»Protestantska« interpretacija prava Jelica Šumič-Riha Za nas je R. Dworkin zanimiv predvsem kot avtor, ki se je med sodobnimi pravnimi teoretiki najbolj izčrpno ukvarjal s funkcijo sodnika.1 Dworkin analizira pravno prakso kot proces, v katerem sodni sistem sodobnih liberalnih demokracij proizvaja in hkrati legitimizira pravno teorijo.2 Dworkin si zato prizadeva razviti konsistentno in koherentno teorijo o razsojanju, ki naj bi opisovala, kako sodniki dejansko razsojajo, in ki bila hkrati navodilo, kako bi morali razsojati, da njihove odločitve ne bi bile arbitrarne. V tem se Dworkin pridružuje stališču Ph. Selznika, ki vidi »pravi smoter pravnega reda v tem, da minimizira arbitrarni element pravnih norm in odločitev«3. Po Selznickovem mnenju so »pravila narejena arbitrarno, kadar ne upoštevajo ustreznih interesov in kadar ni jasnega razmerja med izrečenim pravilom in uradnim smotrom, ki naj bi ga dosegli. Pravila so arbitrarna, kadar odražajo zmedeno politiko, kadar temeljijo na nevednosti ali napaki in kadar ne implicirajo imanentnih načel za svojo kri- tiko. Uporaba diskrecijske pravice je arbitrarna, kadar je muhasta oziroma kadar se ravna po kriterijih, ki so zunanji legitimnim sredstvom oz. smotrom.«4 Če je za Selznicka nearbitrarnost nekakšna imanentna lastnost prava, ki je ne bi bilo treba še posebej utemeljevati, pa je za Dworkina zahtevo po nearbitrar- 1. Dworkin sodi med avtorje, katerih teoretski razvoj je razmeroma »premočrten«, njegovo pojmovanje sodnikove vloge v pravu pa bolj ali manj konsistentno od prvega pomembnejšega dela Taking Rights Seriously iz 1. 1978 do njegovega doslej najpomembnejšega in najbolj odmevnega dela, Law's Empire; iz 1. 1986, ki ni sprožilo nič manj nasprotujočih si reakcij kakor, denimo, Hartov The Concept of Law. 2. Cf. A. Barron, »Ronald Dworkin and the Challenge of Postmodernism«, str. 121. Poleg A. Barron tudi vrsta drugih Dworkinovih kritikov opozarja, da Dworkinov model sodnega si- stema ustreza pravzaprav le ameriškemu pravnemu sistemu in ga zato ni mogoče nevprašljivo aplicirati že na angleški pravni sistem, kaj šele na kontinentalnega, ki mu je v marsičem še bolj tuj od angleškega. Cf. tudi F. Michaut, »Vers une conception postmoderne du droit. La notion de droit chez Ronald Dworkin«, Droits, 11/2, str. 116. Še ostrejši je Troper, ki - skli- cujoč se še na druge avtorje, denimo, na G. Rebuffa - Dworkinu očita, da pravno teorijo reducira na ideologijo, to je, na upravičevanje in opravičevanje obstoječe sodniške prakse, četudi je vsebina te ideologije »politični liberalizem, njena funkcija pa obramba države blagi- nje«. M. Troper, »Judges Taken Too Seriously: Professor Dworkin's Views on Jurispruden- ce«, Ratio Juris, vol. 2, št. 1, julij 1988, str. 173. 3. Ph. Selznick, Law, Society, and Industrial Justice, Russell Sage Foundation, New York 1969, str. 13. 4. Ibid. 164 Jelica Šumič-Riha nosti mogoče postaviti le, če izhajamo iz čisto določene politične teorije, nam- reč liberalne teorije, ki opredeljuje, kakšna bi morala biti demokratična skup- nost, da bi bilo mogoče doseči legitimnost sredstev in smotrov, ki jim služi pravo. A Dworkin zgolj s tem, da naredi na neki način prezenten referenčni okvir, v katerem je zahteva po nearbitrarnosti prava dojeta kot nekaj nevpraš- ljivega, torej okvir, ki se nam zdi tako samoumeven in transparenten, da se ga sploh ne zavedamo, odločilno prelomi s prevladujočo pozitivistično tradicijo, ki si je vseskoz prizadevala za avtonomijo prava in za njegovo ločitev od morale in politike. Dworkin sicer ne kritizira eksplicitno pozitivističnega pristopa oz. metode proučevanja prava, a vseeno ni težko pokazati, da zavrača nekatere bistvene predpostavke tega pristopa, zlasti radikalno ločevanje med pravom in moralo, z drugmi besedami, med pravom, kakršno je, in pravom, kakršno bi moralo biti, med pozitivnim, dejanskim pravom in idealnim pravom. To je razvidno, deni- mo, že iz opredelitve načela, ki po njegovem mnenju zavezuje sodnike »kot standard, ki ga morajo spoštovati zato, ker ga narekuje pravičnost ali poštenost ali kakšna druga moralna razsežnost.«5 Večina teoretikov, ki bolj ali manj kritično obravnavajo Dworkinovo pojmo- vanje prava in sodniške prakse ugotavlja, da sodi Dworkin med avtorje, ki jih ni mogoče enoumno uvrstiti pod nobeno rubriko. M. Troper in F. Michaut, če vzamemo samo dva značilna zgleda, pokažeta, da so prizadevanja uvrstiti Dworkina bodisi med pozitiviste, bodisi med jusnaturaliste nujno vodila do nasprotnih, celo protislovnih sklepov, saj je bilo mogoče najti v Dworkinovi teoriji tako elemente pozitivizma kakor tudi jusnaturalizma.6 V tisti meri, v kateri si Dworkin prizadeva opisati dejansko pravno prakso, to se pravi, pravo, kakršno je, in ne prava, kakršno bi moralo biti, je nedvomno blizu pozitivi- stom, a v tisti meri, v kateri poskuša vključiti v pravo etično refleksijo in moralna načela kot konstituent prava, je jusnaturalist, kolikor je seveda tako stališče danes sploh še mogoče. Oba se strinjata, da je Dworkin za sodobno pravno teorijo »kamen spotike«, da ga sodobna pravna teorija v nekem pomenu ne zna »brati«, kar je razvidno, denimo, že iz tega, da se je ob njem ponovno zanetil že zdavnaj preseženi spor med jusnaturalisti in pozitivisti in da so ponovno oživela nasprotja, za katera se je zdelo, da so dokončno pokopana v zgodovini pravne teorije. A francoska pravna teoretika ne vidita vzroka za neustrezno recepcijo v sami Dworkinovi teoriji, temveč prej v samem izhodiščnem vprašanju »ali je Dworkin pozitivist ali jusnaturalist?«, natančneje, v samem »klasifikatoričnem« pristopu. 5. Cf. R. Dworkin, Taking Rights Seriously, Duckworth, London 1978, str. 22. 6. Cf. M. Troper, op. cit, str. 162. F. Michaut pa ponazori dilemo Dworkinovih interpretov takole: »Je Dworkin pozitivist ali jusnaturalist? Jusnaturalisti se nagibajo k temu, da v njem vidijo pozitivista, pozitivisti pa jusnaturalista.« F. Michaut, op. cit, 11/2, str. 116. »Protestantska« interpretacija prava 165 F. Michaut vidi rešitev iz te teoretske zadrege v spremembi perspektive. Kri- tike Dworkinove teorije se zapletajo v protislovja zato, ker nanjo aplicirajo presežene interpretacijske sheme, ki ne morejo ustrezno zajeti heterogenega teoretskega konglomerata oz. mešanice na prvi pogled izključujočih se prvin. A Michautova ne vidi v tej »brkljariji« preteklosti in sedanjosti, tradicionalnih in modernih elementov, kakršno ponuja Dworkinova teorija, njene pomanjkljivo- sti, pač pa prej Dvvorkinov čut za dejansko stanje prava. Z drugimi besedami, če je Dvvorkinova pravna teorija »brkljarija«, potem zato, ker je tudi njen predmet, pravo, brkljarija. Zato je po njenem mnenju zdaj skrajni čas, da začnemo na »nov način dojemati pravo, način, ki bi mu lahko rekli 'postmo- dernističen', Dvvorkin pa je eden izmed njegovih predhodnikov«.7 Za Troperja pa je Dvvorkin produktiven in zanimiv avtor že zato, ker se na njegovem zgledu pokaže, da so klasifikacije v najboljšem primeru nezanimive, v najslabšem pa arbitrarne in zato zahtevajo ponoven pretres svojih kriterijev.8 A kljub temu, da se ravno ob Dvvorkinu pokaže, kako vprašljivo je na sodobne avtorje aplicirati tradicionalni kategoriji pravne teorije pozitivizma in jusnatu- ralizma, ohranja po Troperjevem mnenju pojem pozitivizma v Dvvorkinovem primeru vsaj metodološko razločevalno vrednost, seveda le ob pogoju, da ta pojem kar se da natančno opredelimo. Za pozitivizem sta po Troperju bistveni dve predpostavki: ločitev prava in morale in ločitev pravne teorije od njenega predmeta. Če torej Dvvorkinove teorije ni mogoče takoj pozitivno opredeliti, jo lahko po Troperjevem mnenju na podlagi tega, da Dvvorkin zavrača obe te- meljni predpostavki pozitivizma, opredelimo vsaj per negationcm, namreč kot antipozitivizem. Troper sicer priznava, da Dvvorkin ni grob antipozitivist, zato mu tudi ne očita, da preprosto preobrne razmerja med pravom in moralo v prid zadnje. Dvvorkin ni za Troperja antipozitivist zato, ker bi moralo razglasil za zadnjega razsodni- ka v pravnih zadevah, temveč zato, ker priznava obstoj moralnih načel kot zadnje, ireduktibilne opore pravnih pravil. V nasprotju s pozitivisti, ki prizna- vajo zgolj pravna pravila kot sestavino pravnega reda, Dvvorkin vidi v pravnih pravilih zgolj produkt veliko bolj elementarnih pravnih načel, ki so po njego- vem mnenju hkrati tudi moralna načela. Dvvorkinu seveda ni mogoče podtak- niti, da preprosto enači pravna pravila z moralnimi, saj v skoraj vseh svojih delih navaja nacistično zakonodajo kot dokaz o možnosti neskladja med pra- 7. Postmodernizem v pravu za F. Michaut ni zgolj lepa in nekoliko skrivnostna formula, pač pa prej nov pristop do obravnave prava in njegove ponovne aktualizacije kot predmeta teoret- ske refleksije. Narava in suverenova volja nista več »sveta« vira prava, pravniki so vedno bolj nezaupljivi do pojmov resnica, koristnost, avtoriteta. To so zanje zgolj miti, katerih vred- nost je treba šele pretehtati. Dvvorkin je za F. Michaut kljub modernizmu, ki je razviden predvsem iz njegovega funkcionalističnega pojmovanja resnice, postmodernist, predvsem zato, ker v pravo vpelje teorijo iger in ker pravno prakso in refleksijo pojasnjuje s pomočjo pojma jezikovne igre. Cf. Ibid. 8. M. Troper, op. c/t., str. 163. 166 Jelica Šumič-Riha vom in moralo, a vseeno vztraja, da so pravna načela moralna vsaj po svoji obliki, če že ne morejo biti po vsebini.9 A Dworkin po Troperjevem mnenju opusti tudi drugo značilno pozitivistično ločitev, namreč ločitev med pravno teorijo na eni strani in pravno prakso oz. sodnikovim razsojanjem na drugi. Za Dworkina pravno razsojanje ni predmet, ki bi ga pravna teorija zgolj opisovala, pač pa je pravna teorija že implicirana v razsojanju, še več, po Dworkinu je pravna teorija bistvo pravnega razsojanja. Razsojanje se mora zmerom utemeljevati in sklicevati na preteklo prasko raz- sojanja. Koherentno in konsistentno interpretacijo pretekle in sedanje prakse pa daje šele teorija. Z drugimi besedami, če je pravna praksa raison d'etre pravne teorije, pa je pravna teorija pogoj za možnost pravne prakse. Sodnik zato ni le praktik, temveč hkrati tudi teoretik svoje lastne prakse. Da bi pojas- nil združitev teoretika in praktika v sodniku, Dworkin »izumi« idealnega sod- nika, ki mu pravi Herkules. Sodnik-Herkules naj bi bil zmožen najti pravo rešitev za vsak pravni spor zato, ker na podlagi dosedanje pravne teorije in prakse konstruira politično teorijo, s pomočjo katere lahko pojasni in upraviči vse svoje sodniške odločitve in tudi odločitve drugih sodnikov.10 Dworkinovo pojmovanje sodniške prakse izhaja iz prepričanja, da pozitivno pravo, ki ga konstituirajo pravna pravila in drugi formalizirani viri, ni zadostna opora za rešitev pravnih sporov. Sodnik mora po Dworkinu v pravnem sporu 9. Dworkin torej po Troperjevih besedah vendarle priznava določeno stopnjo ločitve prava in morale: »Pravo in morala sta ločena v tem pomenu, da je pravno načelo vedno lahko moralno krivično, a po drugi strani sta tudi tesno po vezana, sa j so pra vna načela, ki so sesta vina pra va, po svoji naravi moralna celo v tistih primerih, ko so krivična.