ONKOLOŠKI INŠTITUT LJUBLJANA IN INSTITUT »JOZEF STEFAN«, UNIVERZA V LJUBLJANI
VPLIV FARMAKOV NA SKRAJŠANJE POTEKA LIMFOGRAFIJE — FARMAKOLIMFOGRAFIJA
Us J., U. Miklavžič, M. Zele, B. Jančar
Pouzetek: Opravljen je bil poizkus kvantitativnega ovrednotenja vpliva različnih farmakov na trajanje klinične limfografije s posebej zgrajeno aparaturo »pre-sostatom«. 40 meritev injekcijskega tlaka, hitrosti pretoka, uvodnega tlaka na konici kanile in viskozne upornosti mezgovnic je bilo opravljenih z Lipiodo-lom. Od 7-ih testiranih farmakov je zgolj Venalot (Esbeverin forte) pokazal rahel vpliv na periferne mezgovnice z ustreznim skrajšanjem trajanja limfografije.
UDK 616.423-073.755.4 + 611.423:615.225
Deskriptori: limfografija — metode, injekcije intralimfatične, mezgovnice — učinki zdravila
Radiol. lugosl., 13; 17-25, 1979
I
Uvod — Limfokinetiki so snovi, ki s svojim delovanjem na mezgovnični sistem povečajo pretok mezge. Objektivno lahko njihovo delovanje dokažemo s kanulacijo duktusa toracikusu in merjenjem povečanega pretoka količine hilusa. Foldi s koavt. (1962) je dokazal limfokinetično delovanje melilotusa. Melilotus je derivat kumarina in ga kot sestavni del nahajamo v farmakološkem preparatu Venalot (tvrdka Schaper u. Brummer), oz. v ZDA pod imenom Esbeverin forte. Njegovo prijemališče v mezgov-ničnem sistemu še ni popolnoma dognano — predpostavljajo, da neposredno deluje na mezgovnično tekočino. Pod njegovim vplivom naj bi prišlo do razcepljanja velikih beljakovinskih molekul. Domnevajo tudi, da deluje blago spazmolitično na misicna vlakna v mezgovnični steni. Njegovo delovanje so pri limfografiji potrdili tudi Bartoš in koavt. (1970) in Cižek in koavt. (1972). i
Po navedbah Cižka se ob uporabi Esbe-verina (Venalota) zmanjša količina kontrasta, potrebna za izvedbo diagnostične limfografije. Na strani, kjer je bil v mezgovnice
uveden Esbeverin, se po Cižku, slednje polnijo bolje in hitreje, kot na nasprotni strani.
Podobne ugotovitve v literaturi (Bruna 1974) najdemo tudi za periferni vazodilata-tor Complamin, ki je derivat nikotinske kisline. Po navedbah Brune, Complamin pospeši izvedbo limfografije.
Sovjetski avtorji limfološke skupine iz Obninska na čelu s Cybom (1974), pripisujejo limfokinetično delovanje analgospaz-molitiku Ridolu. Ta vsebuje metilhomatro-pin, lidocain in codein. Po intramuskularni aplikaciji tega preparata v količini 2 ml so sovjetski avtorji ugotovili hitrejši potek lim-fografije. Ridol naj bi po mnenju teh avtorjev imel tudi profilaktično delovanje, ker preprečuje maščobne embolije pljuč pri limfografijah. Deloval naj bi tonizirajoče na muskulaturo ampule angulusa venozusa. Na prvem simpoziju angiolimfografije v Ob-ninsku leta 1974 je Cyb s sodelavci demonstriral tako limfografijo udeležencem tega simpozija. Limfografijo so opravili v pičlih 15 minutah. Kontrast so injicirali z aparatom, ki so ga izdelali v Obninsku. Tehnični
Clanek sprejet: 21. 9. 1979.
17
Us J., U. Miklavžič, M. 2ele, B. Jančar
podatki o injekcijskem aparatu so bili skopi; posredovali so jih udeležencem simpozija ustno. Aparat naj bi deloval z enakim pritiskom, kot je srednji tlak RUttimannove injekcijske aparature, zagotavljal pa naj bi konstanten tlak in ne konstantnega pretoka. Vsi povabljeni opazovalci demonstracije smo bili (J. U.) do te limfografije nezaupljivi, čeprav nismo mogli, niti med samo limfo-grafijo, niti po končanem uvajanju kontrasta, na mezgovnicah odkriti znamenj poškodb valvularnega aparata.
Z namenom, da preverimo delovanja raznih farmakoloških preparatov v mezgovnič-nem sistemu ter, da z njihovo pomočjo skrajšamo diagnostični postopek prve faze limfografije, smo skušali opraviti objektivne preiskuse nekaterih že v literaturi opisanih farmakoloških preparatov, pa tudi nekaterih, ki smo jih na slepo izbrali iz skupine spazmolitikov.
Instrumentarij — Pri preiskavah smo uporabili običajna pomagala za izvedbo limfografije ter pri vseh meritvah RUttimannovo kanilo št. 40, z znano viskozno upornostjo (Miklavžič in koavt. 1977). Ker RUttimannov
Slika 1 (A + B) — Aparatura PRESOSTAT, ki ustvarja konstanten injekcijski pritisk, uporabljena pri
meritvah.
18
Vpliv farmakov na skrajšanje poteka limfografije — farmakolimfografija
injekcijski aparat v principu zagotavlja zgolj eno hitrost pretoka kontrasta v mezgovnico (ca. 1,5 • 10~3 ml/sek) in pri njem ni mogoče skrajšati poteka uvajanja kontrasta v mezgovnico, smo izdelali lasten injekcijski aparat. Ta aparat je v bistvu živosrebrni manometer z območjem do 950 mm Hg, ki je spojen s kovinskim zračnim rezervoarjem prostornine 1100 ml. Slednji je povezan s samostojnim delom, ki ga lahko steriliziramo in v katerega je vključena sterilna brizgalka prostornine 10 ml. Ruttimannova kanila št. 40 in oba dela tvorijo zaprt sistem in so med seboj povezani s plastičnimi cevkami (sl. 1).
Brizgalko in kontrast v njej med injicira-njem ogreva poseben reflektor s 40 W žarnico. Pritisk zraka v kovinskem rezervoarju ustvarimo s pomočjo zračne tlačilke. Višino pritiska odčitamo na skali manometra, hitrost odtekanja kontrasta pa določamo z opazovanjem premikov meniska kontrasta na milimeterski skali, pritrjeni na injekcijski brizgalki. Da bi se izognili napakam, ki bi nastopile zaradi trenja bata ob steno brizgalke, smo se odločili, da bat odstranimo, tako da komprimiran zrak iz kovinskega rezervoarja skozi vezno plastično cev neposredno pritiska na površino kontrastnega olja. Kontrast se iz brizgalke prek običajne limfografske plastične cevke in kanile od-plavlja v mezgovnice ves čas pod konstantnim »injekcijskim pritiskom«, kajti volumen odplavljenega kontrasta (maksimalno 8 ml), in s tem povečanje volumna zraka v sistemu, je napram prostornini rezervoarja (1100 ml) zanemarljiv. Zaradi tega smo aparat poimenovali Presostat.
Material in metoda meritve — Limfografske preiskave smo opravili z opisanim pre-sostatom pri bolnikih Onkološkega inštituta v Ljubljani. Pri vseh je bilo dokazano maligno obolenje in postavljena medicinska indikacija za diagnostično limfografijo. Opravili smo 40 meritev pri 24 bolnikih s starostjo med 18 in 76 leti.
Uporabljeni i n j e k c i j s k i t I a k je bil v prvi seriji meritev pri posameznih meritvah nastavljan v razponu od 200 do 950 mm Hg in to tako, da je bil zviševan pri isti preiskavi v dveh do treh stopnjah do maksimalnih vrednosti. Te meritve (18 meritev, 14 različnih pritiskov na 6 pacientih) so slu-
žile za določitev orientacijskih vrednosti uv o d n i h t I a k o v in upornosti mezgov-ničnega sistema. Pri drugi seriji meritev (22 meritev, na 19 pacientih, pri 4 pacientih meritve opravljene na obeh spodnjih okončinah), v katero so bile vključene tudi preiskave s farmaki, pa smo vse meritve opravili pri vedno istem tlaku 440 mm Hg, ki je bil izbran na podlagi rezultatov prve serije. Pri 14 bolnikih injekcijski pritisk presostata ni zadoščal, da bi premagali bodisi začetno zamašitev kanile, ali pa preveliko mezgov-nično upornost in meritev nismo mogli opraviti.
Hitrost iztoka kontrasta smo merili optično, s pomočjo katetometra ter milimeter-ske skale, pritrjene na injekcijsko brizgalko. Limfografijo smo opravljali v klimatiziranem prostoru, tj. pri temperaturi zraka 24° C ter 60 % relativni vlagi. Pred uvajanjem, smo brizgalko in kontrast ogreli na 37° C, med injiciranjem pa temperaturo vzdrževali s pomočjo grelne naprave presostata.
Kot je to bilo že pokazano (Miklavžič in koavt. 1977), je za polnjenje mezgovnične-ga sistema s kontrastom odlučujoč »u v o d-n i t I a k« Pu, ki se pojavi v uvodu v mez-govnico tik za konico kanile. Slednjega izračunamo tako, da od »i n j e k c i j s k e g a t I a k a« v aparaturi, odštejemo padec tlaka v kanili, ki je enak produktu viskozne upornosti kanile Rk in pretoka kontrasta 0. Iz praktičnih razlogov smo za enoto viskozne upornosti (Eu) vzeli 1Eu = 103 • (mmHg). sek/ cm3* in je upornost Rk kanil št. 40, pri uporabi Lipiodola z viskoznostjo 25 mPa-sek (pri 37° C), znašala 60,64 Eu. Isto enoto smo uporabili tudi pri določanju upornosti mez-govničnega sistema Rm.
Hitrost iztoka kontrasta 0=f:.V//:it smo merili v sukcesivnih volumskih intervalih !:.V = 0,17 ml s pomočjo ročne stoparice, s katero smo določili vsakokraten /:it. Da bi zmanjšali napake odčitkov, smo v končnih izračunih »uvodnega tlaka« Pu in upornosti mezgovničnega sistema Rm uporabili združene vrednosti 3 merskih intervalov. Merske podatke smo obdelali z računalnikom.
• Opisano z besedami: 1Eu je viskozna upornost, ki pri razliki tlakov 10' mm Hg spusti skozi kanilo kontrast določene viskoznosti s pretokom 1 cm'/sek.
Radiol. lugosl., 13; 17-25, 1979
19
Us J., U. Miklavžič, M. 2ele, B. Jančar
Preiskušeni preparati — Preiskusili smo naslednje farmakološke preparate:
Spazmolitika: Baralgin, Buscopan, Busco-pan compositum, Spazmex, Ridol.
Vazodilatatorje: Complamin.
Venske preparate: Venalot (Esbeverin torte).
Diuretike: Lasix.
Preparate skupine spazmolitikov smo uvajali intravenozno ali endolimfatično v količinah 5 ml, oz. v primeru Ridola intra-muskularno (2 ml). Pri enem bolniku smo uvedli 2 ml Complamina endolimfatično. Preparat Venalot pa smo dozirali 5 ml intravenozno, ali 4 ml endolimfatično. Pri enem bolniku smo 24 ur pred limfografijo povzročili delno dehidracijo z dvema tabletama Lasixa.
Praktično smo vse preparate aplicirali med samim potekom preiskave, tj. časovno približno v drugi četrtini trajanja posamezne limfografije. Sprva smo določili hitrost uvajanja pri nastavljenem injekcijskem pritisku, s tem, da smo merili pretok kontrasta desetkrat (kar pomeni, da se je nivo kontrasta v brizgalki znižal za 10 mm), nato smo aplicirali določeni preparat po enem izmed navedenih načinov ter nadaljevali meritve hitrosti izplavljanja na istem mez-govničnem sistemu. Pri endolimfatičnem uvajanju smo morali za čas uvajanja preparata prekiniti injiciranje oljnega kontrasta v mezgovnico, vendar smo začetne pogoje injiciranja reproducirali tudi po uvedbi far-maka v mezgovnico. Kadar presostat ni bil uporabljan na obeh okončinah hkrati, je bila na drugo okončino priključena Rutti-mannova aparatura. Po končanem uvajanju kontrasta smo vedno rentgenizirali mezgov-nice obeh spodnjih končnih in izmerili temperaturo preostalega kontrasta v brizgalki. Temperatura se je gibala od 33,5° C do 36,5° C.
Rezultati in diskusija — V prvi seriji meritev v razponu i n j e k c i j s k i h p r i t is k o v od 200 do 950 mm Hg so bili gene-rirani poprečni u v o d n i t I a k i pri posamezni meritvi od 110 do 600 mm Hg s srednjo vrednostjo 390 ± 160 mm Hg*, v drugi
* Oznaka ± podaja efektivni odmik od srednje vrednosti porazdelitve pritiskov.
seriji, pri konstantnem injekcijskem pritisku 440 mm Hg, pa od 120 do 330 mm Hg s srednjo vrednostjo 260 ± 60 mm Hg. Generirane uvodne tlake prve serije so štirje bolniki prenesli brez težav, pri dveh pa je prišlo do poškodb valvularnega aparata perifernih mezgovnic, kar sta bolnika že med preiskavo zaznala kot bolečino. Izračun uvodnih tlakov in primerjava z vrednostmi poznejših meritev je pokazala, da se pri teh bolnikih zaradi zelo visoke upornosti Rm mezgovnič-nega sistema, generiral približno 2,3-krat višji uvodni tlak (ca. 600 mm Hg), kot je v poprečju nastopal pri vseh ostalih meritvah. Pri meritvah druge serije poškodb ni bilo opaziti. Pri slednjih meritvah je bil čas potreben za izvedbo limfografije skrajšan približno na polovico vrednosti potrebne pri Ruttimannovi aparaturi in je v poprečju znašal okoli 30 min. (časi od 20 do 40 minut — odvisno od individualnih vrednosti \_\por-nosti mezgovnic), kar se v grobem sklada s tem, da se pri Ruttimannovi aparaturi v poprečju generira polovico nižji injekcijski tlak, kot je bil nastavljen pri presostatu.
Objektivno kvantitativno merilo prepustnosti mezgovničnega sistema za oljni kontrast daje velikost mezgovnične upornosti Rm, ki jo lahko definiramo kot razmerje med izračunanim »uvodnim tlakom« in ustvarjenim pretokom Rm = Pu/iJ>. Meritve so pokazale, da so vrednosti Rm lahko zelo različne, ne samo pri različnih pacientih, temveč tudi v mezgovnicah obeh okončin istega pacienta. Izmerjene upornosti se gibljejo okoli srednje vrednosti 90 ± 40 Eu. Z ozi-rom na to, da meritev zaradi prevelikih upornosti nismo mogli opraviti pri 37 % pacientov, pa je po vsej verjetnosti, reprezentančna srednja vrednost višja. V orientacijo navedimo, da je bila najvišja poprečna upornost, ki smo jo še merili 350 Eu, vendar smo morali zaradi počasnosti preiskave s presostatom prekiniti in nadaljevati limfografijo s konstantnim pretokom.
Zanimivo je ugotovljeno spreminjanje upornosti med potekom preiskave, tj. v odvisnosti od volumna v mezgovnico že uvedenega kontrasta. Tipičen primer za obe okončini istega pacienta je grafično prikazan na diagramu (a) sl. 2. V splošnem upornost med uvajanjem kontrasta oscilira in
20
Vpliv farmakov na skrajšanje poteka limfografije — farmakolimfografija
ima pri večini preiskovancev tendenco rahlega naraščanja z volumnom uvedenega kontrasta. Konsistenten pojav oscilacijpri vseh preiskavah ter združevanje večjega števila merskih odčitkov je pokazal, da oscilacije niso rezultat merskih napak. Razlagamo jih z »odpiranjem« zaklopk in stenoz v mezgovničnem sistemu, ki pred odprtjem zavirajo (naraščanje upornosti!), po odprtju pa postanejo »trajno« prepustne za pretok kontrasta (padec upornosti!). Prav tako je mogoče tendenco naraščanja upornosti z volumnom uvedenega kontrasta razložiti s povečano dolžino mezgovnic napolnjenih s kontrastnim oljem, ki ima višjo viskoznost-no konstanto, kot izrivana limfna tekočina.
Izvlečki rezultatov meritev pri injekcijskem tlaku 440 mm/Hg in pri uporabi farmakov so podani v tabeli 1 v obliki poprečnih vrednosti merjenih količin. Za primerjavo so v prvi vrstici podani rezultati meritev izvedenih brez farmakov (pri istem injekcij-
skem tlaku) v obliki srednjih vrednosti — navedeni standardni odmiki ilustrirajo stre-sanje izmerkov zaradi individualnih razlik med pacienti in ne merilne napake. Slednja je za tabelirane poprečne vrednosti ocenjena na manj kot 3 %.
Primerjava sprememb upornosti mezgovnic Rm pri uvajanju spazmolitikov med lim-fografijo, ne glede na način aplikacije (in-travenozno, intramuskularno, endolimfatič-no), ne kaže nobenega učinka — upornost se zgolj poveča (tabela 1 — zadnji stolpec), s čimer se ustrezno zmanjša tudi pretok kontrasta. To povečanje upornosti s trajanjem preiskave, ki smo ga opazili tudi pri večini limfografij brez farmaka (primerjaj sl. 2, diagram (a)!), lahko smatramo za bolj ali manjnormalno, iz česar lahko sklepamo, da omenjeni preparati, vključno z Rido-lom, na mezgovnice ne učinkujejo. Pri slednjem, po naših domnevah, deluje analge-tična komponenta, pojavijo se stranski učin-
Rm [Eu]
300
200
100
o
Pi = 438mmHg L.
D..
O
2
4
6
V [cm3]
Slika 2 — Odvisnost upornosti mezgovničnega sistema Rm v enotah upornosti Eu, v odvisnosti od volumna uvedenega kontrasta pri injekcijskem pritisku P4 = 400 mmHg. Točke so poprečja treh
izmerkov, črte med točkami so zgolj vodilo očesu. a) Karakterističen potek upornosti brez uporabe farmakov za levo (L) in desno (D) nogo istega pacienta. Meritvi sta opravljeni istočasno pri identičnih pogojih.
Radiol. lugosl., 13; 17—25, 1979
21
Us J., U. Miklavžič, M. 2ele, B. Jančar

[Eu] 300
200
100
0
Pi = 438mmHg LASIX
'0246	V [cm 3]
b) Učinek endolimfatične uvedbe VENALOTA (Esbeverin-a torte) na upornost mezgovničnega sistema.
Rm [Eu] 300
P i = 438mmHg
200
100
o
INFUZIJA . VENALOTA
O	2	4	6	V [cm3 ]
c) Nihanje upornosti pri pacientu, ki je bil delno dehidriran 24 ur pred limfografijo z Lasixom. 22
Vpliv farmakov na skrajšanje poteka limfografije — farmakolimfografija
ki, kar vse kaže na dobro resorbcijo pre-	fatično v dozi 2 ml izzval pri pacientu ob-
parata, vendar brez učinka na mezgovnice.	čutek vročine.
Enak sklep glede učinka velja tudi za vazo-	Nasprotno pa smo pri uporabi Venalota
dilatator Complamin, ki je uveden endolim-	(Esbeverina forte), lahko dokazali šibko de-
številka	Starost Farmaka	0	p	R Sprememba R
preiskave pacienta ,2p1,,aSCn (1°~3 cm'/sek) (mm Hg)	(Eu)	po
24, 24, 27,
30, 30, 31,	,t opomba:
33' 35 43	upoštevane tudi
1—18 43' 4g 49,	brez farmaka 3,2 ± 0,8 240 ± 50 90 ± 40 vrednosti
43' 51, 54,	19—31 brez
57, 60, 60	farmaka
19	57 brez farmaka	3,16	247	78	4.00/
19	57 SPASMEX iv.	3,04	254	84	+ 8 ^
20	43 brez farmaka	2,81	268	95	+ 19%
20	43 BUSKOPAN iv.	2,52	285	113
Aplikacija
21	41	LASIX	2,06	313	152 farmaka pred
meritvijo
22	54	brez farmaka BARALGIN iv.	2,95 2,83	259 267	88 94	+ 7%
23	54	BARALGIN el.	1,82	327	180	aplikacija farmaka pred meritvijo
24	60	brez farmaka BARALGIN el.	3,67 3,34	216 235	59 74	+ 25%
25	51	brez farmaka RIDOL im.	1,90 1,87	323 325	170 174	+ 2%
26	27	brez farmaka RIDOL im.	2,38 1,94	3 0 92 23	123 165	+ 34%
27	60	' brez farmaka COMPLAMIN el.	3,56 2,99	222 257	62 86	+ 39%
28	21	VENALOT el.	2,23	303	136	aplikacija farmaka pred meritvijo
29	43	brez farmaka VENALOT el.	3,16 3,76	247 210	78 56	— 28%
30	35	brez farmaka VENALOT iv.	4,94 5,25	138 120	28 23	—18%
31	34	brez farmaka VENALOT iv.	3,54 3,75	223 210	63 56	—11%
Tabela 1 — Izmerjenje srednje vrednosti hitrosti pretoka (/J, uvodnega tlaka pu in upornosti mezgov-ničnega sistema Rm pri injekcijskem tlaku 438 mm Hg za skupino pacientov brez uporabe farmakov (naveden je tudi standardni odmik porazdelitve od srednje vrednosti) in za posamezne preiskave z uporabo farmaka (im. — intramuskularno, iv. — intravenozno, el. — endolimfatično).
Radiol. lugosl., 13; 17-25, 1979
23
Us J., U. Miklavžič, M. 2ele, B. Jančar
lovanje, ki se izraža v padcu upornosti ter zmanjšanju njenih nihanj. Najizrazitejši primer je ilustriran na diagramu (b) sl. 2/b za primer endolimfatične uvedbe preparata. Iz izmerjenih podatkov bi lahko tudi sklepali, da endolimfatična uvedba preparata deluje izraziteje, kot intravenozna. Vsekakor pa meritve kažejo, da je učinek preparata za praktično skrajšanje časa limfografije nezadosten.
Zanimiv je primer bolnika, ki smo mu 24 ur pred limfografijo povzročili delno dehi-dracijo z Lasixom. Upornost mezgovnične-ga sistema je kazala zelo izrazita nihanja (diagram (c), sl. 2) in dokaj visoko poprečno upornost (150 Eu).
Dejstvo, da naše meritve ne potrjujejo opažanj drugih avtorjev glede delovanja Complamina in da je sicer potrjeni pozitivni učinek Venalota na skrajšanje limfogra-fije znatno šibkejši, kot bi to bilo mogoče sklepati po navedbah v literaturi, je mogoče razložiti na naslednji način:
1.	Avtorji dokazujejo učinek farmakov s tem, da primerjajo hitrost limfografske preiskave na obeh straneh telesa, pri čemer na eni strani uvedejo preparat. Kot so pokazale naše meritve, sta lahko upornosti obeh strani istega pacienta toliko različne, da lahko taka primerjava privede do povsem napačnega sklepa, če ni statistično potrjena na zelo velikem številu pacientov.
2.	Viskoznost kontrastnega olja se s temperaturo toliko spreminja, da razlika 5° C (od 36° C na 31° C) spremeni upornost za ca. 14 %, kar je primerljivo z učinki, ki smo jih opazili pri Venalotu.
Limfokinetično delovanje Ridola, opisano od strani sovjetskih limfologov, verjetno temelji na njegovi analgetični komponenti. Primerjava časov, potrebnih za izvedbo limfografije, z našimi časi, kaže, da deluje lim-fografski aparat iz Obninska z injekcijskim pritiskom okoli 700 mm Hg. Primeri, pri katerih prihaja do poškodb perifernih mez-govnic, pa lahko ostajajo prikriti zaradi analgezije, ker bolniki bolečine težje zaznajo. Pod vplivom Ridola bolniki občutijo blago opojnost, ki jo popisujejo z občutkom lebdenja in barvnimi halucinacijami — kar podpira našo domnevo. Vendar- pa tudi naše izkušnje kažejo, da poškodbe mezgov-
nic nastopajo le, kadar se generirajo uvodni tlaki nad 500 mm Hg, kar je lahko dokaj redko pri injekcijskih tlakih pod 700 mm Hg. S tem v zvezi moramo poudariti, da v omenjenih primerih, ko limfografija s presosta-tom ni bila izvedljiva (domnevno zaradi prevelike upornosti mezgovnic), jo je vedno bilo mogoče opraviti z Riittimannovo aparaturo, ki je omogočala generiranje še višjih injekcijskih pritiskov.
Spremembe karakterističnega diagrama upornosti pri dehidraciji pacienta (Lasix), ni mogoče smatrati za več kot zgolj indikacijo o njenem možnem negativnem učinku na trajanje limfografije, saj zgolj ena meritev ne omogoča objektivne primerjave. Zanimivo pa je omeniti, da smo pričakovali, da bo ohlapna mezgovnica hitreje prepuščala kontrastno olje. Kolikor pa je indikacija o negativnem učinku pravilna, se vsiljuje domneva o pozitivnem učinku hiperhi-dratacije na skrajšanje poteka preiskave.
Zaključek — Kljub temu, da določen farmakološki preparat lahko povzroči povečanje pretoka hilusa skozi ductus thoracicus, ni nujno, da deluje tudi na perfierne me-zgovnice v tem smislu, da bi se zaradi njegovega delovanja skrajšal čas potreben za izvedbo diagnostične limfografije. V literaturi opisana kot učinkujoča preparata vazo-dilatator Complamin in spazmolitik Ridol sta se v naših poizkusih pokazala kot farmako-dinamično povsem neučinkovita. Enako neučinkovitost na periferne mezgovnice so pokazali tudi spazmolitiki Baralgin, Buscopan in Spazmex.
Kumarinski preparat Melilotus, ki je vsebovan v Venalotu (Esbeverinu forte), in ki po navedbah v literaturi, poviša pretok hilusa v ductusu thoracicusu za 260 %, je v naših poizkusih pokazal šibko delovanje na perifernih mezgovnicah. Ugotovili smo, da je deloval izraziteje v primeru endolimfatič-nega uvajanja kot v primeru intravenoznega. Skrajašnje trajanja limfografije z uporabo tega preparata je kvečjemu 20 %, kar za praktično rabo ocenjujemo kot nezadostno. Obstaja tudi indikacija, da dehidratacija organizma, in s tem zmanjšanje intersticial-ne tekočine, podaljša potek limfografije.
Na podlagi kvantitativnih meritev smo ugotovili, da nastanejo poškodbe mezgov-
24
Vpliv farmakov na skrajšanje poteka limfografije — farmakolimfografija
nic, pri uvodnih tlakih, ki presegajo 500 mm Hg. Tega uvodnega tlaka pa pri nobenem pacientu nismo presegli, četudi smo povečali pretok kontrasta ob konstantnem injekcijskem pritisku za faktor 2 v primerjavi s pretokom Ruttimannove injekcijske aparature, t. j. skrajšali potek limfografije za 50 %. Kljub manjši verjetnosti za poškodbe mezgovnic, ki jo nudi aparatura, ki deluje z nastavljivim konstantnim injekcijskim pritiskom, pa se zdi za klinično delo manj primerna kot aparatura s konstantnim pretokom, ki zmore premagati tako občasno zamašitve kanile, kot tudi zelo visoke skoke upornosti mezgovničnega sistema.
Dasiravno smo ugotovili srednjo vrednost mezgovničnih upornosti 90 Eu pri večjem številu pacientov, pa so lahko individualna odstopanja tudi 5-kratna. V posameznih primerih je mogoče opaziti večkratne razlike tudi pri istem pacientu med mezgovnično upornostjo levega in desnega sistema, dodatno pa tudi močna nihanja med samim potekom limfografije. Z ozirom na ta dejstva, je praktična pridobitev na času preiskave, z uporabo edinega učinkovitega preparata Venalota (Esbeverina forte) neznatna. Statistično gledano, se ponuja učinkovitejša rešitev v prilagajanju pretoka kontrasta vsakokratni individualni upornosti mezgovnic posameznega pacienta (nastavljanje uvodnega tlaka) in s tem prihranek na času za polovico vsaj pri cca 60 % preiskovancev, ne glede na uporabo farmakov.
with specially designed apparatus »presostat«. 40 measurements with Lipiodol were made of the »injecting pressure« flow velocity, »entrance pressure« at the tip of the needle, and viscouse resistance of the lymphatics. From the 7 tested pharmaceuticals only Venalot (Esbeverin Forte) revealed slight influence on the pheripherial lymphatics and correspondingly reduced the duration of lymphography.
Lderatura
1.	Bruna J.: Pharmacodinamische Lymphogra-phie., Röntgen BI. 32, 262, 1974
2.	Bartoš V., V. Brzak: Die Wirkung von Esbeverin forte auf die Lymphströmung im Ductus Thoracicus des Menschen. Med. KI. 65/39, 1701— 1703, 1970
3.	Cyb A. F.: Prvi simpozij angiolimfografije, Obninsk 1974, Sporočilo avtorja
4.	čižek l., P. Krajnovic: Uloga limfografije u medikamentoznoj limfokinezi. Radiol. lug. 6, 377, 1972
5.	Cižek l., P. Krajnovic: Koristenje limfokine-tika u limfografijii. idem, 6, 383, 1972
6.	Földi M., A. G. B. Kovach, L. Varga, O, T. Zoltan: Die Wirkung des Melilotus-Praparates Esbeverin auf die Lymphströmung. Artz. Fort. 16, 1/99-102, 1962
7.	Miklavžič U., J. Us, B. Jančar: Vrednosti injekcijskega pritiska in uvodnega pritiska pri limfografiji, izvajani s pomočjo RütNimannovega aparata.
Radiol. lug. 11, 399-405, 1977
Summary
THE INFLUENCE OF PHARMACEUTICALS ON THE DURATION OF LYMPHOGRAPHY — PHARMACOLYMPHOGRAPHY
An attempt of quantitative evaluation of the influence of different pharmaceuticals on the duration of clinical lymphograph was performed
Naslov avtorja: Dr. Jurij US, Onkološki inštitut Ljubljana, Vrazov trg 4, 61000 Ljubljana
Radiol. lugosl., 13; 17—25, 1979
25