KRITIKA
ROCKETEER
režija:	Joe Johnston
scenarij:	Danny Bilson in Paul De Meo po stripu Dave Stevensa
fotografija:	Hiro Narita
glasba:	James Horner
igrajo:	Bill Campbell, Alan Arkin, Jennifer Connely, Paul Sorvino
producent:	Walt Disney Pictures, ZDA, 1991
Če se spotaknete ob letnico 1938 in najprej pomislite na priključitev Avstrije, na dogovor med Hitlerjem, Mussolinijem, Daladierjem in Chamberlainom, na kristalno noč in te stvari, potem niste Američan. V Ameriki je tega leta vzletel prvi in največji superheroj, Superman. Pravzaprav ni vzletel, ampak je zemeljsko gravitacijo premagoval s super skakanjem; leteti se je naučil pozneje, ko so ga v roke dobili ani-matorji. Trditi so, da bi ta njegov zgodnji način premikanja na filmu izgledal preveč smešno. Tu bi se morali pri stripu zamisliti. A ni res, da je, če ga primerjate z žanrom superherojskega stripa,
film lahka muza? Stripovska industrija ga je povozila tam, kjer je naj-debelejši: v produkciji. Medtem ko sproducšrajo en spodobno efektiven film, ga že preplavi in zaduši gora novih zvežčičev z novimi obrati, z istim superherojem v več vzporednih serijah in z gostujočimi nastopi v drugih serijah, v katerih koga ubijejo, koga upokojijo in spotoma spremenijo zasedbe superhe-rojskih tolp od Fantastic Four in Justice League of America do X-Men in Avengers, dokler nenadoma ne postanejo_ bolj zanimivi New Teen Titans. Še preden se potem kdo prebije skozi scenarij za Pu-nisherja in Teenage Mutant Ninja
Turtles, se obe superherojski vele-založbi, DC in Marvel, odločita ontološko zamenjati zasnovo in vpeljati nova pravila igre v svoja univerzuma, ki sta, vsak s tisočgla-vo populacijo, ločena kot rimska in grška mitologija, pri tradicionalnem DC-ju Amerika z Metropolisom, Gotham Cityjem, Central Cityjem, pri Marvelu Amerika z New Yorkom — z zadržkom, ker se včasih zmenijo in recimo DC-jev Superman in Marvelov Spiderman skleneta zavezništvo za boj proti Lexu Luthorju in Octopusu. Ni čudno, da posnamejo film o Supergirl in Flashu ravno potem, ko sta v stripih oba umrla v mini seriji Crisis on Infinite Earths,
o Batmanu potem, ko mu v stripih Frank Miller za vedno sleče uniformo, in vse Supermane, ko se stripovski Superman v Superman: The Secret Years in The Dark Knight returns na veliko udinja Reaganu in marincem, nakar postane scenaristom tudi to dolgočasno in ga prisilijo, da spet skače, tako kot na začetku. Za superheroje je vsekakor kriv strip. Živali, ki govorijo, so si izmislili že pred stripom, superheroji, ljudje posebnega kova v svojih tesno oprijetih kostumih iz nedoločljivega materiala, pa so izključen donesek stripa k razvoju človeške misli. S tem, da so sami vztrajno nazadovali. Ker je Superman že bil omnipotenten, so se lahko drugi od njega razlikovali le tako, da jim je kaj manjkalo. Iron Man in Plastic Man sta, kar sta, Ant Man je majhen, Daredevil je slep, Hulk je nestabilen, Swam Things je zelenjava, Wonder Woman je ženska. Iztaknjeni iz zgodovine so sicer lahko vigilant-sko rušili mesta in vasi, niso pa se smeli vtikati v politiko, niso smeli omenjati drog in niso smeli misliti na seks, da ne bi škodljivo vplivali na mladoletne bralce. In tako so, razumljivo, postajali vedno bolj nesrečni, apokaliptiki, kot jih je imenoval Eco. Ampak film je to obdobje izpustil in ko je Silver Surfer v svoji agoniji jadral čez obzorje, ni bilo tam nikogar s kamero. Rocketeerja smo zalo veseli. Dave Stevens je svoj strip prvič objavil leta 1981, v drugi številki Starslayerja. Tu nekje so se superheroji začeli vračati v zgodovino, vtikati v politiko in veseliti seksa. Film sicer še vedno zamuja deset let, ampak če bo tako nadaljeval, bomo kmalu gledali Watchmene, Vendetta, Elektro in druge kostumirane čudake, kako za ZDA pobijajo vietkongovce in se z nindža šarmom in brez su-spenderjev vdajajo razvratu, preden z odmerjenim udarcem v grlo posekajo partnerja. Zabavno je, da vse te dobrote napoveduje ravno Rocketeer, ta minimum, ki ostane od superheroja, da je še vedno superheroj. Človek z luknjo v svoji nahrbtni raketi, narejeni za svetovno razstavo v New Yorku 1939. Naslednja svetovna razstava je bila šele 1958 v Bruslju, rojstnem mestu evropskega stripa, si ne moremo kaj, da ne bi dodali.
31
IVO ŠTANDEKER