SHedniku božjemu. rz. ma it; ff M M Tiha noč je — vse že spi, svet odeva grozna tema. Glej, skoz vrata Betlehema mož beži. Jutro dahne. Zor krvavi nad gorami zažari. V Betlehemu otročiče kralj Herod mori. Solnčni dan je. V mestu so ubožni Bog živi. Sveti Jožef ga je rešil, zanj skrbi. Leto mine. Kralj okrutni mrtev že trohni. V tihi Nazaret samotni Bog se naseli. Pride smrt. V rokah božjih sveti mož leži. Sam Sin božji mu zatisnil trudne je oči. Vzemi v svoje sveto varstvo, Jožef, tudi nas, da zagledamo po smrti Kristusov obraz. P. Keller (Prestavil dr. A. K.) Izpraševanje vesti. I/ADAR pridem v svoj rojstni kraj in vidim lepo zrastlega Henrika Schmitzkeja, ko gre v nedeljo v cerkev, dobro oblečen od temena do pet, obdan s kupom otrok, ki so ravnotako čedno opravljeni, takrat sem vesel tega marljivega, delavnega moža in mislim na to, da za* dostuje včasih tudi zelo skromna mera šolske izobrazbe, da postane človek v življenju cel mož na svojem mestu. Šolska izobrazba Henrika Schmitzke*ja je bila namreč slaba. To lahko rečem, ker sva bila sošolca in sva kot vaška paglavca sedela osem let v isti šolski sobi. Ko sva bila stara trinajst let, je prišlo neko jutro, ko je naš stari sivolasi učitelj sklenil roke nad svojo majhno postavo in rekel z ga* njenim glasom: »Večji pojdete danes popoldne k prvi sveti spovedi. Iz pouka veste, kako važen dan je to za vas. Pojdite sedaj v cerkev in pripravite se vredno!« Nato so se »večji«, med katerimi sva bila tudi Henrik in jaz, dvignili s svojih prostorov. Vsakdo je vzel iz šolske torbe veliko polo papirja, ki naj bi služila za »seznam grehov«, nadalje črnilnik iz luknje in zataknil peresnik za uho. Tako opremljeni za spokorno pot smo zapustili klopi; manjši, ki so ostali, so nas skoro spoštljivo občudovali. Eden izmed nas je stopil k staremu učitelju in mrmral nekaj nerazum* Ijivega, kar naj bi se približno glasilo: »Gospod učitelj, prosimo od* puščanja, če smo vas kdaj žalili ali žalostili.« — »Pojdite v božjem imenu!« je rekel dobri mož z rosnim pogledom. V tistem trenutku pač najbrž sam ni vedel, ali smo ga v sedmih dolgih šolskih letih kdaj žalostili. Skozi pomladni solnčni svit je šla majhna spokorniška gruča po vaški cesti v cerkev; dečki in deklice, vsakdo je nemo gledal pred se. O Bog, kakšna sprememba! Drugače so isti dečki in deklice včasih tako noreli na hribčku, kjer je stala cerkev, da bi se zbudili mrliči za zi= dovi, če ne bi tako trdno spali. Danes pa ni nihče iz divje trume iz* pregovoril niti besede, nihče se ni ozrl po drugem. Cerkev je ležala v globokem, svetem božjem miru. Solnce je osvetljevalo obleko sve= tega Mihaela nad glavnim oltarjem, da se je zdela zlata in njegovi žarki so se iskrili v rdečem steklu večne luči, da je bilo podobno ble* sketajočemu se rubinu v srebrni posodi. Pazljivo so hodili otroci, mnogi celo po prstih, in pri glavnem oltarju so vsi pokleknili. Neka deklica je začela in vsi otroci so jo spremljali. »Pridi, sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!« Nato smo šli v klopi .Na klečalnike smo se vsedli, klopi so nam služile za pisalne mize. Če bi stopil kdo v cerkev, bi ne opazil žive duše; vsi majhni spokorniki so tičali v globini. Bilo je popolnoma tiho; samo včasih je zaškripalo pero ali pa se je eden ali ena splazil k oltarju ponovno prosit milosti in pomoči. Tako je vsakdo izprašal svojo vest in napisal grehe, ki se mu je zdelo, da jih je storil. Končno je nekdo gotov. Njegova glava se pokaže iz globine, da bi pogledala po drugih; ker pa ne vidi nikogar, misli, da je bil prehiter in zopet izgine. Medtem pa žari nad oltarjem ves čas svetlozlati angel in njegovo obličje se smehlja. Končno se pa vendar sliši, kako upogiblje en otrok za drugim svoj seznam grehov in ga pazljivo vtakne v žep. Truma se zopet zbere, moli skupno pri oltarju kesanje in zapusti cerkev. Zopet smo zunaj v pomladni svetlobi. Počasi gremo navzdol. Kar se mi pridruži moj posebni prijatelj Karol in mi reče z važnim obrazom: »Schmitzke Henrik je vse svoje grehe od mene prepisal.« O Schmitzke! Saj vedno prepisuješ: vse sestavke, vse diktate, vse računske zglede in vse druge pismene naloge. Umevno je bilo samo po sebi, da si prepisavai; saj si to pravico krvavo zaslužil z mnogimi udarci, vednim zaporom in obilim pretepanjem. Toda grehe prepisati — to je bilo preveč! V zadnji šolski uri, ki smo jo imeli, so me mučili hudi dvomi vesti. Če gre Henrik — o tem sem bil gotov — s prepisanim seznamom grehov k spovedi, gre nevredno in zagreši težek zločin. In jaz, ki sem za to vedel, moram ta zločin preprečiti, sicer postanem sokriv. Moral bi povedati učitelju ali celo župniku, kaj se je zgodilo. Tega pa nisem mogel storiti; še nikdar v svojem življenju nisem tožaril. Zato sem bil tisti dan, ki bi moral biti za me dan najglobljega dušnega miru, v taki srčni stiski kot še nikdar prej v življenju. Ko sem šel iz šole domov, sem poklical Henrika na stran. »Ti si prepisal od Karla svoje grehe,« sem rekel z obrazom pre* iskovalnega sodnika. »To te nič ne briga,« je godrnjavo odgovoril grešnik. »Nekoliko me pač briga,« sem dejal in mu razložil versko stran stališča. Henrik je povesil glavo. »Ne morem,« ie rekel žalostno. Zasmilil se mi je. »Henrik,« sem dejal mileje; »k spovedi greva šele ob treh; če boš ob dveh v cerkvi, ti bom pomagal pri izpraševanju vesti, ki bo potem veljavno. Hočeš?« Henrik je samo prikimal in šel k drugim. Ob dveh sem šel po cerkvene ključe in odprl preddvor. Tam je stala klop s klečalnikom, na kateri so navadno počivali botri, če so morali malo počakati na krst. Henrik je bil že tam. Sedel sem na klečalnik in razgrnil velik list papirja na klop. »No, Henrik, sedaj mi pa moraš vse povedati, kar si naredil; ne smeš ničesar izpustiti; jaz bom pa vse pravilno napisal,« sem rekel milo, toda resno. Henrik je prikimal. In začel sem ga izpraševati po desetih za* povedih: »Ali si naredil to? Ali si storil ono?« Henrik je z glavo pri* kimal ali odkimal, kakor se je pač priznal za krivega ali nedolžnega. Hitro sva napredovala. Hitro sva prišla tudi preko šeste zapovedi, ki obsega grehe nečistosti. Naš dobri učitelj, oče Logar, je bil pedagog starega kova; ni nam znal vbiti v glavo ne fizike ne kemije, toda imel je nepokvarjene otroke. Kot vaški paglavec sem bil povsod; poznal sem majhne in najmanjše skrivnosti vseh otrok in danes lahko pre* pričano dvignem roko in rečem: Nihče izmed nas, vaških šolskih otrok, ni imel niti pojma o pregrehah, ki povzročajo med našo sedanjo mla* dino tako neizmerno škodo. To rečem v hvalo stare šole očeta Logarja in to mu položim za se in za svoje tovariše in tovarišice kot venec na častivredni grob. Sedaj pa sedma zapoved. »Ali si kradel« sem vprašal Henrika Naredil je jezen obraz, iztegnil roko in dejal: »Ti bom takoj eno pripeljal!« Opazil sem, da sem užalil Henrika, jaz, njegov spovedni pomagač. To se mi ni zdelo prav; uvidel sem, da ne pridem dalje s strogostjo in sem rekel torej tako mimogrede: »No! Jaz, n. pr., sem kradel jabolka.« Tedaj se je Henrik pomiril. »Oh,« je rekel, »jabolka sem seveda tudi jaz kradel. Mnogo!« »Tudi gnjat sem obrezaval,« sem nadaljeval. »Pri nas nimamo gnjati,« je rekel Henrik. Tu me je moralno presegal. Ob pol treh sva končala izpraševanje vesti. Vse, v čemer se je Henrik čutil krivega, sem napisal z lepimi, velikimi črkami na list. Sedaj sem mu ta seznam izročil in rekel: »To so tvoji grehi. V spovednici jih moraš prebrati. Potem bo vse v redu.« Henrik je prikimal. »Hvala« ni rekel. To bi se mu bilo zdelo ne* umno. Kmalu so prišli tudi drugi. Ob treh je prišel župnik, dal okoli vratu modro štolo in sedel v spovednico. Govorim brez pobožnjaštva: bila je ena najsilnejših ur mojega življenja. Globoko v srce mi je segla zavest, da bom moral dajati račun o svojem mišljenju in dejanju. Drug za drugim je šel k tihi spo= vednici in se kmalu vrnil s skrivnostno srečo v očeh. Bil sem med prvimi in bi bil lahko zapustil cerkev. Vendar sem ostal. Henrik, moj otrok po vesti in skrbi, še ni prišel na vrsto. Resnično, postavil se je na zadnje mesto, ubogi cestninar. Sedel sem tako, da sem lahko videl spovednico. Sedaj je Henrik vendar prišel na vrsto. V levi roki je držal list, ki sem mu ga napisal, z desnico se je pa parkrat pograbil za svoje kuštrave lase. Tako, sedaj kleči. Sedaj začenja brati svoje grehe. Toda, kaj je to? Duhovnik se obrne k njemu, govori vanj, moj seznam grehov pa sfrfota počasi na tla. O, nič dobrega nisem slutil. Potil sem se; pri Henrikovi spovedi sem se veliko bolj bal kot pri svoji. Vidim, da go= vori župnik ves čas s Henrikom. Kaj naj to pomeni? Sedaj, vendar — sedaj se mi zdi, da je končano. Župnik se vzravna, vzame baret z glave in začne govoriti oprostilne besede. Kar naenkrat — jo Henrik popiha. Gotovo je mislil, da lahko gre, ker je končana spokorniška pridiga. Trpel sem nepopisno. Župnik pride iz spovednice in prižene ubeglega Henrika nazaj. Še enkrat dolgo govori vanj. Končno Henrik poklekne in medtem govori župnik nad njim: »Odvežem te«. Šla sva domov. Henrik se mi je pridružil. Jaz nisem rekel ničesar. Začel je sam od sebe. Seznama grehov, ki sem ga jaz napisal, ni znal brati. Pa mu je rekel župnik: »Glej ga, dečka! Sedem let že hodiš v šolo in ne znaš niti tega brati, kar si sam napisal.« »In«, je rekel Henrik, ki je bil v nekaterih točkah svoje .časti silno občutljiv, »tega vendar nisem mogel dopustiti. Pa sem rekel: Saj nisem napisal jaz ampak Pavle Keller.« Nato vprašanje in odgovor in moj lepo spisani seznam grehov je zletel na tla. Župnik je Henrika sam izprašal. Gotovo je to bolje znal kot jaz; toda še danes mislim rad na uro, ko sem šel s Henrikom v večerni zarji lepega pomladanskega dne v globokem srčnem miru po cesti svoje domače vasi in vesel sem, kadar pridem sedaj domov in1 vidim iti ob nedeljah Henrika kot revnega toda poštenega moža s kupčkom čednih otrok v cerkev, v isto cerkev kot nekoč. ' v:.'" • • : ; . " .* Milovan Dj. Glišič. Prva brazda. \7RHU sela Velike Vrbnice, prav gori — že pod planino Vratarno — * se vidi odtod, z Latkovačkih Razgledov, skromna vaška hišica in ob njej tri zgradbice. To je hiša vdove Milene. Pokojni Sibin Džamič je padel v drugi (balkanski) vojni. Še sedaj pripovedujejo zgodbe o Sibinovem junaštvu in o njegovi korajži. Kdor* koli ga omeni v Veliki Vrbnici — vsak poreče: »Bog mu oprosti dušo!« Njegova Milena je ostala samcata s tremi sirotami. Dva sinčka in ena hčerka. Eden sega drugemu do uha. Najstarejšemu Ognjanu je bilo šele sedem let. Kmečke hiše ne more zadeti hujša nesreča kot da ostane brez moške glave. Ta nesreča je zadela še mnoge hiše v tem kraju. Mnogo vdov je ža= lovalo za gospodarjem in slednjič prebolelo to izgubo. Po enem letu ali dveh so se nekatere zopet poročile; druge so se povrnile k svoji rod? bini in odvedle svojo deco k tujemu očetu. Sibinova Milena ni hotela posnemati svojih tovarišic po nesreči. Odločna in pridna žena je vzela v roke tudi težke poljedelske posle. Mileni se je le zdelo — prišel bo Sibin, pa kako mu bom pogledala v oči, ko najde hišo razkropljeno in prazno! . . . Pokojni Sibin ima dovolj bratov in bratrancev. Vsi so dobri, od« ločni, dobrosrčni ljudje. Ni dneva, da bi kdo od njih ne prišel v hišo Milenino — da ji kaj pomaga. Največ je pomagal Mileni mlajši brat Sibinov, Jelenko. Več ko enkrat je govoril Jelenko svoji snahi: »Zakaj me, snaha, ne poslušaš? Zakaj ne prideš v našo hišo? Vidiš li, nesrečna kot si, da ne veš kam s temi otročički! ... Kam pa pojdeš, sirota! Ko bi sto rok imela, ne bi mogla sama vsega napraviti. Zakaj ne prideš vsaj dokler ti otroci ne pridejo h moči? .. .« — Ne morem, dragi svak! — mu je odgovarjala Milena vzdihujoč. — Pa zakaj ne moreš, snaha? V naši hiši bi ti bilo lažje in ugod« nejše... Kako bi mogla ugasiti to ognjišče, kjer so se te sirotice prvikrat ob ognju ogrevale? . . . Kaj naj bi potem rekla svoji deci, ko bi me prašala: »Mamica, čigava je ona hiša, ki je obrasla z mahom in plevelom, da nikdo ne sme niti podnevi v njo stopiti?« . . . Ko bi jaz tako storila, škodila bi mi oni kruh in sol, ki sem ju pojedla v tej hiši s pokojnim Sibinom . . . Bog obvari. . . Nikdar, svak, nikdar!« Jelenko samo zmigne z rameni, pa vzame oralo in vole ter ide na njivo, da izorje Mileni, kolikor je treba za posetev. Ti dobri ljudje so ji vedno pomagali pri težjem poljskem delu — česar pač ne zmore slabotna ženska roka. Oni ji zorjejo njivico, po= sejejo in obdelajo kakor sebi. Ostalo dela Milena sanja. Sama okopava, pleve in žanje. Nikoli se nt potoži, da ji je težko. Hočejo ji tudi pri tem pomagati. Njej pa to ni prav. Navadno jim tako odgovori: — Hvala vam! Kjer je bilo težje, tam ste mi pomogli. To pa že zmorem polagoma tudi sama storiti! . . . II. Leto za letom mineva. Milena se je že privadila samoti in bremenu. Zdaj bi sploh ne mogla več verjeti, da more biti drugače! Otroci so ji zrastli. Ognjan gre že v petnajsto leto. Hodi v šolo. Že je velik dijak. Dušanka je završila tri« naj sto leto. Ona že veliko pomaga materi pri hišnih opravilih. Ako Milena v rani zori gre na njivo, da požanje kak snop več, ali če gre na travnik, da pograbi, kar je Jelenko včeraj pokosil, — ne bo opoldan, ko se vrne domov, ostala brez kosila. Dušanka skrbi za to kakor kaka odrastla ženica. Zna celo zamesiti pogačo . . . Najmlajši, Senadin, gre v deveto leto. Še dela možičke iz ilovice; zna pa tudi varovati jagnjeta in goniti ovce na pašo. Tudi on koristi hiši. Hvala Bogu, otroci Milenini so zdravi in veseli, brihtni in pridni. Oblečeni so ko da bi bili iz najboljše kmečke hiše. Mileni je srce polno, ko jih pogleda. — Ptički moji lepi!... zašepeče često z vzdihom. — Mogočni Bog, prosim te, ohrani me pri zdravju in moči, dokler se mi ne okrepijo te moje peroti... Dober je Bog. On je uslišal to prisrčno molitev zapuščene vdove. Vaščani so se čudili vztrajnosti Milene. Povsod so jo hvalili in so z njenim zgledom karali svoje gospodinje, če so se malce polenile. Samo enemu se niso mogli načuditi: kako je mogla, tako zapuščena, od* praviti Ognjana od hiše in ga poslati v šolo! To so ji tudi skoro zamerili. Tudi sam Jelenko je vsled tega nekoč pokaral Mileno. Prišel je s svojim stricem, starim Jerdimirom in je, potem ko so govorili o vseh mogočih rečeh, rekel snahi: — Ej, vsak se ti čudi, kako se trudiš ... Pridna si, pametna si. Samo nekoliko si se pomotila ... — In kaj je to, svak! — praša Milena in pogleda Jelenka malo za* čudeno. — Zakaj dečko ne ostane pri hiši, da bi ti vsaj nekaj pomagal? Mnogi premožnejši ljudje in iz velikih zadrug ne zmorejo dati otrok iz hiše ... Ti si že tako sirota in trpinka, pa .. . — Tega pa ne dopustim, svak, da bi moji otroci bili zadnji v vasi! — odgovori Milena in malce zardi. — Pokojni Sibin, Bog mu daj dobro, je često pravil, kako bo, ako dočaka, šolal Ognjana. Jaz sem mu iz* polnila željo.. Ko sem se mučila toliko let, mi ne bo prav nič, če se mučim še nekaj časa ... — Je že res, snaha — je začel stari Jezdimir. — Vse je lepo in dobro: ali spet — glej, ti si sama v hiši, pa ti bi bila v prid tudi majhna pomoč ali olajšava ... — Sicer pa se mi bo Ognjan zdaj o Kresu izučil in bo ostal doma ... Ako Bog da zdravja, poslala bom takoj na jesen tudi Senadina. Nočem, da bodo moji otroci slepih oči... je odgovorila Milena tako trdno in odločno, da nista znala ne Jelenko ne Jezdimir ziniti niti besede več. Rekli so še dve tri o drugih rečeh, pa sta se dvignila in odšla. — Moška žena! — je počasi rekel stric Jezdimir, ko sta se oddaljila od Milenine hiše. III. Prišel je postni čas. Zima se je že prevalila. Ne brije več ostra burja ne mrzli sever. Zdaj se beli veter z juga igra z golimi vejami visokih bukev — od Župe pa do Zeljin, Neradje in Kopaonika. Sneg je skoro povsod že skopnel. Samo oni na Suhem Rudištu se ne briga za južni veter; on se bo raztajal šele pozneje — ko pripeče junijska vročina. Na vse strani so se razšli dobri orači. Orjejo njive pojoč, v upanju na dobro letino. Šele opoldne se vrne Milena iz mesta. Pod goro je šla tja, da obišče Senjadina. Držala je besedo. Ognjan je o Kresu dovršil četrti razred, a Se? nadin je takoj po Gospojnici šel v prvega. Komaj je prispela Milena do sadovnjaka, že je pritekla Dušanka iz hiše. V rokah drži lepo pisano torbico, pa nekam hiti. Orjemo. — Kam pa, Dušanka? — Oj! Ali si ti tukaj, mati? odgovori Dušanka nekam vznemirjeno. — Ravno prav, da hiša ne bo prazna... Glej, hotela sem tja do brata... — A? Pa kje je on? — Na njivi tam za lazom. Rekel mi je, naj mu prinesem kosilo. — Pa ne bo prišel domov kosit? — Ne bo. — Pa zakaj! — Odšel je z voli in plugom . . . — O! — vzklikne Milena. — Pa zakaj mi ne poveš tako za veselje! Daj meni to torbico! Jaz mu bom nesla ... — Ne, mamica, ti si trudna. Ponesem mu jaz. Pa tudi... — Kaj, dete? — Rekel mi je brat, naj ti ne povem takoj. »Hočem« je rekel, »razveseliti mamo...« — O Bog mu daj srečo! Nisem nič trudna, dete! Nisem niti za? pazila, kedaj sem prišla. Eh, to res ni prav, — zakaj mi nisi takoj po* vedala! Daj mi torbico! Poldne je že proč. Ali je že dolgo kar je odšel? — Ne, ne! Zdaj je šele mogel dospeti na njivo. Milena je brž vzela torbico Dušanki, pogledala kaj je pripravila, pa spešno odšla. Dušanka je ostala pred hišo in čisto začudeno gledala za materjo. IV. Njive za lazom je komaj za dan oranja. Če je letina dobra, rodi dva do tri mernike pšenice. Ognjan je ravno urezal prvo brazdo pa hoče obračati — pa glej jo, mater! — Glej ga dečka, kako mi dela! klikne Milena radostno, priteče in poljubi Ognjana. Ognjan pa je malo iznenaden. — Bog ti daj srečo, moj gospodar! — nadaljuje Milena. — Glej, glej, kako lepa je ta brazda in kako globoka! ... O kakšna sem! Gos vorim in govorim, ti pa si truden, delavček moj! . . . Poglej, sestra ti je pripravila tudi kosilo! Zdaj je Milena brzo vzela iz torbice, kar je prinesla. Razgrne torbo pa po njej razvrsti: malce soli, česna, par praženih krompirjev, pogačico, pa tudi čutarico, govoreč: »E, glej jo, Dušanko! Pripravila ti je tudi čutarico vina. Gospodarica moja! 2e ve, kaj je treba trudnemu človeku ... Ustavi oralo, sinko! Dovolj si že delal! In solze se ji vlijejo. — Kaj ti je, mama? — je dejal Ognjan, ko je sedel. — Ti jočeš!« — Nič ni, sin, nič! Se že smejem! Daj vzemi, lačen si, vem ... In jaz sem se malce zamotila doli v trgu . . Da bi ti vedel, kako učitelj hvali Senadina! — Sedi tudi ti, mati, da skupaj pokosimo — je dejal Ognjan, lomeč tudi njej koščeke pogačice. — Nikar, sin! Kosila bom doma — Dušanka me čaka — odgovori Milena stoje in kakor bi stregla sinu. — Ti misliš, da sem trudna. Nisem, Ognjan! Mogla bi celi da nstati, sinko! . . . Ampak vzemi! Boš že končal. Ni treba, da bi danes vse zoral. Glej ga fanta, orje ko možak . . . Du* sanka mi je povedala . . . Jaz pa sem mislila, — šali se! In zopet so se ji vlile solze. Brisala jih je z rokavom in se smehljala, smehljala. Ognj an se je ves vznemiril. Nekak plamen mu je udaril v lice. Odpre usta, da bi kaj rekel, pa ne more. Milena mu zopet ponuja. Začela je z njim čebljati ko dete ... kar stoje. Pravila mu je, kako bo ohranila pšenico s te njive, samo za praznike. Mesila bo iz nje kolač za god. Moka iz starega žita je najlepša. »Samo, če bo dobra letina,« reče Ognjan. Saj veš sama, da je ta njiva najbolj ša. Žito pa gotovo vsako leto poleže.« »Dobro bo obrodilo, sin!« Mora roditi. Take zemlje ne najdeš niti na Moravi. Na tej njivi še nikdar ni pognala ljulka. Boš videl, kako dobro pšenico bomo pridelali!« Ognj an je pokosil, prijel zopet za plug in pognal vole. Milena stoji in gleda v sina, kako poskakuje kot vrabček in z roko nagiba plug zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Delo je težavno in otroška roka slabotna. Milena mu je hotela pomagati, toda ni šlo. Celo sama ni vedela zakaj. Pobrala je torbico in odšla počasnih korakov proti domu. Nešteto« krat se je obrnila in gledala Ognjana. Videla je, kako je ravno izoral tretjo brazdo. Neka čudna radost jo je prevzela. Jok in smeh sta se borila v njenih očeh, niti sama ni vedela zakaj. »Srečna sem,« tako je govorila. »Sinka imam. Ne bodo mi delale tuje roke. Hej, kakšen junak je! Tudi Jelenko mu ni kos. Še par let, pa ga bom oženila, ako Bog da. O tedaj bo pres pevala tudi moja hiša!« Dušanka ni pomnila, da bi videla kedaj preje mater bolj veselo, kot takrat, ko se je vrnila s polja. Prišla je domov in glasno prepevala veselo pesmico. sesas Velika ustanova. ŽE sama hvaležnost do velike ustanove, ki me je gostoljubno sprejela pod svojo streho, mi veleva, da opišem eno največjih in naj vzor* nejših svetovnih katoliških organizacij, ki ima svoj sedež v Kolnu. Ime ji je »Zveza katoliških rokodelskih društev«. Iz tega opisa bodo cenjeni čitatelji spoznali, kakšne uspehe lahko rodi skromno delo, ki ga vodijo nesebični možje. Pred 70 leti je bilo. V mestu Eber* feld v Porenju, je zbral preprosti rokoz delski pomočnik manjše število tova« rišev z namenom, da bi zapeli pri pro« cesiji na praznik sv. Lovrenca nekaj večglasnih cerkvenih pesmi in na ta na= čin dali sprevodu sijaj. Šestega avgusta 1846. je 30 pomočnikov pelo pri pro* cesiji v veliko veselje in vzpodbudo meščanov in okoličanov. Ker so fantje čutili veselje do petja, se niso razšli, temveč so pevske vaje na* daljevali. Poleg petja so privzeli še či* tanje in zabavo. Med te fante je stopil mlad kaplan Adolf Kolping. Vsako ne= deljo in pondeljek jim je predaval, vodil jih skupno k nedeljski maši in štirikrat na leto k sv. obhajilu. Iz te neznatne kalice se je raz« vilo mogočno drevo, ki ga občuduje celi svet. Adolf Kolping. Pred minoritsko cerkvijo v Kolnu stoji spomenik. Duhovnik sprejema mladega fanta, potujočega pomočnika. Nasvete mu daje, ko odhaja od doma v svet. Mili pogled mu žari iz oči. Očetovsko objema mladeniča in mu stiska desnico. Ta mož je oče rokodelskih pomoči Ko se je vrnil Kolping v Koln, je začel takoj z delom. Takoj v za* -četku se je priglasilo že 200 mladih rokodelcev. Odkod ta privlačnost? Tri lastnosti je imel oče rokodelskih pomočnikov: veliko ljubeznjivost, s katero je našel dostop do vsakega člana. Z njim je delil vesele in težke ure. V čast si je štel, da je mogel obiskati uborne, zapuščene rokodelske pomočnike po zaprašenih delavnicah. Kot prosilec in berač, je trkal na vrata premožnih meščanov in prosil darov za pomočnike. Imel je izreden govorniški talent. Sveže, žive besede so segale v srce. Še eno lastnost naj omenjam, ki jo mora imeti vsak društveni delavec: Bil je vztrajen. Nikoli ga niso videli obupanega in potrtega, vedno je bil navdušen! Uspehi niso izostali. V Kolnu se je dvignilo že v par letih veli* kansko poslopje na najlepši ulici. V tem poslopju je nad 150 sob za pomočnike, lepe delavnice za čevljarje, mehanike, peke, mizarje, sli* karje itd. V hiši je krasna velika dvorana, moderno urejena prostorna kuhinja, obednice, sejne sobe, keglišča, kopališče itd. Za tem hospicem so zrastli kot gobe po dežju rokodelski domovi širom Nemčije, Av* strije in Holandskega. Danes šteje »Zveza katoliških rokodelskih društev« že nad 360 krasnih domov. S to velevažno ustanovo so; po* nikov — Adolf Kolping. Rojen je bil v uborni kmetski hiši blizu Kolna. Talentirani fantek ni mogel v šole. Radi revščine so ga dali učit se čevljarstva. Pridno je delal, a vendar ni bil zadovoljen. Vedno ga je gnala od doma želja po vednosti. Prišel je v Koln in opazoval propalost tovarišev, ki so brez nad* zorstva zapravljali vero in poštenje. Ker je bil bolehen, je pustil šila in kopita ter se vpisal na gimnazijo. S privatnimi urami si je služil kruh. V štirih letih je dovršil gimnazijo in šel na visoko šolo v Bonn. Ko je končal univerzo, je stopil v semenišče in bil posvečen za du* hovnika. Z veliko vnemo, globoko izobrazbo in čutečim srcem je na* stopil svojo prvo službo. Mož, ki je bil sam rokodelec in gledal na lastne oči nevarnosti, v katere so zašli rokodelci vsled slabe družbe in pomankljivih stanovanj, je bil naravnost poklican, da zasnuje ve* liko ustanovo v korist rokodelcev. Ko se je Kolping mu* dil v Monakovem, je pri* šel v stik z enim naj* večjih mož, s katerim se ponaša Nemčija, s doz* nejšim škofom Ketteler* jem, ki velja za Nemce toliko, kot za nas Krek. Temu odličnemu učenja* ku je razložil svoj načrt. Ketteler je mladega Kol* pinga poslušal in njegovo zasnovo odobril. Le to mu je svetoval, naj nikar ne snuje cerkvenih bra* tovščin za rokodelce, temveč stanovska dru* štva v katerih naj pre* vzame vodstvo duhov* nik. Krasni Rokodelski dom v Heidelbergu. stali rokodelski pomočniki iz raztrganih beračkov — gospodje. Kakor hitro pridejo v tuje mesto, so jim zagotovljena stanovanja, delo in kar je glavno — poštena družba. Ob zatonu svojega plodonosnega življenja je gledal veliki mož že 400 lepo procvitajočih društev. Priznanje skromnemu Kolpingu ni izostalo. Papež ga je imenoval za tajnega komornika in mu podaril lepo mašno obleko. Najlepši spomenik pa si je zgradil v dušah svojih pomočnikov. Pesem, ki jo teden za tednom prepeva dva miljona mladih grl, govori o poštenem rokodelskem pomočniku, ki je delo posvetil s svojim življenjem. V tem pomočniku opevajo rokodelci svojega ustanovitelja in se spominjajo njegovih velikih zaslug in kreposti. Leta 1865. so blagoslovili velikansko zgradbo rokodelskih po* močnikov v Kolnu. Pri tej blagoslovitvi je bil še navzoč oče Kolping. Takrat je zadnjič govoril svojim ljubljencem, par mesecev nato je legel in zaprl svoje blage oči. Pokopan je v minoritski cerkvi v Kolnu, kjer se vsako nedeljo zbirajo pomočniki na njegovem grobu in prosijo blagoslova veliki ustanovi. Majhni gledališki prizori. SVARILO. (Po pesmi s. Gregorčiča.) Osebe: Mati, njena hči Minka in sosedova Anka. Minka in Anka prideta od desne, mati njima nasproti iz hiše. MATI (kara hčer): Stara mati karam te: Hčerka, hčerka mila, slabo sem te, žalibog, slabo ¡zredila! Kjer so fantje, kjer je ples, tja zahajaš rada. božja služba, božji hram — to ti ne dopada. Le sosedovo', poglej, ta v izgled ti bodi. pridno ona dan na dan k službi božji hodi. Kot zamaknjena kleči doli v prvem stoli, na oltar ti vpre oči in pobožno moli. (Medte ko je mati kazalu na sosedovo Anko, se je Minka spočetka nekoliko prestrašena, potem pa poredno smehljajoč skrivala za materinim hrbtom, namigavala nagajivo na Anko in posnemala s sklenjenimi rokami in z zavijanjem oči njeno laži-pobožnost. Ko je mati požugala z roko in nevoljna odšla v hišo, se oglasi za njo.) MINKA (kaže za materjo): Skrbna mati dan na dan svoj pouk ponavlja, ter mi hčer sosedovo (kaže s palcem čez ramo> nanjo) za izgled postavlja. (Požuga Anki s prstom.) Jaz se pa smehljam, ker vem, da soseda mlada mladega cerkovnika gleda srčno rada. — VASOVALEC. (Po pesmi S. Gregorčiča.) Osebe: Oče. mati in sin-fant. Oče in mati gledata nevoljna na sina, ki stoji ves potrt pred njima; na prsih ima šopek in kaže biti ves zaspan po prečuti noči. Oče je jezno zmajal z glavo in požugal sinu. ter odšel hudo ozlovoljen; mati žalostno viie roke in sklanja glavo ter odide za očetom. SIN (gleda žalostno za starši, globoko zavzdihne): Sinoči sem posteljo pustil, ob zoru domov sem prišel, oči od bedenja rudeče. na prsih sem šopek imel. Skrbljivo me mati pokara, pokara me oče ostro; očitanje njiju me vžali. pri srci. je meni hudo. A moti se oče in mati ponočnih dolžeč me grehob: saj prišel sem z groba preljube, nikakor iz ljubinih sob. Na šopku ni jutranja rosa, od solz mi je šopek rosan. ni trgan na ljubinem oknu. na ljubinem grobu je vbran .. . Moška beseda. Strankarstvo. Zakaj prihajamo tudi v »Colnič« s to besedo? Zato. ker se zadnje čase zaletavajo izvestni politični listi v naša društva in jim očitajo »strankarske, »razdiralne«, »razkolniške« in ne vem še vse kakšne namene. S političnimi listi se mi ne bomo prerekali, ker vemo, da jim tako pisaijenje narekuje politična strast. Ugotavljamo pa z obžalovanjem, da so takozvani slovenski narodni nadstrankarji bili prvi ki so hoteli s svojim podtikanjem denuncirati vse naše gibanje oblastem češ: »Poglejte jih, strankarji so, s politiko se pečajo, razženite njihova društva!« S studom in pomilovanjem zremo na ljudi, ki v svoji politični zaslepljenosti ne znajo brzdati svojih nagonov. * Tem klevetam odgovarjamo naslednje: 1. Naša organizacija je prosvetna in kot taka nima s politiko nobene zveze. Vodstvo politike prepuščamo ljudem, ki so za to izvoljeni. 2. Razlikuje se pa naša prosvetna organizacija od drugih zlasti v svojem temelju, t. j. v prosvetnem delovanju na podlagi verskih rfačel. Mi ne poznamo »zgolj prosvete«. Vse izobraževalno in vzgojno delo mora'temeljiti na večnih verskih resnicah. Prosveta sama na sebi je žebelj, ki služi le tedaj, če je zabit v neomajni zid verskih načel. Nam vera ni suknja, ki bi jo jemali le ob nedeljah eno uro v cerkev, a jo potem obesili na klin. Vera je življenjska moč, brez katere ne sme biti nobena prava organizacija. To versko načelo nam veleva, da iztrebimo iz društev vse pohujšljive knjige, da zatremo kvarno razveseljevanje. da onemogočimo svobodomiselstvu vstop med naše ljudstvo, da razde-nemo verski indiferentizem in razkrinkamo one preroke, ki prihajajo med narod v ovčjih oblekah »čiste prosvete«, v resnici pa so svobodomiselci po svojem prepričanju. Zavedamo se dobro, da skrb za vero ni izročena le duhovščini in verskim organizacijam, temveč, da je dolžan vsak član naših društev skrbeti zase in za organizacijo, da vera ne ostane samo med štirimi stenami v cerkvi, temveč prodre v javnost. Kdo naj zabrani našim fantom, če zahtevajo verski princip v javnem in socialnem življenju? 4. Naš narod je bil vedno udan svoji veri in materini besedi. Razkol nad narodom so zagrešili oni izrodki, ki so iz tujih smetišč zanesli med narod versko mlačnost, brezbrižnost in izolacijo (osamljenie). Ti so razkolniki in strankarji. Naš rod je podoben kostanju v rdečem cvetju, o katerem piše Cankar. Iz kosti svetih apostolov Cirila in Metoda, Slomška in Kreka je zrastel. Oni, ki rušijo vero, katero so oznanjali ti vel-možje, so podirači narodne in moralne moči, ki jo je črpal naš rod iz verskih resnic. Bojkotu vere sledi narodni krah. Le ozrejo naj se ti preroki okrog sebe. žalostnih zgledov bodo našli dovolj. 5. Smernice našega prosvetnega dela so odobrili škofje na katoliških shodih. Svojo zaslombo ima naša prosvetna akcija v cerkvi. In ravno ta Cerkev je poslana od Boga. da zanese žar vere v vsako socialno stanico. Ce ji naša društva pomagajo pri tem obnovitvenem delu, kaj znabiti to bode v oči one, ki Cerkev zasmehujejo in skrivai podirajo njeno delo? 6. Vemo dobro, da popolnoma vsi ljudje niso naših nazorov. Zakaj Da ne puste v miru nas? temu nam kratijo svobodo oni, ki imajo svobodo vedno na jeziku? Znabiti nimajo plodnih tal za prosvetno delo med svojimi somišljeniki? Mogoče jih peče močni razvoj krščanske prosvetne akcije med Slovenci? Naj bo kakor hoče — enega jim ne bomo pustili nikdar: monopola nad narodnostjo in prosveto. Mesto napadov in denunciacij naj bi se navadili ti ljudje resnega dela. Privtzan;h psov, pa naj še tako lajajo, se mi ne bojimo! Posvetitev božjemu Srcu bodo izvršila tekom meseca nekatera društva. Veseli nes, da je misel za to vzklila med fanti na deželi. Posvetitev se vrši na naslednji način: Društva ukupijo podobo presv. Srca in določijo dan posvetitve. Ob določeni uri se zbere vse članstvo v ozaljšanem prostoru. Odbor naj povabi duhovnika, ki blagoslovi podobo. Predsednik moli posvečenje in vsi člani ponavljajo za njim. Končno naj pevski zbor zapoje primerne pesmi. Ker živimo v času, ko brezbožnost odtujuje družine veri. je tudi našim društvenim družinam potrebna božja pomoč in blagoslov. Dobrodelnost so že v veliki meri gojila naša društva in naši dekliški krožki. Znano je., koliko požrtvovalnosti so pokazala naša dekleta za Miklavževo1. Da se bo dobrodelnost tem lepše razširjala, se je ustanovila v Gorici' »Krščanska dobrodelna zveza«, h kateri lahko pristopajo kot člani naša prosvetna društva. Ko odbori dobe povabilo, naj se včlanijo! Svetovnega pomena bo euharistični kongres, ki se bo poleti vršil v Čikagu v Ameriki. Na ta kongres so vabljeni tudi Slovenci. — Začetkom julija bodo v Rimu nastopili katoliški telovadci iz raznih držav. Jugoslovanska Orlovska zveza je tudi prijavila svoje sodelovanje. , ! i "I lil;!'.' I ■ 1 I. I) I, a Lojze Belokranjski: ^>če, naj gre. »Oče Malenc, vaša Ivanka, se bo v društvu izobrazila in bo uživala ugled, verjemite!« . , , • ' Nič, gospod kaplan! Bajtarce naj pohajajo, ker nimajo drugega kaj početi — naša ne gre nikamor — pa amen. Dovolj imate, da ste mi ugrabili fanta, dekleta mi ne boste več —« »Ampak, oče —« »Nič! Jaz garam in se mučim, da me zaliva znoj do zdrave Marije in čez, pa kaj'vidim: jaz, starec, vihtim koso — tam po cesti pa od* hajajo k fari' tisti Starihov hrust iz Praproč, Zornov pa naš, mladi in zdravi... Ali ne bi delali? Vidite, naš me samega pusti na polju... No. seveda, pravi: »Oče, bom pa jutri bolj pohitel.« Pa nič! Kaj jutri; red mora biti, pa amen, nič ne bo šla ... Le po kaj? No, kaj pa imajo fantje pri fari, a? Prazen nič! Pretegovat se hodijo na tiste rogovile, kakor da nimamo doma dovolj rogovil. . .« »Oče, dajte vendar, da izgovorim: Motite se, globoko motite, ce mislite, da se hodijo samo pretegovat k nam. Poglejte, oče, ob ne-deljah popoldne poglejte! Niti enega našega fanta ni v krčmi, pravim, niti enega. Pa pridite k nam v dvorano: hej, tam boste strmeli, kako so vaši fantje resni in pametni. Mladi fantje, ki so vroči od mlade krvi, žejni krika in smeha — pa vam tam mirno kakor zreli možje predavajo o umnem gospodarstvu, o političnem položaju naše države, o gospodarskem stanju drugih držav, o vzgoji mladine, o bodočnosti katolištva in tako dalje — oče, jaz sam strmim nad njihovo resnostjo pri teh razgovorih. In veste, šele ob koncu se vedrijo s telovadbo. Takih sinov bodimo veseli in jih čim več pošiljajmo v katoliška društva: potem bodo ples prestali, poboji prenehali in kri se bo usta* vila . . .« »Hm, hm, gospod . . .« »Še to, oče: vaši fantje postanejo okretni, v besedah izbrani in dostojni — in to je v teh dneh, ko mladina brazda grdobije v tujem jeziku, nekaj, nekaj — ne vem, kako bi rekel — nekaj ogromnega . . . In o drugih dekletih mi tožijo starši — da so grobe, zadirčne, brez najmanjše otroške ljubezni — oče, lastni starši mi tožijo nad svojimi hčerkami, pa je — prepozno . . . Oče, naj gre Ivanka . . . »Je že prav, gospod kaplan, vem, da imate prav, pa ne zamerite, sam jo bom vzgojil. . .« Zaman tvoje ljubezen do naroda, Ivan, ne ume te še. Pa te bo umet in tedaj boš njegova mati.. . Kaplan Ivan, zvezda naše fare, je potrt odšel. ' J * «s ¡¡C Tam pri sosedovih imajo žalost. Danica leži v smrtni vročici tista Danica, ki je je sam smeh in norčavost. V nedeljo je bil na Krupi v logu — ples. Vse je žarelo od sreče in smeha in krika, vse je bilo zidane volje. Na smrt'je Danica plesala m ga zgrešila niti enega plesa. Večer se je zgostil, noč je legla, a tam v logu ni pesem onemela, m harmonika utihnila, luči so se lesketale v barvah, litri so zveneli peneče vino je lilo z miz . . . »Pij Danica, izprazni ga do kapljice, da se pohladiš; glej tam že zopet nabira harmonike —« ji je brbljal vinjeni Rafko. Danica je pila. Danica, prepotena, da je'puhtelo z nje, je vlivala vase mrzel strup. V sredo noči. ko so zvezde mrzlo žarele, se je vračala Danica domov lam od gor je potegnil mrzel veter: kakor leden curek se je razlil Danici po premočenem telesu. Drugi dan je gorela v postelji. Vročina je šla proti zadnji stopinji Danes je osmi - najhujši dan. Duh se ji je omračil in blodi po neznanih potih, po logu, po plesišču... Pod noč se je zavedla. Pozvali so kaplana, naj pride ž Bogom. Res, sredi noči je zabrnelo pod oknom: Ivan je prinesel sveto popotnico. Danica, trpeča v vročici, mu je grobo vrnila- »Gospod kaplan, hvala, ne potrebujem nikogar V našem društvu smo moderni, zato ne hodimo k spovedi in obhajilu, to je za prevarane starke Naš načelnik je dejal: »Duhovni so plačani, da sle* parijo uboge ljudi; vse je laž, kar govore . . .« Torej lahko greste, ne rabim vas . . .« Zaman jo je mati rotila, zaman je obupno jokala: Danica se je vTivljenju 6 m zidlL Te besede - so bile n'ene Poslednje Zopet je zabrnel zvonček, gospod Ivan je odhajal. Odhajal je Kristus: niso ga sprejeli... brez^Boga Za$t°kal teŽki Zvon pri fari: Da^ica, uboga, je odšla * ¡¡s * Tam po senožetih hodi Malenc in obrača otavo. Že več dni hodi sam. in z nikomer ne govori. Glava mu lega na prsi in misli, misli misli na žalostno smrt sosedove Danice. JrjZl'9Marija>, kajJe rekel °ni dan gospod' da bi lva"ka šla v društvo/« je neko jutro načel govor s svojo ženo n oTTe' ?USJ' j°' naj gre; vidiš> kako Je naš Stanko dober in poslusen, odkar je tam---« »No — veš, Marija radi mene, naj gre---« <55529 Henrik Hebat: ¿Prebujenje. Kakor Uho solnčno valovanje beži skoz dušo v bojih razorano, kot sive skale, v bojih vso izprano, ob jemlje sladko jo, presladko šepet tanje, Kako boli in žge me v globočini kot reka silna, silnega plamena, kot pesem v duši nikdar ne rojena spočeta mrje v svoji bolečini. . . Vsa slast, ki grebe z vročimi roka; mi, vsi grehi v blaznih urah norojeni, se zde mi, kakor da so odpuščeni; izmiti z vročimi solzami. Kot zvezde tihe raz nebo rosijo, rosijo upi v dušo žejno, žejno, plameni vgasli spet z močjo brez> mejno na pogorišču črnem oživijo. Kako so jasna zopet pota bela, ko trže se s krvjo živi jeni a sila, da bi iz nje se nova porodila življenja divna pesem prevesela! KAJ PRAKTIČNEGA! Dijak se napoti sončnega spomladanskega dne na sprehod v božjo naravo. Pred gozdičkom samih belih brez se ustavi, ogleduje in občuduje in premišljuje: Glej — kakor vrt lilij... Kakor zbor be-looblečenih devic.. . Kakor trop nedolžnih otrok-prvoobhajancev ... Kakor angelčki, ki se umivajo v mleku, kot snežnobeli golob-je. Kakor skupina tajnih, bajnih bitij, gor± skih vil, plešočih v srebrni me.sečini — — Kakor zamaknjen vidi sama bela debla in jih preoblikuje v nežna, mlada, nedolžna telesa: živa, marmorna in slonokostena ... Medtem pride mimo preprost človek in tudi ogleduje leporasle breze, njih mlečni lub in prožne veje. Srce se mu od ugodja zasmeje. Nato zadovoljno zamomlia sam pri sebi: Ej, koliko pripravnih metel bi se dalo napraviti iz te brezdvine! —--- • :i7 A. Sever. O detonaciji navzgor. \7 zadnji številki »Našega Colniča« smo čitali o detonaciji navzdol in imenovali ta pojav »padanje«. Ugotovili smo, da je to pogrešek, ki ga zalotimo v nekaterih slučajih pri vsakem zboru, pri slabem večkrat, pri dobrem po navadi le tedaj, ko je zbor utrujen vsled tehnično teških pevskih točk in če poje delj časa v neprezračenih in vlažnih prostorih. Poglejmo v spopolnitev članka o detonaciji na splošno še, kaj je deto* nacija navzgor. Če spoje zbor pesem v višjem tonovem načinu kot jo je začel, tedaj pravimo, da je zbor detoniral navzgor, ali — po domače in jezikovno netočno —, da je zbor »zvišal«. Ta pojav je pri zborih redka prikazen in raditega ni toliko nevaren kot detoniranje navzdol, je pa iz stališča detonacije prav tak pogrešek kot »padanje« in zato ga je treba odpraviti. Mimogrede omenim, da so pevci, ki teže z glasom že po naravi navzgor, nevporabljivi za zbor in za vsako spremijevano petje, kajti zelo, zelo težko je spraviti takega pevca na pravo pot in najbolje je, če se odslovi iz zbora s ciganskim pozivom: »Ala, brate, na zelene trate! « — Govoriti hočemo o detoniranju navzgor v okviru celega zbora. Detoniranje navzgor je največkrat posledica veselega in razigranega duševnega in telesnega razpoloženja pojočega zbora, kadar proizvaja v takem stanju kako ognjevito pesem, ki ne stavi nanj ni* kakih intonacijskih težav. Zakaj se zgodi, da detonira v takih slučajih zbor navzgor? Med pogreški, ki povzročajo »padanje« smo našteli med drugim lenobno in zanemarjeno izgovarjanje besedila in slabo raz* položenje. Ce pa poslušamo zbor, ki prepeva z vsem svetim navdu* šenjem, veselo, junaško, prisrčno in ne vem kako še, tedaj opazimo da je izgovarjanje v takem slučaju pretirano jasno in, da so intervali pretirano točni in čisti; kdor ima jako dobro uho more celo opaziti, da meji ta točnost in čistost v zadevanju intervalov že na detoniranje navzgor. To je pa težko opaziti, ker je detoniranje navzgor v danem slučaju last in posledica napačnega petja celega zbora kot enote V os ve ti j en je detonacije na sploh kot pogreška izvirajočega iz duševnega razpoloženja navajam sledeči slučaj: Leta 1919. sem zbral med voj-nimi ujetniki in interniranci v trdnjavi mesta Verone kakih petnajst — lahko rečem — dobrih in muzikaličnih, pa ne izšolanih pevcev ter jih organiziral v pevski zbor. Ko smo začeli po preteku nekaj tednov v okviru trdnjavskega obzidja javno nastopati, se nam je godilo takole-ob normalnem duševnem in telesnem razpoloženju smo zaključili Ada* micevega »Vasovalca« vedno intonacijski pravilno. Ko smo dobili mesečno plačo in ko smo se hoteli izkazati pred it. častniki, smo za* vršili »Vasovalca« v Gis s duru, namesto v G * duru. Če smo pa peli istega Adamičevega in našega »Vasovalca« v splošnem nerazpoloženju, na željo kakega visokega avstrijskega častnika, ki nam ni mogel nuditi ničesar in celo ne svobode, tedaj je vzel naš »Vasovalec« konec v Geses « duru . .. Kdor prečita pazljivo gorenje slučaje, uvidi, da je napačno sklicevati se samo na duševno razpoloženje, kajti rekel sem, da so bili pevci v Veroni sicer muzikalični, rekel sem pa tudi, da so bili neizšolani. — Pojdimo raje k bistvu detonacije in poglejmo njen fizičen izvor! Pevski pedagog in zdravnik dr. Reinecke piše v svoji knjigi »Die Kunst der idealen Tonbildung«: Najvažnejšo vlogo za čisto zadevanje intervalov in petja sploh igra razmerje med resonanco, ki jo tvorimo v glavi in med prsno resonanco. Obe morata stremeti po izenačenju, zastopani morata biti pri tvorjenju glasu kolkor mogoče enako. Sile, ki tvorijo resonanco v glavi, potiskajo jabolko in glas navzgor, prsna resonanca pa ju potiska navzdol. Čim večja posledica resonance v glavi je kak ton, tembolj sili navzgor in obratno. Dr. Reinecke zaključuje poglavje o detonaciji s trditvijo, da so pogosti pojavi prenizkega in previsokega zadevanja intervalov le posledica pomanjkljive izobrazbe pevca, ki more biti z ozirom na muzikalnost prav dober. Če prenesemo dr. Reineckerjevo trditev na razmere v naših zborih, uvidimo to resnico lahko tudi sami. Omenil sem že v poglavju o »padanju«, da še ni misliti na sistematično vzgojo glasov v naših pevskih enotah, zato pa moramo paziti tembolj na odstranitev ele* mentarnih pogreškov, ki povzročajo slabe uspehe pevskih nastopov in ki so našteti že v zadnji »Čolničevi« številki. Kar je pa rečeno o deto« naciji navzgor, naj služi v prvi vrsti v uvidenje in spoznanje, da je prav tako napačna, kakor detonacija navzdol. Stanko Premrl: Trinajst obhajil« nih pesmi za mešani zbor z orgla« mi. Cena 15 dinarjev, od pet dalje pa 12 dinarjev. Naroča se lahko tu* di v Katoliški knjigarni v Gorici. Pesmi so zložene vseskozi v mo« dernem duhu in se odlikujejo po plastični, širokopotezni melodiji. Harmonizacija je bogata in obilna hromatika ji daje neko posebno mehkost in prisrčnost. Pri vsem harmoničnem bogastvu pa je voja glasov (Stimmführung) logična in pevna. Četudi je kak akord na prvi pogled še tako kompliciran — se vendar naravno in logično razveže, tako da pevcem ne bo delal velikih težav. Lahke pa te pesmi niso — le izA'ežbani zbori in prav dobro iz« vežbani organisti naj se jih lotijo. Bo sicer precej truda — a uspeh bo trud obilno poplačal. Moderne pe= smi ne grejo tako hitro v uho in pevci se le polagoma privadijo mo« dernemu slogu; a ko se ga enkrat privadijo, potem ga tudi vzljubijo in se modernih pesmi tako kmalu ne naveličajo. Sploh je treba vsako moderno pesem večkrat peti in po« slušati, da spoznamo njeno lepoto. Seveda vel i a to le o modernih skladbah, ki so res dobre in ki ima« jo v sebi ono iskrico, ki je dar bo« žji in ki da skladbi življenje. Pre« mrlove pesmi pa so res dobre. Nam znana zgodovina glasbe obsega do« bo kakih 2000 let in od teh je ko« maj desetina, to je okrog 200 let, odkar se je uveljavil dur in molov sistem, poprej so vladali takoime« novani cerkveni toni. V najnovej« šem času pa se skuša uveljaviti ta« koimenovani atonalni sistem. Ali se bo atonalni sistem tudi res uve« ljavil, bo pokazala bodočnost. Sicer pa v glasbeni umetnosti ni nič ab= solutno novega in nič absolutno starega, ampak v umetnosti je le gibanje, menjava in razvoj, ki pa nima na sebi nič nasilnega, temveč je naraven pojav organičnega živ* Ijenja, ki nikdar ne miruje in ved* no znova poganja nove tvorbe, ki so dokaz notranje moči. Vsaka do= ba glasbenega razvoja je vstvarila glasbene vrednote, ki bodo ostale večno mlade. Pa vrnimo se spet k Premrlu. Premrl ne sklada atonal-no, pač pa uporablja \sa moderna sredstva za izražanje svojih čustev. Njegove skladbe so zares lepe, za zgled n. pr. čudovito lepi tretji del prve pesmi: Verna duša, zbudi se ali basov solospev zadnje pesmi: O Jezus, luč sveta. Kot posebno lepe naj še omenim št. 2, 3, 4, 7, 9, 10 in 11. Niso pa vse pesmi enako težke, zato priporočam pevskim zborom, naj začnejo z lažjimi in se potem poprimejo težjih. Lažje pesmi so na pr. št. 2, 3, 6, 7, 8 in 9. — Števib ke 6, 7 in 8 se izvajajo lahko tudi samo z ženskim zborom. Boljšim zborom to zbirko prav zelo pripo? ročamo. Vinko Vodopivec. Fantovski odsek v Sp. Idriji. ® ® §3 Zveza. Društveni praznik naj praznujejo 19. marca vsa društva. V ta namen smo odposlali primeren društveni večer vsem organizacijam. Tečaj za voditelje in voditeljice naraščaja se začne v Gorici na praznik sv. Jožefa. Udeleženci naj se zglase najkasneje do 8. ure zjutraj v zveznem tajništvu. V pondeljek dne 22. marca zjutraj se otvori telovadni tečaj za članice, ki bo trajal do 25. marca in se bo zaključil s telovadno akademijo. Natančnejše podatke najdejo društva v poslani okrožnici. Organizatorični tečaji so se vršili v Bil j ah dne 7. marca za mirensko okrožje in na Banjšicah dne 14. marca za banjško okrožje. Predavanja so bila v tekočem mesecu v sledečih društvih: Plavet Kanal. Tolmin, Za-tolmin, Poljubin, Dolje, Čezsoča. Bovec, Ce-rovo in Sv. Lucija. Novo društvo je bilo ustanovljeno v Ce-rovem. Disciplinarna preiskava se je uvedla za društvo v Biljani in Brjah. Društvene tiskovine bomo poslali vsem društvom po poštnem povzetju. Vsako društvo je dolžno tiskovine sprejeti in plačati 8 lir. Opozarjamo društva, da so poslane tiskovine neobhodno potrebne ker jih vsa-kočasno zahtevajo oblastva. Društvo, ki ne bi imelo tiskovin, lahko pride v zelo težke neprijetnosti. V zalogi imamo tudi vse društvene poslovne knjige, katere naj društva naroče pri tajništvu. Mesečnih izkazov še niso poslala sledeča društva: Breginj, Gabrije pri Štanjelu. Gorje, Hrenovice, Hudajužna, Log, Novaki. Ravne, Senožeče, Staro selo, Svino. Sv. Križ, Št. Viška gora, Štanjel, Vrh. Zakriž, Logar-šče, Branica. Pliskovica, Zgonik. Sedlo, Volče, Postojna in Bovec. Poživljamo predsednike, naj tekom marca dopošljejo izkaze, da se izognejo opominom! Mesečne izkaze za februar je treba poslati do konca marca. Knjige smi poslali društvom, ki so nas prosila. Prosimo knjižničarje, naj neprimerne knjige sami izločijo. Novoletni dar za »Naš Čolnič« — Kogoj Helena Podgora 1 L; Novak Franc Idrija 1 L; Fegic Josip Gorica 2 L; Provs. društvo Smast 1 L; Šuligoj Jožef Bača - Sv. Lucija 1 L; Kenda Josipina Kozmerice 1 L; Kenda Henrik Modrej 1 L: Abram Jožef župnik Sv. Lucija 3 L; Podobnik Gita Gorica 2 L; Kocjančič Karla Gorica 1 L: Gorkič Judita Orehovlje 1 L; Lestan Marija Ore-hovije 1 L; Pahor Štefan Orehovlje 2.50 L; Žigon Franc Orehovlje 2.50 L; Šmid Franc, župnik Branica 20.— L; Tomšič Marija So-vodnje 1 L; Slov. Čitalnica Dornberg 20 L; Koller Gustav, župnik Podraga 2 L; Prosv. društvo »Danica« Gabrije-Štanjel 36 L; Prosv. društvo »Krn« Drežnica 10.— L; Kat. prosv. društvo Cerkno 10 L; Fojana 14 L. Za »Prosvetni sklad« so prispevali: Vrtojba 15 L, Zakojca 22 L, Slap pri Vipavi 1 L, Sv. Lucija 5 L. Gorjansko 55 L. Prisrčna zahvala! Kje so pa druga društva? Okrožja. Novo okrožje so ustanovili dne 28. februarja v Čezsoči. Okrožje se imenuje bovško okrožje in obsega društva v Bovcu, Čezsoči, Logu in Srpenici. V odbor so bili izvoljeni: Janez Šuler preds.. Stanič'Viktor taj. in Cernuta M. blagajnik. Gorenjevipavsko okrožje je imelo redno sejo dne 21. marca v Vrhpolju. Sprejeti so bili naslednji sklepi: Organizatorični tečaj se bo vršil 28. marca v Vipavi, okrožje naroči lasten skioptikon, za pomlad se pripravlja okrožna pevska prireditev v Vrhpolju. Fr. Premrl, okr. tajnik. Srednjevipavsko okrožje je zborovalo v Ajdovščini dne 7. februarja. Obravnavala se je okrožnica P. Z. in zavzelo načelno stališče o raznih disciplinarnih zadevah. Sklene se revidirati društvo v Sv. Križu. Trojar Angel. okr. tajnik. Mirensko okrožje je imelo dne 7. marca organizatorični tečaj v Biljah. Navzočih je bilo nad 50 odbornikov in odbornic vseh društev. Tečaj je izpadel izborno. Pelicon Leop.. okr. tajnik. Društva. »Mladika« v Gorici. Stopi zvečer v »Mladiko« i,n imel boš sliko, kakor da bi pogledal v čebelni panj. Tam za klavirjem v prvi sobi maha in taktira pevo-vodja svojim pevcem ali, če teh ni, pa boš gotovo dobil tu glasbenega dirigenta sredi šestorice fantov — njegovega komaj ustanovljenega orkestra. V mali sobi na desni bo brez dvoma kaka seja ali pa najdeš notri tenorista, ki 20 do 30 pevcem-učencem po novi metodi podaja osnovne pojme o ritmiki in melodiki. Pa ne moti ga, stopi raje v dvorano med fante-telovadce ali pa med dramaturge; skrij se v. kot in videl boš brezplačno lepe skupine. Ce boš pri odhodu slišal iz oddaljene zadnje sobe udarjanje pisalnega stroja, ti povem, da je tam članica, ki prepisuje vloge, piše pisma in vabila. Velko uspehov je dosegla »Mladika« v pretekli poslovni dobi. A večji del napredka se osredotočuje v podrobni organizaciji, ustanovitvi pododsekov, nadalje v uredbi prostorov. nabavi inventarja, itd. Da je imela »Mladika« tudi moralne uspehe, ne moremo tajiti: spričujejo jih koncerti, prireditve, številna predavanja, tečaji, duhovne vaje. Krona njenega snovanja v preteklem letu pa je ustanovitev šole (s pomočjo P. Z.), v kateri se smotrno izobrazuje in vzgaja naraščaj. Redno 10 ur na teden se poučuje deca v petju, telovadbi in verstvu in ob nedeljah se udeleže skupno sv. maše. Vendar glavni cilj, ki si ga je bil odbor postavil: »Mladika« vzgajaj krščanske značaje in skušaj doseči, da bodo člani tudi praktično živeli kar najbolj v skladu in po priporočilih cerkve — se ni povsem dosegel. Sedaj, ko je dograjeno zunanje ogrodje društva, bo naloga novega odbora intenzivneje delati na polju vzgoje kremenitih značajev. Tu veljaj načelo, kot pri čebelah: kdor ima resno voljo, značajno srce — dobrodošel; čeprav nisi zabajal ali zahajala v društvo — z veseljem te pričakujemo; vse omahljivo, nezdravo, gnilo naj odpade. Zdaj še nekaj o našem delu v mesecih januarju in februarju. Imeli smo dva dobro obiskana skupna večera, pri katerih smo razpravljali o širjenju »Našega Čolniča« in tudi razdelili med dekleta nabiralne pole. Poslušali smo štiri predavanja in priredili eno javno veselico (Urban Debeluhar). Godbeni krožek nam je v postu utihnil — manjka kapelnika. Ali preden pride Velika noč in zapojo trobentice — upamo, da pride novi kapelnik in fantje, ki že komaj čakajo, bodo zopet veselo in korajžno — pihali. (V zadnji štev. »Čolniča« pri objavi novega odbora sta bila pomotoma izpuščena oba zastopnika godbenega krožka Merkuža in Vi-žintin, ki imata v odboru »Mladike« tudi glasovalne pravice, seveda v kolikor in dokler sta tudi v odboru krožka). Še ene, usmiljenja vredne reve ne smemo pozabiti v tem poročilu, t. i. naše blagajne. Suha je! Pa ne le to! Na dnu ji leži papir, ki ima dolgo črto — minus. Ob tej priliki apeliramo na člane in članice, da vedno vplačujejo članarino in hkrati trkamo na druga dobra srca! Da je revi tako hudo ni čudo, saj se je v pretekli poslovni dobi povečal inventar nadpolovično, preuredili so se prostori, poleg tega imamo še vsak mesec ogromne izdatke za luč, snaženje, itd. Ko se bo ta reva opomo