Cena ednoga drobca 20 fil.
Štev. 36.
Maribor, 20. sept. 1919.
Leto VI.
Političen list za Prekmurske Slovence.
Prihaja vsako nedelo.
.Cena Novin je na letošnje leto brez Marijinoga Lista i kalendara Srca Jezušovoga 6 K, s tema pa 10 K.
Naše šole.
I. Verske šole.
V Prekmurju mamo troje vrste šol: verske ali farne šole, državne (alamške) i občinske šole.
Pred petdesetk^ leti ne bülo drüge šole kak samo verske. Vsaka verska občina (katoličanska evangeličanska itd.) je zidalo šolo in plačü-vala sama učitelje. Maticerkev, katoličanska Maticerkev je bila jedina vzgojiteljica narodov (i z njo so nasledüvao drüge verske sküpine, kot evangeličanska, kalvinska, unitaritska itd.) od začetka svojega do najnovej-šega Časa i do do konca sveta, Usta-novitelj njeni, Kristus je še ne in tudi ne bo preklicao svoje apostolom dane zapovedi: »Včite vse narode.^ Mi lehko ugovarjate: pa ta zapoved ide samo na verske resnice. Istina, da je Kristus v prvoj vrsti nato mislo, naj se vera vči, i to je prva dužnost Materecérkve, a ravno zato, da je to njena prva i najpoglavitejša dužnost, se je dužna potegüvati, naj to svojo nalogo more pravi popolno izvršiti. Orači se ne more zapovedati oranje, kosci košnja, mlatci mlatitev brez orodja (škeri). Ki šče orati, mora plüg meti, kosec koso, mlatec cepe. Stem ka se delo zapove, se zapove tüdi iskanje orodja. Mi če koga oprosimo, naj nam pride travnik kosit, njemi ne naročamo, da bi si koso, rotišče, voder i kamen tüdi v sebov vzeo — to je njegova dužnost, če za košnjo ponüdi.
Ravnotak je bilo i je še pa bo dužnost Materecerkvi, da se posluži vseh sredstev, vsega orodja, s šterimi more svoj cilj doseči: včenje vere. Taka sredstva so pa bila v prvoj vrsti šole. Šola je plüg, hrana, cepič, kosa pač vsake vrsti orodje za razširjenje vere. V šoli se včülo dete pisati, šteti — naj zna svoje düševne potrebe pomiriti z pisanjem lepi reči. z šten-jom dobrih knjig. Ne istina, kak teško je tistim dobrim düšam, štere ne vejo iz knjig bogamolit!? V šolah je včila
Maticerkev zgodovino, naj z zgledi potrdi kaj bo slaboga i dobroga. Včila je zemljepis, naj vidi deca, kje vse ma brate po sveti, štere ljubiti mora. A včila je pa poleg toga i drüge znanosti kak račune, zdravje-slovje, naravoslovje itd., naj kak dobra mati svojoj deci pomoč ponüdi za boljše zemeljsko življenje. Vuče-nost naime lejša teškoče življenja, celi rane skeleče, pa povzdigava gospodarsko življenje i stem spravlja sirotam podporo. Koliko dobrodelnih zavodov, sirotišnici bolnišnic je na sveti, vse je dala Maticerkev postaviti ali neposredno, to je z svojimi penezi ali pa posredno, to je' dale so države, posamezniki, mesta po njenom zgledi. A prva je ona bila in skoro dvejezero let jedina, štera je te dobrodelne zavode zidala zato, ka je jedina mela šole. Te šole so gojile düše z močnov verov i vučenov glavov. Z teh šol je prisijalo sunce prave vere ubogim poganom i prišla pomoč vsem zemljanom po iznajdbah vseh časov. Tem šolam ma svet zahvaliti dobroto železnice, elektrike i stoterih drugih reči. Te šole so bile jedino poslopje vse svetosti i vučenosti pre-minolih stoletij. Ne se čüditi zato, da so te šole imele veliki ogled i poštüvanje; posebno čast so meli dühov-niki, ko so zidali te šole, predvsem pa zato, ka so včili v njih. »Baratje« so bili namreč vučitelji stotine let’ sledkar pa, gda se je narod pavnožo, i ti niso zadodeli, so bili nastavljeni svecki ljüdje pod paziteljstvom Materecérkve i včili samo tisto, kaj je ta dovolila
II. Pregajanje verskih šol.
Vse to je grozno zapeklo tiste ljüdi, ki so se' od Boga odtüjili i neverni postali. Trn je postala v njihovih očeh verska šola i so jo začeli preganjati. To se je posebno tam godilo, kje so se Židovje naplodili. Tem so verske, predvsem katoličanske verske šole grozno tiščale v želodci. Zgodovina zadnjih desetletij
na Vogrskem svedoči, kam je ta mržnja pripeljala državo. Po nevarnosti odpadnikov, z penezi židovski-mi -so prišli do pune moči po celom sveti i začeli boj proti verskim šolam. Povsod so nastalo tak zvane liberalne stranke, štere so prostozidarski židovski bogataš! na vajeti imeli i za nos vodili — te so se pa dale za dobro plačo. Prišli so tak v državne zbore poslanci Matericerkvi sovražni, šteri so postave davali proti njenim šolam. Ljüdstvo je bilo slabo, židovske žganica i pečenka je je omamila pa z desetkami ali še s stotkami milosti onoga gospoda Követa i je glasüvalo za svoje sovražnike, iz šterih je zraslo po dugih letah drevo boljševizma. Ti poslanci s svojimi pravdami so potem začeli Matericerkvi šole jemati. Verske šole ena za drügov je postala državna, Matercerkev so samo, trpeli tam, kaj je njenoga bilo i Hvali so jo vsikdar bole vü nad vrata. Križe so dol s šolskih sten jemali, Marijine drüžbe so prepovedali v njih, katekizem je vsikdar manje vür dobo, ali se sploh odpravo ž njih nazadnje. Milijoni so se s tem pokvarili, pohujšali, postala je mladina v teh brezverske šolah brez Boga, je postala sovražna krščanskom! življenji i širiteljica zmot i zme-šnjav nekrščanskih. Vučitelje držav-nih šol so meli vse prednosti i dosta vekšo plačo kak vučitelje verskih šol, naj a) delajo med temi drügimi propagando, da svoje šole čeravno po krivičnih potah spravijo državi v roke; i b) Država je Siromaškomi ljüdstvi takše bremen naložila na rame z šolskim! dačami, da se v mnogih krajeh navolilo i šolo izročilo državi ali pa občini. Topot je oropal Maticerkev tüdi vnogih šol, štere so postale ali državne ali konci občinske, v šterih je dühovnik že več ne meo oblasti i pa slobodnomiselni učitelj je v njih brez strahi! lehko širo svoje krive navuke med decov.
Do leta 1868. na Vogrskom ne bilo drüge šole kak verske, od te
Str. 2.
NOVINE
Leto VI
dobe naprej so pa postavlene s pret-vezov — da držáva bolje zna skrbeti kak Maticerkev za poduk — državne i občinske, v šterih je Maticerkev zgübila svoja prvejšo oblast i vsehno je v njih stüdenec Krüstušovega düha, zveči če ne dopüsto kakši dober vučitelj.
III. Naše verske šole.
Tak so prišle tüdi v Prekmurje troje vrste šole: verske, državne i občinske.
Od državnih šol malo povemo. Te je držáva dala zidati iz dohodkov cele.države. Zato je na pripadnike teh šol snoli ter prvi so. Povprek zato nemrejo ti nikaj od države zahtevati izvzemši neštete slučaj e, v šterih so veščarje zaistino velko žrtev prinesli i za državno šolo, kje njim je hrambe, njive itd. vzeto za nikšo odškodnino.
Verske šole so dvoje v Prekmurji : katoličanske i evangeličanske. Katoličanske je zidala i vzdrževala Katoličanska občina (fara), evangeličanske pa evangeličanska. Pri vseh štarejših farah je zato nastala takša šola. Kje je bila cerkev, je bila tüdi verska šola, Te šole so sami verniki zidoli, vučitelje oni plačüvali, poslopje (hrambo) oni povekšavali i poprávlali, še penzijo ali pokojnino vüčitelja so oni plačüvali. Samo zadnje leta je dala držáva neko podporo vučitela!*! teh šol, se ve da ne zabstom, nego samo s tem pogojom, da je dobila vekšo oblast nad njimi.
Te verske šole so požrle milijone iz žepa Prekmurcev. Na šole svoje je Prekmurec strašo večkrat zaistino više moči. Država je prisodila, da morajo od ednako dače samo 25%, to je od rajniža 25 krajcarov plačü-
vati na šolske potreboča, pa plačüvli so še 200% to je na rajnški dva rajnška, naj samo ne zgübijo svoje šole, naj se ž njihove šole po državnoj pomoči ne zvošči dol verski značaj, rajši so sami plačüvali više moči. I to požrtvovalnost, te pravice, te milijone, štere so od svojih zob dali za vzgojo svoje dece Prekmurci, bi nova držáva pozabila ? Bi se samo v naše šole spravila, ne da bi nas pitala : pes, ali človek ali kaj si že — nemaš ti nikaj proti tomi, da mi pridemo brez tvojega znanja v tvoje šolsko poslopje? To se ne sme zgoditi. Naša lastnina ne sme postati državna brez našega pitanja. Grünt-nice svedočijo, da je to naša last, da je Šolska bramba naša, da so travniki, njive šolske naša last, da so šolski penezi naši. Svoje lasti nikomu ne damo, čeravno se držáva imenüje, brez pitanja, brez pogodbe, brez odškodnine.
IV. Kantorstvo.
Z vučiteljstvom verskih šol je spojeno kantorstvo. Farni vüčitelj je z ednim tüdi »školnik«, »kantore — — organist, ki opravi]a svoje düžnosti pri cerkvenih opravilah. Te ma pravico do šolske hrambe i šolskoga posestva ne samo, kak vučitelj, nego kakor kantor, pa včasi še več njemi ide kak kantori. Zbirce ne dobi kak včite!) nego kak kantor. Denimo, da nam držáva zdaj imenüje vüčitelja, šteroga ljüdstvo nešče za kantora — ali ‘pa on nešče te slüžbe prevzeti. Kak bo zdaj ? Farniki neso dužni z svoje hrambe vöiti, oni so jo drago zidali za svojega školnika. Kje pa bo te učitelj stanüvao, če v vesi ne dobiti stanüvanja ?
Država more vse te reči na lici mesta preizkati, ljüdstvo opitati kaj žele i dati popolno odškodnino vsem verskim Občinam i Občinam za njihovo versko ali Občinsko šolo.
V. Naše zahteve.
Mi Prekmurci tak katoličanci kak evangeličanci zahtevamo odškodnino za svoje verske i občinske šole. To odškodnino pa zahtevamo tak le:
Država naj sé zaveže, da bo plačüvala naše kantore skoz rok verske občine, to je na račun naš, ne da bi s tem dobila pravico se v naše cerkvene reči vtikati; kak se s kant orom pogodimo, tak naj ga plača za naše šole.
II. Država n a j se zaveže, da iz naših šol v Prekmurji nižjih i v i Š j i h ne spravi včenje verskoga navuka, nego njegov poduk obvezni predmet ostane kdo či kak dozdáj z dvema vüram a na tjeden v vsakom razred! še v takrat, če bi gda nasprotna postava bila v njej v p e 1 j a-na. Zrtvovali smo miljone za verski poduk, ne püstimo ga zato ne v nižjih i ne v višjih šolah iz njih. To nam držáva mora zasigurati.
III. Država naj da verskim i občinskih šolam z a zdaj pra vico, da si vsi zvolijo, kak dozdáj vüčitelja. To pravico zdaj majo i odvzeti se njim tečas nemore, dokeč šole v državna last ne püstijo. Pri državnih šolah pa naj vláda gleda na to, da takše poučne moči poštev nje, z šterimi bo ljüdstvo
Podlistek.
Od brodarove hčeri, od kraliča,. pa od nevoščene küharice.
Narodna.	Konec.
Zatem njemi je pa velela:
— Z ovoga zlata pa, ka ešče je, zlej edno velko vijačo, pa jo nesi v mesto, pa pitaj, či bi što dao za njo človečo nogo.
Püščavnik je zleao vijačo, pa jo neseo v mesto, Tam je pred njega prišla tista küharica, pa da bi jako rada to vijačo mela, zato je dala za. njo mláde kralice nogo. Mislila si je, ka se tem jako velko veselje spravi moževi, gda odkot pride.
Püščavnik je pa neseo nogo do-mov. Gda je domo prišeo, jo je v vodi namočo, pa tej mladoj kraljici nazaj pritekno. Noga se je prijela, pa je mladoga krala žena zaj bila zevsema Zdrava. Zatem se je püšča-vniki zahvalila, pa je te odišla ravno
v tisto püščavo, ge sta bila mladi krao pa pidentar. Tam si je napravila 'z veja malo hišico, pa se je v njoj držala. Za ’n časek je porodila, pa je tam živela z detetom vred. Jela je sladko korenje.
Na sedmo leto sta prišla mladi krao pa pidentar do tiste hiše, pa sta te Šla gledat, ka bi v njoj bilo. Najšla sta notri žensko z detetom, pa sta si zato prosila stan. Ženska njima je to dala.
Mladi krao je tam večer pa vča-sik zaspao, gda sta si dol legla, pidentar pa nej. Te je pa pidentar vido, ka se je ženska jokala nad detetom za volo siromaštva, pa so njoj gimonti kapali vö z oči. Zatem njoj je pa poleg nikše norije, ka je pidentar meo ž njov, vujšeo smeh, pa so njoj te pa rožike kapale vö z zobi.
Na drügi den, gda sta Šla tan-odnot, je pidentar povedao mladomi krali, ka je vido to žensko, ka se je jokala, pa so njoj gimonti kapali vö z oči, zatém je pa vido, ka se je Smejala, pa so njoj te rožike kapale vö z zobi. Mladi krao je nato pravo:
— Neva Šla dale. Jaz bi tüdi rad to vido, zato va večer Šla se nazaj spat.
Na drügi den, gda sta si dol legla mladi krao pa pidentar, je mladi krao dol s postele püsto roko. Ženska je nato velela svojemi dečaki:
— Idi, pa ajti roko gor zdigni!
Ženska je že te znala, ka je to njeni mož. Dete pa, da je jako raztrgane obleko melo, se je nej dalo k njemi. Šla je zato ona pa njemi popravila roko.
Mladi krao jo je zaj zgrabo za roko, pa njoj je pravo:
— Tí si moja žena!
Ona njemi je odgovorila:
Jaz sam, jaz! Liki na kaže siromaštvo si ti mene napravo!
Zatem njemi je žačnola praviti, kak je on seli nazaj . kričao, ka bi njoj odsekali roko pa nogo, ka bi njoj vö spejnoli oči, pa jo vrgli notri v vodo.
Mladi krao se je vö gučao, pa pravo, ka je on tak kričao nazaj, ka bi pazili na njo. Nazadnje njoj je pa velo :
— No hodi zaj z menov!
Leto VI.
NOVINE
Str. 3.
Te so šli na mladoga krala domovino. Gda so že blüzi bili, je mladi krao zgono pidentara, naj njemi ide prinese njegovo najjakšo opravo, pa za njegovo ženo najlepšo obleko. Pidentar je šo pa je prineso obema najlepšo opravo, pa so te šli notri v grad.
Mladi krao je zaj znovič dao vküp pozvati vso vso gospode, naj rekši pridejo na veselje, ka je on najšeo svojo pravo ženo.
Na tom gosti!vanju je mladi krao skrio svojo pravo ženo, pa je je nej dao včasik naprej, liki je s kühariči-nov hčerjo sedo vküp.
Gda so že en čas jeli pa pili, je mladi krao gor stano, pa pitao:
— Ka bj edna takša ženska vredna bila, štera je tak nevoščena, ka drügomi pravo ženo krej vzeme pa jo z svojov hčerjov zameni?
Küharca je nato sama djala:
— Takša ženska je nej za drügo, lia bi jo na konjskom repi raztrgnoli ž njenov hčerov vred.
To si je prisodila, pa so te tak včinili njoj pa njenoj hčeri.
Zatem so Prignali pravo ženo naprej, štero so vidli jokati, ka so njoj gimontje kapali vö z oči, pa smejati, ka so njoj rožike kapale vö z zobi. Nato so pa te vsi na eden glas juvkali, pa so meli velko veselje.
Jaz sam dale nej hodo ž njimi. Dali so mi jesti pa piti, pa sam te mogo oditi.
Mi pa mamo sneho . . .
Narodna.
Mi pa mamo sneho,
Sneho lepo mlado.
Opsasaj no rajsasaj, Gostüvanje se slüži.
Mi pa mamo posvarbice, Posvarbice lepe mláde.
Mi pa mamo drüžbane, Drüžbane veselo.
Mi pa mamo pozvačina dva,
Pa sta onjeva nimaka oba.
zadovoljno. Predvsem moro obmejnoga štajarskoga kraja vučitelje priti v poštev z a tistimi našimi dozdajšimi domačimi, štere ljüdstvo obdržati šče.
To so glavne zahteve glede naših šol v Prekmurji. Podrobnosti pa naj »šolski stolci« verskih i občinskih šol izdelajo. Ti naj določijo, kam naj pripada njiva školniška, kam travnik, jeli za učitelja ali za organista, kak se naj penezi delijo, na kaj obrnejo itd. Verskih i občinskih šol poglavarstvo pa že naprej Opominamo tű, naj se ne spozabi zahtevati, če ma šola imanje ali peneze, da se za to kak odškodnino lehko izobraževalno krščansko drüštvo ustanovi ali se pa obdrži šola tak občinska kak farna i se pozovejo nüne ali kotrige kakše moške kongregacije ta za vučitelj ske moči, če ljüdstvo žele
Vse dobro premislimo, prevda-rimo, svoje zahteve odkrijmo i za njihovo spunitev bodimo stanovitni, Bog je z nami.
Cerkveno.
Nedela po Risalih XV. God sv. Mataja apoštola. Sirota dovica zakaplje svojega jedinoga sina, jedino podporo svojih zadnjih dni. Joče, a dano v božjo Voljo. Joče, a ne z ne-zavüpanjom. Njeno srce je pripravljeno Bogi prikazat te veliki dar: svojega sina. Z njim je vse dela ljübomi Bogi i zato je tüdi vse dobila od njega .samoga Boga vsmilje no Srce, štero njoj je vrnilo podporo na stare dni sina.
Zgodba te dovice kolikokrat se ponavlja v življenji človečem! Dovice, prave, poštene dovice jočejo, zato ka so vse zgübile — pa vendar vse to dajo dobromi Bogi. Prvi dar šteroga so Bogi prikazale, kda so se velikodüšno podvrgle njegovoj svetoj volji, štera njim je odvzela moža, deco, še imanje ne edno, te dar je je tak okrepo, da so se sledkar z letkoto znale znebiti še zadnjega filera za čast božjo. Ali majo morebit cerkvi, pobožna drüštva, kje vekše Pomočnice kak ravno vteh poštenih dovicah? Teh dari zidájo samostane, kinčajo cerkve, brišejo suze, odevajo sirote. Zato pa božje oči na nje gledajo i božje srce se nad njimi od-pira, kak nam svedoči filer sirote dovice od Jezuša pohvaljen v jeru-zalemskoj cerkvi i zgodba sirote dovice v denešnjem evangeliji.
Pa vrsta teh pobožnih dovic nikdar ne pokošena. Glejmo sledeči zgled! Te nam posvedoči, da so še zmirom sirote dovice, štere se do-padnejo Srci Jezušovomi.
V življenji častitlivoga Don Boska. Ednok ga je prišla iskat 75 let stara ženska. Vratar je mislo, ka sirota šče prositi v podporo kakši groš ali kaj drügoga, toda: — Ne, pravi, nego rada bi govorila z Don Boskom. Te pride in ženska začne: — Jaz sam stara sirota dovica: celo življenje sam si toliko slüžila s temi rokami, da sam mogla živeti: mela sam ednoga sina, ki mi je pa mladi mro; nikoga drügoga nemam na sveti: zdaj vidim, ka je tüdi moje življenje pri kraji: moj sin mi je pred smrtjov pravo, da če mi kakši groš ostane, naj ga dam za dobre namene. Tü mam, Vidite, sto kron, štere sam
dugih 50 let po füeri vkrej davala in šparala za stare dni. Zdaj sam je prinesla vam. Meni ešče ostane 15 K. Te čuvara za drevo v štero me položijo po smrti. Zvűn toga ešče mam par kronic za doktora. Slaba sam, čütim, ka mi je blizi Zadnja ura, zato gda pridem domo se v postel ležem.
— Jaz vzemem teh 100 K, pravi Don Bosko, in se vam srčno zahvalim, nego povem vam, ka jih ne bom nucao pred vašov smrtjov; zato či te v potrebščini, gdakoli pridete k meni, dobite koliko želete.
— Ne! bole pa naj bo tak: jaz sam dala svoj milodar in pred Bogom mam zaslüženj. zato: ví smete trošiti te peneze. Či bi pa meni za istino trebelo kaj, pridem k vam in ví mi date milodar iz svojega, tak si tüdi ví zaslüžite pred Bogom. Me pridete gledat betežno?
— Se razmi da pridem!
Na drugi den jo je Don Bosko šteo iti gledat, samo da je pozabo v čteroj ulici stanüje. Dva dni po tom, ga je prišla prosit ena druga ženska, naj ide k smrtnoj posteli One stare dovice. Hitro se spravi in ide. Komaj stopi v sobico, ga betežnica spozna, se malo nasmehne in njemi da znamenje, ka nikoj ne žele od njega.
— Pa vendar! Pravi Don Bosko, ví nikaj želete od »mene, ad me ví nači ne bi dali pozvati.
— Istino, šepeče Starka, rada bi prijela od vas svestva vmirajočih. Z globoko v verov je dobila vse in tak mirno izročila svojo düšo Bogu. Človek prí tom dogodki ne ve, kaj bi bole občudovao, ali skrbno življenje te sirote dovice, ali pa njeno močno vero do Boga, ki tüdi na skrivnom vidi vsa naša dobra dela in ki bogato poplača za vsako kupico vode.
Življenje te sirote je dosta sreč-nejše bilo, kak enogo milijonara, ki je zgübo zdravje, nazadnje pamet, zavolo straha noč in den, da njemi ne bi što vdro v hišo in ga oropao. Ona je po smrti moža i jedinoga sina ne pravila: eh, ka bom šparala, ne nikoga nemam. Znala je, ka na sveti je jako dosta zapüščene dece, brezi starišov brezi strehe i brezi krűha; znala je, ka na milijone poganov ešče žive v temini in smrtnoj senci, to je ne poznajo ešče prave vere Jezuša Kristuša, ad je premalo misijonov, in tisti ki so, nemajo zadosta sredstev, da bi se razširili; znala je tüdi sirota dovica, ka je človek na drügom sveti toliko srečnejši, koliko več dobroga včini tű za Boga. Največ si pa zaslüži človek z deli vsmiljenja, med šterimi je prva milo-ščina ali milodar, kak nam pravi Zlatočistni sv. Janez: Či si želeš spraviti lepo oblačilo za kinčanje svoje düše, Zapomni si, ka najlepše in naj-dražje oblačilo za düšo sta miloščina in radodarnost.»
Str. 4.
NOVINE
Leto VI.
Slovesni shod so imele Marijine drüžbe 18. septembra pri Lurškoj Mariji v Rajhenburgi.
,,Zveza katslških staršov11. Pod tem imenom so ustanovni v Bavar-skom drüštvo, šteroga kotrige so starši i se zavežejo, da bodo ostro nastopili proti postavam, štere ščejo vero zbrisati iz šol. Zaistino potrebno drüštvo.
Nemški Škofi (püšpeki) so protest poslali do zmagovalcov, naj püstijo domo 800 jezer vlovljenih nemških vojakav. V protest! pravijo, da je to zadržanje ujètnikov vnebokri-čeča krivica, nečloveče i nekrščansko ravnanje«
V Alzaciji (Elsass-Lotharingija) so škofije (püšpekije) zasedli francoški Skoti, štere je francoska vláda imenüvala, Rim pa potrdo. V Strass-burg je prišo Ruch, v Meta Pelt. Prvejši püšpeki dobijo državno plačo.
V Prekmurji prinas nameni Slovenska vláda nastaviti škcfovsko na-mestništvo, zvano vikariat, da so zveze z Sombotelom zdaj pretrgane.
Blagoslavljanje. Dnes tjeden so v Maribori v cerkvi Matere Milosti 'pri o. Frančiškanih blagoslovili lavantinski knezni škof dr. Mihael Napotile krasno predganico. Prezvišeni 1 so imeli ob tej priliki zaistino lepe predganice vredno, v srce segajočo predgo i slüžili veličastno sv. mešo z dvorbov.
Molitve za Prekmurce. V urad-nom listi Lavantinske škofije štemo, da je lavantinski knež in škof dr. Mihael Napotnik odvedo javno molitve za Prekmurce.
Vestmik
„Zveze prekmurskih dijakov“.
Za Zvezo se priglaso Martin Trotnjek, dijak 2. razreda na učite-ljišči z Lipovec.
Ravnateljsto Štridskoga zavoda pri Ljubljani naznanja svojim go-jencom, da 25. septembra moro priti v zavod i seboj moro Prinesti 4 prte, 4 brisače, odeje (poplan, grinjo) i 3 pare obüteli.
V Maribori se 22. Sept. začnejo šole kak smo poročali v L j u b 1 j a n i pa 28. sept.
Prvo slovensko predstavo so igrali naši dijak! v Türnišči.
OREL
»Oral« je organizacija poštene/ krščanske Slovenske mladine. Naloga Grla je, vso to našo mladino zdrüžiti v edno samo četo; to mla-deniško četo izobraževati umsko (po pameti), nravno in telesno.
Prekmurski Oral se je ustanovil že v Štrigova med prekmurskimi le-
gijonari, šteri so služili v dobrovolni Sokolski legiji v Štrigova Tomi in drugim Orlom je poslala Zveza Orlov v Ljubljani sledeči Pozdrav:
Prekmurskemu Orlu!
Najlepše pozdravljen, Ti naš najmlajši in najhuje preizkušeni rodni brat, ki se danes srečno vra-čaš iz tisočletnega suženjstva pod svobodni domači krav jugoslovan-ski! Topi! udarci Tvojega radost-nega srca odmevajo danes v veliki bratski sreči tudi v naših prsih. Na Tvoji od Boga tako blagoslovleni zemlji se je dvigala pred tisoči leti prestolnica slovenskih kraliev, po Tvojih selih je zbiral nekdaj samo svoje junake branit našemu rodu stare pravde. In danes se zbirate Vi sinovi teh junakov in dvigate orlovski prapor svobode in pravice. Ponosni smo, da smemo klicati s prelepim imenom »brat« Vas, naj-idealnejše sinove prekmurske, Vas junake »prekmurske prostovoljne legije«, ki ste zaradi svoje domo-vinske ljübezni morali zapüstiti svoj prelepi dom in iskati zavetje v naši sredi, da ste megli pohiteti danes k svojim drágim domačim z blago-vestjo svobode. In sedaj, bratje, naprej! Pesem dela se je tudi v Prekmurju začela!
Telesa moč, düha krepost, To vzor je lepi Tvoj - mladosti Zdravi!
Predsedstvo Orlovske Zveze.
Na te Pozdrav se je Prekmurski Orel etak zahvalo:
»Za iz srca prihajajoče pozdrave ob času našega osvobojenja najtop-lejša zahvala! Ko so nam počili ob-roči tisočletnega suženjstva, bo naš prekmurski Orel pokazal vso čilost zdrave düše in naprednega düha prekmurske mladine. Naši Orli leglonarji, organizirani že v Štrigovi, stojijo z največjim ponosom na braniku domovine.	Na zdar!«
Orli legionarji so zdaj prišli do-mov in 16. t. m. so imeli vsi prekmurski Orli sküpno zborovanje v Beltincih.
V Maribori je bio tridnevni tečaj (škola) za Orle. Tudi sedem prekmurskih dečkov beltinske pa črensovske fare se je udeležilo toga tečaji. Ti naši dečki so videli, kak se zbirajo po celoj Slovenskoj domovini pošteni pa veseli dečki v orlovska društva. Dobili so v treh dnevih zadosta poznanja te organizacije, tak ka do vednako tüdi doma v svojih občinah znali zbirati veselo pa po napredki želeče dečke v orlovsko organizacijo, pa jo tüdi voditi. Starši ne branite svoji odraščeni deci zbirati se pod zastavom katoliška orlov!
— V nedelo 21. septembra napravi črensovski Orel veselico v Črensovcih. Pridejo ta ljutomerski Orli! Vsi pridite, ka te videli z lastivnimi očmi našo zdrave pa veselo mladino. Obed-nim ustanovimo tam odseke orlovske za nešterne občine.
Vsi veseli prekmurski dečki, šteri so pošteni pa se želejo po pameti pa teli se izobrazbi, morajo stopiti v orlovske vrste! V sakšoj vesi mora biti orlovski odsek!
Glasi.
Polska železnica se bo, kak se čüje, gradila med Soboto — Beltince — Ljutomer (Lotmerk) i Ormožom.
Mosta prek Müre namenijo delati na Petancih i Bistrici, da se Prekmürje zveže v Radencih i v Liu-' tomeru z ostalo Jugoslavijo.
Rižo si lehko naročijo trgovci v Ljubljani v pisarni trgovske in obrtniške zbornice.
Prekmurci, ki mate vojake v Ameriki dajte svojim na znanje dá, naj ne küpüjejo tam naših penez. V Ameriki se plačüje za 4 do 8 dolarov komaj sto koron, tű domá pa se da za en dolár 48 do 52 koron.
Visoki * obisk v Prekmurju. Preminole dni so obiskali naše kraje dr. Brejc, ministrski predsednik Slovenske deželne vlade, dr. Kalan, proši, bivši minister za trgovino in grof Begowen, urednik francoskoga lista »Joumal des Débats«, hiše je toliko trüdio za rešitev Prekmurja.
Expresni vlak bo vozo odsehmal skoz Jugoslavije. Ljubljana, Zagreb — Belgrad i ne skoz Nemčije kak dozdáj. Ureditev vožnje so podpisali zastopniki devet držav: Francije, Belgije, Grčije, Angležke, Nizozemska, Švice, Italije, Rumunije i Jugoslavije 22. augusta 1.1. v Parizu.
■ Kmečka zveza se je ustanovila v Črensovcih i Türnišči.
Dopisovanje z vojnimi vjetniki. Pišite samo dopisnico (karte), s čmi-lom (tinto), kratko, razločno! Naslov (atres) vjetnikov in dopisnikov bodi natančen! Taka karta naj se pošlje na »Slov. Rudeči križ«, Ljubljana, Polanska cesta 4. Odgovor pride tudi po »SI. R. kr.« sedaj tudi v 14 dneh. Upajmo, da se bodo ti Siromaki vendar kmalu vrnili!
Na podporo M. Lista i Novin so darüvali v kronah: V Žižkih nabrao Praš
Íanoš 24 K So fil. Darüvali so: Po 2 K: _‘rša Martina žena, Sobočan Matjaš, Žerdin Jožef, Kramar Jožefa, žena, Bomhiek Roza; Horvat Ivan 5 K; po 1 K: Törnar Ana, Krampač Katá, Rihíop Anton, Vratar Katá, Čurič Jožef, Horvat Matjaš, Hozjan Katá, Recek Štefan, Tibavt Jožef'. — po 30 fil.: Stanko Mihal, Lebar Verona.
Izdajatel] in odgovorni urednik Klekl Jožef, vp. pleb.
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.