Ob obletnici plebiscita
Slovenci na Koroškem z zadoščenjem Ugotavljajo, da letošnja proslava obletnice Plebiscita ne bo uradno tako šumno in Širokopotezno proslavljena kakor druga leta. Ta_ proslava je vsakega Slovenca močno bolela, saj ga je spominjala tistega žalostne-Sa dne, ko mnogim Koroškim Slovencem ni bila izpolnjena želja, da bi prišli v svojo Narodno državo. „Koroška kronika” je že lansko leto podala v svojem uvodnem Slanku misli, ki jih danes radi njihove aktualnosti deloma ponavlja:
„Najžalostneje pri plebiscitu pa je to, da !e zanj največ žrtvovala Nemčija, in to ona Nemčija, ki se je že desetletja pripravljala Ba zasužnjenje sveta. Nemčija se ni borila *a „nedeljeno” Koroško, pač pa za svojo »adoblast.
Po prvi svetovni vojni se je razsula Avstrija vsled nestrpnosti Nemcev, ki jih je Nemški sosed na severu trajno podpihoval, bi ko so se črtale nove meje, so mislili tudi na ureditve koroških meja. In če so biti takrat mnogi proti Avstriji, ni bil noben greh. dokler obstaja država, je ljudstvo seve dolino, držati se državne misli, ko pa se je država sesula, nihče ni bil več dolžan, držati *e soseda, in če je kdo rekel: potegnimo dieje ob jezikovnih mejah, to ni bil noben dpor in ni bilo v tem razloga za pričetek borbe.
Ko je že na vse strani prodirala demokratična misel, je bilo naravno, da so se na Koroškem odločili za plebiscit: naj ljudstvo samo odloči tako ali tako! Tudi poznavalci koroških razmer niso mogli predvidevati 'zida plebiscita. Na eni strani so stali Nemci jh nemškutarija, na drugi zavedni Slovenci 'd teh je bilo pred tridesetimi leti še znatno več kakor danes. Nemci so bili politično Zrelejši kakor Slovenci. Časniki so jih vzgajali, izobraževala so jih društva, vsaka vas i® imela požarno brambo — nemško, vsaka župnija svoj nemški pevski zbor. Nemški so bili orožniki, nemški učitelji, nemški od-vetniki in zdravniki, nemški državni in deželni uradniki, nemški gostilničarji in deloma ž® drugi obrtniki. Nasproti tem je stal samo zloveitfki kmet, hlapci in nekaj delavcev.
Neljubi in temni dogodki, ki so spremljali Priprave za plebiscit in plebiscit sam, go-•ovo niso vredni, da jih s proslavami obuja-dto. Razen tega so nam že mnogokrat po-v®dali, da bo tudi na Koroškem določila •dejo mirovna konferenca. Potem takem nima 'edanje praznovanje plebiscita nikakega drugega cilja kot razburjati že itak prevroče duhove. Bodimo že enkrat pametni in dokažimo enotnost z deli in ne besedami.”
Gospodarski položaj Evrope
Angleški dnevnik »News Chronicle« obravnava zgodovino Marshallove ponudbe ter označuje prvi Marshallov tozadevni go-vor kot enostavno vojaško stališče člove-ka, ki naj prepriča predsednika, da pošlje veliko pomoči prekomorskim državam. Toda v Evropi, kjer je navada, da se vsaka dfžava sama zase bori, je bila Marshallova *a.hteva nekaj nenavadnega, ker je zahtevata svojevrstno revolucijo v mišljenju in v delovanju. Vsaka držaVa je morala priti na dan s svojimi načrti ter jih podvreči kritičnemu pretresanju, da so mogli priti v skuj ^en načrt in da je bilo mogoče doseči sporazum o tem, katera država naj prva dobi 'z skupnega, to je iz ameriškega žepa sred-ntva za kritja svojih potreb. To je bilo v resnici nekaj novega.
Slika o sedanjem stanju in o bodočih izcedili Evrope je črna. Štiriletni načrt pro-^vodnje (produkcije), ki ga objavlja porodilo, predpostavlja, da bo proizvodnja os-bovih potrebščin porastla tako naglo kakor v Združenih državah med vojnimi leti.
četudi bi se to uresničilo, še vendar Cvropa ne bi imela toliko potrošnik dobrin y Mu J951, kakor jih je imela 1938. Ce je ^ Mtčrt zmoten, je zmoten zato, ker je pre-°Ptimističen.
Veliki možje ne umrejo
Ob obletnici smrti dr. Ev. Kreka, velikega slovenskega boritelja za socijalne pravice
Pred dnevi je šla skoro neopazno mimo nas obletnica smrti enega naših največjih mož, prvega slovenskega sociologa, kulturno gospodarskega delavca, učitelja in organizatorja krščanske demokracije med Slovenci, dr. Janeza Evangelista Kreka.
Kdor koli se je za narodno življenje Slovencev vsaj malo zanimal, pozna Kreka in njegova dela, predvsem pa njegove velike zasluge, ki si jih je pridobil s svojim neumornim delom.
Dr. Janez Ev. Krek je zagledal luč sveta v prelepem delu Slovenije, pri Sv. Gregorju nad Velikimi Laščami na Dolenjskem. Nadarjen kot je bil, je v šolah hitro napredoval. Že zgodaj je posegel v politično življenje in se kot politik postavil v prvo vrsto borcev za izboljšanje družabnega stanja med Slovenci. Kot tak je delal neprestano z željo, da dvigne naš narod, predvsem delavstvo kulturno in mu na temelju krščanskih resnic zagotovi boljšo bodočnost. Krekovo delo bi označili: boj proti osebnosti in sebičnosti, dvema poglavitnima škodljivcema ljudi, voden s pomočjo zad.ružništva in izobraževalnih organizacij. Imel je namen, izkoriščani narod osamosvojiti tako, da bo kos vsem svojim sovražnikom, vaškim oderuhom, kot tudi po-tujčevalcem. V delavstvu ni gledal samo tovariške delavce, temveč vse, ki so si s koristnim delom služili vsakdanji kruh. Najbolj so mu bili pri srcu revni, trpeči in stiskani. Bil je mož materinsko dobre-
Iz nedavnih ameriških izjav o pomoči za Evropo lahko naredimo tri začetne zaključke: 1. Ameriki se1*1 ne mudi. 2. »Nujnostni načrt za pomoč«, o katerem je Truman govoril v ponedeljek 29. IX., ne bo mogel zadržati volka pred evropskimi vrati. 3. Britanija to zimo verjetno sploh ne bo dobila pomoči. List nadaljuje: »Komentar k tem zaključkom lahko prepustimo Američanom samim. Ameriški tisk preveva govorenje o »tragično počasnem delu«. S svoje strani smo ponovno nastopali proti naziranju, da bi bila ameriška pomoč Evropi kaka lahka zadeva. Ameriške državljane je treba najprej na to pripraviti. - Niti odobritev, niti zbiranje in ne odpošiljanje pomoči niso preproste zadeve. Vsako zavlačevanje je zato obžalovanja vredno in škodljivo. Če se ozremo na države, ki so še v resnejšem položaju kot Britanija, potem vidimo, da načrt predsednika Trumana upošteva za zimo le eno državo, to je Francijo in še ta bi dobila le živila ter gorivo. Težko je predvideti, ali bosta Francija in Italija mogli preprečiti gospodarski polom, kateremu bi zelo lahko sledil politični polom. Britanija bi se morda lahko kako izlizala s svojimi rezervami, dokler ne bo Amerika izdelala svojih dolgoročnih načrtov. Morali se bomo torej še bolj posvetiti razvoju gospodarske moči. Čimbolj bomo odvisni sami od sebe, od im-
Hova kominlerna ustanovljena
Kakor poroča angleška poročevalska služba »Reuter«, so v Varšavi zastopniki komunističftih strank Sovjetske zveze, Francije, Italije, Jugoslavije, češkoslovaške, Poljske, Rumunije in Madžarske objavili sklep o ustanovitvi mednarodnega komunističnega poročevalskega urada v Beogradu. Velika Britanija in Združene države Sev. Amerike, kakor tudi druge zapadne države smatrajo to kot obnovitev kominterne in so mnenja, da bo to le še bolj povečalo razdor med Zahodom in Vzhodom.
ga srca, četudi ni tega vselej kazal. Sebičnosti ni poznal, tudi čast je odklanjal. Kar je imel, je razdal revnim, zato je tudi umrl kot revež.
Kot prepričan katoličan, kar je bil Krek skozi vse svoje življenje, je pokazal, da niso krščanska načela le nekaj praznega in v zraku visečega, temveč da so edina podlaga za zdrav in pravičen družabni red. Kreku je bil vsak brat. Pomagal je rad vsem, če je le mogel in si nikdar ni obetal vračila.
Njegovo dobro srce so poznali predvsem zatirani in samim sebi prepuščeni delavci, za katere se je še posebej zavzel. Ustanovil -jim je strokovno organizacijo, ki je bila sposobna zastopati njihove pravice in jih tako ubraniti pred izkoriščanjem. Težko je reči, da so mu bili delavci najbližji.
Z isto vnemo kot za delavce se je zavzel tudi za kmete, katerim v pomoč je ustanovil številne »rajfaznovke«. Skrbel je tudi za njihovo strokovno izobrasfoo in kulturni napredek. Po njegovih zaslugah so se pričele ustanavljati razne gospodarske šole in so se vršili številni gospodinjski tečaji.
Enako velik kot socialni delavec je bil Krek tudi kot kulturni borec slovenskega naroda. Njegovo pero je bilo neutrudljivo, kadar je ^šlo za poduk naroda ali za dvig njegove prosvete. Prosvetna in telovadna društva so mu bila zelo pri srcu, saj je dobro vedel, da more le kulturno visoko stoječ narod uspešno vztrajati na braniku
perija ter drugih držav izven dolarskega območja, tem težje bomo sprejeli Američanom ljubo načelo o nediskriminaciji v trgovini.' Imeti moramo proste roke za pogajanja in za prednostne tarife v in izven imperija. Američani imajo pravico določiti si čaz za premišljanje, kaj naj storijo, ne smemo pa pozabiti, da nimamo več mnogo časa za organiziranje sredstev in poti za naš obstoj. (»Daily Telegraph«.)
Nadaljni komentarji ameriškega tiska k poročilu konference šestnajstih v Parizu se v splošnem izjavljajo za sprejem splošnih smotrov načrta za pomoč, ali vendar izražajo neki odpor proti dajanju dolarjev, dokler ne bodo bolj jasno izdelane metode za medsebojno pomoč med evropskimi državami.
Tisk poudarja, da morata zunanje ministrstvo in vlada v celoti poučiti ameriški narod in kongres o namenih, stroških in uspehu programa za evropsko obnovo.
»Christian Science Monitor« piše med drugim: »Nastajajo nujna vprašanja: zakaj bi morale Združene države pošiljati živila v Italijo, če italijanski poljedelski delavci ovirajo s svojimi stavkami proizvodnjo? Zakaj pošiljati premog, če evropski rudarji stavkajo ali ovirajo večjo proizvodnjo? Zakaj posojevati dolarje Veliki Britaniji, ko >ima ta dežela v Združenih državah investicije, ki bi jih lahko prodala in tako dobila dolarje? Zakaj pošiljati žito, če del evropskih poljedelcev odteguje žito potrošnji ali pa hrani z njim živino? Zakaj omejevati potrošnjo v Združenih državah v korist dežel, v katerih se lahko osebe z denarjem potom črne borze do sitega najedo ?
Mislimo, da je na vsa ta vprašanja mogoč le en odgavor. Bistveni odgovor je, da razpolaga Evropa — čeprav so tam nedo-statki, ki jih je treba odpraviti — z dale-ko manjšo količino živil, kot Združene države in mora zato dobiti pomoč iz tujine, da si zamore odpomoči od vojnih opustošenj.«
svoje posesti, ki mu jo hoče odvzeti pohlepni osvajalec.
V svoji dalekovidnosti je sestavil politični program slovenskemu narodu, ki so ga v majski deklaraciji vkljub najtežjim okoliščinam podpisali tisoči in tisoči Slovencev. Majska deklaracija je bila plod Krekovega narodno političnega programa in želje po čimprejšnji združitvi vseh Slovencev v svobodni domovini.
Prav toliko, kot je pomenil Krek ostalim Slovencem, ali pa še več, je bil Korošcem. Najsevernejši del našega naroda, ki je bil preganjanju tujcev najbolj izpostavljen, je sanjal o slovenskem Mojzesu, ki ga bo pripeljal v obljubljeno deželo svobode. Žal se Korošcem ta želja ni izpolnila, vendar Krekova ideja o celoti slovenskega naroda ni zamrla, temveč živi morda bolj, kot kdajkoli prej.
Dokler je živel Krek, je bil narod enoten in je vedel, kaj hoče. Krek mu je kazal pot, po kateri naj hodi, dal mu je politično organizacijo, da bi ga s pomočjo te pripravil na velika dejanja in mu tako zagotovil svoboden in neodvisen razvoj. Ko pa je Krek umrl, je postal narod čreda brez pastirja in se še danes, po tridesetih letih Krekove smrti ne more prav znajti.
Dne 8. oktobra 1918. leta je objavil »Slovenec« še za sedanje čase zelo pomenljiv članek:	»čeprav vse razpade, ena misel
nam ostane — Oče naš —«. članek je vzel iz Krekovega socializma, v katerem pravi Krek: »Malo nam je ostalo še skupnega, organskega v javnem življenju med nami. Vsak sam zase. To geslo mori družabni organizem. Vendar, čeprav vse razpad:1, ena misel vedno ostaja, misel, ki bi mogla znova organizirati človeštvo: da smo Očeta sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi.*
Odbor za slednjo pri ŽIVI
Vedno pogosteje se pojavljajo kritike zaradi prevelikih izdatkov organizacije Z. F. Zastopnik Združenih držav Stevenson jc bil eden izmed teh kritikov, vendar je b;l kljub temu, da Združene države prispevajo za 1. 1948 k budžetu Združenih narodov 40/<> vseh stroškov, eden izmed najzmerilejših. Stevenson je predvsem poudaril, da bi se morala organizacija Z. N. osvoboditi vseh številnih nesposobnih uradnikov. Zahteval je nadalje, naj dobi generalni tajnik Try-gve Lie najširša pooblastila, da lahko izvede nadzorstvo nad osebjem, ki mu je podrejeno, t. j. 2.200 ljudi.
Združeni narodi imajo preveč odborov in komisij
»Times« piše: Glavni tajnik Združenih narodov in nekatere države so opozorile na naraščajoče izdatke tajništva Združenih narodov ter njihovih agencij in odborov, švedska je predložila resolucijo, v kateri zahteva odpravo velikega' števila komisij in podkomisij. Povečani izdatki so zlasti resno breme za države, kot je Britanija, ki morajo zato izdajati dolarje.
Britanski, letni prispevek znaša 800.000 funtov, vzdrževanje tajnih delegacij pa tudi nad 55.000 funtov letno. V- tem pa nisr vračunani stroški za vzdrževanje del e gači1'' na glavni skupščini, ki zaseda skupno kake tri mesece. Vše to gre na račun negativne plačilne bilance z Združenimi državami. Prispevek k posebnim organizacijam, kakor UNESCO, znaša tri milijone dolarjev. Prvotni načrt za.proračun Združenih narodov za prihodnje leto je znašal 40 milijonov dolarjev. Britanska vlada je zahtevala, naj bi ga znižali na 27,000.000 dolarjev.
0 ameriški pomoči za Evropo
o zemeljski obli
PALESTINA
Glasilo angleške delavske stranke »Daily Herald« piše, da se v Britaniji ni dvignil nikak glas proti sklepu, da Britanija odloži mandat nad Palestino. Večina britanske-/ga ljudstva se je ob tem sklepu oddahnila. Vzdrževanje reda v Palestini je bilo v zadnjih dveh letih skrajno težko vojaško in gospodarsko breme za Britanijo. Dokler bi bilo še kaj upanja na dosego sporazumne rešitve med Arabci in Židi, bi bila ta žrtev še opravičljiva, toda Britanija ne more v nedogled žrtvovati svojih ljudi in denarja za iskanje rešitve, ki je očividno nemogoča.
Arabska večina in židovska manjšina v Palestini bosta zdaj doživeli britanski umik, ki sta ga tako dolgo zahtevali, ter bcsta^ morali sprejeti posledice svoje nepopustljivosti. Britanija je še pripravljena sodelovati pri izvrševanju sklepa, ki bi ga sprejeli in odobrili Združeni narodi, toda samo pod pogojem, če pri tem sodelujejo tudi druge države.
Svet se zdaj nahaja pred mnogo širšo tragedijo evropskih beguncev in razseljenih oseb, zidovskih in nežidovskih, ki je postala v javnosti tako nesrečno povezana s posebnim palestinskim vprašanjem. Vsi ti milijoni ne morejo najti blaginje in sreče' v prenatrpanih in obubožanih predelih Srednjega vzhoda. Srečo in boljšo bodočnost bodo mog'li zadobiti le v večjih in bogatejših področjih novih kontinentov, zlasti Severne in Južne Amerike. Ali so svetovni državniki končno vendar še pripravljeni rešiti to strahotno vprašanje, dokler ne bo postalo mrtvilo palestinskega vprašanja še bolj zmedeno in usodno za rešitev židovskih in nežidovskih beguncev?
indija
Angleški list »Daily Telegraph« pravi v članku o indijski tragediji, da je v šest tednih od. takrat, ko je Britanija izročila oblast v roke Indijcev, novi dominion Pakistan zaprosil države britanskega Common* wealtha, naj mu pomagajo preprečiti po-kolj med verskimi skupinami. »Daily Telegraph« pravi, da je to posledica prevelike naglosti, s katero je britanska vlada urejala indijske zadeve. Manj naglice in malo več znanja bi moglo Indijo rešiti te nesreče. V kolikor je možno, se moramo klicu Pakistana odzvati, pravi »Daily Telegraph«, toda nobena zunanja pomoč ne bo nič zalegla brez sodelovanja Indijcev vseh ras in vseh veroizpovedi. Nemiri so sicer omejeni na majhno področje, toda to, kar se dogaja v Punjabu, je strahotno. Beg šest milijonov beguncev je največja nesreča, ki jo pozna Indija od 18. stoletja,
»Manchester Guardian« pa pravi, da bi bilo najbolje, obrniti se na Združene, narode in ne na britanske dominione, toda Združeni narodi imajoipremalo ugleda, ker se na nesrečo vsaka stvar, ki pride pred Združene narode, spremeni v merjenje sil med velesilami.
AVSTRIJA
Avstrija je objavila svoj pristop k Marshallovem načrtu po svojem zunanjem ministru dr. Karlu Gruberju, ki je govoril po dunajskem radiu.
Sovjeti so sprva odbili dovoljenje za prenos Gruberjeve izjave in pristali le na to, da prenaša to izjavo ameriška postaja.
Sovjetski cenzor je hotel črtati iz govora zunanjega ministra stavek, v katerem ta pravi, da svet zamore enako obtožiti Sovjete poizkusa ustvaritve političnega bloka v Evropi — kot zasnovatelje Marshallovega načrta, ali pa vsaj tako, in drugi stavek, v katerem trdi, da trenotno Avstrija ne more upati na dobavo* živil iz Vzhoda.
Dr. Gruber je odbil spremembo svojega govora in je končno dobil dovoljenje za objavo celotnega besedila.
Ta neuspeh cenzure ni bil prvi. Poročajo, da je sovjetski cenzor skušal pregovoriti dunajskega župana Teodorja Kömerja, da bi opustil v svojem radiofonskem poročilu o svojem nedavnem uradnem obisku v Moskvi izjavo, da je v tem mestu videl poleg velikega števila novih zgradb tudi mnogo lesenih hiš. Na izjavo Körnerja, da zahteva on besedilo svojega govora tako, kot je pisano, ali pa ga sploh ne bo imel, je cenzor inoral umakniti svojo zahtevo.
V svojem govoru je dr. Gruber poudarjal veliko važnost Marshallovega načrta. O predlogu tega načrta za carinsko unijo evropskih držav je izjavil, da je edino le na ta način mogoče doseči dejanski napredek. Glede obtožbe, češ da pomeni Marshallov načrt poizkus za ustvaritev političnega bloka, je izjavil: »Težko je razumeti, kako se more imenovati nova oblika mednarodnega sodelovanja, ki se opira na velikopotezno ameriško pomoč, ustvarjanje bloka. Ta pomoč in mednarodno sodelovanje bi zamogla dovesti do ustanovitve bloka le zaradi neprestanih napadov sovražnikov načrta,
proti katerim pa bi se z enako pravico lahko naperila slična obtožba,
»Na vsak način se gospodarska obnova Evrope ne more odložiti zaradi dejstva, ker se velike sile ne morejo sporazumeti o svojih ideoloških temeljih.«
Dr. Gruber je nato odgovoril na obtožbo, da. pomeni pristop k Marshallovemu načrtu ogrožanje neodvisnosti Avstrije, tako: »Gospodarska pomoč ni se nikdar gospodarsko oslabila kake države, temveč jo je le ojačila. Edino le gospodarsko zdrava država zamore biti neodvisna.«
Avstrijski minister je nato poudaril, da bo zamogla Avstrija tem lažje trgovati s svojimi vzhodnimi sosedi, če bo dobila pomoč iz Zahoda. Ne glede na vse nasprotne trditve Avstrija za določen čas ne more računati na presežke živil iz Vzhoda in tudi ne bo mogla kriti svojih živežnih potreb še dve do tri leta s proizvodnjo Podonavja.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Pomorska komisija Združenih držav je nedavno sporočila, da je bilo od dneva konca vojne z Nemčijo izročenih ali pa so na tem, da izroče 1012 ladij vseh tipov trgovske mornarice v skupni nosilnosti 8 milijonov ton raznim državam na osnovi ameriškega programa za podpore tujini. Prvotna vrednost teh ladij znaša mnogo milijard dolarjev. Funkcionarji mornarice so izjavili, da ima predaja obliko kredita, na osnovi katerega bodo Združene države realizirale približno 850 milijonov dolarjev v dobi 20 let. Povprečje prodajnih cen se suče okrog 40% prvotnega stroška. V programu prodaj je obseženih nad 25 držav. Največ ladij so izročili Veliki Britaniji, ki je dozdaj dobila 215 ladij, sledi ji Grčija s 100 ladjami, nato Norveška s 96, Italija s 94, Francija s 86 in Nizozemska s 73 ladjami. (GAD.)
Ameriško ministrstvo za trgovino je objavilo podatke o izvozu žita iz Združenih, držav v mesecu juliju t. 1. Po teh podatkih je izvoz žita narastel od 65 milijonov dolarjev (lanski julij) na 92 milijonov (letošnji julij). Izvoz je narastel tudi, kar se tiče sadja in sadnih konzerv ,krompirja in ameriškega oreha. Pravtako pa je narasel tudi uvoz nekaterih živežnih predmetov, zlasti sladkorja, paradižnikov, kave in kakava.
V nekaterih najuglednejših ameriških časopisih so bili objavljeni članki, ki po-voijno komentirajo angleško odločitev o umiku iz Palestine.
Tako piše n. pr. ugledni list »New York Herald Tribune«:
»Angleška odločitev je jasna in nedvoumna. Velika Britanija se bo na ta način iznebila vsakih nadaljnih očitkov, češ da ji njeni imperialistični in petrolejski razlogi narekujejo obdržati svoje čete še nadalje v Palestini. Po umiku pa se bo najbrž pravtako kot v Indiji pokazalo, da mandat, ki ga je izvajala dosedaj Anglija nad Palestino, le ni bil brez pomena in vrednosti. Vendar se je končno mandat pokazal za nemogočega in naše mnenje je, da je britanska odločitev, umakniti se iz Palestine, častna in modra.«
NEMČIJA
Britanska vlada je že pred časom opozorila, da Britanijg ne bo mogla plačevati polovico stroškov za vzdrževanje združenega britanskoameriškega področja v Nemčiji, ampak bo prosila Združene države, naj prevzamejo večji del, če že ne vseh izdatkov v dolarjih. Po združitvi obeh področij je bilo upati, da bodo mogli Nemci s povečanim izvozom sami plačevati svoj izvoz. Nemški izvoz se je res malo povečal, istočasno pa je naraslo tudi breme vzdrževanja in Britanija mora najti takojšnji izhod, to je glavna naloga odposlanstva, ki bo pod vodstvom sira Williama Stranga odpotovalo v Washington. Porazdelitev stroškov za prehranjevanje zahodne Nemčije bo imelo za posledico tudi drugačno porazdelitev odgovornosti med obema zasedbenima silama. Združene države bodo verjetno zahtevale tudi politično združitev, ki edina lahko prinese, red v zmedeno gospodarstvo obeh področij, dokler bo Nemčija razdeljena. Kako bo to vplivalo na mišljenje vsake izmed štirih zasedbenih velesil glede spora-, zuma o Nemčiji, bomo videli meseca novembra. Vsekakor razdelitev Nemčije ne gre v sklad z obnovo Evrope ter s socialno moralno 5n gospodarsko ustaljenostjo v Evropi. (»Times«, London.)
ORGIJA
Debata na glavni skupščini Združenih narodov je jasno pokazala, da brez ohranitve grške neodvisnosti ne more biti govora o obnovi te dežele. Grška vlada je izrazila svojo vero v Združene narode in pričakuje od te organizacije, da bo končno napravila konec zunanjemu vmešavanju v gršk.1* zadeve. Grška vlada pa je tudi .sporočila svojo namero, da ne bo popustila v svojih na-
porih za uveljavljenje zakonitosti in reda. Če bo to mogoče, bo skušala doseči svoj namen na blag način. Vlada jc proglasila amnestijo za vse upornike, ki bodo položili orožje jn sporočila, da bo v slučaju uspeha sledila splošna amnestija, če pa se bodo gverilci še naprej upirali, je grška vlada odločena mobilizirati ves grški narod in zatreti zaroto.
Vkljub temu je centralni odbor EAMa zavrnil amnestijo, češ da je to le past tujih imperijalistov in njihovih biričev. EAM nadaljuje z mobilizacijo v zahodni Macedoniji, kjer izvežbani banditi skušajo spraviti celo pokrajino pod svojo oblast in nadoknaditi svoje izgube.
V	tej zvezi je zanimivo ugotoviti, da je grški general Papageorgiou izjavil: »Število banditov, ki se predajajo vojaškim oblastem, se je po proglasitvi amnestije zmanjšalo. To ima svoj- vzrok v tem, da so gve-riljski voditelji vpeljali po proglasitvi amnestije mnogo ostrejše mere proti onim, ki mislijo na predajo. Vkljub temu je proglasitev amnestije privedla do resnega razkola med banditi in se o tej stvari med gveriljci mnogo razpravlja.« (LPS.)
Ministrski predsednik Sophoulis je v torek izjavil, da bo amnestija za upornike, ki bi drugače potekla s 15. oktobrom, podaljšana za nedoločen čas. Rojalistični list »Astia« poročaj da bo podaljšanje trajalo mesec dni.
JUGOSLAVIJA
Predsednik osrednjega sveta češkoslovaških sindikatov in tajnik mednarodne sekcije češkoslovaških sindikatov sta obiskala osrednji odbor enotnega sindikata v Ju-goslovaji. Oba sta se posvetovala z jugoslovanskimi zastopniki sindikatov glede ustanovitve okrevališč za češkoslovaške delavce na Jadranskem morju. Razen tega so se bavili tudi z vprašanji ožjega sodelovanja med obema sindikatoma.
V	Beogradu se je pričela razprava, proti bivšemu voditelju srbske kmečke stranke Dr. Dragoljubu Jovanoviču, ki je obtožen špijonaže. Jovanoviča so zaprli 31. maja, češ, da je vohunil za neko tujo državo, katero pa niso imenovali. Jovanovič je bil edini član jugoslovanskega parlamenta, ki se ni strinjal z načrtom o petletki in je že prejšnje leto močno kritiziral gospodarsko in zunanjo politiko maršala Tita. Novembra meseca so ga izključili iz srbske kmečke stranke.
VELI KR BRITANIJA
Na novega leta dan 1948 bo v Angliji stopil v veljavo zakon, ki predvideva podržavljanje celotnega angleškega transportnega sistema.
Ta ukrep bo prizadejal tedaj nič manj kot 750 tisoč delavcev in nameščencev, transakcija pa razen tega pomeni, da bo menjal gospodarja kapital v iznosu ene milijarde 65 milijunov funtov J-crVngov,
ITALIJA
Italijanski ministrski predsednik de Ga-speri je sedaj neoporečni gospodar političnega položaja v Italiji in to na podlagi odklonitve treh predlogov nezaupnice, ki jih je v narodni skupščini vložil voditelj komunistične stranke Togliatti. > V dolgi in viharni seji skupščine, ki se je pričela v soboto in je trajala do jutranjih ur ponedeljka, je de Gasperi branil svojo politično linijo in dosegel, da so’ bili napadi levičarjev proti njegovi vladi ne samo odbiti, temveč so se komunisti in Nennijevi socialisti morali takorekoč umakniti.
De Gasperi je v svojem govoru podčrtal glavne obrise vladnih stremljenj v borbi proti gospodarski krizi, omenil prihajajočo pomoč iz Marshallovega načrta in sklenitev petletne trgovske pogodbe z Argentinijo, s čimer bo dežela dobila potrebne količine žita. Ostro je nastopil proti stavkovnemu valu, ki gospodarskemu položaju v deželi prav nič ne koristi.
Včerajšnje italijansko časopisje spravlja de Gasperijevo zmago v skupščini v zvezo z domnevami, da bo ta svojo vlado razširil s pritegnitvijo Saragatovih zmernih, socialistov in republikancev. Končno odločitev o tem pa bodo prinesle občinske volitve, ki se bodo vršile v nedeljo in pa katerih si bo mogoče ustvariti točnejšo sliko moči posameznih političnih strank.
ČEŠKOSLOVAŠKA
Po uradnem poročilu so v zvezi z zaroto proti češkoslovaški državi, zaplenili Večje število orožja, znatne zaloge streliva, mnogo radijskih aparatov, kakor tudi zaprli okrog 380 oseb. Od aretiranih. |o jih 58 takoj izpustili, medtem ko je proti 85 osebam vložena obtožba zaradi soudeležitve pri zaroti. Preiskave so dognale, da so zarotniki imeli v načrtu odcepitev Slovaške iz zveze češkoslovaških republik in so hoteli z oboroženo vstajo ustvariti neodvisno državo. Razen že omenjenega orožja, streliva in obveščevalnih aparatov so zaplenili tudi veliko število državi sovražnih leta-kov.
Bodoči ameriški kandidati za predsedniške voiilie 194B
Čeprav manjka še več kot eno leto do predsedniških volitev leta 1948, vendar že obvladuje notranjo politiko Združenih držav v veliki meri predstoječa strankarska borba. Pred predsedniškimi volitvami se običajno vrši vrsta političnih dogodkov, ki se zamorejo pričeti 2 leti pred volitvami. Politična dejavnost v zvezi z volitvami prične s predhodnimi manevri strank,^ ki zamorejo obstajati enostavno v splošni kritiki »opozicijske« stranke nad stranko na oblasti. Cez nekaj časa zavzame kritika bolj poseben značaj in se osredotoči na posebne probleme, kot na primer aktualna demokratska kritika delavne zakonodaje Taft-Hartley, katero je odobril republikanski kongres vkljub vetu predsednika Trumana.
V	tej dobi predlagajo bolj znane ljudi za možne kadidate ene ali druge stranke pri predsedniških volitvah.
Kako leto pred volitvami izjavljajo nekateri teh ljudi, da sprejmejo kandidaturo. To se zamore zgoditi z neposredno objavo ali pa lahko obstoja v enostavnem potovanju po deželi, tekom katerega kandidati obiščejo krajevne politične voditelje in imajo govore v strateških področjih. Pri tem izjavlja vedno večje število reflektantov, da hočejo predložiti svojo kandidaturo. Istočasno pričneta obe večji stranki izdelovati načrte za svoja zborovanja, ki se vršijo 4 ali 5t mesecev pred volitvami ,to je v juniju ali v juliju. Narodni odbori republikanske in demokratske stranke odločajo pri tem, v katerih mestih naj se ta zborovanja vrše. Določitev mest ne zavisi od razmotri-vanja političnega značaja kot od razpoložljivosti prenočišč za tisoče delegatov raznih strank, prihajajočih iz vseh delov Združenih držav, od tega, če je v mestu dovolj velika dvorana za zborovanje in od pripravljenosti mesta pomagati stranki s pla' Čilom stroškov zborovanja.
Dosedaj je objavil svojo kandidaturo šele en kandidat:	republikanec Harold E-
Stassen, bivši guverner države Minnesota.
Mnogo narodne in mednarodne pozornosti je vzbudil preteklo spomlad, ko je obi- ; skal Evropo. On piše sedaj za razne časopise in revije članke, ki se bavijo s evropsko politiko in s položajem Amerike v mednarodnih zadevah.
V	septembru namerava izvršiti potovanje od države New York do Oregona. Vrhu tega namerava začeti uradno svojo kampanjo na zborovanju v Milwaukee (Wisconsin) v novembru, kjer se bo predstavil kot kandidat republikanske stranke. Guverner Thomas E. Dewey, ki je propadel kot republikanski predsedniški kandidat leta 1944 pred Franklinom Rooseveltom, je nedavno dovršil potovanje po Združenih državah, kjer je obiskal republikanske voditelje 7 številnih mestih. On dosedaj še ni predložil formelno svoje kandidature, vendar je splošno znano, da se on za to zanima; javnost vidi v njem republikanskega eksponenta, katerega izvolitev je zelo verjetna.
Sin pokojnega ameriškega predsednike William H. Tafta senator Robert A. Taft iz Ohia ima z Deweyem enako verjetnost izvolitve kot republikanski eksponent.
Tudi Taft še ni objavil formalno svoj« kandidature, vendar bo to verjetn^ storil na kraju svojega sedanjega potovanja p° Zapadu, ki docela sliči kampanji.
Manjšo verjetnost za republikansko kandidaturo imata senator Arthur Wanden-berg iz Michigana, predsednik senatnega odbora za odnošaje s tujino in general Douglas Mac Arthur, ki je zanikal, da b> imel kakršnokoli politično ambicijo.
Razlog temu, da se mnogo ugiba o republikanskem kandidatu in relativno malu razpravlja glede demokratskih kandidatov, je iskati v dejstvu, da bo po splošnem mnenju kandidat demokratske stranke znova predsednik Truman.
Morda je edina oseba, ki bi znala' ovreči načrte obeh strankarskih organizacij g®' rieral Dwight D. Eisenhower, bivši vrhov; ni poveljnik zavezniških vojsk in sedanj' načelnik glavnega stana vojske Združeni»1 držav, ki je podal svojo ostavko s prvim januarjem 1948, ko bo prevzel predsedstvo Kolumbijske univerze v New Yorku. General je ponovno zanikal, da bi hotel prijaviti svojo kandidaturo ter je zatrjeval, d* ne bi smel vojak nikdar vstopiti v politiko ali skušati doseči politične položaje-Vendar se on hi nikdar izključil iz kroge . onih, ki bi eventuelno mogli biti izbrani..
Važnost Eisenhowerja obstoja v njegovi s splošni priljubljenosti in v dejstvu, da oh dosedaj ni bil član političnih skupin, žara' ! di česar bi ga. mogle obe stranke želeti kandidata. V raznih obdobjih sta ga obe stranki proglasili za svojega, toda splošno se misli, da ima on večje izglede med republikanci. V primeru njegove izvolitve bi za; mogel on ovreči vse domneve in presenetiti javnost s svojim- ipienom, kot je to skoraj storil Wendell Wilkie leta 1940.
Zanimivo je povdariti, da nihče ođ teh' j morebitnih kandidatov ne predstavlja ta-kozvanega izolacionističnega stališča.
Ob 30-letnid dr. Krekove smrti
UMRL 8. OKTOBRA LETA
Skoraj slehernemu Slovencu je znano ime dr.-ja Janeza Evangelista Kreka. Niti 52 let ni doživel, ko ga je zadela srčna kap v Št. Janžu na Dolenjskem, kjer se je ustavil pri svojih prijateljih Bajcih v župnišču, duševno in telesno utrujen od težkih naporov agitacijskega potovanja po Dalmaciji in Bosni za novo jugoslovansko državo.
Starejšemu rodu so iz osebnega pozna-, nja in doživljanja znane njegove neminljive zasluge za slovenski narod. Rojen pri Sv. Gregorju nad Ribnico v decembru 1865, je obiskoval ljudsko šolo v Komendi pri Kamniku, kjer je bil njegov oče učitelj, gimnazijo in bogoslovje v Ljubljani, se v bogoslovnih in modroslovnih vedah izpopolnjeval na dunajski univerzi, kjer je dobil doktorsko diplomo, se zasebno bavil z obširnim študijem sociologije, narodnega gospodarstva, državoznanstva in raznih književnosti in jezikov — govoril je vse slovanske jezike, angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino, grščino in hebrejščino in svoje znanje obogatil še s potovanjem in proučevanjem razmer v domovini in tujini. Ko se je vrnil v Ljubljano, je posvetil v tedanjih liberalnih okovih trpečemu narodu vse svoje umske darove. Kot stolni vikar, kot profesor bogoslovja, kot državni in deželni poslanec je bil neumorno delaven.
Dr. KREK — NAJVEČJI SLOVENSKI ZADRUGAR
Dr. Krek je bil največji slovenski zadru-gar. tisti, ki je kreditne, proizvodne in po-trošne ,stavbene in strojne zadruge povezal v Zadružni in Gospodarski zvezi, mlekarske pa še posebej v Mlekarski zvezi. Brvo delavsko konsumno društvo in vse njegove podružnice so bile njegova zamisel. Zadružno misel je zanesel med slovenske in hrvaške Istrane in Dalmatince. Slovenskega delavca in kmeta je z zadružništvom rešil liberalnih oderuhov.
njegova skrb za našo prosveto
Dr. Krek pa je bil tudi naš n a j v e č j i neumoren prosvetni delavec. Ustanovil in vodil je do smrti prosvetno matico v Ljubljani, Slovensko krščansko Socialno zvezo, pozneje imenovano Prosvetna zveza, dal pobudo za ustanovitev izobraževalnih — prosvetnih društev po deželi, za ustanovitev Prosvetnih zvez v Mariboru za slovenske Štajerce, v Gorici za slovensko Primorsko in v Celovcu za slovensko Koroško. Ko so Prosvetne zveze zborovale v poletju 1905 v Narodnem domu v Mariboru, je na tem velikem vsenarodnem zborovanju kot predsednik poudarjal, da bo prosvetna organizacija branik narodnih meja in verskih ter narodnih svetinj; v njej bo povezana Združena Slovenija. In res so imela prosvetna društva neminljive zasluge Za probujo in ohranjevanje narodne zavesti, za socialno, gospodarsko in kulturno izobrazbo, za gojitev gledališke in glasbene umetnosti na ljudskih odrih zlasti med slovensko mladino.
Ko bi mogli še govoriti prosvetni domovi, ljudski odri v vseh delih slovenske zemlje, bi glasno peli slavospev ustanovitelju in buditelju ljudskega prosvetnega dela. Koliko globokih govorov, temeljitih predavanj, zborovanj, tečajev (jezikovnih, gospodarskih, pravnih, higijenskih, pevskih, gledaliških), koliko gledaliških predstav, pevskih in godbenih nastopov, koliko akademij leto za letom skozi pet desetletij širom slovenske zemlje!
PRIJATELJ DELAVCA, KMETA IN DIJAKA
Bil je u s t a n o v i t e 1 j in duševni v o-d i t e 1 j močne kmečke in močne k r-ščanske delavske organizacije — Kmečke in Delavske zveze, strokovne delavske organizacije — Jugoslovanske strokovne zveze z njenimi podružnicami.
Bil je tudi organizator sloven-ske katoliške dijaške mladine. Kadar in kjer je mogel, je zahajal med njo, ji govoril, predaval, imel zanjo zimske tečaje v sobi skromne vile svoje sestre Cilke, pridne njegove gospodinje, in poletne socialne tečaje na Sv. Joštu, dajal pobudo za. delo po društvih in literarno ustvarjanje. Saj so v njegov literarni klub in’ jezikovni tečaj za ruščino in ukrajinsko pesništvo zahajali Ivan Cankar, Oton Župančič, Joža Abram- in drugi.
Dr. KREK KOT GOVORNIK IN PISATELJ
Bil je spreten in odločen govornik, pravi ljudski tribun. Nedeljo za nedeljo, da, pogosto dan za dnem je govoril na političnih, gospodarskih, stanovskih, kmečkih, delavskih, dijaških shodih in tečajih, kjer je predaval in podučeval.
A ne le govoril, tudi pisal je neumorno, prvotno za »Dom in svet«, »Socialne pomenke«, socialne povesti in pesmi, pozneje kulturne razprave v »Katoliški obzornik« in ^Čas« in politične, narodnoobrambne, kulturne in gospodarske ter socialne članke v »Slovenca« in »Domoljuba«. Za ljudske odre je napisal sedem iger, med temi tridejanki »Cigan čarovnik« in »Tri sestre« ter petdejanko »Turški križ«. Tudi DružbaSv. Mohorjav Celovcu mu je bila ljuba in draga znanka. Po smrti dr. Franceta Lampeta je nadaljeval skozi dolga leta s pisanjem »Zgodb sv. pisma«.
VSE ZA NARODOV BLAGOR
Njegovo polit ič no delo je bila ena sama nesebična žrtev za slovenski narod. Vso slovensko zemljo je obhodil od Osojskih planin na Koroškem, od Slovenskih goric na Štajerskem do Tilmenta v Reziji/ povsod govoril, predaval, se razgovarjal in posvetoval. Nobena pot mu ni bila predolga, nobena prestrma. Z železnico, z vozom ali peš je dosegel svoj cilj.
1917
Dr. KREK — VELIK SLOVAN
A ni se stiskal v ozke meje lastne domovine, njegova pot je šla med brate na jug, »tja, kjer oranže zore« — med Hrvate in Srbe in brate na severu — Čehe. Z zadružnimi, gospodarskimi, socialnimi in krščanskimi kulturnimi delavci in politiki je imel najboljše stike. Njegovi dobri prijatelji so bili: predsednik Zveze srbskih kmečkih za-dnig, Mihael Abramovič, nesebični in blagi odvetnik in istrski poslanec dr. Matko La-ginja, češka katoliška poslanca dr. Stojan in Hruban. Na neštetih shodih in zborovanjih' med severnimi in južnimi brati je' govoril in bodril in razvijal svoje velike načrte.
VEDNO SKROMEN, NESEBIČEN IN POŽRTVOVALEN, A TUDI ODLOČEN
Temu kratkemu, nepopolnemu opisu dr. Krekova dela, naj dodam nekaj bistvenih potez njegovega značaja.
Neki starejši, že umrli javni delavec je nekoč dejal, da je bila v dr. Kreku apostolska duša. Res, tako vnetega, gorečega, požrtvovalnega, ljubezni do vseh revnih, teptanih, preganjanih in lačnih prežetega človeka kot je bil on, nisem še srečal, človeka s tako globoko ljubeznijo do slovenskega ljudstva tudi ne, človeka, ki bi družil vse pozitivne sile v neizčrpni krščanski ljubezni, istotako ne. Z ljubeznijo je ustvarjal, z ljubeznijo gradil. Sovraštva ni poznal. Kadar je šlo za pravice naroda in cerkve in Boga, je bil neizprosen borec. Dobrotljiv in ponižen je sezul svoje lastne čevlje in jih dal beraču. Razdal je vse, kar je zaslužil in imel. V obleki je bil tako skromen in reven, da so mu celo dijaki nekoč kupili klobuk, da bi hodil v državni zbor na Dunaju v nekoliko boljšem. Nikdar ni nosil manšet, ki so bile v njegovem času v navadi. Perilo je imel iz skromnega blaga, za kar je morala skrbeti dobra sestra Cilka. Umrl je reven. Edino njegovo imetje je bila krona v žepu, knjižnica in pipe v sobi sestrine hiše.
Za časti ni maral. Ko ga je sv. oče imenoval za prelata, je hotelo časopisje to objaviti. Pa je objavo preprečil. Uredniku »Domoljuba« se je moral odkupiti s tem, da se je zavezal, da bo vse življenje pisal uvodnike. Tej obljubi je ostal zvest do smrti, čeprav mu je bila to večkrat težka žrtev.
Bil je ljubezniv, šaljivin prijazen do vsa Iđo g ar, zlasti do preprostih ljudi. Zato ga je zlasti mladina tako neizmerno ljubila. In še ena lepa lastnost ga je dičila: bil je p o n i ž e n.' Ravnal se je po besedah sv. Pavla ih bil služabnik služabnikov božjih. Kadar se je o počitnicah zatekel v svoj visoki Prtovč nad Selško dolino pod Ratitovcem, je bil v preprosti podružnični cerkvi tudi duhovni pastir vsem gorskim kmetom in jelovškim drvarjem.
Kljub nesebičnosti in brezmejni požrtvovalnosti v vsem zasebnem in javnem življenju mu ni bila pogosto prizanesena grenka kupa. napolnjena z natolcevanji in
obrekovanji. A kot neupogljiv značaj in' globoko zasidran v zaupanju do Boga je pogumno pil tudi iz keliha trpljenja po vzgledu svojega Gospoda.
V	vsem Krekovem zasebnem in javnem
delu sta ga vodili dve veliki misli: »Kvišku!« in »Naprej!« Kvišku k Bogu, na katerega je zidal vse delo in iz katerega je črpal upanje na mnoge sadove svoje žetve. In, Naprej! Delal je, vse za napredek, prospeh in procvit slovenskega naroda. Nikoli ni podiral, vedno gradil —■ vse z ljubeznijo. Zato je bilo njegovo delo blagoslovljeno.	Drič.
Iz naše založbe
V	založbi „Koroške kronike" je izšla pred nedavnim nova slovenska knjiga kot ponatis podlistka iz „Koroške kronike” — „Sin mrtvega".
Roman, ki ga je napisal Korošcem dobro-znani pisatelj Karel Mauser, je izmed vseh dosedaj objavljenih Mauserjevih del najznačilnejši. Snov je vzeta iz neposredne bližine pisateljevega življenja in nam kaže vso njegovo notranjo borbo v medvojnih letih. Glavna misel, ki je obenem tudi višek romana, je odpuščanje.
Pisatelj nam pokaže življenje preprostega človeka, ki ga je zajela vojna vihra in ga postavila na Ironto. Dobil je v roke puško, in čeprav ni hotel, je moral streljati. Nagon po ohranitvi lastnega življenja je bil močnejši kot zdrava razsodnost. Klevž, tako imenuje pisatelj središčno osebo svojega romana, je nehote, skoro po naključju ustrelil človeka, ki mu ni storil ničesar žalega in ki ga v življenju še nikdar ni srečal. Ce ne bi počila njegova puška, bi bil lahko padel Klevž, tako pa je nasprotnik. Ko so se v planjavi izgubili odmevi strela, je Klevž spoznal «e drugo žalostno resnico. Ubil je človeka, sina istega naroda, kot je bil sam. Torej brata. Vojna je bila končana in Klevž se je vrnil na svoj dom. Dogodek, ki jih je sličnih v vojni nešteto ,ni šel mimo njega. Zagrizel se je vanj in pod vtisom, da je ubil človeka, je hiral in umiral, umreti pa ni mogel. Naključje je hotelo, da je prišel k Klev-žu pokojnikov sin. Klevž je na njem nameraval popraviti krivico, ki jo je storil mrtvemu. Minevala so leta in končno je prišlo tako daleč, da se je moral Klevž izpovedati. Na tem mestu je višek romana. Pisatelj je dejanje'- zelo dobro podal, posebno še, ker. je potek dejanja zelo živahen in psihološko dognan.
Klevž. opisuje nesrečni sučaj in konča: „Ce moreš, odpusti, Jernej. Nisem ga mislil. V tem prstu je bil takrat hudič.'
Jernej samo strmi, lične kosti se napenjajo, roke se stiskajo v pest.
„Vi ste ga ubili?" izdavi. „Ip zdaj hočete kupiti odpuščanje z Grapo, s to prekleto zemljo?"
Besede bruhnejo iz Jerneja, nihče več jih ne vzame nazaj.
„Ne, Jernej. Vem, odpuščanja ni mogoče kupiti. Vsa ta leta sem prosil mrtvega Premca, vsako noč in mi ni odpustil. Čakam na te."
Zdaj se Jernej vzdigne.
„Tudi jaz vam ne morem. Sin mrtvega sem. Kadar oče ne odpusti, tudi sin ne more."	(Nadaljevanje na 5. strani)
Iz našega stwrit/a
29.
Cankar je hkrati naš najboljši dramatik. Tudi tu do-Seza s simboliko največje učinke v sicer realistično zasnovanih dramah. Značaji njegovih dram so upodobljeni hajveč na idealistični način.
Kljub temu, da je Cankar spoznal vrednost življenja ih ga kot takega tudi nam pokazal ,sam ni imel moči, da i>i stopil na trdno pot in se dvignil do višine idealov, ki jih tako lepo slika v svojih delih. Mladina, ki je hlastala ?a Cankarjem, je zorela v njegove sanje, mnogo pa jih je ravno ob njegovih knjigah zašlo,- V vsej svoji veličini Ustvarjanja je ostal Cankar le človek in kot tak del nas vseh in vsega našega naroda. Iz milijonskega naroda je zrasel, a je postal kmalu last tudi drugih, večjih in mor-
močnejših narodov.
*
Kot je Cankar mojster proze, tako je njegov sozadru-Sar Oton Župančič mojster poezije. Otoa Župančič ®e je rodil leta 1878 v Vinici v Beli Krajini. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in Ljubljani. Po maturi je Ua Dunaju študiral filozofijo, zgodovino in zemljepis. Brofesorsko službo je vršil le en semester v Ljubljani. ^0 smrti Aškerca je prevzel njegovo mesto kot mestni arhivar v Ljubljani, razen tega pa je sodeloval še pri gledališki upravi. Po prvi svetovni vojni je' postal upravnik harodnega gledališča v Ljubljani. Leta 1938 je postal clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
, Spodbudo k pesništvu je dobil v Krekovem dijaškem krožku, izpopolnjeval pa se je v Zadrugi. Že prvo leto članstva se je opogumil in objavil več pesmi. Njegove Radostne pesmi so sveže in žive. Iz njih poje preprosta duša kmečkega fanta, dovzetna za lepoto narave. Učil se te največ pri narodni pesmi, motive pa je zajemal iz domače okolice. Od umetnih pesnikov mu je bil najbližji Levstik. Sledil mu . je predvsem v otroških pesmih. Za pPiko ip Imel lepe vzore pri srbski narodni pesmi in
•Aškercu.
Na Dunaju se je družil največ s Cankarjem in Govekarjem. Študiral je naturalizem in se predajal velikomestnemu življenju. Sledovi teh njegovih doživetij so v njegovih pesmih zelo pogosti. Leta 1899 je izdal zbirko pesmi »Čaša opojnosti« ,ki je izšla istočasno s Cankarjevo »Erotiko«. Nova simbolična zbirka je sledila leta 1904 pod naslovom »Čez plan«. Ta zbirka je mnogo boljša od prve in kaže resen napor kvišku. Kot tridesetletnik je izdal zbirko »Samogovori«, kj%r se nam predstavi že kot dozorel umetnik. Konec prve svetovne vojne je prinesel dve novi pesnitvi »Mlada pota« in »V zarje Vidove«. Zadnja je\posvečena pesnikovi ženi.
Po prvi svetovni vojni je zavzelo Župančičeve moči gledališče, predvsem prevajanje Shakespeareja in lastna dramska dela. Njegovi prevodi Shakespeareja so dovršeni. Dal nam je doslej nad polovico njegovih del. Svojo čudovito jezikovno zmogljivost je pokazal Župančič tudi pri prevodih iz drugih jezikov.
V	prozi je pisal le krajše sestavke; ocenil je zbirki pisateljev Ketteja in Murna. Več člankov je napisal o gledališču, o predstavah in o avtorjih. Manj zanesljiva je bila njegova beseda, kadar se je lotil izvenpesniških snovi. V prozi je prevajal največ iz angleščine.
Župančičev pesniški jezik je bogat, razgiban in so-član ter poln primer in drugih figur. Zgradba pesmi je svobodna, a premišljena in učinkovita.
V	težih letih, ki so šla mimo Župančiča, je Župančič mnogo pretrpel. Duševna nesproščenost se izraža zaradi tega tpdi v njegovih pesmih, ki so v zadnji dobi bolj
programskega značaja in izgubljajo s tem svojo umetniško vrednost.
*
Dva nadaljnja pesnika moderne sta že v zgodnji mladosti umrla,-vendar sta nam dala pesem, ki je začasno prekosila Župančičevo in na ta način oplodila vso nadaljnjo slovensko liriko.
Dragotin Kette (1876—1899) se je rodil v Premu na Notranjskem. Po očetu je podedoval živo, nekoliko lahkomiselno naravo ter glasbeno nadarjenost. Ker so mu starši zgodaj umrli, so ga vzdrževali bogati sorodniki. Pesniti je pričel žc pred vstopom v »Zadrugo«,
pri kateri je bil dve leti tajnik. V peti šoli je napisal nekaj pesmi, zaradi katerih je dobil slab red v vedenju. Ljubezenske pesmi so bile krive enake kazni v prihodnjem letu. Ker ni mogel plačati šolnine, je moral prekiniti študij. V težkem življenskem boju so je oglasil v javnosti in si s tem poizkušal zaslužiti vsakdanji kruh. Končno so ga podprli sorodniki in prijatelji in tako je mogel nadaljevati s študijem v Novem mestu. Po končani šoli je moral k vojakom. Da bi se rešil vojaške suknje, je sam pripomogel k močnemu prehladu, iz katerega se je razvila jetika.
Med Zadrugarji si je Kette najresneje prizadeval za napredovanje v življenju in umetnosti. Predvsem pa se je odlikoval med njimi po vnetem rodoljublju. V »Vrtcu« in »Angelčku« je objavil nekaj zelo lepih pesmi. Pisal je tudi legende, basni in pravljice.
V	svoji mladeniški zaljubljenosti je napisal najlepše pesmi. Najbolj pa ga je prevzela okolica Novega mesta. Novih bujnih barv je vdihnila njegovi poeziji okolica Trsta.
V	lirskem Kettejevem delu je raztresenih dokaj epskih klic, pravih pripovednih pesmi pa je ustvaril le malo.
Kette je med štirimi velikimi pesniki moderne najbolj urejena narava z najkrepkejšo poezijo. Bil je tesno povezan z rodno zemljo in domačim človekom. Od domače pesmi se ni dal nikdar odtrgati. Kette je bil slovstveno visoko izobražen, vendar mu ta izobrazba v nobenem pogledu ni okrnila njegove izvirnosti, kar o Župančiču ne moremo povsem trditi. Kette je tudi prekosil tako-imenovane stalne oblike pesništva in postal v gazeli prvi mojster za Prešernom.
J osip Murn (1879—1901) je bil nezakonski otrok. Mati se zanj ni brigala, zato je moral doraščati pri tujih ljudeh.
Po maturi se je vpisal na dunajsko eksportno akademijo, a na njej ni vzdržal. Njegove nadaljne načrte pa mu je žal prekrižala jetika. Dobil je službo stenografa pri odvetniku dr. Šušteršiču, nato pa je služboval kot pisar v trgovski zbornici.	prihodnjič.)
V UUBUANO V SOLO
Oče Rok in mati Špela sta negovala sinčka Melkijada izredno ljubeznjivo. Kadar je blebetava soseda spomnila, da pa-glavček malo postrani gleda, je mati vselej odklonila tako sodbo, rekoč: »Seveda postrani gleda, v Ljubljano! Saj mu je sojeno, da bo gospod. Vozil se bo v .svoji kočiji.«
Oče Rok je vzgajal sina po načelih svojega deda: »Otroci so kakor žrebeta: čim več, čim prosteje skače žrebe, tem bistrej-ši bo potlej konj.«
Tako je Melkijad rasel v strahu pred Bogom in pred šibo, ki je brez posla samovala za čelesnikom. Preživljal je detinska leta med dobrimi in slabimi ljudmi, med ovcami in kozli, ob žgancih in mleku. Razvijal se je po reklu: »Mens sana in corpore sa-no« (Zdrav razum v zdravem telesu), in možgani so mu bili tako čvrsti kakor lobanja okoli njih, ki je pretrpela marsikako bunko v deških dvobojih pod lipo sredi vasi. Brez dvobojev pa ni moglo biti, ker so mladi paglavci bodočemu gospodu le prera-di nagajali, pojoč mu za hrbtom: »Mleko-jed, krivogled, v kočijo sed!«
Redne šole v Bohinju takrat ni bilo. Fužinski oskrbnik je pridobil za svojo deco zasebnega učitelja in hkrati napotil nekaj imovitejših posestnikov, da so pošiljali svoje’ sinove na Bistrico k njemu v šolo. Med tistimi Bohinjčki, ki sp se v visokih sobah fužinskega gradiča ali pod velikansko lipo pred njim pripravljali za latinske šole in gosposki stan, je bil naš MelkijaS po materini sodbi najbolj bistroumen, a po učiteljevi najbolj razposajen. Gotovo pa je imed med Vsemi najtrdnejšo voljo pogospo-diti se.
Dobrih enajst let proste domače in prisiljene šolske vzgoje so privoščili Melkija-du, predeh so določili» da je goden za ljubljansko mesto in za latinske šole. Solzno slovo, od doma mu je lajšala neovržna resnica, da se ne more pogospoditi brez ločitve od Bohinja, in živa nada, da pride v mestu med bolj olikane vrstnike, ki ga ne bodo venomer pikali z Mlekojedom.
Nekaj dni pred Vsemi svetci je oče Rok pričvrstil na kola kripico, podedovano za očaki, razložil vanjo dežice masla in zaseke, vrečo povojenega mesa, moke in kruha in skrinjico s sinovo obleko za svetck in petek. Vse to je zadelal s slamo, čez je pogrnil belo prteno rjuho, na rjuho pa posadil Melkijada iif dva druga dečka, ki sta se takisto dala preveriti, da se pogospodita. Nato je opremil kobilo starega bohinjskega plemena s prazničnim komatom in z jer-menjem., na blesk olikanim, ter jo potisnil med težke zakrivljene ojnice. Ko je hlapec kobilo vpeljal, je sedel oče spredaj na kripico. Za njegovim širokim hrbtom pa so segale desnice treh mater v desnice treh dečkov po slovo in tri levice na vozu so brisale' solze in oči.
Hlapec je delo opravil in pogladil kobilo po dolgi, gosti grivi. Tedaj je oče počil z bičem, da se je razlegalo v tretjo vas, kobila je potegnila, voz je zaječal in zaropotal in potem dalje in neprestano ropotal po dolini in mimo jezera, ki je, utripaje v tenkih valčkih ,oponašalo solze, utrinjajoče se malim popotnikom v očeh. Voz je ropotal po spodnji dolini mimo Bistrice, kjer je dobra teta potisnila Melkijadu meden kolač v naročje, dalje mimo Nomenja, kjer so se poslovili od poslednje bohinjske hiše, in končno skozi dolge, dolgočasne Štenge v deželo.
*
Kdor gre po svetu, marsikaj izkusi. Prva skušnja je doletela naše popotnike kar v prvi vasi zunaj Bohinja, to je na Bohinjski Beli. Na vežnem pragu blizu ceste sta stala zastavna mati in droben deček. Ta je odpiral oči in usta, ko se je pomikalo proti njemu neznano, nedomače vozilo: velikanska serasta kobila, ki je tolika, da narediš iz nje pet hrvaških; visokoštrleči, venomer se gubajoči komat, ki- je obložen s kožami kakor kožuharjeva stojnica; očakovsko, debelo in široko jermenje na kobili, obsuto z velikimi mednimi koluti in zaponami. Za počasi stopajočo kobilo se trese na težkih kolesih spredaj ozka, zadaj široka, spredaj nizka, zadaj visoka kripica izrezljanih jesenovih deščic. Spredaj na kripici oblastno sedi velik, širokopleč mož z enostremenim povodcem v desnici, z dolgim bičem v levici. Na glavi mu čepi nezarobljen, široko-kraien klobuk z okroglo, nizko štulo in rdečim trakom okoli. Trup mu za silo odeva do kolen segajoča tesna in s kožuhovino obšita suknja .povezana čez pas s široko, svetlordečo volneno ovijačo. Noge tiče v ozkih, črnih irhastih hlačah in v dolgih širokih škornjih z debelimi, dvojnimi podplati in ostrimi podkvicami na petah. V koncu kripice čepe na beli rjuhi trije povsem podobni si dečki zdravih okroglih lic in bi-
strih oči, držeč se pokonci kakor sveče in vsi enako obračajoč glave, kakor bi bile na vrvci. Zvedavo gledajo prvo nebohinjsko vas in jako jim ugaja, da jih blejska mati in sin občudujeta, kakor domnevajo.
Kar blejski sin nekaj povpraša blejsko mater. Ta mu zašepeče na uho in deček skoči na cesto ter zakliče: »Stric, napačno ste naložili!«
»Jezik za zobe, raztrganec!« se obrne mož na vozu, ne da bi se ozrl na dečka. Mladi Blejec se umakne proti hiši in zakriči na vse vrlo: »Bohinjska teleta vozijo spomladi na semenj, a vi ste jih naložili jeseni!«
V tem trenutku plane Melkijad z voza, pobere kamen in ga zaluči proti veži, v katero je bil smuknil zabavljivec. V vežnem oknu je zažvenketalo. Naš junak se urno dvigne na voz, oče pa švigne z bičem, ne po sinu, ampak po kobili. Toda plemenita kobila, od nekdaj vajena samo težke, premišljene vožnje in trdno prepričana, da sama najbolj ve, kdaj je treba hitreje potegniti, si nikakor ne da izbičati svoje zna-čajne hladpodušnosti.
Zdaj stopi lastnica ubitega okna k vozu in zgrabi za bič in povodec. Voz obstoji in trop vaščanov ga obstopi. Žena srčno zahteva dva groša za steklo. Bohinjec je hud, Blejka še hujša. Zatorej oddrgne oča Rok svoj mošnjič' in odrine denar. Da bi pa nihče ne mislil, da ga je ženska ustrahovala, ji poda petico za pet grošev, poudarno govoreč: »Tista slepa škrbina ni bila vredna niti počenega groša. Dam ti pa pošteno petico. Saj jo boš skoraj potrebovala za hišna okna, če ne boš svojemu paglavcu z debelo leskovko vtepla v glavo zapovedi, da v cerkvi in na cesti pri miru puščajmo poštene ljudi!«
Kobila je zopet potegnila. Sin na vozu pa je rekel sam sebi: »Dobro sva jih izplačala!«	•
Stopimo sedaj v Ljubljano! Tam pri mitnici na Celovški cesti so se ustavili, da se odrine užitnina. Oče Rok je ponižno povedal ,da je ubog kmet in da nima na vozu drugega ko deset funtov masla v dveh de-žicah, šolarsko obleko pa detelje in slame, kolikor je potrebuje nazaj grede za kobilo. Užitninar pa ni verjel, da vozi tak mož za tri dečke samo deset funtov masla. Ukazal je torej fantom, ki so sedeli na vozu kakor pribiti, naj se umaknejo. Zdaj je otipal z golo roko in z železnim drojgom mnoge stvari, ki so ga jako zanimale. Kmet se .;e izgovarjal, da so mu te nepotrebne reči domače ženske skrivaj potisnile na voz, in rohnel nad dečki, zakaj mu niso tega poprej povedali. A vse to mu ni pomagalo. »Ustrelili« so ga za dva goldinarja globe.
Drugo jutro se je vršilo vpisovanje v prvo latinsko šolo. Osma ura zjutraj je bila ,ko je bohinjski oče prikoračil v šolsko poslopje, pred; seboj tiščeč ukaželjno trojico. Pred ravnateljevo pisarno, tedaj še zaprto, je čakala obilna množ očetov in sinčkov, največ kmetskega stanu, gnetoč se proti vratom. Ti čakalci so že od daleč čuli škripajoče udare moževih podkvic po kamnitem hodniku; in ko je Rok prišel do njih, je vse presenetila krepka postava, še bolj pa nenavadna oprava starošegega'Bohinjca. To splošno zanimanje in čudenje je mož takoj izkoristil in se prerival proti pi-sarničnim vratom. Ker je ta napor našel krepak in hrupeč odpor, je poprosil z najprijaznejšim glasom: »Možje, spustite me predse; jaz sem prišel med vami.vsemi od najdal je!«
Takoj se oglasi v drugem koncu skupine suh mož v narečju, bohinjskemu najmanj podoben ,vendar znanen po vsej deželi: »Kaj bi tisto? Saj prav zato ste prišli naj-zadnji. Od kod ste prikrošnjali, oče?«
»Kaj treba vpraševati? Iz Bohinja sem in pripeljal sem se s svojo kobilo. Krošnjo naj drugi nosijo!«
V tem čuje za seboj krepak glas. Naš Rok se ozre; hipoma sname klobuk in zakliče dečkom: »Brž poljubite gospoda roko! To so naš prejšnji koprivniški far!«
Dečki so ročno izvršili, kar je mož zapovedal. Kmetje v obližju pa so se spogledovali, češ zdaj pride gromska strela na vse, ker je ta zarobljenec duhovnega go-
ju r č i č :
Gorele so grmade
Zopet je bilo treba postaviti bran grozeči reki, dežela je klicala vsakega junaka na boj. Veljalo je ta čas še bolj ko današnji dan, pomagaj si sam in pomore ti Bog; zakaj tedaj ni bilo redne vojske, da bi se bila postavila vragu pred oči ter mu zasadila meje. Gorele so grmade po gorah in naznanjale, da se bliža sovražnik. Zdaj so šele vreli vkup, vsa dežela je bila velik tabor. Dostikrat pa se brambovci niso utegnili zbrati, ker je bil Turek tu, kakor bi ga bila ponoči zemlja izpuhnila.
Leta 1475 so udarili Turki v najlepšem poletju na južne štajerske pokrajine. Vodil jih je Ahmet-paša. Vseh je bilo kakih dvanajst tisoč mož, največ konjikov, in krdelo janičarjev. Jurij Šenk, glavar koroške dežele, je zbral v naglici nekaj pripravljene vojske po vseh treh deželah, da bi toliko časa ustavljal sovražnika na južnem Štajerskem, dokler bi se ne sešla vojska vseh slovenskih dežel.
Jurij Šenk je bil s svojo malo vojsko, kakih dva tisoč mož, zalotil sprednje krdelo turške vojske. Misleč, da je to vsa turška sila, so se vrgli Slovenci hrabro na Turka in, preden je sonce zašlo za goro, je ležalo okoli dvesto nevernih sovražnikov pobitih na bojišču ;• drugi so se umaknili. Veliko je bilo veselje med ŠenkoviAii vojščaki, zakaj menili so, da so tako z lahkim trudom odbili sovražnika in rešili deželo. Še tisto noč je poslal Šenk sla, da bi oznanil po deželi veselo poročilo. Drugi dan je hotel sovražnika Zagnati čez mejo.
Veselo poročilo, da so Slovenci Turka premagali, pride tudi v stiški samostan. Opat Udalrik brž napove procesijo k cerkvi Matere božje na Muljavi, vasi, dobro uro oddaljeni. Povabi, vse ljudstvo in gospodo z gradov, da bi zahvalili Boga, ker je odvrnil od dežele veliko nesrečo.
Medtem- ko so se pripravljali za procesijo, se je zgodila slovenski vojski velika nesreča. Ahmet-paša, turški poveljnik, je komaj zvedel, da so kristjani njegovo prvo krdelo razmetali in večidel pobili, kar razkačen zapove svoji vojski, naj še tisto noč zajame krščanske junake. Ko je napočilo jutro, so Slovenci naenkrat videli, da jih je zajel desetkrat večji sovražnik; in nepripravljeni, prestrašeni so morali zopet zgrabiti za orožje. Krvavo so se zdaj bili, vsak vojak je bil junak, nobeden ni zaman dal življenja; ali nazadnje je mala, že prejšnji dan utrujena in zdelana slovenska vojska vendarle obnemogla. Koroški glavar Šenk, kranjski plemenitaš Ludovik Kozjak in mnogo drugih imenitnih vitezov je bilo ujetih, ker jih Turki niso hoteli umoriti, češ da dobe veliko odkupnine zanje. — Ostanki krščanske vojske so se naglo
umaknili v gozdove. Po deželi še nihče ni vedel za to strašno pobitje. Turki so bili prepričani, da jim zdaj nikjer ne more enaka vojska zapreti pot, zato so hrumeli naprej.
Veselo je vstajalo sonce in obsevalo po-Ijaiin travnike stiškega samostana. Par za parom je šel v procesiji za svetim križem: naprej menihi, za njimi plemeniti gospodje, Peter Kozjak s svojo grbavo postavo, Janez Mačerol z Mačerola, vitez Ravbar s Kravjaka in veliko drugih, za temi pa so stopali pobožni kmečki ljudje, moški in ženske, neizmerno število. Počasi se je pomikala pobožna množica. Kar se zasliši od vzhoda in severa znani grozoviti krik »Allah, Allah!« in ko blisk se začuje strašna besedo: »Turki!« In od vzhoda čez Bo-janji vrh dirjajo turški konjiki naravnost po travniku proti množici; od severa pa vro druge čete Turkov. Strah obide ubogo ljudstvo. Vpitje se dviga do neba; vse beži. Večidel pobegnejo v cerkev in na obzidano pokopališče, nekaj v bližnjo hosto, nekaj brez namena in brez glave tja, kamor jih noge neso. Veliko pa so jih Turki posekali in pojezdili na travniku, tako da stari ljudje pravijo, da je tekla tačas kri po trati kakor potok po žlebu, da so jo konji do členkov gazili. Cerkev in pokopališče, obdano s precej visokim zidom, je bilo natlačeno beguncev, ki so tu iskali zavetja. Menihi, ženske, otroci in starci so šli v cerkev, možje pa so se zbrali za zidom in sklenili, braniti se do zadnjega diha. Molitve' so donele iz cerkve, da bi Mati božja izprosila od Boga srečno brambo in rešitev pred strahovitim sovražnikom. Pred oltarjem so kleče molili menihi, glasno so jih spremljala grla verne množice v cerkvi.
Okoli in okoli po planjavi so dirjali divji Turki. Eni so vlačili zvezane ujetnike s seboj, drugi so se zbirali v čete, da bi navajili na kristjane. Pač je moralo bridko zajedati ubogemu ljudstvu v srce, ko je videlo, kako so gorele hiše in. poslopja.
V majhnih krdelih so pritisnili Turki na Tabor. Kmetje so vedeli, da jim milosti ni pričakovati, zato so se branili s tako hrabrostjo, kakršne bi morda današnji dan zaman iskal med nami, njihovimi vnuki. Nekateri Turek se je zvrnil, ko ga je zadel trd, težak kamen, odkrhnjen od zida; ali tudi marsikateri Slovenec je padel, zadet s puščico s turškega loka. Bliže in bliže so se pomikali Turki; kamenje, ki se je usipalo nanje kakpr toča, jih ni moglo zavreti.
In ko se je sonce nagnilo že blizu gor, so bili sovražniki pred zidom. Že so najpogumnejši plezali po njem in prislanjali tramove. Iz oči v oči, s pestjo proti pesti
spoda dirnil s psovko »far«. Ta gospod je bil Valentin Vodnik, za francoske vlade vodja višjih ljudskih šol. Ker je bil pred leti prvi župnik nove fare na Koprivnika, je dobro vedel, da beseda far v Bohinju ni žaljiva. Prijazno je pogledoval vse tri Bo-hinjčke pred seboj, povpraševal Roka, ki ga je že od prej poznal, po svojih znancih v Bohinju in mu naposled obljubil, da bo njegove dečke najprve vpisal.
Sluga je naredil ulico do pisarne. Gospod vodja je stopal skromno naprej, za njim pa je korakal oče Rok tako košato, da se mu niti klobuka ni račilo sneti, ko je stopil pred vodjevo pisalno mizo. Stoprv znani glas izmed vrat: »Oče ,rejto raz škop-nik!« ga je opomnil ,kaj se spodobi.
Tretji je bil vpisan naš Melkijad. Počasi je čital Valentin Vodnik krstni list, kakor da ne verjame črkam, a zapisati je moral ime Melkijad in ne drugače. Nato je pogladil dečka po licu in mu rekel dobrovolj-no:	»Tvoj krstni patron je sveti papež
Melkijad. Verjetno ni, da boš ti kdaj papež. Škof pa more postati Kranjec in zakaj ne bi Bohinjec! (Oča Rok je tedaj zrasel za pol glave.) Bodi torej priden in poslušen, če ne, boš vse žive dni samo mlekojed, kakor so tvoji bratje v Bohinju!« (Oča Rok se je zdaj sklonil za pol glave.)
Gospod vodja je naročil pozdravila do znancev v Bohinju.
Oča Rok se je še tistega dne poslovil od Ljubljane in domačih prvošolcev. Ti pa so krenili na sprehod po Dunajski cesti, da so tam zopet videli domačo Savo in se ozirali proti domačemu Triglavu, ki jim je bil tako mil in hkrati tako neizmerno oddaljen.
Tisti večer je Melkijad prvikrat sedel pri okrogli mizi dijaškega stanovališča in med tujimi součenci. Stol, na katerem se je skušal gugati, mu je bil prešibak, soba pretesna, poštengana kaša preredka in premalo zabeljena. A najhuje ga je peklo, da" se ga je že prijemalo ime Mlekojed in da je ta zoprni pridevek ugajal celo gospodinji. Sedel' je po slabi večerji na klopco v kot ter od ondod molče in maščevalno izbiral so-učenca, ki mu bo prvemu v svarilen zgled za druge s krepko pestjo dokazal, da se ime Mlekojed tudi v Ljubljani ne sme izustiti brez kazni.
Janez Mencinger,
so se spopadali. Zunaj so se bliskale krive sablje, izza zidu pa so vihteli različno orožje. Eni so s drogi merili Turkom črepine, drugi so s cerkveno, v sili odtrgano desko suvali vraga? raz zid: tam je zopet velik, močan mladenič sukal težak kovan svečnik z oltarja, da je nekaterega nevernika za vselej minilo poželenje, hoditi ropat v naše dežele. En sam mož je imel vojno orožje in je bil izurjen v boju, Janez z Mačerolca, edini plemenitaš, ki je bil ostal pri menihih in kmetih. Ta je učil ,kako naj se bijejo, ter krepko pomagal okoli in okoli, kjer je bila sila največja. »Kmalu bo noč, potem se oddahnemo!« jih je tolažil.
Na severni strani obzidja je stala lipa-Na deblu je visela že od nekdaj podoba Matere božje; za podobo v votlem deblu pa so se bili zaredili sršeni. Predrznemu janičarju je padlo v glavo, da bi se dalo Z drevesa storiti veliko škode. Splezal je med veje in res je njegova strela zadela nekaterega borilca za zidom. Janičarju je plezalo na ppmoč še veliko tovarišev. Kmetje so se jeli razmikati, že so viseli Turki na zidu, že je samo še Janez Mačerol z majhnim krdelom neustrahljivih mož težko branil to stran —, ko pošlje Bog drugega, sicer majhnega, vendar hudega pomočnika. Tu-. rek je bil brcnil podobo Matere božje z drevesa in tako razdražil žival v duplu. Naglo so prihrumeli sršeni, vse rumeno jih je bilo, in jeli pikati Turke. Ko so kmetje to videli, jim je zraslo srce in Turki, ki se jim je bilo treba braniti zoper kmečko orožje in razdražene sršene, so sc morali umakniti in otepati zabuhle obraze pred jezno živaljo.
Črna noč se je raztegnila nad ubogo, potrto kranjsko deželo. Ne ene zvezdice ni bilo na nebu, vse so se skrile za gostimi oblaki, kakor bi ne hotele gledati obupa in žalostnega stanu slovenskih prebivalcev.
Vendar noč ni bila temna. Turki so bili zažgali mnogo kresov. Okoli in okoli, kamor se je človek ozrl,' ni videl drugega ko ogenj; gost, svetel dim so je počasi valil proti nebu. Tam so s plamenom gorele lesene, s slamo krite kmečke koče: cele vasi v ognju in nobene roke, da bi bila gasila, zakaj vse je bilo pobegnilo, ali v gosto hosto, ali v kamniti gospodov grad, ali v cerkev, da bi si oteli življenje.
Turki so po planicah razpeli šotore, da bi ob zori ropali, klali in vezali ujetnike-Dvojno vpitje se je razlegalo po zemlji in donelo proti nebeškim oblakom. Prvi je bil divji krik ljutega Turka, ki je svojo krivo sabljo cedil krščanske krvi in komaj čakal jutra^ da bi jo na novo prelival. Druga j® bila žalostna, mila molitev tlačenega, zapuščenega Slovenca, ki morda ni toliko prosil Uoga sam zase kakor za svoje otroke, da bi jim Beg ohranil staro domovino in staro vero.
4	1

BOI RfVHAflZMU
Revmatična obolenja spadajo med najhujše nadloge človeštva. Končno preprečitev te bolezni pa moramo zaenkrat še prepustiti bodočnosti. Zdravniška veda danes še ni tako daleč. — Devet znanih vrst obo-lenja, ki jih skupno označujemo za »revmatizem«, vodi vsako leto do velikega izpada delovnih ur in povzroča znatno finančno škodo za marsikatero državno upravo. Pred kratkim se je-sešlo v Kopenhagnu 300 delegatov »Mednarodne zveze za pokončava-vanje revmatizma« iz vseh delov sveta. To zborovanje predstavlja prvi pomembni korak k vestnemu zbiranju podatkov in izkušenj o revmatičnih obolenjih. Britanski zastopniki so poročali, da njihov tozadevni desetletni boj že žanje uspehe.
Vso krivdo za revmatična' obolenja pa ne smemo pripisati le podnebju, kot se je to dogajalo dosedaj. Poizkusi, ki so jih izvedli v Združenih državah s tem, da so pošiljali revmatične bolnike v vroče in suho podnebje Arizone, niso^ rodili povoljnih uspehov. hudi v Avstraliji se je pokazalo, da ne nudijo notranja ozemlja nobenih ugodnejših pogojev od onih, ki leže ob morju. Vsekakor pa lahko nastopi pri ljudeh, ki so nagnjeni k revmatičnim obolenjem, poslabšanje stanja, če žive v vlažni okolici ali stanujejo v pomanjkljivih stanovanjih. »Vseeno pa«, tako se je izrazil Lord Hor-der, »je to, kar o tej stvari vemo, tako nezadostno, da ni vredno si naprtiti stroškov in skrbi zaradi menjavanja podnebja.«
Varstvo in imuniteto (zavarovanje) na-pram revmatizmu dosežemo prej z dobro premišljeno telesno higijeno,( z rednim življenjem in nošenjem ne preozkih oblačil in obuvala. Dolga leta že vodijo odbori za zdravljenje revmatizma po evropskih državah v številnih laboratorijih neizprosen boj proti tej bolezni ter vzdržujejo stik Q tudi z odbori v državah drugih kontir tov. Uspehi raziskovanj so zadovoljivi dar zavisi praktična uvedba od mm A ,• niteljev.	c
^Glavna zapreka pri izvedbi P’ _________
zdravljenje revmatizma, ki so si öga nadeli
a f’ -iJe ^Taihno število praktičnih zdravnikov, ki ’01 JMi strokov.
njak. na tem področju. Oc jbori . ire1 -0
tečaje m se obračajo na ^]ade
ÄRST"“* ”,ionsk“dd0
ve, kakor tudi za zdravljenje v toplicah ali takšnih krajih z ugodnim podnebjem.
Da se ne bodo mogli vtihotapljati kakšni simulanti, bodo krajevna zaščitna mesta sprejemala le takšne pacijente k zdravljenju, ki bodo predložili potrdilo pristojnega uradnega zdravnika. Za časa posebnega medicinskega zdravljenja jih bo nadzoraval vodeči zdravnik zaščitne Staniče.
Imamo tri vrste zdravljenja: zdravljenje pacijentov, ki bodo prišli iz kakšnega zdra-
vilišča in potrebovali še ambulantno zdravljenje, zdravljenje pacijentov, ki bodo potrebovali samo ambulantno nego, ne da bi pri tem trpelo njihovo privatno življenje in poklic in zdravljenje pacijentov, ki bodo morali v bolnico zaradi posebnega opazovanja njihovega slučaja.
Končno zavisi izvedba tega načrta od sodelovanja široke javnosti. Upati je, da bodo bolniki svoje recepte, stekleničke in škatlice raznih mazažev ali padarjev pometali -v smeti ter se s svojimi bolnimi udi zatekli po svet k strokovno usposobljenim osebam. Ker pa igra praznoverje ravno pri zdravlje-
nju revmatičnih obolenj posebno vlcgo, ne. bo ta naloga tako lahka.
včliko
„U. L" nova hranilna rastlina
.*en-
ven-
Britanska vlada je
zagotovila, da bo
sprejela tak program; y	^dravstve.
no zakonodajo.
Za zbiranje pači.. ,	,.
lekarniškim m-,7- ;.lentov> kl verujejo bolj m*z am kakor pa strokovno izobraženemu zd	, i .
^ nn	ravniku—in takih ]e ponekod do 90 ödste ,!	-I j i • j
uro tratna usta )tkov “ bodo v okviru te"a skih uradov ' novlh cel° vrsto pokra-im' zaščitna mesti ki bodo imc!i 7-opet krajeVna
dnevno S50ad aj bi bila v stan;iu’ oskrbovati Strokovne m
o 250 bolnikov (pacijentov).
toči in pripomočki da bodo lahko
bodo tako obravnavali
preračunani
f -ična obolenja i poskrbljeno bo za ’ opeli, .negovanje, injekcije, cepit-
Prenaseljenost nekaterih dežel in z rjo v ziezi pomanjkanje hrane dela že dalj časa f velike skrbi narodnim gospodarstvenikom in državnikom. Ljudi je na svetif vedno več, zato je treba skrbeti tudi 4a vedno večjo množino hrane. To nalogo skušajo rešiti na različne načine. Na Oni strani stremijo narodni gospodarstveniki za tem, da pridobijo Čim več rodovitne zemlje in da' z umnim gospodarstvom povečajo donosnost že obstoječih vj0jj. Drugi se trudijo s pridobivanjem Virane na umeten, kemičen način iz dosegaj neužitnih snovi. V tem pogledu so dosegli že precejšnji napredek in za bodfj^jmgi- S| 0jjetajo še' več. Nekaj umetnih 'hranil kot n. pr. margarina in umettjn med je večini že znanih. Tretji pa skušajo s križanjem različnih rastlin vzgojiti nove kulturne’ rastline, ki naj bi g SV0j0 rodovitnostjo in vsestransko uporabnostjo pomagale zvišati prehrano .oveštva. Tako poročajo, da so ruski naravoslovci odkrili neko novo rastlino, ki je posebno primerna za »pogozditev« step in pustih krajev kakor n. pr. Kras v Primorju in katere plodovi dajejo precej užitnih snovi.
Veliko več podrobnosti pa vemo o novi redilni rastlini,'' katero je po dvajsetletnem sistematičnem raziskovanju odkril in s križanjem vzgojil botanik Karel Jožef Wolf v Draždanih. Tej rastlini je znanstvenik dal ime »U. L.« (to je Unkraut (plevel) Lap-1 pa). Ta rastlina spada v vrsto repincev (aretium lappa), ki tudi pri nas rastejo ob grmovjih in gozdnih goličavah.
Ta rastlina je uporabna in koristna, kakor zatrjuje njen vzgojitelj, od korenin do plodov. Njena korenika je dolga do 80 centimetrov in vsebuje 45 do 53 Odstotkov grozdnega sladkorja, večjo množino alkohola in druge važne zdravilne snovi. Steblo dosega pri gojeni rastlini 5 centimetrov debeline in posamezna rastlina ima približno . en kilogram lesnih snovi in zelo dolga, za izdelovanje celuloze primerna vlakna. En hektar s to rastlino zasajene površine prinaša po dveh letih, ko rastlina dozori, do 45.000 kilogramov celuloze, še veliko večje važnosti pa je njen pomen za prehrano človeštva, kajti posamezna rastlina daje do 120 gramov olja, ki po okusu in kakovosti ne zaostaja za olivnim oljem, po množini pa večkratno presega ripsno olje.
Iz vseh teh lastnosti U. L. je razvidno, kakšne važnosti bo za bodočnost ta rastlina. Ne majhnega pomena pa je tudi to, da je rastlina skromna, ne zahteva namreč posebnega polja, ampak se zadovolji z ledino; nasajamo jo lahko ob cestnih in železniških nasipih, goličavah in gozdnih po-sečinah in s tem preprečimo, da nam nalivi ne odnesejo rodovitne prsti in ne spremene hribov v Kras. Zato je rastlina važna tudi za gozdarstvo. Ena od prednosti je tudi to, da je ne napadajo zajedavci.
Za nasaditev je treba skopati do 40 centimetrov globoke jamice v razdalji do 30 centimetrov, tako da pride približno deset rastlin na kvadratni meter. Prvo leto. se žanje oziroma pobira samo oljnato semenje, drugo leto pa se iztrebi vsa rastlina s koreniko vred.
Ko se bo torej našlo pri nas primerno podjetje za predelovanje rastline, bi bilo želeti, da se je 'oprimemo in z njo zasadimo neobdelano ledino in gozdne goličave.
IZ NAŠE ZALOŽBE
(Nadaljevanje s 3. strani.)	.
In v poslednjem obupu izreče do smrti izmučeni Klevž strašno obsodbo:
„Trši si od samega Boga, ki mi je že odpustil. Ni pravice na svetu, ki bi terjala tri življenja za eno. Nisem ti ubil očeta iz zlobe, ne iz sovraživa, le ta prst je bil kriv. In ti boš zdaj ubil . mene in Nežo in Minco."
Preko teh trdih besed, ki so prišle kot deset zapovedi na gori Sinaj, Jernej ni mogel. Odpusti! je in v Grapi je zavladala sreča.
*
Tak razplet dogodka se najlepše ujema z Mauserjevo notranjostjo. Mauser sam namreč pravi:
„Ne vem, kaj bo prinesla bodočnost. Eno pa lahko rečem: ostal sem zvest svoji zemlji in svojemu človeku, zvest preprosti govorici. Nisem sovražil, Ljubil sem vsakogar. Vem, da se umetnost ne da kovati v politične struje, da je svobodna, podrejena samo enemu — poštenosti. Tudi to vem, da Can-kar-umetnik ni ne komunist, ne socialist in ne pripadnik katerekoli stranke, da je samo umetnik s srcem in dušo. In to mi zadošča. Umetnikova naloga v tem stoletju napredka, zbegane kulture, atomske bombe in tisočerih konferenc je, da oživi z besedo sladkost domače zemlje ,da najde v človeku dušo in obudi v njem hrepenenje po dobrem. In to je tisto veliko delo za mir, ki ga zaman skušajo najti na konferencah.
Mir in vojna sta v človeku, zato mislim, da je nepolitična umetnost danes ša potreb-nejša, kakor je bila kdajkoli poprej.
Tudi v bodoče želim služiti domu, odgrinjati njegove lepote in pokazati pravo podobo slovenskega človeka, ki je bister, zdrav, navezan na svojo zemljo in srečen samo doma. Vesel sem, da seifr mogel tudi koroškim Slovencem pisati v tem času, sicer po naključju, toda pisal sem jim iz duše, da bi vsi po težki preteklosti začutili, kako le-• pa, in sladka je slovenska beseda."
Navade, nagnjenja in značilnosti
Amerikancev
Gallupov zavod (to je zavod, ki ugotavlja javno mnenje o različnih problemih), je po 11 letih poizvedb nedavno objavil uspeh vrste »referendumov« (poizvedb) o navadah, nagnjenjih in splošnih psihofizičnih značilnostih Američanov.
Tukaj prinašamo opise mnenj Amerikancev in Amerikank:
Tipični državljan : Od 10 Američanov jih 6 kadi, pije in izjavlja, da so dobrega zdravja. Dve tretjini jih uporablja očala, je pozimi prehlajenih in želi biti gospodar podjetja, v katerem delajo. Ena tre* tjina jih toži, da ima boleče noge. Ena četrtina jih igra glasovir. Ena petina jih ne čuje dobro in ne zna žvižgati. Ena desetina je levičarjev. Polovica jih ima črne lase, četrtina sive ali bele in le ena desetinajeplavo-lasa. Dve petini jih ima rjave oči, ena tretjina modre. 96% jih veruje v Boga in 76% v življenje po smrti, polovica jih hodi v cerkev in ena tretjina moli pred jedjo.
AKTIČNI NASVETI ZA NAŠE GOSPODINJE
,.^0br i nasveti Vam pomagajo štediti z c enim časom in skopo odmerjenimi nf Zato rade in često uporabljajte do-
Ali
isvete:
ženski	ISiiSiiipiiip
"vsebuje posebno veliko beljakovin; zato ga moramo med kuhanjem mešati;
da jajca lahko konzerviramo, če jih namažemo s tanko plastjo gumijeve razsto-pine;
da apneno vodo od konzerviranih jajc par let lahko uporabljamo isto;
da krvavice in pečenipe med peko ne počijo, če jih popreje na‘par mestih prebodemo ;
da presoljeni juhi sol vzamemo, če položimo v juho par kosov surovega krompirja. Pred serviranjem ga zopet odstranimo;
da se mleko dalj časa ne pokvari, če mu dodamo par kapljic vodikovega prekisa;
da iz narezanih in' posušenih jurčkov, katerim dodamo malo soli, popra in muškata, napravimo odlično začimbo za omake. Jurčke zmeljemo in suhe shranimo;
da imamo pozimi sveže petršiljevo zelenje, če korenini odrežemo zgornji konec in ga položimo na krožnik, napolnjen z vodo, kjer dalje raste.
da ( že veste drage gospodinje: j ohrani zelenjava pri kuhanju lepo ze-J,;, barvo, če ji dodamo za noževo konico ne sode in da so stročnice tudi preje d' j ne, če jim dodamo ščepec jedilne sode; k a paradižnike lahko olupimo, če jih 8 und položimo v vrelo vodo; mc a beljak tudi lahko posušimo, če ga da-pj. • v porcelanasto skledo in ga sušimo ^na p, ostoru, kjer se ne napraši. Tako posušen p; aljak se ne pokvari. Pri uporabi vzamemo ; dkg beljaka (suhega) in 35 dkg mrzle j ode. Pustimo namočeno čez noč in nasledki dan napravimo odličen sneg; f da polkuhana jajca pod vodo lahko lepo .'lupimo;
da trdo kuhano jajce rabi za kuhanje 12 minut; Po tem času rumenjak potemni;
da ostanejo jabolka pri čežani bela, če jim med kuhanjem dodamo malo limonove-^ ga soka;
da ponev za peko palačink pred uporabo razbelimo in nato zdrgnemo s Soljo. Tako se nam tudi prva palačinka ne pokvari;
da stare žemljebs’/ežimo, če v pekačo zli-( jemo 3 do 4 žbee vode in istočasno damo v pekačo tudi žemlje;
da kis, če ga vlijertio par kapljic na štedilnik, vzame duh po prekipelem mleku ali drugi jedi:
da se posneto mleko rado prismodi, ker
UPORABA SOLI
Sol uporabljamo v gospodinjstvu ne le za soljenje jedil, temveč še za marsikatere druge namene. Evo nekaj takih navodil:
Ce tolčeš beljak, si olajšaš delo, ako vržeš vanj zrno soli.
Ako ti črnilo pomaže prt, mizo ali tla, stresi na madež nekaj soli. S tem vsaj za silo najhitreje očistiš umazan del.
Umazane košare skrtačiš in očistiš s slano vodo.
Če ugaša ogenj v štedilniku, vrzi vanj nekoliko soli in nastal bo plamen.
Maščobne madeže na obleki odstraniš s soljo.
Če emajlirano posodo očistiš s soljo, postane zelo snažna in bela.
Da ohraniš narezane cvetice v vazi sveže, vrzi v vodo ščepec soli.
Ako v mlačni vodi raztopiš sol in grgraš, si očistiš* grlo.
KAKO NAPRAVIMO KIS?
V večji kozarec za vlaganje damo 114 1 vode, nato 1)4 dkg zdrobljenega kvasa (»germa«), 12 dkg drobno zrezanega starega kruha in 3 dkg sladkorja. Kozarec pokrijemo na ta način, da ga zavežemo z dobrim in čistim papirjem, v katerega nato napravimo z noževo konico več luknjic in ga postavimo za tri do štiri tedne na sonce.
Dobro je, da kozarec vsak dan obrnemo, nekoliko zavrtimo proti soncu. Po 14 dnevih lahko dodamo še par zrn popra in 1 lavorjev list radi izboljšanja okusa kisa, katerega po končanem vretju precedimo v čiste steklenice.
ŠČETKA ZA OBLEKO
Dosti rabljen predmet, kot je ravno ščetka za obleko, se naravno hitro umaže. Temu lahko odpomoremo, če ščetko za obleko vsakokrat po uporabi podrgnemo po čistem kosu papirja: papir napnemo z roko čez rob mize in pri snaženju večkrat lego pre-menjamo. To traja toliko časa, da ostane papir popolnoma čist. To traja po vsaki uporabi le par sekund, s tem dosežemo, da ostane ščetka dolgo časa čista. Tak način snažen ja ščetk niti najmanj ne škoduje, medtem ko umivanje z vodo ali milom hi priporočljivo.
Moški: Povprečen' Američan je visok 1.75 m, tehta 72 kg, rabi 15 minut za to, da pride na svoje 3.2 km oddaljeno delo, igra tu in tam hazard in pravi, da več izgubi kot dobi. Šest desetin mož daje prednost rjavim ženskam, le tri desetine plavolasim, ostanek pa rdečelasim. Povprečen moški misli, da so oženjeni moški mnogo srečnejši kot samci. Za njega najvažnejša lastnost pri ženski ni lepota, temveč dobra tovarišija, inteligenca in spretnost za domača opravila. Moški misli, da so ženske preveč brbljave in je nasproten misli, da bi znala biti ženska predsednica.
Ženske: Povprečna Američanka je visoka 1.62 m ,tehta 60 kg, plava in hodi zaradi gibanja, igra karte zaradi razvedrila, misli, da preveč je, želi biti tovarišica svojega moža pri domačih financah in daje zakonu prednost pred kariero. Hotela bi. da iz poročnega obreda briše besedo »ubogati«, ugajajo ji pozornosti, katere ji izkazuje moški.
Najvažnejše lastnosti moža so za njo ljubeznivost, dobra narava in spoštovanje do žene. Upa tudi, da bo mož skrbel za tri otroke, katere rodbine običajno želijo.
Rodbine : Američani so prepričani, da morajo imeti ob poroki moški najmanj 25 let in ženske 21 let ter da se ne bi smeli poročiti, ako ne zaslužijo tedensko 50 dolarjev. Verujejo v dolgotrajne zaroke in zahtevajo pred poroko krvno preizkušnjo. Ne želijo, da bi se olajšala razporoka s spremembo zakonodaje in menijo, da bi na višjih šolah morali poučevati o seksualni vzgoji ter da izvira večji del rodbinskih sporov zaradi denarnih vprašanj, ljubosumnosti in zaradi otrok. Od domačih živali dajejo prednost psom in mačkam.
Večji del ameriških rodbin misli, da so starši odgovorni za kaznjiva dejanja malo-letnikov. Ne želijo, da bi se otroci posvetili politiki, temveč bi raje hoteli, da bi postali zdravniki, inženirji, odvetniki, poljedelci, duhovniki, trgovci in učitelji. Hodijo spat redno ob 10 uri zvečer in ob sobotah ob 23 uri, lahko zaspijo in vštajajo ob delavnikih oh pol sedmi uri zjutraj in ob nedeljah ob 8 uri.
Ce bi ameriške rodbine zamogle potovati v svoje razvedrilo, bi dale prednost sledečim deželam v postavljenem redu: Angliji, Franciji, Nemčiji, Rusiji, Italiji, Švici, Irski in Norveški.
Ce bi zamogle izbirati, kje bi se lahko stalno naselile, bi dale prednost Kaliforniji, pato Floridi in potem državama New York in Texas.	(USIS.)
Ni razlike
»Kakšna razlika je med zdravnikom m krompirjem?«
»Ncvem.«
»Nobene razlike ni, ko imata oba sado* ve pod zemljo,«
Družinsko kmečko gospodarstvo
I. POJEM IN STATISTIČNI PODATKI
Družinsko kmečko posest imenujemo taka kmečka gospodarstva, v katerih opravlja kmet s svojo družino pri polni zaposlitvi domačih sil tekoča gospodarska dela, Samo izjemoma — kadar se nakopiči delo kot ob košnji ali žetvi — zaposli tudi tuje delovne moči. Po navadi si pomaga z medsebojno pomočjo sosedov. Hlapec" in dekla, če sta na posestvu, štejeta k družini.
Velikost družinske kmečke posesti
i Velikost družinske posesti ni lahko izraziti v velikosti površine zemlje. Obsega toliko zemlje (njiv, travnikov, gozda), kolikor je je potrebno, da more preživeti družino in zagotoviti obstoj kmetije. Razume Ce, da je po kakovosti zemlje površina različna:	v rodovitnih legah more družino
preživeti manjše posestvo kot v hribih, prav tako je važna tudi bližina mest ali večjih delavskih naselij, kamor morejo .okoliški kmetje prodajati zelenjavo in podobno.
Statistični podatki
Strokovnjaki cenijo, da moremo kot kmečko družinsko posest smatrati posestva, ki merijo povprečno med 7,5 ha in 20 ha. V izjemnih primerih lahko tudi manjša površina redi družino, n. pr. vrtnarije v bližini mest ali vinogradi v dobrih legah, na drugi strani pa v neugodni legi tudi 20 ha ne preživi ene družine., Toda to so bolj izjemni primeri, ki jih ni toliko, da bi se morali nanje posebej ozirati.
Težava je v tem, da nam statistični po- ' datki navajajo drugačno razdelitev, kakor bi jo mi potrebovali. Avstrijska statistika deli namreč posestva v naslednje razrede (po velikosti):
V Avstriji je bilo 433.360 kmetij s skupno površino 7,628.467 ha, od tega posestev v velikosti od 5 do 20 ha 145.450 kmetij s skupno površino 1,603.537 ha. Kmečka družinska posestva predstavljajo tako 34,5% vseh kmetij v državi in 21% površine* (skica I. in II.)
Na teh posestvih je bilo zaposleftih 651.852 oseb, od tega 322.450 ženskih oseb.; Ta posestva je vodilo 171.065 kmečkih gospodarjev, med njimi 39.747 gospodinj. Pri delu je pomagalo stalno 334.458 družinskih članov, med njimi 217.329 žensk, tujih delavcev pa so zaposlovala ta posestva samo 146.329, med njimi 65.374 žensk. To pomeni, da niti ne pride ena tuja delovna moč na^ kmetijo, ker je število kmetij za 3.121 1 večje kot celotno število na teh posestvih zaposlenih poslov (skica III).
D. POMEN KMEČKEGA STANU ZA DRUŽBO
Mestni ljudje cenijo ob različnih časih različno kmeta. Dokler je živil na pretek na razpolago, vihajo našminkane dame svoj nos nad kmetom, ki ne zna poljubljati rok in delati poklonov, češ da smrdi po gnoju, kadar pa postane za živila bolj trda, je nenadoma vse njihove prevzetije konec in marsikatera nežna nožiča zajde v takih časih celo v hlev. Znanost pa pozna brez ozira na take dnevne muhe pravo vrednost kmečkega stanu. Daje mu njegovo vrednost, ki mu gre v okviru naroda poleg drugih, tudi potrebnih stanov, ki pa imajo zopet svojo nalogo v službi celote. Vsak stan je, v podobi povedano, kot ud človeškega telesa. Vsak ima svoje delo in svojo vrednost, vsak je za vse ne-obhodno potreben, pa tudi od vseh drugih enako odvisen.
do 2 ha površine pritlikava posestva, od 2 do 5 ha mala posestva, od 5 do 20 ha srednje kmetije, od 20 do 100 ha velike kmetije, nad 100 ha veleposestva.
Ker ni mogoče iz teh statističnih podatkov izločiti posestev v velikosti od 5 ha do 7,5 ha, računamo tudi ta del manjših posestev. med družinsko posest, kar pa odgovarja resnici samo v zelo ugodnih legah.
Štetje ^kmečkih posestev leta 1930 nam daje za Avstrijo naslednje številke:
\\ «fi jvž \
'v. vt.tlL4st ?
- S J , S -fO
«f; <ii 5 ?
V«./i t Ci♦ G-i b* * Jr	JCh*
Posebni pomen kmečkega stanu"’.
Posebni pomen kmečkega stanu, ni samo v tem, da preskrbuje narod z živili in surovinami za živilsko industrijo (sladkorna pesa, hmelj, pa tudi kože, volna, lan itd.),
JANEZ JALEN:
dvioz titovko.
17.
Marko je pokleknil previdno na koleno, se sklonil čez Volkuna in nepremično obstal. Kakor bi bil psa in fanta v bron ulil, sta: ždela, pripravljena skok.
Počasi in neslišno, senca se premika tako, se je približala oknu visoka, temna postava. Volkun je od nestrpnosti genil z repom in Marko ga je moral prijeti za gobec, da ni glasno zarenčal. Temna postava — Marko je prepoznal v njej žensko — je ogrnila belo rjuho, stopila pod okno, se pozibavala kakor konoplja v vetru in narahlo popraskala po leseni steni.
V kamri je zakričala Rozalka. Pes je planil pod okno. Marko je komaj še utegnil ukazati: »Volkun! Primi!« Vse se je dogodilo hipoma, kakor bi trenil.
Žensko, zavito v nasušivno rjuho, je zbil pes na tla, ji stopil na prsi in togotno renčal v razkriti obraz. Priskočil je Marko in spoznal »strah« — Rotijo, Tevževo mater: »Beštja babja,« je zasikal in brcnil na vso moč z boso nogo prestrašeno Rotijo.
»Zaslužiš, da bi te ifbil,« se je togotil Marko.
Rotija je zatulila, bolj z živalskim kakor s človeškim glasom.
»Le rjovi.« Marko jo je ponovno brcnil in žal mu*je bilo, da ni v cokljah.
Rotija se je zavedela in se hotela rešiti. Udarila je Volkuna, ki jo je zato popadel v roko. Nato je pričela kričati, kar ji je grlo dalo: »Pomagajte! Pomagajte!«
Napol oblečeni so prihiteli ljudje iz hiš:
»Kaj imata?«
»Mislil sem, da gori!«
»Psa proč, saj vidiš, da je baba krvava,'« je ukazal Balant.
»Zadavi naj jo. Kaj pa hodi strašit pod naše okno.« Pa je vendar prijel Marko Volkuna za gradanico.
Rotija je vstala in hitro našla izgovor: »Ni res. Zajce sem šla plašit na zelnik.«
Sicer so vsi verjeli Marku, s Podobarjem vred," ki je prvi potegnil z Rotijo in za njim še nekaj drugih; vsi tisti, kateri so bili nevoščljivi Podlipniku, ker mu je Marko tako dobro pasel jarce. Je pač tako na svetu.
Rotija se je izmuznila splošni obsodbi. Razšli so se. Vsak je vedel svoje in Marko tudi. Duhov in strahov se vse življenje ni več bal.
Drugi dan se je Rozalka preselila k Podlipniku. Z Ančko sta spali v isti sobi.
Marko je odgnal na vse zgodaj Primoževe koze čez Vrh in jih uvrstil med jarce.
8. V VIŠAVE ZA PAŠO
Na resju in sadju, na lipi in na roži so čebele nabrale kakor že več let ne tako.
Rojev je bilo toliko, da so jih ogrebali tudi v stare, zavržene panjove in korita in da je primanjkovalo prostora v čebeljna-kih.
Prvec, katerega je bil pomladi Marko izsekal iz bukve na Jecoli, je napolnil do lipe panj s satjem in živadjo, znova rojil in dal močnega drujca in' čednega tretjiča.
Kuharjev Tonej je sporočil Marku, da nosi svoje bečele od doma Zavrh v Bitgo-vec in da naj tudi Marko pride po svoje štiri roje, da bodo bečele sredi paše in se ne bodo zamujale s potjo.
marveč predvsem v tem, da je o h r an jeva 1 e c narodovega izročila in da zagotavlja narodov obstoj.
Kmečki stan ima čudovito sposobnost, da kulturne pridobitve in ustvaritve posameznikov (pisateljev, pesnikov,, znanstvenikov, gospodarstvenikov, politikov), pa tudi ostalih stanov (v srednjem veku plemiškega stanu, pozneje meščanskega in delavskega) sprejema, jih po svoje preoblikuje, vse enostranosti izravnava in jih ohranja iz roda v rod. Meščanski stan preveč pov-darja razum na škodo neposrednega dojemanja življenja, delavstvo stremi za specializacijo, pri čemer pa izgublja smisel za celoto. Pri kmetu, dokler ostane kmet, pa je vse organično povezano, vse življensko zaokroženo v celoto kot narava, v kateri in s katero živi. Kmet čuti z naravo in zaznava rast žita. Kmet je odkril živali, ki se .dajo udomačiti, in rastline, ki dajejo v njegovi negi boljši in obilnejši sad. Kmet se čut i povezanega z Bogom, ki mu ni tuje in odmaknjeno bitje, marveč se mu razodeva v čudovitem toku življenja v naravi in narodu, \' lepoti sončnega vzhoda in zahoda,
Družbeno življenje kmeta je zelo bogato. Ne samo, da upošteva zelo, zelo oddaljene stopnje krvnega sorodstva, marveč, se čuti povezanega tudi z botri in njih družinami (duhovno sorodstvo). Na kmetiji žive istočasno trije ali vsaj dva rodova. Skrb za obdelovanje kmetije leži predvsem na ramenih »mladih«, otroke vzgajajo predvsem »stari«. Služinčad šteje k družini in je z gospodarjem pri isti mizi.
Za osebna čustva in osebne želje kmet nima mnogo možnosti, največ še v mladih letih. Ne redko mu kmalu prekrižajo osebne načrte oziri na kmetijo in na dom. Pri snovanju nove družine ne odloča samo srčno nagnjenje mladine, ki ga bogato izraža narodna pesem, marveč mnogo bolj ozir na obstoj kmetije. Pri izbiranju neveste odločajo večinoma starši in mlado dekle oce-njajo predvsem po njenih sposobnostih, ali bo dobra in vestna gospodinja na kmetiji in ali bo s svojo doto omogočila »mlademu«, da prevzame kmetijo, sposobno gospodarskega obstoja.
"Tudi včlenitev med farno in vaško skupnost je živa, zlasti povezanost med bližnji-
i *;	* i
v milini mesečne in zvezdne noči, pa tudi v blisku in gromu ter v neurjih. Za vse važnejše stvari ima posebne priprošnjike: Katarino za zdravo pamet, Florijana, da mu čuva dom pred ognjem, Roka, da mu varuje družino in živino pred ranami in kugo itd.
Svojo življensko filozofijo izraža v modrih rekih, ki se oblikujejo v stoletjih in jih predaja rod rodu naprej, kot so n. pr.: »Jabolko ne pade daleč od drevesa« (dednost), »Božji mlini meljejo počasi, pa dobro« (vera v zmago pravice nad krivico) itd. Znanosti, tuji učenosti ne zaupa preveč. Zato’ ne pošilja preveč rad otrok v šolo, če pa že pošlje sina v šole, potem želi, naj bi bil »gospod« t. j. duhovnik. Za razumsko dokazovanje ni preveč dovzeten, raje počaka, da se kaka stvar dejansko obnese.
Tudi v umetnosti ni izviren. Motive (zamisel, snov) in način jemlje od ostalih slojev, toda vsemu daje tako samoniklo in svojemu bistvu svojsko barvo, da moramo to njegovo ustvarjanje označiti za pravo umetnost. Kmet ima zelo tanek čut za to, kaj je prav in kaj ni — brez ozira na pisane postave. Če je užaljen v svoji pravici, ne popusti, pa čeprav je sporni predmet sam po sebi malenkosten. Premajhno upoštevanje pisanih pravic je že marsikoga stalo izgubo kmetije, zlasti še, če se je dal zavesti kakemu brezvestnemu odvetniku.
mi sosedi, ki se kaže v medsebojni' pomoči pri delu in ob nesrečah, pa tudi ob skup-•em veselju ob raznih praznikih, poroki,
n vi maši, žegnanju in podobnem, no
m j a v kmečki družini je usmerjena * Y,2» anju izravnane osebnosti. Otrok ne obhkov,^ „ez pozebe a teoretičnim poučeva-muerjo bi 0(j sebe se otroci najpreje igranjem. ^amo , z raznimi opravili pri hiši in je poizkušajo oma prevzamejo sami manj-na polju, sčas -,gno pa preme jo skoraj nese opravke, kor , resnemu delu. Ta vzgoja opazno od igre k tičnem preizkušanju svo-ob delu in prala osti razvija ustvarjalne jih moči in spretm nost in žilavost, ki jo sile v otroku, podjet inogokrat pogrešamo, pri mestnih otrocih m 2ei0 važen pogoj ki pa je za življenje uspeha.
kmečkega stanu v
Kot tipični doprinos irej označiti: okviru naroda moramo tc
a kulturni (trä*
1.	kmečki stan zagotavlj. aroda; dicija) in življenski obstoj n
/arjalne oseb-
2.	kmečki stan vzgaja usti ,telje, pesnike,
nosti (narodne voditelje, piša -.ih mož nam umetnike). Življenjepisi velik tretjem ro-dokazujejo, da so vsi vsaj v ,rav pri nas du izšli iz kmečkih domov, p ibala krneč-Slovencih pa je veliko večino z	>
k a mati.
•----------- buch f. d.
(Podatki vzeti iz »Stat. Hand; 36, str.43) Bundesstaat Österreich«,‘Wien 19,
Še isti dan je prišel Marko k Podlipniku prosit na posodo čebelarsko krošnjo.
Mama je ukazala - Ančki, naj mu gre odklenit čebelnjak. Toliko se je še videlo, da. ni bilo treba svetiti. Molče je šla Ančka pred Markom.
»Ančka!« jo je boječe poklical Marko.
»No?« Še obrnila se ni.
»Zakaj pa si huda name?«
»Eh! Kaj bom huda!«
»Pa si.«	'
Ančka je odklepala. »No, pa sem. Misliš, da ne vem. — Ženiš se.«
»Ančka?«
»Ančka!« »Ančka!« ga je oponašala. »Zaradi mene se kar daj, če si tak. Bomo pa še Manico k nam vzeli, ker se tebi nič ne smili. — Na panjovih je krošnja. Brž jo vzemi. Ne maram, da bi mislili, kako se mi dobro zdi, če sem s teboj!«
Marko je molče vzel krošnjo in jo postavil pred vrata: »Prav! Pa bodi huda. Povem ti pa: Res. sem te poskušal . pozabiti, pa te ne morem; zato se ne bom ženil, dokler se ti ne omožiš. Lahko noč!« Marko se je urno okrenil, da bi odšel.
»Marko!«
Ne. Ni mogel oditi, s takim glasom ga je poklicala.
»Ančka!«	,
Prijel jo je za roko, ki ji je vša trepetala.
»Ančka! Ali si res moja?«
»Sem. In če ne bom mogla biti tvoja žena, se ne bom možila.« Stopila je tesno k njemu.
Rahlo, kakor bi dehnil in da se nista niti zavedala, sta se poljubila. Kar verjeti nista mogla, da sta res tako srečna.
Od samega veselja vsa razžarjena je Ančka dvignila kazalec na usta: »Pssst! Ni-
nama bo
komur ne povejva, kaj sva si, da še lepše.«	njhče ne
»Nikomur, Ančka!. Saj bi naju ; razumel.«
Pssst!--------
*	*ko sta
Kuharjev Tonej in Primožev Mat t kroš-
počivala na Gosjaku. V panjovih n? Marnjah so hrumele vznemirjene bečele. ako je ko se jih kar ni mogel naposlušati, t. na zabil prevzet od prijetne zavesti, da ir h prestavljeno svoje bečelarstvo: »če bi jir rrgle. dal — za eno kolo k parizarju bi mi »	.«
Pa jih ne bom — ne bom — ne bom. jahi, Nebo je bilo narahlo omreženo z ob To-Po njih se je prelivala jutranja zarja. ob-nej se je razgledoval na vse kraje in ali
stal z očmi v blejskem kotu: »Marko, vidiš?«	icj.
Zatopljen v gospodarnost je	Marko e -se
govoril s pastirsko pametjo: »Lep dan t nam obeta.«	0
, »Hotel sem te le opozoriti, kako lep ;i jutro je danes. Ko bi znal in mogel ujel n jezero in grad, Babji	zob	in	Črno	prst i i,
nad vsemi to nebo z barvami na platnc tako, kakor sedaj vse vidim —«	i
»Lepa bi bila taka podoba.«
»Lepa, lepa! — Vem pa, da bi podobo in mene poznali tudi v mestih, o katerih se kranjskirn vozarjem, kakor pridejo daleč, še ne sanja ne. In bi rekli možje, ki razumejo, kaj so barve na platnu: »Zna, zna; Anton Janša!«
»Že mogoče,« je odgovoril Marko, ki ni razumel, kaj so barve na platnu.
Oprtala sta znova krošnji in zamišljena vsak v svoje molče nesla hrumeči tovor navzdol in čez Završnico zopet navkreber.
Tonej se je tako podvizal, da je Marko prišel k bečelnjaku precej kesnčje. Tonej,
Premalo krme ■
Zaradi letošnje dolgotrajne suše se čuti v vseh deželah srednje in zapadne Evrope veliko pomanjkanje krme. Zato bodo morali kmetje oddati večje število živine, da bodo mogli shajati s krmo preko zime. Pri tem je važno, da kmetje ne odlašajo s prodajo živine do skrajnosti. Ko ugotovijo, da ne bodo mogli shajati s krmo, naj živino takoj prodajo, da ta ne izgubi na teži zaradi pomanjkljivega krmljenja.
V zvezi s pomanjkanjem krme je državni odbor za prehrano v Avstriji sklenil, da morajo posamezne deželne vlade takoj ugotoviti, koliko krme je na razpolago v posameznih deželah in koliko živine bo mogoče s to krmo prehraniti, koliko živine pa bi bilo potrebno zaklati.
Onim kmetovalcem, ki so za letos predpisano kvoto živine že oddali, se bodo previ-ški oddaje živine šteli v dobro kontingenta, ki jim bo predpisan v letu 1948.
Zaradi suše in, pomanjkanja krme prodajajo kmetje zlasti na Tirolskem živino v velikem številu. Na živalske trge priženejo toliko živine, da ni mogoče najti-kupca in so zato cene živini zelo padle.
Posebno so padle v zadnjem času tudi cene konj, ki so preje dosegle že rekordno višino in teh visokih cen ni mogel nihče več zagovarjati, —• Zato so kmetje iz Dolnje Avstrije prenehali z nakupom konj po teh pretirano visokih cenah, konjerejci zlasti iz Gornje Avstrije pa So bili prisiljeni zaradi pomanjkanja krme prodajaj konje za vsako ceno. Tako so nato padle cene konjem tudi v zapadnih avstrijskih deželah, to je na Tirolskem, Solnograškem, pa tudi na Koroškem.
Oddaja žita
Pri letošnji oddaji žita so morali ugotoviti, da napreduje oddaja zelo počasi in da posamezni okoliši zelo zaostajajo za lansko oddajo žita v istem časovnem razdobju.
Pri čem so ugotovili, da so pri oddaji najbolj vestni kmetovalci v okolici Dunaja in nato v celotni Dolnji Avstriji. Največje zaostanke izkazujejo Gornja Avstrija, Tirolska in Štajerska. Koroška je nekako v sredi, ni ravno med dobrimi oddajalci, pa tudi ni med najslabšimi.
Tirolska jabolka
Splošno je znan sadni poradiž v okolišu Bozna in Merana na Južnem Tirql'kem. Letos je v teh okoliših izredno bogata sadna letina. Samo ranih jabolk — v glavnem sorta grafenštajnovec — je bilo okrog 1.500 vagonov. Od tega je bilo mogoče izvoziti samo 500 vagonov. Zato so tudi cene izredno padle in so bile pod 20 lir za en kilogram jabolk (1 šiling = 35 lir). En kilogram, najlepših jabolk stane tako okrog 50 grošev, lani pa je stal en kilogram jabolk na južnem Tirolskem okrog 4 šilinge, preračunano v avstrijsko denarno vrednost.
Vino bo dobro
V Dolnji Avstriji in na Gradiščanskem so vinogradniki začeli s trgatvijo grozdja. Letina bo sicer letos po količini manjša od lanske, kakovost vina pa bo letos po vseh poročilih izvrstna.
- preveč živine
Kakor je dolgotrajno lepo vreme letos škodovalo ostalim kmetijskim kulturam, je pa koristilo vinski trti.
Značilno je, da nikakor ni mogoče dobiti točnih in zanesljivih podatkov, iz katerih bi bilo kolikor toliko mogoče sklepati na višino letošnjega vinskega pridelka. Sicer pa smo na to navajeni že iz preteklega leta, ko tudi ni bilo mogoče dobiti točnih podatkov o višini pridelka vina.
Po poročilih ministrstva za kmetijstvo, ki je cenilo lansko letino vina na 1 milijon hektolitrov, naj bi dosegla letošnja letina
samo pol milijona hektolitrov vina. Strokovnjaki pa trdijo, da je znašala lanska letina dva milijona hektolitrov vina. Pp istih cenitvah naj hi bila letošnja letina okrog 75% lanske Ičtine, to se pravi, da bodo po teh cenitvah pridelali poldrugi milijon hektolitrov vina.
Da bo kakovost letošnjega pridelka vina zelo dobra, moremo sklepati že po prvih poizkusnih prešanjih, ko so ugotovili v vinskem moštu 22 in tudi 25 stopinj sladkorja. Temu odgovarjajoče so tudi že poskočile cene vinskemu moštu in že zahtevajo kme-tovalci-vinogradniki po 28 šilingov za en liter vinskega mošta. Iz teh cen moremo sklepati, kakšno ceno ho imelo letošnje vino.
Združene države pomagajo Evropi
Po poročilu Gospodarskega in socijalnega sveta ZN bo v letu 1947 devet evropskih držav glede svojih potreb izmenjave z inozemstvom zaznamovalo skupno primanjkljaj od 1,787.000.000 dolarjev.
Primanjkljaj v 16 v poročilu označenih držav glede zamenjav s tujino doseže skupno 6,873.000.000 dolarjev, vendar razpolagajo te države skupno z zalogami za nad 5 milijard dolarjev. Države pa, ki so brez vsakih zalog, kreditov in posojil za odpravo njihovega primanjkljaja, so Francija, Italija, Poljska, Češkoslovaška, Jugoslavija, Madžarska, Fuiska in Albanija. Sedem držav, ki res morejo prispevati k odpravi svojega primanjkljaja s svojimi razpoložljivimi zalogami, so glasom poročila: Velika Britanija, Danska, Grška, Nizozemska, Norveška, Belgija in Luksemburg. V poročilu navedene številke temeljijo na podatkih, ki so jih predložile vlade evropskih držav.
Poročilo pripominja, da »bodo države, ki so v slabšem položaju, pač prisiljene priti v okom svojemu primanjkljaju z zmajša-njem svojega uvoza.«
Druge bodo morale seči po zadnjih rezervah zunanje, valute in uporabiti saldo zunanjih posojil.
Glavna razlika med tem poročilom in po-
ročilom 16 držav obstoja v dejstvu, da obsega poročilo Združenih držav predvideni primanjkljaj evropskih držav v letu 1947, dočim je pariška konferenca sestavila proračun ameriških podpor, ki jih bodo države zahodne Evrope potrebovale za svojo obnovo skozi štiri leta.
Iz poročila Združenih narodov izhaja, da so bile Združene države s svojim skupnim prispevkom 14.797,000.000 dolarjev v obliki posojil, kreditov, podpor in koncesij v dobi med junijem 1945 in marcem 1947 glavni vir finančne pomoči Evropi. Od preteklega marca je kongres dovolil nadaljnjih 750 milijonov dolarjev.
Poročilo poudarja, da je od devetih držav s primanjkljajem primanjkljaj Francije najvišji. Primanjkljaj Francije je. predviden z zneskom 390 milijonov dolarjev, Jugoslavije s 341,600.000 dolarjev, Italije 263,000.000, Češkoslovaške 146,000.000, Avstrije 158,300.000, Madžarske 84,800.000, Finske 34,000.000 in Albanije 26,000.000 dolarjev.
Iz poročila izhaja nadalje, da bo dejanski primanjkljaj Velike Britanije na podlagi podatkov prvih šestih mesecev leta 1947 za celo leto predvidoma znesel 2.000,800.000 dolarjev. (USIS.-AIS.)
Bistrica nad Pliberkom
Med jesenska dela spada tudi prešanje ali stiskanje sadja, ki ga je bilo letos sorazmerno dosti, tako da smo se preskrbeli za zimo in prihodnje leto z moštom ali sadjevcem, brez katerega so dolgi zimski večeri in prehuda žeja pri težkem delu poleti. Naša bistriška stiskalnica je imela kar dosti dela. Ljudje so vozili sadje od vseh strani, ker rajši vsak nekaj plača, -kakor pa da se sam ukvarja s stiskanjem. Mnogi pa nimajo svojih stiskalnic in okrog prositi je tudi malo nerodno. Tako pa pripelješ, »odrineš« nekaj šilingov in prideš gotov sadjevec iskat. Ves dan so stali pred stiskalnico vozovi, naloženi s sadjem. Sadeži so izginjali med železnim zobovjem, ki ga je zmlelo, od tod v stiskalnico in že je pritekel sladki sadjevec. Kdor ni imel svojega sadja dovolj, se je moral pač pobrigati, da ga je kje dobil, da ne bo pozimij
zlasti pa poleti trpel žeje. S tem delom smo skoraj pri kraju, kajti jesen se že močno poslavlja. Zadnji dež je zemljo prijetno po-hladil in po dežju smo se zagnali v oranje, ker prej je bila zemlja presuha in prevroča.
Večkrat se zgodi, da »privandra« kdo tu sem prosit za to ali ono stvar, češ da je hudo in' da ni kaj za pod zob v mestu. To radi verjamemo, saj od živilskih nakaznic ljudje res nimajo skoraj drugega, kakor papir in številke. Vsak, ki pride, govori slovensko. Ko kaj dobi, ti tako ganljivo reče »Bog plačaj!«, da bi mu najraje še kaj navrgel. Ko ga pa srečaš v mestu in ga nagovoriš po slovensko, ne zna nobene besede več slovensko in vesel si lahko, Če te sploh še pozna. Zato smo rekli, da »naj Bog pomaga« prvemu, ki bo zopet nrišel, kajti naj govori še tako lepo, se mu ne bo izplačalo. Na svidenje, pa še drugič kaj!
vse jutro tako zamišljen, je bil razposajeno vesel: »Lansko leto mi je razmetal medved bečele, da sem moral potem vse noči ku-, riti pred bečelnjakom, letos mi jih pa ne bo. Ugenil sem ga, strica. Haha! Poglej, Marko!« In mu je razlagal, kako je ob straneh pred izletavniki postavil seženj visoka in poldrugega široka plotova iz kolov, kamenja in trnja in vmes z verigami pripel za poltretjo ped od tal dva tramova debelo bruno: »Haha, ugenil sem ga. Te zavire ne more preskočiti, ker bi z glavo butnil v be-čelnjak. Ce bi bilo bruno pritrjeno, bi ga prelezel ali se pod njim splazil do panjev. Tako pa, kakor poskuša, se mu vse ziblje in misli kosmatina, kdo mu nagaja, in se ujezi. Poglej! Dolgo se je moral premetavati z mojo nastavo, da je travo tako steptal in si toliko dlake ogulil. Pa sem ga res pretuhtal, tatu kosmatega. Haha!«
• Postavila sta donesene panjove v bečel-njak. Tonej je odpiral končnice, razkazoval in pripovedoval o kraljici in delavkah in o trotih, ki matico opraše in ne donašajo vode, kakor se nekateri motijo. In da bečele ob jelovi paši počrne, in da —
Marko bi ga bil poslušal ves dan in vso noč, pa se mu je mudilo na Jezerca k jarcem, da jih žene na pašo: »Škoda. Povem ti pa, Tonej, če ljudje zvedo, kako ti poznaš bečele, bo ime Anton- Janša zaslovelo še po vsem svetu. — Srečno!«
Marko ni silil, da bi hodila Manica z njim na pašo. F-es se je rad pogovarjal s sestrico, še rajši pa je mislil na svoje de-- kle: »Ančka me ima rada — Ančka se ne bo možila, pa bi se lahko tako bogato kakor nobena druga ne. Ančka bo čakala name:« In da jo čimprej prisluži, ni prišel prav nobeden dan več pivznih rok h ko-
čam. Ali je nabral gorskega mahu ali je nasekal kresilne gobe, ki jo je potem kuhal v pepelu, ali pa je prinesel češminovo metlo: »Če dobim pest kaše zanjo, je več kakor nič«
Manica se je pri kočah vsem priljubila. Edino Tevž je zarežal nad njo, kadarkoli je mogel. Tudi Poklukar se ni zmenil za dekliča, češ, da je otrok že doma čez glavo sit. In njegov pes Ravs je Manici že par-krat pokazal zobe.
Doma po polju so peli srpi, polnili sto-g-ove s snopovjem in izpreminjali valujoče njive v bodeča strnišča, ki so klicala konje in vole s planine, da bo na jesen kaj ajde v kašči in repe v kleteh.
Manica, ki je pomagala Franci siriti, seveda bolj. z očmi kakor zares, je smuknila od ognjišča na prag: »Žrebetki, žrebetki, žrebetki!« Stekla je naproti Tomaževemu tropu, tako zaverovana v živahno okrog težkih kobil poskakujoča žrebeta, da je morala Franca v skrbi za otroka zavpiti nad njo, preden jo je ustavila in priklicala nazaj in poučila, da so v planini vse žrebetne kobile hude: »Še Volkun se ne Upa med konje; če pa slučajno zaide mednje, ga tako napode, da jim s povešenim repom uide. Za žrebetke se boje, ki se sami še ne znajo braniti; zato brcajo in popadajo, da ima včasih še Tomaž dovolj opraviti, če mu je treba ujeti kakega žrebeta.«
»Ne pojdem preblizu. Res ne, Franca!« Manica je tako proseče pogledala majerco, da ji Franca ni mogla odreči.
»Od daleč jih glej. Pa. pazi.«
»Bom.«
Manica se je pa kaj hitro sprijaznila s Tomažem in konjar ji je pripomogel, da je pobožala oba Podlipnikova žrebe tka. Tudi
na konja bi jo bil posadil, pa Manica ni mačala, se ni upala.
Ker je tako lepo prosila in ker je Tomaž prevzel varstvo nad njo, je smela Manica spremljati konje proti krniškemu mostu:
Ali se je otrok zagledal v konje ali je konjarja zmotil otrok? Prepozno se je vrnila. Ujela jo je ploha in do kože premočena se je vrnila h kočam. Preobleči se je morala, piti vroče mleko, da se ne prehladi, in ožet natrst zoper božjast in leči pod odejo na frči, da se segreje.
Franca je zunaj nekje molzla krave. V kočo pa je prištorkljal tretjinek Tevž: »Kaj ni nobene doma? Manica!«
Manica se ni upala oglasiti, tako se je bala Tevža. Še geniti se ni upala. Skoraj strah jo je bilo. Videla pa je izpod narahlo privzdignjene odeje, kako je Tevž urno stopil k Volkunovemu koritu, izsul te umazanega papirja v psu pripravljeno večerjo rumen prah, pomešal kar s prstom in odkrevsal iz koče.
Majerca se je vrnila in prinesla v vsaki roki poln žehtar mleka.
»Franca!« se je boječe oglasila Manica s frče.
»Kaj bi rada, Manica?«
»Ne bom več sama doma.«
»Ne utegnem biti pri tebi. Ubogaj, Manica!«
»Bom, če ne bo več Tevža nazaj.«
»Kaj pa je stikal v najini koči?«
Manici se je hudo brhko zdelo, ker je Franca rekla »v najini koči« in tudi njo prištela med majerce. Dvignila se je na ležišču: »Volkunu je vmešal med jed rumenkast prah.«
»Res?« se je začudila Franca.
»Res. Prav zares.«
Obsodbe vojašhih sodišt
Pred vojaškim sodiščem v Velikovcu sb bili meseca septembra obsojeni: Avstrijec Lamprecht Konrad, Jugoslovan Simon Nadvesnik, na 12. oziroma 8 mesecev zapora zaradi nedovoljene posesti pušk in nabojev.
Jugoslovanki Elisabeta Potočnik in Štefanija Ploder na mesec dni zapora zaradi nedovoljenega potovanja v Avstrijo in tihotapljenja s cigaretami in žganjem.
Na globo 150,— S oziroma 100,— S sta bila obsojena Avstrijca Josef Komar, ker ni prijavil, da poseduje usnje iz. vojaških zalog, Siegfried Kerbeutz zaradi nedovoljene uporabe motornega kolesa.
.V.
Pred vojaškim sodiščem v Celovcu so se morali zagovarjati sledeči ljudje ter bili kaznovani za svoje prestopke:
Avstrijka Černe Marija na 16 tednov. V bolnici za pljučno bolne je ukradla srajco in odejo. t
Rumun Kordjak Wasil na 4 mesece. Svojima prijateljema je ukradel blago.
Avstrijka Ulbl Rosa je prejela 3 mesece zaradi tatvine.
Grka Georgiades Spiros in Papajanopu-los Enriko na 18, oziroma 13 mesecev zaradi tatvine 5.000 cigaret.
Avstrijca Müller Siegfried in, Gitschtaler Andre na 6 mesecev zaradi tatvine zavezniške imovine.
Poljaka Sidorsky Peter in Budano Vladimir na 18 mesecev, ker sta prekršila moralo.
Poljak Kutschernko Anton na 2 meseca. Dejansko je napadel nekčga policaja.
Grk Kazaitis Charalambos je prejel 2 meseca, ker je ušel iz zapora.
Turek Murad Oglu Scharf na 8 tednov. « Pri njem so našli 3 zavoje kakava.
Herkan Hans je navedel, da je pripadnik zavezniških čet. Zraven tega je posedoval neupravičeno nakaznico za živila. Obsojen je bil na 3 mesece zapora.
Ukrajinec Danyka Peter na dva meseca, ker je prekoračil 10-kilometersko mejo za razseljence.
Soijelsko-aineriška trgovina
Obseg sovjetsko-ameriške trgovine se je v prvi polovici letošnjega leta zopet približal predvojnemu obsegu. Sovjetska zveza je uvozila iz Združenih držav 1.2% vsega ameriškega izvoznega blaga, dobavila pa je Združenim Državam 1.1% blaga, ki ga ta dežela uvaža.
Celotni izvoz Združenih držav v Sovjetsko zvezo se je sicer občutno zmanjšal, vendar gre to zmanjšanje na račun dejstva, da Združene države ne pošiljajo v Sovjetsko zvezo več toliko blaga iz pogodbe o posojilu in zakupu. Lansko leto so znašale ameriške dobave Sovjetski zvezi iz zakupa o posojilu in zakupu 47.3% in UNRRA 41.4% vsega izvoza v SSSR. Letos pa so take dobave znašale le 16.3% iz zakona o posojilu in zakupu in 34.2% iz UNRRA dobav.
Združene države so izvozile v Sovjetsko zvezo blaga za 32,500.000 dolarjev v prvem polletju. Od tega je bilo 70.4% strojev. Sovjetska zveza pa je dobavila Združenim državam večinoma kožuhovino in rudnine. — (USIS.—ATS.)
»Hudoba, grda. Zastrupiti ga hoče z miš-jico. Marku povem. Psu pa pripravim drugo, boljšo večerjo.« Majerca je postavila pasje korito na najvišjo polico, da bi ga m mogel doseči ne Volkun ne Manica.
»Grdoba, grda,« se je razhudila tudi M" niča na frči.	*
Franca je zopet odhajala z izpraznjenim ' žehtarjema: »Kočo bom zaklenila, da br' brez skrbi ležala.«
Ooo, Manica se je zavedala svoje dolžnosti kot majerca in je odgovorila odločno, kakor bi še vsaka odrasla ne zmogla: »I ^ pusti odprto. Če pride še enkrat Tevž, bom tako napodila ...«
Jezerca je« zopet obsijalo sonce. Izpod Bukove peči proti kočam pa j& pozvan tari z velikim zvoncem ovca Podlipnikove Ar-čke. Marko je gnal s paše. —----------
»Tretjinek je hotel zastrupiti Volkuna « je hitela pripovedovati Manica Marku.
»Mi je že Franca povedala.« Marko je vzel pasje korito s police in odhajal. Jc---f' je bil.	1 .	'
Manico je zaskrbelo: »Marko!«
»Nič se ne boj, Manica, saj bom znr ' Volkuna k tebi v kočo.«
Marko je odšel. Pes je hlastal večer ri iz pomijnika. Manica na frči pa se je čir' dalje bolj bala za brata.
Marko je dobil tretjineka pri večerji: »Zvedel sem, da si mojemu psu primes-'1 med jedilo nekakšen priboljšek.«
Tevžu je obstala žlica v skledi. Prebledi' je in nekaj godrnjal in jecljal.
Marko se je premagoval in mirno nadaljeval: »Veš, tretjinek. Moj pes je že dovolj rejen. Vaše tele bi bilo pa tudi bolj zastavno videti, če bi imelo nekaj funtov več mesa pod kožo. (Dalje prihodnjič)
RAlDIf) CEILOVEC
GOSPODARSTVO IN SOCIALNI POLOŽAJ KMETA V SLOVENSKI PRETEKLOSTI
<j.WML iastffdsu
Tako se je, posebno od 12. stol. dalje, pod vplivom sprememb v pridvornem gospodarstvu, radi intenzivne notranje kolonizacije in pritoka novih naseljencev obrnil v širokih plasteh našega kmetskega prebivalstva njegov socialnipoložaj na boljše. Kmet se približuje položaju pol-svobodnih, ki jih kot vmesen stan med svobodnimi in sužnji poznamo iz starejše dobe naše preteklosti. Zboljšanje socialnega položaja pri enem delu podložništva je pa vplivalo v ugodnem smislu tudi na zboljšanje položaja onih plasti kmetskega prebivalstva, ki so na socialni lestvici zavzemale najnižje stopnje. Ugodnejše zakupne in najemniške oblike so se razširile tudi na le-te in izenačevalno vplivate na postanek enega samega in splošnega podložni-škega stanu. Značilno zanj je: kmet-pod-ložnik je podložen svetnemu in cerkvenemu gospodu, ki ga ščiti in varuje, za kar mu je ppdložnik dolžan plačevati posebne, v urbarjih 'zapisane služnosti. Te obstoje po eni strani iz davkov in dajatev, po drugi pa iz tlake, oziroma odplačila za tlako.
Zboljšal se je predvsem položaj hlapca-sužnja, ki je veljal poprej le kot stvar. Sredi 12. stol. je bila prodaja človeka že silno redka in nezaslišana zadeva. Hlapci-sužnji so se socialno dvignili, najmanj na stopnjo tako imenovanih svobodinov (Freileute), ki so živeli na kmetijah, katere so dobili v najem na podlagi svobodnega prava gospodovega (ius liberum). Dednost teh kmetij ni bila izključena, vendar je imel zemljiški gospod vsak čas pravico svobodno razpolagati s kmetijo in na njej nastavljati njemu ljubo osebo. Svobodin se torej ne imenuje tako radi lastne svobode, marveč po svobodi, ki jo ima nad njim njegov gospod.
Po socialnem in pravnem položaju blizu svobodinom, toda nekoliko na boljšem od teh so bili oni, ki so imeli kmetijo v zakup za svojo osebo in za dobo svojega življenja. Po smrti imejitelja je kmetija pripadla zopet gospodu.
V nasprotju s časovno omejenimi so / dedni kmetski zakupi, ki so nekoliko kesnejšega postanka in so bili za imetnika najugodnejši, kajti jamčili so mu dednost na kmetiji. Razširili so se na slovenskih tleh predvsem s tujimi kolonisti in prešli od teh tudi na Staro domače prebivalstvo. Ena teh novih oblik je dedni zakup na grajski način. Zakupnik te vrste je smel kmetijo prodati tudi drugemu' in le v primeru slabega gospodarstva je mogel zemljiški gospod pod nekimi pogoji zakupnika odstraniti. Grajskemu zakupu soroden je zakup s prodajno pravico: dedni zakupnik je proti plačilu določene pristojbine smel in mogel posestvo prodati drugemu.
Dedni zakupi so na slovenskih tleh v veljavi od 13. stol. naprej. Na ifckrčenem in vinorodnem ozemlju ter v severnih delih slovenske zemlje, ki so bili močneje izpostavljeni nemškemu vplivu in dotoku, se javljajo prej kot v predelih, kamor ni močneje segla nemška kolonizacija in kjer ^se je slovensko prebivalstvo, le malo pomešano z drugorodci, obdržalo na ozemlju, ki ,ie bilo že v starih'časih’ izkrčeno (obdelano).
Svobodni kmetje tudi v visokem srednjem veku niso še povsem izginili. Z dotokom nemških Svobodnih kmetov seje ta stan pri nas celo nekoliko pomnožil, vendar je nasproti številu nesvobodnih in polsvohodnih kmetov ostal še vedno _ v ogromni manjšini. V gospodarskem oziru so se svobodni kmetje le slabo držali.
Med svobodnjake se štejejo od starih časov slovenski k o s e z i, ki sede na svojih svobodnih posestvih, so pa navzlic svojemu svobodno-plemiškemu izvoru dejansko postajali vedno bolj kmetje. Le malo je bilo kosezov, ki so si prav do konca srednjega veka znali ohraniti svojo svobodo neokrnjeno. Iskali so zaščite pri plemstvu, za kar so .se. obvezovali za neke služnosti, ki pa po svojem majhnem obsegu v 14. in 15. stol. še vedno očitujejo izjemen socialen položaj in izvor onih, ki jih plačujejo. Le po nekaterih krajih so si kosezi znali obdržati stare in pridobiti izjemne prvilegije, ki so jim dajali pred drugimi poseben položaj. Koroški knezi s o_ ohranili staro pravico umeščati svojega deželnega kneza. Najkasneje v 13. stol. je prešla ta pravica na rod »vojvodskega kmeta« v Blažji vesi pn Celovcu. Kosezi v Teharjih pri Celju, omenjeni prvič 1. 1362, so bili združeni v poseo-ni občini in so uživali posebne pravice, zato pa so morali v vojnih časih braniti grad Zgornje Celje. V svojo občino so bili združeni tudi kosezi v Zagorju ob Savi ter v gradu Kamen na Koroškem in so uživali posebne privilegije glede nižjega
sodstva, razpolaganja s posestvom in nošenja orožja. Položaj kosezov Je bil torej ob istem času v različnih krajih različen; v splošnem pa gre njihov socialni razvoj v krivulji, ki kaže navzdol. Mnogi kosezi na Štajerskem' in Koroškem so se za germanizacije slovenske zemlje ponemčili, ohranili pa navzlic temu poseben socialen položaj.	(Dalje prihodnjič)
/ladia Cd&ucc
Nedelja: 12. oktobra:
7.30	Budnica.
19.30	Polurna oddaja,
20.15	Večerna pesem.
Ponedeljek: 13. oktobra:
7.15	Pouk slovenščine,
20.15	Poročila.
Torek, 14. oktobra:
7.15	Zgodovinsko predavanje: „Organizacije Cerkve na Slovenskem v srednjem veku,'
20.15	Poročila.
Sreda, 15. oktobra:
7.15	Glasba, s plošč,
20.15	Poročila.
Četrtek, 16, oktobra;
7.15	Pouk slovenščine,
19.15	Pouk slovenščina za nemško govoreče.
19.30	Polurna oddaja,
20.15	Poročila.
Petek, 17. oktobra:
7.15	Literarno predavanje
20.15	Poročila.
Sobota, 18. oktobra:
7.15	Iz svetovnega tiska,
20.15	Poročila.
Morebitne spremembe v času bomo objavili v radiu.
Gospodarske zanimivosti
----------------------------------■—-j
Umetna gnojila za Avstrijo
Kakor znano, je dala Anglija Avstriji posojilo v znesku 10 milijonov funtov. Od te vsote je nakupilo angleško ministrstvo za trgovino pri raznih tvrdkah v Belgiji in na Nizozemskem za avstrijsko kmetijstvo umetna gnojila v vrednosti 350.000 funtov šterlingov.
Prve pošiljke umetnih gnojil in to predvsem fosforna gnojila, so že prispele na Dunaj.
Ukinitev racioniranja živil v Sovjetski zvezi
Kakor javljajo diplomatske vesti iz Moskve, je dala letošnja žitna letina v Sovjetski zvezi izredno visoke pridelke. Zato pripravljajo sovjetske oblasti uredbo o ukinitvi racioniranja kruha in moke. Iz podatkov o pridelku žita je razvidno, da bi tudi po ukinitvi racioniranja kruha ostale še znatne količine žita za izvoz. To količino cenijo na okrog 4 milijone ton.
Pri teh vestih se moramo spomniti na enake vssti v lanskem letu, ko so že uradno objavili ukinitev racioniranja kruha v Sovjetski zvezi, pa pozneje tega niso izvedli.
Za sovjetsko žito Se za enkrat od. zapa-dno-evropskih držav potegujeta Francija in .Danska. Francija je zaprosila Sovjetsko zvezo za dobavo 1,500.090 ton pšenice. Z Argentinijo se pogaja Francija za nakup koruze.
Danska bo dobila predvidoma od Sovjetske zveze-100.000 ton rži in ječmena, v zameno pa bo dobavila Sovjetski zvezi maslo in druge kmetijske pridelke. Sovjeti so že pristali’ na razmeroma visoke cene damskega masla, Danci pa na zelo visoke cene sovjetskega žita.
Kmetijstvo in prisilna oddaja v Angliji
Ena nujnih pa tudi najmanj priljubljenih osledic vojne je racioniranje živil, ki ima eveda za posledico prisilno oddajo kmetij-kih pridelkov.
Tudi angleško ministrstvo za kmetijstvo ; že nekaj tednov po začetku druge svetov-e! vojne leta 1941 izdalo ^odredbe^ o _pri-elovanju in o oddaji najvažnejših življenj-kih potrebščin. Medtem so po končani sve-üvni vojni mnogo kmetijskih pridelkov že pet prepustili nevezani, to je svobodni tr-ovini.
Pri pšenici, rži, ječmenu in mleku pa je e vedno v veljavi prisilna oddaja teh pri-elkov in racionirana prodaja potrošnikom.
Že v jeseni oziroma poznem poletju izda a Angleškem kmetijsko ministrstvo pri-elovalni načrt. Okrajni in krajevni pre-ranjevalni odbori nato na podlagi in v kviru tega načrta določijo — tudi že v po-nem poletju za naslednje leto —, koliko lorajo posamezni kmetovalci pridelati in oliko bodo morali‘oddati teh pridelkov.
Občinske, to je krajevne prehranjevalne odbore sestavljajo kmetovalci, najemniki in kmečki delavci; tajnik odbora je istočasno zastopnik kmetijskega ministrstva. Podobno so sestavljeni tudi okrajni prehranjevalni odbori.
Zanimivo je določilo, ki predpisuje za pšenico, rž in ječmen totalno oddajo; to se pravi, da morajo kmetovalci oddati ves pridelek pšenice, rži in ječmena ter dobijo nato, kakor vsi ostali potrošniki krušne nakaznice. Seveda dobi vsak, ki je zaposlen v kmetijstvu, dodatek za težke delavce, to se pravi, da dobi na dan 425 gramov kruha, namesto 250 gramov.
Z ovsem kmetovalci lahko svobodno razpolagajo, vendar pa je vedno dosti ovsa na razpolago v svobodni trgovini za proizvodnjo ovsene kaše in kosmičev.
Tudi krompir, sadje in zelenjava ni pod zaporo. Obstoja pa predpis, da morajo ponuditi kmetovalci krompir v nakup le pooblaščenemu nakupovalcu. Enak predpis pa omejuje tudi promet z jajci.
Vsak kmetovalec sme zaklati letno 2 svinji, vse ostale živali pa mora ponuditi v nakup pooblaščenim nakupovalcem.
Posebni predpisi veljajo tudi za. oddajo mleka in za trgovanje z mlekom in mlečnimi proizvodi.
Tudi na Ogrskem
Prvotna poročila o letošnji žetvi na Ogrskem so kazala, da ho imela ta dežela zadosti žita za lastno prehrano in ho še ostal precejšen previšek za izvoz. Sedaj pa so ugotovili, da so pridelali namesto pričakovanih 1,800.000 ton žita samo 1,500.000 ton. Ogrski ho zato primanjkovalo za lastno prehrano okrog 100.000 ton žita, na izvoz pa ne ho mogoče računati. Nasprotno se bo vlada obrnila celo na inozemstvo za pomoč.
Preveč riža
Največ riža v vseh državah Amerike pridelajo v južnoameriški državi Ekvador. Letošnji pridelek riža v tej državi je tako velik, da ne morejo najti kupca za riž po visoki ceni, ki jo zahtevajo pridelovalci riža, v Ameriki. Zato namerava država Ekvador izvoziti riž v Evropo, kjer je sicer pomanjkanje veliko, je pa tudi veliko pomanjkanje dolarjev, s katerimi bi bilo mogoče ta riž kupiti.
ZÄ NEDELJSKO POPOLDNE
Besede pomenijo:
Vodoravno:
1 vzpetina; 5 prelom, uničenje; 9 beseda, ki pomeni prilično, naokrog; 11 skupina evropskih narodov (pridevnik v tretjem sklonu množine); 21 draga kovina; 22 re-
8 z Bogom govoriti; 10 veznik; 11 knjiga besed, pripomoček pri učenju jezikov; 12 letni pridelek; 13 vrsta poljedelskega delavca; 14 vprežna žival; 15 igralna karta; 16 kratica besed »na primer«; 17 gospodarsko orddje; 18 gospodarsko orodje; 19
prebivalec k Jugoslaviji priključenega polotoka; 20 tuje žensko krstno ime; 26 morska žival; 28 danes zjutraj; 29 predgovor; 30 del ženske narodne noše; 32 del roke; 35 ostanek pri goren ju; 37 označka za »preteklega tedna«; 38 vrsta zločina; 39 njim, drugim; 40 »s seboj« v narečju; 42 žensko krstno ime; 43 kratica, ki pomeni »približno« (circa); 46 majhna lesena stavba; 47 a, tuje moško krstno ime; 50 o, r, s; 51 tečejo (krajša oblika) 52 pomoč, naslonitev (4. sklon); 55 nasprotje od majhen; 56 moško ime; 57 industrijska rastlina; .59 otok v Sredozemskem morju; 60 prevozno sredstvo; 61 del žabjega telesa; 62 telesna poškodba; 63 krvoločna žival; 64 moževa živi jenska spremljevalka; 66 površen opis; 67 domača žival; 68 kosilo; 69 preprost godbenik; 73 kratica celovškega športnega kluba; 75 domača perutnina.
Iščemo slovenske pevce in pevke
Vse. ki bi bili pripravljeni nastopati v radiju, prosimo, naj se javijo v ponedeljek, dne 13, oktobra, t, 1. v radiooddajni postaji Celovec (zaklonišče pod Križno goro) ob 17. uri. S seboj naj prinesejo besedilo
in note.
ČEVLJARSKI MOJSTER
srednjih let, z dobro uvedeno obrtjo, želi znanja z resno in pošteno Slovenko. Samo resne ponudbe poslati na upravo »Koroške kronike« pod
»Poštenost«.	348
MLADINSKI LIST
„MLADI KOROTAN"
bo razveseljeval vašo mladino in ji širil duhovno obzorje. List dobite pri upravi »Koroške* kronike«. Cena izvodu 50 grošev, za šole znaten popust.
Majhno posestvo
s 6 ha zemlje in vsem odgovarjajočim orodjem ter živino, dajemo v najem. Podrobnosti v Zagorjah, številka 9, pri Grabštajnu.

dek, pomešan z vodo; 23 otok v Egejskem morju; 24 vrsta žita (2. sklon); 25 strupena tekočina, razkužovalno sredstvo; 26 poslanec;. 27 nadležna živalica; 28’ nevestino premoženje; 29 nada; 31 sladka, zdravilna jedača; 33 nikalnica; 34 Kuhinjska začimba; 36 krajša oblika za »pojdi«; 37 reče, meni, govori; 39 pozna žitarica; 41 del ■živalskega telesa; 44 očka; 45 ugleden; 46 kratica Organizacije združenih narodov; 47 mamilo, privlačnost; 48 zloženo žensko krstno ime; 49 hitro prevozno sredstvo; 53 morski roparji; 54 južni sadež; 55 gospodarsko orodje; 58 končina živalskega telesa; 59 dva enaka soglasnika,; 61 polotok v črnem morju; 65 zavojček; 70 prva ženska; 71 kmalu, malo manj ko; 72 domača perutnina; 74 znano mu je; 75 beseda pod 1. vodor, v množini; 76 nasprotje od zdrav; 77 kralj ptic; 78 žensko ime; 79 posušena trava; 80 afriška reka: 81 samo dene, 82 češki kralj, moško krstno ime; 83 pokrajina v sev. Jugoslaviji; 84 izloček tekočine.
Navpično:
1 drugo ime za kravo; 2 oko-lica; 3 pleme, rasa (drugi sklon); 4 moško krstno ime; 5 mesto na Češkem, sedež čevljarske industrije; 6 kraj na progi Ljubljana — Zidani most; 7 isto kot pod 82. vodoravno;
„Koroška kronika"
izhala vsak petek - List Izdaja Britanska obveščevalna služba - Uredništvo lista je v Celovcu. VSlkermarkter Ring 25/1. Telefon 3651/02 - Uprava In oglasni oddelek v Celovcu, Funderstraße l. Telefon 3651/38. - Mesečno naročnino je treba plačat! v naprej. - Rokopisi se ne vračajo.