ASO XXXVII (31) štev. (No.) 37
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 14. septembra 1978
JUGOSLOVANSKI POSKUS	El armamento mundial
En un reciente editorial de “La Prensa” de Buenos Aires, se čitan cifraš emanadas del informe del Institute Internacional de Estudios Estratégicos, sobre la producción y venta mundial de armas, tanto nucleares corno convencionales, ademàs de tanques, aviones y naves de guerra.
Con referencia a dicho informe, tras un somero anàlisis de las cantidades all! anotadas, el articulo expresa:
El informe es revelador de un estado mundial paroxistico y de una insensatez demandai. Porque i còrno es posible hablar de paz y pensar en la armonia universal segün la fervorosa esperanza de la hutnanidad, en medio de este denso trasiego de armas de capacidad destructiva tan formidable? iCòrno admitir que los dirigentes de las grandes potencias puedan vivir con una relativa normalidad, reirse con sus hijos y entregarse al reposo en medio de està vision apocaliptica de armamentos construidos y vendidos al mejor postor incesantemente? £ Còrno puede el ànimo publico permanecer impàvido ante estos artefactos para la muerte en masa y sin misericordia? iLos “gobiemos del pueblo” y los representantes populäres de los paises libres “miran hacia otro lado”?
El mundo està derivando sobre el filo de la navaja, no obstante las reiteradas reuniones de sonrientes jefes de Estado y las conferencias en los foros intemacio-nales, y los caudalosos discursos. en favor de la paz.
Y ante el asombro que provocan estos heehos tan absurdos cabe aun otra pregunta: £ Còrno puede ser que la inteligencia dominante no alcance a eliminar la insensatez para conducir a los dirigentes al predominio de la razón, opuesto decididamente al desenfreno de la fuerza?
Es de esperar aun que aquélla vuelva a presidir las relaciones humanas con la total potencia del espiritu, porque al otro lado està el abismo para la civilización.
Človek z zastavo v upognjeni hrbtenici
Komunizem ima časa na preostajanje
Kakor tisti polž, ki se mu je zahotelo sočne solate na sosedovem vrtu, pa je bil vmes visok gladek zid. Polž ga poskuša prelezti. Ponesreči se mu enkrat, desetkrat, stokrat. Vselej začne znova od tal, kjer je prvič pričel — in končno se mu posreči priplezati do vrha. Pot navzdol na drugi strani je bila lahka. Če tam ne bo nikogar, ki bi pazil, kaj se ob zidu dogaja, bo kmalu videl na svojem vrtu sosed družino slinarjev in njih razdiralno delo. če bo pa pazil in potresel mejo z živim apnom ali z raznimi tekočinami, ki polžu pomenijo smrt, bo rešil svojo zelenjavo.
Tako sili k sosedu komunizem. Svojo dobro premišljeno propagando in neprestano nadziran in priganjan od zgoraj, nikdar ne reče, da je njegov načrt propadel in da bo njegova propaganda prenehala.
Če pogledamo k nam domov, lahko prav jasno razlikujemo posamezna obdobja vsiljevanja komunistične ideje nekomunističnemu narodu.
V desetletju po koncu vojne, je „zmagovalec““ pokazal premagancem vse oblike maščevanja in sovraštva, ponižujoč svoje idejne nasprotnike na stopnjo brezpravne raje in ji ni 'dal nobene možnosti, da bi se kakorkoli uveljavljala. Le tu in tam so izpulili iz te brezpravne mase koga, ki se je „spreobrnil“, ki je „uvidel zločinsko pot“ protikomunistov, ki se je „vključil“ v novo socialistično družbo. O-gromna večina je ostala, kar je bila. Umaknili so se v nevidnost, zadovoljili so se z najskromnejšo obliko preživljanja in molče trpeli preganjanja, preziranja, poniževanja, krivice in ječe.
Komunisti so uvideli, da tako ne bodo uspeli. Spremenili so svojo taktiko. Hoteli so postati prijatelji in pokrovitelji tistih, ki so jih včeraj preganjali in pobijali: vere, Cerkve, moralnih vrednot in človekovih pravic. Nekaj so res storili. Duhovnikov več ne obešajo, škofov več ne sežigajo, cerkva več ne rušijo. In katoličani, toliko let preganjani, so se kar oddahnili v tem navideznem miru, ki jim dovoljuje, da smejo skromno, nevidno dihati. Vdali so se v to, da v javnem življenju za vernike in njihovo cerkev ni mesta.
Nobena stvar pa komunistov bolj ne razburja, kakor kak množičen pojav katoličanov, pa naj bo to romanje na Brezje, zborovanje v Baragovi rojstni fari, ali pa navadna procesija, ki ji ne dovolijo pomikati se po cestah in „ovirati promet“. Kadar bi hoteli katoličani pokazati malo bolj glasno, da še živijo, pride ponoven pritisk, ponovne grožnje in nove omejitve, ki naj bi jim dopovedale, da sicer smejo verovati, če se ne morejo še znebiti zastarelih verskih marenj, da pa v javnem življenju ne smejo obstajati. V tem je komunizem brezkompromisen.
Komunisti so uspeli. Katoličani so postali skromni in ubogljivi, hvaležni, da jih več ne streljajo in ne vodijo po ječah. Poudarjajo svojo lojalnost do vladajočih, priznavajo, da so se razmere izboljšale, čeprav je še tu in tam kaj, kar čaka ugodne rešitve v korist katoličanom. Slovenski katolicizem nima več poklica za mučeništvo, niti skupine, niti posamezniki.
Ni čudno, da se rdečim zdi vedno bolj neprijeten glas tistih, ki žive izven dosega njegove knute. Kaj vse bi dali, da bi ne bilo svobodnih glasnikov resnice o razmerah v naši domovini. Kolikokrat so se že brezuspešno zaganjali v to zločinsko, veleizdajalsko in trdoživo emigracijo, ki se je umaknila v svobodo. S psovkami in lažmi je niso mogli prisiliti k molku. Dolga leta so o njej molčali, kot bi je ne bilo. Čakali so, da se sama razkroji: stari bodo pomrli ali pa utrujeni umolknili, mladi pa se za to ne bodo zanimali več. Pa so se ušteli. Starih je res vsak dan manj, pri nas in pri njih, a mladi rod sledi pot svojih prednikov. To mora rdečim vohunom potrditi en sam pogled na katerokoli prireditev slovenskih emigrantov: versko, narodnostno, bo-
Tak je v slovenščino prevedeni naslov knjige v angleščini o današnji Jugoslaviji (The Yugoslav Experiment 1948—1974; 4SI' strani, University of California Press). Knjigo je napisal Dennison Rusinow in je izšla istočasno z ono, ki smo o nji govorili nedavno tega in ima naslov The Yugoslavs (avtor Duško Doder, izšla pri Randon House v New Yorku). Kot je bila prva, je tudi sedanja vredna, da o nji nekaj zapišemo, saj obravnava zadeve naše rodne domovine. Pisatelj dr. Dennison Rusinow je raziskovalni učenjak ameriških univerz na licu mesta in je živel deloma v Jugoslaviji deloma v Avstriji vse od leta 1963. V tem obširnem času je mogel obvladati cele gore dokumentarne snovi, kakor so jo smeli in mogli ob vsakem obratu ali preusmeritvi partijske linije razkriti komunistični prvaki, teoretiki, žurnalisti in raziskovalci.
Neizogibno za učenega specialista je to, da osredotoči svoje enakoročno in izčrpno raziskovanje na znano borbo znotraj komunistične partije, katera se je bila razvila preden so bile izvedene velike politične in ekonomske reforme v obdobju 1965-66. Takrat je vse kazalo, da se bo razvoj jugoslovanskega komunizma obrnil v smèr večje politične, socialne in gospodarske svobode, in se približal — vsaj do neke meje — konceptu demokratičnega javnega življenja, še nam je v spominu, kako so takrat razglašali povsem novo, drugačno vlogo komunistične partije, kot jo je ta igrala dotlej: partija, ki so jo prekrstili v Ligo komunistov Jugoslavije (in zavrgli ime partija) naj več vsemogočna ne gospoduje in si ne lasti, nesporne oblasti v javnem življenju. Spremeni naj se v Zvezo komunistov, čije namen in naloga naj bo v bodoče — ne gospodstvo in neomejena oblast — ampak le ideološko vodstvo z razvijanjem dobrohotnih smernic in predlogov za uspešno rast „socializma“ v politiki in gospodarstvu, kakor tudi na drugih področjih družbene aktivnosti. Ta obrat je bil res zgodovinske narave, iz njega je zrastel koncept samoupravljanja na gospodarskem sektorju, pa tudi znatni premiki pri uravnavanju kreditne politike, kakor tudi v odnosih posameznih republik do federativne uprave v Beogradu.
Če bi se bila uveljavila ta na ljubljanskem kongresu sprejeta politična linija partije, bi bila po mojem mnenju
jevniško. Stari že izginjajo v morju mladih, ki so polni navdušenja in optimizma.
A polž rdeče propagande se ne utrudi. Zadnje čase opažamo po vseh slovenskih emigrantskih središčih poskuse, da se komunisti kot dobri Slovenci, pošteni ljudje in iskreni naši prijatelji skušajo vriniti v naša društva, na naše prireditve, v našo bližino, češ, da je že čas, da stare spore pozabimo in si postanemo prijatelji, ki gledamo le v bodočnost in v srečo naše lepe domovine. Konzularni zastopniki se trudijo, da bi med „izdajalci“ dobili prijateljev. Vabijo jih na večerje, silijo na njihove domove in pojejo že znano pesem, da je prišel čas pozabe in skupnega dela. Posredujejo „kulturne obiske“ godbenikov, pevcev in igralcev iz domovine. Vabijo na obisk stare domovine in izletnikom pripravljajo slovesne sprejeme, pogostitve, predavanja itd. Izredno se zadnje čase trudijo, da bi med „begunci“ samimi dobili koga, ki ima vsaj nekaj ugleda in ki bi si upal med svojimi javno nastopiti v brambo rdečega režima. To se jim kar lahko posreči tam, kjer je novejša, tzv. ekonomska emigracija pomnožila vrste onih, ki so iz načelnih in političnih vzrokov zapustili domovino pred tridesetimi leti.
Novice o takih poskusih nam prihajajo z vseh koncev. Majhna skupina v Brazilu se kar ne more ubraniti ljubeznivemu snubljenju tamošnjih konzularnih zastopnikov. Kanada in USA nudita isto sliko. Zadnje čase prihajajo iz Avstralije vesti, da se je rdeči režim z vso silo vrgel v boj proti
današnja notranja slika Jugoslavije mnogo drugačna kot je v resnici. Pojavili so se, kot se spominjamo, razni Nikežiči, Tripaloji, Kavčiči in njim sorodni partijci, ki so načrt za tako spremenjeno notranjo sliko Jugoslavije hoteli praktično uresničiti. Bili so krepko na delu, toda kmalu se je začel čutiti odpor zlasti iz vrst stare partizanske garde, ki je privedel do hudih in za enotnost partije nevarnih notranjih trenj in borb, dokler ni Tito s svojimi naj zvestejšimi sopotniki na sestanku v Karadžorževu napravil takemu razvoju konec. Brutalen konec. Dr. Rusinow vse to iz dobljenih dokumentov podrobno opisuje ter imenuje dobo 1971-72 „Nationalities crisis“.
Tudi njegove sklepne misli so podobne Doderovim, ko ugotavlja dobesedno takole: „Zgodovina Jugoslavije., od 1. 1948 dalje ni torej dejansko izpričala ničesar, razen zaprepaščujočo gibčnost in prilagodljivost Jugoslovanov, tako voditeljev kot onih, ki jih ti vodijo; neizčrpno in dostikrat zmešano voljo za eksperiment.“
Človek ima vtis, da take besede ne pomenijo globokega poklona notranjepolitičnim krmarjem jugosl. politike.
Glede bodočega razvoja razmer v naši stari domovini je dr. Rusinow mnenja, da bi utegnilo biti mogoče, da bi se razvoj končal v srečnem pristanku demokracije. Vendar takoj pojasni, da je mnogo bolj verjetno, da „Jugoslavija postane le neka druga na nizkem nivoju sloneča država, ki zmerno zatira svoje ljudi, je polovično uspešna in na pol avtoritarna, vlada jo oligarhija med seboj srpte elite, v njeni družbeni sestavi so mnogi ljudje svobodni, in sodelujejo, mnogi pa ne.“
Avtorjeva napoved za bodočnost Jugoslavije je nejasna, dvomljiva in negotova — drugačna tudi biti ne more z ozirom na dejstvo, da nad to državo visi vrsta težkih vprašanj, katerim odgovora nihče ne more vedeti. A iz vsega opisa in iz zaključkov v knjigi sije resnica, da tamkajšnji komunistični režim z mogočnim Titom na čelu ni pravzaprav znal in ne mogel rešiti nobenega osnovnega faktorja za notranjo konsolidacijo in zunanjo varnost te težko preizkušane, z bratsko krvjo polite dežele. Ob Titovem koncu se nahaja naša domovina v večji negotovosti kakor kdaj koli v svoji zgodovini.
Dr. Rusinowa študija to resnico znova potrjuje.	L. P.
tamošnji protikomunistični skupnosti. Ves boj vodi konzulat. Med Slovenci je tam večina ekonomskih emigrantov, ki so doživeli rdečo dresuro v domovini in ki nimajo ne načelne zrelosti ne volje, da bi se rdeči propagandi ustavili. Par ljudi, ki so se izvabljeni po komunistih in v želji, da bi nekaj pomenili, predali rdečim vodam, poskušajo z vsemi sredstvi povzročiti razdor v protikomunističnih organizacijah, u-stanavljajo nove, kjer se jim razdor ne posreči in so glasniki gesel, ki jim jih na konzulatu diktirajo. Avstralski primer je živ zgled, kako težko se slovenska emigracija vzdrži načelno in narodnostno na pravi poti, če nima močne skupine inteligentov, ki jo vodi. Avstralija jih razen par častnih izjem, nima.
Celo Slovenci v Argentini, ki komunistom in vsemu slovenskemu svetu veljamo kot najbolj uporni, trmasti in nedostopni ljudje, kadar nam kdo hoče soliti pamet, rdeči ne odnehajo s svojimi poskusi. Zaenkrat sicer nimajo vidnih uspehov, vendar se sliši, da je ta ali oni slabič ali vseznal že šel na konzulat na Šilce slivovke in grižljaj kranjske klobase. Pošiljajo nam časnikarje, ki znajo naše razmere tako opisovati, da se ob vsaki črki vidi, koliko trpe, ko morajo priznati resnico o naši slovensko misleči in govoreči mladini, o naših šolah, društvih, ustanovah, tisku itd.
Zgodba o polžu se bo nadaljevala. Komunizem ne bo odnehal. Zmagal pa bo v tem boju tisti, ki bo vzdržal do konca. Če ostanemo kar smo, govori bodočnost nam v prid.	li
NOV KOCBEKOV INTERVJU
V listu „Hrvatska država“, ki ga izdaja v Münchenu Ivo Jelič, so bili v avgustovi številki objavljeni trije intervjuji, ki jih je imel letos meseca marca Vladimir Markovič iz Beograda z Edvardom Kocbekom in Francem Miklavčičem v Ljubljani ter dr. Franjom Tud-zmanom v Zagrebu.
Markovič pove, da je bil Kocbek borec NOB od leta 1941, vodja krščanskih socialistov in pravi, da ja bila to najmočnejša politična grupacija za komunisti v Osvobodilni fronti. Je pesnik, književnik in stanuje v centru Ljubljane. Nato navaja, da mu je Kocbek pripovedoval, da je bil takoj po vojni približno eno leto minister prosvete v Jugoslaviji, nato je bil minister prosvete in kulture v Sloveniji. Kocbek je Markoviču tudi pripovedoval, da so se komunisti bali, da bi v njem odkrili možnega političnega nasprotnika, ki se bo ob prvi priliki z njimi ideološko sporekel. „Ko sem izdal svojo prvo knjigo avtobiografije,“ je nadaljeval Kocbek, „so nekateri moji slovenski komunistični tovariši videli v njej nekaj nemarksističnih tez in izjav in so mi svetovali, da naj tako ne pišem.“ Nato se je Kocbek pritoževal, da so njegove pesmi prevedene na češki, poljski, nemški, italijanski in na druge jezike, le na srbo-hrvaški in na ostale jezike jugoslovanski narodov ne. Ko se je še povalil, da ima veliko obiskov mladih Slovencev, ki se z njim pogovarjajo, je dejal dobesedno:
„Proti koncu vojne so Nemci in bela garda nasilno mobilizirali veliko število mladih Slovencev v domobranske vrste. Mnogi od teh mladih Slovencev so bili pri Pliberku, ne da bi kdaj sprožili en sam strel proti partizanom in ne da bi imeli kakršenkoli zločin na vesti, brez vsakega sojenja ali sodbe pobiti. Očividno so se nekateri bali, da ne bi ti mladi Slovenci, če bi se vrnili na svoje domove, mogli postati rezerva za kontrarevolucijo...?! Vendar jaz vem in to tudi še danes odločno trdim, da bi bilo te mlade ljudi zelo lahko prevzgojiti, da bi postali lojalni in koristni državljani nove Jugoslavije. Ko smo mi, to je vodstvo Osvobodilne fronte, zvedeli za to in smo protestirali, nam je bilo rečeno, da te vesti o ubijanju domobrancev niso resnične. Vendar, kot se je pokazalo kasneje, je bilo to v glavnem resnično. A mnogi pravi zločinci, kvizlingi in krvniki slovenskega naroda so medtem nemoteno in brez ovire zapustili državo in pobegnili v inozemstvo.“
Nato je Kocbek govoril o intervjuju z Borisom Pahorjem, ki je bil objavljen v Zalivu in kjer je priznal množični pokol domobrancev, po skoraj tridesetih letih, medtem ko niti v Sloveniji niti v Jugoslaviji, , še, manj pa v svetu, to ni bila nobena tajnost. V nadaljevanju intervjuja se je Kocbeku zdelo važno, da je opisal Markoviču še sledeči dogodek:
„Dr. Josip Vidmar je še vedno nesporna avtoriteta v kulturnem in javnem življenju Slovenije. Pred kratkim je poznan in zaslužen narodni umetnik
iz Slovenj gradca, moj dober prijatelj, slavil svoj delovni jubilej. Organizator proslave je poudaril, da naj na to proslavo, kjer bodo prisotni najvišji druž-beno-politični funkcionarji Slovenije in cele SFRJ povabijo tudi mene. Vendar me le niso povabili; pač pa me je u-metnik sam telefonsko poklical, da naj gotovo pridem. V določenem času sem se pojavil z mojo soprogo in sem pred začudenimi organizatorji ' proslave i-skreno čestital svojemu prijatelju. Tu je bil tudi tovariš Stane Dolanc z že,-no, ki je nas prisrčno pozdravil in nas povabil, mojo soprogo in mene, da z njim gremo v dvorano, kjer se bo vršila prireditev. Ko sem tovarišu Stanetu Dolancu povedal, da nismo dobili povabila na proslavo, je Stane Dolanc vprašal zmedene organizatorje: ‘Kako to, da Kocbek ni dobil povabila?’ Moja soproga in jaz smo rekli, da mi sami ne želimo prisostvovati proslavi in smo odšli.“
Ves ta intervju Markoviča s Kocbekom prav nič ne olepša Kocbekove podobe kot človeka in narodnega delavca. Že tedaj mu je bilo težko verjeti, da je šele po skoraj 30 letih zvedel za pokol domobrancev. Vsak se je tedaj vprašal, zakaj ni izvajal nobenih posledic, če je tedaj, kot trdi sam, zvedel za pokol domobrancev. Kako je mogel še ostati v družbi tistih, ki so odgovorni za ta pokol. Kot vidimo iz zgornje njegove izjave o pobitih mladih Slovencih, Kocbek ne obsoja, da so jih partizani pobili, ampak obžaluje, da niso ostali živi, ker bi jih bilo po njegovem lahko prevzgojiti v — komuniste. Ali ni to cinizem? Plošča, ki jo je navil o pravih zločincih, kvizlingih itd., ki so pobegnili v svet, je že obrabljena do dolgočasja. Kocbek bi na vsak način še vedno rad igral neko posebno vlogo in užival iz-jamen položaj. iPo zadržanju je več kot lojalen do komunističnega režima; v navidezni opoziciji pa je le v toliko, da mu ne škoduje v ugodnem položaju. Kako je bil srečen in počaščen, ko se je tovariš Stane Dolanc zanimal zanj. Res je beden ta „krščanski“ socialist, če pomislimo na herojske ruske, češke in druge oporečnike.
KOCBEK IN PAHOR
Tržaški pesnik Boris Pahor je nedvomno mojster slovenske besede. Stalno tudi zagovarja pluralizem. Ni pa dosleden, ker ga ne priznava vsem. Tako npr. v reviji Zaliv ne omeni publikacij, ki jih dobi v oceno, če izhajajo npr. iz emigrantskih krogov. Pri njem je važno kdo in ne kaj. Po tolikih letih se še vedno ne more prikopati do spoznanja, da je bil v Sloveniji med vojno in okupacijo edini namen Osvobodilne fronte izvesti komunistično revolucijo. Ker je bilo vse drugo le sredstvo za dosego tega cilja, zato so postavili komunisti v Ljubljani najmogočnejši spomenik zmagi revolucije, ne pa boju proti fašizmu. Pahor bi to mogel spoznati na zelo enostaven način:
V roko naj bi vzel Bakuninov katekizem in ob njem zasledoval prikaz razvoja dogodkov med okupacijo od apri-(Nad. na 2. str.)
——
TROJEM SUMER IZ MOSKVE
IRAN, RODEZIJA IN NIKARAGUA
Ni dvoma, da so že dolgo pripravljali načrte v Moskvi in jih sedaj spet odkrito izvajajo istočasno na treh točkah sveta: komunistične režime bi radi vzpostavili v Iranu, v Rodeziji in v Nikaragui, se pravi v Aziji, v Afriki in v srednji Ameriki.
Najbolj prikrito izvajajo načrt v Rodeziji, dasi že najdalj časa. Zanetili so neke vrste državljansko vojno med dvema gverilskima skupinama, ki se obe borita proti režimu belca Smitha in ki bosta med seboj obračunali, čim bo konec belega režima v Rodeziji konec letošnjega leta. Komunistična gverila v Rodeziji namreč noče pod nobenim pogojem. sovladati z nekomunistično gverilo, če in ko bo konec Smithovega režima. Sovjeti hočejo na vsak način iz Rodezije ustvariti novo Angolo in tako svoje novo oporišče v Afriki, ki bo mejilo na najdragocenejši plen v Afriki, katerega si želi Moskva: Južno Afriko. Načrt je dolgoročen, toda ga doslej iz Moskve vztrajno in potrpežljivo izvajajo.
Nič drugače ni z Iranom. Iranski šah Pahlevi je sicer moderniziral državo, uvedel vrsto socialnih ukrepov za zboljšanje življenjske ravni prebivalstva in oborožil iransko vojsko z najmodernejšim orožjem. Bogat na petroleju, si je Iran mogel privoščiti zvišanje življenjske ravni, dasi ostajajo mnogi predeli države še vedno močno nerazviti. Moskvi vojaško in socialno močan Iran seveda ne prija. Direkten dostop do perzijskega zaliva gre čez Iran. Zato mora šahu preprečiti izvedbo njegovih načrtov in ustaviti nadaljnji mirni razvoj v državi. Izgrede v Iranu prejšnji teden so pripravili in izpeljali moskovski agenti ob sodelovanju z iransko KP. Precej krvi je steklo po nekaterih iranskih krajih, predno je šahovi vojski uspelo vzpostaviti mir, ki pa ostaja prisilen. Revolucionarna gesla proti šahovi dinastiji so ostala samo zadušena, ne pozabljena.
Moskva je preko Havane znova posegla na ameriško celino v Nikaragui. Drži, da spada. Nikaragua med srednjeameriške državice, ki so praktično last nekaj veleposestniških družin. Nikara-
guo vlada že 40 let družina Somoza, življenjska raven prebivalstva pa je silno nizka. Drži tudi, da ZDA, ki so bile v Srednji Ameriki dejanska kolonialna sila v desetletju po prvi svetovni vojni, niso skoro nič poskrbele za družbeno pravičnost na tem področju. Drži pa tudi, da še sedaj, ko Moskva po vseh kontinentih odkrito prodira v svojih imperialističnih načrtih, na a-meriški celini mnogi režimi ne spregledajo in trdovratno vztrajajo na preživelih družbenih strukturah, ki jim temelje neopazno izpodjeda svetovni komunizem s svojimi cenenimi gesli, tako vabljivimi za neuke, a pravičnosti lačne delavske in kmečke množice.
Tako je sedaj v Nikaragui marksistična gverila izbruhnila na dan proti Somozovi diktaturi, si nadela ime borca za osvoboditev izpod ameriške o-blasti v desetletju po prvi svetovni vojni, graia. Sandina in sprožila državljansko vojno, ki je že zahtevala veliko število smrtnih žrtev.
Iz Washingtona in drugih ameriških prestolnic zaskrbljeno opazujejo razvoj, iz bojazni, da se ne bi Nikaragua spremenila v novo Kubo na ameriški celini. Ko je Castro sprejel skupino san-dinistov, ki jim pred tremi leti še ni uspelo zanetiti državljanske vojne v Nikaragui in so se umaknili v Havano, nihče več ni mogel dvomiti v njihovo ideološko ozadje, še manj, ko je Castro pred dnevi zanikal, da bi Kuba kar koli imela opraviti v zvezi z dogodki v Nikaragui.
Moskovski načrti, dasi dolgoročni, so tudi močno prilagodljivi trenutnemu položaju. Dasi je vse tri načrte pripravila že dolga leta nazaj, zadnje popravke pa vnesla vanje pred nekaj meseci, jih je Moskva pred kratkim takoj prilagodila še sedanjemu trenutku, ko je Carter strahovito zapleten v problem miru med Arabci in Izraelom. S Carterjem v Camp Davidu, kjer igra posrednika med egipčanskim Sadatom in izraelskim Beginom, ima Moskva prav te dni povsem proste roke za netenje požarov v Iranu, Rodeziji in Nikaragui. Da bi jim vsaj eden uspel, so požare povzročili istočasno na treh celinah.
SVOBODNA SLOVENIJA
m——— i .1 ..——ì. in ii..ii	n ii ih. -....
MEDNARODNI TEDEN
AMERIŠKO obrambno ministrstvo bo potrošilo 767 milijonov dolarjev za zgraditev „pentagona“ v Saudijevi A-rabiji. Ministrstvo za obrambo in glavni stan letalstva v Ryadhu bosta stala 460 milijonov dolarjev. Nadaljnjih 272 milijonov dolarjev bo šlo za izboljšanje saudijskih pomorskih oporišč, o-stalo pa za zgraditev podzemske vrhovne komande in garaže za 1600 avtomobilov. Pri delih bo zaposlenih nad 10Ó0 strokovnjakov in delavcev. Lansko leto je Saudijeva Arabija nakupila v ZDA najmodernejšega orožja za več kot 4 milijarde dolarjev. Kazno je, da si ZDA v Saudijevi Arabiji gradijo veliko vojaško oporišče na Bližnjem vzhodu.
KUBANSKI komunistični diktator Castro je objavil, da je pripravljen dogovarjati se „s kubansko begunsko skupnostjo v tujini“ za izpustitev več sto političnih pripornikov. V pogajanja ne sme biti vmešana nobena vlada, je izjavil Castro. Od 15.000 političnih jetnikov na Kubi jih dk. 400 Castro ne na-ruerava „nikdar izpustiti na svobodo“, ker da so bili „kolaboracionisti diktatorja Batiste in so imeli zveze s protikomunističnimi begunskimi skupinami, ki še vedno delujejo proti Kubi.“ Menijo, da hoče s to ponudbo Castro zasejati čim večji razdor med 750.000 kubanskih beguncev v ZDA.
PANAM IN NATIONAL LINES, dve največji ameriški letalski družbi, se bosta od 1. oktobra t. 1. združili v eno družbo, ki bo opustila polete v komunistično vzhodno Evropo, z izjemo Varšave. Iz njenega omrežja izpadejo Moskva, Budimpešta, Bukarešta, Praga in tudi Beograd.
V DÜSSELDORFU v Zahodni Nemčiji, se je policiji posrečilo najti najbolj iskanega marksističnega gverilca Stolla, ki je bil pri tem ubit ter aretirati njegovega tovariša Schulza, medtem ko druga dva gverilca še iščejo. Stoli je lanskega septembra v Kölnu u-grabil industrialca Schleyerja in ga dal ubiti, pozneje pa tudi neko zahodno-nemško letalo ter zahteval izpust iz zaporov več vodij gverilske skupine Baader-Meinhof.
Človek z zastavo
(Nad. s 1. str.)
la 1941 do junija istega leta. Kakšen je bil tedaj odnos slovenskih komunistov do okupatorjev, to je fašistov in nacistov. Kako in zakaj se je spremenil ta odnos, ko je Hitler prelomil pakt s Stalinom in napadel Sovjetsko zvezo ? Zakaj so začeli komunisti med okupacijo pobijati ljudi, ugledne posameznike in cele družine, predno je sploh nastala kaka vaška straža ali domobranstvo ? Če ima dobro voljo bo po tej m-;ti prišel do resnice.
Posebno težko nalogo pa si je nadel Pahor, da bi rehabilitiral Kocbeka „na področju narodne zgodovine“. To je Si-sifovo delo. Ne bomo razpravljali, ali je Kocbek postal sto odstotni marksist ali ne, tudi ne o tem, kaj prav za prav je. ' Dejstvo pa je, da je storil vse, kar je mogel, med okupacijo in revolucijo, da je prišel na oblast marksizem, komunistična diktatura in režim, s katerim pa Pahor tudi ni zadovoljen. Da je bil Kocbek v službi marksizma in da je dal svoje ime in pesniški renome v službo komunistični revolucionarni Osvobodilni fronti, dokazuje tudi pismo, ki ga je pisal 14. decembra 1942 Kardelj Titu in ga je v zadnjem Zalivu objavil Pahor. 'Pismo glasi:
„Nujno je, da se kot podpredsednik kooptira en Slovenec. Naš predlog je za
krščanskega socialista prof. Kocbeka fida. To se nam zdi potrebno iz dveh razlogov: da bi laže tolkli v Sloveniji belo gardo in da bi lažje tolkli v inozemstvu londonsko vlado s tem, da je eden od podpredsednikov Sveta katolik. Pripominjam, da je Kocbek kot katoliški ideolog in književnik '(pesnik) zelo znan v inozemstvu, posebno v Franciji in na Češkem, kar bi nam zelo olajšalo položaj. Razen tega se bodo naši krščanski socialisti obrnili s posebno izjavo na katolike FVaneije, Češke in Poljske, naj se borijo na strani ZSSR. Tako bi njegov položaj kot položaj podpredsednika Sveta zares veliko koristil.“ (Zaliv, štev. 1-2, 1978, str. 100) To pismo jasno pove, zakaj je Kardelj želel imeti Kocbeka v vodstvu OF. Zato, da bi lažje v 'Sloveniji tolkli belo gardo, v inozemstvu londonsko vlado in da bi Kocbek pozval katoličane Francije, Češke, Poljske naj se borijo na strani Sovjetske zveze. In kje je boj proti okupatorju, proti nacizmu in fašizmu?
Leta 1967 je izšla Kocbekova pesniška zbirka „Poročilo“. Tam je Kocbek zapisal tale dva verza, ki vsebujeta bridko spoznanje:
„Zastave so nam zasadili v upognjene hrbtenice.“
Kljub temu spoznanju Kocbek nima moči in je nesposoben storiti možat korak.
M. P.
REAKCIONARNI francoski škof Le-febvre je objavil, da bo v kratkem odprl svoje „semenišče“ blizu Rima. Tja bo preselil 27 svojih „seminaristov“ iz zgradbe v Econe v Švici. Kazno je, da se Lefebvre ne zna sprijazniti z razvojem v Cerkvi in da se še naprej krčevito oklepa preteklosti.
PAPEŽA JANEZA PAVLA I. je močno prizadela smrt leningrajskega metropolita Nikodima. Na avdienci pri njem je Nikodima zadela srčna kap. Nikodim je bil drugi po funkciji v ruski pravoslavni Cerkvi in njen neke vrste „zunanji minister“, močno naklonjen e-kumenskemu zbližanju. Bil je star šele 48 let. Papež Janez Pavel I. je poslal sožalje ruskemu patriarhu Pimenu v Moskvo. i
MIROVNA KONFERENCA v Camp David v ZDA, kjer predsednik Carter posreduje med egipčanskim Sadatom in izraelskim Beginom, je trajala ves prejšnji teden v popolni tajnosti. Uradni govorniki so časnikarjem samo sporočili, da „razgovori napredujejo.“ Tako Carter kakor Egipčan in Izraelec se nočejo vrniti iz Camp Davida praznih rok pred svoje narode. Papež Janez Pavel I. je pozval vernike, naj molijo za uspeh konference v Camp Davidu, od katere bosta spet odvisna mir ali vojna na Bližnjem vzhodu.
Konferenca ZM v Buenos Afresn
PORAZNA STATISTIKA
Na zasedanju Konference ZN o tehnološkem sodelovanju med razvijajočimi se državami, ki je bilo prejšnji teden v Buenos Airesu, so se, kakor o-bičajno na podobnih zasedanjih, ki jih pripravijo ZN, najprej obmetavali z obtožbami in protiobtožbami Arabci in Izraelci, zatem prosovjetski in prokitaj-ski delegati, nato predstavniki razvitih in nerazvitih odn. razvijajočih se držav.
Nastopni govor je imel glavni tajnik ZN Waldheim. Odprtja zasedanja se je moral udeležiti kot predstavnik gostitelj ske države tudi argentinski minister za gospodarstvo Martinez de Hoz.
Nobena delegacija ni predložila na
zasedanju kakšne izredne novosti ter je sestanek izvodenel v prazno resolucijo o nujnosti tehnološkega sodelovanja med razvijajočimi se državami, ob podpori že razvitih držav.
Edino zanimivo statistiko, ki je bila na zasedanju podana, je pripravila mo-zambiška delegacija, in sicer o položaju ženske v današnjem svetu. Mozam-biška delegatinja je najprej govorila o „ženskem spolu, ki da je najbolj zatiran na tem svetu“, nato pa je navedla naslednjo statistiko: 1) Polovico vsega prebivalstva na svetu so ženske; 2) ena tretjina delavne sile na svetu so ženske; 3) ženske delajo dve tretjini delovnih ur na svetu; 4) ženske do-
bivajo samo eno desetino svetovnega dohodka in posedujejo manj kot eno stotinko svetovne lastnine; 5) tri četrtine od 800 milijonov nepismenih na svetu so ženske; 6) ženske, skupaj z otroki, predstavljajo tri četrtine podhranjenega prebivalstva na zemlji; 7) v razvijajočih se državah tvorijo ženske 80 odstotkov' z otroki med 6 in 16 leti starosti brez šolske izobrazbe.
Zaključila je svojo porazno statistiko: „Dejstvo je, da je bistvo problemov razvijajočih se držav v ženskem vprašanju. Ženske so v razvijapjočih se državah najbolj neenake med neenakimi.“
V marsičem ima mozambiška delegatila prav. Žalostno je samo, da prav razvijajoče se države iščejo svojo rešitev v marksističnem sistemu, ki je v bistvu zatiralen sistem.
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Vsekakor je gospodarsko stapje države zašlo v kritično fazo. Tako vsaj zatrjuje večina strokovnjakov, in to izjavljajo podjetniki in gospodarstveniki, ki zaskrbljeno gledajo, kako inflacija nezadržno raste, medtem ko recesija tudi ne omaga.
Porast cen v mesecu avgustu je res presegel optimistične račune vlade. Inflacija tega meseca je bila 7,8 odstotkov, kar Argentino zopet postavi na čelo svetovnega porasta cen. Vladni glasniki, zlasti državni tajnik za trgovino lic. Estrada, izjavljajo, da je hud skok bil zlasti posledica špekulacije. Cene da so poskočile, ker so trgovci računali na povišice plač, ki jih je objavila vlada.
A najhujše je, da te povišice v nekaterih sektorjih sploh niso bile uveljavljene. Država je namreč „dovolila“, ne pa prisilila, da se povišajo delavske plače. Tako so mnoga podjetja, ki se nahajajo v slabem finančnem stanju, „dovoljenje“ preslišala. In precejšnji del uslužbencev in delavcev se je znašel pred dejstvom hudega poskoka cen, ne da bi se njim povišale plače. Sedaj na ministrstvu za delo proučujejo možnost, kako bi uredili položaj tem, najbolj zaostalim sektorjem. Vprašanje je le, če bodo našli rešitev, ki ne bi povzročila nov skok cen.
Kar se splošnega gospodarskega stanja tiče, je v samih vladnih krogih huda zaskrbljenost. Tako so člani vojaške Junte poklicali na razgovor gospodarskega ministra. To je bilo prvič, odkar je v veljavi nova struktura oblasti. Po tem novem organigramu ima Junta pravico klicati ministre, da jim informirajo o poteku njih dela, a le potom izvršne oblasti, to je, potom predsednika; ta pa ima pravico, da poklicanega ministra spremlja in se razgovorov udeleži. Tako je general Videla spremljal Dr. Martinez de Hoza, in sedaj vrhovni poveljniki vojske, mornarice in letalstva preučujejo ministrovo poročilo. Splošno mnenje je, da bodo vsaj jielno spremenili dosedanjo gospodarsko politiko, ki se je glede zunanje-njega položaja Argentine, zlasti glede trgovske bilance izkazala za uspešno (presežek te bilance v prid državi je
bil 2.600 milijonov dolarjev v prvih šestih mesecih letošnjega leta), kar pa se notranjega položaja tiče, se splošno opazovalcev polašča precejšen pesimizem. Zlasti še, ker je socialna cena tega stanja ogromna, in vedno večji del naroda trpi zaradi izgube kupne moči delavskih plač.
Povrnimo se danes tudi še k snovi argentinsko-čilskega nasprotja. Večkrat smo že omenili ta problem, vzroke in težave. A zanimivo je sedaj, da se vedno bolj polašča javnega mnenja strah, da bi problem pripeljal do oboroženega spopada, številni glasovi svarijo pred to možnostjo. Večina resnih analistov vztraja na dejstvu, da bi se moralo vprašanje rešiti po vzorcu „skupnega trga“. Da bi na kontinentu, v bogatih zemeljskih in oceanskih predelih uvedli sovlado zlasti gospodarskih interesov, ki naj bi skupno izkoriščali ribolovna in rudarska bogastva v prid obeh narodov, v duhu bratstva in po zgledu evropskih držav „skupnega trga“.
Dejstvo je, da je v Čilu kampanja proti Argentini precej ostra, in se je zadnje čase tudi v Argentini pojavilo mnenje, in se izrazilo v časopisnih kampanjah, ki govori o varovanju suverenosti za vsako ceno.
Mnogi se sprašujejo, kakšni mednarodni interesi proizvajalcev in trgovcev orožja so v ozadju, da so pripravljeni spraviti v boj in prelivanje krvi dva bratska naroda, čeprav je ta teza sicer fantastična, je tudi ni pustiti popolnoma ob strani, če upoštevamo, kako gnil in nemoralen je današnji svet, in kako se razni gospodarski interesi radi skrivajo pod krinkami raznih „izmov“. Kako sicer spraviti v boj dvoje držav, ki sta se komaj pred kratkim izvili iz krempljev komunistične prevratnosti, in se obe nahajati v težkih gospodarskih problemih ?
Zadnje čase je svojo besedo izrekla tudi 'Cerkev. Razni argentinski škofje so se odločno zoprstavili vsakršni misli oboroženega spopada. Pozivajo k miru, h kateremu je pozival pokojni papež Pavel VI. in izražajo prepričanje, da bo medsebojno razumevanje, krščanska ljubezen in dobra volja privedla do mirne rešitve problema. Bog daj.
Čistke v romunski KP
Po pobegu visokega romunskega vohuna graia. Iona Pacepe v ZDA, je romunski komunistični diktator Ceauces-cu odstavil dosedanjega romunskega notranjega ministra 'Comana, ne da bi u-radna romunska tiskovna agencija pojasnila vzrok odstavitve.
Istočasno je Ceaucescu dal aretirati 12 visokih romunskih častnikov, pred tem pa je, tudi brez pojasnila, odstavil ministra za turizem Nikolaja Doica-ruja.
Na Comanovo mesto je Ceaucescu postavil malo znanega partijskega
funkcionarja Georga Homosteana.
Velika partijska čistka, ki jo je sprožil Ceaucescu po pobegu Pacepe, je zajela še več desetin romunskih partijcev.
Pacepe se je najprej zatekel v Zahodno Nemčijo, od tam pa ga je ameriška CIA prepeljala v ZDA, kjer ga sedaj zaslišujejo. Reuter poroča, da je Pacepe izdal CIA-i vrsto romunskih in drugih komunističnih vohunov na Zahodu.
Romunsko-ameriški odnosi so se zaradi afere Pacepe znova ohladili.
Še o zamenjavi nemških in hrvaških teroristov
O zahtevi Jugoslavije, da izroči, odnosno zamenja Zahodna Nemčija šest Hrvatov, enega Albanca in enega Srba, ki živijo v Nemčiji, za štiri nemške teroriste, ki jih ima v zaporih Jugoslavija, smo že pisali. Tudi smo poročali, da je zahodno-nemška policija zaprla vseh 8 zahtevanih emigrantov. Zahod-nonemško sodišče je smatralo, da so podane osnove ža izročitev Steva Bi-landžiča, ki je zato ostal v izročilnem zaporu. Ostalih sedem, ki so bili tudi v zaporu, je na svobodi. Za Dragoja in Miličeviča je sodišče odločilo, da ni pogojev za izročitev in sta bila izpuščena. Glede Petra Petriča se je vprašanje zelo kompliciralo. Ni obtožen od jugoslovanskih oblasti direktnega sodelovanja pri umorih, pač pa, da je bil član hrvaške teroristične organizacije v Zah. Nemčiji „Hrvatsko revolucionarno bratstvo“.
Med juristi, t. j. sodniki in odvetniki, je nastalo pravno vprašanje, če je član teroristične organizacije odgovoren za umore, ki so jih izvršili njegovi tovariši, član iste organizacije pa pri teh dejanjih sam ni sodeloval. Višje deželno sodišče v Hammu si ni bilo na. jasnem in je zadevo odstopilo zveznemu sodišču, ki je na vprašanje odgovorilo negativno. Na osnovi tega se je višje deželno sodišče v Hammu odločilo, da je Petričev primer „nerazumljiv“ in ni izdalo nobene odločitve, nakar je bil Petrič izpuščen iz izročilnega zapo-
ra. Po zadnjih vesteh je dobil politični azil na Švedskem, kamor je zaradi varnosti pobegnil iz Nemčije, švedskemu listu Dagens Nyheter, ki je imel še intervju z Petrom Petričem, je ta izjavil, da so jugoslovanske obtožbe, da bi bil on član „Hrvaškega revolucionarnega bratstva“, absurdne. On je bil v domovini pred leti le podpredsednik neke hrvaške študentovske organizacije in se je v tem svojstvu zavzemal za bolj svobodno in manj zbirokratizirano družbo. Leta 1972 je bil nato v Splitu aretiran in obsojen na zaporno kazen treh in pol let. Iz zapora je pobegnil preko Avstrije v Nemčijo s pomočjo jetniškega paznika.
Sodišče v Karlsruhe je tudi izpustilo iz izročitvenega zapora Ilijo Pa-paca, ker Jugoslavija kljub pozivom ni poslala zadostnih dokazov za obtožbo. Ker sta bila tudi ostala dva s podobno utemeljitvijo izpuščena na svobodo, je samo še 'Bilandžič v izročitvenem zaporu. Tudi glede njega so juristi različnih mnenj, ker se ne morejo zediniti, kdaj je npr. polaganje bomb s smrtnimi posledicami politično dejanje in kdaj kriminal.
Najbolj značilno stališče so zavzeli tisti nemški juristi, ki so mnenja: Če hoče kaka skupina s terorjem, z bombami, z umori in podobnimi sredstvi zrušiti kak režim in uspe, so bila vse to politična dejanja. Če pa ne uspe, je vse skupaj navaden kriminal.
jjBESfL.
Ss
SLOVENCI v
IDRIJA — Do končne odločitve o nadaljnji usodi idrijskega rudnika živega srebra bodo rudarji, ki ohranjajo naprave in jih je še 280, dobivali neokrnjene osebne dohodke, neglede na polletno izgubo podjetja. Rudnik pa bo pospešeno „pristopil k izdelavi investicijskega programa za obnovitev proizvodnje živega srebra z uporabo najsodobnejše tehnologije“.
MARIBOR — Delavci podjetja Gradis iz Maribora opravljajo zaključna dela na jezu v Markovcih in v strojnici hidroelektrarne Srednja Drava v Forminu. Računajo, da bo vse nared pred koncem leta in da bo tedaj elektrarna že delala s polno močjo. Prvi agregat že obratuje poskusno od letošnjega 2. junija.
IZOLA — Dvodnevni ribiški praznik so pripravili 19. in 20. avgusta v Izoli. To je sploh bila ena zadnjih „turističnih“ prireditev v letošnji poletni sezoni na slovenski obali. Ob prazniku je bilo več kulturnih in športnih prireditev, skoro nič pa ribjih specialitet.
BREZNO OB DRAVI — Novo šolo, osemletko, so odprli v tem kraju in septembra se bo napolnila z učenci iz bližnjih okoliških krajev, ki so se doslej morali stiskati v stari šoli. Nova šola, ki je veljala 22 milijonov dinarjev, ima 14 učilnic, prostore za vrtec, sodobno telovadnico, kuhinjo z jedilnico ter zobno in splošno ambulanto.
BOHINJ — V Ribičevem Lazu so 27. avgusta slovesno odkrili spomenik „štirim srčnim možem“, ki so 26. avgusta 1778 prvi prišli na Triglav. Dan prej pa je bila — ravno ob dvestoletnici — na Triglavu svečanost, ki jo je prenašala tudi ljubljanska televizija. 0-koli 600 kg aparatov za televizijski prenos so na 4 konjih spravili po poti v Krmi do Kredarice. Nekaj opreme so prepeljali tudi s helikopterjem in sicer iz doline Krme na Kredarico, od tam pa seveda vso opremo do Aljaževega stolpa.
ŽALEC — Konec avgusta so slovenski hmeljarji začeli obirati trte hmelja. Pridelek bo menda kar zadovoljiv, cenijo ga na 3000 ton, kar je za 20 odstotkov več kot lani. Obiranje je v glavnem strojno, ker je ročno delo drago, najvažnejši razlog pa je, da ni več sezonskih delavcev.
KRŠKO — Jedrska elektrarna v Krškem je iz raznih razlogov v zamudi. Pa zaradi nekajmesečne zamude se svet ni podrl. Nekaj pa je podjetje, ki gradi parkirni prostor ob elektrarni, le pravočasno — po planu — izvedlo. Na parkirnem prostoru je bil namreč sadovnjak z lepimi jablanami, pa niso mogli počakati, da bi jabolka dozorela, samo slabe tri tedne bi morali še počakati. Toda podjetje je lastniku sadovnjaka poravnalo vso škodo za tone
Pred nekaj leti se je mudil med nami trakratni direktor slovenskega dušnega pastirstva v svetu msgr. Ignacij Kunstelj. Živahen, vesel in mladosten je tedaj obiskal vse slovenske postojanke dušnega pastirstva med nami od Buenos Airesa do Miramara in Men-doze, pa od Mar del Plate, San Luisa do Cordobe, vse kraje, kjer žive Slovenci v večjih skupinah in jih obiska-val in utrjeval v njihovi veri v težkih časih zdomstva in moderne verske brezbrižnosti in materialističnega potrošništva. Zdaj smo dobili iz Nemčije sporočilo, da je 10. avgusta doživel sedemdesetletnico svojega življenja. Ob tej priložnosti je stopil spet v spomin naši skupnosti, ki si je obnovila njegovo bivanje med nami, njegovo življenje in delo.
Msgr. Ignacij Kunstelj se je namreč rodil 10. avgusta 1908 na Vrhniki. Po končanih gimnazijskih letih je vstopil v ljubljansko bogoslovje in sicer v letnik, ki je dal pozneje imenitne cerkvene dostojanstvenike: enega škofa dr. Jenka, štiri monsignorje: poleg njega še A. Oreharja, dr. Prešerna in Jamnika. Gotovo zanimiv letnik, v katerem so bili poleg drugih še kranjski dekan Blaj, pa župnika J. Dolšina in Oblak.
V duhovnika je bil posvečen 2. julija 1933, njegovi službeni kraji so bili: Škocijan, .Velike Lašče in Zagorje. Tik pred vojno 1. 1939 je prevzel žup-
jabolk, ki so šla z drevesi vred v odpad ... čemu naj bi čakali, da bi jabolka dozorela. Krški Agrokombinat je izjavil, da je hotel že pri pogodbi doseči, da bi se posek podaljšal do dozo-ritve jabolk, pa se investitor ni dal o tem prepričati.
MURSKA SOBOTA — Nov „dijaški dom“ so zgradili; v njem je 240 postelj, v starem pa še 60. Toda o-blastniki se boje, da bo ostal napol prazen. Med kakimi tri tisoč soboškimi srednješalci je 65 odtotkov vozačev, zato so računali, da ne bo težko doma napolniti. A prijavilo se je le 180 dijakov. Upajo, da bodo polagoma začeli usmerjati v murskosoboški dom štipendiste iz ostalih pomurskih občin: Lendave, Ljutomera in Gonrje Radgone.
NOVO MESTO — Radovljiški čebelarski muzej je v Mali dvorani Dolenjske galerije pripravil razstavo panjskih končnic, ki je bila odprta od 20. avgusta do 5. seuptembra.
Umrli so od 17. do 23. avgusta 1978:
LJUBLJANA — Fani Trost r. Janežič; Marija Korene; Jože Kocijančič, 48,^ ključavničar; Stane Dolenc, up.; Jože Dular, up. prof.; Ivan Gorjup, 47. Jožica Marinček r. Zajec; Marija Jeglič, up. učit.; Kristina Sešek r. Benčina; dipl; ing. Milan Potočnik, strokovni prevajalec in tolmač; Anica Marovt; Josipina Janežič r. Jamnik; Ivan Mihelčič, 72; Angelca Pečan r. Ljubi; Angela Predovič r. Badovinac; Edmund Potočnik, up. strojni tehnik. Ljubo Bartol, aytoprevoznik (nesreča v planinah) ; Franc Uršič, up. računovodja;
RAZNI KRAJI — Anton Žerjav, up. žel. ur., 78, Logatec; Gaber Zorec, Šentvid pri Stični; Vlasta Pertinač, Radeče; Ivana šunta r. šunta, 78, Dol pri Hrastniku; Lovro Hudobivnik, Vrhnika j Terezija Pavlič, Brestanica; Marija Keglovič r. Dolenc, Novo mesto. Ivana Kralj, 97, Selčkova mama, Mala vas; Metod Jerman, 65, Radomlje; Slavka Lesica r. Jamnik, Šentvid pri Lj.; Stanislav Šajn, Velike Lašče; Anton Lojevec, up., D. M. Polje-Lj.; Va-lentina žemva r. Lenarčič, Radovljica; Vili Gomboc, Slovenske Konjice; Franc Florjančič, Vrh nad Mokronogom. Ivica Zdešar r. Oven, Šujica; Ljuba Hudoklin, 60, Kranj; Anton Tratnik, up., Gornji Grad; Janez Golob, Kranj; Jože Urbanč, 48, Kočevje; Miro Šemrov, 53, Bizeljsko; Stanislav Škufca, up., Vel. Bučna vas; Marijan Boštar, frizerski mojster, Jesenice. Frančiška Erjavec r. Logar, 91, Novo mesto; Branko Jan, Gorje (nesreča v planinah) ; Emi-ljja Badovinac r. Klemenčič, gostilničarka, Jugorje na Gorjancih; Franc Sekne, Bled_; Milan Mozetič, 65, Dornberk; Marija Reberšak r. Sevnik, 88, Krško; Marjan Kolar, up., Celje; Franc Zupan, up. miz. mojster, Radovljica. Ivana Kolam r. Podgoršek, Virmaše; Anton Gaberšček, up., 78, Kranj ; Lucija Špenko r. Snoj, Podgo-ra; Stane Goropečnik, Selo pri Ihanu;
ni jo na Rakitni, kjer ga je dohitela svetovna vojna z okupatorji in brezbožno revolucijo. Pridružil se je du-šnopastirskemu delu med primorskimi domobranci. Kot tak se je z njimi podal v zdomstvo in jih spremljal vso njihovo pot skozi razna taborišča. Postal je namreč duhovnik bivših vojakov, četnikov, domobrancev in sploh katoličanov jugoslovanske armije ter jim kot tak stal zvesto ob strani v najhujšem času negotovosti, tako v Eboliju kakor Traniju. Tam je izdajal tudi svoj du-šnopastirski list in z njim usmerjal njih dušno oskrbo. Ko so bila ta vojaška taborišča premeščena iz Italije najprej v Nemčijo in potem v Anglijo, jih je spremljal na vsej poti ter se tudi z njimi nastanil v Angliji. Tam je nadaljeval svoje dušnopastirsko delo in ustanovil zanje — in za vse Slovence v Angliji — pomemben Slovenski dom v Londonu, ki zdaj nudi lep sprejem slednjemu Slovencu, ki ga pot pripelje v London.
Ko se je pò papeževi encikliki o zdomcih uredilo pastirsko delovanje med izgnanci, ga je papež Pavel VI. imenoval za vrhovnega direktorja vsega dušnega pastirstva med Slovenci v svetu, tako tudi nas v Argentini, in ga imenoval monsingnorja. Kot tak je o-biskal pred desetimi leti po službeni dolžnosti tudi nas, kakor sem omenil. Istočasno pa tudi vse druge Slovence v Južni Ameriki (Venezueli, Brazilu),
Osebne novice:
Advokat Andrej Fink, ki je 1. 1976 prejel štipendijo Instituto de Cultura Hispànica v Madridu za izpopolnitev v političnih vedah, je letos dosegel diplomo na Instituto de Estudios Politicos in bil pritegnjen v uredniški odbor španske Revije za mednarodno politiko (Revista de Politica Internacional). V tej reviji sodeluje z razpravami (npr. o politiki ravnotežja in o mednarodni morali) in ima na skrbi oddelek za recenzije svetovnih političnih revij. Čestitamo!
MARIJA PETELIN — umrla
V četrtek 31. avgusta je bila še pri sv. uri v cerkvi Marije Pom a g a j v Slovenski hiši. Naslednji dan v petek je doprinesla prostovoljno |rtev, kakor je bila njena navada že dolgo vrsto let vsak prvi petek (celodnevni post). Naslednji dan v soboto 2. septembra pa se je raznesla po Buenos Airesu med Slovenci nepričakovana vest, da je gdč. Marija Petelinova umrla zadeta od srčne kapi. Ta žalostna novica je pretresla vso slovensko skupnost, še posebej pa tiste, ki so jo spoznali v letih 1947 in naslednjih, ko so kot prvi begunci prihajali v Argentino. Malokateri od teh ni bil deležen njene dobrosrčnosti in izredne pozornosti; pomagala je vsakemu, kadarkoli in kjerkoli je mogla.
Pokojnica je bila rojena v Ribnici na Dolenjskem 10. aprila 1904 kot dru-gòrojenka v družini Janeza Petelina in Marije Toj. šega, katerim se je rodilo v zakonu devet otrok. Osnovno (1910-1916) in meščansko šolo (Ì919-1922) je končala v Ribnici. Učiteljišče pa 1. 1926 pri Uršdlinkah v Škofji Loki z odličnim uspehom. Njeno prvo učiteljsko mesto je bilo v Osilnici ob Kolpi od oktobra 1926 do septembra (1928. Od tu je bila premeščena na Rob pri Velikih Laščah. Od leta 1936 do 1937 je bila učiteljica v svojem rojstnem kraju v Ribnici. Ud 1. 1937 pa je bila upraviteljica Dekliške šole v Ribnici. Na tem položaju je ostala vse dotlej, ko so med okupacijo in revolucijo zasedli Ribnico komunistični partizani in jo zaprli. Po novembrski ofenzivi 1. 1943 je bila o-svobojena ječe in je nov. istega leta pribežala v Ljubljano. Naslednje leto februarja 1944 je bila nastavljena na Prosvetnem oddelku Pokrajinske uprave v Ljubljani do odhoda v begunstvo maja 1945. Preko Beljaka je odšla z drugimi begunci v Italijo, kjer je nekaj časa živela v taborišču (Monigo). S sestro Ivanko je kmalu odšla v Pra-glio, kjer je bilo slovensko begunsko semenišče. Od tam pa je odšla v Rim, kjer je živela pri Uršulinkah na Via Nomentana. V Argentino je prišla s prvim transportom z ladjo “Tucuman”
11.	novembra 1947.
Po prihodu v Argentino se je žrtvovala za slovenske begunce in njihove družine. Res jih je bilo tedaj še malo, vendar so bile za vsakega skrbi in te-
kakor tudi v Severni Ameriki in se povrnil v svoje središče v London.
Od tam je vodil svoje organizacijsko delo, obenem pa tudi bil središče slovenskega kulturnega življenja v Angliji. Izdal je od . časa do časa svoje tiskane publikacije o Slovencih v Angliji, ki nam nudijo najboljše informacije o celotnih slovenskih razmerah na tem „otoku“. Tam je pokazal svojo ne-utrudljivost v delu za blagor svojih župljanov v Angliji in v svetu.
Lani septembra meseca se je upokojil, in kot vemo, je funkcijo glavnega urejevavca dušnega pastirstva med Slovenci v svetu prevzel ljubljanski pomožni škof dr. Lenič. Msgr. I. Kunstelj pa se je preselil v Zahodno Nemčijo ter je kot upokojenec sprejel mesto duhovnega oskrbnika nekega starostnega doma, kjer živi kakih 600 upokojencev raznih narodnosti, med njimi nad polovico Banatčanov. Kljub skrbi sester, ki upravljajo zavod, je prav tu msgr. Kunstelj nevarno zbolel začetkom letošnjega leta, ter je bila že velika bojazen za njegov obstanek. Premagal je srečno to krizo ter po nekaj mesecih v okrevališču, se je spet povrnil na svoje mesto, kjer zopet izvršuje svoje delo.
Monsignorju Ignaciju Kunstlju čestitamo k visokemu življenjskemu jubileju in prosimo Boga, kateremu ie zvesti služabnik v vinogradu njegovem, naj mu da moči in zdravja pa tudi še nova desetletja njegovemu, zdaj umirjenemu življenju. V Argentini ima mnogo prijateljev, ki se z njim vesele njegovega življenjskega praznika.
ARGENTINI
zave mnogo večje kakor pri poznejših transportih. Tedaj emigrantski hotel še ni bil odprt. Kdor je prišel z ladje, je moral sam skrbeti, kje bo spal, kje bo delal in kje se bo hranil. V novembru 1947 je bil ustanovljen po nasvetu rev. Košička, ki je bil tedaj tudi že v Argentini na fari v Länusu Pripravljalni odbor za Slovenski klub. Pokojnica je takoj sprejela mesto odbornice. V prvi slovenski begunski pisarni na calle Avstrija, ki jo je oskrbel pok. msgr. Hladnik, se ni ustrašila nobenega dela v tistih skromnih razmerah. Ko je dal na Victor Martinez 50 pokojni župnik Figallo pri sv. Juliji na razpolago za Slovence celo hišo, je pokojna Marija prevzela tam gospodinjstvo, vodila je kuhinjo, knjigovodstvo Društvene pisarne, delala v upravi Svobodne Slovenije, vodila tudi njeno knjigovodstvo. Imela na skrbi mladoletne otroke begunskih starsev, itd. Kdo od prvih beguncev sé ne bo spomnil prve velike noci 1948 na Martincu. Gdč. Marija jo je pripravila s tako skrbnostjo in ljubeznijo, da so jo vsi Slovenci, ki so bili tedaj že tukaj, preživeli kljub neizmernim začetnim težavam izredno lepo.
Po nekaj letih se je gdč. Marija osamosvojila z ustanovitvijo trgovine „Santa Julia“ tudi na ulici Victor Martinez, katero pa je leta 1954 prodala in se preselila k svojim na ulico Cossio, kjer je gospodinjila in pomagala sestri pri pletilni industriji do zadnjega dne 1. septembra 1978 ko je šla .večer počivat in se naslednji dan — na prvo soboto — ni več prebudila na tem svetu.
Na mrtvaškem odru je ležala med venci in šopki nageljnov na svojem domu v ulici Cossio. Kako je bila spoštovana, so dokazali rojaki iz Vel. Buenos Airesa, ki so jo prihajali kropit in molit ob njeni krsti v izredno velikem številu. Pokopali so jo na pokopališču Chacarita v nedeljo 3. septembra.
Naj ji bo dobri Bog plačnik za vsa dobra dela in žrtve za bližnjega. Soža-liem sorodnikom na se pridružuje tudi Svobodna Slovenija.
BUENOS AIRES
VI. kulturni večer SKA — ob izdaji nove Mauserjeve knjige pesmi
V soboto 26. avgusta je bil v Slovenski hiši VI. kulturni večer SKA, ki ga je priredil Literarni odsek. Bil je posvečen predstavitvi prvega knjige SKA tega leta, težko pričakovane pesniške zbirke Karla Mauserja Človek sem in večnost, ki je bila izdana ob prvi obletnici njegove smrti. Knjigo je predstavil njen urednik dr. Tine Debeljak. V svojem govoru je obravnaval Mauserja kot pesnika in sicer od njegovih začetkov do sedanje zbirke. Posrečilo se mu je — šele po tisku zbirke — dobiti v roke pričevanje njegovega tovariša iz bogoslovnih let o njegovem ustvarjanju v bogoslovskem času, kar v marsičem spopolnjuje njegovo podobo začetnega pesnika. Vse drugo njegovo — še domovinsko — rokopisno delo je propadlo, Tako njegova pripravljena zbirka Prva piščal, njegove pesmi iz kočevskega partizanskega zapora, pa njegove pesmi z domobranskimi motivi po 3. maju do decembra 1945, ko so ga na novoletni dan 1946 pognali iz domovine kot človeka nemškega porekla, sodeč po imenu, a ne po duhu. Podal je tudi nekaj zgledov te poezije, kolikor mu je, uspelo najti; zlasti po spominu napisane pesmi iz 1. 1945 Mrtvi živim, a obelodanjeni v Strtih cvetovih za obletnico vračanja domobrancev 1. 1946. Kot je predavatelj po analizi pesmi dognal, je bila pesem napisana v dneh vračanja domobrancev, maja 1945, ne da bi vedel za to. Pesem je bila prvotno napisana grčar-skim in turjaškim žrtvam.
V emigraciji pa se je pojavil kot pesnik zelo pozno, šele v letu 1965. Med tem ko je pisal svoj zadnji veliki tekst o škofu Baragi, je kot za oddih pisal svoja lirična občutja — hčerke trenutka — na fabriške listke in jih pošiljal urednikom, dvesto jih je! — leto pred smrtjo prepisala gospa Mauserje-va na čisto, ter rokopisno zbirko izročila predavatelju pri zadnjem obisku v Argentini 1. 1976. Iz te zbirke1 so vzete vse pesmi, ki so po njegovi smrti izhajale po raznih revijah. Polovico teh je zdaj izdal predavatelj v lepi obliki pri SKA, ki se s tem hoče oddolžiti njegovemu spominu. Oznako teh je predavatelj podal v zadnji tretjini govora, primerjal jiih je predvsem s poezijo Murnovo, predvsem z ono pesmijo, ki nosi naslov Zima. O njej je namreč predavatelj že 1. 1934 (pred 44 leti!) v Dom in svetu omenil, da je izredno pomembna in oznanjajoča nov način pesnenja kot predhodnico novega ru-ralizma, duhovnega opisa stvarnosti, ki je pozneje vodila v tedanji (Kocbekov) 'metafizični realizem. Poudaril je svoje zadovoljstvo, da je zdaj kritik Snoj v svoji izdaji Murna prav to pesem imenoval, kot tako, ki je „epohalnega pomena“ za vso slovensko moderno liriko. S splošno oznako Mauserjeve pesmi, je tako končal svojo predstavitev nove pomembne slovenske emigracijske knjige-
Za njim je esejist France Papež prebral skrbno pripravljeno karakteristiko ilustracij Bare Remec, s katero je okrasila izdajo te prve Mauserjeve pesniške zbirke. Označil je sozvočje Ba-rinih risb z občutjem pesnikovega sveta. In tudi sicer Barino umetnost pri uspelih ilustracijah takih pesniških
zbirk kot sta Kosova in Mauserjeva. Oznaka je bila precizno stilizirana in bo izšla v tisku.
Po predavanju je1 bila kratka debata. ^Obenem je prišla knjiga v prodajo. Večer je bil lep, le — žal: mladina, ki tako poudarja naravnost kult do Mauserja, je bila z malimi izjemami -—. odsotna. Znamenje časa?
12.	dan Zveze slovenskih mater in žena
V	soboto, dne 2. septembra, je Zveza slovenskh mater in žena na svojevrsten način proslavila svoj dvanajsti dan. želela je pokazati, kaj so dosegle naše gospe in gospodične na modnem polju. Bilo je to nekaj novega v naši skupnosti.
Prireditev se je pričela s sv. mašo za vse žene in matere. Nato so udeleženci napolnili dvorano, da prisostvujejo nadaljnjemu programu. Po otvoritvi je Sa- Alenka Poznič podala lepe misli o naši ženi in njeni organizaciji.
Sledil je modni prikaz, pri katerem so sodelovale kot manekenke gospe Simona Ecker, Milka Pezdirc, Marija Fmk, Magda Telič, gdč. Jana Pezdirc, Helena m Magda Lobnik, Lojzi Dimnik in Polona Pintar. Pokazale so okrog sto različnih modelov ■— izvirna dela naslednjih modnih ustvarjalk: gospe Švigelj, Rebozov, gdč. M. Pregelj, gospe Škulj, M. Skubic, Oven, gdč. L. Potočnik in gospe C. Lipar. Gospe Pavči in Marije Eiletz sta naznanjali in opisovali modele.
V	sprejemnici so razstavljale svoja dela gospe Katja Kobi, Majda Skubic, Matilda Furlan in gdč. Marta Pregplj.
V dvorani pa je bilo razstavljeno delo pok. gdč. Marije Petelin.
V	dveh kratkih odmorih so dekleta iz San Martina zaplesale baletne vaje.
Modni prikaz je pripravila Liga že-na-mati iz San Martina pod veščim vodstvom gospe Nataše Smersu.
Proti koncu se je predsednica Zveze, gospa Pavlina Dobovšek zahvalila udeležencem, ki so z zanimanjem in navdušenjem spremljali ves prikaz.
Med pogostitvijo se je vršilo običajno žrebanje avbe, delo gospe Anice Zakrajšek iz San Justa. Poleg avbe so se žrebala še razna darila naših modnih ustvarjalk.
Sodelovali so še: v oblačilnici gospa Tina Fajfar in gospa Monika Terač, godčne. V. Fajfar, M. Pregelj in D. Zorc. Pri odru, lučeh in glasbi g. M. Jerman, Kinkelj, Jereb, Lebar, M. Dobovšek in I. išuc.
Za kuhinjo, omizje in postrežbo so skrbele gospe odsekov iz San Justa, Ramos Mejle, Pristave in Carapachaya.
Dasi je bila ideja izvesti modni prikaz v okviru XII. dne Zveze slovenskih mater in žena skoraj drzna, moramo priznati, da je prireditev v celoti uspela. Nedvomno je zahtevala veliko priprav, pa je bil trud vseh gospa, ki so večer pripravljale obilo poplačan z u-spehom.
-a -c
Spominska proslava
V nedeljo 3. septembra je bila v Slovenski hiši spominska proslava za generala Leona Rupnika in policijskega upravnika dr. Lovra Hacina ob novi obletnici njune nasilne smrti. To proslavo pripravi vsako leto ena izmed organizacij protikomunističnih borcev. Letos jo je pripravil Tabor. Sv. mašo je daroval A. Orehar, berili sta brala in darove na oltar prinesla zastopnika obeh borčevskih organizacij. V cerkvi so se izvršile molitve za oba pokojnika. Nato se je proslava nadaljevala pred spomenikom junakov. Starešini obeh organizacij sta položila venec pre^ spomenik. Spominsko besedo pa je ob tej priložnosti spregovoril domobranski poveljnik g. Emil Cof, ki je svoj pomemben govor končal s pozivom edinosti vseh protikomunističnih borcev v eni organizaciji in z enim glasilom.
SAN MARTIN	.<*'4,
Štajerska večerja
Kakor so posamezni odseki Zveze slovenskih mater in žena že po raznih Domovih priredili tipične krajevne večerje, združene s kulturnim programom, tako je tudi sanmartinska Liga Žena-Mati dne 26. avgusta pripravila posebno —■ v tem primeru štajersko — večerjo.
Članice Lige so se z vso vnemo lotile priprav. Niso se ustrašile nemajhnega truda; poudariti pa se mora, da so jim tako Slovenski dom s predsednikom Zorcem na čelu kakor tudi san-martinski fantje in dekleta požrtvovalno prihiteli na pomoč.
Že takoj pri vratih so bili številni gostje sprejeti s prisrčnim in domačim „Pejt naprej!“ in s koškom kruha s soljo in vinom. Ob napovedani uri se je dvorana Slovenskega doma popolnoma-napolnila ne samo s Štajerci, ampak tudi z njihovimi prijatelji. Privabila jih je priložnost, da se po domače pogovore s prijatelji in znanci in se tudi pogoste s tipično štajersko večerjo.
Po pozdravu skrbne predsednice Lige, ge. Mirjanke Voršičeve, je .imel u-vodno besedo pisatelj, Štajerc dr. Jože Krivec, ki je v svojem lepem govoru poudaril, da nas na ta večer ni privabila le želja po dobri kisli juhi ali po gi-bancah, ampak še močnejša želja, da pokažemo, da nas je še nekaj Štajercev, ki radi pridemo skupaj, da skupno o-živimo spomine na domače kraje. To ni sladkobno domotožje, če človek v zre-JNad. na 4. str.)
Program SLS ima devet členov. Ali jih poznaš?
Pridi na večer v Slomškov dom, v soboto, 30. septembra 1978, ob 20.
Kako naj ho urejena Slovenija?
Pridi na večer v Slomškov dom, v soboto, 30. septembra 1978, ob 20.
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■!»■■• Msgr. Ignacij Kunstelj — 70-letni k
Slovenci v Argentini
(Nad. s 3. str.)
lih letih išče davne obraze in govori svojim vnukom o gnezdih ptičev in o pesmih, ki ga je naučila še stara mati.
Slovencem ni zgodovina — je nadaljeval govornik —- naklonila mnogo svobodnih dni. Vendar naš človek ni klonil. In ta nezlomljiva volja po svobodi je prišla tudi v nas, in po nas naj raste in se ohranja tudi v naših potomcih. Štajerska nam nudi široko Dravsko in Ptujsko polje, bogato Savinjsko dolino, nepregledne gozdove na Pohorju in Kozaku. Preko prestolnice — Maribora — pa vstopamo v štajerske vrtove: v Slovenske gorice in Haloze.
Zelena štajerska je dala tudi dva moža, katerih imena moramo ob vsaki uri s polno častjo in spoštovanjem izgovarjati: škofa Antona M. Slomška in dr. Antona Korošca, če je bil prvi cerkveni knez, učitelj naroda, pospeševa-telj ljudske kulture, je bil Korošec, 100 let pozneje, v prvi vrsti borec za pravice in svobodo slovenskega naroda.
Kakor v drugih krajih Slovenije, tako tudi na štajerskem leže v skupnih grobovih mrtvi bratje, žrtve okupatorja in pijanega rdečega zločinca (Teharje, Hrastnik).
Po govoru dr. Krivca je g. Anton Paulič v šaljivi obliki dokazoval presenečenim gostom, da Štajerske pravzaprav sploh ni. Slovenci smo kot ubogljiv narod sprejeli avstrijsko razdelitev slovenske zemlje na štajersko, Kranjsko, Koroško in Primorsko, čeprav smo v resnici vedno bili vsi samo 'Slovenci. Na svoj prijeten način se je spomnil splavarjev, viničarjev, obiralk hmelja, lukarjev, kurentov in drugih štajerskih posebnosti. Povedal je tudi nekaj značilnih štajerskih dovtipov in s tem dvignil veselo razpoloženje.
V odmoru je dr. Krivec ob lepih diapozitivih, ki jih je pripravil g. Fr. Lobnik orisal razne štajerske kraje.
' 'F koncu večerje so zadovoljni ; o:: ' porabili v dvorano tudi kuharice in dekleta, ki so stregla ter so jih za njih odlično opravljeno delo nagradili z navdušenim ploskanjem. — Bil je to resnično lep večer.
T. M.
PRISTAVA
Mladinski dan 1978
Bil je v nedeljo 3. septembra. Mrzlo jutro nas je pozdravilo, nebo nič kaj prijetno, obetajoče.
Z nekoliko neupravičene zamude se je po dviganju argentinske in slovenske zastave ob igranju in petju obeh himen začela sv. maša nekoliko pred dvanajsto uro. Kapela je bila polna, prevladovali so mladi. Koncelebrirano mašo sta darovala župnik g. M. Lamovšek in voditelj mladine g. Pintar ob spremstvu bogoslovcev gg. Groharja in Cukjatija. Zbor pristavskih deklet in fantov —- SO mladih, uporabnih grl — pod vodstvom ge. Anke Gaser pri harmoniju in ob spremljavi kitar in trobente .(Gusti Čop) je že v začetku prinesel posebno razpoloženje med navzoče in jih povezal v eno samo srce, ki dviga svoje prošnje in hvalnice k Stvarniku. V mašne molitve so bile še posebno vključene prošnje za Janeza Pavla I., ki je prav ta dan in skoro istočasno na Petrovem trgu koncelebriral sv. mašo in z njo uradno začel svojo cerkveno vladarsko dobo. — Priložnostno pridigo, namenjeno predvsem mladini, je imel g. Pintar, ki je v svojih mislih nanizal mladim vrsto idealov, za katerimi naj streme, da bodo zvesti sinovi in hčere svojega nebeškega Očeta in hvaležni otroci svojih slovenskih staršev. Prošnje ob darovanju, ki so se oglašale iz vrst vernikov, so občestve-nost sv. daritve še na poseben način
V nedeljo,
17. septembra
17. OBLETNICA SLOMŠKOVEGA DOMA
ob 10. uri: zbiranje občinstva;
ob 11.: dviganje zastav, sv. maša in
kosilo.
Popoldne ob 16.: pričetek popoldanskega programa z nastopom Slomškove šole, mladenk, petjem SPZ Gallusa in odrskim prikazom iz slov. zgodovine (TURKI).
Govori predsednik NO g. Miloš Stare. — Sledi prosta zabava ob bogato založenih štantih po zmernih cenah.
VSI SLOVENSKI ROJAKI
PRISRČNO VABLJENI!
poudarile. Prav tako tudi molitev po sv. obhajilu, h kateremu so pristopili skoro vsi navzoči.
Čestitamo tistim, ki so z g. Pintarjem na čelu vse tako lepo pripravili in vsem, ki so pri izvedbi sodelovali. Posebej še mlademu zboru, ki je svoj krst lepo prestal in naj zato z delom vztrajno nadaljuje. Podobno pripravljenih in doživetih sv. maš bi si pa še želeli.
Po kosilu se je popoldanski del dneva pričel ob 17. uri. Obkrožena z vencem v pisane narodne noše oblečenih nastopajočih, sta najprej pozdravila goste Janez Golob v imenu pristavske mladine in Marija Novak kot predsednica o-srednje SDO. In že so prirajale na igrišče naraščajnice, ki so pod vodstvom Sonje čop z obroči lepo izvedle svojo rajalno vajo. Najmlajši iz vrtca, prvega in drugega razreda seveda niso hoteli zaostajati; takoj za naraščajni-cami so se razvrstili na igrišču in s svojimi klobučki prinesli veselo razpoloženje med gledalce. Njihova učiteljica Nadi Kopač jim gotovo ni zamerila, če so ga kaj polomili; prav s tem so se najprisrčnejše približali svojim gledalcem, da so jim gromko zaploskali, ko je njihovega nastopa bilo konec. — Pod vodstvom priznanega plesnega folklorista g. Jureta Ahčina so nato naraščajnice in naraščajniki odplesali kar tri plese: prekmurskega Marko skače, gorenjske Kovtre in Žaklje ter Režijan-ko. Splošen aplavz je bilo upravičeno priznanje voditelju in mladim plesalcem, ki so pokazali, da znajo oni te plese prav tako dovršeno zaplesati kot odrasli. Odlično je bil izveden tudi argentinski folklorni ples skupine deklet in fantov. Prav presenetil pa nas je kvartet škotinj (tri sestre Kremžarjeve in Eiletzova). Dovršeno so v baletnem^ stilu izvedle svojo točko in bile deležne zasluženega priznanja. — Belokranjsko rajalno vajo so pod vodstvom Jožice Kopač, imeli na skrbi otroci prj-stavske slovenske šole. Postavili so še in pokazali, da tudi mladim belokranjska narodna noša prav lepo pristoja. ■— Za konec so še ob polki zarajala dekleta pod vodstvom Jožice kopač.
Mraz je pritiskal, a mlada srca nastopajočih in njih vnema so ogreli tudi srca gledalcev, in kar žal nam je bilo, da je sporeda bilo konec. — Pristavska mladina je spet pokazala, kaj se z resnim in vztrajnim delom lahko doseže. Zato zasluži priznanje, pohvalo in vzpodbudo.
Proti večeru se je razvil še družabni del dneva. O tem smo žal slišali nekatere negativne komentarje. Prepričani smo, da ho mladina, ki je sposobna svoj dan proslaviti tako, kot smo ga spremljali dopoldne in popoldne, prihodnjič znala tudi v družabnem delu doseči potrebno višino, pa četudi to ni prav peščici, ki noče razumeti, kaj slovenski Domovi morajo hiti. Starši pa naj pri tem krepko pomagajo. Za čast in sloves Pristave in njenega dobrega imena.	jus
PO ŠPORTNEM SVETU
V TUCUMANU je v tekmovanju za državno prvenstvo v košarki osvojila prvo mesto reprezentanca province Buenos Aires pred ekipo Capital Federal. V finalni tekmi je Buenos Aires premagal Capital s 75:70. V tekmi za tretje mesto je reprezentanca Tucuma-na premagala ekipo Entre Rios s 80: 74.
NA SVETOVNEM prvenstvu v plavanju, ki je bilo konec avgusta v Zahodnem Berlinu, so plavalci iz ZDA spet prevzeli vodstvo med damami, med moškimi jih itak niso ogrožali — v skupnem točkovanju — ne Sovjeti ne Vzhodni Nemci. Na tem prvenstvu sta Jugoslavijo zastopala le dva plavalca Slovenca Borut Petrič iz Kranja in Maja Rodič z Raven na Koroškem ter reprezentanca vaterpola. Petrič je bil na 200 m prosto 25.; v panogi 400 m prosto pa se je uvrstil v finale, kjer je sicer zasedel zadnje, osmo mesto. Postavil je nov državni rekord s časom 3 ; 56,86, a_ uvrstitev je kljub temu imenitna, saj je pustil za sabo kar 30 plavalcev, med njimi nekatere zelo znane v svetovnem plavalnem športu. Po uspehu na progi 400 m je računati tudi na dobro uvrstitev na progi 1500 m, kjer je Petrič itak med najboljšimi Evropejci.
Vaterpolisti so se uvrstili v finale, kar je precej običajno, saj imajo jugoslovanski vaterpolisti že od nekdaj „rezervirano“ dokaj dobro uvrstitev na tekmovanjih. Za prvo mesto so se potegovali poleg Jugoslavije še Madžarska, Italija in SZ.
MOŠTVO viškega Mercatorja je v finalni tekmi za jugoslovanski nogometni pokal na področju Slovenije premagalo velenjskega Rudarja s 3:1 in se s tem uvrstilo v ožje pokalno tekmovanje.
SLOVENSKA NOGOMETNA liga je letos razdeljena v dve skupini, v vzhodno in zahodno; tekmovanje pa se je začelo 3. septembra. V vzhodni skupini tekmujejo Rudar (Trb.), železničar (Mrb.), Kladivar (Celje), Litija, Mura, Lendava,_ Šmartno, Drava (Ptuj) in Union (Konjice), v zahodni pa Primorje (Ajdovščina), Obala, Vozila (N. Gorica), Tabor, Gorenjska (reprez.), Slovan. Ilirija, Dolenjska (repr.) in Domžale-Kamnik.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja Medorganizacijskega sveta ho
15.	sept. v slovenskem domu v Carapa-chayu.
Upravni odbor Zedinjene Slovenije
pa se bo zbral v petek 22. sept. ob 20. uri v društvenih prostorih v Slovenski hiši.
Nasilen ali miren prehod
iz komunizma v demokracijo?
Pridi na večer v Slomškov dom, v soboto, 30. septembra 1978, ob 20.
OBVESTILA
PETEK, 15. septembra:
Dr. Miha Stariha: človek iz epruvete — predavanje in razgovor, za dekleta in fante od 15. leta starosti. Na Pristavi, ob 20. uri.
SOBOTA, 16. septembra:
Festival mednarodnih folklornih plesov ob 19,30 v Našem domu v San Justo v priredbi Slovenske odbojkarske reprezentance.
NEDELJA, 17. septembra:
V Slomškovem domu celodnevno
praznovanje obletnice Doma. Pričetek ob 11 uri, popoldne ob 16.
Odbojkarska tekma C. A. Atlanta proti Repr. Zedinjena Slovenija, dekliška skupina, na igrišču ul. Arieta 2.967, San Justo, ob lih.
SREDA, 20. septembra:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu ob 19,30. Predavala bo ga. lic. Tinka šušteršičeva o negi bolnikov.
SOBOTA, 23. septembra:
Proslava šolskih otrok na čast škofu Antonu Martinu Slomšku ob 16. uri v Slovenski hiši.
Dr. Miha Stariha: človek iz epruvete — predavanje in razgovor, za starše. Na Pristavi, ob 20. uri.
Pouk slov. srednješolskega tečaja Rav. Marka Bajuka v Slovenski hiši ob 15 uri.
SKA — Dr. Stane žužek: Sodobna znanost o kovinah (Prirodoslovno-znan-stveni odsek). Slov. hiša, ob 20. uri.
NEDELJA, 24. septembra:
Dr. A. Kukoviča, D J: človek iz e-pruvete — predavanje in razgovor, za mladino in odrasle. Na Pristavi, ob 11. uri (po sv. maši).
Odbojkarska tekma C. A. Quilmes proti Repr. Zedinjena Slovenija, dekliška skupina, na igrišču ul. Guido y Paz, Quilmes, ob 17h.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
skupno kosilo — asado.
V	HlanikovenI domu v Slovenski vasi bo 27. mladinski dan s celodnevnim programom.
SOBOTA, 30. septembra:
Narodnopolitično delo v emigraciji
— Miloš Stare: Poročilo o delu SLS v emigraciji; dr. Marko Kremžar: Nujnost političnega delovanja. Za tem debata. Ob 20 v Slomškovem domu.
NEDELJA, 1. oktobra:
Velika sanmartinska tombola.
Na Pristavi: 15-letnica slovenske službe božje in prva obletnica kronanja podobe Marije Pomagaj. Družinska nedelja. Kosilo.
Odbojkarska tekma Repr. Zedinjena Slovenija proti Centro Cultural Italiano, dekliška skupina, na igrišču ul. Arieta 2.967, San Justo, ob lih.
SREDA, 4. oktobra:
Sestanek Zveze slov. mater in žena
ob 17. uri v Slovenski hiši. Predavala bo ga. lic. Tinka Žušteršičeva.
SOBOTA, 7. oktobra:
Na Pristavi: 25-letnica šole dr. Pr. Prešerna — akademija in spevoigra Pomlad prihaja. Ob 18. uri.
NEDELJA, 8. oktobra:
Obletnica Našega doma v San Justo.
Prof. dr. JUAN JESUS »LASNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 393-2413
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
V Slovenskem domu v Crapachayu
bo v nedeljo 24. septembra po
sv. maši družinsko kosilo-asado
Popoldne ob 16 pa bo roditeljski sestanek, na katerem bo govoril g. France Bergant.
Lepo vabljeni. Za kosilo po možnosti prijave na T. E. 766-4521 in 766-6861.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO HAUL
CASCANTE
Escribano Püblico
Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, oflc. 2
T. E. 35-8827
SOBOTA, 14. oktobra:
Odbojkarska tekma Repr. Zedinjena Slovenija proti C. A. Talleres, dekliška skupina, na igrišču Pivote in Manuel Castro, Remedios de Escalada, ob 17h.
NEDELJA, 22. oktobra:
Proslava Misijonske nedelje v Slovenski hiši.
NEDELJA, 29. oktobra:
Pristavski dan s celodnevnim sporedom.
SOBOTA, 28. oktobra:
Manifestacijsko zborovanje ob 60-letnici Narodnega praznika in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši.
Zveze slov. mater in žena ima zopet na razpolago nove božične voščilnice. Dobite jih lahko v upravi Oznanila in pri odbornicah Zveze.
Zveza slov. mater in žena sporoča izžrebane številke pri srečolovu na prireditvi 12. obletnice Zveze: 490 (avba), 817, 946, 900, 979, 184, 383, 639, 425, 687.
MEDNARODNI TEDEN
V KENIJI je umrl prvi predsednik te afriške države 89-letni bivši vodja morilske gverile Mau-mau Jorno Kenya-tta. Kaniji je po umiku Angležev vladal skoro 14 let ter se je okoli njega spletel pravi osebni kult, kakor v Jugoslaviji okoli marksističnega morilskega gverilca Tita. Po nekaj letih vladanja se je Kenyatta v svoji zunanji politiki nagnil na Zahod.
ESLOVENIA LIBRE
Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavle Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Conceslón N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propledad Intelectual No. 1.419.886	
Naročnina Svob. Slovenije za L 1978:
za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9-500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol.
Talleres Gràficos Vilko S.R.L., Estati Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. 33-7213.
* * *

KREDITNA ZADRUGA
J »SLOGA" z o. z.
1 BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA T. E. 658 - 6574
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
Naravno pravo. Kaj zagotavlja
slovenskemu narodu?
Pridi na večer v Slomškov dom, v soboto, 30. septembra 1978, ob 20.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
VII. KULTURNI VEČER
tre.
Prirodoslovno-znanstveni odsek.	V soboto 23. t. m.
DR. STANKO ŽUŽEK:
Sodobna znanost o kovinah
Slovenska hiša	Ramón Falcón 4158	Ob 20h.
Slovenski dom v San Martinu
.	vabi vse rojake na
VELIKO SANMARTINSKO TOMROLO ki bo V nedeljo. I. oktobra ob 15.30
Vredni in dragoceni dobitki, kot je to že v navadi na sanmartinski tomboli.
Po tomboli na razpolago večerja, tradicionalni čevapčiči itd.
Med družabnim delom bo igral: “Slovenski inštrumentalni orkester”
Rojake v San Martinu obveščamo, da bodo dne 23. in 24. septembra zastopniki doma pobirali dobitke po domovih.
C PUERTAS PLEGABLES
p	iSunn InteRmódulo
desde $22.500.- m2
en maderas, vitraux. laminados plästicos y telas vinilicas
Fäbrica, Ventas y Envios Interior:
Rio de Janeiro 677 Cap. Fed-812-7490 y 2069 Sucursales:
Capital: Av. JuanB. Justo 3976 San Miguel:
Av. León Gallardo 383
INTERMODULO
opozarja posebej Slovence na
svoje izdelke
SLOGA RAZPISUJE
POSERNE, VEZANE DELNICE PO $ lOO.OOO.-
KI POLEG DIVIDEND DAJO ČLANU ŠE TE UGODNOSTI:
•	BREZPLAČNO ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE ZA $ 300.000.—
•	PROST VSTOP NA LETOVIŠČE “SLOGA” SKOZI VSE LETO.
•	BREZPLAČEN POSVET V POKOJNINSKI POSVETOVALNICI SLOGE.
•	TAKOJŠNJE POSOJILO DO $ 500.000.— POD POSEBNO UGODNIMI POGOJI.
mr-
ZA VSE TISTE, KI BODO TE NOVE DELNICE VPLAČALI PRED 31. OKTOBROM T. L„ SO ŠE POSEBNE UGODNOSTI! VSA PODROBNEJŠA POJASNILA O TEM RAZPISU DOBITE V ZADRUŽNI PISARNI OSEBNO ALI PO TELEFONU 658-6574.