Izkopine v Ostiji.
Izlet v Ostijo.
Potopisna in kulturnozgodovinska črtica.  — Spisal dr. Frančišek Kovačič.
(Dalje.)
II.
Izstopili smo na dvorišču neke preproste krčme in naročili, naj nam ob določeni uri pripravijo toplo kosilo, potem smo pa takoj šli ogledovat Ostijo.
Današnjo Ostijo si lahko ogledaš v hipu. Mala cerkev — sv. Avreje — kaže dokaj lepe renesanške oblike. Pozidal jo je kardinal Giuliano della Rovere, poznejši slavni papež Julij II. (1503 —1513), po načrtu stavb-nika Baccio Pintellija. Razen arhitektoničnih oblik nima cerkev nič znamenitega; notranjščina je preprosta in zapuščena. Nastavljen je pri cerkvi samo en duhovnik. In vendar je Ostija tudi zase škofija in sicer jako odlična. Škof ostijski je hkrati dekan kardi-nalskega zbora; on ima pravico kronati novoizvoljenega papeža, oziroma tudi posvetiti, če še ni bil poprej škof. In tako ima torej za papežem najodličnejši škof v katoliški cerkvi v svoji škofiji le enega duhovnika in kakih sto duš! — Toda dandanes je ostijska škofija združena z ono v Veletri, naslov „ostijski škof" je pa pridržan radi častitljive starine.
Ostijski grad z močnim okroglim stolpom je tudi sezidal že omenjeni kardinal Giuliano leta 1483, po načrtu slavnega stavbnika Giuliana da Sangallo. V onih viharnih časih je bila tu trdnjava, dandanes je pa neki kaznilnica za večje zločince.
Prebivalcev je v Ostiji komaj sto in še ti večinoma zbeže, kadar se začne toplejši čas, pred strašno „malarijo". Meseca vinotoka in listopada se vrnejo in prebivajo v bornih kočah. Nekatere teh koč so podobne kolibam ogrskih ciganov. Ob našem posetu je bilo prebivalstvo še tam.
Zapustivšim sedanjo naselbino nam zastrle nasproti starodavne razvaline: začenja se torišče stare Ostije. Ko pridemo iz vasi na piano, nas osupne veličastno-resni razgled. Krog nas se razprostira nedogledna, nizka ravnica. V tem ogromnem prostoru razen naših korakov ni čuti glasu; vse je mirno, nepremično, nemo, mrtvo, kakor v grobu. Na desni zremo strugo Tiberovo, daleč pred nami pa se nam blišči nasproti — če se povzpnemo na kako višavo — sredozemsko morje, katero kakor srebrn okvir okroža to