TEMELJNE EN TE IN UDK (UDC) 347.235.11:681.3.016 061.3(497.12) Geoddski dan„1992":528 EN TE VODENJA P DAT OV V IGIT.ll..~NI BAZI ZEMLJIŠ GA TASTRA Edvard Mivšek FAGG-Oddelek za geodezijo, Ljubljana Prispelo za objavo: 1L9.1992 Izvleček Zajem grafičnih podatkov zemljiškega katastra in organizacija digitalnega operata zemljiškega katastra povečata pomen nekaterih prostorskih enot, kot so parcelni deli in lastninski kosi. Prav tako pa povzročita tudi nastanek novih enot vodenja podatkov. Del katastrske občine, ki ga pokriva isti koordinatni sistem, je nova enota vodenja lokacijskih podatkov. Ključne besede: digitalna baza, enote, Geodetski dan, Rogaška Slatina, Slovenija, vodenje, zemljiški kataste1; 1992 Abstract The land cadastre graphic data capture and the organization of land cadastre digital overall plans increase the importance of some spatial units, such as parcels and property parts. In addition it is the reason far the set up of new units of data management. A part of a cadastral commune, which is covered by lhe same coordinate system, is a new unit of local data management. Keywords: digital base, Geodetic workshop, land cadastre, management, Rogaška Slatina, Slovenia, units, 1992 UVOD Izgradnja lokacijskega dela digitalne baze podatkov zemljiškega katastra (DBZK) in njena povezava z atributnim delom (pisni podatki zemljiškega katastra) je povečala pomen nekaterih prostorskih enot, ki jih pri vodenju klasičnega operata zemljiškega katastra pogosto niti nismo uporabljali. Med temi prostorskimi enotami ločimo dve vrsti enot Prva so enote, na katere so vodeni opisni podatki in bi jih v določenih primerih pod določenimi pogoji lahko imenovali tudi entitete. Druga vrsta pa so enote vodenja podatkov, v okviru katerih lahko organiziramo zajem, vodenje in vzdrževanje podatkov. TEMELJNA ENOTA VODENJA IN NJENE IZPEWANKE opera tu zemljiškega katastra je temeljna enota parcela. Parcela je kos zemljišča istega lastnika in iste kulture (vrste rabe) v eni katastrski občini (Priročnik za eodetski vestnik 36 (1992) 3 vzdrževanje katastrskega operata lastninsko-davčnega dela zemljiškega katastra) .. Navedena definicija parcele v praksi ne velja, saj je v številnih primerih, vodenih znotraj parcele, več katastrskih kultur oziroma celo vrst rabe. Pri zajenrn lokacijskih podatkov DBZK-ja moramo to upoštevati. Tako stanje je prav gotovo posledica skoraj dvestoletne zgodovine operata zemijiškega katastra. Dejansko je parcela kos zcmljiš?~a istega lastnika, ki pa lahko vsebuje več poligonov, na katere lahko vežemo katastrske kulture (vrste rabe). Poleg tega lahko v praksi zasledimo, da več sosednjih parcel oblikuje isto lastništvo (imajo isti posestni list in zemljiškoknjižni vložek) in bi po opisani definiciji lahko sestavljale eno parcelo. Iz opisanega je razvidno, da se definicija parcele kot temeljne enote vodenja podatkov v praksi ne uporablja. ašteta dejstva so povzročila nastanek dveh novih prostorskih enot, ki sta zelo pomembni v fazi izgradnje DBZK-ja, njuna vloga pa ne bo majhna niti v postopkih vodenja digitalnega operata zemljiškega katastra (DOZK) niti v okviru celotnega prostorskega informacijskega sistema. Omenjeni prostorski enoti sta: parcelni del ali del parcele in lastninski ali posestni kos, Parcelni deli je del zemljišča istega lastnika, iste vrste rabe in iste katastrske kulture (tudi razreda). Praktično je parcelni del najmanjša prostorska enota (poligon), ki jo lahko najdemo na katastrskih načrtih. Parcela je lahko sestavljena iz enega ah večih parcelnih delov. Parcelni ,del nima svoje identifikacije (številke), pač pa jo lahko sestavimo iz več podatkov. Njegov skupni identifikator so parcelna številka, šifra vrste rabe in razred. Lastninski kos je del zemljišča istega lastnika z enakimi bremeni in služnostmi, Praktično je to kos zemljišča z enotno številko posestnega lista in zemljiškoknjižnega vložka (ZKVL). Na klasičnih katastrskih načrtih ne moremo razbrati obsega lastninskega kosa. Lastninski kos je sestavljen iz ene ali več parceL Njegov identifikator sta številka posestnega lista in številka ZKVL (samo številka ZKVL-ja, če posestni list ne obstaja). Opisane tri prostorske enote imajo pomembno vlogo pri vzpostavitvi in delovanju DBZK-ja, zato si bomo v nadaljevanju ogledali nekaj primerov, kjer omenjene enote uspešno uporabljamo. Zajem lokacijskih podatkov zemljiškega katastra Pri ~zpostavitvi ba~e p~dat~O:v mora~o up?števati nek_atera rravila informatike. Pri zaJemu moramo imeti defmuano naJmanJšO enoto zaJemanJa podatkov. Parcela prav gotovo ni najmanjša enota, saj je sestavljena iz manjših enot - parcelnih delov. Odločili smo se torej za definiranje nove najmanjše enote, ki predstavlja osnovo zajemanja lokacijskih podatkov. Parcelni del je poligon, ki nosi identifikacijsko številko - parcelno številko, ki pa ni pravi identifikator, saj se lahko večkrat ponovi. Zaradi tega parcelni del ni uporabljen kot prava temeljna enota. Še vedno ostaja temeljna enota parcela, ki je sestavljena enota iz več parcelnih delov. Koliltrola zajema lokacijskih podatkov pisane enote imajo pomembno vlogo pri kontroli popolnosti podatkov. Tu se izvaja s primerjavo digitaliziranih površin prostorskih enot in površin, vodenih v pisnem delu opera ta zemljiškega katastra. Kontrolo popolnosti lahko izvajamo na naslednje tri načine: o kontrola popolnosti po lastninskih kosih zahteva površinsko usklajenost lastninskih kosov, V tem primeru primerjamo med seboj površine, ki ležijo Geodetski vestnik 36 (1992) 3 pod istim posestnim listom in ZKVL-jem. S tem zagotovimo vsem lastnikom pravilno površino njihovega lastninskega kosa. Tu kontrola se v praksi zelo redko uporablja, saj jo močno izpodriva naslednja metoda; • kontrola popolnosti parcel - primerjamo površinsko usklajenost posameznih parcel. Rezultati te kontrole so kvalitetnejši od predhodne, saj omogočajo kontrolo po temeljni prostorski enoti. V primerjavi z grobo kontrolo je postopek dolgotrajnejši, saj je v primerjavi več prostorskih enot, ki imajo lahko slabše definirane meje, kot so meje lastninskih kosov; • parcelnih delov v kontrolo ne zajamemo, saj v bazi niso identificirani. Vendar v postopku zajema dodeljujemo vrste rabe posameznim parcelnim delom. Uspešno izvedeno dodeljevanje vrst rabe posameznim parcelnim delom posredno zagotavlja visoko kvaliteto zajema lokacijskih podatkov. Ocena lokacijske natančnosti zajetih podatkov Obravnavane enote imajo velik vpliv tudi na lokacijsko natančnost njihovih mejnih točk: • meje lastninskih kosov so najbolj kvalitetno določene in so omejene z merjenimi mejnimi točkami; o meje parcel so lahko kvalitetne, če so hkrati tudi meje lastninskih kosov, sicer pa so meje parcel znotraj lastninskih kosov običajno lokacijsko slabše določene; o najslabše kvalitete so prav gotovo meje med parcelnimi deli znotraj ene parcele, saj jih razmejujejo običajne detajlne točke. Vsebinsko izpopolnjevanje in povezava v prostorski informacijski sistem pisane enote imajo velik pomen tudi z informacijskega vidika. Iz opisanih definicij je razvidno, da med njimi obstaja stroga hierarhija. To lahko zelo uspešno izkoriščamo v več primerih: • pri ponovni oštevilčbi enot • pri avtomatskem dodeljevanju vrste rabe parcelnim delom • pri izdelavi kvalitetnih preglednih katastrskih ali tematskih izrisov o pri generalizaciji podatkov za ekstrakcijo na višje ravni. Možne l!"!.IZličice upornbe enot akor vidimo, imajo novo opisane enote v DBZK-ju bistveno večji pomen, kot so a imele v klasičnem operatu zemljiškega katastra. Iz opisanega parcela v klasičnem smislu izgublja svoj pomen in je pomembna samo zaradi preteklosti. Če bi postavljali nove definicije temeljnih enot zemljiškega katastra, potem bi se vsekakor odločali med naslednjimi možnostmi: • V DBZK-ju želimo voditi vrste rabe parcel. V tem primeru bi oštevilčili vse parcelne dele. Osnovna enota bi bila parcelni del, ki je v lokacijskem delu DBZK-ja predstavljen kot samostojni poligon. Vse ostale enote so izvedene. V tem primeru sedanje parcele ne bi bilo, temveč bi ostal le lastninski kos, ki bi ga definiralo enako lastništvo parcelnih delov. • V DBZK-ju ne želimo voditi vrst rabe posameznih parcelnih delov. V tem primeru bi izpustili iz DBZK-ja vse kulturne meje (meje med vrstami rabe) in Geodetski vestnik 36 (1992) 3 zadržali le parcelne meje. Možna pa bi bila tudi rešitev z oblikovanjem lastninskih kosov, kjer bi bila osnovna enota lahko posestni list ali ZKVL. ENOTE VODENJA OPERATA ZEMWIŠKEGA KATASTRA Vodenje klasičnega opera ta zemljiškega katastra je praktično zahtevalo dve enoti vodenja za dva različna dela opera ta. Enota vodenja pisnega dela opera ta je bila katastrska občina. Enota vodenja grafičnega dela operata pa so bili katastrski načrti. Prva enota je povsem administrativnega značaja. Druga enota je nastala zaradi ročnega vodenja evidence, saj so želeli na priročnem formatu prikazati vsebino v čim večjem merilu ob čim manjšem številu načrtov. Toko so se izoblikovali standardna merila in standardni formati načrtov. S prehodom na digitalno vodenje podatkov odpade potreba po vodenju podatkov v okviru katastrskih načrtov, saj podatke vodimo v okviru cele katastrske občine, tako kot se vodi pisni (atributni) del operata zemljiškega katastra. Vendar enota vodenja zahteva, da so v njenem okviru podatki čimbolj homogeni. Pri lokacijskih podatkih to pomeni homogeno natančnost prek cele enote vodenja, npr. katastrske občine. To lahko dosežemo le v primeru, če so v katastrski občini načrti v podobnih merilih in istem koordinatnem sistemu, oziroma če so znane vse koordinate mejnih točk. Tu dva pogoja pogosto nista izpolnjena, zato se v okviru katastrske občine pojavljajo različne kvalitete lokacijskih podatkov, ki izvirajo iz različnih meril katastrskih načrtov in iz različnih vrst izmer na območju obravnavane katastrske občine (grafična in numerična izmera). Iz opisanega sledi, da bomo za vodenje lokacijskega dela DBZK-ja razdelili katastrsko občino na več delov. Mejo med deli katastrskih občin določa sprememba koordinatnega sistema. Glede na koordinatni sistem so predpisani različni postopki vodenja in vzdrževanja (grafični in numerični kataster). Enoto vodenja lokacijskega dela operata zemljiškega katastra moramo torej razbiti na več delov le v primeru, če je v katastrski občini več vrst izmer oziroma več koordinatnih sistemov. V DOZK-ju vodimo pisni del v okviru cele katastrske občine, lokacijski del pa vodimo v okviru katastrske občine, če je celotna katastrska občina v istem koordinatnem sistemu, drugače pa ga vodimo v okviru delov katastrske občine. Virri: Mivšek, E., 1992, Zajem, ocena natančnosti in organizacija grafične baze podatkov zemljiškega katastra v zemljiškem informacijskem sistemu, Študij ob nalogi, FAGG, Ljubljana. Šuntar, A., 1992, Digitalna baza podatkov zemljiškega katastra v geog;rafskem informacijskem sistemu, Magistrska naloga, FAGG, Ljubljana. Recenzija: Roman Novšak Marjan Recer Geodetski vestnik 36 (1992) 3