OB 80-tETNICI PROF. DR. JOŽETA RIHARJA
Slovenskemu 
čebelarstvu 
za danes in jutri
Na Oddelku za agronomijo Biotehnične fakul-tete je bilo 12. marca srečanje slovenskih čebelar-jev na omenjeno temo. Posvečeno pa je bilo sporočilom raziskovalnega in strokovnega dela našega občana prof. dr. Jožeta Riharja. S svojimi strokovnimi dognanji in izsledki raziskav so poleg jubilanta, ki so ga mimogrede povedano hvaležno in dostojanstveno počastili ter se mu iskreno zah-valili za njegovo življenjsko delo v slovenskem čebelarstvu, sodelovali še mnogi priznani strokov-njaki in predstavniki institucij. Ob tej priložnosti pa je izšel tudi vsebinsko bogat zbomik.
Prof. Riharju, ki je med drugim tudi ustanovi-telj polhograjskega zavoda za čebelarstvo, pa smo zastavili nekaj vprašanj.
S čim ste se v svojem znanstvenem in strokovnem delu največ ukvarjati?
»Predvsem s tistimi področji čebelarstva, ki so speciflčna za Slovenijo in jih pred menoj ni še nihče raziskoval. Kranjska tebela inta v Sloveniji svojo domovino in to je zaklad, ki ga naši severni sosedi nimajo. V Sloveniji in Istri sem iskal in našel okoliše, kjerso čebele genelsko relativno čiste. In ta naravna rejska središča so tisto, karje potrebno za resno selekcijsko delo in tisto, kar je zanimivo za tujce. Ob primerjavi teh rejskih središč sem ugoto-vil, da je naš splošno razširjeni AŽ panj manj primeren. Rešitev sem videl v nakladnem panju, ki je po svetu na splošno razširjen in kateremu lahko prostornino poljubno večamo. To priporočam tudi čebelarjem začetnikom«.
50 let dela v naravije tudi prineslo izkušnje?
»Res je. Naj zato omenim drugo najveije boga-stvo Slovenije, naše iglaste gozdove, v katerih pa se medenje pojavlja zelo neredno. Zanimali so me vzroki in kot prvi v Evropi sem leta 1956 vpeljal prognostično službo in obveščal vnaprej čebelarje, kakšni so izgledi za medenje, to je vplivalo na povečanje pridelka gozdnega medu, ki je izrazit izvozni artikel.« Kakšnoje danes slanje v slovenskem čebelarstvu?
»Lahko bi rekel, daje zaskrbljujoče, saj domače-mu medu konkurira uvoženi ceneni med, ki bi moral biti deklariran kot uvoien. Prevozna čebe-larstva imajo zaprto pot na juina bogatejša pasišča in prav zaradi tega mnogi čebelarji opuščajo čebe-
larjenje. Nujno potrebna bi bila agronomska sve-tovalna služba, da bi revitalizirali opustele čebel-njake in uvajali čebelarstvo kot dopolnilno dejav-nost. S tem bi tudi zagotovili opraševanje sadnega drevja in drugih kmetijskih kultur. Pa še to. Čebe-larji se morajo bolje organizirati in pričeti uvajati blagovno znamko za domači slovenski med.*