NAŠE MNENJE O DRUGEM SAMOPRISPEVKU
GABRIEL TREUL — upokojenec,
pravi, da je z 69 leti najstareiši pristni Kodeljevčan. O samopri-spevku pa pravi: »Svoj čas sem na samoprispevek malo postrani gledal, saj veste, da smo mi še iz časov, ko se je vse — kolikor se je — urejalo z davki. Ko pa sem videl, kaj vse je zgrajenega s samoprispevkom, sem spoznal njegovo vrednost. Zato sem danes vesel rezultatov iz I. samopri-spevka in sem odločno tudi za dru-gega. Rad imam otroke, vesel sem, ko jih vidim zdrave, lepo urejene in dobro vzgojene. Res pa je, da jih je kar naenkrat zelo veliko in težko je za vse zgraditi dovolj vrtcev.
Zato bi kazalo na kak način urediti, da bi bile matere s tremi ali več otroki doma, pa da bi zraven še katerega va-rovale. Ali pa kako drugače! Glede domov za starejše ob-čane pa mislim, da velja predlog le pozdraviti! Še celo ker bodo to drugačni domovi kot nekdanje hiralnice, s kate-rimi so strašili starejše ljudi. Skrbi me le, če bo v njem lahko preživel jesen življenja vsakdo, ne glede na socialno stanje.
JOŽICA VUKŽINIČ — prodajal-
ka, samoprispevek je zelo koristen, še zlasti za gradnjo vrtcev in osnov-nih šol. Izhajam namreč iz svojega položaja. Sedaj imam hči v vrtcu, več let pa sem jo vozila iz Dravelj v Novo Polje k sorodnikom. Varstvo je bilo tam cenejše, prevoz pa je bil utrudljiv, saj ga je bilo treba opraviti pred službo in po njej. Če imaš otroka v organiziranem varstvu, si brez skrbi, vsa se lahko posvetiš delu. In to je povsem nekaj drugega, kot če te grize skrb. Že stara modrost pravi, da človek najlažje prenaša te-žave drugih. To velja tudi za šole.
Povsem drugače je, če je v razredu 50 učencev, kot če jih je25 ali 30. Naš cilj paje, da-se otrokčimveč nauči in ne le, da šolo pač konča. Tak je smoter celotne naše družbe, saj potrebujemo ljudi, usposobljene za vse večje naloge na slehernem delovnem mestu.
MIRO ŽIVIC — kovinar, samopri-spevek nam bo koristil — enemu tako, drugemu drugače. Še največ pa bo od njega imela naša generacija, ker je njegovo težišče na varstvu in osnovnem šolstvu. Glasovati ZA — za tako jasen program — je naša dolžnost, saj smo ljudje, ki se radu-jemo, kadar kaj naredimo. Pomisli-mo, da bo ob koncu drugega samo-prispevka, vključno s prvim, Ljubl-jana bogatejša za sto objektov — vrtcev, osnovnih šol, zdravstvenih domov in domov za starejše občane. Res pa je, da se ljudje premalo po-globimo v vse te vrednote, premalo beremo, premalo sodelujemo. Misli-jo, če dajemo tisti odstotek, da je to že čez mero dovolj! Pa ni!
IVICA BURGER — trgovka, sem
za samoprispevek, vendar s pripom-bo, da z njim zgradimo čimveč vrtcev in osnovnih šol — torej naj ne bi bilo toliko dragih izvedb. Vse dot-lej, dokler mnogim še ne moremo nuditi organiziranega varstva, naj bo pač udobje manjše — pa smo ga vsaj vsi deležni. Enako velja tudi za domove upokojencev in za druge ob-jekte v programu drugega samopri-spevka. Glede vrtcev pa še to: V njih naj bi imeli prednost otroci staršev z nizkimi osebnimi dohodki, ker si najtežje preskrbijo zasebno varstvo. Razvili pa naj bi še druge oblike var-stva, ki po ceni in kakovosti ne bi zaostajale.
Sama imam dve hčerki v zasebnem varstvu in zanj pla-čujem 900 dinarjev. Za moj osebni dohodek je to veliko. Prispevala sem za prvi samoprispevek, prispevala bom tudi za drugega. Glasovala bom ZA.
STANISLAVA JAKLIČ — poslo-vodkinja, glasovala bom ZA, ker sem sama pri sebi o tem povsem na jasnem. Če pogledamo naše življenj-sko okolje, lahko hitro ugotovimo, da je prav na tem področju družbe-nega standarda največja stiska. Kot si pomagamo s prispevkom v Ljubl-jani si pomagajo tudi drugod širom po naši domovini. Povsod za tisto, kar skupaj najbolj potrebujejo, tudi skupaj dajejo. Če bi za vse čakali le na občino, republiko ali zvezo, bi bila to dolga pot, mi pa hitro živimo. Vsekakor pa je samoprispevek tudi odraz visoke humanosti, to je nekaj, kar nas druži — nas naredi še bolj človeške.
Konec koncev imamo od njega vsi — eni več, drugi manj — povsem vsakdanje življenjske koristi.
ZAPISAL S. G.