Obseg-: P. n. gg. udom kmetijske družbe ob novem letu 1902. — Jesensko okopavanje vinogradov. — Razvijanje cepljenja vinske trte po Avstro-Ogerskem in njegovo današnje stališče. (Konec.) — Ameriški večer. (Konec.) — Postavljanje mer pri napravi podzidij v vinogradih. — Gibanje plemenskih bikov na prostem. — Vprašanja in odgovori. — Gospodarske novice. — Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Listnica uredništva — Tržne cene. — lnserati. Urejuje Gustav Pire, družbeni ravnatelj. »Kmetovalec« izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stane 4 K, za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 2 K na leto. — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno. lnserati (oznanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na celi strani 32 K, na »/s strani 16 K, na >/4 strani 10 K in na V8 strani 6 K. Pri večjih naročilih velik rabat. Družabnikom izdatno ceneje. Vsa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, v Salendrovih ulicah štev. 3. TOVAL Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodine kranjske. P. n. gg. udom kmetijske družbe ob novem letu 1902. Običajno je konci leta vabiti k pristopu ali k naročbi, oziroma bivše ude ali naročnike nagovarjati, naj še nadalje ostanejo udi, oziroma naročniki. Ob taki priliki se navadno hvali preteklost, za bodočnost se pa obetajo zlati gradovi. Preteklosti naše družbe in lista „Kmetovalca" nam ni treba razmotrivati; delovanje obeh je bilo javno in odprto, in ni se bati sodbe „p oš t enih" in pravičnih ljudij. Družba lahko reče zase in za svoj list, da se je vse storilo, kar je bilo mogoče v razmerju s silami, ki so ji bile na razpolago. Delovanje naše družbe naj se presoja s primerjanjem z drugimi družbami in kulturnimi sveti, in končna sodba mora biti le častna za nas. Ker v vseh kronovinah naše države tako presojajo delovanje njih glavnih kmetijskih zastopov, bodisi kmetijskih družb ali kulturnih svetov, zato se je že mnogokrat kazalo izven naše dežele na plodonosno delovanje kranjske kmetijske družbe in se je stavila v izgled. Delovanje kmetijske družbe je torej od morodajnih krogov priznamo, ni se ji treba sami hvaliti; če ima pa v deželi sami nasprotnikov, se jih ji pa tudi ni bati, saj vsakdo ve, kje je iskati vzroke njih sovraštvu. Kar se tiče bodočnosti, smo pa prepošteni, da bi več obetali kakor to, kar je mogoče. Naša obljuba je, da bosta kmetijska družba kakor tudi njeno glasilo »Kmetovalec" hodila isto pot kakor dosedaj in da bosta vsekdar vse storila v prid kmetijstvu, kolikor jima bodo dopuščale njih sile. Družba ima zvrševati le eno nalogo, in ta obstoji v tem, pomagati, da si popolnoma onemogli kmetijski stan zopet opomore in se okrepi. Kmetijski stan lahko primerjamo z na smrt bolnim človekom. Okoli njega je polno zdravnikov, pomagajo tudi sosedje in konjederke. Revež poskuša vse, kar mu kdo svetuje, zavživa nebroj zdravil, in slednjič ali umrje, ker so ga zapustile vse življenske sile, ali pa okreva, ker je moder zdravnik pri zdravljenju polagal največjo važnost na okrepljenje života in njegovih sil; mi pravimo po domače: narava si je sama pomagala. Narava si pa pri bolniku tem laže pomaga, kolikor bolj trezno in naravno je bolnik pred boleznijo živel. Enako je tudi z bolnim kmetijskim stanom. Okoli bolnega kmetijskega stanu je dandanes zbranih polno poklicanih in nepoklicanih zdravnikov, pa tudi konjederk. Eni svetujejo to, drugi ono, zapisujejo recepte in ga polnijo z zdravili, ki ga še bolj slabe. Največ je tistih zdravnikov, kterim se ne gre za ozdravljenje, temveč le za zaslužek. In vendar je tudi za kmetijski stan le en sam pravi način zdravljenja, in ta obstoji v tem, da se mu da zaupanje v bodočnost in da se mu okrepe njegove življenske sile; potem si bo že sam naprej pomagal. Kmetijski stan bo ozdravel, če si bo sam pomagal; če bo čakal na pomoč od drugod, bo pa poginil. Ves kmetijski stan privesti do tja, da bo spoznal svoj žalostni položaj in njega vzroke, da bo spoznal važnost kmetijske naobrazbe, ki mu edina more povrniti z večjo in boljšo produkcijo onemogle življenske sile, je prva naloga pospeševateljev kmetijstva, in to nalogo hoče naša družba zvrševati to obeta in te obljube se hoče vestno držati. Kmetijski stan v naši deželi za svoje pridelke več izdaja nego zanje izkupuje, zato je narastel njegov vknjiženi dolg na 130 milijonov kron, in ta dolg raste od leta do leta za 3 milijone kron. Ob takih razmerah kmetijski stan reševati s sredstvi, kakor se pri nas priporočajo, je naravnost otročje. Mi na svojih tleh vsled starokopitnega gospodarstva komaj polovico tega pridelujemo, kar bi lahko; naša živina bi bila lahko še enkrat več vredna, kakor je; in kadar naš kmetijski stan resnico tega spozna ter se bo dal poučiti, kako zamujeno popraviti, kako napredno kmetovati in večje ter boljše dohodke dobivati, potem bo pričel zopet proevitati, ozdravel bo in postal bo resnično steber državi. Naša družba pa ima ravno nalogo kmetovalce poučevati, jih vzpodbujati in jim kazati pot Jesensko okopavanje vinogradov. Podoba 66. Predkratkim smo dobili vprašanje, jeli okopavanje vinogradov pred zimo priporočljivo in kakšne prednosti ima pred spomladanskim oko-pavanjem. Na- prošeni, naj o tem obširneje odgovorimo, hočemo takoj ustreči tej želji, ker to vprašanje utegne zanimati še koga drugega. Pred zimo vinograd okopati je na vsak način priporočljivo, in želeti je celo, da bi to delo prišlo Podoba 67. do naprednega gospodarstva, a to nalogo bo tem laže zvrševala, kolikor več kmetovalcev se je oklene, ki sledijo njenim nasvetom in širijo med svojimi stanovskimi tovariši luč kmetijskega napredka. Brez vsake postranske namere, edino le zaradi želje, da bi naš kmetijski stan zopet postal dobrostojen in srečen, kličemo *ob koncu leta: v navado, in to iz naslednjih vzrokov. Kakor povsodi in v vsem, pride tu v prvi vrsti v poštev delavsko vprašanje. Pregovor pravi, da ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes; in ta izrek je umesten posebno pri okopavanju. Zima je dolga, in v vinogradu se more izvršiti le maloktero delo, ali pa se celo ne more nobeno; to je odvisno od kraja in od zime. Naenkrat pa nastopi j pomlad in z njo obenem neštevilno prav nujnih vino-gradskih del. Posledica dolgo trajajoče hude zime je ta, da spomladi vsakdo gleda, da si najprej obdela svoj vinograd, ker ga pozimi ni mogel; veliki posestnik pa, ki je navezan le na tuje delavske moči, dobi te le s težavo in vedno premalo, in vsled tega se marsikako delo izgotovi le bolj površno. In ravno pri kopanju se s površnim delom jako veliko greši; vsakdo si pa s tem le sebi škoduje. Pri vsakem spomladanskem okopavanju, ki se mora pravilno vsaj 20 cm — bolje je seveda 30 cm — globoko izvršiti, je treba vse gornje trtne korenine gladko odrezati; to pa vsled tega, da se spodnje, glavne korenine le v gotovi globini močno razvijajo. Trta, ki ima v taki globini dobro razvite korenine, se trdno zoperstavlja občutni suši in mrazu, česar pa ne more ona, ki močne korenine razprostira bolj pri površju. Škoda je tudi ta, da trta nekaj časa v rasti zastane, če celo ne usahne, če se ji pri kopanju presekajo take močne korenine. Pravilno globoko okopavanje in skrbno odstranjevanje omenjenih korenin kakor tudi plevela itd. se more vršiti le, če se z delom preveč ne mudi. Ako se je vinograd že pred zimo okopal, se lahko ves plevel, kolikor se ga ni sproti podkopalo, odstrani pozimi. To je važno delo! Pri predzimskem kopanju se obenem ves vinograd po potrebi zagnoji. To gnojenje ima pred spomladanskim gnojenjem to prednost, da se pozimi vse snovi razkrojijo, da zlezejo v primerno globino in da pridejo tako naslednje leto trti gotovo v prid, dočim nasprotno preplitvo spomladansko gnojenje le bolj pospešuje rast plevela, posebno po nekterih krajih na Dolenjskem in Sp. Štajerskem, kjer ne poznajo pravilnega spomladanskega okopavanja, kakor se vrši po Vipavskem, Primorskem in v Istri, koder se kopač do kolen v zemljo zakoplje, marveč le z malimi rovnicami po vrhu plevejo, kar je bolj podobno igrači kakor pa pravemu spomladanskemu okopavanju. Zato pa je tak vinograd vedno poln plevela; kajti komaj so s kopanjem gotovi in pride le majhna rosa, pa je že ves vinograd zelen kakor je bil poprej. To se pa pri pravilnem spomladanskem kopanju pokaže šele čez mesece. Pred zimo dobro zrahljano zemljo zimski mraz bolj prešine, ona se vlage bolj napije, in tudi mnogo mrčesov, ki se pred zimo poskrijejo pod površje zemlje, pogine vsled tega. Ako je pa zimsko deževje preveč raztolklo zrahljano zemljo, in te vsled mile zime mraz nič ni prešinil, se potem, ko je vse drugo vinogradsko delo (na-kolitev, privezovanje itd.) gotovo, zrahlja kar površno. V tem slučaju pač zadostujejo rovnice, ker tu se gre le za rahlanje in ne za okopavanje zemlje. Pri pravilnem zimskem, oziroma spomladanskem okopavanju zadostuje potem enkratna ali kvečjemu dvakratna pletev z rovnicami ali s saponi, in vinograd je vse leto čist plevela. In ravno to napravi na gledalca prijeten vtis, posestnik si pa postavi s tem javno spričevalo umnega in skrbnega vinogradnika, kajti plevel v vinogradu je zavetišče raznih trtnih mrčesov in povzročitelj, oziroma pospeševalec raznih trtnih boleznij, v prvi vrsti pa grozdne plesnobe (oidium). Fr. Gombač, deželni potovalni učitelj. Razvijanje cepljenja vinske trte po Avstro-Ogerskem in njegovo današnje stališče. (Konec.) Na ta način, da se enoletne bilfe cepijo po angleški kopulaciji ter se povezujejo s pomočjo zamaškov in žice, se dandanas pridobivajo cepljene ameriške bilfe, ali izkratka cepljenke, v trtnicah strokovnih šol, v državnih ter deželnih trtnicah, v trtnicah kmetijskih podružnic in v takozvanih trgovskih trtnicah. Trgovske trtnice so namreč tiste, v kterih se cepljenke za prodaj vzgajajo. Iz naših podružničnih trtnic se cepljenke oddajajo po prilično nizki ceni, po 12 vinarjev komad (ali po 12 kron 100, po 120 kron 1000 komadov), dočim jih iz trgovskih trtnic ni dobiti izpod 20 do 22 vinarjev komad (200 do 220 kron 1000). Po tako nizki ceni se pa iz podružničnih trtnic cepljenke seveda ne oddajajo morda z dobičkom, marveč še v izgubo, ker se s skupičkom niti ne pokrijejo stroški za potrebni materijal in za delo. Da se pa stroški za materijal in delo ne pokrijejo s skupičkom, to pride odtod, ker se od 1000 cepljenih bilf, vloženih v trtnico, dobi komaj 35 do 40 «/0 res porabnih, to je dobro okoreninjenih ter posebno glede tega, da so se jim cepiči dobro prirasti! ; ostalih 60—65 % je pa za na ogenj. Pisatelju teh vrstic je znana podružnična trtnica na Dolenjskem, v ktero se je preteklo pomlad vložilo 100.000 cepljenih bilf, jeseni pa se je izkopalo 40.000 cepljenk. Stroški za materijal in delo se ne pokrijejo s skupičkom tudi zato, ker so predraga vsa opravila, torej cepljenje, vlaganje v trtnico in obdelovanje v trtnici. Da pa naše kmetijske podružnice iz svojih trtnic cepljenke oddajajo v izgubo, pri tem pa vendar morejo obstati, pride odtod, ker jih podpirata dežela in država. Iz vseh podružničnih trtnic na Notranjskem in na Dolenjskem se pa ne dobiva niti približno toliko cepljenk, kolikor bi se jih vsako leto lahko porabilo. Sicer pa to tudi ni naloga podružničnih trtnic, marveč njih naloga ali namen je pred vsem ta, da se po deželi razširjajo dobre, fine sorte trt — posebno po Dolenjskem t— to je take sorte, od kterih je z vso gotovostjo pričakovati, da bodo dajale neprimerno boljša vina kakor so jih dajale dosedanje domače sorte. Iz tega namena se v prvi vrsti oddajajo iz podružničnih trtnic cepljenke tako poceni, v svojo izgubo. Dasiravno se pa cepljenke iz podružničnih trtnic v primeri k onim iz trgovskih trtnic oddajajo tako poceni, je istina, da naši mali vinogradniki, kterim so cepljenke pač v prvi vrsti namenjene, ne segajo s tisto vnemo po njih, ktere bi se bilo nadejati. Cepljenke prej preostajajo kakor primanjkujejo. To prihaja odtod, ker majhnemu vinogradniku, tudi za poceni cepljenke ne dostaja denarja. Kje pa naj vzame denar, če nima več vinske letine? In 120 kron za 1000 cepljenk je zanj še vedno previsoka, dosti previsoka cena. So pa še trije vzroki, ki naše vinogradnike posebno male, odvračajo od nakupovanja cepljenk. Prvi je ta, ker so se ljudje že jako privadili zasajanja divjih ameriških trt, ktere pozneje na zeleno pocepijo. Drugi vzrok je ta, ker so jih od nabave cepljenk odstrašile bridke skušnje naših večjih vinogradskih posestnikov, ki so si za svoje nove vinogradske zasaditve kupovali cepljenke iz trgovskih trtnic. To pa vsled tega, ker se je izvedelo, da so se tu in tam kaj slabo sponesle nove zasaditve, zvršene s cepljenkami, za drag denar kupljenimi od trgovcev. Kaj slabo so se pa sponesle seveda zato, ker je brezvestnim prodajalcem cepljenk v prvi vrsti na tem ležeče, da jih kar le mogoče dosti prodajo, nikakor pa jim ni tudi na tem ležeče, da bi prodajali pošteno blago, to je cepljenke, ki so dobro okoreninjene, k ter i m so se cepiči popolnoma pri rasti i. Tretji vzrok, da naši mali vinogradniki ne segajo tako radi, kakor bi bilo pričakovati, po cepljenkah, dobljenih v podružničnih trtnicah, je na Dolenjskem, žal, ta, ker ljudje do novih sort, ki se cepijo v trtnicah, nimajo zaupanja in si žele le domačih sort, lipine, beline, zelenike i. t. d. Dobivanje cepljenk s pomočjo cepljenja enoletnih ameriških bilf po angleški kopulaciji in s povezovanjem z zamaški in z žico, z njih vlaganjem kolikor mogoče po Richterjevem načinu se je skazalo, kakor pri nas, tudi po vseh drugih vinorodnih deželah za dosti premalo uspešno, dosti predrago, ker daje tako malo po-rabnih sadik in toliko odpadka. Tolik odpadek cepljenk je dal strokovnjakom povod, da so začeli premišljati, kako bi se dal ta način ali zboljšati, oziroma, ali bi se ne dal morda še boljši izumiti. To prevažno vprašanje so zopet rešili mojstri vinogradništva: Francozi. Leta lfc94. se je po avstro-ogerskih in drugih strokovnih časnikih pričel širiti glas o novi francoski iznajdbi, o vlaganju cepljenk v mah. Ime pravega iznajditelja pisatelju ni znano. Po tem načinu se cepijo, kakor pri Richterjevem načinu, ameriški ključi, ne pa enoletne bilfe. Ključi se po-žlahtnjujejo po angleški kopulaciji s kar le mogoče kratkimi reznimi ploskvami, povezujejo se pa požlahtnitve ali čisto nič, ali pa prav nalahko, pa ne z zamaški in z žico, ampak le z rafijo. Tudi se po tem načinu požlahtnjeni ključi ne vlagajo naravnost v trt-nico, ampak med mah, najprej v posebno prirejene zaboje. V teh se morajo s pomočjo umetne toplote cepljeni ključi okoreniniti, in cepiči se morajo k podlogam prirasti, predno se vzamejo iz zaboja in se vlože v trt-nico. Umetne toplote si mali vinogradnik lahko poišče v toplem hlevu, večji posestnik, ali celo posestnik trgovske trtnice, pa v gorkih lehah, da, še celo v nalašč zato prirejenih kurjenih steklenjakih Šele tedaj, ko se cepljeni ključi v zabojih okoreninijo, ko se cepiči k podlogam prirastejo ter za veliko ped dolge poganjke zaženejo, potem šele se taki ključi vlože po čisto navadnem starem načinu v trtnico. Po tem načinu bi se moralo namestu le 30 do 40 % doseči kar 85 do 90 % popolnoma porabnik cepljenk. Prve poskušnje, ki so se po Avstro-Ogerskem vršile na ta način, se niso sponesle. Tudi na Grmu sta se leta 1895. napravila dva zaboja takih požlahtnitev in sta se v cvetičnjaku hranila. Toda nesreča je hotela, da se je ob času potresa ravno nad zaboji odkrušil omet stropa, padel na požlahtnitve ter jih mnogo poškodoval. Kar jih ni bilo poškodovanih, smo vložili v trtnico, toda uspeh ni bil ugoden. In tako slabe uspehe so dosegli tudi drugod po Avstro-Ogerskem, tako da so sploh prišli do sklepa, da vlaganje cepljenk v mah ni nič vredno in je skoraj zapadlo že pozabljivosti. Toda Francozi so novi način le zboljše-vali, in vlaganje cepljenk v mah je prišlo zopet na dan. Namesto da bi odreže delali prav dolge kakor v začetku, so jih začeli delati kolikor mogoče kratke; namesto da bi se požlahtnitve nič ne povezovale, so jih pričeli povezovati prav naredko in rahlo z rafijo; namesto samega mahu so pričeli jemati za vlaganje v zaboje tudi drobno stolčeno kovaško oglje, in tako je ta način postal prav dober in jako priporočljiv. Tudi se mu je premenilo ime; namesto vlaganje cepljenk v mah pravimo: stratificiranje cepljenk, To daje v resnici — če se izvršuje prav natančno — tudi do 90 °/o prav povoljnega uspeha, in to z veliko manjšimi stroški kakor pa cepljenje enoletnih ameriških ključev, ki se povežejo z zamaški in z žico ter se po Richterjevem načinu vlože v trtnico. Na Avstro-Ogerskem se je izvajanja tega načina v veliki meri najprej lotila hrvaško-slavonska kraljeva deželna vlada v Maksimiru pri Zagrebu, kjer je ustanovila — rekel bi — kar celo tvornico za dobivanje cepljenk po stratifikacijskem načinu. Letos spomladi je c. kr. kmetijsko ministerstvo na Dunaju izdalo majhno knjižico „Das Vortreiben von Schnittrebenveredlungen. Eine zeitgemasse Anregung zu Versuchen* namentlich in den nordlichen Weinbaulandern", ktero je spisal J. Terasch ter pojasnil s potrebnimi podobami. Dasi je popisu poznati, da gospod pisatelj tega načina sam še ni praktično izvrševal, sponesle so se pa dotične poskušnje prav dobro, kjer so se pri nas na Dolenjskem vršile. Vršile so se pa take poskušnje na Dolenjskem v trtnici kmetijske šole na Grmu, v trtnici gospoda pl. Langerja v Bršlinu, v državni trtnici v Bršlinu, v trtnici grofa Auersperga na graščini Turn pri Krškem. V zadnji trtnici je uspeh posebno krasen, ali zemlja te trtnice je pa tudi taka, kakeršne si človek le želeti more. Edina dosedanja napaka tega načina je ta, da se pri jemanju cepljenk iz zabojev potrga mnogo koreninic. Toda tudi temu se bo gotovo v kratkem prišlo vokom. Z ozirom na vse navedeno moremo ta spis takole skleniti. Pri nas naj posestnik majhnih vinogradov, ki si cepljenk ne more sam pridelovati, pa tudi ne kupovati, ostane pri že privajenem sajenju divjih ameriških trt naravnost v vinograd, ktere potem na zeleno počepi; pa ne visoko nad zemljo, ampak nizko pri tleh, kakor to Vipavci delajo. Posestniki velikih vinogradov, naše kmetijske podružnice in posestniki trgovskih trtnic naj se pa poprimejo stratificiranja cepljenk. R. Dolenc. Ameriški večer. (Konec) Grof Ferdinand B u quoy je rekel, de moramo ameriško nevarnost motriti s trojnega stališča : Amerika je velevlast pridelovanja, velevlast glavnice (kapitala) in velevlast sirove sile. Obsežnost ameriškega polja, ki daje dve tretjini vseh pridelkov na zemlji, se lahko še peveča in rodovitnost pomnoži; poleg tega se je ozirati še na način gospodarstva, roparsko izvajanega od velikega kapitala. Denarna moč Amerike je neizmerna. Včliki kapitalisti so veliki špekulantje, in njih delovanje preti našemu kmetijstvu. Govornik je opozarjal na načrte, ki jih imajo Amerikanci za prihodnjost, hoteči povišati plovstvo; omenjal je programa predsednika Roozvelta ter načrta o kanalizaciji Hudzona. Če opazujemo delovanje različnih združb, vidimo celo vrsto zločinstev in veliko brezobzirnost. Govornik je izrazil upanje, da bo današnji večer položil kamen za jez, ki naj ga skupno napravijo obrtniki in kmetovalci. Feliks Fischer je zastopal mnenje, daje nemški carinski načrt naperjen proti Ameriki ter obsega opomin drugim državam, naj tudi tako postopajo. Vsekakor bi Avstrija imela vzrok, proti Ameriki postopati z istim orožjem kakor doslej; kajti nikakor ni resno misliti na to, da bo Amerika opustila svojo varstveno carinsko politiko. Govornik je opozarjal na ameriško konkurenco pri tolščobnih izdelkih. Tako je na pr. izvoz palmovega olja iz Amerike 1. 1899. znašal 157.000 g, dočim je 1. 1891. znašal samo 15.000 g-. Pred dvema letoma se je začelo uvažanje margarina, danes je že zelo vidno, in ravno tako uvažanje parafina, ki zelo škoduje naši stearinski industriji. Leta 1891. je uvoz znašal 558 q, leta 1899. pa že 39.000 q. Govornik se je zavzemal za izdatno zvišanje carine na tolščobne tvarine. Grof Kolovrat je sporočil izkušnje, ki jih je nabral za časa svojega bivanja v Ameriki, ter je opozarjal na to, kako silno raste državni proračun, znašajoč milijone. Kakorhitro se izpolni misel ameriških demokratov o zmanjšanju denarne vrednosti nasproti inozemstvu, bodo posledice zelo žalostne. Ameriko Ame-rikancem, pravi neki rek. Avstrija naj bi ta rek upoštevala v primernem zmislu. Hugon pl. Nooth je opisal ameriški jeklarski trust. Danes se Amerika pripravlja, da bi pomnožila svoj izvoz, in pri nas rastejo nevarnosti za vse industrijske panoge. Ameriške družbe kupujejo mogočne plovne družbe. Amerika si je otvorila progo, obdajajočo zemljo; ta politika je še bolj važna, če se oziramo na imperialistične težnje. Poslanec Peschka je kazal na nazadovanje žitnih cen. Na tožbe o ameriški konkurenci se doslej ni oziralo. Upati je, da bodo prihodnje pogodbe kaj zboljšale. Nevarnosti od strani Amerike se bo mogoče izogniti le tedaj, če nas bo podpirala vlada in če bodo srednjeevropske države skupno postopale. Julij vitez Kniep (tvrdke Scheller in družba) je zastopal stališče sladkornih tvorničarjev, ki radostno pozdravljajo vsako skupno postopanje z agrarci. Kar se tiče sladkorja, se v Ameriko še ne more uvažati, novo politiko pa označi zahteva Kube, naj se odpravi carina. Kuba zahteva, naj se sme sladkor uvažati carine prosto. Domač izvoz se s tem zelo otežkoči, in povsod se mu zapirajo vrata. Avstrijski sladkorni tvor-ničarji ne vedo kam s svojim sladkorjem. Oni zahtevajo zadostno carinsko varstvo, pospeševanje kupne sile v domači deželi, manj sovražni p <5 jem o sladkornem kartelu, ki varuje sedanje cene za peso. Pri sedanjih cenah za sladkor se je le kartelu zahvaliti, da je mogoče za peso plačevati take cene. Poročevalec je priporočal naslednji sklep, ki je bil na predlog viteza Hohenbluma skupno sprejet. 1.) Glede na trgovsko politiko Združenih držav ameriških ter sledeč postopanju Nemčije se priporoča avstroogrski carinski tarif popolnoma predelati v tem zmislu, da enakomerno, zadostno in trajno varuje industrijo in kmetijstvo. Obenem bi ta tarif moral biti kolikor mogoče podrobno izdelan; moral bi imeti mnogo koncesijskega materiala, da bi olahkotil sklep ugodnih trgovskih pogodeb, ki bi omogočil in pospeševal naš izvoz. 2.) Po zgledu Združenih držav bi bilo ta koncesijski material uporabljati pri vsaki posamezni državi, torej ponovljeno. Določba o splošnji, neomejeni največji ugodnosti naj se v nove pogodbene sprejme več, zato naj se pa sprejmo gotove določbe, v kterih bi se ozir jemalo na samosvoje razmere vsakega pogodbo sklepaj očega dela in na enakovrednost. 3.) Z ozirom na hitre spremembe, ki se dandanes vrše v tehniki in pri prometu, bi bilo dobo trgovinskih pogodeb določiti primerno pridelovalnim in tr-govskopolitičnim razmeram. Vobče naj bi bile trgo- vinske pogodbe, ki domače pridelovanje zadostno ščitijo, naš izvoz pa pospešujejo, sklenjene za dolgo dobo, za kratko pa trgovinske pogodbe z Združenimi državami ameriškimi iz z|Argentinijo. § 4.) Priporoča se združenje srednjeevropskih dežel v skupno obrambo proti prekmorskemu tekmovanju, kakor sta to že ponovljeno sprožila kmetijstvo in industrija (trgovinskopolitična varstvena pogodba). V sklepnem govoru je predsednik izrazil upanje, da se v prihodnjosti sponeso skupne namere obeh skupin. Postavljanje [mer pri napravi podzidij v vinogradih. Na strani 60.—65. „Novega vinogradništva" sem opisal, kako se delajo podzidja v strmih vinogradih, kolikor je to delo umestno v naših razmerah. Poudaril sem tam, naj se v vinogradu ne delajo čez 21/2 m visoki zidovi, ker to povzroči precejšnjih stroškov, kajti če delavci-zidarji v napravi tako visokih zidov niso prav dobro izurjeni, se prav lahko pripeti, da ne samo da ne postavijo čednega, pravilno sezidanega zidu, marveč da se zid vsled nepravilne sestave kmalu iz-buhne, ali kakor pravijo: naredi „trebuh", in se potem tudi kmalu sesuje. Če pa hočemo sesut zid iznova napraviti, nam to provzroči mnogo večje stroške kakor če bi naredili novega; kajti že s samim trebljenjem in odstranjevanjem zemlje imamo mnogo truda in zamude časa. Ker pa vendarle tupatam okoliščine II tako naneso, da se mora ali da se hoče napraviti prav čeden, mogoče tudi čez 3 m visok zid, zato hočem tu v pojasnilo navesti vse ono, kar pride pred zidanjem takega zidu v poštev, posebno pa odmerjenje in Pod. 62. postavljanje letev, po kterih se ima zidar ravnati. To delo se zdi sicer popolnoma lahko, a vendar ni tako enostavno, kakor bi kdo mislil. Prav lahko Pod. 63. je res to odmeriti, pa le tedaj, če ima biti zid popolnoma raven, skoziinskozi enako visok ter navpičen. Drugače je pa, če se ima zid lomiti, če temelj leži različno globoko in se hoče na vrhu vendarle imeti ravno črto ter če naj se zid zida nekoliko napošev. Če se v tem slučaju ne premeri vse natančno, bode zid ves z verižen in brez prave oblike. Dobro je torej, če se gospodar sam nekoliko v tem spozna, kajti na vsakega zidarja se nikakor ni mogoče in se tudi ni zanesti, ker je lahko najboljši zidar, a nima daru, da bi si vedel pravilno mere postaviti. Kako naj setorej meri in se postavlj ajo znamenja? Pri zidu z različno globokim temeljem se mora najprej določiti ravna črta v oni visočini, do ktere sploh nameravamo zid dozidati. Recimo n. pr. 3 m od najvišjega temelja na enem, in 2'/2 m na drugem, od prvega mogoče 50 m oddaljenem koncu. Da se doseže vrhnja ravna črta, se poslužimo merskih križev (pod. 62.), ki so pravokotno narejeni. Potrebujemo jih najmanj tri; enega postavimo na koncu pri a—d, (pod. 63.), drugega pri b—c, tretji pa pride v sredo med oba, n. pr. pri e—f. Najprej se z žeblji ali z žico pritrdita križa a in & na popolnoma ravno, v zemljo prav trdno in popolnoma navpično postavljeni letvi v potrebni visočini ; v našem slučaju 2'5 m nad d pri