Za pochik žn kratek čas. Vuvberg. (Krajepisnozgodovinska črtica; spisal M. Slckovec.) (Dalje.) Ko je potem 1. 1276. Rudolf Habsburški si »Štajarsko priboril, bili so vsled dne 21. noverabra t. 1. sklenjenega miru vsi gradovi, trdnjave in posestva, kar si jih je bil Otokar prisvojil, prejšnjim laslnikom izročeni, in tako je ludi Friderik Ptujski, povišan v dežeinega maršala, dobil z drngimi gradovi tudi razdjani Vurberg nazaj. Dal je potem postaviti novi grad, kateri še deloma danes stoji. Ta Friderik III. PLujski je imel večletnc razprtije s solnograškim nadškofom, svojim fevdnim gospodom. Dasi je kot fevdnik bil od nadškofa odvisen, obnašal se je celo samovlastno ter je s fevdi ravnal, kakor s svojo lastnino. Sklicevaje se na zgodovinsko pravo je celo trdil, da solnograški nadškof ne more in ne sme pridobljenih fevdov drugemu izročiti, kakor le njemu in njegovim dedičem. Poravnati lo neljubo" zadevo, prizadeval si je nadskol' Friderik že dne 1. januvarija 1280 v Lipnici, ali ker se tukaj niso raogli zjediniti, pogajali so se še dne 14. junija, potem 17. in 18. julija t. 1. v Solnogradu, kjer se je Friderik III. Plujski slednjič vendarle udal ter se odpovedal vsem dozdevnim pravicam, zlasti na grad in meslo Pluj in na vogtijo nadškofovskib lastin v okrajini. Nadškof pa je njomu in njegovim dedičem izročil častno službo grajskega kneza uez grad in mesto Ptuj z mitnino in colnino ob tržnih dneh v obmestju in zunaj.1) Ko pa je nadskof Friderik dne 7. aprila 1284 umrl ter mu je sledil Rudolf iz plemenite rodovine Hoheneck, ponovile so se stare razprtije še v obilnejši meri, zlasti potem, ko Friderik III. Ptujski novega nad- «) Dr. Alb. v. Muehar, Gesch. Steierm., V., 43S. škofa o priliki njegovega prihoda v PLuj še v tamošnji grad ni hotel spustiti. Vrhu tc očitnu razžalitve je več solnograških fevdov prodal brez vsakega dovoljenja in s tom oškodoval svojega fevdnega gospoda. Zaradi tcga je bil dne 3. februvarija 1285 poklican v Gradec pred deželno sodnijo. Ker pa ni hotel tje priti, zgubil je vsled razsoclbe z dne 5. julija t. 1. Vurberg in vse solnograške levde. Še le vsled posredovanja nekaterih pleraenitnikov, zlasli pa nemških vitezov, kalerim je dne 8. julija 1285 prepustil patronstvo čez velikonedeljsko cerkev1), se je Friderik v naslednjem letu udal zahtevam nadškofa ter mu izročil ptujski grad. Na to je nadškof Rudolf Frideriku podelil dedne solnograške fevde in dne 16. decembra 1286 tudi Vurberg. Pa za slednjega moral je v poravnavo storjene škode plačati 5000 mark v srebru.-) Kraalu potem, toda gotovo Se le po 1. 1288.3) jo Friderik III. Ptujski umrl. Ker ni olrok imel, podedoval je njegovo imetje njegov brat Hartnid II. Harlnida II. Ptujskega zgodovina nikakor ne hvali, kajti bil je trdosrčen vitez brez vesti in poštenosti, ki je s podložniki neusmiljeno ravnal in vsakovrstne krivice doprinašal. Zato je solnograški nadškof štajarske fevde, med njimi tudi Vurberg, izrouil njegovemu starejžemu sinu Herdcggu. Ilerdegg Ptujski, maršal na Štajarskem, in njcgov brat Friderik sta zlasli za Ormož znamcniti osebi. Dala sta namreč v četrtek pred vncboliodom Kristusovim I. 1331. tamošnjim tržanom tiste meščanske pravicev in svobodščine, kakor so jih imela druga mesta na Štajarskem, zlasti Ptuj.4) Herdeggu je koncem prve polovice 14. vcka slodil sin Hartnid III. Njemu in Hartnidu, sinu Amelricha Ptujskega, je solnograški nadškof -Ortolf dne 13. maja 1363 dovolil, da smeta svoja posestva, fevde in lastino združiti, ioda morala sla pod kaznijo zgube obljubiti, da solnograških fevdov ne bola nikdi.r utajila ali prodala.5) Martnid III. je umrl okoli 1. 1380., zapuslivši več nedoletnih otrok, katerim so bili ujci Ulrik Walseeski, Henrik Raucheustainski in Haug Devinski gerobi. Okoli 1. 1390. je Hartnidov sin Bernard postal polnoleten ter je prevzel očetova posestva, med lemi tudi Vurberg. Bil je višji maršal na Štajarskem in velik dobrotnik dominikanskega in minoritskega samostana v Ptuju.0) Ob njegovem času so I. 1396. prirazbijali Tnrki, najhujši sovražniki krščanslva prvikrat na slov. Štajar tcr hruli naravnost proti Pluju. Meslo, ki takega pohoda ni pričakovalo, bilo je le za silo utrjeno. Zato se ga je Ijuta druhal zlahkega polastila, še ložje izropala in potem zapalila. Brez posebnega truda so Turčini polovili prestrašene meščane in deželane v okoliei ter 16.000 Ijudij, mož, žen in otrok, z živino in drugim imetjem s seboj gnali proti Ogerskemu in dalje v Azijo v bridko sužnost. So-li divjaki dospeli tudi v Vurberg, ni znano; najljrž so se zadovoljili z bogatim plenom, katerega so si v Ptuju in okolici nabrali. Ker Bernard Ptujski precej časa ni dobil moškega naslednika ter je vedno bolehal, izročil je že dnc 19. februvarija 1396 z odobrenjem solnograškega nadškofa ') Pettenegg, Urkunden des Deutsch-Ordensarchives, I., 164. !) Dr. Alb. v. Muchar, Gesch. Steierm., VI., 10., 17., 31. in 32. Da bi navedene razprtije s solnograškim nadškofora imel Hartnid II. Ptujski, kakor trdi Ferd. Raisp v svoji knjižici: 1'ettau — na str. 251., je zgodovinsko neutemeljeno. 3) Dne 27. maja 1288 še v neki listini obljubi grofu l.'lriku Vobreškemu (Heunburg na Koroškem) vogtijo v Gornjemgradu s pogojem, da njo imenovani grof v fevd dobi, izročiti vojvodi Albrehtu Avstrijskemu. (Archiv f. Kiirnten, IX. (1864) str. 93, št. 631.) 4) Rokopis št. 13.096 v c. kr. dvorni knjižnici na Dunaju. 5) Dr. Alb. Muchar, Gescli. Steierm., VI., 366. °) Glej nstanovne listine pri minoritih v Ptuju. vee fevdov svojemu ujcu Ulriku \Valseeskemu.1) Ta je dne 14. februvarija 1398 z zaveznim pismom priznal, da je od solnograškega nadškofa Gregorja v fevd dobil gradove Ptuj, Ormož, Središee in Vurberg, kalere mu je Bernard Ptujski bil za slučaj svoje smrli sporočil.2) (Dalje prih.) Sraešnica. Zdravnik: »Vaš bolni mož naj vzame od tega zdravila vsako peto uro po jedno žlieo!« — Bogala pa oSabna kmetica: »O, gospod zdravnik, mi nisrao siromaki! Jaz rada plačam loliko zdravila, da bo moj raož vsako uro vzel po tri žlice.«