234
Politični pregled
Po Stresi
Zdi se, da mednarodna politična snovanja že zlepa niso bila tako živahna in razgibana kakor v tem razdobju od novega leta sem. Vrste se sestanki, obiski, dogovori in pogodbe, ki jim da kdaj pa kdaj še novega vzpodbudnega sunka kak dogodek kot je bil nemški sklep o uvedbi redne vojaške službe. Državniki in diplomati hite dopovedovat, kako so njihove vlade vse prevzete od miroljubnosti in kako je zato njihovo prizadevanje posvečeno okrepitvi in trdni organizaciji miru. In vendar vse te številne akcije ne morejo zakriti
nasprotij v današnji evropski in svetovni politiki, kajti iznad vseh konferenc in paktov se mogočno dvigajo silna dejstva italijanskega pohoda v Abesinijo, nemškega oboroževanja in oboroževanja drugih evropskih držav poleg napetosti in dejanskih spopadov drugod po svetu, zlasti na Daljnem Vzhodu in v Tihem oceanu. Kakšna je torej prava podoba današnje evropske politike in kako moramo razumeti vse zunanje politične dogodke zadnjega časa, zlasti tudi sklenitev francosko-sovjetske pogodbe o medsebojni pomoči?
Načrt, da se zbližajo štiri evropske velike države, si na novo porazdele interesna področja in tako ustvarijo neko novo razmerje sil, ki ne bi slonelo na določbah versajske mirovne pogodbe, se do danes še ni uresničil. Za ta načrt, ki ,ga že nekaj let predlaga Angleška, sta se odločili Francoska in Italija ter se sporazumeli za sodelovanje, toda ni bilo mogoče še pridobiti Nemčije, ki se noče dati vtisniti v sedanje meje in tako neposredno ogroža Francosko in Italijo. Tako se pojavlja nasprotnik tam, kjer ga tri velike sile, ki so se sporazumele, ne bi hotele videti, in te tri države iščejo proti temu nasprotniku pomoči in zaveznikov tam, kjer jih v resnici ne bi rade iskale. Toda ne zamudi se nobena prilika, da se ne bi Nemčija spet vabila v krog ostalih treh velikih sil, ki se skrbno izogibajo vsemu, kar bi jo utegnilo odvrniti.
To je bilo opaziti že pri rimskih in londonskih razgovorih, pri katerih so poudarili, da morajo biti načrti o ureditvi Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope taki, da bi jih mogla sprejeti tudi Nemčija. Angleška je prevzela nalogo, da posreduje pri Nemčiji in jo pritegne k sodelovanju. Med tem pa je Nemčija z uvedbo splošne vojaške dolžnosti še bolj vznemirila ostale velike sile in sporazum je bil na taki osnovi še manj mogoč. Toda konferenca zastopnikov Angleške, Francoske in Italije v Stresi je pokazala, da si te tri države navzlic vsemu žele sodelovanja z Nemčijo.
Konferenca v Stresi je imela namen presoditi splošni evropski politični položaj in zlasti nemški sklep glede ustanovitve redne vojske. Glede tega nemškega sklepa sta se pridružili Angleška in Italija predlogu spomenice, ki jo je Francoska že prej naslovila Svetu Zveze narodov. O tej spomenici bomo še govorili spodaj. Čeprav sta hoteli Francoska in Italija, da se sklene kaka določba za primer, da bi Nemčija spet kršila versajsko mirovno pogodbo, vendar do te odločitve ni prišlo, pač po posredovanju Angleške, ki je prišla v Streso celo z namenom, da bi dosegla, da se vrne Nemčija v Zvezo narodov. O vrnitvi Nemčije v Zvezo narodov tudi ni bilo govora, saj bi bilo to spričo francoske pritožbe zelo neprimerno. Pač pa so vse tri sile izjavile svojo pripravljenost, skleniti nov sporazum glede oboroževanja, ki bi nadomestil sedanje določbe 5. poglavja versajske pogodbe, ki jih je Nemčija s svojim sklepom od 16. marca enostransko prelomila. To pomeni: 1. da so Angleška, Francoska in Italija pripravljene ponuditi Nemčiji novo osnovo, na kateri bi se mogel doseči sporazum; 2. da nihče več ne veruje v razorožitev; to je še bolj poudarjeno v ugotovitvi, da je za neuspeh razorožitve odgovorna Nemčija, in v sklepu, da se prizna državam, ki se čutijo ogrožene, pravica, da okrepe svojo obrambo. In res je Angleška že kmalu potem napovedala novo oborožitev vsega angleškega imperija.
V drugi vrsti so zbrani zastopniki v Stresi razpravljali o potrebah, ki se pripravljajo za ustvaritev evropskega varnostnega sistema: nadaljevala se bodo pogajanja za sklenitev zapadnega zračnega in vzhodnega pakta, pakt o poroštvu avstrijske nezavisnosti pa bo predmet posebne konference v Rimu,
16*
235
ki se bo vršila proti koncu maja. Vsi ti pakti morejo biti uresničeni delno in postopoma z dvostranskimi dogovori. Seveda morejo doseči vso učinkovitost le v okviru kolektivnega sistema, to je s sodelovanjem Nemčije. — Važni pa sta še dve vprašanji, ki sta se obravnavali na konferenci v Stresi: Prvič, zahteve Avstrije, Madjarske in Bolgarije, da se tudi njim prizna revizija vojaških omejitev, potem ko le-te ne veljajo več za Nemčijo; glede teh zahtev je konferenca sklenila, da se bodo o njih vršila pogajanja v okviru regionalnih varnostnih paktov, potem ko bo sklenjen podonavski pakt o nezavisnosti Avstrije; torej se je s tem zahtevam Avstrije, Madjarske in Bolgarije v načelu priznala upravičenost. Drugič, zastopniki Italije in Angleške, ki sta pred desetimi leti kot poroka podpisali lokarnski pakt, ki je zavaroval nemško-francosko mejo ob Renu in določil demilitarizacijo porenskega območja, so zdaj v Stresi ponovno potrdili obveznost, ki jih imata ti dve državi po lokarnskem paktu. Ta pakt pravi v svojem 44. členu: „V primeru, da bi Nemčija na kakršenkoli način prelomila določbe členov 42 in 43, bi se smatralo, da je izvršila sovražno dejanje proti državam — podpisnicam tega pakta in da poskuša motiti svetovni mir." Dva tedna po konferenci v Stresi je Nemčija poslala v porensko območje svojo redno vojsko.
Tako je bila konferenca v Stresi nadaljevanje razgovorov, ki so se začeli v Rimu in Londonu, sama pa je sprožila nove politične akcije ali vsaj ustanovila zunanje pogoje časa in kraja njihove izvedbe. Neposredno po konferenci v Stresi se je sestal Svet Zveze narodov in sprejel resolucijo, da „Svet... izjavlja, da je Nemčija prelomila obveznosti, ki vežejo vse člane mednarodne skupnosti, da spoštujejo pogojene dogovore, in obsoja enostransko odklonitev mednarodnih dogovorov." Prvotno' je 'bil ta zadnji stavek formuliran tako: „... in obsoja nemško politiko enostranske odklonitve pogodb", ki pa je bil izpremenjen po angleškem posredovanju. To je spet dokaz več za to, kar smo ugotovili zgoraj: navzlic temu, da se je sklical Svet narodov le zaradi francoske pritožbe proti uvedbi nemške redne vojske in da je bila resolucija naperjena izključno proti Nemčiji, vendar so bile odločujoče države tako obzirne, da niso hotele v obsodbi Nemčije niti imenovati!
Kakor že ob nekaterih prilikah se je tudi zdaj pokazalo, kako je Zveza narodov slaba, da bi mogla odločilno nastopiti. Ob prelomitvi versajske mirovne pogodbe od strani Nemčije, se je morala zadovoljiti z moralno obsodbo, kajti tudi prisilnih sredstev v obliki reparacij se je znala Nemčija otresti. Tako je razumljivo, da je Svet Zveze narodov prav ob iej priliki sprejel dva sklepa, ki naj okrepita vpliv in moč Zveze narodov: 1. posebnemu odboru je Svet Zveze narodov poveril dolžnost, naj predlaga določbe, s katerimi bo pakt Zveze narodov učinkovitejši pri organizaciji kolektivne varnosti, in zlasti določbe o gospodarskih in finančnih sredstvih, ki bi se mogla uporabiti v primeru, da katera država članica ali nečlanica Zveze narodov z enostransko odklonitvijo mednarodnih obveznosti ogroža mir (po čl. 16 pakta Zveze narodov je to zdaj mogoče le v primeru vojne); 2. vabijo se vse vlade, ki so dale iniciativo za londonski program ali ki so ga priznale, naj nadaljujejo pogajanja za končno sklenitev dogovorov, ki bi bili sklenjeni v skladu s paktom Zveze narodov in bi zagotovili mir.
Res se pogajanja nadaljujejo na vseh straneh in njihov prvi uspeh je sklenitev francosko-sovjetske pogodbe o medsebojni pomoči: da se bosta
236
Francoska in Sovjetska Zveza v primeru grožnje ali nevarnosti napada na njuno ozemlje takoj posvetovali; da si bosta obe državi v primeru neizzvanega napada od strani kake evropske države takoj nudili pomoč, če ne bi Svet Zveze narodov mogel enoglasno dati svojih nasvetov; če pa Svet Zveze narodov enoglasno formulira svoje nasvete, si nudita obe držtvi prav tako pomoč in ravnata po določbah čl. 16 pakta Zveze narodov.
Brez dvoma je sklenitev francosko-sovjetske pogodbe med vsemi političnimi akcijami zadnjega časa najpomembnejša. Do sklenitve vzhodnega pakta, ki ga je Sovjetska Zveza predlagala že pred nekaj meseci, še ni prišlo, ker se Nemčija in z njo Poljska zelo obotavljata pristopiti k pogajanjem. Morda bo to še mnogo težje zdaj, ker tudi Nemčija čuti, da se je francosko-sovjetska pogodba sklenila prav spričo njenih groženj in za zavarovanje pred njo. V duhu razgovorov v Stresi pa pomeni francosko-sovjetska pogodba prvo stopnjo, prvi dvostranski pakt, ki naj se s sklenitvijo še nadaljnjih paktov razširi v vzhodni pakt, ki bi bil en člen v sistemu evropskega varnostnega kolektivnega sistema, pri katerem naj pa tudi po željah, ki izhajajo iz dodatnega protokola francosko-sovjetske pogodbe, sodeluje tudi Nemčija. Končno pa je francosko-sovjetska pogodba v primeri z vsem, kar se je sklepalo po nemškem sklepu od 16. marca, edino konkretno dejanje zoper oboroževanje in vojne priprave Nemčije. V najkrajšem, času se bo na istih osnovah kot francosko-sovjetska sklenila še češkoslovaško-sovjetska pogodba o medsebojni pomoči in to bo novo konkretno dejanje.
Za pravilno presojo francosko-sovjetske pogodbe in sploh trenotnega političnega položaja je treba omeniti in poudariti še nekaj stvari. Sklenjena pogodba ni taka, kakor jo je sprva predlagala Sovjetska Zveza, da bodi namreč pomoč v primeru napada takojšnja in neposredna, brez konsultiranja Zveze narodov. S tem je pogodba izgubila nekoliko na svoji učinkovitosti; to je spet rezultat stremljenja, da se navzlic vsem nemškim sklepom, kakršnikoli so, ne smejo zapraviti možnosti za sporazum z njo. Na Francoskem se je izoblikovala celo struja, ki je bila. proti pogodbi s Sovjetsko Zvezo in za sporazum z Nemčijo, Nasprotno pa so francoski zavezniki, člani Male zveze, z vso odločnostjo delali na to, da se francosko-sovjetska pogodba brezpogojno sklene. Ob tem bi se hoteli pomuditi pri dveh vprašanjih: prvič, kakšne so sploh osnove sodelovanja Sovjetske Zveze z evropskimi državami in drugič, kakšno je po zadnjih odločilnih preusmeritvah zunanje politike dejansko razmerje med posameznimi državami in skupinami, med katerimi imamo v mislih zlasti Malo zvezo.
Mislimo, da se morajo posebej počrtati ugotovitve na francoski in sovjetski strani, da je francosko-sovjetska pogodba dogovor med dvema državama, ki pripadata različnima, popolnoma nasprotnima ekonomsko-social-nima političnima sistemoma, ki nista s temi in sličnimi dogovori prav nič prizadeta. Popolnoma napačno je sklepati, da ta ali druga opušča osnove svoje ureditve. Zlasti Sovjetska Zveza je to v zadnjih letih neštetokrat poudarila. Na razor ožit veni konferenci leta 1933. je Litvinov izjavil: »Edini smoter sovjetske vlade je zgraditi socializem na ozemlju Zveze... Sovjetska vlada ne želi niti povečati svojega ozemlja niti posredovati v zadevah drugih narodov. Zahteva zagotovila, da se druge države ne vmešujejo v njeno delo mirnega ustvarjanja socializma. Želi samo biti zagotovljena, da bodo druge države prenehale s svojim oboroževanjem." Prav tisti čas se je ustvarjala izključna prevlada štirih velikih sil nad vso Evropo (znani pakt
237
štirih), pri čemer so bile prizadete zlasti male države, ki bi se jih bile velike sile porazdelile med seboj po interesnih področjih. Takrat so začutile male države, med njimi zlasti države Male zveze, nevarnost, pred katero so iskale zaslombe pri Sovjetski Zvezi. Njena mirovna politika jim je sama nudila varstvo pred imperialističnimi stremljenji evropskih velikih sil. V tem času se je podpisal v Londonu med Sovjetsko Zvezo in malimi državami, med katerimi je bila tudi Mala zveza, dogovor o definiciji napadalca in o nenapa-danju. Za Sovjetsko Zvezo je „problem napada razredni problem: imperializem je vedno napadalec". Potem, ko se je na omenjeni razorožitveni konferenci L 1933, izkazala razorožitev kot nemogoča, je Litvinov predlagal, naj se iz-premeni razorožitvena konferenca v stalno mirovno konferenco, ki naj bi okrepila varnost držav s tem, da bi pospeševala sklepanje regionalnih ali splošnih paktov o medsebojni pomoči. Toda sovjetsko pojmovanje varnosti je bistveno različno od francoskega: varnost naj ne temelji na oboroževanju temveč bodi prva stopnja k razorožitvi.
Do uresničenja prevlade štirih pa ni prišlo, ker Nemčija noče pristati na malenkostne spremembe versajskega miru, kakor jih predvidevajo tri velesile. To, kar so ji priznale Angleška, Francoska in Italija v paktu štirih, ji je premalo in sama s svojim orožjem in s pomočjo držav, ki streme po istem, se hoče razmahniti in si povečati oblast. Nasproti Angleški, Francoski in Italiji se je pojavil nasprotnik — Nemčija, zoper katero je bilo treba najti zaveznika. In to pot je mirovna politika Sovjetske Zveze mogla postati zaveznik ostalih treh velikih sil in Sovjetska Zveza je stopila v Zvezo narodov, poudarjajoč osnove svoje politike enako jasno in odločno kakor leto dni prej pri sklepanju dogovorov o nenapadanju. Te osnove so že leta 1933 kratko formulirala „Izvestja": »Sovjetska Zveza želi ohraniti mir z z vsemi državami brez razločka, bodisi da izvajajo svojo imperialistično politiko pod praporom meščanske demokracije ali fašizma."
Pravkar sklenjeno francosko-sovjetsko pogodbo smemo šteti samo za nadaljevanje politike, ki se je začela že na razorožitveni konferenci 1. 1933 s predlogom Litvinova in lani z vstopom Sovjetske Zveze v Zvezo narodov. Na drugi strani pa vidimo, kako so na dnu teh političnih dogajanj še vedno živa stremljenja, da bi se ustvaril položaj, čigar obrisi so se že začrtavali s paktom štirih. Kajti kaj drugega bi pomenil sporazum med štirimi velikimi silami, kakor uresničenje vlade teh držav? In kakor se evropska politika približuje temu smotru zlasti s tem, da se ustvarja francosko-italijansko sodelovanje, tako se spet čutijo ogrožene po prevladi velesil države Male zveze in Balkanske zveze, ki danes še v večji meri iščejo opore v Sovjetski Zvezi, katere politika ni zavojevalna in ki jih ne ogroža. Že zdaj vidimo, da na primer Francoska popušča od stališča Male zveze v nekaterih konkretnih vprašanjih in da bo verjetno prepustila prevladujoči vpliv pri urejevanju srednjeevropskega in jugovzhodnega položaja prav Italiji. Tako nam je razumljivo, zakaj je Mala zveza tako vztrajala pri tem, naj se sklene fran-cosko-sovjetska pogodba: to pomeni iztrgati Francosko iz izključnega območja velikih zapadnih držav in preprečiti neomejeno prevlado teh držav. In po vsem tem bomo tudi razumeli, da ni brez pomena poudarjanje v francoskih krogih, da predstavljata Francija in Sovjetska Zveza dva različna sistema: ko bi se le ustvarila do neke mere sprejemljiva osnova za sporazum z Nemčijo, ne bi niti Francoska niti druge velike sile oklevale
238
pri odločitvi. Vsekakor pa se bodo prizadevanja, da se ustvari taka osinova, nadaljevala. In kaj potem s Sovjetsko Zvezo?
Iz bistva kapitalistične gospodarske in družbene osnove, na kateri stoji politična stavba današnje Evrope, izhaja vodilna črta v zunanji politiki posameznih držav: stremljenje po čim večjih ozemljih in oblasti m samo nujna posledica tega stremljenja je tekma med državami, ki se čutijo zanjo dovolj močne. Zahteva politične sposobnosti in razsodnosti pa je, da je udeležba v tekmi čim smotrenejša in koristnejša, da se sile ne zapravljajo zastonj — ob raznih prilikah je treba pretehtati važnost in odločilnost nastalih dogodkov in pojavov, opustiti kakšen smoter, ki je spričo njih manj neposreden in nujen, poravnati prejšnja nasprotstva, ki postanejo ob novih nevarnostih nevažna. Tako so navidezne nedoslednosti v zunanji politiki raznih držav v resnici le izraz vztrajnega in doslednega stremljenja po moči. Morda bolj kakor kdaj se je to pokazalo v evropski politični dejavnosti zadnjih mesecev. Začele so razpadati tvorbe, ki so veljale za osnovo evropske politične ureditve, in že nastajajo nove kot rezultat novih prizadevanj za organizacijo miru — kakor pravijo diplomati v svojem jeziku. Pri tem je treba zlasti omeniti zbližanje tako imenovanega revizionističnega bloka držav pod vodstvom Italije in protirevizionističnega pod vodstvom Francoske. Pravilno ugotavlja Leon Limon v januarski številki Evrope, da v kapitalistični realnosti ne obstoji formalni razloček med revizionisti in protirevi-zionisti in da so glede na svoje interese Francoska in Nemčija, Angleška in Italija zdaj za revizijo zdaj proti njej ali pa celo za in proti istočasno — pač glede na deželo, ki je aktualna in ki se jih tiče ali ne tiče. Ta čas ostaja Nemčija izven sporazumov in prevzema vodstvo evropskega revizionizma ter je močna opora kolonijalnega revizionizma. Toda „če zahtevajo ,protirevizio-nistični' kapitalisti od ,revizionističnih\ naj nehajo s svojo politiko, pomeni to čisto preprosto zahtevati, naj prenehajo biti kapitalisti", pravi Leon Limon. „Iz tega zaidemo tako v nezaslišan položaj, v katerem mora kapitalizem zahtevati svojo lastno smrt zato, da bi se obdržal." Ali nam je Nemčija v Evropi opomin, da bo kapitalizem že zdaj terjal smrt? Ali pa bo Nemčija skupno z drugimi še prej uzrla smoter, zaradi katerega se bodo velike države zbližale in se za trenutek ognile smrti? Ekigodki prihodnjih mesecev bodo pokazali. Brez dvoma pa je pravo težišče političnega snovanja v kolonijalnem revizionizmu — izven Evrope. O tem bomo poročali v enem prihodnjih pregledov.                                                                   Albert   Kos
Kritika
Mile Klopčič: Preproste pesmi. Slovenske poti XIV. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani 1934. Tiskala Delniška tiskarna d. d. v Ljubljani. Litografije: France Mihelič. Mala osmerka, osemdeset strani, šest slik.
Po vsakem branju Preprostih pesmi sem pri sebi zapazil isti učinek: Zbirka me je živo zanimala in me miselno zelo zaposlila; zavedla me je v dolga razmišljanja o socijalni poeziji, o naturni in poklicni revolucionarnosti socijalnih pesnikov, o običajnem ocenjevanju socialne literature pri nas, zlasti pa o tem, kako se bo spet večina levičarskih ocenjevalcev trmasto sukala okoli vprašanja, ali so Preproste pesmi marksistično pravo-
239