Štev. 2.	Leto 8.
Izhaja dvakrat na mesec. Naročnina četrtletno 12 dinarjev.
Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Miklošičeva c. (palača Del. zbornice) kamor naj se tudi pošiljajo rokopisi.
Svoje pravice bodo uveljavili železničarji le z združeno močjo. Zavedajte se tega, trpini in organizirajte se vsi v USŽ.
Ukinite redukcije!
»Gospodarska kriza«, to je danes iz-jgovor za vse delodajalce, da znižujejo .delavstvu plače, pošiljajo delavce na 1 ;brezpiačen dopust in jih tudi v masah reducirajo.
trboveljska družba, steklarne, ke- | mične tovarne, tovarne čevljev pošilja- | jo stotine in stotine delavcev na cesto — brez penzij — in stotine delavskih družin se uvrsti na novo v armado gia-dujočih — ki iščejo zaman kruha in tlela.
Dolgo vrsto iet na železnici nismo poznali takih redukcij — z močjo organizacije smo pridobili od časa do časa celo izboljšanje plač. Se dolgo vrsto let po vojni je smatral vsakdo službo na železnici za stalno, računal je po gotovi dobi let na penzijo. A prišlo je drugače! Zakaj?
Živimo v dobi racionalizacije. Vsaka racionalizacija zamore, v kakršnem pravcu se jo pač izrabi, ali prinesti ljudstvu blagostanje, ali pa ga pahne v najhujšo bedo. Kako je v času od predvojne dobe pa do danes napredovala produkcija prav v vseh panogah, je vsakomur znano. Pred vojno je delavec na pr. naredil dnevno 450 kosov opeke, danes producira skoraj dnevno 40.000 kosov. V premogovniku je delavec preje nakopal 1160 kg premoga, danes ga nakoplje 2000 kg in več. Tudi poljedelstvo producira daleko več. Samo pšenice se pridela po 20 milijonov ton več kot pred vojno. Tako je produkcija narasla prav povsod in pojavi se preprosto vprašanje: Zakaj se prav za prav toliko producira? Ali le zato, da se delavec s težavo in s pomanjkanjem prebije skozi življenje? V tem slučaju bi bila vsaka tudi najmanjša racionalizacija nesmiselna.
Da bi bila racionalizacija in z njo v zvezi povečanje produkcije utemeljena, je potrebno, da se istočasno dvigne kon-sum. Konsum pa se zamore dvigniti le, če se dvignejo delavstvu in vsem nižjim slojem zaslužki in se jim zasigura eksistenčni minimum. Istočasno pa se mora višek produkcije izenačiti z znižanjem delovnega časa ob nezmanjšanem zaslužku.
Ta način izenačenja produkcije s konsumom pa ne gre v glavo posedujočim slojem, katerih tovarne in skladišča so danes prenapolnjena z izdelki, ki ne gredo v denar ravno vsled tega, ker velikanska masa konsumentov komaj toliko zasluži, da se skromno prehrani. Delodajalec smatra za edino pravilno, da reducira svoje delavce, da jim zniža plače, da zapre celo tovarno vse dotlej, dokler ne odproda svoje zaloge. S lem pa seveda kupna moč konsumentov vedno bolj pada in kriza se vsestransko le še poostruje.
Ta padec pa ima svoj odmev tudi Pri državnih dohodkih in zlasti pri državnih gospodarskih podjetjih, predvsem pa pri železnici, kjer je promet zelo nazadoval. Železniška uprava je začela z redukcijami proračunov ter se je začela štednja, začele redukcije.
Kje se danes štedi?
Pri progovnem delavcu, ki ima Din 2,80 do 3 Din na uro in kopico otrok! On ne sme narediti n. pr. v januarju 1933 več kot 18 delovnih dni! Koliko jih bo predvidenih za februar?
Pri skladiščnem delavcu, kž ima morda 3 do 4 Din na uro! In tako naprej so prizadete v glavnem najnižje kategorije, ki morajo od že itak reduciranih plač še plačevati velikanske zneske za penzijski fond, bolniško blagajno m drugo.
Železniški delavec ne pozna brezposelnega zavarovanja, ter je v redukciji prepuščen na milost in nemilost le
samemu sebi ter dobrodušnosti onih to- j varišev, ki še delajo in ki sami ne zaslužijo toliko, da bi mogli dostojno pre- : življati svoje družine. Vsled tega se nahaja reducirani železničar, ki je bil po več let odsoten iz svoje domovne obči-ne, v mestu v največji bedi, ker ne dobi podpore ne od Borze dela, ne od mest- i nih pomožnih akcij, enako pa v zimi tudi ne more nikjer najti druge zaposlitve.
Ni čuda, da danes že v druge sloje ! vedno bolj prodira prepričanje, da tako reševanje gospodarske krize ni pravilno in da krizo še poslabšuje ter grozi upropastiti vse.
Tudi meščansko časopisje zadnje mesece posveča vprašanju brezposelnosti in redukcij vedno več pažnje in daje večkrat umestne predloge, ki pa za enkrat nalete še na gluha ušesa. Že pred pol leta so pisali meščanski listi približno tako-le:
Nevihta svetovne gospodarske depresije besni vse bolj in bolj. Dasi smo do zadnjih časov ostali ob strani, se danes tudi mi vrtimo v tem plesu vse hitreje in hitreje in postopno izgubljamo sapo. Ali bomo imeli toliko moči, da se iztrgamo iz tega vrtinca, ki vodi v občo zmešnjavo?
Z odpuščanjem gotovega števila delavstva (ročnega in duševnega) se za res kolikor toliko zmanjšuje v prvem trenutku obremenitev dotičnega podjetja (zasebnega ali državnega), toda se istočasno veliko več izgublja. Proizvodnja, davčni dohodek, kupna moč itd. Ustvarja se popolnoma neproduktiven element, ki povzroča stroške, ali se nikakor ne more smatrati za konsumenta. Nujna posledica takih redukcij je, da mora priti do novih odpustitev, da nastanejo nove obremenitve, se manjša kupna moč, padajo davčni dohodki in tak sistem more torej voditi samo do splošnega poloma.
Isti listi smatrajo kot primerno zdravilo za olajšanje krize »splošno redukcijo dohodkov, ki naj se začne zgoraj in se ustavi pri neobhodno potrebnem življenjskem minimumu. Oni zagovarjajo ta sistem kot pravičen, ki bo bolj gotovo dovedel do splošnega ozdravljenja, med tem, ko mora nadaljevanje redukcij dovesti le do poloma, ker je brezposelni element zelo antisocialen in predstavlja tudi v političnem pogledu veliko vprašanje.«
Mi se danes ne moremo zadovoljiti le s tem, da se na najrazličnejše načine obravnava vprašanja vedno novih redukcij v časopisju in eventuelno na raznih anketah, ker od tega nima brezposelni delavec nikakega haska, marveč vedno bolj propada.
Od besed je treba čimpreje prestopiti k dejanjem in tukaj so poklicana državna gospodarska podjetja, da pokaže-
jo pravec, kako je treba začeti, da se reši vprašanje brezposelnih in ukine redukcije.
Dolžnost merodajnih faktorjev je, da ukinejo v tej dobi vsako čezurno delo, izvajajo za enkrat osemurnik ter pod-vzemajo vse, da se pristopi k uvedbi krajšega delovnega časa ob nezmanjšanih zaslužkih.
Dolžnost železniške uprave je — in to zaideva tudi varnost prometa —, da takoj ukine brezplačne dopuste pri pro-
Ldina naravna in dokazana resnica je, da se more uspešno izvršiti boj proti gospodarski krizi in nezaposlenosti le s skrajšanjem delovnega časa. Produkcija se je povečala, število zaposlenih ljudi pa zmanjšalo, ker te nadomeščajo teh-I nično dovršeni stroji. Stroji niso dejan-! sko iast kapitala in kapitalizma, ker so 1 pridobitev kulture, s katero naj bi se olajšalo življenje človeštvu. Če si kapitalizem prisvaja vse pridobitve kulture, je to prav tako krivično, kakor, ker si je prisvojil vso ostalo posest, s katero špekulira po principu rentabilnosti, do-čim milijoni ustvariteljev vseh dobrin trumoma hirajo in umirajo.
O skrajšanju delovnega časa se posvetuje konferenca mednarodnega urada dela. Prav sedaj je potrebno, da tudi delavstvo in nameščenstvo pove jasno svoje mnenje, ker gre za eksistenco i ogromnega števila delavcev in njih svojcev.
Predvsem sta potrebni dve stvari:
Zadnje mesece se je začelo med osobjem od strani gotovih organizacij z demagoške gonjo radi nastavitev ter se je pridobivalo nove člane v prvi vrsti z obljubo, če boš pri nas, boš nastavljen in slično.
Vsakemu poznavalcu razmer je jasno, da bo v novem budžetskem letu nastavljeno le manjše število osobja vsled deloma reduciranega kredita, enako pa se šušlja ravno pri mašinskem oddelku o nekih novih redukcijah, ki se imajo izvršiti do začetka novega budžeta, ter posamezni informirani faktorji imenujejo celo število 300, za kolikor se mora zmanjšati stalež. Točnosti teh govoric danes ne moremo kontrolirati, vendar je na vsak način na njih nekaj resnice ter se je bati z novim budžetom redukcij v območju mašinskega oddelka.
Kljub temu pa bo nastavljenih nekaj uslužbencev, ker je pač večje število starejšega osobja že upokojeno, odnosno bo upokojeno tekom prihodnjih mesecev. Vsled tega je dal mašinski oddelek na kurilnice posebno obvestilo radi nastavitev ter so kurilnice izdale približno sledeče odloke:
govnih sekcijah in to delavstvo redno zaposli.
Dolžnost železniške uprave je, da za čas teh težkih razmer ukine vsako ubiranje naknadnih prispevkov za delavski penzijski fond, za katerega so delavci že svoječasno plačali zadostne prispevke.
Vseh bednih in zatiranih pa je dolžnost, da v teh teh težkih časih vztrajajo v borbi, se trdno oklenejo svoje organizacije in se bore za boljšo bodočnost.
1.	Vsa javnost, javne oblasti in politični predstavniki v zakonodajnih korporacijah si morajo usvojiti prepričanje,
da je edini izhod skrajšanje delovnega časa.
2.	Delavstvo mora ponovno poudariti nujnost te zahteve z ozirom na sotrpine, ki so nezaposleni ali le deloma zaposleni.
3.	Odločno morajo odklanjati vsakršno nadurno delo iz solidarnosti z delavci na cesti, enako tudi premijske in akordne sisteme.
Delo in žrtve so to; prenizke so današnje mezde, ki ne znašajo niti 50 odstotkov predvojne paritete; zato se ob
skrajšanju delavnika plače ne smejo znižavati.
V trenotku, ko se vrši borba za skrajšanje delovnega časa v Ženevi, mora tudi delavstvo doma govoriti odkrito in dejansko nastopati za krajši delovni čas!
Od mašinskega odeljenja direkcije smo prejeli obvestilo, da se v zadnjem času množijo osebne intervencije pomožnega osebja v zadevi njihove postavitve. V mnogih primerili pa se ugotovi, da prizadeti niso vložili zadevnih prošenj, odnosno jih niso opremili s predpisanimi dokumenti, kakor to določa § 6. zakona o d. s. o. in se zato namestitev ne obravnava.
Da v bodoče ne bo več došlo do uvodoma navedenih primerov, naj uslužbenci, ki so izpolnili vse zakonske pogoje in so na vrsti za postavitev predlože prošnje s sledečimi dokumenti.
1.	Rojstni in krstni list,
2.	izkaznico o državljanstvu,
3.	zdravniški izvid,
4.	poročni list,
5.	nravstveno spričevalo,
6.	šolska spričevala,
7.	vojaško uverenje,
8.	eventuelno potrdila davčne oblasti o plačani vojnici.
9.	potrdilo sodišča, da prosilec ni pod skrbstvom in da nad njim ni podaljšana očetovska oblast (ne preko 6 mesecev staro),
10.	potrdilo sodišča, da prosilec ni v konkurzu ali poravnavi izven konkurza (ne preko 6 mesecev staro),
11.	potrdilo sodišča, da prosilec ni s sodno razsodbo obsojen na izgubo častnih pravic (ne preko 6 mesecev staro),
12.	pregledno pismeno izjavo o dosedanji zaposlenosti v kronološkem redu, počenši od izstopa iz šole dalje,
13.	potrdilo o morebitnem dosedanjem službovanju.
Prošnje, ki ne bodo pravilno opremljene, se ne bodo obravnavale,
Opozarjamo na to okrožnico, ki velja za mašinski oddelek, vse uslužbence v kurilnicah.
Vsak železničar mora biti organiziran v Ujedinienem saveza železničarjev Jugoslavije!
Železničarjem iz Ljubljane in okolice!
Ljubljanska podružnica priredi v sredo 1. februarja 1933 ob 8. uri zvečer v dvorani Delavske zbornice
železničarsko veselico
Čisti dohodek te veselice se bo razdelil med reducirane železničarje ljubljanske podružnice, ki so sedaj že deseti mesec brez dela in zaslužka ter žive z družinami vred v največji bedi. Apeliramo na vse službe proste člane, da se te veselice udeleže in prispevajo tako mal znesek za podporo najbednejših brezposelnih sodrugov.
Ujedinjeni savez železničarjev Jugoslavije podružnica Ljubljana
Borba za skrajšanje delovnega časa.
Nastavitve v območju mašinskega oddelka.
iSTRAJMO U BORBI!
Okruženi smo neizvjesnošću. Pred nama nalazi se jedna sasma maglavita budućnost. Kakva će biti i šta će nam donijeti? Ako bi odgovor na ovo pitanje tražili u prošlosti, teško bi ga mogli naći. Sadašnjost je od nje vrlo različna. 1 ranije je bilo kriza i privrednih poremećaja, nu nikada ovako obimnih i dubokih. Bile su to krize povremene: nagomilanost robe i skućenost tržišta. Proširenjem tržišta nagomilanost se je mogla smanjiti, a samim time dani su preduslovi novo poleta. Danas pak tih mogućnosti nema. Usavršena tehnika omogućuje pod dosadanjim radnim uslovima proizvodnju, koja dostaje za još jedanput toliko ljudi. Ako bi sa-danje ljudstvo trebalo da troši toliko, koliko se može proizvoditi, njegovo materijalno stanje moralo bi biti neizrecivo povoljno. Naročito stanje radnika i seljaka, tih najmnogobrojnijih potrošača. Ali ništa od toga: kapitalistička težnja za profitom i bogaćenjem oduzima i sve više upropašćuje njihovu kupovnu moć. Besposlicom i bijedom milijuni su isključeni kao potrošači, a novih tržišta nema i ne može ih se pronaći. Sve to stvara neizvjesnost, koja sve jače obavija sadašnjost i budućnost.
U tim strahovito nepovoljnim prilikama za nas željezničare i za radničku klasu imade samo jedna svjetla točka: naša stručna organizacija i naš klasni radnički pokret! Bez njih i njihovog zauzimanja naš život bio bi sveden na život skotova, na život kulija. Radnički pokret je taj, koji neda da do toga do-dje. On se opire gigantskom snagom. Radnički pokret ide i dalje: on traži novo uredjenje radnih odnosa na snošljivijoj bazi. Prije svega važno je sniziti radno vrijeme na najviše 5 dana u tjednu, a bez ikakvog sniženja postojećih zarada. Šta više zarade se moraju povisiti kako bi pojačala kupovna moć, a time i sigurnost potrošnje. Onima pak, koji i pored tih mjera ne će imati zarade, obezbijediti čovjeka dostojno izdržavanje. Neima opravdanja, da u vrijeme, kad je ljudstvo najbogatije i u mogućnosti da zadovolji sve kulturne i materijalne potrebe, milijoni gladuju. To je barbarizam, iz kojega se mora čim prije izaći. Irnađe zemalja, u kojima ni ta mjera ne će biti dovoljna za postignuće blagostanja. Tamo radnički pokret ističe potrebu socijalizacije svoju pro-dukcionih sredstava. Zašto dopustiti, da se ovo stanje pakla produži, ako to više nikako nije potrebno? Privatno vlasništvo, koje je uzročnik svega zla, neka ustupne pred vlasništvom naroda. Čim se to postigne, blagostanje će samo od sebe doći.
Svjetlu točku našeg spasenja nesmi-jemo pustiti iz očiju. Poput Sv. tri kralja moramo ići za njome sve dotle, dok nas ne dovede do cilja: do našeg spasenja! Istovremeno uložimo sav naš trud, da bi nam ta točka postajala sve svetlija i svetlija, sve veća i jača! Našim istrajnim i požrtvovnim zalaganjem : ojačajmo je toliko, da će njezine svjet- i le zrake postati jedine, koje će svijetliti ne samo nama, već i svem ostalom čovječanstvu. Istrajmo u borbll
Željezničar, j
USPOMENE NA DRUGA SEBASTIJANA.
Vijest o smrti vrijednog druga Sebastijana teško me se dojmila. Ona budi u meni mnoga sjećanja. Iz poštivanja prema drugu Juliusu smatram se dužnim, da neka od njih ovdje iznesem.
Drug Julius bio je proleter skroz i skroz. U redove radničkog pokreta u-šao je još za mladjih dana. Početnu poduku dobio je dok je fremtovao po Austriji i Njemačkoj. Ta poduka morala je biti zaista dobra, jer u njegovu dušu bilo je shvaćanje o potrebi klasne emancipacije te političke i sindikalne orga-nizovanosti radnika urezano vrlo duboko. U naše redove ušao je drug Julius odmah poslije preokreta. Njegov miran karakter nije se odmah isticao. On je promatrao: šta će biti iz te bujice, koja je onako naglo bila navrla u radničke organizacije? Radikalizam mu nikako nije imponirao. On je stalno strahovao i govorio, da to »ne će-biti dobro«. Kad
Iz oblasnih sekretarijata.
je frazerstvo ugrozilo opstanak radničkog pokreta, drug Julius napustio je stav posmatraoca i riješio se na aktivan radrOn je postajao u toliko aktivniji u koliko je opasnost po organizaciju bila veća. Ne samo u radionici već i na ulici i na pruzi drug Julius je hrabro branio Savez i pobijo zablude s lijeve i s desne strane. Kad su protivnici grdili i klevetali Savez, drug Julius ga je branio. Tu tešku dužnost vršio je drug Julius poput apostola i na osnovu dubokog unutranjeg uvjerenja. I Imao je radi toga da iskusi mnogu gor-I ku. Ma da je bio u godinama i teško I boležljiv, golobradovima to nije sme-! talo, da ga opsipaju sa pogrdama i pot-I cenjivanjem. Sve to drug Julius je sto-I ički podnosio i — na oko — nije poka-' zivao srdžbe. U duši medjutim drug Ju-■ lius osjećao je strašnu bol i bio je du-i boko povrijedjen. Svako podmetanje i j izrugivanje organizacije paralo mu je srce. Poslije rada on bi redovno došao ! k meni i plačući mi ispričao sve neprijatnosti, koje je toga dana od lijevih i desnih doživio. Kod toga ipak nije nikada bio ni malo obezhrabljen. Bol, koju je osjećao, dala mu je snagu, da sutradan nastavi još odlučnijim zauzimanjem za svoj Savez. »Svi buju došli na moje« rekao je uvijek onda, kada je u svojem zauzimanju imao najmanje u-spjeha.
Ova aktivnost druga Sebastijana trajala je godinama. Ona je počela ma-laksati tek onda, kad se počelo obisti-njavati njegovo vjeruju: »Svi buju došli na moje«. 1 došlu su! Mnogi od njih otresli su se zabluda, da se podmetanjem i razbijenošću može išta postići za radničku klasu. Došli su i formirali zajednički front, koji je snažan i jedino spašavajući. Time je drug Julius smatrao svoju misiju u glavnom završenom. Povukao se u liniju redova i otuda sa zadovoljstvom posmatrao uspjeh svojih napora. U teškoj nevolji, u koju ga je sve jače gurala proleterska bolest — tuberkuloza — ovo mu je bila jedina radost. Zaklopio je svoje izmorene proleterske oči barem sa tim zadovoljstvom, da žrtve, koje je pridonio na oltar oslobodilačke borbe radničke klase, nisu bile uzalud.
U ovom sjećanju na vrijednog druga Juliusa lebdi mi pred očima i sjećanje na druga Filakovića. Bila su to po svome radu i sudbini dva dedaka obadva jednaka: proleteri i borci od glave do pete. Poput krtica rovali su neumorno u redovima željezničara i njihov najinteligentniji dio privodili u redove Saveza. Bili su to neumorni i neustrašivi
torske vijesti i time htjeli uplivisati, da se nastojanja organizacije oslabe. Da li su to činili svijesno i u nečijoj službi još nismo mogli dokučiti, nu bez obzira na to njihov otrov nije djelovao. Uglavljeni u svojoj niskoj raboti dali su izjavu pokajanja. Moraju ali znati, da se drugi puta ne ćemo samo time zadovoljiti, već da ćemo ih bez dalnjega pribiti na stup srama.
Sve članstvo zagrebačke podružnice upozoravamo, da ne nasjeda klevetnicima, već da se prime još življe posla u svojoj organizaciji. U tome moramo biti neumorni, jer inače nam prijeti opasnost, da izgubimo i ovo malo ima-jućih prava.	Radnik.
Jasenovac.
Na vrlo dobro posjećenom članskom sastanku razgovarali smo opširno o odredbama novog pravilnika. Primljen je do znanja izvještaj sa konferencije u Zagrebu i zaključili smo nastojanja Saveza, da se odredbe pravilnika poboljšaju na korist radnika, svestrano pomoći.
Kao svake tako i ove zime snašla nas je bijeda i nevolja. U decembru radili smo svega po 3 do 4 dana tako, da smo zaradili tek za bolesnički i penzioni fond, a na ruke nam nije isplaćeno ništa. Iznenadjenje nam je priredjeno isplatom zaostataka iz god. 1923. Isplaćen nam je jedan mjesec i to svega po nekoliko dinara. Najviše je dobio drug Še-pović: piši i reci 28 dinara. Isplaćujući činovnik nam je rekao, da nemamo dobiti ništa više, jer da naše plaće nisu bile regulisane svega jedan mjesec dana.
Našu organizaciju se ovdje još uvijek mrko gleda. Tu i tamo vrši se i pozivanje na odgovornost radi rada na organizaciji. Ćini se to i ako je organizacija zakonom dozvoljena i njena pravila odobrena. Kad će li jednom prestati to proganjanje? Zar se zaista ne može uvidjeti, da je organizacija ne samo korisna, već bezuvjetno nužna. Mnogi narodi postali su samo zato veliki, jer se razvijanju pojedinih njihovih društvenih snaga nisu činile smetnje. Zašto baš mi moramo u tom pogledu biti medju naj-zadnjima?
SISAK.
Krajem godine smatramo za svoju dužnost da putem naših novina javimo o položaju željezničara u Sisku.
Što se tiče ovdašnje desinfekcije, moglo bi se o tome mnogo pogovoriti a i pisati pod kakovima uslovima ovi bed-nici rade svoju tešku i napornu a naročito po zdravlje tešku službu. Ovi po-
vanje. Sjecanje na njih neka nam da	•
1 srna u drugom nacmu: 1. Posto je ova
stanica za desinfekciju gdje se koncen-trišu kola sa svih strana, potrebno je, da radnici budu snabdjeveni sa potrebnim orudjem kao i odjelom. Medjutim što se dešava: radnici nemaju kanalizacije, skloništa, a niti plaćenog prekovremenog rada. U glavnom radnici su prepušteni potpunoj propasti. Može se desiti slučaj pored ovakvog postupka i rada, da radnici koji zalaze u krug svojih obitelji i ostanu u onakovom stanju kako polaze iz službe, da zaraze članove porodice.
Našim željezničarima oduzimlje se kraj i onako skresanih plata još neki vjerski prirez. To je došlo naime na ovaj način, a koliko smo upućeni, da gradska opština može biti nema pokrića za svoj budžet, i došla na ideju da oporezuje i one slojeve, koji podpadaju pod udar saobraćajnih ustanova. Mi smo od strane podružnice nastojali da sprečimo eventualno odtegnuče tog poreza, ali pošto je ovdašnja uprava gradskog načelstva striktno nastojala da se njezin budžet uravnoteži. Toga radi podnesla je Savskoj banovini spisak da se po Gradskom zastupstvu predloženi prirez odtegne^ i od željezničara. Medjutim i na ovo rešenje je podružnica reagirala i nije prihvatila nalog Savske banovine. Konačno je Gradsko načelstvo ustupilo spisak Direkciji drž. želj. Zagreb, koja je odmah izdala nalog za odtegnuti u mesecu decembru 1932. god.
Protiv ovog oporezivanja izvršiće naša centrala sve potrebne intervencije, da se taj porez ukida i sustegnuti novac željezničarima povrati.
pobude, pa da i mi budemo isto tako neumorni i neustrašivi. Neka je slava našim velikanima!
Pongračić.
Dopisi podružnica i povjereništava.
Zagreb.
Poslije konferencije o novom radničkom pravilniku objeća se više života u našim redovima. Naročito članovi iz radionice su aktivni. Projekat pravilnika takav je, da — kad bi postao zakon — radnička prava bila bi osjetno smanjena. Moralno i materijalno mi bi spali na još niže od onoga što sada imamo. Svaki naš član zna, da će novi pravilnik ostati ovakav kakov je projektiran, ako se ništa protiv toga ne poduzme. Konačno pravilnik i ne će biti ništa drugo nego ugovor o dužnostima i pravima. Ako će taj ugovor biti done-šen bez uticaja radnika, onda će dužnosti njihove biti vrlo velike a prava neznatna. Naprotiv ako će kod konačne izradbe i radnici imati riječ, onda će njihove dužnosti biti nešto manje a prava veća. Toga su si naročito svijesni svi organizovani članovi pa otuda i pojačani interes za organizaciju, koja je jedina kadra i zvana, da težnje radnika dovede do izražaja.
Uporedo sa ovom aktivnošću pojavili su. se i neki ljudi, koji si nisu svijesni potrebe jedinstvenog i složnog rada na obrani radničkih prava. Počeli su širiti čisto klevetničke i demoraliza-.
JAVNA IZJAVA.
Potpisani ovime izjavljujem, da su sva moja obedjivanja funkcionera USŽJ podružnice u Zagrebu neistinita i zahvaljujem javno drugovima Kmetu i Zupanu, što su odustali od dalnjeg postupka protiv mene.
Zagreb, dne 21. januara 1933.
Beiošević Josip.
Op. urcjduištva. Ništa nema ružnijeg od klevetanja općenito, a u redovima radnika posebno. Naročito jest to osude vrijedno, kad se klevetanje vrši u cilju slabljenja organizovanih redova. Zašto? Rad na dizanju radničke organizacije jedan je od naj-•težih. Svaki funkcioner imade u tome radu sijaset poteškoća i u njega mora ulagati najveće napore, pa da postigne bar neki uspjeli. Tome naprotiv klevetnik, bilo svt-jestan ili nesvijestan, može za najkraće vrijeme da obori u prah i pepeo sav uspjek dugovremenog i napornog rada. Tko će odi toga trpjeti štetu? Samo radnici! Zar radnici nisu već dosta nesretni time, što za malenu plaću moraju teško da rade i da bijedno žive?!
Naš pokret je demokratski pokret. Svaki član imade pravo, da u odgovarajući formi i na za to odredjenom mjestu izvrši event. kritiku rada pojedinih funkcionera ili foruma i upliviše na usvajanje svojeg gledišta. To je red i tako mora da bude. Klevetanje i intrigiranje jest nedopušteno i gadno.
Induflrilfki željezničari,
PREGOVORI ZA RADNI UGOVOR RUDARSKIH RADNIKA
12. januara o. g. udržali su se pregovori za kolektivni ugovor rudarskih radnika, zaposlenih na državnim rudarskim preduzećima.
Ovi pregovori sazvan! su u Sarajevo na inicijativu Saveza Rudarskih radnika iz Zenice. Na pregovorima bili su zastupani predstavnici držav, rudarskih preduzeća, izaslanik Min. Šuma i ruda, sekretar Saveza Ujedinjenog Saveza Željezničara Jugoslavije, te predstavnici rudarskih radnika iz sviju rudarskih preduzeća u zemlji.
Na ovim pregovorima svi predstavnici radnika u obširnim referatima izložili su teško stanje rudarskih i željezničarskih radnika zaposlenih preduzeća potvrdili izlaganja pojedinih delegata i izjavili se spremnim da učine sve što im je moguće da se položaj rudara popravi te je konačno osim nekih promjena u kategorijama učinjen sporazum po kojem se je rudarima povisila plata za 5V-2%.
U toku samih pregovora predstavnik željezničara drug Zupančič podneo je obšlran referat o položaju željezničkog osoblja zaposlenog na državnim rudarskim preduzećima, a osobito onih u Ljubiji, te predložio da bi se željezničko osoblje regulisalo po odredbama željezničko saobraćajnih propisa. Predstavnici preduzeća izjavili su da su spremni ovo pitanje resiti, čim rudnik Ljubija započne sa radom, dok za sada nemože biti govora o tome, pošto taj rudnik već 2 godine potpuno stoji te je preduzeće nemoguće u takovim slučajevima bilo kakove izdatke povisiti.
Sa ovom izjavom predstavnika preduzeća nije se predstavnik željezničara zadovoljio, jer Zakon o željeznicama javnog saobraćaja izričito naredjuje u § 15. da se prava i dužnosti osoblja zaposlenog na industrijskim prugama a sa javnim saobraćajem moraju regulisati naročitim propisima, koje odobrava Min. saobraćaja i dok god se odredbe zakona ne budu provadjale u djelo a naročito kod državnih preduzeća neče se odustati od ovih traženja dok se zakonske odredbe ne budu striktno provadjale.
Za željezničare postignuo se je usjeh u toliko, što su neki koji nisu bili pred-vidjeni u ranijim kolektivnim ugovorima uvršteni te promaknuti u više kategorije.
Rudarima i željezničarima zaposlenim na državnim rudarskim preduzećima neka je ovo jedna od zadnjih opomena za buduće jer samo jakom organizacijom može se polučiti uspjeh, a neslogom, to jest bez organizacije, zapa-dače u sve veću bijedu i lošiji materijalan položaj.	I. Ž.
Nastavak na strani 5,)
Položaj vlakospremnega osebja.
(Poročilo in zaključki konferece vlakospremnega osobja, ki se je vršila v Zidanem mostu dne 16. januarja 1933.)
A. Delovni čas.
Leta 1920 je ministrstvo saobraćaja izdalo naredbo, s katero je odredilo za strojno in vlakospremno osobje način sestavljanja delovnih razporedov. Ta naredba predvideva v glavnem, da se morajo delovni razporedi sestavljati sporazumno z osobjem in da je pri izdelovanju razporedov gledati na to, da se razdele odmori, potovanja oziroma delo v soglasju z osobjem. Normalno dnevno delo ima znašati po tej naredbi ministrstva 8 ur, vračunajoč čas vožnje po voznem redu, eno uro pripravljenosti pred odhodom in eno uro odprav-Ijenosti po zaključku potovanja. Princip za sestavo razporeda naj bo: 30% delovnega časa, 20% odmora izven domicila in 50% odmora doma, a najdaljši delovni čas v razporedu bi smel znašati v enem dnevu 14 ur.
S to odredbo je bil leta 1920 uveljavljen osemurni delovnik za vlakospremno osobje ter se je ta osemurni delovnik par let vzdržal v veljavi. Zlasti pri tovor, vlakih se niso računale velike zamude, pa tudi v drugih slučajih se osobje. ni pokazalo dosti odporno ter je kmalu prišlo v navado, da so izpadli prosti dnevi in so na te dneve uslužbenci vozili kake izredne vlake. Enako se je čas za šolo črtal iz turnusa in leta 1926 se je spremenila gornja naredba v toliko, > da se računa po eno uro priprave in po-sprave le v domicilni postaji, v končni izvendomicilni postaji, kjer mora vršiti vlakospremno osobje popolnoma enako delo. pa se je to zaračunanje črtalo.
Razmere so se od leta do leta poslabševale in niso bili redki slučaji, v katerih so turnisti dosegli tudi po 40% službe ter je bil vlakospremnik tako vprežen v službo, da jo ni mogel več zmagovati. S podaljšanjem delovnega časa pa se je nalagalo zlasti vlakovodjem vedno nova bremena, tako da ena ura pred odhodom vlaka daleko ne zadostuje za izvršitev vseh del, ki jih mora'vlakovodja izvršiti.
Za sestavo razporedov veljajo danes slabše določbe, kakor so veljale tedaj, ko so imeli tovorni vlaki po 500 do največ 800 ton vsled malih strojev. Danes ima tovorni vlak po 1000, da tudi po 1400 ton in za pripravo je določen enako čas ene ure, a do danes se uprava še ni potrudila, da bi poslala svojega kontrolnega organa, da bi pri takih vlakih nekaj časa vršil službo vlakovodje in nato poročal upravi, koliko časa je rabil, da je pred odhodom vlaka izvršil vse delo vlakovodje. Vpisati mora vlak v knjižico, pregledati vozove glede zalivk, vpisati zalivke, pregledati, če so vozovi sposobni za promet, če so nakladi v redu, urediti še vsa pisarniška dela, prevzeti račune, izračunati težo vlaka in tako dalje. Mogoče je bilo to v eni uri v onih časih, ko je imel vlak po 25 voz, a danes, ko ima po 60, 70 in tudi več voz, jih komaj obide v tem času, za vse delo pa rabi po dve uri, in to še posebno, če mora večkrat posamezne dele vlaka iskati po raznih tirih:
Kako se postopa s skupinami v slučaju, da vlak izostane, je znano vsem vlakospremnikom; ali mora držati rezervo, še večkrat pa mora skupina v skladišče, kjer dela in če se jo rabi, mora nepripravljena nastopiti drugo službo.
Kar se tiče šolanja, je to vprašanje eno najmanj urejenih ter se postopa v vsaki direkciji drugače. Po nekod je šola dvakrat mesečno, po nekod štirikrat mesečno, in to seveda vse v prostem času, ter izgubi tako osobje velik del časa, določenega za počitek.
Tudi način izrabljanja skupin v izven domicilnih postajah, ako vlak izostane, služi le v to, da podaljša vlako-spremnemu osobju službo. Kolikokrat se pripeti n. pr. v Srbskih Moravicah, da izostane vlak 43 ter pošlje postaja skupino reži nazaj v Zagreb, a že v Karlovcu mora skupina izstopiti ter prevzeti vlak 45 in ga peljati kar v Černo-merec. Kako je s tem podaljšan delovni čas, lahko izračuna vsak sprevodnik.
Še bolj prikrito se podaljšuje delovni čas v manjših domicilnih postajah, kjer je po navadi ravno toliko osobja, da krijejo turnus, ni pa nikakih nado-mestnikov za dopuste in bolezni, ter mora osobje vse to kriti samo. V eni domicilni postaji na primer je skupno 11 vlakospremnikov, od tega 3 vlakovodje, 2 osebna in 4 tovorni sprevodniki ter 2 zavirača. Ce je naprimer en vlakovodja bolan ali na dopustu mesec dni, Potem morata ostala dva biti vsak dan brez odmora v službi. Isto velja za ostalo vlakospremno osobje, ki pa mora poleg dopustov in bolezni v lastnih vrstah kriti dopust in bolezen skladiščnika, skladiščnega delavca, kretnika in postajnega delavca. Tako je vlakospremnik v tej postaji res dekla za vse in je sedaj vsled prenaporne službe popolnoma izčrpan.
Tako in slične pritožbe prihajajo prav iz vseh domicilnih postaj in nikjer ni uveljavljen osemurnik, pač pa se ravno pri vlakospremnem osobju sedaj najbolj reducira stalež, kar ima za posledico vedno bolj skrčene turnuse. Jasno -je vsakemu, da od neizpočitega osobja ni pričakovati tako vestne službe in da i bo podaljševanje delovnega časa prej ali slej imelo nedogledne posledice, za katere bo pač morala uprava prevzeti polno odgovornost. V interesu varnosti prometa, potujočega občinstva, uprave same, kakor tudi vsega zaposlenega osobja je torej, da se preneha s sedanjih sistemom podaljševanja delovnega časa ter uvede tak delovni čas, ki bo odgovarjal današnjim razmeram ter popolnoma osigura! varnost prometa.
Do temeljiti razpravi o delovnem času vlakospremnega osobja v posameznih domicilnih postajah je konferenca soglasno sprejela sledeče zaključke:
Racionalizacija, izpolnitev tehnike med in zlasti po svetovni vojni je služila samo interesom delodajalcev, delojemalcem pa ni prinesla nikakih ugodnosti, marveč je imela za posledico znižavanje plač in povećavanje brezposelnosti.
Kljub tehnični izpopolnitvi, uvedbi težjih strojev in skrajšanju voznih časov, pa se pri železnici ni pristopilo k znižavanju delovnega časa, kar bi bilo edino pravilno ter je v interesu varnosti prometa, marveč se je pristopilo k podaljševanju delovnega časa in redukciji osobja.
Konferenca soglasno pozdravlja prizadevanje Internacionalne transportne federacije in mednarodne strokovne zveze za uvedbo 40 urnega dela tedensko ter smatra, da bi ta ukrep dosti doprinesel za ublažitev gospodarske socialne krize.
Konferenca pooblašča Ujedinjeni savez železničarjev Jugoslavije, da na vseh merodajnih mestih podvzame vse korake da se vlakospremnemu osobju zopet povrne osemurni delovnik, ki je bil uveden leta 1920 ter naj bi se sestavljali službeni razporedi v bodoče po sledečih principih:
1.	Striktno naj se izvaja naredba o določitvi delovnega časa za nastavljeno železniško osobje iz leta 1920, ki naj se izpopolni še s sledečimi določbami:
a)	šola naj se vrši dvakrat mesečno in se zaračuna v turnus;
b)	v izvendomicilni postaji naj se postanek do šest ur (računajoč od prihoda do voznorednega odhoda vlaka) vračuna v službo;
c)	pri tovornih turnusih naj se računa za pripravo po dve uri v turnus;
d)	priprava in posprava naj se računa tudi v Izvendomicllnlh postajah:
2.	Razvesljavi naj se tolmačenje Ge-nclne direkcije SO br. 4909 od 29. septembra 1926.
3.	Turnusi naj se sestavljajo sporazumno z vlakospremnim osobjem, ki naj turnus podpiše.
B. Kilometraža.
Z uvedbo kilometraže ni bilo vlakospremno osobje nikdar zadovoljno, ker sistem kilometraže upošteva le prevožene kilometre, niti najmanj pa ne upošteva, koliko časa je uslužbenec odsoten od doma. Vlakospremnemu osobju
se je s spremembami pravilnika o sporednih prinadležnostih zgodila, ker je železniška uprava ukinila zaračunanje premika, se še bolj občuti, ker isti pravilnik dovoljuje zaračunanje premika, in to vsega strojnemu osobju, za vlakospremno osobje pa so predpisi nejasni.
Ker viakospremne osobje za svoje bivanje izven uomicnne postaje ne dooi niKaue druge oasitodrune razen kilometraže, bi morala biti ta kilometraža primerna, da bi zadoSčaia kot nagrada za ločeno prebrano na progi. Ce potuje na primer direkcijski organ na progo, dobi dijeto, ki znaša 60 do 70 in 100 Din in se ne računa po prepotovanih kilometrih, marveč samo po času, kolikor je odsoten iz svoje službene edinice. Jasno je, da ta uradnik ne porabi na progi nič več, kakor porabi na pr. vlakovodja ali pa zavirač in je za to logično, da zahtevamo, da se sistem kilometraže spremeni ter pri odreditvi nove odškodnine upošteva dejansko potrebo na progi, ter temu primerno določi odškodnine.
Kako je prizadeto vlakospremno osobje, vidimo pri obračunu kilometraže. Na pr. za vožnjo z Jesenic v Ljubljano dobi sprevodnik pri tovornem vlaku, kjer vozi po 10 ur, celih 7 Din na kilometraži. Ali tovorni sprevodnik, ki pelje iz Ljubljane v Maribor in nazaj, ter je odsoten po 24 ur in še več, dobi na kilometraži 34 Din.
Še bolj je prizadeto osobje, ki je pri tranzitnih vlakih. Za zgled navajamo na pr. Zagreb, kjer vozi skupina tranzitne vlake iz Černomerca na Rk. Službo dela 12 ur in prepelje svojih 1200 do 1500 voz, je z delom preobremenjen in zasluži pri 12urnem delovnemu času vlakovodja na kilometraži 3 Din, a zavirač Din 1.80!
Še drug način izrabljanja vlakospremnega osobja se vrši v pogledu obračuna kilometrine, ki se ga zlasti čuti v ljubljanski direkciji. Imamo vpeljanih več brzotovornih vlakov; za katere je določena seveda nižja kilometrina. Na pr. vozi iz Djevdjelije do Postojne br-zotovorni vlak št. 44. Ta vlak lahko vozi na ravnili progah z brzino do 50 kilometrov, vprašamo pa železniško upravo, če ve, s kako brzino vozi iz Ljubljane do Postojne, kjer je velik vspon? Tu ne doseže brzine 20 km in je kljub temu nazvan »brzotovorni vlak« in se seveda zaračuna nižja kilometraža.
Vlakospremno osobje je prizadeto še s tako zvanim držanjem rezerve, za katero ne dobi nikake odškodnine.
Špadamo pod isto ministrstvo zajedno s poštarji, a oni dobe posebne potne pavšale. Spadamo pod isto upravo, kakor kontrolni organi, a oni dobe dijete, le za vlakospremno osobje, ki ne zasluži nikakih premij, zadostuje za ločeno gospodinjstvo le kilometraža.
Po izčrpni razpravi je konferenca soglasno sprejela sklep, ki se glasi:
Vlakospremno	osobje konstatira,
da je sedanji	sistem	kilometraže
nezadosten za pokritje izrednih izdatkov, ki jih ima uslužbenec s preživljanjem na progi.
Konferenca vsled tega zahteva, da se čimpreje pristopi k izmenjavi tega pravilnika in ga nadomesti s sistemom urnl-ne, katera je uvedena že v več modernih državah, in katero smo tudi pri nas že vživali.
Do uvedbe sistema urnine, za katerega se strinjamo s predlogom, ki ga je je že predložil Ujedinjeni savez železničarjev Jugoslavije, pa naj se sedanji sistem kilometraže spopolni s sledečim:
1.	vlakospremnemu osobju naj se zaračuna premik, enako kakor se zaračunava strojnemu osobju,
2.	za držanje rezerve naj se zaračuna polovična kilometraža računajoč eno uro rezerve za 12 kilometrov.
3.	v slučaju zaposlitve skupin pri tran-sitnih vlakih naj se zaračuna tem skupinam premik po istih predpisih, kakor premikalnemu osobju, t. j. ena ura službe pri transitnlh vlakih je 12 kilometrov,
4.	za brzotovorne naj se smatra vlake le na onih progah, kjer ni vzpona In je omogočena vožnja s 45 km brzine. V nasprotnem slučaju naj se smatra na do-tlčnem delu proge za tovorni vlak.
C. Službena obleka.
Glede službene obleke je sledilo po podržavljenju južne železnice veliko poslabšanje, ker se je začela obleka podeljevati vedno kasneje, mesto oktobra meseca se je domia šele spomladi, nato pa celo leto kasneje. Z novim pravilnikom o službeni obleki je bil uveden poseben pavšal za službeno obleko, in sicer v znesku po 60U Lin, ki so ga dobili ie služitelji, zvamčniki in naj-nizja grupa činovmkov, med tem, ko so činovmki III. kategorije 2. in 3. grupe dobili le po 400 Din, vlakovodje — činovnik! lil. kategorije, prve grupe, pa sploh niso dobili pavšala.
Se težje so bili prizadeti oni delavci, ki so morali stalno vršiti ekseku-tivno siužbo, ker so morali enako nositi službeno obleko, a dobili so le mesečno po 30 Din prispevka.
Leta 1932 pa so bili vsi ti uslužbenci ponovno prikrajšani, ker se je pavšal znižal za celih 11%.
Velike nerednosti se vrše tudi pri podeljevanju kožuhov, ki so inventarna last, ter dobi vlakospremno osobje gole kožuhe, ki v kratkem tako slabo izglodajo, da je že skoraj uslužbenca sram nositi tak kožuh, ter sigurno trpi tudi ugled uprave, ko potniki vidijo, v kakih čudnili kožuhih hodi železniško osobje.
Osobje se čuti še zapostavljeno napram uslužbencem istega ministrstva, ker na pr. poštno osobje dobi obleko v naturi, a pri drugih ministrstvih je pavšal daleko višje odmerjen, da si osobje približno krije izdatke za obleko.
Druga slaba stran pavšala za železniško obleko pa je ta, da uprava zahteva od osobja, da ima obleko vedno lepo in kar najbolj v redu, če ne, grozi kazen, odnosno pomaknitev nazaj v nižjo službo.
Delegati so na konferenci vlakospremnega osobja soglasno sprejeli sledeči sklep:
Obleka naj se podeljuje vsemu osobju in to ne samo nastavljencem, marveč tudi onim delavcem, ki morajo vršiti službo nastavijencev.
Do spremembe pravilnika o službeni obleki v tem praveu pa naj se poviša pavšal za službeno obleko do one izmere ki bo res zadostovala za nabavo in vzdrževanje službene obleke, ali pa naj železniška uprava najde take firme, da bodo za znesek največ Din 530.—, ki ga danes dobe za obleko zvaničniki in nižji činovniki res lahko nabavili službeno obleko, kapo, plašč, čevlje in ostale potrebščine.
Dokler se podeljujejo kožuhi kot inventar, naj se podele vlakospremnemu osobju oblečeni kožuhi.
D. Rang.
V zadevi ranga vlakospremnega osobja je bilo največ prepirov med vlakospremnim osobjem koncem leta 1927 in v prvi polovici leta 1928, ko se je posrečilo zopet doseči enotne predpise za sestavljanje činovnega seznama vlakospremnega osobja. Kot temeljito načelo za določitev ranga je bilo, da se uvrstijo kot prva skupina vsi vlako-spremniki, ki so že položili izpit za vlakovodjo, kot druga vsi, ki imajo že izpit za prtljažnika in kot tretja vsi, ki imajo izpit le za potniškega sprevodnika. V teh skupinah se je vrstni red posameznikov določil na ta način, da so bili kot prvi oni, ki so imeli že najdalje strokovni izpit za dotično kategorijo. Izjema je bila pri tem, da se je onim vlakospremnikom, ki so morali polagati izpite ločeno in so položili izpit za vlakovodjo do najkasneje leta 1925, smatral čas, ko so položili izpit za prtljažnika kot enako vreden izpitu za vlakovodjo.
Ta vrstni red je ostal v veljavi skozi par let in šele leta 1932 so začeli posamezniki na podlagi odredb novega zakona z akcijo, da bi se spremenil način za sestavo ranga, in sicer v smislu določb § 110. zakona, ki pravi, da naj se čin odreja:
L po skupini,
2.	po dolgosti službe v isti skupini,
3.	po činu položaja, s katerega je prišel,
4.	po dolgosti službe v isti stroki in
5.	po dolgosti službe vobče.
Kdor pozna zakon, ve dobro, da je ta rang določen samo zaradi napredo-
vanja v skupinah, kar je 'točno odrejeno v § 50 zakona o državnem prometnem osobju.
V zadnjem času pa je začela železniška uprava z novo prakso in je sprejela večje število uslužbencev z dvemi in več razredi srednje šole, jih dala v tečaje in jih sedaj uvršča ne oziraje se na dolgost službe in dan izpita v službene razporede pred onimi, ki imajo že dalj časa položene izpite. Da se to vprašanje razčisti, je vprašal Ujedinjeni savez železničarjev Direkcijo, zakaj se ne uvede v Mariboru posebnega tečaja za pripravo k izpitom za osebnega sprevodnika, ker je dosti osobja, ki ima že izpit za tovornega sprevodnika. Na to vlogo je Direkcija pod štev. 31206/11-32 odgovorila sledeče:
»Uredba o razvrstavanju zvaničnikov I. in II. kat. in služiteljev predvideva za konduktere (revizijske sprevodnike) samo zvaničnike I. kategorije. Naredba Generalne direkcije štev. 50912/31 pa zahteva, da se sinejo za zavirače in sprevodnike sprejemati in prevajati samo oni kandidati, ki imajo dovršena najmanj dva razreda gimnazije. Ker med sprevodniki tovornih vlakov navedenimi v vlogi ni takih, ki bi imeli predpisano šolsko izobrazbo in toraj ne morejo biti prepuščeni k izpitu za revizijskega sprevodnika in za katere je potemtakem predlagani tečaj brezpredmeten.
Sprevodniki tovornih vlakov niso vpisani v činovnem seznamu; njih dodeljevanje v turnuse se vrši v smislu tč. 5 še veljavne naredbe štev. 3599/11-28 po dolžini službene dobe. Mlajši zavirači, ki so dodeljeni v turnuse pred starejšimi in celo nastavljenimi, so oni, ki glede šolske izobrazbe odgovarjajo zahtevi naredbe G. D. štev. 50912 in ki se jih je iz tega vzroka in v svrho hitrejšega iz-vežbanja moralo uvesti v turnuse pred drugimi tudi starejšimi in že nastavljenimi, ki te izobrazbe nimajo.«
Konferenca je na podlagi poročil iz raznih krajev soglasno sprejela glede sestave ranga sledeče zaključke:
Glede dodelitve vlakospremn. osobja v službene razporede naj veljajo dosedanji predpisi in naj se činovni seznam sestavlja na podlagi strokovnih izpitov po načelih, ki jih predvideva okrožnica ljubljanske direkcije štev. 3599/11-28.
Nimamo nič proti temu, če si hoče železniška uprava za bodoče izobraziti za sprevodnike in vlakovodje uslužbence z višjo šolsko izobrazbo, kot jo imajo dosedanji, vendar vztrajamo na stališču, da naj velja to le za novo vstopivše. Za vse one pa, ki so že pri vlakospremni službi, naj velja dosedanji sistem in naj napredujejo na višja izpraznjena mesta na podlagi strokovnih izpitov.
V rang naj se uvrsti tudi vse zavirače, ki imajo samo izpit za tovorne sprevodnike in naj se odredi, da bodo po dosedanjih predpisih mogli napredovati tudi vsi oni, ki so bili pri redukciji dodeljeni nazaj v skladišče, ali celo reducirani in bodo v doglednem času zopet sprejeti nazaj v službo.
Konferenca smatra za svojo dolžnost opozoriti merodajne faktorje pri direkciji in pri Generalni direkciji na slabe skušnje, ki so jih imele že nekatere tuje železniške uprave s poizkusi, po kratkem kurzu dodeliti na višja službena mesta pri vlakospremni službi uslužbence z višjo šolsko izobrazbo brez temeljite praktične izobrazbe v vlakospremni službi.
E. Dopust.
Skoraj iz vseh domicilnih postaj je bilo podano poročilo, da vlakospremno osobje ne more izrabiti v celoti dopusta, ker je povsod normiran premajhen stalež vlakospremnega osobja. Osobje komaj krije bolnike in tako se rado do-

VSAK ŽELEZNIČAR NAJ BO ORGANIZIRAN V UJEDINJENEM SAVEZU ŽELEZNIČARJEV JUGOSLAVIJE.
I gaja, da ima vlakospremnik pravico na dopust po zakonu, katerega pa ne dobi, ker ni nadomestnika na razpolago. Posebno pa se smatra prizadeto osobje z zadnjo okrožnico Generalne direkcije, ki odreja, da mora osobje izrabiti dopust v največ dveh obrokih, drugače pa mora plačati kolke za tozadevne prošnje.
Kdor pozna vlakospremno službo, ve, da če tudi dobi odobren letni dopust, ni niti en dan mirno doma, da se ne bi bal, da pride avizer in ga pokliče nazaj v službo, ker je par drugih zbolelo, ali je pojačen promet ali kaj sličnega. In ta vlakospremnik naj sedaj plačuje še kolke za nadaljnji dopust, ker ga je uprava poklicala nazaj v službo. Poleg tega pa osobje dobro pozna § 105 zakona, ki odreja, da so vse take prošnje kolka proste in smatra tozadevno odredbo za protizakonito. Enako se osobje čuti ponižano s tem, da mora, če hoče dobiti dopust, praviti najrazličnejšim pisarniškim organom, zakaj sploh dopust rabi, da oni presojajo o utemeljenosti prošnje za dopust, ki jim po zakonu pripada.
Konferenca je pooblastila centralo Saveza železničarjev, da podvzame vse potrebne korake, da se to odpravi. Tozadevna resolucija se glasi:
Konferenca vlakospremnega osobja konstatira, da je skoraj v vseh domicilnih postajali predviden premajhen stalež vlakospremnega osobja in da nadomest-niki komaj zadoščajo za kritje bolezni in dela dopustov, vsled česar osobje ne more popolnoma izrabiti rednega dopusta.
Enako konstatira konferenca, da je zadnja odredba o kolkovanju prošenj za dopust v protivnosti z odredbo § 105 zakona.
Na podlagi prednavedenega konferenca zahteva:
1. da se okrožnica o kolkovanju prošenj za dopust kat protizakonita ukine;
2^ da se v vseh domicilnih postajah izvežba zadostno število vlakospremni-kov za nadomestovanje, da bo osobje lahko izrabilo prlstoječi letni dopust;
3. da se dopust odmerja na podlagi vseh službenih let.
F. Razne zadeve.
Vozni park na naših železnicah je doživel po vojni zelo dosti sprememb, ne oziraje se na to, da je vojna zapustila na vsem voznem parku skoraj nepopravljive sledove in da smo dobili najrazličnejše sisteme voz.
Z dobavo reparacijskih službenih voz pa se je naredil mesto koraka naprej, velik korak nazaj, in sicer v škodo državne blagajne ter v velike neprilike vlakospremnega osobja. Do take neodgovarjajoče nabave službenih voz je prišlo v prvi vrsti vsled tega, ker so nekateri odločujoči gospodje mislili, da pač vse vedo in niso niti najmanj vprašali za mnenje ono osobje, ki te službene vozove faktično uporablja.
Tako smo dobili dobavljen iz Nemčije zelo star tip službenih voz, ki smo jih pri nas že davno imeli in nad katerimi smo se vsi zgražali, ker ne odgovarjajo za službo. Je to tip voz, v katerem je v vozu vdelan malo višji prostor, ki sega nad streho voza (krstili smo ga za prižnico), kjer je ročna zavora in kamor naj se spenja po stopnicah vlakovodja, da ima razkled na vse strani in lahko opazuje progo. Ta voz nima oken ob straneh, kot jih imajo vsi novejši vozovi. Čudimo se, da naša uprava ni pogledala v Avstrijo, Nemčijo, Italijo, kjer imajo zelo prikladne službene vozove, ki imajo za vlakovodjo na vsaki strani vdelan nekoliko naprej stoječi del, iz katerega se da brez odpiranja oken opazovati progo naprej in nazaj. Lahko bi se učili še od onih voz, ki jih je poslala naša država v popravilo na Češko, kjer so v čeških delavnicah enako naredili za vlakovodjo nekoliko naprej stoječi prostor za opazovanje proge.
Naša železniška uprava sedaj, ko izmenjava stare tipe voz, meče ven tako zvane prižnice in vdelava okna. Koliko stroškov stanejo take predelave, bi nam lahko povedali upravniki delavnic in čudimo se vsled tega, zakaj se je naročalo kot reparacije tako zastarele tipe voz.
Plinska razsvetljava v vozovih tudi ne odgovarja. Preje smo imeli v vozovih plinsko razsvetljavo pri strani nad vsako mizo, kar je bilo res ugodno. Iz neznanega razloga pa se sedaj ta plin-
ska razsvetljava demontira in se dela samo luč na stropu, tako, da je prav za prav nemogoče delati, ker si delamo s hrbti senco. Poleg tega je zlasti pri novih vozeh skoraj nemogoče prižgati svetilko pod stropom in kdor pozna plinsko razsvetljavo, ve, da se pri go-riicu kmalu nabere razna nesnaga in nato luč zelo slabo gori. Avstrija in druge države so vsled tega montirale zelo nizko pri vsaki mizi električne svetilke.
Vrata osebnih voz se pri nas v pretežni večini odpirajo na ven, kar zelo ogroža varnost potujočega občinstva, kljub najstrožjim predpisom o zapiranju vrat, ker je nemogoče preprečiti potujočemu občinstvu, da ne bi samovoljno odpiralo vrata. Italija in Madžarska kot sosedni državi sta uvedli, da se odpirajo vrata na znotraj in kolikor še niso pri vseh vozovih tega vpeljali, je zlasti Italija uvedla nov način mehaničnega zapiranja vrat, ki onemogoča, da bi bila vrata le na videz zaprta in bi se dala sama od sebe odpreti pri raznih sunkih. Potrebno bi bilo, da bi tudi naša uprava čim preje pristopila k izmenjavi vrat, kar bi povečalo varnost občinstva in zelo zmanjšalo kazni.
Kasarne so še vedno eno neurejenih vprašanj. Za kurjavo ni zadosti preskrbljeno, ker se dostavlja slabše vrste premog in še ta v premajhni izmeri. Poleg tega ni preskrbljeno za čisto perilo in zadostno število sob ter postelj, tako da v pretežni večini kasarn ni govora o rednem počitku vlakospremnega osobja. Za zgled naštejemo par primerov: V kasarni Zagreb-Sava za tovorne skupine ni na razpolago perila. Skupno je na razpolago 11 rezervnih strganih rjuh in se pripeti, da so rjuhe po dva in več mesecev neizmenjane na posteljah, črne in umazane, da se vsakemu gnusi, ko je primoran leči nanjo. Kje so tu higijenski predpisi? Sanitetna železniška oblast naj bi se ob priliki prepričala o razmerah v sobi št. 5, katera ni nikoli prosta, ker že čaka skupina, da dotedanji stanovalci zapuste postelje in jim naredijo prostor za počitek. V kasarni v postajnem poslopju je zopet zelo slab štedilnik. V kasarni v baraki v Zagreb-Sava je spredaj cela delavnica za popravila voz in ni nikoli miru. Kje naj ima potem osobje počitek. Tudi kasarna za osebne skupine ima prostore, katerih okna so obrnjena na postajo, kjer je veden hrup in premik in o pravem počitku ni govora.
Na Sušaku je kasarna kar cela dvorana, v kateri je nad 20 postelj, po dve postelji ena vrh druge. Pred kasarno se vrši premik dan in noč, poleti je v bližini kopališče, od koder se razlega vik in krik in tam naj se osobje odpočije po naporni službi, da bo zopet sposobno za naporno službo na gorski progi.
V	Velenju in Dravogradu so v kasarni na posteljah še odeje, ki datirajo iz leta 1904 in si lahko vsak sprevodnik predstavlja, kakšne so.
V	Slav. Brodu je šef stanice zabra-nil v kasarni kuhanje radi »štednje«, da se ne porabi preveč premoga in si sme osobje jed le pogreti!
Konferenca je na podlagi teli in sličnih konstatacij sklenila: Apelira se na železniško upravo, da poskrbi za vlakospremno osobje zopet za take kasarne, kot jih je to osobje že imelo pred 20 leti. Sobe naj imajo največ po 3 do 4 postelje, t. j. za eno skupino, preskrbi naj se zadosti premoga za kurjavo, uredi naj se primerne kuhinje in v vsaki kasarni naj bo na razpolago kopalnica, da se lahko osobje umije.
Za zidavo kasarn naj se porabi del denarja, ki ga je moralo vse železniško : osobje skozi tri leta plačevati po Din 5 in Din 10 mesečno za Nabavljalno zadrugo ter se je govorilo, da se bo ta denar porabil za zidavo stanovanjskih hiš potom posebnih zadrug.
Doglavje zase pa tvorijo kazni. Poročati o tem bi bilo odveč, saj je vsakemu vlakospremniku dobro znan postopek pri kaznovanju. Kazni so že davno zgubile tako zvani »vzgojni namen«, kar je zelo razvidno iz postopka raz- j nih kontrolnih organov, ki samo iščejo ; razne nedostatke in nikdar ne povedo, : . kako bi se morala služba vršiti, da bi bilo pravilno. S sedanjim načinom kazenskega postopka pa se le preobremenjuje upravno osobje. Za zgled navedemo le en slučaj: Vlakovodja je pozabil pri preobilici dela napisati na strojni zapisnik kilometersko razdaljo. : Ta razdalja je po voznem redu znana
pač vsaki edinici in bi jo lahko kurilnica vstavila. Ta pa raje napiše dolgo poročilo na mašinski oddelek. Mašinski oddelek, mesto da bi v strojni zapisnik vstavil »8 km«, napiše zopet poročilo na prometni oddelek. Ta pošlje poročilo šefu saobraćajne službe, on zopet postaji. Postaja odstopi poročilo uradniku, ki vpokliče vlakovodjo na odgovor. In nato roma ta zadeva zopet isto službeno pot nazaj in napisalo se je par sto besed, zamudilo lepo število ur. mesto, da bi kurilnica sama napisala le dve besedici »8 km«.
Ce kdaj, je danes upravičen sklep konference vlakospremnega osobja, ki je sklenila:
Viakosprenmo osobje, točno upoštevaj vse predpise in le po njih vrši službo!
Konferenca je končno sprejela še zaključke, ki se glase:
Na vse merodajne faktorje v železniški službi naj se apelira, da posvete primerno pažnjo pripravam za avtomatično spenjanje voz, ki je uvedeno že v več naprednih državah.
Šolski pripomočki in instrukcije naj se izdajajo tudi v slovenskem jeziku, ki je enako službeni jezik in naj bodo sestavljeni tako, da bodo veljali vsaj par let.
Kakor brze in osebne vlake naj tudi vse ostale vlake prevzame vlakospremno osobje, že popolnoma urejene, pravilno spete z nataknjenimi signali, ter naj bo dolžnost vlakospremnega osobja le kontrolirati, če je vlak v istini v vseh ozirih pravilno pripravljen za odhod, kakor je to že uvedeno v več drugih državah, kjer še ni uvedeno avtomatično spenjanje voz.
Podložne coklje za prage, ki imajo 15% (promile) vspona, naj se d^jo v inventar postajam, kjer se prične in konča-proga s tem vsponom, da jih vlakospremno osobje v teh postajah prevzame in oddaja in ne kakor sedaj, ko se mora za par kilometrov take proge voziti težke železne coklje iz domicilne postaje.
Napisi lastne teže naj se pri osebnih vozovih namestijo na steni pod lastninsko številko in to s tako barvo, da bo dobro vidna.
Kurilne cevi imajo v inventarju pozimi vsi službeni vozovi pri vseh vlakih in ne samo pri osebnih in brzih, da si ne bo osobje kvarilo obleke s prenašanjem istih in ker mora že itak zlasti pri tovornih vlakih prenašati zadosti stvari.
Vsem brzim in potniškim vlakom naj se dodele prtljažniki.
V	Postojni naj ostane naše osobje za carinske manipulacije, ker je nemogoče, da bi vlakovodja poleg svoje službe vršil še razno delo s carinskimi prijavami in drugimi dokumenti.
Na progi, kjer mora vlakovodja vršiti tudi revizijsko službo, naj se od njega ne zahteva, da bi nosil seboj še torbico.
Ukrene naj se vse, da se upokojencem zopet povrne one vozne ugodnosti, kot jih ima aktivno osobje.
Pisarniške potrebščine naj se podeljujejo v zadostni izmeri in dobre kvalitete, ali pa naj se osobju izplačuje primeren pavšal.
Delo vlakovodjem naj se olajša na ta način, da bi se vodil potni list na jsti način kot kontrolni potni list za Generalno direkcijo in da bi se zapisovale v potni list le zamude. To bo omogočilo vlakovodji, da bo posvetil več pozornosti varnosti prometa. Ako pa železniška uprava hoče, da vlakovodja vpisuje vse vozne podatke pri vsaki postaji, pa naj zopet predtiska postaje na potni list, kakor je to že bilo uvedeno pred 25 leti.
Železniška uprava naj zopet sklene zavarovanje vsega voznega parka in ostalih naprav za slučaj nezgod, da se tako oprosti osobje plačevanja raznih povračil saj je upravi dobro znano, da noben uslužbenec ne zagreši kake nepravilnosti v službi po lastni krivdi (ali so vsaj to zelo redki slučaji), marveč se pretežna večina nezgod povzroči le po nesreči.
V	Zagrebu naj se za osobje, ki mora prevzemati tovorne vlake na Rk zopet uvede ponoči ob 1 uri poseben vlak, ki bi jih peljal na Rakek.
Na gorenjski progi naj se ukine odgovornost vlakovodij za uvoz nasprotnih tovornih vlakov v postaje in naj to odgovornost zopet prevzame prometnik odnosno postajno osobje.
Ukrene naj se vse potrebne korake, da se popravi ostrine, ki jih ima v sebi zakon o državnem prometnem osobju, ki je s posebno določbo one vlakovodje, ki so imeli že po več let svoje skupine, denarno zelo prizadel s prevedbo v 10. čhiovnlško kategorijo in .Uh za vestno službo mesto nagrade kaznoval.
Končno je konferenca sklenila apel na vse še neorganizirano vlakospremno osobje, da čimpreje uvidi, da z neorganiziranostjo samo škoduje samemu sebi in vsem vlakospremnikom, ter da je dolžnost vsega osobja, da se takoj oklene organizacije in potom nje bori za zboljšanje svojega položaja ter za boljšo bodočnost.
Zato poziva vse vlakospremnike širom države, da se organizirajo v Ujedinjeni savez železničarjev Jugoslavije.
INDUSTRIJSKIM ŽELJEZNIČARIMA. .
Svakom iole svjesnom industrijskom željezničaru će biti godina 1932. u trajnoj uspomeni. Ne zato što su se postigli inoguče kakove uspehe za poboljšanje njihovog položaja, nego zato što je u godini 1932. Savezna Uprava Ujedinjenog Saveza Željezničara Jugoslavije svim silama nastojala, da bi se i na industrijskim prugama primjenjivali zakonski propisi koji odredjuju regulisanje dužnosti i prava industrijskih željezničara.
f ranije su industrij, željezničari bili organizovani u raznim savezima ali se nije nikada na tom polju toliko radilo koliko je to činila stručna organizacija i željezničara. Da nije bilo uspjeha, ne-može se reči, da je krivnja od strane saveza, nego je najveća krivnja što industrij. željezničari nisu dovoljno orga-nizovani i zbijeni u svoju stručnu organizaciju. A s druge strane opet je ovim neuspjesima mnogo doprinjela privredna kriza, koja vlada u cijelom privrednom životu.
Savezna uprava je u toj godini svojim agilnim radom dokazala svima mjerodavnim položaj i stanje industrijskih željezničara, te je pored toga uspjela dokazati da se na svima industrij, prugama neprovode odredbe radničko zaštitnog zakonodavstva. Jasno je dokazano jadno stanje ovog osoblja na Anketi, održanoj u Banjoj Luci dne 15. maja 1932. godine, kao i predanim predstavkama svima nadležnim. Ali se rešavanju toga po željezničare važnog pitanja još do.sada nije pristupilo, neznatno iz kojih razloga.
Industrijske željezničare nesmije ovo pomesti, nego baš učvrstiti u njihovoj borbi za zakonom odredjena prava. Zato je dužnost sviju željezničara da stupe u organizaciju i vode borbu do konačne pobjede, kolu če samo udruženi 1 lakom organizacijom moči privesti krahu, te zadobiti prava na bolji život i bolju buđučnost. Da je ovo tačno treba da se osvrnemo na proletarijat ostalih zemalja, gdje je položaj radničke klase kud i kamo bolji nego kod nas, te je za slučaj besposlice svaki radnik osiguran za pomoć u besposlici, dok kod nas sve-tra toga nema.
Treba da znamo da ovo nisu njihovi poslodavci dali moguče iz razloga, što su bolji nego naši, nego je to djelo jakog sindikalnog pokreta, kojim su poslodavce prisilili na bolje oslove života i brigu u besposlici. Nama se nameče isto, da ćemo samo jakim sindikalnim pokretom zadobiti bolja prava, zato je dužnost svakome svjesnom radniku da stupi u društvo, u kojem če se boriti svi za jednoga a jedan za sve! Samo tim putem postići čemo bolji život, život koji pripada čovjeku..
Željezničar.
RAD ŽUTIH U DRVARU.
Svim svijesnim radnicima dobro je poznat rad žutih u Drvaru, gdje bi htjeli podići svoju organizaciju te se pri tom radu služe metodima, koje su već isprobali njihovi vodje u Beogradu. Sada pripremaju »manifestacioni zbor nacionalnih radnika«, na kome će nastupiti
!. V.:
V imenu socialnega čuta...
(Zgodba iz današnjih dni.)
Zgodilo se je tiste dni, ko se je začela pomožna akcija za lajšanje bede biezposel* nlm, da se je zganilo mnogo sto, mnogo rok, mnogo misli... Zaškrtali so svinčniki po belem papirju, delali številke, črte, odstotke in... ostajala je pod črto skupina številk.
In mnogi, ki so pisali na papir številke, so se zagledali v tisto skupino- številk, ki je nastala pri seštevanju in odštevanju, deljenju in množenju na koncu pod črto. Prsti so zaplesali po mizi in papirju, zadovoljno, s priznanjem:
»Da, udeležimo se akcije za Ujšanje bede brezposelnim,« so rekli v mislih. »Naj bo v imenu socialnega čuta in človekoljubja, kajti naposled so brezposelni tudi ljudje.«
V tistem kraju pa je bilo več obratov In z obrati več podjetnikov. Bila je tam delavnica za razne mizarske in tesarske stvari, bila je kemična tovarna, bila je tovarna za škatlje, v katere so se shranjevale različne potrebščine, kakor: Kolinska cikorija, Gutalin za čevlje, vazelina, če ni bilo kaj primernejšega, tudi sladkor, kava, poper, riž, cimet, sol in druga taka drobnarija, ki je potrebna za kuhinjo in domače gospodarstvo1.
Pa je kriza pritiskala na te obrate in na Podjetnike tudi v tistem kraju, trkala na vrata podjetnikov in pozdravljala:
glavni njih vodja g. Stankovič iz Beograda te bi do onog vremena na ma koji način htjeli podići svoje redove.
U tom cilju obratili su se samoj Ši-padovoj upravi posebnom pretstavkom, u kojoj traže, da bi u buduće preduzeće primalo u službu samo one radnike, koje bi predložili žuti. htjeli postići još nešta više to jest, da bi se reduciralo one, koji nisu kod žutih te jih zanijemio onima, koje bi žuti predložili.
Svoju pretstavku objavili su u »Rad i Trud«.
Protiv ovakvih mahinacija zauzele su naše organizacije odlučno stav le ispred ORS-a i našeg saveza poslale pre- ; dtizeću slijedeću pretstavku:
Upravi Šumsko Industrijskog Preduzeća Dobrljin-Drvar
Sarajevo.
»Rad i Trud« organ jugoslovenskih nacionalnih radničkih sindikata, broj 4L od lil. decembra 1932. na 3. stranici u 4. stupu donio je u cjeiosti oštampanu predstavku, koju je glavni pododbor .INRS za Vrbasku banovinu iz Drvara, uputio Vama sa molbom, da Vi naredite direktorima, da na njihov predlog primaju radnike, koje im oni predlože, a kod redukcije radnika, da se pošteče njihovi članovi JNRS. Osim toga glavni pododbor JNRS traži da se njegove intervencije uzimaju u obzir i da budu završene sa uspjehom.
Kod Vas u Vašem preduzeću nije bilo dosada, da se je na predlog ma kakvih radničkih organizacija radnike primalo na posao niti otpuštalo sa posla, niti su članovi bili poštećeni kod redukcije, niti je preduzeće »Šipad« u opšte priznavalo radniku organizaciju ni u kome pogledu.
Stoga i mi kao članovi slobodnih radničkih sindikata Jugoslavije URSSJ, čiji je rad dozvoljen po Kraljevskoj vladi i nadležnim vlastima, imajući u vidu, da je ogromna većina radnika zaposlenih u Vašem preduzeću kako u Drvaru tako i u drugim mjestima, organizovano u Slobodne Radničke Sindikalne Organizacije Jugoslavije, molimo Vas, da isto tako naredite Vašim potčinje-nim Direktorima, da kod primanja radnika primaju radnike na predlog potpisanih Odbora radničkih Organizacija, a kod redukcije radnika, da se poštede članovi i ostalih radničkih organizacija, čije je rad po vlastima dozvoljen, i da se svi odbori Ujedinjenog Radničkog Sindikalnog Saveza Jugoslavije, to jest Slobodnih Radničkih Sindikalnih Organizacija Jugoslavije na području Vašeg preduzeća »Šipad« primaju u intervenciju sa uspjehom, što to do sada nije bio slučaj.
U nadi smo, da čete izaći našoj želji u susret
Sa poštovanjem
Podružnica ORS-a u Drvaru. Podružnica USŽJ u Drvaru.
Na ovu pretstavku dobile su naše podružnice od direkcije u Sarajevu slijedeće rešenje:
I Na Vašu predstavku od 25. o. m. koju ste nam podneli u zajednici sa tamošnjom podružnicom Saveza Ujedinjenih Željezničara Jugoslavije, čast nam je izvjestiti Vas, da sa naše strane nije izdat nikakav nalog direktorima odelenja, da pri prijemu radnika na posao vode računa naročito o onima, koji su članovi Jugoslovenskih nacionalnih radničkih sindikata.
Na protiv direktorima odelenja izdata je
»Dobro jutro!«
Podjetnik je sedel z ženo m otroci pri zajtrku. Bela kava je dišala prijetno, sirovo maslo se je mazalo- na kruh. Prijetno in lepo je bilo pri pogrnjeni mizi.
•Podjetnik je vgriznil v kruh in rekel:
»Bog daj! Kaj pa bi radi?«
»O, dobro besedo,« je rekla Kriza.
»Kako se pa pišete?«
»Kriza,« se je priklonila Kriza.
»Oho, Kriza?«
»Da, Kriza!«
»Kaj pa želite?... Prosim, sedite!«
»Hvala. Rada stojim,« je rekla Kriza.
»Rada stojite? ... Hm!... In mislite, da se bova _ pogovorila?«
»Mislim? ... Ne. Prepričana sem. Saj sva se še vedno- pogovorila, ko sem prišla.«
»V mojo škodo,« je zamrmral podjetnik.
»Eh,« se je nasmehnila Kriza. »Vtaknili ste tisto škodo kakor šopek za klobuk in rodila vam je odstotke.«
In sta še govorila. Ko sta končala, je bil obraz podjetnika resen, a v -očeh je bila
zadovoljnost.	#
V delavnici so delavci delali, da so jim bili obrazi potni In zaripli, mišice na rokah kakor kladiva in roke trde kot jeklo.
»Hudiča,« je rekel nekdo izmed njih. »Križ me boli, a k zdravniku nimam časa iti. Zgubim tako dve uri. In plača bo tudi za toliko manjša.«
Drugi so molčali, samo eden je pljunil pod stroj.
»Preveč delamo...«
uputa, da se pri prijemu radnika u posao imaju pridržavati samo interesa preduzeća i to na način, da se zaposle u prvom redu oni radnici, koji su sposobni i radnici koji su upućeni jedino na zaradu u preduzeću.
S poštovanjem
Šumsko Industrijsko preduzeće Dobrljin-Drvar A. D.
Ovaj odgovor obavljamo na znanje svim željezničarima u Drvaru, da svim snagama porede na dizanju našeg pokreta i da redom svi pristupe u »Ujedinjeni savez željezničara« te se putem organizacije bore za poboljšanje svog položaja.
Dopisi.
ŽELEZNIČARSKA ZBOROVANJA.
Tekom januarja je obdržal savez več javnih železničarskih shodov, na katerih je razpravljal v glavnem o položaju delavstva in o načrtu novega delavskega pravilnika. Poleg tega pa se je vršila tudi dobro obiskana konferenca vlako-sprernnega osobja, o kateri poročamo obširno na drugem mestu. Obisk na vseh železničarskih shodih jasno dokazuje, da so se začeli železničarji v zadnjem trenutku zavedati potrebe organizacije in da so uvideli, da so brez organizacije prepuščeni samemu sebi in da jih čaka le poslabšanje položaja. Iz shodov priobčimo kratka poročila:
Maribor:
Brez vsakih reklamnih pozivov so minulo nedeljo železniški delavci v Mariboru do zadnjega kotička napolnili Gambrinovo dvorano, kjer se je vršil shod Ujedinjenega saveza železničarjev Jugoslavije.
Zborovanje je otvoril in vodil s. Brenčič, ki je uvodoma v kratkih obrisih obrazložil obupno stanje železniških delavcev. Radi nesmiselnega šte-denja najbolj trpijo železniški delavci, zaposleni v delavnicah, kurilnicah in na progah. Njih plače že dolgo ne dosegajo več eksistenčnega minimuma, radi česar preti neštetim družinam beda in lakota, čegar posledica bo predvsem nazadovanje produkcije in povečanje nezadovoljstva med železniškimi uslužbenci.
Referent ispred centrale je na to poročal o raznih intervencijah, ki jih je savez izvršil radi sprememb delavskega pravilnika, izplačila delavskih diferenc, ukinitev brezplačnih dopustov ter zboljšanja položaja progovnega delavstva, za tem pa je ostro nastopil proti vlogi, ki so jo igrali nekateri zvezarji po progi hvaleč načrte novega delavskega pravilnika, katerega pa so skrbno skrivali pred onimi, ki bi morali o delavskem pravilniku v prvi vrsti razpravljati, to je pred delavstvom.
Za tem je poda! izčrpno poročilo o novem načrtu delavskega pravilnika in Ministarstvu saobraćaja ter je pozval vse delavstvo, da se sedaj v zadnji uri, ko se gre za odločilne ukrepe, oklene one organizacije, ki je vedno zastopala interese delavcev in da se potom Ujedinjenega saveza železničarjev bori za
»Če pa nas priganjajo,« je bil odgovor.
»Naj plača več, da se človek vsaj lahko bolje najć!«
»Zahtevajmo!«
Za hip so stroji obstali in vsi so se spogledali.
»Zahtevajmo. Zdaj je konjunktura in morda dosežemo!«
V vseh je bilo odobravanje in stroji so zopet zabrneli.
*
Odprla so se vrata v delavnico. Vstopil je podjetnik, se pogladil po bradi in šel od stroja do stroja, pogledal tu, pogledal tam, nato- pa rekel:
»Možje...«
Stroji so se ustavili, oči vseh so- se obrnile v podjetnika.
»Nerad sem vas ustavil,« je rekel. »Ali sila me je prisilila. Konjunktura je padla. Kriza se je pojavila. Že dalj časa se potika okrog, sedaj pa je prišla tudi k meni.«
»Vam ni sile,« je rekel nekdo izmed delavcev. »Vi jo zmorete.«
»Da,« je rekel podjetnik. »Zmorem jo, a sam sem preslab. Vi mi boste pomagali.«
Vsi so pogledali.
»Kako?«
»E, razmislil bom in vam sporočil,« je rekel in odšel.
*
Kemična tovarna je reducirala delavce že pred enim mesecem. Vsled krize, je bilo rečeno. Dela ni, denarja ni! Sedaj pa je ustavila obrat. Vsled krize.
odpravo krivic in za zboljšanje svojega položaja.
Po referatu se je priglasilo k besedi več sodrugov, na kar je bil soglasno sprejet sledeči zaključek:
Železniški delavci in profesionisti iz mariborskih edinic sprejemajo za svoje zaključke delavske konference v Ljubljani ter zahtevajo, da se načrt delavskega pravilnika spremeni po protipred-logih, ki jih je stavil Ujedinjeni savez železničarjev, v nasprotnem slučaju pa odklanjajo načrt pravilnika kot nesprejemljiv, ker prinaša delavstvu samo poslabšanje sedanjega položaja.
Dobro uspeli shod je zaključil predsednik s pozivom na delo za organizacijo, ker le strnjeni v enotno fronto bomo mogli zabraniti val redukcij ter pridobiti ugrabljene pravice nazaj.
Pragersko.
V nedeljo dne 15. januarja se je vršil na Pragerskem javni železničarski shod, katerega se je udeležilo nad 50 železničarjev iz Pragerskega, kar jasno dokazuje, da hočejo železničarji sedaj prevzeti svojo usodo v svoje roke ter se energično boriti proti vedno novim redukcijam.
Zborovalci so odklonili one določbe novega načrta pravilnika, ki pomenijo za delavstvo novo poslabšanje ter so točno orisali bedni položaj zlasti progovnih delavcev, ki so sedaj v najhujši zimi obsojeni na glad in bedo.
Posebno so na shodu postavili zahtevo, da se mora v novem budžetu odobriti tolik kredit, da bo zadoščal za redno zaposlitev vsega delavstva, da se končno ukinejo brezplačni dopusti.
S tem shodom je podružnica Pragersko ponovno pokazala, da spada med najbolj čvrste podružnice, kjer se železničarji ne ločijo in ne prepirajo med seboj po kategorijah ter zlatih in srebrnih našivih marveč stoji prijateljsko ramo ob rami strojevodja in vlakovodja poleg progovnega delavca in ostalega osobja. Ta enotnost naj bi bila za zgled vsem ostalim podružnicam in vsem železničarjem, da uvidijo, da je v savezu mesto za borbo prav za vse železničarje brez razlike kategorij.
Zalog.
Naša podružnica je za dne 11. t. m. sklicala javno zborovanje železničarjev. Da se železničarji, posebno delavstvo progovne sekcije nahaja na robu propada, je pokazalo s svojo številno udeležbo. Potreba po skupnosti in organizaciji je posebno pri nas progovnih delavcih neobhodno potrebna. Da časi, v katerih sedaj živimo, ne izpreminjajo samo ljudi po obličju, pač pa tudi na njih duševno razpoloženje uplivajo, to je pokazalo zborovanje.
Delavstvo, ki v sedanjem obupnem položaju išče izhoda, je razvidelo, da ako se ne organizira in s tem ne strne svojih vrst, mu nadaljni obstoj ni več mogoč.
Ko nam je referent centrale razložil položaj, ki nas čaka z uveljavljenjem novega delav. pravilnika, smo vsi sprevideli, da naš položaj se s tem toli hvali-
Tudi izdelovalnica škatelj za kavo, cikorijo, poper itd. je reducirala obrat. Kriza!
Brezposelnost je naraščala. Razne akcije so se predlagale. Milodari so se pobirali. Vse se je lotevalo reševanje brezposelnosti in krize. Osnovala se je pomožna akcija. Iz bogatih kupov premoženja se je odluščil tuintam kakšen drobec, ki je nosil veliko vizitko in z velikimi črkami zapisan naslov lastnika.
Delavske organizacije so sklicevale sestanke, sklepale in bodrile svoje članstvo, ga pozivale v boj zoper krizo-, a pesti, vajene stisniti kakor jeklo, se niso stisnile. *
Tisto jutro, ko so prišli delavci v obrat podjetnika, so zagledali na vratih nabit razglas:
»Vsled pomanjkanja naročil in vedno bolj pritiskajoče krize je podjetje prisiljeno, pristopiti k redukciji delavstva. V soboto se izplača sledeče delavce in se jim izroče knjižice... Ko se kriza poleže in bodo naročila, bodo zopet sprejeti v delo.« (Sledila so imena reduciranih.)
Delavci so se spogledali. Zaničljiv, prezirljiv nasmeh jim je legel na usta. Reduciranim je zastalo srce, obrazi otrok in žene so se jim prikazali v mislih.
»Ni naročil? Haha... Zakaj pa moramo delati celo nadure?«
Ali zgodilo se je, kakor je bilo napisano na vratih. Drugi teden je delala samo polovica prejšnjih delavcev.
sanim pravilnikom ne bo izboljšal, pač i pa v več stvareh še poslabšal.
Razvideli smo da vse žrtve, ki smo jih delavci prinesli na žrtvenik narodnega blagostanja, niso pripomogle, da bi se nam dalo zato zadoščenje v obliki zagarantiranoga eksistenčnega minimuma. Dolgo let je bilo treba da je prišlo med železničarji do spoznanja, da so se se nam oči odprle in da smo spregledali kdo je naš zaščitnik, kje nam je mesto.
V osnutku delavskega pravilnika smo videli nova poslabšanja, nova kršenja naših izdecimiranih pravic. Zato odločno obsojamo lažipreroke, ki so in nam še zatrjujejo da nam se bo z uveljavljenjem istega položaj mnogo izboljšal. Sedanji osnutek del. pravilnika kaže, da se bo naš položaj v marsičem še poslabšal, za to odklanjamo vsako poslabšanje, in v tem pravcu so se sprejeli predlogi in zahteve Celjske konference. Borili se bomo vsi včlanjeni v savezu in zavračali vsako demagoško zavajanje delavstva od ljudi, ki se na ta način povzpnejo na boljše položaje, ko delavstvo moralno in fizično propada.
Ko nam je referent centrale opisal in pojasnil posamezne točke protipredlo-gov, ki jih je naš savez stavil na razna vodilna mesta in nam iste razložil in nam upisal pota in borba, katero bo savez v bodoče vodil brez ozira na levo ali desno pač pa z jasnim ciljem za dobrobit železničarjev, so bila nanj stavljena še nekatera informacijska vprašanja, na kar je sodrug predsednik zaključil lepo uspelo zborovanje z pozivom naj gredo na delo za ojačenje naših vrst v svobodni strokovni organizaciji USŽJ.
Zborovanje je pokazalo potrebo po sličnih prireditvah in potom katerih bo članstvo dobilo več solidarnosti in samozavesti kar se mu bo tudi v obliki prošenj in zahtev povoljnejše vračalo.
Na nas je pa sodrugi, da ne ostane samo naša zahteva pobožna želja, pač pa da gremo na delo — na delo za uveljavljenje naših zahtev naših pravic, za našo boljšo bodočnost, katero bomo pa edino dosegli s svojo močno strokovno organizacijo združeni v USŽJ, kateri nam bodi voditelj in zaščitnik v borbi za življenjski obstanek, v borbi za kruh. Zato delavci sotrpini vsi v organizacijo USŽJ.
MODERNA PRAKSA V OKOLICI PROGOVNE SEKCIJE PTUJ.
Ce pogledamo malo okrog sebe vidi-mp, da je prebivalstvo razdeljeno v dva tabora: na eni strani še vedno vlada veselje in zabave ter dobro življenje, na drugi strani pa nepopisna revščina, tarnanje in beda.
V to drugo kategorijo ljudi spadajo zlasti progovni delavci, ki žive v tako bednem položaju, da jim marsikdo ne verjame, ko pripovedujejo o svoji ogromni revščini ter so prisiljeni beračiti. Če opazujemo pogovore med železničarji, ni drugega slišati kot o re-
I dukcijah, kršenju pravic in izdajanju novih ostrih predpisov. Poleg tega še uvedba raznih visokih članarin in novih davkov tako, da so se prejemki znižali za več kot dve tretjini, napram letu 1925. Za novo leto pa smo dobili še novo obvestilo, da ne sme noben progovni delavec delati več kakor 18 dni v mesecu januarju.
Kaj naj počne delavec — družinski oče — če prinese domov prvega le par kovačev, ko je vse ostalo moral pustiti za živila. S čim naj obleče družino, s čim naj pokrije izdatke za šolanje otrok. Zelo so prizadeti tudi oni delavci, ki so celo .življenje garali in stradali ter si zgradili borno kočo, na katero so ostali dolžni. Kako naj plačuje obroke, ki ne zasluži niti za borno prehrano. Kako naj gleda na preskrbo svoje družine, ko je v vednem strahu, kdaj mu bo zapel boben in bo moral iti z družino na cesto. Ni zadosti, da je položaj delavstva na železnici tako slab, k temu pridejo še vedno nove prošnje za rajrazličnej-še prispevke, da naj prispevamo za uboge vdove, katerim je umrl mož, ki še ni imel pravice na penzijo. Mesto, da bi uprava poskrbela za tako vdovo, je ona navezana na prispevke nas, ki zaslužimo po Din 300 do 400 na mesec.
Žalostno je še tudi dejstvo, da oni, ki imajo danes po štiri, pet in tudi 6 krat večjo plačo kot mi delavci, nočejo uvideti našega težkega položaja, ter nas priganjajo pri delu, da moramo izvršiti več danes, ko smo že popolnoma onemogli, kakor smo izvršili v onih časih, ko je progovni delavec še zaslužil po Din 1000 in več na mesec. Zadnji čas je, da tudi ti spregledajo in uvidijo v nas sočloveka, ki hoče enako pošteno živeti in pošteno preživeti svojo družino ter vzgojiti otroke in da nam priskočijo na pomoč.
Vsem delavcem pa kličemo kot novoletno voščilo, da jim želimo boljši položaj, ki pa či ga bodo pridobili le potom zavednosti. Ne dajte se loviti na tuje limanice, ne zatajujte samega sebe in svojega stanu, marveč bodite složni in zavedni. Vsi za enega in eden za vse delajmo združeno in na ta način si bomo priborili srečnejšo bodočnost.
Cestni železničarji.
V četrtek dne 26. januarja so se vršile pri ljubljanski cestni železnici volitve, pri katerih je nastopil naš savez in pa lista Narodne strokovne zveze, ter je dobila vsaka lista po 3 zaupnike. Od naših sodrugov so izvoljeni za zaupnike Cej, Juhant in Mehle, za namestnike pa Rodman, Novak in Avsec.
Iz liste Narodno strokovne zveze pa so izvoljeni za zaupnike popolnoma nove moči, ki doslej kot zaupniki še niso poslovali in tudi niso še ravno izvež-bani v organizacijskem delu, ker so v službi komaj, odkar je iztekla nova cestna železnica.
Naši sodrugi bodo kot doslej ener-
gično zastopali interese vsega osobja ter se borili za zboljšanje položaja cestnih železničarjev.
Te volitve so se vršile po krivdi naših nasprotnikov v znamenju »mladih« in »starih«, ker so naši nasprotniki, poučeni po neuspehih v preteklem letu videli, da pozivanje na razne vplivne gospode ne vleče, postavili kot parolo, da morajo vsi mladi, katerih je pretežna večina pri cestni železnici, nastopiti pri volitvah skupno, da bodo tako dosegli začasno stalnost, dekrete in slično.
Kot izkušeni delavci v organizaciji dobro vemo, da je taka razcepljenost delodajalcu le ljuba, ker bo vedno lahko izigraval interese enih proti interesom drugih in smatramo zato za svojo dolžnost, da opozorimo na pretečo nevarnost vse cestne železničarje in jim ponovno kličemo: le v enotnosti je mogoče doseči boljši položaj! Cestni železničar — star ali mlad — se mora skupno boriti za svoje pravice!
POKRET ŽELJEZNIČARA NA STRANI Holandija.
U oktobru 1932. snižena je holandij-skim željezničarima plača za 5%. U januaru o. g. imala je opet uslijediti redukcija za SVz, nu željezničarska organizacija se tome odlučno usprotivila. Uslijed jakog otpora organizovanih željezničara ponovno sniženje plaća zaustavljeno je kod 3%, a osim toga že-
Gradbeno podjetje
ING. JOS. DEDEK
Ljubljana, Žibertova 7/1. nadstr. Telefon 22-37
Se priporoča za projektiranje in izvršitev vseh vrst stavb po najnovejših principih.
Pripopoča se železničarjem
Franc Hudnik
Fotograf — Ljubljana Vil.
Celovška cesta 43
Slike za legitimacije izvršuje hitro in poceni
20Bm ATM
DiNTisrBIVCJožKO
LJUBI J flil f), Go? p o rvtftfitö 4,
tfl. 32 94	o
croinirflod 2* \b
pociooovoroTudnzveptefi cir.ob robdlah 1	?? ordinira 1? do 4
(V hiši kjer je lekarna Kuralt)
ijeznička društva su se obavezala podmirivati i jedan dio prinosa za osiguranje u bolesti.
Argentinija.
Vlasnici željeznica zaključili su sniziti plaće željezničara za oko 8%. Željezničarska organizacija na sniženje nije pristala i uspjela je, da spor dodjo pred sud za izravnanje. Kako ni tu nije postignut sporazum, cijeli spor prenesen je na predsjednika republike, koji jo,š nije izrekao svoje odluke. Odlukom se odugovlači radi toga, jer su željezničari zaprijetili štrajkom, a vladi je stalo da štrajk izbjegne, budući da bi inače stradao izvoz žita, koji jc sada u ieku.
Njemačka.
Ironije vrijedan jest postupak generalnog direktora njemačkih željeznica g. Dorpmiilera. On je delegat na međju-narodnoj konferenciji u Ženevi i zalaže se za uvodjenje 40satne radne nedelje.. dočim kod sebe u Njemačkoj dopušta, da željezničari, kojima je on glavni upravnik, rade po 60 i više sati tjedno. Zaista je to postupak Januša sa đvd lica.
ALI STE ŽE NAROČNIK »SVOBODE«?
Morda še ne veste, da že peto leto izhaja »Svoboda«, mesečna revija za delavsko kulturo in marksizem.
Vsak njen letnik obsega čez 400 strani in vsebuje poljudno pisane razprave o delavskem gibanju, o duhovnih smereh sedanjosti, o narodnem gospodarstvu, o vseh aktualnih socialnih, kulturnih in političnih vprašanjih.
Razen tega ima tudi bogato leposlovno vsebino. Lani je poleg kratkih črtic, novel in pesmi priobčila socialni roman sedanje dobe, roman brezposelnih »Od treh milijonov trije«, izpod peresa enega najboljših nemških pripovednikov, Leonharda Franka. V tekočem letniku bo pa izšel najboljši social-no-pustolovski roman »Zaklad Sierre Madre«, ki se godi v Mehiki. Spisal ga je B. Traven, o katerem pravi svetovna kritika, da je eden najboljših pripovedovalcev, čigar vsako novo delo se nestrpno pričakuje. Ta roman v originalni nemški izdaji stane 80 Din, v »Svobodi« pa samo 36 Din. Toliko znaša namreč letna naročnino »Svobode». Poleg tega romana boste pa za ta denar dobili še polno drugega zanimivega čtiva.
Naši pregledi Vas bodo stalno informirali in Vam razložili vse pomembne dogodke doma in po svetu.
Prepričani smo, da boste postali zvest naročnik »Svobode«, čim jo spoznate, in da boste vsak mesec vedno nestrpneje pričakovali novo številko.
Letna naročnina znača 36 Din, polletna 18 Din, tromesečna 10 Din.
»Svoboda« je torej izmed vseh slovenskih revij najcenejša, po vsebini pa najboljša, najpestrejša.
Naslov: Uprava »Svobode«. Ljubljana, pošt. predal 290.
Družnost!
Konzorcij »Svobode«.
*
Zopet je bil zajtrk. Podjetnik je sedel pri beli kavi in sirovem maslu. Pil je, kadil in nekaj računal.
Nasproti je sedela Kriza.
»No, kak? ... Nisem ti morda kaj škodovala?«
»Hm,« je rekel podjetnik. »Skrbi si mi sicer precej povzročila, ali imel sem in imam dobre sotrudnike. Moje delavstvo mi ie priskočilo na pomoč.«
»Kako?«
»Kako!... Čudno vprašanje. Polovico delavstva sem poslal na dopust, ostala polovica pa je pljunila v roke in izdela sedaj ravno toliko in še tuintam več, kakor prej vsi, ki so bili.«
Kriza je kimala z glavo.
»Spretni ste. Pokazali ste mene delavstvu in to je pljunilo v roke, zategnilo pasove okrog trebuha in tako sem vam postala prav za prav prikupljiva.
*
Nekdo je potrkal na vrata podjetnika.
»Prosto.«
Vstopili so trije delavci.
»Kaj bi radi? Dela nimamo. Če je to, lahko kar greste.«
»Ne, gospod,« so rekli delavci. »Pomožna akcija smo.«
»Za brezposelne?«
»Da, za brezposelne.«
»Naša tovarna, kemična, saj veste, stoji. Zaprta je. Pa bi radi sklicali sestanek, da se pogovorimo, v katero javno ljudsko kuhinjo
se naj za naš kraj stekajo dobrodelni prinosi za brezposelne. Prosto hrano bi dobivali.«
»Aha ... No, in kaj?«
»Vi imate del delavnice prost. Ali bi nam ne hoteli odstopiti za en večer tisti prostor za zborovanje?«
Podjetnik se je pogladil po bradi, malo pomislil in rekel:
»Drage volje. Samo. pridite. In kaj sem še hotel reči? ... Da. O kuhinji boste sklepali? Dobro, dobro. Jaz imam za svoje delavce in druge tako kuhinjo, kakor menda veste!«
»Vemo. Tud; kemična tovarna jo ima, in...«
»Bežite no!« je zamahnil podjetnik z roko. »Zaprla je tovarno, odpustila vse delavce in tam boste še jedli? Svojo kuhinjo vam dam na razpolago. Poceni bomo naredili, kaj?«
»Sestanek bo odločil.«
»Dobro, dobro. Ali smem tudi jaz priti na sestanek?«
»O, prosim. V čast nam bo.«
In zgodilo se je, da jim je podjetnik dal prostor za zborovanje.
*
Glad brezposelnih je pritiskal na kljuke in tudi k temu podjetniku je pripeljal prej odpuščene delavce.
»Gospod, sprejmite nas zopet v delo. Otroci so, žena, a pod zob ne grižljaja.«
Žalostne so bile oči prosečih, obup je ležal v njih.
Podjetnik si je pogladil brado in se zamislil. Pa je rekel:
»Res, težko mi je ... Ali tudi vas ne morem gledati takšne. Kako bi to naredili?«
Zopet se je zamislil. V mislih je računal. Delavcem pa je upanje zažarelo v očeh.
Nato je rekel podjetnik:
»Žrtvujem, kar morem. Lahko pridete delat, ali plačati ne morem. Denarja ni, banke ne izplačujejo. Pač pa vam dam hrano zastonj.«
Težko je bilo delavcem.
»Vsaj nekoliko boste plačali?«
Podjetniku so se zasvetile -oči, ali zakril jih je in rekel:
»Rad bi, ali saj sem rekel. Banke ne dajo kredita. Vzemite raje nekaj, kakor nič! Hrano. Ko se razmere izboljšajo, bom to upošteval.«
In zgodilo se je, da so sprejeli to ponudbo.
g-
V tistem kraju, kjer se je zgodila ta zgodba, je bila strokovna organizacija slaba.
Delavci niso razumeli, da je njih rešitev in zboljšanje njihovega položaja v delavcih samih in so z upanjem v srcih poslušali na sestanku bodreče besede podjetnika, ki je govoril:
»Potrpeti je treba. Potrpljenje železna vrata prebije. Krizo, ki nas je zadela, bomo premagali, samo žrtvovati se je treba. Pomožno akcijo podpiramo mi podjetniki z vsemi svojimi močmi. Pokazati hočemo s tem delavstvu, da tisto obrekovanje razgra-
jačev, tistih, ki pravijo, da so organizirani, ne drži. Ml nismo proti delavstvu, mi smo zanj. Sedaj v tej krizi sem pripravljen dati sv-o-jo’ ljudsko kuhinjo na razpolago za kosila brezposelnim. Samo stroški se naj krijejo. In vi, cenjeni zborovalci, delavci, ki ste tukaj, vi boste prvi, ki boste z menoj otvorili takšno kuhinjo. Še poznejši časi bodo govorili, da smo ljudstvu nekaj dah. Nagovoril sem že tudi druge gospode. V imenu socialnega čuta so mi obljubili, da se bodo zavzeli za to pomožno akcijo in skupaj bomo ustvarjali čudeže.«
Ploskali zo zbrani govoru podjetnika. Samo tam v kotu so se spogledali trije in eden je pripomnil:
»Pomožna akcija rodi tudi podjetnikom svoje obresti... Kriza jim je dobrodošlo sredstvo, da vrše svojo ljubezen do bližnjega ...«
*
V delavnici podjetnika, ki se mu je ljudska kuhinja razširila na vse prostore, je delala večina delavcev za hrano. Bolje nekaj kakor nič, je bilo geslo... Vse to v imenu socialnega čuta...
Delavski časopis pa je zapisal o tem kratko poročilo in pristavil:
»Neorganiziranost rodi dandanes preklete posledice. Organizirani kapitalizem se je otresel krize, da je vsa zletela na neorganizirano delavstvo in z njim muči tudi organizirane... Kje ste, ljudje, da se ne zavedate, da ste ljudje? ...
Tiska: »Slovenija« družba z o. z. v Ljubljani (Predstavnik: /V. Kolman.) — Odgovorni urednik: Jurij Stanko, Ljubljana. — Lastnik in izdajatelj: Konzorcij
»Ujedinjeni Železničar«. Predstavnika: Jurij Stanko v Ljubljani in Adolf Jelen v Mariboru.