LETO XI. ST. 49 (531) / TRST, GORICA ČETRTEK, 28. DECEMBRA 2006
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
LtCLtO [
Obračun ob koncu leta in pogled v novo
V malem ostati zvest je največje
I
m
t
In leto je spet okrog, bi lahko zapisali pod črto obračuna, ki ga naredimo, ko se bliža konec leta. Že navada je taka, da ob koncu leta naredimo obračun opravljenega dela in pomislimo na vse tisto, kar bi lahko naredili, a tega zaradi takih ali drugačnih razlogov nismo, kot se tudi sprašujemo, kaj nam bo novo leto, ki je pred vrati, prineslo novega, kaj bomo mi v njem naredili. Konec leta je vedno čas razmišljanja, a tudi čas velikih načrtov in upov za prihodnje, novo leto, za katerega smo ponavadi prepričani, da bo lepše, kot je bilo leto, ki odhaja v zgodovino.
"Cinik je tisti, ki pozna ceno vsake stvari, a nobene resnične vrednosti!" je preprosta resnica, ki sem jo prevedel iz pisma angleškega prijatelja, ki mi je te dni pisal o pomenu besede in poezije v današnjem času. Pomislil sem, da se mi, ki teden za tednom pišemo in pripravljamo naš časopis, premalokrat zavedamo, kako pomembne so besede, katerih vrednosti in pomena se zaveš šele takrat, ko se te dotaknejo, tako ali drugače.
Kako beseda zaboli, a tudi dobro dene!
Kako beseda lajša bolečino, a tudi kako zareže in rani!
Imeti odnos do besede in imeti odnos do sočloveka, kateremu je beseda namenjena!
Tega vodila smo se seveda skozi leto, ki odhaja, skušali pri Novem glasu vedno držati; če nam to ni uspelo, drage bralke in bralci, gre to pripisati utrujenosti in prozaičnemu vsakdanjiku, ne pa malomarnosti, saj si pri Novem glasu iz tedna v teden prizadevamo, da bi bili pri pisanju pošteni in jasni, predvsem pa odkriti.
Malo nas je v uredništvu, a zato imamo veliko dobrih sodelavcev, prav vsakemu gre zahvala za delo in vabilo k sodelovanju tudi v prihodnje! Različni smo si, na različnih koncih in krajih našega malega sveta smo, a prav zato vsi postavljeni na pomembna mesta in prav vsak od nas je za naš tednik nezamenljiv!
In osebno vam lahko zagotovim, da imamo do vas, drage bralke in bralci, resničen in pošten
odnos, ker imamo odnos do jezika in samih sebe!
Spoštujemo vas, ker spoštujemo slovensko besedo in same sebe, svoje delo!
Sestavljanje mozaika, kar naš tednik gotovo je, je včasih naporno, je pa zelo lepo delo, eno najlepših za tiste, ki to radi delamo, zato ob koncu leta hvala vsem, ki ste sodelovali, tudi tistim, ki ste nas neupravičeno in upravičeno kritizirali. Poslušamo vas, vse vas poslušamo, da bi vas razumeli in same sebe ob vas, kajti Novi glas je sestavni del naše skupnosti!
Nismo ciniki in se prav zato zavedamo vseh
vrednosti in vrednot, o katerih pišemo, in ena prvih je gotovo odnos do našega jezika, za katerega radi rečemo, da je temelj, na katerem stoji vse delovanje nas samih in seveda naše narodne manjšine v Italiji. Da ni povsod tako, se
zavedamo dobro tudi sami, ki skušamo teden za tednom napraviti tak časopis, da bi ga vi radi jemali v roke in v njem našli nekaj zase, tudi takega, kar bi vam dalo misliti, saj ste gotovo, podobno kot mi, sami prepričani, da pri nas ne gre vse tako, kot bi moralo iti. In tudi vsesplošno božanje in pospravljanje težav pod preprogo ne vodi nikamor, zato včasih pišemo tudi kritično in bomo to še počeli v prihodnje!
Prav zato lahko z mirno vestjo odkrito napišemo, da smo naveličani politike, tiste politike, ki samo obljublja, a ne stori ničesar, da bi se stvari premaknile z mrtve točke. V mislih imamo
seveda zaščitni zakon za našo narodno manjšino, ki ga sedanja vlada ne izvaja, kot ga ni prejšnja, in prav nič ne kaže, da bi ga nameravala izvajati. Da so to do danes delali drugi in to počnejo danes tako imenovani naši, ne spremeni nobenega dejstva: zaščitni zakon je mrtva črka, paritetni odbor pa pravi posmeh vsakemu človeku dobre volje, ki skuša še verjeti v zakonodajo.
Prav zato lahko z mirno vestjo odkrito napišemo, da bi si želeli boljšo slovensko šolo za naše otroke, tako, v kateri bi bilo daleč na prvem mestu poučevanje slovenščine, saj ima samo zato šola naziv šola s slovenskim učnim jezikom, predvsem pa tako, v kateri bi slovenščino poučevali taki ljudje, ki imajo odnos do jezika in samih sebe, ki sebe spoštujejo in svoj jezik, saj le tako lahko pričakujemo, da bodo spoštovali naše otroke!
Prav zato lahko z mirno vestjo in odkrito zapišemo, da bi si želeli v naši narodni skupnosti dosti več vzajemnosti in solidarnosti, dosti več resnične skupnosti in manj poraznega "cinizma, ki vedno ve za vsako ceno, a prave vrednosti ne pozna". Tiste solidarnosti, ko ne bi bilo potrebno pisati več o razlikah in "naših in vaših", ampak predvsem o skupnosti, naši narodni skupnosti, v kateri bi vsak našel prostor zase zato, ker je v resnični skupnosti vsakdo pomemben!
Ko vam ob koncu leta v imenu celotnega uredništva in v svojem želim v novem letu, ki prihaja, veliko dobrega in Božjega blagoslova, si seveda želim, da bi našemu Novemu glasu ostali zvesti, ker je pač "majhno res majhno, a v malem ostati zvest je največje", kot so modro govorili stari ljudje!
Jurij Paljk
Sporočilo uredništva
Prihodnja številka Novega glasa bo izšla v četrtek, 11. januarja 2007. Cenjene sodelavke in sodelavce prosimo, naj nam prispevke pošljejo do petka, 5. januarja.
Prosimo za razumevanje.
Na čelu Pentagona nekdanji direktor CIA
Novi ameriški obrambni minister je Robert Gates
Novi ameriški obrambni minister in nekdanji direktor ameriške obveščevalne agencije CIA Robert Gates je bil 26 let uslužbenec ameriške tajne policije CIA in se kot njen prvi profesionalni uslužbenec v zgodovini CIA povzpel na položaj direktorja. Položaj ministra je te dni prevzel v odločilnem trenutku za vojno v Iraku, ki je njegovega predhodnika Donalda Rumsfelda stala položaj. Ko je ameriški predsednik George Bush po zmagi demokratov na kongresnih volitvah 8. novembra sporočil, da bo zamenjal obrambnega ministra, je dejal, da si želi "svež pristop", s tem pa priznal, da sedanji ne deluje. Rumsfeld, ki je bil med obrambnimi ministri z najdaljšim stažem v ameriški zgodovini, je bil tudi glavni tvorec vojne strategije v Iraku in še vedno brani odločitev za napad na Irak marca leta 2003
kljub nasprotovanju mednarodne skupnosti in zadnje čase tudi ameriške javnosti. 63-letni Gates je položaj prevzel v času obsežne revizije politike do Iraka, Bush pa je že napovedal, da bo s predstavitvijo nove strategije počakal do januarja in tako dal Gatesu možnost, da sodeluje pri njenem oblikovanju.
Ob politiki do Iraka in Afganistana Gatesa čakajo tudi drugi izzivi. Eden teh je predlog vojske za povečanje sil za več deset ti-
soč vojakov prav zaradi obremenitev, ki zanjo predstavljata oba spora. Rumsfeld je temu nasprotoval, stališče Gatesa pa ni znano. Gates je na zaslišanju pred senatom napovedal, da bo kmalu po prevzemu dolžnosti obiskal Irak, da bi se nato lahko s poveljniki pogovoril o spremembah politike. Presenetil pa je, ko je na zaslišanju za razliko od Busha dejal, da ZDA v Iraku ne zmagujejo. Med senatorji je sicer požel odobravanje zaradi odkritosti, dejal pa je tudi, da so glede strategij v Iraku "na mizi vse možnosti". Možna pa so nesoglasja med njim in Belo hišo, saj je Gates tudi podprl začetek dialoga s Sirijo in Iranom, ki mu administracija nasprotuje. Gates je bil tudi član Bakerjeve komisije, ki je v poročilu s sicer neobvezujočimi predlogi ocenila, da je bila dosedanja politika do Iraka neuspešna in da so potrebne temeljite spremembe.
Po vstopu Romunije in Bolgarije
Ali se bo nadaljnja širitev EU zaustavila?
Romunija in Bolgarija bosta 1. januarja 2007 postali najnovejši članici Evrospke unije. Število njenih članic se bo tako povečalo od sedanjih 25 na 27, kar je bilo že pred časom načrtovano. Spričo vrste problemov, ki so nastali ob zadnjih širitvah, v vodstvenih organih Unije prevladuje težnja, da je sedaj potreben postanek v sprejemanju novih članic, razen Hrvaške, s katero že potekajo pristopna pogajanja. Sedanje članice morajo predvsem urediti vprašanje v zvezi z evropsko ustavo, ki je večina držav članic še ni potrdila, Francija in Nizozemska pa sta jo na referendumu zavrnili.
Sedaj razmišljajo, kako bi se premostil sedanji zastoj.
Prevladuje mnenje, naj bi se sedanje besedilo ustave ustrezno preuredilo in skrčilo, tako da bi bilo bolj dojemljivo za povprečnega Evropejca in da bi ga volivci na morebitnem referendumu potrdili.
Drugo vprašanje se nanaša na konkretno uveljavljanje temeljnega načela o povsem prostem kroženju blaga, kapi-talov in ljudi oziroma delovne sile. Pri zadnji širitvi iz leta 2004, ko je v Unijo vstopilo deset novih članic, je bilo sprejeto določilo, da stare države članice lahko omejijo prosto zaposlovanje delavcev iz novih pridruženih članic za dobo sedmih let. Le tri od dotedanjih petnajstih članic se niso poslužile te pravice (Velika Britanija, Irska in Švedska). Sedaj pa (po vstopu Romunije in Bolgarije) zapira vrata njunim delavcem tudi Velika Britanija. Za ta korak se
je odločila, potem ko se je "opekla" ob širitvi leta 2004, ko je računala na priliv 13 tisoč priseljencev na leto, od maja 2004 do junija 2006 pa je registrirala 427 tisoč priseljencev. Sedaj se je očitno želela zavarovati pred tveganjem, čeprav bi njeno gospodarstvo preneslo tudi nov priliv delovne sile.
Romunija ima zanimivo preteklost. Ko so jo v začetku 2. stoletja po Kr. zasedli Rimljani med vladanjem cesarja Trajana, se je imenovala Dakija.
Poaled na Bukarešto
Večji del podjarmljenega prebivalstva je postopoma sprejel latinsko govorico, tako da današnjo romunščino prištevamo med romanske jezike. Kot povsem samostojno državo v sodobnem smislu je Romunijo priznal Berlinski kongres leta 1878. Danes šteje 21 milijonov prebivalcev, glavno mesto pa je Bukarešta (dva milijona prebivalcev). Komunističnega režima se je rešila po padcu berlinskega zidu (1989). Kljub težavni demokratizaciji ji je uspelo se vključiti v Atlantsko zavezništvo (Nato) in sedaj v Evropsko unijo. Večina (85%) romunskega prebivalstva pripada pravoslavni veri, katoličanov je kakih 6%. Denarna enota je lev. Do leta 1860 so Romuni
Povejmo na glas
uporabljali pri pisanju cirilico, ko so jo uradno zamenjali z latinico.
Tudi Bolgarija ima staro zgodovinsko preteklost. Tudi njeno samostojno sodobno državnost je leta 1878 potrdil že omenjeni Berlinski kongres. Komunistične vladavine se je rešila po padcu berlinskega zidu leta 1989. Bolgarščina je v skupini južnoslovanskih jezikov najbližja makedonšči-ni. Bolgari uporabljajo cirilico. Glavno mesto je Sofija (1 milijon prebivalcev), vseh prebivalcev Bolgarije pa je dobrih sedem milijonov. Kot po narodnosti je tudi v verskem pogledu raznolika. Prevladujejo pravoslavni.
V sedanjem širitvenem programu Unije je še Hrvaška. Pristopna pogajanja so se v zadnjem obdobju nekoliko upočasnila. Tudi javnomnenjske raziskave kažejo, da je naklonjenost Hrvatov evropski povezavi precej upadla. Eden zadnjih zapletov v pogajanjih je poskus Zagreba, da bi enostransko uveljavil zakon o ekološko-ribolovnem pasu v Jadranu. Prav v minulih dneh je hrvaški sabor odločil, da izvajanje omenjene ekološko-ribolovne cone odloži do 1. januarja 2008. S tem je Hrvaška sama postavila časovni okvir, v katerem bi morala z EU končati pogajanja o ribištvu. Po mnenju slovenskega premiera Janeza Janše je to "tvegano početje", saj bi se Hrvaška lahko znašla v podobnem položaju kot Turčija, ki ni izpolnila zavez, ki izhajajo iz pogajalskega okvira z Unijo, in so pogajanja z njo začasno zastala.
Alojz Tul
Na pragu no
Čeprav hodimo po poti, za katero smo se tako ali drugače odločili in čeprav prehod v naslednje leto sam po sebi še ne pomeni nekaj novega ali prelomnega, pa smo ob iztekajočem zadnjem mesecu vendar prepričani, da je prihajajoče leto odvisno od tega, kako si ga bomo zamislili in kako ga bomo načrtovali, kaj torej od njega pričakujemo in kaj si od njega želimo. In vsekakor je osrečujoč ta občutek, da lahko načrtujemo, da smo polni pričakovanj in da se lahko prepustimo klicu svojih želja, za katere dobro vemo, da se jim sicer ni koristno prepuščati v preveliki meri - novo leto pa je izjema, ki se ji seveda nikakor ne velja odreči.
V vsakem primeru si želimo več sreče in zadovoljstva, več uspeha na delu, v šoli, več uspeha pri kateri koli stvari, s katero se ukvarjamo, več sreče v povsem osebnem življenju. In ko rečemo v povsem osebnem življenju, imamo v mislih željo, da smo sprejeti, da smo razumljeni, da so trdna in iskrena naša prijateljstva in da ne pojenja plamen ljubezni, tiste, ki prihaja k nam od zunaj, in tiste, ki jo globoko v sebi premoremo mi sami. Pri tej povsem osebni in na videz od vsega tako odmaknjeni želji pa kaj hitro ugotovimo, da je njena izpolnitev odvisna od drugih in sploh ne samo od nas: na delu smo skupaj z drugimi, ravno tako v šoli, pri vseh stvareh, s katerimi se ukvarjamo, smo skupaj z drugimi in toliko bolj pri tem, da bi bili radi sprejeti, zares razumljeni, obdani s prijatelji in zares ljubljeni. Vedno smo skupaj z drugimi, skupaj z drugimi smo vedno, ne-
pretrgoma in povsod. Skupaj smo v teh krajih, v katerih živimo, skupaj smo v naši narodni skupnosti, skupaj z drugimi smo v skupnosti z večinskim narodom, in ko govorimo o različnih narodnih skupnostih, se želja po sreči v povsem osebnem življenju ponovi na višji ravni, saj sta obe med seboj prepletem. V skupnosti z večinskim narodom si namreč na enak način želimo, da bi bili sprejeti in razumljeni, in čeprav smo že sprejeti in razumljeni pri vse večjem delu večinskega naroda, si želimo, da bi bili sprejeti in razumljeni pri njegovem še večjem delu in pri vseh njegovih pripadnikih. V svojevrstni skupnosti smo z matičnim narodom, od katerega smo še posebno odvisni in je za nas bistveno, da smo tudi tu sprejeti in razumljeni in da lahko damo svoj delež in čast njegovemu vse bolj uspešnemu in vsesplošno priznanemu razvoju. Ne nazadnje smo v skupnosti z vse bolj povezanimi evropskimi narodi, kjer kot narodnostna manjšina zagovarjamo tisto oplemeniteno medsebojno spoštovanje, ki resnično upošteva tudi najmanjše, zato pa nič manj pomembne narodne enote. In slednjič smo v velikanski skupnosti najrazvitejših držav, za katere si želimo, da bi dajale primer vsemu svetu, kako je treba spoštovati vsa ljudstva tega sveta ne glede na stopnjo njihovega razvoja, drugačnost njihove civilizacije in vere. Zavedamo se pač, da, dokler ne bo medsebojno razumevanje zavladalo po vseh celinah, ne bomo mogli biti pomirjeni in srečni niti mi tukaj.
Janez Povše
C EMU VSE TE PETARDE ?
PRAZNOVATI MORAM
Od 15. do 24. maja 2007
Z Novim glasom na Kitajsko
Vabilo na desetdnevno potovanje z Novim glasom na Daljni vzhod je zelo mikavno in vznemirljivo. Ljudska Republika Kitajska je po velikosti tretja na svetu in meri 9,6 milijonov km2, po številu prebivalstva 1,28 milijarde pa prva država. Pokrajinsko je zelo razgibana od himalajskih osemtisočakov, rečnih in jezerskih planjav do morja z
18.000	km morske obale; puščave, stepe, pragozdovi in deževni tropski predeli, ogromna polja in kraški svet pokrivajo to veliko površino, na kateri živi več kot 50 etničnih skupin, največja po narodnosti je Han z glavnim mestom Peking ali Beijing z 10 milijoni prebivalcev.
Naše desetdnevno potovanje se bo omejilo na nekdanjo cesarsko Kitajsko po sledeh p. Mateja Riccija in neizbežno sedanjo moderno Kitajsko, čeprav v oklepu rdečega režima stopa v svet globalizacije. Najprej se bomo ustavili v Šangaju, modernem pristaniškem mestu, ki ohranja še del starega mestnega
središča z Budovim templjem. Obiskali bomo tudi Suzhou, mesto svile in tipično staro kitajsko vas Zhojiajiao. Odpotovali bomo v Xian, kjer so na ogled tri velike dvorane z glinenimi vojščaki, ki so jih odkrili šele leta 1972. Ogledali
Na dnu...
MEDNARODNI DAN MIRU !
si bomo še pagodo "Divje gosi". Sprehodili se bomo po znamenitem kitajskem zidu, ki je bil sezidan že pred dva tisoč leti. Prav zanimivo in lepo je glavno mesto Peking. Ogledali si bomo njegove znamenitosti kot Trg nebeškega miru, prepovedano mesto in Nebeški tempelj, mavzolej p. Mateja Riccija
in cesarske palače s sanjskimi vrtovi in lepotami narave.
V spored potovanja so vključene dve folklorni predstavi (v Šangaju in Xianu) ter dve tipični večerji (v Pekingu in Xianu).
Za potovanje je potreben potni list, ki mora biti veljaven še šest mesecev od začetka potovanja. Potovanje z letalom traja deset ur. V primeru, da bi zaradi notranjih letalskih kitajskih povezav prišlo do spremembe datuma odhoda, bomo to sporočili vsem udeležencem. Vpisovanje se prične po Novem letu, od 8. januarja. Pri vpisu se plača 300,00 evrov kot akontacija, ostalo pa v prvi polovici aprila.
Pojasnila in program dobite na upravi Novega glasa v Gorici in na uredništvu v Trstu.
Novi glas pripravlja potovanje in romanje v Rim za zadnji teden v aprilu 2007.
Za obe potovanji se, prosimo, prijavite čim prej!
NOVI
GLAS
POGOVOR
| Bogdan Kralj, glasbenik
"Slovenci moramo stremeti za kakovostjo!
n
Ob koncu leta je čas za raznovrstne obračune. Vsakdo potegne črto pod opravljenim delom in razmišlja, kako naprej. O slovenski kulturi pri nas in zlasti o njenem nadvse uspešnem letu smo se pogovorili z glasbenikom, dirigentom in kulturnim delavcem Bogdanom Kraljem.
Kako ocenjuješ stanje kulture
pri nas v zamejstvu?
Današnja družba ponuja na vsakem koraku veliko stvari. Ta široka paleta ponudb je razvidna tudi na kulturnem področju. Nekoč je bilo glasbeno ustvarjanje tako rekoč omejeno skorajda le na zborovsko petje, na klasično glasbo in narod-no-zabavno. Danes je še veliko drugega vmes. Podobno velja tudi za gledališče, likovno umetnost ipd....
Kultura ima med Slovenci, in torej tudi v zamejstvu, poseben status. Vedno smo dajali veliko težo kulturnemu ustvarjanju. Posameznik in manjšina sta se razvijala tudi na kulturnem področju. Še vedno smo zelo angažirani kot ponudniki in obiskovalci kulturnih prireditev.
Opažam pa skorajda absurdno stanje - po eni strani tarnamo, da nas je vedno manj, po drugi strani pa lahko že iz površnega listanja časopisov razberemo, da je kulturnih dogodkov vedno več. Menim, da nam manjka na tem področju koordinirano delo. Vsi namreč delamo vse - društva organizirajo ne le manjše prireditve, a tudi večje dogodke, zato pride do dvojnikov, saj institucije, ki bi morale to ponujati institucionalno, nudijo isto.
Zaradi tega pogrešam racionalizacijo moči, kar bi doprineslo tudi k manjšim stroškom in večjemu učinku v javnosti. Slovenci
Foto IG
moramo stremeti za kakovostjo na kulturnem področju.
Kakšno je poslanstvo Glasbene matice?
GM ima po mojem poslanstvo, da širi glasbeno kulturo med Slovenci v Italiji, obenem pa da igra vlogo mosta med kulturama na tem teritoriju. V ta namen kot GM prirejamo koncertno sezono, izdajamo priložnostne študije in notno gradivo, s katerim opozarjamo na kreativnost zamejskih glasbenikov. Pred kratkim smo predstavili zanimiv dvojezični zbornik Trst: umetnost in glasba ob meji v 20-ih in
30-ih letih dvajsetega stoletja, ki je naletel tudi pri italijanski publiki na veliko zanimanje. Naj omenim, da je knjiga rezultat simpozija, ki smo ga priredili v sklopu evropskega projekta In-terreg-Phare.
Poleg tega pa si prizadevamo za čim bolj kakovostno šolanje učencev, tako da omogočamo svojim učencem zaključen študij inštrumenta, našemu profesorskemu kadru pa omogočamo nadaljnje izobraževanje, in sicer v obliki prirejanja seminarjev oziroma obiska tečajev vrhunskih glasbenikov.
Rezultat našega dela izpričuje
dejstvo, da imamo skoraj 600 učencev pri individualnem pouku v posameznih razredih, in sicer v tržaški, goriški in videmski pokrajini.
Med nerešenimi vprašanji na glasbenem področju pa je vprašanje konservatorija... Tudi to vprašanje, ki ga na papirju rešuje 15. člen zakonske zaščite, miruje od 2001. Izgledi za hitro ustanovitev samostojne sekcije niso še na obzorju. V Rimu sedaj govorijo, da bi odprli nekaj razredov s slovenskim učnim jezikom, in sicer na podlagi finančne postavke, ki je predvidena v prej omenjenem 15. členu zakonskega osnutka. Vsekakor bodisi razredi kot avtonomna sekcija na konservatoriju bi ne rešili vseh problemov glasbenega šolstva Slovencev v Italiji, saj bi v to sekcijo imel dostop le majhen del sedanjih učencev, kar pomeni, da bi ostali morali še vedno obiskati privatne glasbene šole. Glede na reformo glasbenega šolstva, ki naj bi priznala konservatoriju status univerzitetnega študija, je še nedorečeno vprašanje glasbenega pouka na nižjih stopnjah.
Prav zaradi tega se tudi znotraj manjšine pogovarjamo o možnosti podpisa takih konvencij, ki bi priznavale tudi študij na naši šoli kot formativni kredit.
Pravijo, da glasba ne pozna meja....
Kot GM zgledno sodelujemo v sklopu Zveze primorskih glasbenih šol (ZPGS,), ki združuje glasbene šole z obeh strani meje, in to v obliki srečanja, tekmovanj, seminarjev in celo skupnih orkestrov - kot primer naj navedem samo simfonični orkester ZPGŠ, ki je nastopil v dvorani Tripcovic 1.5.2004 ob vstopu Slovenije v EU.
Redno se udeležujemo vseh
srečanj tudi na vseslovenskem nivoju. Z glasbeno šolo iz Škofje Loke načrtujemo niz skupnih prireditev ob 100-letnici obeh ustanov. Na koncertni ravni dobro sodelujemo z Akademijo za glasbo iz Ljubljane, saj so naši redni gostje koncertne sezone. Dobre stike imamo tudi z ljubljansko Glasbeno matico, s katero želimo še poglobiti sodelovanje.
Prav tako redni pa so stiki s slovensko Glasbeno šolo v Celovcu. Glasba res ne pozna meja!
Pred kratkim pa si kot dirigent vodil zanimiv projekt prav na osi med našim zamejstvom in Koroško....
Kot dirigent zbora Lojze Bratuž iz Gorice sva si s kolegom Romanom Ve rde lom, dirigentom MePZ Sele, zamislila skupen projekt ob 250-letnici Mozartovega rojstva, in sicer s koncertno izvedbo Maše v C-duru. Vseslovenski značaj projekta je dala tudi prisotnost članov orkestra Slovenske filharmonije. Projekt smo krstno izvedli v Gorici v sklopu Koroških dnevov na Primorskem, nato pa ponovili vškocija-nu na Koroškem ter v Mariboru. Na predlog ministra Rutellija si bil imenovan konec julija v upravni odbor Fundacije tržaške operne hiše Verdi..
Po eni strani sem bil nad tem dejstvom zelo presenečen, po drugi pa prav tako zelo počaščen, bodisi osebno, pa tudi kot član naše slovenske skupnosti.
Gre namreč za pomembno funkcijo, saj je tržaška operna hiša ena izmed 15 v Italiji in edina v naši deželi.
Gledališče Verdi je v zadnjih letih v velikih, in to ne le finančnih težavah, zato želim dati svoj doprinos pri širitvi ponudbe in kakovosti sodelovanja v širšem prostoru, v tako imenovani evro-regiji. V ta namen sem že vzpostavil dobre stike z ljubljansko Opero in s Slovensko filharmonijo, in sicer za morebitne skupne projekte in sodelovanja. Čaka me še nekaj dela s hrvaškimi in z avstrijskimi ustanovami. Delo v tem odboru mi je omogočilo, da sem spoznal pobliže in od znotraj to strukturo, v kateri dela presenetljivo precej zamejcev, in sicer bodisi v orkestru, zboru kot tudi med tehniki in scenskimi mojstri.
Kot glasbenik lahko rečem, dami je ta izkušnja odprla nove dimenzije dojemanja glasbenega ustvarjanja, še zlasti pa mi je dala širši in globlji vpogled v tako imenovano kulturno politiko.
Peter Rustja
V božičnem času moramo biti boljši.
Božiček je na pohodu!!! Trka že na vsaka vrata, spušča se skozi dimnike v vsako hišo, krasi božična drevesa s pisanimi darili in prinaša v vsako družino radost in veselje. Toda, posebna ugotovitev, ki bo lahko razveselila otroke je, da bo Božiček v kratkem verjetno postal tudi legalna in pravna figura. Skratka,
Božiček bo zakonsko dovoljen. Zakaj?
Božiček je navsezadnje tak kot zakoni. Saj veste, kaj pravimo o zakonih: Zakon je za vse enak, za ene je bolj enak, za druge pa manj. No, Božiček prav tako: očitno je za ene bolj enak, za druge pa manj. To je v zadnjih mesecih postalo zelo očitno v nogometu. Pa da ne bo pomote, trener italijanske reprezentance Donadoni nima nič pri tem, pa čeprav se piše kot Božičkov raznašalec daril. Božiček se je letos predčasno spustil na zemljo in podelil am-nistijo nogometnim ekipam, ki so bile vpletene v poletno nogometno afero. Skoraj vsem ekipam je dejansko prepolovil kazen v obliki odbitka točk, s katero so bili poredneži poleti kaznovani. Zdi se, da je želel tudi sam preizkusiti učinkovitost novega italijanskega zakona o pomilostitvah, znanega z zloglasnim imenom "Indulto". Niti Mastella si ni od tega zakona obetal take uspešnosti. Božiček je res nekaj posebnega, a ne?
Seveda priporočljivo bi bilo, da bi obiskal tudi Prodija, ki je zadnje čase nekoliko osamljen in mu vsi žvižgajo. In prav v božičnem času, ko bi morali biti vsi nekoliko bolj dobri. Pa čeprav, če dobro pomislimo, je bil tudi Prodi v zadnjih tednih deležen Božičkovega obiska. In to kar nekajkrat. Recimo tako, da je v prejšnjem tednu na dan glasovanja za finančni zakon Prodija obiskalo kar 5 Božičkov. In to dobesedno. Ko govorimo namreč o Božičkih, imamo v mislih dobrega starčka, ki je vedno pripravljen pomagati in je zelo razumevajoč. Kako bi lahko drugače ocenili 5 odločilnih "nestrankarskih" glasov, s katerimi je leva sredina spravi-
la skozi senat težko izbojevan finančni zakon. Odločujoče glasove so namreč prispevali dosmrtni senatorji, torej tisti dobri starčki, ki so v zadnjih mesecih Prodiju vedno radi pomagali in so bili do njega tudi
zelo zelo razumevajoči. Tako, tudi žalostnega in otožnega Prodija se je le kdo spomnil. Ampak... smo pravzaprav odkrili, v katerem grmu tiči zajec? Le nekaj ur pred odločilnim drugim glasovanjem v senatu se je na dan prikradla majhna, »nepomembna« podrobnost. Kdo pa ji sploh polaga važnost in zakaj se je del koalicije tako zadrto zapičil v to podrobnost? Na dan je namreč pricurljalo, da je v finančni zakon vključena postavka o takojšnji zapadlosti kaznivih dejanj na področju računovodstva. Pa saj gre za neznatno postavko, a ne? In vsi glavni junaki, ki so sestavljali finančni zakon, imajo zelo verodostojen alibi: vsi so na zgroženost javnosti glede omenjene postavke odgovorili samo: “Joj, od kod pa se je ta spaka pobrala? Očitno jo je nekdo nastavil." Ja, seveda. Teorija zarote, ovita v tančico skrivnosti. Le kdo jo lahko reši? Scherlock Holmes? Morda. James Bond?Ja, tudi.
Dobro, da smo v božičnem obdobju. Verjetno so želeli neznani avtorji omenjene postavke pomagati ubogim in revnim nepridipravom, ki bi utrpeli pretirano finančno škodo, če bi jih zasledovali zaradi ustvarjanja kreativnih računovodskih poročil. Človekovo kreativnost je treba vedno vzpodbujati.
Ja, Božič je res čas, ko moramo biti vsi bolj dobri. Očitno sta to občutila tudi Prodi in njegova ekipa. In, hvalabogu, da so tako dobri!!!
Andrej Čemic
Želite zbežati ta konec tedna?
C e si lahko privoščite znesek 80 Evrov, potem imate možnost, da preko interneta rezervirate sedež za uro in pol dolgega poleta, ki vas bo direktno prepeljal čez Rokavski preliv na angleško ozemlje. Letališče v Ronkah, ki so mu v zadnjih časih posvečene številne strani krajevnih časopisov zaradi naraščajočega uspeha, odlično skrbi za dnevne povezave s prestolnico Velike Britanije. Tako vabljive razmere in neverjetni popusti iztržejo marsikomu nenadno odločitev, da se v istem tednu znajde v tujini z razglednico pod peresom.
Zlasti London je v tem obdobju zelo priljubljen kraj za »nemogoče, a vendar enkratne priložnosti v življenju, ki se jih splača zgrabiti brez pomislekov«. Komaj pristala letala so v urici ali manj že pripravljena na odhod, impulzivnim popotnikom, ki so pretežno italijanske družine, pa se že sanja o čudoviti Angliji
in njenem sivem vremenu. Predčasen prihod v eno izmed treh londonskih letališč jih še dodatno preseneti z nepojmljivo ceno za preprost listek vlaka, ki pelje v mesto. K sreči ob prihodu na Liverpool Station lahko pozabijo na začetek neskončnih stroškov za prevozna sredstva, saj jih odmevajoče melodije »Christmas Carols« zbranega zbora vpelje v tisto otroško, polno pričakovanje božiča, ki se je z odraslimi leti in skrbmi zameglilo. Vožnje nato ni in ni še konec-metropola je pač ogromna v primerjavi z našimi kraji-, je pa prijetna, ker se lahko popotnik le takrat oddahne, drugače stalno leta s kovčkom od ene podzemne linije do druge, ko se mora prilagoditi hitremu ritmu človeškega toka, ki za las ujame zaželeni vlak, saj ne more počakati do petih minut, da bi se peljal z naslednjim. Občutek utesnjenosti v vagonu, ki je še posebno občutljiv v jutranjih urah, ne
predstavlja nobene težave pri ažurniranju za marljive Angleže, ki imajo ob sebi poleg klasičnega dežnika tudi debelo knjigo ali časopis.
Nazadnje pokuka turistova glava izpod zemlje in zagleda »narobe svet«. Prva težava se pojavi že pri prečkanju ceste, kjer oči ne vedo, kam naj bi gledale; tudi za to so iznajdljivo poskrbeli z napisi in puščicami na pločniku!
Enkrat na varnem, se pogled zaustavi na popolnoma nepričakovani gneči ljudi, ki se prosto sprehaja po trikilometrski Oxford Street. Božične barvne luči tudi v obliki bogatih lestencev že navsezgodaj gorijo, trgovine so vse
odprte in vabijo mimoidoče s plačanimi skupinami muzikantov in pevcev - od črnskega gospela do bolj klasičnih in poznanih pesmi-po cesti pa nobenega avta. V soboto, 2.decem-
bra 2006, se je prvič zgodilo, da so	eno	izmed
najpomembnejših londonskih ulic zaprli prometu in omogočili tisočim obiskovalcem nezadosten 10-urni sprehod. Pri tem
pa so še poskrbeli za enkratne akrobati čn e prireditve, glasbene sprevode ijjd.
Čeprav severne evropske dežele ne slovijo po hrani, je v določenih krajih mogoče okušati slastne Muf fine in druge slaščice ob tipičnem popoldanskem ali bolje celodnevnem čaju. Za glavne obroke pa je bolje poskrbeti z lastnimi sposobnostmi ali se predati sunkovitim fast-foodom.
Po obisku nezanemarljivih Trafalgar Square, Piccadilly Circus, Big Ben, London Eye in bližnjih con je obračun z denarjem ob vrnitvi strašen. Ne glede na to, so slike in spomini najboljše zdravilo, ker je bil preživeti vikend vreden žrtvovane vsote!
Marta Lombardi
28. decembra 2006
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
Kapucini v Trstu
Fižolova mineštra, sir, solata in obložena pogača
D;
, anes imamo na 'meniju' fižolovo mineštro, sir, solato in obloženo pogačo", nam je povedala gospa Marija, ki dan za dnem hiti pripravljati obilno kosilo posebnim gostom, ki 365 dni na leto obiskujejo menzo kapucinskega samostana sv. Apolinara na Montuzzi na griču Sv. Justa v Trstu.
"Takega kosila skorajda nimajo niti v hotelu!", je s kančkom prisrčnega nasmeha poudarila kuharica, ki je vneto 'mešetarila' med kozicami in lonci, iz katerih sta se dvigala prijeten vonj in gosta para.
"Iz dneva v dan odločamo, kaj bomo ponudili revnim, ki ob 11.30 že posedajo v naši menzi. Po naših zmožnostih skušamo kuhati različno jedačo: en dan mineštro, drugi dan pašto, sladico, sadež... Kuhati začnemo ob 8. uri. Poglejte zelenjavo, sveža je", je dejala gospa Marija in kazala po zeleni dobroti, medtem ko je pater Bogomir Srebot še vedno stal ob vratih in čakal, da bi mi kuharsko osebje dodobra pokazalo, kako utečeno deluje menza kapucinskega samostana.
"Menza je odprta sedem dni na sedem. Ravno ob božičnem in drugih praznikih veje tudi pri nas posebno radostno vzdušje, saj revni dobijo kaj več sladic, ki jih lahko vzamejo s seboj na dom. Za tako bolj obilno presenečenje poskrbijo razne dobrodelne organizacije v mestu", je dejal pater Bogomir, ki je na željo podpisanega, da bi si ogledal 'zelenje' samostana, že odklepal stranska vrata, od katerih je kopica stopnic peljala na spodnji vrt, ki sta ga sestavljali dve obsežni zeleni površini, druga ob drugi, slednja pa slab meter višinske lege pod prvo. 'Mestni trati' sta bili posejani s sadnimi drevesi, ki pa v hladnem decembrskem jutru niso bila očesu kaj dosti prijetna. Sicer je lepota tovrstnih skritih kotičkov ravno v tem, da ostajajo -kot skrite zelene oazice - v mestu neopazne. Nad bližnjimi strehami je bil v daljavi razviden globok in ogromen naravni jarek z Mela-ro na eni strani in Katinaro na drugi, po katerem se vije burja v mesto.
"A da bi vi vedeli, kako tu piha", je vzkliknil pater Bogomir, ki je med zelenjem že iskal svoj sleze-novec, ki "mi dobro de, ko imam
zobobol", je dejal in s svojo berglo 'mešetaril' ob tleh. Zelenje kapucinskega samostana je bilo pravo prijetno presenečenje, ki si ga nisem nikdar predstavljal, niti takrat, ko sem z domačega stanovanja prek glavne bolnišnice gledal cerkev na Montuzzi, ki je lepo razpoznavna na zelenem griču, ki se dviga iz mestnega središča.
In že sva bila v jedilnici patrov, "ki je bila tudi deležna korenitih sprememb", nam je obrazložil pater Bogomir. Ob kavi nam je redovnik še razlagal, kako so tudi dragocene slike, ki visijo ob stenah jedilnice, doživele temeljito obnovo v usposobljeni padovan-ski delavnici.
"Samo minuto prosim, da pojdem po svojo fotografijo", je še dodal pater in pripomnil, "počakajte me ob vhodu v menzo."
Ustavil sem se pred vrati menze in ob nevsiljivem pogledu na goste kapucinske menze se spominjal besed p. Bogomira, s katerimi je poprej odgovarjal na zastavljena vprašanja. Ob meni pa je stal drug redovnik, ki je vsak krožnik do roba polnil s toplo mineštro.
ski pater v semenišču v Vipavskem Križu, nakar sem bil poslan v Rovigo. Zaradi vojne pa sem moral ponovno domov. Ob koncu te pa sem se s težavo ponovno vrnil v Italijo, saj je bila meja že tedaj dokaj neprepustna. Prispel sem končno v Rovigo in tu se nastanil. Veliko let nisem srečal svojih staršev. Svoje dni sem posvečal izobraževanju v semenišču v Rovigu in Veroni, noviciat pa sem opravil v Bassanu del Grap-pa."
"Prihodnje leto praznujem petdeset let mašništva." Leta 1957 je bil namreč p. Bogomir posvečen v duhovnika: "V duhovnika me je v Benetkah posvetil tedanji patriarh Roncalli, ki je leto zatem postal Janez XXIII."
Naš sogovornik je bil med drugim tudi kaplan bolnišnice v Bel-lunu in Benetkah. "Leto dni sem preživel v župniji v Schiu in imel v oskrbi cerkvico sv. Martina, v kateri se je Mati Božja večkrat pokazala. Tri leta sem nato preživel na Stari Gori, nakar sem bil po srečanju s škofovim vikarjem g. Lojzetom Škerlom zaprošen, naj bi poučeval verouk v slovenskih tržaških šolah. K vam sem prišel
"Beneška provinca kapucinov, ki ima sedež v Padovi, sega tudi v deželo FJk, in šteje 300 kapucinskih patrov", je razlagal p. Bogomir. "V naši provinci imamo dvajset samostanov; nekateri so hkrati tudi župnije, drugi samostani pa delujejo kot semenišča. Poleg tega smo še zadolženi za delo v misijonih", je dejal p. Bogomir, ki je nato rade volje povedal kaj o sebi. Najprej to, da se je rodil v Košani pri Pivki. "Božji klic sem občutil že med vojno. Dve leti sem bil namreč že kot kapucin-
1971." P. Bogomir je poučeval najprej pri Domju, nato v mestu. "Zadnja leta sem službo opravljal v Miljah, kjer imam med drugim v oskrbi cerkvico sv. Barbare. Še danes spremljam skupino slovenskih otrok, ki se pripravljajo na sveto birmo."
V kapucinskem samostanu je p. Bogomir preživel celih petintrideset let. "Slovenskih patrov je bilo tedaj na tem kraju kar nekaj. Spominjam se p. Gabriela Česnika, ki je umrl leta 1973. Bil je iz Pivke. Bili smo celo štirje hkrati",
nam je povedal in še dodal, da so tedanji predstojniki samostana nasprotovali slovenskemu bogoslužju v samostanu. "Žal se pripeti, da človek včasih nima dovolj miselne odprtosti, da bi se na neobremenjen način soočal z bližnjim. Danes pa se imamo vsi radi" in že je bilo na vrsti vprašanje o menzi za revne.
"Ta je bila od nekdaj v samostanu. Še v drugih semeniščih se spominjam, kako so revni prihajali po jedačo in čakali vsak s svojo kanglico, da bi jim jo patri napolnili z jedjo. Danes pa imamo pri nas lepo sobo in vsak dan pripravimo dobro in obilno kosilo."
"Kdo so osebe, ki zahajajo v menzo?, smo vprašali".
"Nekaj je 'stalnih gostov', ki živijo v Trstu. Nekaj je tudi Slovencev, ki prihajajo iz matične domovine, in tujcev iz vzhodnih držav. Imamo tudi nekatere, ki so zasvojeni z mamili, in takih, ki so komaj izstopili iz zapora. Spominjam se časa, ko je v nekdanji Jugoslaviji razsajala vojna in v naši menzi je prišlo do hudega prepira med srbskimi in hrvaškimi priseljenci. Podobno je bilo v času vojne na Kosovu, med Srbi in Albanci: večkrat smo bili celo prisiljeni poklicati policijo", je povedal pater.
"Veliko ljudi sprašuje denar, ki ga ne moremo osebno izročiti, ker o tem odloča predstojnik", je pojasnil p. Bogomir. Tudi alkoholikov je veliko. "Lačni dobijo pri nas včasih celo dvojne obroke, tako da lahko nekaj shranijo s seboj za domov." Časi so pač hudi: "Najemnina stane veliko... ljudje se za hip malo zapustijo, ko bi lahko še kaj počenjali in se zgubijo; v glavnem so mladi."
"Človeka boli, ko ne more pomagati v zadostni meri", je vzdihnil pater. "Človek trpi in razžalosti me, ko ga ne morem dvigniti iz položaja, v katerega je zašel". Kapucinske službe ne smemo jemati za običajno socialno ustanovo. "Z našimi gosti nimamo stikov, da bi vedeli, kaj in kako je z njimi, ko se za njimi zaprejo naša samostanska vrata: ali kdo skrbi zanje, ali imajo sploh streho nad glavo. Potrebno je, da se zanje nujno poskrbi."
Ob 11.30 kosijo gostje; ob 12.30 pa patri že sedejo v lepo in prostorno jedilnico. "Revni so namreč tako lačni, da takoj pojedo, kar jim ponudimo."
In že mi je pater Bogomir izročal svojo fotografijo in me ljubeznivo odslovil z besedami:
"Lepa hvala vam! Molil bom za vas."
Igor Giegon
Knjižna novost / Židovska kultura
Od Sefarada do Sarajeva
M«
Sefarad je mesto sanj. Mesto obojestranskega spoštovanja in različnih kultur. Sefarad je Hispanija in Al Andalus. Zemeljski Jeruzalem, še vedno privlačen, ki je zaznamoval zlato dobo. Vendar pa ni obstajal samo ta Sefarad, kot so ga imenovali Judje, naseljeni v Španiji, ampak tudi
"Sefarad", ki nam je bliže, saj je obstajal v Bosni, v bosanski vojni pa so vsi nanj pozabili.
Leta 1992 se je začel razpad Jugoslavije in s tem povezana vojna, ki je kmalu zajela tudi Sarajevo.
Enajst tisoč Judov je
takrat še govorilo španščino oz. judovsko španščino (judeoespanol) in prostih rok ohranjalo svojo kulturo v osmih mestnih sinagogah. Judeoespanol, ki ga še danes govori okoli sedemdeset odstotkov Sefarditov, se je ohranil, kljub nekaterim spremembam terminov oz. modernizaciji jezika.
Ta mali Sefarad, mali Jeruzalem, ki je od Trsta oddaljen borih 600 kilometrov, lahko bolje spoznamo v knjigi "Da Sefarad a Sarajevo", ki jo je uredila Ana Cecilia Prenz. Knjiga je sad projekta "Convergenze peninsulari: iberica, italica, balcanica", pri katerem je sodelovala skupina izvedencev različnih narodnosti. Vendar knjiga ne govori samo o zgodovini tega skoraj pozabljenega ljudstva, ampak predvsem o tem, kako je njihov edinstveni jezik vplival na Evropo in druge kulture; o njegovi identiteti, ki so jo skušali izničiti; o njegovih šegah in navadah. Predstavitev knjige je bila
30. novembra v antični kavarni San Marco v Trstu. Knjigo so skupaj z njeno avtorico predstavili Pierluigi Sabatti, Gianni Ferracuti, Hirma Hilbert in Ottavio Di Grazia. Vsak izmed njih je napisal svoje razmišljanje o Sefaradu in
JlL j3J C V O. -
Percorsi Intercultunli: le multiformi td€iuit.i > delKAItro
njegovih prebivalcih ter tako obogatil knjigo. "Trst je zelo lep in edinstven primer mesta, kjer se na cesti vsak dan srečajo različne kulture. Nekateri tega pač ne cenijo, zato se moramo sami še toliko bolj potruditi, da postanemo in ostanemo opazni", je dejala Hirma Hilbet.
O tem, kako so nekatere kulture v Trstu večkrat zatirane, nima tu smisla razpravljati, vendar pa se mi zdi, da so njene besede in sporočilo knjige zelo zanimivi za današnji Trst.
Še posebej pa je knjiga aktualna in zanimiva za našo manjšino, saj bi Sefardite lahko na nek način primerjali s Slovenci v zamejstvu. Le-ti so si na ozemlju sosednjih držav Slovenije zgradili svoj "Sefarad" in kljub velikim pritiskom ohranili svojo kulturo ter predvsem slovenski jezik, ki ga zato še danes govorimo. To je naša pravica in obenem dolžnost, zato da naša kultura ne gre v pozabo, kot se je skoraj zgodilo s sefarditsko.
Jure Kopušar
Praznik Sv. Družine 31.12.2006, Novo leto 1. 1. 2007, Praznik Svete Božje Matere Marije, "Dan miru" 1. 1. 2007. Geslo: "Človeška oseba je srce družbe"
4Mz 6, 22-27; Ps 67; Gal 4, 4-7; Lk 2, 16-21
Evangelij polnočnice (Lk 2, 1-14) se konča s spevom cele nebeške vojske, in sicer tako: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji" (v. 13-14).
Bogu po volji je najprej Sveta Družina Jezusa, Marije in Jožefa, ker je dajala Bogu vso čast in slavo. Začela je ustvarjati mir z Bogom in ljudmi, ki so mu po volji.
Cerkev pa je preložila praznik Marijinega materinstva zli. oktobra na dan novega leta ter ga združila z dnevom za mir, da bi ga lahko praznovali vsi ljudje po svetu. Tako začenjamo
novo leto z Marijo, pod njenim mogočnim varstvom.
Tedaj razumemo poudarek na pogumu, na svobodi, ki ju bog podarja z močnim klicem: "Ne bojte se!"
Tako si verni ljudje sežemo v roke z vsemi ljudmi dobre volje in si želimo vse najboljše, ker se čutimo varne v našem Bogu. To pa ne pomeni zavarovanja pred nesrečami in boleznijo in grehom, ki je kriv vsega zlega. A tudi sami priznavajo svojo hudobijo. Zaradi tega se tudi od nas zahteva dobra volja. Bog je začel graditi mir, vse obnavlja, vse ustvarja novo. Toda vabi tudi nas k sodelovanju.
Za mir, ki pomeni polnost Božjih darov, kot so življenje, zdravje, delo, pravična plača, ljubezen, svoboda, pa je treba prositi in delati za uresničitev pravičnosti in ljubezni v vsem. Koristno je, če vsaj na kratko prelistamo okrožnico papeža Janeza XXIII. "Pacem in terris" -"Mir na zemlji" z dne 11. aprila 1963. Okrožnica je v glavnem delo zdaj že pokojnega jezuitskega patra Gustava Gundlacha, ki je
bil doma iz Šlezije. In čeprav je od takrat minilo že veliko let, se vedno znova naslanjamo na jedrnati nauk te okrožnice, kajti sestava je mojstrsko delo poznavalca človeka in narodov in Cerkve. Gre namreč za skupno dobro ter za resnico in pravičnost, za ljubezen in svobodo.
Poudarja pravice, ki pa so nerazdružno povezane z dolžnostmi. So splošne, nedotakljive in neodtujljive, kar pomeni, da veljajo vedno in povsod. Če jih ljudje kršimo, jih ne bi smeli. Ne moremo se jim odpovedati, če hočemo obstati in rasti kot ljudje. Nihče nima pravice škoditi drugim, tudi narodnim manjšinam ne. Skratka: treba se je držati reda, ki ga je postavil Bog. Red je v vesolju, naj vlada tudi med ljudmi, saj smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti (1 Mz 1, 26.27).
Okrožnica našteva najprej pravice. Bežno smo jih omenili že zgoraj, a so še druge pravice, npr. do moralnih in kulturnih vrednot. Obstaja pravica do spoštovanja svoje osebe; do dobrega imena in še druge.
Važna je pravica do verske svobode. Spoštovanje velja vodilu prave vesti in spoštovanju in izpovedovanju vere zasebno in v družbi. Poleg teh pravic se poudarja spoštovanje do družine.
Omenili smo že, da so vse pravice vezane na dolžnosti. Pravica do izobrazbe, do šole npr. zahteva dolžnost učenja.
Ne sme manjkati medsebojnno sodelovanje. Vladati mora namreč čut svobode v odgovornosti, kajti red med ljudmi je ves moralnega značaja.
Zavedati se je namreč treba, da dolgujemo vero in življenje Bogu. On je prva resničnost vsega in najvišje dobro.
Kristjani se opiramo v vsem na Boga. Delamo pa in sodelujemo z Bogom (gl. vse v okrožnici do čl. 44).
Za novo leto kličemo na pomoč Svetega Duha, a se tudi priporočamo Božji Materi Mariji. Voščimo pa si vse milosti Božiča na duši in na telesu.
Srečno v Bogu in ljudeh dobre volje!
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
28. decembra 2006
“V službi skupnosti” / Avgust Ipavec, duhovnik, skladatelj
Visoko avstrijsko priznanje slovenskemu glasbeniku
Slovenski skladatelj Avgust Ipavec, ki živi in dela na Dunaju, je prejel zlati častni znak Republike Avstrije. Ipavec je predvsem ustvarjalec programske glasbe in je najbolj znan po svojih zborovskih in oratorijskih delih. Odlikovanje so Ipavcu, ki se je uveljavil predvsem na vokalno-orkestral-nem področju, podelili 4. decembra v uradu avstrijskega kanclerja. Sicer pa je Avgust Ipavec tudi duhovnik. O obeh dimenzijah njegovega dela in ustvarjanja smo mu postavili nekaj vprašanj.
Kdaj in kako ste se odločili za duhovniški poklic?
To vprašanje ostane velika skrivnost moje mladosti.
Kaj pomeni za Vas glasba? Kakšno vlogo ima glasba na Vaši duhovniški poti?
Glasba je zame edino resnično pravo veselje na tej zemlji. Kot vse umetnosti stoji zelo blizu Bogu. Sega mnogo globlje v človeško srce, kot to zmore beseda. Odrešuje, dviga iz trpljenja in prinaša luč v temo človeške duše. Vso svojo ljubezen do glasbe dolgujem domačemu organistu Jožefu Malniču, ki je na orglah v domači cerkvi bil pravi umetnik in podarjal pravo praznično razkošje v težkih usodah ljudi. Bil sem ministrant z očmi pri oltarju, s srcem pa pri orglah.
Močno obžalujem, da se poslanstvo organista premalo ceni in da božji pastir v vasi ali v mestu ne sluti in se ne zaveda, da glasba posvečuje tako kot molitev. V prejšnjih desetletjih je imela glasba v liturgičnem kontekstu več prostora in lepše poslanstvo. Upam, da se ta čas povrne.
Že tri desetletja delate in živi-
te na Dunaju, sicer pa ste tudi v naših krajih bili dejavni in prisotni na glasbenem področju, in to od Trsta do Kanalske doline...
Med najlepšimi spomini je gotovo pevska vaja v Žabnicah pod Svetimi Višarjami. Takrat sem bil kaplan v Kobaridu. Občutil sem, kako se slovenske šolske sestre sv. Frančiška darujejo ne samo molitvi, ampak
vsemu, kar je za ubogega človeka dobro in plemenito. Moje prepričanje je, naj bi pevka in pevec šla po pevski vaji bolj sproščena in bolj žlahtna domov.
Kot sije božje sonce preko vseh človeških meja, isto poslanstvo ima pesem, če jo pojo pevci različnih narodov. Na Sveti Gori je bil veličasten trenutek, ko so v oratoriju “Amor vincit”peli zbori ne samo iz Slovenije, ampak tudi iz Avstrije in Italije. Na tem velikem zgodovinsko usodnem kraju je pozno zvečer, ko so vsi romarji že odšli, pod zvezdno nebo zaklical pevec italijanskega zbora: “Arri-vedercia Vienna!" Oratorij "Amor vincit" je bil izveden tudi na Dunaju.
Kaj pomeni za Vas priznanje, ki ste ga dobili v Avstriji?
Priznanje, ki sem ga dobil od predsednika republike Avstrije, dajem v roke vsem tistim, ki so na moji glasbeni poti uresničevali velike mednarodne izvedbe. Pri tem mislim na opata Stiškega samostana dr. Antona Nadraha, na provinciale in pro-vincialke frančiškanskih redov in na mnoge laike in ne nazadnje na gospo Marijo Ferletič. Moja žalostna usoda je, da no-
beno moje glasbeno delo ni prišlo na spored slovenskega kulturnega programa (izjema je bila izvedba "Pusti peti moj’ga slavca!" ob Gregorčičevi obletnici). Glede samega priznanja pa še tole: že na poti domov sem ga nekomu podaril. Ga nimam.
S čim se trenutno ukvarjate kot glasbenik oziroma duhovnik?
Kot duhovnik za bolnike posvečam mnogo pozornosti živim jaslicam: živi Mariji, živemu Jožefu, ki med mašo z božjim detetom v utrujene, osamljene žalostne oči bolnikov prinašajo sanje nekdanjih dni. Moj oltar je lesen, stesan v vrtu bolnišnice in zelo podoben betlehemski staji.
Kakšna je po vašem mnenju vloga laikov v življenju cerkve?
Čudovita dopolnitev ubogega duhovnika. Ni pa ta pomoč laikov brez nevarnosti in težav z obeh strani. Osebno mi ni lahko, če me laične oči kontrolirajo in kritizirajo, če obhajam bolnike vseh veroizpovedi. Moji najlepši trenutki kot božji pastir so dolžni zahvalo tistim, ki so z vsem veseljem darovali čas in pomoč za^ ustvarjanje nekaj posebnega. Že na mojem prvem kaplanskem mestu v Cerknem je radodarna kmetica prinesla f župnišče zaklano jagnje za kaplana, ker je imel za praznik v gosteh glasbenike iz Ljubljane. Do solz ganejo spomini čiste dobrote in pomoči. Kaj bi svetoval mlademu, ki bi želel slediti božjemu klicu? Globok pogled f vse revščine tega sveta, ki se na zunaj kaže tako bogat.
Hvala za pogovor!
PR
Kratke
Jaslice na ogled v Piranu....
Društvo “Prijatelji zakladov sv. Jurija" in župnija Piran vabita na ogled razstave Jaslice v piranskih cerkvah, ki sojo odprli v soboto, 23. decembra 2006, v cerkvi sv. Frančiška v Piranu. Razstavo je odprl koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak.
Nastopil je Združeni pevski zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst pod vodstvom Edija Raceta in z organistom Tomažem Simčičem.
Postavitev jaslic, ki je v Piranu že vsakoletna pobuda, je v naslednjih piranskih cerkvah:
v cerkvi sv. Frančiška je avtorica jaslic Lojzika Ulman iz Vinkovcev, v cerkvi Marije Snežne je avtor jaslic Umberto Riva iz Vicenze, v cerkvi Marije Tolažnice so jaslice Lee Bernetič Zelenko iz Grožnjana, v župnijski cerkvi sv. Jurija so na ogled župnijske jaslice, v cerkvi Marije zdravja - je avtor jaslic Ubald Trnkoczy iz Ljubljane, v cerkvi sv. Štefana pa je avtor jaslic Giancarlo Boselli iz Mantove, v cerkvi sv. Petra je Željko Karaula iz Zagreba avtor jaslic, v cerkvi sv. Roka pa je Alfonso Fortuna iz Vicenze pripravil jaslice.
Jaslice si lahko ogledate do nedelje, 7. januarja letos, vsak dan od 10. do 18. ure.
...in na Sveti Gori
Na Sveti Gori je odprta peta mednarodna razstava jaslic, ki je postala že tradicionalna prireditev.
Rezbarsko, intarzijsko in restavratorsko društvo Solkan na Sveti Gori pri Novi Gorici letos že petič predstavlja razstavo jaslic. V Frančiškovi dvorani svetogorskega samostana sojo odprli minulo nedeljo, na njej se predstavlja okoli 50 mojstrov izdelovanja jaslic iz Slovenije in Italije. Skupaj je na ogled približno 70 jaslic, organizatorji pa pričakujejo, da bo razstavo do 13. januarja tako kot lani obiskalo več kot 20.000 gostov, je za Slovensko tiskovno agencijo povedal predsednik solkanskega društva Borut Strosar. Med razstavljenimi jaslicami, ki si jih bo na Sveti Gori mogoče ogledati vsak dan med 9. in 18. uro, na božični večer pa tudi med 20. uro in polnočjo, jih je največ izdelanih iz lesa. Najprimernejša za izdelovanje figuric sta les lipe ter sadnega drevja, sicer pa so posamezni avtorji pri delu uporabili keramiko, žgano glino, čipke, kamen, papir in različne umetne mase, je še pojasnil Strosar. Med zanimivostmi letošnje razstave je omenil jaslice, izdelane iz enega kosa lesa, posebne pozornosti pa so deležne tudi jaslice v naravni velikosti, kjer so liki oblečeni v solkansko narodno nošo. Sicer pa so na Sveti Gori na ogled jaslice različnih oblik, velikosti in starosti. Razstavo so letos razširili tudi v Solkan, kjer je na ogled pet jaslic, ene izmed teh v naravni velikosti tudi na osrednjem trgu. Glavni namen razstave je predstavitev dela sodobnih rezbarjev in ostalih izdelovalcev jaslic ter prikaz zanimivih starejših jaslic, ki odsevajo pretekla občutenja božičnega časa.
Melita Košir je že nekaj časa nova urednica slovenskega mesečnika Mavrica, ki ga izdaja slovenski tednik Družina in je namenjen šoloobveznim otrokom. Prenovljena Mavrica, po kateri radi segamo tudi pri nas, je bila izziv za pogovor z urednico, za kar se ji zahvaljujemo.
Koliko časa ste že urednica Mavrice?
Od avgusta letos. Vendar sem začela delati na tem projektu že maja.
Povejte kaj več o sebi, da vas bodo bralke in bralci Novega glasa spoznali!
POGOVOR
] Melita Košir
Mavrica je tobogan iz barvitih misli stkan
Sem Primorka, iz Ajdovščine. Odraščala sem v dvojezični družini: mama je namreč doma iz Trsta. Tam sem tudi uspešno zaključila študij ruščine in nemščine. Zatem sem se 12 let posvečala poučevanju otrok od 1. razreda do maturantov. V času poučevanja sem tudi opravila waldorfsko specializacijo, ki mi je pomagala, da sem v klasično
pedagoško delo vnesla veliko svežine in novih pristopov. Predvsem pa mi je pomagala, da sem pri poučevanju imela v prvi vrsti pred očmi otroke in njihove potrebe in ne togo izpolnjevanje učnega programa.
Že v času študija sem začela potovati.
Tako sem med poletnimi počitnicami z denarjem, ki sem ga s pomočjo inštrukcij zbirala skozi vse leto, prepotovala praktično ves svet: Južno in Srednjo Ameriko,
Rusijo (tam sem bila 3 mesece študijsko), Indijo, Kitajsko, Afriko ...Vsa ta potovanja so v meni pustila globok pečat, predvsem pa čredo, da je svet velik in lep, kar bi rada predala tudi otrokom v Mavrici.
Moja strast je tudi šport. Odkar sem poročena, se z njim manj ukvarjam. Pa vendar so predvsem tek, kolesarjenje, tek na smučeh, alpsko smučanje in seveda planinarjenje moje ljubezni. Sem tudi učiteljica alpskega smučanja in teka na smučeh ter bivša profesionalna igralka rokometa.
Kdaj in zakaj ste Mavrico prenovili?
Vsak urednik prinese kaj novega. Mislim, da je tako prav in potrebno. Z mojim prihodom je Mavrica dobila večji format, razširili smo obzorje revije in k sodelovanju pritegnili zelo veliko novih piscev
in ilustratorjev. Sredinski del Mavrice je sedaj tiskan na papirju, ki otrokom omogoča, da rišejo in pišejo neposredno v revijo. Topa zato, ker bi želeli, da Mavrica postane ali ostane tehten vzgojni pripomoček tako katehetom kot tudi staršem in učiteljem.
Komu je pravzaprav namenjena Mavrica?
LILI LUU1 KJ
drugih vrednotah, ki so temeljnega pomena za zdravo rast otrok. Ta širina je nujno povezana tudi s široko paleto sodelavcev. Želimo tudi ohraniti visok estetski nivo: lepota nam- sedaj naprej nekaj časa več tudi reč otroka neposredno vzgaja za te stike, ki so mi izjemno dra-in mu govori o Bogu.	goceni.
V Italiji imamo Pastirčka ter	Kaj si ob	Božiču in Novem le-
Smo edina otroška revija, kjer je kot ena izmed bistvenih vrednot tudi vera. To želimo ohraniti. Skozi vsebine pa hočemo spregovo-
Osnovnošolskim otrokom do 6. razreda, pa tudi mlajšim in starejšim.
Od petletnikov do dvanajstletnikov dobimo vsak mesec tudi 300 prispevkov, česar smo zelo veseli.
Koliko sodelavcev imate pri Mavrid?
V uredništvu sem sama, sodelavcev pa je okrog 50.
Priče smo znanemu upadanju bralcev in naročnikov na vseh področjih, kako je s tem pri Mavrici?
Žal nismo izjema. V zadnjih letih je naklada precej padla. Upamo, da nam bo s prenovljeno podobo uspelo pridobiti nove bralce. Katerih vodil se držite pri pripravljanju Mavrice?
sorodno revijo Galeb, ki izhaja v Trstu. Nameravate sodelovati kaj z obema?
Upam in si želim. Do sedaj je bilo ogromno dela s postavitvijo nove revije. Nadejam se, da bo od
tu želite za svoje bralce, zase in seveda za Mavrico?
Da bi bili pogumni, odprti za Božjo ljubezen in blagoslov in da bi imeli življenje radi.
JUP
ggfftpL»_t
ItoAl
I "f I r >' ■ I ; _ v
• v-!	NOVI
Goriška	glas
Mladinski dom in srednja šolaTrinko: Vzgoja danes
Bogdan Žorž: reševanje problemov in napor
Prejšnji torek je bilo v prostorih šole Ivan Trinko zanimivo predavanje psihoterapevta dr. Bogdana Žorža, drugo v nizu na temo Vzgoja danes, ki ga je organiziral Mladinski dom v sodelovanju z že omenjeno srednjo šolo. Kljub nenavadnemu naslovu predavanja je številnim poslušalcem, ki sta jih najprej pozdravila ravnateljica Elizabeta Kovic in predsednik Mladinskega doma Peter Černič, bilo takoj jasno, kaj je imel v mislih predavatelj z besedo napor. Žorž je najprej navedel nekaj znanih slovenskih pregovorov, ki jasno izražajo prepričanje, da se brez napora, truda, ne da doseči ničesar (pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, kruha ne naredi moka, ampak roka). Večkrat namreč ljudje (posebno mladi) veliko besedičijo, svojih namer pa ne konkretizirajo. Zato je bolj priporočljivo naslanjati se na ljudsko modrost kot pa na sodobno znanost.
Reševanje problemov pomeni (danes) uspešnost in učinkovitost v življenju; zmotno je namreč prepričanje, da lahko probleme posameznikov med sabo primerjamo in tehtamo. Za vsakega izmed nas so problemi, s katerimi se soočamo zdaj, največji, napačno pa je razmišljanje, da imajo nekateri manj problemov kot drugi,
Foto DPD
saj se ti kopičijo iz dneva v dan; razlika je skratka v tem, da zmorejo nekateri svoje težave reševati (ti veljajo za uspešne), tisti pa, ki tega ne zmorejo, veljajo za neuspešne in se jim zato težave še dodatno množijo. Žorževo prepričanje je, da moramo otroke naučiti reševati probleme; vprašanje je, katere in predvsem kako? Včasih je bilo vsekakor lažje, danes pa je težko predvideti, na katere težave bodo v življenju naleteli, življenjske razmere se namreč hitro spreminjajo. Če že ne moremo predvideti možnih težav, pa lahko otroka naučimo, kako se lotiti problema. Učenje reševanja problemov predvideva zgodnje prepoznavanje le-teh in soočenje z nji-
mi. Po Žorževem mnenju večina staršev danes ravna napačno, ko preprečuje otroku, da se sooči s problemom. Predavatelj je navedel tipičen primer polomljene igrače, ki jo starši največkrat takoj zamenjajo z novo, saj so prepričani, da je otrok ravnal z njo nepazljivo ali grobo. Ne pomislijo pa, da je to storil zaradi ustvarjalne vneme in da bo ravno ta igrača morda postala njegova najljubša; kakor koli že starši s tem ravnanjem onemogočijo otroku, da poskuša sam rešiti problem oziroma igračo popraviti. Otrok, ki je polomil igračo, jo bo skušal ali popraviti (morda bo tudi prosil za pomoč) ali pa bo igrači dal novo funkcijo, novo vlogo in s tem spodbujal fantazijo, ustvarjalnost, zmožnost, da sam reši problem.
Otroku moramo dati že od ranega otroštva možnost, da sam spozna težavo in se tako prepriča o lastnih zmožnostih. Zadovoljstvo v življenju namreč dosega le tisti, ki ima jasno predstavo o svojih sposobnostih. Z reševanjem problemov je - kot že rečeno - povezana tudi ustvarjalnost: ustvarjati pa pomeni najprej imeti problem, ki ga je vsekakor nujno rešiti, zato je nadvse priporočljivo, da so pri kakršni koli pobudi otroci aktivni v celot-
nem procesu udejanjanja nekega projekta. Ustvarjalnost namreč ne pomeni posredovanja informacije in ponavljanja, ampak reševanje problema na svoj način. Starši morajo naučiti otroka reševanja problemov najprej s pomočjo igre, ta pa nato preraste v delo, in to vsakršno. Za reševanje problemov je nujna vaja: starši pogrešijo, ko otroku rešujejo probleme, s tem namreč ne dajejo otroku dobrega zgleda, saj se bo v njem s časom utrjevalo prepričanje, da so za odpravljanje težav poklicani starši.
Z reševanjem problemov in zdravo ustvarjalnostjo pa je povezan napor. Ker je potreba po naporu pri otroku zapisana že v genih, je nujno to potrebo stalno spodbujati, ne pa otroku prevzemati napor. Že pri odraščajočemu je pomembna izkušnja, da z lastnim naporom doseže cilj (otrok mora imeti možnost izkušnje za napor), zato je pomembno spodbujanje, nagrajevanje zdravega napora za koristno in omejevanje, sankcioniranje nezdravega napora. Starši pa ravnajo večkrat ravno obratno: otroku onemogočajo zdrav napor in tolerirajo njegovo nespametno vedenje ali ravnanje. Za vse omenjene dejavnosti pa je neobhodno potrebna vaja, saj je samo z njeno pomočjo možno utrditi v otroku zavest o potrebi napora za reševanje problemov.
Kot je že pri tovrstnih predavanjih ustaljena praksa, se je po izvajanju strokovnjaka usul nanj plaz vprašanj radovednih staršev, zato se je večer ob prijetnem kramljanju z izvedencem še nekoliko zavlekel.
Adrijan Pahor
Štandrež / Praznik miru in prijateljstva
Ljubezen naj zbliža vse ljudi!
-oto DP
V megleni, z dežnimi kapljicami orošeni nedelji, 17. decembra, je v župnijski cerkvi sv. Andreja apostola v Štandrežu svetlo zablestela luč, ki naj v vseh vzbudi vročo željo po trajnem miru in iskrenem, nesebičnem prijateljstvu, v blago okrilje katerega bi se morali zateči vsi ljudje dobre volje. Že vrsto let se v predbožičnih dneh v lepi štan-dreški cerkvi ponavlja prireditev, za katero daje pobudo štandreški rajonski svet ob sodelovanju osnovne šole F. Erjavec, otroškega vrtca, župnije in vaških društev. Praznik miru in prijateljstva je tudi letos priklical veliko ljudi, tako da je bila štandreška cerkev nabito polna. Prvi so se pred oltar razvrstili malčki iz slovenskega vrtca, katerim so se pridružili še vrstniki iz italijanske sekcije; z njimi imajo slovenski otroci, ob prizadevanju naših učiteljic, marsikatero hvalevredno pobudo. Otroška neposrednost je privrela na dan ob dveh slovenskih pesmicah in eni ita-
lijanski ter v dvojezičnih recitacijah. Za njimi so domači šolarji izoblikovali programček, v katerem so se pesmice prepletale z veznim besedilom, poudarjajočim vrednote, kot so ljubezen, dobrota, prijateljstvo, mir, medsebojna pomoč. Bogati bomo, če se jih bomo oklepali in če bomo tudi mi kaj storili za boljši svet. Jezušček bo rad prišel k nam in v srcih nam bo toplo. Take radostne misli so nam posredovali štandreški učenci in nato odstopili prostor pred oltarjem vrstnikom iz OŠ Ivan Rob iz Vrtojbe, ki so pod vodstvom učiteljice Tatjane Marvin zapeli, zarajali in z mimiko prikazali tri prizorčke o belih, plešočih snežinkah. Prvi se je glasil Šola tetke zime, pri katerem so poslušalci - žal se v zadnjih klopeh ni slišalo skoraj nič, ker otroci niso bili ozvočeni -spremljali nasvete, ki jih je zima delila malim snežinkam, ko so poplesavale proti zemlji. V drugem prikazu, Snežinke se pogovarjajo, so ledene zvezdi-
ce druga drugi zaupale svoj strah, da ne bi se na zemlji ustavile v kakem neprimernem kraju, npr. ribniku. V tretji, z mimiko poudarjeni recitaciji, pod naslovom Snežinkina nezgoda, je lahna snežno bela kepica padla v dimnik in seveda vsa počrnela; iz te zadrege jo je rešil mlinar s svojo moko. Ko je potihnil topel aplavz, namenjen nastopajočim otrokom, je David Bandelli napovedal pevsko-glasbeni nastop skupine Štandreški glasovi, ki se že pet let občasno pojavljajo pred poslušalci. Pod vodstvom Patricka Quaggiata so najprej zapeli Bila je noč Ubalda Vrabca,
nato ob spremljavi priložnostne glasbene skupine, zbrane z vseh vetrov, Mozartovo Lauda-te Dominum, s solistko Ales-sandro Schettino. Ob koncu pa se je ob bobnih in drugih tolkalih zaslišala še melodija iz sončne Afrike Afričan Alleluja Benjamina Harlana. To ritmično skandirano pesem so pevci ob bučnem ploskanju, v veselje poslušalcev, ponovili še enkrat.
Preden je s skupnimi močmi v slovenščini in italijanščini zazvenela večno očarljiva Sveta noč, se je predsednik rajonskega sveta Marjan Breščak zahvalil vsem izo-blikoval-cem sporeda in napovedal še druge pobude, ki se bodo zvrstile v teh prazničnih dneh in bodo, kot npr. baklada, tesno povezale prebivalce obeh strani meje. Tak prijateljski čezmejni pretok ni nekaj vsiljenega od političnih oblasti, ampak prisrčna, neprisiljena vez, ki naravno združuje bližnje sosede.
Ob cerkvi so bili na razpolago voščilnice, ki so jih izdelali malčki iz štandreškega vrtca in šolarji OŠ F. Erjavec ter I. Rob, božični okraski, katerih izkupiček bo šel v dobre namene, ter piškoti, ki so jih prodajali skavti.
Iva Koršič
Foto DPD
Kratke
Generalni konzul Jože Šušmelj^na obisku v našem uredništvu in v Katoliški knjigarni
Šlo je seveda za prijateljski obisk, ki smo ga bili veseli. Generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Jože Šušmelj nas je namreč pred kratkim obiskal v uredništvu, se pogovoril z nami in si ogledal prostore v hiši, kjer domujemo skupaj z Goriško Mohorjevo družbo, Pastirčkom, Katoliškim tiskovnim društvom, likovno galerijo Ars in s Katoliško knjigarno, v kateri je sedaj vrvež, ki govori o božičnem času. V prijateljskem vzdušju smo g. Šušmelju povedali, kako delamo in koliko nas je v uredništvu, nakar smo z njim stopili še v Katoliško knjigarno, kjer seje srečal s predsednico Kulturnega centra Lojze Bratuž prof. Franko Žgavec in se pogovoril z gospo Agato Komjanc, ki vodi knjigarno. “Goričan sem, navezan na te kraje in tudi na Katoliško knjigarno, kamor so me kot otroka pripeljali, da sem si kupil prve knjige; prav vesel pa sem vidne slovenske prisotnosti na Travniku in v celotnem mestu, dejstva, da ste živi in dejavni, predvsem pa sproščenega vzdušja v mestu, kije lahko za vzor tudi drugim v našem prostoru!” je bil vidno zadovoljen generalni konzul Jože Šušmelj, ko smo se z njim sprehodili po Travniku.
Župan Mirko Brulc sprejel naše predstavnike
Že tradicionalno predbožično srečanje med novogoriškim županom Mirkom Brulcem in predstavniki slovenske narodne skupnosti iz Gorice je tudi letos minilo v lepem vzdušju in dobrih željah pred bližajočimi se prazniki, predvsem pa v potrditvi županove naklonjenosti vsem nam in iskrenem namenu po še tesnejšem sodelovanju.
Se o šumnikih...
Žal se tudi na Goriškem pojavljajo primeri, da so občani dobili nove zdravstvene izkaznice, pri katerih niso upoštevani šumniki, kar predstavlja kršitev osnovne pravice naše narodne skupnosti. Imena in priimki so na tak način popačeni, kar krši zaščitni zakon 38 iz leta 2001 za slovensko manjšino, pa tudi zakon 482 iz leta 1999, evropsko pogodbo za zaščito manjšin, da ne govorimo o italijanski ustavi in o deželnem statutu, vse do mednarodne listine o zaščiti človekovih pravic, saj je pravica do imena in priimka osnovna človekova pravica.
Take poteze stranka Slovenske skupnosti od deželne uprave ni pričakovala, saj je bila zmeraj na strani vseh jezikovnih manjšin, ki živijo v naši deželi. Še toliko bolj se goriško tajništvo SSk čudi neljubemu dogodku, saj je nove zdravstvene izkaznice tiskala deželna družba INSIEL, ki bi morala skrb za osnovne pravice narodnih in jezikovnih skupnosti udejanjati na podlagi smernic, ki prihajajo iz Dežele.
Slovenska skupnost je zato na razpolago vsem rojakom, ki niso zadovoljni zaradi kršitve točnega pisanja svojega imena in priimka, in jih zato vabi, da deželne zdravstvene izkaznice izročijo ali na sedežu stranke, drevored XX. septembra 118 v Gorici, od ponedeljka do petka od 16. do 17. ure, ali krajevnim zastopnikom SSk, da jih bo stranka vse skupaj vrnila predsedniku dežele z zahtevo, da se popravi kršitev pravice do imena. / Stranka Slovenska skupnost
NOVI
GLAS
Luč miru iz Betlehema priromala na Goriško
Luč miru na skupnem trgu, kjer ni več meje
Italijanski skavti AGESCI in FSO, zamejski skavti SZSO in slovenski mladi iz vrst ZSKSSin BOKSS so v soboto, 16. decembra, prinesli na skupni goriški trg luč miru iz Betlehema. Prvič v zgodovini so pobudo organizirali v sodelovanju z občinskima upravama obeh mest, kjer so županom, predstavnikoma dveh škofij in občanom pre-
brali poslanico z naslovom Razprodaja miru. Plamen so predali predstavnikom župnij in občin, prižgali lučke na razkošni cedri in se ustavili v prijetnem vzdušju na trgu, kjer meje ni več.
Jaslice učencev OŠ Brolo v občinski palači
Sporočilo miru in sožitja za vse mesto
Tudi letos so učenci goriške osnovne šole Oton Župančič s svojimi mentorji sodelovali na natečaju Jaslice v Furlaniji-Julijski krajini. Tokrat je njihovo skupinsko delo na ogled vsem, ki se sprehajajo po mestnem središču, saj je nameščeno v preddverju občinske palače. V petek, 15. decembra, so se mladi umetniki, učenci četrtega in petega razreda, v spremstvu nekaterih učiteljev, ravnateljice Mirke Brajnik, predsednika okoliškega sveta Diega Marvina in predsednice društva staršev Marjete Kranner udeležili uradne predstavitve jaslic. Šlo je za kratko, a izredno prisrčno slovesnost, ki je je bil župan Vittorio Brancati izredno vesel. Otrokom se je v prisotnosti odbornika Silvestra Primožiča in svetnika Boža Ta-baja iskreno zahvalil za njihovo
delo in za to, da so ga namestili v občinski palači. Ze jaslice same nosijo pomembno sporočilo miru za vse. Dejstvo, da so
postavljene na javnem mestu in predstavljene v treh jezikih našega ozemlja, pa je še toliko pomembnejše v času, ko se brišejo meje in si javna uprava prizadeva, da bi ljudje zadihali v bratskem sožitju. Zato, je dodal župan, ni pomembno, če se uvrstite na prvo, peto ali dvaindvajseto mesto; pomembno je sporočilo in upam, "da bodo ljudje, ki bodo prišli mimo, cenili vaše
delo". Za sprejem in prijazne besede se je ravnateljica zahvalila županu, otroci pa so pod vodstvom učitelja Martina Srebrniča zapeli nepogrešljivo Sveto noč v slovenščini,	nemščini,
furlanščini in italijanščini. Voditi občinsko upravo je tudi naporno, je sklenil srečanje Brancati, preden je vsakega obdaril z darilcem; "zato hvala za utrinek miru in sreče!"
Predstavitev tehnične čezmejne komisije
Naš cilj: zdravi ljudje v zdravem okolju
PD Štandrež / Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin
Neverjetni zapletljaji zaradi pokvarjenega okna
Se zadnjič v tem sončnem letu so se gledalci, ki se radi odžejajo ob pristni studenčnici ljubiteljskega gledališkega snovanja, zbrali v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu in uživali ob zares dobri odrski postavitvi komedije Raya Cooneya Pokvarjeno v prevodu Jaše Kenda. Gostje abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2006, v organizaciji PD Štandrež, so bili tokrat igralci KD Domovina Osp. Komedijanti s Koprskega so zaradi odpovedi v programu napovedane skupine iz Drežnice prijazno vskočili v spored in tako rešili organizatorje iz zadrege. Za to dragoceno uslugo se jim je pred predstavo prisrčno zahvalil Božidar Tabaj, ki je tudi povedal, da je skupina, s katero imajo štandreški igralci dobre vezi, pred dvema letoma slavila 15-letnico delovanja in da je njena garaška duša Darija
Krkoč, katere iskrivo igralsko žilico so gledalci lahko spoznali med predstavo samo, saj je blestela v svojem pristno zasnovanem liku energične in premetene natakarice Alberte. V dramaturški obdelavi in zelo dinamični režiji Edite Frančeškin je 13 igralcev ponudilo dveurno predstavo, ki je postregla z bliskovitim menjavanjem smešno grotesknih situacij, v katerih se
zaradi pokvarjenega hotelskega okna znajde minister. Namesto da bi šel na nočno zasedanje parlamenta, si je hotel privoščiti skok čez plot. Domišljal si je, da bo preživel strastno noč v objemu tajnice opozicij-JL skega nasprotnika. Hla Sladke namere pa sta mu prekrižala pokvarjeno okno in neznani domnevni mrtvec. Iz kopice vrtoglavo se vrstečih zapletljajev, ki nastanejo iz te nevšečnosti, se minister bleščeče izmota, saj vemo, da so politiki izkušeni mački, ki padajo zmeraj na noge in trdno obstanejo na svojih stolčkih.
Zelo dobro stkana komedijska mreža je nudila veliko humornih iztočnic, ki so jih igralci ob izvrstnem režijskem vodstvu znali spretno in učinkovito izrabiti. Sočnost komedije so podkrepili liki, ki so se izražali v mavrični barvitosti narečja
Foto DP
ali v italijanski jezikovni mešanici. Zadovoljni in komedijsko razpoloženi gledalci so nastopajoče nagradili z dolgotrajnim, hvaležnim ploskanjem. Letošnji abonmajski niz ljubiteljskih gledaliških predstav se bo sklenil 21. januarja 2007 ob
17.	uri, ko bo na domačem odru prva ponovitev (premiera bo v soboto, 20. januarja, ob 20. uri) nove produkcije dramskega odseka PD Štandrež, in sicer komedije Dušana Kovačeviča Balkanski špijon v režiji igralca SNG Nova Gorica Jožeta Hrovata, že tretje leto režijskega spremljevalca priljubljene štandreške dramske skupine.
IK
Obvestilo
Oljčno olje. Visokokvalitetno ek-stradeviško z 0,29 % kisline in 4,2 peroksidov Vam nudi v pokušnjo in nakup, tudi v darilnih konfekcijah, oljkar KOMJANC Aleš na Jazbinah v Števerjanu, tel. 0481 390238 ter v Zadružni trgovini na Korzu Verdi 36 v Gorici.
Darovi
Za misijonarja Danila Lisjaka družina Čotar Koršič 100,00 evrov, Marinka Terčon, Solkan,
52,00	evrov.
V novem letu 2007
Vam voščim veliko zdravja, osebnega zadovoljstva in sreče, dosti dobrega!
Že petdeset let smo neprekinjeno prisotni s trgovino poljedelskih strojev in kosilnic BCS na Travniku št. 6 v Gorici.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem vsem našim cenjenim strankam, kot tudi sporočam, daje naša trgovina s kosilnicami še vedno
na voljo za prihodnje usluge!
ELVIRA CHIABAI
Pokrajinska odbornica Mara Černič je v četrtek, 13. decembra, v dvorani pokrajinskega odbora predstavila vlogo in sestavo eksperimentalne tehnične čezmejne komisije, ki je bila umeščena dan prej. Za pokrajinsko upravo sta zdravje ljudi in zdrav am-bient prioriteti, je rekla; zato je njeno vodstvo želelo postaviti komisijo, ki naj na strokoven in znanstven način prouči stanje v severnem delu Gorice. Komisijo sestavljajo visoko kvalificirani strokovnjaki s področja
biologije, epidemiologije, geologije, kemije in medicine, ki so jih imenovali pokrajinska uprava, goriška občina, goriško zdravstveno podjetje, novogoriška univerza, odbor proti čezmejnemu onesnaževanju, Cordicom in WWF. To so Giorgio Matassi, Marina Pisani, Fabio Barbone, Marina Fa-ganelli, Branko Kontič, Polonca Trebše, Fulvio Bisiani, Elena Rojac in Guido Perin. Ti bodo preverili dosedanje izsledke in izdali svojo prvo oceno spomladi 2007. Občani imajo pravico vedeti, kakšno je stanje, je poudaril predsednik Gherghet-ta. Zato je treba odpraviti vsak vir onesnaževanja, preveriti zdravje ljudi in okolja, tako da dosežemo najboljše možne življenjske pogoje.
Veselo miklavževanje v Števerjanu
Živel sveti Miklavž!
V pričakovanju sv. Nikolaja, med otroki najbolj priljubljenega svetnika, je dvorana Sedejevega doma v Števerjanu spet zaživela v radoživem vrvežu otrok: malih, večjih in takih, ki so v srcu še ohranili kaj pristno otroškega.
Odrske deske so dodobra pretresli	poredni
peklenščki, ki so z energičnim nastopom ustvarili nekaj prijetne napetosti. Člani Male dramske družine so v obliki lutkovne predstave prikazali resnično zgodbo o sv. Miklavžu, škofu v Miri, ki je s številnimi čudeži pomagal ljudem v stiski in jih z nepričakovanimi obdarovanji presenečal, ko so se znašli v hudih težavah. Igralci so iz stiropora, blaga in volne sami izdelali lutke, ki so čarobno zaživele in doživeto
odigrale raznolike prizore. V režiji Kristine Corsi so v posameznih vlogah nastopili: Ste-fania, Nikol, Liza, Elija, Fabijan in Gabrijel. Besedilo je sestavil ženski del skupine, moški pa so poskrbeli za tehnično pripravo, luči in melodije. Dragocena je bila tudi pomoč Aljoše Dornija.
Lutkovni predstavi je sledil nastop gibkih angelčkov, ki so z nežnim petjem in rajanjem izvabili prihod sivobradega svetnika. Posrečeno koreografijo je sestavila Kristina, ob pripravah na nastop pa ji je priskočil na pomoč tudi Ma-nuel Pintar. Martina Hlede je otroško petje spremljala s pia-nolo.
Težko pričakovani nebeški dobrotnik je na oder prisopihal s pozlačeno palico in škofovskim pokrivalom. S sa-
bo je prinesel bogate darove. Delil jih je malčkom, ki so bolj ali manj pogumno stopali predenj, on pa jih je dobrohotno pa tudi duhovito spodbujal, naj mu kaj lepega povedo, zapojejo ali zmolijo. Ze naslednjega dne, 6. decembra, je Mala dramska družina svojo lutkovno predstavo odigrala še na miklavževanju v Kojskem. V tamkajšnjem vrtcu so bili mladi igralci deležni toplega sprejema.
Jasmin Kovic
NOVI
GLAS
Včasih je dovolj kozarec iz tetrapaka
V stari leseni kredenci, med posodami, skodelicami in čajniki, sameva čisto navaden plastičen kozarček, tak z božičnimi motivi. Pravzaprav je tu že skoraj deset let, samo od časa do časa se vrata kredence odpro in nežna roka pobriše prah, ki se je v dolgih mesecih nabral na policah.
Tedaj vzame vsakič dragoceni plastični kozarec med dlani in sede na kavč.
Nežno si ogleduje sličice, idilično hišico, pokrito s snegom, in jelko, okrašeno z rdečimi in rumenimi obeski.
Sedaj je pravzaprav vse tako daleč, samo občutek nežnosti je ostal in hvaležnost.
Ko stiska v rokah plastični kozarec in sedi v poltemi tišine, se zaveda miru, ki je počasi prekril bolečino. Ostal je dragocen spomin iz tetrapaka,
domačnost prižgane peči in leta, ki so nametala
raznobarvne dni na skelečo praznino.
Tiktakanje stare ure
poje skozi tišino. Čas... Tudi v teh meglenih dneh, ko so poti in ceste prazne, noče ostati. Odhaja. Samo tišina in mir prinašata tolažbo.
Tistega silvestrskega večera ni bilo tako. Strah jo je silil, da je
odhajala in se vračala. In ko je prihajala, je spet bežala. Skozi vrvež mesta, ki se je pripravljalo na naj večje praznovanje. Bolnišnica je bila neznansko zoprna, dišala je po postani hrani in po zdravilih. Z očetom nista veliko govorila, samo poslušala sta, kako se je zunaj oglašalo pokanje.
"Kaj bo potem?" jo je vprašal, prvič in nedorečeno.
"Ne vem? Morda
boš nekje....
morda boš oblak. Morda boš spet tu. Morda boš postal muc in mi boš predel v zadovoljstvo." Oče se je nasmehnil. Ni vedela, kako je mogel. Sama se ni več smejala. Doživljala je to neizogibno iztekanje, slovo, ki je trajalo že mesece in klicalo po življenju. Bila sta vklenjena v boj, ki sta ga bojevala z željo, da bi ostala
skupaj. Vendar sta izid že poznala: poraženca sta bila, ki sta slavila namišljene zmage in si ljubeče lagala.
Tudi v drugih sobah je vladala tišina. Povsod so lebdela ista vprašanja. In povsod so se iztekale besede.
"Domov moram, tam bom več jedel in tako ozdravel," si je zaželel oče in je vedela, da je lagal zaradi nje. Vprašal jo je, kje bo silvestrovala in ni mu hotela povedati, kako hudo jo je strah. Misli, ki so polnile njeno telo, nemira, ki jo je silil, da bi bežala, ljubezni, ki je hotela, da ostane. Hotel je zaspati, odet v tišino, ki so jo nasiloma stlačili v sobo. Zunaj je bilo dogajanje: prekipeval je čas in ljudje so ga spremljali ob hrupu mesta in pokanju petard.
"Prišla bom jutri," mu je obljubila, ko je že zaspal in se je zunaj iztekalo leto. Ljudje so hiteli na ulice in pričakovali začetek. Slišati je bilo glasbo in veselje. Okna bolniške sobe so bila tesno zaprta, ura na steni je tiktakala počasneje, skozi bele hodnike pa ni vstopal več nihče.
Leto se je iztekalo, ko je vozila proti domu. Obstala je na prelomnici, tam nekje na razgledišču, od koder je bilo
videti mesto s petardami in bolnišnico z osvetljenimi okni. Morala je ustaviti, ker so bile ceste polne pričakujočih množic in je pokanje postajalo oglušujoče. Stekla je za letom, ki je odhajalo, prositi ga je hotela, naj ostane pri njej, ker se boji samote. Obstala je nad prekipevajočim mestom in se pridružila ljudem, ki so pripravljali steklenice s penino.
V naraščajočem vrtincu ognjemetov je strmela v osvetljena okna bolnišnice. Skozi solze so bili obrisi velike stavbe vedno bolj medli in zlivali so se v mavrične barve neba, ki se je veselilo. Ko so zadoneli zvonovi in so zatulile sirene, je glasno zajokala. Leto, ki je prihajalo v prazničnem veselju, je prinašalo težo prvega resničnega slovesa.
V smrtnem strahu si je zakrila obraz, da ne bi več videla pozdravljajočega mesta.
Hotela je zbežati pred tistim, kar je neizbežno prihajalo, pa jo je zadržala neznana roka. Črne, otroške oči so izpod volnene kape zaskrbljeno zrle v njen obraz, topla starčevska dlan pa je grela njene prezeble prste. Nekdo je prinesel kozarec iz plastike, napolnjen s penino, in ji ga stisnil med dlani. Brez besed ji je ostalo v rokah samo vino in dvoje človeških oči. Pila je in zaznala sladkobo sredi grenkega priokusa solza. Ko je odhajala, se je prekipevajoči hrup ognjemetov že polegel in blagodejna tišina je počasi mirila raztrgane misli.
Prispela je domov in ko je utrujena iskala utehe v tisočih majhnih spominih, je v sosednji sobi že zazvonil telefon. S tresočo roko je dvignila slušalko, medtem pa se je z drugo dlanjo še vedno odločno oklepala plastičnega kozarca.
Suzi Pertot
MLADIKA
v praznične
ZORKO SIMČIČ
Zorko Simčič Rimske Zgodbe Racconti romam
RIMSKE ZGODBE racconti romani
in italiianskebralce	mladika, ul Domzetti 3,34133, Trst
°	tel.: (+39) 040 3480818 fax: (+39) 040 633307 e-mail: urednistvo@mladika.com
Razprti svetovi
e knjigami za slovenske
Aliče Zen Boris Pahor - Biografija v slikah Biografia per immagini
Evelina Umek	KREDA1N HIJACINTF
Hiša na Krasu
w
Irena Žerjal Kreda in hijacinte David Bandelli
Gledališka izmenjava brez meja
SDD Jaka Štoka Prosek-Kontovel in KKD Vogrče in okolica na skupni poti
Naključje je najboljša rešitev. Trditev seveda ne velja za vsakdan, za Slovensko dramsko društvo Jaka Štoka s Proseka in Kontovela pa seje konec letošnjega poletja izkazala za veljavno. Že več let je namreč naše društvo iskalo trajnejše stike s kako gledališko skupino iz Koroške, da bi prišlo do izmenjav, gostovanj in morda tudi pobratenja, ki bi odprlo nove poglede onkraj meje in gojilo vrednoto skupnega slovenskega prostora. Ob koncu 80. in v začetku 90. let smo tovrstne plodne odnose gojili z dramskim društvom iz Radiš pri Celovcu, zaradi generacijskih zamenjav in pomladitve naših igralskih skupin pa so stiki počasi splahneli. Že pred dvema letoma smo se torej odločili, da preko posrednikov in znancev pogledamo v Rož, Podjuno in Zilo, pa se zadeva zaradi takih ali drugačnih razlogov ni obrestovala. Vode je razgibal letošnjo pomlad časnikar Peter Rustja, Tržačan s koroškim
srcem, kije v pogovoru s tajnico društva Ksenjo Majovski opozoril na eno najbolj dejavnih gledaliških skupin na Koroškem, Katoliško kulturno društvo iz Vogrč pri Pliberku v Podjuni. Kot nalašč, da bi tudi slednje iskalo novih vezi na Tržaškem ali Goriškem. Po kratkem posvetovanju s koroškimi znanci je Peter prišel do telefonske številke predsednika vogrškega društva Lojza Kerbica.
Stelefončkom je zadeva veliko lažja. Lastnikse po navadi odzove že na prvi klic. In tako je tudi bilo. Prijeten glas meje pozdravil z lepo besedo, po priložnostnih pozdravih in kratkem opisu društev pa sva si prišla takoj na jasno, da se bomo že letošnjo jesen srečali: 29. oktobra bomo gledališčniki s Proseka in Kontovela nastopili z Jesihovo komedijo Večerja s pismom v režiji Gregorja Geča v kulturnem centru v Pliberku, za Miklavževo pa bo otroška skupina iz Vogrč in okolice gostovala na Tržaškem z igro Kdo bo sešilVidku srajčico? v režiji Francija Končana, (sicer v Kulturnem domu v Križu, ker je proseški v popravilu). Rečeno, storjeno.
V Podjuni je bilo 29. oktobra sončno, dolina pa seje pripravljala na zimsko spanje. Po odličnem kosilu v vaški gostilni v Vogrčah smo si ogledali sedež društva v prenovljenem vogrškem župnišču, prostor pred njim, kjer z dvoletno zapadlostjo uprizarjajo daleč naokoli poznane ljudske igre, nato pa smo obiskali srednjeveško cerkev z bogatimi freskami. Čas nas je nato gnal v Pliberk, kjer smo si na osrednjem mestnem trgu ogledali mestno središče in Galerijo VVernerja Berga, ura pa je bila potem že primerna za pripravo scenografije. Tiste, ki smo bili prvič v večnamenskem pliberškem domu, so iznajdljivost, požrtvovalnost, vztrajnost ljudi, ki so stopili v tak projekt, presenetile, da se še danes z občudovanjem zamislimo v tisti enkratni dosežek koroških Slovencev. 0 gostoljubnosti koroških prijateljev bi na tem mestu ne trosil črnila, ker bi težko opisal toplino, s katero so nas sprejeli.
Sveti Miklavž je na Tržaško prinesel 4. decembra polno vrečo razposajenih malčkov otroške skupine iz Vogrč. Iz Koroške pa se je pripeljal poln avtobus ljudi, saj so pri društvu izkoristli priložnost in organizirali tudi izlet v Trst.
Mladi igralci so brezhibno uprizorili eno najbolj znanih otroških pravljic, zaigrali pa sojo za vrstnike, saj so v kriški dvorani sedeli osnovnošolci s Proseka in iz Križa, ker je pobuda spadala v letošnja vaška praznovanja ob svetem Miklavžu. Po kosilu v društveni gostilni na Kontovelu je bilo nekaj časa za ogled Miramarskega gradu, pa so neizprosni urini kazalci že kazali na odhod koroških prijateljev. Tudi na drugem srečanju nam je bilo lepo.
Tako smo storili dva koraka v smeri skupnega sodelovanja. In že smo se menili za spomladanske obiske...Naključje je predalo štafeto zavestnim izbiram.
Matjaž Rustja
Simon Gregorčič ob 100-letnici smrti
O vsevideči ti čuvaj, bedeči nad zvezdami, ti domovine zlati raj varuj in čuvaj z nami! Krepost orjaško dlani, pogum junaški srcu daj, ti z nami straži, brani naš dom in narod vekomaj!
ib
(Stražniki)
!vli
Ali ste kdaj srečali vilo, škrata ali čarovnico? Morda se mi, otroci, še posebno pa odrasli smejete, ko vas tako vprašujem ... Zagotavljam vam, da se je v mojem življenju kdaj pa kdaj pojavila lepa, a vendar zlobna čarovnica, ki je z užitkom mešala štrene in se mi rogala. Tudi škratje nagajivčki se večkrat oglašajo s svojim razposajenim mrmranjem - kot neutrudni potočki se žuboreč vijugajo skozi moj dan. Še posebno so dejavni tiskarski škratje, ki kdaj ponagajajo v besedilih in zapisih, in četudi jih skušaš na vsak način odkriti, se prefinjeno skrijejo in uidejo še tako sokoljim očem. Prekopicujejo se, klepetajo, mečkajo papirčke, kotalijo se po tleh in se valjajo od smeha.
Od vseh pravljičnih bitij so nam najbolj naklonjene vile. Tista lahna, prozorna bitja, ki z rahlimi dotiki v polsnu usmerjajo naše želje in hotenja, spremljajo naše sanje in se ponoči kot kresničke svetlikajo v iskrivih očeh zvezd. Najbolj so dejavne zvečer in v poznih nočnih urah, ko prihajajo na pomoč utrujenim mamicam in očkom. Takrat, ko se končno umiri dojenčkov jok, ko utihnejo živahni otroški glasovi, ko Metka zaspi v objemu svojega najljubšega plišastega medvedka in ko Andraž končno izklopi svoj preljubi računalnik.
so se \ jih naučili njemu na čast. Ni treba poudariti, da
v	Četrta	številka	Pastirčka
Žar skrivnosti božične
N/ •
Čeprav v teh decembrskih dneh zima ni pokazala še svojega zelo mrzlega lica, ostaja nespremenjen čar tega meseca, polnega nedoumljivih skrivnosti pričakovanja in rojstva Božjega deteca. Teh prazničnih decembrskih dni se veselijo še posebno otroci, saj jih je pred kratkim obdaril dobri belobra-di sv. Miklavž. Nekateri so vneto zapeli Brezmadežni v čast. Decembrski dnevi so pridnim cicibanom položili v roke tudi četrto številko Pastirčka, ki se z adventnim venčkom ob brlečih svečah pripravlja na prihod Jezusa na svet. Kot pravi urednik g. Marijan Markežič, se moramo v tem mesecu vsi potruditi, da bomo čim boljši, odprti do soljudi. Pri tem moramo imeti zmeraj pred očmi štiri stvari: molitev, dobra dela, sv. mašo in spravo, pa tudi pomenljivo sim-
noci
delavcem, da bi v njem zaslutili veliko luči in upanja. V malih in velikih sr cih naj zavlada pristno veselje, kot v Pogovoru Zlate Vo larič, v katerem vnukinja pravi
dedku, da je njihova družina bogata, kajti v njej vladajo ljubezen, dobrota in radodarnost. Prav slednja je bila velika vrlina sv. Miklavža, čigar ime pomeni »zmaga ljudstva«, kot pojasnjuje Bernarda B. v zapisu Nebeški prijatelj: sv. Nikolaj. O njegovi veliki dobrosrčnosti je zapisana marsikatera zgodbica. Temu velikodušnemu svetniku so se šolarji v pripovedi Marize Perat hoteli od-
ventu, proslavah, jeseni, sošolcih in še marsičem. Z Nedeljskimi sanjami o tem, da je postal slikar, orožnik, kavboj... je Mateju Corettiju, petošolcu COŠ I. Trinko Z. iz Ricmanj, uspelo pridobiti zadnji častni naslov časnikar meseca v iztekajočem se letu. Čestitke!
Če hočete izvedeti, kako je zajček ugnal lisičko, odprite Pastirčka na str.
117,
boliko štirih adventnih sveč. Ker je Božič praznik iskrenega veselja, želi tudi Pastirčkov urednik vsem bralcem in so-
dolžiti, zato so mu pripravili presenečenje. Povabili so ga medse in mu izročili skrinjico s pesmicami, ki
je bil neizmerno vesel tega darila.
December je čas postavljanja jaslic, ki naj bodo za Jezusa mehko postlane, kot nežno priporočajo verzi Berte Golob. Lepo bi bilo, če bi vsi Pastirčkovi prijatelji doživeli tak nepozaben, domač božični večer, kot ga je deklica Metka v dopolnjevanki.
Naj mlajši Pastirčkovi prijatelji bodo gotovo rade volje pomagali želvi Mici okrasiti božično drevesce in priti čim prej do daril. V iskrivost barv bodo tudi odeli Svetopisemsko pobarvanko z malim Izakom.
Ko bo zares pritisnil mraz, naj se tudi otroci spomnijo na premrle živalice, da jim ne bo prehudo v ledenih zimskih dneh. To naroča dopolnjevanka, ki nestrpno čaka spretne risarske roke. Le-teh je tudi v četrti številki res veliko, saj so otroci usuli vanjo kar 31 risbic; na njih so tudi božični motivi. Likovni izdelki spremljajo zapise o ad-
kako pa lahko po elektronski pošti pošiljamo tudi voščila, poučuje bralce računalniški prijatelj Pe-Ce, po zamisli Olge Tavčar.
Še mrzli dnevi ne morejo zadržati doma treh znancev-po-tepuhov, saj je stric Maks, po ogledu raznih reklamnih listov z vabili v daljne kraje, zabrundal in dejal, da je veliko lepih kotičkov v naši domovini, ki jih je vredno obiskati. Zato je tokrat nečaka ob pomoči Marijana Markežiča popeljal na ogled Angelske gore, še enega bisera valovite Vipavske.
Na knjižni polici je tokrat s svojimi pesmimi Igo Gruden, rojak iz Nabrežine. Marsikaj nenavadnega o Luni prišepe-tava pesmica V. T. Arharja. Pacek pa se je namučil ob spake-dranem pisanju vabila na božičnico; šolarji ga bodo s smehom na ustnicah popravili. V prazničnih dneh bodo dobrodošli tudi Pastirčkova vprašanja Kar lepo po vrsti, Svetopisemska križanka (za osvežitev verskega znanja!), magični lik, blodnjak...
Veselo branje in blagoslovljene praznike!
Iva Koišič
gaju nad morsko obalo, nekje med oleandri, limonovci in pinijami. Bila je izredno lepa, odeta v svetlikajočo se modrozele-no tančico, in tudi zelo dobra. Še posebno je rada pomagala otrokom.
Pa se je tistega daljnega leta zgodilo, da je zaradi hude poletne suše v deželi zavladalo veliko pomanjkanje. Gospodinje so sicer poskrbele, da so sproti kaj spravile v shrambo, da bi v decembru pred božičnimi prazniki pripravile okusne slaščice. Pri Vančkovih pa ni bilo tako. Očka se je izgubil v svet že pred mnogimi leti in mamica je ostala sama z dvema drobižkoma: Majo in Pe-trčkom. Tisto leto res ni imela kaj peči: denarnica je bila prazna, shramba prav tako. Zadnjo pest moke je bila porabila za Miklavževe palačinke, zato res ni vedela, kako bi lahko razvese-
utegnili postoriti vse, ko bi jim	lila svoja dva otroka. Žalostna je
ne priskočil na pomoč kak do-	bila in se je razjokala,
brohotni palček ali vila?	Tedaj se je spravila na delo vila
Vila Dobrotnica je bila prav po-	Dobrotnica in na večer obiskala
sebna vila, saj ni živela v gozdu,	nekaj gospodinj. Ta je stresla v
temveč ob morju, tam zgoraj v	njeno košaro dve pesti moke,
Kako je vila Drobtinica pekla pogačo
Takrat vile prihitijo iz svojega vilinskega kraljestva pomagat v vsako hišico. Vi, otroci, seveda tega ne vidite, pa tudi marsikateri odrasel človek se najde, ki ne verjame vanje, ker jih ni nikdar videl. A kako bi mamice in očki
druga ji je dala tri trde stare žemlje, tretja ji je primaknila pet žlic sladkorja. Kokoška je bila bolj radodarna in je darovala dve jajčki. A kaj s tem? Vila Dobrotnica je tuhtala in tuhtala, kako bi pomagala Majini in Petrčkovi mami, in končno se je domislila. Dolgo je trla in mlela stari kruh, da so ostale drobtinice. Nato je umešala dva rumenjaka s sladkorjem, dodala drobtine in velik kozarec mleka. Skočila je do limonovca in v skledo postrgala malo limonine lupine, potresla je bor in - čudo prečudno - iz storžev so kar začele padati pinjole. Naposled je narahlo vmešala še dva stepena beljaka in malo moke. Pogačo je v vroči pečici pekla približno pol ure in jo lepo zarumenelo postavila zjutraj na prag Vančkove hiše. Ko sta Maja in Peter zjutraj začutila prijeten vonj, sta odprla vrata in z odprtimi očmi slastno
planila na slaščico. Njuna mamica se ni mogla načuditi, da jih je kdo tako presenetil in še dolgo je ugibala, kdo bi lahko bil skriti dobrotnik.
Škratje, ki radi ponagajajo, pa so tudi v tej pravljici nekaj zamešali in premetali nekaj črk. Vila Dobrotnica je po tem dogodku kar iz dneva v dan postala Drobtinica Lahko pa, da so jo začeli
imenovati tako po drobtinicah, iz katerih je znala v velikem pomanjkanju, a z veliko fantazije ustvariti novo slaščico - pogačo iz pinjol.
Z dodatkom pecilnega praška, vanilijevega sladkorja in ščepcem ustvarjalnosti lahko poskusite tudi pri vas doma!
Majda Artač Starman
NOVI
GLAS
POGOVOR
Gorazd Pučnik
Kako se bo Dijaški dom razvijal, je odvisno predvsem od nas, ki tu delujemo
Gospod Pučnik, ali bi nam lahko povedali, kakšen je splošni položaj, v katerem je danes Dijaški dom, vzgojno-izobraževalna ustanova, ki je pred leti bila pomembna logistična opora našim študentom iz okolice Trsta? V Dijaškem domu - ki se je pred sedanjim nahajal v ul. Buonarroti - v prijetnem zelenju, ki ga ponujajo zadnji ovinki klanca ul. Ginnastica pred predmestnim naseljem Sv. Alojzija, so bili namreč nekdanjim študentom na voljo učilnice in prenočišča, kjer bi se med šolskim letom lahko mimo izobraževali, ko je bila sicer pot do doma takrat dolga, veliko bolj dolga kot danes, saj so bile vasi preveč odmaknjene in težko dosegljive. Dijaški dom Srečka Kosovela se danes nahaja v položaju, ki je soroden ostalim zamejskim oz. predmejnim strukturam, ki delujejo za skupnost in ki so formalno privatne. Se pravi, ukvarjamo se z majhnimi številkami, to pa privede do tega, da smo vedno na pragu preživetja. Ko sem začel sodelovati z Dijaškim domom, mi je tedanji ravnatelj Edvin Švab napovedal, da 'je to prehodno leto': sledilo je več 'prehodnih let' in danes še govorimo o'prehodnem obdobju'. Upam, da bomo na tak način prišli še do drugih 'prehodnih let'...
Položaj skratka ni slab. Kako pa se bo Dijaški dom razvijal, je odvisno predvsem od nas, ki tu delujemo.
Kako se je struktura Dijaškega doma, ki ga je daljnega leta 1946 ustanovilo Podporno društvo Dijaška matica, v vseh teh letih spremenila? Januarja 1960 je bil namreč predan namenu nov oz. sedanji sedež v ul. Ginnastica.
V zadnjih dvajsetih letih se je naša hiša kar korenito prenovila: do popolne prenove manjka še 600 kvadratnih metrov; če k tem dodamo še drugih 600, ki smo jih dogradili, menim, da bo struktura zelo dobro odgovarjala našim logističnim potrebam, čeprav je začetni ustroj poslopja še vedno izredno aktualen. Zgradba je po svoje tudi enostavno zamišljena: sestavljata jo dva čokata stolpa, ki sta med sabo povezana.
Bi nam lahko kaj več povedali o dejavnostih, ki potekajo v 'Dijaškem', kot smo mu tudi mi pravili v mladih letih?
Že pred dvajsetimi leti je Dijaški dom ubral drugačno smer kot ostali dijaški domovi po Sloveniji. Tudi v Italiji ne poznajo take strukture, kot je naša.
Začeli smo namreč s prenavljanjem ustroja naše dejavnosti. Sprva je Dijaški dom nastal kot dom za dijake in študente, ki so se šolali v slovenskih zamejskih šolah. V osemdesetih letih pa se je prenovil tako, da je začel skrbeti za razne dejavnosti, da je ponujal le dnevno bivanje in ne več nočnega in da je veliko pozornosti posvečal integraciji drugače sposobnih otrok.
S časom pa smo razvili še druge dejavnosti, ki so pripomogle, 'da stoji hiša na lastnih nogah': nekoč je bil dom v celoti pod okriljem naše skupnosti; danes pa okrog 75% naših prihodkov pridobimo sami.
In na kakšen način?
Tako da prodajamo dejavnosti, predvsem občini, pa tudi privatnikom. Zelo smo dejavni na socialnem področju. Med drugim gojimo dejavnost z imenom Ptički brez gnezda, zadnje po vrsti pa so jasli, ki čudovito uspevajo; gotovo pa je naše zgodovinsko poslanstvo pošolski pouk.
Čigavi otroci zahajajo v Dijaški dom: ali so to otroci slovenskih, mešanih ali v celoti italijanskih družin?
Vzemimo kot primer naše jasli: te obiskujejo otroci, za katere so se njihovi starši odločili jih izobraževati v slovenskem jeziku in prednost imajo pri nas družine slovenskega porekla.
Ko pridejo starši k nam, je naša dolžnost jim povedati, katere so dobre in katere so slabe strani te izbire.
Kako bi opredelili ene in kako druge?
Najhujšo napako, ki jo kot skupnost storimo, je, da italijanskim oz. dvojezičnim družinam govorimo o enostavnem in takojšnjem pozitivnem razpletu začetnih težav, češ da njihov otrok na nadaljnji študijski poti ne bo imel nikakršnega problema. To ni res. Kot pri vsaki preizkušnji, tudi v tem primeru obstajajo določene težave.
Če kdo pride k nam iz enostavnega razloga, ker se želi približati naši skupnosti, je 'medenega tedna' kmalu konec: težave pridejo prej ali slej na dan.
Pripravljeni smo zato jasno in odločno nakazati staršem, kateri so ti problemi in po kateri poti se dajo rešiti in včasih se celo odloči-
sko šolo, kljub temu da ne pozna slovenščine?
In odgovor...?
Odgovor je bil: da in ne; če si o tem prepričan, je izbira dobra, drugače ni!
Ta se na prvi pogled izkaže kot zelo preprost odgovor, čeprav je v svoji naravi zelo kompleksen. Če vpišejo svoje malčke v slovensko šolo družine, ki ne poznajo slovenskega jezika, pomeni, da so tudi pripravljene otroku pomagati na njegovi izobraževalni poti. Startanje šolske kariere v slovenskih ustanovah predpostavlja, da se bo otrok nekoč znal prosto in neobremenjeno sporazumevati	v
slovenščini: v slovenščini se bo moral med drugim tudi kregati, česar se ponavadi ne naučiš v šolskih klopeh, temveč v vsakdanjem življenju. Ali bodo starši sposobni ohraniti celovito in neobremenjeno podporo svojemu otroku in bodo tudi v prihodnje pomnili korak, ki so ga nekoč storili? Če najstniki ne poznajo dobro učnega jezika in imajo poleg šole v mislih še druge dejavnosti, ki so za mladega povsem običajne (šport, glasba, prijatelji, partnerji itd.), bodo gotovo naleteli na težave. To je enkrat eno! Glede na to, da je pri vsakem šolskem spraševanju ocena odvisna tudi od tega, ali znaš dobro vrteti jezik ali ne, bo mladenič oz. mla-
mo odsvetovati vpis njihovega otroka v slovensko vzgojno ustanovo.
S kakšnim pristopom načenjate s starši tovrstne argumente?
Ravno glede tega vprašanja smo se v zadnjih časih naslonili na strokovno posvetovanje psihologinje Suzane Pertot. Z njo smo prirejali srečanja s starši, ki so vpisali otroke v slovenske šole, ki pa ne poznajo slovenskega jezika: pogovori so bili prosti in vsak je lahko vprašal, kar je hotel. Običajno vprašanje večine udeležencev se je-jasno-glasilo: ali je prav, da vpišem svojega otroka v sloven-
dejavnosti, ki so prisotne v Dijaškem domu?
V hiši deluje tudi občinski vrtec s slovenskim učnim jezikom, ki iz-
pozna. Zelo hudo je, ko si neučinkovit.
Kot vzgojitelj ste sledili tudi razvoju slovenske šole v Trstu.
denka s slabim poznavanjem jezika navsezadnje slabši študent od tistega, ki dobro prakticira jezik, a je sicer manj sposoben. Potemtakem bo v družini takega mladega, ki v šoli ne uspeva, lahko velika tragedija: in posledično bo še prevladala misel, da otrok v življenju ne bo nikdar uspel in še in še.
Naša dolžnost je, da starše takoj jasno opozorimo, kaj njihova odločitev sploh pomeni, da se naposled lahko pošteno odločijo ali za slovensko šolo ali ne. Obenem bo odgovornost njihova, ne naša.
Če se povrnemo na druge
redno dobro živi. Že leta deluje pri nas pošolski pouk za otroke, ki obiskujejo slovensko šolo. Vsaj polovica zahaja k nam, da bi boljše uporabljali slovenski jezik. Dodal bi, da pošolski pouk na Tržaškem ni lastnost le naše ustanove, temveč tudi šolskih sester pri Sv. Ivanu.
K nam prihajajo tudi nekateri pripadniki italijanske manjšine v Sloveniji in Hrvaški: med drugim smo jih sprejeli tudi zato, ker z njimi gojimo naš jezik in ker so oni kot manjšinci tudi občutljivi do manjšinskih vprašanj. Pomemben dejavnik za našo ustanovo je tudi z ekonomskega vidika služba, poimenovana Ptički brez gnezda, ki skrbi za mlade s problematičnimi izkušnjami: s tržaško občino smo pred časom sklenili sporazum. Ta služba hkrati omogoča, da dobro opravimo naše ostale dejavnosti. Nekaj mladih gostujemo v hiši, drugi pa so nameščeni v stanovanjski skupnosti pri Sv. Ani. 'Ptički' so pri nas dan in noč 365 dni na leto. Poleg njih pa imamo še druge tovrstne goste.
V zadnjih letih pa se veliko ukvarjamo tudi iz evropskimi načrti.
Na vrsti je nekoliko bolj	osebno
vprašanje: kaj vam pomeni obdobje, ki ste ga preživeli med temi zidovi? In kaj pomeni biti vzgojitelj v taki strukturi?
Skratka, pomeni, da zelo dobro poznaš gojence, s katerimi si delil svoj čas in napore. Začel sem kot vzgojitelj višješolcev. Tiste skupine se zelo dobro spomnim. Marsikateri pripadnik tiste 'ekipe' se nam je kasneje pridružil kot vzgojitelj. Vzgojitelji, ki delujejo v tovrstni ustanovi, so z razliko od šolskih profesorjev stalno v stiku z gojenci: veliko dela sloni na tebi in, če ga dobro opravljaš, se to
V čem menite, da se je naša šola v vseh teh letih spremenila? Pred nedavnim je namreč didaktični ravnatelj Marijan Kravos na predavanju Društva slovenskih izobražencev opozoril, da smo Slovenci v zadnjih dvajsetih letih izgubili prvi koncentrični krog slovenskih šol v mestu.
Naša šola se je v določenih vidikih spremenila, v drugih pa ne. Menim, da so šole s slovenskim učnim jezikom v prelomnem trenutku. Razvile se bodo lahko dobro, lahko slabo.
Mestno središče je v zadnjih letih spremenilo svojo podobo. Spremenilo se je tudi v načinu življenja in v drugačnem družbenem tkivu, ki v njem prebiva. Povedati je treba, da smo Slovenci postali v letih bogatejši. Vzemimo primer predela Sv. Jakoba, ki je bil od nekdaj bolj 'delavskega porekla': glede na to, da smo se Slovenci na socialni lestvici prebi-
li nekoliko višje, je postal 'nezanimiv'. Naš položaj v mestu so tako prevzeli tujci: s področja nekdanje Jugoslavije in drugod. Re-
snica je, da so nekateri mestni predeli manj naseljeni kot drugi, kar povzroča težave tudi pri italijanskih šolah. Gotovo pa je, da se ljudje iz mesta selijo. Drug problem je s prvim povezan: če se bo to nadaljevalo, bomo Slovenci v teh predelih izgubili svojo prisotnost. Sv. Jakob dobro krije le en del mesta. Trst pa je tako strukturiran, da se s težavo premikaš z enega konca na drugega. Na primer: za nekoga, ki živi pri Sv. Ani, je dokaj odročno peljati otroka najprej v šolo k Sv. Jakobu in nato začeti službo pri Sv. Ivanu. Res je: Sv. Jakoba nismo izgubili, tvegamo pa izgubiti Sv. Ano. O teh ne-strogo središčnih področjih večkrat razmišljamo, da so še vasi: pozabljamo, da Sv. Ana, Magdalena, Skedenj in okolica štejejo kar 50 tisoč prebivalcev. To je bistveno več kot manjša vas! Starši koristijo šolski sistem tudi glede na to, koliko je šola (predvsem ustanove prvih izobraževalnih stopenj) oddaljena od doma. Če se bomo odrekli temu strateškemu kritju območja, pomeni, da se bomo odrekli samemu območju. Menim zato, da bi morali Slovenci ciljati na to, da bi spodbujali in ohranili pri življenju določene strateške 'postojanke': Rojan in Barkovlje, Skedenj in Sv. Ano. To je za nas skrajno potrebno.
Kako so odnosno tovrstne spremembe v šolski populaciji vplivale na delovanje Dijaškega doma?
Ker se ljudje selijo iz mesta, je posledično tudi manj otrok v mestnih šolah. Kakšna je bila sprememba za nas? Na kratko bom povedal: jasli. Te niso zgolj pomemben servis za starše; so pomembna izobraževalna struktura, kjer otroci - tudi mešanih zakonov - pridejo v stik s slovenskim jezikom. Z igro se otrok uči in hkrati nauči prvih besed, ki bodo v prihodnje osnova za njegov pouk v slovenskem jeziku. Mislim, da bo dobro, ko nadaljujemo po tej poti Kako poteka koordinacija dela ravnatelja Dijaškega doma?
(Smeh) Ob meni je kopica zelo dobrih sodelavcev, katerim pridno marsikaj delegiram. Vsak ima v hiši svoje odgovornosti, ki jih mora speljati, včasih celo od začetka do konca.
Ali bi lahko začrtali skupno podobo vzgojiteljev, ki so dejavni v vaši strukturi? Vsak je namreč primer zase. Imamo take, ki so sami zrasli v Dijaškem domu, pa tudi nekatere kolegice, ki so se v našem okolju znašle čisto slučajno. Vsi pa verjamejo v delo, ki ga tu opravljamo. Če primerjam našega z drugimi dijaškimi domovi po Sloveniji, lahko rečem, da je naš podoben tistim, ki so dejavni na Avstrijskem, kjer je lastnost vzgojiteljskega in organizatorskega kadra izredna motiviranost.
IgorGiegoii
Foto Kroma
immjimnu Nova razstavna in konferenčna dvorana za našo manjšino
Ta kraj je za nas izročilo in simbol, ki oživlja zavest
Poleg urada, kjer deluje Slovenski informativni center, bo odslej v nekdanjem Narodnem domu na ul. Filzi naši manjšini na voljo še drug, večji pritlični prostor, ki ga bo Narodna in študijska knjižnica upravljala v sodelovanju z Društvom za umetnost
Prošnjo, ki jo je lani NŠK naslovila upravnemu svetu univerze, je bila letos poleti končno odobrena: po smotrni preureditvi se danes dvorana kaže kot moderno opremljen večnamenski prostor, ki bo služil tako konferenčnim srečanjem kot razstavnim načrtom.
"da se predstavimo, da povemo, kaj smo, da se potrjujemo, pogovarjamo o načrtih, o iskanju skupnega, da zarisujemo naš svet in slovenstvo. Tu bomo utrjevali občutek narodne pripadnosti in razmotrivali o sožitju, predstavljali zamejsko tradicijo, povedali naše vidike
Obvestilo
V župnijski dvorani v Nabrežini bo tudi letos tradicionalna razstava jaslic in fotografij Miloša Zidariča. Ogled bo možen od 25. decembra do 6. januarja 2007, in sicer ob sobotah od 16.00 do 19.00, ob praznikih pa od 10.00 do 12.00 in od 16.00 do 19.00. Slovensko dobrodelno društvo v Trstu razpisuje 20. natečaj za študijsko podporo iz Sklada Mihael Flabjan. Glavna podpora bo znašala 1.500 evrov za prvi letnik in
potrditev 1.250 evrov za vsako naslednje leto, v kolikor bo dobitnik zadostil pogojem pravilnika. Poleg glavne podpore bo društvo po svojih možnostih upoštevalo tudi ostale prošnje visokošolcev. Podpora je namenjena visokošolcem, ki so se vpisali na univerzo v akademskem letu 2006-2007. Po-drobnješa pojasnila in razpis dobite na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ul. Mazzini 46, 1. nadstropje, telefon 040631203, ob četrtkih od 16. do
18.	ure. Rok zapade 31.1.2007.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV TRST vabi na
BOŽIČNI KONCERT
v stolnici sv. Justa v Trstu v nedeljo, 14. januarja 2007, ob 16. uri
NOVI
MePZ Jacobus Gallus in skupina GM Synthesis
Božični koncert
MePZ Jacobus Gallus, ki ga vodi Matjaž Šček, in 20-članska skupina mladih glasbenikov
- harmonikarjev GM Synthesis 4, ki jo vodi Claudio Furlan, sta v petek, 15. decembra, nastopila v
dvorani sedeža Deutscher Hilfsverein. Nastop sodi v niz treh glasbenih srečanj z naslovom Čar božične noči, ki se bodo zaključila v Ronkah 14. januarja 2007. Tržaški koncert je nastal pod pokroviteljstvom ZSKD, Slovenske prosvete in
Zadružne kraške banke. Glasbeno srečanje je med drugim obogatilo še solistično izvajanje pevke Martine Feri; Aleksander Ipavec je priredil ljudsko pesem Kaj se vam zdi..., Fulvio Jurinčič pa skladbi Jingle Bells in Happy Day.
prihodnosti na poti utrjevanja odnosov med slovensko in italijansko skupnostjo. O pomenu večnamenske dvorane je spregovorila ravnateljica Visoke šole, Lorenza Rega, ki je tudi izrazila upanje, da bo v njej potekalo čim več kulturnih dejavnosti. Podtajnik italijanske vlade, Miloš Budin, pa je povedal, da je novi prostor odsev novega vzdušja, ki dopušča, da v istih templjih kulture sobivajo različni jeziki in ustvarjalni vzgibi. Enako zadoščenje sta izrazila tudi predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO, Rudi Pavšič in Drago Štoka. Prizadevanje krovnih organizacij za uresničitev tega načrta je bil namreč res pomemben. To je med drugim izpostavil ravnatelj NŠK, Milan Pahor, ki je nato izrazil še pohvalo nekdanjemu rektorju tržaške univerze, Domenicu Romeu, in nekdanjemu ravnatelju Visoke šole Davidu Snellingu, ki sta se v preteklosti zavzela za dodatno širitev prisotnosti naše skupnosti v Narodnem domu. Pahor je obenem v znak zahvale poklonil še šop rož predstavnicama društva Kons, Jani Pečar in Tatjani Tavčar, ki sta imeli nenadomestljivo vlogo pri snovanju tega načrta. Najžlahtneje pa so prostore predali namenu v petek, 22. decembra, ko je bila na sporedu razstava likovnikov Grupe U. Na sobotnem slavju pa je kot zadnji spregovoril tudi predsednik društva Kons, Franco Vecchiet, po katerem sta kitaristki razreda Marka Ferija pri Glasbeni matici Veronika Carli in Janja Savi, z glasbenim vložkom srečanje sklenili.
IG
In memoriam
Zapustil nas je Lucijan Malalan
Le nekaj dni pred svojim 75. rojstnim dnem je umrl Lucijan Malalan. Kot žal v zadnjem času prevelikokrat poročamo ob takih priložnostih, je spet odšel pomemben pričevalec in sooblikovalec naše polpretekle zgodovine. Vojni in nasilni asimilaciji našega življa se je uprl s celo družino, in sicer v Tomšičevi brigadi. Vojna vihra ni prizanesla Malalanovi družini in tudi ta podatek omogoča, da razumemo njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Njegova pot in življenje nasploh sta bila tesno povezana z njegovim delovanjem v javnosti in obratno.
V rodnih Trebčah je deloval kot gradbeni obrtnik in bil član SDGZ, prav tako aktiven pa je bil od leta 1981 pri Kmečki zvezi, v 90 letih pa je bil član pokrajinskega in deželnega vodstva SKGZ.
Svojo povezanost s kraškim teritorijem je udejanjal na različne načine. Prizadeval si je za ohranitev kmečkih površin na Krasu in sodeloval pri Koordinacijskem združenju kraških vasi ter pri pogajanjih, ko je šlo za razlastitve slovenske zemlje na Kra-
vsem, ki so o nas narobe zapisali. Tu bomo iskali, kar nas povezuje in približuje drugega drugemu."
Da gre imeti predajo konferenčne in razstavne dvorane za pomembno točko na poti težkega udejanjanja zaščitnega zakona, je prepričan rektor tržaške univerze Francesco Pieroni. Lepo urejeni pritlični prostor pa bo obenem kot stičišče skupne
Foto Kroma
su. V domači vasi si je prizadeval, da se je "Hiša od Lj'nčke” ohranila oziroma postala razstavni prostor, prav tako pa bo njegovo ime zapisano v našo zamejsko zgodovino kot ime pobudnika za postavitve dvojezičnih napisov po naših vaseh.
V zadnjem času se je v zamejski javnosti večkrat oglašal tudi kot član društva Edinost ter kritično opozarjal na številna nerešena vprašanja naše narodne skupnosti.
Uredništvo Novega glasa se pridružuje žalovanju svojcev in širše skupnosti, v kateri in za katero je deloval Lucijan Malalan.
Foto Kroma
Kons in Foto Video Trst 80. Slavnostna predaja dvorane, ki je bila do pred nedavnim posejana z omaricami študentov Visoke šole za tolmače in prevajalce, je potekala v soboto, 16. decembra,^ob prisotnosti predsednika NŠK, Viljema Černa in rektorja tržaške univerze, Fran-cesca Pieronija, ter ravnateljice Visoke šole za tolmače in prevajalce, Lorenze Rega.
V svojem lepem priložnostnem nagovoru je predsednik NŠK izpostavil simbolnost, ki ga ima poslopje v ul. Filzi za našo skupnost. "Ta kraj je za nas izročilo in simbol, ki oživlja zavest. Odkriva vrednost kulture in sožitja, nas druži in vabi, da smo zvesti materinščini in narodni skupnosti, da zaupamo vase in v našo prihodnost." Nova dvorana pa bo služila zato,
Vokalno-instrumentalna skupina Ano ur’co al’ pej dvej
Bili so stari časi...
Vokalno-instrumentalna skupina Ano ur'co al' pej dvej se je javnosti prvič predstavila z venčkom barkovljanskih narečnih pesmi, ki jih je uglasbil Milan Pertot, ko je bila decembra 1998 povabljena na Srečanje pevcev in godcev na Miklavžev večer v priredbi Radia Slovenija. Prvotna zasedba se je od tedaj nekoliko spremenila, ostali pa sta njeno jedro in navdušenje nad raziskovanjem, zbiranjem ter vrednotenjem tržaških narodnih, ponarodelih in umetnih narečnih viž. Zaradi svojega poslanstva je ansambel prava posebnost v našem prostoru, veliko zanimanja pa vzbuja tudi drugod. Večkrat je nastopil v popularni oddaji za narodno-zabavno glasbo Pri Jožovcu z Natalijo, v minulih sezonah pa je v Škofji Loki prejel nagrade strokovnih komisij na 3. ter 5. Večeru slovenskih
viž v narečju. Letos poleti so se njegovi člani (Marta Fabris, Sara Jablanšček, Boris in Igor Košuta, Peter Kuk, Tullio Možina in Igor Zobin) udeležili manjšinskega srečanja Minoranzero na Tridentinskem in praznika koroškega tednika Novice v okviru Pliberškega sejma. Izbrani so bili tudi za nastop na Festivalu narečnih popevk v Mariboru ter za sodelovanje na celjski televiziji v oddaji V nedeljo pod lip'co. Za nekaj besed o njihovem zadnjem podvigu smo vprašali koordinatorja skupine, dr. Igorja Košuto.
Bili so stari časi je naslov vaše tretje zgoščenke, ki je, kot prejšnji dve, nastala na pobudo Uvia Možine. Vendar tokrat ni šlo vse po olju.
Pesmi smo začeli pridno snemati marca 2003. Ko so bile v bistvu že posnete, smo zvedeli, da so tatovi na veliki šmaren lani
vlomili v ljubljanski studio in pokvarili aparature ter plošče, na katerih so bili tudi naši posnetki. Med oktobrom 2005 in marcem 2006 smo se morali pogosto vračati v Ljubljano, da smo ponovno posneli vse skladbe.
Kakšen je bil odziv občinstva na izid plošče?
Na prvem predstavitvenem večeru v Prosvetnem domu na Opčinah je bila dvorana pretesna za vse poslušalce. Zelo toplega sprejema smo bili deležni tudi v občinskem gledališču France Prešeren v Boljuncu in v Marijinem domu v Rojanu.
Ne bo odveč, če se spomnimo ostalih glasbenikov, ki so poleg stalnih članov ansambla sodelovali pri vašem projektu.
Za aranžmaje posameznih pesmi so poskrbeli Adi Danev, Ivan Florjane in Aleksander Vodopivec. Z nami pa so zaigrali še Marko Bitežnik (viola), Andrejka Možina (čelo), Marino Besednjak in Marko Štoka (klarinet), Zoran Lupine (harmonika) ter Marjan Škerlavaj (glas).
Da se ne posvečate zgolj poustvarjanju starih pesmi v sodobnejši preobleki, temveč hvalevrednemu raziskovalne-
mu delu, pričajo tudi zanimivi dodatki, ki jih najdemo v spremnem zvezku, kjer so natisnjena besedila pesmi in zanimivosti v zvezi z njihovim nastankom.
Glavno zaslugo za to imata Li-vio Možina in Giampaolo Sancin, navdušena zbiratelja glasbenega in besednega materiala.
V zvezi s pesmijo Ljub’ca moja, kaj si st'rila lahko povemo, da je mag. Urša Šivic z Glasbenonaro-
dopisnega inštituta potrdila, da je tekst nastal leta 1900 ob priložnosti škedenjskega festivala in da so se v času pojavile številne variante v različnih slovenskih pokrajinah. Mag. Šivic dalje sklepa, da "je melodija s tem besedilom najverjetneje prešla v pozabo, pevci pa so si njeni dve melodični frazi sposodili za novo besedilo. Tako sta nastali danes vsesplošno znani pesmi: prva melodična fraza je postala podlaga pesmi Jaz pa grem na zeleno travco, druga pa pesmi Pastirica žgance kuha."
In še obvezno vprašanje. Kaj vas čaka v prihodnje?
V novem letu bi se radi oddolžili goriškim ljubiteljem tovrstne glasbe, zato upamo, da jih bomo v kratkem obiskali. Najlepša hvala za pogovor in blagoslovljene praznike!
AL
12 28. decembra 2006	Aktualno	/	Koroška
NOVI
GLAS
POGOVOR
J Vasja Križmančič, tonski mojster
Snemanje v živo je velik izziv!
Glasba je dandanes zvočna kulisa našega vsakdana. Za to, da lahko poslušamo radijsko igro ali pa glasbo na radiu, pa je potreben, poleg izvajalcev, tudi profil tonskega mojstra.
Za ta študij in poklic se je odločil tudi 22-letni Bazovec Vasja Križ-manič. O tem smo se z njim pogovorili tik pred snemanjem radijske igre.
Kako si se odločil za ta študij?
Začel sem delati to v domačem društvu, to je v Mladinskem krožku Bazovica. Najprej sem pri prireditvah skrbel za ozvočenje in razsvetljavo. Stvarmi je bila zelo všeč.
pa je bil vpisan tudi član komornega zbora slovenske Filharmonije.
Poleg predavanj je bila na vrsti še praksa, ki je potekala izven študijskega časa. Vsak tečajnik si je moral rezervirati in najti prostor za vaje (to je seveda snemalni studio). Seveda vsaka vaja ima določen termin - vsakih pet tednov sem imel torej preverjanje znanja.
Na začetku smo imeli vaje za urjenje ušesa, nato je bila na vrsti vaja pri mešalni mizi, nato pa še z MIDI inštrumentacijo, skratka imeli smo priložnost spoznati najrazličnejše vidike študijskega dela, od snemanja do post-produkcije.
Že nekaj let sodeluješ kot tonski mojster z Radijskim odrom, a to še ni vse, kar počenjaš....
Moja dosedanja poklicna pot se je začela skorajda naključno, in sicer na "šagri" na Proseku. Tonski mojster skupine Happy Day mi je predlagal, da bi šel z njim na predstavo mariborske opere v Oderzo kot pomoč pri tehničnih zadevah. Stvar meje seveda zanimala ter sem ponudbo sprejel. Od takrat pa se je začelo tudi moje siceršnje sodelovanje s skupino Happy day ali, bolje rečeno, z njihovim ozvočenjem. Od začetnega enega koncerta tedensko so sedaj v poletni koncertni sezoni kar štirje nastopi.
Z Radijskim odrom pa sem v dveh letih sodeloval pri 70 oddajah. Radijska igra je za tehnika velik izziv, saj pri radiu ni slike. Poslušalce moraš uvesti v igro in počutje z glasbenimi efekti. Velik pomen za uspeh radijske igre pa temelji na interpretaciji igralcev, še prej pa je to odvisno od samega teksta, ki mora biti napisan
Koroška
Radiška novoletna kolednica iz leta 1839
Foto PR
Vpisal sem se na univerzo na inženirstvo, a mi ni to ustrezalo... Odločil sem se torej, da se bom vpisal na študij v Ljubljani, in sicer na privatni šoli School of Audio Engeeniring. Glavni sedež šole je v Avstraliji, točneje vSyd-neyu, v Ljubljani pa podružnica deluje šele nekaj let.
Kako poteka tovrstno šolanje? Vsa tematska predavanja so pretežno v angleškem jeziku. Predavatelji so namreč prihajali iz ZDA, drugi pa iz osrednjega sedeža v Sydneyu. V glavnem je bil profesorski kader mednarodni, saj je šola namenjena celotnemu prostoru bivše Jugoslavije. Med tečajniki je bilo veliko uslužbencev hrvaške in slovenske nacionalne radiotelevizije, v mojem letniku
Na koncu dvoletnega študija smo tudi morali snemati in pripraviti zgoščenko. Jaz sem snemal jazz glasbenike - Andrejko Možino in njene sošolce iz jazz oddelka, za zaključni izpit pa sem snemal člane ansambla HappyDay. Z njimi sem posnel diplomsko nalogo. Kaj nudi tvoja izobrazba?
Šola je priznana po vsem svetu. Študij je treba plačati, saj gre za privatno šolo, vendar menim, da je to investicija za prihodnost. Šola ponuja res popolno vizijo glede avdiotehnike. Kot zaposlitvene možnosti pa bi omenil glasbeno področje - od producenta do tehnika, ne nazadnje pa je ta profil iskan tudi v svetu filma ter tudi v drugih branžah (vrstah) zabavne in kulturne industrije
prav za ta medij. Moje delo je pravzaprav urediti vse te posamezne dele v neko skladno celoto, torej rekel bi, da mora tonski mojster iz vseh zvočnih kamenčkov sestaviti pester, enoten in zanimiv mozaik.
Najraje pa snemam glasbo v živo, saj je to tako za izvajalca kot za snemalca velik izziv. V živo mora vsakdo dati vse od sebe, saj ni "popravnih izpitov".
Rad poslušam zlasti starejše glasbene posnetke, saj je nekoč bilo tudi delo snemalca prava umetnost, saj tedanja tehnika ni omogočala toliko možnosti za spreminjanje vpostprodukciji. Danes pa je tehnično mogoče pravzaprav vse.
Peter Rustja
Prejeli smo
Spoštovni gospod Kodelja iz Doberdoba - Italija. Obudiva najprej spomin na Doberdobski Kras v prvi svetovni vojni iz listov pesmarice "OJ DOBERDOB SLOVENSKIH FANTOV GROB". Vse se je tedaj končalo skozi politično krizmo, za Primorsko slabše od prejšnje avstro-ogrske monarhije. Sedaj pa preidiva na tematiko, ko ste med drugim napisali, da sta IX. korpus in Gorenja Trebuša, v kateri se je korpus rodil, vse najslabše. Grobovi so rasli po vsej Primorski, pa ne zaradi te enote, (zaznamovani so tudi v zamejstvu) zaradi vojne, ki je divjala vse povsod po Evropi. Fašističnega sovražnika smo govoreči Slovenci že imeli, drugi pa je priskočil na pomoč onstran Karavank. Kot
bralec ugovarjam temu, kar ste napisali, in vaše besede strmijo nestrpno (objavljene) v časopisu Družina z dne 12. novembra s podobno vsebino tudi v zamejskem časopisu Novi glas z dne 30. novembra v rubriki Akualno. Pripominjam, da zaradi izdajalstva in ovajanja aktivistov OF iz vrst "manj dobrih ljudi" je mnogo slovenskih rodoljubov končalo življenje v bližnji tržaški Rižarni. Iz vašega naslova in vsebine je sklepati, da bi "najraje rekli", da je bil partizanski korpus kar kriminalni korpus s komandantom vred, sedaj že pokojnim Ambrožičem Novljanom. Dodajate še: Ko se pripeljete iz Italije v Solkan na ulico IX. korpusa, da Vas stisne pri srcu, ko ulica nosi ime tozadevne enote. V bo-
doče nadaljujte vožnjo na Trnovo nad Novo Gorico in se za trenutek zamislite pri spomeniku padlih partizanov, koliko žrtev je darovala ta enota v sklopu zavezništva med italijanskimi partizani, doma tudi iz Doberdoba, Furlanije, Benečije, Rezije in od vsepovsod iz daljne Evrope. In točno pomnite: če bi v drugi svetovni vojni zmagala naduti Hitler in Benito, bi se v materinem slovenskem jeziku pogovarjali samo še pri kokoših v kurniku; in pre-nekateri pozabljajo, da je slovenska beseda že bila prepovedana celo v bogoslužju, in vsa čast in hvala gre duhovnikom Čedermacem, da so jo obdržali. Vi pa niti ene slabe besede na račun obeh diktatorjev in sodelujočih. Niste obsodili sodelovanja v tej rimsko-arijski koaliciji, kateri so vzdržali vse do konca maj-nika 1945. leta.
Janko Mlakar
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
ITC
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali vtisk v torek, 19. decembra, ob 14. uri.
Leta 1999 je pokojni zbiratelj ljudskih	pesmi	na
Koroškem, Lajko Milisavlje-vič na zgoščenki "Eno pesem hoč-mo peti" predstavil koledniške pesmi koroških Slovencev. Med novoletnimi kolednicami najdemo tudi tisto, ki jo pojejo na Radišah pri Celovcu. Lajko Milisavljevič je v spremnem	besedilu	ob
zgoščenki zapisal, da domačini ne vedo, kdaj in kako je kolednica nastala, zanesljivo pa jo pojejo že več kot sto let. Dandanes na Radišah koledujejo društveni člani domačega slovenskega prosvetnega društva, na poti pa so dva ali tri večere, da obhodijo vse radiške vasi.
Da je pesem stara nad sto let, dokazuje tudi Tinjska rokopisna pesmarica iz leta 1839, v kateri je zapisana Bienahtna pesem (Božična pesem), katere prva kitica predstavlja še danes znano radiško kolednico, ki je po besedilu nespremenjena:
Žalost prevolika Od Marie Dovice Kader ona pogleda Nje lube dietice Še tu cov nedovžne Le stare osem dni More že trpoti Noj proliti svojo kri.
Trpljenje novorojenega deteta se v nadaljnjih kiticah nanaša na obrezovanje v sinagogi. V zadnji kitici se pesem v rokopisni zbirki izkaže kot novoletna:
Žalostni mamo bit Grišniki sidoj Kir od toga staroga leta Griehje na sebe mamo Tu nove mi začnimo Noj se pobulšojmo Noj Jozusa tu diete Za gnade prosimo.
Na Radišah je danes znano le besedilo prve kitice, druge kitice, ki jih še najdemo v Tinjski rokopisni pesmarici, so šle v pozabo. Na Radišah sicer še pojejo drugo kitico, ki pa je novejšega izvora.
Inštitut za slavistiko v Gradcu in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik sta oktobra letošnjega leta v Tinjah organizirala predstavitev omenjene Tinjske rokopisne pesmarice iz leta 1839. To pesmarico so našli v Rakolah pri Tinjah. Gradivo je, opremljeno z znanstvenimi prispevki priznanih slavistov in muzikologov, izšlo pod uredništvom prof. Martine Orožen leta 2005 kot 40. knjiga v knjižni zbirki ZORA, ki jo izdaja Slavistično društvo Maribor.
O Tinjski rokopisni pesmarici s konca 18. stoletja in začetka 19. stoletja ne bi vedeli nič, če se ji pred leti ne bi z raziskovalno vnemo in strokovnim znanjem posvetil dr. Pavel Zdovc, jezikovni zgodovinar in dialektolog in nekdanji predavatelj slovenskega jezika na dunajski univerzi. Na podlagi natančne jezikovne analize je Pavel Zdovc besedila rokopisne zbirke prečrkoval v sodobno pisavo in jih tako napravil dostopna za nadaljnje raziskovalne namene, napisal pa je tudi spremno študijo s slovarjem uporabljenega besedja. Kot "sa-mizdat" je leta 2000 razposlal približno 30 izvodov strokovnim knjižnicam in posameznikom. Tako je Tinjska rokopisna zbirka dosegla profesorico dr. Martino Orožen, ki je rokopis prepoznala kot pomembno koroško-sloven-
sko bukovniško tradicijo, ki bolj sega v 18. kot v 19. stoletje. Tinjska rokopisna pesmarica vsebuje 98 cerkvenih pesmi, ki so vsebinsko in motivno bogate in so zaznamovane z lastno poetiko. Gre za nad-dialektalno leposlovno jezikovno zvrst, ki je nastala s prevodi ali kot samostojna ustvarjalnost ob tujih predlogah. Ta jezikovna zvrst je med sicer znanimi koroškimi bukovniškimi besedili 18. in 19. stoletja doslej manjkala, s Tinjsko rokopisno pesmarico pa je tudi na Koroškem ta zvrst bila odkrita. Tinjska rokopisna zbirka je bila za-
pisana leta 1839, važen mejnik v tem obdobju pa je bil izid Kopitarjeve slovnice leta 1808, zato Tinjsko rokopisno pesmarico lahko razumemo tudi v luči tedanjih prizadevanj za preobrazbo starih deželnih jezikovnih različič
ter stremljenj, da se ob njih izoblikuje enoten slovenski knjižni jezik, ki naj bi v najkrajšem času prebivalce vseh slovenskih dežel združil v narodno skupnost Slovencev. Tinjska pesmarica je zato prilagojena novim purističnim načelom, ki so zahtevale jezikovno izvirnost, vse adaptirane nemške besede pa so povečini izločene. Ti normativni puristični ukrepi so prizadeli prav koroško bukovniško jezikovno podobo, zato so se nastajajoča nabožna besedila začela oddaljevati od nekdanje koroške deželne tradicionalne norme Ožbalta Gutsmana, še bolj pa od bukovniške govorne deželne različice Antona Šusterja Drabosnjaka. Stare cerkvene pesmi so takrat začeli opuščati ali pa popravljati po novih normativnih smernicah. Nedvomno pa je bila tudi ta jezikovna stiska razlog za zapis tradicionalnih priljubljenih cerkvenih pesmi, ki so tako ušle pozabi.
Tinjska rokopisna pesmarica je tako rešila pozabe tudi novoletno kolednico, od katere je prva kitica v ustnem izročilu kot novoletna kolednica na Radišah preživela vse do današnjih dni.
Martina Piko
NOVI
GLAS
Slovenija / Misiioni	z*	«.««■.»	z«*	13
Zaradi oslabljene LDS morda kmalu ustanovitev nove stranke levosredinske usmeritve
Za sprejem evra največje zanimanje
javnosti in politike
Bliža se konec leta in praznično vzdušje že odseva v srcih in ravnanjih ljudi. Toda družba in država delujeta tudi v teh dneh, ker je to potrebno zaradi življenja, ki je trajno in neustavljivo. Državni zbor je imel zadnje zasedanje v letu 2006, obravnaval pa je dve pomembni in aktualni temi. Poslanci so na predlog zunajparlamentarne stranke Mladi Slovenije razpravljali o morebitni uvedbi brezplačnega otroškega varstva, pa o zakonu o verski svobodi, o katerem se sicer že dalj časa polemično soočajo politične stranke. Teolog in publicist Drago K. Ocvirk je zakonu namenil komentar z naslovom Sodelovanje v ozračju verske svobode, ki je bil 17. decembra objavljen v slovenskem katoliškem tedniku Družina. Zapisal je tudi tole: "Ko človek zdaj pri nas opazuje nov val nasprotovanja predlogu zakona o verski svobodi, ki so ga sprožile 'napredne' sile iz 19. stoletja, se ne more izogniti vtisu, da poskušajo privrženci protiverske, se pravi protikrščanske 'religije', ohraniti monopol nad družbo in državo. Politika bo morala vzpostaviti pravni okvir, v katerem bodo lahko svobodomiselni verniki in neverniki sodelovali v medsebojnem spoštovanju za skupno blaginjo, mir in pravičnost, ne pa da ohranja pravno praznino, v kateri fanatični brezverci terorizirajo vernike, ali fanatični islamisti strahujejo vse drugače verujoče in misleče." Največje zanimanje javnosti pa vzbuja predvsem uvedba evra, evropske valute, ki bo 1. januarja 2007 postal tudi slovenski denar. Narodna banka, poslovne banke, finančno ministrstvo in organi evropskih
ustanov, ki delujejo pri nas, zagotavljajo, da so priprave na novost končane. Evri so že v obtoku, začel pa se je tudi umik tolarjev iz denarnega prometa. V bankah so prodali veliko svežnjev slovenskih evrokovancev, tudi tistih za numizmatične zbirke. Zveza potrošnikov Slovenije je prejšnji teden objavila t.i. črni seznam podjetij, ustanov in organizacij, ki so prevzem skupne evropske denarne enote izkoristili za občutno povišanje cen. Po večini gre za izdelke v trgovinah in podražitve javnih in drugih storitev. Na črnem seznamu se je znašlo 29 vrst blaga oz. storitev. Pošta Slovenije je storitev odprave pošiljk na nov naslov podražila kar za 164%, med prvimi družbami, ki so podražile svoje storitve, pa so bile poslovne banke.
Zveza potrošnikov Slovenije opozarja, da bodo tudi po sprejemu evra še primeri neupravičenega dviganja cen. Preprečevali naj bi jih tudi z objavljanjem seznamov tistih podjetij oz. družb, ki bi z višanjem cen prednjačili. Kar zadeva evre, še nekaj zanimivih dejstev in novosti. Nekdanji guverner Banke Slovenija dr. France Arhar pravi, da se je država na uvedbo evra pripravljala praktično že 15 let. Prepričan je, da bo skupna evropska valuta enakovredna najmanj ameriškemu dolarju. Kasneje ga bo morda celo nadomestila kot nova svetovna valuta. Slovenske banke so za prve potrebe v državi v preddo-bavi naročile za 80 milijonov evrov kovancev in 850 milijonov evrov bankovcev. V Ljubljani družba Parkirišča cen parkiranja osebnih avtomobilov ne bo povečala, se bo pa prilagodila novim možnostim
Kratke
V Delavski hranilnici majhna provizija pri plačevanju položnic
V Sloveniji se je v zadnjem času uveljavila Delavska hranilnica, ki odpira nove poslovalnice. Konec novembra jo je odprla v Trbovljah, v začetku decembra v Slovenski Bistrici, sredi istega meseca pa na Ruju. Svoje poslovalnice ima sedaj že v desetih večjih krajih, tudi v Novi Gorici. Delavska hranilnica ima pooblastila za opravljanje večine finančnih storitev. Predvsem pa je znana kot zelo ugodna pri plačevanju položnic. Provizija za eno položnico znaša 150 tolarjev, kar je vsaj enkrat manj od provizije pri poslovnih bankah.
Triindvajseta sezona muzejskih večerov v Idriji
V Idriji so imeli novo predavanje v okviru ciklusa z naslovom Muzejski večeri, ki jih je triindvajsetič zapored priredil Mestni muzej. Tokrat je gostoval Janez Kavčič, zgodovinar in umetnostni zgodovinar, ki je obravnaval kulturno dediščino Spodnje Idrije. Letos so tam praznovali nekaj zgodovinskih obletnic. Župnijska cerkev Device Marije Vnebovzete, po domače Marija na Skalci, ki se dviga nad krajem in rečno dolino, je po izvoru najstarejši sakralni in kulturnozgodovinski spomenik na Idrijskem, saj se prvotna Marijina kapela omenja v pisnih virih že v 12. stoletju.
Janez Kavčič je z dokumentarnim gradivom in s fotografskimi posnetki predstavil naslednje zanimivosti: dragocene pisne in materialne vire, utrinke iz društvenega življenja, preobrazbe nekaterih vedut, dvestoletne t.i. kmečke freske, cerkev sv. Florijana v Krnicah, kapelice v Spodnji Idriji in okolici in druge krajevne znamenitosti. Podrobneje je prikazal tudi župnijsko cerkev, vključno z bogato notranjo opremo in nekdanjo podzemno grobnico-kripto. Največjo pozornost je namenil poznobaročnim freskam, ki jih je v letih 1762 in 1766 naslikal znameniti idrijski kartograf, graditelj klavž in umetnik, Jožef Mrak.
Petdeset številk zgornjevipavskega časnika Latnik
Nova številka zgornjevipavskega časnika Latnik je jubilejna. Z njo vred je namreč izšlo že petdeset številk tega krajevnega glasila, ki poroča in opisuje vse, kar se je v preteklosti dogajajo v Zgornji Vipavski dolini, in beleži tudi utrip sedanjega časa. Pomembnost in aktualnost Latnika se kaže tudi v visoki nakladi, nova številka je na primer izšla v nakladi 7.800 izvodov.
V novi številki je uvodnik napisal glavni in odgovorni urednik Latnika Ivan Mermolja-lče. Zapisal je, “da časnik uspeva. Objavlja nekaj igrivosti, za ščepec intelektualizma, za pih političnosti in provokativnosti, dovolj informativnosti in povezovalnici v okolju, na katerega računa. Vse to smo si podzavestno želeli tudi sami, brez kakršnih dolgoveznih analiz in “strateških usmeritev’’, ki so slej ko prej v zadnjem času v modi, vendar bolj na jezikih kot pa resnično tehtne in potrebne.”
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA in LAVRIČEVA KNJIŽNICA
vabita na
PREDSTAVITEV KNJIŽNE ZBIRKE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 2007
v ponedeljek, 8. januarja 2007, ob 18.30 v prostorih Lavričeve knjižnice v Ajdovščini
Dr. Drago K. Ocvirk
plačevanja. Zato se bo parkiranje po novem obračunavalo na minute. Najkrajši čas praki-ranja bo 57 minut (za 40 centov), najdaljši pa dve uri in 23 minut, kar bo stalo en evro.
Statistični urad je v poročilu o gibanju plač v Sloveniji navedel, da je povprečna neto plača v mesecu oktobru znašala 186.295 tolarjev. Če bi se ta raven ohranila tudi po sprejemu evra 1. januarja 2007, bi povprečna neto plača v Sloveniji bila 777,40 evra.
LDS, nekdaj največja in najbolj vplivna politična stranka, ki je skupaj z manjšimi	koalicijskimi
strankami dvanajst let vodila vlado, torej bila na čelu izvršilne oblasti, čedalje bolj slabi. V njej vladajo nasprotja in razprtije. Dr. Slavko Gaber zahteva, da predsednik LDS Jelko Kacin odstopi, ta pa tega noče napraviti. Pred dnevi je iz stranke odstopil tudi Gregor Golobič, ki je bil v obdobju največjega vzpona in prestiža LDS njen največji strateg in najtesnejši sodelavec predsednika dr. Janeza Drnovška. V Sloveniji zdaj napovedujejo, da bodo zaradi oslabljene LDS morda kmalu ustanovili novo stranko podobne levosredinske politične
usmeritve.
Nova knjiga Tatjane Rejec o partiji in tigrovcih
Založba Slovenska matica je pred koncem leta izdala in
predstavila knjigo Tatjane Rejec, vdove soustanovitelja narodnoobrambne	in
protifašistične organizacije TI-GR, Alberta Rejca. V svojem delu preučuje usode vodilnih tigrovcev v partizanih in odnos komunistov do njih med vojno in po njej. Na Primorskem so bili ljudje narodno zelo zavedni in verni, a so se kljub temu odločili za podporo gibanju, ki so ga vodili komunisti. Zaradi tega so bili mnogi toliko bolj razočarani zaradi zanikovanja vloge TIGR-a in krute usode, ki so jo doživeli nekateri vodilni tigrovci.
Marijan Diobež
Pismo misijonarja Danila Lisjaka
"Oglašam se vam iz svoje nove postojanke v Ugandi!"
Dragi prijatelji in dobrotniki moje Afrike! Prisrčen pozdrav vsem od prav zares zgornjega Viktorijinega Nila!
Res dolgo je trajalo, da sem se vam oglasil iz svoje nove postojanke v Ugandi, le 60 km stran od Viktorijinega jezera in 15 km od Nila. Sedaj sem le nekaj deset kilometrov pod ekvatorjem, zato pa čutim toliko bolj vročino in znoj. Don Bo-skov vzgojni center za le kakšnih 120 fantov in deklet je v mestecu (raje beri vasi!) Ka-muli. Učimo te mlade poklica in število se bo potrojilo v prihodnjem letu, saj je 15 učilnic dograjenih le do vrha oken. Torej se zlepa ne bom rešil cementa! Zares some vrgli v "deroči Nil" in rekli: "Plavaj!" Ja, to sem znal že pri štirih, ko smo uhajali iz hiše po kosilu in se vsi srečni metali v Vipavo. Lepi časi!
In sedaj še angleščina, kot da bi se kdo delal norca izmene, sem si mislil in zdelo se mi je, da sem res prišel sem za kazen. Pa so šefi nove Salezijanske province Velika afriška jezera AGL (obsega Burundi, Rwando in Ugando) rekli enoglasno: "Samo On." Verjamem jim in zato sem tukaj. Ostajam zvest svoji
prvi izbiri izpred 21 let, ko sem izbral Rwando za svojo misijonsko deželo. Po 20 letih francoščine in ne vem še česa, spet neki angleški nepravilni glagoli, domači ruciga in ru-ganda... Upam, da se mi ne bo vse pomešalo! Pa saj vem, da ste v ozadju kot armada in slovenska lopata že poje. Verjetno si nas veliki misijonar Ignacij Knoblehar nikoli ne bi mislil, da bo še kakšna slovenska noga teptala to zemljo ob zgornjem Nilu. Ko me nekaj zgrabi, da bi..., se spomnim nanj, ki ni imel niti avta niti zdravil proti malariji niti tekoče vode iz vrtine in razmeroma lepe asfaltne ceste (v Ugandi so vse dokaj uničene!), male sobice 8 m2, me spet zajameta vnema in veselje. Urejam vsa potrebna dovoljenja za bivanje f tej skorumpirani deželi. Včeraj sem šel obiskat našega škofa iz Nizozemske, ki meje kot oče sprejel in me prenašal v moji polomljeni angleščini, čeprav bi lahko izbrala tudi francoščino, ki jo odlično obvlada. Spet f misijonski deželi, kjer so muslimani in protestanti v prevladi, vsaj tukaj. Vendar je tisto, kar je solidno, še vedno katoliško. Misel mi hiti nazaj f čas, ko sem obhajal svoj srebrni jubi-
lej duhovništva v domovini med svojimi in bil deležen tolikšnih duhovnih in tudi gmotnih darov, ki ste jih namenili za moje nadaljnje misijonsko delo. Sobratje so me dobesedno prisilili, da pridem v domovino, čeprav sem leto poprej pokopal svojo mamo in nisem nameraval spet na pot. Mnogi ste se mi pridružili na Rakovniku na veliki šmaren popoldne, drugi z domačini v Zaloščah pri Dornberku 20. avgusta, spet drugi v Hamiltonu in Clevelandu pri Vnebovzeti konec septembra. In potem v tržaškem zamejstvu, v Dutovljah na Krasu in okolici. Skupaj s škofoma Metodom in Jurijem smo molili na Sveti Gori 9. septembra. Srečanje z duhovniki Murskosoboške dekanije v Tišini in obisk Radencev in Veržeja. Vsem skupaj in tudi posameznikom, ki so mi prav posebej pomagali in organizirali slovesnosti ob jubileju, se iskreno zahvaljujem. Noči so tukaj ob Nilu dolge in moja molitev in spomin pri vsakdanji maši vas spremlja.
In spet je advent in Miklavž in potem najlepši afriški praznik -Božič! Dete nam bo rojeno! Če ni deteta, je dežela hladna. Včeraj mi je 84-letni sobrat Robert,
Indijec, dobro znan našim indijskim misijonarjem, pravil, ko sva se vračala od škofa: "Glejte gospod, koliko otrok!" Polne ceste in veselje na obrazih. Naj vam bo lepo v teh svetih dnevih pred Božičem in poskušajte vsaj kakšen trenutek preživeti z otroki, da se pomladite v srcu in pomislite tudi na naše mlade na igrišču in na blatnih poteh ob Nilu. Skupaj z njimi bom obhajal božično mašo in mislil na vas vse, za Božji žegen in varstvo vaših domov. Povsod, kamor vas je Pre-
vidnost postavila, ste tam tudi zato, da hvalite Boga za vsak nov dan, za vsak sončni žarek, za vsak obisk prijateljev, za vsak nasmeh dobrote in veselja... Pa srečno in z optimizmom v novo leto 2007!
S hvaležnostjo v srcu
Vaš misijonar Danilo lisjak
PS Verjetno bo v vsakem pismu, ki bo prišlo po dobroti do vas, tudi moj novi naslov in kakšna fotografija - vsaj za tiste, ki ste se pustili "ujeti" na slovesnostih. Pošta za zdaj dobro de-
luje in dobri prijatelj Jurij mi že skrbno pošilja Novi glas, na Družino in Ognjišče pa še čakam... Boglonaj za to okence v domovino! Brat Vilko Poljanšek pa je ostal v Rwandi, v Butaru, mojem nekdanjem misijonu, in se po težki malariji, ki jo je "fasal" pri nas, že pridno suka okrog strojev v delavnici. Tako sta se Pavel in Peter po skoraj devetih letih odpravila vsak po svoje! Pa vendar v isti provinci AGL. Priporočava se vašim molitvam! Zbogom!
NOVI
GLAS
Predbožični Bruselj
cije med trgovcem, ki je seveda zavzet za to, da se kupcu čim bolje predstavi, in kupcem, ki nima nikakršnih ekonomskih težav in ki se zato le počasi in premišljeno odloča, kaj bo kupil in kako zapravil denar, ki ga ima s sabo. Skratka pred nami so bili trije japonski turisti (eden izmed njih je odlično obvladal francoščino) in na drugi strani prefinjen trgovec, ki je bolj zgledal prodajalec draguljev kot pa čokolade. No, francosko govoreči Japonec se je postavil pred izložbeno okno in samo kazal na primerke belgijske domače čokolade. Prodajalec pa, kot bi šlo za srčnega kirurga, si je nadel zdravniške bele elastične rokavice, vzel primerni pribor in začel zlagati v praznično škatlico vsak kos čokolade, na katerega je pokazal japonski turist. Japonec je seveda od časa do časa povprašal za nasvet, prodajalec je spoštljivo svetoval in naprej polnil kartonaste škatlice. Vse je seveda potekalo v zelo spoštljivem, umetnem vzdušju. Ampak, saj veste, gre za logiko, po kateri ima kupec vedno prav, posebej če ima globok mošnjiček. In Japonci so po tem znani. Njihov življenjski standard je izredno visok, dosti višji od evropskega. Hkrati pa si letno privoščijo le nekaj dni počitnic. In seveda, ko se na počitnice odpravijo... trošijo, trošijo in trošijo. In zato je tudi jasno, zakaj smo mi, ki smo bili v vrsti za Japonci... čakali, čakali in čakali. Razglednica 3 -bruseljski Eifflov stolp, t.j. belgijski ponos
Vsako večje mesto se v svetovni javnosti ponaša s simboli, ki ga označujejo. New York enačimo s Kipom svobode, London z Big be-nom in Tovver bridgem. Kaj pa Bruselj? No, med takimi simboli je nedvomno že omenjeni Grand plače... a ne samo.
Ko sem pred nekaj leti spremljal televizijski kviz, se je pri enem vprašanju pojavila slika malega kipa Manneken pis (Deček, ki lula). Vprašanje se je glasilo, kje je ta kip postavljen. Med ponujenimi možnostmi je bilo mogoče zaslediti London, Pariz, Bruselj in (italijanska fantazija res ne pozna meja) ironični T' orino. Mali kipec se seveda nahaja v Bruslju. In ravno ko smo se sprehajali po ulicah bruseljskega centra in smo naleteli na sloviti kipec, sem se spomnil na slikovito italijansko oddajo in na njihovo predstavitev bruseljske znamenitosti. Bronasti kip je dejansko zelo majhen. Nima kake posebne umetniške vrednosti, a je vseeno med raz-
Bruseljske razglednice
za turiste
poznavnejšimi belgijskimi značilnostmi. Vsakdo, ki je že obiskal Bruselj, ne more mimo tega bronastega dečka. Zelo nejasna je njegova zgodovina, še bolj nejasno pa je, kako je dosegel tak zvezdniški status. Ljudje so ga vzljubili, turisti tudi. In to je
mu smejejo, gasilci ga na dan sv.Barbare (njihove zavetnice) oblačijo v gasilsko uniformo. Gre skratka za zelo človeški odnos do svojega simbola. Bruseljčani imajo kljub nepobožnemu odnosu kip dečka, ki lula, nadvse radi. Tak dokaz lahko dobimo že v ze-
verjetno najenostavnejši in najučinkovitejši recept. Legenda pravi, da je deček rešil Bruselj. Po-lulal naj bi se namreč na eksploziv, ga tako onesposobil in rešil svoje mesto. Gre za dokaj znanst-veno-fantastično razlago, a vzemimo jo kot dobro. Kar je v celotni zgodbi še najbolj zanimivo, je odnos, ki ga imajo Bruseljčani do svojega simbola. Omenjeni odnos mi je bil všeč, ker ne gre za božansko čaščenje nekega simbola, ampak prej za ironično dojemanje njegovega pomena. Kip še zdaleč ni božansko nedotakljiv, ljudje ga radi ob različnih priložnostih različno okrašujejo. Skupine otrok, ki se mu približajo, se
lo majhnem pripetljaju. Turist, ki očitno ni bil kaj dosti seznanjen z značilnostmi Bruslja, se je zelo začudil, ko je opazil, kako se množica gnete pod kipom in kako prebliski fotoaparatov kar naprej osvetljujeo bronasti kipec. Obrnil se je do domačina in ga vprašal: "Kaj pa je to? Zakaj ta kipec vsi tako slikajo?" Domačin se je posmejal in mu v okorni angleščini odgovoril: "Ja, to je važen kipec, veš! Pariz ima Eifflov stolp, mi imamo Dečka, ki lula". Primerjava, ki je nima para... v brk francoskemu grandeur-ju!
Ni kaj, spet izredna turistična razglednica... bruseljski Eifflov stolp.
Andrej Čemlc
Vražja bruseljska birokracija... kdo pa ljubi dolge vrste uradov, dolge vrste uradnikov ter predvsem dolge vrste nasploh? Ja, taki ljudje morajo biti najmanj mazohisti, kaj menite? Taki zdolgočaseni, mrakobni obrazi, ki že sami zarisujejo sivino. Ja, ko bi to bilo res, predstavljate si, kako dolgočasna bi bila belgijska prestolnica. Bruselj je sedež vražje birokracije. Potemtakem so očitno Belgijci res mazohisti, ki se bičajo ob spremljanju neskončnih sej komisije in parlamenta, odborov in pododborov, uradov in podura-dov?
No, to pa ni res. Seveda ne. Saj
Belgijci le niso tako mrakobni, ne? Prej nasprotno! Rekli bi, da so lahko Belgijci zelo spretni. Že 50 let so v osrčju Evrope, že 50 let so evropska prestolnica. Seveda, boste rekli. Saj so navsezadnje tudi fizično v osrčju Evrope. In Belgijci so bili v prvi mini skupini, ki se je v petdesetih šla ustanavljanja skupne Evrope? No, da ne bo vse tako idealistično in romantično. Belgijcem se navsezadnje splača biti prestolnica Evrope. Iz čisto pragmatičnih, ekonomskih in marketinških razlogov. Dejstvo, da lahko evrobirokrati sestankujejo in modrujejo v Bruslju, prinaša Belgiji tudi koristi. Belgijski finančni minister je verjetno zelo vesel, da lahko gosti sestankovanja evrobirokratov in da tako zaokroži navzgor vsoto denarcev v državnem mošnjičku. Lahko bi torej rekli, da sta Belgija in Bruselj vse prej kot nasprotna svoji vlogi osrednje evrobirokrat-ske mašinerije. Navsezadnje Bruselj živi od slave, da je prestolnica Evrope.
Kako lahko torej opredelimo to malo državo in predvsem njeno prestolnico v osrčju Evrope. No, ideje o mazohističnih, birokraciji podrejenih ljudeh so seveda pretirane. Prej bi se lahko strinjali z
drugo verzijo. Bruselj je birokratsko mesto po antonomaziji. Na tem birokratizmu in na računih, ki ga birokracija izstavlja bruseljskim državnim oblastem pa gradi tudi svoj turistični - prijetni videz. Tak bruseljski obraz, ki se zlahka upodablja na razglednicah. In, saj veste, kako je. Ce povprečnemu turistu prodate podobo mesta, ki jo lahko sam strne v nekaj razglednic, je turist najsrečnejši človek na svetu. In da bo vse skupaj še lažje, decembrsko veselo vzdušje, božične stojnice, romantične pesmi na božično temo, ki jih slišiš na vsakem koraku. Le kaj je lahko bolj turističnega od starega mestnega jedra,
odetega v božična oblačila? Razglednica 1 - Grand plače, t.j. kako jeleni skačejo
Grand plače, Veliki trg, dejansko simbolizira bruseljsko staro mestno jedro. Gre za estetsko zelo dovršen in umetniško raznolik arhitektonski biser. V prvi vrsti kraljuje Hotel de Ville, mogočna zgradba, ki jo moramo umestiti tja nekje v obdobje med gotiko in barokom. Trg odlikujejo tudi neoklasični prijemi, ki ponekod samo stilizirano, drugod pa zelo mogočno spominjajo na umetnost starih Grkov.
V božičnem času postane seveda vsa ta arhitektonska umetnost... čudovita scenografija. In na trgu se nagnete več stotin ljudi, ki jih Spektakel prevzame. Seveda, božični Spektakel. Najprej se zatemni ves trg, nato pa se na pročelju Hotela de Ville (ki ni nikakršen hotel, ampak mestna
hiša) s posebnimi svetlobnimi in laserskimi efekti začenjajo izrisovati pravljične podobe belih snežink, jelenov, ki skačejo v idilični zimski pokrajini, in še vrsta drugih svetlobnih in laserskih vragolij. Turist se zagleda v prizorčke, ki se odvijajo pred njegovimi očmi, in se popolnoma naužije božičnih podobic, ki mu jih nudi eden od najlepših trgov na svetu. Ko se človek vsega tega nagleda, se stopi od nežnosti in poln božičnega vzdušja gre do najbližjih božičnih stojnic. In kaj ostane od mogočnega Grand pla-cea? Ja no, tisti srnjaki, ki so skakali, in snežinke. To, ja. Kaj pa mogočne zgradbe, kaj pa Hotel de Ville? "Katere zgradbe? No ja, ene stavbe so res tam bile. Tiste, na katerih smo gledali srnjake in snežinke, a ne?" bi lahko sklenili svoje
razmišljanje naj-dovzetnejši turisti. Ja, turistična razglednica, ni kaj. Pa naj se umetnostni kritiki ne pretirano užalijo.
Razglednica 2 -proizvajalci čokolade, tj. sklepanje dobrih kupčij
Pomislite na turiste, ki so se nagledali božičnih motivov na Velikem trgu. Kam jih bo peljala prežetost z nežnostjo, ki jo povzročajo skakajoči jeleni? Jasno, v trgovino s čokolado. Sladkarije so zelo dobra mašilna sredstva tudi v takih primerih. Belgija se poleg tega lahko ponaša z zelo dolgo tradicijo izdelovanja in pri-
pravljanja čokolade. Čokolada je eden od belgijskih ponosov. Belgijci se radi pobahajo, da je njihova čokolada najboljša na svetu. Ja, no saj je morda res. Saj veste, kako zelo spretni so bili Belgijci pri izvozu in izkoriščanju kakava, ko so bili še velika kolonialna sila v Afriki. Danes je od vsega tega ostal njihov sloves prodajalcev čokolade. In seveda, turist ne more mimo številnih čokoladnih trgovin, ne da bi vanje pokukal in si nakupil nekaj sladkarije, vsaj za vzorec. Ko smo s prijatelji vstopili v eno od takih prodajaln, smo naleteli na čudovit prizor, na tipičen prizor, ko se lahko postaviš v vrsto in čakaš... in čakaš... in čakaš... Pred nami je namreč potekal prizorček tipične kupoprodajne ak-
NOVI
GLAS
US V telovadnici doma Mario Ervatti
Podelili so nagrade Naš športnik
December je čas obračunov, nagrad, priznanj, skratka razmišljanja in vrednotenja tega, kar je bilo storjeno v preteklih dvanajstih mesecih. Med vsakoletne tovrstne pobude sodi podelitev nagrade Naš športnik najzaslužnejšim slovenskim športnikom, športnicam in moštvom iz zamejstva in Slovenije. Nagrado že celo vrsto let skupaj prirejajo medijske hiše z obeh strani meje. Podelitev je bila letos v četrtek, 14. decembra, v Večnamenskem središču pri Brišči-kih, se pravi v dobro znani telovadnici doma Mario Ervatti.
Za izvedbo 2006 je najboljše zamejske posameznike in ekipe izvolila ožja komisija specializiranih športnih novinarjev. Izbira je bila tudi letos dokaj široka, vsaj kar se tiče našega športnika leta pa sta bila naposled najuspešnejša posameznik in posameznica potrjena, in to že četrto leto zapored. Pri ženskah si je Poletova šampionka, Tržačanka Tanja Romano zagotovila lovoriko prav v
zadnjih dneh pred podelitvijo z novima svetovnima naslovoma v umetnostnem kotalkanju v španski Murcii. V moški konkurenci pa je gabrski odbojkar Ma-
držana po svetu.
Najboljša zamejska ekipa leta 2006 je bila nogometna enajsterica kriške Vesne, ki je v minulem prvenstvu zasedla zgodovinsko četrto mesto v prestižni elitni ligi, v kateri je tudi letos po jesenskem delu odlična tretja. Za mladinsko ekipo leta pa sta bila priznanja deležna vrhunska jadralca sesljanske Čupe Jaš Farneti in Simon Sivitz Košuta, ki sta se v preteklem letu udeležila vseh največjih mednarodnih
naš športnik I
Foto Kroma
tej Černič, od letos član sibirske ekipe Novi Urengoj, spet prekosil vse tekmece predvsem zahvaljujoč se vnovičnemu nastopu na svetovnem prvenstvu (letos na Japonskem) v ugledni panogi, v kateri je konkurenca neizprosna. Škoda le, da obeh zmagovalcev, tako kot številnih nagrajencev iz slovenske Primorske, ni bilo na podelitvi, ker sta bila zaradi svojih športnih obveznosti za-
tekmovanj v razredu 420. Na Primorskem je bila najboljša ekipa rokometna sedmerka Gold Club iz Hrpelj (drugi in tretji so bili nogometaši Hita Gorica in Ane-ta Koper), ki se je uveljavila na evropski sceni. Med posamezniki pa sta zasluženo prvo mesto izborila svetovno uveljavljena ka-nuistka Špela Ponomarenko (druga veslačica Majda Jerman, tretja tenisačica Andreja Klepač)
in plavalec Matjaž Markič (drugi košarkar Primož Brezec, tretji kolesar Matej Mugerli).
Drugo mesto sta med zamejskimi športniki osvojila rolkarica Mateja Bogateč in voznik motorjev Mitja Emili, tretje pa med ženskami ex aequo tenisačica Paola Cigui in smučarka Veroni-ca Tence ter pri moških nogometaš na mivki Michele Leghissa. Tudi letos je Združenje slovenskih športnih društev v Italiji podelilo še posebna priznanja angažiranim športnim delavcem in športnikom, ki so svojo zgledno kariero v celoti preživeli v slovenskem okolju. Med odborniki so tokrat izbrali Vojko Kralj in VValterja Mik-luza ter trenerja Christiana Briščika, za zvestobo zamejskemu športu pa sta bila nagrajena tenisačica Cirila Devetti ter odbojkar Michele Brai-ni. Primorske novice pa so posebej nagradile zvezdnika prireditve, rokometnega trenerja Vojka Lazarja, in kolesarja Kristjana Korena.
Pri Briščikih je nagrajevanju namenjeno radijsko oddajo, ki sta jo kot ponavadi v živo prenašala Radio Trst A in Radio Koper, vodil pa Jan Leopoli, oplemenitili karateisti Shinkai kluba, Borove gimnastičarke, pevka Andrejka Možina ob spremljavi Tamare Tretjak ter glasbeni bend Dirty Fingers.
HC
Decembrska številka Galeba
Nadih prazničnih dni
Na lahkih krilih je Galeb prinesel mladim bralcem četrto številko mladinske revije z naslovnico, odeto v svetlikajoče se bleščave, med katerimi so dobro vidne tri božične smrečice, ki so jih s tehniko kolaža iz semen izdelali Martina Verginella, Davide Cvjetkovič, Anja Struna in Aleksandar Mandič, učenci tretjega in četrtega razreda OŠ J. Ribičič pri Sv. Jakobu. Prav tako bleščeč je tudi "kažistran", na hrbtni strani katerega je sedem novih Galebovih knjig, ki s svojimi prikupnimi ilustracijami vabljivo kličejo k branju.
Decembrska številka se začenja s pesmico Želje Zvezdane Majhen ob ilustraciji Vesne Benedetič. Želja imamo vsi veliko, še posebno ob prazničnih novoletnih dneh. Prav
okrog te teme se suče marsika teri Galebov zapis tudi v na daljevanjih. Radovedna Maja v zgodbici Žige ^ Gombača pripravlja papirnate snežinke za g prihod dedka Mraza,
Ajda v pripovedi Jaz in Polonina ff
pravljica pa	51______
pravi! da sl A ' “C^' želi včasih biti kaj dru- ■
A -
a*
m(
gega kot majhna deklica.
Učenci, ki marljivo nabirajo točke za bralno značko, bodo z veseljem brali Koliščarje Štefke Kac-Marn, Deklico za
ogledalom Dima Zupana in pravljico Darinke Kobal Nagajivi Mišek, pri tem pa bodo gotovo še pravilno izpolnili Galebov kviz, ki tudi sodi v bralno značko.
^ Da bo letošnje božično drevesce	manj
k potrošniško in bolj do-mače, bodo otroci lahko sami poskr-beli ob pozornem spremljanju jasnih navo-** dil prof. Jasne Merku', ki v Galebo-\ vi likovni delavnici
Kr
prikazuje, kako nastanejo angelčki iz debelejšega pa-pirja, aluminijaste folje, papirnatih kroglic in ptičjih peres.
Veliko domišljije pri krašenju smrečic so pokazali tudi šolarji OŠ J. Ribičič, ki so dve Galebovi strani napolnili s šestnajstimi lepo pisanimi risbicami. V decembrskem Galebu je še veliko drugih likovnih izdelkov malih risarjev z različno motiviko in tudi zapisi, ki so jih ob ogledu Kekčeve dežele sestavili učenci K. D. Kajuh-Primož Trubar Bazovica. Lorenzo Mazzoleni, petošolec COŠ Pinko Tomažič iz Trebč, pa je šolski obisk repentabrske občine izkoristil za zgodovinski oris tega slikovitega kraja. Damijana Ota v rubriki Iz skrivnostnega sveta živali predstavlja kuno belico in podlasico.
Na Galebovih straneh je še veliko drugih pravljično-sanja-vih in hudomušnih zgodb v prozi in verzih, pa tudi pesmica Srečka Kosovela Na večer z notnim pripisom uglasbitve Dine Slama, po kateri bodo lahko segli šolski zborčki.
ne
Zgodba
Zibelka
Spavaj, spavaj,...
Gospa Vera je ostala vdova. Ni bilo tako, da se sin in hči nista brigala zanjo; vsak je imel svojo družino, otroke, službo, svoj utrudljivi vsakdan. Če je bilo potrebno, kadar je mati imela težave z zdravjem, sta ji oba sicer pomagala, tako, da sta jo ali eden ali druga peljala k zdravniku, ali pa sta ji preskrbela zdravila in ne samo to.
Skoraj vedno sta bodisi sin bodisi hči, vsaj enkrat na teden, vsak s svojo družino, šla k njej na obisk. Preživeli so pri njej par ur in, preden bi prišli, je bil že pripravljen lonec kompota, kompot, ki so ga skupaj pojedli, za popoldansko malico. Pomemben trenutek družabnosti s svojci je trajal premalo in Vera se je znašla zopet sama.
Verina hiša ni bila prazna. Bila
znala uporabljati in poleg tega so bili gumbki predrobceni za njene skoraj nepokretne prste. Kadar je poskusila uporabljati daljinski upravljalnik, ta enostavno ni ubogal. Naučila se je od vnukov, kako ga lahko rabi, a vseeno je bilo to zanjo včasih prezahtevno.
Strmela je vsak dan, dosti ur v ekran in karkoli so predvajali, ji je bilo prav. Slišala je besede, gledala je premikajoče se osebe, neprenehoma. Ta predmet, ki ga je imela v hiši, ji ni nudil možnosti, da bi obujala spomine, niti za trenutek. Ni ji nudil možnosti, da bi mislila na svojo preteklost. In niti na sedanjost.
Koliko bolj živi so spomini na moža, na preteklost. Vendar spomini so trenutni in spadajo v preteklost. Drugo je, če pritisneš na gumbek in doživljaš nekaj, kar traja v sedanjosti. Vera si niti ne zastavi problema, da to, kar gleda, ni živo. Ona pa ja, ona je živa, toda ne budna. Spomini ji pojejo uspavanko in ko pritisne na gumbek
je polna predmetov, na katere je bila zelo navezana, ker so ji obujali spomine. Trenutki, ko so ji predmeti priklicali kaj v spomin, so bili pogosti, vendar samo trenutki. Vsak predmet ji je pomenil nekaj, kar je doživela skupaj z možem. Seveda so prav vsi imeli zanjo svoj nenadomestljivi pomen, predstavljali so njeno preteklo življenje. Vera pa si je želela tudi sedanjosti. In seveda ni vseeno predmet ali oseba. Z osebo lahko malce poklepetaš, si zamenjaš par misli ali pa se tudi kregaš. Predmet ali oseba. Ni vseeno.
Otroci, več kot toliko, nimajo časa, da bi ji prišli delat družbo. In torej, kaj naj bi počela?
V času samotnega dneva je Vera neštetokrat pritisnila vedno na iste gumbke. Daljinskega upravljalnika ni
daljinskega upravljalnika se zibelka začne gugati. Nenadoma zazvoni telefon. Vera se počasi prebuja, zleze iz zibelke in s hrapavim, skoraj neslišnim glasom odgovori: "Ja?"
"Nona! Sem jaz, Tomaž! Kako si kaj?"
Vera, ki je še pod vplivom uspavanja, ne sliši dobro in vpraša glasneje:
"Ja? Kdo govori?"
Ko razume, da ji je telefoniral vnuk, se veseli ter mu reče: "Počakaj en hip!"
Nakar vzame v roke daljinski upravljalnik in s prstom odločno pritisne na gumbek. Tokrat gumbek uboga. Zibelka se ne guga več. Kadar kličejo vnuki, se Vera prebuja in vnukom rada govori o spominih in o sanjski realnosti, ki so važen del njenega vsakdana.
Elena Cerkvenič
Peš po Korziki (33)
Med morjem in gorami
19.	Psihobikoborba in želodčne težave v Marignani
V Marignano na višini dobrih 700 metrov nad morjem sva prišla po petih urah ne preveč naporne hoje. Ob prihodu sva se zaletela naravnost v zavetišče, ki je stalo takoj na začetku vasi. V večji stavbi sta bili tudi ošterija in trgovina. Za hišo je bilo nekaj bungalovov in prostor za kampiranje. Možakar, ki naju je sprejel, je govoril dobro italijansko, tako da smo se vse zmenili. Zanimalo ga je, od kod prihajava, in ko je izvedel, da sva iz Nove Gorice, na meji med Slovenijo in Italijo, je poznavalsko pokimal ter to podkrepil z omembo Trsta in Ljubljane. Prav prijetno sva bila presenečena.
Njegova mlajša sodelavka, najverjetneje hčerka, naju je potem pospremila v zgornje prostore,
kjer sta bili poleg prostorne kuhinje in jedilnice z vso potrebno opremo ter velike kopalnice še dve spalnici, v katerih je bilo skupaj skoraj dvajset pogradov. Za ureditev toliko nočitvenih kapacitet so se prav gotovo odločili zato, ker leži Marignana na odseku Cargese - Evisa, kjer potekata po isti trasi dve dobro obiskani pešpoti na Korziki, ki sem ju že omenil. Očitno je bilo tudi, da se pohodniška sezona počasi zaključuje, saj sva imela res prostorno zavetišče skoraj povsem zase. Toaletne prostore in kuhinjo ter jedilnico sva (rade volje) delila le s Thomasom, Andrejo in Lirio, ki so bili poleg naju edini gostje, prenočiti pa so nameravali v že postavljenem šotoru.
Kot da bi se dogovorili, smo se ob istem času srečali v trgovini. Po-
dila mimo pokopališča. Tako kot v ostalih vaseh je imelo tudi tu pokopališče častno mesto, saj je bilo urejeno na prestižni, z vseh strani dobro vidni lokaciji. Za razliko od pokopališč pri nas, so na Korziki slednja polna družinskih grobnic, ki izgledajo kakor manjše hiše. Od daleč je vse skupaj še najbolj podobno manjši vasi v okviru večje.
Ob robu pokopališča se je proti cesti spuščalo nekaj krav. Ena od njih je bila precej večja in bolj tolsta od ostalih. Šele ko sem opazil, da "ji" namesto vimen med zadnjimi nogami binglja nekaj drugega, sem "poštekal", da gre za bika. Ker vem, da znajo biti biki, če se jim utrga, precej nevarni, ne vem pa, kaj jih nervira, sva se z Jano malo podvizala in mu s tem na nek način pobegnila. Med ogledom vasi me je potem ves čas globoko notri skrbelo, da ga bova med vračanjem še srečala.
/dalje Nace Novak
tem ko smo nakupili vse potrebno za večerjo in zajtrk, smo skupaj sedli k eni od miz na terasi pred barom-gostilno-trgo-vino in pokomentirali dogodke iztekajočega se dne.
Z Jano sva prvič poskusila temno korziško pivo, imenovano Pietra, ki ima svojevrsten okus, saj mu je dodana aroma kostanja. Okus je bil zanimiv, a nič več kot to.
Precej bolj zanimivo je bilo pasje dogajanje okrog mize.
Liria je dobila konkurenco, saj sta bila pri hiši dva psa; štirimesečni nemški bokser Boki, ki je grizel vse, kar mu je prišlo pod še mlečne in zato kot igla tanke, a ostre zobke, in nekaj let stara "baštardina" Piču, ki ji je manjkalo le še nekaj dni do kotitve in je med premikanjem naokrog dobesedno pometala z napihnjenim trebuhom. Veliko je bilo lajanja, skakanja in preganjanja. Ta glavni je bil seveda
smrkavec Boki, ki pa sta mu dali starejši pasji gospe sem pa tja vedeti, da bo moral pojesti še precej
Thomas in Andrea sta se potem odločila, da je napočil čas za pripravo zgodnje večerje, nama pa
Poleg bika na glavni cesti sva v Marignani srečala tudi številne druge prosto sprehajajoče se živali
pasjih briketov, preden ga bodo ostali psi resno jemali.
se še ni mudilo in sva se šla raje še malo sprehodit po vasi. Pot je vo-
uril
i/ii
I/M 71 /!
moi glas
tvoj, glas
nas g|as
, na§ glas
f nas glas
Novi naročnik ali tisti, ki podari naročnino na naš tednik novemu naročniku, bo prejel v dar letošnjo knjižno zbirko Coriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2007
- Tereza Srebrnič: V OBJEMU SONČNE AFRIKE
- Danijel Čotar: DOMAČE SIRARSTVO ZA ZABAVO IN ZARES
- Miroslava Leban: MRAVLJA HOČE V ŽIVALSKI VRT
primorski tednik
NAROČNINA ZA LETO 2007 ZNAŠA:
za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 85,00 evrov