Disciplinarne odločbe. 345
Disciplinarne odločbe.
a) Odvetnik je dolžan tožiti zaradi žaljenja časti, če je napaden v stanovski časti.
Odvetniku drju I. je njegov kolega javno očital, da je poneveril zaupani denar. Ker dr. I. zaradi tega napada ni vložil kazenske tožbe, spoznal ga je disciplinarni svet odvetniške zbornice krivim službenega pregreška žaljenja časti in ugleda stanovskega.
Obdolženi odvetnik je proti temu razsodilu vložil priziv, katerega je pa discip.linarni senat najvišjega sodišča češ da je neutemeljen, zavrnil z odločbo od 19. junija 1902, št. 2690 iz naslednih razlogov:
Obdolženec se je zagovarjal, da ni vložil kazenske ovadbe proti drju M. nekoliko zategadelj, ker je bil z delom preobložen.
346 Disciplinarne odločbe.
nekoliko pa tudi vsled prigovarjanja druzih iz političnih in nacijonalnih ozirov. Toda disciplinarni svet temu zagovoru, ker je bilo javno očitanje drja. IVI. proti drju 1. le prehudo, po vsej pravici ni pripisoval nobenega pomena in je dotični dokaz s pričami odklonil. A odkloniti je bilo tudi zahtevo, ki se je stavila na ustni prizivni razpravi, naj bi se namreč zaslišale priče o tem, da se čast obdolženčeva odslej nikakor ni zmanjšala, — kajti zahteva se opira na izjave osebnega mnenja gotovih ljudi, ki ne morejo biti merodavne za objektivno presojanje njegovega postopanja, zlasti ker ne gre samo za osebno čast obdolženčevo, ampak se s takimi napadi žali tudi čast stanu, kateremu odvetnik pripada. Ker je dr. i. trpel, da se mu je javno očitalo zadrževanje denarja, da celo, da se ga je obdolžilo poneverjanja, in ker ni storil potrebnih korakov, da bi svojo čast rešil, zlasti tudi potem ne, ko je bil pozvan od odvetniške zbornice, je z vsem tem časti in ugledu odvetniškega stanu škodo napravil. Bilo je torej po §-u 2. disc. statuta za odvetnike in odvetniške kandidate z dne 1. aprila 1872. drž. zak. št. 40 spoznati, da je dr. 1. kriv označenega disciplinarnega pregreška, katerega odvetnik zakrivi tudi tedaj, če izven svojega poklica s svojim obnašanjem žali čast ali ugled stanu. Tako pa je brez podlage tudi to, da se v prizivu izpodbija pristojnost disciplinarnega sveta.
b) Žaljiva vsebina zaprteg-a pisma, katero odvetnik odpošlje drugemu odvetniku, ne ustanavlja disciplinarnega pregreška žaljenja časti in ugleda stanu, ako razširjanja ni kriv od-
pošiljatelj.
Disciplinarni svet odvetniške zbornice je odvetnika drja L. oprostil obdolžitve, da bi bil s pismom z dne 12. januarja 1902, katero je pisal drju Z., žalil ugled odvetniškega stanu. Pritožbi zborničnega pravdnika disciplinarni senat najvišjega sodišča z odločbo z dne 19. junija 1902, št. 4779 ni ugodil.
Razlogi.
Z izpodbijanim razsodilom se je ugotovilo, da je dr. L. dotično pismo pisal svojeročno, odpravil osebno na drja Z. in je tudi misliti, da je dr. Z. sam pismo odprl. Proti tem domnevam
Listek. 347
ne govori po ai<tih nobeno dejstvo. Pismo je torej po dejanji, za i<atere mora biti odgovoren odpošiljatelj, postalo pristopno edino-le prejemnitcu. Za razširjanje poslej, ko je bilo pismo osebno prejeto, ni dolžan biti odgovoren odpošiljatelj. Da se je odposlalo rečeno pismo, ki po obliki in vsebini ne ustreza družabnim zahtevam, to se gotovo ne da odobravati in to pripoznava sedaj tudi odpošiljatelj sam. Toda prezreti se tudi ne sme, da se je dr. L. moral čutiti razžaljenega po vsebini pisma z dne 2. januarja 1902, katero mu je bil pisal dr. Z., ker v njem se nepravilno dr. L. imenuje za golega prejemnika spisov in označuje njegova zahteva glede honorarja za substitucijo, da je »horrend«. Ker je potem sicer ne v pravi obliki sestavljeni odgovor drja L-a bil namenjen samo za drja Z-a in je, kakor že rečeno, postal pristopen samo temu, zategadelj se je ta korespondenca obeh odvetnikov upoštevala po pravici za njiju golo notranjo zadevo, vsled katere se ugled odvetniškega stanu ni mogel žaliti.
Po vsem tem stvarni položaj ni bil tak, da bi utemeljil dejanski stan disciplinarnega pregreška po zmislu §-a 2. disciplinarnega statuta in prizivu zborničnega pravdnika ni bilo ugoditi.