ZAHOD IN DISIDENTI	Un d noto mortal
En un redente articulo, publicado en el matutino “’La Prensa” de Buenos Aires, el columnista Eudocìo Ravines analiza la situación planteada en el Africa, ante el intento de Arabia ’Saudita de contrarrestar la ìnfluencia qùe en el àrea tiene la Union Soviètica. Al respecto dice:
“Los paises africanos estàn profundamente infiltrados por formas socialis-tas y por influencias provenientes de Moscu. Pero frente a la infiltración ideologica se alza ahora la potencia financiera saudita. Los gobernantes africanos se veràn obligados a pensarlo dos veces y a tornar posición frente a una disyuntiva que va a presentarse tajante: o la mezquindad soviètica o la magnanimidad saudita; o la frustración comunista o el crecimiento econòmico capitalista.
Resulta incuestionable la trascendencia que tiene para el mundo libre, democràtico y cristiano, la ayuda que proviene de un pais autocràtico e islàmico y que pretende traducirse en una acción mucho màs enèrgica que la que libra contra el comuniSmo el mundo occidental.
Arabia Saudita viene a inaugurar una era nueva en el proceso mundial; a plantéar posiciones de extraordinaria firmeza, dotadas de capacidad para des-mantelar la ìnfluencia que Rusia està tratando de ahondar y de ampliar mediante las visitas de Fidel Castro a los paises africanos. El mundo va a asistir a ,un duelo mortai”.
„Zedinjena Slovenija“ stopa v trideseto leto
Koroški kulturni dnevi
PISMO IZ KANADE
Ko sem se letos slučajno nahajal na Koroškem, sem obiskal tudi 8. koroške kulturne dneve 17. in 18. februarja. Napovedana predavanja so bila v glavnem politična, kar me seveda ni motilo, četudi bi bilo prav, da bi jih organizatorji kot take imenovali. To sem 'tudi omenil v debati, pa kaže, da te moje pripombe niso cenili.
Zunanja slika teh predavanj je izgledala takole: 8. koroški kulturni dnevi so bili v Slovenski gimnaziji v Celovcu; tehnična oprema: mikrofoni, slušalke in takojšnje prevajanje v nemščino, kar vse je oskrbela ljubljanska ekipa. Besedila posameznih predavanj so bila prav pred nastopom predavatelja razdeljena šapirografirana v obeh jezikih. Iz Ljubljane so bili prisotni univ. prof. dr. Zwitter, prof. Grafenauer in še kakih 5 do 6 funkcionarjev. Med drugimi je bil prisoten naslednji dan dopoldne celo predstavnik Notranje uprave .SRS konzul Lubej. Od slovenskih koroških osebnosti so bili med drugimi: kanonik Zechnér, pesnica Hartmanova, dr. Apovnik, ravnatelj gimnazije dr. Zablatnik. Vsega občinstva je bilo okrog 150, nekaj celo iz Slovenije. Močno je bila zastopana koroška mladina.
Prvo predavanje je imel prof. Metod Mikuž o temeljnih prvinah fašizma, ki jih je dobro povedal, a se pri tem slovenske problematike ni dotaknil.
Predavanju je sledila debata. Izražena je bila želja, da bi debaterji v kratkih besedah povedali svoje misli. Upal sem si pripomniti, da se iste prvine fašizma najdejo tudi v drugih diktaturah, kot recimo fiihrer-princip, ki je bil pri Stalinu in Mao-Ce-tungu bolj razvit kot pri Hitlerju. Isto velja za izvrstno obveščevalno službo, policijo,, predvojaško vzgojo, monopol- javnega obveščanja. Tudi je za politično preganjane ali v zaporu, ali v službi, pri veri ali pri izražanju mišljenja ustmenega ali pismenega ali v privatnem dnevniku, čisto vseeno, kako naj opredelimo diktaturo: ali z fašizmom ali mao-izmom in po tej vrsti naprej preko Sovjetske zveze vse do koroških meja. Prof Mikuž v debato ni posegel.
Drugi dan je predaval Karel šiško-vič iz Trsta in sicer: Fašizem v Italiji. V debati na vprašanje podpisanega, kako da partizani niso kaznovali leta 1943 nobenega Italijana-vojnega zločinca, ni dal odgovora. Za italijanske vojne zločince, katerih po končani vojni 1. 1945 Jugoslavija ni poklicala na odgovor (Grazioli, Gambarra, Roatta), je odgovoril, da tega sam ne ve, da pa si razlaga, da so bile tega krive verjetno težke mednarodne razmere.
Isti dan je še predaval Karel Pru-šnik-Gašper, predsednik Zveze koroških partizanov, o temi: „Koroški 'Slovenci v oboroženem boju proti fašizmu.“ V debati, ki pa je že postajala neprijetna, ker sem bil ideološko vsaj navidezno skoraj osamljen, sem omenil, da je taktično zgrešeno identificirati koroško resistenco z vsemi Korošci, ker to ne odgovarja dejstvom. Partizanstvo je bilo tako na Koroškem kot v centralni Sloveniji, od koder je bilo lansirano na Koroško in v Selško dolino leta 1942, roka OF, ki je bila zopet orodje SKP. Kot je bilo govora pri prejšnjem predavanju dr. W. Neugebauera za celotno avstrijsko resistenco, je tudi slovensko partizanstvo igralo v glavnem politično vlogo, vendar zaradi bližine Slovenije pomešano z elementi nedonosnih vojaških akcij, ki so bile plačane s potoki krvi.
Na gornje pripombe je bilo precej reakcije, češ partizani so osvobodili Jugoslavijo. Ob tej priliki sem opazil, da prof. Mikuž in kolegi dajo na vojaški pomen partizanstva -in so vsi proti Sovjetom slabo razpoloženi. Nikakor jim ni bilo všeč, ko sem trdil, da so Sovjeti osvobodili Jugoslavijo iz Bolgarije in Rumunije preko Beograda in Vojvodine. Karel Prusnik je tožil, kako so Nemci zažigali slovenske knjige, nakar sem odgovoril, da je to obžalovanja vredno, še bolj pa je obžalovati, da
F.A.Z.; JR. — Včasih, se dozdeva, da povzročajo disidenti iz vzhodnoevropskih držav, tako emigranti kot oni v svojih domovinah, zapadnim vladam nič manjše zadrege kot vzhodnim. Bivši ameriški predsednik Ford je imel kar dovolj preglavic s Solženieinom, Carter z Bukovskim, Giscard in Schmidt z Amalrikom. V odgovarjajočih treh prestolnicah zdaj preudarjajo, in verjetno bodo kmalu tudi v drugih, če so bili ukrepi v tej zvezi tako z zunanjepolitičnega kot notranjepolitičnega vidika pravšni. Nobena vlada se ne more zanesti, da je stvar že prestala.
Neverjetno je, kako malo so bili politiki vsevprek pripravljeni na tak pojav. Zmote se kopičijo ne samo v vladnih pisarnah, temveč tudi v javnosti. Govorili so o nedopustnem vmešavanju v notranje zadeve Sovjetske zveze. Kak zapadni državni glavar seveda lahko sprejema, kogar hoče, tudi emigrante iz Sovjetske zveze, medtem ko imajo oblastniki iz Vzhodnega bloka o tem povsem nemoteno svoje lastno mnenje. Carterjevo pismo ’Saharovu se resda in vsekakor lahko ima za poseg ene državne oblasti na ozemlje druge. Nesmiselno pa je naprtiti zaradi tega a-meriškemu predsedniku slabo vest glede pravic narodov. Sovjetska zveza že desetletja s povsem mirno vestjo krmari in plačuje strahotni ustroj mednarodnega komunizma, pa ji ni po volji, da bi se ji zdaj kdo od krmarjenih poslušno ne pokoril.
Moskva bi mogla ugovarjati češ, na Zahodu so komunistične partije dovoljene, zato se odnosov z njimi ne more imeti za prevratne. O Saharovu trde sovjeti sami, da je svoboden mož in odločno odklanjajo pritožbe Zapada, da ima moskovski režim Nobelovega nagrajenca za neke vrste luksuznega reklamnega jetnika za razkazovanje. In čeprav bi temu ne bilo tako: V teku desetletij si je sovjetski tabor oskrbel tolikšno prednost v vmešavanju v notranje zadeve, da ga zapadne države ne morejo več dohiteti. Ni torej razloga za obzirnost do sovjetov iz pravnega čuta.
Iz strahu pred sovjetsko nejevoljo priporočajo nekateri previdnost. A Zapad je že dolga leta dovolj mehak proti Sovjetski zvezi. Zahodna Evropa si je celo sama nadela obzirno uvidevnost do Moskve kot stalno dolžnost, še dlje bi res ne bilo treba gnati previdnosti.
Je pa vzrok, ki svetuje zahodnim državnikom previdno preudarnost in natančno preračunanje. To je obzir do u-sode oporekovavcev, ki so ostali v sovjetskem taboru bodisi prostovoljno, ali bili tam zadržani. Komur ne gre samo za večanje nemirov v Vzhodnem bloku,
danes, ko je Vatikan odpravil indeks, ga Jugoslavija Uvaja, kot imamo primer s Kobalom: Svetovni popotnik, Be-ličič V.: Nekje je luč, Zaliv, itd. (medklici: ni res, država se mora braniti!). Popoldne je bilo še nekaj debate, pri kateri je padla zanimiva izjava Karla šiškovica, češ da je komunistična partija Slovenije izvedla uspešno revolucijo, ker se je leta 1941 nenadoma pojavila politična praznina, kar je bila tudi njegova teorija za italijanski fašizem leta 1922. Prof. Mikuž pa je v tej debati, ali smo imeli NOB ali revolucijo, pristal na polovico NOB-a in polovico revolucije.
Za človeka, ki je navajen svobodne diskusije v svobodnem svetu, so kulturni dnevi, kot so bili prirejeni letos na Koroškem, neprijetni, Ljubljana je že tako infiltrirala obe slovenski organizaciji, da je kaka svobodna diskusija za večino Korošcev na takih predavanjih že stvar preteklosti. Zveni to sicer s častnimi izjemami, bo volil sicer de-no, vendar je tako. Slovenski Korošec, z častnimi izjemami, bo volil sicer demokratski avstrijski socializem ali VP, dočim v svojih odnosih do režima v Ljubljani igra tipično vlogo OR in je političnim emigrantom nenaklonjen. Imel sem vtis prisiljenosti in bil sem izoliran, kot kak tehnični direktor v Sloveniji, ki ga tožijo, da ni na liniji. Da bi kdo ploskal mojim krivovernim
mora imeti ob vsaki v javnosti izrečeni besedi o disidentih v vidu, da so zapadna posredovanja koristna le do kritične meje, do koder Moskva trdo in brezobzirno udari po svojih notranjih političnih nasprotnikih in je z vsemi škodljivimi posledicami vred to manjše zlo, kot če bi molče prenašala vedno večji zunanji pritisk, ki se nato spremeni v notranjega. V vsakem posameznem primeru je treba dodobra presoditi, kod se vije ta mejna črta.
Napačno je mnenje, da se v vzhodnoevropski opozicijski ogenj lahko poljubno priliva olje, ne da bi se tam disidenti opekli. Na skušnjah temelječemu staremu pravilu, da pomagajo preganjanim v Sovjetiji klici na pomoč iz zapada, ni oporekati, pa tudi temu ne, da je treba vložek in jakost glasu vsakokrat posebej odmeriti s političnim preudarkom. In komur sploh ne gre za disidente, temveč le za protisovjetski u-činek, naj pomisli, da kolikorkoli razbremenjuje Zahod, se vendar tudi najnovejši val političnega oporekanja v vzhodnem taboru ne more v zahodnih rokah spremeniti v čudežno orožje, s katerim bi mogli sovjetski komunizem prisiliti na kolena.
To že zato ne, ker disidenti ne predstavljajo svojih narodov v kakem pri-jemljivem, stvarnem političnem smislu. Mnogo tega sicer povzemajo, kar narod misli ali vsaj čuti. S svojimi zahtevami pa gredo mnogo dlje, kot si večina naroda in tudi inteligenca upa misliti. Ni malo udušena Vzhodna Evropa, če upoštevamo le nekaj okolnosti: privajenost razmeram, nedostopnost informacijam o Zahodu, tako do poročil kot do lastnih skušenj in doživetij; o-portunizem kot pomagalo za lažje prebijanje skozi od partije obvladano dnevno življenje in tudi za očuvanje svojih otrok pred zaprekami; prisiljeno enačenje milijonov z režimom in iz tega izvirajoča zagrizena vdanost v obstoječe razmere; razočaranje nad svobodnim svetom, ki se je zadovoljil s svojo lastno svobodo, jo pa zdaj dozdevno celo manj ceni. Vse to in še kaj. V Sovjetski zvezi sami pa, in to predvsem v ruskem delu, počiva sovjetska oblast na precej debeli blazini soglasja iz patriotskega ponosa.
V letih 1953, 1956 in 1968 smo doživeli, kako hitro se v preddvorju Sovjetske zveze lahko natrže komunistična odeja. Vsekakor smo pa tudi videli, kako hitro so razpoko spet pokrpali. Iz te pošastne politične pokrajine štrlijo disidenti kot osamljene skale navzven. Zapad jim mora skušati pomagati. Ne sme jih pa brezobzirno zapreči v voz svojih lastnih koristi.
izvajanjem, ni govora; samo na koncu v temi na hodniku, ko nihče ne vidi, ti marsikdo stisne roko. Ubogi moji Korošci se sedaj borijo na dveh frontah. Prva je avstrijska v obliki narodi ne diskriminacije, druga pa v obliki političnega vpliva in pritiska iz Ljubljane. Nujno je, da se bo razvila tretja sila, frakcija iz NSKS. Vendar se sprašujem, ali ima Koroška še toliko ljudi s potrebno energijo in voljo! Bojim se, da bo zaradi tega premnogo rojakov raje ostalo ob strani tudi v narodnem oziru.
Ljubljana je prodrla že tako daleč, da oba tednika že uradno prodajajo v Ljubljani in Sloveniji, torej ni več neodvisnega glasila. Pred kratkim sem o-pazil članek o pok. pisatelju Mauser-ju, ki pa ga je pisal koroški rojak v Katoliškem glasu v Gorici, ne pa v Tedniku. O bivšem ravno umrlem uredniku NT sem opazil v tem glasilu 5 vrstic.
Zastopniki Ljubljane v svojih predavanjih niti v debati niso bili strupeno Strankarski; ne morem sicer govoriti o kakem dialogu, pa vendarle ne izključujem, da so a zanimanjem poslušali stvari, ki jih verjetno v Ljubljani vsaj javno ne slišijo. Evolucija, ali taktika pred konferenco v Beogradu, ko bodo delali analizo helsinških košar?
Toronto, 15. marca
Peter Urbanc
Nekaj misli iz poročila predsednika Marjana Lobode na 30. občnem zboru.
ZEDINJENA SLOVENIJA stopa v trideseto leto svojega obstoja. Z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo se spominjamo vseh, ki so pred tridesetimi leti razumeli potrebe tedanjih časov in priklicali v življenje organizacijo, ki je bila tedaj, kasneje, je danes in ho jutri nujno potrebna za zdrav razvoj in ohranitev naše skupnosti. Naša hvaležnost obsega tudi vse številne odbornike in člane, ki so omogočili s svojim sodelovanjem, da organizacija danes prireja svoj trideseti občni zbor. S spoštljivo molitvijo smo se spomnili pri sv. maši vseh pokojnih članov in odbornikov, med njimi zlasti pokojnega predsednika inž. Mozetiča, častnih članov msgr. Hladnika in pisatelja Mauserja, podpredsednika Roberta Petrička in tajnika Vilka Cudermana.
V	tridesetih letih svojega obstoja je Zedinjena Slovenija toliko in tako odlično pripomogla pri organiziranju naše skupnosti, da danes lahko s ponosom gledamo na njeno delovanje. Brez Zedinjene Slovenije bi težko obstojala naša organizirana skupnost, bi ne bilo naših šolskih tečajev. Zedinjena Slovenija je naši skupnosti nujno potrebna, če nočemo, da zapademo najprej v anarhijo, potem pa v mrtvilo.
Delo ZEDINJENE SLOVENIJE se vedno bolj usmerja v koordiniranje našega pestrega organizacijskega življenja, poudarjanje naše ideološke identitete, ki je protikomunistična, slovenska, krščanska in demokratična. To je nadvse važno, ker če bi to izgubili izpred oči, je res vse naše delo brez smisla. Naša organizirana skupnost bo obstala samo toliko časa, dokler bo ostala zvesta tem načelom. In prvo in najvažnejše delo Zedinjene Slovenije je prav v poudarjanju tega, ker ni nobena skrivnost, da smo izpostavljeni mnogim vplivom, ki nam hočejo dokazati, da je vse to brez pomena. Poleg skrbi za ideološko jasnost, pa je treba reševati še vse polno problemov in napak, ki se v skupnosti več ali manj prikrito pojavljajo: [razmeroma majhno število ljudi, ki vzdržujejo strukturo našega organiziranega življenja, pomanjkanje vodstveno sposobnega kadra mlajših, problem narodnostno mešanih zakonov, dejansko „staranje“ članstva Zedinjene Slovenije; s tem je v zvezi bodočnost naše organizacije in njeno mesto ali način njene prisotnosti v naši skupnosti.
Odbor Zedinjene Slovenije si ni zakrival oči pred temi problemi, za katere vsi vemo, da so resnični, da obstajajo. Komur je resnično mar naš nadaljnji obstoj, teh pojavov ne bo lahkomiselno omalovaževal, ampak jih priznal in skušal reševati. To je včasih zelo težko, ker je priznanje težav dostikrat zvezano s priznanjem lastne nesposobnosti in zmotnega načina dela, čeprav je bilo opravljeno sicer z dobro voljo.
V	preteklem letu smo posvetili veliko časa globljemu poznanju teh perečih
vprašanj, ki vedno bolj trdo stopajo pred nas. Izvedli smo v ta namen akcijo za spoznanje dejanskega stanja med nami po dveh različnih poteh: z anketo v izvedbi Zedinjene Slovenije predvsem z vprašanji o naši organizirani skupnosti, o vlogi Zedinjene Slovenije, o oblikah in koordinaciji našega organiziranega življenja. In po drugi poti, preko krajevnih domov, ki naj bi izdelali čimbolj točno sliko dejanskega položaja vsak na svojem področju.
Odbor Zedinjene Slovenije se zaveda, da je načel zelo pereče vprašanje v naši skupnosti. Lotili smo se tega, ker smo imeli vtis, da se vse preveč ravnamo po določenih ugotovitvah, ki niso realne, ampak bolj želje, kako naj bi bilo. kar pa je lahko usodno. Pri anketah ni šlo za vpraševanje o ciljih naše ideološke emigracije, ki so nam jasni, ampak za ugotavljanje dejanskega stanja in pa koliko so obstoječa sredstva in načini pri dosegi teh ciljev še aktualna, uspešna in pravilna. Ni dvoma, da smo ob koncu neke dobe našega organiziranega življenja. Prva je bila zgradba centralne organizacije, Društva Slovencev pred 30 leti, druga nastanek in graditev krajevnih slovenskih domov, ki je verjetno sedaj v glavnem zaključena? sedaj stopamo v dobo koordinacije in svobodne povezave med seboj.
Odbor Zedinjene Slovenije ie veliko pozornosti posvetil delovanju MEDOR-GANIZACIJSKEGA SVETA. Zedinjena Slovenija, ki je dala pobudo za vsa zasedanja je dosledno zastopala načelo svobodnega sodelovanja. Medorganiza-cijski svet je javno nastopil s posebno okrožnico vsem uredništvom in lastništvom naših publikacij, v kateri je priporočal medsebojno strpnost in načelno jasnost, pa tudi izrazil zaskrbljenost glede vzdrževanja našega tiska in pomanjkanja mlajših sodelavcev.. Medor-ganizacijski svet je tudi izvedel posebno nagradno žrebanje v pomoč slovenskemu domu v Berazategui, pri kateri se je lepo pokazala medsebojna solidarnost. Medorganizacijski svet je v marsičem lepo napredoval, je pa še marsikaj pomanjkljivega. Najbolj se čuti pomanjkanje ljudi.
Zedinjena Slovenija nam je danes gotovo prav tako potrebna kot pred 30 leti. Tudi je očividno, da se organizacija giblje v precej drugačnih razmerah kot pred 30 leti. Celo nekateri njeni takratni glavni cilji, danes niso več tako aktualni kot tedaj, na primer omogočanje naselitve beguncev v Argentini, kulturno delo, gospodarska pomoč. Nekatere teh namenov dosegajo druge, izven Zedinjene Slovenije nastale organizacije, druge spet opravljajo slovenski domovi. Zedinjena Slovenija mora svoje delovanje prilagoditi novim razmeram. Občni zbor je forum, kjer naj člani povedo svoja mnenja in nasvete. Poudarjam: Zedinjena Slovenija nam je nujno potrebna in jo vsi domovi pa tudi druge organizacije kot tako priznajo, ni pa s tem izključeno iskanje no-
(Nad. na 2. str.)
ŠE GORI PO SVETU
KONGO IN TAJSKA
Resnična poplava nasilja se je razpasla po Kongu, v srcu Afrike, kjer so te dni drug za drugim padli trije možje, tesno povezani z mlado državo. S tem je ogenj sovraštva in vojne znova izbruhnil sredi črnega kontinenta, ki vedno bolj rdeči.
Najprej je bil ubit predsednik Ljudske republike Kongo, 39-letni major Marien Ngouabi. Ta je potom državnega udara zavladal v državi pred osmimi leti in tedaj odstavil takratnega predsednika Alfonsa Emila Debata. Ngouabi je državo peljal po levičarski poti.
Pred dnevi pa je skupina ekstremistov, ki se niso popolnoma skladali z njegovo linijo, izvedla atentat in predsednika ubila. To je bil začetek pretakanja krvi. Takoj za tem so baje prijatelji ubitega predsednika obtožili sokrivde brazavillskega nadškofa kardinala Biayenda, ga ugrabili in usmrtili. Umor kardinala, ki ga je v kardinalsko/ čast povišal Pavel VI. leta 1973, je globoko pretresla ne He Kongo, temveč ves črnski svet. Kardinal je res pripadal nasprotnemu rodu kot predsednik, a kljub temu sta se medsebojno spoštovala.
Opazovalci pripisujejo kot glavni vzrok obeh pobojev prav sovraštvo med nasprotnimi rodovi.
Pa tudi tu ni stvar obstala. Vlada je obtožila komplota bivšega predsednika Debata, ga obsodila in usmrtila. Sploh se je nasilje razpaslo po državi, in nihče dobro ne ve, kje se bo končalo.
Medtem pa je Tajska doživela državni udar proti vladi predsednika Kra-vichiena. 53-letni general Ghalard Hi-ranyasi je pripravil vojaško vstajo, pa žalostno propadel, ko se mu je pridružil le majhen del oboroženih sil.
Tajska se nahaja v težkem položaju. Notranja organizacija je kaj oslabela, medtem ko njene meje nenehno ogrožajo komunistični sosedje. Rdeči napadalci imajo močne celice v sami državi; ta peta kolona slabi obstoječi red in pripravlja teren za bodočo invazijo. Razdeljena vojska pa ni nikakršna gotovost.
Na različnih krajih, Kongo, Tajska, Libanon, Zaire, Angola... Svet gori in različni interesi prilivajo olja temu ognju.
„Različnih komunizmov ne more biti“
Luis Corvalän, glavni tajnik čilske komunistične stranke, je po zaslugi čilskega predsednika Pinocheta na svobodi, ker so Sovjeti sprejeli njegov
ZEDINJENA SLOVENIJA (Nad. s 1. str.)
vih načinov, kako Zedinjeni Sloveniji dati možnost večjega vpliva na naše skupno življenje, kako ji dati večjo reprezentativnost, kako ji zagotoviti finančno in člansko strukturo, da bo lahko v polnosti vršila nalogo, ki ji v naši skupnosti gre. Pred nami so tale dejstva: Zedinjena Slovenija je trideset let dokaj zadovoljivo izpolnjevala svojo vlogo v skupnosti. Struktura našega organiziranega življenja se je v teh 30 letih zelo spremenila. Zedinjena Slovenija ni več edina organizacija, kot je bila pred 30 leti, okrog nje je nastalo vse polno popolnoma samostojnih organizacij, zlasti slovenskih domov. Zedinjena Slovenija pa je neobhodno potrebna in če bi prenehala, je ni s čim nadomestiti; vzdržuje pa jo pri življenju neko število članov, ki se stalno manjša in bo nujno vedno večja stiska tako za finančno kakor za organizacijsko vzdrževanje. Treba je resno misliti na vse to in iskati najboljši način, ki bo v današnjih razmerah Zedinjeni Sloveniji dal novega zagona in tisto mesto, ki ji v naši organizirani skupnosti pripada.
mW&rfSSfs-sK r
predlog, da izpusti Corvalana, če dajo Sovjeti prosto pot v inozemstvo disidentu Bukovskemu.
Corvalän je seveda takoj šel v Moskvo, kjer je bilo njegovo glavno delo napadanje Pinocheta kot fašista. Pred mesecem dni pa je bil v Italiji, kjer je imel 3. marca tiskovno konferenco, kjer je analiziral, zakaj je levičarsko-komu-nistični zgodovinski kompromis v Čilu propadel in da je uspelo Pinochetu izvesti udar. Po Corvalanovem mnenju je bil Pinochetov udar izvedljiv samo zato, ker so bile „demokratične sile“ razdvojene. Pod demokratičnimi silami misli Corvalän marksiste in levičarje krščanske demokracije.
Novinarjem je tudi zatrjeval, da imajo na socialističnem vzhodu vsi ljudje pravico do-dela, kulture, zdravja in pravico do izražanja svojega mnenja.
Na vprašanje novinarjev kaj misli o disidentih, je odgovoril: „Nekateri so bili že zaprti, nekateri so pa še sedaj. Kršili so zakone. Zadeva nam lahko u-gaja ali ne, toda tako je, kršili so zakone.“
To je pač komunistična logika. Najprej je trdil, da imajo v socialističnem svetu vsi ljudje pravico do izražanja svojega mnenja, takoj nato pa je dodal, da pomeni kršenje zakonov, če pove svoje mnenje. Saj disidenti niso storili nič drugega, kot da so povedali svoje mnenje.
Glede čilske Cerkve je Corvalän de-
MEDNARODNI TEDEN
CARTERJEVA „ZUNANJA POLITIKA“. Tik pred odhodom tajnika za zunanje zadeve Cyrusa Vanceja v Moskvo, je Carter objavil teme, ki jih naj bi ta v Kremlju obravnaval: Demilitarizacija Indijskega oceana, zmanjšanje oboroževanja, položaj v Afriki in atomska razorožitev. Med I drugim je tudi povedal, da s svojo borbo za človečanske pravice „nima namena zrušiti sovjetska režima...“ Saj ga le krepi, ko namerava navezati stike z „ev-rokomunističnimi“ voditelji. .. Glede položaja v Zairu, je buenosaireška La Na-ción zapisala v nedeljski številki, da „gospod Carter ne vidi dokazov, da so se katanški orožniki naučili španščine, da bi mogli razumeti Kubanca Castra, zvestega tolmača moskovskih navodil.“
BRITANSKA LABURISTIČNA VLADA OBSTALA. S pomočjo 13 liberalnih poslancev je laburistični stranki u-spelo preglasovati konservativce. Tako Callaghanu ne bo treba razpisati predčasnih volitev in odstopiti. Toda za svojo podporo so liberali, ki jih vodi David Steel, zahtevali razne koncesije, med drugim tudi prenehanje podržavljenja nekaterih ustanov.
NAJHUJŠA LETALSKA NESREČA. Nad Kanarskimi otoki se je pripetila
27.	marca1 najhujša letalska nesreča, kar jih je bilo doslej v civilnem letalstvu. V zraku sta trčili dve letali Boeing 747, eno holandsko KLM, drugo Pan American (ZDA). V nesreči je bilo 560 mrtvih.
NAPREDOVANJE UPORNIŠKIH ODREDOV V ZAIRE. Izgleda, da so Carterjeve izjave med volilnim bojem in po prevzemu oblasti že rodile prve „sadove“. V Zaire so iz Angole vdrli „uporniki“, ki jih po nekaterih vesteh vodijo kubanski „prostovoljski inštruktorji“ in se bližajo prvemu cilju —• zasesti rudnike bakra, onemogočiti izvoz in povzročiti Mobutujevi vladi veliko gospodarsko škodo, da o vojaškem polomu sploh ne govorimo.
ZADNJA IZDAJA NAJiSTAREJ-ŠEGA AMERIŠKEGA DNEVNIKA. Po 156 letih je najstarejši ameriški dnevnik —- Long Island Press prenehal iz-
IliiiiiHniiiiiainnssKnaHKiiiiiiiiiiiHiiiiiiii
jal, „da se je napotila na pot drugega vatikanskega koncila, ki predlaga, naj bo pozornost posvečena ljudem in njihovim problemom“. Zaradi stališča Cilenške Cerkve je prišel Corvalän do zaključka, da ne more več trditi, „da je religija opij za ljudstvo“.
Na vprašanje, kaj meni o evroko-munizmu je Corvalän odgovoril: „Različnih komunizmov ne more biti, kajti v ideološkem pogledu obstaja en sam, toda v konkretnih akcijah so lahko zaradi različnih pogojev, različne poti.“
Komentar prepuščam bralcem.
je težko; veselo, kar je resno. In proti temu bi se človek ne smel upirati, če ne bi v teh poskusih šlo k vragu oboje: resnoba in veselje.
J. W. Goethe
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Petekli četrtek so oborožene sile obhajale prvo obletnico prevzema oblasti. Brez hrupa in brez blišča, le skromna proslava med katero so na narod naslovili poslanico, v kateri obnavljajo cilje, ki so jih pred dvanajstimi meseci pripeljali do državnega udara. Zagotavlja se v tem dokumentu, da je v tem obdobju v državi nastala velika sprememba, in se končno poziva ves narod k edinosti in skupnemu delu za bodočnost.
Obletnica je sovpadla s kaj težkim socialnim pa ugodnim finančnim momentom. Ni pretirano znova zapisati, da je socialni nivo kljub večjemu redu v gospodarstvu izredno padel. Uradno določene plače nikakor ne zadostujejo za vsakdanje potrebe, cene pa nenehno rastejo živilom, obleki in drugim izdelkom. Vlada sicer trdi, da je ta rast umetna, in obljublja strogo kontrolo in nove ukrepe, pa je zaenkrat vse zaman.
Večji uspeh ima vlada v zunanji trgovini. Kjer je bila še pred letom bilanca negativna, je letos v prvih dveh mesecih presežek v prid državi dosegel 200 milijonov dolarjev, kar je za sedaj lep uspeh, in so izkazi za bodoče prav tako ugodni.
Realni državni deficit je v prvih dveh mesecih letošnjega leta za 39% manjši kot lani v isti dobi. Pa vendar ga skuša gospodarska ekipa še bolj krepko znižati.
Te pozitivne plati pa seveda zakrijejo veliko drugih težav. Naj danes o-jnenimo npr. poSožhj učiteljev. Njih problem je prišel v modo, ko so pred dnevi masovno odstopile številne učne moči na šolah v provinci Buenos Aires, Čez noč je bilo praznih nad 2000 učiteljskih mest, ki jih pomožni učitelji tudi niso hoteli zasesti. Opazovalci menijo, da je temeljna krivda v slabih plačah. Čedalje več učnih moči prehaja na razna privatna mesta, v pisarne ali trgovske zaposlitve, najbolj kvalitetni pa (zlasti na univerzitetni ravni) tudi zapuščajo državo.
Problem vzgoje bo morala vlada temeljno preučiti in preurediti. Ni težko predvidevati, da bo slabo organizirano vzgojno področje negativno vplivalo na ves bodoči razvoj. Problem učiteljev v provinci Buenos Aires je, ob prvi obletnici nastopa vlade, kot alarmni zvonec, ki ga vlada ne sme preslišati.
V teh dneh je bil tudi objavljen dokument komisije Amnesty International, ki se je novembra lanskega leta mudila v Argentini. Poročilo precej trdo obravnava položaj v Argentini in trdi, da se ne spoštujejo človečanske pravice. Vlada je dokument zavrnila kot protijuridičen in izjavila še, da je zlonamerno sestavljen. Ugotavlja tudi, da komisija sodbe ne podpre z dokazi, kar pa jih je, so pristranski in dvomljivi. Sploh je problem predstave Argentine v svetu eden izmed tistih, ki jih vlada še ni resno vzela v roke.
Disidentsko gibanje tudi na Poljskem
V soboto 26. t. m. so tudi v Vršavi javno nastopili na tiskovni konferenci organizatorji poljskega disidentskega gibanja. Gre za skupino osemnajstih intelektualcev, ki jih vodi 82-letni Poljak, jurist, lider poljskega socializma med obema vojnama in partizan v drugi svetovni vojni.
Povabilom na tiskovno konferenco so se odzvali samo inozemski časnikarji, medtem ko so poljski — od dnevnika Zycie in tednikov Perspectywy in Razem — vrnili vabila s pripombo, da jih imajo za izzivanje.
Na konfeernci so voditelji izjavili, da začenjajo gibanje za obrambo in
hajati 25. marca 1977. Njegova naklada je s 440.000 izvodov pred petimi leti v zadnjem času padla na 220.000 kar je za ameriške pojme prenizka, da bi list mogel izhajati, oglasi pa so tudi precej padli in niso mogli kriti izgube.
spoštovanje človečanskih in državljanskih pravic, kot jih določa Listina Zveze narodov, ter zahtevajo jamstvo za svobodo posameznika in za spoštovanje človekovega dostojanstva. Zatiranje svobode da ogroža tudi narodno gospodarstvo.
Vse znane kršitve omenjenih pravic bo gibanje pz-ijavljalo vladnim ustanovam in javnemu mnenju ter se zavzemalo za prizadete. Te pravice so zajamčene tudi v poljski ustavi in se torej njihovega gibanja ne more imeti za protizakonito.
Tudi so poudarili, da gibanje nikakor ni političnega značaja, temveč le človečanskega in nimajo na noben način namena prožiti kako opozicijo proti „socialističnemu vladajočemu režimu na Poljskem“. Pač pa se pridružujejo Komiteju za obrambo poljskih delavcev, ustanovljenem potem, ko je režim nastopil proti delavstvu po lanskoletnih nemirih.
Med bruti?
Ameriška domovina je 7. in 8. marca t. 1. objavila v dveh uvodnih člankih najzanimivejše dele dopisa, ki ga je pod naslovom: Iz Slovenije, dne 2. februarja t. 1. objavil v Kanadi izhajajoči tednik „Hrvatski glas“.
Ker originala nimamo pri roki, objavljamo, kar je napisanega v Am. domovini, v katere verodostojnost zaupamo, čeprav se nam zde opisane trditve gorostastnosti, kakršnih v naših časih nismo vajeni.
Ohranite mirno kri in preberite do konca:
„Dinamika rasti industrijske proizvodnje v Sloveniji po vojni je največja v Evropi, leta 1974 in 1975 celo največja na svetu! In to kljub temu, da Slovenija razen lesa in premoga nima nikakršnih važnejših surovin. Vas Velenje je imela pred 15 leti 509 prebivalcev, danes jih ima 20.000... Za te nakopljejo letno 4.300.000 ton lignjta, za žene rudarjev je bila zgrajena tovarna “Gorenje” (13.000 zaposlenih) in malo, moderno mesto za v glavnem priseljene rudarje.
Kdo je vse to plačal, se sprašujemo mi, če li temu še dodamo, da ima v Mariboru, Novem mestu in Kopru Slovenija svojo avtomobilsko industrijo. Koprski “Tomos” je nedavno izdelal svoj milijonski “moped”, katerega med drugim sestavljajo^ tudi v Gani in na Nizozemskem! Ko pride na Hrvaškem na 14 prebivalcev en avto, pride v Slove-
niji na vsakih 7. Ko imata Hrvaška in Bosna skupaj 13.999 traktorjev, jih ima Slovenija 9,629, Vojvodina brez Srbije 28.373. V Sloveniji je tudi največ privatnih avtomobilov in motociklov. Celo največ Slovenk, ki vozijo avte (88.000), ko jih je na Hrvaškem le 82.000. Ko od slovenskih tovornih avtomobilov vsak peti sodeluje v mednarodnem prometu (1.100), od hrvaških niti ne vsak deseti (5.107). Zato je zaslužek Slovenije pri tem prevozu 41.7% celotnega jugoslovanskega pri 19.6% vseh vozil in pri 8.3% vsega prebivalstva.
Slovenska elektronska industrija je rastla letno od 20 do 30%. Kombinata te industrije “Iskra” in “Gorenje” zaposlujeta 42.000 delavcev. Kljub temu trgovska bilanca Slovenije z inozemstvom ni nikdar izkazovala prebitka. Recept za napredek Slovenije je bil zelo enostaven. Za hrvaške devize so kupovali v tujini surovine in stroje, proizvedeno blago pa je bilo prodano na jugoslovanskem trgu, kjer zaradi modernih strojev in surovin ni bilo tekmeca. Iz Beograda je Slovenija dobivala tuje devize za razvoj svoje industrije in to toliko, kolikor jih je potrebovala. Še danes pokriva ona s svojimi dohodki le 60% vsega svojega uvoza. Od leta 1945 do 1965 je bilo to pokrivanje še manjše, pa ima kljub temu “Ljubljanska banka” od Babinduda do Zminja nič manj kot 243 svojih podružnic na Jadranu. ‘‘Investiciono komercijalna banka” Split pa na isti hrvaški obali vsega skupàj le 31 podružnic.
V	Sloveniji je poleg termoelektrarne Trbovlje zgrajen najvišji tovarniški dimnik v Evropi, visok 360 metrov, 60 metrov višji od Ejflovega stolpa.
Srbi v Jugoslaviji so dali Slovencem za nagrado leta 1955 takozvano Slovensko primorje in umetno luko Koper. Da
je sedanja Jugoslavija Jugoslavija in da so sedanji slovenski komunistični politiki Jugoslovani, jo ne bi nikdar gradili, ampak bi svoje blago vozili preko Reke in drugih hrvaških pristanišč. Ko se je na eni. strani gradila za Srbe luka Bar, se je gradil na drugi strani za Slovence Koper. Slovenski komunistični šovinisti hočejo to pristanišče spremeniti v največje pristanišče na severnem Jadranu... V to povečanje bodo vložili 810 milijonov dinarjev in samo del teh sredstev bo preskrbelo slovensko gospodarstvo. V Koper že prihajajo vlaki s turisti na Jadran iz Dortmunda in Hamburga. Povezan je celo z Londonom in v najnovejši dobi z Miinchenom. Z Mariborom je Koper povezan s popolnoma elektrificirano železniško progo, dolgo 302 kilometra in v Kopru gradijo pospešeno kontejnerski terminal, četudi o njem na ravni federacije še vedno razpravljajo. In kljub temu, da ima Reka boljše pogoje za gradnjo terminala, samo nima denarja niti vpliva v Beogradu.
V	Kopru bi naj leta 1979 začeli graditi rafinerijo nafte, ki bi naj v začetku predelala letno 5 milijonov, kasneje pa 8 milijonov ton nafte. Poleg tega razširjajo letališče v Sečovlju pri Portorožu za manjša letala. Ko vse slovensko tako lepo cvete, je bil ustavljen
pred 8 leti promet na železniški progi Kanfanar-Rovinj, ki je poleg drugih i-strskih železniških prog pod upravo Zadružnega železniškega podjetja Ljubljana. ..
Da bi se zmanjšal promet na letališču Zagreb in Split, je bilo zgrajeno novo letališče v Mariboru... Slovenci in Srbi skupno razpolagajo Zagreb in Reko...
Tudi pri delitvi deviz ima Slovenija velike prednosti pred Hrvaško... Skratka Slovenija je v Jugoslaviji privilegirana... očitno je, da se Slovenija gr a" di z našim denarjem in to izrecno in namerno na škodo Hrvaške.
Slovenija je že leta 1972 začela graditi avtostrado “Slovenika”, dolgo 250 kilometrov, od Šentilja do Gorice... Skupno ima Slovenija sedaj 110 kilometrov avtosrad, Hrvaška pa 24 in še te nedokončane. . .
V Sloveniji se gradi 30 elektroenergetskih objektov. Ona že dolgo uvaža električni tok iz inozemstva in iz o-stale Jugoslavije za potrebe svoje industrije. Na Dravi je za sebe zgradila že 7 central, Hrvaška le eno, druga pa je v gradnji. K temu Slovenija v “skupnosti” s Hrvaško, ker ji toliko denarja ni več mogoče ukrasti, gradi jedrsko elektrarno pri Krškem.. .
Po Jadranu prvič v tisoč letih plove “Splošna plovba” (28 ladij), ki svoje ladje gradi na Japonskem. Povprečni dohodek v Sloveniji, največji v Jugoslaviji, katero poleg 'Srbov vladajo Slovenci Kardelj, Dolanc in Potočar, je dokaz, da je Jugoslavija srbsko-slovenski pašaluk...
Mi smo proti temu, da slive iz Bosne prodajajo v tujino slovenska podjetja. Smo proti temu, da Inex-Adria prevaža Hrvate iz inozemstva in turiste na Hrvaško. Smo proti njihovemu brodo v ju, proti Kopru in celi slovenski komunistični politiki, katere doslej ni obsodil niti eden Slovenec. Mi nismo pozabili, da je Bleiburg hrvaška vojska doživela v Sloveniji.
Mi smo za dobre sosedne odnose, toda za čiste račune! Hrvaško-slovenski računi so od leta 1918 do danes po zaslugi Korošca, Bleiweisa, Kreka in preje omenjenih iz dneva v dan vse uma-zanejši, slovensko izkoriščanje na račun Hrvaške in Hrvatov vse večje.
Opisan je samo vidni del ledene gore, ki gleda iz hrvaškega Jadrana.“
Na pisanje te vrste nimamo navade odgovarjati. Staro pravilo velja, da za človeka, ki sovraži, ne drži neben dokaz, zato je vsako debatiranje brez koristi. Objavili smo gornje pisanje le, da vidijo naši rojaki, kako nizko lahko pade „velesila tisk“, če se zlorablja za rušenje, namesto, da bi pomagala graditi.
Ves članek „Hrvatskega glasa“ izzveni v hudo obtožbo proti Sloveniji. Ta mala republika napreduje tako, da je posekala vse druge države na svetu! Gradi nova mesta, ima elektronsko industrijo, ki nima para, ima tovarno avtomobilov in motorjev, gradi morska pristanišča, nove ceste, nove železnice, nova letališča, usmerja mednarodni tovorni in osebni promet preko svoje
/wHUIewK
LJUBLJANA — Slovenski turistični delavci se že vnaprej pripravljajo na „suho turistično žetev“. Pravijo, da v svetu zelo pada zanimanje za letovanje v Jugoslaviji. Seveda, preveč so „izžemali“ „kapitalistične“ goste, sedaj pa ti odhajajo drugam. Poleg tega pa je v Nemčiji letos velika propaganda za „domače počitnikovanje“.
NOVO MESTO — V Dolenjski galeriji v Novem mestu so 4. marca odprli večjo pregledno razstavo slik pokojnega slikarja Go j mira Antona Kosa. Nekaj slik je posredovala Moderna galerija iz Ljubljane, velik del pa je posodila slikarjeva vdova Frančiška. Razstavo je pripravila kustosinja Moderne galerije Melita Stele-Možina, uvodno besedo v katalogu je napisal Jure Mikuž.
PIVKA — Obrat združene prehrane organizacije združenega dela Javor (na kratko — Menzo podjetja Javbr) v Pivki so zaprli zaradi nehigijenskih prostorov in zaradi zastrupljen j a hrane — več delavcev je 3. marca moralo iskati pomoč v bolnišnici, večina pa je tožila o bolečinah v želodcu.
LJUBLJANA — Tudi v ljubljanskih trgovinah se pozna, kako raste cena kavi na svetovnem trgu. Od 4. marca dalje stane kava 244,5 dinarjev, dote-daj pa je bila po 189 dinarjev za kilogram.
NOVA GORICA — Pri Solkanu bodo začeli v kratkem graditi novo hidroelektrarno, del vode' iz akumulacijskega jezera bodo pošiljali ob potrebi za namakanje polja v italijanski Furlaniji. Predračun za novo hidroelektrarno znaša 633 milijonov dinarjev; proizvajala bi 125 milijonov kilovatnih ur energije, kar je nekaj manj, kot četrtina sedanje porabe elektrike na Primorskem.
LJUBLJANA — Učitelja in tajnika partijskega komiteja v Zagorju Miloša Prosenca so „izvolili“ v predsedstvo Centralne konference Zveze komunistov Slovenije. Novi član predsedstva se je rodil leta 1938, v partijo pa je bil sprejet leta 1958.
LJUBLJANA — škofjeloška slikarka Dora Plestenjak je v Ljubljanski banki pripravila razstavo otroških portretov in šopkov, v Kranju pa so pripravili retrospektivno razstavo slikarke Rože Piščanec.
CELJE — Pred dobrim mesecem,
21.	februarja je v celjski bolnišnici umrl 79 letni gotoveljski župnik Martin Goregranc. Po smrti so se začele širiti vesti, da je umrl zaradi slabe oskrbe. Seveda je poseglo sodišče vmes in
zemlje, se baha z najvišjim dimnikom na svetu itd.
Od kod sredstva za ves ta napredek?
Zelo enostavno: Slovenci s pomočjo Srbov kradejo Hrvatom denar, v zameno pa so dali Srbom Kardelja, Dolanca in Potočarja, ki vladajo rdečo Jugoslavijo. V svoji protislovenski ihti je opisnik celo na Tita pozabil, ki ga je Hrvaška poklonila kot suverena jugoslovanskim narodom.
Pa ta reč ni novejšega datuma, dopisnik pove, da so prav tako politiko proti Hrvatom vodili Korošec, Krek in Bleiweis. Kako je očka Bleiweis prišel v to „pokvarjeno druščino“, nam je res uganka.
Za poseben poudarek svojemu pisanju nam pove, da je Bleiburg, morišče hrvaške, vojske, v Sloveniji. Misli seveda na slovenski Pliberk, ki je žal v nemški Avstriji, pa ga le za lase privleče v svoj članek, češ, morda se bo pa le kpmu zbudila pri tem imenu sumnja, če niso Slovenci, ki so toliko hudega storili Hrvatom, tudi krivi te hrvaške tragedije. Taka namigavanja imajo posebno ime — podlost.
Napredek Slovenije ni sad rdečega režima. Slovenci pravijo: Kljub rdečemu nasilju smo nekaj napredovali. Kaj bi bilo, če bi bili svobodni! Želja po napredku v naši domovini ima dolgo zgodovino. Že pred prvo vojno je deželni odbor v Ljubljani kljub nemškemu pritisku pripravil in začel uresničevati načrte za gospodarski dvig naše dežele: elektrifikacijo, gradnjo cest, urejevanje rek, organiziranje zlasti kmečkega in obrtniškega življa potom strokovnih šol 5n tutli dejpnskih podpor naprednim posameznikom. V kraljevski Jugoslaviji smo bili skupno s Hrvati vedno zapo-
prišlo je do nekakšne razjasnitve: v župnišče v Gotovljah je 21. februarja prišel nadlegovat župnika 39-letni Ivan Gašperlin, brez stalne zaposlitve in je „nekajkrat udaril župnika s stolom po glavi, nato ga pa še polil s kropom“, kakor pravi javno tožilstvo v Delu 5. marca, ko zavrača trditve, da so župnika slabo zdravili. Potem nadaljuje: „Župnika so odpeljali v bolnišnico, napadalec pa je pobegnil, a so ga dva dni zatem prijeli v Ljubljani, na železniški postaji. Sodnik za prekrške ga je zaradi klatenja obsodil na 45 dni zapora, ki ga še prestaja“. Sedaj pa bodo uvedli proti Gašperlinu kazenski postopek. Torej, če bi se v Žalcu in Gotovljah ne širile „neresnične vesti o neustrezni zdravnic ški pomoči“ staremu župniku, bi verjetno klateža niti ne obtožili... „Socialistično pravo“ z dvojnim merilom. ..
LJUBLJANA — Barakarsko naselje na Tovarniški cesti bo menda izginilo. Ker je del tega naselja pogorel — 60 Pogorelcev — so proučili „vse možnosti za rešitev stanovanjskega problema, tako trajne kot začasne“, in zato bodo ostali del naselja porušili.
ŠT. VID NAD LJUBLJANO — V Št. Vidu so imeli v nedeljo 13. februarja prisrčno slovesnost: njihov organist in pevovodja Franc Bricelj je praznoval zlati jubilej službe na koru. Župnijska skupnost, posebej pevci in župnik, se mu je zahvalila za dolgoletno zvesto službo.
Leta 1904 se je rodil v Šenčurju pri Kranju očetu organistu. Je eden redkih preživelih iz „stare garde“, ki so diplomirali na ljubljanski orglarski šo-
li.	Z odličnim uspehom je končal študij glasbe. Med sošolci se posebej spominja skladatelja Blaža Arniča, s katerim sta celo skupaj stanovala. Takoj po diplomi je nekaj mesecev orglal v Tržiču, nato je odšel k vojakom. 15. februarja 1927 je sprejel službo organista v Šentvidu nad Ljubljano in jo zvesto opravlja še sedaj.
UMRLI SO OD 3 DO 5 MARCA 1977
LJUBLJANA — Ludvik Jesenovec; grad. inž. Vinko Outrata; Jože Koželj, up.. Franc Kleindienst; Franc Stojan, up. kapetan 1. klase; Ivan Klander; Katarina Suban.
RAZNI KRAJI — Tončka Rogan r. Uršič, 49, Hudo; Terezija Uršič, r. Šavli, Kobarid; Jože Virnik, up. Kranj; Marija Lanz, r. Skvarča up., Bitnje; Marija Nemančič r. Stepan, 70, Suhor pri Metliki; Jožica Hrvat, knjigovod-kinja, 'Malo Globoko; Barbara Starešinič r. Grdun, Preloka. Cecilija čuda
r.	Klešnik, 80, Polje pri Lj.; Jožef Pogačar, župnik, Nikolsdorf, Tirolska; Lucija Prepeluh r. Svetek, Dobrunje; Anton Petrič, Domžale.
stavljani, vendar nismo mirovali. Skromna kompetenca, ki jo je centralistična ustava dajala t. zv. oblastem in pozneje banovinam, je ostala marsikje na papirju, v Sloveniji pa so tudi to možnost porabili, da se je nadaljevalo delo, začeto po deželnem odboru. Slovenska banovina je že gradila elektrarno v Velenju, tlakovala prve ceste ih dala slovenskemu gospodarstvu velik zagon. To je bilo narejeno s slovenskim denarjem, z našimi banovinskimi davki in pa z vestnim upravljanjem javnega premoženja. Danes je prav tako. Ne rdeči Belgrad, ne Kardelji, Dolanci in Potočarji, nam dele Hrvaški ukradeni denar, ampak pridne slovenske roke in bistre glave so kljub vsemu dale deželi vsaj malo napredka, ki ga imajo demokratični režimi v izobilju.
Gorostasna trditev, da ni Slovenca, ki bi obsojal rdeči režim v naši domovini, bo zastonj čakala dokazov za to!
Ali nismo oboji doVolj tepeni, Hrvati in Slovenci? Kaj je res treba, da našo soseščino grenimo s takimi neosnovanima in žalečimi napadi? Mi našim sosedom onstran Kolpe in Sotle želimo samo srečo in uspehe v njihovih načrtih. ( Hvaležni smo jim, da so med vojno del naših izgnancev gostoljubno sprejeli. Eno pa Hrvatje morajo vedeti: Slovenci smo narod, kakor oni, čeprav manjši. Imamo v vseh pogledih določene načrte za našo bodočnost. Kakor smo se vedno borili proti srbskemu hegemonizmu, tako tudi ne smemo biti pristranski partner pri sporih, ki jih imajo naši sosedje* še manj pa skromna prodružnica, pripravljena ubogati ukasle močnejših* kadar niso v skladu z našim narodnim programom, ki je svobodna Slovenija.
Trideseti občni zbor „Zedinjene Slovenije“
Že nekaj tednov so nas oglasi v našem časopisju spominjali in opominjali na 30. redni občni zbor osrednjega društva Zedinjena Slovenija. In 27. marca 1977 je ob 11.15 predsednik Zedinjene Slovenije Marjan Loboda odprl ta redni občni zbor. Po pozdravu vseh udeležencev je ugotovil, da je občni zbor bil pravilno sklican in da je po društvenih pravilih tudi sklepčen. Nato je naprosil člane, naj se zmoli očenaš za pokoj v prejšnji poslovni dobi umrlih članov: duhovnika Antona Ogrina, Ivana Kopača, Mije Kobi, Matevža Železnikarja, Francke Gaser, Alojzije Sedej, Alojzija Oblaka, Franca Gerbca, Ljuba Berlota in Franca Vitriha ter častnega člana pisatelja Karla Mauserja.
Člani so nato s ploskanjem odobrili pozdravna pisma predsedniku republike generalu Juriju Rafaelu Videli, buenos-aireškemu nadškofu dr. Janezu Karlu Aramburuju in Narodnemu odboru za Slovenijo.
Pred prehodom na dnevni red so člani soglasno izvolili dva overovatelja zapisnika in dva skrutinatorja. Prav tako so člani sprejeli predlog overovatelja prejšnjega zbora, da se zapisnik sprejme brez branja, ker sta ga overovatelja pregledala, preden je bil odposlan uradnim organom, ki nadzorujejo delo društva.
Prvi je poročal tajnik Valentin Selan. V poročilu je podrobno omenil administracijsko delo in nato opisal še skrb odbora za poži.vljenje društva. „Za delo niso važni samo zapisniki s sej, ampak je potrebno poživiti tudi življenje društva. Kako? V ta namen je bila že na lanskem občnem zboru predlagana anketa. To je odbor izvedel. Društvo je izbralo na slepo 300 oseb, od katerih jih je odgovorilo 111, od tega je bilo 43 odstotkov članov društva, 95 odstotkov je v kakem slovenskem društvu, organizaciji ali Domu, 5 odstotkov pa sploh ni vedelo, da Zedinjena Slovenija obstoja. iSedaj društvo proučuje odgovore. Razvidno je, da mnogi ne poznajo ciljev in namenov društva in temu je krivo deloma pomanjkanje zanimanja članov za delo društva.“ Sporedno z odgovori anketirancev je tajnik omenil še zaključke, ki so jih posamezni Domovi podali na sejah Medorganizacijskega sveta. Ta svet, ki je bil ustanovljen pred leti, skuša koordinirati delo vseh naših organizacij. Iz ankete in iz poročil na Medorganizacijskem svetu bo, po tajnikovih besedah, treba izluščiti tisto resnico, ki bo svetila pri nadaljnjem delu za ohranitev, rast in razcvet naše Slovenije v zdomstvu.
Blagajnik Stane Mehle je prebral svoje poročilo. Iz suhih številk je razbrati, da je Zedinjena Slovenija dokaj dobro gospodarila v teh težavnih časih. T'oda nujno je za izboljšanje finančnega položaja povečanje članstva in to pla-
FRANC VITRIH — umrl
Ko smo pred petimi leti pisali o pokojnemu Francu Vi t r i h u, da obhaja 80-let-nico svojega življenja, nihče ni mogel tega verjeti. Pa tudi po tem jubileju je zgledalo, kakor da sfe Franc Vitrih sploh ne stara, da njemu ne teko leta. Kdor koli je srečaval tega moža v cerkvi ali na naših prireditvah, je občudoval njegovo mirnost, prijaznost in'je izgledalo, kot da vse življenje ni okusil ne trpljenja ne bridkosti. Pa to je bil le zunanji videz. Mnogo je pretrpel v življenju, težke udarce je doživel, pa vse je prenašal z Bogu vda-no ^ potrpežljivostjo. Svojo življenjsko moč je črpal iz globoke vere in neizmerne ljubezni do vsega, kar je slovenskega. Ker je bil še letos januarja meseca tak kakor vedno pri maši v slovenski cerkvi Marije Pomagaj, nihče ni mogel verjeti, da mu je usojeno le še par mesecev življenja. Zato je vso slovensko skupnost v Argentini globoko pretresla vest, da je umrl France Vitrih, katerega je pred dobrimi dvemi meseci napadla zavratna bolezen in je tudi to prenašal z Bogu vdano potrpežljivostjo in končno podlegel 17. marca.
Pokojni se je rodil 4. decembra 1892 v Ložu. Pri svojem očetu se je izučil kleparske obrti. Večini cerkvenih stolpov od Blok, do Kolpe na Hrvaškem je naredil pločevinaste strehe.
Med leti 1914 in 1918 je bil v prvi svetovni vojni topničar na soški fronti, kjer je bil tudi ranjen. Prebil je vojno in se leta 1921 poročil s sedaj že pokojno Alojzijo Baraga. V zakonu se jima je rodilo pet otrok.
čujočega. Kajti postavka o neplačani članarini meče slabo luč na nekatere člane, ki se ne zavedajo važnosti društva.
Kulturni referent Lojze Rezelj je v svojem poročilu govoril bolj o neuspehih kot o uspehih. Pravi, da je delo kulturnega referenta nehvaležno; težav ne manjka, manjka pa pomoči in razumevanja: skušal je najti povezavo z referenti posameznih domov, pa ni našel pravega odziva. Zavzel se je tudi za bolj kritično poročanje o prireditvah, ki so bolj površno pripravljene. Nato je na kratko omenil prireditve, katere pripravlja Zedinjena Slovenija vsako leto: Junijska proslava dneva naših padlih junakov, izvedba Slovenskega dne v San Justo ob sodelovanju Našega doma. Kulturni referent je imel na skrbi tudi radijsko uro, ki jo je uspešno vodil Stanko Jerebič. Temu se je tudi zahvalil za opravljeno delo, prav tako pa se je zahvalil oglaševalcem, ki omogočajo to uro. Ob koncu je obljubil vso svojo pomoč novemu referentu, želeč mu čim več uspehov pri tem težkem a pomembnem delu za slovensko kulturno udejstvovanje pod Južnim križem.
Poročilo mladinskega referenta Tineta Vivoda je obsegalo področje, ki ga je referent razčlenil na 6 točk: 1)Povezava s predstavniki Domov oz. mladinskih organizacij; 2) predavanja po Domovih in na sestankih mladinskih organizacij o bistvu prijateljstva in o važnosti te vrednote med nami; 3) seje s sedanjim in bivšim vodstvom mladinskih organizacij; 4) študija o možnosti ustanovitve od države priznane gimnazije za Slovence in 5) ustanovitev slovenske odbojkarske ekipe, ki bo kot „Zedinjena Slovenija“ skušala tudi v argentinskem športu afirimirati naše ime. Nato je bolj podrobno opisal delo o zastavljenih točkah, posebej še o problemu gimnazije, kar je očividno, da bi bila važna postavka v našem življenju.
Poročilo šolskega referenta Franca Vitriha je bilo dokaj obširno, saj je slovenska šola v Argentini zelo važna in delo šolske ekipe pod okriljem Zedinjene Slovenije je eno najmočnejših argumentov za pomembnost obstoja društva. Njegovo poročilo bomo priobčili posebej, da bo slovenska javnost bolj na jasnem o pomenu šol, ki delujejo v Argentini po Domovih, a vse pod okriljem in podpori Zedinjene Slovenije.
Škoda, da ni bilo na občnem zboru vsaj kratke besede tudi o delu Srednješolskega tečaja; tudi če je to popolnoma neodvisna ustanova, bi slovensko javnost gotovo zanimalo delo in življenjska sila tega tečaja.
Poročilo organizacijskega referenta Boža Starihe je odpadlo zaradi njegove nenadne obolelosti.
Potem je predsednik Marjan Loboda predal vodstvo občnega zbora pod-
Med obema vojnama se je udejstvoval pri gasilcih. Bil je načelnik loškega gasilskega društva in loške gasilske župe. Pri občinski upravi mesta Lož je bil štiri leta blagajnik.
Prišla je druga svetovna vojna. Leta 1941 so ga Italijani odpeljali v Ljubljano, kjer je bil več mesecev v izaporu. Leta 1942 ga je zadela huda nesreča: Italijani so kot talca ustrelili njegovega devetnajstletnega sina Lojzeta.
Pričelo je begunstvo. Najprej se je leta 1944 pred partizani umaknil v Ljubljano nato pa naslednje leto čez Koroško v Italijo; z njim sta odšla hčerka in sin. Ker ni nič vedel za usodo ostalih dveh sinov, se je podal na Koroško. Istočasno pa je odšel starejši sin v Italijo. Ko se je pokojni peljal z gore v dolino, se je sin peljal z doline na goro. Končno sta oba odšla v Italijo. A ponovno je moral doprinesti za narod veliko žrtev: Zavezniki so partizanom vrnili devetnajstletnega sina Ivana. Komunisti so ga kot naše ostale fante krvoločno pobili.
Po življenju v taborišču se je pokojni Franc Vitrih leta 1949 s sinovoma Francetom in Vladimirjem ter hčerko por. Brula naselil v Argentini. _ Tu je doživel še vesel dogodek, ko je leta 1959, prav za božič, prišla za njim še njegova sedaj že pokojna žena.
Dobri mož je stalno zahajal k slovenski maši v San Justo ali v Ramos Mejio. Zadnje mesece pa mu je bila posebej pri srcu slovenska cerkev. Zelo je tudi ljubil slovenski tisk. Nestrpno je pričakoval vsako številko Svobodne Slovenije in Oznanila.
Poleg sinov Franceta, izredno delavnega šolskega referenta pri Zedinjeni Sloveniji, in Vladimirja ter hčerke Vladimire por. Brula je zapustil še 7 vnukov, 4 vnukinje, 1 pravnukinjo in 2 pravnuka.
Bog mu bodi plačnik za vsa dobra dela in zgledno krščansko življenje. Vsem preostalim naše iskreno sožalje.
predsedniku inž. Jerneju Dobovšku in nato prebral svoje poročilo, katerega glavne misli prinašamo na prvi strani. Po poročilu je spet prevzel vodstvo zbora, nakar je v imenu nadzornega odbora Marjan Pograjc sporočil občnemu zboru, da je upravni svet vodil pravilno vse potrebne knjige. V debati k poročilom je najprej Franc Pernišek o-menil, da je 30. občni zbor društva že kar pravi jubilej, in moramo biti vsi hvaležni vsem odbornikom, ki so se v teh letih trudili za slovensko skupnost. Msgr. Orehar je pripomnil ob poročilu kulturnega referenta, da bi bilo primerno omejiti prireditve po raznih krajih, posebno, če so ponavljanje ob nekaterih naših skupnih slavnostih in-komemoracijah. Naj bi pa vsaka prireditev bila res dobro pripravljena. K debati se je oglasilo še nekaj članov, ki so i-skali pojasnitve raznih vprašanj ob poročilih odbornikov. Ob koncu debate je nadzorni odbor predlagal izvršnemu odboru razrešnico s pohvalo, kar so udeleženci odobrili s ploskanjem.
Nato je predsednik Marjan Loboda prešel na novo točko dnevnega reda: volitve novega odbora. Predložena je bila samo lista, ki jo je pripravil odbor in ki jo je članstvo na občnem zboru, ko je sprejelo predlog o javnem glasovanju, soglasno odobrilo. V odbor so bili izvoljeni: Marjan Loboda, inž. Jernej Dobovšek, arh. Jure Vombergar, Valentin Selan, Marijan Skvarča, Stanko Jerebič, Stanko Mehle, Franc Vitrih, Božo Stariha, msgr. Anton Orehar, Miloš Stare, Janez Dimnik, dr. Jože Dobovšek ml., Ignacij Glinšek, Ignacij Grohar, inž. Ivo Majhen, France Pergar, notar Alozij Šonc, Marjana Marn, Jože Miklič, prof. Tine Vivod, Marijan Šušteršič, Lojze Rezelj, Marjana Batagelj, Franc Lobnik, Stanko Oberžan, Beno Tičar; nadzorni odbor sestavljajo Marjan Pograjc, Franc Pernišek in Emil Cof; razsodišče pa dr. Jože Dobovšek, dr. Leopold Eiletz in dr. Milan Komar.
Po izvolitvi se je predsednik Marjan Loboda zahvalil za zaupanje in nakazal smernice za nadaljnje delo.
Takoj nato je odbor predložil v o-dobritev občnemu zboru dva predloga, ki sta bila soglasno sprejeta: Zvišanje članarine s povečanjem posmrtnine in predlog o prekinitvi dodatnega zavarovanja pri IMA. Nova članarina velja od 1. aprila dalje in je sledeča: 200.— pesov za posameznika, 250.— za zakonca in 300.— za družine z otroki pod 18 leti, posmrtnina pa se poveča na
10.000.— pesov.
Po nekaj pojasnilih pri slučajnostih glede radijske ure je predsednik Marijan Loboda zaključil ob 13.30 30. redni letni občni zbor našega osrednjega društva Zedinjena Slovenija.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES Osebne novice:
Krst. Krščena je bila v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v nedeljo 27. marca Aleksandra Viktorija Pennisi, hčerka Vida Perniisi in ge. Metode roj. Jurjevčič. Botra sta bila Francisco Pennisi in Marija Jurjevčič-Riera. Krstil pa je delegat msgr. Anton Orehar. čestitamo!
Poroka. Poročila sta se v petek 18. marca v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boscu, Ramos Mejia Néster Biassi in gdč. Silvija Kuhar. Za priči sta bila ženinu ga. Brigita Bohinc, nevesti pa njen oče Pavel Kuhar, čestitamo!
Novi slovenski diplomant. Diplomiral je na agronomski fakulteti v Neu-quén Daniel Ivan Leskovar, sin dr. Poldeta Leskovarja iz Cipolletti, prov. Rio-Negro. Mlademu inženirju iskreno čestitamo !
Nova slovenska diplomantka. —- Ga.
Marjetka Stariha-Hostnik je 29. marca
t.	1. diplomirala na Višjem profesorskem inštitutu v Lomas de Zamora za profesorico angleščine. Čestitamo!
Srebrna maša g. Antona Dejaka
V nedeljo, 27. marca, je v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu daroval srebrno mašo g. Anton Dejak, slovenski dušni pastir v Franciji.
iS srebmomašnikom so somaševali msgr. Anton Orehar, ki je tudi pridigal, p. Ciril Petelin o. cist., župnik Gregor Mali in dr. Alojzij Starc.
Srebrnomašnik je ribniški rojak. Rojen je bil 8. maja 1926. Gimnazijo je obiskoval na škofijski klasični gimnaziji v Št. Vidu in pozneje v Ljubljani, dokončal pa v begunskem taborišču Ser-vigliano v Italiji. Leta 1946 je vstopil v slovensko bogoslovje; iz Briksna v Italiji je z bogoslovci in profesorji odšel v Argentino, najprej v San Luis, nato pa v Adrogué. 13. januarja 1952 je bil z desetimi bogoslovci posvečen v duhovnika. Posvetil ga je škof dr. Gregorij Rožman v cerkvi Marije Pomočnice v (Nad na 4. str.)
Srebrnomašnik
(Nad. s 3. str.)
Ramos Mejlji. Tri leta je nato služboval v San Martinu, štiri leta pa v San Fer-nandu pri Buenos Airesu. Na željo škofa dr. Rožmana je leta 1958 odšel med Slovence v Francijo. Njegov delokrog so štiri škofije ob luksemburški meji. Tam živi okrog 500 Slovencev, v glavnem še iz časa pred zadnjo svetovno vojno. Za Slovence mašuje na šestih različnih krajih. Središče pa ima v Aumetzu. Obe-jnem pa je tudi župnik na majhni francoski župniji v kraju Lommerange.
Srebrnomašnik je bil v Argentini le dober teden. Vesel, da se je po dolgih letih srečal z znanci in prijatelji, se je v sredo, 30. marca, vrnil na svoje du-šnopastirsko delo.
Mladinski sestanek
6. marca t.l. sta Slovenska dekliška venskega zdomskega pisatelja Karla organizacija in Slovenska fantovska zveza priredili komemoracijo smrti slo-Mauserja.
V sredini male dvorane Slovenske hiše je bila, na nizkem štirioglatem podiju, razstavljena večina slovenskih izdaj pisateljevega opusa ter številni njegovi članki in povesti, objavljeni v slovenskem emigrantskem tisku v Argentini. Neformalna razporeditev knjig, revij, časopisov, zbornikov, itd...je ponujala mladim prosto pot za prelistavanje, branje odlomkov ali opazovanje še ne poznanih Mauserjevih črtic, poezij. Mnogoštevilna prisotnost mladih je napolnila ves prostor (bilo je nad 150 deklet in fantov).
„Lipica zelenela je“ v izvajanju Slovenskih mladenk pod vodstvom ge. Anke Savelli-Gaserjeve je odprla komemoracij sko priložnost. Osrednji predmet sestanka je bil pisateljev življenjepis v prilični priredbi Mirjam Jereb: kratki biografski sestavki so povezovali živo Mauserjevoj besedo| izj „Naj ozarah“ (knjiga posvečena slovenski mladini v Argentini), kjer on sam govori o svoji mladosti, o svojih željah, upih, o slovenstvu, o ljubezni, o življenju sploh. Pri tako pestro sestavljeni snovi so literarne odlomke, ob simboličnem podajanju knjige iz roke v roko, brali Marko Mele, Snežna in Gregor Batagelj, Tinka Urbančič, Andrej Rot, Alenka Belič, Janez Jerebič, Kristina Jereb, Tomaž Rant in Marija Novak. Ob spominu pisateljevih obiskov v Argentino smo poslušali posneti trak Mauserjevih besed mladim ter predvajali fotografs‘ke posnetke iz omenjenega časa.
Lučka Pavšer je prebrala zadnje Mauserjevo pismo, prejeto po njegovi smrti, ko je telefonada iz Severne Amerike že sporočila žalostno novico. Zadnje vrstice posveča prav mladini (pismo objavljeno v Sv. Sl, št. 5 - 1977). Tišino trenutka sta napolnili pesmi „Kje so tiste stezice“ in „Angelček, varuh moj“ preko glasov Slovenskih mladenk. Zaključil je sestanek Marko Mele z branjem pisma ge. Mimi Mauserjeve slovenski mladini, ki na koncu pravi sledeče: „naj tudi on in njegova vodila vedno ostanejo v Vaših srcih. Kako veselo bo spremljal Vaše prizadevanje iz onstranstva, saj za duha ni meja, ne oceanov.“
Vsak prišlec je po sestanku prejel
spominski list, kjer se pod pisateljevim portretom (B. Urbančič) bere citat
zgoraj omenjeneg dela: “Nekoč, to vem, bo prišel večer, ko bomo vsi sneli maske z obrazov in pogledali drug drugemu v oči. Tedaj bo marsikdo z dlanmi pokril oči, zakaj čelna kost bo odprta na široko, kakor duri in misli bodo v branje vsem.
Tisti večer bo čudno lep... “
Ob tej priliki smo poslali gospej soprogi skupinsko sožalno pismo s spominskim listom ter podpisi prisotnih.
Rahlo priprti konec je| ohranila Bachova „Toccata in fuga v D-molu“.
CARAPACHAY
Zopet je smrt posegla v našo srenjo. V 64 letu starosti je po daljši bolezni umrla gospa Ivanka Gregorc. Doma je bila iz fare Št. Jakob ob Savi in je prišla v Argentino že pred drugo svetovno vojno. Z možem Jožetom sta si v kraju Padilla kmalu postavila lasten dom in nato začela trgovino s čevlji.
Ko so po vojni začeli prihajati v to deželo prvi brezdomci, je mnogim pomagala ali svetovala. Bila je vedno vesela in živahna ter gostoljubna, zato so - se na njenem domu pogostokrat shajali rojaki iz okolica Bila je vseskozi zavedna Slovenka in vedno je rada zahajala na slovenske prireditve.
Pokopana je bila v ponedeljek 21. marca, ob lepi udeležbi rojakov na pokopališču Olivos. Pogrebne obrede je opravil msgr. A. Orehar ob spremstvu dušnega pastirja M. Boštnarja. Možu Jožetu in hčerki Suzani izrekamo globoko sožalje.
RAMOS MEJIA
16.	tombola Slomškovega doma
Ko je pred več kot 25 leti g. Lado Lenček organiziral med Slovenci v Buenos 'Airesu prvo tombolo v korist slovenskih misionarjev, si gotovo ni mislil, da se bo ta igra tako razširila in ustalila med nami. Saj imamo že kar „tom-bolsko sezono“. „Dobro s koristnim“, je vodilo teh prireditev, saj nudijo prav prijetno družabno razvedrilo in so obenem pomoč našim ustanovam. Zadnja poletna in najbrž najlepša poletna nedelja je zbrala na 16. tomboli več kot 1000 rojakov. K lepi udeležbi so prispevale že prejšnje prireditve, seveda pa letošnji lepi in originalni dobitki niso nikogar razočarali. Rojaki pa se na prijaznem senčnem vrtu, ki postaja vsako leto lepši, prav prijetno počutijo. Že v zgodnji popoldanski uri so pričeli prihajati od blizu in daleč. Kako lep je bil pogled na pestro množico slovenskih src iz okoliša, San Justa, Mo-rona, San Martina, Carapachaya in Slovenske vasi. Tudi Buenos Aires je bil številno prisoten na Slomškovi domačiji.
Pri izklicevanju številk sta sodelovala gdč. Mari Makovec in g. lic. Stanko Jerebič. Pri nagradnem žrebanju tablic, ki so bile prodane v predprodaji, je sreča bila naklonjena ge. Pavli Svetlin. Prejela je veliko punčko v narodni noši. Glavni dobitek — lepo mizo z šestimi stoli —je zadel, g. Sovič iz San Justa; parček narodnih noš pa ga. Helena Zupan Malovrhova. Zatem se je zvrstilo okrog 400 lepih dobitkov, mnogi med njimi izdelki slovenskih rok.
Slomškov dom izreka vsem sodelujo-
čim članom in prijateljem, darovalcem dobitkov in prispevkov prisrčno zahva-
lo.	Znova se je potrdila naša ljubezen do slovenske domačije.
PRVI DAR ZA ‘(NAŠE ODBOJKAŠE”
Priprava naših novih sinje-modrih u-niform je v polnem teku.
Za pomoč smo seveda prosili na vseh koncih in jo tudi precej dobili, celo iz Kanade.
Ker je v Kanadi mogoče dobiti na-kolenke izredno dobre kvalitete, smo se obrnili na rojake v Torontu.
Takoj smo dobili odgovor in z njim 18 parov čudovitih modrih nakolenk. Vrednost pošiljke, ki jo je pripravila znana Ferkulova družina iz Toronta, je približno 100.000 novih pesov. A kar je najlepše, je to, da nam Ferkulovi sporočajo, da nočejo nobenega plačila in da je to njihov dar ter doprinos k naši odbojkarski reprezentanci v Argentini. Globoko in iz vsega srca se zahvaljujemo gospej Miji Ferkul in njenemu sinu Stanetu za materialno in moralno o-poro, ki sta jo s tem svojim dejanjem dala „Našim odbojkašem“.
Ko bomo v bodoče pri tekmovanjih nosili nove nakolenke, bomo čutili, da nas spremlja zaupanje naših prijateljev iz Kanade.
Vsaka pomoč, posebno še taka, ki pride iz rok rojakov, poveča naše navdušenje in zavest odgovornosti, da moremo tudi kot odbojkaši vredno zastopati slovenstvo v argentinskem' svetu.
Spoštovani Ferkulovi — hvala vam!
OBVESTILA
PETEK, 1. aprila:
Politični seminar SKAD-a v Slovenski hiši, ob 20.30 uri: Andrej Bratuž (Gorica, Italija), Problemi političnega življenja v Italiji.
NEDELJA, 3. aprila:
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 9.30 blagoslov oljk in butaric, procesija ter mladinska sv. maša. Nato sestanek SDO in 'SFZ v dvorani. Po razmišljanju: Velika noč — bistvo in folklora bo rev. France Bergant s sldoptič-nimi slikami pokazal kraje, ki so z velikonočno skrivnostjo v zvezi.
Slomškova šola vabi starše učencev na kratek informativni sestanek, ki bo v Slomškovem domu takoj po maši.
V	slov. zavetišču dr. Gregorija Rožmana ob 11.30 blagoslovitev butaric in sv. maša, nato prijateljsko kosilo.
j NAŠI ODBOJKAŠI
■
■ ■ ■
se bodo 30. aprila 1977
■	• • _	5
predstavili slovenski javnosti
■	2 V NAŠEM DOMU
■	V SAN JUSTU
■
kjer se bo odigral turnir. ; Po tekmah sledi prosta zabava
■	f
■	5
Ob tej priliki bi radi izrazili hva- ;
I	ležnost centralnemu odboru SDO- :
! SFZ za dar ($ 25.000.—) in ne ■
($ 2.500.—) kot je bilo objavljeno. ! ! 1
Hladnikov dom
želi vsem rojakom blagoslovljene velikonočne praznike in vabi
na slavnostno večerjo
OB 25-LETNICI DRUŠTVA SLOVENSKA VAS Sobota, 16. aprila, ob 21. uri
Prijave pri odbornikih do vključno 10. aprila
tiHiEaiMiiiDiiiiiuBiniiiiiiaiiiiimamiiiiiimniiiiiiiii iiaaaaiiBaiiaaBaaaaaaiiiaiiiBiiiiaiiiiaiaHNiaiiiaiaiiaaaiaBaaiaaaaianaaBaaaaiaaaaaaaaaaBaaaaii
NI DELOVANJA BREZ ZDRUŽEVANJA!
Dr. Janez Evangelist Krek
NA BELO NEDELJO, 17. ABBILA 1977
SLOVENSKI DAN
V SLOVENSKEM DOMU VSAN MARTINU — CORDOBA 129
NARODNE NOŠE NA PLAN, NA SLOVENSKI DAN!
LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291
(entre Boedo y Säenz)
Vse za dom
maaaaaaaaaaaaaaam
ZEDINJENA SLOVENIJA
PODBUŽNICE:
EZEIZA
Ruta 205 (frente estación)
Tel. 295-1197
■
V	■
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
ai
■
SAN JUSTO
.8
Almafuerte 3230
(a una cuadra Municipalidad)
Dekoracije
V	Slovenskem domu v Carapachayu
po sv. maši skupno kosilo.
V	Slovenskem domu v San Martinu
po sklepu duhovne obnove domača ve-I cerja.
ČETRTEK, 7. aprila:
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 19 slovesno opravilo velikega četrtka.
PETEK, 8. aprila:
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 19 bogoslužje velikega petka.
SOBOTA, 9. aprila
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 22 velikonočna vigilija.
NEDELJA, 10. aprila:
V	Slovenskem domu v San Martinu
po maši velikonočni zajtrk.
V	Slomškovem domu slovesna velikonočna maša ob 19.
ČETRTEK, 14. aprila
Politični seminar SKAD-a v Slovenski hiši, ob 20.30 uri: dr. Peter Urbanc (Kanada), Gospodarska ureditev bodoče Slovenije in odgovor na poglavitne ideje seminarja.
PETEK, 15. aprila
Politični seminar SKAD-a v Slovenski hiši, ob 20.30 uri: dr. Ljubo Sire (Anglija), Slovenija in politična emigracija.
SOBOTA, 16. aprila:
Na slov. Pristavi v Castelarju mladinsko srečanje ob 21. uri. Vabita SDO in SFZ Morón.
NEDELJA, 17. aprila:
Slovenski dan v Slovenskem domu v San Martinu. Celodnevna prireditev.
SOBOTA, 23. aprila:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
5.	obletnica pevske skupine „Mladina“. Začetek ob 20. uri.
DRUŠTVENI OGLASNIK Pouk slovenščine za kasteljansko govoreče otroke se bo začel v Slovenski hiši v soboto 16. aprila ob 11. uri.
/SLOVENSKI ODDELEK UKRAJINSKE UNIVERZE papeža sv. Klementa v Rimu, podružnica v Buenos Airesu, sporoča, da se bo letošnje študijsko leto začelo z inavguracijo v nedeljo 3. aprila ob 12.30 uri, v prostorih u-krajinskega doma na R. L. Falcón 3900.
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
Sklep duhovne obnove in blagoslovitev oljk
bo na cvetno nedeljo, popoldne ob 17 v kapeli kolegija Sagrado Co-razón. Po sklepu v slovenskem domu na razpolago
domača večerja.
Na velikonočno nedeljo bo po maši v Slovenskem domu
velikonočni zajtrk
IŠČEM VAJENCA
Bi
Bi
■
S za splošno stavbno kleparstvo. Kdo * bi imel veselje, da se izuči za to de S lo, naj se javi telefonično na štev ■ 766-2414 (zjutraj do 7.30 ali zveče od 19 naprej).
ESL0VENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare
Redacción y Administración :
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA reducida Concesión N* 5 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N' 1.362.266	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977
za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (360.000) ; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 UÌSA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
Tallares Gräficos Vilko S.R.L., Estados Umidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. ,	33-7213.
Prof. dar. JUAN JESUS BLASNIK
Speeialkt za in
Marcelo T. 4» AJvoar 1242, pta. baja j Captai Federal Tal. 414413
■
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto S od 17. do 20. Zahtevati določitev ; ure na privatni telefon 628-4188.	:
IBBIBBtkaBBIBBIBIIfllllBIflBIflBBIflBBBBBaMMiBOBBBBBBB
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
■Bcribano Puhlico Ca n gallo 1642	Buenos Air«»
Pta. baja, otic, z
T. E. 35-8827
SLOVENSKA VELIKA NOČ
v Slomškovem doma
V	soboto, 2. aprila: ob 19 duhovna obnova.
Na cvetno nedeljo, 3. aprila: ob 9 na
vrtu blagoslovitev oljk in butaric, procesija in sv. maša.
V	sredo, 6. aprila, ob 19 sv. križev pot in sv. maša.
Na Veliko soboto, 9. aprila, ob 15: pri
slovenskem znamenju blagoslovitev jedil.
Na Veliko nedeljo, 10. aprila: ob 19 slovesna velikonočna maša s petjem starih velikonočnih pesmi.
Slovensko zavetišče dr. Gregorija Rožmana
MARTIN FIERRO — SAN JUSTO NA CVETNO NEDELJO
3. aprila
ob 11.30 blagoslovitev butaric, nato sv. maša v spomin letos umrlega ustanovnega člana in večletnega tajnika Prof. dr. Srečka Barage
Po maši skupno kosilo. Ker nam je za prireditev naš član in prijatelj g. Kržišnik iz Tablade podaril zajetnega voliča, bodo cene zelo nizke. Prinesite jedilni pribor
KREDITNA ZADRUGA SLOGA z o. z. Občni zbor
Sobota, 2. aprila 1977 ob 20.30 v Slomškovem domu
Castelli 28 — Ramos Mejia
Po občnem zboru, 'pri pogrnjenih mizah, nagradno žrebanje. Člani in članice, lepo vabljeni!
Upravni odbor
SDO	Slovenska Pristava
vabita na družabno srečanje
t
16. APRILA OB 21. URI Te pričakujemo!
SFZ