vode na hektar / 177 mm padavin /. Te' številke nikakor -ne pomenijo, da zadošča 25o mm padavin za jata žita, oziroma 177 mm padavin za koruzo, kajti del padavin nujno izhlapi ' neposredno z zemlje in površine rastlin, del odteče po po¬ vršju in šele preostali del napaja zemljo, a s tem tudi rastline. Vendar tudi ta voda se le deloma troši za rastli¬ ne, kajti ostali del izhlapeva preko zemeljske površine,ki se nahaja vmes med posameznimi rastlinami. V zvezi s tem govorimo o vodnem koeficientu rastlin, ki pomeni odnos koli¬ čine padavin, ki so potrebne za uspevanje rastline k koli¬ čini vode, katero rastlina dejansko porabi. Ta koeficient je odvisen od zakovosti vremena, od kakovo¬ sti zemlje in od nagiba terena. Sušno vreme poveča vodni koeficient rastlin, ravno tako ga veča slaba zemlja in nagib terene- če ? ter-npreveč nagnjen, more nastati orog.rafska suša ” Če tudi je padavin preveč. Tako na primer opaz-imo v gostih vlažnih gozdovih brezgozdne goličave na strminah. Za¬ to ni mogoče določiti splošno veljavnega vodnega koeficien¬ ta za vse rastline in za vse terene, marveč le za indivi¬ dualne pogoje. Vendar moremo reči, da je vodni koeficient nižji na ravnem terenu in pri dobri zemlji ni nižji od 3- To pomeni, da morajo znašati minimalne padavine vsaj trikrat toliko, kot potrebuje rastlina vode, v našem zgornjem pri¬ meru za jara žita najmanj 750 mm, a za koruzo najmanj 591 mm. Nekateri agrometeoroiogi so vpeljali še pojem ef ektiynih_|)a- davin Pod efektivnimi padavinami razumemo tisti del pada¬ vin, kise absorbira v zemlji. Neobdelana zemlja absorbira največ 30 ^ letne količine padavin, sicer se ta odstotek menja v odvisnosti od kakovosti padavin in kakovosti zemlji¬ šča in terena- Če na primer pade dež na suho zemljo jo efektivnih padavin relativno več pri vseh ostalih enakih- po¬ gojih, Efektivne padavine so relativno velike tudi tedaj, če pada dež-počasi z drobnimi kapljicami in če je zemlja dobro zorana. Pri nalivih je efektivnost padavin zelo majhna, zla¬ sti pa na nagnjenem terenu. Vpliv nagnjenosti terena na absorp - 75 - cij-o padavin pa je odvisen še od kakovosti zemlje: trdna zbita zemlja se namaka prilicno vzporedno z kosinusom. nagibnega kota, zrahljana zemlja pa je mnogo manj občutlji¬ va na nagib. Iz tega sledi, da je mogoče z dobro obdelavo zemlje bistveno izboljšati vodne rezerve na nagnjenem te¬ renu. Nalivi, razen male aktivnosti povzročajo še erozijo zemlje^ Erozija zemlje je pereč problem v krajih, kjer so nalivi pogostni in kjer primanjkuje orne zemlje. V Sloveni¬ ji sta v tem pogledu zlasti prizadeta Kras in Kopersko, pa tudi na Gorenjskem ni mnogo bolje. Za namakanje zemlje s padavinami je tudi zelo važno, ali je zemlja gola, ali po¬ raščena, zlasti če je pokrita z rastlinskimi odpadki, kot na primer zemlja v gozdu s starim, preperelim listjem. V tem primeru odteče skoro vsa voda po površju, ne da bi do¬ segla zemljo. V nasprotju s tem, očiščena in s svežinr rastlin¬ stvom poraščena.zemlja bolje zadržuje vodo kot neporaščena: voda se zadržuje na tleh med rastlinami in ima tako čas pro¬ nicati v globino. Kazen tega imajo rastline večjo površino, s katero lovijo padavine, kakor gola zemlja. Zato rastline ujamejo več padavin, kakor neporaščena zemlja enakega area- la. Padavine nato počasi tečejo po steblih proti zemlji in imajo tako večjo priložnost pronicati v globino. Tudi v gozdu ali sadovnjaku se sprva namoči krošnja dreves, pozne¬ je začno padati debele kaplje s krošnje. Glavni del padavin pa teče po deblih in ko doseže zemljo, se širi od tu po površju zemlje in jo polagoma namaka. Uamočenost je tudi močnejša tik pod robom krošnje, od koder pada na zemljo naj¬ več dežja z listov. Močne plohe imajo še naslednji učinek: zrah¬ ljana zemlja se pod udarci težkih dežnih kapljic zbije sku¬ paj in izgubi svojo prvotno rahlo strukturo. Pozneje, ob posušitvi nastaja trdna skorja, ki ovira rast in dihanje podzemeljskega.dela rastlin. Plohe ali močan oziroma tra¬ jen dež imajo tudi neposredni učinek na rastlinstvo. Udar¬ ci dežnih kapljic tlačijo rastlino proti tlom in če je dež premočan, lahko nastajajo tudi prelomi. 1odobno deluje teža - 76 - vode, ki se nabira'v zgornjem deiu rastline, t.j. v cvetu ali v klasu. Dež ob času cvetenja je tudi odločilnega po¬ mena za letino, ker ovira let čebel in drugih žuželk, po¬ trebnih za oprašitev. Povrh vsega dež tudi izpira cvetni prah. Najhujša vrsta padavin je toča, ker bije zaradi svo¬ je trdnosti in teže z najhujšimi udarci in obtolče rastlin¬ stvo: cvet in sadove zbije z dreves in tudi drevesne veje rani,* žitna polja " zmlati ", t.j. stolče zrnje B klasov. Jara žita si laže opomorejo od poškodb po toči kot ozimna. K sreči toča nikoli ne zajame širših območij marveč ubira le ozke poti in se povečini dr?i prilično istih poti. Zato rpora vsako agrarno gospodarstvo na osnovi dolgoletnih po¬ datkov izdelati karto z razporeditvijo območij toče, kra¬ je pa, kjer se ta prepogostokrat pojavlja, prepusti takim vrstam poljedelstva, ki laže prenašajo točo, na pr. trav- ništvu. Snežne padavine so le tedaj škodljive, če pa¬ da moker, težak Sneg, ki se oprijema drevesnih vej in. dru¬ gih rastlin in s tem seveda povzroča zlome. Posebno velika škoda nastane, če pade sneg na cvetoče ali olistano drev¬ je in ko je tudi.travnata vegetacija v največjem razvoju / v Sloveniji- je bil tak primer 6, maja 1957 /, kajti te¬ daj je površina krošenj oziroma trav zelo velika in zadrži na sebi velike količine snega, če pade sneg na toplo zem- ljo in istočasno nastopa mraz / na pr. januarja' 1958 / se sneg na tleh sprva tali, od zgoraj pa zmrzuje. Na zadnje nastane pod snegom ledena in neprodušna skorja, ki včasih škoduje oziminam. V naših krajih je tovrsten pojav šal ze¬ lo pogosten . V nasprotju S tem pa je suhi zimski sneg, če pade na zmrznjena tla, zelo koristen, ker ščiti tla pred mra zom in pred hitrimi spremembami temperature, kar je za pre¬ zimovanje ozimin zelo potrebno. V sušnih kontinentalnih pod¬ nebjih, kjer ustavljajo odpihovanje snega s polj’ z zaščitni¬ mi ograjami, omogoča zimski sneg zbiranje vlage za pomlad. V Sovjetski zvezi, kjer je klima v splošnem suha, je to vpra sanje zelo važno, pri nas pa pride v poštev morda le na Kra¬ su. - 77 Posebno vrsto padavin tvori "poledica".Ta nastane večinoma, kadar sledi periodi mraza dež, ki sprva zmrzuje na tleh in na drevju, pozneje pa se vse skupaj ta¬ li. Taka poledica še ne prenaša vegetaciji bistvene škode. Drugače je, ako pada dež pri dolgotrajni temperaturi pod ničlo, kot se je to .dogodilo na pr. v decembru 1953 / de--, loma tudi v decembru 1961/. Tedaj se vse pokrije z debelo ledeno skorjo, ki polomi nešteto vej v gozdovih in sadov¬ njakih, obenem uniči ali poškoduje ozimino / če ta ni'pod snegom /, ledena skorja, ki nastaja na zemlji oz. na snegu in ozimini, pa zavira dihanje ozimini, K sreči so take po¬ ledice pri nas redkost. . Padavine torej niso vedno koristen faktor, če tudi so v splošnem neogibno potrebne, Ozemlja, ki imajo obi¬ lo padavin in ,je tam tudi dovolj visoka temperatura, so obe¬ nem tisti bohotni rezervati naravne rasti, kjer se vegeta¬ cija sama po sebi / spontano / bujno razrašča / na pr. trop¬ ski pragozd /. VII. poglavje . VETER IN RASTLINSTVO. Veter pomeni skoraj vedno negativen činitelj za rastlinstvo, razen v primeru, ko grozi pozna spomladan¬ ska pozeba. - Pozne spomladanske pozebe nastopajo pri nas zaradi prekomerne ohladitve v jasnih nočeh. Če pa piha po¬ noči veter, ta dodatna ohladitev ni velika. Veter torej pre¬ prečuje slano ! Drugače pomeni veter negativni činitelj, če je dovolj močan. Vzroki za to negativno lastnost vetra so naslednji: veter zmanjšuje ali uničuje mikrotemperaturno pol¬ je, s tem pa v topli polovici leta prikrajšuje rastlinstvo na bistvenem presežku temperaturne vrednosti v primeri s temperaturo zraka, To znižanje temperature seveda zadržuje celotni razvoj vegetacije. Veter tudi pospešuje izhlapevanje in transpiracijo: s tem povečuje nekoristno porabo vode ter - 78 tako neposredno suši tla; razen tega pa tudi znižuje tem¬ peraturo rastlin in tistih teles, ki izhlapevanj o vlago. C e je veter suh, utegne hiti temperatura rastlin za nekaj stopinj nižja od temperature zraka. Oh času cvetenja močan veter moti let čehel oziroma žuželk in s tem ovira.opraši- tev, razen tega pa more povzročiti tudi mehanične poškodbe na drevju. V Sloveniji je v tem pogledu zelo pomembna burja. K sreči ta piha predvsem pozimi, vendar so tudi tedaj njeni sunki toliko močni, da jih drevje ne vzdrži vedno; sunki burje mnogokrat odnašajo nekaj drevesnih vej in s tem povzroča¬ jo večjo ali manjšo škodo. Mehanični učinek vetra narašča, če so drevesa zasnežena ali olistana-. V gozdovih povzroča¬ jo močni vetrovi milijonsko.škodo. Gorski gozdovi so bolj izpostavljeni vetru kot nižinski in je zato tu veter zelo važen negativni činitelj. Zaščita proti vetru je mogoča s postavitvijo vrste ograj z odprtinami v šahovskem redu ali z zaščitnimi prožnimi iglavci, kot so macesen ozir. vihar¬ niki. V krajih, kjer so vetrovi pogostni, moremo izkorišča¬ ti njihovo energijo za pogon električnih agregatov, kar že uspešno izvajajo v SSSR, ZDA, Angliji itd. V Sloveniji ve¬ ter poganja električni agregat na meteorološki postaji "Kre darica ". . VIII. poglavje. UKR .TI ZA ZAŠČITO RASTLIP PROTI VR MURSKIM ITEPRILIKAM. l/ Borba proti pozebam. V Sloveniji lahko postavimo spomladanske poze¬ be ali na kratko " slano " na prvo mesto glede škod-ljivega učinka na rastlinstvo. Slana sama, kot smo že videli, ni strupena in celo blaži učinek mraza. Slana je samo vzpore¬ den pojav; ki nastane na ra-stlinski površini ob padcu tem¬ perature pod ničlo. Poškodba po mrazu je odvisna od'jakosti in trajanja mraza in od razvojne faze rastline. Za obrambo - 79 - pred mrazom je važno ločiti tip mraza: najpogostnejši tip je tak mraz, ki nastaja zaradi prekomerne ohladitve pod ja¬ snim nočnim nebom in ob brezvetrju. Ta tip je izrazito mi- kro-in mezotemperaturnega značaja, t.j. mraz se drži na povr šju rastlin, medtem ko more biti temperatura v zraku celo nekaj stopinj nad ničlo, Če pa je tudi v zraku temperatura pod ničlo, je na rastlinah mraz za nekaj stopinj ostrejši. Ukrepi proti tovrstnemu mrazu so se najlažji. - Mikrotem¬ peraturno polje je namreč posledica izžarevanja toplote 3 teles,/ toplota se spreminja v energijo infrardečih žarkov in odhaja v vesolje /..Na izžarevanje pa je mogoče vplivati, če spremenimo sposobnost tistega površja za izžarevanje, ali če spremenimo sposobnost, ozračja za propuščanje infrardečih žarkov v vesolje. Prvo dosežemo, če spremenimo barvo povr¬ šine v infrardeči svetlobi na čimbolj belo; vendar tehnika ne pozna take možnosti za večje areale. Preostane torej dru¬ ga možnost. To ostvarimo, če skalimo zrak z dovolj grobimi delci, ki zavirajo izžarevanje z zemlje. - Na tem . sloni že zdavnaj znana dimna zaščita pred pozebo. Dimno zaščito je priporočal že Aristotel, ker je opazil, da v oblačnem vre¬ menu ni pozebe in je mislil, da gosti dim nadomešča oblake. Toda v učinkovanju oblakov in dima na izžarevanje je bi¬ stvena razlika: oblaki plavajo visoko in absorbirajo infra¬ rdeče žarke,- ki jih izžareva zemlja, in sicer s spodnjo stran j:o oblakov, obrnjeno proti zemlji; z iste strani izžarevajo oblaki proti zemlji svoje infrardeče'žarke. Te pa absorbira zemlja. Tako se zemlja pod oblačno odejo le počasi ohlaja in je zato mikrotemperaturno zniževanje temperature le neznat¬ no. Zgornja površina oblakov pa izžareva svoje infrardeče žarke v vesolje in se tako močno ohlaja. Preohlajeni zrak zgornjega površja oblakov pada niže, vendar se med grezan- jem adiabadsko segreva. Zaradi tega ta preohlajeni zrak ne doseže zemlje, pač pa povzroča, da se spodnja površina ob¬ lakov počasi znižuje proti zemlji. V zimski dobi more ta padajoča gmota doseči zemljo in tedaj nastaja hladna megla. Spomladi pa so noči prekratke za tako možnost in ohladitve- ni učinek izžarevanja z zgornje # površine oblakov ne doseže 80 zemljo. Zato pozeba pod oblaki ne nastopa. Dimna zaščita pa v nasprotju s oblaki ustvari zadimijenj e zraka, ki je na tleh. Zgornja površina dima, ki morda visi v višini 5 do 10 metrov, pa ravno tako kot oblaki izžareva v vesol¬ je in se hladi. Hladni zrak s površine dima z lahkoto do¬ seže tla. Zato tovrstna dimna zaščita ne pomaga dosti, v najboljšem primeru prestavi žarišče mraza s tal v višino dimne površine, t.j. v višino drevesnih krošenj. Če pa je drevje tedaj v cvetju, lahko dimljenje povzroči še večjo škodo, kakor popolna opustitev kakršnihkoli ukrepov. Zato bo prineslo dimljenje uspeh le tedaj, če se posreči spra¬ viti dim dovolj visoko nad zemljo, da bo res nadomeščal oblake ! Dim nam uspe spustiti v višino le tedaj, če zaku¬ rimo nekje, precej daleč od vrta ali polja, ki ga hočemo zaščititi od mraza, zelo močan ogenj, ki obenem proizvaja mnogo dima. Topli zrak z dimom se bo hitro dvigal do viši¬ ne, kjer se bo izenačila temperatura nad ognjem dvigajočega se zraka s temperaturo okoliškega zraka. Od tu dalje se bo dim kot oblak širil v smeri, vetra. Če smo pravilno ugoLo¬ vili smer vetra v višini,- bomo temu primerno izbrali kraj za ogenj. Kuriti preblizu sadovnjakov ali polj, ki jih ho¬ čemo zaščititi pred mrazom ni priporočljivo, ker vročina ognja vleče zrak od vseh strani in s tem povzroča veter,ki pospešuje ohladitev rastlin, hkrati pa tudi povečuje izhla- v pevanje. Ce je temperatura zraka pri tem pod ničlo, se bo zaradi vetra kaj hitro preneslo iz zraka na rastline. S tem lahko le pospešimo pozebo, posebno pa bodo prizadete tiste rastline, ki so preblizu ognja, kajti infrardeči žar¬ ki, ki izvirajo iz ognja, segrevajo tisto stran rastlin,ki je obrnjena proti ognju, veter pa istočasno hladi nasprot¬ no stran rastline. Razdejanje v rastlinskih celicah, je za¬ radi tega še večje ! Mogoče je tudi -puščati dim ali umetno meglo z nevisokih .hribov vendar se to sredstvo obnese le tedaj, če na višini ni bistvenega vetra, laj bolj uspešno dimljenje dosežemo s takoimenovanim "higroskopsim dimom ", t.j. dim, ki je sestavljen iz higroskopskih delcev, predvsem žveplovih ali dušikovih spojin. Tovrstne spojine vlečejo vod- 81 ne hla^e iz zraka in tako povzročajo pravo vodno•meglo. kal pa so omenjene, higroskopske prinesi za rastlinstvo ve¬ činoma strupene. . Važno je še upoštevati, da dim le takrat po¬ maga, če- ga. tvori jo' grobi delci, t.j. delci, ki so v preme¬ ru bistveno večji od valovne dolžine infrardeče svetlobe. V nasprotnem primeru dim z lahkoto propušča infrardeče žarke, s tem pa taka dimna zaščita ni več učinkovita. Dim, ki ga tvorijo grobi delci in ki je zato primeren za zaščito pred slano, nastaja z gorenjem mešanice slame, skobijancev, le¬ snih odpadkov, gnilega sena in suhega.list ja. Omenjeno bodi še, da nizki dim, t.j. plast di¬ ma pri tleh le neznatno zmanjšuje pozebo, na zgornji meji dima pa jo celo povečuje. Zato tak način dimljenja ni pri¬ poročljiv,, Če pa se tovrstno dimljenje tu pa tam vendarle obnese, potem bi v takih primerih sploh ne bilo potrebno iz¬ vajati kakršnokoli zaščito pr.oti mrazu. V nasprotju s tem more visoko dimljenje, t.j. tako, ki razširi dim v precej¬ šnji višini, ki se nato širi.nad ogroženim področjem ka¬ kor oblak, bistveno pomagati. Tehnični pogoji za visoko dim¬ ljenje so torej .zahtevnejši od nizkega dimljenja, vendar pa ne kaže še naprej uporabljati premalo učinkovitega niz¬ kega dimljenja, namesto učinkovitega visokega* Zelo učinkovito sredstvo proti pozebi je ne¬ prestano škropljenje z drobnoluknjičastim vodnim razpršil¬ cem. Kapljice morajo biti tako drobne da napolnijo zrak ka¬ kor z dimom oziroma s paro ir le počasi padajo. Dri tempera¬ turi pod ničlo vsaka kapljica ob dotiku z rastlino zmrzne, s tem.pa sprošča 80 kalorij na. vsak gram zmrznjene vode,kar o ohranja temperaturo rastlinske površine na 0 C. Tako se rastline polagoma odevajo z ledeno skorjo, ki ima vseskozi temperaturo le 0° C> Zaradi drobnega in izredno počasnega padanja kapljic, se ledena skorja prepočasi debeli in ne doseže take teže, da bi bila za rastlino nevarna, zjutraj ko se temperatura, vlažnega termometra v ps-ihrornetru dvigne nad 0°'G, opustimo nadaljnje škropljenje. :Ia metoda zaščiti 82 rastlinstvo tudi tedaj, če pade temperatura zraka na -8 5 C, kar je spomladi zelo redek primer. Zato spada opisana me¬ toda k najboljšim zaščitnim sredstvom proti mrazu. Vendar je za uporabo te metode potrebna obsežna vodovodna mreža in omenjeni drobno luknjičasti rotacijski razpršilci, kar pa je seveda spojeno z velikimi investicijami. , Pogostoje uporabljajo metodo gretja zraka v ogroženih območjih, predvsem v vinogradih: nameščajo poseb¬ ne kovinske" pečice v medsebojni razdalji 7 do 15 metrov in pamožnosti v šahovskem redu in jih istočasno kurijo. Infra¬ rdeči žarki in topli zrak od pečic, ki se hitro dviga, zmanj šujejo mraz v tistem območju. Metoda se obnese, če tempera¬ tura zraka ni nižja od -5° C. Ha 1 ha je potrebno 300 do 400 takih pečic in vsaka pokuri do 8 litrov olja ali katra¬ na / v Nemčiji kurijo te.pečice z ploščicami " briketa ”, t.j. s stisnjenim premogovnim prahom/ ; stvar je torej ze¬ lo draga in 'se gospodarsko obnese le na donosnih veleposest¬ vih. Na malih vrtovih je priporočljivo pokrivanje kot zelo učinkovito in ceneno sredstvo za obrambo proti mra¬ zu. Pokrivalo mora biti iz slame. Če pa slamnatih pokrival ni, potem lahko naredimo pokrivalo iz dvojnega papirja, kaj¬ ti med zgornjo in spodnjo plastjo papirja mora biti majhen vmesni prostor. Ker so vsi ukrepi proti mrazu bolj ali manj dragi in vsekakor zahtevajo dobro organizacijo in velik na¬ por, jih bo kazalo uporabiti le v skrajnem primeru. Zato je treba.natančno vedeti kdaj so taki ukrepi potrebni in koli¬ ko bi mogli biti učinkoviti. Mnogokrat zadostuje takoimeno- vana pasivna obramba pred pozebami. lasivna obramba je v prvi vrsti v pravilni razporeditvi rastlinskih objektov: za mraz občutljivejše vrste se razporede na krajih s šib¬ kejšim in redkejšim mrazom, -t.j. na konveksnih oblikah te¬ rena. Hladnejši teren, na pr, žlebovi, kotlinice itd. je treba zravnati ali pa spraviti tja težke asfaltne oz. kame- nite bloke. Najvažnejša pa je pravilna presoja položaja: če 83 vidimo, da mraz ne bo večji od - 2 ' J , moremo obrambo sploh opustiti, kajti škoda od takega mraza ni velika. Sicer je učinek mraza odvisen še.od razvojne faze vegetacije: če je drevje že olistano, je mraz pod krošnjami omiljen, pač pa prizadene vrhove krošenj, vendar mnogo manj kakor pri ena¬ kih pogojih brez krošenj; tedaj nastopa pozeba pri tleh,za¬ to pa je mnogo večja. Mraz se namreč najmočneje razvije na sklenjenih, nepremičnih površinah, ki so obenem slabi pre¬ vodniki toplote; take površine so pa na zemlji. Krošnje dre¬ ves so v nasprotju s tem gibljive in nesklenjene površine; zato tu ne more biti tolikšne preohladitvs kot pri tleh. Razen tega se sveže rastlinstvo zaradi svoje svetle barve v infrardeči svetlobi le malo ohlaja pod temperaturo zraka; spomladanski mraz nastopa večinoma po dežju ali po rosi,ta pa je v infrardečih žarkih črna kot tuš in zato hitro izža¬ reva toploto. Zato moramopreden se odločimo za aktivno obrambo pred pozebami, oceniti pozitivne in negativne mož¬ nosti pasivne obrambe: če mraz ni večji od -2° in če rastlin¬ stvo ni mokro, aktivna obramba sploh ni potrebna. Ce pa je rastlinstvo mokro, so pogoji za uničujoči mraz v mikrotem- peraturnem polju večji. Stopnja mraza se določi z vremensko karto in s krajevnim opazovanjem. Vremenska karta kaže, kak¬ šne zračne gmote so v naši neposredni bližini, najnižjo tem¬ peraturo pa določimo s temperaturo rosišča tistih zračnih gmot, če odbijemo od rosišča še 2° C. Taka prognoza velja, če je noč jasna in ni vetra. Podobno ravnamo po krajevnih opazovanjih, tako da od rosišča , ki ga ugotovimo ob sončnem zatonu, odbijemo 2° C in dobimo najnižjo jutranjo tempera¬ turo. Uverjeni smo lahko, da nižje temperature od tako'izra¬ čunane ne bo. Izjeme morejo biti, če se nam bliža še hlad¬ nejši zrak, vendar nam to pokaže vremenska karta. Če smo to-r rej opremljeni s psihrometrom in novo vremensko karto, se nam ni treba bati presenečenj. Prej nas lahko presenetijo višje, ali celo bistveno višje temperature od predvidenih, kajti nebo se more. pooblačiti z visoko meglo ali kakimi dru¬ gimi oblaki, ki jih včasih po vremenski karti ne moremo predvideti, Rosišče znižano, za 2° C daje najnižjo možno 84 temperaturo, vendar ne napoveduje temperaturo, ki bo na¬ stopila. Večja je verjetnost, da tako nizke temperature ne bo in da ta celo ne bo nižja od rosišča.. Če nam torej tako pretehtavanje da kot najnižjo mogočo temperaturo -2° C, lahko mirno opustimo vsak obrambni ukrep, če pa do¬ bimo mraz do -4° C, je obramba že potrebna ; v tem primeru pa je najcenejše dimljenje. Sprva naj bo to običajno dim¬ ljenje po tleh s tem da zažgemo dimne kope. Te. pripravimo takole: v zemljo zabijemo leseni kol, dolg 2 in pol metra, ; tako, da ga moli iz zemlje še okoli 2 m. Ob kolu nasujemo kakih 70 cm visoko plast slame, pomešane s skobljanci. Na to plast nasujemo slej lesnih odpadkov, nato zopet sloj su¬ hega listja in slame in končno dodamo še lubje in kake sla¬ bo gorljive odpadke. Vse to pokrijemo s slojem zrahljane zemlje. Take kope zažigamo tako: kol izrujemo, v nastalo od¬ prtino pa stlačimo slamo, namočeno v petroleju, .in to priž¬ gemo. Če se, pokaže, da tovrstna dimna zaščita ni učinkovi¬ ta, kar se vidi iz podatkov termometra na ogroženem-območ¬ ju, se moramo lotiti višinskega dimljenja, kakor je bilo že preje obrazloženo. Obramba proti mrazu ne sme biti organizirana v enem samem dnevu. Taka obramba bi bila predraga; zato mo¬ ra biti sad dolgoletnih klimatskih analiz. Sprva je treba izdelati klimatsko analizo ali klimatsko karto glede na po¬ gostnost ali verjethost mraza v posameznih pentadah / 5-dnev¬ nih razdobij / to nam pokaže preprost račun: V ‘fc - 100 . , kjer V % pomeni verjetnost / pogostnost /, da nastopi mraz tiste jakosti, p pomeni število vseh prime¬ rov, ko je bil ob tem letnem času opažen mraz tiste jako¬ sti, n pomeni število let opazovanja. Tako je'- bil na pr. v Ljubljani'v zadnji pentadi septembra v 30 letih mraz dva¬ krat. Iz tega sledi, da znaša verjetnost mraza v Ljubljani v zadnji pentadi septembra 100': 15 = 6,7 V zadnji pen¬ tadi 'maja p^ je bil mraz v Ljubljani le enkrat v zadnjih 30 letih, kar ustreza verjetnosti 3,3jč. Važna je tudi " vso¬ ta verjetnosti ", ki pokaže, do kdaj'nastopa mraz še s 100 ' - 85 - verjetnostjo in kdaj se ta zniža na 0 /. Razdobje, ko zna¬ ša verjetnost mraza 0 / se imenuje BR2ZMRAZN0 RAZE013JE.Vso¬ ta verjetnosti se računa tako: .vzamemo razdobje med .naj¬ zgodnejšim' in najkasnejšim opazovanim prvini ( ali zadnjim ) mrazom ( v Ljubljani od 19- septembra do 30. maja,-') in nato računamo verjetnost mraza za vsako pentado, začenši od pr¬ vega opazovanega mraza ( v Ljubljani bo taka prva pentada od 16. do 2o. septembra, če računamo po dekadah pa od 16. do 25. septembra ). Nato računamo razdobje od 16. do 30. septembra, potem od 16. septembra do 5*,oktobra itd. Tako torej imamo datum najzgodnejšega mraza za nepremičen, podalj šujemo pa razdobje vsakikrat za 5 dni v naprej / če računamo po dekadah, pa vsakikrat za 10 dni naprej/. Končno dobimo datum, do katerega je bil' opažen prvi mraz s 100 / verjet¬ nostjo. Za Ljubljano je tak datum 24. november, če pa pri tem razdelimo mraz v razrede po jakosti, na pr. od -0.1 do -2.0, od -2.d do -4.0 itd., dobimo na enak način zelo- zani¬ miv in važen klimatološki podatek. Tako je na pr. v Ljublja¬ ni nastopil-mraz -2.1 ali še več stopinj prvikrat 2. oktob¬ ra, najkasnejši pa 21. maja. Iz tega pa je mogoče povzeti, da mora biti v'Ljubljani obramba proti mrazu v pripravlje¬ nosti ves čas od 2, oktobra do 21, maja, če tudi znaša ver¬ jetnost takega mraza v pentadi od 21. do 25. ipaja le 3.3 /. Stoodstotna verjetnost, da bo vsaj enkrat mraz večji od -2 , pade v Ljubljani na 24. marec, verjetnost- nad 90 /■ pa traja še en mesec dalj, namreč do 25. aprila. Sele kasneje verjet¬ nost mraza -2° naglo pojema, in od 9. maja dalje obstane na višini 3.3 v zadnji pentadi.maja pa se zniža na 0 /. 'Podobna klimatska analiza za Babno polje pod Snežnikom ka¬ že, da vtem kraju tudi poleti ne pade verjetnost mraza,moč¬ nejšega od -2° , na 0 /..Obratno bo, če analiziramo naše Primorje, kjer ni bil od maja do septembra zabeležen niti en primer z mrazom, večjim od -2° . Sele v oktobru se tu pojavlja tak mraz, vendar je njegova verjetnost zelo majhna. Analiza verjetnosti mraza je torej zelo vazna in je zelo poučna, ker takoj pokaže topla in hladna klimatska območja. - 86 V sadjarstvu in vinogradništvu, pa tudi v poljedelstvu je še večjega pomena analiza mikrotemperaturnega polja, pač pa so za to potrebni podatki temperature pri tleh j teh pa je pri nas v Sloveniji še premalo, podatke temperatur pri tleh analiziramo na zgoraj opisani način in s tem ugotav¬ ljamo hladne in tople mikroklimatske kotičke na istem te¬ renu. Tovrstna mikroklimatska karta o razporeditvi mraza nam da najboljše navodilo o ureditvi kmetijskega zemljišča: kraje s hladno mikroklimo določimo za trave in iglavce, top¬ lejše dele' za sadno d-revje itd. Mikroklimo pa je mogoče tudi meliorirati: če vidimo, da hladno mikroklimo povzroča obli¬ ka terena, na pr. žleb ali kotanja, spremenimo tisto obli¬ ko s tem, da kotanjo ali žleb zasujemo. Pogaja se, da je hladna mikroklima'posledica kakega nevisokega nasipa, ki preprečuje odtok hladnega zraka. V tem primeru je dovolj, da tak nasip prekopljemo, pa bo uspeh melioracije popoln. Mogo¬ če je tudi, da je hladna mikroklima posledica slabe toplo- vodnosti tal. To se opaža zlasti na tleh z močvirnimi used¬ linami. Zaradi takega vzroka dobro zorana zemlja povečuje mikroklimatski hlad / podnevi pa mikroklimatsko preogre- tost / in s tem nagnjenost k mrazu. To dejstvo je treba u- poštevati pri zgodnjem spomladanskem oranju. Hladnih klimat¬ skih lokalitet ne smemo določati za zgodnje spomladanske setve-! Za dobro klimatsko analizo mraza je priporočljiv elementarni verjetnostni račun, ki ga naredimo na še opisa¬ ni način, izboljšamo pa ga lahko po metodi matematika Gaussa Gaussov verjetnostni račun nam pokaže verjetnost mraza še v tistem-časovnem razdobju, ko še ni bil opažen niti en pri¬ mer mraza, pa je vendarle treba misliti, da se bo prej ali slej tudi tu pojavil. Računski .postopek po Gaussovi metodi ni težak, in je obrazložen v mnogih učbenikih statistike . Ha mikro- in mezotemperaturno polje vplivajo rastline same, posebno pa olistani gozd. Olistani gozd pre¬ naša mikrotemperaturno površje s tal na krošnje, obenem pa napravi to površino porozno in gibljivo. Tako dobi mikrotem¬ peraturno polje difuzni značaj in izgubi ostrino. Pač pa - 87 nadomeščajo širši izseki v gozdu konkavno obliko terena, in se tu zato mikrotemperaturno polje okrepi, hkrati pa •se poveča temperaturna amplituda, kar povečuje tudi nag- nenje k mrazu, čim gostejši je gozd, tem bolj se prenaša mikrotemperaturno polje z zemlje na krošnjo dreves in tem ostreje vplivajo izseki na poostritev mikrotemperaturnega polja in temperaturne amplitude, Tudi žitno polje ali tra¬ va vpliva na mikrotemperaturno polje: zemlja pod travo ali žitom je zasenčena in ima zato bistveno manjše temperatur¬ ne ekstreme, počasnejše temperaturne spremembe in le slabo izraženo mikrotemperaturno polje. V nasprotju s tem pa se na površju trave ali žita mikrotemperaturno polje poostri. Tudi relativna vlažnost je bistveno drugačna pri tleh pod . travo ali žitom in na njih površju. Vse to se da uporabiti za melioracijo mikroklime. - Treba je samo določiti najugod¬ nejšo rostoto rastlin. 2/ BORBA PROTI SUŠI. . V Sloveniji je suša redkokdaj pomembna, bila pa je pogostna v letih 195o - 1953, predvsem spomladi. Dru¬ gače pa so' suši podvržene predvsem Prekmurje in Primorska. V Sloveniji je bila najhujša suša poleti 195o, v drugih po¬ krajinah Jugoslavije pa tudi 1, 1952. Suša ne nastopa samo zaradi prenizke količi¬ ne padavin, marveč tudi zaradi : a/ preredko nastopajočih padavin; > b/ oblike padavin ( morfološkega značaja padavin ); c/ prevelikega števila jasnih in vročih dni ; d/ dolgotrajnih suhih vetrov ; e/ nesposobnosti tal zadrževati vodne rezerve. Učinek premajhne količine padavin na sušo je raznovrsten in odvisen od dodatnih faktorjev, omenjenih v točkah a - e in od letnega časa. Zimsko pomanjkanje pada¬ vin praviloma ne povzroča suše, kajti tedaj vegetacija še počiva. Suha pomlad je v Sloveniji povezana s majhno relativ- 88 no vlažnostjo zraka in s pogostimi suhimi vetrovi, ki pihajo podnevi/ na pr. marca 1953 /• Če sledi taka suha pomlad hrezsnežni suhi zimi, je njen sušni učinek nevaren. Rastline se v . takem primeru ne morejo razvijati in odmi¬ rajo. - Nastaja vsesplošna razredčenje žitnih polj in trav¬ nikov. V nasprotju s tem taka suša ne prizadene dosti sa¬ dovnjake ali gozdove, ker' segajo drevesne, korenine preda¬ leč v globino, tam pa so še vodne rezerve iz prejšnjih, predvsem jesenskih mesecev. Zato pomeni sušna pomlad v i Sloveniji zgodnje in bujno cvetenje sadnih dreves, dobro oprašitev cvetov in pospešeno zorenje sadov. Če kasneje ne nastopi pozeba ali kaka druga vremenska neprilika, na pr. toča, nenehno hladno deževje itd., sledijo sušnim po¬ mladim dobre letine. Najboljša pa je sadna letina, če na¬ stopi spomladanska suša po dolgi in hladni zimi: leta 1958 zima ni bila hladna, vendar je bilo v januarju in v začet¬ ku februarja kakih 12 dni zelo mrzlo, 1 tako se je tedaj zbral potrebni minimum vsote- nizkih temperatur za stimulacijo plodnosti sadnega drevja. Temu minimumu so se pridružile še zelo nizke temperature marca in hladen april. Maj pa je,bil sušen, sončen in izredno topel. Ta majska suša, ki je bila združena z visokimi temperaturami in številnimi sončnimi dnevi, je bila izredno ugodna za spodbudno učin¬ kovanje omenjenih nizkih temperatur, ki so bile pozimi in zgodaj spomladi. Vse to je imelo za posledico obilno in kvalitetno letino vseh vrst sadja, in vinogradov; tudi povrt¬ nina je dobro uspevala. Vendar ni vsaka sušna pomlad ugod¬ na za sadno letino: če je zrak presuh, t.j. če ima premaj¬ hno relativno vlažnost, kar je v sušni pomladi pogosten po¬ jav, se nektar v cvetovih lahko strdi in če se to zgodi, zavira Čebeljo pašo in oploditev cvetov. - Za čebelarstvo so take suše zelo heugodne ! iz tega sledi, da so za sadno letino zelo važni dnevi cvetenja. V splošnem pa je sušna pomlad za sadno letino ugodna, ni pa za travno in žitno letino ! Tudi krompir težko prenaša sušno pomlad. . če poletna suša nastopa po dovolj namočeni - 89 - pomladi, ne vpliva več nepovoljno na travno letino in tu¬ di na letino žit in je njen učinek razmeroma neznaten. Sad¬ ju pa je sušno poletje, če je nastopilo po dovolj namočeni pomladi, celo koristno. Združitev spomladanske suše s polet¬ no, pa je zelo neugoden pojav, ki znižuje vsako letino, po¬ sebno pa travno, žitno in krompirjevo. Tudi gozdovom taka suša ne prizanaša. - V gozdovih se pri tem veča nevarnost požarov, ker se neočiščeno gozdno tlo izsuši in postane vnetljivo. - Zadostuje le neznatna is¬ krica in požar je tu ! - Obstaja tudi možnost samovžigov : v notranjosti izsušenih gozdnih tal je še malce vlage, od zgoraj pa je že vse do kraja izsušeno. Zaradi majhne količine vlage v notranjosti nastajajo tam kemične reakcije in gnitje; to pa proizvaja visoko temperaturo, ki utegne biti zadostna za vžig zgor¬ njih suhih plasti, ha enak način more nastati požar zara¬ di vkladiščenja še nepopolnoma izsušenega sena ali žita v zaprt, e prostor. Gozdni požari nastajajo tudi ob spom¬ ladanski suši, če se ta združi z zimsko sušo, kot se je to na pr. zgodilo leta 1949. 'Drugače suša v gozdovih ne¬ posredno prizadene podmladek, ki ima plitve korenine, med¬ tem ko'starim drevesom ne more škodovati. Zato suša zavi¬ ra pomladitev gozda. V Sloveniji povzroča suša največ škode na Primorskem in v Prekmurju. Suša, ki je združena z vetrom, kar je v omenjenih krajih prepogosten pojav, povzroča še " vetrovne erozijo ” plodne zemlje ali kot temu pravijo "deflacijo”. Kot smo že. omenili, more nastati suša tudi zato, ker namesto trajnih, rahlih padavin nastopajo moč¬ ne kratkotrajne plohe, ki odtekajo po površju. Borba s sušo se naslanja na metode, ki zmanj suje jo ali odpravljajo brezvodnost zemlje, hajučinkovitejše sredstvo je seveda umetno namakanje. To ocogoča uspesno kmetijstvo v sušnih klimatskih območjih, kajti tam se zaru- žuje obilica sončnih dni z visokimi temperaturami in zaradi - 90 - umetnega namakanja - e zadostno vednostjo zemlje. Umet¬ no namakanje je mogoče le tam, kjer so na razpolago reke, ali globinske zaloge talne vode. Ker reke izkorišča še elek trogospodarštvo, postaja uporaba rek za umetno namakanje bolj in bolj kočljiva. Na Krasu bi se sicer dale izkori¬ ščati za umetno.namakanje podzemeljske vodne rezerve, ven¬ dar bi pa to terjalo velike investicije. Drugod bi bilo mor da mogoče izkoristiti majhne reke in potoke, ki za elektro¬ gospodarstvo nimajo pomena. Reke Sava, Mura in Soča ter Drava imajo poleti bolj ali manj'veliko količino vode,ker se tedaj tali sneg po gorah / Soča in Sava imata najvišje stanje vode v zgodnjem poletju, Drava in Mura pa vse po¬ letje /; Ljubljanica in druge Kraške reke ter reke, ki ne izvirajo visoko v gorah, kot so na pr. Desnica in Ščav¬ nica v Slov. Goricah, so zelo odvisne od trenutne količi¬ ne padavine. - V sušnih dobah je'količina vode v takih re¬ kah nizka- Zato se elektrogospodarstvo za take vode ne za¬ nima dosti, in jih je mogoče izkoristiti za umetno namakan¬ je. Tehnika umetnega namakanja sloni oodisi na sistemih je¬ zov in odvodnih kanalov, bodisi na sistemih črpalk. To in druge okolnosti terjajo natančno analizo vodne bilance. Mogoče je tudi napraviti betonske rezervoarje pod zemljo, kamor odteka voda ob času visokega stanja, kar se dogaja ob času deževja. Dokler še ni možnosti aktivnega posega za reguliranje sušnih problemov, moremo priporočati le pasiv¬ no obrambo pred sušo. Ta sloni na skrbni klimatski in mikro klimatski analizi: nagnjenost in oblika terena sta zelo važna činitelja za vsrkavanje padavinske vode. - Kotanje so vedno najboljša zbirališča vode, vzpetine pa najslab¬ ša. Z globokim oranjem in temeljitim rahljanjem zremlje zboljšujemo njeno sposobnost, da prevzema vase atmosferske padavine, hkrati pa zmanjšujemo s tem , tudi neposredno izhlapevanje vode iz zemlje. Končno je treba še izbrati in gojiti s selekcij o "take vrste rastlin, ki so odpornejše proti suši. V Slogeniji more pasivna obramba proti suši 91 povsem zadovoljiti kmetijstvo, kajti tu ni izrazitih suš, oziroma' so te zelo redke. V mnogih drugih državah, kot na pr. v Sovjetski zvezi in ZDA, je vprašanje suše zelo važno in tam zaleže le.aktiv¬ na obramba. Tudi v južnejših in vzhodnih pokrajinah Jugo¬ slavije pasivna obramba ne zadostuje vselej in se je tu potrebno oprijeti aktivnih obrambnih sredstev. V Vojvodi¬ ni je umetno namakanje že v teku; to je omogočila medse¬ bojna povezava velikih rek s kanali. 3/ TOČA IN UKREPI PROTI UJEJ. Pri nas in mnogokje drugje so poskušali prepre¬ čevati točo z izstreljevanjem raket v nevihtne oblake. Te rakete so bile napolnjene s srebrovim jodidom. Srebrov jo¬ did je rumen prašek, ki pri silni vročini izhlapi in se nato spremeni v mikroskopsko majhne kristalčke. Taki kri¬ stalčki zelo pospešujejo zmrzovanje vodnih hlapov, ki se obilno izločajo iz zraka na kristalčkih srebrovega jodida. To je bilo dokazano tako v laboratoriju, kakor tudi s po¬ skusi v naravi. Iz tega sledi, da če pridejo taki kristal¬ čki v nevihtni oblak, povzročajo tam izločanje vodnih hla¬ pov na kristalčkih srebrovega jodida in sicer v obliki drob nih snežink. Tako začenja primanjkovati vodnih hlapov za proizvodnjo toče, kajti srebrov jodid porabi preveč hlapov za proizvodnjo drobcenih snežink; če bi pa toča vseeno nastala, bo le, zaradi pomanjkanja vodnih hlapov, drobno zrnata., ki se pri padanju proti zemlji v celoti stali. Do tukaj je teorija v redu, ni pa v redu glede tehničnih pri¬ pomočkov, ki morajo spraviti srebrov jodid v nevihtni oblak To naj bi opravila enostavna izstrelitev raket proti obla¬ kom, pri čemer bi se smer in višina raketnega izstrelka do¬ ločila na oko- brez kakršnihkoli instrumentov ! Na oko bi se določila tudi razvojna stopnja oblakov. Razvojna faza obla¬ kov je odločilnega pomena za obrambo proti toči: če je toča že nastala v oblaku, je srebrov jodid ne more več preprečit -92 -• tudi če srebrov jodid vpade prezgodaj v oblak, lahko pov¬ zroči le droben dežek, oblak pa šele kasneje dozori do stopnje, ki izsuje točo. Torej je za uspešen učinek sreb¬ rovega jodida potreben zadetek in streljanje ob praven času! Ta dva pogoja dosedaj nista bila izpolnjena. Streljali so bistveno nižje od žarišča toče v oblaku, zgrešili so tudi smer, največ pa so se motili pri določanju faze nevihtne¬ ga oblaka. Vse to se namreč, ne da oceniti na oko, marveč samo s preciznimi in z at. o tudi dragimi instrumenti: fazo oblaka nam najbolje pokaže radar, ustrezno smer in viši¬ no izstrelka pa balistični instrumenti za raketne topove. Če bi tako opremili obrambne postaje proti toči, uspeh bržkone ne bi izostal ! Namesto toče bi se usipale plohe, kvečjemu pa drobno-zrnata toča,, pomešana z dežjem, ki ne bi naredila mnogo škode. Toda slepo streljanje je že v na¬ prej obsojeno na neuspeh ! Naključje more seveda tudi tu dovesti kdaj pa kdaj do uspeha, vendar je to v praksi brez pomena. Nekateri strokovnjaki so mislili, da ni potrebno niti izstreljevanja raket v oblake,marveč zadostuje že, če razpršimo srebrov jodid znatno nižje, Vzponske struje, ki so vedno pred hudournim oblakom, naj bi ponesle ta prah ali paro srebrovega jodida v oblake in ga tako spravile na pravo mesto. Zato v Švici niso izstreljevali raket, marveč so enostavno žgali na posebnih pečicah srebrov jodid, ki je tako izhlapeval v zrak. Naj bo tako ali drugače, nikjer na ta način niso dosegli dokazanega uspeha, v sedanjosti pa so nazadnje tovrstno obrambo pred točo že povsod opustili. Ne pa bi opremili obrambo s precizno aparaturo in ustrezno visoko - kvalificiranim kadrom, bi bilo mogoče pričakovati pomembne uspehe, a to bi stalo mnogo več, kolikor povzroči toča škode. V najrovejšem času se je pojavil v strokovni li¬ teraturi nov predlog za obrambo pred točo: toča je namreč sestavljena iz več slojev in sicer jo sestavlja v središču gosto snežno jedro, plašč pa tvorijo sloji različno gostega ledu. Eato so srna toče zelo občutljiva za kratkovalovne zvočne stresljaje , za ultrazvok /, ki jih z lahkoto drobijo, eksperiment v laboratoriju je pokazal, "da se toča v hipu - 93 - zdrobi, če izvedemo detonacijo na ultrazvočnih valovih. Naprava za proizvajanje ultrazvočnih valov naj bi bilo no¬ vo učinkovito sredstvo proti toči. Sicer pa je bolj razširjena pasivna obram¬ ba pred točo: analiza klime pokaže kraje, kjer so žarišča toče in pokaže tudi najbolj priljubljene poti toče. Če je pogostnost toče tu in tam prevelika, ne kaže v teh krajih gojiti kultur, ki so preveč občutljive na točo, -kot na pr. vinograd, sadovnjaki, žitna polja. itd. Trave in iglasto drevje so' mnogo manj občutljive na točo in je zato treba, v krajih s pogostno točo dajati prednost ravno takim vrstam, Majhne parcele je mogoče uspešno ohra¬ niti pred točo z lahkimi mrežami, ki se ob nevarnosti toče nastavijo nad parcelami, in se zopet odstranijo,£o nevar¬ nost mine. Take mreže je treba polagati poševno, da se na njih odbijejo zrna toče in se ta ne nabira na mreži, ki. bi se sice • zaradi preobremenitve, pretrgala, V splošnem lahko rečemo, da je obramba pred točo, kakor tudi obramba pred močo manj uspešna, kakor ob¬ ramba pred mrazom ali sušo, % 4/ OBRAMBA PRED MOČO. V Sloveniji je moča mnogo bolj pogostna kot suša in je takorel-coč " tu doma ". Moča povzroča kmetijstvu in gozdarstvu veliko škodo- žita in cvetoče trave se poleže jo, krompir in sadje gnije itd. Proti moči so najbolj odpor ne trave, ki celo v mokrih letih dobro obrode. Vendar imajo tudi trave svojo zgornjo mejo za namočenost, onstran katere jim začenja škodovati. Obramba pred močo je težka, in to ne samo zaradi prenamočenosti zemlje, marveč tudi zaradi pomanjkanj sonca in primerne temperature. Prenamcčenost zemlje bi se dalo še omiliti z odvajanjem od večne vode po grapah in ka¬ nalih, za kar je potreben sistem melioracijskih naprav. Za- - 94 nimivo je, da strokovna literatura skoro'nikjer ne obrav- • nava problema moče, marveč le problem suše* Verjetno je to pripisati dejstvu, da po svetu v mokrem klimatskem ob¬ močju gojijo le travništvo in gozdarstvo. Slovenija pa je v tem. pogledu izjemen primer, kajti tu tudi moča še ni ta¬ ko pogostna, da bi onemogočala širše kmetijstvo. Zato Slo¬ venije ne moremo vključiti v kategorijo prav mokre klime. V Sloveniji prihaja močno do veljave vprašanje obrambe pred močo, ki je sicer v agrarno-meteorološki stroki le malo zna¬ no. Kot je bilo že rečeno, je vodnost zemlje mogoče zmanj¬ šati le z mrežo od vodnih kanalov. Pomanjkljivo osončenje in temperatura se lahko omilita le na manjših parcelah .in sicer s postavitvijo refleksnih ograj : z belo popleskani¬ mi ograjami ali z napetim belim platnom namreč lahko oja¬ čimo osvetljitev do 50 $, s tem pa tudi dvignemo mikrotem- peraturo na površju' rastlin. Boljših načinov borbe z močo' ne poznamo,, zato povzroča ta v Sloveniji mnogo večjo škodo kot suša. Pasivna obramba pred močo temelji na klimatski analizi: ako analiza pokaže, da v določenem kraju prepo¬ gosto nastopa moča, je bolje na tem ozemlju opustiti goji¬ tev sadovnjakov, vinogradov in drugih solarifilnih rastlin / t.j. rastlin, ki potrebujejo mnogo sončnih dni / v korist trav, kakor imeti zaradi moče prepogostne slabe letine. Dob¬ ro travništvo pa je pogoj za uspešno živinorejo in mlekar¬ stvo. Tako torej moremo tudi mokro klimo plodonosno izko¬ ristiti' ! * IZ' poglavje. NAPOVEDOVANJE RAZVOJNIH FAZ VEGETACIJE IN KLIMATSKE KARAKTERISTIKE KULTUR. Napovedovanje faz razvoja vegetacije je v kme¬ tijski proizvodnji zelo važno, ker omogoča planiranje kme¬ tijskih del, ki zahtevajo na velikih površinah dobro in 95 - drago organizacijo. Na drugi strani daje napovedovanje možnost približne prognoze gospodarske bilance, kar je zo¬ pet zelo v^žno za velike ekonomske enote. Končno napovedo¬ vanje faz razvoja Sugerira eventualne agrotehnične ukrepe.- Saj če kaže napoved zakasnitev na pr, zrelosti, potem se da z dodatno pognojitvijo in melioracijo mikroklimatskega faktorja pospešiti razvoj, v skrajnem primeru pa se odre¬ či od tiste vrste in jo nadomestiti z drugo manj zahtevno. Oglejmo si nekatere metode tovrstnih prognoz, Prognoze slo¬ nijo na EMPIRIZMU, t.j. na znanstveni izkušnji in zato ne smemo tovrstnih empiričnih.formul uporabljati brez predhod¬ ne kontrole na pr. v Sloveniji. Mjriehja sem, da bodo pri nas zlasti koeficienti drugačni, kot .so v Sovjetski zvezi ali ZDA. Oglejmo si nekaj primerov napovedovanja, ki se prakti¬ cirajo v Sovjetski zvezi : 1/ Napovedovanje razveja ozimnih žir jeseni in njihovega stanja ob nastopu zime. Sovjetski biolog Lysenko je izrazil odvisnost trajanja' razvoja med vegetacijskimi fazami cd temperature z formulo: n = -r—. /40/, kjer r pomeni trajanje medfaze v dnevih, A = vsota potrebnih eie.lt, temperatur v razdobju, t = povprečno dnevno temperaturo tekočega med¬ faznega razdobja, B = biološki minimum temperature, ki je potreben - ..za vzdrževanje medfaznega stanja, ra pr. : po Ši- golevu znaša bio-loški minimum za čas od setve do vznika za ozimno rž 5 0 C, a vsota potrebnih efektivnih temperatur 52° , Tedaj imamo A - 52, B .-= 5 in n = enako imamo g 17 za ozimno pšenico po Sigole^m n = -p-"« Za napoved je to¬ rej potrebno poznati, še prihodnjo temperaturo t. To dobimo bodisi iz dolgoročne prognoze,' bodisi iz klimatskih podatkov, če vzamemo za t povpreček, ali še bolje - najbolj pogostno vrednost / izbiranje t° je odvisno od " variabilnosti klime", glej o tem ustrezno poglavje /. Tako na pr, če se prognozi- ra povprečna, temperatura naslednjih 2C dni 10 , potem bo rž vznikala.po pretekli 10 - 11 dni po setvi, pšenica pa po - 96 - 13 - 14 dneh. Od vznika do klasanja imamo po istem avtor¬ ju n = / za rz / in n = ^~z~^ / za pšenico /. Na po¬ doben . način je Šigolev še dognal nadaljnja števila, a je treba vse njegove podatke v Sloveniji, oziroma Jugoslavi¬ ji preizkusiti, kajti gotovo vpliva hitrost razvoja še splošna kakovost klime, druga dolžina dneva in kakovost tal. Zubarev-/ Sovjetski agremeteorolog / je ugo¬ tovil naslednjo odvisnost hitrosti kaljenja žitnih semen od temperature, kar je izrazil z " hidrotermičnim koeficientom". Hidrotermični koeficient / HTK / pomeni hitrost kaljenja pri dani temperaturi z ozirom na hitrost kaljenja pri 5°* vsak dan izračunavamo HTK / na osnovi povprečnih dnevnih temperatur /, potem, ko doseže vsota 14°, se naslednji dan pričenja masovni vznik, podatki Zubareva držijo za dobro namočeno zemljo, ki mora biti 22 / / t.j. količina vode tehta 22 ‘fo teže suhe zemlje, katero namaka/. Ge se vodnost zemlje dvigne nad 22 /, potem hitrost kaljenja hitro po¬ jema. Tudi pri nižji vodnosti kakor 22 $ hitrost kaljenja pojema, a sprva zelo počasi. Navedene številke bo treba še preveriti v Sloveniji in širši Jugoslaviji ’ Sovjetska agro- meteorologinja Ulanova je poiskala odvisnost dolžine raz¬ dobja " setev-vznik " ozimnih žit od povprečne temperatu¬ re razdobja samega in tudi poiskala dolžino drugih faz razvoja v odvisnosti od temperature. Po njenih ugotovitvah je odvisnost povsod kvadratna funkcija temperature, t.j. 97 dolžina vegetacijskih' faz je sprva' tesno povezana s tempe¬ raturo, pozneje pa ta odvisnost pojema. Vpliv vodnosti zem¬ lje na dolžino vegetacijskih faz je tudi zelo pomemben: po podatkih..Ulanove je najboljša vodnost 30 'mm v ornici z glo- ,bino 60 cm / t.j. 30 litrov nam /, kar pri temperaturi nad 14° skrajša periodo " setev-vznik" za 4 dni. Pri vodnosti le 5 mm se poveča razdobje " setev-vznik " za 28 dni / pri temperaturi nad .14°/. Omenjena odvisnost se izraza s formulo '74*2 n = - 5 -~— ..... /41/, kjer n pomeni dolžino razdobja " se- tev-vznik ", w pomeni količino vode v zemlji v milimetrih / ornica znaša 60 cm /. Za fazo " vznik-klasanje ” se smat¬ ra za optimalno temperaturo vrednost nad 13°, ki skrajša razdobje za 8 dni. Vodnost zemlje pa vpliva v tem prime- 93 4 ru po formuli: n = — in bo najboljša vodnost v tem primeru 45 mm. Po raziskavanjih sovjetskega agrometeorologa Verigo,odločilno vpliva v slabših " podzolnih " tleh padec vodne rezerve pod 10 mm, a v dobrih tleh pod 15 mm: tedaj stanj e.ozirnin hitro-slabša ! Zelo važno je planirati dan jesenske setve. To je seveda selo odvisno od vremena in'tu bi bila potrebna dolgoročna prognoza vremena. Najkasnejši dan jesenske setve ozimne rži določamo tako, da od prvega dne, ko pade povpreč¬ na dnevna temperatura pod 5° odštejemo v smeri proti polet¬ ju število dni, kjer se zbere vsota efektivnih dnevnih tem¬ peratur 119° , a za ozimno pšenico 134°. V Ljubljani, je po klimatskih podatkih prvi dan s temperaturo pod 5° 11. no¬ vember, a 119° se nabere do 14. oktobra, medtem ko 134° se naberejo do 3= oktobra. I : tega bo sledilo, da bo pov¬ prečno 9. do 14. oktobra ZADNJI TIRMIN za setev ozimnih žit. Vendar moramo prognoze, ki se naslanjajo le na klimat¬ ske podatke odsvetovati, kaj Pi_vreme_se^nikoli_ne_drži_gov- ! " Brez dolgoročnih prognoz smo v teh vprašanjih pravzaprav 'brez moči ! Omenjene vsote efektivnih tempera¬ tur, namreč 119° , oziroma 134° so določene tako, da po prehodu teh vsot od setve doseže razraščanje ozimnih žit tako stanje,ki je še ugodno za prezimovanje. Za optimalni 98 - dan setve še' šte j e - tisti dap , ki pomeni vsoto efektivnih temperatur od 200'do 300° /če štejemo retrogradnjo od pr¬ vega jesenskega dne, ko temperatura-doseže 5° ali manj/. V Ljubljani ležijo optimalni dnevi ozimne setve v zadnji dekadi'septembra.'Najzgodnejši dan jesenske setve določa¬ mo- z vsoto -efektivnih temperatur 400°, ,kar v Sloveniji pa¬ da na prvo' dekad-o"septembra. Prezgodnja setev ozimin ni priporočljiva, 'ker se ozimine preveč razraščajo pred zimo in- zato' ne morejo uspešno prezimiti. Pavdariti 'je treba, da so naši pogoji drugačni kot v Sovjetski zvezi in zato moramo njihove "izsledke uporabljati - pri nas le po solidni kontroli. ■ ■■ ' 2/ Napovedovanje stanja po prezimovanju ozimnih' žit. Medtem ko v'Sovjetski zvezi, Kanadi- in de.loma tudi v ZDA dela pomembno škodo' oziminam huda 1 .z-irna, pri nas ■v Sloveniji in v širši. Jugo-slaviji prej škoduje mila zima, oziroma periodično, zmrzovanje z .odjugamiPrvenstveno ško¬ do dela pri nas težak moker sneg, ki pade na toplo zemljo in ki pozneje od zgoraj, zmrzne. Sovjetski raziskovalci so mnenja, da zimska odjuga zmanjšuje odpornost ozimnih žit napram mrazu in zato, če sledi močni zimski odjugi hud■ mraz, nastaja masovno -zmrzovanje ozimnih žit / pri nas je to bilo v februarju 1956 /. Dokler center razraščanja ni poškodovan, se. ozimna žita še opomorejo. Topla oblačna je¬ sen zmanjšuje odpornost ozimnih .žit proti mrazu, a zgodnje jesenski mraz krepi to odpornost. V Sloveniji se pogosteje opaš-a škodljivi vpliv .visokega snega, ki pada na nezmrznje- 'no zemljo, a le tedaj, če tnaja snežna odeja nepretrgoma' več kot 1 mesec.— Rastline pod snegom, če zemlja ni dovolj zmrznjena, še vegitirajo in trošijo sladkorje, ki so bili ■ nabrani-pred zimovanjem, in praviloma porabijo te rezerve v dobi enega meseca. - 'Če padejo temperature, tudi na rast¬ linskem-pp vrš ju pod-.D - potem rastline skoraj ne trošijo več zalog hrane in vzdržijo v tem stanju več mesecev brez 99 bistvene škode, Iz tega sledi, da za prezimovanje ozimin je najbolje, če na zmrznjeno zemljo zapade suh sneg in da je zima brez. bistvenih odjug, Še pogosteje se dogaja, da mokra tla zmrzujejo in se zopet talijo in zopet zmrzu¬ jejo itd. Ta proces povzroča sesedanje zemlje in zemlja odstopa od zgornjega dela korenin, kar se lahko konča s tem, da se prikažejo iznad zemlje celo centri razraščanja. Če pa pri tem nastaja še ledena skorja ob površju zemlje, potem pa ta / t,j, ledena skorja / pogostokrat trga ko¬ renine, drugače pa ledena skorja sama oziminam ne škoduje dosti, Razgaljenje centrov razraščanja in trganje korenin je zelo škodljiv pojav : če temu sledi hud mraz, potem ta¬ ke rastline ne vzdrže dolge, spomladi pa se razgaljeni deli hitro suše, Največjo škodo, delajo zimske poplave, kajti ozi mina se zaduši na poplavljenem ozemlju v roku 15 do 20 dni. Iz vsega nevedenega se vidi, da moremo pro- gnozirati kakovost prezimovanja ozimin le na podlagi vre¬ menskih prognoz za zime. Napoved prezimovanja na osnovi pov prečnih klimatskih razmer ni priporočljiva. 3/ Prognoze datuma pričeska spomladanskih poljskih del m setve jarih žit. V krajih z dolgimi snežnimi zimami kot so Sovjetska zveza, Kanada in deloma ZDA napovedujejo pričetek spomladanskih-poljskih del na osnovi izračunavanja zalog in taljenje 'snega in hitrosti sušitve tal- Obstoje empiri¬ čne formule, ki kažejo hitrost taljenja sn«ga, oz, hitrost sušitve zemlje v odvisnosti od tekoče temperature zraka, relativne vlažnosti, vetra in insolacije. V Sloveniji.oz. v Jugoslaviji tovrstne prognoze nimajo večje važnosti,,ker tukaj sneg m zima redkokdaj ovirata koledarsko spomlad. V višjih legah, kjer so zime dolge, pa se bavijo z gozdar¬ stvom in planšarstvom in tako torej Ludi tu odpade potre¬ ba po tovrstni prognozi. Pač pa so zelo velikega pomena 100 prognoze dneva setve jarih žit, zlasti onih, ki potrebu¬ jejo visoke temperature. Setev termofilnih žit namreč ni priporočljiva, preden temperatura ornice ne doseže v glo¬ bini 8 do 10°. Pomniti pa je treba, da so spomladi tla v globini še dolgo hladnejša od zraka ! Ornica pa se tem hitreje segreva, čimveč sončnih dni je. Zato ne moremo sa¬ mo po temperaturi zraka sklepati z gotovostjo na tempera¬ turne razmere v globini tal ! če imamo garnituro globinskih zemeljskih termometrov, potem iz '.teh najbolj zanesljivo razberemo tudi dan setve in sicer tedaj, ko se temperatura približa 8° . Sicer omogočajo klimatski podatki sestavitev " klimatskega koledarja", ki pokaže, kdaj nastopajo v pov- prečku, oziroma v pogostno stili skali / frekvenca / prvi dnevi primerni za setev jarih žit- in do kdaj so nevarnosti spomladanskih pozeb prevelike. Dolgoročne vremenske pro¬ gnoze pa so zopet važen kažipot za vsako individualno po¬ mlad, ki se zna bistveno razlikovati od normalne klimato- loške pomladi ! Kakor se vidi iz navedenega primera, ima pri določitvi spomladanske setve važno vlogo več činitel- jev, zato so tudi prognoze težke. K sreči je v naših kra¬ jih klimatološki činitelj dovolj pravilen.in omogoča, z izjemo redkih primerov, določitev potrebnih terminov z za¬ dovoljivo točnostjo. Tako na pr. moremo po ljubljanskih podatkih določiti za setev zgodnjih jarih žit dneve, ko prekorači povprečna dnevna temperatura 5° C, a to se doga-^- ja v pcvprečku sredi, marca. 'Maksimalno kolebanje termina ne presega treh tednov, c,j. najkasnejši termin pade na 4. april. Setev termofilnih spomladanskih kultur, ki zah¬ tevajo temperaturo tal najmanj 8° C, določamo z 10. apri¬ lom z maksimalnim kolebanjem termina 16 dni. Prognoze_to- ££i'_i£I5£i^š2_£ a _p?tnava.n.ju_pot r £b_rastlinstva_po me te or o- loških_elementih^ Tc potrebo imenujemo SPECIFIČNA RASTLIN¬ SKA KLIMATOLOGIJA , ali KLIMATSKA KARAKTERISTIKA RASTLIN in se zato moramo s tem na kratko seznaniti: s a/ jar a pšenica: kaljenje semena se prične pri 4 do 5° C, višja temperatura pospešuje kaljenje; tako pri temperaturi 101 4 do 5° nastopa kaljenje po preteku 6 dni po' setvi, .pri temperaturi 10° pa po preteku 4 dni po' setvi in pri tem¬ peraturi 16° v dveh dneh po setvi. Količina vode v zemlji ne sme biti pri- tem manjša od 5 do 10 milimetrov v sloju ornice 20 centimetrov. Sovjetski .agrometeorolog Notanovskij ugotavlja odvisnost števila dni od setve do kaljenja s formulo n = . /42/, kjer n pomeni število dni, s pomeni globino setve, t = pov¬ prečna dnevna temperatura ornice za razdobje n dni. Tako na pr. če znaša globina setve 2 cm / globina 'lege semen / a povprečna temperatura zemljišča znaša 6°, potem bo vznik po preteku 15 dni. V poznejšem 'razvoju se zahteva višja temperatura in znaša biološki minimum ob času formiranja plodonosnih organov že 10 do 12 stopinj, a optimum od 15 do 20 stopinj. -Temperature preko 30 u zavirajo rast. Jara pšenica je' v začetku rasti zelo odporna proti mrazu in vzdrži cel;'do 10° pod ničlo. Transpiracijski koeficient jare pšenice koleba v odvisnosti od sušnosti klime med 450 in 600. Pri razraščanju jare'pšenice opazimo, da pospešu¬ jejo razmeroma nizke temperature in sicer od 6.do 10 sto¬ pinj razraščanje, a' visoke ga zavirajo. ! Zaradi tega se jara pšenica, ki je zgodaj posejana bolj- rhzrašča kot ka¬ sneje posejana. V dobi od razraščanja do klasanja je razvoj zelo odvisen od osvetlitve, a ne premočno od temperature, kajti temperaturni optimum leži tedaj v širokih mejah med 12 in 20 stopinj, Klasanju sledi cvetenje. Ob času cveten¬ ja je občutljivost -na, mraz največja- in temperatura od -2 do -3° uničujoče vpliva na,letino. Tudi visoke temperature, namreč nad 30° so ob. času. cvetenja zelo škodljive. V kas- ne-jših fazah razvoja se meteorološke potrebe dosti ne spre¬ menijo, odpornost proti mrazu zopet narašča. Vegetacijsko razdobje jare pšenice traja od 90 do 120 dni in zahteva po sovjetskih podatkih vsoto-efektivnih temperatur od 1500 d.o 1900 stopinj, b/_0ves. Za kaljenje zadoščajo 3 do 4 stopinje, odporen je proti mrazu in vzdrži do minus 10 stopinj, optimalna tempe- ■102 ratura leži v mejah od 10 do 20 stopinj, temperature nad 30 stopinj škodujejo. Potreba po vodi je večja kot pri pšenici, zlasti v času od razraščanja do pojava " metlice". Vegetacijska doba traja 95 do 1’20 dni pri vsoti efektivnih temperatur od 1600 do 2000 °. c/_0zimna pšenica^ Optimalna temperatura za .setev 14 do 17° in se tedaj pojav¬ ljajo kalčki po preteku 5 do 7 dni ( pri ustrezni namoče- nosti zemlje ). Setev v pozni jeseni, 3:o pade temperatura pod 10°, lahko zadrži kaljenje do zime in če je zima mrzla 0 tudi do pomladi. Zato je treba strmeti za tem, da pšenica do zime doseže stanje razraščanja. Spomladi še meteorološke potrebe -ozimne pšenice le neznatno razlikujejo od onih pri jari pšenici. d/ proso. Kaljenje se pričen^pri 8 do 10°, kar tvori biološki minimum. Vegetacijska doba traja od 80 do 120 dni in zahteva vsoto efektivnih temperatur od 1000 do 1500° , a pri poznih vr¬ stah od 1600 do 2000°. Proso je zelo občutljivo na mraz in je odporno proti visokim temperaturam / prenaša vročino nad 35° / in proti suši. Traiispiracijski koeficient prosa je od 170 do 250 in je približno trikrat manjši kot pri pšenici. Proso je rastlina kratkega dne: po podatkih, sovjet¬ skega agroklimatologa Rudenko se skrajšuje razdobje od kal¬ jenja do pojava " metlice » za en dan, če se pri povprečni temperaturi r2 krajša dan za 1. uro; ge znaša, povprečna tem¬ peratura 14°, potem se omenjena faza skrči za 10 dni pri po¬ jemanju dneva za 1 uro ! - Is tega primera se vidi, da So nižje temperature mnogokrat stimulativnej še od višjih ! - Agronom mora tovrstne " paratoksalne " stvari natančno po¬ znati, če se hoče izogniti neprijetnim presenečenjem. Biološki minimum temperature kaljenja znaša od 8 do 10°. Ve- - 103 - getačijsko .razdobje traja v odvisnosti od vrste koruze od 85 do 150 dni in več. Zgodnje vrste potrebujejo za ves ve¬ getacijski razvoj 1500 do 2000°, srednje sorte od 2000 do 2500° in kasne sorte od 2500, do 3000°. Koruza je neodporna proti mrazu m v vseh vegetacijskih fazah ne vzdrži tempe¬ rature niti. do 3° pod ničlo. V razliko od drugih rastlin koruzo prizadeva predvsem jesenski mraz / druge rastline pa spomladanski /. Koruza vzdrži zelo visoke temperature in še vegitira pri temperaturi višji od 40°, vendar pelod od¬ mre že pri temperaturi okrog 35°• Najugodnejše vreme ob ča¬ su cvetenja koruze je toplo / med 20 in 30° / vreme z viso¬ ko relativno vlažnostjo / nad 60 $ / in slabim vetrom. Dež ob času cvetenja škoduje s tem, da izpira pelod, a nizka relativna vlažnost prekomerno veča transpiracijski koefi¬ cient in suši pelod. £Z_§ončnica. Ker v zadnjih letih poskušajo v Sloveniji razširiti sončni¬ co, moramo ogledati klimatske značilnosti te rastline,- rast¬ lina je namreč doma v sušni, kontinentalni klimi z obilico sončnih dni. Minimalna temperatura kaljenja semen leži pri 5° in je s tem možna setev pri nas- sredi marca / v povpreč- ku/. Setev.pa je možna tudi jeseni, ko pade povprečna dnev¬ na temperatura na 6° / pri nas v začetku novembra /. Kalč¬ ki vzdržijo temperaturo do -6°. Optimalna temperatura, za vznik znaša 20° . Hazdobje " setev-vznik " pri temperaturi okoli 20° znaša 6 dni. Iri temperaturi 12° traja ta doba . 12 dni. Vegetacijska doba zgodnjih vrst obsega 90 do 100 dni in rabi za to temperaturne vsote l.t. od 1400 do 1500°. Vegetacijska doba kasnih vrst znaša 130 do 160 dni in rabi temperaturno l.t. vsoto do 2500°. Transpiracijski koefi¬ cient je 600. Kljub visokemu transpiracijskemu koeficientu uspeva sončnica v sušnih krajih, kjer ima dolge in razsež- ne korenine., ki vlečejo dovoli vode. Ob času cvetenja je mraz do -2° že nevaren. Vreme ob času cvetenja mora biti prilično tako, kot pri koruzi t.j. zmerno toplo in precej 104 vlažno. Sončnica doprinaša kakovostno olje le pri pogoju velikega števila sončnih dni v teku vegetacijskega razvo¬ ja. Zato je treba v Sloveniji preizkusiti gojitev sončnic v najbolj sončnih klimatskih lokalitetah, t.j. v območju Be¬ le Krajine, na Primorskem in v Prekmurju. -■ - Krompir je v Sloveniji poglavitna kultura. Krompir kali pri temperaturi nad 8°. Zaxo je njegova saditev možna le ob času, ko se zemlja v globini segreje do 8° , a to se v pov- prečku dogaja sredi aprila / na Primorskem preje /. Če se krompir sadi prezgodaj, potem ne kali, ali pa kali z zelo redkimi kalčki,'kar zmanjšuje letino. Če sadimo krompir prepozno, ko znaša temperatura v zemlji bistveno več kakor 8°, potem krompir kali živahno, a obrodi malo. Zato je čas saditve krompirja za letino zelo važen in mora biti čimbolj natančno določene lahkomiselno presojanje situacije na oko se mora pri krompirju mnogo bolj maščevati, kakor pri dru¬ gih kulturah ! Krompir je tudi zelo občutljiv na mraz, kaj¬ ti že temperatura -0 ,5° škoduje listju, a temperatura do -2 uničuje nadzemni del krompirja. V tem primeru gomolji klijejo znova, a se pridelek bistveno- zmanjšuje. Optimal¬ na temperatura razraščanja leži blizu 20° . Razvoj novih gomoljev pri zgodnjih vrstah se opaža po preteku 20 do 25 dni po vzniku, ravno tedaj se pojavlja popkovanje, pri sred njih vrstah pa 25 do 30 dni po vzniku in 5 do 10 dni pred popkovanjem, a pri kasnih vrstah po 30 do 35 dni po vzniku in 10 do 15 dni pred popkovanjem. Ob času nastajanja gomol¬ jev je optimalna temperatura med 17 in 18°. temperatura nad 20° že zavira nastajanje gomoljev, a pri 30° se nastajanje gomoljev ustavlja. C e so temperaturni in vlažno'stni pogo¬ ji optimalni, potem prirašča v enem dnevu 2 toni gomoljev na hektar, Vegetacijsko razdobje traja pri zgodnjih vrstah 70 do 90 dni, pri srednjih 120 do 130 dni,a pri poznih 160 do 18o dni. Odgovarjajoče temperaturne vsote so od 900 do - 105 1000, 1100 do 1400 in 1500 do 1800°. Od času rasti, krom¬ pirju selo škoduje močan dež, zlasti nalivi, kajti tedaj nastaja skorja na zemlji, Z grabljenjem zemlje moremo skorjo zrahljati in s tem zopet zboljšati pogoje rasti, če je deževje dolgotrajno, potem se prične razvijati zele¬ ni del / cima / na škodo gomoljev in cveta. Kalijevo in fosforno gnojilo je v takih primerih priporočljivo. Suš¬ no vreme ne zavira samo rasti, ampak povzroči, da po pr¬ vem pomembnem dežju prične poganjati mlado gomolje. Krompir je zelo zahtevna rastlina z ozirom na določene temperaturne pogoje : velika amplituda med dnevom in nočjo mu škoduje in ravno tako mu tudi škoduje tempera¬ tura nad 25°. V Sloveniji kjer je sveže poletje / višje lege in Gorenjska / krompir dobro uspeva, ker so tu tem¬ perature ustrezne oziroma celo optimalne. Za krompirišča pa je treba izbirati take lege, kjer je tudi temperaturna amplituda čim manjša, a to so .'gričevja in nekoliko proti severu nagnjena pobočja. Prisojna pobočja niso priporočlji¬ va za gojitev krompirja. V Dalmaciji so amplitude med dne¬ vom in nočjo zelo majhne a so temperature previsoke. Zato tu krompir poznih vrst ne uspeva. h/ ■Sad j arske § kulture. Jabolka: uspevajo tam, kjer znaša vsota efektivnih tempera¬ tur v vegetacijski dobi najmanj 1500°. S tem je pri nas na¬ kazana zgornja meja jabolk v višini kakih 900 m. Jablana vzdrži zimski mraz tudi preko 30°, a korenine temperaturo zemlje do 15° pod. ničlo. Zato v naših krajih jablane pre¬ našajo.tudi hude sime brez škode. Pač pa je za jablane ve¬ likega pomena spomladanski mraz, ki uničuje cvetove že pri temperaturi komaj nižji od -2°. .Inako važho vlogo ima vre¬ me ob cvetenju, kajti dež in hlad ob cvetenju preprečuje oprašitev. Po oprašitvi je velikega pomena vlažnost / vod- nost/zemlje : Če pade vodnost zemlje pod določeno mejo /pri nas se to redkokdaj dogaja ! /, potem se razvijejo premaj- - 106 - hrti sadovi, če pa je zemlja preveč namočena, potem je ka¬ kovost sadežev slabša. Močni vetrovi so tudi negativni faktor, ker trgajo se ne dozorele sadove in vejice. Okre¬ pitev osvetlitve in višja temperatura v vegetacijski dobi pozitivno vpliva na letino. Zato je priporočljivo gojiti sadovnjake na rahlo proti jugu nagnjenih pobočjih / od 5 do 10° nagiba / in sicer če je klima mokra, potem ob zgor¬ njem robu takih pobočij, a če je klima suha potem na osred¬ njem delu takih pobočij. Hruška^ * Hruška zahteva nekoliko toplejšo klimo, kakor jabolka. Za poletne, vrste hrušk je potrebna dolžina breamraznih razdo¬ bij okoli 135 dni, a za jesenske vrste od 150 do 185 dni. Zimski mraz ped -25° škoduje hruški, Zato kraji z nizkimi zimskimi minimi niso priporočljivi za gojitev nasadov, pri nas moremo smatrati naslednja področja kot neugodna za go¬ jitev hrušk: Voglje pri Kranju, nižji predeli Celjske ko¬ tline, Koroška, Babno polje itd. Vrhovi gričevij so v sploš¬ nem primernejše z.a.gojitev hrušk, ker so tu minimalne zim¬ ske temperature bistveno milejše. Primorski sektor kjer so tople in sončne pomladi in kjer so temperaturne razlike med zime in poletjem dovolj velike, moremo smatrati kot ugodna klimatska območja za gojenje hrušk. Tudi gričeviti svet v Slov. goricah in Prekmurju nudi optimalne pogoje za goji- • tev te vrste sadja, Cešnj Severna oziroma, gorska meja češenj leži prilično tam, kjer leži meja jabolk, te je pri nas v višini kakih 900 m. Rabi sončno pomlad in zato dobro uspeva v Primorju, a tudi dru¬ god po Sloveniji. Kakor pri vseh rastlinah, tako je tudi pri češnjah odločilnega pomena vreme ob času cvetenja. Naj¬ več ji škodljivec so spomladanske slane. 51ive_. Ta vrsta sadja pozna mnogo raznolikosti, ki so prilagojene naj razil črva im klimatskim okolnostim in zato more uspevati 107 ta ali ona vrsta tudi v Sloveniji. Zgornja / oziroma se¬ verna / meja je za spoznanje nižja od one pri jabolkah in češnjah. Marelica^. Zahteva sončno in sušno pomlad brez pozeb, zime pa ne smejo biti preostre, kajti mraz nižji od -25° uničuje mareliči- no drevje. Kazalo bi, da so pri nas ugodni pogoji za go¬ jenje marelic v Primorju, deloma tudi na vzhodu Slovenije, a le po gričevju / zaradi slane, ki kakor znano, pustoši predvsem v nižinah/. Breskev. Ta sadež zahteva dolgo in sončno toplo polovico leta. Za¬ to pri nas more uspevati le na Primorskem. Drugod lahko u- speva le umetno izoblikovane vrste, ki so manj zahtevne na optimalne klimatske pogoje. Mandelj.. Mandelj ravno tako kot breskev zahteva sončno in toplo pom¬ lad, dolgo sončno poletje in se odlikuje po zelo zgodnjem cvetenju. Zato more uspevati le tam, kjer ni niti zgodaj spomladi uničujočega mraza. Pri nas uspeva na Primorskem. i/’_Vinska_trta_ 1 Količina in kakovost pridelka zavisi od klime, zemljišča, vrste vinske trte in agrotehnike. Svetloba ima mnogo več¬ ji pomen, kakor pri sadju in izrazito vpliva na količino sladkorja v sadežu. Optimalne temperature ležijo med 25 in 50°. Minimalni biološki .minimum je 10°, a maksimalni nekaj nad 40°. Slano prenaša zelo slabo. Zimski mraz nižji od -20° je že nevaren'. Vsota aktivnih temperatur znaša od 2500 do 3500°. Količina padavin ne sme biti manjša od 500 do'800 mm na leto in tudi ne večja od 1500 mm na leto. \ Zato uspevajo pri nas vinogradi predvsem v vzhodni Sloveni¬ ji in na Primorskem, kjer so izpolnjeni omenjeni klimatski pogoji. Dež ob času cvetenja povzroča opadanje cvetov in s 108 tern zmanjšuje pridelek. Sadovi so ob času razvoja zelo podvrženi okužbam predvsem po peronospori, pa tudi ,po dru¬ gih vrstah plesni, kar preprečujejo s škropljenjem. Pri¬ sojna pobočja gričevij so najboljše klimatske lege za vi¬ nograde. Rdeča detelja je malo zahtevna po temperaturi in osvetlit¬ vi, a je bolj zahtevna po namočeno sti zemlje. Zato lahko dobro uspeva po vsej -Sloveniji, razen v ožjem sušnem pa¬ su na vzhodu in na primorskem. Temperaturni minimum kal¬ jenja znaša komaj 1°. Detelja uspešno prenaša spomladanske pozebe. Najboljši čas košnje pri ozimni detelji je ob'ča¬ su popkovanja cvetov, pri jari detelji je prva košnja rav- notako najboljša ob času popkovanja cvetov, a druga ob ča¬ su cvetenja. Lucerna. Kaljenje se prične pri 1°. Vzdrži mraz do -5° in tudi z lahkoto prenaša vročino nad 30°. Zahteva dobro namočenost zemlje a vzdrži dolgo tudi sušno razdobje. Rok setve: zgod¬ nja pomlad, ko znaša temperatura zemlje komaj 3° / pni nas koncem februarja ali začetkom marca /, Maksimalni donos daje v drugem in tretjem letu vegetiranja. Rok košnje je v začetku cvetenja. Iz tega kratkega pregleda je razvidno, da so mnogoletne trave mnogo manj zahtevne z ozirom ,na klimat¬ ske pogoje in so zato primerne tudi tam, kjer drugače nobe¬ na panoga poljedelstva in sadjarstva ne uspeva več. 1. poglavje. ANALIZA IN KARAKTERISTIKA KLIME. . Spoznali smo, da je vreme oziroma klima odlo- - 109 - čilnega pomena'v agronomiji. Zato mora znanstveno polje¬ delstvo sadjarStvo, živinoreja in gozdarstvo, preden se odloči za to ali ono, analizirati vremenske, karte ož. kli¬ mo. Beseda " analizirati " pomeni razčleniti neke veličine na enostavne osnovne sestavine, in tako spoznati tiste o- snovne zakone, ki vežejo te veličine v mogočno zgradbo,ime¬ novano " kolektiv ", Vreme posameznega dneva je spremenlji¬ va veličina, in se zdi, da se menja iz dneva v dan brez vsakega zakona, marveč kar tako po naključju. - Vremenske spremembe so namreč v svojem bistvu od drugod " izposojena atmosferska glavnica”, to je nekje nastajajp in od tod se'nam ponujajo. Sinoptična meteorološka služ¬ ba zasleduje z vremenskimi kartami območja, kjer so se ta¬ ke spremembe pojavile in kamor potujejo-; zato tudi morejo v naprej predvideti vremensko spremembo tudi pri nas. Vre¬ menske napovedi še niso 100°, ker se vremenske spremembe med svojim potovanjem zopet spreminjajo in “jih je dokaj težko slediti. Vreme iz dneva v dan vpliva na rastlinstvo in na vse drugo- in:tako zapušča v dolgih razdobjih'svoj pe- čat na živi in neživi prirodi. Tako na pr. če se vzpenjamo v gore, opazimo hitro spremembo vrste dreves in vrste trav. Enako se dogaja,- če potujemo na sever ali na jug. Tudi ka¬ kovost zemlje nosi v sebi ” vremenski pečat ". - Tako se na pr. črnozjom / rodovitna črna zemlja v južni Ru¬ siji in deloma pri nas v Panonski nižini / -razvija le v sušnih klimatskih območjih z dolgim poletjem; podzol - zem¬ lja sivkaste barve je precej izprana od dežja in zato manj rodovitna. V tropskih krajih, kjer je mnogo dežja, hkrati pa je vedno visoka temperatura, se razvija rodovitna rdeča zemlja - laterit. Ta zemlja namreč nastaja zaradi živahnih kemičnih procesov, katere stimulira visoka temperatura in dobra namočenost. Na Krasu se razvija v vrtačah tenka plast rdeče zemlje - terra rossa, ki tvori ostanek v vodi netoplji vih rudninskih snovi in podobno. Vreme torej iz dneva v dan deluje in tako neopazno preoblikuje zunanjo podobo pokraji¬ ne, Ta skupni rezultat vremena • neskončne verige " posa¬ meznih dni je klima Klima je potemtakem kolektiv, vreme po- 110 sameznega dneva pa njegov elementarni delec. Učinek vre¬ mena posameznega dneva more biti izjemoma velik, na pr., če se usuje toča ali če se pojavi močan vihar, ali. pozeba in podobno, toda po mnogih letih ostane le kolektivni uči¬ nek, t.j. učinek klime. Analiza klime za agronomijo mora prikazati ta kolektiv v taki luči, da omogoča osnovno orientacijo za prakso. Glav¬ na metoda analize klime je statistika. Statistika jo upo¬ rablja v vseh znanostih, spada pa v matematično discipli¬ no in razkriva zakonitosti kolektivov, nikakor pa ne posa¬ meznih primerov. prvi osnovni element statistike pri analizi klime je aritmetični p'ovpreček, ki se določa s formulo: A = / a n + + a-, + ..... a n / : n, kjer A pomeni arit metični povpreček, a-^ , , itd. posamezne vrednosti, n pa število členov kolektiva. Agronomi in gozdarji, zla¬ sti pri nas, se pogostokrat zadovoljujejo s tisto prvo stop¬ njo analize, t.j. z aritmetičnim povprečkom in le po njih sodijo o kakovosti klime. Toda povpreček je abstraktna ve¬ ličina, kar se vidi že iz njegove definicije. Zato je tudi klima povprečkov zgolj abstraktna stvar, kar bomo videli malo kasneje. Povprečki morejo dati le možnost za primer¬ javo različnih klim. Iz'povprečnih- temperatur se na pr. vi¬ di, kje je podnebje hladnejše in kje toplejše, iz povpreč¬ nih padavin pa kje je podnebje bolj mokro in kje. bolj su¬ ho itd. Tudi letno razporedbo padavin ali temperatur more¬ mo razbrati is mesečnih, povprečkov. Tako na pr. kažejo me¬ sečni temperaturni povprečki, da je v Sloveniji najhladnej¬ ši mesec januar, najtoplejši pa julij, da je največ .padavin v oktobru itd. Toda vse te trditve veljajo le za dolgo vr¬ sto let, ne pa za posamezna leta ! Dejansko stanje tempe¬ ratur in padavin se iz leta v leto več ali manj loči od povprečka. Na osnovi f>ovprečka so mnogo naši agronomi nasve¬ tovali v letih 1346-1948 umetno gnojenje šele v novembru, t.j. po jesenskem - večji del-po oktobrskem deževju, da ne bi jesenski dež izpral gnojil. Toda ravno takrat jesen- 111 skega deževja sploh ni bilo in je namesto njega nastopilo " zimsko deževje " / v decembru /. Zato praksa v splošnem ne more izhajati s povprečki. četudi teče vreme iz leta v leto različno, vendar se drži nekih mej, ki so odvisne od letnih časov in geografske lege kraja, skratka od klime. Tako so se na pr. v Ljubljani opazovale v dobi 1851-1961 najnižje temperature na prostem do -31,5°, a najvišje do 38,8°, kar pomeni skrajne meje v okviru katerih kolebajo temperature. Takim skrajnim mejam pravimo ABSOLUTNI EKSTREMI CELOTNEGA OPAZOVALNEGA RAZDOBJA, v razliko od absolutnih ekstremov krajših časovnih razdobij, kot na pr. posameznih let, posameznih mesecev ali celo posameznih dni. Če vzamemo namesto Ljubljane kak drugi kraj na.pr. Trst, po¬ tem bodo tamkajšnje meje temperaturnega kolebanja precej drugačne: najnižje temperature dosežejo le -15° , a najviš¬ je ležijo prilično tako visoko kot v Ljubljani. Če gremo na pr. v Skandinavske dežel?, dobimo zopet povsem druge šte¬ vilke ekstremov, v Sibiriji pa so zopet druge itd. Eden od najhladnejših krajev Sibirije Verhojansk ima na pr. najniž¬ jo opazovano temperaturo -68° , a najvišjo 32°, kar tvori širino temperaturnega intervala kar 100° ! Širino intervala med absolutnimi ekstremi imenujemo OSNOVNI INTERVAL. Osnov¬ ni interval delimo na več enakih delov in tako dobimo PODINTERVALE. Če razdelimo osnovni interval na deset enakih delov, potem jih pravimo BECILIJI, če pa na pet delov, po¬ tem dobimo KVINTILIJE,' če na štiri dele - KVARTILIJE itd. Tako na pr. če analiziramo povprečno mesečno temperaturo meseca j^anuarja v Ljubljani, potem imamo naslednje podatke: ekstremi povprečnih mesečnih cemperatur -9,4° in +4,9° širina intervala ..... . 14,3° deeiliji / približno / -9,4° do -8,0° ,. -7,9° do -6,5° , -6,4 do -5,0° itd. Delitev osnovnega intervala v podintervale ima namen ugotoviti pogostnost, ali kot temu pravijo -FREKVEN¬ CO določenih vrednosti, na pr. če razdelimo povprečne ja¬ nuarske temperature v Ljubljani za dobo 1851-195o v inter- 12 vale po 2° , dobimo naslednjo razpredelnico pogostnosti: intervali: pogostnost: skupno 100 Kakor se vidi iz razpredelnice ležijo najpo- gostnejše vrednosti povprečne januarske temperature v Ljub¬ ljani v intervalu med -2,1 in -4,0° in malo manj pogosto v intervalu med -0,1 in -2,0°. Ekstremno mrzli kakor tudi ek¬ stremno topli januarji so prilično enako redki. Pojem pogo¬ ltnosti je v klimatologiji -zelo važen in je bolj realen,ka¬ kor pojem povprečka. Tako na pr. znaša v Ljubljani stolet¬ ni povpreček januarske temperature -2,0° , a ta vrednost, četudi ji dodamo že - 1° / dobimo torej interval od -1,0 do -3,0° / je nastopila le v 17 i ! Če pa zožimo dodatek na vrednost -2,0° - 0,5°, dobimo le 8 ^ pogostnosti, med¬ tem ko točna vrednost -2,0° ni nastopila niti enkrat v sto¬ letju ! Vse to dokazuje prednost pogostnosti pred povpreč- kom za klimatsko analizo. Analiza pogostnosti je posebno važna pri vpra¬ šanju spomladanskih pozeb. Tako na pr. znaša pogostnost ( v praksi pravimo pogostnosti " verjetnost ” ) temperatu¬ re pod ničlo v maju v Ljubljanski kotlini 80 v Kopru pa 0 ;,v aprilu je v Ljubljanski kotlini 100 ^ verjetnost temperature pod ničlo, v Kopru pa le 10 Junija meseca pade tudi v Ljubljanski kotlini verjetnost temperature pod ničlo na 0 $. Obdobje, ko traja verjetnost temperature pod ničlo 0 se imenuje BREZMRAZKO RAZDOBJE. Brezmrazno raz- - 113 dobje je treba določati glede na ožja časovna razdobja 'kot so meseci; najpogosteje so to dekade / desetdnevja / ali pentade / petdnevja /. Pojemanje verjetnosti mraza od prve do zadnje.dekade maja se ne giblje linearno, marveč stopnjičasto. V Ljubljanski kotlini je največja verjet¬ nost mraza v drugi pentadi maja, t.j. med 6. in 10. majem. Še ena enakaverjetnost se pojavlja v peti pentadi maja,t. j. med 21. in 25- majem. Vmes so pogostnosti mraza nižje, a nikjer ne padajo na ničlo. Cikcakasti potek verjetnosti temperaturnih dvigov in padcev, ki je viden pri analizi ožjih časovnih intervalov, se imenuje.SINGULARITETE. Sin- gularitete so znane tudi v padavinah in drugih meteorolo¬ ških elementih. Od tod izvirajo nekatera kmečka vremenska, pravila, ki povezujejo vreme z določenimi dnevi v letu,ka¬ kor " ledeni možje " / 11. do 14. maja /, " mokra Zofka " / 15. maja / itd. Singularitete se sčasoma spreminjajo in tiste, ki so veljale v prejšnjih desetletjih, zdaj ne vel¬ jajo več. Vse to je v zvezi s splošnim kolebanjem klime. Pri analizi pogostnosti moramo po možno¬ sti izključiti / eleminirati / vpliv tako imenovane slu¬ čajnosti, Slučajev v naravi ni, vendar mislimo s to bese¬ do take pojave, ki jih ne moremo razložiti z nobenim zna¬ nim zakonom. Če je opazovanje prekratko, morejo taki po¬ javi t.j., slučajnosti, bistveno vplivati na rezultanto kolektiva na pr. na povprečke in na pogostnosti. V zvvzi s tem morejo nastati navidezne singularitete, t.j. cikca¬ kasti potek meteoroloških elementov, ki pa pri nadaljnjem opazovanju zgine v nič.. Učinek slučajnosti eliminiramo najlažje, če ugotovimo tako imenovane " drsne vrednosti ". Drsne vrednosti dobimo tako, da poiščemo povprečke iz vred¬ nosti / a + 2 b + c / : 4, kjer a , b, c, . pomeni za¬ poredne osnovne vrednosti. Tako dobimo naslednje vrste : / a + 2b + c / : 4, / b + 2c + b /: 4,/c+2d+e/ : 4 itd. Slučajnost je mogoče eliminirati tudi po formuli / a + b + c / : 3. Ce se ravnamo po prvi ali po drugi me¬ todi, dobimo v obeh primerih tako'imenovana PRSNA ZAPORUPJA 114 Ta postopek nam omogoča, da ločimo na pr. prave singula- ritete od navideznih : prave singularitete kljub ogladit- venemu postopku ne izginejo, slučajne pa izginejo v nič. Vendar je eliminiranje slučajnosti s ogladitveno metodo mogoče le pri dovolj dolgem opazovanju, t.j. pri velikem številu osnovnih členov kolektiva. Rasen povprečka in pogostnosti poznamo še naslednja, zelo pomembna pojma : l/ odklon ali deviacijo in 2/ standardno deviacijo. Prvi pojem pomeni razliko med vsako individualno vredno¬ stjo in povprečkom, t.j. d = a^ -A. To nam pokaže, če so individualne vrednosti previsoke ali prenizke. V prvem pri¬ meru so individualne vrednosti nad povprečkom, v drugem pa pod njim. Tako je na pr. v Ljubljani bil opazovan najhlad¬ nejši januar -9,4° , kar znaša 7,4° pod stoletnim povpreč¬ kom, a najtoplejši januar je imel temperaturo +4,9° , kar je za 6,9° nad stoletnim povprečkom. To sta torej.ekstrem¬ na odklona ali deviaciji povprečnih'januarskih temperatur v Ljubljani. Podobno moremo analizirati vsak posamezni me¬ sec , vsako posamezno dekado, pentado in celo vsak posamez¬ ni dan. Deviacij.a je za prakso važna, ker nam kaže, koliko se sedanje ali koliko se je minulo vreme razlikovalo od pov¬ prečka. S tem pa moremo oceniti, koliko se bo glede na od¬ klon povprečka zakasnil ali pospešil vegetacijski razvoj. V deviaciji moramo tudi izkati vzrok, ko se vegetacija raz¬ vija nenavadno, kadar je dobra ali slaba letina, povečana ali zmanjšana-nagnjenost k okužbam itd. Drugi omenjeni pojem je st andardna deviacija. — - % """ — — Standardno deviacijo dobimo takole: kvadriramo vse posamezne deviacije našega zapored,j a, te kvadrate seštevamo in vsoto delimo s številom členov. Tako dobljeni povpreček se imenuje " povprečna kvadratna devia¬ cija", v razliko od povprečne / nekvadratne / deviacije. Kvadratni koren iz povprečne kvadratne deviacije pa nam daje standardno deviacijo : . . -115 - . S - \j/ d x 2 + d 2 2 + d 3 2 + . . ., + d n 2 / : n - . . . . (43) . S v tej enačbi pomeni standardno deviacijo in d-, , d 2 itd. p'a posamezne deviacije, n -število členov zaporedja. Standardna deviacija je zelo pomembna, to pa zaradi dveh razlogov: l/ zaradi poudarka močnejših odklonov pred šibkejšimi, s čimer.bolj■izstopa spremenijivost posameznih členov kolek¬ tiva in 2/ zaradi povezave z nadaljnjimi, važnimi statističnimi kriteriji. Standardna deviacija kontrolira veljavnost povprečka: če je povpreček ugotovljen na osnovi prekratke opazovalne dobe-, ima tu premočan vpliv že omenjena slučajnost-. Kljub temu nam standardna deviacija pokaže-, v kakšnih mejah se giblje pravi povpreček, t»-j * dolgoletni povpreček, kjer so se slučajnosti med seboj kompenzirale. V ta namen se pri¬ poroča izračunavanje standardne deviacije, t.j« -za razdob¬ je krajše od 10 let po formuli : 3 , = \j/ d 1 2 7 d 2 2 + + d n 2 / : / n - 1 / \ ta način izračunavanja daje standardni deviaciji nekoliko večjo vrednost, kot bi jo. morala imeti po osnovni defini¬ ciji-. -Ta postopek ni samovol jen,marveč sledi iz verjet¬ nostnega računa. Če pomnožimo standardno deviacijo s koefi¬ cientom 0,6745 / tako imenovanim Fechnerjev koeficient /, dobimo " verjetnostno napako povprečka ". Verjetnostna na¬ paka pokaže interval, v katerem leži pravi dolgoletni pov¬ preček. Travi povpreček potemtakem leži v intervalu A - V , kjer A pomeni izračunani povpreček, a V = verjetnostno na¬ pako. Verjetnostna napaka pojema z raz točo dobo opazovanj, in sicer po formuli . V =’V-. : \/ n ! , kjer V pomeni verjet- • J - ■ v nostno napako dolgega razdobja, a \V verjetnostno napako krajšega razdobja, n p; ‘število krajših razdobij v dolgem razdobju, Ra pr.'če znaša verjetnostna napaka povprečne mesečne temperature 10-letne dobe - 2° , sc bo pri 40-let- nem povprečku znižala na - .1°, a pri °0-letni dobi na - 2/3° - 116 itd. Kakor se vidi iz tega preudarjanja, aritmetični pov- preček nikoli ni popolnoma dober, marveč se vpliv naključ¬ ja še vedno pozna, četudi gremo z opazovalnimi dobami po¬ ljubno daleč. Sicer se v našem zgornjem primeru zmanjša verjetnostna napaka pri 400 -letni dobi na 0,1° C, t.j. na vrednost, ki jo doseže natančnost opazovanj / tempera¬ turo opazujemo s točnostjo do 0,1° /. V tem primeru bi da¬ la doba 400 let popolnoma natančni aritmetični povpreček. Vendar je treba upoštevati, da se klima neprestano menja, z njo vred pa tudi povprečki, tako da ti v dobi stoletij ne bodo imeli več realnega pomena. Kvaliteto povprečka mo¬ remo kontrolirati še s teoremom francoskega matematika Cornu : če sledi razporedba deviacije takoimenovani ' Gau¬ ssovi razpršitvi " velja enačba : 2 S 2 : D 2 = JJ = 3,14159 ... (44), kjer S pomeni standar¬ dno deviacijo, a.D povprečno deviacijo, ki se sestavlja iz posameznih deviacij vzetih brez predznaka /t.j. pripisuje¬ mo vsem posameznim deviacijam pozitivni znak, kar se v ma¬ tematiki imenuje "absolutna vrednost" /. Fovprečki so dob¬ ri, če je Cornu-ev teorem izpolnjen, drugače pa so slabi. Stoletni januarski povpreček v Ljubljani ima po Cornu-ev teoremu 3,1 , na Dunaju tudi 3,1 , v Parizu 3,2 itd. iz česar se vidi, da so povprečki dobri. Tudi povprečki kraj¬ ših, razdobij morejo ustrezati Cornu-evem teoremu : v Ljub¬ ljani je januarski povpreček za razdobje 1941-195o imel po Cornu-evem teoremu 3,1 , v nasprotju s tem povpreček za razdobje 195L-196o ne ustreza več teoremu Cornu-a, ker ima relacijo 3,5* To dokazuje, da v razdobju 1951-196o še ni bilo take razpršitve odklonov, ki bi ustrezale Gaussovemu zaporedju. Iz tega,je mogoče povzeti, da je povpreček za dobo 1951-1960 slab in ne ustreza dolgoletnemu povprečku. - Dejansko znaša 100-letni povpreček za dobo 1851-1950 -2,0 , a za desetletje 1951-1960 le -1,4°. Standardna deviacija oz. verjetnostna napaka omogoča tudi ugotovitev klimatskih kolebanj: če se pojavi v kakem desetletju, ali daljšem razdobju tak povpreček, ki 117 se odmika od dolgoletnega povprečka mnogo bolj kot to do¬ voljuje verjetnostna napaka, imamo verjetno opraviti s klimatsko spremembo. Pojem osnovne in standardne deviacije daje možnost izračunavati takoimenovane korelacije .Korelacija, ali tudi"korelacijski_koeficient " je pravilen ulomek,ki kaže, kakšna je povezava med zaporedjema a in b. Čim bolj se bliža korelacija vrednosti 1 ali.-l, tem večj'a je po¬ dobnost obeh zaporedij ( v primeru negativne korelacije je podobnost obeh zaporedij zrcalna ), če pa se korelacija bliža ničli, potem ni podobnosti med obema zaporedjema, llajbolj preprosto se korelacija izračunava tako : pišemo oba zaporedja v obliki njihovih deviacij / odklonov od pov¬ prečka/ ; naj ima zaporedje a deviacije X-, , X 2 , X^ .... .. X n , a zaporedje b ima deviacije Y 1 , Yg , Y^. .. Y ; nato množimo vsak X z ustreznim Y in produkte seštevamo. Vsota tako seštetih produktov tvori števec ulomka. Števec bo tedaj takle : X-^Y^ + X 2 Y 2 + X^Y^+ .. + X n Y n . Imenovalec ulomka dobimo po formuli : \/ ( X 1 2 + X 2 2 + ... + X n 2 ) ( Y x 2 + Y 2 2 + . ... + Y n 2 ) Korelacijski koeficient bo potem takle : X 1 Y 1 + X 2 Y 2 + X 3 Y 3 + + X n Y : n r s= ( x 1 2 + x 2 2 + x 3 2 + 2 \ / V 2 -ir 2 -rr- 2 \ 4* ) ( Y 1 +Yq + • * • + Y ) (45) Korelacijo kontroliramo s Fechnerjevo formulo, ki se iz¬ raža takole : F = 0,6745 . Tu pomeni F verjetnostno napako korelacije, r korelacijo samo, n pa število členov enega samega zaporedja iz kate¬ rega je bila sestavljena korelacija ( t.j. število X-ov , oziroma število Y-ov ). če znaša korelacija trikratno vred- / 1 ~ r 2 / n (46 ) 118 nost F ali še več ,■ potem je dobra, če pa je korelacija manjša od 3 F , potem je nezanesljiva ali slaba. Kore-' lacija ima v praksi veliko vlogo: če na pr. domnevamo, da obstoji zveza med nekimi pojavi, potem korelacija konkretno pokaže, če je ta domneva pra¬ vilna ali ne. Korelacija omogoča znanstvenikom kontrolo njihovih domnev, na pr. domnevalo se je, da obstoji zve¬ za med decembrskim zračnim pritiskom v Zah. Sibiriji in januarsko temperaturo v Ljubljani. Korelacijski koeficient obeh zaporedij znaša 0,76, verjetnostna napaka pa - 0,11, kar je potrdilo omenjeno domnevo. Kvadratna deviacija, omogoča kontrolo homo¬ genosti klimatoloških opazovanj : če na pr. hočemo ugoto¬ viti koliko je mogoče podatke ene postaje korigirati po podatkih drugih postaj, moramo sprva preizkusiti, ali sta ti dve postaji v homogenem klimatskem območju. V ta namen ugotovimo razlike / na pr. temperaturnih povprečkov / med prvo in drugo postajo, nato sestavimo iz teh razlik arit¬ metični povpreček in končno izrazimo vse navedene razlike kot elementarno deviacijo od svojega povprečka. Deviacijo kvadriramo. Naj bodo deviacije d-, d 0 d.,.d ; kvad- ratne deviacije bodo d-, d,- d-,^ . d . Sestavimo 2 . , 2 x ,2 2 3 , 2 n vsoto A = d- + d, + d^ .... + d r in vsoto /2 Tako 1 T 2 B = / d-, - d 2 / 2 + / d 2 - d 3 '/. 2 .+ / d n _ p - d n /' more biti , če so podatki hemogeni, 2A:B=l'-(l:n), kjer n-pomeni število / množino •/.' členov d. Ta kriterij he- mogenosti je postavil matematik E. Abe. ... Tovrstni poizkus med Ljubljano in Zagrebom je dal odnos pri zimskih temperaturah 3,37 ( namesto 1 - g ), kar znatno prekaša pogoje v Abe-evem kriteriju; Iz tega pa sledi nehomogenost podatkov obeh kategorij. 119 ko imenovana matematična ali variacijska statistika, vendar za praktične potrebe večinoma zadostujejo elementarne jši pri jemi. Tako na pr. za klasifikacijo kline zadostujejo neka¬ teri empirični obrazci. Thornthwaitov tovrstni obrazec smo že preje videli / v poglavju o evapotranspiraciji / tu pa bi navedel še Langov obrazec, ki se tudi imenuje " Langov pluviometrski koeficient " : __P_ / t> 0° /: 12 ( 47 ) kjer K pomeni Langov koeficient, P letno količino padavin v milimetrih, / t> 0° / temperaturno vsoto tistih mesecev, ki imajo temperaturo nad 0° C. Skala za določitev klime je naslednja : 120 K Klima De Martonnova klasifikacija predlaga formulo: K -- v..... / 48 /, kjer P pomeni letno količi- t + 10 no padavin, izraženo v milimetrih, t pa letno temperaturo. Ustrezna skala za določitev podnebja pa je takale: K * Klima : De Martonnova klasifikacija daje za nekatere kraje v Jugo¬ slaviji naslednje podatke':' Beograd ima P = 600 mm , t = 12° , K = okoli 27 in torej spada v bližino, meje med stepo in gozdom, kjer dobro uspe¬ vajo žitne kulture j Bohinj P = 3000 mm, t = 7°, K = okrog 176, kar pomeni su- perhumidno podnebje ugodno le za travne kulture in vlažne 'gozdove; Ljubljana ima P = 1440 mm , t = 9° , K okoli 76 kar ustre¬ za visokemu gozdu ; Murska Sobota P = 750 mm, t = 9° , K = 39= nizki gozd; Koper ■ P = 900 mm, i = 14° - K = okoli 38= nizki gozd. 121 Tovrstne klasifikacije klime z empiričnimi for¬ mulami ne morejo dati vedno veljavnega rezultata, marveč le splošno orientacijo, kajti klima je " mozaik " in kakor se ne da mozaik izraziti z eno samo barvo, tako se tudi ne da karakterizirati klimo le z eno samo formulo. Za zaključek omenijno še Koppenove mejne karak¬ teristike, ki imajo za prvo orientacijo velik pomen : meja med stepo in gozdom se določa po Koppenu s formulo : P = t + 33 .. /49/, kjer P pomeni letno količino pa¬ davin v centimetrih, t = letno temperaturo< Koeficient 33 ni stalen, marveč koleba v'zvezi z letno razporedbo padavin: če so. padavine razporejene enakomerno v teku leta, potem znaša koeficient 33 , če padavine nastopajo le v zimski do¬ bi, potem se znižuje koeficient na 22 , če pa so padavine le v poletnih mesecih, potem narašča koeficient do 44 . Sre¬ dozemsko podnebje je znano po zimskih padavinah in sušnem poletju, zato bo tam znašal Koppenov koeficient 22 , a mon¬ sunsko podnebje je znano po poletnih padavinah in se tam dvigne Koppenov koeficient na 44. Zgornja in tudi polarna meja poljedelstva le¬ ži po Koppenu tam, kjer imajo trije najtoplejši meseci pov¬ prečno temperaturo nad 10° , a zgornja / polarna / meja gozda tam, kjer doseže le en sam najtoplejši mesec lo°. V Sloveniji bo potemtakem zgornja klimatska meja poljedel¬ stva nekako v višini 1200 m, a zgornja meja gozda v višini kakih' 1700 m. XI. poglavje . KLIMA ZAPRTIH PROSTOROV. Za agronoma je tudi pomembne važnosti poznavanje zakonov, ki regulirajo klimo zaprtih prostorov, kajti agro¬ nom ima opraviti s hlevi, sušilnicami, silosi in tudi z de¬ lovnimi prostori. 122 V zaprti!} prostorih, če niso hermetično za¬ prti,. ohrani največjo zvezo z zunanjim stanjem zračni_pri- tisk. Temu namreč zadoščajo že najmanjše,špranjice, da vzpostavi ravnotežje med vrednostmi od zunaj in od znotraj. Zato je nesmiselno obešati barometer od zunaj, misleč pri tem, da od zunaj barometer bolje kaže ! Le ob času močne^- ga vetra, ravnotežje med notranjim in zunanjim pritiskom bliskovito niha, tako da barograf v sobi riše " žagasto krivul jo " < Vendar je amplituda 'tega nihanj.a' ,' razen ob orkanu, minimalna. Drugi meteorološki elementi, t*j« tem¬ peratura, vlažnost, osončenje itd. gubijo v nasprotju s pritiskom ravnotežje med zaprtim prostorom in zunanjim.o- koljem,'vendar ostane neka zveza, ki deluje zelo počasi. Tako se na pr. temperaturno stanje skuša izenačiti z nepo¬ srednim prehodom toplote skozi zid, streho, okna, vrata itd. in s cirkulacijo zraka, ki se vrši skozi še tako oz¬ ke špranje pri oknih, vratih in drugje. Toplotni tok obeh kategorij je tem intenzivnejši, čim večja je temperaturna razlika med zunanjim in notranjim prostorom. Zato je v zim¬ ski dobi zamenjava zraka in' temperaturnih, razmer dovolj močna tudi pri dobro zaprtih oknih in je s tem potreba po zračenju pozimi minimalna, vsekakor je bistveno manjša kot poleti. Za ohranitev konstantne temperature v zaprtem pro- * štoru, je torej potrebna čim boljša toplotna izolacija sten, strehe, oken in vrat, predvsem pa zmanjšanje špranj' in od¬ prtin / na pr. pri dimnikih /, skozi katere se -vrši cirku¬ lacija zraka . Ob vetru se cirkulacija skozi okenske in vratne špranje in dimnike močno stopnjuje, zato je tedaj tudi vzdrževanje konstantne temperature v zaprtih prostorih težje. Primerno ustroju zgradbe in njene lege napram vetru in soncu, se ustvarjajo v zaprtem prostoru take tempera¬ turne razlike, ki morejo doseči nekaj stopinj v istem pro¬ storu. Tako imamo " mrzli in " topli " koti, mrzle in tople stene itd. Intenzivnost tovrstnih razlik je zelo od¬ visna od vremena in kakovosti zgradbe. V poletni dobi more v zaprtih prostorih nastati prekomerna vročina in to zaradi. 123 razgretosti strehe ali zidu od sonca. Na strehi in zido¬ vih so namreč, zaradi mikrotemperaturnega polja, tempera¬ ture / ob sončnem in mirnem vremenu / za dobrih 20° višje kot v zraku in če toplotna izolacija ni zadostna, se ta vi¬ soka temperatura prenaša na notranje prostore. Kot najbolj¬ ši primer tovrstnih pojavov nam služi temperaturno stanje v železniških vagonih ali avtobusih, kjer preogretosti ne more odpraviti niti dober prepih ! Relativna vlažnost je ravno tako kot tempera¬ tura zelo odvisna od kakovosti notranjih prostorov in je le malo vezana na zunanje razmere. Vodni hlapi namreč di¬ fuznim potom, ali potom cirkulacije zraka skozi špranje in dimnike, prodirajo od zunaj v notranje prostore in obratno in skušajo vpostaviti ravnotežje z zunanjim stanjem. Toda ta proces je prepočasen in skrbi le za-ravnotežje absolut¬ ne vlažnosti, oziroma pritiska vodnih hlapov. Relativna vlažnost pa je mnogo bolj odvisna od temperature kot od ab¬ solutne vlažnosti in zato bo v zaprtem prostoru vlažno tam, kjer je obenem hladno, in suho tam, kjer je- obenem toplo. Zato so hladni koti ali hladni zidovi obenem vlažni, a top¬ li - suhi ; plesen se pojavlja na vlažnih in hladnih zido¬ vih. V ekstremnih primerih rastejo tam celo gobe ! Tudi ro¬ sa na okenskih šipah je posledica nizkih temperatur stekla. Naposled omenimo še vprašanje prepiha. Pre¬ pih nastane zato, ker zunaj skoraj nikoli ni popolnega brez¬ vetrja, marveč vleče, če že ne veter, pa vsaj komaj opazna sapica. Ob hišah se zajezi sapica in se zračni pritisk za¬ to ob steni malenkostno dvigne- Na nasprotni strani hiše pa nastaja zaradi zaledne'' lege neznaten primanjkljaj zraka, s tem pa tudi malenkosten padec pritiska. Če odpremo okno na eni sami' strani, potem se rie vspostavi zveza med čelom in zaledj.om hiše in zrak, ki udre v odprto okno hitro gu¬ bi svojo hitrost in ne povzroči prepiha, če pa odpremo ok¬ no na čelni in zaledni strani skupaj, nastane neposredna zveza med čelom in zaledjem, tako da se združita nadpritisk na čelni strani in podpritisk na zaledni strani. To sproži 124 skozi sobo veter, kot pravimo prepih. Veter v sobi-je pri tem močnejši kot zunaj, ker še zrak zbira s širšega čelne¬ ga področja' hiše in teče skozi ožji prostor, določen po širini okna. Tako nastaja znani Bernoullijev efekt, ki pra¬ vi, da v zoženih ceveh teče zrak ali voda s pospešeno hi¬ trostjo in da se pritisk tamkaj primerno zniža. Iz tega sklepamo : čim več oken odpremo, tem manjši bo prepih v sobi . Prepih-se nič ne loči od običajnega vetra, a se ga vkljub temu bojimo, kajti v sobi se ne gibljemo tako, kot zunaj in smo tu 'čudi drugače oblečeni. Zato prepih lažje povzroči prehlad, kot pa veter zunaj. XII. poglavje . AGROTEHNIKA IN VREME . Obdelava zemlje, nega rastlin, uporaba, umetnih gnojil itd,, vse to je močno odvisno od vremena. Tako na pr., če orjemo preveč vlažno zemljo, se ta ne rahlja,mar¬ več se vleče kot lepile in se trga v kepah, ki se .pozneje strdijo.'Polje postaja tako kepasto z vmesnimi srečnimi prazninami. Za oranje so optimalni pogoji, če tvori vodnost zemlje 5o do 60 $ največje mogoče vodnosti. Tedaj se zem¬ lja hitro rahlja, se napaja z zrakom, se ne praši in se ne lepi. Stopnja t,ega rahljanja pa ni odvisna samo od vlažno¬ sti zemlje, marveč tudi od načina oranja. Pri tem ima veli- ko vlogo hitrost gibanja pluga . Priporoča se globoko oran¬ je, ker.ima debeli sloj orne zemlje večjo vodno kapaciteto, večjo absorpcijsko sposobnost atmosferskih padavin, bolje zadržuje odtok vode in s tem izpiranje hranilnih snovi. V primeru suše je globoko oranje prvi agrotehnični ukrep, ki utegne biti na dobri zemlji zelo učinkovit, V primeru moče globoko zorana zemlja zmanjšuje izpiranje hranilnih snovi in umetnih gnojil, kakor tudi erozijo ;zemlje. Erozija je tem močnejša, čim manjše so gmote zemlje-, ki zadržujejo vod- - 125 - ni tok po strminah ali nagnjenem terenu, Globoko zorana plast' enakomerno porazdeljuje vso vodno množino širom po zoranem polju. Tako izgublja vodni tok svojo kinetično energijo, ki deluje pri eroziji, in zemlja pridobiva tako na odpornosti proti eroziji. Globoko oranje / zaradi prepojitve z zrakom globoko, ležečih plasti / po¬ večuje debelino sloja, kjer kemični .procesi razkrajajo or¬ ganske snovi, s ten pa se pospešuje nastanek naravnih gno- ■ jil in humusa. Tako postane debelejši sloj zemlje nosilec prehrambe rastlin. Na globoko zorani zemlji se hitreje in močneje razvijajo korenine rastlin. Tako se ojači tudi od¬ pornost rastlin proti vremenskim neprilikam, kot so pozebe, suša ali moča. Zorano zemljo je priporočljivo posuti z od¬ padki suhe šote, rezane slame,- preperelega gnoja, z .žaganjem in podobnim, - V Sovjetski'zvezi so na ta način dvignili letino žit za 25 lana pa za 38 °}o. Zakaj je tako posi¬ pavanje koristno ? Temni odpadki, kot sta šota in prepe¬ reli gnoj, močneje absorbirajo direktno in difuzno sončno svetlobo in zato Sol j pretvarjajo sončne žarke in difuzno sončno svetlobo v toploto. Temperatura na površju ornice naraste zato močneje, kot bi se dvignila brez posipavanja. Višje temperature pa povečujejo infrardeče izžarevanje zemlje / glej Stefanov zakon, ki je bil razložen v za¬ četku 'skript /, kar po podatkih eksperimentalnih postaj v Nemčiji pospešuje rast, Paradižnik, ki je bil obsevan z in¬ frardečo svetlobo , je prekomerno zrastel, vendar je bil slab¬ še kakovosti, paradižnik, ki pa je bil obsevan z ulravijo- ličasto svetlobo, je rastel zelo počasi in je ostal majhen, bil pa je izvrstne kakovosti. Istočasno 'obsevanje s obema vrstorna žarkov daje velik in kakovosten sad. Vlogo .umetne¬ ga infrardečega radiatorja pri posipavanju s črnimi odpad¬ ki, prevzamejo nase temni odpadki, vloga radiatorja kratkih in ultravijoliSastih žarkov pa svetle-posipane, kot so sla¬ ma, žaganje, in podobno. Tako posipavanje njiv z različno barvnimi odpadki zboljšuje svetlobno in toplotno klimo nji ira - 126 Ker so posipine obenem slabi prevodniki toplote, ščitijo zemljo pred hitrimi spremembami temperature, hkrati pa povečujejo temperaturno amplitudo na površju. V nočnem času se slabi prevodniki toplote močneje ohlajajo kot do¬ bri,* zato se posute njive ohlajajo v nočnem času močneje od neposutih. Znano pa je, da velika temperaturna razlika med dnevom in nočjo stimulira rast in plodnost raslin,ra¬ zen krompirja, ki ne prenese velikih temperaturnih ampli¬ tud. Zato ni priporočljivo posipavati krompirjeve njive. Posipavanje je zlasti koristno jeseni na njivah za ozimna žita, ker posipine ščitijo zemljo pred premočnim zmrzovan¬ jem, obenem pa pred premočnim izpiranjem ob jesenskem de¬ ževju. Posipine tudi zmanjšujejo erozijo plodne zemlje in preprečujejo pretvorbo zemlje v prah ter vzdržujejo zrah¬ ljano stanje tal. Tudi vodni režim tal se pod vplivom po- sipin zboljšuje: dež počasneje prodira v tla, zato pa jih • / bolj namaka in se izhlapevanje zmanjšuje, kar pomeni pri¬ hranek vode za sušne dneve. V primeru moče prodira dežev¬ nica zaradi posipin počasneje skozi ornico v globlje sloje pod ornico in zato bistveno ne izpira hranilnih snovi, ki so v zemlji. Zaradi višjih in enakomernejših temperatur v zemlji in dolge ohranitve " zračnosti "zemlje so biokemič¬ ni procesi zaradi posipanja živahnejši in kvalitetnejši. Tudi koristni mikroorganizmi se ob takih pogojih hitreje razvijajo, naravni nitrati in fosforizacija zemlje pa se stopnjuje. Rodovitnost zemlje se zato zboljšuje. Razen tega so take vrste odpadkov, kot so šota in prepereli gnoj, sami dobro gnojilo in počasi pronicajo v zemljo. Izkušnja je po¬ kazala, da na posutih njivah in po.ljih slabše raste plevel, s čimer tudi tu nastaja nova korist. Za zelenjavne vrtove se v Sovjetski zvezi izdeluj ejo.posebne umetno sestavljene raznobarvne posipine, na poljih in njivah pa uporabljajo šoto, prepereli gnoj, žaganje in rezano slamo. Za posipa¬ nje s slamo je najboljša taka slama, ki je stara že 3 do 4 leta; količina le slame, potrebne na hektar, znaša 3 do 4 tone. Prepereli gnoj pred posipanjem rahljajo in kepe dro- bijo. Šota se šteje za najboljšo vrsto posipin za polje. 127 Vendar mora liti tudi šota že preperela in izpremenjena v " sipo 'V Količina na. hektar potrebne šote znaša po sov¬ jetskih podatkih 15 do 20 ton. Tako pokrije šotna sipa pol¬ je s slojem približno 1 cm visoko. . _ ko sipava' se bolj ali manj vlažna zemlja, kar je odvisno od klime : v suhih klimah, kjer je suša pogost¬ na, ...se priporoča posipanje, čimbolj mokre zemlje, v mokrih- klimah pa le komaj vlažne zemlje. Posipanje se opravi dva ali tri dni po setvi. Če se posipa že brstje, nastanejo tehnične.težave, ker se ob posipanju kalčki lahko poškodu- jejo.V Sovjetski zvezi posipavajo s stroji. Dovajanje umetnih gnojil je. odvisno tudi od vremenske-klimatskih pogojev, dalje od vrste'zemlje ter od vrste rastline in njene razvojne faze. -Rastlina potrebuje v svojih razvojnih fazah povsem različne, količine in vrste gnojil, tako, da umetnih gnojil .ne smemo naenkrat dovajati’, marveč postopnoustrezno razvojni stopnji rastline. Vreme- noslovje se zanima za vlogo vremenskega elementa pri tem vprašanju, Najbolje je dovajati umetna gnojila pred pohlev¬ nim toda .trajnim dežjem, ki pada pod vplivom tople fronte. Gnojiti-pred močnimi padavinami oz. nalivi ni priporočlji¬ vo , ker tovrstni dež izpira in neenakomerno porazdeljuje gnojila' v zemlji. Ker je torej gnojenje zelo odvisno od vre¬ mena, lahko bi rekli, da je to razmerje odločilnega pomena, bi se- kmetijstvo vsaj v tem pogledu moralo povezati s sinop- tično meteorološko službo, ki se .ukvarj-a z napovedovanjem vremena. Gnojenje brez vremenske napovedi ne more doseči zaželenega uspeha, Kjer obstoje sistemi umetnega namakanja, je mogoče posipati umetna gnojila, ob ustaljenem sušnem vre¬ menu - če po posipanju umetno namočimo zemljo. V toplejši in vlažni zemlji je njih učinek močnejši, kot v hladni in suhi zemlji. Zato tudi količina umetnih gnojil, ki je potreb¬ na oziroma optimalna za rastlinstvo, koleba v odvisnosti od meteoroloških pogojev v zemlji. Tudi tu je prognoza vremena zelo važna. Večdnevne in še bolj dolgoročne prognoze so kmetijstvu posebno priporočljive. 128 Vreme zelo vpliva tudi na razvoj plevela, ra¬ stlinskih boleznih, rastlinskih parazitov in drugih škod¬ ljivcev. Mokro vreme ali vreme z. veliko relativno vlažno¬ stjo in istočasnimi visokimi temperaturami je zelo ugodno za razvoj najrazličnejših bolezni, med njimi zlasti za razvoj peronospore. Mila in vlažna zima pospešuje tudi razvoj ličink in škodljivih žuželk, obenem pa ovira pravil¬ no prezimovanje ozimnih kultur in sadovnjakov. S tem posta¬ ja spomladi borba s škodljivci in boleznimi posebno ostra. Ker že ne moremo preprečiti mile in vlažne zime, pa se vsaj lahko na tej osnovi pripravimo pravočasno na spomla¬ danski boj s škodljivci. Znanstveno poljedelstvo mora to problematiko reševati z me¬ todo višje statistike in eksperimentov. Ocenjevati vse to na oko ali poizkušnji ali po instinktu, ni znanstveno, mar¬ več klaverno početje, ki nikakor ne sodi v današnjo dobo napredka ! Vreme vpliva odločilno še na čas setve oziroma saditve. Ne kaže sejati ali saditi v preveč hladno zemljo, ker v tem primeru zrno oz. seme ne more vzkliti in začne gniti. Zlasti pori saditvi krompirja je zelo važno, da ga ne sadimo prezgodaj, ko temperatura zemlje še ni dosegla 8° C. Krompir bo pri nižji temperaturi nemočno ležal v zem¬ lji in bo dobrodošla hrana žuželkam in gnilobnim bakteri¬ jam ! Agrotehnika pozna cel spektrum temperatur, ki imajo iste ali druge fiziološke pomene za setev ali daditev :ob- stoji temperaturni minimum, temperaturni optimum in tempe¬ raturni maksimum. Minimum in maksimum sta skrajni meji, v razponu katerih je setev ali saditev uspešna. Optimum pome¬ ni najugodnejšo temperaturo za to početje. Mnaka razdelitev v temperaturi je določena za poljubno razvojno fazo rastlin o čemer smo že pisali. Žetev, košnja trave in trgatev grozdja so pravtako faze, ki so zelo odvisne od vremena. Zal človek tu¬ kaj ne 'more vedno pomagati, če vreme ne ustreza potrebam. - 129 XIII. poglavje. PODIIEBJE SLOVEH IJS. Podnebje Slovenije določajo razni zamotani procesi, ki so zasidrani deloma v orografskih značilnostih Slovenije, deloma pa so v odnosu do Sredozemlja in drugih klimatskih vplivov. K orografskim značilnostim spada poseb¬ na razporedba gorstev, odnos reliefa do Panonskega nižavja in Jadranskega morja ter končno vpliv odprtine Dunajskih vrat. Ko prične učinkovati atlantski ciklonalni sistem, se uveljavlja v Evropi in tudi v Sloveniji jugozahodni zračni tok. Ob Dinarskem gorstvu, največ pa ob Risnjaško-snežniškem pogorju in nato še ob Julijskih Alpah se ta zračni tok pri¬ silno vzpenja, kar ustvarja padavine. Zato so omenjeni pre¬ deli izredno bogati‘s padavinami, ki dosegajo ponekod 3500 milimetrov. posebno značilnost Slovenije tvori tudi severo¬ zahodni fen, ki sicer redkokdaj doseže'nižine, zavira pa ali celo popolnoma preprečuje padavine. Tako set dogaja,da ce-lo v času dolgih period atlantske cirkulacije pozimi de¬ ževja Srednje Evrope ne dosežejo Slovenije : v nižinah nam¬ reč piha jugozahodnik, v v-išdnah pa po zakonu tople advek- cije severozahodnih, ki teče tako kot fen nad Slovenijo. Tako je bil februar 1 . 1946 v' Sloveniji topel in suh, a v Srednji Evropi in' v sosednjem Panonskem nižavju zelo de¬ ževen. To pa seveda ni edini primer. Kadar pa zavlada v Evropi severozahodni zračni tok, ki spada k zaledju ciklonov, more hladni zrak dospeti do Slovenije, po treh poteh ; l/ direktno preko Alp, 2/ preko Dunajskih vrat in 3/ preko doline Rhonc in Padske nižine od zahoda. Prva pot pomeni fen, ki v zimski polovici leta uničuje pa¬ davine in oblake, v topli polovici leta, pa jih zmanjšuje. Ako prodre hladni zrak preko Dunajskih vrat, poplavi prej - 130 Panonsko nižavje in šele Od tod krene kot vzhodnik proti Jadranu. Tedaj pride do trčenja hladnega zraka, ki veje od vzhoda s toplim, ki teče od. jugozahoda, kar povzroča trajne padavine in ohladitev. V zvezi z oblikami površja nastopajo na sloven¬ skem ozemlju močne klimatske razlike. V Sloveniji koleba množina padavin od 3500 mm v zahodnih Julijskih Alpah in na Snežniku do 750 mm na skrajnem vzhodu Prekmurja. Toda gore ne vplivajo samo na padavine, marveč'tudi na tempe¬ raturo. Znižanje temperature zaradi dviga ima za posledico, da se izoterme nad gorovjem upogibajo navzdol. Zato pozimi, ko vlada južno vreme v visokogorskih dolinah Ilanice-Eranj- ske gore sneži, medtem ko v isti višini nad Ljubljansko kotlino ali drugod v Sloveniji dežuje. Šmarna gora, ki ima isto višino kot Mojstrana, ima pozimi dvakrat do trikrat pogosteje dež kot Mojstrana. Gore tudi zavirajo odtok hlad¬ nega zraka, ki se je usidral v dolinah, in tako prepreču¬ jejo vpliv toplih vetrov. Gorenjska in Koroška imata zara¬ di navedenih vzrokov razmeroma hladne in stalne zime, in to 'tembolj, kolikor bolj je dolina zaprta in čim više leži. V nasprotju s tem so kraji, ležeči ob veliki poti, ki veže Primorsko s Panonskim nižavjem t.j. ki gre preko Postojnskih vrat, Ljubljanske kotline in dolino Save dalje proti vzho¬ du, izpostavljeni vetrovom Jadrana in zato razmeroma hitro podležejo odjugi. Kadar pa piha veter v nasprotni smeri,' se tu razvija burja, razen v širokih kotlinah, k j,er njena moč oslabi. Nižinski predeli Dolenjske, namreč kotlina Ko-, vega mesta, dobivajo celo fen od jugozahoda,ki tedaj pada s Snežniško-risnjaškega pogorja. Tako se more tam sredi zime dvigniti temperatura do 16° C, kar se je na primer zgodilo 3. januarja 1949. Ves okoliš ob Snežniku samem, kjer ima ve¬ ter svoboden dostop / Ilirska Bistrica /, se odlikuje po hitrih spremembah temperature. Tudi Postojna pozna hitra kolebanja temperature. Ljubljanska kotlina tvori v tem po¬ gledu otok, kjer se pozimi upira jezero hladnega zraka do- 131 - toku toplih'jugozahodnih vetrov. Zato jev Ljubljanski kotlini prehod od mraza na južno vreme mnogo počasnejši kot na Notranjskem oziroma na Kraškem višavju. Dalje proti severovzhodu so mrzla jezera zraka zaradi heterogenosti go¬ ratega, predela še bolj vztrajna v primeri z Ljubljansko ko¬ tlino. V nasprotju s severovzhodnimi predeli Slovenije tvo¬ ri Krška kotlina povečini topel okoliš : nad širokimi kot¬ linami in dolinami vobče pride zaradi grezenja zraka do zmanjšanja padavin in do dviga izotermnih površin. Zato se nad kotlinami na sploh, zlasti nad širokimi, spreminja dež v sneg mnogo kasneje kot nad gričevitim ozemljem, ki leži v enaki višini. Tudi v Ljubljani nastopa spreminjanje dež¬ ja v sneg kasneje kot v okolišu Višnje gore in'Grosuplja, če tudi je višinska razlika komaj 100 m. Ob času mirnega in jasnega vremena se v kotlinah ustvarjajo jezera mrzle¬ ga zraka in megle, toda v Krški kotlini to ne pride dovolj do veljave zaradi široke odprtine, ki veže to kotlino s Panonskim nižavjem. Zaradi tega tvori Krška kotlina, kot že omenjeno, topel okoliš, ki bolj ustreza klimatskim raz¬ meram Panonskega nižavja. , Kolikor bolj je kotlina ozka in zaprta, tem ostreje pride do veljave jezero mrzlega zraka. V to kategorijo spada Bo¬ hinjska deloma pa tudi Celjska kotlina, koroška tvori zelo razsežno, vendar dobro zaprto kotlino. Zato je za Koroško značilno močno znižanje množine padavin, a tudi razvoj je¬ zera mrzlega zraka. Poseben pojav v podnebju Slovenije tvori pri¬ morska in kraška burja. Burja na Primorskem opraviloma ni močna ob času močnega splošnega barometrskega gradienta,ko piha po vsej Sloveniji močna burja, marveč je močna tedaj, če zračne gmote strujijo počasi, a so zelo hladne. Take zrač ne gmote se zajezijo ob orografski oviri Hrušica-Trnovo- Snežnik in nato kot slapovi tečejo preko te ovire pri če¬ mer nastaja močan barometrski gradient, omejen na ozko o- zemlje, ki sproži silovite slapovite vetrove - burjo. - 152 - Temperaturne razmere v Sloveniji se da na splošno karakterizirati tako : pretežni del Slovenije ima povprečno temperature najhladnejšega meseca /januar /o- krog -2°, a najtoplej šega / julij / okrog 19.5°. Primor¬ ski sektor ima januarsko temperaturo, pozitivno in sicer med 1 in 4° / v odvisnosti od bližine morja /, a julijsko okrog 22°, Gorerjski kot, ki se prične z Mojstrano in vle¬ če tja do Planice, ima januarsko temperaturo, kakor tudi Koroška, okrog -5° , a julijsko okrog 15°; na Koroškem do¬ seže julijska temperatura 19°. Absolutni ekstremi nihajo med -35 / Babno polje, Trebnje / do + 40° / Celje ,Črno¬ melj /. Brezmrazno razdobje, razen v Gorenjskem kotu in višjih legah traja tri poletne mesece, vendar je verjetnost mraza v septembru še zelo ni,zka. Babno polje pa je izpo¬ stavljeno mrazu tudi v poletnih mesecih. Najostrejše spre¬ membe temperature v zvezi s spremembami vremena ležijo v območju Snežnika in Eotranjskega Krasa, najmanjše pa so v Prekmurju in na Koroškem, nato tudi v Gorenjskem kotu. Je¬ zersko je tudi znano, kakor tudi Postojna kot kraj z zelo naglimi spremembami temperature. SLOVSTVO : l/ G. Z.Venckevič : Agrometeorologija, Beograd 1958 / prevod iz ruščine / 2/ J. Burgos : Kratak kurs iz agrometeorologij e / po predavanjih eksperta Ing.J.Burgosa/ Beograd 1953- 3/ E.S.Ulanova: Metody agrometeorologičeskih prognozov / rusko/, Leningrad, 4 . 9 59 4/ V.P.Mosolov: Agrotehnika / rusko / Moskva 1948 5/ V c.Lanohin: Vremenoslovce in podnebjeslovje, Ljublja¬ na, 1960 6/ V. Manohin: Poljedelsko vremenoslovce, Ljubljana 1961. _ _20 — _L° Skica 1 a Termometer navadni Skicdl b Sixov termometer Skica Id Termograf Loplaceov zakon Skica 3 b Barograf ^ temperatur* Skica 7 Odvisnost izžarevanja od temperature N Skica 5a Veternica Skica 6 Roža vetrov Skica 8c Higrograf PF kapilarni prdisk % vodnosli Skica 9 Povez a/a med relativno vodnostjo in vrednostmi PF izpariielj lijak posoda za zbiranje vode Skica 10 Popov evaporimeter Slika 12 b Ombrograf Slika 13a Wi\dov evaporimeter 3f /2 Bi Skica 15 Poševni in navpični sončni žarki fc Kolebanje temperaturnega polic? v različnih višinah nad tlom po registraciji električnih tenmoprafov (M cn i o Cx N) O o) N) O (Ji i i t 3 ro OJ (Tv c T Inkubacijska krivulja po Miullerju Skica 19