vzgojitelj Biti Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 27 V prejšnjih dveh številkah revije Vzgoja (90, 91) smo v prispevku o krščanskem slovenstvu in domoljubju v šolah analizirali kulturološko-kognitivne ter osebnostno-motivacijske opredelitve domoljubja. Posvetili smo se pojmom kultura, šola in inkulturacija ter njihovi povezanosti. V sledečem prispevku bomo pogledali v zgodovino ter podali sklepno misel in možnost razvoja – obuditve vzgoje za domoljubje v slovenskih šolah. Domoljubja oropana šola v Sloveniji – kako do preporoda? Krščansko slovenstvo in domoljubje v šolah (3. del) Branko Koderman, mag. znanosti (sociologija kulture), dipl. psiholog, je zaposlen na Gimnaziji Bežigrad. Ima 30 let delovnih izkušenj na področju programa mednarodne mature (»IB«), kjer poučuje socialno in kulturno antropologijo ter psihologijo, in na področju slovenskega gimnazijskega šolstva, kjer je nekaj let poučeval psihologijo in sociologijo. Klasično krščansko slovenstvo in slovenski kulturni patricid Pred drugo svetovno vojno je bila antro- pološka kultura (Burnett Tylor, 1871/1958) med Slovenci večinsko krščanska. Prevla- dovalo je katoliško krščanstvo. Nekrščan- ska antropološka kultura je tedaj, tudi tik pred začetkom vojne, predstavljala izra- zito manjšino in je povezovala predvsem skrajne politične anarhistične in levičarske združbe, ki še niso povsem odkrito zavra- čale slovenstva. Na domoljubni strani je obstajala večina Slovencev kot skupnost, ki jo je povezovalo klasično krščansko sloven- stvo, ki je vključevalo simbolno zapuščino Svetega pisma, simbolno obredno tradicijo slovenskega kmeta in umetniško ter znan- stveno simbolno ustvarjalnost slovenskega meščana. Na manjšinski, 'kozmopolitski poziciji' so se pojavljale raznovrstne združ- be in posamezniki, ki jih je lahko občasno družila kakšna magijsko-šamanska brklja- rija idej in dejanj različnih protislovenskih 'univerzalizmov moči in sile': fašistoidna družbena patologija vidno zaznavne 'eno- tnosti organizacije', nacistično-socialistična in socialistično-nacistična manično-depre- sivna psihopatologija čutečega in čuječega telesa 'enega gospodarja' ter predvsem mar- ksistična psihotična in shizofreno zvočno- halucinacijska prisilna misel 'ene in edine resnice'. Inkulturacijo otrok in mladih, vzgojo v nravstveno slovensko oblikovane osebno- sti mož in žena, poučevanje o krščanskem slovenstvu in domoljubno delovanje za Slo- venijo so v tedanjem predvojnem obdobju slovenske zgodovine uspešno in učinkovi- to udejanjale družbeno-kulturne avtoritete znotraj institucij tradicionalne slovenske družine in sorodstva, avtoritete znotraj predvsem katoliške cerkvene organizacije in učitelji, vaditelji in voditelji, ki so delovali v tedanjem šolstvu, vaditeljskih in telova- dnih društvih, pevskih in dramskih zborih ter v umetniških združenjih. Novo in radikalno uničevalno »inkultura- cijo« otrok in mladih pa je na drugi strani (manjšinski in 'kozmopolitski') vsilila in utemeljila ozka zarotniška kriminalna in te- roristična skupina psihopatov in sociopatov znotraj t. i. OF, KP , VOS in drugih podob- nih združb. Ti morilci, v vojnem obdobju nekako od sredine leta 1941 do sredine 1942, uspešno izvršijo kulturni patricid nad slovenskim narodom – pomorijo približno 1000 Slovencev, ki so že samo s svojim tele- snim obstojem in tudi osebnim delovanjem bili in predstavljali živo, delujoče jedro in višek krščanskega slovenstva v predvojnem obdobju. Njihove tarče so bila telesa, njihov organski obstoj, saj so le tako lahko uniči- li njihovo krščansko slovenstvo, shranjeno Foto: Stane Grandljic vzgojitelj Biti 28 Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 predvsem kot implicitni dolgotrajni spo- min v njihovih možganih. Tako so fizično odstranili njihovo krščansko slovensko do- moljubje iz slovenske družbe in skupnosti. Dosegli so uničenje samega jedra živega in človeškega slovenstva, da to ne bi bilo pri- sotno v delovanju za fizično ohranitev slo- venskih ljudi v takratnem vojnem času ter seveda in predvsem, da bi ti (in kasneje tudi njim podobni slovenski kristjani) ne mogli nikoli več s svojim zgledom in delovanjem še kdaj vzgajati slovenskih mladih v domo- ljubju in s tem v krščanskih vrednotah. Uspešno izvršen patricid v naši zgodovini začne dolgotrajni proces izumiranja in izgi- njanja slovenskega naroda. ΄Uspešno likvidiranih΄ 1000 otrok, Slovenk in Slovencev na začetku 2. svetovne vojne, pred Bogom in v imenu Boga zastavijo sim- bolni dolg (Lacan, 1966) preživelim gene- racijam in narodnozavednim potomcem pomorjenih, ki ga morajo slej kot prej pov- zdigniti v prenovljeno krščansko sloven- stvo. Nova slovenska šola in prenovljeno krščansko slovenstvo Glavni prostor, kraj, način in oblika novega, oživljenega, spoznavno razumljivega in kot takega vrednega ponotranjenja in pomnje- nja pri mladih in učiteljih mora biti glavni in samostojni obvezni učni predmet v vseh letnikih osnovne in srednje šole. Inkulturacija novega krščanskega sloven- stva naj poteka dialoško: v učilnici in preko raziskovalnega dela ter samostojnega in od- prtega pisanja, brez tistih učbenikov, ki do- voljujejo in zahtevajo pri učencih učenje na pamet in brez samoumevnosti, »… da je vse tisto treba vedeti, znati, natančno zapisati in ponoviti, kar je zapisano, da bo 5 …« Ključna so tri učno-vzgojna načela šolanja v razredih »krščanskega slovenstva«: 1. Pedagogika »etnosemantične arheologi- je« (delovni naziv). To je metoda razisko- vanja, ki je uveljavljena v antropoloških in psiholoških znanostih (angl. 'Field work and Archival-data research, Case study). Raziskovanje in zbiranje podatkov med šolanjem usmerjajo cilji. V osnovnošol- skih učilnicah bodo to večinoma dela, ustvarjalne življenjske zgodbe, življenj- ske usode 'pomembnih' in 'običajnih' ljudi iz obdobja klasičnega krščanskega slovenstva (od 2. polovice 18. stoletja do poletja 1941). Proti koncu osnovne šole in v srednji šoli, zaradi vstopa v razvojno obdobje »formalnih operacij«, bodo cilji vedno bolj povezani z življenjskimi uso- dami tistih Slovencev, ki so v obupnem preživetvenem boju poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo, in tistih, ki so dejansko oživljali slovenstvo in ga na novo gradili. 2. Vsebinska analiza podatkov (angl.« Con- tent analysis«). Vrednote so v osebnostni zgradbi posa- meznika neozaveščena sporočila naših prednikov o uresničljivi in udejanjeni resnici, lepoti, pravici in dobroti, ki so globoko vtisnjena v posameznikov mož- ganski čustveni in procesni spomin, zato tvorijo motivacijski okvir etosa osebnosti (značaja, nravstvene usmerjenosti). Raz- mišljanje, primerjava, pogovor, vživljanje v usode naših »junakov slovenstva« in njihove vrednote je spoznavno obzorje, nagrada in priznanje šolajočih se učencev in dijakov. 3. Obči in končni smotri celotnega učno- vzgojnega procesa pri predmetu »krščan- sko slovenstvo«. Obvezni in predpisani ter starosti pri- merni morajo biti 'simbolni in kulturni gradniki vrednot' klasičnega krščanskega slovenstva. Eden takih je zagotovo Pre- šernova Zdravljica iz leta 1844. Na kratko predstavimo 'didaktično vre- dnost' Zdravljice kot ene od mnogih uč- nih tem pri predmetu »krščansko sloven- stvo«. V šoli bi 'pouk in uk' o Zdravljici zahteval branje in odkrivanje vrednot klasičnega kr- ščanskega slovenstva, kakor so zapisane v kiticah pesmi. Ob tem bi bilo treba razmi- sliti in poizvedeti pri modrih, kaj vrednota sploh je. Morda bi učenci in dijaki iz celote in vrstic celotne pesmi izpisali zapisane be- sede, kot na primer upanje, Bog, slovenska domovina, edinost, sreča, dom, mir. Nato bi bilo treba raziskati in opisati razdiralska in uničevalska dejanja moralno in etično zavr- žnih patoloških junakov »Moralne Superi- ornosti« iz obdobja slovenskega kulturne- ga patricida, genocida po koncu vojne, pa morda onemogočanja preživetja in rojeva- nja v obdobju slovenskega matricida. Kako se je preko živih teles teptalo in uničevalo vrednote klasičnega krščanskega slovenstva pri pokončnih in domoljubnih Slovencih in kakšno zavezo so s svojimi življenjski- mi usodami zapustili nam, 'sedanjikom'. Zagotovo bi bilo treba raziskati načine ignoriranja in potvarjanja vrednot Prešer- nove Zdravljice v današnjih državnih učnih programih šol, v od države plačani nekul- turi, v industriji proizvodnje lažnih novic. Raziskati bi morali uspešnost in učinko- vitost slovenskega kulturnega edukacida in morda, za konec, bi učenci ali dijaki in učitelj ali učiteljica tega razreda, morda pa tudi vsakdo sam in pri sebi, prišli do neke intimne ugotovitve, ki bi vsakogar izmed nas nekoliko bolj vrednostno zavezovala v življenju. In za konec, morda, koliko in kaj naj vsakdo izmed nas prispeva k prerojene- mu krščanskemu slovenstvu, katerega vre- dnostni moto je Prešeren vklesal v živo telo slovenstva z vrsticami Zdravljice: »… dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi.« Viri in literatura • Burnett Tylor, Edward (1871): Primitive Culture. Cambridge University Press. • Lacan, Jacques (1966): Ecrits. Pariz: Editions du Seuil. Foto: BS