Ne da bi tudi sami zašli na stranpot, na tir- nice geografskega determinizma. je potrebno^ da si izoblikujemo temu primerno metodologijo dola. V konkretnem primeru bomo najprej preučili zinačaj in moč podnebnih vplivov (in drugih na- ravnih faktorjev geografskega okolja) na družbe- ne pogoje dela in na način življenja, na materi- alno osnovo družbe, in šele nato bomo preučevali njihove neposredne vplive na lastnosti ljudi. Ne smemo pozabiti, kar so deterministi iskoraj po- polnoma prezrli, da človek živi v družbi, ki nanj neprimerno močneje vpliva kakor pa samo na- ravno okolje, fin ako bi imeli naravni faktorji tako pomemben vpliv ina družbeni razvoj, ka- kršnega jim predpisujejo deterministi, potem bi vedno bile ekonomsko in družbeno najbolj razvite tiste države, ki tudi razpolagajo z največjimi naravnimi bogastvi. Samo površen pogled po sve- tu pa nas nehote prepriča, da razporeditev proiz- vodnih sil ni v skladjiu z razporeditvijo naravnega bogastva. ; Morda je potrebno ponovno poudariti, da so za človeka ogromnega1 pomena vsi elementi narav- nega okolja in so nujen pogoj njegovega obstoja in razvoja. Toda samo skozi proces zavestne de- javnosti prek proizvodnje more družba učinkovati na prirodno okolje, ga preoblikovati in spremi- njati v skladnosti s isvojimi potrebami. Istočasno pa se ob tem tudi spreminja človekova narava sama. Torej človek „prisiljuje" naravo, da služi njegovim ciljem in smotrom. Rezultati takšne dejavnosti pa se neposredno zrcalijo v spremem- bah narave: vegetacije in podnebja, fiziognomije pejsaža. favne Sin s tem tudi v vseh drugih pogo- jih naravnega okolja. Činitelji geografskega oko- lja, ki so preoblikovalni z zavestno dejavnostjo ljudi v procesu njihove proizvodnje pa že pred- stavljajo tako imenovano „geografsko okolje z antropogenimi prvinami". Zato spremembe geo- grafskega okolja ne smemo razlagati z vzrokom, temveč s posledico človekove dejavnosti, ki so- ucinkuje na spremembo vzroka samega. In zato se človekova dejavnost kot taka tudi neodtujeno spaja z naravnimi komponentami geografskega okolja. POGLAVITNI VIRI 1. Ajiurin: Teoreti feskie problemi geografi i . Moskva 1960. 2. F. Čcrnc — S. Ilešič: Uvod v spoznavanje družbe. Ljubl jana 1962. str. 480. 3. S. Ilešič: O po jmu resničnega geografskega o k o l j a " . Geogr . obz. , I X , štev. 3 — 4 . str. 23—25 , Ljubl jana 1962. 3.a S. Ilešič: Zgodovina geograf i je . Skripta. Ljubl jana 1952. 4. M. Milutinovic : Geografski materi jal izam. Titograd 1957, str. 312. 5. R. Pavič: Politička geograf i ja i geopolitika. razvoj i su- vremeno značenje. — Geogr . horizont, X I I , štev. 3 — 4 , str. 87—90, Zagreb 1966. 6. D. Radinja: Politična geograf i ja in geopolitika. Geogr. obz. , I I I , štev. 4, Ljubl jana 1956. 7. I. Vrišer : Osnove geografskega dela. Skripta. Ljubl jana 1966. I v a n G a m s Perspektive fizične geografije krasa* Če rečemo kakemu predelu ali kraju, da je na primer jugoslovanska Švica, slovenska Sibirija, Severne Benetke in podobno, se to pravi, da poznamo primerjane predele ali kraje. Ce so v Srednji Evropi pričeli govoriti, da je ta ali ona jiokrajina podobna Krasu (pisan z veliko zaeet- nico, pomeni pokrajino med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino) oziroma da je oel Kras, so mo- rali prej pozinati kraške lastnosti Krasa. Kako, kdaj in po katerih poteh se je razširilo poznava- nje kraških lastnosti Krasa, o tem, žal, še vse premalo vemo. Preučiti ta pota in obenem do- gnati, kdaj je pričela tujina osvajati naše besede dolina (v smislu vrtače), (kraško) polje, ponor za mednarodne strokovne termine, še čaka raz- iskovalce. Delo je olajšal H i l p e r t (1907), ki je pregledal poglavitne, v nemščini objavljene vire od 15. do 20. stoletja. Po njem se je začela 6lava o kraških posebnostih širiti v 16. in 17. stoletju. V začetku 17. stoletja tiskana monogra- fija Nemčije, Germania antiifua Filipa Cliiverja, že omenja nekatere kraške pojave. Po sedanjem * Iz nastopnega predavanja na Oddelku za geograf i j o FF, dne 21. februarja 1967. znanju so vzbujali prvotno pozornost predvsem pojavi kraške hidrografije, zlasti presihajoče Cerkniško jezero, izvir Timava in z njim v zvezi kasneje tudi ponor Notranjske Reke. Zgodovina bi mogla pojasniti zgodovinsko pogojenost raz- širjanja znanja o kraških posebnostih. Vse kaže, d,a je rano razširjanje znanja o Krasu povezano s poživitvijo trgovine celinskega zaledja z jadran- skimi pristanišči in s takratnimi prometnimi potmi. Znanje o prometnih poteh ob koncu sred- njega in v začetku novega veka (glej K o s , 1955, G e s t r i n , 1965) dovoljuje prepričanje, da je Cerkniško jezero, o katerem se vrstijo študije od 16. do 19. stoletja, zaslovelo zaradi lege ob važni poti z Dolelnjskega čez Bloke na Postojno ali naravnost čez Javornike proti Tržaškemu zalivu. Oez Timav, ki ga zgodovinski viri tako oesto omenjajo od rimskih časov dalje, verjetno zato, ker so se tam ladje oskrbovale s pitno vodo, je vodila poglavitna pot v Severno Italijo. Le za ponor Notranjske Reke pri Skocjanu ni jasna lega ob poteh, ki pa so bile pogoste v okolici in povezane z dolenjskimi in notranjskimi potmi za Trst in Istro. Premalo vemo tudi, v koliki meri so prispevale k najstarejšemu slovesu Krasa tudi 47 - jame, zlasti Vilieinica, ki jo je grof Petazzi že leta 1707 podaril lokevski župniji v izkoriščanje in ki je bila torej že tedaj turistično donosna. .Jama je blizu poglavitne poti Senožeče—Ix>kev—Trst. Kot kaže. je Kras postal šele kasneje pojem tudi za površinske kraške oblike in za golo kamnito pustinjo. Kdor pozna Kras, ki je danes že močno porasel z grmovjem in delno z gozdom in je reliefno manj kraško razčlenjen kot na primer Notranjska ali Črna gora, bo morebiti menil, da ta razširitev pojma ni bila Upravičena. Toda treba je upoštevati, da je bil v prvih stoletjih novega veka izven slovenski dinarski kras večji del pod turško okupacije in zato težko dostopen. Slovenski kras je bil tedaj edini del Dinarskega gorstva, preko katerega so potovali prirodoslovci in potopisci iz Centralne Evrope v suhmediteran- 6ke pokrajine, ki so znane po stari deforestaciji. Drugi val zanimanja za klasični Kras so spro- žila odkritja velikih jam in brezen v 19. in 20. stoletju, ki so bile svoj čas znane kot največje na svetu. Po odkritju zgornje etaže leta 1918 so f iroglasili Postojnsko jamo za najdaljšo na svetu, ^eta 1841 premagano brezno Labodniea je s 329 metri zaslovelo kot najgloblje na svetu. Sledilo je odkritje Gradišnice (1886), in v dvajsetih le- tih tega stoletja sta s pretirano globino zasloveli brezni Jazben (518 m, dejansko le 365 m) in Habečkov brezen (480 im, v resnici 332 m). V tridesetih letih tega stoletja se je končala tista doba odkrivanja našega krasa, ko so bila poglavitna odkritja za svet senzacionalna. Novo odkrite večje jame po svetu so naše jame in brezna izrinile iz seznama prvih dvajset največ- jih kraških objektov na svetu. Zanimanje za naš kras bi se bilo počasi poleglo, če ne bi novejše geološko, geomorfološkn, hidrološko in speleološko raziskovanje v prej kulturno zaostalih deželah odkrivalo vedno večjih površin krasa, katerega največji sklenjeni teritorij, kot vemo danes, ni v Jugoslaviji, temveč na Kitajskem. Vzporedno s tem se je po svetu okrepilo raziskovanje krasa, ki so mu namenili posebne institucije. Med oku- pacijo leta 1928 v Postojni lustanovljenemu spe- leološkemu in po osvoboditvi v Inštitut za raz- iskovanje krasa SAZU obnovljenemu zavodu, se danes pridružujejo speleološki inštituti v Cluju, v Bukarešti, v Aggteleku na Madžarskem, na Du- naju, v Moulisu (Francija). Na Češkoslovaškem deluje v okviru muzejev vrsta speleoloških in kraških sekcij. V ZDA vzpodbujata in povezujeta kraško raziskovanje Cave Research Fondation pri upravi Mamutovega nacionalnega parka in Na- cionalni speleološki komite. Se globoko v dobi speleološkega odkrivanja našega krasa, nekako s S c h m i d l o m (1854), ki ga imajo nekateri za ustanovitelja speleoIogije (ta sloves ima v Romuniji Racovitza, v Franciji Martel) se je sredi preteklega stoletja pričela doba sistematičnega urejanja in klasifikacije kra- škega inventarja. Z G a v a z z i j e v i m i (1904) opisi kraških jezer, s Cvijičevimi pregledi Dinar- skega krasa in s Š e r k o v o (1947) upodobitvijo področja vrtač in razprostranjenosti uval in kra- ških polj smo dobili prve preglede površinskih kraških oblik, ki so doma in v tujini vzbudili- veliko pozornosti, podobno kot je knjiga Duemila Grotte (Milano. 1926) vzbudila začudenje zaradi številčnosti jam in brezen na našem krasu. Toda doba inventarizacije v ispeleologiji in geoimorfo- logiji še zdaleč ni zaključena. Priznati moramo celo, da niti ne vemo točno, kolikšen del naše zemlje zavzema kras, ker ga še nismo kartirali niti na karte srednjega merila. Toda to kartiranje ni le stvar mehaničnega dela. Prej je treba raz- čistiti nekatere teoretske probleme. Od tega, ka- ko bomo definirali kras, je namreč odvisen v veliki meri obseg krasa. Ze ina tako majhnem ozemlju kot je Slovenija, se javlja kras v raznih tipih. Zlasti Ina dolomitu mnogokrat ni površin- skih kraških pojavov in tudi ne večjih jam. O obstoju podzemeljskega krasa pričajo samo manj- ši studenci. Podobno je na prodnih soških, sav- skih in dravskih terasah, kjer pa se ponekod že javljajo plitve vrtače. Nadalje poznamo relief brez površinskih kraških oblik, kjer pa naletimo na kraške jame. Kako naj definiramo kras. da bo zajemal vse te vrste? Definicija, da so zanj bi- stveni površinski kraški pojavi in kraški vodni odtok, je preozka in tudi ne vemo točno, kje se začenja „kraški vodni odtok" in kje „skalna vodna cirkulacijla", o kateri govorijo geologi vča- sih celo v apnencih. Ali je odtok v dolomitu in produ, kjer so ponekod vrtače, kraški v polnem pomenu besede? Drugi poudarjajo, da je bitna za kras tudi korozija. Toda že vrsto let vemo, da vlada ina nepropustnih karbonatnih kamninah skoraj prav tako intenzivna korozija kot na apnencih in na krasu. V definiciji bo treba pred- videti, kot kaže, več prvin in več procesov, ki delujejo istočasno. Med njimi je eden od najvaž- nejših dogajanje v podzemlju, kjer mora enako hitro, kot poteka rušenje in zatrpavanje pre- točnih votlin, delovati temu nasprotni proces — votljenje s korozijo ali erozijo. Samo ob tem procesu se obdrži kraški vodni pretok. Ta pa je osnova za krajevno pospešeno korozijo (ali tudi erozijo), ki je pogoj za rast površinskih depresij. Te so najmanj sporni kraški pojavi. Dokler bo nejasno ali sporno, kateri procesi so za kras bitni, se zdi najlažja definicija, da je kras ozemlje s kraškimi pojavi. Na površju so to predvsem depresijske oblike, kraška polja, uvale, vrtače, konte, slepe doline in v naših kli- matskih razmerah tudi suhe doline. Skrape, žle- biči, škavnice (kamenice v srbohrvatskem jeziku) in žepaste jamioe so na krasu sicer zelo pogoste, nastajajo pa tudi na nekarbonatnih kamninah (glej tudi G a v r i l o v i č , 1965). Od podzemelj- skih pojavov so nesporne kraške jame (to so pre- hodne votline). Kartiranje površin bi si olajšali, če bi klasifi- kacijo opravili glede na nastopajoče kraške po- jave in ne glede na procese. Znaten del našega ozemlja bi zajela kategorija: „ozemlje s podze- meljskim odtokom brez površinskih in podzemelj- 48 skih kraških oblikci, saj v razrezanem apmeniskem sredogorju cesto samo mainjši izviri pričajo o kraških Lastnostih. Zaradi nerazčiščenih ali neutrjenih pojmov se ne moremo tudi lotiti nesporne klasifikacije po- vršinskih kraških oblik. Obstoječa terminologija klasificira le nekatere kraške depresijske oblike, take, ki so ostro omejene od okolice in ki se zdijo čudne. Za največ oblik, ki pa so neznačilne, ne verno, kako bi jih razdelili: ali med konte, vrtače, suhe doline, dole, slepe doline ali med kraška polja in luvale. Pred leti smo v okviru Geograf- skega društva (Kraška terminologija, Geografski vestnik 1962) Utrdili, katerim kraškim terminom priznavamo veljavo. Toda ustreznim oblikam pa nismo določili kvantitativnih meril. Zato so meje med breznom in udonno vrtačo in udorno dolino nejasne, prav tako med sestavljeno vrtačo in uvalo, med njo in kraškim poljem, med kraškim poljem in slepo dolino. Ce se opremo samo na genezo, si ne pomagamo mnogo. Ce za kraško polje, na primer, vzamemo, da je delo tekoče vode na karbonatni kamnini, ki j i ravno dno v depresiji prekriva fluviatilna akumulacija, potem moramo prišteti sem na tisoče depresij z ravnim dnom v razsežnosti od nekaj arov do nekaj sto kvadratnih kilometrov. Konkretno, od podolgo- vate vrtače z obdobno ponikalnico pri Podlomu pod Taborom na južnem obodu Grosupeljskega polja, do več sto km2 razsežnih kraških polj v Liki in v Bosni. Ne vidim možnosti, da bi ob sedanjem znanju ločili po genezi slepo dolino od kraškega polja. Doba inventarizacije našega krasa je pustila povsem odprto vprašanje razprostranjenosti po- vršinskih kraških tipov. Govorimo o visokogor- skem krasu in visokogorskih kraških oblikah, o grbinastem krasu, o primorskem krasu, ki je od Kvamerja do Peloponeza skoraj brez vrtač. Ne vemo samo za razprostranjenost teh tipov, tem- več tudi ne za razvojno pogojenost s petrograf- skimi, pedološkimi, klimatskimi, starostnimi in drugimi razmerami. Ze klasifikacija krasa sama zahteva nadaljnji razvoj kraške teorije in to take, kot jo pojmu- jemo v prirodoslovju, in ki ni le gola kabinetna hipoteza. S temi se moramo zaradi pomanjkanja empiričnega znanja zadovoljevati že dolga de- setletja. Ob navajanju odprtih vprašanj se zastavlja vprašanje, kakšne so pri tem naloge geografije, to je panoge, katere predhodniki so nekoč pro- slavili maš kras v tujini in doma in ki od vseh drugih še danes posreduje največ znanja o kra- su: Pri odgovoru na to vprašanje je treba upo- števati, da se krasoslovje pri poglabljanju in razraščanju v novejši dobi vedno bolj cepi v po- samezjne panoge in vključuje v razne vede. Zdaj raziskujejo kras geomorlblogija, speleologija v ožjem smislu besede (v širšem smislu pomeni krasoslovje vobče), hidrologija, speleoklimatolo- gija, biospeleologija in speleoekologija. Verjetno si bo krasoslovje pridobilo sčasoma nove pozicije v petrokemiji, hidrokemiji, hidravliki in mikro- biologiji. Toda vzpored|no s tem razraščanjem in cepljenjem znanja o krasu bo rasla potreba po združevanju dosežkov z raznih področij. Obenem bo vedno bolj živa potreba, da določena stroka dosežke ne le združuje, temveč iz njih gradi to, kar imenujemo teorijo o krasu. Za tako delo pa je najbolj poklicana fizična geografija, ki je po svoji (naravi kompleksna veda. Pred leti smo se lotili študije o intenzivnosti in dinamiki korozije. Njeni rezultati so objavljeni v Geografskem vestniku 1966 ( G a m s , 1966). Dosežki se v glavnem ujemajo z novejšimi ugo- tovitvami po svetu, dopolnjujejo pa znanje o koroziji glede na odvisnost od vegetacije in pedo- klime. Izkazalo se je, da ni pomembno samo to, ali je površje zaraščeno z gozdom, temveč tudi, kakšne sestave je gozd, ki vpliva predvsem z mikrobiološko aktivnostjo. Na sestavo gozda, na debelino prsti in s tem na mikroklimo pa bi- stveno vpliva človek. Skratka, čim globlje prodi- ramo v zakonitost korozijskega procesa, tem bolj se izkaže, da je kompleksna m da je proces posledica zelo raznolikih razmer. Prav na krasu se je še posebno dobro pokazalo, kako fizično - geografski kompleks, ki ga moramo poznati v celoti, ce hočemo raziskovati njegove dele, vpliva na dinamiko kraškega procesa. Obratno, če ne poznamo delov, ne moremo sestaviti celote. Mislim, da kljub večstoletinemu raziskovanju krasa še vedino ne poznamo v vseh njegovih po- javih. Naj to ilustrira tale primer. Analiza zračnih temperatur za razdobje 1925 do 1960 ( F u r l a n , 1965) je pokazala, da je v Sloveniji najbolj hladen predel nekako med Bab- nim peljem in Kočevskim. Tod je ena najbolj masivnih vzpetosti nad 400 m in. v. in obenem najbolj razsežno kraško gorovje v Sloveniji. V klimatologiji velja pravilo, da vladajo v masivnih gorah razmeroma višje temperature kot na raz- rezanem okolju. Preučevanje višine agrarne nase- ljenosti in višine kulturnih rastlin ( G a m s , 1960) je ugotovilo, da ostajajo pa približno istem ozem- lju agrarna naselja in kulturne rastline v nizkih nadmorskih višinah. Verjetno je ta relativna hlad- nost pogojena tudi s kraškimi lastnostmi. Sam kraški, z depresijami posejani relief najbrž ni poglavitni vzrok, saj sicer ne bi bile najnižje temperature v razmeroma odprtem Babnem po- lju. V mejah termofilne kserofilne, neutralno- bazifihie združbe črnega gabra in ojstrice, ki zajema večino nižinskega slovenskega dinarskega krasa, je M. \Vra b e r (1958) ugotovil subklimat- ski otok domačega kostanja in gradna. Ta se javlja v nadmorski višini okoli 250—350 m na pobočjih z naklonom 10—20°, največ do 30°. Kljub znani primorski vročini je ta subklimatska združba mezofilna. V kontinentalni Sloveniji se je v prisojah v apniških in dolomitnih bregeh, ponekod celo v osrčju Julijskih Alp — v Bohinj- ski kotlini ( W r a b e r , 1961) ohranila termofilna gozdna združba. Tu na obmorskem nižinskem Krasu pa se javlja mezofilni gozd. Wraber po- 49 jasnjuje to izjemnost z globoko kompaktno ilov - nato rdečo zemljo na krasu. Vendar je vprašanje, če ne vplivajo na hladnost isti vzroki, ki povzro- čajo, da so ta tla tako kisla in sprana karbo- natov. Mislim na slabotno dviganje kapilarne vode v kraških tleh v času, ko prevladuje izhla- pevanje nad padavinami. Taka voda kraških tal ne bogati z rudninskimi snovmi in tudi ne pre- vaja toplote iz skalne podlage v ilovnato odejo. Padavine, ki padejo na Primorskem največ v hladni polovici leta, poniknejo, ko zapustijo ilo- vico, v skalne razpoke in v globino in izgubijo tisto neposredno zvezo, ki ostaja na vododržnih tleh med vodo na skalni podlagi in na prepere- lini. V topli polovici leta, ko prevladuje izhlape- vanje iz tal nad padavinami, ni na razpolago kapilarne vode za dviganje. Votlin, skozi katere bi prihajal toplejši zrak iz globin na površje, pa je razmeroma malo. To pa je seveda samo domneva, ki bi jo bilo mogoče potrditi le s terenskimi meritvami. Žal pogrešamo znanja o evaporaciji in evapotranspi- raciji na našem ali tujem krasu, čeprav vemo za trditve, da vladajo na krasu visoki odtočni ko- ličniki. Za slovensko znanost bi bil velik prispe- vek, če bi vsestransko obdelala manjše kraško porečje. Sistematično bi lahko merili kalnost in trdoto ter količino odtečene vode, padavine, in bi na tej osnovi izračunali ne samo odtočne količ- nike, evaporacijo in podobno, temveč tudi odnos med 9edanjo erozijo in nastajanjem tal. Potrebno bi bilo meriti tudi skalne globinske temperature, kajti tako imenovane geotermične stopnje so na krasu neznane. Razpolagamo sicer s sistematični- mi meritvami temperatur v nekaterih jamah (v Podpeški jami na Dolenjskem — K e n k - S e l i - š k a r , 1931, v Postojnski jami — C r e s t a n i - A n e 11 i, 1939, v dveh jamah nad Trstom — P o 11 i, 1953); toda te jame so odprte navzven. Ker se padavinska voda v apnencih navzdol v edno bolj združuje v tokove, je verjetno, da sega kolebanje temperature vzdolž vodnih kanalov še globoko v podzemlje. Kras zajema znaten del slovenskega gospodar- skega teritorija. Po prvih meritvah ga je samo na področju Dinarskega sistema okoli 5400 km2 ali 27o/o ozemlja L. R. Slovenije. Če prištejemo še kras v otokih in ozemlje, kjer se kraške last- nosti javljajo samo v kraškem pretoku ne pa tudi v površinskih kraških oblikah, znaša njegov delež preko ene tretjine našega ozmelja. Pospe- šeni razvoj raziskovanja krasa in kraške teorije ne zadeva zato samo našega prestiža v inozem- stvu, temveč tudi naše gospodarstvo in tudi kmetijstvo, ki prav ina krasu močno zaostaja za splošnim razvojem. LITERATURA Crestani G. — Anelli K , 1939, Ricerche di meteorología ipogea nella Grotte di Postumia. Min. d. lavori pu - hlici, No. 143, Koma. Gams 1., 1966, Faktorj i in dinamika korozi je karbonatnih kamnin na slovenskem Dinarskem in alpskem krasu. Geografski vestnik X X X V I I I . Gavrilovic D., 1965, Kamenice na magmatskim stenama Jugoslavije. Zbornik radova Geografskog instituta PMF, zv. X X I , Beograd. Gams I., 1960, O višinski mej i naseljenosti, ozimine, gozda in snega v slovenskih gorah. Geografski vestnik. Gavazzi A., 1904, Die Seen des Karstes. I . Tei l . Abh. Geogr . Ges. Wien , Bd. V , No 2. Gestrin F., 1965. Trgovina slovenskega zaledja s pr imor - skimi mesti od 13. d o konca 16. stoletja. Delo št. 15 Razreda za zgodovinske in družbene vede SAZLi. Ljubljana. Hilpert H., 1907, Die historische Entwicklung der Frage nach dem Vi efien des Karstphänomens. Inaugural - Dissertation. Würzburg . Furlan D., 1965, Temperature v Sloveniji . Delo št. 7 Inštituta za geogra f i j o SAZU, Ljubljana. Kenk R. — Seliškar A., 1931. Študije o ekologi j i jamskih živali. I . Meteorološka in hidrološka opazovanja v Pod- peški jami v letih 1929—1931. Prirodoslovne razprave 1. Kos M., 1955. Zgodovina Slovencev od naselitve do petnaj- stega stoletja. SM, Ljubl jana. Polli S., 1963, T r e anni di meteorología ipogea nella Grotta sperimentale „ C . Dor ia" del Garso di Trieste. Atti e memorie della Commissione Grotte , .Eugenio Boegan", Trieste. Schmidl A., 1854, Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas. Wien. Serko A., 1947, Kraški pojavi v Jugoslaviji. Geografski vestnik X I X . Wraber M., 1958, Šumska vegetacija na crvenicama u s lo- venskom kršu. Zemljište i bil jka, V I I I , No 1, 3. Wral>er M., 1961, Termof i lna združba gabrovca in omel ike v Bohinju. Razprave V I Oddelka za prirodoslovne vede SAZU, Ljubljana. Avguštin Lah Temeljne družbenogeografske karakteristike LR Kitajske Ob pogostih informacijah o dogajanju na Ki- tajskem neredko beremo tudi priznanja, da jih je težko razumeti. Kitajska je zares svet zase in terja precej študija, da lahko spoznamo nekatere na- raMne in družbene karakteristike te velike dežele na Daljnem vzhodu. 1. Kitajska je kot velika celina. Meri 9,55 milijonov km2 ali le malo manj kot Evropa. Struktura njenega površja pa se razlikuje od Evrope, ki ima najboljše pogoje za kmetijstvo,, promet in poselitev. Polovico Kitajske sestavlja visok gorski svet, saj se tri četrtine reliefa dviga 50