OMNES UNUM 19 5 7 ŠTEV. 4 (TODOS UNO) GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO Ignacij Lenček: Petdeset let duhovniških rok ............................ 97 Franc Gnidovec: Duhovniška edinost ....................................... 99 Franc Mihelčič: Globinska psihologija in vodstvo duš ..................... 103 Milan Kopušar: O Kristusu govorim ........................................ 108 Molitev k sv. Cirilu in Metodu ........................................... 115 Filip Žakelj: Prvi mednarodni kongres za pastoralno liturgijo ............ 116 B. M.: Tipanje za uspešnim apostolatom ................................... 119 Z. R: Stremljenje po duhovniški svetosti v Franciji....................... 121 Alojzij Košmerlj: Svetnik Ivafft Škulj — zlatomašnik ..................... 123 Novice od povsod ......................................................... 126 Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko škrbe, Ramon Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike: Kanada: Rev. Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Port Colborne, Ontario. U. S. A.: Rev. Karel Pečovnik, St. Petr’s Church, Dumont, Minn. Čile: Rev. dr. Anton Trdan, Cape)lan, Hacienda Aculeo, Est. Hospital, Chile Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Tra-iano 89, Roma Trst: Rev. Jože Jamnik, Via Nazionale 89, Marianum,' Opčine Trieste. Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Ostala Evropa: Rev. Zdravko Reven, Grand’ Rue, 37, Charleroi, Belgique. Naročnin'a: Za Argentino in Čile 40 argentinskih pesov. Za U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano. Uprava luiMMmai GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU LETO IV 1957 ŠTEV. 4 Petdeset let duhovniških rok (Ob zlati maši našega škofa dr. Gregorija Rožmana) Ignacij Lenček, Argentina „Consecrare et sanctificare digneris, Domine, manus istas per istam sanctam unctionem et nostram benedictionem. Ut quaecumque benedixeriunt, benedicantur, et quaecumque consecraverint, conse-crentur et sanctificentur in nomine Domini nostri Jesu Christi. Amen." (Pontif. Rom.) Duhovnikove roke so maziljene, posvečene. Izvzete so iz zgolj svetnih reči in privzete v službo božjo, za sveto delo odbrane in odločene. To delo je nadaljevanje Kristusovega dela; duhovnik je namestnik Kristusov, alter Christus. Opravlja ga za njim in ž njim. Kristus deluje po njem, po njegovih rokah. Duhovniške roke so orodje v Jezusavih rokah; slede gibom njegovih rok. On jih oživlja, drži, vodi. Zato so duhovnikove roke k molitvi sklenjene in v molitvi razprostrte roke. Duhovnik je nujno človek molitve. Vse njegovo življenje in delovanje je prepojeno ž njo, vsak dan ž njo prepleten. Po njih je neprenehno notranje povezan z Bogom, kakor je bil Jezus z Očetom. V tem je bogastvo duhovnikove dnše. Molitev je najmočnejše dušnopastirslco sredstvo. Kolikokrat odpove vse drugo, a molitev vedno ostane. Ker moli v Jezusovem imenu, je vedno uspešna. Nevidne sile božje prikliče od zgoraj. Po duhovnikovih rokah prehajajo največje milosti od Boga v človeka. On je „dispensator mijsteriorum Dei“. Njegova roka krščuje; v zakramentu sv. pokore se ob odvezi dvigne v znamenje križa; evharističnega Boga podaja vernikom; bolno telo mazili za časno in večno zdravje. Neprestano se pretakajo zakramentalne milosti po njegovih rokah. Duhovnikova roka blagoslavlja. Prvi novomašni blagoslov je začetek neizmerljive vrste blagoslovov: blagoslovi v sv. maši, blagoslovi otrok m bolnikov, hiš m stanovanj, polj m sadov, rožnih vencev m svetih podob, Poročnih prsto/nov in grobov itd. Koliko božjega varstva in božjih dobrot se Prelije po blagoslavljajočih rokah enega samega duhovnika na ogroženega človeka! Duhovnikove roke darujejo. „Suscipiat Uommus hoc sacnficium de manibus tuis!“ V njegovih rokah se spremenita kruh in vino v telo in kri božjega Sina. V njegovih rokah se ponavlja Jezusova daritev na križu, vir odrešenja in vseh milosti. S Kristusom, daruje tudi sam sebe nebeškemu Očetu. Tako obnavlja vsak dan svoj „Suscipe, Domine“ prvega duhovniškega jutra. Sacerdos — hostia. Duhovnikove roke so, kakor so bile Kristusove, uklenjene, križ objemajoče, na križ pribite roke. To je železen zakon Kristusovega duhovnika: crucis pondus. Na ta ali oni način velja za vsakega: „Christo confixus sum cruci“ (Gal 2, 20). Nosi ga iz kraja v kraj, morda iz kontinenta na kontinent, za Kristusom, ž njim. Ta križ je odrešilen zanj in za vse. Duhovnikove roke so po Jezusovem Srcu oživljene roke: „Pertransit benefaciendo." So roke ljubezni, ki razdajajo. Ljubezen je duša duhovniškega življenja. Je forma vitae. Vse in vsako njegovo delo izvira iz ljubezni, izraža ljubezen, nosi ljubezen. Ta ljubezen vse prenaša, vse premore. Koke, ki raznašajo dobroto, sežejo najdalje. Koke brez ljubezni so mrtve; niso Kristusove. Kol stoletja duhovniškimi rok! Pred petdesetimi leti je naš škof ponudil in izročil svoje roke Njemu. Položil jih je v Njegove. Ves ta čas so se njegove roke tesno oklepale Kristusovih. Po njih se je iz Srca božjega pretakalo nedvoumno in neizmerljivo bogastvo božjega v človeško, svetega v zemsko. Pol stoletja molitvenih, daritvenih, trpečih in ljubečih rok! Samo Bog ve za mero in vrednost tega bogastva. Mi le strmimo pred temi rokami. Bogu in njim dajemo hvalo in zahvalo za njih odrešilno delo. iskreno prosimo, naj bi se dolgo živele m življenje razdajale. Vemo, da bomo mnogo zgubili, ko bodo omahnile. Nekoč bodo poveličane: crucis praemium. Tedaj bomo šele videli, kaj so nam bile, kaj nam zdaj so. Zdaj to le slutimo. Še levica ne ve, kaj vse stori desnica. A že to, kar vemo, je več kot dovolj, da jih v hvaležnosti spoštujemo in ljubimo, da se jih tesno oklepamo in držimo; prepuščamo se, da nas vodijo, te v polnosti duhovništva dvakrat posvečene roke. Dr. I. L. SLOVENSKI DUHOVNIKI, DOMA IN NA TUJEM, SVOJEMU PREVZVIšEiNEMU ŠKOFU DR. GREGORIJU ROŽMANU OB NJEGOVI ZLATI MAŠI ISKRENO ČETITAMO IN PROSIMO VSEMOGOČNEGA, NAJ NAM GA OHRANI ŠE VELIKO LET! DUHOVNIŠKA EDINOST Franc Gnidovec, Argentina Grda zmota je in vir velikega zla nazor perverznega revolucionarnega anarhizma, po katerem naj bi bil spopad in borba vir vsega dobrega in bi zato to bilo treba netiti; ali nazor Rosenbergovega rasizma, po katerem naj bi bila vojna višek narodovega udejstvovanja in odlično sredstvo za dosego narodnih idealov. V resnici pa je v zdravo in normalno mislečem človeštvu splošno teženje po miru in tudi danes vse o njem govori. Mir, ki je po sv. Tomažu „trden red“, vključuje neko edinost. Le edinost ohranja red in mir, needinost pa ruši mir in rodi spopad in borbo. Človeštvo danes za svetovni mir potrebuje neke edinosti, ki jo narodi v medsebojnem sožitju morajo ostvariti. Narod, država težita po edinosti in je v tem vprašanje njunega obstanka: „Ako se kraljestvo razdeli zoper sebe, to kraljestvo ne more obstati; in ako se hiša razdeli zoper sebe, ta hiša ne more obstati" (Mr 3, 24). Svobodne družbe prav tako vse potrebujejo za svoj obstoj edinosti. Cerkev je edina in mora biti edina; edinost v Cerkvi je za nas sveta naloga in jo moramo proti vsem razdiralnim silam z božjo pomočjo ohranjati in ostvarjati. Ta dolžnost zadeva najprej in najbolj duhovnike. Od Kristusovih učencev morajo duhovniki prvi biti edini in vernikom dati zgled edinosti. „Po tem bodo spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj," velja za vse vernike, a najprej za duhovnike. Po duhovniški edinosti bo tudi med verniki edinost in bo Cerkev edina v ljubezni. Kristusu je prav ta edinost tako pri srcu in ob slovesu v velikoduhovniški molitvi posebej za to moli; najprej za edinost apostolov, duhovnikov: „Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo eno, kakor midva" (Jan 17, 11). Potem pa moli še za edinost med verniki: „A ne prosim samo zanje (apostole), ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedah v me verovali, da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal" (Jan 17, 21). Po naši edinosti bo torej svet veroval in sprejel Kristusov evangelij, kakor po naši needinosti ne bo veroval in evangelij odklonil. Tako ima naša duhovniška edinost neko posebno mesijansko poslanstvo, kakor needinost značaj nekega apokaliptičnega zla. Edinost Duhovniško edinost moremo prav presojati samo v luči splošnih in načelnih ugotovitev o edinosti. Edinost med ljudmi ali enota, ki jo tvorijo ljudje, je in mora biti vedno taka, da je v njej ohranjena osebnost posameznika, t. j. posameznik kot svobodno bitje. Vsak se mora svobodno vključiti v skupnost; brez tega ni prave edinosti. Tako je ta edinost vedno moralna, ne fizična. Fizične vezi same ne morejo ostvariti edinosti med ljudmi. Isti prostor, skupno bivanje, celo ista miza n. pr. v župnišču ali samostanu nisu nujno tvorci edinosti, ampak so v muko in trplje- nje, kjer edinosti ni, in morejo med poedinci poglabljati duhovne prepade. Nasprotno pa more biti najlepša edinost med duhovniki, ki sicer žive ločeno in daleč drug od drugega. Razdalja in prekinitev fizične vezi edinosti med ljudmi nujno ne uniči, kakor je seveda tudi stik med ljudmi za edinost velikega pomena. Ker je edinost bitno moralnega značaja, je moralna tudi v tem pogledu, da dopušča „več ali manj“; biti more vedno večja ali manjša, katere podlaga pa je vedno neka najmanjša, nujna in bistvena edinost, če naj o edinosti sploh govorimo. Na to bistveno in nujno potrebno edinost mislimo, ko zahtevamo: „In necesariis unitas!" V dvomnem je sicer svoboda (in dubiis libertas); pa more biti tudi iz te needinosti v dvomnih rečeh škoda za bistveno potrebno edinost. Da se to prepreči, je vedno potrebna ljubezen (in omnibus caritas). Lepo načelo drži, le da je večkrat v življenju težko določiti jasno mejo med „necessarium“ in „dubium“ in v tem določanju med nami ni edinosti in rodi spore in morejo biti zahteve glede edinosti v tem pogledu strožje ali milejše. Tako edinost ni nekaj absolutnega in matematično določenega, ampak vedno more biti večja ali manjša. Zato edinost v neki skupnosti še ni uničena, če lo skupnost eden ali le redke izjeme kršijo (če edinost gledamo številčno in kvantitativno) ; ali če edinosti ni v eni ali drugi svobodni točki (če edinost gledamo kvalitativno in globinsko). Seveda bi kdo mogel tožiti ob tem, da edinosti ni; a to bi veljalo samo prav pod tem pritičnim vidikom. A v splošnem govorjenju o edinosti ne mislimo tega, ampak edinost moralno vzete celote neke skupnosti, in to v nujnih, bistvenih in potem res važnih stvareh, ki pa v teh mejah še vedno dopušča veliko svobode. V luči teh ugotovitev lahko najdemo glavne vezi in silnice, ki ostvarjajo edinost med ljudmi. Te bodo moralnega značaja, v umu in volji posameznikov. Tu bo nekaj, po čemer so poedinci povezani med seboj, koder govorimo o edinosti. Tako so glede na um močna vez in podlaga edinosti isti nazori, kot je vzrok needinosti in sporov različnost v nazorih. Saj to navadno najprej mislimo, ko ugotavljamo, da „je med nami edinost", ali govorimo, da n. pr. na seji, na zborovanju „ni bilo edinosti". Vsak svoje so govorili, kot so vsak po svoje sodili in mislili. Ne bomo rekli, da je vez edinosti vedno in nujno samo resnica. Idealno bi to bilo in je to naš cilj. Ko bi se človek ne motil, ampak bi vsakdo spoznal pravo resnico o vsem, in bi vsi isti resnici iskreno sledili, bi bili v njej edini. Tako bi bilo v raju. Ker pa se človek more motiti, recimo rajši, da je vez edinosti isti nazor, isto mišljenje. Zakaj v njem pridejo v poštev tudi stvari, ki so dvomne in nejasne, kot n. pr. metoda in postopek pri nekem skupnem podjetju. Isti nazor, isto mišljenje nam življenje kaže kot temelj in osnovno vez edinosti. Kjer so med ljudmi isti nazori, je že po tem dano neko skupno hotenje: glede skupnih dobrin in skupnih ciljev in glede tovariša, sočloveka v skupnosti, ki v povezavi z njim te cilje posameznik more doseči. Prav skupni cilji nas namreč trdno med seboj povezujejo v medsebojni skupni ljubezni, kjer je prava edinost. Najrazličnejši so vzroki in pripomočki edinosti, ki te vezi omogočajo in krepe: prepričevanje in propaganda, pridobivanje, informiranje o skupnih ciljih, isti študij; vse to po osebnem stiku ali po pisani besedi; dalje kreposti, ki utrjujejo skupno sožitje: prijaznost, strpnost, potrpežljivost, dobrohotnost, ponižnost, družabnost, skromnost. V organizirani skupnosti ima posebej skrb za edinost vodstvo, ki vpostavlja in utrjuje skupne vezi: uči in ukazuje in s tem enoti, skrbi za pravo sožitje. Tej skrbi se morejo posvečati še posebni organi, ki delajo vprid določene skupnosti. Prav tako posameznik, ki ima morda za to posebne zmožnosti, posrečen značaj in plemenito teženje in se čuti k temu poklicanega. Različni so pojavi in znamenja edinosti, ki pa spet morejo povratno vplivati kot tvorci in vzroki edinosti: čut solidarnosti, ob nesporazumih in krivicah zagovarjanje in obramba koristi skupnosti in tovarišev, medsebojna pomoč in sodelovanje na različnih poljih, pravo tovariško gostoljubje v različnih oblikah. Koder teh vezi ni in so kvarni vplivi, ki jih trgajo, edinosti ni in je nevarnost za razpore. Nasledki so tem hujši, čim večja je nestrpnost na obeh straneh. Viri tega morejo biti n. pr. odtujitev od skupnosti v nazorih in zanimanju, morda pod tujim in sovražnim vplivom od zunaj (glede duhovniške edinosti n. pr. vpliv protiverskih oblasti ali kvarnega vpliva laištva), nepravilen nastop avtoritete in nje zloraba, splošno v skupnosti napuh in domišljavost posameznika ali skupine, samozvanci z voditeljskimi ambicijami. Pod takimi in podobnimi vplivi more priti do odtujitve posameznika, kar še ni tako hudo, a tudi do razkroja celote, frakcij, ki razdirajo skupnost in res uničijo edinost. Ko je edinost načeta, navadno slede napake z obeh strani, kar je iz človeške slabosti popolnoma razumljivo in slcoro ne more drugače biti. Ni navadno. da bi ena stran imela vse prav in druga vse narobe, čeprav seveda moremo govoriti o glavni krivdi ene strani. Duhovniška edinost Duhovnikom nam le Pog dal toliko skupnih vezi, da je neko posebno nas’lie od Boga določenem redu to edinost rušiti. Inteligenco v istem narodu večkrat razdvaiaio različni svetovni nazori; nas duhovnike veže ista resnica in tako čisto določen svetovni nazor. Te resnice mi ne snreiemamo kot samo neko zasilno in verjetno rešitev živlieniskih vprašanj, ampak smo o niei v dno duše prepričani in je to stržen našega intelektualnega in efektivnega življenja. To je prva. posebno močna vez med nami. Tako nas vse prevzemaio isti ideali in isti čili. ki smo se mu nosvet.ili za. vse živlienfe: osvojitev sveta, našega naroda, za to resnico. vzitelj lepote, je učil monoteizem. S svojim naukom na žalost ni prodrl med ljudi. Med Judi se je čisti monoteizem ohranil. Njegova vitalnost ie bila tako velika, da ni mogel umreti. Priznati moramo, da je bil z Judi pač prst božji. Psihološki vidik Po vsej verjetnosti se je psihološko Kristusu najbolj približal Romano uardini v svoji knjigi „Der Herr“. V uvodu pravi, da je mogoče napisati Psihodogijo človeka svetnika, ni pa mogoče napisati Kristusovo psihologijo. Vseh oren in njegove osebnosti, tistega velikega in veličastnega v njem, ni mogoče bajti in pregledati. Po Pavlovi besedi »duhovnega človeka ne more nihče presoditi ‘ (1 Kor 2, 15). V Kristusu je utelešena skrivnost božanstva, skrivnost Sina . ličtih: božjega. Ob tem dejstvu preneha vsakršna psihologija. Samo eno je mogoče, nakazati, kako se vse lastnosti njegovega jaza, vse poteze njegovega bitja, vse izražanje, vse delo izliva v nekaj neskončnega, nerazumljivega... Njegove duševnosti ni mogoče razčleniti in dojeti, le njegovo usmerjenost ob različnih življenjskih dogodkih in motive, ki ga ženejo pri delu, je mogoče opaziti. Vse spet vodi nekam v neskončnost... En tak znak njegove nedoumljive osebnosti je stalna zavest sinovstva božjega, ki ga stalno spremlja. Že v njegovi naravi je nekaj božanskega in v njegovem obnašanju. Ta zavest ni kakšno zamaknenje, ki bi mu jemalo vid in ga dvigalo v nedosegljive sfere. Vemo, kakšni so ljudje, ki se zavedajo. V Sinu božjem je ta zavest blagoslov in resnica, ki jo je prinesel svetu in jo v največji nreprostosti in ponižnosti oznanja ljudem. Z apostoli o tem razpravlja, po čudežih jo da spoznati ljudem, satana s farizejskimi pomočniki z njo razljuti in v največjem trpljenju zaradi te resnice umre. V teh dejstvih njegove veličine ni mogoče do kraja razumeti. Zakaj je Sin božji tako preprost, tako ponižen? Zakaj sinovstvo božje razodeva na tak način? Najvažnejša naloga njegovega življenja je odrešilno delo, dati svetu duhoven obraz. Svet je duhovnosti do kraja nasproten in se ji upira. „V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli” (Jan 1, 11). Kljub temu jo Kristus svetu nrinaša, ker je edino v tem naše odrešenje. Iz teh nasprotstev se potem rode borbe, krize, tragika. Satan poskuša že v kali uničiti njegovo delo. Ko nič ne opravi, se zaletava vanj in ga javno napada. Judovstvo je zmaterializirano. Postavo, ki bi morala biti vir duhovnosti, so sformalizirali, da je ostala črka brez duha, prazna posoda. Niti apostoli ne razumejo njegove duhovnosti. Mora jih vzgajati. Sklanja se k najbolj prenrostim, k malim in jih postopoma vodi v duhovnost. Ne obljublja jim zemeljske sreče, miru in pravice, marveč večno. V nebeško kraljestvo, po katerem toliko hrepene in o katerem nimajo čisto jasnih pojmov, morejo vstopiti samo prerojeni. Čudežev ne dela zavoljo čudežev, marveč da jim odpira oči, da jih vodi višje in pripravlja na nebeški kruh. Iz naravnega jih vodi v nadnaravno. Tako pripravlja pot milosti; tako jih vodi v odrešenje in duhovnost. Te vrstice so le kratke pripombe h Kristusovi psihologiji. Guardinijeva knjiga je obširna, včasih razvlečena in sam pravi, nepopolna. Točko za točko bi bilo trebo pregledati, se poglabljati, pa ne bi prišel do kraja. Kako naj n. pr. psihološko razumemo Jezusovo izpolnjevanje bolje božje, njegovo revščino, preprostost v življenju, v govorih, ko jemlje v svojih parabolah zglede samo iz domačega, pastirskega in ribiškega življenja? Kako apostoli odkrivajo njegovo božanstvo, kako ga vzliubijo. Zakaj Jezus zahteva največjo popolnost od najbolj navadnega človeka; kako premosti človeško slabost in onemoglost, kako pokaže na sredstva popolnosti. Zakaj Jezus ni bil iredentist, revolucionar, sovražnik Rimljanov? Njegovo odrešenje je za vse, je višje vrste. Zakaj govori o meču in ognju, o duhovni slepoti? Zakaj nosi trpljenje brez besede, tiho in vdano? O psihologiji odnuščanja, sv. Evharistije, krsta in drugih rečeh je možno razpravljati iz tega vidika. Take in podobne točke v govorih lahko psihološko razvijemo. Ousler najde včasih čudovito psihološko razlago za majhno besedo. Treba je pač razmišljati in se poglabljati. Jezusova osebnost sije iz tega vidika v posebno lepi luči. Kulturno-filozofaki vidik Kakšen kulturni zgodovinar in filozof, Maritain ali Berdjajev, bi moral pisati tale odstavek, da bi napisal nekaj sijajnega. Naše besede so samo majhne in kratke pripombe k temu predmetu, drobci iz sveta idej. Pod tem vidikom naj bi bil Kristusov lik in njegov nauk opisan v primerjavi z različnimi kulturami, verstvi in filozofijami. Te panoge in njihov svet primerjamo s Kristusovimi idejami. Ob različnih dejstvih in dognanjih, ki jih najdemo, Kristusova veličina in globina še vse bolj zasije. Prav tukaj lahko spoznamo, da krščanstvo zares vse presega in nadkriljuje in da kaj večjega človeštvo ni moglo prejeti. Da je v krščanstvu vseobsegajoča modrost božja — „sofia“ — in da je resničen božji dar, zakaj človeštvo samo bi nikdar ne moglo spočeti in doseči takih veličastnih in osrečujočih idej. O vsem tem ne vemo veliko in od te plati Kristusa ne poznamo zadosti. Tu pride posebno do veljave analitično-induktivna metoda, ki gradi in od te strani odkriva Kristusovo osebnost in njegov nauk. Zanimiva je primerjava med Kristusom in poganskimi verstvi. Vsa poganska verstva so aristokratska. Nebesa so samo za bogove in za zemljane, ki so že bogovi na zemlji, to je za vladarje. Sijaj nebes je bil pripravljen n. pr. samo za egipčanske faraone, podložniki in sužnji so ostali v onostranskem življenju isto, podložniki in sužnji. V minojski kulturi so ob kraljevi smrti pobili tudi sužnje, da so bili v večnosti še dalje sužnji svojim gospodarjem. Ko je Prometej ukradel grškim bogovom ogenj in hotel prinesti na svet malo nebeške sreče, so ga bogovi za kazen prikovali na Kavkaz. Temu absolutizmu so se v srednji dobi egipčanskih dinastij Egipčani uprli in poskušali te aristokratske verske ideje malo socializirati. Dosti niso uspeli. — Kristus je v tem oziru pravi revolucionar in socialist! Zakaj se je toliko sklanjal k malim in grešnim ter jim toliko govoril o nebeškem kraljestvu? Ker je nebeško kraljestvo za vse, absolutno za vse in pred vsem za ponižane in razžaljene. Ker je za nebeško kraljestvo potrebno duhovno bogastvo in ne materialno. Kristus je prevrnil idejni poganski svet in njihova verstva ter oznanil novo resnico in novo srečo. Krščanstvo je v tem oziru zares demokratično! Druga taka veličastna ideja je n. pr. tale: Poganska verstva vodijo navzdol, v temo. Zanimiva je okolnost, da so bili egipčanski in grški templji znotraj popolnoma temni, brez svetlobe. Kristus pa je pokazal pot navzgor, v upanje, luč in življenje. Nobena poganska kultura ni rodila svetnikov. Poganske kulture So polne prelestnega cvetja, spomnimo se samo na kitajsko liriko, njihov izbrušen jezik, indijske epe, grško arhitekturo in dramo itd., toda takega sadu, če se nočemo zgubljati v larnurlatizmu, kakor ga je rodilo krščanstvo, poganstvo nima. V poganstvu prave duhovnosti ni in še manj svetništva, ker poganstvo ni prosto zmot in ker ni prejelo nebeškega daru milosti, šele krščanstvo je dalo človeštvu nimbus svetništva in tako doseglo najvišjo stopnjo kulture. Problem človeške grešnosti, ki je vir vsega zla, je rešen samo v krščanstvu. Poganske grešnike je tirala usoda in so jih bogovi samo preganjali in se nad njimi maščevali. Odpuščanja ni bilo. V krščanstvu Pelagij, Rousseau in Luter zastopajo statično stanje grešnosti. Ničesar ni mogoče spremeniti. Prva dva menita, da je v človeku vse dobro, zadnji, da je v njem vse pokvarjeno in da ni iz tega izhoda. Kristusova ideja o grešnosti je dinamična. Je odpuščanje grehov, vstajenje od grešnosti, so nadnaravna sredstva in pot v svetost. Poganstvo poti v svetost ne pozna, saj so še bogovi grešni. Edini up sveta je krščanstvo, ki ve za pot iz grešnosti v lepši svet in boljše razmere. Take točke, o katerih bi bilo možno napisati cele knjige so še n. pr.: Kristus in človeška osebnost, Kristus in suženjstvo, Kristus in svoboda, demokracija, Kristus začetek in konec zgodovine, Kristus upanje narodov. Priprava antike na Kristusa, grška filozofija, drama in Kristus, Kristus in politika, Kristus in komunizem. Danes se komunizem bori za demokracijo, seveda napačno, ker kristjani niso storili zadosti in vsega. Eno vprašanje rodi drugo. V tem pogledu je zelo dobra knjiga ,.Christus und das menschliche Leben", ki jo je napisal Forster. Seznani te s tem vidikom in odkriva veličino Kristusovo in krščanstva od te strani. * Iz teh in podobnih dejstev, vseh vidikov niti omenili nismo, kakor apologetičnega, eksegetičnega. geografskega, zasije nred nami veličina našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegovega nauka. Kakor v Raveni, v Italiji, Kristusova podoba obvlada vso mogočno kupulo in vso stolnico, da se Kristusovemu pogledu nihče ne more upirati, tako to ..Kristusovo dejstvo" do katerega pridemo po analitično-induktivni metodi, prevzema človeka. Ves ta študij o Kristusu j e nam samim v prid. Morda ie za koga problem, kako vsa ta spoznanja, polna globine, vzvišenih idej ter filozofskih pojmov, podati preprostim neukim ljudem, če se malo potrudimo in poskušamo s preprostimi besedami razlagati, bomo lahko uspeli. Zgodovino in hudobijo tistih, ki so vladali, ljudie lahko razumejo. Socialne razmere, revščino, davke, sovraštvo ni težko razložiti. Kakšno Kristusovo besedo ali potezo, zakaj je bil reven, preprost, vdan v voljo božio itd. tudi ni težko psihološko pojasniti. Pod kulturno-filozofskim vidikom ni treba uporabljati filozofskih pojmov in besed. Z zgledi je mogoče marsikaj razložiti. Nebesa so n. pr. za vse. ne samo za egipčanske faraone. Ali kako se celo komunisti ne morejo znebiti krščanskih potez, ker so zrastli v krščanskem okolju. S pridnim delom se marsikaj doseže. Naš Gospod Jezus Kristus naj bi nam resnično postal tudi tako naša last in naše vse! Duhovništvo je pravo suženjstvo. Nihče ni manj gospodar nad samim seboj kakor duhovnik. Pripada. Cerkvi, dušam, vsem dušam, zlasti tistim, ki mu jih je Bog zaupal. Predati se mora grešnikom, da bi jih spreobrnil, in pravičnim, da jih vodi po pravi poti... Vsem mora posvetiti svoj čas, svojo potrpežljivost, skrbi, svoje življenje. Vsi imajo pravico obračati se nanj v svojih dušnih zadevah. Duhovnik je služabnik služabnikov Kristusovih. Molitev k sv. Cirilu in Metodu (Pravoslavna cerkev hrani dragocen zaklad molitev v cerkveno-slovanskem jeziku. Po svoji globini in lepoti mnoge med njimi zaslužijo, da postanejo last vesoljne Cerkve. Za letošnji praznik sv. Cirila in Metoda se seznanimo z molitvijo pravoslavnih k sv. bratoma. Ta molitev naj nas — katoliške Slovane — druži z našimi pravoslavnimi brati, poživi naj češčenje slovanskih apostolov, razširi naj med nami Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, neprestano naj budi v nas težnjo po vesoljnem edinstvu vsega krščanskega človeštva.) O preslavna učitelja in prosvetitelja slovanskih ljudstev, sveta, apostolom enaka Ciril in Metod! K vama se zdaj kot otroci k očetom — prosvetljeni z lučjo vajinih naukov in pismenk, poučeni v Kristusovi veri — goreče zatekamo in v skrušenosti naših src molimo: čeprav, podobni nepokornim otrokom, vajinih naročil nismo izpolnili, nismo se brigali za to, kar je Bogu všeč, odpadli smo od edinomiselnosti in ljubezni, ki sta ju nam Slovanom, bratom po veri in krvi, dobro izročila, —■ vendar, kot nekoč v vajinem življenju nista pustila praznih rok nehvaležnih in nedostojnih, vračajoč jim dobro za hudo, tako tudi zdaj ne zavrnita molitve svojih grešnih in nevrednih otrok, temveč prosita z velikim in smelim zaupanjem Gospoda, da nas postavi in obrne na pot zveličanja, umiri razprtije in razdore, ki nastajajo med eno-vernimi brati, odpadle privede spet nazaj k edinomiselnosti in nas vse zedini v edinosti duha in vere v eni, sveti, vesoljni in apostolski Cerkvi. Zakaj vemo, dobro vemo, da mnogo premore molitev pravičnega k usmiljenju Gospodovem, četudi je za grešne ljudi opravljena. Ne zapustita nas, svojih malodušnih in nevrednih otrok, zaradi grehov, s katerimi se je vajina z vajinim trudom zbrana čreda v sovraštvu razdelila in zmanjšala, nje ovce pa, razkropljene °d zvitih volkov, ginejo: naklonita nam po vajinih molitvah gorečnost za pravo vero, da z njo ogreti dobro ohranimo izročila očetov, zvesto izpolnimo cerkvena pravila in običaje, bežimo od vseh tujih in lažnivih naukov in tako rastemo v pobožnem življenju na zemlji in postanemo dostojni rajskega življenja v nebesih, da bomo tako skupaj z vama slavili Gospoda vseh, v Trojici edinega Boga, na veke vekov. Prvi mednarodni kongres za pastoralno liturgijo Filip Žakelj, Argentina Od leta 1951 dalje ao skoraj vsako leto prišli skupaj na mednarodnih ali narodnih pastoralno liturgičnih kongresih priznani strokovnjaki. Veliko pozornost je zbudil zlasti mednarodni liturgični kongres v mestu Lugano v Severni Italiji 1. 1953. Mednarodni kongres za pastoralno liturgijo, ki se je vršil pretekli leto v Assisiju od 18. do 21. septembra ter zaključil z nagovorom sv, očeta Pija XII. v Rimu 22. septembra, pa je važen iz več razlogov: pokloniti so se hoteli sv. očetu iz hvaležnosti za toliko pobud glede liturgične obnove v vesoljni sv. Cerkvi; pripravili so kongres štirje člani narodnih liturgičnih zvez v zvezi z vsemi liturgičnimi zvezami drugih narodnosti; kongres je bil neke vrste vesoljni cerkveni liturgični zbor, saj je bil pravzaprav poluradnega, hirerarhičnega značaja; predsedoval mu je kardinal Kajetan Cicogniani, prefekt kongregacije svetih obredov, torej v pastoralno liturgičnih zadevah prvi za papežem, podpredsedniki pa so bili kardinali kot zastopniki raznih jezikovnih skupin: kardinal Peter Marija Gerlier, nadškof lionski, za francoski jezik, kardinal Jožef Frings, kolnski nadškof, za nemški jezik, kardinal Jakob Lercaro, nadškof bolognski, za italijanski jezik, kardinal Benjamin de Arriba y Castro, nadškof v Tarrogoni, za španski jezik, kardinal Mooney, nadškof detroitski, bi moral biti podpredsednik kot zastopnik za angleški jezik, a se je zaradi bolezni opravičil; navzočih je bilo veliko nadškofov, škofov in opatov ter vrhovnih redovniških jjredstojnikov. Kardinalov, nadškofov in škofov je bilo okoli sedemdeset kot zastopnikov vesoljne cerkvene hierarhije. Strokovnjakov v pastoralnih in liturgičnih zadevah pa je bilo v Assisi povabljenih okoli 1200. Posebej je bil na kongres povabljen g. Vital Vodušek, župnik v slovensko-hrvaški župniji v San Francisco v Kaliforniji. Skupaj z njim se je pripeljal na kongres tudi p. dr. Angelik Tominec O. F. M. Udeleženci so mogli v krasni novi dvorani „Pro Civitate Christiana" ob istem času poslušati predavanja v petih jezikih: angleškem francoskem, nemškem, italijanskem in španskem. Vsa predavanja in poročilo o poteku kongresa so bila kmalu za kongresom objavljena prav tako v zgoraj omenjenih petih jezikih; angleški prevod predavanj je izdal Liturgical Press, Collegeville, U. S. A., italijanski prevod Centro di Azione Liturgica per 1’Italia, nemški prevod Liturgisches Institut v Trierju, španski prevod Jun ta liturgica nacional, francoski prevod pa je objavila pastoralno liturgična revija La Maison-Dieu, št. 47-48, proti koncu 1. 1956. Tako more skoraj vsak slovenski duhovnik v zamejstvu in izseljenstvu priti do vseh predavanj na kongresu. Pred seboj imam francoski prevod važnih pastoralno liturgičnih predavanj. Omenjati morem samo najbolj bistveno vsebino. Uvodni govor je imel kardinal Cico-gnani: Pij XII. in pastoralno liturgična obnova. Kardinal je zelo poudarjal važnost latinskega jezika v liturgiji, a ni bilo nato posebnega odmeva. Skoraj v vseh naslednjih predavanjih pa so izredno navdušeno ploskali, kadar so predavatelji poudarjali materinski jezik v bogoslužju. Drugi govor: Jožef Jungmann S. J.: Dušno pastirstvo, ključ liturgične zgodovine. Iz vsega predavanja zveni potreba po večjem uveljavljenju narodnega jezika v bogoslužju. Saj se je n. pr. tudi v prvih časih grško govorečim vernikom in kasneje latinsko govorečim vernikom Cerkev približala z grško in latinsko liturgijo. Tretje predavanje: Bernard Capelle, opat na Mont Cesar, profesor na lou-vainskem vseučilišču in konzultor kon- gregacije svetih obredov: Pastoralna teologija v okrožnicah „Mystici Corpo-ris“ in „Mediator Dei“. Četrto predavanje: Kardinal Peter Marija Gerlier: Dvojezični obredniki in dušnopastirski uspehi zlasti glede delitve svetih zakramentov. Kardinal naj-piej navaja razlog, zakaj ne tridentinski cerkveni zbor ne sveta stolica nista dovoljevala prevodov obrednika v domače jezike. Potem pa podaja kratek pregled, kako je pod Pijem XI. sveta stolica postala v tej zadevi radodarna. Posebej omenja kot dva posebna primera: dovoljenje rimskega obrednika v slovenskem in hrvaškem jeziku 1. 1930 oz. 1932. Pod Pijem XII. pa je sveta stolica sama dala pobudo za uvedbo dvojezičnega obrednika v misijonskih krajih. Tako n. pr. že uporabljajo dvojezični obrednik v Severni Indiji (latinsko-hinduški obrednik), v Afriki pa je obrednik preveden v jezik Bambara. Obenem imajo danes v vseh krajih, kjer govore angleški, francoski in nemški jezik, že prirejen latinsko-angleski, latinsko-francoski in latinsko-nemški obrednik. Kongregacija svetih obredov je v tej stvari naravnost širokosrčna. 11. novembra 1955 je škofija Lu-gano v Italiji dobila dovoljenje za uporabo latinsko-italijanskega obrednika. Kardinal zelo močno poudarja v drugem delu važnost obrednika v materinskem jeziku, iiove pa tudi popolnoma pravilno, da dovoljenje samo in opravljanje obredov, zlasti delitev sv. zakramentov v narodnem jeziku, ni vse. Treba je vernike predvsem zelo dobro poučiti, kakšen vir življenja in svetosti so sveti zakramenti, ki jih jim služabniki Kristusovi dele v domačem jeziku. Peto predavanje: Anton Mistrorigo, škof iz Troje: Najnovejši dvojezični latinsko-italijanski obrednik, dovoljen higanski škofiji. Govori o posebnnostih tega obrednika; omenja zlasti zelo posrečen pouk (katehezo) o nekaterih zakramentih v tem novem obredniku ter izraža upanje, da bo nekoč obrednik dovoljen za vso Italijo. Šesto predavanje: Janez Wagner, tajnik liturgične komisije nemškega epi-skopata in voditelj liturgičnega instituta v Trierju: Liturgična umetnost in dušno pastirstvo. Škoda, da ni mogoče omenjati podrobnosti! Zlasti poudarja tele zahteve: Liturgična umetnost mora služiti slavi božji in zveličanju duš; zato je liturgična umetnost po svojem bistvu pastoralna umetnost. Liturgična umetnost mora pričati za resnico; zato mora ustrezati veri in nauku Cerkve. Liturgična umetnost je sveta umetnost: ni le v službi tega, kar je sveto, marveč verniki morajo ob liturgični umetnosti čutiti veličastvo božje, posebno izvoljenost božjih svetnikov, dostojanstvo liturgičnih shodov in kulta samega. Sedmo predavanje: P. Avguštin Bea S. J., bivši rektor in še sedaj profesor na Bibličnem institutu, konzultor kongregacije svetih obredov: Dušnopastirski pomen božje besede v liturgiji. Predavanje je bilo zelo obširno, a izredno temeljito, kakor je p. Bea sploh v svojih predavanjih, konferencah in znanstvenih spisih vedno temeljit. O božji besedi v liturgiji govori pod zgodovinskim, teološkim in praktičnim vidikom. Posebej poudarja, da je duhovnik v enaki meri služabnik besede, kakor je služabnik evharistične skrivnosti. — Morda se bomo prav k temu važnemu predavanju ob kaki drugi priložnosti še vrnili. Osmo predavanje: P. A. M. Roguet O. P.: Obnova liturgije in obnova pridiganja. Dopolnilno predavanje k prejšnjemu predavanju. Deveto predavanje: škof Viljem van Beldtum S. V. D., apostolski vikar iz Ru-tenga na otoku Flores v Indoneziji: Liturgična obnova v službi misijonov. Prav to predavanje je želo največ odobravanja, ker tako zelo poudarja potrebo po svetem bogoslužju v domačem jeziku ter večjem sodelovanju vernikov pri najsvetejši daritvi. Pri popolnoma zmotnem poganskem češčenju malikov pogani mnogo bolj sodelujejo, kakor morejo sodelovati dostikrat novospreobrnjenci pri bogoslužju edinozveličavne katoliške vere. Kako je mučno za novo spreobr- njenca, ko je navzoč n. pr. pri navadni, suhi, tihi sv. maši! Deseto predavanje: Olivier Rousseau O. ti. ti., reuovmK v samostanu Uneve-togne v tieigiji, urednik revije Ireni-kon: Dušnopascirska liturgija in vzhodne liturgije. Poudarja častitljivo starost vzhodnega bogoslužja; kako vzhodno bogoslužje silno važnost polaga na doživljanje skrivnosti Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja; kako je Vzhod ohranil v bogoslužju smisel za skrivnost, za to, kar je sveto; kako so vzhodni verniki ohranili pravega liturgičnega duha. Enajsto predavanja: Franc Miranda Vicente, toledski pomožni škof in predsednik liturgične komisije španskega episKopata: Teološki pomen konstitucije »tiacramentum Ordinis". Konstitucija je izšla oO. novembra 1947. Dvanajsto predavanje: Gabrijel Ga-rrone, nadškof-koadjutor v Toulousu: Dusnopastirski pomen konstitucije „Chri-stus Donunus"*. Izšla 6. januarja 1953. Govori o veliki dušnopastirski koristi te konstitucije. Vemo, da je zadnje čase sveta stolica z novimi odloki še bolj olajšala evharistični post, večerne maše in binacije. Trinajsto predavanje: P. Ferdinand Antonelli O. F. M., glavni poročevalec pri kongregaciji svetih obredov: Liturgična obnova velikega tedna: važnost, uresničenje in pogledi v prihodnost. Štirinajsto predavanje: Edwin V. 0’Hara, nadškof-škof v Kansas City v Sev. Ameriki: Obhajanje obnovljenega velikega tedna v Združenih državah. Nadškof 0’Hara je že sestavil poročilo, a je na poti na kongres v Milanu umrl. Poročilo je prebral Leon Dworschak, pomožni škof iz Fargo v Sev. Ameriki. Poročilo je zelo skrbno sestavljeno. Saj je nadškof 0’Hara zbral vesti iz več kot 90 ameriških nadškofij in škofij. Navdušenje vernikov je veliko, udeležba vernikov pri svetih obredih je zelo narastla, število svetih obhajil je bilo izredno veliko. Mimogrede opomnimo, da je bilo n. pr. letošnje leto po poročilu prevzviše- nega g. škofa dr. Gregorija Rožmana v slovenski župniji sv. Lovrenca v Clevelandu veliki teden več sv. obhajil kakor cb misijonu. — Nadškof 0’Hara pravi, da zelo veliko število poročil iz posameznih škofij prosi, da bi se moralo več svetih obredov velikega tedna vršiti v materinskem jeziku, da bi se verniki mogli še bolj s srcem in pobožnostjo udeleževati svetih skrivnosti Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. Petnajsto predavanje: škof Othon Spueibeck, apostolski administrator v Meissenu (Vzhodna Nemčija): Obhajanje velikega obnovljenega tedna v Nemčiji. Predavati bi moral berlinski škof Weskamm, a je pred kongresom umrl. Tako Antonelli kakor tudi 0’Hara in Spueibeck predlagajo nekaj novih važnih stvari glede obhajanja velikega tedna, ki jih je sveta stolica, kakor se zdi, deloma že upoštevala, nekatere stvari bo pa najbrž še skušala izvesti po teh nasvetih. šestnajsto predavanje: Albert Stohr, rnainški škof, poročevalec nemškega epi-skopata glede liturgičnih zadev: Okrožnica „Musicae sacrae disciplina" in dušno pastirstvo naše dobe. Okrožnica je izšla 25. decembra 1955. Pravi pa škof takoj v uvodu: „Te okrožnice ne smemo gledati samo samo v sebi; saj tvori celoto z velikima okrožnicama našega svetega očeta: „Mystici Corporis" z dne 29. junija 1943 in „Mediator Dei“ z dne 29. novembra 1947; to je trojica zvezd, ki bo še dolgo časa svetila v Cerkvi v slavo božjo in napredek verskega življenja v dušah vernikov." Potem pa lepo razlaga okrožnico o cerkveni glasbi in petju. Ob tem razmišljanju opomnimo, da bi slovenski duhovniki poleg teh okrožnic morali dobro poznati še okrožnice „Menti nostrae" o duhovništvu, „Sacra virgi-nitas" o čistosti ter „Haurietis aquas“ o češčenju presv. Srca Jezusovega. Prav resna poglobitev v te zlata vredne okrožnice bi mnogo pripomogla k naši notranji poglobitvi ter k uspešnemu dušno-pastirskemu delu. Zanimivo je, kako Cerkev prav v zadnjih letih neprestano poudarja mnogo večjo izobrazbo duhov- nikov v petju in glasbi, ker sta te dve stvari važen pripomoček pri širjenju slave božje, pridobivanju in vzgoji neumrljivih duš. Sedemnajsto predavanje: Mons. Ro-mita, uradnik pri sveti koncilski kongregaciji: Uporaba latinskega besedila v novih obrazcih glede na okrožnico „Mu-sicae sacrae disciplina". Osemnajsto predavanje: Kardinal Jakob Lercaro, bolognski nadškof: Poenostavljenje rubrik in reforma brevirja. Med njegovim predavanjem so udeleženci zelo ploskali, ker je predlagal nekatere zelo temeljite spremembe glede duhovnih dnevnic. Morda se bomo še kdaj k temu izredno zanimivemu predavanju vrnili. Devetnajsti govor: Kardinal Jakob Lercaro, bolognski nadškof: Sklepni govor. Kardinal Cicognani se je umaknil zaradi bolezni, zato je predsedoval za njim kardinal Lercaro ter kongres v Assisiju tudi zaključil z besedami rajnega berlinskega škofa Weskamma: „IIo-čemo delati, da bo kongres v Assisiju pustil za seboj odmev, ne revolucionaren, marveč uspešen." 22. septembra 1956 so se udeleženci kongresa zbrali pri sv. očetu Piju XII. v Itimii, kjer jim je posebej govoril o liturgiji v Cerkvi ter o liturgiji in Gospodu. Priznal je, da je liturgično giba- nje v zadnjih tridesetih letih ogromno napredovalo v širino in globino. Poudarja pa proti koncu, da ima Cerkev važne razloge, zakaj zahteva, da duhovniki uporabljajo pri sv. daritvi latinski jezik. Vendar pa belgijsko benediktinska liturgična revija „Paroisse et Liturgie" razlaga to papeževo misel v tem smislu, da bodo pri sv. maši ohranili latinski jezik v tistih molitvah, ki so izključno zadeva celebranta: n. pr. kanon in tiste molitve, ki nekako povzemajo v celoto notranje prošnje vernikov, glede drugih pa je pričakovati, da jih bo mogoče moliti v materinskem jeziku. Prav ob resnem branju vsebinsko tako bogatih predavanj na tem liturgičnem kongresu se zbujajo misli, kako potrebni sta nam slovenskim duhovnikom nova liturgika in novo pastoralno bogoslovje. Brez dvoma pa imamo vsi slovenski duhovniki veliko dolžnost, da resno zasledujemo veliko obnovitveno delo v Cerkvi prav s pomočjo svete liturgije. Opomba: Poleg že v poročilu omenjene revije Maison-Dieu primerjaj še: Der Brste Internacionale Weltkongres fiir Liturgie und Pastoral in Assisi, Herder-Korrespondenz, 1. 11, zv. 3., dec. 1956, str. 136-144; Dr. p. Angelik Tominec, Vtisi s I. mednarodnega kongresa za pastoralno liturgijo, Nova pot, 1. VIII., št. 9-12 (leto 1956), str. 404-415. Tipanje za uspešnim apostolatom B. M., Argentina Povzemamo zaključke posebne akcije družinskih dušnopastirskih obiskov, ki jih je v neki razkristjanjeni župniji mesta Toulouse-a v Franciji vršil redovnik Laubarede, ki je bil dodeljen župniji prav za to delo. O tem je bil napisan daljši članek v „Action Populaire", mi pa povzemamo misli iz izvlečka v „Cri-terio" (Buenos Aires), št. 1202, 1957. Od vrat do vrat Cilj akcije je bil, navezati stike s tistimi, ki niso dosegljivi rednemu župnijskemu dušnemu pastirstvu. Vsak dan brez izjeme od 17. do 19. ure je trkal po vrsti na vrata. Obiski so bili redni in povsod kratki. Na leto je spoznal 500 družin. Poznanstvo je ohranjal s ponovnimi obiski. Približno šestkrat nh leto je prišel k vsaki družini. Ogibal se je duha ankete in župnijske kartoteke. Vabila ga je skušnjava, da bi ostal pri otrocih, starcih, sploh pri lažje osvojljivih ovcah, oddaljujoč se odraslim, moškim in delavcem. S časom se delo zapleta. Vedno več imen, vfedno več „storij“, problemov, družinskih tragedij. Kako organizirati spomin? O vsem je vodil dnevnik. Kmalu mu je bila domača miselnost teh ljudi. Spoznal je, kako mislijo o duhovniku in njegovem poklicu. Zdi se, da ga tehtajo le z ekonomskimi enotami. Med duhovnikom in maso se na žalost dviga zlata stena denarja. Nekateri menijo, da ta misijonar ni pristen duhovnik, ker ne prosi denarja, ko pride v hišo. Drugje mislijo, da ima s temi obiski skrit up na denarno povračilo. Duhovniški poklic je, prodajati sveče in besede — trgovina je kot ostali poklici. Za Veliko noč je dobil voščilo z vljudno opazko, naj le spretno prime za delo ob močno pomnoženem prisostvovanju svetim obredom. — Splača se postati duhovnik z izgledi na mnoge socialne olajšave, pa vendar bi za nič na svetu ne hoteli imeti v svojem sorodstvu nesreče duhovniškega poklica. Mnogi imajo praznoveren strah do duhovnika. Da boš varen pred „nečem“, bodi njegov prijatelj. Skoraj ni našel vere v nadnaravno poslanstvo duhovništva. Vera je nek zaprašen nakit iz srednjega veka, ki je že zdavnaj preživet. Prepričanje mnogih je, da višji kler izkorišča nižjega in nevšečno preprečuje stik skromnega duhovnika s preprosto maso. Med ljudmi Vztrajna duhovnikova navzočnost v mestni četrti je našla različne odzive. Po nekaj mesecih ni več tujec med njimi. Skupnost mu je dala „pravico“ domovališča. Je dobrodošel gost v več družinah, vabljen, če dalj časa sam ni mogel priti. Ve za vse važnejše dogodke, nesreče, pohujšanja... Na mestu je torej pobuda za pomoč. Graja, obsodba ali pohvala. Komaj opazno vpliva na splošno mnenje, če ga nekateri zamenjajo z obveščevalnim uradom, so drugi prepričani, da pater skrivnosti ne razkriva. Ko postane bolj znan, prinesejo na dan važnejše probleme. Prosijo ga, da razsodi nedognane zadeve družabnega značaja, da poravna družinske spore, da pojasni in pomaga pri vzgoji. Mnogi ostanejo še naprej skeptiki, vsega siti brezčutneži... Duhovnikova prisotnost povzroči v njih le majhen in nedoločen notranji nemir. Spet drugim je duhovnikovo stikanje nadležno in ostanejo ne-omajani v svojih predsodkih o veri in Cerkvi... Vedno bliže Delo se nadaljuje v smislu evangeljskih besed: „Jaz poznam svoje ovce in one poznajo mene." Duhovnik je odkrival nepoznano celino. Ljudje so spoznavali duhovnika. Vezi se ožijo, ljudje se mu zaupajo, on se ves žrtvuje zanje. Razumevanje ljudi je življenjsko realno in ne iz knjig naučeno. Vsakdanji obiski ljudi duhovnika utrujajo, je že nekako naveličan, v njem pa vedno bolj raste ljubezen do teh ljudi, ki ga poganja naprej. Beda, obup, trpljenje, strah, pa zopet nepričakovano veselje in zabava ob sobotah, ob skromnem povišku plače. Priljubile so se mu ulice, hiše, obrazi ljudi. Ne dela si utvar. Mora si vedno dopovedovati, da je vse šele začetek, ..snubljenje", čakajo ga še večja spoznanja in razočaranja. Za korak naprej Delo dušnega pastirja se ne omeji na pouk ali simpatično poznanje z ljudmi. Potrebna je sistematična metoda dela. Misijonar Laubarčde tega še ni imel, pa je zelo pogrešal. Spoznal je tudi, da bo vsak poizkus pokristjaniti množice v mestih brez haska, ako ne bo na razpolago več duhovnikov, ki se bodo, rešeni župnijske pisarne, predali samo zgoraj nakazanemu delu. Jedro duhovnikov s solidno izobrazbo naj bi predstavljalo apostolsko delavno ekipo. Okrog njih pa mora biti v pomoč skupina vernikov organiziranih v Katoliški akciji. Zaključne misli Nujen predpogoj vsega apostolata je duhovnikova osebna svetost. Nikakor pa ta ne zadostuje pri osvajanju razkristja-njenih mas. Treba je iskati sedanjemu času in ljudem primernih metod apostolskega dela. Velik pomen imajo pri apostolskem delu Cerkve katoliški laiki. S svojim zgledom in požrtvovalnim delom lahko veliko bolj vplivajo na ljudi kot duhovniki. Apostolat osebnih obiskov more biti, kakor pravi avtor, večkrat nemogoč ali tudi neumesten. Vedno pa je šele začetek, šele tipanje. S prijateljskim spoznanjem župljanov še nismo dovršili dušnopastirskega dela. Ko pridemo z obiski do konca, šele vemo, kakšen je stvaren položaj, osvajanje pa se šele tukaj začne. Kako in s kakšnimi sredstvi? Opaziti moremo, kako se ponekod zadovoljijo s čakanjem. Si ne upajo začeti s sistematičnim pokristjanjevanjem župnij. Drugod pa vidimo drzno iskanje novih poti do duš, vendar v neki zmedi nejasnosti pojmov in v neuravnovešenosti akcij (n. pr. duhovniki delavci, Emaus). V dušnem pastirstvu se danes veliko eksperimentira, bolj ali manj posrečeno, se poskuša in sc uči. Živimo v času silnega razvoja in napredka. človek išče z naglico novih načinov življenja in delovanja. Ne ostanimo mi s svojim delom izven tega razgibanega sveta. Vpliv Cerkve mora segati na vsa področja življenja ljudi. Stremljenje po duhovniški svetosti v Franclji Poroča Z. R., Belgija Povsod, kjer živi katoliški duhovnik, obstojajo tudi pobožne zveze, ki naj poedinim Kristusovim maziljencem čim bolj pomagajo v njih prizadevanju po duhovniški svetosti in krščanski popolnosti. V Franciji se zveza s takimi cilji imenuje „Družba Srca Jezusovega". Nastala je že v letih pred revolucijo po zamisli jezuitskega patra P. de Clorivi-vičre. Revolucionarna leta so zvezo zelo razredčila, tako da je bilo treba misliti na nje obnovitev v času prilagojenih pravilih. Leta 1918, 29. oktobra, se je sestal abbe Fontaine na Montmartru z dvema sobratoma in s tem je pričela obnovljena „Drvžba Srca Jezusovega" s svojim delom. Danes šteje že nad tisoč članov, ki so razdeljeni med 70 škofij po Franciji, Švici in Belgiji. Zveza hoče pomagati svetnim duhovnikom v njih stremljenju za duhov- niškimi ideali in željo po čim uspešnejšem apostolatu. Da bi te ideale čim bolj gotovo dosegli, se člani zavežejo s posebnimi obljubami, da bodo stremeli za cilji zveze. Oglejmo si na kratko pravilnik omenjene družbe! Ker je molitveno življenje osnova duhovniškega delovanja, zato določa DSJ, naj njeni člani zvesto in vestno opravljajo vse verske vaje, ki jih že kanon predpisuje. Poudarja predvsem enourno meditacijo, ki naj bo opravljena po možnosti zjutraj in zdržema. Da ostane duh zveze živ med člani, predpisuje pravilnik štirinajstdnevni ali mesečni sestanek, na katerem se razgo-varjajo o duhovniških krepostih in medsebojno vzpodbujajo k popolnosti. Mesečno rekolekcijo lahko opravijo skupno s škofijsko ali si jo sami organizirajo. Vsake tri mesece pa morajo napraviti duhovno obnovo, ki traja polnih 24 ur. Tudi so obvezne vsakoletne duhovne vaje, ki jih člani lahko opravijo kjerkoli, le osem dni morajo trajati. Tudi so člani dolžni pisati shcdulo. Zveza veliko poudarja tudi odmiranje svetu (detachement) in navaja člane na pot evangeljskih svetov z obljubami uboštva, čistosti in pokorščine. Seveda je izvrševanje teh evangeljskih svetov prilagojeno tako. da odgovarja razmeram, v katerih živi škofijski duhovnik. Člani zavisijo od svojega škofa, zato jim obljube ne smejo biti v oviro, temveč v pomoč, da so zares škofijski duhovniki in dušam čim bolj na razpolago. Glede obljube čistosti zveza ničesar ne dodala, obljubi, ki jo duhovnik naredi liri subdiakonatu. Glede uboštva, ki ga je Pij X. toliko priporočal, se člani zveze zavežejo, da bodo z osebnimi dobrinami razpolagali le kot upravniki in sicer v nopolni odvisnosti in pod kontrolo voditeljev T)SJ. Kar član poseduje, naj ne smatra za svolo last, temveč za Kristusovo in za družbino. Tri gesla označujejo uboštvo: odvisnost. preurostost in krščanska ljubezen. Zanje je logičen sad prvih dveh. Zveza nožna posebno shedulo, iz katere je razviden proračun o upravljanju oremoše-nja in obračun o narejenih stroških, kar je treba poslati voditeljem. Da vsa zadeva ne postane preveč komnlicirana, more voditelj članu dovoliti, da brez predhodne odobritve raznolaga z denarjem za nepredvidene izdatke, a le do neke višine. Duh uboštva naj se pri članih DSJ pokaže tudi v nrenrostosti v obleki, hrani jn stanovanju. Kar duhovniku pre-oshaia. nai razdeli ob koncu meseca med sobrate ali pa dobrodelne namene. Obljuba pokorščine se nanaša v prvi vrsti na škofa in druge cerkvene nred-stninike. nato šele na nnkor^rmo zvezi. To se nravi: če odloki zveze nasnro-tnieio volii cerkvenih predstojnikov, se je treba ukloniti tem zadnjim. DSJ je ne le zveza duhovnikov, ki jih preveva isto mišljenje in isto stremljenje, temveč tudi prava organizacija. Vodi jo glavni voditelj, glavni tajnik in pet asistentov. Vse izvoli družbini kapitelj za šest let. Glavni odbor imenuje provincijale, krajevne voditelje in voditelje novincev. Glavni voditelj imenuje tudi vizitatorje, ki v teku treh let obiščejo vse člane in se z njimi pogovore o njihovem članskem življenju. Glavno tajništvo je v Parizu, ki tudi izdaja mesečni vestnik. Ta prinaša odborova navodila ter novice. Kdor hoče vstopiti v zvezo, se javi najprej krajevnemu voditelju. Ko ga glavni odbor sprejme, prične po osemdnevnih duhovnih vajah dvoleten novi-ciiat, v katerem mora imeti vsaj vsakih štirinajst dni obvezen stik z voditeljem novincev. Po dovršenem noviciiatu napravi kandidat obliube za eno leto, ki jih nato tri leta zaporedoma obnavlja. Večne obliube stori lahko samo tisti, ki je že izpolnil štirideset let. Duh DSJ je tisti duh, ki so ga označili nannži zadniih let. ..Riti vedno bolj duhovnik." Druga značilna noteza te zvezo je: biti duhovnik v službi škofa; delati tam. kamor ga škof nošlie. na področju, ki mu je izročeno in v iskrenem sodelovanju s svojimi duhovnimi sobrati. Tretja noteza pa ie stremljenje po redovniškem načinu življenja, zato podvrženost nravilom in oblmbnm. Vso zvezo preveva ignaciievski duh, nrvič zato. ker ie bil nrvi ustanovitelj jezuit, drugič na zato. ker se ta duh zelo prilega škofiiskemu duhovniku. Vsemu povedanemu dodaimo še zadnjo potezo: šeščenie Srca Jezusovega, ki je za zvezo življenjskega pomena. * Onisoli smo Dmžbo Srca Jezusovega slovenskim sobratom kot primer, kako francoski sohroH stremim za svetosti«) ip nonolnostin Nismo hoteli s tem reči. nei iih sieno nnsnomomn. kaiti slovenske rarmere in notrebe so od francoskih različne. A eno ie gotovo: delovapie omeniene zve^e tudi nam lahko nudi mnogo vzpodbud in prelep zgled. v Svetnik Karel Škulj - zlatomašnik Alojzij Košmerlj, Argentina V nedeljo, 28. julija, teden dni za škofom Rožmanom, na dan, ko si je argentinsko ljudstvo volilo zastopnike za ustavodajno skupščino, je praznoval do-lenjevaški župnik in duhovni svetnik ljubljanske škofije, prečastiti gospod Karel Škulj, v župni cerkvi ljubeznivega Jezusa — de Jcsus Amoroso, v mestu San Martin pri Buenos Airesu, svojo zlato mašo. Odkar je gospod zlatomašnik leta 1948 prispel v argentinsko deželo, vztraja ves čas v tej župniji, kjer se je naselila številna skupina naših ljudi, za katere se zvesto in požrtvovalno žrtvuje kot njih narodni dušni pastir, svetovalec, pomočnik v dušnih in materialnih potrebah ter neumorni čuvar in branitelj njih narodne zavednosti in katoliške zvestobe. Živi tu, v veliki mestni župniji, kjer niu je dano tudi za domačine veliko dobrega storiti pri oltarju in v spovednici, v pravi apostolski preprostosti in skromnosti. Spoštovan in cenjen po cerkvenih predstojnikih bi bil lahko že večkrat svojo službo zamenjal za boljšo, kjer bi imel več miru in počitka in bi bil tudi materialno na boljšem — a ljubezen do svojega ljudstva mu ne da, da bi zapustil ta slovenski center, ki ga je s tolikim trudom prav on poklical v življenje in mu je tudi vsa leta glava, duša in srce. In je prav ta njegova čreda, hvaležna za tako vztrajno in zvesto ljubezen svojega dušnega pastirja, pripravila to zlatomašno slavje, ki ga je gospod svetnik obhajal pri slovenski farni maši, ki .10 je sam že takoj v začetku izposloval in io vsa leta zvesto in kar liubosnmno drži in brapi. v veliko vesel ie. zadoščenie in duhovno korist zaupanih mu slovenskih vernikov. V tem živahnem šmartinskem slovenskem nnseliu, obdan od sobratov in hvaležnega ljudstva, ob petju slovenskega cerkvenega zbora, ki ga tudi doma- čini z veseljem poslušajo, je gospod svetnik pel svojo zlato mašo in po njej zahvalno pesem za petdeset let duhovniškega življenja. Ljubezni polnemu Jezusu se je iz srca zahvalil za vse milosti in dobrote, ki jih je sam v tej dolgi dobi od Gospoda prejel, zahvalil pa tudi za vse blagoslove in duhovne darove, ki mu jih je bilo dano v tem dolgem duhovniškem življenju in žrtvovanju posredovati svojemu ljudstvu. Posebej se je morda zahvalil Bogu tudi za svoje telesno zdravje, ki ga kot poseben božji dar stalno spremlja na dolgi duhovniški poti in za duševno čilost in bistrost, ki se mu z leti nič ne zmanjšata, ampak kot neizčrpen studenec naprej in naprej žuborita v duhovno zdravje in veselje našega ljudstva. Z gospodom zlatomašnikom doživljamo njegovi verniki in njegovi sobratje teh dolgih, dela in žrtev, pa tudi blagoslova in sadu polnih petdeset let njegovega duhovništva in gledamo z veseljem na njegovo svetlo življenjsko pot. Rojen v vasi Ponikve, v lepi in verni dobrčpoljsld fari na Dolenjskem, je gospod zlatomašnik Škulj pred petdesetimi leti prejel sveto mašniško posvečenje po rokah škofa Jegliča, gorečnika in borca, ki ga ni strla nobena bridkost in ne zadržala nobena ovira, njega, o katerem je bilo te dni ob 20. obletnici njegove smrti, tako lepo zapisano v naši ..Svobodni Sloveniji", da je bil njegov Bog — močni Bog, njegov Kristus — Kristus Kralj, njegova Mati božia — Kraliica nebes in zemlie. Del tega Jegličevega duha je gospod svčtnik Škulj rvmtel tedni v zarji svoiega duhovništva. Velika liubezen do naroda in Cerkve, neutnidliiva delavnost, nikdar počiva toča iniciativnost in nezmagliiv optimizem — to so bile .Te"Hčeve značaine poteze, to so tudi značilne lastnosti svetnika-zlntnmašnika Škulia. Vse njegovo duhovniško delovanje v domovini je bilo omejeno na mali krog rojstne, ribniške dekanije. Loški potok, Ribnica, Dolenja vas: to so bile tri glavne postaje njegove duhovniške poti, kjer je kot duhovnik oral in sejal in se trudil za dušni in telesni blagor onega preprostega, skromnega, pa delavnega in poštenega dela našega naroda, iz katerega je tudi sam zrastel in iz njega tudi prejel prav te lepe značajne lastnosti, skupaj z onim duhom zdravega humorja in vesele dobrodušnosti, ki je od nekdaj velik zaklad onega dela naše prelepe slovenske domovine, ki mu daje Ribnica kot kulturno in versko središče svoje ime in svoj pečat. Razgibana bistrost njegovega duha in neumorna aktivnost njegovega značaja sta ga od dela v cerkvi peljala ven na polje kulturnega, zadružnega in političnega delovanja. Že na prvi dušno-pastirski postojanki v Loškem potoku je zgradil društveni dom, enega prvih, katerih je potem toliko zrastlo v Sloveniji. V tem domu je zbral mladino in ji vcepljal duha narodne in katoliške zavednosti, ki ga ta mladina pozneje nikoli ni zatajila. Tudi je že tu začel z zadružnim gospodarskim delom v pomoč tamošnje-mu ljudstvu, ki si v malo rodovitnem planinskem predelu služi svoj težki in borni kruh z delom po gozdovih in z dnino. V Loškem notoku si ie mladi, živahni, vedno podietni gosood Škulj pridobil vsa srca, ki so mu ostala vedno zvesta. Podobno je nozueie deloval tudi v Ribnici in v Dolenii vasi. kier ie nre-živel nainrei kot kanlan. na kmalu kot Žnnnik zarinil in naidnliš? del svetega duhovniškega živlienia — do odhoda v begun stvore kot mlod ko-nlon le gesned avet-nik SV.,11 ot-oml kot linrleki v,Q+-nnn"k tildi V iintittJCnn areno. Govornik, ki le znal +i c-trime nrenroste llndeke duše in In fnrlT menično noznal lindako notmhe. In n nirnllrni nnetoni veliko dobrega storil v Vmntckem deželnem odhoro za nemoč In n-nanodanaki ter kulturni nanredek zaunanega mu kočevskega okraia. Ob vn'ipnn-1 nrelomu naše narodne zgodovine ie stal nogumno ob strani škofa Jegliča in z majniško deklaracijo pripravljal narodu pot v novo domovino Jugoslavijo. Tu je bil med prvimi, ki jih je narod volil v državni parlament v Beogradu, kjer je potem deset let, pod vodstvom narodnega voditelja dr. Korošca, zvesto in vztrajno stal na braniku slovenskih narodnih pravic, pa bil kot zastopnik svojega kočevskega okraja tudi vedno pozoren za potrebe in stiske malega človeka, kot so to bili potoški gospodarji, ribniški rešetarji in kočevski kramarji. V belgrajskem parlamentu in po ta-'mošnjih državnih ministrstvih je bil poslanec Škulj znana in spoštovana osebnost. Vsi so cenili in tudi radi imeli tega slovenskega duhovnika, ki tudi kot poslanec nikoli ni odložil znamenj svojega duhovniškega stanu in je neutrudno posredoval za svoje ljudstvo, ki mu je hotel biti zares v polnem pomenu besede poslanec in posrednik njegovih teženj, njegovih potreb in težav. V drugi polovici državnega življenja v Jugoslaviji, v dobi po diktaturi, g. svetnik Škulj ni bil več član našega narodnega zastopstva v Beogradu, kar niegovim ožjim rojakom in volivcem ni bilo prav po srcu. A nič zagrenjen zaradi tega je nndalieval s svoiim delom v dušnem nastirstvu. pa tudi, kot nreie, na vseh izven cerkvenih popriščih kulturnega in gosnodarskegn delovanja. Ni vedno v vsem usnel. kakor nihče na svetu, a ob neusnehih in razočaranjih, Id jih je doživel, ni unadel. marveč je le ra stel niegov notnim, niegova nnd-ietnost,. N;kdnr ni bil eden tistih, ki trnvnre o razvalinah vsega in iščeio krivce zanie med narodom in nietrovimi voditnlii, nmnnk ie vodno hii in ie sedaj dol oven. noln ontlmTvma. ki tudi v nai-t-oSPk ,iroh ne izmih' svoiega vedrega d„ha in srčneva zannania. Tak se je izkazal tudi v dobi komunistične revolucije. Zvest Bogu, Cerkvi in narodu, poln spoštovanja in vdanosti do svoiega škofa, se je postavil proti brezbožnemu komunizmu takoj v začetku z vso svojo krepko osebnostjo in je svojemu ljudstvu v onih časih najtežjih skušnjav in zmešnjav z besedo in zgle- dom kazal pravo pot resnice in pravice. V nevarnosti za življenje se je z našimi vrlimi vaškimi stražarji po zlomu italijanske okupacije umaknil na Turjak, od tam pa, po skrivnostnem klicu božje previdnosti, ki ga je še potrebovala na drugih delavnih poljih, v Ljubljano, kjer se je takoj ves predal skrbi za tisoče beguncev z dežele, ki so pribežali sem pred komunistčnimi tolpami. S svetnikom Mrkunom in drugimi požrtvovalnimi duhovniki in laiki je tu organiziral in vodil Kmečko pisarno, ki je ogromno dobrega storila za trpeče ljudstvo v tistih časih skrajne stiske in bede. Novi organizaciji slovenskega domobranstva je od vseh početkov posvetil svoje veliko razumevanje in je ta veliki podvig našega naroda za svojo narodno čast in svobodo ves čas in tudi zdaj v Argentini velika ljubezen njegovega srca. V maju leta 1945 se je gospod svet-n,k s protikomunističnimi begunci umaknil v zamejstvo in vztrajal pri svojem ljudstvu na vseh postojankah begunskega križevega pota v Italiji, čeprav bi si bil kot duhovnik tudi tu lahko Pomagal na kakšno mirnejšo in vsaj za silo udobnejšo postojanko. A biti z narodom v sreči in nesreči, delati zanj, trpeti ž njim — to je bilo in je še vedno njegovo prvo in glavno načelo — gotovo njegova velika hvala in velika čast njegovega duhovništva, ki mu je vseh petdeset let ostal zvest in je vso to dolgo in vinarno dobo čisto in nedotaknjeno ohranil svoje duhovniško dostojanstvo. V živi zavesti svojega duhovniškega poslanstva nadaljuje zdaj tu v Argentini svoje delo po besedi prelepe naše novo- in zlatomašne pesmi kot pridigar, rnašnik in božji mož med svojo slovensko skupino v San Martinu, kot kulturni delavec pa posega v življenje slovenske begunske skupnosti po širnem svetu kot urednik in izdajatelj ,Slovenske besede" in ,,Vestnika bivših domobrancev in protikomunističnih borcev", kjer se njegova vedno snujoča duša v mladostnem navdušenju izživlja v ohranitvi in utrditvi naših narodnih svetinj ter v slavi in spominu borcev za vero, rod in dom. Go- spod svetnik in zlatomašnik Škulj je v resnici vsem vzor neizrčrpnega življenjskega poguma in optimizma. V teh mislih in s temi čustvi se ga s hvaležnim ljudstvom spominjamo tudi sobratje-tiunovmki, ki ob tem njegovem častitljivem zlatomašnem jubileju z njim doživljamo blagoslov, vzvišenost, lepoto in veličino tiunovmškega stanu. Duhovniško življenje je nekaj čudovitega; sestavljeno je iz luči in ljubezni, iz rodovitnosti m žrtve in upanja. Med vsem tem pa je največja ljubezen tista, ki jo je zatrdil sveti Teter od smrti vstalemu Gospodu pri 'Liberijskem morju: »Gospod, ti veš, da te ijubim." Jezus pa mu je na to odgovoril: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce." Ljubezen do Jezusa se izkaže v nesebični, požrtvovalni ljubezni duhovnikovi do ljudstva. Petdeset let duhovniškega življenja — koliko ljubezni in radi nje koliko žrtev, trpljenja, težav in križev... Vsak človek ima svoje križe, duhovnikovi so posebno grenki in težki — samo on to ve — pa so prav zato posebej blagoslovljeni. Duhovnik je tudi človek in se lahko večkrat zmoti. Ima napake in slabosti, katerih do smrti ne more popolnoma zmagati. Ali njegova ljubezen do ljubeznivega Jezusa, do njegove Cerkve, do zaupanega mu ljudstva ga vedno znova dviga in krepi in trpljenje, v ljubezni sprejeto in prena-šano, ga vedno znova očiščuje in posvečuje. Duhovnik-zlatomašnik je kakor plemenito vino, v katerem se mešata sladkost in grenkost, vse je pa prežeto po plemeniti žlahtnosti, ki srca poživlja in razveseljuje. Naj dobri Gospod Jezus napolnjuje dušo gospoda svetnika-zlatomašnika Karla Škulja še nadalje s svojo milostjo, s svojo tolažbo, z vedrim in pogumnim optimizmom, ki je tako velik kras in zaklad njegove duhovniške duše. Naj gre skozi bridkosti in grenkosti sedanjih dni zdrav in krepak do nadaljnih in zadnjih duhovniških jubilejev, ki mu naj bi jih bilo dano praznovati v ljubljeni rodni zemlji, med svojim dobrim ljudstvom, v ponosni svobodi in v nekaljenemu veselju. Ad multos annos! :Novice od povsod ZLATA MAŠA ŠKOFA DR. G. ROŽMANA V KEVELAERJU. Zlatomašnik je doživel veliko slovesnost, kakor bi jo mogel večjo samo v ljubljanski stolnici v svobodni domovini. Navzočih je bilo pri slovesnosti preko 10.000 ljudi, med njimi vsaj 700 Slovencev z vseh dežel Evrope. Slovenskih duhovnikov nas je bilo navzočih sedem, drugih kakih petdeset. Vse sta organizirala svetnik Tensundern in duhovnik Vinko Žakelj s pomočjo naših izseljenskih duhovnikov. Za Slovence je bila potem posebna prireditev v cerkvi in dvorani, za Nemce v Recklinghausenu posebej. JUGOSLAVIJA Za obhajanje 250-letnice ljubljanske stolnice sta z govori in komerencami pripravljala patra Janko Koncilja in Pavel Berden. Sv. oče je za to priliko dovolil popolni odpustek, po katerega so ljudje hodili tudi iz dežele in celo iz sosednjih škofij. Na obletnico so bile darovane maše za pokojne škofe, kanonike, cerkovnike, vernike, uslužbence, arhitekte, pevce, glasbenike, kiparje..., ki so bili zaposleni v stolnici. Za slovesno pontifikalno mašo 12. maja je bila stolnica nabita že od zgodnjih jutranjih ur. V sprevodu iz škofije v stolnico so korakali bogoslovci vseh slovenskih škofij, vsi ljubljanski župniki, zastopstvo teološke fakultete in vseh moških redov škofije, mons. Kalan v imenu slovenskega dela reške škofije, delegat v tržaško-koprski škofiji Albin Kjuder, nato dostojanstveniki z mitrami: novomeški prošt Alojzij Štrukelj, ljubljanski stolni prošt dr. Franc Kimovec, mariborski stolni prošt prelat dr. Franc Cukala kot zastopnik lavantinskega škofa in stolnega kapitlja, stiški opat dr. Avguštin Kastelec, administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije in slovenskega dela tržaške škofije dr. Mihael Toroš, beograjski nadškof dr. Ujčič in za njim ljubljanski administrator škof Anton Vovk z asistenco. Ob tej priliki je škof Vovk izdal posebno pastirsko pismo. Nov praznik Marije Pomočnice za ljubljansko škofijo. Ljubljanski ordinarij (t. j. mons. Anton Vovk, apost. administrator) je za 50-letnico kronanja Manje Pomagaj na Brezjah, ki bo letos, prosil sveto stolico, da bi smeli ta praznik (Marije Pomočnice) v ljubljanski škofiji tudi v liturgiji obhajati. Sacra Rituum Congregatio je z reskriptom z z dne 28. decembra 1956, prot. N. L. 70/1956 odgovorila: Sacra Rituum Congregatio, omnibus mature perpensis, respondit: Pro gratia juxta preces, et festum B. M. V. Auxilii Christianorum sub ritu duplici majori, cum officio et Missa propris et approbatis, recolendum indulsit. Servatis de cetero Rubricis... Dodaja pa poročilo še to: „Radi bi prosili, da bi bila brezjanska cerkev proglašena za baziliko. Pa so menda zelo težki in veliki pogoji. Je odloženo za poznejše čase." Novomašniki ljubljanske škofije. Na praznik sv. Petra in Pavla so bili posvečeni tile dijakoni ljubljanske škofije: Anton Čopar, roj. 1927 v Šmartnem pri Litiji; Ivan Kos, roj. 1928 v Ribnici; Franc Kuster, roj. 1930 v Šenčurju; Janez Lavrič, roj. 1933 v Ljubljani; Franc Oražem, roj. 1930 v Sodražici; Miroslav Perme, roj. 1931 v Ljubljani (Vič); Franc Rozman, roj. 1931 v Dupljah; Janez Tomazin, roj. 1920 v Tržiču; Rudolf Tršinar, roj. 1932 v Ljubljani (Trnovo). Vsi bodo naslednje leto nadaljevali študije. Goriška administratura je imela le- tos dva novomašnika. Na praznik sv. Petra in Pavla sta bila posvečeno v Ljubljani gg. Franc Pivk iz Črnega Vrha nad Idrijo in Otmar črnologar iz šebrelj. Za doktorja teologije je na ljubljanski teološki fakulteti promoviral Karel Jelen, kaplan v Brežicah. Razpisan je bil kanonikat kolegial-nega kapitlja v Novem mestu, izpraznjen z odpovedjo kanonika Ivana Seška, Šmarnice „Z Marijo pri Gospodovi daritvi** je napisal kaplan Štefan Steiner in razmnožil lavantinski škofijski ordinariat v Mariboru. Cena 250 din. Franc Vrhunc, kaplan v Semiču, je postal škofijski tajnik v Ljubljani. Štev. 1-3 letošnje „Nove poti** objavlja odlomek knjige o Bogu, ki jo je dr. Janžekovič pripravil za Mohorjevo družbo, pa ni mogla iziti. So to misli, ki obsegajo vprašanje snovi na meji med vero in vedo in so jih prinašale svoj čas razne številke „Oznanila“. P. Roman Tominec objavlja v članku »Sodobna pota pastoracije" svoja opazovanja ob priliki potovanja v Švico, Nemčijo in Avstrijo. Omenja nekatere zanimivosti modernega apostolata, kar bo gospodom služilo v zanimivo informacijo. Valentin Benedik, vikar namestnik v Kolovratu, je bil imenovan za upravitelja župnije Vače. Franc Klopčič odhaja iz Litije na njegovo mesto. Za upravitelja Litije je imenovan dr. Ivan Merlak, doslej škofijski tajnik v Ljubljani. Marijan Poznik je prišel iz št. Vida nad Cerknico v župnijo Jezersko, ki je bila izpraznjena s smrtjo Jože Vovka. Na Poznikovo mesto pride dosedanji kaplan v Begunjah pri Cerknici dr. Alojzij Rant. Na belo nedeljo je v Solkanu slavil zlato mašo krški škof dr. Josip Srebrnič. Pontifikalni maši sta prisostvovala tudi dva kanonika iz Gorice in še dva druga duhovnika ter g. apostolski administrator mons. dr. Toroš. Ob tej priliki je škof tudi birmal. Mons. Josip Vodopivec, bivši tolminski dekan, je v Kanalu ob Soči praznoval svojo zlato mašo. Govoril mu je p. Otmar OFM s Kostanjevice pri Gorici. V goriški administraturi slavita 25 let mašništva g. Karel Knnkon, župnik v Libušnjem pri Kobaridu, doma iz Tolmina, in g. Florijan Hvala, ki službuje na Bukovcu pri Tolminu. Nova oltarna miza velikega oltarja je bila posvečena v Špitaliču na praznik Marije Pomočnice. G. kanonika Stroja so v Ljubljani pokopali na praznik sv. Rešnjega Telesa. Dočakal je 90 let življenja. Rojen je bil v Kropi. Bil je 12 let spiritual ljubljanskega semenišča in je nato postal kanonik. Urejal je »Duhovnega pastirja", spisal učbenik cerkvene zgodovine in liturgike. Mnogo je delal med rokodelskimi pomočniki in vajenci. V Čatežu ob Savi je 12. aprila umrl Mihael Kmet, bivši upravitelj v Čatežu, star 78 let. V Preski je šel v večnost 89-letni Anton Plesič, bivši župnik v Primsko-vem. Lazaristi so izgubili sobrata Alojzija Plantariča, ki je 75 let star umrl 20. aprila v Pungartu, župnija Št. Vid pri Stični. ARGENTINA Zlatomašni jubilej prevzvišenega g. škofa dr. Gregorija Rožmana smo proslavili 21. julija dopoldne v slovenski kapeli na Ramon Falconu. Te cerkvene proslave se je udeležilo veliko število rojakov. Molili smo za dušni in telesni blagor in po namenu našega Prevzvišenega. Srebrnomašniki. Kar tri imamo letos v Argentini: Janez Kalan, Boris Koman in Anton Smolič. Vsi trije so bili posvečeni 3. julija 1932 v Ljubljani. G. Kalan je slavil svoj jubilej v nedeljo, 7. julija, v Ramos Mejia. Pri maši mu je pridigal g. Gregor Mali. G. Koman je imel srebrno mašo 9. julija v slovenski kapeli na Ramon Falconu. Pridigal mu je g. Matija Lamovšek. G. Smolič pa je proslavil svojo petindvajsetletnico mašništva v nedeljo, 14. julija, prav tako v slovenski kapeli na Ramon Falconu in mu je pridigal g. direktor Anton Orehar. Vsem trem srebrnomašnikom naše iskrene čestitke! G. prof. dr. Ignacij Lenček, dekan slovenske teološke fakultete v Adrogue, je 18. julija dopolnil petdeset let življenja. Ob tem jubileju mu iskreno čestitamo in mu želimo še veliko srečnih let duhovniškega življenja! G. Milan Povše je bil pred kratkim imenovan za župnika pri sv. Rozi v La Plata. On je začel z župnijo, bil nekaj let njen upravitelj, sedaj pa je postal župnik. Čestitamo! Procesija sv. Rešnjega Telesa. Tudi letos se je veliko naših rojakov udele-qilo slovenske procesije sv. Rešnjega Telesa, ki je bila v nedeljo, 23. junija, v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia. Vodil jo je g. direktor Anton Orehar. AVSTRIJA Dr. Janko Hornbock župnik v Pod-gorjah, dekan rožeške dekanije in glavni tajnik Mohorjeve družbe, je bil imenovan za papeževega tajnega komornika. Čestitamo! Za škofijske svetnike krške škofije (Celovec) so bili imenovani sledeči slovenski sobrat je: dr. Franc Zeichen, župnik v št. Rupertu pri Velikovcu, dr. Ivan Lučovnik, šentjanški župnik v pokoju, in Ignacij Zupan, župnik v Žva-beku. Čestitamo! Za doktorja bogoslovja je bil pred kratkim na Dunaju promoviran g. Janez Polanc, urednik „Nedelje“ in »Otroka božjega", čestitamo! Devetdesetletnih. G. duhovni svetnik Alojzij Železny, doma na Moravskem, ki je pred leti prišel pastirovat v Slovenijo in bil nazadnje župnik v Goričah na Gorenjskem, je obhajal v št. Jakobu v Rožu 90-letnico. Je res »železen" tudi v zdravju! Na mnoga leta! Srebrna maša. 30. junija je pri Sv. Primožu v Podjuni obhajal srebmomaš-niški jubilej g. Mohor Picej. Za slavnostnega pridigarja je bil izbran g. Jožef Koglek, župnik v Škocijanu. Med drugo svetovno vojno so ga nacisti zelo preganjali. BELGIJA Naši sobratje, ki delajo kot izseljenski duhovniki v Zapadni Evropi, so se tudi letos zbrali pri Mariji Dobre pomoči v Bonsecours. Sestanek se je vršil v domu duhovnih vaj od 18.—20. junija. Letos je bil med njimi ob tej priliki tudi prevzv. g. škof dr. G. Rožman. S svojo očetovsko osebnostjo je prinesel v življenje ten naših gospodov veliko radosti, novega poguma in zagona. G. V. Zakeij iz inege-a je ob otvoritvi sestanka prosil g. skoia, da prevzame nad temi dunovmskimi razgovori pokroviteljstvo. Izrazil je veselje vseh navzočih, da po tolikih letih vidijo g. škofa, ki je kljub letom in daljavam prišel med nje. Tako bo lahko na lastne oči videl, kje njegovi dunovmki živijo in v kakšnih razmerah deiajo. V izbranih besedah je nato pozdravil g. sveiniKa Božidarja 'iensuderna, ki se ze nad 40 let svojega duhovniškega delovanja žrtvuje za nase ljudi v Porurju. Zahvam se mu je, ne le v imenu sobratov, ampak v imenu Slovencev sploh, da bi mu vsaj tako izkazal nekaj dolžne hvaležnosti. Nadalje je pozdravil navzoča monsignorja Zupančiča in Grimsa, pionirja dušnega pastirstva med rudarji Zapadne Evrope. Njun zgled je vsem kasneje došlim na to delovno polje vzor žrtvovanja za duše. Zahvalil se jima je tudi za njuno sobratsko razumevanje teženj mlajših sobratov. S primernimi ovacijami so navzoči pozdravili tudi g. Jožeta Flisa, ki je to leto bil prvič v Bonsecoursu. V razgovorih so nato gospodje pregledali, kaj so od lanskega leta domenjenega naredili, si izmenjavali izkušnje in poglede na številna vprašanja njihovega dušnopastirskega delovanja. Pre-vzvišeni je bil vesel, da jim je mogel sporočiti, v kakšni obliki jim prinaša pomoč, kolikor jo je pač mogel v danih razmerah prinesti. Njegove besede so gospodje radostno sprejeli in so v njih vzpodbudile voljo za nadaljnje delo. V razgovorih se je nato pokazalo, da rešitev problema dušnega pastirstva izseljencev v Zapadni Evropi zahteva, da se javijo še nadaljni gospodje izven slovenskega narodnega ozemlja za delo na tem področju. Prisrčno vabilo velja zlasti mlajšim gospodom in tistim, ki izidejo iz semenišča v Adrogue. Je res, da ni vsak primeren za to delo, vendar po-*r®ba po duhovnikih med Slovenci narašča. Neprestano večanje števila novih beguncev, ki se razlivajo po Zapadni Evropi, to nujnost samo podčrtava. Znova se je pokazalo, kako razmere zahtevajo, da danes ne dela več vsak sam zase, kolikor more in kakor more. številni problemi zahtevajo kolektivnega delovanja, pri čemer se delo deli in pri čemer je treba, da se vedno bolj razvijajo pri posameznikih lastnosti, ki ko-ektivno delo omogočajo in izpopolnjujejo. Gospodje so odšli s tega setanka ve-selo razpoloženi. V videmski nadškofiji je veliko pomanjkanje slovenskih duhovnikov za hribovske kraje Beneške Slovenije. Po smrti g. Tomazetiča v Tarbju so verniki še brez „gospoda“. Tja hodi zaenkrat g. Lavrenčič iz Sv. Štoblanka. Za veliko noč jim je hotel nadškof poslati nekega mladega furlanskega duhovnika, pa so šli farani trikrat v Videm, da naj ga ne pošlje, če ne zna vsaj spovedovati po slovensko. Ali bi se ne dalo urediti, da bi šel tja kateri od naših gospodov, ki so na Apeninskem polotoku? KANADA G. časel, ki je doslej pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu v Torontu, se je preselil v Montreal, kjer naši rojaki niso imeli domačega duhovnika. Menda se v Montrealu pripravlja pot drugi slovenski župniji v Kanadi. itALIJA Štiridesetletnico mašništva obhajata 08 mons. Srečko Gregorc in goriški Kanonik mons. Jožef Velci. Jožef Velci p doma iz otoka Krka, prijatelj škofa °garja in Slovencem pravičen dušni astir. Mons. Gregorc je bil rojen v engsu na Gorenjskem, kaplanoval je ) ‘l* n°.V’cah na Pivki, do leta 1946 je d' . Z!mnik v štorijah na Vipavskem. Se-llJ Je kanonik in penitenciar goriškega stolnega kapitlja. nr l>razn'*t sv' Rešnjega Telesa je °J< v Benetkah mašniško posvečenje j" P^JHski pater Bogomir Srebot. Doma vn 'n. J6 študiral v Benetkah. No- dj„^a"° if imel 23. junija v Trstu. Pribila* mU P" iz Gorice. Tako je 1 snet slovenska nova maša v Trstu. za ’ranc Gicigoj, ki je začasno skrbel vid *m,ni^0 Trčmun pod Matajurjem v v gv- S nadškofiji, se zopet odpravlja n*seljeluz £t,%.0Val med tamošniimi ilda>!etn0, čl,varsko službo na Sv. Vibe hlAS?..,lcloma Prevzeli patri iz druž-Kiaretijancev. ZDRUŽENE DRŽAVE G. Ivan Gruden, Centerville v Cali-forniji, je 12. junija obhajal zlato mašo. Po rodu je Idrijčan, študije je dovršil že v Ameriki in je bil posvečen v maš-nika v S. Paul, Minnesotta. 26 let je bil profesor v semenišču, nato 18 let župnik obširne župnije S. Agnes, Minnesota, odkoder se je umaknil v pokoj, ki ga preživlja v Californiji. Naše iskrene čestitke ob zlatomašnem jubileju! V opatijski cerkvi St. Nreinirad, Indiana, je bil posvečen v duhovnika g. Richard Zore, po rodu Slovenec. Rojen je bil v Indianapolisu. Tudi njegovi starši so bili rojeni tam, stari starši so bili iz Dolenjskega. Frančiškani imajo letos novomašnika p. Tadeja Trpina. Rojen je bil 1929 v Hotedršici na Notranjskem. Po voj'ni je prišel preko Tirol v Lemont. Pridigal mu je p. Odilo Hanjšek. Izšel je II. del knjige mons. Matije Škerbca: Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja. Knjiga je izšla v samozaložbi in jo je natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. ^ivadav" S"°nzorcij‘ (Gregor Mali). — Urejuje:uredniški odbor (dr. Ivan Ahčin, Škrbe R* Arllogu^ FNGR, prov. Buenos Aires, Argentina). — Uprava: Stanko' am n Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. — Tiska tiskarna Salguero, «aHe Salguero 1506, Buenos Aires, Argentina I