Posamezna šievilka Din 1.50.
*'❖ Poštnina plačana v gotovini.
nniiM
cmi
__ GLASILO NhZAVISlNL DELavSKE STRANKE JUGOSl
ižiiaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa [preje TurjaškD trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din.
Štev. 35.
LJUBLJANA, četrtek, 13. decembra 1923.
izid angleških volitev in delavstvo.
Po komaj enem letu vladanja konservativne stranke so se izvršile pretekli teden v Angliji nove parlamentarne volitve, ki naj bi dale konservativni stranki večjo parlamentarno večino, s katero bi mogla konservativna stranka dosledneje sprovajati svojo reakcionarno poliliko. Konservativci in njihov šef ter dosedanji ministrski predsednik Baldvvin je hotel s temi volitvami ugla-diti pot reakciji.
Da moremo razumeti posledice rezultata volitev v Angliji, moramo na kratko očrtati dosedanjo politiko konservativne, Baldvvinove vlade. Zunanja politika Baldwinova je obstojala v dveh značilnostih: prekiniti odnošaje s sovjetsko Rusijo in s papirnatim prahom otežkočiti tek zmagovitega voza Poin-carejeve francoske buržuazije, ali nikdar ne popolnoma zapreti poti francoskemu imperializmu. — Reakcionarna Baldwinova vlada, ki je zelo zmanjšala internacionalni ugled Anglije, je v Angliji sami pospešila ofenzivo podjetnikov proti delavcem. Preslab, obraniti, angleška tržišča pred francoskim imperializmom, se je čutil Baldwinov kabinet dovolj močan, da zapre pot angleški industriji v Rusijo.
V evropski politiki ni preostalo konservativcem, ki so v skrbi predvsem za angleške kolonije, nič drugega, kot da ali pred Poincarejem kapitulirajo ali pa da obvarujejo prestiž Anglije s tem, da se drže izolirano od dogodkov v celinski Evropi. Konservativci so se odločili za zadnje in izdali kot svojo glavno volivno parolo: uvedbo zaščitnih carin. S to parolo so hoteli konservativci dobiti glasov tudi med delavci, katerim so govorili, da se bo s tem zaščitila angleška industrija in zmanjšala brezposelnost. Zaščitna carina pa naj bi v resnici obvarovala angleške industrijske magnate pred ceneno nemško konkurenco, dala naj bi jim možnost, da bi držali kvišku visoke angleške cene in utrdili svoje truste in monopole na račun konsumentov. Carinski dohodki bi tudi olajšali po vojnih dolgovih obremenjene angleške finance.
Ta volivni klic konservativcev je dosegel to, da se je ostala angleška bur-iuazija zbrala pod enotno liberalno stranko, ki je bila doslej razdeljena v pristaše Lloyd Georgea in Asguitha.
Pri tej jasni volivni grupaciji angleške buržuazije ni bilo težko »Delavski stranki« (Labour Party), politični zastopnici angleškega delavskega razreda, postaviti svoj volivni program. Ona bi v svojem volivnem programu morala ostro izraziti interese delavstva in malih kmetov nasproti interesom angleške buržuazije. Delavska stranka pa je sestavila svoj volivni program na sledeči bazi: šanse meščanske vlade ne popolnoma spodkopati in malomeščanskih volivcev ne prestrašiti z ostrim poudarkom razrednega značaja svoje stranke.
In kaj je zahteval v glavnem volivni manifest angleške delavske stranke?
V internacionalni politiki: v/.postava miru ali ne potom zavzetja oblasti po ! delavskem razredu, ampak po pacifi- j stično meščanski metodi, po utrditvi I
j »Zveze narodov«, uposiava odnošajev j s sovjetsko Rusijo, da bi se s tem —
| kot se je izrazil Macdonald, vodja an-\ gleške delavske stranke — »vzgojeval-■ no vplivalo na slabo vzgojene ruske ;
| boljševike«. V notranji politiki: delovna i možnost za brezposelne, nacionalizi-
• ranje rudnikov in železnic in obdavče-| nje kapitala nad 5000 funtov itd.
\
S takim volivnim programom so se I nadejali voditelji angleške delavske j stranke, da bodo mogli stvoriti vladno j koalicijo z liberalci. Kajti angleška de-j lavska stranka ni danes še izdaleka \ tudi v reformističnem smislu kaka mar-I ksistična stranka. Tip v angleški delav-
• ski stranki je še vedno delavska aristokracija, vzgojena v duhu anglosaškega patriotizma in ločena od delavske množice.
»Mir na svetu in blagostanje v hiši!«
— to je bil vodilni motiv volivnega manifesta te Labour Party. To se pravi: trdno, angleško svetovno gospodstvo in dobra prebava. Šport, nogomet, hiša in vrt. To je ideal angleške delavske , aristokracije in malomeščanstva. Radi 1 tekega volivnega programa ni nič ženi- J ralo Baldvvinovega sina, aristokratskih dam pristne plave krvi, fino čutečih j akademikov, pastorjev in nedeljskih pridigarjev, da so pri teh volitvah navdušeno agitirali za to salonsko zmožno stranko.
Angleški komunisti se dobro zavedajo malomeščanskega značaja politike angleške delavske stranke. Kljub ; temu so postavili na kandidatsko listo j te stranke nekaj sodrugov in sklenili, j da volijo z njo. Kajti komunistom se gre j za eno. obramba pred reakcionarno | ofenzivo. Z istočasnim odkrivanjem i praznin volivnega programa Labour Party in poudarjanjem resničnih razrednih ciljev angleškega proletariata vršijo angleški komunisti pravilno taktiko radikaliziranja angleške delavske stranke od znotraj, podpreti izvolitev levo orientiranih delavcev, pospešiti razvoj močnega levega krila v delavski stranki.
V svrho leve preorientacije angleškega proletariata je tudi koristno, da predela angleški delavski razred politiko njegovih dosedanjih voditeljev, ki so pripravljeni iti z meščansko stranko v vlado. Kajti šele tedaj bo zazijal prepad med strankino aristokracijo in delavskimi množicami in s tem se bo začel hitro razredno-revolucionarno prebujati angleški delavski razred, ki bo potem pozitivno pripomogel svetovnemu osvobojenju proletarskih množic.
Po tem kratkem pogledu na današnje angleške razmere nam je lahko presoditi pomen rezultata volitev, ki je bil sledeč:
Konservativci dobili 254 mandatov,
5.417.000 glasov.
Liberalci so dobili 149 mandatov,
4.255.000 glasov.
Delavska Stranka je dobila 192 mandatov, 4,700.000 glasov.
Ostali so dobili 7 mandatov, 97.000 glasov.
Doslej so imeli: konservativci 346 mandatov, liberalci 117 mandatov,
Delavska Stranka 144 mandatov. Komu pripade še ostalih 13 mandatov, še ni točno znano, kar na stvari ne bo nič izprementfo. Od 21 milijonov volivcev se je udeležilo volitev 14 milijonov, t. j. 66%.
Konservativna stranka ne bo mogla |
Pred razpisom ljubljanskih občinskih vo- s lilev se je obrnil name narodni socialist { juvan z vprašanjem, če bi bili mi priprav- j ljeni stvoriti volilni blok za predstoječe vo- j litve. Isto vprašanie je stavil malo pozneje i name klerikalec Kremžar. Oba sta dobila ] od mene negativen odgovor: »Mi poidemo ’ samostojno, v volitve!« je bil moi odgovor. i
Da pa je prišlo kljubtemu drugače, so j vzroki naslednji: Revolucionaren proletariat ’ je bil v oni dobi brez politične stranke in i delavstvo se je nahajalo v izredno težkih i | razmerah. Radi tega je prevladovalo strem- 5 ljenje, da treba priti za vsako ceno do ie- j galnosti, do pravice shodov, do javne tri- j bune. V tem položaju popolne brezprav- ! nosti protikapitalistično in protivladno fra- f zarjenje klerikalnega tiska ni ostalo brez j vpliva na široke mase delavstva. Brezpravne delavske mase so iskale zaveznika proti diktaturi demokratsko-radikalne buržuazije. Ni potem čudno, da je končno zmagala smer Klemenčič-Fabjančičeve politike na-: pačno razumevane parole »enotne fronte«, ki je imela pa posledico ustvaritev volilnega bloka s krščanskimi socialci in Zarjani.
Poleg tega pa je igrala še druga stvar važno ulogo, ki je dala povod ustanovitvi »Zveze delovnega ljudstva«. Volilni red za Ljubljano zasigura demokratom, tem zakletim sovražnikom proletariata in ustvarite-ljem današnjega režima delavske brezpravnosti, vlado na ljubljanskem magistratu. To treba preprečiti za vsako ceno, je bila parola, ki je prišla med mase iz klerikalnih vrst.
Ta parola je oportunistična, malomeščanska, prava cvetka s klerikalnega vrta, ker zahteva koalicijsko politiko. Poleg tega se usoda današnjega protidelavskega režima ne bo odločila z volilnimi krogljicami. Demokratske kuge ne bodo uničile volitve, najmanj pa občinske. Demokratska kuga je samo del splošne kapitalistične kuge in k njej spada tudi klerikalna. Ne pozabimo, da so soustvaritelji današnje naše brezpravnosti voditelji krščanskega socializma dr. Korošec in dr. Gosar, ki sta aprila 1920 I sedela v deželni in centralni vladi in po-! vzročila Zaloško cesto ter prvo veliko pre-I ganjanje delavstva. Razlika med enimi in
I drugimi je samo ta, da nam prihajajo eni v odkritem barbarskem sovraštvu (demo-j krati, radikalci), dočim se nam drugi pri-i bližujejo v ovčji obleki sladkega prijatelja, za črno haljo pa skrivajo maziljeno morilno orožje in albanske žandarje (klerikalci). Toda eni kakor drugi so nasprotniki proletariata in njegove osvoboditve.
Usoda današnjega režima brezpravnosti in kapitalističnega razreda se ne bo odločila pri volitvah in ne na parlamentarnih tleh, ki so kapitalistična institucija, ki naj ovekoveči brezpravnost proletariata. Naša usoda se bo odločila samo potom razrednega boja širokih mas, ki ne sprašujejo za volilni dan. Če hoče ljubljansko delavstvo napraviti konec demokratskemu režimu v Ljubljani, ki vlada še vedno v mestni občini kljub Zvezi delovnega ljudstva, potem treba predvsem premagati kapitalistični razred v državi. Tega pa ne bo izvršil ljubljanski proletariat, marveč proletariat cele države v zvezi z internacionalnim proletariatom.
Pojav Zveze se mi je protivil od vsega početka. Da sem pa kljub temu pristal na njeno ustanovitev in pri njej celo sodeloval, vzrok leži v izredni!) razmerah, v katerih smo takrat živeli. Smatral sem za potrebno, da se ohrani enotnost v naših vrstah za vsako ceno. Ker je bila pretežna večina zaupnikov za »Zvezo«, ni kazalo pričeti z opozicijo. Smatral sem za dolžnost, se priključili tej večini in prevzeti odgovornost za vse, kar pride, mesto pričeti z notranjimi boji. Prepričan sem bil jaz, kakor tudi vsi ostali, da »Zveza« ne more postati nič
torej več sama vladali 11.	.a	je
možnost, kol smo zgoraj omt .1, da se sestavi liberalno-delavska koalicijska vlada, ki pa se tudi naravno ne bo mogla dolgo veseliti svojega obstoja in bo Anglija ponovno iskala izhoda iz svojega današnjega položaja,
trajnega, marveč da bo nudila samo nov material za dokaz o izdajalski politiki voditeljev krščanskega socializma in socialnega patriotizma.
V bistvu smo stali ves čas od obstoja Zveze v opoziciji proti klerikalcem in Zar-janom. Komaj smo se sestali, že so se pokazale tako globoke načelne razlike med nami na eni in klerikalci ter Zarjani na drugi strani, da nam je bilo vsem jasno, da niti klerikalci, niti Zarjani ne mislijo resno z izvajanjem programa. Samo s škripajočimi zobmi so pristajali na naše predloge, dokler se niso uprli našemu »terorju«, t. j. železno doslednemu izvajanju našega pro-letarsko-razrednega stališča.
Klerikalni Izrael je zakričal ob našem izstopu in skuša sedaj odvračati pozornost od pravega vzroka našega izstopa. Niste imeli poguma, da objavite naše pismo, da bi mogli soditi ljudje, zakaj smo izstopili iz Zveze. Ali vas je morda strah sodbe onega delavstva, ki še zaslepljeno sledi vašim frazam? Če bi bili vi količkaj pošteni, potem bi bili morali prinesti naše pismo, kjer smo razložili vzroke našega izstopa in zavzeti napram temu pismu svoje stališče. Tega niste storili, ker ste vajeni varati široke mase delovnega ljudstva.
Vi skušate odvrniti pozornost od vzroka našega izstopa s tem, da blatite mene, misleč, da odločuje v delavskem pokretu posameznik. Zapomnite si, da mi ne uganjamo tajne diplomacije, da v naših vrstah posameznik izvršuje samo sklepe članstva in da je bilo članstvo naše stranke obveščeno o vsem, kar se je godilo v Zvezi. Zato je bil naš izstop izraz soglasne volje članstva in zbora okoli 300 zaupnikov ljubljanskega delavstva.
Vi Kristovi maziljenci, ki sedite v uredništvu »Slovenca«, pišete, da vam ni ostal prikrit nedavni poset nekega člana naše stranke pri dr. Žerjavu in da se za hrbtom pripravlja izdajstvo. Pišete, da vam samo ni znano, za katero ceno so prodali »moji« pristaši »razredno-zavedni proletariat«.
Varuhi katoliške morale, ven z imenom onega, o katerem veste, da je bil pri dr. Žerjavu, da ga sodimo po našem strankinem pravu. Ven z dokazi o tem, da smo kupljeni, da smo izstopili iz Zveze, ker smo se prodali. Vi, ki učite s prižnic: »ne obrekuj!« imate sedaj besedo, da s podpisom javno razkrinkate pred celokupnim proletariatom one iz naših vrst, ki so bili pri dr. Žerjavu in izsiopili iz »Zveze« radi tega, ker so bili kupljeni. Če tega ne storite, bo zopet en dokaz več, da ste navadne ljudske varalice.
Značilno je tudi pisanje »Pravice«, glasilo krščanskih socialcev, glasilo katoliškega proletariata. Tudi ona ne prinaša našega pisma, marveč samo pravi, da »ni bilo prav nikakega povoda« za izstop iz »Zveze«. Čedni ste vi zastopniki delavstva, ki smatrate, da naj delavska stranka mirna požre omejevanje koalicijske pravice, kršenje pravic delavskih zaupnikov in njihovo preganjanje, kakor se to dogaja v mestni elektrarni. Gospodje krščansko-sociajni voditelji, povejte vendar to tudi na svojih delavskih shodih, da tako početje, ki so ga podpirali Vaši občinski svetovalci, ne more biti povod za razkinjenje vsake zveze. O razmerah v mestni elektrarni, glede katere hodite roko v roki z demokrati in narodnimi socialisti, se pa bomo pogovorili še na drugem mestu. Mi smo zahtevali razčiščenje, vi pa ste skupno s socialisit hoteli vse zabrisati ter hoteli obriuti vse proti delavstvu.
Razšli smo se ob najbolj načelnem vprašanju, t. j. ob vprašanju delavskih pravic in delavskih interesov. Vi ste se otvoreno postavili proti delavstvu na stran psotidelav-ikega demokratskega vodstva v elektrarni, j Če bi bili ostali nadalje z vami, kakor to
Milan Lemež:
Obračun s krščanskimi socialci.
siore Zarjani, ki so proglasili v »Socialistu« za malenkostno zadevo vprašanje delavskili pravic, potem bi bili izdajice.
S krikom goljufa hočete odvrniti pozornost na bistvo vprašanja, ah zapomnite si, da vam bodem j sledili za vsakim korakom.
Svojčas sem vam zapisal v »Delavskih Novicah« v članku »Odgovor krščanskih socialcev«;
»Ne po programih, po dejanjih vas vpra-
šujemo. Za nas ni merodajno to, da se priznavate h Kristovem nauku, ki ni postavil spovednic, kjer se lahko izpoveste svojih grehov. Izvajajte Krisiov nauk brez spovednic, brez dvolične hinavščine!«
Spoznal sem vas sedaj tudi v vaši politični delavnici in to je morda edini uspeh zveze, za vas morda manj prijeten.
Čakam na odgovor glede naših zvez z demokrati!
Načrt tez o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji.
*
Sestavil Siepanski.
I.
Ideja narodnostnega ujedinjena pred svetovno vojno.
Ob izhodišču fevdalizma so nudile jugoslovanske dežele sledečo sliko: Skoro v vseh jugoslovanskih deželah sede luji plemiči kol veleposestniki in sicer: v Sloveniji — nemški, v Dalmaciji
—	italijanski, v Vojvodini —madjarski, v Srbiji in Makedaniji — turški; v Bosni in Hercegovini so veleposestniki sicer domači plemiči, ali oni so muslimanski in čutijo se kot Turki; hrvaško plemstvo je uradovalo taiinski in govorilo nemški; edina izjema je patriarhalična Črna gora, ki pa je kot taka mnogo premajhna in presiromašna, da bi nastopala kot nosilka nacijonalne ideje. Nosilec nacijonalne ideje je samo kmet, ta pa je radi svoje nesvobode in značaja svojega gospodarskega življenja nesposoben, da bi razvil nacijonalno gibanje v večjem obsegu. On ga ni potreboval. Njegov najbližji cilj je: osvoboditev od grude in bremen, ki mu jih nalaga njegov gospodar. Njegovo duševno obzorje naravno ne more seči preko tega. Tako se pričenja osvobo-jenje srbskih kmetov izpod turškega Lami a.
Nacijonalno idejo prinese v jugoslovanske dežele šele francoska revolucija. Napoleon i. ustanovi kraljestvo Ilirija, s tem da združi Slovenijo, Hr-vatsko in Dalmacijo. On osvobodi kmete tlačanskega dela in fevdalnega sodstva in uvede nacijonalne jezike v šole. Tako so bili torej stvorjeni pogoji za razvoj novega meščanskega razreda, ki je imel postati nosilec nacijonalne ideje. Ali to je trajalo le malo časa. V 1. 1813 je Ilirija propadla, zmagala je fevdalna reakcija, razvoj meščanskega gospodarstva je bil oviran in »ilirska ideja« je ostala le kot refleksija francoske revolucije, kateri pripada v prvi polovici 19. stoletja le bolj literaren pomen.
Novo vzplamienje nacijonalne ideje prinese leto 1848, ali to ni nikak »ilirizem« več, ne sanjan se več o zdru-
*Načrt o taktiki stranke v narodnostnem vprašanje bo predložen pozneje.
žitvi vseh jugoslovanskih plemen, kot se je to dogajalo za časa Ljudevita Gaja, vsaj literarično. Prvi početki hrvaškega meščanskega razreda, vodeni po reakcijonarnem domačem plemstvu, ki je prišlo v nasprotje z ogrskim plemstvom radi stremljenj Ogrske, da se loči s carinskim zidom od Avstrije in uvede meščanske novotarije, mislijo, da bodo dosegii od Dunaja neodvisnost Hrvat-ske. Pri tem ne mislijo niti na združitev s Slovenci, niti z Vojvodino, niti z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami, ki so bile še pod turškim gospodstvom, iz-vzemši Dalmacije. Slovenija nastopi v tej avstrijski revoluciji za svojo samostojnost in zahteva avtonomno združenje vseh slovenskih dežel v okviru Avstrije. Hrvaiska in Vojvodina res tudi dosežeta svojo samostojnost, oziroma quasi-samostojnost. Ali po pogodbi z Ogrsko (1859 in 1866) izroči Dunaj Vojvodino popolnoma Madjarski in Hrvatska dobi videz samostojnosti. Hrvatsko vladajo od tega časa dalje ogrski satrapi.
Goljufani po Dunaju, zatirani po Budimpešti, nastane s prvim razvojem hr-vatskega narodnega gospodarstva iz kmetskega stanu nacijonalistično ogorčeno malomeščanstvo. Ono je kratkovidno kot milje, iz katerega se poraja. Zakoplje se v zgodovino lastne dežele in jo falzificira. Njegov cil je osvoboditev izpod madjarskega zatiranja ali ne več s silo s pomočjo Dunaja, ampak z lastno silo. »Velika Hrvatska« je politično geslo, kajti so sami Hrvati na jugoslovanskem jugu (Ante Starčevič).
V	zasedeni Bosni, da so sami Hrvatje, isto tako v Sremu in v Vojvodini, Slovenci da so samo pogorski Hrvatje. Beseda »ilirsko« je pozabljena in nadomeščena s »hrvatsko«. Hrvatsko državno pravo doseže najmočnejšo noto. Tudi jugoslovanstvo Strossmayeria v poslednji četrtini prejšnjega stoletja ostane samo literarna smer. Po teh teorijah razplamtelo strastno sovraštvo med hrvatskim in srbskim malomeščanstvom: Dunaj in Budimpešta umetno pridno netita in politično izkoriščata.
Avstrija in Ogrska ostaneta do svojega konca dve napol fevdalni državi. To je znatno oviralo razvoj njihove in-
dustrije. Kljub temu doseže industrija v Avstriji začetkom prvega desetletja 20. stoletja znaten razvoj in v Ogrski je bila v hitrem prospevanju. To ne spravi samo vodilnih buržuazij v ostro medsebojno nasprotstvo, tako da Ogrska stremi po graduelni ločitvi od Avstrije, temveč nastane tudi ostra gospodarska konkurenca med poedinimi nacijonal-nimi buržuazijami sploh. Na Hrvatskem vodi to do političnega realizma. Malomeščansko premlevanje državnega prava poneha in ko sla si bila Dunaj in Budimpešla najbolj v laseh (1905), pro-klamira hrvatska in srbska buržuazija Hrvatske in Dalmacije na vzpodbudo dr. Trumbiča in Supila enotnost srbo-hrvatske nacije (Reška konferenca) in stvori v zagrebškem saboru koalicijo.
Realizem nove hrvatske politike je šel tako daleč, da se Slovencev ni pritegnilo k Reški konferenci. Slovenija bi mogla tvoriti kamen spodiike med j Italijani in Hrvati. Kot tako jo proglasi ; že vojvodinski idealist Miletič v »Za-i stavi« leta 1872 in to motivacijo ponovi ! tudi Lujo Vojnovič v 1. 1905 v svoji, v Rimu izšli brošuri (»La Deimazia«). Slovenija se razvija do svetovne vojne nacijonalno popolnoma samostojno. Nje-
na politična stremljenja ne gredo do predvečera svetovne katastrofe čez okvir ujedinjene Slovenije, ki je bila razkosana v 7 provinc, ali tudi ta ideja je tvorila samo do devetdesetih let politični program. Potem je naraščala lojalnost in servilnost slovenske uradniške buržuazije.
Bosna in Hercegovina je bila od 1878
—	1908 pod vojaškim režimom in se je skrajno slabo gospodarsko razvijata. Tvorila je po režimu in muslimanskih agah in begih izkoriščano kmetsko množico, ki jo je vodila slabotna in počasi se razvijajoča lastna buržuazija.
Vojvodina od 1. 1966 dalje ni obstojala več. Makedonija je bila samo geografski pojem.
Srbija, ki doseže v letu 1804 avtonomijo, ki je postala v letu 1829 samostojna in leta 1878 neodvisna od Turčije, ne doseže do svoje revolucije teta 1903 radi notranjega dinastičnega rovarjenja nobenega gospodarskega in nacijonalnega razvoja. Vplrv na duhove svojih plemenskih sorodnikov doseže šele po bitki na Kumanovem in ko se je nacijonalni razpad Avstro - Ogrske btižal svojemu višku.
(Dalje prihodnjič.)
INTERNACIONALNI PREGLED.
»Prepovedana* komunistična stranka Hemčife živi!
Komunistična stranka Nemčije šteje skupaj z zvezo komunistične mladine Nemčije 600.000 aktivnih članov, ki so ilegalno kontrolirani. General v. Seeckt je sicer prepovedal komunistične časopise, ki pa izhajajo sedaj ilegalno dalje v državi sami. »Prapor revolucije«, ki izhaja mesto »Rdečega praporja« (Rote Fahne), piše: »Naši sovražniki se bodo kmalu prepričali, da komunistična stranka Nemčije živi. Prepoved stranke je spremljal po vsej državi smeh. Vi, neumni Ebertovci: polmilijonskih strank se ne more zabraniti, a še manj komunistične.«
Stranka je izdala proglas, v katerem pravi med drugim: »Zakon proti komunistom je tul Fašistovska diktatura proglaša komunistično stranko za nelegalno. Vojaška diktatura je sirgala s sebe vse ustavne in demokratične krinke. Delavstvo se smeji ukazu generala. Vodje plačanih čet hočejo naprtiti 60 milijonskemu narodu voljo težke industrije.
V	imenu delovnega ljudstva, v imenu bodočnosti nemškega naroda kličemo: Proč z vlado gladu, tlačenja delovnega ljudstva in uničevanja Nemčije! Proč z vojno diktaturo!
Mi proglašamo tej diktaturi nasilja in
izkoriščanja delovnega ljudstva, tej diktaturi buržuaznega bankrota boj" na življenje in smrt. Mi pozivamo nemški proletariat v boj za diktaturo vseh onih, ki v Nemčiji delajo in trpe, za diktaturo večine nemškega naroda, ki bo z železno roko povedla nemški narod iz trpljenja in razsula.
Vstaja proletariata je edini čin, ki more včuvati nemški narod. V boju proti tej vojaški diktaturi bomo pripravljali vstajenje in zmago proletarske diktature.«
Iz spodnjih poročil se jasno vidi, da se proletariat vedno bolj zbira okrog »prepovedane« komunistične stranke Nemčije, ki bo povedla nemško ljudstvo v odločilno zmago, ko bo razvoj dogodkov v Nemčiji dosegel svojo kulminacijo.
Hemška soc. demokracija za desno diktaturo.
V	nemškem parlamentu je bil sprejel »pooblastilni zakon«, po katerem lahko ukrepa vlada brez parlamenta. Sprejetje tega zakona je bilo odvisno od zadržanja socialdemokratske parlamentarne frakcije, ki je sklenila s 73 proti 53 glasovom, da glasuje za ta zakon. 53 poslancev je podalo izjavo, da glasujejo proti temu zakonu v spoznanju, »da je ia zakon sramotna odpoved
IISKH
ZlMroJte za flsficovni sklad „€51asa svobode" I
LISTEK.
Umetnik in proletarijat.
K obletnici smrti Ivano Cankarja,
Vse, s čimer misli malomeščanstvo, da se že oddolži velikim umetnikom, je — prirejanje pompoznih pogrebov — (in to bas onim, ki so vedno iz vsega srca zaničevali vsako zunanjo gesto). Za krsto korakajo črnoorokavičeni cilindri, na obrazu so jim poteze globoke tuge in njih oči kot da bi govorile temu vernemu ljudstvu: glejte — naš človek, ki ga polagamo v prezgodnji grob. Takrat, ko je še živel, se ga je vsa ta reprezentativna druhal ogibala na sto korakov, danes mu poje himne. Zakaj mu poje himne? Zato, da bi čitalo ljudstvo le-te in pa še ono obilico najrazno-vrstnejših razlag — se utrudilo ob tem nepotrebnem poslu in v tej svoji utrujenosti pozabilo čitati dela avtorja samega. Kajti ta dela so nevarna dobremu državljanu, so nevarna temu gnilemu družabnemu redu. To je pravzaprav metoda, tako podla, da je že občudovanja vredna:	dokler	umetnik	-
revoiucionar živi — se ga enostavno prezre. Bo že poginil. In res pogine, zaničevan, pogine kot pes za plotom. Tedaj mu pa »narod« takoj postavi lepo grobnico, vrše se napitnice, vrše se pi-
janske in seksualne orgije — vse v proslavo tega »genija«, njegova dela so kras vsake privatne knjižnice — in sicer takšen kras, ki se ga ne vzame nikoli v roke, iz bojazni, da se ne pripeti nesreča, v šolah pa ga prično učiti. In kadar prično nekoga v šolah učiti — takrat je dotični mrtev — mrtev kot more biti mrtvo le nekaj, kar nikoli še živelo ni. To je usoda umetnika, ki pride po smrti v roke »poklicanim faktorjem«. Hvala Bogu, da niso samo poklicani čuvarji kulture in napredka na tem žalostnem svetu — ampak do so še tudi — izvoljeni faklorji. Ta izvoljenec, ki ne čuva nad mrtvo materijo, nad grobnico in krsto, temveč nad duševno zapuščino avtorja, je tisočglavi proletariat. Zanj duševne stvaritve niso samo kos papirja, zanj formalne vrednote umotvorov pomenjajo le vnanje oblačilo ideje. Za proletariat brezidejna umetnost sploh ne eksistira. Da zmore biti nekdo umetnik, kljub temu, da realno misli, da ima nazore in ideje, to spoznanje je prešinilo tudi že buržuazno društvo; to nam pričojo zgledi, ko so se ravno najjačji duševni borci proglasili Judi z njih strani za največje genije. Samo to društvo ima navado napraviti pri tem kompromis: vse kar je on (umetnik) govoril in pisal, vse je lepo in resnično, samo ne sme od nas zahtevati, da se ravnamo po njegovih idejnih za-
htevah. Mi smo z njim, dokler ostane zadeva med štirimi očmi — v praksi njegovega spoznanja ne moremo upo-t števati.
Proletariat pa upošteva njegovo spo-\ znanje, spoznanje, do se deblo izruje i vedno le pri korenini, spoznanje, da je postal obraz šele zato garjev, ker je ves organizem zastrupljen — in je treba ozdraviti najprej organizem, če se hoče odpraviti zunanje hibe in napake. Proletariat bere v svoji lastni zgodovini, ko čita umetnikovo izpoved: »... sam sem gledal dan za dnem stvari, ki bi morale tudi duševno plitkega in v srcu revnega človeka siliti k premišljevanju. Krivičnost družabnega »reda« se je kar na cesti razkazovala in razmahovala v vsi svoji brezsramni nagoti.« In ker proletariat vse drugače vsrkava iaka spoznanja, kot stori to malomeščanstvo — in ker ne pozna brezplodnih fantazij, ampak le živo in irdo realnost, izvaja tudi edinoprave zaključke iz tega. Pripravlja se, da s svojimi lastnimi pestmi napravi prostor za zmagoslaven pohod idej — ne sicer zamišlienih, pač pa v prvo konkretno izrečenih po velikih duševnih revolucionarjih.
Prvoboritelj današnjega duševnega delavstva — slavni francoski pisatelj Henri Barbusse — piše: »še nikoli se ni vodila borba proti vsem, ki zahtevajo prc-
novljenje razmerij človeka do človeka 5 tolikim strahom kot danes. Ti revolucionarji duha se preganjajo z vsemi sredstvi. Živimo — in smo pri tem srečni — v času, ko ne mine ura, da ne bi doživlja! na svetu ta ali drugi izmed mnogih neznanih apostolov resnice in pravice svoje mučenišivo. Samo naj-bujnejša fantazija si zmore predstavljati škodo, ki jo neprestano napravlja krvižeijna volja onih, ki si domišljhjejo. da bodo obdržali kapitalistični red pri njegovi današnji moči z brutalno silo, da ga bodo z brutalno silo zmogli še zanaprej vsiliti človeštvu. In drugače ne more biti, kajti naša doba je ravno doba, ko sta se srečala dva mišljenja, ki ne moreta živeti drug poleg drugega. Tej brutalni sili ni podleglo samo teto genija Ivana Cankarja — tisoče jih ie šlo isto mučeniško pot pred njim, tisoči jo bodo hodili še za njim. To so vsi oni, ki nočejo biti več nepraktični sanjarji (sanjarji revolucije so bili vedno miljen-ci kapitala), ker jim je dovolj brezplodnega življenja po drugih svetovih in so zato domislili svoj veliki, realni sen, sen, ki je ustvarljiv na tej zemlji, do logičnega konca. Oprh so pri tem na realnost proletarskih pesti — in v tem znamenju bo zmagal njih duh, v tem znamenju bo živelo tudi delo Ivana Cankarja.	M—i.
socialdemokratske stranke v lem času, kar mora spraviti socialdemokrate ob poslednje zaupanje pri delavskih množicah. S tem je nastal nov prelom v že itak razmajani socialdemokratski stranki Nemčije in ojačilo se je prepričanje v delavskih množicah Nemčije, da socialna demokracija ne zastopa njihovih interesov in da je njihova rešitev v boju pod praporjem komunistične stranke Nemčije.
Socialdemokratsko delavstvo proti politiki nemške soc. demokratske stranke.
Na Saškem se je vršil 4. decembra deželni	kongres	socialdemokratske
stranke Nemčije. Kongres je enoglasno protestiral proti prepovedi komunistične stranke Nemčije in s 70 proti 31 glasovom je bila sprejeta resolucija, ki pravi, da bo saška socialna demokracija najtesnejše delovala s komunistično stranko Nemčije. Kongres je sklenil, da stopijo saške socialistične organizacije v opozicijo proti centralnemu izdajalskemu vodstvu stranke.
Tudi kongres na Turinškem je izrekel
i	vsemi proti dvema glasovoma neza-npnico strankinemu vodstvu in sprejel z vsemi proti 8 glasovom resolucijo proti koalicijski politiki z meščanskimi strankami ter za skupen boj s komunisti.
Proti sklepu ceniralnega vodstva stranke so sklenila okrajna zborovanja socialdemokraških organizacij v Berlinskem, Magdeburškem in Hannover-skem okrožju resolucijo za socialisti-čno-komunistično enotno fronto.
Konferenca krajevnih odborov t „splošne nemške strokovne zveze za revolucionarni boj.
Dva dni po papirnati razpustitvi komunistične stranke Nemčije se je sestala v Weimaru konferenca krajevnih odborov »Splošne nemške strokovne zveze«, ki jo je doslej vladala socialdemokratska birokracija. Konferenca je pokazala, da so nemški komunisti prodrli tudi v strokovne organizacije, kajti od 238 delegatov na tej konferenci se jih je izreklo za boj nemškega proletariata pod praporjem komunistične stranke Nemčije 193 delegatov! — Kon-lerenca je storila važne sklepe za oja-čenje strokovnega gibanja in revolucionarnega boja nemškega proletariata
—	kljub vsem papirnatim zakonom vojaške diktature generala von Seeckta.
Državni kongres radarskih obratnih svetov v Čehoslov.
V Klodnem se je vršil kongres rudarskih revirjev in obralnih svetov. Kongres je bi! sklican proti volji strokovne birokracije. Ped vtisom velikega nedavno dokončanega boja rudarjev v Češkoslovaški, ki je zvaril vse rudarje v enotno fronio rn pod vtisom preganjanj, katerim so izpostavljeni rudarji po širajku, je nudil kongres sijajno sliko splošne enotne fronte proletariata. Kongresa se je udeležilo 200 delegatov.
Rudarji so izjavili iniernacionaino so-tidarnoasl z rudarji vsega sveta m pozvali revirske in obratne svete v drugih državah, da skupaj z obratnimi sveti v Češkoslovaški stvorijo najtesnejšo internacionalno zvezo, da se s tem stvorijo predpogoji za internacionalno akcijo rudarjev vseh dežela.
Delavski boji v Avstriji.
V Nemški Avstriji so stopili v stavko vsi poštni, telefonski in telegrafski uslužbenci. Stavka je popolna. Delavski
"boji v Avstriji imajo poleg svojega gospodarskega značaja tudi političen pomen — boj proti »krščanski« Seiplovi vladi, kateri hoče avstrijsko delavstvo dokazati, da je važnejše, da delavstvo ne strada, kot pa da Seipel vlada.
laiavaiiBHaBNHHmnHai
Vsak četrtek ob pol 8. uri zvečer se vrši članska diskusija ljubljanske krajevne organizacije N. D. S. J.
Politične vesti.
Položaj radikalske vlade omajan.
Splošna notranja politična situacija v Jugoslaviji je pod reakcijonarnim, balkanskim, korumpiranim radikalskim režimom vedno mučnejša. Tega ne trdi samo delavski tisk, niti samo opozicijo-nalno malomeščanstvo, temveč tega se zaveda tudi vladajoča buržuazija. Delavec, kmet, uradnik ne more več mirno prenašati vedno neznosnejšega položaja. Opaža se zlasti prebujenje med kmeti, ki silijo svoj zemljoradniški klub vedno bolj na levo.
Vzpričo vsega tega se veča nemirnost med radikalsko gospodo samo in dva radikalska ministra sta bila prisiljena demisijonirati.
Zadnje seje beograjskega parlamenta so potekle zelo burno, ker so navalili na radikalsko vlado demokralje, zemljoradniki, klerikalci, muslimani in Nemci ter džemijsiovci (Turki), ki so se za nekaj časa prodali radikalski vladi.
Za delavski razred seveda ne pome-nja ta prepir med buržuazijo in malomeščanstvom nobene koristi. Ali on ne sme samo mirno opazovati vseh dogodkov, afer in škandalov, temveč se mora pripravljali na to, da poseže sko-ro vmes s svojo železno delavsko pestjo in prekriža račune jugoslovanske gospode.
Uposiava odnošajev s sovjetsko Rusijo se zavlačuje.
Delo na upostavi odnošajev med SHS in sovjetsko Rusijo se še ni premaknilo naprej po zaslugi francoskih imperija-listov, ki še niso dali končnega diktata naši slavni vladi, kakšno stališče naj zavzame napram sovjetski Rusiji. Na drugi strani delajo na vse kriplje proti upostavi odnošajev ruski caristični banditi v Beogradu. — To je zunanja politika »narodne« vlade monarhije SHS. Značilno pri tem je tudi to, da naši slavni socijalisti in klerikalci ne zinejo ne »a«, ne »be« k temu velevažnemu vprašanju za delovno ljudstvo. Kot vedno, kažejo tudi tu gospodje »avtonomisti« in »socijalisli«, da jim ne gre za interese delovnega ljudstva.
Radikalci razmišljajo o vojaški diktaturi.
Radikalskemu režimu prede vedno slabša in zaio razmišlja, kako bi si pomagal iz te zagate, tako, da še vedno ostane gospodstva v rokah vladajoče klike srbske buržuazije in dvorne ka-marile. »Novi list«, glasilo desnih demokratov z radostjo konštatira, da radikalski časopis javno priznava potrebo diktature. V zvezi s tem pišejo tudi beograjske »Novosti« med drugimi: »Ker je Pašič vsak dan vedno manj svoj človek, ker se vladina roka čuti vedno bolj samo nominalno (po imenu, op. ur.), a državna oblast polzi iz rok, dela nekaj ljudi iz radikalske in demokratske stranke intenzivno na obnovi radikalsko - demokratske koalicije. V tem pravcu so v gotovi meri delovali tudi na dvor, da on to kombinacijo spreime in ustvari. Ako se ta kombinacija ne udejstvi, potem pa se zateče k neki vrsti meščanske diktature, k neki vrsti »direkiorija«, ki bi vladal sam brez parlamenta in bi napravil, kar je treba.« Taka diktatura bi pomenjala to, da bi srbska buržuazija popolnoma odkrito nastopila v oni 'obliki, ki ji stvarno odgovarja, kot sila, ki hoče podaljšati svoje gospodsivo za nekaj časa s popolnoma odkrito vojaško strahovlado.
Režim in sekvestri.
Parlament je 6. decembra razpravljal eno najmastnejših afer o ukinjenju sekvestra nad premoženjem madjar-skega grofa čekoniča. Posestvo tega grofa je obsegalo okrog 30.000 juter in bi moralo biti razdeljeno med siromašne kmete. Pravosodni minister Perič pa je podpisal kupno pogodbo, ki jo je napravil Cekonič z neko angleško - ameriško velekapitalistično firmo. Posestvo je bilo vredno nad 600 milijonov dinarjev, minister je potrdil kupno pogodbo, po kateri pride posestvo v roke omenjene firme za ceno 36 milijonov Din. To je približno taka vsota, kolikor bi znašale takse državi, če bi se kupna pogodba glasila na odgovarjajočo vsoto 600 milijonov dinarjev. Ta sekve-
sierska afera je razkrinkala vso gnilobo in brezobzirnost vladajoče kapitalistične klike v korupcijskem ravnanju z veleposestvi, ki so narodna svojina in ki spadajo pod agrarno reformo. K stvari se bomo še povrnili.
Orjunaški kongres.
Orjunaši so sklicali svoj prvi kongres v Splitu na dan državnega praznika, da bi uporabili vso oficijeino šia-fažo na ta dan za svojo reklamo. Ker pa je ta dan osrečil Splitčane obilen dež, ni bilo oficijelnih štafaž in orjuna-ške »manifestacije« povodom kongresa so se udeležili le maloštevilni Orjunaši. Na kongres je prišlo samo okrog 20 delegatov, kar priča o slabosti Orjune. Kongres ni sklenit nič posebnega razen tega, da je konštatiral, da so jo Orjunaši s svojo taktiko polomili in da morajo sedaj na kak pametnejši način skušati, da se usidrajo v Jugoslaviji. Pa se jim tudi to ne bo posrečilo: porok za to je revolucijonarno delovno ijudstvo Jugoslavije.
Mladinski
Mladina, organizuj se v N. D. S. J.!
Proletarska mladina Slovenije je bila pred Obznano organizirana v Savezu Komunistične Omladine Jugoslavije. Po razpustu Saveza slovenska delavska mladina dolgo ni imela svoje organizacije. Čim se je hotela ustvariti v »Iskri« svoje zbirališče in svojo bojevno organizacijo, je buržuazija udarila po »Iskri« in jo razpustila. Časopis »Proletarska mladina«, ki je vezal omladince cele Slovenije, je po enoletnem izhajanju ustavljen. »Vesna«, izobraževalna organizacija, je še danes ustavljena, novih organizacij se ne dovoljuje.
Tako se grmadijo akti nasilja nad mladimi delavci Slovenije, ki pa navzlic temu nadaljujejo svoje delo. V pomanjkanju posebne mladinske organizacije, za kaiero velja voditi še vedno boj, je treba, da se organizirajo vsi zavedni mladi delavci in delavke v Neodvisni Delavski Stranki Jugoslavije, da delujejo v njej, da čitajo in razširjajo njeno glasilo »Glas Svobode«.
Omladinci! Vsi v Neodvisno Delavsko Stranko Jugoslavije!
Profi fašizmu!
V	»Proletarski mladini« se je že mnogo pisalo o fašizmu, o njegovem bistvu, o njegovem stremljenju in o boju proti njemu. Vendar pa je potrebno vedno znova in znova govoriti o fašizmu, zlasti ker se pojavljajo vedno nove njegove lastnosti in oblike in ker je dolžnost revolucionarne mladinske organizacije, da postane boj proti fašizmu eno najvažnejših in dnevnih njenih delovanj.
Znano je, da skuša fašizem široke množice mladine tega ali onega razreda spraviti pod svoj vpliv in jih iz-vežbati za boj na strani buržuazije. Da,
ponekod, rekel bi celo, da povsod, tvorijo mladi ljudje jedro in silo fašistov-skih organizacij. Tako so n. pr. v Italiji spočetka vsebovale fašistovske organizacije nad polovico mladih članov. Isto je v Nemčiji.
Kako pa hoče razširiti fašizem svoj Vpliv med mladino? Na eni strani hoče to doseči z lažnjivimi in goljufivimi de-magoškimi parolami, kot s hujskanjem proti verižnikom in bankirjem in z obljubljanjem, da se bo zboljšalo njeno gospodarsko slanje in da se izpolnijo njene zahteve. Te demagoške parole so včasih celo revolucijonarne, tako da je lahko mogoče, da marsikdo nasede tem frazam, ne vedoč, kaj se skriva za temi stvarmi in kakšno je bistvo fašizma. Zato sledi za nas, da moramo mladim delavcem in kmetom pojasniti bistvo fašizma, da je fašizem internacionalen pojav in skoncentrirana reakcija kapitalizma na vsej črti in da je fašizem smrtni sovražnik delavstva.
Na drugi strani pa skuša fašizem pritegniti k sebi mladino na ta način, da ji nudi dobro organizirane in z denarjem obilo založene mladinske organizacije.
Tem reakcionarnim mladinskim organizacijam, tem predčetam fašizma moramo napovedati energičen boj. Razviti moramo predvsem široko propagando, da z njo odtegnemo mladino fa-
štefanovič prinesel denarja za »Radikal« in »Delavske Novice«.
Izšla je po dolgem molku 2. številka »Radikala«, v kateri se baha g. Stefanovič, da izhaja zopet »Radikal« samo po njegovi zaslugi, ker je neumorno v Beogradu apeliral na polne žepe radi-kalskih veljakov in bank. Seveda se bo nekaj odrinilo tudi za »Del. Novice«, tako da bodo gospodje skušali kar od dve strani — »Del. Novic« in »Radikala« — bombandirati na razredno delavsko gibanje v Sloveniji. — Ista številka «Radikala» poroča tudi, da je g. Stefanovič sestavil za občinske volitve v Novem mestu skupno listo s pikiči okrog »Del. Novic« in s »socijalisti«. Vsi ti čudni elementi so si pa nadeli skupno firmo »stranka reda in dela«. Dobro napredujejo falirani supletje, študentje in atašeji — seveda ne med delovnim ljudstvom, temveč v znanem baru »Emona«. Nas veseli pri celi stvari to, da se je sedaj še očividneje pokazalo, da so vsi ti -iči agenli radikalcev in liferantje denuncijantskega materijala.
vestnik.
šističnemu vplivu. Paziti moramo pri tem tudi na neorganizirano, indifirentno mladino, ki bi kaj lahko zapadla nasprotnikovemu vplivu. Ni samo treba, da pobijamo fašizem z orožjem v roki. Mi ga moramo tudi duhovno, politično uničiti in — kar je glavno — odrezati mu mase, iztrgati mu rezervoar novih sil, tako da je njegova moč izpod-rezana.
Boj proti fašizmu je čvrsto vezan z našim celokupnim bojevnim delovanjem. Čim nastopamo proti fašizmu, napovemo boj belemu terorju sploh, napademo imperializem, napademo celokupno buržuazijo, ki sama — ponekod smotreno — pripravlja pot fašistovski diktaturi. Zato naš boj ni lahak. Dočim ko fašistovske organizacije svobodno delujejo in pobijajo delavce itd., proglaša buržuazija komunistične mladinske organizacije za ilegalne, razpušča ostale organizacije, ustavlja časopise in gazi najtemeljnejše pravice. Naša zahteva temu nasproti je: razpustitev fašistovskih terorističnih organizacij, prepoved njenih prireditev in njenega tiska.
Skupno s stranko mora mladinska organizacija voditi boj proti fašizmu. Fa-šistovsko gibanje mora naleteti na železne vrste delavskega razreda, ki se nikdar ne udajo in ob katerih se mora razbiti val fašizma, razbiti njihov smrtni sovražnik, uničiti zadnja postojanka buržuazije.
Iz naših krajev.
Trbovlje. Rudarska mladina, organizirana v Zvezi rudarskih delavcev, je kljub vsemu pritisku in neprilikam vendarle uspela, da pokaže svojo energijo in ji da nekoliko razmaha. Preteklo nedeljo je priredila dramatsko predstavo, ki pomenja v danih razmerah revoluci-jonaren korak in probujajoč za rudarsko mladino. Da je temu res tako, priča obilna udeležba, kakršne socialpatri-* otje nikdar nimajo. Odzvali so se tudi omladinci iz bližnjih krajev. Igra sama na sebi je dobro vplivala in odprla pot nadaljnjemu delovanju. Trboveljska mladina, prvi korak je storjen; naprej na delo, ker mnogo nas še čaka!
Jesenice. Tukajšnji poveljnik social-patriotov Jeram je v strahu, da ne izgubi vsega, pričel delovati med mladino. Organiziral je mladinsko sekcijo v svoji strokovni organizaciji in tam prav reformistično vzgaja mladino, kar pomeni v današnjih časih zločin za delavski razred. Da ima pri tem svoje kori-tarske namene, o tem se bodo prepričali člani njegove sekcije sami, kakor je spoznala že zdavnaj revolucijonama jeseniška mladina.
Razne vesti.
Kongres Saveza Radničke Omladine,
o katerem smo zadnjič pisali, da je odložen, se bo vršil koncem januarja. V »Omladinski borbi« in »Mladem rad-nikju« so priobčeni mnogi predlogi za ta kongres, katerih pa slovenska proletarska mladina ne more dobro upo-znati, ker nima niti organizacije, niti tiska. Dolžnost naša je, da na drugi način dohitimo noše sodruge.
»Omladinska Borba«, ki izhaja v Zagrebu, je mnogokrat zaplenjena. Tudi 13. številko je doletela ta usoda.
V	nedeljo se je vršil na ljubljanski univerzi shod akademske mladine, na katerem je protestirala proti nasilju, ki so ga izvršili beogradski žandarji nad akademiki-marksisti in zemljoradniki ter nad akademsko svobodo sploh.
Poziv.
Ker nam je reakcionarna policija ustavila naše dragoceno glasilo »Proletarska Mladina«, se poziva, da se omladinci naroče na zagrebško mladinsko glasilo »Omladinska borba«. Tiska se na hrvatskem jeziku v latinici in vsebina odgovarja našim potrebam. Izhaja štirinajstdnevno na osmih straneh in stane trimesečno 12 dinarjev, posamezna številka pa 2 Din. Pisati je na naslov: Andrija Zaja, Tratinska cesta 7 a, II. kat., Zagreb.
Vsem sodrugom, ki razumejo hrvat-ski, priporočamo toplo, da se naroče, in sicer čimprej.
Dopisi.
Trbovlje. — Kadar se neha boj na fronti in pade noč na mrtvece, se pojavijo volkovi in hijene, da opravijo svoj gnusni roparski posel. Taki volkovi in hijene so socialpatriotje v rudarskih revirjih. Po šlrajku, ko je bila delavska armada poražena, se spravljajo na delo, da uničijo in oropajo delavstvo še poslednjega. Ali ti volkovi so si nadeli še policijsko uniformo, da tem lažje dosežejo svoj cilj. Naziv, da so policaj-socialisti, se iz dneva v dan čimdalje bolj izkazuje kot popolnoma pravilen.
O	tem priča sledeče, kar se je zgodilo v naši trboveljski dolini: Krušič, glasovih podrepnik Trboveljske družbe, je sklical prošli četrtek svoj shod. Kako velik vpliv ima, dokazuje pičjo število udeležencev, izmed katerih pa je bila še več nego polovica nas, neodvisnih. Govoril je o zakonu ter o volitvah delavskih zaupnikov, pri čemer je zlasti grdil one zaupnike, ki so svojo zavednost in revolucionarno požrtvovalnost dokazali s tem, da so šli v zapore, zagovarjajoč in boreč se za interese celokupnega rudarskega proletariata. Krušič je priporočal, naj rudarji ne volijo takih zaupnikov in predstavil sebe in svoje kompanjone kot edine goljufe in izdajalce, ki uživajo milost pri Trboveljski družbi in ki stoje zvesto ob strani kraljeve policije. Višek svojega provo-katorskega govora pa doseže, ko izjavi lažnivo trditev, da je s. Klopčič iz Zagorja med stavko govoril na nekem nenaznanjenem shodu v Trbovljah, da je hujskal na stavko in da se je maskiral v svrho, da bi ga oblasti ne spoznale. Take podlosti že dolgo nismo culi. Krušič hoče s tem mobilizirati policijo in sodnijo in ji pokazati, češ, ta sodrug je nevaren, primite ga. In nismo zdaj upravičeni, da trdimo, da so socialisti v zvezi s policijo, njeni agentje in pokorni sluge? In kako se sploh more Krušič povzpeti do take trditve, ko on ne pozna s. Klopčiča sploh in ko je nemogoče spoznati v takem in iakem človeku nekega popolnoma drugega človeka. Krušič ima pač duhovito zasledovalno — blaznost, blaznost, za katero zna prejeti od Trboveljske družbe zasluženo plačilo in ga povzdigniti v očeh radikalnih glavarjev in režimskih sodnikov. — Odgovarjal mu je s. Salamon v ostrih besedah, ki so našle odmeva med poslušalci. — Evo vam, trboveljski rudarji, novega dokaza, da Krušič in njegova klapa niso samo koruzni socialisti, ne samo social-šovinisti in ministerialci, ampak tudi najgorši po~ licaj-socialisti.
SE NEKAJ E TRBOVELJ.
Odpuščeni od Trboveljske družbe, zavrženi povsod, stradajoči s celo družino, so se morali končno najboljši naši trboveljski sodrugi posloviti od svojih sotrpinov in domačih krajev ter odpotovali v daljnjo Francijo, da si tam najdejo boljši košček kruha. »Domovina«, ta vlačuga, jih je pognala po svetu, da si poiščejo druge »domovine«. To je usoda proletarca, to je trnjeva pot, to je pa obenem porok, da bo iz trpljenja vzšla svoboda proletarskega razreda. Prezirajoč vse težave, vse žrtve, bo proletarska armada vkorakala v deželo socializma.
Pred svojim odhodom so sodrugi zadnjikrat nastopili na nedeljskem shodu, poslavljajoč se in bodreč rudarje, da vztrajajo v svojem boju, da ostanejo zvesti svoji ideji, da ostanejo požrtvovalni vojaki nešievilne delavske armade. Govorili so med drugimi s. Pristov in Salamon, med govorom poslednjega so marsikateremu sodrugu in sodružici stopile solze v oči.
Mi delavci smo taki kot one mravlje, ki jih je brez števila in ki se napotijo v gosiih vrstah v drugo stran. Prve vrste, ki pridejo do globokega brezdna, padejo vanj, za njimi naslednje vrste in še naslednje vrste, dokler ni jarek zasut s trupli mravelj, preko katerih zamore ostala armada, ki narašča neprestano, korakati in dospeti v zaželjene kraje.
Zagorje. — V nedeljo, dne 9. decembra bi se morale vršiti pri nas volitve delavskih zaupnikov. Zveza rudarskih delavcev je postavila svojo listo, samo deloma je pa postavila listo social-patriotska Unija. To je dalo povoda znanemu Laporniku, da kratkomalo od-godi volitve in jih preloži na teden dni pozneje. Kapitalistični vazali-ravnatelji pač znajo delali lepe poklone Arhu in njegovi Uniji. Naj jih dela! Delavstvo si je znova na jasnem, kdo je izdajalec in kdo je pravi zastopnik delavskih interesov in zalo se bodo pri prihodnjih volitvah polnoštevilno udeležili volitev in glasovali za Zvezo rudarskih delavcev proti policaj-socialisiom in ljubljencem Lapornikov in Pauerov in Jeršekov.
Kamnik. — Tu so se na semnji dan, 4. decembra, stepli Orjunaši, oddali so tudi več strelov. Ker je bilo že precej pozno, je občinstvo tem bolj prestrašeno drvelo na ulico in kričalo, kje so orožniki; eden iz množice je zakričal, da je to škandal, da se mirno pripusti Orjunašem, da uganjajo svojo nacionalistično »kulturo«. Ali orožnikov ni bilo blizu. Vse drugače je pa vršilo svojo službo oko postave pred nekaj tedni, ko so se nahajali kovinarji v tovarni »Titan« v izprtju, ker niso hoteli delati akorda za tako nizko mezdo. Z eno besedo povedano, kovinarsko delavstvo je hotelo imeti plače za ohrano svojega življenja, da ne omedli med delom pri strojih. Takrat pa so orožniki na migljaj ravnatelja že zgodaj zjutraj zastražili tovarno, da se ne bi kak delavec spozabil, da bi glasno izpovedal, da ne more delati, ker je lačen. — Vidite, tako dvojno vlogo igra naša politična oblast! Vi zatirani in izkoriščani, ali še ne čutite zadosti udarcev po vaših plečih!? Strnite se vsi v Nezavisno Delavsko Stranko Jugoslavije, ki edina zastopa in se bori za vaše koristi in s katero si bomo izvojevali boljšo bodočnost za celokupno delovno ljudstvo.
S. N.
Vrhnika. — Pri nas smo priredili dne
8.	decembra proslavo Ivana Cankarja, ki je bila povoljno obiskana, čeprav bi bila lahko še bolje. O Ivanu Cankarju je predaval s. M. in iz Cankarjevih del sta krasno recitirala s. Melihar in Marija Gorčeva. En sodrug je še recitiral iz »Hlapca Jerneja«. Večer je pokazal, da bomo morali večkrat prirejuti take umetniške proletarske večere, ki bolj vzgojevalno vplivajo na delavstvo kot vsaka druga stvar. Rdeča Vrhnika se probuja.
Hrastnik. — Da je laž nesramna podlost, to čuti in zna vsak otrok, — da pa postane laž tudi nekaka »provincialna živa resnica«, o tem smo v dvomih. Odgovarjamo namreč štev. 48. »Delavca«, kateri se je prav pogumno urezal. Mi bi se ne oglašali, ker pa se je cela reč takorekoč postavila na nekake osebne obdolžitve, smo prisiljeni par vrstic posvetiti tem gospodom »sodrugom«. •— 1. Kar se tiče SHS-znakov, se nam navsezadnje skoro ne zdi vredno govoričiti. Ker vemo, da je bil ves incident v konsumnem društvu naravnost akcijsko pripravljen. Kdo je dal povod, da se je izvršila panika med pijanimi štrajk-breherji, a la Bergerji, Aschen, Azanti?
2	Potem se nekako ironično dopisnik posmehuje, češ: »umetniški večer«. In še predavanj se nekaj ogreblje — da, lepa imenitna reč! Vprašamo Vas, pokažite sad Vaših umetniških večerov. Vaših predavani itd.! Pa kaj bi! škoda se opravičevati ter komentirali naše in Vaše sadove 1 Povemo Vam samo to, da dokler bodo med Vami člani, kot je
neki navdušenec, ki pravi: če zagovarjaš sovjetsko Rusijo, da zagovarjaš roparske tolpe, ne bo med nami sodružnih cdnošajev. 3. Ugotoviti je treba: Hrast-niška »Svoboda« je postala po tisti »vinski trgatvi« najbolj prijateljska z gospodi Orjunci, social-izdajniki, pred katerimi skoro vsak otrok pozoren postane v znamenju studa in gneva, »Svoboda« razširjevanja hrastniške Orju-nade! 4. Pri zadnjem odstavku članka, pa — kaj bi? — malo zarožlja v svojem triumfu, češ, kdo pa je tisti, ki je povzdignil delavsko dvorano v — kino-svetišče?! To-ie je tista iitulirana izobrazba? Ha, kaj?
TRBOVLJE. Kakor že svojčas, tako so bili tudi sedaj trboveljski radikalci na višji ukaz izpuščeni na svobodo. Imeli so se zagovarjati radi ponever-jenja denarja in lik pred porotno razpravo h poseže vmes višja roka, ne ozirajoč se na zakone, ne oziraje se na neodvisnost sodišč. In potem zahtevajo še od nas rudarjev, da naj verujemo v pravico in v zakone? Radikali nas prav nazorno uče, da se pri sodiščih deli razredna pravica. Delavca se zapira radi najmanjše malenkosti, buržuj in izdajice delavstva pa lahko nekaznovano vrše največje lumparije za radikale, ki so nam pošiljali za časa širajka žandarje na vrat, naše zaupnike pa v zapore. Vendar se motijo. Dobro smo si zapomnili besede iz Šuntajsovega pisma glede razbijanja naše strokovne organizacije. Hočejo nas razdvojiti in odvrniti od naših razrednih strokovnih in političnih organizacij. Pa se jim ne bo posrečilo. Mi ostanemo zvesti načelom in stranki, radi katerih so bili preganjani naši sodrugi zaupniki, ki jih je Trboveljska družba odpustila in so morali v svet s trebuhom za kruhom. Vse spletkarjenje raznih radikalov in agentov buržuazije ne pomaga. Delavstvo je doživelo mnogo porazov In po vsakem porazu so skušali kapitalisti in njihovi plačani in neplačani agenti zanesti nered v delavske vrste. Toda, naj si vsi ti zapomnijo: Proletarski mlini meljejo počasi, ali oni meijejo sigurno, in pride čas, ko bodo zmleti vsi sovragi delavskega razreda.
Škofja Loka. Dne 9. t. m. se je vršilo člansko zborovanje tukajšnje krajevne politične organizacije NDSJ, kjer je delegat iz Ljubljane poročal o zunanje-in notranjepolitičnem položaju ter o gibanju delavskega razreda. Po poročilu
0 izstopu občinskega kluba NDSJ iz Zveze delovnega ljudstva je bila soglasno sprejeta sledeča resolucija: »Člansko zborovanje politične organizacije v Škofji Loki enodušno odobrava dosedanjo politiko občinskega kluba NDSJ v ljubljanski občini, ki je bila izključno inicijativna in razredna v borbi napram pasivnosti meščanskega in pa-triotičnega kluba v Zvezi. Z ogorčenjem obsoja postopanje kluba SLS, ki se je pod krinko proletarskega volilnega programa vrinila v ljubljansko občino in skušala s pomočjo naravnost zločinske pasivnosti socialpatriotov oropati ljubljanski proletariat njegovih najelementarnejših pravic združevanja in organizacije. Z navdušenjem pozdravlja izstop proletarskega kluba iz zveze rimskih in amsterdamskih vojščakov, ker le na tak način bo mogoče izvajati začrtani volilni program. Brez kompromisov in koalicij h končnemu cilju!«	K.
SLOVO SODRUGOV RUDARJEV.
Danes, v ponedeljek dne 10. decembra, odhajajo preko Ljubljane naši najboljši trboveljski sodrugi v Francijo. So to sodrugi: Salamon, Pristav, Forte, Veber, Kolšek, Naprudnik, Petek, Vi-šček. Godec in drugi, skupno 14. Oditi morajo, ker ne dobijo nikjer posla in ne morejo z družino vred umirati lakote.
Pri svojem slovesu pošiljajo vsi sodrugi zadnje revolucionarne pozdrave vsem slovenskim proletarcem, zlasti pa rudarjem-sotrpinom, s katerimi so se ramo ob rami borili za delavske pravice in za katere poslednje so bili vrženi v zapore in odpuščeni z dela. Odhajajoči sodrugi zagotavljajo, da ostanejo
1 v nadalje zvesti borci proletarskega boja in da nadaljujejo svoje delovanje v novih krajih ter pozivajo vse revolucionarje. da ne klonejo in kljub vsemu vztrajajo v fronti proti zlatemu kapitalu.
Strategija in taktika v razrednem boju.
(Nadaljevanje.)
Vzrok je nezadostna bojevna sila delavske armade: nevednosl njenih mas in grehi ali zločinstvo njenih voditeljev. Intel nacijonalni generalni štab proletariata.
Poleg starega, odpovedujočega vodstva nastaja že novo, ki pozna položaj, ki je pripravljeno za odločilen boj: generalni štab revolucionarnega proleta-rijaia vseh dežela.
Na poslednji svoji seji se je ekseku-tiva rdeče strokovne internacijonale temeljito bavila z vprašanjem stavkovne strategije. Ona je sklenila, da da to icčko na dnevni red svojega bodočega kongresa.
Losovski pravi k temu:
»Noben internacionalni kongres se doslej ni bavil s tem vprašanjem, kolikor vem. Nikdar poprej se ni gledalo na gospodarske stavke, na konflikte med kapitalom in delom s stališča splošne strategije delavskega razreda, čeprav je pri rokah cela kopa izkušenj. Če primerjamo vojno literaturo s stavkovno literaturo, vidimo, da obsega prva tisoče knjig, da so v vsaki deželi vojaške akademije, ki študirajo pretekle vojne in izvajajo iz tega nauke za bodoče, da stotine špecijalistov koncentrirajo vse svoje misli na nauke, ki sledijo v fehničnem, socijalnem, gospodarskem in političnem oziru iz vojn, da je v vsaki deželi obsežna vojaška strokovna literatura. Kaj imamo mi postaviti nasproti z ozirom na konflikte med kapitalom in delom? Silni boji ostanejo, skoro nepoznani. Izkušnja mas se izgublja«.
(Konec.)
■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■aansHBBB
NAŠE KNJIGE.
V	založbi Geče Kona, Beograd, Knez Mihajlova ulica 1 so izšle sledeče knjige:
Živanovič: Polilička istorija Srbije, 100 dinarjev.
Dr. Sima Markovič: Teorija relativi-tela, 15 dinarjev.
Karl Marks: Kapital, 30 dinarjev.
F. Filipovič: Razvitak društva u ogledalu istorijskog materializma, 40 Din.
Denar je najbolje poslati naprej. Poštnina znaša 5 dinarjev.
iSBBBBBaaaBaaBBaatsaftanaassisiaa
Zadruga »ŽELEZNIČARSKI DOM«
vabi tem potom svoje člane na
ČLANSKO ZBOROVANJE
ki se vrši dne 30. decembra t. 1. ob po!
9.	uri dopoldne v prostorih »Delavskega Doma« v Ljubljani.
Vsled zvišanja zadružnih deležev sc nastala pri članih nesporazumevanja in je člansko zborovanje neobhodno potrebno. Zato se vabijo vsi člani podpisane zadruge, da store svojo dolžnost in se tega zborovanja udeleže.
Splošna Delavska Gospodarska Zadruga r. z. z o. z., »železničarski dom« v Ljubljani
Listnica uredništva.
J. K.:	»Radnik«, cenlralni organ
NDSJ, Beograd, Kosovska 43/1 V; »Borba«, marksistična revija, istotam; »Borba«, Zagreb, Duga ulica 30/1. — Nismo nikakor navdušeni esperantisti, nasprotno: dobivamo »Nia Standardo«, organ Kifinterna. Rabimo bolj konkretne, aktualne stvari, ne tako teoretičnih razglabljanj v revijalnem stilu.
—	Vse dopisnike ponovno opozarjamo, da pišejo samo na eno stran in s črnilom, ali vsaj z navadnim svinčnikom, nikakor pa ne s »tintnim« svinčnikom, ker sicer je treba vse še enkrat prepisovali.
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.