ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 24. februarja 2000 Leto X, št. 4 ŠKOLNIK PA MEKLA str.3 NE ZMERAJ BELA LJUBLJANA str.4 Naš-vaš časopis je staupo v deseto leto 14. februara so naše novine staupile v 10. leto. Če bi tau dejte bilau, bi leko pravli, ka od mlajšeči lejt pomalek stapa v mladinska lejta. Če po istini povejmo, je Porabje za nas rejsan takše kak naše dejte. Ništerni (sodelavci) smo se skrbeli, da bi tau dejte sploj na svejt prišlo. Tak je te 14. februara 1991 na svejt pokukala prva številka našoga cajtunga. Istina, ka je te novorojenček bijo eške malo gingavi (6 strani 700 izvodov /példány), najlepši je tö nej bijo, Večkrat malo zamazani. (Če smo ga pa pisali s staro drukmašino, na steroj sploj nej bilau slovenski litur, v tiskarni so eške gnauk dojzdruknivali vse tekste, če smo kaj nej dobro napisali, smo mogli vse z rokauv popravlati...). Dapa tau dejte se je zatok pomalek začnilo razvijati, rasti. Pri tom so največ pomagali botri pa botre (naši stalni dopisniki pa delavci v tiskarni Solidarnost). Oni so se najbole skrbeli za tau, ka bi od znautra bogatejši, od zvüna lepši grato naš časopis. Tak smo te od drugoga leta tadale meli že 8 strani pa smo pomalek prišli do 1200 izvodov. Par lejt nazaj smo pa eške barve vcüj dobili, da bi svejt vidli takšnoga kakšen je v farbaj. Nikšo dejte pa ne more gorrasti brezi žlate (tau ste pa vi, naši bralci, steri štete - Vüpamo - te naše novine). Najbole nas tau veseli, če gorapridemo, kak völko žlato mamo. Pa ka ta naša žlata ne žive samo doma v Porabji, liki v dosti krajinaj na Madžarskom, od Pešte do Paksa, Köcska, Sombotela, Soprona... Pa tau tö vidimo, ka tau dalečno žlato večkrat bole skrbi ka je z našimi novinami kak bližnje sorodnike. Tau tak vsi vejmo, ka gda dejte gorraste, stariške dosta stroškov (költség) majo z njim. Za finančno pomauč se moramo zavaliti Uradi (Hivatal) za Slovence po svejti v Sloveniji in Skladi (Alapítvány) za manjšine na Madžarskem. Naj nigdar ne gratajo "skaupi". Ka bi si želeli za rojstni den toga deteta? Naj bi melo vse več botrov pa botric, sterim se ne vnauža pero v roke vzeti pa nam pisati. Naj bi melo vse več žlate, stera se skrbi za tau, ka bau z njega. Tau nam ne sme biti vseedno. Gda smo 14. februara 1. 1991 vödali prve novine Porabje, smo sploj nej mislili na Valentinovo pa na lübezen; bole na slovenski kulturni svetek (8. februar). Dapa nikša lübezen je zatok dunk navzoča bila. Lübezen do slovenskoga maternoga gezika. M. Sukič Čestitali so nam: Ob deseti obletnici rednega izhajanja časopisa Porabje Vam, spoštovana ga. Sukič in vsem Vašim sodelavcem najiskreneje čestitam. Vaše zavzeto delo predstavlja pomemben mejnik v življenju porabskih Slovencev in istočasno pomeni tudi izreden doprinos k širjenju in ohranjanju slovenskega jezika ter k splošnemu vedenju o slovenski manjšini na Madžarskem. Ob tem slovesnem trenutku Vam voščim še veliko ustvarjalnega zagona. Ad multos annos! S spoštovanjem, Mihaela Logar državna sekretarka Iskrene čestitke ob 10-letnici našega časopisa Porabje! Kdo bi si mislil, da čas tako hiti in se " cajtung" tako stara. Važno je, da mi ostajamo mladi. Po tako uspešnem desetlelju bi že res lahko začeli nekaj novega. Kaj bi bilo, če bi v tej ljubezenski valentinski noči " spočeli” kako radijsko sestrico desetletniku, da se revček ne bo dolgočasil. Tudi jaz si želim, da bi skupaj, v dozdajšnjem prijateljskem vzdušju praznovali 20-letnico časopisa in 10-letnico radia. Francek (in Marija) Ob vaši okrogli obletnici vam želim prijetno praznovanje in obilo uspehov tudi v prihodnje! Srečko Kalamar Kar tako naprej! Je res minilo že 10 let? Čestitam! Silva Eöry 2 Kanonik Ivan Jerič Pomemben sooblikovalec prekmurske preteklosti Čeprav ob sorazmerno neugodnem dnevu in uri, v soboto ob devetnajstih, se je v soboški Galeriji na predstavitvi knjige Ivana Jeriča Moji spomini zbralo veliko število obiskovalcev. S predstavitve so odšli zadovoljni, ker je mariborski pomožni škof, dr. Jožef Smej podrobno, toda ne suhoparno, ampak vsebinsko dopadljivo predstavil osebnost kanonika Ivana Jeriča pa tudi čas, v katerem je živel in bil vsestransko aktiven ta prekmurski katoliški duhovnik. Knjiga je izšla po zaslugi Alojza Benkoviča, nekdanjega soboškega kaplana, zdaj župnijskega upravitelja v Stranicah, Jeričeva sorodnica, Marjana Longar pa je za natis odstopila avtorske pravice in slikovno gradivo. Ivan Jerič je bil rojen v Dokležovju leta 1891 (umrl 1975). Bil je tudi Maistrov borec, nazadnje pa častni kanonik mariborske škofije. Dr. Jožef Smej je na predstavitvi knjige poudaril, da zgodovina Prekmurja ne more prezreti deleža, ki ga je k združitvi Prekmurja s Slovenijo prispeval Ivan Jerič. Nadvse dragocena je njegova kronika turniške župnije, tudi kot vzor, kako bi naj pisali kronike, je ocenil njegovo delo dr. Jožef Smej in pokazal edini izvod molitvenika, ki ga je Ivan Jerič izdal v knjižni slovenščini v 5 tisoč izvodih. Molitvenik je dal ilegalno ponatisniti leta 1945. Duhovnik Ivan Jerič je bil na mariborskem vojaškem sodišču obsojen na daljšo zaporno kazen, ki jo je prestal, zdaj pa na okrožnem sodišču v Mariboru poteka proces rehabilitacije obsojenih duhovnikov, je še povedal škof dr. Jožef Smej, ki je osebno poznal Ivana Jeriča. Med obiskovalci predstavitve knjige je bil tudi Jeričev znanec, duhovnik Ivan Camplin, ki kljub visoki starosti mašuje na Gornjem Seniku in na Goričkem. Alojz Benkovič ima tudi Jeričev rokopis, Zgodovina madžarizacije v Prekmurju in storil bo vse, da bo izšel v knjižni obliki. eR PREŠERNOVO LETO Ob Prešernovem letu potekajo razne aktivnosti tudi na porabskih šolah. Naš posnetek je s proslave ob slovenskem kulturnem prazniku na Gornjem Seniku. Učenci šol pa bodo dobivali vse šolsko leto naloge, ki so povezane s Prešernom. Pomoč slovenskega šolskega ministrstva porabskim šolam Ministrstvo RS za šolstvo že vrsto let vzorno pomaga narodnostnim šolam v Porabju. Gre predvsem za strokovno in materialno pomoč v obliki različnih stroko- vnih knjig, učbenikov in drugega, v skladu s podpisanimi meddržavnimi sporazumi. Konec lanskega leta, v času srečanja zamejskih učiteljev nas je obiskal tudi gospod Roman Gruden, predstavnik ministrstva. Ob obisku na porabskih šolah smo se dogovorili o pomoči za letošnje leto. Gospod Gruden je že doslej imel veliko razumevanja za porabske šole. Zato tudi letos -na veselje vseh nas - lahko ugotavljamo, da bodo naše želje izpolnjene. Iskrena hvala slovenskemu šolskemu ministrstvu, še posebej pa gospodu Romanu Grudnu! Dobro je vedeti, kaj vse torej lahko dobimo od slovenskega šolskega ministrstva; predlagali smo naslednje: nabava različnih didaktičnih, vzgojnih, razvedrilnih pripomočkov za šole (plakati, različna ponazorila za pouk...) v slovenščini, s katerimi bi “oživili” učilnice vseh šol. Prav tako bi nabavili najnovejše učbenike za pouk slovenskega jezika in druge strokovne knjige, za vsako šolo en komplet, da se učitelji seznanijo z novostmi pri poučevanju slovenščine. Predlagamo tudi, da opremimo strokovno knjižnico v Slovenskem domu, predvsem za potrebe učiteljev. Veliko pozornost bi tudi posvetili izobraževanju učiteljev: poleg rednega letnega seminarja v Sloveniji in izobraževanj, ki jih pripravljam avtorica tega zapisa, imamo možnost po- vabiti strokovnjake iz Slovenije, npr. avtorje novih učbenikov ali druge, da nam pripravijo izobraževalne seminarje. Dalje bo tudi potekalo financiranje šole v naravi na Rogli (monoštrska šola), če bi pa tudi druge šole želele kakšen skupen program s katero od partnerskih šol, bo le-tega prav tako financiralo slovensko šolsko ministrstvo. Ob koncu šolskega leta naj bi priredili 3-dnevno ekskurzijo po Sloveniji; udeležili bi se je učitelji SJ na porabskih šolah in učenci slovenskega jezika, ki so dosegli pri učenju dobre rezultate. Ker imamo ves čas probleme z učbeniki, ki bi v celoti ustrezali porabski jezikovni situaciji, je letos prav posebna priložnost za (bodoče) porabske avtorje učbenikov, tu mislimo učitelje. Če bi kateri izmed njih pripravil kakšen učbenik, mu bo slovensko šolsko ministrstvo dalo simboličen honorar. To so najpomembnejše možnosti in lahko rečemo zelo dobre ponudbe pomoči s strani MSŠ. Realizirane bodo, če se boste vi, Porabski učitelji, odločili zanje. Sicer pa smo v času praznovanj slovenskega kulturnega praznika začeli kar s pomočjo v obliki knjig. Nabavili smo najnovejše slovenske učbenike in druge strokovne knjige za šole in jih tudi že razdelili. 16. februarja smo najpomembneje predstavili učiteljem. Vrednost razdeljenih knjig je 580.000 slovenskih tolarjev ali skoraj 700.000 forintov. To je torej prvo darilo slovenskega šolskega ministrstva v letošnjem letu. Hvala zanj. Upam, da bo koristilo tistim, ki jim je namenjeno. Veliko možnosti za delno premostitev finančne krize v porabskih šolah obstaja torej tudi s strani matične države; le poiskati in sprejeti jih je potrebno, posebej če želimo, da bo naš pouk slovenskega jezika boljši, bolj zanimiv in učinkovit. Didaktične pripomočke lahko dobimo, vse drugo pa je odvisno zgolj in samo od učiteljev... Še ekrat hvala slovenskemu šolskemu ministrstvu za dragoceno darilo. Valerija Perger Porabski učitelji na prvem letošnjem seminarju Učbenik, ki pride vsakomur prav Porabje, 24. februarja 2000 3 Papiri pripovejdajo Školnik pa mekla Andovske zgodbe PRAVCI Augustuša 1900. je biu razpisan natečaj (pályázat) za školnika v Števanovci. Volitve so imeli 30. augustuša, gde so izvolili Kálmána Szemenyeyja. Daubo je nauvi ran (2 iži, künjo, klejt, zamanico, štalo, lejv, škedjen), za plačo pa peneze, grünt, sildje. Predsednik šolskoga odbora (iskolaszék) je biu plebanoš Karel Fodor. Badva sta dobila plačo od vesi. Vküper sta ojdla od iže do iže i vküppobrala šunko, raji reteš, skeljco béra pa 1 krajcar od vsikše iže. Leko so plačali v penezaj tö. Školnik Kálmán Szemenyey je tri lejta taužo gospauda plebanoša, ka ma nej tádau cejlo plačo, ka ma je ojdlo. Od 1905. leta mau je vsikder menje plačo, dojpotegno plačo za tau, ka so cerkev vküpzameli. Plebanoš je tak znau, ka v cerkvi more mesti školnik ali njegovi lapec. Školnik pa je tak znau, ka je tau nej njegovo delo, un je prej nej lapec. Najprve je školnik proso plebanoša, naj ma vküpspiše od štere iže kelko morejo plačati školniki pa plebanuši. Nej tau, nej cejle peneze nej daubo školnik, pa se je taužo lotaroši, birauvi v Monoštri, šolskomi nadzorniki pa eške šolskomi ministri tö. Gospaud Fodor zatok nej Sto iže vküpspisati školniki, ka prej ,,svoje slabe oči neške sploj na nikoj djati pa slejpi gratati od toga, ka bi dosta piso za školnika volo. Školnik aj odi od iže do iže, pa si vküpspiše, što ma je dužen plačati. Ovak pa je nej vrejden svoje plače, ka je manjasti. ” Školnik pa se je tak taužo: ,,Istina je, ka so gospaud plebanoš marciuša 1901 mene ejkstra prosili, če bi nej sto vküpzamesti v cerkvi. Za plačo leko travo dojpokosim na graubišči. Tau bi meni zatok tö dobro bilau, ka ižo pri graubišči mam, pa če bi ge kosiü, bi moje kokauši niške nej tazocomaro z graubišča. ” Od 1891-1893 je meu Ferenc Lepoša z Verice, lapec školnika Antona Števaneca, od njega je prejkvzöu Imre Talaber iz Števanovec. Ta je 1901-oga leta dojpravo, ka so gospaud plebanoš nikdar nej bili zadovolni s čistaučo, vsikder so najšli kakšno falingo. Edno leto je lapec školnika Szemenyeyja cerkev vküpmeu, po tistom je dojpravo, pa odišo tö, ka gospaud plebanoš so nikdar nej bili zadovolni. Školnik pa več nej daubo lapca, ka je niške nej Sto mesti v cerkvi. 23. decembra 1907 sta mogla Obadva na birovijo. Gospaud Fodor je napiso pismo, ka ne more titi. Tisti den pridejo s Pécsa, ka do gorpostavlali nauve orgole v cerkvi. Po tistom so pa božični Svetki, po svetkaj pa do orgole posvečüvali. Če je školnik daubo svojo cejlo plačo, če je mogo mesti v cerkvi - smo nej zvedli iz stari papirov. Marija Kozar Gnauk svejta, če je stoj svinjau Sto krmiti pa doma nej emo čoko, te je mogo pravce küpiti. Bilau je, ka so se zavole dalač mogli z biciklinom pelati dočas, ka so pravce najšli. Andovčani so zvekšoga tü vse tak küpüvali pravce. Edno tašo küpüvanje so nam mlajšom "Vrag" pripovejdali. Tau ime so zato dobili, ka so na vsakšom borovom gostüvanji v Andovcaj oni bili vrag (maska). Pa ovak so tü velki Vrag bili. Gnauk so nas mlajše, gda smo bili pri njij, dolaposadili na stolico pa so tak prajli: "Vejte, kak sta Lajči pa Franci pravca küpila na Soli?" "Nej, ne vejmo," smo pravli. "Te vam tapuvejm." " Tau na edno djesen bilau. Lajči pa Franci sta sausada bila. Tak sta si zgučala ka ta vküper šla na Solo po pravce. Cajt tü bola odide, če ta dva. Vöra še nej šest bila, gda je Lajči že pri Francini na dveraj talebo. " Franci, Franci, stani, ka dem! Franci, še spiš?" " Ne rogači tak, ka te gnauk fčesnam. Ne vidiš, ka svejti posvejt, vsakšoga gor škeš zgonti," pravi Franci čamarasto pa dvera odpre. Gda Lajči notra v künjo staupi, te vidi na stauli velki falat špejka pa kilo krüja." S tejm se mardjaš, zato si tak tijo bijo," ma pravi." Sedi si dola pa djej! Zato, ka cejli den tak nika neva mogla djesti, " pravi Franci. K zajtrki sta palinški glaž dvakrat-trikrat zato tö potegnila. " Ta palinka dobra bila, tak sam vse drveni bijo, " pravi Lajči. Ža- kle, v stere pravce dejata, sta gor na bicikline sklala pa sta se že pelati stela, gda Francina mati za njija skriči: " Ti, Franci, lejpe pravce küpila, nej ka bi kakšni mački bili". " Nika se ne bojte, mati, lejpe pripelava, " kuči nazaj Franci. Naprej Lajči, za njim se Franci pela. Obadva nemški biciklin mata z velkimi posvejti. Tak djizdavo sta se pelala, kak če bi na konji sejdla. Že tak fartau vöre sta se pelala, gda Franci vözasopleno pravi Lajčina: " Ti, ka nauvoga z Margitom?" " S kakšni Margitom?" " Pa tak vejš." " Dja nika ne vejm," pravi Lajči. " Ka se zdaj nauri rediš? Pa z Dolenjim Margitom. Cejla ves že tau guči." " Ti mala nauva namalana, pa ti že tü?" " Zaka pa te cejla ves tau guči, ka go vzemeš?" " Dja prvin vzemem našo Cifro, stera tam v našoj štali stoji, kak pa njau!" " Zaka? Pa kak je bogata, več nišo brigo bi nej emo v cejlom Živlenji, " pravi Franci. Lajči stavi biciklin pa tak pravi Francini: " Če se tebi tak vidi, zaka go ne vzemeš ti. Dapa ka je istino je istino. Stariške bi radi bili, če bi go zejo, zavolo grünta. V cejloj vesi oni majo najvekšo gauštjo pa najvekše njive. Samo naj bi zobe mejla, če je malo tüčna, s tistim bi se zato še nej brigo. Samo tej prekleti zobdjé. Lampe ji tak smrdijo, ka skrajej kak meter ne moreš titi. Te ka naj delam z njo?" pita Lajči, " Pa ka, ka? Nutra v stalo go prevežaš, fontoški je grünt, " se zasmeje Franci. " Idi v rit, ti makola nauri," pravi Lajči čemerasto. Gor na biciklin skočo pa je že klačo tadala. Cejlak do Farkašuvec je eno rejč nej pravo. Pod brgaum, gda so dol z biciklina staupili, te Lajči pravo Francina: " Ti, Franci, spomniš se še na tisto, gda smo friškat ojdli?" " Zaka bi se nej spomno, vejpa večkrat smo ojdli friškat," pravi Franci. " Vejš, gda smo še v šaulo ojdli. K Trnjarini sva šla friškat. Gda sva notra na dvera staupila, ti si se zame skriu pa si mi samo gučo: 'Ajči 'čukni go, 'čukni go, ka va ga te 'čukala. Gda so stariške vö odišli na dvor, te si pa malo deklico tak pofriško, ka vse siva gratala. Stari pa notra prileto pa te tak strauso, ka ti je vse v lače zgrmalo. Gda smo šli domau, spodkar v Djarki si spaudnje lače talüčo. Od tauga meni malo parpovedaj." se je smejau Lajči. " Vejš ka, Lajči, ti mi tü ozark klüko goni," grata čemeran Franci pa gori skauči na biciklin zato, ka sta že gor na breg prišla. Do Sole se pa Franci čemerijo, edno rejč nej mogo Lajči vö z njega potegniti. Cejlak do tistoga mau, dočas pau litra palin- ke vö nej vzeu iz žepke. Potistim sta se malo vöpomirila. Na te čas je že sonce tü gor prišlo. Franci pa Lajči od enuga do drügoga rama dela. V ednoj mesti so mali bili pravci v drügoj mesti dragi. Tau je tak šlau cejli predpodnaum. Kaulek podneva sta najšla taše pravce, steri so zavole fal bili pa lejpi tö. Pri vsakšom rami, gde sta pravce gledala, sta spila nika, v ednoj mesti vino, v drügoj mesti palinko. Tak ka gda sta pravce v žakle sklala pa gor na biciklin djala, te sta že malo mejla v glavej. Kak so pravci skakali v žakli, tak sta se z biciklinami od šanca do šanca vozila. Gda sta k solskoj krčme prišla, Lajči pravi: " Ti, Franci, tü še malo gutneva pa te deva domau. Svojo delo sva že tak tanaprajla, ne?" " Istino maš, Laj- či, zdaj gnauk istino maš!" Nutra sta v krčmau šla samo tau nevola bila, ka sta ne enga pa dva gutnila, liki več. Redno sta se zapojila. Še tau sta nej vpamat vzela, ka so jima pravce vkradnili. Nutra v žakle so jima pa hrastove panje sklali. Že skur večer biu, gda sta nazaj v Andovce prišla, te pravi Lajči: " Franci, tej pravci so poginili, ka so nika sploj na meri. " " Aj, vraga, oni so gvüšno tü trüdni gratali kak müva. " Gda sta domau prišla, vanej na dvauri so že čakale obadve mati. Že audalič vidijo, ka sta obadva pijaniva. "Na, dva pijanca, kakšne pravce sta küpila?" " Pa kakša, kakša! Lejpa, " pravita. Gda stare Žakle razvežajo pa v žakeu gledajo, vse blejdi gratajo. Najprvin Francina mati k sebi pride: " Vüva dva somara! Človek je po pravce pošle, ona pa brezi pravcov kak dve pijane svinje domau prideta!" "Tak sta Lajči pa Franci pravce küpila," pravijo Vrag. " Kak vejte vi tau vse tak dobro, ka se je z njima godilo pa ka sta si onadva gučala, " je pitamo. " Pa kak, kak! Dobro, vöovadim. Dja sam bijo tretji, sto je hrastove panje domau pripelo mesto pravcov. Naj perün v nje vdari." Karči H. Porabje, 24. februarja 2000 4 Podeljene Prešernove nagrade V Cankarjevem domu je bila 7. februarja osrednja državna slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku. Letos proslavljanje Prešernovega dne poteka še posebej slovesno, saj bo decembra minilo 200 let od pesnikovega rojstva. Na slovesnosti so podelili Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Prešernovo nagrado sta letos prejela pesnica Svetlana Makarovič za pesniški opus ter slikar Marko Rupnik za poslikavo v mozaiku kapele Redemptoris Mater. Makarovičeva je nagrado zavrnila; obenem pa se je bralcem, publiki, sodelavcem, prijateljem in tistim ljudem, ki so jo za to priznanje predlagali, zahvalila za vse čestitke in za vse iskreno izrečene in zapisane tople besede, vendar nagrado, kot je dejala, "seveda v celoti zavrača". Razlogov za zavrnitev nagrade ni navedla. Nagrade Prešernovega sklada so prejeli kipar Mirsad Begič, skladatelj Jani Golob, violinist Miran Kolbl, pisatelj Vinko Moederndorfer , igralka Saša Pavček in režiser Vito Taufer. Madžarski zunanji minister v Ljubljani Slovenija in Madžarska bosta sodelovali v prizadevanjih za članstvo v EU, Madžarska, ki je članica zveze NATO, pa bo podprla slovenski vstop v to zavezništvo, sta na prvem srečanju v Ljubljani poudarila zunanja ministra obeh držav Dimitrij Rupel in János Martonyi. Na dobro dvostransko sodelovanje kaže tudi medvladni sporazum o sodelovanju s pristaniščem Koper, ki ga je Martonyi podpisal z ministrom za promet in zveze Antonom Bergauerjem. Sicer pa imata državi po zagotovilu vodij diplomacije enako stališče do razmer v Avstriji: državi sta sicer zaskrbljeni nad novo avstrijsko vlado, vendar pa jo bosta sodili po njenem delovanju. Krepitev dvostranskega sodelovanja je bila osrednja tema pogovorov z drugimi visokimi slovenskimi predstavniki. Zunanja ministra sta se pogovarjala tudi o odnosih do manjšin, pri čemer sta ugotovila, da to vprašanje ni politično občutljivo. Ne zmeraj bela Ljubljana Na mesto počasi leze mrak. Ljudje, utrujeni od celodnevnega dela, zaključujejo dan. Odpravljajo se v svoje domove počivat ali pa na pijačo v kako kavarnico. Šele tedaj pa se začne pravo življenje ljubljanske mladine. Potepanje po gostilnah in ulicah, veselo vreščanje čez noč. Pridružimo se v mislih kateri skupini! Domnevna (že rahlo vinjena) druščina slučajno naleti na belo, železno ograjo, za katero se skrivajo majhni grobovi. „Polna luna je, splezajmo noter, bo tako strašljivo in romantično!” se šalijo. Ne smemo jim zameriti, saj morda niti ne vedo, da so odkrili ljubljansko Staro pokopališče. Tema je, imena na nagrobnikih so komaj čitljiva: Jernej Kopitar, Josip Stritar, Valentin Vodnik... Največ prostora je pred spomenikom nekega Josipa Jurčiča. Odlična točka za žur, naša skupinica se utabori, točno nad pisateljevo glavo. Iz nahrbtnikov pridejo na plan steklenice in razni pripomočki za veseljačenje. Zelo dobro se imajo, kadijo cigarete in še marsikaj, režijo se in preklinjajo - morda se celo ljubijo na grobovih. Če se včasih kakšna steklenica razbije, nič za to. Proti jutru se nekdo spomni flomastra v žepu. Sijajna ideja! Če so že imeli tako dobro veselico, zakaj pa ne bi pustili tam svojih znakcev v spomin? Kmalu se pojavijo imena in „duhovite” risbice na stenah in stebrih malega slovenskega Panteona. Niti za grobove ni milosti. Mesec pa samo gleda z žalostnim obrazom. Naslednjega dne vodi tudi moja pot po naključju skozi spominski park, čez pokopališče. Ko zagledam zapuščino prejšnje noči, me zgrabi srd. Odhitim po fotoaparat. Ko se vrnem, sedi na grobu pod arkadami mlado dekle, z odvrženimi čiki okoli sebe. V žepu ji zazvoni mobitel (dosegljivi smo vsepovsod). Ko konča s pogovorom, jo vprašam, kaj o teh rečeh meni. ,Ja, res je, da so to spomeniki, pa seveda ni lepo, da so jih počečkali. Poleti je bilo še hujše, vse je bilo treba znova pobeliti. Vendar je ta park v nekem smislu namenjen tudi mladini -njihovo zbirališče je pa tako in tako že dolga leta tukaj. Saj niso fantje hoteli nič slabega, samo malo so se napili...” Če so bili ti barbarčki tujci, jim lažje odpustimo. Bolj žalostno pa je, če so to storili in bodo tudi v prihodnosti počeli mladi Slovenci. Slovenci, za pravice katerih so se ti več spoštovanja vredni ljudje bojevali. Slovenci, ki so pozabili, da so ti možje imeli odločilno vlogo pri tem, da se lahko oni danes krohotajo nad njihovimi grobovi v slovenščini. Naj počivajo v miru. Duško Šanc Šanc Šanc Šanc Šanc Pišta, Jana, Joška, Karči, če me najdeš v etom šanci, pelaj me domau... nika etak se čüje vesela nauta iz Prekmurja. Od te naute mi je pa ranč nej tak veselo delo prišlo na pamet. Tau je gvüšno, ka je prej šanc niže kak povejmo paut. Če se na priliko eden pijanec proba z biciklinom ali peški mimo njega pelati ali titi, se naleki zgodi, ka se v njem najde. Te pa ali vöprškrabe iz njega ali nej. Navola je samo te, gda je v šanci dosta vode. Te se eške kaj hüdoga tü leko zgodi. No vidite, kakšo mauč ma eden šanc. Človek bi tak mislo, ka tau ja vsakši norc vej, pa nišče nega, steri bi mislo, ka voda na breg teče. Leko bi mislili tau gnes, da že rejsan mamo sploj vönavčeni narod, gda že računalniki vözračunajo mesto nas vse, ka je potrejbno. Depa tau je itak nej tak v našom rosagi. Že par mejsecov tak radio kak televizija pa časopisi nam naznanje davajo, ka prej na Alföldi, na ravnini je po nistarni vasnicaj takša visoka podtalnica (belvíz), ka se je ne morejo rejšiti. Dosta pa dosta lüdam se je ram vküp zrüšo pa so na gnes brez doma. Pa smo te nej gučali ešče od toga, ka več kak 300 gezero hektarov zemle je tü pod vodej. Vse njim je zaničila voda, kakoli ka je tau nej poplava (árvíz) naprajla. Lani je pa poplava naprajla skurok ranč v tej vasnicaj velke kvare. Tej kvari, ka je ta podtalnica naprajla tam na ravnini, so skurok bola nevarni kak poplava. Voda se je med rame, na zemle sprajla pa od tam nej naprej pa nej nazaj. Lüdje, ki tam živejo pa so vsigdar tam živeli, etak pravijo: "Nišče naj se ne čüdiva, ka se je tau leko zgodilo. Svejt se je na glavau postavo. Nišče nika ne drži not, ka narava želej, ka je tak potrejbno not držati kak Očenaš. Depa narava je narava. Pa nas navči." Samo ka tau neumnost drago moramo plačati. Najoprvin tisti, steri so zgübili domove, pauv, svoje vrednosti, za koj so v cejlom svojom živlenji delali. Cejla država de za tau "plačüvala". Potejm bi leko pitali, Zakoj so tej kvari? Odgovor je nej tak žmeten. Za šancov volo. Tak se je prej po tauj pokrajini godilo te slednja lejta, ka so lüdje - največkrat na Črno - na takše parcele zidali hiše, gde so pred tistim bili šanci, gde je voda mejla svojo paut tečti. Tau je sploj potrejbno na ravnini, zatok ka voda se tam nikam ne more mekniti, če jo je malo več, če je velki snejg, steri se odtopi ali je leto bole deževno. Tisti lüdje tak pravijo, ka so prej šance not zakopali, po mezevaj so je pa nej vredi meli, prišla so pa bole deževna lejta pa s tejm vred neprevidni kvari, nevole, katastrofe. Če si mislimo malo na Porabje, je tü pa tam tü tak, samo ka mi zatok strašno srečo mamo: nej smo na ravnini. Depa zatok so šanci nej za nikoj. Šance moremo čistiti vsakšo leto zatok, ka nam dosta vse občuvajo. Pa buma vidimo dosta zanjani šancov, dosta zakopani šancov. Pa te leko ugotovimo (megállapíthatjuk): naši starci so brez računalnikov čednejši bili. Živeli so z naravov, brigali so se za svoje skromne kuče, mi se pa gnes ne brigamo za drage, bogate rame. Najrajši bi tak prajla: dosta pa dosta lüdi mejsec do mejseca v naš veški Urad odi po nikše pejnaze (socialno podporo), za stere nika ne dela. Tüj je sprtoletje. Ki dobivate te pejnaze pa vi, ki njim je davate, začnite nika za vasnice. Kopajte, čistite šance. I. Barber Porabje, 24. februarja 2000 5 Slovenski ples v Budimpešti 18. okrožje Budimpešte spada med tiste predele glavnega mesta, kjer živi več manjšin. Po volitvah l. 1998 je v tem okrožju ustanovilo manjšinsko samoupravo deset manjšin. Prav tu deluje edina slovenska samouprava v madžarski prestolnici. V zadnjem letu smo imeli več samostojnih in skupnih prireditev. V vrsto teh prireditev je spadal tudi pustni slovenski ples, ki smo ga priredili 5. februarja v kulturnem domu Rózsa. V okviru plesa smo želeli pokazati tudi del pustnega izročila, da bi le-to spoznali tudi mladi, ki nimajo neposrednih stikov s Porabjem. Zato so se nekateri naši gostje z Gornjega Senika našemili dn s tem pričarali pustno razpoloženje, katerega se mi, prva generacija še dobro spomnimo iz naših rojstnih krajev. Del porabske folklorne tradicije je predstavila foklorna skupina z Gornjega Senika. Za dobro razpoloženje vseh nas - tudi predstavnikov drugih manjšin - je poskrbel Laci Korpič s svojim plesnim ansamblom. Med našimi gosti smo lahko pozdravili sodelavce Veleposlaništva R Slovenije v Budimpešti, predstavnike občine 18. okrožja in Državne slovenske samouprave. V imenu naše samouprave bi se zahvalil vsem, ki so pomagali ali sodelovali pri organizaciji prvega pustnega slovenskega plesa v Budimpešti. Ferenc Kranjec Gostje iz Budimpešte in Porabja Folklorna skupina z Gornjega Senika Dva dni od Soprona do Varaša Margita, stera je nej svojo pravo ime dala za tau zgodbo, je tak mislila, ka nej trbej vsakšomi znati, kak je človek včasin nauri. Te pa nemo ovadila, sto je ona. Zgodilo se je pa z Margito pred več kak 40 lejtami, gda je delala v Soproni pa sta s padaškinjov domau ojdle povejmo v Števanovce, gde so stariške živeli. Tistoga reda so po sobotaj tü delali. Onedvej sta v fabriki delale predpodnevom pa sta že pripravlene bile, da ta popoldnevom s cugom domau šle. Tak je bilau. V Soproni tak prauto pete vöre sedeta na cug, pa se pelata prauto Somboteli. Na ednoj postaji je cug dobre pau vöre Čako. Zdaj sta že gvüšne bile, ka v Somboteli zamidita cug, steri v Varaš de. Dobro sta čütile. V Somboteli je več ira nej bilau cuga, tak ka sta mogle čakati večer do desete vöre, gda je pelo drugi cug do Varaša. Ka si takšega reda človek leko začne? Doj si sede na postaji pa če je mogoče, ešče malo zadrema tü. Pa je tak bilau. Onedvej sta si sedle na postaji, sta se vküp potegnile pa malo zadremale. Gda se je iz zvočnika (hangosbemondó) čülo, ka prej cug de prauto Varaši, sta gor skočile pa se paškile med štrejke. Gda sta že vanej, se pa derejo, ka prej "személyvonat indul Körmend-Szentgotthárdra a harmadik vágányról". Margita leti na tretjo štrejko pa že stapa gor na cugine stumbe. Za seov vlače svoj kufer, gda se znauvič čüje, ka prej "személyvonat indul Körmend- Szentgotthárdra a harmadik vágányról". Margitina padaškinja pa Zdaj etak pravi: "Kama pa deš? Vej je pa pravo, ka "hatodik vágányról". Pa Margito doj cuka s cuga. Zdaj "zvočnik" eške ponavla pa te Margita tü tak čüje, ka je prej pravo, ka nej s tretje, liki s šeste štrejke de cug v Varaš. Pa se v tistoj minuti vleče doj, obedvej letite na šesto štrejko. Gda sta štrejko pa cug, steri je na njej stau, zaojdle, cug se je začno gibati, etak sta skočile na njega pa sta rade bile, ka sta ga zaojdle. Pride kalauz, pa je prosi karte. Gda je of pogledno karte, ji je pito, kama onedvej deta. One pa: "Vej pa v Monošter." Of pa etak: "Drage dekle, te cug v Rum ide. Vaš pa tam - pa kaže - vövleče prauti Varaši. Tak nagnauk staupila doj." Cug je ešče sploj pomaleg üšo, etak sta doj skočile pa sta nazaj šle na Sombotelski panauf. Margita v čemeraj skurok spaukala svojo padaškinjo. Ovo je pa prej strašen smej mantrau. Noč ji je zaojdla tam, nikšoga cuga do zrankoma nej bilau. Poiskale sta si svojo mesto na postaji, depa nej dugo sta lačne pa žedne gratale. No, če je gnauk tak, šle ta malo v "Rešti", tam si nika vzemeta. Kak etak sedita, ji je že kölnar poisko, pa sta si naročile sendviče pa piti. Nej daleč sedita dva "huligana", škrilita njima. Kölnar je prineso piti, ka sta tej va pojba prosila. Mislila sta, ka sta onedvej kakše ujdle. Onadvej sta tam njala sendvič, piti pa sta odletejle. Do zranka sta trpetele, naj njija huligana ne najdeta. Prišla sta v nedelo domau v Varaš. V soboto bi je čakali podje z biciklinami, ka bi je pelali domau v Števanovce. Zdaj je pa nikoga nej bilau na varaškom panaufi. V čemeraj sta si sedle v Rešti, malo "energije" k sebi vzele pa etak začnile 7 kilometrov dugo paut do doma. Pejški. I. Barber Novi minister v vladi Ministra brez listnice za nadzor tajnih služb, Lászla Roverja so pred kratkim izvolili za predsednika stranke mladih demokratov (FIDESZ). Od konca aprila ga bo nasledil na ministrskem stolu Ervin Demeter, dosedanji državni sekretar v istem ministrstvu. Ali bo Madžarska dobila nazaj relikvijo sv. Štefana Relikvijo (lobanjo) sv. Štefana, prvega madžarskega kralja, hranijo v Dubrovniku v dominikanskem samostanu. Po podatkih raziskav naj bi relikvija prišla v Dubrovnik po zaslugi dubrovniškega zdravnika Marina Santa, ki je l. 1543 relikviji (lobanjo in sv. desnico) reševal pred Turki. Sv. desnica je bila vrnjena Madžarski v 17. stoletju. Dogovarjanje o vračanju lobanje na začetku tega stoletja je prekinila I. svetovna vojna. Po mnenju priorja dominikancev se je red pripravljen dogovarjati o vrnitvi relikvije. Madžarska katoliška škofovska konferenca bo preverila, ali informacije, ki so bile objavljane v zagrabškem Večernjem listu, res držijo. Turistični vodnik za Monošter in okolico V sodelovanju več organizacij (Zveza za vaški turizem, Zveza Slovencev na Madžarskem, Državna slovenska samouprava, Pisarna Phare v Monoštru) se pripravlja turistični vodnik za Monošter in okolico. Barvna publikacija bo vsebovala zanimivosti iz slovenskih, nemških in madžarskih vasi ob Rabi ter bo izšla v dveh inačicah, v madžarsko-slovenskem in madžarsko-nemškem jeziku. Porabje, 24. februarja 2000 6 Lübezen (ludizem) do bližnjega Na eni roki je emo dva prsta, na drugi tri. Vsevküper toliko kak zdravi ljüdje na eni roki. Narodo se je v lepi in bogati Austriji. V šolo je tö v tej kulturni državi hodo. Austrijski življenjski ideali so poznani: flajsno delati, lepo v miri živeti, in dobro pa dugo živeti. V takši človeški harmoniji je veselo in srečno gorraso in gorzrasto. Njegovi starišje so inda svejta s Hrvaškega prišli na Tirolsko. Tam so si najšli delo, dom. Tam so si ustvarili družino in srečno živeli. Gda so se na Rovačkem odločili, ka zaničijo Srbe, ki živijo v hrvaški državi (Knin in okolica), še je té miren človek na Tirolskem z 2+3 prsti tö začno pakivati, ka de un tö ušo svojim ,, rojakom ” pomagat. ,,Dje, kam boš pa ti üšo, vejpa so tvoji 3+2 prsti samo za fičafale dobri, nej za pükšo?!”, ga je dojgučo spoznana z Madžarskega, ranč takši „gasterbajter” kak „Fičafaja” starišje. „Tvoji trije prsti ranč tak vögledajo kak kakše fičafale, z dvema na drugi roki pa leko potegneš to mlašečo pükšo... Vej mene že specialci na Hrvaškem naučijo, kak je trbej spat dejvati posrane Srbe! Za streljenje dojde en sam prst tö. Tak ka ešče štiri višišnje tö mam. Vej je mi na gomajno dejemo! Té 3+2 prstov dostakrat 3+2 Srbov v pekeu pošlje, ta kama so valon!... ” Pa rejsan, hüdobija ima strašanjsko moč. Te austrijski meščan (polgár)je gvüšno nej zaman pretiu, je gvüšno mogo batrivno moliti, klati svoje srbske neprijatelje, ka je naslednje za plačilo ešče nikšo lepo hišo tö dobo v Dubrovniki Gda so končali veliko klanje in mesarjenje, je iz Austrije v Dubrovnik odo za vikende počivat. In düšo hladit... Gda so te sledik Srbi vse vküp zbombardirali Duhovnik, se je hiša našega heroja (hős) tö vküper porünila. Klanjé in morjenjé vönavčeni 3+2 prsti v Austriji so pá začnili čemerasto migati, nojeti so škrpitali, pod nojeti so se gonili odürni črni oblaki, 3+2 štüclini (ostanki prstov) so se žerjavo obiskali, iz želodca se je gorrijala vonječa-bojneča grmanca, nato je flajsen morilec naredo en salto mortale in je po rokaj, po 3+2 prstaj šantavo-plantavö apko-trapko proti dumdum-Dumdum-brovniki. Vrkajpa se je kak sodačke radarske antene blesketalo in obračalo 5 +5 prstov... Devet več, kak je potrebno... Inda svejta je ena stara mati par let v Meriki bila, od tistec je prišla domau v Porabje. Gda se ji je sin oženo, je sneja prišla k (h)rami. Babica je mejo nej mogla vöstati. Takše se je že gvüšno ger indrek po velikem sveti tö zgodilo, ka je moža mati nej mogla trpeti meje, depa ka bi zatoga volo mogli trpeti vnükeci, je pa že bole redko, je že ludizem (norost). Nudizem v pameti, naga glava, goli mozgé. Nekdešnja mala vnükica, štera mi je eto pripovedala, je danes že sama tö babica, in celo rada ima svoje vnüke. Dje kak bi pa nej, če pa nas je prej Bog tak stvoro, ka tak more biti. Leko, ka je merikanarske babice tistega ipa drugi Bog napravo? Leko celo kakši vrageči pogan? Gvüšno ka nej depa vaje poglednimo, ka za nevolje je mela stara mati s svojimi vnüki in vnükicami. Največja baja je bila to, njenoga panciuša, ka je baba nevoščena bila. Istina, ka žira (mast) tö nej največ bilo pri hiši. Deca pa je, djelte, vsigdar lačna. Sploj pa je tak bilo v stari bojnski cajtaj. Dve sestrice sta tö dostakrat klince kovale od lačnosti, zato sta včásik šle v špajz, in si z vindrika vkradnile malo žira in si ga na krü namazale. Maliva želodčka sta včasik nej tak rogülila. Kavülila pa je baba, ka mast sfaljava kak luft pod koco. ,, Yes, yes”, de so pa merikanarska stara ,,baby” tö nej tak ,,stupid” (norí). Vnükice so najprva nej na pamet vzele, ka je babica v žirej s prstom en križ naredila. Dekličine so komaj žiroš krü ta zmožile, je porabska CIA-agentka (ügy- nök) že znala, ka so vnüke v Porabji neznajžni. Mislijo, ka če so lačni, te je že slobodno kradniti tö. Drugič je pa naredila križ. ,,Okay, okay, My Unfair Lady”, v redi, ti nevoščena stara baba, mi smo v slovenskem Porabji zato tö nej tak nori, kak vi mislite o nas v Meriki!... Gda je ,,babyca”znova namalala v žir svoj nesmileni križ, so dekličine šle po en papir, prek šterega je videti bilo in klabajs, in so z merarsko pedantnostjo doj vzele mero s križa in zlat vredno minto skrile in jo dugo dugo redno nücale. Babica iz Merike pa je od tistega mau samo štonderala in štonderala, ka prej vendrak že don nika stara gratüje, ka že vse pozabi. Že dostakrat kaj ovak poni, dostakrat se ji tak vidi, kak če bi vsigder menje žira bilo, če rejsan se dekličine več ne poküsijo cuj segati, ka se bojijo žirečega-vragečega križa kak vrag svečene vode... Babica, babica, ,,oh, my God” (Bog moj, Bog moj), če rejsan ste vi v Meriki bili, nej ka bi mislili, ka ste vi Meriko gornajšli!? Francek Mukič INFORMACIJA o pogojih dodiplomskega študija in o pridobitvi štipendije v R Sloveniji v študijskem letu 2000/2001 (Za kandidate iz zamejstva brez slovenskega državljanstva) Ministrstvo za šolstvo in šport že od leta 1976 dalje štipendira študente slovenskega porekla iz zamejstva in potomce slovenskih izseljencev. Štipendije so namenjene predvsem študiju na akademijah, fakultetah in visokih ter višjih strokovnih šolah, omogoča pa se tudi štipendiranje na nivoju srednjih šol, seveda v R Sloveniji. Posebna določila za kandidate iz Porabja: Kandidati iz Porabja imajo na podlagi Sporazuma o sodelovanju na področju kulture, izobraževanja in znanosti med Vlado R Slovenije in Vlado R Madžarske: • Pravico do enoletne priprave na študij (izboljšanje znanja slovenskega jezika z izpitom za možnost vpisa na redni dodiplomski študij), kar naj navedejo v prošnji za štipendijo. • Pravico do študija slovenskega jezka na Pedagoški fakulteti v Mariboru (Sporazum med Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru in Visoko učiteljsko šolo v Szombathelyu). • Pravico do 5 štipendij za srednješolsko izobraževanje (za obdobje do dokončanja šolanja na srednji stopnji). Kandidati lahko vsa dodatna pojasnila v zvezi z zgoraj navedenim dobijo v Službi za mednarodno sodelovanje Ministrstva za šolstvo in šport, Ul. Stare pravde 6,1000 Ljubljana (tel.: 61/13-23-225 ali 322-776, g. Roman M. Gruden). Informacija o pogojih dodiplomskega študija in o pridobitvi štipendije za kandidate iz zamejstva, "Razpis za vpis v študijskem letu 2000/2001" in nekatere druge koristne informacije o študiju v Sloveniji so dosegljivi tudi preko interneta. Naslov baze podatkov je: http://stipend. rnss. edus. si Ministrstvo za šolstvo in šport služba za mednarodno sodelovanje Porabje, 24. februarja 2000 7 Kak sam vido svejt spod stola? ŠOULA Tak sam se že palik špilo tam pod stolom, kak sam vsigdar šegou emo tam v tisti svoji mlašeči lejtaj. Eške bole pa sam se pod sto potejgno, gda je prišo k nam Poštaš. Zato, ka je naš ram stau na kraji naše vesi, je do nas prišo že trno oumani. Z lamp njemi je smrdelo, kak če bi spadno v bečko. Ranč zato sam se njemi skrivo, ka se je vsigdar škeu z meuv zgučavati, meni pa je bilo vse lagvo od tiste njegve sage. Ali tisti den sam se li mogo potejgnoti vö spod Stola. Doubo sam svoje prvo pismo. Edno je bilou za mamo, edno pa zame. - Na, pa je prišo tisti čas, ka de trbelo začati broditi o šouli, se je vugijbo es pa ta in mi pod nous držo plavo kuverto. Vzeu sam tisto pismo. Nej sam vedo, ka naj z njim delam. Vej sam pa ške nej vedo nika tapršteti. Oča se mi je samo naraji smejau, mama pa je poštaši natočila dober deci palinke. Te je li skočo na svoj picikli in se odpelo po poštiji od enga šanca do drugoga, ge pa sam obračo pismo po rokaj, ške vsigdar nej vedouč, ka je nut. - Vej ga pa gore vtrgni, ka mo vidli, gda se moraš zglasiti v šouli! Rejsan sam tou napravo, dapa tak bole naupačno, ka sam ga na pou vtrgno. Vseeno mi je mama ta prštejla, ka mora eden od starišov z meuv priti ta za dva tedna v šoulo. Tam do te vidli, če mo leko na jesen že začo ojditi v prvi klas. Potegno sam se nazaj nut pod sto. Nad meuv je za stolom sedo oča in mi pripovedavo: - Na, si vido, sin moj, kak čas brž ta dé. Že boš mogo v šoulo ojditi. Ranč v tisto, kak sva müva z mamo ojdila. Vüpam leko, ka se boš ranč tak dobro včio kak tvoja mama. - Ge pa vüpam, ka ne boš djoukau, gda prvi cvek dobiš, kak je tou napravo tvoj oča. Spoumnim se, kak če bi včera bilou. Nej je vedo vözračunati, kelko je edna plus edna in je te doubo velki, velki cvek, se je smejala mama. - Nej je glij tak bilou, ka se je tou zgodilo v tretjom razredi, gda smo že bole žmetno matematiko meli, se je smejau oča tö. Ge pa sam vlejko na vüjo in Čako na tisti den, gda sam oprvin stoupo v šoulo. Soused Pištek je ranč z mamo išo vö iz edne velke sobe, ge pa z mojo mamo nut. Tam je sedejla nik- ša teta in eden strijc. Gda sam jiva vido, me je stisnolo v guti, oči so se mi napunile s skuzami in začao sam prav nemilo djoukati. - Ka ti je pa? me je mirila mama, mene pa je od straja čidale bole stiskavalo. Dugo, dugo sam nej enjo djoukati. Gda sam pa li prišo do sape, sam mami prišepno na vüjo: - Mama, ge ne vejm, kelko je edna plus edna. -Jaj, Jaj, sin moj! Vejpa tou se ške vse navčiš. Dapa, povem ti, ka je edna plus edna dva, me je globko v oči poglednola moj a mama. Ge sam se po tistom zdigno na prste, si z rokavom zbriso nous in lica pa povedo tistomi možakari in tistoj ženski za stolom: - Ena plus ena je dva! Tak, Zdaj pa neta cveka nut v mene mlatila! Vsi trgé so se smejali, ge pa sam se več nej nikoga bojo. Kesnej sam v šouli rejsan doubo neka cvekov, dapa nika so nej boleli. Samo malo me je bilou straj, ka na tou povejta stariša. Miki Karolina Kolmanič KONJI PIJEJO VODO Kovačeva domačija stoji na prijaznem zelenem, na precej strmem pobočju. Od sonca je obsijana vse od jutra do večera. Jeseni ali spomladi, ko pogosto dežuje, je dom teže dosegljiv. V tej samotni kmetiji pa nikoli ni dolgčas. Resda da sta starša krepko zaposlena z delom in dedek in babica zlagoma in tiše govorita in se le počasneje premikata po dvorišču. Za smeh, prepir in jok skrbita pri hiši enajstletni Jožek in devetlena Marica. Hiša utihne z njunim odhodom v šolo in oživi, ko se vzepnjata proti domu. Hlevi so polni živine. Po obsežnem dvorišču na dolgi verigi gospodari Riki, v gumnu se igrajo tri prikupne mlade mucke. Tako pri Kovačevih nikoli ne zmanjka dela in zabave. Največlje veselje pa sta otrokoma konja. Kadar sta utrujena, počivata v svojem hlevu in mirno in pametno poglejujeta Jožeka in Marico, kot bi prosila: "Danes ne bi jezdili. Ves dan sva garala." Vendar, ko se Jože približa, se Rjavko dvigne, strmi vanj in mu šepne: "No, če že hočeš, pa greva!" In tako se vzpne Jožek na gladek širok hrbet in konj ga nosi počasi, z enakomernimi koraki po mehkem pašniku. Včasih, kadar sta oba dobre volje, se Jožek skoraj zlekne, objema dolgo grivo in mu govori na uho: "Ti si moj najboljši prijatelj! Boljši si od Frančka, Milana in Tončka. Nič se ne prepiraš, nič ne groziš in tudi ne izzivaš kot naša Marica." Že nekaj dni dežuje. Petek je dolgčasen dan, ker ni nobene naloge. Učiti bi se šolarja že morala, saj je Jožekov uspeh na tehtnici med zadostnim in dobrim; Maričin pa le za spoznanje boljši. A kdo bi mislil na uspeh, ko zunaj tako uspavajoče in enakomerno škrebljajo kaplje po oknu. Od nekod je še kar pražnje opravljen prišel oče in za njim še mati. Oče se je udobno namestil za mizo, malce potrkaval, nakar je razglasil: "Traktor sem naročil." Vsi razen matere so se zastrmeli vanj. Z očmi se je sprehodil po osuplih obrazih in nekako v opravičilo še dodal: "Moramo. Vsak močnejši kmet ga ima!" "Pa imaš toliko denarja?" ga je strmo pogledal dedek. "Nekaj gotovine in nekaj posojila, pa bo!" In zdaj se je začelo tisto neumno hlastanje za vsak dinar, ki je domače že spominjalo na skopost brez primere. Že spomladi bi Jožek moral dobiti novo kolo. In zdaj je jesen. Pri hiši doni že kot na magnetofonski trak posneti stavek: "Štedimo za traktor. Vsi in vse za traktor!" S tem se je oče branil takrat, ko je mama kazala svoj oguljen zimski plašč in Marica strgano torbico. Babica in dedek pa tako nista ničesar potrebovala. Tako je lepega jesenskega dne prihrumel traktor na Kovačevo dvorišče. Vse oči so se uprle v rdečo, koristno, a mrzlo pločevino. Jožek pa je nestrpno vprašal: "Ga bom tudi jaz lahko vozil?" "Že, ko boš večji in pametnejši!" ga je zavrnil oče. Dedek se je nekam negotovo zazrl v zeta in zamomljal: "Kaj pa bo s konjema?" "Hm, ostala bosta. Vsaj za nekaj časa..." Že dva tedna je velika rdeča pošast hropla, drdrala in kašljala po dvorišču in nizdol in navkreber. Marica je pospravila kuhinjo, Jožek se je zdolgočaseno sprehajal iz sobe v kuhinjo in se zopet vračal. Na klopi je zagledal domači tednik Vestnik. Brez pravega zanimanja je listal po njem in sam ne ve, zakaj, se je zapičil v Male oglase. Tam nekje v sredini med Prodam je bilo zapisano: Par srednje težkih delovnih konj... Na griču 12. Jožek je zinil, si obrisal oči, ker so mu zaplesali kolobarji čez tisti dve čudni vrstici. Še enkrat je prebral, počasi in razločno. Potem pa je vzel časnik in že z nekaj koraki dosegel kuhinjo. "Na, beri! Beri!" je živčno potiskal list pred seboj, saj nikogar drugega ni bilo. Marica, ki se v prvem razredu ni naučila kaj prida zlagati črk, je buljila v papir in neumno vprašala: "Ja kaj, kaj pa piše?" "Da si ti koza!" Jezno ji je iztrgal papir in že hitel na dvorišče. Tu je mahal in iskal domače. Naletel je na očeta. Prvič v življenju je začel vpiti: "A to?! To si mi naredil! Pa si obljubil, da ju ne boš prodal. Vsem si rekel; tudi dedku. Lagal si!" (se nadaljuje) Porabje, 24. februarja 2000 Kuharica se dobi v Slovenskem domu v Monoštru (recepcija Hotela Lipa) in v knjigami Osiris v Budimpešti (v ulici Veres Páine 4-6), Cena: 1000 forintov. A szakácskönyv megvásárolható Szentgotthárdon a Szlovének Házában (a Hotel Lipa recepcióján), Budapesten az Oslris Köny- vesházban (Veres Pálné utca 4-6.). Ára: 1000 forint. Szentgotthárd (Monošter), Gárdonyi u. l. Tel./Fax: +36/94/383-060, 383-061 Lastnik tega bona dobi v restavraciji Lipa v Monoštru do 31. marca 2000 10 % popusta. Ezen szelvény tulajdonosa 2000. március 31-ig 10 %-os kedvezményt kap a szentgotthárdi Lipa Étteremben. Brez njega V Krmedini v špitalaj se je etognauk Zgodilo. Padarge so pripravleni na operacijo, gda edna medicinska sestra vse prestrašena not prileti pa profesori etak pravi: "Gospod Profesor, velka nevola je. Pacienta, steroga bi trbelo operirati, žau nindrik nega." Profesor pa etak: "Tak njemi trbej. Naj bi prišo na cajt. Začnemo brez njega." Samo na konci Tau se je tü v Krmedini v špitalaj Zgodilo. Profesor, steri se pripravla na operacijo, se "notmuje”. Gda tau dokonča, medicinsko sestro prosi malo alkohola. Pištak, steri že leži na operacijskoj mizi, tau čüje pa etak pravi profesori: "Dragi profesori Lepau vas prosim, Zdaj eške ne pite, samo po operaciji.” Flajsen pojep Naj stoj povej Potejm toga, ka je Francek nej flajsen pojep. Etognauk so ga na birovijo zvali. Nagnauk so ga tri dekle gor zglasila ka prej od njega majo dejte pa naj plačüje za mlajšami. Dekle so Vsakša v drugoj vesi živele, zatok je pa birauv etak pito Franceka: "Vi tau nase vzemate?" Francek pa: "Ja." "Ne bojte čemerni," pravi birauv, "depa kak ste pa vi tau zandoleli?" Francek pa: "Gospod birauv! Tau je nikanej. Dober biciklin mam." Djagra Pri nas tü mamo djagere, depa zatok ne ovadim, sto sta ta dva bila, steriva sta etognauk djajat šla. Gda sta prauto večera enjala djajati, te eden pravi: "Gnes sva pa ja srečno djajala." Te drugi pa: "Zakoj pa tau misliš? Vej sva pa samo ednoga facana strlila." "Tau je istina," pravi prvi. "Depa na srečo si nej zavado nej namé pa nej mojga psa." Betežniki Dva betežnika ležita v špitalaj v ednoj sobi pa se začneta spoznavati. "Mate mlajše?" pita te prvi. "Nejmam. Nej sam se oženo." "Pa Zakoj nej?" "Morem vam povedati, ka ge moške mam rad." "Pa mate brata?" pita te prvi. "Mam ga. Depa on je tü nej oženjeni. On tü moške ma rad. Pa mam eške ednoga brata pa on tü moške ma rad." Zdaj pa te prvi pita: "Pa nega v držini takšoga, steri ženske ma rad?" "Kaj pa nej. Vej pa moja sestra." I. Barber Grajova kapüsta 1 kg kapüste iz bečke, 50 dkg graja, 2 žlici mele, 2 žlici žirá, san, rdeči prpeu, 3 dl vodé Gra pa kapüsto posebi sküjamo, po tistom vküp vlegemo. Zafrigamo, solimo pa z rdeči prprom posipamo. Zosükani reteš z olijom Vövtegnjeno testau za reteše pokapamo s tikevni olijom, i s pericov ga tanamažemo. Na raji cejloga v edno zosüčemo, i tak v laboško ali v krauglo tepšo dejemo. Vögleda, kak požak. Vrkar z olijom pošprickamo pa spečemo. bárva - szín/festék brálec - olvasó dopísnik - tudósító flórnáster - filctoll lzvöd - példány nakljúčje - véletlen novorojenček - újszülött potépanje - csavargás pravica - jog režáti sé - röhög sodélavec - munkatárs soródnik - rokon strán - oldal tema - sötétség tlskárna - nyomda tújec - idegen ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc út 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-maii: porabje@mail.datanet.hu Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjišine na Madžarskem.