Jož Bekš: Moji gradovi. 291 lagoma tonila v morje, ki se je rdeče lesketalo, kakor bi bilo krvavo. Na jasnem nebu so se prižigale lučice, na mrtvo Kampanjo pa se je spuščal vedno gosteji nočni mrak. Pusta Kampanja je postala še strašnejsa, različni predmeti so se zdeli, kakor bi duhovi starih Rimljanov vstajali iz zemlje. Voznik je pognal konje in drdrali smo urno naprej. A evo neprilike! V nekem klancu, kjer je bila cesta precej ozka, je bil laški voznik pre-vrgel voz sena in nam zadelal pot. Ni bilo druge pomoči, kakor čakati, da so med velikim krikom in kregom napravili pot. Že precej pozno smo se ustavili še pred zadnjo gostilnico blizu rimskega ozidja. V rimskih gostilnicah je vino večinoma ska-ženo, ker morajo gostilničarji plačati ogromen davek; pač pa se dobi dobro vino izvun mestnega ozidja. Tu smo še napili iskreno zdravico in izrekli zahvalo svojemu Mentorju, kateri je — vsa čast! — izvrstno opravil svoj posel. Kmalu potem smo se pa našli v razsvetljenih rimskih ulicah, kjer je bilo še vse živo. Razšli smo se prav zadovoljni s svojim izletom. Moji gradovi. Ej, krasni so bili gradovi, ti moji gradovi v višavi, k njim plaval sem v nadi sanjavi, to moji so bili svetovi . . . Bil kralj sem in kraljeval v neštetih sem zlatih dvoranah — In solnce nebeško mi dvorilo je, in tisoč pozdravov zaorilo je, ko sedal na prestol sem svoj . . . A nocoj ? — — Ah, sanje, vse — prazne sanje, izginile so, ko zazoril se dan je! Vse lepe nade, vsi krasni cilji z gradovi so zrušili se v pepel — In jaz naj radostnih lic bi pel, nocoj, ko tako je vse drugače, nocoj, ko srce" mi bolno plače?... O, jaz bi pel pokopani sreči, o, jaz bi jokal ob pusti groblji, kot davni prerok ob razvalinah ... Ta nizka soba, te prazne stene, in sam — zamišljen v prešle dni: ah, kaj sem upal in kaj sem želel — srce nemirno mi drhti ... Te prazne, mrzle, gluhe stene . . . Strupeni mraz se plazi po tleh, cvetica zimska v pomladnih brsteh na oknu osamljena vene .. . In vene . . . Ah, in tudi jaz . . . koščen in upal je moj obraz, in svet se pijan mi vrti okrog — o Bog! o Bog! O Bog, Ti, da, ki tukaj visiš na steni mrtvi, Ti, Bog moj živi, polajšaj, polajšaj moj težki križ Ti usmiljeni, Ti ljubeznivi! V gradovih blestečih pozabil sem na-Te, sam hotel sem biti svoj gospodar — končal pa prestol, dvorane zlate od Tebe poslan je vihar . . . Zdaj Tvoj sem zopet, in Tvoja moč pomagaj bolest mi nositi vdano, da se ne pogreznem v obupa noČ — Ti s križem hodi pred mano! JoS. Bekš. 19*