DELAVSKA ENOTNOST V GORNJI SAVINJSKI DOLINI 1944 DELAVSKA ENOTNOST V GORNJI SAVINJSKI DOLINI 1944 Mozirje 1984 Izdala Zveza sindikatov Slovenije, Občinski sindikalni svet Mozirje ob štiridesetletnici ustanovitve odbora Delavske enotnosti za Gornjo Savinjsko dolino Zbral in uredil Aleksander Videčnik. Za Obči nski sindikalni svet Mozirje Marko Purnat, Recenzenta Muzej revolucije Celje in Stane Kovač. Lektor Tone Gošnik. Tiskano v Novem mestu v nakladi 1500 izvodov. O delavstvu v naši dolini Gornja Savinjska dolina ni imela do prvih let tega stoletja industrije. Bila je pretežno kmetijska, njeni prebivalci pa predvsem kmetje. Ker je krajina poraščena s prostranimi gozdovi, je razumljivo, da se je najprej porajala delna predelava lesa. Številni lesni trgovci so kupovali les in ga zrezanega, ali pa tudi kot hlodovino prodajali najprej v avstro-ogrskem delu Evrope, potem pa tudi v prekomor-ske dežele. Kot navajajo raziskovalci razmer v dolini, predvsem pa dr. A, Baš v svojem delu Savinjski splavarji, je lesna trgovina in z njo žagarstvo hitro napredovala. „Tedanjo razvojno stopnjo splavarstva na Ljubnem posredno določuje tudi podatek, da je konec 16. stoletja imel vsak deseti ljubenski dom žago (leta 1600 je bilo na Ljubnem okoli 60 domov)" — Angelos Baš, Savinjski splavarji, stran 27. Les in njegova predelava, nenazadnje tudi transport (splavarstvo), dajejo torej gospodarstvu doline svoj pečat. V obdobju, ko je število delavcev raznih industrijskih vej po svetu hitro naraščalo, je tudi v dolini ob Dreti in Savinji nastajal z razvojem izkoriščenja gozdov, predelave in spravila lesa delavski razred, ki pa se je v marsičem razlikoval od tistega v industrijskih središčih. Seveda sejete-mu primerno počasi razvijala delavska zavest, kajti včeraj-šni kmet ni preko noči dojel svojega položaja, kot njegov vrstnik v industriji, posebno še v večjih središčih. Verjetno ni odveč navajati dejstvo, da je za pojav delavske zavesti, potreben čas. Okoliščine, v katerih so živeli naši „delojemalci", pa so bile v marsičem svojstvene. Takratne kmečke družine so bile pretežno velike. Pri hiši je bilo največkrat dosti otrok, ki pa seveda niso mogli vsi najti kruha na domači kmetiji. To je povzročalo selitev v druge kraje, pa tudi izseljevanje v prekomorske in druge evropske dežele. Doma je bilo delovne sile preveč, poglabljale so se socialne razlike, vse več je bilo „bajtarjev", torej ljudi, ki so za vsako ceno morali delati, če so hoteli preživeti. V družinah, kjer so imeli gozdove in tudi svoje žage, so kmalu prevladovali gozdni delavci, žagarski delavci in splavarji, saj je gospodar postal le eden. Težji je bil položaj tam, kjer je bila družina brez posesti. Iz takšnih družin so-največkrat izhajali pastirji, hlapci, kmečki delavci in seveda vseh vrst lesni delavci. To je bil v resnici delavski razred brez slehernih pravic. V takšnih okoliščinah seveda ni bilo možno delavce povezovati v organizirano celoto delavskega gibanja. Upoštevaje vse povedano je torej razumljivo, da se je organizirano delavstvo pojavilo v dolini zelo pozno, če primerjamo stanje glede tega v drugih predelih ožje domovine, predvsem pa v industrijskih središčih. Pozno pomeni v našem primeru leta 1929, ko v Nazarjah ustanovijo Jugoslovansko strokovno zvezo kot enoto vseslovenske sindikalne organizacije s sedežem v Ljubljani. Tudi pozneje v našem prostoru ni bilo druge strokovne organizacije. Bili so sicer poskusi v začetku tridesetih let, da bi v Bočni ustanovili sindikat Splošne delavske zveze Jugoslavije. Oblast je ustanovitev preprečila. V letih po 1937 so nazadnjaški krogi želeli oslabiti delovanje Jugoslovanske strokovne zveze in so zato ustanovili Zvezo združenih delavcev, ki pa pri nas ni našla pravega zaledja. Tako se je iz delavskega središča (Nazarje) širila misel o sindikalnem povezovanju najprej v predele Ljubnega, Luč in Solčave, nato pa tudi v Zadretje. V letu 1939 so bila povsod po Sloveniji protidraginjska zborovanja. Tudi naši delavci so pripravili na Ljubnem takšno zborovanje. Ni pa znano, da bi se kaj podobnega dogajalo tudi v drugih krajih. Zelo veliko je o draginji in nemogočih delovnih razmerah pisal eden izmed vidnih delavskih organizatorjev v dolini, Franc Nareks. Zato kaj lahko domnevamo, da je tudi on pripravil naLjubnem pro-tidraginjski zbor, ker je bil tam doma. Tudi sicer je bilo njegovo delo čutiti v drugih krajih Savinjske, pa tudi Zadrečke doline. Jugoslovanska strokovna zveza se je vseskozi zavzemala za delavsko povezovanje ne glede na svetovni nazor. Stane Kovač navaja v članku Krščanski socialisti in Delavska enotnost (Borec 1/1983, stran 23): „Enako značilna je izpoved dolgoletnega predsednika JSZ Srečka Žumra na občnem zboru Jugoslovanske strokovne zveze že leta 1930 — Nismo zato tukaj, da delavske vrste razbijamo, temveč da jih družimo v enotni močni fronti in pomagamo najprej delavstvu in s tem celotni človeški družbi". Isti pisec omenja v navedenem sestavku še: „Spomladi 1929 so krščanski socialisti predlagali ustanovitev enotne sindikalne fronte v Sloveniji" (stran 17). Te ugotovitve so pomembne za poznejša dogajanja, ko so v okviru Osvobodilne fronte poudarjali potrebo po močni enotnosti delavskega razreda — Delavski enotnosti. Organiziran delavski razred v OF Znotraj Osvobodilne fronte je bilo treba povezati delavstvo v enotno fronto, ki naj bo nosilec narodne in socialne osvoboditve. Šlo je v bistvu zaformalno potrditev enotnosti delavskega razreda za uspešnejši potek socialne revolucije v okviru slovenskega osvobodilnega boja. Zaradi določenih neugodnih okoliščin ni prišlo do načrtovanega sklica zastopnikov delavskega gibanja v jeseni 1941. Poleti tega leta so si v CK KPS prizadevali pritegniti k sodelovanju tudi socialiste (social-demokrate), ti pa so odklanjali povezovanje v Delavsko enotnost. Izjema je bil le levi socialist Franc Svetek iz Celja, ki se je dejavno vključil v Delavsko enotnost. Izvršilni odbor OF je naročil Tonetu Fajfarju izdelati izhodišča za konferenco Delavske enotnosti. Po roški ofenzivi je bilo še posebno potrebno akcijsko povezovanje delavstva in sploh poglobljeno politično delovanje. Začetek leta 1942 je bil?v